klaudija jelenko evtanazija - core
TRANSCRIPT
UNIVERZA V MARIBORU
PRAVNA FAKULTETA
KLAUDIJA JELENKO
PRAVNA UREDITEV EVTANAZIJE
DIPLOMSKO DELO
Maribor, 2013
UNIVERZA V MARIBORU
PRAVNA FAKULTETA
DIPLOMSKO DELO
PRAVNA UREDITEV EVTANAZIJE
Študent: Klaudija Jelenko
Številka indeksa: 71171965
Študijski program: UNI-B1-PRAVO
Študijska smer: Socialna varnost
Mentor: Izr.prof.dr. Darja Senčur Peček
Maribor, oktober 2013
Za vso pomoč in podporo ne le pri sami izvedbi diplomskega dela, temveč tudi pri celotnem
študiju, se iskreno zahvaljujem svojemu fantu, Marku in mojim najbližjim – mami, sestrama
Glorii in Adriani ter Savu.
Še posebej se zahvaljujem izr.prof.dr. Darji Senčur Peček, za pomoč in nasvete pri izvedbi
diplomskega dela.
KAZALO
1. POVZETEK .......................................................................................................................... 1
1.1. ABSTRACT .......................................................................................................................... 2
2. UVOD ................................................................................................................................... 3
3. POJEM IN OBLIKE ............................................................................................................. 4
3.1. Definicija ............................................................................................................................... 4
3.2. Aktivna in pasivna evtanazija ............................................................................................... 5
3.3. Prostovoljna in neprostovoljna evtanazija ............................................................................. 6
3.4. Posredna (indirektna) in neposredna (direktna) evtanazija z dvojnim učinkom ................... 6
3.5. Samomor z zdravnikovo pomočjo ......................................................................................... 7
3.6. Pomoč pri umiranju kot spremljanje bolnih .......................................................................... 7
4. KRATEK ZGODOVINSKI PREGLED ............................................................................... 8
4.1. Antika .................................................................................................................................... 8
4.2. Srednji Vek (od 476 do 1492) ............................................................................................... 9
4.3. Novi vek (od 1492 do 1918) ................................................................................................. 9
5. STALIŠČA O LEGALIZACIJI EVTANAZIJE ................................................................. 11
5.1. Pravica do življenja ............................................................................................................. 11
5.2. Pravica do dostojne smrti .................................................................................................... 13
5.3. »Voluntas aegroti suprema lex esto«................................................................................... 14
5.4. Stališče Sveta Evrope .......................................................................................................... 15
5.5. Stališče Cerkve do evtanazije .............................................................................................. 15
6. UREDITEV EVTANAZIJE NA MEDNARODNI RAVNI ............................................... 16
6.1. Svetovno zdravniško z druženje (World medical assotiation) ............................................ 16
6.2. Svet Evrope ......................................................................................................................... 17
7. PRAVNA UREDITEV EVTANAZIJE V NEKATERIH EVROPSKIH DRŽAVAH ....... 19
7.1. Nizozemska ......................................................................................................................... 19
7.2. Belgija in Luxembourg ........................................................................................................ 23
7.3. Švica .................................................................................................................................... 23
7.4. Turčija ................................................................................................................................. 24
7.5. Slovenija .............................................................................................................................. 25
8. PRAVNA UREDITEV EVTANAZIJE V NEKATERIH DRŽAVAH IZVEN EVROPE . 27
8.1. ZDA ..................................................................................................................................... 27
8.2. Avstralija ............................................................................................................................. 28
8.3. Tajska .................................................................................................................................. 29
8.4. Japonska .............................................................................................................................. 29
8.5. Indija ................................................................................................................................... 29
9. ODMEVNI PRIMERI ......................................................................................................... 30
10. ZAKLJUČEK ...................................................................................................................... 32
MEDNARODNI PRAVNI VIRI ................................................................................................ 34
TUJI PRAVNI VIRI ................................................................................................................... 35
DOMAČI PRAVNI VIRI............................................................................................................ 35
SODNA PRAKSA ...................................................................................................................... 36
INTERNETNI VIRI .................................................................................................................... 36
LITERATURA ............................................................................................ 37
1
1. POVZETEK
Iskanje odgovora na vprašanje ali pravica do življenja zajema tudi pravico do smrti, se zastavlja
ljudem od zmeraj. Že v antični zgodovini so omenjenemu vprašanju posvečali veliko pozornost
in oblikovali bolj ali manj zaokrožena stališča do tega človeškega vprašanja. Evtanazija v
dobesednem prevodu pomeni dobro smrt in je kot sinonim za usmrtitev brez bolečin, predmet
številnih razprav. Le-teh je v današnjem času zmeraj več predvsem zato, ker je medicina
ustvarila velik napredek v smislu podaljšanja pričakovane življenjske dobe, hkrati pa je razvila
pripomočke, ki človeka ohranjajo pri življenju, čeprav sam ni sposoben izvajati niti
najosnovnejših življenjskih funkcij in si sam ali njegovi svojci zanj želijo evtanazijo. Ta se
pojavlja v različnih oblikah. Tako poznamo aktivno in pasivno, prostovoljno in neprostovoljno
ter posredno in neposredno evtanazijo (posredno imenujemo tudi metoda z dvojnim učinkom).
V okviru nadzorovanega konca človeškega življenja govorimo tudi o samomoru z zdravnikovo
pomočjo, pri katerem zdravnik pacientu priskrbi navodila ali sredstva, samo dejanje, posledica
katerega je smrt, pa si zada pacient sam. Vprašanje legalizacije evtanazije je postalo aktualno
šele v zadnjih dvajsetih letih. Pred tem je bilo njeno izvajanje v glavnem prepovedano predvsem
zaradi močnega vpliva Cerkve, ki evtanaziji ostro nasprotuje, v Drugi svetovni vojni pa se je
beseda evtanazija uporabljala za množična pobijanja »nearijcev«. Dovolitev evtanazije v
posameznih državah danes je posledica dojemanja pravice do življenja kot pravice, ki daje
posamezniku možnost svobodne odločitve o smrti. Dodaten argument njeni dovolitvi je pravica
do dostojanstva, ki pa je človeku v veliki meri odvzeto, če priklenjen na bolniško posteljo v
hudih bolečinah čaka na svoj konec. Pretresljive so zgodbe Nancy Cruzan, Ge. Pretty, g. Welby-
ja in številnih drugih, ki so se pred nacionalnimi sodišči ali pred Evropskim sodiščem za
človekove pravice borili za dovolitev izvedbe evtanazije, ki bi končala njihove muke. Prav
primeri posameznikov, ki so pomagali pri samomoru ali kako drugače sodelovali pri smrti na
prošnjo bolnika, so v mnogih državah privedli do dovolitve evtanazije. Le ta je sicer v večini
primerov še zmeraj opredeljena kot kaznivo dejanje, vendar pa posameznik ni kazensko
preganjan, v kolikor je bila evtanazija izvedena v okviru strogo določenih pogojev. Na ta način
je danes evtanazija pravno dopustna na Nizozemskem, v Belgiji, Luxemburgu, nekaterih
državah v ZDA,… V Švici dovoljujejo zdravnikovo pomoč pri samomoru, za ta namen pa so
ustanovili tudi organizacije, kot sta Exit in Dignitas. Nasprotniki legalizacije opozarjajo, da
pravica do življenja, ne zajema pravice do smrti (takšno mnenje je dal tudi Svet Evrope).
Pravica do dostojanstva v tem smislu, pa pomeni skrb bližnjih za umirajočega. Dovolitev
evtanazije po mnenju njenih nasprotnikov bi prinesla številne zlorabe in pritisk na bolne, naj se
zanjo odločijo.
Ključne besede: evtanazija, aktivna in pasivna evtanazija, metoda z dvojnim učinkom,
samomor z zdravnikovo pomočjo, pravno stališče, Cerkev, legalizacija, pravica do življenja
2
1.1. ABSTRACT
Since ancient history people are wondering whether the right to life includes the right to die or
not. They were dealing with this human issue, creating several views and making different
arguments to their opinion. Euthanasia literally means a good death and it is a synonym for
dying without pain. Nowadays it became an important issue, especially because of enormous
medical advances that are helping people to live longer. The main problem at this point is
prolongation of life even though people are terminally ill and incapable to conduct even the
most basic life functions. That is why patients and their relatives wish to carry out euthanasia. In
theory we know active and passive, voluntary and involuntary and indirect and direct euthanasia
(also called method of double effect). In a framework of controlled ending of life we talk also
about suicide with assistance, where doctor provides the patient with the instructions and the
means to perform the act, but the act itself is performed by the patient. Legalization of
euthanasia has become a question in the last twenty years. Before that, its application has been
largely prohibited because of a strong influence of the Church, who strongly opposes
euthanasia. In the Second World War, the word euthanasia was used for mass killing.
Legalisation of euthanasia in some countries is the result of perception of the right to life as the
right that gives the individual a free choice about death. Another argument for its legalisation is
the right to live with dignity, which is deprived of a person, who is confined to a bed and is
waiting for the end in severe pain. The stories of Nancy Cruzan, Mrs. Pretty, Mr. Welby and
many others, who fought for permission to execute them by euthanasia, before the national
courts or the European Court of Human Rights are shocking. Those examples of individuals
who have helped in a suicide or otherwise participated in the death at the request of the patient,
in many countries led to a legalization of euthanasia. Euthanasia is, in the majority of cases still
defined as a criminal offense, but the individuals are not prosecuted, if euthanasia is performed
under strictly defined conditions In this way, euthanasia is legally admissible in the Netherlands,
Belgium, Luxembourg, some states in the U.S.A.,… In Switzerland, doctors are allowed to
assist in a suicide and for this purpose, organizations such as Exit and Dignitas were established.
Opponents of legalization point out that the right to live does not include the right to die (such
opinion is also given by the Council of Europe). Right to live with dignity in this sense, means
taking care for the dying person by his beloved ones. Legalisation of euthanasia, according to its
opponents would bring numerous abuses and pressure on the sick people to choose this way to
die.
Key words: euthanasia, active and passive euthanasia, double-effect method, assisted suicide,
legal position, Church, legalization, right to life
3
2. UVOD
Ljudje kljub zavzemanju za enakopravnost, za odpravo diskriminacije, kljub fizični podobnosti,
še zdaleč nimamo enakega položaja v družbi. Še vedno obstajajo ogromne razlike med
posamezniki, ki se kažejo bodisi po materialni preskrbljenosti, moči ali vplivu v družbi. Edino,
za kar bi lahko rekla, da je vsem ljudem na tem svetu skupno je rojstvo in pa dejstvo, da se vsak
človek v določeni fazi svojega življenja mora srečati z njegovim koncem. Slednje v ljudeh že od
nekdaj vzbuja strah in neprijeten občutek, najverjetneje prav zaradi dejstva, ker se ljudje
zavedamo, da se smrti ne moremo izogniti. Ljudje smo še zmeraj nemočni in nimamo sredstva,
ki bi preprečilo konec življenja, navkljub temu pa nam je skozi zgodovino uspelo ugotoviti,
kako ga podaljšati. Z razvojem medicine namreč ljudje v današnjem času dosegajo zavidljivo
visoko starost, pričakovana življenjska doba se povišuje, številni otroci poznajo svoje pra-starše,
kar je bilo tisočletja nazaj, ko so umirali s 25 leti, nemogoče. Marsikateri sedemdesetletnik živi
polno življenje, uživa v zasluženem pokoju, se ukvarja z vnuki in ne razmišlja o koncu. Žal pa
je zmeraj več ljudi, ki se ne morejo znebiti tesnobnega občutka ob misli na smrt, zaradi bolezni
ali starosti so odvisni od zdravil, ki jih ohranjajo pri življenju ali pa so zaradi svojega stanja
odvisni od neprestane pomoči drugih. Številni so primeri ljudi, ki zaradi nesreče ali prirojene
bolezni niso sposobni opravljati nobenih življenjskih funkcij, namesto njih to počne naprava, ki
jih dnevno preskrbuje z vodo in hrano ter jim pomaga pri dihanju. Prav v takšnih in podobnih
primerih pridemo do trenutka, ko je neizogibno srečanje z verskimi, kulturnimi, moralno-
etičnimi, filozofskimi in pravnimi stališči in vprašanji o tem, koliko je takšno življenje dejansko
vredno, kje potegniti mejo, ko gre za podaljševanje življenja, kako postaviti merila, kdo bo živel
in kdo ne, ne nazadnje pa, kdo lahko o tem odloča.
S takšnimi in podobnimi vprašanji se danes vedno pogosteje ukvarjajo strokovnjaki iz
najrazličnejših področij, vsa pa so posredno ali neposredno povezana z evtanazijo in njeno
ureditvijo v pravnih sistemih. Zelo groba definicija evtanazije jo opredeljuje kot usmrtitev brez
bolečin, obstajajo pa različne oblike njene izvedbe. Oboje, tako sam pojem kot njene oblike,
bom podrobneje opredelila v začetnem delu svoje diplomske naloge, na kratko pa bom
predstavila tudi nekaj podatkov o evtanaziji skozi zgodovino.
Ker gre za zelo širok pojem, ki posega na številna področja, bo moj poudarek zlasti na pravnem
vidiku in pravnih argumentih za ali proti uzakonitvi evtanazije ter na ureditvi evtanazije v
različnih državah, navedla bom pa tudi odmevne primere, ki so svoj epilog dobili na sodišču in
so tako ali drugače vplivali na zakonodajo ali vsaj spodbudili k razmišljanju o problematiki
evtanazije.
Pravna ureditev evtanazije, kot je naslov moji diplomski nalogi, je danes eno izmed
pomembnejših vprašanj, ki zadevajo človeka, zato je pomembno, da se razpravam ne izmikamo,
4
temveč poskušamo najti rešitve, ki bodo kompromis med argumenti za in tistimi proti njeni
legalizaciji. Moja hipoteza je, da je odnos do evtanazije odvisen od kulturnih, ideoloških in
zlasti verskih prepričanj vsakega posameznika. Gotovo ni države na svetu, katere prebivalci bi
vsi bili strogo za ali proti uzakonitvi evtanazije, pa vendar menim, da so njeni legalizaciji bolj
naklonjene razvite države oziroma tiste, ki dajejo prednost človekovi pravici do svobodnega
odločanja, manj pa tiste, na katere ima Cerkev in religija nasploh še vedno precej močan vpliv.
3. POJEM IN OBLIKE
3.1. Definicija
Najpreprostejša je definicija, po kateri je evtanazija pomoč pri umiranju s pasivnim (opuščanje)
ali aktivnim (ukrepanje) poseganjem v tok življenja posameznika, pri čemer je vodilo usmiljenje
do sočloveka, kateremu je skrajšano življenje. Vsako skrajševanje življenja, ki ima drugačen
namen, je umor.1
Vendar pa v sodobnem času pojem evtanazija dobiva vedno več novih vsebin. O kompleksnosti
njenega pomena priča že samo dejstvo, da se je beseda evtanazija uporabljala za označevanje
različnih, celo medsebojno nasprotnih dejstev. Sprva je pomenila človekovo željo po lepi in hitri
smrti ter hkrati molitev zanjo. Pozneje se je skozi zgodovino njen pomen spreminjal in isti
pojem je označeval pozitivno skrb, nego bolnih in umirajočih ter hkrati željo, da bi bolni umrli v
čim manjših bolečinah, pri čemer se je spoštoval izključno naravni prihod smrti in ne predčasno
prenehanje življenja po volji bolnega. Današnje pojmovanje evtanazije poleg omenjenih vsebin
dodaja še želeno in načrtovano smrt, s katero se skrajšuje počasno in boleče umiranje.2
Čeprav si bolj ali manj znamo predstavljati, kaj je evtanazija, pa je postavljanje definicije, ki bi
bila splošno sprejeta, precej bolj zakomplicirano. Evtanazija namreč ni pojav, s katerim bi se
ubadali zgolj pravniki, ko bi se odločalo o njeni uvedbi v zakonodajo, prav tako ni in ne more
biti samo skrb zdravnikov in ostalih zdravstvenih delavcev, ki se z njo neposredno soočajo.
Evtanazija posega veliko širše, saj zajema številne etične in moralne dileme, stališča in nazore, s
katerimi se ukvarjajo tudi sociologi, teologi, filozofi, v zadnjem času pa tudi politiki. Znotraj
vseh omenjenih stališč ne smemo pozabiti na osebni vidik, katerega narekuje tudi
posameznikovo ideološko prepričanje, vera, območje, na katerem živi, dosedanje izkušnje in
podobno. Vse našteto je kot rezultat privedlo do tega, da še danes nimamo splošno sprejete
1 Povzeto po Cevc Matija, Evtanazija in zdravnik, Zdravniški vestnik, revija Slovenskega zdravniškega
društva, let. 64, št. 3, Slovensko zdravniško društvo, Ljubljana, 1995, str. 1 2 Povzeto po Pozaić Valentin, Življenja vredno življenje (Evtanazija v luči medicinske etike), Cirilsko
društvo slovenskih bogoslovcev, Ljubljana, 1987, str. 23
5
definicije, ki bi opredeljevala pojem evtanazije, s katero bi se vsi strokovnjaki iz različnih
področij strinjali in ki ne bi vsebovala moralnega vrednotenja oziroma izražanja stališča za ali
proti evtanaziji.
Njeni zagovorniki svojo definicijo podpirajo z izvorom same besede, ki je sestavljena iz dveh
grških, njen prevod pa pomeni dobro, lepo smrt (eu pomeni lep, dober, thanatos pa smrt), hkrati
pa poudarjajo, da je razprava o evtanaziji nujna, saj de facto obstaja v mnogih evropskih
državah, z zakonskimi predpisi (z legalizacijo) bi le preprečili, da se ilegalna evtanazija ne
razširi. Po drugi strani nasprotniki ne sprejemajo definicije, ki bi evtanazijo opredeljevala kot
nekaj dobrega, hkrati pa zavračajo njeno legalizacijo.3
Kot nekakšen kompromis pri dojemanju pomena evtanazije, so se v teoriji in praksi uveljavili
pridevniki, ki jo natančneje opredeljujejo oziroma povedo, katero izmed njenih številnih oblik
imamo v mislih. Po razdelitvi zdravnika Matije Cevca bi naj obstajale pasivna, semipasivna,
semiaktivna, slučajna in aktivna evtanazija. Glede na to delitev evtanazija pomeni pospešitev
smrti neozdravljivo bolnega, oziroma umetno izzvano smrt pri neozdravljivo bolnih, da bi
bolnika razbremenili bolečin in trpljenja.4 Omenjene oblike so precej podobne tistim, ki so se,
glede na različne kriterije, uveljavile kot posledica tradicionalne delitve. Po tej, tradicionalni
klasifikaciji poznamo prostovoljno in neprostovoljno, aktivno in pasivno, posredno in
neposredno evtanazijo, zgodnjo evtanazijo, pomoč pri umiranju kot spremljanje bolnih ter
zdravniško pomoč pri samomoru.5
3.2. Aktivna in pasivna evtanazija
Aktivna evtanazija pomeni direkten poseg, s katerim se povzroči neboleča smrt, torej gre za
aktivno pospešitev smrti neozdravljivo bolnega. V praksi do te oblike prihaja v primerih težkih,
neozdravljivih bolnikov, za katere je že nastopil čas umiranja. Bistven element na strani aktivne
evtanazije je usmiljenje ali sočutje do tistega, ki trpi v neznosnih mukah in ponižanju, s čemer
mu je odvzeto dostojanstvo. V anglo-ameriškem sistemu se zato v tem okviru bolj kot k uporabi
besede evtanazija, nagibajo k uporabi besedne zveze »mercy killing« ali uboj iz usmiljenja.
Izraz pasivna evtanazija pomeni nasprotje aktivnemu ravnanju, saj gre v tem primeru za
opustitev nege ali prekinitev zdravljenja, s katerim se zgolj podaljšuje bolnikovo življenje.
Najpogosteje gre za prekinitev zdravljenja, ki je sicer vzpostavljeno, vendar pa samo podaljšuje
bolnikovo trpljenje, ne da bi mu dajalo kakršnokoli možnost za ozdravitev.
3 Povzeto po Mlinar Anton, Evtanazija (Zgodovinski pregled, današnji položaj in etična refleksija),
Študentska založba, Ljubljana, 2005, str. 91 4 Povzeto po Mlinar, 2005, str. 28 5 Zgoraj omenjeno delitev sem povzela po delu: Mlinar, 2005, str. 28
6
Bolj kot prekinitev zdravljenja, je na tem mestu sporna opustitev hranjenja in dajanja tekočin
človeku, ki to nujno potrebuje, da se ga lahko ohrani pri življenju, saj je v trajni globoki
nezavesti. Če torej pacient umira, zdravnik ni prisiljen začeti zapletenih postopkov oživljanja in
podaljševanja življenja v nedogled, vendar se na tem mestu zastavlja vprašanje, kdo in kdaj
lahko za neko osebo opredeli, da ta umira in kaj to pravzaprav pomeni. Zdravniške zbornice to
vprašanje rešujejo tako, da govorijo o spremenjenih ciljih terapije, zlasti o paliativni terapiji.6
Domneva se, da je vsakršno dejavnost treba omejiti v primerih, v katerih bi po splošni presoji s
tem soglašala umirajoča oseba. V nekaterih državah zdravniki popolnoma upoštevajo
pacientovo voljo, kar pomeni, da končno odločitev poda posameznik, ki na ta način lahko
razpolaga s svojim življenjem.7
3.3. Prostovoljna in neprostovoljna evtanazija
Prostovoljna evtanazija pomeni usmrtitev razsodnega bolnika, ki je zmožen odločanja o samem
sebi, na njegovo lastno zahtevo. V tem primeru je evtanazija posledica zavestne privolitve in
želje posameznika. Pri neprostovoljni evtanaziji pa gre za usmrtitev bolnika, ki ni zmožen
izraziti veljavne zahteve in ni sposoben odločati o sebi. Lahko gre za bolnike v globoki
nezavesti, sem pa sodijo tudi usmrtitve novorojenčkov, dojenčkov, otrok in duševno bolnih (za
uboj težko bolnih ali prizadetih otrok, se je uveljavilo pojmovanje zgodnja evtanazija). Skrajna
oblika neprostovoljne, je prisilna evtanazija, to je tista, pri kateri gre za usmrtitev bolnika, ki je
sicer sposoben odločanja in izražanja svoje volje, proti njegovi volji. Tovrstna zločinska dejanja
so znana predvsem iz nacistične Nemčije.8
3.4. Posredna (indirektna) in neposredna (direktna) evtanazija z dvojnim
učinkom
Indirektna evtanazija je bolj znana pod imenom terapija z dvojnim učinkom, pri čemer gre za
delovanje zdravnika v smeri, da bolniku sicer olajšuje hude bolečine s postopnim povečevanjem
odmerka močnih protibolečinskih sredstev, ki sicer utegnejo bolniku ohromiti dihalni center in
uničiti bolnikovo fiziološko lakoto in žejo. Zdravnik vendarle s terapijo nadaljuje s ciljem, da
bolniku ublaži bolečino in duševno trpljenje, kljub temu, da se zaveda, da utegnejo dodatne
doze protibolečinskih sredstev pospešiti smrt bolnika.9 Če gre zgolj za možnost, da uporaba
6 Paliativna terapija je aktivna in celostna oskrba, nega in spremljanje bolnikov od trenutka, ko se njihova
bolezen ne odziva več na kurativno zdravljenje. Gre za zdravljenje bolečine in obvladovanje raznih
spremljajočih simptomov. Gre tudi za lajšanje psihičnih, socialnih in duhovnih problemov. 7 Povzeto po Mlinar, Evtanazija, 2005, str. 30 8 Povzeto po Katja Matović, Pomen in vrste evtanazije, Zbornik simpozija o evtanaziji (Ubiti ali pustiti
umreti), Ljubljana 2009, str. 4 9 Povzeto po ETIČNOST EVTANAZIJE,URL:
http://www.scribd.com/doc/159538998/Etic%CC%8Cnost-evtanazije (19.9.2013)
7
sredstev privede do skrajšanja življenja, je to indirektna evtanazija, katere zakoni nikjer ne
prepovedujejo, v kolikor pa sredstva bolnikovo življenje zanesljivo skrajšajo, gre za direktno
evtanazijo.10
3.5. Samomor z zdravnikovo pomočjo
Samomor z zdravnikovo pomočjo je eden izmed načinov končanja življenja in odločitve
posameznika o tem, vendar pa ga je potrebno ločiti od evtanazije v strogem pomenu te besede,
čeprav se oba pojma na Nizozemskem uporabljata kot sinonima. Z njihovim zakonom o
evtanaziji (Termination of life on request and assisted suicide act iz leta 2002),11 sta namreč obe
obliki odločitve o končanju življenja dekriminalizirani.12 Zdravnik posamezniku posreduje
sredstvo, informacijo ali navodilo, kako si vzeti življenje, pacient pa je v tem primeru sam tisti,
ki sebi zada smrtonosno dozo zdravila s pomočjo ali asistenco zdravnika. Ta torej priskrbi
sredstvo, pacient ga sam zaužije, zdravnik pa počaka do nastopa smrti pacienta, v kolikor bi
prišlo do kakršnih koli zapletov.
3.6. Pomoč pri umiranju kot spremljanje bolnih
Kot lahko na podlagi omenjenih oblik ugotovimo, ima beseda evtanazija danes bistveno
drugačno vsebino, kot jo je imela prvotno. Njen izvirni pomen (lepa, dobra smrt), danes v
določenih primerih vsebuje določene primesi uboja, njena natančnejša opredelitev, po kateri bi
sploh lahko ugotovili, kaj imamo v mislih pa zahteva uporabo pridevnikov (aktivna, pasivna,
prostovoljna…), kakršenkoli poskus, da bi izraz znova uporabljali v smislu izvirnega pomena pa
se je izkazal za neuspešnega. Zato pojem evtanazija za potrebe te diplomske naloge uporabljam
izključno kot dejanje ali opustitev, s katerima gre za zavestno in hote povzročeno smrt sebi ali
drugemu z njegovo vednostjo ali brez nje, da bi se izognili bolečinam in omogočili umiranje v
skladu s človeškim dostojanstvom (iz te opredelitve je seveda izvzeta prisilna evtanazija). Za
poimenovanje tistega, kar bi evtanazija naj prvotno pomenila, pa bom uporabljala izraz nega in
spremljanje umirajočih, kar zajema vso plemenito zdravniško skrb in človeško zavzetost, da bi
umirajočemu olajšali ali odstranili trpljenje. V to skrb sicer spada tudi terapija z dvojnim
10 Povzeto po Matović, Zbornik simpozija o evtanaziji, str. 5 11 Termination of life on request and assisted suicide act (Upper house parliamentary year 2000-2001
26691, no 137), april, 2002, URL:
http://www.google.si/url?sa=t&rct=j&q=&esrc=s&frm=1&source=web&cd=3&ved=0CDgQFjAC&url=
http%3A%2F%2Fwww.schreeuwomleven.nl%2Fabortus%2Ftext_of_dutch_euthanasia_law.doc&ei=Apt
NUv6OLsmS7QaWhIDwAw&usg=AFQjCNEk_XpXzaHd3P0I8JSv_-
EkYvbMOw&sig2=XK52lH5hPd17OVyRrhRJOA&bvm=bv.53537100,d.bGE (3.10.2013) 12 Povzeto po EVTANAZIJA-NJEN ZAGOVOR, URL:
http://www.google.si/url?sa=t&rct=j&q=&esrc=s&frm=1&source=web&cd=1&ved=0CCgQFjAA&url=
http%3A%2F%2Fwww.dlib.si%2Fstream%2FURN%3ANBN%3ASI%3ADOC-
HJCS2UW7%2Fba198e0c-86a2-4151-9735-
3ae083933588%2FPDF&ei=dxY7Upb8NYLX4ASUjoEg&usg=AFQjCNGb5ZdgthR0_MwjMkfzQZVQ
eCmzlQ&sig2=bw89Z56PhzpnqY4MRl5Ofw&bvm=bv.52288139,d.bGE (19.9.2013)
8
učinkom, ki lahko sicer pospeši umiranje zaradi uporabe močnih zdravil. Nega in spremljanje
umirajočih zahtevata uporabo postopkov zdravljenja, dokler je to upravičeno, sicer lahko
zdravljenje ustavimo ali opustimo. Takšno ravnanje ne pomeni povzročitve smrti, marveč le
priznanje in sprejetje neizogibnega dejstva smrti, v želji, da bi potekala čim bolj
dostojanstveno.13
4. KRATEK ZGODOVINSKI PREGLED
4.1. Antika
Kot že prej navedeno, beseda evtanazija izhaja iz antične Grčije, čeprav se je v takratni literaturi
sam izraz redko uporabljal, prvič pa bi se naj pojavil v Pozidipovi gledališki igri Mravlja, iz
katere je mogoče izluščiti njen takratni pomen. Šlo naj bi za lepo, dobro smrt, ki odseva
življenje. Obdobje antike in takratnih kultur je poznalo infanticid, kar pomeni, da so
novorojenčke, ki so bili pohabljeni, bolni, prešibki za preživetje ali nezaželeni, izpostavili,
utopili ali zadušili z dimom. Prav tako je neka oblika evtanazije dejstvo, da grški zdravniki
neozdravljivo bolnih niso zdravili, temveč so pri umirajočem ostali zaradi tolažbe, opore in
lajšanja bolečin. Po Platonu je bilo pomembno, da je vsak državljan poskrbel za to, da drugim
ne bi bil breme, hkrati pa bi po njegovem nazoru država morala poskrbeti za tiste, ki so bili
duševno in telesno zdravi. Po drugi strani je bolne potrebno pustiti umreti, vendar pri tem ni
jasno, ali naj po Platonovem mnenju zdravnik s kemičnim sredstvom umirajočemu tudi pomaga
umreti. O tem se je veliko bolj jasno opredelil Hipokrat, čigar besede še danes postavljajo etični
in moralni okvir zdravnikom po vsem svetu. Dejal je namreč, da nikoli nikomur, tudi, če bi ga
kdo prosil, ne bo zapisal smrtonosne droge ali ga z nasvetom napeljal na to misel, s čimer je
jasno podal svoje stališče do evtanazije v pomenu, kot jo razumemo danes.14
Obdobje rimskega imperija je s Cicerom prineslo pojmovanje evtanazije kot častne, slavne in
dostojanstvene smrti, zelo podobno je cesar Oktavijan pod tem pojmom razumel hitro smrt brez
bolečin. Takratna pravna ureditev je po Lex Corneliae de sicariis et eneficiis določala, da je bil
vsak, ki je namenoma moril, kriv umora. Tako je bil lahko obsojen zdravnik, ki je bolniku
pomagal umreti (sicer ni podatkov o tem, da bi kakšen zdravnik za to odgovarjal). Podobno kot
Grki, tudi Rimljani niso imeli posebnega stališča do samomora, načeloma naj ne bi bili proti,
13 Povzeto po: Pozaić 1987.str. 27 14 Povzeto po: Brkan Maja, Evtanazija kot problematika včerajšnjega dne: kratek zgodovinski pregled,
Dignitas: revija za človekove pravice, št. 10, Nova revija, Ljubljana, 1995, str. 145, 146
9
vendar pa so jim odrekali časten pogreb in kaznovali samomore med vojaki (ironično, tiste, ki
so poskušali storiti samomor, so kaznovali z obešenjem).15
4.2. Srednji Vek (od 476 do 1492)
V tem obdobju smo priča veliki nadvladi Cerkve, ki je ostro obsojala evtanazijo in samomor. Po
Svetem Avguštinu nima namreč nihče pravice, da bi se ubil z namenom, da si skrajša življenje.
Človekovo življenje se je obravnavalo kot božji dar, s katerim človek ni imel pravice
razpolagati. Tudi Tomaž Akvinski, je dejal, da samomor nasprotuje ljubezni do samega sebe, do
skupnosti in do božje oblasti nad človekovim življenjem. Bog je bil po njegovem prepričanju
edini gospodar nad življenjem in smrtjo. Kot pomembno velja omeniti tudi angleško ureditev, ki
je veljala vse do sredine prejšnjega stoletja, po kateri je samomor kriminalno dejanje, enako kot
pomoč pri umiranju.
4.3. Novi vek (od 1492 do 1918)
Z novim vekom je prišlo do preporoda ideje o evtanaziji. Marthin Luther (nemški teolog in
menih) je idiote oziroma duševno zaostale obravnaval kot nekaj, kar je v nasprotju z naravo in
jih Bog ni želel. Pomemben premik v smeri razmišljanja o evtanaziji, je v svojem delu Utopija
iz leta 1516 prinesel Thomas More, ki je dajal prednost smrti pred stalnim in neodpravljivim
trpljenjem.
Prvi, ki je uporabil pojem evtanazija in ob tem omenjal zdravnike, je bil Francis Bacon
(angleški filozof in pisatelj, 1561-1626), pri katerem se prvič po 1500 letih evtanazija pojavi v
pomenu, kot ga je imela v antiki. Pri njegovem razmišljanju o evtanaziji se je oprl na poročilo o
Avgustovi smrti, razumel pa jo je kot prijetno in neboleče umiranje. Med drugim je pisal tudi o
smrti Antonina Pija, za katerega je dejal, da se utaplja v sladkem in globokem dremežu. Svoje
videnje je pojasnil v delu Two Books of the Proficience and Advancement of Learning Divine
and Humane (leta 1605). Po njem evtanazija pomeni specifične ukrepe zdravnika, vključno z
uporabo sredstev za pospešitev smrti, predvsem takrat, kadar lahko njegova pomoč bolniku
prinese mirno in lahko smrt. Evtanazijo je pojmoval na dva načina in sicer kot euthanasia
exterior in euthanasia interior. Prva je poseg v življenje nekoga drugega od zunaj, druga pa
duhovna priprava umirajočega na smrt.
V obdobju merkantilizma in družbene pogodbe, ki je trajalo od 1498-1714, je nastal koncept
evtanazije varčnosti, po katerem so zavračali preveliko število starejšega prebivalstva in nasploh
tistega, ki pomeni za državo dodaten strošek in izgubo življenjske sile. Takšni miselnosti je
odločno nasprotoval John Locke, ki se je zavzemal za to, da se življenje obravnava kot
15 Povzeto po Mlinar, 2005, str. 52
10
neodtujljivo pravico za njegovo ohranitev. Filozof, ki ga je v okviru razprave o evtanaziji prav
tako potrebno izpostaviti, je Immanuel Kant, ki je trdil, da sta samomor in evtanazija v
nasprotju s kategoričnim imperativom. Po njegovem videnju si nihče ne more racionalno želeti
konca življenja. O tem lahko odloča le Bog, čigar dar je življenje.16
Razprave o evtanaziji so postajale vedno pogostejše po letu 1895, ko je Adolf Jost izdal knjigo z
naslovom Pravica do smrti. V njem zanika vrednost človekovega življenja in pravico do smrti
podpira ne z religioznimi ali etičnimi razlogi, temveč so mu za presojo zadosti previsoki stroški
zdravljenja. Razmišljal je tudi o aktivnem in pasivnem poseganju, o pacientovi možnosti do
svobodnega odločanja o svojem življenju, končno pa tudi o morebitnih posledicah, ki bi jih
prinesla legalizacija evtanazije.
Do premikov v smeri razmišljanja in udejanjanja evtanazije je od filozofije prešlo na področje
medicine in prava. Leta 1894, je eden izmed takratnih newyorških pravnikov na svetovnem
sodnomedicinskem kongresu zagovarjal stališče, da ima zdravnik pravico končati življenje
bolnika, ki je neozdravljivo bolan in trpi. Nekaj let kasneje je tudi eden od članov Ameriške
zdravniške zbornice zahteval, da bolnikom z recidivnim rakom, tuberkulozo v zadnjem stadiju
in paralitikom skrajšajo življenje z lahko smrtjo. Tako je prišlo v letu 1906 do prve uzakonitve
evtanazije in sicer v državi Ohio. Do evtanazije je lahko prišlo po predhodnem odločanju
komisije. Podobno je parlament izglasoval zakon, ki je v Iowi dovolil evtanazijo ne le
neozdravljivo bolnih, temveč tudi otrok s prirojenimi poškodbami in duševno nerazvitih oseb.
Zdravniški in pravniški nazori in pogledi na evtanazijo so bili kasneje združeni v delu
Dovoljenje za uničenje nevrednega človeka.17 Medtem ko je znotraj ZDA prihajalo do
uzakonjenja evtanazije, so na evropskih tleh prav tako doživeli poskus dekriminalizacije
evtanazije in sicer v Rusiji in njenem kazenskem zakoniku, vendar so določbo še istega leta
odpravili (1922), saj je na njeni podlagi bilo ustreljenih 117 neozdravljivo bolnih otrok.
Druga svetovna vojna je prinesla že prej omenjeno prisilno evtanazijo in je imela povsem
drugačen pomen od siceršnjega. V nacistični Nemčiji je šlo za pobijanje oseb iz rasnih in
evgeničnih razlogov, nikakor ne z namenom lajšanja bolečin na smrt bolnim.18 Prvi model
evgenistične zakonodaje je zakon o sterilizacije iz leta 1933, po katerem so sterilizirali osebe, ki
so imele določene hibe.19 Sprejet zakon je pomenil prvo fazo v smeri doseganja rasne čistosti.
Evtanazijski program se je nadaljeval s pobijanjem otrok, pa tudi storilcev kaznivih dejanj. Pod
pretvezo, da bodo pomagali in zdravili bolne otroke, so jih v posebnih bolnišničnih oddelkih
16 Povzeto po Brkan, Dignitas: revija za človekove pravice, str. 152 17 Leta 1920 sta psihiater A. Hoche in pravnik K. Binding izdala knjigo, v kateri evtanazijo utemeljujeta s
sočutjem do hudo trpečega bolnika pa tudi s prednostnimi potrebami širše družbe. Povzeto po Bohak
Janko Evtanazija-aktualen, a odprt problem, Mohorjev koledar, Mohorjeva družba, Celje, 2002, str. 126 18 Beseda evgenizem pomeni težnjo izločiti biološke sovražnike naroda 19 Več o tem glej: Brkan, Dignitas: revija za človekove pravice, št. 10,str. 153
11
zdravili z uporabo zdravil v prevelikih odmerkih, kar je povzročilo pljučnico in na koncu smrt,
zato so »zdravniki« lahko poročali o naravni smrti. Poleti, leta 1939, se je pričela politika
ubijanja odraslih, imenovana operacija T4. V okviru le-te so ubijali duševne in druge bolnike s
trajnimi boleznimi, kot obliko slaboumnosti pa so med drugim šteli tudi tiste, ki niso bili
nemške ali sorodne krvi (tkim. nearijci, kamor so spadali tudi Židje, ki so bili žrtve evtanazije že
od samega začetka). V okviru akcije T4 je bilo med letom 1939 in 1941 umorjenih 70.273 ljudi.
po tem, ko so morali s to akcijo prenehati, se je le- ta kljub temu skrivno nadaljevala v
taboriščih, ki so bili urejena kot centri za izvajanje evtanazije. Žrtev teh programov je bilo več
kot sto tisoč- po letu 1941 pa je zaradi dejstva, da niso bili arijci, izgubilo življenje še 6
milijonov ljudi, česar ne moremo označevati z besedo evtanazija v današnjem pomenu, temveč
z genocidom.
Po drugi svetovni vojni je v Angliji in ZDA prišlo do ustanavljanja prvih evtanazijskih društev,
katerih cilj je bila legalizacija aktivne evtanazije. Pojavilo se je mnenje, da je potrebno poleg
pravice do življenja, priznati tudi pravico do smrti. Poleg motiva sočutja, se je pojavil tudi
pravni vidik. Za obdobje po letu 1970 je še posebej značilno naraščanje evtanazijskih družb in
društev, prišlo je celo do nastanka svetovne zveze pod okriljem World Federation of Right to
DIe Societies, še pred njenim nastankom pa je že prihajalo do svetovnih konferenc o evtanaziji.
Glavni posredni cilj omenjenih gibanj je predvsem postavljanje pacientove avtonomije v
ospredje, medtem ko je neposredni cilj doseči legalizacijo uboja na zahtevo oziroma legalizacijo
zdravniške pomoči pri samomoru ter spremembe v kazenskih zakonikih.20Prav na podlagi
omenjenih zavzemanj in gibanj, je kasneje prišlo do prvih zakonov, ki so omogočili razne
oblike evtanazije v posameznih državah, o čemer pa več nekoliko kasneje, ko bom podrobneje
opredelila države, v katerih je evtanazija dovoljena.
5. STALIŠČA O LEGALIZACIJI EVTANAZIJE
5.1. Pravica do življenja
Problem evtanazije je najverjetneje tako zelo kompleksen in širok zaradi številnih vprašanj, ki
jih odpira na najrazličnejših področjih. Zdravniki in drugi zdravstveni delavci se na primer ob
neposrednem srečanju z umirajočimi soočajo z etičnimi vprašanji in vprašanji moralne
sprejemljivosti evtanazije (aktivne ali pasivne), zlasti ugotavljajo ali bi sami bili dovolj močni,
da bi dejansko lahko izvajali evtanazijo, medtem ko se pravniki ukvarjamo predvsem z njeno
pravno sprejemljivostjo in s posledicami, ki bi jih prinesla uvedba evtanazije v zakonodaje. Ob
20 Več o tem glej: Mlinar, 2005, str. 86
12
tem tako zagovorniki, kot nasprotniki legalizacije svoj prav iščejo v temeljnih aktih, katerih
določbe bi lahko podprle njihovo stališče. Razprave, ki v sodobnem času postajajo vedno bolj
aktualne pa se bolj ali manj dotikajo vprašanja pravice do življenja, znotraj tega pa, ali pravica
do življenja vsebuje tudi pravico do smrti. Pravica do življenja je temeljna človekova pravica, ki
jo na nadnacionalni ravni zagotavljajo naslednji temeljni pravni akti:
1. Mednarodni akti
- Splošna deklaracija človekovih pravic (SDČP),21 sprejeta in razglašena 10.12.1948
v 3. členu,
- Konvencija o otrokovih pravicah (KOP),22 sprejeta 20.11.1989 (začela je veljati
šele 2.9.1990) v 6. členu,
- Deklaracija o otrokovih pravicah (DOP),23 sprejeta 20.11.1959 v 4. členu
2. Akt Evropske Unije (v nadaljevanju EU)
- Listina EU o temeljnih pravicah,24 sprejeta 12.12.2007 (s pričetkom veljavnosti
1.12.2009) v 2. členu
3. Akt Sveta Evrope
- Evropska konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP)25
v 2. členu
Zaradi uvrstitve pravice do življenja na sam vrh človekovih pravic in teženj po vedno večji
zaščiti te dobrine vsakega posameznika, se v okviru razprave o evtanaziji postavlja vedno več
dilem o interpretaciji določb, ki zagotavljajo pravico do življenja. Njene neenotne razlage in
visoke ravni abstrakcije pa so ironično pripeljale do tega, da se nanjo sklicujejo tako privrženci
evtanazije, kot tudi njeni nasprotniki. Slednji zagovarjajo stališče, da bi se z legalizacijo
evtanazije močno posegalo v pravico do življenja, hkrati pa bi na smrt bolni in ostareli čutili
pritisk, da z njim čim prej končajo, čeprav si v resnici tega sploh ne bi želeli. Varuhinja za
človekove pravice Vlasta Nussdorfer poudarja, da odločanje o življenju ali smrti večkrat nastopi
takrat, ko je predvsem zaradi zdravstvenega stanja ta zmožnost ogrožena in ne gre več za
samostojno odločitev. V tistem trenutku odločanje o življenju bolnega ali ostarelega preide v
21Splošna deklaracija človekovih pravic (resol. 217 A (III)), 1948, URL:
http://www.unaslovenia.org/dokumenti/sdcp (27.9.1013) 22Konvencija o otrokovih pravicah (Resol.44/25), 1989, URL: http://www.varuh-rs.si/index.php?id=105
(29.9.2013) 23 Deklaracija o otrokovih pravicah (Resol. 1386 XIV), 1959, URL: http://www.varuh-rs.si/pravni-okvir-
in-pristojnosti/mednarodni-pravni-akti-s-podrocja-clovekovih-pravic/organizacija-zdruzenih-
narodov/deklaracija-o-otrokovih-pravicah/#c72 (29.9.2013) 24 Listina EU o temeljnih pravicah (2010/C 83/02), 2007 25 Evropska konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS(13.6.1994)
MP, št. 7-41/1994 (RS 33/1994)), URL: http://www.echr.coe.int/Documents/Convention_SLV.pdf
(27.9.1013)
13
roke tretjega (tedaj nastopi pravica do evtanazije), s čemer se pa posega v tuje življenje in se
posledično pomaga pri izvedbi samomora, kar je pri nas in v večini drugih držav kaznivo
dejanje. Obe obliki, tako evtanazija, kot pomoč pri samomoru sta pa bili deležni obsojanja že od
Hipokrata dalje, prav tako so obe dejanji obsojale različne veroizpovedi.26
Drug pogled na pravico do življenja dajejo zagovorniki legalizacije evtanazije. V pravici do
življenja slednji vidijo tudi pravico do svobodnega razpolaganja z njim, kar pomeni, da se
posameznik lahko svobodno odloči, kdaj želi njegovo prenehanje. James Rachels omenjen
argument imenuje dokaz iz svobode, po katerem ima vsak pravico, da odloča o življenju, ki mu
pripada in v kolikor želi z njim končati, je to njegova stvar.27 Vendar pa menim, da ta argument
lahko vzdrži le, kadar je govora o pravici do samomora. Namreč pri izvajanju dejanja
evtanazije, bodisi aktivne ali pasivne, je potrebna določena aktivnost tretje osebe (zdravnika,
zdravstvenega delavca), pri čemer pa ne gre več za »upravljanje s svojim življenjem«, temveč
za poseg tretjega, ki pomaga končati življenje. S tem se odpirajo nova vprašanja in pojavljajo
dodatni problemi, namreč pomoč pri samomoru je pri nas kaznivo dejanje po 120. členu
Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1).28
5.2. Pravica do dostojne smrti
Umiranje v groznih mukah, hude bolečine in primeri, ko je človekovo življenje odvisno od
aparatov in cevk, so predvsem v današnjem času večinoma razlogi za dovolitev evtanazije
oziroma za njeno legalizacijo. Medicinski napredek v smislu podaljševanja življenja, je prinesel
ogromno pozitivnega (ne nazadnje, večina ljudi si želi živeti čim dlje), sočasno pa se veča
število starejših, katere velikokrat pri življenju ohranjajo zdravila in nenehna zdravniška pomoč.
» Zagovorniki evtanazije pa upravičeno opozarjajo, da se s sodobnimi medicinskimi
aparaturami človeka lahko ugrabi smrti, četudi je ta v nezavidljivem stanju. Medicina je danes
namreč lahko tudi nasilje nad človekom, kadar uporabi vsa razpoložljiva sredstva in poskuša za
vsako ceno rešiti življenje.«29 Pri procesu končanja življenja je potrebno ločiti dva pojma in
sicer smrt in umiranje. Smrt zaznamuje konec življenja, medtem ko umiranje še vedno vsebuje
življenje. Na videz povsem logično razlikovanje je v medicini povzročalo precej težav, namreč
težko je bilo opredeliti trenutek smrti,30 za pravo je pa pomembno, namreč, kadar je govora o
26 Povzeto po DA ŽIVLJENJU IN PRAVICI DO DOSTOJNE SMRTI, URL:
http://www.iusinfo.si/DnevneVsebine/Kolumna.aspx?Id=95790 (21.9.2013) 27 Povzeto po Rachels James, Pravica do smrti, Cankarjeva založba,Ljubljana,1987, str. 193 28 Ur.l. RS, št. 55/2008 29 Škrbič Ana, Legalizacija ali prepoved evtanazije? (pravica do dostojanstva), Pravna praksa, časopis za
pravna vprašanja, Leto 27, št. 48, Gospodarski vestnik, Ljubljana, 2008, str. 20-22 30 Danes je uveljavljeno pravilo, da se trenutek smrti obravnava kot tak takrat, ko pride do možganske
smrti, kar pomeni, da gre za dokončno in nepovratno prenehanje delovanja celotnih možganov
14
človekovi pravici, da umre dostojanstveno, nimamo v mislih izvršenega dejanja, temveč
dolgotrajen proces, zato bi bilo bolje govoriti o pravici do dostojanstvenega umiranja.31
Zagovorniki legalizacije evtanazije poudarjajo, da je človeku, ki umira v neznosnem trpljenju ali
celo vegetira, odvzeto vsakršno dostojanstvo, katerega mu zagotavljajo najvišji mednarodni
pravni akti. Zaradi svojega stanja v takšni fazi ni sposoben živeti v pravem pomenu te besede in
takemu človeku je potrebno dati možnost, da odloči o prenehanju takšnega življenja.» Pravica
do dostojne smrti ne zajema samo strokovne, etične, moralne, verske in kulturološke vrednote,
temveč tudi socialno ekonomske pogoje in angažiranost celotne družbe, ki ne bo samo
prepoznala pravico do dostojne smrti, ampak to z družbeno angažiranostjo tudi omogočila.
Seveda je pomembno, da je volja pacienta izražena in zapisana pravočasno, upoštevanje pravice
do dostojne smrti pa bo tudi odraz družbe, v kakšni želimo živeti.«32
Po drugi strani pa, njeni nasprotniki utemeljujejo, da pravica do smrti ni zajeta v okviru pravice
do življenja, temveč je z njo celo v konfliktu. V kolikor bi prišlo do legalizacije evtanazije, se z
njenimi moralnimi pomanjkljivostmi preprosto ne bi več ukvarjali, s čimer bi prišlo do njenih
zlorab. Ob vedno pogostejšem izvajanju evtanazije, bi se starejši in oboleli čutili dolžne zanjo
zaprositi, kar pa ne bi bila več njihova avtonomna odločitev. Postopoma bi legalizacija
evtanazije spremenila tudi odnos družbe, namreč čeprav bi bili razlogi za legalizacijo
dobronamerni in nesebični, usmerjeni v odrešitev neznosnih bolečin tistih, ki si tega želijo, bi
vedno težje razumeli tiste, ki vztrajajo navkljub bolečinam. Postali bi nestrpni do tistih, ki se za
evtanazijo ne bi odločili, vse manj denarja pa bi bili pripravljeni nameniti kurativi. Prav tako pa
opozarjajo, da se lahko dostojanstvo človeku zagotovi ne z dovolitvijo smrti, temveč z
ustreznim okoljem, paliativno nego in z vzbujanjem občutka, da je ta oseba še vedno zaželen in
nepogrešljiv član družine.
5.3. »Voluntas aegroti suprema lex esto«
Gre za načelo, po katerem je človekova volja vrhovni zakon, oziroma za načelo popolne
avtonomije osebnosti. Človekova osebnost in zasebnost, njegove pravice, osebna svoboda in
suvereno odločanje o samem sebi so lastnosti, ki jih poudarja in priviligira dotično načelo.
Avtonomija osebnosti pri tem zajema človekovo telo in duševnost, vključno z umom, kar
pomeni, da nobena druga oseba ali institucija ne sme in ne more posegati v odločitve, ki jih
neka oseba sprejme v zvezi s seboj, ali jih spreminjati. Omenjen koncept smiselno vsebuje tudi
(možganskih polobel in možganskega debla). Več o tem v Ubiti ali pustiti umreti (Zbornik simpozija o
evtanaziji), 2009 31 Povzeto po Pozaić 1987, str. 68 32 Prim. Jelka Reberšek Gorišek, dr.med. v Pravica do življenja in do dostojne smrti, etika v medicinski
znanosti, Zbornik prispevkov 22. simpozija Medicina in pravo, Maribor, 22. in 23. marec 2013. Celotno
besedilo zbornika se nahaja na spletni strani, URL:
http://acj.si/images/Projekt_3/Zborniki_MIP/ZborniMedPravo300.pdf (29.9.2013)
15
pravilo, da bolnikova privolitev v aktivno ali pasivno delovanje zdravnika odstrani morebitni
pravni ali moralni element nedopustnosti. Ne glede na to, kako napačne se zdijo odločitve
bolnika zunanjim opazovalcem, mora biti ta odločitev vrhovni zakon. To pa pomeni, da lahko
bolnik odkloni vse medicinske posege, ne glede na to, da okolica in zdravnik vedo, da bi mu ti
ukrepi zagotovo olajšali ali podaljšali življenje. Zdravnik posegov ne more vsiliti bolniku, ta pa
lahko z njihovo odklonitvijo neposredno vpliva na trajanje svojega življenja. Omenjeno načelo
ima tudi prednost pred konceptom dobrodelnosti, po katerem mora zdravnik izvajati ukrepe, ki
so za bolnika dobri. Kadar namreč posameznik posege odkloni, mora zdravnik to spoštovati.33
Tudi nasprotniki evtanazije spoštujejo voljo bolnika, kar pomeni, da ne glede na
dobronamernost dejanj, so le-ta nedopustna, če so v nasprotju z bolnikovo voljo, vendar pa ob
tem opozarjajo, da je nemogoče ustvariti pravni red, v katerem bi bil vsak posameznik povsem
svoboden. Z legalizacijo evtanazije, s tem pa z možnostjo svobodne odločitve o njeni izvedbi,
posameznik kljub temu ne bi bil povsem svoboden, saj bi imel zakonodajalčev namig, da se z
njo strinja in da ni moralno sporna. Rezultat legalizacije evtanazije bi tako privedel do
nasprotnega učinka od želenega, saj bi bila avtonomija le še bolj ogrožena.34
5.4. Stališče Sveta Evrope
Po mnenju Sveta Evrope sta pravica do življenja in varstvo človekovega dostojanstva zraščeni
in ju ni mogoče obravnavati ločeno, vendar pa niti določbe konvencije, niti praksa ESČP ne
zavzema neposrednih stališč v zvezi s pravno sprejemljivostjo samomora niti se ne opredeljujeta
do vprašanja ali se lahko posameznik odreče svoji pravici do življenja.35
5.5. Stališče Cerkve do evtanazije
Splošno stališče Cerkve do evtanazije bi lahko v kratkem opredelili takole: »Evtanazija? Ne,
nikoli!«36 Legalizacija evtanazije kot uboj iz usmiljenja (pomoči pri samomoru) bi razkrojila
bistvene vrednote, ki izvirajo iz resnice o človeku in utemeljeno človeško sožitje. Bila bi naj v
nasprotju s človeškim dostojanstvom in smislom zakonodaje. Še najbolj sporno se po mnenju
Cerkve zdi, da se pobudniki njene legalizacije sklicujejo na avtonomijo posameznike. Ta bi naj
pripeljala do tega, da bi ljudi s tem razbremenili odgovornosti za bližnjega.
Svoje obširno mnenje o evtanaziji je Cerkev prvič predstavila v izjavi Iura et bona, leta 1980 in
sicer takole: » Evtanazija pomeni dejanje ali opustitev, ki po svoji naravi ali svojem namenu
povzroči smrt, s ciljem, da odstrani vsako bolečino. Pri evtanaziji gre torej za namen in metode,
33 Povzeto po Flis Vojko, Evtanazija in zdravnik, Zdravniški vestnik, revija Slovenskega zdravniškega
društva, let. 64, št. 3, Slovensko zdravniško društvo, Ljubljana, 1995, str. 162 34 Povzeto po Škrbič Ana, Pravna praksa, časopis za pravna vprašanja, str. 21 35 Več o stališču Sveta Evrope v nadaljevanju v okviru obravnavanja Priporočila 1418 iz leta 1999 36 Tako je stališče Cerkve opredelil Mlinar, 2005, str. 303
16
ki smo jih uporabili.«37 Konkretna argumentacija Cerkve proti uzakonitvi evtanazije sloni na
vrednosti človekovega življenja, na dejstvu, da je le-to dar božje ljubezni, katerega je potrebno
ohranjati in bogatiti. Prostovoljna smrt je tako po tem nazoru prav tako nesprejemljiva kakor
umor. Leta 1985 so nizozemski škofje podpisali izjavo Trpljenje in umiranje bolnih, v kateri so
še poudarili, da nihče ne sme prekiniti povezanosti z drugim tako, da mu vzame življenje ali da
ima druge, ki ga končajo, četudi morda umira. Z okrožnico Evangelij življenja iz leta 1995, so
večinoma ponovili stališča iz Iura et bona, poudarili pa so, da smrti ni dovoljeno povzročati, niti
je ovirati. V kolikor je smrt blizu, se ne sme odreči običajne terapije. Na tem mestu je tudi
Cerkev opredelila razliko med evtanazijo in med odpovedjo paliativni terapiji. V položajih, ko
se neposredno in neizogibno najavlja smrt, se bolnik lahko odreče postopkom, ki bi prinesli
samo mučno podaljševanje, ne sme se pa prekiniti normalne skrbi, ki se bolniku dolguje v
takšnih primerih. V Evangeliju življenja je prisotno ostro obsojanje evtanazije, saj bi v njenih
argumentih, da gre za smrt iz usmiljenja, dejansko naj šlo za odstranitev tistih, ki si sami ne
morejo pomagati in predstavljajo za državo strošek. Glede pravice do življenja, ki je Božji dar,
Cerkev izpostavlja njeno ogroženost, ki bi jo evtanazija naj zanikala in bistveno kršila Božje
zakone (eden izmed zakonov, ki je z dovolitvijo evtanazije kršen, je zapoved: » Ne ubijaj!«).
Ker je človekovo življenje dar, je treba bolne ljudi spremljati do konca. V kolikor bi sprejeli
evtanazijo v zakone, bi dobro umiranje, kot pomoč, prijateljstvo in vzajemna predanost, postalo
nemogoče.38
Cerkev kot edini odgovor na umiranje zagovarja paliativno terapijo, s katero se človekovo
življenje spoštuje kot dar, medtem ko evtanazijo še naprej ostro zavrača.
6. UREDITEV EVTANAZIJE NA MEDNARODNI RAVNI
6.1. Svetovno zdravniško z druženje (World medical assotiation)
Svetovno zdravniško združenje (SZZ) oziroma World medical association (WMA) je leta 1948
obnovilo Hipokratovo prisego, kar pomeni, da morajo njeni člani brezpogojno spoštovati
človeško življenje od rojstva dalje. SZZ je, od njene ustanovitve po drugi svetovni vojni dalje,
sprejelo številne deklaracije, po katerih zdravstvu postavlja osnovne moralno-etične okvire,
hkrati pa poskuša usmerjati ravnanje delavcev v zdravstvu, še posebej takrat, ko so v dvomih.
Po Mednarodnem kodeksu zdravniške etike, se zdravnik mora zavedati, da je njegova dolžnost
ohranjati človeško življenje. V posebni deklaraciji, sprejeti v Lizboni leta 1981 (World medical
37 Povzeto po Mlinar, 2005,str. 304: Kongregacija za nauk vere, izjava Iura et bona, II(CD 28, 1985) 38 Povzeto po Mlinar, 2005, str. 303-311
17
association Declaration of Lisbon on the rights of the patient),39 je prepovedano sodelovanje
zdravnikov pri izvrševanju smrtne kazni. V omenjeni deklaraciji je bolniku dana pravica, da
pristane na zdravljenje ali ga odkloni, po tem, ko je bil ustrezno obveščen in pravica, da umre
dostojanstveno.40
Posebna pozornost je namenjena Deklaraciji o terminalni bolezni (WMA Declaration of Venice
on Terminal Illness),41 po kateri zdravnik lahko olajša trpljenje bolnika z neozdravljivo
boleznijo tako, da s soglasjem bližnjih sorodnikov prekine zdravljenje (kadar bolnik ne more
več izreči svoje volje). Vendar pa to zdravnika ne razrešuje obveze, da umirajočemu pomaga in
mu da zdravila za lajšanje končne razvojne stopnje bolezni.
Pomemben pravni akt na tem področju, je Deklaracija o evtanaziji, ki jo je SZZ sprejelo v
Madridu, leta 1987 (Declaration of Madrid on Professional Autonomy and Self-Regulation),42 v
kateri je evtanazija opredeljena kot neetično dejanje, s katerim se namenoma konča človekovo
življenje, ne glede na bolnikovo prošnjo ali prošnjo njegovih sorodnikov. Vendar pa kljub temu
zdravnik mora spoštovati pacientovo željo po naravni smrti in opustitvi procesov zdravljenja.
Deklaracijo o samomoru z zdravnikovo pomočjo (The WMA Statement on Physician-Assisted
Suicide)43 je SZZ sprejelo leta 1992 in samomor z zdravnikovo pomočjo, enako kot evtanazijo
opredelilo kot neetično in ga zdravnik mora odkloniti.
6.2. Svet Evrope
Organizacija Sveta Evrope je, podala izčrpno stališče v okviru Priporočila 1418 iz leta 1999. V
zvezi z evtanazijo, pravico do smrti in do pomoči pri samomoru, se parlamentarna skupščina
Sveta Evrope (PS) sklicuje na 2. člen EKČP.44 Skupaj s Protokolom št. 6 omenjena določba
39 World medical association Declaration of Lisbon on the rights of the patient, Lizbona, 1981, URL:
http://dl.med.or.jp/dl-med/wma/lisbon2005e.pdf (29.9.2013) 40 Povzeto po Dolenc Anton, Oregonska pobuda je v nasprotju s temeljnimi izhodišči zdravniškega
poslanstva, Zdravniški vestnik, glasilo Slovenskega zdravniškega društva, letnik 64, št.3, Slovensko
zdravniško društvo, Ljubljana, 1995, str. 170-171. 41 Deklaracija o terminalni bolezni (WMA Declaration of Venice on Terminal Illness), Benetke, 1983,
URL: http://www.wma.net/en/30publications/10policies/i2/ (29.9.2013) 42 Deklaracija o evtanaziji (Declaration of Madrid on Professional Autonomy and Self-Regulation),
Madrid, 1987, URL: http://www.wma.net/en/30publications/10policies/20archives/a21/ (29.9.2013) 43 Deklaracija o samomoru z zdravnikovo pomočjo The WMA Statement on Physician-Assisted Suicide),
Marbella, 1992, URL: http://www.wma.net/en/30publications/10policies/e13b/ (29.9.2013) 44 2. Člen EKČP: Pravica vsakogar do življenja je zavarovana z zakonom. Nikomur ne sme biti življenje
namerno odvzeto, razen ob izvršitvi sodbe, s katero je sodišče koga spoznalo za krivega za kaznivo
dejanje, za katero je z zakonom predpisana smrtna kazen. Kot kršitev tega člena se ne šteje odvzem
življenja, če je posledica uporabe nujno potrebne sile: pri obrambi katerekoli osebe pred nezakonitim
nasiljem, pri zakonitem odvzemu prostosti ali pri preprečitvi bega osebi, ki ji je zakonito odvzeta prostost,
pri zakonitem dejanju, ki ima namen zadušiti upor ali vstajo. K temu členu je bil kasneje sprejet Protokol
št. 6, ki je odpravil smrtno kazen in določil, da lahko država določi smrtno kazen samo za dejanja,
storjena med vojno ali neposredno ob vojni nevarnosti, vendar le v zakonsko določenih primerih in v
skladu z določbami zakona.
18
pravico do življenja opredeljuje kot temeljno, njun namen pa je predvsem varstvo pravice pred
samovoljnim poseganjem s strani države, ne zagotavljata pa brezpogojno varstvo življenja
samega ali njegove kakovosti. Po mnenju Sveta Evrope sta pravica do življenja in varstvo
človekovega dostojanstva zraščeni in ju ni mogoče obravnavati ločeno, vendar pa niti določbe
konvencije, niti praksa ESČP ne zavzema neposrednih stališč v zvezi s pravno sprejemljivostjo
samomora niti se ne opredeljujeta do vprašanja ali se lahko posameznik odreče svoji pravici do
življenja.
Po drugi strani se je Odbor za socialne, zdravstvene in družinske zadeve Parlamentarne
skupščine Sveta Evrope izrekel, da priznanje pravice do smrti (kar so zahtevale številne
nevladne organizacije po Evropi), ne bi pomenilo odprave trpljenja in strahov neozdravljivo
bolnih in umirajočih. Ne strinja se z uradnim dovoljevanjem evtanazije, hkrati pa poudarja, da
legalizacija lahko privede do zlorab, kakršnim smo priča na Nizozemskem, kjer je evtanazija
dovoljena (o tem več v nadaljevanju). Odbor se zavzema za ustrezni razvoj paliativne nege,
lajšanje bolečin in pomoči, hkrati pa poziva države, da pred kakršnim koli posegom pridobijo
soglasje pacienta in upoštevajo njegovo voljo.
Na 24. zasedanju PS v Strasbourgu (1999), je bilo sprejeto Priporočilo 1418,45 ki obravnava
vprašanje varstva človekovih pravic in dostojanstva umirajočih in neozdravljivo bolnih. De
facto se je razpravljalo o podpiranju absolutne prepovedi evtanazije in pomoči pri samomoru.
Zavrnili so tezo, da EKČP vsebuje pravico do smrti, večinsko stališče je bilo celo mnenja, da
pravica do smrti nasprotuje pravici do življenja. Slednjo pa je takratna poročevalka E. Gatterer
iz Avstrije opredelila kot absolutno vrednoto, o kateri ne morejo samovoljno odločati
posameznik, niti osebe, ki umirajo, ali so neozdravljivo bolne, skratka, življenje ne bi smelo biti
namerno vzeto. Varovanje dostojanstva umirajočih in neozdravljivo bolnih pa je potrebno
varovati z zagotavljanjem ustreznega okolja, v katerem ljudje umirajo. Priporočilo vsebuje
večinsko mnenje, da je zagotavljanje ustreznih kapacitet, osebja, znanja in medicinskih
tehnoloških sredstev, zagotavljanje ustreznega odnosa do pacientov bistvenega pomena v smislu
zagotavljanja dostojnega umiranja. Poročilo vsebuje tudi priznanje pravice do lajšanja bolečin,
kar je v skladu s pravico do življenja, zanikana pa je pravica do smrti. Po priporočilu 1418 ima
pacient pravico dobivati sredstva, ki lajšajo bolečine, četudi njihovo jemanje pospeši smrt, nima
pa pravice zaužiti smrtne doze, ki bi povzročila takojšnjo smrt. Pacientu je priznana pravica do
zavrnitve zdravljenja, do prenehanja zdravljenja, bistveno je skratka upoštevati njegovo voljo,
kadar je vprašanje zdravljenje. Volja je lahko izrecna ali nadomestna, kadar ni razsoden pa je
mogoče dokazati njegovo voljo. V dvomu mora biti odločitev v smeri »pro life« (za življenje).
Svet Evrope je s priporočilom želel apelirati tudi na Nizozemsko, ki je bila takrat v fazi
45 Besedilo priporočila 1418 se nahaja na spletni strani http://assembly.coe.int/nw/xml/XRef/Xref-
DocDetails-EN.asp?fileid=16722&lang=EN&search=MTQxOA==
19
sprejemanja zakona o dovolitvi evtanazije, naj tega ne stori. Za ta namen je poročevalka poslala
Nizozemski protestno noto, v kateri je poudarila, da bo tak zakon v nasprotju z 2. členom
EKČP.46 Kot zanimivost navajam, da so med razpravljalci bili tudi predstavniki držav, ki so se
izrekali o priznanju pravice do smrti, aktivni evtanaziji in pomoči pri samomoru. Za priznanje
teh pravic sta se izrekla oba predstavnika Združenega kraljestva in predstavnik Švice. Leta 2000
je Priporočilo 1418 dobilo še potrditev Odbora ministrov, leto kasneje je isti odbor pooblastil
Odbor za bioetiko, naj pridobi ustrezne informacije iz držav članic Sveta Evrope o njihovi
zakonodaji glede namernega povzročanja smrti neozdravljivo bolnih in umirajočih.47
Pomemben mejnik v postavljanju etičnih standardov postavlja Oviedska konvencija Sveta
Evrope o varstvu človekovih pravic in dostojanstva človeškega bitja v zvezi z biologijo in
medicino (Konvencija o varstvu človekovih pravic v zvezi z biomedicino). Za države ta
konvencija predstavlja minimalno varstvo človekovih pravic. V ospredje postavlja predvsem
določbe o privolitvi posameznika v medicinske posege. Pomembno se mi zdi izpostaviti zlasti
drugi del konvencije, ki vsebuje določbe o privolitvi v zdravstvene posege, o katerih mora biti
oseba, katero zadevajo, poučena in mora vanj privoliti. V 6. in 8. členu je pa določeno, da se
poseg na osebi, ki ni sposobna privoliti vanj lahko opravi le, če je v njeno neposredno korist,
kadar pa zaradi nujnega stanja privolitve ni mogoče dobiti, se poseg sme opraviti, če je le-ta v
korist posameznika. Po 9. členu konvencije je določeno, da je potrebno upoštevati želje, ki jih je
predhodno izrazil bolnik glede zdravniškega posega, v kolikor ob posegu ni sposoben izraziti
svoje volje.48
V okviru Sveta Evrope je potrebno omeniti tudi Evropsko sodišče za človekove pravice, na
katerega se lahko obrnejo osebe, katerim so bile kršene pravice ali jamstva, zagotovljene po
EKČP v državi, katero EKČP zavezuje, po tem, ko so v tej državi izčrpali vsa pravna sredstva.49
7. PRAVNA UREDITEV EVTANAZIJE V NEKATERIH
EVROPSKIH DRŽAVAH
7.1. Nizozemska
46 Povzeto po Teršek Andraž, Pravica do življenja in pravica umreti: ameriška in evropska ureditev,
Dignitas: revija za človekove pravice, št. 10, Nova revija, Ljubljana, 2001, str. 208-214. 47 Več o tem glej: Teršek, Dignitas: revija za človekove pravice, 2001, str. 212 48 Oviedska konvencija Sveta Evrope o varstvu človekovih pravic in dostojanstva človeškega bitja v zvezi
z biologijo in medicino (Konvencija o varstvu človekovih pravic v zvezi z biomedicino), 1997, Ovied,
URL: http://www.kme-nmec.si/Docu/Okonvencija.pdf (22.9.2013) 49 Več o primerih, ki so se znašli na Evropskem sodišču za človekove pravice v poglavju »ODMEVNI
PRIMERI«
20
Obsežne razprave o legalizaciji evtanazije na Nizozemskem so se pričele leta 1973. To je bilo
leto, ko je bila razglašena sodba v zadevi Postma. Dr. Geertruida Postma je namreč svoji 78-
letni materi injicirala smrtni odmerek morfija. Pacientka je veliko pred tem obolela za
cerebralno hemoragijo, posledica katere je bila delna paraliza. Tik pred smrtonosno dozo, je bila
v terminalnem, zadnjem stadiju bolezni in je več krat izrazila željo po smrti. Dr. Postma je o
svojem dejanju obvestila vodjo sanatorija, ko je novica prišla v javnost, pa so se široko odprla
vrata razpravam o dopustnosti zdravnikove pomoči pacientom pri umiranju. Zoper zdravnico je
bil sprožen kazenski postopek in jo spoznalo za krivo direktne evtanazije, sodišče pa ji je izreklo
pogojno obsodbo enega tedna kazni zapora in leto dni preizkusne dobe. Primer je vzbudil veliko
domače in tuje pozornosti, odzvali so se tako privrženci, kot nasprotniki evtanazije, hkrati pa je
istega leta bila ustanovljena največja, še danes obstoječa nevladna organizacija Dutch
Association for Voluntary Euthanasia (NNVE) katere glavni cilj je približati naravo
prostovoljne evtanazije širši javnosti in doseči legalizacijo evtanazije. Ena izmed
najpomembnejših nalog omenjene organizacije je distribucija t.i. »living will«, s katero pacient
izjavi, da v primeru, če se bo kdajkoli znašel v stanju, ko okrevanja ne bo mogoče pričakovati,
odklanja zdravljenje in želi izvedbo evtanazije. Sočasno z NNVE, sta bili ustanovljeni tudi dve
precej močni »pro life« organizaciji zdravnikov in pacientov, katere so podpirale zlasti verske
skupnosti in nekatere politične stranke.
Pomemben za razvoj nadaljnje zakonodaje v smeri legalizacije evtanazije, je primer Wertheim.
Gre za zdravnico, ki je pomagala pri samomoru 67-letne ženske, katere osebni zdravnik je
pomoč sodelovanje odklonil. Pacientka je zaužila 30 tablet, spila alkoholno pijačo in umrla.
Primer se je znašel pred kazenskim sodiščem, sodišče pa je takrat menilo, da je sicer pomoč pri
samomoru prepovedana (po 294. členu nizozemskega Kazenskega zakonika), vendar je pod
določenimi pogoji sprejemljiva.50 Gospa Wertheim je bila sicer spoznana za krivo, vendar je
bila obsojena na pogojno kazen 6 mesecev zapora in leto dni preizkusne dobe. Oba navedena
primera sta pomembno vplivala na odločitev, sprejeto leta 1982, ki je določala, da mora tožilec
vsak primer evtanazije in pomoči pri samomoru predložiti komiteju, ki ne bo predlagal
kazenskega pregona zdravnika, ki se bo ravnal po pogojih, ki morajo biti izpolnjeni, da bi
pomoč pri samomoru bila dopustna. Pomembno je postalo tudi razločevanje med aktivno in
50 Pogoji (povzeto po Završnik Simona, Nizozemski zakon o prekinitvi življenja na prošnjo in pomoč pri
samomoru: zgled ali svarilo, Dignitas: revija za človekove pravice, št. 10, Nova revija, Ljubljana, 2001,
str. 164):
- neznosno fizično ali psihično trpljenje pacienta
- Želja po smrti izražena trajno in prostovoljno
- Pacient informiran o svojem zdravstvenem stanju
- Ni nobene možnosti za izboljšanje zdravstvenega stanja
- Smrt ne povzroči trpljenja drugim
- Obvezno jo mora izvesti zdravnik, ki se mora pred tem posvetovati s kolegom, če pacient ni v
terminalnem stadiju, je potreben še posvet s psihiatrom ali psihologom
21
pasivno evtanazijo, pri čemer pasivna pomeni željo po naravni smrti v smislu, da se ne nadaljuje
z zdravljenjem, aktivna pa zdravnikova prekinitev z aplikacijo smrtonosne injekcije. Ko
govorimo o evtanaziji na Nizozemskem, gre za aktivno, direktno in prostovoljno evtanazijo.
Primer Schoonheim: evtanazija – dejanje v skrajni sili: Primer je bil prvi, ki je dosegel sodni
epilog na Vrhovnem sodišču Nizozemske. 90-letnica je svojega zdravnika Dr. Shoonheima
večkrat prosila za evtanazijo, podpisala je tudi »living will«. Dr. Schoonheim, se je nato
vendarle posvetoval z njenim sinom in s svojim kolegom, ki je potrdil, da do izboljšanja
zdravstvenega stanja ne bo prišlo, zato je pacientki injiciral učinkovino, ki je na koncu
povzročila smrt pacientke. Ko se je zdravnik leta 1983 znašel pred sodiščem, se je zagovarjal,
da je bilo dejanje storjeno v skrajni sili,51 prvostopenjsko sodišče ga je nato oprostilo. Višje
sodišče je nato zdravnika spoznalo za krivega, vendar pa ni izreklo kazenske sankcije. Na
Vrhovnem sodišču so sodniki poudarili, da Višje sodišče ni upoštevalo, da je dejanje bilo
storjeno v skrajni sili, zato mu je bilo vrnjeno v ponovno sojenje. Končno je bilo odločeno, da
zdravnik ni bil kriv, saj je dejanje storil v skrajni sili, primer pa je bil prvi iz sodne prakse na
Nizozemskem, ko zdravnik ni bil spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja zaradi izvajanja
evtanazije.
Po tem, ko se je junija 1985 v Haagu začel proces zoper zdravnika Admirala52 in je bil ta
oproščen in po tem, ko je državni svet zavrnil prvi osnutek zakona, ki so ga v parlamentu
predstavili mladi demokrati, sta Nizozemsko kraljevo zdravniško združenje in Društvo
zdravstvenih delavcev leta 1987 izdali praktične smernice za legalizacijo evtanazije in
predlagali, da poda svoje stališče tudi Državna komisija za evtanazijo, katero je ustanovil
Zdravstveni svet pri Ministrstvu za zdravje. Predlagane so bile tudi določene spremembe v
kazenskem zakoniku, po katerih bi bilo zdravniku dovoljeno prekiniti življenje osebi, ki ni
zmožna sama izraziti volje po prekinitvi življenja (osebe v komi, novorojenčki s težkimi
deformacijami,…), vendar pa takrat do obravnave predloga ni prišlo zaradi razpada vladne
koalicije. Pomembno odločitev v smeri legalizacije evtanazije je pomenila sodba Vrhovnega
sodišča v zadevi Chabot,53 ko je v svoji obrazložitvi poudarilo, da je institut skrajne sile v
primeru izvedbe evtanazije dopusten tudi pri pacientovem trpljenju, ki je povsem psihičnega
izvora. Novembra- leta 1990, je bilo med zdravniškim združenjem in ministrstvom za
pravosodje sklenjen sporazum o prijavi izvršenih evtanazij, po katerem mora zdravnik prijaviti
vsak primer nenaravne smrti mrliškemu ogledniku, ki poročilo posreduje še pristojni regionalni
komisiji in višjemu tožilcu, ta pa preliminarno odloči o pregonu. Zadnjo besedo ima minister za
51 Na skrajno silo se je skliceval zato, ker se je znašel v situaciji, kjer sta si nasprotovali dolžnost podrejati
se zakonu in dolžnost pomagati pacientu in upoštevati njegovo voljo 52 Več o tem glej: Završnik, Dignitas: revija za človekove pravice, 2001, str. 168 53 Več o tem glej: Završnik, Dignitas: revija za človekove pravice, 2001, str. 170
22
pravosodje. Pred tem je bila istega leta s strani nove koalicije (krščanski demokrati in delavska
stranka) imenovana tudi komisija, ki je preučevala razširjenost evtanazije in pomoči pri
samomoru. Vodil jo je generalni državni tožilec Jan Remmelink, sestavljena pa je bila iz treh
pravnikov in treh zdravnikov.54 Z raziskavo in njenimi rezultati prvotno niso imeli namena
vplivati na razprave v parlamentu, vendar je do tega kljub temu prišlo. Potrebno je bilo namreč
pojasniti 1000 primerov smrti, ki so bile posledica neprostovoljne evtanazije, poleg tega pa je
Remmelinkova komisija podala nekaj izjav v smeri, da bi bilo potrebno pravno urediti položaj
evtanazije v zdravstvu, s čemer bi se izognili zdravniškemu postavljanju etičnih in pravnih
kriterijev za njeno izvedbo. Prav tako so predlagali, naj vlada ne gre v nov zakonodajni ciklus v
smislu legalizacije evtanazije, temveč zgolj opredeli izjeme v kazenskem zakoniku, vlada pa je
odgovorila, naj se uredijo predpisi o pokopu oziroma sežiganju trupel. Trupla oseb, na katerih je
bila izvedena evtanazija bi od takrat naj bila na razpolago sodni medicini, zdravniki pa bi morali
poleg vzroka smrti napisati ali je šlo za naravno ali nenaravno smrt. V primeru nenaravne smrti
bi se sprožila policijska preiskava in delo tožilstva, kar pomeni, da so pričakovali, da bodo
zdravniki pošteni in da bodo navajali resničen vzrok smrti, s čimer bi se zmanjšalo prikrivanje
evtanazije, zdravniki bi pa na nek način ovadili sami sebe. Predlagali so celo, da bi se na
podoben način v rubriko o vzroku smrti vnesla tudi neprostovoljna evtanazija, vse z namenom,
da se prikrita evtanazija, ki je bila ugotovljena na podlagi Remmelinkove komisije, odpravi, s
tem pa se je de facto že dopuščalo izvajanje evtanazije.
Ker je vlada puščala odprta vrata dvoumnim primerom smrti, ki so bile posledica različnih oblik
evtanazije in tudi različnih motivov za njeno izvedbo, je leta 1991 sledil predlog zakona o
legalizaciji evtanazije. Tudi za tisto obdobje ne moremo govoriti o legalizaciji evtanazije,
temveč bolj za poskus, kako jo omejiti. V kazenskem zakoniku tudi tokrat ni prišlo do
sprememb, vendar zdravnika, ki je pošteno izpolnil formular, ki ga je zahteval zakon o pokopu
in se je držal varnostnih pogojev, niso preganjali v kolikor je izvedel aktivno evtanazijo
(varnostni pogoji so našteti v opombi 36). Sprejet je bil namreč pravilnik glede razlaganja člena
kazenskega zakonika, ki se je nanašal na aktivno evtanazijo. Kljub temu, da se je povečalo
število prijavljenih evtanazij, pa je bila še zmeraj prijavljena manj kot polovica vseh primerov,
dodatno, skrb vzbujajočo težavo pa so odkrili nadaljnji podatki komisije, ki so pokazali, da so o
tem, ali naj se proces smrti pospeši ali ne, večinoma odločali zdravniki, ne pacienti sami.
Do legalizacije je prišlo z začetkom veljave Zakona o evtanaziji in samomoru s pomočjo
(Euthanasia and Assisted Suicide act), ki se je na začetku imenoval Zakon o prekinitvi življenja
na prošnjo in pomoč pri samomoru (Termination of life in request and assisted suicide act).
Poglavitni namen tega zakona je zagotoviti transparentnost izvajanja evtanazije in pomoči pri
54 Več o podatkih in rezultatih komisije glej Mlinar, 2005, str. 98-107
23
samomoru, čeprav ne prinaša bistvenih vsebinskih sprememb in novosti. Osnovni cilj je bil
povečati varnost pri zdravnikih in pacientih. Ob upoštevanju zahteve po skrbnem ravnanju (ki
se nanaša na 293. člen Kazenskega zakonika), kar pomeni upoštevanje vseh varnostih pogojev55
in če je o svojem ravnanju obvestil mrliškega oglednika v skladu z Zakonom o ravnanju s trupli,
dejanje evtanazije ali pomoči pri samomoru, se zdravnik izogne kazenskemu pregonu, sicer sta
pa obe dejanji še naprej opredeljeni kot kaznivo dejanje.
7.2. Belgija in Luxembourg
Kljub svojevrstnosti nizozemskega položaja, so nizozemska razprava in rezultati le-te privedli
do odpiranja številnih vprašanj v zvezi z evtanazijo tudi drugje po Evropi. Belgijska zakonodaja
se vendarle pomembno razlikuje od nizozemske, kar se tiče evtanazije, predvsem zato, ker ni
podprta z zgodovinskimi primeri. Do politične razprave v Belgiji je prišlo šele leta 1996, ko je
vlada pooblastila Posvetovalno komisijo za bioetiko, naj izdela predloga zakona. Namreč
belgijski kazenski zakonik prepoveduje evtanazijo, po drugi strani pa se je tudi Belgija
spopadala s številnimi primeri evtanazije brez formalne registracije in avtorizacije postopka.
Člani komisije so se strinjali, da je potrebno etično problematiko evtanazije formalizirati s
pravnim jezikom in pripravili predloge, o katerih so menili, da je potrebno razpravljati.56 Konec
leta 1997, je parlament vendarle prišel do sklepa, da je treba preprečiti neprostovoljne
evtanazije, vendar je bil proces zaradi takratnih pedofilskih afer v Belgiji ustavljen. Predlog
zakona, s katerim bi se uredila evtanazija je bil vložen leta 2001, veljati pa je začel leta 2002.
Belgijski zakon o evtanaziji57 definira evtanazijo (za razliko od nizozemskega), prav tako pa
ureja prakso, položaj vpletenih oseb, pacientovo zdravstveno stanje, zdravnikove dolžnosti na
podlagi pacientove zahteve in njegovega zdravstvenega stanja ter končno prijavo evtanazije. Ne
govori o asistiranem samomoru, temveč izključno o evtanaziji (pojma naj bi si bila podobna),
delno tudi zato, ker samomor po belgijski zakonodaji ni prepovedan. Evtanazija je še zmeraj
prepovedana, v kolikor ni opravljena po zakonsko določenih pogojih in normah. Ustanovljena je
bila tudi Državna komisija za kontrolo in vrednotenje, ki nadzira pravilnost izvajanja evtanazije.
Na podoben način kot v Belgiji, je prišlo do dekriminalizacije evtanazije v Luxembourgu, leta
2009.
7.3. Švica
55 Zdravnik mora biti prepričan, da je bila pacientova prošnja podana prostovoljno, na podlagi tehtnega
premisleka, da je bilo pacientovo trpljenje trajno in neznosno, pacienta je seznanil z zdravstvenim
stanjem, oba sta prepričana, da ni druge razumne rešitve, spoštovana je zahteva po skrbnem ravnanju pred
in po smrti 56 Več o tem glej Mlinar, 2005, str. 119 57 The Belgian act on Euthanasia, 28.5.2002
24
V Švici so se ljudje množično odločali za zavrnitev ali prekinitev terapije, ki bi podaljševala
njihova življenja. Prav tako so se krepila zavzemanja za razprave o dovolitvi pomoči pri
samomoru. V začetku devetdesetih so tako potekale javne in politične razprave v zvezi s pravno
ureditvijo evtanazije in pomoči pri samomoru. Po mnenju javnosti pa bi naj razpravo o
omenjenih temah v preteklem desetletju zavirala krščansko oblikovana lestvica vrednot, zaradi
kontroverznosti teh razprav. Do politične razprave v zvezi z regulacijo evtanazije (ne aktivne,
temveč pasivne) in v zvezi s pomočjo pri samomoru, je prišlo leta 1994, ko je takratni državni
svetnik Ruffy predlagal spremembo kazenskega zakonika. Po številnih poskusih in zakonskih
predlogih, do legalizacije evtanazije ni prišlo, saj so bili vsi predlogi zavrnjeni, prav tako ni
prišlo do sprememb v kazenskem zakoniku. Po drugi strani je praksa pomoči pri samomoru bila
predmet kazenskega pregona le takrat, ko so pomoč pri samomoru vodili sebični nagibi oziroma
je bila pomoč ponujena iz koristoljubja (+to določilo ima Kazenski zakonik že iz leta 1948),
zato se je pomoč pri samomoru preselila tudi v medicinski kontekst, kar pomeni, da so
sodelovali tudi zdravniki. Pri tem pa sodelujejo tudi razna evtanazijska združenja, katerih cilj je
doseči legalizacijo strokovnega predpisovanja smrtonosnih sredstev. V Švici je priznana pravica
do smrti oziroma do odločanja o samem sebi tudi glede končanja življenja. V kolikor zdravnik
privoli v pomoč pri samomoru, mora upoštevati naslednje pogoje: pacientova obolelost
opravičuje domnevo, da se bliža konec življenju, alternativne možnosti so bile omenjene, želene
in uporabljene, pacient pa je sposoben odločanja. Zadnje dejanje, ki vodi v smrt, mora opraviti
pacient sam, saj je uboj na zahtevo, po katerem bi zadnje dejanje storil zdravnik, kaznivo.58 V
Švici so za namene uresničevanja pravice do dostojne smrti, ustanovili organizacije, s pomočjo
katerih bolni prekinejo svoje življenje. Znani sta organizaciji EXIT in DIGNITAS. Slednja je
bila ustanovljena leta 1998 in sprejema paciente z vsega sveta, zato se Švici očita samomorilski
turizem. Pacient, ki želi izpeljati samomor s pomočjo organizacije, mora postati njen član,
napisati pismo, v katerem pojasni svoje razloge, dodati mora zdravstveno kartoteko,
življenjepis, podatke o diagnozi, terapiji in če je možno, tudi prognozo. Poudarjajo, da se z
njihovo pomočjo lahko izvajajo izključno samomori, ne pa evtanazija, kar pomeni, da v okviru
te organizacije ne bi mogli odklopiti iz aparatur človeka, ki je že leta v komi.59
7.4. Turčija
V Turčiji je evtanazija z zakonom strogo prepovedana in se obravnava kot umor. Vendar pa pri
subsumciji evtanazije pod kaznivo dejanje umora nastopi težava, saj ni podan eden izmed
odločilnih elementov, to je zlonamernost, ki po turškem kazenskem zakoniku mora biti podan,
da se dejanje obravnava kot umor. Ker drugega zakona o evtanaziji v Turčiji ni, so posledično
58 Povzeto po Mlinar, 2005, str. 144 59 Povzeto po Ludwig A. Minelli Prijazna smrt: že 12 let se lahko bolniki odločijo za varen samomor v
Švici, Mladina, št. 15, Mladina, Ljubljana, 2010, str. 44,45
25
tudi sodniki v precej težki situaciji, ko morajo odločati v konkretnih primerih. Številni v Turčiji
zahtevajo podrobnejšo ureditev evtanazije, saj se na eni strani soočajo s številnimi primeri
pasivne evtanazije, ko bolni odhajajo iz bolnišnic domov umirati, na drugi strani pa se
muslimani zavzemajo, da bi še naprej ostala kazniva, saj je po islamskem izročilu evtanazija
strogo prepovedana.60
7.5. Slovenija
V Sloveniji ne evtanazija, ne samomor z zdravnikovo pomočjo nista dovoljena. Temelj takšni
pravni ureditvi so tako ustavna kot zakonska določila. V Ustavi Republike Slovenije (v
nadaljevanju URS),61 je v 17. členu človekovo življenje opredeljeno kot nedotakljivo, Slovenija
pa kot država, ki nima smrtne kazni. V 18. členu so določbe o prepovedi mučenja: »Nihče ne
sme biti podvržen mučenju, nečloveškemu ali ponižujočemu kaznovanju ali ravnanju. Na
človeku je prepovedano delati medicinske ali druge znanstvene poskuse brez njegove svobodne
privolitve«. Nadalje je v 21. členu zagotovljeno spoštovanje človekove osebnosti in
dostojanstva v postopkih in med odvzemom prostosti ter izvrševanjem kazni, v 34. členu pa je
govora o osebnem dostojanstvu in varnosti. Pomemben je tudi člen 52, po katerem »Nikogar ni
mogoče prisiliti k zdravljenju, razen v primerih, ki jih določa zakon«.
Ob oblikovanju kazenske zakonodaje leta 1994, se je pojavljalo vprašanje dopustnosti
evtanazije, predvsem zaradi takratnih dogajanj v drugih evropskih državah na tem področju.
Vendar pa ne takratni Kazenski zakonik RS (v nadaljevanju KZ),62 niti kasnejši KZ-1,63 ki je
stopil v veljavo 1.11.2008, ne vsebujeta določb v zvezi z evtanazijo, predvsem zaradi
izvenpravnih,- filozofskih, moralnih, religioznih in tradicionalnih pogledov naše družbe na to
področje. Edina razlika, ki se pojavlja med obema zakonikoma je ta, da je prvotni vseboval
določila o neke vrste privilegirani obliki kaznivega dejanja umora. V 3. odstavku 127. člena KZ
je bila namreč določba, po kateri se storilec kaznuje z nižjo kaznijo, v kolikor je bilo dejanje
storjeno v posebno olajševalnih okoliščinah. Enake, posebne olajševalne okoliščine so bile
podane pri napeljevanju k samomoru in pri pomoči pri samomoru. V kolikor bi takrat zdravnik
storil katero izmed kaznivih dejanj, bi se ga obravnavalo po omenjenih določbah, upoštevaje
posebne olajševalne okoliščine (v kolikor bi jih seveda dokazal). Z novim KZ-1, je prišlo do
razdelitve naklepnega odvzema življenja na kaznivo dejanje uboja in kaznivo dejanje umora
(izvajanje prostovoljne aktivne evtanazije bi se najverjetneje obravnavalo kot uboj), kar pomeni,
da je evtanazija tudi po novem Kazenskem zakoniku, kaznivo dejanje.
60 Več o tem glej EUTHANASIA IN TURKEY: Cultural and religious perspectives URL:
http://www.eubios.info/EJ66/EJ66P.htm (24.9.2013) 61 Ur. l. RS št. 33I/1991 62 Ur. l. RS št. 63/1994 63 Ur. l. RS št. 55/2008
26
Po 34. členu Zakona o pacientovih pravicah64 imamo v Sloveniji možnost, da pisno vnaprej
odklonimo vztrajanje pri življenju v trajnem vegetativnem stanju.65
Edini akt, ki izrecno omenja evtanazijo je Kodeks medicinske deontologije,66 po katerem
zdravnik odklanja evtanazijo in jo ima za lažni humanizem (po 43. členu kodeksa). Pri bolniku,
ki je na smrt bolan, mora zdravnik ukreniti vse potrebno za smiselno zdravljenje in lajšanje
trpljenja. Umirajočemu je po Kodeksu zagotovljena predvsem pravica do oskrbe, nege in
človeškega odnosa ter do navzočnosti svoje družine v trenutkih končnega obdobja njegove
bolezni oziroma bližajoče smrti.
V Sloveniji torej ne priznavamo pravice do smrti, po kateri bi pacient lahko zahteval, da se mu
zada smrtonosna doza morfija, interpretacija te pravice pri nas gre namreč v smeri zagotovitve
pravice do naravne smrti, po kateri bi se vsakemu človeku morali zagotoviti taki pogoji in
okolje, kjer bo njegovo umiranje čim bolj olajšano, kar je tudi v skladu z nedotakljivostjo
človekovega življenja in s pravico do osebnega dostojanstva in varnost. Izraz takšnega
prepričanja in ureditve je tudi ustanovitev Slovenskega društva hospic,67 leta 1995, katerega
glavni cilj je ljudi osvestiti, da je zelo pomembno, kako preživeti zadnji del svojega življenja.
Njegovi člani uresničujejo svoje interese s področja psihosocialne pomoči hudo bolnim,
umirajočim, njihovim svojcem in žalujočim ter si prizadevajo za spoštovanje človekovega
življenja ter odklanjanje evtanazije.
Da je vprašanje evtanazije danes zelo aktualno, ne samo zunaj naših meja, temveč tudi v
Sloveniji, priča tudi dejstvo, da je prav letošnji simpozij Medicina in pravo potekal na temo
Pravica do življenja in do dostojne smrti - etika v medicinski znanosti. Posvečen je bil prof. dr.
Antonu Dolencu,68 katerega članek sem tudi sama uporabljala kot literaturo pri pisanju te
64 Ur. l. RS št. 15/2008 65 Pacient, ki je sposoben odločanja o sebi in je dopolnil 18 let starosti, ima pravico, da se upošteva
njegova volja o tem, kakšne zdravstvene oskrbe ne dovoljuje, če bi se znašel v položaju, ko ne bi bil
sposoben dati veljavne privolitve, če: bi trpel za hudo boleznijo, ki bi glede na dosežke medicinske
znanosti v kratkem času vodila v smrt tudi ob ustreznem medicinskem posegu oziroma zdravstveni oskrbi
in tako zdravljenje ne daje upanja na ozdravitev oziroma izboljšanja zdravja ali lajšanje trpljenja, ampak
samo podaljšuje preživetje, bi mu medicinski poseg oziroma zdravstvena oskrba podaljšala življenje v
položaju, ko bo bolezen ali poškodba povzročila tako hudo invalidnost, da bo dokončno izgubil telesno ali
duševno sposobnost, da bi skrbel zase. 66 Kodeks medicinske deontologije Slovenije, revija ISIS, glasilo Zdravniške zbornice, Ljubljana, 1992,
URL: http://www.zdravniskazbornica.si/zzs.asp?FolderId=386 (29.9.2013) 67 Hospic je filozofija, ki se trudi za učinkovito protibolečinsko terapijo, ne podaljšuje življenja za vsako
ceno, temveč blaži trpljenje in bogati življenje v zadnjih dneh ali tednih, podpira navzočnost svojcev in
ponuja pomoč tudi žalujočim, hkrati se pa zavzema za odklanjanje evtanazije 68 Anton Dolenc (13.6.1930, 1.2.2013), je poleg tega, da je bil specialist za sodno medicino in patologijo,
bil tudi profesor na Medicinski fakulteti v Ljubljani, predstojnik Inštituta za sodno medicino, predsednik
Slovenskega zdravniškega društva, avtor številnih znanstvenih in poljudnoznanstvenih člankov.
27
diplomske naloge.69 Na srečanju so priznani zdravniki, teologi in pravniki (predvsem s Pravne
fakultete Univerze v Mariboru) predstavljali svoja stališča in razpravljali o najrazličnejših
aktualnih temah v zvezi z evtanazijo in njej sorodnimi vprašanji.70
8. PRAVNA UREDITEV EVTANAZIJE V NEKATERIH
DRŽAVAH IZVEN EVROPE
8.1. ZDA
Skozi zgodovino so v Združenih državah Amerike potekale številne razprave v zvezi z
legalizacijo evtanazije in s priznanjem pravice do smrti, vendar je Vrhovno sodišče ZDA na
koncu le odločilo, da posamezniku ni priznana pravica do pomoči pri samomoru, hkrati je pa
poudarilo, da zakonov, ki prepovedujejo kakršnokoli pomoč ni mogoče uporabiti za
kateregakoli razsodnega in neozdravljivo bolnega pacienta, s čimer je dopustilo možnost, da se
je odločitev lahko drugačna v določenih konkretnih primerih, ki bi odstopanje od povedanega
upravičevali. Prav tako zveznim državam ni prepovedalo, da bi same, suvereno in avtonomno
podelile posameznikom takšno pravico. Bistveno v tem delu je namreč iskanje ravnovesja med
pravicami posameznika na eni strani in interesom države po zaščiti življenja posameznika na
drugi. Konkreten odraz dovoljene drugačne ureditve, je 1994. leta sprejet Oregonski zakon
(Death With Dignity Act),71 ki je v veljavo stopil šele 1997 (vmes je zakon sicer bil potrjen na
referendumu, vendar z majhno razliko med volivci za in proti, zato se v praksi ni smel
uporabljati), po drugem glasovanju. V skladu s tem zakonom lahko pacient izrazi voljo umreti,
vendar morata pred tem dva zdravnika potrditi (najprej eden,potem še drugi), da bolniku ne
preostane več kot 6 mesecev življenja, potreben je tudi psihiatrični pregled (da želja po smrti ne
bi bila zgolj posledica depresije), prav tako pa so s strani Zdravniške organizacije predpisana
sredstva, ki se lahko uporabijo kot pomoč pri samomoru. Zdravniki v primeru ugovora vesti
niso dolžni pomagati pri samomoru, prav tako pa lahko bolnik svojo odločitev kadarkoli
69 Uporabila sem članek Dolenc Anton, Oregonska pobuda je v nasprotju s temeljnimi etičnimi izhodišči
zdravniškega poslanstva, Zdravniški vestnik, glasilo Slovenskega zdravniškega društva, letnik 64, št.3,
Slovensko zdravniško društvo, Ljubljana, 1995 70 Celotno besedilo zbornika se nahaja na spletni strani, URL:
http://acj.si/images/Projekt_3/Zborniki_MIP/ZborniMedPravo300.pdf (29.9.2013) 71 Oregon death with dignity act, (ORS 127.800-995), Oregon, 1994, URL:
http://public.health.oregon.gov/ProviderPartnerResources/EvaluationResearch/DeathwithDignityAct/Page
s/ors.aspx (3.10.2013)
28
prekliče. Zelo podobno ureditev ima tudi Washingtonski Death With Dignity Act, sprejet leta
2008.72
V zvezni državi Montana je priznana pravica do pomoči pri samomoru od leta 2008 s
precedenčnim primerom Baxter vs. Montana, v katerem je sodnica odločila, da ima terminalni
bolnik pravico do dostojne smrti po ustavi zvezne države Montana, v nadaljevanju sodbe pa je
še navedla, da človeku prav pravica do dostojne smrti daje hkrati tudi pravico do pomoči v
smislu, da si bolnik lahko priskrbi s pomočjo zdravnika, dozo zdravil, s katerimi lahko konča
svoje življenje.73 Z zakonom št. 39 (An act relating to patient choice and control at end of life)74
je Vermont postal še četrta država v ZDA, ki dovoljuje pomoč pri samomoru. Zakon je začel
veljati letos 20.maja, podobno kot prej omenjena Oregonski in Washingtonski pa predpisuje
pogoje, pod katerimi je pomoč pri samomoru dovoljena.75
8.2. Avstralija
Northern Territory Rights of Terminally Ill Act,76 ki je stopil v veljavo 1.7.1996 je legaliziral
aktivno prostovoljno evtanazijo in asistiran samomor. Pacient je moral imeti najmanj 18 let, biti
je moral neozdravljivo bolan in v zadnjem, terminalnem obdobju. Za namene njene izvedbe, je
bila izumljena tudi naprava, sestavljena iz računalnika in črpalke z letalno dozo barbituratov.
Program na računalniku je bolnika vodil skozi serijo vprašanj in po zadnji potrditvi avtomatično
vbrizgal zdravilo v pacienta. Zakon so podpirali številni ugledni politiki in pravniki, pa tudi del
prvotnih prebivalcev (aboriginov), na drugi strani je združenje Euthanasia NO svojo kampanjo
zoper zakon vodilo s prepričanjem, da je rasističen in naperjen proti prvotnim prebivalcem
Avstalije. Nasprotovale so mu vse cerkve, zanimivo pa je, da so mu nasprotovali tudi zdravniki,
ki so v preteklosti kazali precejšnjo naklonjenost evtanazije. Zaradi pritiskov javnosti in tožb
zoper državo, so leta 1996 (leto po tem, ko je bila evtanazija legalizirana), sprejeli proti
72 "An adult who is competent, is a resident of Washington state, and has been determined by the
attending physician and consulting physician to be suffering from a terminal disease, and who has
voluntarily expressed his or her wish to die, may make a written request for medication that the patient
may self-administer to end his or her life in a humane and dignified manner..." (Povzeto po The
Washington Death with dignity Act, (I-2139 1/08), Washington, 2008, URL:
http://euthanasia.procon.org/sourcefiles/EuthWashingtonStateLaw.pdf (22.9.2013)) 73 Več o tem glej URL http://euthanasia.procon.org/sourcefiles/McCarter_Opinion_Montana.pdf
(24.9.2013) 74 Vermont death with dignity, (life (VT LEG #292042 V.1), Vermont, 2013, URL:
http://www.procon.org/sourcefiles/ACT039_Vermont_Death_with_dignity.pdf (24.9.2013) 75 "A patient with a terminal condition who self-administers a lethal dose of medication shall not be
considered to be a person exposed to grave physical harm... and no person shall be subject to civil or
criminal liability solely for being present when a patient with a terminal condition self-administers a
lethal dose of medication or for not acting to prevent the patient from self-administering a lethal dose of
medication." 76Northern Territory Rights of Terminally Ill Act (Act no.12, 1995), 1995, URL:
http://www.nt.gov.au/lant/parliamentary-business/committees/rotti/rotti95.pdf (29.9.2013)
29
evtanazijski zakon (Euthanasia Laws Bill),77 ki je začel veljati leta 1997. Zdravnik, ki je izumil
napravo za izvedbo aktivne evtanazije (Dr. Philip Nitschke), je po sprejetju proti-evtanazijskega
zakona neki pacientki dal smrtno dozo zdravil, vendar za povzročitev smrti ni bil preganjan.
8.3. Tajska
Leta 2007 je Tajska uzakonila pasivno evtanazijo z National Health Act BE 2250, po katerem se
upošteva pisna zahteva terminalnega bolnika za odklonitev medicinske pomoči, z namenom
končanja trpljenja, ki je posledica njegove bolezni.78
8.4. Japonska
Sicer Japonska nima zakona, ki bi opredeljeval status evtanazije, prav tako pa Vrhovno sodišče
Japonske o tem problemu ni nikoli odločalo. Določeno stališče Japonske je predstavljeno le
preko dveh odločitev nižjih sodišč, prvo iz leta 1962 v Nagoyi, drugo pa v Tokiu. Prvi primer se
je nanašal na pasivno evtanazijo, drugi pa na aktivno. Takrat so sodniki postavili določen pravni
okvir in pogoje, z izpolnitvijo katerih bi ena in druga lahko bili dovoljeni, obravnavali pa bi se
kot dejanji, storjeni v posebnih okoliščinah, zaradi česar ne bi bili pregonljivi in kaznovani.
Zanimivo je tudi, da je japonsko pojmovanje evtanazije drugačno, kot na primer v Sloveniji in
večini drugih držav. Japonski izraz za evtanazijo »anraku-shi« namreč pomeni mirno smrt.79
8.5. Indija
V Indiji je evtanazija kaznivo dejanje. Po indijskem kazenskem zakoniku sta tako pomoč pri
samomoru kot poskus njegove storitve, kazniva. Prav tako je Vrhovno sodišče podalo mnenje,
da pravica do življenja, ki jo zagotavlja 21. člen indijske ustave, ne vsebuje pravice do smrti,
čeprav se številne organizacije, med katerimi je najbolj znana Death with Dignity Foundation,
borijo za legalizacijo pravice posameznika, da sam odloči o svoji smrti. Velik napredek v tej
smeri je bil storjen leta 2011, ko je Vrhovno sodišče vendarle priznalo pravico do pasivne
evtanazije z odrekanjem ohranjanja pri življenju s pomočjo naprav. Čeprav so takrat zavrnili
prošnjo po »mercy killing« Arune Shaunbag, ki je v vegetativnem stanju že 37 let, so postavili
okvire, v katerih je izvedba pasivne evtanazije mogoča. Po odločitvi sodišča lahko namreč le
starši, partnerji in najbližji sorodniki zaprosijo za pasivno evtanazijo pri pacientu, o čemer pa
odloči višje sodišče (v praksi bi do tega prišlo predvsem v primerih, ko bi se bolnik odrekel
77Euthanasia laws Bill (no.,1996), Northern Territory, 1996, URL:
http://www.comlaw.gov.au/Details/C2004B00056 (29.9.2013) 78 Povzeto po David Horvatin, Evtanazija. Pregled po državah, Zbornik simpozija o evtanaziji (ubiti ali
pustiti umreti), Ljubljana,2009, str. 18 79 Več o tem glej EUTHANASIA TRIALS IN JAPAN, Implications for legal and medical practise, URL:
http://www.institute-of-mental-health.jp/thesis/pdf/thesis-03/thesis-03-08.pdf (23.9.2013)
30
hrani in vodi ter ohranjanju življenjskih funkcij, pri odločanju pa bi imeli glavno besedo
zdravniki).80
9. ODMEVNI PRIMERI
Case of Pretty v. The United Kingdom (European Court of Human Rights),81
Diane Pretty je bila državljanka Združenega kraljestva, rojena leta 1958. Umirala je za boleznijo
motoričnega nevrona, za katero ni znanega zdravila in zaradi katere je bila ga. Pretty
paralizirana oda vratu navzdol. Njen intelekt in sposobnosti sprejemanja odločitev sta bila
nedotaknjena. Glede na to, da je bila ta bolezen že v zadnjem stadiju, so bile bolečine zelo
velike in njeno dostojanstvo okrnjeno, zato si je želela, da bi imela nadzor nad tem kdaj in kako
bo umrla. Samomor po pravu Velike Britanije ni kaznivo dejanje, ampak ker gospa ni bila
zmožna sama storiti samomora, bi pri tem potrebovala pomoč, kar pa je kaznivo. Na tožilstvo je
zato poslala prošnjo, da bi dovolili njenemu možu, da ji pomaga končati njeno življenje.
Tožilstvo je to zavrnilo, zato je gospa naslovila to isto prošnjo na Evropsko sodišče za
človekove pravice. To sodišče je soglasno odločilo, da ta prošnja ne nasprotuje EKČP.
The Nancy Cruzan case,82
Nancy Cruzan je bila, po tem ko je bila leta 1983 udeležena v prometni nesreči, 7 let v komi.
Sodišče je določilo, da leži v trajno vegetativnem stanju brez kognitivne funkcije možganov.
Leta 1988 je okrožno sodišče zvezne države Missouri podelilo staršem gospe Cruzan pravico,
da jo odklopijo od aparata, ki jo je držal pri življenju. Tožilec se je proti tej odločitvi pritožil
pred Vrhovno sodišče Zvezne države Missouri, ki je to odločitev razveljavilo. Nancy-ina starša
sta se na to odločitev pritožila na Vrhovno sodišče ZDA, ki je po tem, ko sta starša predstavila
dokaze o tem, da bi si Nancy v takem stanju želela umreti, odklop dovolilo. Nancy je umrla.
The Piergiorgio Welby case,83
Mario Riccio je italijanski zdravnik, ki je izključil respiratorni aparat, ki je držal pri življenju
Piergiorgia Welbyja, ki je bolehal za mišično distrofijo in je zaradi tega bil popolnoma
paraliziran. Pred italijanskimi sodišči se je bojeval za to, da bi mu pustili umreti. Le-ta mu niso
80 Povzeto po EUTHANASIA: AN INDIAN PERSPECTIVE, URL:
http://www.ncbi.nlm.nih.gov/pmc/articles/PMC3440914/ (23.9.2013) 81 Povzeto po CASE OF PRETTY VS. UK, (Application no.2346/02, April 29, 2002), URL:
http://www.nightingalealliance.org/pdf/pretty_v_uk.pdf (24.9.2013) 82 Povzeto po THE NANCY CRUZAN CASE, (497 U.S. 261, 1990), URL:
http://www.democraticunderground.com/discuss/duboard.php?az=view_all&address=104x3309975
(24.9.2013) 83 Povzeto po THE WELBY CASE, URL:
http://www.dailystar.com.lb/Opinion/Commentary/Jan/17/Live-and-let-die-the-disturbing-case-of-
Piergiorgio-Welby.ashx#axzz2fpuT9KVl (24.9.2013) in http://news.bbc.co.uk/2/hi/europe/6204995.stm
(24.9.2013)
31
dovolila, vendar pa je njegov zdravnik kljub temu izklopil aparat in ga tako pustil umreti.
Sodišče je po tem odločilo, da je imel sicer gospod Welby pravico zahtevati, naj se aparat
izključi, vendar je bila zdravnikova dolžnost pacienta oživeti, česar pa ni storil.
32
10. ZAKLJUČEK
Na podlagi ureditve evtanazije v različnih državah po svetu lahko zaključimo, da je njena
legalizacija posledica bodisi odmevnih primerov, ki so prispevali k aktivnosti zakonodajalca na
tem področju, ali pa pritiskov javnosti, da se postavijo okviri, v katerih bo njena izvedba
dovoljena. Pravna podlaga za umestitev evtanazije v zakonodajo in dovolitev njenega izvajanja
je široka interpretacija pravice do življenja, ki zajema tudi pravico posameznika, da odloči o
svoji smrti. Države, ki določeno obliko evtanazije dovoljujejo, tako dajejo prednost človekovi
pravici do avtonomne in svobodne človekove odločitve. Na drugi strani se pravica do življenja
interpretira kot temeljna človekova pravica, ki pa posamezniku ne daje tudi pravice do smrti,
pač pa zahteva njeno spoštovanje v smislu, da se človeku nudi varstvo, pomoč, ustrezna nega in
prisotnost bližnjih v zadnjih dneh življenja. Omenjeno stališče zastopajo države, ki se niso
odločile za ureditev evtanazije v svojih zakonodajah, takšno pa je med drugim tudi mnenje
Sveta Evrope, ki pravico do življenja in do dostojanstva obravnava skupaj, večina njenih članov
se zavzema za razvoj ustrezne paliativne nege umirajočih in zavrača aktivno evtanazijo. Za
odločno zavračanje legalizacije evtanazije ali pomoči pri samomoru, se zavzemajo tudi različne
religije, ki so si v argumentih zoper legalizacijo evtanazije precej podobne.
Kakršnokoli posploševanje v zvezi s stališčem do evtanazije po posameznih državah je skorajda
nemogoče. Namreč tudi države, ki so zakonsko dovolile evtanazijo, so odločitev o tem
večinoma sprejele po referendumskem glasovanju, na katerem je bila dosežena minimalna
večina glasov. To pa pomeni, da je bilo v isti državi skorajda enako število zagovornikov, kot
tudi nasprotnikov. Takšno dejansko stanje je v glavnem posledica dejstva, da gre za zelo
občutljivo področje, do katerega imamo ljudje precej različen odnos, nanj pa vplivajo različni
dejavniki. Kljub temu pa lahko ugotovimo, da so dovolitvi evtanazije bolj naklonjeni prebivalci
zahodnoevropskih in nekaterih ameriških držav. Te države tudi sicer puščajo posameznikom
širše možnosti pri sprejemanju odločitev o svojem življenju (na primer Nizozemska je bila prva,
ki je dovolila poroke med istospolnimi partnerji, dovoljuje jih tudi Belgija in nekatere države v
ZDA). Mojo začetno domnevo, po kateri vera, kultura in ideološka prepričanja v veliki meri
vplivajo na samo stališče, pa tudi na legalizacijo evtanazije, lahko v zaključnem delu diplomske
naloge potrdim, saj evtanazijo v glavnem dovoljujejo države, ki človekovo voljo postavljajo
skorajda na sam vrh lestvice vrednot (seveda le do dopustne meje, znotraj katere posameznik s
svojo voljo ne škoduje drugemu). Po drugi strani pa države, kjer evtanazija ni dovoljena,
poudarjajo zlasti pravico do življenja, znotraj katere posameznik nima neomejene avtonomije
pri odločanju, kar je zelo podobno z religioznim prepričanjem o življenju kot Božjem daru, ki
časti svetost življenja in zavrača evtanazijo. Stališče posameznih veroizpovedi tako še zmeraj
močno vpliva na mnenja posameznikov (na primer v državah, kjer prebivajo v večini
33
muslimani, evtanazije ne dovoljujejo ali jo celo prepovedujejo, ker je v nasprotju s Koranom in
muslimansko prepričanostjo).
Preden sem pričela s pisanjem te diplomske naloge, sem bila zagovornica evtanazije in mnenja,
da je le človek sam tisti, ki lahko odloči ali in kako dolgo želi živeti. Nečloveški so se mi zdeli
primeri, ko sodišča ne dovolijo »odklopa« z aparatov ljudi, ki so že leta v komi in nimajo
nikakršnih možnosti, da bi se njihovo stanje kdaj spremenilo in so odvisni od cevk, ki jim
dovajajo zrak, vodo in hrano, sorodniki pa nemočno čakajo na njihov konec ali bijejo bitke pred
sodišči. Glede slednjega je moje stališče nespremenjeno. Menim, da gre za nedopustno mučenje
bolnega in podaljševanje človekovega življenja, v kolikor takšno stanje sploh lahko označimo
kot življenje. Glede legalizacije pa sem mnenja, da bo vedno več držav, ki se bodo za to
odločile, vendar bodo pri tem morale postaviti zelo stroge in natančne pogoje, sicer obstajajo
številne možnosti zlorab. Legalizacija evtanazije bo namreč odprla možnosti za zlorabe, sploh
pa, če bo evtanazija postala sama po sebi umevna za hude bolnike in starejše, ki bi čutili pritisk,
da se zanjo morajo odločiti.
34
MEDNARODNI PRAVNI VIRI
1. Deklaracija o evtanaziji (Declaration of Madrid on Professional Autonomy and Self-
Regulation), Madrid, 1987, URL:
http://www.wma.net/en/30publications/10policies/20archives/a21/ (29.9.2013)
2. Deklaracija o otrokovih pravicah (Resolucija 1386 XIV), 1959, URL: http://www.varuh-
rs.si/pravni-okvir-in-pristojnosti/mednarodni-pravni-akti-s-podrocja-clovekovih-
pravic/organizacija-zdruzenih-narodov/deklaracija-o-otrokovih-pravicah/#c72 (29.9.2013)
3. Deklaracija o samomoru z zdravnikovo pomočjo (The WMA Statement on Physician-
Assisted Suicide), Marbella, 1992, URL:
http://www.wma.net/en/30publications/10policies/e13b/ (29.9.2013)
4. Deklaracija o terminalni bolezni (WMA Declaration of Venice on Terminal Illness),
Benetke, 1983, URL: http://www.wma.net/en/30publications/10policies/i2/ (29.9.2013)
5. Evropska konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list
RS(13.6.1994) MP, št. 7-41/1994 (RS 33/1994), Konvencija in protokoli so popravljeni v
skladu s spremembami P11, ki je bil sestavljen in dan v podpis državam članicam Sveta
Evrope 11. 5. 1994 v Strasbourgu in je pričel veljati 1.11.1998), 1950, URL:
http://www.echr.coe.int/Documents/Convention_SLV.pdf (3.10.2013)
6. Konvencija o otrokovih pravicah (Resolucija 44/25), 1989, URL: http://www.varuh-
rs.si/index.php?id=105 (29.9.2013)
7. Listina EU o temeljnih pravicah (2010/C 83/02), 2007
8. Lizbonska deklaracija SZZ (World medical association Declaration of Lisbon on the rights
of the patient), Lizbona, 1981, URL: http://dl.med.or.jp/dl-med/wma/lisbon2005e.pdf
(29.9.2013)
9. Recommendation 1418 (1999): Protection of the human rights and dignity of the terminally
ill and the dying, Strassbourg, 1999
10. Splošna deklaracija človekovih pravic, 10.12.1948, sprejeta z resolucijo št. 217 A (III)
11. Oviedska konvencija Sveta Evrope o varstvu človekovih pravic in dostojanstva človeškega
bitja v zvezi z biologijo in medicino (Konvencija o varstvu človekovih pravic v zvezi z
biomedicino), 1997, Ovied, URL: http://www.kme-nmec.si/Docu/Okonvencija.pdf
(22.9.2013)
35
TUJI PRAVNI VIRI
1. Termination of life on request and assisted suicide (Review procedures) Act (OJ
2002;165.)april, 2002, URL:
http://www.google.si/url?sa=t&rct=j&q=&esrc=s&frm=1&source=web&cd=3&ved=0CDg
QFjAC&url=http%3A%2F%2Fwww.schreeuwomleven.nl%2Fabortus%2Ftext_of_dutch_e
uthanasia_law.doc&ei=AptNUv6OLsmS7QaWhIDwAw&usg=AFQjCNEk_XpXzaHd3P0I
8JSv_-EkYvbMOw&sig2=XK52lH5hPd17OVyRrhRJOA&bvm=bv.53537100,d.bGE
(3.10.2013)
2. The Belgian Act on Euthanasia of May, 28th, 2002
3. The Washington Death with dignity Act (I-2139 1/08), Washington, 2008, URL:
http://euthanasia.procon.org/sourcefiles/EuthWashingtonStateLaw.pdf (22.9.2013)
4. Oregon Death with dignity Act (ORS 127.800-995), Oregon, 1994, URL:
http://public.health.oregon.gov/ProviderPartnerResources/EvaluationResearch/DeathwithDi
gnityAct/Pages/ors.aspx (3.10.2013)
5. An act relating to patient choice and control at end of life (VT LEG #292042 V.1),
Vermont, 2013, URL:
http://www.procon.org/sourcefiles/ACT039_Vermont_Death_with_dignity.pdf (24.9.2013)
6. Northern Territory Rights of Terminally Ill Act (Act no.12, 1995), Northern Territory, 1995,
URL: http://www.nt.gov.au/lant/parliamentary-business/committees/rotti/rotti95.pdf
(29.9.2013).
7. Euthanasia Laws Bill (no. ,1996), Northern Territory, 1996, URL:
http://www.comlaw.gov.au/Details/C2004B00056 (29.9.2013)
DOMAČI PRAVNI VIRI
1. Ustava Republike Slovenije Ur.l. RS št. 33I/1991
Spremembe: Ur.l. RS, št. 42/1997, 66/2000, 24/2003, 69/2004, 69/2004, 69/2004, 68/2006,
47/2013, 47/2013, 47/2013, 47/2013
2. Kazenski zakonik Republike Slovenije (KZ) Ur. l.RS št. 63/1994 (70/1994 popr.)
Spremembe Ur.l. RS, št. 23/1999, 60/1999 Odl.US: U-I-226/95, 110/2002-ZDT-B, 40/2004,
95/2004-UPB1, 37/2005 Odl.US: U-I-335/02-20, 17/2006 Odl.US: U-I-192/04-16, 55/2008-
KZ-1 (66/2008 popr.), 89/2008 Odl.US: U-I-25/07-43, 5/2009 Odl.US: U-I-88/07-17
36
3. Kazenski zakonik Republike Slovenije (KZ-1) Ur.l.RS št. 55/2008 (66/2008 popr.)
Spremembe Ur.l. RS, št. 39/2009, 55/2009 Odl.US: U-I-73/09-19, 56/2011 Odl.US: U-I-
262/10-18, 91/2011, 34/2012 Odl.US: U-I-24/10-12, 50/2012-UPB2, 63/2013 Odl.US: U-I-
134/11-16
4. Zakon o pacientovih pravicah (ZPacP) Ur.l. RS, št. 15/2008
5. Kodeks medicinske deontologije Slovenije, revija ISIS, glasilo Zdravniške zbornice,
Ljubljana, 1992, URL: http://www.zdravniskazbornica.si/zzs.asp?FolderId=386 (29.9.2013)
SODNA PRAKSA
1. CASE OF PRETTY VS. UK (Application no.2346/02, April 29, 2002), URL:
http://www.nightingalealliance.org/pdf/pretty_v_uk.pdf (24.9.2013)
2. THE NANCY CRUZAN CASE (497 U.S. 261, 1990)
URL:http://www.democraticunderground.com/discuss/duboard.php?az=view_all&address=
104x3309975 (24.9.2013)
3. THE WELBY CASE, URL:
http://www.dailystar.com.lb/Opinion/Commentary/Jan/17/Live-and-let-die-the-disturbing-
case-of-Piergiorgio-Welby.ashx#axzz2fpuT9KVl (24.9.2013) in
http://news.bbc.co.uk/2/hi/europe/6204995.stm (24.9.2013)
INTERNETNI VIRI
1. ETIČNOST EVTANAZIJE, URL:
http://www.scribd.com/doc/159538998/Etic%CC%8Cnost-evtanazije (19.9.2013)
2. EVTANAZIJA-NJEN ZAGOVOR, URL:
http://www.google.si/url?sa=t&rct=j&q=&esrc=s&frm=1&source=web&cd=1&ved=0CCg
QFjAA&url=http%3A%2F%2Fwww.dlib.si%2Fstream%2FURN%3ANBN%3ASI%3ADO
C-HJCS2UW7%2Fba198e0c-86a2-4151-9735-
3ae083933588%2FPDF&ei=dxY7Upb8NYLX4ASUjoEg&usg=AFQjCNGb5ZdgthR0_M
wjMkfzQZVQeCmzlQ&sig2=bw89Z56PhzpnqY4MRl5Ofw&bvm=bv.52288139,d.bGE
(19.9.2013)
3. DA ŽIVLJENJU IN PRAVICI DO DOSTOJNE SMRTI, URL:
http://www.iusinfo.si/DnevneVsebine/Kolumna.aspx?Id=95790 (21.9.2013)
37
4. PRAVICA DO ŽIVLJENJA IN DO DOSTOJNE SMRTI, etika v medicinski znanosti,
Zbornik prispevkov 22. simpozija Medicina in pravo, Maribor, 22. in 23. marec 2013.
Celotno besedilo zbornika se nahaja na spletni strani, URL:
http://acj.si/images/Projekt_3/Zborniki_MIP/ZborniMedPravo300.pdf (29.9.2013)
5. Euthanasia In Turkey: Cultural and religious perspectives, URL:
http://www.eubios.info/EJ66/EJ66P.htm (24.9.2013)
6. EUTHANASIA TRIALS IN JAPAN, Implications for legal and medical practise, URL:
http://www.institute-of-mental-health.jp/thesis/pdf/thesis-03/thesis-03-08.pdf (23.9.2013)
7. EUTHANASIA: AN INDIAN PERSPECTIVE, URL:
http://www.ncbi.nlm.nih.gov/pmc/articles/PMC3440914/ (23.9.2013)
LITERATURA
1. Bohak Janko, Evtanazija-aktualen, a odprt problem, Mohorjev koledar, Mohorjeva družba,
Celje, 2002, str. 117-130
2. Brkan Maja, Evtanazija kot problematika včerajšnjega dne: kratek zgodovinski pregled,
Dignitas: revija za človekove pravice, št.10, Nova revija, Ljubljana, julij 2001, str. 149-160
3. Cevc Matija, Evtanazija in zdravnik, Zdravniški vestnik, revija Slovenskega zdravniškega
društva, let.64, št. 3, Slovensko zdravniško društvo, Ljubljana, 1995, str. 155-160
4. Dolenc Anton, Oregonska pobuda je v nasprotju s temeljnimi etičnimi izhodišči
zdravniškega poslanstva, Zdravniški vestnik, glasilo Slovenskega zdravniškega društva,
letnik 64, št.3, Slovensko zdravniško društvo, Ljubljana, 1995, str.170-171.
5. Flis Vojko, Evtanazija in zdravnik, Zdravniški vestnik, revija Slovenskega zdravniškega
društva, let.64, št. 3, Slovensko zdravniško društvo, Ljubljana, 1995, str. 161-165
6. Kalmthout, Anton van, Evtanazija na Nizozemskem, Revija za kriminalistiko in
kriminologijo, letnik 49, št.1, Republiški sekretariat za notranje zadeve Republike
Slovenije, Ljubljana, 1998, str.62-64
7. Ludwig A.Minelli, Prijazna smrt : že 12 let se lahko bolniki odločijo za varen samomor v
Švici, Mladina, št.15, Mladina, Ljubljana, 2010, str. 44-45
8. Mlinar Anton, Evtanazija (Zgodovinski pregled, današnji položaj in etična refleksija),
Študentska založba, Ljubljana, 2005
38
9. Planinšec Viktor, Nekaj pravniških pogledov na »dobro smrt«, Zdravniški vestnik, glasilo
Slovenskega zdravniškega društva, letnik 64, št.3, Slovensko zdravniško društvo, Ljubljana,
1995, str. 172-173
10. Pozaić Valentin, Življenja vredno življenje (Evtanazija v luči medicinske etike), Cirilsko
društvo slovenskih bogoslovcev, Ljubljana, 1987
11. Rachels James, Pravica do smrti, Cankarjeva založba,Ljubljana,1987
12. Škrbič Ana, Legalizacija ali prepoved evtanazije? (pravica do dostojanstva), Pravna praksa,
časopis za pravna vprašanja, Leto 27, št.48, Gospodarski vestnik, Ljubljana, 2008, str.20-22
13. Teršek Andraž, Pravica do življenja in pravica umreti: ameriška in evropska ureditev,
Dignitas: revija za človekove pravice, št.10, Nova revija, Ljubljana, 2001, str.178-221
14. Weber Nana, Pravica do dostojne smrti, Pravna praksa, časopis za pravna vprašanja, let. 32,
št.12, Gospodarski vestnik, Ljubljana, 2013, str.29-30
15. Završnik Simona, Nizozemski zakon o prekinitvi življenja na prošnjo in pomoč pri
samomoru: zgled ali svarilo, Dignitas: revija za človekove pravice, št.10, Nova revija,
Ljubljana, 2001, str.161-177