UNIVERZA NA PRIMORSKEM

FAKULTETA ZA HUMANISTI�NE ŠTUDIJE KOPER

Meliha Faji�

IZUMIRANJE JUDOVSKE SKUPNOSTI V SLOVENSKEM

PROSTORU PO DRUGI SVETOVNI VOJNI – VZROKI

IZSELJEVANJA V IZRAEL

Diplomsko delo

Mentorica: doc. dr. Mateja Režek

Somentor: doc. dr. Aleksej Kalc

Koper, 2009

��

�

�

�

�

�

�

�������������������

� ���������������

�

�

�

�

�

���������� ��� ������� ������ ��� �!� ����"#�! ����$%&''&((��

�

!� ����������"#)� ��� ��*��*��� ����! ����

�

*��������+,-&,-+$.%�!��*��)�/��#�����������!#�*�� 0��� ����������

�

����� ������!��1��

�

� )� *������)��!������)����# �!����!��������*��#�*)�����*)� ��!�#�!� �!��� �2�

! *�� � �����!�����!�� *���-�

�

�

�

�

�

��!�� ������ ���� ���#�!�������������*����3����� ������������� ���)4���*� )�#�#�

����������#�����*� ���!�����������-�/*�!�#������� �!�������������*���#�!�������

#)� ��������#���� �����#� ���� � !����� ����)-�

�

�

�

�

�

��5��*)�����66666666666666666�������������/��� ���!#�*���� 0�16666666666666666666666666�

ZAHVALA

Za pomo� pri nastajanju diplomske naloge se v prvi vrsti zahvaljujem mentorici doc.

dr. Mateji Režek, ki je bdela nad mojim delom in me vedno usmerjala ter somentorju

doc. dr. Alekseju Kalcu. Prav posebna zahvala gre red. prof. dr. Dragu Bracu Rotarju

in Taji Kramberger, ki sta me vseskozi prijateljsko bodrila in usmerjala tekom

raziskovanja. Svojo zahvalo dolgujem vsem informatorjem, še posebno bi želela

izpostaviti: gospo Eriko Fürst, gospoda Yoela Shacharja, prijatelja Filipa Fischerja in

dr. Klemna Jelin�i�a Boeta. Maji Kutin in Franki Balanti� gre zahvala za njihovo

prijazno pomo� pri navezovanju stikov z informatorji.

Ne nazadnje dolgujem veliko zahvalo svojim kolegicam in kolegom ter

prijateljicama Saši Kramar in Renati, od katerih sem bila deležna mnogih nasvetov in

vzpodbud.

Na koncu pa še iskrena in sr�na zahvala mojim staršem in sestrama, ki so mi

vseskozi stali ob strani, ki so bili vedno z menoj, ko je bilo težko, in ki so

potrpežljivo prenašali moje muhe. To delo posve�am vam!

Hvala!

IZVLE�EK

Diplomsko delo obravnava okoliš�ine naselitve, števil�nega razvoja in vloge Judov na

Slovenskem v preteklosti, kakor tudi današnje stanje in položaj judovske skupnosti v

Sloveniji, predvsem vzroke izumiranja Judov na Slovenskem. Druga svetovna vojna za

slovenske Jude pomeni prelomnico. Skoraj 90 odstotkov slovenskih Judov umre v taboriš�ih.

Ve�ina Judov, ki je preživela drugo svetovno vojno, se je odselila v tujino, predvsem v

Izrael. Izselitve (alije) so se vršile tudi kasneje. Namen diplomskega dela je osvetliti vzroke

izseljevanja Judov zlasti v Izrael, kjer so morali spremeniti jezik, kulturo, okolje in klimo,

popolnoma so bili odrezani od prejšnjega življenja in prisiljeni, da si ustvarijo novo.

Poskusila sem razvozlati tudi dejavnike, ki so vplivali na slovenske Jude, da so v novonastali

povojni Jugoslaviji ostali, saj razmere niso bile niti najmanj ugodne (nacionalizacija).

Diplomsko delo je nastalo na podlagi razpoložljive literature, �asopisnih �lankov s konca 19.

in 20. stol. ter ustnih virov.

KLJU�NE BESEDE: Judje, sionizem, antisemitizem, holokavst, alije, Izrael, Jugoslavija

ABSTRACT

My diploma work discusses the circumstances of the settlement, the numerical development

and the role of the Jews in Slovenia in the past as well as the situation and the status of the

Jewish community in Slovenia today, especially the reasons for the extinction of Jews in

Slovenia. The Second World War is a turning point for the Jews. Almost 90 percent of the

Slovene Jews died in the concentration camps. Most of the Jews who survived the Second

World War have moved abroad, especially to Israel.�These emigrations (aliyahs) took place

also later. The purpose of my diploma work is to explain the reasons of the Jewish

emigration especially to Israel, where they had to change their language, culture,

surroundings and climate, they were completely separated from their previous life and forced

to create a new one. I also tried to unravel the factors which influenced the Slovene Jews to

stay in the emerging post-war Yugoslavia although the conditions were very bad

(nationalisation). The diploma work was created on the basis of the available literature, the

newspaper articles from the end of the 19th and the 20th century and the oral sources.

KEY WORDS: Jews, Zionism,antisemitism, holocaust, aliyahs, Israel, Yugoslavia

KAZALO

PREDGOVOR............................................................................................................. 6

1 UVOD................................................................................................................... 8

2 ZGODOVINSKO OZADJE - NAVZO�NOST JUDOV V SLOVENSKEM PROSTORU (OD NASELITVE DO KONCA DRUGE SVETOVNE VOJNE)...... 12

2.1 JUDJE V LJUBLJANI IN OKOLICI ......................................................... 12

2.2 JUDJE NA PRIMORSKEM ....................................................................... 21

2.3 JUDJE NA ŠTAJERSKEM ........................................................................ 23

2.4 JUDJE NA KOROŠKEM ........................................................................... 28

2.5 JUDJE V PREKMURJU............................................................................ 28

3 ANTAGONIZEM SLOVENCEV DO JUDOV IN JUDOVSTVA TER ANTISEMITIZEM .................................................................................................... 35

4 VZROKI IN POSLEDICE MIGRACIJ JUDOVSKEGA PREBIVALSTVA V LETIH PRED IN PO DRUGI SVETOVNI VOJNI .................................................. 48

4.1 ALIJE – PRISELJEVANJE JUDOVSKEGA PREBIVALSTVA V PALESTINO (IZRAEL) ........................................................................................ 48

4.2 SIONIZEM MED JUGOSLOVANSKIMI JUDI ....................................... 60

4.3 PO VOJNI »VOJNA« - ŽIVLJENJE JUDOVSKE SKUPNOSTI V NOVI JUGOSLAVIJI – VZROKI IZELJEVANJA V IZRAEL...................................... 64

4.4 OSTANKI JUDOVSKE SKUPNOSTI V PREKMURJU PO DRUGI SVETOVNI VOJNI IN VZROKI ZA SELITEV IZ JUGOSLAVIJE................... 74

4.5 USODA LENDAVSKEGA JUDA – PRIPOVED YOELA SHACHARJA (NEKDAJ TOMISLAVA SCHWARZA).............................................................. 79

5 SKLEP................................................................................................................ 84

6 LITERATURA ................................................................................................... 88

7 SEZNAM PRILOG ............................................................................................ 94

7�

�

PREDGOVOR

Namen diplomskega dela je osvetliti vzroke izseljevanja slovenskih Judov iz

Jugoslavije po drugi svetovni vojni in zgodovinsko ozadje judovske skupnosti v

Sloveniji. Poskusila bom razvozlati tudi dejavnike, ki so vplivali na slovenske Jude,

da so v novonastali povojni Jugoslaviji ostali, saj razmere niso bile niti najmanj

ugodne.

Izhodiš�e diplomskega dela je teza, da so Judje na Slovenskem imeli pomembno

vlogo v gospodarskem razvoju, da so sestavljali pomemben element urbane kulture

ter, da so dogodki druge svetovne vojne in ustanovitev države Izrael leta 1948

klju�na vzroka za izumiranje judovske skupnosti s slovenskega prostora.

Pri iskanju odgovorov na zastavljena vprašanja in preverjanju teze si bom pomagala

z metodo analize vsebin razli�nih virov, vezanih na temo. Na podlagi že obstoje�e

slovenske in tuje literature vezane na Jude in judovstvo, bom predstavila kratko

zgodovino Judov na Slovenskem – od naselitve pa do konca druge svetovne vojne.

Osrednji del diplomskega dela temelji na »terenski« raziskavi s kvalitativno

metodologijo nabora pri�evanj Judov, ki so danes prebivalci in/ali državljani

Slovenije, in ki so preživeli nacisti�no oziroma fašisti�no nasilje. Za boljšo

primerjavo sem prav tako navezala stike z Judi, ki so se po drugi svetovni vojni

odlo�ili izseliti iz Jugoslavije v Izrael. Ker so nekatere omenjene osebe v

diplomskem del že pokojne, sem predstavljene zgodbe podkrepila s pri�evanji

njihovih potomcev oziroma ožjih družinskih �lanov, izredne veljave in pomena pa so

tudi zbrana pri�evanja nekaterih slovenskih Judov, ki so sodelovali v projektu

Stevena Spielberga Survivors of the Shoah. Ta pri�evanja so objavljena v

dokumentarnem filmu Spomin na prekmurske Jude. Empiri�no delo pri poglavju o

antisemitizmu bazira v ve�ji meri na naboru �lankov s konca 19. in za�etka 20. stol.,

katerih vsebina izpostavlja izrecno protijudovstvo oziroma antisemitizem. �lanke

sem zbrala iz �asopisov: Kmetijske in rokodelske novice, So�a in Dolenjske novice.

Pri tem poglavju sem za boljše razumevanje specifi�nosti situacije vklju�ila citate iz

Sketove Miklove Zale in Vošnjakovih Spominov. Z dovoljenjem profesorja N. Toša

,�

�

sem iz zadnjega raziskovalnega gradiva Centra za raziskovanje javnega mnenja

dobila med�asoven prikaz odgovorov na vprašanje Koga ne bi želeli imeti za soseda.

Tu je predvsem pomemben podatek za leto 2008.

Pri izvedbi raziskave sem dolo�ene odgovore na zastavljena vprašanja poiskala tudi

pri informatorjih, ki v Sloveniji tvorijo skupino ljudi s privilegiranim znanjem o

Judih – tu bi izpostavila dr. Klemna Jelin�i�a Boeta, Franca Kuzmi�a in Filipa

Fischerja.

.�

�

1 UVOD

�

Država Izrael je rezultat strahovitih izkušenj, konfliktne preteklosti in sedanjosti,

sionisti�nih prizadevanj ter angažiranosti mnogih držav in organizacij po vsem svetu.

Izrael nastane neposredno po nacisti�nem genocidu 14. maja leta 1948. Ko Judje

postanejo nacija (torej narod z državo), je marsikateri Jud videl v novonastali državi

simbol konca holokavstov, pogromov, diskriminacije, asimilacije. Medtem ko so

Judje slavili proglasitev suverenosti te države, je za Arabce, žive�e na skupnem

prostoru, pomenilo za�etek agonije (al-nakbah), ki traja vse do danes.

Ko so v Narodni skupš�ini v Franciji izglasovali Deklaracijo o pravicah �loveka in

državljana (26. avgust 1789), ki je razglasila enake pravice za vse ljudi, je nekaj

narodnih poslancev postavilo zahtevo, da se ukinejo vse omejitve za Jude in se jim

priznajo enake državljanske pravice kot ostalim prebivalcem. Ta zakon je bil

izglasovan šele 1791. leta (Ferfila, 1993: 23). Ljudje pa so še vedno ostajali sovražno

nastrojeni proti Judom, in �e so imeli vpliv na oblast, je ta še vedno lahko izvajala

(ne)formalne sankcije. Ta ob�e družbeni in psihološki pritisk je deloma vplival tudi

na razno razne pojave kot na primer »beg od židovstva«, ki pa je zajel relativno

majhen delež judovskega prebivalstva1. Asimilacija je objektiven družbeni proces, ko

se manjšine v družbeno enakopravnem položaju z ve�ino »stopijo« v celoto. Prav

pomanjkanje te resni�ne enakopravnosti, je bil odlo�ilni faktor, ki je deloval proti

asimilaciji Judov z ve�inskimi narodi. Krepitev in že sam obstoj judovske zavesti pa

je še krepil antisemitske tendence in tako povzro�il za�arani krog. Antisemitizem

postane nekakšen termometer družbe: �im bolj so bile družbene razmere nezdrave,

ve�ja je bila mo� reakcionarnih in konservativnih družbenih sil, mo�nejše so bile

antisemitske tendence. V obdobju politi�ne emancipacije pa sta se še pove�ali

judovska ekonomska mo� in družbeni vpliv, kar pa ni bilo po godu nekaterim ���������������������������������������� �������������������1 Mlada generacija se je za�ela prilagajati novi kulturi in na�inu življenja evropskih narodov. Niso hoteli živeti ve� v izolaciji in so se vse bolj približevali ve�inskemu, krš�anskemu okolju. Številni visoko izobraženi Judje in njihovi otroci so se dali krstiti, ker so verjeli, da obred pokristjanjevanja pomeni vstop v evropsko družbo. Taki posamezniki so bili Ludwig Berne, Heinrich Heine, Karl Marx (Ferfila, 1993:25). �

$�

�

buržoaznim slojem v Evropi. Ta »novi« na�in protijudovskega boja pod krinko

nekakšne psevdoznanosti o tem, da so Judje biološko manjvredna rasa in podobno, je

privedel do raznih oblik izživljanja nad le temi. Medtem ko so se v carski Rusiji

kmalu za�eli pogromi2, je v zahodnem delu Evrope ostala ta oblika v mejah uli�nih

nemirov in afer vse do pojava nacizma (Šobaji�, 1982: 103). Kot primer polarizacije

družbenih sil v odnosu do Judov je proces proti Alfredu Dreyfusu v Franciji3.

Sposobnega in nedolžnega oficirja so obtožili veleizdaje samo na podlagi judovskega

porekla. V srednji Evropi, Nem�iji in Avstro-Ogrski pa je bil antisemitizem4 nekako

vedno navzo�5. Fevdalno zemljoposestniško plemstvo se je spremenilo v industrijske

magnate, še vedno pa je obdržalo stara fevdalna in militaristi�na pojmovanja (Ferfila,

1993: 28). Mo�ni ostanki drobne fevdalne buržoazije je v Judih videla svoje

konkurente. Vladajo�i meš�anski razred je izrabljal antisemitizem za zavajanje

proletarskih množic, katere ni bilo težko prepri�ati, da so Judje glavni krivci za

njihovo siromaštvo, tem bolj, ker so bili glavni predstavniki evropske trgovine,

ban�ništva in industrije družine, kot so Rothschild, Hirsch in Ratenau. Izjema so bile

protestantske dežele, prednja�ila je Prusija, kjer so Judje že konec 18. stol. dobili

državljanske pravice, hkrati pa so bili ukinjeni tudi geti. Pruski kralji in številne

germanske kneževine so imeli v bogatih Judih dobre sodelavce v gospodarsko-

finan�nih poslih (Šobaji�, 1982: 95, 103).

Na za�etku 21. stol. tako govorimo o treh judovskih centrih: Izraelu, Severni Ameriki

in Evropi – in v skladu s tem o treh glavnih oblikah judovske identitete, izmed

katerih gre izraelska vse bolj svojo pot. Nekateri teoretiki govorijo celo o

���������������������������������������� �������������������2 13. Marca 1881 je v atentatu umrl car Aleksander II. Skupini, ki je bila odgovorna za atentat, je pripadala tudi neka Judinja. To dejstvo je sprožilo val pogromov proti judovskim skupnostim v Rusiji. To je Judom v Rusiji »odprlo o�i« in po širni carski Rusiji so za�eli hitro organizirati društva, ki so širila sionisti�ne ideje (Piekalkiewicz, 1981: 16). �3 Protagonista francoskega antisemitizma sta vsekakor grof Gobineau in Eduard Drumont, ki je v svojem delu Judovska Francija (1886) »dokazoval«, da so Judje krivi za notranje težave Francije in da bi jim zato morali odvzeti premoženje in jih izgnati (Šobaji�, 1982: 104). �4 V Berlinu so osnovali t. i. Antisemitsko ligo (Mahr, Treitschke, Dühring), ki je imela za svoj cilj, da opozarja na »judovsko nevarnost.« Zbirali so podpise za peticijo kanclerju Bismarcku, v kateri so zahtevali, da se tujim Judom prepove naseljevanje v Nem�iji, da Judje ne bodo imeli pristopa do javnih služb, zlasti do položajev u�iteljev in profesorjev v šolah in na univerzah (Ferfila, 1993: 42). �5 Hibbat Zion – s pojmom ozna�ujemo ideologijo in gibanje, ki nastane kot posledica nenehnega preganjanja Judov zlasti v Nem�iji, Rusiji, na Poljskem in v Romuniji. Gibanje izhaja iz osnovnih vrednot judovske tradicije – ob�utek izgona, hrepenenje po odrešenju, ter duhovna in religiozna zvestoba in povezanost z mati�no deželo. Gibanje se torej zavzema za povratek Judov v domovino. Hibbat Zion skupnosti so se po ustanovitvi Sionisti�ne organizacije zlile z njo (Ferfila, 1993: 37, 39).��

+&�

�

oblikovanju dveh judovskih narodov; tistega v diaspori, ki se nima namena preseliti v

Izrael in želi ohranjati ve�plastno identiteto znotraj ve�kulturnega okolja in vidi svoje

judovstvo znotraj lai�ne kulture in ne nacionalne zavesti, in tistega, ki je vse bolj

dolo�en z izraelsko politi�no realnostjo, hebrejsko kulturo in jezikom ter bolj ali

manj enovito izraelsko nacionalno zavestjo (Jelin�i� Boeta, 2009: 346).

Judje na ozemlju današnje Slovenije (v smislu populacijske entitete) so zaznamovani

s svojo pretežno fizi�no odsotnostjo. Še najbolj izstopa, iz celotne zelo pestre

zgodovine judovstva, najprej sorazmerno številna judovska prisotnost v 11. in 12.

stol. in sorazmerno nizko število pregonov do konca 14. stol. Judje v srednjem veku

na obravnavanem podro�ju niso nikoli živeli izklju�no znotraj judovskih ulic, ki so

predstavljale velikokrat konglomerat razli�nih ljudi (in s tem veroizpovedi). Deloma

so govorili takratno slovenš�ino in celo nosili slovanska imena, niso bili lastniki

samo hiš, v katerih so živeli, temve� so posedovali tudi obdelovalne površine. Prav

tako niso bili zgolj (stereotipni) trgovci in posojevalci denarja, ampak tudi obrtniki in

fizi�ni delavci (Jelin�i� Boeta, 2009: 202). Po srednjeveških izgonih iz osrednjih

slovenskih pokrajin (Štajerska, Koroška, Kranjska) ter Primorja med leti 1496 in

1515, edina strnjena judovska poselitev v Prekmurju datira nekako v sredino 18. stol.

Obe organizirani ob�ini – Murska Sobota in Lendava z okoliškimi zaselki – sta na

podlagi državnih popisih dosegli najvišjo to�ko v številnosti judovskega prebivalstva

prav v zadnjem desetletju 19. stol. (Starman, 2004: 161). Tukaj je potrebno poudariti,

da so uradne statistike tistega �asa za Jude uporabljale oznako »izraeliti«. Ob štetjih

prebivalstva se je registrirala judovska veroizpoved in ne narodnost. Marsikateri Jud

na Slovenskem se je takrat izrekel za ateista ali agnostika, precej je bilo tudi

prestopov v krš�anstvo. Dejansko število Judov je verjetno višje od navedenih

statisti�nih podatkov.

Vsekakor je število Judov drasti�no upadlo v �asu tretjega rajha. Za Slovenijo

holokavst pomeni izginotje prekmurske in goriške judovske skupnosti - v celi

Sloveniji od okoli 1.500 Judov vojno vihro preživi le okoli 200. Vrnitev v doma�i

kraj je na sicer preživele žrtve nacisti�nega nasilja prav gotovo delovala kot kulturni

šok. Takoj po odhodu iz taboriš�a so mnogi šli na tuje ali pa se šele po nekaj mesecih

vrnili domov. Judovska ob�ina v Ljubljani je bila osnovana iz ostankov predvojne

++�

�

skupnosti leta 1954 in je tik pred osamosvojitvijo Slovenije štela okoli 90 �lanov. V

deželah nekdanjega socializma je prišlo do ponovnega razcveta judovskega življenja

po letu 1990. Leta 1991 se je ob popisu prebivalstva v Sloveniji 1991, 199 ljudi

deklariralo za Jude (Jelin�i� Boeta, 2009: 327, 337). Danes so Judje v Sloveniji

organizirani v eno najmanjših skupnosti v Evropi: uradno �lanstvo šteje okrog 150

ljudi (vse skupaj pa naj jih ne bi bilo ve� kot 300 ali 4006). Judovska skupnost

Slovenije s sedežem v Ljubljani organizira praznovanja judovskih praznikov, te�aje

hebrejš�ine, ima mladinski oddelek in sodeluje z drugimi judovskimi skupnostmi

nekdanje Jugoslavije, Trsta in Dunaja.

���������������������������������������� �������������������6 Luthar, Šumi, 2004: 41). �

+%�

�

2 ZGODOVINSKO OZADJE - NAVZO�NOST JUDOV V

SLOVENSKEM PROSTORU (OD NASELITVE DO KONCA

DRUGE SVETOVNE VOJNE)

Navzo�nost Judov7 na slovenskem ozemlju sega že v prvo stoletje našega štetja,

vendar so iz tega obdobja znane le posamezne najdbe. V srednjem veku se omenjajo

Judje že v poznem desetem stoletju zaradi mednarodnega trgovanja. To je �as

nastajanja prvih mestnih naselbin in tako imenovanih judovskih vasi v bližini

pomembnejših krajev, ki še niso dobili statusa trga ali mesta.

2.1 JUDJE V LJUBLJANI IN OKOLICI

�

Valvasor omenja Jude v Ljubljani že leta 1213 in 12908. Prva dokumentirana

omemba Judov v mestu je iz leta 1325, ko je v �edadu omenjen ljubljanski Jud

(Jelin�i� Boeta, 2009: 194). Obstajali sta dve poti doseljevanja Judov na podro�je

slovenskega prostora – iz Italije (iz �edada proti Štanjelu in Ljubljani) in Srednje

Evrope iz Avstrije, �eške in Nem�ije zaradi pregonov iz �asa križarskih vojn v

Maribor, Radgono, Ptuj in Slovenj Gradec (Goldstein, 1988: 121). Po svoji

dejavnosti, zlasti v trgovanju in denarnih poslih, so bili Judje vezani na gospodarska

in prometna središ�a. Toda stvar ni bila tako preprosta. Judje so se ukvarjali s

posojanjem denarja, trgovali so z žitom, s suknom, konji, z lesom, soljo, krznom,

beneškim blagom, bili so posredniki med luksuznim blagom z Vzhoda, ki je potem

potovalo preko trgovske poti Dunaj-Praga-Ogrska. Poleg tega so se Judje na

���������������������������������������� �������������������7 Sama sem se, po premisleku, za analiti�ne in raziskovalne namene, med katere sodi tudi raziskava diplomske naloge, odlo�ila pisati besedo Jud/jud, ki velja za bolj nevtralni in konsenzni termin, ki ga sprejema tudi Judovska skupnost v Sloveniji. Pri dobesednem navajanju starejših virov bom upoštevala rabo izvirnika, ki je ve�inoma Žid/žid. �8 Valvasor navaja podatke o izgradnji nove sinagoge leta 1213, ki je bila lepša in veli�astnejša od prejšnje. Judje naj bi bili nadvse bogati, trgovali pa naj bi z Bene�ani, Madžari in Hrvati. Leta 1290 je bojda nastal velik hrup med meš�ani in Judi zaradi izgubljenega otroka; pri tem naj bi bilo ubitih veliko Judov. Valvasorjeve omembe so nekriti�no ponavljali številni kasnejši avtorji. Pojavlja se diskusija o problemati�nosti podatka za leto 1213, saj je prvo dokumentirano pri�anje o Judih v Ljubljani iz leta 1327 (ve� o tem: Jelin�i�, 2008: 28-29). �

+(�

�

slovenskem ukvarjali tudi z živinorejo, varili so pivo, pridelovali vino, sir, v Piranu

je bil mestni glasnik Jud, v Ljubljani se omenjata judovska mizarja in mlinarja.

Kar se ti�e gospodarskega življenja je prevladovala zelo velika raznolikost, in

mogo�e je tudi ta izjemna raznolikost eden od razlogov za sorazmerno strpnost do

Judov na slovenskem ozemlju.

Najstarejši zakonik za Jude, ki je veljal za slovenske dežele, je Fridericianum, ki je

bil izdan 1. julija 1244 za Avstrijo in ga je Friderik II. pozneje razširil na celotno

Avstrijo in Štajersko. Vojvoda si je pridržal izklju�no pravico kon�ne sodbe in

priziva (Jelin�i� Boeta, 2009: 190).

V srednji Evropi so se Judje naseljevali skoraj izklju�no v mestih, Ljubljana pa je

bila v 13. stol. šele na za�etku svojega mestnega razvoja in bi komaj mogla nuditi

možnosti za trgovske in denarne posle v ve�jem obsegu, zato je malo verjetno, da so

Judje v tej dobi že imeli pomembno gospodarsko vlogo. Henrik Koroški, iz rodu

goriških grofov, tedanji deželni gospod na Kranjskem, je z listino iz leta okoli 1327

dovolil skupini Judov iz �edada in Gorice naselitev na Kranjskem, in sicer v enem

izmed poljubno izbranih mest pod njegovo oblastjo. Skupini je bilo poleg naselitvene

pravice dodeljena še pravica do vodenja banke za posojilo na zastavo v Ljubljani. Ko

ta banka preneha delovati (letnica ni znana) omenjena skupina Judov iz �edada in

Gorice zapusti Ljubljano. Novo priseljeni Judje se omenjajo šele leta 1350. Število

Judov na ozemlju današnje Slovenije se drasti�no zmanjša, kar pa je lahko pogojeno

tudi s tem, da se ve�a število krš�anskih gospodarskih mogotcev in posojilodajalcev.

V 15. stol. se na splošno poslabša pravni in gospodarski položaj Judov. Vladar jih ni

ve� š�itil v toliki meri kot prej, �eprav so bili za deželne kneze vir znatnih

dohodkov9. Pove�al jim je dav�na in druga bremena – ta bremena so bila najve�krat

posojila, ki niso bila nikoli vrnjena. S�asoma so postali sluge vladarjeve blagajne

(servi camerae). Prav posojanje denarja je bilo tudi med razlogi njihovega

neugodnega družbenega položaja. Dolžniki, ki so jim morali pla�evati visoke obresti,

���������������������������������������� �������������������9 Iz ve� sto posojilnih listin je razvidna posojilna dejavnost, ki je bila med 13. in 15 stol. zelo raznolika. Med dolžniki judovskim posojevalcem se znajdejo tudi nadškofi iz Salzburga, škofi iz Krke, škofi iz Bamberga, Goriški grofi, Celjski grofi, Turjaški, Ostroviški in številni pripadniki drugih plemiških družin (Jelin�i� Boeta, 2009: 200). �

+'�

�

so jih sovražili in to sovraštvo si je dalo v�asih duška v preganjanju Judov10.

Sovraštvo do Judov sta stopnjevala tudi versko nasprotje in medsebojna nestrpnost,

verjetno pa so Jude od naseljevanja odvra�ale tudi finan�ne obremenitve. Tisti, ki so

se naselili in ostali, so za�eli živeti sami zase – v tako imenovanih �etrteh11. Svojo

izob�enost so deloma okrepili tudi sami (Goldstein, 1988: 11) – judovske skupnosti

so postale inkubator, ki so varovale svoje prebivalstvo pred nasprotniki.

Judovska �etrt v Ljubljani je obsegala okoliš današnje Židovske ulice in Židovske

steze. Raztezala se je ob mestnem obzidju ter ob Ljubljanici v bližini vicedomskega

dvora. Judovska �etrt v Ljubljani ni bila pravi geto, kjer bi ljudje živeli popolnoma

lo�eno od krš�anskega prebivalstva. Lo�itev je bilo izvedena le toliko, da niso

stanovali v istih hišah skupaj s kristjani. Niso pa vsi Judje živeli v omenjenih ulicah.

Izklju�ne judovske �etrti so bile urejene šele po koncilu v Baslu leta 1434, kjer so

sprejeli strožje predpise o lo�itvi kristjanov od Judov - tudi na zunaj, po posebnih

obla�ilih12 (Valen�i�, 1992: 5-12, 14, 16).

Denarni posli, zlasti posojanje denarja13, so torej bili glavno opravilo Judov. Posegali

pa so tudi na druga podro�ja in niso ostajali le pri denarnih poslih. Judje so bili

izklju�eni iz cehovsko organiziranega rokodelstva (preprosto iz verskega razloga),

vendar je bilo nekaj posebnih rokodelskih panog, ki so se z njimi ukvarjali kot na

primer zlatarstvo in izdelovanje pe�atov. Zastopani pa so bili tudi v nekaterih prostih

���������������������������������������� �������������������10 Prve omembe napadov ali obrednih obtožb se pojavijo v 14. in 15. stol. Kljub izgonom, v »slovenskih« deželah pokolov ne zasledimo. Položaj vsekakor ni bil rožnat in je vklju�eval ob�asne incidente, �eprav je iz vseh omemb znan samo en z gotovostjo potrjen primer množi�nega pokola, in sicer 1338 v Volšperku, ko je bilo ubitih sedemdeset Judov. Zelo zanimivo je to, da v ve� kot tristo letih obstoja mariborske judovske skupnosti ni znan niti en sam primer napada na lokalne Jude, kar je v primerjavi z drugimi deli Evrope izjemno (Jelin�i� Boeta, 2009: 201). �11 Leta 1215 je bilo na podlagi IV. koncila v Lateranu, ustanovljeno prvo prisilno in ograjeno naselje za Jude, imenovano Vicus Judaeorum. Geto (italijansko ghetto) v prvotnem pomenu besede pomeni livarna. Današnji pomen dobi beseda leta 1516, ko v Benetkah ustanovijo eno takšnih naselij, ki ga tako tudi prvi� poimenujejo (Goldstein, 1988: 27). Na podro�ju današnje Slovenije in Istre so že od 13. stol. dalje obstajale judovske �etrti ali geta v Piranu, Ljubljani, Mariboru, Radgoni, Slovenj Gradcu, Ptuju, Pore�u, Rovinju in Puli. Judje so bili iz teh �etrti izgnani konec 15. in v za�etku 16. tol. (ibid.). �12 Judom je bilo prepovedano uporabljati finejše tkanine, smeli so nositi obla�ila samo iz volnenega sukna in slabše kožuhovine. Ferdinand I. je nato leta 1551 obnovil ukaz o nošenju rumenega kroga na obleki (Valen�i�, 1992: 29). �13 Judovski posojevalci so redko nastopali posami�no. Navadno so v dolžniških pismih kot upniki navedeni skupaj z ženo in dedi�i. V�asih se je ve� Judov združilo in so skupno posojali denar. Od ljubljanskih Judov sta skupaj opravljala posojilne posle brata Eferl in Izak (Valen�i�, 1992: 23). �

+8�

�

poklicih – najbolj tipi�no je bilo zdravilstvo14. Verski predpisi so zahtevali, da so za

lastno preskrbo judovskega prebivalstva nekatere poklice obvezno opravljali samo

judovski obrtniki (mesarji, peki, brivci in kroja�i) (Valen�i�, 1992: 6-7, 23). Imeli so

tudi lastno šolo in sodiš�e (bet din) (Goldstein, 1988: 122). Posamezni sloji

prebivalstva od fevdalcev pa do rokodelcev in kmetov so bili zadolženi pri judovskih

posojevalcih denarja. Visoke obresti in razno razni postopki pri izterjevanju posojil

so nemalokrat ogrozili ali celo uni�ili gospodarski obstoj dolžnikov, kar je vzbujalo

odpor do judovskih upnikov. Da bi omejili zadolževanje in zaš�itili dolžnike pred

judovskimi upniki, je cesar Friderik III. leta 1489 na prošnjo sodnika in meš�anov

Ljubljane izdal prepoved posojanja denarja na nepremi�nine brez vednosti deželnega

glavarja (Valen�i�, 1992: 24). Z nastopom cesarja Maksimilijana so se okrepile

zahteve deželnih stanov po prisilnih ukrepih zoper Jude. Na zborih

notranjeavstrijskih deželnih stanov v Mariboru leta 1494 in v Gradcu leta 1495 so

štajerski in koroški deželni stanovi cesarju ponudili denarno odškodnino, �e se

odpove judovskemu regalu in Jude za vedno izžene iz dežele. Cesar je prošnji ugodil;

10. marca 1496 je bil izdan ukaz o izgonu Judov s Štajerske, 18. marca 1496 pa s

Koroške – med razlogi za izgon so navajali oskrunitev zakramenta, umori krš�anskih

otrok v ritualne namene ter oderuštvo in goljufije. Jude na Kranjskem je doletel tak

odlok leta 151515 (Valen�i�, 1992: 25-26).

Od šestdesetih let 18. stol. naprej je država za�ela postopoma spreminjati odnos do

Judov pod vplivom naraš�ajo�ega racionalizma in v njem utemeljenega

razsvetljenstva. Spremembe v položaju Judov so se pokazale najprej na

gospodarskem podro�ju. Judje so se uveljavili ne le v trgovini, temve� so kot trgovci-

založniki vplivali na razvoj raznih proizvodnih panog. Ustanavljati so za�eli

manufakture in tovarne. Nekaterim Judom so bili celo podeljeni privilegiji in

���������������������������������������� �������������������14 Po vsej Evropi v srednjem veku sre�ujemo judovske zdravnike in pri nas prvi� sre�amo judovskega zdravnika že v pismu salzburškega nadškofa Arna (798 – 821). Medicina se izrecno omenja pri rabinu Isserleinu (Jelin�i� Boeta, 2009: 200). �15 Na Kranjskem so bili glavni nasprotniki Judov meš�ani in ne plemstvo, tako da so prošnjo po izgonu na cesarja naslovili ljubljanski meš�ani (Jelin�i� Boeta, 2009: 202). Skupina kranjskih Judov se je odpravila v mesto Eggenburg. Meš�ani tega mesta pa jih niso sprejeli brez ugovora. Sklicevali so se na mestne pravice, da Judje ne smejo biti naseljeni v ve� kot treh hišah. S tem so uspeli, tako da v Eggenburg pride malo ljubljanskih Judov. Kam so odšli ostali pa ni znano (Valen�i�, 1992: 26-27). Verjetno so odšli proti obalnim mestom.�

+7�

�

priznani �astni naslovi16. Ljubljanski trgovci so nasprotovali temu, da bi se Judom

dovolilo trgovanje v deželi, vendar so po drugi strani pogosto trgovali z njimi – zlasti

živahni so bili stiki s tržaškimi judovskimi trgovci, ki so jim Ljubljan�ani dobavljali

v prvi vrsti žito (Valen�i�, 1992: 38). Vzporedno z gospodarskim pa se je spreminjal

tudi pravni in družbeni položaj judovskega prebivalstva. V tem pogledu so mnogo

pripomogle versko-politi�ne reforme cesarja Jožefa II. Toleran�ni patent iz leta 1781

je priznal svobodo vere in bogoslužja17. Istega leta so bile s cesarskim ukazom

odpravljene razne omejitve glede raznih gospodarskih in politi�nih dejavnosti Judov,

v veljavi pa so še vedno ostale omejitve do naseljevanja, ki pa so bile odpravljene v

�asu francoske oblasti v tako imenovanih Ilirskih provincah. Privilegiji cehovske

organizacije ljubljanskega trgovstva so bili odpravljeni in tuji trgovci so se za�eli

naseljevati v Ljubljani. Pravni položaj Judov je bil na novo urejen. Guverner

Marmont je z odlokom 27. novembra 1810 razveljavil vse izjemne zakone glede

Judov in jim je priznal pravice, kot so jih imeli drugi meš�ani (Valen�i�, 1992: 43).

Med prvimi trgovci, ki so se naselili v Ljubljani kot glavnem mestu Ilirskih provinc,

so bili Judje18.

Doba, ko so Judje uživali enake pravice z drugim prebivalstvom, je prenehala s

francosko oblastjo (september 1813). Na podro�ju ljubljanske gubernije se Judje niso

smeli ve� zadrževati, še manj naseljevati. Zanimivo je, da se je ve�ina v Ljubljano

priseljenih Judov pokristjanila. Na spreobrnitev je gotovo vplivalo okolje samo, ki je

bilo judovstvu neprijazno, še bolj pa predpisi, ki so Judom omejevali bivanje in

opravljanje gospodarskih dejavnosti (Valen�i�, 1992: 49). Politika dunajske vlade do

Judov je bila vsekakor nejasna in nedosledna, v obdobju reakcije na mar�no

revolucijo (1848) pa tudi ni na�rtovala državnopravne ureditve položaja Judov. V

���������������������������������������� �������������������16 Judovski trgovec v Trstu Marko Levi, je leta 1760 dobil naslov dvornega faktorja, ker je bil zaslužen za razvoj trgovine in morske plovbe v tržaškem svobodnem pristaniš�u. Poleg tega, je državi dajal tudi ogromne koli�ine denarnih posojil za vojne potrebe. Obenem mu je bila podeljena pravica za neomejeno trgovanje v Trstu, Gorici in vsem avstrijskem Primorju; v Gorici je bil upravi�en imeti trgovsko hišo (Valen�i�, 1992: 35). �17 S kodifikacijo judovskega prava v avstrijskih deželah je bilo urejeno tudi podro�je avtonomije judovskih ob�in. V judovski ob�ini je moralo biti najmanj trinajst Judov moškega spola, ki so bili starejši od trinajst let (Pan�ur, 2008a: 44). �18 Konec novembra leta 1809 je prišel z Dunaja Abraham Heimann z ne�akom Simonom. Nekaj mesecev kasneje pride za njima v Ljubljano še Abrahamov brat Mojzes. Odprla sta trgovino z manufakturnim blagom, ki sta jo vodila pod imenom Brata Heimann (Valen�i�, 1992: 4; Saksida, 1985: 12). �

+,�

�

petdesetih letih 19. stol. je bilo Judom še vedno prepovedano: naseljevanje v deželi,

krošnjarjenje in pridobivanje kme�kih zemljiš�19. Leta 1867 je avstroogrska oblast

ponovno dovolila naselitev, �emur se je morala prikloniti tudi mestna oblast. V

Ljubljano se naseli nekaj judovskih družin šele v zadnjih desetletjih 19. stol. Ti so

ostali na tem podro�ju še po prvi svetovni vojni20. Leta 1890 je bilo v Ljubljani le 76

oseb judovskega rodu (Luthar, Šumi, 2004: 34), deset let kasneje (1900) pa le osem

ve� – 84 (Valen�i�, 1992: 60). Ko so bile odpravljene ovire svobodnega naseljevanja

na Kranjskem, naselitev Judov ni ostala omejena le na mesto – torej Ljubljano,

posamezniki ali družine so se naselili v raznih krajih dežele.

Tabela 1: Pripadniki judovske vere na Kranjskem po politi�nih okrajih in krajih

���������������������������������������� �������������������19 Po statisti�nih poro�ilih za leti 1855 in 1856 ni bilo v Ljubljani nobenega Juda (Valen�i�, 1992: 57). �20 Med takimi so bili družina Ebenspanger, Goldstein, Löwy (poznejši priimek Lorant), Steinberg, Moises (poznejši priimek Moskovi�, op. M. F.) in Bolaffio (Valen�i�, 1992: 58). �

1880 1890 1900 1910

Ljubljana 74 76 95 116

Kamnik 7 1 - - Kamnik

Prapretno – Sv. Primož

- - - 4

Vas, Fara pri Kostelu

3 3 7 - Ko�evje

Ko�evje - - 2 -

Mokronog - 1 - - Krško

Gorenji Boštanj

- - - 3

Kranj 9 - - - Kranj

Stari dvor, Stara Loka

- - - 3

Litija - - - 1 Litija

Gradec pri Litiji

- 4 - -

Zagorje, Podgrad, Polje

1 - 3 1

Selo, Moste 1 - 2 1

Ljubljana (okolica)

Spodnja Šiška

- 7 8 -

+.�

�

Vir: Valen�i�, 1992: 64.

�

Leta 1919 so se ljubljanski Judje odcepili od judovske ob�ine v Grazu. Za

ustanovitev lastne ob�ine so bili števil�no šibki, zato so se priklju�ili k judovski

ob�ini v Zagrebu21. Po prvi svetovni vojni je bilo v Ljubljani le malo Judov, ki so jih

komajda tolerirali. Ve�ina jih je prispela že pred prvo svetovno vojno iz raznih dežel

avstro-ogrskega cesarstva, nekaj pa se jih je priselilo tudi iz drugih krajev Jugoslavije

���������������������������������������� �������������������21 Po razpadu habsburške monarhije so bili štajerski in kranjski Judi lo�eni od verskega središ�a v Grazu. Zato so se nekateri Judi že od za�etka leta zavzemali za priklju�itev k najbližji judovski verski ob�ini v novi državi – to pa je bila zagrebška. Samostojno judovsko ob�ino v Ljubljani so Judje ustanovili šele po drugi svetovni vojni, �eprav je imela le nekaj �ez osemdeset �lanov (Pan�ur, 2008a: 48; Goldstein, 1988: 122). �

Studenec, Polje-

- - 1 -

Borovnica - - 2 -

Vev�e, Polje - - - 6

Mala Ra�na - - 1 -

Logatec Idrija 1 - - -

Novo mesto Novo mesto - 1 - 3

Mihovec, Šmihel - Stopi�e

- - 5 -

Ruper�vrh, Šmihel - Stopi�e

- - 8 -

Kandija, Šmihel - Stopi�e

- - - 4

Rog, Poljane - - - 1

Radohova vas, Pivka

- - 1 - Postojna

Senože�e - - 5 1

Jesenice - - 1 -

Lesce - - - 1

Radovljica

Kranjska gora

- - - 2

SKUPAJ: 96 89 145 146

+$�

�

krajev Jugoslavije. Med Judi je bila od nekdaj (in je deloma še danes) velika

mobilnost tudi zaradi porok.

Tabela 2: Seznam pripadnikov judovske vere v Ljubljani leta 1919

Vir: Seznam Judov oz. bivših Judov, ki ju hrani Zgodovinski arhiv Ljubljana. Fond »Mesto

Ljubljana«, pod registrom I/2012, listi od številke 855 do 869. (Seznam posredoval Filip

Fischer, 18. julij 2009. Elektronsko pošto hrani avtorica diplomske naloge.)

Seznam pripadnikov judovske vere v Ljubljani leta 1919

Seznam pokristjanjenih Judov

� �1. BOCHNER, Samül 1. EBENSPANGER, Oskar 2. BOLAFFIO, Viktor 2. GRÜNFELD, Leopold 3. BOLAFFIO, Karl 3. PICK, Karl

4. BOLLAFIO, Evgen 4. POLLAK, Pavel 5. EBENSPANGER, Albert 5. ROTH, Ludvik

6. FÜRST, Mavro (spremenil priimek v Kneževi�)

6. SINGER, Terezija

7. FISCHER, Karl 8. GÖTZL, Bogomir

9. GÖTZL, Julij 10. GOLDSTEIN, Filip

11. GRUMMER, Norbert 12. HÖNIG, Jakob

13. HERMANN, Matija 14. HOFFMANN, Emil

15. HUBER, Adolf 16. LANDAU, Pavlina

17. LANDSKRONER, Aleksander 18. LORANT, Adolf

19. MOSKOVI�, Feliks 20. MOSKOVI�, Robert 21. NEUMANN, Salomon

22. POLLAK, Adela 23. SPITZER, Viljem

24. STEINHERZ, Viljem 25. STERN, Evgen 26. STERN, Otokar

%&�

�

Po zgornji tabeli je bilo po koncu prve svetovne vojne v obmo�ju Ljubljane 26 Judov

in 6 bivših Judov s svojimi družinami. Dvomim, da je popis, opravljen leta 1919,

verna slika judovske prisotnosti v Ljubljani. Zdi se, da je popis zaobjel le »vidne«

Jude, tiste, ki so imeli trgovino ali kaj pod palcem, mali obrtniki ali Judje v odvisnem

delovnem razmerju ipd., pa so bili »nevidni« iz ve� razlogov. Med razlogi je bilo

poleg neprijaznega okolja tudi dejstvo, da so bili ti judje lai�no usmerjeni in se niso

hoteli vpisati v versko ob�ino (Filip Fischer, 18. julij 200922).

Število stalno naseljenih Judov se v prvem desetletju ni bistveno spremenilo (leta

1931 jih je bilo registriranih 95), precej pa se je pove�alo število tistih, ki so

obiskovali Ljubljano bodisi zaradi trgovine bodisi drugih poslov. Spremenila se je

tudi poklicna struktura judovskega prebivalstva. Pred prvo svetovno vojno so

prevladovali samostojni trgovci, po letu 1918 pa je narastel delež zaposlenih v

uradništvu, komerciali, ban�ništvu in tehni�ni stroki. Kljub temu pa ljubljanski

magistrat naseljevanju Judov (še vedno) ni bil naklonjen. Kolikor je šlo za Jude iz

drugih delov Jugoslavije, seveda ni imel možnosti, da bi jim prepre�eval bivanje v

Ljubljani. Isto je veljalo tudi za Jude, ki so prišli kot uslužbenci, na primer železnice

ali pa Trbovljske premogovne družbe in drugih gospodarskih podjetij (Valen�i�,

1992: 65-66).

Nove spremembe v obsegu in strukturi ljubljanske judovske naselbine so nastale

sredi tridesetih let v povezavi z nacionalsocialisti�nimi protijudovskimi ukrepi v

Nem�iji ter s protijudovskimi gibanji, ki so se pojavila tudi v drugih državah. Judje

so za�eli zapuš�ati države srednje Evrope in nekaj se jih zate�e tudi v Ljubljano. Po

ugotovitvah iz leta 1940 je bilo tedaj v Ljubljani 158 Judov (Valen�i�, 1992: 66). To

priseljevanje pa tudi ni potekalo brez raznih omejitev – namre� že leta 1935 je

ministrski svet sklenil, da se vizumi za prihod judovskih beguncev iz Nem�ije in

drugih držav dajejo na�eloma le za kratek in dolo�en �as (najve� od enega do treh

mesecev). Zaradi bojazni in boja za lastni obstanek pred prete�im širjenjem

nacionalsocialisti�ne oblasti v Nem�iji, se je pove�alo število izstopov iz judovstva.

Med tistimi, ki so izstopili iz judovstva, je bilo tudi nekaj �lanov stare ljubljanske

judovske naselbine, njihovo upanje, da jih bo preganjanje zaradi tega obšlo, pa se ni ���������������������������������������� �������������������22 Filip Fischer, rojen 1943. �lan Tržaške judovske skupnosti. Pisno izporo�ilo naslovljeno avtorici diplomske naloge. �

%+�

�

uresni�ilo (Valen�i�, 1992: 69-71). Ko se je pri�ela druga svetovna vojna, so bili

nekateri izmed pri nas žive�ih Judov prepri�ani, da Jugoslavija ni dovolj varno

zato�iš�e. Posamezniki, ki so jim to dopuš�ale gmotne razmere, so za�eli razmišljati

o izselitvi. Nekaj jih je zapustilo Ljubljano že v mesecih preden je bila Jugoslavija

napadena, nekaj pa v prvih dneh okupacije. Pove�ini je bila njihov cilj Amerika,

predvsem Združene države. Jude, ki so ostali v Ljubljani, je italijanska okupacijska

oblast prisilno izselila. Nekateri so odšli v vnaprej dolo�eni kraj nekje v Italiji, drugi

so bili deportirani po raznih koncentracijskih taboriš�ih severne Italije. Po zlomu

fašizma leta 1943, ko je nemška okupacijska oblast zamenjala italijansko, je v

Ljubljani ostalo nekaj starih judovskih naseljencev, ki so iz judovstva izstopili, se

dali krstiti ali se opredelili kot ateisti. Italijanska okupacijska oblast je take družine

ali posameznike pustila po ve�ini pri miru, nasprotno pa je nemška okupacijska

oblast te nekdanje pripadnike judovske vere in njihove družinske �lane poslala v

razna taboriš�a. Od nekdanje judovske kolonije v Ljubljani so ostali samo še redki

posamezniki, drugi so si izbrali novo domovino – bodisi v raznih zahodnoevropskih

in ameriških državah bodisi v novonastali državi Izraelu23.

2.2 JUDJE NA PRIMORSKEM

�

Judje na Primorskem so bili �lani mo�nih judovskih skupnosti v Gorici in predvsem

v Trstu. O Judih v Gorici lahko govorimo od leta 1288 dalje, ko grof Albert preda

hišo v Gorici svojemu vazalu Walchunu s pogojem, da �e bo v hiši prebival Jud,

mora le-ta podpisati z grofom poseben sporazum. O mestu imamo podatke za �as do

leta 1406 in nato od leta 1509, ko cesar Maksimilijan dodeli Izaku Morpurgu iz Trsta

privilegij za naselitev v Gorici (Jelin�i� Boeta, 2009: 195). S slovenskega vidika je tu

zanimiv predvsem položaj judovskih skupnosti prav v Gorici, Gradiš�u ob So�i in

Trstu, kje je že leta 1509 in leta 1624 prišlo do privilegiranih judovskih

posameznikov, ki so dobili naziv »dvorni Jud«. V Trstu omejitve geta zaradi

privilegijev družin dvornih Judov in zaradi patentov svobodnega mesta (od leta

���������������������������������������� �������������������23 Ljubljana izgubi znana imena judovskih rodbin kot so: Pollak, Ebenspanger, Heilig, Hofmann – ve�inoma niso preživeli holokavsta. �

%%�

�

1719) niso bile tako stroge kot drugje in že dolgo pred njegovo formalno ukinitvijo

leta 1785 veliko Judov z dovoljenjem oblasti živi zunaj geta. V teh skupnostih so se

razvile posebne razmere, ki so omogo�ile, da je kar nekaj tržaških Judov pomembno

sodelovalo v razvijanju teh mest. Leta 1788 je v Trstu živelo 730 Judov. V Gorici,

kjer je bila nova sinagoga zgrajena leta 1699, v 18. stol. sre�amo celo judovsko

gledališ�e, kar zagotovo pomeni eno izmed prvih gledališ� na slovenskih tleh.

Goriška skupnost je leta 1788 štela 270 oseb (Jelin�i� Boeta, 2009: 247), po ocenah

pa število Judov na Goriškem v najve�jem razmahu ni bilo ve�je od 350 ljudi.

Najpomembnejša judovska družina je bila vsekakor družina Morpurgov, o �emer

pri�a popis nagrobnikov na pokopališ�u v Rožni Dolini iz leta 1876, po katerem je

kar 139 od 692 nagrobnikov pripadalo tej družini24. Najbolj znan goriški Jud je bil

Carlo Michelstaedter, pesnik, slikar in filozof, ki je leta 1910 naredil samomor.

Ve�ina goriških Judov je bila v �asu druge svetovne vojne deportirana v Auschwitz

23. novembra 1943.

Odnos ljudi in oblasti do Judov je bil odvisen od kraja do kraja in od �asa do �asa.

Od vseh evropskih dežel je do Judov še najbolj toleranten odnos imela Italija,

predvsem srednja in severna, vklju�no z beneško Istro, domnevno zaradi bližine

papeževe roke zaš�itnice in dejstva, da so mestne oblasti skrbno bedele nad obrestno

mero in drugimi posojilnimi pogoji (Perši�, 1999: 31). Judje, ki so v zgodnjem

srednjem veku, nekako do leta 1000, živeli predvsem od trgovine, so se v naslednjih

stoletjih pred konkurenco novonastajajo�ega sloja krš�anskih trgovcev vedno bolj

umikali v posojanje manjših in srednje velikih vsot denarja, torej v posle, ki jih je

cerkvena doktrina kristjanom prepovedala. S tovrstnim bogatenjem so si Judje na eni

strani resda zagotovili ekonomsko premo� v primerjavi z ostalo krš�ansko okolico,

kar pa je pripeljalo do še ve�je jeze nižjega sloja prebivalstva, za katerega je bil

denar v srednjem veku redka dobrina, do katere so najve�krat prišli prav z najemom

obrestnega posojila. Za razliko od Štajerske, Koroške in Kranjske Judje niso bili

nikoli pregnani iz Trsta, Istre, Goriške in Gradiš�anske, temve� so tu živeli

���������������������������������������� �������������������24 Od 692 judovskih nagrobnikov je 139 pripadalo družini Morpurgo, 127 družini Gentilli, 80 družini Luzzatto, 56 družini Pincherle, 37 družini Senigaglia, 34 družini Bolaffio, 23 družini Jona, 17 družini Richetti, 10 družini Dorfles, 7 družini Michelstaedter, 6 družini Reggio, 5 družini Pavia, 2 družini Windspach in po en nagrobnik družinama Schnabl in Schonheit (Jewish Monuments in Slovenia, A Report for The United States Commission for the Preservation of America's Heritage Abroad, 2003: 20). �

%(�

�

skoncentrirano v ve�jih mestnih središ�ih25. Beneška Istra se od drugih krajev

razlikuje tudi po tem, da so Judje imeli poseben pravni položaj, pa tudi po tem, da se

Judje v Istri pojavijo po 7. stol. prvi� šele v drugi polovici 14. stol. V beneški Istri

zasledimo judovske naselbine v Pulju, Pore�u, Umagu, Rovinju in na Cresu ter v

Piranu, Izoli in Kopru. Deli pogodb med mesti in Judi, ki so dolo�ale skoraj vse

vidike judovske prisotnosti v mestu, so se ohranili le v primeru Pore�a, Kopra in

Pirana. Te pogodbe dolo�ajo versko samoupravo, pravico do pokopa in sinagog ter

svobodo trgovanja. Jude v Kopru sre�amo od leta 1386 do leta 1486 in najkasneje do

leta 1550. Judje so v Kopru posojali denar na zastavljene predmete. V Piranu se

Judje v zvezi s posojanjem denarja prvi� omenjajo leta 1390 in nato vse do leta 1583,

zamenjali pa naj bi florentinske izposojevalce denarja. V nekoliko manjši meri so se

Judje v Piranu ukvarjali tudi s trgovanjem – prodajali so vino, olj�no olje, sukno,

kože, orožje, konje, pohištvo, sol, ladje. Ob sobotah se niso zbirali v sinagogi,

temve� v ve�jih prostorih svojih bivališ�. Prebivali so v hišah, ki so jih najeli od

meš�anov Pirana. Za njihova bivališ�a ni bil namenjen poseben del mesta (v smislu

geta), temve� so bila bivališ�a razporejena po mestu. V cerkvenih in šolskih zadevah

so uživali, kot sem že omenila, popolno avtonomijo. Po letu 1516, ko so Benetke kot

prvo mesto v Evropi uvedle geto za Jude, je ta ukrep vplival tudi na življenjske

razmere piranskih Judov, kar se je kazalo v vse manjšem številu judovskih

naseljencev v mestu. V Izoli se leta 1421 omenja bankir Abraham, ki je leta 1418

izpri�an v Kopru in med letoma 1418 in 1421 v Trstu (Jelin�i� Boeta, 2009: 195).

Leta 1910 je tako v sodnem okraju Koper živelo 10 Judov, v Kanalu 2, v okraju

Gorica okolica pa 10. Judje z Goriške so spadali pod judovsko versko ob�ino v

Gorici, istrski Judi pa pod judovsko versko ob�ino v Trstu (Pan�ur, 2008a: 46).

2.3 JUDJE NA ŠTAJERSKEM

�

Po številu pripadnikov judovske veroizpovedi je vsekakor prednja�ila Štajerska,

zlasti skupnost v Mariboru, kjer je bila v srednjem veku tudi najve�ja judovska

���������������������������������������� �������������������25 V Trstu je leta 1890 živelo 4708 Judov in leta 1910 celo že 5498, v Gorici pa je tega leta živelo 252 Judov. Pri tem je na sedanjem ozemlju Slovenije živelo le malo Judov (Pan�ur, 2008a: 46).�

%'�

�

naselbina. Prvi Judi se pojavijo že v �asu med letoma 1274 in 1296, judovska �etrt v

Mariboru pa se prvi� omenja leta 1277. Po ukazu papeža Inocenca III. (1215) in

poznejših predpisih so morali Judje stanovati lo�eno od ostalega prebivalstva v

posebnih mestnih �etrtih, vendar se ti predpisi niso strogo izvajali. Deželnim knezom

so morali poleg splošnih davkov Judje pla�evati še poseben, tako imenovani

»judovski davek« – deloma v gotovini deloma v drugih dajatvah. Morali so nositi

tudi posebne ozna�evalne znake – kot na primer rumene krpe na hrbtu, visoke

rumene klobuke, dolge halje in palice, tako da so se že od dale� razlikovali od ostalih

prebivalcev. Po drugi strani pa so uživali Judje kot glavni in pogostokrat edini

denarni viri za mesta in dežele obsežne pravice, ki so jim jih podelili zlasti cesarji

Friderik II. (1238), Friderik II. Babenberški (1244), Bela IV. (1251, 1256), Otokar

P�emysl (1254, 1268) in Rudolf I. Habsburški (1277) (Travner26, 1935: 154-155).

Predstojnik judovske �etrti je bil rabin - najstarejši znani mariborski rabin je bil

Abraham, ki je umrl 12. septembra 1379. Bivališ�a Judov so bila preprosta (Travner,

1935: 156), dolžni so bili prispevati k obrambi mesta (Jelin�i� Boeta, 2009: 193), ti

Judje pa so bili tudi lastniki nepremi�nin – hiš, vinogradov in mlinov. Judovsko

prebivalstvo v Mariboru ni bilo nikoli stalno. Le maloštevilni �lani judovske

skupnosti so živeli v Mariboru dve ali tri generacije. Najve� Judov v Mariboru je

živelo okoli leta 1410, ko jih je izgnal Herman II. Celjski s svojega ozemlja (Travner,

1935: 157). Judovska trgovina je cvetela do leta 1445, ko jim Friderik III. na prošnjo

deželnih stanov prepove trgovanje z beneško robo razen z vinom, ki so ga dobili v

zastavo. Judje so najve�krat izvažali les, govedo, konje, sire, uvažali pa so predvsem

sukno, svilo, knjige, za�imbe, zlatnino, drage kamne in podobne izdelke. Revni del

judovskega prebivalstva pa se je ukvarjal z najrazli�nejšim delom (Travner, 1935:

158).

Od leta 1427 pa do leta 1435 je mariborski rabin Israel Isserlein (1390 – 1460)27,

avtor številnih teoloških razprav, poezije, nadrabin Štajerske, Koroške in Kranjske, v

pismih odgovarjal na teološke, pravne in druge judovske dileme, njegovi teksti pa so

���������������������������������������� �������������������26 Prvi poskus monografskega prispevka o Judih v slovenš�ini, ki se ukvarja z mariborsko srednjeveško judovsko skupnostjo. Avtor v besedilu predstavi celoten sklop razli�nih zunanjih in notranjih vidikov vsakodnevnega življenja judovske skupnosti s �imer uporablja judovske in nejudovske vire (Jelin�i�, 2008: 37). �27 Takrat naj bi bila mariborska judovska skupnost ena pomembnejših skupnosti južnega dela cesarstva (Jelin�i� Boeta, 2009: 193). �

%8�

�

odli�ni »pri�evalci« o življenju judovskega življa na Štajerskem v 15. stol. Tako nam

je danes znano, da so mariborski Judje živeli skoncentrirano okrog sinagoge28, kar

jim je omogo�ilo ve�jo varnost, ker je marsikatero poslovanje rodilo mnogo sporov s

kristjani. Za dokazovanje pravde so bila pristojna tako imenovana »judovska

sodiš�a«29, ki so delovala le v mestih s številnim judovskim prebivalstvom. Služba

sodnika je bila �astna in dobi�konosna, ker je le-ta sprejemal posebne takse in bil

oproš�en vseh davkov. Funkcijo so izvrševali le ugledni meš�ani. V Mariboru je

znanih med leti 1364 – 1492 šestindvajset judovskih sodnikov. Najpomembnejši med

njimi je bil Lenart Seidenschwantz (1468 – 1469) (Travner, 1935: 158). Odnosi z

lokalnim prebivalstvom, ki je bilo v ve�ji meri katoliške vere, so bili dolgo �asa

dobri. �e gre verjeti podatkom rabina Isserleina, je prav v �asu njegovega delovanja

ve� deset (katoliških) Maribor�anov prestopilo v judovsko vero, kar je v tistem �asu

izjemno redek pojav v Evropi (Goldstein, 1988: 122). Ne gre zopet za idili�no

življenje Judov na Štajerskem, saj so tudi tu ve�krat imeli funkcijo »grešnega kozla«

(ibid.). Jude je nemško plemstvo toleriralo dokler je imelo koristi od njih. Štajerski

Judje so prav tako posojali denar plemstvu, ki pa tega denarja velikokrat ni vrnilo,

kar je povzro�ilo razna trenja med njimi.

Razli�ni dokumenti Pokrajinskega arhiva v Mariboru pri�ajo, da je v 15. stol. prišlo

do poslabšanja odnosov med Judi, plemstvom in klerom. Od okoli leta 1450 dalje se

je položaj Judov vedno bolj slabšal. Judje za�no svojo lastnino masovno prodajati,

kajti leta 1496, kot sem že omenila, so bili mariborski Judje že prisiljeni oditi s tega

podro�ja30. Ve�ina se jih je izselila v Beneško Republiko in na Madžarsko

(Goldstein, 1988: 122). Kot priseljenci iz Maribora so dobili kasneje v italijanskem

okolju priimek Morpurgo ali Marpurg (nastalo iz Marburger), ki se je ohranil pri

���������������������������������������� �������������������28 Obnovljena sinagoga iz druge polovice 13. stol. je danes muzej pod okriljem mestne ob�ine. Ta sinagoga je po mnenju poznavalcev ena starejših v srednji Evropi. Je edini ostanek srednjeveške judovske dediš�ine na Slovenskem, torej edina ohranjena sinagoga iz tega obdobja (Šoa. Teža Molka). �29 Medtem ko na Kranjskem in Koroškem ni bilo židovskih sodiš�, so bila ta na Štajerskem zelo številna. Ta sodiš�a so poslovala predvsem za imovinske spore (Jelin�i�, 2008: 44). �30 Friderik III. je izgonu judovskega prebivalstva nasprotoval, ker bi z njimi izgubil tudi svoje najboljše dohodke. �isto druga�e je bilo pod njegovim naslednikom Maksimilijanom I., ki je baje Jude zelo sovražil (Travner, 1935: 158). �

%7�

�

Judih v Trstu31 in na Beneškem do današnjega �asa (Valen�i�, 1992: 29). Nekaj

družin se je preko Benetk preselilo v Split, med njimi najznamenitejša družina

Morpurgo. V 19. in 20. stol. se nekaj judovskih družin vrne v Maribor. Ker jih ni bilo

dovolj, da osnujejo lastno ob�ino, so se po prvi svetovni vojni priklju�ili ob�ini

Varaždin (Goldstein, 1988: 122). Glede na popis prebivalstva iz leta 1921 je bilo

takrat na slovenskem Štajerskem vsega skupaj 207 judovskih vernikov32, od tega

najve� v Mariboru (64), Ptuju (28) in Celju (26) (Pan�ur, 2008a: 48). V primerjavi s

celotnim prebivalstvom takratne Slovenije, ki se je ve�inoma še ukvarjalo s

kmetijstvom, se judovsko prebivalstvo Štajerske (in Gorenjske) s kmetijstvom sploh

ni ukvarjalo. Ve�ina Judov se je ukvarjala s trgovino, bili so lastniki samostojnih

trgovskih podjetij in trgovin. Zaradi razmeroma dobre izobrazbene strukture se jih je

precej zaposlovalo v svobodnih poklicih, tako da med njim najdemo zasebne

uradnike, zdravnika, zobozdravnika in podobno (Pan�ur, 2008b: 370).

Judje Štajerske so bili v povpre�ju veliko bolj premožni kot ostalo prebivalstvo.

Hkrati je bila za te Jude zna�ilna velika mobilnost, pri �emer je v veliki meri

pripomoglo, da so bili v ve�ini lastniki kakega tujega državljanstva33. Izklju�evanje

Judov iz družbe, odvzem pravic (državljanskih in �lovekovih), izgon oz. deportacija

in ne nazadnje sistemati�no pobijanje v nacisti�ni Evropi, so se �asovno in vsebinsko

povsem razli�no izvajale (v Nem�iji od leta 1933, Avstrija 1938, �eška 1939).

Velika ve�ina tujih Judov, ki je v tem �asu prebivala na Štajerskem in Gorenjskem,

je prihajala prav iz teh držav. Z leti so tuji Judje vedno težje dobili dovoljenje za

bivanje v državi.

���������������������������������������� �������������������

31 Judje v Trstu so se v ve�ji meri ukvarjali s trgovino. Trgovali so s kolonialnim blagom, z dragulji, beneškimi tkaninami in drugim blagom (Valen�i�, 1992: 29). V središ�u Trsta je ohranjeno domovanje znamenite družine Morpurgo iz druge polovice 18. stol. Prelepe sobane, ki so urejene v razli�nih barah in slogih, dajejo �utiti to pomembnost v diplomatskih potovanjih in podjetnosti (Šoa. Teža molka). �

32 Po popisu prebivalstva leta 1931 se je število pove�alo na 215. 37% jih je imelo tuje državljanstvo, od tega jih je skoraj polovica prihaja iz nekdanje �ehoslovaške, 16% iz Poljske, 15& iz Avstrije, po 8% iz Nem�ije in Madžarske. Veliko manj jih je živelo na obmo�ju Gorenjske. Po popisu prebivalstva istega leta, jih je živelo le 26, najve� v Kranju (13). (Pan�ur, 2008b: 368-369). �33 Z za�etkom preganjanja Judov v Nem�iji leta 1933, je prišla ta zna�ilnost še bolj do izraza (Pan�ur, 2008b: 371). �

%,�

�

Zaradi antisemitske politike je prišlo v Evropi že pred izbruhom druge svetovne

vojne do prave begunske krize. Države gostiteljice so omejevale Jude na poti do

želenega cilja, pri tem pa Jugoslavija ni bila nobena izjema. Jugoslavijo je za�elo

prestopati vedno ve� ilegalnih beguncev, ki so bežali pred nacisti�nim terorjem po

Evropi. Med letoma 1933 in 1941, je prek Jugoslavije, predvsem Štajerske in

Gorenjske, prešlo ve� kot 55.000 judovskih beguncev. Precej beguncev ni moglo

oditi naprej v tujino, zato so za krajši ali daljši �as obti�ali v Jugoslaviji34. Prav

slovenska Štajerska in Gorenjska predstavljata dober primer zelo hitre »rešitve

judovskega vprašanja« na tem okupiranem delu Evrope. Po porazu Jugoslavije v

aprilski vojni leta 1941 je italijanski okupator zasedel ve�ino Dolenjske, Notranjsko

in Ljubljano, madžarski pa veliko ve�ino Prekmurja, ostalo pa je zasedel nemški

okupator, ki je kmalu za�el s politiko pospešenega izganjanja Judov (in nezaželenih

Slovencev) v Srbijo in na Hrvaško. Ko je tako v »nemški Evropi« prišlo do

»dokon�ne rešitve« judovskega vprašanja, na Spodnjem Štajerskem in Gorenjskem

prakti�no ni prebival ve� noben Jud, ki bi ga nemške oblasti odpeljale v katero od

koncentracijskih taboriš�, ker sta bili ti dve obmo�ji zaradi prisilnega izgona na

Hrvaško in v Srbijo prakti�no Judenrein35 (Pan�ur, 2008b: 368, 371-373, 378).

Usoda Judov je bila zelo razli�na. Kot begunci ali izgnanci so se znašli v deželah,

kjer je bil odnos do judovskega prebivalstva zelo razli�en. Ve�ina jih je pobegnila v

Ljubljano, kjer so nekateri tudi ostali, drugi pa so od tam nadaljevali pot v Italijo.

Preostale judovske begunce so italijanske oblasti konfinirale v Italijo. V veliko

težjem položaju kot begunci v Italiji so se znašli izgnanci v Srbiji in na Hrvaškem.

Ustaški režim na Hrvaškem je namre� takoj po prihodu na oblast Jude za�el ostro

preganjati, že �ez nekaj mesecev pa tudi množi�no pobijati (Pan�ur, 2008b: 379).

���������������������������������������� �������������������34 Za te begunce so skrbele judovske ob�ine, kar nekaj teh beguncev so nastanili v posebnih skupnih bivališ�ih. Leta 1940 so oblasti v Leskovcu pri Krškem organizirale skupno bivališ�e (Pan�ur, 2008b: 373).��35 Glede na nemški popis prebivalstva sta na Spodnjem Štajerskem konec novembra 1942 živeli samo še dve verni Judinji, ena v Celju, druga v Mariboru. Obe sta po vsej verjetnosti živeli v mešanem zakonu z »arijcem« (Pan�ur, 2008b: 378). �

%.�

�

2.4 JUDJE NA KOROŠKEM

�

Najstarejše skupnosti na Koroškem so bile v Brežah (12. stol.), Velikovcu (za�etek

12. stol.) in Beljaku (13. stol.), kjer je vladala kontinuiteta med

zgodnjesrednjeveškimi trgovskimi postajami in judovskimi skupnostmi poznega

srednjega veka (Jelin�i� Boeta, 2009: 194). Leta 1890 na sedanjem slovenskem

Koroškem judovskega prebivalstva tako reko� sploh ni bilo. Glavnina judovskega

prebivalstva je živela zunaj obmo�ja sedanje Slovenije, zlasti v Gradcu, kjer je na

primer istega leta živelo 1255 Judov, leta 1910 pa celo 1971 (Pan�ur, 2008a: 45).

2.5 JUDJE V PREKMURJU

�

Anton Trstenjak36 je že leta 1885 ob svojem prvem obisku v Murski Soboti zapisal:

»V Soboti se za�enja in od tod dalje sega gospostvo Židov. Židi so tu jedini vladarji.

V samem trgu jih je 313, a v bližnji Dolnji Lendavi (do leta 1955 se je Lendava tako

imenovala, op. M. F.) pa še ve�, namre� �ez 400 duš. V Soboti je le jeden katoli�an

trgovec, katerega Židi še niso mogli uni�iti.« (Kerec, 2000: 592). Posamezni Judje so

se v Prekmurje naselili že v 18. stol. (prvi� omenjajo leta 170037), najve� iz

Rechnitza, ki se danes nahaja v Avstriji38, bolj množi�no pa po sprejetju toleran�nega

patenta Jožefa II. leta 1781. Sem bi naj prihajali s Poljske, prek Madžarske in

Nem�ije, vendar pa jih je ve�ina prišla z Madžarske, nekaj pa tudi s Hrvaške in

Avstrije. V drugi polovici 19. stoletja so se preseljevali ve�inoma iz Avstrije in

Madžarske. Z zakonskim �lenom XVII iz leta 1867 so bili judovski prebivalci

Ogrske glede vseh državljanskih in politi�nih pravic razglašeni za enakopravne

krš�anskim prebivalcem. Od leta 1778, ko je bilo v Prekmurju samo 14 Judov, je

število judovskega prebivalstva v dobrih sto letih naraslo na 1107 (do leta 1889).

Tega leta je bilo v Prekmurju zabeleženo najve� judovskega prebivalstva, nato pa je

���������������������������������������� �������������������36 Znani slovenski filozof, antropolog, psiholog in teolog 20. stol.�37 Franc Kuzmi� v elektronski pošti naslovljeni avtorici diplomske naloge (16. julij 2009). �38 Tu je imel posest grof Batthyány, ki je spadala pod Železno županijo. Dolnjelendavska posest je bila v za�etku 18. stol. last madžarske plemiške družine Eszterházy in je spadala v župnijo Zala, kjer so v 18. stol. izvedli štiri popise judovskega prebivalstva (Lazar in Gašpar, 1997: 33). �

%$�

�

njegovo število za�elo upadati (Pan�ur, 2008a: 46). Za razliko od ostalega

slovenskega ozemlja, so bili Judje v Prekmurju navzo�i tudi v vaseh.

Tabela 3: Število Judov v Prekmurju med leti 1778 – 1921

Vir: Luthar, Šumi, 2004: 38.

V Prekmurju so nastale tri judovske verske ob�ine (Murska Sobota, Lendava in

Beltinci39), skozi katere se je izražala naselitvena struktura prekmurskih Judov. Prva

pomembna judovska ob�ina v Prekmurju je nastala v Lendavi, kjer so se za�eli Judje

bolj množi�no naseljevati. Ve�ina Judov je živela od trgovine in kramarstva.

Trgovali so z medom, tobakom, usnjem, perjem, grobim suknom in volno. Vse to so

zbirali in odkupovali po vaseh. V habsburški monarhiji niso smeli biti �lani državnih

in politi�nih organov, ampak so bili potisnjeni v ozadje, saj so zanje še vedno veljali ���������������������������������������� �������������������39 Tretja judovska verska ob�ina v Prekmurju je obstajala v Beltincih. Okoli leta 1860 so se Judi v Beltincih lo�ili od judovske verske ob�ine v Lendavi in ustanovili lastno. Takrat so tudi sezidali sinagogo. Toda po letu 1890 je število Judov v Beltincih vedno bolj upadalo vse do prve svetovne vojne, ko šteje judovska verska ob�ina v Beltincih le nekaj oseb. Ti so se priklju�ili nazaj k verski ob�ini Lendava. Zaradi propadajo�ega stanja je bila beltinška sinagoga leta 1938 porušena (Pan�ur, 2008a: 47). �

Leto Lendava Murska

Sobota

Beltinci Okoliške

vasi

Skupno

1778 14 0 0 0 14

1793 19 14 21 6 60

1831 62 98 36 11 207

1853 120 180 42 41 383

1859 162 180 50 103 495

1880 420 180 146 293 1039

1889 293 311 152 322 1107

1910 383 234 61 322 1000

1921 259 179 4 200 642

(&�

�

(jih omejevali) srednjeveški krš�anski predpisi. Izklju�eni so bili iz dolo�enih

gospodarskih podro�ij, in sicer iz poljedelstva, nekaterih vej industrije, šol in

fakultet. Z Jožefom II. je prišel tudi �as sprememb. Nekatere od teh omejitev je

odpravil, vendar uvedel druge – nove. Ponekod so morali Judje prevzeti nemška

imena, spodbujali so jih tudi k rabi nemškega jezika. Osnovna šola postane tudi za

Jude obvezna, odprla pa so se jim vrata srednjih šol in univerz40. Zanje so uvedli tudi

vojaško obveznost (Lazar in Gašpar, 1997: 34).

Zahvaljujo� knjigi Beate Lazar in Mirjane Gašpar Židje v Lendavi, dobimo vpogled

na vsakdanje življenje lendavskih Judov, ki so imeli zelo pomembno vlogo v

gospodarskem in kulturnem življenju. Tako zvemo, da je bilo le majhno število

lendavskih Judov zelo pobožnih, ve�ina Judov pa se ni držala predpisov (na primer

na sabat so imeli odprte trgovine). Ti manj pobožni Judje, ve�inoma trgovci so od

katoli�anov prevzeli obi�aj, da se po�iva v nedeljo. Prav tako so vse judovske

praznike v Lendavi praznovali le rabin in zelo redki, bolj pobožni Judje, ostali so se

udeleževali liturgi�nih obredov le ob ve�jih, kot so pasha (velika no�), šavout

(praznik žetve), roš hašana (novo leto) in j�m kipúr (spravni dan). Judje v Lendavi

so obrezovali dojen�ka na domu osmi dan po rojstvu. Izvemo tudi, da v Lendavi

obreda bat micva41 niso opravljali, ker je bilo premalo deklic. Judovske ženske niso

imele v skupnosti nobene verske funkcije. Velikokrat so bile zaprte in lo�ene od

moških, da ne bi v njih prebujale grešnih misli. Zaprta jim je bila tudi poklicna pot,

saj se niso izobraževale. Žensko, ki je kon�ala štiri razrede osnovne šole, so že šteli

med izobražene, na univerze pa so se vpisovale šele po letu 1867. Funkcija žensk je

bila rojevanje in vzgajanje otrok. Ob bar micva42 so de�ki v lendavski sinagogi

opravljali nekakšen zrelostni izpit, pri katerem je prisostvovala družina pa tudi ostali

�lani judovske skupnosti. Prav tako je ve�ina �lanov, �e ne cela judovska skupnost

prisostvovala pri poroki, ki se bistveno ni razlikovala od katoliškega poro�nega

obreda. Sam obred je potekal v sinagogi, gostija pa se je prirejala po navadi na

���������������������������������������� �������������������40 V Lendavi je že leta 1845 delovala zasebna judovska šola z dvema oddelkoma (Lazar in Gašpar, 1997: 42). �41 To je obred, ki je nastal v 19. stol. Z njim obeležijo pri deklicah dopolnjenih 12 let. Opravlja se na praznik žetve za ve� deklic hkrati v sinagogi ali na domovih (Lazar in Gašpar, 1997: 27). �42 Se opravlja, ko de�ki dopolnijo 13 let in en dan. Zanje to pomeni konec otroštva. Poznati morajo obveznosti iz Tore in Talmuda, postanejo odgovorni za svoja dejanja. Pri obredu v sinagogi de�ek prebere odlomek iz Stare zaveze. Doma pa ima krajši govor, v katerem se zahvaljuje staršem in razlaga odlomek iz Tanata (ibid.). �

(+�

�

nevestinem domu. Na gostijah zelo pobožnih Judov se ni niti plesalo niti pilo, pri

manj pobožnih, ki so bili v ve�ini, pa so tudi zaplesali. Po letu 1944 so se Judje

poro�ali le še civilno, tradicionalnih judovskih porok v Lendavi ni bilo ve�. Judovska

vera dopuš�a razvezo zakonske zveze, v obliki ceremonije v kateri mož preda

lo�itveno pismo ženi. Judovski pogrebni obi�aji so se opustili, ko je prenehala

delovati sinagoga v Lendavi43, da pa so lendavski Judje uživali tako imenovano

»�isto« hrano, je v Lendavi delovala mesnica, ki je skrbela, da so še tako neologni

lendavski Judje jedli v skladu s predpisi pripravljeno hrano (Lazar in Gašpar, 1997:

20-31).

Druga pomembna verska ob�ina je v Murski Soboti. 31. avgusta 1908 so v Murski

Soboti sve�ano blagoslovili tudi novo sinagogo44 (Pan�ur, 2008a: 47). In tako je

Murska Sobota dobila »tempelj«, ki je še dodatno potrjeval predstave o Murski

Soboti kot enem izmed multireligioznih in multinacionalnih krajev v stari

Jugoslaviji. Na osnovi ustnega pri�evanja in pisma, ki sem ga dobila od gospe Erike

Fürst45 lahko re�em, da je bila Murska Sobota pred drugo svetovno vojno mesto, kjer

so v sožitju živeli predstavniki treh verstev. Fürstova se kot trinajstletna deklica

življenja v Soboti spominja takole: »Pred vojno smo Judje živeli med kristjani in se

zelo dobro razumeli. Naši sosedje so bili katoliki in protestanti in med nami ni bilo

nobenih razlik. Otroci smo se skupaj igrali, hodili skupaj v šole in bili veliki

prijatelji. Za judovske praznike smo otroci dobili opravi�en izostanek iz šole, da smo

skupaj s starši lahko šli v molilnico – sinagogo. Za velike državne praznike je tudi v

naši sinagogi bila molitev za državo, ki so jo obiskali tudi visoki državni

predstavniki. Otroci pa smo se teh molitev obvezno morali udeležiti. Naši o�etje so

mnogo pripomogli h gospodarskemu, kulturnemu in športnemu razvoju mesta.

Vsekakor so bili odnosi med nami in kristjani zgledni do leta 1940, ko so uvedli

»numerus klauzus«, kar pomeni, da se je v gimnazijo lahko vpisal samo en judovski

���������������������������������������� �������������������43 Zadnja zabeležena judovska pogrebna obreda na pokopališ�u sta bila leta 1943, ko so pokopali Henrika Maschanzkerja in dr. Armina (Hermana) Strasserja. Na pogrebu Eleka Balkanyija in Josipa Mayerja leta 1945 ni bil opravljen judovski pogrebni obred, ker v Lendavi in okolici ni bilo rabina. Zadnja pokopana �lana judovske skupnosti na pokopališ�u sta bila Béla Eppinger in Klara Blau, ki so jo pokopali 19. maja 1997 (Lazar in Gašpar, 1997: 60). �44 Sinagogo so leta 1954 porušili in tam zgradili blok, ki ga prebivalci imenujejo »židovski blok«. �45 Fürst, E. (2009): Erika Fürst, rojena 1931, preživela taboriš�nica, danes upokojenka žive�a v Murski Soboti. Pri�evanje v obliki pisnega odgovora. Pismo se nahaja pri avtorici diplomske naloge. Dalje samo: Erika Fürst, 24. marec 2009. �

(%�

�

otrok v mestu« (Erika Fürst, 24. marec 2009). Podobno se spominja (zdaj že

pokojna) Šarika Hahn, ki je v intervjuju za osebni arhiv Stevena Spielberga, dejala:

»živeli smo lepo, ni� nam ni manjkalo, jaz sem imela otroštvo zelo lepo« (Survivors

of the Shoah, del intervjuja v dokumentarcu Spomin na prekmurske Jude)46.

Gospodarsko življenje v predvojni Lendavi je dejansko vodila peš�ica Judov, ki so

bili lastniki skoraj vse trgovine v mestu, gostiln, edinega hotela, dveh mlinov in

opekarn, obrtnih delavnic in vseh industrijskih obratov.

Ker je evropskim Judom kmalu postalo jasno, da Hitlerjevi emocionalni izbruhi na

ra�un Judov niso le politi�na retorika, je kot množi�na reakcija sledilo njihovo

prekrš�evanje. Leta 1938 se je o takšnih in podobnih zadevah na veliko pisalo:

»Veliko senzacijo v Murski Soboti je vzbudila vest, da se je judovska družina Nady,

veletrgovina z vinom, prekrstila in prestopila v pravoslavje. Tudi iz Dolnje Lendave

prihajajo glasovi, da se tamošnji Judje krstijo na veliko (Slovenski delavec, 3.

december 1939: 3; v: Kerec, 2000: 596). Za pridobitev jasnejše predstave o judovski

strukturi prebivalstva v Prekmurju govori �lanek, v katerem se je avgusta leta 1938

razpisal Rudi �a�inovi� in pravi: » …v soboški ob�ini je organiziranih 230

(judovskih, op. M. F.) moških in 220 žena. Ve�ji del teh prebiva v soboškem okraju,

ve�inoma pa v Soboti in na Gori�kem. /…/ Med prekmurskim ljudstvom žive Židje

po ustnem izro�ilu že okrog osem generacij /…/. Bili so trgovci, mesarji, gostilni�arji

in podobno. /…/ Leta 1910 je bilo med 90.000 prebivalci 1000 Židov, 31. januarja

1921 pa med 92.416 prebivalci 642. Od teh je živelo takrat v Soboti med 2934

prebivalci 179, v Lendavi med 2994 259 izraelitov. /…/ Židje v Prekmurju obvladajo

poleg madžarš�ine in nemš�ine, razen nekaj izjem, starejši vsi prekmurš�ino, drugi

pa, zlasti mladina, knjižno slovenš�ino in srbohrvaš�ino. /…/ Od 365 trgovcev je bilo

v soboškem okraju 1. januarja 1935 50 Židov. Ve�jo gospodarsko mo� imajo trije47,

med bogatejše trgovce se šteje še 9 družin. Hiše ima še nadalje 14 družin, brez hiš je

25 družin. (Mariborski ve�ernik Jutra, 29. avgust 1938: 3; v: Kerec, 2000: 597).

Namre� materialni položaj judovskih vernikov v tridesetih letih ni bil ravno

zavidljiv, ker jih je pestila visoka dav�na kvota.

���������������������������������������� �������������������46 Celec, Štefan (2007): Spomin na prekmurske Jude, Murska Sobota, Produkcija: TV IDEA-KANAL 10. Dalje: Spomin na prekmurske Jude. �47 Arnold Heimer, Samuel Hahn in Kalman Hirschl (Kerec, 2000: 599). �

((�

�

Leta 1941 je živelo v Prekmurju 460 Judov. Iz strahu pred nacisti�nimi pogromi so

mnogi pred izbruhom druge svetovne vojne prestopali v druge veroizpovedi,

predvsem evangeli�ansko, in hkrati zamenjali judovske priimke. S prihodom

madžarskih okupacijskih oblasti so imeli Judje nekaj �asa mir, �eprav le

navideznega. Pritisk nanje se je za�el stopnjevati proti koncu leta 1942, glavni udarec

pa so prekmurski Judje doživeli po nemški zasedbi Madžarske 19. marca 1944. Z

vkorakanjem nemške vojske v murskosoboško ob�ino se je po besedah Erike Fürs

za�el »strah in trepet. V enem tednu dokler nemška vojska ni predala oblasti

Madžarom, je skupaj z doma�ini izropala skoraj vse judovske trgovine in vdirala tudi

v stanovanja. Madžari so po�asi za�eli uvajati spremenjene odnose do Judov s tem,

da niso mogli zasedati nikakršnih položajev v državnih službah. Tudi obrtniki so

imeli manj dela kot obi�ajno. Najhujši udarec pa je bil jeseni 1943, ko smo morali za

razpoznavanje nositi rumene 'DAVIDOVE' zvezde« (Erika Fürst, 24. marec 2009).

Množi�ne aretacije Judov so potekale od 2. do 27. aprila 1944. Prvi transport v

�akovec je bil 16. aprila, drugi je sledil 2. maja, tretji pa 20. oktobra. S sabo je bilo

dovoljeno vzeti do 25 kg osebne prtljage. Ve�ina soboških in lendavskih Judov je

kon�ala v uni�evalnem taboriš�u Birkenau.

Preživeli, ki so se vrnili nazaj v Prekmurje, pa so že �utili ukrepe nove oblasti, ki je

zaplenila judovske trgovine in skladiš�no blago, katerega naj bi razdelili med revno

prebivalstvo, v prazna judovska stanovanja pa naj bi naselili družine s številnimi

otroki. Judovske trgovine, blago, zaloge, opremo in naprave so deloma prodali na

javnih dražbah, deloma nacionalizirali (Kerec, 2000: 608).

Ubitih je bilo 387 prekmurskih Judov, preživelo jih je 65 (25 iz Murske Sobote,

23 iz Lendave, 17 okoliške vasi). Od teh jih je potem 20% emigriralo v Izrael ali

pa v Ameriko, to pa predvsem k sorodnikom in znancem (Franc Kuzmi�, 16. julij

2009). �

Po kon�ani drugi svetovni vojni se je v Lendavo vrnilo le malo Judov, ki so na

pokopališ�u v spomin tragi�no preminulim Judom v taboriš�ih, postavili skromen

spomenik iz belega marmorja ob njem pa stoji preklano posušeno deblo, ki

simbolizira konec življenja judovske skupnosti v Lendavi (Lazar, Gašpar, 1997: 68).

Danes v Lendavi živi samo še gospa Weiss. V Murski Soboti prav tako danes živi le

('�

�

peš�ica Judov, ki lahko pri�ajo o strahotnih izkušnjah, deportaciji in životarjenju v

taboriš�ih.

(8�

�

3 ANTAGONIZEM SLOVENCEV DO JUDOV IN JUDOVSTVA

TER ANTISEMITIZEM

�eprav antisemitizem oziroma antijudaizem48 na Slovenskem prostoru ne kulminira

v družbeno deklasacijo in nato v iztrebljanje Judov, je odigral pomembno vlogo pri

usodi te skupnosti na Slovenskem. Ni eden izmed pomembnejših razlogov za selitev

Judov po drugi svetovni vojni, je pa vedno v nekoliko skriti obliki obstajal in se

obdržal vse do današnjih dni. Zato se mi zdi pomembno, da posvetim nekaj besed

tudi tej tematiki.

Evropo je sredi 19. stol. zajel val meš�anskih in nacionalnih revolucij. V tem �asu so

nekateri evropski narodi oblikovali svoje nacionalne programe – posledi�no je v

Evropi za�el naraš�ati nacionalizem in ob njem antisemitizem, ker sta razsvetljenstvo

in liberalizem v ve�ji meri prinesla emancipacijo Judov in spremenila njihov socialni

položaj. Povzpeli so se po lestvici družbenega življenja, za�eli so zasedati vodilna

mesta v gospodarstvu, politiki, znanosti in sploh se integrirati v vsa podro�ja javnega

življenja. V tem novem zagonu judovstva pa so bile dane osnove za reakcijo, ki se je

kazala v obliki socialnega antisemitizma kot odpor proti judovstvu. Negativen in

tudi sovražen odnos do Judov je sicer obstajal v vseh dobah in se izražal na razne

na�in, stopnjeval pa se je v �asu naravnih katastrof in drugih kriz. Judje so zaradi

svoje vere vseskozi nosili �rno piko na sebi in treba je bilo samo lakote, epidemij ali

drugih nesre�, da so zatajevani strahovi ljudstva izbruhnili v pani�ni, agresivni obliki

(Perši�, 1999: 21).

Politi�no dogajanje in razcvet antisemitizma v Evropi v 19. stol. je segel tudi v

slovenske dežele, ki so bile takrat del habsburške monarhije. Ta pojav je obstajal tudi

na ozemlju današnje Slovenije, vendar se ga pogosto negira z razlogom, da je bilo na

Slovenskem premajhno število Judov. »Slovenski« antisemitizem je produkt

���������������������������������������� �������������������48 Antisemitizem je nastal na temeljih katoliškega antijudaizma. Po antijudaizmu se »izvirni greh« izbriše, po antisemitizmu pa ne, saj tu veljajo pravila »�loveške zoologije« (razlago podal Filip Fischer, 21. julij 2009). �

(7�

�

dolgoletne družbeno-zgodovinske reprezentacije Judov, ki so bili vseskozi

stereotipizirani kot ljudje, ki trpin�ijo Nejude in katerih prisotnost prinaša le težave

(Luthar, Šumi, 2009: 29, 149). Že Janez Vajkard Valvasor (1641 – 1693) v delu

Slava vojvodine Kranjske omenja številne konflikte med kristjani in Judi. Leta 1290

naj bi nastal med meš�ani in Judi velik hrup zaradi izgubljenega otroka, pri �emer je

bilo ubitih veliko Judov. V tem slogu Valvasor za leto 1337 omenja, da so ljubljanski

meš�ani obtožili Jude, da so zastrupili vodnjake. Leta 1408 pa naj bi usmrtili Juda,

ker se je »telesno pomešal« s kristjanko. Ta dogodek je privedel do hudega pretepa, v

katerem so bili ubiti trije Judje (Jelin�i�, 2008: 28).

»Judovska nevarnost« je vsekakor družbeni konstrukt, ki se je zakoreninil v zavest

ljudi. Vseeno ostaja odprto vprašanje, kako je v slovenskih deželah sploh prišlo do

razmaha antisemitizma, glede na dejstvo, da na Slovenskem Judov prakti�no v

ve�jem številu ni bilo, saj so bili izgnani med 16.im in 19.im stol. Še bolj zanimivo

je, da je na Slovenskem nastanek moderne slovenske antisemitske misli možno

neposredno povezati s �asom odprave restrikcij z zakonom o enakopravnosti vseh

državljanov (1867). Slovenski prostor je torej zanimiv primer, ker je do sovražne

nastrojenosti prihajalo prav pri ljudeh, ki nikoli niso imeli stika z Judi. V

nadaljevanju teksta bom na podlagi �asopisnih �lankov iz 19. stol. to tudi prikazala s

pomo�jo citatov iz So�e, Kmetijskih in rokodelskih novic ter Dolenjskih novic. �e

izvzamemo krajše obdobje med svetovnima vojnama, kjer so Judje kolikor toliko

uživali državljanske pravice in so v ve�ji meri prav v tem obdobju ekonomsko

prosperirali (še posebej v Murski Soboti in v Lendavi), je v slovenskih deželah bolj

ali manj vladala splošna antipatija do judovskega prebivalstva, ki je kulminirala v

letih 1933 – 1945, zaslediti pa jo je mogo�e vse do današnjih dni.

Antisemitizem je v deželah Avstrije postajal agresivnejši v za�etku sedemdesetih let

19. stol., ko ga je za�ela propagirati stranka »nemških« nacionalcev (Valen�i�, 1992:

78), pozneje pa se jim pridružijo še krš�anski socialisti. Njihov vodja, dunajski župan

Karl Lueger, je bil na �elu te antisemitske propagande, tudi zato, ker so dunajski

Judje pove�ini podpirali liberalne stranke, glavnega politi�nega nasprotnika. Pred

volitvami leta 1895 so na Slovenskem �asniki velikokrat pisali, da »/…/ liberalci in

(,�

�

vsi tisti, ki sedaj ž njimi vle�ejo za jedno vrv, zastopajo interese židovstva. Židje pa

vedno gledajo, da ni miru v državi, ker potem lažje ribarijo v kalni vodi /…/«

(Kmetijske in rokodelske novice, 6. april 1894). Ko si je krš�ansko socialna stranka

leta 1895 pri volitvah v ob�inski svet pridobila ve�ino, je Slovenec to zmago ozna�il

kot zmago združenih antisemitov in kot za�etek krš�anskega socializma (Valen�i�,

1992: 83). Središ�e antisemitskih dejavnosti pa je bila vsekakor Nem�ija. Profesor

zgodovine Heinrich Treitschke, znan po stavku: »Judje so naša nesre�a«, je napadel

judovsko zavra�anje popolne asimilacije in njihovo željo po ustvarjanju »ne�iste«

nemško-judovske kulture (Jelin�i� Boeta, 2009: 276). Posebna organizacija za

širjenje antisemitizma med Nemci je bila Deutsche antisemitische Vereinigung s

sedežem v Leipzigu, ki je prek svojega glasila Antisemitische Correspondenz

(Valen�i�, 1992: 78) širila ideje in prizadevanja o ukinitvi judovske enakopravnosti

in uvedbi posebnega prava za Jude. Ni nobenih podatkov o tem, da bi si društvo

pridobilo �lane tudi v Ljubljani.

Ljubljansko meš�anstvo je vsekakor pokazalo nasprotovanje do judovskega življa

vsakokrat, ko so v njih videli trgovske konkurente.49 Ne le politi�no �asopisje, tudi

znanstvene razprave so pri�ele izražati antisemitska stališ�a. Josip Vošnjak je v

razpravi Socialni problem in kmetski stan ozna�il Jude kot glavne predstavnike

gospodarskega liberalizma in kapitalizma (Valen�i�, 1992: 80). Vendar Vošnjak

nikjer konkretneje ne pokaže, kaj je zakrivil judovski kapitalizem in ne omenja

nobenih zvez med njim in kmetijstvom. Zdi se, da je bil Vošnjak pod vplivom

antisemitizma in je judovstvu kar pripisal krivdo za vse slabe strani kapitalisti�nega

gospodarstva. Vošnjak je v Spominih zapisal, da so mu bili Judje neznani vse dokler

ni prišel na Dunaj. »Tam sem pa že na gimnaziji imel par židovskih sošolcev, toda

nisem ž njimi prišel v nobeno dotiko. Huje pa je bilo potem v medicini, kjer je že

precejšnji del dijakov bil židovske rase. In tu so mi kmalu za�eli presedati po svojih

zoprnih telesnih in duševnih lastnostih. Tisti židovski obrazi z nizkim �elom,

zakrivljenim nosom in pohotno napetimi ustnicami, s krivim hrbtom in, kakor pri

���������������������������������������� �������������������49 Tuji trgovci, ve�inoma dunajski Judje, so prirejali v Ljubljani razne razprodaje blaga. Doma�i trgovci, ki so se �utili prizadete in oškodovane, so leta 1884 ustanovili posebno društvo z namenom, da bi jih prepre�ili. Ena izmed akcij društva je bila, da so vzeli v najem vse prazne prodajalne in tako onemogo�ili tujim trgovcem, da bi dobili poslovne prodajne prostore. Takoj ob ustanovitvi se je v društvo v�lanilo 41 trgovcev (Valen�i�, 1992: 78). �

(.�

�

madžarskih huzarjih, zakrivljenimi nogami s ploš�atimi stopali, z neko posebno

neprijetno vonjavo svojega izhlapevanja so nam krš�anskim dijakom arijskega

plemena bili tako zoprni, da še ob�evati ž njimi nismo hoteli. /…/ Ta�as sem postal

antisemit in ostal dosihmal, prepri�an, da so semitje prava pokora za vse narode in

vredni, da bi se vsi poslali nazaj v Palestino« (Vošnjak, 1982: 44).

V podobnem duhu je pisal tudi Josip Apih, ki je ve�ji del svoje razprave posvetil

antropologiji Judov. Leta 1886 je v Letopisu Matice slovenske s prispevkom

Židovstvo, ki ni samo prvo slovensko antisemitsko besedilo, temve� prvo slovensko

besedilo o judovstvu nasploh (Jelin�i� Boeta, 2009: 275), opisal, da je v rasni razliki

med Arijci in Judi vzrok medsebojnega nasprotja. Njihove telesne in duševne

lastnosti dolo�ajo njihov zna�aj in so odlo�ilne za njihovo vlogo v življenju

�loveštva. Judje naj bi bili telesno šibkejši od drugih narodov, zato naj bi bili tudi

manj sposobni za vojaško službo in fizi�no delo, kar se pozna pri izbiri poklicev. Po

Apihu imajo Judje izredno sposobnost prilagajanja v okolju, kjer se naselijo in

katerega jezik prevzamejo. Sklicuje se na zdravstveno in kriminalno statistiko, ki

»ugotavlja«, da je med Judi število oseb s telesnimi napakami50 znatno višje, kar je

pogojeno s sklepanjem zakonov v ožjem krogu. Kriminalna statistika pa je pokazala,

da je bil delež obsojenih Judov razmeroma nižji pri deliktih, kjer je potrebna ve�ja

telesna mo�, in višji pri deliktih, ki so zahtevali ve� duševne spretnosti (Valen�i�,

1992: 81; Luthar, Šumi, 2004: 35). O Judih z antropološkega stališ�a govori

istoimenski �lanek v Kmetijskih in rokodelskih novicah leta 1892, da se je »dr.

Luschan iz Berolina mnogo pe�al z antropologi�nimi preiskavami semitskih rodov in

prišel do prepri�anja, da židje niso �isto semitsko pleme, nimajo velikih krivih nosov,

in so najve�krat dolgega �ela. /…/ Židje so pa nevadno kratkega �ela in imajo dolge

nosove. Berolinski u�enjak je iz tega in še mnogo druzih vzrokov sklepal, da so se

židje že v starodavnosti pomešali z raznimi azijskimi rodovi, posebno z Armenci, pri

katerih opaziš mnogo tistih lastnosti, s katerimi se danes odlikujejo židje, zlasti dolge

krive nosove« (Kmetijske in rokodelske novice, 1892: 1).

���������������������������������������� �������������������50 Dr. Mengele je razvil teorijo o izroditvi hromcev in pritlikavcev, ki temelji na manjvrednosti judovske rase. In ko je neko� opazil grbavca, starega petdeset let, s katerim je bil njegov petnajst ali šestnajst let star sin, ki je bil hrom na desno nogo, je menil, da je odkril imeniten primer, s katerim bi zlahka potrdil svojo teorijo o degeneraciji judovske rase (Jezernik, 1985: 23). �

($�

�

Antisemitizem se je bolj ali manj tudi pojavljal v slovenski literarni zgodovini. Tu bi

izpostavila priljubljeno povest Miklova Zala izpod peresa Jakoba Sketa o turških

vpadih na Koroško, kjer pripade vloga (narodnih) izdajalcev med Slovenci žive�im

Judom. Jud Tresoglav je premožen trgovec, slovenski kmetje iz Rožne pa pri njem

zadolženi in zato od njega odvisni. »Za naš kraj je pa� oni tujec na Knezovem

posestvu prava nesre�a. Prišel je pred nekimi leti v našo župnijo in privedel s seboj,

kakor veš, staro žensko in mlado, za�rnelo deklino. Najprej je kramaril v Podgradu

ob nedeljah pri cerkvi. Nato je jel kmetom posojevati denar na velike obresti. Ker mu

pa niso mogli dolgov pla�evati v gotovini, je od njih namesto denarja jemal žitnih

pridelkov, a seveda po najnižji ceni. Mojega mejaša in prijatelja Kneza je spravil ob

hišo in kmetijo. Tako je postal naš sosed, o katerem pa ne vemo, ali je žid ali kristjan.

/…/ Mi sosedje smo živeli sprva z njim, kakor da ne bi poznali drug drugega.

Pozneje se nam je jel približevati. Jako prijazen mož je, ali odkritosr�en ni. Govori

sicer veliko in zaupno, toda v srcu misli druga�e. Zdaj se nam dela jako prijaznega, a

to je le gola hlimba. Koristil nam ne bo nikdar, naj še tako lepo govori. Navidezno

nas ljubi, v resnici pa goji njegova duša le sovraštvo do nas. /…/ V tedanjem �asu so

bili tuji, posebno laški in židovski trgovci in kramarji v naših krajih zelo

nepriljubljeni. To so bile namre� prave pijavke za naše ljudstvo. Spravljali so

ubogega kmeta ob vsak pridelani in prihranjeni vinar. Sre�a je bila za tisto župnijo

in vas, kjer ni bilo take kmetske nadloge. Tudi denar so ti tujci radi izposojevali, a

seveda le na visoke obresti. Po 25 do 50 odstotkov (procentov) so zahtevali židovski

in laški oderuhi. Naš kmet pa si tedaj ni mogel tako lahko pomagati kakor dandanes.

Hranilnic še takrat niso poznali, niti deželnih, niti mestnih, niti ob�inskih. Denarja

nisi mogel dobiti od žive duše. V stiskah je bil torej laški in židovski kramar kmetu

edini pomo�nik. Toda pri tem se je tisti, ki je izposojeval, bogatil ob kmetovih žuljih.

Zaradi tega se taki tujci niso mogli našim kmetom priljubiti. Bili so jim trn v peti.

�estokrat se je celo prigodilo, da so kmetje take pijavke iztirali iz svojega kraja. In

gosposka sama se ni protivila temu, dobro vedo�, kako ti oderuhi na ni� spravljajo

ubogega kmeta. Da, v poznejših �asih je prišel celo od deželne gosposke ukaz, da se

morajo vsi židi in tuji kramarji, ki nimajo domovinske pravice, pobrati iz dežele«

(Sket, 1992: 13-14, 17-18). Kljub spletki, ki sprva uspe, se »židovska zarota« ob

koncu ponesre�i, izdajalce pa do�aka kruta smrt.

'&�

�

Jude kot naravne nasprotnike krš�anskega reda in morale ter razkrojevalce krš�anske

družbe je obsojala tudi duhovš�ina na Slovenskem. Najbolj znani antisemiti na

Slovenskem so bili Anton Mahni�, Aleš Ušeni�nik in Janez Ev. Krek, ki se je

antisemitizma navzel med študijem na Dunaju. Tudi Ivanu Cankarju so bile ideje

krš�anskega socializma, kot sta jih zastopala Karl Lueger in Janez Evangelist Krek,

zelo blizu. Cankarjev antisemitizem ni bil rasni, etni�ni, nacionalni ali religiozni

predsodek, pa� pa proletarsko-razredni. Obsojal je predvsem kapitalisti�ne mogotce,

ki so se s pomo�jo denarja vtikali tudi v politiko in kulturo (Perši�, 1985: 21). Tudi

na Slovenskem se je �util ta nenavaden evropski pojav s konca 19. stol., ko razli�ni

glasovi kli�ejo k »obrambi nemo�nega Evropejca pred vsemogo�nim Judom«. Prej

so bili namre� Judje izob�eni in ozna�eni, tako da se jih je bilo kot takih mo�

izogniti, sedaj pa jih ni bilo ve� mo� prepoznati po nobenem zunanjem znaku

(Jelin�i� Boeta, 2009: 227). In to je, kot kaže, antisemite še najbolj motilo. Na

Slovenskem so se najve�krat posluževali dnevnega �asopisja, kjer so nemalokrat

opozarjali na »židovsko nevarnost« in delili nasvete ljudem, kako se je ubraniti.

Odli�en primer pisanja o strahu pred Judi prihaja izpod peresa nepodpisanega avtorja

�lankov v Dolenjskih novicah leta 1894. S �lanki Kako se ubranimo židov? je

povedal naslednje: »/…/ nevarnost, ki preti od dne do dne bolj naši mili domovini,

nevarnost namre�, da se zaredijo med nami židje, sili �loveku v roke pero, da bi

napisal resen opomin do svojih rojakov, naj se probude k zavesti, kak nesre�a se

bliža nam vsem, ako pride žid v obilnem številu v našo deželo, /…/, kako zabraniti to

nesre�o, ki je hujša nego to�a in požar /…/. Kajti vže nam bije poslednja ura;

sovražnik, ki nam uni�i vse, kar nam je drago in ljubo, ki nam uni�i imetje in duševni

mir, je vže pred durmi /…/. Že je postal žid pozoren na našo domovino, vže je

spoznal, da je tukaj pred nami še dovolj praznega polja /…/, ker je po drugod vže

skoro do zadnje bilke oglodal vse, da je tako, kakor bi bila razjedla trtna uš

vinograde, obrnil je svoje roparsko oko na našo ubogo slovensko deželo. Žid je v

prvi vrsti po svoji naravi lažnik in prihuljenec, ki nikdar ne govori kar zares misli,

marve� ima vedno pripravljeno laž« (Dolenjske novice, 15. junij 1894: 90-91). »/…/

Ljubljanski žid Koppmann z nekaterimi drugimi židi (je nameraval, op. M. F.) kupiti

kasarno v Novem mestu. Hvala bogu, ni je dobil! /…/ Dolenjska zadišala je židom,

odkar je pritekel v Ko�evje prvi vlak. To je najnovejši plen, kteri si je izbrala

'+�

�

krvolo�na zver; naša mila Dolenjska mora izginiti v njeno žrelo, ker to leži v na�rtu

vesoljne židovske zarote /…/« (Dolenjske novice, 1. julij 1894: 98). V naslednji

številki pa neznani avtor nadaljuje, ogor�en nad tem, da je neki Jud prispel na

Dolenjsko, »po vsej domovini okrog moramo raznesti tužno vest, da je žid v deželi,

da je nevarnost tukaj /…/. Žid nam bode uni�il domove, ker nam jih bode vzel

zvija�no, tudi žid bode jemal naši najsvetejši svetinji, vero in narodnost, tudi on bode

vla�il s�asoma naše otroke v kruto sužnost (tako kot neko� Turki, op. M. F.), tudi on

nas bode moril. /…/ Nadalje je treba, da se organizujemo v vojno proti židovstvu na

vseh postojankah /…/ (Dolenjske novice, 15. julij 1894: 106-107).

Antisemitizem skozi tisk v devetdesetih letih 19. stol. najbolj radikalno nastopa v

Dolenjskih novicah. Leta 1894 na Dolenjskem o�itno še ni bilo judovskega

prebivalstva, oziroma se je le-to za�elo šele priseljevati, medtem ko so na Goriškem,

le nekaj sto kilometrov stran, Judje v istem �asu gradili družbeno, politi�no in

kulturno življenje in živeli pravo meš�ansko življenje. O socialni strukturi

judovskega prebivalstva na Goriškem govori �lanek z naslovom Židovstvo v Gorici v

Kmetijskih in rokodelskih novicah leta 1895, v katerem opozarja ljudi na vse ve�jo

družbeno mo� goriških Judov in pravi: »Židovstvo v Gorici je doseglo mogo�en

vpliv. Ako se ne motimo, je v Gorici le kakih 200 židov, pa so gospodarji.

Uredništvo glavnega italijanskega glasila Corriere je v židovskih rokah, Ginnastila

ima predsednika žida, mestni fizik (zdravnik, op. M. F.) je žid, dopisniki raznih listov

so židje, na�elnik gledališ�a je žid, vsi menjavci so židje, polno odvetnikov in

trgovcev je židov, najlepše hiše so v posesti židov i. t. d. Židi so najbolj zvesti

Avstrijanci, najboljši italijanski narodnjaki di puro sangue /…/« (Kmetijske in

rokodelske novice, 1895: 148). Naslednje leto se na Goriškem v glasilu So�a

pojavijo imena in priimki vseh goriških judovskih trgovcev in tako javno

organizirajo bojkot judovskih trgovin: »Nekateri hribovski trgovci jemljejo blago,

vino in posebno sukno pri židih. To je žalostno. Vsekakor židov ne kaže podpirati,

saj že tako preve� �utimo njih kruto pest. /…/ Kristjani naj kupujejo le pri kristjanih.

/…/ Ta izkaz je nepopolen in kaže le, da med našim ljudstvom se širi –antisemitizem,

kar je dobro znamenje« (So�a, 28. februar, 1896). Da pa je antisemitizem na

Slovenskem naletel na ugodna tla, so si Židi sami krivi, poro�a So�a svojim bralcem,

»saj o židih velja splošno prepri�anje, da 'tulijo vedno z volkovi', da so pristaši

'%�

�

ve�ine, in v Avstriji, da so bili vedno na strani Nemcev, Lahov in Madjarjev za vso

podporo proti Slovanom« (So�a, 1. oktober 1902: 3). Podobnega mnenja so kot

vidimo v obeh uredništvih, �eprav sta glasili izhajali v razli�nih okoljih. Vsekakor je

jasno, da je takratni slovenski prostor deloval pod vplivom avstrijskega

antisemitizma in je bila okolica ostro nastrojena proti judovskemu kapitalu, saj » /…/

je bil (antisemitizem, op. M. F.) nekoliko upravi�en, kajti naperjen je bil proti

velikemu kapitalu, ki je žugal podjarmiti vso malo trgovino in obrt /…/« (Kmetijske

in rokodelske novice, 1891: 3).

Slovenci so o�itno povezovali Jude z vladajo�imi narodi in nemškim liberalizmom,

pri �emer je pomembno vlogo odigrala slovenska konservativna politi�na

usmerjenost. O�itno se jih je obravnavalo kot nosilce tujih vplivov – kot

razkrojevalce slovenske krš�anske družbe. Ob prebiranju �asopisov sem dobila

ob�utek, da slovensko �asopisje (kot je vidno v zgornjem citatu) skuša prepri�ati

ljudi, da so Judje ne samo na socialni in kulturni, ampak celo na neki duhovni,

transcendentalni sorodnosti z Nemci (v Gorici in Trstu z Italijani). Veljalo je splošno

prepri�anje, da so Judje stopili vedno na stran tistih, ki so imeli škarje in platno v

rokah. Na osnovi študije �asopisov sem prav tako ugotovila, da so slovenski �asopisi

kot najpogostejše in zaželene ukrepe proti Judom svetovali omejitev oziroma

popolno prepoved naseljevanja (najve�krat v Dolenjskih novicah), kar je bila

verjetno posledica strahu Slovencev pred prihajajo�imi novimi �asi, ki prinašajo

rušenje tradicionalnih vrednot in idealiziranega kme�kega življenja. �asopisi so

redno in vestno spremljali prihod Judov v deželo. Svarili so pred judovskimi sleparji,

najpogosteje odsvetovali nakup in prodajanje Judom ter pozivali k organiziranemu

boju proti le-tem. �asnikarstvo je bilo naslednje podro�je, za katerega je veljalo, da

so glavni akterji prav Judje. �asopis naj bi Judom služil kot sredstvo za širjenje

vpliva, prav tako vsi uradniški posli (odvetništvo). Trgovina, kot zna�ilna judovska

dejavnost, pa naj bi hromila slovenske trgovce in male obrtnike. Judje naj bi bili

nezmožni poprijeti za fizi�no delo, zato z oderuštvom uni�ujejo slovenskega kmeta.

O vseh teh »problemih« živopisno govori �lanek z naslovom Judovska nadležnost v

Slovenskem gospodarju: »jud ostane jud, deni ga, kamor ho�eš, jud se ne loti

nobenega težkega dela, on ne�e biti ne kmet, ne rokodelec, ne rudar, on ho�e lahek

kruh jesti, ve�ina judov pa »špekulira«; judje so se polastili zlasti nemško-liberalnih

'(�

�

novin ter v njih kristjanske narode š�uvajo in delajo na njih razkristjanjenje, judje so

nam s svojim »špekuliranjem« popa�ili vse trgovstvo na škodo nekdanjej krš�anskej

poštenosti, oni so pravi o�etje oderuštvu /…/ (Slovenski gospodar, 5. avgust 1880).

Ta skupek negativnih lastnosti (oderuštvo, goljufivost, nesramnost, zvitost…), ki se

izraža predvsem z uporabo negativnih pridevnikov in metafor, se pojavlja v vseh treh

�asopisih. Najve�ji paradoks je v tem, da je antisemitizem na Slovenskem v 19. stol.,

kot vidimo, obstajal, Judov (razen Prekmurja, Trsta in Gorice) pri nas sredi 19. stol.

pa sploh ni bilo (Jelin�i�, 2008: 16).

Antisemitski naboj je bil po letu 1919 s strani murskosoboških kristjanov prvi� tako

javno »izstreljen« v �asu skupš�inskih volitev leta 1925. Te volitve so zanetile dolga

leta tle�o iskro nezadovoljstva in nezaupanja do nove domovine (leta 1919

priklju�eno h kraljevini SHS) in njenih politi�nih predstavnikov. Tako so se

Prekmurci spotaknili ob kandidaturi dr. Armina Strasserja – lendavskega odvetnika

judovskega porekla ter njegovega namestnika Jožefa Alszeghija, lendavskega

mehanika. Strasserju so o�itali to, da je budimpeštanski Jud, ki je prišel v Prekmurje

šele leta 1905, da je vseskozi nasprotnik jugoslovanske države ter da ne obvlada

slovenš�ine, še ve�, da se z njo le igra�ka (Jutro, 30. januar 1925: 2; v: Kerec, 2000:

594). Antipatija do Judov pa se je še vedno najve�krat izjavljala v dnevnem �asopisju

(na primer Jutro). Slovenska publicistika je �rpala antisemitsko propagando pri

avstrijski krš�ansko-socialni in drugi podobni literaturi. Zadovoljila se je s

posplošenimi, apriornimi trditvami.

V dobi po prvi svetovni vojni antisemitizem na Slovenskem ni imel takega zna�aja

kot ob prelomu stoletja. V dvajsetih in tridesetih letih 20. stol., z izjemo

�eškoslovaške, Bolgarije in Jugoslavije, opazimo v razli�nih evropskih vladah v

javnem mnenju mo�no prisotne antisemitske težnje, ki so s pojavom nacizma v

Nem�iji dobile dodaten zagon (Jelin�i� Boeta, 2009: 301). Kraljevina SHS in nato

Jugoslavija v vsem tem pomeni veliko izjemo, saj judovske skupnosti novonastale

države med obema vojnama doživijo pravcat razcvet, kar se je kazalo v pospešenem

ob�evanju v jeziku okolice, predvsem v srbš�ini in hrvaš�ini, ter v pove�anem deležu

''�

�

mešanih zakonov51. Ob nastanku prve Jugoslavije pride do oblikovanja

jugoslovanskega judovskega kulturnega kroga52. Pri tem je potrebno poudariti, da so

bili Judje v Jugoslaviji za razliko od ve�ine evropskih držav priznani kot narodnostna

skupina (Jelin�i�, 2008: 16).

Že leta 1919 je bil osnovan Savez jevrejskih opština (Zveza judovskih ob�in) SHS in

nato Jugoslavije in nova vlada je Judom zagotovila vse državljanske pravice, ki jih je

omejila šele 5. oktobra 1940 v obdobju vlade Cvetkovi� – Ma�ek, v kateri je bil

Anton Korošec notranji minister. Takrat pride prvi� in edinkrat do sprejetja

protijudovskih zakonov v Kraljevini Jugoslaviji, s katerimi so bili Judje »vrženi« v

podobno brezpravno pozicijo, v kateri so bili sto let nazaj (Goldstein, 1988: 177). Na

univerzah, šolah in u�iteljiš�ih so uvedli za Jude numerus clausus, judovskim

trgovcem s prehrambnimi živili pa je bilo prepovedano poslovanje. Savez jevrejskih

opština Jugoslavije je izdal protestno deklaracijo proti uredbam, s katero so apelirali

na jugoslovansko vlado naj ohrani dosedanji korekten odnos do judovskega

prebivalstva v Jugoslaviji, omeniti pa je treba, da so vladni ukrepi proti Judom

naleteli na negodovanje tudi v nejudovskih krogih (ibid.). Leta 1938 je bilo med

ljubljanskimi Judi mo� opaziti pove�ano zanimanje za prestop v katoliško vero.

Lahko domnevamo, da so posamezniki upali, da se bodo spri�o naraš�ajo�ega

antisemitizma po Evropi s tem dejanjem uspeli rešiti ali si vsaj izboljšali možnosti za

preživetje (Han�i�, Podbersi�, 2009: 4). Skrajna oblika antisemitizma, kot jo je

propagiral in po prevzemu oblasti tudi izvajal nacionalsocializem, od družbene

deklasacije do kon�nega iztrebljenja, se v slovenskem javnem mnenju ni pojavila.

Zaradi nove konstelacije mednarodnih odnosov ob hladni vojni, blokovski razdelitvi

sveta in naraš�anju napetosti med ideološko in politi�no nasprotnima blokoma, je vse

kazalo na to, da bo svet na holokavst pozabil, šest milijonov Judov, žrtev

���������������������������������������� �������������������51 V Jugoslaviji so gospodarski stiki Slovencev z Judi postali intenzivnejši – nekateri so zasedali vidnejša mesta v bankah, zavarovalnicah in podjetjih tedanje dobe, vendar potrebno je poudariti, da neke vidnejše vloge v družbi pa le niso imeli. Nekako so bili izrinjeni iz javnega slovenskega prostora. Najbolje organizirani judovski skupnosti sta bili le v Lendavi in Murski Soboti (Luthar, Šumi, 2004: 36-37). �

52 Ta tendenca pride po holokavstu še bolj do izraza med Judi, ki so se izselili v Izrael, kjer prevzamejo oznako »jugoslovanski Judje« oziroma »Jugoslovani«. V Izraelu ustanovijo organizacijo priseljencev Udruženje Jevreja u Izraelu iz Jugoslavije z vsemi elementi identitete (samo-identifikacija, srbohrvaš�ina, dva kibuca, sre�anja in podobno) (Jelin�i�, 2008: 16). �

'8�

�

nacisti�nega režima pa utonilo v pozabo, ker se tudi mlada izraelska družba ni

ukvarjala z njihovimi zgodbami, saj se je novonastali Izrael vse tja do šestdesetih let

zaposlil z izgradnjo in obrambo države (Starman, 2003: 12-13), ki je bila v konfliktu

s sosednjimi arabskimi državami. Holokavst je zadeva, ki ni bila enozna�na takoj leta

1945. Šele v šestdesetih letih, ob procesu proti Adolfu Eichmannu v Izraelu, pride na

evropskem in svetovnem prizoriš�u do spoznanja, kakšne razsežnosti je imel ta

zlo�in.

V Sloveniji vprašanje antisemitizma in holokavsta do osemdesetih let ni bilo javno

izpostavljeno, konec osemdesetih let pa je prišlo do afere, ki je posredno sprožila

javne diskurze o Judih – o antisemitizmu in holokavstu, neonacisti�nih izpadih v

nekaterih državah, kristalni no�i, vstaji v varšavskem getu, pregonu prekmurskih

judov, zopet postanejo aktualni intervjuji z znanimi osebnostmi judovskega porekla

kot so Roman Polanski, Steven Spielberg in drugi. Razprave o Judih tako z

zgodovinskega53 kot tudi s sociološko-antropološkega stališ�a so postajale vse bolj

pogoste. Od avgusta 1989 do aprila 1990 so v študentskem glasilu Tribuna izhajali

slovenski prevodi Protokolov sionskih modrecev54. To je v Sloveniji dvignilo mnogo

prahu in izzvalo razli�ne polemike o tem, ali gre za antisemitske tendence �asopisa.

To besedilo s poudarkom na svetovni judovski zaroti, �igar avtor je Rus Sergej

Aleksandrovi� Nilus, je spretno izkoristil Adolf Hitler kot antisemitsko propagandno

gradivo v �asu tretjega rajha. Z objavo tega besedila je Tribuna sprožila burno

reakcijo, ozna�eno tudi kot Novi antisemitski izpadi v Sloveniji55. Nenadna objava je

namre� šokirala ne le judovsko, temve� celotno slovensko javnost. Objava ni

vsebovala kriti�nega predgovora, v katerem bi se pojasnilo, s kakšnim namenom se

Protokole objavlja. V tem �lanku izvemo, da je Zveza židovskih ob�in Jugoslavije na

okrožnem javnem tožilstvu vložila kazensko ovadbo proti ljubljanskemu

študentskemu �asopisu Tribuna. Mladen Švarc, ki je tožil Tribuno, je trdil, da »razen

Židov to, da so Protokoli sionskih modrecev ponaredek, ve le malo ljudi. Zato je

���������������������������������������� �������������������53 V slovenskem zgodovinopisju slovenskim Judom ni bilo namenjeno dosti pozornosti in poleg nekaterih pomembnih prispevkov pred drugo svetovno vojno lahko zasledimo resnejše študije teh vprašanj šele od 1980-tih naprej in še posebej v 1990-tih (Jelin�i�, 2008: 15). �54 Gre za prevod zloglasne publikacije, ki je konec 19. stol. zanetila antisemitske akcije, zlasti v Vzhodni Evropi. Protokoli sionskih modrecev naj bi opisovali podroben na�rt judovske zarote, ki ima za svoj kon�ni cilj zavladati svetu. S sklepom bernskega sodiš�a so bili protokoli 25. maja 1935 razglašeni za ponaredek (Pekolj, 2005: 6). �55�lanek je izšel v �asopisu Delo 4. novembra 1989 (ve� v: Pekolj, 2005: 63).��

'7�

�

objava protokolov z docela neprimernim uvodom lahko zbudila narodnostno

sovraštvo do Židov« (Pekolj, 2005: 6, 62-63).

Glede na poro�ilo in ugotovitve o antisemitizmu po svetu ameriškega zunanjega

ministrstva iz leta 2004 so se protijudovsko razpoloženje in številni protijudovski

incidenti po vsej Evropi v zadnjih letih pove�ali, pri �emer pa se ve�ina držav zaveda

resnosti problema in se z njimi ukvarja. V poro�ilu State Departementa je tudi

poglavje, ki se nanaša na položaj v Sloveniji. Razen oskrunitve judovskega

družinskega groba oktobra leta 2004, v Sloveniji ni bilo ugotovljenih zunanjih

znakov antisemitizma oziroma fizi�nih ali verbalnih napadov, vendar naj bi bili,

glede na poro�ilo, Slovenci potihem do Judov negativno naravnani. �lani judovske

skupnosti so namre� State Departmentu poro�ali o širjenju predsodkov in lažnivih

stereotipov v slovenski družbi. Predsodki sicer ostajajo pod površjem in prihajajo do

izraza pretežno v zasebnih komentarjih. Problem naj bi bil tudi, da Slovenci na

splošno Judov ne priznavajo za avtohtone prebivalce, kljub njihovi ve�stoletni

prisotnosti v državi (Delo, 6. januar 2005).56 Deloma zgoraj povedano potrdi

presenetljiv in hkrati zaskrbljujo� rezultat raziskave, ki jo je izvedel Center za

raziskovanje javnega mnenja, ki deluje v okviru Fakultete za družbene vede. Na

vprašanje Koga ne bi želeli imeti za soseda, so anketiranci v spodaj navedenih letih

odgovarjali takole:

���������������������������������������� �������������������56 Dostopno na: http://www.delo.si/clanek/5505 (Ogledano dne: 14. julij 2009).

�

',�

�

Tabela 4: Odgovori anketiranih Slovencev na zastavljeno vprašanje: Koga ne bi želeli imeti

za soseda?

Vir: Toš, N., ured. (2009): Vrednote v prehodu IV, Slovensko javno mnenje 2004-2009,

Evropska raziskava vrednot, SJM 2008/1, Dokumenti SJM, Ljubljana.

Odgovori (v odstotkih) anketiranih Slovencev, ki ne bi želeli imeti Judov za sosede: 1992 37, 2

1995 22, 0

1999 16, 8

2000 22, 0

2001 23, 0

2002 21, 6

2005 17, 2

2008 27, 4

'.�

�

4 VZROKI IN POSLEDICE MIGRACIJ JUDOVSKEGA

PREBIVALSTVA V LETIH PRED IN PO DRUGI SVETOVNI

VOJNI

V tem poglavju bom predstavila rezultate raziskovalnega dela na podlagi osebnih

pogovorov in pisem informatorjev. Da bi bolje razumeli selitve oziroma alije57 v

Izrael, je potrebno v nekaj odstavkih povedati, kdo so bili prvi judovski naseljenci v

Palestini in iz kakšnih razlogov so se podali na takrat zelo pusto ozemlje, kjer so

ustanavljali prve naselbine (kolonije), ki so postale temelj kasnejših mest in države

Izrael.

4.1 ALIJE – PRISELJEVANJE JUDOVSKEGA PREBIVALSTVA V

PALESTINO (IZRAEL)

�

V drugi polovici 19. stol. se je med judovskimi intelektualci pojavilo nekaj filozofov

in mislecev, ki so v sorazmerno kratkem �asu oblikovali za takrat skrajno radikalen

program. Novo nastalo gibanje je ve�ino svojih narodnih teženj povezovalo s

Palestino, �eprav so bili ves �as kot protiutež dejavni tudi tisti, ki so zagovarjali idejo

politi�ne samostojnosti kjerkoli58. Ideja o politi�ni samostojnosti postane naenkrat

zelo privla�na. V letu 1881 je nastalo na desetine narodnih krožkov, združenj in

organizacij. Vendar je kljub vsem tem društvom odšlo v Palestino le nekaj sto

posameznikov. Judovsko nacionalno gibanje je neposredni rezultat t. i. »pomladi

narodov« ali nacionalisti�nega duha, ki je vladal v Evropi v 19. stol, konkretneje po

letu 1848. To gibanje je bilo zadnje nacionalno gibanje v Evropi, kajti njegov

���������������������������������������� �������������������57 Alija – val judovskega priseljevanja v deželo Izrael (Jelin�i� Boeta, 2009: 351). �58 Bilo je ve� poskusov ustanovitve judovske države izven Palestine. Takega eksperimenta se je lotil ameriški konzul Mordecai M. Noah, ki je skušal osnovati judovsko državo Ararat na Grand Island na reki Niagara (Ferfila, 1993: 36). �

'$�

�

nastanek sodi v �as, ko so starejša nacionalna gibanja v zahodni in srednji Evropi,

kot odgovor na tedanje

gospodarske in politi�ne razmere, že zamirala (Ferfila, 1993: 19). Zna�ilno za

nacionalizme 19. stol. je vsekakor »oživitev« narodne zgodovine, ali jo, �e bi bilo

potrebno, tudi iznajti. Vsaka nova država je hotela ponovno postati utelešenje

nekdanje veli�ine, prerod (preporod) kake prejšnje oblike ali tvorbe (npr. kraljestva).

Prostora v takih, na homogenosti temelje�ih tvorbah ali državah, pa za »tujke« ni

bilo. Zato je bilo razumljivo, da so Judje v tako moderni in nacionalisti�ni Evropi

videli rešitev v državi – hoteli so novo državo kot nadaljevanje stare judovske

zgodovine. Judovsko nacionalno gibanje ali sionizem izhaja iz besede sion, ki je na

za�etku zgodovine judovstva bila sinonim za Jeruzalem. Sion je bil prvotno le

majhen gri� v Jeruzalemu, s�asoma pa je postal verski simbol – kraj, s katerega naj bi

prihajala božja beseda. Druga�no konotacijo beseda dobi v 19. stol. (najbolj pa od

prvega sionisti�nega kongresa v Baslu leta 189759), ko postane to sinonim za gibanje,

katerega cilj je bila vrnitev židovskega ljudstva v deželo prednikov – Palestino. V

tem pomenu je besedo prvi uporabil Nathan Birnbaum v �asopisu

Selbstemanzipation leta 1885. Birnbaum razlaga sionizem kot »osnovanje nacionalno

politi�ne stranke, ki naj bi bila nekakšna protiutež do tedaj obstoje�e nesionisti�ne

prakti�no orientirane stranke« (Ferfila, 1993: 7-8). Med za�etnike politi�nega

sionizma prištevamo predvsem tri klju�ne osebnosti: Mosesa Hessa, Leona Pinskerja

(1821-1891)60 in Theodorja Herzla (1860-1904). Slednji je leta 1896 izdal delo Der

Judenstaat, v kateri je razvil popoln, nadrobno izdelan na�rt prihodnje judovske

države. Delo je nastalo kot reakcija na za�etek Dreyfusove afere, ki jo je spremljal

kot dopisnik v Parizu, ko je poro�al za dunajski dnevnik Neue Freie Presse in kot

���������������������������������������� �������������������59 Kongres je imel obliko zasedanja judovskega parlamenta. Osnovana so bila tudi nekatera pomembna državniška telesa, zlasti sionisti�ni parlament kot politi�ni forum, izdali pa so tudi spominski kovanec (shekel) – kasneje splošno sprejeto pla�ilno sredstvo med Judi, katerega nakup je pomenil manifestiranje pripadnosti narodnemu gibanju. Ustanovili so tudi svojo banko (Jewish Colonial Trust), pomembna pridobitev je bil tudi uradni tisk, ki je imel nalogo obveš�ati sionisti�ne �lane o aktivnostih centralnega organa (Ferfila, 1993: 66). prvega sionisti�nega kongresa se je udeležilo 197 delegatov iz Nem�ije, Avstro-Ogrske, Rusije, ZDA, Anglije, Skandinavije in Palestine. Iz Srbije je bil delegat advokat dr. Nisim Alkalai, iz Slavonije pa dr. Markus Epstein in dr. Hugo Spitzer (Šobaji�, 1982: 130). �60 V delu Osamosvojitev je razvil tezo o antisemitizmu kot stalnem psihopatološkem fenomenu . Razlaga, da dokler bodo Judje »narod duhov« - torej povsod le v manjšini, nikjer v nacionalni ve�ini, vedno le tujci, nikjer doma�ini – dotlej bo obstajal antisemitizem kot nekakšno sovraštvo do tujcev, vendar v ekstremno trajni in ekscesno izmali�eni obliki (Ferfila, 1993: 54). �

8&�

�

odgovor na obnovljeno antisemitsko propagando v nemško govore�ih deželah, ki

doživi kulminacijo ob izvolitvi Karla Luegerja za dunajskega župana.

Spodbudo(-e) za pojav politi�nega sionizma61 je potrebno umestiti v zgodovinski

kontekst; �utim, da je potrebno omeniti zgodovinske družbeno-ekonomske

determinante, ki so porodile judovski nacionalizem v obliki sionizma, ki je bil

razumljivo pogojen z eksisten�nim strahom pred popolnim genocidom po letu 1945.

Prvi val judovskega priseljevanja v Palestino (alija) se je za�el leta 1881. Do leta

1903 se v Palestino naseli okrog 25.000 vzhodnoevropskih Judov. Tam so nastale

prve sionisti�ne kolonije. Položaj judovske skupnosti se je povsem spremenil. Število

priseljencev ni bilo veliko, vendar so ti v deželo prispeli z jasnim ciljem ustanoviti

poljedelske naselbine kot osnovo za judovsko naselitev. »O�e jišuva62« baron

Edmond de Rothschild je v obdobju petnajstih let naselitvene akcije v Palestini vložil

ve� kot milijon in pol takratnih funtov, podpiral je že osnovane naselbine ter leta

1883 celo pripomogel k ustanovitvi novega naselja. Ko je Rusija leta 1890 dovolila

zbiranje prispevkov za naseljevanje v Palestini in je bil ustanovljen poseben urad v

Jafi, je število priseljencev za�elo zopet naraš�ati. Nemudoma zatem so Turki

prepovedali priseljevanje in Judom celo prepovedali kupovati zemljo. Prav zaradi

gospodarskih interesov pa se je pojavil nov problem. Kmalu za�no judovski

priseljenci najemati arabske kmete iz sosednjih vasi kot delavce za poljedelska

opravila. Ti so bili cenejši, bolj izkušeni in navajeni na lokalno podnebje. Naenkrat

se je zdelo, da bo tako kot v ve�ini neevropskih dežel, kamor so se naseljevali

Evropejci, gospodarstvo priseljencev osnovano na izkoriš�anju poceni lokalne

delovne sile. Leta 1897 je bilo v deželi že okoli dvajset šol s hebrejskim u�nim

jezikom. Na za�etku 20. stol. pa je bilo že 15 novih, izklju�no judovskih naselij ter

okoli 50.000 Judov – dvakrat ve� kot leta 1881 (Jelin�i� Boeta, 2009: 292).

Že v drugi polovici sedemdesetih let 19. stol. za�no slovenski �asopisi pisati o

judovskih željah po naselitvi na Bližnjem vzhodu. O judovski naselitvi v sveti deželi

���������������������������������������� �������������������61 Nahman Sirkin (1868-1924) velja namre� za za�etnika tako imenovanega socialisti�nega ali delavskega sionizma. Leta 1898 je izdal �lanek, v katerem je trdil, da lahko samo socialisti�na judovska država reši judovsko vprašanje, ki ga v kapitalizmu ni mogo�e rešiti (Jelin�i� Boeta, 2009: 289).��62 Jišuv – judovska naselbina v deželi Izrael do ustanovitve Izraela leta 1948 (Jelin�i� Boeta, 2009: 352). �

8+�

�

piše goriški list So�a. V uspešnost le-te odkrito dvomijo, ker »/…/ prirojen nagon jih

(Jude, op. M. F.) odganja od poljedelstva. Na petem sionistiškem kongresu v Bazileji

(Baslu, op. M. F.) v Švici so se posvetovali, kako bi bilo mogo�e vplivati, da bi se

naselili Židje kot poljedelci v Palestini. /…/ Dvomljivo je, ali bode imelo sionistiško

gibanje kaj uspeha. Tiso�letni predsodki se ne dajo kar �ez no� izkoreniniti, in znano

je, da je Židu poljedelstvo zoperno. Skoro gotovo je, da se bode vkljub delovanju

Nordana in sodrugov židovski izseljenci kakor doslej potikali brez dela po smrde�ih

in umazanih predmestjih Jeruzalema, Hebrona in Tiberije, ne da bi se jim ljubilo

opustiti svoje beraško življenje in se posvetiti poljedelstvu« (So�a, 24. junij 1903: 5).

Do korenite spremembe je prišlo s priseljenci druge alije – ve�inoma so to bili mladi

moški razbitih idealov, ki so izkusili nemo� judovske skupnosti ob pogromih po

revoluciji 1905. V desetih letih, kolikor je trajal ta (drugi) val priseljevanja se v

deželo naseli 40.000 novih priseljencev. �lani te alije so zna�aj jišuva popolnoma

spremenili. Bistvena zna�ilnost tega vala je njegova ideološka opredeljenost, in

prav to je �as nastanka prvih palestinskih judovskih delavskih strank in s tem

povezanih ustanov. Ta val doseljencev je za�el dosledneje uresni�evati ideje

sionizma o delovnem judovskem �loveku.

Leta 1914 je bilo v Palestini že okoli 85.000 Judov. David Gordon, ena izmed

vidnejših osebnosti druge alije, ki je verjel v revolucionarno mo� fizi�nega dela in

vrnitve k naravi, je stremel k uvedbi ideje »hebrejskega dela«, ki je od Judov

zahtevala, da zaposluje zgolj judovske delavce, kar pa je naletelo na ostro

nasprotovanje kmetovalcev, ki so bili naklonjeni cenejši arabski delovni sili. Ta ideja

je imela le delen uspeh, še vedno je leta 1914 v poljskih naselbinah delalo 1.500

judovskih in 6.000 arabskih delavcev (Jelin�i� Boeta, 2009: 293). Števil�no

naraš�anje Judov hkrati z vse obsežnejšim judovskim nakupovanjem zemlje je

arabsko nezaupljivost samo še pove�alo.

Po prvi svetovni vojni pride do velikih demografskih sprememb. Zaradi ve�je stopnje

urbanizacije, emancipacije žensk, manjšanja števila otrok, ve�je asimilacije in višje

stopnje mešanih zakonov, je judovski naravni prirastek za�el mo�no upadati.

Medtem ko za leta pred vojno le ta znaša nekje okoli 1,8 promila, je ta v dvajsetih

letih 20. stol. znašal 1,1 in samo deset let kasneje že 0,8 letnega promila. Hkratno pa

8%�

�

se dogaja proces množi�nega priseljevanja judovskega prebivalstva v ve�ja in

pomembnejša mesta po svetu63. Ob koncu prve svetovne vojne se število Judov

ocenjuje na okoli 14 milijonov, od tega jih je v ZDA živelo okoli 3,5 milijona. Po

prvi svetovni vojni je namre� prišlo do spremembe v številu emigrantov in smeri

emigracije. V obdobju med letoma 1901 in 1914 je emigriralo »�ez lužo« okoli

1,615.000 Judov, od tega okoli 80% v ZDA. V obdobju med obema vojnama to

število mo�no upade; »le« 400.000 Judov emigrira v ZDA in skoraj toliko (330.000)

v Palestino. Delež odseljenih v ZDA je z leti še upadal, medtem se je delež

preseljenih v Palestino ve�al (Jelin�i� Boeta, 2009: 298-299). Do takih sprememb

verjetno pride tudi zaradi »nacionalnih kvot«, ki so jih v ZDA uvedli in z njimi

omejili priseljevanje na 3% skupnega števila pripadnikov naroda v ZDA leta 1910,

leta 1924 pa so kvoto zmanjšali na 2%.

Leta 1919 je za�el v Palestino prihajati nov val priseljencev (tretja alija). Kljub temu,

da je bilo tega leta samo 1.800 priseljencev, so ti z mo�no ideologijo opremljeni

pionirji pripeljali do preporoda delavskega tabora in že istega leta je bila pod

vodstvom Davida Ben Guriona in Katzenelsona ustanovljena stranka Ahdut a-avoda

(Združeno delo). Med �lani te stranke je bilo 80% vseh judovskih delavcev v deželi.

Do konca leta je v deželo prispelo še 33.000 judovskih priseljencev. Judovska

skupnost oziroma Jišuv je postajala vse bolj organizirana, saj je kmalu ustanovila

paralelne državne organe. Polvojaško organizacijo Hagano so ustanovili že leta 1920

ter osrednji sindikat Histadrut. Arabci so postajali vedno bolj notranje neenotni in

neorganizirani. Njihov gospodarski položaj je postajal vse slabši, dela je za Arabce

primanjkovalo. Trenja med Arabci in Judi so vodili v spore in spopade, ki so se z leti

vedno bolj množili. Jišuv se je bolj ali manj nemoteno razvijal, njegove institucije in

gospodarska struktura pa so se vse bolj utrjevale. Leta 1924 in 1925 so odprli prve

judovske univerze, med njimi Hebrejsko univerzo v Jeruzalemu (Žagar, 2008: 32).

V sklopu �etrte alije leta 1928 je prispelo še 65.000 novih priseljencev (Jelin�i�

Boeta, 2009: 316). Kljub splošni gospodarski krizi leta 1929 je spet prišlo do vala

mo�nega priseljevanja, ki ga imenujemo »alija brez imena«. V letih 1929 - 1931 je

���������������������������������������� �������������������63 Vsi Judje Urugvaja so živeli v glavnem mestu Montevideu, 96,7% danskih Judov je živelo v Kobenhavnu, 92,9% avstrijskih na Dunaju, 64,8% francoskih v Parizu, skoraj polovica vseh ameriških v New Yorku – kar je pomenilo najve�jo judovsko koncentracijo na svetu (Jelin�i� Boeta, 2009: 298). �

8(�

�

kljub neredom in uradnim oviram pri priseljevanju prispelo 14.000 priseljencev –

ve�inoma s Poljske. Gmotno stanje priseljencev je bilo v povpre�ju slabo. Nekateri

so Palestino zapustili kmalu po prihodu zaradi tamkajšnjih vremenskih razmer,

težkega dela, revš�ine ter etni�ne nestrpnosti z Arabci (Žagar, 2008: 32). Leta 1931

je mandatna oblast v Palestini izvedla novo štetje prebivalstva, ki pa je do takrat že

preseglo milijon ljudi. Arabcev je bilo 860.000, Judov pa 175.000 oziroma 17

odstotkov vsega prebivalstva (Žagar, 2008: 33).

V peti ali »nemški« aliji od leta 1933 pa do izbruha druge svetovne vojne je v deželo

(zakonito in nezakonito) prispelo ve� kot 250.000 priseljencev – predvsem iz

Nem�ije, Avstrije in �eškoslovaške in to kljub številnim politi�nim oviram in

arabskemu uporu.

Leta 1939 je bila Palestina povsem moderna, industrializirana dežela z že okoli

500.000 judovskih prebivalcev oziroma slabih 30 odstotkov od okoli milijon in pol

vsega tamkajšnjega prebivalstva. 120.000 Judov je živelo v 233 neodvisnih

poljedelskih naseljih, ki so se zaradi prehrambne samozadostnosti oddaljili od

arabskih pridelovalcev hrane. Leta 1937 je bilo že okoli 5.600 industrijskih podjetij z

okoli 30.000 delavci (Jelin�i� Boeta, 2009: 320). Sionizem je deloval tudi na

oživljanju starega hebrejskega jezika. V Palestini je stara hebrejš�ina omogo�ala

judovskim imigrantom, ki so govorili razli�ne jezike, da so se homogenizirali. Judje

so namre� govorili razli�ne jezike: Aškenazi so govorili tako imenovani jidiš

(nekakšen dialekt nemškega jezika), Sefardi ladino – nekakšna španš�ina, tako

imenovani orientalni Judje arabsko, številne judovske skupnosti pa so govorile jezik

naroda med katerim so živeli. Umetno oživljanje hebrejš�ine je bilo hitro in uspešno

(Ferfila, 1993: 17).

Kljub naklonjenosti zmagovalcev prve svetovne vojne64, je realnost ubrala svoja

pota: vrstili so se pogromi v Rusiji, pojavili so se tudi v Ukrajini in na Poljskem,

vedno bolj se je širila vsesplošna bojazen pred nacisti. Vsekakor je bil eden prvih

korakov nacisti�ne vlade leta 1933 izrinjenje Judov iz državne uprave, kar je

pomenilo vse u�iteljske službe, od nižjih gimnazij do univerz, ve�ina panog zabavne

���������������������������������������� �������������������64 V evropski zgodovini Judje še nikoli niso dosegli tako vplivnih mest kot prav tistih nekaj let po prvi svetovni vojni med letoma 1917 in 1922 (Jelin�i� Boeta, 2009: 298).��

8'�

�

industrije (radio, gledališ�e, opera, koncerti) in iz javnih služb. Zasebna podjetja so

ostala skoraj nedotaknjena do leta 1938, celo pravne in medicinske poklice so

ukinjali postopoma, �eprav so judovski študentje bili izklju�eni iz ve�ine univerz in

jim niso nikjer pustili diplomirati. Emigracija Judov v teh letih ni bila niti pretirano

pospešena niti urejena. Bilo je nekaj posami�nih akcij s katerimi so prisilili Jude naj

prodajo svojo lastnino po pogosto smešni ceni (Arendt, 2007: 53, 54). Novembra

1938 je prišlo do t. i. Kristallnacht (no� zdrobljenega stekla) – ko je bilo razbitih

sedem tiso� petsto judovskih izložb, požgane so bile vse sinagoge, dvajset tiso�

judovskih moških pa je bilo odpeljanih v koncentracijska taboriš�a. Takrat so si

nemški Judje brezglavo želeli pobegniti. Cilj je bil narediti Nem�ijo Judenrein

(o�iš�eno Judov), za to pa je bil zadolžen Adolf Eichmann65. Eichmannov poskus, da

bi Judom zagotovil trdna tla pod nogami je bil madagaskarski na�rt. Na�rt za

evakuacijo štirih milijonov Judov iz Evrope na francoski otok – otok, ki je imel

4.370.000 prebivalcev in površino 589.686 kvadratnih kilometrov. Projekt je imel

nenavadno zgodovino.66 Eichmann je vedno trdil, da je enako sanjal kot judovski

sionisti�ni protagonist Theodor Herzl. Ko so madagaskarski projekt �ez leto dni

razglasili za »zastarelega«, so bili vsi pripravljeni na naslednji korak – iztrebljanje.

Centri zaplinjevanja taboriš�nikov pa so bili: Auschwitz67, Chelmno, Majdanek

(potem ga preimenujejo v Lublin), Belzek, Treblinka in Sobibor. Do preobrata pride

20. januarja 1942 na t. i. konferenci Staatsekretäre (državnih podsekretarjev), kot so

jo imenovali nacisti, oz. wannseejski konferenci, kot jo imenujemo danes. Cilj

konference je bila uskladitev vseh prizadevanj pri izvajanju dokon�ne rešitve v

zasedeni Evropi. Za smrt je bilo dolo�enih 11 milijonov evropskih Judov. Na tej

konferenci so se posvetili tudi »zapletenim pravnim vprašanjem«, na primer: kako

obravnavati ljudi, ki so bili napol ali �etrt Judje – naj jih pobijejo ali le sterilizirajo,

���������������������������������������� �������������������65 Sin Karla Adolfa Eichmanna in Marie, ujet v predmestju Buenos Airesa, 2. maja 1960, z letalom prepeljan v Izrael devet dni pozneje, postavljen pred okrožno sodiš�e v Jeruzalemu 2. aprila 1961, obtožen zlo�ina proti judovskemu ljudstvu in �loveštvu. Kancler Adenauer se je bal, da bo proces proti Eichmannu vzdramil vse grozote in povzro�il nov val protinemškega razpoloženja po vsem svetu ( Arendt, 2007: 28-29, 33). �66 O tem projektu je že »sanjala« poljska vlada, ki si je leta 1937 dala precej opravka s to idejo, nazadnje pa ugotovila, da bi bilo nemogo�e tja prepeljati tri milijone živih Judov. Francoski zunanji minister Georges Bonnet je želel v francosko kolonijo prepeljati tuje Jude iz Francije, ki jih je bilo okrog dvesto tiso� (Arendt, 2007: 95).�67 Najve�je in najbolj slavno taboriš�e smrti. To ni bilo le uni�evalno taboriš�e, ampak tudi ogromno pojetje, ki je imelo do sto tiso� taboriš�nikov. Tam so bile vse vrste zapornikov – vklju�no z Nejudi in suženjskimi delavci, ki jih niso pošiljali v plinske celice (Arendt, 2007: 110).��

88�

�

kako obravnavati ljudi starejše od petinšestdeset let in z judovskimi pomembneži,

dogovorijo se tudi, da morajo partnerji v »mešanih zakonih« nujno zahtevati razvezo

zakona. Temu je sledila razprava o »razli�nih tipih mogo�ih rešitev problema«, kar je

pomenilo razli�ne metode ubijanja (Arendt, 2007, 135-136). Posledice wannseejske

konference so bile kmalu vidne: pomeni uvod v najve�ji narodni pomor v zgodovini -

v eni državi za drugo so se morali Judje registrirati, prisiljeni so bili nositi rumene

našitke68 za lažjo identifikacijo, zbirali so jih in deportirali v razli�ne centre za

iztrebljanje na vzhodu. Ko je v center pripeljal poln vlak Judov, so mo�nejše izbrali

za delo69, pogosto pri napravah za iztrebljanje, vse druge pa nemudoma pobili.

Pravni izvedenci so poskrbeli, da so žrtve ostali brez državljanstva, kar je bilo

pomembno iz dveh razlogov: vsem državam je to onemogo�ilo poizvedovanje o

njihovi usodi, država, v kateri so te žrtve prebivale, pa jim je lahko zaplenila

premoženje. Ministrstvo za finance in Reichsbank sta pripravila prostore za ogromno

koli�ino naropanega blaga – vse do ur in zlatih zob. Ministrstvo za promet je

priskrbelo potrebne železniške vagone, navadno tovorne in poskrbelo, da se razpored

vlakov za deportacijo ni križal z drugimi voznimi redi (Arendt, 2007: 138). 30. junija

1943, precej pozneje, kot je upal Hitler, so rajh (torej Nem�ijo, Avstrijo in

protektorat) razglasili za Judenrein.

Dogodki v drugi svetovni vojni so mo�no vplivali na odlo�nost Judov za ustanovitev

lastne države in na naraš�ajo�o podporo vse širših krogov v tujini (Ferfila, 1993: 95).

V nacisti�nih koncentracijskih taboriš�ih je bilo po splošno veljavnih ocenah do

konca vojne pobitih okoli 6 milijonov Judov. Po koncu druge svetovne vojne je bil

vzpostavljen stik med palestinskimi in evropskimi Judi, ki so se za�eli množi�no

zbirati v razli�nih begunskih centrih. Preživeli jetniki nacisti�nih taboriš� naj bi bili

jedro novega izseljenskega vala, ameriška okupacijska cona pa �akalnica. Deset

tiso�im Judom v Nem�iji so se zaradi prepustnih mej za�ele pridruževati množice

preživelih, ki so prihajali iz Rusije, Ukrajine, Poljske in �eškoslovaške. Res je, da se

ustanovita tudi nova, povsem samostojna in tajno delujo�a oddelka. Briha (beg) za

pošiljanje Judov v vkrcevalna pristaniš�a in Ha-apala (vseljevanje), ki je imela

���������������������������������������� �������������������68 Na primer v Varšavi je prodaja našitkov postala pravi posel; imeli so obi�ajne našitke iz blaga in fine plasti�ne našitke, ki so se lahko oprali (Arendt, 2007: 141). �69 Selekcijo in razvrš�anje delavcev v taboriš�ih je opravljala SS (Arendt, 2007: 147). �

87�

�

nalogo spremljati begunce v Palestino. Briha je bila nova, strogo upravljana

organizacija, podrejena Judovski agenciji. Vsi njeni pripadniki so imeli privzeta

imena in posebno šifro, predvsem pa veliko denarja. Niti britanskim niti sovjetskim

tajnim službam ni uspelo prodreti v Briho. Nekaj so slutili o njeni dejavnosti, niso pa

za to imeli trdnih dokazov. Vsi odgovorni pa vztrajno zanikajo obstoj te organizacije

(Piekalkiewicz, 1981: 122-123).

Prav zaradi ponovne represije in rasti antisemitskih tenzij sionizem postane masovno

gibanje in pomembna politi�na sila v teku prve svetovne vojne. Že leta 1915 so

britanski sionisti pod vodstvom Chaima Weizmanna poskušali prepri�ati britansko

vlado, naj zavaruje judovske interese v Palestini. V tem obdobju pa se zgodita še dva

pomembna politi�na dogodka – Balfourjeva deklaracija (2. november 1917) in

Wilsonovih »Štirinajst to�k«, od katerih je bila predvsem pomembna tista o

samoodlo�bi narodov. Balfourjeva deklaracija ali sporazum med Veliko Britanijo in

sionisti je mogo�e razumeti kot politi�no spletko Velike Britanije na ozemlju

Palestine, ki je bila takrat še del otomanskega imperija in je prišla pod britanski

mandat šele 1922. leta70. Verjetno je bil odlo�ilen vzrok, da je bila britanska vlada

pripravljena pomagati Judom do lastne države, interes britanskega imperializma do

kontrole nad tako imenovano »življenjsko potjo«. Palestina je bila izredno

pomemben �len v verigi kolonialnih ozemelj. Taka tamponska državica bi namre�

odli�no varovala Egipt in Sueški prekop (odprt leta 1869) pred francoskimi

pozicijami v Siriji in Libanonu (dotlej je to funkcijo tampona opravljal Sinaj), pot v

Indijo in neznansko bogata naftna ležiš�a na Bližnjem vzhodu (Piekalkiewicz, 1981:

34). Pogajanja o prihodnosti dežel nekdanjega turškega cesarstva med Veliko

Britanijo in Francijo so bila polna zapletov vse do leta 1920, ko se sili sestaneta v

San Remu, kjer zaupajo mandat nad Palestino Veliki Britaniji. Judje so odlo�itev iz

San Rema sprejeli z navdušenjem, palestinski Arabci pa ne, še posebej zato, ker je bil

za prvega visokega komisarja imenovan Herbert Samuel, britanski politik

judovskega rodu (Jelin�i� Boeta, 2009: 314). Realna možnost, da bi takrat nastala

���������������������������������������� �������������������70 Lord Balfour, minister za zunanje zadeve, je 2. novembra 1917 poslal zasebno pismo uglednemu angleškemu Judu Walterju Rothschildu. Malokatero pisanje je v zgodovini vzdignilo toliko prahu kot sto sedemnajst besed obsegajo� spis angleškega zunanjega ministra v katerem »gleda z razumevanjem na postavitev nacionalnega židovskega domovanja v Palestini.« To pismo je kasneje znano kot Balfourjeva deklaracija (Piekalkiewicz, 1981: 33; Šobaji�, 1982: 143). �

8,�

�

ena binacionalna tvorba oz. država je bila majhna, namre� v za�etku 20. stol. je v

Palestini živelo okoli pol milijona Arabcev, judovskega življa pa je bilo leta 1882 le

kakih 24.000, v za�etku 20. stol. pa je to število naraslo na 50.000 ljudi. Priseljevanje

je tja do tridesetih let potekalo po�asi; šele ko je nastopil Hitler na oblast in se je

za�elo množi�no preganjanje Judov, je število priseljencev za�elo naglo naraš�ati

(Ferfila, 1993: 74, 77-78, 85). S tem pa se je za�el slabšati tudi gospodarski položaj

Arabcev, zlasti slabo se je godilo tiso�im kmetom, ki so ostali brez zemlje71. Po

vsakem ve�jem izbruhu med Arabci in Judi, je britanska vlada imenovala komisijo,

ki je poro�ala o položaju v Palestini in na podlagi teh poro�il je vlada vsakokrat

izdala »belo knjigo72« iz katerih je bilo jasno razvidno, da je potrebno urediti

odkupovanje zemlje za judovske priseljence in ga strožje kontrolirati. Leta 1933 je

deželo zajel val demonstracij proti sionisti�nim akcijam v Palestini in britanskim

oblastem. Leta 1936 je bil ustanovljen Arabski visoki svet, ki je zahteval prekinitev

judovskega priseljevanja, prepoved prodaje zemlje Judom in ustanovitev arabske

demokrati�ne vlade. Britanska vlada je pod vplivom neredov, ki so se dogajali na

palestinskih tleh, poslala Kraljevo komisijo pod vodstvom lorda Peela, ki je svoje

zaklju�ke objavila 7. julija 1937 in predlagala, da se dežela razdeli na judovsko in

arabsko državo ter na britansko enklavo (Jelin�i� Boeta, 2009: 321). Obe strani sta

na�rt zavrnili. Britanska vlada je nato leta 1938 v želji po prepre�itvi vojne na

Bližnjem vzhodu z Arabci, ki bi mo�no ogrozila strateško varnost britanskega

imperija, izdala novo »belo knjigo«, s katero je preklicala na�rt o razdelitvi dežele na

dve državi. Na 21. kongresu v Ženevi avgusta 1939 je Davi Ben Gurion predlagal

prekinitev sodelovanja z britansko vlado, �emur so ameriški sionisti nasprotovali

(ibid.).

Poleg ZDA in latinskoameriških držav sta idejo o osnovanju judovske države podprla

predstavnika Sovjetske zveze in Poljske. Generalna skupš�ina je imenovala poseben

���������������������������������������� �������������������,+�Arabski zemljiški lastniki so namre� množi�no prodajali zemljo Judovski agenciji. To zemljo so

morali Arabci zapustiti, tako da se je sproti ve�alo število razseljenih in brezposelnih oseb (Ferfila, 1993: 90).��72 Z »belo knjigo« iz leta 1939 Britancem ni uspelo rešiti tedanje situacije, pa� pa so hoteli za�rtati dokon�no politiko svojega mandata v Palestini do osamosvojitve. Bela knjiga je predvidela, naj bi Palestina v petih letih pridobila samostojnost in sicer kot arabsko-judovska država, v kateri naj bi bilo judovskega prebivalstva eno tretjino. Zato je »bela knjiga« dolo�ila, da se sme v prihodnjih petih letih preseliti v Palestino le še 75.000 Judov (Ferfila, 1993: 94). V Palestino pa so se zgrinjale polne ladje judovskih beguncev iz Evrope. Prihajali so z ladjami, ki so komaj še plule. �

8.�

�

odbor za Palestino UNSCOP (United Nations Special Committee on Palestine).

Odbor je predlagal, da se Palestina razdeli na judovsko in arabsko državo ter na

obmo�je Jeruzalema pod zaš�ito Združenih narodov. 29. novembra 1947 je

skupš�ina Združenih narodov odlo�itev o razdelitvi Palestine podprla s 33 glasovi za

in 13 proti. Jugoslavija se je vzdržala. Arabci so razglasili, da bodo s silo

nasprotovali uresni�itvi te odlo�itve, medtem ko je Britanija izjavila, da odlo�itve ne

bo podprla in da ne bo sodelovala pri njeni uresni�itvi (Jelin�i� Boeta, 2009: 332). V

petek, 14. maja 1948, so se zbrali voditelji v Muzeju Tel Aviv in David Ben Gurion73

je prebral deklaracijo o izraelski neodvisnosti. Razglašena je bila izraelska država z

glavnim mestom v Jeruzalemu. Takoj po razglasitvi je državo de jure in de facto

priznala Sovjetska zveza in de facto ZDA (Jelin�i� Boeta, 2009: 333). Naslednjega

jutra se je novonastala država Izrael že znašla v vojni s petimi arabskimi sosedami.

Do ustanovitve Izraela je prišlo tudi zaradi posebne klime, ki jo je ustvarilo trpljenje

(nacisti�ni genocid) evropskih Judov v drugi svetovni vojni. Celo Nahum Goldman,

dolgoletni predsednik Svetovne sionisti�ne organizacije, je v svojem delu Judovski

absurd izrekel: »�e bi ne bilo Auschwitza, tudi Izraela ne bi bilo« (Šobaji�, 1982:

10, 13). Tako se je Izrael pokazal kot žrtev nepravi�ne zgodovine in ustanovitev

Izraela kot popravljanje evropske mea culpa. Z ustanovitvijo judovske države v

Palestini pa postanejo Arabci begunci, njihova dežela pa se znajde pod izraelsko

okupacijo. Primarna napaka sionizma je po besedah izraelskega politika in publicista

Uri Avneryja ta, da je izhajal iz prepri�anja, da sestavljajo Judje vsega sveta en san

narod – narod v evropskem smislu, to je skupino ljudi, ki se identificira s politi�no

državo, z obstoje�o ali s tako, ki jo je treba šele ustvariti in to, da je država Izrael

domovina, ki so jo ustvarili Judi za Jude. Zgodovina je pokazala, da je bila teorija

napa�na. »�e preselimo na sto tiso�e ljudi (iz razli�nih kulturnih krogov, op. M. F.) v

tujo deželo – v novo podnebje in novo pokrajino, kjer govorijo nedavno prebujen

jezik in reagirajo na druga�ne fizi�ne in politi�ne dražljaje, tedaj je prizoriš�e

pripravljeno za nastanek nove (umetne, op. M. F.) družbe. �e ima ta družba �ut za

svojo enotnost in skupno politi�no usodo, postane nov narod. /…/ Mi, sinovi in h�ere

���������������������������������������� �������������������73 Kot David Grün je prišel v Palestino leta 1906. Izhajal je iz premožne družine v getu poljskega mesteca Plonsk. Bil je povsem predan misli o ponovni ustanovitvi judovske države (Piekalkiewicz, 1981: 20).��

8$�

�

sionizma, smo dejansko nov narod in ne samo del svetovnega židovstva, ki po

naklju�ju živi v Palestini.« (Avnery, 1971: 152-153).

V prvih desetih letih od ustanovitve države Izrael (1948 - 1958) je prišlo okoli

930.000 priseljencev. Novi priseljenci so bili sprejeti z velikim navdušenjem in leta

1950 je Kneset, izraelski parlament, izdal Zakon o vrnitvi, ki je razglasil, da se v

državo Izrael lahko priseli vsak Jud. Vendar so se kmalu pojavili številni

gospodarski, družbeni, kulturni, zdravstveni in psihološki problemi (Jelin�i� Boeta,

2009: 339). Zaradi travmati�nega dogodka se sovražnost ali jeza obi�ajno projecirata

na okolje, ki je travmatizirane prevaralo, ker so se �lovekove (humanisti�ne)

vrednote v tako ekstremni situaciji izkazale za neuporabne. Travma holokavsta je na

razvoj situacije na Bližnjem vzhodu mo�no vplivala. Poleg neposrednega u�inka, ki

ga je imela brutalna izkušnja koncentracijskih taboriš� na preživele, se je njihova

travma v ve� kot pol stoletja prenesla na dve generaciji potomcev in na celo

judovsko skupnost. Sionisti�na interpretacija holokavsta je bila jasna: nacisti�ni

napad na Jude je dokon�no dokazal, da je judovsko življenje v državah gostiteljicah

nemogo�e (Starman, 2003: 12). Celotne novo prispele skupnosti so se velikokrat

naselile v taboriš�ih s šotori. Nekatere skupnosti so bile vržene iz srednjeveških

organizacijskih in tehnoloških okvirov v moderne razmere in prihajalo je do razkroja

tradicionalnih družin, kulturnih vzorcev in težav. Vse to je pripeljalo do izrazitega

poslabšanja življenjske ravni in za�eli so celo izdajati živilske karte. S propadom

svetovnega kolonialnega sistema se je Bližnji vzhod kot glavno nahajališ�e nafte

spremenil v nevarno krizno žariš�e, ker so se velesile za�ele potegovati za prevlado v

tem delu sveta. Velesile so v svoji tekmovalni politiki elegantno izrabljale arabsko-

izraelske konflikte, da bi lažje krepile svoje gospodarsko-strateške pozicije, kar se je

kazalo v obliki vlaganja v posle, ki so vezani na nafto in izvažanju orožja na Bližnji

vzhod.

Leta 1958 je v Izraelu živelo že ve� kot 1,800.000 Judov (Jelin�i� Boeta, 2009: 336,

339). Še vedno pa je bil najpomembnejši judovski center v diaspori prav v ZDA, ki

so tudi pod vplivom mo�ne ameriške judovske skupnosti nudile vse ve�jo politi�no

podporo Izraelu.

7&�

�

4.2 SIONIZEM MED JUGOSLOVANSKIMI JUDI

�

Kljub vidnim težnjam jugoslovanskih Judov po narodnostnem identificiranju s

Hrvati, Srbi in Slovenci v �asu prve Jugoslavije, te težnje v ve�nacionalni družbi niso

imele veliko uspeha, deloma tudi zaradi tega, ker je okolica Jude vedno videla bolj v

smislu narodnosti kot zgolj verske manjšine. To je seveda omogo�alo plodna tla za

razvoj sionizma, še posebej med Aškenazi, saj so imeli že ve� stoletij prisotni Sefardi

Bosne, Srbije in Makedonije trdno vzpostavljen položaj znotraj tamkajšnje

ve�kulturne družbe, ki ni zahteval razvoja modernih nacionalnih gibanj. Judovsko

nacionalno gibanje74 se je na podro�ju kasnejše Jugoslavije za�elo že zelo zgodaj, saj

zasledimo sionisti�ne organizacije v Sarajevu že leta 1904, v Beogradu leta 1905, v

Osijeku leta 1908 in v Zagrebu leta 1908 (Klemen Jelin�i� Boeta, 23. junij 200975).

Že leta 1909 je bilo v Slavonskem Brodu ustanovljeno Nacionalno udruženje

cionista u južnoslavenskim zemljama Austro-Ugarske monarhije. Po vojni (leta

1919) se je združenje preimenovalo v Savez cionista Jugoslavije (Jugoslovanska

sionisti�na organizacija) s središ�em v Zagrebu z zelo popularnim tednikom Židov

kot uradnim glasilom zveze (Goldstein, 1988: 145). Zelo zanimivo je, da ljubljanski

Judje niso pokazali posebnega zanimanja za sodelovanje z judovskimi

organizacijami. Leta 1907 je bila dana pobuda, da se v Ljubljani osnuje društvo v

okviru B'nei Zion zveze avstrijskih društev za kolonizacijo Palestine in Sirije. Namen

zveze je bilo pospeševanje judovske kolonizacije v Palestini. Ustanovnega ob�nega

zbora se je udeležilo le trinajst oseb. Deset�lanski odbor so sestavljali pove�ini manj

znani pripadniki ljubljanskega judovskega prebivalstva. Zanimanje za društvo in

sionisti�ne cilje je kmalu splahnelo in leta 1910 se je društvo razšlo (Valen�i�, 1992:

65).

���������������������������������������� �������������������74 V 20. stol. je prihajalo do konfliktov zaradi vprašanja identitete znotraj same judovske skupnosti – ali je judovstvo samo vera ali je tudi že narodnost? V za�etku 20. stol. so bili zelo mo�ni tako imenovani asimilanti v severni Hrvaški, Vojvodini in Beogradu – tam, kjer so bili tudi finan�no zelo mo�ni. Ti asimilanti so priznavali judovstvo kot edino vero, vendar so se popolnoma integrirali v okolje, kjer so živeli. Polarizacija na sioniste in asimilante je bila manjša v sefardskih skupnostih (Goldstein, 1988: 172). �75 Klemen Jelin�i� Boeta v pismu naslovljeno avtorici diplomske naloge, ki ga je prejela v obliki elektronske pošte dne 23. junija 2009. Dalje: Klemen Jelin�i� Boeta, 23. junij 2009. �

7+�

�

Leta 1922 je bilo na podro�ju Jugoslavije že 4.719 oseb, ki so pla�evale letno

�lanarino v tovrstnih organizacijah in �lanstvo v Jugoslovanski sionisti�ni

organizaciji je v naslednjih letih samo še raslo, zlasti med srednjim slojem76, saj so

bogatejši Judje dajali prednost integraciji in asimilaciji. Leta 1939 je bil �lan

sionisti�nega gibanja v Jugoslaviji že vsak sedmi Jud, kar je visok delež tudi v

primerjavi z drugimi evropskimi državami. Istega leta je okoli 75.000 jugoslovanskih

Judov na 21. sionisti�ni kongres v Ženevi poslalo 6 delegatov. Jugoslovanski Judje

so za�eli prispevati denar Judovskemu nacionalnemu skladu, ki je bil zadolžen za

nakupovanje zemlje v Palestini že kmalu po njegovi ustanovitvi leta 1901. Že leta

1920 je Jugoslovanska sionisti�na federacija osnovala svojo pisarno v Palestini in

prvih 12 Jugoslovanov se je v Palestino odpravilo že leta 1921. Med leti 1932 in

1935 se je tja priselilo 386 Jugoslovanov, od katerih jih je bilo 290 ozna�enih kot

pionirjev, torej tistih, ki so gradili nova poljedelska naselja. Med 1936 in 1940 so

odšli še 104. Med jugoslovanskimi Judi so bile aktivne tudi številne sionisti�ne

mladinske organizacije, med katerimi je bila še najpomembnejša a-Šomer a-cair (iz

hebr. Mladi stražar)77, ki je bila leta 1938 organizirana v 132 skupin po celi državi.

Velik del pripadnikov razli�nih sionisti�nih organizacij, ki dežele od okupaciji leta

1941 ni mogel zapustiti države, se je pridružil partizanom. Odli�en primer za to je

beograjska skupina a-Šomer a-cairja, iz katere je šlo v partizane vseh 127 �lanov.

Koliko slovenskih Judov je bilo �lanov sionisti�nih organizacij, ni znano (Klemen

Jelin�i� Boeta, 23. junij 2009).

Po mnenju Klemna Jelin�i�a Boeta je bilo sionisti�no gibanje na Slovenskem do

druge svetovne vojne zelo manjšinsko gibanje. Palestina jih ni toliko mikala – raje so

se odlo�ili za izselitev v Združene države Amerike, kjer so lahko še naprej

plemenitili kapital, ki so si ga že pred vojno ustvarili. Sionizem na Slovenskem do

���������������������������������������� �������������������76 V za�etku 19. stol. je bila ve�ina judovskega prebivalstva iz južnoslovanskih dežel revna. Ob koncu tega stoletja se je ve�ina judovskega prebivalstva povzpela v tako imenovani »srednji sloj« - nekateri izmed teh so postali izjemno bogati. Najbolj so ekonomsko napredovali Judje na Hrvaškem (Osijek in Zagreb), v Vojvodini in Beogradu, malo manj v Bosni in Hercegovini, kjer so bili po ve�ini še vedno majhni trgovci in obrtniki, najbolj revni Judje pa so ostali še vedno v Makedoniji (Goldstein, 1988: 171). �77 Najmo�nejša mladinska sionisti�na organizacija, katera je svoje zamisli o izgradnji Erec Izraela ena�ila s socialisti�nimi in marksisti�nimi idejami. Do leta 1938 je štela že 1374�lanov (Goldstein, 1988: 173). �lan te organizacije je bil tudi informator iz Izraela Yoel Shachar (Tomislav Schwarz), �igar zgodba je podrobneje opisana na straneh 75-79 diplomske naloge. �

7%�

�

druge svetovne vojne NE uspe, ker: ni bilo dovolj judovskega prebivalstva, so bili

po ve�ini pripadniki »srednjega sloja«, so se hoteli asimilirati in ker je bil

prisoten visok odstotek prestopa v krš�anstvo (Klemen Jelin�i� Boeta, 23. junij

2009).

Pred prihodom Hitlerja na oblast so se jugoslovanski sionisti strinjali, da ni potrebe

na vrat na nos bežati s tega prostora, ampak je potrebno judovsko državo ustvariti

postopno. Imela bi funkcijo pribežališ�a, �e bo to potrebno. Vsekakor so mnenje

spremenili po letu 1933, ko so zagovarjali nujnost ustanovitve države, kamor se

lahko Judje zate�ejo pred nacisti�no politiko. Pred drugo svetovno vojno (do leta

1940) se iz Jugoslavije izseli vsega skupaj okrog 800 Judov, ki v Palestini osnujejo

jugoslovanski kibuc (Goldstein, 1988: 145). Skoraj polovica izseljencev je

»makedonskih« Judov iz Bitole, ki so bili v Jugoslaviji od vseh Judov ekonomsko

najšibkejši. Torej na izselitev v Palestino so poleg idealizma mo�no vplivale

ekonomske razmere jugoslovanskih Judov. Med samo vojno bi bilo teh izselitev še

ve�, vendar mednarodne okoliš�ine tega niso ve� dopuš�ale (Goldstein, 1988: 172).

Pred drugo svetovno vojno je bilo na jugoslovanskih tleh registriranih 75.000

prebivalcev judovske veroizpovedi, po vojni pa samo še 15.50078. Vse protijudovske

akcije v Jugoslaviji je vodila in jih nadzirala Einsatzgruppe für Jugoslawien, ki je

imela štab v Beogradu. Komandant je bil SS oficir dr. Wilhelm Fuchs (Goldstein,

1988: 181). Ubitih je bilo nekje 60.000 jugoslovanskih Judov – od tega 24.000 v

nemških taboriš�ih izven Jugoslavije, okoli 39.000 v taboriš�ih, ki so se nahajali v

Jugoslaviji. Najve� jih je bilo ubitih v taboriš�u Jasenovac. Okoli 1.300 Judov je

padlo v narodnoosvobodilnem boju, 3.000 Judov pa so ubili po raznih zaporih ali so

bili ustreljeni kot talci. Povojna obnova judovskih ob�in je bila zaradi številnih

izgub skoraj da nemogo�a. Od 121 judovskih ob�in jih vojno vihro »preživi« le 36,

ker se veliko ljudi ni vrnilo oz. se jih vrne le peš�ica.

���������������������������������������� �������������������78 Genocidne akcije so na jugoslovanskih tleh izvajali pripadniki NDH (ustaši pod vodstvom dr. Ante Paveli�a) (Goldstein, 1988: 12). �

7(�

�

Tabela 5: Žrtve holokavsta na podro�ju Kraljevine Jugoslavije

Vir: Goldstein, 1988: 191.

V judovske ob�ine so se zatekli tudi preživeli taboriš�niki. Improvizirane judovske

ambulante so ponujale pomo� preživelim bolnim in la�nim taboriš�nikom. Posebno

pozornost so namenili oskrbi vojnih sirot. Jugoslovanskim Judom so v povojnih letih

zelo pomagale tudi mednarodne judovske organizacije, ki so že od leta 1944 v

Jugoslavijo pošiljale hrano in zdravila, kasneje pa tudi finan�no pomo� starejšim

osebam in vojnim sirotam. Levji delež zaslug pri pomo�i Judom v Jugoslaviji nosi

American Jewish Joint Distribution Committee. Po besedah Slavka Goldsteina, je

razglasitev države Izrael leta 1948, postavilo številne preživele Jude v dilemo,

obtirati v Izrael ali ostati v Jugoslaviji? Zanimivo je, da se je polovica judovskega

prebivalstva, torej okoli 8.000, odlo�ila izseliti, prav toliko pa jih je ostalo. Med

tistimi, ki so ostali pa se jih 2.000 ne deklarira za Jude. (Goldstein, 1988: 12, 191,

199).

Pred vojno Umrlo med vojno Odstotek umrlih

Banat 4.200 3.800 92,8

Srbija 12.500 11.000 88,0

Ožja Hrvaška,

Slavonija, Srem

25.000 20.000 80,0

Ba�ka in Baranja 16.000 13.500 84,4

Bosna in

Hercegovina

14.000 10.000 71,5

Makedonija 7.762 6.982 90,0

Sandžak in �rna gora 330 288 88,0

Slovenija 1.500 1.300 86,6

Dalmacija 400 148 37,0

Kosovo in Metohija 550 210 38,2

Skupno 82.242 67.248 81,76

7'�

�

Graf 1: Emigracije jugoslovanskih Judov v Izrael med leti 1948 - 1952

Vir: Jelin�i� Boeta, 16. junij 2009.

4.3 PO VOJNI »VOJNA« - ŽIVLJENJE JUDOVSKE SKUPNOSTI V NOVI

JUGOSLAVIJI – VZROKI IZELJEVANJA V IZRAEL

�

V Dravski banovini, to je na slovenskem ozemlju, ki je bilo del Jugoslavije, je leta

1939 živelo 820 oseb judovske vere, od tega približno dve tretjini v Prekmurju. V

Ljubljani je leta 1940 živelo »samo« 158 deklariranih Judov, vklju�no z otroki. Od

tega je bilo zelo malo »doma�ih«, ve�inoma je šlo za priseljence iz drugih predelov

tedanje Dravske banovine in Kraljevine Jugoslavije79. Poleg lastnikov podjetij so

Judje na Slovenskem delali kot uradniki ter strokovni, tehni�ni in knjigovodski

uslužbenci. Razpad habsburške monarhije leta 1918 je za marsikaterega Juda pri nas

pomenil spremembo v na�inu poslovanja, zato se jih je veliko izselilo zaradi

���������������������������������������� �������������������79 Zabeležena je tudi njihova poklicna struktura: 28 študentov, 22 trgovcev, 10 zasebnikov, 9 trgovskih potnikov, 9 zasebnih nameš�encev, 5 industrialcev in obrtnikov, 3 glasbeniki, 3 državni uslužbenci, zdravnik in zobozdravnik ter novinar in profesor (Han�i�, Podbersi�, 2009: 1). �

78�

�

ekonomskih razlogov. Njim so sledili novi judovski priseljenci, ki so v novih

državnih ter politi�nih razmerah iskali nove izzive. Spremenila se je tudi poklicna

struktura judovske skupnosti. V avstro-ogrskem obdobju (1867-1918) so

prevladovali samostojni trgovci, po razpadu države pa se je pove�al delež judovskih

uradnikov v ban�nih, komercialnih in tehni�nih strokah (Han�i�, Podbersi�, 2009: 2).

Število Judov v Sloveniji, zlasti v Ljubljani, se je tik pred za�etkom druge svetovne

vojne pove�alo predvsem na ra�un beguncev iz srednje Evrope zaradi vzpona

nacizma s Hitlerjem na �elu. Tik pred za�etkom druge svetovne vojne so nekateri

Judje pri nas za�utili, da se približuje nevarnost nemške okupacije, vendar so se

lahko izselili samo tisti, ki so jim to dopuš�ale finan�ne razmere in urejeni potni

dokumenti. Njihov poglavitni cilj je bila Amerika, ve�inoma Združene države

Amerike.

V Ljubljani, ki jo je zasedla italijanska vojska, naj bi ostalo le še okrog 50 Judov,

ve�inoma že starih naseljencev (Han�i�, Podbersi�, 2009: 3). Ob italijanskem popisu

prebivalstva se je konec leta 1941 precej ljubljanskih Judov opredelilo za Nemce, ali

je šlo za strah ali za oportunizem, pa ni mogo�e zagotovo re�i (ibid.). Ve�ino

ljubljanskih Judov je italijanska okupacijska oblast konec leta 1941 in v za�etku leta

1942 internirala v razli�ne kraje severne Italije. Nekateri starejši ljubljanski Judje

(Evgen Bolaffio, Adolf in Oton Lorant, Feliks Moskovi�, Viljem Steinberg), ki so že

ve� generacij prebivali v Ljubljani, so na italijanske oblasti naslovili prošnjo za

preklic poziva k prisilnemu odhodu, toda njihova prizadevanja so bila neuspešna

(ibid.). Po italijanski kapitulaciji 8. septembra 1943 je bila usoda teh internirancev

razli�na; nekaj jih je umrlo v taboriš�ih, eni so se uspeli umakniti v tujino, druge pa

so Nemci zajeli in jih odpeljali v svoja uni�evalna taboriš�a. Iz Ljubljane je tako 12.

septembra 1944 v nemška taboriš�a odpeljano 32 ljubljanskih Judov ali nekdanjih

pripadnikov te vere in njihovih družinskih �lanov (Han�i�, Podbersi�, 2009: 4). Ob

nemški okupaciji Spodnje Štajerske in Gorenjske se je nemško nasilje preneslo tudi

na slovenski prostor. Ena izmed prvih akcij je bila zaplemba privatnega premoženja

Judov (zlatnine, nakita, denarja, delnic, obrtnih in industrijskih obratov).

77�

�

Ob prebiranju �asopisov mi je slu�ajno prišel v roke �lanek v �asopisu Delo (1.

avgust 1997: 7), ki govori o tragi�ni usodi zgoraj omenjenega ljubljanskega trgovca

Feliksa Moskovi�a. Ta se je po podatkih, ki jih hrani Zgodovinski arhiv v Ljubljani

rodil 3. februarja 1878 v Varaždinu o�etu Juliju Mosesu, ki je trgoval z usnjem. Po

o�etovi smrti leta 1900 se je Feliks preselil v Ljubljano, kjer je skupaj s starejšim

bratom Robertom leta 1903 odprl trgovino z usnjenimi izdelki. Judovski priimek

Moses sta spremenila v Moskovi�. V letu 1932/33 je Feliks razmišljal, da bi prodal

trgovino in zbežal v ZDA ali Švico, vendar ga je žena Klara nazadnje le prepri�ala,

da naj ostane družina v Jugoslaviji. Med italijansko okupacijo Ljubljane so

karabinjerji zaprli Moskovi�evega sina, ker je baje po stenah pisal protifašisti�na

gesla. Feliksa so skupaj s sinom in h�erko izgnali v italijansko vasico Papoze blizu

Benetk. Moskovi� je pred deportacijo vsem uslužbencem (trije) izpla�al znatno vsoto

denarja, kar je takrat znašalo približno sto povpre�nih pla� in obenem prosil, da bi

mu pomagali, �e bi bilo treba. Ob kapitulaciji Italije so Nemci odpeljali v internacijo

Klaro Moskovi� in njeno mater Ivano Leitner, pa tudi Feliksa in otroke so iz dokaj

varnega okolja deportirali v taboriš�e. Od vseh �lanov rodbine se je vrnil le Klarin

brat. Trgovina je bila med okupacijo še odprta, saj je Moskovi� že pred vojno izro�il

vodstvo trgovine Gabrielu Pintari�u80, ki je zanjo je skrbel do prihoda Nemcev. Ti so

zaplenili vso lastnino, razen osebnih dragocenosti, ki so jih skrili uslužbenci. Pintari�

je skupaj z drugima dvema sodelavcema od Nemcev za 210.000 lir podjetje odkupil

nazaj, vendar po osvoboditvi ni ve� delovalo, ker so bila skladiš�a usnja

centralizirana in ni moglo ve� nabavljati in prodajati osnovne surovine (ibid.).

Kot sem že omenila, je bil judovski kapital predmet zaplemb že pod nemško in

italijansko okupacijo, judovskega premoženja pa so se polastile tudi jugoslovanske

komunisti�ne oblasti. Po štirih letih okupacije in državljanske vojne je bila

Jugoslavija v obupnem stanju: ve� kot milijon ljudi je padlo na bojiš�ih ali umrlo v

���������������������������������������� �������������������80 Nekdanji uslužbenec Feliksa Moskovi�a. Po njegovih besedah je bil Moskovi� pošten trgovec in je dobro pla�eval delavce. Vsi zaposleni naj bi vedeli, da je lastnik Jud, vendar (po besedah Pintari�a) se jim to ni zdelo pomembno. Moskovi�eva zgodba pa je kar naenkrat postala tako javno zanimiva, ker se je Feliks Moskovi� znašel na seznamu imenitnikov »spe�ih« ra�unov odprtih pred letom 1945 na eni izmed švicarskih bank (Delo, 1. avgust 1997: 7). �

7,�

�

taboriš�ih. Skoraj tri milijone in pol jih je ostalo brez strehe nad glavo in 236.000 je

bilo vojnih sirot. Število živine se je skr�ilo na 60 odstotkov, kme�kega inventarja je

bilo uni�eno okoli 56 odstotkov, cestne in železniške povezave so bile v veliki meri

prekinjene – vladalo je vsesplošno opustošenje. Vojna škoda je po prvih ocenah

znašala 47 milijard dolarjev (Pirjevec, 1995: 156). Zaradi hude suše, slabega

pridelka, in vsesplošne zmede so bila številna podro�ja na robu lakote. Da država ni

doživela popolnega zloma, je v veliki meri pomagala pomo� Združenih narodov in

ameriški CARE. �eprav je KPJ lahko ra�unala na široko ljudsko podporo, njeni

voditelji niso hoteli tvegati, zato so bili odlo�eni, da z vsemi sredstvi, tudi s terorjem

utrdijo oblast, najve�krat v obliki likvidacije resni�nih in potencialnih nasprotnikov.

Ozna (poznejša UDBA) je postala prava država v državi ter nadzirala vse sfere

socialnega življenja. Med drugim je bila pooblaš�ena, da pošilja ljudi na prisilno delo

in v kazenska taboriš�a. Svoje zaupnike je imela v vsaki hiši, v vsaki ulici in od njih

dobivala sprotne karakteristike vsakega državljana. Kmalu po uveljavitvi »ljudske

oblasti« se je tako polastila prebivalcev psihoza strahu in splošnega nezaupanja.

Uveden je bil represiven sistem, na udaru oblasti pa so se znašli tako resni�ni kot

namišljeni nasprotniki. Za�ne se pospešena nacionalizacija velikega kapitala,

rudnikov, bank, zavarovalnic, železnic, tovarn, gradbenih in trgovskih podjetij. Z

izjemo �eškoslovaške je šlo za najve�ji prehod lastnine iz privatnega v javni sektor,

kar jih je doživela srednja Evropa (Pirjevec, 1995: 157). Z zakonom o agrarni

reformi, ki je bil sprejet 23. avgusta 1945, so pod geslom Zemljo tistemu, ki jo

obdeluje, brez odškodnine odvzele zemljiško posest bogatejšim zasebnikom,

bankam, podjetjem, cerkvi, samostanom in drugim verskim ustanovam. Pomembna

etapa na poti k razvoju Jugoslavije je bil sklep o uvedbi petletke, sprejet jeseni leta

1946, ki naj bi po sovjetskem vzoru spremenila Jugoslavijo iz pretežno poljedelske v

industrijsko državo. Industrializacija je tako postala prava dogma, ki je spremenila

celotno državo v eno samo gradbiš�e in povzro�ila med leti 1945 in 1950 selitev

najmanj 1.200.000 ljudi v industrijska središ�a (Pirjevec, 1995: 168). Oblasti so

zahtevale od ljudskih množic žrtve vseh vrst – najbolj so propagirali prostovoljno

delo ter širile pravi kult fizi�nega dela. Leta 1948 je bilo jugoslovansko prebivalstvo

iz�rpano in prav tega leta v Evropi ni bilo države, ki bi imela višjo stopnjo obolelih

za tuberkulozo od Jugoslavije. V prenaseljenih mestih, kjer je bilo po ve� družin

7.�

�

natrpano v eno samo stanovanje in kjer se je dalo kaj kupiti samo z boni in

»to�kami«, so kolikor toliko bolje živeli samo partijski funkcionarji. Tisti, ki so

napredovali v partijski karieri so tudi imeli marsikateri ugodnosti – od brezpla�nega

stanovanja, do služin�adi, avtomobilov, po�itniških domov, predvsem možnost

nakupa po nizkih cenah v »diplomatskih« trgovinah. Leta 1947 je bilo vedno ve�

ljudi razo�aranih nad novo socialisti�no stvarnostjo (Pirjevec, 1995: 169). Mnogi so

iskali izhod iz brezupnega stanja, ki je vladalo po drugi svetovni vojni.

�e povzamem zgoraj napisano, vidimo, da so usodo zaplemb, nacionalizacij in

podobno doživljali vsi (premožnejši) državljani. Pri tem odvzemu ni bila odlo�ilna

nacionalna, verska ali rasna pripadnost, pa� pa zgolj razredna. Zopet se je

marsikateri Jud znašel v »napa�ni kategoriji«. Zato ne presene�a, da so marsikaterega

Juda razglasili za kapitalista ali celo Kulturbundovca in ga razlastili na podlagi

odloka Predsedstva AVNOJ-a z dne 21. novembra 1944 o prehodu sovražnikovega

imetja v državno last (Han�i�, Podbersi�, 2009: 4). Judom so leta 1941 premoženje

zaplenili nacisti, po koncu vojne pa še komunisti: nacisti zaradi protijudovske

zakonodaje, komunisti pa zato, ker naj bi bili nekateri slovenski Judje Nemci

(velikokrat že samo na podlagi nemško zvene�ih priimkov). Odvzete so bile tudi

judovske hiše, stanovanja, vile. Tega se tudi spominja Filip Fischer, ki pravi tako:

»Razlogov, ki so narekovali zapustiti povojno Jugoslavijo, je bilo veliko,

subjektivnih in objektivnih. Svet, ki so ga oblasti izoblikovale v povojni Jugoslaviji,

ni bil najbolj naklonjen bivšim »buržujem«, tako da je naši mami bilo precej hudo

zaradi primitivnih šikanij in primitivnosti novih oblastnikov. /…/ Potem je leta 1948

nastala nova država Izrael in naši mami se je zdelo, da je to odli�na priložnost za

legalen odhod iz Jugoslavije. Oblasti so sicer postavile nekaj pogojev, �e si hotel

oditi iz Jugoslavije v Izrael. Moral si se predhodno odre�i vsem nepremi�ninam in

obenem državljanstvu. Torej usodni korak, ki te je gotovo zaznamoval za celo

življenje. Mama ni bila ne cionistka ne religiozna Judinja in je pojmovala Izrael kot

kraj, kjer se spet sre�aš s svetom, ki ga v Jugoslaviji ni bilo ve�« (Filip Fischer, 17.

julij 2009).

7$�

�

V seznamu dvajsetih vil v Ljubljani, ki jih je zaplenila Mestna zaplembena komisija

in jih dala v uporabo komunisti�nim funkcionarjem, najdemo naslednjo judovsko

lastnino:

- v vilo družine Ebenspanger (Knafljeva ulica) se je naselil predsednik slovenske

vlade Boris Kidri�;

- vila Adolfa Mergenthalerja (Zaloška cesta) je bila sedež OZNA-e za Ljubljano;

- dve sobi vile družine Pollak (Rožna dolina) rezervirani za ministra Edvarda

Kocbeka (ve� o tem v: Han�i�, Podbersi�, 2009: 5-7);

- v vilo družine Feliksa Moskovi�a (Levstikova ulica) se je naselil Tone Fajfar,

eden izmed soustanoviteljev Osvobodilne fronte in družbenopoliti�ni delavec,

pozneje se tu naseli republiško ministrstvo za delo (Delo, 1. avgust 1997: 7).

Na slovenskem se je zgodilo tudi nekaj montiranih procesov proti judovskim

podjetnikom. Kako nesmiselne in naravnost smešne obtožbe si je izmišljala tedanja

komunisti�na oblast proti številnim podjetnikom, z namenom, da se polasti njihovega

premoženja dokazuje odmeven proces proti lastnikoma mariborskih tovarn

Jugotekstil, Jugosvila in Roteks Marku Rosnerju (Jud)81 in Wernerju Baderju

(poro�en z Judinjo), ki ga je vodilo Vojaško sodiš�e Mariborskega vojnega obmo�ja

v Mariboru. Glavni cilj zaslišanj, ki so se odvijala avgusta 1945, je bil dokazati, da je

Rosner kljub judovskemu izvoru, bil naklonjen Nemcem in nacizmu, pri �emer je

prišlo tudi do o�itnih izbruhov antisemitizma, zlasti v izjavah pri�. Obtožnica je

Marka Rosnerja bremenila, »da je v svojih tovarnah v letih 1934 do 1941 namenoma

dopustil, da se je širila nacisti�na propaganda, s tem pripomogel k izvrševanju na�rta

NSDAP, ki je meril na to, da se v Mariboru ustvari peta kolona in Spodnja Štajerska

priklju�i k Veliki Nem�iji« (Han�i�, Podbersi�, 2009: 7). Prav tako naj bi v

���������������������������������������� �������������������81 Marko Rosner se je rodil 10. maja 1888 v Bukovini v vasici Iacobeni v današnji Romuniji. Leta 1905 je odšel v Maribor, kjer je že živel njegov starejši brat Josef, ki je bil po poklicu trgovec. Nekaj let je v Mariboru tudi sam delal kot trgovec, potem pa je ustanovil tovarno. Poro�il se je s Šarloto Brecher iz Nasauda. Leta 1922 se je rodil sin Karlo, 1928 h�i Lidija. V tridesetih letih je pomagal judovskim beguncem iz Avstrije in Nem�ije, ko so bežali pred Hitlerjem. V zvezi s tem so pred kakimi desetimi leti posneli dokumentarec za slovensko televizijo. »Ded je mislil, da je v Jugoslaviji na varnem« (Barbara Rosner, vnukinja Marka Rosnerja, 28. julij 2009. Pisno izporo�ilo. Elektronska pošta se nahaja pri avtorici diplomske naloge). �

,&�

�

navedenih tovarnah prodajali blago s 150 do 200% dobi�kom in s tem izkoriš�al

stisko potrošnikov. »Ko so že bili v Izraelu, so izvedeli o procesu preko �lankov iz

�asopisja. Lažne obtožbe so jih zelo zagrenile. Dosti bolje bi bilo, da bi jim odvzeli

premoženje reko�, da Jugoslavija ni kapitalisti�na država. Morda je tovarna delala za

Nemce, potem ko je moj ded že odšel« (Barbara Rosner, 28. julij 2009). Marko

Rosner je bil obsojen na kazen odvzema svobode s prisilnim delom za dobo 15 let in

na zaplembo celotnega premi�nega in nepremi�nega imetja. Ker se je obtoženi takrat

že nahajal v Izraelu82, so mu »zgolj« zaplenili premoženje. Marko Rosner, takrat že

državljan Izraela, se je leta 1954 pritožil, vendar so bila njegova prizadevanja

neuspešna (Han�i�, Podbersi�, 2009: 8). Nekaj denarja so jim po besedah Barbare

Rosner izpla�ali sedanji lastniki tovarne, ve�ji del pa je bil izgubljen (Barbara

Rosner, 28. julij 2009).

Približno 100-150 Judov se po drugi svetovni izseli iz celotnega slovenskega

prostora, kar znese od polovice do dve tretjine preživelih. Slovenski Judje so se v

Izrael naselili (okoli 50 oseb) prav med leti 1948 in 1950 na osnovi zakona o vrnitvi.

Ta zakon, imenovan Hok Hašvut (Zakon o vrnitvi), podeljuje izraelsko državljanstvo

vsakomur, ki lahko dokumentira judovsko poreklo vsaj enega od štirih starih staršev

(Žigon, 2003: 33). Sionizem na Slovenskem je tako reko� nastopil v vsej svoji obliki

šele po letu 1948. Izselitve v Izrael so se dogajale tudi od leta 1950 naprej. V

osemdesetih in devetdesetih letih 20. stol. se v Izrael priseli okoli 20 oseb (ibid.).

Judom, ki so potovali iz jugoslovanskih pristaniš�, so za pridobitev izstopnega

vizuma tik pred vkrcanjem ponudili obrazec. S podpisom tega formularja so se

���������������������������������������� �������������������82 Družina je zapustila Maribor in tovarno in bežala v Beograd, Niš in Budimpešto, kjer so živele Šarlotine sestre. Na Madžarskem se situacija ni zdela prehuda, pa so se le odlo�ili za zelo nevaren beg med drugo svetovno vojno s ponarejenimi dokumenti v Palestino. Sorodniki na Madžarskem, ki so se bali za njihovo pot v Palestino in so jim prigovarjali, naj ostanejo v Budimpešti, so bili vsi ubiti v Auschwitzu. Marko in Šarlota sta ostala v Haifi do Markove smrti 3. oktobra 1969, nato se je Šarlota preselila v Italijo. Marko Rosner je prihajal na obisk z ladjo v Trst vsaki dve leti. »Spominjam se, da je rad sedel v kavarni: bil je pa� Evropejec, ki se je preselil v Izrael, ker ni imel kam drugam iti« (ibid.).

�

,+�

�

zavezali83, da se zase in vse svoje morebitne potomce odpovedujejo

jugoslovanskemu državljanstvu in vsem premoženju, ki so ga imeli na tleh

Jugoslavije. Na ta na�in je v državno lastništvo prešlo na stotine stanovanj in drugih

objektov, njihova takratna odpoved jugoslovanskemu državljanstvu in premoženju

danes v slovenskem pravnem sistemu tem ljudem in njihovim dedi�em prepre�uje

udeležbo v denacionalizacijskih postopkih.

Slika 1: Primer podpisanega formularja s katerim se je oseba odpovedala jugoslovanskemu

državljanstvu in vsem premoženju, ki ga je imela na tleh Jugoslavije

���������������������������������������� �������������������83 Po dolo�bi 4. odstavka 3. �lena Zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o nacionalizaciji gospodarskih poslopij (Ur. List FLRJ, št. 35-269/48 (Han�i�, Podbersi�, 2009: 8). �

,%�

�

Vir: Filip Fischer, 23. julij 2009.

Slika 2: Overjen popis stvari judovske izseljenke sestavljen ob izselitvi v Izrael

,(�

�

Vir: Filip Fischer, 23. julij 2009.

,'�

�

4.4 OSTANKI JUDOVSKE SKUPNOSTI V PREKMURJU PO DRUGI

SVETOVNI VOJNI IN VZROKI ZA SELITEV IZ JUGOSLAVIJE

�

O judovstvu v Prekmurju je po drugi svetovni vojni težko (ali po besedah Darje

Kerec) skoraj nemogo�e karkoli zapisati. Prihod ruske vojske v taboriš�e Auschwitz-

Birkenau 24. januarja 1945 je bil nedvomno rešitev »poslana od Boga«, vendar je

vrnitev v doma�i kraj, oropan in oskrunjen verske monumentalne simbolike, na sicer

preživele žrtve nacisti�nega nasilja prav gotovo delovala kot kulturni šok (Kerec,

2000: 609). Tega se še kako živo spominja tudi Erika Fürst, preživela taboriš�nica, ki

se po vojni vrnila v doma�e okolje – v Mursko Soboto. Vrnitve se Fürstova spominja

takole: »Po osvoboditvi taboriš�a nisem mogla verjeti, da sem svobodna in da bom

neko� lahko šla domov. Sre�a in zadovoljstvo sta prihajala po�asi in sicer s tem, da

nisem bila ve� la�na, prestrašena, premražena, ustrahovana, da sem bila skupaj z

mamo in sestro. Po prihodu domov, smo najprej vse tri živele en mesec pri znancih,

ker je bila naša hiša popolnoma uni�ena. Po enem mesecu so za silo hišo spravili v

primerno stanje za bivanje in smo se preselile domov. Spale smo na tleh, bile brez

obleke, obutve in hrane. S sestro sva morali takoj v šolo, mama pa je za�ela delati in

skrbeti za nas« (Erika Fürst, 24. marec 2009). Gospa Erika Fürst je ena izmed redkih

preživelih taboriš�nic/-kov, ki se je odlo�ila, da bo ostala v doma�em kraju. Na

vprašanje, zakaj so se z mamo in sestro tako odlo�ile, glede na to, da povojne

razmere v Jugoslaviji niso bile najbolj ugodne, pa tudi ve�ina judovskega

prebivalstva je odšla v Izrael, je odgovorila naslednje: »Doma sem ostala v prvi vrsti

zato, ker sem pri�akovala, da se bo vrnil tudi o�e. Toda žal, ni ga bilo. Drugi razlog

je bil, da sem imela rada svoj dom, svojo domovino in spomine na otroštvo. V Izrael

se nismo preselili, ker nismo vedeli jezika, tudi ne kaj nas tam �aka in verjetno ne bi

mogle biti skupaj z mamo, ker bi mama morala delati, naju s sestro pa dali v kakšen

internat, kjer bi hodili v šolo. Ni mi žal, da sem ostala doma. /…/ Številka A-15981,

ki se ne da odpraviti, me še vedno spominja na preživelo gorje (Erika Fürst, 24.

marec 2009).

,8�

�

Podobno se je godilo gospe Elizabeti Fürst, h�eri lendavskega gostilni�arja Aladarja

Deutscha, ki je po osvoboditvi Auschwitza in za�etnim težavam v novi Jugoslaviji

vseeno ostala v Lendavi. Zavezniki so 13. aprila 1945 osvobodili jetnike, med

katerimi je bila tudi Elizabeta Fürst. V intervjuju za projekt Stevena Spielberga

Survivors of the Shoah je dejala: »Po nekaj dnevih sem se vprašala, kaj bo z nami?

Sama sem, vprašanje, �e bom našla znanca…Šele nato pri�neš razmišljati. /…/

Potem smo vprašali, kateri vlak gre v Jugoslavijo? Po desetih dneh potovanja smo

prišli v Bratislavo. Tam so Židi že organizirali svojo organizacijo, ki nas je tudi

pri�akala. /…/ Potem smo se vrnili domov. V Lendavo. Prišla sem zve�er. Najemnik

naše gostilne je še vedno živel v njej. Spoznal me ni nih�e…spoznal me je le moj

stari pes. Doma nisem našla ni�, samo prazno hišo, dve hiši.« (Celec, Spomin na

prekmurske Jude). Skoraj vso družino je zgubila v enem od taboriš�. Leta 1947 se je

devetnajstletna Elizabeta poro�ila z Janezom Fürstom, preživelim internirancem.

Prva leta po vojni je bila prostovoljka v mladinski organizaciji, nato se je vpisala v

SKOJ, kjer pa kot žena »bivšega kapitalista« ni bila dobrodošla. Življenje v povojni

Lendavi je bilo zelo težko. Elizabeta Fürst se ga spominja z grenkobo: "V Lendavi

ravno lepo ni bilo. Ker smo za�eli dobivati grozilna pisma, �e ne bomo pla�ali

50.000 dinarjev. To je bilo pred skoraj 50 leti. Moj mož se ni prestrašil. Takoj je šel

na UDBO in pokazal pismo. In to se je vleklo enih šest tednov, še ve�. In mi smo

dobili še nešteto teh pisem.84 In moji otroci so bili vsak dan pri njih!« Leta 1963 so

tedanje oblasti družino Fürst prisilile v prodajo hiše v Lendavi. "Rekli so: �e dam,

dobim toliko in toliko, �e ne, mi vzamejo. Jaz sem se prestrašila in dala sem za malo

denarja. Zdaj je to na sodiš�u. Hišo so porušili in zgradili bloke. To je bila ena

najlepših parcel. Tu smo imeli tenis igriš�e. Na parceli so stale tri hiše. In sem dobila

manj, kot drugi, ki so imeli pol toliko, �etrt toliko." Družina se je nato preselila v

Mursko Soboto in Elizabeta Fürst ne hodi ve� v Lendavo. "Jaz ne grem ve� v

Lendavo. Od takrat, ko smo prišli v Soboto, se tja ne vrnem. Grem na grob, druga�e

pa ne.«85

���������������������������������������� �������������������84 Avtorji pisem so bili madžarski znanci iz Lendave, ki so od preživelih Judov zahtevali denar. �85 Hannah Starman (2006): Pripoved Elizabete Fürst. Projektna skupina za študije judovstva in antisemitizma Inštituta za narodnostna vprašanja. Projekt: Judje in antisemitizem v Sloveniji. Http://www.inv.si/psja/spomin/furs_ziv.htm (2. 6. 2009). �

,7�

�

Prva leta po vojni pa sta na lastni koži ob�utila zakonca Ladislav in Elizabeta Vajs

(Weiss). Takoj po vojni sta se zakonca težko prebijala, hiša je bila zaradi vojne vihre

precej uni�ena in potrebna obnove. Kot pripadnika nekdanjega meš�anskega razreda

sta bila pogosto deležna »šikaniranja« s strani nove oblasti, najve�krat za to, ker je

bil mož Ladislav lastnik hiše in trgovine. Zato so ga najve�krat ena�ili kar s

kapitalistom. Zakonca Vajs sta bila tako reko� podnajemnika v svoji lastni hiši, saj so

jima lokalne oblasti dodelile samo eno sobico v njuni hiši na Glavni ulici. Ostale

prostore so razdelili med uslužbenke lokalne UDBE. V intervjuju, ki sta ga opravili

Hannah Starman in Martina Bofulin, Elizabeta Vajs pravi: "Nikoli ne bom pozabila,

za 29. november se je praznovalo in pijan�evalo, veste kako je bilo to tista prva leta,

bili so borci, pa se je pilo in razgrajalo. Mi pa ni� nismo smeli re�i. Ob polno�i so

peli partizanske pesmi in se drli. Jaz sem šla v kuhinjo v spalni srajci in jim rekla, �e

se ne bi malo umirili. Pa mi je nekdo odgovoril, da �e se mi ne dopade, naj grem ven.

To so bili takšni �asi. Prav �akali so, da bi kaj takega naredili. Samo malenkost bi

bila dovolj, da bi rekli: konfiskacija imovine."86 Sredi petdesetih let pa je Ladislav

Vajs nepri�akovano prejel odlok, da je premeš�en v Šoštanj na novo delovno mesto.

Ladislavu zamisel ni bila vše� in po posredovanju samega Moše Pijadeja, sta

zakonca Vajs ostala v Lendavi87.

Po vojni se leta 1948 20 odstotkov preživelih (65) odseli iz Prekmurja: Iz Lendave so

se v tem �asu izselili naslednji Judje:

- na Madžarsko: Béla Eppinger, Margit Szánt�, Dénes Szánt�, Lászl� Szánt�,

Erzsébet Deutsch;

���������������������������������������� �������������������86 Hannah Starman in Martina Bofulin (2006): Pripoved Elizabete Vajs. Projektna skupina za študije judovstva in antisemitizma Inštituta za narodnostna vprašanja. Projekt: Judje in antisemitizem v Sloveniji. Http://www.inv.si/psja/spomin/vajs_ziv.htm. �87 Takoj, ko je bilo možno, je Ladislav Vajs odprl trgovino s tekstilom in nadaljeval z družinsko tradicijo. Zato bi mu ta premestitev bolj škodovala kot koristila. Elizabeta Vajs še danes ne ve, kakšno delo so njenemu pokojnemu možu (preminil leta 2004 po dolgi in težki bolezni) sploh ponujali. Ladislav je v pismu, naslovljenemu na samega Moše Pijadeja, opisal vse, kar se je zgodilo njemu in njegovi družini. Moše Pijade, ki je bil zelo blizu Titu je odgovoril: »Vajs Vladislav ostane na svome radnom mestu, tamo gdje je dosad bio.« Elizabeta Vajs še vedno živi v družinski hiši v Lendavi (ibid.). �

,,�

�

- v Izrael: Lenka Maschanzker, Marjeta Spiegel, György Engel, Vilmos Nemsics,

Aliz Spitzer, Anuska Spitzer, Milan Wissenstern, Tamás Berthold Schwarz

(Yoel Schachar)88;

- v Kanado: J�zsef Fürst;

- v Anglijo: Ladislav Wortman, Frigyes Strasser, Zsuzsanna Strasser, Beno

Teichman;

- na Hrvaško: Erika Milhofer;

- v Avstralijo: András Schwarz;

- ostali so: Klara Blau, Ludvik Blau, Magda Schön in Ladislav Weiss (Lazar in

Gašpar, 1997: 99).

Leta 1996 sta se avtorici knjige Židje v Lendavi, Beata Lazar in Mirjana Gašpar,

sre�ali s Freddijem (Frigyies) Strasserjem in Benom Teichmannom, ki sta se po vojni

odselila v Anglijo. Freddi Strasser je vnuk dr. Antala Rudolferja, lendavskega rabina.

O�etu Arminu Strasserju89 so leta 1941 odvzelo odvetniško pisarno in razveljavili

diplomo. Starši so prodali družinsko hišo, da bi otrokom omogo�ili preživetje. Leta

1943 je o�e Armin umrl, z mamo pa sta se preselila v Budimpešto, pridružila pa se

jima je Freddijeva sestra, ki je do tedaj živela v Pragi. Tu so živeli lo�eno s

ponarejenimi dokumenti in z lažnimi imeni. Konec marca 1944 je zbolela Freddijeva

stara mama Katalin Rudolfer, zato je mati odpotovala v Lendavo, kjer jo je negovala.

Obe sta bili deportirani v Auschwitz. Po vojni je Freddi študiral na strojni fakulteti,

nekaj �asa pa je prebival tudi v Parizu, kjer je sre�al še dva lendavska Juda –

Ladislava (Lacija) Wortmana in Andrása (Andrassa) Schwarza. Bena Teichmanna so

leta 1942 odpeljali iz Lendave v delovno taboriš�e Koszeg, od koder mu je uspelo

pobegniti v Budimpešto, kjer sta se s Freddijem tudi sre�ala. Kasneje so ga ujeli in

odpeljali v Sárvár, od tam mu je spet uspelo pobegniti v Budimpešto90, kjer je

���������������������������������������� �������������������88 V nadaljevanju teksta bom na podlagi odgovorov, ki sem jih dobila od gospoda Shacherja, opisala zgodbo njegovega življenja s posebnim poudarkom na obdobju druge svetovne vojne in povojnem �asu.��89 To je ta isti odvetnik, kateri je leta 1925 ob volitvah v skupš�ino doživel javno nezadovoljstvo zaradi njegove kandidature, glej poglavje o antisemitizmu. �90 Budimpešta je bila zelo znano pribežališ�e judovskih beguncev, ker je tam januarja 1943 ustanovljen odbor za pomo�, imenovan Vaadah, ki je imel nalogo pomagati Judom na Poljskem in �eškem. Na Madžarsko privedejo skrivaj na ducate beguncev, jih tam poskrijejo in organizirajo zanje pod šifro tijul (hebrejsko: izlet) ilegalno izselitev v Palestino. Za tijul je bil odgovoren Joel Brand, mož, ki si je že v dvajsetih letih pridobil sloves z ilegalnim delom v komunisti�ni stranki Nem�ije. Prav on se je domislil, da bi postavili stalno kurirsko zvezo med Istanbulom in Budimpešto. Skupaj s

,.�

�

spoznal ženo Evo. Leta 1951 je skupaj s Freddijem Strasserjem in družinama

odpotoval v London (Lazar in Gašpar, 1997: 101-103).

���������������������������������������� ���������������������������������������� ���������������������������������������� ���������������������������������������� �����prijateljem Samujem Springmannom, trgovcem z diamanti, je pridobival denarne pošiljke organizacije Mosad za ponarejene dokumente in prave vize za Palestino (Piekalkiewicz, 1981: 99). �

,$�

�

4.5 USODA LENDAVSKEGA JUDA – PRIPOVED YOELA SHACHARJA

(NEKDAJ TOMISLAVA SCHWARZA)

�

Med zbiranjem podatkov za raziskavo o lendavskih Judih sem navezala stik s

Tamásem Bertholdom (Tomislav) Schwarzem, rojenim 7. 7. 1931 v (Dolnji)

Lendavi, ki danes živi v Izraelu pod imenom Yoel Shachar. Med uglednejšimi

predvojnimi družinami v Lendavi je bila nedvomno družina industrialca Arnolda

Schwarza, ki je imela v mestu v lasti »sodoben mlin in opekarno, ki sta nehala

obratovati le pred nekaj leti. Razen tega smo imeli na Madžarskem v bližini državne

meje še veliko posestvo. V �asu obiskovanja vrtca sem ob�asno prebival tudi na tem

posestvu, in sicer do leta 1938, to je dokler niso, zahvaljujo� madžarskim židovskim

zakonom, posestvo zaplenili. /…/ Leta 1941 je Hitler pregazil Jugoslavijo in tako

kot nekatere druge dele Jugoslavije je tudi Prekmurje podaril Madžarski. Deset let

sem bil star, ko so vkorakali Madžari. Vzgojen sem bil kot jugoslovanski patriot

zato vkorakanje Madžarov nisem hotel sprejeti. /…/ Približno štiri leta (do 1944)

sem obiskoval srednjo šolo (meš�ansko šolo) z madžarskim u�nim jezikom v

Lendavi. Na ta leta se spominjam z mešanimi ob�utki. Kot edini Žid v razredu se ne

spominjam protižidovskih dejanj svojih sošolcev. Nasprotno pa je eden od

profesorjev izkoristil vsako možnost, da me je poniževal in zmerjal kot Žida pred

sošolci. Bil je pripadnik krajevne madžarske fašisti�ne (nylas) stranke. Glede na to,

da je kasneje postal imenitnež, ne bom navajal njegovega imena« (Yoel Shachar, 7.

julij 200991).

A kot vse Jude, je tudi Schwarzove zadelo izgnanstvo s transportom v zloglasno

taboriš�e. Ko je Yoel imel dvanajst let in pol, 26. aprila 1944, je bil skupaj s svojo

družino in ostalimi Judi iz Prekmurja deportiran v Auschwitz. Aprila 1944 so v

njihovo hišo prišli madžarski žandarji in jim sporo�ili, da se morajo ob natanko

dolo�eni uri zbrati v sinagogi in da lahko s sabo vzamejo le ro�no prtljago. »V

jutranjih urah 27. aprila 1944 so v stopniš�u odmevali koraki težkih vojaških

���������������������������������������� �������������������91 Shachar, Y. (2009): Yoel Shachar, rojen 1931, preživeli taboriš�nik, danes upokojenec žive� v Izraelu. Pri�evanje v obliki pisnega odgovora. Elektronska pošta se nahaja pri avtorici diplomske naloge. Dalje samo: Yoel Shachar, 7. julij 2009. �

.&�

�

škornjev. Dva žandarja s puškami na bajonet in s pokrivalom, ki je bilo okrašeno s

petelinjim perjem, sta vstopila v naše stanovanje. Mi, moj o�e, mati, ob njej tesno

naslonjena moja pet let stara sestrica in jaz, smo jih že stoje �akali ob jedilni mizi.

/…/ Nasproti nas so se postavili žandarji, ki so nam prebrali neko pisanje ali ukaz. Iz

vsega sem si zapomnil le to, da moramo takoj predati vse vrednostne predmete,

denar, zlato, srebro, nakit, vrednostne papirje itd., vklju�no tudi s filatelisti�no

zbirko. /…/ Ta dan (27. april 1944) sem zadnji� videl naše stanovanje, našo hišo in

okolico« (Yoel Shachar, 7. julij 2009).

Nekaj dni so Jude zadržali v sinagogi, kasneje pa odpeljali v Nagykanizso. Po dveh

do treh tednih bivanja v Nagykanizsi »je prišel dan, ko so nas strpali v vagone. /…/

Ne spominjam se koliko dni smo potovali, vendar najmanj tri je minilo preden so

odprli vrata vagona. /…/ Na peronu so stali nemški vojaki, ki so imeli na povodcu

vol�jake, med nami pa so hodili ljudje v �rtastih oblekah in kapah« (Yoel Shachar, 7.

julij 2009).

Nekje med 16. in 18. majem 1944 je Tomislav Schwarz prišel v Birkenau. Pomešali

so jih s poljskimi ujetniki in eden od njih je svetoval njegovi mami, »da naj pošlje

mene naprej in ko me bodo vprašali po starosti, naj re�em, da imam 16 let. /…/ �ez

nekaj trenutkov sem stal pred dr. Mengelejem. Na vprašanje »Wie alt bist du?« sem

brez oklevanja odgovoril 16 (seveda po nemško). S prstom je pokazal na levo (Yoel

Shachar, 7. julij 2009).

Poslan je bil v taboriš�e Javišovic (Javischowitz), 10 kilometrov oddaljeno taboriš�e

od Auschwitza, kjer se je nahajal rudnik premoga. »Našo barako so poimenovali

»otroška baraka«. Razlikovali smo se od ostalih taboriš�nikov le glede delovnega

mesta. Vsi v taboriš�u so delali v bližnjem premogovnem rudniku, pod zemljo. Mi

mladi smo prav tako tam delali, vendar v veliki stavbi nad rudnikom ob teko�em

traku, polnim premoga, ki je prihajal iz rudnika« (Yoel Shachar, 7. julij 2009). V

premogovniku je delal približno šest mesecev. V tem �asu je delil lesen pograd z

dvema ruskima sionistoma in mu govorila o Erez Izraelu. »Od prvega dne mojega

prihoda v Javischowitz, do zadnjega dneva, je trajalo moje tesno prijateljstvo z

dvema fantoma v taboriš�u. Fanta sta bila starejša od mene 4-5 let, prišla sta iz

severne Madžarske /…/. Spali smo vsi trije skupaj na slamnja�i /…/. Izhajala sta, v

.+�

�

nasprotju z menoj, iz globoko religioznega okolja. Prvi� v življenju sem se od njiju

nau�il del hebrejske molitve »Shema Jisrael«, kar sem do osvoboditve, zlasti pa na

dan osvoboditve, pogosto ponavljal. Prvi� sta mi onadva povedala o »Eretz Jisraelu«

- o zemlji Izraela, o Palestini. /…/ �eprav o Palestini nisem veliko vedel, sem na

krilih domišljije doživljal kraj in državo, kjer me kot Žida ne smejo napadati, kjer mi

ne bi bilo treba gladovati, kjer so vsi takšni kot jaz sam. Verjetno so te predstave v

najve�ji meri vplivale na mojo prihodnost. /…/ V tem taboriš�u smo životarili do 17.

januarja 1945. /…/ Vodstvo taboriš�a je na hitro izdalo ukaz, da si naj vsak

taboriš�nik oble�e po tri obla�ila in da bo vsak dobil eno celo!!! štruco kruha. /…/

Zgodaj zjutraj 17. januarja 1945 je krenila na pot kolona, sestavljena iz 3500-4000

skeletov /…/. Kon�no smo prispeli na železniško postajo v Gleiwitzu. �e se ne

motim, znaša razdalja od Javischowitza do Gleiwitza približno 80 km. /…/ Na

železniški postaji so nas nagnali v živinske vagone. /…/ Prispeli smo v Buchenwald.

Tu je bil tako imenovani »quarantine lager« (Yoel Shachar, 7. julij 2009). V

Buchenwaldu je Schwarz spoznal jugoslovanskega politi�nega ujetnika, ki ga je

pretihotapil v taboriš�e politi�nih jetnikov. V tem taboriš�u je spoznal mladostnike iz

Ukrajine, Rusije in partizanske kurirje iz Jugoslavije. »Celotna skupina je živela v

skupnosti – komuni. To je pomenilo, �e je kdo uspel nekaj pridobiti, bodisi hrano

bodisi kaj drugega, je oddal v skladiš�e, kjer so vse pridobitve pravi�no razdelili.

Celotno družbo je vodil odrasel partizanski ujetnik« (Yoel Shachar, 7. julij 2009). Po

ameriški osvoboditvi, se spominja Tomislav Schwarz, »so naslednji meseci potekali

zelo zanimivo. Življenje v skupnosti je postalo bolj intenzivno. Dneve so napolnila

predavanja, spoznavali smo partizansko bojevanje, socialisti�na na�ela, organizacijo

jugoslovanskih pionirjev, življenje Tita. /…/ Pred odhodom domov sem dobil od

vodstva majhno sliko Tita z naslednjim napisom: Drugu Švarcu za spomen, slika

našeg velikog druga i Vodje Tita kao dar za revnosno u�eš�e u našem omladinskom

radu. K.L.Buchenwald 13. 6. 1945. To sliko hranim še danes. /…/ V za�etku julija so

pripravili vlakovno kompozicijo proti vzhodni Evropi. Sem so vklju�ili tudi nas iz

Jugoslavije« (Yoel Shachar, 7. julij 2009).

Preko Prage je prispel v Jugoslavijo, v Subotico, kjer je dobil dokument, s katerim se

je preko južne Madžarske z vlakom odpeljal proti Lendavi. Vlak je stal v Baji in tam

je vprašal neko žensko, �e pozna Révészove – sorodnike, pri katerih je ve�krat

.%�

�

preživel po�itnice. Sorodniki so ga prepri�ali, naj ostane v Baji, �eš da ga v Lendavi

ne �aka nih�e – to je bilo tudi res. O�e Josip Schwarz je umrl na postaji v Gleiwitzu,

ko je žejen stopil iz vrste, da bi pobral sneg in se odžejal. Nemci so ga ustrelili v

glavo. Mama Rozalija Schwarz pa je skupaj s petletno h�erko Vero kon�ala v

Auschwitzu. Dve leti je v Baji obiskoval gimnazijo, na kar se je preselil v

Budimpešto, kjer se je udeležil mladinskega sionisti�nega gibanja a-Šomer a-cair.

»Na Madžarskem sem bival od poletja 1945 do pomladi 1949. V Baji in Budimpešti

so moje bivanje, gimnazijo in obleke financirali tete in strici. Pomemben dogodek

zame v teh štirih letih je bila ustanovitev mladinske sionisti�ne organizacije, v katero

sem se tudi sam vklju�il. Za mladino, ki se je vra�ala iz grozot holokavsta in ki je

izgubila vse upanje so bile te organizacije rešilna bilka – imele so judovsko in

sionisti�no vsebino in so dajale upanje k druga�ni prihodnosti. Glavni cilj je bil Erec

Israel in ustanovitev naselbine – kibuca in to po navadi v najtežjih regijah (puš�ava

in podobno). Ta mladina je bila zelo navdušena in predana brez meja, ker je imela za

življenjski cilj gradnjo novega sveta za nove in ponosne ljudi v lastni domovini, kjer

bo lahko �lovek �loveku brez ponižanja in upognjenega hrbta pogledal v o�i« (Yoel

Shachar, 7. julij 2009).

Aprila leta 1949 je ilegalno prestopil mejo in odpotoval v Izrael. Leta 1953 je

spremenil ime, bil pa je tudi eden od ustanoviteljev kibuca Dvir v puš�avi Negev.

»Leta 1950 sem prišel v Izrael s skupino mladeni�ev. Po kratkem služenju vojske, je

bila skupina sedemdesetih �lanov ljudi poslana na to�ko v južni Izrael. Takrat je bilo

to podro�je puš�avsko podro�je. Kraj naše bodo�e naselbine je bil ozna�en s palico,

na kateri je plapolal kos bele tkanine, ki je ozna�eval, da je tukaj potrebno zgraditi

naš kibuc. V horizontu ni bilo ni�esar. Naši ubogi šotori so se podirali zaradi

peš�enih viharjev in vetra, to je trajalo leto in pol, dokler se niso zgradile prve

barake. Cilj in navdušenost sta premagovala vsakodnevne težave. V naslednjih letih

je ta kraj postajal vedno bolj podoben »raju na zemlji« s cvetli�nimi vrtovi, sadnimi

nasadi, hlevi in industrijo. Otroci, ti, ki se igrajo na igriš�ih in tisti, ki bodo še prišli,

ne bodo poznali ne rumenega znaku na prsih ne pe�i nemških taboriš�. To je moj

odgovor, zakaj sem prišel v Izrael« (Yoel Shachar, 7. julij 2009).

.(�

�

Lendavo je Yoel Shachar prvi� obiskal triindvajset let po tistem, ko so ga odpeljali v

internacijo (Lazar in Gašpar, 1997: 88, 90, 101). Iz smrtovnice in iz izpiska iz

mrliške mati�ne knjige je razvidno, da so bili v Auschwitzu v »neugotovljenem

�asu« pokon�ani Arnoldov sin Josip in njegova soproga Rozalija, rojena Stein, prav

tako pa naj bi tam preminula Arnoldova otroka - Tamás Berthold (Tomislav)

Schwarz in h�erka Vera. Ker se ni oglasil doma, so ga pri Okrajnem sodiš�u v

Lendavi kar razglasili za mrtvega. Yoel Shachar oziroma dedi� družine Schwarz se je

po letu 1967 ve�krat oglasil v Lendavi, kjer je leta 1994 dal vlogo za

denacionalizacijo premoženja. �e bo hotel dedovati (leta 1947 premoženje ocenjeno

na 452 tiso� dinarjev), bo moral najprej dokazati svojo identiteto oziroma da je sploh

živ (Ve�er, 4. februar 1994: 15). Vloga je še vedno v fazi reševanja. »Moje zahteve

za vrnitev odškodnine so bile podane 15 let nazaj. �etudi bi se vse moje zahteve

rešile meni v prid, bi dobil le drobtine tega, pa še to šele �ez 10 let. Ker sem star 78

let, ni veliko možnosti, da se bo za �asa mojega življenja zadeva uredila. Tako je

zgrajen sistem pravde v Sloveniji. S strani države se je zgodila absolutna kraja«

(Yoel Shachar, 7. julij 2009).

.'�

�

5 SKLEP

Judje so skozi zgodovino sledili razvoju prebivalstva in trgovine. Navezani so bili na

tedanja gospodarska in prometna središ�a. V nasprotju s takratnim življenjem

srednjeveškega prebivalstva, so bili Judje izredno mobilni in niso bili vezani na en

kraj. Naselili so se torej tam, kjer so našli možnost za svojo gospodarsko in s tem

življenjsko prosperiteto. Mitologija (deicid) in sovraštvo do Judov sta bili v bolj ali

manj izraziti obliki njihovi stalni »sopotnici«, pogosto že samo zaradi tega, ker so

Judje skozi zgodovino ohranjali mo�no etni�no-religiozno identiteto v okoljih drugih

etni�nih skupin in narodov, verskim predsodkom pa so se pridružili še stereotipi o

nepoštenosti Judov in njihovem oderuštvu.

Klju�ni razlogi za pojav antijudaizma in antisemitizma so po mojem mnenju

naslednji: krš�ansko pojmovanje Judov kot morilcev Kristusa, Judje kot verski tujci

v krš�anskem okolju kasneje postanejo rasni tujci, Jude so ena�ili s prinašalci

razdiralnih vrednot, Judje so bili ena�eni s kapitalisti, ki izkoriš�ajo doma�o

populacijo in proti njim se je potrebno boriti ter Judje naj bi bili pristaši liberalnih

strank, ki so jim v zameno za njihov kapital obljubljale enakopravnost.

Judje so v 19. stol po ve�ini dobili državljanske pravice – njihov družbeni položaj se

je v grobem izboljšal, najbolj v Prekmurju, kjer je gospodarsko življenje regulirala

peš�ica Judov. Po razpadu Avstro-Ogrske se veliko Judov iz ekonomskih razlogov

izseli, najve� v Združene države Amerike, kjer so še naprej plemenitili svoj kapital.

Slovenski Judje niso pokazali pretiranega zanimanja za sodelovanje s sionisti�nimi

organizacijami in tudi ni jasno, koliko slovenskih Judov je bilo sploh �lanov

sionisti�nih organizacij. Sionizem pred drugo svetovno vojno tako reko� ni prisoten,

ker je: bilo premalo judovskega prebivalstva, so bili Judje pove�ini pripadniki

srednjega sloja in razmeroma premožni, so se hoteli asimilirati in so zato tudi

nekateri stopili v krš�anstvo.

.8�

�

Do leta 1940 se iz Jugoslavije izseli vsega 800 Judov. Izseljevanje se mo�no pove�a

med leti 1941 in 1945, kar je bilo pogojeno z eksisten�nim strahom pred genocidom.

Judovski kapital je bil predmet zaplemb že pod nemško in italijansko okupacijo, v

povojni komunisti�ni Jugoslaviji pa se je spet marsikateri Jud znašel v napa�ni

kategoriji. Marsikaterega Juda so razglasili za kapitalista in ga razlastili na podlagi

odloka AVNOJ-a z dne 21. novembra 1944. V Jugoslaviji je neposredno po vojni

vladala psihoza in nezaupanje, kar je še dodatno stopnjevala zelo hitra in u�inkovita

nacionalizacija premoženja. Poleg tega je Jude mo�no zaznamovala tudi travma

holokavsta, na njihovo ravnanje pa so vplivali tudi dogodki na Bližnjem vzhodu

oziroma ustanovitev Izraela.

Holokavst za Slovenijo pomeni izginotje prekmurske in goriške judovske skupnosti -

v Sloveniji jih od okoli 1.500 vojno vihro preživi le okoli 200 Judov. Razlogov –

subjektivnih in objektivnih, ki so narekovali zapustiti povojno Jugoslavijo, je bilo

torej veliko. Na marsikatero izselitev so vplivali tudi razni montirani procesi proti

judovskim podjetnikom z namenom, da si prilastijo kapital. Po drugi svetovni vojni

naj bi se po ocenah iz Jugoslavije izselilo 8000 Judov, iz slovenskega prostora pa

nekje od 100 do 150 Judov, kar znese okrog dve tretjini preživelih. V osemdesetih in

devetdesetih letih 20. stol. se je izselilo še 20 oseb. Ob odhodu iz Jugoslavije je vsak

emigrant podpisal formular, s katerim se je odpovedal jugoslovanskemu

državljanstvu in vsem nepremi�ninam. Izrael so jugoslovanski Judje pojmovali kot

svet, ki ga v Jugoslaviji ni bilo ve�. V novonastali judovski državi so videli konec

holokavsta, pogromov, diskriminacije in asimilacije – državo, kjer biti Jud, ni bil

zlo�in.

Zaradi konstantnih migracij znotraj Jugoslavije je Judovska skupnost Slovenije, ki je

nastala leta 1954 dandanes kulturno precej mešana skupnost. Najve� Judov živi v

ve�jih mestih, predvsem v Ljubljani, kjer živi ve� kot polovica vseh opredeljenih

slovenskih Judov. Leta 1991 se je ob popisu prebivalstva v Sloveniji 199 ljudi

deklariralo za Jude. Danes so Judje v Sloveniji organizirani v eno najmanjših

skupnosti v Evropi: uradno �lanstvo šteje okrog 150 ljudi, vse skupaj pa naj jih ne bi

bilo ve� kot 300.

.7�

�

Pri celotnem raziskovanju se mi je vedno pojavljal isti problem – ugotoviti, koliko je

bilo dejansko Judov v predvojnem �asu (veliko beguncev) in koliko se jih je

dejansko odselilo že pred vojno, koliko jih izgubi življenje v taboriš�ih in koliko jih

odide iz Jugoslavije (Slovenije) po letu 1948. Ve�ina Judov ni bila (in še vedno ni)

v�lanjenih v Judovsko skupnost Slovenije, ki deluje od leta 1954. Drugi problem je,

da so enkrat Judi popisani glede na versko pripadnost, drugi� glede na etni�no. Tudi

lastna opredelitev je problemati�na (Jud ali jud). Poleg tega Judovska skupnost

Slovenije beleži druga�ne podatke o števil�nosti Judov v Sloveniji, kot jih navaja

uraden popis prebivalstva.

Navedene številke v diplomski nalogi so zato le približki in ocene drugih avtorjev –

to velja predvsem za ljubljanske Jude, ker ni bilo ne sinagoge in ne judovske verske

ob�ine, ki bi vodila evidenco. Nekateri so bili v�lanjeni v versko ob�ino Murska

Sobota, drugi spet v Trstu, nekateri pa v obeh – tako, da so bili eni vodeni dvakrat,

drugih pa v evidenci sploh ni bilo. Najbolj natan�ne študije so študije o Judih v

Prekmurju, kjer so zaradi dobro organizirane skupnosti (verska ob�ina v Murski

Soboti, Lendavi in Beltincih) precej natan�no zabeležena rojstva, smrti pa tudi

šoloobvezni otroci (judovska šola v Lendavi).

Na podlagi majhnega števila informatorjev je zelo težko podati konkretne ugotovitve,

torej klju�ne vzroke, ki so vplivali na odlo�itev posameznika, ali naj ostane v

Jugoslaviji ali odide v Izrael. Najpogostejši odgovor, ki sem ga na to vprašanje

dobila je bil, da so odšli že samo zaradi ob�utka varnosti v državo, kjer so bili vsi

»enaki«, verjetno bolj kot to, pa je na odlo�itev vplivala še »kraja« premoženja.

Izrael je bil od mnogih Judov pojmovan kot rešilni �oln in ne kot država v katero so

se zatekli zaradi velike ljubezni (Filip Fischer, 14. avgust 2009). Takratno mladino,

ki je že tako doživela veliko gorja v taboriš�ih in ki je v ve�ini ostala brez družine, ni

bilo težko prepri�ati, da bo nova država rasla na zadružni ureditvi, kjer bodo vsi

enaki in kjer bodo med svojimi. Zaradi števil�no premajhnega vzorca informatorjev

tudi ni bila mogo�a primerjava in povsem ustrezno ovrednotenje uporabljenih

(obstoje�ih) virov. Kljub temu pa nam zbrana pri�evanja vendarle odstirajo vpogled

v obravnavano tematiko, �eprav bi morda mnogo bolj relevantne rezultate podala

raziskava na podlagi ve�jega vzorca, kar pa zaradi naravnih zakonov (ali že zelo

.,�

�

slabotni ali že pokojni) ni bilo mogo�e. Ve�ina informatorjev je namre� prav zaradi

zelo slabega zdravstvenega stanja odklonila sodelovanje, kljub temu pa lahko

odgovorim na uvodno postavljena vprašanja in pritrdim izhodiš�ni tezi, da so Judje

na Slovenskem imeli pomembno vlogo v gospodarskem razvoju, da so sestavljali

pomemben element urbane kulture ter, da so dogodki druge svetovne vojne, razmere

v povojni Jugoslaviji in ustanovitev države Izrael leta 1948 klju�ni vzroki za

izumiranje judovske skupnosti v slovenskem prostoru.

..�

�

6 LITERATURA

Arendt, H. (2007): Eichmann v Jeruzalemu. Ljubljana, Študentska založba.

Avnery, U. (1971): Izrael brez sionistov. Zagovor nove zamisli države. Ljubljana,

�GP Delo.

Ferfila, B. (1993): Sionizem in Izrael. Ljubljana, Slovensko orientalisti�no društvo.

Gašpar, M., Lazar, B. (1997): Židje v Lendavi. Lendava, Lindplast: Pince.

Goldstein, S. (ur.) (1988): Židovi na tlu Jugoslavije. Katalog ob razstavi v

Muzejskem prostoru 14. IV. – 12. VI. 1988. Zagreb, MTM.

Gruber R. E. et al. (2003): Jewish Monuments in Slovenia. A Report for The United

States Commission for the Preservation of America's Heritage Abroad. Jewish

Heritage Research Center.

Jelin�i�, K. (2008): Judje Koroške, Štajerske, Kranjske, Goriške, Trsta in Istre v

srednjem veku do izgona iz Notranje Avstrije v letih 1496 – 1515. Doktorska

disertacija. Ljubljana, 14 – 72.

Jelin�i� Boeta, K. (2009): Kratka zgodovina Judov. Celovec, Mohorjeva založba.

Jezernik, B. (1985): Žid kot sovražnik ali zgodovina se ponavlja. Problemi, XXIII,

1-2. Ljubljana, 23-27.

Kerec, D. (2000): Judje v Murski Soboti v letih 1934-1954. �asopis za zgodovino in

narodopisje, 4. Maribor, 591-613.

.$�

�

Luthar,O., Šumi, I. (2004): Living in Metaphor: V: Jews and Anti-Semitism in

Slovenia. Jews and Slavs, Volume 12. The Hebrew University of Jerusalem. Center

for Slavic languages and literatures. Jerusalem-Ljubljana, 29 – 48.

Pan�ur, A. (2008a): Teritorialni obseg judovskih verskih ob�in na ozemlju sedanje

Slovenije pred drugo svetovno vojno. Prispevki za novejšo zgodovino, XLVIII, 1.

Ljubljana, 43-54.

Pan�ur, A. (2008b): Judje s Spodnje Štajerske in Gorenjske kot žrtve holokavsta v

Evropi. V: Troha, N. et al.: Evropski vplivi na slovensko družbo (Zbirka

zgodovinskega �asopisa 35). Zveza zgodovinskih društev Slovenije. Ljubljana, 367-

381.

Pekolj, S. (2005): O antisemitizmu skozi teorijo in skozi slovenski tisk v 80. in 90.

letih. Diplomsko delo. Ljubljana, Oddelek za zgodovino Filozofske fakultete.

Perši�, J. (1985): Problem Cankarjevega antisemitizma. Problemi, XXIII, 1-2.

Ljubljana, 21-22.

Perši�, J. (1999): Židje in kreditno poslovanje v srednjeveškem Piranu. Historia 3:

znanstvena zbirka. Ljubljana, Oddelek za zgodovino Filozofske fakultete.

Piekalkiewicz, J. (1981): Dolga roka Izraela. Ljubljana, Založba Borec.

Pirjevec, J. (1995): Jugoslavija 1918-1992. Nastanek, razvoj ter razpad

Karadjordjevi�eve in Titove Jugoslavije. Koper, Lipa.

Saksida, I. (1985): Z ozirom na antijudaizem. Problemi, XXIII, 1-2. Ljubljana, 9-14.

Sket, J. (1992): Miklova Zala: povest iz turških �asov. Ljubljana, Mihela�.

$&�

�

Starman, H. (2004): Judje in ideacija o Judih v sodobni Sloveniji – raziskovalni

ekspoze. Razprave in gradivo, 45. Ljubljana, 160-182.

Šobaji�, V. (1982): Judje in Izrael. Ljubljana, Mladinska knjiga.

Toš, N., ured. (2009): Vrednote v prehodu IV, Slovensko javno mnenje 2004-2009,

Evropska raziskava vrednot, SJM 2008/1, Dokumenti SJM, Ljubljana 2009.

Travner, V. (1935): Mariborski ghetto. Kronika slovenskih mest, II, 2. Ljubljana,

Mestna ob�ina, 154-159.

Valen�i�, V. (1992): Židje v preteklosti Ljubljane. Ljubljana, Park.

Vošnjak, J. (1982): Spomini. Ljubljana, Slovenska matica.

Žagar, L. (2008): Pot do nastanka države Izrael. Diplomsko delo. Ljubljana,

Fakulteta za družbene vede.

Žigon, Z. (2003): Izzivi druga�nosti. Slovenci v Afriki in na Arabskem polotoku.

Ljubljana, ZRC SAZU, 33.

�ASOPISNI VIRI

Dopisi: Iz hribov. So�a, 28. februar 1896, XXVI, 9, Gorica.

Zanimivo gibanje med židi. So�a, 1. oktober 1902, XXXII, 104, Gorica.

Zapiski mladega potnika. So�a, 24. junij 1903, XXXIII, 50, Gorica.

Iz doma�e dežele: Kmetijske in rokodelske novice, 1891, XLIX, 47, Ljubljana.

Židje z antropološkega stališ�a. Kmetijske in rokodelske novice, 1892, L, 46,

Ljubljana.

$+�

�

Volilna reforma. Kmetijske in rokodelske novice, 6. april 1894, LII, 14, Ljubljana.

Židovstvo v Gorici. Kmetijske in rokodelske novice. 1895, LIII, 15, Ljubljana.

Kako se ubranimo židov. Dolenjske novice, 15. junij 1894, X, 12, Novo mesto.

Kako se ubranimo židov. Dolenjske novice, 1. julij 1894, X, 13, Novo mesto.

Kako se ubranimo židov. Dolenjske novice, 15. julij, 1894, X, 14, Novo mesto.

Judovska nadležnost. Slovenski gospodar, 5. avgust 1880, XIV, 32, Ljubljana.

Slovenski predsednik v Stockholmu o položaju Judov v Sloveniji, Ve�er, 28. januar

2000, str. 7.

Ivanc, S. (1997): Med vojno izgnana vsa družina ljubljanskega trgovca Moskovi�a.

Delo, XXXIX, 176. Ljubljana, 7.

Starman, H. (2003): Judovska država in konflikt na Bližnjem vzhodu. Travma

holokavsta v mednarodnih odnosih. Delo, XLV, 100. Ljubljana, Sobotna priloga, 12-

14.

INTERNETNI VIRI

Projektna skupina za študije judovstva in antisemitizma Inštituta za narodnostna

vprašanja (2009-02): Pripoved Elizabete Vajs.

Http://www.inv.si/psja/spomin/vajs_ziv.htm.

Projektna skupina za študije judovstva in antisemitizma Inštituta za narodnostna

vprašanja (2009-06): Pripoved Elizabete Fürst.

Http://www.inv.si/psja/spomin/furs_ziv.htm.

Han�i�, D., Podbersi�, R. (2009-01): Žrtve nacionalsocializma in boljševizma med

slovenskimi Judi.

Http://www.zrss.si/doc/ZGO_PORO%C4%8CILO%20O%20JUDIH.doc.

$%�

�

Judovska skupnost Slovenije (2009-07): Slovenski Judje danes.

Http://www.jewishcommunity.si/jss/SLO-zgodovina.asp.

Delo (2009-07): Slovenci imajo predsodke do Judov.

Http://www.delo.si/clanek/5505.

USTNI VIRI

Fischer, F. (2009): Filip Fischer, rojen 1943. �lan Tržaške judovske skupnosti.

Pisno izporo�ilo. Elektronska pošta se nahaja pri avtorici diplomskega dela.

Fürst, E. (2009): Erika Fürst, rojena 1931, preživela taboriš�nica, danes upokojenka

žive�a v

Murski Soboti. Pisno izporo�ilo. Pismo se nahaja pri avtorici diplomskega dela.

Jelin�i� Boeta, K. (2009): Antropolog, sociolog, prevajalec in pisatelj. Aktiven �lan

kibuca v Izraelu. Študiral in diplomiral v Izraelu. Pisno izporo�ilo. Elektronska pošta

se nahaja pri avtorici diplomskega dela.

Kuzmi�, K. (2009): Kustos v Pokrajinskem muzeju v Murski Soboti. Pisno

izporo�ilo. Elektronska pošta se nahaja pri avtorici diplomskega dela.

Rosner, B. (2009): Vnukinja Marka Rosnerja. Pisno izporo�ilo. Elektronska pošta

se nahaja pri avtorici diplomske naloge).

Shachar, Y. (2009): Yoel Shachar, rojen 1931, preživeli taboriš�nik, danes

upokojenec žive� v Izraelu. Pisno izporo�ilo. Elektronska pošta se nahaja pri avtorici

diplomskega dela.

DOKUMENTARNI FILMI

$(�

�

Celec, Š. (2007): Spomin na prekmurske Jude, Murska Sobota, Produkcija: TV

IDEA-KANAL 10 d.o.o.

RTV Slovenija (2009-02): Šoa. Teža molka.

Http://www.rtvslo.si/odprtikop/dokumentarci/soa-teza-molka/.

$'�

�

7 SEZNAM PRILOG

Tabela 1: Pripadniki judovske vere na Kranjskem po politi�nih okrajih in

krajih…………………………………………………………………………17 – 18

Tabela 2: Seznam pripadnikov judovske vere v Ljubljani leta 1919………………..19

Tabela 3: Število Judov v Prekmurju med leti 1778 – 1921………………………...29

Tabela 4: Odgovori anketiranih Slovencev na zastavljeno vprašanje: Koga ne bi

želeli imeti za soseda?.................................................................................................47

Tabela 5: Žrtve holokavsta na podro�ju Kraljevine Jugoslavije……………………63

Graf 1: Emigracije jugoslovanskih Judov v Izrael med leti 1948 - 1952 ………...64

Slika 1: Primer podpisanega formularja s katerim se je oseba odpovedala

jugoslovanskemu državljanstvu in vsem premoženju, ki ga je imela na tleh

Jugoslavije…………………………………………………………………………...71

Slika 2: Overjen popis stvari judovske izseljenke sestavljen ob izselitvi v Izrael…72

$8�

�

�