josip benko prekmurski industrialec in politik · v josip benko prekmurski industrialec in politik...

UNIVERZA V MARIBORU

FILOZOFSKA FAKULTETA

ODDELEK ZA ZGODOVINO

Mojca Kokot

JOSIP BENKO

PREKMURSKI INDUSTRIALEC IN POLITIK

Diplomska naloga

Maribor, 2008

II

Diplomska naloga univerzitetnega pedagoškega študijskega programa

JOSIP BENKO

PREKMURSKI INDUSTRIALEC IN POLITIK

Študentka: Mojca KOKOT

Študijski program: univerzitetni dvopredmetni pedagoški

Smer: Geografija in Zgodovina

Mentor: red. prof. dr. Darko FRIŠ

Lektor: Grega RIHTAR, prof. slov.

Maribor, 2008

III

ZAHVALA

Zahvaljujem se mentorju red. prof. dr. Darku Frišu

za pomoč in vodenje pri opravljanju diplomske

naloge. Prav tako se zahvaljujem Andreju Pavliču

iz Pokrajinske in študijske knjižnice v Murski

Soboti ter Leopoldu Mikcu Avberšku in Sabini

Lešnik iz Pokrajinskega arhiva Maribor za pomoč

pri iskanju gradiva. Posebna hvala velja staršem,

da so mi omogočili študij in me vedno podpirali.

Hvala bratu Marku za podporo. Iskrena hvala

Andreju za strpnost, podporo,…

IV

I Z J A V A

Podpisana KOKOT MOJCA, rojena 6. julija 1983

študentka Filozofske fakultete Univerze v Mariboru, smer: univerzitetni dvopredmetni

pedagoški program: GEOGRAFIJA - ZGODOVINA, izjavljam, da je diplomsko delo

z naslovom JOSIP BENKO PREKMURSKI INDUSTRIALEC IN POLITIK

pri mentorju red. prof. dr. DARKU FRIŠU , avtorsko delo.

V diplomskem delu so uporabljeni viri in literatura korektno navedeni; teksti niso prepisani

brez navedbe avtorjev.

Mojca Kokot

Maribor, 23. september 2008

U N I V E R Z A V M A R I B O R U

F I L O Z O F S K A F A K U L T E T A

Koroška cesta 160 2000 Maribor

V

JOSIP BENKO PREKMURSKI INDUSTRIALEC IN POLITIK

Povzetek

V diplomski nalogi predstavljamo življenje Prekmurca Jožefa Benka. Benko je v

času med obema vojnama bil ena izmed osrednjih oseb v Prekmurju. Največje dosežke v

življenju je dosegel na gospodarskem področju, saj je vzpostavil eno največjih

mesnopredelovalnih tovarn v prvi Jugoslaviji z mednarodnim slovesom. Z Benkovo

mesnopredelovalno industrijo se je začela industrializacije Prekmurja, zato ga pogosto

omenjamo kot prvega industrialca Prekmurja. Pomembno vlogo je igral tudi v politiki, saj

je kot predstavnik srbske Narodno radikalne stranke v Prekmurju prevzel vodilne politične

položaje v lokalni politiki Prekmurja. Svoj politični vrh je dosegel z imenovanjem v

narodnega poslanca v Narodno skupščino Jugoslavije. Sodeloval je tudi v vodstvu

prekmurske evangeličanske cerkve. Prav tako je bil dejaven v prekmurskem gasilstvu in

lovstvu. S številnimi vodilnimi funkcijami se je izkazal za vsestranskega moža, za katerega

je bilo usodno leto 1941. Po okupaciji Prekmurja je začel, predvsem zaradi strahu pred

izgubo svojega imetja, sodelovati z nemško in madžarsko okupacijsko oblastjo, zaradi

česar ga je Višje vojaško sodišče za Slovenijo po koncu druge svetovne vojne obsodilo kot

narodnega izdajalca na smrtno kazen s streljanjem. Sodba je bila izvršena. Po smrtni ga je

Okrožno sodišče v Murski Soboti leta 1993 oprostilo vseh obtožb.

Ključne besede: politični razvoj Prekmurja med obema vojnama, gospodarstvo Prekmurja

med obema vojnama, Jožef Benko, razvoj tovarne mesnih izdelkov Benko, Prekmurje v

drugi svetovni vojni, obsodbe narodnih izdajalcev po drugi svetovni vojni

VI

JOSEPH BENKO

INDUSTRIALIST AND POLITICIAN FROM

PREKMURJE

Abstract In diploma work we present the life of Joseph Benko. Between the World War I.

and World War II. Benko was one of the central persons in Prekmurje. In his life he

achieved the biggest achievements on economical sphere, because he made one of the

biggest meat factory in Yugoslavia with international reputation. Benko`s factory

presented the beginning of industrialization in Prekmurje. Because of this he was the first

industrial man in Prekmurje. He also played important role in politics in this region. He

was representative of Serbian People`s Radical party, so he could take over leading

political positions in local politics in Prekmurje. His own political summit was the election

as a member of Yugoslavian Parlament. He was also active in Evangelical church, fire

fighting and huntsmanship of Prekmurje. Everywhere he had one of the leading part.

Because of this numerous functions, he was universal man, for which was fated the year

1941. After the occupation of Prekmurje, Benko began to collaborate with German and

Hungary government, because he feared for losing his fortune. After the World War II.

Joseph Benko was sentenced to death with the shooting by High court-martial, because he

might had collaborated with the occupier. Sentence was executed. In 1993 Benko was

excused of all his accusations.

Key words: political development in Prekmurje between the World Wars, Economy in

Prekmurje between the World Wars, Joseph Benko, development of meat factory Benko,

Prekmurje in World War II., sentence of collaboracionalist after World War II.

VII

VSEBINA

1. UVOD 1

2. ZGODOVINA PREKMURJA V ČASU JOŽEFA BENKA 3

2.1 PRIKLJUČITEV PREKMURJA H KRALJEVINI SHS 3

2.2 PREKMURJE MED OBEMA VOJNAMA 5

2.3 PREKMURJE V ČASU DRUGE SVETOVNE VOJNE 10

2.4 OSVOBODITEV PREKMURJA 13

3. ŽIVLJENJE JOŽEFA BENKA 15

4. VPLIV JOŽEFA BENKA NA GOSPODARSTVO PREKMURJA 22

4.1 PREKMURSKO GOSPODARSTVO V OKVIRU SLOVENSKEGA GOSPODARSTVA V PRVI JUGOSLAVIJI 22

4.2 PODJETNIK JOŽEF BENKO 26

4.3 BENKOVE PODJETNIŠKE DEJAVNOSTI 28 4.3.1 Tovarna mesnih izdelkov 28 4.3.2 Trgovina z živino in izvoz 32 4.3.3 Mesnice tovarne mesnih izdelkov 39 4.3.4 Drugi Benkovi podjetniški obrati 45

4.4 BENKOVI ODNOSI Z ZAPOSLENIMI 47

4.5 DAVČNI PROBLEMI JOŽEFA BENKA 51

4.6 BENKOVO DELOVANJE V FINANČNIH INŠTITUCIJAH PREKMURJA 54

5. POLITIČNA DEJAVNOST JOŽEFA BENKA 58

5.1 POLITIČNI ZAČETKI JOŽEFA BENKA 58

5.2 JOŽEF BENKO GERENT MURSKE SOBOTE 64

5.3 JOŽEF BENKO ŽUPAN MURSKE SOBOTE 68

5.4 JOŽEF BENKO BANSKI SVETNIK 75

5.5 NARODNI POSLANEC JOŽEF BENKO 76

6. JOŽEF BENKO IN PREKMURSKA EVANGELIČANSKA CERKEV 89

7. DRUŠTVENO UDEJSTVOVANJE JOŽEFA BENKA 93

7.1 BENKOVA VLOGA V PREKMURSKEM GASILSTVU 93 7.1.1 Prostovoljna gasilska četa Tovarne mesnih izdelkov Murska Sobota 102

7.2 BENKOVO DELOVANJE V LOVSKEM DRUŠTVU 104

7.3 JOŽEF BENKO IN SOKOLSTVO 107

8. JOŽEF BENKO MECEN IN PODPORNIK 110

VIII

9. JOŽEF BENKO ŽRTEV POVOJNE POLITIKE 113

9.1 JOŽEF BENKO IN DRUGA SVETOVNA VOJNA 113

9.2 BENKOVA OBSODBA IN SMRT 117

9.3 REHABILITACIJA JOŽEFA BENKA 121

10. SKLEP 127

11. LITERATURA 130

12. VIRI 132

13. PRILOGE 134

Josip Benko prekmurski industrialec in politik 1

1. UVOD

Le malo ljudi verjame v rek, da so sanje in domišljija pomembnejše od znanja. Tisti, ki

temu verjamejo, lahko tudi uspejo, kajti sanje in domišljija nam velikokrat pomagata

premagovati različne življenjske ovire na poti do uspeha.

Eden teh, ki je verjel temu reku, je bil tudi Jožef Benko, ki se mu je uspelo iz

povprečnega človeka brez kakršne koli visoke izobrazbe povzpeti med največjega kapitalista

v medvojnem obdobju v Prekmurju.

Že kot otrok je imel svoje življenjske sanje, saj je želel ustvariti največjo mesno

industrijo v Jugoslaviji z mednarodnim slovesom. Živel je za svoje sanje in v veri upanja mu

je uspelo uresničiti te, v tem času skorajda nemogoče sanje. Zgradil je eno največjih in

najmodernejših mesnopredelovalnih tovarn v Jugoslaviji z mednarodnim slovesom. Pri

izpolnitvi mu je bila močno naklonjena tedanja politika, katere predstavnik je bil Benko sam.

S to izpolnitvijo svojih sanj ni zadostil le svojih želja, temveč je hkrati pripomogel k razvoju

gospodarstva Prekmurja.

Namen diplomske naloge je prikazati življenje in delovanje prekmurskega industrialca

in politika Jožefa Benka v času med obema svetovnima vojnama. Pri tem prikazu še posebej

želimo izpostaviti njegovo politično, gospodarsko in družbeno delovanje, ki je neposredno

pripomoglo k vsesplošnemu, predvsem pa h gospodarskemu razvoju Prekmurja med obema

svetovnima vojnama. Prav tako je potrebno opredeliti njegovo gospodarsko delovanje v času

druge svetovne vojne, ki je bilo zanj usodno, saj je zaradi verjetnih vojnih zločinstev izgubil

življenje. Predstavljamo tudi dokaze, s katerimi so Jožefa Benka leta 1993 rehabilitirali.

Diplomska naloga temelji na študiju literature, ki obravnava zgodovinski čas, v

katerem je živel in deloval Jožef Benko, saj so prav posamezna zgodovinska dejstva vplivala

na njegove življenjske, politične ali gospodarske odločitve. Predstavitev njegovega življenja

in delovanja temelji na študiju arhivskega gradiva, ki je dosegljivo v Pokrajinskem arhivu

Maribor in Arhivu Okrožnega sodišča Murska Sobota ter posameznih člankov lokalnih in

regionalnih časnikov, ki so dosegljivi v Univerzitetni knjižnici Maribor in v Pokrajinski in

študijski knjižnici v Murski Soboti.

Benkovo politično, versko in društveno delovanje je prikazano s pomočjo izbranih

člankov iz lokalnih časnikov Mörszka Krajina – politicsni in kulturni tjednik, Murska Krajina

– tednik za gospodarstvo in Novine – glasilo Slovenske Krajine. Predvsem prekmurski časnik

Murska Krajina, ki je izhajal med leti 1932 in 1941, je bogat s članki o Jožefu Benku, saj je


bil Benko med leti 1932 in 1939 glavni urednik in lastnik tega časnika. Prav tako so

uporabljeni posamezni članki iz časnika Slovenec – Politični list za slovenski narod in časnika

Jutro – dnevnik za gospodarstvo, prosveto in politiko. Uporabljeni so tako klerikalni kot

liberalni časniki, saj je bilo s tem mogoče dokazati, kakšno stališče je katera struja slovenske

politike zavzemala do Prekmurca Jožefa Benka.

Gospodarsko delovanje Jožefa Benka in poslovanje tovarne mesnih izdelkov Benko je

v diplomi prikazano na podlagi podatkov, najdenih v fondu Tovarna mesnih izdelkov Josip

Benko. Pregledali smo tudi posamezne sodne spise iz fonda Okrožno sodišče Maribor, na

podlagi katerih smo ugotovili Benkovo širše gospodarsko delovanje.

S pomočjo študije literature posameznih člankov iz časnikov Slovenski poročevalec,

Slovenec in Večer ter arhivskega gradiva smo predstavili vzroke za smrtno obsodbo Jožefa

Benka. Prav tako smo opredelili dejstva, ki so Jožefa Benka leta 1993 oprostila vseh obtožb.

Vsebina diplomske naloge je razdeljena na devet poglavij, vsako posamično poglavje

predstavlja določeno življenjsko vlogo Jožefa Benka.

S prvim poglavjem Zgodovina Prekmurja v času Jožefa Benka želimo prikazati

zgodovinski razvoj Prekmurja v času od leta 1919 do leta 1945. Za splošen zgodovinski oris

Prekmurja v tem obdobju smo se odločili zato, ker so posamezni zgodovinski dogodki

vplivali na določene odločitve Jožefa Benka. V naslednjem poglavju Življenje Jožefa Benka

bomo predstavili njegovo odraščanje, ki je imelo pomemben vpliv na poznejše Benkovo

delovanje na političnem in gospodarskem področju Prekmurja. V poglavju Vpliv Jožefa

Benka na gospodarstvo Prekmurja bomo opisali splošne gospodarske razmere v Prekmurju v

času delovanja Benka. Prav tako bomo ugotovili razvoj in poslovanje njegove tovarne mesnih

izdelkov. V petem poglavju Politične vloge Jožefa Benka bomo predstavili vse njegove

politične vloge, ki jih je imel, in ugotovili, kako je posamezna politična vloga vplivala na

vsesplošni razvoj Prekmurja. V naslednjem poglavju Jožef Benko in prekmurska

evangeličanska cerkev se bomo seznanili z Benkovo cerkveno vlogo, ki jo je opravljal v

okviru prekmurske evangeličanske cerkve. V sedmem poglavju Društveno udejstvovanje

Jožefa Benka bomo opredelili Benkovo vlogo v razvoju prekmurskega gasilstva, lovstva in

sokolstva. V predzadnjem poglavju Jožef Benko mecen in podpornik bomo ovrednotili

Benkovo dobrosrčnost in humanost za ljudi. V zadnjem devetem poglavju Jožef Benko žrtev

povojne politike bomo opredelili Benkovo delovanje v času druge svetovne vojne in se

seznanili z dejstvi, ki so Benka leta 1993 oprostila vseh obsodb Višjega vojaškega sodišča za

Slovenijo.


2. ZGODOVINA PREKMURJA V ČASU JOŽEFA BENKA

2.1 PRIKLJUČITEV PREKMURJA H KRALJEVINI SHS

Območje ob Muri v velikosti 970 km2 1 se je zaradi več stoletne ogrske nadoblasti

drugače razvijalo kot preostala Slovenija. Dolgoletno ogrsko podjarmljenost je bilo mogoče

občutiti v vseh plasteh življenja. Najbolj se je drugačnost opazila na političnem,

gospodarskem in socialnem področju. Po koncu druge svetovne vojne je Prekmurje končno

postalo enakopraven del Slovenije in tako počasi začelo prevzemati skupne politične,

gospodarske in socialne vzorce vsesplošnega razvoja.2

Slovensko narodnostno ozemlje je skupaj v eni državi le redko vključevalo Prekmurje.

V bistvu Prekmurje ni bilo nikoli državnopraven predel Slovenije vse do konca prve svetovne

vojne. Zato je njihov politični in gospodarski razvoj bil pod močnim vplivom Ogrske, kateri

so tudi več tisočletij pripadali. Leta 1867, po nastanku dualizma, je ta predel Slovenije dobil

še močnejšo ogrsko nadoblast. Slovenci so bili razdeljeni v dve županiji, in sicer zahodni del

in severozahodni del, skupaj z Mursko Soboto in Monoštrom je spadal k Železni županiji.

Preostali del na vzhodu z Dolnjo Lendavo je bil vključen k županiji Zala. Ta upravna delitev

prekmurskih Slovencev se je ohranila vse do konca prve svetovne vojne.3

Slovenci, ki so živeli v Železni in Zalski županiji, so bili brez lastnega političnega

programa v obdobju avstro-ogrske monarhije. Zanje je veljala splošna ugotovitev, da so se

politično, gospodarsko in kulturno integrirali v organiziranost obeh županij. Madžari so v

Slovencih videli marljive, skromne in delovne državljane, s katerimi ni bilo posebnih sporov.

Ogri sprva niso izvajali posebnih nacionalističnih ukrepov nad Slovenci, kajti ugotovili so, da

imajo samosvojo kulturo in so govorili svoj jezik, bili so pripadniki Vendov. Prav tako so

takoj po uvedbi dualizma smatrali vasi s pretežno slovenskim prebivalstvom kot gospodarsko

razvite. Slovenci so se v teh prvih letih dualizma počutili domače pod tujo politično oblastjo.4

Vse se je začelo spreminjati na prelomu 20. stoletja, ko je Madžarska svoje

nacionalistične težnje začela zaostrovati, kajti zaradi slabih gospodarskih razmer so različni

narodi vse glasneje začeli izražati željo po odcepitvi in zahtevo po samoodločbi narodov.

Tisti, ki pa niso bili tako reformistično nastrojeni, so zahtevali le enakopravnost narodov v

okviru Ogrske. Vsi ti reformistični ukrepi manjšinskih narodov so pripeljali do okrepljene

madžarizacije, ki je še okrepila osamosvojitvene ideje manjšinskih narodov. Odločilno vlogo

1 Baš Franjo, Posebne poteze prekmurske zgodovine v ogrski dobi, str. 61. 2 Prav tam; Slovenska novejša zgodovina, str. 748. 3 Slavič Matija, Naše Prekmurje, str. 23. 4 Göncz Laszlo, Madžari, kratka zgodovina Madžarov, str. 122-123.


pri madžarizaciji slovenskih Prekmurcev je imelo madžarsko izobraževalno društvo za

vendsko krajino. S svojim delovanjem niso želeli le razširiti madžarskega jezika, temveč tudi

spreobrniti slovenske Prekmurce v madžarsko narodnost. Predstavniki madžarskega

izobraževalnega društva za vendsko krajino so v ta namen poudarjali neobstoj ogrskih

Slovencev, saj je obstajalo le vendsko narečje madžarske domovine. Iz tega so sklepali, da so

bili slovenski Prekmurci praktično potomci ljudstva Vendi, ki se je izgubilo med

preseljevanjem ljudstev. Tako so Prekmurce prištevali k Madžarom. Večina Prekmurcev se je

s tem poreklom strinjala in so sami sebe imeli za potomce Vendov, zato se madžarizaciji

dolgo niso upirali.5

V notranji nestabilnosti je Avstro-Ogrska stopila v prvo svetovno vojno. Povod za

prvo svetovno vojno je bil atentat na avstrijskega prestolonaslednika Franca Ferdinanda, ki ga

je ubil Gavrilo Princip, član Mlade Bosne. Ogrski del se je na vojno drugače odzval kot

avstrijski del monarhije. Madžarski ministrski predsednik Istvan Tisza je najprej nasprotoval

vojaški akciji avstro-ogrske monarhije, saj se je zavedal romunskih ozemeljskih zahtev do

Sedmograške oziroma do vzhodnih predelov Madžarske. Ko je Nemčija vojaško in politično

prepričala madžarskega premierja, da naj bi z Bolgarijo načrtovan sporazum onemogočil

morebitne romunske ozemeljske zahteve in napade, so Madžari stopili na stran Nemčije in ji

hkrati zagotovili pomoč pri napadu na Srbijo. Julija leta 1914 je Madžarska uradno poslala

srbski vladi ultimat, v katerem je zahtevala, da naj tudi srbske enote sodelujejo pri odkrivanju

srbskih terorističnih in nacionalističnih skupin na območju srbske države. V zahtevanih 48

urah Madžarska ni dobila odgovora, zato je 28. junija leta 1914 napovedala vojno Srbiji in s

tem tudi uradno stopila v prvo svetovno vojno kot bojevnica centralnih sil.6

Prekmurski ljudje se na svojem območju niso bojevali, večina jih je bila poslana na

Madžarsko, kjer so se borili za njihovo zmago. Vojno so na svoji koži najbolj občutili kmetje,

ki so predstavljali v Prekmurju večinsko prebivalstvo. Večino pridelane hrane so morali

pošiljati na Madžarsko za potrebe vojakov. Stanje se je zaostrilo še zlasti v zadnjih letih

vojne, ko je začelo primanjkovati hrane in civilno prebivalstvo je bilo na robu preživetja.

Proizvodnja žita je bila dovolj zgolj za polovico resničnih potreb države. V takšnih težkih

notranje gospodarskih razmerah je Avstro-Ogrska 27. oktobra leta 1918 prosila za premirje, ki

ga je 3. novembra 1918 podpisala v Padu.7

5 Göncz Laszlo, n. d., str. 122-123; Baš, Franjo, n. d., str. 71-72. 6 Göncz Laszlo, n. d., str. 124. 7 Prav tam, str. 125-126.


2.2 PREKMURJE MED OBEMA VOJNAMA

Odločilna dejavnika, ki sta zaznamovala čas med obema vojnama v Prekmurju, sta

bila priključitev območja h Kraljevini Srbov, Hrvatov in Slovencev ter začetek skupnega

političnega in gospodarskega razvoja s preostalim delom slovenskega narodnostnega ozemlja.

Tik po koncu prve svetovne vojne slovenski Prekmurci niso imeli skoraj nobenih želja

po priključitvi k državi Slovencev, Hrvatov in Srbov. Največ, kar so od Ogrske zahtevali, je

bila le lastna avtonomija znotraj države. Glede tega pa so imeli različni politični krogi svoje

ideje in zahteve. Meščanski in liberalni krogi so zahtevali po ugotovitvi, da se

»Murskokrajinski Vendi«, ki so dolga stoletja živeli v sožitju z madžarsko državo, niso želeli,

kljub Wilsonovemu načelu do samoodločbe narodov, ločiti od Ogrske. Zaradi te ugotovitve so

zahtevali, da bi se naj okoli 200 občin med Muro in Rabo v Železni in Zalski županiji združilo

v eno Mursko županijo s sedežem v Murski Soboti.8

Drugo idejo, ki je prav tako zagovarjala avtonomijo Prekmurja znotraj Ogrske, je

zagovarjal Jožef Klekl, predstavnik konservativnih katoliških Slovencev. Klekl je želel za

slovenske Prekmurce, ki jih je sam poimenoval kar »ogrski Slovenci«, samostojno Slovensko

Krajino9 v okviru Ogrske. V tej državi bi slovenski Prekmurci sami upravljali notranje posle,

sodstvo, prosveto in kulturo. Prav tako so v okviru države zahtevali že svoje odločanje glede

verske pripadnosti in izbire javnega jezika. V to Slovensko Krajino naj bi bile vključene vse

občine, ki so bile pod Železno in Zalsko županijo, ne glede na to, če je bila občina

narodnostno mešana.10 Ta ideja je bila dokaj revolucionarna, saj je zahtevala rabo

slovenskega jezika v javnem življenju na območju Slovenske Krajine. Revolucionarnost tega

kroga je izhajala iz narodne zavednosti, ki jo je med prekmurskimi Slovenci na prehodu iz 19.

v 20. stoletje začel širiti katoliški duhovnik Franc Ivanocy. Narodno zavednost so v tem

obdobju izražali le slovenski katoliški duhovniki, katerim je pripadal tudi Jožef Klekl, ki je

nadaljeval ideje Ivanocyija.11

Madžarska oblast ni hotela uresničiti nobenega programa, ki so ga želeli prekmurski

Slovenci, zato se je prekmursko vprašanje bilo primorano reševati z mirovnimi pogodbami, ki

pa niso bile naklonjene Madžarski, saj je sodelovala na strani poražencev.12

Po hrvaški zasedbi Medžimurja so tudi Slovenci postali aktivnejši in si želeli z vojaško

silo priključiti Prekmurje. Odločilno vlogo pri tem je odigral stotnik Erminij Jurišič, ki je

8 Baš Franjo, n. d., str. 73, 76. 9 Slovenska Krajina se je dobro uveljavila med slovenskimi Prekmurci, zato se je v tem povojnem obdobju Prekmurje pogosto poimenovalo kar Slovenka Krajina. 10 Baš Franjo, n. d., str. 73-74. 11 Šticl Herman, Zgodovina telovadnega društva Sokol Murska Sobota, str. 12-16. 12 Baš Franjo, n. d., str. 76-77.


konec decembra leta 1918 s svojo malo številčno četo prekoračil Muro in pri Murskem

Središču zasedel Lendavo, Črenšovce, Beltince in Mursko Soboto. Osvobojeno oblast je v

začetku januarja leta 1919 prevzela Jurišičeva posadka. Ustanovili so narodni svet za

Slovensko Krajino. Vendar že teden dni pozneje so Madžari z enim bataljonom vojakov iz

Szombathelya Jurišičevo osvobojeno ozemlje napadli in ga praktično skupaj z vojaki izgnali

iz Prekmurja. Ta neuspeli vojaški pohod je na drugi strani onemogočil Rudolfu Maistru

zasedbo Prekmurja. Klavrno se je končal poizkus jugoslovanskih prostovoljcev, da bi

priključili Prekmurje k Sloveniji. Tako je prišla usoda Prekmurja v roke ljudi, ki so odločali

na mirovni konferenci.13

Po vojni so postale zahteve manjšinskih narodov po samoodločbi vedno glasnejše. Da

bi Madžarski politiki obrzdali reformistične množice, so 16. novembra leta 1918 razpustili

državni zbor. Isti dan je nato Veliki narodni svet razglasil neodvisnost Madžarske in predlagal

ustanovitev ljudske republike. V tem času je bila Madžarska notranjepolitično razdvojena.

Začasni predsednik grof Karoly je želel vladati v koalicijski vladi s socialdemokrati, na vsak

način pa si je prizadeval preprečiti prihod komunistov na oblast. Zgodilo se je nepričakovano,

saj so se socialdemokrati in komunisti povezali in se združili v Socialistično stranko

Madžarske. Tako je na Madžarskem zavladala diktatura proletariata. Pod to oblastjo so se

začele izvajati korenite družbene spremembe, ki so nastajale v duhu komunističnih idej.

Uvedli so delovanje revolucionarnih sodišč, začeli z nacionalizacijo industrijskih obratov,

veleposestev, rudnikov, denarnih zavodov in zasebnih hiš. Na koncu vseh ukrepov je sledila

še centralizacija oblasti. Tujina je z neodobravanjem sprejemala vso to boljševistično oblast

na Madžarskem. Antantne sile so zrušile začetke oblasti madžarskega komunizma šele

avgusta leta 1919.14

Konec marca leta 1919 je nastopila boljševiška vlada na Ogrskem. Prekmurje je čez

noč postalo boljševiško. Nekaj boljševiških čet in vojaških svetov je prišlo v Prekmurje, kjer

je uvedlo boljševistično upravo. V sami pokrajini se je v tem času krepila revolucionarnost

predvsem zaradi nerešenih agrarnih in revolucionarnih vprašanj. Takrat je postala goreča želja

ljudi brez zemlje ali z majhnim koščkom zemlje, kateri so prevladovali v Prekmurju, da bi si s

pomočjo agrarne reforme pridobili zemljo in se hkrati osvobodili madžarske oblasti. V

Prekmurju so imeli neomajno oblast madžarski veleposestniki. Na njihovih posestvih je delalo

na tisoče slovenskih kmetov, ki niso imeli svoje zemlje ali pa le majhen kos. Drugi, ki niso

dobili dela na teh veleposestvih, so morali hodili na sezonsko dela na Madžarsko. Zaradi

13 Baš Franjo, n. d., str. 77; Šticl, Herman.,n. d., str. 12-16. 14 Kontler Laszlo, Madžarska zgodovina, str. 264.


izredno težkih življenjskih razmer se je veliko slovenskih prebivalcev Prekmurja v tem času

odločilo za odhod v svet s trebuhom za kruhom in si v tujini poskušati poiskati boljše

življenje. Posebnost Prekmurja v tem obdobju je bilo tudi veliko število obrtnikov. Osnovni

nosilec revolucionarnih idej je bil vaški proletariat. Revolucionarni val je v zelo kratkem času

zajel celo Prekmurje, ne glede na narodno pripadnost. Tako so se veleposestniki, duhovščina

in meščanstvo med seboj povezali zaradi ogroženosti. Za obrambo pred revolucijo so začeli

ustanavljati narodne svete. Revolucionarno gibanje proletariata je bilo spontano, brez pravega

vodstva in organiziranosti. Brez teh osnov vsakega upora je madžarska oblast sam upor hitro

zadušila. V Prekmurju je upor proletariata potekal proti ostankom fevdalizma, za razdelitev

veleposestniške zemlje in upor proti vladajočemu razredu.15

Novo upanje slovenskih prebivalcev Prekmurja po neodvisnosti je omogočil Vilmoš

Tkalec, ki je sprva deloval kot prekmurski boljševistični komisar v Murski Soboti. Sredi

junija leta 1919 je prišel v težave z obstoječo boljševiško oblastjo v Prekmurju. Želel se je

umakniti, a tedaj so mu pokazali zvestobo njegovi vojaki. To ga je opogumilo in okoli sebe je

zbral zveste domače vojake. S pomočjo teh mož je želel organizirati samostojno Prekmurje

oziroma Slovensko Krajino, kot so to območje imenovali sami Prekmurci. Želel je proglasiti

samostojno Mursko republiko na osnovah socialne demokracije. Za svojo idejo je organiziral

veliko sestankov, na katerih si je poskušal pridobiti čim več ljudi. V Slovenski Krajini si je

Tkalec na svojo stran pridobil veliko ljudi, predvsem kmečko prebivalstvo in vojake, saj je

domačinom ponujal državo brez vojske in ljudem zemljo. Na podlagi množične podpore je

Tkalec 29. maja leta 1919 proglasil Mursko republiko, v kateri je bil sam predsednik.

Republika je obsegala območje Zalske in Železne županije, kjer so živeli ljudje slovenske

narodnosti. Razglasitev Murske republike je temeljila na temelju samoodločbe narodov. Te

samostojne tvorbe ni priznala boljševistična oblast Madžarske, zato jo je napadla in v začetku

junija 1919 so se Tkalčeve sanje podrle. Slovenci v Slovenski Krajini so ponovno prišli pod

madžarsko boljševistično oblast, a ne za dolgo. Mirovna konferenca je slovenski del

Prekmurja avgusta 1919 dodelila Kraljevini Srbov, Hrvatov in Slovencev.16

Po boljševistični madžarski oblasti je na zahtevo slovenske narodne vlade v Ljubljani

centralna beograjska vlada postavila vprašanje Prekmurja na dnevni red mirovne konference v

Parizu. Jugoslovanski politiki so želeli Prekmurje čim prej priključili k svojemu ozemlju.

Nasploh je bilo na mirovni konferenci po prvi svetovni vojni v Parizu težko določiti nove

meje, kar je veljalo tudi za Prekmurje. V Slovenski Krajini so imeli določevalci meje težko

15 Slavič Matija., n. d., str. 40-41.; Titl Jurij, Murska republika 1919, str. 5-7, 11-14. 16 Titl Jurij, n. d., str. 58-64.


nalogo. Na koncu so mejo določili tako, da je potekala od skupne točke treh držav vzhodno od

Toke, po razvodnici med Rabo in Muro. Po tej določitvi je ostalo rabsko Prekmurje z mestom

Monoštrom Madžarom. Slovenci pa so še naprej vztrajali po Porabju, zato se je posebna

skupina jugoslovanskih politikov sestala julija 1919 z Vrhovnim svetom peterice. Na tem

sestanku je skupina jugoslovanskih politikov zahtevala Monošter in tri župnije Dolnji Senik,

Gornji Senik in Štefanovec. Na teh območjih je živelo v večini slovensko govoreče

prebivalstvo. Prav tako so zahtevali, da naj bi se pooblastila vlada Kraljevine Srbov, Hrvatov

in Slovencev, da bi lahko Prekmurje vojaško zasedla. Vrhovni svet je končne odločitve o

usodi Prekmurja sprejel na svoji seji 1. avgusta leta 1919, kjer je ugodil prošnji Kraljevine

Srbov, Hrvatov in Slovencev in jugoslovanski vojaki so lahko avgusta 1919 zasedli območje

Prekmurja.17

Do jugoslovanske zasedbe Prekmurja je prišlo 12. in 13. avgusta 1919. Iz Radgone so

prišle čete, ki so bile poslane iz Maribora. Ljubljanski in zagrebški vojaški oddelki so prišli iz

Ljutomera in Središča. Odpora skoraj ni bilo. Meje zasedbenega območja še niso bile

dokončno določene, zato je ostalo Prekmurje pod vojaško upravo. V zahodnem delu

Prekmurja so upravljanje prevzele slovenske oblasti, v vzhodnem delu pa hrvaške. Zato je

prišlo do spora med Ljubljano in Zagrebom glede dokončne pripadnosti ozemlja nekdanje

Slovenske Krajine znotraj Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev. Nastali spor se je rešil

septembra leta 1919, ko je bilo celotno Prekmurje dodeljeno slovenski upravi.18

Prekmurje je prišlo pod upravo Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev 18. oktobra

1920. Dokončno pa je bilo Prekmurje dodeljeno Kraljevini Srbov, Hrvatov in Slovencev po

podpisu Trianonske pogodbe. Bila je podpisana 4. junija 1920. S to pogodbo je Madžarska

izgubila dve tretjini svojega nekdanjega ozemlja in skoraj 60 odstotkov prebivalcev, med

njimi 30 odstotkov etničnih Madžarov. Madžarska se je skrčila s prvotnih 282.000 km2 na

93.000 km2 in le 7,6 milijonov od prvotnih 18,2 milijona prebivalcev. Približno polovica 3,2

milijona Madžarov, ki so se znašli v položaju narodne manjšine, je živela v strnjenih skupinah

ob novi madžarski meji. Na območju Prekmurja je ostalo okoli 20.000 Madžarov. Nad to

pogodbo so ljudje na ulicah množično demonstrirali in tako izkazovali svoje sovraštvo in

nepravičnost do mirovnih pogajanj in do same mirovne pogodbe. Kljub vsem nepravičnostim

pa je Madžarska s to pogodbo dosegla svetovno politično priznanje svoje samostojnosti in

neodvisnosti.19

17 Slavič Matija, n. d., str. 46-51.; Göncz Laszlo, n. d., str. 133-135. 18 Slavič Matija, n. d., str. 44.; Göncz Laszlo, n. d., str. 136. 19 Kontler Laszlo, n. d., str. 274-276.


Po priključitvi Prekmurja k Sloveniji se je začela formirati nova uprava, ki je temeljila

zgolj na Slovencih. V ta namen so iz vseh državnih služb začeli odpuščati Madžare in njihove

pristaše. Najbolj so odpuščanja občutili učitelji, saj so v večini poučevali le madžarski učitelji.

Pri tej menjavi uradnikov in ostalih zaposlenih v javnem sektorju je nastal problem. Domačini

so bili premalo izobraženi za javne službe, zato se je po letu 1920 na območje današnjega

Prekmurja preselilo veliko slovenskih narodnjakov, ki so poskušali uvesti tako v vse urade kot

v šole slovenski knjižni jezik. S tem se je začela knjižna slovenščina širiti med slovenskimi

prebivalci Prekmurja.20

Na novo so uredili tudi notranjo ureditev Prekmurja. Glede civilne uprave je bilo

Prekmurje ena pokrajina z enim civilnim komisariatom v Murski Soboti. Glede okrajev pa je

bilo razdeljeno v dva okraja, v murskosoboškega s središčem v Murski Soboti in lendavskega

s središčem v Dolnji Lendavi.21

Slovenski prebivalci Prekmurja so se ob združitvi s Kraljevino Srbov, Hrvatov in

Slovencev začeli počasi politično prebujati in s tem izražati svoje politične zahteve. Zaradi

tega spoznanja so se na ta del kraljevine začele širiti različne politične stranke in se boriti za

prevlado. Glaven boj med političnimi strankami je potekal med »klerikalci« in »liberalci«.

Ena izmed glavnih političnih osebnosti v Prekmurju je postal upokojeni katoliški župnik v

Črenšovcih Jože Klekl. Nastopal je proti vsem naprednim socialnim gibanjem doma in v

svetu, zlasti pa je svoje ljudstvo svaril pred socializmom in komunizmom. Vidno politično

mesto pa je prevzel tudi industrialec Jožef Benko, ki je bil pripadnik srbskih radikalov. Tako

so bila za Prekmurje v prvem desetletju obstoja značilna trenja med politiki v Prekmurju in

boj za strankarsko premoč, v katerem si je vodilno vlogo izboril Jožef Klekl. Po

šestojanuarski diktaturi leta 1929 je kralj Aleksander I. razpustil parlament in prepovedal vse

stranke, zato so se Aleksandrovi diktaturi podredili vsi prekmurski politiki, brez izjem. Okrog

leta 1930 so v Prekmurju nastale nove silnice, saj je na ljubljansko univerzo stopila

prekmurska mladina. Prav tako so v tem obdobju dobili tudi boljše pogoje prekmurski dijaki,

ki so se lahko izobraževali na soboški gimnaziji. Tako se je počasi začela razvijati prekmurska

intelektualna elita, ki je bila v večji meri še vedno pod vplivom duhovščine, a je hkrati sproti

osvajala širše dimenzije razumevanja sveta. Svoja spoznanja in izkušnje je prenašala na

prekmurska tla in se do prekmurskih socialnih vprašanj opredeljevala obogatena s splošno

slovenskimi naprednimi spoznanji. Ta intelektualna mladina je počasi brisala posledice

20 Slavič Matija, n. d., str. 50-55. 21 Prav tam, str. 67-69.


tisočletne ločitve Prekmurcev od slovenskega telesa in zaostalosti v narodnostnem razvoju.22

Politično se je Prekmurje med obema vojnama otreslo nezanimanja za skupno politiko, prav

tako pa je z volitvami dokazalo, da so tamkajšnji Slovenci zaveden slovenski narod.

2.3 PREKMURJE V ČASU DRUGE SVETOVNE VOJNE

Po množičnih demonstracijah proti pristopu Kraljevine Jugoslavije k trojnemu paktu,

odstopu vlade Cvetkovič-Maček, izsiljenim z vojaškim udarom, odstranitvi regentskega sveta

in razglasitvi prestolonaslednika Petra II. Karađorđevića za kralja, je Nemčiji prekipelo.

Konec marca leta 1941 se je nemški vodja Adolf Hitler odločil, da bo notranjo nestabilnost

Kraljevine Jugoslavije rešil z vojno. Z vojaškim posegom je želel Hitler Jugoslavijo razbiti

kot vojaško silo in kot državo. Pri tem napadu si je na svojo stran pridobil tako Italijane, kot

Madžare, saj so oboji v vojni proti Jugoslaviji videli možnost, da si pridobijo nazaj ozemlje,

ki so ga po prvi svetovni vojni izgubili.23

Adolf Hitler je želel Jugoslavijo osvojiti v čim krajšem času in si tako zavarovati hrbet

na Balkanu pred svojo invazijo na Sovjetsko zvezo. Zato je za napad na Jugoslavijo določil že

nedeljsko jutro 6. aprila leta 1941. Nemčija je za napad na Jugoslavijo pripravila dve svoji

armadi, Italija je na jugoslovansko ozemlje vdirala z drugo armado, Madžarska pa je za

operacijo proti Jugoslaviji uporabila svojo južno armado. Vojaške operacije so se začele 6.

aprila leta 1941 zgodaj zjutraj z bombardiranjem Beograda, vojaške in druge infrastrukture ter

prometnih vozlišč. V Dravski banovini so se napadalcem prva dva dneva upirali predvsem

vojaki na meji in moštva nekaterih bataljonov. Globlji prodor je nemški vojski takoj uspel le v

Prekmurju, kjer je manjši oddelek že prvi dan prodrl vse do Murskega Središča. Že 8. aprila

1941 je nemška vojska prodrla do Drave med Mariborom in Ormožem, italijanska pa v

zgornji del Savske doline. Prodiranje okupacijskih sil se je v naslednjih dnevih nadaljevalo

brez uspešnega odpora jugoslovanskih enot. Jugoslaviji ni preostalo nič drugega, kot da je 17.

aprila leta 1941 podpisala kapitulacijo. S tem je bilo konec jugoslovanske enotnosti, saj je

nemški okupator to ozemlje razdelil med vse tri okupatorje, ki so vladali Jugoslaviji v času

druge svetovne vojne.24

Zgodaj zjutraj 6. aprila leta 1941 so nemška letala začela preletavati Prekmurje. To je

bilo za Prekmurce znamenje, da se je vojna z Nemčijo resnično začela. Še preden je prišlo do

bojev, je polk jugoslovanske vojske v Prekmurju razpadel. V dobršnem številu je bil

sestavljen iz starejših letnikov, rezervistov, petokolonašev in pripadnikov madžarske narodne

22 Godina Ferdo, Prekmurje 1941-1945, str. 8-14. 23 Slovenska novejša zgodovina, str. 579. 24 Prav tam, str. 579 – 580.


manjšine. Vojaki so bili slabo oboroženi, še slabši pa je bil njihov obrambni duh. V takšnem

stanju so Nemci Prekmurje zasedli v nekaj urah. Nemško vojsko so ob prodiranju od državne

meje do Murske Sobote mnogi spremljali z navdušenjem. Sadovi Hitlerjeve propagande so se

v teh trenutkih še zlasti čutili pri sezonskih delavcih. Ti ljudje so od Rajha pričakovali lepše

življenje, predvsem pa večje bogastvo. Bolj zadržano so sprejeli Nemce ljudje iz prekmurskih,

madžarskih vasi, ker so pričakovali, da bodo za Nemci Prekmurje zasedli Madžari. Središče

Prekmurja, Murska Sobota, je Nemce prav tako z navdušenjem sprejela. V tem času začetne

okupacije Prekmurja so slovenstvu ostali zvesti le del prekmurske inteligence in velik del

napredno usmerjene mladine. Iz Murske Sobote so Nemci napredovali po Prekmurju, ne da bi

naleteli na odpor, čeprav jih slovenske vasi v dolnjem Prekmurju niso sprejemale z

navdušenjem. Skupaj s Kulturbundovci so Nemci prve dni okupacije Prekmurja začeli izvajati

nad ljudmi nasilje, začeli so poditi slovensko inteligenco, vdirali so v judovska stanovanja in

trgovine. Takšno ravnanje Nemcev je bilo za mnoge Prekmurce pravo razočaranje, ker so od

Rajha pričakovali pravičnost, red in blagostanje. Nemci so v svoji desetdnevni okupaciji

Prekmurje izropali, saj so vozili številni polni kamioni raznega blaga proti Nemčiji.25 Šele

tedaj so se Prekmurci začeli zavedati, da jim pretijo težji časi, saj jim nobena okupacija ni

dala tistega, kar so imeli v jugoslovanski državi.

Prekmurski Kulturbundovci in tisti Prekmurci, ki jih je blišč Hitlerjeve Nemčije

preslepil, so si na vse načine prizadevali, da bi Prekmurje ostalo pod Nemčijo. Po vsej

pokrajini so začeli zbirati podpise za Nemčijo in proti Madžarski. Na koncu je Prekmurje

vseeno prišlo pod Madžarsko, saj je Hitler ta del jugoslovanskega ozemlja obljubil Madžarom

že pred madžarskim napadom na Jugoslavijo. Nemci so tako v Prekmurju ostali le deset dni.

V tem času so si naropali, kolikor so le mogli in so se 16. aprila leta 1941 umaknili

Madžarom. Na ta dan je Prekmurje prišlo pod okrilje madžarskega okupatorja. Sam prihod

Madžarov ni bil nič hrupen, razen v madžarskih vaseh, kjer so tamkajšnji prebivalci močno

upali, da bodo lahko ponovno skupaj zaživeli z matično državo. Po prihodu Madžarov v

Prekmurje je bila sprva organizirana vojaška uprava, ki se je ohranila vse do avgusta leta

1941. Od septembra je na tem območju začela veljati civilna uprava. Prekmurje so Madžari

upravno razdelili tako, kakor je bilo razdeljeno do razpada Avstro-Ogrske. Soboški okraj je

spadal v Železno županijo in lendavski okraj v županijo Zala. S takšno ureditvijo so od nekdaj

imeli namen razdvajati slovenski živelj v Prekmurju. Okrajna glavarja v Murski Soboti in

Dolnji Lendavi sta neposredno izvajala madžarsko oblast. Okraji so se delili na občine in

25 Godina Ferdo, n. d., str. 22-26.


notariate, vodili pa so jih notarji, ki jih je postavila okupacijska oblast in so imeli velika

pooblastila. Za vzdrževanje reda in miru sta bila pristojna policija in orožništvo. Takoj po

okupaciji so začeli prihajati mladi madžarski učitelji, ki so v šolah poučevali le v madžarščini.

Slovenske učitelje so v večini odpustili. Do sprememb je prišlo tudi v katoliški cerkvi, ki je

ponovno prešla pod pristojnost Szombathejske škofije. Prav tako so ukinili okrožno sodišče.

Okrajno sodišče v Soboti so priključili k okrožnemu sodišču v Szombathelyu, okrajno sodišče

v Lendavi pa k okrožnemu sodišču v Zalaegerszegu.26

Madžarski parlament je 16. decembra leta 1941 z zakonom anektiral celotno nekdanje

jugoslovansko območje, ki je bilo dodeljeno Madžarski. Ta zakon o priključitvi ozemelj je

začel veljati 27. decembra leta 1941. Z aneksijo je postalo Prekmurje upravno izenačeno s

preostalim državnim ozemljem, prebivalci so postali polnopravni madžarski državljani. S

Prekmurjem si je madžarski okupator v svojo državo priključil najbolj agrarno in gospodarsko

nerazvito območje. Na tem gospodarsko zaostalem območju so delovale le štiri omembe

vredne tovarne. Te so zaradi spremenjenih gospodarskih razmer v prvih mesecih po okupaciji

zašle v velike težave. Redki bančni in hranilni zavodi tega območja so se morali vključiti v

centralo madžarskih denarnih zavodov. Kakor gospodarstvu ni bilo prizaneseno, tako so tudi

ljudje takoj po aneksiji začeli čutiti različne raznarodovalne ukrepe madžarskega okupatorja.

Ta je takoj po priključitvi k matični državi iz Prekmurja začel izganjati predvsem tiste

priseljence, ki so se v tej pokrajini naselili po letu 1919, še zlasti pa prosvetne delavce in

duhovnike. Spomladi leta 1942 so okoli 600 priseljenih kolonistov iz okolice Dolnje Lendave

odpeljali v koncentracijsko taborišče Sarvar. Zaprli so vse slovenske šole in uvedli madžarsko

šolstvo, kljub temu pa je bila ponekod kot pomožni jezik dovoljena raba prekmurskega

narečja.27

Že v juniju 1941 so se začeli zbirati slovenski aktivisti in so poskušali na območju

Prekmurja organizirati narodnoosvobodilno vojno. Vendar je madžarskemu okupatorju z

množičnimi aretacijami uspelo zajeti večino teh aktivistov. Te aretacije so zatrle

protiokupatorsko dejavnost v Prekmurju vse do leta 1944. Do leta 1944 so lahko Prekmurci

svoje slovenstvo izražali le preko Rimskokatoliške cerkve, pri čemer pa ni bilo nobenega

izstopajočega posameznika, ki bi se javno zavzemal za nastop proti narodnoosvobodilnemu

boju. Vzpon narodnoosvobodilnega gibanja je bilo mogoče ponovno začutiti pozimi leta

1944/45.28

26 Slovenska novejša zgodovina, str. 584-585; Godina Ferdo, n. d., str. 27-29. 27 Slovenska novejša zgodovina, str. 585, 590, 601. 28 Godina Ferdo, n. d., str. 47-59; Slovenska novejša zgodovina, str. 620, 707, 748.


2.4 OSVOBODITEV PREKMURJA

V zadnjih dneh marca leta 1945 se je v Prekmurju dogajala prava zmešnjava, saj so

mesta vztrajno zapuščali madžarski vojaki. Iz teh razlogov je 30. marca leta 1945 prenehala

madžarska nadoblast v Prekmurju. Oblast v Prekmurju so ponovno prevzeli Nemci. V tem

času so se poskušali prekmurski partizani priključiti Rdeči armadi. V začetku aprila leta 1945

so se začeli zaključni boji med Nemci in Rdečo armado za osvojitev Prekmurja, s katero so

sodelovali tudi prekmurski vojaki. Dne 3. aprila 1945 je bila osvobojena Murska Sobota, dan

pozneje Lendava, Črenšovci in Bistrica. Tako se je fronta v zahodnem Prekmurju počasi

pomikala v smeri Radgone. Rdeča armada je 3. aprila prodrla od Murske Sobote proti

Petanjcem in Tišini, isti dan dosegla Brezovce in Lemerje. Dne 7. aprila je že osvobodila

Cankovo in 11. aprila po hudih bojih še Gederovce.29 S tem se je končala vojna v Prekmurju

in končno je to gospodarsko zaostalo območje bilo svobodno.

Večina partizanov, ki so vodili od decembra 1944 do osvoboditve politično in tudi

vojaško delo v Prekmurju, se je v začetku aprila leta 1945 zbrala v Murski Soboti. Na tem

sestanku so se za Prekmurje formirali začasni okrožni odbori osvobodilne fronte. Tako se je

osvobodilna fronta ob prihodu Rdeče armade legalizirala in prevzela oblast v Prekmurju.30

S kapitulacijo Nemčije se je Prekmurje po štirih letih okupacije priključilo Ljudski

republiki Sloveniji v okviru Federativne narodne republike Jugoslavije.

29 Godina Ferdo, n. d., str. 204-208. 30 Godina Ferdo, n. d., str. 209-212, Slovenska novejša zgodovina, str. 748.


Slika 1: Prekmurski tovarnar Jožef Benko

Vir:Žunec Branko, (Po)nesreč(e)ne špekulacije, 7D, letnik XX., 15. maj 1991, št. 19, str. 22.


3. ŽIVLJENJE JOŽEFA BENKA

Vas Tešanovci leži na prostoru, kjer se prekmurska ravnina prelomi v goričko

hribovje. V tej edini, danes pravi panonski vasi, je dne 3. julija leta 1889 prijokal na svet prvi

prekmurski industrialec Jožef Benko. Njegovo krstno ime je bilo Jožef, a zaradi političnih

razlogov se je v 20. letih 20. stoletja preimenoval v Josipa. Rodil se je kot edini sin staršema

Štefanu Benku in Tereziji Obal, poročeni Benko. Benko je bil po veroizpovedi

evangeličanske vere, saj sta ga starša krstila v evangeličanski cerkvi, kateri sta bila oba

predana.31

Slika 2: Družina Benko, okrog leta 1920

Vir: Zbornik – Josip Benko, str. 18.

Najbogatejši oziroma socialno najbolj stabilen sloj so bili v času rojstva Benka v

Tešanovcih veliki kmetje, ki jih je bilo v samem kraju takrat 15. Eden teh velikih kmetov je

bil tudi Benkov oče Štefan. Svojo veliko posest si je pridobil po smrti očeta in matere, ko si je

z bratom razdelil posest svojih staršev. Štefan je ostal doma in si zraven še kupil posest

Rituperja. Na tej veliki posesti je začel sam gospodariti. Kot sam svoj gospodar se je izkazal

za vzornega posestnika in živinorejca. Prav tako je bil eden izmed prvih Prekmurcev, ki so

začeli trgovati z živino. V tej trgovini je bil zelo uspešen, saj je svinje in teleta izvažal v

31 Josip Benko - petdeset let, Murska krajina, letnik VIII., 9. julij 1939, št. 17, str. 1.


Gradec. Zraven posesti je bil Štefan Benko v tem času tudi lastnik gostilne. Oče Jožefa Benka

je v tem času veljal za zelo pomembnega človeka v tej majhni vasi, saj je množici ljudem

omogočil preživetje z vsakoletnim organiziranjem sezonskega dela na svojem posestvu na

Madžarskem, ki ga je iz zapuščene in zanemarjene zemlje napravil v vzorno in urejeno posest.

Ta posest na Madžarskem je bila velika 100 arov in jo je vzel v najem od grofa Szaparyja.

Štefan Benko pa se je v času Benkove mladosti ukvarjal še s klanjem živine. Bil je lastnik

klavnice, kjer so klali svinje in teleta. Benkov oče je bil prvi, ki je pripomogel s svojo

dejavnostjo k boljšemu razvoju živinoreje na prekmurskem območju.32

Tako se je Jožef Benko za takratni čas v Prekmurju rodil v gospodarsko močni in

urejeni družini, saj je bil njegov oče posestnik 30 hektarjev obdelovalne površine in lastnik

gostilne ter klavnice, iz katere je izvažal zaklano meso predvsem na Dunaj in v Budimpešto,

nekaj pa ga je prodal tudi v Mursko Soboto. Zato je družina Benko v tem času sodila v

socialno najstabilnejši sloj v Tešanovcih, v katerega je sodilo zraven Benkovih še ostalih 14

družin. Jožef Benko v otroštvu ni trpel pomanjkanja, kakor je bilo značilno za večino

prebivalstva Tešanovec.33

Kljub temu, da je bila družina Benko gospodarsko močna, so starši Jožefa Benka že od

otroštva navajali na trdo kmečko delo, s čimer si je pridobil delovne navade in potrebno trmo

za doseganje gospodarskih in drugih uspehov v življenju.34

Jožef Benko je šest let obiskoval osnovno šolo v Tešanovcih. Pozneje je šolanje

nadaljeval v deški meščanski šoli. V osnovni šoli se je Benko izkazal kot odličen učenec.

Tedaj je začel sanjariti o svojem poklicu, kajti želel je postati inženir. Vendar ga je že v šoli

izoblikovala podjetniška vrlina, saj je imel odličen čut in sposobnost za gospodarska

vprašanja. To sposobnost je izkazoval in uril v domačem družinskem podjetju. Benkov oče je

hitro spoznal njegovo podjetniško nadarjenost, zato je sina odvrnil od študija in ga začel

uvajati v domačem podjetju. Tako je Benko hitro postal očetova desna roka v gospodarskih

poslih, tako v gostilni kot pri prodaji živine. Domača obrata sta mu prav gotovo omogočila, da

je že v svoji rani mladosti spoznal tajnosti trgovanja in uspehov. To dvoje mu je pozneje v

življenju ustvarilo hotenje po širokem zamahu sveta.35

32 Benko Štefan, Murska Krajina, letnik II., 26. februar 1933, št. 8, str. 2; Josip Benko 50-letnik, Jutro, letnik XX., 5. julij 1939, št. 153, str. 3; Kuhar Štefan, Gospodarsko-socialni položaj v Tešanovcih v času Benkovega življenja, Zbornik Josip Benko, str. 25-28. 33 Kuhar Štefan, n. d., str. 25-28. 34 Prav tam, str. 30. 35 Josip Benko 50-letnik, Jutro, letnik XX., 5. julij 1939, št. 153, str. 3; Josip Benko - petdeset let, Murska Krajina, letnik VIII., 9. julij 1939, št. 17, str. 1; PAM, Okrožno sodišče Maribor, AŠ 212, Kzp V 585/31.


Odločilnega pomena za nadaljnje Benkovo življenje je bila prav gotovo selitev družine

Benko iz Tešanovcev v Mursko Soboto. Za selitev je starše spodbujal sam Jožef Benko, ki je

v tem času obiskoval meščansko šolo. Benkovi so se v Mursko Soboto preselili leta 1913.

Nadaljevali so svojo gostinsko in tudi trgovinsko dejavnost. Za začetek je Štefan Benko

najprej kupil gostilno Malačič in na tem mestu sezidal hotel Slon in restavracijo. Zraven

hotela pa so zgradili še mesnico. Tako se je oče Jožefa Benka iz gostilničarja prelevil v

hotelirja. Za vse posle je v prvih letih po selitvi skrbel Štefan, a Jožef mu je pri vseh opravilih

vedno več pomagal. Družina se je v Murski Soboti še intenzivneje začela ukvarjati s prodajo

živine in mesa. Ta dejavnost je še zlasti zanimala mlajšega Benka, saj se je vsak dan po

končani šoli z vso zagnanostjo lotil poslov trgovanja z živino. Že tedaj naj bi začel Jožef

Benko sanjati o tem, da bi enkrat v Prekmurju ustvaril prvo tovarno mesnih izdelkov in izvoz

živine v najširšem obsegu.36

Te odlične sanje je Benku odpihnila prva svetovna vojna leta 1914. To obdobje je

mlademu Benku povsem spremenilo življenje, kajti moral je zapustiti svojo družino in se

podati med vojake. Prvo svetovno vojno je Jožef Benko preživel na Madžarskem, po

mobilizaciji v Komarom je bil premeščen v Szombathely. Bil je pripadnik 83. cesarsko-

kraljevega pehotnega polka koszeškega z domicilom v Szombathelyu. Ta polk je sodeloval v

številnih krvavih bitkah prve svetovne vojne. Lastna iznajdljivost in očetov vpliv sta mladega

Benka obvarovala pokola v prvi obrambni črti. Tako mu je uspelo, da je bil ves čas vojne

zaposlen v Szombathelyu v oskrbovalnem skladišču kot knjigovodja in je bil leta 1918

mobiliziran s činom narednika.37

Po končani vojni in razpadu Avstro-Ogrske se je Benko vrnil domov z bojišč in se

takoj priključil vsem tistim javnim delavcem, ki so pomagali ustvariti svobodno Prekmurje.

Po vojni je na Madžarskem zavladala komunistična oblast z Bela Kunom na čelu. V obdobju

komunizma se je Benko umaknil na Štajersko, kjer je počakal, da se je končal komunistični

val v Prekmurju.38

13. avgusta leta 1918 so Prekmurje zasedli vojaki jugoslovanske vojske, ki so na tem

območju oblikovali vojaško oblast. Z odločitvijo antante na mirovni konferenci v Parizu je

Prekmurje postalo del Slovenije in s tem del Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev. Takoj

po tej priključitvi Prekmurja se je Jožef Benko med prvimi vrnil v rodno Prekmurje in želel

čim prej vzpostaviti gospodarstvo, s katerim je želel v prvi vrsti ponovno oživeti družinsko

36 Josip Benko - petdeset let, Murska Krajina, letnik VIII., 9. julij 1939, št. 17, str. 1. 37 Josip Benko - petdeset let, Murska Krajina, letnik VIII., 9. julij 1939, št. 17, str. 1.; Sočič Ludvik, Biografska skica, Josip Benko zbornik, str. 17; Bačič Geza, Josip Benko v lovstvu in sokolstvu, Josip Benko zbornik, str. 42. 38 Josip Benko - petdeset let, Murska Krajina, letnik VIII., 9. julij 1939, št. 17, str. 1.


gospodarsko dejavnost, kot drugo pa preprečiti še večjo gospodarsko pomanjkanje

domačinov.39

Od druge polovice 20. let 20. stoletja je Jožef Benko prevzel posle družinskega

podjetja na svoja ramena. Celotno Benkovo gospodarstvo je dobro cvetelo, zato se je Štefan

Benko odločil, da bo prodal hotel. Tako se je družina Benko leta 1922 preselila iz hotela pri

Slonu v Junkunčevo zgradbo, kmalu nato pa v novo hišo pri industrijski klavnici.40 Prav to je

družinskemu gospodarskemu obratu omogočilo nadaljnje širjenje. To je pozneje Jožefu Benku

omogočilo, da je razvil najpomembnejši industrijski obrat v Prekmurju – tovarno mesnih

izdelkov, v kateri je bilo zaposlenih mnogo Prekmurcev, katerim je ta obrat omogočal

dostojno življenje.

Benko je s svojo premišljeno gospodarsko politiko, živinorejskim monopolom in

mesno industrijo ogromno zaslužil. Da je bil resnično bogati Prekmurec, je bilo videti tudi po

velikosti njegovega posestva, na katerem so skupaj stale tovarna mesnih izdelkov, Benkova

restavracija in bivalni prostori za Benkovo družino. Benko je skupaj s svojo družino živel v

hiši, ki je bila zgrajena leta 1923 in je bila velika 395 m2. Stanovanjska hiša je imela v

pritličju dve bivalni sobi, vežo, dve gostilniški sobi, eno mesnico s hladilnico, eno kuhinjo ter

stranišče. Prvo nadstropje je imelo pet bivalnih sob, obrnjenih na ulico, ter štiri bivalne sobe,

obrnjene na dvorišče ter dve kopalnici. Na podstrešju so bile urejene tri bivalne sobe, ki so

bile namenjene za uslužbence. Celotna hiša je bila podkletena, z eno večjo vinsko kletjo in s

štirimi manjšimi kletmi.41

Celotno Benkovo poslopje je obsegalo naslednje objekte:

� strojnica s hladilnimi napravami za proizvodnjo ledu,

� prekajevalnica,

� prostor za izdelavo klobas,

� klavnica,

� staja za prašiče,

� odprta uta za vozove,

� uta za žagovino,

� drvarnica,

� hlevno poslopje s podstrešjem,

39 Josip Benko - petdeset let, Murska Krajina, letnik VIII., 9. julij 1939, št. 17, str. 1. 40 Benko Štefan, Murska Krajina, letnik II., 26. februar 1933, št. 8, str. 2. 41 PAM, Josip Benko tovarna mesnih izdelkov, AŠ 3, mapa 3/33, Aproksimativna cenitev poslopij tovarne mesnih izdelkov 1939; PAM, Okrajno sodišče Murska Sobota, po letu 1945, AŠ 59, Zp 71/1946, Prepis II. Sp 78/45.


� stanovanjska hiša za pomočnike,

� pisarniško poslopje,

� ročna mizarska delavnica,

� vrtnarska hišica,

� bencinsko skladišče,

� garaže in

� pokrite gnojne jame.42

To veliko Benkovo poslopje je bilo v teh časih mamljivo za različne tatove. Tega se je

dobro zavedal tudi veleindustrialec Jožef Benko, ki je bil med obema vojnama eden izmed

najbogatejših Prekmurcev. Pred strahom možnega ropa je dal svoje poslopje kot tudi

premoženje zavarovati. Tako posest kot premoženje je zavaroval proti vlomu pri Jadranski

zavarovalni družbi, s sedežem v Ljubljani. Svoje premoženje, ki ga je hranil doma v obliki

vrednostih papirjev in hranilnih knjižic, je imel shranjeno v ogromnem sefu, težkem do sto

kilogramov. Vse premoženje v tem sefu je dal zavarovati v vrednosti 150.000 dinarjev. Sef se

je nahajal v sprejemnici v pritličju. Leta 1936 je ta sef prenesel v tovarniško pisarno in samo

spremembo javil tudi zavarovalni družbi.43

Svojo hišo kot tudi celotno gospodarsko poslopje je leta 1926 zavaroval proti požaru pri

delniški zavarovalni družbi Vardar. Stanovanjsko poslopje je zavaroval v vrednosti 500.000

dinarjev, šupo zraven stanovanjskega objekta za 20.000 dinarjev ter premog in drva za 30.000

dinarjev. Zavarovanje je bilo sklenjeno za desetletno obdobje. Leta 1936 je obnovil

zavarovanje za celotno poslopje pri Jadranski zavarovalni družbi. Tokrat je stanovanjsko

poslopje zavaroval v višini 300.000 dinarjev, šupo za 15.000 ter drva in premog za 20.000

dinarjev.44

Leta 1933 je Jožef Benko pri Jadranski zavarovalni družbi iz Trsta zavaroval še svoje

podjetje z vsemi stroji proti požaru. Strojnico, delavnice in hladilnice je zavaroval v višini

65.800 dinarjev. Za najvišjo vrednost je zavaroval hladilnico in tovarno klobas, in sicer v

vrednosti 552.000 dinarjev. Klavnice je zavaroval v višini 120.000 dinarjev, odprt hlev za

18.700 dinarjev, hlev in skladišče za 180.040 dinarjev, pisarniško in stanovanjsko poslopje za

169.900 dinarjev, drvarnico za 8.550 dinarjev, šupo za 13.500 dinarjev, garažo in skladišče za

18.700 dinarjev, leseno ograjo okoli poslopja je zavaroval za 22.000 dinarjev ter manjše

42 PAM, Josip Benko tovarna mesnih izdelkov, AŠ 3, mapa 3/33, Aproksimativna cenitev poslopij tovarne mesnih izdelkov 1939. 43 PAM, Josip Benko tovarna mesnih izdelkov, AŠ 3, mapa 3/36, Zavarovanje proti vlomu: Jadranska zavarovalna družba dne 8. december 1932; Dodatek k zavarovanju, 19. februar 1936. 44 PAM, Josip Benko tovarna mesnih izdelkov, AŠ 3, mapa 3/36, Vardar delniška zavarovalna družba, št. police 309530, 16. februar 1926; Jadranska zavarovalna družba, polica št. 1,114.070, 3. marec 1936.


objekte brez posebnih funkcij za 8.800 dinarjev. Stroje in opremo v posameznih objektih je

zavaroval v višini 1.282.486 dinarjev, zaloge in inventar pa v višini 651.880 dinarjev.45

Zraven posesti v Murski Soboti je Jožef Benko imel v lasti še več drugih posesti. 5.

oktobra leta 1920 je postal polovičen lastnik gozdne parcele v Hodošu. Pripadalo mu je 121

oralov gozdnih površin.46

V naslednjih letih je postal lastnik pritlične hiše z vrtom in 21 orali zemlje v Hrastju pri

Moti.47

V svoji lasti je imel tudi posesti v Mačkovcih. Vse do leta 1932 je bil lastnik tega posestva

madžarski grof Ladislav Szapary, vendar je že tedaj Benko opravljal vse potrebno na

posestvu. Dne 17. avgusta leta 1932 pa je Benko postal pravnomočni lastnik tega posestva. To

posestvo je obsegalo kmetijske površine, vinograd, stanovanjsko hišo, h kateri je bila

prizidana stiskalnica za grozdje, hlev za govejo živino in svinje, drvarnico in svinjak, še dve

dodatni stiskalnici za vino ter različne lope za spravilo vozov in sena.48 Namembnost posestva

v Mačkovcih je bila usmerjena v vinogradništvo in kmetijstvo. V strahu pred naravnimi

ujmami je Benko svoj pridelek v Mačkovcih dal pri Vardarski delniški zavarovalni družbi

zavarovati proti toči v vrednosti 60.000 dinarjev.49

Jožef Benko je imel svoja posestva tudi v Slavoniji in na Madžarskem. V Slavoniji je imel

v lasti manjšo posest v Naselju Ruma z enostanovanjsko hišo in steljo za prašiče. Na

Madžarskem je imel v lasti dve posesti. Prva se je nahajala v Nyögeru z gospodarskimi

poslopji, njivami, vrtovi, travniki, pašniki ter vinogradom. Druga posest z vilo in vrtom pa je

bila v Szeplaku pri Siofoku ob Blatnem jezeru.50

Uspešen industrialec in politik Jožef Benko si je ustvaril tudi svojo lastno družino, v kateri

je vedno našel uteho po napornih delovnih dnevih. Benko se je že leta 1910 poročil s Terezijo

Kodila iz Ratkovca. Terezija je prihajala iz premožne družine, saj je njena mati imela v lasti

80 oralov zemlje. Rozalija je v zakon prinesla veliko doto, 140.000 zlatih kron, pohištvo in

veliko stvari za gospodinjstvo. S tem denarjem in opremo je Rozalija praktično rešila Jožefa

Benka pred možnim bankrotom, saj se je z zidavo hotela družina Benko na veliko zadolžila.

Zraven denarja, pohištva in gospodinjskih pripomočkov je Rozalija v zakon prinesla tudi

45 PAM, Josip Benko tovarna mesnih izdelkov, AŠ 3, mapa 3/36, Jadranska zavarovalna družba v Trstu, št. police 108.427/8. 46 PAM, Okrajno sodišče Murska Sobota, po letu 1945, AŠ 59, Zp 71/1946, Prepis II. Sp 78/45. 47 Prav tam. 48 PAM, Josip Benko tovarna mesnih izdelkov, AŠ 3, mapa 3/36, Jadranska zavarovalna družba, polica št. 107.857. 49 PAM, Josip Benko tovarna mesnih izdelkov, AŠ 3, mapa 3/36, Vardar delniška zavarovalna družba, št. police 215. 50 PAM, Okrajno sodišče Murska Sobota, po letu 1945, AŠ 59, Zp 71/1946, Prepis II. Sp 78/45.


živino, in sicer dve težki kobili, štiri krave, dvanajst svinj ter mnogo perutnine.51 Poročila sta

se v Moravski evangeličanski cerkvi.52 V njunem zakonu se jima je 4. septembra 1924 rodil

edini sin53, kateri je nosil isto ime kot Jožef, torej Jožef Benko mlajši. Benko je bil dober oče,

vendar tako kot sam, je svojega sina vzgajal v duhu delavnosti in pravičnosti, saj je želel, da

bi nekoč njegov sin prevzel vso ustvarjeno gospodarsko moč, ki si jo je sam ustvaril in upal,

da bi znal ceniti delo vseh ljudi.54

Družina Benko je imela natančno porazdeljeno delo, Jožef je skrbel predvsem za vsa

opravila v podjetju, žena Rozalija pa je opravljala gospodinjska dela in skrbela za restavracijo

ter kmetijska dela na domu. Nad delitvijo dela se ni nihče pritoževal, saj sta imela dogovor:

»Če bom jaz umrl poprej kot Ti, bosta itak vidva z Joškotom imela vse.«55

Julija 1939 je Jožef Benko praznoval petdeset let. V ta namen so mu njegovi

uslužbenci tovarne mesnih izdelkov pripravili veliko zabavo. Dne 1. julija 1939 so mu

organizirali na dvorišču Benkove restavracije slavnostni banket. Naslednji dan je Benka

obiskalo mnogo Prekmurcev, ki so mu prišli osebno izreči čestitke ob življenjskem jubileju.

Zvečer mu je gasilska godba v znak njegove slave za rojstni dan odigrala podoknico.

Spregovorilo je še nekaj govornikov, ki so s svojimi govori izražali hvaležnost slavljencu

Benku za vse nesebično delo in uspehe, ki jih je dosegel za razvoj celega Prekmurja. Nekaj

dni po proslavi se je Jožef Benko z naslednjimi besedami zahvalil za vse prejete čestitke56: »...

Vse to mi je v veliko zadoščenje, zato se vsem še enkrat zahvaljujem in pripomnim, da bom še

naprej podpiral in sodeloval v vseh pogledih in v prid našega Prekmurja in naše

domovine.«57

Na žalost se je uspešno, podjetno Benkovo življenje prehitro končalo, saj je nova

socialistična jugoslovanska oblast po drugi svetovni vojni smatrala, da je kršil zakone. Kar je

najhujše, so ga obtožili sodelovanja z okupatorjem. Prav zaradi te obtožbe so Jožefa Benka

15. junija leta 1945 pokončali s streli vojaškega voda na soboškem pokopališču.58

51 PAM, Okrajno sodišče Murska Sobota, po letu 1945, AŠ 59, Zp 71/1946, Izjava. 52 Himen, Novine, letnik VIII., 10. julij 1921, št. 28, str. 3. 53 PAM, Josip Benko tovarna mesnih izdelkov, AŠ 3, mapa 36, Davčna napoved za pridobnino za trgovino z govejo živino v živem in zaklanem stanju. 54 Žunec Branko, Josip Benko – mit in resničnost, str. 68. 55 PAM, Okrajno sodišče Murska Sobota, po letu 1945, AŠ 59, Zp 71/1946, Izjava. 56 Proslave 50-letnice g. Benka, Murska Krajina, letnik VIII., 16. julij 1939, št. 18, str. 1 57 Zahvala, Murska Krajina, letnik VIII., 16. julij 1939, št. 18, str. 1. 58 Sočič Ludvik, n. d., str. 17.


4. VPLIV JOŽEFA BENKA NA GOSPODARSTVO PREKMURJA

4.1 PREKMURSKO GOSPODARSTVO V OKVIRU SLOVENSKEGA GOSPODARSTVA V PRVI JUGOSLAVIJI

Po letu 1918 se je gospodarski položaj Slovenije »obrnil na glavo«. Čez noč je postala

Slovenija industrijsko in tehnološko najrazvitejši del Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev.

Vzroke za takšno stanje je mogoče iskati v ekonomski razvitosti. Pred koncem prve svetovne

vojne je bila Slovenija del avstro-ogrske monarhije, v kateri je pred prvo svetovno vojno

potekal hiter proces industrializacije in gradnje potrebne infrastrukture. Čeprav Slovenije ta

proces ni močno zajel, je bilo dovolj, da je postala v okviru nove države, v kateri je glavno

gospodarsko vlogo nosilo kmetijstvo, najbolje industrializirana država. Tako je Slovenija iz

ekonomsko razvitejšega območja čez noč postala del ekonomsko nerazvitega območja.59

V povojnem obdobju je tudi gospodarstvo v Prekmurju doživljalo velike spremembe.

Šele po priključitvi Prekmurja h Kraljevini Srbov, Hrvatov in Slovencev so se začele kazati

gospodarske razlike, ki so bile vzrok tisočletne pripadnosti Prekmurja k ogrskemu

gospodarstvu. Ogrsko gospodarstvo je v skupnosti avstro-ogrske monarhije veljalo za manj

razvito, čeprav je tudi ta del monarhije pred prvo svetovno vojno doživljal gospodarski

razcvet. Poglavitni gospodarski sektor je bilo kmetijstvo, ki se je v drugi polovici 19. stoletja

zaradi mehanizacije začelo hitreje razvijati. Najpomembnejša ogrska kmetijska veja je bilo

pridobivanje žit, s katerimi so v tem obdobju uspeli ohranjati konkurenčnost na tujih trgih. V

tem času se je tudi živinoreja preusmerila iz ekstenzivne v intenzivno. Vendar teh

gospodarskih dosežkov ni bilo deležno Prekmurje. Prekmurje je v ogrskem delu monarhije

veljalo za manj razvito območje, v katerem je bila glavna gospodarska panoga živinoreja, ki

pa ni bila deležna velikega napredka. Glavni krivec za neuspeli gospodarski razvoj v

Prekmurju je bila ogrska podeželska hierarhija.60

Prekmursko gospodarstvo je bilo v okviru slovenskega gospodarstva še naprej

usmerjeno v kmetijstvo, za kar je imelo območje tudi ugodne naravne danosti. Sam položaj

gospodarstva se ni veliko spremenil, le da v okviru skupne države s Srbi, Hrvat in Slovenci ni

veljalo več za najmanj razvito območje. Najmanj razvita območja tedaj so bila v Južni Srbiji

in Bosni in Hercegovini, kjer so kmetje še vedno živeli v fevdalnih razmerah in obvezah.61

59 Lazarević,Žarko, Velika gospodarska kriza v tridesetih letih in Slovenci, str. 124. 60 Kontler Laszlo, n. d., str. 242-244. 61 Čačinovič Rudi, Politični in socialni razvoj Prekmurja med obema vojnama, str. 117; Lazarević, Žarko, Slovensko gospodarstvo v prvi Jugoslaviji, str. 30.


Kljub gospodarski svobodi kmetov v Prekmurju ti niso živeli ravno v izobilju. Vzrok

za to je bila zemljiška členitev. Kmetijske posesti so bile v Prekmurju pred koncem prve

svetovne vojne razdeljene v latifundije. Nekaj več kot 2.000 madžarskih magnatov s po 1.500

jutri zemlje je imelo v lasti skoraj četrtino vse zemlje. Stotisoči kmetov, med katere je sodila

tudi večina ljudi v Prekmurju, so životarili na zaplatah po nekaj juter. Po agrarni reformi, ki je

bila izvedena okoli leta 1920, se položaj kmetov ni veliko spremenil, kajti začeli so se

spopadati s težavo, ki je veljala za večino kmetov Slovenije. Največji problem slovenskih

kmetov po agrarni reformi je postala agrarna prenaseljenost slovenskega podeželja. Ta

problem je iz leta v leto naraščal in tako je v letu 1931 na km2 kmetijske zemlje (polja,

travniki in pašniki) v Dravski banovini živelo 84,3 prebivalcev, v Murski Soboti pa 110

prebivalcev.62 Največja agrarna prenaseljenost je sovpadala z najboljšimi naravnimi pogoji za

kmetijstvo, tako je bila prenaseljenost nad povprečjem Dravske banovine predvsem v

vzhodnem delu banovine, kjer je bilo površje ugodno za kmetovanje.63

Na območjih agrarne prenaseljenosti je imela večina kmetov v lasti 5 hektarjev

obdelovalnih površin. Takšnih posesti je bilo v Sloveniji več kot 60 %.64

Sredi 20. let 20. stoletja so se mali kmetje, ki niso imeli več kot 5 hektarjev

obdelovalnih površin, začeli spopadati s težavami. Na teh majhnih kmetijah so pridelali

predvsem zase, tako da niso imeli nobenega presežka, ki bi ga lahko zamenjali ali prodali.

Gledano s finančnega vidika so te kmetije poslovale z izgubo, saj so bili stroški večji kot

dohodki. Problem prenaseljenosti je negativno vplival na mehanizacijo in modernizacijo. To

je pomenilo, da je bilo v večini slovensko kmetijstvo neučinkovito in nizko donosno, kar se je

kazalo v malih hektarskih donosih v primerjavi s širšim evropskim prostorom.65

Tako kot slovenski kmetje, so se s problemi spopadali kmečki prebivalci Prekmurja.

Zaradi majhnih dohodkov je večina kmetov Prekmurja iskala zaslužke tudi zunaj kmetijstva.

Nekaj jih je odšlo v večja industrijska mesta, saj so za industrijo predstavljali ceneno

nekvalificirano delovno silo. Del se jih je odločil za sezonsko delo na Madžarskem, kjer so

plačilo dobivali v naturi.66

Skozi 20. leta 20. stoletja je Slovenijo zajela močnejša industrializacija, ki je bila

posledica povečanja gospodarske moči zaradi vključitve v novi gospodarski prostor. Največ k

hitremu razvoju slovenske industrializacije je prinesla zaščitna carinska politika, ki je

62 Lazarević Žarko, Slovensko gospodarstvo v prvi Jugoslaviji, str. 27. 63 Prav tam, str. 26. 64 Slovenska novejša zgodovina, str. 441. 65 Prav tam, str. 442. 66 Lazarević Žarko, Slovensko gospodarstvo v prvi Jugoslaviji, str. 29.


preprečevala vstop tujega blaga, predvsem blaga za široko porabo, na jugoslovansko tržišče.

To je predstavljalo velik spodbuden faktor, saj je v Sloveniji do druge svetovne vojne v

povprečju začela obratovati skoraj ena tovarna. Regionalno je bila industrija različno

razporejena. Večja industrijska središča so nastala v urbanih krajih, ker je bila dobra prometna

infrastruktura, urejene komunikacije in energetska oskrba. V medvojnem obdobju je doživela

največji vzpon prav tekstilna in predelovalna industrija, saj je dajala to, kar je jugoslovansko

tržišče najbolj potrebovalo.67 Večina podjetij je bilo majhnih, ki so zaposlovala do deset ljudi.

Razmeroma veliko je bilo srednje velikih podjetij, v katerih je bilo zaposlenih tudi do 50

ljudi. Nekaj več kot petina slovenskih podjetij je dajala zaslužek do 250 delavcem.68

Prekmurje v tem obdobju ni doživelo velikega industrijskega razvoja. Vzroke je

mogoče iskati v gospodarski predanosti kmetijstvu in slabi infrastrukturni opremljenosti

celotnega območja. Samo območje ni imelo prav veliko prostora za uspešne podjetniške

projekte. V povsem agrarno usmerjenem območju se je lahko razvila le različna živilska in

predelovalna industrija, pri kateri niso odigrali prevelike vloge prevozni stroški in je lahko

zaposlila ceneno in nekvalificirano delovno silo, ki je je bilo v Prekmurju na pretek.

Industrija, ki se je razvila v Prekmurju, je v večini nastala iz obrtniških zametkov in na osnovi

posebnih podjetniških sposobnosti posameznikov. V tem času je prevladovala predvsem obrt,

ki je bila vezana na gostilne, mesarstvo, keramične delavnice, kovaštvo in druge, pretežno s

kmetijstvom povezane dejavnosti.69

Ob počasni gradnji infrastrukture v Prekmurju se je začela prebujati tudi industrija, ki

je temeljila na živilski in predelovalni industriji. Najvažnejši industrijski obrat v Prekmurju v

času med obema svetovnima vojnama je bila tovarna mesnih izdelkov v lasti Jožefa Benka.

Pozneje so v industriji Prekmurja naredile pečat še druge tovarne, kot so bile tovarna perila

Janeza Cvetiča in tovarna perila Ludvika Šiftarja ter mala tovarna tanina, žaga in industrijski

tir za eksploatacijo gozdov.70

Nadaljnji gospodarski vzpon Prekmurja, kot tudi preostale Slovenije, je prekinila

svetovna gospodarska kriza, ki je Jugoslavijo zajela z zamikom. Gospodarska kriza se je

začela v letu 1931 in je trajala vse do leta 1934. Največje posledice je pustila v kmetijstvu, ki

je bilo še vedno vodilna jugoslovanska gospodarska dejavnost. Prve posledice gospodarske

krize so se pokazale z zlomom izvozne trgovine s kmetijskimi pridelki. Sledil je padec cen

67 Slovenska novejša zgodovina, str. 450-454. 68 Prav tam, str. 452. 69 Čačinovič Rudi, n. d., str. 117; Malačič Janez, Gospodarstvo in Podjetništvo Josipa Benka in v sedanjem času, str. 126. 70 Industrija v Soboti, Murska Krajina, letnik VIII., 18. junij 1939, št. 14, str. 2; Čačinovič Rudi, n. d., str. 117-118.


kmetijskih pridelkov in s tem manjša kupna moč kmetov. Posledično znižanje cen kmetijskih

izdelkov je prineslo predvsem mestnemu prebivalstvu olajšanje, vendar le v času, ko so imeli

stalne dohodke. Sledila je prekinitev denarnih tokov, omrtvičenje bančnega sistema in padec

cen industrijskih izdelkov. Posledično je zato prišlo do zniževanja proizvodnje, delavskih plač

in gromozanske rasti brezposelnosti. Življenjski standard je enormno padel, po nekaterih

podatkih tudi za 80 %. Povprečni zaslužek ene kmetije je tako v letu 1933 znašal manj kot 30

% tistega iz leta 1926. Vsi ti dejavniki so kmeta pripeljali do velikega zadolževanja, kar mu je

še dodatno bremenilo vsakdanje življenje. Agrarni sektor Slovenije je tako najtežje utrpel vse

posledice gospodarske krize.71

Gospodarska kriza je močno prizadela tudi prebivalce Prekmurja, kateri so se

večinoma preživljali s kmetijstvom. Prebivalcem je padel življenjski standard, saj njihovi

izdelki na tržišču niso bili skoraj nič vredni, prav tako pa so se otepali z veliko

zadolženostjo.72

Svetovna gospodarska kriza je tako slovensko kot tudi jugoslovansko gospodarstvo

pripeljala na najnižjo razvojno točko leta 1934. Vendar že ob koncu leta 1934 je bilo mogoče

občutiti rahel vzpon gospodarstva. Prava konjunktura jugoslovanskega gospodarstva se je

začela naslednje leto z nastopom nove vlade. Najtežje razmere so bile v kmetijstvu in zato je

vlada poskušala rešiti najprej zadolženega kmeta. Položaj kmetov je začela reševati z

uveljavitvijo žitnega monopola na domačem trgu in v izvozu trgovine. Ta odlok slovenskim

kmetom ni v veliki meri koristil, saj so bili žitno pasivni in predvsem živinorejsko aktivni. V

živinorejsko panogo pa ta vladna intervencija ni posegla. Najbolj je slovenske kmete

razbremenila uveljavitev moratorija na kmečke dolgove. Veljal je štiri leta in pol, hkrati pa je

država zamrznila tudi hranilne vloge ostalega prebivalstva. Z vsem tem je vlada dosegla

počasno konjunkturo gospodarstva, kar se je videlo tudi v dvigu cen izdelkov, povečanem

obsegu proizvodnje kot tudi v številu zaposlenih ljudi. Oživitev gospodarstva je bila hkrati

tudi posledica povečanega povpraševanja na tujih trgih. Po jugoslovanskem blagu so

povpraševali predvsem Nemci, Avstrijci, Italijani in Čehoslovaki. Zaradi pomanjkanja deviz

v mednarodni trgovini je Jugoslavija poslovala v klirinški obliki, torej blago za blago.73

Po svetovni gospodarski krizi je tako gospodarstvo v naslednjih letih doživljalo vzpon,

a je bil počasnejši kot v 20. letih 20. stoletja. Novo gospodarsko ravnotežje je bilo doseženo

na bistveno nižji cenovni ravni. Industrija je šele leta 1938 dosegla predkrizni obseg

71 Lazarević Žarko, Velika gospodarska kriza v tridesetih letih in Slovenci, str. 128-129. 72 Čačinovič Rudi, n. d., str. 123. 73 Lazarević Žarko, Velika gospodarska kriza v tridesetih letih in Slovenci, str. 133-135.


zaposlenosti in proizvodnje. Mali kmetje so se še dolga leta spopadali s posledicami

gospodarske krize. Delna rešitev jih je doletela leta 1936, ko se je Kraljevina Jugoslavija

odločila za uvedbo odloka o likvidaciji kmečkih dolgov. Tako so kmetom odpisali polovico

dolgov, da so lahko nevtralizirali za polovico nižje cene kmetijskih pridelkov. Preostanek

dolgov pa so morali po nižji obrestni meri plačati v roku 12 let. V bistvu bi lahko zaključili,

da posledice gospodarske krize niso bile premagane niti do druge svetovne vojne.74

4.2 PODJETNIK JOŽEF BENKO

Jožef Benko je v medvojnem obdobju Prekmurja postal eden najpomembnejših

podjetnikov Prekmurja, saj je vzpostavil najpomembnejšo prekmursko industrijo, ki je v tem

obdobju zaposlovala največ cenene delovne sile Prekmurja.75

Svojo podjetniško pot je Benko začel v očetovi mesnici, kjer je pridobil najosnovnejše

podjetniško znanje. V začetku 20. let 20. stoletja je prevzel vse očetove posle in od tedaj

naprej počasi izpolnjeval svojo željo po največji mesnopredelovalni industriji v Prekmurju.

Začetni kapital za uresničitev svojih zamisli mu je dal oče Štefan Benko.76

Sredi 20. let 20. stoletja je Benko stopil v politiko z namenom pridobiti si največ za

svoje podjetje. Prav zato je postal član centralistično usmerjene srbske Narodne radikalne

stranke. V začetku mu je to politično udejstvovanje omogočalo enkraten razvoj

mesnopredelovalne industrije. Leta 1923 je prestopil prvo stopnico v smeri »podjetniškega

mogotca Prekmurja«, saj mu je takratni finančni minister Kraljevine Srbov, Hrvatov in

Slovencev dr. Milan Stojadinović podpisal akt, s katerim je dobil pravico monopolnega

izvoza živine. Sam monopol mu je omogočal, da je postavil cene živine sam in s tem sam

veliko pridobil. Ta monopol je ohranil vse do zloma prve Jugoslavije.77

Veliki zaslužki, ki sta jih prinašala tovarna mesnih izdelkov in monopolni izvoz

živine, so mu omogočali širjenje same proizvodnje ter izvoza.

Benko je svoje podjetniške dejavnosti razširil na več področij. Največji dohodek sta

mu prinašala izvoz živine in tovarna mesnih izdelkov, prav tako pa se je ukvarjal tudi s

trgovino, saj je po Sloveniji in Hrvaški odprl nekaj svojih mesnic. Mesnopredelovalna

industrija mu je predstavljala osnovo njegove podjetniške dejavnosti. V letu 1922 je Jožef

Benko prvič vpisal svoja podjetja v trgovinski register. Kot je razvidno iz registra, se je

74 Lazarević Žarko, Velika gospodarska kriza v tridesetih letih in Slovenci., str. 135; Slovenska novejša zgodovina, str. 478. 75 Čačinovič Rudi, n. d., str. 117. 76 Industrija v Soboti, Murska Krajina, letnik VIII., 18. junij 1939, št. 14, str. 2. 77 Čačinovič Rudi, n. d., str. 117.


Benko sprva ukvarjal s prodajo živine v živem in zaklanem stanju ter s konji.78 V letu 1927 je

v ta register vpisal trgovino z govejo živino in svinjami v živem in zaklanem stanju. Prav tako

je bil tedaj lastnik mesnice v Murski Soboti, kjer je prodajal mesne izdelke.79 Leta 1933 je

mesnica zaradi uvedbe nove proizvodnje prekajevanja mesa spremenila svoj naziv in postala

je mesnica in prekajevalnica mesnih izdelkov.80 V celotnem podjetju je do ponovne

reorganizacije prišlo v letu 1938, saj se je Benko odločil za samostojen sektor izvoza živine.81

Tako je s 1. januarjem 1939 začelo delovati podjetje z imenom Trgovina z govejo živino in

svinjami v živem in zaklanem stanju. Benko je še naprej nadzoroval to podjetje, a vodstvo v

njem je prevzel Jožef Benko mlajši. Iz registra registriranih podjetij v Sloveniji je razvidno,

da je Benko svojemu podjetju v letu 1941 spremenil ime in podjetje se je imenovalo Tovarna

za klobase in prekajeno meso, izvoz živine, telet, svinj in mesa, tako je od leta 1941 ponovno

pod skupnim imenom vodil vso svojo dejavnost.82 Kot svojo dopolnilno podjetniško

dejavnost je navajal tudi gostilno in prodajalno avtomobilov.83 V nadaljevanju si bomo

pogledali, kakšen uspeh mu je prinašala posamezna podjetniška dejavnost in kakšen vpliv je

imela na gospodarstvo Prekmurja.

Glede na vse podjetniške dosežke lahko Jožefa Benka še danes prištevamo med

izjemne podjetnike, ki mu je uspelo s pomočjo svoje iznajdljivosti razviti dobro delujoč

industrijsko predelovalni obrat. V medvojnem obdobju je zaradi svoje podjetniške poti sodil

med tako imenovane »nove podjetnike«. Za te je bilo značilno, da so v obdobju med obema

vojnama iz skromnih zametkov ali pa iz nič širokopotezno krenili na podjetniško pot. V času

do druge svetovne vojne so v novih razmerah in v novem gospodarskem prostoru našli

priložnost za uresničitev svojih zamisli. Razmahu te podjetnosti je botrovalo jugoslovansko

povpraševanje in poleg tega še odsotnost tuje konkurence zaradi zaščitne carinske politike.

Tako so začeli podjetniki ustanavljati številna majhna podjetja predvsem v predelovalni

industriji. V njihovem proizvodnem procesu je prevladovalo delo, terjala so veliko

nekvalificirane, zgolj priučene delovne sile, ki je je bilo v izobilju. Prav tako se je Benko

uvrstil med tiste »nove podjetnike«, kateri so se na svojo podjetniško pot podali z razširitvijo

obrtnega udejstvovanja.84

78 PAM, Josip Benko tovarna mesnih izdelkov, AŠ 1, mapa 1/11, Bilanca 1932. 79 PAM, Josip Benko tovarna mesnih izdelkov, AŠ 1, mapa 1/12, Napoved za pridobnino 17. avgust 1934. 80 PAM, Josip Benko tovarna mesnih izdelkov, AŠ 2, mapa 2/24, Bilanca 1939. 81 PAM, Josip Benko tovarna mesnih izdelkov, AŠ 2, mapa 2/24, Davčna napoved za pridobnino za tovarno mesnih izdelkov 30. marec 1940. 82 PAM, Okrožno sodišče Maribor, AŠ 1106, Prepis 7. maj 1941; Vpis firme posameznega trgovca št. 391/22. 83 Industrija v Soboti, Murska Krajina, letnik VIII., 18. junij 1939, št. 14, str. 2. 84 Lazarević Žarko, Vzpon podjetništva v industriji do druge svetovne vojne, str. 105-106.


4.3 BENKOVE PODJETNIŠKE DEJAVNOSTI

4.3.1 Tovarna mesnih izdelkov Možnost razvoja industrije v Prekmurju je bil razmah živilske industrije, ki je temeljila

na živinoreji Prekmurja, katera je bila vodilna gospodarska panoga v Prekmurju.85

Dano surovinsko bazo, živino, je začel v gospodarske namene že izkoriščati Štefan

Benko, ki je bil začetnik tovarne mesnih izdelkov. Njegovemu obratu s težavo rečemo

tovarna, saj se je v začetku ukvarjal le s skromnim zakolom živine, katere meso je prodajal v

svoji mesnici. S to obrtno dejavnostjo in z organiziranjem sezonskega dela na Madžarskem je

pridobil začetni kapital za poznejšo tovarno mesnih izdelkov. Z zaslužkom si je v letu 1913 v

Murski Soboti zgradil hotel Slon in manjšo mesarsko delavnico. Ta mesarska delavnica je bila

osnova za začetek pozneje enega izmed najuspešnejših mesnih podjetij v Kraljevini

Jugoslaviji, ki je imelo vse značilnosti družinskega podjetja.86

Prva svetovna vojna je preprečila nadaljnji napredek Štefanovega mesnega obrata. Po

koncu prve svetovne vojne je začel Štefanov sin Jožef Benko vedno močneje sodelovati pri

podjetniških poslih. Tako je imel že leta 1919 Jožef idejo, da bo enkrat zgradil moderno

tovarno mesnih izdelkov, katera bo svoje proizvode in zaklano živino ponujala po vsej

Jugoslaviji in tudi na evropskem trgu.87

V začetku 20. let 20. stoletja je Jožef Benko prevzel podjetniške dejavnosti svojega

očeta Štefana in počasi začel izpolnjevati svojo idejo. V tem času so Benkovi prodali hotel

Slon in na Lendavski cesti v Murski Soboti kupili posest, kjer so najprej uredili klavnico za

izvoz živine, pozneje pa je Jožef Benko na tem mestu vzpostavil tovarno mesnih izdelkov, ki

je hkrati pomenila začetek industrializacije Prekmurja.88

Tovarna mesnih izdelkov, ki se je najprej ukvarjala le z zakolom živine in v manjši

meri s pridelavo mesa, je začela obratovati leta 1922. Sedež tovarne je bil na Lendavski cesti

številka 7, kasneje 9, v Murski Soboti. Tovarna je od svojega začetka poslovala med šesto

uro zjutraj in sedmo uro zvečer.89

Surovinska baza tovarne je skozi celoten obstoj bila predvsem prekmurska živinoreja,

ki je bila z ozirom na kmetijske površine številčno zelo razvita, pač pa manj po kakovosti ter

je v kapitalistični Jugoslaviji v tem pogledu le počasi napredovala. Živinoreja je dajala

prekmurskemu kmetu tudi pretežen vir dohodkov. Zato je tudi razumljivo, da je tovarna z

85 Čačinovič Rudi, n. d., str. 117. 86 Čačinovič Rudi, n. d., str. 117; Malačič Janez., n. d., str. 126-127. 87 Industrija v Soboti, Murska Krajina, letnik VIII., 18. junij 1939, št. 14, str. 2. 88 Prav tam. 89 PAM, Josip Benko tovarna mesnih izdelkov, AŠ 1, mapa 1/11, Bilanca 1932.


začetno skromno kapaciteto, s katero so povprečno zaklali tedensko 600 do 800 svinj, 100 do

200 telet in 30 do 80 govedi, izvajala ogromen gospodarski pritisk na prekmurskega kmeta, ki

je moral zagotavljati potrebno količino živine, cene pa so bile zaradi Benkovega monopola

nižje kot po ostalih delih Slovenije.90

Poglavitna dejavnost tovarne je bila zakol živine in izvoz mesa. V drugi polovici 20.

let 20. stoletja je tovarna začela tudi z izdelavo različnih mesnih izdelkov. Količina teh

izdelkov se je povečala, ko so v tovarni odprli prekajevalnico mesa. Mesne izdelke je Jožef

Benko prodajal v svojih mesnicah po Sloveniji. Nekaj teh izdelkov pa je izvažal tudi v

tujino.91

Slika 3: Tovarna mesnih izdelkov

Vir: Josip Benko - petdeset let, Murska Krajina, letnik VIII., 9. julij 1939, št. 17, str. 2.

Sama tovarna je bila razdeljena na več prostorov, ki so dokazovali raznovrstnost

proizvodnje v Benkovi tovarni mesnih izdelkov. V tovarni so se nahajali naslednji prostori:

� Prostor za klanje, v katerem je bila klavnica za goveda in teleta, klavnica za svinje s

potrebnimi stranskimi prostori. Posebej je bil prostor za obešanje in razklajevanje

razklane živine na zračni temperaturi. Živino so ubijali z električnim tokom.

� Hladilnica, v kateri so bile shranjene polovice zaklane živine.

� Prostor za predelavo in izdelavo.

90 Čačinovič Rudi, n. d., str. 117. 91 Industrija v Soboti, Murska Krajina, letnik VIII., 18. junij 1939, št. 14, str. 2.


� Prostor za razkosavanje in polnjenje klobas. V tem oddelku so dnevno naredili okoli

2.000 kilogramov klobas. Sem je sodila tudi hladilnica za solno meso in izdelke ter

prekajevalnica z dvanajstimi prostori.

� Prostor za konzerviranje z delavnico. V sami polnilnici konzerv je Benko imel

posebej stroj, ki je na konzerve zapisoval vsebino konzerve. Prav tako je imel

posebne stroje za stiskanje šunk v konzerve in stroje, ki so ob tem iz sleherne

konzerve odstranjevali zrak, kar je omogočilo obstojnost in trajnost konzerv.

� Prostor za topljenje masti in skladišče za mast z mešalnim strojem za razklajevanje.

� Prostor za izdelavo ledu.

� Prostor za elektriko, v katerem so se nahajale tudi naprave za hlajenje.

� Skladišča za mast in pomožni material ter različna skladišča za čreva, začimbe …

� Poseben prostor pa je bil namenjen živinozdravniku, ki je pregledoval živino za

izvoz in pred klanjem.92

Vsi tovarniški prostori so bili opremljeni z odgovarjajočimi vodovodnimi napravami in

avtomatskimi črpalkami na električni pogon. Vse naprave v tovarni so bile na elektriko, ki so

jo pridobivali s pomočjo generatorjev. Prav tako je celotna razsvetljava bila na električni tok,

le da ta ni bila povezana na generatorje, ampak na omrežno priključitev.93 V primeru izpada

elektrike so za razsvetljavo v tovarni uporabljali petrolej in acetilen. Vsi glavni prostori

tovarne so bili med seboj povezani s telefonsko zvezo. Vodo je tovarna pridobivala iz svojega

vodovoda. V sami bližini tovarne je bil tudi potok, ki je služil predvsem gašenju možnih

požarov v tovarni. Tovarna je iz strahu pred požari izoblikovala svojo lastno prostovoljno

gasilsko četo, ki je imela nalogo varovati tovarno mesnih izdelkov pred požari. V neposredni

bližini tovarne mesnih izdelkov je bil postavljen hlev, ki je bil namenjen živini za klanje.94

Vse do začetka gospodarske krize je proizvodnja v tovarni mesnih izdelkov skokovito

rasla. V letu 1931 je tovarna prvič zašla v gospodarske težave. Vzrok za težave je bila

gospodarska kriza, ki je Jožefa Benka prisilila, da je moral znižati cene svojih proizvodov, če

jih je želel prodati. Samo finančno krizo podjetja so povečale še velike količine pokvarljivega

blaga. Finančno stanje tovarne mesnih izdelkov se je vzpostavilo že leta 1932, ko se je kljub

še trajajoči gospodarski krizi začel rahel vzpon same proizvodnje, ampak ta je bil minimalen v 92 Prekmurska amerikanizacija, Jutro, letnik VII., 3. april 1926, št. 77, str. 23; Industrija v Murski Soboti, Murska Krajina, letnik VIII., 18. junij 1939, št. 14, str. 2; Obisk pri Benku v Murski Soboti, Jutro letnik XXI., 29. april 1940, št. 98a, str. 5. 93 PAM, Josip Benko tovarna mesnih izdelkov, AŠ 3, mapa 3/36, Jadranska zavarovalna družba v Trstu; Industrija v Murski Soboti, Murska Krajina, letnik VIII., 18. junij 1939, št. 14, str. 2. 94 PAM, Josip Benko tovarna mesnih izdelkov, AŠ 3, mapa 3/36, Jadranska zavarovalna družba v Trstu; Industrija v Murski Soboti, Murska Krajina, letnik VIII., 18. junij 1939, št. 14, str. 2; PAM, Josip Benko tovarna mesnih izdelkov, AŠ 1, mapa 1/11, Davčna uprava Murska Sobota, 9. junij 1933.


primerjavi pred gospodarsko krizo.95 Vse od leta 1932 v Benkovi tovarni ni bilo več finančnih

padcev, ki bi lahko preprečili nadaljnje poslovanje. Finančno stanje podjetja je bilo dobro vse

do madžarske okupacije, ko je tovarna mesnih izdelkov prišla pod madžarsko oblast.96

Od leta 1932 je moral Benko vsako leto prijavljati prislužen dobiček svojih

podjetniških dejavnosti pristojnim davčnim uradom. Prav na podlagi teh dokumentov so

ugotovili, da je Benko s tovarno mesnih izdelkov v letu 1935, torej v času začetka

konjunkture slovenskega gospodarstva, ustvaril največji dobiček. To leto je samo s tem

obratom zaslužil 45.315,65 dinarjev. Dve leti pozneje, ko je slovensko gospodarstvo bilo

rešeno najhujših posledic svetovne gospodarske krize, pa si je pridelal 33.326,77 dinarjev

dobička.97

Prav zaradi velikih dobičkov je Benko lahko povečeval kapacitete in moderniziral

samo proizvodnjo v tovarni. Tako je leta 1936 uvedel konzerviranje šunke.98 Modernizacijo

same tovarne je nadaljeval tudi v letu 1938, ko je začel izdelovati raznovrstne mesne

konzerve, paštete in prekmurski golaž. Konzervirana hrana je bila priporočljiva predvsem za

gostilničarje, ki so jo lahko zaradi dolge obstojnosti in ugodne cene kupovali v večjih

količinah. Konzervirana hrana je postala tudi dober prodajni artikel po vsej Jugoslaviji. Tega

se je seveda veselil Benko, kajti z uvedbo konzerviranja so se mu dohodki od tovarne še

povečali.99

Njegova tovarna pa je zaslovela predvsem z izdelavo hrenovk, ki jih je zaradi odlične

reklame poznala vsa Jugoslavija. Kot zanimivost je normativ za izdelavo ene tone znamenitih

Benkovih hrenovk znašal: dvakrat 280 kilogramov soljenega govejega mesa iz prvega in

drugega kakovostnega razreda, 320 kilogramov slanine, 0,9 kilograma belega popra, kilogram

česna in 4.400 metrov črev. Benkove hrenovke so postale po vsej Kraljevini Jugoslaviji pravi

hit in priljubljene med vsemi sloji prebivalstva.100

Sama tovarna mesnih izdelkov je veljala za eno najbolj sodobnih tovarn tega kova. Benko

je nenehno posodabljal stroje, kar mu je omogočalo boljšo in hitrejšo predelavo. V

podjetništvo je vnesel novo idejo. Bil je eden prvih podjetnikov na območju Slovenije, sploh

pa na območju Prekmurja, ki je svoje denarne dobičke akumuliral v nenehne tehnične

95 PAM, Josip Benko tovarna mesnih izdelkov, AŠ 1, mapa 11, Bilanca 1932. 96 PAM, Josip Benko tovarna mesnih izdelkov, AŠ 1 – AŠ 2, mapa 1 – 31, pregled letnih bilanc. 97 PAM, Josip Benko tovarna mesnih izdelkov, AŠ 1, mapa 11, Davčna uprava Murska Sobota. 98 Industrija v Murski Soboti, Murska Krajina, letnik VIII., 18. junij 1939, št. 14, str. 2 99 Raznovrstne mestne konzerve lahko kupite, Murska Krajina, letnik VII., 22. maj 1938, št. 21, str. 3; Industrija v Murski Soboti, Murska Krajina, letnik VIII., 18. junij 1939, št. 14, str. 2. 100 Žunec Branko, Imidž Benkovih hrenovk, Večer, letnik XLIX., 6. oktober 1993, št. 232, str. 11.


posodobitve svoje tovarne. Zaradi tega je Benkova tovarna sodila med najmodernejše

opremljene tovarne teh vrst v celotni Kraljevini Jugoslaviji.101

Poslovanje tovarne mesnih izdelkov se je spremenilo po madžarski okupaciji. Od druge

polovice leta 1941 Jožef Benko ni več upravljal s svojim podjetjem, kajti delo so nadzorovali

madžarski namestniki. V letu 1941 je utrpel veliko izgubo v trgovini z govejo živino in

svinjami v živem in zaklanem stanju. Izguba je znašala 84.832 dinarjev.102 V letu 1943 je

zaklal 3.391 komadov telet in izvozil 546 živih komadov goveda.103 Tako vidimo, da je druga

svetovna vojna dodobra zavrla proizvodnjo in predelavo v Benkovi tovarni, vendar njen

obstoj ni bil nikoli vprašljiv, kajti za to je poskrbel Benko že pred samim začetkom vojne. V

času vojne je izvažal svoje izdelke predvsem v Nemčijo in njenim zaveznicam. Čeprav ni bil

pristaš nacistične politike, je ta posel sklenil predvsem iz gospodarskih vidikov, kajti zavedal

se je možnega propada svojega podjetja in možne izgube svojega premoženja ali celo

življenja.104

4.3.2 Trgovina z živino in izvoz Trgovina z živino, pri kateri je potrebno predvsem izpostaviti izvoz živine v nekatere

evropske države, je prinašala Benku največje dosežke in se je štela za njegovo najbolj

donosnejšo podjetniško dejavnost. Ta dejavnost je bila najdonosnejša zaradi pridobljenega

monopolnega položaja nad izvozom živine v Prekmurju. Ta monopol si je Benko pridobil leta

1923 od dr. Milana Stojadinovića, takratnega finančnega ministra kraljevine Srbov, Hrvatov

in Slovencev in ga v naslednjih letih s prijateljevanjem s poglavitnimi predstavniki srbskega

velekapitala le še utrjeval. Kot monopolist si je pridobil tudi najrazličnejše ugodnosti pri

izvozu živine. Leta 1936 je med 212 registriranimi izvozniki v Kraljevini Jugoslaviji zasedal

osmo mesto.105

Kot smo že ugotovili, se je večina prebivalcev v Prekmurju preživljala z rejo živine,

zato je Strokovno društvo podružnice Kmetijske družbe za Slovenijo po preučitvi različnih

možnosti ugotovilo, da bi k samemu razvoju gospodarstva v Prekmurju največ pripomogel

izvoz živinoreje. Strokovno društvo podružnice Kmetijske družbe za Slovenijo si je trgovino

z živinorejo predstavljalo tako, da bi domačini redili živali in domači trgovci, ki bi se

101 Prekmurska amerikanizacija, Jutro, letnik VII., 3 april 1926, št. 77, str. 23; Industrija v Murski Soboti, Murska Krajina, letnik VIII., 18. junij 1939, št. 14, str. 2. 102 PAM, Josip Benko tovarna mesnih izdelkov, AŠ 3, mapa 3/38, Davčna pridobnina za izvoz živine, 31. marec 1942. 103 PAM, Josip Benko tovarna mesnih izdelkov, AŠ 2, mapa 2/32, Celoletna bilanca za leto 1943; Tovarna mesnih izdelkov - izguba: dobiček, 31. december 1944. 104 Žunec Branko, n. d., str 61. 105 Čačinovič Rudi, n. d., str. 117.


ukvarjali z izvozom živine, bi lahko od domačinov kupovali živino. Tako bi se izboljšal

življenjski standard domačih kmetov in domači izvozniki bi si s posebnimi carinami lahko

pridelali lep zaslužek.106 Vendar se ta ideja ni uresničila predvsem zaradi Benkovega

monopola nad izvozom živine, saj mu je ta položaj omogočal razlike v cenah odkupa živine v

primerjavi z drugimi poljedelskimi območji v Sloveniji.107

Tabela 1: Primerjava cen živine v Prekmurju in ostali Sloveniji leta 1939 v dinarjih

Vrsta živine PREKMURJE OSTALA SLOVENIJA Bik 3 – 4,5 din 4 – 6 din Telica 3 – 4,5 din 4 – 6 din Krava 1,5 – 2, 5 din 5,3 din Tele 2,75 – 3,50 din 7 – 8 din Prašičje meso (1 kg) 9 – 10 din 9 – 11 din

Vir: Čačinovič Rudi, Politični in socialni razvoj Prekmurja med obema vojnama, Prekmurski

Slovenci v zgodovini, str. 117.

Iz zgornje tabele lahko ugotovimo, da je Benko s svojim monopolnim položajem nad

izvozom živine veliko pridobil. Živino je zaradi monopola lahko odkupoval v povprečju za

1,5 do 3 dinarje po nižji ceni kot so jo odkupovali v ostalih območjih Slovenije.

Jožef Benko se je začel samostojno z izvozom živine ukvarjati v začetku 20. let 20.

stoletja. Njegova podjetniška dejavnost trgovanja z živino je sovpadala z začetkom uspešnega

prebujanja prekmurskega gospodarstva. Sam je imel velike zasluge, saj je prav izvoz živine

prispeval k obujanju gospodarstva v Prekmurju. Že leta 1928 se je potegoval za pospešeno

vzrejo živine, ki bi naj bila usmerjena le v gojenje čistokrvne plemenske živine, katera je na

zunanjem trgu dosegala visoko ceno. V ta namen je hotel ustanoviti posebna središča, kjer bi

se gojila čistokrvna plemenska živina za druge rejce.108 K vzponu prekmurskega gospodarstva

pa je svoj delež prispevala tudi sklenitev trgovinske pogodbe med Avstrijo in Kraljevino

Srbov, Hrvatov in Slovencev. Tako so jugoslovanski izvozniki živine na veliko začeli izvažati

v Avstrijo. Avstrija je Benku predstavljala prvo tuje tržišče za njegovo živino.109

Za samo dovoljenje izvoza so morali vsi izvozniki plačati avstrijski banki 25.000

dinarjev. Avstrijski urad je vsak teden sproti določal količino izvoza. Količina izvoza živine

se je močno zmanjšala v začetku 30. let 20. stoletja, za kar je bila kriva svetovna gospodarska

kriza, zaradi česar se je tudi Avstrija usmerila v donosnejše kmetijstvo in uvedla visoke 106 Naša gospodarska politika v Prekmurju, Novine, letnik VIII., 11. september 1921, št. 37, str. 1 107 Čačinovič Rudi, n. d., str. 117. 108 Gospodarska konferenca v Soboti, Novine, letnik XV., 13. maj 1928, št. 20, str. 1. 109 Gospodarske razmere v Prekmurju, Jutro, letnik XI., 25. oktober 1930, št. 249, str. 4.


uvozne carine. V začetku 30. let 20. stoletja sta obe državi sklenili, da so se lahko v Avstrijo

izvažala predvsem teleta in svinje. Konec leta 1931 je Avstrija prepovedala uvoz živine v

»živem in zaklanem stanju« skozi obmejna kraja Cankova in Gederovci. Sprejemala je le

govedo, ki je prihajalo skozi mejni prehod Gornja Radgona. Ti ukrepi Benka niso nič

prizadeli, saj je uporabljal pri prevozu blaga železnico, ker je imel s tem najmanjše stroške.

Večino svojega blaga je izvažal po železnici v smeri iz Murske Sobote preko Ljutomera v

Avstrijo.110 Pri prevozu tako živine kot mesa je moral biti pozoren na različne zahteve

Jugoslovanskih železnic. Te so zahtevale, da je moral uvoznik sam poskrbeti za hrano in vodo

živine med prevozom, prav tako niso železnice ob nedeljah prevažale živine in hitro

pokvarljivega blaga. Pred prevozom je moral izvoznik poskrbeti tudi za veterinarski pregled

živali, saj se ni smelo prevažati bolnih živali. Jugoslovanska železnica za živino ni

odgovarjala, stroške nesreče je krila le v primeru, če je bila nesreča storjena iz malomarnosti.

Na drugi strani je morala železnica prav tako upoštevati nekaj zahtev samega izvoznika, kajti

blago je moralo biti dostavljeno v tujino v točno dogovorjenem času.111 Prav tako je v tem

letu Avstrija začela zahtevati poseben veterinarski pregled živine, ki je ugotavljal, če so živali

okužene z ličinkami trihin. Zaradi urejene veterinarske ambulante so lahko ta pregled izvajali

le pri Jožefu Benku in ponovno je imel Benko prednost pred ostalimi izvozniki v Sloveniji. Ta

odlok je povzročil, da je veliko drugih izvoznikov moralo prekiniti s svojim delovanjem.112

Dodaten udarec je jugoslovanskim izvoznikom v začetku leta 1932 povzročila tudi

Kraljevina Jugoslavija, ki je zahtevala, da je moral biti vsak izvoznik živine član Izvozne

družbe v Beogradu. Pristopnina za včlanitev je znašala 25.000 dinarjev. Zaradi visoke

pristopnine in negotovosti je to vsoto plačal le Jožef Benko in si s tem še bolj okrepil

monopolni položaj izvoza živine v »živem in zaklanem stanju« v tujino. Ostalim ni preostalo

nič drugega, kot da so začeli klati živino in jo prodajati Benku. Benko je tako dobival iz

Beograda tedensko količinska dovoljenja za izvoz. Na teden je lahko izvozil dva do tri vagone

živine.113

110 PAM, Josip Benko tovarna mesnih izdelkov, AŠ 10, mapa 10/86, Jugoslovansko-avstrijski železniški savez, str. 8-9, 346-348. 111 PAM, Josip Benko tovarna mesnih izdelkov, AŠ 10, mapa 10/86, Osnovna tarifa jugoslovanskih železnic 6. julij 1940, str. 28-31; Tarifa za prevoz brzovne in sporovozne robe, str. 19-20, 35-36; Jugoslovansko-avstrijski železniški savez, str. 8-9, 346-348. 112 Izvoz živine iz Slovenske Krajine, Novine, letnik XIX., 1. maj 1932, št. 18, str. 1, Poslanec Benko kontra Slovenec, Murska Krajina, letnik I., 23. oktober 1932, št. 34, str. 1. 113 PAM, Josip Benko tovarna mesnih izdelkov, AŠ 10, mapa 10/86, Osnovna tarifa jugoslovanskih železnic 6. julij 1940, str. 28-31; Tarifa za prevoz brzovne in sporovozne robe, str. 19-20, 35-36; Jugoslovansko-avstrijski železniški savez, str. 8-9, 346-348; Izvoz živine iz Slovenske Krajine, Novine, letnik XIX., 1. maj 1932, št. 18, str. 1, Poslanec Benko kontra Slovenec, Murska Krajina, letnik I., 23. oktober 1932, št. 34, str. 1.


V nadaljevanju leta 1932 sta se Avstrija in Jugoslavija dogovorili, da se je lahko v

Avstrijo izvozilo tedensko 150 glav živine, 2.000 debelih živih svinj s preko 130 kilogrami

telesne teže, 360 nemesnatih svinj in 300 zaklanih telet. Tik pred izpolnitvijo te pogodbe je

Avstrija svoje načrte spremenila in Jugoslaviji dovolila izvoziti le 75 glav živine. Te pogodbe

Kraljevina Jugoslavija ni upoštevala, kajti bila je mnenja, da je škodovala celotni živinoreji v

Kraljevini Jugoslaviji.114

Nad vsem se je pritožil murskosoboški industrialec Jožef Benko, ki ga je motil izredno

nizek dovoljen izvoz živine iz Prekmurja v Avstrijo in nesprejemljive izvozne carine za

svinje, katere so mu predstavljale glavni izvozni artikel v Avstrijo. Vse svinje, ki so bile težje

od 130 kilogramov, niso bile carinjene, s skupnim letnim številom okoli 140.000 komadov.

Bila pa je uvedena nizka carina na suhe svinje, ki so jih jugoslovanski izvozniki v Avstrijo na

leto lahko izvozili 160.000 komadov. Cene svinjam na avstrijskem trgu so v teh kritičnih letih

zelo upadle, kajti ponujeno je bilo le 4 do 5 dinarjev za kilogram. To je neugodno vplivalo na

vse jugoslovanske izvoznike svinj, ki so v Avstrijo izvozili okoli tri petine svinj. Benka je to

zelo motilo, kajti zaradi nizkih cen svinj si ni moral prislužiti večjega dobička. Leta 1932 je v

Avstrijo izvozil 879 komadov goveda, 6.621 komadov telet in 3.595 komadov svinj. Po

količini mesa pa 133.728 kilogramov svinjskega mesa in 3.756 kilogramov telečjega mesa.115

Zaradi svojih političnih poznanstev pri vodilnih jugoslovanskih politikih je dosegel povečanje

izvoza iz Prekmurja v Avstrijo. Na koncu je dosegel, da se je v septembru leta 1932 iz

Prekmurja lahko izvozilo 189 komadov goveda, 1.195 komadov telet, 60 komadov mesnatih

svinj in 39.500 kilogramov svinjskega mesa.116 Če si Benko ne bi bil izboril večje količine

izvoza živine, bi prekmurski kmetje trpeli pomanjkanje zaradi manjšega izvoza živine in

nizkih odkupnih cen, saj jim je trgovina z živino predstavljala življenjski obstoj. Kljub temu,

da so imeli dobre pogoje za poljedelstvo, so se zaradi večjega zaslužka raje ukvarjali z

živinorejo.

V letu 1934 je Avstrija znižala število uvoza telet. Od tega leta naprej je lahko

Kraljevina Jugoslavija v Avstrijo tedensko izvozila le 100 komadov goveda. Benku je

ponovno uspelo, da si je pridobil največje število izvoza govedi v Avstrijo. Tedensko je lahko

izvozil 10 komadov goveda v to državo. Zaradi dobrega poslovanja mu je uspelo izven te

114 Gospodarske razmere v Prekmurju, Jutro, letnik XI., 25. oktober 1930, št. 249, str. 4; Izvoz živinoreje iz Slovenske Krajine, Murska Krajina, letnik I., 8. maj 1932, št. 10, str. 1. 115 PAM, Josip Benko tovarna mesnih izdelkov, AŠ 1, mapa 1/11, Davčna uprava Murska Sobota; Gospodarstvo, Murska Krajina, letnik I., 29. november 1932, št. 49, str. 3. 116 Poslanec Benko za izvoz živine iz Prekmurja, Murska Krajina, letnik I., 9. oktober 1932, št. 32, str. 2.


pogodbe do julija leta 1934 izvoziti že 455 glav goveje živine.117 Z uspešnim podjetniškim

pogajanjem z Avstrijo je Benko naredil korist sebi in prekmurskim živinorejcem, kateri niso

preveč občutili zaostrene avstrijske uvozne politike, saj je Benku uspelo izvažati dovolj veliko

količino živine, katero je odkupoval od domačih rejcev in ti so tako prejemali dohodke tudi v

težavnih gospodarskih časih.

Jožef Benko je imel v Avstriji tudi svoje redne kupce, med katerimi so bili

Groschlechtereiver fur Fleischim post, Fleischvermertung, Bukovina iMport, Predavić

company. Najpomembnejši avstrijski kupec pa je bil Armin Schwarz z Dunaja.118

Kraljevina Jugoslavija je leta 1932 podpisala trgovinske pogodbe tudi z Italijo,

Francijo in Češkoslovaško. V tem času je Benko začel prodirati z izvozom živine tudi na

italijanski trg. Sam Benko se je te pogodbe zelo razveselil, saj je zaradi negodovanja

Avstrijcev nad slabo kakovostjo njegovega mesa in živine živel v nenehnem strahu, da bi

Avstrijci z njim prekinili pogodbo. Novo tržišče pa mu je omogočalo širitev nadaljnjega

izvoza in možnost še večjega zaslužka.119 Leta 1932 je Jožef Benko v Italijo izvozil 477

komadov goveda, 45 komadov telet in 177 komadov svinj.120 Največ Benkovega mesa in

živine je kupil S. A. Rozza Sforzin iz Milana.121

Svetovna gospodarska kriza je vplivala na zmanjšanje izvoza Jožefa Benka, a njegova

iznajdljivost in stiki s centralistično jugoslovansko oblastjo so mu omogočali, da kljub vsemu

gospodarska kriza ni močno prizadela te njegove panoge, čeprav je leto 1933 zaključil z

deficitom. Jožefu Benku je leta 1933 uspelo skleniti pomemben in velik posel. Z Angleži je

sklenil pogodbo in v drugi polovici leta 1933 začel svinje v »živem in zaklanem stanju«

izvažati v Veliko Britanijo. S tem je Benko postal edini jugoslovanski izvoznik za angleški

trg. Tovarna mesnih izdelkov Benko je s tem izvozom dokazala, da je možno izvažati tudi na

zahtevne trge, kakršen je bil angleški. Ta izvoz mu je prinašal velike dohodke, največ pa so od

tega imeli Prekmurci, ki so lahko Benku, kljub težkim časom, še naprej prodajali živino, kljub

nižjim cenam kot drugje po Sloveniji. Kljub ugodnostim, ki jih je Benko dosegel, se je

izkazalo, da so bili Angleži zelo zahtevni kupci, ker so kupovali le mlade mesnate svinje,

težke od 65 do 75 kilogramov. Težje ali lažje so zavrnili. Prav tako so bili izredno

117 Izvoz goveda, Murska Krajina, letnik III., 1. julij 1934, št. 27, str. 2. 118 PAM, Josip Benko tovarna mesnih izdelkov, AŠ 7, mapa 7/53, Knjižica Export živine 29. november 1933-20. september 1937. 119 Izvoz živinoreje iz Slovenske Krajine, Murska Krajina, letnik I., 8. maj 1932, št. 10, str. 1; Poslanec Benko za izvoz živine iz Prekmurja, Murska Krajina, letnik I., 9. oktober 1932, št. 32, str. 2. 120 PAM, Josip Benko tovarna mesnih izdelkov, AŠ 1, mapa 1/11, Davčna uprava Murska Sobota; Gospodarstvo, Murska Krajina, letnik I., 29. november 1932, št. 49, str. 3. 121 PAM, Josip Benko tovarna mesnih izdelkov, AŠ 7, mapa 7/53, Knjižica Export živine 29. november 1933-20. september 1937.


nezadovoljni s prekmurskimi svinjami, saj so imele preveč masti, ker so bile hranjene s

koruzo in prosom. Zaradi angleškega nezadovoljstva je Benko želel prekmurskega kmeta

spodbuditi za rejo kakovostnih svinj in v letu 1934 je dosegel vidne uspehe. Benko je do maja

leta 1934 v Veliko Britanijo uvozil že okoli 5.000 svinj, saj so mu Angleži dovolili tedensko

izvoziti okoli 400 komadov svinj. Zaradi te pogodbe se je Benku precej povečal izvoz svinj in

posledično je bil prisiljen celo kupovati svinje v Savski banovini, kajti domači rejci

kratkoročno niso bili zmožni rediti potrebnega števila svinj.122 S to pogodbo je veliko pridobil

predvsem Benko, saj je uspel uveljaviti svoje podjetje tudi na angleškem trgu, ki je tedaj

veljal za enega najbolj razvitih trgov v Evropi. Prav tako so od tega imeli korist rejci svinj

Dravske in Savske banovine, ki so v težavnih gospodarskih časih lahko prodajali večjo

količino svinj Benku in s tem si prislužili denar za vsakdanje življenje.

Če pogledamo tabelo, poslovanje trgovine z izvozom živine med leti 1933 in 1937,

ugotovimo, da je Benku ta trgovina v letu 1933 prinesla izgubo in ne dobička. Vzrok je

mogoče iskati v svetovni gospodarski krizi, saj je bilo v tem obdobju izredno težko izvažati in

v povečanju stroškov izvoza zaradi začetka izvoza živine in mesa v oddaljeno Veliko

Britanijo. Od leta 1933 je bilo poslovanje tega obrata vedno pozitivno. Leta 1935 se je tako

evropsko kot tudi jugoslovansko gospodarstvo postavilo na noge in vidni so bili že prvi

vzponi gospodarstva. V tem letu je konjunktura zajela tudi Benkovo trgovino z živino. Leta

1935 je z izvozom svinj zaslužil 6.116.993,02 dinarjev in z zaklanimi teleti 1.266.446,31

dinarjev.123 Na splošno si je z izvozom živine in mesa v letu 1935 ustvaril 53.050 dinarjev

dobička.124 Po koncu svetovne gospodarske krize je Benko začel s svojo živino in z mesnimi

izdelki počasi prodirati na češko tržišče. Njegov najpomembnejši kupec je bil Frateli Knoll.

Izvažal je tudi v Egipt, Francijo in Nemčijo.125 V letu 1937 je v tujino prodal za kar

15.915.529 dinarjev živine in mesa ter si pri tem ustvaril 128.593 dinarjev dobička.126

Naslednje leto pa je utrpel manjše izgube zaradi nekaj poginulih svinj, saj je pri eni vagonski

pošiljki prispelo 21 poginulih svinj.127 V letu 1940 je zaklal za 74.202 kilograma debelih

svinj, za 56.002 kilograma govedi in 3.630 kilogramov telet. Z izvozom v tujino je nadaljeval

122 Nekaj o naši svinjereji in izvozu svinj, Murska Krajina, letnik III., 6. maj 1934, št. 19, str. 4; Izvoz na specialni način svinj na Angleško, Murska Krajina, letnik III., 1, julij 1934, št. 27, str. 2. 123 PAM, Josip Benko tovarna mesnih izdelkov, AŠ 1, mapa 1/15, Napoved za pridobnino za izvoz živine in mesnico in prekajevalnico, 26. marec 1935. 124 Prav tam. 125 PAM, Josip Benko tovarna mesnih izdelkov, AŠ 7, mapa 7/53, Knjižica Export živine 29. november 1933-20. september 1937. 126 PAM, Josip Benko tovarna mesnih izdelkov, AŠ 1, mapa 1/19, Izkaz k pridobninski prijavi z dne 30. marec 1938. 127 PAM, Josip Benko tovarna mesnih izdelkov, AŠ 1, mapa 1/22, Davčna uprava Murska Sobota, 30. marec 1939; Uradno potrdilo, 30. marec 1939.


tudi ob začetku druge svetovne vojne, vendar je od tedaj naprej začel vsako leto vse do konca

druge svetovne vojne poslovati z izgubo.128

Tabela 2: Poslovanje izvoza živine med leti 1933 in 1937

leto Bruto dosežen promet stroški dobiček 1933 385.392,78 din (dohodek) 415.560 din -30.167,22 din 1934 845.492,95 din (dohodek) 817.827,32 din 27.621,63 din 1935 7.947.438,11 din 940.824,85 din 53.050,26 din 1936 8.748.724,03 din 1.073.205,25 din 117.632,78 din 1937 15.915.519,04 din 1.573.539,45 din 128.593,16 din

Vir: PAM, Josip Benko tovarna mesnih izdelkov, AŠ 1, mapa 12, mapa 14, mapa 16, mapa

18, mapa 20, Davčna napoved za izvoz živine 1933-1938.

Jožef Benko je svojo trgovino z živino razširil tudi na območje Kraljevine Jugoslavije

in svoje izdelke je ponujal tudi po Sloveniji. Pomembno jugoslovansko tržišče mu je

predstavljal Split, od koder so prihajali tudi njegovi najpomembnejši jugoslovanski kupci

Djorđe Grbović, Rozalija Kodila in Josija Lipič.129

Trgovino z živino je razširil tudi po Sloveniji, a mu ni prinašala tolikšnega dobička kot

trgovina z živino v tujini. Jožef Benko se je zavedal pomena oglaševanja, zato je že v drugi

polovici 20. let 20. stoletja v svojih oglasih prekmurskega časopisja nagovarjal druge trgovce,

da bi pri njemu kupovali meso in mesne izdelke. V ta namen jim je pogosto ponujal posebne

popuste.130 Pred domačimi trgovci je Benko sam posel tudi dobro zavaroval, kajti bil je zelo

nezaupljiv do drugih trgovcev, ker se je bal, da ga bodo ogoljufali. Benko je svoje podjetje

zavaroval tako, da je vsem naročnikom živine in mesnih izdelkov pošiljal fakture, s katerimi

je obveščal stranke s klavzulo o plačljivosti.131 S tem je dosegel, da je lahko vse neplačnike za

plačilo blaga iztožil na sodišču v Murski Soboti. Če mu s pisnimi prošnjami ni uspelo iztržiti

denarja, je svojo pravico poiskal na sodišču. Tako je tožil več slovenskih družb in trgovcev, ki

so pri njemu kupovali živino in mesne izdelke. Leta 1932 je tožil Komunalno društvo za

Slovenijo s sedežem v Ljubljani132, Komunalno društvo rudarjev v Hrastniku133 in tudi

128 PAM, Josip Benko tovarna mesnih izdelkov, AŠ 2, mapa 2/25, Obračun davka za meso, junij 1940. 129 PAM, Josip Benko tovarna mesnih izdelkov, AŠ 7, mapa 7/53, Knjižica Export živine 29. november 1933-20. september 1937. 130 Pozor!, Novine, letnik XV., 7. oktober 1928, št. 41, str. 3. 131 PAM, Okrožno sodišče Maribor, AŠ 412 Cg Ia 329/25. 132 PAM, Okrožno sodišče Maribor, AŠ 490 Cg Ia 1261/32. 133 PAM, Okrožno sodišče Maribor, AŠ 490 Cg Ia 1261/32; PAM Okrožno sodišče Maribor, AŠ 412 Cg Ia 329/25.


Huberta Orla134, lastnika trgovine z mešanim blagom. Vsi so pri Benku redno naročali

različne mesne izdelke. Čeprav so bili vsi izdelki pravočasno dostavljeni, se nikoli ni zgodilo,

da bi bili tudi pravočasno plačani. Zato jih je Jožef Benko lahko na podlagi klavzule o

plačljivosti blaga tožil in večino tožb je tudi dobil. Če obtoženi ni imel denarja za poravnavo

dolgov, je Benko dobil pravico, da je lahko v višini dolga zarubil stvari v njihovih

poslovalnicah.135

S to domačo trgovino si Benko ni pridelal veliko dobička, a je zavaroval

prekmurskega rejca pred dokončnim propadom, saj mu je omogočal odkup živine.136

Trgovina z živino, predvsem izvoz živine v tujino, kot smo ugotovili, je Jožefu Benku

prinašala veliko dobička, za kar mu je bilo veliko ljudi tudi nevoščljivih. Prav zaradi tega je

leta 1932 prišlo do spora med Benkom in ostalimi izvozniki živine, mesa in mesnih izdelkov.

Vrhunec je doživel spor z objavo članka v Slovencu oktobra 1932, ko je glavni urednik

Slovenca, Fran Kremžar, obsojal Benkov monopolni položaj pri izvozi živine, mesa in mesnih

izdelkov iz Prekmurja v tujino, predvsem v Avstrijo. Z monopolom je lahko sam določal cene

živini in mesu ter skrbel, da so bile cene živine in mesa v Prekmurju med najnižjimi. Benko

se je ob tem članku počutil osovraženega s strani slovenskih izvoznikov, zato je na sodišču

tožil glavnega urednika Slovenca.137

Veliko ljudi je Jožefu Benku zavidalo njegov uspeh in njegovo veliko premoženje,

katerega si je ustvaril z dobro podjetniško iznajdljivostjo in pogostim poslovnim tveganjem.

Kljub temu, da je odkupoval živino prekmurskih rejcev po nižji ceni, je s tem praktično

domačim rejcem živine omogočal kar se da dostojno življenje tudi v času gospodarske krize.

4.3.3 Mesnice tovarne mesnih izdelkov Prva mesnica, ki jo je Jožef Benko odprl, je bila zraven tovarne mesnih izdelkov v

Murski Soboti. Obratovati je začela v enakem času kot tovarna mesnih izdelkov, torej leta

1922. V njej je prodajal meso in mesne izdelke, ki so bili pridelani v tovarni mesnih izdelkov.

Prepoznavnost svoje mesnice je širil z različnimi reklamnimi oglasi. Največ teh oglasov je

bilo objavljenih v prekmurskem časniku Mörszka Krajina. Vsak dan je ponujal predvsem

sveže svinjsko in goveje meso. V mesnici je posebne ugodnosti ponujal tudi revnim ljudem,

134 PAM, Okrožno sodišče Maribor, AŠ 412 Cg Ia 329/25. 135 PAM, Okrožno sodišče Maribor, AŠ 412 Cg Ia 329/25. 136 Pozor!, Novine, letnik XV., 7. oktober 1928, št. 41, str. 3. 137 Izvoz živine iz Slovenske Krajine, Slovenec, letnik LX., 20. oktober 1932, št. 241a, str. 2; Izvoz živine iz Slovenske Krajine pred sodiščem, Novine, letnik XIX., 30. oktober 1932, št. 43, str. 3-4.


ki jih je bilo v Prekmurju veliko. Tako je v letu 1928 prodajal z mastjo polite ocvirke za

reveže po polovični ceni.138

Tabela 3: Poslovanje mesnice in prekajevalnice med leti 1933 in 1938

leto Bruto dosežen promet stroški dobiček 1933 1.122.063,61 din (dohodek) 1.096.873,52 din 25.266,09 din 1934 906.362,19 din (dohodek) 861.046,54 din 45.315,65 din 1935 1.973.802,12 din 1.032.019,39 din 41.050,75 din 1936 7.242.382,68 din 2.272.501,90 din 363.796,29 din 1937 7.475.712,57 din 2.262.256,70 din 338.326,77 din 1938 3.357.387,83 din 1.407.549,47 din 101.795,59 din


18, mapa 20, Davčna napoved za pridobnino mesnice in prekajevalnice 1933-1938.

Iz zgornje tabele ugotovimo, da je poslovanje mesnice in prekajevalnice bilo vedno

pozitivno. Največje zaslužke je ta Benkov obrat ustvaril v letih 1936 in 1937, ko se je

gospodarstvo Kraljevine Jugoslavije rešilo najhujših posledic svetovne gospodarske krize in

ko se je prebivalcem povečala kupna moč. V obeh letih si je Benko s tem obratom pridelal

tudi največji dobiček.

Kot smo že v prejšnjem poglavju ugotovili, je živino in svoje izdelke prodajal tudi po

Sloveniji. Zaradi številnih stroškov, ki so nastajali zaradi rednega neplačevanja različnih

slovenskih družb za Benkove izdelke, se je Jožef Benko odločil za odprtje svojih mesnic po

Sloveniji in na Hrvaškem.

Svoje prodajalne mesa je odprl v Gornji Radgoni, Mariboru in Celju. Zaradi dobre

prodaje in povpraševanja se je odločil odpreti mesnico tudi na Hrvaškem v Čakovcu.

V Čakovcu je imel mesnico v najemu in je zanjo moral letno plačevati 800 dinarjev

najemnine. V mesnici so bili zaposleni trije delavci in vsak je v letu 1932 zaslužil okoli

13.400 dinarjev. Dohodki te mesnice so bili najnižji od vseh mesnic.139

Večina lokalov ni bila v njegovi lasti, zato je moral zanje plačevati najemnino. V

prodajalnah je imel različno število zaposlenih, odvisno od same potrebe po delu. V Gornji

138 Klanica sze odprla, Mörszka Krajina, letnik I., 29. oktober 1922, št. 2, str. 3; Klanica sze odprla, Mörszka Krajina, letnik I., 5. november 1922, št. 3, str. 3; Na veliko! Na malo!, Mörszka Krajina, letnik I., 26. november 1922, št. 6, str. 4; Pozor!, Novine, letnik XV., 7. oktober 1928, št. 41, str. 3. 139 PAM, Josip Benko tovarna mesnih izdelkov, AŠ 1, mapa 1/11, Davčna uprava Murska Sobota, 9, junij 1933.


Radgoni in Čakovcu so bili zaposleni trije delavci, v mariborski prodajalni pa je bilo

zaposlenih kar sedem ljudi.140

Benku so izven Murske Sobote največji dobiček prinašale prodajalne mesa v

Mariboru. Prvo je odprl že 15. februarja 1932. Sedež te prodajalne je bil na Aleksandrovi cesti

številka 10 (današnji Partizanski cesti). Za najemnino je vsako leto moral odšteti 26.400

dinarjev.141 V letu 1934 je v tej mesnici zaslužil 1.825.455 dinarjev. Sprva je v prodajalni

delalo le sedem ljudi.142 Vendar, ker je prodaja iz leta v leto naraščala, je moral Benko v letu

1935 dodatno zaposliti še tri ljudi, ki so v tem letu pridelali 42.344,37 dinarjev dobička.143

Zaradi dobre prodaje in vedno večjega povpraševanja po Benkovih izdelkih se je Benko

odločil in odprl še eno mesnico v Mariboru. Tako je 20. decembra leta 1935 na Glavnem trgu

številka 16 odprl svojo drugo mesnico. Stavbo, v kateri je bila nova mesnica v Mariboru, je

Benko kupil in bila je njegova last. Zato je pri Štajerski ljudski posojilnici vzel denarno

posojilo v višini enega milijona dinarjev. Največji promet so mariborske mesnice dosegale v

poletnih in jesenskih mesecih. V prodajalni na Glavnem trgu je bilo zaposlenih 12 ljudi, ki so

vsak mesec redno prejemali plačila za svoje delo.144 Praktično so se Benku z odprtjem nove

prodajalne povečali osnovni stroški, zato nikakor ni sprejemal sedem odstotne davčne osnove,

ki mu jo je naložil davčni urad v Mariboru, kar je pomenilo, da je moral od ustvarjenega

dobička plačati sedem odstotkov davčnemu uradu Maribor.145 Z novo poslovalnico je imel

sam večje stroške kot dobičke, saj je moral odplačevati najeti kredit, prav tako redno dajati

delavcem plačo in vsak dan je moral voziti meso v Maribor. Že v letu 1936 se je izkazalo, da

je naredil pravilno potezo, ko je odprl novo prodajalno mesa v Mariboru. Mesnica na

Glavnem trgu je ustvarila v letu 1936 78.864,24 dinarjev dobička, Benkova mesnica na

Aleksandrovi cesti pa le 42.633,39 dinarjev dobička.146

140 PAM, Josip Benko tovarna mesnih izdelkov, AŠ 1, mapa 1/11, Davčna prijava pridobnine, 13. marec 1933; Nemirne Novine, Murska Krajina, letnik V., 31. maj 1936, št. 22, str. 2. 141 PAM, Josip Benko tovarna mesnih izdelkov, AŠ 1, mapa 1/11, Davčna prijava pridobnine, 13. marec 1933. 142 PAM, Josip Benko tovarna mesnih izdelkov, AŠ 1, mapa 1/12, Napoved za pridobnino za prodajalno Maribor, 17. avgust 1934. 143 PAM, Josip Benko tovarna mesnih izdelkov, AŠ 1, mapa 1/15, Napoved za pridobnino za prodajalno Maribor, 26. marec 1935. 144 PAM, Josip Benko tovarna mesnih izdelkov, AŠ 1, mapa 1/18, Napoved za pridobnino za prodajalno Maribor, 14. april 1937. 145 PAM, Josip Benko tovarna mesnih izdelkov, AŠ 1, mapa 1/14, Reklamacijski odbor v Mariboru dne 27. februarja 1935. 146 PAM, Josip Benko tovarna mesnih izdelkov, AŠ 1, mapa 1/18, Napoved za pridobnino za prodajalno Maribor, 14. april 1937.


Tabela 4: Poslovanje mesnice v Mariboru na Aleksandrovi cesti med leti 1933 in 1938

leto Bruto dosežen promet stroški dobiček 1933 277.368,10 din (dohodek) 256.018 din 21.350,10 din 1934 303.206,02 din (dohodek) 260.861,65 din 42.344,37 din 1935 1.973.802,12 din 287.367,25 din 40.242,53 din 1936 956.586,13 din 215.181,28 din 42.633,39 din 1937 857.040,25din 167.422 din 35.856,20 din 1938 975.783,25 din 218.083 din 40.087,98 din


18, mapa 20, Davčna napoved za mesnico v Mariboru (Aleksandrova cesta) 1933-1939.

Tabela 5: Poslovanje »glavne« mesnice v Mariboru na Glavnem trgu med leti 1936 in 1938

Bruto dosežen promet stroški dobiček 1936 1.865.942,25 din 414.133,47 din 78.864,24 din 1937 1.682.633,75 din 362.952,75 din 66.265,92 din 1938 1.769.066,50 din 403.593,25 din 77.909,63 din

Vir: PAM, Josip Benko tovarna mesnih izdelkov, AŠ 1, mapa 16, mapa 18, mapa 20, Davčna

napoved za mesnico v Mariboru (Glavni trg) 1937-1939.

Torej, če primerjamo zgornji tabeli, ugotovimo, da je bila »glavna« Benkova mesnica

v Mariboru na Glavnem trgu. S to mesnico je zaslužil skoraj dvakrat več kot z mesnico na

Aleksandrovi cesti. Obe mesnici sta dobičkonosno poslovali. Mesnica na Aleksandrovi cesti

je največje dobičke dosegala med leti 1934 in 1936 ter v letu 1938. »Glavna« mesnica v

Mariboru pa je svoj največji dobiček ustvarila leta 1936, in sicer takoj po odprtju. Zanimivo je

tudi to, da se mesnici na Aleksandrovi cesti kljub odprtju še ene poslovalnice v Mariboru ni

zmanjšal ustvarjen letni dobiček, se pa je skoraj za milijon dinarjev zmanjšal promet v

mesnici.


Slika 4: Prodaja Benkovih mesnih izdelkov

Vir: Josip Benko zbornik, str. 131.

Leta 1936 je razširil svojo ponudbo tudi v ostala slovenska mesta. Tako je prodajalno

mesa in mesnih izdelkov odprl v Celju na Glavnem trgu številka 8.147 V prvem letu

poslovanja je mesnica ustvarila le 320.402,62 dinarjev prometa in samo 1.967,68 dinarjev

dobička. To je bilo pozitivno, saj je na neznanem trgu dosegel dobiček že prvo leto. Naslednje

leto se je prodaja povečala in dobiček je znašal 38.150,99 dinarjev.148 Ker je bil zadovoljen s

prodajo svojih izdelkov na Celjskem, se je odločil leta 1938 za odprtje še druge prodajane, ki

se je nahajala na Cesti kralja Petra števila 13.149

Tabela 6: Poslovanje mesnice v Celju med leti 1936 in 1938

leto Bruto dosežen promet stroški dobiček 1936 320.402,62 din 154.634,75 din 1.967,68 din 1937 1.010.060 din 298.305,75 din 38.150,99 din 1938 1.460.454,07 din 432.279,45 din 48.056,66 din

Vir: PAM, Josip Benko tovarna mesnih izdelkov, AŠ 1, mapa 16, mapa 18, mapa 20, Davčna

napoved za mesnico v Celju 1937-1939.

147 PAM, Josip Benko tovarna mesnih izdelkov, AŠ 1, mapa 1/18, Napoved za pridobnino za prodajalno Celje, 14. april 1937. 148 PAM, Josip Benko tovarna mesnih izdelkov, AŠ 1, mapa 1/18, Napoved za pridobnino za prodajalno Celje, 14. april 1937; PAM, Josip Benko tovarna mesnih izdelkov, AŠ 1, mapa 1/19, Napoved za pridobnino za prodajalno Celje, 30. marec 1938. 149 PAM, Josip Benko tovarna mesnih izdelkov, AŠ 1, mapa 1/22, Napoved za pridobnino prodajalna Celje, 30. marec 1938.


V začetku 40. let 20. stoletja je imel Benko v Celju že tri obrate. Imel je dve mesnici

in mesarsko delavnico s prekajevalnico in hladilnico.150

Kot smo ugotovili, so mesnice v Mariboru in Celju prinašale Benku velike zaslužke.

Veliko manj donosnejša je bila prodajalna mesa v Gornji Radgoni, ki se je nahajala na

Gornjem griču številka 1. Za to mesnico je moral vsako leto plačevati najemnino v višini

11.040 dinarjev.151

Tabela 7: Poslovanje mesnice v Gornji Radgoni med leti 1933 in 1938

Bruto dosežen promet stroški dobiček 1933 126.710,95 din (dohodek) 118.974,45 din 7.736,50 din 1934 55.454,05 din (dohodek) 61.615,60 din -6.161,56 din 1935 601.336 din 56.247,50 din 9.021,83 din 1936 620.566,48 din 50.973,25 din 22.124,78 din 1937 579.669,39 din 58.142 din 20.321,77 din 1938 368.227,83 din 53.819,76 din 17.345,46 din

Vir: Vir: PAM, Josip Benko tovarna mesnih izdelkov, AŠ 1, mapa 12, mapa 14, mapa 16,

mapa 18, mapa 20, Davčna napoved za mesnico v Gornji Radgoni 1934-1939.

Leta 1933 je mesnica v Gornji Radgoni ustvarila majhen dobiček, ki je znašal le

7.736,50 dinarjev. Naslednje leto so bili stroški v mesnici višji od ustvarjenega bruto prometa,

tako da je izguba znašla 6.161,56 dinarjev. Vzroke za izgubo je mogoče iskati v gospodarski

krizi, ki so jo kmetje močneje občutili v Gornji Radgoni kot pa meščani v Mariboru. Od leta

1935 naprej je vedno poslovala z dobičkom. Ta ustvarjen letni dobiček je bil v povprečju

najmanjši od vseh prodajaln, ki jih je imel po Sloveniji.152 To dejstvo si lahko razlagamo s

tem, da je bila Gornja Radgona glede na Maribor ali Celje podeželsko mesto, kjer so ljudje

imeli še druge možnosti dostopa do mesa.

S prodajalnami izven Murske Sobote je Jožef Benko dosegel predvsem dvoje. Prvič je

širil prepoznavnost svojega podjetja, drugič pa je s tem malo blažil gospodarski položaj

prekmurskega rejca živine. Benko je v svojih prodajalnah prodajal le meso in mesne izdelke

tovarne mesnih izdelkov Murska Sobota, katera je odkupovala v glavnem le živino

prekmurskih rejcev.

150 PAM, Josip Benko tovarna mesnih izdelkov, AŠ 3, mapa 3/35, Poročilo podružnice tovarne mesnih izdelkov Murska Sobota v Celju. 151 PAM, Josip Benko tovarna mesnih izdelkov, AŠ 1, mapa 1/12, Napoved za pridobnino za prodajalno Gornja Radgona, 17. avgust 1934. 152 PAM, Josip Benko tovarna mesnih izdelkov, AŠ 1, mapa 1/15, Napoved za pridobnino za prodajalno Gornja Radgona, 26. marec 1935.


4.3.4 Drugi Benkovi podjetniški obrati V začetku 20. let 20. stoletja je Jožef Benko vodil nabiralnico mleka v Murski Soboti.

Sprva Benko ni imel sklenjene pogodbe z nobenim dobaviteljem mleka. Mleko je dnevno

vozilo sedem do osem dobaviteljev mleka153, saj Prekmurci, ki so se ukvarjali s proizvodnjo

mleka, niso vedeli, kako bi ravnali z mlekom, ker v Prekmurju ni bilo nobene mlekarne.154

Benko je vnaprej določal cene mleka, katere je velikokrat kar tako spreminjal in jih pogosto

zniževal. Največ je plačeval le za mleko najboljše kakovosti. Meseca avgusta leta 1924 je ta

obrat prevzelo graško podjetje Alpenlandische Milchvertriebsgesellschaft – Aming. Benko je

temu podjetju dal na razpolago svoje stroje, hladilnike in shrambe. V zameno je podjetje

Aming organiziralo mlekarniški obrat, ki je odkupoval vso količino mleka iz Murske Sobote

in njene okolice. Takoj po prevzemu mlekarniških poslov je podjetje Aming začelo z

modernizacijo mlekarniškega obrata in uvedlo pasterizacijo mleka, ki je mleko ščitilo pred

nadaljnjo hitro pokvarljivostjo. Zaradi obojestranskih dobrih odnosov se je Benko odločil, da

bo še naprej skrbel za nadaljnje nabiranje mleka v Murski Soboti. Zbrano mleko je Benko z

organiziranim prevozom vozil v Gornjo Radgono, kjer je mleko prevzelo podjetje Aming. S

tem, ko je odkup mleka prevzelo podjetje Aming, Jožef Benko ni moral več manipulirati z

dobavitelji mleka, saj je bila postavljena enotna cena glede na samo kakovost mleka. Po

prevzemu se je kakovost mleka vedno preverjala, saj so bili dobavitelji mleka še naprej

plačani po njegovi dnevni kakovosti. Mleku se je vsakodnevno preverjala množina vode in

količina maščob. Če je bilo ugotovljeno, da je bilo mleko prevodeno ali pa celo kislo, so bili

dobavitelji plačani po drugem ali tretjem mlečnem kakovostnem razredu, kar je pomenilo, da

so za svoje količine mleka dobili veliko manj. Podjetje Aming se je pogosto pritoževalo nad

slabo kakovostjo »Benkovega mleka«. V drugi polovici 20. let 20. stoletja je prišlo do

nesporazuma med mlečnim odjemalcem Jožefom Benkom in mlečnim dobaviteljem Antonom

Hebermannom. Vzrok spora so bile cene mleka. Hebermann je moral Benku vsakodnevno

dostaviti 500 litrov mleka ali vsaj dve tretjini te količine. Benko mu je pogosto zavrnil mlečno

pošiljko ali pa mu ni plačal po dogovorjeni ceni, zaradi česar je imel Hebermann velike

izgube. Svojo pravico je poiskal na sodišču in tožil Benka zaradi neupoštevanja dogovora.

Benko je sodbo izgubil in je moral Hebermannu povrniti vse dolgove, čeprav je bil

Hebermann eden izmed najbolj neresnih dobaviteljev mleka. Svojega mleka ni redno

dostavljal, prav tako pa je pogosto pripeljal mleko v zadnji sekundi, tako da niso mogli

153 PAM, Okrožno sodišče Maribor, AŠ 414, CgIa 571/25. 154 Ka bi z mlekom, Novine, letnik VIII., 22. avgust 1926, št. 34, str. 3-4.


preveriti njegove kakovosti. Pozneje se je izkazalo, da je bilo njegovo mleko skisano in

neprimerno za nadaljnjo uporabo.155 Več o Benkovem delovanju na tem področju ni znano.

Jožef Benko se je še zraven vseh opisanih podjetniških poslov ukvarjal z

gostinstvom.156 Čeprav je z gostinstvom služil malo, te dejavnosti ni želel nikoli opustiti, saj

se je zavedal, da mu je prav ta dejavnost omogočila postavitev uspešne in prepoznavne

tovarne mesnih izdelkov tako doma kot v tujini. Gostilno je prevzel od očeta, ki se je z

gostinstvom ukvarjal že v Tešanovcih in mu je prisluženi denar omogočil, da je lahko odprl

klavnico in manjšo prodajalno mesa. Na gostilno je Benko imel tudi lepe spomine. Njegov

oče Štefan Benko je takoj po priključitvi Prekmurja h Kraljevini Srbov, Hrvatov in Slovencev

prvi izobesil napis obrata v slovenščini. S tem je Štefan dokazal ljudem v Prekmurju svojo

narodno pripadnost. Tako je Benkova restavracija že od oktobra leta 1919 nosila slovensko

ime »restavracija«.157 V gostilni oziroma restavraciji so bili zaposleni en natakar, en

pomočnik natakarja in en pomožni delavec.158

Tabela 8: Poslovanje Benkove gostilne med leti 1933 in 1939

dosežen bruto dohodek stroški dobiček 1933 65.958,65din 56.460 din 9.498,65 din 1934 62.583,70 din 53.972,20 din 8.611,50 din 1935 55.965,93 din 43.650,15 din 12.315,78 din 1936 71.699,30 din 49.999,50 din 21.699,80 din 1937 73.321,10 din 58.566,35 din 14.754,75 din 1938 / / / 1939 133.763,60 din 105.257 din 28.506 din


18, mapa 20, Davčna napoved za pridobnino gostilne 1934-1939; PAM, Josip Benko tovarna

mesnih izdelkov, AŠ 2, mapa 24, Napoved za pridobnino gostilne 1940.

Vsako leto je gostilna poslovala z dobičkom, le da je bil ta veliko manjši od ostalih

obratov. Najvišji dobiček je dosegla v letu 1936, ko je ustvarila 21.699,80 dinarjev dobička.159

155 PAM, Okrožno sodišče Maribor, AŠ 414 CgIa 571/25. 156 PAM, Josip Benko Tovarna mesnih izdelkov, AŠ 1, mapa 1/1, Bilanca 1927. 157 Restavracija Benko ima prvi slovenski napis, Slovenec, letnik XLVII., 11. oktober 1919, št. 234, str. 4. 158 PAM, Josip Benko tovarna mesnih izdelkov, AŠ 1, mapa 1/12, Napoved za pridobnino za gostilno, 17. avgust 1934. 159 PAM, Josip Benko tovarna mesnih izdelkov, AŠ 1, 1/ 14, Napoved za pridobnino za gostilno, 26. marec 1935.


Dosežen bruto promet je iz leta v leto naraščal. Najnižji je bil v letu 1935. Najvišji bruto

promet in dobiček je gostilna ustvarila leta 1939.160

Zraven gostinstva je Benko imel odprto tudi trgovino z avtomobili, ki pa je v resnici

bila le nekakšna izposojevalnica avtomobilov.161 Ljudje so si lahko za vožnjo izposojali

Benkove osebne avtomobile ali tovornjake, ki so bili v njegovi lasti.162 Glede na spisek vseh

avtomobilov lahko zatrdimo, da je Jožef Benko v tem času bil bogat, saj je imel v svoji lasti

kar nekaj avtomobilov. Med leti 1933 in 1939 je imel v lasti naslednje tipe avtomobilov: Fiat

turino, Steyr XXX – kabriolet ter Škode tip 6-R, Bnick in Adler trumf. Prav tako je imel v

svoji lasti različne vrste tovornih avtomobilov: Škoda tip 206, Ford tip TT, Austo fiat tip 4TS,

Škoda tip 104, BMW, preklopni voz, Chevrolet – Truch tritonski in Chevrolet – Truch

štiritonski. Cene prevozov so bile nizke, saj sta dve osebi plačali za kilometer vožnje le dva

dinarja.163 To Benkovo podjetje je bilo najmanj donosno, saj je vsako leto poslovalo z izgubo.

Leta 1932 je to podjetje Benku ustvarilo 20.453 dinarjev izgube.164 Zaradi vsakoletnih izgub,

ki mu jih je podjetje prinašalo, se je Benko pritožil na davčno upravo v Murski Soboti, saj

menil, da je plačeval previsoke davke. Uradnike na davčni upravi je opozoril, da to podjetje ni

bil njegov glavni premoženjski obrat, od katerega se je preživljal.165

4.4 BENKOVI ODNOSI Z ZAPOSLENIMI

Glede na število zaposlenih je Tovarna mesnih izdelkov Jožefa Benka v začetku

svojega obstoja sodila med srednje velika podjetja, ki so zaposlovala do 50 ljudi. Teh je bilo v

obdobju med obema vojnama v Sloveniji največ, saj so v skupnem deležu slovenskih podjetij

predstavljala 34 % vseh podjetij. 166 V tovarni mesnih izdelkov in mesnici je bilo v 20. letih

20. stoletja zaposlenih od 25 do 30 ljudi, glede na same potrebe po delu.167 Leta 1932 se je

število zaposlenih povečalo na 46 ljudi. Za njihove plače je Benko porabil okoli 620.000

dinarjev.168 Šest let pozneje je bilo v podjetju Tovarna mesnih izdelkov zaposlenih že okoli

160 PAM, Josip Benko tovarna mesnih izdelkov, AŠ 1 – AŠ 2, mapa 1-31, pregled letnih pridobninskih napovedi za gostilno. 161 PAM, Josip Benko tovarna mesnih izdelkov, AŠ 1, mapa 1/12, Napoved za pridobnino za avto podjetje, 17. avgust 1934. 162 Josip Benko, Novine, letnik XVIII., 20. julij 1930, št. 30, str. 3. 163 PAM, Josip Benko tovarna mesnih izdelkov, AŠ 3, mapa 3/36, Zavarovalna ponudba za poslopja, pohištvo, zaloge blaga in druge premičnine iz dne 7. junija 1939; Jadranska zavarovalna družba, polica št. 108.492. 164 PAM, Josip Benko tovarna mesnih izdelkov, AŠ 1, mapa 1/12, Napoved za pridobnino za avto podjetje, 17. avgust 1934. 165 PAM, Josip Benko tovarna mesnih izdelkov, AŠ 3, mapa 3/37, Pritožba proti odmeri pridobnine radi avtotakse za davčno leto 1934. 166 Lazarević Žarko, n. d., str. 113. 167 PAM, Josip Benko tovarna mesnih izdelkov, AŠ 1, mapa 1/15, Bilanca 1935. 168 PAM, Josip Benko tovarna mesnih izdelkov, AŠ 1, mapa 1/11, Davčna uprava Murska Sobota.


120 ljudi.169 Med leti 1937 in 1939 je tovarna mesnih izdelkov skupaj s svojimi prodajalnami

zaposlovala okoli 200 ljudi.170 Tako je tedaj celoten Benkov obrat sodil med velika slovenska

podjetja, ki so zaposlovala več kot 100 ljudi in teh je bilo v omenjenem obdobju v Sloveniji le

okoli 7.5 %.171 Kot vidimo, je število zaposlenih nenehno naraščalo, kar je vzrok povečane

količine samoproizvodnje. Število zaposlenih ljudi je tako bilo odvisno od same potrebe po

delu. V celoti gledano je tovarna pozitivno vplivala na prebivalce Prekmurja, saj je v večini

zaposlovala le domačo delovno silo, ki je bila nekvalificirana. Za Benka ni bila pomembna

šola, ampak delavnost in pridnost delavcev, ki so delali naporen delovni čas, ki je včasih trajal

od jutra do poznega večera.172

Odnos Benka do svojih delavcev je bil takšen, kot je odnos med vsakim delodajalcem

in delavcem. Vsi delavci so vedeli, kdo je vodilna avtoriteta podjetja, zato so vsi imeli

spoštljiv odnos do njega. Benko je bil človek načel, zato je od svojih delavcev v tovarni

zahteval red in disciplino, tudi zato, ker se je bal, da bi prišlo do poškodb pri delu. Kljub

vsem pazljivostim pa je prišlo kar nekajkrat do nesreč pri delu. Večina nesreč se je zgodila

med mesarji in mesarskimi pomočniki. V nekaj primerih so se delavci tako poškodovali, da so

izgubili prste ali celo roke. V malo primerih pa so delavci celo podlegli poškodbam. Nesreča s

smrtnim izidom se je zgodila v letu 1932, ko je bil mesarski pomočnik nepazljiv pri delu in se

z nožem zabodel v trebuh. Vse nesreče delavcev tovarne mesnih izdelkov je Benko redno

javljal na urad za zavarovanje delavcev, kjer so delavci dobili denarno nadomestilo za

poškodovance.173

169 PAM, Josip Benko tovarna mesnih izdelkov, AŠ 2, mapa 2/24, Davčna napoved za pridobnino za tovarno mesnih izdelkov 30. marec 1940. 170 Prav tam. 171 Slovenska novejša zgodovina, str. 452. 172 Žunec Branko, n. d., str. 57. 173 PAM, Josip Benko tovarna mesnih izdelkov, AŠ 1, mapa 1/21, Bilanca 1938; Nesreča pri klanji, Novine, letnik XVII., 13. april 1930, št. 15, str. 2; Smrtna nesreča, Novine, letnik XIX., 19. junij 1932, št. 25, str. 2; Sobota, Novine, letnik XXII., 16. junij 1935, št. 24, str. 3.


Slika 5: Benkovi delavci


Plače zaposlenih v tovarni mesnih izdelkov glede na dolg delovni čas so bile

povprečne. Leta 1932 je zaposleni v tovarni mesnih izdelkov zaslužil okoli 13.478,2174

dinarjev. Te svoje plačilne pogoje je spremenil v letu 1939, ko je na Hrvaškem dobil velikega

tekmeca, tovarno mesnih izdelkov Gavrilović. Dobro je preučil njegove delovne pogoje, ki so

bili veliko bolj prijazni do delavcev, kot jih je imel Benko za svoje delavce. Tovarna mesnih

izdelkov Gavrilović je imela za 7 do 15 % višje plače kot Benkovi delavci, prav tako je

vsakemu delavcu te tovarne pripadal 14-dnevni plačan letni dopust in v času bolezni so

prejemali polovično plačo.175 Te pogoje je začel uveljavljati tudi Benko v svojem podjetju, saj

se je bal stavke, ki bi zmanjšala produkcijo same tovarne. Leta 1940 je v Kraljevini

Jugoslaviji nastala splošna draginja, zato je Benko ponovno povečal plače svojim delavcem za

15 do 30 %.176 Dejavnik povišanja plač je imel obojestransko korist. S tem, ko je Benko

povečal plače svojim delavcem, je v delovnem kolektivu ustvarjal zagnanost za delo in

složnost delodajalcu. Prav tako pa je s tem naredil nekaj koristi sebi, kajti le tako se je rešil

nezadovoljnih delavcev, ki bi lahko s stavko naredili škodo proizvodnji in samemu ugledu

podjetja.

Kljub vsemu pa je nekajkrat prišlo do nesoglasja med delodajalcem Jožefom Benkom

in njegovimi zaposlenimi. Svojo pravico so včasih iskali celo na sodišču. Med njimi je bila

174 PAM, Josip Benko tovarna mesnih izdelkov, AŠ 1, mapa 1/11, Davčna uprava Murska Sobota. 175 PAM, Josip Benko tovarna mesnih izdelkov, AŠ 8, mapa 8/62, Nov kolektivni ugovor prve hrvatske tvornice salame, sušena mesa, masti M. Gavrilovića, Industrijski kurir, 7. oktober 1939, št. 28, str. 3. 176 Povišanje plač, Murska Krajina, letnik IX., 7. januar 1940, št. 1, str. 3.


Alojzija Kirbiš, ki je Jožefa Benka leta 1932 tožila zaradi vseh neizplačanih plačil v času

njene zaposlitve v tovarni mesnih izdelkov Murska Sobota. Službo je pri Benku dobila

predvsem zaradi njene zasluge pri pridobitvi zemljišča, na katerem je Benko postavil svoj

obrat v Murski Soboti. To dobroto ji je Benko izkazal tako, da jo je za nedoločen čas zaposlil.

Ker pa Kirbiševa v delovnem času ni pridobila Benkovega zaupanja, ker je v času dela

opravljala svoje osebne posle, jo je ta po dveh mesecih dela odpustil, ne da bi ji plačal.

Sodišče je razsodilo v prid Jožefa Benka, saj se je izkazalo, da Kirbiševa ni bila lastnica

posestva, katerega je priskrbela Benku.177

Jožef Benko pa vseeno ni bil slab »šef«, saj to dokazujejo nekateri dokumenti. Pogosto

je delavcem, katerim je že pred plačo zmanjkalo denarja, dal že vnaprej plačilo za naslednji

mesec. Prav tako pa so imeli vsi zaposleni možnost si pri Benku izposoditi denar, a so ga

morali v dogovorjenem roku vrniti. Prav tako je delavce spodbujal k dopustu, čeprav niso

dobivali plačila za letni dopust. Prodajalki Berti Nežmah, ki je bila zaposlena v Benkovi

prodajalni mesa v Celju, je denar predčasno izplačal, da se je lahko odpravila na letni

dopust.178

Benkovo bogastvo je bilo dostopno tudi ostalim ljudem. Denar je posojal mnogim

ljudem, tako v Prekmurju kot tudi po vsej Sloveniji. Sam je vodil posebno knjigo, kamor si je

zapisoval dolžnike in vsoto denarja, ki so si jo izposodili. Iz knjige dolžnikov je razvidno, da

so si pri Benku izposojali denar tudi tujci, ki so večinoma prihajali iz Radgensburga,

Innsbrucka, Gradca, Prage, Bolzana, Splita in Dunaja, vendar so bili v manjšini. Največ

denarja si je izposodilo prebivalstvo iz Prekmurja, med njimi je vodil tudi svojo ženo Rozalijo

in sina Jožefa. Na primer v letu 1928 so mu vsi dolžniki skupaj dolgovali 1.925.230,81

dinarjev. V knjigi dolžnikov ni nikjer bilo zapisano, kako je obračunaval obresti, jasno je bilo

le to, da so mu morali vsi v dogovorjenem roku izposojeni denar vrniti.179 Večkrat se je

zgodilo, da ljudje v dogovorjenem roku niso vrnili denarja. Če Jožef Benko kljub večkratnim

opominom ni dobil denarja, je te dolžnike prijavil policiji ali jih kazensko ovadil na

sodišču.180 S temi dejanji je Benko vzpostavljal red, ki je bil osnova za njegov uspeh.

177 PAM, Okrožno sodišče Maribor, AŠ CgIa 743/32. 178 PAM, Josip Benko tovarna mesnih izdelkov, 1633019/1, 1/21, Prodajalna Celje 19. julij 1938. 179 PAM, Josip Benko tovarna mesnih izdelkov, AŠ 1, mapa 1/3, Bilanca 1928. 180 PAM, Josip Benko tovarna mesnih izdelkov, AŠ 1, mapa 1/3, Bilanca 1928; PAM, Josip Benko tovarna mesnih izdelkov, AŠ 1, mapa 1/4, Bilanca 1929; Malo odogovora novinam, Murska Krajina, letnik V., 26. januar 1936, št. 4, str. 2.


4.5 DAVČNI PROBLEMI JOŽEFA BENKA

V Sloveniji je vse do jugoslovanske davčne reforme leta 1928 veljal avstrijski davčni

sistem z razmeroma visoko odmerjeno dohodnino. Z novim zakonom o neposrednih davkih z

dne 8. februarja 1928 je bil uveden enoten davčni sistem v Jugoslaviji. Tako so davki

predstavljali najpomembnejši dohodek proračuna za financiranje države in lokalne

samouprave.181

Od leta 1932 so morali vsi obrati, tako trgovski, obrtni in industrijski, kot tudi vsa

podjetja ter družbe z omejeno odgovornostjo prijavljati pristojnim davčnim uradom ustvarjene

dohodke poslovnega prometa, ustvarjenega v obrti, trgovini ali industriji. Ta obdavčitev se je

imenovala pridobnina. Predmet pridobnine je bil enoletni čisti dohodek, ki se je dosegel v

preteklem poslovnem letu. Enoletni dohodek se je smatral kot kosmati dohodek po odbitku

izdatkov, ki so bili potrebni za vršitev podjetja ali obrata. Prav tako je bilo potrebno sami

prijavi priložiti potrebne dokaze poslovanja podjetja, predvsem začetni in končni inventar,

letno bilanco, izgube in dobiček. S temi prilogami so podjetniki dokazovali točnost

prijavljenih podatkov. Sama pridobnina je bila odmerjena po donosu podjetja ali obrata, in

sicer po štiri do deset odstotni stopnji čistega dohodka glede na število delavcev in samo

kvalifikacijo delavcev. Če je podjetnik delal sam, je pridobnina znašala štiri odstotke, s štirimi

zaposlenimi delavci je podjetnik plačeval do šest odstotkov, če je zaposloval štiri kvalificirane

delavce, pa do osem odstotkov stopnje čistega donosa.182

Leta 1932 je tudi Benko začel davčnim uradom nakazovati napoved za pridobnino. To

zadevo je Benko vzel resno, saj se je zavedal višine glob v primeru prikazovanja nepravilnih

podatkov. Že odkar je prevzel očetovo podjetje, naj bi redno in natančno vodil poslovne

knjige vseh obratov, katerih lastnik je bil.183 V pogledu na njegove knjige je človek dobil

občutek urejenosti, kar je Benku omogočalo, da je v vsakem trenutku natančno vedel, kakšno

je stanje v podjetju.

Celotno podjetje Jožefa Benka, tovarna mesnih izdelkov z vsemi podružnicami, se je

vodilo po dvostavnem knjigovodskem sistemu.184 Po tem sistemu še danes poslujejo podjetja

in kapitalske družbe. Temeljni knjigi sta glavna knjiga in dnevnik. Zato se vsak znesek vpiše

dvakrat. Na podlagi dvakrat vpisanih podatkov se lažje izračuna bilanca stanja.185 Njegova

181 Slovenska novejša zgodovina, str. 482. 182 Davčne prijave, Murska Krajina, letnik IV., 13. januar 1935 št. 2, str. 4; Slovenska novejša zgodovina, str. 483. 183 PAM, Josip Benko tovarna mesnih izdelkov, AŠ 1, mapa 1/4, Bilanca 1929; Davčne prijave, Murska Krajina, letnik IV., 13. januar 1935 št. 2, str. 4. 184 PAM, Josip Benko tovarna mesnih izdelkov, AŠ 1, mapa 1/9, Bilanca 1931. 185 Spletni priročnik za knjigovodstvo[Online]. Spletni priročnik knjigovodstvo.


bilančna knjiga je vsebovala naslednje predpostavke. V tekočih računih je beležil banke in

denarne zavode, evidenčne račune, vsoto denarja, ki jo je bil sam dolžen in vsoto denarja, ki

so mu jo bili dolžni njegovi dolžniki. Prav tako je natančno beležil svoje zaloge, ki jih je

pregledoval dvakrat letno, in sicer v mesecu juniju in decembru. Pri zalogah je upošteval

predvsem količino klobas in prekajenega mesa ter njuno vrednost, prav tako pa količino

svežega mesa, število žive živine ter količino in vrednost pomožnega materiala, kamor so

sodile zaloge črev, začimb …186 Vsi vpisi v knjige so potekali do maja 1941 v slovenskem

jeziku, od tedaj naprej je prevladovala madžarščina, saj je bilo podjetje pod madžarskim

nadzorom. Vpisi v knjige so potekali po kronološkem zaporedju za vsak dan posebej.187

Jožef Benko je vse napovedi objavljal na podlagi svojih sproti vodenih poslovnih

knjig. V letu 1932 je lahko za vse poslovalnice skupaj poslal davčno napoved na Davčni urad

v Murski Soboti.188 Od leta 1933 pa je moral pošiljati ločeno Davčnim uradom v krajih, v

katerih je imel poslovalnice. Pogosto so bile v njegovih objavah ugotovljene nepravilnosti,

čeprav, kot je sam trdil, je poslovne knjige vodil redno in vestno brez napak.189 Na vse

pritožbe davčnih uradov je Benko takoj odgovoril, saj glede denarja ni poznal nobene šale.

Davčna utaja je bila že v takratnem času kaznovana z denarno kaznijo. Tisti, ki je utajil svoje

davke ali ni navajal v davčnih napovedih pravilnih podatkov, je moral plačati dvakratno do

štirikratno vsoto svojega davka.190

Leta 1935 je dobil od Reklamacijskega odbora v Mariboru in Gornji Radgoni, kjer je

imel mesnici, davčno odločbo, ki ga je bremenila nepravilnega prikazovanja ustvarjenih

dohodkov v teh prodajalnah. Obremenjujoči so bili predvsem režijski stroški, povezani s

prevozom mesa in mesnih izdelkov iz Murske Sobote v Maribor in Gornjo Radgono. Prav

tako pa je Davčna uprava Gornja Radgona od Benka zahtevala bolj natančen popis dohodkov

in izdatkov v prodajalni Gornja Radgona, iz katerega bi se natančno ugotovili podatki

poslovanja mesnice in bi bili pravično odmerjeni davki. Leta 1936 je prišel v spor z Davčnim

uradom v Mariboru, saj so mu ti naložili previsoke davke, kljub temu, da ni presegel možnega

ustvarjenega dobička 147.000 dinarjev.191

http://www.mojdenar.com/alea/dokumenti/dokument.asp?id=13 (Pridobljeno, 20. 7. 2008, 17:30). 186 Prav tam. 187 PAM, Josip Benko tovarna mesnih izdelkov, AŠ 2, mapa 2/24, Zapisnik, 3. avgust 1940. 188 PAM, Josip Benko tovarna mesnih izdelkov, 1633019/1, 1/11, Davčna prijava pridobnine dne 13. 3. 1933, Davčna uprava Murska Sobota. 189 PAM, Josip Benko tovarna mesnih izdelkov, AŠ1, mapa 1/12, Polletna bilanca 1933. 190 PAM, Josip Benko tovarna mesnih izdelkov, AŠ 1, mapa 1/11. 191 PAM, Josip Benko tovarna mesnih izdelkov, AŠ 1, mapa 1/14, Reklamacijski odbor v Mariboru dne 27. februarja 1935; Davčna uprava Gornja Radgona dne 24. marec 1934.


Jožef Benko je bil zelo nezadovoljen tudi z vsakoletnim odmerjenim davkom, ki so

mu ga naložile Davčne uprave v Sloveniji. Smatral je, da je celotno njegovo podjetje preveč

obdavčeno.192 Od leta 1933 naprej je moral vsako leto plačevati davke za podjetje v Murski

Soboti, kjer je bil sedež podjetja, prav tako pa vsakemu davčnemu uradu, kjer je imel mesnico

izven Murske Sobote. Pri teh davkih pa noben davčni urad ni upošteval njegovih prevoznih

stroškov blaga, ki so se ustvarjali z vsakodnevnim prevozom mesa in mesnih izdelkov v

mesnice po Sloveniji.193

Benko je v svojih mesnicah izven Murske Sobote prodajal zgolj svoje meso in mesne

izdelke iz Murske Sobote, po enaki ceni, kot so se njegovi izdelki dobili v Murski Soboti. S

tem je dosegel povsem konkurenčne cene mesa in mesnih izdelkov z ostalimi okoliškimi

proizvajalci. Ker stroškov prevoza ni zaračunaval v ceno mesa, so prevozni stroški Benku

predstavljali največje stroške v podjetju, saj je moral vsakodnevno v svoje prodajalne izven

Murske Sobote voziti sveže meso. Zraven prevoznih stroškov pa je moral mesečno plačevati

delavce, ki so bili zaposleni v prodajalnah.194 Zato je zahteval od Davčnega urada v Murski

Soboti, da bi se morali pri odmeri dohodnine upoštevati tudi stroški, ki so vsakoletno nastali

pri prevozu blaga in stroški zaradi pokvarljivega blaga.195

Davčni uradi so upoštevali Benkove pritožbe, zato so pogosto njegovo davčno

napoved še enkrat obravnavali. Vendar sta predvsem davčni urad v Mariboru in Murski

Soboti pred ponovno obravnavo zahtevala vpogled v Benkove poslovne knjige. Benko je to

zahtevo odklonil, kajti ni želel, da bi drugi pregledovali njegove poslovne knjige brez njegove

prisotnosti in je bil mnenja, da njegovo podjetje ne bi moglo nemoteno poslovati brez

poslovnih knjig, kamor je Benko vsakodnevno natančno beležil prihodke in izdatke podjetja

in vsake njegove poslovalnice izven Murske Sobote.196 Kljub vsemu je večino teh pritožb

dobil, saj so mu na ponovni obravnavi upoštevali stroške in mu znižali vsakoletno davčno

obremenitev.197

192 PAM, Josip Benko tovarna mesnih izdelkov, AŠ 1, mapa 1/14, Reklamacijski odbor v Mariboru dne 27. februarja 1935; Davčna uprava Gornja Radgona dne 24. marec 1934. 193 PAM, Josip Benko tovarna mesnih izdelkov, AŠ 3, mapa 3/37, Priziv zoper pritožbo državnega zastopnika referenta za Davčno upravo Murska Sobota glede odmere predloge čistega dohodka mesnice in prekajevalnice za davčno leto 1933. 194 PAM, Josip Benko tovarna mesnih izdelkov, AŠ 1, mapa 1/17, Davčna uprava za mesto Maribor, 27. september 1936. 195 PAM, Josip Benko tovarna mesnih izdelkov, AŠ 3, mapa 3/37, Priziv zoper pritožbo državnega zastopnika referenta za Davčno upravo Murska Sobota glede odmere predloge čistega dohodka mesnice in prekajevalnice za davčno leto 1933. 196 PAM, Josip Benko tovarna mesnih izdelkov, A1, mapa 17 in 18. 197 PAM, Josip Benko tovarna mesnih izdelkov, AŠ 1, mapa 1/18, Davčna uprava Murska Sobota 5. maj 1937.


Na koncu pa je zanimivo še to, da se je Benko pogosto sam dogovarjal za oddajo

pridobninske napovedi. »Z ozirom na dejstvo, da sem že od meseca januarja naprej večinoma

odsoten radi prisostvovanja parlamentarnih sej radi budžetske razprave, predvidno ne bodem

v stanju v predpisanem roku podati prijavo za pridobnino, ker mi vsled odsotnosti ni bilo

mogoče napraviti še letne bilance …«198 Tako je Jožef Benko vsako leto sproti obveščal

murskosoboški davčni urad, ker v času, ko je bil še narodni poslanec, mu večkrat ni

pravočasno uspelo urediti vseh davčnih obveznosti. Kljub mnogim nasprotovanjem med

Benkom in davčnimi uradi je bilo obojestransko delo korektno, zato so Benku skoraj vedno iz

upravičenih razlogov pustili daljši rok za oddajo dohodnine.

4.6 BENKOVO DELOVANJE V FINANČNIH INŠTITUCIJAH PREKMURJA

Razvoj bančništva v Prekmurju je, kot drugje po Slovenji, temeljil na kreditnem

zadružništvu. Slovensko kreditno zadružništvo je v začetku 20. let 20. stoletja doseglo svoj

vrhunec. V tem času so zadruge postale največje zbiralke hranilnih vlog. Oblikovalo se je

mogočno omrežje skoraj 500 kreditnih zadrug, v katere je bilo včlanjenih kar 15 %

prebivalstva.199

Kreditno zadružništvo je bilo razširjeno tudi v Prekmurju, kjer so zadruge v povprečju

bile glede na število članov najštevilčnejše. V povprečju je na eno kreditno zadrugo v Slovenji

odpadlo 1.030 prebivalcev. V murskosoboško zadrugo pa je bilo vključenih več kot 2.000

prebivalcev.200

Zadružništvo je prebivalstvu v Prekmurju lajšalo vsakdanje življenje z različnimi

finančnimi posojili. Prav zaradi tega je zadruge podpiralo veliko gospodarskih in političnih

osebnosti v Prekmurju. Podpornik prekmurskega zadružništva je bil tudi podjetnik Jožef

Benko, ki je zadrugo opisoval kot ideal, saj je od nje imela korist celotna skupnost in ne le

posameznik.201

Zraven občinske kreditne zadruge v Murski Soboti je leta 1926 začel obratovati nov

denarni zavod – Kreditna zadruga za trgovino in obrt. S poslovanjem je Kreditna zadruga

začela 2. decembra leta 1926. Sedež je bil v hiši Jožefa Benka na Lendavski cesti številka 7.

Benko je bil v tem denarnem zavodu izvoljen za načelnika in je nase prevzel vodstveno vlogo

198 PAM, Josip Benko tovarna mesnih izdelkov, AŠ 1, mapa 1/17, Davčna uprava Murska Sobota 28. marec 1936. 199 Slovenska novejša zgodovina, str. 460-461. 200 Lazarević Žarko, Slovensko gospodarstvo v prvi Jugoslaviji, str. 72. 201 Zapisnik, Murska Krajina, letnik VI., 12. december 1937, št. 50, str. 4.


celotne Kreditne zadruge za trgovino in obrt. Namen te zadruge je bil pospešiti gospodarski

razvoj Murske Sobote.202

Jožef Benko pa ni imel vodilne vloge le v Kreditni zadrugi za trgovino in obrt, temveč

tudi v Kreditni banki v Murski Soboti. V nadzorni upravi je deloval kot odbornik. Za banko

so v prvi polovici 30. let 20. stoletja nastopili težavni časi, ki so bili posledica svetovne

gospodarske krize. Samo krizo v bančništvu je oteževala še Kraljevina Jugoslavija s

kratkotrajno zlato pariteto dinarja. Še zlasti težko stanje je nastalo v Kreditni banki v zadnji

tretjini leta 1931, ko so ljudje izgubili zaupanje v denarne zavode. V strahu pred izgubo

denarja so pred bančnimi okenci dvigovali iz bank ves svoj denar in ga hranili doma. Tako so

banke bile v prvih mesecih krize primorane izplačevati neomejene zneske hranilnih vlog. To

stanje je večino bank, med njimi tudi Kreditno banko v Murski Soboti, pripeljalo do finančne

izčrpanosti. Zato so banke bile prisiljene ustaviti izplačevanje hranilnih vlog. V tem kriznem

času so se odborniki Kreditne banke odločili, da bi poskusili preprečiti nadaljnjo bančno krizo

s povezavo murskosoboških denarnih zavodov. Kreditna banka Murska Sobota se je združila

z Zadrugo za trgovino in obrt. S tem so delno preprečila propad finančnih zavodov v Murski

Soboti. Od te združitve naprej je obstajala le Kreditna banka.203

Kreditna banka v Murski Soboti je premagala svetovno gospodarsko krizo, kar je bilo

vidno tudi na deseti obletnici njenega obstoja leta 1941. Po gospodarski krizi je Benko

prevzel v Kreditni banki mesto predsednika. Za deseto obletnico tega finančnega zavoda je

organiziral in vodil jubilejni občni zbor. Na zboru je predstavil desetletno poslovanje Kreditne

banke in podrobno opisal težave, s katerimi se je banka spopadala ob začetku delovanja.204

Kot vidimo, je Jožef Benko v 20. in 30. letih 20. stoletja upravljal več bančnih funkcij.

Bil je predsednik upravnega odbora Občinske hranilnice Murska Sobota kot tudi predsednik

Kreditne banke. S tem stanjem se večina finančnikov v Murski Soboti ni strinjala, predvsem

so mu to očitali nekateri odborniki v nadzornem svetu Občinske hranilnice. Glede tega se je

Benko zapletel v spor s podpredsednikom Občinske hranilnice Antonom Kodrom, ki mu je

očital nepravilnosti v bančnih poslih. Novembra 1930 je Koder ugotovil, da je Občinska

hranilnica kršila sklep, sprejet junija 1928, ki je določal, da je lahko Občinska hranilnica le

osmino vseh celokupnih vlog naložila pri Kreditni zadrugi za trgovino in obrt. V oktobru

1930 je bilo to določilo prekoračeno zaradi dražbe Szaparyjevih nepremičnin, ki so povečale

naložbe denarja v Občinski hranilnici. Uprava Občinske hranilnice ni vedela, kako bi ta

202 Nov denarni zavod, Jutro, letnik VII., 4. december 1926, št. 279, str. 5. 203 PAM, Josip Benko tovarna mesnih izdelkov, AŠ 9, mapa 9/72, Kreditna banka d.d. v Murski Soboti 1931. 204 Desetletnica kreditne banke, Murska Krajina, letnik X., 23. februar 1941, št. 8, str. 3.


odvečni denar najbolje izkoristila. Prav tako ni vedela, kdaj bi bilo treba denar vrniti. Z vidika

dodatnih stroškov se upravniki Občinske hranilnice niso odločili za zalogo denarja, ker bi

morali v primeru vrnitve plačati obresti. Zato so ta presežek denarja posredovali Kreditni

zadrugi za trgovino in obrt, katera je denar obračala z devet odstotnimi obrestmi in s tem

povečala dobiček Občinski hranilnici, ki bi lahko s tem denarjem poslovala le s šest odstotno

obrestno mero. To nakazilo odvečnega denarja je Koder smatral za nedopustno dejanje,

čeprav je sama hranilnica s tem nekaj pridobila. Vrhunec njunega spora se je zgodil na seji

Občinske hranilnice dne 24. novembra leta 1930, katero je vodil Jožef Benko. Na seji je

Koder vse člane sveta Občinske hranilnice obvestil o nepravilnem delovanju, prav tako pa jih

je seznanil, da je vse nepravilnosti javil tudi Zvezi jugoslovanskih hranilnic, ki je vodila

oblastno nadzorstvo in revizijo nad vsemi pomembnejšimi hranilnicami. Ta si je v istem

obdobju prizadevala za odstranitev Benka z vodilnega mesta Občinske hranilnice. Bala se je,

da bi lahko oseba, ki je imela vso moč v denarnih poslih v Murski Soboti, razvila svojo

osebno denarno politiko, ki bi lahko dolgoročno škodovala prebivalstvu občine. V Kodrovem

primeru je videla možnost poskusa odstavitve Benka s predsedniškega položaja Občinske

hranilnice v Murski Soboti. Benko je med ostalimi člani nadzornega sveta občinske hranilnice

užival zelo velik ugled, zato je večina Kodrovo dejanje obsodila kot nelojalno in nepravično

do njih vseh, še zlasti pa do predsednika Benka. Benko je bil zelo ogorčen nad Kodrovim

dejanjem in mu je v jezi izreke naslednje besede: »Je bila tedaj tvoja sveta dolžnost, da ti

podpredsednik – jurist opozoriš na nepravilnosti, ako je takih bilo, da stavljaš svoje predloge,

ne pa da greš in za našim hrbtom naznaniš gospodu državnemu komisarju, kateremi si

napravil s tem le neprijaznosti in mu spodbujal lojalnost. Tako postopanje smatram od kogar

koli le za zahrbtnost in je tako dejanje nekorektno napram svojim sočlanom.«205 Na žalost so

te besede zanetile med njima pravo vojno, kajti Koder je Benkovi besedi zahrbtnost in

nelojalnost vzel resno in menil, da je s tem ravnanjem škodoval njegovi časti. Benko se ni

takoj opravičil in zadeva se je v letu 1932 znašla na sodišču, kjer je Koder tožil Jožefa Benka

zaradi kršenja osebne časti. Benko je vedel, da je s svojimi besedami užalil Kodra, vendar

kljub vsemu je svojo nekrivdo na sodišču zagovarjal s skupnim delovanjem nadzornega sveta

Občinske hranilnice. Svoj izbruh jeze je opravičeval z dejstvom, da je leta 1928 Koder sam

predlagal, da bi se odvečni denar nalagal v Kreditno zadrugo za trgovino in obrt Murska

Sobota, katere član uprave je bil tudi Anton Koder. Benko je očital Kodru tudi to, da je z

njegovim ravnanjem škodil Občinski hranilnici, saj je ljudem odvzel njihovo zaupanje v člane

205 PAM, Okrožno sodišče Maribor, AŠ 212 Kzp V 585/31.


odbora kot tudi v vse denarne zavode Murske Sobote. Kljub vsem očitkom je Benko ostal na

svojih položajih, saj je imel veliko zaupanje svojih nadrejenih, kot tudi odbornikov v

Občinski banki in med varčevalci te finančne ustanove. Sodba se je končala brez kakršnih koli

kazni, saj se je Benko opravičil Kodru za vse izrečene besede.206

Jožef Benko je v finančnih inštitucijah Prekmurja zavzel vidno vlogo predvsem zaradi

svojih vodilnih položajev v večini murskosoboških finančnih inštitucij. Da bi lahko njegovo

vlogo opredelili z vidika delovanja v teh inštitucijah, je premalo znanega. Glede na to, da je

bil v glavnem samouk v podjetniških poslih in ni imel nobene šole, je poznal le osnove

bančnega poslovanja, za kaj več mu je najverjetneje takrat primanjkovalo znanja.

206 PAM, Okrožno sodišče Maribor, AŠ 212 Kzp V 585/31.


5. POLITIČNA DEJAVNOST JOŽEFA BENKA

5.1 POLITIČNI ZAČETKI JOŽEFA BENKA

Prekmurski veleindustrialec Jožef Benko se je že v svojih mladostniških letih začel

zanimati za politiko. Tedaj mu je politika ponujala predvsem možnosti za uspešnejši razvoj

njegovega industrijskega obrata - tovarne mesnih izdelkov.

Svoje prve politične korake je naredil v letu 1919, ko je finančno podprl Vilmoša

Tkalca, ki je ustanovil Mursko republiko. Za ta korak se Benko ni odločil zaradi političnega

prepričanja, ampak predvsem iz gospodarskih vidikov. Ker je bil v tem času lastnik tovarne še

Benkov oče Štefan Benko, se je moral Jožef o političnem financiranju Tkalca najprej

pogovoriti z njim. Jožef je očetu razložil, da bi ta finančna podpora imela za njuno tovarno

dolgoročno le koristi. Samostojna republika bi jima omogočila izvoz živine in mesa tudi v

tujino, kar bi omogočilo izvoz v Avstrijo, katerega sta si močno želela. S samostojnostjo bi se

prav tako odprla možnost izvoza na Madžarsko, Hrvaško in v Srbijo. V prihodnosti bi tako

tovarna Benko dobila mednarodno veljavo, s tem pa tudi moč in vpliv pri sklepanju

čezmejnih, meddržavnih finančnih transakcij. Posledično naj bi s tem izvozom tako

obogatela, da bi si lahko zgradila večji mesno-predelovalni obrat s klavnico za izvoz mesa in

mesnih izdelkov. Vsi ti argumenti so Štefana Benka prepričali in je Jožefu odobril, da je

finančno podprl Tkalca, ki je želel ustanoviti Mursko republiko.207

Vilmoša Tkalca iz Črenšovec je pri ideji o samostojni republiki podprlo veliko

Prekmurcev, predvsem podeželsko prebivalstvo, vojaki in oficirji. V tej številčni podpori se je

odločil za razglasitev samostojne Murske republike. Murska republika je bila razglašena 29.

maja leta 1919. Tkalec, ki je bil predsednik Murske republike, je javnost o samostojnosti

obvestil z balkona hotela Dobray v Murski Soboti. Samostojna Murska republika je obsegala

območja Železne županije in županije Zala, kjer so živeli ljudje slovenske narodnosti.

Razglasitev Murske republike je temeljila na samoodločbi narodov, s katero so izpolnili vse

pogoje za hitrejši razvoj socialističnih odnosov. Vrhovni organ republike je bil sovjet

delavcev, vojakov in kmetov. Na čelu republike je bil predsednik. Murska republika je želela

imeti dobre odnose tako z Madžarsko kot z Jugoslavijo. V svojem programu si je prizadevala

za ukinitev redne vojske, katero bi nadomestilo oboroženo ljudstvo. V državi naj bi vladala

splošna blaginja. Prav tako si je v okviru programa prizadevala za razdelitev veleposestniške

in cerkvene zemlje med kmete z malo ali brez zemlje. Kljub začetnim uspehom ta samostojna

republika ni imela dolgega obstanka, saj jo je že 2. junija leta 1919 zasedla madžarska vojska 207 Žunec Branko, n. d., str. 20, 22.


in v Prekmurju se je začela socialistična madžarska oblast.208 S svojo prvo politično potezo je

bil Jožef Benko neuspešen, saj se je Murska republika obdržala le slab mesec. S to zmoto je

Benko družinskemu podjetju ustvaril velike stroške.

V času madžarske socialistične oblasti je Jožef Benko pobegnil na Štajersko, od koder

se je vrnil avgusta leta 1919, ko je jugoslovanska vojska zavzela Prekmurje. Od svoje vrnitve

nazaj v rodno Prekmurje se je začel zavestno ukvarjati z lokalno politiko, s pomočjo katere je

želel navezati stike s pomembnimi ljudmi, ki bi mu omogočili razmah njegovega

industrijskega podjetja. Iz tega razloga je stopil med ljudi, ki so hoteli na območju Prekmurja

oblikovati novo politiko Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev. Na svojo politično pot se je

podal s širokim razgledom, zato je bil eden izmed prvih prekmurskih politikov, ki se je

zavzemal za prijateljske stike z ostalimi prebivalci Slovenije in širše Kraljevine Srbov,

Hrvatov in Slovencev.209

Leta 1923 je začela ena najpomembnejših strank v Kraljevini Srbov, Hrvatov in

Slovencev, srbska Narodno radikalna stranka, pošiljati svoje ljudi v Prekmurje, kjer so si

želeli pridobiti nove člane in volivce. Ti so želeli vpliv najmočnejše vladne stranke razširiti v

oddaljen predel Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev. Tej vladni stranki so se pridružili

vsi, ki so želeli uživati zaščito. Med radikalce so zato vstopali predvsem prekmurski grofje in

veleposestniki, ki so upali, da bi se tako rešili agrarne reforme. Prvi, ki je od radikalcev

obiskal Prekmurje, je bil dr. Niko Zupančič. Kot minister brez listnice in predstavnik

Slovencev je januarja 1923 obiskal Prekmurje. Radikalci so Benka zelo pritegnili in z

Zupančičem se je dogovoril za pristop v stranko. Postal je radikalni kandidat na volitvah v

Narodno skupščino leta 1923 za oba prekmurska okraja. Ta pristop k radikalni stranki je

Benku za vedno spremenil življenje. V zameno za sodelovanje s srbskimi radikali je dobil

gospodarske koncesije, kar mu je omogočilo skorajšnji monopol nad izvozom živine iz

Prekmurja. S tem je postal politično in gospodarsko vplivna osebnost Prekmurja vse do

razpada Jugoslavije.210

Benkov vstop med radikale je pomenil začetek njegove aktivne politične poti tako na

lokalni kot tudi na državni ravni. Na začetku se je Jožef Benko moral kar krepko spopadati z

vodilnimi prekmurskimi politiki, kajti klerikalni krogi politikov so mu ta pristop med srbske

radikale zelo zamerili. Očitali so mu, da je z vstopom v Narodno radikalno stranko želel

uničiti slovenstvo, hkrati pa se je odrekel slovenski avtonomiji. Radikali so namreč podpirali

208 Titl Jurij., n. d., str. 58-64, 76-80. 209 Josip Benko - petdeset let, Murska krajina, letnik VIII., 9. julij 1939, št. 17, str. 1. 210 Polštiri kite bank, Novine, letnik X., 18, februar 1923, št. 7, str. 2; Volilna podkupovanja v Prekmurju, Slovenec, letnik LI., 6. marec 1923, št. 52, str. 3; Kuzmič Franc, n. d., str. 60.


centralistični program, s katerim so želeli spremeniti Kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev

v veliko Srbijo, v kateri bi prevladovali le srbski jezik, vera in kultura. Zmerjali so ga tudi, da

je želel iz Slovencev narediti Srbe. »Klerikalci«, ki so bili tedaj združeni v Kmečko zvezo, so

podpirali avtonomni program, ker niso želeli biti hlapci Srbom.211 Kljub vsem očitkom je

Benko ostal pristaš radikalov, kateri so mu nudili ugodnosti pri razvoju njegovega

industrijskega obrata, kar mu je bilo v politiki tudi najbolj pomembno. Najlepše je svojo

pripadnost srbskim radikalom dokazal s spremembo imena, saj je prevzel srbsko različico

svojega imena in postal je Josip.212 Torej že tedaj vidimo, da se je Jožef Benko podal v

politiko le zgolj z enim namenim, pridobiti si čim več ugodnosti in koristi za svojo tovarno.

Benko je postal po obisku finančnega ministra dr. Milana Stojadinovića v Prekmurju

še večji pristaš srbskih radikalov kot je bil. Stojadinović je prvič obiskal območje onstran

Mure 2. marca leta 1923. Kot predstavnik srbske Narodne radikalne stranke je obiskal

Prekmurje v dobri veri, saj je želel pridobiti čim več volivcev. Stojadinovićev shod je

organiziral Jožef Benko, ki je tedaj veljal za največjega pristaša srbskih radikalov v

Prekmurju. Radikalni shod, katerega se je udeležil sam Stojadinović, je bil slabo obiskan.

Časnik Slovenec je objavil, da je radikalni shod obiskalo okoli 282 radikalnih zaupnikov.

Pozneje se je izkazalo, da so bili ti predvsem predstavniki drugih političnih strank, ki so imele

v Prekmurju večjo podporo, kot pa srbski radikali. Prav tako je bil shod zaznamovan s

skupino vinjenih ljudi, ki so se norčevali iz finančnega ministra. Jožef Benko, ki je bil tudi

med govorniki na shodu, je v svojem govoru ljudem obljubil razmah mesne industrije, ki bi

temeljila na domači živinoreji, od katere je v večini prebivalstvo tudi živelo. To bi posledično

povzročilo mnogim kmetom izboljšanje življenjskega standarda. Prav tako je obljubil odpravo

draginje in zahteval redukcijo uradništva. Poudaril je, da naj bi bilo vse to mogoče, če bi volili

Narodno radikalno stranko, katero je skozi svoj govor na različne načine hvalil in poveličeval.

Ob tej hvali so se začeli oglašati ljudje, kajti vsem je bilo znano, da se je v Narodni radikalni

stranki izvajala korupcija, ki je slabo vplivala na politično in gospodarsko stanje države. Med

množico je nastalo pravo ogorčenje ljudi nad Benkovim govorom, saj so Benka imeli za

radikalnega vsiljivca, ki je videl le moč radikalnega denarja. Ljudi je morala miriti policija. Po

shodu se je izkazalo, da je prekmurski kmečki narod klerikalno naravnan, saj se je le malo

ljudi zbralo na srečanju s finančnim ministrom, ki je obljubljal tej agrarni pokrajini boljše

čase. Zvečer je bila posebej za srbske radikale organizirana zabava v Benkovih prostorih. Ta

211 Vse en pes, Novine, letnik X., 16. februar 1923, št. 7, str. 2; Neuspeh v Prekmurju, Jutro, letnik IV., 6. marec 1923, št. 54, str. 2; Slovenska Krajina, Novine, letnik X., 18. marec 1923, št. 11, str. 3; Slovenska Krajina, Novine, 18. marec 1923, št. 11, str. 3. 212 Josip Benko - petdeset let, Murska krajina, letnik VIII., 9. julij 1939, št. 17, str. 1.


zabava je bila hkrati odločilna za vzpon Benkove mesne industrije, saj je tedaj Benko prvič

stopil v osebni stik s Stojadinovićem, s katerim sta se dogovorila glede nadaljnjega izvoza in

prihodnosti Benkove tovarne. Ta večer je namreč Jožefu Benku dr. Stojadinović podpisal

poseben akt, s katerim je postal monopolist nad izvozom živine iz Prekmurja.213

Pred skupščinskimi volitvami leta 1923 je Jožef Benko prevzel osrednjo vlogo v srbski

Narodni radikalni stranki v Prekmurju. Bil je glavni organizator celotne volilne kampanje.

Sam je kandidiral v obeh prekmurskih okrajih na listi Narodne radikalne stranke. Hkrati je bil

predstavnik Narodne radikalne stranke za mariborsko okrožje. V podporo srbskim radikalom

je priredil številne politične shode, na katerih je zraven političnih razlag ljudem ponujal hrano

in pijačo. To so mu še zlasti zamerili predstavniki prekmurskih klerikalnih krogov. V

Prekmurskem klerikalnem časniku Novine so objavili: »… ka ste vi Prekmurci za peneze,

jesti i piti ste k odaji, ste pripravljeni glasati proti svoji veri, proti svojemi ljudstvi …, ste

pripravni postati celo Srbi in zamenjati vero svojih očakov.«214 S tem so želeli »klerikalci«

svoje bralce opozoriti na dobro premišljena Benkova dejanja. Prav s pogostitvijo je Benko

poskušal med srbske radikale pridobiti prebivalce Prekmurja. Klerikalni krogi so se upirali

takšnim načinom volilnih shodov, saj so zagovarjali dejstvo, da so bili politični shodi

političnih strank namenjeni za široko prepoznavnost strankarskih programov. Prav tako so

zagovarjali splošno stališče klerikalnih krogov Slovenije, da bi lahko z množičnim vstopom v

Narodno radikalno stranko Prekmurci ogrozili avtonomen razvoj Slovenije in bi ponovno

postali podložniki nadrejenega naroda.215

Benkov politični program je bil zasnovan po zahtevah Narodne radikalne stranke. V

okviru programa je poskušal širši množici tudi razložiti, zakaj je postal član vodilne srbske

stranke. Med radikalce je stopil zgolj iz lastnega prepričanja, ker je upal, da naj bi se s

pomočjo stranke uredile kaotične razmere v državi, čeprav je težave povzročila sama srbska

Narodno radikalna stranka. V okviru svojega programa se je zavzemal za manjšinske pravice

Madžarov in za madžarske šole za madžarske državljane, ki so po podpisu Trianonske

pogodbe junija leta 1920 ostali na območju Prekmurja. Zavzemal se je tudi za vzpostavitev

okrajnega sodišča v Soboti, za svobodne volitve občinskih županov, za uporabo slovenskega

jezika v šolah. Obljubljal je znižanje carin. Benko je s tem programom dobil na svojo stran

kar nekaj ljudi, med katerimi so prevladovali predvsem bankirji in mnogi uradniki. Kmetje

213 Radikalna polomija v Murski Soboti, Slovenec, letnik LI., 7. marec 1923, št. 53, str. 3; Dr. Stojadinovics, Mörszka Krajina, letnik II., 11. marec 1923, št. 10, str. 3; Kuzmič Franc, n. d., str. 60; Žunec B., n. d., str. 22. 214 Zaistino ste nej slovenci i ste zaistino k oddaji, Novine, letnik X., 11. marec 1923, št. 10, str. 1. 215 Shodi g. Benka, Novine, letnik X., 4. marec 1923, št. 9, str. 3; Bogojina, Novine, letnik X., 11. marec 1923, št. 10, str. 3; Što de zmagao, Novine, letnik X., 11. marec 1923, št. 10, str. 4.


kot najštevilčnejši sloj so bili v manjšini. Klerikalna stranka, kot predstavnica kmečkega

stanu, je Benkov program zavračala, saj ga je obsojala, ker je bil njegov volilni program

naravnam predvsem na meščanski sloj in na madžarsko manjšino, ki ni živela v najtežjih

življenjskih pogojih kot najštevilčnejši agrarni sloj v Prekmurju. Zato so pozivali vse, naj

volijo klerikalce, kajti oni so bili edini, ki bi lahko rešili malega prekmurskega človeka iz

slabih življenjskih razmer in ga z zakonom branili pred kapitalom.216

Pred volitvami je bilo politično stanje v Prekmurju napeto, ker so se ljudje zavedali, da

lahko s svojim glasom vplivajo na svojo boljšo prihodnost. Dosedanja oblast jim ni namenjala

veliko zanimanja. Kmetje kot najštevilčnejši stan so želeli, da naj bi zmagala stranka, ki je

vedela, kdo so Prekmurci in v kakšnih razmerah živijo in bi delala v dobro njim.217

Dan pred skupščinskimi volitvami je v samem Prekmurju prišlo do političnega

škandala, ki ga je povzročil Jožef Benko. Benko naj bi s plakati agitiral proti Združeni

prekmurski stranki. V tej združeni stranki so imeli večino demokrati in klerikalci, ki so Benka

sovražili in mu očitali zavist, da je edino Združeni stranki uspelo združiti večino Prekmurcev

pod eno stranko, kar ni uspelo Benku, ki se je v času volilne kampanje potegoval za politično

enotnost. Prav tako je Benko z ustanovitvijo Združene prekmurske stranke izgubil volivce za

svoje radikale in s tem možnosti za zmago.218

Jožef Benko niti na dan volitev ni prenehal s protiagitacijo. Natisnil je letake, na

katerih je bilo napisano, da je kandidat demokratske stranke Štefan Kuhar vstopil v radikalno

stranko. Te plakate so pred volišči po navodilih Jožefa Benka delili številni prebivalci

Prekmurja. Prava zmeda je nastala, ko so se pojavili na roko napisani plakati, ki so te trditve

zanikali in so Jožefa Benka obsojali, da si je izmislil lažni Kuharjev pristop k Narodni

radikalni stranki. Kuhar je menil, da je Benko s tem podlim dejanjem poskušal pridobiti čim

več glasov za Narodno radikalno stranko. Vse pa ni ostalo pri tem, temveč se je zadeva še bolj

zapletla, ko je o tem spregovoril Benko. Ta je zatrdil, da ni želel nobenemu škodovati, le

obvestiti ljudi o resnici. Pri sebi je imel namreč pismeno sporočilo Štefana Kuharja, ki ga je

osebno prosil in zadolžil, da je sporočil prekmurski javnosti njegov izstop iz demokratske

216 Odgovor na program Benko Jožefa, Novine, letnik X., 11. marec 1923, št. 10, str. 2; Vsako reč dobro prečtite!, Novine, letnik X., 18. marec 1923, št. 1, str. 1-2; Slovenska Krajina, Novine, 18. marec 1923, št. 11, str. 3. 217 Podperajmo eno sztranko, stera za nasz dela, Mörszka Krajina letnik II., št. 11, str. 1. 218 Benki povejmo, Mörszka Krajina, letnik II., 18. marec 1923, št. 11, str. 2; Prouti kandidati, Mörszka Krajina letnik II., 18. marec 1923, št. 11, str. 3.


stranke in naj bi ga Benko včlanil v Narodno radikalno stranko. Stanje je bilo neverjetno in

volivci na dan volitev niso vedeli, komu naj verjamejo.219

Kljub vsem političnim zapletom pred volitvami in na dan volitev, so skupščinske

volitve izpeljali 18. marca 1923, kot povsod po Kraljevini Srbov, Hrvatov in Slovencev.

Volivci v 25 volilnih okrajih so se lahko odločali med 10 volilnimi listami. Na volitvah je

oddalo 8.924 volivcev svoj glas in največ 1.102 glasova je dobila Združena prekmurska

stranka. To pa ni bilo presenečenje, saj je bilo večinsko kmečko prebivalstvo na njeni strani.

Jožef Benko, ki je s svojo srbsko Narodno radikalno stranko prvič nastopil na volitvah, je

dobil 350 glasov, od tega samo 120 v Murski Soboti, kjer je največ volivcev glasovalo za

Narodno radikalno stranko in Murska Sobota je od tedaj naprej predstavljala zavetje Narodne

radikalne stranke v Prekmurju.220

Spor med Kuharjem in Benkom se je nadaljeval tudi po skupščinskih volitvah. Prišlo

je celo tako daleč, da je Benka prijavil na sodišče zaradi nepoštenega dejanja. Na sodišču pa

se je zgodil nepričakovan obrat. Štefan Kuhar, nekdanji predsednik Združene prekmurske

stranke, je priznal, da je 17. marca leta 1923 izstopil iz Demokratske stranke in se še isti dan

pridružil Narodni radikalni stranki. Sam je osebno pooblastil Benka, kot kandidata radikalcev

v Prekmurju, da je o tem pristopu obvestil širšo prekmursko javnost z izdelanimi letaki. Za ta

prestop naj bi Kuhar dobil od Narodne radikalne stranke lepo vsoto denarja. O natančni vsoti

denarja ni želel govoriti, saj bi to škodilo njegovi politični karieri. Na kocu sodne obravnave

se je Kuhar Benku opravičil za vse in še posebej za plakat, ki ga je sam napisal na dan volitev,

v katerem je žalil Jožefa Benka, ki je oznanjal javnosti le resnico.221 Zaradi laži je sodišče

spoznalo, da je v tej zavedi resnični krivec nekdanji demokratski kandidat Štefan Kuhar.

Obsojen je bil na tri dni zaporne kazni.222

Po skupščinskih volitvah in po vseh končnih sporih med prekmurskimi politiki, ki so

nastali zaradi volitev, se je število članov v Narodni radikalni stranki na območju Prekmurja

povečalo. Ljudje so vstopali v to centralistično naravnano stranko predvsem iz osebnih

razlogov, kajti upali so, da se jim bo tako izboljšal socialni status, kar je Benko pred volitvami

vedno poudarjal. Prav tako pa sta v tem času v Prekmurju nastali dve veji srbskih radikalov.

Prva starejša veja, katere predstavnik je bil tudi Jožef Benko, je zagovarjala centralizem.

219 Demokratski kandidat Štefan Kuhar je eden den pred volitvami stopo v radikalno stranko, Novine, letnik X., 29. april 1923, št. 17, str. 4. 220 Izid volitev, Novine, letnik X., 25. marec 1923, št. 12, str. 1-2. 221 Demokratski kandidat Štefan Kuhar je eden den pred volitvami stopo v radikalno stranko, Novine, letnik X., 29. april 1923, št. 17, str. 4; Izjava, Mörszka Krajina, letnik II., 6. maj 1923, št. 18, str. 1. 222 Murska Sobota, Slovenec, letnik LI., 8. maj 1923, št. 103, str. 3; Kuharčev kandidat v zaporu, Slovenec, letnik LI., 9. maj 1923, št. 104, str. 1.


Druga veja pa je bila bolj sprejemljiva do avtonomije. Prav zaradi teh pogledov je med obema

vejama nenehno prihajalo do sporov, a v prednosti je vedno bila prva veja, ki jo je podpiralo

več ljudi, ki so bili pristaši Benka, saj so verjeli njegovim obljubam glede izboljšanja

življenjskega položaja prebivalcev v Prekmurju.223

Po volitvah leta 1923 Jožef Benko vse do konca leta 1925 ni odigral pomembne vloge

v prekmurski lokalni politiki. V tem času je predstavljal Narodno radikalno stranko v

Prekmurju in z vzpodbudnimi govori privabljal ljudi v stranko.

5.2 JOŽEF BENKO GERENT MURSKE SOBOTE

Notranja delitev Slovenije je bila v času med obema vojnama bila razdeljena na

občine. Razlika glede notranje delitve se je pojavila le v Prekmurju, kjer so po priključitvi

ozemlje razdelili na gerentstva. V bistvu so s tem ohranjali še notranjo madžarsko ureditev

območja. Tako je gerentstvo predstavljalo v resnici občinsko upravo, a z drugačnimi

nalogami, kot jo je imela navadna občinska uprava. Sama gerentstva so neučinkovito vplivala

na razvoj prekmurskih občin, saj gerenti in sosveti niso imeli pravice sklepati o večjih delih v

občini. Glede vseh del v prekmurskih občinah je odločala mariborska oblast, kateri so

prekmurske občine upravno pripadale. V letu 1927 pa je prišlo do sprememb ter do ukinitev

gerentstev.224

Jožef Benko je postal prvič pomemben v lokalni prekmurski politiki, ko je prevzel

vlogo gerenta Murske Sobote. Dotedanji gerent Ludvik Šömen se je novembra leta 1925

odločil za dokončen odstop z gerentskega mesta. Decembra leta 1925 je Benko zamenjal

dotedanjega gerenta Ludvika Šömna in postal je novi gerent Murske Sobote.225 Za Benkovo

imenovanje za gerenta Murske Sobote je bila odločilna njegova priljubljenost, požrtvovalnost,

podjetnost in sodelovanje s trenutno politično vodilno stranko Narodno radikalno stranko.

Svojo požrtvovalnost je Benko izkazal v času velikih poplav, ki so Mursko Soboto

prizadele v letu 1925 in v naslednjem letu je namenil veliko denarja za obnovo Murske

Sobote. Z novim gerentom so bile opazne velike spremembe v Murski Soboti. Prebivalci

Murske Sobote so od Benka zahtevali, da bi naj kot regent Murske Sobote delal v dobro

ljudem in celotnemu mestu, še zlasti pa naj bi se zavzel za kmečkega človeka, ki je živel v

223 Zakaj v radikalno stranko, Novine, letnik X., 25. november 1923, št. 47, str. 1. 224 Občinske volitve v mariborski oblasti, Jutro, letnik LIII., 22. november 1927, št. 276, str. 2; Kokolj Miroslav, Prekmurski Slovenci od narodne osvoboditve do nacistične okupacije: 1919-1941, str. 241. 225 Dosedanji gerent, Slovenec letnik LIII., 21. november 1925, št. 263, str. 4.


slabem socialnem stanju. Benko je deloval v vlogi gerenta vse do razpada gerentskega sosveta

leta 1927.226

Po prevzemu pomembne lokalne politične funkcije v Murski Soboti je Jožef Benko

28. decembra leta 1925 predstavil svoj program, ki je obsegal tri smernice. Benko je zahteval

od gerentskega sosveta Murske Sobote: »… strmi se po čim prejšnjem rednem delu v občini

potom razpisa in izvedbe občinskih volitev v naši krajini, čim intenzivnejše delo na

gospodarskem polju občin in reorganizacija občinske uprave, ki je bila do tedaj pomanjkljiva

in nemogoča.«227 Z vsemi svojimi tremi smernicami je Benko želel Mursko Soboto preurediti

v pravo občino.

Najprej se je lotil reorganizacije občinske uprave, saj je uvidel, da se je s tem

zapravljalo preveč denarja. Občani so videli rešitev v razsipnosti občinskega denarja v

spremembi plač administrativnih delavcev. Zato je Jožef Benko uredil plače tajnikov in tajnic

tako, da se za njihove plače ni več trošil občinski denar, ki je bil namenjen za druge

dejavnosti.228

Po prevzemu gerentstva je pregledal tudi občinske račune. Ugotovil je nepravilnosti,

saj je v občinski blagajni manjkalo okoli 20.000 dinarjev občinskega denarja. Odkril je krivca

in občinski blagajnik je moral sam poravnati nastali dolg.229 S tem dejanjem je Benko ljudem

pokazal, da je kot regent deloval zakonito in pravično v dobro vseh prebivalcev Murske

Sobote.

Krajani Murske Sobote so od Benka tudi zahtevali, da bi naj uredil problem s potnimi

listi, ki so jih morali plačevati ob prečkanju meje z Madžarsko. To je povzročalo težave

okoliškim prekmurskim kmetom, predvsem tistim, katerim so ostale obdelovalne površine po

določitvi meje na madžarski strani.230

Kot gerent je Benko uredil tudi prometne poti v Murski Soboti. Najprej se je lotil

problema vaških cest, ki so bile v poletnem času preveč obremenjene in pogosto so na njih

nastajali prometni zamaški, katere so še povečevali kmečki vozovi, polni sena. Poskušal je

226 Novi gerent, Morzska Krajina, letnik IV., 27. december 1925, št. 51, str. 3; Josip Benko - petdeset let, Murska krajina, letnik VIII., 9. julij 1939, št. 17, str. 1. 227 Josip Benko - petdeset let, Murska krajina, letnik VIII, 9. julij 1939, št. 17, str. 2. 228 M. Sobota, Mörszka Krajina, letnik V., 24. januar 1926, št. 4, str. 2-3; Dopisz, Murszka Krajina, letnik V. 31. januar 1926, št. 5, str. 1. 229 Je vse mogoče, Mörszka Krajina, letnik V., 14. februar 1926, št. 7, str. 1; Panama v obcsinszkom uradi v M. Soboti, Mörszka Krajina, letnik V., 21. februar 1926, št. 8, str. 1. 230 M. Sobota, Mörszka Krajina, letnik V., 24. januar 1926, št. 4, str. 2-3; Dopisz, Murszka Krajina, letnik V., 31. januar 1926, št. 5, str. 1.


tudi uresničiti idejo o železnici med Mursko Soboto in Ormožem, ki bi prispevala k večji

povezavi med Prekmurjem in ostalo Slovenijo.231

V času gerenta Jožefa Benka je Murska Sobota spremenila svojo podobo, kajti iz

pretežno agrarnega naselja se je spremenila v meščansko naselje z veliko bivalnimi

zmožnostmi in prevladujočimi industrijskimi dejavnostmi. Samo Mursko Soboto je Benko

razširil z gradnjo stanovanjskih objektov. V letu 1926 se je v Murski Soboti gradilo osemnajst

novih hiš. Za nadaljnjo gradnjo stanovanjskih hiš so ustanovili februarja leta 1927 stavbno

zadrugo Naš dom232, s katero je gerent Benko zagotovil občini Murska Sobota stavbeni kredit

za nadaljnjo gradnjo stanovanjskih hiš. Zadruga Naš dom je imela namen zbirati člane, ki so z

občinsko finančno pomočjo gradili občinska stanovanja. V času registracije zadruge v register

zadrug si je občinski odbor Murska Sobota premislil in odklonil jamstvo finančnih posojil

zato, ker naj bi novogradnje stale na posestvu grofa Ladislava Szaparyja. Na podlagi te

odločitve je prišlo do razpada stavbne zadruge Naš dom, saj ni imela nobenega finančnega

jamstva. Murska Sobota je v naslednjih letih gradila hiše na podlagi finančnih posojil

različnih denarnih ustanov, ki so zagotavljale zadostna finančna sredstva.233

Največji dosežek v času gerentovanja v Murski Soboti je Jožef Benko dosegel z

napeljavo elektriktrike, kar je dolgoročno pomenilo možnost industrijskega razvoja samega

območja. Elektriko so v Mursko Soboto želeli napeljati že leta 1920. Pridobivali naj bi jo od

hidroelektrarne Fala.234 Uresničljivo idejo o napeljavi elektrike v Murski Soboti je imel že

mestno-občinski svet leta 1923. Tedaj so hoteli napeljati električno razsvetljavo le po glavnih

ulicah in cestah, ne bi je pa mogli izkoriščati osebni uporabniki.235 Benko se je že tedaj

zavedal pomena elektrike, saj je Murska Sobota predstavljala središče Prekmurja, hkrati pa se

je zavzemal še za uporabo elektrike v domačih gospodinjstvih. Tik pred električno

razsvetljavo mestnih in vaških ulic je bila Murska Sobota v letu 1925, vendar je zmanjkalo

denarja v letnem proračunu.236 Po prihodu Benka na mesto gerenta pa se je ideja o

elektrifikacije Murske Sobote dokaj hitro začela izvajati. Decembra leta 1925 so se dogovorili

s hidroelektrarno Fala o napeljavi elektrike in pozneje so začeli graditi vso potrebno

infrastrukturo za napeljavo. Konec decembra je bilo vsem jasno in Benko je tudi obljubil, da

231 Je vse mogoče, Mörszka Krajina, letnik V., 14. februar 1926, št. 7, str. 1. 232 PAM, Okrožno sodišče Maribor AŠ 1033, Gen III 71. 233 PAM, Okrožno sodišče Maribor AŠ 1033, Gen III 71; Szobota se zida, Mörszka Krajina, letnik V., 7. marec 1926, št. 10, str. 3. 234 Napeljava elektrike, Slovenec, letnik XLVIII., 14. avgust 1920, št. 184, str. 4. 235 Elektricsna razszvetljava v M. Soboti, Mörszka Krajina, letnik II., 30. september 1923, št. 39, str. 2. 236 Szvetloba, Mörszka Krajina, letnik IV., 25. september 1925, št. 38, str. 1.


bo Murska Sobota v naslednjem letu dobila elektriko.237 V marcu leta 1926 je Benku uspelo,

da je Murska Sobota z občinami Ljutomer, Ormož in Gornja Radgona ter s hidroelektrarno

Fala sklenila pogodbo o napeljavi električnega toka. Prav tako se je gerent Benko dogovoril s

hidroelektrarno Fala o ceni električnih vodov. V tem dogovoru je dosegel, da je lahko vsaka

občina v okolici Murske Sobote dobila električno napeljavo za isto ceno kot Murska Sobota.

S tem je hotel Benko v čimkrajšem času elektrificirati celotno Prekmurje, kajti vedel je, da bi

elektrifikacija pomenila za ta zaostali predel napredek tako v gospodarstvu kot pri samem

življenju ljudi. Dela za elektrifikacijo Murske Sobote so se nadaljevala skozi vse leto 1926.

Končala so se sredi decembra. Prvič so poskusno prižgali luči na elektriko dne 22. decembra

leta 1926. Naslednji dan je falska elektrarna prvič poslala elektriko v Mursko Soboto.238 V ta

namen je Benko svoje občane zbral pred občinsko hišo, kjer je sporočil ljudem veseli

dogodek: »Svečano izročim električno razsvetljavo občinstvu občine Murska Sobota.«239 S

tem je Murska Sobota po številnih letih končno dobila električno napeljavo. Luči so gorele

zgodaj zjutraj in zvečer, ugasnili so jih že ob peti uri popoldan, nad čemer so se ljudje zelo

razburjali, kajti kljub električni razsvetljavi je bila tema še vedno v poznih večernih urah. Zato

so si prizadevali za spremembo dnevnega intervala.240

Poraba elektrike je iz leta v leto naraščala. Leta 1927 je Murska Sobota porabila

45.000 kilovatov električne energije. V letu 1929 se je povečala in to leto so prebivalci

Murske Sobote porabili že okoli 120.000 kilovatov električne energije. Elektrika se je

uporabljala predvsem za razsvetljavo, vendar se je začela vedno pogosteje uporabljati tudi kot

pogonska sila in kot toplotno sredstvo. Največja električna porabnika na območju Prekmurja

v 30. letih 20. stoletja sta bila Jožef Benko in Ludvik Šiftar, ki sta leta 1929 porabila okoli

45.000 kilovatnih ur električne energije.241

Električna napeljava pa ni bilo edino, kar je Benku uspelo doseči v samem razvoju

Murske Sobote in širše. Prav tako je postavil prvo radijsko postajo na območju Prekmurja. Ta

237 Elektrifikacija M. Sobote, Mörszka Krajina, letni IV., 6. december 1925, št. 48, str. 3; Elektrika, Mörszka Krajina, letnik IV., 13. december 1925, št. 49, str 3; Ljutomera in Murske Sobote, Jutro, letnik VI., 23. december 1925, št. 297, str. 3. 238 Elektrifikacija Prekmurja, Slovenec, letnik LIV., 4. marec 1926, št. 52, str. 7; Elektrika v Murski Soboti, Novine, letnik XIII, 7. marec 1926, št. 10, str. 2; Elektrifikacija M. Szobote i Prekmurja, Moszka Krajina, letnik V., 14. marec 1926, št. 11, str. 2; Elektrifikacija Prekmurja, Jutro, letnik VII., 31. december 1926, št. 300, str. 3; Elektrika v M. Soboti. Novine, letnik XIV., 2. januar 1927, št. 1, str. 2. 239 Josip Benko - petdeset let, Murska krajina, letnik VIII., 9. julij 1939, št. 17, str. 2. 240 Elektrika v M. Soboti. Novine, letnik XIV., 2. januar 1927, št. 1, str. 2; Elektrika v Murski Soboti, Mörszka Krajina, letnik VI., 6. februar 1927, št. 6, str. 1. 241 Elektrificirana Murska Sobota, Slovenec, letnik LVIII., 7. marec 1930, št. 55, str. 4; Kelko se je povečalo elektrike, Novine, Letnik XVII., 9. marec 1930, št. 10, str. 2.


prvi Benkov radio je bil sestavljen iz dveh precej močnih aparatov. Radijska naprava je bila

hkrati odličen dokaz hitrega napredovanja Murske Sobote v času gerentstva Jožefa Benka.242

Benko je kot gerent Murske Sobote v mestni hiši sprejemal številne pomembne goste.

V začetku leta 1926 sta Benka obiskala veliki župan mariborske občine dr. Franc Pirkmayer

in sreski poglavar murskosoboške oblasti Gašpar Lipovšek. Benko jima je kot najvišji

predstavnik gerentskega sveta podelil posebno priznanje v zahvalo za pomoč pri velikih

poplavah, ki so Mursko Soboto prizadele novembra leta 1925. S tem priznanjem sta oba

visoka politična gosta postala častna člana občine Murska Sobota.243

5.3 JOŽEF BENKO ŽUPAN MURSKE SOBOTE

Po oblastnih in državnih volitvah v letu 1927 so v mariborski oblasti, kamor je spadalo

tudi Prekmurje, prišle na vrsto še občinske volitve, ker je potekla funkcijska doba leta 1924

izvoljenih občinskih odbornikov. Posebnost teh volitev je bilo predvsem to, da so lahko

Prekmurci prvič po priključitvi h Kraljevini Jugoslaviji volili svoje župane.244

Po volilni spremembi v Prekmurju je med različnimi političnimi predstavniki prišlo do

nesoglasij zaradi zaslug za spremembo te ureditve. Predstavniki Slovenske ljudske stranke v

Prekmurju so v svojem časniku Novine ljudstvu oznanjali, da so bili oni zaslužni za občinske

volitve v letu 1927, kajti le oni so vedno poudarjali in se zavzemali za enake pravice v

Prekmurju. Največje zasluge za te volitve pa je mogoče pripisati mariborskemu velikemu

županu dr. Frana Schaubachu, ki je storil vse, da je prišlo do volitev v Prekmurju, vendar le v

občinah, kjer je bilo v večini slovensko prebivalstvo, ker so se bali vpliva madžaronov na

narodno mešanih ozemljih.245

Na prvih prekmurskih občinskih volitvah so volivci volili po volilnem zakonu iz leta

1924. Volilno pravico so imeli vsi moški, ki so dopolnili 21 let. Biti so morali državljani

Kraljevine Jugoslavije in imeti v občini, kjer so volili svojega župana, že najmanj pol leta

svoje redno bivališče. Volivci so bili lahko le tisti, ki so bili vpisani v volilni imenik. Za

občinske odbornike so bili lahko izvoljeni vsi moški, ki so imeli volilno pravico in so

dopolnili že 24 let. Za občinske odbornike niso smeli biti izvoljeni občinski nameščenci in

uradniki oblasti, ki so neposredno nadzorovali občinsko upravo. Prav tako niso smeli voliti in

biti izvoljeni vsi tisti, ki so bili obsojeni zaradi kakršnega koli prekrška, kadar koli prestajali

242 Prvi radio posztajo, Mörszka Krajina, letnik IV., 13. december 1925, št. 49, str. 3. 243 Častna občana, Jutro, letnik VII., 30. januar 1926, št. 24, str. 5; Veliki župan, Mörszka Krajina, letni V., 7. februar 1926, št. 6, str. 2. 244 Občinske volitve v mariborski oblasti, Jutro, letnik LIII., 22. november 1927, št. 276, str. 2; Kokolj Miroslav, n. d., str. 241. 245 Občinske volitvi, Novine, letnik XIV., 25. september 1927, št. 39, str. 1: Kokolj Miroslav, n. d., str. 242.


zaporno kazen, bili pod skrbstvom ali vsi tisti, ki so imeli dolgove. Vsak volilni upravičenec

je lahko podpisal le eno samo kandidatno listo. Glasovanje je bilo tajno in se je vršilo s

kroglicami, saj je bila pismenost prebivalcev še vedno na nizki ravni, pa tudi sami prebivalci

so že dobro poznali takšen sistem volitev. Vse kroglice so morale biti iz gume ali katerega

drugega materiala, kajti ni se smelo slišati nobenega zvoka, ko je kroglica padla v škatlo. Vse

volilne kroglice so morale biti enako velike in imeti so morale žig Kraljevine Jugoslavije.

Najprej so vedno glasovali člani volilnega odbora in nato so glasovali drugi volivci po vrsti,

kot so prihajali na volišča. Volišča so bila odprta med osmo uro dopoldne in peto uro

popoldne. Volišča niso smela biti postavljena v gostilni. Dan pred volitvami in na dan volitev

je bilo prepovedano točiti alkohol na celotnem območju občine. Po končanem glasovanju so

najprej volilni odbori zaključili volilni imenik in nato se je začelo seštevanje volilnih glasov.

Rezultati posameznih volišč so se po preštevanju odnesli na glavno volišče, kjer so se sešteli

vsi glasovi skupaj in povedali rezultati.246

Prebivalci so župane volili s pomočjo kandidatnih list. Kandidatne liste so morale biti

sestavljene tako, da je bilo na čelu liste zapisano ime občine, dan volitev, za katero listo

veljajo in jasno označena skupina volivcev, ki je predlagala volilno listo. Kandidatno listo je

navadno sestavil župan. Za mesto župana se niso smeli potegovati aktivni državni in javni

uradniki, sluge in duhovniki. Takšno obliko kandidatnih list je predpisal župan in so morale

vsebovati žig velikega župana. Za veljavnost županskih volitev je bila potrebna prisotnost

najmanj polovice občinskih odbornikov.247

Po volitvah leta 1927 je vodeči in najvišji položaj v občini prevzel župan, pred tem pa

ga je opravljal gerent s sosvetom. Županu so bili za svoje delo odgovorni okraji. Občina kot

celota je morala skrbeti za dobre ceste, šole, cerkvene potrebščine, za vzpon občinskega

gospodarstva in za povišanje standarda vseh občanov. Prav tako pa je bila naloga občine, da je

skrbela za splošno varnost svojih prebivalcev. V ta namen so občine same skrbele za

gasilstvo, regulacijo potokov, gradnjo nasipov. Najtežja naloga vseh občin pa je bila

uveljavitev poštenosti in pravičnosti med vsemi prebivalci.248

Občinske volitve leta 1927 so bile za Prekmurce pomembne. Prvič so se počutili, da so

živeli v demokraciji, kjer so lahko sami izražali svoje politično mnenje in tako so izvolili

246 PAM, Josip Benko tovarna mesnih izdelkov, AŠ/9, mapa 9/84, Zakon o volilnih imenikih in zakon o volitvah v občinska zastopstva v Sloveniji; Navodila za občinske volitve, Novine, letnik XIV., 9. oktober 1927, št. 41, str. 3. 247 PAM, Josip Benko tovarna mesnih izdelkov, AŠ 9, mapa 9/84, Zakon o volilnih imenikih in zakon o volitvah v občinska zastopstva v Sloveniji; Navodila za občinske volitve, Novine, letnik XIV., 9. oktober 1927, št. 41, str. 3. 248 Uprava občin, Novine, letnik XIV., 1. maj 1927, št. 18, str. 1.


ljudi, ki naj bi skrbeli za njihovo javno dobro. Že pred samimi volitvami je nastal problem, ki

se je pojavil zaradi številčnosti volilnih list. Predstavniki Slovenske ljudske stranke so temu

nasprotovali, kajti bili so za manjše število volilnih list, s katerimi bi Prekmurci širši javnosti

izkazali politično enotnost. Kljub nasprotovanju številnih volilnih list so si bili volivci med

seboj enotni glede vloge župana. Za župana so želeli človeka, ki bi bil pošten, razumen in bi

znal skrbeti za svojo občino, ne glede na svoje politično prepričanje.249

Jožef Benko se je na občinskih volitvah boril za župana Murske Sobote. Kot kandidat

za župana je nastopil na Združeni gospodarski listi Narodne radikalne stranke in Slovenske

ljudske stranke. Povezava obeh strank v eno kandidatno listo ni bila naključna. Bila je

posledica Blejskega sporazuma, podpisanega julija leta 1927. Po dolgotrajnih nesporazumih

sta se Slovenska ljudska stranka in Narodna radikalna stranka dogovorili za skupno koalicijo

v Narodni skupščini Kraljevine Jugoslavije.250

Slika 6: Volilni plakat Josipa Benka za župana


249 Politične drobtine iz Prekmurja, Jutro, letnik VIII., 21. avgust 1927, št. 196, str. 2; Občinske volitvi, Novine, letnik XIV., 16. oktober 1927, št. 42, str. 1. 250 Sobota, Novine, letnik XIV., 8. maj 1927, št. 19, str. 2; Kandidatne liste za občinske volitve, Jutro, letnik LIII., 6. december 1927, št. 287, str 5; Slovenska Novejša zgodovina, str. 302.


V času volilne kampanje je Jožef Benko organiziral na svojem posestvu na Lendavski

cesti veliko predvolilnih srečanj, kjer je prebivalcem predstavljal svoj politični program.

Njegov program je navdušil mnogo Sobočanov. Dne 18. decembra 1927 so bile občinske

volitve v Murski Soboti. Zmagala je Gospodarska lista z nosilcem, dosedanjim gerentom

Benkom. Jožef Benko je na volitvah zmagal s 405 glasovi. Na drugo mesto se je uvrstil dr.

Ludvik Šömen z 92 glasovi.251 Tako je večina Murske Sobote bila na strani svojega kandidata

Jožefa Benka. Benkova podpora ni bila zgolj naključje, kajti že leta 1923 se je izkazalo, da je

večina prebivalstva v Murski Soboti bila naklonjena Narodni radikalni stranki, ki je v tem

okraju že takrat dobila največ glasov.

Po izvolitvi za župana je Benko nadaljeval z reorganizacijo občinske uprave Murska

Sobota. Najprej je s svojim previdnim postopanjem odstranil vse prepreke, ki so onemogočale

skupno delo vseh občinskih uradnikov. Za učinkovito delo celotne občine je povečal

odgovornosti občinskim odborom. Od tedaj naprej občinski odbor ni bil samo posvetovalni

organ, ampak je tudi moral začeti odločati glede posameznih zadev.252 S tem je župan Benko

dosegel enotnost dela občinskih organov.

Kot župan Murske Sobote je želel izboljšati gospodarsko stanje samega mesta, saj bi

tako on kot podjetnik in prebivalci Murske Sobote imeli od tega koristi. S svojo tovarno

mesnih izdelkov je pripomogel k boljšemu socialnemu stanju prebivalstva Murske Sobote, saj

je zaposloval le domačine. Prav tako mu je mesna industrija omogočala odkup živine od

domačih rejcev. 253 Tako vidimo, da je Benko kot župan in podjetnik pripomogel k izboljšanju

gospodarskega in življenjskega standarda Murske Sobote.

Benko je v svojem županskem mandatu poskušal Mursko Soboto preurediti v sodobno

mesto, kjer bodo ljudje imeli vse pri roki. Zato je želel v Murski Soboti postaviti posebno

stavbo, v kateri naj bi bili sedeži vseh uradov in stanovanja uradnikov. Za natančno študijo

tega projekta je zbral skupino ljudi, ki so morali pravilno preučiti vse pogoje za gradnjo tega

projekta. Sam projekt ni dobil veliko zanimanja, zato je celotna ideja šla v pozabo.254

Pod županovanjem Benka se je Murska Sobota spreminjala v mesto, kakršno je bilo v

tem času že Maribor ali Ljubljana. To je lahko potrdil vsak, ki se je po določenem času

ponovno vrnil v Mursko Soboto. Vedno je bilo mogoče opaziti nekaj novega. Največkrat so

251 M. Sobota, Novine, letnik XIV., 8. maj 1927, št. 19, str. 2; Kandidatne liste za občinske volitve, Jutro, letnik LIII., 6. december 1927, št. 287, str. 5; Občinske volitve v sobočkoj občini, Novine, letnik XIV., 25, december 1927, št. 51, str. 2; Kokolj Miroslav, n. d., str. 242. 252 Josip Benko - petdeset let, Murska krajina, letnik VIII., 9. julij 1939, št. 17, str. 2. 253 Prav tam. 254 Projekt velike občinske stavbe v Murski Soboti, Jutro, letnik XI., 1. januar 1930, št. 1, str. 6.


bile to na novo zgrajene hiše. Prav tako pa je mesto pod dejavnim županom dobilo

elektrifikacijo, urejene ceste in poti z drevesnimi nasadi in kanalizacijo.255

Vendar Murska Sobota upravno ni bila mesto, čeprav je imela že okoli leta 1930

gimnazijo, okrajno sodišče s šestimi sodniki in osmimi odvetniki, sresko glavarstvo, davčno

upravo, dva notariata in štiri denarne zavode. Kljub številnim ustanovam, ki so se nahajale le

v večjih mestih, so Mursko Soboto še vedno prištevali med velike občine, saj je bila v

Prekmurju v začetku 30. let 20. stoletja še vedno uveljavljena madžarska upravna delitev.256

V letu 1930 se je Benko zavzemal tudi za novo bolnišnico, ki jo je Murska Sobota

nujno potrebovala. Tedanja bolnišnica je bila prenatrpana, saj je imela le 123 postelj in

pogosto se je zgodilo, da je moralo več bolnikov hkrati ležati na eni postelji. Župan se je s

posebno komisijo leta 1930 odločil, da naj bi nova bolnišnica stala na Radgonski cesti za

murskosoboškim parkom. Vlagateljem tega projekta je Benko obljubil, da bo za elektriko in

prostor poskrbela občina sama.257

Med županom Jožefom Benkom, njegovimi nadrejenimi in prebivalci Murske Sobote

je le redko prišlo do nesoglasij. V letu 1930 je prvič prišel v spore s svojimi podrejenimi in

prav tako z njegovim delovanjem niso bili zadovoljni prebivalci Murske Sobote. Veliko ljudi

mu je očitalo nespametno ravnanje pri nakupu gradu in parka, saj naj bi večino plačali

davkoplačevalci, ki pa so v tem času že tako ali tako plačevali velike davke. Ljudje se niso

strinjali z nakupom iz finančnih razlogov, saj bi si občina s tem nabrala veliko dolgov, kar bi

dolgoročno lahko vplivalo na slabšanje napredka v sami občini. Zaradi tega nakupa je v

občini zmanjkalo denarja za nakup zemljišča za zdravstveni dom, za novo šolo, kanalizacijo

in za izboljšanje stanja cest in ulic, ki so bile že dotrajane in skoraj neuporabne. Kljub vsemu

je Benko še naprej vztrajal pri nakupu.258 Grad in park sta bila do leta 1930 v lasti

madžarskega grofa Ladislava Szaparyja, ki je bil pred priključitvijo Prekmurja eden največjih

prekmurskih madžarskih velikašev. Rodbina Szapary se je na območje Prekmurja naselila v

času protireformacije in so nad Prekmurci izvajali strogo versko spreobrnitev, zato je na

njihovih agrarnih posestvih protestantizem popolnoma izginil. Večino svojega posestva je

grof Szapary izgubil v agrarni reformi, ostalo mu je le malo posesti in grad s parkom v

središču Murske Sobote.259 Ta posest se je začela leta 1931 prodajati na javni dražbi in

najresnejši kupec je bila občina Murska Sobota. Pri tem nakupu je Benko imel dve vlogi. V

255 Kaj pravi potnik, ki prihaja večkrat v Soboto, Murska Krajina, letnik VI., 18. april 1937, št. 16, str. 2. 256 Ali naj Murska Sobota postane mesto, Jutro, letnik XI., 21. maj 1930, št. 116, str. 6. 257 Slovenski Krajini večjo bolnišnico!, Slovenec, letnik LVIII., 14. februar 1930, št. 37, str. 3; Nova bolnica, Novine, letnik XVII., 23. november 1930, št. 47, str. 2. 258 Problemi Murske Sobote, Novine, letnik XVIII., 12. april 1931, št. 15. str. 2. 259 Grof Ladislav Szapary je umrl, Slovenec, letnik LXVII., 22. oktober 1939 št. 243, str. 8.


prvi vlogi je nastopal kot grofov zastopnik, ki je prodajal to posest, v drugi vlogi pa je

nastopal kot župan občine Murska Sobota, ki je kupoval to posest. Predstavniki klerikalnih

političnih krogov so pri tem nakupu videl Benkovo možnost zaslužka, zato niso odobravali

tega nakupa.260 Jožef Benko je imel glede tega posestva natančne načrte. Park je želel urediti

v zeleni park, katerega bi Prekmurci uporabljali v svojem prostem času za rekreacijo in

sprostitev. Zgradbe na območju parka je hotel spremeniti v javne ustanove, ki bi služile v

dobro prebivalcem Murske Sobote. Imel je idejo, da bi bili v gradu prostori vseh uradov,

potem, ko je projekt o veliki zgradbi v Murski Soboti propadel. V gradu bi se nahajal sedež

glavarstva, orožništva, katastrska uprava in drug pomembni uradi. Del grajskih prostorov je

želel preurediti v stanovanja, v katerih bi bivali glavar, šolski nadzornik in učitelji. Kljub

vsem težavam je Benku kot županu uspelo, da je občna Murska Sobota kupila grad, park in

zemljišče za bolnico v vrednosti dveh milijonov dinarjev.261

V času Benkovega županovanja so se močno izboljšale cestne poti v Murski Soboti,

kot tudi v Prekmurju. Glavno vlogo za boljšo kakovost cest je imel cestni odbor, katerega član

je bil tudi Jožef Benko, ki je v samem odboru opravljal funkcijo glavnega načelnika odbora.

Cestni odbor je opravljal na območju Prekmurja dobro delo. Ceste so v 30. letih 20. stoletja

bile na območju Prekmurja skoraj najboljše kakovosti v Kraljevini Jugoslaviji. Da bi ohranili

dolgoročno visoko kakovost cest, se je cestni odbor odločil za reden nadzor in pregledovanje

cest. S tem nadzorom so Prekmurci dosegli, da so vsi vozniki upoštevali pravila vožnje, ki so

zagotavljala človeško varnost in varovala vozišča.262

V času županovanja je Jožef Benko pogosto obiskal tako Ljubljano kot Beograd. kjer

se je potegoval za pravice prebivalcev Murske Sobote. Maja leta 1929 je Benko skupaj z

drugimi prekmurskimi politiki obiskal Beograd, kjer so razpravljali o delovanju gimnazije v

Murski Soboti. Celotno prekmursko politično skupino je na pogovorih vodil nekdanji narodni

poslanec Jožef Klekl. Od beograjske vlade so si želeli pridobiti dovoljenja za popolno

gimnazijo v Murski Soboti, ki jo je avgusta leta 1927 ukinil minister za prosveto. Prekmurski

politiki so želeli, da bi prekmurska gimnazija postala osemletna in bi bila priznana kot

državna gimnazija. Gimnazija je imela za Prekmurce velik pomen, saj se je na njej

izobraževala prekmurska inteligenca. Pri ministru za socialno politiko so dosegli, da jim je

260 Občina Murska Sobota in grad grofa Szaparyja, Jutro, XI., 31. maj 1930, št. 116, str. 3; Grad, park i drugo, Novine, letnik XVII., 15. junij, 1930, št. 24, str. 2; Murska Sobota, Novine, letnik XVII., 8. junij 1930, št. 23, str. 2; Ka vse naj Sobota dobi?, Novine, letnik XVIII., 29. marec 1931, št. 13, str. 2-3; Problemi Murske Sobote, Novine, letnik XVIII., 12. april 1931, št. 15. str. 2. 261 Kaj se je zgodilo z gradom v Murski Soboti, Slovenec, letnik LXI., 4. november 1933, št. 252, str. 4. 262 Tajnik cestnoga odbora, Novine, letnik XIII., 22. marec 1931, št. 12, str. 2; Popolna prenovitev prekmurskih cest, Jutro, letnik XII., 8. september 1931, št. 206, str. 5.


obljubil finančno podporo pri gradnji štirih studencev za pitno vodo v Prekmurju. V Beogradu

se je delegacija prekmurskih politikov srečala tudi z ministrom za promet dr. Antonom

Korošcem. Ta jim je zagotovil, da naj bi poskrbel za odprtje železniškega prometa z

Madžarsko, tako da bi bil omogočen prevoz blaga v to državo. Obljubil jim je tudi, da naj bi

poskušal svoje kolege v Narodni skupščini prepričati za odprtje madžarske meje tudi za

potniški promet. Pri pravosodnem ministru so prekmurski politiki izrazili željo po

samostojnem okrožnem sodišču, katerega so si prebivalci Prekmurja že dolga leta želeli.263

Kljub zagotovilom beograjskih politikov je Prekmurcem v letu 1930 Dravska banovina

spremenila gimnazijo v nižjo gimnazijo in s tem prizadela predvsem nižje sloje prebivalstva,

ki niso imeli denarja, da bi lahko svoje nadarjene otroke poslali v državne gimnazije v večja

mesta. Sama gimnazija je imela tudi velik nacionalni pomen. Sam župan Jožef Benko se je

zavedal izrednega pomena te izobraževalne ustanove, zato se je odpravil skupaj z ostalimi

prekmurskimi župani v Ljubljano do bana Dušana Serneca. Pred banom je Benko spregovoril

o pomenu gimnazije za Prekmurje. V začetku so murskosoboško gimnazijo ustanovili kot

protiutež madžarskemu vplivu. S samo gimnazijo je Prekmurje dobilo potrebne izobražence,

ki naj bi nadomestili uradnike prišleke, ki niso imeli dovolj razumevanja za prekmurske

potrebe.264 Ban Sernec ni razumel Benka ter ostalih prekmurskih županov. Zavrnil jih je in

jim pojasnil, da je osemletno murskosoboško gimnazijo ukinil le zato, ker je imela preprosto

premalo dijakov in je le predstavljala strošek šolstvu v Dravski banovini.265

Kot župan se je Jožef Benko udeleževal tudi prijetnih dogodkov. Eden takšnih je bila

tudi proslava ob deseti obletnici priključitve Prekmurja h Kraljevini Jugoslaviji. Benko je

prevzel nase nalogo iskanja sponzorjev proslave. Skupaj s prekmurskimi politiki je odšel v

Beograd h kralju Aleksandru I. Prekmurski politiki so kralja prosili za finančno podporo

proslave. Sam kralj se je odlično odzval in je postal glavni pokrovitelj prekmurske proslave.

Najpomembnejši del proslave je potekal v Murski Soboti pred hotelom Dobray. Na sami

proslavi je množice nagovoril tudi murskosoboški župan Benko. V svojem govoru je opisal

splošni razvoj Murske Sobote v desetletnem obdobju od priključitve naprej. V teh desetih

letih se je Murska Sobota razvijala v glavni center Prekmurja. V njej so se začeli koncentrirati

vsi uradi, dobila je železnico in kakovostne ceste, prav tako je bila priključena na električno

263 V Belgrad, Novine, letnik XVI., 12, maj 1929, št. 19, str. 2; Skrb za našo krajino, Novine, letnik XVI, 10. maj 1929, št. 20, str. 1. 264 Prekmurska gimnazija reducirana, Slovenec, letnik LIII., 18. oktober 1925, št. 236, str. 2; Kulturna demontaža v Prekmurju, Jutro, letnik VIII, 27. avgust 1927, št. 201, str. 2. 265 Slovenska Krajina pri gospodu banu, Slovenec, letnik LVIII., 12. februar 1930, št. 35, str. 3; Delo za popolno gimnazijo, Novine, letnik XVII., 23. februar 1930, št. 8, str. 1; Prošnja na ministerskoga predsednika, Novine, letnik XVII., 25. januar 1931, št. 4, str. 1; Za popolno gimnazijo, Jutro, letnik XV., 17. junij 1934, št. 125a, str. 3.


omrežje. Povsod po Murski Soboti so se gradili stanovanjski, gospodarski in trgovski objekti.

Tako se je Murska Sobota počasi iz vaškega naselja spreminjala v pravo mesto. V namen

proslave ob desetletnici osvoboditve Prekmurja so na dvorišču tovarne mesnih izdelkov

priredili koncert. Koncert so obiskali politiki iz celotne Kraljevine Jugoslavije.266

V letu 1931 je bil župan Jožef Benko gost na slovesnosti ob odkritju spomenika, ki so

ga posvetili petim padlim junakom v boju za osvoboditev Prekmurja. Spomenik je bil

postavljen na murskosoboškem pokopališču.267

Vloga župana je bila za Jožefa Benka pomembna, saj se je s to vlogo dokončno

uveljavil na ravni regionalne politike. S to politično vlogo je veliko naredil za napredek

Murske Sobote, kajti Murska Sobota se je v njegovem županovanju spremenila v mestno

središče Prekmurja.

5.4 JOŽEF BENKO BANSKI SVETNIK

Leta 1929 se je jugoslovanski kralj Aleksander I. odločil za uvedbo osebne diktature, s

katero je želel ohraniti notranjo stabilnost države, ki je bila v zadnjih letih Vidovdanske

ustave zaradi nenehnih političnih sporov pod vprašajem. Da bi diktatorska vlada ustvarila vsaj

videz manjšega sodelovanja državne oblasti s predstavniki ljudstva, je 3. junija 1930 izšel

pravilnik o organizaciji in delu banovinskega sveta kot banovega svetovalnega organa. Mesec

dni pozneje, dne 3. julija 1930, je notranji minister Kraljevine Jugoslavije Petar Živković

imenoval prve člane banovinskega sveta. Izbrani so bili predvsem tisti, ki so imeli vpliv med

množicami in se obenem podrejali diktatorski vladi.268

Vse te lastnosti je imel Jožef Benko. Med prekmurskim ljudstvom je imel velik vpliv,

saj je zaradi vsesplošnega razvoja Murske Sobote na svojo stran pridobil veliko ljudi. Prav

tako je bil goreči pristaš srbskih radikalov in kraljeve oblasti. To je kazal povsod, kjer je imel

govore, saj se je vedno zahvaljeval kralju in jugoslovanski oblasti. V splošnem je veljal za

velikega pristaša jugoslovanske politike. Zaradi teh razlogov je Benko postal eden izmed

novih banskih svetnikov.269

266 Proslava 10-letnice oslobodjenja Slovenske Krajine, Novine, letnik XVI., 21. julij 1929, št. 29, str. 2; Ob desetletnici slovenske svobode, Novine, letnik XVI., 18. avgust 1929, št. 33, str. 1; 10 let jugoslovanskega Prekmurja, Jutro, letnik X., 18. avgust 1929, št. 192, str. 7-8; Razgovori z uglednimi Prekmurci, Jutro, letnik X., 18. avgust 1929, št. 192, str. 8; Nepozaben dan za Slovensko Krajino, Slovenec, letnik LVII., 20. avgust 1929, št. 212, str. 7; Veličastna proslava desetletnice osvobojenja naše krajine, Novine, letnik XVI., 25. avgust 1929, št. 34, str. 1-2. 267 Veličastna manifestacija v M. Soboti, Novine, letnik XVIII., 14. junij 1931, št. 24, str. 2. 268 Kokolj Miroslav, n. d., str. 260. 269 Naši zastopniki v banskom sveti, Novine, letnik XVII., 13, julij 1930, št. 28. str. 1.


V začetku 30. let 20. stoletja je Jožef Benko opravljal dve pomembni politični funkciji,

saj je bil hkrati župan občine Murska Sobota in banski svetnik Dravske banovine, ki jo je

vodil ban Dušan Sernec. Benko se je kot banski svetnik od leta 1930 udeleževal številnih sej

Dravskega banskega sveta. Na teh sejah je poskušal skupaj z ostalimi prekmurskimi banskimi

svetniki doseči čim več za zadovoljstvo Prekmurcev. V letu 1930 so se prekmurski banski

svetniki z Benkom na čelu pri Dravskem banskem svetu potegovali za pomoč banovine pri

gradnji nove bolnišnice, za rešitev agrarne reforme in za finančno podporo pri gradnji mostu v

Petanjcih.270 Funkcijo banskega svetnika je Jožef Benko opravljal vse do 14. februarja

1933.271

Z vlogo banskega svetnika je Jožef Benko prestopil prag regionalne politike in si začel

pridobivati politično veljavo tudi v okviru Dravske banovine. Ta vloga je imela pomen

predvsem za Benkovo politično kariero, drugače pa Prekmurju ni prinesla veliko novega.

5.5 NARODNI POSLANEC JOŽEF BENKO

Po uvedbi oktroirane ustave so 9. novembra 1931 potekale volitve za narodne

poslance v narodni skupščini Kraljevine Jugoslavije. V Prekmurju so se zavedali pomena teh

volitev, ker so lahko ponovno volili človeka, ki bi naj njihove interese branil v narodni

skupščini. V Prekmurju je volilo skupaj 17.007 volivcev, od tega 10.812 volivcev samo v

murskosoboškem okraju. V tem okraju so za narodnega poslanca kandidirali Jožef Benko,

Ferdinand Hartner in Geza Vezir. Jožef Benko je na volitvah nastopal na listi Petra Živkovića.

Na volitvah 8. novembra 1931 je zmagal za murskosoboški okraj z 68 glasovi. Tako je skupaj

z zmagovalcem lendavskega okraja Antonom Hajdinjakom v naslednjih štirih letih

predstavljal prekmursko ljudstvo v Narodni skupščini Kraljevine Jugoslavije. Z Benkovo

izvolitvijo se je murskosoboški okraj podredil oktroirani ustavi, katero je Benko podpiral, saj

je bil sam velik zagovornik kraljeve oblasti. Z izvolitvijo za narodnega poslanca je Jožef

Benko dosegel svoj politični vrh. Benko je bil uspešen pri delu narodnega poslanca, zato je bil

tudi v letu 1935 ponovno izvoljen in se lotil svojega drugega mandata v vlogi narodnega

poslanca Narodne skupščine Jugoslavije. To pomembno politično vlogo je upravljal vse do

leta 1938. Kot narodni poslanec se je Benko vedno potegoval za dobro Prekmurja. V narodni

skupščini je bil vedno na strani vladne večine, saj je v prvi vrsti s tem delal dobro sebi, saj se

je zavedal, da je njegov izvozni monopol živine iz Prekmurja odvisen od vodilnih politikov v

državi. Kot drugo pa je tako lahko od vlade izkoristil največ koristi za rodno Prekmurje, kjer

270 Iz občinske seje v Murski Soboti, Jutro, letnik XI., 23. november 1930, št. 273, str. 8; Seje banskoga sveta v Ljubljani, Novine, letnik XVIII., 1. februar 1931, št. 5, str. 2. 271 Kuzmič Franc, n. d., str. 59.


so vladale specifične politične in gospodarske razmere, ki jih je Benko dobro poznal.

Prekmurska javnost mu je bila v obdobju narodnega poslanstva v večini naklonjena in mu

zaupala, saj se je v dobri luči izkazal. Znan je bil tudi po tem, da si je znal s preračunljivim

delom dvigniti ljudsko podporo in priljubljenost. Zato je del poslanske plače namenil v

podporo revnim ljudem, kot tudi za pomoč humanitarnim in gospodarskim ustanovam.272

V narodni skupščini Jugoslavije Benko ni odigral pomembne vloge za celotno

Jugoslavijo, kajti njegovo delo je bilo osredotočeno predvsem na Prekmurje. Prekmurju je

posvetil vso svojo energijo, saj je želel kot narodni poslanec izboljšati gospodarstvo in

socialno stanje vseh prebivalcev. Političnim zadevam se kot poslanec ni veliko posvečal,

pomembno vlogo je odigral predvsem na gospodarskem področju. Država Jugoslavija se je v

tem času spopadala z veliko gospodarsko krizo, ki je bila posledica svetovne gospodarske

krize. Že v letu 1931 je Nova narodna skupščina želela reševati nastale gospodarske težave.

Benko je pri tem veliko sodeloval, saj se je zavedal, da bo s čim hitrejšo odpravo težav

gospodarske krize njegovo podjetje naprej uspešno delovalo brez velikih izgub. Vse rešitve,

katere je predlagal in za katere se je potegoval, so bile usmerjene v krepitev samostojnega

podjetnika, ki bi si lahko s svojim obratom zase pridobil največ. Rešitev gospodarskih zadev

je najprej videl v demokraciji, kjer naj bi država imela manj pravic nad gospodarstvom

države. Gospodarstvo bi morale voditi občine, ki bi imele v ta namen postavljene posebne

organe, ki bi po predhodnem preučevanju gospodarstva občine točno vedeli, katera panoga bi

prinesla največ h gospodarskemu razvoju posamezne občine. Zato je zagovarjal svobodni

tržni način gospodarstva z zdravo konkurenco med podjetji.273 Dejansko sam tega ni

upošteval, saj je na gospodarskem področju krepil svoj monopolni položaj nad izvozom

živine iz Prekmurja.

Jožef Benko se je v Narodni skupščini potegoval tudi za izboljšanje socialnega statusa

agrarnega prebivalstva, kateri so najbolj trpeli za posledicami gospodarske krize. Benko je

leta 1932 dosegel, da se ni pobiral davek na šmarnico, ki je močno bremenil revnega

prekmurskega kmeta. Klub vsemu pa je bil Benko razočaran nad nekaterimi dejanji narodne

skupščine, saj so v teh težavnih časih oteževali življenje kmeta. Benku in ostalim poslancem,

ki so se borili za izboljšanje socialnega statusa kmetov, je uspelo, da je narodna skupščina

znižala zemljiški davek s 24 na 20 %. Izbrisali so trošarino za vino, vendar pa na drugi strani

272 Sreski kandidati v Dravski banovini, Jutro, letnik XII., 7. november 1931, št. 258, str. 3; Izid volitev, Novine, letnik XVIII., 15. november 1931, št. 46, str. 2; Josip Benko – petdeset let, Murska krajina, letnik VIII., 9. julij 1939, št. 17, str. 2; Kuzmič Franc, n. d., str. 62. 273 Vzroki in posledice gospodarske krize in odprava gospodarskih težkoč, Murska Krajina, letnik I., 24. april 1932, št. 8, str. 3.


povečali določene davke, kar pa za kmeta ni bilo ugodno. Sam se je v narodni skupščini boril

za brezobrestna posojila, namenjena zadolženim kmetom, česar pa skupščina ni odobrila. Prav

tako je bil ogorčen nad uvedbo trošarine na elektriko in sladkor. Resda to v veliki meri ni

prizadelo kmeta, ampak predvsem meščane in porabnike velikih količin sladkorja, kljub temu

pa je škodilo vsem prebivalcev v času gospodarske krize.274

Na političnem področju je Jožef Benko še naprej podpiral srbsko centralistično

politiko, predvsem zaradi njegovih gospodarskih koristi, ki mu jih je ta omogočala. Srbski

narodni radikali so maja leta 1932 ustanovili Jugoslovansko radikalno kmetsko demokracijo –

JRKD. Ta politična stranka je bila hkrati edina politična stranka, ki jo je dopustil vladajoči

režim, saj je zagotavljala politično prevlado kraljevega absolutizma in jugoslovanskega

unitarizma. V tej stranki so bile združene nekdanja Narodno radikalna stranka, Samostojna

demokratska stranka ter unitaristični disidenti iz nekdanje demokratske stranke in Hrvaške

kmečke stranke.275

Dne 19. marca 1932 je bila v Murski Soboti ustanovljena krajevna organizacija JRKD.

Največji podpornik nove stranke JRKD je bil prekmurski narodni poslanec Jožef Benko. V

podporo sami stranki je leta 1932 obiskal vse krajevne organizacije JRKD. V ta namen je

organiziral javne shode, s pomočjo katerih si je želel pridobiti čim več pristašev in članov

stranke JRKD v Prekmurju. Za javne shode se je Benko odločil predvsem zaradi svoje

govorniške nadarjenosti, saj je z govorom znal uspešno prepričati ljudi za svojo stran. Prvi

politični shod je organiziral 17. aprila leta 1932 v Murski Soboti. Sledilo še jih je več. Dne 17.

julija 1932 so bili shodi v Peskovcih, Pertoči in Nuskovi. Naslednjo nedeljo, 24. julija 1932 je

organiziral javni shod v Križevcih. Dne 29. avgusta se je javni shod dogajal še v Tešanovcih.

Svoje zadnje shode za JRKD je organiziral v septembru na Goričkem. Na začetku vsakega

shoda se je ljudem zahvalil za številčno podporo, ki so mu jo namenili na volitvah za

narodnega poslanca. Poslušalcem na shodih je predstavil novi program stranke JRKD.

Spregovoril je o težavnem položaju prekmurskega kmeta, ki je v času gospodarske krize živel

v pomanjkanju. Ljudem je obljubljal, da naj bi se kot narodni poslanec v Narodni skupščini

boril za njihovo dobro in bi zanje storil vse, kar bi bilo v njegovi moči. Namen vseh shodov je

bil, da je ljudem predstavil in jih seznanil z delovanjem Narodne skupščine v Beogradu, ki je

v začetku 30. let 20. stoletja čim hitreje poskušala odpraviti posledice gospodarske krize, ki je

274 Veliko javno zborovanje, Murska Krajina letnik I., 24. april 1932, št. 8, str. 1; Shodi gospoda poslanca Benka, Murska Krajina, letnik I., 17. julij 1932, št. 20, str. 3; Shodi g. narodnega poslanca Benko Josipa, Murska Krajina, letnik I., 24. julij 1932, št. 21, str. 1; Zborovanje narodnega poslanca Benka, Murska Krajina, letnik I., 28. avgust 1932, št. 26, str. 3; Narodni poslanec g. Benko Josip med narodom, Murska Krajina, letnik I., 18. september 1932, št. 29, str. 1; Shodi poslanca Benka, Jutro, letnik XIII., 22. september 1932, št. 221, str. 7. 275 Slovenska novejša zgodovina, str. 332.


zajela celotno državo. Na shodih je Benko ljudem obrazložil vzroke za nastalo gospodarsko

krizo, katero so na svoji koži najbolj občutili kmetje. Sam je razlagal, da je takšno stanje

gospodarstva nastalo zato, ker se je vsaka država v času gospodarske krize usmerila v

kmetijstvo, tudi tiste, v katerih je cvetela industrija. Te države so pred gospodarsko krizo

večino kmetijskih izdelkov uvažale, v času gospodarske krize so same pridelale toliko

izdelkov, da bi jih lahko same začele izvažati. Zato so kmetijske države, ki so živele

večinoma od izvoza kmetijskih izdelkov, prišle v krizo, katero so najbolj čutili kmetje, ki niso

morali prodajati nič in tako so se začeli spopadati za lasten obstoj in preživetje. Benko je

prisotnim predstavil tudi celotno gospodarstvo kraljevine Jugoslavije in priznal, da se je

narodna skupščina v Beogradu zavedala, da je bila Jugoslavija agrarna država, v kateri je bil

kmet glavni steber gospodarstva.276

Po uspešnih političnih shodih v Prekmurju je Jožef Benko obiskoval tudi politične

shode JRKD po ostalih predelih Slovenije. V juliju 1932 se je udeležil shoda JRKD v

logaškem srezu, kjer je navzočim spregovoril o svetovni gospodarski krizi in jim predstavil

vzroke za nastalo gospodarsko situacijo tako v svetu kot v Kraljevini Jugoslaviji. Ljudem je

podrobno predstavil tudi gospodarske zveze med Kraljevino in ostalimi državami. Skozi svoj

govor je poudarjal, da si je Narodna skupščina prizadevala zaščititi kmečkega človeka, ki je v

teh razmerah najbolj trpel. V ta namen je izdala zakon o zaščiti kmeta in znižala državni

proračun, ki je omogočil najrevnejšemu sloju nižje davke, ki so omogočali boljše

preživetje.277

V letu 1933 je narodni poslanec Jožef Benko nadaljeval z organiziranjem političnih

shodov v podporo stranki JRKD, ki se je na svojem prvem kongresu julija 1931 v Beogradu

preimenovala v Jugoslovansko nacionalno stranko. Tega kongresa se je udeležil tudi Jožef

Benko. Stranka je še bolj zaostrila unitarizem in centralizem ter še naprej zagovarjala

monarhistično državo z dinastijo Karađorđevićev na čelu. Na področju gospodarstva je še

naprej podpirala vsesplošen razvoj kmetijstva in se zavzela za razvoj domače industrije.

Benko je podpiral program Jugoslovanske nacionalne stranke, saj je v njem videl ugodnosti za

276 Shod g. poslanca Benka, Novine, letnik XIX., 24. januar 1932, št. 4, str. 3; Jugoslovanska – kmečka demokracija, Murska Krajina, letnik I., 27. marec 1932, št. 4, str. 2; Veliko javno zborovanje, Murska Krajina letnik I., 24. april 1932, št. 8, str. 1; Shodi gospoda poslanca Benka, Murska Krajina, letnik I., 17. julij 1932, št. 20, str. 3; Shodi g. narodnega poslanca Benko Josipa, Murska Krajina, letnik I., 24. julij 1932, št. 21, str. 1; Križevci – Prekmurje, Murska Krajina, letnik I., 7. avgust 1932, št. 23, str. 2; Zborovanje narodnega poslanca Benka, Murska Krajina, letnik I., 28. avgust 1932, št. 26, str. 3, Lepo uspeli shodi poslanca Benka, Murska Krajina, 4. september 1932, št. 27, str. 1; Narodni poslanec g. Benko Josip med narodom, Murska Krajina, letnik I., 18. september 1932, št. 29, str. 1; Shodi poslanca Benka, Jutro, letnik XIII., 22. september 1932, št. 221, str. 7. 277 G. poslanec Benko na velikih shodih JRKD v logaškem srezu, Murska Krajina, letnik I., 17. julij 1932, št. 20, str. 1.


svojo industrijo. Zaradi svoje predanosti sami stranki je bil Benko izvoljen v glavni odbor

stranke.278

Slika 7: Shod v Peskovcih, leta 1932

Vir: Josip Benko zbornik, str. 63

Politični shodi leta 1933 so se dogajali v Gornjih Petrovih, Gornji Lendavi, Nuskovi in

Puconcih. S temi shodi je Benko želel okrepiti vez med njim in Prekmurci. Kakor na prejšnjih

shodih, je tudi na teh shodih ljudem predstavil delovanje Narodne skupščine pri reševanju

gospodarske krize v državi. Lotil se je tudi problema izvoza živine, ki je negativno vplival na

celotno gospodarstvo v Prekmurju. Glavni vzrok je po besedah Benka tičal v zvišanju carin,

ki so onemogočale izvoz živine v tujino. Vsi shodi v letu 1933 so bili bolj politično obarvani,

saj Benko še ni pozabil osrednje vloge shodov. Z njimi si je namreč želel pridobiti čim več

podpornikov za Jugoslovansko nacionalno stranko v Prekmurju. To je storil ponovno na svoj

način. S svojo prepričljivo in uspešno retoriko je kmete prepričal, da bi se uspešno borili za

svoje interese in ideje le v okviru skupne organizacije, ki bi poskrbela, da bi v narodni

skupščini bili njihovi interesi tudi slišani in obravnavani. V ta namen je svetoval, da bi se

množično vključili v Jugoslovansko nacionalno stranko, ki bi jim nudila pomoč v uslišanju

njihovih idej in interesov.279

S temi organiziranimi političnimi shodi je Jožefu Benku uspelo med seboj povezati

tedanjo politiko in kmečki stan, ki je v času gospodarske krize najtežje živel. S svojo govorno

278 Kongres Jugoslovanske nacionalne stranke, Murska Krajina, letnik II., 30. julij 1933, št. 31, str. 1; Kuzmič Franc, n. d., str. 64; Slovenska novejša zgodovina, str. 333. 279 Dva lepa shoda v Prekmurju, Jutro, letnik XIV., 17. maj 1933, št. 113, str. 2; Dva lepa politična shoda, Murska Krajina, letnik II., 21. maj 1933, št. 21, str. 1; Veličastni shod JRKD v Puconcih, Murska Krajina, letnik II., 28. maj 1933, št. 22a, str. 1; Organizacija, Murska Krajina, letnik II., 4. junij 1933, št. 23, str. 1.


nadarjenostjo je Benko znal pritegniti veliko kmetov, ki so ob premišljenih Benkovih

besedah, katere so na ljudi delovale spodbudno, dobili občutek, da se je zanje resnično nekdo

zanimal in so lahko na podlagi tega upali na boljšo prihodnost. S tem si je Benku uspelo

povečati svoj vpliv in priljubljenost v Prekmurju. S skupnim sodelovanjem med obstoječo

vlado in kmečkimi ljudmi pa je lahko lažje reševal tako politične kot tudi gospodarske

probleme.

Narodni poslanec Jožef Benko je tudi v letu 1934 prekmursko javnost seznanil o

reševanju gospodarske krize v narodni skupščini. V tem letu je bilo v njegovem govoru

opazno, da gospodarska kriza ni bila odvisna le od ljudi samih, ampak je bil to svetovni

gospodarski problem, ki ga je bilo potrebno reševati skupaj z ostalimi prizadetimi

državami.280

V letu 1934 je Jožefa Benka prizadela novica o smrti jugoslovanskega kralja

Aleksandra I., ki je postal zaradi številnih nasprotnikov njegove oblasti 9. oktobra 1934 žrtev

atentata. V ta namen je Benko naročil, da se je morala Murska Sobota oviti v črnino. V nižji

murskosoboški gimnaziji so pripravili žalno slovesnost kralju, kjer je narodni poslanec Benko

v svojem poslovilnem govoru ljudem opisal življenje kralja Aleksandra I. Murskosoboški

narodni poslanec se je skupaj s prekmurskimi politiki, katere je vodil Ferdinand Hartner,

udeležil pogreba kralja Aleksandra I. v Beogradu.281

6. februarja 1935 so razpustili narodno skupščino in so za 5. maj tega leta razpisali

nove volitve za narodne poslance v narodni skupščini Jugoslavije. Jožef Benko sprva na teh

volitvah ni želel kandirati, saj se je želel posvetiti le svoji tovarni mesnih izdelkov, ki je v teh

letih postala glavna in najpomembnejša industrija v Prekmurju. Prav tako je želel več časa

preživeti s svojo družino. Svojo odločitev je marca leta 1935 sporočil prebivalcem Prekmurja.

Zahvalil se jim je za dolgoletno zaupanje in podporo, hkrati pa jim je zatrdil, da se je pri

svojem delu vedno potegoval, da bi uspel pridobiti za svoje ljudi največ, kar se je le dalo.

Ljudje so to novico sprejeli z velikim razočaranjem. V tem času, ko je bil Benko narodni

poslanec, se je življenje v murskosoboškem srezu spremenilo na boljše in tega ljudje vsekakor

niso želeli izgubiti.282

280 Skupščina sreskega odbora JNS v Murski Soboti, Murska Krajina, letnik III., 22. april 1934, str. 2; Sestanek v Tešanovcih, Murska Krajina, letnik III., 22. april 1934, št. 18, str. 3. 281 Društva in korporacije v žalosti, Murska Krajina, letnik III., 21. oktober 1934, str. 3; Prekmurje na dan pogreba našega Zedinitelja v globoki in tugi žalovanju, Murska Krajina, letnik II., 28. oktober 1934, št. 44, str. 1; Delegacija iz Murske Sobote na pogrebnih svečanostih v Beogradu, Murska Krajina, letnik II., 28. oktober 1934, št. 44, str. 3; Slovenska novejša zgodovina, str. 358. 282 Skupščina razpuščena, Novine, letnik XXII., 17. februar 1932, št. 7, str. 1; Gospod Benko ne bo kandidiral, Murska Krajina, letnik IV., 10. marec 1935, št. 10, str. 1; Volilni sestanek za kandidate, Murska krajina, letnik


10. aprila 1935 je Prekmurje obiskal ban Dravske banovine dr. Dinko Puc. Ta dogodek

je odločilno vplival na nadaljevanje politične kariere Jožefa Benka. Tako Benko kot ostali

Prekmurci so se obiska razveselili, kajti ban Puc je z obiskom dokazal, da se je Ljubljana

končno začela zanimati za vsesplošni razvoj Prekmurja. Prišlo je do presenečenja, kajti zvečer

je ban skupaj z murskosoboškim županom in ostalimi murskosoboškimi politiki prosil Benka,

naj še enkrat premisli o ponovni kandidaturi za narodnega poslanca. Benko je zadevo

premislil. V skupnem pogovoru z banom Pucem je Benko spoznal, da bi bil v primeru

spremembe oblasti lahko njegov monopolni položaj za izvoz živine ogrožen, prav tako pa tudi

vse gospodarske ugodnosti, katerih je bil deležen kot pristaš vodilne kraljeve oblasti.

Predvsem zaradi zavednosti, da so bili za večino njegovih poslovnih zaslug odgovorni

radikali, ki so podpirali Benkovo mesno industrijo v Prekmurju ter zaradi možnega neuspeha

Jevtićeve liste in možnemu ljudskemu nasprotovanju kraljevi oblasti v murskosoboškem

srezu, se je Benko odločil za ponovno kandidaturo.283 S tem je Jožef Benko ponovno dokazal

svoj značaj, kajti v politiko je stopil iz lastnih koristi, saj mu je politično sodelovanje v

vodilnih političnih strankah prinašalo gospodarske ugodnosti, ki jih je znal dobro unovčiti v

svojem podjetniškem obratu.

Za skupščinske volitve leta 1935 je Jožef Benko kandidiral na Jevtićevi listi, ki je

imela v vsej Kraljevini Jugoslaviji 778 kandidatov. Vsi kandidati, ki so bili na tej volilni listi,

so bili nasprotniki federalističnih idej. Benko je kot edini kandidat nastopil na Jevtićevi volilni

listi v murskosoboškem srezu. V svojih predvolilnih shodih je ljudem obljubljal nadaljnjo

podporo vladi pri reševanju gospodarskih težav in želel še naprej izboljševati prekmurski

gospodarski položaj. Prebivalci v Prekmurju so še naprej verjeli spodbudnemu besedičenju

Jožefa Benka in zato so upali, da se jim v primeru Benkove ponovne zmage obeta lepa

prihodnost.284

Jožef Benko je za pridobivanje glasov za skupščinske volitve leta 1935 ponovno

organiziral javne shode, kajti vedel je že, da zna z natančno izbranimi besedami dobro vplivati

na ljudi. Predvolilne shode je organiziral v Gornjih Petrovcih, Križevcih, Gornji Lendavi,

IV., 17. marec 1935, št. 11, str. 1; Gospod Benko ne bo kandidirao, Novine, letnik XXII., 17. marec 1935, št. 11, str. 3. 283 Volilni proglas vlade g. Jevtića, Novine, letnik XXII., 10. marec 1935, št. 10, str. 1; Ban dr. Puc v Prekmurju, Jutro, letnik XVI., 11. april 1935 št. 85, str. 2; Ban dr. Dinko Puc v metropoli Slovenske Krajine, Murska Krajina, letnik IV., 14. april 1935, št. 15, str. 1; Pozdravni govor, Murska Krajina, letnik IV., 14. april 1935, št. 15, str. 1; Kandidatura g. Benka, Jutro, letnik XVI., 20. april 1935, št. 93, str. 2. 284 Kandidatura g. Benka, Jutro, letnik XVI., 20. april 1935, št. 93, str. 2; Naš kandidat na Jevtićevi listi, Murska Krajina, letnik IV., 21. april 1935, št. 16, str. 2; Novi ban nas obiskao, Novine, letnik XXII., 21. april 1935, št. 16, str. 2; Kandidati v bližnjih srezih na listi g. Bogoljuba Jevtića, Murska Krajina, letnik IV., 24. april 1935, št. 35, str. 1.


Gornjih Slavečih in Bodoncih. Na shodih je Benko predstavljal cilje in program prihodnje

Jevtićeve vlade. Večina ciljev je bila usmerjenih na kmeta, kateremu je vlada želela izboljšati

socialni status. Benko je obljubljal nadaljnjo borbo za kmeta, kajti le on je lahko uspel, saj so

mu bile kmečke težave Prekmurcev domače in dobro poznane. Povsod se je shoda udeležilo

mnogo ljudi, ki so mu izkazovali naklonjenost. V okviru volilne kampanje je imel Benko tudi

svoje podpornike, ki so Benka predstavljali kot poštenjaka, izredno delavnega človeka in ob

vsaki priložnosti naklonjenega malemu človeku. Njegovi podporniki so prihajali iz različnih

družbenih stanov. Podpirali so ga tako kmetje kot tudi številni uradniki, trgovci, gostilničarji.

Prav tako je imel veliko podporo med obrtniki, katerim je omogočil organizirati strokovne

tečaje, na katerih so si obrtniki pridobili podjetniških znanj, potrebnih za uspešno vodenje

obrti.285

Skupščinske volitve so potekale 5. maja 1935. Benkovi pristaši so pred volitvami ljudi

pozivali k čim večji udeležbi z naslednjimi besedami: »Ne samo, da glasuješ 5. maja za

svojega kandidata, ampak je tudi tvoja sveta dolžnost, da spraviš tega dne vsakega na volišče,

ki je v tvoji vasi ali bližnji okolici.«286 S tem so želeli, da bi se Prekmurci v čim večjem številu

udeležili teh volitev ter volili tistega, ki je po njihovem mnenju bil najbolj sposoben pridobiti

največ za prebivalce Prekmurja.

Po volitvah 5. maja 1935 je novi ministrski predsednik postal Bogoljub Jevtić. Za

njegovo listo je v Murski Soboti glasovalo 6.327 volivcev. Največ glasov je na Jevtićevi listi

v murskosoboškem srezu dobil Jožef Benko, in sicer 6.324. Tako je bil ponovno z veliko

večino izvoljen v narodno skupščino. Za ponovno izvolitev so mu pomagala njegova

gospodarska dejanja in prepričljive besede, katere so pri ljudeh vzbudile upanje v boljšo

prihodnost. Veliko pa mu je pomagal tudi sam izvor, ker je bil sam Prekmurec, je dobro

poznal vse težave prekmurskega gospodarstva, katere je začel v prvem mandatu že reševati.

Za ponovno zaupanje se je zahvalil svojim rojakom in jim obljubil podobno delo, ki je bilo

usmerjeno v izboljšanje gospodarskega kot tudi socialnega položaja Murske Sobote in

celotnega Prekmurja. Volitve so Benku pokazale, da je med ljudstvom še vedno ohranil

medsebojno zaupanje, kar mu je dalo pogon za nadaljnje delo, saj je bil pristaš trditve

285 Kdo je predstavnik Jevtićeve liste v našem srezu?, Murska Krajina, letnik IV., 28. april 1935, št. 17a, str. 2; Kdo je naš kandidat?, Murska Krajina, 28. april 1935, št. 17a, str. 2; Kakšen mora biti poslanec?, Murska krajina, letnik IV., 28. aprila 1935, št. 17, str. 2; Kako gledamo na izid volitev v našem srezu?, Murska Krajina, letnik IV., 28. april 1935, št. 17, str. 2; Koga bomo volili 5. maja?, Murska krajina, 28. april 1935, št. 17, str. 3; Krasno uspeli shodi, Murska Krajina, letnik IV., 5. maj 1935, št. 17, str. 1; Gornja Lendava, Novine, letnik XXII., 5. maj 1935, št. 18, str. 3. 286 Koga bomo volili, Murska Krajina, letnik IV., 28. april 1935, št. 17a, str. 2.


»zaupanje vzbuja zaupanje«.287 S to trditvijo je želel dokazati, da lahko tudi politiki in

kmečko ljudstvo medsebojno gojijo zaupanje.

Narodni poslanec Jožef Benko se je na staro delovno mesto vrnil ob koncu maja leta

1935, ko je ponovno zasedel svoj stolček v Narodni skupščini. Novo izvoljena skupščina si je

zadala nalogo, da bi naj v naslednjih štirih letih njeno delovanje temeljilo na načelih državne

in narodne enotnosti ter nadaljnji pomoči malemu človeku.288

V vlogi narodnega poslanca je Benko novembra leta 1935 sprejel bana Dravske

banovine Marka Natlačena na svojem obisku v Prekmurju. Banu je predstavil zgodovino

Prekmurja, kjer je poudaril, da so ljudje v Prekmurju drugačni od ostalih Slovencev. Po

njegovem mnenju so bili Prekmurci drugačni zaradi dolgoletne madžarske nadoblasti, a kljub

temu so ohranili svoj jezik in kulturo. Živeli so v enotnosti, ne glede na politično, narodnostno

in versko pripadnost.289 S tem je želel Benko doseči, enakopravnost Prekmurja z ostalimi kraji

Dravske banovine.

V drugi polovici leta 1935 je prišlo, zaradi Pavlovega neodobravanja Jevtićeve

politike, do ustanovitve druge vsedržavne vladne stranke Jugoslovanske radikalne zajednice.

Knez Pavel je že po volitvah začel razmišljati o Jevtićevi odstranitvi. Junija 1935 je v

Jugoslaviji prišlo do vladne krize, ki sta jo sprožila Pavlova zaupnika Milan Stojadinović in

Petar Živković. Posledica te vladne krize je bil odstop Jevtićeve vlade. Dne 24. junija 1935 je

bila oblikovana nova vlada. Ta nova vlada pa je za seboj prinesla tudi ustanovitev nove

vsedržavne stranke, v katero so bile vključene Narodna radikalna stranka, Slovenska ljudska

stranka in Jugoslovanska makedonska organizacija. Nova vladna stranka je bila ustanovljena

19. avgusta 1935 in se je imenovala Jugoslovanska radikalna zajednica. Podpirala je

monarhijo in narodno dinastijo Karađorđevićev ter zagovarjala ustavno in parlamentarno

ureditev države v demokratičnem duhu. Skozi program je poudarjala avtonomijo vseh

narodov v Kraljevini Jugoslaviji.290

Jožef Benko, ki je bil vedno na strani vodilnih v narodni skupščini, je ob koncu leta

1935 prestopil v Beogradu v klub poslancev Jugoslovanske radikalne zajednice. V tem klubu

je z dovoljenjem vodstva stranke postal član sreskega odbora Jugoslovanske radikalne

287 Volivci!, Murska Krajina, letnik IV., 12. maj 1935, št. 19, str. 1; Prišel je čas, Murska Krajina, letnik IV., 5. maja 1935, št. 18, str. 1; Koga bomo volili v nedeljo 5. maja?, Murska Krajina, letnik IV., 5. maj 1935, št. 18, str. 2; Rezultat Dravske banovine, Murska Krajina, letnik IV., 12. maj 1935, št. 19, str. 1; Dragi volivci, Novine, letnik XXII., 12. maj 1935, št. 19, str. 1-2. 288 Parlament, Murska Krajina, letnik IV., 9. junij 1935, št. 23, str. 1. 289 Ban dr. Natlačen v Slovenski Krajini, Slovenec, letnik LXIII., 21. november 1935, št. 268, str. 7; Ban dr. Marko Natlačen na severni meji Slovenije, Slovenec, letnik LXIII., 24. november 1935, št. 271, str. 3; Ban v Murski Soboti, Murska Krajina, letnik IV., 24. november 1935, št. 47, str. 1. 290 Slovenska novejša zgodovina, str. 361.


zajednice za soboški srez. V tem odboru je prevzel vlogo organizatorja stranke v Prekmurju,

ki jo je opravljal vse do oktobra leta 1937. Meseca oktobra 1937 je obvestil prekmursko

javnost, da je izstopil iz kluba narodnih poslancev Jugoslovanske radikalne zajednice. To

nenehno politično prestopanje so Benku predstavniki Slovenske ljudske stranke v Prekmurju

zelo zamerili, saj so mu očitali, da je politično nestabilen, saj se je vedno presedal na tisto

stran, ki je bila vodilna v narodni skupščini. Benko je žaljivke sprejemal dokaj neprizadeto,

saj je sam pri sebi vedel, zakaj je to počel. »Volivci našega sreza dobro vedo, da sem kot

narodni poslanec stopil v vladno večino z željo, da bi mi bilo mogoče za narod našega reza

doseči čim več ugodnosti.« 291 Benko je bil v celotni svoji karieri pripadnik srbskih radikalov,

ki so mu nudili posamezne gospodarske koristi. Zato je vstopal v tiste politične povezave, v

katere so bili povezani radikali. Tako lahko ovržemo trditev, da je bil politično nestabilen,

kajti če bi bil, bi stopil v drugo stranko z drugačnim političnim prepričanjem.

Kot narodni poslanec je Jožef Benko leta 1936 sodeloval tudi na prekmurskih

občinskih volitvah, na katerih je prevzel nalogo sestavljalca političnih list. Na volilne liste je

vnesel samo imena tistih ljudi, kateri so se mu zdeli zmožni in sposobni omogočiti nadaljnji

napredek murskosoboške občine. Geslo Benkovih volilnih list se je glasilo: »Vse v dobrobit

našega gospodarstva, v boljšo bodočnost našega kmeta.«292 Tako so se kandidati na Benkovih

volilnih listah borili za izboljšanje življenjskega standarda kmečkega stanu, ki je temeljilo na

podlagi boljše gospodarske razvitosti Prekmurja. Večina volilnih list, ki jih je sestavil Benko,

je zmagala z veliko večino na volitvah. To je bil dokaz, da je Benko užival vsestranske

simpatije v najširšem krogu prekmurskega ljudstva. Tako je narodnemu poslancu uspelo, da je

na mesto županov v Prekmurju postavil svoje privržence, s katerimi je lahko lažje sodeloval

in skupaj z njimi in narodno skupščino uresničeval gospodarski vzpon Prekmurja.293

Zaupanje v narodnega poslanca Jožefa Benka se je ponovno izkazalo za resnično v

letu 1937. Takrat so ga družine petih delavce iz občine Gornja Lendava prosile za pomoč.

Možje teh petih družin so bili delavci v podjetju Jean les deux Jumeaux v Franciji. Leta 1931

so se poškodovali v eksploziji v podjetju. Podjetje jim je zagotovilo povračilo škode, ki so jo

pri nesreči utrpeli, a vse do leta 1937 niso dobili ničesar. Zato so se za pomoč obrnili na

291 Politične razmere v Prekmurju Novine, letnik IV., 1. december 1935, št. 48, str. 2; Vodstvo JRZ v sobočkom srezi, Novine, letnik XXII., 5. december 1935, št. 49, str. 2; Da se razumemo!, Murska Krajina, letnik IV., 15. december 1935, št. 50, str. 1; Murska Krajina in g. Benko, Novine, letnik XXII., 29. december 1935, št. 52, str. 2; Trenja med Benkom in Kleklom, Jutro, letnik XVII., 31. maj 1936, št. 126, str. 2; Osebna vest, Murska Krajina, letnik VI., 17. oktober 1937, št. 42, str. 3. 292 Priprave za volitve, Murska Krajina, letnik V., 18. oktober 1936, št. 42, str. 1. 293 Priprave za volitve, Murska Krajina, letnik V., 18. oktober 1936, št. 42, str. 1; Na volišče!, Murska Krajina, letnik V., 25. oktober 1936, št. 43, str. 1.


Benka. Ta je takoj posredoval pri jugoslovanskem poslaništvu v Parizu. Zahteval je takojšno

izplačilo nezgodne odškodnine. Uspel je in teh pet družin je dobilo izplačano odškodnino.294

Jožef Benko je bil v času opravljanja funkcije narodnega poslanca vedno na očeh

prekmurske politične javnosti. Velikokrat so se nad njegovim delom pritoževali predstavniki

Slovenske ljudske stranke v Prekmurju. Prvič je prišel z njimi v spor že v letu 1934, ko se ni

udeležil petnajste obletnice osvoboditve Prekmurja. Tedaj so mu očitali, da mu je začelo

zmanjkovati narodne zavesti in se je predal centralizmu, katerega je v Beogradu vseskozi

podpiral. Benko se ni preveč oziral na kritike, zato nikoli ni iskal prepirov s svojimi

nasprotniki. S tem je poskušal v murskosoboškem srezu ohranjati mir, strpnost in složno

sožitje vseh, ne glede na politično ali versko prepričanje.295

Pristaši »klerikalca« Jožefa Klekla so bili Benku vedno nenaklonjeni in z njim iskali

spore. Najprej je prišel z njimi v spor zaradi gimnazije v Murski Soboti, kajti krivili so ga, da

ni ničesar storil v Narodni skupščini za uvedbo osemletne državne gimnazije. Benko je v tem

primeru odgovoril »klerikalcem«, da so te laži bile neodgovorne, saj ko je v letu 1927 banska

uprava spremenila gimnazijo v nižjo gimnazijo, je bil narodni poslanec klerikalec Jožef Klekl,

ki je v narodni skupščini popustil zaradi nacionalnih vidikov. Kot narodni poslanec se je

Benko v naslednjih letih boril za polno osemletno gimnazijo v Murski Soboti.296

Kljub vsemu pa so nekateri očitki bili preveliki, da bi ostal Jožef Benko samo tiho in

mirno sprejel kritiko. Najbolj so ga razjezili očitki »klerikalcev« glede borbe za okrožno

sodišče. Spor zaradi tega je med obema političnima taboroma izbruhnil v prvi polovici leta

1938. Tedaj se je Murski Soboti izpolnila velika želja, saj je dobila svoje okrožno sodišče s

sedežem v Murski Soboti. Narodni poslanec Jožef Benko si je to štel za njegov največji

uspeh, ki ga je dosegel v vlogi narodnega poslanca. Temu so nasprotovali klerikalci, ki so

Benku očitali, da ni bil on zaslužen za to, ampak klerikalca Jožef Klekl in Ivan Jerič, ki sta se

že v letu 1928, v času Benkovega županovanja, v Beogradu borila za okrožno sodišče v

Prekmurju. Oba sta bila tedaj vključena v Jugoslovanski klub, v katerem so poslanci pod

vodstvom dr. Antona Korošca glasovali za predlog o ustanovitvi okrožnega sodišča v Murski

Soboti. Benko je skupaj z ostalimi župani Prekmurja v tem času dosegel, da so v zakon o

sodiščih, ki je bil proglašen v narodni skupščini 24. septembra 1928, vnesli okrožno sodišče s

294 Nakazana denarna podpora, Murska Krajina, letnik VI., 16. maj 1937, št. 20, str. 2; Zgodilo se je, Murska Krajina, letnik VI., 12. december 1937, št. 50, str. 2. 295 Odgovor gospoda Josipa Benka, narodnega poslanca, na neosnovani napad, Murska Krajina, letnik III., 18. november 1934, št. 47, str. 1-2; Odgovor gospoda Josipa Benka, narodnega poslanca, na neosnovani napad, Murska Krajina, letnik III., 25. november 1934, št. 48, str. 1-2; Odgovor Slovenski vasi, Murska Krajina, letnik VII., 13. februar 1938, št. 7, str. 3. 296 Nemremo vorvati, Murska Krajina, letnik I., 12. junij 1932, št. 15, str. 3.


sedežem v Murski Soboti. Sam zakon bi moral začeti veljati šele aprila 1929. V tem času pa je

prišlo do razpustitve parlamenta in do nove vlade, ki je 18. januarja leta 1929 sprejela v

veljavo nov zakon o ureditvi novih sodišč. Tako je prišlo še pred ustanovitvijo prekmurskega

okrožnega sodišča do razveljavitve zakona, ki je dopuščal ustanovitev sodišča. Benko je

postal narodni poslanec v letu 1931, vendar vse do leta 1937 ni vlada sprejemala nobenih

novosti na področju sodstva in ustanavljanja novih sodišč, zato Benko pred letom 1937 ni

mogel storiti ničesar glede uvedbe okrožnega sodišča. V letu 1937 je vlada Kraljevine

Jugoslavije spoznala potrebo po ustanovitvi novih okrožnih sodišč. Zato je dne 20. aprila

1938 sprejela nov zakon o sodiščih glede osnovanja novih okrožnih in okrajnih sodišč.

Benko, ki si je že dolgo želel uresničiti idejo o okrožnem sodišču v Murski Soboti, je

nemudoma odhitel do predsednika narodne skupščine dr. Stojadinovića in ga je prosil za novo

okrožno sodišče s sedežem v Murski Soboti. Enako je prosil tudi pravosodnega ministra.

Predvsem zaradi prijateljskih stikov z dr. Milanom Stojadinovićem je Benku uspelo pridobiti

njegovo zagotovilo za novo okrožno sodišče v Murski Soboti. Okrožno sodišče so slovesno

odprli 1. junija leta 1938. Prekmurci so v ta namen organizirali svečano proslavo, katere se je

udeležil tudi narodni poslanec murskosoboškega sreza. Benko je ljudi opozoril, da je največjo

zaslugo glede okrožnega sodišča imel ministrski predsednik dr. Milan Stojadinović, ki je

podpiral vsako Benkovo zahtevo glede uvedbe tega sodišča.297

Mursko Soboto je leta 1938 prizadela velika poplava reke Mure. Ljudje so bili

potrebni pomoči. Po tej katastrofi je Benko kot narodni poslanec takoj odposlal pisma k

ministrskemu predsedniku, notranjemu ministru in ministru za socialno delo, v katerih jih je

zaprosil za pomoč, saj so kmetje ostali brez svojih domov, prav tako pa jim je voda odnesla

letne pridelke žita na poljih.298

Jožef Benko je v času opravljanja vloge narodnega poslanca le redko prišel v nasprotja

z ljudmi iz murskosoboškega sreza, katere je zastopal v Narodni skupščini. Do spora je prišlo

leta 1936 zato, ker naj bi narodni poslanec lendavskega okraja dr. Franc Klar za svoje ljudi

dosegel, da so lahko jeseni svoje pridelke z zemljišč v sosednjih državah uvažali brez carine.

297 Vlada se umika vprašanju sodniške stalnosti, Jutro, letnik VIII., 25. november 1927, št. 279, str. 2; Prekmurje dobi okrožno sodišče, Jutro, IX., 10. november 1928, št. 265, str. 3; Okrožno sodišče v Murski Soboti ustanovljeno, Slovenec, letnik LXVI., 21. april 1938, št. 90, str. 2; Borba za okrožno sodišče, Murska Krajina, letnik VII., 15. maj 1938, št. 20, str. 2; Naj se odkrito pove, Novine, letnik XXV., 22. maj 1938, št. 21, str. 2; Slovesna otvoritev okrožnega sodišča v Murski Soboti, Jutro, letnik IXX., 2. junij 1938, št. 127, str. 3; Okrožno sodišče v Murski Soboti Slovenec, letnik LXVI., 3. junij 1938, št. 128a, str. 3; Veličastna manifestacija prekmurskega naroda, Murska Krajina, letnik VII., 5. junij 1938, št. 23, str. 3; Odprto pismo, Murska Krajina, letnik VII., 5. junij 1938, št. 23, str. 4; Okrožno sodišče v Murskoj Soboti opreto, Novine, letnik XXV., 19. junij 1938, št. 25, str. 2. 298 Obvestilo oblastvam o poplavi, Murska Krajina, letnik VII., 12. junij 1938, št. 24, str. 3.


Prav tako je priskrbel veliko denarno podporo za nadaljnji razvoj lendavskega okraja.

Murskosoboški srez ni užival nobenih takšnih ugodnosti, zato so bili na Benka jezni. Benko je

spor rešil s pojasnilom, da naj bi oba skupaj s Klarom pridobila te ugodnosti za Prekmurce.299

Enega svojih zadnjih govorov kot narodni poslanec je Benko imel na dvajseti obletnici

priključitve Prekmurja. Te slovesnosti se je udeležil tudi notranji minister dr. Anton Korošec.

Benkov govor je bil usmerjen na prekmurskega človeka. Poudaril je, da so prebivalci

Prekmurja vztrajni, strpni in složni. Zaradi teh lastnosti je bil prepričan, da bi znali v vsakem

času braniti svojo domovino in svoje pravice, saj so bili narodno zavedni.300

Novembra leta 1938 se je prekmurski politik Jožef Benko odločil, da bo prenehal s

političnim delovanjem in tako je zavrnil ponovno kandidaturo na naslednjih skupščinskih

volitvah. Preden se je dokončno umaknil iz političnih krogov, je nagovoril Prekmurce:

»Štejem si v dolžnost svetovati vam, dragi volivci, da oddaste svoje glasove ob sedanjih

volitvah za kandidatno listo Jugoslovanske radikalne zajednice.« S tem je dokazal, da je še

naprej podpiral Jugoslovansko radikalno zajednico in premierja dr. Stojadinovića, kateremu je

prepisoval velike zasluge za vsesplošni vzpon Murske Sobote kot tudi celotnega Prekmurja.

Prav zaradi javne podpore Jožefa Benka je Jugoslovanska radikalna zajednica dobila v Murski

Soboti na skupščinskih volitvah leta 1938 8.760 glasov in tako prepričljivo zmagala. Ob

Benkovi podpori je njegovo delo nadaljeval Franc Bajlec, kandidat na listi dr. Milana

Stojadinovića.301

Po končanju svoje politične kariere je Benko svoje dolgoletno politično delovanje

opisal z naslednjimi besedami: »Nisem izrazit strankar. Z vsakokratnimi funkcionarji sem

iskal vedno dobre stike, ker sem smatral, da mi bo le s tem mogoče kaj doseči za svoje

volivce, ne pa s pretiranimi strankarskimi borbami. Dohodke iz poslanske plače sem v

glavnem porabil za razne podpore siromašnim ljudem, prekmurskim študentom in ustanovam,

ki se bavijo s humanim delom.«302

Vzrok, zakaj se je Benko odpovedal uspešnemu političnemu udejstvovanju, je mogoče

iskati v podjetništvu, kajti vedno je bil s srcem predan podjetništvu.

299 Gde pa je naš soboški poslanec, Novine, letnik XXIII., 14. julij 1936, št. 24, str. 2; To so že preveliki ocvirki, Novine, letnik XXIII., 28. junij 1936, št. 26, str. 2. 300 Nacionalno Prekmurje, Murska Krajina, letnik III., 20. maj 1934, št. 21, str. 1; Proslava v Črenšovcih, Murska Krajina, letnik VII., 18. september 1938, št. 35, str. 2; Kaj takšnega Slovenska Krajina ešče nikdar ne vidla, pa Slovenija tudi ne že davno, Novine, letnik XXV., 18. september 1938, št. 38, str. 1-3; Govor g. narodnega poslanca v Črenšavcih, Novine, letnik XXV., 25. september 1938, št. 39, str. 1. 301 Volivcem soboškega sreza, Murska Krajina, letnik VII., 27. november 1938, št. 48, str. 2; Prekmurje bo glasovalo za JRZ, Slovenec, letnik LXVI., 28. november 1938, št. 273, str. 3; Bivši poslanec Benko za Stojadinovićevo listo, Slovenec, letnik LXVI., 29. november 1938, št. 274, str. 2; Volilni izidi v slovenskem okraju Murska Sobota, Slovenec, letnik LXVI., 13. december 1938, št. 285, str. 3. 302 Mojim volivcem, Murska Krajina, letnik VIII., 18. junij 1939, št. 14, str. 2.


6. JOŽEF BENKO IN PREKMURSKA EVANGELIČANSKA CERKEV

Kot smo že povedali, je bil Jožef Benko po veroizpovedi evangeličan. Tej cerkvi ni bil

le versko predan, ampak je v njej odigral pomembno vlogo vse do madžarske okupacije

Prekmurja.

Vpliv dolgoletne ogrske nadoblasti se je občutil tudi na verskem področju v

Prekmurju, kajti le tukaj se je vse do danes ohranila Evangeličanska cerkev. Evangeličanskih

župnij v Prekmurju je bilo na prehodu v 20. stoletje le osem, in sicer: Puconci, Križevci,

Hodoš, Bodonci, Murska Sobota, Gornji Petrovci, Domanjševci in Moravci. V začetku 20.

stoletja sta bili ustanovljeni še dve evangeličanski občini, in sicer v Lendavi in Gornjih

Slavečih. Teh deset občin je do razpada avstro-ogrske monarhije sodilo pod cerkveno upravo

»prekodonavskega distrikta« madžarske evangeličanske cerkve. Evangeličani soboškega

območja so pripadali v okvir seniorata v Körmendu, s sedežem škofije v Szombathelyu,

lendavski evangeličani pa v območje škofije v Legradu.303

Po priključitvi Prekmurja h Kraljevini Srbov, Hrvatov in Slovencev so med

prekmurskimi evangeličani obstajale želje po organiziranju enotne evangeličanske cerkve.

Vendar to ni bilo možno, kajti državna oblast ni kazala posebnega interesa po izoblikovanju

enotne evangeličanske cerkve, saj je že imela tri dobro organizirane in močne verske

skupnosti (katoliško, pravoslavno in islamsko).304

Najpomembnejši mejnik pri oblikovanju enotne evangeličanske cerkve v Prekmurju je

bil 7. oktober leta 1919, ko je szombathejski evangeličanski škof Bela Kapi, pod čigar škofijo

so sodili tudi prekmurski evangeličani, poslal takratnemu soboškemu duhovniku Štefanu

Kovaču dopis, v katerem mu je zaupal deset cerkvenih občin in dolžnosti seniorja vse do

ustanovitve uradno potrjenega seniorata. Dne 2. februarja leta 1922 je bil v Murski Soboti

sprejet sklep o ustanovitvi in oblikovanju lastne cerkve in seniorata, h kateremu je sodilo

tistih deset evangeličanskih občin Prekmurja, ki jih je pred tem že določil madžarski

evangeličanski škof Kapi. Tako je Prekmurje dobilo enotno evangeličansko organizacijo.305

Prekmurska evangeličanska cerkev je bila organizirana na temeljih evangeličanskega

cerkvenega zakona, ki ga je ogrski kralj potrdil 18. marca 1893 v Budimpešti. Na podlagi tega

zakona, natančneje 11. člena Zakona, je skupina evangeličanskih vernikov sestavljala

303 Kuzmič Franc, Evangeličanska cerkev v Slovensko-madžarskih odnosih v Prekmurju v 20. stoletju, str. 183-184. 304 Kuzmič Franc, n. d., str. 184. 305 Kerčmar Vili, Evangeličanska cerkev na Slovenskem, str. 172-180; Hari Theodor, Zgodovina evangeličanske cerkve v Murski Soboti, str. 44.


cerkveno občino. Več cerkvenih občin se je povezalo v seniorat, ki je v bistvu predstavljal

upravno enoto evangeličanske cerkve, v katero je bilo združenih več cerkvenih župnij. Več

senioratov pa je sestavljalo distrikt. Seniorat je vodil senior. Njegovo delo pa je v senioratu

dopolnjeval senioratni inšpektor, ki je opravljal predvsem neduhovna dela. Senioratni

inšpektorji navadno niso bili iz duhovniških vrst.306

Prvi senior prekmurske evangeličanske cerkve je postal Štefan Kovač. Vlogo

senioratnega inšpektorja pa je prevzel Šandor Junkunc, ki pa se je takoj po izvolitvi preselil v

Ameriko. Senior Kovač je zaradi tega pozval vse cerkvene občine, naj do konca novembra

leta 1923 pošljejo na seniorat, ki je imel sedež v Murski Soboti, svoje predloge za novega

inšpektorja cerkve. Te glasove so preštevali 12. decembra leta 1923. Največ glasov je dobil

industrialec Jožef Benko, ki je svojega tekmeca, upokojenega učitelja Šandora Verteša,

premagal za 4 glasove.307

Decembra leta 1923 so Jožefa Benka prvič izvolili za senioratnega inšpektorja. Tej

službi je Benko uradno prisegel 11. junija leta 1924. Ob prisegi je obljubil, da se je vedno

zavzemal za evangeličanske šole, za pravice evangeličanske vere in predvsem za prihodnost

evangeličanskih šolarjev. Tedaj je bilo v Prekmurju okoli 23 tisoč predstavnikov

evangeličanske vere. Pripadniki evangeličanske vere v murskosoboškem senioratu so bili

zadovoljni z Benkovim delovanjem, zato so ga na vsakih šest let, od leta 1923 in vse do

madžarske okupacije, volili za senioratnega inšpektorja. To si je Benko štel v veliko čast, zato

cerkev ni podpiral samo z moralno pomočjo, ampak je postal nesebičen denarni podpornik

vsega, kar mu je služilo poglobiti versko življenje evangeličanskega naroda. Pogosto je hodil

na različne evangeličanske proslave, na katerih je velikokrat imel tudi glavne govore. V svojih

govorih je vedno nagovarjal vernike k enotnosti in pravemu krščanskemu življenju. Prav tako

pa je bil Benko vedno odprt glede ostalih ver, saj je s tem želel v Prekmurju ustvarjati

svobodo veroizpovedi, kar je dokazal tudi ob obisku škofa Tomažiča, ki je v letu 1934 obiskal

Mursko Soboto.308

V vlogi senioratnega inšpektorja se je Benko zavzemal za evangeličanski dijaški dom

v Soboti, v katerem naj bi se vzgajala prekmurska evangeličanska mladina. Evangeličanski

dijaški dom je bil odprt 12. septembra leta 1926. Sam dom je bil postavljen s samoprispevki

občanov. Odprtja doma so se udeležili najvišji evangeličanski duhovniki iz vse Jugoslavije.

306 Kuzmič Franc, n. d., str. 182. 307 Kerčmar Vili, n. d., str. 181; Hari, Theodor, n.d., str. 44. 308 Križevci, Novine, letnik XI., 29. junij 1924, št. 26, str. 3: Evangeličansko cerkveno zboruvanje v Gornjih Petrovcih, Novine, letnik XII., 2. avgust 1925, št. 31, str. 3; Evangeličanski senioratni gjuleš, Murska Krajina, letnik I., 10, julij 1932, št. 19, str. 3; Jako lepo znamenje, Novine, letnik XXI., 3. junij 1934, št. 22. str. 3; Josip Benko - petdeset let, Murska krajina, letnik VIII., 9. julij 1939, št. 17, str. 1.


Te slovesnosti se je udeležil tudi podpornik tega doma Jožef Benko, ki se je v zaključnem

govoru zahvalil vsem, ki so omogočili zgraditi ta dom.309

Zaradi svoje funkcije v evangeličanski cerkvi Prekmurja se je Jožef Benko pogosto

udeleževal evangeličanskih zborov in različnih srečanj po celotni skupni državi, kjer je

zastopal interese prekmurskega seniorata pri najvišjih evangeličanskih oblasteh v Kraljevini

Jugoslaviji. Leta 1934 se je kljub temu, da je opravljal že delo narodnega poslanca, udeležil

različnih dogodkov v prekmurski evangeličanski cerkvi. Tako je bil gost na vizitaciji kneza

škofa Tomažiča v Prekmurju, kjer ga je prvi pozdravil in mu zaželel dobrodošlico v imenu

vseh Prekmurcev. Prav tako je odigral osrednjo vlogo na veličastnem sprejemu

evangeličanskega škofa dr. Filipa Poppa, ki je prišel na posvetitev evangeličanske cerkve v

Lendavi. Jožef Benko mu je kot prvi govorec zaželel dobrodošlico v Prekmurju.310

Senioratni inšpektor Benko je pogosto obiskoval tudi različne slovesnosti posameznih

evangeličanskih cerkvenih občin v Prekmurju. Leta 1935 se je udeležil evangeličanske

slovesnosti v vasi Puconci, kjer so proslavili 150-letnico, ko je bila farna cerkev izročena

evangeličanski verski službi.311

Jožef Benko je kot senioratni inšpektor tudi finančno pomagal duhovnim družinam

prekmurskih evangeličanskih občin. Apačam je namenil nekaj denarja za nakup molilnice.312

Prav tako pa je bil Jožef Benko družaben senioratni inšpektor. Zato je rad vabil

takratno evangeličansko duhovščino na svojo posest v Mačkovce na zasebna srečanja.313

Evangeličanska škofija je Benka pri njegovih dejavnostih podpirala in ga prav zaradi

njegove izredne sposobnosti na področju cerkveno upravnega dela izvolila v svoje posebne

odbore. Bil je član finančnega odbora škofije in član najožje in najvišje izvršne oblasti škofije

- šestčlanskega škofijskega senata. Ta visoka vloga mu je pripadla zato, ker je bil najstarejši

senioratni inšpektor.314

Vse se je spremenilo leta 1941. Po madžarski zasedbi Prekmurja v drugi svetovni

vojni so bili že v prvem polletju leta 1941 prekmurski evangeličani priključeni nazaj k

madžarskemu senioratu. Julija leta 1941 je bil v Murski Soboti redni letni občni zbor

309 Poszvestenye ev. Dijacskoga doma, Mörszka krajina, letnik V., 19. september 1926, št. 38, str. 1. Josip Benko - petdeset let, Murska krajina, letnik VIII., 9. julij 1939, št. 17, str. 1. 310 Evangeličanski škof v Murski Soboti, Jutro, letnik XII., 16. december 1931, št. 290, str. 3; Ko je prišel v imenu gospodovem, Murska Krajina, letnik III., 27. maj 1934, št. 22, str. 1; Evangeličanski škof dr. Popp Filip v Murski Soboti, Murska Krajina, letnik III., 3. junij 1934, št. 23, str. 2; Evangeličanski škof dr. Popp v Prekmurju, Jutro, letnik XV., 4. junij 1934, št. 125a, str. 3. 311 Puconska slovestnost, Novine, letnik XXII., 6. januar 1935, št. 1, str. 3; Josip Benko - petdeset let, Murska Krajina, letnik VIII., 9. julij 1939, št. 17, str. 1. 312 Erniša Geza, Josip Benko in evangeličanska cerkev, Josip Benko zbornik, str. 56. 313 Prav tam. 314 Josip Benko - petdeset let, Murska Krajina, letnik VIII., 9. julij 1939, št. 17, str. 1.


evangeličanskega cerkvenega distrikta Železne županije pod predsedstvom Bele Zongorja, ki

je bil duhovnik v Körmendu in senior evangeličanskega cerkvenega distrikta Železne

županije. Na tem občnem zboru so bili prisotni številni posvetni in cerkveni predstavniki iz

Madžarske ter duhovščina nekdanjega seniorata na čelu s seniorjem Štefanom Kovačem in

senioratnim inšpektorjem Jožefom Benkom. Na zboru so se enoglasno odločili za ukinitev

nekdanjega prekmurskega evangeličanskega seniorata in predsedstvo nekdanjega

prekmurskega seniorata je postalo le častni naziv. Zaradi posebnih zaslug so izvolili Štefana

Kovača za častnega seniorja in Jožefa Benka za podinšpektorja. S tem je Benko izgubil svoje

dolžnosti, vseeno pa se je kot podinšpektor še naprej udeleževal posebnih cerkvenih srečanj in

slovesnosti. Leta 1943 je obiskal vizitacijo škofa dr. Bela Kapi v Murski Soboti.315

315 Hari Theodor, n. d., str. 48; Kerčmar Vili, n. d., str. 182-184, 296.


7. DRUŠTVENO UDEJSTVOVANJE JOŽEFA BENKA

7.1 BENKOVA VLOGA V PREKMURSKEM GASILSTVU

Gasilstvo je bilo v Kraljevini Jugoslaviji različno organizirano. Skupno celotni

organizaciji je bilo to, da so povsod obstajale prostovoljne in poklicne gasilske čete.

Prostovoljno gasilstvo je bilo v Kraljevini Jugoslaviji organizirano po župah, v pokrajinske

samostojne enote in zveze, vendar ne enotno, temveč vsaka po svojih društvenih pravilih.

Gasilci so se med seboj razlikovali glede na poveljstva. V začetku gasilskega organiziranja so

gasilska društva obstajala le v mestih in trgih, le redko na vasi. V poznejših letih se je

gasilstvu začel povečevati pomen predvsem zaradi varovanja pred požari in pomoči ob

elementarnih nesrečah. Leta 1935 je celotna gasilska organizacija Kraljevine Jugoslavije štela

2.450 čet, v katerih je bilo včlanjenih okoli 70.000 članov.316

Pomembno vlogo pri razvoju gasilstva v Prekmurju je imel Jožef Benko. Že od svojih

zgodnjih mladostniških let se je zanimal za gasilstvo. V samo gasilsko organizacijo Prekmurja

je stopil leta 1913, takoj po tem, ko se je iz Tešanovcev preselil v Mursko Soboto. Leta 1914

je bil zaradi prve svetovne vojne mobiliziran v avstro-ogrsko vojsko, zato se z gasilstvom ni

več ukvarjal.317

Leta 1919 se je gasilstvo z veliko naglico začelo organizirati v severnih delih

Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev. Med uspešnimi je bila že na začetku gasilska

organizacija v Prekmurju. V tem predelu kraljevine se je gasilstvo naglo razvijalo tako na vasi

kot v mestih ter postajala vplivna organizacija tako na gospodarskem kot tudi na družbenem

področju, saj je gasilska organizacija varovala ljudi in njihovo imetje pred požarom in

elementarnimi nesrečami.318

Po prvi svetovni vojni je Jožef Benko v gasilski organizaciji Prekmurja sprva prevzel

nalogo podpornega člana tamkajšnjega gasilskega društva. Benko je prekmursko gasilstvo

predvsem finančno in materialno podpiral, saj je želel gasilstvo razviti v najučinkovitejšo

organizacijo, ki naj bi po svojih najboljših močeh pomagala sovaščanom. Zaradi njegove

materialne pomoči gasilstvu so ga leta 1925 izvolili za predsednika gasilske čete Murske

Sobote, leta 1932 pa je bil izvoljen za častnega člana gasilske župe v Murski Soboti. V

naslednjih letih je prav tako postal častni član gasilskih čet Šalovcev, Krncev in Tešanovcev.

V letih 1934 in 1937 je bil izvoljen za starešino gasilske župe v Murski Soboti in si s tem

316 Pomen gasilstva, Murska Krajina, letnik IV., 28. julij 1935, št. 30, str. 1. 317 Eöry Ernest, Gomboc Franc, Vloga Jožefa Benka pri razvoju gasilstva v Prekmurju, Josip Benko zbornik, str. 33. 318 Pomen gasilstva, Murska Krajina, letnik IV., 28. julij 1935, št. 30, str. 1.


pridobil najvišji položaj v organizaciji prekmurskega gasilstva. Hiter vzpon znotraj gasilske

organizacije si je Benko pridobil zaradi materialne podpore murskosoboškemu gasilstvu.319

Najpomembnejše, kar mu je uspelo v času njegove prve funkcije kot župni starešina,

je bila združitev vseh treh gasilskih žup v murskosoboškem gasilskem srezu leta 1934. Na

volitvah za starešino gasilske župe Murska Sobota je v letu 1936 komaj zmagal. Večina

gasilskih delegatov je bila prepričana o neuspehu Jožefa Benka na teh volitvah, saj naj bi se

delegati pred samimi volitvami dogovorili za novega gasilskega starešino. Novoizvoljeni

starešina naj bi postal Josip Džuban, in sicer zaradi svojih splošnih dosežkov v gasilstvu. Na

gasilski seji, ki je odločala o novi gasilski upravi murskosoboške gasilske župe, je bilo veliko

negativnih besed izrečeno na račun Jožefa Benka, katere naj bi ga poskušale odstaviti s

položaja gasilskega župnega starešine. Na volitvah se je izkazalo, da je bila Benkova

materialna podpora in predvsem njegova prepoznavnost pomembnejša kot pa gasilske zasluge

ostalih murskosoboških gasilcev. Bil je ponovno izvoljen za murskosoboškega gasilskega

župnega starešino, čeprav je le za malo premagal svojega protikandidata Josipa Džubana.

Benko sprva ni želel prevzeti te funkcije, saj se je bal, da bi zaradi poslanskega dela v narodni

skupščini imel premalo časa za gasilsko delovanje v murskosoboški župi. Politike namreč ni

hotel vplesti med gasilstvo. Sam je bil mnenja, da je v ospredju prostovoljnih gasilcev bila le

pomoč najbližjemu, ne pa, da bi ta organizacija z vstopom politike postala sredstvo

strankarskih razprtij. To bi pri prostovoljcih povzročilo neuspešno reševanje svojih nalog,

hkrati pa bi izgubili zaupanje ljudi.320 V resnici je sprva odklanjal to vodilno funkcijo zaradi

medsebojnega nezaupanja, kar bi posledično lahko vplivalo na delovanje gasilcev, saj bi bili

medsebojni odnosi naostreni. Na koncu je vseeno prevzel nase to pomembno funkcijo in

tvegal.

Josipu Džubanu so za glavni vzrok za neuspeh na volitvah očitali predvsem njegovo

nepremišljeno ravnanje z denarjem murskosoboške gasilske župe. V času svojega delovanja

kot župni starešina naj bi naredil celotni gasilski župi veliko izdatkov, ki so bili namenjeni za

nepremišljeno ustanavljanje gasilskih čet. Najbolj pa je bila sporna napeljava telefonske linije

v svojem zasebnem stanovanju, za katero je na koncu stroške poravnal Benko321 in si s tem

ponovno povečal priljubljenost med ljudmi.

319 Josip Benko – petdeset let, Murska Krajina, letnik VIII., 9. julij 1939, št. 17, str. 2; Eöry Ernest, Gomboc Franc, n. d., str. 37. 320 Volitve v gasilsko župo v Soboti, Novine, letnik XXIV., 4. marec 1937, št. 11, str. 3. 321 Volitve v gasilsko župo v Soboti, Novine, letnik XXIV., 4. marec 1937, št. 11, str. 3; Gasilstvo našega sreza, Murska Krajina, letnik VI., 14. marec 1937, št. 11, str. 1.


Od volitev leta 1936 za župnega gasilskega starešino je Benko vse do madžarske

okupacije opravljal to vlogo v murskosoboški gasilski župi. Zraven tega naziva pa je prevzel

nase še druge gasilske nazive. Od leta 1937 je bil član gasilske skupnosti Dravske banovine.

V tej zvezi se je zavzemal za enakomerni razvoj gasilstva na Slovenskem, zlasti pa za

spoštovanje zakonitosti v gasilski organizaciji in za njeno priznanje v javnosti. Eno

najpomembnejših vlog v gasilstvu je Benko opravljal med leti 1937 in 1939. V tem času je bil

načelnik murskosoboške gasilske župe, ki je v Dravski banovini in tudi v Kraljevini

Jugoslaviji veljala za največjo. V to župo je bilo med temi leti včlanjenih 106 gasilskih čet z

2.520 člani, ki so imeli v lasti sedem motornih brizg, dva gasilska avtomobila, 84 štirikolesnih

in 17 dvokolesnih brizg s potrebnimi cevmi in drugim vsevrstnim orodjem.322

V letu 1940 je bil Jožef Benko izvoljen v Osrednji odbor gasilske zveze v Ljubljani.

Jožef Benko je v prekmurskem gasilstvu imel najvišje položaje, saj je bil eden izmed ljudi, ki

je v času med obema vojnama veliko doprinesel k uspešnemu razvoju gasilstva v

Prekmurju.323

Jožef Benko se je kljub svojim koristim, ki mu jih je prinašalo gasilstvo, zavedal

izrednega pomena gasilske organizacije za vse ljudi, ki so živeli v skupnosti. Med

prekmurskimi gasilci je veljal za zaščitnika prekmurskega gasilstva, sam pa je bil dejaven tudi

v gasilskem delovanju. Prav iz svojega prepričanja o pomembnosti gasilstva je zavestno

podprl zakon o organizaciji gasilstva, ki ga je izdala Kraljevina Jugoslavija leta 1933. Pred

tem zakonom so gasilstvo imeli le za organizacijo, ki je skrbela za odkrivanje in gašenje

požarov. Skozi svoje delovanje v gasilstvu se Benko ni strinjal s tem nazivom gasilske

organizacije, saj je na celoto gledal širše, kot ga je omejeval zakon organizacije. Gasilce je

vedno opisoval kot ljudi, ki so priskočili na pomoč potrebnim množicam ne samo ob požarih,

ampak tudi ob različnih nezgodah, nevarnostih vsakdanjega življenja, prometu in ob

elementarnih nesrečah vseh vrst. Prav ta širši Benkov pogled gasilske organizacije je opisoval

novi gasilski zakon. Novi zakon je podpisal jugoslovanski kralj Aleksander I., ki je ugotovil,

da je gasilstvo v javnem življenju prevzelo pomembno vlogo, še zlasti pri obrambi javnih in

zasebnih dobrin. Tako je novi zakon gasilstvo uzakonil kot dejavnost, ki ni le pomagala

ljudem v primeru požara, ampak tudi pri vseh drugih nesrečah.324

322 Zaključno sporočilo o župni skupščini, Murska Krajina, letnik VI., 11. april 1937, št. 15, str. 2; Gasilstvo našega sreza, Murska Krajina, letnik VI., 14. marec 1937, št. 11, str. 1; Josip Benko – petdeset let, Murska Krajina, letnik VIII., 9. julij 1939, št. 17, str. 2. 323 Izvolitev, Murska Krajina, letnik II., 5. maj 1940, št. 18, str. 1; Eöry, Ernest, Gomboc, Franc, n. d., str. 37. 324 Pomen gasilstva, Murska krajina, letnik IV., 28. julij 1935, št. 30, str. 1; Zgodovina gasilstva, Murska Krajina, letnik IV., 11. avgust 1935, št. 32, str. 4; Naše gasilstvo, Murska Krajina, letnik V., 26. julij 1936, št. 30, str. 1.


Benko je v vlogi pomembnih gasilskih funkcij v gasilski upravi murskosoboške

gasilske župe vodil številne gasilske skupščine, na katerih je najpogosteje predstavil dosežke

gasilstva v Prekmurju, ki so nakazovali na splošen razvoj gasilske organizacije v Prekmurju.

Murskosoboška gasilska župa se je v letu 1934 razdelila na šest gasilskih okrožij, kar

je po Benkovih besedah okrepilo delovanje gasilskih čet, ki jih je bilo skupaj z

novoustanovljenimi v Prekmurju že 99. Tako je postalo gasilstvo v Prekmurju pod

poveljstvom župnega načelnika Benka najmočnejše v celotni Kraljevini Jugoslaviji.325

Benko je v letu 1936 ugotovil, da so bili v prostovoljne gasilske čete v večji meri

včlanjeni predvsem kmetovalci in obrtniki. To ga je zelo veselilo, kajti prav ta družbeni sloj se

je največkrat spopadal s svojimi gospodarskimi težavami, a kljub vsemu ni pozabil na

sočloveka in mu je lahko s prostovoljnim delom v težavah pomagal. Zaradi človeške

požrtvovalnosti je število čet v Murski Soboti naraslo in v gasilsko društvo Murska Sobota je

bila vključena že 101 četa. Prav tako je v letu 1936 Jožef Benko želel s posebnim programom

vzbuditi zanimanje javnosti za gasilstvo. To je dosegel s številnimi gasilskimi vajami, ki naj

bi javnosti dokazale obširen pomen gasilstva za vsako skupnost. S temi vajami naj bi sami

gasilci spoznali, kako pomembno je biti izurjen in do podrobnosti poučen o svojem

pomembnem delu.326

V naslednjem letu je kot starešina gasilske župe Murska Sobota na letnem zboru

pozval vse murskosoboške gasilce k nadaljnjemu uspešnemu napredku, saj si je prizadeval, da

bi gasilska četa Murska Sobota postala s svojim delovanjem vzor vsem prekmurskim

četam.327 V tem so se ponovno pokazale njegove osebne težnje, saj je želel biti povsod

najboljši in si tako pridobiti čim večjo naklonjenost med domačini.

V letu 1938 je Jožef Benko na letnem zborovanju gasilske čete Murska Sobota

predlagal preoblikovanje notranje organizacije gasilstva. Predlagal je ustanovitev treh vodov:

častni, delavski in pripravljalni.328

V naslednjem letu je Benko na letni redni seji murskosoboškega gasilskega sreza vse

gasilce opozoril na pomanjkanje opreme. Prav tako je ugotovil, da ta oprema, s katero so

delali do sedaj, ni bila optimalna. Prekmurskim gasilcem je primanjkovalo predvsem cevi za

gašenje in druge gasilske opreme, katere si niso mogli privoščiti zaradi finančnih težav.329

325 Gasilska župa za srez Murska Sobota je zborovala, Murska Krajina, letnik IV., 24. februar 1935, št. 8, str. 2. 326 Naši gasilci so zborovali, Murska Krajina, letnik V., 1. marec 1936, št. 9, str. 3. 327 Zborovanje gasilske čete Murska Sobota, Murska Krajina, letnik VI., 7. februar 1937, št. 6, str. 4. Gasilstvo našega sreza, Murska Krajina, letnik VI., 14. marec 1937, št. 11, str. 1. 328 Naši požarniki so zborovali, Murska Krajina, letnik VII., 30. januar 1938, št. 5, str. 3. 329 Naši požarniki so zborovali, Murska Krajina, letnik IX., 19. marec 1939, št. 1. str. 2.


Leto pred začetkom druge svetovne vojne v Kraljevini Jugoslaviji je starešina

murskosoboškega gasilskega sreza Jožef Benko na redni letni seji spregovoril o pomenu

občine za razvoj gasilstva. Občine so veliko pripomogle k samemu razvoju uspešnega

gasilstva na območju Prekmurja, saj so se same zavedale, da je gasilstvo v požarno

policijskem pogledu predstavljalo del občinskih varnostnih organov, ki so imeli

najpomembnejšo vlogo pri reševanju požarov in elementarnih nesreč.330

Leta 1941 je bil letni zbor gasilcev Murske Sobote v duhu svetovnih dogodkov. Benko

je na tem zboru gasilce seznanil s svetovnimi političnimi dogajanji, saj se je vojna bližala tudi

Kraljevini Jugoslaviji. Gasilce je pozval k narodni zavednosti in vztrajnosti v obrambi

svobode in domovine, kolikor dolgo se je le dalo. V pričakovanju vojne se je murskosoboška

gasilska četa razdelila v štiri požarne rajone in šestnajst blokov. S takšno organizacijo je

Benko želel izvesti pasivno obrambo v primeru zračnega napada. Vsakemu požarnemu rajonu

je bila dodeljena ena brizgalna s potrebnim številom gasilcev in orodja. Blokovne nadzornike

je za ta namen pozval, da naj bi poskušali čim bolje izuriti hišne gasilce, ki naj bi poskrbeli za

ureditev podstrešij in dvorišč, saj bi se tako dalo preprečiti velik požar, ki bi ga lahko zanetile

sežigalne bombe. Benko je na tej seji opozarjal gasilce na veliko nevarnost vojne, saj je

predvideval, da lahko dve letali v četrt ure zanetita okoli 80 požarov. Te požare pa bi bilo

možno pogasiti uspešno le ob prisotnosti hišnih gasilcev. Zaradi same nevarnosti vojne je

Benko nagovarjal ženske k večji udeležbi v prostovoljne gasilske organizacije. Te bi v

primeru vojne nudile ranjencem prvo pomoč. Prav tako je pozival mlade fante v vključitev

med prostovoljne gasilce, saj bi le povečano število gasilcev uspešno nadzorovalo številne

požare v času vojne.331

Na vsakoletnih gasilskih sejah je Benko namenil tudi veliko pozornosti

pomanjkljivostim okolijskih danosti za uspešno delo gasilcev. Kot glavno oviro je izpostavil

pomanjkanje vodnih virov, kar se je pogosto tudi izkazalo za resnično grožnjo pri številnih

požarih. Leta 1938 je v Slovenski ulici v središču Murske Sobote izbruhnil velik požar. Dobro

pripravljeni in izurjeni gasilci so hitro in uspešno zaustavili požar, a največ težav jim je

povzročalo pomanjkanje vode. Brizgalna motorna je med gašenjem večkrat ugasnila, saj ji je

zmanjkalo vode v potoku. Krivce za to nastalo stanje je Benko videl v občinah, ki niso redno

čistile mlak in poglabljale vodotokov. Zato je predlagal, da naj bi se poglobili vodnjaki in

330 Zborovanje soboških gasilcev, Jutro, letnik XXI., 18. februar 1940, št. 40, str. 6. 331 Delo gasilske čete Murska Sobota, Murska Krajina, letnik X., 2. marec 1941, št. 9, str. 2; Gasilci župe M. Sobota so zborovali, Murska Krajina, letnik X., 30. marec 1941, št. 13, str. 4.


vodotoki v Murski Soboti in njeni širši okolici, kar bi omogočilo dostop do večje količine

tekoče vode, hkrati pa pripomoglo k uspešnemu posredovanju gasilcev pri požarih.332

Pogosto so bili tema Benkovih vsakoletnih gasilskih poročil problemi financiranja

gasilcev v Murski Soboti. Leta 1934 se je Benko skupaj z drugimi šestdesetimi podporniki

gasilske državne organizacije potegoval, da naj bi se v smislu 77. člena Zakona o gasilstvu

izdala posebna uredba, po kateri naj bi zavarovalne družbe zoper požar od zavarovalnih

premij plačale šest odstotkov v gasilski sklad. S pomočjo tega sklada bi se financirala gasilska

društva Kraljevine Jugoslavije, kar bi prineslo gasilstvu veliko koristi. Na žalost se ta

dobronamerna ideja ni izpolnila in prostovolno gasilstvo je pogosto ostalo brez državne

podpore. Zato je gasilstvo pogosto imelo velike stroške in dolgove. Benko je bil zelo

razočaran nad tem, da država ni imela denarja za gasilstvo, ki je bilo zelo pomembno.

Prostovoljni gasilci so imeli pri financiranju svoje dejavnosti velike težave, saj so za svoje

delo potrebovali številne donatorje, ki so jih podpirali. V ta namen je Benko pogosto pozival

murskosoboško javnost k finančni podpori prostovoljnih gasilskih društev. S samoprispevki

bi omogočili nadaljnje širjenje in boljšo opremo za prostovoljne gasilske čete, ki so vasi

varovale pred požari in pomagale pri številnih nesrečah. Med donatorji murskosoboškega

prostovoljnega gasilstva je bil tudi Jožef Benko, ki ni želel tvegati, da bi zaradi velikih

finančnih težav državnega gasilstva trpeli murskosoboški gasilci, ki so imeli v celotnem

okraju pomembno vlogo, saj so reševali ljudi in njihovo imetje. Murskosoboški četi je daroval

brezplačni bencin, polnil akumulatorje za gasilske avtomobile kot tudi za gasilske motorne

brizgalne. Benko pa ni podpiral le gasilskih čet v Murski Soboti, ampak je pogosto daroval

denar ostalim gasilskim četam v Prekmurju. Tako je daroval sto dinarjev gasilski četi Velika

Polana za zgraditev novega gasilskega doma. Prav tako je daroval sto dinarjev za nabavo

sirene v Murski Soboti. S to sireno je okolica Murske Sobote vedela, da se je v bližini zgodila

nesreča.333

Jožef Benko si je kot župni starešina murskosoboških gasilcev prizadeval za dobro

izurjenost vseh gasilcev Murske Sobote. V ta namen je organiziral strokovne tečaje, na katerih

so prostovoljni gasilci pridobili znanja glede pravilnega pristopa na požariščih, kar je vplivalo

predvsem na večjo učinkovitost gasilcev. Gasilcem so prav tako bili na voljo tečaji prve

pomoči, kjer so se urili v nudenju prve pomoči ranjencem. Vse to je vplivalo na večanje

332 Gasilstvo našega sreza, Murska Krajina, letnik VI., 14. marec 1937, št. 11, str. 1; Nevaren požar v Murski Soboti, Jutro, letnik IXX., 27. september 1938 št. 224, str. 3. 333 Gasilstvo, Murska Krajina, letnik III., 24. junij 1934, št. 26, str. 2; Gasilska sirena, Murska Krajina, letnik VI., 13. junij 1937, št. 24, str. 2; Naši požarniki so zborovali, Murska Krajina, letnik VII., 30. januar 1938, št. 5, str. 3; Naši požarniki so zborovali, Murska Krajina, letnik IX., 19. marec 1939, št. 1, str. 2; Dragi Sobočani!, Murska Krajina, letnik IX., 27. avgust 1939, št. 24, str. 2; Gasilstvo, Novine, letnik XXVI., 7. januar 1940, št. 1, str. 8.


uspešnosti prostovoljnih gasilcev v murskosoboškem gasilskem srezu. Za še večjo

učinkovitost pa je Jožef pogosto organiziral tudi gasilske vaje, na katerih so gasilci urili svoje

spretnosti pri gašenju požarov. Benko se je teh vaj večkrat udeležil let kot opazovalec. Prav

tako je bil sam večkrat organizator in vodja poteka samih vaj. Na gasilskih vajah je Benko

gasilskim članom razlagal pravilen nastop in pristop k požaru. Največ takšnih gasilskih vaj,

na katerih so se gasilci urili v svojem delu, je organizirala soboška gasilska župa. Pomembna

gasilska vaja se je dogajala v Murski Soboti julija 1936. To vajo je organiziral starešina

gasilske župe Murska Sobota Jožef Benko, ki jo je tudi sam vodil. Na to vajo je povabil 14

ostalih prekmurskih gasilskih čet. Namen te vaje je bil seznaniti prebivalce Prekmurja z

razvojem in učinkovitostjo prekmurskega gasilstva. Gasilci so morali vajo zavestno in

človekoljubno izpeljati. Benko si je celotno vajo zamislil tako, da so reševali požar, ki se je

vnel na strehi hiše. Skozi to vajo so prebivalci Prekmurja spoznali discipliniranost in

poslušnost vseh gasilcev in dobro znanje gasilskih načelnikov.334

Vse te vaje in dodatni tečaji gasilcev so pripomogli k temu, da večji požari v

Prekmurju niso povzročili večje katastrofe. Veliki požari so se na območju Prekmurja dogajali

v drugi polovici 30. let 20. stoletja. Eden največjih in najhujših požarov se je zgodil leta 1936

v Kuštanovcih. Poleg gasilcev je pri požaru sodelovala tudi vojska. Murskosoboški gasilci,

katere je pri svojem delu vodil Jožef Benko, so se izkazali, saj so v suhem in vetrovnem

vremenu ogenj hitro obvladali in preprečili širitev požara, ki bi lahko zajel vso vas. Velik

požar se je zgodil tudi v juliju leta 1939, kjer se je sam starešina murskosoboškega gasilskega

sreza Benko izkazal s svojo najmodernejšo gasilsko opremo. V nočnih urah je izbruhnil požar

na gospodarskem poslopju v Čikečki vasi. Ogenj je izbruhnil v gospodarskem poslopju in se

hitro razširil na stanovanjsko hišo. Požar je bil viden tudi v Murski Soboti. Zato se je Benko s

svojo motorno brizgalno odpravil na kraj požara, kjer je prevzel vodenje gašenja požara. Z

Benkovo motorno brizgalno je gasilcem uspelo požar pogasiti in tako vas obvarovati pred

katastrofo. V tem požaru se je izkazal pomen novejše gasilske opreme, za katero si je

prizadeval Jožef Benko. Zavedal se je, da je bilo mogoče le z najnovejšo tehniko hitro in

učinkovito reševati velike požare. Pogosto so požari zajeli tudi vasi Križevci, Šalovci,

Ivanovci, Martjanci, Tišina … Vendar je murskosoboškim gasilcem, ki so veljali v Prekmurju

za najbolje izurjene gasilce, povsod uspelo pogasiti požar ali preprečiti njegovo širjenje. Pri

tem je vsekakor pomembno vlogo odigrala nova taktika gašenja, ki jo je med gasilce uvedel

334 Gasilske vaje, Novine, letnik XXVII., 23. junij 1940, št. 25, str. 3; Proslava gasilskega praznika v Murski Soboti, Murska Krajina, letnik V., 26. julij 1936, št. 30, str. 2-3; Gasilstvo našega sreza, Murska Krajina, letnik VI., 14. marec 1937, št. 11, str. 1; Josip Benko – petdeset let, Murska krajina, letnik VIII., 9. julij 1939, št. 17, str. 2.


Benko. S to novo Benkovo taktiko se požari niso več tako razširjali, saj so jih gasilci s svojim

strokovnim nastopom kar se da hitro zadušili.335

Jožef Benko se je moral pogosto po dolžnosti, kot eden izmed najvišjih predstavnikov

gasilstva v Prekmurju, udeleževati različnih gasilskih slovesnosti. Na večini slovesnosti se je,

kakor v politiki, tudi v gasilstvu izkazal kot dober in predvsem preračunljiv govorec, ki je z

besedami znal na svojo stran pridobiti vse udeležence. Prevladujoča tematika njegovih

govorov na gasilskih slovesnostih se je nanašala na pomen gasilstva za človeka in njegovo

okolico.

Leta 1932 se je Jožef Benko udeležil slovesnosti ob praznovanju 50-letnice delovanja

murskosoboškega gasilskega društva. Ob tej priložnosti je sodeloval pri blagoslovljenju nove

motorne brizgalne murskosoboških gasilcev in na koncu je pred občinstvom spregovoril o

humanosti in nacionalnem pomenu gasilskih društev.336 Avgusta leta 1934 je bil gost na deseti

obletnici krnske gasilske čete, kjer so ga izvolili za častnega člana krnske čete. Na prošnjo

bana Dravske banovine Draga Marušiča se je Benko leta 1934 udeležil gasilske slovesnosti v

Gornji Radgoni. Na slovesnosti je sodelovala tudi gasilska skupnost Dravske banovine, kot

tudi vse ostale čete Prekmurja in obmejnih krajev. Benko je imel na slovesnosti glavni govor,

v njem pa se je v imenu bana in sebe zahvalil za uspešnost delovanje vseh gasilcev Dravske

banovine, še zlasti pa prekmurskim gasilskim četam, ki so bile v Dravski banovini

najštevilčnejše.337 Pogosto je sodeloval pri blagoslavljanju gasilskih domov. V letu 1937 je

sodeloval pri gasilskem blagoslovu v Črncih, kjer so blagoslovili novo brizgalno. V splošnem

je veljalo, da se je Benko zavzemal za modernizacijo gasilstva, saj se je zavedal, da bodo s

tem gasilci uspešnejši pri svojem delu. Na slovesnosti je imel Benko uvodni in pozdravni

govor, ki je bil poln domoljubnih besed in navdušenja nad gasilci, predvsem nad njihovo

izobraženostjo in izurjenostjo z novo gasilsko tehniko.338 Leta 1938 se je v rodnih Tešanovcih

udeležil blagoslovljenja novega gasilskega doma prostovoljne gasilske čete Tešanovci.

Namen tokratnega slovesnega govora je bil opis delovanja gasilske organizacije tako v požaru

kot v sami organizaciji.339 Avgusta 1940 se je udeležil blagoslovljenja motorne brizgalne v

Šalovcih, kjer je gasilcem predal novo modernizirano motorno brizgalno. V svojem govoru je

335 Josip Benko – petdeset let, Murska Krajina, letnik VIII., 9. julij 1939, št. 17, str. 2; Pogosti požari v Prekmurju, Jutro, letnik XX., 30. julij 1939, št. 175, str. 15. 336 Slavnost prekmurskih gasilcev, Jutro, letnik XIII., 26. avgust 1932, št. 198, str. 4. 337 Gasilska slavnost v Krncih Murska Krajina, letnih III., 19. avgust 1934, št. 34, str. 2; Veliko gasilsko slavje pri Gradi, Novine, letnik XXII., št. 33, str. 1; Naša gasilska župa na slovesnosti v Gornji Radgoni, Murska Krajina, letnik III., 12. avgust 1934, št. 33, str. 2. 338 M. Črnci, Novine, letnik XXV., 12. september 1937, št. 37, str. 3; Murski Črnci, Murska Krajina, letnik VI., 5. september 1937, št. 36, str. 3; Gasilstvo, Murska Krajina, letnik VI., 5. september 1937, št. 36, str. 4. 339 Blagoslovitev gasilskega doma, Murska Krajina, letnik VII., 28. avgust 1938, št. 35, str. 2.


poudaril pomen pridobivanja sodobnih gasilskih pripomočkov. V Benkovih gasilskih govorih

je še zlasti zanimiv konec, ki je bil povsod enak. Vse svoje govore je končal z besedami »…

da je mogoče doseči blagostanje in mirno sožitje samo s složnostjo in medsebojnim

sporazumevanjem«. 340 Iz teh besed je mogoče razbrati, da je Benko želel svojo vodilno

gasilsko vlogo braniti z notranjo homogenostjo gasilske organizacije.

Benkovo gasilsko udejstvovanje pri razvoju prekmurskega gasilstva so znali ceniti tudi

najvišji gasilski predstavniki gasilcev v Kraljevini Jugoslaviji. Zato je Jožef Benko, ki je bil

starešina gasilskega sreza Murske Sobote, 28. februarja leta 1937 prejel »vatrogasni zlati

križec«, katerega mu je za posebne dosežke v gasilstvu podelila najvišja gasilska zveza v

državi – gasilska zveza v Beogradu. To priznanje je Benku izročil podstarešina največje

gasilske zveze v Kraljevini Jugoslaviji, gasilec Snoj, na letnem zborovanju gasilske župe

Murska Sobota. Zraven tega visokega gasilskega priznanja je dobil druga pomembna državna

gasilska odlikovanja: vatrogasni križec III. reda, jugoslovansko krono IV. reda, jugoslovansko

krono V. reda, red svetega Save V. reda in odlikovanje Dravske gasilske zajednice.341

Po madžarski okupaciji Prekmurja v letu 1941 je gasilstvo Prekmurja padlo na nižjo

raven. Jožef Benko je še naprej, pod tujo oblastjo, opravljal pomembno funkcijo. Madžarska

oblast ga je postavila za okrajnega poveljnika takratnega okraja Murska Sobota. To funkcijo

je moral ob mnogih nevšečnostih opravljati vse do konca marca leta 1945. V času okupacije

gasilstvo v Prekmurju ni doživelo nobenega napredka, čeprav so se nekateri trudili. Gasilci so

opravljali naloge, ki jih je zahteval madžarski okupator.342

Iz vseh Benkovih gasilskih udejstvovanj lahko zaključimo, da je veliko prispeval za

sam razvoj gasilstva v Prekmurju, saj je bil tisti, ki si je prizadeval za razširitev pomena

gasilstva, kot tudi za večjo uglednost in pomembnost gasilcev v družbi. S svojimi dejanji, ki

so pripeljala gasilstvo v Prekmurju med boljše organizirane organizacije v Kraljevini

Jugoslaviji, je naredil nekaj zase in nekaj dobrega za družbo. Sebi je s premišljenimi dejanji

prinesel priljubljenost, ljudem pa omogočil učinkovito pomoč pri požarih in elementarnih in

drugih nesrečah.

340 Gasilska slavnost v Krncih, Murska Krajina, letnih III., 19. avgust 1934, št. 34, str. 2; Naša gasilska župa na slovesnosti v Gornji Radgoni, Murska Krajina, letnik III., 12. avgust 1934, št. 33, str. 2;; Blagoslovitev motorne brizgalne v Šalovcih, Murska Krajina, letnik II., 25. avgust 1940, št. 34, str. 3. 341 Občni zbor gasilske župe, Murska Krajina, letnik VI., 7. marec 1937, št. 10, str. 3; Eöry, Ernest, Gomboc, Franc, n. d., str. 38. 342 Eöry Ernest, Gomboc Franc, n. d., str. 37.


7.1.1 Prostovoljna gasilska četa Tovarne mesnih izdelkov Murska Sobota Gasilske organizacije so se v času Benkovega gasilskega delovanja delile na poklicne in

prostovoljne. V obe vrsti gasilskih organizacij so bili vključeni možje, ki so morali biti

disciplinirani in pripravljeni pomagati. Benko je cenil prostovoljna gasilska društva, saj so jih

oblikovale skupine ljudi, ki so jih organizirale prostovoljno, z namenom, da bodo pomagali in

branili ljudi in njihovo imetje pred požarom in drugimi elementarnimi nesrečami. Benko se je

v prostovoljnih gasilskih društvih zavzemal za zavest o prostovoljni in brezplačni pomoči

bližnjega v nesreči. Za svojega bližnjega pa je moral vsak prostovoljni gasilec smatrati

vsakega, ne glede na stan, vero, politično prepričanje, poklic ali narodnost. Zato je po zahtevi

Benka moral biti vsak prostovoljni gasilec narodno zaveden, saj je svoje delo moral opravljati

v nacionalnem duhu. Prav tako se je moral član prostovoljnega gasilstva žrtvovati za vsako

človeško življenje.343

Slika 8: Prostovoljna gasilska četa tovarne mesnih izdelkov

Vir: Prostovoljna gasilska četa industrije Benko Murska Sobota, Murska Krajina, letnik III.,

2. december 1934, št. 49, str. 4.

Na Benkovih zahtevah glede gasilcev prostovoljcev se je v Prekmurju razvila

najboljša oblika prostovoljnega gasilstva, ki je imela v tem delu Kraljevine Jugoslavije že

precej dolgo tradicijo. Prostovoljni gasilci v Prekmurju so bili zelo učinkoviti in so imeli

veliko podporo pri vseh ljudeh. Bila je ena izmed prvih humanitarnih organizacij, ki je

prihitela na pomoč v primeru požarov, katastrof, poplav in drugih nesreč. Na mestu nesreče

343 Pomen gasilstva, Murska krajina, letnik IV., 28. julij 1935, št. 30, str. 1.


jim je bilo najpomembnejše nuditi pomoč ljudem, ne glede na to, da so pri svoji

požrtvovalnosti velikokrat ogrožali lastno življenje.344

Zaradi prepričanj in pomembnosti prostovoljstva, pa tudi z vidika humanitarnosti, je

Jožef Benko v svojem podjetju organiziral prostovoljno gasilsko četo, v kateri je opravljal

funkcijo častnega člana gasilske čete tovarne mesnih izdelkov. Benkova prostovoljna gasilska

četa je bila oblikovna let 1934 in je štela 25 članov in je bila ena izmed prvih gasilskih čet na

Slovenskem.345

Prostovoljno gasilsko društvo tovarne mesnih izdelkov Benko je zaradi industrialčeve

osebne pobude uspelo imeti najvišjo organiziranost celotne organizacije prostovoljnega

gasilskega društva. To gasilsko četo je vodil sin Jožefa Benka, Jožef Benko mlajši.

Prostovoljno gasilsko društvo tovarne mesnih izdelkov je imelo v Murski Soboti

najsodobnejšo gasilsko opremo, za katero je poskrbel sam lastnik tovarne. Imeli so

najmodernejšo gasilsko motorno brizgalno in druga gasilska orodja. Prav tako pa je četa imela

v svoji lasti novo gasilsko vozilo Chevrolet in 800-litrsko motorno črpalko Rosenbauer. Leta

1936 je Benko nabavil motorno brizgalno Magrirus skupaj s cevmi. S to sodobno opremo niso

gasili le požarov v tovarni, ampak so sodelovali na vseh požarih v Murski Soboti in njeni širši

okolici.346

V letu 1936 je osebna Benkova gasilska četa sodelovala na dveh gasilskih vajah in

devetkrat pri požarih ter se petkrat udeležila državnih in nacionalnih proslav.347

Za to prostovoljno gasilsko društvo je bilo najpomembnejše leto 1940, saj se je v tem

letu četa dokončno izoblikovala. V tem letu je gasilska četa tovarne mesnih izdelkov Jožefa

Benka izdelala natančen razpored gasilcev in vseh tovarniških uslužbencev v primeru zračnih

napadov. Ustanovili so glavni odbor in štiri pododbore, ki so imeli nalogo urediti vse

potrebno, da bo delavstvo v tovarni že vnaprej vedelo za svoja mesta in delo v primeru

zračnih napadov. Za primer te katastrofe je tovarnar Benko priskrbel za svoje ljudi večje

število mask zoper strupene pline.348

344 Naše gasilstvo, Murska Krajina, letnik V., 26. julij 1936, št. 30, str. 1 345 Prostovoljna gasilska četa, Murska Krajina, letnik V., 28. junij 1934, št. 26, str. 3; Eöry Ernest, Gomboc Franc, n. d., str. 34. 346 PAM, Josip Benko tovarna mesnih izdelkov, AŠ3, mapa 36, Jadranska zavarovalna družba, 12. junij 1936; Pomen gasilstva, Murska Krajina, letnik IV., 28. julij 1935, št. 30, str. 1; Mogočna gasilska manifestacija, Murska Krajina, letnik VII., 2. julij 1939, št. 16, str. 3. 347 Požarniki so zborovali, Murska Krajina letnik VI., 7. februar 1937, št. 6, str. 3. 348 Zborovanje gasilcev tovarne g. Benka, Murska Krajina, letnik IX., 25. februar 1940, št. 8, str. 4


7.2 BENKOVO DELOVANJE V LOVSKEM DRUŠTVU

Vse do konca druge svetovne vojne je v Sloveniji veljal lovski zakon, ki so ga oblasti

sprejele leta 1870. Po tem zakonu je lahko lovil na svojem zemljišču le tisti, ki je imel

najmanj 115 ha ali 200 arov zemljišča v enem kosu. Ostale gozdne in kmetijske površine so

bile združene v občinska lovišča, ki so se dodeljevala v upravljanje na podlagi javne dražbe.

Na podlagi tega zakona je v Prekmurju pripadala lovna pravica v glavnem premožnim

grofom, le v redkih primerih so jo imeli premožni domači lovci. Ti so prirejali krožne love na

divjad in divjo perutnino. Večina lovišč je bila last posameznih grofov, ki so vodili

sistematske love, kar je pomenilo, da niso lovili ogroženih vrst živali, ampak le tiste, katerih

osebke je bilo potrebno za zdravje celotne populacije odstraniti.349

Po priključitvi Prekmurja h Kraljevini Srbov, Hrvatov in Slovencev so se spremenile

tudi razmere v lovu. V tem času je nastalo na področju lova nepregledno stanje, ki je

povzročilo odhod nekaterih živalskih vrst. To stanje so dosegli divji lovci, ki so nepregledno

streljali divjad za hrano. S svojimi dejanji so iztrebili jelene in divje prašiče, prav tako pa so

zmanjšali na minimum število srn. Zato je bilo nujno potrebno organizirati prekmursko

lovstvo, preden bi bila posamezna vrsta divjadi ogrožena.350

Prvi, ki si je prizadeval lovstvo v Prekmurju organizirati na ravni organizacije, je bil

Jožef Benko. Benko lova ni razumel le kot obliko športa, ampak mu je predstavljal

pomembno gospodarsko panogo, ki je imela veliko vlogo v narodnem gospodarstvu vse

države. Z gospodarskega vidika se je odločil in ustanovil ter organiziral prvo lovsko društvo v

Murski Soboti. S to organizacijo je želel vzpostaviti red in tako onemogočiti brezvestno

pobijanje divjadi. Kot dober lovec je okoli sebe zbiral druge lovce, med katerimi je vzbujal

ljubezen do narave in pravi smisel lova, katerega naloga v prvi vrsti je bila čuvanje in gojenje,

ne pa uničevanje divjačine.351

Benko se je zavzemal za ustanovitev samostojnega Prekmurskega lovskega društva, v

katerem je želel imeti visok položaj in tako lažje nadzorovati sam lov kot tudi trgovino z

divjačino. Nasploh so si lovci v Prekmurju želeli v svojem predelu le podružnico Slovenskega

lovskega društva, ki je obstajalo že od leta 1909. Med obema taboroma je prišlo do nasprotij

in na koncu je zmagal Benko. Dne 7. marca 1922 je Pokrajinska uprava, oddelek za notranje

zadeve v Ljubljani, odobrila pravila za ustanovitev Prekmurskega lovskega društva. Na

podlagi te odobritve so 8. novembra 1922 ustanovili Prekmursko lovsko društvo. Sedež

349 Lov in lovci v Prekmurju, Jutro, letnik VII., 3. april 1926, št. 77, str. 22, Bačič Geza, n. d., str. 41-42. 350 Prav tam. 351 Josip Benko – petdeset let, Murska Krajina, letnik VIII., 9. julij 1939, št. 17, str. 3; Bačič Geza, n. d., str. 43.


društva je bil v Murski Soboti. Namen društva je bil organizirati vse lovce v Prekmurju,

varovati interese lovstva in podpirati lovce v njihovih upravičenih željah in težnjah. Redni

član Prekmurskega lovskega društva je lahko postal vsak, ki je v Prekmurju imel zakonito

pravico loviti. Podporni član je bil lahko vsak ljubitelj in podpornik lovstva. V Prekmurskem

lovskem društvu si je Jožef Benko pridobil eno izmed vodilnih funkcij, saj je postal

podpredsednik društva. Ta funkcija mu je bila ponovno zaupana na prvem rednem zasedanju

prekmurskih lovcev v januarju leta 1924. Benko si je kot podpredsednik društva prizadeval za

boljšo organiziranost lovstva, boljšo opremljenost lovcev in za brezkompromisni boj proti

nezakonitemu lovu.352

Maja leta 1924 je bila v Prekmurju ustanovljena podružnica Slovenskega lovskega

društva. Vanjo so bili vključeni le »pravi lovci«, ki so želeli z umetnim gojenjem divjačine

ponovno dvigniti število osebkov srnjadi in drugih divjih vrst živali. V odbor je uspelo priti

tudi Jožefu Benku, ki je prevzel nalogo načelnika. Ta položaj je Benku zelo ustrezal, kajti

imel je pod nadzorom obe lovski organizaciji v Prekmurju. V Prekmurskem lovskem društvu

je bil podpredsednik, v podružnici Slovenskega lovskega društva pa načelnik. Benko je bil

leta 1926 ponovno izvoljen za načelnika podružnice Slovenskega lovskega društva. Od tedaj

naprej je Benko začel v okviru Slovenskega lovskega društva pritiskati na Prekmursko lovsko

društvo, saj si je želel pridobiti višji položaj znotraj podružnice Slovenskega lovskega društva

v Prekmurju. V ta namen je začel razglašati, da bi bilo za sam razvoj celotnega lovstva v

Prekmurju boljše se združiti s podružnico in tako doseči skladen razvoj celotnega lovstva v

pomurski regiji. Kljub nekaterim sporazumom je Benku je uspelo izvesti to priključitev. Na

občnem zboru Prekmurskega lovskega društva 20. novembra 1926 so se lovci sporazumno

odločili za ukinitev samostojnega lovskega društva. Vse premoženje je pripadalo soboški

podružnici Slovenskega lovskega društva, ki je hkrati prevzela vse aktivnosti Prekmurskega

lovskega društva. Kljub vsem uspehom Benku ni uspelo izboljšati svojega položaja v okviru

podružnice.353

Leta 1928 je Jožef Benko nepričakovano odstopil s funkcije načelnika soboške

podružnice Slovenskega lovskega društva. Razlogov za to odločitev ni navedel. Predvidevanj

je bilo več. En razlog za njegov odstop je bilo nerazumevanje z vodilnimi člani Slovenskega

352 Nasztavilni gyulejske, Mörszka Krajina, letnik I., 12. november 1922 št. 4, str. 1; Louvszko drustvo, Mörszka Krajina, letnik III., 27. januar 1924, št. 4, str. 2; Josip Benko – petdeset let, Murska Krajina, letnik VIII., 9. julij 1939, št. 17, str. 3; Bačič Geza, n. d., str. 43-45. 353 Lov in lovci v Prekmurju, Jutro, letnik VII., 3. april 1926, št. 77, str. 22; Podružnica slovenskega lovskega društva, Mörszka Krajina, letnik VI., 13. februar 1927, št. 7, str. 2; Bačič Geza, n. d., str. 45.


lovskega društva, ki so mu očitali, da je v lovstvu iskal svoje lastne interese.354 Po naše drug

razlog je bil tudi ta, da je želel višji položaj v sami organizaciji. Jožef Benko je ob vseh svojih

kupčijah in vodilnih položajih imel korist zase in od vsega njegovega ustvarjanja so nekaj

pridobili tudi ljudje iz Prekmurja.

Po ukinitvi Slovenskega lovskega društva je Benko ponovno začel uveljavljati svoje

interese v lovstvu na območju Prekmurja. K temu je največ pripomogla sprememba

organiziranja lovstva v Kraljevini Jugoslaviji. Na podlagi zakona o lovstvu Kraljevine

Jugoslavije iz leta 1931 in Uredbe za Dravsko banovino iz leta 1935 so v letu 1936 začeli

ustanavljati lovska društva, ki so se povezala v Zvezo lovskih družin Dravske banovine. Ta

zakonska sprememba je Benku omogočila, da je lahko organiziral lovsko društvo. Dne 26.

julija 1936 je skupaj s 95 lovci na vrtu svoje restavracije v Murski Soboti ustanovil

Prekmursko lovsko društvo. Na ustanovnem sestanku so Benka izvolili za predsednika

Prekmurskega lovskega društva in s tem si je ponovno pridobil najvišji funkcijski položaj v

lovskem društvu Prekmurja, kateri mu je ponovno omogočal popoln nadzor nad razvojem

lova v Prekmurju. Pod njegovim vodstvom je to lovsko društvo zaživelo s polnim elanom.

Izvedel je številne lovsko gojitvene ukrepe za izboljšanje življenjskih razmer divjadi. Od

svojih lovcev je zahteval pravilno izobrazbo, zato je organiziral lovske tečaje, v katerih so se

vsi lovci lahko izobrazili in bili tako vestni svojega dela. V ta namen je že v letu 1926 na

dvorišču svoje restavracije odprl malokalibrsko strelišče z dvema tarčama, kjer so se lovci

urili v streljanju. Prav tako je organiziral streljanje na glinaste golobe, s čimer je želel, da bi se

lovci naučili streljati in prihajali na lov strelsko pripravljeni.355

V letu 1939 so lovci Prekmurja organizirali skupno zborovanje lovcev

murskosoboškega in lendavskega okraja. Na srečanju je predsednik Prekmurskega lovskega

društva Jožef Benko poročal o delovanju lovcev, ki je bilo uspešno, saj so se s pravilno

tehniko lotili zatiranja roparic, ki so ogrožale kmetijske pridelke.356

Benko je funkcijo predsednika lovskega društva upravljal vse do začetka druge

svetovne vojne. V času madžarske okupacije se je moral prilagoditi novim razmeram. Zaradi

svojega kapitala, ki si ga je prislužil z mesno industrijo in predvsem z naklonjenostjo do

okupatorja, je postal samostojni zakupnik najbogatejših lovišč v soboškem okraju Železne

354 Bačič Geza, n. d., str. 47. 355 Strelišče v M. Soboti. Mörszka Krajina, letnik V., 9. maj 1926, št. 19, str. 2; Josip Benko – petdeset let, Murska Krajina, letnik VIII., 9. julij 1939, št. 17, str. 3; Bačič, Geza, n. d., str. 47. 356 Zborovanje lovcev v Soboti, Murska Krajina, letnik VIII., 2. april 1939, št. 3, str. 1.


županije, na katera so prihajali na lov le predstavniki madžarske oblasti ter zemljiški in

finančni mogotci.357

Jožef Benko je imel v lasti tudi več površin lovišč, na katerih je enkrat letno prirejal

lov. Na lov je vabil vse ljudi, ne glede na socialni status. To dejanje je ponovno opravičevalo

njegovo vlogo v družbi. Ne oziraje se na socialni status si je predvsem pri manj premožnem

sloju ljudi zagotovil podporo in priljubljenost. Prav pri sami prireditvi lova, pri kateri je

Benko dokazal svojo organizacijsko sposobnost, se je izkazala njegova težnja po redu.

Povabljene na lov je vedno opazoval in vabil vsako leto le tiste, ki so »igrali po njegovih

navodilih«. Vsi, ki so kršili »Benkova pravila«, niso bili nikoli več povabljeni na njegov

lov.358

Vsekakor je Jožef Benko pustil določen pečat pri samem razvoju lovstva v Prekmurju.

Bil je eden prvih ustanoviteljev lovskih društev, ki so začela sistematično organizirati lov, ki

ni več ogrožal posamezne vrste divjadi.

7.3 JOŽEF BENKO IN SOKOLSTVO

Po koncu prve svetovne vojne, ko se je v prebivalcih Prekmurja začela počasi

prebujati narodna zavest, so se napredni krogi, slovenstvu predani meščani Murske Sobote,

zavzemali za ustanovitev telovadnega društva Sokol. Sokolska organizacija je poudarjala

narodni interes, ki je bil v tem času še kako potreben v Prekmurju. Sokolska organizacija je

imela nalogo, da je s pomočjo telesne vzgoje vzgajala sposobne, plemenite in svobodne ljudi,

ki jim je bilo delo odgovornost, veselje in ponos. Tako se je 18. marca 1920 v Murski Soboti

v narodni čitalnici zbralo približno 70 Sobočanov, ki so ustanovili društvo Sokol. Večino

članov so predstavljali priseljenci, med katerimi so izstopali uradniki, odvetniki in učitelji.

Sklicatelj ustanovnega sestanka je bil inženir Hubka, ki je bil po rodu Čeh. Večina podpornih

članov je izhajala iz meščanskega stanu. Vodilno vlogo v prekmurskem sokolskem društvu pa

je prevzel notar Anton Koder.359

Med samimi podporniki društva Sokol je bil tudi Jožef Benko. Navduševala ga je

predvsem naslednja ideja: »Edino le pri sokolstvu koraka z ramo ob rami veleposestnik poleg

obrtnika, akademik poleg brivskega pomočnika, trgovčeva žena poleg služkinje. Vsi imajo

enak kroj, vsi enako misel služiti domovini.«360 Ta ideja je poudarjala enakost med ljudmi, nad

357 Bačič Geza, n. d., str. 47. 358 Josip Benko – petdeset let, Murska Krajina, letnik VIII., 9. julij 1939, št. 17, str. 3; Bačič, Geza, n. d., str. 48. 359 Sokolski dom v Murski Soboti, Jutro, letnik X., 30. november 1929, št. 281, str. 7; Sokolski pokret v Prekmurju, Jutro, letnik XI., 10. september 1930, št. 209, str. 8; Sokolstvo v Prekmurju, Jutro, letnik, XXI., 9. junij 1940, št. 133, str. 12; Šticl Herman, n. d., str. 25, 30. 360 Sokol Murska Sobota, Murska Krajina, letnik I., 10. julij 1932, št. 17, str. 3.


katero se je navduševal tudi Benko. Pristaš enakosti med vsemi socialnimi sloji je bil

predvsem zaradi svoje miselnosti. Kot smo že ugotovili, je Benko strmel k temu, da naj bi

postal eden vodilnih in priljubljenih mož v Prekmurju. Z zagovarjanjem enakosti vseh slojev

si je največ naklonjenosti pridobil pri nižjih slojih prebivalstva, kateri so prevladovali v

Prekmurju.

Jožef Benko je med Sokole stopil že ob samem začetku, vendar v obliki podpornika

sokolstva in ne kot člana te organizacije. Benko je organizacijo finančno podpiral. Najbolj

dejaven je bil na področju povezave Prekmurcev v eno skupnost z istimi cilji. To mu je dobro

uspevalo, kajti Prekmurci so pogosto verjeli le njegovi besedi. Kdaj natančno naj bi Benko

postal član Sokolov, še ni ugotovljeno. Leta 1928 je finančno podprl gradnjo sokolskega

doma s telovadnico v Murski Soboti. Dom so dokončali novembra leta 1929. Sam dom je bil

namenjen več prireditvam, saj je imel veliko dvorano, oder z garderobami, društvene lokale in

kopalnico za telovadce. Murskosoboški sokolski dom je postal eden izmed prvih

telesnokulturnih domov na območju Prekmurja, hkrati pa središče in žarišče telesnega in

kulturnega dogajanja in napredka v kraju.361 Dne 1. septembra 1929 so graditelji sokolskega

doma v Murski Soboti zabeležili Jožefa Benka v spominsko knjigo za njegovo pomoč.

Februarja leta 1934 pa je bila v številnih člankih zapisana zahvala bratu Benku za finančne

podpore v organizaciji Sokol. Beseda brat je v tem času pomenila, da naj bi tisti, ki jo je imel,

bil član Sokolov. Potem bi to pomenilo, da je bil Benko v letu 1934 polnopravni član sokolske

organizacije Murska Sobota. V naslednjem letu je bil Benko izvoljen za odbornika sokolskega

društva, kar je še en dokaz, da je moral leta 1934 postati polnopravni član Sokolske

organizacije v Murski Soboti. Vprašanje je tudi bilo, kako močno je bil Benko resnično

predan sokolski organizaciji. V svojem časniku Murska Krajina, kateremu je bil med leti 1932

in 1939 glavni urednik, je podpiral sokolstvo. Sam se pa večinoma ni udeleževal svečanosti,

ki jih je organiziral murskosoboški sokol. V primeru, da je prišel na srečanja Sokolov, pa je

imel govore, v katerih je poudarjal enotnost med ljudmi, za kar si je z vsemi močmi

prizadeval.362

Zraven Benka pa je v organizaciji murskosoboških sokolov bila dejavna tudi Benkova

žena Rozalija, ki je leta 1938 bila botra Sokolskemu praporu. Pri tej svečanosti je izrekla

361 Sokolski dom v Murski Soboti, Jutro, letnik X., 23. februar 1929, št. 46, str. 5; Stavba sokola v Murski Soboti, Jutro, letnik X., 12. junij 1929, št. 135, str. 5; Sokolski dom v Murski soboti, Jutro, letnik X., 30. november 1929, št. 281, str. 7; Šticl Herman. n. d., str. 88-90. 362 Neosnovan napad, Murska Krajina, letnik III., 21. oktober 1934, št. 43, str. 4; Krepko se zagovarjajo, Novine, letnik XXI., 25. november 1934, št. 47, str. 3; Sokolsko društvo M. Sobota, Murska Krajina, letnik IV., 10. februar 1935, št. 6, str. 3; Josip Benko – petdeset let, Murska Krajina, letnik VIII., 9. julij 1939, št. 17, str. 3; Bačič, Geza, n. d., str. 51.


naslednje besede; »Sokolski naraščajniki! Mlada srca! Vi ste naša nada! Razvijam vaš prapor

z željo, da bi bil simbol vašega sokolskega udejstvovanja in kažipot pravilne sokolske vzgoje.

Vzbudi naj v vas, draga mladina, neomejeno zvestobo in ljubezen do kralja, domovine in

sokolske ideje.«363

V času madžarske okupacije je sokolstvo v Prekmurju prenehalo delovati, vse do

ponovne priključitve Prekmurja k Madžarski. V tem času je v Prekmurju širilo sokolske ideje

okrožje mariborske sokolske župe, ki je imelo svoje središče v nekdanjem Sokolskem domu v

Murski Soboti.364

Jožef Benko ni odigral kakšne pomembne funkcije v sami organizaciji Sokola v

Murski Soboti. Njegova vloga je bila v finančni podpori same organizacije, kajti namenil je

veliko denarja za razvoj same organizacije.

363 Šticl Herman, n. d., str. 138-141. 364 Sokolstvo v Prekmurju, Jutro, letnik XXII., 12. januar 1941, št. 10., str. 11.


8. JOŽEF BENKO MECEN IN PODPORNIK

Jožef Benko si je s svojo zelo uspešno tovarno mesnih izdelkov prislužil veliko

denarja. Dodatni denar mu je v družinsko gospodinjstvo pritekal prav tako s političnimi

funkcijami, ki jih je opravljal med leti 1925 in 1938. Zato je v času med obema vojnama

veljal za enega najbogatejših Prekmurcev. Del svojega denarja je namenil tudi mecenstvu, saj

je podpiral šolarje in umetnike.

Slika 9: Nasmejani Josip Benko

Vir: Žunec, Branko, Bo v Murski Soboti obnova sodnega procesa stoletja?, 7D, letnik

XXII., 3. februar 1993, št. 5, str. 13.

Svoje mecenstvo je izražal z naslednjimi besedami: »Odpri srce, odpri roke, otiraj

bratske solze …«365 S temi besedami je želel ljudem povedati, da je pripravljen vsakemu

prisluhniti in mu tudi v težkih trenutkih pomagati. Bil je mož besed, ker je pogosto svoje

besede usmeril v dejanja in veliko ljudem, predvsem pa šolarjem in umetnikom priskočil na

pomoč v težkih časih.

Njegovega denarja so se najbolj razveselili mladi, predvsem dijaki in študentje. Benko

je bil zagovornik izobraževanja in zato je bil mecen številnim siromašnim dijakom, ki so

potrkali na njegova vrata za pomoč. Velikokrat je daroval denar šolam za revne dijake,

365 Josip Benko – petdeset let, Murska Krajina, letnik VIII., 9. julij 1939, št. 17, str. 3.


katerim je omogočil udeležbo na različnih šolskih izletih. Leta 1924 je podaril vsoto denarja

državni realni gimnaziji v Murski Soboti za revne dijake, katerim je omogočil skupni izlet z

ostalimi na Bled, v Bohinj in Zagreb.366 Leta 1934 je domu svetega Frančiška iz dobrodelnosti

daroval mast in meso v vrednosti 500 dinarjev. V tem domu so revni prekmurski šolarji in

ostali otroci dobivali tople obroke. Zaradi te dobrodelne dejavnosti se je odločil in temu domu

vsak mesec daroval po 10 kilogramov masti. Prav tako je leta 1934 začel darovati svoje

mesne izdelke Vincencijevi konferenci, ki je prehranjevala revne dijake.367 Vincencija

konferenca je leta 1939 odprla zavetišče za revne otroke. Benko nikoli ni ostal ravnodušen do

otrok, kajti za njih je želel vse dobro in podpiral vse zavode, ki so poskušali pomagati revnim

otrokom. Zato je ob otvoritvi velikega zavetišča za revne otroke v Ljubljani daroval 50

kilogramov masti. Bili so zelo hvaležni, kajti prav vsaka pomoč jim je prišla prav, da so

nahranili vse lačne otroke. Benku je bilo izredno pomembno, da otroci v Prekmurju kot tudi

na območju Dravske banovine nikoli ne bi trpeli za lakoto. Tako je za te namene ob božiču in

novem letu vedno podarjal zavodom, ki so skrbeli za hrano revnih otrok, svoje izdelke in

mast. Otroci so bili za te velikodušne darove Benku zelo hvaležni, saj jim je omogočal dnevni

topli obrok.368

Prav tako se je vedno izkazal v najlepši luči, če so ga obiskali kakšni šolarji iz Dravske

banovine, saj jih je dobro pogostil s svojimi izdelki.369

Jožef Benko ni samo finančno podpiral šolarjev, ampak tudi izobraževalne ustanove,

saj se je zavedal, da bi lahko izobraženi ljudje bili sposobni voditi uspešno gospodarstvo, ki bi

povzdignilo vsakdanje prekmursko življenje na višjo raven. V ta namen je leta 1934 daroval

500 dinarjev predsedniku družbe obrtnikov za pomoč obrtni nadaljevalni šoli, ki se je znašla v

krizi zaradi vedno manjših prispevkov. Obrtna nadaljevalna šola se je vzdrževala le s

prispevki občine, banske uprave in združbe obrtnikov. Prav tako je leta 1937 podaril čisti

366 Zahvala, Mörszka Krajina, letnik III., 1. junij 1924, št. 22. str. 3. 367 Penezni dari nabrani na dom sv. Frančiška, Novine, letnik XXI., 5. avgust 1934, št. 31, str. 4; Na dobrodelno kuhinjo v Domi sv. Frančiška, Novine, letnik XXI., 4. november 1934, št. 44, str. 3. 368 Velecenjeni gospod J. Benko, narodni poslanec, Murska Krajina, letnik IV., 24. februar 1935, št. 8. str. 6; Lepi dar g. poslanca Benka našim dijakom, Novine, letnik XXII., 3. marec 1935, št. 9, str. 1; Zahvala, Murska krajina, letnik V., 10. maj 1936, št. 19, str. 3; Zahvala, Murska Krajina, letnik VI., 28. marec 1937, št. 13, str. 2; Josip Benko – petdeset let, Murska Krajina, letnik VIII., 9. julij 1939, št. 17, str. 3; Plemeniti dar, Novine, letnik XXVI., 3. december 1939, št. 49, str. 3; G. Benko Josip, Novine, letnik XXVIII., 5. januar 1941, št. 1, str. 6; Zahvala, Novine, letnik XXVIII., 6. februar 1941, št. 6, str. 3. 369 Mariborski realci v Soboti, Novine, letnik XIV., 22. maj 1927, št. 21, str. 3.


dobiček akademskega plesa, katerega je bil pokrovitelj, potujoči ljudski knjižnici v

Prekmurju.370

Denarno pa ni pomagal samo izobraževalnim ustanovam, temveč je podpiral tudi

kulturne ustanove in kulturnike ter umetnike. Prekmurskim umetnikom je pomagal pri

preživetju, tako, da je od njih odkupoval slike in kipe. Največ pomoči so dobili mladi talenti,

med katerimi so še zlasti izstopali slikarja Jakob in Sagadin ter kipar Kuhar. Benko pa ni ostal

ravnodušen niti do ostalih umetnikov, saj so slovenski slikarji pri njem vedno dobili

razumevanje in pomoč za svoja dela.371

Po nekaterih podatkih, ki so bili objavljeni v članku ob 50-letnici Jožefa Benka v

»klerikalnem časniku« Novine, naj bi Benko večji del svoje poslanske plače namenil za

pomoč revnim ljudem.372

Večino društev v Prekmurju in še zlasti v Murski Soboti ga je prosila za donatorstvo

veselic in drugih dogodkov. Leta 1923 je finančno pomagal združenju vojnih invalidov, vdov

in sirot v Murski Soboti pri organizaciji veselice.373

Novembra 1925 so Mursko Soboto prizadele katastrofalne poplave, ki so popolnoma

uničile samo mesto in veliko ljudi je ostalo brez strehe nad glavo. Benko je sočustvoval z

ljudmi in bil takoj pripravljen pomagati in zato je daroval denar. Ker so posledice poplav bile

vidne še v naslednjem letu, je Benko ponovno podaril žrtvam poplav decembra leta 1926 200

dinarjev. Ravnodušen ni ostal niti pri naslednjih poplavah, ki so Prekmurje močno prizadele

leta 1938. Benko je obiskal najbolj uničeno prekmursko vas Satahovce. Najbolj prizadetim

ljudem je namenil 800 dinarjev pomoči.374

S temi dobrodelnimi dejanji se je Benko med ljudmi izkazal kot človek velikega srca,

ki je še posebej bilo naklonjeno otrokom in mladim. S temi dobrodelnimi dejanji je Benko

povečal svojo priljubljenost med prebivalci Murske Sobote in celotnega Prekmurja

370 Velikodušni dar, Murska Krajina, letnik III., 25. november 1934, št. 48, str. 2; Velikodušni dar, Murska Krajina, letnik IV., 25. november 1935, št. 48, str. 2; Reprezentančni akademski ples Kluba prekmurskih akademikov, Murska Krajina, letnik VI., 28. marec 1937, št. 13, str. 3. 371 Josip Benko – petdeset let, Murska Krajina, letnik VIII., 9. julij 1939, št. 17, str. 3 372 Benko Jožef 50 letnik, Novine, letnik XXVI., 16. julij 1939, št. 22, str. 2. 373 Javna zahvala, Mörszka Krajina, letnik II., 17. junij 1923, št. 24, str. 3; Dar g. poslanca soboškim revežem, Murska Krajina, letnik V., 12. april 1936, št. 15, str. 2; G. Benko Jožef 50 letnik, Novine, letnik XXVI., 16. julij 1939, št. 22, str. 2. 374 Konecsna ogotovitev skode od poplav v Murski Soboti, Mörszka Krajina, letnik IV., 22. november 1925, št. 46, str. 3; Zbirka rdečega križa v Murski Soboti za poplavljence, Mörszka Krajina, letnik V., 5. december 1926, št. 49, str. 3; Satahovci, Novine, letnik XXV., 26. junij 1938, št. 26, str. 3.


9. JOŽEF BENKO ŽRTEV POVOJNE POLITIKE

9.1 JOŽEF BENKO IN DRUGA SVETOVNA VOJNA

Po pristopu Jugoslavije k trojnemu paktu so se začela notranjepolitična trenja. Prišlo je

do množičnih demonstracij, ki so se končale z vojaškim udarom, odstranitvi regentskega sveta

in razglasitvi prestolonaslednika Petra II. Karađorđevića za kralja. Jugoslovansko

notranjepolitično dogajanje je spodbudilo Adolfa Hitlerja k spremembi načrta, saj je zaradi

notranjepolitičnih nemirov postala Jugoslavija nemški nasprotnik. Iz tega razloga je Hitler

skoval načrt za vojaški napad na Jugoslavijo.375

Na cvetno nedeljo, 6. aprila leta 1941 so nemška letala začela bombardirati glavno

mesto Jugoslavije Beograd. Na isti dan so nemška letala priletela nad Prekmurje in začela

rušiti prometno infrastrukturo. Nemci so Mursko Soboto zavzeli brez večjega odpora, prav

tako je bilo do konca dneva vse Prekmurje pod nemško zasedbo. Jugoslovanska vojska tega

dela Kraljevine ni uspešno branila, ampak se je le umikala. Za umikajočo se vojsko so bežali

prekmurski begunci.376

Teden dni po zasedbi so se Nemci umaknili in Prekmurje prepustili madžarski

okupacijski oblasti. Madžari so zasedli murskosoboški in dolnje lendavski okraj ter še nekaj

vasi ob nekdanji jugoslovansko-nemški meji. Ti kraji so prišli takoj pod vojaško upravo, saj

Madžarska še ni uradno razglasila priključitve k državi. Prekmurje so ponovno razdelili pod

dve madžarski upravni enoti. Murskosoboški okraj je pripadal upravni enoti Vas in dolnje

lendavski okraj upravni enoti Zala. Delitev je bil popolnoma identična kot delitev Prekmurja

pred priključitvijo avgusta leta 1919. Madžarski okupator je začel s takojšno madžarizacijo

Prekmurja. Iz uradov so odpuščali domačine in zaposlovali Madžare, tako da je vsa

komunikacija ponovno potekala v madžarskem jeziku. Prekmurcev niso priznavali za

Slovence, ampak so ponovno postali Vendi. Od madžarske okupacije naprej se je Prekmurje

začelo imenovati Vendvidek. Zato sta bila v Prekmurju dovoljena dva jezika, madžarski in

vendski, slednjega pa so Prekmurci zelo slabo razumeli. Tako je postalo življenje Prekmurcev

pod madžarsko okupacijo težavno.377

375 Slovenska novejša zgodovina, str. 579. 376 Usoda Prekmurja, Jutro, letnik XXII., 8. maj 1941, št. 109, str. 5. 377 Usoda Prekmurja, Jutro, letnik XXII., 8. maj 1941, št. 109, str. 5.; Prekmurje pod madžarsko upravo, Slovenec, letnik LXIX., 16. maj 1941, št. 115a, str. 2; Življenje v Prekmurju, Jutro, letnik XXII., 29. maj 1941, št. 1226, str. 3; Kulturni položaj Prekmurja, Jutro, letnik XXII., 1. junij 1941, št. 129, str. 3.


V drugi polovici decembra leta 1941 je madžarski ministrski predsednik Laszlo

Bardossa sporočil novico o priključitvi Prekmurja k Madžarski. S to priključitvijo je

Prekmurje ponovno postalo del nekdanje krone Svetega Štefana.378

Druga svetovna vojna je spremenila življenje tudi Jožefu Benku. Po madžarski

okupaciji je bil postavljen pred življenjsko dilemo, ali naj bi se postavil na stran narodno

zavednih ali pa stopil na stran okupatorja. Odločitev ni bila lahka, vendar se je zaradi svojega

dobrobitma odločil za slednjo pot, tako je obdržal svojo tovarno ter premoženje in hkrati še

naprej omogočal zaposlitev domačemu prebivalstvu. V nasprotnem primeru bi izgubil svoje

premoženje, svojo tovarno, pa tudi politično in družbeno veljavo, domače prebivalstvo pa bi

ostalo brez zaposlitve.

Po nemški okupaciji so prekmurski politiki pripravili Nemcem sprejem, ki ga je

organiziral murskosoboški župan Ferdinand Hartner. Tega sprejema so se udeležili vsi

pomembni politiki in gospodarstveniki v Prekmurju. Manjkal ni niti Jožef Benko, ki je do

tedaj veljal za največjega industrialca v Prekmurju. Vendar to stanje se je dokaj hitro

spremenilo.379

Benko je v tem času izgubil svoj monopol nad izvozom živine iz Prekmurja, kar je

pomenilo, da je hkrati izgubil svoj vodilni gospodarski položaj. V vojnem času se je njegova

tovarna mesnih izdelkov usmerila predvsem v proizvodnjo konzerv za vojsko, ki jih je

proizvajala za nemško in madžarsko vojsko. V tovarni je zaposloval domačine, prav tako pa

so pri njem delali tudi Judje in Rusi. Sam ni več moral o vsem odločati, saj je bila celotna

tovarna pod madžarsko upravo. Imela je posebnega madžarskega časnika, ki mu je Benko

moral vsak dan poročati o poslovanju tovarne. Ta madžarski vojaški časnik je imel nalogo, da

je moral pregledovati vso pošto, ki je prihajala in odhajala iz tovarne. Zaradi vojnih razmer je

tovarna zašla v krizo. Benku je po okupaciji ostala v njegovi lasti le tovarna mesnih izdelkov

v Murski Soboti, vse ostale prodajalne izven Murske Sobote so prešle v last okupatorja

zasedbenega območja. Druga svetovna vojna je pomenila v bistvu prvi začetek konca uspešne

mesne tovarne Jožefa Benka. 380

Vlogo gospodarskega velikaša v času madžarske okupacije Prekmurja je prevzel

Ferdinand Hartner, ki se je prav tako ukvarjal z izvozom živine in mesno industrijo, ter je bil

pred tem glavni Benkov konkurent v Prekmurju. Po madžarski okupaciji se je Hartner javno

378 Priključitev Prekmurja, Bačke, Baranje in Medžimurja k Madžarski, Jutro, letnik XXII., 18. december 1941, št. 295, str. 2. 379 Godina Ferdo, n. d., str. 25. 380 Žajdela Ivo, Rehabilitacija Josipa Benka, Slovenec, letnik LXXVII., 4. junij 1993, št. 127, str. 4; Žunec Branko, Povojni zločini ob Muri, Večer, letnik LXII., 4. november 2006, št. 255, str. 26.


oklical za madžarona in si s tem pridobil priljubljenost pri Madžarih. To mu je omogočilo, da

je postal največji madžarski pooblaščenec v Prekmurju in velik zagovornik takojšne

madžarizacije Prekmurja. Tako je postal »gospodar Prekmurja« in to vlogo so mu priznali

tudi Madžari. Na drugi strani je Benko počasi izgubljal svojo politično moč, katero je imel v

času Kraljevine Jugoslavije.381

Zaradi izgube politične in gospodarske moči se je Jožef Benko začel vključevati v

politiko okupiranega Prekmurja. Kot član posebne delegacije predstavnikov soboškega okraja

se je 19. maja 1941 po zasedbi prekmurskega območja udeležil prvega zasedanja županijske

skupščine v Szombathelyu. Zasedanje je bilo namenjeno vrnitvi soboškega okraja nazaj pod

okrilje madžarske države. Prav tako je bil Benko član odbora velike občine Murska Sobota, ki

je svečano prisegel 29. maja pred Radvanyjem in dr. Olajosem. Benko se je vedno bolj

približeval madžarski okupatorski oblasti, kar je bilo razvidno tudi v njegovih govorih. Pred

madžarsko okupacijo je v svojih govorih vedno poudarjal slavo kraljestvu Jugoslavije, po

okupaciji so bili njegovi govori prežeti s hvalo madžarski oblasti. »Z radosti polnim srcem v

teh svetih minutah vzdihujemo proti vsemogočnemu Bogu, ki nam je dovolil, da smo dočakali

dolgo želeni praznični dan osvoboditve. Ob tej priložnosti s hvaležnim srcem mislimo na

viteza Horty Mikloša, našega presvetlega gospoda regenta, ki je s svojim modrim ravnanjem

nas potlačeni narod na noge postavil … Bog živi viteza Horty Mikloša, regenta madžarske

države.«382

Septembra leta 1941 je Štefan Kovač, glavni mož predstavnikov Osvobodilne fronte v

Prekmurju, sestavil poseben letak, s katerim je želel širši prekmurski javnosti predstaviti cilje

okupatorja in njegovih sodelavcev. Iz tega plakata je bilo jasno razvidno, da je med sodelavce

okupatorja prišteval tudi Jožefa Benka. Madžarski okupator si je prizadeval za čim hitrejšo

madžarizacijo Prekmurja, tako da je slovenska imena spreminjal v madžarska, zapiral

slovenske šole in uničeval ves slovenski tisk. Torej želel je povsem uničiti slovensko besedo

in slovenski narod v Prekmurju.383

Jožef Benko se je podredil madžarski politiki zato, ker je ponovno želel dobiti

politično moč, ki jo je užival v času Kraljevine Jugoslavije ter s tega mesta izriniti tedaj

vplivnega madžarona Hartnerja. V ta namen je s svojimi madžaronskimi somišljeniki

nameraval ustanoviti »Magyar megujulas part« (Stranka madžarskega preporoda), s katero je

želel vzeti politične vajeti v svoje roke. Ta ideja se mu ni uresničila predvsem zaradi

381 Godina Ferdo, n. d., str. 30. 382 Fujs Metka, Josip Benko in družbeno politične razmere ob koncu vojne, Josip Benko zbornik, str. 97-98. 383 Godina Ferdo, n. d., str. 70.


svetovnih političnih dogodkov. V tem času so zahodni zavezniki že zavzeli Rim, Rdeča

armada pa se je že približevala Karpatom. Prav tako pa so bili Madžari naveličani številnih

medsebojnim prepirov med Hartnerjem in Benkom ter slednjemu niso dovolili ustanoviti

nove stranke. Kljub vsemu pa je Benko še vedno nadaljeval in še v juniju leta 1944 so mu

njegovi pristaši pomagali ustanoviti stranko madžarskega preporoda, a brez uspeha.384

Nekateri podatki tudi dokazujejo, da bi naj Jožef Benko 30. januarja 1942 postal član

vladne stranke Magyar di Lajos Bardossy. Svojo priljubljenost je krepil tudi s sprejemi

pomembnih madžarskih in nemških političnih funkcionarjev na svojem domu.385

Med samo vojno je še naprej opravljal nalogo mecena in donatorja. Finančno in

materialno je pomagal tako domačim kot tujim predstavnikom. Podpiral je vendsko-

madžarsko kulturno društvo, v katerem je bil izvoljen tudi med člane odbora. Prav tako pa naj

bi med vojno finančno in materialno podpiral fašistične organizacije. Kulturbundu je daroval

500 dinarjev, v letih okupacije pa sto pengov in osem kilogramov hrenovk. Za stranko

Puščičarskih križev pa naj bi prispeval 1.500 pengov. Nekateri podatki kažejo na to, da je

finančno in materialno pomagal tudi domačinom. Vsem družinam, katere so ostale brez

očetov, ki so bili zaprti med vojno, je mesečno dajal po štiri kilograme mesa. Rekel jim je, da

bodo dolgove poravnali po vojni.386 Prav tako je pomagal tudi Židom, ki so leta 1944 k njemu

prinesli v hrambo skupaj 445.000 pengov. Ta denar je naložil na različne bančne račune in

tudi nekaj v svoje tovarniško podjetje, saj se je tako izognil zasledovanju madžarske

oblasti.387 Čeprav je Benko po okupaciji Prekmurja sodeloval z Madžari, ni nikoli prenehal

pomagati in podpirati domačega prebivalstva. S tem je dokazal, da je na stran Madžarov stopil

le zaradi svojih gospodarskih teženj, saj je želel ohraniti po vojni tisto, kar si je s trudom in

iznajdljivostjo ustvaril.

Za Jožefa Benka je bilo usodno leto 1944. To leto je Benko prejel posebno pismo v

tovarno mesnih izdelkov, ki ga je napisal Anton Damiš in je bilo namenjeno Aleksandru

Ribnikarju. Benko naj bi pismo prebral in ugotovil, da se Ribnikar, ki je bil njegov vajenec v

tovarni, odpravlja v partizane. Pismo s kočljivo vsebino naj bi predal zastopniku vojaških

oblasti v svojem podjetju, z naročilom, da naj ga oddajo vojaškemu komandantu. Tako so

aretirali Aleksandra Ribnikarja, Desanko Fefer, Saša Ribnikarja in Antona Damiša. S tem

384 Godina Ferdo, n. d., str. 112-113. 385 Žunec Branko, Povojni zločini ob Muri, Večer, letnik LXII., 4. november 2006, št. 225, str. 26. 386 Kako je danes v Murski Soboti, Jutro, letnik XXII., 9. junij 1941, št. 154, str. 3; Žajdela Ivo, Rehabilitacija Josipa Benka, Slovenec, letnik LXXVII., 4. junij 1993, št. 127, str. 4. 387 PAM, Okrajno sodišče Murska Sobota po letu 1945, AŠ 59, Zp 71/1946, Prepis II. Sp 78/45.


dejanjem je Benko izdal Ribnikarja in Damiša ter posledično povzročil razkritje približno 60

pristašev narodnoosvobodilnega gibanja v Prekmurju.388

V letu 1944 je štab slovenske Ozne, poznejše Udbe, podal pomembno nalogo Bogdanu

Hrovatu. Bogdana Hrovata so poznali Prekmurci pod imenom »Puklasti Miha«. Ker je bil

predan komunist, je lahko brez osebnih zadržkov aretiral vse Prekmurce, ki so na kakršni koli

način sodelovali z okupatorjem. Na njegovem seznamu se je znašel tudi takratni prekmurski

veleindustrialec Josip Benko.389

Dne 14. aprila leta 1945 je sledila aretacija Jožefa Benka in njegovega sina.390 Pri sami

aretaciji je sodeloval Ivan Šverc. V teh letih je bil voznik partizanskega aktivista Franca.

Spominjal se je, da je bil glavni pri aretaciji Benka Bogdan Hrovat, ki je z brzostrelko vodil

oba Benka, očeta in sina, do avta, ki ju je zapeljal v kazenski zapor. Benko je bil zelo

razočaran, saj je Hrovata osebno poznal. Preden je vstopil v avto, je izrekel: »Vidite, temu

človeku sem tudi rešil življenje!«391 Potem Benko več ni zapustil zapora vse do obravnave

pred Vojaškim sodiščem za Prekmurje in Štajersko.392

Več informacij o Benkovem življenju med drugo svetovno vojno je mogoče še dobiti

v madžarskem časniku Muraszombat es Videke. V diplomski nalogi ga nismo uporabili zaradi

neznanja madžarskega jezika.

9.2 BENKOVA OBSODBA IN SMRT

V začetku aprila leta 1945 je bilo Prekmurje osvobojeno in oblast so prevzeli aktivisti

Osvobodilne fronte, organizirani v Okrožni odbor Ljutomer-Murska Sobota kot vrhovni

organ. Vodstvo slovenskega osvobodilnega gibanja se je zaradi spremenjenih razmer na

Madžarskem in na bivšem madžarskem okupacijskem območju odločilo poslati v pokrajino

svoje predstavnike, ki bi pomagali razvijati in utrditi oblast. Tako je delegacija Slovenskega

narodno osvobodilnega sveta med drugim uvedla tudi komisije za ugotavljanje zločinov

okupatorjev in njihovih pomagačev. Večina zločincev je bila poslana pred vojaška sodišča, ki

so se začela v Sloveniji ustanavljati po uredbi vrhovnega štaba Narodno osvobodilne vojske

in Partizanskih odredov Jugoslavije o vojaških sodiščih novembra 1944. Na podlagi te uredbe

je Prekmurje dobilo aprila 1945 Vojaško sodišče za Prekmurje in Štajersko s sedežem v

Murski Soboti. Tako so vojaška sodišča prevzela vlogo civilnih sodišč in so obsojala vojne

388 PAM, Okrajno sodišče Murska Sobota, po letu 1945, AŠ 59, Zp 71/1946, Sod 8/45: Godina, Ferdo, n. d., str. 112. 389 Žunec Branko, n. d., str. 25. 390 PAM, Okrajno sodišče Murska Sobota, po letu 1945, AŠ 59, Zp 71/1946, Predlog, 24. oktober 1945. 391 Žunec Branko, Streli na pokopališču, 7D, letnik XX., 8. maj 1991, št. 18, str. 23. 392 Prav tam.


zločince. Večina kazni se je nanašala na zaporno kazen, zaplembo premoženja in odvzem

narodne časti, le nekaj obsodb se je končalo s smrtno kaznijo.393

Vojaška sodišča v Sloveniji so izrekala večino kazni z delno ali celotno zaplembo

premoženja. Pravno osnovo za zaplembo premoženja je predstavljal odlok predsedstva

Antifašističnega sveta narodne osvoboditve Jugoslavije z dne 21. novembra 1944 o prehodu

sovražnikovega imetja v državno last. V državno last je tako prišlo vsako imetje osebe, ki je

bila s sodbo sodišča obsojena na izgubo imetja v korist države. Tako je bila z obsodbami

razlaščena večina pomembnejših industrijskih in trgovinskih podjetij, denarnih zavodov in

precej veleposesti, katerih lastniki so bili Slovenci. S temi zaplembami je nova socialistična

povojna jugoslovanska oblast zadala zadnji in glavni udarec zasebnemu sektorju v Sloveniji

in s tem dejanjem izvedla nacionalizacijo osebne lastnine. Večina slovenskih podjetnikov je

bila obsojena na zaplembo premoženja zaradi gospodarskega sodelovanja z okupatorjem,

nekaterim pa je bilo sojeno tudi zaradi političnega in gospodarskega sodelovanja z

okupatorjem, ker naj bi njihova podjetja proizvajala za okupatorjevo vojsko. Navadno so bili

taisti podjetniki pred vojaškim sodiščem obsojeni zaradi izvajanja psihičnega pritiska nad

delavci s ciljem, da bi dosegali večjo delovno storilnost in s tem proizvodnjo povečali. Vsem

podjetnikom, katerim so vojaška sodišča dokazala gospodarsko sodelovanje z okupatorjem, so

sodila in izrekala kazni po 13. členu Uredbe vojaških sodišč, ki je bil sprejet dne 24. maja

1944. Po jugoslovanskem revolucionarnem pravu se je za gospodarsko sodelovanje z

okupatorjem smatralo že to, da je podjetje med okupacijo sploh obratovalo, četudi v

zmanjšanjem obsegu in ne glede na to, ali je bilo proizvedeno blago namenjeno za vojne

potrebe ali ne. S pričo takšnih meril je bilo pod obtožbo gospodarskega sodelovanja z

okupatorjem pred vojaška sodišča mogoče postaviti in obsoditi praktično katerega koli

podjetnika.394

Jožef Benko je bil eden redkih slovenskih podjetnikov, ki so bili po vojni pred

vojaškimi sodišči obsojeni na smrtno kazen, katero so tudi izvedli.395

Dne 1. junija 1945 so Jožefu Benku sodili na Vojaškem sodišču za Prekmurje in

Štajersko, čeprav v samih zapisnikih Komisije za ugotavljanje zločinov okupatorjev in

njihovih pomagačev skorajda ni bilo nobenih izjav in podatkov o Jožefu Benku. Na sodišču

so mu domnevno sodili zaradi zveze s Kulturbundovci, ki bi jih naj finančno tudi podpiral. Ob

okupaciji naj bi sprva pozdravil nemškega okupatorja, pozneje pa se predal madžarskemu

393 Fujs Metka, Zaplemba premoženja v Prekmurju, Zbornik soboškega muzeja … str. 67. 394 Jančar Darko, Temna stran meseca, str. 55-58; Mikola Milko, Zaplembe premoženja v Sloveniji 1943-1952, str. 98-104. 395 Mikola Milko, n. d., str. 113.


okupatorju, kateremu naj bi pomagal pri madžarizaciji. Jožefa Benka je na sodišču zagovarjal

odvetnik dr. Josip Razpod. V zagovoru je Benko pojasnil, da je ravnal tako kot je zgolj iz

gospodarskega vidika, saj se je bal, da bi mu v nasprotnem primeru okupator vse odvzel, zato

je dal svojo tovarno z vso kapaciteto v podporo okupatorju. Na koncu ga je sodišče obsodilo

zaradi družbenega in političnega sodelovanja z madžarskim okupatorjem, saj naj bi bil član

madžarskega kulturnega društva Vendske Krajine, član stranke madžarskega življa in kot

okrajni poveljnik gasilcev naj bi sodeloval z Madžari. Očitalo mu je, da je v svojih govorih

proslavljal madžarsko okupacijo ter tako podpiral madžarskega okupatorja. Sodišče ga je

obsodilo tudi zaradi finančnega in materialnega podpiranja fašističnih organizacij, saj naj bi

dajal denar tako Kulturbundu kot tudi madžarski fašistični stranki Puščičasti križi. Najbolj pa

ga je pred samo obsodbo bremenilo dejstvo, da naj bi konec aprila 1944 ovadil madžarskim

oblastem svojega pomočnika Aleksandra Ribnikarja, ki naj bi dobil pismo, v katerem je

pisalo, da naj bi se priključil partizanom. S to ovadbo naj bi Benko posledično poskrbel za

aretacijo 60 partizanov, ki jim je bilo sojeno na madžarskih sodiščih in so bili poslani v

koncentracijska taborišča ali pa so bili obsojeni na strel. Benko naj bi na sodišču delno priznal

svojo krivdo, delno pa mu je bila dokazana z zagovorom prič. Na podlagi teh dokazov je

vojaško sodišče Benka obsodilo na dvanajst let zaporne kazni, trajno izgubo državljanskih

pravic in zaplembo vse premične in nepremične imovine.396

Vse obsodbe, izrečene na vojaških sodiščih, so morale iti v dokončno potrditev na

Višje vojaško sodišče za Slovenijo. Senat Višjega vojaškega sodišča so sestavljali major

Marjan Simič, kot predsednik, kapetan dr. Jože Žabkar ter kapetan Bogomir Bogataj kot

sodnika, ter dr. Anton Ogrizek kot sekretar v kazenski zadevi proti Jožefu Benku. Vsi ti

skupaj so na podlagi dodatnih dokazov na dan 12. junija 1945 ponovno preučili Benkovo

obsodbo. Spoznali so, da je Vojaško sodišče za Prekmurje in Štajersko Benkova »zločinska«

dejanja pravilno dosodilo, a je bila kazen glede na vsa storjena dejanja premila. Premalo je

upoštevalo obtoženčeve nizkotne nagibe in njegovo večjo kazensko pravno odgovornost

zaradi posebnega položaja, ki ga je Benko imel med prekmurskim prebivalstvom. Kot eden

prvih bogatašev, svojčasni župan Murske Sobote in dolgoletni poslanec je bil vodilna

slovenska osebnost v Prekmurju. Višje vojaško sodišče za Slovenijo je smatralo, da bi lahko

Benko v teh razmerah izkoristil svoj položaj in s tem koristil slovenskemu narodu, če bi se

postavil na njegovo stran v borbi proti okupatorju. Prav tako se je moral zavedati, da bi

okupacijske oblasti na drugi strani njegovo vplivnost izkoristile, saj bi jo lahko uporabile v

396 Obsojeni narodni izdajalci v Prekmurju, Slovenski poročevalec, letnik VI., 9. junij 1945, št. 42, str. 2; Žajdela Ivo, Rehabilitacija Josipa Benka, Slovenec, letnik LXXVII., 4. junij 1993, št. 127, str. 4.


svoj namen. Zato mu je sodišče očitalo, da je svoj vpliv v teh kočljivih trenutkih uporabil

zgolj zase in izključno v svoje podjetniške namene. S tem ni dokazal tistega, kar je v obdobju

med vojnama vedno poudarjal, humanost in narodno zavednost. Višje vojaško sodišče za

Slovenijo je Benku očitalo njegovo sodelovanje z okupatorjem, saj je imelo to škodljive

posledice za Osvobodilno fronto. Benku, kot je menilo sodišče, to ni bilo mar, saj je s

sodelovanjem dobil od okupacijskih oblasti kot plačilo vso podporo za nadaljnje delovanje

svojega podjetja. Sodišče je na ključni obravnavi še zlasti izpostavilo obtoženčevo izdajo

svojega delavca. Sredi leta 1944 je v Benkovo podjetje prišlo pismo, namenjeno Aleksandru

Ribnikarju-Saši. Obtoženec naj bi pismo prebral in spoznal, da se je njegov delavec odpravljal

med partizane. Priče na obravnavi v Murski Soboti so Benku pri tem dogodku očitale, da v

kolikor bi imel kaj človeškega čuta in časti v sebi, bi lahko vsebino pisma zamolčal, ne pa, da

ga je predal madžarskemu poveljniku in s tem obtožil svojega delavca ter ogrozil

narodnoosvobodilno gibanje v Prekmurju. Priče so to izdajo razumele kot še večjo Benkovo

željo po prikupitvi madžarski oblasti in po večji njihovi naklonjenosti. Vojaški sodniki so zato

sklenili, »da za obtoženca Benka ni moglo biti več mesta v novi človeški skupnosti«.397 Sodbo

so spremenili iz dvanajstletne zaporne kazni na smrtno kazen s streljanjem, s trajno izgubo

državljanskih pravic ter zaplembo nepremične in premične imovine.398

Sodbo so izvršili 19. junija 1945 okoli osme ure zvečer. Približno ob peti uri popoldan

je na murskosoboško pokopališče pripeljal tovornjak s ponjavo, v katerem sta čakala

obsojenca, veleindustrialec Jožef Benko in ravnatelj Kreditne banke ter murskosoboški župan

od leta 1942 dr. Jože Lipič na svoj zadnji strel. Po pričanju nekaterih očividcev naj bi vso

deputacijo vodil Bogdan Hrovat skupaj s šestimi vojaki in zdravnikom dr. Piskeringom. Oba

obtoženca so odpeljali na najbolj odmaknjen del murskosoboškega pokopališča, kjer so jima

pred samim smrtnim strelom ponudili cigareto. Benko jo je vzel in jo pokadil. Prav tako je

zahteval, da mu niso smeli zavezati oči, saj je s tem hotel pokazati, da ničesar od očitanega ni

zakrivil. S strelom naj bi ga pokončal Bogdan Hrovat. Oba obsojenca so pokopali v krsti, zbiti

iz navadnih drv, na najbolj odmaknjenem delu pokopališča v Murski Soboti. Njegova družina

je šele nekaj let po tem dogodku dobila domov obvestilo o smrti Jožefa Benka in o možnem

prekopu njegovega trupla v družinsko grobnico.399

397 PAM, Okrajno sodišče Murska Sobota, po letu 1945, AŠ 59, Zp 71/1946, Sod 8/45. 398 PAM, Okrajno sodišče Murska Sobota, po letu 1945, AŠ 59, Zp 71/1946, Sod 8/45; Navadni izdajalci prejemajo zasluženo kazen, Slovenski poročevalec, letnik VI., 19. junij 1945, št. 51, str. 3. 399 Žunec Branko, Streli na pokopališču, 7D, letnik XX., 8 maj 1991, št. 18, str. 22-23; Žajdela, Ivo, Rehabilitacija Josipa Benka, Slovenec, letnik LXXVII., 5. junij 1993, št. 128, str. 4; Šömen Branko, Hoja po vodi, str. 32-34.


Pozneje se je izvedelo, da naj bi Vrhovno vojaško sodišče za Slovenijo izdalo tri dni

za tem, ko so Benka obsodili na smrt, njegovo oprostilno sodbo ter ga pomilostili. Ta

pomilostitev ni bila nikoli uradno potrjena. Glede tega dogodka sta se pojavili dve različici.

Prva je zagovarjala, da je oprostilno pismo prišlo v Mursko Soboto, a prepozno. Med

prebivalci Murske Sobote je bolj verjetna druga verzija, ki je trdila, da je pismo o Benkovi

pomilostitvi prispelo pravočasno, vendar naj bi ga nekdo iz osebnih razlogov zadržal. Kljub

temu, da pomilostilno Benkovo pismo ni bilo nikoli potrjeno, obstajajo dokazi, da je resnično

obstajalo, saj naj bi Ivu Orešniku Vrhovno vojaško sodišče za Slovenijo predalo ukaz o

Benkovi pomilostitvi, ki bi ga moral prenesti v Mursko Soboto. V Gornji Radgoni se mu je

pokvarilo kolo in zato je žal prepozno oddal zahtevo za Benkovo pomilostitev. Prekmurska

zgodovinarka Metka Fujs pa še danes ne verjame o pomilostitvenem pismu, saj dvomi, da bi

Vrhovno vojaško sodišče bilo zmožno po treh dnevih preklicati smrtno kazen in izdati

pomilostitev, saj bi s takšnimi dejanji osramotilo svoje delovanje.400

Po smrti Jožefa Benka se je konec junija začela zaplemba Benkovega premičnega in

nepremičnega premoženja in tako je družina Benko ostala praktično brez vsega. Zaplembna

komisija je imetje v Murski Soboti ocenila v vrednosti 8.826.919,50 dinarjev, imetje v

Mačkovcih na 842.285,30 din in posest na Hodošu na 387.734,80 dinarjev. Prav tako so

zaplenili gotovino in vloge na knjižici Jožefa Benka v vrednosti 870.459 dinarjev. Vse

Benkovo premoženje si je po zaplembi prilastila Federativna ljudska republika Jugoslavija po

Zakonu o zaplembah člena 24.401

9.3 REHABILITACIJA JOŽEFA BENKA

Decembra leta 1992 je vnukinja Jožefa Benka Edita Benko vložila na murskosoboško

sodišče zahtevek po rehabilitaciji njenega dedka, ki je bil v času med obema vojnama

osrednja osebnost tako na političnem kot tudi gospodarskem področju v Prekmurju. Za

rehabilitacijo se je odločila iz dveh razlogov, saj je bila mnenja, da je bil sodni postopek leta

1945 proti Benku skonstruiran oziroma montiran in da njen dedek ni storil kaznivih dejanj,

zaradi katerih je bil obsojen na smrt. Prav tako so na rehabilitacijo vplivali osebni razlogi

celotne družine, ki je vse do osamosvojitve Slovenije čutila posledice narodne izdaje in

velikega kapitala v lasti Jožefa Benka.

»Ni bilo zaželeno, ne, celo prepovedano glasno in javno govoriti o Josipu Benku. Vsi

smo bili zaznamovani, ni bilo lahko biti Benkar. Ko sem končala študij jezikov in prevajalstva

400 Žunec Branko, Streli na pokopališču, 7D, letnik XX., 8 maj 1991, št. 18, str. 22-23. 401 PAM, Okrajno sodišče Murska Sobota, po letu 1945, AŠ 59, Zp 71/1946, Prepis II. Sp 78/45, Odločba 71/46.


v tujini, sem dobila službo doma, toda namesto da bi prevajala, so mi naročili prebirati žeblje

v kletnih prostorih. Leta 1983 sem dobila službo v OZN na Dunaju, a so mi vzeli potni list po

47. členu zakona, ki je določal odvzem potnega lista brez obrazložitve. Po letu in pol so me

poklicali in mi dejali, da so mi ga odvzeli zaradi tega, ker sem kapitalistično vzgojena, za kar

je kriva vzgoja mojega starega očeta.«402 Ta Editina izpoved dokazuje, da je bila družina

Benko zaznamovana v povojni socialistični Jugoslaviji. Z rehabilitacijo je želela doseči, da bi

si družina Benko, predvsem pa njen dedek Jožef pridobil državno in človeško čast. S

ponovnim postopkom je želela »oprati« družinsko ime. Dne 16. december 1992 je senat

soboškega sodišča pod predsednikom sodišča Ladislavom Pentkom ugodil zahtevi vnukinje

Edite Benko za ponovno obravnavo kazenskega postopka Jožefa Benka iz leta 1945.403

Januarja 1993 je Okrožno sodišče v Murski Soboti začelo zasliševati priče v zvezi z

obnovo kazenskega postopka Jožefa Benka iz leta 1945, ko ga je Višje vojaško sodišče za

Slovenijo zaradi sodelovanja z okupatorjem in izdajo Aleksandra Ribnikarja obsodilo na smrt.

Sodišče je v zvezi s to zadevo zaslišalo Marijo Ferjan, Katarino Barlovič, Štefana Merklina in

Aleksandra Ribnikarja iz Murske Sobote, Franca Vrbnjaka, Petra Vujca, Emilijo Benko in

Marjeto Gujt iz Maribora ter Stareta Červiča iz Radenc in Štefana Kuharja iz Ljubljane.

Zaslišanje prič Ribnikarja, Kuharja, Vujca in Benkove snahe Emilije je sodišču prineslo nove

dokaze, kajti prav vsi so potrdili, da obsojeni Benko ni sodeloval z okupatorjem in je imel

skozi vso drugo svetovno vojno pozitiven in human odnos s Slovenci, saj jim je vedno

pomagal z denarjem, hrano in drugimi potrebščinami. Na podlagi teh dokazov je Okrožno

sodišče podalo 20. aprila 1993 sklep, po katerem je bil Jožef Benko oproščen aktivnega

sodelovanja z madžarskim okupatorjem, kateremu naj bi pomagal pri madžarizaciji

prekmurskega prebivalstva. Prav tako mu je sodišče oprostilo dejanje, s katerim naj bi

finančno podpiral fašistični organizaciji Kulturbund in Puščičarske križe. Še vedno pa ga je

bremenila izdaja svojega delavca, katero je sodišče ponovno preučilo 19. maja 1993, ko je

potekala zaključna obravnava.404

Temeljno sodišče v Murski Soboti je 19. maja 1993 v ponovljenem postopku zoper

Jožefa Benka ugotavljalo njegovo krivdo v spornem dogodku v zvezi s pismom, zaradi

katerega ga je Vrhovno vojaško sodišče za Slovenijo obsodilo na smrtno kazen. Sodišče se je

402 Žunec Branko, Povojni zločini ob Muri, Večer, letnik LXII., 4. november 2006, št. 255, str. 26. 403 Žajdela Ivo, Rehabilitacija Josipa Benka, Slovenec, letnik LXXVII., 7. junij 1993, št. 129, str. 4. 404 Žunec Branko, Bodo na smrt obsojenega tovarnarja rehabilitirali?, Večer, letnik XLIX., 27. januar 1993 št. 21, str. 13; Žunec Branko, Po 47 letih spet na sodišču, Večer, letnik XLIX., 4. maj 1993, št. 100, str. 11; Žajdela Ivo, rehabilitacija Josipa Benka, Slovenec, letnik LXXVII., 7. junij 1993, št. 129, str. 4.


za ta postopek odločilo iz nejasnosti sodne obravnave leta 1945, saj so Benku naložili krivdo

brez zadostnih dokazov.405

V zvezi s pismom, s pomočjo katerega naj bi Benko izdal svojega delavca in

posledično tudi 60 pripadnikov Osvobodilne fronte v Murski Soboti, je bilo 19. maja 1993

zaslišanih enajst prič, ki so znale povedati vsaj nekaj glede spornega pisma. Večina jih je bila

zaposlenih pri Jožefu Benku, prav tako pa so bili aktivni udeleženci narodnoosvobodilnega

gibanja.406

Prvi je pričal Aleksander Ribnikar, kateremu je bilo sporno pismo tudi namenjeno.

Ribnikar je bil vse do odhoda v partizane zaposlen kot vajenec v tovarni mesnih izdelkov.

Priznal je, da je spoznal Nedeljka, s katerim sta se dogovorila, da bosta skupaj odšla v

partizane. Dne 18. aprila 1944 sta bila skupaj z Nedeljkom prijeta v bližini reke Mure in

odpeljana v zapor v Čakovec. Dva dni pozneje so v zapor pripeljali še Antona Damiša in

Desanko Fefer. Vsi so sodelovali pri narodnoosvobodilnem gibanju v Prekmurju. Ribnikar je

povedal, da je za pismo izvedel šele na zaslišanju v Čakovcu in mu je bil pokazan samo

ovitek pisma, sama vsebina pa mu je bila neznana. Šele po vrnitvi junija 1945 je izvedel,

kakšno reakcijo je to pismo v resnici povzročilo. Mama in Franc Meglič, ki je ob samem

prihodu pisma v tovarno bil zaposlen v komerciali Benkovega podjetja, sta mu povedala, da je

bilo pismo oddano v Benkovo pisarno. Benko naj bi pismo prebral, vendar ne ve, kaj se je s

pismom pozneje zgodilo. Prav tako mu je mama povedala, da naj bi v pismu Anton Damiš

zaželel srečno pot v partizane. Pozneje je šel resnico o pismu poizvedovat tudi k Benkovi ženi

Rozaliji. Ta mu je potrdila, da je pismo v resnici obstajalo in ga prosila, da bi odšel z njo v

Maribor, kjer bi pri odvetniku povedal, da pismo sploh ni obstajalo. Ribnikar je na zaslišanju

priznal, da na to nagovarjanje ni pristal. Na koncu svojega pričanja je dejal: »Z Nedeljkom sva

bila prijeta verjetno po naključju in da po njegovem mnenju ni šlo za izdajo.«407

Naslednja priča je bila Desanka Dobrevski, rojena Fefer. Sama je bila zaposlena v

Benkovi mesnici kot prodajalka. Potrdila je izjavo Aleksandra Ribnikarja, s katerim sta bila

prijatelja in so se skupaj z Antonom Damišem dogovorili za odhod v partizane. Glede pisma

je znala povedati to, kar ji je povedala uslužbenka tovarne mesnih izdelkov Ancika. Ta je

slišala, da je v tovarno prišlo pismo za Ribnikarja, ki ga je pisal Anton Damiš. V njem je bilo

zapisano, »da naj gre Ribnikar v partizane in naj se tam hrabro bori.«408 Ancika ji je

povedala tudi, da naj bi Benko poslal k Ribnikarjevi materi kurirja z naročilom, da naj bi se

405 Arhiv Okrožnega sodišča v Murski Soboti, Temeljno sodišče v Murski Soboti, spis K 160/93. 406 Prav tam. 407 Prav tam. 408 Prav tam.


Aleksander Ribnikar vrnil v službo, ker ga je pri vratarju čakalo pismo. Ker se ta ni vrnil, je

Benko od kurirja zahteval, naj mu izroči Ribnikarjevo pismo. Po branju pisma je Benko

ugotovil, da se je Ribnikar odpravil v partizane. Potem naj bi po besedah Ancike to pismo

Benko dal enemu oficirju, ki je bil takrat v tovarni. Desanka je pred sodiščem povedala, da ji

je enako zgodbo potrdil tudi Kotnik, ki je bil zaposlen pri Benku v času vojne. Sama Desanka

pisma nikoli ni videla, ampak je vse okoli pisma le slišala od drugih.409

Priča Justina Barbarič, ki je opravljala v tovarni mesnih izdelkov administrativna dela,

ni znala veliko povedati o samem pismu. Sodišču je bil predvsem zanimiv njen govor o

pobegu Jožefa Benka v tujino. Pred koncem vojne ga je sama vprašala, zakaj ni še pobegnil,

kot drugi pripadniki Madžarov. Benko ji je dogovoril, da nikamor ne bo šel, saj je pomagal

partizanom. Sama Justina ni vedela, če je Benko v resnici pomagal partizanom, niti ni slišala,

da bi kdaj koga ovadil madžarskim oblastem.410

Zanimivo je bilo pričanje Benkove snahe Emilije. Ta je trdila, da Benko ni nikoli izdal

svojega uslužbenca, saj je bil zaveden Prekmurec. Prav tako se je spraševala, kako naj bi

Benko ovadil še ostalih 60 aktivistov Osvobodilne fronte, če je Slovencem pošiljal pakete.

Glede pisma je vedela povedati to, kar ji je povedala Benkova žena Rozalija. Ta ji je rekla, da

je pismo dobil vratar, ki ga je prebral, nato pa ga izročil madžarskemu nadzorniku. Prav tako

je povedala, da je pismo prebral Jožef Benko, vendar ni moral storiti ničesar, saj je bil o vsem

obveščen že madžarski nadzornik. Emilija Benko je potrdila besede Justine Barbarič, saj je

povedala, da so Benka prosili, da naj bi se po vojni za nekaj tednov umaknil v tujino, a sam je

to odklonil, saj se za nobeno dejanje ni počutil krivega.411

Pred temeljnim sodiščem je pričal tudi Štefan Kuhar, član Osvobodilne fronte v

Prekmurju. Njegov govor je bil zelo zanimiv, saj je dejal: »Josip Benko je bil njihov človek,

da je bil Slovenec in Prekmurec … Članom OF niti na kraj pameti ni prišlo, da se bo z

Benkom zgodilo to, kar se je zgodilo … Če bi vedeli, da se bo Benku kaj zgodilo, bi ga

skrili.«412 Na koncu govora je tudi dejal: »Predstavniki okrožnega odbora so proti koncu

vojne Benku sporočili, da on lahko mirne duše ostane doma in da se mi ne more nič

zgoditi.«413

Priča Štefan Merklin je pred sodiščem povedal le to, kar je vedel od svojega očeta, ki

je bil delavec v tovarni mesnih izdelkov. Benko naj bi se po koncu vojne umaknil z vodilnega

409 Arhiv Okrožnega sodišča v Murski Soboti, Temeljno sodišče v Murski Soboti, spis K 160/93. 410 Prav tam. 411 Prav tam. 412 Prav tam. 413 Prav tam.


mesta v tovarni in se posvetil drugemu delu. Merklinov oče je bil mnenja, da v kolikor bi

Štefan Kovač, ki je pred vojno nekaj časa živel pri Benku, bil še živ, tudi Benka ne bi

ustrelili.414

Priča Marjeta Gujt je bila prepričana, da v kolikor bi bil Benko v resnici izdajalec, bi

najprej izdal njo in njenega moža, ki sta pri njemu kupovala meso in mesne izdelke za

zapornike in člane Osvobodilne fronte. Bila je mnenja, da je bil Jožef Benko zaveden

Slovenec in je člane Osvobodilne fronte močno podpiral. Sama mu je svetovala, da bi se ob

koncu vojne za nekaj časa umaknil in je tudi njej zatrdil, da se nima zaradi ničesar umakniti iz

Prekmurja, saj je veliko dobrega storil za Slovence in Prekmurje.415

Priča Stane Červič je zatrdil, »da je obtoženi Josip Benko podpiral Osvobodilno fronto

v Prekmurju, zlasti jo je podpiral po 10. maju 1944, ko je bila v Murski Soboti in ostalih delih

Prekmurja izvržena aretacija okrog 25 ljudi.«416 Prav tako je povedal, da je bil Jožef Benko

tisti, ki se je zavzemal za prekmurske člane Osvobodilnega gibanja, da niso bili likvidirani kot

talci.417

Naslednji je pričal Peter Vujec. Priča je Benka dobro poznala in je pripovedovala

predvsem o njegovi pomoči revnim družinam. Za sodišče je bil pomemben predvsem njegov

govor o mitingu, ki se je dogajal v začetku aprila 1945. Vujec je bil prepričan, da v kolikor bi

Benko ne imel čiste vesti, bi se že zdavnaj umaknil v tujino, ne pa, da se je udeležil tega

mitinga. Bil je mnenja, da je bil Benko zaveden Slovenec in nikoli ni sodeloval z

okupatorjem, saj če bi, po njegovem, sodeloval z okupatorjem, ne bi okupator nadzoroval

njegovega dela v tovarni. Glede izdaje Ribnikarja pa ni vedel Vujec ničesar povedati.418

Priča dr. Janez Nemec je sodišču razkril Benkovo politično prepričanje. Bil je menja,

da je bil Jožef Benko v prvi vrsti Jugoslovan, partizansko vojsko pa naj bi smatral za

slovensko vojsko. Kot trdi priča, naj bi bil tudi antikomunist. Glede njegove izdaje ni bil

prepričan, dejal pa je, da bi prav gotovo v primeru, da je dobil pismo, se posvetoval z njim,

kaj storiti, saj mu je Benko marsikaj zaupal.419

Priča Sinodija Fišer, ki je bila zaposlena v knjigovodstvu tovarne mesnih izdelkov, je

o pismu zvedela šele potem, ko so Benka obsodili in usmrtili. Sodišču je znala razložiti, kako

je potekal sprejem pošte v tovarni. Vso pošto v tovarno je prinašal kurir, zasebna pošta je

ostala v vratarnici, kjer jo je naslovnik dvignil. Ostala pošta je šla k Benku, katero je razdelil

414 Arhiv Okrožnega sodišča v Murski Soboti, Temeljno sodišče v Murski Soboti, spis K 160/93. 415 Prav tam. 416 Prav tam. 417 Prav tam. 418 Prav tam. 419 Prav tam.


med posamezne izdelke. Bila je prepričana, da Benko ni imel časa, da bi zraven vse pošte še

pregledoval osebno pošto. Od svojih sodelavcev je slišala, da naj bi pošto pregledoval tudi

oficir, ki je bil v času okupacije v tovarni.420

Zanimivo je pred sodiščem razmišljala zadnja priča Jože Gregor, ki je bil znanec

mlajšega Jožefa Benka. Sam ni verjel, da bi to pismo Damiš poslal Ribnikarju v tovarno, saj

se je vedelo, da se je v tovarni vsa prispela pošta pregledovala.421

Zaradi nezadostnih dokazov je Temeljno sodišče v Murski Soboti 19. maja 1993

oprostilo Jožefa Benka vseh obtožb, ki mu jih je izreklo Višje vojaško sodišču za Slovenijo

junija 1945.422

Z Benkovo oprostitvijo so potomci Jožefa Benka dobili pravico do denacionalizacije

vsega Benkovega premičnega in nepremičnega premoženja. Benkovo premoženje je bilo

veliko, saj je imel zraven tovarne v lasti še mesnice v Gornji Radgoni, Mariboru, Celju in

Ljubljani ter posestva v Rakičanu, Hodošu in Čakovcu. Prav tako je bil Benko lastnik

zemljišč na Madžarskem v občinah Kiliti, Ikenar in Nyoeger ter vile z zemljiščem v

kopališkem predelu Balatonseplaka. Vse Benkovo premoženje so leta 1993 ocenili na okoli

deset milijonov starih jugoslovanskih dinarjev. Benkovi dedinji, snaha Emilija in vnukinja

Edita, sta zahtevali, da naj bi se jima vrnile v last vse zaplenjene premičnine, ki so bile v

nekdanji Benkovi tovarni in na Benkovih posestvih. Velika večina Benkove dediščine je

danes v lasti družine Benko.423

420 Arhiv Okrožnega sodišča v Murski Soboti, Temeljno sodišče v Murski Soboti, spis K 160/93. 421 Prav tam. 422 Prav tam. 423 Žunec Branko, Lastninjenje Benkove dediščine, Večer, letnik XLIX., 10. julij 1993, št. 157, str. 11; Žunec Branko, Stečaj Benkove dediščine, Večer, letnik LI., 18. november 1995, št. 267, str. 37.


10. SKLEP Glavni namen diplomske naloge je bil, da smo na podlagi arhivskega gradiva in

posameznih člankov iz lokalnih in regionalnih časnikov ugotovili gospodarsko, politično in

družbeno življenje Jožefa Benka in kako je njegovo delovanje vplivalo na vsesplošni razvoj

Prekmurja. Po raziskavi celotnega gradiva smo prišli do spoznanja, da je bil ta Prekmurec

eden glavnih akterjev prekmurske zgodovine v času med obema svetovnima vojnama

predvsem na gospodarskem in političnem področju.

Benkova življenjska pot se je začela v dobro situirani kmečko-obrtniški družini. Tako

mu je bilo praktično podjetništvo že položeno v zibelko. Kot otrok je kazal veliko zanimanja

za podjetniške posle in oče Štefan Benko je hitro opazil Jožefovo podjetniško nadarjenost, ki

je Benka pripeljala do največjega kapitalista v medvojnem obdobju v Prekmurju.

Zraven podjetništva so Jožefa Benka zanimala še druga področja vsakdanjega življenja

v Prekmurju, predvsem politika. Z delovanjem na različnih družbenih področjih, je želel

doseči svoj cilj in postati najbolj vpliven in hkrati priljubljen človek v Prekmurju. To mu je

uspelo. Zgradil je uspešno tovarno mesnih izdelkov, ki je ljudem ponujala zaposlitev izven

kmetijstva, živinorejcem pa reden dohodek. V politiki mu je uspelo zaradi njegovih

gospodarskih dejanj in dobrih retoričnih sposobnosti na svojo stran pridobiti večino

prebivalstva v Prekmurju.

Treba pa je reči, da je bil Jožef Benko v prvi vrsti gospodarstvenik in šele nato politik,

čeprav je v politiki dosegal tudi velike uspehe, kajti uspelo mu je priti celo v Narodno

skupščino Jugoslavije. Politika mu je skozi predstavljala le podporo, s katero je lahko uspešno

razvijal svoje podjetje. To dejstvo je skozi svoje politično življenje vedno znova dokazoval,

saj so ga v politiki zanimala predvsem gospodarska vprašanja. Potegoval se je za stabilno

gospodarstvo in večjo kupno moč prebivalstva v Kraljevini Jugoslaviji, kajti le tako bi lahko

njegova tovarna poslovala z večjim dobičkom.

Jožef Benko je veljal za tako imenovanega »novega podjetnika«, ker je v novem

gospodarskem prostoru praktično iz nič ustvaril eno največjih mesnopredelovalnih tovarn v

Kraljevini Jugoslaviji. Zato lahko z gotovostjo trdimo, da je na gospodarskem področju v

svojem življenju dosegel izreden uspeh, kajti postal je prvi veleindustrialec v Prekmurju.

Kljub temu, da ni bil šolan, je vsa podjetniška znanja osvojil sam, ob pomoči svojega očeta.

Svoje prve gospodarske uspehe je dosegel z izvozom živine in mesa. Vsi prisluženi dohodki

so mu omogočili, da si je lahko uresničil svoje sanje in si zgradil tovarno mesnih izdelkov. Ob

dobrih političnih poznanstvih je dosegel za svojo tovarno mednarodno veljavo, saj je živali,


meso in mesne izdelke izvažal skoraj povsod po Evropi. Poznal ga je celo angleški trg.

Benkova tovarna mesnih izdelkov je veljala za najbolje opremljeno tovarno takšne oblike.

Podjetje Jožefa Benka, v katero so spadali tovarna, mesnice tovarne mesnih izdelkov in

trgovina z živino, je dobro prestalo svetovno gospodarsko krizo in največje dobičke dosegalo

v letih 1936 in 1937, ko se je jugoslovansko gospodarstvo rešilo večine posledic gospodarske

krize. Uspehe Benkovega podjetja je mogoče iskati v njegovi inovativnosti in tveganju, saj si

je upal začeti izdelovati in prodajati različne mesne izdelke ter konzervirano hrano. Vsekakor

je najbolj zaslovel s svojimi hrenovkami. Zraven uspešnega podjetja je vodil še gostilno, ki

mu je prinašala dodaten zaslužek. S tem je dokazal, da je znal uspešno voditi več poslov

hkrati. Benkovo podjetje je prekmurskim prebivalcem prinašalo možnost zaposlitve izven

kmetijstva, kar je bilo dobrodošlo še zlasti v obdobju gospodarske krize. Prav tako je Benku

uspelo rešiti gospodarsko stanje živinorejcev v Prekmurju, saj je lahko zaradi širjenja

izvoznega trga in širitve svojih prodajaln širom Slovenije odkupoval vedno več živine.

Njegova tovarna je pomenila začetek industrializacije Prekmurja.

Benko je v času svojega političnega delovanja od leta 1923 do leta 1938 zasedel več

vodilnih in pomembnih političnih funkcij, s katerimi je lahko vplival na vsesplošni razvoj

Prekmurja. Čeprav so bili njegovi politični začetki neuspešni, je z vstopom v srbsko Narodno

radikalno stranko našel svoje politično mesto v času medvojne Jugoslavije. To politično

odločitev mu je zamerilo mnogo lokalnih politikov, ki so mu očitali izdajo naroda in

domovine, kajti srbski radikali so strogo zagovarjali centralizem in unitarizem. Sam Benko se

ni sramoval te politične odločitve. V vodilno politično stranko se je včlanil zgolj zato, ker je

le tako lahko dobil ugodnosti in politično podporo za svojo tovarno mesnih izdelkov. Na

lokalni ravni je predvsem zaradi sodelovanja v vodilni Narodni radikalni stranki postal regent

in nato še župan Murske Sobote. V času delovanja na lokalni politični ravni je dosegel uspehe

za Mursko Soboto. Murska Sobota je postala razvito mesto z dobro urejenimi cestnimi potmi

in povezavami, prav tako pa je v tem času dobila električno napeljavo. Svoj politični vrhunec

je Benko doživel leta 1932, ko je postal poslanec Narodne skupščine Jugoslavije. S tem je

dobil na državni ravni moč za borbo za vsesplošni napredek celotnega Prekmurja. Največji

dosežek je dosegel z ustanovitvijo Okrožnega sodišča za Prekmurje, katerega si je Prekmurje

želelo že od 20. let 20. stoletja. Kot politik se je Benko izkazal kot odličen govorec, ki je z

natančno izbranimi besedami znal privabiti veliko ljudi.

Ne smemo pozabiti niti Benkovega društvenega delovanja. Sam je zavzemal vodilne

funkcije tako v gasilstvu in lovstvu. Pod njegovim vodstvom sta ti dve organizaciji postali

dobro razviti. Še zlasti se je izkazal v gasilstvu, kjer je dal prostovoljnemu gasilstvu nov


pomen. Dosegel je, da je gasilstvo postala organizacija, ki je varovala in reševala ljudi in

njihovo imetje pred požari kot tudi pred vsemi drugimi nesrečami. S svojimi idejami je

dosegel, da je prostovoljno prekmursko gasilstvo postala najštevilčnejša in najbolje razvita

organizacija v Dravski banovini.

Kljub temu, da je Jožef Benko veljal za velikega kapitalista, se je velikokrat pokazal

tudi kot mecen in podpornik. Svoje bogastvo je dal na razpolago tudi tujim ljudem, ki so si

lahko pri njemu izposojali denar, vendar so ga morali v dogovorjenem roku vrniti. Del

bogastva je namenil tudi v dobrodelne namene. Tako je številnim izobraževalnim in

humanitarnim organizacijam daroval darove v denarni ali materialni obliki.

Druga svetovna vojna je Benkov položaj v Prekmurju popolnoma spremenila. Ker je

sam želel še naprej ohraniti osrednjo vlogo v gospodarskem in družbenem življenju

Prekmurja, je začel materialno podpirati okupatorjeve organizacije in si s tem pridobiti

okupatorjevo naklonjenost, saj bi drugače izgubil vse kar si je ustvaril. V vojnem času je nudil

pomoč tudi domačemu prebivalstvu v Prekmurju. Kljub temu, da se Benko po vojni ni čutil

ogroženega zaradi sodelovanja z okupatorjem,saj je pomagal tako okupatorju, domačemu

prebivalstvu in celo aktivistom Osvobodilne fronte, ga je Višje vojaško sodišče za Slovenijo

obsodilo na smrtno kazen s streljanjem.

Po osamosvojitvi Slovenije se je o Benku začelo ponovno govoriti in ljudje so se

spraševali, če je bil zgolj žrtev povojne socialistične jugoslovanske oblasti. Prav zato so

potomci Jožefa Benka uspeli, da je Temeljno sodišče v Murski Soboti leta 1993 ponovno

odprlo proces proti Jožefu Benku. Maja 1993 je bil zaradi premalo dokazov po 47 letih

rehabilitiran in ga lahko danes prištevamo med pomembne ljudi, ki so veliko prispevali h

gospodarskemu razvoju Prekmurja.


11. LITERATURA

1. Bačič Geza, Josip Benko v lovstvu in sokolstvu, Josip Benko – zbornik, Občina

Moravske Toplice, Moravske Toplice, 2006, str. 41-52.

2. Baš Franjo, Posebne poteze prekmurske zgodovine v ogrski dobi, Prekmurski

Slovenci v zgodovini, Pomurska založba, Murska Sobota, 1961, str. 61-77.

3. Čačinovič Rudi, Politični in socialni razvoj Prekmurja med obema vojnama,

Prekmurski Slovenci v zgodovini, Pomurska založba, Murska Sobota, 1961, str. 117-

129.

4. Eöry Ernest, Gomboc Franc, Vloga Jožefa Benka pri razvoju gasilstva v Prekmurju,

Zbornik Josip Benko, Občina Moravske Toplice, Moravske Toplice, 2006, str. 33-38.

5. Erniša Geza, Josip Benko in evangeličanska cerkev, Zbornik Josip Benko, Občina

Moravske Toplice, Moravske Toplice, 2006, str. 55-56.

6. Fujs Metka, Josip Benko in družbenopolitične razmere ob koncu vojne, Zbornik Josip

Benko, Občina Moravske Toplice, Moravske Toplice, 2006, str. 95-103.

7. Fujs Metka, Zaplembe premoženja v Prekmurju, Zbornik soboškega muzeja,

Pokrajinski muzej Murska Sobota, Murska Sobota, 2001, str. 63-75.

8. Godina Ferdo, Prekmurje 1941-1945, Pomurska založba, Murska Sobota, 1980.

9. Göncz Laszlo, Madžari kratka zgodovina Madžarov, Franc-Franc, Murska Sobota,

2004.

10. Hari Theodor, Zgodovina evangeličanske cerkve v Murski Soboti, Evangeličanska

cerkvena občina v Murski Soboti, Murska Sobota, 2000.

11. Jančar Drago, Temna stran meseca, Nova revija, Ljubljana, 1998.

12. Kerčmar Vili, Evangeličanska cerkev na Slovenskem, Evangeličanska cerkev v

Sloveniji, Murska Sobota, 1995.

13. Kokolj Miroslav, Prekmurski Slovenci 1941-1945, Pomurska Založba, Murska

Sobota, 1984.

14. Kokolj Miroslav, Prekmurje in Prekmurci v slovenskem periodičnem tisku, Obmurska

založba, Murska Sobota, 1957.

15. Kuhar Štefan, Gospodarsko-socialni položaj v Tešanovcih v času Benkovega življenja,

Josip Benko – zbornik, Občina Moravske Toplice, Moravske Toplice, 2006, str. 23-

30.


16. Kuzmič Franc, Politične razmere med dvema vojnama in politično udejstvovanje

Josipa Benka, Josip Benko – zbornik, Občina Moravske Toplice, Moravske Toplice,

2006, str. 59-67.

17. Kuzmič Franc, Evangeličanska cerkev v slovensko-madžarskih odnosih v Prekmurju v

20. stoletju, Protestantizem, slovenska identiteta in združujoča se Evropa,

Znanstvenoraziskovalni inštitut Filozofske fakultete, Univerza v Ljubljani, Ljubljana,

2006, str. 181-196.

18. Lazarević Žarko, Slovensko gospodarstvo v prvi Jugoslaviji, Modrijan, Ljubljana,

1997.

19. Lazarević Žarko, Vzpon slovenskega podjetništva v industriji do druge svetovne

vojne, Pogled v zgodovino slovenskega podjetništva, Razum, Vrhnika, 1998, str. 103-

120.

20. Lazarević Žarko, Velika gospodarska kriza v tridesetih letih in Slovenci, Pogled v

zgodovino slovenskega podjetništva, Razum, Vrhnika, 1998, str. 121-138.

21. Malačič Janez, Gospodarstvo in podjetništvo v času Josipa Benka in v sedanjem času,

Josip Benko – zbornik, Občina Moravske Toplice, Moravske Toplice, 2006, str. 121-

140.

22. Mikola Milko, Zaplembe premoženja v Sloveniji 1943-1952, Zgodovinski arhiv Celje,

Celje, 1999.

23. Slavič Matija, Naše Prekmurje, Pomurska založba, Murska Sobota, 1999.

24. Slovenska novejša zgodovina, Mladinska knjiga, Ljubljana, 2005.

25. Sočič Ludvik, Biografska skica, Josip Benko – zbornik, Občina Moravske Toplice,

Moravske Toplice, 2006, str. 17-21.

26. Šömen Branko, Hoja po vodi, Pomurska Založba, Murska Sobota, 1990.

27. Šticl Herman, Zgodovina telovadnega društva Sokol Murska Sobota, Športna zveza,

Murska Sobota, 2000.

28. Titl Jurij, Murska republika 1919, Pomurska založba, Murska Sobota, 1970.

29. Žunec Branko, Josip Benko – mit in resničnost, Franc-Franc, Murska Sobota, 1993.


12. VIRI

1. Arhivsko gradivo:

� Pokrajinski arhiv Maribor, Josip Benko tovarna mesnih izdelkov

� Pokrajinski arhiv Maribor, Okrožno sodišče Maribor

� Pokrajinski arhiv Maribor, Okrajno sodišče Murska Sobota

� Arhiv Okrožnega sodišča v Murski Soboti, Temeljno sodišče v Murski Soboti

2. Časniki

� Mörszka Krajina, letnik I. - letnik VI., med leti 1922-1927

� Murska Krajina, letnik I. - letnik X., med leti 1932-1941

� Novine, letnik VI. – letnik XXVIII., med leti 1918-1941

� Jutro, letnik III. – letnik XXVI., med leti 1920-1945

� Slovenec, letnik XLVII. – letnik LXXIII., med leti 1919-1945 in letnik LXXVII. za

leto 1993

� Slovenski poročevalec, letnik VI., leto 1945

3. Posamezni članki Branka Žunca:

� Žunec Branko, Streli na pokopališču, 7D, letnik XX., 8. maj 1991, št. 18, str.

22-23.

� Žunec Branko, (Po)nesreč(e)ne špekulacije, 7D, letnik XX., 15. maj 1991, št.

19, str. 22.

� Žunec Branko, Bo v Murski Soboti obnova sodnega procesa stoletja?, 7D,

letnik XXII., 3. februar 1993, št. 5, str. 13.

� Žunec Branko, Bodo na smrt obsojenega tovarnarja rehabilitirali?, Večer,

letnik XLIX., 27. januar 1993, št. 21, str. 13.

� Žunec Branko, Po 47 letnih spet na sodišču, Večer, letnik XLIX., 4. maj

1993, št. 100, str. 11.

� Žunec Branko, Lastninjenje Benkove dediščine, Večer, letnik, XLIX., 10.

julij 1993, št. 157, str. 11.

� Žunec Branko, Imidž Benkovih hrenovk, Večer, letnik XLIX., 6. oktober

1993, št. 232, str. 11.


� Žunec Branko, Stečaj Benkove dediščine, Večer, letnik LI., 18. november

1995, št. 267, str. 37.

� Žunec Branko, Benkova osebnost kot primer dobre prakse, Večer, letnik

LXII., 7. september 2006, št. 207, str. 18.

� Žunec Branko, Povojni zločini ob Muri, Večer, letnik LXII., 4. november

2006, št. 255, str. 26.

4. Internetni vir:

- Spletni priročnik za knjigovodstvo[Online]. Spletni priročnik: Knjigovodstvo.

»http://www.mojdenar.com/alea/dokumenti/dokument.asp?id=13« (Pridobljeno, 20. 7. 2008,

17:30).


13. PRILOGE

SEZNAM TABEL:

Tabela 1: Primerjava cen živine v Prekmurju in ostali Sloveniji leta 1939 v dinarjih…….33

Tabela 2: Poslovanje trgovine z izvozom živine med leti 1933 in 1937…………………..38

Tabela 3: Poslovanje mesnice in prekajevalnice med leti 1933 in 1938…………………..40

Tabela 4: Poslovanje mesnice v Mariboru na Aleksandrovi cesti med leti 1933 in 1938...42

Tabela 5: Poslovanje »glavne« mesnice v Mariboru na Glavnem trgu med leti 1936 in

1398………………………………………………………………………………………..42

Tabela 6: Poslovanje mesnice v Celju med leti 1936 in 1938…………………………….43

Tabela 7: Poslovanje mesnice v Gornji Radgoni med leti 1933 in 1938………………….44

Tabela 8: Poslovanje Benkove gostilne med leti 1933 in 1939…………………………...46

SEZNAM SLIK:

Slika 1: Prekmurski tovarnar Josip Benko………………………………………………14

Slika 2: Družina Benko okoli leta 1920…………………………………………………15

Slika 3: Tovarna mesnih izdelkov……………………………………………………….29

Slika 4: Prodajalna Benkovih mesnih izdelkov………………………………………….43

Slika 5: Benkovi delavci…………………………………………………………………49

Slika 6: Volilni plakat Josipa Benka za župana………………………………………….70

Slika 7: Shod v Peskovcih, leta 1932…………………………………………………….80

Slika 8: Prostovoljna gasilska četa tovarne mesnih izdelkov……………………………102

Slika 9: Nasmejani Josip Benko…………………………………………………………110

josip benko prekmurski industrialec in politik · v josip benko prekmurski industrialec in politik...

Documents