igre zaupanja in sodelovanja med...
TRANSCRIPT
UNIVERZA V LJUBLJANI
PEDAGOŠKA FAKULTETA
ŠTUDIJSKI PROGRAM: PREDŠOLSKA VZGOJA
IGRE ZAUPANJA IN SODELOVANJA MED
OTROKI
DIPLOMSKA NALOGA
Mentorica: doc. Schmidt Gordana Kandidatka: Žemljič Martina
Ljubljana, marec 2012
IZJAVA O AVTORSTVU
Podpisana MARTINA ŽEMLJIČ izjavljam, da sem avtorica diplomske naloge z
naslovom: »IGRE ZAUPANJA IN SODELOVANJA MED OTROKI«.
Izjavljam, da prenašam vse materialne avtorske pravice v zvezi z diplomsko nalogo na
Univerzo v Ljubljani, Pedagoško fakulteto.
Ljubljana, marec 2012
ZAHVALA
Ob tej priložnosti se najlepše zahvaljujem svoji mentorici doc. Gordani Schmidt za
strokovno pomoč, vodenje ter svetovanje pri nastajanju diplomske naloge.
Zahvaljujem se vrtcu pri Osnovni šoli Tišina, ki mi je omogočil izvedbo praktičnega
dela diplomske naloge. Zahvala gre gospe ravnateljici Sonji Rošer, ki mi je omogočila,
da sem praktični del diplomske naloge in celotno raziskavo v obliki projekta lahko
opravljala v vrtcu Tišina.
Posebej bi se rada zahvalila vzgojiteljici Mariji Peček in pomočnici vzgojiteljice Darji
Kous ter vsem otrokom v njuni skupini za dober sprejem, za še boljše vzdušje,
prijaznost ter vso pomoč pri izvedbi mojega praktičnega dela.
Zahvala gre tudi uni. dipl. prof. slovenskega jezika Branki Berdnik za lektoriranje moje
diplomske naloge in uni. dipl. prof. angleškega jezika Simoni Šooš za prevod povzetka
in ključnih besed.
Največja zahvala mojim staršem, ki so mi omogočili študij, me pri tem podpirali ter mi
stali ob strani.
Hvala sestri Sabini za vse pozitivne nasvete, spodbude in podporo.
POVZETEK
Čedalje bolj se zavedamo kako pomemben je otrokov socialni razvoj, na katerega lahko
imamo zelo velik vpliv tudi vzgojitelji v vrtcu. Menim, da so prav plesno-gibalne
dejavnosti tiste, preko katerih lahko otrokom omogočimo raznovrstne interakcije in
vplivamo na medsebojno zaupanje in sodelovanje – socialno integracijo otrok.
V prvem delu diplomske naloge sem opredelila in opisala socializacijske procese in
dejavnike, ki imajo velik vpliv na otrokov socialni razvoj. Opisala sem tudi pomen
vzgojitelja pri pridobivanju otrokovih socialnih izkušenj ter pomen vrstnikov in ostalih
odraslih na otrokov socialni razvoj, s pomočjo različnih gibalnih Iger zaupanja in
sodelovanja med otroki. Prav tako sem opisala pomen gibalnih dejavnosti za gibalni
razvoj otroka v predšolskem obdobju, na katerega lahko imamo vzgojitelji z izvedbo
različnih dejavnosti in iger zelo velik vpliv.
V empiričnem delu sem izvedla petnajst sklopov Iger zaupanja in sodelovanja med
otroki, ki imajo vpliv na socialne odnose v skupini. S temi igrami sem poskušala doseči
boljše medsebojne odnose v skupini, kateri morajo temeljiti na spoštovanju,
razumevanju, sprejemanju drug drugega in enakopravnosti.
KLJUČNE BESEDE:
socializacija,
gibanje,
zaupanje,
sodelovanje,
predšolski otrok.
SUMMARY
Each day we are more and more aware of the importance of the child's social
development, to which teachers in kindergarten can have a major impact. I believe, that
these are activities of dancing and moving, those that lead children to various
interactions and influence on mutual confidence and cooperation – the social integration
of children.
In the first part of the thesis I have identified and described the socialization process and
the factors that have a major impact on children's social development. I have also
described the importance of pre-school children in acquiring social experience and the
importance of coevals and other adults in the child's social development, through a
variety of movement games of confidence and cooperation. I have also described the
importance of movement activities for motor development in pre-school age children, to
whom teachers can have a great impact with the implementation of various activities
and games.
In the empirical work I have conducted fifteen parts. Games of confidence and
cooperation among children, which have an impact on social relations within the group.
With these games I have tried to reach better mutual relations in the group, which
should be based on respect, understanding, acceptance and equality of each other.
KEYWORDS:
socialization,
movement,
confidence,
cooperation,
a pre-school child.
KAZALO VSEBINE
UVOD .................................................................................................................................... 1
1 TEORETIČNI DEL .......................................................................................................... 2
1.1 SOCIALIZACIJA ...................................................................................................... 2
1.1.1 ČLOVEK V SOCIALNEM OKOLJU KOT DRUŽBENO BITJE ................. 2
1.1.2 DRUŽBENA VLOGA ..................................................................................... 3
1.2 OBLIKOVANJE SAMOPODOBE .......................................................................... 4
1.2.1 OBLIKOVANJE SAMOPODOBE – UČITI SE ............................................. 5
1.2.2 OBLIKOVANJE DOBREGA POČUTJA IN SAMOZAVESTI OTROK V
SKUPINI S STRANI VZGOJITELJA ..................................................................... 6
1.3 SOCIALNO UČENJE ............................................................................................... 6
1.3.1 SOCIALNE INTERAKCIJE V VRTCU ......................................................... 7
1.3.2 SUBJEKTIVNE TEORIJE O SOCIALNIH REAKCIJAH ............................ 8
1.4 SOCIALNE VEŠČINE .............................................................................................. 9
1.4.1 TEORIJE SOCIALNIH VEŠČIN ....................................................................... 10
1.4.2 VPLIV SOCIALNIH DEJAVNOSTI NA RAZVIJANJE SOCIALNIH
VEŠČIN .................................................................................................................. 11
1.4.2 UČENJE SOCIALNIH VEŠČIN ................................................................... 12
1.4.3 DELITEV SOCIALNIH VEŠČIN ................................................................. 13
1.5 POMEN SOCIALNIH IGER ................................................................................. 14
1.5.1 VLOGA SOCIALNIH IGER V VRTCU ...................................................... 15
1.6 GIBANJE .................................................................................................................. 17
1.6.1 OTROKOV GIBALNI RAZVOJ .................................................................. 17
1.6.2 POMEN GIBALNIH DEJAVNOSTI V VRTCU ......................................... 18
2 EMPIRIČNI DEL ........................................................................................................... 19
2.1 OPREDELITEV RAZISKOVALNEGA PROBLEMA ....................................... 19
2.2 CILJI ......................................................................................................................... 20
2.3 RAZISKOVALNA VPRAŠANJA .......................................................................... 20
2.4 RAZISKOVALNA METODA ................................................................................ 20
(OBDELAVA PODATKOV/STATISTIČNE METODE) ......................................... 20
2.5 OPIS PRIPOMOČKOV .......................................................................................... 21
2.6 OPIS VZORCA ........................................................................................................ 21
2.7 OPIS POSTOPKA ZBIRANJA IN ANALIZA PODATKOV ............................. 21
2.8 REZULTATI IN INTERPRETACIJA .................................................................. 22
2.9 IZVEDBA PROJEKTA .......................................................................................... 22
2.9.1 POTEK UVODNE DEJAVNOSTI ............................................................... 24
2.9.2 OPIS PETNAJSTIH SKLOPOV IGER ZAUPANJA IN SODELOVANJA
MED OTROKI Z ANALIZAMI ............................................................................ 28
KAKOVOST ODNOSOV V SKUPINI OTROK PO IZVAJANJU IGER
ZAUPANJA IN SODELOVANJA MED OTROKI ....................................................... 97
ZAKLJUČEK ..................................................................................................................... 98
VIRI IN LITERATURA ................................................................................................... 99
1
UVOD
Brez medsebojnega zaupanja ni mogoče ustvarjalno sodelovati med seboj. Vzgojitelj
mora to tezo seveda zelo dobro poznati, saj je pomembno, da gradi zaupanje in
sodelovanje med otroki, s starši in celotnim aktivom v vrtcu. Vodilo vzgojiteljevega
dela je sprejeti in razumeti otroka ter ustvariti takšno okolje, v katerem se bo počutil
varnega in kjer bo izražal svoje želje in interese – okolje, v katerem si bo skozi lastno
aktivnost z zaupanjem vase in v druge pridobival izkušnje, znanja, spretnosti in navade.
Pomembno je, da otroku pričaramo varno ter ustvarjalno okolje, ki mu tako nudi velike
možnosti osebnostne rasti (Turnšek, 2004, interno gradivo).
Ker se danes že pri predšolskih otrocih opazi, da so čedalje bolj grupirani v skupine in
da ni pravega medsebojnega zaupanja in sodelovanja otrok med seboj, menim, da je
prav, da kot vzgojitelji posegamo po novitetah in se zanimamo za nove načine dela z
otroki, s katerimi bi to situacijo izboljšali ali celo popravili. Sama sem mnenja, da
vzgojitelj z raznimi Igrami zaupanja in sodelovanja med otroki v skupini lahko ustvari
pozitivno, ustvarjalno vzdušje – okolje, v katerem se bo otrok počutil sprejet ter varen v
družbi sovrstnikov in vzgojitelja. Eden izmed namenov teh dejavnosti je namreč tudi ta,
da se otroci bolj čustveno povežejo med seboj in sprejmejo drug drugega. Ker me
zanima, kolikšen vpliv imajo Igre zaupanja in sodelovanja na kasnejše, »boljše«
sodelovanje in zaupanje med otroki, sem se odločila, da s pomočjo teoretičnih in
praktičnih izhodišč, to tudi ugotovim.
2
1 TEORETIČNI DEL
1.1 SOCIALIZACIJA
»Socializacija je oblikovanje osebnosti pod vplivom družbe in družbenih norm. Je
prevzemanje družbeno in moralno primernih načinov obnašanja in presojanja« (Musek
in Pečjak, 1996: 278).
Je proces učlovečenja oziroma nastajanja človeka kot družbenega bitja. Ko se osebek
rodi, je samo biološko bitje, s socializacijo pa postane tudi družbeno bitje. Med
razvojem, ko se človek nauči misliti, čustvovati in delovati, postane eden izmed ljudi v
skupini, ki ji pripada. Pri tem je zelo pomembna identifikacija s skupino: z družino, s
šolo, prijatelji, z versko skupnostjo, z družbenim redom… – to je za posameznika vir
njegovih mnenj, stališč in vrednot. V otroških letih in v mladosti potekajo
najpomembnejša obdobja socializacije, ki jim pravimo kar primarna socializacija, saj se
tukaj oblikujejo osnovne duševne funkcije, npr. zaznave, psihomotorične spretnosti,
govor, temeljna znanja, socialne emocije in motivi. V obdobju sekundarne socializacije
pa se oblikujejo odnosi do drugega spola, zapleteno znanje, poklicne spretnosti…
(Musek in Pečjak, 2001: 246).
Socializacija in oblikovanje osebnosti potekata pod vplivom drugih oseb (staršev,
bratov in sester, vrstnikov, vzgojiteljev, učiteljev, vzornikov itd.) in pod vplivom
družbenih institucij (družine, vrtca, šole itd.). Ti različni izvori ali nosilci socializacije
usmerjajo moralni, značajski in osebnostni razvoj posameznika, torej ga vzgajajo in
izobražujejo k pridobivanju veščin, spretnosti in znanj. Pomembno vlogo pri
socializaciji imajo torej osebe in skupine, s katerimi se zavestno ali nezavestno
istovetimo, ker nam pomenijo vzor (vzgojitelji, starši, učitelji…) (Musek, 1997: 13).
1.1.1 ČLOVEK V SOCIALNEM OKOLJU KOT DRUŽBENO BITJE
Brez socialnega okolja ne bi mogli preživeti – od naših stikov z okoljem je namreč
odvisno, kako se počutimo, kaj počnemo ter kaj mislimo sami o sebi. Vsak posameznik
3
živi v družbi, v kateri ga različne skupine spremljajo skozi vse življenje – poleg družine
tudi druge skupine v vrtčevskem, šolskem, delovnem in drugem okolju. Če hočemo
dobro razumeti posameznikovo osebnost in obnašanje, ga moramo gledati v luči
njegovega socialnega okolja (Musek in Pečjak, 2001: 244).
Vse to pomeni, da se mora posameznik razviti v osebnost, ki bo kos življenju v družbi.
Mora imeti sposobnost, da v družbi uveljavi sam sebe ter da se prilagodi drugim – s
tem, da izpolnjuje naloge, ki jih terja sožitje z drugimi (Musek, 1997: 11).
1.1.2 DRUŽBENA VLOGA
Vsaka družba skuša z vzgojo in socializacijo pri posameznikih izoblikovati osebnostne
lastnosti, ki naj bi se kar najbolj ujemale z družbenimi pričakovanji. Posameznik naj bi
se razvil v osebnost, ki bi čim bolj izpolnjevala družbena pričakovanja in ki bi kar
najbolj prevzela »predvidene« in »predpisane« družbene vloge (Prav tam, 1997: 19).
V vsaki družbi obstaja skupek številčnih vlog: družinskih, poklicnih, delovnih,
društvenih,… V svoji strukturi ima potemtakem družba že predvidene določene vloge in
funkcije, ki jih morajo njeni pripadniki sprejeti. Naloga družbe je, da jih usposobi za
sprejetje in izpolnjevanje teh vlog in funkcij, saj le-ta za posameznika zahteva celoten
kompleks nalog, ki se jih mora naučiti. Komplekse teh funkcij in vedenja, ki ustrezajo
določenemu družbenemu položaju, so socialni pedagogi poimenovali družbene oziroma
socialne vloge (Musek, 1986: 12).
Posameznik se v svojem razvoju ob vplivih in pobudah drugih oseb uči sprejemati in
izpolnjevati najrazličnejše vloge. Hkrati se uči tudi razlikovati med temi vlogami, jih
spreminjati in menjavati ( npr. menjavanje vlog v igri, ko se igrajo »mamice in otroke«,
»zdravnike in bolnike«, »policiste in lopove« itd.). Zmožnost izbirati, spreminjati in
menjavati vloge je lahko tako pomembna značilnost osebnosti. Posameznik si tako
lahko delno pod vplivom drugih, delno pa z lastnimi pobudami izoblikuje predstavo o
tem kakšen je in kakšen naj bo. Izoblikuje si torej lastno identiteto, s katero se poistoveti
in ji skuša ostati zvest (Prav tam, 1986: 15).
4
1.2 OBLIKOVANJE SAMOPODOBE
»Samopodoba je celota predstav, pojmov in vrednotenj, ki jih oblikujemo o samem
sebi« (Musek in Pečjak, 2001: 282).
Je predstava človeka o samem sebi, o svojih sposobnostih in zmožnostih, ciljih in
zadolžitvah, ki ga vodi v njegovem delovanju v določeni situaciji. Tukaj je pomembno
doseganje čim bolj produktivne samopodobe, ki vzdržuje ravnotežje med osebnimi
uspehi in neuspehi ter med načrtih in pričakovanjih okolice. Zelo učinkovito in dobro je,
če nam podobo o sebi potrdijo drugi ljudje, ki so za nas pomembni ali zanimivi.
Pomembno za oblikovanje človekove samopodobe je torej ustvarjanje ravnotežja med
tremi kompetentami tega procesa:
Značilnostmi človeka, ki so pomembne za njegovo podobo o sebi;
Interpretacijo, ki jo daje človek o teh značilnostih in o vedenju, ki se povezuje s
temi značilnostmi;
Njegovimi predstavami o tem, kako reagirajo druge osebe, ko opažajo
značilnosti ali reagirajo na človekovo vedenje, povezano s temi značilnostmi
(Ule, 2005: 215).
V sodobni psihološki znanosti je samopodoba, podobno kot inteligentnost, motivacija,
agresivnost, anksioznost (*) idr., obravnavana kot psihološki konstrukt. Njene vsebine
so znanja, ki jih v življenju o sebi oblikujemo na nam pomembnih področjih lastnega
udejstvovanja. Ob tem izhajamo iz podmene o prevladujoči subjektivni naravi
konstruiranja vedenja o sebi, saj svojo samopodobo bolj kakor v obliki določenih obče
veljavnih podatkov o sebi oblikujemo in izražamo z vrednotenjem oziroma
ocenjevanjem samega sebe na podlagi lastnih interpretacij znotraj svojega psihološkega
ter fizičnega polja delovanja (Juriševič, 1999: 9).
S tem, da si v svojem razvoju ustvarjamo podobo in merila o tem, kakšni smo in kakšni
naj bi bili, si ustvarjamo lastno samopodobo in svojo samo identiteto. Pogosto se zgodi,
da ravnamo tako kot nam narekuje samopodoba, kar pomeni, da lahko tudi sami
oblikujemo svoje obnašanje in razvijamo nekatere osebnostne lastnosti. Upravičeno
torej govorimo o samooblikovanju osebnosti (Musek in Pečjak, 1996: 211).
5
Zdrava samopodoba pomeni, da posameznik s poznavanjem sebe na določenem
področju lastne samozaznave oblikuje čim bolj realno (na svojih »močnih« in »šibkih«
področjih), ob tem pa ohranja konstruktivno (pozitivno, optimistično) naravnanost v
smislu sprejemanja samega sebe in načrtovanja lastnega delovanja v prihodnje
(Juriševič, 1999: 10).
Pomemben ključ do uspeha na vseh življenjskih področjih sta dobra samopodoba in
samozaupanje. Če si otroci zaupajo in verjamejo svojim sposobnostim in zmožnostim,
so se bolj pripravljeni spoprijeti tudi z zahtevnimi situacijami, jih obvladati in
razreševati (McGrath in Francey, 1996: 101).
*Anksioznost je stanje (vrsta strahu), ko človeka preplavijo neprijetna občutja napetosti, zaskrbljenosti in
nelagodja, vzroka pa se po navadi ne zaveda. Spremljajo jo značilni fiziološki znaki. Občuti jo v
situacijah, ko oceni, da nekaj (od zunaj ali odznotraj – iz nezavedne duševnosti) ogroža njegovo psihično
ravnovesje, on pa se čuti nemočnega oziroma je prepričan, da situacije ne bo obvladal.
1.2.1 OBLIKOVANJE SAMOPODOBE – UČITI SE
Oblikovanje lastne samopodobe pomeni učiti se o sebi na različne načine (od lastnih
izkušenj do »pomembnih drugih oseb«), katerim skupni imenovalec je narava
tovrstnega učenja – spontanost oziroma neformalnost njenih pojavnih oblik.
Robertsova ločuje med štirimi oblikami tovrstnega otrokovega učenja, ki jih prav
gotovo lahko uporabimo tudi za razumevanje »učenja o sebi«.
Te so:
raziskovanje,
postavljanje vprašanj,
eksperimentiranje,
učenje iz napak.
S tem, ko otrok raziskuje, spoznava svet okoli sebe in prepoznava njegovo vlogo v
njem. Pri tem, ko otrok sprašuje, pa razširja in poglablja lastno razumevanje. Vsako
eksperimentiranje pa prav tako otroku pomaga priti do lastnih spoznanj o lastnih
6
kompetentnostih. Napake, do katerih pri otrokovi igri prihaja, ga po eni strani
opozarjajo na meje lastnih zmogljivosti, po drugi strani pa mu olajšujejo nadaljnje
učenje in dosežke ter občutja uspešnosti. Pri oblikovanju samopodobe je torej potrebno
poudariti pomembnost »drugih oseb« (odraslih – staršev in vzgojiteljev ter sovrstnikov)
(Juriševič, 1999: 21).
1.2.2 OBLIKOVANJE DOBREGA POČUTJA IN SAMOZAVESTI OTROK V
SKUPINI S STRANI VZGOJITELJA
Ocvirk (v Čas, 2008: 58) pravi, da je pri samospoštovanju pomemben občutek, da si
sposoben in vreden ljubezni. Če otrok začne dvomiti o svojih sposobnostih, to lahko
izraža na različne načine: je plašen, sramežljiv, zadržan, izjemno tih ali pa se lahko trudi
pritegniti pozornost z grobostjo in nasilnostjo. Tak otrok se boji novih izzivov in
neuspehov, zato je pomembno, da znamo odrasle osebe, ki smo v stiku z otroki,
prepoznati tovrstne odzive, da mu lahko na pravilen način pomagamo. Pomembno je, da
vsak otrok čuti, da je sprejet takšen kot je, z vsemi svojimi lastnostmi.
Vzgojitelj mora biti pozoren na pozitivne reakcije med otroki in se takoj odzvati na
otrokova vprašanja in prošnje. Pomembno je, da vzgojitelj otroka pozorno in spoštljivo
posluša ter mu daje možnosti za gibanje in sproščanje energije. Vedno se mora truditi
biti dober opazovalec otrok in podpirati njihovo samostojnost. Iskati je potrebno njihova
močna področja in ustvarjati situacije, kjer se lahko potrjujejo pred sovrstniki.
Pomembno je, da vzgojitelj otroku pokaže, kadar je z njegovim početjem zadovoljen in
ga dodatno spodbuja, da se mu krepi samozavest (Čas, Ocvirk, 2008: 59).
1.3 SOCIALNO UČENJE
»Socialno učenje je učenje, ki poteka v stiku z drugimi osebami in na pobudo drugih«
(Musek in Pečjak, 2001: 283).
Razvoj socialnega učenja se pri otrocih najprej začne v njihovi družini, ki otroku
omogoči varnost in zaščito ter pridobivanje znanj in veščin. V obdobju malčka (od
7
drugega leta starosti naprej) pa postanejo čedalje bolj pomembni tudi med vrstniški
odnosi, saj otroci proti koncu drugega leta preživijo več časa v družabni kot v
individualni igri. V predšolskem obdobju se socializacija poveča, ker otroci med sabo
komunicirajo, delijo spoznanja o svojih dejavnostih, sodelujejo v igrah vlog in zmožni
so se pogovarjati o pravilih igre. Med vrstniški odnosi dajo otroku možnost, da se nauči
tistih spretnosti, ki si jih lahko pridobi le med enakimi. To so sodelovanje, delitev stvari,
reševanje konfliktov, zmožnost ustreznega komuniciranja ipd. (povzeto po:
www.shrani.si/f/1O/O5/3CrD8VOd/program-soc-ucenja.doc).
Pri predšolskih otrocih se pojavljajo različne oblike socialnega vedenja. Poznamo
prosocialna vedenja, kamor spadajo: sodelovanje, prijateljstvo, druženje, enakopravnost
ipd., altruizem, kamor spadajo: nesebična pomoč in prepoznavanje pomoči potrebnih in
empatijo, kamor spada razvoj globljih medsebojnih odnosov (Prav tam).
Vrtec je kompleksen socialni prostor, ki otrokom in vzgojiteljem daje veliko raznolikih
možnosti za socialno učenje. To so možnosti in priložnosti za medsebojno spoznavanje,
poslušanje sogovorca, sprejemanje in razumevanje drugačnosti, reševanje konfliktnih
situacij in empatijo…V socialnem učenju so vključene vse vrste vedenja, ki jih
posameznik mora obvladovati, da se lahko učinkovito in konstruktivno vključi v
socialno okolje (Educa, 2009: 21).
V socialnem učenju so zajeti modeli spoznavanja, razumevanja in usmerjanja sebe,
drugih ljudi in medosebnih interakcij v formalnih in neformalnih skupinah. Predstavlja
zavestne izbire učinkovitega in zadovoljivega ravnanja v socialnih situacijah, kjer je
potrebno posebno pozornost nameniti čustveni komponenti (Prav tam).
1.3.1 SOCIALNE INTERAKCIJE V VRTCU
Socialna interakcija zajema oblike in učinke neposrednega delovanja aktivnosti ene ali
več oseb na vedenje drugih oseb. Po navadi gre tukaj za člane iste skupine in temelji na
prostorski in psihološki bližini posameznikov. Vzajemno delovanje članov iste skupine,
drugih na druge je lahko namerno ali nenamerno, zavedno ali nezavedno,… Prisotno je
v vsaki družbeni skupini in omogoča družbeno dinamiko (Čas, Lavbič, 2008: 30).
8
Je nujno potreben proces za nastanek in ohranjanje medosebnih in drugih socialnih
odnosov, vendar ni enaka socialnim odnosom. Ti medosebni odnosi so posledica
trajnejših ponavljajočih se interakcij med dvema ali več osebami, ki temeljijo na
zaupnosti, naklonjenosti, privrženosti do drugega in tudi empatiji do drugih oseb v
odnosu. Odnos vedno temelji predvsem na emotivnem razmerju, saj v njem razvijemo
čustven donos do druge osebe (Ule, 2005: 224).
Predpostavlja sposobnost ljudi za izmenjavo gest, simbolov, informacij, dejanj.
Osnovno sredstvo socialnih interakcij je jezik, kot socialno simbolni sistem, ki ga
relativno enotnega vzdržuje in gradi neka družba. Prav tako predpostavlja različne
kanale in medije za komuniciranje med ljudmi. Na različnih ravneh socialnih interakcij
delujejo razni posredniki socialnega vpliva okolja na človeka (Prav tam, 2005: 25).
1.3.2 SUBJEKTIVNE TEORIJE O SOCIALNIH REAKCIJAH
Subjektivne teorije strokovnih delavcev imajo velik vpliv na kakovost otrokovih
izkušenj v vrtcu. Deloma se prekrivajo s prikritim kurikulom v proučevanju nenamernih
in nenačrtovanih ravnanj ter učinkov vzgoje. Pomen subjektivnih teorij je v tem, da
poleg implicitnih (rutinskih, pretežno nezavednih) ravnanj zajemajo tudi eksplicitno
izražena stališča in vrednote (Čas, Batistič Zorec, 2008: 22).
Subjektivne teorije imajo vpliv na to, kako bo vzgojiteljica načrtno komunicirala z
otroki, kako bo zagotavljala varno in za učenje spodbudno klimo ter spodbujala
interakcije med otroki. Še pomembnejši pa je njihov vpliv na nenačrtovana ravnanja v
vsakodnevnih interakcijah z otroki (prikriti kurikulum) (Prav tam, 2008: 23).
Korthagen (2004) pravi, da je delovanje vzgojitelja odvisno od več vplivov, ki se med
seboj prepletajo in so soodvisni. Meni, da so kompetence le eden od nivojev in da je v
osrčju njegovega čebulnega modela poklicna identiteta, ki ugotavlja, kako posameznik
vidi svoje poklicno poslanstvo. Meni, da se vzgojitelji preveč osredotočajo na
kompetence, namesto da bi z refleksijo praktičnih izkušenj sprožili proces učenja, ki
vključuje spreminjanje lastnih prepričanj in izgrajevanje poklicne identitete.
9
Hofman in Weikart (1995) pravita, da vzgojitelj v interakciji z otrokom opazuje, kako
razmišlja, kakšne so njegove sposobnosti in interesi, prav tako pa spremlja njegov
napredek, da mu zna nuditi ustrezno podporo in izzive (Prav tam).
Hofman in Weikart (1995) v high/scope kurikulu gledata na učenje kot na socialno
izkušnjo, ki vključuje pomembne interakcije med otrokom in odraslim. Zagovarjata, da
se otrok najbolje uči, kadar prosto komunicira z vrtniki in odraslimi. Po njunem mnenju
si otrok socialne izkušnje pridobiva v vsakodnevnih aktivnostih, ki jih izbira in načrtuje
sam ter tistih, ki jih spodbudi vzgojiteljica in mu omogočajo individualno izražanje
(Prav tam, 2008: 24).
Bradekamp (1996) poudarja, da vzgojiteljica pripravi spodbudno okolje, kjer otroci
raziskujejo in so v interakciji z drugimi otroki, odraslimi in materiali. Otrok razvija
sposobnosti ob intenzivni udeležbi v igri in ustvarjalnih dejavnostih.
Rinaldi (1993) otroka opisuje kot »socialnega konstruktivista«, kar pomeni, da v Reggio
Emilia pristopu poudarjajo odnose vsakega otroka do drugih otrok, odraslih in socialno
kulturnega okolja. Otroci, s katerimi vzgojiteljice vzpostavljajo osebne odnose, so
kasneje aktivni ustvarjalci lastne socializacije, ki jo soustvarjajo z vrstniki (Prav tam).
1.4 SOCIALNE VEŠČINE
»Socialne veščine so veščine, ki se dogajajo na treh ravneh: na osebnem nivoju (te
posameznik potrebuje za graditev samopodobe, reševanje lastnih težav, izražanje svojih
zamisli), na nivoju odnosov (pogajanje in sodelovanje, sklepanje kompromisov, gradnja
in vzdrževanje lastnih socialnih mrež) in na nivoju širše družbe ali makro sistema
(občutljivost za druge, prispevanje k dobrobiti države)« (Rozman, 2006: 29).
So veščine, ki jih posameznik razvije pri sebi – kažejo pa se v odnosih z drugimi. So
nekaj, kar se dogaja med človekom in socialnim okoljem, v katerem živi (Prav tam,
2006: 28).
10
So tiste, ki omogočajo primerno socialno sporazumevanje ob hkratnem upoštevanju
lastnih in sogovornikovih potreb, čustev in spoštovanje različnega. Spodbujajo primerno
klimo in pomagajo otrokom, ki so sramežljivi, osamljeni in se ne vključujejo v
komunikacijo z odraslim ali z otrokom. Pomagajo otrokom, ki so agresivni in ki
pogosto zaidejo v prepire in spore ( Čas, Moravec, 2008: 34).
Posamezniku omogočajo, da se učinkovito vede v socialnem prostoru, da vstopa v
zadovoljive socialne odnose, da se nauči reševati konflikte in sporazumevati z drugimi.
Obvladovanje socialnih veščin torej omogoča, da posameznik lahko učinkoviteje
zadovoljuje lastne socialne potrebe, ne da bi pri tem oškodoval partnerje (Prav tam).
Pogosto se za socialne veščine uporablja tudi pojem »življenjske veščine«, saj jih
večinoma razumemo v kontekstu interakcije med posameznikom in drugimi ljudmi. Z
njimi posameznik uresničuje svoje namene, ki ga vodijo, da lahko zadovoljuje svoje
potrebe v socialnem okolju (Rozman, 2006: 27).
Turnšek (2004) pravi, da socialne veščine sodijo na področje odnosnega,
komunikacijskega in socialnega. Njihova osnovna značilnost je, da omogočajo primarno
socialno sporazumevanje, kar pomeni, da smo sposobni hkrati upoštevati lastne in
sogovornikove potrebe, čustva ter spoštovati različnost.
Dobro razvite socialne veščine nam omogočajo uspešno zadovoljevanje lastnih potreb,
ne da bi pri tem oškodovali partnerja. Z učenjem le-teh lahko prispevamo k razvoju
posameznika kot tudi k oblikovanju zadovoljujoče klime v skupini predšolskih otrok v
vrtcu (Prav tam).
1.4.1 TEORIJE SOCIALNIH VEŠČIN
Warens (1994) razume socialne veščine kot k cilju naravnana vedenja, ki posamezniku
omogočajo učinkovito interakcijo z drugimi v določenih okoljih.
11
Gresham in Elliot (1990) definirata socialne veščine v okviru vrstniških skupin kot tista
vedenja, ki posamezniku v določeni situaciji omogočajo predvideti in doseči naslednje
cilje:
vrstniško sprejetost in priljubljenost,
mnenja pomembnih drugih o vedenju in
druga socialna vedenja, za katera je znano, da so močno povezana z vrstniško
sprejetostjo ali mnenji pomembnih drugih.
Zurilla in Goldfried (1983) pravita, da s pojmom socialne veščine mislimo na
sposobnost prepoznavanja različnih možnosti dojemanja in odzivanja ter izbire med
njimi, ko se znajdemo v različnih situacijah (Rozman, 2006: 27).
1.4.2 VPLIV SOCIALNIH DEJAVNOSTI NA RAZVIJANJE SOCIALNIH
VEŠČIN
Socialna interakcija se začne razvijati že v prvih dveh mesecih otrokove starosti in je
omejena na izražanje njegovega biološkega ritma. Med drugim in četrtim mesecem pa
dojenček svojo pozornost že usmerja bolj na zunanje okolje, zlasti na druge ljudi. Med
petim in sedmim mesecem se dojenčkova pozornost umakne od ljudi k neživim
predmetom. Ta premik omogoči povečano sposobnost rokovanja s predmeti. Med
osmim in šestnajstim mesecem dojenček in malček postopoma razvijeta sposobnost
koordinacije med predmetno in socialno dejavnostjo. Začenjata se vključevati v
socialno interakcijo s predmeti. Dojenček in malček začenjata razumevati socialno
interakcijo kot usklajeno zaporedje dejanj, v katerem ima vsak od partnerjev dejavno
vlogo. Zaradi tega postaja interakcija vedno bolj simetrična. Od osemnajstega meseca
naprej postaja interakcija simbolno reprezentativna in besedno sporočilna. Malček
razvije sposobnost refleksije o lastnem obnašanju in o obnašanju partnerja ter tudi
sposobnost uporabe govora za oblikovanje skupne reference na predmete in osebe. Z
naraščanjem otrokove starosti narašča tudi intenzivnost pozornosti, ki je usmerjena na
igračo. Začenja naraščati tudi otrokova socialna odzivnost, interes za igro in
zadovoljstvo v igralni interakciji. Otrokova odzivnost narašča in se kaže v razvoju
otrokovih socialnih spretnostih in koordinaciji lastnega obnašanja. Otrokova igralna
dejanja so vse bolj konstruktivna, med igro pa je tudi vse bolj motorično dejaven. Po
12
otrokovem drugem letu starosti narašča otrokova besedna komunikacija z igračami v
interaktivni igri. V prvi polovici tretjega leta pa se pojavi kooperativna igra, značilnost
katere je, da otroci strmijo k istemu cilju (Čas, Polšak, Jazbec, 2008: 44).
Naloga vzgojiteljev je, da imajo pravo mero razumevanja za otroško igro in da na
ustrezen način spodbudijo otrokovo ustvarjalnost v igri. Pomembno je, da vzgojitelj
uporabi različne strategije, ki podpirajo otrokova prizadevanja in željo po vključitvi v
igro s svojimi vrstniki, ter da v različnih oblikah posreduje podporo v igri otrok (Prav
tam).
Ključni dejavnik za doseganje višjih ravni igre je torej prisotnost odraslega v igri.
Vzgojitelj lahko z zagotavljanjem ustreznega materiala, z organiziranimi in
strukturiranimi igralnimi situacijami, z dajanjem predlogov za igro, z demonstriranjem
igralnih dejavnosti itn. ustvarja nek okvir igre, v katerem se otrokovo delovanje lahko
dvigne na socialno in spoznavno višjo raven (Prav tam, 2008: 45).
Otrokovi igri je potrebno posvetiti čim več pozornosti in časa. Otrok preko igre
marsikaj pridobi. Otrokova igra je izraz njegovih duševnih in telesnih potreb, čustvenih
stanj, napetosti, socialnih teženj, ovir ter vplivov družbenega okolja (Prav tam, 2008:
46).
1.4.2 UČENJE SOCIALNIH VEŠČIN
»Otroci se v predšolskem obdobju učijo sporočati svoje izkušnje, čustva, vedenja na
različne načine in razumeti načine, kako drugi sporočajo in predstavljajo lastne
izkušnje; učijo se spoštljive in vljudne komunikacije« (Kurikulum za vrtce, 1999: 14).
Učenje socialnih veščin je eno izmed pomembnih področij v mladostniškem obdobju,
saj ustvarja možnosti za življenje posameznika v dani družbi. Socialnih veščin se lahko
učimo v različnih okoljih, v družini, vrstniški skupini izven šolskih dejavnostih idr.
(Rozman, 2006: 28).
Pri učenju socialnih veščin imajo pri otrocih zelo pomembno vlogo odrasli. Socialno
učenje poteka s pomočjo posnemanja, pojasnjevanja, raziskovanja in odkrivanja. Otrok
13
si pri interakciji z drugimi pridobiva izkušnje, ki se kot vzorci obnašanja ohranijo še v
odrasli dobi. Med pomembne interakcije med otroki ter med otrokom in odraslim sodijo
pogoste pozitivne interakcije z otroki: nasmeh, dotik, prijem, govorjenje v višini
otrokovih oči. Vzgojitelj s svojo komunikacijo deluje v celoti spodbudno, vljudno in
spoštljivo. S svojo pozitivno naravnanostjo ustvarja ugodno klimo v skupini (Kurikulum
za vrtce, 1999: 14).
Vzgojitelji smo tisti, ki torej pomagamo otrokom v vrtcu s svojimi pozitivnimi
spodbudami, zgledom in vedenjem. Pomembno je, da nam otrok zaupa in začuti, da ga
imamo radi, da ga želimo v naši sredini takšnega, kot je. Pri igri z vrstniki mu
pomagamo, ga podpiramo in hrabrimo. Pokažemo mu, kako naj se igra z drugimi in
sodeluje pri igri (Čas, Melavc, 2008: 49).
Otroci so v predšolskem obdobju najbolj občutljivi, ranljivi in tudi najbolj dojemljivi.
Da bodo otroci lažje razumeli svet okoli sebe, je pomembno, da jim vzgojitelji
omogočamo, da izražajo svoje misli, želje, doživetja, občutke in jih delijo z drugimi
(Prav tam).
Sovrstniki so »poligon« za preizkušanje znanj in veščin. V skupini se otrok uči novih
pravil, preizkuša stara pravila, nezaželeno vedenje opušča in se uči novega. Uči se
moralnih vrednot in norm. V skupini sovrstnikov si izbira prijatelje, s katerimi deli
zaupljivost (Končnik Goršič, 2004: 35).
Vzgojitelji smo tisti, ki pomagamo pri reševanju nesporazumov, torej smo usmerjevalci
v procesu učenja interakcij. Pomembno je, da se pri igri priključi tudi vzgojitelj ter
pomaga otrokom s svojimi sugestijami, predlogi, nasveti. S svojim govorom je otrokom
zgled pri njihovi komunikaciji (Čas, Melavc, 2008: 51).
1.4.3 DELITEV SOCIALNIH VEŠČIN
Turnšek (2004) deli socialne veščine v naslednje pare:
I. Kreativno mišljenje, ki je pomembno v procesu sprejemanja odločitev, v
reševanju problemov in fleksibilnosti odzivanja, in kritično mišljenje, ki pomeni
14
zmožnost objektivnega analiziranja informacij in izkušenj; prepoznava zunanje
dejavnike, ki vplivajo na naša stališča in ravnanja,
II. Zavedanje sebe, kar pomeni poznavanje sebe, svojega značaja, svojih prednosti,
pomanjkljivosti, prepoznavanje stresnih situacij in odzivanje nanje, in empatija,
kot zmožnost vživljanja v situacijo drugih, boljšega razumevanja in sprejemanja
drugih,
III. Sposobnost sprejemanja odločitev in sposobnost reševanja problemov, ki sta
pomembna pri konstruktivnem soočanju s problemi v medosebnih odnosih,
IV. Uravnavanje čustev, kot sposobnost prepoznavanja lastnih čustev in čustev
drugih, zavedanje o vplivu čustev na naše obnašanje, sposobnost ustreznega
odzivanja na čustva, in obvladovanje stresa, kot prepoznavanje izvorov in
posledic stresa ter odzivanje na način, ki zmanjšuje stres,
V. Uspešno komuniciranje, ki obsega verbalno in neverbalno izražanje, ki ustreza v
določenih situacijah, zmožnost izražanja svojega mišljenja, želj, potreb, strahov,
ter da znamo poiskati pomoč, ko nam je potrebna, in uspešno vključevanje v
medosebne odnose, kot ustvarjanje prijateljskih vezi, vzdrževanje dobrih
odnosov z družinskimi člani, ki so pomemben vir podpore posameznika ter
sposobnost prekiniti odnos na konstruktiven način.
1.5 POMEN SOCIALNIH IGER
Socialne oziroma interakcijske igre so pripomoček pri vzgoji v vrtcih. Pomembne so pri
oblikovanju lastne identitete, izboljšanju komunikacije s samim seboj in z drugimi ter
pri sprejemanju in dajanju povratnih sporočil. V socialnih igrah razvijamo intelektualno,
emocionalno in socialno plat otrokove osebnosti, spodbujamo pa tudi ustvarjalnost. Te
igre zajemajo tudi igre vlog, ki imajo zelo velik pomen pri otrokovem razvoju, saj se
lahko na neboleč način in brez posledic ob izkušnjah učijo vstopati v vloge, s katerimi
se bodo srečevali v življenju (Virk Rode, Belak Ožbolt, 1990: 5).
Uporabljajo se lahko pri pouku, v vrtcu, pri vzgojno-izobraževalnem delu v knjižnici,
pri delu s starši, svetovalnem delu z manjšimi skupinami, interesnih dejavnostih,…
(Virk Rode, Belak Ožbolt, 1991: 12).
15
Pogosto se uporabljajo za namen razvedrila in sprostitve, saj združujejo igro s
humorjem in tako predstavljajo privlačen način spoznavanja. Otrokom omogočajo, da
se učijo iz lastnih izkušenj. S socialnimi igrami ne vplivamo samo na kakovost
vrstniških odnosov in konfliktov med njimi, temveč tudi na razvoj socialnih spretnosti,
na višji stopnji socialne občutljivosti (Čas, Moravec, 2008: 34).
Cilji igranja socialnih iger so:
spodbuditi otroke, da razmišljajo o sebi, o svojih lastnostih, željah…,
omogočiti, da se posameznik na različne načine predstavi skupini,
prepoznavanje podobnosti in razlik med otroki,
učenje strpnosti,
prispevati k boljšemu razumevanju tekmovalnih in sodelovalnih odnosov (Prav
tam, 2008: 35).
1.5.1 VLOGA SOCIALNIH IGER V VRTCU
»Otrok se v predšolskem obdobju zelo intenzivno razvija v vseh vidikih socialnega
vedenja, ki pa se razvija tudi s pomočjo socialnega učenja, ki temelji na konceptu
otrokovih pravic in spodbujanju pozitivnih odnosov v skupini« (Čas, Jegrišnik, Novak,
2008: 37).
Spretnosti, kot so navezovanje stikov, medsebojno sprejemanje in potrjevanje,
samospoštovanje, jasna komunikacija, reševanje problemov, strpnost, zadovoljevanje
lastnih potreb ob upoštevanju potreb drugih (varnost, moč, sprejetost…) si otrok
pridobiva v različnih skupinah, vse od rojstva dalje; najprej v družini, nato v vrtcu med
vrstniki, v raznih interesnih skupinah ter pozneje v šoli, službi (Prav tam).
V predšolskem obdobju je še posebej pomembno, da strokovni delavci načrtujemo
dejavnosti, ki pri otroku spodbujajo socialne spretnosti, saj bo otrok le tako lahko le-te
koristno uporabil v svojem nadaljnjem izobraževanju, vzgajanju in življenju (Prav tam,
2008: 38).
16
Vzgojitelji v vrtcu se moramo zavedati pomena spretnosti, ki jih spodbujamo in
razvijamo s socialnimi igrami, in seveda tudi zahtevnosti in pomembnosti odnosov in
življenja v skupini. Ti odnosi so pomembna izkušnja ter podlaga za dobro počutje,
uspeh in ustvarjalnost vseh udeležencev skupine. Pomembno je, da pri tem strokovni
delavci otrokom, na nevsiljiv, na naraven način, preko socialnih iger ponudimo
situacije, v katerih otroci preizkušajo svoja ravnanja, spoznavajo sebe in druge,
pridobivajo informacije o ustreznosti ravnanja in se učijo drug od drugega. Socialne igre
potekajo v fazah, kjer je potrebno biti pozoren na starost otrok ter na njihovo stopnjo
razvoja in zrelosti.
Potek socialnih iger v petih fazah po Haus Schwabachu:
I. faza predstavljanja in spoznavanja,
II. faza komunikacije in oblikovanja skupine,
III. faza opazovanja,
IV. faza vživljanja in identifikacije,
V. faza napadalnosti in samoobrambe (Prav tam).
Vključevanje in izvajanje socialnih iger v vzgojnem delu v vrtcu je zelo pomembno za
otroke že v predšolskem obdobju. Namen socialnih iger za predšolske otroke je, da
vzpostavljajo medsebojne stike, se povežejo med seboj, osamljeni otroci vzpostavijo
stik z drugimi. Med otroki se razvije solidarnost, medsebojna pomoč in toleriranje
različnosti. Otroci se ob pomoči socialnih iger spoznavajo med seboj, učijo se poslušati
drug drugega, razumevati in se vživljati v drugega, sprejemati in reševati konfliktne
situacije ter graditi sodelovalne odnose. Otrokom omogočajo stik in povezovanje.
Otroci se učijo drug od drugega, analizirajo sami sebe, svoja ravnanja in pričakovanja.
Z igranjem se sprostijo, izražajo čustva in stališča (Čas, Kotnik, 2008: 69).
Cilj socialnih iger v vrtcu je pri otroku razvijati spoznavno, emocionalno in socialno
plat osebnosti ter spodbujati ustvarjalnost. Te igre niso tekmovalne narave, zato pri njih
ni izpadanja, ne kaznovanja napak. Večji poudarek je na osebnostni rasti, pridobivanju
in izboljšanju določenih socialnih spretnosti (Prav tam).
17
1.6 GIBANJE
Gibalna dejavnost ima v predšolskem obdobju pomemben vpliv ne le na ustrezen telesni
razvoj in razvoj gibalnih sposobnosti, temveč tudi na posameznikov kognitivni,
emocionalni in socialni razvoj. Gibalna aktivnost otrok je še zlasti pomembna, saj
spodbuja vse tiste gibalne spretnosti, ki so povezane s šolskimi dosežki (npr. pisanje) in
z zaznavo lastnih kompetenc (tako na učnem, kot tudi na športnem področju), prav tako
pa omogoča ustrezno čustveno in socialno prilagojenost in povečuje otrokovo
samospoštovanje. Gibanje in igra, ki potekata v skupini, imata za otroka še dodatno
socialno vrednost, saj nudita številne možnosti za učenje novih veščin ob hkratnem
razvijanju prijateljskih odnosov (Šimunič, Dolenc, Pišot, 2010: 15).
1.6.1 OTROKOV GIBALNI RAZVOJ
V predšolskem obdobju je otrokov razvoj celosten. Posamezna področja razvoja, kot
so: telesno, gibalno, spoznavno, čustveno in socialno, se med seboj prepletajo. S
spremembo na enem področju lahko vplivamo na vsa ostala področja. Otrokovo
doživljanje in dojemanje sveta temelji na dražljajih, ki izvirajo iz okolja in njegovega
telesa ter iz izkušenj, ki jih pridobi z gibalnimi dejavnostmi. Pestrost teh gibalnih
dejavnosti pa se kaže v njihovi ustvarjalnosti pri različnih situacijah. Gibalni razvoj je v
ospredju predvsem v prvih letih življenja. Poteka od naravnih oblik gibanja do celostnih
in skladnostno zahtevnejših gibalnih dejavnosti, v interakciji med zorenjem, učenjem in
posameznikovo lastno aktivnostjo (Zajec, Videmšek, Štihec idr., 2010: 73).
S pomočjo gibanja otrok zaznava in odkriva svoje telo, preizkuša, kaj zmore, doživlja
veselje in ponos ob razvijajočih se sposobnostih in spretnostih ter gradi zaupanje vase.
Gibanje daje otroku občutek ugodja, varnosti in veselja. Ob gibanju, še zlasti skozi igro,
otrok raziskuje, spoznava in dojema svet okrog sebe. Otrok skozi različne gibalne
dejavnosti usvaja osnovne oblike gibanja ter razvija gibalne in funkcionalne sposobnosti
(Prav tam).
Za področje gibalnega razvoja veljajo podobne temeljne zakonitosti, ki so značilne za
otrokov celostni razvoj. V začetnem obdobju poteka gibalni razvoj v dveh smereh: v
18
cefalo-kavdalni smeri (smer: glava-trup-roke-noge) ter v proksimo-distalni smeri (smer:
hrbtenica-bližnji deli telesa, kasneje do delov, ki so vse bolj oddaljeni od nje) (Prav tam,
2010: 75).
1.6.2 POMEN GIBALNIH DEJAVNOSTI V VRTCU
Predšolsko obdobje je obdobje temeljnega gibalnega razvoja. Otrokov organizem je
najbolj izpostavljen vplivom okolja v zgodnjem otroštvu, prav to pa vpliva na razvoj
njegove osebnosti. Strokovnjaki so ugotovili, da vsega tistega, kar otrok zamudi v
zgodnjem otroštvu, kasneje žal več ne more nadoknaditi. Otrokove dejavnosti v prvih
letih življenja so podlaga za kasnejše športne dejavnosti, hkrati pa vplivajo tudi na
razvoj in oblikovanje vrsto njegovih sposobnosti, lastnosti, zmožnosti in značilnosti
(Videmšek, Strah in Stančevič, 2001: 15).
S pestro izbiro različnih gibalnih dejavnosti v zaprtem prostoru in na prostem, otroci
razvijajo gibalne in funkcionalne sposobnosti. Mnoge gibalne dejavnosti od otroka
zahtevajo, da se zaveda drugih otrok in odraslih, z njimi deli prostor in stvari ter
sodeluje. Pri dejavnostih v paru ali skupini ima možnost, da si skupaj z drugimi otroki
prizadeva doseči cilj. Otrok v gibalnih igrah lahko spoznava smisel in pomen
upoštevanja pravil, prav tako pa pomen sodelovanja, spoštovanja in upoštevanje
različnosti. Otrok je ustvarjalen, ko lahko išče svoje načine in poti za rešitev različnih
gibalnih nalog, z lastno domišljijo odgovarja na nove izzive ter izraža svoja čustva in
občutja (Zajec, Videmšek, Štihec idr., 2010: 84).
V vrtcu smo vzgojitelji tisti, ki bi morali zadovoljevati otrokove primarne potrebe po
gibanju. Nekateri otroci se z vstopom v vrtec prvič seznanijo z gibalnimi dejavnostmi,
zato imajo vzgojitelji še posebej pomembno nalogo, da jim jih predstavijo kot
pomembne, zanimive, ustvarjalne, privlačne in nepogrešljive dejavnosti vsakdanjega
življenja. Z gibalnimi dejavnostmi v vrtcu pozitivno vplivamo tudi na počutje otrok in
na ohranjanje njihovega zdravja, hkrati pa vplivamo na njihov značaj (Prav tam, 2010:
85).
19
2 EMPIRIČNI DEL
2.1 OPREDELITEV RAZISKOVALNEGA PROBLEMA
Socialne igre razvijajo intelektualno, čustveno in socialno stran otrokove osebnosti.
Zajemajo tudi igre vlog, ki so izjemnega pomena v otrokovem razvoju. Pomembne so
pri oblikovanju otrokove identitete, izboljšanju komunikacije, pri sprejemanju in
dajanju povratnih sporočil (Čas, 2008: 34).
V svoji diplomski nalogi želim z izvedbo projekta prikazati, kako pomemben je vrtec za
pridobivanje otrokovih socialnih izkušenj ter kakšen pomen imajo socialne igre na
otrokov socialni razvoj. Ker otrok preživi večino dneva v vrtcu, ima le-ta s svojo
organizacijo dela močan vpliv na socialni in osebnostni razvoj otroka.
Diplomska naloga vsebuje opis izvajanja dejavnosti Iger zaupanja in sodelovanja med
otroki, katerih avtorica sem sama. Igre zaupanja in sodelovanja med otroki sem
poskušala sestaviti tako, da bi imele čim večji vpliv na pridobivanje in razvijanje
socialnih veščin. Socialne veščine so namreč tiste, ki posamezniku omogočajo, da se v
socialnem prostoru učinkoviteje vede, da vstopa v zadovoljive socialne odnose, se nauči
sporazumevati z drugimi in reševati konflikte. Tudi Igre zaupanja in sodelovanja med
otroki so naravnane tako, da ustvarjajo primerno klimo v skupini, pomagajo otrokom, ki
so sramežljivi ali osamljeni in se ne vključujejo v komunikacijo z odraslimi ali z otroki,
ravno tako pa pomagajo otrokom, ki so agresivni in pogosto zaidejo v konfliktne
situacije. Otrokom omogočijo doseči tudi sprejetost, priljubljenost ter sposobnost
prepoznavanja različnih možnosti dojemanja in odzivanja ter zmožnost izbire med
njimi.
Otroci pri učenju socialnih veščin potrebujejo odrasle, ki jim pomagajo s svojim
pozitivnim zgledom, spodbudami in vedenjem. Pomembno je, da si otrok pridobi naše
zaupanje in začuti, da ga imamo radi in da ga sprejemamo takšnega, kot je. Socialne
igre so nam tukaj lahko v veliko pomoč. Pomembno je, da otroku s pomočjo le-teh pri
igri z vrstniki pomagamo, ga podpiramo in mu pokažemo, kako naj se igra z drugimi in
sodeluje pri igri. V skupini otrok se namreč otrok uči novih pravil, preizkuša stara,
nezaželeno vedenje opušča in se uči novega. Uči se moralnih vrednot in norm, izbira
20
prijatelje, s katerimi deli zaupljivost. Projekt zajema petnajst sklopov Iger zaupanja in
sodelovanja med otroki. V diplomskem delu je prikazana izvedba vseh posameznih
dejavnosti, evalvacija in refleksija doseganja ciljev posamezne dejavnosti in celotnega
projekta.
2.2 CILJI
Sprejemanje drug drugega in drugačnosti;
Medsebojno spoštovanje in razumevanje;
Otroci dobijo pri delu in ustvarjanju v dvojicah zaupanje vase in v partnerja;
Doživijo pomen sodelovanja v dvojici in skupini;
Doživijo, kako prebroditi konfliktno situacijo (primerna komunikacija).
2.3 RAZISKOVALNA VPRAŠANJA
1. vprašanje: Ali se socialne veščine, ki jih otroci imajo usvojene, med izvajanjem Iger
zaupanja in sodelovanja med otroki izboljšajo?
2. vprašanje: Ali se med izvajanjem dejavnosti povežejo tudi otroci, ki prej niso toliko
sodelovali med seboj?
3. vprašanje: Ali se je zaradi vpliva izvajanja dejavnosti Iger zaupanja in sodelovanja
zmanjšalo nasilno vedenje med otroki pri drugih dejavnostih?
2.4 RAZISKOVALNA METODA
(OBDELAVA PODATKOV/STATISTIČNE METODE)
Uporabila sem kvalitativno raziskavo v obliki akcijskega raziskovanja (opazovanje
napredka v sodelovanju in zaupanju med otroki). Metoda je zasnovana deskriptivno.
Najprej sem načrtovala potek dejavnosti, nato sem dejavnost izvedla, na koncu pa
napisala analizo posameznih dejavnosti in celotnega izvedenega sklopa.
21
2.5 OPIS PRIPOMOČKOV
Kot pripomočke, s pomočjo katerih sem prišla do rezultatov, sem uporabila tri knjige z
naslovom Igra z gibi ter lastne ideje, ki so mi pomagale pri sestavljanju in izvajanju Iger
zaupanja in sodelovanja med otroki skozi ves projekt v vrtcu.
Na raziskovalna vprašanja sem delno odgovorila sama, veliko pa je pri tem pripomoglo
tudi sodelovanje z vzgojiteljico, na podlagi opazovanja dogajanja in spreminjanja
odnosov (zaupanje, sodelovanje) med izvedenimi dejavnostmi ter po izvedenih
dejavnostih.
2.6 OPIS VZORCA
V moj projekt je bilo vključenih od 6 do 8 otrok, ki so v vrtcu v enaki starostni skupini
otrok. Starost otrok je od tri do štiri leta. V skupini je bila polovica dečkov in polovica
deklic, ki izhajajo iz podeželja. Projekt sem opravljala v vrtcu pri Osnovni šoli Tišina.
2.7 OPIS POSTOPKA ZBIRANJA IN ANALIZA PODATKOV
Projekt je potekal intenzivno 1 mesec in dva dni, od 5. 5. 2011 do 7. 6. 2011. Prvi dan
sem za otroke pripravila motivacijsko-socialno igro, ki je bila uvod za pogovor in
dejavnosti, povezane s pojmom prijateljstvo. Vsak naslednji dan sem zjutraj prihajala v
skupino, da smo nadaljevali s postopnim izvajanjem Iger zaupanja in sodelovanja med
otroki (vsak dan izvedba enega sklopa vaj). Začeli smo s sklopom vaj, ki je potekal še
brez zgodbe, postopoma pa smo z otroki sestavljali zgodbe, po katerih smo izvajali Igre
zaupanja in sodelovanja v parih ter tudi v skupini. Izvedli smo petnajst sklopov vaj (v
vsakem sklopu po štiri ali pet vaj). Izvedba je bila odvisna od interesa otrok in
programa, ki poteka v vrtcu.
Igre sem izvajala v igralnici, na preprogi, kjer je bilo dovolj prostora za igro in gibanje.
Otroci so pri igrah stali, ležali, sedeli, skakali, hodili itn. Dejavnosti so vedno potekale v
paru ali v skupini.
22
Čas trajanja iger ni bil omejen, saj je bil odvisen predvsem od interesa otrok. Pred
pričetkom dejavnosti sem najprej otroke motivirala z vedno novimi karticami –
spominom, da so se na tak način razdelili v pare, nato pa smo nadaljevali z izvajanjem
iger ob pripovedovanju zgodbe. Zgodbo sem pripovedovala jaz, otrokom pa sem vedno
dala možnost, da jo sproti dopolnjujejo, si izmišljujejo nove stvari ter jo spreminjajo. Po
končanem sklopu dejavnosti je vedno sledilo sproščanje v obliki vodene vizualizacije,
ki je bila vezana na zgodbo iz sklopa vaj, ki smo ga izvajali. Po vodeni vizualizaciji sem
otrokom dala možnost, da izrazijo svoja občutja in doživetja. Nastope sem fotografirala,
sproti pa sem si tudi beležila dogajanje in odzive otrok. Po izvedbi sem napisala analizo
izvedenih dejavnosti. Namen izvedbe Iger zaupanja in sodelovanja med otroki je bil
preveriti ali moja dejavnost vpliva na boljše medsebojne odnose v skupini, ki morajo
temeljiti na medsebojnem spoštovanju in razumevanju, sprejemanju drug drugega in na
enakopravnosti, saj naj bi vsak otrok dojemal sebe kot nekaj edinstvenega in se kljub
razlikam od drugih vrstnikov počutil pomembnega in sprejetega. Igre zaupanja in
sodelovanja med otroki so primer, kako otroci s socialnimi igrami razvijajo socialne
veščine in se lažje vključijo v skupino.
2.8 REZULTATI IN INTERPRETACIJA
Rezultate sem interpretirala tako, da sem opisala izvedbo vsake posamezne dejavnosti,
hkrati pa sem napisala še introspekcijo in refleksijo pri posamezni izvedeni dejavnosti.
Sproti, po posamezni izvedeni dejavnosti, sem si zapisala tudi ugotovitve, na koncu pa
sem povzela ključne ugotovitve o vseh izvedenih dejavnostih. Odgovorila sem na
zastavljena raziskovalna vprašanja.
2.9 IZVEDBA PROJEKTA
V projekt izvajanja Iger zaupanja in sodelovanja med otroki je bilo ves čas vključenih
od šest do osem otrok, ki so se med seboj karakterno precej razlikovali. Pri izbiri otrok
sta mi pomagali vzgojiteljica in pomočnica vzgojiteljice, ki otroke dobro poznata, saj je
bil namen Iger zaupanja in sodelovanja, da ugotovim, kako se sčasoma otroci med seboj
23
povežejo ter začnejo med seboj sodelovati tudi tisti, ki se v prosti igri sicer ne družijo
veliko med seboj ali pa imajo težave pri vključevanju v skupino.
OPIS RAZLIČNIH KARAKTERJEV IN MOREBITNIH MOTEČIH
DEJAVNIKOV (različne gibalne zmožnosti, teža, višina…) PRI IZVAJANJU
DEJAVNOSTI:
FANTEK TILEN: Umirjen, rad sodeluje v igri z ostalimi otroki, posluša navodila, je
prilagodljiv, včasih zadržan zaradi teže, ki ga ovira pri izvedbi določenih dejavnosti.
Večji in težji od ostalih.
FANTEK NIK: Živahen, poln energije, družaben, vendar nemiren. Posluša in razume
navodila, vendar prekinja govorca, ker je rad v središču pozornosti in rad je vodja
skupine. Zanima ga veliko stvari naenkrat, zato težko ostane skoncentriran dlje časa pri
eni stvari.
FANTEK MIHA: Tih, umirjen, težko zaupljiv, izredno čustven. Rabi veliko časa, da
spozna človeka in le temu zaupa. Nerad se izpostavlja, je odmaknjen od ostalih otrok.
FANTEK ROK: Komunikativen, družaben, zaupljiv. Vedno rabi motivacijo od zunaj,
nato pa pokaže potrebo po še. Rad sodeluje in ostane dlje časa skoncentriran. Zelo rad
izrazi svoje mišljenje in ideje ter o vsaki stvari razmišlja, kako bi jo izvedli še na drug
način. Dobro se vključuje v skupino.
DEKLICA ALJA: Težko zaupljiva do otrok in vzgojitelja, zadržana, »ponosna«,
omejena. Težko sprejme druge otroke, ne mara dotikov in rabi dlje časa, da se vklopi v
igro z ostalimi otroki. Družabna na svojstven način, ki ustreza samo njej, ne glede na
spodbudo ostalih.
DEKLICA NEJA: Družabna, živahna, nemirna. Nima težav z vključevanjem v skupino
in sodelovanjem z ostalimi otroki, vendar je včasih moteča za ostale, saj ves čas išče
pozornost, s tem da želi biti vodja skupine. Opazuje otroke in jih opozarja na napake.
Težko ostane v mirovanju dlje časa. Večja od ostalih deklic, pri določenih igrah
minimalno ovirana zaradi teže.
24
DEKLICA SANJA: Umirjena, rahlo sramežljiva, tiha. Na začetku izvajanja dejavnosti
deluje sramežljivo, ko pa ji na določenem področju uspeva, se kar razživi. Kljub
sramežljivosti se rada vključuje v dejavnosti in nima težav z sodelovanjem z ostalimi
otroki.
DEKLICA SALIN: Zlahka prilagodljiva, umirjena, poslušna. Nima težav z
vključevanjem v skupino, čeprav pripada drugi kulturi (Romkinja). Sprejema ostale in
ostali sprejemajo njo, sledi navodilom drugih ter se jim tudi vedno prilagaja.
*Imena otrok so izmišljena in izbrana naključno, zaradi varovanja podatkov osebnih
imen.
NAČIN IZVAJANJA IGER :
Z otroki smo najprej preizkusili izvajanje gibalnih iger brez zgodbe, vendar smo že na
drugi dan k gibalnim igram dodali zgodbe, saj je bila motivacija za otroke dosti večja in
tudi izvedba je s pomočjo izmišljenih zgodb dosti boljše potekala. Pripoved zgodb sem
vmes prekinjala, da so tudi otroci lahko ustvarjalno razmišljali in dodajali nove motive.
Tako so nastale zgodbe, ki so povsem izmišljene. Sama sem se poskušala domisliti čim
manj živalskih zgodbic, zato prevladujejo zgodbe, ki ne govorijo o živalih, saj sem
želela s prakso pokazati, da so lahko tudi take zgodbe v enaki meri privlačne za otroke.
Na koncu je vedno sledila vodena vizualizacija, ki je služila kot sprostitev po izvedbi
Iger zaupanja in sodelovanja med otroki
2.9.1 POTEK UVODNE DEJAVNOSTI
Najprej sem za otroke pripravila motivacijsko socialno igro »Kdo se skriva pod odejo?«
Igra je potekala tako, da so se najprej vsi sprehajali po prostoru, na moj znak (igranje z
ropotuljico) so vsi počepnili in zamižali, medtem pa sem jaz enega otroka pokrila z
odejo. Na moj znak en, dva, tri, očke zdaj odpri, so ostali otroci odprli oči in ugotavljali,
kdo se skriva pod odejo. Najbolj zanimivo je bilo opazovati, na kakšen način otroci
ugotavljajo, koga pogrešajo oz. kateri otrok se skriva pod odejo. Tako sem namreč tudi
25
sama ugotovila, kako se otroci poznajo med seboj. Ugotovila sem, da na začetku otroci
niso ugotovili, kdo manjka na način, da bi pogledali naokoli, ampak so raje bili pozorni
na to, ali kateri kos oblačila ali obutve »kuka« izpod odeje, da bi tako ugotovili, kdo se
skriva. Veliko otrok mi je tudi povedalo, da so videli copatek, oblekico, rokav od
majice, lase itn. Tako lahko že v začetku analize omenim, da mi je tudi ta igra, ki sem jo
izbrala za uvodno motivacijo zelo pomagala pri tem, da ugotovim, kako so otroci
povezani med seboj ter kako se med seboj poznajo. Prišla sem do ugotovitve, da se
otroci med seboj precej opazujejo, da lahko točno vedo, kakšen copatek, oblačilo itn.
ima njihov prijatelj. To pomeni, da se otroci kar dobro poznajo med seboj. Pri igri so
otroci zelo uživali, saj so res sledili mojim navodilom in ko so ugotovili, kdo manjka, je
bilo videti in (po njihovem kričanju) slišati, kako veseli so.
Sledila je dejavnost, ki se nanaša na pojem prijateljstvo in enakopravnost. Cilj
dejavnosti je bil, da otroci ugotovijo, da smo vsi enakovredni, ne glede na to, kako smo
si različni. Nato so se začele dejavnosti s skupino, ki je celoten moj projekt sodelovala z
menoj. Najprej sem jim na sredino kroga dala vrečko, ki sem jo poimenovala Vrečka
presenečenja, saj se je v njej skrivalo presenečenje za njih. Otroke sem vprašala: »Kaj
mislite, da se skriva v tej vrečki presenečenja?« Otroci pa so mi odgovorili: »Ja, mi ne
vemo, ti nam povej.«, »Jaz mislim, da so noter baloni.«, »Jaz tudi ne vem, mogoče je
kakšna žival.«, »Ali pa nam je prinesla kakšne majhne igračke?«
Bili so zelo zanimivi, saj so z velikim zanimanjem ugotavljali, kaj bi lahko bilo v
vrečki. Vrečko sem nato dala naokrog, tako da jo je čisto vsak izmed njih dobil v roke
in je lahko izžrebal eno stvar, nato pa vrečko dal naprej prijatelju. Ko je prvi otrok
izžrebal balon, so se otroci nasmejali in se začeli pogovarjati med seboj: »Glej on pa je
izžrebal balon.« Takoj za tem so ugotovili, da je vsak naslednji otrok izžrebal balon, le
da je bil eden rumen, drugi rdeč… Ko so torej vsi izžrebali balone, sem jih vprašala, kaj
so izžrebali. Seveda so mi vsi odgovorili, da balone in še preden sem jih vprašala, po
čem se baloni razlikujejo, so se sami začeli pogovarjati med seboj: »Jaz imam tudi
balon, vendar je moj rdeče barve, tvoj pa rumen itd.« Otrokom sem povedala, da so zelo
dobro ugotovili, da so baloni različne barve. Opozorila pa sem jih tudi na to, da imata
po dva prijatelja med seboj enake barve balon. Tista dva sta se morala usesti skupaj.
Otroci so se poiskali po parih.
Sledil je pogovor o tem, ali smo si mi med seboj prijatelji ter zakaj smo prijatelji (Zakaj
je nekdo moj prijatelj?). Bila sem zelo pozitivno presenečena nad odgovori otrok.
26
Na vprašanje »Kaj pomeni, da smo si med seboj prijatelji?«, so mi odgovarjali:
- »To pomeni, da si damo poljubček.«
- »To pomeni, da se ne grizemo.«
- »To pomeni, da drug drugega držimo za roko.«
- »Skupaj se igramo.«
- »Posodimo si igrače.«
- »Si med seboj pomagamo in se pobožamo, če kdo joka.«
- »To pomeni, da svojega prijatelja včasih objamem.«
- »Če se imamo radi, se ne pretepamo in ne pljuvamo.«
Zelo zanimivo je bilo, kako dobro že otroci »interpretirajo« pojem prijateljstvo. Moram
priznati, da sem bila z njihovimi odgovori zelo zadovoljna. Ko so mi otroci povedali,
kaj za njih pomeni to, da smo si med seboj prijatelji, je sledila naslednja kratka socialna
igra. Otroci so že sedeli skupaj po parih – skupaj sta sedela tista dva, ki sta imela enake
barve balon. Pri tej igrici sta mi morala otroka v paru povedati, zakaj sta si med seboj
prijatelja. Tudi tukaj sem dobila presenetljive odgovore, saj so se otroci bolj osredotočili
na skupno igro.
Podali so mi naslednje odgovore:
1. Par (imena naj ostanejo anonimna)
»On je moj prijatelj, ker skupaj s kockami gradiva avtocesto.«;
»Včasih pa se tudi skupaj igrava za viteze.«
2. Par:
»Midve se radi skupaj igrava za frizerke in si delava čopke.«;
»Pa še tudi za mamice se igrava skupaj.«
3. Par
»Midva se vedno zunaj skupaj voziva po toboganu.«
/
4. Par
»Včasih se skupaj loviva in se igrava v peskovniku.«
/
27
Odgovori so se mi zdeli zelo izvirni, saj so se sami tokrat bolj osredotočili na skupno
igro, čeprav so prej naštevali čisto drugačne stvari (ker se ne pljuvamo, ker se imamo
radi, da se ne grizemo, da drug drugega držimo za roko…).
Pri prvih dveh parih se je videlo, da sta si otroka med seboj res prijatelja in da se
verjetno večkrat igrata skupaj. Pri drugih dveh parih pa sta se otroka komaj spomnila,
kaj počneta skupaj in še to samo en otrok pri obeh parih. Videlo se je, da njima je
neprijetno in da ne vesta, kako bi se izrazila. Sklepala sem, da se ta dva otroka v obeh
parih ne družita tako veliko.
Ko smo se torej pogovorili o tem, kaj nam pomeni to, da smo si med seboj prijatelji,
smo se usedli za mizo, tako da sta skupaj sedela tista dva, ki sta bila skupaj v paru.
Najprej sem jim sama napihnila balone, sproti pa sem na balone napisala tudi njihova
imena. Nato sta si otroka, ki sta bila v paru, balone izmenjala, tako da je vsak imel v
roki balon od svojega prijatelja. Njihova naloga je bila, da na balon naredijo obraz od
svojega prijatelja. Sama sem jim že predhodno izrezala oči, noske, usta, različne
klobučke, pentlje, vato za lase itd., tako da so oni izrezane dele le nalepili na balon.
Izrezala pa sem jih sama, ker moj namen ni bil ustvarjalna dejavnost – v primeru
namreč, da bi si vse izdelali sami, bi se ura zavlekla – temveč socialna igrica, kjer se je
moral otrok osredotočiti na svojega prijatelja. Nastali so krasni obrazki, nekateri realni,
drugi malo manj, ampak pomembno je bilo to, da smo dosegli današnji končni cilj,
celotnega uvodnega dela. Na koncu pa sem otroke še vprašala, če so si obrazki med
seboj enaki, podobni. Odgovorili so mi, da ne. Prišli smo do ugotovitve, da smo si vsi
med seboj različni. Tako kot so si različni naši obrazi, smo si različni tudi mi. Čeprav se
vedno ne igramo istih stvari in imamo včasih popolnoma drugačne interese ter želje in
tudi, če se kdaj prepiramo, smo si še vedno prijatelji, ker smo del enake skupine v vrtcu
in je prav, da se imamo med seboj radi in se spoštujemo.
Uvodni – motivacijski del Iger zaupanja in sodelovanja nam je uspel tako, kot sem si ga
zastavila. Otroci so celih 45 minut (kar je za starost 3–4 leta kar dolgo) intenzivno ter
zavzeto sodelovali, kar pomeni, da jim je bila dejavnost všeč. Upam, da so se iz nje
veliko novega naučili.
28
2.9.2 OPIS PETNAJSTIH SKLOPOV IGER ZAUPANJA IN SODELOVANJA
MED OTROKI Z ANALIZAMI
PRVI SKLOP IGER ZAUPANJA IN SODELOVANJA MED OTROKI
ŠKRATORJADA
Nekoč sta živela dva navihana škrata. Škratka sta si bila med seboj bratca in tudi zelo
dobra prijatelja, ker pa sta vedno bila vesela in srečna, sta jima mama Škratulja in očka
Škratulj dala ime Veselko in Srečko. Prijatelji so ju poznali po tem, da sta bila dobre
volje, saj sta vedno veselo poplesavala ter se skupaj igrala različne igrice. Danes pa je
za oba škrata bil prav poseben dan, saj sta morala nastopiti na velikem odru na
prireditvi, ki se je imenovala Škratorjada. Vsako leto se je na Škratorjadi zbralo veliko
škratov in vsak izmed njih je moral pokazati, kaj vse se je v tem letu naučil. Tako sta
tudi Veselko in Srečko tokrat nastopila na tem velikanskem odru, ki so ga postavili
velikanski škrati. Najprej sta želela pokazati, kaj vse zmoreta početi s svojimi
škratastimi nogami. Ulegla sta se na hrbet, eden proti drugemu, noge sta postavila
visoko v zrak, skrčila kolena ter se med seboj dotikala s podplati. Tako sta noge
izmenjaje skupaj krčila in raztegovala ter pokazala, kako vozita kolo. Joj, kako zelo so
ploskali in vriskali vsi ostali škratki, ko so videli, kaj sta pokazala Veselko in Srečko.
1. VOZIVA KOLO
Oba otroka ležita na hrbtu, obrnjena drug proti drugemu. Noge z upognjenimi
koleni imata v zraku, dotikata se drug drugega s podplati ter menjaje raztegujeta
in upogibata kolena.
ANALIZA VAJE:
Otrokom je bila tovrstna igra všeč, zdela se jim je zabavna. Problem se je pojavil le v
držanju podplatov skupaj. Nekaterim je to zelo dobro uspevalo – držali so jih zelo trdno
skupaj, zato tudi niso potrebovali moje pomoči – spet drugim pa sem v začetku morala
držati podplate skupaj, da so se navadili na omenjeno pozicijo. Mogoče je bilo otrokom
na začetku tudi malo nerodno, ker si še med seboj ne zaupajo tako zelo, in so zato bili
bolj previdni. Ko so otroci dojeli tovrstno gibanje, se jim je zdelo zelo zabavno, saj je
bilo to za njih nekaj čisto novega.
29
Ko sta s prvo igrico končala, je že sledila naslednja, s katero sta spet želela navdušiti
ostale škrate in škratolinke. Po turško sta se usedla eden proti drugemu, iztegnila roke
pred seboj, ter se drug drugega dotikala z dlanmi. Medtem sta izmenjaje skupaj
iztegovala in krčila komolce. Škrata sta želela pokazati, da to, kar zmoreta z nogami,
lahko naredita tudi z rokami in odlično jima je uspelo, saj so škrati bili več kot
navdušeni in sledil je spet bučen aplavz.
2. KDO JE MOČNEJŠI (roke)?
V dvojicah si otroka sedita nasproti. Usedeta se po turško, in sicer v taki razdalji,
da se, ko iztegneta roke, drug drugega dotikata z dlanmi, medtem izmenjaje
raztegujeta in upogibata komolce.
ANALIZA VAJE:
Ta vaja za njih ni bila pretežka, saj so takoj ugotovili, kako se izvaja. Težava se je
pojavila le v začetku, saj si drug drugega niso upali močno prijeti – kakor da si ne
zaupajo povsem. Otroci so se vživeli, tako da je eden izmed otrok začel peti: »Žiga,
žaga, poje žaga…« Otroka sem nato vprašala, kaj onadva počneta, in eden mi je
odgovoril, da žagata. Tako so vsi začeli »žagati » ob pesmici. Nastala je še rajalna igra.
Naslednja igrica, ki je sledila, je bila zelo zanimiva, saj sta spet pokazala nekaj novega
in zanimivega. Postavila sta se drug za drugega, Srečko pa je Veselka prijel okrog
bokov. Veselko je zamižal, Srečko pa ga je vodil gor in dol po odru. Pokazala sta, kako
zelo se imata rada in kako sta med seboj povezana, saj je Srečko tako zelo zaupal
Veselkotu, da ga ni bilo prav nič strah, če je moral mižati. Škrati so bili spet navdušeni.
3. VODI ME PO PROSTORU
Otroka se postavita eden za drugega. Tisti, ki stoji zadaj, prime otroka pred sabo
tako, da dlani položi na njegove boke. Prvi otrok zamiži, otrok, ki stoji za njim, pa
ga vodi po prostoru.
ANALIZA VAJE:
Zelo zanimivo je bilo, kako previdno se je par premikal po prostoru in kako nežno je
tisti otrok, ki je drugega vodil po prostoru le-tega držal okrog bokov. Kot da bi jim bilo
malo nerodno, po drugi strani pa se je zdelo, da se otrok, ki je vodja, počuti bolj
odgovornega. Nekateri so bili prav zanimivi, ker niso gledali naprej predse, ampak
okrog, če jih drugi otroci opazujejo. Menim, da je bila ta vaja zelo dobra, saj krepi
30
zaupanje med otroki in nalaga otroku neko odgovornost, v smislu, zdaj sem pa jaz tisti,
ki pazi na prijatelja in ga vodi. Mogoče jo bomo še večkrat izvedli.
*V skupini imamo tudi deklico Aljo, ki se večkrat umakne od otrok in sploh noče
sodelovati. Že ko se otroci sami igrajo, raje nima družbe oz. večkrat koga odrine. Je zelo
trmaste narave. Zdi se, kot da se boji zaupati okolici. Ko se sama odloči, da želi
sodelovati, sodeluje, vendar pa se lahko v istem trenutku že premisli in ne želi
sodelovati. Tako tudi pri tej vaji ni želela sodelovati, ker ni marala, da se je kdo dotika
okrog pasu. Menim, da je pomembno, da v takem primeru ne drezamo v otroka in mu
pustimo čas in možnost, da sam začuti željo in interes po sodelovanju.
To pa seveda še ni bilo vse, saj škrata zmoreta še veliko več iger, ki sta jih prav tako
želela pokazati. V naslednji igri sta pokazala, kako se vozi samokolnica po škratje.
Veselko se je z dlanmi uprl v tla in iztegnil noge, Srečko pa je dvignil njegove noge in že
je vozil Veselka po odru, kot da bi vozil samokolnico. Ta igra je bila škratom najbolj
smešna in zanimiva, ker je še nikoli niso videli, zato so tudi sami poizkusili, kako to gre.
Ugotovili so, da sta morala škrata veliko vaditi, da njima je to uspelo, zato sta še enkrat
prejela bučen aplavz in veliko navdušenja.
4. VOZIMO SAMOKOLNICO
En otrok se z dlanmi upre v tla in iztegne noge, drugi pa ga prime za noge, nad
gležnji in dvigne obe nogi v zrak. Tako ga, kot samokolnico vozi in usmerja po
prostoru.
ANALIZA VAJE:
Najbolj pomembna pri tej nalogi je bila pomoč drugim in upoštevanje enakopravnosti
ne glede na različne zmožnosti otrok. Fantek Tilen, ki je pri določenih dejavnostih
oviran zaradi teže, je bil tokrat v paru s Sanjo, ki je zelo suhcena, in ga zato ni mogla
dvigniti, da bi vozila samokolnico. Deklica se je tako sama domislila in poklicala še dva
prijatelja, ki sta ji pomagala dvigniti Tilena, ter jim je tako s skupno pomočjo uspelo
izvesti igro. Moram priznati, da sem se preden smo izvedli to igro malo bala, da bo
pretežka za njih, predvsem zaradi otrokove varnosti, vendar nam je igra z medsebojno
pomočjo zelo dobro uspela.
31
Počasi sta morala škrata zaključiti s svojo predstavo, saj so se želeli predstaviti še
ostali škrati, ki so prav tako čakali v vrsti za odrom. Sledila je še zadnja igrica, pri
kateri sta škrata želela pokazati, kako zelo rada se imata in kako se zabavata skupaj.
Postavila sta se tako, da sta bila obrnjena drug proti drugemu, ter se med sabo prijela s
prekrižanimi rokami, nato pa sta se zavrtela najprej v eno stran in nato še v drugo
stran. Drugi škrati so ju spodbujali z aplavzom in z vriskanjem »bravo, bravo«. Na
koncu sta se priklonila, se objela med seboj, ostalim pa sta z dlanmi iz odra poslala šop
sladkih poljubčkov. Predstava je super uspela in škrata sta bila ponosna sama nase, da
jima je uspelo. Ko je bilo vsega konec, sta hitro smuknila v tople škratje postelje in lepo
sladko zaspala.
5. ZAVRTI ME
Otroka si stojita nasproti, obrnjena drug proti drugemu. Primeta se z iztegnjenimi
rokami, ki jih prekrižata, nato pa se skupaj vrtita v krogu. Lahko menjavata
smeri.
ANALIZA VAJE:
Najbolj zanimivo je bilo, kako so se otroci med vajo ves čas gledali v oči ter se
nasmihali drug drugemu, čeprav jim sama tega nisem omenila.
Očitno je, da otroci veliko plešejo v parih in da vzgojiteljici včasih poudarita, da se
gledajo v oči in se lepo nasmihajo en drugemu. Bilo jih je res lepo opazovati, kako drug
drugemu izkazujejo naklonjenost.
6. SPROSTITEV
VODENA VIZUALIZACIJA
Marta Voler
SANJE
Ležiš na tleh. Roke sprosti ob telesu. Dihaj globoko in umirjeno. V tvojih mislih se
prikaže pokrajina, pokrita s snegom. Vse je belo. Toplo si oblečen. Naletavati začnejo
drobne snežinke. Vsaka snežinka se stopi na tvoji topli koži. Ko se te dotakne, te
požgečka. Snežinke postajajo vse večje. Tudi ti doživljaš vse bolj prijetno žgečkanje.
Tečeš po snegu in loviš kepice, ki padajo z neba. Prične se temniti. Sneg še vedno
osvetljuje pokrajino. Noč se vse bolj bliža. Ko je temno, se v daljavi prižgejo luči. Luči
ti prinašajo toplino. Ozreš se proti nebu. Sredi snežink plešejo zvezde. Kar naenkrat
32
vidiš zvezdni utrinek. Zaželiš si nekaj lepega in upaš, da se ti bo uresničilo. Zvezde so
vse bolj svetle. Na nebo se primaje tudi žareča luna. Nekaj časa jo opazuješ. Nato te
svetloba preslepi. Občutiš žgečkanje v očeh. Odpreš oči in se zaveš, da si sanjal
(Schmidt, 2006: 88).
ANALIZA SPROSTITVE:
Otroci s sproščanjem niso imeli težav, zelo hitro so se umirili in se prepustili mojemu
pripovedovanju ter predvajanju klasične glasbe. Najbolj zanimivo je bilo opazovati
fantka, ki je ves čas, medtem ko je igrala glasba in ko sem jaz pripovedovala zgodbo,
migal z zaprtimi očmi, ter odpiral in zapiral usta – tako zelo se je vživel. Z vzgojiteljico
sva se prav nasmejali – tako zelo je bil simpatičen.
INTROSPEKCIJA OZ. DOŽIVLJANJE CELOTNEGA SKLOPA VAJ:
Otroci so bili na samem začetku vsake posamezne vaje malo zadržani, saj niso vajeni
izvajanja tovrstnih vaj, tudi zaupajo si še tako zelo ne – sploh tisti, ki se med seboj ne
družijo veliko. Po prvih dveh izvedenih vajah pa so se že veliko bolj sprostili, sploh se
je to videlo pri vaji vozimo samokolnico, kjer so si med seboj pomagali in delovali zelo
povezano. Tudi vaja zavrti me je imela zelo pozitiven učinek na njih, saj se je izkazalo,
da se otroci lahko čustveno povežejo med seboj že s samim stikom z očmi in iskrenim
nasmehom. Vse vaje so se pokazale kot pozitivne, saj so jih otroci z veseljem izvajali,
okrepilo se je zaupanje med njimi ter močna povezanost. Vajo Vodi me po prostoru bi
morali še kdaj ponoviti, ker je bilo krasno opazovati, kako en otrok vodi drugega ter
kako nerodno jim je bilo na začetku prijeti prijatelja okrog pasu. Počutili so se
pomembne, ker so bili oni »glavni« in so pazili na svojega prijatelja. Otroci so se dobro
vživeli v svoje vloge in kar je najbolj pomembno je, da sem že pri prvem sklopu vaj
lahko opazila, da vaje delujejo pozitivno na vzdušje v skupini otrok. Videlo se je, da so
jim bile vaje zabavne ter nove, saj so jih izvajali z zanimanjem, zraven pa so se veliko
smejali.
REFLEKSIJA IN RAZMIŠLJANJE O CELOTNEM SKLOPU VAJ:
Različne igre, ki so poleg tega, da so socialne, še tudi gibalne, so po mojem mnenju v
vrtcu med pomembnejšimi dejavnostmi, ki bi se morale izvajati vsaj enkrat tedensko, da
33
se otroci sprostijo, povežejo med seboj, da se razbremenijo in obenem svojo energijo, ki
je imajo veliko, sprostijo.
DRUGI SKLOP IGER ZAUPANJA IN SODELOVANJA MED OTROKI
DVA MORNARJA
Živela sta dva pridna in delovna mornarja. Ker sta mornarja bila ves čas oblečena v
bela in modra oblačila, so jima ostali mornarji določili ime. Tistemu, ki je bil manjši in
močnejši, je bilo ime Belko, večjemu in suhljatemu pa Plavko. Belko in Plavko sta se
cele dneve s svojo barko vozila po morju, opazovala ribice, počivala na sončku in
prevažala tovor. Bila sta zelo dobra prijatelja. Ko sta imela vsaj malo časa, sta ga
izkoristila tako, da sta se skupaj igrala in se imela lepo. Ko sta to jutro vstala, sta
najprej pogledala kakšno vreme je, in ker je bil sonček, sta se odpravila naprej na pot
po velikanskem morju. Že zjutraj sta začela delati, saj se je na barki vedno kaj našlo.
Največkrat sta prenašala sode morske soli, ki sta jih peljala daleč, daleč, na drugo
stran morja. Ko sta z delom končala, pa sta si vedno privoščila zabavni počitek. Tokrat
je zabavni počitek potekal tako, da sta se igrala različne igrice. Ker sta mornarja, sta se
najprej igrala, da skupaj plujeta z ladjo po morju. Usedla sta se eden za drugim. Belko
je z rokami objel Plavkota, ki je sedel pred njim, okrog pasu. Skupaj sta se tako, kot da
bi se poganjala z vesli naprej, nagibala naprej in nazaj, ko so prišli valovi pa so ju
včasih zanesli še na levo in desno stran. To je bila zelo zanimiva igrica, vendar pa jih
mornarja poznata še veliko.
1. SKUPAJ PLUJEVA
V dvojicah se otroka usedeta eden za drugim, tako da tisti otrok, ki sedi zadaj, da
noge narazen in z rokami objame otroka pred seboj (okrog pasu/trebuha). Skupaj
se tako izmenjaje nagibata naprej, nazaj, levo, desno.
ANALIZA VAJE:
Ta vaja je izjemno dobro uspela in tudi sama sem bila zelo navdušena nad njo. Tukaj se
je res videlo, kako otroci pazijo drug na drugega ter kako se povežejo. Predvsem pri
fantkih, ko so prijeli kakšno punčko okrog pasu in sta skupaj plula, se je videlo, kako so
postali nežni, obenem pa so se počutili kot vodje, saj so pazili na svoj par. To vajo so
34
delali vsi, razen deklice Alje. Tudi, ko sem se sama usedla zraven nje, vaje ni želela
izvajati, saj je povedala, da ne želi, da jo kdo prijema okrog pasu. Čeprav smo potem
poizkušali izvajati vajo tako, da bi skupaj s prijateljico samo sedele v paru, ena za
drugo, brez dotikanja, se je Alja odločila, da ne želi izvajati vaje. Prav lepo je bilo videti
ostale otroke, kako uživajo ter pazijo drug na drugega. Tudi sama sem se pri kakšnem
paru usedla zraven in vajo izvajala z njimi, kar se jim je zdelo zelo zabavno.
Naslednja igra, ki sta se jo igrala, je potekala tako, da sta se usedla eden proti
drugemu, noge sta iztegnila in podplate položila skupaj, nato pa sta na »žiga naprej« in
»žaga nazaj« izmenično krčila in iztegovala kolena. Vmes pa sta si še kakšno zapela, da
je bilo bolj zabavno.
2. ŽIGA ŽAGA
Otroka si sedita nasproti, obrnjena drug proti drugemu. Noge iztegneta tako, da se
z podplati dotikata drug drugega. Izmenjaje krčita in iztegujeta kolena.
ANALIZA VAJE:
Vaja Žiga žaga je otroke spomnila na vajo vozimo kolo – eden izmed otrok je celo
govoril, da s prijateljem vozita kolo. Vaji sta si sicer res zelo podobni, vendar se
razlikujeta po tem, da enkrat imajo otroci noge v zraku, spet drugič na tleh. Ta vaja je
celo za eno stopnjo lažja, zato so jo otroci tudi lažje izvedli. Kljub temu, da so otroci
stari enako, se zelo vidijo razlike v tem, kaj kateri zmore in kaj ne. Tisti, ki vaje niso
mogli izvesti v zraku, so jo tokrat lahko tudi na tleh – pri tem so se zabavali, saj je bila
vaja manj zahtevna.
Kar naenkrat pa se je Plavko spomnil še ene zanimive igrice, ki je še nista preizkusila.
Belkotu je razložil, kako se jo bosta igrala. Zmenila sta se, da bo najprej eden stal,
drugi pa bo počepnil in ko bo Belko povedal »bum«, bo Plavko počepnil on pa bo stal,
na Plavkotov znak »bim« pa se bosta spet zamenjala. To bi znalo biti zelo zanimivo. In
tako sta se spomnila še ene igre, ki ju je zelo zabavala.
3. SPUSTIM SE, DVIGNEM SE
Otroka se v dvojicah primeta za roke in se v prvi ali v drugi poziciji izmenično,
hkrati spuščata v počep in se dvigata na prste; stopnjujeta hitrost.
35
ANALIZA VAJE:
To vajo so otroci radi izvajali, vendar so jo sami malo priredili, tako da se niso ves čas
premikali izmenično, ampak sta se včasih tudi oba otroka skupaj spustila v počep in se
oba naenkrat tudi dvignila. Ker sem opazila, da jim je bil ta način vaje bolj všeč, smo v
nadaljevanju vajo izvajali kar tako. Takšna izvedba se jim je verjetno zdela tudi lažja.
Sama sem bila zelo vesela, da so si otroci sami izmislili nekaj novega – to pomeni, da so
se v vajo vživeli ter ob njenem izvajanju tudi razmišljali; dobili smo novo idejo za
izvedbo vaje.
Ker sta bila tako zelo vesela, da sta se spet spomnila nove igrice in da se skupaj tako
lepo igrata, sta se obrnila drug proti drugemu, se prijela za svoje komolce, nato pa od
veselja sonožno in tudi na eni nogi skupaj poskočila.
4. SONOŽNO SKAKANJE ALI SKAKANJE PO ENI NOGI
V dvoje poskakujemo sonožno ali na eni nogi. Roke imamo pred seboj z dlanmi na
komolcih; drug drugega skušamo spraviti iz ravnotežja, in sicer z rahlim
odrivanjem z rokami in s telesom.
ANALIZA VAJE:
Pri tej vaji sta samo dva otroka znala skakati po eni nogi, ostali pa ne, zato so ostali
seveda skakali sonožno. Na začetku sem porabila kar nekaj časa, da bi otroke, medtem
ko so skakali, navadila, da se dotikajo drug drugega oz. da se poskušajo spraviti iz
ravnotežja. Nekako jim je bilo bolj všeč samo skakanje, brez porivanja. Nekateri so se
sicer s komolci dotikali drug drugega in se na tak način izpodrivali, a kaj več ni bilo
opaziti. Zanimivo jim je bilo že to, da so sami sebe prijeli okrog komolcev. Otrokom
sem pustila, da vajo izvedejo tako, kot sami želijo, saj smo hkrati dobili idejo, da otroka
lahko vseeno dobro sodelujeta, če skupaj skačeta brez izpodrivanja, in to je še ena vaja
zraven. Menim, da po večkratnem ponavljanju te vaje, ko si otroci že malo bolj upajo,
tudi izpodrivanje kot vrsta borbe – kdo bo koga – postane samo od sebe del vaje.
Ko sta Belko in Plavko tako veselo poskakovala, sta hitro pozabila na čas, saj so ju
drugi mornarji prišli opozorit, da je čas za spanec in bosta morala končati z igranjem.
Skupaj so se igrali še eno igro, nato pa so odšli počivat. Naredili so krog. Belko je bil
na sredini kroga, ostali pa so bili okrog njega. Ko je Belko počepnil, so ostali mornarji
tekali v krogu, ko pa je Belko vstal, so ostali izmenjaje v počepu in stoje hodili v krogu.
36
Belko se je večkrat tudi pošalil z njimi, saj je včasih kar naenkrat vstal in že takoj
počepnil – tako so se mornarji večkrat zmotili, obenem pa so se pri tem zelo zabavali in
veliko nasmejali.
5. IGRA SODELOVANJA
Naredimo krog in z izštevanjem določimo nekoga za v sredino kroga. Medtem ko
otrok v sredini počepne, ostali otroci tekajo v krogu, ko otrok na sredini vstane,
ostali otroci izmenjaje v počepu in z iztegnjenim telesom hodijo v krogu.
ANALIZA VAJE:
Vaja je bila otrokom zelo všeč, sploh takrat, ko so lahko tekali v krogu. Najbolj jih je
zabavalo to, da se je na vsake toliko časa otrok v sredini premislil in se usedel, nato pa
zopet vstal.
6. SPROSTITEV
VODENA VIZUALIZACIJA
Martina Farkaš
IZLET NA MORJE
Zaprite oči in si predstavljajte, da smo šli na izlet na morsko obalo. Ležimo na plaži,
deklice imamo na glavi klobuke, fantje čepice. Vsi imamo sončna očala. Toplo nam je.
Pijemo ledeni čaj, srk, srk. Joj, kako je dober! Postaja vedno in vedno bolj vroče, tako
vroče, da se moramo ohladiti v morju. Skočimo v zrak in tečemo v morje. Vriskamo.
Jupi, kako je lepo! Ko smo v morju, se gremo potapljat in pogledat, kaj vse je v morju.
Naenkrat mimo švigne ribica, ki je tako velika kot naša dlan. Potem gremo naprej in
plavamo, plavamo ter priplavamo do raka. Joj! Treba je paziti, da nas ne uščipne v prst,
zato gremo raje ven. Nataknemo si klobuke ali čepice ter očala in se posušimo na
toplem soncu. In tako se konča naš dan na morju.
Pretegnemo se, odpremo oči in pogledamo naokoli. Zdaj smo spet v igralnici (Schmidt,
2006: 14).
ANALIZA SPROSTITVE:
Otroci so takoj opazili, da sem tokrat za sprostitev predvajala drugo glasbo kot prejšnjič,
zato me je že takoj na začetku en otrok opomnil, da sem se zmotila, ker prejšnjič niso
poslušali te glasbe. Povedala sem mu, da sem to storila namenoma, ker sem želela, da
37
slišijo še to glasbo kako je lepa. Potem je takoj še on zaprl oči in vsi so se prepustili
mojemu pripovedovanju ter glasbi. Neverjetno, kako hitro so se umirili, prav ugajalo
jim je, da lahko malo počivajo, sem opazila. Kljub temu, da igre vedno radi izvajajo in
se ob njih zabavajo, so bili namreč že utrujeni.
INTROSPEKCIJA OZ. DOŽIVLJANJE CELOTNEGA SKLOPA VAJ:
Otroci so se v celoten sklop vaj zelo dobro vživeli in videlo se je, da uživajo – to je
zame velika pohvala, saj sem ustvarila nekaj, kar je otrokom v korist in veselje . Tudi
tokrat smo vključili v sodelovanje deklico, ki sem jo že v prejšnjem sklopu vaj, ki sem
jih izvajala, opisala kot tako, da je zelo samosvoja in ne zaupa drugim, vendarle pa želi
sodelovati, zato sem ji to tudi omogočila. Tudi tokrat je Alja sodelovala samo pri dveh
vajah, pri ostalih pa se je odmaknila od nas in ni želela sodelovati. Sodelovala je pri vaji
Sonožno skakanje in pri vaji Igra zaupanja. Že to, da deklica želi sodelovati z drugimi,
je velik dosežek. V skupini imamo tudi fantka Miha, za katerega vzgojiteljica trdi, da je
drugače zelo umirjen in da se prav tako težko vklopi v neko načrtovano dejavnost. Za
razliko od deklice, ki sem jo opisala, je sicer družaben, vendar le takrat, ko lahko vse,
kar želi početi, počne samostojno. Pri tej vaji pa se je zgodil preobrat, kajti fant se je kar
vživel, sicer se mi je zdelo, kot da mu je malo nerodno, vendar je rad sodeloval saj se je
sam javil. Zdi se mi, da se otroci res vživijo v dejavnosti, ki jih izvajamo, ter da jih radi
izvajajo, saj smo velik dosežek dosegli že pri otrocih, ki izstopajo iz skupine in ki
drugače ne želijo pri igri sodelovati z ostalimi otroki.
REFLEKSIJA OZ. RAZMIŠLJANJE O CELOTNEM SKLOPU VAJ:
Celoten sklop vaj smo dobro izpeljali, kajti otroci so ves čas intenzivno in z veseljem
sodelovali. Vesela sem, da otroci vaje tako radi izvajajo in da so, ko pridem zjutraj v
vrtec, veseli, da sem med njimi, saj me že takoj na začetku sprašujejo, kaj se bomo
danes igrali. Ravno to me je vedno znova motiviralo, da sem napisala še več novih in
zanimivih vaj.
38
TRETJI SKLOP IGER ZAUPANJA IN SODELOVANJA MED OTROKI
BRATEC IN SESTRICA
Živela sta bratec in sestrica. Bratec in sestrica sta se zelo rada skupaj igrala, najbolj pa
jima je bilo všeč, ko sta lahko nagajivo poskakovala na travniku, tako da sta se prijela
za ramena, nato pa hop naprej in hip nazaj.
1. SKAČIVA SKUPAJ
Otroka se obrneta drug proti drugemu in se primeta za ramena. Izmenjaje (ena
noga naprej, druga noga nazaj) skačeta.
ANALIZA VAJE:
Vaja je otrokom zelo dobro uspevala, dokler so vsi skakali sonožno, ko pa sem jim
povedala, da naj poizkusijo skakati še tako, da dajejo noge skupaj in narazen ter
izmenično naprej in nazaj, se je zelo dobro videlo, da sta spet bila le dva posameznika,
ki sta to zmogla, ostali pa še ne, zato so skakali poljubno kot so želeli – nekaj časa so se
držali za ramena, nato pa je eden izmed otrok dal predlog, da bi se lahko držali samo za
roke in bi tako skakali. Spet mi je bilo zelo všeč, da je otrok sam dobil idejo – seveda
smo tudi to idejo uporabili. Drug fantek pa je nato predlagal, da bi se lahko vsi skupaj
prijeli in skakali. Seveda so se otroci tukaj zelo uživali, ker so se lahko kar precej
razživeli, in prav je tako, da otroci razmišljajo in sami podajajo ideje, mi pa jih nato
preizkusimo. Tako bom to idejo uporabila še pri katerem drugem sklopu iger.
Kar naenkrat pa hop in hip, že sta se znašla na travi. Ojoj, padla sta eden zraven
drugega, tako kot če bi hruške padle dol z drevesa. Bratec in sestrica sta se pogledala
in se začela smejati, nato pa sta se zakotalila najprej eden vstran od drugega, nato pa
spet eden proti drugemu. Tedaj pa je bratec dobil še idejo, da bo sestrico z rokami
kotalil po prostoru. Zelo sta se zabavala in se cel čas posmehovala eden drugemu.
2. ZAKOTALI SE
V dvojicah se otroka uležeta na hrbet, drug ob drugemu. Nato se začneta kotaliti
eden vstran od drugega in eden proti drugemu.
39
ANALIZA VAJE:
Kotaljenje je vsem otrokom šlo zelo dobro, hkrati pa jim je bilo tudi zabavno. Ker
imamo na razpolago malo manjši prostor smo najprej delali vaje tako, da sta naenkrat le
dva para izvajala vajo , kasneje pa še druga dva para. Otrokom je sicer tako bilo všeč,
vendar so nato želeli vajo izvajati še vsi naenkrat. Na začetku nisem vedela, ali bi jim to
dovolila, ker bi se tako zaletavali eden v drugega, vendar sem vseeno želela poizkusiti,
ker sem si mislila, da bo otrokom to zagotovo zabavno. In res je bilo tako. Ko so se
zaletavali eden v drugega, so se tako na ves glas smejali, da mi v nobenem primeru ni
bilo žal. Spet ena dodatna vaja, kjer se otroci zaletavajo in kotalijo naenkrat, kar je
najbolj pomembno, pa je, da ne delajo tega samo zaradi zabave, temveč tudi zato, da
dobro sodelujejo med seboj in delujejo povezano.
Kar naenkrat pa sta se ustavila, ker sta zaslišala globok glas: »Brunda, gunda, brunda,
gunda, brunda, gunda…« Sestrica je vsa prestrašena obstala, pogumni bratec pa jo je
hitro potolažil, ko ji je povedal, da se to oglaša veliki medved, vendar naj se nič ne boji.
Pokazal ji je, kako bosta odgnala medveda vstran od njiju. Bratec se je postavil na vse
štiri, tako kot stojijo medvedi, sestrica pa se je usedla na njegov hrbet. Medvede sta
odganjala na tak način, da sta se pretvarjala, da sta tudi onadva medveda in ju tako
sploh niso opazili. Bratec je bil kot pravi medved, z sestrico na svojem hrbtu. Skupaj se
premikati je bilo zelo zabavno .
3. PREMIKAJVA SE KOT MEDVED
En otrok se postavi na vse štiri (obrnjen proti tlom v položaj muce, kužka,
medveda), drug otrok pa se usede na njegov spodnji del hrbta. Otrok, ki je na vseh
štirih se pomika naprej, otrok ki sedi na njem, pa ga močno drži za ramena, da ne
pade z njega.
ANALIZA VAJE:
O tej vaji sem doma kar nekaj časa razmišljala ali jo naj izvedem ali ne zaradi otrokove
varnosti in zaradi tega, ker nisem imela predstave ali se bo otrok na vseh štirih zmogel
premikati z še enim otrokom na njegovem hrbtu. Vajo sem seveda vseeno izvedla in ni
mi žal. Otroci so vajo zmogli, in ne samo to, kar še in še bi jo izvajali tako zelo jim je
bila všeč. Otroci, ki so sedeli na hrbtu prijatelja so na začetku bili malo prestrašeni, ker
niso bili prepričani v to, da ne bodo padli dol, vendar so se, ko se je prijatelj na vseh
štirih začel premikati tako zelo zabavali, da najraje ne bi zamenjali vlog. Tudi tisti
otroci, ki so hodili po vseh štirih so se zelo nasmejali in so se počutili močne ker to
zmorejo. Delovali so zelo odgovorno, saj so se tudi sami bali za prijatelja, ki je sedel na
40
njih. En fantek mi je tudi povedal: » Jaz sem pa tako močen kot medved, a ne?« Nato so
seveda tudi drugi prigovarjali, da so močni kot konj, slon, bik…Imeli so veliko idej in
bilo je res zabavno.
*Pomembno je, da smo vzgojitelji pri tovrstnih igrah ves čas zraven, da če slučajno
kateri od otrok več ne zmore imeti na hrbtu svojega prijatelja, preprečimo različne
poškodbe. Varnost je na prvem mestu.
Kar naenkrat pa je začelo zelo močno deževati. »Ojoj, narediva streho,» je sestrica
dejala bratcu. Roke sta dvignila visoko nad glavo in si naredila streho.
4. SKUPAJ NAMA NAREDIVA STREHO NAD GLAVO
Otroka se usedeta tako, da sta obrnjena drug proti drugemu. Roke iztegneta nad
glavo in se z dlanmi primeta skupaj.
ANALIZA VAJE:
Ta vaja je bila otrokom lahka in ni bilo nobenih težav pri izvedbi. Hkrati pa je bila
pozitivna tudi zato, da so se otroci po prejšnji vaji malo umirili. Všeč mi je bilo, da so
otroci tokrat večkrat vzpostavili stik z očmi.
Nekaj časa je deževalo, nato pa je nastala velika pisana mavrica, ker je posijal sonček.
Bratec in sestrica sta se ulegla na mokro travo, vendar ju to ni motilo, saj jima je
sonček lepo ogreval obraz, noge in roke. Opazovala sta, kako se začne temniti in kako
se rožice, ki so lepo obrnjene proti sončku, počasi zapirajo. Igrala sta se, da sta tudi
onadva kot rožice.
5. ODPRIMO IN ZAPRIMO CVET
Otroci se uležejo na hrbet v krog. Roke imajo iztegnjene nad glavo na zunanji
strani kroga, noge pa so prav tako iztegnjene v notranjosti kroga. Primejo se za
dlani, v notranjosti kroga pa se stikajo s stopali. Skupaj se poizkušajo dvigniti z
zgornjim delom telesa (trup,roke) do sredine oz. čim bližje k stopalom (zapirajo
cvet). Izmenjaje se legajo in spet dvigujejo.
ANALIZA VAJE:
Namen te vaje je bil spet sodelovanje, v smislu, da smo se vsi skupaj dvignili do
sredine, se zbližali, nato pa se spet spustili v ležeči položaj in se oddaljili. Izjemno
dobra je ta vaja kot gibalna vaja, saj vsebuje določene gibalne elemente, lahko pa bi tudi
41
dodali glasbo in bi bila še kot vaja za sprostitev (počasi se dvignemo skupaj in spustimo
nazaj). Otroci so vajo radi izvajali – ponovili smo jo kar štiri krat. Ni tako zelo
pomembno, ali se dvignejo vsi naenkrat, pomembno je le, da jo naredimo vsi skupaj in
da ves čas sodelujemo.
6. SPROSTITEV
VODENA VIZUALIZACIJA
Sara Žitnik
POLETJE NA TRAVNIKU
Ulezite se na blazine in zamižite. Mirno dihajte. Predstavljaj si, da je poletje.
Zunaj sije toplo sonce. Na travniku si. Trava ti sega skoraj do kolen. Obdajajo te pisane
barve poletnih cvetlic: od rumene ripeče zlatice do vijolične zvončnice. Pripogneš se k
zvončnici in povohaš, kako diši. Zelena trava se lesketa v soncu. Sončni žarki te grejejo.
Zaslišiš črička, ki prepeva v svoji luknjici. Slediš njegovemu petju. Najdeš luknjico, v
kateri prebiva. Odtrgaš travico in mu malo ponagajaš, tako da rahlo pobezdaš v
luknjico. Čriček pogleda iz luknjice, a v hipu spet izgine. Nasmehneš se. Srečen si. Pred
sabo zagledaš košato drevo. Vabi te v svoj objem. Uležeš se pod drevo. Kako prijetno je
ležati v senci! Zapreš oči.
Počutiš se čudovito, mirno in sproščeno. Zdaj pa odprite oči in se raztegnite. Počasi se
usedite (Schmidt, 2006: 75)
INTROSPEKCIJA OZ. DOŽIVLJANJE CELOTNEGA SKLOPA VAJ:
Otrokom je bilo tokrat od vsega najbolj zabavno kotaljenje, saj so se res vživeli, uživali
ter oddajali samo pozitivno energijo. Bilo je veliko smeha, spogledovanja, dotikanja, v
glavnem vsega, kar je otroke zabavalo. Všeč mi je bilo, da so se pri tretjem sklopu iger,
ki smo ga tokrat izvajali, otroci tako zelo vživeli, da so tudi sami že začeli razmišljati o
tem, kaj bi lahko spremenili in kaj izvedli tako, kot si sami želijo. To, da otroci sami
podajajo ideje, je že znak, da se vživijo, da jim je torej to, kar počnejo, všeč in da radi
izvajajo tovrstne vaje.
42
REFLEKSIJA OZ. RAZMIŠLJANJE O CELOTNEM SKLOPU VAJ:
Po tretjem izvedenem sklopu vaj res že začnem malo bolj analizirati in razmišljati o
tem, kako velik vpliv lahko resnično imajo Igre zaupanja in sodelovanja na dobro
vzdušje v skupini, na povezanost in medsebojno sodelovanje ter spoštovanje med
otroki. Tudi fantek in deklica, ki malo izstopata iz skupine, sta se že po treh sklopih
izvedenih vaj dosti bolj povezala z ostalimi otroki, velik dosežek pa je že ta, da želita
sodelovati, pa čeprav samo pri eni, dveh ali treh vajah. Očitno je, da bi se Igre zaupanja
in sodelovanja morale skoraj kot nuja izvajati v skupinah, ne samo zaradi
posameznikov, ampak zaradi izboljšanja odnosov v celotni skupini iz vseh socialnih
vidikov. Odnosi med otroci se okrepijo, otroci se spoznajo ter povežejo tudi s tistimi, s
katerimi se prej sploh niso igrali ali zelo malo, nasilja pa je čedalje manj, kar je
posledica tega, da otroci drug drugega boljše poznajo, si zaupajo, se spoštujejo in vedo,
da se imajo radi, kakršni koli so.
ČETRTI SKLOP IGER ZAUPANJA IN SODELOVANJA MED OTROKI
KOKICA IN SMOKEC
Kokica in Smokec sta bila najboljša prijatelja. Čisto vsak dan, ko je zunaj sijal sonček,
sta se skupaj igrala na travniku, se smejala eden drugemu in pri tem neznansko uživala.
Tako sta se tudi danes dogovorila, da se bosta dobila na travniku, kjer se bosta skupaj
igrala. Ker sta bila zelo vesela, da se spet vidita, sta se najprej močno objela, kot da bi
tekmovala v tem, kako zelo močno se lahko objameta med seboj.
1. OBJEMI ME
Otroka sta si obrnjena nasproti, drug proti drugemu. En otrok prime drugega
okoli ramen, drugi pa ga prime okrog pasu ter se objameta. Preizkušata se v tem,
kateri drugega bolj stisne k sebi.
ANALIZA VAJE:
Podariti nekomu objem oz. ga objeti, je nekaj najlepšega, kar lahko človek da drugemu
človeku. S tem se iz enega človeka na drugega prenese toliko pozitivne energije in
pozitivno izoblikovanih čustev, da je težko enak učinek doseči na kakšen drug način. To
43
so pri tej vaji začutili tudi otroci, s katerimi smo jo izvedli. Že takoj ob pripovedovanju
zgodbice so se otroci začeli objemati, ko sem jim povedala, da naj se res močno stisnejo
še enkrat, pa je bilo začutiti njihove pozitivne misli in pozitivno moč. Res je bilo lepo
videti otroke, kako se med seboj objamejo. Tudi deklica, ki sem jo že večkrat omenila,
da se rada samozavestno odmakne, ker se ne mara tako zelo povezati z ostalimi otroki,
me je tukaj zelo pozitivno presenetila, saj se je brez moje spodbude sama objela z drugo
deklico. Prav obnemela sem, ko sem opazila, da je dovolila, da jo nekdo objame in da
ona objame nekoga drugega, obenem pa me je obdal val sreče, ker je to še dodaten
znak, kakšen vpliv lahko imajo Igre zaupanja in sodelovanja na odnose med otroki.
Otroci, kateri drugim ne dovolijo v svojo zasebnost, lahko ob teh igrah izjemno
napredujejo.
Kokica in Smokec sta se res imela zelo rada in zato sta se vedno, ko sta se dobila na
travniku, najprej objela, nato pa sta od veselja en drugega poskušala dvigniti v zrak.
»Joj, tako zelo sem vesel, da te vidim!« je Smokec na glas zakričal Kokici. »Tudi jaz
sem vesela, da se bova spet lahko skupaj igrala,« je Kokica odgovorila Smokcu. Tako
sta od veselja eden drugega dvignila v zrak.
2. DVIGNI ME
Otroka si stojita nasproti, obrnjena eden proti drugemu. En otrok prime drugega
okrog pasu in ga poskuša dvigniti v zrak, kolikor zmore. Nato se zamenjata.
ANALIZA VAJE:
Ta vaja se je otrokom zdela zelo zabavna, saj jim je predstavljala nek nov izziv, v
katerega so mogoče prej dvomili, zdaj pa so videli, da jo zmorejo izvest in so bili
ponosni sami nase. Otroci so dvigali drug drugega; najprej je tisti, ki je bil v paru bolj
močan, dvignil šibkejšega, nato pa sem jim še dovolila, da poizkusijo v obratni smeri. In
uspelo jim je. Tudi tisti, ki navzven izgledajo šibko, so včasih lahko pravi korenjaki.
Pomembno je, da so vsi pri teh vajah enakovredni in da kljub temu, da včasih v kakšno
stvar pri sami izvedbi vaje dvomimo, te dvome opustimo ter vajo vseeno preizkusimo.
Takšna vaja po navadi izpade še boljše kot druge, za katere smo prepričani, da se nam
bodo dobro iztekle.
»Joj, kako zelo je to zabavno. Pridi Smokec, greva se še eno drugo igrico, kjer se boš ti
postavil za moj hrbet, jaz se bom spustila proti tebi, ti pa me poskušaj ujeti!« je na ves
44
glas zakričala Kokica. »Ja, ja, greva se to igrico, ta je zelo zabavna,« je veselo odvrnil
Smokec.
3. ZAUPAJ MI, DA TE UJAMEM
V dvojicah se otroka postavita drug za drugim, tako da je med njima razdalja
približno za en otroški korak. Otrok, ki gleda drugemu v hrbet, mora prvega
uloviti, tako da se prvi vzravnan spusti nazaj proti njemu.
ANALIZA VAJE:
Otroci si na začetku še niso dovolj zaupali, zato si niso upali spustiti se nazaj proti
prijatelju, da bi jih ujel. Z namenom, da jim je bilo nekoliko lažje, sem v začetku zraven
stala tudi sama. Po dveh poizkusih so se že tako sprostili, da nobenemu, razen deklice,
ki jo vedno omenjam, vaje ni bilo težko izvesti. Seveda smo zaradi varnosti to izvajali
tako, da je vsak par posamično izvedel vajo, ostali pa so opazovali. Pri tem pa sem na
njih pazila tudi sama. Razdalja med otrokoma je bila le en majhen korak, predvsem
zaradi varnosti kot tudi zato, ker si otroci med seboj še tako ne zaupajo. Deklica Alja, ki
je prvi dve vaji sodelovala, pri tej vaji ni več želela sodelovati, zato sem jo pustila, da se
usede. Že to, da se je objela s prijateljico, je bil zame in za njo zelo velik dosežek.
»Kokica, jaz imam pa še eno boljšo idejo,« je Kokici dejal Smokec. »Aja, katero igrico
pa si se zdaj spomnil?« je Kokica vprašala Smokca. »Tisto, da se pretvarjava, da sem
jaz traktor in vlečem za sabo prikolico. Ti pa si prikolica. Pridi. Jaz se bom postavil na
vse štiri, ti pa se prav tako postavi na vse štiri za mano in me močno primi za moje
gležnje na nogi. Jaz bom traktor in te bom tako, da se bom z rokami in nogami,
poganjal naprej, vozil po travniku,« je Smokec dejal Kokici. »Ja, ja, to bo zelo zabavno,
greva se igrat. Ti boš traktor, jaz pa prikolica,« je vsa vesela dejala Kokica.
4. TRAKTOR VLEČE PRIKOLICO
Oba otroka se postavita na vse štiri, drug za drugim. Tisti otrok, ki je zadaj, prime
prvega otroka okrog gležnjev; prvi otrok pa »vleče« drugega po prostoru tako, da
se z rokami in nogami po kolenih pomika naprej.
ANALIZA VAJE:
Vaja traktor vleče prikolico je bila otrokom zelo všeč in zato smo jo izvajali najdlje časa
od vseh vaj. Otrokom se ni zdela pretežka, bila pa jim je zanimiva tudi zaradi predstav
»Jaz sem traktor, ti pa prikolica«. Močno so se vživeli v vloge, tako da so tudi spuščali
45
posamezne glasove, ki so ponazarjali brnenje traktorja. Vaja jim je predstavljala spet
neko novo obliko povezanih gibov, zato jim je bila še bolj zanimiva. Ker smo to vajo
sigurno izvajali več kot pet minut, so se otroci menjali med seboj tudi po parih.
»Joj, Smokec, zdaj pa sva že malo izmučena, a ne? Zelo vesela sem, da si moj prijatelj
in da sva se danes spet tako zabavala, ko sva se skupaj igrala,« je Kokica povedala
Smokcu. »Kokica, tudi jaz sem zelo vesel, da si ti moja prijateljica in da se skupaj tako
zabavava, vendar sem zdaj že malo utrujen. Uleziva se na tla in uživajva v sončku ter
prisluhniva petju ptičkov,« je še povedal Smokec. Tako sta se prijateljčka po koncu
igranja ulegla na tla in malo zadremala.
5. SPROSTITEV
VODENA VIZUALIZACIJA
Mojca Fir
BARVE NA TRAVNIKU
Ležimo na hrbtu in zapremo oči. Mirno dihamo. Ležimo na velikem zelenem travniku.
Okrog nas je polno različnih cvetlic – belih, vijoličastih, modrih, rumenih ...
Na nebu nad nami sije veliko rumeno sonce. Čutimo toploto sončnih žarkov na čelu,
ličkih, greje nas po vratu, rokah in nogah. Ležimo in ob tem poslušamo žvrgolenje ptic.
Gledamo jih. So različnih barv. Še vedno počivamo in se prepuščamo naravi. Sonce se
je skrilo za oblake. Nekateri oblaki so beli, drugi različnih sivih barv. Oblaki postajajo
vse temnejši in morda bo začelo deževati. Treba bo iti domov. Zdaj se pretegni, zazehaj
in odpri oči. Spet smo tu, v igralnici (Schmidt, 2006: 19).
ANALIZA SPROSTITVE:
Tokrat sem otrokom povedala, da lahko ležijo, lahko pa tudi sedijo po turško. Namestili
so se torej tako, kot jim je najbolj ugajalo, da so se pri tem najlažje umirili in sprostili.
Pri sproščanju otroci uživajo in se prepustijo mojemu branju, saj je prav opazno, kako
jim ta vrsta sproščanja ugaja. Ko sem jim povedala, da smo z vajami končali, so me že
sami takoj vprašali, če bom zdaj nastavila glasbo, da bodo počivali. Otroci so se že lepo
navadili na potek celotnega sklopa vaj.
46
INTROSPEKCIJA OZ. DOŽIVLJANJE CELOTNEGA SKLOPA VAJ:
Otroci so tudi tokrat zelo dobro sodelovali in se vživeli v današnje izvajanje vaj. Ta
teden sem tri dni manjkala, ker sem zbolela, in takoj, ko sem danes prišla, so vsi prišli k
meni ter mi začeli pripovedovati, kaj se je novega dogajalo v vrtcu. Takoj so me začeli
tudi spraševati, če se bomo danes igrali igrice. To je bil že eden izmed znakov, da otroci
radi izvajajo tovrstne igre, saj se na njih sami spomnijo.
Zjutraj smo najprej imeli jutranji sestanek, kjer je program vodila vzgojiteljica, nato pa
smo pričeli z mojim programom, saj so bili otroci že precej nestrpni.
Današnji sklop vaj nam je v celoti uspel, vesela sem, da tudi otroci, ki drugače izstopajo
– ker nočejo imeti prevelikega stika z ostalimi – znajo zelo presenetiti in s pomočjo le-
teh iger lahko naredijo velik korak naprej v zaupanju do drugih. Moram omeniti še
fantka Tilena, ki ima preveliko telesno težo, vendar čisto vedno želi sodelovati z nami,
in četudi včasih kakšno vajo zelo težko izvede, ima voljo, ki ga žene naprej, ker si to
sam želi. Ta otrok je tako zadovoljen, ko izvajamo te vaje, da ravno po tem, kako je
navdušen, izstopa iz skupine. Zelo toplo mi je pri srcu, ko ga opazujem, kako z veseljem
izvaja čisto vsako vajo.
REFLEKSIJA OZ. RAZMIŠLJANJE O CELOTNEM SKLOPU VAJ:
Tudi z današnjo izvedbo tega sklopa vaj smo veliko dosegli, kar me zelo veseli.
Počutim se zadovoljno in z veseljem, vedno znova pridem v skupino, ker me zanima, če
me bo spet kdo presenetil ter ali bo viden kakšen napredek. Moram povedati, da je
napredek iz dneva v dan večji, kajti otrokom je to, da izvajamo tovrstne vaje, postala že
rutina. Točno vedo, kaj bomo delali, ko zjutraj pridem jaz. Otroci se brez kakršnih koli
težav – tako, da se izžrebajo kartice – razvrstijo v pare, in nikoli še ni nobeden rekel,
da s katerim otrokom ne bi bil rad v paru.
Tokrat sem izbrala sklop, v katerem so samo štiri vaje in sprostitev, naslednjič pa bomo
spet poizkusili z malo daljšim sklopom vaj (pet vaj in sprostitev). Štiri ali pet vaj je za
to starostno obdobje otrok čisto dovolj, saj jim kasneje že pade motivacija in izgubijo
zanimanje. Dokler pa imajo še tako veliko zanimanje in vaje z veseljem izvajajo, tega
ne želim pokvariti.
47
PETI SKLOP IGER ZAUPANJA IN SODELOVANJA MED OTROKI
DVA PALČKA
Nekoč sta živela dva palčka, očka palček in mali palček. Očka je palčka vsak dan naučil
kaj novega, saj je bil mali palček zelo majhen in še veliko stvari sam ni vedel narediti.
Tako je očka nekega jutra rekel malemu palčku: »Pridi, moj mali razbojnik, danes se
bova naučila, kako se lahko igramo z dlanmi, in sicer tako, da ploskamo. Ti, mali
palček, se usedi na tla in položi dlani na rokah skupaj, jaz pa se bom usedel za tabo, dal
svoje dlani na tvoje in že bova oba skupaj ploskala.« Mali palček pa je veselo odgovoril
očku: »Ja, poizkusiva očka, to bo zabavno. Zelo sem vesel, da zdaj poleg tega, da hodim
in govorim, znam še ploskati. Jupi, jupi.«
1. ZAPLOSKAJVA SI SKUPAJ
Otroka se usedeta tako, da en otrok sedi pred drugim. Tisti, ki sedi za otrokom, da
noge narazen tako, da prvi otrok sedi pred njim, med nogami. Prvi otrok, da roke
skupaj, tako da skrči komolce, dlani pa da skupaj, tako kot pri ploskanju. Otrok,
ki sedi na njim, da svoje dlani na njegove in tako skupaj ploskata z dlanmi oz.
lahko ta drugi otrok vodi prvega otroka pri ploskanju (lahko ustvarjata tudi
različne ritme).
ANALIZA VAJE:
Že ko sem otrokom povedala, da jim bom danes prebirala zgodbo o dveh palčkih, so bili
čisto navdušeni. Otroci so se začeli smejati in se med seboj pogovarjati. To je bil zame
že znak, da se jim bo zgodba zdela zabavna, saj dobra uvodna motivacija pozitivno
vpliva na otroke – nadaljevanju bolj z zanimanjem prisluhnejo ter dobro sodelujejo.
Vaja zaploskajva skupaj otrokom ni povzročala nobenih težav pri izvedbi, saj jim ni bila
pretežka, bila pa jim je zanimiva in zabavna – ker je ploskanje tukaj bilo izvedeno v
paru in na drugačen način, kot so sicer vajeni, so se močno razživeli. Dva para sta
ploskala tako, da sta si ustvarjala različne ritmične vzorce (hitrejše ploskanje,
počasnejše ploskanje, dva ploska naenkrat in še kaj se je dalo videti).
»Ja, veš kaj palček, to pa še ni vse. S ploskanjem pa ne prideva zelo daleč, a znaš
postaviti tudi svečo? Veš, če te kdaj hoče napasti kakšna strašna zver, potem se lahko
postaviš v svečo in zver misli, da si sveča,« je očka povedal malemu palčku. «Kaj res,
48
očka? To bi se pa res rad naučil,« je mali palček povedal očku. «Pridi, bova skupaj
naredila svečo in to tako svečo, ki pleše sem in tja, sem in tja,« je očka odvrnil malemu
palčku. Povedal mo ju še, da se bosta ulegla tako, da bosta ritki imela skupaj, noge pa
bosta držala visoko v zrak, naslonjene ene na druge. Po želji lahko noge še skupaj
premikata, in sveča bo zaplesala. Seveda sta svečo en, dva, tri postavila. »Joj, očka, biti
sveča pa je res zelo zabavno«, je palček ponavljal medtem, ko se je z očkom igral, da je
sveča.
2. NAREDIVA SVEČO
Otroka se uležeta na tla, obrnjena drug proti drugemu. Oba dvigneta noge v zrak,
vzravnane tako, kot če bi se postavila v »svečo«. Noge v zraku naslonita skupaj,
tako da se v celoti z nogami dotikata med seboj (zadnjici se dotikata). Izmenjaje z
iztegnjenimi nogami skupaj premikata noge sem ter tja.
ANALIZA VAJE:
Otroke sem najprej že ob branju zgodbice vprašala, če se znajo postaviti v svečo, kot to
znata narediti palčka. Odgovorili so mi, da znajo, ko pa sem jim rekla da naj mi
pokažejo kako to naredijo, nobeden od njih ni vedel, kako bi to naredil. Sklepam, da se
jim je verjetno zdelo bolj zanimivo samo ime vaje in so mi zato povedali, da svečo
znajo narediti.
Tako smo vajo izvedli skupaj – najprej sem jim jo pokazala jaz, nato pa so jo preizkusili
tudi sami. Ob tem, ko so noge v zraku postavili skupaj, nato pa so jih, kolikor je seveda
šlo, skupaj tudi premikali, so zelo uživali. Nekaterim je sicer premikanje nog skupaj s
prijateljem delalo težave, spet drugim skupno gibanje ni povzročalo težav. Tistim s
težavo sem pomagala tako, da sem jim noge nekaj časa držala skupaj, sama pa sta jih
premikala.
»Ja, res je zabavno,« je rekel očka svojemu malemu palčku. »Zdaj ti bom pa pokazal
nekaj še bolj zabavnega. Veš, mali palček, včasih v našo pravljično deželo pribežijo
tudi take velike zveri, da jim je dobro ubežati. Pozorno me poslušaj. Naši dobri
prijateljčki so konjički in če kdaj rabiš pomoč, se samo na ves glas zaderi Grrr in
konjiček bo pribežal, ti se boš usedel na njega in že bosta ušla zverem. Zdaj pa se bom
jaz postavil kot konjiček na vse štiri, ti pa se usedi name in me zajahaj, gor in dol, gor
in dol. Pa dajva.«
49
3. JAHAM KONJIČKA
En otrok se postavi na vse štiri, drugi otrok pa se mu usede na hrbet in ga prime za
ramena. Ta otrok, ki je na vseh štirih, se premika tako, da se izmenjaje pomika z
zadnjim delom trupa (boki in zadnjica) do stopal, se usede na stopala, nato pa se
spet postavi na vse štiri (premikanje z zadnjim delom telesa gor in dol).
ANALIZA VAJE:
Vaje, kjer lahko otroci na nek način »jahajo eden drugega«, se otrokom zdijo zelo
zabavne in smešne, zato jih po navadi izvajamo dlje časa kot ostale. Vaja jim ni bila
pretežka, saj so se ob njeni izvedbi zelo zabavali in so uživali.
Tako sta se očka palček in mali palček skupaj zabavala in igrala, kar naenkrat pa se je
mali palček nečesa domislil. »Malo bom ponagajal svojemu očku,« si je mislil. Očka je
še vedno bil postavljen na vseh štirih kot konjiček, mali palček pa se je plazil pod njim
kot črvek. Joj, kako zelo je bil očka vesel, da je njegov mali palček tako živahen in
navihan.
4. ČRVEK
En otrok se postavi ne vse štiri, drugi pa se mora splaziti pod njim ali skozi njega.
ANALIZA VAJE:
Vaja je v bistvu predvaja naslednji vaji Tunel, ki sledi. Otrokom se vedno, ko se plazijo,
hodijo po štirih ali »jahajo en drugega«, zdi to izjemno zabavno, zato takšne vaje zelo
radi izvajajo. Predstavljajo jim nekaj novega, obenem pa tudi nek izziv. Dokler otroci
uživajo in vidim, kako zelo se vživijo, tudi jaz z veseljem izvajam te vaje, ker vidim da
imajo res lahko velik učinek na več stvari hkrati (vzdušje v celotni skupini, medsebojno
sodelovanje in zaupanje, motivacija tistih, ki drugače ne želijo sodelovati z drugimi
otroki, povezanost med otroki, dober odnos med otroki…).
Ko so to videli še ostali palčki v pravljični deželi, so se še oni prišli igrat z očkom in z
malim palčkom. Postavili so se drug za drugega, dali noge narazen in naredili tunel.
Tisti, ki je bil zadnji postavljen v tunelu, se je prvi splazil skozi tunel, nato pa spet
naslednji in še naslednji, tako so se zabavali do večera.
50
5. TUNEL
Otroci se v skupini postavijo eden za drugim tako, da imajo noge narazen, z
dlanmi pa objamejo boke otroka pred seboj. Tako ustvarijo tunel. Otrok, ki je
zadnji v tunelu, se uleže na trebuh ter se splazi skozi tunel; ko pride do konca, se
postavi v začetno pozo in se začne plaziti naslednji otrok.
ANALIZA VAJE:
Vaja je bila izvedena zelo podobno kot prejšnja, le da so tukaj otroci vajo izvedli v
skupini. Seveda so otroci pri izvedbi le-te vaje zelo uživali, pokazali so zanimanje za
njo, zato smo jo tudi dvakrat ponovili.
Ko se je zunaj že stemnilo, so bili vsi palčki že zelo utrujeni. Ulegli so se na tla in lepo
mirno in tiho zadremali.
6. SPROSTITEV
VODENA VIZUALIZACIJA
Vesna Baloh
SMO RIBICE
Ležimo na hrbtu. Oči imamo zaprte. Mirno dihamo. Predstavljajmo si, da smo majhne
ribice. Plavamo v morju. Vse več nas je in zelo uživamo v plavanju. Vsake toliko časa
se v skoku vržemo na površje in opazujemo valove. Rade padamo v morje. Pljusknemo
in že smo v morju. Popolnoma se prepustimo toku morja. Čutimo, kako nas nosi, nekaj
časa v levo stran, nato pa še v desno. V skupini krožimo okoli velike skale. Zelo lepo
nam je. Utrujene smo že in vsaka ribica najde malo votlinico v veliki skali, kjer bo
varno počivala. Zdaj se pretegnemo in usedemo. Podrgnemo dlani eno ob drugo in jih
damo na oči. Še enkrat jih podrgnemo in damo na lica. Pogledamo naokoli in vidimo
svoje prijatelje (Schmidt, 2006: 27).
ANALIZA SPROSTITVE:
Otroci so tudi takrat, ko pride na vrsto »počitek«, veseli, saj sprostitve v obliki vodenih
vizualizacij zelo radi izvajajo in ni otroka v skupini, ki vodene vizualizacije ne bi želel
izvajati. Večkrat me celo vprašajo, kdaj bomo zaprli oči in poslušali glasbo.
51
Ob vodeni vizualizaciji pa jim v ozadju vedno zavrtim tudi klasično glasbo. Odkar
hodim v vrtec, jim je ta zvrst postala prav všeč – to opažam po tem, da me večkrat tudi
med igro v kotičkih vprašajo, če jim lahko nastavim glasbo. Tudi to, da jim je moj način
izvedbe vodene vizualizacije tako všeč, me zelo veseli.
INTROSPEKCIJA OZ. DOŽIVLJANJE CELOTNEGA SKLOPA VAJ:
Otroci so tudi tokrat radi sodelovali in ni bilo otroka, ki bi se pri celotnem sklopu vaj, ki
smo jih izvajali, dolgočasil. Kot sem že v prejšnjih analizah napisala, sem ugotovila, da
otroci res najraje izmed vseh vaj izvajajo tiste vaje, pri katerih se lahko plazijo, hodijo
po štirih ali »jahajo drug drugega«. V primerjavi z drugimi vajami, jim te vaje še toliko
bolj predstavljajo tudi igro, pri kateri se lahko zelo zabavajo, obenem pa se jim zdijo
tudi smešne in zanimive, ker so izvedene v parih, torej na drug način kot so ga mogoče
vajeni. To, da otrok ob izvajanju posameznih vaj uživa, pomeni, da se vživi, posledično,
če otrok rad nekaj izvaja, v nadaljevanju pride tudi do izboljšanja odnosov v skupini, do
večjega zaupanja in sodelovanja med otroki, torej se pokažejo vse pozitivne plati, ki jih
prinašajo Igre zaupanja in sodelovanja med otroki.
REFLEKSIJA OZ. RAZMIŠLJANJE O CELOTNEM SKLOPU VAJ:
Tudi tokrat sem glede na sodelovanje otrok s sestavljenim sklopom vaj in s samo
izvedbo le-teh zadovoljna. Če vidimo, da otrok rad sodeluje in da se pri tem zabava ter
uživa, smo lahko prepričani, da bo tudi učinek hitreje dosežen in viden. Po petem
sklopu izvedenih vaj se pozitivni učinki najbolj kažejo v sodelovanju med otroki, v
medsebojnem zaupanju in pri tem, da začnejo sodelovati (četudi ne izvedejo celotnega
sklopa vaj) tudi otroci, ki prej pri skupinskih igrah ali igrah v paru niso želeli sodelovati.
To, da se takšen otrok, ki prej ni imel zaupanja v ostale otroke, zdaj že objame s
prijateljem, je za njega že en velik korak do zaupanja in sodelovanja z ostalimi otroci, ki
ga je s pomočjo Iger zaupanja in sodelovanja že začel osvajati.
52
ŠESTI SKLOP IGER ZAUPANJA IN SODELOVANJA MED OTROKI
DVA MAJHNA MEDVEDKA
Tam daleč, daleč v deželi igrač sta nekoč živela dva majhna medvedka, ki sta si bila
zelo dobra prijatelja. Medvedka sta skupaj počela veliko zanimivih stvari, pri katerih sta
se zelo zabavala. Včasih sta se kar tako objela okoli kolen in se eden zraven drugega
zagugala, naprej in nazaj. Pri tem sta se včasih še malo pogledala in nasmehnila drug
drugemu. Zelo sta se zabavala.
1. GUGAJVA SE SKUPAJ
Otroka se usedeta eden zraven drugega. Primeta se za svoja kolena in se skupaj
eden ob drugem s celim telesom zibljeta naprej in nazaj.
ANALIZA VAJE:
Otroci so vajo pravilno izvedli in za večino otrok ni bila pretežka. Pomembno se mi je
zdelo, da so se otroci osredotočili na medsebojno sodelovanje v paru, v smislu, da oba
poizkušata vajo izvajati naenkrat (oba naenkrat naprej, nazaj). Nekaj manjših težav je
imel le fantek Tilen, ki ima težave s preveliko telesno težo, ker se je s težavo odrinil od
tal in se zagugal v obe smeri, a je vajo z mojo pomočjo ter s pomočjo otrok tudi izvedel.
Ko jo je izvedel, je bil izjemno zadovoljen, z otroki smo mu zaploskali in ga tako
spodbudili, da z vztrajnostjo lahko dosežemo vse. Všeč mi je bilo, da so otroci fantku
spet priskočili na pomoč. Pokazalo se je, kakšna spodbuda za medsebojno sodelovanje
in humanost so Igre zaupanja in sodelovanja med otroki.
Ker sta se prijatelja medvedka imela zelo rada, sta si večkrat to tudi pokazala.
Pobožala sta se, če je bil kateri žalosten ali bolan, pobožala pa sta se tudi kar tako.
Takrat sta se usedla tako, da sta bila obrnjena eden proti drugemu, sedela sta po
turško, eden je zamižal, drugi pa ga je pobožal vse od glave do pasu, nato pa sta se
zamenjala. Tako sta se najbolje potolažila, saj sta si bila zelo dobra prijatelja.
2. POBOŽAJVA SE, KER SE IMAVA RADA
Otroka si sedita po turško nasproti, obrnjena drug proti drugemu. Izmenjaje eden
drugega »orisujeta« z dlanmi od glave pa vse do konca trupa. Na začetku se lahko
gledata, kasneje oba mižita. Tisti otrok, ki ga drug otrok »orisuje«, ima roke ob
telesu.
53
ANALIZA VAJE:
Tukaj se je dobro videlo, da je bilo otrokom na začetku malo nerodno, saj so rabili kar
nekaj časa, da so se pobožali in da je otrok v paru, ki ga je drugi otrok božal, zamižal.
Deklica, ki jo skozi celotne sklope vaj vedno znova omenjam, ker noče vzpostavljati
velikih stikov z ostalimi otroki, je tudi pri tej igri rekla, da ne bo sodelovala, zato sem
namesto nje z fantkom v paru bila jaz. Ko sva midva s tem fantkom začela izvajati vajo,
in sem ga jaz božala, so tudi ostali otroci postali bolj motivirani in so začeli z
izvajanjem vaje. Čeprav so prijatelja, s katerim so bili v paru, nekateri samo čisto malo
pobožali (toliko, da so se ga dotaknili), se mi zdi, da je tudi to nekaj, saj so vseeno
predrli »steno«, ki se je pri tej vaji dobro videla med otrokoma. Tako lahko trdim, da
smo vajo uspešno končali.
Včasih, ko sta bila zunaj na sončku, pa sta počela še veliko drugih zabavnih stvari. En
medvedek se je ulegel na tla, včasih je dal noge narazen, včasih pa skupaj, drugi
medvedek pa je poskušal skočiti preko njegovih nog. Tudi tukaj sta se zelo zabavala,
vendar sta morala dobro paziti, da si ne skočita no noge in se ne poškodujeta.
3. SKOČIM SEM, SKOČIM TJA
En otrok se uleže na tla. Noge lahko ima skupaj ali narazen, drugi pa poizkuša
sonožno preskočiti njegove noge (ko jih ima skupaj, jih preskoči enkrat, če pa jih
ima narazen, lahko najprej skoči na sredino in nato še preko druge noge).
ANALIZA VAJE:
Pri tej vaji se nam je deklica Alja spet pridružila, kar me je veselilo. Na začetku je le
opazovala in poslušala, kaj bodo otroci v parih počeli, ko pa je videla, da se otroci
zabavajo je tudi sama pristopila in povedala, da bi rada sodelovala. Seveda smo jo z
veseljem sprejeli medse.
Videlo se je, kako previdno so otroci preskakovali nogice svojih prijateljev –
najpogumnejši so preskočili kar sonožno, ostali izmenično. Moj cilj – medsebojno
zaupanje – je bil dosežen.
Zelo rada sta se medvedka tudi kotalila drug preko drugega. Tako se je vedno en
medvedek ulegel na tla, na trebuh, drugi pa se ulegel preko njega ter se zakotalil proti
njegovim nogam. Sploh nista rabila tobogana, saj sta si ga naredila sama.
54
4. SKOTALIM SE PREKO TEBE
En otrok se uleže na trebuh, drug otrok pa se uleže pravokotno nanj, prav tako na
trebuh. Kotali se od zadnjice, vse do stopal.
ANALIZA VAJE:
Otroci na začetku niso razumeli, kako naj izvedejo to vajo, saj jim je bilo čudno,
obenem jih je bilo tudi strah, da se bodo kotalili preko prijatelja. Tega strahu smo se
znebili tako, da sem se najprej sama ulegla na trebuh in enemu fantku naročala, naj se
kotali po meni. Ko so torej videli, kako zabavno je kotaljenje, so se želeli vsi otroci
kotaliti preko mene. To sem jim z veseljem dovolila, nato pa vajo izvedli še med seboj,
v paru. Tudi tako so se zelo zabavali, vendar pa so »majhne, brihtne glavice« takoj
ugotovile, da so se po meni dlje časa kotalili navzdol kot pri prijatelju. Igra je kljub
vsemu uspela. En fantek se je spomnil izvedbe te vaje tudi na drugačen način, in sicer
tako, da se ni kotalil, ampak se je postavil na roke in na prste na stopalih in se je tako
premikal od prijateljeve riti pa do njegovih stopal. Spet smo torej z otrokovo domišljijo
in razmišljanjem dobili novo vajo, ki so jo nato preizkusili tudi ostali.
Ker pa sta medvedka včasih bila izpostavljena tudi različnim nevarnim živalim, sta
morala drug na drugega paziti, zato sta se večkrat igrala takšne igrice, da eden leži na
trebuhu, noge in roke ima ob telesu, drugi medvedek pa se je po medvedje premikal nad
njim tako, da je noge in roke polagal ob njegovem telesu. Tako sta medvedka pazila
drug na drugega.
5. NE POHODI ME
En otrok se uleže na tla, na trebuh. Roke in noge ima ob telesu. Drugi otrok pa da
noge in roke narazen, ter se premika nad njim, tako da ob njegovem telesu polaga
noge in roke.
ANALIZA VAJE:
To, da so se otroci spremenili v »medvede«, jim je seveda zelo ugajalo. Močno so se
vživeli v te vloge, tako da so vmes nekateri, sploh fantje, spuščali glasove, ki so včasih
zveneli medvedje, včasih pa niti ne. Enega fantka sem vprašala, ali medved res tako
vrešči kot on, pa mi je odgovoril, da je on volk in ne medved. Zelo zabavno je bilo
opazovati otroke ter ob tem videti, kakšno domišljijo imajo in kako se vživijo v gibalne
dejavnosti, ki so zelo velika spodbuda za otrokovo ustvarjalno mišljenje. Čeprav je bil
55
prvoten namen vaje, gibanje, sodelovanje in zaupanje, smo pri tej vaji vplivali še na
otrokovo ustvarjalno mišljenje.
6. SPROSTITEV
VODENA VIZUALIZACIJA
Špela Marolt
KUŽEK NA TRAVNIKU
Sedimo po turško. Zapremo oči, roke nam počivajo na kolenih. Mirno dihamo.
Predstavljaj si, da sediš na travniku. Lep in sončen dan je. Malo nam je vroče.
Nobenega oblačka ni na nebu. Zapiha sapica in ti na rahlo premika lase. Sediš in
globoko dihaš. Uživaš v takem lepem dnevu. Mmm, zavohal si cvetlice. Cvetlice s
travnika. Kako lepo dišijo! Slišiš tam zadaj kužka, ki je odšel z lastnikom na sprehod?
Če boš zelo pozoren, ga boš slišal. Res slišiš kužka, ki veselo laja. Vedno bolj razločno
ga slišiš. Zdaj je že prav blizu. Kako je majhen!
Kako lepe barve je! Gleda te v oči. Počasi približaš svojo roko pred njegov gobček. Da,
polizal jo je. Pobožaš ga po glavi. Kužek se zvrne na hrbet in ti ga božaš po mehkem
trebuščku. Dlako ima tako mehko. Slišiš gospodarja, ki zažvižga svojemu kužku. Kužek
se hitro postavi na tace in te še enkrat pogleda. Pomaha z repom in steče proč. Povohaš
svojo dlan in ugotoviš, da diši po kužku. Tudi ti moraš domov. Pretegni svoje roke,
pomencaj si oči in jih odpri. Zdaj ste spet v naši igralnici. Ali naše roke še dišijo po
kužku? Povohajmo jih (Schmidt, 2006: 25).
ANALIZA SPROSTITVE:
Sprostitev je potekala čisto mirno, otroci so se tokrat sede prepustili glasbi in mojemu
pripovedovanju.
INTROSPEKCIJA OZ. DOŽIVLJANJE CELOTNEGA SKLOPA VAJ:
Če razmislim o tem, kaj vse smo s šestim sklopom vaj osvojili, se mi v ospredje
postavljajo različne pozitivne stvari. Najbolj pomembno se mi zdi sodelovanje med
otroki, ki je bilo zelo dobro, saj so otroci sami pomagali otroku, ki ni zmogel narediti
vaje. Tudi deklica, ki pri dveh vajah ni sodelovala, se je pri vajah, ki so ji bile všeč, spet
vrnila k nam, mi pa smo jo z veseljem sprejeli medse. Pri tej deklici je napredek v
56
odnosih in sodelovanju z drugimi neverjeten, in vesela sem, da jo imam v skupini in da
lahko opazujem, kako s pomočjo teh iger napreduje.
REFLEKSIJA OZ. RAZMIŠLJANJE O CELOTNEM SKLOPU VAJ:
Moram omeniti, da v vsakem novem sklopu vaj, ki jih izvedemo z otroki, vidim
napredek v odnosih med otroki in v odnosih med otroki in nami vzgojiteljicami. Pri tem
lahko omenim npr. izvajanje različnih dejavnosti. Lep primer je dogodek pred začetkom
omenjenega sklopa vaj – v času jutranjega sestanka – ko me je nek fantek poklical k
sebi in mi povedal, da je vesel, ker sem prišla, ter da mi je zraven sebe prihranil prostor,
kjer se lahko usedem. To so majhne geste, ki pomenijo veliko in skozi katere se kaže
kakšen pozitiven odnos imajo otroci do drugih. Tudi, če kateri otrok drugega porine, ga
udari ali mu naredi kaj takega, kar ne bi smel, takoj prihiti drugi otrok ali celo več otrok
zraven in kregajo tistega otroka, ki je kaj grdega naredil, ter mu prav velijo, da se to ne
počne, ker smo si prijatelji.
V vsaki zgodbi, po kateri izvajamo Igre zaupanja in sodelovanja poudarim, da sta si
tista, ki nastopata, zelo dobra prijatelja, in to si seveda otroci zapomnijo. Tudi uvodni
del, preden smo izvajali igre, je temeljil na tem, kaj pomeni, da smo si prijatelji. S tem
jih namreč želim spodbuditi, da tudi v času izvajanja iger razmišljajo v tej smeri. Več
kot očitno je, da nam uspeva.
SEDMI SKLOP IGER ZAUPANJA IN SODELOVANJA MED OTROKI
JURE IN KAJA
Nekoč sta živela dva prijateljčka Jure in Kaja. Jure je bil večji in močnejši kot Kaja,
vendar je vedno zelo dobro pazil na Kajo, ker jo je imel rad, saj sta se vsak dan skupaj
zelo zabavala. Kaji je bilo najbolj všeč, ko je zunaj sijal sonček, ker sta se z Juretom
takrat lahko odpravila na travnik in tam zganjala norčije. Tako je bilo tudi danes. Ker
je Jure vedel, da se majhna Kaja zelo zabava, ko ga lahko s svojimi stopali masira in
ščegeta po hrbtu, sta se najprej igrala to zabavno igrico. Jure se je usedel na tla, Kaja
pa se je ulegla za njegov hrbet, skrčila kolena in ga s stopali masirala po hrbtu. Pri tem
sta se oba vedno nasmejala do solz, saj se jima je to zdelo zelo zabavno.
57
1. SPREHODI SE PO MOJEM HRBTU
En otrok se usede, drugi otrok pa se uleže za njim (na hrbet), z nogami obrnjen
proti njegovemu hrbtu. Otrok ki leži, dvigne skrčene noge v zrak in se s stopali
dotika hrbta otroka, ki sedi pred njim (s stopali in prstki se sprehaja po hrbtu).
ANALIZA VAJE:
Otroci so pri tej vaji zelo uživali, saj jim je bilo to, da so se s stopali sprehajali po hrbtu
drugega otroka, nekaj novega. Že, ko sem otrokom skozi zgodbico posredovala
»pravila« igre, se je videlo, da si niso točno predstavljali, kako bi naj to izvedli. Ko sem
jim sama pokazala izvedbo vaje, pa so takoj pogruntali, kako jo izvesti. Nekateri so zelo
nežno premikali svoja stopala in prstke po hrbtu prijatelja, saj so se verjetno bali, da ga
ne bi poškodovali. Zanimivo se mi zdi, da tukaj ni nobeden pomislil, da bi brcnil
svojega prijatelja z nogo, ali bi deloval kakor koli grobo. Igra je potekala zelo mirno.
Prav zabavali so se, saj so se v parih kar dvakrat zamenjali med seboj.
Kaja in Jure pa sta se igrala še veliko več zabavnih iger. Tudi tokrat sta se igrala, tako
da sta se postavila kleče, Jure je bil prvi, majhna Kaja pa se je prav tako kleče postavila
za njim in ga z rokami prijela za ramena. Tako sta se skupaj sprehajala po travniku.
Kaja se je močno držala Jureta, da ji ni ušel, vmes pa je tudi zamižala ter pokazala, da
močno zaupa Juretu.
2. SKUPAJ SE PREMIKAVA KLEČE
Otroka se premikata tako, da se en otrok postavi kleče, drugi pa se postavi za
njim, prav tako kleče. Tisti otrok, ki je drugi, prime prvega za ramena in zamiži.
Skupaj se premikata po prostoru/lahko prvi otrok vodi drugega.
ANALIZA VAJE:
Najbolj me je zanimalo, ali si bo otrok, ki se je držal prvega otroka, upal zamižati ali ne.
Že takoj na začetku sem lahko videla, da otrokom tokrat to ni predstavljajo nobene
težave. Zgodilo se je, da je vmes kateri malo »pokukal«, vendar pa si je čisto vsak upal
zapreti oči in tako slediti otroku, ki ga je vodil. Pri igrah, kjer se premikajo kleče ali po
vseh štirih, vedno neizmerno uživata oba otroka v paru, zato vajo ponovimo večkrat.
Kaja se je nato spomnila še ene igrice, ki je bila njej najbolj všeč. Tukaj sta se
pretvarjala, da je Jure velik medved, Kaja pa je mala medvedka. Tako se je velik
58
medved trdno postavil na svoje noge, mala medvedka pa je obrnjena proti njemu stopila
na njegova stopala in ga prijela okrog pasu. Skupaj sta se sprehodila po travniku. Mali
medvedki je bilo to zelo všeč, saj ji ni bilo potrebno sami hoditi in je tako niso bolele
nogice, velik medved pa je bil zelo ponosen, da je tako močan in velik.
3. PREMIKAJVA SE SKUPAJ PO PROSTORU
V pare se postavimo tako, da sta skupaj v paru en otrok, ki je malo močnejši oz.
večji in otrok, ki je malo šibkejši oz. manjši. Otroka se stoje obrneta drug proti
drugemu. Otrok, ki je močnejši, stoji trdno na mestu, šibkejši otrok pa se stopi na
njegova stopala ter se ga oprime okrog pasu. Tako se močnejši otrok začne
premikati skupaj z otrokom, ki ima stopala na njegovih stopalih in ki ga z rokami
objema okrog pasu.
ANALIZA VAJE:
Moram priznati, da sem že, ko sem si zamislila to vajo, bila nekoliko v dvomih, ali bodo
otroci vajo sploh želeli izvesti in ali bo dovolj varna. Otroci so vajo želeli izvesti in še
kako radi so jo izvajali. Spet jim je bilo to gibanje, ko sta se oba otroka skupaj
premikala, nekaj novega in zato še toliko bolj zanimivo. Pazljiva sem bila pri tem, da
sta bila v paru večji in močnejši otrok ter manjši in šibkejši otrok. Nekateri so tako okoli
preproge naredili kar cel krog, spet drugi le nekaj korakov. Pomembno je bilo, da so se
večji otroci tukaj počutili odgovorne do manjših in šibkejših. Počutili so se tako, kot da
pazijo na njih. Manjši in šibkejši pa so jim zaupali. Včasih je manjši in šibkejši otrok
moral vmes stopiti na tla in nato spet nazaj na stopala otroka, ki ga je prenašal. Trajanje
posamezne vaje pri parih je bilo odvisno tudi od tega, koliko kateri otrok zmore in
kakšno breme nosi na svojih stopalih.
Pomembno je, da je bil cilj dosežen, saj so se otroci počutili odgovorni drug do drugega
in so si med seboj zaupali.
Na poti sta Jure in Kaja srečala še svoje prijatelje, s katerimi so se vsak dan radi igrali
skupaj. Velikokrat so se igrali tako, da so sami postavili rov, nato pa so se eden za
drugim plazili skozi njega. V parih so se postavili na kolena in se prijeli za roke, tako je
nastal pravi rov, skozi katerega so se potem po vrsti, najprej eden nato pa drug, plazili.
4. SPLAZIMO SE SKOZI ROV
Otroci se postavijo na kolena, tako da se otroka, ki si v paru sedita nasproti (v
takšni medsebojni razdalji, da lahko iztegneta roke in se v višini ramen),
59
(vodoravno) primeta z dlanmi med seboj. Pari sedijo eden zraven drugega.
Otroka, ki sedita prva v paru, se bosta prva, eden za drugim, splazila skozi »rov«,
ki so ga sestavili ostali. Ko prideta skozi rov, se postavita k ostalim parom in se
prav tako primeta za roke, plaziti oz. premikati skozi »rov« se prične naslednji
par.
ANALIZA VAJE:
Igra splazimo se skozi rov je bila otrokom všeč že, ko sem omenila, da bomo postavili
rov. Takoj so bili za to, zato je igra tudi dobro uspela. »Težava« se je pojavila le pri
tem, da so se želeli vsi naenkrat plaziti skozi rov. Komaj so čakali, kdaj bodo na vrsti.
Seveda, smo se potem zmenili, da se ne moremo plaziti vsi naenkrat, saj potem ne bomo
imeli rova, skozi katerega se bomo plazili. Tudi dogovarjanje in prilagajanje je del
dobre komunikacije in sodelovanja med otroki, zato se mi zdi pomembno, da je tega
tudi med izvedbo iger čim več, kajti otroci morajo znati sklepati kompromise ter se
prilagajati drugim, če želijo dobro sodelovati v skupini in tudi v parih.
5. SPROSTITEV
VODENA VIZUALIZACIJA
Irena Cesar
LETIMO
Uležemo se na hrbet in zapremo oči. Mirno dihamo. Predstavljajte si, da lahko letimo
po zraku brez letala ali balona. Samo zaželimo si poleteti in že letimo. Dvignemo se
tako visoko, kot hočemo, in ni nas strah višine. Letimo nad travniki, kjer se pasejo krave
in ovce. Letimo nad gozdom skupaj s pticami. Letimo v krogih, mimo dreves, med
vejami dreves, vse do oblakov. Uležemo se na te mehke oblake in si odpočijemo. Zopet
zamahnemo z rokami in se prepustimo vetru, ki nas odpelje do morja. Skupaj z galebi
odletimo do igralnice. Poletimo skozi okno in se uležemo na blazine. Zbudimo se in
pretegnemo (Schmidt, 2006: 9).
ANALIZA SPROSTITVE:
Tokrat smo sprostitev oz. vodeno vizualizacijo izvajali na malo drugačen način kot po
navadi, ki pa je bila otrokom prav tako zelo všeč. Ker sem si za tokrat za vodeno
vizualizacijo izbrala zgodbo, kjer si otroci predstavljajo, da ležijo v topli postelji in
60
stiskajo svojega medvedka, sem želela, da na nek način poizkusimo to tudi realizirati.
Otrokom sem povedala, da naj si v svojih predalčkih poiščejo svojo igračo, s katero
vsak dan počivajo, ter si jo prinesejo na preprogo. Nato sem jim povedala, da naj se
uležejo ter stisnejo svojo igračo k sebi, jaz pa jih bom pokrila z odejicami, ki sem jih
prinesla od doma. Nato sem jim predvajala glasbo, otroci so zamižali, stisnili svoje
ljubkovalne igrače k sebi in prisluhnili mojemu pripovedovanju. Bilo jim je tako zelo
všeč, da si po končanem pripovedovanju sploh niso želeli vstati in so še kar počivali – s
tem namenom sem jim glasbo zavrtela še enkrat. Učinek je bil res maksimalno dosežen,
meni pa je bilo prav prijetno, ko sem jih opazovala, kako so se prepustili celotni
sprostitvi ter kako jim le-ta ugaja.
INTROSPEKCIJA OZ. DOŽIVLJANJE CELOTNEGA SKLOPA VAJ:
Zdi se mi, da z vsakim ponovnim izvajanjem vaj otroci raje izvajajo Igre zaupanja in
sodelovanja, kar se vidi tudi v napredku vsakega posameznega otroka in v napredku
sodelovanja celotne skupine otrok. Otroci so se tokrat zelo dobro vživeli v zgodbo in zdi
se mi, da tudi sama vsebina zgodbe vpliva na njihov interes za izvajanje vaj.
REFLEKSIJA OZ. RAZMIŠLJANJE O CELOTNEM SKLOPU VAJ:
Celotni sklop je potekal zelo dobro, saj so otroci bili ves čas zainteresirani in so vaje
želeli ponavljati še večkrat. To, da sta z vsakim ponovnim izvajanjem vaj, interes in
želja otrok po njihovem izvajanju še večja, me zelo veseli, saj imam vedno znova in
znova občutek, da sem za celotno skupino otrok in za vsakega posameznika naredila
nekaj pozitivnega in koristnega.
OSMI SKLOP VAJ ZAUPANJA IN SODELOVANJA MED OTROKI
KLOVNA PUHEC IN KIHEC
Živela sta dva zabavna klovna. Enemu je bilo ime Puhec, drugemu pa Kihec. Oba
klovna sta živela v Cirkusu, kjer sta se vedno zelo zabavala, saj sta tudi sama
sodelovala v cirkuških predstavah. Tudi danes je na vrsti bila predstava, na kateri sta
61
klovna morala nastopiti. Vsi otroci, ki so si prišli ogledat cirkuško predstavo, so že
nestrpno čakali na prvo točko, ki jo bosta izvedla Puhec in Kihec. Predstava se je
začela. Najprej, ko sta prišla na oder, sta se postavila drug proti drugemu, se prijela za
ramena in se po celi cirkuški dvorani skupaj premikala naprej, nazaj, levo in desno.
Malo sta hodila, malo tekala in malo skakala. Otrokom je bilo to neznansko smešno in
zabavno.
1. SKUPAJ ZMOREVA VSE
Otroka stojita obrnjena drug proti drugemu in se med seboj držita za ramena.
Skupaj se premikata nazaj, naprej, levo in desno.
ANALIZA VAJE:
Otrokom sem že pred začetkom pripovedovanja povedala, da bo zgodba govorila o dveh
klovnih. Vprašala sem jih, če mi znajo povedati, kakšni so klovni, kaj počnejo, kako so
oblečeni ter če so jih že sami kdaj v živo tudi videli. Ker so mi znali zelo veliko
povedati o njih, se je razvil pravi pogovor. Povedali so mi, da so klovne že videli po
televiziji in tudi za pusta. En fantek je povedal, da je bil tudi že sam za pusta klovn, zato
nam je tudi opisal, kako je bil oblečen in kaj vse je počel. Povedal nam je, da je imel
oranžno lasuljo, bel obraz, rdeč nosek in majico ter hlače z rdečimi pikami. Tudi ostali
so sodelovali in mi razlagali, kakšni vse so lahko klovni (debeli, z rumeno lasuljo in
velikimi usti, pisano obleko…). Povedali so mi še, da klovni plešejo in se radi šalijo.
Kar nekaj časa smo se pogovarjali o klovnih, tako da smo naredili kar lep uvod v našo
zgodbico, ki so jo otroci nato tudi sami dopolnjevali. Ob pripovedovanju so me otroci
pozorno poslušali, saj jih je zanimalo, kaj bosta klovna počela. Tako smo tudi zlahka
izvedli prvo vajo, saj so se otroci čisto vživeli v vlogo klovna, večino časa so skakali in
se smejali drug drugemu.
Ker pa so se otroci tukaj tako zelo zabavali, sta tudi njih povabila zraven, da z njima
zaigrajo v cirkuški predstavi. Joj, kako zelo so bili otroci veseli, da so se lahko igrali s
klovnoma. Tokrat sta se klovna usedla na tla, obrnjena eden proti drugemu, skrčila sta
kolena in jih postavila čisto skupaj, eden zraven drugega, da so se nogice med seboj
dotakale. Nato sta se klovna, ki sta se imela zelo rada med seboj, objela, ostali otroci pa
so z nogami, ki so jih imeli ves čas postavljene narazen, stopali preko njiju. Morali so
biti previdni, da ju ne pohodijo. To je bila za klovna in za otroke zelo zabavna igrica.
62
2. STOPI PREKO NAJU
Dva otroka se usedeta tako, da sta obrnjena drug proti drugemu, skrčita kolena
ter se z rokami objameta med seboj. Njuna kolena se med seboj dotikajo, tako da
sedita čisto eden zraven drugega. Ostali otroci z nogami narazen (noge v položaj
A), lahko tudi po prstkih stopajo preko njiju.
ANALIZA VAJE:
Videlo se je, kako so nekateri otroci prav pazili, da so bili previdni pri prestopanju
ostalih dveh otrok, spet drugi ne – njihovi gibi so bili bolj hitri in površni. Pri tej vaji je
vsak otrok prišel dvakrat na vrsto (prestopil ostala dva). Otrokom so drugače igre, pri
katerih morajo biti previdni in paziti drug na drugega, všeč, dobro pa je vidno, kateri so
malo bolj pazljivi in kateri ne. Alja je tukaj bila zelo počasna in previdna, Nik pa precej
nagel in hiter, tako da so ga že otroci sami opozarjali, da naj bo previden. Ko smo vajo
izvedli večkrat, je tudi upošteval opozorila otrok.
To pa še ni bilo vse. Otroci so se nato usedli na svoja mesta, klovna pa sta pokazala še
ostale norčije, ki jih poznata. En klovn se je kleče postavil na tla, iztegnil obe roki v
zrak ter dlani položil skupaj. Drugi klovn pa ga je stoje prijel za dlani in tekal okrog
njega. Joj, kako se je klovn, ki je klečal na tleh, smejal, ker se je njegovemu prijateljčku
začelo vrteti. Bilo je vrtljivo in zabavno.
3. ZAVRTI SE IN TEKAJ OKROG MENE
En otrok kleči, obe roki stegne v zrak in ju položi skupaj. Drugi otrok pa ga stoje z
eno roko prime tam, kjer se njegovi obe roki stikata ter teka v krogu okrog
njega/okrog njegove osi. Otrok, ki teka okrog drugega otroka, naredi nekaj
krogov, nato pa s prijateljem zamenjata položaje.
ANALIZA VAJE:
Otroci so pri tej vaji res uživali, saj so vključili še svojo domišljijo. En fantek mi je
povedal, da si je medtem, ko se je vrtel okrog svojega prijatelja, predstavljal, da je
deklica tista, okrog katere teka. Spet drug fantek je povedal, da je drevo tisto, okrog
katerega se vrti. Uporabili so domišljijo. S tem, ko so si zamišljali, da je otrok nekaj
drugega, je bila igra še bolj zabavna. Smešno se jim je zdelo tudi to, da se jim je po
določenem času začelo vrteti in so se morali prav usesti, če jih že ni zaneslo k tlom.
63
Klovna pa sta poznala še veliko drugih neumnosti, ki jih tudi tokrat nista mogla
izpustiti, saj so jih otroci želeli videti. Puhec se je ulegel na trebuh kot kakšen črvek,
Kihec pa se je splazil preko njega kot kača.
4. SEM KAČICA
En otrok se uleže na trebuh, drugi pa se pravokotno na njegovo telo plazi preko
njega.
ANALIZA VAJE:
Otroci so vajo dobro izvedli in tudi zabavali so se ob njej, mogoče bi za drugič bilo
boljše le to, da bi se več otrok uleglo na tla, eden pa bi se plazil preko njih, ker bi tako
vaja trajala malo dlje. Da je tudi v našem primeru vaja trajala nekoliko dlje, smo jo
večkrat ponovili. Otroci so zelo uživali.
Ker pa je bilo predstave že skoraj konec, sta se Kihec in Puhec domislila nekaj
izvirnega, kar bi zabavalo tudi ostale otroke – povabila sta jih na veliki cirkuški oder.
»Pridite otroci, da se bomo skupaj igrali in zelo se bomo zabavali,« sta na ves glas
klicala otroke. Otroci so brez oklevanja vstali ter se jima pridružili. Klovna sta jim
povedala, da naj se eden za drugim postavijo na vse štiri in da naj vsak prime
prijateljčka, ki je pred njim, za gležnje, saj bodo sestavili vlakec, s katerim se bodo
odpeljali v deželo cirkuških živali. Škratka sta jim še povedala, da bo Kihec stal prvi,
ker bo lokomotiva, vsi ostali, ki so za njim, pa bodo vagoni. Tako so se vsi skupaj z
vlakcem odpeljali v deželo cirkuških živali, kjer so videli slone, opice, žirafe, kamele in
še kaj. Dan je hitro minil, stemnilo se je in sledil je čas za počitek.
5. VLAKEC
Otroci se postavijo na vse štiri v kolono drug za drugim. Prvi otrok je vodja, ostali
pa se postavijo za njim in se med seboj primejo okrog gležnjev. Drug za drugim se
tako skupaj kot vlak premikajo po prostoru.
ANALIZA VAJE:
Vaja »Vozimo vlakec«, kot so jo otroci kasneje sami poimenovali, je prav tako zelo
dobro uspela. Prvi otrok je bil lokomotiva, ostali, ki so bili za njim, pa vagoni. Ko so
naredili en krog okoli preproge, pa so se zamenjali, tako da je vsak bil enkrat
lokomotiva. Otrokom motivacija ni upadla, tako da smo vajo, da so prišli na vrsto prav
vsi, večkrat ponovili– ves čas so uživali.
64
6. SPROSTITEV
VODENA VIZUALIZACIJA
Karmen Kos
SEM KLOVN
Lezite na hrbet. Zaprite oči. Sprostite vse dele telesa. Mižite in umirjeno dihate. Zamisli
si, da si klovn v cirkusu. Ime ti je Bine. Imaš prelepo klovnovsko obleko, smešno
frizuro, nenavadne čevlje in veliko rožo v gumbnici. Si zelo priden in delaven klovn,
zato imaš veliko nastopov. Tudi danes si imel velik nastop v cirkusu. Telovadil si s
slonom, z opico si plezal po lestvi, z rdečo barvo si polil svojega ponija, delal si
neverjetne stvari na trapezu. Vsi so te občudovali in zelo ploskali. Ko si z nastopom
končal, si se utrujen ulegel na travo pred cirkusom. Začutil si nežen vetrič. In kaj Bine
najraje posluša? Petje ptic. Kadar poslušaš ptice, si vedno misliš, kako lepo bi bilo, če bi
tudi ti znal leteti. Letel bi visoko med oblaki. Povzpel bi se na najvišjo goro. Spustil bi
se tja daleč do širnega morja. Prijetno je ležati sredi trave in razmišljati o najrazličnejših
stvareh. Zdaj pa se pretegnite, stresite noge in roke, stresite glavo. Odprite oči (Schmidt,
2006: 34).
ANALIZA SPROSTTVE:
Tokrat sem otrokom povedala, da sem s sabo prinesla cirkuško odejo, s katero se
pokrijejo klovni v cirkusu, ko gredo počivat. Najprej sem jim odejo pokazala in jim jo
dala v roke, da so jo lahko otipali. Bila jim je zelo všeč, ker je pisana, navdušeni pa so
bili tudi nad tem, kako zelo je mehka in velika. Ko smo si jo vsi skupaj ogledali, sem
jim povedala, da naj se uležejo eden zraven drugega, jaz pa jih bom pokrila s cirkuško
odejo in nastavila glasbo, da bodo lahko počivali kot klovni. Z besedami ne morem
opisati navdušenja in nasmehov otrok, medtem ko so bili pokriti s t. i. cirkuško odejo.
Ko so ostali otroci, ki drugače niso sodelovali z nami pri izvedbi iger, to videli, so se
nam želeli pridružiti. Dovolili smo jim, da so skupaj z ostalimi počivali dobrih 15
minut, kar pa seveda sama nisem mogla verjeti. Sama odeja je bila za otroke tako dobra
motivacija, da je sprostitev v največji meri uspela. Na predlog otrok smo se zmenili, da
bomo odejo uporabili tudi naslednjič.
Ker sem jih na koncu želela malo pozabavati, sem jim povedala, da je zapihal veter.
Pričela sem dvigati ter spuščati odejo, otrokom pa se je zdelo to zelo zabavno. Tako je
65
po sprostitvi nastala še igrica, saj so se otroci še naprej igrali tako, da so eni počivali, en
otrok pa je z odejo ponazarjal veter, nato pa še morske valove.
INTROSPEKCIJA OZ. DOŽIVLJANJE CELOTNEGA SKLOPA VAJ:
Še preden smo začeli z izvajanjem vaj, sem imela občutek, da bo izvedba celotnega
sklopa vaj sigurno dobro uspela. Zgodbica je bila že meni všeč, kako ne bi bila všeč
otrokom. Že uvodni pogovor pred izvajanjem iger je trajal dolgo, lahko pa bi trajal še
dosti dlje, če nas ne bi čakala še izvedba vaj in zgodbica. Tudi tukaj se je videlo, že pred
izvajanjem in med samim izvajanjem vaj, kako pomembno vlogo ima pri predšolskih
otrocih to, da gibanje spremlja neko pripovedovanje. Pripovedovanje jim namreč služi
kot dodatna motivacija – vsi otroci potrebujejo zgodbo za lažje ustvarjanje predstav.
REFLEKSIJA OZ. RAZMIŠLJANJE O CELOTNEM SKLOPU VAJ:
Izvedba celotnega sklopa vaj je potekala zelo uspešno, saj se mi zdi, da so otroci res
uživali. Všeč mi je bilo, da so zelo dobro sodelovali pri dopolnjevanju zgodbe o
klovnih, saj sem vmes s pripovedovanjem prenehala in jih vprašala, kaj menijo, da bi
lahko sledilo. Tako smo skupaj sestavili kakšen odstavek, ki se je nanašal na gibalno
vajo, ki je sledila. Všeč mi je, da se otroci veliko pogovarjajo in dogovarjajo med seboj
in da vsak dan bolje rešujejo konfliktne situacije ter sklepajo kompromise. Vsaka
posamezna vaja ima drugačen vpliv na otroke in pri vsaki se otroci znajdejo v določenih
situacijah, ki odražajo njihove medsebojne odnose in sodelovanje.
DEVETI SKLOP IGER ZAUPANJA IN SODELOVANJA MED OTROKI
DVA KURENTA
Živela sta dva kurenta, ki sta v pustnem času vse dni in noči kurentovala, plesala,
zganjala norčije in se zabavala. Tako sta se tudi nekega jutra, ko sta se zbudila, najprej
uredila kot kurenta – oblekla sta kurentovo obleko, kurentovo masko, kapo in še kaj –
nato pa se odpravila v mesto, kjer sta delala različne norčije in pri tem zabavala ljudi.
Najprej sta se danes postavila drug za drugim. Tisti, ki je bil drugi, je prijel otroka pred
66
seboj za ramena in skupaj sta skakala po ploščadi, saj sta naznanjala pust. Ljudje so se
smejali in jima ploskali.
1. SKAČIVA SKUPAJ
Otroka se postavita drug za drugim. Otrok, ki stoji zadaj, prime otroka pred njim
za ramena in skupaj sonožno skačeta po prostoru. Prednji otrok lahko določa smer
gibanja/skakanja.
ANALIZA VAJE:
Otrokom ta vaja ni povzročala težav, saj je ni bilo težko izvesti, kvečjemu se jim je
zdela zabavna, saj so se zraven tega, da so se vživeli v vlogo kurenta, preizkušali tudi v
vlogi zajčka, žabe, konjička… Dobili so veliko idej in zamisli, kaj vse bi še s skakanjem
lahko predstavljali. Pomembno pa je bilo, da je par usklajen ter da deluje kot eno, saj sta
le tako lahko dva otroka naenkrat skakala in se premikala po prostoru. Otrok, ki je bil
prvi se je tako lahko počutil bolj odgovornega in pomembnega, saj je on lahko
nakazoval v katero smer bosta skakala s prijateljem. Ker se je vsak moral počutiti
pomembnega in odgovornega, smo vloge tudi zamenjali.
Ker sta kurenta videla, kako zelo so vsi navdušeni nad njima, sta se zmenila, da bosta
naredila še eno norčijo. Kleče sta se postavila drug proti drugemu, se prijela za ramena
ter se po ploščadi skupaj premikala naprej in nazaj. Bila sta kot majhna, majcena
kurenta. Joj, kako je bilo to zabavno.
2. NAZAJ IN NAPREJ
Otroka sta kleče obrnjena drug proti drugemu, držita se za ramena ter se nazaj in
naprej pomikata po prostoru.
ANALIZA VAJE:
V dosedanjih sklopih vaj, ki smo jih izvajali, jih je bilo kar precej, ki so se izvajale
podobno kot ta vaja, vendar je vedno znova in znova odziv nanje, kjer morata dva
otroka delovati povezano in sodelovati med seboj, drugačen. Iz vaje v vaje se odnos
med otroki izboljšuje– tokrat so delovali že bolj povezano in usklajeno. Če je pri vaji
namreč eden od otrok zaostajal za drugim ali če kateri ni dobro poslušal navodil in je
prijel prijatelja namesto za rame okrog pasu, so ga ostali že opozarjali, mu pomagali ter
mu pokazali, kako je prav.
67
Vendar pa njunih zabavnih točk še ni bilo konec. Tedaj se je en kurent ulegel na tla na
trebuh, drug kurent pa ga je kotalil sem in tja. Pri tem sta res uživala.
3. ZAKOTALI ME
En otrok se uleže na tla na trebuh, drug otrok pa z rokami – v stoječem položaju s
skrčenimi koleni– kotali ležečega otroka po prostoru.
ANALIZA VAJE:
Pri tej vaji je bilo pomembno, da otrok, ki kotali drugega otroka, le-tega ne zakotali
prehitro. Ker mora paziti, kako in kam ga bo zakotalil, zanj sprejema neke vrsto
odgovornost. Tukaj sta bila v skupaj v paru Sanja (suhcena, majhna deklica) in Tilen, ki
je močnejši in večji. Pojavila se je težava, ko je Sanja želela zakotaliti Tilena, vendar ga
ni zmogla obrniti na drugo stran. Za pomoč je prosila še eno deklico in fantka, ki sta ji z
veseljem pomagala in s skupnimi močmi jim je uspelo. Tilenu ni bilo prav nič nerodno,
saj je pomoč rade volje sprejel. Kvečjemu mu je bilo smešno, da so ga trije otroci
kotalili. Počutil se je pomembnega, saj so se drugi potrudili zanj. Otroci so zelo dobro
sodelovali, med drugim so dobili ideje, kako bi lahko sami poimenovali igrico.
Poimenovali so jo »valjanje kiflinčkov« – »valjar ravna asfalt« itn.
Ker pa sta bila od vseh poskočnih igric že malo utrujena, sta se morala usesti ter si
malo spočiti. Usedla sta se drug proti drugemu, noge dala narazen, da sta se s podplati
dotikala, z rokami pa se prijela med seboj. Tako sta pripravila zabavno igrico še za
druge kurente, kajti tokrat sta onadva samo sedela, ostali pa so morali na kakršenkoli
način priti preko njiju. Kurentom to seveda ni bil nikakršen problem, saj so oni veliki in
močni – kos so prav vsaki oviri.
4. IGRAJMO SE SKUPAJ
Otroka sedita obrnjena drug proti drugemu, noge imata narazen, njuni podplati se
dotikajo. Roke odročita od sebe in se primeta med seboj. Ostali otroci morajo na
nek način priti preko njiju – lahko se plazijo, lahko ju prestopijo, lahko pa najprej
stopijo na sredino in nato še preko druge roke in noge. Skratka, otroci se morajo
znajti – biti iznajdljivi.
ANALIZA VAJE:
Tukaj je bilo pomembno, da otroci sami pridejo do ideje, kako bi prišli mimo dveh
otrok. Cilj te igre je bil zagotovo dosežen. Prvi otrok se je domislil, da se bo splazil pod
68
rokami obeh otrok, drugi je prestopil oba otroka, tretji otrok pa je ostal brez ideje, zato
sta mu ostala dva pomagala. Nekateri niso imeli idej, kako bi rešili »uganko«, zato so
jim drugi s svojimi zamislimi pomagali. Povedala sta mu, da se naj najprej splazi do
sredine, nato pa vstane, dvigne nogo in prestopi otroka. Pomembno je, da si otroci tukaj
pomagajo, da sodelujejo in upoštevajo oz. sprejemajo mnenja in pobude ostalih, saj je to
temelj dobrega sodelovanja in sprejemanja drugačnosti.
Kljub temu, da so se kurenti danes imeli zelo lepo, pa se je počasi začelo mračiti in
morali so se odpraviti počivat, saj jih jutri čaka nov dan poln dogodivščin. Tako so se
ulegli na tla, se pokrili z odejo, ki je tokrat bila pravšnja za kurente in ob mirni glasbi
zadremali.
5. SPROSTITEV
VODENA VIZUALIZACIJA
Manca Taler
MEHAK OBLAČEK
Ulezite se na hrbet. Zaprite oči. Bodite čisto mirni. Predstavljaj si, da ležiš v svoji
postelji. Skozi okno zagledaš oblaček, ki leti proti tebi. Oblaček je mehak in puhast.
Čutiš njegov prijeten vonj. Usedeš se na oblaček. Z oblačkom odletiš visoko na nebo.
Zelo prijetno ti je. Čutiš kako te veter boža. Oblaček leti vedno više. Sončni žarki ti
grejejo telo. Prijetno toplo ti je. Pogrešaš svojo sobo. Oblačka prosiš, naj te odpelje
domov. Oblaček se začne počasi spuščati. Vidiš okno svoje sobe. Zelo se razveseliš.
Oblaček te popelje do tvoje postelje. Uležeš se v posteljo in si srečen, da si spet doma.
Zdaj pa se pretegnite, stresite roke in noge. Odprite oči (Schmidt, 2006: 62).
ANALIZA SPROSTITVE:
Otroci so pri sprostitvi uživali, dva sta se med seboj prijela za roke, nato zaprla oči ter
prisluhnila mojemu pripovedovanju. Ostali so se ulegli, kot jim je ustrezalo; nekateri so
imeli glave čisto skupaj, spet drugi pa so se ulegli k steni, da jih nobeden ni mogel
motiti. Fantek Nik je na vsake toliko časa spuščal posebne glasove, da bi pritegnil
pozornost, Neja pa se je cel čas dotikala Sanje, katera se ni odzivala na njene dotike,
ampak se je s telesom obrnila vstran od nje. Nekateri otroci so občasno še moteči in so
težko dlje časa pri miru, vendar pa je viden neverjeten napredek že v tem, da se z
69
lahkoto lotijo dejavnosti, kjer je treba mirovati in poslušati. Veliko je tudi odvisno od
razpoloženja otrok.
INTROSPEKCIJA OZ. DOŽIVLJANJE CELOTNEGA SKLOPA VAJ:
Ta sklop Iger zaupanja in sodelovanja je imel v primerjavi z dozdajšnjimi izvedenimi
vajami še poseben pomen za medsebojno sodelovanje med otroki, v obliki pomoči drug
drugemu ter pri upoštevanju drugih, v smislu upoštevanja predlogov, mnenj, želja. Pri
tem sklopu iger je bilo vidno, kako se otroci povežejo med seboj ter si pomagajo, če
kateri česar ne zmore izvesti. Tudi tokrat so otroci prišli k prijatelju in mu povedali, da
mu bodo pomagali, on pa je pomoč brez sramu sprejel. Veliko je bilo dogovarjanja,
kako kaj izvesti in na kakšen način, da bo prijatelju šlo lažje od rok. Tukaj sem tudi
prepoznala, da imajo nekateri otroci čedalje večjo sposobnost empatije oz. vživljanja v
čustva drugih – pri vsaki dodatni vaji je to vedno bolj vidno.
REFLEKSIJA OZ. RAZMIŠLJANJE O CELOTNEM SKLOPU VAJ:
Menim, da nas je ta sklop Iger zaupanja in sodelovanja privedel na »eno stopničko
višje« od prejšnjega izvajanja, saj se pri otrocih vidi preobrat v čedalje boljšem
sodelovanju, tako na čustvenem področju (empatija) kot pri sprejemanju drugačnosti (če
ne zmoreš, ti bom pomagal).
DESETI SKLOP IGER ZAUPANJA IN SODELOVANJA MED OTROKI
BISTRI IN ISKRA
Živela sta dva konjička. Enega so klicali Bistri, drugega Iskra. Bila sta si zelo dobra
prijatelja, saj sta skupaj jedla, se igrala, spala in še kaj. Vse, kar se jima je čez dan
dogajalo, sta počela skupaj. Tako sta se tudi danes, ko sta se prebudila, najprej malo
razgibala. Vedela sta, da ju čaka še naporen dan. Najprej sta se usedla na tla, obrnjena
drug proti drugemu, se objela za kolena ter se zagugala naprej in nazaj. To sta počela
čisto vsako jutro, saj sta tako že z nasmehom na ustih pričela dan.
70
1. GUGAJVA SE NAPREJ IN NAZAJ
Otroka se s skrčenimi nogami, ki jih objameta, usedeta na tla obrnjena eden proti
drugemu. Oba naenkrat se zagugata naprej, nato pa spet nazaj. Torej po principu,
skupaj–narazen.
ANALIZA VAJE:
Ta vaja je bila pokazatelj napredka pri deklici Alji, ki je tokrat brez težav sodelovala s
Sanjo, jo vmes že tudi pogledala v oči in se popolnoma prepustila. Kljub temu, da se
tukaj otrokom med seboj ni bilo treba dotikati in da Alji dotiki z ostalimi predstavljajo
največjo težavo, je napredek pri tej vaji vseeno velik, saj moraš sodelovati z drugim
otrokom, da se usklajeno gugaš. Ko se otroka gugata nazaj, lahko imata občutek, da
gresta vstran eden od drugega, ko pa se skupaj zagugata naprej, se spet zbližata. Če
otrok ne želi sodelovati z ostalim, je to igro težko izvesti – sodelovanje obeh otrok je
tukaj ključni pojem.
Ker pa je danes zunaj sijal tako lep sonček, sta hitro zbežala na travnik, se postavila
drug za drugim, odročila roke od telesa ter se prijela z dlanmi med seboj in skupaj
tekala po travniku, kot metuljčki, ki letajo po zraku. Tako sta pokazala, kako zelo se
veselita sončka.
2. SVA KOT METULJ
Otroka se postavita drug za drugega in odročita roke na stran od svojega telesa.
Roke imata odročene na stran (v smeri bokov) in v višini ramen. Otroka se med
sabo primeta z dlanmi ter tako skupaj tekata po prostoru (metuljček).
ANALIZA VAJE:
Otroci so to igro radi izvedli in zdela se jim je zabavna. Dve deklici sem slišala, kako
sta si začeli prepevati pesmico Metuljček cekinček. Fantek Nik pa se je tukaj težko
umiril – nežno letanje metuljčka je kmalu preraslo v dirjanje. Kljub temu, da sem Nika
opozorila, da moti ostale in da naj vajo izvaja, kot smo se zmenili, me ni poslušal. Brez
mojega posredovanja je k Niku pristopil Rok in mu povedal, da se ostali ne bodo želeli
igrati z njim, ker jih moti s svojim norenjem, in da če želi, sta lahko onadva skupaj v
paru saj mu bo on pokazal, kako mora leteti metuljček. Nik se je nato res prepustil
vodenju Roka in se popolnoma umiril.
71
Tudi tukaj se vidi, da se otroci med seboj spoštujejo, da upoštevajo mnenja drugih in da
začnejo zelo dobro sodelovati. Pri vsaki naslednji izvedeni vaji imam občutek, da so
bolj povezani, kar se čuti v obnašanju in odzivanju celotne skupine otrok.
Ko so to videli še ostali konjički, so seveda tudi oni hitro pritekli na travnik in se jima
pridružili pri igri. Naredili so krog, le eden se je postavil v notranjost kroga pred
drugega konjička, ki si ga je sam izbral. Ostali konjički pa so si ga v krogu pričeli
podajati sem in tja, na tak način, da so ga počasi odrivali od enega konjička do
drugega. Joj, kako zelo se je konjiček, ki je bil v krogu, pri tem zabaval.
3. ODRINI ME K DRUGEMU PRIJATELJU
Otroci se postavijo v krog drug zraven drugega, tako da gledajo v notranjost
kroga. En otrok se postavi v krog pred kateregakoli otroka. Otrok, ki stoji v
zunanjosti kroga, otroka, ki je pred njim v notranjosti kroga, počasi z rokami
odrine do drugega otroka. Igra se nadaljuje na enak način – naslednji otrok zopet
odrine otroka pred seboj k drugemu prijatelju.
ANALIZA VAJE:
Skupinska igra Odrini me k drugemu prijatelju ima cilj, da otroci pazijo drug na
drugega, da začutijo odgovornost do ostalih in da si med seboj zaupajo. Alja, Sanja in
Miha si na začetku niso upali iti na sredino kroga, ker še niso imeli takšnega zaupanja v
ostale, sploh pri Mihcu se je videlo, kako negotov je bil že, ko je moral samo nekoga
odriniti na drugo stran kroga. Alja se je trdno odločila, da v krog ne bo šla, in videlo se
je, da se nikakor ne bo dala prepričati v kaj nasprotnega, zato sem jo pustila, naj
sodeluje v igri kakor želi, saj je že to, da vsak dan bolj zavzeto sodeluje, za njo velik
napredek. Sanja pa se je na koncu vseeno premislila in je stopila v krog za kratek čas,
čeprav je tudi pri njej bilo čutiti negotovost. Neja je Sanjo zelo lepo spodbudila, da naj
pride v krog, s tem, da ji je rekla, da naj se nič ne boji in da bodo oni pazili na njo.
Kar naenkrat pa je en konjiček dobil idejo: »Konjički, danes nas čaka še veliko dela in
ker moramo biti polni energije, ne bi bilo slabo, če bi malo tekali in poskakovali po
travniku! Pridite, pokazal vam bom kako.« Konjički so se postavili drug za drugim
(postavimo se kot konji – opiramo se na noge in roke) in z odrivanjem od tal
poskakovali in tekali po prostoru.
72
4. GREMO NA POT
Otroci se postavijo drug za drugim tako, da se opirajo na roke in noge ter drug za
drugim poskakujejo ali se premikajo po prostoru.
ANALIZA VAJE:
Vsakršno skakanje in tekanje po prostoru se otrokom zdi zelo zabavno. Kljub temu, da
se pri igricah, ki so povezane s skakanjem in tekanjem, otroci hitro razživijo ter
oddajajo od sebe veliko skrite energije, menim, da so takšne dejavnosti pomembne, saj
se otroci med seboj povežejo, se skupaj imajo lepo in uživajo. Te igre so del pozitivnega
medsebojnega sodelovanja in pozitivne komunikacije med otroki. Tako je tudi ta igra
bila pozitivna za otroke, kljub temu da so se razživeli (kar je seveda prav) so bili
pazljivi drug do drugega, da se ne zaletijo med seboj.
Ker pa jih je danes čakalo še veliko dela, so se poslovili z zadnjo skupno igrico tako, kot
se konjički vedno poslovijo. Prijeli so se za roke, naredili krog ter vsi skupaj sonožno
poskakovali do sredine kroga, nato pa spet ven iz kroga. Konjički so vse stvari radi
počeli skupaj, ker so si bili prijatelji, in zato so tudi vsako igro končali skupaj. Na koncu
so se med sabo še lepo objeli, nato pa odšli vsak k svojemu lastniku.
5. VESELIMO SE
Otroci se primejo za roke in naredijo krog. Vsi skupaj sonožno poskakujejo na
sredino kroga, nato pa spet nazaj v prvotne položaje oz. ven iz kroga.
ANALIZA VAJE:
Na začetku, ko smo izvajali tovrstne vaje, kjer otroci sodelujejo v skupini, je bilo vidno,
da so si izbirali, zraven koga bodo stali ter s kom se bodo držali za roko, danes pa so se
brez težav postavili v krog in se za roke prijeli s svojim sosedom. Prav gotovo je vidno,
da so si otroci pridobili zaupanje drug do drugega ter da med seboj delujejo dosti bolj
povezano kot v začetku izvajanja iger.
73
6. SPROŠČANJE
VODENA VIZUALIZACIJA
Nina Žepič
NA KONJSKEM HRBTU
Usedemo se na stole, roke položimo na kolena. Zamižimo. Dihamo enakomerno.
Predstavljaj si, da imam svojega, pravega, živega konja. Rad ga jahaš. In zdaj ga boš
spet. Z desno nogo se zavihtiš na hrbet svojega belega konja. Z obrazom se dotakneš
njegove snežno bele grive. Z rokami se okleneš njegovega močnega vratu. Čutiš
njegovo toploto in utrip vratne žile. Z nogami ga nežno potrepljaš po trebuhu in se
udobno namestiš v sedlo. Konj se začne premikati v ritmu. Gor in dol. Zapreš oči. Tvoje
telo je mehko in sledi konjevi hoji. Gor in dol. Okoli tebe je popolna tišina. Slišiš le
topotanje konjskih kopit, ki v ritmu udarjajo v tla. Tak, tak, tak. Konj se giblje hitreje.
Teče v rahlem kasu. Slišiš njegovo glasno sopenje. Veter se igra s tvojimi lasmi. V
ušesih čutiš rahel pritisk. Tvoje telo se giblje hitreje. Tvoje roke se še močneje oprimejo
konjskega vratu in se zlijejo z njim. Prepustiš se njegovemu ritmu. Skupaj z njim plavaš
po pokrajini. Miren si. Zvoki kopit te uspavajo. Prepustiš se občutku breztežnosti in
miru. Vse tvoje skrbi odplavajo daleč stran. Obdaja te občutek sreče. Greje te s tvojo
toploto. Postajaš utrujen. Nasloniš se na konjev vrat in počivaš. Konjiček te varno nosi,
ti pa počivaš. Zdaj je konec ježe. Odpri oči. Zaropotaj po tleh z nogami in potolci po
kolenih (Schmidt, 2006: 42).
ANALIZA SPROSTITVE:
Sprostitev je bila vsebinsko povezana z zgodbo in to je bilo otrokom zelo všeč. Najbolj
zanimiva sta tokrat bila Nik in Rok, ki sta ves čas mižala in mirovala, le z dlanmi sta
topotala ob telesu, ko sem v zgodbi prebrala, da se sliši topotanje konjskih kopit in se je
konj premikal. Ostali so vmes odprli oči, da bi videli, kaj to topota, nato pa so se spet
prepustili mojemu pripovedovanju. To, da sta Nik in Rok pri vodeni vizualizacij
uporabila dlani za topotanje, se mi zdi odlična ideja. Naslednjič, ko bom zopet izvajala
to igro, bom otroke nagovorila, da lahko ob pripovedovanju posnemajo tudi določene
zvoke, ki jih je zaslediti v zgodbi. Tako bom ugotovila, če otroci res prisluhnejo zgodbi.
Tokrat so ji zagotovo.
74
INTROSPEKCIJA OZ. DOŽIVLJANJE CELOTNEGA SKLOPA VAJ:
Tokrat je bil viden velik napredek pri otrocih, ki so bili prej zadržani, sramežljivi in ki
so težko sodelovali ter se vključili v dejavnosti z ostalimi. Tudi če se v eno dejavnost še
vseeno ne vključijo, se takoj pri naslednji že priključijo ostalim, saj jih zanima kaj bodo
počeli. Vključijo pa se tudi zaradi spodbude in motivacije ostalih otrok. Otroci se znajo
zelo dobro dogovarjati in pogovarjati med seboj. Če kateri ni želel sodelovati pri igri so
drugi to takoj zaznali in so reagirali tako, da so ga poizkušali prepričati v nasprotno.
Skupina je delovala povezano in otroci so sami začutili, če je nekdo rabil pomoč ali
spodbudo.
REFLEKSIJA OZ. RAZMIŠLJANJE O CELOTNEM SKLOPU VAJ:
Opazila sem veliko pozitivnih sprememb pri določenih otrocih, ki so prej zaradi svojih
karakternih značilnosti izstopali – tokrat so se obnašali ter delovali čisto drugače, zato
menim, da je tudi ta sklop vaj bil izveden zelo učinkovito. Odzivi otrok so pokazali,
kako velik vpliv ima večkratno zaporedno izvajanje Iger zaupanja in sodelovanja na
celotno skupino otrok (povezanost skupine, medsebojno sodelovanje, zaupanje).
ENAJSTI SKLOP IGER ZAUPANJA IN SODELOVANJA MED OTROKI
DVA DINOZAVRA
Živela je deklica, ki se je nekega lepega sončnega jutra odpravila na sprehod v gozd.
Nekaj časa je hodila in hodila, kar naenkrat pa je zaslišala cvileče glasove, ki so
prihajali iz druge strani gozda. Deklica je bila zelo radovedna, saj kaj takega še ni
slišala. Odšla je pogledat, kdo se oglaša na drugi strani gozda. Počasi se je približevala
grmovju, iz katerega so prihajali ti glasovi. Ko je bila že čisto blizu, so kar naenkrat ven
skočili majhni dinozavri. Na začetku se je deklica prestrašila, ko pa je videla kako
prijazni in zabavni so, je ni bilo več čisto nič strah. Usedla se je na tla in jih opazovala
pri igri. Najprej sta se po dva in dva dinozavra postavila v pare, tako da sta med seboj
gledala. Oba para sta se postavila eden zraven drugega, dinozavra v paru pa sta se
prijela za roke. Nato so dinozavri v paru poskakovali eden vstran od drugega in eden
75
proti drugemu. Deklica je bila osupla nad tem, kaj vse zmorejo dinozavri in kako dobro
se znajo zabavati.
1. EDEN PROTI DRUGEMU IN EDEN VSTRAN OD DRUGEGA
Dva para se postavita drug ob drugemu. Otroka v vsakem paru sta obrnjena eden
proti drugemu in se med seboj držita za roke. Oba para naenkrat skačeta eden
vstran od drugega, nato pa spet eden proti drugemu.
ANALIZA VAJE:
Vaja se je otrokom zdela zanimiva že zaradi vsebine zgodbe, v katero so se zlahka
vživeli. Otrokom držanje za roke in skakanje eden vstran od drugega in eden proti
drugemu ni povzročalo težav, tudi Alja, ki je bila v paru s Salin, je vajo brez težav
izvajala, prav tako pa tudi Miha, ki je bil v paru s Sanjo. Iz igre v igro so otroci bolj
povezani in jim ni pomembno, s kom se igrajo, pomembno jim je le, da se imajo lepo, si
pomagajo ter se opozarjajo, če kateri kaj ne naredi prav. Nik je prej znal biti nasilen in
je odrival otroke, če mu kaj ni bilo všeč, zdaj pa se čedalje bolj vidi, da se ne odziva več
na tako agresiven način, ampak pove ostalim otrokom, če mu kaj ni všeč, saj ga tudi oni
opozarjajo na podoben način.
Toda to še ni bilo vse. Sledila je druga zabavna igrica, ki so jo dinozavri želeli pokazati
deklici, katera je komaj čakala, da vidi, kaj še znajo. Tako sta se dva dinozavra stoje v
paru s hrbti naslonila drug na drugega, roke dala ob telo in se prijela z dlanmi. En
dinozaver je drugega vodil po prostoru. Če si je drugi dinozaver upal, je vmes tudi
zamižal. Deklica je bila spet navdušena nad tem, kaj vse majhni dinozavri zmorejo. Tudi
to jo je presenetilo, da se ničesar ne bojijo.
2. NASLONIM SE NATE IN SE PREPUSTIM TVOJEMU VODENJU
Otroka v paru se stoje s hrbtom naslanjata drug na drugega. Roke imata ob telesu,
z dlanmi pa se primeta med seboj. En otrok je vodja, ki drugega otroka vodi po
prostoru. Le-ta, ki se da drugemu otroku voditi, ne vidi, kam ga bo slednji
odpeljal, saj je s hrbtom obrnjen proti njemu. Zato se tudi pomika za njim tako,
da hodi nazaj. Vmes lahko zamiži.
ANALIZA VAJE:
Deklica Alja in fantek Miha se tukaj nista upala postaviti tako, da bi ju nekdo drug
vodil, ampak sta vedno želela biti vodja onadva. Menim, da zato, ker sta se bala zaupati
76
drugim in sta še vedno čutila nekakšen strah. Ko pa sem jima povedala, da sta lahko
onadva skupaj v paru, sem le dosegla, kar sem želela, seveda skupaj z otroki, ki so ju
spodbujali in jima povedali, da je igrica zabavna in naj ju ne bo strah. Pogumno sta se
postavila v par, Miha je bil vodja, Alja pa se mu je pustila voditi.
Opazila sem, da je Alja celo nekajkrat poskušala zapreti oči. Pri določenih igrah vidim,
da sploh Alja zelo napreduje, potem pa spet pride trenutek, ko se vrne na začetek,
vendar se nato hitro s pomočjo spodbude ostalih otrok dvigne na stopničko višje. Tega
sem zelo vesela.
Kako zelo zabavna pa je bila šele naslednja igrica, ki so jo dinozavri predstavili deklici.
En dinozaver je stal, drugi pa se je za njim ulegel na hrbet ali na trebuh in močno prijel
dinozavra pred seboj nad gležnji. Dinozaver, ki je stal, je vlekel drugega dinozavra po
gozdu. Šla sta vse do potoka, travnika, jase in nazaj. Doživela sta pravi izlet.
3. VLEČEM TE ZA SEBOJ
En otrok stoji, drugi pa se za njim uleže na hrbet ali na trebuh in se ga močno
oprime nad gležnji. Otrok, ki stoji, »vleče« drugega otroka po prostoru.
ANALIZA VAJE:
Otroci so igro takoj razumeli in bila jim je všeč. Celo tako dolgo so jo želeli izvajati, da
so zamenjali vse pare v skupini. Pri tem sta nekaj težav imeli Sanja in Salin, saj sta
precej majhni in suhljati. Če sta prišli v par z otrokom, ki je močnejši od njiju in sta ga
morali vleči za seboj, se je pojavila težava, saj tega nista zmogli. In ravno pri tem se
pokaže, kako pomembno je, da otroci, ko naletijo na problem, da ga sami zaznajo,
prepoznajo in tako začnejo med seboj sodelovati in si pomagati. Otrok, ki je bil v paru s
Sanjo, je predlagal, da se na začetku zamenjata, da bo on vlekel njo, nato pa sta
poizkusila igro izvesti še tako, da je Sanja vlekla njega, in sicer tako, da je on na vseh
štirih hodil za njo, medtem ko se je držal za njene gležnje. Otroci so poiskali skupne
rešitve in jih preizkušali, pomagali so si med seboj, si prisluhnili in si zaupali.
Dinozavri so počasi že postajali lačni in utrujeni, zato so deklici povedali, da ji bodo
pokazali še zadnjo igrico, nato pa se bodo odpravili na kosilo. Deklica ni bila prav nič
žalostna, saj dinozavrov prej ni poznala in je bila vesela, da je videla vsaj nekaj igric,
ki se jih igrajo. Prav vse so se ji zdele zelo zabavne. Tako se je eden od dinozavrov
ulegel na tla, na hrbet, ostali pa so se postavili vsak za eno njegovo nogo, eden pa se je
77
postavil k njegovemu hrbtu. Dinozavri so za noge dvignili tega majhnega dinozavra,
eden pa ga je držal pod hrbtom, da dinozaver ni padel. Ko so ga dvignili v zrak, so ga
malo zagugali sem in tja. Dinozaver se je pri tem neznansko zabaval, prav tako pa so se
zabavali vsi ostali dinozavri in deklica, ki kar ni nehala opazovati, kako se zabavajo.
Dinozavri so se tedaj morali odpraviti, deklici pa so obljubili, da se bo drugič lahko
igrala z njimi.
4. SKUPAJ DVIGNIMO IN ZAGUGAJMO PRIJATELJA
En otrok se uleže na tla, na blazino. Za vsak njegov ud (roke in noge) se postavi en
otrok in ga prime ali za roko ali za nogo. Če ga prime za nogo, je to nad gležnjem,
če je to za roko, pa je to za komolec. Vsi skupaj otroka, ki leži na blazini, dvignejo
v zrak (en otrok ga nato lahko prime tudi pod njegovim hrbtom) in ga narahlo
zagugajo v eno in v drugo smer. Pomembno je, da je vzgojitelj vedno čisto zraven,
da otrokom pomaga ter skrbi za njihovo varnost.
ANALIZA VAJE:
Ta vaja je ena izmed najboljših vaj, kar smo jih izvedli do sedaj, in vesela sem, da smo
jo izvajali zdaj, ker vaje otroci že kar nekaj časa izvajajo in se napredek v zaupanju
lahko še toliko bolj vidi. Najprej smo dvigovali Sanjo, ker je najlažja in najmanjša.
Preden smo jo dvignili, smo se morali skupaj z otroki prepričati, da jo vsak trdno drži za
določen del telesa, da nam ne bi padla na tla. Sanji smo povedali, da naj je ne bo strah,
da bomo pazili nanjo. Še Nik je ponovil za mano, da naj je ne bo nič strah, da smo si
prijatelji in da jo bomo čuvali. Ko smo jo na začetku dvignili, se je videlo, da ni bila
čisto sproščena, ko pa smo jo že nekajkrat zagugali, se je smejala in zvijala tako, da smo
jo morali res trdno držati. Tako smo dvignili čisto vsakega otroka, nekatere malo lažje,
ker so bili lažji in manjši, druge pa z malo več truda. Dokazali smo, da imajo vsi otroci
enake možnosti – vsem zaupamo, se ob njih počutimo varne ter sprejete. Znamo pa biti
tudi odgovorni.
78
5. SPROSTITEV
VODENA VIZUALIZACIJA
Polona Zajc
Z VRTCEM NA JASI
Uležemo se na tla in zapremo oči. Globoko dihamo. Predstavljajte si, da smo šli vsi
skupaj na sprehod v gozd. Okoli nas so drevesa, grmovje, mah in cvetlice. Ustavimo se
na jasi. Žogamo se z žogo. Lovimo se. Usedemo se v travo in pomalicamo. Okrog nas je
polno cvetja – rumeno, belo, roza in modro. Drevesa okoli nas so različnih zelenih barv.
Eno drevo cveti. To je češnja. Prepustimo se prelepemu razgledu na cvetoče drevo.
Nato se iz gozda odpravite nazaj proti vrtcu. Zdaj pa se močno raztegnemo, odpremo
oči. Stresemo noge in roke (Schmidt, 2006: 57).
ANALIZA SPROSTITVE:
Pri tokratni vodeni vizualizaciji sem za spremembo med pripovedovanjem vklopila
glasbo Globoka tišina (Pet ritmov), ki je zgodbo Z vrtcem na jasi naredila še bolj
posebno in doživeto. Otrokom je še vedno zelo všeč moja rdeča odeja, s katero jih
velikokrat med vodeno vizualizacijo pokrijem, nato pa zaprejo oči in se prepustijo
pripovedovanju.
INTROSPEKCIJA OZ. DOŽIVLJANJE CELOTNEGA SKLOPA VAJ:
Otroci so pri izvajanju tega sklopa vaj delovali zelo povezano in usklajeno. Tudi tisti, ki
so prej delovali nekoliko nasilno in agresivno, se sedaj počasi umirjajo, upoštevajo
opozorila in želje drugih ter se vaj lotevajo na bolj umirjen način. Tokrat otroci niso
imeli težav z držanjem za roke in z nikakršnim delom v paru, tudi če se je kdaj pojavil
problem, so ga s skupnim kompromisom rešili. Tudi zadnja vaja je bila velik pokazatelj
uspešnega sodelovanja in čedalje večjega zaupanja med otroki.
REFLEKSIJA OZ. RAZMIŠLJANJE O CELOTNEM SKLOPU VAJ:
Vsaka posamezna vaja je bila drugačna in posebna, prav tako pa tudi izvedba. Pri tem
sklopu vaj ne bi ničesar spremenila, saj sem zelo zadovoljna z odzivi in reakcijami
79
otrok, ki me vedno znova pozitivno presenetijo z novimi dosežki in podvigi. Vidni so
pri vsakem posamezniku.
DVANAJSTI SKLOP IGER ZAUPANJA IN SODELOVANJA MED OTROKI
PIKA NOGAVIČKA
V veliki vili Čira čara je živela deklica, ki so jo vsi klicali Pika Nogavička. Pika zato,
ker je na obrazu imela prav prisrčne pegice, Nogavička pa zato, ker je vedno nosila do
kolen dolge in pisane nogavičke. Pika je bila vsem poznana po tem, da je imela svojo
opico z imenom Ficko in dva najboljša prijatelja Anko in Tomaža, s katerima so se
dneve in noči igrali skupaj ter zganjali norčije. Tudi to jutro je Pika obiskala Anko in
Tomaža, da se skupaj odpravijo novim dogodivščinam nasproti. Najprej je vrata odprl
Tomaž, ki je bil tako zelo vesel Pike pred vrati, da sta oba od veselja začela skakati.
Skakala sta eden proti drugemu, ko sta si bila blizu, sta se objela, nato pa sta skakala
eden vstran od drugega. Zelo sta se zabavala.
1. PRIDI K MENI IN ME OBJEMI
Otroka, ki sta skupaj v paru, si gresta nasproti tako, da skačeta ali hodita z
dolgimi koraki. Ko se srečata, se objameta in gresta brez obrata spet nazaj na
mesto, kjer sta začela.
ANALIZA VAJE:
Pripovedovanju zgodbe o Piki Nogavički so otroci zelo prisluhnili, saj sem
pripovedovala na tak igriv in šaljiv način, da sem jih še bolj pritegnila. Tudi vživeti se v
Piko Nogavičko jim ni bil noben problem. Bila sem zelo pozitivno presenečena nad
čisto vsemi otroki, saj niso imeli nobenih zadržkov do objemov z ostalimi, nekateri so
celo objeti poskakovali.
Ko je Anka slišala njun smeh in veselje, je takoj tudi ona pritekla do vrat. Bila je zelo
srečna, ko je tam zagledala Piko. Postavila se je za njo ter jo prijela za roke, nato pa
sta se obe skupaj od veselja vrteli toliko časa, dokler sta se lahko. Takega veselja kot
sta ga doživljali, ni moč opisati, ker to doživijo samo dobri prijatelji, ki se imajo med
seboj zelo radi.
80
2. ZAVRTIVA SE ŠE MALO DRUGAČE
Otroka se stoje postavita drug za drugim. Tisti otrok, ki stoji prvi, stegne roke
nazaj, otrok, ki je za njim, pa ga prime za roke. Otroka se tako skupaj vrtita okrog
svoje osi. Vodi otrok, ki stoji za prvim otrokom.
ANALIZA VAJE:
Tukaj morata otroka najti kompromis v vrtenju, da le-to ni prehitro in ne prepočasno.
Opazila sem, da so se nekateri otroci tudi opozarjali med seboj, v smislu »zavrtiva se
malo hitreje«. Tudi to je del medsebojnega sodelovanja in dogovarjanja. Sodelovali so
vsi otroci, na koncu pa smo se v parih še poljubno zamenjali. Pomembno je, da se ne
vrtijo vsi pari naenkrat, ampak se vrti le en ali dva para, ostali pa opazujejo. Kasneje se
menjajo.
Ko se jim je že kar močno vrtelo, so se ustavili in malo posedeli, vendar pa to ni dolgo
trajalo, saj je tudi Pikin Ficko želel, da Tomažu in Anki pokažeta, kaj vse onadva znata.
Tako sta se usedla eden za drugim in se z rokami odrivala naprej. Joj, kako zelo sta se
Anka in Tomaž nasmejala, ker je Ficko komaj dohiteval Piko.
3. Z ROKAMI SE ODRIVAM NAPREJ
Otroka se usedeta eden za drugim. Drug za drugim se v sedečem položaju z
rokami odrivata naprej in se na tak način premikata po prostoru.
ANALIZA VAJE:
Pri tej vaji so otroci dobili asociacijo na barčico, ki pluje po morju. Neja si je tudi začela
prepevati pesmico Barčica po morju plava. S tem nam je dala pozitivno spodbudo, da
smo zapeli vsi skupaj in vaja je postala zelo zabavna. Otroci so se lahko sami med seboj
v parih tudi dogovorili, ali bo barčica plula hitro ali počasi. Če je bil kateri od otrok
prehiter od svojega prijatelja v paru, ga je že drugi otrok opozoril, da naj ga počaka.
Pomembno je bilo, da se otroka odrivata skupaj in sodelujeta. Videlo se je, da se
zabavajo in uživajo ob tem, kar počnejo.
Da pa bi bili vsi zadovoljni in srečni, je Pika dobila idejo. »Gremo se igrat vsi skupaj,
saj se tako lahko še bolj zabavamo in nasmejimo! Pokličemo lahko še ostale otroke iz
vasi!« Tomaž je tekel še po ostale otroke, Anka, Ficko in Pika pa so se ta čas spomnili
zelo zanimive igre. Ko so otroci prišli, so jo tudi preizkusili. Najprej so se usedli.
81
Naredili so dve koloni in sicer tako, da sta bili koloni otrok obrnjeni ena proti drugi, da
so se med seboj gledali in se en drugemu smejali. V koloni so se otroci in Ficko med
seboj prijeli okrog pasu, tista dva, ki sta bila prva v obeh kolonah, pa sta se prijela za
roke. Začela se je prava borba za to, katera kolona je močnejša in katera kolona drugo
bolj potegne v svojo smer.
4. SKUPAJ SMO MOČNEJŠI
Otroci sedijo v dveh kolonah, tako da sta le-ti obrnjeni druga proti drugi. Primejo
se okrog pasu, prva dva se primeta za roke. V tem položaju se vlečemo v nasprotno
in v isto smer.
ANALIZA VAJE:
Pomembno je, da otroci te igre ne čutijo kot tekmovalne, ampak kot igro sodelovanja v
smislu, da smo skupaj močnejši in da zmoremo več kot en sam. Seveda se ustvari
tekmovalen duh, s tem da otroci preizkušajo, kdo koga bolj potegne v eno smer, vendar
je tukaj pomembno sodelovanje tistih, ki so skupaj v eni koloni. Otroci so igro izvajali
kar nekaj časa, saj se je eden izmed otrok domislil, da bi se tudi v kolonah menjali, po
vrstnem redu sedenja. Otroci so se strinjali in igra se je nadaljevala. Sprejemanje
kompromisov, skupno dogovarjanje in upoštevanje drug drugega je temelj dobrega
zaupanja in medsebojnega sodelovanja.
Ko so otroci in Ficko videli, kako zabavno je, če se igrajo skupaj, je Pika dobila še eno
idejo za igro. Razložila jim je pravila igre: »Tako, dragi moji prijatelji, to igro, ki se jo
bomo zdaj igrali, imam jaz zelo rada, saj je drugačna od vseh drugih iger. Ulegli se
bomo eden čez drugega, vendar tako, da ne bo nihče nikogar poškodoval. Na moj znak
se bomo začeli dvigovati – najprej bomo iztegnili roke, dvignili glavo, trup in nato
bomo vstali. Ko vsi vstanemo, pa lahko igro še enkrat ponovimo.« Otroci so že vnaprej
od navdušenja kričali: »Jupi, jupi, jupi kako zelo bo to zabavno!«
5. NAREDIMO MRAVLJIŠČE
Otroci ležijo na trebuhu, v sredini na kupu drug čez drugega. Počasi se začnejo
dvigovati, najprej z rokami v višino, in ko vsi stojijo, se spet začnejo legati drug za
drugim na kup. Zaradi varnosti je pri predšolskih otrocih dovolj že, če en kup
naredijo le trije otroci. Če je otrok preveč, lahko pride do prerivanja in poškodb.
82
ANALIZA VAJE:
Z otroki smo se razdelili v tri skupine, tako da so v eni skupini bili trije otroci, en otrok
je sodeloval dvakrat. Igra je bila za otroke spet nekaj novega in zanimivega, zato niso
imeli težav z izvajanjem, le Alja na začetku ni dovolila, da se kdo uleže na njo. Nato, ko
pa jo je Neja vprašala, če se lahko uleže preko njenih nog, zraven pa ji povedala, da se
bo čisto narahlo ulegla in da naj je ne bo strah, ji je Alja to tudi dovolila. Bila sem
vesela in navdušena nad tem, kako se otroci že znajo dogovoriti med seboj in kako si
pomagajo, če je nekoga strah. To pa pomeni, da se znajo vživeti tudi v čustva drugih ter
da jim ni vseeno za druge. Za Aljo in Nejo je to bil velik napredek.
Današnji dan s Piko je za otroke bil prava dogodivščina, saj so se vsi zelo zabavali in
uživali ob vsem, kar so počeli. Ker pa so se cel dan igrali, so bili na koncu dneva že
malo utrujeni in so komaj čakali, da se doma uležejo v svoje postelje in zadremajo.
Poslovili so se od Pike in Fickota, nato pa odšli domov v tople postelje in zadremali do
jutra.
6. SPROSTITEV
VODENA VIZUALIZACIJA
Tina Jemec
V TOPLI POSTELJI
Zapri oči in se sprosti. Počasi in mirno dihaj. Predstavljaj si, da ležiš doma v topli
postelji. Pokrit si z mehko odejo. Glavo imaš na mehki blazini. V sobo pride mamica.
Poboža te po laseh, po obrazu, da ti poljubček in ti zaželi sladke sanje. Za mamico pride
še očka. Poboža te po laseh in po obrazu. Požgečka te in ti da poljubček. Zaželi ti miren
spanec. Tudi ti ju poljubiš, se nasmehneš in jima zaželiš lahko noč. Prijetno ti je. Ob
svoji topli postelji imaš medvedka. Vzameš ga in ga stisneš k sebi. Pobožaš ga.
Medvedek te poboža nazaj. Počasi toneš v spanec. Sproščen si, miren in srečen. Sanjaš
lepe sanje, v katerih se igraš s svojim medvedkom. Pridružijo se ti še tvoji prijatelji.
Skupaj se igrate in smejete. Počasi se prebujaš iz sanj. Začutiš toplo sonce na obrazu, ki
kuka v tvojo sobo in te budi. Počasi odpreš oči in se pretegneš. Vstaneš in poln energije
nadaljuješ dan (Schmidt, 2006: 29).
83
ANALIZA SPROSTITVE:
Otrokom sem tokrat dovolila, da si lahko vzamejo po en vzglavnik. Nato so se ulegli na
tla, nekateri so si dali vzglavnike pod glavo, drugi so jih stisnili k sebi, nekateri pa so si
z njimi prekrili glavo. Pokrila sem jih z odejo, nastavila glasbo in jim pripovedovala
zgodbo. Bilo je izjemno in doživeto kot še nikdar do zdaj. Otroci so želeli še počivati,
zato sem jim pustila, da naj se sproščajo in uživajo ob glasbi. Menim, da je bila ta
vodena vizualizacija še toliko bolj posebna zato, ker smo si v povezavi z vsebino
zgodbe pripravili še prostor in so se otroci še toliko bolj vživeli.
INTROSPEKCIJA OZ. DOŽIVLJANJE CELOTNEGA SKLOPA VAJ:
V tokratnem sklopu iger je bilo kar nekaj vaj, v katerih bi se lahko v skupini kar hitro
ustvaril tekmovalen odnos. Vaje so bile zato krasna preizkušnja, katere rezultat je bilo
pozitivno sodelovanje ter zaupanje med otroki. Menim, da so na to izboljšavo precej
vplivali konflikti, ki jih otroci že zelo dobro rešujejo s skupnimi kompromisi, zato tudi
tukaj niso naleteli na veliko mero tekmovalnosti, saj so kot skupina že precej povezani
med seboj in se znajo zelo dobro dogovarjati. Videlo se je, da pri nekaterih otrocih
skorajda ni več zadržkov in sramežljivosti pred dotiki ali bližnjimi stiki s prijatelji.
Otroci so same dejavnosti povezali tudi z glasbo, saj so zraven prepevali – vzdušje je
bilo tako še bolj posebno. To, da se čedalje bolj vključujejo v dejavnosti tudi z uporabo
svojih idej in zamisli, je lahko velik pokazatelj na to, da so otroci dobro motivirani in da
pri dejavnostih uživajo.
REFLEKSIJA OZ. RAZMIŠLJANJE O CELOTNEM SKLOPU VAJ:
Veseli me, da otroci pri izvedbi vaj uživajo, razmišljajo, uporabljajo svoje ideje in brez
strahu izražajo svoje mnenje, ki ga potem vsi upoštevamo in vključimo v izvajanje vaj.
Menim, da je prav, da spodbujamo otrokovo ustvarjalnost tudi s tem, da upoštevamo
otroške ideje in skozi njihovo sodelovanje vedno znova ugotavljamo, kaj smo otroka
naučili in kaj lahko on nauči nas. Pri izvedbi posameznih dejavnosti se vidi, da so otroci
čedalje bolj povezani med seboj, tudi pri upoštevanju drugačnosti, saj sprejemajo
mnenja, si pomagajo in brez težav prisluhnejo eden drugemu.
84
TRINAJSTI SKLOP IGER ZAUPANJA IN SODELOVANJA MED OTROKI
ČAROVNICI MICA IN MACA
Živeli sta dve čarovnici. Eni je bilo ime Mica, drugi pa Maca. Čarovnici sta radi
ušpičili razne vragolije in norčije, ki so ju zelo zabavale. Najraje sta se z metlo vrteli
okrog svoje osi, najprej ena proti drugi, nato pa ena vstran od druge. Pri tem sta se
smejali na ves glas in vriskali od veselja. Čarovnici sta si bili zelo dobri prijateljici,
zato sta vsak dan počeli kaj novega in zanimivega, kar ju je zabavalo.
1. VRTIM SE PROTI TEBI
Otroka, ki sta v paru, se vrtita okrog svoje osi tako, da si medtem gresta nasproti.
Ko se srečata, se začneta vrteti v drugo smer in se z vrtenjem okrog svoje osi
pomikata nazaj na mesto, kjer sta začela. Tukaj je pomembno, da vaje ne izvajajo
vsi pari naenkrat, ampak se zaradi varnosti menjavajo.
ANALIZA VAJE:
Nekateri otroci so se vrteli hitreje, drugi počasneje, kakor so pač bili prepričani sami
vase. Pomembno je bilo le, da so se otroci zabavali in da sta otroka med seboj
sodelovala. Dovolila sem jim, da vajo izvajata dva para naenkrat, vendar pa se pari med
seboj niso smeli zamenjati. Tudi, če je včasih katerega zaneslo na drugo stran, je moral
vedno priti nazaj k otroku, ki je bil z njim v paru. Pomembno je bilo torej, da otroka, ki
spadata skupaj, skrbita drug za drugega, se čutita povezano.
To pa še ni bilo vse. Naslednja zabavna točka, ki sta jo čarovnici izvedli, je bila ta, da
sta se postavili druga proti drugi, se prijeli za ramena ter se z upognjenim trupom
navzdol skupaj premikali naprej, nazaj, levo in desno. Delali sta dolge korake, tako kot
hodijo čarovnice, ko delajo razne vragolije.
2. MOJE TELO ZMORE VELIKO
Otroka si v paru stojita nasproti in se med seboj primeta za ramena ter zgornji del
trupa spustita navzdol – pravokotno na svoje telo, eden proti drugemu. V tem
položaju se premikata naprej, nazaj, levo in desno.
85
ANALIZA VAJE:
Te vaje na začetku otroci niso čisto razumeli, ko pa so jo pogruntali, se jim je zdela
neverjetno zabavna in predvsem smešna zaradi položaja trupa. Drug drugemu so se
smejali, ko so bili v trupu upognjeni. Miha te vaje ni želel izvajati z upognjenim
trupom, zato se mu je Sanja v paru prilagodila – zmenila sta se, da se bosta premikala
kar v naravnem položaju. Pomembno je bilo to, da je Miha izrazil željo, da ne želi vaje
izvajati na način kot ostali, nato pa sta se skupaj s Sanjo znala dogovoriti tako, da sta
bila oba zadovoljna. Nik se je tukaj začel prerivati, vendar mu je Neja hitro povedala, da
ne mara, da jo potiska naprej, ker jo to boli. Otroci čedalje bolj izražajo svoja čustva in
misli naglas, viden je tudi napredek v dogovarjanju in reševanju konfliktov, ki se
pojavljajo med izvedbo iger.
Kar naenkrat pa sta se čarovnici zapletli druga v drugo in padli na tla, na hrbet. Mica
je takoj pogumno vstala, Maca pa je še kar ležala na tleh. »Ojoj, Maca ,kaj pa je
narobe, te kaj boli?« je Mica vsa zaskrbljena vprašala Maco. »Ja, Mica, bolijo me roke
in noge, ker sem tako grdo padla, pomagaj mi prosim!« Seveda je Mica bila takoj
pripravljena svoji ljubi prijateljici Maci priskočiti na pomoč. Najprej ji je dvignila eno
nogo, nato drugo in kasneje še obe nogi. Vmes je obe nogi tudi malo stresla in skrčila,
da je iz njih pregnala bolečino. Nato je Mica Maco prijela še za roke in prav tako
najprej dvignila eno roko, nato drugo in na koncu še obe. Da je bila čarovnija popolna,
je roke prav tako stresla, skrčila in iztegnila. Čirule, čarule, hokus, bokus, bum in
čarovnija je uspela. Maca je takoj vstala in z metlo od veselja naredila en velik in hiter
krog po zraku. Ko so še ostale čarovnice videle, kako vesela je Maca, so hitro priletele
do Mace in Mice, da ju povprašajo, kaj dobrega se je zgodilo. Mica in Maca sta jim vse
razložili in ker je Mica res opravila zelo dobro čarovnijo, so ji vse skupaj čestitale in ji
poklonile en velik objem.
3. IGRAJ SE Z MOJIMI ROKAMI IN NOGAMI
En otrok v paru se uleže na hrbet, drugi otrok pa mu dviguje noge in kasneje tudi
roke. Lahko najprej eno nogo, nato drugo nogo, kasneje pa obe skupaj. Noge lahko
stresa in krči. Drži ga nad gležnji. Enako ponovimo pri rokah – otrok prime
drugega otroka nad zapestjem.
86
ANALIZA VAJE:
Otrokom se je zdelo najbolj zabavno stresanje in krčenje nog, nekateri so se smejali na
ves glas. Vse to je bilo povezano z zganjanjem norčij, zato so otroci še bolj uživali.
Nekaterim ni bilo všeč, če jim je otrok, s katerim so bili v paru, preveč močno stresel,
skrčil ali iztegnil ude. Med seboj so si morali zaupati in v primeru nesoglasja najti
kompromis. Na koncu vaje smo se z otroki skupaj objeli, tako kot so čarovnice v zgodbi
naredile en velik objem.
Nato pa se je začela zabava na čarovniški način. Tako so se vse čarovnice v krogu
ulegle na trebuh, glave so obrnile ena proti drugi, da so se ena drugi nasmihale. Na
znak »čirule čarule bum«, so se vse naenkrat splazile ven iz kroga, na znak »hokus
bokus bim«, pa so se vse splazile spet nazaj v krog. Pri tem so se neznansko zabavale in
nasmejale. Ko je bilo čarovniškega proslavljanja konec, pa se je vsaka posebej
odpravila domov, ker so jih tam čakali novi čarovniški uroki, čaranja in vragolije.
4. PLAZIMO SE SKUPAJ
Otroci se uležejo na trebuh tako, da leže oblikujejo krog. Vsi imajo glave obrnjene
v notranjost kroga, tako da se med seboj lahko gledajo, noge pa so v zunanjosti
kroga. Na znak se vsi začnejo plaziti ven iz kroga, nato pa spet nazaj v krog oz. do
začetnih položajev.
ANALIZA VAJE:
Pri tej vaji se je en fantek domislil, da bi lahko uporabili ropotuljo. Ko bi nanjo zaigral,
bi se vsi splazili v krog, nato, ko bi zopet zaigral – nam dal znak – pa bi se splazili ven
iz kroga. Ostali so se strinjali, vendar pa je nastal problem, ker so imeli tudi ostali željo,
da bi poizkusili zaigrati na ropotuljo. Tako smo prišli do skupnega dogovora, da bo vsak
dobil možnost, da nakaže z ropotuljo znak, kdaj se moramo splaziti v krog in kdaj ven
iz kroga. Pri igri so sodelovali vsi otroci.
87
5. SPROSTITEV
VODENA VIZUALIZACIJA
Ines Puškarić
ČUDEŽNA VRATA
Ulezite se na blazine. Zaprite oči. Sprostite roke, noge, obraz. Si na vrtu, polnem dreves.
Stopiš do prvega drevesa. Natančno si ga ogledaš. Zagledaš vrata v deblu. Takšnih vrat
nisi videl še nikoli. Radovednost ti ne da miru. Želiš vedeti, kaj se skriva za temi vrati,
zato jih odpreš in stopiš skoznje. Na drugi strani zagledaš čarobni svet v različnih
barvah. Tu so tobogani, različne igrače, plezala, žoge različnih velikosti, barv... Vidiš
tudi prodajalko s sladoledom. Stopiš do nje in jo prosiš, naj ti da dve veliki kepici
tvojega najljubšega sladoleda. Uživaš v sladoledu, pri katerem najprej začutiš, kako
mrzel je, nato pa šele, kako je slasten. Ogleduješ si okolico, ki je živih barv. Čas je, da
se odpraviš domov na vrt. Stopiš skozi vrata in že si na vrtu, obsijanim s soncem. Zdaj
pa se pretegnite, stresite z nogami in rokami, odprite oči in poglejte naokrog. Ste videli
za čudežnimi vrati tudi kakšno igračko iz naše igralnice (Schmidt, 2006: 59)?
ANALIZA SPROSTITVE:
Tokrat je sprostitev potekala tako, da so se otroci ulegli v krog, drug drugemu na noge,
zamižali in prisluhnili čudežni zgodbi. Vmes je kateri izmed otrok svojega soseda še
požgečkal, vendar je vseeno opaziti, da je napredek pri poslušanju vodene vizualizacije
iz dneva v dan večji, saj se sami med seboj opozarjajo, kaj jih moti (lahko gre za dotik
ali glasove, ki jih kdo spušča).
INTROSPEKCIJA OZ. DOŽIVLJANJE CELOTNEGA SKLOPA VAJ:
Otrokom sem dovolila, da se vsak v določeno vajo vživi na svojstven način, na takšen,
ki mu je pač všeč, pomembno je le, da se pri igri v paru dogovori s prijateljem in z njim
sklene kompromis. Pri sklepanju kompromisov je napredek izjemno velik, saj se otroci
dogovarjajo in rešujejo probleme brez mojega poseganja v konfliktne situacije.
Pomembno je, da konflikti obstajajo, da jih potem otroci znajo reševati –to so se otroci
skozi toliko izvedenih sklopov Iger zaupanja in sodelovanja zelo dobro »naučili«. Tudi
tokrat so se otroci zelo dobro vživeli v dogajanje, saj so ves čas izražali svoje misli in
ideje naglas, jaz pa sem jih rade volje upoštevala.
88
REFLEKSIJA OZ. RAZMIŠLJANJE O CELOTNEM SKLOPU VAJ:
Pomembno se mi zdi, da se že navzven opazi, da otroci pri določenih dejavnostih
uživajo. Tokrat se je to sigurno opazilo. Otroci čedalje bolj delujejo kot skupina, ki je
povezana in kjer so odnosi med udeleženci v skupini čedalje boljši in pozitivni.
ŠTIRINAJSTI SKLOP IGER ZAUPANJA IN SODELOVANJA MED OTROKI
KROKODILA KROKI IN DIL
Živela sta dva krokodila. Enemu je bilo ime Kroki, drugemu pa Dil. Kroki in Dil sta bila
drugačna od vseh drugih krokodilov, saj sta bila veliko manjša in prijaznejša. Nikoli ne
bi nikomur nič naredila, z vsakim bi se najraje le igrala – kot se vsak dan, preden gresta
plavat, igrata tudi sama. Najprej se vedno uležeta na trebuh, tako da drug drugega
gledata, se primeta za roke in se skupaj zagugata malo v eno smer in malo v drugo
smer. To vedno počneta v nizki vodi, saj jima zelo ugaja, če med guganjem voda malo
šprica po njiju. Takrat se vedno nasmejita do solz, saj se tako zelo zabavata.
1. ČOPOTAVA PO VODI
Otroka si nasproti ležita na trebuhu. Roke pred seboj iztegneta in se primeta.
Skupaj se zagugata najprej v eno smer, na hrbet, in nato nazaj, nato pa še v drugo
smer na enak način.
ANALIZA VAJE:
Pri izvedbi te vaje so se pojavljale težave pri določenih parih, in sicer tam, kjer sta bila v
skupini otroka različne višine in teže. Pri tem moram priznati, da sem bila prav vesela,
da so se pojavile težave, saj me je namreč zanimalo, kako se bodo otroci znali spopasti z
njimi.
Težava se je pojavila pri Tilenu in Alji, saj se nista morala dogovoriti, kako se bosta oba
naenkrat zagugala v eno smer. Tilen je sicer zelo pozoren in prilagodljiv, Alja pa zna
zelo hitro nastopiti grobo ali se celo umakniti. In tako je bilo tudi tokrat – Alja je postala
razdražljiva, zato je takoj obupala in tudi povedala, da jima ne gre, da se ne moreta
zagugati skupaj v eno smer. Tilen pa je pri tem postal žalosten, ker si je močno želel, da
bi jima uspelo. In čeprav si je Tilen želel, da bi še poskusila, Alja ni želela, celo
89
vztrajala je, da jima ne gre in da ne zmoreta. Nato sem Roka, ker sem namreč želela
spodbuditi tudi ostale, da jima pomagajo, vprašala, če ima kakšno idejo, kako bi jima
pomagal in rešil nastalo težavo. Rok se je nato domislil, da bi jima lahko pomagala
skupaj z Nikom. Eden bi prijel Aljo okrog bokov (on je samo z roko pokazal kje), drugi
pa Tilena. Tako bi ju pomagali prekopicniti ali zagugati. Alja na začetku ni hotela
poizkusiti, nato pa se je kar naenkrat odločila, da bo in vaja je s pomočjo dveh otrok
uspela, zadovoljni pa smo bili vsi. Pomembno je, da otroci gradijo sočutje do ostalih in
da si med seboj pomagajo.
Večkrat pa se krokodilčka igrata še eno igrico, ki se predvsem drugim krokodilom zdi
nadvse zabavna. Z repki se postavita skupaj, kot da bi se en rep zalepil na drugega ter
se tako skupaj premikata po plitvi vodi.
2. SVA MAGNET
Otroka v paru se s hrbti obrneta eden proti drugemu ter se z zadnjico dotikata
drug drugega. Tako hodita po prostoru.
ANALIZA VAJE:
Vaja se je otrokom zdela precej smešna in zanimiva, zato ker so se z zadnjico dotikali
drug drugega. Pri tej vaji ni bilo vidnih zadržkov, saj so se otroci zelo vživeli v njo ter
se celo posmehovali drug iz drugega v smešnem smislu. Ko sta bila v paru malo manjši
in nekoliko večji otrok, se je večji moral drugemu prilagoditi tako, da se je malo sklonil.
Le tako sta se lahko dotikala z zadnjico med seboj in bila sta kot magnet.
Ko pa ostali krokodilčki vidijo, kako se Kroki in Dil zabavata, se jima vedno radi
pridružijo in se skupaj zabavajo, saj so si kljub temu, da sta Kroki in Dil drugačna, zelo
dobro prijatelji. Takrat, ko se igrajo vsi skupaj, se ostali krokodili vedno uležejo na
trebuh, v vodo, Kroki in Dil pa se plazita med njimi in imata občutek, da sta v labirintu.
Včasih se celo izgubita in s pomočjo ostalih krokodilov komaj najdeta pot iz njega.
3. V LABIRINTU
Nekaj otrok se uleže na trebuh, tako da je med njimi razmika za približno dva
otroka. En otrok, ki začne z izvajanjem vaje, se plazi med njimi oz. skozi prostore,
ki so razdalja med ležečimi otroki. Nazaj grede se lahko plazi tudi preko otrok.
90
ANALIZA VAJE:
Otroci so pri tej igri dobili še nekaj drugih zamisli. En otrok je povedal, da bi se lahko
skozi labirint plazili tako, da se ostalih otrok ne bi smeli dotikati; lahko bi tudi hodili
tako, da bi prestopali preko njih, lahko bi skakali preko njih itn. Igro smo tako izvajali
na različne načine, ki so bili otrokom všeč. Najprej smo jo izvedli tako, kot sta se plazila
krokodila, nato pa smo preizkusili še prestopati preko otrok in skakati (vendar smo
naredili večjo razdaljo med ležečimi otroki) preko ležečih otrok. Pomembno je bilo, da
si otroci med seboj zaupajo, da se počutijo varne in obenem tudi odgovorne (tisti, ki
prestopajo in skačejo preko otrok). Vmes je kakšen izmed otrok sicer dvignil tudi glavo,
da bi pogledal, da res ne bo kdo stopil nanj, večinoma pa so si zaupali. Igro smo brez
strahu izvedli do konca, tako da je vsak bil v vsakem položaju.
Kroki in Dil sta vedno, ko se lahko igrata z vsemi prijatelji skupaj, zelo vesela in
zadovoljna, ker vesta, da ju imajo prijatelji zelo radi in da so kot ena velika družina.
Preden gredo vsi skupaj plavat v reko, pa se vedno postavijo eden zraven drugega, se
primejo med seboj za noge in se za pozdrav najprej nagnejo v eno smer, nato pa še v
drugo smer. Izgleda tako, kot da krokodili plešejo, in če to opazujejo kakšni ljudje, so
vedno zelo navdušeni nad tem, kaj vse krokodili znajo, krokodili pa so ponosni sami
nase.
4. NAGNEM SE SEM IN TJA
Otroci se po turško usedejo v krog, drug zraven drugega, v taki razdalji, da se z
iztegnjenimi rokami lahko primejo med seboj. Najprej se vsi, tako da se vlečejo za
roke, nagnejo v eno smer, nato še v drugo.
ANALIZA VAJE:
Tudi mi smo poplesavali kot krokodili, najprej v desno in levo smer, nato, na željo
deklice, še naprej in nazaj. Otroci so se usedli poljubno, nobeden si ni izbiral, s kom bo
sedel in nobeden ni izrazil želje, da bi za roko prijel drugega otroka. Otroci so med
seboj delovali zelo povezano in prav veseli so bili, da katero vajo izvedemo še tudi v
skupini. Po pripovedovanju vzgojiteljice so se namreč pri vajah v skupinah otroci prej
večkrat prerivali ali se prepirali, kdo bo stal zraven koga, danes pa tega ni bilo opaziti,
saj so delovali kot eno.
91
Ko pride čas za slovo, ker se krokodili odpravijo na plavanje, so vsi žalostni, pa tudi
veseli, saj kljub vsemu vedo, da se bodo jutri spet srečali in se skupaj igrali.
5. SPROSTITEV
VODENA VIZUALIZACIJA
Maruša Vrečko
SMO RIBICE, KI PLAVAJO V MORJU
Otroci se uležejo na tla, če želijo, zaprejo tudi oči. Otroci, predstavljajte si, da ste ribice,
ki lahkotno plavajo v globinah morja. Plavate in se igrate z drugimi ribicami. Kako so
lepe! Opazuješ dno morja in kar naenkrat zagledaš veliko ribo, ki se ti približuje.
Posvariš tudi druge ribice. Vse v jati zbežijo v skalno duplino, kamor velika riba ne
more. Vidiš, kako odplava dalje. Vsa jata rib izplava iz votline, ti pa odplavaš do
prečudovite skale z algami. Vsaka je druge barve, sončni žarki sijejo nanje in valovi se
nežno poigravajo z njihovimi listi. Zdaj zaplavaš na dno in si ogleduješ kamenčke
različnih barv. Tu je tudi dovolj hrane zate. Jata ribic priplava mimo tebe in ti se jim
pridružiš. Plavate v velikih krogih in nobena se ne zaleti v drugo. Vse plavate enako
hitro in uživate v prosojni vodi, skozi katero se svetlika sonce.
Zdaj pa se raztegnite, odprite oči in se počasi usedite (Schmidt, 2006: 71).
ANALIZA SPROSTITVE:
Otroci so se ulegli poljubno (na hrbet, bok ali trebuh) v dve vrsti, eden zraven drugega.
Oči so zaprli čisto vsi, saj so vodenih vizualizacij po koncu vaj že tako navajeni, da se
jim to zdi samoumevno. Sprostitev je potekala brez težav in ni bilo nobenega otroka, ki
bi tokrat bil moteč za ostale. Vsi so zamižali in prisluhnili mojemu pripovedovanju, po
koncu pa sem jim seveda še enkrat nastavila glasbo, da so še počivali, če so želeli.
INTROSPEKCIJA OZ. DOŽIVLJANJE CELOTNEGA SKLOPA VAJ:
Tokratni sklop vaj je bil zelo dober pokazatelj, kako se otroci prilagajajo drug drugemu,
upoštevajo ideje posameznika ter jih nato z veseljem preizkušajo. Pri začetnih sklopih
izvajanja vaj so otroci imeli še kar nekaj težav s prilagajanjem drug drugemu, z vsakim
dodatnim izvedenim sklopom vaj pa je viden napredek, tako na področju medsebojnih
odnosov kot na področju sodelovanja.
92
REFLEKSIJA OZ. RAZMIŠLJANJE O CELOTNEM SKLOPU VAJ:
Tudi tokrat so otroci sami dokazali, kakšen vpliv imajo Igre zaupanja in sodelovanja na
odnose med njimi, saj so le-ti z vsakim dodatnim sklopom boljši. Pomembno je, da so
otroci radi sodelovali med seboj, da si zaupajo in skupaj ustvarjajo vedno bolj pozitivno
klimo v skupini.
PETNAJSTI SKLOP IGER ZAUPANJA IN SODELOVANJA MED OTROKI
PIKAPOLONICI PIKA IN POKA
Pika in Poka sta bili dve lepi rdeči pikapolonici s črnimi pikami na hrbtu. Cele dneve
sta letali od cveta do cveta ter prinašali veselje in srečo na travnik. Vsem, ki so
pikapolonici poznali, sta vedno prinesli srečo in nasmeh na usta. Še bolj pa so bili vsi
veseli, ko so videli, kako radi se imata in kako lepo se skupaj igrata neverjetno zabavne
igrice. Nekega dne sta se Pika in Poka spet odpravili na svoj polet nad travnikom. Joj,
kako lepo jima je bilo opazovati vse te cvetove rožic, ki so bili raznih barv. Rumeni,
rdeči, vijolični, beli, modri in še veliko drugih je bilo. Ko sta Pika in Poka že kar nekaj
časa letali po travniku, sta se vmes na kakšni rožici tudi ustavili in se malo poigrali.
Tako je bilo tudi tokrat. Ustavili sta se na lepem vijoličnem žafranu, ki je neverjetno
lepo dišal. Pika se je postavila na kolena, Poka pa je stopila pred njo, jo prijela za roke
in tako sta hodili po Žafranu gor in dol. Žafrana je to tako zelo močno ščegetalo, da ni
in ni več mogel zdržati tega. Imel je srečo, saj je kmalu zapihal veter, ki je Piko in Poko
odnesel z Žafrana.
1. VODI ME
Otroka sta obrnjena eden proti drugemu. En otrok se postavi na kolena, drug
otrok pa stoji obrnjen proti njemu ter ga prime za roke. Tako ga s hojo nazaj vodi
po prostoru.
ANALIZA VAJE:
Tokrat ni bilo nobenih težav z vodenjem drug drugega, saj si otroci že toliko zaupajo, da
se sami med seboj dogovarjajo, kdo bo na začetku vodja in kdo naslednji. Ko sem
začela z izvajanjem Iger zaupanja in sodelovanja med otroki, so bili otroci pri vajah,
93
kjer je en otrok vodil drugega, precej zadržani in prestrašeni, tokrat pa se je ta situacija
popolnoma spremenila. Ponosna sem na dosežek otrok in tudi sama nase, saj so
pozitivni vplivi iger vsak dan bolj očitni. To, da nekomu zaupamo, je včasih zelo težko
doseči, še posebej pri tistih otrocih, ki rabijo precej časa, da jim to uspe. Nam je to
uspelo.
»Ojoj, ta hudobni veter naju je spet pregnal iz lepega in dišečega žafrana!« je vsa jezna
zakričala Poka. »Pa še res je hudoben ta veter, ampak Poka, ne bodi žalostna, greva še
malo poletet nad travnikom, nato pa se bova spet ustavili na kakšni drugi rožici, s
katere naju veter že ne bo mogel spraviti!« Tako sta se pikapolonici odpravili še na en
polet po travniku. Opazovali sta, kako veter maje travo in rožice ter kako lepo sije
sonček in pojejo ptički. Čez nekaj časa sta se spet ustavili, vendar tokrat na drugi rožici.
Rožici je bilo ime Trobentica. Bila je lepa, rumena. »Poka, tukaj pa se bova sigurno
lahko igrali najino igrico in naju nihče ne bo zmotil!« je vsa vesela zakričala Pika.
Tokrat sta se pikapolonici postavili na vse noge, se s hrbtom obrnili proti tlom in tako
ena ob drugi hodili gor in dol po Trobentici. Trobentice to ni motilo, še celo všeč ji je
bilo, da ima družbo. Kar naenkrat pa je mimo priskakljal zajček, ki je ubogi
pikapolonici spet vrgel dol iz trobentice. »Joj, sploh si ne bova morali spočiti in se v
miru igrati. Vedno naju kaj zmoti. Greva raje naprej letet!« je Pika povedala Poki. In
sta šli.
2. PREMIKAJVA SE PO VSEH ŠTIRIH
Otroka se postavita na vse štiri, na tak način, da je hrbet obrnjen k tlom, trebuh,
prsni koš in glavo pa imata obrnjeno navzgor. Tako se otroka v paru, eden ob
drugem, premikata naprej in nazaj. Pomembno je, da zaradi varnosti vaje ne
izvajamo vsi naenkrat.
ANALIZA VAJE:
Premikanje po vseh štirih je otrokom vedno zanimivo, še toliko bolj pa, če je vedno
izvedeno na drugačen način. Nekateri otroci niso vedeli, kako se postaviti v ta položaj,
vendar nam je to s pomočjo ostalih otrok, ki jim je to šlo dobro od rok, uspelo. Tilen in
Neja sta otrokom, ki niso znali, kako se postaviti v ta položaj, pomagala, tako da sta jim
podajala navodila – na trenutke celo kot pravi dve odrasli osebi. Prav zanimivo je bilo
opazovati, kako odgovorni se počutijo nekateri otroci do drugih otrok. Če je kateri otrok
mislil drugače, sta mu povedala, da se onadva na drug način postavita v tak položaj.
94
Tako so se skupaj dogovarjali in si pomagali, ko jim je uspelo, pa so se nadvse zabavali,
ker so lahko hodili po vseh štirih, tokrat v drugačni poziciji.
Letali sta gor in dol, od ene rožice na drugo. Hop sem in hop tja in že sta bili na lepi,
beli marjetici. Prav prijetno jima je bilo, saj ju je cel čas grelo sonce, na vsake toliko
časa pa je zapihal rahel vetrič. Pika in Poka sta tako uživali, da je že bil čas za novo
igrico. Usedli sta se ena proti drugi, se prijeli za roke in jih spuščali gor in dol. Vmes je
priletela še kakšna druga pikapolonica, ki je poizkušala uiti skozi njunih rok. Včasih ji
je to uspelo, včasih pa ne, vendar se je kljub temu neznansko zabavala.
3. UJEMIVA V PAST ŠE OSTALE
Otroka sedita na kolenih, obrnjena drug proti drugemu, in se držita za roke. Roke
dvigujeta v zrak in jih spuščata proti tlom. Tako predstavljata oviro tretjemu
otroku, ki mora ujeti trenutek, ko so njune roke v zraku, da lahko zbeži skozi njiju
oz. med njima. Otroka ga lahko vmes, če je otrok prepočasen, tudi ujameta med
rokami.
ANALIZA VAJE:
Namen te igre je, da med seboj dobro sodelujeta otroka, ki poizkušata ujeti v »past«
tretjega otroka, hkrati pa tudi, da se ta tretji otrok dobro znajde in da se jim hitro ter
spretno izmuzne. Mi smo tokrat dodali še en namen; večkrat se je zgodilo, da sta otroka,
ki se držita med seboj, tretjega otroka ujela v »past« in ga objela. Tokrat igra ni imela
tekmovalnega pridiha, ampak je imela tudi vlogo izkazovanja čustev, v smislu »čeprav
sva te ujela, te imava rada«. Tako sem opazila tudi, da se je večkrat pojavila igra vlog,
saj so se nekatere deklice začele pogovarjati, da sta ta dva, ki držita roke skupaj,
mamica in očka, ta, ki jim skuša ubežati, pa sinček. Iz vaje je nastala prava igra, v
katero so se otroci zelo dobro vživeli.
Ko so to videle še ostale pikapolonice, so takoj še one priletele na marjetico in se
pridružile naslednji igrici. Vse so se ulegle na trebuh, tako da so naredile krog. Ko je
ptička, ki je ves čas letala mimo začivkala, pa so se vse splazile ven iz kroga. To so kar
nekajkrat ponovile, nato pa se je vsaka izmed njih ulegla na en cvet marjetice in
zadremala. Dan, ki je bil poln novih doživetij in zanimivih dogodivščin, je hitro minil,
vendar za pikapolonice to ni bila težava, saj so vedele,da je jutri nov dan.
95
4. SMO MAJHNE KAČICE
Otroci se uležejo na hrbet tako, da leže postavijo krog. Vsi imajo glave obrnjene v
notranjost kroga, noge pa so v zunanjosti kroga. Na znak se vsi začnejo s pomočjo
rok in nog pomikati/drseti iz kroga, nato pa spet nazaj v krog oz. do začetnih
položajev.
ANALIZA VAJE:
Otrokom se je tokrat zdelo zelo zanimivo in obenem čudno, da so ležali na hrbtu in so
se tako morali pomikati iz kroga in v krog. Navajeni so namreč bili, da so se vedno v
legi na trebuhu, plazili v krog in iz njega. Všeč jim je bilo, da je bila tokrat igra
izvedena na drugačen način, ki ga niso bili vajeni. Eden izmed otrok je tokrat stal zunaj
kroga, saj je predlagal, da bi on rad dal znak za drsenje v krog in ven iz kroga. Zamislil
si je, da bi ta znak bil plosk z dlanmi. Otroci so zelo dobro sodelovali med seboj in vaja
je bila zelo uspešno izvedena. Tudi sama sem bila navdušena nad izvedbo. Vajo smo
večkrat ponovili, da je vsak otrok enkrat stal zunaj kroga in dajal ostalim otrokom znak
za drsenje/pomikanje. Otroci so sami predlagali kakšne znake bi dajali. Tako so nekateri
ploskali, drugi so topotali z nogami, nekateri so šteli do tri, skakali.
5. SPROSTITEV
VODENA VIZUALIZACIJA
Melisa Keranović
NA TRAVNIKU
Uležeš se na hrbet. Telo je sproščeno. Skozi odprto okno v tvoji sobi se prikrade
pomladni vonj. To je vonj po cvetočih rožah na travnikih in drevesih. Pomladni vonj te
premami. Odpraviš se za tem prečudovitim, svežim vonjem. Pelje te po stezici,
naravnost proti velikemu travniku. Tu je vonj še posebej močan. Ko stopiš še nekaj
korakov naprej, zagledaš pred seboj še en travnik, obsijan s pomladnim soncem. Postaja
ti prijetno, toplo. Travnik je poln rdečih, rumenih in belih cvetov. Vonj po travniku te
vodi naprej. Vodi te od rože do rože, ki jo prijazno, s toplim dotikom, pozdraviš. Rahel
šepet vetra rože zamaje sem ter tja. Tako vonj, ki si ga prej močno vonjal, počasi, čisto
počasi izginja.
Sedaj počasi odpreš oči (Schmidt, 2006: 65).
96
ANALIZA SPROSTITVE:
Z izvajanjem vodene vizualizacije otroci niso imeli nobenih težav. Zlahka so se umirili
in prisluhnili pripovedovanju ter se vživeli vanj. Nekateri so mežikali z zaprtimi očmi,
nekateri so migali s prstki na nogah, drugi pa so samo mirno ležali. Zanimivo je, da
vedno po izvedeni vodeni vizualizaciji, otroci želijo še počivati in poslušati glasbo.
Menim, da smo tudi pri vodenih vizualizacijah dosegli veliko, saj so nekateri otroci
imeli težave s tem, da se umirijo in da nekaj časa ostanejo v mirovanju.
INTROSPEKCIJA OZ. DOŽIVLJANJE CELOTNEGA SKLOPA VAJ:
Medsebojna pomoč, upoštevanje drugačnosti, zaupanje, dobro sodelovanje in še veliko
je pojmov, ki bi jih lahko naštela – ker tokrat niso le pojmi, ki sem si jih med otroki
želela čutiti in doseči – ampak so velika dejanja in odzivi, ki so se z zadnjim sklopom
izvajanja vaj pokazali v veliki meri. Otroci so si tokrat brez težav pomagali in si zaupali,
kar sta dejavnika, ki vplivata na uspešno sodelovanje med njimi. Menim, da smo spet
pokazali, kaj lahko ustvarimo z Igrami zaupanja in sodelovanja med otroki. Naš
dosežek je res velik.
REFLEKSIJA OZ. RAZMIŠLJANJE O CELOTNEM SKLOPU VAJ:
Petnajsti sklop vaj mi bo kot zadnji izvedeni sklop sigurno ostal v dobrem, pozitivnem
spominu. Z njim smo zaključili izvajanje vaj, s katerimi je skupina otrok veliko
pridobila na dobrih odnosih, na sodelovanju med otroki in na razvoju socialnih veščin,
ki jih otroci imajo usvojene. Menim, da nam je tudi zadnji sklop vaj dobro uspel in
upam, da se bodo takšni odnosi v skupini ohranjali še naprej.
97
KAKOVOST ODNOSOV V SKUPINI OTROK PO IZVAJANJU
IGER ZAUPANJA IN SODELOVANJA MED OTROKI
En mesec po izvedenem projektu sem se vrnila v skupino, da bi izvedela, kakšen vpliv
so imele Igre zaupanja in sodelovanja tudi na kasnejše sodelovanje in zaupanje med
otroki. Zanimalo me je tudi, če se je izboljšala kakovost odnosov med njimi in kako
delujejo kot skupina po tem, ko sem že zaključila z izvedbo vaj. Vzgojiteljica mi je
povedala, da so se po projektu izboljšali odnosi med posamezniki, ki si prej niso bili
blizu, zdaj pa so veliko bolj povezani. Otroci znajo reševati konflikte s pogovorom,
nasilno vedenje pa se je v veliki meri zmanjšalo. Povedala mi je tudi, da se največji
napredek vidi pri otrocih, ki so prej bili zadržani in se niso želeli vključevati v
skupinsko igro, saj se zdaj lažje vključijo v razne dejavnosti in se ne bojijo izpostaviti
pred ostalimi. Tudi pri drugih dejavnostih je vzgojiteljica opazila napredek. Deklica, ki
ni marala dotikov in se ni želela držati za roko, ko so šli na sprehod, zdaj brez težav
prime vrstnika za roko. Otroci si tudi manj izbirajo, pri kom bodo sedeli na jutranjem
sestanku in obrokih ter s kom se bodo pri vsakodnevnih dejavnostih držali za roko.
Napredek je viden tudi pri otroku, ki je prej bil zelo nemiren, po izvedenih Igrah
zaupanja in sodelovanja pa vzgojiteljica opaža, da se, če še kdaj reagira burno, hitro
umiri, ker ve, da ni naredil prav. Otroci so bolj zaupljivi drug do drugega in čuti se
enakovrednost in povezanost skupine. Tudi otrok, ki ima povečano telesno težo, se lažje
vključuje v dejavnosti in nima več zadržkov, da mu ne bi uspelo, drugi mu takoj
priskočijo na pomoč in se ne norčujejo več iz njega. Otroci si bolj odkrito izkazujejo
čustva z objemom in prijazno besedo. Nastaja manj konfliktnih situacij, ker jih otroci še
preden nastanejo, poskušajo sami med seboj rešiti s pogovorom in s sklepanjem
kompromisov. Po mojem odhodu so se otroci baje večkrat spomnili name in na igre, ki
smo jih skupaj izvajali, ter so spraševali, kdaj se spet vrnem, da se bomo igrali. Radi so
se spominjali zgodb, zraven pa izvajali Igre zaupanja in sodelovanja med otroki.
Vzgojiteljica je zelo navdušena nad napredkom otrok, zato mi je zatrdila, da bodo Igre
zaupanja in sodelovanja še naprej z veseljem izvajali.
98
ZAKLJUČEK
Namen projekta izvajanja Iger zaupanja in sodelovanja med otroki v vrtcu je bil, da z
njimi pokažem, kako pozitiven vpliv imajo na oblikovanje boljšega vzdušja v skupini,
ki temelji na sprejemanju drug drugega in drugačnosti, medsebojnem spoštovanju,
zaupanju, boljši samopodobi in primerni komunikaciji med otroki. Iz analiz vsake
posamezne izvedene dejavnosti in iz analiz celotnih sklopov izvedenih dejavnosti je
razvidno, da imajo te igre velik vpliv na razvoj otrokovih socialnih veščin, saj so se v
času izvajanja iger socialne veščine med otroki zboljšale. Prav tako je bilo razvidno,
kako pozitiven vpliv so imele Igre zaupanja in sodelovanja na pozitivno sodelovanje
med otroki, ki so prej imeli težave pri delu v parih ali v skupinah. Zmanjšalo se je
nasilno vedenje, ki so ga tokrat otroci reševali na povsem drugačen način, saj so s
pogovorom in z izmenjavo mnenj prišli do skupnega kompromisa.
Ugotovila sem, da imajo pravilni pristopi, dobra motivacija ter ustrezna spodbuda v
okolju, kjer otrok odrašča in se razvija, velik vpliv na razvoj otrokove osebnosti, zato
smo tudi vzgojitelji tisti, ki lahko s primernimi dejavnostmi vplivamo na to, v kakšno
osebnost se bo otrok razvil in kakšen odnos bo vzpostavil s sovrstniki v prihodnje.
Tudi vzgojiteljica, s katero sem sodelovala, je bila presenečena nad tem, kako velik
vpliv imajo Igre zaupanja in sodelovanja na otroke, še kasneje po izvedenih dejavnostih,
zato se je odločila, da jih bo redno izvajala vsaj enkrat na teden.
Pozitivne izkušnje s projektom in na novo pridobljena spoznanja, ki so pomembna za
dobro sodelovanje in zaupanje med otroki ter posledično za pozitivno klimo v skupini,
mi bodo sigurno v veliko pomoč tudi v prihodnje pri nadaljnjem strokovnem delu v
vrtcu.
99
VIRI IN LITERATURA
Bahovec, E. D. idr. (1999). Kurikulum za vrtce. Ljubljana: Ministrstvo za
šolstvo in šport.
Bahovec, E. D. idr. (2004). Kurikulum za vrtce. Ljubljana: Ministrstvo za
šolstvo in šport.
Čas, M. (urednica), Grešak, M., Kovač, R., Primožič, M., Smerdelj, J. in
Vrbovšek, B. (2008). Socialne interakcije v vrtcu. Ljubljana: Supra.
Educa (2009). Socialno učenje v vrtcu. Letnik 18, številka 5 (november
2009), str. 21.
Gjud, A., Kroflič, B. (1990). Igra z gibi 1. Radovljica: Didakta Radovljica.
Gjud, A., Kroflič, B. (1991). Igra z gibi 2. Radovljica: Didakta Radovljica.
Gjud, A., Kroflič, B. (1992). Igra z gibi 3. Radovljica: Didakta Radovljica.
Juriševič, M. (1999). Spodbujajmo razvoj zdrave otrokove samopodobe v
začetku šolanja. Ljubljana: Pedagoška fakulteta Univerze v Ljubljani.
Končnik Goršič, N. (2004). Moj otrok odrašča. Ljubljana: Mladinska knjiga.
Mcgrath, H. in Francey, S. (1996). Prijazni učenci, prijazni razredi.
Ljubljana: Državna založba Slovenije.
Musek, J. (1986). Psihologija: človek in družbeno okolje. Ljubljana:
Državna založba Slovenije.
Musek, J. (1997). Psihologija: človek in družbeno okolje. Ljubljana: Educy.
100
Musek, J. in Pečjak, P. (1996). Psihologija. Ljubljana: Educy
Musek, J. in Pečjak, P. (2001). Psihologija. Ljubljana: Educy.
Rozman, U. (2006). Trening socialnih veščin. Nova Gorica: Educa.
Schmidt, G. (2007). Igre zaupanja in sodelovanja. Ljubljana: Pedagoška
fakulteta. Oddelek za predšolsko vzgojo.
Pridobljeno s svetovnega spleta: www2.arnes.si/~gschmi/studenti/Igre
zaupanja in sodelovanja/igrezaupanja14.pdf (18. 4. 2011).
Schmidt, G. (2006). Vodena vizualizacija. Ljubljana: Pedagoška fakulteta.
Šimunič, B., Volmut, T. in Pišot, R. (2010). Otroci potrebujemo gibanje.
Koper: Univerza na Primorskem.
Turnšek, N. (2004). Problemsko in raziskovalno naravnano učenje v vrtcu-
interno gradivo za študente.
Ule, M. (2005). Socialna psihologija. Ljubljana: Fakulteta za družbene vede.
Videmšek, M., Strah, N. in Stančevič, B. (2001). Igrajmo se skupaj:
program športnih dejavnosti za otroke in starše. Ljubljana: Fakulteta za
šport.
Virk-Rode, J. in Belak-Ožbolt, J. (1990). Razred kot socialna skupina in
socialne igre. Ljubljana: Zavod republike Slovenije za šolstvo.
Virk-Rode, J. in Belak-Ožbolt, J. (1991). Razred kot socialna skupina in
socialne igre. Ljubljana: Zavod republike Slovenije za šolstvo.
Zajec, J., Videmšek, M., Štihec, J., Pišot, R., Šimunič, B. (2010). Otrok v
gibanju doma in v vrtcu. Koper: Univerza na Primorskem.
101
Pridobljeno s svetovnega spleta:
www.shrani.si/f/1O/O5/3CrD8VOd/program-soc-ucenja.doc (7. 11. 2011).