Katedra za anesteziologijo in reanimatologijo MF

Oživljanje

Učno gradivo

Smernice oživljanja se posodabljajo vsakih pet let. Zadnja posodobitev je bila leta 2010.

Zato so edine pravilne smernice sporočene pri predavanju in napisane na spletni strani:

http://www.mf.uni-lj.si/katedra/56

Iz tega gradiva so tudi izpitna vprašanja.

Kaj je oživljanje ?

Oživljanje je zaporedje postopkov (algoritem) za vzdrževanje življenja pri navidezno mrtvem človeku.

Kaj je navidezna smrt?

Navidezna smrt je stanje, v katerem se zdi človek mrtev, vendar pa mu še lahko povrnemo življenjske funkcije.

Stanje navidezne smrti imenujemo tudi klinična smrt.

Človek je lahko navidezno mrtev in je ogroženo njegovo življenje zaradi:

srčnega napada (zlasti odrasli)

zadušitve (zlasti otroci)

zastrupitve (plin, strupi, zdravila, droge)pika žuželke električnega toka

utopitve poškodbe (promet, skok v plitvo vodo, napad, padec z višine...)

napadov (božjast, možganska kap...)

Vedno je to izjemno nujno stanje, ki terja takojšnje ukrepanje !!

Če pri navidezni smrti takoj učinkovito ne ukrepamo, sledi smrt !

Kljub temu pa moramo najprej zavarovati sebe in poškodovanca (bolnika).

Pri oživljanju upoštevamo štiri starostna obdobja:

odrasel

otrok

dojenček

novorojenček

od pubertete dalje

od 1. leta do pričetka pubertete (sekundarni spolni znaki)

od nekaj ur do 1. leta

prvih nekaj ur po rojstvu

Lutka za pouk oživljanja

Kdaj oživljamo ?

Oživljamo, kadar je bolnik / poškodovanec nezavesten (se ne odziva) in kadar ne diha ali diha nenormalno

Normalno dihanje je redno - ritmično dvigovanje in spuščanje prsnega koša,

NE pa posamezni poskusi vdihov.

Posamezne poskuse vdihov imenujemo agonalno (predsmrtno) dihanje, ki je neučinkovito in prisotno v 40 %

pri srčnem zastoju - takrat moramo pričeti oživljati.

Ugotavljanje zavesti

Žrtev narahlo stresemo za ramena in vprašamo: ‘ali ste v redu?’

Če bolnik / poškodovanec na vprašanje ‘ali ste v redu?’ odgovori ali se premakne:

ga pustimo v položaju, v kakršnem je (če ni nevarnosti, da bi prišlo do novih zapletov) in skušamo ugotoviti, kaj je z njim narobe;

v rednih presledkih preverjamo stanje in pokličemo pomoč, če je potrebna.

Če na vprašanje ‘ali ste v redu?’ ne odgovori ali se ne premakne, štejemo, da je nezavesten:

zakričimo ‘na pomoč !’;

sprostimo dihalno pot in preverimo dihanje.

Ugotavljanje dihanja

sklonimo se k žrtvi, vzvrnemo glavo in privzdignemo brado.

NE pri poškodbi hrbtenice !

(o tem bo govor pri naslednji uri)

Ugotavljanje dihanja

opazujemo dvigovanje prsnega koša;

poslušamo dihalne šume;

poskušamo občutiti izdihano sapo na svojem licu.

Dihanje ugotavljamo 10 sekund, če smo v dvomih, ukrepamo, kot da žrtev ne diha.

Kadar poškodovanec (bolnik) diha spontano in ni suma na poškodbo vratne hrbtenice, ga namestimo v bočni položaj - položaj za nezavestne (s tem ohranimo spontano dihanje).

Položaj za nezavestne (izvedemo ga v 4 korakih)

Klečimo ob nezavestnem, ki leži na hrbtu z iztegnjenima nogama (odstranimo mu očala in izpraznimo vsebino žepov, da ne moti obračanja).

1. korak

Roko, ki nam je bliže, odročimo v pravem kotu in skrčimo v komolcu - dlan je obrnjena navzgor.

2. korak

Drugo roko povlečemo čez prsni koš - dotika se bližnjega lica.

3. korak

Oddaljeno nogo skrčimo v kolenu - stopalo je na tleh.

Nogo in ramo povlečemo k sebi - nezavestnega obrnemo na bok.

4. korak

Kolk in koleno zgornje noge skrčimo v pravem kotu.

Vzvrnemo glavo in namestimo drugo roko pod spodnjo čeljust in uho tako, da ostane glava vzvrnjena.

Ko bolnika / poškodovanca namestimo v bočni položaj:

pošljemo nekoga po pomoč, kličemo telefon 112;

nadzorujemo dihanje.

Kadar bolnik / poškodovanec ne diha ali so prisotni samo posamezni vdihi:

pokličemo telefon 112;

pričnemo z zunanjo masažo srca in umetnim dihanjem.

Izjeme za klicanje 112

Izjeme za klicanje 112: če smo sami pri utopitvi in pri otroku, najprej damo 5 vpihov, preverimo posredne znake krvnega obtoka (največ 10 s), če jih ni, oživljamo 1 minuto in nato kličemo tel. 112; če je otrok srčni bolnik, kličemo takoj.

Posredni znaki prisotnosti krvnega obtoka: kašljanje, premikanje, normalno dihanje

Nezavest in odsotnost dihanja ali prisotnost nenormalnega dihanja so temeljni znaki, pri katerih MORAMO pričeti oživljati.

Širina in reagiranje zenic ter barva kože za odločitev o oživljanju niso pomembni.

Vzroki za moteno reagiranje in širjenje zenic: zdravila, možganska krvavitev, očesna proteza.

Vzroki za različno barvo kože: zastrupitev z ogljikovim monoksidom, anemija - slabokrvnost (ni pomodrelosti).

Hvala