higiena in mikrobiologija - odraslih.com in mikrobiologija... · (endospora), nato pa celica...

HIGIENA IN

MIKROBIOLOGIJA

Romina Bernard

univ. dipl. biologinja in prof. biologije

Romina Bernard, gradivo za HMB 1

KAZALO:

UVOD VIRUSI

BAKTERIJE GLIVE

PARAZITSKE ŽIVALI IMUNOLOGIJA

HIGIENA IN UNIČEVANJE MIKROORGANIZMOV


UVOD


MIKROBIOLOGIJA: veda, ki se ukvarja z

mikroorganizmi

MIKROORGANIZMI

virusi bakterije

▼ ▼

niso iz celic prokariotska celica (brez jedra)

nekatere glive enocelične alge praživali

▼ ▼ ▼

evkariotske celice (celice z jedrom)


VLOGA MIKROORGANIZMOV (MO) Z VIDIKA

ČLOVEKA

pozitivna vloga MO z vidika človeka

negativna vloga MO z vidika človeka

▪ sodelujejo pri nastanku hrane (jogurt, alkoholne pijače,...) ▪ razkrajajo odmrle organizme (kroženje snovi v naravi) ▪ v prebavilu živali in človeka pomagajo prebavljati hrano ▪ nekaterim rastlinam pomagajo priti do dušika iz zraka...

▪ povzročajo bolezni ▪ kvarijo hrano


VIRUSI


VIRUSI

- so najmanjši mikroorganizmi (20 – 300 nm), s svetlobnim mikroskopom vidimo le največje med njimi

- parazitirajo v celicah človeka, živali, rastlin, bakterij

- nimajo lastne celice


ZGRADBA VIRUSOV

▪ dedna snov (nukleinska kislina: RNK

ali DNK)

▪ beljakovinski plašč (KAPSIDA), ki je

sestavljena iz več enakih enot -

KAPSOMER

▪ včasih še ZUNANJA OVOJNICA (iz

maščob, beljakovin, ogljikovih

hidratov)

Virusom brez ovojnice pravimo GOLI

VIRUSI (tudi HIDROFILNI VIRUSI),

virusom z ovojnico pa LIPOFILNI

VIRUSI Romina Bernard, gradivo za HMB 8

SIMETRIJA VIRUSOV (oblika)

a.KUBIČNO SOMERNI VIRUSI

- kapsida ima obliko poliedra

najpogosteje ikozaedra

(ikozaeder: ima 20 ploskev, ki so

enakostranični trikotniki))

- čez kapsido je lahko še zunanji

ovoj

- primeri: virusi herpesa

simpleksa, rdečk, noric


b. VIJAČNO SOMERNI VIRUSI

(HELIČNI VIRUSI)

- kapsomere v kapsidi so v navojih

okoli nukleinske kisline kar da

virusom vijačen videz

- lahko so goli ali z zunanjo ovojnico

- primeri: virusi stekline, influence,

ošpic


c. KOMPLEKSNI VIRUSI

- so kombinacija obeh simetrij

- taki so virusi, ki »napadajo«

bakterije – BAKTERIOFAGI

- ločimo GLAVO (je iz kapside in

nukleinske kisline), VRAT, REP,

VLAKNA REPA, BAZALNO PLOŠČO


RAZMNOŽEVANJE VIRUSOV

- Razmnožujejo se v celicah gostitelja tako, da te celice usmerijo k „izdelovanju“ novih virusov

- KORAKI RAZMNOŽEVANJA:

1. PRITRDITEV NA CELICO GOSTITELJA

2. VSTOPANJE VIRUSA V CELICO GOSTITELJA (lahko vstopi cel virus ali le nukleinska kislina – kapsida ostane zunaj (slika desno))


3. SLAČENJE VIRUSA: kapsida se loči od nukleinske kisline, ki je zdaj prosta. Slačenje ni potrebno kadar v celico vstopi le nukleinska kislina – glejte točko 2)

4. PREPISOVANJE IN SINTEZA VIRUSNIH SESTAVIN: v virusni nukleinski kislini so napotki za izdelavo novih virusov, te napotke bere celica gostitelja in po navodilih dela sestavine za nove viruse. Ločeno nastanejo nukleinske kisline in beljakovine za kapsido.


5. DOZOREVANJE: nukleinske kisline in beljakovine kapside se povežejo in uredijo v zrel virus – VIRION. 6. IZSTOPANJE VIRUSOV IZ CELICE: a. Pri golih virusih gostiteljska

celica poči (lizira), virioni se sprostijo iz celice

b. Virusi z ovojnico izstopajo z brstenjem skozi membrano celice gostitelja pri čemer dobijo še ovojnico (je delček celične membrane gostiteljske celice). Gostiteljska celica ostane nepoškodovana.


UČINKI VIRUSOV NA CELICE

– UNIČUJOČA (LITIČNA) OKUŽBA: celica pri sproščanju

virusov propade.

– TRAJNA (PERZISTENTNA) OKUŽBA: virusi ostanejo dolgo v celici in se neprestano razmnožujejo iz celice pa se sproščajo z brstenjem. Celica gostitelja ostane živa in še dolgo dela viruse.

– PRIKRITA (LATENTNA) OKUŽBA: virusi so v celici a njihovo razmnoževanje dolgo ostane nedokončano, zato dolgo ne nastanejo novi virioni. Celice so ves ta čas nepoškodovane. Občasno pa določeni dejavniki sprožijo nastanek popolnih, zrelih virusov, pri tem se celica gostitelja razkroji. Primer: herpesvirusi


– RAKAVA PREOBRAZBA CELIC (MALIGNA TRANSFORMACIJA): virusna nukleinska kislina se vgradi v DNK gostiteljske celice kar povzroči preobrazbo celice gostitelja v rakasto celico (rakaste celice se nekontrolirano delijo in tvorijo tumorje).


PREVENTIVA IN ZDRAVLJENJE

PRI VIRUSNIH INFEKCIJAH

- virusnih bolezni ne zdravijo z antibiotiki

- virusne bolezni uspešno preprečujejo le s cepljenjem, pri cepljenju vbrizgajo predhodno

spremenjen (inaktiviran) oziroma oslabljen virus

- obstajajo tudi zdravila, ki zavirajo razmnoževanje virusov


DIAGNOSTIKA VIRUSNIH INFEKCIJ

Da gre za okužbo z določenim virusom lahko

dokažemo na različne načine:

1. SEROLOŠKE METODE

Ko virus vstopi v telo začnejo nastajati PROTITELESA, ki se vežejo na viruse. Pri teh metodah ne dokazujemo direktno virusa, ampak protitelesa, ki jih najdemo v krvi.


2. IZOLACIJA VIRUSA IZ KUŽNINE

Kužnina: je material, kjer pričakujemo povzročitelja

bolezni (virus, bakterijo,...). Kužnina je lahko

sputum, urin, blato, bris,...

Kužnino, v kateri pričakujemo virus prenesemo:

a. na CELIČNO KULTURO: to je plast celic v posebni

posodici. Če je virus v kužnini prisoten pride do

sprememb celic ali njihovega uničenja ► dokaz

virusa.


b. V PIŠČANČJI EMBRIJO

c. V POSKUSNE ŽIVALI (miši, podgane, hrčke,...)

3. DIREKTEN DOKAZ VIRUSA

Opazovanje virusov z elektronskim mikroskopom


VIROIDI So delci, ki so manjši od virusov. Imajo le KROŽNE MOLEKULE RNK, nimajo nobenega ovoja. Lahko povzročajo bolezni.

PRIONI So drobne beljakovine, za katere ni dokazano, da vsebujejo nukleinsko kislino. Ti majhni delci so izredno odporni proti toploti, razkužilom in sevanju. Prioni povzročajo propadanje živčnih celic in s tem okvare centralnega živčnega sistema.


BAKTERIJE


- so prokariontski mikroorganizmi

- velikost: 1 – 20 μm

- poimenujemo jih podobno kot rastline in živali z DVOJNIM POIMENOVANJEM (BINARNO NOMENKLATURO): navedemo ime rodu na prvo mesto in z veliko začetnico, ter ime vrste na drugo mesto in z malo začetnico (npr.: Staphylococcus aureus ali okrajšano S. aureus)


- manjša enota od vrste je SEV: gre za mikrobe iste vrste, ki so izolirani iz različnih virov (npr. iz treh različnih pacientov)

- s svetlobnim mikroskopom opazujemo le obliko bakterij, notranjo zgradbo pa z elektronskim


OBLIKE BAKTERIJ Lahko imajo le eno obliko – so MONOMORFNE ali pa se

ista vrsta pojavlja v več oblikah – POLIMORFNE BAKTERIJE

1. KOKI: okrogle bakterije

Izpeljanke kokov:

● DIPLOKOKI: dva koka skupaj

● STREPTOKOKI: koki v verižicah

● TETRAKOKI (TETRADE): skupine

štirih kokov

● STAFILOKOKI: koki v grozdu

● SARCINE: 8 kokov v skupini


2. BACILI: paličaste bakterije

Izpeljanke bacilov:

● STREPTOBACILI: v verižicah

● DIPLOBACILI: dva skupaj

● PALISADE: navpično ležeči,

drug ob drugem


3. SPIRALNE BAKTERIJE

Ne tvorijo skupin.

● SPIRILI: imajo le dva ali tri zavoje,

podobni črki S

● SPIROHETE – SPIRALNE

(=SVEDRASTE) BAKTERIJE: zelo

tanke, dolge, z mnogini zavoji

(podobne svedru)

4. PREHODNE OBLIKE

KOKOBACILI: med koki in bacili

VIBRIJI: so med bacili in spiralnimi

bakterijami (ukrivljene palčke) Romina Bernard, gradivo za HMB 27

ZGRADBA BAKTERIJSKE CELICE

1. celična membrana

2. celična stena (nad membrano)

3. citoplazma

4. ribosomi

5. dedna snov

6. kapsula (včasih),

7. glikokaliks (včasih)

8. biček (včasih), fimbrija (včasih)

9. spora (včasih)


1. CELIČNA MEMBRANA (C.MRENICA,

CITOPLAZEMSKA MEMBRANA )

- je FOSFOLIPIDNI DVOSLOJ, v katerega so vložene

BELJAKOVINE, na beljakovine ali na glavice

fosfolipidov pa so vezani še POLISAHARIDI

- membrana je SELEKTIVNO PREPUSTNA: nekatere

snovi prepušča druge le včasih ali pa sploh ne


2. CELIČNA STENA

- celici daje obliko in oporo ter

jo ščiti pred zunanjimi vplivi

- leži nad celično membrano in

pod kapsulo (če je kapsula

prisotna)

- MIKOPLAZME in UREAPLAZME

nimajo celične stene


- Določeni antibiotiki zavrejo sintezo celične stene

- Včasih določen del celične stene deluje kot strup, tak del imenujemo ENDOTOKSIN (strupeno deluje, ko celica propade)


- posebno barvanje po Gramu loči bakterije v dve

skupini: v po Gramu pozitivne (obarvajo se

modrovijolično) in po Gramu negativne (obarvajo se

rdeče). Različno se obarvajo zaradi različne zgradbe

celične stene.


G- bakterija 1 celična membrana

2 periplazmatski prostor (med

celično membrano in zunanjo

membrano)

3 zunanja membrana

4 fosfolipid

5 peptidoglikan – tanka plast

6 lipoprotein

7 protein

8 lipopolisaharid

9 porini – so beljakovinski

kanali


G+ bakterija

1 celična membrana

2 peptidoglikan – debela

plast

3 fosfolipid

4 protein v celični membrani

5 lipoteihojska kislina


3.CITOPLAZMA

Zapolnjuje notranjost celice in je poltekoča (70 – 80% je vode).

V njej so različne snovi (encimi in drugi proteini, lipidi, ogljikovi hidrati,…)

4. RIBOSOMI

So prosto v citoplazmi in so sestavljeni iz dveh delov (podenot), na njih poteka sinteza beljakovin.


5. DEDNA SNOV:

Gre za večinoma en sam KROŽNI KROMOSOM , ki ga sestavlja DNK in mu pravimo tudi NUKLEOID (ali JEDRNA MASA ali JEDRNA SNOV ali JEDROVINA). Pri večini bakterij je dedni material tudi zunaj nukleoida, ta dedni material imenujemo PLAZMID in se podvojuje neodvisno od bakterijskega kromosoma. Plazmid je drobna, krožna DNK. Bakterija lahko brez plazmidov normalno živi, vendar plazmidi dajo določene prednosti. Npr.: plazmidi lahko nosijo gene, ki imajo zapis za odpornost proti antibiotikom, za proizvodnjo toksinov,…


6. KAPSULA ( slika 1): je izloček bakterijske celice in leži nad celično steno. Kemijska sestava je zelo različna (največkrat iz polisaharidov). Vidimo jo kot svetel rob. Bakterije s kapsulo lažje vdirajo v kri in tkiva gostitelja in so bolj odporne proti fagocitozi, zato je kapsula pomembna za patogenost bakterij.

7. GLIKOKALIKS (slika 2): je polisaharidna sluz, ki jo izločajo nekatere bakterije v okolje. Obdaja veliko bakterij skupaj in omogoča njihovo pritrjanje na površine. Tako večplastno oblogo iz bakterij in glikokaliksa imenujemo BIOFILM (slika 3).


8. BIČEK ALI

FIMBRIJA

-FIMBRIJE (PILUSI, PILI): tanki in kratki izrastki na površini celice, v velikem številu in niso povezani z gibanjem. Imajo različne vloge: pritrjevanje na celice gostitelja, pomagajo prenašati plazmid iz bakterije v bakterijo pri konjugaciji,…


-BIČKI (FLAGELI): daljši, gibljivi izrastki, ki omogočajo gibanje bakterije. Število in razporeditev bičkov sta značilna za določeno vrsto, imajo jih predvsem paličaste bakterije. Na površini so lahko razporejeni:

slika A: MONOTRIHNO – en biček na enem koncu

slika B: LOFOTRIHNO – šop bičkov na enem ali obeh koncih

slika C: AMFITRIHNO – po en biček na vsakem koncu

slika D: PERITRIHNO – bički razporejeni po vsej površini celice


9. SPORA

Nekatere bakterije se v neugodnih razmerah

(pomanjkanje vode ali hrane, neustrezna

temperatura,…) spremenijo v spore (trose), tak proces

imenujemo SPORULACIJA.

Sporulacija poteka le v okolju, nikoli v tkivih gostitelja.

Spore so zelo odporne proti sušenju, toploti,

razkužilom, zato v okolju preživijo do več let.


Sporulacija poteka tako, da nastaja spora na začetku v bakterijski celici (endospora), nato pa celica razpade

in spora se osvobodi.

Ko spore pridejo v ugodne razmere,

vzklijejo – iz njih nastane aktivna

oblika bakterije(vegetativna oblika),

ki začne z delitvami


RAST BAKTERIJ

Izraz uporabljamo za povečevanje števila bakterijskih celic na gojišču.

GENERACIJSKI ČAS: je čas od trenutka, ko bakterijska celica nastane, do trenutka, ko se razdeli v dve celici. Dolžina g. časa: od okoli 10 min do več kot 24 ur. Vpliva na hitrost rasti.


Na gojišču vidimo rast bakterij tako, da nastajajo kolonije. Kolonija je skupek genetsko enakih bakterij, ki so nastale z razmnoževanjem iz ene same bakterijske celice.


Rast bakterijske populacije v gojišču (zaprt sistem: ne prihajajo sveže hranilne snovi, presnovki se ne odstranjujejo iz okolja bakterij) poteka v 4 fazah:

A = FAZA MIROVANJA (od 1 do 4 ure): bakterije se prilagajajo na razmere v okolju (gojišču), posamezne celice se povečujejo, a se še ne delijo L: logaritem števila bakterij

T: čas


B = FAZA RASTI (dolžina odvisna od generacijskega časa): celice se intenzivno delijo C = FAZA RAVNOTEŽJA (traja več ur): rast se ustavi, ker zmanjkuje hranil, prirastek celic je približno enak odmiranju D = FAZA ODMIRANJA: hrane je zmanjkalo, v gojišču je veliko strupenih izločkov bakterij, zato več celic propade, kot jih nastane L: logaritem števila bakterij T: čas


RAZMERE ZA RAST IN

RAZMNOŽEVANJE

Bakterije za rast rabijo:

● vodo

● različna hraniva:

- anorganske snovi (sulfati,

fosfati, Na, K, Ca,….)

- ogljik,dušik

- rastni faktorji...


- glede na potrebe po hranilih ločimo:

AVTOTROFNE BAKTERIJE: lahko živijo le na anorganskih snoveh, nato si same izdelajo potrebne organske snovi

HETEROTROFNE BAKTERIJE: potrebujejo že pripravljene organske snovi


● ustrezno temperaturo

- PSIHROFILNE BAKTERIJE: imajo rade hladno, manj kot 20 oC

- TERMOFILNE: rastejo nad 40 0C

- MEZOFILNE: optimalna temperatura je med 25 in 40 OC .

V to skupino sodi večina bakterij, ki kvari živila in povzroča

bolezni.

● ustrezen pH (koncentracija vodikovih ionov): večina

patogenih bakterij najbolje raste v nevtralnem ali rahlo

bazičnem pH –ju.


● različne količine kisika

- OBVEZNI (STRIKTNI) AEROBI (1):

potrebujejo veliko kisika

- OBVEZNI (STRIKTNI) ANAEROBI (2):

kisik jim škoduje

- MIKROAEROFILI (4): potrebujejo

malo kisika (manj kot ga je v ozračju)

- FAKULTATIVNI ANAEROBI (3,5):

preživijo v razmerah s kisikom ali

brez. So najbolj prilagodljivi za

parazitiranje v človeškem

organizmu.


GOJIŠČA

Po GOSTOTI ločimo:

TRDNA GOJIŠČA: za trdnost dodajamo agar-agar (polisaharid morskih alg). Pripravimo jih v petrijevkah, lahko pa tudi v epruveti.

POLTRDA in TEKOČA: pripravimo v epruvetah.


GLIVE


ZNAČILNOSTI GLIV

so EVKARIONTI (celice

imajo jedro)

enocelične (glive kvasovke) ali večcelične (plesni in „prave gobe“)

se razlikujejo od rastlin po

tem, da nimajo klorofila

(ne izvajajo fotosinteze), v

celični steni prevladuje

hitin, pri rastlinah pa

celuloza


So heterotrofi (hrane ne izdelajo same za razliko od rastlin), lahko so:

- GNILOŽIVKE: hranijo se z odmrlimi organskimi snovmi

- ZAJEDALKE: zajedajo druga živa bitja

MIKOZE: bolezni, ki jih povzročajo glive

V gojišču jih gojimo podobno kot

bakterije, za uspevanje običajno

potrebujejo nižji pH (5-6) kot

bakterije in veliko vlage


PARAZITSKE ŽIVALI


ZNAČILNOSTI PARAZITSKIH ŽIVALI

Lahko so ENOCELIČNI ali VEČCELIČNI paraziti

PARAZITOLOGIJA: veda v okviru

mikrobiologije

Parazit je prilagojen na gostitelja, od njega črpa vse potrebno za razvoj

ENDOPARAZITI: so notranji paraziti (v gostitelju)

EKSOPARAZITI: zunanji paraziti (na

gostitelju)


OBVEZNI (OBLIGATNI) PARAZITI: brez gostitelja ne preživijo

OBČASNI (FAKULTATIVNI) PARAZITI:

del življenja so v gostitelju, drugi del

prosto v naravi

STALNI PARAZITI so ves čas v gostitelju

(gliste, trakulje,…), ZAČASNI PARAZITI

gostitelja po hranjenju zapustijo

(komar, klop,…).

Enocelični paraziti se v gostitelju

razmnožujejo, temu pravimo

INFEKCIJA, večcelični se v gostitelju le

razvijajo – INVAZIJA. Romina Bernard, gradivo za HMB 56

PARAZITI, KI POVZROČAJO

BOLEZNI PRI ČLOVEKU

1. Nekatere PRAŽIVALI (enocelične živali). K praživalim spadajo:

a. BIČKARJI (bičkar tripanosoma povzroča spalno bolezen)

b. KORENONOŽCI (amebe povzročajo amebno grižo)

c. TROSOVCI (trosovci iz rodu plasmodium povzročajo malarijo)

d. MIGETALKARJI (nekateri povzročajo grižo)


2. Večcelični zajedalci iz

skupine nečlenarjev

(metljaji, trakulje, gliste)

3. Večcelični zajedalci iz

skupine členonožcev

(nekateri raki, nekateri

pajkovci, nekatere žuželke)


IMUNOLOGIJA


IMUNSKI SISTEM

Mnogocelični organizmi so razvili IS, ki deluje proti tujim snovem in celicam. IS nam posreduje ODPORNOST (IMUNOST).

Imunski sistem je pomemben pri:

- obvladovanju infekcij

- obvladovanju lastnih rakavih

celic

- zavračanju tujih organov,

krvi,...

- vnetju in obnovi tkiva


Posledice nepravilnega delovanja IS:

- alergije

- avtoimunske bolezni

- nesposobnost obvladovanja infekcij


IMUNOST = ODPORNOST

Je odpornost telesa oziroma njegova obramba.

• Varuje nas pred vsemi mikrobi na podoben način

NARAVNA IMUNOST je:

- prirojena (podedovana)

- nespecifična

• Pridobimo kasneje v življenju, varuje nas pred točno določenimi mikrobi

PRIDOBLJENA ODPORNOST je:

- specifična


NARAVNA IMUNOST (NARAVNA

ODPORNOST)

Pri naravni odpornosti sodelujejo:

1. DEDNI DEJAVNIKI

2. FIZIKALNE IN KEMIJSKE PREGRADE

3. SNOVI V KRVI IN TELESNIH TEKOČINAH

4. LEVKOCITI (BELE KRVNE CELICE)

5. KOMPLEMENTNI SISTEM, NARAVNE CELICE UBIJALKE, INTERFERONI

6. VNETJE


1. DEDNI DEJAVNIKI

• Gre za genetsko dano večjo odpornost. Nekateri posamezniki redkeje zbolijo za določeno boleznijo, čeprav so izpostavljeni povzročitelju.

Npr.: tuberkuloza (nekateri ne zbolijo)


2. FIZIKALNE IN KEMIJSKE PREGRADE

- koža z izločki žlez lojnic in znojnic

praviloma ne prepušča mikrobov

- nepoškodovana sluznica: sluz na

sluznicah zlepi mikrobe

- migetalčni epitel (npr.: na sluznici

dihal) z gibanjem migetalk odstrani

tujke

- refleks kašljanja in kihanja

- solze izpirajo oko, urin sečnico

- v želodcu je kislina

- normalna mikrobna populacija

zaseda prostor patogenim

MO,…


3. SNOVI V KRVI IN TELESNIH

TEKOČINAH

• Mlečne kisline in maščobne kisline v znoju in loju ter nizek pH kože zavirajo razmnoževanje bakterij.

• Želodčna kislina deluje baktericidno.

• V solzah in slini je lizocim, ki deluje baketricidno.

• V semenski tekočini je baktericiden spermin.


4. LEVKOCITI (BELE KRVNE CELICE)

• Njihova naloga je obramba telesa pred tujki (mikrobi, strupi, rakastimi celicami,…). Sodelujejo pri naravni in pridobljeni odpornosti.

• Levkociti nimajo krvnega barvila (hemoglobina) in jih zato imenujemo bele krvničke.

• Normalne vrednosti (število celic v litru krvi) za levkocite so 4-10 x 10^9/L. V primeru, da je levkocitov premalo govorimo o LEVKOPENIJI (npr.: pri slabokrvnosti, revmatoloških obolenjih, nekaterih virusnih okužbah kot je okužba z virusom HIV).


• O LEVKOCITOZI pa govorimo, kadar je

število levkocitov previsoko (pri virusnih in

bakterijskih okužbah).

Levkocitoza je značilna za angino, vnetje sečil,

kot tudi za nekatere kronične bolezni.

Povišane levkocite imajo tudi kadilci, zato je

potrebno upoštevati tudi ta dejavnik.


• VRSTE LEVKOCITOV:


NEVTROFILCI

Nevtrofilcev je v telesu največ. Krožijo po krvi

nato se premaknejo v tkiva (nekaj ur po vstopu

tujka), kjer fagocitirajo in nato uničijo mikrobe

(bakterije, glive in viruse), nekatere celice in

odpadne snovi. Po tkivih se premikajo podobno kot amebe.


EOZINOFILCI

Eozinofilcev je v telesu manj od nevtrofilcev, njihova

glavna mesta bivanja so koža in sluznice respiratornega

ter prebavnega trakta. Tudi eozinofilci prehajajo iz krvi v

tkiva, kjer po potrebi fagocitirajo mikrobe. Fagocitirajo

lahko tudi imunske komplekse (ta nastane, ko limfocit

prepozna tujek v telesu in se z njim zlepi). Sodelujejo

tudi pri preobčutljivostni reakciji zgodnjega tipa

(Alergiji)


BAZOFILCI

Bazofilcev je v telesu zelo malo, zvišane vrednosti zaznamo pri preobčutljivostnih reakcijah (alergijah). Po velikosti so manjši od eozinofilcev in nevtrofilcev. Gibljejo se kot amebe. Imajo manjšo fagocitno sposobnost. Zrnca v njihovi citoplazmi vsebujejo HISTAMIN (sodeluje pri vnetju in alergijskih reakcijah). Bazofilci krožijo po krvi in limfi. Bazofilcem zelo podobni so MASTOCITI, ki pa so v krvi še nezreli, po vstopu v tkivo. Nekateri jim pravijo tkivni bazofilci.


MONOCITI

Njihova glavna naloga je fagocitoza. Monociti so močno vpleteni tudi v imunski komplementarni sistem. Ko požrejo tujek, jih naše telo prepozna kot antigen. Izločajo tudi INTERLEVKIN -1 (dejavnik vnetja), ki povzroči dvig telesne temperature in privabi druge fagocite,...


Iz monocitov v tkivih nastajajo TKIVNI MAKROFAGI, ki imajo močno sposobnost fagocitoze. Makrofagi se pojavijo na mestu poškodbe, so pa tudi stalno prisotni na mestih v telesu, kjer je velika možnost okužbe ali kopičenja tujih snovi (npr.: v sluznici dihal, nosa,…). Glede na to, kje v telesu so prisotni, imajo tudi svoja imena: alveolarni makrofagi (na sluznici alveolov), Langerhansove celice (v koži),….

Makrofagi sodelujejo tako pri specifični kot pri nespecifični imunosti.


LIMFOCITI

Limfocite v krvi najdemo kratek čas. Od tam prehajajo v tkiva in se po nekaj urah spet vračajo v kri. Nekateri živijo več let, izhajajo pa iz kostnega mozga ali timusa. Limfociti, ki nastajajo v bezgavkah, običajno živijo kratek čas, okoli 30 dni. Na površini imajo antigene, po katerih jih med seboj ločimo na: - limfociti T, okrog 80 % vseh limfocitov, - limfociti B, 15–20 %, - limfociti 0, ki jih je v krvi zelo malo.


FAGOCITOZA

Tistim levkocitom, ki požirajo in prebavljajo delce pravimo FAGOCITI (celice požiralke). Med fagocite sodijo:

- MONOCITI (krvni makrofagi), iz njih v tkivih nastanejo TKIVNI MAKROFAGI

- NEVTROFILCI

- EOZINOFILCI

- BAZOFILCI (manjša fagocitna sposobnost)


5. NARAVNE CELICE UBIJALKE,

KOMPLEMENTNI SISTEM,

INTERFERONI Sodelujejo pri naravni in pridobljeni odpornosti

a. NARAVNE CELICE UBIJALKE (celice NK): spoznajo okužene celice, se vežejo na njih ter jih nato uničijo, uničujejo tudi rakaste celice. Naravne jim pravimo, ker sodelujejo pri naravni imunosti.


Njihovo delovanje spodbujajo INTERFERONI, to so beljakovine, ki večajo tudi odpornost normalnih celic proti virusnim infekcijam.


KOMPLEMENTNI SISTEM: gre za številne različne beljakovine, ki jih najdemo v telesnih tekočinah in na površini celic. Te beljakovine reagirajo druga z drugo, s protitelesi in celičnimi membranami, kar povzroči lizo (razpad) bakterij, virusov, tumorskih celic. Beljakovine komplementnega sistema tudi pospešujejo fagocitozo itd….


6. VNETJE

Vnetje je odziv organizma na vdor mikrobov, vnos škodljivih snovi, mehansko poškodbo.

Pri vnetju se pojavijo:

- bolečina

- rdečina in vročina na mestu vnetja: zaradi razširjenih žil na mestu vnetja

- Oteklina: na mestu vnetja se poveča prepustnost stene žil, krvna plazma z nevtrofilci začne iztekati.

Nevtrofilci fagocitirajo (požrejo) in razgradijo mikrobe. Ostanke celic nato odstranijo TKIVNI MAKROFAGI (so monociti – glejte nazaj).


• Mikrob se v telesu najprej spopade z mehanizmi naravne odpornosti, če jih premaga pa še z mehanizmi pridobljene (specifične) odpornosti.

• Naravna odpornost je v telesu prisotna ves čas, specifična (pridobljena) odpornost pa se razvije šele po vstopu tujka v telo in je usmerjena le proti enemu tujku. Specifična odpornost je počasnejša od naravne.


PRIDOBLJENA ODPORNOST

(SPECIFIČNA ODPORNOST)

Pridobljena odpornost je specifična, ker je usmerjena samo proti tistemu mikrobu, ki je sprožil njen nastanek. a. AKTIVNO PRIDOBLJENA ODPORNOST: - NARAVNA: nastane ob infekciji - UMETNA: cepljenje b. PASIVNO PRIDOBLJENA ODPORNOST: - NARAVNA: materina protitelesa preko mleka - UMETNA: vbrizgavanje protiteles v kri


Pridobljeno odpornost razdelimo v dve obliki glede na način odziva:

a. HUMORALNA IMUNOST (nastajajo protitelesa)

b. CELIČNA IMUNOST (ni protiteles)


ANTIGENI (Ag)

Antigen je vsaka snov, ki lahko v organizmu povzroči imunski odziv (humoralni in celični). Običajno gre za telesu tujo snov z veliko molekulsko maso, največkrat za beljakovino.

Na površini antigena je eno ali več mest, ki jih imenujemo EPITOPI (ANTIGENSKE DETERMINANTE). Epitop izzove nastanek protiteles in se nato z njimi tudi veže.

Ponavadi ima molekula antigena več epitopov zato povzroči nastanek več protiteles.


Telo prepozna 106 – 108 različnih EPITOPOV (antigenskih determinant) in se nanje odzove s:

HUMORALNIM IMUNSKIM ODGOVOROM (nastanek Ig)

CELIČNIM IMUNSKIM ODGOVOROM

HAPTENI so nepopolni antigeni, so premajhni zato sami ne morejo delovati kot antigen. Šele, ko se vežejo na neko drugo snov lahko izzovejo tvorbo protiteles.


IZVOR ANTIGENOV

- BAKTERIJSKI Ag: so lahko sestavine bakterijske celice (sestavine bičkov, kapsule,..) ali pa izločki bakterije (eksotoksini, encimi)

- VIRUSNI Ag: so beljakovine kapside

- ANTIGENI GLIV: so sestavine celice

- ANTIGENI PRAŽIVALI: so sestavine ali izločki celic

Glive in praživali imajo šibke antigene, zato je odpornost po okužbi slaba (bolezni se ponavljajo), Ag virusov pa so močni in sprožijo močan odziv, odpornost po okužbi je dolgotrajna.


PROTITELESA = IMUNOGLOBULINI (Ig)

So proteini, ki jih izdelujejo bele krvne celice v bezgavkah in vranici. Sestavljeni so iz:

-dveh enakih TEŽKIH H

VERIG

- dveh enakih LAHKIH VERIG

Vse skupaj pa je razporejeno v obliki črke Y. Verige so med seboj spete z DISULFIDNIMI MOSTIČJI (-S-S-).


Mesto na protitelesu, kamor se veže antigen, imenujemo

PARATOP (veže se na epitop antigena).

V Ig najdemo 5 različnih težkih verig, glede na to katera je

prisotna poimenujemo Ig. Tako ločimo 5 razredov Ig:

• IgA (najdemo jih v na sluznicah, v mleku)

• IgG (največ jih je v serumu in tkivnih tekočinah)

• IgM (v krvi, telesnih tekočinah in na površini limfocitovB)

• IgD (na površini limfocitov B)

• IgE (na površini bazofilcev v koži).


IMUNSKI ODZIV

1. V telesu se znajde antigen (Ag), ki je lahko del na površini mikroba, del nekega toksina (strupene snovi) ali del na celicah presajenih organov ali tkiv.

2. V vranici in bezgavkah Ag fagocitirajo (požrejo) makrofagi. Če je Ag na površini bakterije požrejo celo bakterijo in jo najprej razgradijo.

3. Makrofagi nato Ag vežejo na svoji površini in sicer na MHCII kompleks.


4. Ag, ki je vezan na MHCII kompleks makrofagi predstavijo:

a. Celicam B

b. Celicam Th (h: izvira iz angleške besede helper – slovensko je celica T pomagalka).

5. Celice Th se vežejo na Ag, ki je na površini makrofaga, kar

jih aktivira.

6. Aktivirane Th aktivirajo:

a. Celice B

b. Makrofage

c. Celice Tc (citotoksične celice T)

a. Aktivirane Th izločajo različne INTERLEVKINE, ki sprožijo

dozorevanje celic B in njihove delitve v številne enake celice

– nastane KLON celic B (skupina enakih celic). Romina Bernard, gradivo za HMB 90

Iz nekaterih celic klona nastanejo PLAZMATKE, ki živijo kratek čas (običajno manj kot 1 teden) in izločajo številna PROTITELESA (Ig). Iz drugih celic klona pa nastanejo SPOMINSKE CELICE, ki živijo dolgo. Če pride v telo še enkrat isti Ag, se spominske celice zelo hitro pretvorijo v plazmatke, ki začnejo delati ustrezna protitelesa.

b. Aktivirani makrofagi lahko tudi sami ubijejo celico (ki nosi Ag), namesto da jo predstavljajo celicam T.


c. Interlevkini, ki jih izločajo Th aktivirajo tudi celice Tc (citotoksične celice T), ki prepoznajo Ag vezan na kompleks MHCI (npr.: na površini z virusom okužene celice). Tc nato celico, ki nosi antigen ubijejo.

Poznamo še celice ubijalke, ki Ag prepoznajo takoj (ni potrebna vezava na MHCI) in ubijajo rakaste celice in celice okužene z virusi.


DELITEV IMUNSKEGA ODZIVA

Imunski odziv je:

a. HUMORALEN: gre za tvorbo protiteles

b. CELIČEN: je tisti del odziva, kjer sodelujejo celice

Po krvi krožijo v glavnem celice T, celice B pa so v limfatičnih tkivih.


HIGIENA IN UNIČEVANJE

MIKROORGANIZMOV


NAČINI UNIČEVANJA

MIKROORGANIZMOV

1. ČIŠČENJE: s čiščenjem le zmanjšamo število mikroorganizmov

2. RAZKUŽEVANJE (DEZINFEKCIJA): število mikrobov zmanjšamo za 99%

3. STERILIZACIJA: uničimo vse mikroorganizme in tudi spore bakterij

4. KEMOTERAPIJA: zdravljenje z zdravili, ki uničujejo mikroorganizme v telesu gostitelja


1. ČIŠČENJE

Čistimo mehansko z drgnjenjem ter z vodo in s čistili.

Z določenimi postopki čiščenja lahko odstranimo do 90% mikroorganizmov.

2. RAZKUŽEVANJE

a. RAZKUŽEVANJE S TOPLOTO:

- KUHANJE V VRELI VODI ali vodni pari: z 10

minutnim kuhanjem uničimo vse mikrobe

razen bakterijskih spor, če kuhamo 30

minut se uničijo tudi nekatere spore


- PASTERIZACIJA: segrevanje pod 100OC, uničimo večino

vegetativnih mikrobov (spore pa ne), predvsem patogene,

ki ne preživijo pri visokih temperaturah. Pasterizacijo

uporabljajo v proizvodnji hrane (mleko, sadni sokovi,…).

Obstaja več načinov (npr.: 15 sekund pri 72OC, 30 minut pri

63OC, …). Zelo redko segrejejo tudi nad 100OC, vendar zelo

kratek čas (npr.: segrevanje do 150OC za 3 sekunde)


- FRAKCIONIRANA STERILIZACIJA (TINDALIZACIJA): segrevamo

pri 100OC, 30 minut in to ponovimo vsaj tri dni zapored.

Vmes imamo material pri sobni temperaturi, da lahko

vzklijejo spore, ki jih še nismo uničili in jih nato lažje uničimo z

naslednjim segrevanjem na 100OC.

- TERMODEZINFEKTORJI: so posebni pralni in pomivalni stroji,

ki najprej pomijejo (operejo), nato pa še razkužijo.

Uporabljamo v bolnišnicah za razkuževanje perila, posode,

operacijski čevlji, inštrumenti…


b. RAZKUŽEVANJE S KEMIČNIMI SREDSTVI –

RAZKUŽILI

Poznamo razkužila za kožo, ter razkužila za površine, pribor,… Pazimo pri uporabi (ekološki vidik).

ANTISEPTIKI so razkužila za razkuževanje kože in sluznic.

Po učinkovitosti delimo razkužila v:

MIKROBISTATIKE: ovirajo razmnoževanje mikroorganizmov

(bakteriostatiki delujejo na bakterije, fungistatiki na glive)

MIKROBICIDE: mikroorganizme ubijejo (baktericidi ubijejo

bakterije, fungicidi glive, virucidi viruse, sporocidi pa spore)


Na učinkovitost razkužila vlivajo: koncentracija razkužila, čas delovanja, stopnja okuženosti, vrste navzočih mikrobov,…

Razkužila delujejo tako, da spremenijo celično membrano mikrobov, koagulirajo beljakovine v celicah mikrobov, delujejo na encime ,….


c. RAZKUŽEVANJE S SEVANJI

- z UV žarki: poškodujejo DNK mikrobov (ne uničijo RNK virusov). Z njimi uničujemo mikrobe v zraku in na površinah (v globino trdnih in tekočih snovi ne prodrejo).

- MIKROVALOVI: mikrovalovne pečice ne razkužijo, le segrejejo hrano, ker je čas delovanja prekratek

- ULTRAZVOK V KOMBINACIJI Z RAZKUŽILOM: razkužilo uniči mikrobe, UZ pa mehansko odstrani nečistoče z inštrumentov


3. STERILIZACIJA

Uniči vse oblike življenja, tudi spore bakterij. Učinek sterilizacije je STERILNOST.

a. FIZIKALNE METODE STERILIZACIJE

- STERILIZACIJA S SUHO TOPLOTO :

žarjenje kovinskih predmetov

(cepilne zanke, igle) nad gorilnikom,

obžiganje ustja epruvet, sterilizacija

v suhem sterilizatorju


- STERILIZACIJA Z VLAŽNO TOPLOTO: mikrobe uničujemo z

vodno paro ali ogreto vodo.

- AVTOKLAVIRANJE je sterilizacija z vodno paro pod tlakom

(pod tlakom lahko vodna para doseže 121 OC). Izvaja se v

AVTOKLAVU, avtoklaviramo pa gojišča, izdelke iz gume,

določeno plastiko,…


Pri katerikoli sterilizaciji s toploto lahko uporabimo INDIKATORJE in sicer KEMIČNE (v napravo za sterilizacijo vložimo snovi, ki spremenijo barvo) ali BIOLOŠKE (uporabimo zavitke s sporami, kasneje preverimo, če so spore uničene).

- STERILIZACIJA S SEVANJEM: uporabimo žarke X in žarke GAMA (poškodujejo beljakovine in DNK mikrobov)


b. FIZIKALNO KEMIČNE METODE STERILIZACIJE:

- STERILIZACIJA Z ETILENOKSIDOM (je strupen zelo reaktiven plin, draži dihala, povzroča slabost, kancerogen in mutagen): nevarna, izvaja se v komorah

- STERILIZACIJA S FORMALDEHIDOM: v formaldehidnih avtoklavih, v kombinaciji z vodno paro


4. KEMOTERAPIJA: ZDRAVLJENJE S

KEMIČNIMI SREDSTVI

Kemoterapevtiki za zdravljenje bolezni, ki jih povzročajo mikroorganizmi:

- ANTIBIOTIKI: zdravijo bakterijske infekcije

- ANTIMIKOTIKI: zdravijo glivične infekcije

- PROTIVIRUSNA ZDRAVILA: zdravijo virusne infekcije

- PROTIPARAZITNE SNOVI: zdravijo parazitoze


Neželene posledice kemoterapije (pri vsakem zdravilu so odvisne od količine zdravila (doza) in pacienta):

- TOKSIČNE REAKCIJE: če presežemo določeno količino zdravila lahko pride do glavobola, bruhanja, okvare jeter, ledvic,…

- PREOBČUTLJIVOST (ALERGIJA): lahko tudi pri majhnih dozah, pojavi se koprivnica, težko dihanje, lahko celo anafilaktični šok

- SUPERINFEKCIJA: če antibiotik uniči preveč mikroorganizmov normalne flore se poruši ravnovesje in eden od mikrobov normalne flore, ki je oportunistično patogen se zelo namnoži in povzroči težave


- RECIDIVI: to so ponovitve iste bolezni, ki se lahko pojavljajo zaradi premajhne doze ali prekratkega časa jemanja antibiotikov (bakterije še ostanejo v telesu in se še enkrat namnožijo)

- POMANJKANJE VITAMINOV K IN B KOMPLEKSA: pri njihovi izgradnji sodelujejo bakterije in glive v črevesju, ki jih zdravilo lahko uniči

Uspešnost zdravljenja je odvisna od:

- prave izbire zdravila (prava diagnoza)

- primerna doza zdravila in dovolj dolg čas zdravljenja


higiena in mikrobiologija - odraslih.com in mikrobiologija... · (endospora), nato pa celica...

Documents