1

OMEJEVALNI UKREPI PO ZKP PRI KAZNIVEM DEJANJU NASILJA V DRUŽINI

Mirjam Kline

višja državna tožilka

Prispevek za strokovni posvet z naslovom Učinkovitost zaščite žensk pred nasiljem po

Zakonu o preprečevanju nasilja v družini in drugih predpisih

Brdo pri Kranju, 6.3.2015

Omejevalni ukrepi po ZKP se v kazenskem postopku izrekajo največkrat prav osumljencem

kaznivega dejanja nasilja v družini, teh primerov je namreč v dežurni službi, ki jo opravljamo

tožilci, tudi največ. Policisti odvzamejo prostost osumljencu tega kaznivega dejanja, v kolikor

so izpolnjene predpostavke na podlagi 201. člena ZKP in sicer ob podanem utemeljenem

sumu, da je osumljeni storil kaznivo dejanje v primeru tako imenovane begosumnosti, v

primeru upravičene bojazni, da bo osumljenec uničil sledove kaznivega dejanja ali oviral

potek kazenskega postopka s tem, da bi vplival na priče, udeležence oziroma največkrat iz

razloga ponovitvene nevarnosti. To pomeni, da teža, način storitve ali okoliščine, v katerih je

bilo kaznivo dejanje storjeno, osebne lastnosti storilca, prejšnje življenje okolje in razmere, v

katerih živi ali kakšne druge posebne okoliščine kažejo na to, da bo ponovil kaznivo dejanje

ali dokončal poskušeno kaznivo dejanje ali storil tisto kaznivo dejanje, s katerim grozi.

Osumljenci kaznivega dejanja nasilja v družini so največkrat priprti prav iz razloga po 3.

točki 201 člena ZKP, to je iz razloga ponovitvene nevarnosti. Nasilje v družini je namreč

praviloma dalj časa trajajoče dejanje, čeprav je lahko tudi enkraten dogodek šteti za nasilje v

družini, če je le intenziteta nasilja velika, ter oškodovanki – žrtvi grozi nevarnost s strani

osumljenca, da bo z nasiljem nadaljeval. Nasilje se v družini razvija postopoma, sprva ga

žrtev (največkrat so oškodovanke ženske, čeprav imamo primere, ko so nasilne tudi ženske)

celo tolerira, nasilneža pa opravičuje, potem pa se nasilje stopnjuje do te mere, da se žrtev

sama nasilnežu ne more več upirat ali umikati, ali pa strah za otroke, ki so pri nasilju

največkrat tudi prisotni, žrtev prisili, da pomoč poišče pri različnih institucijah, največkrat na

pomoč pokliče policijo. Policisti lahko ob vstopu v prostor, kjer se je nasilje izvajalo,

nasilnežu izrečejo prepoved približevanja na podlagi zakona o policiji.

Najprej policist nasilnežu izreče ustno odredbo, nato pa izroči še pisno odredbo za 48 ur, ki

jo pošlje v presojo preiskovalnemu sodniku, ta pa jo lahko potrdi, spremeni ali razveljavi.

Lahko jo izreče za čas do 10 dni, žrtev pa lahko 3 dni pred potekom predlaga podaljšanje

ukrepa do 60 dni – vse na podlagi zakona o policiji. Tak ukrep se izreka takrat, kadar je

utemeljeno pričakovati, da bo ukrep spoštovan in drugi večji posegi v prostost nasilneža niso

potrebni. Policisti lahko nato ugotovijo, ali ima dejanje nasilneža znake prekrška, ali pa znake

kaznivega dejanja, ter na tožilstvo v tem drugem primeru zoper njega podajo kazensko

ovadbo.

Velikokrat se zgodi, da nasilnež ponovi dejanje z elementi nasilja ali pa samo krši ukrep

prepovedi približevanja. V takem primeru je lahko izpolnjen razlog iz 3.tč. 201 člena ZKP, to

je ponovitvena nevarnost in tožilec se lahko odloči za privedbo nasilneža pred preiskovalnega

2

sodnika. Policist mora pred tem dežurnega tožilca obvestiti o razlogih za pridržanje

osumljenca, ter mu navesti vse okoliščine storitve kaznivega dejanja, ki pomenijo

utemeljenost suma, da je osumljeni storil to kaznivo dejanje. Policisti zato podrobno zaslišijo

žrtev kaznivega dejanja, poslikajo morebitne poškodbe, ki so posledice nasilnih ravnanj (šopi

izpuljenih las, praske, sledovi davljenja žrtve, objokana žrtev…), poslikajo lahko tudi prostor,

kjer se je odvijalo nasilje, kajti velikokrat prav te fotografije potrdijo izpoved žrtve o načinu

izvajanja nasilja.

Najbolj pomembni so prav ti trenutki, ko policisti vstopijo v prostor, kjer se je dogajalo

nasilje in zaslišijo žrtev nasilja. Pomembno je, da pri tem opišejo tudi lastne zaznave,

opažanja glede žrtve – jok, tresenje, strah ipd, pa tudi glede osumljenca - velikokrat namreč

osumljeni tudi v prisotnosti policistov žrtev žali ali jo zmerja. Vse te okoliščine so pomembne

za presojo o okoliščinah kaznivega dejanja. Opraviti morajo tudi razgovore z morebitnimi

pričami, sosedi, člani družine. Žal se namreč velikokrat zgodi, da žrtev na sodišču iz različnih

razlogov noče več pričati in ob pomanjkanju katerihkoli drugih dokazov, da se je nad njo

dogajalo nasilje, utemeljenosti suma ni mogoče potrditi.

Ob utemeljenosti suma, da se je zgodilo kaznivo dejanje nasilja v družini in ob podanih

razlogih za pridržanje policija privede osumljenca k preiskovalnemu sodniku, ki ga zasliši.

Tožilec po zaslišanju izjavi, ali bo zoper njega predlagal kakršenkoli omejevalni ukrep na

podlagi ZKP. V tem primeru mora tožilec obrazložiti utemeljenost suma ter razlog, na podlagi

katerega predlaga posamezen ukrep. V kolikor je mogoče nevarnost, da bo osumljenec

ponovil kaznivo dejanje, odpraviti z blažjim ukrepom, to je recimo prepovedjo približevanja

na podlagi 195a člena ZKP, tožilec predlaga tak ukrep. To je v primeru, ko je žrtev že v varni

hiši ali pa se lahko osumljenec iz skupnega stanovanja začasno odseli drugam.

Sodišče v tem primeru določi primerno razdaljo od določenega kraja ali osebe, ki jo mora

osumljenec spoštovati in je namerno ne sme prekoračiti, v nasprotnem primeru lahko sodišče

zoper njega odredi pripor. Žrtev namreč v primeru kršitve lahko obvesti sodišče ali policijo,

tožilstvo pa zoper osumljenca lahko predlaga strožji ukrep. Prav tako pa namerno ne sme

prekoračiti te razdalje tudi žrtev, ki ji je v tem primeru izrečena globa.

Ukrep hišnega pripora v primeru nasilja v družini ni ravno pogost ukrep, ga pa sodišče

izreče ob razlogih ponovitvene nevarnosti, če ima osumljenec možnost začasne odselitve iz

skupnega stanovanja k recimo sorodnikom ali prijateljem, ter kadar odreditev ukrepa pripora

ni neogibno potrebna za varnost žrtve. Izvajanje tega ukrepa nadzoruje sodišče samo ali preko

policije.

Najbolj pogost ukrep, ki ga predlaga tožilec ob za to izpolnjenih zakonskih predpostavkah

pa je pripor. Odredi ga preiskovalni sodnik na obrazložen predlog tožilca, trajati pa mora

najkrajši čas, največ mesec dni od dneva odvzema prostosti, po tem pa se pripor lahko

podaljša na podlagi sklepa o podaljšanju pripora, trajati pa sem največ 6 mesecev do vložitve

obtožbe, potem pa največ 2 leti po vložitvi obtožbe.

V skrajšanem postopku – to je v primeru kaznivega dejanja nasilja v družini po 3. točki 191

člena KZ-1, kadar je dejanje storjeno proti osebi, s katero je storilec živel v družini ali drugi

trajnejši družinski skupnosti, ali v primeru drugega kaznivega dejanja z elementi nasilja, za

katero je zagrožena kazen zapora do 2 let – sme trajati pripor največ 15 dni do vložitve

obtožnega predloga.

3

Omejevalni ukrepi, ki pa se sicer lahko izrečejo s sodbo, so navedeni tudi v 5. poglavju

Kazenskega zakonika-1, ko je govora o pogojni obsodbi. Sodišče lahko namreč

obdolžencu izreče pogojno obsodbo z varstvenim nadzorstvom, pa tudi z dodatnim navodilom

in sicer takrat, kadar oceni, da je storilcu med preizkusno dobo potrebna kakšna oblika

nadzorstva. Tak ukrep se lahko izreče za določen čas zgolj v mejah preizkusne dobe.

Največkrat je to obiskovanje ustrezne psihološke ali druge posvetovalnice, pri nas ga izvajajo

tudi nevladne organizacije in sicer Društvo za nenasilno komunikacijo. Pred kratkim sem

prisostvovala javni seji za preverjanje izvrševanja takega ukrepa. Sodišče je prejelo dopis

svetovalca (pri CSD), da je obsojenec v celoti izvršil navodilo, ter je celo sam izrazil željo

tudi po nadaljnjem obiskovanju DNK. Sodišče je izvedbo tega ukrepa nato ustavilo še pred

potekom preizkusne dobe (64/2 člen ZKP).

Poleg tega so še druga navodila po 65. členu KZ-1, med drugim prepoved druženja z

določenimi osebami ter prepoved približevanja žrtvi ali kakšni drugi osebi in prepoved

dostopa na posamezne kraje.

Navodilo prepoved približevanja žrtvi sodišče lahko ob varstvenem nadzorstvu izreče, če se

ugotovi, da se žrtev obdolženca še vedno boji in še vedno obstoji bojazen, da bi le ta ponovil

kaznivo dejanje. To pomeni, da se obsojenec žrtvi ali kakšni drugi osebi ne bo smel približati

za določen čas v trajanju preizkusne dobe, v kolikor pa bi obsojenec med preizkusno dobo

kršil navodilo ali se izmikal stikom s svetovalcem, ga sme sodišče posvariti, spremeniti

navodila, podaljšati varstveno nadzorstvo v mejah določene preizkusne dobe ali pa celo

preklicati pogojno obsodbo.

Izkušnje, ki jih imam, mi kažejo, da se večina žrtev po opravljenih glavnih obravnavah, kjer

je storilcu izrečena sankcija, počuti varne, velikokrat tudi izrecno izjavijo, da se ne počutijo

več prestrašene, v takih primerih predlaganje takega ukrepa seveda ni primerno. Primerno je

po mojem mnenju takrat, ko zaporna kazen ne pride v poštev, žrtev pa se obdolženca še vedno

boji.

Primer odpovedi pričanja oškodovanke v preiskavi:

Tožilstvo je zoper osumljenca prejelo kazensko ovadbo zaradi suma storitve kaznivega

dejanja nasilja v družini po 1. odstavku 191. člena KZ-1, dveh kaznivih dejanj zanemarjenja

mladoletne osebe po 1. odstavku 192. člena KZ-1 ter kaznivega dejanja ogrožanja varnosti po

1. odstavku 145. člena KZ. Osumljenec je bil pripeljan v dežurno službo, zoper njega je

tožilstvo zahtevalo uvedbo preiskave zaradi zgoraj navedenih kaznivih dejanj, ter zoper njega

zahtevalo pripor iz razloga ponovitvene nevarnosti. Osumljenec je bil namreč do svoje

partnerke nasilen od začetka leta 2010 do začetka septembra 2010, ko mu je bil izrečen ukrep

prepovedi približevanja na podlagi zakona o policiji. Kljub izrečenemu ukrepu je osumljenec

oškodovanki grozil, takoj po tem, ko so policisti, ki jih je oškodovanka poklicala, odšli, je

metal kamenje v okna hiše njegovih staršev, kamor se je zatekla oškodovanka z obema

mladoletnima otrokoma, jo večkrat klical po mobilnem telefonu, ju na kuhinjski pult zložil

vse nože, da bi ji grozil tudi na ta način, do nje pa je bil nasilen že tudi pred temo dogodki.

Nasilen je bil tudi do svoji mladoletnih otrok, predvsem do starejšega sina, ki je bil v tem času

star šele 11 let. Celo družino je ponoči zbujal, vedno, ko je bil v vinjenem stanju, jih je ponoči

»postrojil« v kuhinjo, nato pa so ga morali vsi trije poslušati, zaradi pogostega nočnega

zbujanja sta bila oba otroka v šoli zaspana, zaskrbljena, deklica je večkrat bruhala, zaspala pa

4

je zgolj ob prižgani luči, ker se je sicer teme bala. Oba sta imela probleme v šoli, velikokrat

sta manjkala, vendar šola na to očitno ni bila (dovolj) pozorna.

Bil je nasilen tudi do svoje matere, ki se je večkrat postavila na stran njegove partnerke.

Sodišče je po opravljenem zaslišanju oškodovanke tožilstvo obvestilo, da se je oškodovanka

odpovedala pričanju, povedala, da se je pogovarjala z osumljencem, ki je bil trezen (bil je v

priporu!), da osumljenec dejanje obžaluje, sama pa želi zaščititi svojo družino. Pričanju se je

odpovedala tudi osumljenčeva mati, oče pa od začetka zoper njega ni hotel nič povedati.

Ker ni bilo prav nobenega drugega dokaza, da se je v njihovi družini dogajalo nasilje,

odsotnost otrok iz šole pa ni zadosten razlog za sum, da je bilo v družini kaj narobe, je

tožilstvo odstopilo od nadaljnjega pregona zoper osumljenca. Sodišče je oškodovanko

pozvalo v skladu z zakonom, naj sporoči, ali prevzema pregon zoper osumljenca, ker je

tožilstvo odstopilo od pregona. Očitno je v tem času osumljenec bil izpuščen iz pripora, pot ga

je očitno spet zanesla v bližnjo gostilno, ko je prišel domov, pa je pozabila na svoje obljube,

spet postal nasilen do svoje partnerke, zato je ta še v roku sodišču pisala, da prevzema pregon

in za prevzem zaprosila tudi tožilstvo. Tožilstvo je pregon prevzelo, ponovno zahtevalo

preiskavo, zahtevalo pa tudi prisotnost pri zaslišanju vseh oškodovancev. Mislim, da je bil

tudi to razlog, da je tokrat oškodovanka izpovedovala, povedala natančno za vse dogodke,

tudi za nove grožnje, izpovedoval je tudi mladoletni sin ter mama obdolženca. Zoper njega je

nato tožilstvo vložilo obtožbo – pred tem ponovno zahtevalo pripor – na glavni obravnavi so

bile zaslišane vse priče razen mladoletnega sina, oškodovanka je na tej obravnavi sodišče

prosila, da naj obdolžencu izreče pogojno obsodbo, da bi mu sama rada dala še eno možnost,

da sta se pogovorila, med seboj stvari uredila, da ji je obdolženi obljubil, da se bo šel zdraviti

odvisnosti od alkohola. Tožilstvo je zato sodišču zanj predlagalo pogojno obsodbo, z

določenimi posamičnimi kaznimi, enotno v trajanju dveh let in v preizkusni dobi petih let ter

z varstvenim nadzorstvom, in navodilom, da se obdolženi zdravi odvisnosti od alkohola.

Zgodba bi lahko bila tu končana. Če povzamem - policija je takoj reagirala na klice

oškodovanke, jo zaščitila v smeri, da je nasilnežu izrekla ukrep prepovedi približevanja na

podlagi zakona o policiji. Ker ga je kršil in spet izvajal nasilje nad partnerko, ga je policija po

posvetu s tožilstvo pridržala in privedla k preiskovalnemu sodniku, ki je zoper njega odredil

pripor na podlagi predloga tožilstva, Oškodovanka je bila tista, ki je iskala stike z obdolženim,

kljub temu, da je bil le ta v priporu. Odpovedala se je pričanju, češ, da sta se pogovorila, pa je

bil spet nasilen do nje in je prevzela pregon, posledično tudi tožilstvo. Obdolženemu je bila

izrečena pravnomočna obsodba, da je bila ta pogojna, je prav tako tudi zasluga oškodovanke,

ki je sodišču in tožilstvu zatrjevala, da je obdolženi sicer dober mož in oče, le pod vplivom

alkohola izvaja nasilje nad njimi, če pa se bo zdravil, tega ne bo več.

No, zgodba pa vendarle le ni bila končana niti v tem trenutku, Kmalu po pravnomočnosti te

obsodbe je oškodovanka spet klicala policijo – kdo ve, koliko nasilnih dogodkov vmes je

pretrpela sama, policija je nasilneža spet pridržala ter ga ponovno privedla k preiskovalnemu

sodniku. Zoper njega je bil sedaj že tretjič odrejen pripor, oškodovanka je tokrat pričala in

sodišče je na predlog tožilstva obdolženemu tokrat izreklo kazen zapora, ter mu, prav tako na

predlog tožilstva, tudi preklicalo prejšnjo pogojno obsodbo, saj je novo kaznivo dejanje storil

v kratkem času v preizkusni dobi.

Pa tudi tu ta zgodba še ni končana. Zoper to obsodbo se je namreč pritožila – oškodovanka.

Obsodba je vendarle obstala. Vprašanje pa je, kaj se bo dogajalo v prihodnosti z oškodovanko

5

in obema otrokoma, kajti mladoletni sin je že kazal znake nasilja do svoje mame. Tako, kot je

to videl pri svojem očetu.

S svojim prispevkom sem vam želela poleg navajanja omejevalnih ukrepov v zakonu o

kazenskem postopku ter v kazenskem zakoniku prikazati večplastnost sistema, pa tudi

problemov pri razkrivanju kaznivega dejanja nasilja v družini.

Pomembno je, da tožilec že od samega začetka sodeluje s policijo pri raziskovanja tega

dejanja, da je prisoten pri zaslišanju oškodovancev ter tako dobi celoten vpogled na dejansko

stanje. Zelo pomembno je tudi sodelovanje s centri za socialno delo, z nevladnimi

organizacijami, ne nazadnje tudi z vzgojnimi ustanovami. Verjamem, da se vsi izobražujejo

na področju prepoznavanja znakov nasilja v družini in delu tako z nasilneži kot z

oškodovanci, pri svojem delu nedvomno vidim napredek, ki ga izkazujejo tako delavci

vzgojnih zavodov na tem področju, kakor tudi delavci centrov za socialno delo ter policisti.

Pomembno je delo z oškodovanci. Tožilstvo pa na to področje ne more in tudi ne sme

posegati. Tožilstvo je namreč tisti prvi organ, ki presodi, ali ima dejanje osumljenca znake

kaznivega dejanja ter ali so hkrati tudi izpolnjene predpostavke za pregon storilca kaznivega

dejanja.

Pomembno pa je tudi delo z obsojenci. Tudi na to področje tožilstvo, razen s predlogi kazni

ali varstvenim nadzorstvom ter navodili po kazenskem zakoniku, ne more posegati. Tu

pogrešam večji prispevek centrov za socialno delo, pa tudi nevladnih organizacij. Sama ob

pogojni obsodbi za takšno kaznivo dejanje velikokrat predlagam navodilo obiskovanja

ustrezne posvetovalnice, ker mislim, da obdolžencu pogojna obsodba sama po sebi največkrat

ne zadošča, temveč se je z njim potrebno ukvarjati, da bo prepoznal neustreznost svojega

nasilnega ravnanja. Dobro bi bilo, če bi obiskovanje takšne organizacije lahko trajalo ves čas

preizkusne dobe, ne zgolj določen čas v tej dobi.

Tovrstno izobraževanje pa bi po mojem mnenju potrebovali tudi tisti, ki so zaradi kaznivih

dejanj z elementi nasilja obsojeni na zaporno kazen, in sicer ves čas prestajanja zaporne kazni,

pa tudi tedaj, ko bi kazen prestali, vsaj za določen čas.