GRČIJA in malo MAKEDONIJE 02.07. – 24.07.2011

1 Igumenitsa 2 Sagiada 39.640530 20.141170 plaža, spanje 2a Asprokklisi 39.612460 20.227280 voda na poti iz Sagiade proti Igoumenitsi 3 Kanali Beach 39.054670 20.700180 plaža, spanje 4 Hortata 38.717020 20.603600 voda 5 Gialos 38.669000 20.557500 plaža, spanje 6 Porto Katsiki 38.602900 20.549030 plaža 6a Agios Petros 38.666230 20.602230 voda sredi vasi 6b Agios Petros 38.653380 20.599850 voda na koncu vasi nad pokopališčem, Udi 7 Sivota 38.625018 20.681115 spanje 8 Diakofto 38.201902 22.193744 plaža, spanje 9 Korintski prekop 37.925670 22.995550 ogled 9a Korintski prekop 37.917370 23.007180 ogled potopnega mosta 10 Epidauros 37.596770 23.074140 ogled 11 Paralia Kantias 37.518230 22.966720 plaža 12 Napflio 37.568073 22.801046 spanje 14 Pirgos Dirou 36.640370 22.382920 plaža, spanje 15 Porto Kagio 36.428160 22.487080 plaža 16 Flomohori 36.617250 22.477131 plaža 17 Skoutari 36.659820 22.499460 plaža, spanje 18 otok Elafonisos 36.477870 22.975410 kamp, plaža, spanje 19 Monemvasia 36.686440 23.054160 ogled, voda na obračališču pred obzidjem 20 Rihea 36.857800 23.038100 plaža, spanje 22 Kosmas 37.091600 22.740320 voda

2

23 Moni Elonis 37.146520 22.765190 ogled 24 Krioneri Beach 37.313770 22.820390 plaža, tuš 25 Mikene 37.730580 22.754000 ogled 26 Psatha 38.113180 23.218350 plaža, spanje 28 Meteore 39.708410 21.654640 PZA 29 Bitola 41.031430 21.332780 spanje 30 Prelaz Galičica 40.953911 20.813067 ogled 31 Ohrid 41.142180 20.756520 kamp Andon Dukov, spanje 32 Beograd 44.808530 20.435790 hotel (Inter)Continental, spanje

Namesto uvoda Po lanskem povratku iz Grčije sem na Forumu napisal kratek potek potovanja in nanj pozabil. Ko pa se mi je letos dopust iz dneva v dan bolj zamikal in je postajala Grčija spet nov možen cilj, sem prosil ženo, ki v svojo beležnico vestno piše zapiske naših poti, naj te prenese na računalnik. In ko sem jih prebral in potovanje ponovno podoživel, sem jo prosil še za objavo. Predvsem zaradi nas samih. Veliko večino zanimajo le koordinate in potek poti, zato sem te dal na začetek. Velika večina koordinat je bila že večkrat objavljena. Potopis je predvsem za nas in naše spomine. V potopisu so naknadno izbrisana le imena ljudi, ki smo jih srečali in popis hrane, ki smo jo jedli. Daleč največ me je o avtodomarstvu naučil Udi in boljšega učitelja skoraj ne bi mogel imeti. V našem primeru so bili otroci – sošolci tisti, ki so toliko časa navijali, da smo za jesenske počitnice leta 2009 najeli avtodom, skupaj z Udovči obdelali Umbrijo (potopis št. 219), se navdušili in se, kot mnogi pred nami, iz prikolice preselili v avtodom. Udiju gre zahvala tudi zato, ker je kar nekaj, njemu tako ljubih vikendov, kasneje prebil z nami v iskanju pravega, nam primernega avtodoma. Držali smo se ga kot senca in tako z njim leta 2010 obdelali še delto reke Pad, 5Terre in vinske griče Piemonta (potopis št. 280), leta 2011 pa Nizozemsko (potopis št. 315) in Abruzze (potopis št. 349). Udi nas je spoznal s Hribiji in Kebri, poznanstva preraščajo v prijateljstva. Ampak tudi popkovino je treba enkrat presekati, zato smo prav na prvomajskem popotovanju po Nizozemski sklenili, da poletne počitnice sami preživimo v Grčiji. Priprave so bile obširne. Na Forumu sem se oskrbel z grškimi potopisi Udija št. 94 in 166, Rose št. 54, Blaža št. 142 in Kranjskega št. 279 in nastavil osnovni plan. Glavni cilj je bil Peloponez, predvsem bolj kamnit vzhodni del. Naročil sem nove WOMO vodiče Grčije in Peloponeza ter zraven tudi dva CD-ja z vsemi koordinatami, navedenimi v teh vodičih. Vsebina teh CD-jev, kjer so zapisi datotek za skoraj vse navigacijske naprave, je vedno na razpolago. Dostikrat me je na poti ikona opomnila na bližino vode, razgleda in podobno. Ja WOMO vodiči so v nemščini, ki ni ravno moj jezik, zato sem pdf vodiče pretvoril v doc verzije, te pa z Google translate v slovenščino. Obilo veselja smo imeli, ko smo na poti poskušali razumeti take vsebine: »Približno 20 km severno od Konitsa, na km "km 80,6" odcepi na desno Teersträßchen do Agia Paraskevi. Mi njim zavijemo levo po 300 m, bula do brega.« Pred potovanjem me je Udi oskrbel še z izvrstnimi zemljevidi in bili smo pripravljeni. Povsem sami smo enkrat spali na plaži Pirgos Dirou, na Skoutariju in na Rihei. Povsem sem prepričan, da sem tu ob odhodu navsezgodaj zjutraj videl volka…

3

In tu je potopis: Potovali smo Rutarji: Sandi, Aleksija, Filip (11) in Enej (10). Za cilj letošnjega dopusta smo se odločili zelo pozno. AD smo kupili šele v septembru 2010, tako da smo relativni novinci. Sandi preštudira vse potopise na forumu in v maju pade dokončna odločitev, da gremo v Grčijo za 3 tedne. Sami. Karte za trajekt so dražje, on-line rezervacija ne omogoča camping on board (COB). Rezerviramo karte samo za eno smer: Benetke-Igoumenitsa, 450 Eur za nas štiri. Zadnja dva tedna pred odhodom telefonarim v pisarno Minoan lines v Benetkah, kjer mi uspe izprositi COB, vendar moramo obljubiti, da bomo v pristanišču najkasneje do 12.00, čeprav je odhod trajekta šele ob 17.00. Povratek načrtujemo preko Makedonije, kjer se nameravamo dobiti s prijatelji. 1. Sobota, 2.7.2011: Ljubljana-Kozina-Benetke Odhod iz Ljubljane ob 7.15. Običajni pit-stop pri noni in nonotu na Kozini, kjer pobereva še Filipa in Eneja. Poklepetamo, odhod ob 9.00. Vožnja proti Benetkam mine brez posebnosti, prispemo ob 11.00. Postavimo se v vrsto, gneče (še) ni in odhitimo v pisarno Minoan lines, kjer smo dogovorjeni z zelo prijazno gospo Alessandro. Dobimo COB, brez doplačila, damo ji steklenico terana. Opozori nas, da moramo posadko pred vkrcanjem še posebej opozoriti, da smo dobili COB, ker na samih kartah tega ne piše. Vkrcamo se šele ob 16.00, dobimo dobro pozicijo v sredini, kjer ni slišati motorjev in ob 17.00 izplujemo. Po nasvetu forumašev se postavimo na zgornji palubi na levi bok in občudujemo Benetke. Dopust!!!! Vreme je malo oblačno, prijetna temperatura. Zavzamemo strateško mesto ob bazenu in igramo tarok. Zvečer večerja v AD, mirno spimo. 2. Nedelja, 3.7.2011: Minoan trajekt – Igoumenitsa - Sagiada Zajtrkujemo v AD, premaknemo se ven, na palubo, kapučino 2x3,50 Eur. Pridružimo se prijazni Grkinji za mizo. S sinom in psom potuje domov, spali so na palubi. Deluje malo hipijevsko. Iz Aten, kjer ni videla prihodnosti, se je z najstniškim sinom (oče je Nemec) preselila v Avstrijo blizu meje s Češko. Tam živita že eno leto, ukvarja se s pošteno trgovino. Pravzaprav potuje na Zakintos, kjer bo čez poletje odprla trgovino. Priporoči nam ogled nekaj narodnih parkov (Amvrastakos, kjer je veliko ptic; nek NP južno na Peloponezu, kjer so želve, tjulni, delfini, kameleoni). Dopoldne napolnijo ladijski bazen z morsko vodo. Filip in Enej se kopata, po kosilu v AD se spet namestimo ob bazenu in igramo tarok, malo beremo. Plujemo blizu Albanske obale, kjer poteka globok jarek proti jugu, morje je zelo globoko. Tu naj bi živeli kiti grbavci? Po zvočniku pozovejo potnike naj se pripravijo na izkrcanje v Igoumenitsi. Izkrcamo se ob 19.00 po grškem času. Odpeljemo se cca 20 km na S proti albanski meji na plažo Sagiada[2], ob 20.00 smo že parkirani. Okopamo se, pojemo ter mirno zaspimo. Zraven nas je (pra)star nemški AD, družina s tremi majhnimi otroci, starša sta mlad par, ona pove, da je s tem istim AD-jem potovala že s svojimi starši, še vedno jim dobro služi. Zadaj je manjša prikolica.

4

3. Ponedeljek, 4.7.2011: Sagiada Vstanemo ob 9.00 po grškem času, nismo se še prilagodili na uro naprej. Kopanje, tarok. Voda je malo motna, naprej proti S so ribogojnice. Na plaži so majhni kamenčki, tuš, pod katerim je ogromno os. Tudi med kosilom nas obiščejo, ''povohajo'' hrano in odletijo ter nas pustijo v miru pojesti. Med plavanjem opazim kolesarja v popolni opremi, ki je zapeljal v zaliv in se nekaj pogovarja s Filipom. Slovenec, seveda, ki si je prišel ogledat plac za AD. Malo kasneje se pripeljeta gospod in gospa, doma iz Dobrne. Sta upokojena, po Grčiji se potepata že skoraj mesec dni in nameravata čez Albanijo domov. Spijemo kavo, poklepetamo, povesta nam koordinate za nekaj lepih plaž. Popoldne nenadoma zapiha veter in nam dvigne tendo. Klasika, opozarjali so nas … Malo panike, na hitro zvijemo tendo, vendar noče skočiti na svoje mesto, ker se je platno nagubalo. Pod večer se veter umiri in ponovno odvijemo tendo do konca. Filip in Enej splezata na streho, ležita vsak na eni strani in nategujeta platno, Sandi počasi navija in končno tenda lepo zložena skoči na svoje mesto. Oddahnemo se, prva dogodivščina je za nami, vse se je srečno končalo. Krompir… Filip popravi še zatič na vratih hladilnika in ''ribežen'' za parmezan. Lepo, da je vsaj nekdo tehnični tip v družini… Zvečer se pripeljeta še dva slovenska AD. Osem dni so na poti iz Slo, čez HR, ČG in Albanijo, kjer so tri dni spali (brez težav). Nameravajo na Krf. Večerjamo šele ob 23.00, ure nastavimo na 6.00 zjutraj. Poslovimo se. Zvečer spet postane prijetno hladno. Ob šumenju morja zaspimo.

5

4. Torek, 5.7.2011: Sagiada – Kanali Beach Vstaneva ob 6.00 in čez 10 min brez zajtrka odpeljemo, Filip in Enej še spita. Prva pipa ob poti nima navoja zato odidemo naprej proti J. Ob poti na koncu vasi Asprokklisi[2a] naletimo na novo pipo, tokrat z navojem, dotočimo svežo vodo. Nadaljujemo mimo nasadov pomaranč (ki pa imajo le po par sadežev na drevesih) nazaj proti Igoumenitsi. Kljub zgodnji uri je trgovina odprta, žal peljemo mimo na AC. Tankamo še gorivo v Margariti. Blizu Kanalija zapeljemo levo v hrib v vas Riza (ozka cesta), domačina vprašamo za kruh, nekaj razlaga po grško, vendar ne razumemo. Obrnemo na prvem možnem mestu sredi vasi, ko nam domačin začne mahati. Ob cesti je dostavni avto – potujoča trgovina (kruh, jogurt, burek). Pred Kanalijem kupimo ob cesti še lubenico, melono, zelenjavo, vložene olive. Zanimivost obcestne trgovine je govoreči črn ptič, ki ga imajo v kletki na pultu. Kmalu zatem nas I-go usmeri na Kanali Beach[3], kamor prispemo ob 9.00. Srečamo SLO družino s pick-upom. Povejo nam, kje je na bližnjem polju cev za vodo in svetujejo nakup livčka v Lefkadi za lažje tankanje vode (kasneje ga res kupimo, verjetno celo v isti trgovinici z vso mogočo šaro, ki so nam jo opisali). Plaža je dolga, drobni kamenčki. Parkiramo na travnatem platoju nad plažo, dostop je po ozki poljski cesti z luknjami. Tu sta že 2 AD in Grk s prikolico. Zraven je zapuščen objekt, najbrž bar v lepših časih in dva potepuška psa, ki pa se ne zmenita za nas. Popoldne opazujemo padalce, ki poskušajo vzleteti z bližnjega hriba. Uspe le tistim, ki imajo zadaj motor. Čisti mir. Plaža je kilometrska z le nekaj kopalci.

6

Kosilo – mineštra, večerja – pašta. Kopanje, tuširanje, tarok. Dotočimo vodo, sosed Grega nam posodi livček. Zvečer še operemo lase. 5. Sreda, 6.7.2011: plaža Kanali Beach Zjutraj vidimo, da je ponoči prispel še en Slo AD s T'minsko registracijo – iz Žabč, kasneje pa še AD z družino iz Mb. Ostanemo cel dan na plaži. Pred AD postavimo mizo, stole, ležalnike in uživamo. Otroci se zabavajo z deskami v vodi več kot 3 ure. Zvečer klepetamo s sosedi in pijemo lokalno vino (rdeče, sladko).

6. Četrtek, 7.7.2011: Kanali Beach – Lefkada - Gialos Vstanemo ob 6.00, na travniku iz cevi na tleh natočimo vodo (pred spustom na Gialos je treba napolniti vse zaloge vode). Pred Lidlom v Prevezi smo ob 6.50, odpre pa se šele ob 8.00. Gremo naprej proti Lefkadi. Skozi tunel 5 Eur, po nasipu se pripeljemo v mesto Lefkada – luštkano, trgovinice, bifejčki z girosi, ob 8.00 je še večinoma zaprto. Najdemo odprto pekarno, kjer kupimo kruh, burek s sirom in špinačo ter pecivo. V Super Marketu kupimo še zelenjavo in jogurte. Odpeljemo se naprej čez hrib proti plaži Gialos[5]. Z vrha si ogledamo čudovito barvo morja. Sledi previden spust v globino (upoštevamo forumaške nasvete), kamor prispemo ob 10.30. Bremze nam vseeno malo smrdijo. Na prvem parkirišču ob prihodu na plažo nam tip iz barčka nekaj maha, da ni dovoljeno parkiranje, čeprav je že nekaj AD in avtomobilov. Zapeljemo malo naprej, v bistvu na še lepši plac. Za sosede imamo dva avstrijska AD, ki imajo spredaj celo zeliščni vrt v koritih. Prijazno nam povedo, da bodo popoldne odšli

7

in da se vsekakor splača spustiti sem v globino z vsemi možnimi zalogami vode, saj je tako lepo, da ne bomo hoteli oditi… Sledi kopanje, uživamo v toplem, mirnem morju, ki mu čudovito turkizno barvo dajejo beli kamni v vodi. Tušev na plaži seveda ni. Tuširamo se pri AD z zunanjim tušem, zvečer bolj obilno. Popoldne odideta oba avstrijska AD, ostanejo samo Italijan in en francoski van. Popoldne zapiha topel veter, zato iz previdnosti pospravimo tendo. Zvečer roštiljamo. Kasneje gremo v bife na pivo Alfa, frape Nescafe in presenetljivo dober sladoled. Še vedno je zelo vroče, piha topel veter, luna raste in zaradi pozne kave bolj slabo spim. 7. Petek, 8.7.2011: Gialos Uživamo cel dan v kopanju. Dopoldne smo čisto sami na plaži (in smo celo lahko nudisti). Popoldne pride nekaj ljudi, domačinov. Pripelje še 1 Avst AD in že znana 2 Slo AD, ki sta se vrnila s Krfa, kjer jim ni bilo preveč všeč, sama mivka in nič FKK. Iz Kanalija pride še Grega s pick-upom. S Sandijem izmenjata koordinate za I-go. Popoldne k nam pristopi Srb, ki se je pripeljal z avtom in brako prikolico (glede na starost avta se čudimo, da so mu bremze zdržale). Pove, da že 8 let letuje v Grčiji, prekrižaril je celo, na zemljevidu (Udijevem) nam začne označevati, kjer so po njegovem dobri placi (veliko zabave, promenada, trgovine, muzika, …), kar nas glih ne gane. Nad Gialosom ni navdušen, ker se nič ne dogaja in pod večer se družina odpelje. Danes so bolj prijetne temperature, zvečer je sveže, spimo dobro.

8. Sobota, 9.7.2011: Gialos – Porto Katsiki – Vasiliki - Sivota 6.15 odhod. Najprej se še enkrat ustavimo zgoraj v vasi Hortata[4], kjer natočimo vodo na pipi sredi vasi in spijeva grško kavo. Tipična starejša grška gospa v črnini nam postreže v majhnih porcelanastih šalčkah. Bife

8

zgleda, kot da bi sedeli v njeni dnevni sobi, kuhinji in spalnici, vse je v istem prostoru. Pohištvo je staro, vendar vse zgleda čisto in pospravljeno. Zunaj pod trto še štirje starejši domačini poznavalsko srebajo nescafe frape. Vsaka šalčka in krožniček so drugačni. Zraven nam postreže še domač cimetov piškot. Malo je suh, a okusen, kava pa izvrstna. Nekako se sporazumevamo v mešanici italijanščine, nemščine in grščine, predvsem pa z rokami. Nazaj čez Dragano – obvoz Athani – Porto Katsiki[6]. Super plaža, beli kamenčki. Dol vodi 100 stopnic. Parkiranje 10 Eur, lahko bi tudi spali. Zjutraj je še prazno, nato se začnejo valiti trume ljudi. Sobota je. Ko postane prevroče, se pomaknemo na konec plaže pod steno, kjer je ob 15.00 še vedno senca. Plaža se še naprej polni, v zaliv prihajajo turistične ladje. Počasi gremo. Smer Vasiliki. Vodo prvič natočimo v vasi Agios Petros[6a]– sredi vasi je pipa (krožni promet, moramo okoli), tankamo vodo, operemo brisače in kopalke. Potujoči zelenjadar nam za 1 malo melono (2 kg) in 1 lubenico (9 kg) zaračuna 25 Eur !!! Zmede me z nekim česnom in plačam! Šele kasneje dojamem in zrastejo mi oslovska ušesa. Odpeljemo se naprej proti Vasilikiju, kjer čez cca 1 km na Udijevih koordinatah[6b] natočimo čisto studenčnico (vse spraznemo in še enkrat natočimo). Operemo si še lase. Vasiliki – luškano mestece, zaliv je poln surfarjev (zgleda, da imajo tekmo). Pojemo naš prvi giros. Sprehodimo se po uličicah in si ogledamo trgovine. Filip kašlja, zato v lekarni kupimo še sirup. Ker je že pozno, se zapeljemo do Sivote[7], sprehodimo po zalivu, ki je poln jadrnic (čarter marina) in spat.

9

9. Nedelja, 10.7.2011: Sivota – Lefkada - Diakopto 6.30 start iz Sivote. V Lefkado pridemo zgodaj, kupimo kruh, burek in piškote na kilo. V neki majhni trgovinici z vso možno poletno kramo po Gregorjevem nasvetu kupimo lij za vodo. Kupimo še senčnik in ''svedrasti'' nosilec. Po poti se javimo Kvini. Potujejo od Korinta proti Lefkadi, mi pa smo namenjeni na Peloponez proti Patri. Spremenimo smer in se dobimo v Diakoptu[8]. Kamenčki, toplo morje. Zvečer roštilj s Kvini, Milanom in Anjo ter z Vojcem in Bernardo. Otroci igrajo monopoli. Tuš, voda na plaži. Lep večer. Most 12,90 Eur, AC 7,90 Eur. 10. Ponedeljek, 11.7.2011: Diakopto – Korintski prekop - Epidauros – plaža Kodili - Nafplio Zjutraj se poslovimo od Kvini in Milana ter odrinemo proti Korintu. V Korintskem prekopu[9] vidimo pluti ogromno jahto ter 3 jadrnice. Spodaj se zapeljemo še do potopnega mosta[9a] in opazujemo, kako se počasi dviguje iz vode. Spijemo najdražji pomarančni sok (2 dcl 4,5 Eur), je pa resnično odličen. V Epidaurus[10] prispemo ob 12.00. Predstave so ob petkih in sobotah, nič ne bo z umetniškim doživetjem. Sledi ogled. Na sredi amfiteatra Enej meče kovance, na vrhu poslušamo, ali je res tako dobra akustika. Nato vsi štirje še zapojemo Zdravljico. Na parkirišču v senci počivamo do 15.00. Pojemo ''na suho''. Natočimo še vodo iz pipe pred vhodom. Nadaljujemo pot proti Nafpliu. Vmes se ustavimo za kopanje na Kodili Beach oz. Paralia Kantias[11]. Prostora pri taverni je samo za 1 AD, gostilničarja vprašamo za dovoljenje, če lahko parkiramo. No problem. Na plaži so kamenčki, lokalčki, veliko mladine, toplo morje, tuš. Ob 18.00 prispemo v Nafplio[12]. Parkiramo v portu. Gremo na večerjo v stari del. Lepo mestece, trgovinice tudi z drugačno robo, ne samo tipičnimi spominki. Filip najde bife z wi-fi, pošljemo domačim mail in preberemo novice na netu. Prvič spimo zaprti v AD, popoldne so se okoli muvali cigani. Prvič nam je vroče.

10

11. Torek, 12.7.2011: Nafplio - Sauereierstrand (plaža dinozavrova jajca) Zjutraj se najprej zapeljemo iz porta na vrh hriba, kjer si ogledamo trdnjavo Palamidi. Super razgled. Mogoče bi lahko spali zgoraj? Nazaj grede se v mestu ustavimo še po kruh in ribe. 3 velike očiščene orade a 8 Eur/kg. Za vse skupaj plačamo 11,50 Eur. Dajo nam še led v hladilno torbo, da bodo ribe počakale na hladnem.

11

Vozimo čez hribe Tripoli – Sparti. Na žalost zgrešimo muzej oliv. Nekje pri Sparti namreč začne Eneju teči kri iz nosa. Ustavimo ob cesti. Malo pokaplja posteljnino v alkovnu in uniči eno kuhinjsko krpo. Nič hujšega, smo že navajeni in verzirani za take primere.. Ko se zrihtamo, nadaljujemo z vožnjo in Sandi prvič pozabi spustiti ročno do konca (nekaj poči pri speljevanju). V Aeropoliju tankamo dizel in vprašamo za vodo (že dolgo ni bilo nikjer nobene pipe). Na žalost je nimajo, ker je suša, tudi na pumpo vozijo vodo s cisterno. Črpalkar nas prijazno napoti naprej v mesto, kjer na prvi bencinski res dobimo vodo. Črpalkar hvaležno vzame 2 piksni mrzlega Laškega, drugega noče. Vesel, ker smo se oskrbeli z vodo, Sandi že drugič spelje z napol zategnjeno ročno. Spet močno poči in zgleda kot da ročna ne prime več. Na srečo smo ravno pred avtomehanično delavnico. Ustavimo, mehanik se zapelje spodaj pod AD. ''It looks ok, my friend'' reče in vsi si oddahnemo. Vztraja, da gresta s Sandijem še na poskusno vožnjo, da se prepričamo, da je vse ok. Zelo prijazen fant, noče nič denarja, pravi, da itak ni nič naredil. Damo mu 6xLaško. Končno cilj – plaža Sauereierstrand (dinozavrova jajca) oz. Pirgos Dirou[14]. Katrana, o katerem so poročali pred leti, ni več, plaža je zbuldožirana. Parkiramo diskretno ob robu plaže. Po popoldanski gneči domačih kopalcev ostanemo popolnoma sami. Spečemo ribe na žaru. V Grčiji se relativno zgodaj stemni. Filip in Enej priredita večer koktajlov za otroke in odrasle. Mešata različne sadne sokove z mineralno vodo, za odrasle z Martinijem. Ob 2.00 zjutraj imamo uzbuno, Eneja so skoraj pojedli komarji. Vključimo Baygon in spimo naprej. Proti jutru nas spet zbudijo komarji, z zunanje strani se besno zaletavajo v mrežice in se skušajo preriniti noter. Edina taka epizoda s komarji na vsem dopustu. 12. Sreda, 13.7.2011: Sauereierstrand, jama Spilea Diru Kopanje, počivanje. Dopoldne pripelje slovenski AD, družina z dvema puncama. Popoldne, ko večina domačinov odide, ravno pečemo kotlete na žaru in kuhamo riž, ko sosedje predlagajo, da plavamo čez zaliv na ogled znane jame Spilea Diru. Mi smo sicer nameravali na ogled drugi dan, saj dostop s te plaže ni možen, ampak je treba z AD okrog na drugo stran zaliva. Hitro se zrihtamo, vzamemo kopalke in majice za preobleč, spakiramo v plastično vrečko in naložimo na sosedov napihljiv čolniček. Plavanje čez zalivček je zabavno, na drugi strani se na plaži stuširamo in preoblečemo v suhe kopalke ter majice, saj je v jami bolj sveže. Ujamemo zadnjo uro za ogled. Vstopnina je 12 Eur za odrasle in 7 Eur za otroke, fotografija na koncu 5 Eur. Ogled je super doživetje. Ker leži jama v nivoju z morsko gladino, je ogled s čolnom (za 8 oseb), ki ga vodnik krmari z drogom, podobno kot v Benetkah. Po ogledu odplavamo nazaj čez zalivček na našo plažo. Zvečer otroci igrajo razne igre, odrasli se zaklepetamo. Spat gremo pozno. Spet smo pozabili na zaščito proti komarjem…, noter je cca 20 komadov, za katere poskrbimo ročno. 13. Četrtek, 14.7.2011: Spilea Diru – Porto Kagio – Flomohori - Skoutari Start 7.15. Peljemo okrog zaliva do vhoda v jamo, kjer smo včeraj videli pipo za vodo na parkirišču pri rampi. Zjutraj je še vse zaprto, domačin pometa, dogovorimo se, da tankamo vodo. Odpeljemo naprej na jug. Peljemo se po pokrajini Mani, čez Vathi, ki je znan po svojih stolpih. V Porto Kagio[15] prispemo ob 8.00. Skopamo se, nič posebnega, nekaj jaht je v zalivu, vse še zaprto. Nadaljujemo pot po divji pokrajini. V womo-tu izberemo plažo za kopanje z belimi kamenčki Flomohori/Kalikias Beach[16]. Z obalne ceste se je treba spustiti v zaliv, ozka cesta, stisnemo se na majhno parkirišče pod oljkami pri

12

taverni za plažo. Polno je avtomobilov, prostor je ravno še za naš AD. Zraven je vodnjak s črpalko. Trenutno vode ne rabimo. Gospa iz taverne nam prijazno ponudi, da lahko tudi spimo tam, no problem, domačini bodo odšli. Ostanemo od 12.00 do 18.00. Plaža je majhna, čudoviti beli kamenčki, voda je kristalno čista. Zraven taverne je wc, kjer si lahko speremo slane lase in se umijemo. Pred taverno na vrvici visijo hobotnice. Samo še vožnja do Skoutari[17], parkiramo na ribiškem pomolu. Večerja pašta. Smo čisto sami. Polna luna.

14. Petek, 15.7.2011: Skoutari – otok Elafonisos Spali mirno, nobenih komarjev. Budnica ob 6.30. Sandi se še skopa. Plaža za pomolom je ob tej uri še popolnoma prazna, zelo lepi sivo-črni kamenčki. Tušev ni. Prečkamo mimo Githio (nismo se ustavili), pod Skalo na 3. ''prst''. Vozimo po Z delu prsta direktno na otok Elafonisos. Mimo nasadov pomaranč, naberemo le 4, za vsakega eno. Kot se izkaže kasneje, so pomaranče kljub ne ravno najlepšemu videzu (imajo zelo debelo lupino) izredno sočne, iz vsake iztisnemo kozarec soka. V pristanišče Viglafia pridemo ob 10.30, se postavimo v vrsto in takoj vkrcamo. (cash 26,20 Eur za AD+2 odrasla+2 otroka). Naš cilj je kamp B. Simos[18], še 4,5 km iz mesta Elafonisos. Že iz trajekta slikamo turkizno barvo morja. V kamp prispemo ob 12.00, na recepciji nam odredijo parcelo. Imamo srečo, da za 2 dni dobimo prostor, saj je kamp čez vikend seveda poln. Parkiramo; prostori za AD ali prikolice so na eni strani ceste, vmes med parcelami je živa meja in kakšno drevo za senco, po dve parceli si delita betonsko korito s pipo. Prostora je za AD in raztegnjeno tendo. Na drugi strani makadamske ceste je postavljena streha, pod katero so prostori za šotore in avtomobile. Ogledamo si plažo. Do tja je cca 3 minute čez sipino, po leseni

13

potki. Rahlo piha, veter nosi mivko. Umaknemo se v senco pri AD in počivamo do 17.30. Popoldne si nesemo ležalnike na plažo, uživamo v zlati mivki. Voda je karibsko zeleno modre barve. Kljub temu, da je veliko ljudi in je zaliv plitev (voda do riti), ostane voda čista. Na sami plaži ni tušev. Pred vstopom v kamp so tuši in pipe za noge, da si gostje sperejo mivko. Prav tako je treba sprati mivko z nog na pipi pred vstopom v sanitarni blok (opozorilne table, da jim lahko mivka zamaši odtoke). Zvečer se tako temeljito stuširamo. Gremo v samopostrežno restavracijo na giros. 15. Sobota, 16.7.2011: otok Elafonisos Spimo mirno, komarjev ni, čeprav je toplo. Na plažo nesemo dva svoja ležalnika in še dva najamemo (2x4 Eur za cel dan). Kosilo: roštilj puran, krompir, solata. Večerja: jajca na žaru, sir, popečen kruh. Kamp je poln grške mladine, ki žurira celo noč na plaži. Čez sipino v kamp se nič ne sliši, vetra ni, spimo mirno. Za dve nočitvi plačamo 72 Eur, Eurocard.

16. Nedelja, 17.7.2011: Elafonisos – Monemvasia – Rihea 6.30 vstanemo, camper stop, 7.00 odhod, ob 8.00 smo na trajektu (26 Eur cash). Vožnja proti Monemvasii[19]. Zapeljemo čez ''most'' do obzidja, tam obrnemo in parkiramo ob cesti. Ogledamo si mestece, trgovinice in si privoščimo zajtrk v slikoviti gostilni s teraso s pogledom na morje (omleta s sirom in šunko, jajčka v srajčki s slanino, 4x sveži pomarančni sok, liter vode in grška kava; 29 Eur cash).

14

Ob izhodu na zunanji strani obzidja vidimo pipo z vodo, še enkrat obrnemo AD in natankamo. Ko napolnemo še dva plastična kanistra, vidimo, da v vodi plavajo drobni zeleni listki!? Očitno je zajetje odprto in noter z dreves padajo listi. V mestu kupimo še kruh, burek in paradižnike. Ribe nam ne zgledajo … Izven mesta poiščemo primerno mesto, kjer ustavimo, spraznimo vso vodo in očistimo tank. Naprej po poti peljemo mimo vodnjaka, vendar ga zagledamo prepozno. Ne da se nam obračati, računamo, da bomo že kje naprej dobili vodo… Napaka. Naprej ni nikjer nobene pipe. Ker smo že blizu našega cilja, plaže Riheje, v zadnji vasi zavijemo s ceste v Port Geraki. Tam ob gostilni z bazenom vidimo pipo s cevjo, pravkar točijo vodo v bazen. Vprašamo za vodo in pokažemo na tank. Domačin nas sicer res vpraša, ali rabimo vodo za pit in mi, seveda, rečemo, da ne, samo za tuširanje. Nato nam natoči tank – slanice (mešanice slane in sladke vode za bazen), kar ugotovimo kasneje, ko prispemo na plažo. No, za tuširanje bo dobra… Za kuhanje in pitje imamo vodo v plastenkah. Na slavno plažo Riheja[20] pridemo ob 14.00. Namestimo se na robu plaže, stisnemo se zraven oleandrov, na prod seveda ne upamo zapeljati. Opravimo še običajni vljudnostni obisk na drugi strani plaže v začasni taverni (predelan kamion), kjer vprašamo, ali lahko ostanemo za kakšen dan. Gostilničar pove, da so sicer namestili table prepoved kampiranja, kazen je 150 Eur, vendar še nikogar ni bilo, ki bi se pripeljal v kontrolo… Kasneje ugotovimo, da je ena tabla prav zraven našega AD, na tleh v grmovju… Ker potegne veter z morja, pospravimo tendo. Plaža je lepa, kamenčki so vseh barv, voda je na nekaterih mestih mrzla in motna, ker so pod vodo izviri sladke vode. Poleg taverne je še napol zapuščen objekt, na zunanji steni so nameščeni tuši, kjer se voda prav tako meša z morsko. Ker imamo poln tank slanice, kuhamo z vodo iz plastenk. Zvečer igramo tarok. Lokalni kopalci so se odpeljali. Drobne mušice nas preženejo v AD še pred 21.00. Beremo. Malo kasneje tudi gostilničar zapre ''taverno'', ugasne generator in se odpelje. Ostanemo popolnoma sami! Zunaj sije skoraj polna luna, pokrajina je nezemeljska, fluorescentno bele barve. Kljub temu, da prijetno pihlja z morja, spim slabo, saj drobna vejica ves čas tik-tik-tik udarja po strehi. Dremam, ko zaslišim neko oddaljeno škrtanje kamenčkov. Pogledam skozi okno in me skoraj kap… V tisti nadzemeljski svetlobi se v plitvini blešči bela ladjica, z belim jadrom, postava v belem pa hodi okrog in nekako vleče ladjico bližje obali. Tihotapci, pomislim, ki smo jih zmotili pri kakšnem nelegalnem početju in so računali, da bodo sami … Pravi Deliverance! Zbudim Sandija, ki brez očal itak nič ne vidi, nekaj zamomlja in spi naprej! Na srečo so bili samo ribiči. Naslednji dan popoldne so se spet pripeljali in prodajali ribe. 17. Ponedeljek, 18.7.2011: Rihea Točno ob 7.00 vzide sonce direktno iz morja. Temperatura se v hipu povzpne iz 26 na 31 stopinj Celzija. Zajtrk, brezvetrje, raztegnemo tendo, lenarimo. Ker smo popolnoma sami, se lahko sončimo brez kopalk. Počasi se pripeljejo domačini. V tej divjini, daleč od civilizacije, ni signala za mobi. Ob 13.00 slučajno ujamemo gsm signal in dobimo sms od doma. Pod večer se pripelje Slo AD. Spijemo pivo, tarok, spat.

15

18. Torek, 19.7.2011: Rihea – Kosmas – Korint – Mikene - Psatha Start ob 6.10. Sandi pri odhodu s plaže vidi volka? V womo-tu preberemo, da v pokrajini Lakonija še živijo volkovi. Danes nas čaka naporen dan, saj je pred nami dolga pot, cca 8 ur vožnje. Zapuščamo Peloponez, cilj so Mikene. Po ozki in ovinkasti cesti se dvignemo iz zaliva. V vasi Rihea nas I-go ne pelje po obvozni cesti (tako kot ob prihodu); mislimo si, da je mogoče ''krožni promet'' okoli vasi in se skoraj ''zataknemo'' v vasi. Sandi nas mojstrsko reši. Z milimetrsko natančnostjo drsimo mimo fasad z balkoni, nadstreški… Nadaljujemo z vožnjo po adrenalinski cesti čez hribe in ozke vasi (v womo-tu piše pustolovska pot) Lambokampos – Ag. Dimitrios – Kosmas. Kosmas[22] se nahaja na 1.200 mnv, ob poti so smreke, vidimo znak za smučarske naprave. Čudovit gorski zrak, lep prostor sredi vasi pri cerkvi, kjer se ustavimo. Pod cerkvijo je izvir čiste, ledeno mrzle vode, ki bruha iz treh kamnitih levjih glav. Sandi in Filip nosita vodo v kanistrih. Speremo rezervoar in spustimo vodo še preko pip, da vse prečistimo. Napolnimo tank in vse plastične posode, saj je voda res odlična. Srečamo Pakistanca, v kratkih hlačah in visokih gumijastih škornjih si verjetno služi za preživetje kot pastir. Radoveden je, od kod smo. Alemagna? Ne, Slovenija. Pivo odkloni, vzame pa rogljič. Na osrednjem placu pod ogromnimi kostanji spijemo greek kafe, kupimo vino v vinotoču in v potujoči trgovini še kruh. Iz hribov se po ozki soteski spustimo navzdol. Ustavimo se pri samostanu Elonis[23]. S ceste se ne vidi, saj tiči zgoraj v skalah. Nadaljujemo pot navzdol, postaja vedno bolj vroče, zadušljivo. Pri Leonidiu se spustimo do obale. Ustavimo kar ob cesti na prvi plaži Krioneri Beach[24]; v sosednjem zalivu je privezana ogromna ladja

16

in se skopamo. Morje je toplo, na plaži je tuš, dolgo stojimo pod njim, da se ohladimo. Termometer nam pokaže 43 stopinj zunaj in 41 znotraj! Prezračimo in nadaljujemo pot proti S ob obali, levo od Nafplia. V Mikene[25] prispemo ob 17.00. Še vedno je vroče, zato se najprej eno uro hladimo v lepo urejenem, klimatiziranem muzeju. Nato si ogledamo še zunanji del. Nadaljujemo čez Korint, po AC, ven pri Megari in po ovinkasti cesti do morja – Psatha[2], kamor prispemo ob 21.00. Kljub pozni uri je zaradi izredne vročine dolga plaža še vedno nabito polna. Parkiramo pri tabli, ki prepoveduje kampiranje, saj je tam že Fr. AD. Malo poklepetamo. Tudi na tej plaži so kamenčki, tušev ni. Skopamo se, stuširamo z zunanjim tušem pri AD in po napornem dnevu zaspimo.

19. Sreda, 20.7.2011: Psatha – Thiva – AC Lamia – Trikala – Meteora Start 6.30, vožnja z minimalnimi postanki. Po poti se ustavimo le v centru Jumbo, ki je viden že od daleč (igrače, vse za dom, plažo, ipd.). Postanek cca 1 uro. V Kalampako pod Meteoro pridemo ob cca 14.00. Odpeljemo se do Hotela Arsenis[28], ki ima PZA. Elektrika se plača posebej, vodo lahko natočiš zastonj. Parkirišče visi. Nekaj AD je že tu. G. Arsenis, mi mu damo nadimek ''the Best'', je tipičen Grk, naredi odlično reklamo za kuhinjo svoje mame, tako da se dogovorimo za večerjo ob 19.00. Da nam veliko koristnih informacij o samostanih, razdeli prospekte, eno knjigo pa kupimo. Ker so do 17.00 samostani odprti, si dva ogledamo: Triada – Sv. Trojica in Sv. Štefan (ženski samostan). Zvečer večerja pri ''the Bestu'', piščanec in svinjski kotleti, spečeni zunaj na žaru, krompir, grška solata, res zelo okusno, s pijačo (49 Eur). Hladimo se zunaj na terasi, kjer je lep razgled na oljčne nasade. Tuširamo se pri AD. Zvečer se pripeljejo še 4 AD. Spimo dobro.

17

20. Četrtek, 21.7.2011: Meteore - Bitola Zajtrk, natočimo vodo in ob 8.00 se odpeljemo do Velike Meteore. Razgled na samostane je resnično veličasten. Fotografiramo. Ženske lahko v samostan vstopijo v krilu, tudi če je kratko, ni pa dovoljeno v hlačah, tudi če so dolge. Pri vhodu imajo zato pripravljena krila oziroma neke vrste dolge predpasnike, ki si jih oviješ in zavežeš okrog pasu. Po ogledu se odpeljemo proti grško-makedonski meji, kjer smo ob 15.00 (Niki na grški strani). Ustavimo se še v Duty Free. Od meje do Bitole[29] je 15 minut, kjer nas čaka Vasko, ki je z družino na počitnicah pri starših in bratu Mendeju. Jovanka nas pričaka s poznim kosilom, od začetnega makedonskega mezenja (beli sir, olive, solata, rakija), do turlitave (več vrst mesa in zelenjave, predvsem bamija ali okra, se počasi peče v pečici) in taraturja (kumarice z jogurtom). Uživamo, pridejo nas pozdraviti še sosedje in vsi skupaj pijemo kavo na vrtu. AD parkiramo za hišo v mirni ulici. Ogledamo si Bitolo s hriba za hišo. Zvečer gremo v lokal, kjer igra Mende. Ob živi glasbi se poje, počakamo do polnoči in voščimo Filipu za 12. rojstni dan! Nato se sprehodimo še do lokala, kjer igra znana makedonska skupina Boemi in ostanemo še dobro uro. Utrujeni smo, zato se s taksijem odpeljemo domov, najbolj vztrajni žurirajo do jutra. Zvečer je sveže, ohladilo se je na 18 stopinj, spimo kot ubiti.

21. Petek, 22.7.2011: Bitola - Ohrid Dopoldne gremo na najboljši burek v mesto, ogledamo si odlično založeno tržnico: sveža zelenjava, na bučkah so še cvetovi in jutranja rosa, kupi riža, kupi paprike (sveže, v prahu), siri, oljke, meso, … Cene do 20 makedonskih denarjev za kg, kar je 0,30 Eur (1 Eur = 60 MAD).

18

Okrog 11.00 se skupaj s prijateljevo družino odpravimo čez NP in prelaz Galičica proti Ohridu. [30]Pogled na Pelister, spodaj Prespansko jezero, sadovnjaki v dolini, kraj Resen (piškoti Resana). Na vrhu je mesto, kjer startajo zmajarji. Nekaj Slovakov čaka, vendar preveč piha. Spustimo se do Sv. Nauma. Tu izvira Črni Drim in se zliva v Ohridsko jezero. Malo namočimo noge, Nikola se okopa v Drimu, ki dere v jezero, voda je ledeno mrzla. Sledi ogled cerkvice, okrog je veliko pavov. Za kosilo si privoščimo ohridsko postrv in mezenje. Častimo za Filipov rojstni dan. Odpeljemo se do avtokampa Gradište, dogovorimo se, da lahko parkiramo takoj za vhodom ob cesti, v senci, saj ne nameravamo prenočiti. Kopamo se v Ohridskem jezeru, ki nas navduši s čisto in toplo vodo, Nikola skače s skal, sprehodimo se ob prodnati obali, kjer je v majhnih zalivčkih veliko lokalov, ležalniki z belimi blazinami, polno mladine, ki se pripravlja na nočni žur, muzika nabija. Pod večer se odpeljemo naprej v center Ohrida, si ga na hitro ogledamo in popijemo pijačo v lokalu našega prijatelja iz študentskih časov Aquarium. Prijatelja in njegove žene na žalost ni. Razmišljamo, da bi prespali na kakšnem parkirišču v Ohridu, vendar nam prijatelj po telefonu svetuje raje kamp Andon Dukov[31] , 6 km iz Ohrida pred Strugo. Parkiramo ob 22.30. Sandi v temi stopi v jašek, skrit v visoki travi in si skoraj zlomi nogo. Na srečo je vse ok. Opozorimo zaposlenega v kampu, ki mesto zavaruje. Malo še poklepetamo s sosedom, po rodu iz Bitole, ki že 40 let živi v Nemčiji in vsako poletje preživi tu z vnuki. Ohladilo se je na 18 stopinj, spimo mirno. 22. Sobota, 23.7.2011: Ohrid - Beograd Plačamo kamp (8 Eur). Na recepciji nam pokličejo taksi in dopoldne se še enkrat odpeljemo v Ohrid (tja in nazaj 9 Eur). Srečamo še enega znanca. Skupaj se sprehodimo do cerkve Sv. Sofije in povzpnemo na Samuelovo trdnjavo. Tam dobimo sms, da je sestrična rodila sina Samuela (kakšno naključje)! Okrog 14.00 startamo proti Beogradu. Pripeljemo se ob 22.00 in eno uro iščemo dostop do H. (Inter)Continental[32], saj hitro cesto obnavljajo, nekateri izvozi so zaprti, drugi nas vodijo v enosmerne ulice, kjer se komaj izmotamo nazaj. Ob 23.00 končno parkiramo, iz hotela nam še vleče internet. Sandi naloži lokalne karte na I-go in mirno prespimo. 23. Nedelja, 23.7.2011: Beograd - Ljubljana Ob 5.30 start. Na srbsko – hrvaški meji smo ob 7.20, čakamo 40 min. Čez Hrvaško še malo jaz vozim. Dež, mrzlo. V Ljubljano pridemo ob 13.00. Rahlo dežuje, 15 stopinj Celzija. Dobrodošli doma!

19

Zapisala Aleksija Rutar