hren-j-analiza-

7/26/2019 Hren-J-Analiza-

http://slidepdf.com/reader/full/hren-j-analiza- 1/17

INSTITUTUM STUDIORUM HUMANITATIS

FAKULTETA ZA PODIPLOMSKI HUMANISTIČNI ŠTUDIJ LJUBLJANA

Naslov: ANALIZA ROMANA VRNITEV V BRIDESHEAD

Avtor: JOŽE HREN

Mentor: dr. Matjaž LUNAČEK

ANTROPOLOGIJA VSAKDANJEGA ŽIVLJENJA

PSIHOANALIZA

Ljubljana, september 2006



2

Povzetek

V prispevku obravnavam britanskega romanopisca Evelyna Waugha in njegov roman Vnovič

v Bridesheadu. V tem delu je nekaj temeljnih psiholoških konfliktov, razmerij in preobratov,

ki jih skušam analizirati s pomočjo psihoanalitičnega aparata. Identiteta posameznika je

pogojena z notranjo psihološko dinamiko in tudi s socialnimi okoliščinami. Avtor romana, ki

je bil katolik in predstavnik višjega družbenega sloja, sam označuje roman kot teološki. V

analizi skušam prikazati še nekatere vidike, ki se tej oznaki izmikajo oziroma jo dopolnjujejo.

Roman torej poleg obravnave odnosov med prijateljema, v družini, med brezbrižnimi in

veseljaškimi študenti, obravnava še temeljna človekova vprašanja o smrti, še zlasti o pomenu

človekove vere pred problemom smrti. Analizo dopolnjujem še z analizo osebnosti avtorja

samega, kar je pravzaprav sestavni del razčlembe nekega dela, ter z analizo procesov pri

oblikovanju umetniškega dela ter mehanizme in mehanizmov dojemanja umetniškega dela.

Ključne besede: Psihoanaliza, Ojdipov kompleks, analiza romana, božja milost

Abstract

The paper discusses the British novelist Evelyn Waugh and his novel The Brideshead

Revisited. The novel contains some fundamental psychological conflicts, relationships and

twists, which the paper tries to analyse using psychoanalytical apparatus. The individual’s

identity is conditioned by an inner psychological dynamic as well as by the social

circumstances. Waugh, who was a Catholic and a representative of the upper class, himself

denotes the novel as theological. The analysis seeks to point out some other aspects which

either avoid or complement this denotation. Thus besides dealing with the relationships

between the two friends, in the family, among the indifferent, noisy, fun-loving students the

novel also addresses crucial issues concerning death and the meaning of faith in the face of



3

death. The analysis also includes a discussion of the author’s personality, which in fact is a

component of fiction analysis, as well as a discussion of the process and the mechanisms of

writing and perceiving fiction.

Key words: Psychoanalysis, Oedipal Complex, Novel Analysis, Mercy of God



4

Uvod

Avtor Evelyn Waugh je vsebino romana označil za teološko. Označil jo je kot prikaz

delovanja božje milosti na skupino različnih ljudi. Istočasno pa je roman tudi elegija na

Anglijo, ki izginja. Anglijo aristokracije in ornamentalne retorike, ki ju je socializem porazil.

Zgodba, pravi avtor, temelji na izkušnjah in opazovanjih, ki jih že skoraj dva tisoč let

razumejo milijoni preprostih ljudi. Teološka osnova izhaja torej iz verovanja o božji milosti,

ki je brezmejno in enostransko dejanje Boga, ki na ta način nepretrgoma poziva in kliče svoje

verne duše k sebi. Božja milost ni tesno povezana s srečo, ali razlog za srečo posameznika,

niti ni povezana z njegovim položajem v družbi in njegovo prihodnostjo. Ne nanaša se niti na

običaje kreposti in vedenje, katerim naj bi bile zavezane verujoče duše. nasploh Težko

govorimo o stereotipih religioznega življenja, zlasti če imamo pred očmi silno raznovrstne

življenjske poti in dejanja posameznih svetnikov znotraj katoliške denominacije. Božja

milost, po krščanskem verovanju, pomeni da ima Bog svoj načrt za vsakogar izmed nas, in po

katerem je posameznik lahko odrešen. Zgodba v romanu Vnovič v Bridsheadu nam, če

sledimo tej uvodni opazki, kaže nekaj takšnih božjih načrtov v eni sami družini.

Rimskokatoliška cerkev ima namreč edinstveno moč »upravljanja« s človeškimi dušami, ki so

bile enkrat del te skupnosti. Zdi se, kot da cerkev lahko upravlja in gospoduje z ljudmi s

pomočjo poudarjanja grehov in krivde posameznika in edine možne poti odrešitve, ki vodi

preko cerkvenih vrat. Ali kot je zapisano v romanu (stran 220): »Ujel sem ga (tatu), z nevidno

zanko na nevidni vrvici, ki je dovolj dolga, da ga lahko pustim bloditi do konca sveta, pa ga

vendar lahko spravim nazaj z enim samim potegom vrvice.«

Zgodba

Roman se začne s prologom. Stotnik Charles Ryder, eden izmed glavnih junakov in

pripovedovalec zgodbe, se s svojimi vojaki pripravlja na trenutek, ko se bodo vključili v



5

tragedijo druge svetovne vojne. Med pripravami na vojskovanje in s tem povezanimi

selitvami, prispejo do dvorca Brideshead, ki ga Ryder pozna, in katerega stanovalci so bili

usodno povezani z glavnim junakom.

Zgodba se nadaljuje z opisom študentskega obdobja v Oxfordu. Tam je Charles na začetku

študija spoznal Sebastijana, potomca plemiške družina Flytov. Sebastijan je bister, svojeglav,

nekoliko ekscentričen in nemočen mladenič, ki ima v svojem značaju še veliko otroškega in

nenavadnega, na primer stalno s sabo prenaša svojega velikega plišastega medveda, vendar

ima tudi neki čar in moč, s katerima Charlesa naveže nase. Postaneta neločljiva prijatelja.

Sebastijan povabi svojega prijatelja na svoj dom, noče pa, da bi Charles spoznal njegove

sorodnike. Predvsem se upira svoji materi, lady Marchmain, zelo pobožni, krepostni a

preoblastni ženski, ki je prezahtevna do svojih otrok. Sebastijan se rajši zateka v pijančevanje

in končno pijanstvo, kakor da bi se ravnal po njenih navodilih. Preden se zgodba prav razvije

izvemo, da lord in lady Marchmain že dolgo ne živita skupaj, da sta se razšla. O razlogih za

njuno ločeno življenje nikoli ne izvemo prav dosti. Uganka je torej, zakaj je njen mož, lord

Marchmain, zapustil ženo in si našel ljubico v Italiji, in zakaj vse do ženine smrti nikoli ne

mara priti v domače kraje. Implicitni odgovor za zgornje vprašanje lahko slutimo v dveh

okoliščinah, prva je, da si osebnostno nista bila prav nič skladna, kar povzroči hude notranje

viharje zlasti pri dveh njunih otrocih, glavnih akterjih naše zgodbe, Sebastijanu in njegovi

starejši sestri Juliji. Drugi razlog pa je nekakšno enačenje, ki ga lord napravi med ženo, vero

in domom, pred tem pa zbeži. To je beg, ki ga lahko preseže šele na smrtni postelji.

Charles od začetka romana do vere ne kaže prevelikega zanimanja, še več, ta vprašanja so

zanj preživela, nepomembna in do neke mere nedoumljiva, pravljična. Sebe definira v

najboljšem primeru kot agnostika. Z razvojem dogodkov in predvsem odnosov, ki se



6

zapletajo, pa postane Charles vedno bolj dojemljiv za »vprašanja večnosti«. Ob dveh

dogodkih, in sicer ob smrtni postelji lorda Marchmaina, ko prosi Boga naj si le-ta ne obriše

ravnokar prejetega maziljenja s čela, in pa ob zaključku knjige, ko, vnovič v Bridesheadu, v

kapeli moli molitev, vidimo kako se je razvijala njegova življenjska pot.

Sebastijan, podobno kot je to storil njegov oče, v nekem trenutku pobegne v tujino, daleč od

doma. Njegov beg je hkrati fizični, ven iz Anglije, kot tudi beg od stvarnosti, v pijančevanje.

Sebastijanovo problematično pijančevanje so prepoznavali vsi, njegova mati, lady

Marchmain, po mojem mnenju celo najbolj tragična figura romana, pravi, (stran 136): »Vse to

sem preživela z nekom drugim, ki sem ga ljubila. No, saj morate vedeti, kaj mislim – z

njegovim očetom. Opijal se je prav enako..…, ampak pobeg – on je tudi pobegnil. Bilo je,

kakor ste pravkar rekli, bilo ga je sram, da je nesrečen. Eden in drugi nesrečen, osramočena

in zbežita. Preklavrno.« Skozi knjigo lahko dovolj slikovito opazujemo postopno

diferenciacijo med vrstniki in prijatelji na Oxfordu, ki vsi po vrsti občasno veseljačijo,

Sebastijan pa postopoma prehaja v morbiden, samoten in brezupen alkoholizem. Na materino

prošnjo se ga Ryder odpravi reševat v tujino in ga želi spraviti domov, pa naposled nima

nobenega uspeha. Sam je medtem pustil študij in postal slikar.

Popoln poraz lady Marchmain pomeni še poroka njene starejše hčerke Julije z bogatim

povzpetnikom Kandskega rodu. Poroka, ki ni smela biti v katoliški cerkvi, saj je bil Rex

Mottram pred tem že poročen, in ki so jo redki vzpodbujali, ostali, zlasti domači, pa je niso

znali preprečiti, je seveda polomija. V nadaljevanju knjige lahko spremljamo Julijine

preobrazbe. Od ločitve od moža, zaradi obojestranske nezvestobe, do zbližanja s Charlesom –

ko oba razdereta svoji poroki in napovesta njuno – in naposled razdora njunih zvez s

Charlesom in napovedi ponovnega zbližanja z Bogom, ki ga je »pred časom zapustila«. To se



7

zgodi, kar je tudi vrhunec romana, ko lord Marchmain v Italiji zboli in se odloči, da pride

umret domov. Med njegovim umiranjem se izpostavi eno izmed glavnih vprašanj romana, ali

se bo spokoril in se spravil s Cerkvijo? Lord Marchmain prvotno ni bil katoličan, in je zgolj

ženi na ljubo prestopil iz anglikanske v katoliško vero. Starejši brat, Bridey, sedanji lord

Brideshead, je veren in želi, da bi oče pred smrtjo sprejel zakramente. Podobno želi najmlajša

sestra, Kordelija. Julija se počasi vrača k verovanju svojega otroštva in se s tem hkrati

odtujuje Charlesu. V njunem odnosu prepozna greh, ki se mora končati. On se, ob smrtni

postelji, čeprav sprva ravnodušen do vere, postavi proti veri in od nje želi odvrniti tudi Julijo.

Pri tem ni uspešen, še več, po očetovi smrti mu Julija pove, da se ne bo poročila z njim.

V romanu lahko opazimo, do neke mere prikrito, zaradi veličastnosti teološke fascinacije s

preobrazbami glavnih junakov, zgodbo o intimnosti med Charlsom in Sebastijanom. Kakšna

je torej narava njunega prijateljstva? Ali je homoseksualna in v tem kontekstu ali je telesna ali

zgolj emocionalna? Po nekaterih interpretacijah je željo in namen možno razumeti samo na

osnovi spolnosti oz erotične želje in pri tem ni pomembno ali je ta telesna ali ne. Pri vsem tem

pa je zanimivo, da tudi ta vidik zgodbe ni povsem izvzet iz vodilne niti romana, to je

delovanja božje milosti. Vidimo namreč, da se naš junak Charles poroči, ima otroke, na koncu

pa celo postane katolik. Če katoliška cerkev označuje homoseksualnost kot nekaj, kar je

nasprotno naravnemu zakonu, je Charlesova spreobrnitev dejanje božje milosti. Možna je

seveda še druga interpretacija njunega odnosa in sicer kot globokega pa vendar platoničnega

odnosa, brez telesnosti. V tem kontekstu morda lahko razumemo pogovor med Caro, ljubico

lorda Marchmaina in Charlesom v Benetkah (stran 102): »Vem za taka romantična

prijateljstva pri Angležih in pri Nemcih. Pri latinskih narodih tega ni. Mislim, da so zelo

dobra, če se ne vlečejo predolgo«, in naprej: »To je neka vrsta ljubezni, ki jo otroci doživljajo

preden poznajo njen pomen. V Angliji prihaja, ko ste skoraj že možje; mislim, da mi je to



8

všeč. Boljše je čutiti ljubezen te vrste do drugega fanta kakor do dekleta. Alex, vidite, jo je

čutil do dekleta, do svoje žene. Mislite da ljubi mene?« Na to vprašanje kasneje Cara seveda

odgovori negativno.

Freud v Treh razpravah o teoriji seksualnosti razvije na naslednji način pojasni oz.

diverzificira moške (str. 18), »za katere seksualni objekt ni ženska temveč moški, in ženske,

za ketere seksualni obejt ni moški, temveč je ženska«. Najprej Freud poimenuje take osebe

kot kontaseksualne, ali invertirane, samo dejstvo pa poimenuje z inverzijo. Osebe, ki so

invertirane Freud razvrsti v tri skupine: v prvi skupini so absolutno invertirani, kar pomeni, da

je njihov spolni objekt lahko samo istega spola. Nasprotni spol zanj ni imel nikoli nobene

spolne privlačnosti, temveč jih pušča hladne ali pri njih povzroča celo seksualni odpor. V

drugo skupino sodijo amfigeno invertirane osebe oz. psihoseksualni hermafroditi, pri katerih

lahko seksualni objekt pripada obema spoloma. Inverzija tukaj ni izključujoča. Tretjo skupino

pa sestavljajo priložnostno invertirane osebe, ki v določenih zunanjih okoliščinah, zlasti kadar

normalni seksualni objekt ni dostopen, si vzamejo za seksualni objekt osebo istega spola in v

spolnem aktu z njo občutijo zadovoljstvo. Inverzijo, pravi Freud, nekateri jemljejo kot

samoumevno, kot normalno usmerjenost svojega libida in odločno »zastopajo enakopravnost

z normalnimi« (ibid. str.19). Tukaj bralca zbode v oči Freudova navedba o normalni

usmerjenosti libida. Težko bi sicer govorili o kakšnih predsodkih ali celo o označevanju

homoseksualnosti z boleznijo. Normalno se v Freudovem jeziku bržčas pojavlja z namenom,

da z izrazom opozori na prevladujočo seksualno privlačnost oseb nasprotnega spola. Morda si

lahko mislimo, da tedanja dunajska družba, ki jo je Freud posredno stalno detajlno seciral in

rušil tabuje ter odgrinjal potlačene vsebine in nezavedno, preprosto še ni bila pripravljena se

soočiti z drugačno spolno usmerjenostjo. O tem lahko še posebej govorimo, ko se Freud v tem

kontekstu zoperstavi uporabi termina degeneracija, ki se je tedaj očitno prijela vsakemu opisu



9

bolezni, ki ni bila travmatičnega ali infekcijskega izvora. Degeneracijo najprej definira kot

stanje več hudih odklonov od norme, in kjer se zmogljivost in sposobnost za eksistenco na

splošno zdita hudo poškodovani. Freud pravi (stran 20), da invertirani ne morejo nositi te

oznake zaradi tega, ker so med invertiranimi osebe, ki ne kažejo nobenih drugih odklonov od

norme, ker so med njimi osebe, ki se odlikujejo po posebno visokem intelektualnem razvoju

in etični kulturi1, ker je inverzija pogost pojav, skoraj institucija pri starih ljudstvih in ker je

razširjena pri mnogih divjih in primitivnih ljudstvih. Pojem degeneracija pa naj bi bil navadno

omejen na visoko civilizacijo. Na nekem drugem mestu (stran 27) Freud v opombah omeni

celo, da je v smislu psihoanalize tudi izključni seksualni interes moškega za žensko problem,

potreben razlage, in nikakor samoumevnost, ki naj bi izhajala iz v bistvu kemične

privlačnosti. Odločitev o dokončnem seksualnem vedenju pade šele po puberteti in je rezultat

še nepregledne vrste faktorjev, ki so deloma konstitucionalne, deloma pa akcidentalne narave.

1

Freud je v delu Spomin iz otroštva Leonarda da Vinicija analiziral dostopne vire o življenju velikega umetnikain znanstvenika. Leonardu naj bi bilo vse kar se tiče »ploditvenega akta (Spisi o umetnosti str. 120) odvratno, in bi ljudje že davno izumrli, če ne bi šlo za davni običaj in če ne bilo zraven še čednih obrazov in čutnihnagnjenj«. Kot mladenič in vajenec je bil ovaden zaradi prepovedanega homoseksualnega občevanja, vendar soga na koncu oprostili. Seksualni gon naj bi bil eden izmed temeljnih pri razvoju otroka. Večini ljudi, pravi Freud(str. 128), se posreči usmeriti precejšen del seksualnih gonskih sil v poklicno dejavnost. Seksualni gon je močsublimirati, se pravi, neposredni seksualni cilj je moč zamenjati za druge, morda višje vrednote, neseksualnecilje. To je bilo pri Leonardu zelo izrazito. Njegovo seksualno življenje je bilo zakrnelo, oz. omejeno na t.i.ideelno (sublimirano) homoseksualnost. Freudovo nadaljnje razvijanje analize, s pomočjo Leonardovih sanjzapisanih v beležnico, o jastrebu, zgubijo svojo vrednost in veljavnost ob spoznanju, da je pri prevodu italijanske

besede nibio (ptica z imenom škarnik) Freud storil napako, ker je besedo prevedel z »jastrebom«. Ne glede na todejstvo, pa Freud v nadaljevanju zapiše nekaj, za našo analizo, uporabnih ugotovitev, ki sicer najbolj povzemajostanje duha tedanjih psihoanalitičnih raziskav. Najprej Freud ugotovi (stran 150), da obstaja psihična geneza

homoseksualnosti. Pri vseh homoseksualnih moških naj bi v najzgodnejšem otroštvu, ki je pozneje pozabljeno,obstajala intenzivna erotična navezanost, fiksacija, na žensko osebo, praviloma mater. Priklicala oziroma podprla jo je pretirana nežnost same matere, dodatno okrepila pa odmaknjenost očeta iz otrokovega življenja. Freudnavaja preiskave I. Sadgerja, ki pravi, da so matere homoseksualcev pogosto možačaste, ženske z energičnimiznačajskimi potezami, ki so znale izriniti očeta z njegovega mesta. Freud pa svoja opažanja psihičnih vzrokov zahomoseksualnost strne v odsotnost očeta od začetka, oziroma očetovo zgodnjo izpadlost iz igre in posledičnootrokovo prepuščenost ženskemu vplivu. Videti je, pravi Freud (ibid), da navzočnost močnega očeta zagotavljasinu pravilno odločitev pri izbiri seksualnega objekta, namreč odločitev za nasprotni spol. Če se na kratko

povrnemu k našemu romanu samo v tistem delu, ko obravnava družini obeh glavnih moških junakov.Sebastijanova družina je skorajda odslikana v Freudovih besedah. Pri Bridesheadih gre za močno in energičnoženo in mater, ki s svojim vedenjem in ravnanjem prežene svojega moža. Pri Sebastijanu lahko govorimo, gledena njegovo življenjsko zgodb, za homoseksualno iskanje objekta. Zanimiva je pri tem zgodba njegovegastarejšega brata Brideya, ki je sicer skušal postati duhovnik, pa ga je mati pregovorila. Kljub poroki, pa se zdi, da

je njegov seksualni gon, ves čas presežen, sublimiran, usmerjen k višjim vrednotam, Po drugi strani pa je Charlesživel z nekoliko obešenjaškim očetom. Mati mu je zgodaj umrla. Njegovo življenje lahko mirneje označimo za»normalno«.



10

Nadalje, kar je pomembno pri analizi našega romana, je časovna dimenzija zaznave inverzije.

Nekatere osebe zaznavajo svojo inverzijo že od nekdaj, kolikor daleč sega njihov spomin, ali

pa so jo opazili v določenem času pred puberteto ali po njej. Ta značilnost se lahko ohrani za

celo življenje ali pa se občasno umakne in je epizoda na poti k normalnemu razvoju. Kot smo

videli zgoraj, v citatu iz romana, sta bila Sebastijan in Charles tesna prijatelja v času šolanja.

Angleške šole tistega časa, kot so nekatere elitne britanske šole še tudi danes, so bile ločene

po spolu. Kot smo videli pri Freudovi kategorizaciji invertiranih so v zadnji skupini

priložnostno invertirane osebe, ki zaradi nedostopnosti »normalnega« seksualnega objekta in

posnemanja, si lahko vzamejo za seksualni objekt osebo istega spola in v seksualnem aktu z

njo občutijo zadovoljstvo.

Cara, ki je sama bila ljubica lorda Marchmaina, je omenila prijateljstva, ki jih gojijo fanti med

seboj, preden postanejo možje. To naj bi bilo, po njenem celo dobro, saj pravi, da nje lord ne

ljubi, ker je kot mladenič na »moški oz. deški« način ljubil svojo ženo, od katere pa je zbežal.

Ko beremo roman se ne moremo izogniti vtisu, da gre za neke vrste avtobiografsko delo. Tudi

avtor sam izhaja iz višjega sloja angleške družbe. Študiral je v Oxfordu in tam naj bi imel tudi

vsaj dve homoseksualni izkušnji. Ni se izločal iz živahnega, iskrivega in boemskega življenja,

ki ga ponuja čas študija. Kot Charlesu se tudi Waughu prvi zakon ni posrečil, v drugem pa se

jima je z ženo rodilo sedem otrok. Zanimivo pri prvem zakonu je, da sta z ženo imela isto

ime. Izhajal je iz anglikanske družine, sam pa se je spreobrnil in kasneje prestopil v

rimskokatoliško cerkev. Med drugo svetovno vojno je, kot britanski odposlanec, Waugh nekaj

časa preživel med partizani. O njih in posebej o Titu ni napisal nič vzpodbudnega ali

prijetnega. Imel jih je za zvijačne, nasilne in ne posebno učinkovite. Tita pa je označil kot

človeka, ki ne mara duhovščine. Umrl je na svojem domu star komaj dvainšestdeset let.



11

Analiza

V nadaljevanju bom skušal s pomočjo Freudove interpretacije osvetliti glavno temo romana,

delovanje božje milosti, ki je teološka. Prav tako bom skušal interpretirati prijateljsko

razmerje med Charlesom in Sebastijanom, ter vlogo njegove mame. Prikazati bom skušal tudi

mehanizme, kako se avtorjeva osebna življenjska izkustva prenašajo v like naših junakov.

Freud v Prihodnosti neke iluzije opravi z religijo v silovitem zamahu. V svojem antropološko

kulturološkem delu, Prihodnost neke iluzije, sprva ponudi svojo interpretacijo razvoja kulture

oziroma civilizacije, kar enači. Človeška kultura je vse tisto kar je dvignilo človeško življenje

nad svoje animalične danosti in po čemer se razlikuje od življenja živali. Po eni strani obsega

ta razvoj vednosti in znanja, ki so si ju ljudje pridobili, da bi obvladovali naravne sile, po

drugi strani pa vse ustanove, ki so jih ljudje potrebovali, da bi urejali odnose med ljudmi še

zlasti razdeljevanje razpoložljivih dobrin. Obe smeri kulture, nadaljuje Freud, sta druga od

druge neodvisni in sicer zato, ker na odnose med ljudmi vpliva stopnja zadovoljevanja gonov,

ki jo omogočajo dosegljive dobrine, drugič zato, ker se posameznik sam lahko znajde v vlogi

dobrine za drugega in tretjič zato, ker je vsak posameznik virtualno sovražnik kulture, čeprav

bi le-ta morala biti občečloveški interes. Kulturo je treba torej braniti pred človekom, in njene

ustanove, institucije in zapovedi izpolnjujejo to nalogo. Njihova naloga torej ni le

razdeljevanje dobrin temveč tudi ohranjanja reda. Vsaka kultura se zgradi na prisili in

odpovedi gonom, da je sploh možno sobivanje med ljudmi. Ljudje imajo, po Freudu,

destruktivne, torej protisocialne in proticivilizacijske težnje. Tako posameznik, kot človeštvo

nasploh težko prenašajo življenje polno prepovedi in odrekanja in spoznanja o premoči narave

in usode. Človekova samozavest in vedoželjnost potrebujeta tolažbo in pomiritev. Prvi korak

je torej počlovečenje narave. Neosebnim silam in usodam se ne moremo približati, večno so

zunaj in stran od nas, lahko pa jih vsaj rotimo in mirimo ali podkupujemo. Takšno stanje



12

razvoja človeške kulture oziroma religije je precej podobno razmeram v kakršnih je majhen

otrok nasproti svojim staršem, zlasti nasproti svojemu očetu. Človek naravnih sil torej ne

spremeni enostavno v ljudi, s katerimi lahko komunicira, temveč jim da značaj očeta, naredi

jih za bogove. Bogovi dobijo trojno nalogo: prvič, odganjati naravne strahove, drugič, ljudi

pobotati z okrutnostjo usode, zlasti kakor se kaže v smrti, in tretjič ljudi odškodovati za

trpljenje in odrekanja, ki jim jih nalaga življenje v skupnosti in kulturi. Tako se ustvari fond

predstav, ki ga narekuje potreba narediti človeško nemoč znosno. Zgrajena je iz spomina na

nemoč lastnega otroštva in nemoč otroštva človeškega rodu. Življenje na tem svetu naj bi bilo

torej namenjeno višjemu smotru, če je upravičeno trpljenje na tem. Objekt povzdignjenja naj

bi bila človekova duša, ki se je ločila od telesa. Vse kar se dogaja v tem svetu je udejanjanje

namenov (božja (ne) milost) neke prekašajoče nas inteligence, ki naposled vse, četudi po

poteh in ovinkih, ki jih je težko zasledovati pripelje do cilja, do dobrega konca, ki smo ga

veseli. Nad vsakim od nas bdi dobrotljiva, le na videz stroga ali infantilna Previdnost , ki ne

dovoli, da bi postali na milost ali nemilost prepuščeni premočnim in neprizanesljivim

naravnim silam. Smrt torej ni uničenje temveč začetek nove vrste obstoja.

Naj ta malo daljši ekskurz zaključim s Freudovim poveličevanjem razuma, kot tiste instance,

nad katero ni ničesar. Razvoj znanosti in vedenja o človeku v vseh njegovih dimenzijah lahko

postopoma ustvarita podlago za predrugačeno interpretacijo razvoja človekove kulture in

položaja človeka v njej. Že v povzetem besedilu lahko vidimo klice verovanja pri naših

junakih oziroma razlago, kako lahko pride do tako popolnih in dokončnih prelomov. Tradicija

verovanj o grehu, krivdi in spreobrnitvi je globoko vtisnjena v njihovo doživljanje sveta,

odnosov med ljudmi in načina življenja, ki so ga prisiljeni živeti. Življenjske zgodbe glavnih

akterjev romana so podane tako, da se človek kakorkoli se skuša izmakniti iz poti, ki jo ima

začrtano, naposled vselej vrne k svojemu izvoru, in to je vera.



13

Poglejmo sedaj na drugo polje naše analize, na prijateljski odnos med Charlesom in

Sebastijanom. Freud pravi, da je očetomor glavni in prvobitni zločin tako človeka kot

posameznika, kot celotnega človeštva (Spisi o umetnost, str. 337). To je tudi glavni razlog za

občutke krivde. Dečkov odnos do očeta je ambivalenten. Poleg sovraštva do očeta, ker ga želi

odstraniti, ima deček praviloma tudi nežna čustva. Obe drži do očeta tvorita identifikacijo z

njim: rad bi bil na očetovem mestu, in rad bi bil takšen kot je on, ker ga hoče odstraniti.

Vendar je to nepremagljiva ovira. Otrok zasluti, da bo oče njegov morebitni poskus

odstranitve tekmeca kaznoval s kastracijo. Iz te kastracijske tesnobe, torej v interesu ohranitve

svoje moškosti, otrok opusti željo, da bi odstranil očeta in si polastil mater. V nezavednem pa

se ta želja ohrani in je razlog in podlaga za občutek krivde. Freud opisani proces označi kot

normalni razvoj Ojdipovega kompleksa. Preden se lotimo opisovanja izjem od opisanega

normalnega procesa poglejmo, kaj se je dogajalo z našimi junaki, posebej s Sebastijanom.

Videli smo, da je lord Marchmain zapustil družino. Nikjer ni napisano, kdaj se je to točno

zgodilo, edino Kordelija, mlajša sestra, nekje pove, da je bila ona še premlada, da bi se tega

lahko spomnila. Morda lahko domnevamo, da se je to zgodilo v obdobju najintenzivnejših

razvojnih procesov identifikacije z očetom mladega Sebastijana. Kako lahko otrok razume ali

doživi očetov beg od svoje družine? S kakšnimi vprašanji in s kakšno odgovornostjo je sedaj

otrok soočen? Je pobegnil zaradi mene? Sem mar prevzel njegovo mesto, Sem sedaj tak kot je

on? Kako naj bo takšen kot je njegov oče, ko pa je očitno, da niti približno ne more prevzeti

njegove vloge in odgovornosti. Kako je sedaj z občutki krivde in kastracijskim kompleksom?

Iz zgodbe, kot nam jo razvija avtor vidimo, da Sebastijan, kljub očetovi ločitvi od družine, z

njim ohranja tesne, celo prijateljske odnose. Kot razlog odhoda obeh moških je navedena

mati, ki je prezahtevna, preveč stroga, brez nežnosti in razumevanja ter podpore za avtentična

iskanja in življenjske poti svojih najbližjih. Tem se vsekakor lahko pridruži še Julija, ki je



14

mati ne podpre, ko se le-ta želi poročiti s svojim kandskim partnerjem po katoliškem obredu.

S protestantsko poroko se sicer sprijazni, vendar, kot pravi Waugh, so vsi samo čakali, da bo

čimprej vsega konec.

Kaj se pa zgodi, če normalni razvoj Ojdipovega kompleksa ne poteka tako, kot bi moral, če je

na primer pri otroku močneje izoblikovan tisti konstitucijski dejavnik, ki mu rečemo

biseksualnost? Tedaj se mu zaradi grožnje, da bo njegovo moškost doletela kastracija, okrepi

nagnjenje, da bi zavil v smer ženskosti, da bi se torej postavil na materino mesto in prevzel

njeno vlogo očetovega ljubezenskega objekta. Freud pravi, da kastracijska tesnoba onemogoči

tudi to rešitev. Otrok ve, da mora sprejeti tudi kastracijo, če hoče, da bi ga oče ljubil kot

žensko. Zato potlačitev doleti oba vzgiba, tako sovraštvo kot zaljubljenost vanj. Sovraštvo do

očeta je nesprejemljivo prav zaradi bojazni pred njim; kastracija je nekaj strašnega, pa naj bo

kazen ali cena za ljubezen. Od obeh dejavnikov potlačitve sovraštva do očeta, velja prvega, to

je bojazen pred kaznijo in kastracijo, imeti za normalnega. Po Freudu pride do patogene

okrepitve šele tedaj, ko se pridruži drugi dejavnik to pa je bojazen pred zavzetjem ženske

drže. Močna biseksualna dispozicija je torej eden od pogojev za nevrozo ali pa nevrozo vsaj

podpre ( Freud, Spisi o umetnosti: 339). Pri Sebastijanu, še bolj pa pri avtorju samemu vidimo

obrise takega razvoja. Če je Charles, pripovedovalec zgodbe, neke vrste »podaljšana roka«

pisatelja, lahko spremljamo njegovo iskanje identitete, tudi spolne (kot smo videli zgoraj), in

vidimo, da pri njemu ne pride do patogene okrepitve, to je bojazni pred zavzetjem ženske

drže. Kot smo videli, je avtor romana imel nekaj homoseksualnih izkušenj. Tudi med

Charlsom in Sebastijanom je zaznati močno naklonjenost. Avtor in njegova lastna projekcija

Charles, pa se kasneje v življenju poročita, ločita, ponovno poročita (oz. se ima vsaj namen –

Charles se želi poročiti, pa Julija v zadnjem hipu poroko prekliče) in imata otroke. Zanimiva

pa je misel, da bi Sebastijan lahko bil nekakšna odcepljena, sicer skrita in zatrta identiteta



15

avtorja, ki se bojuje sam s sabo do popolnega osebnostnega propada. Pri tem se ne ustavi pred

ničemer. Prevara, laž, kraja vse mu je sprejemljivo, samo, da lahko zadosti svojim gonom.

Freud v Treh razpravah o teoriji seksualnosti pojasni mehanizme nastanka homoseksualnosti

(str. 26). Na podlagi svojih analiz je ugotovil, da so pozneje invertirani v prvih letih svojega

otroštva preživeli fazo zelo intenzivne, vendar kratkotrajne fiksacije na žensko, največkrat na

mater, ter se , ko so jo premagali, identificirali z žensko in samega sebe vzeli za seksualni

objekt, to je, izhajajoč iz narcizma iskali mladostne ali lastni osebi podobne moške, ki jih

hočejo ljubiti tako, kot je mati ljubila njih. Invertirani torej vznemirjenje, ki ga povzroči

ženska stalno prenašajo na moški objekt. Tako vse svoje življenje ponavljajo mehanizem, s

katerim je njihova inverzija nastala. Za njihovo prisilno prizadevanje za moškim se je

pokazalo, da je pogojeno z njihovim nemirnim begom pred žensko.

Freud v opisani razvoj spolne identitete vpelje še naslednjo instanco, in sicer nadjaz, ki ima

preko inherentnega starševskega vpliva, najpomembnejše funkcije. Če je bil oče trd, nasilen,

surov, prevzame nadjaz te njegove lastnosti in v njegovem razmerju z jazom se ponovno

vzpostavi pasivnost, ki bi morala biti potlačena. Nadjaz postane sadističen, jaz mazohističen

ali žensko pasiven. Jaz razvije veliko željo po kaznovanju, ki se nastavlja udarcem usode,

deloma pa jo zadovoljuje trpinčenje nadjaza (slabe vesti). Vsaka kazen je v temelju kastracija

in s tem izpolnitev stare pasivne drže do očeta. Tudi usoda je navsezadnje le poznejša

projekcija očeta. Kako lahko torej razumemo Sebastijanovo usodo, njegovo popivanje, beg od

doma in iz Anglije, blodnjavo druženje z nemškim prijateljem in njuno tavanje po Afriki?

Njegov oče ni opisan kot trd človek, prej obratno, in temu opisu nepopustljivosti je najbrž

bližje njegova mati. Življenje v tujini, in njegovo propadanje, je najbrž želja, poizkus

zbližanja, istovetenja, prevzemanja očetove krivde, ker je zapustil družino, ženo in njega



16

samega. Usoda se Sebastijanu maščuje, ker je hotel izriniti očeta, ker je hotel prevzeti (na nek

način celo je prevzel) njegovo mesto pri ženi oz materi. V njegovem izrednem občutku

krivde, pa tudi v njegovem mazohističnem življenju vidimo zelo krepko žensko komponento.

Pijančevanje lahko torej razumemo kot jazovo identifikacijo z očetom, ki jo nadjaz dopušča v

smislu kaznovanja. Hotel si ubiti očeta, da bi sam postal oče. Zdaj si oče, toda propadli

pijanec. In hkrati s tem, zdaj oče ubija tebe. Realnost pri Sebastijanu je ta, da je oče dejansko

odšel od doma in družine, v tujino. Fantazija je torej postala realnost. Pijančevanje, ki še

naprej pomeni identifikacijo z očetom v smislu kazni se lahko samo stopnjuje.

Zaključek

Od Aristotela obstaja domneva, da je namen gledališke igre prebuditi strah in sočutje in

povzročiti "očiščenje teh čustev". Gledališka igra torej odpira vire ugodja in užitka, ki

pripadajo čustvenemu svetu. Gre torej za izživljanje svojih afektov. V procesu sprejemanja

gledališkega, filmskega, dramskega ali romanesknega dela (pisnega akta torej) je torej

posameznik "izpostavljen" celovitosti sporočilnih orodij posameznih umetnostnih zvrsti: od

fabule pri romanu na primer, do tehničnih efektov, če govorimo o filmski umetnosti.

Mimogrede, roman, ki ga analiziram je doživel tudi imenitno filmsko upodobitev. Užitek, ki

izhaja iz tega procesa, se ujema na eni strani z olajšanjem, ki ga prinese izdatno praznjenje, na

drugi strani pa nedvomno s spremljajočim spolnim vzburjenjem. Kot pravi Freud v Spisih o

umetnosti, se spolno vzburjenje pojavi kot stranski produkt, kadarkoli se prebudijo naši afekti

in nam daje občutek zvišanega nivoja psihičnega potenciala.

Želja po fantaziranju, torej tudi po umetniškem delovanju, ali pisanju izhaja iz

posameznikovega nezadovoljstva. Srečen človek ne fantazira. Gonska sila fantazij so

nepotešene želje. Če se fantazije razrastejo in prevladajo, se vzpostavijo pogoji za nevrozo ali



17

psihozo. Pri romanih je pravilo, da v njih nastopa junak, ki je v središču zanimanja, morda

celo pripovedovalec, kot je to v tem primeru. Avtor skuša zanj pridobiti pozornost,

naklonjenost in simpatije. Za psihološki roman je značilno, da avtor z opazovanjem samega

sebe razkolje svoj jaz v delne jaze in nato poosebi konfliktne tokove svojega duševnega

življenja v več junakih. Morda je preambiciozno trditi, da gre pri obravnavanem romanu za

veliko umetniško delo in psihološki roman, zdi pa se, da je avtor v romanu v nekem obsegu

opisal svojo življenjsko izkušnjo tudi v tistem delu, ko je neizživet, konflikten del samega

sebe poosebil v liku »padlega junaka«.

Literatura:

BOSWELL, J. (2005): Missing what was true: Problems of seeing and knowing in Henry

James's The wing of the dove, International Journal of Psychoanalysis, volume 86, London

FREUD, S. (2000): Spisi o umetnosti, *cf., Ljubljana

FREUD, S. (1996): Prihodnost neke iluzije, Založba Obzorja, Maribor

FREUD, S. (1995): Tri razprave o teoriji seksualnosti, Studia humanitatis; letn. 8. Ljubljana

http://en.wikipedia.org/wiki/Ewelyn_Waugh

Problemi 1-2/2004, letnik XLII

WAUGH, E. (1988): Vnovič v Bridesheadu: Posvečeni in posvetni spomini stotnika Charlesa

Ryderja, Cankarjeva založba, Ljubljana

hren-j-analiza-

Documents