grozdje2 prvi del

regionalno stičišče nevladnih organizacij na gorenjskem OKTOBER 2012

Povezovanje nevladnih organizacij z gosPodarstvom in javnim sektorjem

grozdje2

kazalo

grozdje 2 | oktober 2012 2

3U

vodn

ik

Kolo

fon

4-5 Teambuilding in NVO-ji

6-7 Korporativno prostovoljstvo

8-9 Prenos javnih storitev na NVO-je

10-11 Civilni dialog

naziv pUBliKacijE:

GROZDje 2

izdajaTElj in zalOžniK:

Zavod O, Zavod škofjeloške mladine, Mestni trg 20, 4220 Škofja Loka, www.grozd.eu

naslOv UREdnišTva:

GROZDje, Mestni trg 20, 4220 Škofja Loka, [email protected], 040 380 134

OdgOvORni UREdnici:

Anka Pintar in Mojca Selak

lEKTORica: Janja Zadnikar

naslOvnica fOTO:

Anka Pintar

OBliKOvanjE in pRElOm:

Gregor Arnež

naKlada: 2.000 izvodov

TisK: Tiskarna DTP, d. o. o.

“pojem nvO se v večini držav enači s sektorjem, ki zapolnjuje prostor med trgom, državo in skupno-stjo. neprofitnost nvO-je ločuje od trga, zasebnost od države, vsaj minimalna formaliziranost pa od skupnosti, za katero so značilni neformalni odnosi.”

naziv pUBliKacijE:

GROZDje 2

izdajaTElj in zalOžniK:

Zavod O, Zavod škofjeloške mladine, Mestni trg 20, 4220 Škofja Loka, www.grozd.eu

naslOv UREdnišTva:

GROZDje, Mestni trg 20, 4220 Škofja Loka, [email protected], 040 380 134

OdgOvORni UREdnici:

Anka Pintar in Mojca Selak

lEKTORica: Janja Zadnikar

naslOvnica fOTO:

Anka Pintar

OBliKOvanjE in pRElOm:

Gregor Arnež

naKlada: 2.000 izvodov

TisK: Tiskarna DTP, d. o. o.

Avtor: Anka Pintar | Foto: Anka Pintar

grozdje 2 | oktober 2012

Na površen prvi pogled marsikoga je vez med nevladnimi organizacijami na eni in gospodarstvom ter javnim sek-torjem na drugi strani ena in edina – finančna sredstva, ki tečejo, vemo, od kod in kam. A prošnje za sponzorstva in prijave na razpise še zdaleč niso edini, sploh pa ne najpomembnejši jezik, v katerem lahko nevladne organizacije nagovarjajo ostala dva stebra družbe.

V prispevkih, do katerih boste prilistali s te strani, odpiramo teme, ki pomenijo presežek običajnega sodelovanja omenjenih družbenih sfer. Medtem ko bi se v nevladnih organizaci-jah marsikdaj morali učiti »reda in discipline« na drugih področjih, pa obratno lahko ravno tu najdemo pomembne svojevrstne izkušnje in znanja.

Vezi, ki se vzpostavljajo med ljudmi, ki jih zbliža skupna neformalna izkušnja prido-bivanja znanja ali spretnosti in spontano sodelovanje, so v NVO-jih dokaj vsakdanja izkušnja, ob ustrezni podpori usposoblje- nega moderatorja pa jo take organizacije lahko ponudijo podjetjem kot teambuilding. Pogo- varjali smo se s predstavnikom društva, ki mu je uspelo oblikovati privlačno in učinkovito izkušnjo teambuildinga.

Dejavnost, ki v marsičem presega sponzorstva in donatorstva, predstavlja tudi korporativno prostovoljstvo. Podjetja lahko preko prostovoljskih programov in akcij nevladnim organizaci-jam poklonijo čas in delo svojih zaposlenih, v zameno pa dobijo nepozabno skupno izkušnjo. Korporativno prostovoljstvo postaja viden način družbeno odgovornega delovanja podjetij.

Nevladne organizacije so pomembna dopolnitev javnih storitev – najbolj očitno, ko gre za socialnovarstvene organizacije in tiste s področja zdravstva ter varovanja pred naravnimi in drugimi nesrečami. A nemalokrat presegajo zgolj vlogo dopolnila, temveč v marsičem dose-gajo ali celo presegajo stroko. Tudi o tem, ali je NVO-jem v dialogu s področjem javnih storitev priznano mesto enakovrednih sogovornikov, boste prebrali v nadaljevanju.

Na koncu se bomo dotaknili še področja civilnega dialoga in skušali pokazati, kakšno vlogo ima-jo NVO-ji kot zagovorniki in zastopniki, ko gre za vplivanje na pomembne procese odločanja in sooblikovanje lokalne ali širše državne politike. Ravno nevladne organizacije so tiste, ki na marsikaterem področju lahko doprinesejo k spremembam na bolje, predvsem pa neredko pred-stavljajo glas skupin, ki v areni merjenja moči prepogosto ostajajo neslišane.

3

uvodnik

Avtor: Nina Arnuš | Foto: Oto Žan


ki jim predstavljajo izziv. To so lahko logične zanke, naloge, ki zahtevajo telesni napor, znanja in/ali spretnosti. Ljudje v skupini tako prevzamejo različne vloge; nekdo je vodja, drugi pazi na čas, tretji skrbi za vzdušje, spet četrti je strokovnjak. Skupina se počasi preobraža v ekipo tako, da gre preko različnih faz razvoja tima – od začetnega spoznavanja, do nesporazumov in če to preseže, v uspešno sodelovanje.

Po zaključeni nalogi udeležence povabimo, da izstopijo iz igre. Tako bodo sposobni z nekoliko distance pogledati, kaj se je med izzivom dogajalo, kakšne vloge so prevze-mali, preko katerih faz razvoja tima so šli. Za takšno vrednotenje si vzamemo čas, saj je pogosto še bolj pomembno kot sam izziv. Pri tem imajo udeleženci priložnost, da spozna-jo, kako se vedejo v ekipi in kako sodelovanje lahko izboljšajo. To vrednotenje je podobno situaciji, ko športni trener po končani tekmi s tekmovalci obsedi v slačilnici. Analizirajo, kaj se je na igrišču dogajalo in kako bodo drugič igrali bolje. Pri tem je pomembno poudariti, da morajo udeleženci med seboj komunici-rati spoštljivo in iskreno. Na ta način lahko ugotovimo, kakšne težave ima kolektiv pri vsakdanjem delu in skušamo poiskati skupne rešitve.

V Sloveniji zelo pogrešam tak način team-buildingov. Največkrat je teambuilding za podjetje zabaven dan ali dva, s popestritvijo adrenalinskega parka, ki se konča z zabavo v gostilni. Zavedam se, da analiziranje in de-batiranje ni tako zabavno kot nazdravljanje, je pa zagotovo bolj učinkovito. Tako imamo priložnost, da osebnostno zrastemo in da zrastemo tudi kot ekipa.

S področjem teambuildinga sem se ukvarjala kot prostovoljka na Danskem, nato pa sem več let delovala kot profesionalna trenerka v evropskih državah, kjer sem izvajala semi-narje za mlade in odrasle.

4

Teambuilding v nevladnih organiza

Teambuilding ali grajenje ekipe lahko veliko pri-pomore k boljšemu in ustvarjalnemu vzdušju med sodelavci. Le-ta mora biti dobro načrtovan, pravilno izveden, voditi ga mora za to usposobljen trener oz. moderator. Če temu ni tako, se prijeten in dogodivščin

poln dan lahko sprevrže v pravo moro za enega od sodelavcev ali za cel kolektiv.

Teambuilding začnemo s pripravljanjem varnega vzdušja za udeležence. Nato jih soočimo z nalogami,

Avtor: Anka Pintar, Mojca Selak


Čupakabra je žonglerska skupina iz Lesc, ki se je s teambuildingi začela ukvarjati na pobudo ene-ga od podjetij, ki jih je prosilo za tovrstno po-nudbo. »Delali smo predvsem delavnice in pik- nike. Ponudbo za teambuilding smo sicer imeli, a nismo vedeli, kje bi jo ponudili. Imeli smo srečo. Najprej smo naredili teambuilding za to podjetje, potem pa se je začelo odvijati naprej. Te stvari smo pred tem spremljali na spletu, o tem razmišljali, a se nam ni zdelo mogoče, da koga prepričamo, da bo žongliral,« pravi Jernej Žnidar.

Ogromno je komercialnih ponudnikov, kjer je prisoten tudi teambuilder, profesionalec, ki poskrbi, da so to res izkušnje, ki naj bi izboljšale delovanje tima. Kako je s tem pri vas?Mi smo padli v ta posel, nihče od nas ni bil ani-mator, vsi pa smo imeli voljo. Če pogledam nazaj, je bilo na začetku pravzaprav vse bolj »hec«. Ampak vedno smo se po nastopih usedli, de-batirali, na primer, zakaj nekateri niso želeli sodelovati, in iskali nove možnosti. Na začetku so bile to res zgolj motivacijske delavnice, zdaj pa že lahko predvidimo, s katero vajo bomo nekaj dosegli, npr. da se bo kdo izpostavil, da se malo dvigne pritisk, delamo na čas, jih razdeli-mo v ekipe, ki se potem kosajo, katera je boljša. Ampak če smo strogi, tega še ne moremo ime-novati teambuilding. Za to je nujna tudi prisot-nost psihologa. Nekaj dogodkov smo sicer de-lali tudi tako, da je naše delo opazoval psiholog.

Na kakšen način pa je posredoval psiholog?Ni. Opazoval je. Udeleženci sicer vedo zanj, a kmalu na to pozabijo. Stvar zapeljemo v zabavo in nimajo časa misliti na to, da jih nekdo opazuje. Po delavnici so seveda seznanjeni z zaključki, sklepi psihologa, a mi pri tem nismo zraven. Sami ob izvajanju delavnice ne zmoremo še tega. Mi postavimo primerne vaje, da gre za tekmovalni ali spretnostni tip, vaje, kjer je treba kaj premisliti, nekdo pa mora to opazovati od zunaj. Ko to združimo, dobimo teambuilding. Če dogodek ponujamo sami, je ta še vedno bolj

motivacijske narave. Tim se združi, ker skupaj spozna neko novo izkušnjo. Žongliranje je nekaj novega in v skupini nekomu uspe, nekomu ne in nastanejo trenja. Potem se kdo tudi izpostavi, mi pa gremo naprej. Če to opazuje kdo od zunaj, lahko te vzorce zazna in potem pomaga in svetuje vodstvu. Mi smo tu samo nek encim, nek vmesnik, ki sproža te reakcije. Nismo usposobljeni za psihološke zaključke, hkrati pa nas animacija zahteva v celoti, odzivamo se na vse podrobnosti in reakcije, ne moremo pa si tega beležiti. To lahko počne zunanji opa-zovalec.

Kakšna podjetja pa se zanimajo za tovrsten team-building?Manjša podjetja, kjer pridejo vsi, od čistilke do direktor-ja. Tako se znotraj podjetja spoznajo še na drugačnem nivoju. Imeli smo tudi teambuilding s skladiščem in prodajo, da se vzpostavi boljša komunikacija, pa tudi pisarniške delavce. Včasih niti ne vemo, s kakšno struk-turo zaposlenih imamo opravka, tako da lahko osta- nemo povsem nepristranski.

Na prvi pogled morda žongliranje ni aktivnost, ki bi lah-ko karkoli doprinesla k boljšim odnosom v timu. Kate- rih socialnih veščin bi se lahko na tak način učili?Tudi pri žongliranju gre za socialne veščine, a te pridejo naknadno. Žongliranje je zelo individualno, za tim pa je dobro to, da novo izkušnjo spoznavajo skupaj. Vse je zastavljeno tako, da morajo sodelovati. Ko žonglirata dva skupaj, morata paziti drug na drugega. Imamo tudi vaje, da celotna skupina naredi dogodek. Vedno nas zanima, kaj hoče naročnik, kaj pričakuje, kaj bo iz doseženega naredil. Tista socialnost pride verjetno kas-neje, ko se vrnejo v podjetje in so se skupaj nekaj naučili in jih tako nekaj povezuje. Pogovarjajo se o dogodku, o tem, kako trenirajo doma, kako učijo novih trikov svoje otroke … Taka izkušnja zbližuje ljudi, ki delajo za tra-kom, v prodaji in vodstvu. To je tisto, kar je za podjetje dobro. Imajo prijetno skupno izkušnjo.

5

cijah

inTERvjU z jERnEjEm žnidaRjEm, ČUpaKaBRa: »žOngliRanjE jE zElO individUalnO, za Tim pa jE dOBRO TO, da TO izKUšnjO spOznavajO sKUpaj.«


pROsTOvOljsKi pROgRami in aKcijE pOdjETij

Utopično se zdi združevati delovanje v službi zapovedi kapitalizma in pragmatičnega indi-vidualizma z družbeno odgovornostjo in de-lom za skupnost. Ravno v to smer pa nas vodi razumevanje smisla korporativnega prosto-voljstva.

Korporativno prostovoljstvo je ameriška pogruntavščina iz 70. let, ki pa se je preko multinacionalk razširila po vsem svetu. Skeptično oko bi v tem lahko videlo le prefinjen način osvajanja novih trgov, a če se odrečemo apetitu po teorijah zarot in pogledamo s pozitivne strani, korporativno prosto-voljstvo podjetjem predstavlja možnost družbeno odgovornega delovanja, ki v marsičem bistveno pre-sega donacije in sponzorstva. Angažirana podjetja lahko del plačanega delovnega časa svojih zaposlenih namenijo za opravljanje družbeno koristnega dela in se lahko tudi na tak način vključujejo v spreminjanje družbenega okolja na bolje. Korist takih akcij je vse-stranska – izkušnje plemenitijo posameznike, pod-jetja, javne ustanove in nevladne organizacije, hkrati pa krepijo zavest o povezanosti podjetij s širšim družbenim in naravnim okoljem. Podjetje s prosto-voljskimi akcijami dokazuje, da njegova vpletenost v okolje ni le poslovna oziroma ekonomska, temveč da se zaveda tudi socialne in ekološke vpetosti, cilj pa ni le blaginja podjetja, ampak blaginja in kakovost-

no življenje širše skupnosti. In ne nazadnje gre tudi za promocijo. Prostovoljska akcija oglašuje glasneje in vidneje kot konvencio-nalno oglaševanje s s kozolcev kričečimi plakati in nič kaj milo zvenečimi parolami.

6

korporaTivno prosTovoljsTvo

»Podjetja večinoma ne vedo, kaj bi njihovi zaposleni v okvi-ru korporativne akcije delali, zato jim Slovenska filantropi-ja pošilja ponudbe akcij, ki jih pripravijo na podlagi prijave potrebe nevladne organizacije in pogovorov z njenimi pred-stavniki. Vsa podjetja želijo predvsem dober rezultat – zadovoljstvo ob opravljenih nalogah in občutek, da so nekomu pomagali. Podjetja, ki se najbolj zanimajo za kor-porativno prostovoljstvo, prihajajo predvsem s področja farmacije in računalništva (predstavništva tujih podjetij oz. multinacionalk – Mi-crosoft, HP, MSD itd.), več zanimanja pa je tudi s strani zavarovalnic in bank. V bazi zainteresiranih, ki jo vodi Slovenska filantropija, je trenutno okrog 300 podjetij, od katerih se jih približno četrtina zanima za korpo-rativne prostovoljske akcije. Letos je akcije že izvedlo 10 podjetij, 10 pa se jih pripravlja na prostovoljstvo v septem-bru. Na drugi strani se za pomoč korporativnih prosto-voljcev zanimajo predvsem javni zavodi, manj pa društva, čeprav je po naših izkušnjah potreba po pomoči prosto-voljcev večja prav v slednjih.« vesna savnik, slovenska filantropija

Avtor: Anka Pintar | Foto: Turizem Škofja Loka


Korporativno prostovoljstvo predstavlja polje plodnega sodelovanja podjetij z nevladnimi organizacijami, ki so že pregovorno finančno podhranjene, hkrati pa jim dodatna delavna roka, ki s seboj prinese še potrebna orodja in materiale, vedno prav pride. Če pogledamo pobliže, je korporativno prostovoljstvo lahko tudi svojevrstna oblika medkulturne komuni-kacije med podjetji in nevladnimi organizaci-jami. Gre za izkušnjo učenja in teambuildinga, za posebno izkušnjo sodelovanja med zaposle-nimi, za način komunikacije z lokalno skup-nostjo in širšo javnostjo.

V Sloveniji nekatera podjetja že nudijo svojim zaposlenim tudi do 3 dodatne dni plačanega dopusta. Te dneve zaposleni izkoristijo tako, da namesto običajnega delavnika opravijo prostovoljsko delo. Eno izmed slovenskih podjetij je namenilo dan dela živalskemu vrtu, drugo je v decembru okrasilo dom os-tarelih, tretje je lepšalo okolico varstveno-delovnega centra, kar nekaj med njimi jih je že priskočilo na pomoč ob naravnih nesrečah. Večinoma gre za krajše akcije, ki pa imajo vidne rezultate: pleskanje prostorov, urejanje parka ali igrišča, pomoč pri delu z računalnikom, druženje z uporabniki raznih

socialnovarstvenih ustanov, priprava obroka brez-domcem, pobiranje pridelkov itd. Zgleden primer sodelovanja nevladnikov s podjetji in javnimi ustano-vami so tudi vseslovenske prostovoljske akcije, v zad-njih letih izstopajoče Očistimo Slovenijo, Simbioz@ in Dan za spremembe. Skratka – možnostim ni meja.

Prostovoljska akcija podjetjem seveda prinaša tudi stroške (na primer za orodja in materiale, ki jih določena akcija zahteva), a komercialna oblika izkušnje teambuildinga bi stala mnogo več, po vsej verjetnosti pa bi izzvenela v le še en piknik.

Ko govorimo o prostovoljstvu, ne moremo mimo krvodajalstva, ki je prav posebno področje, saj je motivi-rano na državni ravni. Včasih je bilo krvodajalstvo na- grajeno z dvema dnevoma dopusta. In s klobaso. Danes Zakon o delovnih razmerjih in Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja opredeljujejo minimum – zaposleni ima pravico do dopusta na dan krvodajalske akcije, delodajalec pa dobi izplačilo nadomestila po-vrnjeno s strani ZZZS (odsotnost se obravnava enako kot 100% bolniška). Gre za zakonsko urejeno spodbujanje ene izmed možnosti prostovoljstva.

7

V našem prostoru je bila nedolgo nazaj medij-sko odmevna donacija nemškega podjetja za grad-njo ekoloških montažnih hiš, ki je Barki, društvu za pomoč osebam z motnjo v duševnem razvoju, poklo-nilo leseno delavnico na Jeprci pri Medvodah. Pod-jetje in zaposleni so grad-nji namenili skoraj 2000 delovnih ur in celih 95 dni svojih počitnic.

Slovenska filantropija je koordinatorka korpora-tivnega prostovoljstva v Sloveniji in vodi bazo nevladnih organizacij, ki so pripravljene sprejeti pomoč korporativnih prosto-voljcev, in bazo podjetij, ki bi želela na tak način sodelo-vati z nevladnimi organi-zacijami. Vodi tudi pregled nad potrebami, željami in zmožnostmi obojih.vir: spletna stran slo-venske filantropije (www.prostovoljstvo.org)


Vlada je že leta 2005 v Strategiji za sodelovanje z nevladnimi organizacijami poudarila zavedanje, »da nevladne organizacije opravljajo na posameznih področjih delovanja pomembno in koristno delo, zato bo podpirala prenos javnih funkcij in pooblastil tudi na nevladni sektor v tistih primerih, kjer so lahko nevladne organizacije uspešnejše in učinkovitejše.«

Pojem NVO se v večini držav enači s sektorjem, ki zapolnjuje prostor med trgom, državo in skupnost-jo. Neprofitnost NVO-je ločuje od trga, zasebnost od države, vsaj minimalna formaliziranost pa od skupnosti, za katero so značilni neformalni odnosi. V Sloveniji, kjer nimamo zakonske opredelitve NVO-jev, zaradi tega prihaja do pomembnih razlik v opre-delitvah značilnosti, kriterijev ali pogojev za NVO-je. Iz tega izhaja neusklajenost pristopov ter oženje ali širjenje kroga subjektov, ki bi jih bilo mogoče šteti med NVO-je.

Strategija v splošnem opredeljuje tri temeljne funk-cije NVO-jev – čeprav v vsakdanji praksi NVO-ji lahko nastopajo hkrati v več kot eni funkciji:

1. glas državljanov: Državljani prevzemajo pobudo z željo, da vpliva-jo na sprejemanje odločitev na različnih ravneh odločanja. Za to funkcijo je značilno njeno uveljav-ljanje od spodaj navzgor in to preko različnih formal-nih in neformalnih načinov, kot je npr.: zastopništvo

(NVO-ji zagovarjajo interese šibkih in ran-ljivih skupin ter posameznikov), civilni dia-log (predstavniki interesnih skupin si pri-zadevajo vzpostaviti sodelovanje z drugimi deli civilne družbe in vlado, ki se lahko odvi-ja v formalnih okvirih ali na manj formalen način), sodelovanje pri odločanju (vlada lahko NVO-jem na posameznih področjih podeli mandat za sodelovanje pri odločanju, ki obsega vse od obveznega posvetovanja z NVO-ji do vključevanja NVO-jev v postopke odločanja).

2. družbene dejavnosti: V prostem času želijo ljudje del svojih potreb zadovoljevati skupaj z drugimi in v ta na-men organizirajo različne oblike pomoči in samopomoči, kakor tudi športne, kulturne in druge družbene dejavnosti. Mnoge so iz-raz spontanih iniciativ, brez podpore države, v številnih drugih primerih pa jih vlada pod-pira s finančnimi sredstvi, zagotavljanjem tehničnih pogojev idr.

3. določene vrste javnih storitev: V ta sklop sodijo različne oblike pomoči posameznikom, ki potrebujejo določeno storitev ali varstvo, da bi preživeli, izboljšali življenjske pogoje ali se lahko razvijali (npr. del funkcij s področja zdravstva, šolstva, socialnega skrbstva, kulture, varstva potrošnikov idr.). Nekatere od teh storitev tradicionalno zagotavlja država. V številnih državah, deloma tudi v Sloveniji, že poteka prenos izvajanja teh storitev na zasebni sek-tor. Del teh storitev lahko opravljajo tudi nevladne organizacije, ki pogosto tudi same dajo pobudo za zagotavljanje določenih storitev. NVO-ji nudijo državljanom strokov-ne storitve, ki jih vlada na podlagi ugotov-ljenega javnega interesa pogosto tudi finan-cira (npr. svetovanje potrošnikom v zvezi z njihovimi pravicami).

Focus, društvo za sonaravni razvoj v svojem dokumentu Prenos izvajanja javnih nalog in

8

prenos javnih služb na nevladne o

trg država

nvo

neformalni sektorskupnost + privatna lastnina

Avtor: Mojca Selak | Shema: European Centre for Social Welfare Policy and Research


rganizacije

pooblastil na področju trajnostnega razvoja in varovanja okolja na nevladne organizacije predstavi nekaj ključnih priporočil oziroma kritik vlade s svojega področja, ki pa jih lahko tudi posplošimo.

Prvo ključno priporočilo je, da je nujno treba pripoznati vlogo NVO-jev, in sicer ne samo na papirju, temveč tudi v praksi. Čeprav se pos-topki odločanja vsaj načeloma odpirajo za vključevanje NVO-jev, je v praksi vloga NVO-jev še vedno omejena na oblikovanje prispev-kov, ki so le redko smiselno upoštevani (čeprav so zdaj »uradno« vključeni v pro-cese, pred nekaj leti pa so svoje prispev- ke vlagali izven procesa). Številne pravno-formalne osnove za vključevanje NVO-jev že obstajajo (npr. Strategija vlade RS za sodelovanje z nevladnimi organizacijami), vendar pa je treba doseči polno vključevanje tudi v praksi.

Drugo ključno priporočilo je, da je za delovanje NVO-jev treba zagotoviti pri-merne finančne okvire. Sredstva za delovan-je organizacij se kontinuirano krčijo in pos-ledica tega je, da NVO-ji namesto svojega vsebinskega dela opravljajo predvsem delo na področju zbiranja sredstev in poročanja o rabi sredstev. Posledično so dejavnosti NVO-jev omejene na kratke projekte ad hoc ali akcije, med katerimi ni strateških povezav in posledično tudi ne opaznejših rezultatov. Učinkovito delovanje nevladnih organizacij v tem trenutku nujno potrebuje dolgoročno programsko financiranje, financiranje projek-tov ter sofinanciranje evropskih projektov. Na področju ozaveščanja in informiranja je dodatno financiranje potrebno predvsem zato, da bo lahko informiranje in ozaveščanje zasnovano na raziskavah in da bodo lahko pripravljene bolj celostne kampanje. Finan-ciranje strokovnih osnov, poročil in analiz je treba urediti na sistematičen način in ne na način ad hoc; podobno velja za področje sodelovanja NVO-jev v procesih odločanja.

Tretje ključno priporočilo je, da je hkrati z upoštevanjem prvega priporočila treba graditi zmogljivost NVO-jev za delo na politikah. Le nekaj or-ganizacij ima v tem trenutku zadostne zmogljivosti za delo na politikah in spremljanje izvajanja le-teh, kar pa ni dovolj, saj se obseg dela na področju var-stva narave in okolja nenehno širi in poglablja. NVO-ji lahko konstruktivno prispevajo k sooblikovanju politik in ukrepov le, če dobro poznajo pravni okvir, postopke oblikovanja politik in ukrepov ter možnih orodij za oblikovanje in vključevanje svojih prispev-kov v soodločanje. Teh znanj med NVO-ji v Sloveniji ni dovolj, zato jih je treba izgraditi, vzporedno s tem pa omogočiti, da NVO-ji ta znanja tudi tvorno pre-nesejo v prakso.

Jadranka Vesel v svojem komentarju h Krizi kot izzivu in priložnosti za NVO-je kritično pripomni, da so razprave o prenosu nekaterih javnih pooblastil in funkcij na NVO-je kar zaskrbljujoče, saj pogoji za uresničevanje prenosa niso dovolj jasno in ne-dvoumno opredeljeni. Organizacije izvajajo veri-ficirane programe, vendar pa v resnici še nimajo javnih pooblastil in funkcije, imajo pa status organi-zacije v javnem interesu. Za sredstva kljub vsemu prijavljajo programe npr. letno ali projektno, čeprav so njihovi programi stalni in jim le dodajajo nove.

Nevladne organizacije seveda vidimo svoje delovan-je v družbi kot neobhodno potrebno, medtem ko vla-da na drugi strani vidi aktivnosti neposredno finan-ciranih programov javnih institucij kot temelj, okrog katerega nato gradijo tudi nevladne organizacije, torej kot dopolnilo javnim programom. Morda pa bi bil že čas, da NVO-je začnejo tudi dejansko sprejemati kot enakovredne strokovne sogovornike.

Viri:

Strategija Vlade RS za sodelovanje z nevladnimi organizacijami, http://www.mko.gov.si/fileadmin/mko.gov.si/pageuploads/nevladne_organizacije/strategija_vlade.pdf

Prenos izvajanja javnih nalog in pooblastil na področju trajnostnega razvoja in varovanja okolja na nevladne organizacije, http://www.focus.si/files/Publikacije/prenos_NVO.pdf

Jadranka Vesel: Kriza – izziv in priložnost za NVO-je, www.primss.si/docs/69


Kaj sploh je civilni dialog?Civilni dialog je preprosta oznaka za konstruktiv-no izmenjavo predlogov in kritik, kjer lahko vsak prispeva svoja razmišljanja. Razume se kot osnovni mehanizem za krepitev civilne družbe in posledično države, saj je le-ta pripravljena v proces odločanj vključevati širšo javnost. Prinaša korekcijo in dopol-

nitev parlamentarne demokracije in se udejanja v postopkih informiranja, posvetovanja, sodelovanja in soodločanja, v katere so vključeni tako organizi-rani kot neorganizirani posamezniki. Civilni dialog je sposobnost vzajemnega sodelovanja vlade in skupnosti. Nevladne organizacije lahko s pomočjo uspešnega civilnega dialoga podajo dragocen vpo-gled v specifično tematiko, s katero se ukvarjajo, in tako sooblikujejo vladne politike.

ali gre zgolj za delovanje na relaciji nvO – vlada ali tudi lokalno, mednarodno (EU)?Eden izmed temeljnih ciljev strategije Evropa 2020 je spodbujanje socialne vključenosti, zlasti zmanjšanje revščine ter zagotavljanje gospodarske, socialne in teritorialne povezanosti. V tej luči se na evropski ravni razvijajo trije programi: Evropa za državljane, Temeljne pravice in državljanstvo ter Dialog civilnih družb – program za države kandidatke in poten-cialne kandidatke. Cilj demokratično razvitih držav je vključevanje civilne družbe na vseh nivojih. Med

temeljnimi cilji teh programov najdemo tudi spodbujanje sodelovanja med državljani in organizacijami civilne družbe iz vseh sodelujočih držav. Seveda se pojavljajo ve-liki razkoraki med deklarativnimi normami in dejanskim stanjem na nacionalnih, kaj šele lokalnih nivojih. In ravno zaradi tega je tako pomembna podpora in razvoj civilnega dia-loga od spodaj navzgor. Na kratko, civilni dia-log je treba razvijati na vseh nivojih. Z vedno večjim razvojem komunikacijske tehnologije se participacija NVO-jev in posameznikov seli tudi na svetovni splet.

ali je formaliziranje odnosov med nvO-ji in npr. občinami v okolju, kot je naše, kjer »se med seboj vsi poznamo«, sploh smiselno?Čeprav se marsikomu zdi dialog na lokalnem nivoju nepotreben, je veliko zakonodajnih regulativ sprejetih ravno na tem nivoju in imajo velik vpliv na življenje vsakega posa-meznika. Zato jih je treba pred njihovo uvel-javitvijo dobro »premisliti«. In to lahko naredi le široko vključevanje javnosti v vse procese odločanja. Ob tem trčimo na prvo oviro, saj v večini občinski uradniki in funkcionarji ne poznajo teh participatornih mehanizmov in vsako dodatno usklajevanje vidijo kot novo delo. Odpor je razumljiv, če vemo, da so se v zadnjih letih številne pristojnosti z državnega nivoja prenesle na lokalni in se jim je s tem ob-seg dela le povečeval. Druga ovira je seveda veliko število občin v regiji, ki formalno niso vzpostavljene. Zato se je treba o skupnih zadevah pogovarjati z vsako posebej, kar po-gosto lahko pomeni veliko oviro v dogovorih. In ravno civilni dialog na regionalnem nivoju je tisti, ki lahko reši marsikateri lokalni pro-blem.

ali lahko sodelujejo le velike or-ganizacije? Kakšna je vloga manjših nvO-jev?Velikost vključenih ni pomembna. Šteje vse-bina. Nevladne organizacije, ki se ukvarjajo

10

civilni dialogAvtor: Beno Fekonja | Foto: Anka Pintar


s temami, kot so enake možnosti, nedis-kriminacija, pravice otrok, mladine, skupine za človekove pravice in manjšinske zaščite, pravne pisarne pomoči, predstavniki var-stva potrošnikov, združenja, povezana z zdravjem, organizacije civilne družbe itd. so tista, ki imajo veliko moč širjenja idej in krepitve vloge civilne družbe v participativno demokracijo. Ne smemo pa pozabiti na posa-meznike, ki se ne vključujejo v posamezne povezave, a imajo kljub temu veliko vlogo.

ali civilni dialog pri nas deluje?Ne, pri nas civilni dialog še ni v polno-sti zaživel. Zlasti zaradi številnih dilem in težav, na katere trči načelo vključevanja civilne družbe pri praktičnem preizkušanju. Vlada ima postavljen števec kršitev glede »vključevanja« javnosti v procese odločanja, ki se neprestano veča. In to kljub temu, da si je proces sama predpisala. Na lokalnem nivoju je civilni dialog v fazi uvajanja in se šele vzpostavlja. Ob svoji majhnosti in prilagodlji-vosti je možna primerjalna prednost Sloveni-je zlasti njena zmožnost uvedbe novih meha-nizmov in njihovo »testiranje« za doseganje načela vključevanja civilne družbe. Slovenija lahko ob konsenzu ključnih subjektov pos-tane mednarodno prepoznan prostor, v ka-terem vladajo jasna volja in možnosti za zago-tavljanje pestrosti mehanizmov sodelovanja.

Kakšna je vloga gROzd-a pri uveljavljanju koncepta civilnega dialoga?Regionalno stičišče nevladnih organizacij za Gorenjsko GROZD se je v prejšnjih letih moralo z mehanizmi civilnega dialoga najprej dodobra spoznati. Ključen je prenos razume-vanja prednosti »odprte družbe« v procesih soodločanja. Ker gre za dolgotrajen proces, so učinki na krajše obdobje težko merljivi oziroma v veliko primerih neznatni. In ravno to je ključna ovira pri političnih predstavni-kih, ki lahko delujejo v političnem prostoru bistveno krajši čas, kot pa so posamezne

spremembe v okolju sploh zaznane. Zato mora ci-vilni dialog postati del kulture, norme, prakse, brez katere ni več sprejemanja odločitev. In tu je ključna vloga GROZD-a, da v teh procesih uveljavljanja igra vlogo koordinatorja, pospeševalca, tolmača. V praksi je treba delati z vsakim posameznikom, ki ima formal-no moč odločanja, da postane goreč »zagovornik« zagovorništva. Seveda bi imela regionalna stičišča lažje delo, če bi bile ob tem razvite nevladne organi-zacije s področja zagovorništva, a so le-te v manjšini. V lokalnih okoljih manjših mest v veliki večini še ved-no prevladujejo servisno storitveno orientirane ne-vladne organizacije, ki v svojih temeljnih poslanstvih z zagovorništvom nimajo veliko skupnega. V prihodnje bo tako treba poleg krepitve zavesti odločevalcev veliko dela opraviti tudi na razvoju nevladnih organi-zacij, ki bodo aktivne na tem področju.

Katere konkretne akcije so bile izvedene? Kako uspešne so bile?Pojem »civilni dialog« smo v zadnjih letih ponavljali vsaj tolikokrat kot besedo nevladne organizacije, ki se je šele v zadnjem času prav uveljavila v prostoru. Da nismo ostali le pri besedah, pričajo dejstva o številnih srečanjih na temo izboljšanja položaja ne-vladnih organizacij v lokalnem okolju. Na posvetih smo dobili številne pripombe in predloge s strani nevladnikov. Z njimi smo predstavnike posameznih občin soočili v okviru fokusnih skupin, kjer smo sku-paj iskali rešitve. Zaključek vseh takšnih srečanj je bil, da se je treba več pogovarjati in marsikateri zaplet se z lahkoto reši. Obravnavali pa smo tudi »trše orehe«, ki so zahtevali spremembo zakonskih podlag, a smo jih na koncu uspešno implementirali v prakso. Iz tega lahko zaključimo, da je na lokalnem nivoju bistveno več posluha za vpeljevanje sistemskih rešitev v zado-voljstvo vseh, tako občin kot predstavnikov nevlad-nih organizacij.

grozdje2 prvi del

Documents