glasilo univerzitetnega klini;nega centra ljubljana · 2014-10-22 · glasilo univerzitetnega...

glasilo Univerzitetnega klini;nega centra Ljubljana

DECEMBER

1006ŠTEVILKA

4

8

15

20

35 let glavne stavbe UKCL

Obisk bolnišnice dr. Petra Držaja

Medicinska odprava v Ugando

Intervju z asist. Markom Macuro: »Klinika potem, ko jo je David Beckham zapustil, ni nikogar več zanimala.«

Interno glasilo Univerzitetnega kliničnega centra LjubljanaDecember 2010, številka 6

Univerzitetni klinični center LjubljanaZaloška c. 2, 1550 Ljubljana, Slovenija

Glavni urednikmag. Simon Vrhunec

Odgovorna urednicaSabina Vrhnjak, univ. dipl. nov.

Uredniški odborprof. dr. Brigita Drnovšek-Olup, dr. med., višja svetnicaErna Kos Grabnar, viš. med. ses.Darinka Klemenc, dipl. m. s.Meta Valentinčič Vesel, univ. dipl. prav.prof. dr. Helena Meden Vrtovec, dr. med., višja svetnicaKsenija Ševerkar, univ. dipl. ekon.Biserka Marolt Meden, univ. dipl. soc.Polona Lečnik Wallas, univ. dipl. soc.

LektoriranjeApolonija Kališnik, prof. slov. jez. in dipl. sploš. jez.

FotografijeJolanda Kofol, Marjana Česenj, Matej Družnik in drugi

OblikovanjeStvarnik d.o.o./Camera d.o.o.

TiskGrafika Gracer d.o.o.

Naklada3.000

Glasilo je v elektronski obliki na naslovu http://www3.kclj.si

Vabimo vas, da tudi vi soustvarjate naše interno glasilo!

Prispevke, obvestila in fotografije, ki jih želite objaviti v februarski številki internega glasila, pošljite v uredništvo do 5. januarja 2011.

V uredništvi si pridržujemo pravico do krajšanja poslanih prispevkov in izbora foto-grafij, primernih za objavo. Prispevke lektoriramo.

Prispevke in fotografije nam pošljite po elektronski pošti na naslov:

[email protected]

Zaželena je pisava Arial (velikost pike 12) in krajši prispevki, ki naj ne bodo daljši od 2.500 znakov s presledki vred.

Fotografije oddajte posebej ( ne v besedilu) v digitalni obliki: JPG, TIF… in obvezno navedite ime avtorja.

Vaših prispevkov in fotografij ne honoriramo.

glasilo Univerzitetnega klini;nega centra Ljubljana

DECEMBER

1006ŠTEVILKA

4

8

15

20

35 let glavne stavbe UKCL

Obisk bolnišnice dr. Petra Držaja

Medicinska odprava v Ugando

Intervju z asist. Markom Macuro: »Klinika potem, ko jo je David Beckham zapustil, ni nikogar več zanimala.«

Iz vsebine

2 Interno glasilo Univerzitetnega kliničnega centra Ljubljana \ december 2010

Uvodnik Uvodni nagovor generalnega direktorja UKC Ljubljana ........................................................................... 3

AktUAlnoVrhunska medicina v Ljubljani – 35 let nove stavbe Kliničnega centra ............................................... 4Spomini Zdravka Krvine, generalnega direktorja KCL med leti 1973 in 1979 ................................... 6Janez Zemljarič, direktor Kliničnih bolnic od 1968 do 1973 o poteku gradnje glavne stavbe UKCL 7Obisk bolnišnice dr. Petra Držaja ........................................................................................................................ 8Transplantacija ledvic in hemodializa omogočata kvalitetno življenje ............................................... 12Medicinska odprava v Ugando ........................................................................................................................... 15Virtualno do svoje ambulante ............................................................................................................................. 18Intervju z Mojco Pučko, med. ses. na Oddelku urgentne interne medicine Interne klinike UKCL 19Intervju z asist. Markom Macuro, dr. med., iz KO za travmatologijo Kirurške klinike ...................... 20Ustanovitev ‘Partnerstva za prehrano in preventivo debelosti‘ ............................................................... 22Prvič na svetu uporabili žilnega robota za posege na femoralnem žilju ............................................ 23

UtRiP UkClOd prenosa krvi do skrbi za bolnike ................................................................................................................. 24Obisk iz bolnišnice Katinara v Trstu ................................................................................................................... 25Predavanje strokovnih sodelavcev iz Danske ............................................................................................... 25Nov endoskopski stolp na KO za reprodukcijo ............................................................................................. 25Center za vodenje otrok pred in po transplantaciji jeter Pediatrične klinike UKCL obeležil 15 let .. 26Prvič narejena operacija medenice po meri bolnika .................................................................................. 26Zaradi dnevne bolnišnice lahko bolniki v bolnici preživijo le nekaj ur ................................................ 27Kljub vsesplošni krizi športni duh ne popušča ............................................................................................. 28Slovenija ima na področju transplantacij dober okvir ............................................................................... 29V UKCL odslej izmenjava HOPE .......................................................................................................................... 30

PREBERitEPogovor z doc. dr. Andrejem Janežem, dr. med., predstojnikom Klinike za endokrinologijo, diabetes in presnovne bolezni UKCL ............................................................................................................... 31Gibanje za zdravje – tudi v zimskem času ...................................................................................................... 32

kAJ MEniJo o nAS ............................................................................................................................................... 33

AnkEtA Kaj vam pomeni sanjski vstop v novo leto? ................................................................................................... 34

uvodnik

3Interno glasilo Univerzitetnega kliničnega centra Ljubljana \ december 2010

Dragi sodelavci in sodelavke,nekaj dni pred izidom te številke internega glasila Univerzitetnega kliničnega centra Ljubljana je minilo 35 let od odprtja glavne stavbe in diagnostično, terapevtsko, servisnega (DTS) objekta, kjer izvajamo večino naše dejavnosti. Od začetka naseljevanja tega objekta, ki skupno meri kar 80 tisoč kvadratnih metrov, je minilo 40 let.

V času odprtja je bil Klinični center ena najmodernejših bolnišnic v tem delu sveta. Bil je v po-nos takratnemu zdravstvu, medicini, pa tudi državi, v kateri smo takrat živeli. Nedvomno je bila izgradnja glavne stavbe Kliničnega centra investicija vseh investicij. Podobnega investicijskega ciklusa verjetno kaj kmalu ne bomo doživeli – predvsem zato, ker se soočamo s časom recesije. Dejstvo je tudi, da za izvedbo ni pomemben samo čas, temveč je potrebnega tudi ogromno poguma. Pogum so takrat našli – za to gre posebna zahvala vodstveni ekipi Kliničnega centra v času več let trajajoče gradnje. Klinični center, kakršen je bil zgrajen takrat, nam daje danes osno-vo, da lahko razmišljamo in načrtujemo spremembe in dogradnje, ki so izvedljive.

Želeli bi si tako pomembno obletnico proslaviti slavnostno in razkošno. Žal pa časi niso ugodni za izkazovanje razkošja. Želeli smo si v obletnico proslaviti z zaključkom kakšne pomembnejše investicije: npr. s slavnostnim odprtjem nove Klinike za otorinolaringologijo in cervikofacialno kirurgijo ali pa z zaključkom kakšnega od pomembnejših delov prenove DTS. Žal investitor – Re-publika Slovenija – zaradi različnih vzrokov tega ni uspel zagotoviti.

Kljub temu se lahko v letošnjem letu, ki se zaključuje, pohvalimo z zelo pomembnimi premiki. Po dveh desetletjih od centralizacije Univerzitetnega kliničnega centra smo uspešno sprožili projekt ponovne poslovne decentralizacije. Vodstva klinik se soočajo z novimi izzivi, povezanimi z odgovornostjo do izvedbe programa in do sredstev, ki jih imajo za to na voljo. Uveljavili smo nova pravila na področju donacij za izobraževanje in na področju kliničnega preskušanja. Naše delo postaja vedno bolj transparentno. Povečujemo število zaposlenih zdravstvenih delavcev in uveljavljamo nove pristope pri organizaciji našega dela, tako da je le to opravljeno z manj dela preko rednega delovnega časa.

Spoštovane sodelavke in sodelavci, Univerzitetni klinični center Ljubljana predvsem po vaši za-slugi v vseh pogledih postaja odlična inštitucija. Da bomo odlični ostali tudi v prihodnjem letu, vam in vsem vašim že zdaj želim prijetne praznike in nadvse lepo ter zadovoljstva polno novo leto. Srečno 2011!

mag. Simon Vrhunec, generalni direktor UKCL


aktualno

Vrhunska medicina v Ljubljani – 35 let nove stavbe Kliničnega centraProf. dr. Zvonka Zupanič Slavec, inštitut za zgodovino medicine Medicinske fakultete Univerze v ljubljani

Zametki bolnišničnega zdravljenja na Kranjskem segajo v konec 18. stoletja, ko je bila l. 1786 v Ljubljani nasproti dana-šnje kavarne Evropa ustanovljena prva

civilna bolnišnica na Kranjskem. Imela je le 12 postelj. Dobrih 100 let pozneje se je zaradi rasti mesta in medicinskega napredka, posledično pa tudi potresa

l. 1895, preselila iz porušenega avgu-štinskega samostana na Ajdovščini na sedanjo lokacijo ob Zaloški cesti s 568 posteljami.

Gradnja nove stavbe KC - temeljni kamen so položili l. 1966, večina gradnje je potekala v času, ko je KC vodil Janez Zemljarič (1968-1973), odprt pa je bil v času direktorja Zdravka Krvine (foto Vlastja Simončič).

ob 35-letnici vselitve v novo stavbo UkC (29. 11. 1975), ki je bila svoj čas pojem za vrhunsko medicino v Jugoslaviji in kamor so se prihajali zdravit tudi najuglednejši predstavniki takratne države, poglejmo, kako naporno pot sta morala prehoditi slovenska družba in njeno zdravstvo, da so jo dobili. Slovenci smo težko dobili politično podporo iz nekdanje prestolnice v Beogradu, kjer je bila »centralna blagaj-na«, prav tako se zdravniki in arhitekti niso mogli zediniti, ali bi bilo bolje bolnišnico širiti ob Zaloški cesti ali jo preseliti na obrobje mesta. tudi razmišljanja o ločeni mestni bolnišnici in kliniki s fakulteto so zavlačevala odločitve. kresala so se torej politična, arhitekturna in strokovna mišljenja, ki so skoraj 50 let zavirala izgradnjo prepotrebne bolnišnice. končno pa je nastala kot plod politične volje, saj je morala država zanjo globoko seči v žep.


aktualno

novogradnja je bila nujnaŽe med obema svetovnima vojnama so se pojavljale težnje za organizacijo popolne Medicinske fakultete (MF) ter izgradnjo novega, enotnega bolnišnič-nega centra. L. 1945 se je kompleks splo-šne bolnišnice ob Zaloški cesti skupaj s stavbo nekdanje šentpetrske vojašnice preimenoval v Klinične bolnice (KB). Nove klinike so se v naslednjih letih in desetletjih reorganizirale, mnoge so za-menjale lokacijo, marsikatera pa je bila tudi prenovljena. Kljub temu povečano število bolniških postelj ter funkcional-nih prostorov v KB ni zadostovalo potre-bam mesta. Nujna je bila novogradnja. Maja 1961 je Mestni ljudski odbor Lju-bljana izbral projektantsko skupino pod vodstvom arhitekta Stanka Kristla. Skupi-na, ki se je imenovala H (hospital), naj bi nadaljevala s preučevanjem programa za zidavo nove bolnišnice v skladu s po-trebami Ljubljane in celotne Slovenije. Nov kompleks naj bi bil namenjen zdravljenju bolnikov hkrati pa naj bi predsta-vljal učno bazo študentom MF in medi-cinskih šol v Ljubljani. Kot lokacija je bila izbrana majhna površina med Ortoped-sko kliniko in Polikliniko. Paziti so morali na povezanost nove klinike z obstoječi-mi ustanovami (Pediatrična, Infekcijska, Ortopedska in Stomatološka klinika, Po-liklinika, Zavod za transfuzijo krvi, Virusni laboratorij, Zavod za zdravstveno in teh-nično varnost ter poslopje za upravne namene kliničnega centra). Preprečiti so

morali tudi morebitno podvojitev do-ločenih medicinskih in tehničnih služb. Ker med obema svetovnima vojnama in tudi pozneje v Ljubljani niso zidali nobe-ne bolnišnice v tako velikem obsegu in s tako zapletenim programom, so močno zaostajali za hitrim razvojem bolnišnične arhitekture po svetu.

Pod vodstvom arhitekta Marka Šlajmerja je ljubljanski urbanistični zavod do leta 1964 izdelal in predstavil urbanistični program za medicinski center v Lju-bljani. V 30 letih bi po programu morali zgraditi dva posteljna objekta in delno sezidati tretjega, ki naj bi bil končna faza izgradnje bolnišničnih kapacitet ob Za-loški cesti. V novih objektih bi bilo 2.304 postelj, v razširjenih in dograjenih že ob-stoječih objektih Infekcijske klinike, Pedi-atrične, Stomatološke, Dermatološke in Ortopedske klinike 1.322 postelj, v no-vem Onkološkem inštitutu 400 postelj, skupaj 4.026 postelj. Načrtovali so tudi preureditev prometne infrastrukture. Za-loška cesta naj bi bila po Cegnerjevi ulici in Vodmatskem trgu (sedaj Malenškovi ulici) priključena na Jenkovo in dalje na Masarykovo cesto, ki je bila predvidena kot štiripasovnica. Tedanja Njegoševa naj bi prav tako postala štiripasovnica in bila podaljšana preko Ljubljanice do Po-ljanske ceste in naprej, kar se sedaj pri-pravlja. Zaloška cesta naj bi bila zaprta za ves tranzitni promet.

Z novo stavbo so se bolnišnične kapacitete in število zaposlenih močno povečaliČas je pokazal, da se želje in stvarnost niso skladale. 13. julija 1966 so začeli z gradnjo enega posteljnega objekta s 1.110 bolniškimi posteljami, diagno-stičnim in operacijskim delom. Selitve v novo stavbo so potekale skoraj pet let, ko je bil 29. novembra 1975 (na takratni dan republike), Klinični center po skoraj 10 letih gradnje uradno slavnostno od-prt. Pred selitvijo v KC so imele KB okoli 2.800 postelj in 2.400 zaposlenih, med njimi okoli 250 zdravnikov in okoli 500 medicinskih sester, z novo stavbo so se bolnišnične kapacitete in število zapo-slenih močno povečali. Zastavljeni načrt po širjenju ostalih zgradb v kompleksu kliničnih bolnišnic se je odvijal po svoje. L. 1992 so se zaradi razpada Jugoslavije izpraznili objekti vojaške bolnišnice ob Zaloški cesti. Tja se je preselila Očesna klinika, delno tudi psihiatrična dejav-nost. L. 1997 je imel UKC okoli 3.800 po-stelj in 7.000 zaposlenih, med njimi okoli 1.000 zdravnikov in 1.700 zaposlenih v zdravstveni negi. Po odcepitvi Psihiatrič-ne klinike in Klinike za pljučne bolezni in alergijo Golnik l. 1998 se je zmanjšalo število postelj na 2.700 in število zapo-slenih na 5.903, med njimi je bilo 855 zdravnikov.

vpogled v danesV novem tisočletju so realizirali novogra-dnjo Nevrološke klinike (2009) na mestu nekdanje Očesne klinike. Pediatrična klinika se je l. 2009 vselila v novo stav-bo na Bohoričevi ulici 20, v njenih bivših prostorih na Vrazovem trgu pa bo naj-verjetneje nastala negovalna bolnišnica. Druge klinike v petdesetih letih od zapi-sanih zastavljenih ciljev niso doživele bi-stvenih sprememb, razen Onkološkega inštituta, ki pa je bil le kratek čas sestavni del ljubljanskih bolnišnic.

Danes ima UKC 2.188 postelj in zapo-sluje 7.461 uslužbencev, od tega 1.268 zdravnikov in 3.214 medicinskih sester. V 40 letih je torej UKC približno petkrat povečal število zdravnikov in približno šestkrat število medicinskih sester. Po navedenih parametrih sodi UKC Ljublja-na med velike klinike tako na evropskih kot tudi ameriških tleh.Projekt Kliničnega centra sta pripravljala prim. Drago Mušič in arhitekt Medico inženirin-

ga Vlado Sekavčnik, arhitekturno ga je prevzel arhitekt Stanko Kristl.


aktualno

»Premalo poudarjamo, da je UKCL vrhunska ustanova,« Zdravko krvina, generalni direktor kCl (danes UkCl) med leti 1973 in 1979, je ob 35-letnici glavne stav-be spregovoril o svojih spominih; on je tisti, ki je glavno stavbo 29. novembra 1975 slavnostno odprl

Služba za odnose z javnostmi, Sabina vrhnjak

Zdravko krvina, direktor Kliničnega centra Ljubljana (današnjega Univerzite-tnega kliničnega centra Ljubljana, op.p.) je ob sami otvoritvi celotne glavne stav-be UKCL zapisal: »Nekdanje sanje in že-lje, potrebe in zahteve so danes postale resničnost.« Iste besede bi ponovil tudi danes, nam pove v našem pogovoru in doda, da je otvoritev pomenila zaključek gradnje ogromnega kompleksa, za kate-rega so si prizadevali že od leta 1966.

otvoritev bila mednarodno od-mevna Sogovornik se spominja, da so do leta 1974 peljali pravo »borbo za financira-nje«. Do leta 1974 je bila namreč gradnja financirana iz proračuna, po sprejetju nove ustave pa je bilo devet samou-pravnih interesnih skupnosti tistih, pre-ko katerih se je gradnja financirala. »Z res ogromnim vložkom in trudom vseh vpletenih, tudi posameznih predstojni-kov in profesorjev, smo dosegli, da smo novembra leta 1975 lahko slavnostno odprli KC v celoti,« se spominja Zdravko Krvina. Odprtje celotnega KC ni ime-lo vpliva samo v slovenskem prostoru, temveč tudi preko meja. Slednje doka-zujejo številni obiski profesorjev in dok-torjev znanosti iz tujine, pa tudi to, da so imeli med 15 in 20 odstotkov pacientov iz drugih pokrajin Jugoslavije.

v času njegovega mandata za-posleni na tradicionalnem smu-čanju pojedli 1500 klobasV tistih letih so izjemen poudarek dajali zadovoljstvu zaposlenih, vzdušje pa je bilo – četudi so bile plače nizke – odlič-no. »Prepričan sem, da na Starem Vrhu pri Škofji Loki, kamor smo zaposleni tra-dicionalno hodili na smučanje, nikoli ne bodo pozabili, da sem jim pred našim prihodom naročil 1500 domačih klo-bas,« smeje pove sogovornik, ko našte-va, kaj vse so nekoč skupaj počeli: dva do tri-krat letno so posamezne klinike organizirale piknike oz. srečanja, za vse zaposlene pa je bil organiziran avtobu-sni prevoz do športnega centra v bol-nišnici Golnik (v tistem času je spadala pod UKCL, op.p.). »Veste, najbolj hudo mi je, ko danes prebiram poročanje o UKCL v medijih. Podobne probleme v zvezi z denarjem smo imeli vseskozi. Danes pa v javnosti skušajo prikazati, kot da je v zdravstvu vse narobe, premalo pa pou-darjamo, da je UKCL vrhunska ustanova. Nihče ne zapiše, da je UKCL v 35 letih ogromno prispeval k daljšemu življenju ljudi v Sloveniji in da je ogromno prispe-val k zdravju in kvaliteti življenja ljudi. Saj nenazadnje tudi življenjska doba ljudi v Sloveniji ne bi bila tako dolga, če ne bi bilo UKCL,« razmišlja Zdravko Krvina.

Zdravko Krvina, direktor Kliničnega centra Ljubljana (današnjega UKCL) v letih med 1973 in 1979.

»Enthuziazma, pripravljenosti za delo in zadovoljstva, da smo gradnjo in opremljanje leta 1975 zaključili, se enostavno ne da popisati.«


aktualno

Za odprtje »kriv« tudi žar in napor zaposlenih ob prvi selitvi oddelkao svojih pogledih na potek gradnje je za nas spregovoril tudi Janez Zemljarič, direktor kliničnih bolnic v času med letoma 1968 in 1973 – v času ključnih premikov gradnje glavne stavbe UkCl


»Človek redko doživi tolikšno srčnost, odgovornost in moč, s kakršno so gradi-telji in osebje kliničnega centra (današnji UKCL, op.p.) takrat ustvarjali to prepo-trebno dobrino slovenskega zdravstva in celotne družbe,« se danes spominja Janez Zemljarič, direktor Kliničnih bol-nic v času med letoma 1968 in 1973. Po 35 letih od otvoritve posteljnega objek-ta lahko samo še z večjo prepričljivostjo potrdim nekoč izrečen stavek: da smo takrat zmogli skoraj nemogoče, pove v našem pogovoru, v katerem izposta-vlja, da so se klinične bolnice dolga leta spopadale z izjemno težkimi razmerami. Vprašanje, kdaj in kako se lotiti spre-memb, je bilo odprto ves povojni čas.

»Med vnemo za spremembe po začet-ku priprav v 1965. letu smo se srečevali s številnimi vprašanji, ključni sta bili dve:

prvo je bilo vsebinsko (ali naj zgradimo sodoben klinični center ali novo mestno bolnišnico), drugo pa tisto stalno vpraša-nje, kako zagotoviti financiranje,« pove sogovornik. Ravno zaradi težav v zvezi s financiranjem se je gradnja, se spominja Janez Zemljarič, leta 1970 skoraj ustavila. »Zaradi neznosnih razmer, zlasti v kirur-ških strokah, smo se kljub vsemu med gradnjo odločili za postopno selitev v nastajajoči hospitalni objekt. Konec leta 1970 se je v 8. nadstropje nove stavbe preselil urološki oddelek stare kirurške klinike,« pove sogovornik. »Zdravniki, medicinske sestre in drugo osebje so z neponovljivim žarom in napori izvajali delo v novi stavbi sredi gradbišča. Rav-no njihova prizadevnost in neomajna vztrajnost sta nas pripeljala do tega, da smo vendarle zbrali moči in sredstva za postopno nadaljevanje dela (končni do-govor je bil, da je 40 odstotkov financi-ral republiški proračun, 30 odstotkov 5 mestnih ljubljanskih občin, 30 odstotkov

pa 23 občin ljubljanskega okraja), ki je leta 1975 pripeljalo do otvoritve prvega dela,« doda Janez Zemljarič.

odgovornost, prodornost in an-gažiranje vseh Za dokončanje stavbe in nadaljevanje gradnje je bil izjemno pomemben nov, popolnejši program Kliničnih bolnic, ki je nastal leta 1971: v njem je dozorelo spoznanje, da je gradnja dokončno ste-kla, program pa je poleg posteljnega dela opredelil še diagnostične, terapev-tske in oskrbovalne enote. »Ta povsod soglasno sprejet dokument je v neka-terih delih aktualen še danes, predvsem v jasni opredelitvi, da se mora Slovenija, potem ko bo izgrajen tako velik in sodo-ben center, hkrati opredeliti tudi potreb-no delitev dela in širši ustrezen razvoj bolnišnične dejavnosti in drugih objek-tov,« pove Zemljarič. V novem programu je bilo razširjeno tudi število dejavnosti, ki so prehajale v moderno opredelitev in tehnološko izpopolnjevanje objektov za diagnostiko, kurativo, rehabilitacijo in kvalitetno pedagoško ter raziskovalno delovanje.

»Ni mogoče opisati, s kakšno odgovor-nostjo, prodornostjo in angažiranjem so poslej nastajali projekti, odločitve o grad-beni zasnovi in vsa gradbeniška in insta-lacijska dela. Med drugim je bilo delo tako organizirano, postopki pa usklajeni do te mere, da nikjer niso bile potrebne spremembe in drugačne rešitve,« pove Zemljarič. Prepričan je, da je do dokon-čanja gradnje pripeljala neustavljiva no-tranja moč, znanje, enotnost in privrže-nost vseh sodelujočih: tako gradbincev kot tudi vseh zaposlenih. Nemogoče je izpostavljati izredne prispevke posame-znikov, meni sogovornik. Janez Zemljarič

»Zdravniki, medicinske sestre in drugo osebje so z neponovljivim žarom in napori izvajali delo v novi stavbi sredi gradbišča.«


aktualno

Obisk bolnišnice dr. Petra Držajaosebni stik in neposredna bližina narave sta tisto, kar bolniki in osebje cenijo. Četudi »odmaknjeni od centra«, so skupno štirje oddelki, situirani v bolnišnici dr. Petra držaja, v svojem mišljenju in dejavnosti na področju zdravljenja dosegli številne pomembne premike


V bolnišnici dr. Petra Držaja na Vodni-kovi cesti 62 delujejo skupno štirje od-delki Univerzitetnega kliničnega centra Ljubljana (UKCL). Izredno dobra timska obravnava na KO za hipertenzijo Inter-ne klinike, kratka čakalna doba na KO za abdominalno kirurgijo Kirurške klinike, celostna geriatrična oskrba v Centru za vojne veterane in zgled Sloveniji za zdra-vljenje revmatoloških bolezni – našteto predstavlja le nekaj izmed posebnosti, ki smo jih izvedeli ob našem obisku. Majh-nost, fleksibilnost, pa tudi to, da »te vratar vsako jutro pozdravi z nasmehom in mu lahko mimogrede zaupaš tudi ključe od svojega avta«, so tisto, kar zaposlene v

manjši bolnišnici v Šiški z zadovoljstvom spremlja v službo iz dneva v dan.

na ko za abdominalno kirurgijo predvsem »urgenca s ceste«Na Kliničnem oddelku za abdominalno kirurgijo Kirurške klinike, katerega del deluje v bolnišnici dr. Petra Držaja, imajo skupno 74 postelj, štiri od teh so poste-lje intenzivne terapije, deset pa je postelj intenzivne nege. »Naša velika prednost je majhnost in fleksibilnost,« ob našem obisku pove mag. Bojan Žakelj, name-stnik predstojnika KO za abdominalno kirurgijo. Kako zelo fleksibilni so lahko pri pregledih, se pokaže tudi v času na-

jinega pogovora, ko ga zmoti klic glede naročanja pacienta z rakom debelega črevesa: pacient bo sprejet takoj, že v nekaj dneh bo operiran. »Čakalna doba za operacijo bolnikov z rakom debelega črevesa je pri nas zelo kratka, med se-dem in deset dni. Seveda pa so bolniki, pri katerih obstaja veliko tveganje, lahko operirani že naslednji dan,« pove mag. Bojan Žakelj. Rak črevesja z zaporo je si-cer primer ene izmed zahtevnejših ope-racij, ki lahko traja okoli štiri ure. Takšnih operacij na omenjenem oddelku letno opravijo okoli 150. Na njihovem oddelku se sicer ukvarjajo bolj z »urgenco s ceste,« pove namestnik

V bolnišnici dr. Petra Držaja skupno delujejo štirje oddelki, trije s področja Interne klinike in eden s področja Kirurške klinike. Bolnišnica v zgornji Šiški je dobila ime po partizanskem zdravniku Petru Držaju. Velike, svetle sobe in petje ptičev na bližnjem hribu Rožnik so tisto, zaradi česar tako osebje kot tudi bolniki v omenjeni stavbi – nekoč gradu – radi preživljajo čas, menijo vsi štirje predstojniki oddelkov.


aktualno

predstojnika in doda, da pri svojem delu odlično sodelujejo z matičnim oddel-kom Kliničnega oddelka za abdominal-no kirurgijo v UKCL. Z izrazom »urgenca s ceste« želi sogovornik povedati, da obravnavajo predvsem paciente, ki so sprejeti prek ambulante Splošne nuj-ne medicinske pomoči Zdravstvenega

doma Ljubljana. Na KO za abdominalno kirurgijo v bolnišnici dr. Petra Držaja ve-lja, da je več kot polovica bolnikov spre-jetih in pregledanih še isti dan. Na naše vprašanje, če se da oceniti, v katerem delu dneva imajo največji naval, zapo-sleni odgovarjajo, da je to izjemno težko oceniti. »Ure dežurstva so popolnoma

nepredvidljive. Na določen dan imamo lahko deset nujnih operacij, naslednji dan pa skoraj nobene. Sicer pa v povpre-čju na dežurni dan opravimo 2.7 opera-cij,« pove mag. Žakelj. Na omenjenem oddelku imajo sicer enajst zaposlenih zdravnikov, skupno pa je na oddelku 120 ljudi. »Ker je oddelek majhen, so lahko tudi odnosi bolj korektni. Zdaj denimo vsi točno vedo, da midva tukaj sediva in se pogovarjava, organizacija dela pa je tudi zato – ker vedno natančno vemo drug za drugega – precej lažja,« še pove mag. Bojan Žakelj.

nedolgo nazaj niso zdravili niti Roosvelta, danes pa je zdravlje-nje hipertenzije izjemnega po-menaKlinični oddelek za hipertenzijo je bil ustanovljen 19. marca 1982. Na vpra-šanje, zakaj relativno pozno osnovanje oddelka, tamkajšnji predstojnik, prof. dr. Rok Accetto odgovarja, da »hipertenzi-ja ni stvar, ki bi bila kot veliko tveganje za zdravje spoznana zelo zgodaj«. Kot primer poda, da v času druge svetovne vojne tudi predsednik ZDA, Franklin d. Roosevelt, ni bil zdravljen, ker ta-krat hipertenzije enostavno niso zdravili. »Šele po drugi svetovni vojni je stroka prišla do spoznanja, kako veliko tvega-nje predstavlja hipertenzija za pojavnost srčno-žilnih in možganskih bolezni,« pove prof. dr. Accetto. Danes so dejstva znana: če v populaciji uspešno znižamo krvni tlak, se tveganje za možgansko kap zmanjša za 50 odstotkov, za srčno kap za 16 odstotkov, tudi za ledvično popušča-nje je tveganje pri nizkem krvnem tlaku bistveno nižje. V deželah, kjer so raven krvnega tlaka uspešno znižali, se je de-nimo bistveno spremenilo tudi število nevroloških bolnikov s kapjo. V Sloveniji smo pri rezultatih znižanja krvnega tla-ka takoj za vodilnimi v svetu (Kanado in ZDA): iz približno 9-odstotne urejenosti krvnega tlaka iz leta 2001 smo v lanskem letu dosegli 35-odstotno urejenost krv-nega tlaka pri populaciji.

na hipertenziji dobra timska obravnava Hipertenzija je kronična bolezen, kar je v približno 90 odstotkih gensko pogo-jena. Tudi zato je izjemno pomembno osveščanje o nevarnostih, meni prof. dr.

V ambulantni KO za hipertenzijo Interne klinike, pove predstojnik Rok Accetto, ce-lotna obravnava bolnika poteka timsko: eno administratorko imajo za vseh šest ambulant, zdravnik in medicinska sestra pa skrbita za dve ordinaciji »hkrati«.

Na KO za hipertenzijo edini v Sloveniji uporabljajo metodo merjenja hitrosti pulznega vala in centralnih parametrov, s čimer ocenijo zgodnjo prizadetost tarčnih organov. »S tem lahko že v zgodnji fazi določimo, ali bolnik potrebuje zdravljenje. Težko je namreč nekomu brez argumentov predpisati, da mora nadaljnjih 40 let jemati zdravila, ki seveda niso brez stranskih učinkov,« pove prof. dr. Accetto.

mag. Bojan Žakelj, predstojnik Kliničnega oddelka za abdominalno kirurgijo Kirurške klinike pove, da se na omenjenem oddelku bolnišnice dr. Petra Držaja ukvarjajo bolj z »urgenco s ceste«. Dodaja, da pri svojem delu odlično sodelujejo z matičnim oddel-kom Kliničnega oddelka za abdominalno kirurgijo v UKCL.


aktualno

Accetto. Na njihovem kliničnem oddel-ku si za to prizadevajo iz dneva v dan, veliko pa so na področju osveščanja jav-nosti strokovnjaki naredili tudi v okviru Sekcije za arterijsko hipertenzijo. Na KO za hipertenzijo si prizadevajo, da bi bil bolnik deležen čim hitrejše in čim bolj kakovostne obravnave. V ambulan-tni obravnavi celotna obravnava poteka timsko: eno administratorko imajo za vseh šest ambulant. Po sprejemu bol-nika v približno pol ure pregleda me-dicinska sestra in ga preda zdravniku. V istem času, ko zdravnik pregleduje bol-nika, sestra naredi meritve pri drugem bolniku, tim zdravstvenih delavcev pa tako, pravi prof. dr. Acceto, skrbi za dve ordinaciji hkrati. »Velik del našega dela pomeni edukacijo bolnika, pri čemer je delo medicinskih sester izjemno po-membno,« meni prof. dr. Acceto, ki si želi, da bi tudi v Sloveniji čim prej tudi formalno spoznali, kako veliko vlogo imajo pri zdravljenju kroničnih bolezni medicinske sestre. Na njihovem KO sicer v hospitalnem delu letno zdravijo okoli 1000 ljudi, ambulantno pa okoli 5500. Nedavno so uvedli novo metodo: edini v Sloveniji uporabljajo metodo merjenja hitrosti pulznega vala in centralnih para-metrov, s čimer ocenijo zgodnjo priza-detost tarčnih organov.

Center za vojne veterane: naš cilj je bolnika ponovno postaviti na noge in vrniti v domače okoljeCenter za vojne veterane je »posebnež« med oddelki Interne klinike. V preteklo-sti je bil zasnovan kot celovita enota za obravnavo veteranov druge svetovne vojne na primarni in sekundarni ravni, še vedno združuje delo treh ambulant splošne medicine in bolnišničnega od-delka s specialistično ambulanto. Povprečna starost bolnikov, ki jih bolni-šnično obravnavajo na Centru za vojne veterane, je več kot 81 let. V 98 odstot-kih gre za nujne sprejeme, ki so skoraj izključno sprejeti preko Internistične prve pomoči. Polovica bolnikov je neu-strezno prehranjenih, tretjina bolnikov je pomembno gibalno okrnjena, vsak četr-ti je okrnjen kognitivno. ''Največji obet koristi obravnave na našem oddelku je,'' po besedah vodje, Gregorja Veninška,'' pričakovan pri starejših od 75 let, ki za-

radi številnih bolezenskih stanj jemljejo veliko zdravil, so začetno gibalno ali ko-gnitivno okrnjeni, neustrezno prehranje-ni in so obležali zaradi akutne bolezni ali splošne onemoglosti.'' »Naša posebnost je, da pri obravnavi uporabljamo geri-atrični pristop, t. i. celovito geriatrično oceno,« pove Veninšek. Posameznika pri zdravljenju obravnavajo v interdisci-plinarnem timu – zdravnik s pomočjo diplomirane medicinske sestre, fiziote-rapeva, socialnega delavca, dietetika, ter po potrebi psihiatra in drugih speci-alistov, skuša identificirati vse bolnikove težave in napravi ustrezen načrt obrav-nave, katere cilj je remobilizacija bolnika in njegova vrnitev v domače okolje.

v prihodnosti želijo celovito oskrbo ponuditi vsem bolnikom ''Poleg zdravljenja akutne bolezni po-skušamo vedno odkriti in obravnavati običajno prezrte medicinske probleme kot so delirij, demenca, depresija, poli-pragmazija, neustrezna prehranjenost, gibalna okrnjenost in ne-biološke dejav-nike zdravja, ki onemogočajo kakovo-stno bivanje, po možnosti v domačem

okolju. Naš cilj je, da ozdravimo akutno bolezen ter bolnika postavimo na noge. Veliko težo pri načrtovanju in izvajanju oskrbe imajo bolnikove vrednote. Za krhkega in bolnega starega človeka je kakovost preostalega življenja pogosto bolj pomembna od dolžine le tega,'' pove Veninšek. V Centru za vojne vetera-ne so ponosni, da so njihovi bolniki v 28 dneh po odpustu zaradi podobnih težav ponovno sprejeti v bolnišnico zgolj v 3 odstotkih in si želijo, da bi lahko celovito geriatrično oceno in na njej temelječo oskrbo v prihodnosti ponudili vsem bol-nikom, ki jo potrebujejo, vendar se pri tem soočajo s pomanjkanjem zdravni-kov in premajhnim obsegom programa. Na oddelku, kjer program zdravstvene zavarovalnice dopušča zdravljenje zgolj 450 bolnikov letno, delajo samo trije zdravniki, ki poleg dela na bolnišničnem oddelku enkrat tedensko delajo tudi v ambulantah in sodelujejo pri zagota-vljanju neprekinjenega zdravstvenega varstva tako v svoji hiši kot na Interni-stični prvi pomoči. Obetajo si, da bodo med zdravniki, ki sedaj v večjem številu končujejo specializacijo iz interne medi-

Na KO za revmatologijo Interne klinike se vseskozi trudijo, da bi bili vodilni center za področje revmatologije, ne samo za Slo-venijo, temveč tudi navzven. Kot razloži predstojnik Dušan Logar, so že štiri leta nazaj uvedli elektronsko klinično pot za zdravljenje revmatoidnega artritisa, zdaj uvajajo podobne elektronske klinične poti še za dve drugi bolezni.

Vizija Centra za vojne veterane je, da bi kot enota za akutno geriatrično medicino in remobilizacijo v prihodnosti zagotovili geriatrično oskrbo vsem akutno bolnim krhkim starim ljudem sprejetim na Inter-no kliniko. Želijo si povečanje plačanega programa in sodelavcev, s katerimi bodo lahko naprej razvijali svojo dejavnost, ki pomeni novost v slovenskem prostoru, omeni predstojnik Gregor Veninšek.


aktualno

cine, tudi tisti, ki bodo za svojo kariero izbrali geriatrično medicino. »Potrebe po geriatrični oskrbi so velike. V ZDA deni-mo ocenjujejo, da kar 15 odstotkov ljudi, starejših od 65 let, potrebuje geriatrič-no oskrbo,« pove Veninšek, ki si želi, da bi tudi v Sloveniji spoznali, da ustrezna geriatrična oskrba ob nespremenjenih stroških za zdravstvo izboljšuje kvaliteto življenja bolnikov, zmanjša število bolni-

šničnih obravnav, poveča delež živečih v domačem okolju in odmakne čas, ko je potrebno zagotoviti nego v domovih za ostarele.

Revmatologija: smernice zdrav-ljenja za vso Slovenijo, pa tudi edinstven laboratorij Bolezni s področja revmatologije so najpogostejše v srednji življenjski dobi

(med 40. in 50. letom), nekaj pa je bi-stveno starejših, pa tudi bistveno mlajših bolnikov, nam ob našem obisku KO za revmatologijo Interne klinike pove na-mestnik predstojnika, prim. dr. dušan logar. Na omenjenem oddelku je zapo-slenih skupno deset zdravnikov, vseskozi pa se trudijo, da bi bili vodilni center za področje revmatologije, ne samo za Slo-venijo, temveč tudi navzven. Že štiri leta nazaj so denimo uvedli elektronsko kli-nično pot za zdravljenje revmatoidnega artritisa. Zdravnik za vsakega pacienta posebej vodi elektronski »karton«, pa-cienti po zdravljenju z zdravili dobivajo standardizirane vprašalnike, zaradi česar zdravniki lažje določijo nadaljnjo terapi-jo. »Pri pacientki, katere podatke pravkar vnašam, je opaziti vidno izboljšanje po zdravljenju z biološkim zdravilom. Tudi sama ocenjuje, da so njene bolečine, ki so bile na začetku neznosne, danes precej manjše,« pojasnjuje dr. Logar. Z biološkimi zdravili se zaradi revmatičnih bolezni v Sloveniji zdravi okoli 600 bol-nikov. »Zadnja leta v svetu velja pravilo,

v bolnišnici dr. Petra držaja tudi oddelek lekarneV okviru Lekarne UKCL deluje tudi oddelek Lekarne v bolnišnici dr. Petra Držaja. Z zdravili, medicinskimi pripomočki ter potrošnim materialom oskrbuje oddelke bol-nišnice. Poleg tega ta lekarna deluje tudi kot javna lekarna in z zdravili na recept ter drugimi izdelki oskrbuje paciente, ki se zdravijo ambulantno. V letu 2010 sta bila na kliničnem oddelku za revmatologijo in kliničnem oddelku za hipertenzijo uvedena klinična farmacevta, ki skrbita za informiranost zdravstvenega osebja z informacijami o zdravilih, sodelujeta pri raportih in vizitah ter pripravljata preglede terapije pri kri-tičnih bolnikih. V sklopu sodobnih smernic obravnave bolnika med različnimi ravnmi zdravstva se pripravljamo na uvedbo brezšivnega načina zdravljenja, ki ob ustrezni informacijski podpori omogoča individualizirano obravnavo bolnika od sprejema do odpusta ter nadaljevanja terapije pri osebnem zdravniku. S temi ukrepi lahko zmanj-šamo z zdravili povezane zaplete, kar je predvsem pomembno pri starejših polipra-gmatičnih bolnikih.

V okviru KO za revmatologijo deluje referenčni Laboratorij za imunologijo revmatologije, letno pa tam izvedejo preko 40 tisoč preiskav, pomembnih za diagnostiko revmatičnih obolenj.


aktualno

Transplantacija ledvic in hemodializa omogočata kvalitetno življenje ob 40-letnici prve kronične hemodialize in transplantacije ledvice – oboje je bilo prvič opravljeno v UkCl - smo se pogovarjali s prof. dr. Rafaelom Ponikvarjem, dr. med., vodjo Centra za dializo in name-stnikom predstojnika ko za nefrologijo interne klinike


Kronična hemodializa in transplan-tacija ledvic, dva izmed največjih dosežkov medicine dvajsetega stoletja, sta bili v Republiki Sloveni-ji, leta 1970, prvič izvedeni znotraj Univerzitetnega kliničnega centra (UKCL). Obe vrsti nadomestnega zdravljenja okvar ledvic sta mno-gim bolnikom s končno odpovedjo ledvic omogočila dolgo in polno življenje. V UKCL smo še danes, šti-rideset let po začetkih, na področju kakovosti dialize in transplantacije ledvic v samem svetovnem vrhu. »Naši rezultati so izjemno dobri.

Zagotovo lahko tem izjemnim uspehom pripišemo tudi majhnost naše države, čeprav je kvaliteta v našem, pa tudi v drugih slovenskih centrih, vseskozi zelo visoka,« pove prof. dr. Rafael Ponikvar, vodja Cen-tra za dializo in namestnik pred-stojnika KO za nefrologijo Interne klinike. V okviru Centra za dializo imajo trenutno 41 dializnih mest za okoli 220 kroničnih dializnih bolnikov, delajo pa kar v treh izme-nah: dopoldne, popoldne ter preko noči, kar pomeni, da so na voljo 24 ur na dan.

»Dializa je absolutno življenjskega pomena, brez nje bolniki ne bi preživeli,« pove prof. dr. Rafael Ponikvar.

da je zdravljenje revmatoidnega artriti-sa učinkovito, če ga zdravimo zgodaj in agresivno,« pojasnjuje dr. Logar. Zdravni-ki najprej poskusijo z »običajno« terapi-jo, če ta ni uspešna, bolniku po približno devetih mesecih predpišejo biološko zdravilo. Elektronske klinične poti na področju zdravljenja revmatoidnega ar-tritisa so se izkazale za zelo učinkovite, zato si zdaj prizadevajo, da bi uveljavili še elektronske klinične poti za dve drugi bolezni, za luskavični (psoriatični) artritis in ankilozirajoči spondilitis.

Brez laboratorija za imunologijo revmatizma ne bi bilo izvrstnih možnosti diagnosticiranjaKako zelo razširjene so bolezni na po-dročju revmatičnih obolenj, dokazuje tudi dejstvo, da so Združeni narodi de-setletje, ki se pravkar izteka, poimenovali »dekada bolezni gibal«, s tem pa so želeli nacionalne vlade opozoriti, da si ome-njeno področje zasluži več pozornosti. Prim. dr. Dušan Logar z razumevanjem pomena revmatičnih obolenj v Sloveniji ni preveč zadovoljen; ob ogledu fotogra-fij ljudi z revmatičnimi obolenji, ki so bile nedaleč nazaj razstavljene v slovenskem parlamentu, omeni, da so tam dosegle le odmevnost v medijih, ne pa pri tistih, ki imajo v rokah škarje in platno. Za to, da bi bolezni, povezane z revmatičnimi obolenji, čim bolj obvladovali, si na KO za revmatologijo prizadevajo tudi v okvi-ru laboratorija za imunologijo revmatiz-ma. Laboratorij v pritličju bolnišnice dr. Petra Držaja, je referenčni laboratorij za celo Slovenijo, ob našem obisku pove vodja Laboratorija za imunologijo rev-matizma, tanja kveder. Letno v njem naredijo preko 40 tisoč preiskav, kar tretjina od teh pa je za naročnike izven UKCL. »Brez laboratorijske diagnostike ni možna postavitev diagnoze sistemske bolezni veziva,« njihovo pomembnost izpostavi tudi prim. dr. Dušan Logar in doda, da tako lahko predvidijo tudi težji potek bolezni za približno deset let vna-prej. Izredno ponosni so, da laboratorij vedno znova privablja mlade raziskoval-ce in študente, pa tudi na to, da zanje dela strokovnjakinja, ki je še nedavno delala v Chicagu: višja raziskovalka Sne-žna Sodin Šenurlj.


aktualno

Kdo so bolniki, ki hemodializo ali transplantacijo ledvic sploh potrebu-jejo? »Gre za kronične bolnike, ki so trajno pri-zadeti z izgubo funkcije ledvic, pa tudi za bolnike, ki jim ledvice odpovedo akutno (letno jih je v Sloveniji med 600 in 700). Novih kroničnih bolnikov, ki potrebujejo dializno zdravljenje ali transplantacijo, je po podatkih iz Registra nadomestnega zdravljenja za Slovenijo med 230 in 250 letno. V okviru nadomestnega zdravlje-nja gre lahko za hemodializo, peritonal-no dializo ali transplantacijo.«

Kaj omogoči bolniku nadomestno zdravljenje? »Povedano na kratko: omogoči mu pol-no življenje, delo, študij, potovanja po svetu in preživetje dolgih desetletij kvali-tetnega življenja. Vse to je odvisno pred-vsem od spremljajočih bolezni. Kronična hemodializa, ki se je v svetu pričela upo-rabljati leta 1960, v Sloveniji pa leta 1970, se je razvila do te mere, da omogoča dolgo in kvalitetno življenje. Po svetu že poročajo o bolnikih, ki se z dializo zdravi-jo več kot 40 let. Bolnica z najdaljšim he-modializnim stažem pri nas se dializira 37 let in 10 mesecev. Dializa je v Sloveniji dostopna vsem, ki jo potrebujejo. Včasih tega ni bilo. Leta 1960 so v tujini denimo imeli komisijo, ki je odločala o tem, kdo bo prišel na dializo in kdo ne. To je bilo zelo hudo. To so bili časi, ko je manjkalo tako znanja kot aparatur; bili so začetki, ki so pomenili velik premik, čeprav niso vsi bolniki s končno odpovedjo ledvic prišli na dializo. A pred tem so vsi ljudje zaradi tega umirali.«

Lahko razložite, kdaj se odločamo za dializo in kdaj za transplantacijo? »Dejstvo je, da si transplantacijo želi ve-liko ljudi, ki so prizadeti zaradi odpovedi ledvic. Seveda so pred transplantacijo potrebne zelo natančne preiskave, a načeloma transplantacijo omogočimo vsem bolnikom, ki to želijo in imajo zanjo izpolnjene pogoje. Starostnih omejitev ni več. Od leta 2000 smo člani Eurotran-splanta, ki združuje Belgijo, Nizozemsko, Luxemburg, Nemčijo, Avstrijo, Hrvaško in Slovenijo. Po številu transplantacij ledvic smo v poprečju Evrotransplanta,

čakalna doba za transplantacijo je rela-tivno kratka.«

Kako dolga je čakalna doba? »V zadnjem času dobijo ledvico mnogi bolniki v roku enega leta, je pa čas od-visen tudi od imunoloških posebnosti posameznika.«

V vmesnem času pa je potrebna dia-liza? »Da; dializa omogoča miren in natančen postopek preiskav in morebitnih terapij. Potem bolnika pokličemo – ponavadi se to zgodi sredi noči – ga ponovno pre-gledamo, dializiramo in nato po preme-dikaciji z imunosupresijskimi zdravili na-potimo v operacijsko dvorano. Dializa je

bolnikom na voljo tudi takrat, ko pride do začasne ali trajne odpovedi presadka.«

Kaj pomeni dializa za bolnika? »Dializa je absolutno življenjskega po-mena, brez nje bolniki ne bi preživeli. Bolniki morajo priti k nam 3-krat na te-den, dializira se 4, 5 ali 6 ur; eno skupino bolnikov pa dializiramo 3-krat na teden po 8 ur čez noč, med spanjem. Princip je enostaven: čim daljša je dializa, tem boljši so učinki zdravljenja in preživetje. Nekateri so na dializo navajeni in z njo zelo zadovoljni, mnogi pa si želijo tran-splantacije. Pri posamezniku je kratko-ročni in dolgoročni učinek transplanta-cije nemogoče napovedati. Zato niso tako redki bolniki, tudi med mlajšimi, ki transplantacijo odklanjajo.«

Tako prvo transplantacijo ledvice kot tudi prvo hemodializo smo v Slove-niji prvi opravili v UKCL. Ali še danes takšnemu dosežku pripisujemo velik pomen? »Seveda. Gre za ogromen klinični in tudi civilizacijski dosežek. Kar se tiče kakovo-sti dialize in transplantacij ledvic, smo v UKCL v svetovnem vrhu. To se odraža predvsem pri preživetju in smrtnosti, ki ju spremljamo skozi Register. Naši rezul-tati so izjemno dobri. Zagotovo lahko uspehu pripišemo tudi majhnost naše države, čeprav je kvaliteta v našem cen-tru vseskozi zelo visoka. Eden izmed de-javnikov kvalitete je tudi bdenje nad žil-nimi pristopi. Ves čas sami delamo arterio venske fistule in vstavljamo umetne žile. Rešujemo vse komplikacije arterioven-skih (AV) fistul – to so razne tromboze in slabe funkcije; naše znanje na tem po-dročju je za bolnike izredno pomembno. S takojšnjo trombektomijo po trombozi AV fistule omogočimo bolniku ohraniti žilni pristop za dializo in ga obvarujemo pred vstavitvijo dializnega katetra, ki je potreben, če AV fistula ne dela.«

V letošnjem letu ste uvedli novo me-todo zdravljenja akutne okvare led-vic pri bolnikih s plazmacitomom. “Začeli smo uporabljati dializator/ume-tno ledvico, katere membrana je bolj prepustna od običajnih dializatorjev. Ta večja prepustnost omogoča odstran-

»Gre za ogromen klinični in tudi civilizacijski dosežek. Kar se tiče kakovosti dialize in transplantacij ledvic, smo v UKCL v svetovnem vrhu. To se odraža predvsem pri preživetju in smrtnosti, ki ju spremljamo skozi Register. Naši rezultati so izjemno dobri.«


aktualno

jevanje nekoliko večjih molekul bel-jakovin, ki nastajajo pri plazmocitomu. Omenjena metoda pomaga pri zdravl-jenju akutne ledvične odpovedi, ki nas-tane pri plazmacitomu. Gre za eno iz-med novosti, ki smo jih skozi leta uvajali v našem Centru. Naj se vrnem še k trans-plantacijam. Na področju transplantacij ledvic imamo za približno 20 odstotkov boljše preživetje ledvic, kot je povprečje v Eurotransplant.”

Čemu to pripisujemo? “Predvsem veliki skrbnosti pri pripra-vi bolnikov ter bdenju nad bolniki na enem mestu. Izogibamo se presaditvam z velikimi imunološkimi preprekami, pa tudi sprejemanju organov nestandard-nih darovalcev. Na KO za nefrologijo vse to počnemo že štirideset let, znanje je vedno bolj izpopolnjeno. Ničesar ne prepuščamo naključju.”

Pa v tujini ne velja, da bi za bolnika na enem mestu opravljali vse?

“Različno. Za ZDA denimo vem, da bol-nike po transplantaciji ledvic pošljejo k zdravniku, od koder je bil bolnik napo-ten. V Sloveniji pa imamo prednost, da smo tako majhni, da lahko bolniki po transplantaciji prihajajo k nam. Nepos-redno po presaditvi so pregledi pogosti, pozneje pa na 2 - 3 mesece. Bolnikom vedno omogočamo dostopnost do zdravnika, tudi prek telefona.”

Ali dializa nujno vodi v transplantaci-jo in ali potem bolnik dokončno oz-dravi? “Ne, bolnik v nobenem primeru ni ozdravljen, v obeh primerih gre za nadomeščanje funkcije izgubljenega or-gana. Tudi sama transplantacija ima svo-je omejitve; polovica ledvic propade po približno 10- 12 letih, potem jih je potrebno nadomestiti. Pri dializi ni tako ostrih pogojev za sprejem v program zdravl-jenja, kot to velja pri transplantaciji, zato pomeni dializa pribežališče za vse, ki jim ledvice ne delajo.”

Kakšne so sicer omejitve za posame-znega bolnika, ki potrebuje dializo? “Z razvojem tehnologije in spoznanji se trudimo, da bi bilo omejitev čim manj. Kadar delamo daljšo dializo – že prej sem omenil, da eno skupino dializiramo 3-krat po 8 ur - dodatnih omejitev za bolnika ni. Opozarjamo zgolj pred eks-tremi uživanja sadnih sokov in preveč soljene hrane, to pa velja tudi za zdrave-ga človeka.”

Število ledvičnih bolnikov se iz leta v leto večje. Čemu pripisujete to? “Pravzaprav se je pri nas številka kar umirila; vsako leto beležimo zgolj 3 - 4 odstotni porast vseh bolnikov v progra-mu nadomestnega zdravljenja ledvične odpovedi. To pripisujemo učinkovitim terapijam preprečevanja ledvične okva-re – še preden posameznik dializo sploh potrebuje. Z zdravili lahko naredimo veliko. Zelo učinkovito je denimo zdravl-jenje hipertenzije oz. povišanega krvne-ga tlaka:če posameznik nima urejenega krvnega tlaka, to samo po sebi uničuje funkcijo ledvic. Dobra je tudi terapija sla-dkorne bolezni in visokega holesterola. Vse to so dejavniki, ki ljudem omogočajo kakovostno življenje brez dialize.”

Pred leti je bilo medijsko odmevno, ko so na Hrvaškem za hemodializo umrli bolniki. Za kaj je šlo v tem pri-meru? “V tovarni so preizkušali tesnost diali-zatorjev, in sicer s snovjo, ki se po prei-zkusu tesnosti kapilar dializatorja ni po-polnoma izprala – prišla je v kri in zaradi hlapnosti pri relativno nizkih tempera-turah, okoli 37 stopinj, je prišlo do nas-tanka plina v krvi bolnikov, ki so se s temi dializatorji dializirali. Prišlo je do akutne zamašitve pljučnih kapilar in smrti.”

Kako velika nevarnost sicer obstaja, da pride do tako hudih zapletov? “Če imamo odličen dializni material, kot ga ta trenutek imamo v UKCL, in tudi drugod v Sloveniji, so nevarnosti mini-malne. Imamo vrhunske hemodializne monitorje z množico varnostnih siste-mov, predvsem pa zelo strokovno po-dkovano in izurjeno dializno osebje, ki odlično in predano opravlja svoje zahte-vno delo.”

Obe vrsti nadomestnega zdravljenja okvar ledvic (transplantacija in dializa) sta mnogim bolnikom s končno odpovedjo ledvic omogočila dolgo in polno življenje.


aktualno

Medicinska odprava v Ugandov imenu petih študentov, ki so se tri mesece mudili na medicinski odpravi v Ugandi, Andrej Porčnik, zdravnik pripravnik UkCl, piše o zdravljenju in drugačni kulturi juga Ugande

Andrej Porčnik

Julij 2010, nahajam se sredi črne celine, ob prečudovitem jezeru, po katerem s kanujem plujejo do-mačini, sedim v majhni sobici na lesenem stolu, okoli mene stene, s katerih odpada omet, pod mano zemlja, pred menoj miza, čez mizo mati z otrokom v naročju, ki kašlja in ima visoko vročino. Okoli moje-ga vratu stetoskop, za menoj anti-biotiki. Z mislimi sem pri otroko-vem stanju, le kaj mu je in kako ga pozdraviti, se sprašujem? To se je dogajalo čez poletje na jugu Ugan-de. Prizore, kot je ta, smo dnevno srečevali tekom trimesečne huma-nitarne odprave pod okriljem sek-cije za tropsko medicino. Tam sem bil skupaj z Bredo Podjaveršek, dr. med., nino Šenico, dr. med.,

Mikom Rebernikom, študentom medicine in tatjano Čuk, študent-ko visoke šole za zdravstvo.

ko sem bil na odpravi, sem ves čas doživljal kontraste med sta-njem tam in pri nas v SlovenijiNekega dne je vstopil v našo kliniko mlad fant, prisodil bi mu kvečjemu šest-najst let. Povedal je, da ga boli v prsnem košu in da občasno izgublja zavest. Ob poslušanju njegovega srca s stetosko-pom sem slišal glasni šum aortne steno-za in mitralne regurgitacije, najverjetne-je kot posledico nezdravljene revmatske vročice. Gledal sem fanta, fant je gledal mene. Na njegovih ustih je še vladal na-smeh, ni vedel, za kakšno stanje gre. Misli so mi odtavale v domovino. Naši splošni zdravniki že leta z uspešno diagnostiko in

predpisovanjem antibiotikov to bolezen preprečijo. Spomnim se na Univerzitetni klinični center Ljubljana (UKCL), kjer bi takšno stanje z najmodernejšo in uspe-šno tehnologijo tudi operirali in bi lahko ta fant živel normalno življenje. V Ugandi pa bi moral plačati antibiotike sam, v ko-likor bi ga želeli operirati, bi moral fant v Indijo in plačati 14.000 evrov. Denarja domačini nimajo, takšnih primerov pa je bilo ogromno. Fant odide domov…

vročina, kašelj, dehidracija – in popolnoma drugačen odnos starševLeto nazaj sem ob besedi Afrika pomi-slil na lačne in bolne otroke, ki tekajo po peščenih tleh, v daljavi pa postopa slon. Sedaj pa sem videli slone, prav tako pa smo dnevno dobili vsaj kakšen ducat

V majhni hiški je ekipa skupno petih ljudi vsak dan sprejemala paciente. Nekateri so prišli od blizu, drugi od daleč – eni celo tako od daleč, da so pred hiško prespali čez noč, na dan okoli med 50-70. Mnoge bolezni bi v Sloveniji pozdravili brez težav.


aktualno

bolnih otrok, ki so jih na hrbtu prinesle matere… Vročina, kašelj, dehidracija, bolečina, nekateri izmed njih so bili res hudo bolni. Sam še nimam otrok, a samo mislim si, kako bi se s punco počutila, če bi kateri izmed njih zbolel. Verjetno bi takoj klicala zdravnika, neozirajoč se na to, da sem v bistvu sam zdravnik. Nji-hove matere apatično strmijo v daljavo, niso zaskrbljene, do otrok ravnajo precej grobo. Marsikatero dekle moje starosti, to je 26 let, ima že šest otrok ali več, kar je verjetno eden izmed razlogov, da jim otroško življenje ne pomeni tako veliko. O drugačnosti kulture smo se veliko učili iz vsakdanjih obiskov pacientov. Nekoč je v sobo vstopila žena; mnogorodnica srednjih let z nožničnim izcedkom in pridruženimi bolečinami v spodnjem delu trebuha. V takšnem primeru je treba zdraviti vse možne povzročitelje spolnih bolezni. To smo tudi storili. Ko smo oskrbeli prvo ženo, je ta stekla ven in pripeljala noter še drugo ženo njune-ga skupnega moža. Pozdravili smo tudi njo, nato še moža, ženi pa sta kar tekmo-vali, katera bo nesla zdravila njemu. Za-plet je dosegel vrhunec, ko smo ugoto-vili, da obstaja nekje še tretja žena tega moža …

Za kosilo tudi kamni in zemlja Dnevno so se praznile naše zaloge an-tibiotikov in antimalarikov. Najpogosteje

smo uporabili amoksicilin in ciprofloksa-cin, s katerima smo lahko pokrili širok spekter bakterij, saj natančne diagnosti-ke tam ni bilo. Zdravila smo predpisovali pa smernicah, ki jih je izdala organizacija »Zdravniki brez meja.« Krompir, fižol, riž in zelje so bili vsak dan naše kosilo. Nemalokrat so se v našem kosilu znašli razni kamni in zemlja. To dejstvo priča o higienskem standardu na ekvatorju, posledice pa smo dnevno srečevali v svojih ambulantah. Veliko je bilo črevesnih parazitov, ki smo jih lah-

ko uspešno zdravili z Mebendazolom. Prav tako smo se odločili zdraviti ljudi z anamnezo peptične razjede kar z eradi-kacijsko terapijo za Helikobakter Pylori z amoksicilinom, klaritromicinom in ome-prazolom. Odzivi na ta zdravljenja so bili zelo pozitivni.

Apatičnost iz obrazov je izginila, ko smo jim dali očalaOb odmorih sem se velikokrat spreho-dil po vasici. Na eni strani sem videval otroke, nasmejane, vesele, ki so mi tekli nasproti in me pozdravljali. Njihovi mo-žgani so še nedefinirani, neizoblikovani, lahko bi rekel, da so še dojemljivi za vse. Zob časa jih še ni izoblikoval. Na obrazih starejših pa se je že začela kazati melan-holičnost, odsotnost čustvovanja, kot da bi se vdali v usodo in življenje sprejeli takšno, kot je - brez želje in volje spre-meniti ga na bolje. Moji babici so nekaj let nazaj naši zdravniki uspešno pozdravili odstop mrežnice … Pred mano sedaj stoji mla-denka z motno roženico – takšno stanje bo ostalo. Nato pa vkoraka starejša go-spa ... Povedala je, da ne more več brati Biblije. Dali smo ji očala in kar naenkrat so se ji kotički ust dvignili, oči so se ji zvedrile, gubice na njenih licih pa so veličastno zasijale. Z največjim veseljem je odšla domov… brati Biblijo. To so bili eni redkih trenutkov, ko so Ugandčani pokazali čustva, trenutki, ko je z njihovih obrazov izginila turobnost, ki jih z leti vse bolj zaznamuje.

Primeri zdravljenja in terapij v času našega bivanja v Afriki so bili izredno raznoliki. »Nikoli ne bom pozabil dneva, ko sem se zvečer ves utrujen zvrnil v posteljo, takoj za tem pa so pritekli otroci z deklico, ki jo je pičil nek insekt; začela je nastajati anafilaktična reakcija. Z antihistaminiki in kortikosteroidi smo uspeli reakcijo zaustaviti,« zapiše Andrej Porčnik.

»Spoznal sem svet, ki se razlikuje od našega, ljudi, ki razmišljajo drugače kot pri nas, zdravstveni sistem, ki se niti primerjati ne more z našim … Na svet in na naše zdravstvo morda gledam drugače kot prej. Naš zdravstveni sistem ni popoln, a je na zelo visoki ravni. Poleg tega ima potencial postati še boljši.«


aktualno

Velik problem je bil povišan krvni tlak, velikokrat tudi nad 200/140. Zdravili smo jih predvsem z tiazidnimi diuretiki in nifedipinom. Orga-nizirali smo tudi izobraževanja o tej bolezni s pomočjo prevajalk. Takrat sem se spomnil na svojo drugo babico, ki jo kličem oma, ki ji naši zdravniki že leta uspešno uravnavajo krvni tlak.

Na obrazih ljudi je velikokrat zaznati ču-stveno otopelost – a ne takrat, ko lahko zaradi novih očal spet berejo Biblijo.

Po izkušnji: naš zdravstveni sis-tem ni popoln, a je na zelo visoki ravniDanes sem spet tu, v Sloveniji. Hodim po UKCL, mimo ambulant, oddelkov, opera-cijskih sob. Delo poteka usklajeno, sestra podaja kirurgu sofisticirane instrumente, on z njimi opravlja zapletene posege, medtem ko anestezist zagotavlja pogo-je za nemoteno delo. Uvajajo se nove in nove tehnike zdravljenja. Tako izgleda družba, v kateri živimo mi. Nekaj mese-cev prej sem bil v Afriki, v regionalni bol-nišnici. Ljudje so ležali na tleh, nič ni bilo sterilno, zaradi nepravilne uporabe do-niranega aspiratorja so otroci umirali, na obsežnih opeklinah je bil namazan cve-tlični med, nevrološke bolezni brez mo-žnosti diagnoze, bolečine v kolkih, ki se zdravijo z natezanjem. Tako izgleda svet v katerem živijo. Kaj je bil smisel vsega tega, se včasih sprašujem, ko odhajam

domov iz dela. Pomemben segment je nudenje zdravstvenih uslug, ki jih ljudje tam nimajo, kot tudi izobraževanje lo-kalnih ljudi o raznoraznih stvareh, da si bodo lahko kasneje pomagali sami (v času obiska smo jih denimo izobrazili o pomenu zdravljenja hipertenzije). Drug vidik, morda še pomembnejši, je osebna izkušnja. Spoznal sem svet, ki sa razlikuje od našega, ljudi, ki razmišljajo drugače kot pri nas, zdravstveni sistem, ki se niti primerjati ne more z našim… Na svet in na naše zdravstvo morda gledam dru-gače kot prej. Naš zdravstveni sistem ni popoln, a je na zelo visoki ravni. Poleg tega ima potencial postati še boljši. So-delovanja v tem procesu se že veselim. Večkrat bom pomislil, kakšna je situacija v Afriki in se ne bom spraševal, kaj lahko slovensko zdravstvo naredi zame, am-pak kaj lahko jaz naredim za slovensko zdravstvo.


aktualno

Virtualno do svoje ambulanteUporabniki bodo lahko doslej od doma načrtovali pot do UkCl, se prek spleta pozanimali o čakalnih dobah, urah obiskov in številnih drugih informacijah

Služba za odnose z javnostmi

V Univerzitetnem kliničnem centru Ljubljana (UKCL) smo bogatejši za virtualizacijo obstoječih stavb, ki je dosegljiva prek spletne rešitve in Infoterminalov, postavljenih na sedmih enotah po UKCL. Preko Infoterminalov bodo uporabniki lahko dostopali do digitaliziranih informacij o lokacijah obstoječih stavb, odpiralnih časih ambulant, možnostih naročanja itd. Iste vsebi-ne, kot so dostopne na skupno sed-mih terminalih, so na voljo tudi na spletni strani http://www4.kclj.si/.

Za bolnike celoten projekt, katerega glavni doprinos je spletna stran, pome-ni vir informacij: odslej bo lahko vsak posameznik že doma pogledal, kje UKCL sploh je (uporabnik bo lahko od-slej načrtoval pot do UKCL iz katerega koli naslova v Sloveniji, se pozanimal, kateri avtobusi mestnega prometa ga do UKCL pripeljejo, kje lahko parkira idr). Načrti prostorov so povezani tudi z drugimi pomembnimi informacijami, denimo z lokacijami sanitarij, recepcije, informacijskih točk, avtomatov s hrano … Na terminalih in na spletni strani lah-ko najdemo tudi kratek opis dejavnosti posameznih enot in kliničnih oddelkov,

odpiralne čase posameznih ambulant, čakalne dobe za posamezne preiskave ter številne druge informacije.

infoterminali so primerni tudi za invalide Infoterminali so samostoječi in zaradi dvižnega mehanizma primerni tudi za invalide, omogočajo pa grafični izris in besedni opis poti med posameznimi stavbami UKCL, kar uporabniku dodatno olajša gibanje in iskanje lokacij na celo-tnem območju. Infoterminali so skupno postavljeni na sedmih lokacijah, in sicer: v glavni stavbi, na Polikliniki, na Pedia-trični kliniki, na Ginekološki kliniki, Kliniki za infekcijske bolezni in vročinska stanja, v Bolnišnici dr. Petra Držaja v Šiški, eden izmed njih pa je postavljen tudi zunaj stavb, in sicer v vratarski hišici v bližini uprave UKCL.

Ob zagonu terminalov 17. novembra 2010 je mag. Simon vrhunec, general-ni direktor UKCL, skupaj z zunanjim izva-jalcem damjanom Pintarjem, izvršnim direktorjem Zaslon Telecom, d.o.o., na Infoterminalu v glavni stavbi simbolično prerezal rdeči trak, ob tem pa povedal, da se UKCL s projektom virtualizacije skuša čim bolj približati uporabniku. »S

tem omogočamo večjo dostopnost za potencialne uporabnike naših storitev, kamor so všteti bolniki, obiskovalci ter tudi strokovna in poslovna javnost.« in dodal, da bo to za uporabnike pomeni-lo predvsem lažjo orientacijo in gibanje znotraj posameznih enot UKCL.

na projektu sodelovalo več kot 100 zaposlenih iz UkClMed ključnimi cilji celotnega projekta je olajšati dostop do informacij in izboljšati njihov pretok. Poleg tega bo, kot je ob otvoritvi povedal Jani Recer, pomočnik generalnega direktorja za informatiko, omenjena rešitev predstavljala tudi pod-lago za naknadno povezovanje z različ-nimi informacijskimi sistemi v UKCL in izven njega. Pri projektu je sodelovalo več kot 100 zaposlenih UKCL, za vzdrževanje infor-macijske rešitve pa je bila, pove dr. irma Urh, vodja projekta Virtualizacije UKCL, izoblikovana skupina 30 vsebinskih in petih tehničnih skrbnikov. Ti bodo odslej posodabljali podatke in dodajali nove vsebine. Projekt je rezultat prijave na razpis Ministrstva za visoko šolstvo, zna-nost in tehnologijo, s čimer smo dosegli 95-odstotno financiranje iz evropskih skladov za regionalni razvoj.

Ob prvem zagonu terminalov, od leve proti desni: Damjan Pintar, izvršni direktor ZASLON TELECOM, d.o.o, Jani Recer, pomočnik ge-neralnega direktorja za informatiko, dr. Irma Urh, vodja projekta Virutalizacije UKCL, mag. Simon Vrhunec, generalni direktor UKCL, prof. dr. Brigita Drnovšek Olup, strokovna direktorica UKCL, Erna Kos Grabnar, glavna medicinska sestra UKCL.

mag. Simon Vrhunec, generalni direktor UKCL in Damjan Pintar, izvršni direktor ZASLON TELECOM, d.o.o, sta v novembru simbolič-no prerezala pentljo na enem izmed sedmih Infoterminalov.


aktualno

»Pred vrnitvijo v UKCL sem pogrešala dodatna strokovna izobraževanja, izmenjavo mnenj in pogovore,«intervju z Mojco Pučko, medicinsko sestro na oddelku urgentne interne medicine interne klinike UkCl

Služba za odnose z javnostmi, Polona lečnik Wallas

Mojca Pučko, medicinska sestra, zaposlena na oddelku urgentne interne medicine interne klinike UkCl, ima zanimivo izkušnjo. v UkCl je iz realnega sektorja pri-šla pred slabim letom dni. Zani-malo nas je, zakaj se je odločila za vrnitev v UkCl in kakšna so njena pričakovanja v prihodno-sti.

kje delate in kakšen je vaš delo-krog? »Zaposlena sem na Oddelku urgen-tne interne medicine. Moje delo za-jema vse tri izmene in dežurstva. V moj delokrog spada nega pacienta, vsa terapija, priprava pacienta na pre-iskave, varnost in dobro počutje.«

ker prihajate iz realnega sektor-ja, me zanima vaša izkušnja, kaj ste najbolj pogrešala?»V UKCL sem se vrnila zaradi osebnih ra-zlogov. Prestop sem dalj časa načrtovala, saj je menjava delodajalca vedno malce stresna. Morda sem pred vrnitvijo v UKCL pogrešala dodatna strokovna izobraže-vanja, izmenjavo mnenj in pogovore. Pogrešala sem tudi izmenjavo izkušenj; med sestrami kolegicami, zaposlenimi pri koncesionarjih, vsega tega ni bilo v takšni meri, kot bi si želela.«

kakšen je bil vaš prejšnji delo-krog v ambulanti koncesionar-ja?»Lahko bi rekla, da je bil povsem druga-čen. Za veliko stvari si moral sam poskr-beti; od nabave materiala, cepiva, zdravil, statistike, obračuna za ZZZS. Velikokrat sem se ukvarjala tudi z inšpektorji, ki so prišli opravljati takšen ali drugačen

nadzor nad potekom dela v ambulanti. Predvsem pa sem z leti pogrešala druž-bo kolegic, saj je delo v ambulanti lahko tudi monotono.«

kaj vas je prepričalo, da ste se odločili za UkCl?»Ko sem se po skoraj 15 letih vrnila nazaj v UKCL, sploh nisem imela imela nobe-ne treme ali kakršnega koli strahu pred nastopom dela. Javni zavod sem pozna-la že prej, seveda pa se je medtem veliko stvari spremenilo. Drugačen je proces dela, na oddelku so nove in natančnejše aparature.Vendar pa moram omeniti, da se občutek dela s pacienti hitro prebudi in povrne tako, da težav pravzaprav ni-mam.«

kakšne so po vašem menenju prednosti, ki jih kot delodajalec ponuja UkCl? »Prednosti, ki mi jih ponuja novi delo-dajalec, so kar obsežne, predvsem sem vesela, da se lahko dodatno izobražu-jem znotraj in zunaj UKCL, planiram lah-ko dopust, pa tudi kakšen prosti dan ni vprašljiv.«

Bi še kaj sporočili vašim kolegi-cam in kolegom?»Mojim novim in mladim sodelavcem bi se rada zahvalila, da so me lepo sprejeli medse. Večini sem lahko mama (smeh). Morda še tole: kot vsi v UKCL si tudi mi želimo delati v novi intenzivni sobi z novo medicinsko opremo.«

»Predvsem sem vesela, da se lahko dodatno izobražujem znotraj in zunaj UKCL,« med dru-gim v intervjuju pove Mojca Pučko, medicinska sestra, zaposlena na Oddelku urgentne interne medicine Interne klinike UKCL.


aktualno

»Klinika potem, ko jo je David Beckham zapustil, ni nikogar več zanimala,«Asist. Marko Macura iz kliničnega oddelka za travmatologijo kirurške klinike se je nedavno udeležil izpopolnjevanja pri zdravniku, ki je Ahilovo tetivo operiral nogometašu davidu Beckhamu, sam pa je pri nas med drugimi operiral nogometaša Sebastjana Cimerotiča


Asist. Marko Macura, dr. med., iz KO za travmatologijo Kirurške klinike je imel željo pomagati športnikom pri športnih poškodbah še pred odločitvijo za speci-alizacijo, kanček zanimanja za to pa gre verjetno iskati tudi v njegovi dolgoletni košarkaški karieri. V letošnjem letu ga je izmenjava izkušenj gnala na Finsko – na-ravnost k prof. Sakari oravi, specialistu ortopedu, ki je marca letos operiral slav-nega nogometaša davida Beckhama. »Zanimalo nas je, kdo je ta prof. Sakari Orava, na kakšen način on operira,« med drugim pove v našem intervjuju in doda, da je v času izpopolnjevanja ugotovil, da ima tudi sam »veliki prof. Orava« podob-ne probleme kot on sam in vsi drugi, ki se ukvarjajo s športnimi poškodbami: soočajo se z neučakanostjo športnikov, ki želijo okrevati čim prej.

Menda ste bili nekoč velik športni navdušenec, in sicer košarkar. Zakaj ste odnehali? »Predvsem zato, ker je bilo šport težko

uskladiti s službenimi obveznostmi. Zdaj se sam s športom ukvarjam le še občasno, predvsem s svojimi tremi otroki. Vsi trije igrajo košarko, smo košarkarska družina, tudi žena in dedki so igrali košarko.« Potem ste se pa zaradi kariere težko odrekli športu? »Ne, sploh ne. Moje delo se mi je zde-lo zelo privlačno, z lahkim srcem sem se odločil, da zaključim športno kariero. Morda mi je celo malo odleglo, da sem jo dal 'na stran'. Drugače bi bilo, če bi bil v košarki res zelo uspešen, a nisem bil – v mladinski reprezentanci še, kasneje pa ne več. Tako intenzivni treningi, sku-pno okoli 4 do 5 ur na dan, že s študijem medicine niso bili združljivi. Reprezen-tančno kariero sem prekinil v 1. letniku fakultete: med treningi in izpitnimi roki sem izbral slednje.« Ste si ukvarjanja s športnimi poškod-bami želeli od nekdaj? »Da, še pred specializacijo. Na srečo so se tako ideje vodstva klinike kot tudi moje skladale.«

K vam v verjetno prihajajo tako pro-fesionalni kot rekreativni športniki. Jim je kdaj težko razložiti, da morajo zaradi poškodbe zdaj enostavno mi-rovati? »Ne gre za to, da bi morali mirovati. Mor-da je moja prednost v tem, da poznam treninge športnikov in njihove cilje. Moji pacienti načeloma zelo, zelo malo mi-rujejo. Vedno dobivajo navodila, kaj in kako lahko delajo, tako da so v dvoranah in igriščih minimalno odsotni, zgolj toli-ko, kolikor je potrebno zaradi kirurškega posega. Vsi dobijo zelo natančna navo-dila. Dejstvo je, da mora biti športnik, ki je vajen gibanja, vseskozi zaposlen.« Nekoč ste bili zdravnik košarkarske-ga društva Slovan. Ste še zdaj? »Ne. Položaj klubskih zdravnikov je pri nas nekoliko nedorečen; klubi se ubada-jo z velikimi organizacijskimi in finanč-nimi težavami, najpomembneje pa je, da športni klub redko – po moji presoji – potrebuje stalno prisotnost kirurga. Bolj potrebujejo prisotnost fizioterapev-ta, pomembno pa je, da imajo vedno omogočeno dosegljivost zdravnika, ki se ukvarja s športnimi poškodbami. Tudi zame je bolje, da imajo v klubu mojo te-lefonsko številko, kot pa da sedim z njimi na klopi.« Še ne dolgo nazaj ste se, da bi še iz-boljšali zdravljenje na področju špor-tnih poškodb, odpravili na Finsko. »Res je. Šlo je za neke vrste izpopolnje-vanje (angl. fellowship) oz. gostovanje na kliniki. V mojem primeru je bilo to drugo dlje trajajoče gostovanje, najprej sem bili na Kliniki za športne poškodbe v Stockholmu na Švedskem, zdaj še na Finskem. Zgodba mojega odhoda na Finsko je naslednja: novembra lani sem pri nas operiral znanega nogometa-ša Sebastjana Cimerotiča. Podobno poškodbo Ahilove tetive je marca letos utrpel nogometaš david Beckham, operiral pa ga je prof. Sakari orava na Finskem. Zanimalo nas je, kdo je prof. Sakari Orava, ter to, na kakšen način on

Potem ko je asist. Marko Macura zaradi poškodbe Ahilove tetive operiral našega nogo-metaša Sebastjana Cimerotiča, se je odpravil k profesorju na Finsko, ki je operiral Davida Beckhama.


aktualno

operira. Na kliniki imamo princip, da če se učimo, se želimo učiti od najboljših.«In kdo je po vaši oceni prof. Sakari Orava? »Prof. Orava je star 65 let, je ortoped, in se celo življenje ukvarja s športnimi po-škodbami. Napisal je preko 110 člankov in je prvi na svetu po tovrstni literaturi. Napisal je tudi nekaj publikacij za do-mačo športno javnost, je konzultant za največje svetovne klube – Real Madrid, Barcelono, Romo, Inter, Milan … Poleg Davida Beckhama je operiral številne druge športnike (Davida Trezegueta, Didiera Deschampsa, Peppa Guardio-lo, Merlene Ottey, Haile Gebreselassie, Christiana Ghedino …). Najbolj medij-sko odmevna je bila seveda operacija Davida Beckhama, takrat so bili na kliniki okupirani s strani medijev. Podobnost poškodbe Cimerotiča in Beckhama je bil torej neposredni povod, zakaj sem odšel na Finsko. «Nekdo, ki operira Davida Beckhama, se mora privaditi medijske pozorno-sti. Sta o tem s prof. Oravo govorila? »Sva. On je medijske pozornosti dele-žen že zaradi svojega delovanja v Špa-niji, Italiji, to z Davidom Beckhamom je samo pomenilo vrh medijskega zanima-nja. Res pa je, da klinika potem, ko jo je David Beckham zapustil, ni nikogar več zanimala. Prof. Orava je bil tako medij-skega pritiska relativno hitro razrešen. Je pa v odnosu do medijev prof. Orava zelo prijazen in skromen, vedno dosto-pen in pripravljen za pogovore. Zelo od-prt je bil tudi do mene. Zanimalo me je predvsem, na kakšen način rešuje teža-ve športnikov in s kakšnimi problemi se srečuje. Ugotovil sem, da ima tudi sam veliki Orava podobne probleme kot mi. Ko oskrbimo kakšnega poškodovanega športnika in ko nastopi čas rehabilitacije, naenkrat vsi vedo več od nas, zdravni-kov. Prof. Orava je priznal, da ima morda zdaj, odkar je operiral Davida Beckhama, nekaj manj težav, da pa so si poprej dr-znili mnogi soditi o poškodbah.«Imate sami podobno izkušnjo, potem ko ste operirali nogometaša Cimero-tiča? »Pravzaprav ne. Cimerotič je jasno pove-dal, da bo poslušal kirurška navodila in se je tega jasno držal; v njegovem primeru smo v rehabilitaciji s klubskim fiziotera-pevtom zelo dobro sodelovali.« Če se vrneva nazaj na Finsko; ste se šli učiti posebne metode operacije? »Ne, ne gre za posebno metodo. Gre samo za to, da smo preverili, če se zno-

traj naše klinike držimo podobnih prin-cipov. Tja nisem šel gledati samo ene operacije. Res je, da me je najbolj zani-mala operacija tetiv, a moje področje so rekonstrukcija kolenskih vezi, menisku-sov in artoskopska kirurgija, s čimer se prof. Orava ukvarja. Znan je tudi po tem, da opravi največ operacij poškodovanih tetiv, ne samo Ahilovih, tudi drugih. Pri njemu sem videl tudi operacije kronič-nih poškodb tetiv tekačev; vsekakor mi je dal veliko misliti.«Kako pogoste so sicer operacije pri poškodbi Ahilove tetive? »Če gre za pretrganje Ahilove tetive, je operacija nujna. Prof. Orava se drži na-čela, da je metoda, kadar gre za rekrea-tivnega športnika, primerna perkutana metoda, ki ni odprta metoda, saj ne pre-režemo kože. Pri športnikih se drži nače-la, da poškodovani del vedno odpre.«Ali odprta operacija povzroči daljšo rehabilitacijo? »Niti ne, le nekoliko večja nevarnost vne-tja rane je; možno je, da se rana slabše zarašča. Dejstvo pa je, da imajo športni-ki zaradi večkratnih poškodb tetivo že okvarjeno. Včasih je tako poleg zašitja tetive potrebno še njeno očiščenje.« Kako pogosti so lahko zapleti? Vemo, da je pri Beckhamu celotna javnost spremljala njegovo rehabilitacijo in se spraševala, zakaj po treh mesecih še vedno okreva.»To je običajno; doba rehabilitacije je ta-kšna tudi pri nas – po operaciji mesec in pol imobilizacije. Po koncu imobilizacije športnikom naročimo, naj se nadaljnje tri mesece ne vzpenjajo na prste in da naj ne obremenjujejo tetive. Šele ka-sneje, ko je tetiva tega sposobna, lahko

začnejo s treningom. Podobno je bilo denimo tudi s primerom Cimerotiča. Za vrhunske športnike pomeni premor petih ali šestih mesecev izredno dolgo obdobje; zagotovo potem potrebujejo en mesec ostrega treninga, da se lahko vrnejo nazaj.«Ste kdaj bili priča zelo čustvenih od-zivov posameznih športnikov, ko so izvedeli, da ne bodo mogli več treni-rati kot prej? »Seveda. Prvi trenutek, ko jim povem, zakaj gre, je zanje hud. Ahilova tetiva ni najslabša novica; bistveno bolj so slabe volje, ko jim povem, da imajo strgano sprednjo križno vez v kolenu, kjer je re-habilitacija še daljša, za nogometaše, smučarje ali rokometaše pomeni, da se v polno aktivnost lahko vrnejo šele 9 do 10 mesecev po poškodbi, kar pomeni izgubo sezone. Pri poškodbi Ahilove te-tive gre za izgubo pol sezone, pri križni vezi pa za celo, kar je psihološko precej bolj naporno.«Kako potem v takih trenutkih pomiri-te, svetujete?»Pravzaprav mora to predelati vsak športnik sam pri sebi; jaz jim lahko po-magam samo s primeri, kako so ravnali drugi. Športnik bistveno lažje prenese, če mu v tem času naložiš delo. Ob prvi informaciji jih skrbi, da bodo v tem času morali mirovati. Najlažje športnika poto-lažiš tako, da mu naložiš delo – kot sem povedal že uvodoma, moji pacienti zelo malo počivajo oz. jim ne dam miru; dam jim natančna navodila, da čim bolj pri-pravljeni dočakajo naslednjo sezono oz. vrnitev nazaj na igrišče. Na trmo niste naleteli? Trma me pri športnikih ne skrbi, bolj me skrbi svojeglavost. Rehabilitacija po takih poškodbah je kompleksna. Vsaka faza rehabilitacije ima svoj namen; v po-samezni fazi so nekatere obremenitve dovoljene, nekatere še ne. Zato me bolj skrbi svojeglavost: športnik prepričan, da lahko z delom pride nazaj na igrišče in ki prehitro začne obremenjevati dolo-čen predel, običajno rehabilitacijo samo še podaljša ali vsaj pokvari uspeh reha-bilitacije. S tem pride do nezadovolj-stva tako na njihovi kot na moji strani. Po drugi strani pa sem bil že marsikdaj presenečen. Kadar me je bilo zelo strah, kako bodo določeni pacienti upošteva-li navodila rehabilitacije, so ti natančno sledili navodilom. Eden izmed takih je tudi nogometaš Cimerotič. Po njegovi poškodbi so bili rezultati odlični.«

»Moji pacienti načeloma zelo, zelo malo mirujejo. Vedno dobivajo navodila, kaj in kako lahko delajo, tako da so iz dvorane in igrišč minimalno odsotni, zgolj toliko, kolikor je potrebno zaradi kirurškega posega.«


aktualno

Ustanovitev ‘Partnerstva za prehrano in preventivo debelosti‘doc. dr. nataša Fidler Mis in dr. Eric l. ding

V Univerzitetni klinični center Ljubljana smo nedavno povabili dr. Ericka Dinga, epidemiologa nutricionista z Univerze »Harvard Medical School«, ki je skupaj s podporo prof. dr. Walterja Willetta, dr. med. predstojnika Oddelka za prehrano na »Harvard School of public Health«, aktivno vključen v ocenjevanje javno zdravstvenega učinka pijač z dodanim sladkorjem na breme bolezni debelosti, diabetesa in srčno-žilnih bolezni. Za to, da bi z uvedbo »dodatka« na pijače z dodanim sladkorjem opozorili na neže-len zdravstveni učinek tovrstnih pijač, si prizadevamo tudi številni strokovnjaki in člani civilne družbe v Sloveniji. Glavni ukrep: »dodatek« na pi-jače z dodanim sladkorjemOb obisku dr. Eric L. Dinga smo imeli šte-vilni predstavniki delovno srečanje, ka-terega namen je bil izboljšati zdravstve-no stanje prebivalcev Slovenije. Želimo izboljšati predvsem prehranske navade dojenčkov in otrok kot tudi zmanjševa-nje obolenj za sodobnimi civilizacijskimi boleznimi, kot so debelost, diabetes, srč-no-žilne bolezni, rak, karies in druge. Za enega glavnih ukrepov pri zmanjševanju tovrstnih obolenj predlagamo »dodatek za nezaželen zdravstveni učinek« pijač z dodanim sladkorjem, ki so v prodaji v Republiki Sloveniji. Omenjeno pobudo je že podprlo Strokovno združenje nutri-cionistov in dietetikov, RSK za Pediatrijo, Združenje za pravice bolnih otrok, Zveza potrošnikov Slovenije, nevladna organi-zacija Mreža zdravja ter številni mnenjski voditelji iz Slovenije. Z omenjenim »do-datkom« želimo vplivati na javno osve-ščanje o zdravem načinu prehranjevanja in vplivati na zmanjšanje porabe pijač z dodanim sladkorjem, zlasti pri otrocih kot tudi odraslih.Predlagamo, da bi država z zbranim de-narjem namensko financirala raziskave o prehranskih dejavnikih tveganja za nastanek debelosti in drugih kroničnih bolezni, ki so posledica pitja pijač z do-danim sladkorjem. S tem ukrepom želi-mo izboljšati zdravstveno osveščenost in prehranske navade slovenskih drža-

vljanov, spremeniti percepcijo v realno sliko, da so namreč pijače z dodanim sladkorjem enako škodljive kot tobačni izdelki, ter vplivati na proizvajalce pijač z dodanim sladkorjem, da prav tako kot tobačna industrija, plačujejo nastalo zdravstveno škodo zaradi njihovih izdel-kov, ki bo namenjen odpravljanju bole-zni, s katerimi se soočajo ljudje, ki pijejo pijače z dodanim sladkorjem. Dr. Ding je predstavil podporno pismo iz Univerze Harvard in ponudil obsežno strokovno pomoč pri izvajanju aktivno-sti, podporo pri razvoju in ustanovitvi neprofitne organizacije ‘Partnerstva za prehrano in preventivo debelosti‘. Ko nam bo uspelo vzpostaviti tovrsten sis-tem v Sloveniji, upamo, da bomo postali vzoren zgled ostalim državam v Evropi in v svetu pri naprednem sprejemanju javno zdravstvene politike na področju debelosti. v Sloveniji želimo postati zgled ostalim državamDr. Ding je med drugim poudaril, da je naloga vlade, da spodbuja ljudi k bolj zdravim izbiram. Pomembno je, da in-formiramo ljudi o nevarnosti pitja pijač z dodanim sladkorjem in ljudi seznanimo z dejstvom, da je nevarnost debelosti

enaka kot kajenje in da so pijače z do-danim sladkorjem in nezdrava prehrana enako škodljivi kot kajenje. Proizvajalci, ki polnijo trg s pijačami z dodanim sladkor-jem, bi morali plačati škodo, ki jo s svoji-mi pijačami povzročijo družbi, podobno kot morajo tovarne plačati za onesna-ževanje okolja. Proizvajalci pijač morajo razumeti svojo socialno odgovornost, ki so jo dolžne odplačati. Trenutno njihovi dobički ne odsevajo njihovega celotne-ga vpliva na bolezni, ki jih povzročajo pijače z dodanim sladkorjem. Vlada se mora zavedati, da prenizke cene ne-zdravih pijač spodbujajo njihovo pitje, kar poviša stroške za zdravstvo. Izredno težko bi podražili vso nezdravo hrano. Prvi korak bi bil, da se tistim, ki proizva-jajo pijače z dodanim sladkorjem, naprti »zdravju sovražne takse«, analogno kot je to pri tobaku. Kajenje povzroča celo vrsto bolezni. V Ameriki plačajo tobačne tovarne stroške zdravljenja v vsaki državi za neželene zdravstvene učinke kajenja. Tobačne tovarne plačajo mnogo za na-rejeno zdravstveno škodo družbi, proi-zvajalci pijač z dodanim sladkorjem pa so pomemben naslednji korak, ki se ga moramo lotiti.* Intervju z dr. Erikom Dingom bo objavljen v naslednji številki

Udeleženci srečanja, med njimi je sedmi iz leve proti desni tudi dr. Ding, želijo vplivati na javno osveščanje o zdravem načinu prehranjevanja in vplivati na zmanjšanje porabe pi-jač z dodanim sladkorjem, zlasti pri otrocih kot tudi odraslih.


aktualno

Prvič na svetu uporabili žilnega robota za posege na femoralnem žiljuGre za »pravega robota«, ki so ga posebej za to pripeljali iz ZdA, zdravnik pa lahko z njim upravlja od daleč

Služba za odnose z javnostmi, Blanka Šetinc

Na Kliničnem oddelku za kirurgijo srca in ožilja, Inštitutu za radiologijo in Klinič-nem oddelku za žilne bolezni Univerzi-tetnega kliničnega centra Ljubljana so v septembru prvič na svetu uporabili žilnega robota za posege na femo-ralnem žilju. Robot, ki so ga posebej za to pripeljali iz ZDA, je prvi v razvoju robotske tehnologije za potrebe žilne ki-rurgije, in se pridružuje drugima dvema, ki se uporabljata v elektrofiziologiji in ki-rurgiji nasploh. Gre za »pravega« robota, torej napravo, ki ne posnema zgolj roke kirurgov, ampak zdravnik z njim upravlja preko vmesnikov, ki nimajo nobene po-dobnosti s kirurškimi ali drugimi inštru-menti. To je mogoče opraviti daleč stran od bolnika, lahko v drugi sobi, ali še dlje. Ker se pri omenjenih posegih uporablja tudi rentgenska naprava, je ta oddalje-nost pomembna, saj tako zdravstveni delavci niso izpostavljeni rentgenskemu sevanju. Robot omogoča hitrejše in bolj natanč-

no vodenje katetrov in vodilnih žic po telesu, z njim je mogoče voditi katetre tudi v najbolj zvijugane predele, oziroma v predele, ki so s klasično tehniko težko dostopni, ali pa zahtevajo veliko časa, da se do njih pristopi. V povezavi z robotom so bili prvič na svetu uporabljeni speci-alni katetri in vodila, katerih posebnost je, da jih lahko zdravnik oziroma robot krivi kakor želi, jih obrača, sprošča in na ta način hitreje in enostavneje prodira preko anatomsko težko ali težje dosto-pnih predelov. Posege, ki jih je odobrila Republiška etič-na komisija, so opravili na 20 žilah, vsi po-segi so bili uspešni. Poglaviten namen, ki si ga je zastavila ekipa, ki je pri tem sode-lovala, to je varnost sistema, je bil s tem dosežen. Pri posegih je sodelovalo veliko ljudi, tako domačih kot tujih strokovnja-kov, ki so preživeli v Sloveniji 14 dni. V ožji ekipi so poleg prof. dr. Boruta Ger-šaka, dr. med., ki je bil vodja raziskave, in dr. Milenka Stankoviča, dr. med., sode-

lovali še ameriška strokovnjaka dr. Jean Bismuth in prof. Alan Lumsden, doma-či zdravniki prof. dr. Aleš Blinc, dr. med., dr. Vinko Boc, dr. med., dr. Juš Kšela, dr. med., in dr. Boris Robič, dr. med.; aneste-ziologi doc. dr. Maja Šoštarič, dr. med., dr. Špela Mušič, dr. med., dr. Dominika Oroszy, dr. med., dr. nenad danojevič, dr. med., dr. Bojan Kontestabile, dr. med., in dr. Nikola Andonov, dr. med.. Inštrumentarji Franci Pajk, dipl. MT, Nina Visočnik, dipl. med. ses., Marija Zrim, dipl. med. ses., Nina Samsa, dipl. med. ses.; radiološki inženirji Marko Re-pnik, Marko Klavžar in Matevž Čadej ter anesteziološki tehniki Robert Copič, DMT, Zlatko Grubešič, DMT, in Magda-lena Prelovšek, dipl. med. ses.Z ameriške strani, ki razvija robote, pa so bili prisotni številni inženirji in tudi oba ustanovitelja, Fred Moll in Dan Wallace, ki je bil pred tem, ko se je pričel ukvarjati z izdelavo robotov, zaposlen v kontroli vesoljskih poletov misij Shuttle (NASA).

Člana ožje ekipe, dr. Milenko Stankovič, dr. med., in prof. dr. Borut Geršak, dr. med., med delom v laboratoriju v Kaliforniji, ZDA.


utrip UKCL

Od prenosa krvi do skrbi za bolnike Skupno okoli 130 zaposlenih v okviru oskrbovalnih služb – Centralne kurirske in gospodinjske službe opravlja izjemno pomembno delo


Kurirji in gospodinje, ki jih ponavadi srečujemo na hodnikih UKCL, opravljajo izredno pomembno delo, le redkokdo pa se zaveda, da je njihovo delo ključnega pomena tudi preko noči, ko je zaradi velikega števila transplantacij od njih zahtevan ma-ksimalni vložek natančnega dela. Ravno kurirji so namreč tisti, ki med drugim skrbijo tudi za transport diagnostičnih vzorcev, krvi, krvnih pripravkov ter za prenos bolnikove dokumentacije za večino klinik in kliničnih oddelkov UKCL. Da bi bolje spoznali njihovo delo, smo se odpravili v Centralno kurirsko in gospo-dinjsko službo.

lani več kot 303 tisoč kurirskih poti V Centralni kurirski in gospodinjski službi UKCL je skupno sko-raj 130 zaposlenih, poleg vodje in namestnice vodje omenje-no službo sestavljajo še srednje medicinske sestre oz. dispečer-ke ter kurirke/kurirji oz. gospodinje. Služba, ustanovljena leta 1996, je dejavnost postopno širila, danes pa opravlja dejavnost na večini klinik in kliničnih oddelkov UKCL, 24 ur dnevno vse dni v tednu. Kot našteva njihova vodja, Martina Erjavec, go-spodinje skrbijo za gospodinjska opravila na oddelku (skrb za čajno kuhinjo, kuhanje napitkov, skrb za bolniško perilo, urejenost oddelka), kurirji pa za pravilen, pravočasen in varen transport diagnostičnih vzorcev, krvi, krvnih pripravkov, do-kumentacije in izvidov. Vse to kurirji izvajajo pod koordinacijo

srednjih medicinskih sester – dispečerk. »V lanskem letu smo v naši službi opravili 303.066 kurirskih poti, od tega je bilo kar 146.645 urgentnih,« s številkami podkrepi pomen njihovega dela ga. Martina Erjavec.

Za boljšo organizacijo tudi dispečerke Centralna kurirska in gospodinjska služba je bila ustanovlje-na leta 1996, in sicer zaradi potrebe po ločitvi del v podporni dejavnosti glede na zahtevnost del, uveljavitve enotnih stan-dardov za posamezne dejavnosti, dviga kakovosti storitev in racionalizacije dela. Transport diagnostičnih vzorcev izvajajo v skladu z evropskim standardom za transport diagnostičnih vzorcev in priporočilom Svetovne zdravstvene organizaci-je, transport bolnikove dokumentacije in izvidov pa izvajajo v skladu z zakonodajo in upoštevanjem varovanja osebnih podatkov. »Zaradi obsega dela, zahtevane strokovnosti in natančnosti pri prenosu diagnostičnih vzorcev, krvi in krvnih pripravkov koordinacijo dela preko dneva opravljajo srednje medicinske sestre – dispečerji, v nočnem času pa kurirji svo-je delo koordinirajo in izvajajo sami, preko klicev oddelkov na multiton in prenosne telefone,« običajni delovni dan kurirja obrazloži vodja. Zaposleni v omenjeni službi si sicer že dlje časa prizadevajo tudi za novo sistemizacijo delovnega mesta – namesto sistemiziranega delovnega mesta strežnice 2/1 želijo pridobiti naziv oskrbovalke, ki združuje delokrog gospodinje na oddelku ter tudi prenos ali prevoz diagnostičnih vzorcev, krvi, krvnih pripravkov, dokumentacije, izvidov in pripomoč- kov v popravilo ter tudi spremstvo bolnikov. Slednje opravljajo na dislociranih enotah in kliničnih oddelkih, in sicer na Klini-ki za infekcijske bolezni in vročinska stanja, Pediatrični kliniki, Očesni kliniki, Bolnici dr. Petra Držaja in na Ginekološki kliniki. Med našim sprehodom po hodnikih UKCL je iz zaposlenih v centralni gospodinjski in kurirski službi začutiti veselje do dela: »Osrečuje me, ko so z našim delom zadovoljni bolniki in zapo-sleni,« o svojem delu pove Rebeka Berg, podobno pa pristavi tudi nuška Balič, ki jo, kot pravi, »delo z ljudmi osrečuje in izpopolnjuje.«

v UkCl smo za oskrbovalke organizirali specialne učne delavnice Od februarja pa do konca oktobra smo v UKCL izvedli šest po-novitev specialnih učnih delavnic z naslovom »Dela in naloge oskrbovalke v bolnišnici«. Izobraževanja se je skupno udeležilo 242 zaposlenih na delovnem mestu oskrbovalke oz. kurirke in gospodinje. Izobraževanje so zaključile s pisnim preverjanjem znanja. Pri izvedbi specialnih učnih delavnic je sodelovalo 13 predavateljev iz UKCL; vsi sodelujoči pa so po zaključku prejeli potrdila o aktivnem sodelovanju. Velik del njihovih obveznosti je tudi skrb za prevoz pacientov, pa

tudi za prenos medicinske dokumentacije.


utrip UKCL

Predavanje strokovnih sodelavcev iz Danske Služba za odnose z javnostmi

V sodelovanju s Slovenskim združenjem za kakovost in odlič-nost (SZKO) smo k nam povabili strokovna sodelavca in sve-tovalca uprave danske Univerzitetne bolnišnice Odense, go. Gitte dahl Hansen in g. Clausa thora, ki sta nam predstavila uvedbo »vitkega pristopa« v njihovi organizaciji.

Univerzitetna bolnišnica Odense (OUH) je ena izmed treh uni-verzitetnih bolnišnic na Danskem, po številu obravnavanih bol-nikov, zaposlenih in vsebini obravnave pa je precej primerljiva z UKCL: izpolnjuje lokalne, regionalne in nacionalne funkcije, letno je pri njih hospitaliziranih 100 tisoč bolnikov, 800 tisoč pa jih obravnavajo ambulantno. V bolnišnici imajo 9.500 zapo-slenih in 76 kliničnih oddelkov. V bolnišnici so uspešno uvedli filozofijo »vitkosti«, s pomočjo le-te pa jim v bolnišnici uspeva ustvarjati stabilne in primerne delovne procese, zmanjšati na-pake na najmanjšo možno mero in izboljševati kakovost dela v korist pacientov in zaposlenih. Na področju Kardiološke ambu-lante so denimo s pomočjo pristopa vitkosti skrajšali čakalno dobo iz 16 na 7 tednov ter naredili 450 pregledov več na leto, skrajšali so čas hospitalizacije idr., na področju radiologije pa so čakalne dobe za preglede z ultrazvokom zmanjšali kar za 65 odstotkov.

Nov endoskopski stolp na KO za reprodukcijo prof. dr. Eda vrtačnik Bokal, dr. med.

Nedavno so na Kliničnem oddelku za reprodukcijo Ginekolo-ške klinike pričeli izvajati operativne posege s pomočjo nove-ga endoskopskega stolpa, ki je nadomestil dosedanjega, sta-rejšega več kot 10 let. Endoskopski stolp predstavlja trenutno najsodobnejšo endoskopsko tehnologijo na tem področju. Med njegovimi prednostmi je tudi to, da omogoča kakovo-stno spremljanje operacije tudi asistentu in s tem varnejše in hitrejše operiranje. Za klinični oddelek, osebje ter posebej za pacientke je to velika pridobitev. Na omenjenem oddelku se namreč izvaja več kot 95 odstotkov operacij endoskopsko, med njimi tudi nekatere najzahtevnejše (histerektomije, obsežne endometrioze vključ-no z globoko endometriozo z resekcijo črevesa ali mehurja, enukleacije velikih miomov ...). Letno na tem kliničnem oddel-ku obravnavamo preko 5.000 pacientk.

Italijanski delegaciji smo predstavili organiziranost UKCL in jih po-peljali na ogled operacijskega bloka in Nove pediatrične klinike.

Obisk iz bolnišnice Katinara v TrstuSlužba za odnose z javnostmi, Blanka Šetinc

V oktobru smo v Univerzitetnem kliničnem centru Ljubljana (UKCL) gostili vodilne iz bolnišnice Katinara v Trstu. Giampao-lo Canciani, strokovni direktor bolnišnice na Katinari, in Fabia Bassan, glavna medicinska sestra omenjene bolnisnice, sta na uradni obisk prišla v spremstvu prof. dr. Zoran M. Arneža, predstojnika oddelka za plastično kirurgijo bolnišnice na Ka-tinari, Italijansko delegacijo je zanimala predvsem organizira-nost UKCL. Razložili smo jim sestavo klinik, kliničnih oddelkov, samostojnih organizacijskih enot ter organiziranost histološke in mikrobiološke dejavnosti, kasneje pa smo jih popeljali tudi na operacijski blok in ogled Nove pediatrične klinike.


utrip UKCL

Center za vodenje otrok pred in po transplantaciji jeter Pediatrične klinike UKCL obeležil 15 let Služba za odnose z javnostmi, Sabina vrhnjak

Prvič narejena operacija medenice po meri bolnikana ortopedski kliniki UkCl uspešno opravili izjemno zahtevno operacijo medenice z rekonstrukcijo pri pacientu z malignim tumorjem


Na Pediatrični kliniki Univerzitetnega kliničnega centra v Lju-bljani (UKCL) so letos oktobra obeležili 15 let delovanja Centra za vodenje otrok pred in po transplantaciji jeter. »Tu gre za re-ševanje otrok, ki so sprva na robu življenja, po transplantaciji pa lahko zaživijo normalno življenje,« je ob 15. obletnici Centra za vodenje otrok pred in po transplantaciji jeter Pediatrične klinike UKCL dejala prim. Marjeta Sedmak, v. d. predstojnika Kliničnega oddelka za gastroenterologijo, hepatologijo in nu-tricionistiko Pediatrične klinike UKCL. Na omenjenem Centru, ki je sicer edini center za zdravljenje bolezni jeter otrok v Sloveniji, letno sprejmejo od enega do tri hudo bolne otroke, ki nujno potrebujejo transplantacijo jeter. Po transplantaciji je njihovo življenje primerljivo z življenjem zdravih otrok. Oble-tnico so obeležili s strokovno proslavo, na njej pa so sodelovali tudi strokovnjaki iz bolnišnice v Bergamu, s katero v našem Centru izjemno dobro sodelujejo. V Centru za vodenje otrok pred in po transplantaciji jeter spre-jemajo bolne otroke, ki so v večini primerov zboleli za bole-znijo jeter in žolčnih vodov. Možnosti zdravljenja in preživetja otrok, ki se rodijo v Sloveniji, so zaradi dobre organiziranosti in mednarodnega sodelovanja omenjenega centra popolnoma enake, kot so možnosti zdravljenja in preživetja otrok v razvitih državah. Otroke, ki potrebujejo transplantacijo jeter in so težji od 30 ki-logramov, v Centru usmerijo na operacijo na Klinični oddelek za abdominalno kirurgijo UKCL. Otroke, ki so lažji od 30 kilo-gramov, v Centru za vodenje pred in po transplantaciji jeter preusmerijo v tujino, najpogosteje v bolnišnico v Bergamu v severni Italiji, kjer imajo s posebno tehniko presaditve jeter pri majhnih otrocih precej več izkušenj. »Majhni otroci se po tran-splantaciji iz Italije ponavadi vrnejo že po dveh tednih, za na-daljnje zdravljenje in navodila pa potem poskrbimo mi,« pove

asist. dr. Matjaž Homan, vodja Centra za vodenje otrok pred in po transplantaciji jeter. Po uspešno opravljeni transplantaciji bolniki dobijo t. i. imunosupresivno zdravljenje, ki preprečuje, da bi bolnikovo telo organ zavrnilo. Prognoza otrok, ki potre-bujejo presaditev jeter, je v svetu izredno dobra, z izvrstno or-ganiziranostjo pa se odličnim rezultatom pridružujemo tudi v Sloveniji.

Na oddelku za tumorje Ortopedske klinike Univerzitetnega kliničnega centra Ljubljana (UKCL) so nedavno prvič izvedli iz-jemno zapleteno operacijo medenice z rekonstrukcijo pri bol-niku s tumorjem. Za dvainštirideset let starega bolnika pomeni izvedena rekonstrukcija ohranitev uda z ohranitvijo dolžine uda in gibljivostjo, kar je pogoj za hojo brez bergel. »Pred uvedbo te operacije je pri bolnikih obveljala precej slabša funkcija okonči-

Strokovnjaki na Ortopedski kliniki so prvič izvedli izjemno zahtev-no operacijo rekonstrukcije medenice. Proteza je popolnoma pri-lagojena bolnikovim potrebam in narejena po bolnikovi meri.

Levo je prof. dr. Michele Colledan, kirurg, ki je transplantiral veči-no otrok iz Slovenije, ki so bili poslani v transplantacijski center v Bergamo, desno pa prof. dr. Lorenzo d'Antiga, vodilni pediater v Bergamu. Oba sta predavala na simpoziju, posvečenem obletni-ci Centra. Prof. dr. Michele Colledan je poročal o tehniki »split liver transplantation«, ki z delitvijo dajalčevih jeter omogoča istočasno presaditev jeter pri otroku in odraslem človeku.


utrip UKCL

Zaradi dnevne bolnišnice lahko bolniki v bolnici preživijo le nekaj ur Prenovljena dnevna bolnišnica ko za hematologijo interne klinike predstavlja podaljšek, mnogokrat pa tudi nadomestek bolnišničnega zdravljenja

Služba za odnose z javnostmi

Dnevna bolnišnica Kliničnega oddelka za hematologijo Interne klinike je bila pred leti »izhod v sili«, danes pa pomeni izredno zaželen način zdravljenja, smo izvedeli ob nedavnem odprtju obnovljenih prostorov dnevne bolnišnice na Polikliniki. »Glede na veliko pomanjkanje prostih bolniških postelj smo se že pred več leti odločili prenesti nekatera zapletena zdravljenja bolezni krvi in krvotvornih organov iz bolniškega oddelka v dnevno bolnišnico. Večletna prizadevanja za ustrezno opremljenost dnevne bolnišnice smo izvedli s finančnimi sredstvi več dona-torjev in prispevkom UKC Ljubljana, zato bi se ob tej priložnosti še posebej rad zahvalil vsem, ki so omogočili, da bomo lahko naše bolnike bolj kakovostno zdravili, je ob otvoritvi dejal prof. dr. Peter Černelč, dr. med., predstojnik KO za hematologijo. Za bolnike nameščeni tudi ustrezni ležalnikiCelotna dejavnost ugotavljanja in zdravljenja krvnih bolezni poteka v specializiranih laboratorijih, bolniškem oddelku, cen-tru za presaditev kostnega mozga, hematološki ambulanti in dnevni bolnišnici. Dnevna bolnišnica na Polikliniki predstavlja podaljšek, mnogokrat tudi nadomestek bolnišničnega zdra-vljenja in večkrat omogoči bolniku, da pride pravočasno do potrebnega zdravljenja. To je bil pred leti sprva izhod v sili, da-nes pa je zelo zaželen način zdravljenja, saj bolniki preživijo v dnevni bolnišnici le nekaj ur, sicer pa ostanejo doma v krogu domačih. Vsako leto na KO za hematologijo v dnevni bolnišni-ci obravnavajo več kot 1200 bolnikov. Izvajajo različne oblike zdravljenja, od najenostavnejših venepunkcij do zdravljenja s citostatiki, biološkimi in drugimi zdravili. Izobražujejo in nad-zirajo bolnike pri samozdravljenju z različnimi zdravili, izvajajo različna večurna testiranja. Zdravljenje lahko poteka tudi več ur, zato so namestili ustrezne ležalnike, opremo za spremljanje življenjskih funkcij, saj so med zdravljenjem možni zapleti in je potrebno bolnike skrbno spremljati. Za ustrezni nadzor zdra-vljenja bi potrebovali še ustrezno število medicinskih sester, ki pa jih zaenkrat še niso uspeli pridobiti.

Vsak delovni dan obravnavajo v dnevni bolnišnici v povprečju okoli 20 bolnikov (od 10 do 30), tedensko 100 do 150, mesečno 400 do 600. Bolnik običajno v sklopu enega administrativno za-beleženega obiska prihaja na zdravljenje večkrat zapored, tudi več mesecev.

Za vsa prizadevanja se je na slavnostnem odprtju osebju zahvalila tudi strokovna direktorica UKCL, prof. dr. Brigita Drnovšek Olup.

ne z veliko prikrajšavo noge in nezmožnostjo hoje brez upora-be bergel,« pove Marko Špiler, specialist ortopedije in splošne kirurgije iz Oddelka za tumorje Ortopedske klinike. Bolnik je imel maligni tumor na desni strani medenice, bil je življenjsko ogrožen in imel je hude bolečine ter močno ovirano hojo. Odslej bo njegova desna okončina zaradi opravljenega rekonstruktivnega posega na medenici s protezo, popolnoma prilagojena njegovim potrebam, dobro funkcionirala. Predope-rativno so naši strokovnjaki v sodelovanju s strokovnjaki iz Nem-čije, specializiranimi za pripravo tumorske protetike, izdelali tri-dimenzionalno rekonstrukcijo medenice s planirano resekcijo

in na modelu predvideno rekonstrukcijo. Rekonstrukcija je na-rejena po točno določenih merah, ustreznih za posameznega bolnika. »Gre za prvo tovrstno operacijo v Sloveniji, dosežek pa je za nas, ki smo referenčni center za tumorsko kirurgijo v orto-pediji, izjemno pomemben,« je ob tej priložnosti dejal prof. dr. vane Antolič, predstojnik Ortopedske klinike UKCL. Oddelek za tumorje Ortopedske klinike UKCL je sicer sestavljen iz tima štirih specialistov ortopedov. Na oddelku kirurško zdra-vijo kostne tumorje (benigne in maligne) ter v sodelovanju s hemato-onkološkim oddelkom Pediatrične klinike kirurško tudi otroške mehkotkivne in kostne tumorje.


utrip UKCL

Pete jubilejne igre slovenskih bolnišnic so bile nekaj posebne-ga. In tudi prav je tako. Vsi, ki smo pomerili svoje moči na prvih in drugih igrah na Otočcu, smo bili enotnega mnenja. Povsod je bilo lepo, toda v tem dolenjskem biseru, v objemu Krke, smo se počutili res najbolje. Dober glas seže v deveto vas in tako se je letošnjih iger udeležilo rekordno število borbeno razpolože-nih zdravstvenih delavcev.

Slabo vreme, ki nas je v petek spremljalo na poti proti dolenjski regiji, ni kaj dosti vplivalo na naše dobro razpoloženje. Sploh pa za dežjem posije sonce, glede na to pa, da je bil voditelj iger dežurni vremenoslovec Robi Erjavec, smo vsi verjeli, da se nam obetajo boljši vremenski časi. In tako je tudi bilo.

Na mestu dogajanja nas je že čakala vodja naše ekipe Silva Železnik, ki ji je kljub finančnim oviram s polno mero entuzi-jazma znova uspelo organizirati ekipo. Po pozdravnem govoru predstavnice organizatorja iger Združenja zdravstvenih zavo-dov Slovenije, predstavnika Ministrstva za zdravje, direktorice Splošne bolnišnice Novo mesto in seveda predstavnika glav-nega sponzorja iger tovarne zdravil Krka, se je vseh 660 ude-ležencev iz 21 ekip podalo svojim zmagam naproti. Nekateri

najbolj borbeno in tekmovalno razpoloženi so si želeli izboljša-ti lanskoletne rezultate in pridobiti čim več točk za svoje ekipe, drugi so bili bolj navijaško usmerjeni in se z uvrstitvami niso preveč obremenjevali. Vsem pa je bilo skupno prijetno dru-ženje, spoznavanje, pridobivanje novih izkušenj. Za prijetno ozračje in vzdušje je poskrbel naš neumorni voditelj, ki nas je z veliko mero pozitivne energije in odličnim smislom za humor spodbujal, sproti seznanjal s prizorišči dogajanj ter obveščal o rezultatih, tako naših kot tudi drugih aktualnih športnih doga-janjih. Ker pa prazna vreča ne stoji pokonci, so organizatorji že tekom

Ekipa UKCL se je že tradicionalno dobro odrezala.

V UKCL imamo zlate fante in dekleta: oboji so domov odnesli zlato.

Kljub vsesplošni krizi športni duh ne popuščaŠportne igre slovenskih bolnišnic 2010: letošnjih iger se je udeležilo rekordno število zdravstvenih de-lavcev

dalija Zupan

Rezultati ZLATO tenis ženske Dalija Zupan

odbojka moški Marjan Kette, Tine Holc, Anže Lorber, Robert Horvat, Andrej Janežič, Denis Mušič

SREBRO košarka David Vrhovec, Jovica Veljkovič, Damir Tuzlak, Jože Šimenko

nogomet Denis Mušič, Zoran Perič, Andrej Janežič, Draženko Ris, Alen Šavija, Kristijan Kmetec, Aleksander Šimac

BRON veslanje ženske Branka Mrvar v ekipi z ZZZS

zasluženo 4. mesto badminton ženske Tanja Pulko

6. mesto tenis moški Miran Pavlič

golf moški Ljubo Marion

7. mesto odbojka ženske Vedrana Đurašin, Saša Poljanšek, Nataša Uranker, Breda Lozar, Alijana Suljkanović, Marijana Pranjić

9. mesto družabne igre Breda Lozar, Tanja Pulko, Jasmina Karajić, Nijaz Karajić, Aleksander Šimac, Zlatko Grebenar, Marko Turenšek in Kati Antunović


utrip UKCL

Slovenija ima na področju transplantacij dober okvirPraznovanje Evropskega dneva darovanja organov in tkiv v okviru evropskega projekta, ki ga vodi Slovenija transplant

prim. danica Avsec letonja

V Sloveniji smo Evropski dan darovanja organov in tkiv, ki smo se mu skupaj z drugimi, šestimi »satelitskimi« državami letos pridružili prvič, pričeli praznovanje s tiskovno konferenco dva dni pred dogodkom. Javnosti smo predstavili aktualne podatke in rezultate zdravljenja s presaditvami, prve rezultate raziskave kot dela projekta in vabilo na praznovanje. Na dan praznovanja smo pripravili strokovno srečanje v hotelu Slon na temo »tran-splantacijska medicina v luči nove evropske direktive«.

na strokovnem delu so spregovorili številni udeleženci Prvič je bil v Sloveniji predstavljen globalni vidik razvoja de-javnosti v tistih deželah, kjer ni urejenih sistemov in lahko de-javnost tudi iztiri, kar je predstavil prof. Francis delmonico iz Bostona, velik borec za razvoj dejavnosti za darovanje organov in tkiv v urejenih okvirih in proti zlorabljanju na tem področju. Izrečeno nam je bilo veliko priznanje, da imamo dober organi-zacijski okvir, ki omogoča razvoj v pravo smer in da tako lahko le strokovno napredujemo brez nevarnosti za zlorabe. Prof. dr. viktorija Žnidaršič s Pravne fakultete je s pravnega gledišča razložila novosti, ki jih prinaša direktiva za organe, as. dr. valen-tin Sojar iz UKCL je razložil prednosti za bolnike, ki jih prinaša direktiva. Sama sem kot direktorica Zavoda za presaditve or-ganov in tkiv Slovenija Transplant prikazala novosti in naloge v donorskem programu, ki nam jih naloga direktiva in okvire za soglasje o darovanju. To je naloga, ki ni vezana na določila direktive in je prepuščena rešitvam na nacionalnem nivoju.

Bolnikom po transplantaciji smo tradicionalno podelili priznanja Po strokovnem delu smo se zbrali v parku Tivoli. Za skupno 600 udeležencev smo organizirali tek na 8 km in hojo na 2 km, bogat kulturni program z različnimi izvajalci ter ustvarjalno de-lavnico za otroke. Med izvajalci sta bila tudi Adi Smolar ter Eva Hren, ki sta skupaj z drugimi številnimi znanimi Slovenci prispevala izjavo o podpori za darovanje. Praznovanje v Tivoliju je potekalo pod pokroviteljstvom predsednika vlade, Boruta

Pahorja, ki se je udeležil teka na 8 km in izrazil podporo de-javnosti. Ob 16. uri smo se s slovesnim verskim obredom za-hvalili tudi vsem darovalcem in njihovim svojcem v ljubljanski Stolnici. Na pobudo društva bolnikov po transplantaciji Transplant in družbe Novartis je bilo v parku Tivoli zasajeno Drevo življenja, ki izraža smisel dejavnosti zdravljenja s presaditvami in pove-zanost nas vseh z naravnimi zakoni o rasti. Presajeno darilo, človekov organ prav tako raste v drugem človeku, in dober na-men, ki smo ga z darovanjem razširili do sočloveka lahko razvi-jamo tako kot se bo razvijal drevored, ki bo v Tivoliju nastajal z zasaditvami v naslednjih letih. Pokrovitelj tega dogodka je bil župan Mestne občine Ljubljana, Zoran Janković. Že tradicionalno je Zavod RS za presaditve organov in tkiv Slo-venija transplant podelil priznanja bolnikom po transplantaciji, ki so v tekočem letu dosegli vidne uvrstitve na športnih prire-ditvah v evropskem in svetovnem merilu. Takšnih bolnikov je 24, med njimi precej takih z zlatimi in srebrnimi odličji.

dogajanj poskrbeli, da nihče od tekmovalcev ni ostal lačen. In ne samo to. Večerna pogostitev in raznovrstnost hrane je upravičila naša pričakovanja. Kot pa se za okroglo obletnico spodobi, ni manjkala velika okusna čokoladna torta, ki smo si jo ob zvokih skupine Victory privoščili tudi najbolj ortodoksni pripadniki zdrave prehrane. Obletnica je pač obletnica. Da pa bi se izognili nevarnosti dehidracije, smo seveda v duhu do-brih sosedskih odnosov nazdravili tudi s cvičkom. Nekateri so nazdravljali večkrat, najbolj neumorni pa so še dolgo v noč peli in se predajali »Jugo« nostalgičnim glasbenim ritmom.

Sončno sobotno jutro nas je navdalo z optimizmom. Na vrsti so bili finalni obračuni, v katerih se je naša ekipa dobro odre-

zala. Presenečenje je bila prva zlata medalja, ki jo je pridobila ekipa moške odbojke. Za žensko teniško zlato pa lahko reče-mo, da je bilo že nekako pričakovano. Veliko borbenega duha sta pokazali odlični ekipi moške košarke in nogometa, ker pa je v športu potrebno tudi kanček sreče, sta se tokrat morali obe ekipi zadovoljiti z drugim mestom. Bronasto odličje je pripadlo naši predstavnici v veslanju. Nenazadnje se lahko pohvalimo tudi z odličnim četrtim mestom v ženskem badmintonu, ki nam pomeni enako kot žlahtna kovina. Skupno smo izboljšali lanskoletno uvrstitev za tri mesta in zasedli solidno deseto me-sto. Sicer pa občutki ob športnih zmagah in porazih sčasoma zbledijo. To, kar šteje v življenju, so lepi dnevi, trenutki, ki pa se nepozabno zaklenejo v naša srca.

Po strokovnem delu smo se zbrali v parku Tivoli, kjer se je teka in hoje udeležilo skupno 600 udeležencev.


utrip UKCL

V UKCL odslej izmenjava HOPEletošnji organizatorji smo v UkCl predstavili enomesečni program izmenjav Evropske zveze bolnišnic in zdravstvenih organizacij (HoPE), ki nudi vpogled v evropske zdravstvene sisteme skoraj dvesto stro-kovnjakom letno; izkušnja iz Švedske govori o izjemni samostojnosti medicinskih sester.

Blaž vrhnjak

nedavno smo v UkCl predstavili enomesečni program izmenjav Evropske zveze bolnišnic in zdravstvenih organizacij (HoPE), ki smo se mu v Sloveniji v letošnjem letu pridružili prvič. ključni namen izmenjave je spoznavanje pristopov posa-meznih držav pri ravnanju z določenimi zdravstve-nimi problemi; letošnja tematika so bila kronična obolenja. Zaradi različnih okolij, v katerih najra-zličnejši zdravstveni sistemi delujejo, so odgovori na iste izzive po različnih državah različni. da bi se podučili, kako omenjene spremembe vpliva-jo na zdravstvena sistema v veliki Britaniji in na Švedskem, sva letos v tujino na enomesečno iz-menjavo odpotovala dva Slovenca, hkrati pa smo v Sloveniji gostili dva tujca, Portugalca in Španko. organizacija izmenjave je potekala v sodelovanju med Združenjem zdravstvenih zavodov Slovenije, Splošno bolnišnico Slovenj Gradec ter Psihiatrič-no bolnišnico idrija.

Čakalnice na Švedskem so prazne – predvsem zaradi iz-jemno samostojnih medicinskih sesterSam sem se v okviru izmenjave odpravil na Švedsko, v regijo Norbotten, obiskal sem dve bolnišnici in štiri zdravstvene do-move. Prva stvar, ki mi ni šla v račun, je bilo „pomanjkanje“ bol-nikov. Čakalnice so bile prazne! V vseh zdravstvenih domovih! Ob poizvedovanju sem izvedel, da so tudi oni še nedavno ime-li gnečo v čakalnicah, pa so se raje odločili za drugačen pristop: bolnik ima pravico do interakcije z zdravstvenim delavcem še isti dan. Vsi zdravstveni domovi imajo v ta namen ob posebnih urah, nekateri ves delovni dan (redni delavnik nekje do pete ure) odprte telefonske linije, na katere so oglašajo medicinske sestre, ki so visoko usposobljene in zelo samostojne. Same triažirajo bolnike, si tiste, za katere ocenijo, da je to potrebno, naročijo na pregled k sebi (večinoma isti dan) ali pa jih (isti dan) naročijo na pregled k zdravniku. Sestre, ki so diplomirale in ve-činoma opravile krajše podiplomsko izobraževanje na univerzi, so sposobne same prepoznati in pozdraviti večino „vsakdanjih“ obolenj – tujke v koži in kožna obolenja, blaga vnetja ipd. Same predpisujejo nekatera zdravila (vključno z antibiotiki). Na svoje znanje in sposobnosti so zelo ponosne in delo rade opravljajo. Za sistem pa je takšno delo tudi cenejše.

Za področje sladkornih bolnikov sestre odmerjajo vso terapijoTudi sladkorne bolnike oskrbujejo sestre v zdravstvenih do-movih in bolnišnicah, ki sledijo smernicam, predpisujejo in odmerjajo vso terapijo (vključno z inzulinom); zdravnik revidi-ra stanje bolnika in zdravljenje približno enkrat letno ter daje usmeritve za v prihodnje. Dnevno zdravnik v zdravstvenem domu pregleda 8–16 bolnikov ter opravi deset ali več telefon-skih posvetov z bolniki ali drugimi člani zdravstvenega tima.

Pozitivno presenečen sem bil nad aplikacijo znanih populacij-skih podatkov o obolevnosti na konkretne populacije, za kate-re skrbijo zdravstveni domovi, in kako to vpliva na načrtovanje zdravstvene oskrbe. Sestre - reševalci same pregledujejo hudo bolne/poškodovane bolnike, včasih stotine kilometrov od bol-nišnic. Razdalje premagujejo tako, da znajo samostojno stabili-zirati bolnika (npr.: celotna terapija pljučnega edema, vključno z neinvazivnim mehanskim predihavanjem, je v domeni reše-valcev) in da se močno naslanjajo na telemedicino (pošiljanje EKG posnetkov v bolnišnico, telefonski klici, razvijajo telekon-ferenčne zmožnosti v dežurstvih). Vsi v zdravstvenem timu so enakovredni partnerji.V bolnišnicah je bil vtis podoben – imajo zelo samostojne spe-cialistične sestre (za kardiologijo, sladkorno bolezen, pulmolo-gijo, nefrologijo ...), ki opravijo velik del dela. Zelo samostojni so tudi fizioterapevti (kontrole po ortopedskih operacijah le pri njih in če je vse v redu, pregled ortopeda ni več potreben) in babice.

namestitev in en obrok dnevno zagotovi gostitelj Pri odhodu v tujino velja nekaj pravil: namestitev in en obrok dnevno zagotovi gostitelj, denarno nadomestilo za čas (plača) pa je dolžnost „domačega“ delodajalca. Stroški prevozov ipd. so stvar dogovora med udeležencem in njegovim delodajal-cem. Po vsej Evropi veljajo enaka pravila, s katerimi se udele-ženec in njegov delodajalec morata strinjati še pred prijavo za izmenjavo.

Več informacij na www.hope.be; popolno poročilo o izkušnji s Švedske na www.sb-sg.si, zavihek "Kongresi, simpoziji, pre-davanja".

Sestre, ki so diplomirale in večinoma opravile krajše podiplomsko izobraževanje na univerzi, so sposobne same prepoznati in pozdra-viti večino „vsakdanjih“ obolenj na področju sladkorne bolezni, sem med drugim spoznaval na obisku v švedski bolnišnici Gällivare.


preberite

Bodimo telesno aktivni in preprečimo sladkorno bolezen-bolezen sodobnega življenjaPogovor z doc.dr. Andrejem Janežem, dr. med., predstojnikom klinike za endokrinologijo, diabetes in presnovne bolezni, Univerzitetni klinični center ljubljana

Meta Stvarnik

Sladkorna bolezen tipa 2 je najpogostej-ša oblika sladkorne bolezni, za katero zboli okoli 90 odstotkov vseh bolnikov s sladkorno boleznijo, predvsem srednja in starejša generacija odraslih. Zanjo je značilna trajno povišana raven glukoze v krvi, ki je posledica nezadostnega izločanja insulina iz trebušne slinavke in njegovega pomanjkljivega delovanja v skeletnem mišičju in maščevju.

Svet in SlovenijaSvetovna zdravstvena organizacija oce-njuje, da ima sladkorno bolezen okoli 6.4 odstotkov odraslih po svetu. V novem tisočletju je po svetu približno 285 mi-lijonov bolnikov s sladkorno boleznijo. Napovedujejo, da se bo število do leta 2030 povečalo in preseglo 430 milijo-nov, kar pomeni, da bo prizadet 1 od 20 odraslih. Za Slovenijo predvidevajo, da bo leta 2030 imelo sladkorno bolezen 8.9 odstotkov prebivalstva. Danes je ta bolezen na četrtem mestu med vodilni-mi vzroki umrljivosti v razvitih državah. Pojavnost te bolezni se povečuje z dalj-šanjem življenjske dobe in nezdravim načinom življenja s premalo gibanja in preveč hrane. Prav zaradi vse bolj raz-širjene debelosti je ta oblika bolezni v Sloveniji v porastu. Skrb dodatno vzbuja naraščanje telesne teže pri mladini.

Zakaj je sladkorna bolezen tako usodna? »Znano je, da pri bolnikih s sladkorno boleznijo trajno zvečana glukoza v krvi sčasoma poškoduje žile, posebno oči, ledvica in živčevje. To lahko privede do slepote, motnje prekrvitev udov, am-putacije, poškodbe živcev in odpovedi ledvic. Skrajšanje življenjske dobe slad-kornih bolnikov tipa 2 gre v prvi vrsti na račun srčno-žilnih bolezni.«

kako ugotovimo, da imamo sladkorno bolezen?»Sladkorno bolezen tipa 2 ugotovimo z meritvijo glukoze v krvi. Test lahko opra-vimo hitro in poceni. Če so prisotni zna-čilni klinični simptomi sladkorne bolezni

kot so povečana žeja, pogosto mokrenje in ne pojasnjena izguba telesne teže in je glukoza v krvi na tešče 7.0 mmol/l ali več oziroma naključno 11,1 mmol/l ali več, je diagnoza sladkorne bolezni potrjena. To preiskavo naj opravijo tudi osebe z zvečanim tveganjem zanjo, kot so bolezen v rodbini, debelost, zvečan krvni tlak ali zvečane maščobe v krvi. Smiselno je zgodnje odkrivanje bolezni in čim prejšnje zdravljenje.«

kako lahko sami vplivamo na sladkorno bolezen?»Znižanje prekomerne telesne teže, di-etna prehrana nasploh in telesna dejav-nost izboljšajo stanje sladkorne bolezni in ostajajo ves čas bolezni temelj njenega zdravljenja. Takoj po odkritju bolezni so ti ukrepi včasih dovolj učinkoviti za dobro urejenost glukoze v krvi, pri nekaterih pa je treba že takoj začeti tudi z zdravili. Progresiven potek bolezni zahteva ve-dno bolj intenzivno zdravljenje, sprva z več vrstami tablet, končno pa pri mnogih bolnikih tudi z inzulinskimi injekcijami. Glede na to, da imajo diabetiki tipa 2 po-gosto več dejavnikov tveganja za srčno žilne zaplete hkrati, poleg zvečane glu-koze v krvi tudi zvečan tlak in zvečane maščobe v krvi, je smotrno z ustreznim zdravljenjem nadzorovati vsakega iz-med njih. Zdravljenje zvišanega krvnega tlaka in krvnih maščob pri sladkornem bolniku je doživljenjsko. Izobraževanje je ključno za učinkovito zdravljenje bol-nikov s sladkorno boleznijo tipa 2. Bol-nik sam izvaja zdravljenje po nasvetu zdravnika, kar lahko izvaja kakovostno samo z ustreznim razumevanjem bo-lezni, načinom zdravljenja, ki ga ima in tudi postopki ambulantne obravnave te kronične bolezni.«

in kako je s telesno dejavnostjo pri bolniku s sladkorno bolezni-jo? »Danes vemo, da redna telesna dejav-nost pomaga preprečevati nastanek različnih bolezni, nekatere pa celo tudi zdraviti. Ugodno deluje na presnovo in

na druge dejavnike tveganja za nastanek bolezni srca in ožilja. Priporočila za slad-korne bolnike so, da imajo vsaj 150 mi-nut zmerne telesne vadbe, enakomerno razporejene preko vsaj treh dni v tednu. Znano je, da redna aerobna telesna vad-ba v 3-6 mesecih izboljša poleg krvnega sladkorja tudi druge dejavnike tveganja: zmanjša se telesna teža, tako da se pred-vsem zmanjša količina maščobe v pre-delu trebuha, zniža se sistolični krvni tlak za 4 mmHg, pomembno se zniža nivo trigliceridov, zviša se dobri holesterol HDL, obseg pasu pa se lahko ob redni aktivnosti zmanjša tudi do 7 cm.«

kakšno je vaše priporočilo ti-stim, ki se nameravajo prepu-stiti prekomernemu uživanju hrane in pijače v prazničnih de-cemberskih dneh? “Lahko rečem samo, da je prostovoljno odrekanje nezdravim mastnim, sladkim, kalorično bogatim jedem in pijačam ve-liko lažje kot pot, ki je pred človekom, ko zboli. Pred njim je težko obdobje, saj se mora soočiti s sladkorno boleznijo, za ka-tero je znano, da je neozdravljiva. Zahte-vala bo spremembo življenjskega sloga in socialnega funkcioniranja, ob enem pa tudi veliko samonadzora in izobraže-vanja. Zato je pomembno, da se za zdrav življenjski način odločimo čim prej. Pre-ventiva je vedno najboljša odločitev.”

»Preventiva je vedno najboljša odločitev,« pravi doc. dr. Andrej Janež


preberite

Gibanje za zdravje – tudi v zimskem časuPomembno je, da je telesna dejavnost redna in da postane del vsakdanjega življenja; zimski čas za neaktivnost ne sme biti izgovor

mag. Eva Stergar in tanja Urdih lazar

Ugotovitve raziskave Svetovne zdravstvene organizacije o de-javnikih tveganja za zdravje kažejo, da je sedeči način življenja eden od desetih glavnih vzrokov za smrt in prizadetosti na svetu. Telesni nedejavnosti pripisujejo približno dva milijona smrti letno po vsem svetu. Po nekaterih ocenah je namreč več kot 60 odstotkov svetovnega prebivalstva telesno premalo dejavnega, v Sloveniji pa ta delež znaša več kot 15 odstotkov. Sedeči način življenja sestavljajo: opuščanje gibanja v funkciji transporta (prevoz na delo z avtomobilom ali sredstvi javne-ga prevoza namesto peš ali s kolesom), vedno več delovnih opravil v sedečem položaju, preživljanje prostega časa pred računalnikom, televizorjem, v kinodvorani, za mizo v gostilni ... Dejstvo je, da vse bolj sedeče postaja tudi naše delo, pri izrazito fizičnem delu pa gre pogosto za ponavljajoče se enake opera-cije v neergonomskih telesnih položajih, kar lahko prav tako povzroči različne okvare, poškodbe in bolezni. Pogost vzrok za telesno nedejavnost v današnjem hitrem tempu življenja je pomanjkanje časa, v zimskem času pa nam lahko dodatno oviro za gibanje predstavljajo vremenske razmere. Vendar če si nekoliko bolje organiziramo delo in prosti čas ter se poučimo o tem, kako lahko izkoristimo možnosti telesne dejavnosti v domačem in delovnem okolju, ne eno ne drugo ne more biti več prepričljiv izgovor.

izkoristimo vsako priložnost za gibanje!Priporočeno dnevno telesno dejavnost, ki dokazano prinaša koristi za zdravje, lahko dosežemo na najrazličnejše načine. Strokovnjaki priporočajo, naj bi bili večino dni v tednu (pet dni ali več) dnevno telesno dejavni vsaj 30 minut – bodisi pri delu, v prostem času, na poti v službo ali iz službe ali pri domačih opravilih. Telesna dejavnost naj bo zmerna ali intenzivna (srčni utrip se dvigne, človeku postane toplo, je zadihan), načrtovana

ali nenačrtovana. Pomembno je, da je redna in da postane del vsakdanjega življenja. Ni potrebno biti zmerno do intenzivno telesno dejaven 30 minut skupaj. Sešteva se vse, kar človek opravi čez dan. Priporočljivo pa je, da smo telesno dejavni vsaj od 10 do 15 minut skupaj.Med najbolj običajne možnosti za telesno dejavnost pozimi zagotovo lahko štejemo najrazličnejše vrste vadbe v zaprtih prostorih (aerobika, fitnes, plavanje, različni dvoranski skupin-ski športi itd.), kar pa je povezano z določenimi termini vadbe, ki ne ustrezajo vselej našemu siceršnjemu dnevnemu urniku, hkrati pa so te dejavnosti povezane tudi z materialnimi stro-ški. Pri tem pa je pomembno poudariti, da gibanja na svežem zraku tudi pozimi ne smemo zanemariti. Če se ne ukvarjamo z različnimi zimskimi športi, kot so smučanje ali tek na smu-čeh, si privoščimo sprehod po bližnjem parku, izkoristimo svež sneg za kepanje z otroki ali sankanje. Pot v službo ali iz službe oz. po opravkih prehodimo ali prekolesarimo, če se vozimo z avtobusom, izstopimo kakšno postajo prej in nadaljujmo pot peš, če se vozimo z avtomobilom, ga parkirajmo nekoliko stran od cilja.

Priložnosti za telesno dejavnost ponujata tudi do-mače in delovno okolje:- uporabimo stopnice namesto dvigala,- do sodelavca v sosednji pisarni se raje sprehodimo, kot da

bi uporabili telefon ali elektronsko pošto,- med delom si privoščimo nekajminutni odmor za razgibal-

ne ali raztezne vaje (veliko razteznih vaj je mogoče opraviti tudi sede pri svoji delovni mizi); če k tem aktivnim odmo-rom pritegnemo še sodelavce, je lahko še zabavno,

- čas, ki ga preživljamo z otroki, načrtujmo tako, da bo čim več priložnosti za skupne gibalne dejavnosti, nekatere je mogo-če organizirati tudi v domači dnevni sobi, na primer: skupaj vadite plesne ali telovadne elemente, ki so se jih otroci učili v vrtcu ali šoli oz. pri različnih obšolskih dejavnostih.

Za spodbudo spremljajte, koliko časa v enem dnevu porabi-te za telesno dejavnost. Presenečeni boste, kako hitro boste zbrali 30 minut. Telesna dejavnost ugodno vpliva na zdravje in prispeva k boljši kakovosti življenja, tako v telesnem kot v psihosocialnem smislu, saj poleg boljše telesne pripravljenosti spodbuja tudi socialne stike.

Stopnjevanje telesne dejavnostiKo boste dosegli 30-minutno vsakodnevno zmerno telesno dejavnost, si boste morda želeli kaj več. Pomembno pa je, da telesno dejavnost povečujete postopno in je čim bolj razno-vrstna. Nekaj preprostih vaj lahko opravimo tudi med predavanji.


kaj menijo o nas

Klinika za infekcijske bolezni in vro-činska stanja UKCL, otroški oddelek

Nedavno sva bili s 14 mesecev staro hčerko Lino sprejeti na otroški oddelek Klinike za infekcijske bolezni in vročinska stanja. Rada bi se zahvalila dr. Marku Po-kornu, medicinski sestri v nočni izmeni na sprejemnem oddelku in medicinskim se-stram otroškega oddelka za vso strokov-nost, prijaznost in vzpodbudne besede. Najlepša hvala vsem, ki ste pripomogli k hčerkini ozdravitvi. S svojim odnosom niste pokazali le svoje profesionalnosti, temveč ste dokazali, da s srčnostjo opra-vljate svoje delo.

Urša Bolta

KO za ginekologijo Ginekološke klini-ke UKCL

V mesecu oktobru 2010 sem bila hospi-talizirana na KO za ginekologijo (oddelek A2). Že od samega sprejema na urgentni ginekološki ambulanti (za kar se zahva-ljujem sestri Mileni), sem bila deležna visoke strokovne oskrbe in sočutnosti, ki sem jo tisti dan močno potrebovala. Tudi na oddelku so bili zdravnica (dr. Štolfa) in medicinske sestre (sestra Nada, sestra Mira, sestra Sanja, sestra Sonja in še vse ostale) neverjetno prijazni, ne samo do mene, ampak tudi do vseh ostalih pa-cientk. Vedno smo bile obveščene, kaj se z nami dogaja in kakšni so nadaljnji postopki našega zdravljenja. Posebno pa bi se zahvalila sestri Saneli in Katji Miličevič dr. med., ki sta sestra in zdravnica z neverjetnim čutom za pa-cientko in dober zgled drugim. Le tako naprej!

M.K., Ljubljana

Anestezija, Ambulanta za zdravljenje bolečine

Iskreno bi pohvalila celotno ekipo v Ambulanti za zdravljenje bolečine na Zaloški 7. Že drugo leto zapored hodim na terapijo in vsakič sproti zelo prese-nečena opažam, da je prav vsak izmed

zaposlenih, brez izjem, izredno prijazen, ustrežljiv in z velikim posluhom do ljudi. Obisk pri zdravniku jev takih primerih veliko bolj prijetna izku-šnja. Končno kraj, kjer se človeku poleg svoje bolečine ni potrebno ukvarjati tudi z odnosom osebja, ampak mu je le-to resnično v oporo.Z zahvalami čestitam celotni ekipi.

Lara Došen

Reševalna postaja UKCL

Nedavno sem imel na ljubljanski obvoz-nici približno 500 m pred razcepom Za-greb – Koper (Kozarje) prometno nesre-čo, v kateri sem bil tudi poškodovan. Na mesto prometne nesreče je v izjemno hitrem času prispelo reševalno vozilo (prispeli so okoli 14.30 ure). Medicinska tehnika (njunih imen žal ne vem), ki sta me oskrbela in mi nudila pomoč, sta svoje delo opravila več kot profesional-no. Od trenutka, ko je na mesto prispelo vaše vozilo in do prevoza do UKC, sem bil prepričan, da sem vdobri oskrbi. Vem, da je bila to zanju zgolj ena izmed mnogih intervencij, ki jih opravita pri svojem delu, vendar nisem niti malo dobil občutka rutinske obrav-nave – temveč ravno obratno. Nudila sta mi zdravniško in še bolj pomembno psi-hološko pomoč, me pomirila, ponudila razlage na moja vprašanja itd. Za njuno profesionalno delo sem jima resnično hvaležen. Ker se tehnikoma nisem uspel zahvaliti, vam pišem te vrstice in upam, da bo zahvala in pohvala prispela do nji-ju.Lep pozdrav

mag. Aleš Bučar Ručman

KO za nevrofiziologijo, Nevrološka klinika UKCL

Spoštovani!Nedavno sem bila naročena na pregled EMG rok pri vašem prof. dr. Jožetu Tron-tlju v UKC Ljubljana. Moram povedati oz. sporočiti, da tako lepega sprejema in zdravniškega pregleda nisem pričakova-

la, saj sem bila v kraju, kjer živim (Kranju) že velikokrat razočarana nad ravnanjem in sprejemom pacientov. Prof. dr. Jože Trontelj in asist. Tatjana Trontelj sta se mojemu pregledu popolnoma posveti-la, pa tudi vzdušje je bilo nadvse prija-zno, ne nazadnje, če vidiš nasmejanega zdravnika, pregled poteka mnogo bolj sproščeno, kot pa če te že na vratih po-kliče z izrazom misleč, da je bolje, če te sploh ne bi bilo. Glede na to, da je po-tekala stavka, sem bila pozitivno prese-nečena nad odličnim in natančnim pre-gledom, predvsem pa bi izpostavila to, da sem se res prvič po dolgem času po-čutila kot prava pacientka in ne kot šte-vilka. Tako da bi se iz srca rada zahvalila prof. Trontlju ter asist. Tatjani Trontelj za izkazano prijaznost in zavzetost ter hitro napotitev k naslednjemu specialistu.Živimo v času, ko se med seboj nič več ne poslušamo, hitimo, prehitro razmi-šljamo, odločamo, se obremenjujemo s stvarmi, ki so nepomembne in ne naza-dnje ta hiter proces življenja nas privede do vas zdravnikov!Tudi v bodoče si želim obravnavanja, kot sem ga bila deležna s strani prof. Tron-tlja. S spoštovanjem,

Špela Omerza Jenko

KO za otroško kirurgijo in intenzivno terapijo, Pediatrična klinika UKCL

Pozdravljeni,nedavno sem bila prvič z otrokom na Pediatrični kliniki, na oddelku za kirur-gijo, v popoldanskem času in kasneje tudi hospitalizirana na oddelku za kirur-gijo. Vse osebje je bilo zelo prijazno in je upoštevalo moje in otrokove želje, tako da bi jih želela pohvaliti. Tudi zdravnik, ki je popoldan v UKC opravil ultrazvok otroka, je bil zelo prijazen in strokoven, vzel si je čas in mi tudi med ultrazvokom razložil, kaj vidi.Tudi prostori so izredno lepi in prijazni!

Tjaša Pavček in Jakob Tomc


anketa

Mojca Fink, koordinatorica prostovoljnega dela v UkCl: „V zadnjih letih v naši družini vstopamo v novo leto doma. Z otroki pečemo »umetniške« piškote, ki jih pojemo še preden se občudovanje konča. Vsi skupaj pripravimo večerjo, se igramo družabne igre in se pripravljamo na odpiranje otroškega šampanjca in nazdravljanje ob vstopu v novo leto – to je za našo petčlansko družino najbolj pričakovan dogodek dneva.”

Mateja Stare, dipl.med.ses., spec. perioperativne zdravstvene nege, operacijski blok, kirurška klinika: „Praznovanje novega leta je zame tradicija v krogu družine ali prijateljev, ki napoveduje zaključek ene-ga leta, medtem ko je drugo že na obzorju. Tudi odstopanje od ustaljenih vzorcev zabav in malce ekstravagance ne škodi na Silvestrovo. Veliko mojih sodelavcev raje preživi novoletne praznike na toplem, kar zame ne velja. Ker obožujem sneg, je moje sanjsko novo leto zimska pravljica na Aljaski ali Grenlandiji. Resničnost ali sanje?Pravijo, da če si nečesa močno želiš ... Vseeno pa je praznovanje novega leta v slovenskih gorah tudi dobro nadomestilo. Srečno 2011!”

Maja Štefančič, vodja obračuna plač: „Moje sanjsko preživljanje novoletnih praznikov bi bilo potovanje v tople kraje; recimo v Avstralijo ali Mehiko. Všeč mi je na primer ognjemet na mostu v Sydneyju, ki ga vsako leto gledam na televiziji. V oddelku obračuna plač si namreč ne moremo vzeti dopusta v zadnjih in prvih dneh meseca, saj se takrat pripravljajo plače za zaposlene v UKCL. Prav iz tega razloga so moja novoletna praznovanja vedno v družinskem krogu in v domačem kraju.”

Matjaž Strehar, skrbnik poslovega informacijskega sistema, informacijski center: „Moje noro sanjsko pričakovanje novega leta bi bilo na jadrnici, sredi Jadrana, kjer bi si s šampanjcem nazdravil v soju zvezd in lune. To bi mi bilo všeč zaradi občutka svobode, umirjenosti in spokojnosti narave. Samo jaz in tišina noči ter zvoki valov, ki jih reže jadrnica. Takšno praznovanje se mi zdi povsem izvedljivo in želim si, da bi ga doživel čimprej!”

darinka klemenc, dipl.med.ses., koordinatorica zdravstvene nege na Polikliniki: „»Sanjski« vstop si naredi vsakdo sam; naredijo mu ga njegovi bližnji, karkoli že pod tem razumemo. Zame so prazniki vsakič mali izziv, z vstopom v novo leto ne pretiravamo, prenehali smo cele tedne prej »šopingirati«, obiskovati ali vabiti v hišo ljudi iz navade; darilo postaja prosti čas, namenjen sebi in tistim, ki jih izbereš in oni tebe. Malih, drobnih pozornosti, brez velikih daril, besed, gest. Tega si želim.”

tanja koren, dipl.med.ses., dispečer na Reševalni postaji: „Mesec december je čas, ko v ospredje stopijo prijazni stiski rok, voščila, praznovanja in obdarovanja. Zdi se, kot da se je življenje končno vsaj za trenutek umirilo. Pomembno je, da v tem času dovolimo sebi in drugim doživeti trenutke brezskrbnosti, radosti, veselja in pričakovanj. To pa je v naših službah večkrat težko. December je za nas mesec, ko je dela res veliko, prostih dni pa malo. Posledice najbolj občutijo naši najbližji. Božično novoletni prazniki so tako za mnoge izmed nas sanjski, če jih lahko praznujemo skupaj s svojimi najdražjimi, če lahko skupaj pripravimo božično in silvestrsko večerjo, če lahko skupaj nazdravimo novemu letu, in če lahko skupaj počakamo božička ali dedka mraza.”

Kaj vam pomeni sanjski vstop v novo leto? Služba za odnose z javnostmi, Blanka Šetinc in Polona lečnik Wallas

Izpolnite vprašalnik. Dobite ga pri svojem družinskem zdravniku ali na www.midva.com, kjer najdete tudi podrobnejše informacije o motnji erekcije.

Pokličete lahko tudi Krkino telefonsko številko (080 2 69 2) za brezplačno svetovanje specialista urologa.

Vprašalnik za oceno erektilne funkcije

486-2010_VIZARSIN_ad_A4_SI.indd 1 31.5.2010 13:57:05

glasilo univerzitetnega klini;nega centra ljubljana · 2014-10-22 · glasilo univerzitetnega...

Documents