Janez Škrabec, direktor in lastnik Rika

V hišo, kjer ima sedež skupina Riko, vodi širokostopnišče. Tudi nekateri drugi detajli (na primer tri

zastave ob njegovi pisalni mizi, prikazovalniki stremi tujimi tv-programi, ki utišani tečejo tudi med

pogovorom) so verjetno del zgodbe, ki jo je JanezŠkrabec, 45-letni direktor in lastnik podjetij iz

skupine Riko, kot pravi sam, fino zapakiral in joskupaj s svojo osebnostjo in Ribnico, od koder

izhaja, dobro prodaja.

Mija Repovžfoto Aleš Černivec

\\ Nekdo razmišlja,## kako bo želje kup-ca prilagodil svojemu iz-delku, jaz pa razmišljamprav nasprotno - kakobom svojo storitev aliprodukt prilagodil željikupca in mu čim boljolajšal, da bo dobil, karsi želi. Je pa to treba finozapakirati in pro- ##dati.

Njegova izpostavljena la-stnost je, da je zelo ljube-zniv; prijaznost godi, pre-seneča, sem ter tja pavzbuja drobno sumniča-vost.

Po meritvi Kline&Par-tner je med slovenskimi direktorji pougledu na visokem tretjem mestu.

Je čas, ko se pripravlja bilanca, zahteven?

Verjetno me bodo kritizirali, ampak mi-slim, da so računovodski izkazi zaradi veli-kih možnosti friziranja na kratek rok ču-stvena kategorija. Dolgoročno pa se vsakofriziranje seveda prej ali slej plača. Sicer panikoli nisem imel občutka, da mi gre vse kotpo maslu.Tudi v preteklih letih »debelih krav« ne?Ne, ves čas sem imel kakšne probleme. Toleto v tem pogledu ni nič kaj bolj turbulen-tno. Mogoče nam je pri Riku lažje, ker zdajtudi drugi priznajo, da imajo probleme. Prejni tega priznal nihče in sem mislil, da semsamo jaz zguba. Sicer pa v podjetju nikoli nepostavljam kvantitativnih ciljev, koliko najbi bilo prometa, kakšno rast in kakšen ebit-da [dobiček pred obrestmi, davki in amorti-zacijo, op. p.] naj bi dosegli.

Je to normalno?Ne vem. Vem pa, da sem zaradi nenehnegagovorjenja o rasti ebitda, prometa in profitav preteklih letih skoraj dobil komplekse. Šepred enim letom so vsi, tudi novinarji,kriti-zirali banko, ki ni imela 20- ali 30-odstotnerasti profita. Sklad, ki ni dosegel 60- ali 70-odstotne rasti, je veljal za popolnega luzer-ja. To se je obrnilo - tisti, ki bi jih še lani na-jraje odstavili, so danes heroji.Po čem pa se ravnate? Po tem, koliko de-narja je na računu podjetja?Ne rečem, da številke niso važne. Poznamvse razlike v ceni, vem, da so stroški po-

membni in da je treba ustvariti dobiček.Pretirano ukvarjanje z analitiko pa se mi zdipodobno prestavljanju stolov na Titanicu.Kjell Nordostrom in Jonas Ridderstrale, av-torja knjig Ta nori posel in Karaoke kapitali-zem, pripovedujeta o tem, da Martin LutherKing ni rekel »I have a plan offifty percentseachyear more blackpeople in schools«, am-pak »I have a dream«, pa so šli vsi za njim.Podjetje je treba voditi z vrednostnimi ciljiin tako, da ljudje čutijo zaupanje in so pridelu zadovoljni, ne pa samo s številkami.Za tiste, ki proučujejo naša podjetja, ste,čeprav vas je pogosto videti v javnosti, na-pol zaprta knjiga.Nimam občutka, da bi bil zaprta knjiga. Po-znajo nas po lesenih hišah, ki jih izdeluje-

mo, marsikdo si jo želi. Inženiring pa je resdejavnost, ki se človeka manj dotakne. Veli-ko privlačnejše so zgodbe, ki jih delamo vkulturi. Marsikdo danes ne ve več, s čim sose ukvarjali Guggenheimi, vsi pa jih pozna-jo po njihovih prizadevanjih na področju li-kovne umetnosti in njihovi fundaciji.Po raziskavi Kline&Partner o ugledu direk-torjev ste se uvrstili zelo visoko, na tretjemesto, za Franjem Bobincem iz Gorenja inTatjano Fink iz Trima, Riko sam pa na 45'mesto. Od kod to veliko nesorazmerje?Podjetniške zgodbe so dolgočasne, še po-sebno če gre za business to business, kar in-ženiring je. Če hočeš imeti ugled, te morajo

ljudje poznati. Sam to poskušam doseči skulturo, recimo z muzejsko Škrabčevo do-mačijo, in z dobrodelno fundacijo, ki daještipendije študentom in omogoča podi-plomsko izobraževanje frančiškanom.Kakšen pomen sploh imajo za podjetje uvr-stitve na različne lestvice uspešnosti?

Če imaš bonitetno oceno Al ugledne boni-tetne družbe Dun& Bradstreet,kakršno imaRiko, ki je zanjo pred leti dobil tudi nagra-do, ti bo partner, s katerim še nisi posloval,zaupal, dal daljše plačilne roke, kredit, in topo nižji obrestni meri. Večino lestvic pa pri-pravljajo časopisi, ki si s tem poskusijo dvi-govati naklado. Ko Mag na začetku letaobjavi lestvico najvplivnejših, je takoj raz-prodan. Številka revije Manager poide ta-krat, ko je objavljena lestvica najpremo-žnejših Slovencev, čeprav je ena najdražjihrevij na svetu. Na drugi strani pa take lestvi-ce spodbujajo tudi tekmovalnost med di-rektorji.Kakšno vlogo igra pri razvrstitvah osebnišarm?Maja Brenčič je o tem napisala učbenik oekonomiji odnosov. Vsi imamo radi, da soodnosi čim bolj tekoči, da smo prijazni drugz drugim, da si olepšujemo življenje. Vem,da moram prodajati sebe in hkrati ves časrazmišljati o kupcih.Nekdo razmišlja, kakobo želje kupca prilagodil svojemu izdelku,jaz pa razmišljam prav nasprotno - kakobom svojo storitev ali produkt prilagodil že-lji kupca in mu čim bolj olajšal, da bo dobil,kar si želi. Je pa to treba fino zapakirati in

prodati. Seveda pa mora šarm le nadgraditiakumulacijo znanja, izkušenj in zdrave pa-meti.Ima visoka razvrstitev na takih lestvicah fi-nančne učinke?Posredno zagotovo.Američani pravijo: not-hing succeed more than success. Ljudje soradi v družbi uspešnih ljudi, če je direktorsocialno priznan, to vpliva tudi na sodelav-ce. Identificirajo se s tabo, ponosni so, dalahko delajo s tabo.

Zakaj odločitev za inženiring?Že ko sem študiral, je bil moj vzor Smelt, kije pravzaprav prodajal znanje. Pri znanjune gre za kakšne revolucionarne stvari.Podjetniki, ki razmišljajo o prodaji revolu-cionarnih stvari, so obsojeni na ne prav ve-like uspehe. Nikola Tesla je bil denimo za-gotovo zelo velik izumitelj, a je umrl v bedi,Edison pa je na drugi strani industrijsko ko-mercializiral le en njegov mali segment inmu je v vseh pogledih uspelo.

Vsi, ki smo na lestvicah uspešnih, delamo

malo drugače oziroma manj navadno zna-ne oziroma navadne stvari. To je počel tudiSmelt. Svoje rešitve je prodajal na Vzhod inv neuvrščene države, kar mu je omogočaltakratni položaj Jugoslavije. To usmeritevposkušamo realizirati tudi mi, seveda v no-vih razmerah.Kaj je za to potrebno?Učenje od najboljših in prepričanje, da stanajboljša čas in prostor prav ta, ki ju živiš.Razmišljanje,kaj bo jutri in kaj je bilo včerajin kako fino bi bilo, če bi živel v Ameriki alikje drugje, ne pa tu, je neproduktivno.Tako sem tudi ravnal. Najprej sem se odlo-čil, kje bom prodajal, odločitev, kaj, pa sempustil za pozneje. Izbral sem Rusijo, kjer jevse do leta 1990 veliko deloval tudi moj očekot direktor starega Rika, ki je moral zaradirazpada Sovjetske zveze v stečaj. Zdaj se vglavnem ukvarjam z inženiringom.Kako ste začeli?Na začetku kot one-man band podjetje, brezvelikega kapitala, v majhnem poslovnemprostoru v Ljubljani ob Jurčkovi poti; staci-onarnega telefona nismo mogli dobiti, sajto ni bilo preprosto, šele čez čas sem dobilvelik mobilni telefon, kakršni so pač obsta-jali takrat.Kaj je ostalo od nekdanjega Rika? Kaj ste odnjega prevzeli?Stari Riko je imel precej heterogen pro-gram, od proizvodnje komunalne opremein zimske mehanizacije do traktorskih pri-ključkov, preš in stiskalnic za surovine. Postečaju so se posamezna podjetja znovavzpostavila,poslujejo dosti uspešno in ima-jo zaposlenih okoli 70 odstotkov ljudi iz ča-sov starega Rika. Nekatera imajo še vednonjegovo ime, čeprav smo samo mi lastnikite blagovne znamke, ker smo jo odkupili za-radi emocionalne navezanosti in ugleda,predvsem na ruskem trgu v dejavnosti stro-jegradnje.Težko bi rekel, da smo od starega Rika pre-vzeli kaj konkretnega. Bolj je šlo za pristopein abstraktna načela, ki sem se jih naučil odočeta - da je kupec kralj, da se je treba stalnoprilagajati, iskati priložnosti ter vedeti, dato, kar te je včeraj delalo uspešnega, jutrimorda ne bo obstajalo več. Skratka, za ra-stjo našega Rika ni nobene tajkunske zgod-be, prisvajanja velikega know-howa ali ma-terialnih pogojev, izhajajočih iz družbenelastnine.Koristile so tudi izkušnje iz tistega časa. Še včasu starega Rika sem delal s Srbom Draga-nom Dordevičem, ki pred razpadom Sovjet-ske zveze ni deloval klasično, ampak je v

Gosplanu najprej poiskal fonde, vire, po-tem pa se odločil, kako bo iz tega naredilpo-sel. Srbi so namreč tedaj obvladovalivso ju-goslovansko trgovino s Sovjetsko zvezo. Se-veda pa smo leta 1991 morali začeti delatipovsem na novo, saj se je položaj v Rusijipopolnomaspremenil. Prej državno vode-na podjetja so postala bolj ali manj normal-ni gospodarskisubjekti tržne ekonomije. Zacilj smo si postavili postati partner ruskegaAvto VAZ iz Toljiattija, ki je kot tamkajšnjinajvečji proizvajalecavtomobilov na leto ševedno izdelal okoli 800.000 lad in niv. Vnasprotju s tovarnami avtomobilov poEvropi, ki so imele zgolj linijo za sestavlja-nje in dokončanje avtomobilov, kompo-nente pa so prihajale iz različnih držav, jebil Avto VAZ povsem avtarkična firma - kar80 odstotkov sestavnih delov se je naredilov Toljiattiju. Zato so potrebovali ogromnoopreme - metalurške, za mehansko obdela-vo, livarsko opremo itn., ki pa je do leta 1991AvtoVAZ ni nabavljal sam, kakor tudi nisam prodajal avtomobilov, ampak so tozanj delale državne službe v Moskvi.To je bila naša priložnost. Jasno je bilo, dabodo njihova podjetja imela naslednjih de-set let problem s pridobivanjem tujih valut.Poleg tega so Rusi po letu 1991 zelo težkodobili vizume za zahodne države, pa tudiljudje z Zahoda so težko dobili vizume zaRusijo, za Slovenijo pa ne prvo ne drugo nibil problem.Rekli smo jim: vi imate proble-me z nabavo strojev, mi vam jih bomo naba-vili, ni jih treba plačati z denarjem, plačajtejih z avtomobili.Nekaj so zagotovo štela poznanstva, ki stejih ohranili v Rusiji.Seveda, problem pa je bil, da se je celotentamkajšnji sistem zlomil. Prejšnji vodilnipolitiki so bili odstavljeni ali upokojeni, naoblast pa so prihajali povsem novi - Gajdar,Čubajs itn. -, ki jih do tedaj ni bilo nikjer.Pravite, da ste začeli iz nič. Kakšne rezulta-te ste dosegli prvo leto, kakšne zdaj?Prvo leto smo imeli nekaj milijonov dolar-jev prometa, potem pa smo hitro napredo-vali. Pred nekaj leti smo že dosegli 100 mili-jonov evrov prihodka, v zadnjih dveh letih

ga manj. Še danes je naša glavna dejavnostusmerjena v tehnološko opremo, le da par-tner ni več samo AvtoVAZ. Na začetku sembil predvsem posrednik, saj so tehnološkorešitev projektirali nemški proizvajalci, kiso nam prodali opremo, zdaj pa to vlogo če-dalje bolj prevzemamo sami. Kupcu ne pro-damo več stroja, ampak skupaj s strojem tu-di rešitev. V glavnem delamo na dolge pro-ge in od prve ideje o poslu do plačila trajapet ali šest let.Razširili smo tudi svoj program.Med ruskofinančno krizo leta 1998 smo imeli srečo. Spartnerjem Jozom Draganom iz Moskve svarazmišljala,da bi se zaradi pomanjkanja ho-telskih zmogljivosti v Moskvi lotila gradnjehotela. Uspelo nam je priti do ljudi, ki so že-leli obnoviti stari moskovski hotel Budim-pešta, in rekli smo jim, da bi to storili mi.

Je to zadostovalo? To je verjetno izrekel šekdo.Ni šlo čez noč. Riko je že imel predstavni-štvo v Rusiji, poslovanje z AvtoVAZ pa je bi-lo dokaz, da znamo delati na tamkajšnjemtrgu. Povabili smo jih v Ljubljano in jim po-kazali svoje reference. Odkrito povedano,malo smo tudi blefirali, nismo naredili vse-ga, kar smo jim pokazali.

Zaradi finančne krize so se iz Rusije uma-knile tako rekoč vse zahodne banke,pa tudipri nas marsikatera ni hotela slišati za ta bi-znis. Na koncu pa nam je skupaj s Sloven-sko izvozno družbo in SKB banko uspeloodpreti kreditno linijo ruski Vneštorgbank,ki je imela takrat slab rating, pod pogojem,da bomo obnovo hotela izvajali mi. Obnovaje bila dober posel za vse: SKB banka še zdajdobiva dobre obresti, zaslužila je Slovenskaizvozna družba, ki je posel zavarovala, patudi slovenski izvajalci, med drugim tudiInles, Svea, Kolpa, ki smo jih povezali pritem poslu, in seveda mi, ki smo nastopilikot integrator, podjetje, ki s svojimi refe-rencami in finančno močjo vzbuja zaupa-nje.Slovensko podjetje nikoli ne more dobiti ta-kega posla v Parizu ali kakšni drugi zahodniprestolnici, lahko pa ga v Rusiji, kjer sloven-

\\ Mogoče nam je pri* # Riku lažje, ker zdajtudi drugi priznajo, daimajo probleme. Prej nitega priznal nihče in semmislil, da sem sa- ##mojazzguba. W\\ Skratka, uspešen si## lahko samo, če sizaskrbljen. Če si zaskrb-ljen, pa seveda nimaš ob-čutka, da si uspe- ##šen. W

>ske znamke uživajo ugled, pa še kultura inzgodovina nas druži bolj kot z zahodnjaki.Blagovna znamka Gorenja je na primer obboku Elektroluxa samo v Rusiji.Kar 95 odstotkov svojega zaslužka pridobi-te na tujih trgih. Kje največ?Naš glavni trg ostaja Rusija. Tam imam par-tnerja in najmočnejše predstavništvo. Samin tudi moji sodelavci največ časa nameni-mo prav temu trgu, vsi govorimo rusko. Le-sene hiše pa želimo tržiti po vsej Evropi. Znjimi smo na Zahodu konkurenčni, z inže-niring storitvami pa ne. To se mi zdi popol-noma v redu: na Zahodu dobivam izkušnje,znanje, ki ga potrebujem - vse to pa uspe-šno prodajamo na Vzhodu.Kako vam je uspelo prodati hiše v Angliji?

Za tem ni nobenih velikih zgodb. Kot semže rekel: ta čas in prostor sta najboljša. Tu-kaj nasproti živi gospod Ciril Tavčar, nekdajhipi; velik frajer, zelo rad se pogovarjam znjim. Prebral je, da sem na Bledu kupil viloin rekel, poskusi, hiša bi mogoče bila izzivza znanega francoskega arhitekta PhilippaStarčka, arhitekti tega ranga niso nič kaj do-sti dražji od naših, prinesejo pa veliko doda-no vrednost. Zrihtaj, sem rekel. Tavčar jeStarčku napisal pismo, toda odgovor je bilnegativen. Ker je medtem o njem marsikajprebral, je ugotovil, da ima Starckovo obli-kovalsko podjetje yoo ekskluzivno pogod-bo za dizajn trajnih lesenih hiš na lokacijimed Londonom in Oxfordom. Ciljni kupciso bili dobro situirani mladi ljudje, ki delajov Citvju. Pisal je Starčku, naj pride pogledat,kakšne dobre hiše delamo v Ribnici. Starckje poslal tri svoje ljudi, vse stroške pa smoporavnali mi. Prišli so, peljali smo jih naŠkrabčevo domačijo,postregli smo jim v iz-bi, kot bi jih pred sto leti, skratka, naredilizgodbo, in seveda so pogledali tudi našoproizvodnjo hiš. Pozneje so nam povedali,da so jim proizvajalci navadno rekli, to jenaš model, take it or leave it. Mi smo ravnaliravno nasprotno, rekli smo jim, povejte, kajpotrebujete,pa vam bomo to tudi naredili.To je bilo pred petimi leti. Vsake tri meseceje eden naših odpotoval v London. Preddvema ali tremi leti, ko je bil tam še bum inso imeli japiji iz Anglije še dosti denarja inbi lahko hiše zelo dobro prodajali, smo tamcelo odprli svoje predstavništvo, da bi bilinaši sodelavci Starckovim ljudem ves časna voljo, in jim naredili štiri vzorčne hiše. Atakrat so se vpletli tamkajšnji zeleni, češ dase na predvideni lokaciji zaradi stoletnihvod naselja ne sme graditi. Vse skupaj se jevleklo do lani, ko so bile skoraj povsod poAngliji poplave, na lokaciji, kjer naj bi na-stalo naselje teh hiš, pa ne. Yoo je končnodobil zeleno luč za gradnjo naselja lesenihhiš, začeli so delati, a takrat se je že kazala fi-nančna kriza. Ne glede na to smo letos pro-dali 20 hiš. Namesto da bi projekt trajal petlet, bo verjetno deset.Ko sem pred leti za prodajo 160 hiš z yoopodpisal pogodbo v višini 50 milijonov fun-tov, nisem bil nič bolj radosten, kot sem da-nes. Pred sabo sem videl ogromno proble-mov. Do danes smo po tej pogodbi realizira-li 7 do 8 milijonov evrov. Je pa jasno, kaj bise zgodilo, če bi po podpisu pogodbe rekel:Tole z Angleži je bilo fino, zdaj gremo pa nazaslužene počitnice ...Kaj vas žene? V začetku je bilo to verjetnopreživetje. Kaj zdaj?Prvič, v delu uživam. Drugič, ko drvi vlak260 kilometrov na uro, ne moreš kar izsto-piti. De Vries je pisal o sindromu naslovne

strani Fortune ali Tirne, o tem, da je marsika-teri od direktorjev, ki se je znašel na prvistrani omenjenih revij, zaradi samozado-

voljstva hitro propadel. Skratka, uspešen silahko samo, če si zaskrbljen. Če si zaskr-bljen, pa seveda nimaš občutka, da si uspe-šen.

Za tranzicijske države, še zlasti Rusijo, ve-lja, da je korupcija močno razširjena. Ka-kšne so vaše izkušnje?Korupcija je velik problem v Rusiji in, kotmorda veste, prvi ukrep, ki ga je oznanilpredsednik Medvedjev, je bil boj proti ko-rupciji. Upam, da razumete, da o osebnihsoočanjih s tem pojavom ne bi govoril.

Je na razvitem Zahodu kaj boljše?Da ne bi mislili, da je Zahod čisto imun nato...

V zadnjem času se v enem od medijev ome-nja vpletenost Rika v za ruske oblasti spo-ren posel Intereurope v Rusiji. Kakšna je bi-la vaša vloga?Kolikor vem, ta največji slovenski investi-cijski projekt v Ruski federaciji za ruskeoblasti sploh ni sporen. Vzbuja pa veliko za-nimanjapri nas, verjetno zato, ker gre za ve-lik posel. Intereuropa je med različnimipo-nudbniki gradnje svojega logističnega cen-tra izbrala Riko zaradi bogatih izkušenj priinženiringu na ruskem trgu. Logistični cen-ter smo hoteli postaviti čim hitreje in čimbolj ekonomično, in to nam je uspelo. Bazoz infrastrukturo na 450.000 kvadratnih

metrih smo zgradili v rekordnem času. Pravv teh dneh Intereuropa dobivakončna upo-rabna dovoljenja, potem bo pa še carinskokoncesijo. Realna vrednost projekta se bopokazala v prihodnjih letih, z multiplikativ-nimi učinki.Mnenje je, da se je Slovenija razvojno izčr-pala. Ne nastaja spodaj nič novega?Težko rečem, kaj konkretno naj bi delali.Mislim recimo, da bi se v Sloveniji, kjer veli-ko podjetij dela za proizvajalce avtomobi-lov, morali zelo resno vprašati, koliko se bo-do avtomobili v Evropi sploh še proizvajali.V Nemčiji pride en avto na dva prebivalca, vSloveniji tudi, v Rusiji pa eden na pet prebi-valcev. Se bo iz Evrope vozilo avtomobile vRusijo ali pa na Kitajsko, kjer je seveda torazmerje še slabše? Prepričan sem, da se boavtomobilska industrija selila na Vzhod inDaljni vzhod in da bodo morala naša podje-tja spremljati svoje partnerje. Mislim, da bibili lahko Slovenci pri lokalizaciji kompo-nent v Rusiji uspešni. Tamkajšnja podjetjaso sicer še na nizki ravni, vendar se lahkorazvijejo.

Opazujem,kaj delajo drugi. Lani sem na pri-mer obiskal avtomobilsko tovarno McLa-ren pri Londonu. Projektirajo dirkalne av-tomobile, največji del denarja pa zaslužijo sprodajo Mercedesovih športnih avtomobi-lov. Njihova poslovna stavba je arhitektur-na umetnina, protokol sprejema, predstavi-tev podjetja, ki jo spremlja tudi odlična ku-linarika, pa sta izdelana do zadnje podrob-nosti. Ogled je tudi pokazal, da v tovarnisploh ni strojev, ampak slike in kipi. Šele nakoncu stojijo Mercedesovi avtomobili, kipridejo tja v glavnem iz Stuttgarta. Verjetnojih prebarvajo, jim dajo svoj znak in jih po-tem po zelo visokih cenah prodajajo boga-tašem z vsega sveta. Na leto imajo za okrogmilijardo evrov prometa. Čeprav sami neproizvajajo avtomobilov, so z blagovnoznamko McLaren, protokolom in farno, kijim jo je uspelo narediti okoli vsega skupaj,ustvarili zgodbo, ki se prodaja.Fascinira me tudi trgovina na Monte Napo-leone v Milanu. Prodajo ti zgodbo, da so naprimer škornji izdelani ročno, da je take no-sil že Napoleon itd., čevlji, ki jih kupiš s tozgodbo, pa stanejo več kot 3000 evrov.Tudi jaz kupce vodim skozi svojo zgodbo -predstavim jim Škrabčevo domačijo, ribni-ško kulturo in tradicijo. Tako jim poskušamrazložiti, zakaj se jim splača kupiti prav na- ,šo hišo. Hiša dobi svojo identiteto in s tempostane privlačna za kupca. Hkrati s hišoprodam nacionalno kulturo in tradicijo innaš odnos do nje, s tem pa je višja tudi doda-na vrednost od prodane hiše.Ali ni v zadnjih časih veliko zgodb, ki pa sose izkazale za pravljice?Na primer?Od Enrona pa naprej.Zagotovo, veliko jih še bo, na to moramo bi-ti pripravljeni. V kapitalistični sistem smovstopili z velikimi iluzijami. Mislili smo, dase kaj takega, kot je bila afera Agrokomerc,na Zahodu ne more zgoditi. Zdaj vidimo,- dase lahko.Ali s svojo zgodbo prepričate tudi zaposle-ne?Ne delamo vsi zgolj za zaslužek. Kot mened-žer mislim, da moram za zaposlene ustvar-jati čim boljše razmere, da se lahko profesi-onalno in osebnostno realizirajo in potešijosvoje potrebe po ustvarjalnosti. Vsi morajoimeti tudi občutek, da soustvarjajo rezultat.Navsezadnje v službi preživimo polovicosvojega življenja.Kako doživljate krizo?Normalno, da se multinacionalkam, kot sta

Coca-Cola ah General Motors, pozna, če pa-de v posameznih državah BDP za en odsto-tek ali celo več. Podjetja iz Slovenije pa sotako majhna, da so lahko tudi fleksibilna,lahko iščejo niše, ki tudi krizo spremenijo vpriložnost.MakroekonomistJože Mencingerje v enemsvojih člankov z opisom razvoja velike de-presije tridesetih let pravzaprav pisal o po-tencialnem zelo črnem scenariju glede se-danje krize. Mi podjetniki ne smemo razmi-šljati tako. Če parafriziram tovariša Tita: de-lati se moramo, kot da bo še sto let mir, in sepripravljati, kot da bo jutri vojna. Napovediv zvezi s krizo me zato ne zanimajo kaj do-sti.Govorjenje o priložnosti ni fraza?Podjetnik mora vsak dan razmišljati,kje sonjegove priložnosti. Saj je težko, ampak takavtogeni trening pomaga. Kaj drugega pre-ostane? Treba je preživeti, ne moremo karvreči puške v koruzo. Sicer pa vemo, človekobrača, Bog obrne.Bo Riko prizadet?Priznam, težje izterjamo plačila, nekateriprojekti, na katere smo računali, so zaradiodločitve o manjšem investiranju odloženi.Upam, da se bo kriza za slovenska podjetjaiztekla pozitivno, kot v primeru ruske fi-nančne krize leta 1998. Mislim tudi, da jekoristna za Rusijo. Dokler je cena nafte na-raščala proti 150 dolarjem, je bilo to zanjoslabše kot zdaj, ko je padla na 70 dolarjev.Preveč so se zanašali samo na svoje velikedevizne rezerve. Pri tem pa teh rezerv nji-hovo nacionalno gospodarstvo sploh nimoglo absorbirati, ampak so jihmorali vla-gati v ameriške vrednostne papirje. Plače,ki so bile previsoke, se bodo zdaj skupaj zrubljem znižale. To pa pomeni, da bodo tudinjihovi izdelki konkurenčnejši in zato tudizanimivi, kar bo sprožilo razvoj industrijein Rusijo oddaljilo od njene odvisnosti dosurovin.Ali ni avtomobilska industrija, za katero povaših besedah veliko delate, v sedanji kriziposebej izpostavljena in torej nevarna tudiza vas?Čeprav so si voditelji najmočnejših državna srečanju G20 dali častno besedo, da bododelovali proti protekcionizmu,pričakujem,da se bo Rusija malo zaprla. Ne bo dopusti-la, da bi jo Kitajci in Korejci preplavili s svo-jimi avtomobili. Se pravi, da bo moral tisti,ki bo hotel tam prodajati avtomobile, te tamtudi izdelovati. Mislim, da se bodo v Rusijiokrepile investicije v velike avtomobilsketovarne, s tem pa tudi v podjetja, s katerimidelamo, AvtoVAZ, Gas, Zil, beloruski Maz.To pomeni, da bodo potrebovali še več teh-

nologije. V tem je tudi naša priložnost.Ali naša vlada napoveduje prave ukrepe?Mislim, da mora vlada podpreti predvsemizvoz. V tem smislu kaže, da bo delovala vpravo smer. Slovenska izvozna družba je dozdaj podjetjem pri izvozu zelo pomagala.Dobro je, da bo šel del ukrepov prek nje.Verjetno so v redu tudi drugi ukrepi.Pravite, da simpatij do Pahorja ne skrivate.Že dlje časa ali odkar vodi vlado?Ko je Janez Janša leta 2004 zmagal, sem sre-čal Mileta Šetinca, ki je bil zaradi porazaLDS zelo razočaran. Tolažil sem ga, da nizmagal Janša, ampak Nerop in da bo čez šti-ri leta zmagalNejanša. Mislim skratka, da jePahor zmagal, ker so ljudje raje izvolili ko-garkoli, samo da ne bi bil spet izvoljen Jan-ša. Pri njem cenim, da se trudi prekinitiekskluzivistične pristope, ki nas delijo, inda želi, da bi vsi Slovenci združili svoje po-tenciale. Je pa treba upoštevati realna raz-merja, drugače bo na prihodnjih volitvahzmagal Nepahor.

Bo ta vlada zdržala do konca mandata?

Vse je odvisno od tega, kako globoka bo kri-za, in od tega, kako bomo vsi skupaj ravnali.Če ne bomo modri in pametni, če bomo de-lodajalci še naprej tako greedy in bomo raz-mišljali samo o tem, kako zmanjšati stroškein odpuščati ljudi ... Odkrito moramreči, dase takega razvoja bojim.Res? Zakaj?Sreča je, da je socialna homogenost v Slove-niji tako visoka, višja je samo na Danskem.Povsod drugod po razviti Evropi je bistvenomanjša, da o drugih tranzicijskih državahin delih sveta ne govorim. To je naša pre-dnost. Zakaj to govorim? Kot osemnajstle-ten fant sem bil po Združenih državah, vi-del sem Harlem, pa tudi, da morajo najbo-gatejši hoditi naokoli z varnostniki. Tudi vRusiji vidim, kaj se dogaja - revščina na eni,veliko bogastvo na drugi strani, ki sta rodilatudi nasilje. Če se bodo socialne razlike skrizo tudi pri nas zelo povečale, lahko na-stane marsikaj. Potem tudi varnost ne boveč taka, kot je zdaj. %

i|Mislim, da je Pahor zmagal, ker so ljudje rajeizvolili kogarkoli, samo da ne bi bil spet izvo-

ljen Janša. Pri njem cenim, da se trudi prekinitiekskluzivistične pristope, ki nas delijo, in daželi, da bi vsi Slovenci združili svoje potenciale.