johanna lindsey - k8dizajn.si · - 10 - - 11 - johanna lindsey ežč ČčŽč fi»flč Čžčfič...

Johanna Lindsey

Ena sama vElika skušnjava

Maloryjevi: 9. knjiga

Prevod:

Ljubica Karim Rodošek

Novemu angelu v moji družini,Angelini Jo-Helen Haunani Lindsey

- 7 -

Ena sama velika skušnjava

Prolog

Zapustiti dom in obiskati družino.Boydu Andersenu se je v tem stavku zdelo nekaj zelo

nadležnega. Kljub temu pa je bila resnica. V zadnjih osmih letih je vsakič, ko je odplul v Bridgeport v Connecticutu, upal, da bo tam ujel enega od svojih štirih starejših bratov, ki bodo prav tako obiskali dom, toda nobenega od njih nikoli ni bilo tam. Moral je odpluti drugam, da jih je našel.

Vsi so bili pomorski kapitani, zato so Boydovi bratje pluli po vsem svetu, toda vsi so se po navadi željno vračali domov, ker jih je tam čakala njihova edina sestra Georgina. Toda Georgina se je poročila z Angležem, lordom Jamesom Maloryjem, in je zdaj živela na drugi strani oceana in tja je moral odpluti Boyd, če jo je želel videti. Kar je bil hkrati dober razlog, zakaj je Boyd razmišljal, da bi se tudi sam ustalil v Londonu.

Ni se še zatrdno odločil, toda k temu se je močno nagibal iz

- 8 - - 9 -

Ena sama velika skušnjavaJohanna Lindsey

mnogih razlogov, v glavnem pa zaradi tega, ker so Andersonovi zdaj, ko je tam živela njihova sestra, pogosteje zahajali v London kot pa domov. In Georgina ni bila edina od Andersonovih, ki se je poročila v Maloryjev klan. Boydov starejši brat Warren je presenetil družino, ko je storil enako, ko se je poročil z lady Amy Malory. Medtem ko je Warren še vedno vsaj šest mesecev na leto jadral, je s seboj vzel svojo družino, drugo polovico leta pa preživel v Londonu, da so lahko njegovi otroci spoznali svoje številne sestrične, bratrance, tete, strice, pra-tete, pra-strice in svoje stare starše.

Da bo nekje pognal korenine, bo največja sprememba v Boydovem življenju. To bi pomenilo, da bi se za vedno odrekel morju, potem ko je bil od svojega osemnajstega leta ves čas na ladji. Zdaj je bil star štiriintrideset let, dom si je uredil na svoji ladji Oceanus, na kateri je plul že celih petnajst let! Nihče ni bolje od njega vedel, kako ljubši bi mu bil dom, ki se ne maje.

Morju se je nameraval odreči še iz drugih razlogov. Ko je videl Georgino in brata Warrena, ki sta bila oba srečno poročena s članoma družine Malory, si je Boyd takšne sreče želel tudi zase. To pa ni pomenilo, da se namerava ustaliti z Maloryjevo žensko, četudi bi še ostala kakšna godna za ženitev. Vraga, ne. To bi pomenilo, da bi se moral soočiti z zagrizenim nasprotovanjem Maloryjev, tega pa si ni želel. Toda želel si je ženo. Bil se je pripravljen poročiti. Če se je iz druženja z Maloryjevim klanom česa naučil, je bilo to, da je poroka lahko čudovita stvar. Le prave ženske še ni našel.

- 8 - - 9 -


Zelo pa je bil že utrujen od kratkih, nepomembnih zvez z ženskami. Njegov brat Drew je morda srečen, da ima ljubico v vsakem pristanišču, toda Drew je bil brezskrben ženskar, ki je zlahka navezal takšne ohlapne stike, prav tako tudi ženske – po vsem svetu!

Boydu to ni šlo od rok. Ni rad dajal obljub, ki jih ne bo izpolnil, prav tako se ni hotel hitro odločati, vsaj ne o pomembnih stvareh, kot je izbira bodoče gospe Anderson. In ni rad nudil naklonjenosti več ženskam hkrati. Je bil zaradi tega preprosto romantik? Tega ni vedel, vedel je le, da ga sestajanje z različnimi ženskami ni zadovoljilo na tak način, kot je očitno zadovoljilo Drewa. Kar si je Boyd resnično želel, je bila le ena ženska, ki bi mu vse življenje stala ob strani.

Vedel je, da niti blizu ni temu, da bi jo našel. Ker je toliko potoval, so bile njegove zveze kratke in skoraj neosebne. Z žensko, ki ga je privlačila, je moral preživeti več časa, da bi jo resnično spoznal. Toda kdaj je še mornar preživel več kot nekaj dni v posameznem pristanišču? Če bi se ustalil v Londonu, bi imel obilico časa, da najde žensko, ki mu je namenjena. Zagotovo je tam nekje. Vedel je, da je tako. Le dovolj časa mora ostati na enem mestu, da jo najde in zasnubi.

Boyd je pogledal po vrvežu v pristanišču in proti mestu Bridgeport za njim in polotila se ga je otožnost. To je morda zadnjič, da je tukaj. Velika hiša Andersonovih, v kateri je odrastel, je bila popolnoma prazna, odkar je Georgina odšla. Tam so prijatelji in sosedje, ki jih je poznal vse svoje življenje,

- 10 - - 11 -


in jih bo pogrešal, toda njegovo srce je tam, kjer je njegova družina, in Georgina je bila srce njegove družine, odkar so starši umrli.

Boydov kapitan, Tyrus Reynolds, se mu je pridružil pri ograji. Boyd ni bil kapitan svoje ladje in tudi nikoli ni bil. Njegova družina je menila, da je preveč svobodnega duha, da bi si želel prevzeti takšne vrste poveljevanje, čeprav je vselej jadral s svojo ladjo. Nikoli ni ugovarjal temu mnenju, čeprav ni bilo ravno tako.

»Če se ti ne bi tako mudilo v Anglijo,« je zagodrnjal Tyrus, »bi lahko zavili v eno od južnih pristanišč in prevzeli tovor bombaža, namesto da tukaj jemljemo potnike.«

Boyd se je nasmehnil starejšemu moškemu, ki ga je imel tako za prijatelja kot za kapitana. Boyd je bil sam visok nekoliko nad meter osemdeset, toda Tyrus je bil veliko nižji in je bil razdražljivega značaja.

»Množica potnikov se ti ne zdi dober tovor?« je vprašal Boyd.Tyrus je prhnil. »Ki jih moram vso pot zabavati? In se

ukvarjati z njihovimi pritožbami! Rum in bombaž se ne pritožujeta.«

»Toda prinašajo enak dobiček, če so vse kabine polne. In zagotovo ni prvič, da sva na ladjo vzela potnike. Nejevoljen si le zato, ker te je zadnjič, ko sva imela potnike, tista obilna babica skušala zapeljati.«

Tyrus je zaječal. »Nikar me ne spominjaj. Tega ti nikoli nisem povedal, toda izmuznila se je v mojo kabino in v mojo posteljo.

- 10 - - 11 -


Na smrt sem se prestrašil, ko sem se zbudil in jo našel, kako se stiska k meni.«

Boyd se je začel krohotati. »Upam, da je nisi izkoristil.«Tyrusovo prhanje je tokrat bilo več kot pomenljivo. Boyd je

umaknil pogled, da Tyrus ni mogel videti njegovega nasmeška. Presneto, želel si je, da bi to videl, toda že ko si je predstavljal ves prizor, se je ponovno nasmehnil.

Boydov pogled so pritegnile močne vijoličaste in rožnate barve spodaj v pristanišču, vanje je bila odeta visoka ženska v vijoličastem krilu in rožnati bluzi. Rokave bluze je imela zavihane. Bilo je sredi poletja in zagotovo je bil topel dan. Ženska si je s hrbtno stranjo dlani obrisala čelo in si tako z glave zbila klobuček. Imela je črne lase, spete v dolgo kito, ki ji je padala po hrbtu. Želel si je, da bi se obrnila, da bi jo videl še od spredaj, ne samo od zadaj. Čeprav se mu je tudi ta stran zdela privlačna. Klobuček ji je zdrsnil le na ramena, saj ga je ustavil trak, s katerim ga je imela privezanega okoli vratu. Toda ni se trudila, da bi si ga posadila nazaj na glavo, tako je bila zatopljena v tisto, kar je počela.

Začudil se je. Hranila je galebe in vse druge ptice v okolici, ki so opazile, da iz košare v svoji roki trosi hrano naokoli. S tem ni bilo nič narobe. Tudi sam je kdaj nahranil ptice ali druge divje živali. Toda ona je to počela v natrpanem pristanišču!

Obkrožila jo je jata ptic in še več jih je prihajalo. Postala je nadležna. Ljudje so morali hoditi daleč naokoli zaradi njenih ptic. Nekateri so se na kratko ustavili, da bi jo opazovali,

- 12 - - 13 -


in mu k sreči niso zastirali razgleda. Eden od pristaniških delavcev je skušal razgnati ptice, da bi si utrl pot, toda te so se le pomaknile bliže k svoji dobrotnici. Pristaniški delavec ji je nekaj rekel. Obrnila se je in se mu nasmehnila. In Boyd je bil zelo presenečen, ko jo je videl še s prednje strani.

Ni bila le čedna. Njemu se je zdela čudovita. Mlada, verjetno v zgodnjih dvajsetih. Njena koža je bila rahlo porjavela zaradi poletnega sonca, pobegli črni kodri so se ji vihali proti sencem, imela je ozek, lep obraz in na licih so se ji pojavile jamice, kadar se je zasmejala. Bila je ravno prav zaobljena. Ljubi bog, takšne obline se prikažejo le v najlepših sanjah!

»Zapri usta, fant, saj se sliniš,« je rekel Tyrus.»Morda bova morala preložiti svoj odhod.«Tyrus je sledil njegovemu pogledu. »Vraga ga bova, poleg tega

mislim, da je ena najinih potnic. Vsaj tako sklepam, ker sem jo malo prej videl na palubi. Lahko grem preverit k Johnsonu, če želiš. On je beležil potnike za to potovanje.«

»Prosim, stori to,« je rekel Boyd, ne da bi umaknil oči z nje. »Če bo potrdil, ga bom verjetno poljubil.«

»No, tega mu zagotovo ne bom omenil,« je rekel Tyrus in smejoč se odšel stran.

Boyd je še naprej opazoval mlado žensko in užival v razgledu. Kako ironično je bilo, da je ravno razmišljal o tem, da bi si našel ženo in tam stoji ravno pravšnja kandidatka. Je to bila usoda? In presneto, resnično ima neverjetne obline.

Seznanil se bo z njo. Če ni potnica, potem bo ostal tukaj

- 12 - - 13 -


in pustil, da Oceanus izpluje brez njega. Če je potnica, potem je menil, da bo to najprijetnejše potovanje v njegovem življenju. Toda ni še odšel dol v pristanišče. Poleg tega, da je bil vznemirjen, se mu je zazdelo, da je zdaj tudi nekoliko živčen. Kaj, če je prijetna le za oči? Kaj, če ima slab značaj? Ljubi bog, to bi bilo preveč kruto. Toda to ni bilo mogoče. Vsakdo, ki si vzame čas, da nahrani ptice, mora imeti v sebi nekaj sočutja. In sočutje običajno gre z roko v roki s prijaznostjo in prijetnostjo. Seveda, tako je, je prepričeval samega sebe. Presneto, naj to ne bo tista izjema, ki potrjuje pravilo!

Ustavila se je in ponovno vrgla hrano pticam. Tudi on je zaslišal glas, ki je speljal njeno pozornost drugam. S svojega položaja na ladji je lahko videl poškodovano ptico, ki je ležala na kupu nagrmadenih zabojev. On jo je tam opazil že prej, toda ni videl, da je poškodovana, drugače bi jo pobral in odnesel k ladijskemu zdravniku Philipsu, ki bi ji lahko pomagal, preden izplujejo.

Boyd je prav tako imel rad živali in jim je vselej skušal pomagati, če so potrebovale pomoč. Ko je bil še otrok, je domov prinesel vsako potepuško žival, ki jo je našel, kar je njegovo mater spravljalo v obup. Očitno je imela ta mlada dama podobna nagnjenja, ker je zdaj iskala ptico, ki je spuščala tiste proseče klice. Boyd je ugotovil, da ptica dela hrup, ker skuša priti do hrane, ki jo dekle trosi po tleh, vendar ne more. Dvomil je, da mlada ženska lahko vidi ptico od tam, kjer stoji, toda krožila je okoli zabojev in jo iskala in končno dvignila pogled.

- 14 - - 15 -


Boyd je pohitel z ladje. Vedel je, da bo skušala splezati po tistih zabojih, da bi dosegla ptico, kar bi bilo zelo nevarno početje. Zaboji so bili naloženi zelo visoko, vsaj v dvakratni njeni višini, in niso bili zvezani, kot bi morali biti, pač pa so bili naloženi v piramido, pri čemer so bili večji zaboji pri dnu, da se skladovnica ne bi prevrnila.

Boyd je prispel prepozno. Ženska se je že povzpela do tretje vrste zabojev, s prsti je stala čisto na robu ter se stegovala, da bi doseglo ptico. Zdaj jo je skušala zvabiti v košaro.

Boyd se je zadržal, da ni zaklical proti njej, saj se je bal, da bi jo lahko zmotil in bi padla. Iz istega razloga se ni skušal povzpeti po zabojih in je potegniti nazaj. Toda ne bo dopustil, da bi se poškodovala. Ostal bo tam, dokler ne bo ponovno varno na tleh.

Ptica, ki jo je s hrano zvabila proti košari, se je končno zvrnila vanjo. Ženski je tja gor uspelo splezati s košaro, obešeno na roki, toda zdaj je bil v košari živ prebivalec, zato pot navzdol ni bila tako lahka. To je gotovo spoznala, ko se je zazrla navzdol proti svojim nogam.

»Nikar se ne premikaj,« je zaklical Boyd. »Izroči mi košaro, nato bom še tebi pomagal dol.«

Obrnila je glavo in se zazrla vanj. »Hvala!« je zaklicala nazaj in ga povsem omamila z nasmeškom. »Nisem vedela, da bo tako težko, saj sprva ni bilo videti.«

Uporabil je majhen, prazen sod, na katerega je stopil, da je dosegel prvo vrsto zabojev. Ni mu bilo treba splezati više, da

- 14 - - 15 -


bi od nje vzel košaro, zato je le skočil na tla in jo odložil na stran. Toda ona ni čakala na njegovo pomoč. Sama se je spustila na drugo vrsto zabojev, potem pa izgubila oprijem in se zvrnila nazaj. Boyd se je hitro odzval in jo ujel v svoje naročje.

Gledala ga je s široko odprtimi očmi od šoka. Prav tako on. Kako nepričakovano darilo. Zdelo se mu je, da se ne more premakniti. Pogledal je v njene temno zelene oči, njen obraz … ljubi bog, oči so ga prevarale. Od blizu je bila še veliko lepša. In ko jo je tako pestoval v naročju in se s prsti ene roke dotikal njenih prsi, drugo roko pa je imel ovito okoli njene zadnjice, se je njegovo telo odzvalo in vse, na kar je lahko mislil v tistem trenutku, je bilo, da bi jo najraje poljubil.

Jezen nase, ker si je lahko tako močno in tako hitro zaželel žensko, jo je v hipu odložil. Daleč stran od sebe.

Ona si je poravnala krilo in pogledala proti njemu. »Najlepša hvala. To je bilo – strašljivo.«

»Ni za kaj.«Prijateljsko je pokimala in se predstavila. »Jaz sem Katey

Tyler.«»Boyd Anderson. Sem lastnik ladje Oceanus.«»Kaj res? No, jaz pa sem lastnica ene od kabin na njej, vsaj do

takrat, dokler ne prispemo v Anglijo.« Nasmehnila se je.Ljubi bog, ponovno tiste očarljive jamice. Njegovo telo se

ni hotelo umiriti. Bil je presenečen, da je sploh bil sposoben normalnega pogovora – če bi temu lahko tako rekli. Kaj za vraga ga je prijelo, da je omenil, da je lastnik ladje? Česa takšnega še

- 16 - - 17 -


nikoli ni storil! Zvenelo je kot hvalisanje – ali kot da je hotel narediti vtis nanjo.

»Je Katey krajše za Catherine?« je bleknil.»Ne, moji materi je bilo ljubše preprosto ime. Vedela je,

da me bo klicala Katey, zato je pomislila, zakaj ne bi izpustila Catherine in me preprosto poimenovala s krajšim imenom.«

Nasmehnil se je. To ime ji je nekako pristajalo. Z zavihanimi rokavi, z lasmi, spetimi v kito, namesto v tesno figo, in vzpenjala se je po zabojih v pristanišču! Boyd je imel zelo močan občutek, da je našel svojo bodočo ženo.

»Jaz bom vzel ptico,« se je ponudil Boyd. »Naš zdravnik lahko poskrbi zanjo.«

»Kako čudovita zamisel! Mislim, da ima zlomljeno desno krilo. Hotela sem poiskati kakšnega starejšega otroka, ki bi želel poskrbeti zanjo.«

Boydov nasmešek se je razširil. Bila je čudovita in imela je dobro srce. »Ne morem ti povedati, kako navdušen sem, Katey Tyler, da boš jadrala z nami.«

Negotovo je zamežikala vanj. »No – hvala. Ne morete si predstavljati, kako sem se veselila tega – oh!«

Nenadoma je stekla stran. Boyd se je obrnil in videl, da teče proti otroku, ki je zataval do roba pristanišča. Bil je star le nekaj let in nevarno se je nagibal proti vodi in je bil v nevarnosti, da se prekucne vanjo. Zdaj držeč za roko otroka, je Katey pogledovala okoli sebe, verjetno je iskala otrokove starše, nato pa zakorakala v množico.

- 16 - - 17 -


Boyd ji je začel slediti, nato pa je opustil zamisel. Morda bo mislila, da je preveč vsiljiv. Videti je bila presenečena, ko je izrazil svoje zadovoljstvo, ker bo plula z njim. Bil je preveč neposreden, morda celo neprimeren? No, ni bil ravno vešč v dvorjenju. Toda bil je prepričan, da je lahko očarljiv kot njegov brat Drew, če se le dovolj potrudi.

Potem ko je bil deležen dobršne mere posmeha s strani Philipsa, ker mora svoje zdravniške veščine zapravljati zaradi okusnega prigrizka, se je Boyd vrnil na palubo. Mostička še niso dvignili; še vedno so nalagali zadnje potrebščine. In Katey Tyler je bila na ladji.

Njegove oči, zatem pa še njegove noge so se takoj usmerile proti njej. Stala je ob ograji v bližini mostička in zrla proti mestu, kot je to malo prej počel on. Ustavil se je tik za njo.

»Ponovno se srečava.«Prestrašil jo je, verjetno zaradi svojega tihega glasu. Tako hitro

se je obrnila, da se je podrgnila obenj. Ne, on je stal preblizu, tako blizu, da je zaznal vonj lilij v njenih laseh, tako da se ni mogla izogniti trčenju. Toda zdaj je zardevala, ko se je skušala umakniti, vendar tega ni mogla storiti zaradi ograje za seboj. Ker mu je bilo v tem položaju všeč, je Boyd zelo počasi stopil nazaj, da ji je dal prostor.

»Saj ne prihajaš iz Bridgeporta, kajne?« je rekel.»Kako pa si vedel?«»Ker sem jaz iz Bridgeporta. Verjemi mi, če bi živela tukaj, bi

sem prihajal veliko pogosteje.«

- 18 - - 19 -


Njegove besede in nasmešek so bile morda malo preveč predrzne, saj je bila povsem očitno zmedena. Pogledala je v tla, nato pa se je začela obračati nazaj proti palubi, toda nekaj drugega je pritegnilo njeno pozornost.

»Kdo bi si mislil, da bosta tako poredna,« je rekla mlada ženska z oranžnimi lasmi, ko je prišla do njiju in za vsako roko držala otroka. »Ves čas bomo morali letati za njima, če ju bom ponovno pripeljala na palubo.«

Katey se je sklonila in dvignila enega od otrok, si ga namestila na bok in ga pobožala po laseh. Boyd ni mogel ugotoviti, ali je otrok fantek ali deklica.

»To ni slaba zamisel, Grace. Pri teh letih sta precej radovedna,« je rekla Katey.

»No, spusti jo na tla. Odpeljala ju bom v podpalubje, preden odplujemo.«

»Sta tvoja?« je Boyd vprašal, takoj ko je ženska odkorakala stran z otrokoma.

Šalil se je, toda Katey se je namrščila in ga pogledala. Debelo je pogledal, ko je rekla: »Ja! Pravzaprav tega še nisem omenila, toda poročena sem in sem na poti v Anglijo, kjer se bom srečala z možem. Oditi moram in pomagati svoji služkinji. Tista dva ljubčka sta lahko zelo naporna.«

Zdrvela je stran. Boyd je obstal tam in bil je povsem pobit, o tem ni bilo dvoma.

K njemu je prišel Tyrus in ga treščil po ramenu. »Kaj ni vedno tako? Najboljše so vedno oddane.«

Boyd je zmajal z glavo in zaječal. To bo zelo dolga vožnja.

https://www.k8dizajn.si/store/p658/Ena-sama-velika-skusnjava

johanna lindsey - k8dizajn.si · - 10 - - 11 - johanna lindsey ežč ČčŽč fi»flč Čžčfič...

Documents