ko zapoje navČek
TRANSCRIPT
GRM – center biotehnike in turizma Novo mesto
Srednja šola za gostinstvo in turizem
Ulica talcev 3
8000 Novo mesto
Etnološke in kulinarične značilnosti Slovenije
KO ZAPOJE NAVČEK
AVTORJI: Ines Rupnik, Eva Sebanc, Nina Vdovč
MENTORICI: Anica Pajer, univ. dipl. inž. živ. teh.; Urška Mehle, prof. slov.
Novo mesto, februar 2017
2
3
Zahvala
Zahvaljujemo se vsem informatorjem, ki so z nami brez zadržkov delili svoje spomine,
mnenja, fotografije in recepte, še posebno ge. Alojziji Krevs za zares izčrpne podatke,
prijateljem fotografom in obema mentoricama. Posebna zahvala pa velja predstavnikom
verskih skupnosti in gospe Rafaeli Šegedin iz Komunale Novo mesto za njihov čas, prijaznost
in spodbude.
4
5
Povzetek
V nalogi smo raziskovale razlike v izvedbi pogrebnih svečanosti v preteklih desetletjih in
danes glede na veroizpoved pokojnikov in okolje, v katerem so živeli. Zanimala nas je tudi
vloga društev, katerih član je bil pokojnik. Posebno pozornost pa smo posvetile hrani, ki se
pripravlja ob smrti, po pogrebu in ob spominskih dnevih.
Ključne besede: pogreb, vrsta pogrebne svečanosti, pogrebščina
6
7
Kazalo
Kazalo prilog: ........................................................................................................................................ 11
1. UVOD ............................................................................................................................................... 13
2. METODE DELA ............................................................................................................................... 14
3. MORTALITETA V SLOVENIJI ...................................................................................................... 15
4. VRSTE POGREBOV ........................................................................................................................ 17
4.1. Javna pogrebna svečanost (združeni obred) .......................................................................... 23
4.2. Javna pogrebna svečanost (ločeni obred) ............................................................................... 24
4.3. Pogrebna svečanost v ožjem družinskem krogu (tihi pokop) ............................................... 24
4.4. Anonimni pokop ....................................................................................................................... 24
4.5. Raztros upepeljenih ostankov pokojnika ............................................................................... 25
4.6. Raztros pepela v morje ............................................................................................................ 26
5. POGREB IN VEROIZPOVED ......................................................................................................... 29
5.1. Rimokatoliki in rimokatoliški pogreb .................................................................................... 31
5.1.1. Bolnišnično maziljenje .......................................................................................................... 32
5.1.2. Rimokatoliški pogreb ............................................................................................................ 33
5.2. Pravoslavni in pravoslavni pogreb ............................................................................................ 46
5.2.1. Pravoslavni cerkvi v Miličih in Bojancih ............................................................................ 47
5.2.2. Pravoslavni pogreb ................................................................................................................ 56
5.3. Grkokatoliki in grkokatoliški pogreb .................................................................................... 65
5.3.1. Grkokatoliški pogreb ............................................................................................................ 68
5.4. Protestanti ................................................................................................................................. 70
5.5. Muslimani in muslimanski pogreb......................................................................................... 75
5.6. Civilni pogreb ........................................................................................................................... 79
5.7. Pogrebščine v gostinskih obratih ............................................................................................ 81
6. ROMSKI POGREB ........................................................................................................................... 85
7. POGREBI GLEDE NA POKLIC ...................................................................................................... 89
8. POGREBI IN DRUŠTVA ................................................................................................................. 91
8.1. Gasilski pogreb ......................................................................................................................... 91
8.2. Lovski pogreb ........................................................................................................................... 95
9. RECEPTI ........................................................................................................................................... 98
10. ZAKLJUČEK ................................................................................................................................ 112
11. VIRI IN LITERATURA ............................................................................................................... 114
8
12. INFORMATORJI .......................................................................................................................... 117
13. PRILOGE ...................................................................................................................................... 119
9
Kazalo slik
Slika 1: Pokopališče Srebrniče – del pokopališča za žarni pokop (Foto: Ivo Pajer, Srebrniče, februar
2017) ...................................................................................................................................................... 23
Slika 2: Prostor za raztros pepela na pokopališču v Srebrničah (Foto: Ivo Pajer, Srebrniče, januar 2017)
............................................................................................................................................................... 27
Slika 3: Obeležja na prostoru za raztros pepela na pokopališču v Srebrničah (Foto: Ivo Pajer,
Srebrniče, januar 2017) ......................................................................................................................... 27
Slika 4: Zemljevid novomeške škofije
(http://druzina.si/icd/spletnastran.nsf/all/947FD2805F3DCBCFC1257203003E337A?OpenDocument,
ogledano 23. 12. 2016) .......................................................................................................................... 32
Slika 5: Cerkev Sv. Petra in Pavla v Miličih (Foto: Ivo Pajer, Miliči, december 2016 ............................. 48
Slika 6: Freska nad vrati pravoslavne cerkve v Miličih (Foto: Ivo Pajer, Miliči, december 2016) .......... 48
Slika 7: Pokopališče v Miličih (Foto: Ivo Pajer, Miliči, december 2016) ................................................ 49
Slika 8: Najstarejši leseni križi na pokopališču v Miličih (Foto: Ivo Pajer, Miliči, december 2016) ....... 50
Slika 9: Starejši nagrobnik na pokopališču v Miličih (Foto: Ivo Pajer, Miliči, december 2016) ............. 51
Slika 10: Nagrobna spomenika starejši v cirilici in novejši v latinici na pokopališču v Miličih (Foto: Ivo
Pajer, Miliči, december 2016) ............................................................................................................... 51
Slika 11: Cerkev Usekovanja glave Svetog Jovana Krstitelja v Bojancih (Foto: Ivo Pajer, Bojanci,
december 2016) .................................................................................................................................... 52
Slika 12: Notranjost cerkve v Bojancih
(www.modrijan.si/slv/content/download/17999/.../file/Vinica%20in%20Bojanci.pd, ogledano 8. 2.
2017) ...................................................................................................................................................... 53
Slika 13: Slika: Starejši nagrobni spomenik na pokopališču v Bojancih (Foto: Blaž Žvab, Bojanci, januar
2017) ...................................................................................................................................................... 53
Slika 14: Plošča pred vhodom v cerkev Usekovanja glave Svetog Jovana Krstitelja v Bojancih, (Foto:
Blaž Žvab, Bojanci, januar 2017) ............................................................................................................ 54
Slika 15: Križ na pokopališču v Marindolu na mestu, kjer je bila nekoč cerkvica (mogoče kapelica)
svetega Štefana (srbsko sv. Stevan) (Foto: Ines Rupnik, Marindol, januar 2017) ................................. 56
Slika 16: Nagrobni spomeniki na pokopališču v Marindolu (Foto: Ines Rupnik, Marindol, januar 2017)
............................................................................................................................................................... 63
Slika 17: Grškokatoliška cerkev, Rođenje presvete Bogorodice v Dragah pri Suhorju (Foto: Ivo Pajer,
Drage pri Suhorju, december 2016) ...................................................................................................... 65
Slika 18: Grkokatoliška cerkev sv. Cirila in Metoda v Metliki (Foto: Ivo Pajer, Metlika, december 2016)
............................................................................................................................................................... 66
Slika 19: Notranjost cerkve v Dragah (http://www.zumberacki-vikarijat.com/zupa-drage-stare-
fotografije/, ogledano 8. 2. 2017) ......................................................................................................... 67
Slika 20: Grkokatoliško pokopališče v Dragah pri Suhorju (Foto: Ivo Pajer, Drage pri Suhorju,
december 2016) .................................................................................................................................... 70
Slika 21: Evangelijska cerkev v obnovljeni Mordaxovi kapeli na Grmu v Novem mestu (Foto: Nina
Vdovč, Novo mesto, januar 2017) ......................................................................................................... 74
Slika 22: Notranjost evangelijske cerkve Dobrega pastirja v Novem mestu (Foto: Nina Vdovč, Novo
mesto, januar 2017) .............................................................................................................................. 74
Slika 23: Pokopališče Srebrniče – nagrobniki pokojnikov različnih verskih skupnosti (Foto: Ivo Pajer,
Srebrniče, januar 2017) ......................................................................................................................... 78
10
Slika 24: Pokojnik na parah (klasični civilni pogreb, mrtvaški oder brez križa) (Foto: avtor neznan,
Golobinjek – občina Mirna Peč, november 1975, arhiv Krevs Alojzije)................................................. 79
Slika 25: Romski grob 1 (Foto: Nina Vdovč, pokopališče Srebrniče, januar 2017) ................................ 87
Slika 26: Romski grob 2 (Foto: Nina Vdovč, pokopališče Prečna, januar 2017) .................................... 88
Slika 27: Romski grob 3 (Foto: Nina Vdovč, pokopališče Prečna, januar 2017) .................................... 88
Slika 28: Gasilski pogreb na pokopališču v Mirni Peči (Foto: avtor neznan, Mirna Peč, 1984, arhiv
Alojzije Krevs) ........................................................................................................................................ 94
Slika 29: Lovski pogreb na pokopališču v Mirni Peči (Foto: avtor neznan, Mirna Peč, 1989, arhiv gospe
Krevs Alojzija) ........................................................................................................................................ 97
Slika 30: Svinjska pečenka (po Bredino) (Foto: Irena Vukomanović, Otočec, januar 2017) ................ 101
Slika 31: Slika: »Testomat« piškoti (Foto: Nina Vdovč, Škocjan, februar 2017) .................................. 102
Slika 32: Recept za salovčke iz zvezka receptov gospe Marije Florjančič (Foto: Marjana Baznik, Otočec,
december 2016) .................................................................................................................................. 103
Slika 33: Očki (Foto: Ines Rupnik, Mali Kal, februar 2017) .................................................................. 105
Slika 34: Marmorni kolač (Foto: Ines Rupnik, Mali Kal, februar, 2017) ............................................... 109
11
Kazalo tabel:
Tabela 1: Število umrlih v Sloveniji v obdobju od 2006 do 2015 .......................................................... 15
Tabela 2: Število pogrebnih svečanosti glede na način izvedbe na pokopališčih Trebnje, Šentrupert,
Mirna, Šentlovrenc, Grm, Veliki Gaber .................................................................................................. 21
Tabela 3: Število pogrebnih svečanosti glede na način izvedbe na pokopališčih Srebrniče, Ločna,
Šmihel, Prečna in Stranska vas .............................................................................................................. 21
Tabela 4: Število pogrebnih svečanosti glede na način pokopa posmrtnih ostankov pokojnika na
pokopališčih Srebrniče, Ločna, Šmihel, Prečna in Stranska vas ............................................................ 22
Tabela 5: Prebivalstvo po veroizpovedi in tipu naselja, Slovenija, popisa 1991 in 2002 (število in
strukturni delež) .................................................................................................................................... 29
Tabela 6: Število katoličanov, bolnišničnih maziljenj in število – katoliški pogreb v letih 2006 do 2015 v
novomeški škofiji ................................................................................................................................... 31
Kazalo grafov:
Graf 1: Število katoličanov, bolnišničnih maziljenj in število – katoliški pogreb v letih 2006 do 2015 v
novomeški škofiji ................................................................................................................................... 31
Kazalo prilog:
Priloga 1: Vprašalnik 1 (povzeto po Etnološka topografija slovenskega etničnega ozemlja, Vprašalnice
VI, VII IN IX) .......................................................................................................................................... 119
Priloga 2: Vprašalnik za gostince in vprašalnik za društva .................................................................. 121
Priloga 3: Enote nepremične kulturne dediščine v Registru nepremične kulturne dediščine ............ 122
Priloga 4: Pokopališče Srebrniče v Novem mestu ............................................................................... 125
Priloga 5: Napisi na nagrobnikih (zbrala Alojzija Krevs) ..................................................................... 128
Priloga 6: Pogreb v Osrečju, občina Škocjan, leta 1979 ...................................................................... 129
Priloga 7: Fotografije pogrebov ........................................................................................................... 132
Priloga 8 Pogreb protestantskega vernika (posredoval Daniel Brkič, pastor evangelijske cerkve
dobrega pastirja Novo mesto) ............................................................................................................. 134
Priloga 9: Pogreb ateista (posredoval Daniel Brkič, pastor evangelijske cerkve dobrega pastirja Novo
mesto) ................................................................................................................................................. 139
Priloga 10: Note pesmi, ki jih pojejo ob pogrebu , ki ga vodi evangelijski pastor (posredoval Daniel
Brkič, pastor evangelijske cerkve dobrega pastirja Novo mesto) ....................................................... 141
12
13
1. UVOD
Res je, da je JV regija, v kateri živimo, splošno znana po veselem načinu življenja,
zabavljaštvu in optimizmu, a ravno zato smo se odločile, da malo bolj natančno pogledamo in
raziščemo še drugo plat življenja, tisto manj veselo. Odločile smo se, da želimo več izvedeti o
smrti in vsem, kar je povezano z njo.
Lotile smo se raziskovanja navad, povezanih s smrtjo in pogrebi, ter poskušale ugotoviti
razlike med sedanjostjo in preteklimi desetletji. Ob zbiranju podatkov smo ves čas imele pred
sabo dejstvo o pomenu določanja časovnega okvirja, zato smo vse informatorje naprosile, da
vsaj približno opredelijo čas, v katerega sodijo podatki, ki so jih navajali. Informatorji so nam
največ informacij dali za obdobje med leti 1950 in 1990, kar nam je omogočilo primerjavo s
sedanjostjo.
Ugotovile smo, da je vrsta pogreba odvisna tudi od veroizpovedi in življenjskih navad ljudi.
Ker na raziskovanem območju poleg rimokatoličanov živijo tudi ljudje drugih veroizpovedi,
smo raziskale tudi navade pravoslavcev, muslimanov, grkokatolikov in ljudi, ki pripadajo
evangelijski cerkvi.
Izvedba pogrebne svečanosti je povezana tudi s članstvom pokojnika v različnih društvih in
poklicem, ki ga je opravljal. Bolj natančno smo se posvetile značilnostim lovskega in
gasilskega pogreba, saj imajo lovske družine in gasilska društva v našem okolju veliko
članov.
Ob razmišljanju o izbrani temi se nam je porajalo tudi vprašanje »Ali je hrana sploh
pomembna ob tako pretresljivem, žalostnem dogodku?« Kljub dejstvu, da je prehranjevanje
del našega vsakdana, del našega obstoja, smo ugotovile, da tudi hrani so in ji še svojci
pokojnikov posvečajo pozornost in se pri pripravi potrudijo po svojih najboljših močeh, pri
čemer jim pomagajo tudi sosedje in prijatelji.
14
2. METODE DELA
Pripravile smo anketni vprašalnik za informatorje. Pri sestavi smo si pomagale s knjigo
Vprašalnice, Etnološka topografija slovenskega etničnega ozemlja. Posebna vprašalnika smo
pripravile tudi za društva in za gostince. Informacije smo zbirale na terenu, v pogovorih z
informatorji. Z nekaj informatorji smo se pogovarjale tudi po telefonu oz. informacije dobile
po elektronski pošti. Med pogovori smo si odgovore skrbno zapisovale oz. snemale. Za
pomoč pri zbiranju informacij smo zaprosile tudi sošolce in dijake ostalih razredov. Tako smo
dobile več informacij, vendar smo ugotovile, da vprašalniki pogosto niso dovolj kvalitetno
izpolnjeni. Odgovori na določena vprašanja so bili zelo kratki, zgolj da ali ne, nekaj
informacij je bilo neuporabnih, ker niso bile dovolj krajevno in časovno opredeljene.
Rezultate anketnih vprašalnikov smo pregledale in iz informacij oblikovale del naloge. Zdelo
se nam je potrebno, da glede informacij o verskih pogrebih stopimo v stik z duhovniki verskih
skupnosti. rimokatoliški in grkokatoliški duhovnik, pravoslavni pop, evangelijski pastor in
muslimanski imam so se prijazno odzvali in privolili v sodelovanje. Na podjetja, ki se
ukvarjajo s pogrebno dejavnostjo, smo poslale dopis s prošnjo za posredovanje informacij
glede števila pogrebov, ki so jih izvedli. Na žalost so se nam odzvala le javna podjetja,
zasebniki pa kljub obljubam po telefonu odgovorov niso posredovali. V veliko pomoč so nam
bili zaposleni v Komunali Novo mesto, v sektorju za pokopališke in pogrebne dejavnosti ter
urejanje pokopališč. Za naša vprašanja so si vzeli čas in nam posredovali veliko koristnih
informacij. V raziskavi smo želele dobiti tudi informacije v zvezi s pogrebi policistov in
vojakov. V ta namen smo stopile v kontakt z ministrstvom za notranje zadeve in ministrstvom
za obrambo. Informacije nam je do konca raziskave uspelo dobiti le od predstavnice za stike z
javnostmi Policijske uprave Novo mesto. Zbirale smo slikovni material (stare fotografije) in
na terenu (tudi s pomočjo prijateljev) posnele veliko zanimivih fotografij. Pri raziskovanju
smo si pomagali tudi z razpoložljivo literaturo in internetnimi viri.
15
3. MORTALITETA V SLOVENIJI
Ob preglede spletnih strani Statističnega urada Republike Slovenije smo našle zanimive
podatke o mortaliteti v naši državi.
Tabela 1: Število umrlih v Sloveniji v obdobju od 2006 do 2015
Leto Št.
prebivalcev
Št.
umrlih
skupaj
Št.
umrlih
ženske
Št.
umrlih
moški
Umrli /
1000
prebivalcev
Povprečna
starost
skupaj
Povprečna
starost
ženske
Povprečna
starost
moški
2006 Ni podatka 18180 8910 9270 9.1 73.2 78.1 68.5
2007 Ni podatka 18584 9111 9473 9.2 73.6 78.2 69.1
2008 2027496 18308 9134 9174 9.1 74.1 78.8 69.9
2009 2045901 18750 9457 9293 9.2 74.7 79.1 70.1
2010 2048951 18609 9317 9292 9.1 75.0 79.3 70.7
2011 2054741 18699 9464 9235 9.1 75.5 79.7 71.2
2012 2058123 19257 9845 9412 9.4 76.0 80.0 71.8
2013 2060663 19334 9779 9555 9.4 76.1 80.3 71.9
2014 2062731 18886 9678 9208 9.2 76.9 80.9 72.7
2015 2064632 19834 10094 9739 9.6 76.9 81.0 72.8
Vir: Statistični urad RS (http://pxweb.stat.si/pxweb/Dialog/Saveshow.asp, ogledano 13. 1.
2017)
V 2015 je umrlo 19.834 prebivalcev ali 5 % več kot v 2014. V letu 2015 je v Sloveniji umrlo
19.834 prebivalcev: 9.739 moških in 10.095 žensk.
V letu 2015 je umrlo povprečno 54 prebivalcev na dan. Povprečno vsak deseti v letu 2015
umrli prebivalec je umrl v mesecu januarju; v tem mesecu je bilo tudi največ smrti (1.922).
Polovica umrlih prebivalcev je umrla v zdravstveni ustanovi, 43 % jih je umrlo doma. Med
temi drugimi so prevladovale ženske; bilo jih je skoraj 20 % več kot moških. 6 % umrlih
prebivalcev pa je umrlo drugje (npr. na kraju prometne nesreče, v naravi ipd.). Nekaj več kot
četrtina tistih, pri katerih je smrt nastopila v zdravstveni ustanovi, je umrla v občini Ljubljana,
14 % jih je umrlo v občini Maribor, 8 % v občini Celje.
Delež prezgodnje umrljivosti prebivalcev je podatek, ki pove, koliko oseb med umrlimi v
posameznem letu (v %) je bilo ob smrti starih manj kot 65 let. V letu 2015 je bil star manj kot
65 let vsak 5. umrli prebivalec (19 %). Med moškimi je delež prezgodnje umrljivosti višji kot
med ženskami (v 2015 je za moške znašal 27 %, za ženske 11%).
Stopnja umrljivosti dojenčkov v Sloveniji je bila v letu 2015 (poleg leta 2012) najnižja: umrlo
je 33 dojenčkov (18 fantkov in 15 deklic) ali 1,6 na 1.000 živorojenih.
16
Vrednost pričakovanega trajanja življenja ob rojstvu za dečke in deklice je v primerjavi z
letom 2014 nekoliko nižja. V 2015 v Sloveniji rojeni deček lahko pričakuje, da bo da ob
nespremenjeni umrljivosti dočakal starost 77,59 let oziroma skoraj 6 let manj kot v istem letu
rojena deklica, ki bo dočakala 83,51 let. Vrednost kazalnika pričakovanega trajanja življenja
se je v zadnjih treh desetletjih sicer zvišala za moške za 10 let, za ženske pa za 8 let. Od 1985
do 2015 se je razlika med pričakovanim trajanjem življenja za ženske in med vrednostjo tega
kazalnika za moške zmanjšala z 8 na 6 let.
(Šter, http://www.stat.si/StatWeb/prikazi-novico?id=6046&idp=17&headerbar=15 , ogledano
13. 1. 2017)
17
4. VRSTE POGREBOV
Gospodarska zbornica Slovenije – Zbornica komunalnega gospodarstva in Obrtno podjetniška
zbornica Slovenije sta aprila 2013 sprejeli Etični kodeks pogrebne in pokopališke dejavnosti,
ki je namenjen vsem izvajalcem pogrebne dejavnosti. Etični kodeks pogrebne in pokopališke
dejavnosti temelji na načelih mednarodnega humanitarnega prava in Deklaracije o človekovih
pravic, ki jo je 10. decembra 1948 sprejela Generalna skupščina OZN. Kodeks predpisuje
spoštovanje človekovih pravic, pietetni odnos do pokojnika, odnos do svojcev pokojnika in do
drugih udeležencev pogrebne svečanosti, varovanje podatkov, pravila, ki jih morajo
upoštevati izvajalci pogrebnih in pokopaliških dejavnosti, odnose med izvajalci pogrebnih in
pokopaliških dejavnosti, varstvo kulturne dediščine na pokopališčih in odnos do okolja na
pokopališčih.
(http://www.ozs.si/Portals/0/Media/Dokumenti/OZS/Sekcije%20in%20odbori/Ale%C5%A1
%20Merhar/OZS_Pogrebci_Eticni%20Kodex.pdf, ogledano 19. 1. 2017)
Komunala Novo mesto se poleg ostalih dejavnosti ukvarja tudi s pogrebno in pokopališko
dejavnostjo ter z urejanjem pokopališč. Na spletnih straneh objavljajo veliko koristnih
informacij, ki pridejo prav vsem, ki se soočijo z izgubo svojcev. Veliko koristnih informacij
nam je posredovala tudi gospa Rafaela Šegedin, vodja pogrebne službe Komunala Novo
mesto.
Na Komunali Novo mesto se zavedajo, da izguba bližnjega prinaša bolečo spremembo v
življenje, zato je njihovo poslanstvo, da svojcem pomagajo skozi težko obdobje. Smrt nastopi
zelo nepredvidljivo in nenadoma, ne glede na uro dneva, zato so dosegljivi 24 ur na dan
(stacionarni in mobilni telefon).
(https://www.komunalanm.si/Dejavnosti/Pokopali%C5%A1ka-in-pogrebna-dejavnost-ter-
urejanje-pokopali%C5%A1%C4%8D/Pogrebna-dejavnost/Koristni-nasveti, ogledano 19. 1.
2017)
V primeru smrti na domu predlagajo, da svojci obvezno pokličejo pristojno zdravniško
službo, da dežurni zdravnik pregleda pokojnika. Zdravnik po pregledu pokojnika izda
poročilo o vzroku smrti (mrliški list).
Po izdaji potrdila o opravljenem mrliškem pregledu se svojci obrnejo na pogrebno službo
podjetja, ki opravi prevzem pokojnika in ga odpelje v mrliško vežico (ali na patološki oddelek
v primeru odrejene obdukcije).
18
V primeru, ko nastopi smrt v bolnišnici ali domu starejših občanov, se svojci obrnejo na
pogrebno službo takoj, ko prejmejo obvestilo o smrti svojca. Podjetje poskrbi za prevzem in
prevoz pokojnika v poslovilni objekt in se s svojci dogovori tudi o načinu ter času slovesa od
pokojnika.
Svojcem umrlega priporočajo, da se pred naročilom pogreba pogovorijo o tem, kakšen bo
pogreb (klasični ali žarni), ali bo navzoč predstavnik verske skupnosti (duhovnik) ter o drugih
pomembnih stvareh v zvezi s pogrebom .
(https://www.komunalanm.si/Dejavnosti/Pokopali%C5%A1ka-in-pogrebna-dejavnost-ter-
urejanje-pokopali%C5%A1%C4%8D/Pogrebna-dejavnost/Koristni-nasveti, ogledano 19. 1.
2017)
Za naročilo prevoza, pogrebne svečanosti ali upepelitve je potrebno pripraviti:
osebni dokument pokojnika (osebno izkaznico, potni list ali vozniško dovoljenje);
osebni dokument potrebujemo za prevzem pokojnika, prevoz na drugo lokacijo in za
morebitno upepelitev,
potrdilo o opravljenem mrliškem pregledu, če je smrt nastopila na domu (zdravniško
potrdilo o smrti in poročilo o vzroku smrti), ki ga izda mrliški preglednik,
potni list za prevoz posmrtnih ostankov iz tujino ali tja.
Posredovati je treba tudi podatke o:
načinu pogrebne svečanosti (klasični, žarni, raztros, javni, anonimni ....),
navzočnosti predstavnika verske skupnosti (svojci se po sprejemu sami dogovorijo v
župniji, v kateri je imel pokojni stalno prebivališče),
sodelovanju društev (gasilci, lovci, vojska , policija, itd.), kar urejajo svojci sami,
naročniku in plačniku storitve.
V sprejemni pisarni pogrebne službe se svojci dogovorijo o:
kraju, datumu in uri pogrebne svečanosti,
vrsti pogrebne svečanosti (klasični, žarni, raztros …),
ureditvi pokojnika (preoblačenje),
morebitni upepelitvi pokojnika,
slovesu od pokojnika pred upepelitvijo,
dodelitvi grobnega prostora in sklenitvi najemne pogodbe za grobni prostor,
19
izbiri pogrebne opreme (krste, žare, nagrobna obeležja in drugo),
ureditvi izpiska iz Matične knjige umrlih na pristojnem matičnem uradu,
uveljaviti povračila pogrebnine,
objavi osmrtnic (v vitrinah za osmrtnice, na radiu, v časopisu ...),
povečavi slike pokojnika, ki jo želijo imeti ob poslovitvi,
fotografiranju pogrebne svečanosti,
izvajanju pogrebnih melodij,
naročilu cvetnih aranžmajev,
ureditvi mrliške vežice,
prevozu pokojnika v drug kraj v Sloveniji ali v tujini,
ureditvi grobnega prostora po pokopu (brez nasaditev),
kamnoseški ureditvi grobnega prostora in postavitvi spomenika.
(https://www.komunala-nm.si/Dejavnosti/Pokopališka-in-pogrebna-dejavnost-ter-urejanje-
pokopališč/Pogrebna-dejavnost/Ureditev-pogrebne-svečanosti, ogledano 19. 1. 2017)
Barve pri opremljanju poslovilne vežice so različne. Svojci jih izbirajo sami glede na barvo
krste ali žare, upoštevajo tudi, kakšno barvo je imel rad pokojnik. Izbira barve mrliškega prta
in ostalega je stvar posameznega naročnika, izjema so naročniki muslimanske veroizpovedi,
ki v večini primerov izberejo zeleno. (Šegedin)
Naročnik lahko izbira med naslednjimi načini izvedbe pogrebne svečanosti:
javna pogrebna svečanost kot civilni obred ali kot verski obred (združeni obred),
javna pogrebna svečanost kot civilni obred ali kot verski obred (ločeni obred),
v družinskem krogu,
v ožjem družinskem krogu (tihi pokop),
anonimni pokop.
Pokop posmrtnih ostankov pokojnega se lahko opravi kot:
pokop posmrtnih ostankov pokojnega v grob v krsti ali žari,
pokop žare z upepeljenimi ostanki pokojnega v žarni grob,
raztros upepeljenih ostankov pokojnega na raztrosnem prostoru ali izven pokopališča.
(https://www.komunala-nm.si/Dejavnosti/Pokopališka-in-pogrebna-dejavnost-ter-urejanje-
pokopališč/Pogrebna-dejavnost/Načini-izvedbe-pogrebne-dejavnosti, ogledano 19. 1. 2017)
20
V Sloveniji prevladujeta dve obliki pokopov: klasični pokop s krsto in pokop z žaro.
Pokop z žaro je prevladujoč način pokopa v Sloveniji in že nekaj let presega število klasičnih
pokopov s krsto. V mestnih okoljih je delež upepelitev precej večji kot na vasi.
Odstotek žarnih pokopov se giblje od 50 odstotkov na podeželju do 90 odstotkov v mestnih
okoljih, v povprečju pa znaša okoli 65 odstotkov.
Eden glavnih razlogov za tak trend je verjetno dejstvo, da je bolečina svojcev pri pogrebu z
žaro manjša, pokop sam je bolj enostaven in tudi nekaj cenejši.
(http://www.pogrebi.info/oblike_pokopa.html, ogledano 21. 1. 2017)
Glede na podatke s spleta se na območju Dolenjske in Bele krajine s pogrebno dejavnostjo
ukvarja več javnih podjetij in zasebnikov:
Komunala Trebnje d. o. o.,
Komunala Novo mesto d. o. o.,
Pogrebne storitve Oklešen d. o. o. Novo mesto,
ABS-S Novak, pogrebne služba Sonja Novak s. p. Novo mesto,
Blatnik Peter s. p. Pogrebne storitve Škocjan,
Pogrebne storitve Novak Marija Novak s. p. Žužemberk,
Sašo Novak s. p. pogrebne storitve Straža,
Komunala Črnomelj d. o. o.,
Ivan Piškurič s.p., Metlika,
Franc Hiti s.p., Sela pri Otovcu, Črnomelj,
Kukar d.o.o. Semič.
Želele smo ugotoviti, ali zgoraj navedeni podatki držijo za JV regijo, zato smo na naslove
podjetij poslale dopis s prošnjo, da nam posredujejo podatke o številu pogrebov glede na
način izvedbe pogrebne svečanosti in vrsto pokopa posmrtnih ostankov. Pri zbiranju podatkov
smo bile le delno uspešne. Kot smo izvedele na Komunali Novo mesto, so javna podjetja
dolžna javnosti posredovati podatke o svoji dejavnosti, zasebniki pa ne. Zasebna podjetja, ki
se ukvarjajo s pogrebno dejavnostjo, nam kljub obljubam želenih informacij niso posredovala,
zato celotne slike ne moremo podati.
21
V Beli krajini za pogrebno dejavnost od junija 2016 skrbi Komunala Črnomelj d. o. o. Trije
zasebniki, ki so pred tem obdobjem opravljali to dejavnost kot koncesionarji, so tako postali
le pogodbeni izvajalci. (Kočevar)
Na žalost ima Komunala Črnomelj podatke le za zadnjih šest mesecev leta 2016, zato se nam
ni zdelo smiselno, da jih vključimo v nalogo.
Ugotovile smo, da podjetja nimajo enotnih kriterijev za obdelavo zbranih podatkov. Nekatera
pri statistični obdelavi uporabljajo več, druga manj kriterijev.
Podatke so nam posredovali tudi iz Komunale Trebnje d. o. o. (pokopališka dejavnost), ki
upravlja pokopališča Trebnje, Šentrupert, Mirna, Grm, Veliki Graben in Šentlovrenc. Na
omenjenih pokopališčih trenutno nimajo možnosti za raztros.
Tabela 2: Število pogrebnih svečanosti glede na način izvedbe na pokopališčih Trebnje, Šentrupert,
Mirna, Šentlovrenc, Grm, Veliki Gaber
Pokopališča Leto 2015 Leto 2016
klasični žarni skupaj klasični žarni skupaj
Trebnje 14 26 40 16 31 47
Šentrupert 4 25 29 3 15 18
Mirna / / / 3 13 16
Šentlovrenc 2 9 11 1 13 14
Grm 4 11 15 7 7 14
Veliki
Gaber
9 4 13 11 8 19
Vir: Komunala Trebnje (pokopališka dejavnost) (Šemrov)
Za pokopališče v Mirni nimajo podatkov, ker so ga prevzeli v upravljanje šele v novembru
2015.
Iz podatkov lahko ugotovimo, da prevladujejo žarni pokopi, edina izjema je pokopališče v
Velikem Gabru.
Najbolj popolne podatke so nam posredovali iz Komunale Novo mesto, ki s svojimi
storitvami pokriva območje mestne občine Novo mesto in je upravljavec pokopališč
Srebrniče, Ločna, Šmihel, Prečna in Stranska vas.
Tabela 3: Število pogrebnih svečanosti glede na način izvedbe na pokopališčih Srebrniče, Ločna,
Šmihel, Prečna in Stranska vas
Vrsta pogrebne svečanosti Leto 2015 Leto 2016 javna pogrebna svečanost kot civilni obred 61 66 javna pogrebna svečanost kot verski obred 169 133 v družinskem krogu 26 21 v ožjem družinskem krogu (tihi pokop) 19 7 anonimni pokop 9 14
Vir: Komuna Novo mesto, pokopališka in pogrebna dejavnost (Šegedin)
22
Tabela 4: Število pogrebnih svečanosti glede na način pokopa posmrtnih ostankov pokojnika na
pokopališčih Srebrniče, Ločna, Šmihel, Prečna in Stranska vas
Vir: Komuna Novo mesto, pokopališka in pogrebna dejavnost (Šegedin)
Na omenjenih pokopališčih prevladujejo cerkveni pogrebi in pokopi žare z upepeljenimi
ostanki pokojnega. Redkeje pa se ljudje odločajo za pokop v družinskem ali ožjem
družinskem krogu, za anonimni pokop in raztros upepeljenih ostankov.
Izvajalec na željo pokojnega ali na željo svojcev javnost o poteku pogrebne svečanosti obvesti
na krajevno običajen način – to je preko osmrtnic na za to predvidenih javnih mestih ali
preko medijev. V primeru pokopa v ožjem družinskem krogu ali anonimnega pokopa se
informacije ne objavljajo niti ne posredujejo, če se o tem sporazumno dogovorijo naročnik in
izvajalec. V pogrebno svečanost je v skladu z voljo pokojnika ali njegovih svojcev, lahko
vključen verski protokol ali protokol vojaške, veteranske, gasilske, lovske ali druge
organizacije. Vsa opravila pogrebne svečanosti opravi pogrebno moštvo, ki ga zagotovi
izvajalec. Na izrecno željo naročnika pogrebce lahko zamenjajo sorodniki ali člani
organiziranih skupin. (Šegedin)
Vrsta pogrebne svečanosti Leto 2015 Leto 2016 pokop posmrtnih ostankov pokojnega v grob v krsti 18 18 pokop žare z upepeljenimi ostanki pokojnega v
žarni grob 192 157
raztros upepeljenih ostankov pokojnega na
raztrosnem prostoru ali izven pokopališča 20 24
skupaj 230 199
23
Slika 1: Pokopališče Srebrniče – del pokopališča za žarni pokop (Foto: Ivo Pajer, Srebrniče, februar 2017)
4.1. Javna pogrebna svečanost (združeni obred)
Javna pogrebna svečanost kot združeni obred je sestavljena iz poslovitve od pokojnika in
pokopa. Javna pogrebna svečanost se začne z dvigom in prenosom krste ali žare pokojnega z
mesta čuvanja, traja pa do položitve v grob ali raztrosa posmrtnih ostankov. Vodi jo vodja
pogrebne svečanosti. Po opravljeni poslovitvi na mestu poslovitve (mrliška vežica, sakralni ali
drugi objekt, dom pokojnika ali mesto, ki ga določi izvajalec) se oblikuje pogrebni sprevod.
Na čelu je vodja pogrebne svečanosti, zastavonoša s slovensko zastavo z žalnim trakom,
sledijo zastavonoše drugih zastav ali praporov, godba in pevci, voz z venci, nosilci odlikovanj
in priznanj pokojnika, zastopniki verskih skupnosti z nosilci verskih obeležij, pogrebni voz s
krsto ali žaro, najožji svojci pokojnega in na koncu vsi ostali udeleženci pogrebne svečanosti.
Če se pogrebne svečanosti udeležijo predstavniki enot slovenske vojske, policije, društev in
organizacij, se ti razvrstijo v pogrebni sprevod takoj za vodjem pogrebne svečanosti in
zastavonošo s slovensko zastavo z žalnim trakom oz. tako kot določajo njihova pravila in
običaji.
V primeru verskega pogreba se lahko pogrebna svečanost opravi tudi v sakralnem prostoru.
Ob prihodu do groba se neposredno ob njem razvrstijo svojci pokojnika, nosilci zastav,
praporov, odlikovanj, vencev, v primeru verskega obreda predstavniki verske skupnosti s
svojimi simboli, za njimi pa se razvrstijo ostali udeleženci pogrebne svečanosti.
Pogrebci položijo krsto ali žaro v grobno jamo in se po skupnem pozdravu umaknejo, sledi
poslovilni obred, ob koncu obreda sledijo še pokloni zastav, praporov in drugih simbolov, s
katerim se pogrebna svečanost zaključi.
24
Po zaključku pogrebne poslovitve sledi mimohod udeležencev pogrebne svečanosti mimo
grobne jame, pri tem lahko posameznik v grobno jamo spusti grudo zemlje ali cvetico.
Izvajalec lahko prične z zasipavanjem groba, ko se udeleženci pogrebne svečanosti razidejo in
poskrbi tudi za začasno ureditev. (Šegedin)
4.2. Javna pogrebna svečanost (ločeni obred)
Poslovitev in pokop se lahko opravita kot dva ločena obreda. Za izvedbo obreda poslovitve
od pokojnika se uporabljajo enak način in protokoli kot pri združenem obredu. Obred pokopa
se začne z dvigom krste ali žare iz mrliške vežice ali mesta poslovitve. Poslovitev od
pokojnika kot ločen obred se lahko opravi katerikoli delovni dan v mrliški ali pred mrliško
vežico ali z drugega kraja, ki ga v dogovoru z izvajalcem določi naročnik. Za pokojne, ki
bodo upepeljeni, se lahko obred poslovitve opravi pred upepelitvijo ali po njej. (Šegedin)
4.3. Pogrebna svečanost v ožjem družinskem krogu (tihi pokop)
Po volji pokojnika ali njegovih svojcev oz. osebe, ki je naročnik pogrebne svečanosti, se
pokojni lahko pokoplje v ožjem družinskem krogu, brez prisotnosti javnosti.
Pri pogrebni svečanosti sodelujejo vodja pogrebne svečanosti, zastavonoša z zastavo z žalnim
trakom, pogrebci, svojci pokojnega in ostali udeleženci, ki jih povabijo svojci.
Izvajalec pogrebne svečanosti v javnost ne sme dajati nobenih informacij v zvezi s tihim
pogrebom, razen v dogovoru z naročnikom. (Šegedin)
4.4. Anonimni pokop
Anonimni pokop se lahko opravi na katerem koli pokopališču. Anonimni pokop opravi
izvajalec pogrebne svečanosti ob prisotnosti najožjih svojcev pokojnega ali brez njihove
prisotnosti, v skladu z dogovorom z naročnikom. Na kraju pokopa ali raztrosa pepela ni
obeležij, razen če se naročnik odloči, da se na obeležje napišejo podatki o pokojnem. Kraj
pokopa je evidentiran v evidenci o umrlih, ki so pokopani na pokopališču. Plačnik
anonimnega pokopa se lahko odloči za poslovitev od umrlega. Pri pogrebni svečanosti
sodelujejo vodja pogrebne svečanosti, zastavonoša z zastavo z žalnim trakom, pogrebci, lahko
tudi svojci pokojnega in ostali udeleženci, ki jih povabijo svojci.
Izvajalec pogrebne svečanosti v javnost ne sme dajati nobenih informacij v zvezi z
anonimnim pokopom, razen v dogovoru z naročnikom. (Šegedin)
25
Pogrebne svečanosti v ožjem družinskem krogu ali anonimni pokop se izvajajo na željo
svojcev ali pa po predhodno izraženi želji pokojnika. Nekaj pa je tudi primerov, ko pokojniki
nimajo svojcev. Gospa Šegedin, vodja pogrebne službe Komunale Novo mesto d. o. o., kljub
bogatim izkušnjam težko govori o razlogih za odločitev za tihi oz. anonimni pokop. (Šegedin)
V pogovoru z informatorji smo tudi same ugotovile, da se svojci za tihi pokop odločijo na
željo pokojnika (Lapanje) ali zaradi tega, ker zaradi velike žalosti ne bi prenesli gneče in
»hrupa«, ki je prisoten pri javnih pogrebnih svečanostih. Nekateri menijo, da je žalovanje
stvar posameznika, zato imajo svojci pokojnika pravico, da se z bolečo izgubo soočajo v miru
(Brezovar).
4.5. Raztros upepeljenih ostankov pokojnika
Nekatera pokopališča v Sloveniji (tudi pokopališče v Srebrničah v Novem mestu) imajo v
okviru pokopališča predvidene posebne prostore, namenjene raztrosu pepela.
Raztros pepela zunaj pokopališča je možen na podlagi dovoljenja pristojne občine ali upravne
enote. Za takšno obliko raztrosa lahko zaprosijo zakonec ali svojci pokojnega, ki morajo za
dovoljenje za pokop oziroma raztros pepela zunaj pokopališča plačati upravno takso v višini
22,66 evra. Lahko pa svojci pooblastijo tudi pogrebno podjetje, da v njihovem imenu pridobi
vsa potrebna dovoljenja.
Svojci pokojnega se tako najprej zglasijo na oddelku za družbene dejavnosti tiste občine ali
upravne enote, kjer bo pepel pokojnega raztrosen. Tam izpolnijo in oddajo vlogo za raztros
pepela izven pokopališča. K tej vlogi je treba priložiti mrliški list, potrdilo o upepelitvi in tudi
dovoljenje lastnika parcele oziroma zemljišča, kjer želijo opraviti raztros, če parcela ni v lasti
države. Če je lastnik parcele fizična oseba, je potrebno tudi njegovo dovoljenje za raztros v
obliki preproste pisne izjave. Pogosto je poleg vloge treba oddati tudi izris lokacije iz
zemljiškega katastra, ki natančno opredeljuje lokacijo za raztros (številka parcele).
Ko je vloga popolna, pristojna občina ali upravna enota v nekaj dneh izda odločbo za raztros.
Pristojni organ lahko zavrne izdajo dovoljenja le, če bi bil raztros pepela na določenem kraju
v nasprotju z drugimi predpisi oziroma bi predstavljal nedopusten poseg v pravice tretjih
oseb.
Zakon ne določa, da mora biti ob raztrosu pepela prisotna uradna oseba. Nekatera pogrebna
oziroma komunalna podjetja pa zaradi transparentnosti pri tem vseeno vztrajajo. Poleg tega
26
pogrebna podjetja pri raztrosu pepela uporabljajo posebno raztrosno žaro, s pomočjo katere je
raztros lažji in elegantnejši.
(Grgič, http://www.pogreb-ni-tabu.si/2014/09/krsta-zara-pepel-in-veter-raztros-pepela-izven-
pokopalisc/, ogledano 21. 1. 2017)
Na pokopališču v Srebrničah pri Novem mestu so imeli dva primera raztrosa izven
pokopališča. V obeh primerih je bil pepel raztrošen v reko Krko po predhodnem dovoljenju
Ministrstva za okolje in prostor ter Upravne enote Novo mesto. V prvem primeru je bil raztros
izveden iz balona nad Otočcem, v drugem pa iz splava pri čolnarni trenutno zaprtega gostišča
Eldorado na Drski v Novem mestu. (Šegedin)
4.6. Raztros pepela v morje
To vrsto pokopa omenjamo, ker se z željo takšnega načina pokopa sicer redko, a vendarle
srečuje tudi pogrebna služba Komunale Novo mesto. V primeru takšnega naročila se povežejo
s pogrebno službo Komunale Koper d. o. o. (Šegedin)
Pogrebna služba Komunale Koper d. o. o. omogoča raztros pepela pokojnika v morje. Raztros
pepela v morje je v Sloveniji mogoče organizirati ob ponedeljkih, na določeni točki morja, ki
je oddaljena od pomola v Valdoltri. Udeleži se je lahko od 20 do 30 ljudi. Obred vsebuje
trikratno zvonjenje ladijskega zvonca, žalni govor, raztros pepela v morje, priklon žalne
posadke in trikratno oglašanje z ladijsko sireno. V ceno storitve je vštet najem žare za raztros,
moštvo s protokolom, urejanje dokumentacije, storitve ladjarja, izdelava žalnega venčka, ki
potone, stroški upepelitve, prevoz žare od pogrebne službe. V morje je prepovedano metati
cvetje in sveče. Na željo svojcev so lahko v protokol vključeni duhovnik, govornik, trobentač
in pevci. Po opravljenem raztrosu dobijo svojci v spomin pergament (listino) z vrisanimi
koordinatami točke, kjer se je raztros pepela v morje zgodil. (https://www.komunala-
brezice.si/vrste-pokopa, ogledano 21. 1. 2017)
27
Med primeri ekstravagantnih pogrebov na pokopališču Srebrniče je bil pogreb rock
glasbenika, ki so ga na zadnjo pot z živo glasbo pospremili člani znanega novomeškega rock
ansambla. (Šegedin)
Slika 2: Prostor za raztros pepela na pokopališču v Srebrničah (Foto: Ivo Pajer, Srebrniče, januar 2017)
Slika 3: Obeležja na prostoru za raztros pepela na pokopališču v Srebrničah (Foto: Ivo Pajer, Srebrniče, januar 2017)
28
Izbira vrste pogrebne svečanosti je po našem mnenju odvisna tudi od stroškov.
Pogrebnina ni več krita iz obveznega zdravstvenega zavarovanja, saj so od 1. januarja 2014
dalje družinski član umrlega pod pogoji, določenimi v novem členu Zakona o socialno
varstvenih prispevkih, upravičeni do posebnih oblik izredne denarne socialne pomoči kot
pomoč pri kritju stroškov pogreba v višini dvakratnika osnovnega zneska minimalnega
dohodka. (http://www.pogrebi.info/dobro_je_vedeti_2.html, ogledano 12. 1. 2017 )
29
5. POGREB IN VEROIZPOVED
Na spletnih staneh Statističnega urada Slovenije smo našle podatke o številu prebivalcev
glede na veroizpoved.
Tabela 5: Prebivalstvo po veroizpovedi in tipu naselja, Slovenija, popisa 1991 in 2002 (število in
strukturni delež)
Veroizpoved Skupaj Mestna naselja Nemestna naselja
1991 2002 1991 2002 1991 2002
SKUPAJ 1913355 1964036 971502 997772 941853 966264
Katoliška 1369873
(71,6)
1135626
(57,8)
578541
(59,6)
467566
(46,9)
791332
(84,0)
668060
(69,1)
Evangeličanska 14101
(0,7)
14736
(0,8)
2557
(0,3)
374
(0,4)
11544
(1,2)
10989
(1,1)
Druge
protestantske
1890
(0,1)
1399
(0,1)
1110
(0,1)
673
(0,1)
780
(0,1)
726
(0,1)
Pravoslavna 46320
(2,4)
45908
(2,3)
40518
(4,2)
39881
(4,2)
5802
(0,6)
6027
(0,6)
Druge
katoliške
2410
(0,1)
1877
(0,1)
1537
(0,2)
1201
(0,1)
873
(0,1)
676
(0,1)
Islamska 29361
(1,5)
47488
(2,4)
25951
(2,7)
41305
(4,1)
3410
(0,4)
6183
(0,4)
Judovska 199
(0,0)
99
(0,0)
117
(0,0)
63
(0,0)
82
(0,0)
36
(0,0)
Orientalska 487
(0,0)
1026
(0,1)
282
(0,0)
777
(0,1)
196
(0,0)
249
(0,0)
Druge
veroizpovedi
269
(0,0)
558
(0,0)
191
(0,0)
394
(0,0)
78
(0,0)
164
(0,0)
Agnostik / 271
(0,0)
/ 211
(0,0)
/ 60
(0,0)
Je vernik,
vendar ne
pripada nobeni
veroizpovedi
3929
(0,2)
6874
(3,5)
2504
(0,3)
44638
(4,5)
1425
(0,2)
24076
(2,5)
Ni vernik,
ateist
84656
(4,4)
199264
(10,5)
69164
(7,1)
147941
(14,8)
15492
(1,6)
51323
(5,3)
Ni želel
odgovoriti
81302
(4,2)
307973
(15,7)
51465
(5,3)
171604
(17,2)
29837
(3,2)
136369
(14,1)
Neznano 278567
(14,6)
139097
(7,1)
197565
(20,3)
77771
(7,8)
81002
(8,6)
61326
(6,3)
Vir: Statistične informacije, 16. april 2003, Št. 92, str 6
(http://www.stat.si/popis2002/gradivo/si-92.pdf, ogledano 15. 1. 2017)
30
Podatki o prebivalstvu Republike Slovenije so se v popisih od leta 1931 dalje zbirali na terenu
vedno po stanju na dan 31. marec. Zadnji klasični popis, ki je bil izveden 31. 3. 2002, je bil
prvi v samostojni Sloveniji.
Vprašanje o veroizpovedi so pred drugo svetovno vojno vsebovali vsi popisi prebivalstva, po
njej pa le nekateri. Ker je bila od konca 2. svetovne vojne cerkev ločena od države, država
(FLRJ –Federativna ljudska republika Jugoslavija) ni imela interesa zbirati teh podatkov.
Izjema je bilo leto 1953. Veroizpoved je bila ponovno uvrščena na popisna vprašanja leta
1991. Na vprašanja glede veroizpovedi v popisu leta 2002 prebivalci popisovalcem niso bili
dolžni odgovarjati. Osebi, ki se je odločila, da na vprašanja o veroizpovedi ne želi odgovarjati
v prisotnosti popisovalca, so izročili poseben vprašalnik in frankirano ovojnico, v kateri je
oseba izpolnjeno in podpisano izjavo poslala na statistični urad. Izjavo o veroizpovedi je na
tak način posredovalo 189 571 oseb. (Šircelj, http://www.stat.si/popis2002/gradivo/2-169.pdf,
ogledano 15. 1. 2017)
Leta 2011 (referenčni datum 1. januar) je bil izveden prvi registrski popis, ko so bili vsi
podatki pridobljeni iz uradnih evidenc, zato uradnih podatkov o številu prebivalcev glede
veroizpovedi po letu 2002 ni.
31
5.1. Rimokatoliki in rimokatoliški pogreb
Pastoralna služba rimokatoliške cerkve vodi natančne evidence o številu katoličanov, številu
krstov, bolnišničnih maziljenj, katoliških pogrebov … Župniki v župnijah za vsako leto
izpolnijo predpisan obrazec in podatke pošljejo v Pastoralno službo škofije, ki jih statistično
obdela.
Pastoralna služba novomeške škofije se je prijazno odzvala naši prošnji in nam posredovala
podatke, zbrane v tabeli.
Tabela 6: Število katoličanov, bolnišničnih maziljenj in število – katoliški pogreb v letih 2006 do 2015
v novomeški škofiji
LETO 2006 2007 2008 2009 2010 2011 2012 2013 2014 2015
št.
katoličanov
136.099 134.550 135.230 137.500 135.086 135.769 135.096 135.241 134.605 135.639
št. bolniških
maziljenj
3518 3992 3802 4056 3877 4094 4047 4107 4144 4157
št. pogrebov -
katoliški
obred
1279 1382 1258 1291 1225 1281 1327 1274 1278 1323
Vir: Pastoralna služba novomeške škofije (Metelko, Kokalj)
Graf 1: Število katoličanov, bolnišničnih maziljenj in število – katoliški pogreb v letih 2006 do 2015 v
novomeški škofiji
Vir: Pastoralna služba novomeške škofije
0
2000
4000
6000
8000
10000
12000
14000
16000
2006 2007 2008 2009 2010 2011 2012 2013 2014 2015
št. katoličanov x10
št. bolniških maziljenj
št. pogrebov-katoliški obred
32
Iz podatkov je razvidno, da se število katoličanov v škofiji Novo mesto po statistikah
Pastoralne službe v zadnjih desetih letih ni bistveno spremenilo, število cerkvenih pogrebov iz
leta v leto nekoliko niha, povečuje pa se število bolnišničnih maziljenj.
Slika 4: Zemljevid novomeške škofije (http://druzina.si/icd/spletnastran.nsf/all/947FD2805F3DCBCFC1257203003E337A?OpenDocument, ogledano 23. 12. 2016)
5.1.1. Bolnišnično maziljenje
Zakramenti so učinkovita znamenja milosti, ki jih je postavil Kristus ter jih izročil Cerkvi. Po
njih se nam podeljuje božje življenje. Zakramentov je sedem: krst, birma, evharistija, pokora,
bolniško maziljenje, sveti red in zakon. (http://nadskofija-ljubljana.si/pastorala/gradiva/leto-
vere/, ogledano 10. 2. 2017)
Zakrament sv. bolniškega maziljenja je zakrament, ki vliva upanje. Sv. bolniško maziljenje je
dotik trpečega Kristusa. Pomaga k ozdravljenju, če je takšna Božja volja. V primeru, da Bog
osebo pokliče k sebi, pa je ta na srečanje z Njim pripravljena. Bolniško maziljenje "ni
zakrament samo za tiste, ki so v skrajni smrtni nevarnosti". Primeren čas za prejem sv.
bolniškega maziljenja je tudi, kadar je nekdo zelo bolan ali se pripravlja na zahtevno
33
operacijo, če je kdo težji oz. kronični bolnik ali če je starostno oslabel. Zakrament sv.
bolniškega maziljenja lahko vernik prejme večkrat v življenju, npr. če ponovno zboli ali če se
bolezen poslabša. (http://zupnija-polzela.rkc.si/index.php?menu=2&id=6, ogledano 10. 2.
2017)
5.1.2. Rimokatoliški pogreb
Informacije o cerkvenem pogrebu rimokatolikov smo dobile v pogovoru s stolnim župnikom
stolne župnije Novo mesto Silvestrom Fabijanom.
Verniki v današnjem času molijo za lahko smrt veliko manj, kot se je molilo v starejših časih.
Moli se predvsem za »srečno zadnjo uro« z namenom, da bi pokojni zemljo zapustil v miru, s
poravnanimi dolgovi in v duhovni pripravljenosti z bogom in sodniki.
Obred cerkvenega pogreba se uradno imenuje »katoliško pogrebno opravilo«. Za to, da
duhovnik oziroma kdor je določen opravi to opravilo, morajo biti izpolnjeni določeni pogoji,
in sicer je najpomembnejši ta, da je bil pokojnik krščen. Izjema je lahko samo, če je umrl
nekrščen otrok. V primeru želje svojcev, da je pri pogrebu nekrščene osebe prisoten
rimokatoliški duhovnik, ta le moli, torej ne izvede katoliškega pogrebnega opravila. Enako
velja ob raztrosu pepela pokojnika. Pogoji za katoliško pogrebno opravilo je tudi, da obreda
pokojnik v življenju ni odklanjal.
Smrt pokojnika se oznanja z zvonovi, vendar je veliko odvisno od kraja, v katerem se nahaja
cerkev. Razlika se kaže predvsem med mestom podeželjem. V mestih župnijah »zadnjo uro«
zvonijo le na željo svojcev, v večini primerov pa ne zvonijo, ker bi bilo vsakodnevno
zvonjenje moteče za meščane. V podeželskih župnijah »zadnjo uro« zvonijo za vsakim
pokojnikom, in sicer z malim zvonom, ki mu pravijo »navček«. Poleg smrtne ure po naročilu
sorodnikov zvonijo trikrat dnevno, zjutraj ob 7.00, ob 12.00 in zvečer po zvonjenju Avemarije.
Zvonjenje naj bi vernike spodbudilo k molitvi za pokojnika.
Rimokatoliška cerkev nima posebnih pravil glede ureditve mrliške vežice. Splošno pa veljajo
za obvezno blagoslovljena voda, križ in sveče.
Cerkveni pogrebi potekajo, v dveh različicah, med katerima svojci lahko izbirajo. Ena
različica vsebuje tri postaje: vežico, kapelo, v kateri se izvedeta pogrebna maša in bogoslužje
božje besede, in grob. Druga različica pa vsebuje samo dve postaji – vežico in grob.
Pred pogrebom se molijo molitve, ki so namenjene rajnemu za njegov večni pokoj in svojcem
34
za tolažbo, moč in notranji mir.
Pogrebni obred lahko opravi duhovnik ali diakon – posvečen služabnik, ki je za to opravilo
izobražen. (Lahko je poročen, vendar pa ne more maševati). Duhovnik med obredom moli, če
je pogrebna maša, mašuje. Diakon lahko izvede cerkveni pogreb, vendar brez maše. Vloga
duhovnika in diakona je, da svojcem v času žalovanja nudita oporo in pogovor, če to želijo.
Na čelu pogrebnega sprevoda je duhovnik, ki mu sledijo svojci pokojnika, sorodniki in ostali
udeleženci. Med sprevodom do groba iz cerkve je krsta obrnjena, kakor je bila v cerkvi,
navadno je to z glavo naprej. V sprevodu se vedno nosi križ. Nosi ga lahko kdorkoli, kdo je
to, je odvisno od dogovora svojcev.
Žalovanje je pomemben proces, za katerega človek potrebuje čas. Žalovanje na podeželju se
razlikuje od žalovanja ljudi v mestih. Slednji žalovanju namenijo manj časa oz. je žalovanje
prepuščeno posamezniku. Po vaseh pa imajo še vedno navado, da se vsak večer sedem dni po
pogrebu, svojci, sorodniki in prijatelji zbirajo v hiši pokojnika in molijo zanj. Druženje in
skupinske molitve svojcem pomagajo v fazi najbolj intenzivnega žalovanja. Sedmi dan in
trideseti dan se za pokojnika v cerkvi daruje sveta maša. Sveta maša se po naročilu svojcev
daruje tudi ob obletnici smrti, pogosto pa maše v mesecih do obletnice in kasneje naročajo
bližnji in daljni sorodniki pa tudi sosedje in prijatelji.
Duhovniki so v času pogreba do leta 1963 obvezno morali biti oblečeni v črna oblačila, od
tega leta naprej pa se je poleg črne uveljavila še vijolična barva. Bil je tudi poskus uporabe
bele barve, a ta žal ni prišla v veljavo, saj se ljudem v naših krajih ni zdela primerna. Bela
barva danes ljudem predstavlja mir in veselje (krst, poroka).
Rimokatoliška cerkev ne predpisuje barve oblačil v času žalovanja. Izbira klasične črnine je
stvar navade ljudi v naših krajih.
Za rimokatoliško cerkev je pokojnikov grob zelo pomemben. Cerkev ne more opraviti
katoliškega pogrebnega opravila, če pokojnik nima groba, npr. pri raztrosu pepela. Cerkev in
ljudje, ki služijo cerkvi, menijo, da je človek, ki se je odločil, da ne bo imel groba, s tem
prikrajšal tiste, ki ostanejo. Družina pokojnika, sorodniki in prijatelji nimajo prostora, kamor
bi hodili v čast pokojnikovemu spominu. Grob predstavlja večno mesto spomina na
pokojnika.
Pri urejanju grobov naj bi bilo glavno vodilo za svojce pokojnega plemenita preprostost.
Cerkev meni, da je vedno obstajala želja po tem, da bi bili ljudje pokopani kot Jezus, zato se
bolj nagiba k skeletnem pokopu kot upepelitvi. Znan je tudi verz iz Svetega pisma: »Prah si
in v prah se povrneš«, ki govori o tem, da kakršen (tu je mišljeno fizično stanje) zapustiš
Zemljo, tak boš prišel v nebesa. (Fabijan)
35
O rimokatoliških pogrebih smo največ izvedeli od informatork, ki so bile rojene med letoma
1927 in 1962. Kar so pripovedovale v pretekliku, tako označuje čas od tridesetih do približno
devetdesetih let 20. stoletja oz. do časa, ko so bile v njihovih vaseh zgrajene mrliške vežice.
Podatkov o času gradnje žal nismo uspele pridobiti.
Informatorka nam je povedala, da je bila najopaznejša razlika v izvedbi pogreba takrat, ko je
šlo za pogreb samomorilca. Slednjih niso pokopavali cerkveno, na pokopališčih ali »britofih«.
To je bilo za svojce zelo sramotno in je za družino predstavljalo črni madež (Krevs).
Ljudje pokopališču rečejo tudi » britof« (popačenka iz nemščine), mirnopeškemu »Matijetova
resa« (Krevs) ali »Matetova resa«, najbrž po nekdanjem lastniku zemljišča, kjer stoji
mirnopeško pokopališče, ko je cesar Jožef II. (1740–1780) prepovedal pokopališča ob farnih
cerkvah. Mirnopeško je nekoč bilo v Mirni Peči. Dokazi za to so v jeseni najdeni
staroslovanski grobovi ob njej. (Rupena)
Ljudje od nekdaj verjamejo, da smrt napoveduje skovikanje sove ali čuka, tudi nenavaden
ropot (Gašperič, Kastelic, Krevs, Pečjak Slavka, Rupena, Šobar, Vidrih, Zupan).
Najbolj ohranjena in najpogosteje omenjena navada ob smrti, ki pa se je po načinu izvedbe
razlikovala glede na spol, je bila zvonjenje. Še danes, predvsem v vaških okoljih, novico
oznanjajo z zvonovi, ki zvonijo »zadnjo uro« (Gašperič, Kastelic, Krevs, Pečjak Slavka,
Rupena, Vidrih, Zupan). Če umre moški, zvonijo trikrat, če ženska dvakrat, ob smrti otroka pa
enkrat po 5 minut. Smrt oznanja najmanjši zvon (navček) (Gašperič, Kastelic, Prus, Krevs,
Rupena). Nekateri od informatorjev so to zvonjenje imenovali zvonjenje po »štiklcih«
(Rupena). (Gašperič, Krevs, Rupena). Mrliško zvonjenje traja dva dni do pogreba in to trikrat
na dan poleg rednega zvonjenja. Zvonijo z dvema zvonovoma. Zvonijo tudi ob pogrebu, ko
pride sprevod do ceste ali do dogovorjenega mesta, kjer jih pričaka duhovnik (Rupena).
Gospa Prus je po novici o moževi smrti odšla v cerkev in naročila cerkveni pogreb. Naročila
je tudi zvonjenje. V podružnični cerkvi so vse dni do pogreba zvonili trikrat na dan: zjutraj,
opoldne in zvečer. Zvonili so »štuke« – z dvema zvonovoma naenkrat (Prus).
Še pred smrtjo je večina pokojnikov svoje poslednje želje zapisala v oporoki oziroma
testamentu ali pa so želje glede lastnine izrazili ustno (Gašperič, Krevs, Pečjak,Slavka
Rupena, Vidrih, Zupan) Le v redkih primerih starejši ljudje oporok niso pisali (Kastelic),
predvsem v primeru nenadne smrti. Če je gospodar vedel, da mu pojenjajo moči, je svoj grunt
prepisal na enega izmed potomcev, sam pa je postal preužitkar – določili so, kaj lahko počne,
36
do česa ima dostop in o čem lahko še odloča, koliko in kakšno hrano morajo pridelati in
nameniti njemu. Pri prepisu sta morala biti prisotna vsaj dva pomembna soseda ali prijatelja,
ki sta na koncu kot priči podpisala dokument, da je bil verodostojen. (Gašperič, Krevs,
Rupena). Mnogim preužitkarjem se je nato slabo godilo, saj se »tamladi« niso držali
zapisanega dogovora. Zaradi tega nekateri ljudje niso hoteli do zadnjega izročiti grunta, rekoč
»Meni luč, tebi ključ.« V takih primerih so napisali oporoko oz. testament v prisotnosti treh
zanesljivih mož (Krevs). Želja glede vrste pogreba za razliko od želja glede lastnine niso
izražali (Gašperič, Pečjak, Slavka, Muhič). Opazile smo, da je bila izbira oziroma želja glede
lastnega pogreba pogosteje izražena pri informatorjih, rojenih po letu 1950, nekatere se
spominjajo, da so pokojniki varčevali ravno v ta namen, da so lahko potem sorodniki pokrili
vse nastale stroške (Brezovar, Prus, Rupena, Kastelic). V današnjem času pa ljudje občasno
izrazijo željo glede pogreba. Pogosto družinskim članom naročijo, naj se javno objavi, da
svojci zavračajo sveče in cvetje ali pa naj denar, ki so ga v ta namen želeli porabiti, namenijo
dobrodelnim organizacijam ali bolnišnicam, v katerih so se pokojniki zdravili (Krevs, Zupan).
Pomembnejša pokojnikova lastnina in dokumenti so po podatkih večine informatorjev ostali
pri hiši, v družinskem arhivu (Gašperič, Kastelic, Krevs, Rupena), materialne dobrine so
razdelili med otroke (Kastelic), pokojnikovi najljubši osebi (Gašperič, Kastelic) ali ostalim
družinskim članom (Pečjak, Slavka). Materin nakit, predvsem ogrlice, je ostal hčeram in se
tako prenašal iz roda v rod (Pečjak, Slavka).
Molitev je ena pomembnejših značilnosti rimokatolikov. Verniki skoraj brez izjeme molijo za
lahko smrti (Gašperič, Muhič, Kastelic, Krevs, Pečjak, Slavka Vidrih, Zupan). Gospa
Ladislava Rupena je omenila, da osebo, ki je zelo bolna in za katero vedo, da se bliža konec,
obišče duhovnik (Rupena). Po duhovnika je šel običajno nekdo z zapravljivčkom
(»federvagnom«). Tačas so svojci pripravili bolnika, ga umili, preoblekli, uredili so tudi
posteljo, na mizo so postavili križ, blagoslovljeno svečo in blagoslovljeno vodo. Prihod
duhovnika je naznanil zvonček, s katerim je »pocingljal« duhovnik ali njegov spremljevalec
(tudi otrok). Na smrt bolni se je, če so moči dopuščale, duhovniku spovedal (takrat sta bila v
prostoru sama), da je dobil odvezo. Potem ga je duhovnik obhajal (mu dal hostijo za mirno in
srečno popotnico), nato ga je še mazilil ali ga »dal v sveto olje«. Po končanem obredu so vsi
skupaj molili za lahko smrt. To je na umirajočega delovalo pomirjevalno, saj ni bil sam v
smrtnem boju (Krevs). Včasih pridejo tudi najbližji sorodniki ali celo sosedje in molijo za
lajšanje bolečin pred smrtjo (Krevs, Rupena). Gospo Mihaelo Brezovar je v času bolezni
doma in v bolnišnici obiskoval pater Marko – frančiškan, bolniški duhovnik. Gospa Ana,
37
snaha gospe Mihaele, je opazila, da je bila tašča po obisku boljše volje, bolj pomirjena in
sproščena (Brezovar). Nekateri vsak dan molijo za lahko smrt, srečno zadnjo uro in se pri tem
priporočajo tudi določenim zavetnikom, na primer svetemu Jožefu (Prus).
K umirajočemu so včasih poklicali tudi človeka iz vasi ali drugod, ki je bil z umirajočim v
hudem sporu., da sta si pred smrtjo odpustila (če je uspelo) in si tako oba olajšala duši
(Krevs).
Ko so svojci ugotovili bolnikovo smrt, mu je eden od najbližjih zaprl oči. Ustavili so uro in
tako so vsi vedeli, kdaj je nastopila smrt. Sledilo je preoblačenje pokojnika. Domači so
poklicali zdravnika, da je potrdil smrt in izdal mrliški list (Rupena). Ob smrti v hiši so na
kmetijah prebudili živino, saj so verovali, da lahko drugače pogine (Krevs).
Nato so sosedje in vaščani začeli pripravljati prostor, kjer je potem ležal pokojnik (Gašperič,
Kastelic, Krevs, Muhič, Pečjak, Slavka, Rupena, Vidrih, Zupan), po navadi »tavelko hišo«,
največjo sobo. Prostor so najprej pospravili, odnesli odvečno pohištvo, zaprli so okna ali jih
pustili odprta »na kip«, saj je bil pogosto v prostoru slab zrak, jih zagrnili z zavesami
(Gašperič, Krevs, Muhič) in na stene obesili črne ali temno rdeče zavese (Rupena , Zupan).
Na stene so namestili obešala za vence (Rupena). Pripravili so tudi mrtvaški oder oziroma
»pare« in jih prekrili s posebnimi, zato namenjenimi belimi pregrinjali (Rupena, Zupan). V
preteklosti so bila pregrinjala vaška, shranjena so bila v eni hiši za celo vas. (Pečjak, Slavka,
Rupena). Po navadi so imeli shranjena v kašči v skrinji. Kasneje so si posamezne gospodinje
priskrbele svoja pregrinjala. Bila so lepo izdelana, vezena z verskimi motivi (Rupena). Na
mizico pred »pare«, ki je bila s sprednje strani pregrnjena do tal, so postavili križ, svečnike –
»lajhtarje«, sveče in posodico z blagoslovljeno vodo ter vejico pušpana ali smreke za
kropljenje. V vaze so dali šopke iz domačega cvetja, ob glavi pokojnika so postavili stojala z
asparagusi (Krevs, Rupena). Kadar ni bilo svežih rož, so jih sosede naredile iz »krep« papirja
in jih povoskale, da so bile bolj obstojne. Vpletle so jih tudi v venec iz pušpanovih ali
smrekovih vejic (Krevs).
Ob mrliču so vedno gorele sveče (Gašperič, Kastelic, Krevs, Muhič, Pečjak, Slavka, Rupena,
Vidrih, Zupan). Njihovo število pa se je razlikovalo, nekateri so menili, da morata goreti vsaj
dve oziroma štiri (Kastelic, Pečjak, Slavka, Rupena), spet drugi so se zadovoljili le z eno, saj
so bili pogosto revni, sveče pa so bile drage (Gašperič), zato so jih nekateri celo solili, da so
gorele počasneje (Pečjak, Slavka). Nekatere so gorele počasi, druge hitro, kar so razumeli, kot
da se pokojnikova duša še ni umirila in da bega okrog. Takim svečam so morali odrezati
38
pogorel stenj ali pa jo zamenjati. To so morali narediti zelo previdno, da sveča ni ugasnila, saj
so po vraževernem prepričanju menili, da sveča ne sme ugasniti, sicer bi to nad hišo prineslo
novo nesrečo (Krevs).
V vežico oziroma prostor so pripravili tudi klopi za kropilce. Prostor, v katerem je ležal
mrlič, so okrasili z rožami in venci. Običajno je sosed, ki ni bil sorodnik, pokojnika umil,
uredil, oblekel v najboljšo obleko in ga položil na »pare« (Gašperič, Kastelic, Krevs, Zupan).
Moške so po navadi urejali moški, ženske pa ženske (Gašperič). Ženske so pokrili z ruto,
poleg so položili še molitvenik. Ob gospodarja so položili še klobuk in čevlje (Krevs). Za
samske (»lejdik«) moške in ženske je morali biti vse v beli barvi – obleka, rože, krsta, konji
… (Pečjak, Slavka).
Gospa Janja Zupan se spominja, da so bile »pare« kar na postelji, ki so jo pregrnili, mrlič pa je
ležal na t. i. »plevnici«. V krsto, »trugo«, kakor so jo imenovali pogovorno (Gašperič,
Kastelic, Krevs, Muhič, Pečjak, Slavka, Rupena, Vidrih, Zupan), redkeje pa rakev (Krevs), pa
so ga položili, šele tik preden so zapustili hišo.
Do izgradnje mrliških vežic v bližnjih krajih so pokojniki najpogosteje ležali doma (Brezovar,
Gašperič, Kastelic, Krevs, Muhič, Pečjak, Slavka, Prus, Rupena, Zupan), sedaj pa so doma le
še na izrecno željo pokojnika oziroma svojcev. Če je bil pokojnik reven ali sam, je ležal v
cerkvi (Kastelic). Kadar je pokojnik umrl doma, so mu takoj zatisnili oči (Pečjak, Slavka,
Rupena) in zaprli usta, še predno se je ohladil in otrdel, saj so verovali, da bo v hiši še nekdo
kmalu umrl, če bo pokojnik imel odprte oči ali usta obrnjena v nasmešek. Usta so mu zaprli
tako, da so spodnjo čeljust pričvrstili s trakom , ki so ga zavezali na vrhu glave. Takoj so
ustavili uro, da tiktakanje ni motilo pokojnikove duše (Gašperič, Kastelic, Zupan). Pokojniku
so nato sklenili roke na prsih v položaj za molitev in ju povezali s črnim trakom, ovili z
rožnim vencem, ki so ga imenovali molek, in vanje položili manjši križ. S črnim trakom so
povezali tudi sklenjeni nogi (Krevs, Vidrih). Stanka Kastelic je navedla tudi, da so ob
umrlem takoj prižgali svečo (Kastelic).
Tiste informatorke, katerih svojci so umrli v bolnišnici, ne vedo, kaj se je po smrti dogajalo s
truplom pokojnika. (Brezovar, Prus).
Sicer pa v vaškem okolju (na kmetijah) niso opravljali nikakršnih del, z izjemo skrbi za
živino, dokler je bil pokojnik v hiši. Pogosto so jim pri tem na pomoč priskočili sosedje in to
delo opravili sami (Gašperič, Kastelic, Krevs, Pečjak, Slavka, Rupena, Vidrih, Zupan).
39
Mrliča v hiši je naznanjal velik lesen križ pred vrati z napisom »Danes meni, jutri tebi«
(Gašperič, Kastelic, Krevs, Rupena, Zupan), goreča sveča na oknu (Muhič, Pečjak, Slavka,
Zupan), včasih tudi pokrov krste pred hišo (Pečjak, Slavka) ali laterna s svečo (Krevs).
Vsak kraj je imel določeno osebo, mizarja, ki je izdeloval krste za vse pokojnike (Gašperič,
Kastelic, Krevs, Muhič, Pečjak, Slavka, Rupena, Vidrih, Zupan). Dandanes za krsto
poskrbijo podjetja, ki se ukvarjajo s pogrebno dejavnostjo (Brezovar, Gašperič, Kastelic,
Krevs, Muhič, Pečjak, Slavka, Prus, Rupena, Vidrih, Zupan). Za mirnopeško faro so krste v
preteklosti izdelovali v tovarni Remont v Mirni Peči (Rupena), na Velikem Kalu pa je krste
izdeloval Jakob Krevs (po domače Andrejčev Jakob) (Krevs).
V navadi je bilo ustno ali pisno izrekanje sožalja. Ustno so ga izrekali kropilci – sosedje,
prijatelji, znanci, sodelavci – neposredno pokojnikovim svojcem (Brezovar, Gašperič,
Kastelic, Krevs, Muhič, Pečjak, Slavka, Prus, Rupena, Vidrih, Zupan). Sožalne besede so
podkrepili s stiskom roke, včasih tudi z objemom žalujočih (Krevs, Zupan). Kropilci so v
znak spoštovanja pokojnika svojcem prinesli sveče, cvetje, darovali za svete maše ali v
dobrodelne namene. Če je pokojnik pred smrtjo izrazil posebno željo, so svojci cvetje in sveče
hvaležno odklonili ali pa svetovali, da namenjena sredstva darujejo bolnišnicam in
dobrodelnim organizacijam (Krevs, Zupan). Vse informatorke so povedale, da se navada
izrekanja sožalja do danes ni spremenila.
V preteklosti, pred izgradnjo mrliških vežic, je bilo v navadi dvodnevno bdenje pri mrliču.
Kropilci so se med sabo dogovorili, kdaj bo šel kdo, tako so šli nekateri po polnoči, da so
bdeli do jutra (Gašperič, Kastelic, Krevs, Muhič, Pečjak, Slavka, Rupena, Vidrih, Zupan).
Na bdenje so prišli svojci, drugi sorodniki, sosedje, vaščani, prijatelji, lahko tudi sodelavci
(Gašperič, Kastelic, Krevs, Muhič, Pečjak, Slavka, Rupena, Vidrih, Zupan). Pogosto so z
besedami »Gremo mrliča kropit« ali »gremo k mrliču čut« k temu nagovorili še ostale
(Gašperič, Kastelic, Krevs, Rupena). Za pokojnikovo dušo so še pred polnočjo molili žalostni
del rožnega venca in litanije. Ni se spodobilo, da bi kdo odšel pred molitvijo (Krevs). Med
bdenjem so si poleg molitev in petja pesmi čas krajšali tudi s pogovori o pokojniku, njegovih
dobrih delih, o vzrokih za smrt in njegovi bolezni, predvsem pa so poudarjali njegove dobre
lastnosti, upoštevajoč pregovor O pokojniku vse dobro. Gospa Krevs nam je posredovala
tudi tri mrliške oz. poslovilne pesmi: »Le ostanite domači doma // nikar ne hodite za mano // v
črno zemljo. // Če bi mogel, bi desno roko podal.«, »Ena urca bo prišla, // pa mogoče že
nocoj, // a jaz nimam prijat'la, // da bi rajžal z menoj.«, V nebesih sem doma (ki jo tudi v
40
sodobnosti pojejo pri pogrebni maši) (Krevs). Pripovedovali so si tudi šale, igrali so se tudi
različne igre. Najpogosteje so igrali »Rihtarje bit ali tolči« (Kastelic, Muhič, Pečjak,
Rupena). To je bila predvsem moška igra. Eden od moških je udaril drugega, ki je slonel na
mizi, po zadnjici, naenkrat so vsi skočili in udarjeni je moral uganiti, kdo ga je udaril. Če ni
ugotovil, je bil spet na vrsti on (Muhič). Gospa Pečjak je povedala, da je njen sin nekoč prišel
domov z bedenja s popolnoma modrovijolično zadnjico (Pečjak). Med ženskami je bila priljubljena
igra Podajanje rinkce – vse ženske so morale imeti roke sklenjene skupaj, vmes pa je moral
biti prostor v obliki majhne luknjice. Ena od žensk je s spremljevalko hodila okoli in imela v
svoji roki nek predmet (gumb, kamen, prstan …). Pri vsaki od igralk se je ustavila in predmet
navidezno vrgla v njene roke, le eni pa zares. Spremljevalka je morala opazovati in ugotoviti,
katera ženska je v resnici dobila predmet. Nato so se zamenjale (Muhič). Zgodilo se je, da je
prišel »čut« tudi kakšen posebnež iz vasi ali od drugod (v Mirni Peči je bil to t. i. »Mrliški
Toni«), ki je razdiral šale, da so se kropilci smejali in tako premagovali spanec. Veselje so
upravičevali z besedami, da bi bil tudi pokojnik bolj vesel, da se zabavajo, kot pa da ga
objokujejo, saj naj bi jok po njihovem prepričanju preveč bremenil pokojnikovo dušo (Krevs).
Svojci so kropilce pogostili z belim kruhom, preprostim pecivom (kakšnimi piškoti),
premožnejši z narezkom. Malice, zlasti svežega domačega kruha so se vsi veselili. Po vasi so
že v naprej govorili: »Bodo imeli mrliča, bo frišen kruh.« (Rupena) Ponudili so tudi čaj, kavo,
sok, vino, v hladnejših mesecih tudi kuhano vino. Če so bili pokojnikovi svojci revnejši, so
kruh darovali bogatejši sosedje in si s tem »olajšali dušo«. Kruh so vedno pekli pri sosedovih,
ker krušna peč v pokojnikovi hiši ni smela biti vroča (hitrejše propadanje trupla). Za svojce so
sosedje najpogosteje skuhali »ajmoht« – kokošjo obaro (Pečjak, Slavka, Zupan).
V sodobnem času je bdenje redkejše, če je, ne traja celo noč, le nekaj ur, običajno do večera
oz. toliko časa, kolikor je odprta mrliška vežica. V nekaterih primerih bdenja sploh ni,
pokojnika le pripeljejo in nekaj ur leži na »parah« doma ali v mrliški vežici, da se lahko
poslovijo od njega, nato pa ga pokopljejo (Prus).
Svojci so o smrti obvestili sorodnike, sosede, prijatelje (Kastelic, Pečjak, Slavka), duhovnika,
sedaj tudi pogrebni zavod (Vidrih, Prus, Brezovar), pogosto so potem sosedje in sorodniki
sporočali še ostalim znancem. Pri Gašperičevih se spominjajo, da so vest o pokojniku najprej
sporočili »mežnarju«, nato pa se je širila od ust do ust, preostali pa so novico izvedeli pri maši
ob koncu tedna (Gašperič).
41
V mestnem okolju ali kadar je svojec umrl v bolnišnici oziroma domu upokojencev, so jim
novico sporočili iz ustanove, v kateri je umrl. (Brezovar, Prus).
Do druge polovice preteklega stoletja osmrtnice niso bile pogosto objavljane, najti jih je bilo
moč le na oglasnih tablah pred cerkvijo (Krevs), najpogosteje pa se je vest o umrlem širila od
ust do ust (Gašperič), kasneje, po letu 1990, pa so jih začeli objavljati tudi v časopisih, kot je
Dolenjski list (Brezovar, Krevs, Prus, Zupan), letnih cerkvenih zbornikih (Muhič), nato pa
tudi po lokalnih radijskih postajah (Brezovar, Rupena, Zupan) in na spletnih straneh (Kastelic,
Krevs, Zupan), kar je v uporabi še danes. Pogosteje kot osmrtnice pa so svojci objavljali
zahvale po pogrebu (Krevs, Vidrih, Zupan) in tako je še danes.
Včasih so bili pogrebniki moški iz vasi – za poročene ljudi poročeni vaščani, za neporočene
pa samski fantje (Krevs). Na rokavih suknjiča so nosili žalne trakove (črne ali bele), ki so jih
pred zasutjem groba vrgli v grob. Lovci še danes v grob vržejo smrekove vejice, ki jih nasijo
na klobuku. V sodobnosti pogrebniki ne nosijo več žalnih trakov (Krevs). Na dan pogreba so
pokojnika položili v »trugo«, jo zaprli in zabili z žeblji (Gašperič, Krevs, Zupan). Zabijanje
žebljev je bilo za svojce še posebno pretresljivo (Krevs).
Gospe Stanka Kastelic in Janja Zupan sta nam povedali, da se spomnita običaja, da so
pogrebci s »trugo« pokojnika naredili tri križe pred odhodom iz hiše. Prvega so naredili v
prostoru, v katerem je pokojnik ležal, drugega v veži, tretjega pa na pragu vhodnih vrat
(Kastelic, Zupan). Pogrebci so pokojnika iz hiše odnesli na posebnih nosilih – »tragah«, ki so
bile črne barve (Zupan). Pogrebniki so morali krsto obrniti tako, da je imel pokojnik noge
naprej, drugače so naredili hudo napako (kar je v nasprotju z informacijo, ki nam jo je dal
duhovnik). Pred hišo je čakal voz s konji. Nanj so položili vence in krsto (Krevs). »Trage« so
nosili štirje pogrebci, eden je pred krsto nosil križ, drugi pa laterno. To opravilo je običajno
pripadalo otrokoma (Krevs, Zupan). Pokojnika so odpeljali s posebnim vozom – lojtrnikom
(Gašperič, Kastelic, Krevs, Muhič, Pečjak, Slavka, Zupan) ali pa so krsto nesli (Muhič).
Danes osebe, ki nosijo križ, določi duhovnik. (Brezovar, Zupan, Prus). Vence so pred domačo
hišo naložili na voz, pred srečanjem z župnikom pa so jih dali ljudem, da so jih nesli na
pokopališče (Rupena). Duhovnik je v redkih primerih prišel po pokojnika na dom, predvsem
če je ta živel v bližini pokopališča. Pred križiščem v sredi vasi se je sprevod ustavil, pogrebci
so dali krsto na nosila (kasneje na voziček), vence pa so vzeli že prej določeni moški. Ko je
prišel sprevod iz vasi (običajno ob križu ali kapelici), se je eden izmed pogrebcev obrnil in
rekel približno takole: »Če je kdo v zameri in jezi s pokojnim, naj mu/ji odpusti, ker je on/ona
42
že vsem odpustil/a.« Vso pot je nekdo (po navadi ženske) molil naprej, ostali pa so
odgovarjali, s čimer so preprečili klepetanje. Duhovnik je včasih pogrebni sprevod pričakal
pri vaškem križu, odmolil molitve, nato pa je sprevod zavil v cerkev, kjer je potekala
pogrebna maša. Po maši je sprevod ob zvonjenju krenil na pokopališče (Krevs). Preden je bila
v vasi zgrajena mrliška vežica, a je že delovala pogrebna služba, so prišli po pokojnika na
dom z mrtvaškim vozilom in ga skupaj z venci odpeljali do križišča. Ljudje niso šli peš, pač
pa z avtom. Odkar je v vasi mrliška vežica, se obred pokopa odvija na pokopališču, po
pogrebu pa je v cerkvi maša za umrlim (Krevs).
Grob so kopali pogrebniki (kasneje grobarji), ki so ga takoj po obredu zasipali z zemljo, kar je
bilo za svojce zelo pretresljivo, saj je zemlja gromko padala na krsto. Danes delavci pogrebne
službe grob zasujejo šele, ko ni nikogar več v bližini. Na grob položijo tudi cvetje in okrog
sveče (Krevs).
Svojci, sosedje in vaščani se še en teden po pogrebu vsak večer še danes zbirajo na
pokojnikovem domu in molijo za njegovo dušo. Družina vse prisotne tudi pogosti (Krevs).
V nekaterih krajih so imeli na robu pokopališča poseben prostor, imenovan »totenkamra«, v
katerem so shranjevali orodja za kopanje jame, rezervne »truge«, nosilce, križe (Krevs,
Pečjak, Slavka).
Vsi anketirani informatorji so nam poročali predvsem o cerkvenih pogrebih, civilni so redki,
a se pogosteje pojavljajo v mestnem kot v vaškem okolju (Gašperič, Kastelic, Krevs, Muhič,
Rupena, Zupan).
Prvi žarni pokop je omenjen po letu 1951 (Pečjak, Slavka). Informatorji vedo, da so žarni
pokopi vse pogostejši. Razlogi za to so po njihovem mnenju predvsem finančni in prostorski.
(Brezovar, Gašperič, Kastelic, Krevs, Muhič, Pečjak, Slavka, Prus, Zupan). Zanimivo je, da
večina naših sogovornikov ni naklonjena temu načinu in zagovarjajo skeletni pokop
(Gašperič, Kastelic, Krevs, Muhič, Pečjak, Slavka, Prus, Zupan). Takšnega načina so bolj
navajeni, poleg tega pa želijo ob pokojniku preživeti ure do pogreba in se posloviti tako, da ga
gledajo v obraz (Muhič). Ana Brezovar je povedala, da tast (roj. 1916) in tašča (roj. 1918)
nista nasprotovala žarnemu pokopu, čeprav sta pripadala starejši generaciji. Tudi gospa Ana
pričakuje, da bo pokopana v žari. Ta način se ji zdi sprejemljivejši, saj žara pomeni
neizpodbiten konec človekovega življenja. Je tudi mnenja, da je taka vrsta pogrebne
43
svečanosti manj stresna za svojce (Brezovar). Ravno tako želi biti upepeljena tudi gospa
Šobar, ki se je odločila, da želi imeti pogreb z raztrosom pepela (Šobar).
Na pogrebih so govori zelo pogosti. Zgodi se, da jih sledi celo več drug za drugim. Berejo jih
lahko predstavniki sodelavcev, sosedje, prijatelji, duhovnik ali pa eden izmed pogrebnikov.
Mnenje naših informatorjev je, da mora govornik pokojnika dobro poznati ali pa o njem
pridobiti informacije iz zanesljivih virov (Gašperič, Kastelic, Krevs, Muhič, Prus, Rupena,
Vidrih, Zupan). Genovefa Gašperič se spominja, da so v času njene mladosti govore imeli le
pomembnejši, bogatejši ljudje in člani različnih društev. Gospa Brezovar glede na izkušnje s
pogrebov govorov ob smrti soproga, tašče in tasta ni želela. Pogosto so se ji zdeli govori
neprimerni, saj je šlo za neokusno hvalisanje pokojnikov (Brezovar).
Na pogrebih so pogosto bili in so še prisotni tudi pevci oz. pevski zbori, ki pojejo cerkvene
pesmi in žalostinke (Brezovar, Kastelic, Krevs, Muhič, Pečjak, Slavka, Prus, Rupena, Vidrih,
Zupan), trobentač igra »Tišino« (Brezovar, Krevs, Prus, Rupena) ali »V nebesih sem doma«
(Krevs), redkeje se oglasi godba (Prus). Primerilo se je že, da je na pogrebu igrala in pela
tudi citrarka, včasih pa zaigra na inštrument ali zapoje tudi kdo iz pokojnikove družine
(Krevs).
Društva, družine, klubi, zveze, ki jim je pokojnik pripadal, imajo tudi pri izvedbi pogrebne
svečanosti pomembno vlogo. To vlogo podrobneje opisujemo v posebnem poglavju.
Čas žalovanja je zelo odvisen od posameznika in njegovih osebnih prepričanj (vsi). Običajno
traja od pol do enega leta (Brezovar, Gašperič, Kastelic, Krevs, Muhič, Pečjak, Slavka, Prus,
Rupena, Vidrih, Zupan). Predvsem ženske so nosile črnino, običajno eno leto, nekatere pa vse
življenje (Krevs, Muhič). Enoletno nošenje črnine je običajno ob smrti staršev, moža ali žene,
ob bratovi ali sestrini smrti pol leta, ob stričevi ali tetini en mesec (Rupena). Nekoč so moški
in ženske nosili tudi črne trakove (Krevs, Rupena), sedaj posamezniki velike črne gumbe
(Rupena). Moški ob posebnih dnevih (pri mašah) nosijo črno kravato (Kastelic). Danes
črnina ni več tako običajna, tega običaja se v večini primerov držijo le še starejši (Vidrih,
Muhič, Krevs). Črne rute, nekdaj tako značilne za naše okolje, so skorajda izginile (Rupena).
Nekateri omenjajo tudi, da žalujoči črnino opustijo v poletnem času, saj je zelo neprijetna za
nošenje (Brezovar, Gašperič, Kastelic, Krevs, Muhič, Pečjak, Slavka, Prus, Rupena, Vidrih,
Zupan). V času enega leta po smrti oziroma v času žalovanja je bilo nezaželeno poslušanje
radija, obiskovanje veselic, zabav, pretirano izkazovanje veselja, glasen smeh in podobni
znaki radosti (Gašperič, Kastelic, Muhič, Pečjak, Slavka, Rupena, Zupan). V nekaterih
44
družinah žalujejo tudi drugače, saj menijo, da je pokojnik tudi po smrti še naprej ves čas
prisoten. Tako ne sedajo na njegov stol, povsod imajo njegove slike, obvestila o obletnicah
objavljajo v časopisih (Rupena). Gospa Rupena meni, da so trendi mode pa tudi življenja
danes drugačni, vse poteka hitro, tudi žalovanje. Delo kliče, skrb za preživetje družine,
socialni obstoj zahtevajo svoje. Pokojnik je z nami v srcu, v molitvi, meditaciji, tema za
pogovor družine, za pogovor med babico in vnuki. Pri nošenju črnine mora veljati svoboda za
posameznika in družino, tu naj ne veljajo stereotipi, starodavna pravila (Rupena). Tudi gospa
Krevs meni, da črnina ni nikoli bila in ne bo odraz resničnega žalovanja, zato barva obleke ni
tako pomembna (Krevs).
Tudi včasih pravila o žalovanju niso bila za vse enaka, razlikovala so se za ženske oz. moške
(Krevs, Pečjak, Rupena). Včasih so rekli, da si mora mlad vdovec ogledovati druge, že ko so
hodile ženske kropit (Pečjak) – za takšne je veljal poseben pregovor »Na britof za trugo, nazaj
pa z drugo.« (Krevs). Zgodilo se je tudi, da so se vdovci na novo poročili že v štirinajstih
dneh po smrti zakonske družice. (Rupena)
Družine umrlih v sodobnem času skrbno načrtujejo pogostitev, imenovano pogrebščina
(Gašperič, Kastelic, Krevs, Muhič, Vidrih) ali redkeje sedmina (Zupan). Običajno zelo pazijo,
koga nanjo povabijo, da ne bi prišlo do zamer (Rupena). Tudi v sedemdesetih letih preteklega
stoletja so svojci žalujoče povabili v gostilno oziroma domov, odvisno od finančnega stanja.
Takrat so pogostitev najpogosteje pripravili doma, največkrat so pomagali tudi sosedje, ki so
med pogrebom ostali v pokojnikovi hiši, jo prezračili, počistili prostor, v katerem je ležal
pokojnik in pripravili pogrebščino (Krevs). Običajno so postregli s preprostim kosilom
(Muhič), z govejo ali kokošjo juho, mesom (govedina, svinjina ali pečena kokoš), praženim
krompirjem, solato in orehovo potico, vodo, sokom in vinom (Kastelic). Kadar je bila
pogostitev v gostišču, so jo vedno plačali ožji sorodniki ali prvi dedič (Gašperič, Kastelic,
Krevs, Muhič, Pečjak, Slavka, Rupena, Vidrih, Zupan).
V spomin na pokojnika poznamo več spominskih dni oz. »obletn« (Kastelic). Informatorji
najpogosteje navajajo sveto mašo »sedmi dan« in »trideseti dan« (Gašperič, Krevs, Pečjak,
Stanka, Prus, Rupena, Zupan,), kasneje pa ob obletnici smrti (Gašperič, Kastelic, Krevs, Prus,
Rupena, Zupan). Gospa Muhič je omenila, da so do šestega dneva po smrti goste pogostili z
različnim pecivom, šesti dan pa z malico. Nekateri se z mašo pokojnika spominjajo vsako leto
(Krevs, Pečjak, Prus, Rupena, Zupan). Redkeje navajajo rojstnodnevne obletnice (Zupan).
Največji spominski dan za pokojne vseh rimokatoliških vernikov je dan spomina na mrtve
45
(vsi sveti) ali 1. november. Na ta dan je na pokopališču oziroma v bližnji cerkvi maša v
spomin na vse pokojne. Na pokopališču se zberejo vsi bližnji sorodniki, prižgejo sveče in
zmolijo. Po obredu pa jih po navadi eden izmed sorodnikov povabi na dom na malico ali
kosilo (Kastelic, Krevs, Pečjak, Stanka, Rupena, Zupan). Običajno se pogosti s šunko in
orehovo potico ter vinom (Kastelic). Po maši ob spominskih dnevih so svojci običajno
pripravili skromnejšo pogostitev, s kakšnim narezkom, klobasami, domačim kruhom,
preprostejšim pecivom in podobnim (Gašperič, Krevs, Pečjak, Stanka, Rupena, Muhič,
Zupan). Gospa Šobar se spominja, da je njena pokojna mama za 1. november družino vedno
peljala na kosilo v gostilno, kjer so jedli kislo zelje s klobaso ali pečenico in štruklje.
Kmalu po odstranitvi uvenelih vencev in rož po potrebi malo znižajo gomilo zemlje in
postavijo lesen okvir. Ob pogrebu se na grob postavi tudi lesen križ z podatki o pokojniku. Po
približno enem letu oziroma ko se grob dovolj posede, nazaj postavijo stari okvir, ploščo in
spomenik (Kastelic, Krevs, Muhič, Pečjak, Stanka, Rupena, Zupan).
Opažamo, da so pokopališča lepše urejena, odkar so v pristojnosti pogrebnih služb ali
komunalnih podjetij. Urejenost grobov pa je povsem v rokah svojcev in žalostno je dejstvo,
da lahko opazimo veliko zapuščenih in zanemarjenih grobov (Krevs, Pečjak, Stanka, Zupan).
Domači redno obiskujejo grob za rojstni dan pokojnih, godove, vse svete in obletnice. Tudi
sicer redno in vestno skrbijo za grob. Obiskujejo ga približno enkrat tedensko, v zimskih
mesecih redkeje. Grob čistijo, prižigajo sveče, nosijo sveže cvetje, v hladnejših mesecih pa
lahko tudi umetno cvetje. Na delu groba posadijo rože in jih redno negujejo (Brezovar,
Kastelic, Krevs, Muhič, Prus, Šobar, Zupan). Sošolec gospe Šobar je bil po poklicu pilot, zato
ima na grobu majhno letalo, njen znanec, ki je umrl v prometni nesreči, pa majhen avtomobil
(Šobar). Za vse to običajno skrbijo najbližji svojci (mož, žena) ali otroci, oziroma dediči,
preostali sorodniki pa občasno prižigajo sveče in prinašajo cvetlice (Kastelic, Krevs, Muhič,
Prus, Rupena, Šobar, Zupan).
46
5.2. Pravoslavni in pravoslavni pogreb
Pravoslavne cerkve v Sloveniji so sestavni del dveh metropolij: zagrebško-ljubljanske in
gornjekarlovške.
Zagrebško-ljubljanska metropolija zajema srbska naselja na območju severne Hrvaške. Danes
je sestavni del te metropolije tudi večji del ozemlja Slovenije in Italije, tako da se razprostira
od reke Ilove do južnih in zahodnih meja Italije. Območje (izvzemši Italijo) v glavnem
naseljujejo Srbi iz Bosne in Srbije, ki so v preteklosti prihajali v te kraje s svojimi duhovniki
in menihi. (http://www.mitropolija-zagrebacka.org/index.php/istorija, ogledano 2. 12. 2016)
V Sloveniji je več pravoslavnih cerkvenih občin (razdeljenih na parohije): Ljubljana, Maribor,
Celje, Novo mesto, Koper, Kranj, Nova Gorica in Postojna. (http://www.mitropolija-
zagrebacka.org/index.php/adresar, ogledano 2. 12. 2016)
Poleg Novega mesta in okolice cerkvena občina Novo mesto vključuje tudi območja Bele
krajine (Bojanci), Brežic, Krškega, Trebnjega, Grosuplja in Litije. Bogoslužje se odvija v
rimokatoliški cerkvi na pokopališču v Ločni v Novem mestu. Novomeški duhovnik pa skrbi
tudi za cerkev Usekovanja glave Svetog Jovana Krstitelja v Bojancih v Beli krajini. (Nikolić)
Območje vasi Miliči, Paunoviči in Marindola, ki prav tako kot Bojanci ležijo na južnem delu
Bele krajine na levem bregu reke Kolpe, pa je sestavni del župnije (parohije) Marindol, ki
spada v gornjekarlovačko metropolijo. Ta metropolija sicer zajema hrvaška območja Like,
Banije i Korduna, Gorski kotar, hrvatsko primorje in dve občini v Istri. Za bogoslužje v cerkvi
svetega Petra in Pavla v Miličih skrbi duhovnik iz Karlovca. (http://www.eparhija-
gornjokarlovacka.hr/index.php?option=com_content&view=article&id=87&Itemid=27&lang
=hr, ogledano 2. 12. 2016)
Pravoslavne cerkve v Sloveniji se nahajajo v Ljubljani, Celju, Mariboru, Bojancih in Miličih.
V Rogaški Slatini, Kranju, Kopru, Novi Gorici in Novem mestu se bogoslužje odvija v
rimokatoliških cerkvah oz. kapelah.
(http://www.mitropolija-zagrebacka.org/index.php/sematizam?id=56, ogledano 2. 12. 2016)
47
5.2.1. Pravoslavni cerkvi v Miličih in Bojancih
Miliči so vas v Beli krajini. Tamkajšnje širše območje je zavarovano in je del Krajinskega
parka Kolpa. Območje je oddaljeno od ostalega gostejše naseljenega predela osrednje Bele
krajine. Tam se nahajajo pravoslavna naselja Marindol, Paunoviči, Miliči in Bojanci.
Naselja so nastala med organiziranjem obrambnega sistema Vojne krajine, ki se je raztezala
od Varaždina do Senja, kamor je sodil tudi južni del Bele krajine. Na ta način je Avstro-
Ogrska skušala urediti trajno obrambo pred osmanskimi vdori ob koncu 15. in v začetku 16.
stoletja. Gorato območje Žumberaka, poznano tudi pod imenom Uskoška gora, je bilo
ozemlje, kamor so pribežali prvi begunci, ki so jim domačini pravili Uskoki ali Pribegi
oziroma Prebegi. Naseljevanje Žumberaka in Bele krajine je potekalo v dveh sunkih. Prvi val
selitve je potekel iz Črne gore in Hercegovine proti osrednji Srbiji, Dalmaciji in Liki, od
koder je prihajal tudi drugi val proti Kordunu in Beli krajini.
Na območju Adlešičev so Uskoki domnevno povezani z izgradnjo gradu Pobrežje, ki ga je dal
postaviti tedanji general Vojne krajine Ivan Lenković in je v tiste kraje naselil ljudi iz okolice
Senja in Like. Po ustnem izročilu naj bi se v Miliče naselili Uskoki iz Žumberaka, ki so se
sprva priselili v okolico Podzemlja. Ker je bilo območje manj primerno za živinorejo, so
izbrali primernejše, gozdnato območje Miličev, ki so bili sprva le zaselek Marindola, zato je
tudi cerkev v Miličih sodila pod marindolsko cerkveno občino.
Pred osmanskimi vdori je bežala tudi pravoslavna duhovščina. Območje je sodilo pod okvir
srbske patriarhije v Peći, a se je kasneje oblikovala nova verska struktura. Zgradili so
pravoslavne cerkve, od katerih sta se ohranili dve: cerkev sv. Petra in Pavla v Miličih in
cerkev Usekovanja glave Svetog Jovana Krstitelja v Bojancih. Pravoslavje in njegova
ohranitev v teh krajih sta znatno prispevala k nacionalni opredelitvi prebivalcev, saj način
življenja, kultura in običaji nemalokrat izvirajo ravno iz verske opredelitve.
48
Slika 5: Cerkev Sv. Petra in Pavla v Miličih (Foto: Ivo Pajer, Miliči, december 2016
Slika 6: Freska nad vrati pravoslavne cerkve v Miličih (Foto: Ivo Pajer, Miliči, december 2016)
Cerkev sv. Petra in Pavla, ki je obdana z lipami, se nahaja na razglednem griču v zahodnem
delu vasi, in sicer na nadmorski višini 274 metrov, od tam pa se razprostira pogled na
sosednjo Hrvaško. Dostop je urejen po asfaltirani cesti, kjer se vas zaključi s pokopališčem.
Cerkev je preprosta enoladijska z elementi iz obdobja neoromantizma. Streha je večdelna,
njen osrednji del je somerna dvokapnica, sleme pa je orientirano v smeri severozahod-
49
jugovzhod. Na severozahodni strani se nahaja zvonik, nad vhodnimi vrati je freska apostolov
Petra in Pavla s cerkvijo v ozadju, levo od vhoda pa je spominska plošča, ki priča o obnovi
cerkve, to pa je izvedla srbska pravoslavna občina Marindol ob državni pomoči. Stranski vhod
se nahaja na severovzhodni strani. Notranjost je preprosta, krasi jo ikonostas, delo Jerebove
delavnice iz Metlike. V okolici cerkve je veliko lipovih dreves; severozahodno od cerkve pa
je manjši objekt, pomožni prostor ob prireditvah, kot so cerkvena »slava« oziroma »zbor« na
praznik sv. Petra in Pavla oziroma »petrovdan«, ki je 12. junija. Bogoslužje, ki je vsako prvo
nedeljo v mesecu, poteka v srbskem jeziku. Cerkev obiskujejo verniki iz Črnomlja in Metlike
ter tudi iz Novega mesta.
Slika 7: Pokopališče v Miličih (Foto: Ivo Pajer, Miliči, december 2016)
50
800 metrov od cerkve se sredi gozda nahaja ograjeno pokopališče. Po ustnem izročilu je
oddaljeno in skrito, saj so predniki vaščanov bežali pred Osmani in pri tem s seboj prenesli
tudi kosti prednikov, saj so se bali, da jih bodo napadalci oskrunili. Nekaj nagrobnikov je
uničenih, ohranili pa so se najstarejši leseni križi (postavljanje kamnitih nagrobnikov se
namreč pojavi šele ob koncu 19. stoletja). Najstarejši kamnit nagrobnik je postavljen
premožnemu gozdarju Pavlu Miliću (1844–1911). Napisi na njih so v cirilici in latinici,
večinoma pa so v srbskem jeziku. (Lukić, http://www.dedi.si/dediscina/230-pravoslavna-
cerkev-v-milicih, ogledano 2. 12. 2016)
Slika 8: Najstarejši leseni križi na pokopališču v Miličih (Foto: Ivo Pajer, Miliči, december 2016)
51
Slika 9: Starejši nagrobnik na pokopališču v Miličih (Foto: Ivo Pajer, Miliči, december 2016)
Slika 10: Nagrobna spomenika starejši v cirilici in novejši v latinici na pokopališču v Miličih (Foto: Ivo Pajer, Miliči, december 2016)
52
»V Miličih ob slovensko-hrvaški meji v Občini Črnomelj so z liturgijsko slovesnostjo 12. 7
2016 ob godu sv. Petra in sv. Pavla obeležili prenovo tamkajšnje tema apostoloma posvečene
pravoslavne cerkve. Denar za večletno prenovo so poleg prispevka črnomaljske občine
prispevali še gospodarstveniki, znani umetniki, športniki, politiki in drugi donatorji.
Prenova leta cerkve je stala nekaj več kot 60.000 evrov. Končali so jo z nedavno strešno
prenovo, za katero so približno 25.000 evrov zbrali na donatorski večerji v Ljubljani v
začetku meseca julija, na katero so predstavniki slovenske srbske skupnosti povabili
gospodarstvenike, umetnike, športnike in politike.«
(avtorja ni,
http://www.dolenjskilist.si/2016/07/12/159038/novice/bela_krajina/V_Milicih_prenovili_prav
oslavno_cerkev/ Dolenjski list 12. 7. 2016, ogledano 2. 12. 2016)
Cerkev Usekovanja glave Svetog Jovana Krstitelja v Bojancih ima podolžno, na vzhodu
polkrožno zaključeno ladjo in zvonik, prislonjen pred vhodno fasado. Stavba na pokopališču
je verjetno ob koncu 18. stol. nadomestila starejšo leseno prednico. Pokopališče s cerkvijo leži
na travnikih med Gornjimi in Dolnjimi Bojanci.
(http://rkd.situla.org/, ogledano 2. 12. 2016)
Slika 11: Cerkev Usekovanja glave Svetog Jovana Krstitelja v Bojancih (Foto: Ivo Pajer, Bojanci, december 2016)
53
Slika 12: Notranjost cerkve v Bojancih (www.modrijan.si/slv/content/download/17999/.../file/Vinica%20in%20Bojanci.pd, ogledano 8. 2. 2017)
Slika 13: Slika: Starejši nagrobni spomenik na pokopališču v Bojancih (Foto: Blaž Žvab, Bojanci, januar 2017)
54
Bojanci naj bo dobili ime po reki Bojani. Torej naj bi bili prvotni priseljenci iz Črne gore.
Vsem prebivalcem, ki so imeli priimek na-ić, so rekli priseljenci. Pravoslavni so v Bojancih
od leta 1593. (Vrlinić)
Zanimivo je splošno razširjeno mnenje, da ime Bojanci priča o izvoru prebivalcev te vasi. Ti
naj bi po ustnem izročilu izvirali iz krajev ob reki Bojani, danes mejni reki med Črno goro in
Albanijo. Ta podatek je še težje preverljiv, saj zgodovinarji o tem niso našli nikakršnih
podatkov. V pisnih virih ni zaslediti podatka, da bi kdo izmed njih izhajal iz Črne gore, prav
tako tega ni zaslediti v njihovem govoru in ostalih značilnostih. Majhno število omemb
Marindola in Bojancev v zgodovinskih virih kaže tudi na to, da so bile te vasi na obrobju
Vojne krajine. So pa prebivalci tudi zato lažje ohranili svojo identiteto in niso bili tako kot
žumberški Uskoki podvrženi uniatstvu (uniati – grkokatoliki). (Terseglav, 1996, str. 23).
Slika 14: Plošča pred vhodom v cerkev Usekovanja glave Svetog Jovana Krstitelja v Bojancih, (Foto: Blaž Žvab, Bojanci, januar 2017)
Cerkev svetega Petra in Pavla v Miličih in cerkev Usekovanja glave Svetog Jovana Krstitelja
Bojancih sta vpisani v Register nepremične kulturne dediščine kot spomenika lokalnega
pomena (http://rkd.situla.org/, ogledano 2. 12. 2016)
55
V spomin na pravoslavne sakralne objekte, ki so nekoč stali v cerkveni občini Marindol, je
lokalna skupnost postavila dva velika križa, o čemer je 8. 10. 2015 poročala spletna stran
lokalno.si.
»Na pobudo domačina in zopet v Paunovičih živečega dr. Tomislava Đorđevića, upokojenega
profesorja mednarodnega javnega prava, so se odločili na poseben način obeležiti 25. dneve
evropske dediščine. Ob tej priložnosti je marindolska cerkvena občina 4. oktobra pripravila
otvoritev in posvetitev obeležij, ki so postavljena na mestih, kjer so nekoč stali pravoslavni
sakralni objekti, a jih danes ni več.
Odbor, ki ga poleg Tomislava Đorđevića sestavljata še Simo Selakovič in Niko Bunjevac iz
Marindola, se je odločil izdelati in postaviti dva impozantna križa, visoka 3 metre in široka
170 cm, ki so ju izdelali v umetniški delavnici v Kamniku. Narejeni so po zgledu
starokrščanskih križev, kot naj bi bili v uporabi pred cerkvenim razkolom, ki se je zgodil 16.
julija 1054, ko je po dolgotrajnih sporih med papežem v Rimu in patriarhom v Carigradu
krščanstvo dokončno razpadlo na katoliško in pravoslavno.
Eden od križev je postavljen na razvalinah prve cerkve svetega Petra v Paunovičih (tam je
tudi staro pokopališče), drugi pa na pokopališču Marindol, na mestu, kjer je bila nekoč
cerkvica (mogoče kapelica) svetega Štefana (srbsko sv. Stevan). Cerkev sv. Petra naj bi bila
sploh prva zidana zgradba te skupine Uskokov, ko jim je po več letih bivanja habsburški dvor
le dovolil postavljanje zidanih zgradb. Nekdanja cerkev sv. Štefana je dobila svoj nov prostor
s posvetitvijo zgradbe mrliške vežice v Miličih leta 2006.
Leta 1909 pa je bila dokončana gradnja cerkve sv. Petra in Pavla v Miličih in takrat se je
dokončno prenehala uporabljati stara cerkvica v Paunovičih, ki je bila zadnjič obnovljena
1868, o čemer priča marmorna plošča, ki je danes na cerkvi v Miličih (kar nepoznavalce
zmede, saj tekst v cirilici govori o obnovi cerkve, ki je ni več in je stala nekaj kilometrov
stran).«
(Grabrijan,
http://www.lokalno.si/2015/10/08/142380/zgodba/Belokranjski_uskoki_Vladika_Gerasim_po
novno_v_Marindolu/%20%20p, ogledano 1. 12. 2016)
56
Slika 15: Križ na pokopališču v Marindolu na mestu, kjer je bila nekoč cerkvica (mogoče kapelica) svetega Štefana (srbsko sv. Stevan) (Foto: Ines Rupnik, Marindol, januar 2017)
5.2.2. Pravoslavni pogreb
Pravoslavna vera uči, da je smrt sestavni del življenja in po krščanskem verovanju prehod iz
zemeljskega, začasnega življenja v onostranstvo, v večno življenje. Prehod v onostranstvo ni
nič nenaravnega. S smrtjo se začne pot v večnost preko vstajenja.
(Obradović, http://www.spomen.hr/stranica.php?s=odnos-prema-smrti-srpska-pravoslavna-
crkva, ogledano 1. 12. 2016)
Duhovnik srbske pravoslavne cerkve cerkvene občine Novo mesto, gospod Danijel Nikolić, je
ob predstavitvi pravoslavnega pogreba poudaril, da se običaji od kraja do kraja zelo
razlikujejo, zato je podal splošna verska dejstva. O pravoslavnem pogrebu smo dobili
informacije tudi od dveh potomcev Uskokov (g. Selakovića iz Marindola in g. Vrlinića iz
Bojancev) ter od dveh priseljencev srbskega rodu iz vzhodne Bosne, ki živita v Sloveniji že
več desetletij (g. Đukića in g. Jovanovića). Slednja sta pripovedovala tudi o običajih iz rodnih
57
krajev in ugotavljala, da so se navade priseljenih pravoslavnih vernikov v Sloveniji zaradi
asimilacije zelo spremenile.
Po smrti so telo umrlega uredili, umili, počesali, pobrili in oblekli v svečano obleko (Nikolić,
Jovanović, Đukić,), ki so jo starejši ljudje običajno pripravili vnaprej (Jovanović). Pokojnika
je običajno uredil nekdo, ki mu je bil blizu. (Đukić) Roke so umrlemu prekrižali na prsih.
(Đukić) in ob postelji umrlega prižgali navadno parafinsko svečo. Število sveč ob pokojniku
je bilo vedno neparno. (Đukić) V Bojancih število sveč ni bilo pomembno, včasih jih je bilo
ob pokojniku več, včasih manj, vedno pa dve veliki, ostale pa majhne. (Vrlinić)
Iz prostora so odstranili uro in zagrnili okna (Selaković, Vrlinić), na vrata so postavili majhen
črn križ (Vrlinić) ali obesili črno zastavo (Selaković, Jovanović) oziroma na okno postavili
svečko (Selaković). Prostor, v katerega so postavili mrtvaški oder, so ženske pospravile in
prezračile. (Selakovićo, Đukić). Za vsa opravila v zvezi s čiščenjem so poskrbeli sosedje,
prijatelji ali sorodniki. Ta običaj se ohranja še danes, tudi v Sloveniji. Prijatelji, sosedje in
sorodniki gredo takoj, ko so obveščeni o smrti, v hišo pokojnika in pomagajo pri pripravah.
(Đukić, Zdravko) Domači in bližnji sosedi niso opravljali nobenih del. Za živino na kmetih so
poskrbeli sosedje. (Selaković, Vrlinić)
Gospod Jovanović se spominja, da so v njegovem rojstnem kraju v Bosni mrliča v odprti
»trugi« položili na mizo, če niso imeli dovolj velike, so sestavili dve klopi, in sicer v najbolj
urejeni sobi v hiši (spalnica, dnevna soba …). Čez obraz so pokojnika pokrili s tančico.
Družina umrlega je o smrti obvestila bližnje sorodnike in prijatelje, ti pa so informacijo
prenesli širšemu sorodstvu, prijateljem in znancem. Prvi znak v rojstni vasi g. Jovanovića, da
je nekdo umrl, je bil ženski jok (sorodnice), nato pa se je novica razširila po vsej vasi. Danes
se informacija širi s pomočjo telefona. Sorodniki naročijo osmrtnico (»čitulja«), ki jo objavijo
v časopisih, na radiju … (Jovanović)
V Bojancih so še nekaj let po drugi svetovni vojni krsto oz. »trugo« izdelali vaščani sami. V
vasi sta bila dva »tišlerja«. Krste, izdelane »izpod rok domačih mizarjev«, so bile cenejše.
(Vrlinić)
Bližnjim sorodnikom umrlega tudi v sodobnosti izrekajo sožalje (»saučešće«) v znak podpore
vsi, ki pridejo v stik z njimi. Sožalje je dejanje podpore v bolečini. (Nikolić)
Bližnji prijatelji, sodelavci in ljudje, ki so s pokojnim preživeli veliko časa, pred pogrebom
obiščejo pokojnikov dom in izrazijo sožalje. Ljudje, ki štejejo v širši krog prijateljev, sožalje
izrazijo pred pogrebom, na pokopališču. Primerno je, da človek, ki sožalja ne more izraziti
osebno, pošlje telegram.
58
(Obradović, http://www.spomen.hr/stranica.php?s=odnos-prema-smrti-srpska-pravoslavna-
crkva, ogledano 1. 12. 2016)
V Marindolu izražajo sožalje sorodnikom do drugega kolena. (Selaković)
Če v kraju ni mrliške vežice, ob mrliču sorodniki in sosedje menjajoč se bdijo oz. »čuvajo«
celo noč, pije se »rakija«, pivo, vino in kava, hrane ni (Jovanović, Selakov, Vrlinić). V
Marindolu pa ob pijači postrežejo tudi s pecivom ali narezkom (domača šunka, sir, salama,
kisle kumarice in paprika) (Selaković). V mrliški vežici v Miličih, kamor pripeljejo pokojne iz
širše okolice, tudi iz Marindola, ob pokojniku čuvajo do 22.00, nato se mrliška vežica zapre.
Čuvanje nadaljujejo naslednje jutro od 9.00 dalje (Selaković) Ob pokojniku ne sme biti
preveč ljudi, največ trije do štirje (Đukić). Čas si krajšajo s pogovorom, predvsem o
pokojniku, in z molitvijo (Vrlinić, Selaković). Preden so po vaseh zgradili mrliške vežice (v
Miličih leta 2006, v Bojancih pred 3–4 leti), so tudi kartali (Selaković, Đukić) ali igrali
»rihtanje«: oseba se je sklonila in glavo položila v kapo, prisotni so jo udarjali po zadnji plati
in oseba je morala ugotoviti, kdo jo je udaril. Če je bila uspešna, je prišlo do menjave.
(Selaković)
Gospod Nikolić ocenjuje, da je približno 80 % pogrebov cerkvenih. Dogaja se, da se najbližji
sorodniki (običajno otroci) kljub dejstvu, da je bil umrli vernik, odločijo za civilni pogreb.
Pogoj za cerkveni pogreb je, da je pokojnik prejel sveti zakrament (»sveta tajna«) krsta.
(Nikolić)
Smrt oznanjujejo takoj, z zvonjenjem. Način zvonjenja je odvisen od tehničnih pogojev. Če je
v cerkvi več zvonov, z velikim oznanjujejo smrt moškega, s srednjim smrt ženske, z malim
smrt otroka. Posebno zvonjenje, ko udarjajo le na eno stran zvona, traja približno tri minute.
Razen na dan smrti zvonijo vsak dan do pogreba. Pokojnik, ki je umrl doma, naj bi do
pogreba ležal doma, na dan pogreba pa naj bi ga prenesli v cerkev. Danes to običajno ni
mogoče (stanovanja v večstanovanjskih stavbah). Po dolžnosti cerkev zvoni samo na dan
pogreba (za moške drugače kot za ženske) in 40. dan. Kdor želi, lahko plača 40-dnevno
zvonjenje (Jovanović). V Bojancih zvonijo vse dni od smrti do pogreba, in sicer zjutraj,
opoldne in zvečer (Vrlinić). V Miličih zvonijo ob novici o smrti s srednjim zvonom trikrat za
moške, dvakrat za ženske in enkrat za otroka. Do pogreba zvonijo zjutraj, opoldne in zvečer
(Selaković).
59
Pravoslavna vera ne odobrava kremiranja (Nikolić, Selaković), vendar se nekateri kljub
cerkvenim priporočilom odločijo za ta način pokopa posmrtnih ostankov (Vrlinić, Jovanović,
Đukić).
Darovanje organov cerkev sprejema, če to pomaga poboljšati zdravje ali preprečiti bolezen.
Darovanje celega telesa za eksperimente in raziskovanje in vsaka druga »zlouporaba« ni v
skladu s tradicijo cerkve. Klub vsemu pa cerkev priznava voljo posameznika za darovanje
organov kot nedotakljivo. (Obradović, http://www.spomen.hr/stranica.php?s=odnos-prema-
smrti-srpska-pravoslavna-crkva, ogledano 1. 12. 2016)
V Marindolu je bilo obvezno, da so že v hiši in nato v pogrebni povorki umrlega glasno
hvalili (»bugarka«). Veljalo je za slabo, če ga niso. Danes tega običaja ni več (Selaković,
Simo).
Do leta 2006, ko so vsi pokojniki ležali v domači hiši, je v Marindolu prišel pop pred
pogrebom in imel v hiši kratko mašo (Selaković).
Če je pokojnik v Bojancih do pogreba ležali v domači hiši, so ga vaščani na »legicah« na
ramenih odnesli do pokopališča, danes pa krsto odpeljejo (Vrlinić).
Preden zaprejo krsto, domači poljubijo pokojnika, lahko poljubijo tudi križ, ki jim ga nastavi
duhovnik (Đukić).
V pogrebnem sprevodu za zastavonošo nosijo križ in ikono, za križem hodijo mlajše osebe, ki
nosijo cvetje, za cvetjem se pelje krsta s pokojnikom, čigar noge so obrnjene naprej, za krsto
hodi verski uslužbenec, za njim najbližji sorodniki in na koncu še ostali udeleženci pogrebne
svečanosti (Šegedin).V nekaterih krajih ikono in križ nosi nekdo iz sorodstva (Đukić,
Jovanović), v drugih je strogo prepovedano, da je nosilec član rodbine (Nikolić). V Bojancih
je lesen križ vedno nosil tisti, ki ga je naredil. To je bil običajno g. Vrlinić, ki se je preživljal z
mizarstvom. Križ so po pogrebu obdržali sorodniki v spomin na umrlega (Vrlinić). V
pogrebni povorki nosijo tudi prapore, če je bil pokojni član društva, zveze … Če je bil pokojni
lovec, je pogreb izpeljan v skladu z lovskimi pravili (Selakovič, Vrlinić), če je bil gasilec pa v
skladu z gasilsko tradicijo (Vrlinić).
Po spominih g. Jovanovića so v Bosni krsto postavili zraven groba, ženske so začele glasno
jokati, pop pa je opravil pogrebni obred. Sledil je »oproštaj« družine. Ljudje so pokojnega
poljubljali po obrazu, prekrižanih rokah, čelu (»celivanje«). Nekdo od družine je vrgel v grob
60
denar, nato so vanj spustili krsto in prisotni so v mimohodu nanjo vrgli pest zemlje
(Jovanović). Od teh običajev se je v Sloveniji ohranilo le metanje zemlje na krsto, obenem
izrečejo tudi »Neka ti je laka zemlja« (Jovanović).
Za pokoj duši se za pogreb (sahrana, opelo) pripravi koljivo – skuhana zrna pšenice (Nikolić),
ki pa ji zaradi boljšega okusa dodajajo tudi sladkor, orehe in začimbe (Đukić, Selaković,
Jovanović). Koljivo se pripravlja kot žrtev Bogu za »slavo« in druge obrede, kot npr. pogreb
(Nikolić). Koljivo pripravijo v hiši pokojnika, vendar ga ne pripravijo družinski člani, pač pa
osebe, ki prevzamejo odgovornost za vsa dela v hiši. (Selakovič, Dukić). Med cerkvenim
obredom se koljivo prelije z vinom. Vsi prisotni na pogrebu koljivo zajemajo z žlico in ga
zaužijejo. Koljivo se ponudi v lepši posodi, oblika in izgled nista predpisana. (Nikolić).
Koljivo se lahko ponudi tudi v majhnih posodicah na koščku kruha. V ta namen na
pokopališču postavijo majhno mizico. Prisotni morajo paziti, da koljiva ne raztresejo,sicer ga
morajo pobrati do zadnjega zrna in z njim nahraniti ptičke. Če koljivo po pogrebu ostane, ga
potresejo po grobu. (Đukić).
Pogrebna slovesnost se lahko izvaja nad odprto ali zaprto krsto. Obred je trenutek, ko se
pokojni predstavlja bogu. Vsi prisotni z molitvijo pomagajo pokojniku pri prehodu v večno
življenje. Duhovnikove molitve so posvečene vstajenju, delno se vežejo na pokojnega. Vse
molitve so pete. (Nikolić)
Na pogrebu lahko o pokojniku spregovori tudi kdo od prijateljev ali sorodnikov. (Vrlinić). G.
Đukić, ki se je že večkrat znašel v vlogi govorca, je na kratko predstavil pokojnikov
življenjepis in njegove življenjske dosežke (Đukić). Godbe na pogrebih običajno ni (Nikolić),
pojavlja se občasno (Selaković, Đukić, Vrlinić). Na pogreb po naročilu sorodnikov pridejo
tudi pevci (Đukić, Selaković, Vrlinić), kot znak asimilacije se občasno oglasi tudi trobenta s
Tišino (Đukić).
Včasih so na pokopališče za pokoj duše nosili hrano in pijačo. Danes se ta običaj opušča in se
pogostitev takoj po pogrebu opravi na pokojnikovem domu ali še bolj pogosto v gostinskih
obratih. (Nikolić). Tudi v Novem mestu po pogrebu družina prisotnim poleg obveznega
koljiva ponudi kozarček »rakije«, piškote in vino (Jovanović).
Obrok, ki ga pripravi ali naroči sorodstvo, se imenuje »zadušni ručak«, še bolj pogosto
»karmine«. Pravoslavna cerkev obroka po pogrebu ne predpisuje, gre za običaj iz narodne
61
tradicije. V vsakem primeru pa se je treba izogibati pretiravanju, prenajedanju, popivanju in
veseljačenju. (Nikolić)
Pred 80 leti je bilo za »karmine« v Marindolu obvezno pripraviti tri jedi, npr. enolončnico iz
ječmena, fižola in prekajenega svinjskega mesa, »varivo«, preprosto jed iz kolerabe, korenja,
fižola in krompirja, ter golaž ali kokošjo juho, »varivo« in pečeno kokoš. Danes pa običajno
prisotne pogostijo s pečenim odojkom ali jagenjčkom, ki ga postrežejo s čebulo, sezonsko
solato in ajvarjem (Selaković). Na »karminah« se postreže tudi različne vrste suhega
domačega peciva: kifeljčke, »mašinske« piškote, medenjake, orehovo pito (Selaković, Nada)
Pravoslavni verniki imajo v sredo, petek in še ob nekaterih s koledarjem določenih dnevih
post. Takrat ne smejo jesti nobenih živil živalskega izvora razen rib (Jovanović, Đukić). Če je
»karmina« v teh dneh, post strogo upoštevajo in običajno jedo pečeno ribo, krompirjevo
solato, solato iz svežega zelja, pečen fižol. (Đukić, Zdravko). Tudi sicer naj bi bila hrana na
»karminah« skromna, jedla naj bi se z žlico, ne pa z vilicami in nožem, čeprav se danes, ko
»karmine« pripravljajo v gostinskih obratih, pogosto ponuja pečen odojek oz. jagnjetina
(Đukić, Vrlinić). V Marindolu običajno »karmine« pripravljajo vaščani v stari osnovni šoli, v
kateri je danes Taborniški center zveze tabornikov občine Kranj (Selaković). V Bojancih so
»karmine« že od nekdaj zelo pomembne, tako da so ob tem dogodku pripravljali jedi, ki so se
sicer pripravljale le izjemoma. Ob tem dogodku se običajno postreže »pečenka« – jagenjček
ali odojek z ražnja (Vrlinić).
Ljudje se za pogreb običajno oblečejo v temnejše barve oz. v črnino. Cerkev črnine ne
zapoveduje, saj smrt ni žalostna, pač pa naj bi ob njej občutili veselje, ker je šel pokojni v
večno življenje. Črnina je sestavni del folklore, ki opozori na žalost ob izgubi. Gospod
Nikolić meni, da ljudje s črnino preusmerjajo pozornost na svojo žalost. Cerkev predpisuje
dostojanstvo v življenju in smrti, zato naj bo zunanji izgled ljudi na pogrebu primeren, v
ničemer izstopajoč (oprijeta izzivalna oblačila, izstopajoča šminka, pričeska …). Če se ljudje
odločijo za črnino, jo običajno nosijo 40 dni po pogrebu, včasih pol leta, v nekaterih primerih
celo življenje (npr. mati ob izgubi otroka) (Nikolić). Običaj nošena črnine se izgublja. Včasih
so jo nosili eno leto, nekateri le pol leta, danes samo en mesec ali sploh ne (Đukić, Selaković).
Po pripovedovanju gospoda Selakoviča so pred 40 leti žalovanje jemali bolj resno kot danes.
Celo leto niso plesali, peli, radio so pokrili s prtičem. Vdove so nosile črne rute, ne le kot znak
žalovanja, pač pa tudi kot znak, da so izgubile može, torej so zopet na voljo za možitev
(Selaković). V času mladosti gospoda Jovanovića je bilo v Bosni in Srbiji obvezno, da so
62
ženske 40 dni hodile jokat na grob, včasih tudi po dvakrat na dan. Ob tem so pripovedovale
življenjsko zgodbo umrlega in na ta način žalovale. Tradicionalnega jokanja je tudi v teh
krajih danes vse manj. V Sloveniji pa se mu odrečejo zaradi prilagoditev drugi kulturi
(Jovanović).
V spomin na pokojnega duhovnik opravi »parastos«. Termin za »parastos« je javno objavljen
(med cerkvenim obredjem, na oglasnih deskah …). »Parastos« se ob prisotnosti duhovnika
opravi večkrat, prvič sedmi dan po smrti – »sedmica«, drugi 40. dan – »četrdesetica«
(Štirideseti dan po ločitvi duše od telesa se po verovanju pravoslavnih končuje pot duše po
»mitarstvima«, zato je najboljše, da se »parastos« vrši natančno ta dan, če je to nemogoče, pa
v soboto pred tem dnem), tretji čez pol leta – »polugodišnjica« (narodni običaj, cerkev ga ne
predpisuje) in zadnji leto dni po smrti – »godišnjica« (dan duhovnega rojstva v novo duhovno
življenje). Tudi ob tem obredju se uporablja koljivo in vino. Včasih po »parastosu« sorodniki
za prisotne pripravijo pogostitev.
Z obletnico – »godišnjico« se končuje ciklus individualnih posmrtnih obredov. Kasneje se za
vse mrtve v cerkvah pripravljajo zadušnice. Zadušnice so vezane na godove svetnikov. Vedno
se opravljajo ob sobotah, tako da datumi niso vsako leto enaki:
- »Miholska« – jesenska (druga sobota v oktobru),
- »Mitrovska« (prvo soboto v novembru),
- sobota pred »Mesne poklade« (pepelnica), ki se obeležujejo na postno nedeljo (zimska
zadušnica)
- sobota pred Duhovim (poletna zadušnica).
Sobota je dan, ki ga je cerkev posvetila mrtvim, dan, ko se posebej moli za pokoj duše in ko
se obiskuje grobove. (Nikolić)
Biblija vernike uči, da molijo za svoje pokojne, ker jim z molitvijo lahko pomagajo na
njihovem »poslednjem potovanju« in v procesu »očiščenja«. Po cerkvenem verovanju si duše
v »čistilištu« (vicah) ne morejo same pomagati, lahko pa molijo za žive. S tem se uresničuje
solidarnost in enakost zemeljske, nebeške in trpeče Cerkve – duše u »čistilištu« (vicah).
Poseben pomen imajo molitve med svetimi mašami zadušnicami.
(Vukmanić, http://www.spomen.hr/stranica.php?s=misa-zadusnica, ogledano 1. 12. 2016)
Spominske dneve (»sedmica«, »četrdesetica«, »polugodišnjica«, »godišnjica«) so poleg
duhovnika g. Nikolića omenjali tudi ostali sogovorniki.
Po »parastosu« pred cerkvijo za vse prisotne sorodniki umrlega pripravijo in postrežejo
pecivo, likerje, žgane pijače (Selaković).
63
40. dan po smrti se tradicionalno na dom povabi sosede in družino. V cerkev se nese koljivo,
pop moli, hrane se ne odnese na grob, tja gre samo najožja družina.
Na obletnice so s sabo v cerkev včasih vsi prinesli pogače, slane in sladke pite, suho meso,
kajmak (odvisno od tega, ali je bil postni dan ali ne). Danes (tudi v Sloveniji) prinesejo
družini pokojnika denar, steklenico vina in škatlo piškotov. Za vse spominske dneve družina
kupi male sveče in jih razdeli med prisotne. Prižgejo jih, jedo koljivo in popijejo eno »rakijo«
za pokoj duše (Jovanović).
Do obletnice naj bi sorodniki uredili pokojnikov grob. Spomenik na grobu naj bi bil skromen,
s krščanskim obeležjem v obliki križa, obrnjenega proti vzhodu. Vera priporoča enostavne
grobove s čim manj kamenja, torej le okvir z zemljo in cvetjem. Pravoverne so tudi grobnice,
v katerih je pokopanih več ljudi. Sorodniki obiskujejo grobove, jih čistijo in prižigajo sveče za
mrtve in žive. Pokojnik mora biti v grobu obrnjen z glavo proti vzhodu. (Nikolić)
Svojci grobove uredijo po svojih zmožnostih. Napisi na nagrobnikih so lahko napisani v
latinici ali v cirilici (Vrlinič).
Za grobove skrbijo bližnji sorodniki. Posebej jih uredijo za praznike: 1. november, božič,
veliko noč, za rojstni dan in god pokojnika in obletnico smrti (Selaković, Vrlinić).
Slika 16: Nagrobni spomeniki na pokopališču v Marindolu (Foto: Ines Rupnik, Marindol, januar 2017)
64
Pravoslavna cerkev pozna sveti zakrament (»sveta tajna«) bolnišničnega maziljenja.
Imenujejo ga« jelej – osvečenje«. To je molitev za ozdravitev. Ob obredu uporabljajo
posvečeno olje. (Nikolić)
Gospod Nikolić ocenjuje, da v Sloveniji živi približno 100 000 vernikov srbske pravoslavne
cerkve, od tega v cerkveni občini Novo mesto 3000 do 4000, v samem Novem mestu okrog
2000.
O številu, krstov, cerkvenih pogrebov vodijo natančno statistiko (Matične knjige rojenih in
umrlih). Podatke posredujejo v Zagreb, kjer je sedež metropolije. (Nikolić)
65
5.3. Grkokatoliki in grkokatoliški pogreb
V Sloveniji se nahajata dve grkokatoliški župniji, in sicer v Metliki ter v Dragah pri Suhorju,
pripadniki te veroizpovedi pa živijo tudi na območju Novega mesta in Ljubljane, obstajajo pa
tudi diaspore na Jesenicah, v Ljubljani in v Mariboru. V Sloveniji živi približno 500
grkokatolikov (Hardi).
Slovenski župniji Drage pri Suhorju in Metlika sta poleg hrvaških Grabar, Karlovac, Zagreb,
Jastrebarsko in Kašt sestavni del Žumberačke vikarije, ki spada v Križevačko eparhijo
(škofijo). Za obe slovenski župniji od leta 2014 skrbi Mihajlo Hardi. (http://www.krizevacka-
eparhija.com/index.php/ustanove/vikarijat, ogledano 15. 1. 2016)
Grkokatoliška cerkev v Dragah pri Suhorju je enoladijska, v historicističnem baročnem slogu
sezidana cerkev s polkrožno oblikovanim prezbiterijem, nastala kmalu po prvi svetovni vojni.
Cerkev stoji južno od vasi, vzhodno nad cesto Novo mesto–Metlika in je vpisana v Register
nepremične kulturne dediščine. (http://rkd.situla.org/, ogledano 2. 12. 2016)
Slika 17: Grškokatoliška cerkev, Rođenje presvete Bogorodice v Dragah pri Suhorju (Foto: Ivo Pajer, Drage pri Suhorju, december 2016)
Grkokatoliška cerkev sv. Ciril in Metod v Metliki leži na zahodnem robu razširjenega
mestnega jedra, na vrhu manjše vzpetine. Enoladijska cerkev z zvonikom nad vhodom je bila
postavljena leta 1903. (http://rkd.situla.org/, ogledano 2. 12. 2016)
66
Slika 18: Grkokatoliška cerkev sv. Cirila in Metoda v Metliki (Foto: Ivo Pajer, Metlika, december 2016)
Grkokatoliška župnija v Metliki obstaja že od leta 1611. (Hardi)
Gospod Mihajlo Jozafart Hardi pesnik, pisatelj po narodnosti Rusin je edini ikonopisec v
Sloveniji.
Ikone imajo v življenju grkokatolikov velik pomen, saj jih dojemajo kot živa bitja, se pred
njimi priklanjajo z globokim spoštovanjem ter jih poljubljajo. Nanje ne gledajo kot na
material, iz katerega so ustvarjene, ampak kot na Jezusa, Božjo mater ali svetnike. Ikone so
sestavni del ikonostasa, pregrade iz več ikon, ki ima vlogo delitve prostora, namenjenega
duhovnikom, od prostora, namenjenega vernikom. Po razlagi gospoda Hardija predstavlja
ikonostas nekakšno Sveto pismo za »uboge«, kakor so ga poznali v srednjem veku. (Vernik,
http://www.casnik.si/index.php/2013/02/17/grkokatoliki/, ogledano 15. 1. 2017)
67
Slika 19: Notranjost cerkve v Dragah (http://www.zumberacki-vikarijat.com/zupa-drage-stare-fotografije/, ogledano 8. 2. 2017)
Ženska ne sme stopiti za ikonostas (Hardi)
Grkokatoliki so verski pripadniki grkokatoliške Cerkve, ki priznava papeža za vrhovnega
voditelja vključno s katoliškim naukom, a pri svojem bogoslužju uporablja vzhodno liturgijo,
zato jih lahko imenujemo tudi katolike vzhodnega ali bizantinskega obreda. Na Zahodu je
krščanstvo zaznamovala latinščina, na Vzhodu pa se je uveljavila grščina, ki jo danes
uporabljajo le škofje, medtem ko obredi v grkokatoliški Cerkvi lahko potekajo v starocerkveni
slovanščini, za kar sta zaslužna Ciril in Metod, ki sta obred vanjo prevedla, ali pa v narodnem
jeziku kot dopušča drugi vatikanski koncil. Do razcepa med vzhodno in zahodno Cerkvijo je
prišlo leta 1054. Med Cerkvami je bilo več (neuspešnih) poskusov obuditve edinosti med
kristjani vzhoda in zahoda, ki se je porušila po koncu prvega tisočletja. Konec 16. stoletja so v
tem vendarle uspele t. i. unije, ko je ena ali več pravoslavnih škofij obnovilo edinost z rimsko
Cerkvijo, ohranili pa so svoj obred. (Hardi)
Potomce Uskokov najdemo razen v že omenjenih Bojancih, Miličih, Paunovičih in Marindolu
tudi drugod v Sloveniji in v celotni Beli krajini, tudi v vaseh okoli Jugorja pri Metliki.
Medtem ko gre pri prebivalcih Bojancev, Miličev, Paunovičev in Marindola za Uskoke srbske
68
narodnosti, gre pri nekaterih potomcih Uskokov v vaseh Drage in Škemljevec ter okoliških
vaseh za ljudi, ki se versko štejejo med grkokatolike ali uniate.
Ko so se pravoslavni Uskoki selili, je z njimi prišla tudi duhovščina, ki je skrbela, da ni bilo
prestopanja med rimokatolike. Na območjih, ki so jih naselili, so ustanavljali pravoslavne
škofije. Vladarji, ki so Uskoke uporabili za boj proti Turkom, se sprva z verskim poenotenjem
niso ukvarjali. Kasneje, ko pa je tudi pravoslavje oviralo integracijo Uskokov in ko so v
pravoslavje prestopili celo nekateri rimskokatoliški verniki, ki so na nekaterih območjih
ostajali v manjšini in niso imeli več svoje duhovščine, so hrvaški rimskokatoliški škofje
postali zaskrbljeni nad dejstvom, da je v hrvaških deželah vse več pravoslavnih vernikov, ki
ne priznavajo oblasti papeža v Rimu. Avstrijske cerkvene in posvetne oblasti so ugotovile, da
bi bilo to mogoče rešiti tako, da bi pravoslavno obredje ostalo nedotaknjeno, vanj pa bi vnesli
katoliško doktrino z dogmami in papeževim prvenstvom nad verniki vred. Zato so rekrutirali
številne fante iz pravoslavnih družin in jih poslali študirat katoliško teologijo, kar je
pripomoglo k večanju števila uniatskih duhovnikov. (Terseglav, 1996, str. 18)
Danes v župnijah Drage pri Suhorju in Metliki bogoslužje poteka v hrvaščini (Hardi), le Oče
naš »vlaški župnik« na pogrebu zmoli v slovenščini (Predovič). Gospa Cvelbar,
grkokatoličanka, ki je otroška leta in del mladosti (do leta 1960) preživela v Dragah pri
Suhorju se še spominja, da je bogoslužje potekalo v starocerkveni slovanščini (Cvelbar).
5.3.1. Grkokatoliški pogreb
V pogovoru z grkokatoliškim duhovnikom Mihajlom Jozafartom Hardijem smo skušale
ugotoviti, kakšne so razlike med grkokatoliškim in rimokatoliškim pogrebom in ali v
grkokatoliškem pogrebu najdemo kakšno podobnost s pravoslavnim pogrebom. Na osnovi
skopih informacij lahko zaključimo, da se grkokatoliški pogreb razen v jeziku (običajno
hrvaščina) bistveno ne razlikuje od rimokatoliškega. Gospod Hardi je omenil bogoslužje za
pokojne oz. »pahido« (nedelja po veliki noči) in daljše bogoslužje za pokojne – parastos, npr.
sedmi dan po pogrebu. Tako kot rimokatoliška cerkev tudi grkokatoliki ne odobravajo
upepelitve, jo pa tolerirajo.
O grkokatolikih in grkokatoliškem pogrebu smo se pogovarjali tudi z gospodom Predovičem,
ki je svoje otroštvo in najstniška leta preživel na Jugorju pri Metliki. Gospod ima uskoške
korenine in s ponosom pove, da je Vlah. Njegov oče, predvsem pa stari oče sta bila zavzeta
grkokatoliška vernika, ki sta si prizadevala za ohranitev navad, povezanih z grkokatoliškim
obredjem v družinskem okolju. Gospod je rad poslušal očeta in starega očeta, ki sta mu
69
pripovedovala o »starih časih«. Če je umrl grkokatolik, je bilo pred 2. svetovno vojno
obvezno »bugarjenje« (jadikovanje) žensk od trenutka smrti pa vse do pogreba. Ob smrti se je
ustavila ura in člani družine so prenehali z vsemi deli na polju. Mrlič je moral vsaj dve noči
ležati v domači hiši. Ta običaj se je začel spreminjati po letu 1950, ko se je začela gradnja
mrliških vežic. Ko je novico o smrti dobil mežnar, je z zvonovi v »svetici« (cerkvi) zvonil
zadnjo uro. Zvonil je tudi zjutraj, opoldne in zvečer vse dni po pogreba. Ob mrliču so čuli.
Ženske so ob krsti molile »roženkranc«, moški so kartali in »nabijali rihterja«. Mladina je tudi
žalostne priložnosti izrabila za spoznavanje in druženje. Igrali so se »golobčkanje«
(»Golobček leti, leti, se v (npr. Micko) zaleti. Ga pri (Micki) ni, je pri (npr. Marku) …). Igra
je podobna »gnilemu jajcu«. Bistvo igre pa je bilo, da je oseba, ki je izgubila, morala za kazen
poljubiti osebo nasprotnega spola. Med čutjem so domači prisotnim ponudili le kozarec
domačega vina ali šilce domačega žganja. Gospod se spominja, da so bili grkokatoliški
pogrebi približno do leta 1960 zelo preprosti. Tako na »vlaškem« (grkokatoliškem)
pokopališču v Dragah pri Suhorju ni bilo govorov, predstavnikov društev, godbe … vse je
opravil vlaški župnik. Tudi »karmine« (pogrebščine) so bile zelo preproste. V hiši pokojnika
je običajno ena od žensk v vasi pripravila preprost obrok (kokošjo juho, pečeno kokoš in
krompir) za najožje družinske člane. Žalovanja so trajala različno dolgo, vendar ne manj kot 6
mesecev. Žalujoči so nosili črnino, ženske obvezno tudi črno ruto. V času žalovanja se
žalujoči niso udeleževali veselih dogodkov, npr. ohceti. (Predovič)
Tudi danes smrt oznanjajo z zvonovi. Novico o smrti objavijo v časopisih, duhovnik termin
pogreba oznani med bogoslužjem. Pokojnik lahko leži v mrliški vežici ali v cerkvi, kar je
cenovno ugodneje. Danes po pogrebu v gostilnah naročijo »karmine«, na katere povabijo
sorodnike in pogosto tudi sosede. Spominske dneve s sveto mašo obeležujejo 7. dan, 30. dan
in obletnico smrti. Vsi sveti (1. november) za grkokatolike niso praznik. Grobove pokojnih
obiščejo, ker to naredijo tudi vsi drugi. Posebnost »vlaških« gobov je, da je poleg osnovnih
podatkov o pokojniku (ime, priimek, leto rojstva in smrti) pogosto napisano tudi, kdo je plačal
nagrobnik npr. »Podigao suprug.« Na starejših nagrobnikih pomembnejših (bogatejših) ljudi
je pisalo tudi, kaj so bili po poklicu, npr. gostilničar, trgovec (s tem so mišljeni trgovci z
živino). (Predovič)
Pokopališče v Dragah pri Suhorju je edino grkokatoliško pokopališče v Sloveniji. O poreklu
pokojnikov pričajo značilni priimki: Predovič, Badovinac, Goleš, Popović, Belopavlović,
70
Reba. Gospod Predovič nas je opozoril na ozek izbor moških imen: Niko, Janko, Marko, tudi
Peter.
Slika 20: Grkokatoliško pokopališče v Dragah pri Suhorju (Foto: Ivo Pajer, Drage pri Suhorju, december 2016)
5.4. Protestanti
O evangelijski cerkvi v Novem mestu smo se pogovarjale z dr. Danielom Brkičem, pastorjem
Evangelijske cerkve Dobrega pastirja v Novem mestu. Dr. Brkič je tudi profesor na
protestantski Teološki fakulteti zagrebške univerze.
Evangelijska cerkev Dobrega pastirja ima sedež v pred dvema letoma obnovljeni Mordaxovi
kapeli, ki je Novomeščanom poznana kot Božji grob. Gre za pomemben sakralni in kulturni
spomenik iz leta 1675, ki se nahaja na Grmu, približno 0,5 km iz centra mesta.
Kot pričajo arhivi, je protestantizem je v Novem mestu prisoten od časov reformacije.
Protestantska cerkev v Novem mestu deluje od leta 1948. (Brkič)
Cerkev nima škofij, spada med manjšinske Cerkve, pa tudi sicer ne pozna ustaljene cerkvene
hierarhije. Pripada različnim krščanskim zvezam in ohranja avtonomijo ter suverenost. V
Sloveniji se deklarira za protestante okoli 20 000 vernikov, največ v Prekmurju. (Markelj,
http://www.evangelijska-cerkev-
nm.si/evc_02_OBVESTILA/Pastorjev_intervju_za_%20revijo_Ziva_28_4_2016.pdf.,
ogledano 28. 11. 2016)
71
V novomeško cerkev prihaja na osrednja nedeljska bogoslužja zadovoljivo število vernikov,
več ob cerkvenih praznikih. Večina vernikov je Novomeščanov, pastoralno pa oskrbujejo
obsežnejše področje. V pastoralnem registru za Dolenjsko in Belo krajino je približno 530
vernikov. Način štetja vernikov se razlikuje od načinov pri drugih veroizpovedih, npr.
rimokatoliški, ki otroka kot vernika v statistiko zavede ob krstu. Po mnenju evangelijske
cerkve se človek ne rodi kot kristjan, pač pa to postane po svoji odločitvi. Vernike cerkev
krsti le kot odrasle odgovorne osebe. Če je oseba že bila krščena, je ne prekrščujejo – izvede
se le obnova krstne obljube. (Brkič)
Novomeška Cerkev je modifikacija tradicionalnega evangeličanstva, zato je evangelijska.
Luther je trdil, da se mora institucionalna Cerkev stalno reformirati in se vračati nazaj, k
izviru.
Protestantizem je ena od treh vej krščanstva (skupaj z rimokatoliško in pravoslavno).
Vsi verujejo v isto apostolsko veroizpoved. Vse kristjane povezuje vera v Troedinega Boga
Očeta, Sina in Svetega Duha, Jezusa Kristusa kot pravega Boga in človeka, edinega
Odrešenika in Gospoda, Sveto pismo kot Božja Beseda, zlasti Nova zaveza, prvih sedem
cerkvenih koncilov ... gre pa za različno teološko interpretacijo in prakso.
Pravoslavna Cerkev se je ločila leta 1054, protestantske smeri pa z reformacijo leta 1517.
Reformacija je vrnila ljudem Sveto pismo v razumljivem jeziku, srednjeveško Cerkev pa je
prečistila balasta in ji vrnila verodostojnost. Ne poudarjajo zakramentalizacije (formalnega
obredja), ampak evangelizacijo – spreobrnjenje k pričevanju osebne vere, ki se živi.
(Markelj, http://www.evangelijska-cerkev-
nm.si/evc_02_OBVESTILA/Pastorjev_intervju_za_%20revijo_Ziva_28_4_2016.pdf.,
ogledano 28. 11. 2016)
Papeža spoštujejo kot cerkvenega dostojanstvenika, ne verjamejo pa, da je nezmotljiv in da je
božji namestnik na zemlji.
Protestanti običajno izrazijo željo, da jih pokoplje Cerkev. To je značilno predvsem za
primere, če pokojnikovi sorodniki niso protestanti. V letu 2016 so v novomeški župniji imeli
tri cerkvene pogrebe, en pogreb so imeli tudi v prvem mesecu leta 2017. Pogojev (npr. krst)
za cerkveni pogreb protestanti ne poznajo. Pokopljejo vsakogar: verujoče, neverujoče in
drugače verujoče. Pogreb spoštuje dostojanstvo človeka, tolaži žalujoče, je razmislek o
človeški minljivosti, možnost oznanjevanja evangeljskega upanja …
72
Od treh pogrebov v letu 2016 je bil le eden pogreb protestanta, ena oseba je bila ateist, ena
oseba pa rimokatoliške veroizpovedi. Ateisti in osebe drugih veroizpovedi se odločijo, da jih
pokoplje protestantski pastor, ker veliko ljudi ceni osebni pristop. Pastor se namreč o osebi, ki
jo bo pokopal, in njenem življenju pozanima pri sorodnikih. V današnjih časih pa morda ni
zanemarljivo tudi dejstvo, da je tak pogreb brezplačen.
Protestanti molijo za lahko smrt po lastni izbiri. Ob pogrebu se ne priporočajo svetnikom, ker
jih vera uči, da vsak posameznik s svojim življenjem vpliva na posmrtno življenje. Protestanti
ne poznajo vic.
Teološko ni predpisano, kaj naredijo s pokojnikom takoj po smrti, prav tako ni predpisano,
katera hišna opravila je potrebno opraviti v tem primeru.
Po smrti, tako kot pri osebah drugih veroizpovedi in ateistih, novico o smrti sorodniki
sporočijo pogrebnemu podjetju in Cerkvi. Osmrtnice v časopisju objavljajo po želji
sorodnikov.
Tudi med protestanti je navada izrekati sožalje. Vsem žalujočim sožalje izrazi duhovnik in vsi
verniki. Sožalje se izrazi ustno ali pisno. Če je pisno, se običajno uporabi navedke iz Knjige
Psalmov npr. »Dragocena je v Gospodovih očeh smrt njegovih zvestih.« (Psalm 116,15).
Protestanti smrti ne oznanjajo z zvonovi v svoji cerkvi. V času pogreba se lahko sorodniki z
upraviteljem cerkve na pokopališču, kjer poteka pogreb, dogovorijo za zvonjenje.
Danes za ureditev pokojnika in mrliške vežice poskrbi pogrebna služba. Bdenja ob pokojniku
protestanti ne poznajo.
Cerkev prepušča upepelitev presoji posameznika. Pastor, gospod Brkič, osebno nima
predsodkov glede upepelitve.
Svečanost cerkvenega pogreba vodi protestantski duhovnik/duhovnica – pastor/pastoresa in
ima govor. Govor se lahko prilagodi poklicu pokojnika. Govore lahko imajo tudi ostali
predstavniki (družinski člani, delodajalec, krajevna skupnost, društva, predstavniki
organizacij, politike …). Društva in ostale organizacije so na pogrebu lahko prisotne s
prapori. Cerkveni mešani pevski zbor poje pogrebne pesmi. Primeri pesmi, ki jih pojejo na
pogrebih, so v prilogi naloge. Križ (brez korpusa) nosi vernik Cerkve, zastavo pa pogrebna
služba.
73
Čas žalovanja ni predpisan. Način izražanja žalovanja je prepuščen posamezniku in je odvisen
od osebnosti, čustev, družbenega okolja, verskega prepričanja …
Način oblačenja med pogrebom in žalovanjem ni predpisan. Sorodniki za pogreb običajno
izberejo klasično črnino.
Pogostitev po pogrebu je stvar odločitve sorodnikov pokojnika. Navada nima posebnega
imena.
Protestantska Cerkev ne pozna spominskih dni, kot npr. sedmi, trideseti dan …. Obletnice
smrti se lahko odvijajo v družinskem krogu, nimajo pa nobene zveze s Cerkvijo.
1. november je spominski dan vendar ne kot mašni dan za pokojne duše, pač pa kot družinsko
srečanje. Za 1. november se grobovi uredijo in okrasijo. Verniki na ta dan obiščejo grobove.
Maš ni, ker protestantska teologija maš za mrtve ne pozna, saj za to ni svetopisemske in
izvorno krščanske osnove. Lutrova reformacija je imela za povod tudi protest proti nauku o
odpustkih (indulgencijah) v zvezi z mrtvimi.
Grobovi protestantov po ničemer ne izstopajo. Na nagrobni plošči so običajno ime in priimek
pokojnega, letnica rojstva in smrti, križ (ali pa kako drugo znamenje, kar ni predpisano). Za
grob skrbi družina.
Protestanti poznajo bolniško maziljenje, a ne kot zakrament. V rimskokatoliški tradiciji
poznajo sedem zakramentov, protestanti pa samo dva (krst, evharistijo/Gospodovo večerjo).
Maziljenje izvede posvečen duhovnik na željo bolnika ali sorodnikov. Odveze v
rimokatoliškem pomenu ne poznajo. Za bolnike molijo z maziljenjem vedno, ne le pred
smrtjo, saj ne gre za poslednje maziljenje. Pri protestantih ni povezano s spovedjo in odvezo.
Prav tako ni nujno »sveto obhajilo« kot sveta popotnica, »oskrba za pot«.
Biblična osnova za maziljenje:
»Če je kdo med vami bolan, naj pokliče starešine Cerkve in naj nad njim molijo ter ga v
Gospodovem imenu pomazilijo z oljem.
In molitev vere bo rešila bolnika in Gospod ga bo obudil; če je storil grehe, mu bodo
odpuščeni.« (Jak 5,14-15) (Brkič).
74
Slika 21: Evangelijska cerkev v obnovljeni Mordaxovi kapeli na Grmu v Novem mestu (Foto: Nina Vdovč, Novo mesto, januar 2017)
Slika 22: Notranjost evangelijske cerkve Dobrega pastirja v Novem mestu (Foto: Nina Vdovč, Novo mesto, januar 2017)
75
5.5. Muslimani in muslimanski pogreb
O muslimanskem pogrebu smo se pogovarjale z gospodom Adnanom Merdanovićem,
imamom islamske skupnosti, ki nam je povedal, da njeni začetki v Novem mestu segajo v leto
1992, uradno pa je bila registrirana leta 2004 (notranja registracija odbora).
Na Dolenjsko so se prvi muslimani preselili v letih 1950–1960, letos pa mineva 100 let, kar so
prisotni v Sloveniji. Celo na Žalah so že 100 let stari grobovi, prav tako pa so v Logu pod
Mangartom pokopani muslimani ki so se v 1. svetovni vojni borili na strani Avstro-Ogrske.
Vsako leto v juniju se tam zberejo pripadniki Islamske skupnosti in molijo za padle, tam je
bila tudi zgrajena prva džamija.
Bolnišnično maziljenje v islamu ni poimenovano, ima pa podobno vlogo kot v drugih
religijah. Ko oseba »odhaja«, poskuša preživeti imam čim več časa z družino.
Verniki celo življenje molijo za čim lažji prehod na drugi svet. Izrek govori o tem, da bodo vsi
ljudje imeli težak odhod, ne glede na vero. Islam je zelo odprta religija do drugih religij –
sosed je zelo pomemben. Prehod za vernike je lažji, boljše kot bo živel in spoštoval načela
Korana in Hadisa, lažje mu bo.
Sveti pogreb: v islamu ni svetosti. Svet je samo bog, vsi drugi so navadni smrtniki. Najbolj
sveto je pokopališče v Medini, kjer je pokopan tudi Mohamed, a so tudi tam vsi ljudje
pokopani na enak način. V Turčiji obstajajo »turbete« – sklop svetišč za »evlije« (nekakšne
svete, a vsak lahko postane »evlija«).
Mrliča najprej umijejo (»abdest« – obredno umivanje določenih delov telesa). Tudi sicer
morajo muslimani pred vsako molitvijo izpolniti naslednje pogoje: prostor mora biti čist,
človek si mora umiti obraz, usta, ušesa, roke in noge, imeti mora namen moliti, obrnjen mora
biti proti Meki (pri nas torej proti JV), pomemben je tudi čas molitve, ki je predpisan, poznajo
pet obveznih dnevnih molitev (jutranja od vzhoda do zore, opoldanska, večerna …).
Umivanje poteka v mrliški vežici (»gašulhana«; gasul pomeni umivanje). Vedno umivata dva
človeka. Moški umivajo moške, ženske pa ženske. Žena lahko umije moža, mož pa žene ne.
Običajno umivajo sorodniki, tudi imami, za katere je to obvezujoč obred, a če kdo tega ne
zmore, mu ni treba. Umivanje običajno traja 45 minut, saj je potrebno natančno umiti vse
predele umrlega (»niti konica igle naj ne bi ostala suha«). Po umivanju osebo obrišejo in
zavijejo v bele, nešivane, čiste rjuhe: za moške uporabijo tri velike (»izar«, »košuljica«,
76
»lifafa«), za ženske pet (poleg prej naštetih še posebno ruto za oprsje in za lase). Nato osebo
še nadišavijo s parfumom. Po umivanju ni priporočljivo, da umrlega sorodniki še vidijo.
Muslimani verjamejo, da mora biti prehod v drugi svet enak prihodu na svet. Žara je
prepovedana, izjem tudi v Sloveniji ni. Če družina nima dovolj denarja za pokop, prispeva
skupnost. Krste so pretežno izrisane z različnimi simboli verskih prepričanji zato so različne.
Barva nima velikega pomena. Lahko je poljubna – pogosto je izbrana zelena, ker označuje
naravno in je v Koranu najpogosteje omenjena.
Bdenja pri pokojniku ni. V Bosni ta tradicija še živi, a se opušča, ker ni obvezujoča.
Sledi verski obred (»dženazanamaz«), ki se mora opraviti stoje, obrnjeni so proti Meki, traja
pa kakšne tri minute. Nato se imam obrne proti žalujočim in spregovori nekaj besed, da se
poslovijo od pokojnika (»halale«). Na pogreb se pridejo poslovit od pokojnika tudi tisti, ki so
do njega gojili kakšne zamere ali jim je bil dolžan denar. Ali dolg odpustijo ali pa ga vrnejo
sorodniki.
V mrliški vežici ni nobenih sveč, rože lahko prinesejo šele po verskem obredu.
Sledi pokop (»dženaza«). Ljudje so oblečeni čisto običajno, predpisano za verski obred.
Desna stran človeka se obrne proti Meki (JV). Do groba se ga pospremi spokojno (brez
pogovora, kajenja …). Tradicionalno se postavijo moški na desno in levo stran ter pokojnika
nosijo sami. Tudi v Sloveniji uslužbenci pogrebnih podjetij zadnje čase dovolijo, da ga nosijo
nekaj metrov, sicer pa mu sledijo v sprevodu. Sorodniki v grob vržejo tri lopate zemlje. Ko
pokojnika zakopljejo, počepnejo okoli groba, recitirajo različne odlomke iz Korana in molijo
(»talkin«). Ženske so pri nas na pogrebu lahko prisotne, a le v ozadju. Tradicionalno se ne
priporoča njihova prisotnost, ker naj bi s svojo pretirano čustvenostjo onemogočile zares
spokojno slovo. Še danes so ženske bolj nagnjene k težjemu brzdanju čustev.
Za tiste, ki pridejo od zelo daleč (npr. iz drugih držav), sorodniki (nikoli družina umrlega) in
prijatelji pripravijo zakusko, najpogosteje doma, lahko tudi v restavraciji. Pripravijo različno
tradicionalno hrano (npr. burek …), včasih zadostujeta kava ali sok. Imam gre po pogrebu k
družini domov, zrecitira določene odlomke iz Korana in jih potolaži. To traja približno eno
uro.
Muslimanski obredi so tradicionalni, ne predpisani. Ne smejo delati razlik med bogatimi in
revnimi, kar je opazno tudi na pokopališčih. Na grob postavijo »nišan«, to je primeren
77
nagrobni spomenik, ki je skladu z verskim in kulturnim prepričanjem. Na spomenik napišejo
osnovne podatke o umrlem: ime in priimek, datum rojstva in smrti, sicer je grob poraščen s
travo. Prepovedano je uokviriti grob, nanj ne postavljajo ne slik ne kipov, saj verjamejo, da se
preko njih vzpostavljajo stiki z zli duhovi (»sotoni«), in sicer najlažje na nečistih krajih in
pokopališčih.
Islam spodbuja in sledi skromen in dostojanstven način organizacije pogreba ravno zaradi
prepričanja, da se s smrtjo življenje ne konča, saj smrt predstavlja zgolj prehod iz enega stanja
v drugo.
Zunanjih znakov žalovanja islam ne pozna, saj se muslimani celo življenje pripravljajo na
odhod s tega sveta. Sufisti (asketske skupine v islamu) npr. celo življenje popolnoma
posvetijo bogu in udejanjajo dobroto do vseh živih bitij. Osnovno načelo sufizma je Kako naj
pomagam vsem ljudem na svetu, ne glede na vero.
V Bosni tradicionalno sorodniki in prijatelji prihajajo tri dni družini izrekat sožalje.
Tradicionalno so spominski dnevi 7. dan, 40. dan in eno leto po smrti, a dnevi nimajo velikega
pomena, ker se umrle prednike vsak dan omenja v molitvah. Včasih se družina odloči, da
pripravijo »tevhid«. Doma, v mošeji ali v molilnici recitirajo verze iz Korana in molitve.
Obreda ne plačajo imamu, pač pa nekaj podarijo skupnosti, drugi družini ali dobrodelnim
organizacijam (to se imenuje »vakuf« – trajno dobro). V Bosni oznanjajo smrt z minareta
(»salla«), tudi v drugih državah, kjer je populacija večinsko muslimanska, pri nas pa to nima
pomena.
Dnevi žalovanja obstajajo samo za »šehide« (to ljudje, ki so bili ubiti v vojni). Njihovih trupel
se ne kopa, previjejo jim rane, da odidejo takšni, kot so padli. Mohamed o njih namreč pravi,
da niso zares mrtvi, le da drugi ljudje tega ne vedo. Samo na območju bivše Jugoslavije je
spominski dan zanje drugi dan ramazanskega bajrama, pri nas v Logu pod Mangartom.
V Novem mestu domači obiščejo grob enkrat letno (običajno ne za 1. november). Muslimani
so pri nas pokopani na pokopališčih v Prečni in Srebrničah. Pri vsaki petkovi molitvi
(»džuma«) pa se spomni na vse umrle, če svojci želijo, nekatere tudi imenujejo. (Merdanović)
78
Slika 23: Pokopališče Srebrniče – nagrobniki pokojnikov različnih verskih skupnosti (Foto: Ivo Pajer, Srebrniče, januar 2017)
79
5.6. Civilni pogreb
V pogovorih z različnimi ljudmi, ki so se udeleževali pogrebov, smo ugotovile, da se civilni
pogrebi ne ločijo bistveno od cerkvenih. Bistvena razlika je le v odsotnosti predstavnika
Cerkve. Pri kropljenju je namesto blagoslovljene vode sol, na mizici ni križa, prav tako tudi
ne v sprevodu (Krevs).
Pogreb poteka po protokolu pogrebnega podjetja, naročniki pogreba pa se odločajo o
prisotnosti pevcev, godbe oz. trobentača, ki odigra Tišino, ter številu govornikov. Če je bil
pokojnik član društev oz. drugih združenj, so ti na pogrebu prisotni s prapori, v soglasju s
sorodniki pa imajo lahko predstavniki med pogrebno svečanostjo tudi govor ali izvajajo druge
aktivnosti, za katere so dogovorijo (npr. častna straža) ali jih imajo določene v internih
pravilnikih (gasilci, lovci …). Na civilnih pogrebih je po mnenju dveh informatork več petja
in govorov kot na cerkvenih (Krevs, Rupena).
Slika 24: Pokojnik na parah (klasični civilni pogreb, mrtvaški oder brez križa) (Foto: avtor neznan, Golobinjek – občina Mirna Peč, november 1975, arhiv Krevs Alojzije)
Sogovornica nam je opisala pogreb soproga, ki je leta 2005 umrl v bolnišnici. Novico o smrti
je sporočila najbližjim sorodnikom po telefonu, širša javnost pa je bila obveščena z
osmrtnicami na javnih mestih in po radiu.
Žara pokojnika je bila v mrliški vežici približno dve uri. Zadnjih 15 minut pred pogrebno
svečanostjo so ob krsti lovci pokojnemu članu postavili častno stražo. (3 menjave na 5
minut).
V čast pokojniku so se pogreba s prapori udeležili predstavniki Društva upokojencev Novo
mesto, Zveze borcev Novo mesto, predstavniki lovske družine Padež, katere član je bil
pokojni, in tudi predstavniki sosednjih lovskih družin. Med pogrebom sta imela govor
predstavnika Lovske družine Padež in Zveze borcev Novo mesto.
80
Lovci so med pogrebom v jamo položili priznanje (značko) in v mimohodu odvrgli smrekovo
vejico, ki so jo imeli prej zataknjeno za klobukom. Lovci so se od člana poslovili s
streljanjem. Gospa se dogodkov na samem pogrebu ne spomni najbolje. Protokol je opisala,
ker se je s pokojnim soprogom pogosto udeleževala »lovskih« pogrebov soprogovih znancev
in prijateljev.
Poleg govorov so na pogrebni svečanosti pevci zapeli več priložnostnih pesmi, trobentač pa
zaigral Tišino.
Po pogrebu so svojci bližje sorodnike povabili na pogrebščino v gostilno.
Vsi na pogrebu prisotni lovci (člani lovske družine pokojnika in ostalih lovskih družin) so
odšli na pogostitev v gostinski obrat. Pogostitev je plačala lovska družina Padež.
Gospa se je za ikebano in protokol na pogrebu lovcem zahvalila tako, da jim je poslala vino in
manjšo vsoto denarja z namenom, da si pripravijo malico. Za tak način zahvale se je odločila
po lastni presoji.
Gospa je nosila črnino pol leta. Črnina in vsakodnevni obiski pokopališča so ji pomagali
prebroditi prve mesece žalovanja.
Z bližnjimi sorodnicami (hči, svakinja) za grob skrbijo celo leto in ga obiskujejo vsaj enkrat
tedensko, obvezno na pokojnikov rojstni dan, obletnico smrti in 1. novembra. (Čečelič)
81
5.7. Pogrebščine v gostinskih obratih
Danes se veliko pogostitev zgodi v gostinskih lokalih, zato smo temu posvetile posebno
pozornost.
Uspele smo dobiti informacije od devetih informatorjev, ki so se ali se še vedno ukvarjajo z
gostinstvom.
Naročniki pogostitev po pogrebih navadno imenujejo pogrebščina (Badovinac, Budački,
Jakše, Piletič, Pečjak, Špolar Vidrih, Zalokar), redkeje »pogrebšna« (Pečjak, Pucelj, Vidrih),
sedmina (Budački, Jakše, Špolar, Zalokar) ali »karmina« (Budački). Izraz sedmina izhaja iz
preteklosti, ko je bila pogosteje sedmi dan po pogrebu maša, po maši pa kosilo. Danes je v
večini pogrebščina takoj po pogrebu. (Jakše)
Naročniki in hkrati plačniki pogrebščin so navadno najbližji svojci (otroci pokojnega, mož,
žena, starši …) (Badovinac, Budački, Jakše, Piletič, Pečjak, Špolar Vidrih, Zalokar). Naročnik
pogrebščine je običajno tisti, ki podeduje premoženje pokojnika (Vidrih, Špolar). Pogosteje se
za pogrebščino (skoraj brez izjeme) odločajo starejši ali svojci v primerih, ko umrejo starejši,
ker ima starejša generacija to navado za večjo obvezo kot mlajša (Jakše). V krajih okrog
Jugorja je pogrebščina obvezen sestavni del poslovitve od pokojnika (nekakšna folklora),
zato se od sorodnikov pokojnega pričakuje, da dogodek obvezno pripravijo (Badovinac).
V gostinskih lokalih, v katerih delajo naši informatorji, pogrebščine pripravljajo različno
pogosto – od nekajkrat letno (Badovinac), nekajkrat mesečno (Budački, Pucelj, Zalokar) do
tedensko (Jakše). Število pogrebščin se je v zadnjih desetih letih občutno zmanjšalo. Razlog
za to so najbrž spremenjene socialne razmere in večje število gostinskih obratov (Jakše), še
bolj očitno racionalizacijo (glede števila pogrebščin, števila povabljencev in naročil hrane) je
občutiti v zadnjih 2–3 letih. (Pečjak, Pucelj).
Največ pogrebščin je po oceni informatorjev ob večjih spremembah vremena, menjavanju
letnih časov (Jakše, Piletič), jeseni (Pečjak, Pucelj, Špolar), jeseni in spomladi (Budački,
Vidrih), jeseni in pozimi (Zalokar).
Število povabljenih je zelo različno: 20 do 30 (Budački, Jakše), 30 do 40 (Špolar, Pečjak,
Zalokar), 50 do 100 oseb (Badovinac).
82
Gostje so najbližji sorodniki (Badovinac, Budački, Jakše, Pečjak, Piletič, Špolar, Zalokar),
redkeje sosedje (Badovinac, Budački, Pečjak, Piletič, Pucelj), prijatelji (Budački,
Jakše,Piletič), duhovnik (Badovinac, Jakše, Pečjak), pevci (Pečjak, Piletič, Zalokar),
predstavniki podjetja, ki je izpeljalo pogrebno slovesnost (Pečjak, Piletič, Zalokar), člani
društev (Piletič).
Obvezno na pogrebščino povabijo bližnje in daljne sorodnike ter prijatelje, ki pridejo iz
različnih koncev Slovenije, včasih tudi iz tujine. Obrok je v takem primeru zaželen, da ljudje
ne gredo na pot s praznim želodcem (Jakše).
Gospod Jakše spoštuje mnenje ljudi, da želijo svojci po pogrebu mir, vendar glede na odziv
gostov meni, da ima srečanje na ljudi zelo pozitivne učinke. Pogosto opazi, da se ljudje po
obroku in klepetu s sorodniki in prijatelji pomirijo in sprostijo (Jakše).
Obrok, ki ga svojci pokojnika naročijo, je običajno enostavno kosilo, sestavljeno iz juhe, npr.
goveje (ali dveh, npr. še gobove), dveh vrst mesa (pečena svinjina, ocvrt piščančji ali puranji
zrezek), praženega krompirja (lahko tudi sirov štrukelj ali dušen riž), zelenjavne priloge in
sezonske solate (Budački, Badovinac, Jakše, Pečjak, Piletič, Špolar, Zalokar). Občasno gostje
naročijo tudi sladico (Budački, Jakše), pogosteje jo (suho pecivo, potico) prinesejo s sabo
(Badovinac, Pečjak, Piletič). Omenjeni meni za pogrebščino v gostilni na Otočcu nudijo že 22
let in gostje so z njim še vedno zadovoljni (Pečjak, Pucelj).
Včasih naročijo samo narezek in kakšno pecivo ali pa telečjo obaro z žganci in jabolčni
zavitek. Zelo redko pa naročijo bogatejši meni s predjedjo …(Jakše).
Če je na pogrebščini prisoten duhovnik, pred obedom gostje zmolijo (Budački, Špolar,
Piletič).
Gospod Badovinac (Gostilna in prenočišča Badovinac) iz Jugorja pri Metliki je povedal, da
čeprav na območju, kjer stoji gostilna, živijo tudi grkokatoliki, o veroizpovedi pokojnika in
svojcev sklepa le po prisotnosti grkokatoliškega duhovnika. V primeru, da je pokojnik
grkokatoliške veroizpovedi in je na pogrebščini prisoten tudi duhovnik, pred obrokom
obvezno molijo za pokojnika (Badovinac).
V Gostilni Jakše v Novem mestu zadnjih 10 let pogosteje pripravljajo pogrebščine za
pravoslavne. Opaziti je nekaj razlik v primerjavi z pogrebščino za druge goste. Ob prihodu
pravoslavni gostje spijejo žganje iz istega kozarca (prinesejo ga s sabo), nato ob pokojnikovi
sliki prižgejo svečo. Vedno je prisoten pravoslavni pop, ki opravi molitve. Nadaljujejo s
83
kosilom, ki se prilagaja postnim dnem. Obrok se vedno začne z juho, nato pa nadaljuje z ribo,
če je post, ali s pečenim jagenjčkom in/ali odojkom (Jakše).
Pogrebščina običajno traja le dve do tri ure. Povabljenci kratko poklepetajo, pojejo obrok in
odidejo domov (Pečjak, Piletič, Pucelj).
Največ informacij o pogrebščinah v preteklih desetletjih smo izvedele od gospe Brede Vidrih
iz Otočca. Gospa je 4. rod, ki se je ukvarjal z gostinstvom. Gostilno je prevzela leta 1973 in jo
vodila do 2001, ko je prenehala z delovanjem. Gostilna leži v neposredni bližini pokopališča
na Otočcu. Spominja se, da so v času njene mladosti, preden je prevzela gostilno, torej pred
letom 1973, prebivalci okoliških krajev prinesli v gostilno svoje mesne izdelke (prekajene
šunke, krače, salame, klobase) in domače vino. Mesni izdelki so bili včasih slabe kakovosti
fgrd(porumeneli, žarki, celo črvivi). Če so bili izdelki organoleptično nesprejemljivi, so zaradi
ohranitve dobrega imena gostilne zavrnili postrežbo. To prakso so dovoljevali, ker so bili
ljudje iz okoliških krajev pogosto zelo revni. Tisti, ki so imeli več pod palcem, so naročali
obare (piščančja, redko svinjska). Kruh so vedno pekli v gostilni.
Naročnik pogrebščine je bil običajno dedič pokojnega (mož, žena, otrok, ki je podedoval
kmetijo). Naročnik je pogrebščino tudi plačal. Običajno so plačali takoj, redko v naslednjih
dneh. Gospa se spominja, da ji nikoli nihče ni ostal dolžan za plačilo stroškov pogrebščine,
čeprav so bili naročniki pogosto revni. Število povabljencev se je gibalo med 20 in 50 (60).
Povabljenci so bili člani ožjega sorodstva, včasih tudi pogrebniki (tudi ljudje, ki so nosili
krsto iz vasi iz oddaljenejših vasi – iz »hribov«), sosedje, pevci, redko tudi gasilci. Po letu
1990 so gasilci pogostitve za člane organizirali v gasilskem domu. Hrano so pripravljali sami,
v lastnem strošku.
Običajno se je pogostitev izpeljala na dva načina:
- obara in narezki (sušeni mesni izdelki: salame, slanina, sir, kuhana šunka ali krača,
vratovina, hladno pečeno puranje stegno, rezine hladne svinjske pečenke, kuhana
jajca, kisle kumarice, vložena paprika, v sezoni paradižnik) ali
- goveja juha, kuhana govedina, okisan hren (včasih z jajcem in jabolki), svinjska
pečenka, »tenstan« krompir (vedno pripravljen na maščobi, ki se je izcedila pri peki
mesa), dušen riž, včasih kuhana cvetača in sezonska solata.
84
Sladic v gostilni niso pripravljali. Naročniki so jih prinesli s sabo. Običajno so to bili različni
piškoti (pogosto salovčki in »mašinski piškoti«) in potica, po letu 1990 se je začelo pojavljati
tudi mehko pecivo (rolade, torte). Pecivo in potice so svojci pokojnika ponujali tudi v mrliški
vežici, ko je bila ta zgrajena leta 1996. V mrliški vežici so ljudem, ki so se prišli poklonit
pokojnemu (prišli kropit), poleg suhega peciva ponujali tudi žganje, vino, pravo kavo, čaj in
sadne sokove. (Vidrih)
85
6. ROMSKI POGREB
O smrti pokojnika se v glavnem obvešča s pomočjo mobilnih telefonov, mladi uporabljajo
tudi Facebook. Novica se med sorodniki, prijatelji ter znanci iz bližnje in daljne okolice
razširi zelo hitro.
Bližnji sorodniki žalost ob izgubi izražajo z glasnim jokom, celo kričanjem in tarnanjem.
Intenzivnost joka je odvisna od položaja umrlega v družini. Če je imel pokojnik pomembno
vlogo v družini, se joka glasneje. Vedno so izrazi žalosti najintenzivnejši, če umre otrok.
Moški so pri izražanju žalosti bolj zadržani kot ženske.
Takoj, ko je to mogoče, svojci pokličejo pogrebni zavod, ki na domu pokojnega uredi prostor
z mrtvaškim odrom. Romi posmrtne ostanke pokojnikov pokopavajo izključno v krsti.
Pokojnik v odprti krsti leži vsaj tri noči v domači hiši. Brez izjeme se na tak način poslovijo
od pokojnika tudi v primeru tragičnih nesreč ali smrti v bolnišnici. Ob krsti prižgejo sveče,
bližnji sorodniki (soprog oz. soproga, sinovi, hčere, bratje, sestre) naročijo cvetje. Pri nakupu
cvetja ne skoparijo tudi v primerih, ko nimajo denarja. Pogosto s količino cvetja pretiravajo.
Pred krsto postavijo posodico z blagoslovljeno vodo in vejico pušpana. Širše sorodstvo
običajno kupuje le sveče. Širše sorodstvo poleg sveč v hišo pokojnika prinaša kavo, sladkor,
mleko, žgane pijače, sokove, s katerimi družina pogosti ljudi, ki pridejo izrazit sožalje,
»pokropit« pokojnika oz. »čut« ob »trugi«. V prostoru s krsto so noč in dan ljudje. Od
pokojnika se ne pridejo poslovit le sorodniki, prijatelji, znanci iz bližnje okolice, temveč tudi
Romi iz drugih dolenjskih romskih naselij in Romi iz oddaljenejših krajev. Število žalujočih
je odvisno od položaja pokojnika. Zgodi se, da je v romskem naselju naenkrat več sto
obiskovalcev. Od pokojnika se pridejo poslovit cele družine. S sabo vedno pripeljejo tudi
otroke, ne glede na njihovo starost. V prostoru s krsto so dalj časa prisotne ženske kot moški.
V glavnem se ob krsti zadržujejo bližnje sorodnice in starejše Romkinje. Bližnje sorodnice se
zadržujejo tudi v kuhinji, medtem ko so moški večinoma zunaj. Ljudje se zbirajo v skupinah
glede na starost: starejši skupaj, mlajši skupaj, otroci tekajo naokoli. Vsem obiskovalcem, ki
se pridejo poslovit od pokojnika, postrežejo s pijačo. Le bližnje sorodnike in pomembnejše
osebe povabijo v kuhinjo in jih pogostijo tudi s piškoti. Za pripravo kave in strežbo pijač
določijo mlajše daljne sorodnice, mladeniči poskrbijo za postrežbo žganja. Streže se uro do
uro in pol, odvisno od števila ljudi. Danes se večina obiskovalcev pripelje z avtomobili, ob
hiši pokojnika vztrajajo do enih, dveh zjutraj, nato se odpeljejo domov, ob pokojniku pa
ostanejo le bližnji sorodniki. Pred 15 leti, ko večina Romov še ni imela lastnih avtomobilov,
86
so prihajali z javnimi prevoznimi sredstvi in v naselju vztrajali celo noč, do prvih odhodov
avtobusov oz. vlakov. Otroci, ki so jih pripeljali s sabo, so prespali pri pokojnikovih sosedih.
Odrasli so se kratkočasili s kartanjem, mladina je igrala »Rihterja« in se zabavala. Zabave
sorodniki pokojnika niso vzeli kot nekaj slabega. Tudi danes v času, ko leži pokojnik v
romskem naselju, ne vrtijo glasne glasbe in tudi sicer poskrbijo, da v naselju ni preveč hrupa.
Običajno že na mrtvaškem odru v krsto položijo stvari, ki jih je imel pokojnik rad oz. so bile
zanj značilne. Te stvari naj bi pokojniku služile tudi v onostranstvu. V krste odraslih skoraj
brez izjeme dajo cigarete, vžigalnik, pa tudi nakit (zlato), osebne predmete, kot npr. glavnik,
sponke za lase, celo harmoniko. Otrokom v krsto dajo igrače, stekleničke, dude …Gospa
Balažek se spominja, da so pokojnemu tastu v krsto položili njegovo najljubšo skodelico za
kavo.
Trenutki, ko pogrebni zavod pripravlja krsto za prevoz na pokopališče, so zelo čustveni, saj se
sorodniki poslavljajo z zelo glasnim jokanjem in tarnanjem: »Kam greš!!!!«, »Zakaj si nas
zapustil!!!!« Če jok ni dovolj intenziven, je to za prisotne znak, da pokojnika svojci niso imeli
dovolj radi. Pogosto se zgodi, da bližnji sorodnik,i npr. otroci pokojnega (velja tudi za
odrasle), brat, ne gredo na pokopališče s pojasnilom, da bi bil trenutek pokopa posmrtnih
ostankov zanje preboleč.
Pogrebi Romov so brez izjeme cerkveni. Vsi Romi so krščeni, vendar ne znajo moliti. Med
pogrebom, ki ga opravi duhovnik, prisotni glasno jokajo, tulijo, padajo po tleh, zgodi se celo,
da posamezniki potrebujejo zdravniško pomoč. Romi nikoli nimajo govorov. Če gre za pokop
pomembnega predstavnika romske skupnosti, ima včasih govor »civil« (človek, ki ni Rom).
Na pogrebih ni pevcev ali godbe, zelo redko, le v primeru premožnejših družin, trobentač
zaigra Tišino. Romi ne naročajo osmrtnic v časopisih ali na radiu.
Po pogrebu se bližnji sorodniki z »britofa« vrnejo na dom pokojnega na »karmino«. Spijejo
kavo, nekaj malega pojejo (običajno piškote) in se pogovarjajo o pokojniku. Pogrebščine s
pogostitvijo ne poznajo.
Drugi ali tretji dan po pogrebu razbijejo oz. zažgejo pokojnikova oblačila in osebne predmete.
Če je pokojnik živel v baraki, ki je ne potrebujejo, zažgejo tudi to. Romi ne nosijo oblačil
umrlih, ker so vraževerni in se bojijo, da se bo pokojnik vračal iz onostranstva.
Žalovanje traja najmanj eno leto. V tem času najbližje sorodnice nosijo črnino, moški
temnejša oblačila. Danes je v posameznih družinah čas žalovanja tudi krajši. Kolikor hitro je
mogoče, uredijo grobove pokojnih. Za grobove skrbijo nekateri bolj, drugi manj. Zaželeno je,
da je na grobovih veliko okrasja: sveže in umetno cvetje ter sveče. Posebej bogato je okrasje
87
ob dnevu spomina na mrtve. Nekateri grobove krasijo tudi ob obletnicah smrti. Z okrasjem
pogosto pretiravajo.
Romi ne poznajo znamenj, ki bi napovedovala smrt, zelo pa verjamejo v sanje:
- izguba zob – znamenje, da bo nekdo umrl,
- sanje, da je nekdo umrl, sanjanemu podaljšajo življenje,
- kri oz. dolgi lasje – pojavila se bo bolezen … (Balažek).
Ob obisku pokopališč smo ugotovile, da Romom veliko pomeni ureditev grobov. Za bolj
urejene je značilna posebna estetika, ki te grobove loči od ostalih.
Slika 25: Romski grob 1 (Foto: Nina Vdovč, pokopališče Srebrniče, januar 2017)
88
Slika 26: Romski grob 2 (Foto: Nina Vdovč, pokopališče Prečna, januar 2017)
Slika 27: Romski grob 3 (Foto: Nina Vdovč, pokopališče Prečna, januar 2017)
89
7. POGREBI GLEDE NA POKLIC
Uspele smo pridobiti informacije le glede pogreba policista.
Organizacija žalovanj in pogrebov aktivnih in upokojenih policistov je opredeljena v Pravilih
o protokolarnih in postrojitvenih postopkih v policiji. Aktivnosti glede organizacije pogrebnih
slovesnosti policistov razlikujemo glede na okoliščine smrti, in sicer:
– aktivni policist izgubi življenje kot žrtev nasilnega kaznivega dejanja ali umre nezgodne
smrti pri opravljanju policijskih nalog,
– aktivni policist izgubi življenje pri opravljanju svojega dela,
– smrt aktivnega policista, ki ni povezana z delom, in
– smrt upokojenega policista.
V pravilih je določen postopek obveščanja bližnjih o policistovi smrti v primerih, ko policist
izgubi življenje pri opravljanju svojega dela ali izgubi življenje kot žrtev nasilnega kaznivega
dejanja ali umre nezgodne smrti pri opravljanju policijskih nalog. Prav tako sta določena kraj
in način izobešanja črne zastave ob smrti aktivnih in upokojenih policistov. Koordinator
pogrebne slovesnosti se s svojci pokojnega dogovori o izvedbi pogrebnih slovesnosti.
Policijska enota, v kateri je nazadnje delal umrli aktivni policist, po obvestilu o smrti odpre
žalno knjigo. Policija poskrbi za objavo obvestila o smrti oziroma osmrtnico. Ta vsebuje
podatke o umrlem, kratek opis karierne poti, obvestilo o naslovu, kje je žalna knjiga, ter kraj,
datum, čas možne poslovitve in pogreba. Obvestilo se pošlje vsem enotam v policiji, objavi se
tudi na intranetu in internetu policije v rubriki osmrtnice http://www.policija.si.
Pravila natančneje določajo pristojnosti koordinatorja ob organizaciji pogrebne slovesnosti in
dolžnost nudenja pomoči enote, v kateri je delal umrli aktivni policist. Pri pogrebni
slovesnosti lahko sodelujejo policijski orkester in tudi druge policijske enote, službena vozila
ter službene živali. Določeni so tudi pogoji, v katerih se lahko izstreli častna salva. Pri
pogrebni slovesnosti sodeluje tudi zastavna enota policije, svojcem pa se izroči zastava
policije. Ob pogrebu se umrlim policistom zagotovi žalno cvetje. Določen je tudi obseg
sodelovanja pri pogrebni slovesnosti v primerih ko gre za smrt aktivnega policista, ki ni
povezana z delom, in v primeru, ko gre za upokojenega policista.
90
Za policista, ki je pri opravljanju operativnega ali drugega nevarnega dela izgubil življenje,
policija v soglasju s svojci izvede pogrebne slovesnosti in poravna stroške pogreba v kraju, ki
ga določijo svojci. Ožjim družinskim članom policista z Zakonom o organiziranosti in delu
policije pripada enkratna denarna pomoč. Poleg tega imajo ožji družinski člani pravico do
psihološke pomoči in podpore ob smrti policista, do štipendiranja otrok in posvojencev, ki se
šolajo v osnovni in srednji šoli, ter študentov, vendar ne dlje, kakor do leta, v katerem
dopolnijo 27 let starosti, prednost pri vpisu v dijaški ali študentski dom, kritje stroškov šolske
malice ali bonov za študentsko prehrano, prednost pri vpisu v vrtec, povračilo stroškov vrtca,
pravico do brezplačnega svetovanja in nudenja informacij v zvezi z urejanjem zadev,
povezanih s smrtjo policista, prednost pri zaposlitvi brezposelnega zakonca, zunajzakonskega
partnerja, partnerja partnerske zveze, otroka v policiji pod pogojem, da izpolnjuje pogoje za
zasedbo delovnega mesta ter pravico do brezplačne uporabe počitniških zmogljivosti
ministrstva deset let po smrti policista, in sicer sedem dni v letu. (Drenik)
91
8. POGREBI IN DRUŠTVA
V raziskavi smo poskušale ugotoviti tudi vlogo društev pri pogrebu. Ugotovile smo, da pri
tem najpogosteje sodelujejo lovske družine in člani prostovoljnih gasilskih društev, ki imajo
glede udeležbe na pogrebu tudi natančno določena pravila. Člani ostalih društev, npr.
polharskih, se pogrebov udeležujejo po prijateljski liniji, torej ne kot organizirana skupina
(Tolar).
Organizirano se pogrebov svojih članov udeležijo tudi člani Motorističnega društva Prešeren
iz Šmarjete. Društvo dobi informacijo o smrti člana od sorodnikov ustno ali po telefonu. V
stik s sorodniki stopi predsednik društva, ki se dogovori o poteku sodelovanja na pogrebni
slovesnosti. Po privolitvi sorodnikov člani kluba naredijo načrt. Društvo iz skupnih sredstev
kupi venec in sveče. Motoristi se zberejo na pokopališču uro pred pogrebom, se poklonijo
pokojnemu članu ter svojcem izročijo sveče in cvetje.
Pred pogrebno slovesnostjo motoristi postavijo motorje v linijo ob pokopališču. Pri tem pazijo,
da ne delajo hrupa. Motoristi v enotnih klubskih majicah se postavijo v špalir od poslovilne
vežice ob glavni izhodiščni poti pokopališča proti grobu. Eden od članov ob odprtem grobu
prebere poslovilni govor. Nekaj članov društva vsako leto, ob obletnici smrti, obišče grob
pokojnika in mu v spomin prižge svečko. (Dolinar, Jože, Dolinar, Marjeta)
8.1. Gasilski pogreb
Na podlagi Zakona o gasilstvu so bila junija 2010 sprejeta Pravila gasilske službe, ki v členih
od 127. do 133. obravnavajo gasilsko žalovanje, pogreb člana gasilske družine, pogrebni
sprevod, verski obred, nošenje krste ali žare s posmrtnimi ostanki, pokop in sodelovanje na
drugih žalnih slovesnostih. (https://www.uradni-list.si/glasilo-uradni-list-rs/vsebina/98686,
ogledano 11. 2. 2017) V pogovorih z informatorji – člani gasilskih društev smo ugotovile, da
se gasilske družine bolj ali manj držijo napisanih pravil.
Iz vprašalnikov smo izvedele, da društvo dobi informacijo o smrti člana od samih članov
društva, včasih tudi od sosedov, znancev in sorodnikov pokojnega (Zupančič, Ajdič, Pavlič,
Pust, Bojanc). Običajno so člani društva iz okoliških krajev in se zelo dobro poznajo, zato
informacija o smrti hitro zaokroži med člani (Pust).
92
Po dobljeni informaciji o preminulem članu vzpostavi društvo stik s sorodniki oz. svojci
preminulega. To običajno naredi predsednik ali poveljnik društva (Zupančič, Ajdič, Pavlič,
Pust, Bojanc), omenja se tudi član, ki dobro pozna svojce pokojnega (Pust).
V Pravilih gasilske službe je zapisano, da gasilci lahko sodelujejo pri pogrebu v skladu s
pravili, če temu ne nasprotujejo najbližji svojci pokojnega oziroma če je pokojni tako želel
pred smrtjo. Vsi vprašani so odgovorili, da so sorodniki, svojci vedno sprejeli ponudbo
sodelovanja z društvom in da ne pomnijo nobene odklonitve (Zupančič, Ajdič, Pavlič, Pust,
Bojanc).
Gasilska organizacija ob smrti svojega člana lahko za organizacijo žalnih slovesnosti ustanovi
žalni odbor, zlasti pa:
- na gasilskem domu izobesi žalno zastavo, ki visi do večera tistega dne, ko je pokojni
pokopan;
- izreče družini pokojnega sožalje tako, da družino praviloma obiščejo predstavniki gasilske
organizacije;
- poskrbi, da so na blazini pred krsto ali žaro na mrtvaškem odru položeni čelada, delovni pas
in državna ter gasilska odlikovanja pokojnega;
- ob mrtvaškem odru organizira častno stražo;
-udeleži se žalnega sprevoda in pogrebnih svečanosti.
(https://www.uradni-list.si/glasilo-uradni-list-rs/vsebina/98686, ogledano 11. 2. 2017)
O smrti člana se obvešča ostale člana društva preko članov upravnega odbora. V večjih
sektorjih društva, npr. Novo mesto, se obvesti še ostala gasilska društva, ki spadajo v njihov
sektor. Predsednik društva obišče ožje sorodnike in jim izreče sožalje v imenu društva. Ob tej
priložnosti se seznani s potrebnimi podatki glede pogreba (kdaj se pripelje krsta ali žara v
poslovilno vežico, kdaj bo pogreb, bo cerkveni ali civilni, katera društva bodo še sodelovala v
primeru članstva pokojnega tudi v drugih društvih …). Če bo pri pogrebu sodelovalo še
kakšno drugo društvo, ki ima svoj protokol, potem se povežejo skupaj, da se izdela potek za
vsako društvo – znani so primeri sodelovanja z lovskimi društvi (Zupančič, Ajdič).
Na gasilni dom se obesi žalno (črno) zastavo, ki visi do pogreba (Zupančič, Ajdič, Pust,
Bojanc), nato se skliče žalna seja, na katero je povabljen upravni odbor društva in ostali člani.
Ob tej priložnosti se člani pogovorijo o prispevku pokojnega ali pokojnice za njihovo društvo,
93
pregledajo se podatki v matični knjigi (osebni podatki pokojnega, odlikovanja, funkcije). Tu
se dogovorijo tudi o vlogah posameznika ob sprejemu pokojnega v poslovilno vežico in na
samem pogrebu. Po končani žalni seji gredo vsi udeleženci v prostor, kjer leži pokojni član,
tja odnesejo venec ali sveče oziroma kar so se dogovorili s svojci. To je lahko tudi denarna
pomoč za pogreb (Bojanc).
Predsednik oziroma drug član po dogovoru obvesti vsa gasilska društva v občini o smrti
preminulega člana, sporoči čas pogreba ter jih zaprosi za udeležbo na pogrebu (Pust).
V gasilskih društvih temu protokolu rečejo gasilski pogreb (Ajdič), ki pa se razlikuje od kraja
do kraja, vendar vedno poteka v svečanih uniformah. Za pogrebno svečanost se gasilci
zberejo vsaj pol ure pred svečanostjo, pripeljejo se tudi gasilska vozila, vsi člani pa so
oblečeni v gasilske svečane uniforme (Zupančič, Ajdič, Pavlič, Pust, Bojanc) in pokrivala
(moški kapa »šabka«, ženske klobuček). Protokol se začne s sprejemom v poslovilni vežici, v
kateri so prisotni štirje gasilci, ki nosijo gasilski prapor, gasilsko čelado, gasilski reševalni pas
in blazinico z odlikovanji (Zupančič, Ajdič, Pavlič, Pust, Bojanc). Medtem ko pogrebna
služba ureja prostor s krsto ali žaro, gasilci uredijo na sprednji strani blazinico z odlikovanji,
čelado in reševalni pas (Zupančič). Izjema, kar se uniforme tiče, so nosilci praporov,
gasilskega venca ter blazinice z odlikovanji. Ti imajo poleg svečane obleke namesto pokrivala
gasilsko čelado in bele rokavice.
Vso svečanost vodi poveljnik (Zupančič, Ajdič, Bojanc) društva oziroma po dogovoru v
društvu npr. zaradi odsotnosti poveljnika druga oseba (Pust).
Organizira se častna straža ob krsti oziroma žari, kjer stojita po dva gasilca in te se menjajo
na 5 minut. Zadnji par častne straže sta gasilca, ki kasneje odneseta prapor in blazinico z
odlikovanji (Zupančič, Ajdič, Pavlič, Pust, Bojanc).
Zadnjih 10 minut se vsi gasilci postavijo v vrsto po eden in se en za drugim poslovijo od člana
(pokropijo). Če bo pred pokopom sledila še maša, sledi pred pokopom pokropitev, sprevod do
cerkve, maša in iz cerkve sprevod na pokopališče.
Sledi postroj v dve vrsti, člani v sprevodu spremljajo umrlega h grobu. Na zadnje slovo h
grobu gre najprej slovenska zastava (Pust), nato praporščaki ter za njimi vsi ostali gasilci.
Pred grobom poveljnik zopet postroji gasilce v dve vrsti, tako da ne motijo pogrebne
svečanosti. Praporščaki stojijo tik ob odprtem grobu. Predsednik oziroma drug član po
dogovoru s svojci prebere poslovilni govor, nato pa se z ročno sireno ali s sireno na gasilskem
avtomobilu dokončno poslovijo od pokojnika (Zupančič, Ajdič, Pust, Bojanc).
94
Na koncu svečanosti praporščaki za 1 minuto nagnejo prapore proti grobu ter odvržejo žalne
trakove v grob (Pust).
Po pogrebni slovesnosti se gasilci odpravijo proti gasilnem domu na pogostitev.
Včasih pogostitev pripravijo svojci pokojnika, pogosto pa zanjo poskrbi društvo. Včasih
društvo poskrbi za hrano, svojci pokojnika za pijačo ali obratno (Ajdič, Pust). V Brusnicah za
pogostitev poskrbijo domače gasilke. Pripravijo kranjske klobase, gorčico ali ajvar in pijačo.
Stroške za hrano plača društvo, le pijačo včasih prispevajo sorodniki, svojci pokojnika
(Bojanc). Na Otočcu za gasilce na lastne stroške pripravijo skromno malico. Svojci pokojnika
na pogostitev pogosto prinesejo pijačo in pecivo. (Zupančič). V Beli Cerkvi svojci za gasilce
pripravijo narezek. Pogostitev se vedno odvija v gasilskem domu. Če gre za družino
pokojnega gasilca, ki ima finančne težave, strošek pogostitve nosi društvo (Pavlič).
Vsako leto po končanem občnem zboru PGD Otočec delegacija uniformiranih gasilcev
odnese svečo in cvetlični aranžma na grob zadnjemu umrlemu članu društva (Zupančič).
Pokojnih članov se na občnem zboru spomnijo tudi na Hmeljčiču in jih počastijo z minuto
molka (Pust).
Slika 28: Gasilski pogreb na pokopališču v Mirni Peči (Foto: avtor neznan, Mirna Peč, 1984, arhiv Alojzije Krevs)
95
8.2. Lovski pogreb
Lovske pogrebe ureja Etični kodeks slovenskih lovcev, ki ga je pripravila Lovska zveza
Slovenije (http://www.lovska-zveza.si/userfiles/Zakonodaja/pdf/Eticni_kodeks.pdf, ogledano
6. 2. 2017) Pravil določenih s Kodeksom se držijo v vseh lovskih družinah. (Tolar)
Društvo dobi informacijo o smrti člana preko sorodnikov pokojnega (Dolinar Sašo, Erlah), če
je član bolehal za boleznijo, se stanje člana spremlja, v primeru nesreče (pri lovu) pa člane
obvešča starešina, to je predsednik društva ali gospodar (Tolar).
Stiki med društvom in sorodniki pokojnega se vzpostavljajo različno. Vedno se upoštevajo
želje pokojnika ali želje svojcev pokojnika. Pogosto še v času življenja lovci svojcem povejo,
kakšen pogreb si želijo in kako naj se organizira pogostitev po pogrebu (Tolar). Člani lovskih
društev morajo tudi po kodeksu s sorodniki vedno najti dogovor. Svojcem se običajno zdi
prisotnost članov lovske družine nekaj samoumevnega (Dolinar Sašo), le redko jo odklonijo
(Erlah).
Ob novici o smrti člana se člani lovske družine zberejo na izrednem sestanku, kjer se
dogovorijo, kdo se bo udeležil pogreba in kakšne naloge bo kdo opravljal (Erlah).
Lovci se udeležijo pogreba v svečanem lovskem kroju (hlače na rob, suknjič, kravata in
klobuk v olivno zeleni barvi ter bela srajca). Za klobukom imajo na levi strani zataknjeno
zeleno vejico. (Dolinar Sašo, Erlah, Tolar). D kot desna stran pomeni D – divjad in L kot leva
stran pomeni L – lovec (Erlah).
Vsaj pol ure pred pogrebom se postavi k pokojnikovi krsti oziroma žari lovska častna straža
štirih ali dveh lovcev brez pušk. Častna straža se po potrebi menja. (Dolinar Sašo, Erlah,
Tolar)
Na pogreb pridejo tudi lovci iz sosednjih lovskih družin. Pri pogrebu je obvezen tudi prapor
matične lovske družine. V navadi je, da lovci prinesejo ikebano in se gredo z njo poslovit od
pokojnika v poslovilni vežici. Eden od lovcev nese pokojnikovo puško, ki je ovita s črnim
trakom, in jo položi poleg pokojnikove slike ali žare. (Dolinar Sašo).
»Ko krsto ali žaro dvignejo k pogrebu, častno stražo ob krsti zamenja častno spremstvo štirih
lovcev, ob žari pa dveh lovcev, ki imajo puško na levi rami s cevmi spredaj, obrnjenimi
navzgor. Krsto nosijo ali vozijo štirje lovci brez pušk, žaro nosi en lovec. Tik pred krsto ali
žaro nosijo: en lovec odprto pokojnikovo lovsko puško s črnim trakom, drug lovec pa nosi na
blazinici, ki naj bo, če je le mogoče zelena, pokojnikova lovska in kinološka odlikovanja. Na
96
čelu sprevoda za lovskim praporom gredo v sprevodu drugi lovci, po možnosti tudi tisti s
puškami, ki bodo poskrbeli za častno streljanje. Med njimi je tudi lovec z lovskim rogom.«
(http://www.lovska-zveza.si/userfiles/Zakonodaja/pdf/Eticni_kodeks.pdf, ogledano 6. 2.
2017)
Pred obredom župnika s pogrebom se lovci postavijo v špalir, da se pokojniku še enkrat
poklonijo (Dolinar Sašo). Tako je zapisano tudi v lovskem kodeksu: »Če je pogreb hkrati
cerkven, lovci v špalirju počakajo pred cerkvenimi vrati ali pa gredo v cerkev, vendar nikoli s
puškami. V vsakem primeru vstopijo v cerkev lovci, nosači krste oziroma žare.«
(http://www.lovska-zveza.si/userfiles/Zakonodaja/pdf/Eticni_kodeks.pdf, ogledano 6. 2.
2017)
Med pogrebno svečanostjo po soglasju s svojci lovci pripravijo tudi govor, ki ga običajno
prebere starešina (Dolinar Sašo, Erlah, Tolar) ali gospodar (Tolar). Pri odprtem grobu je od
vseh govorov lovski zadnji. Govornik se na koncu govora odkrije, s klobuka sname zeleno
vejico, jo spusti na krsto oziroma k žari in se zopet pokrije. Za njim enako storijo drugi lovci:
drug za drugim pristopajo h grobu, vsak se odkrije, z levico sname s klobuka zeleno vejico, se
pokloni in jo spoštljivo spusti na krsto oziroma k žari. (Dolinar Sašo, Erlah, Tolar)
Po lovskem govoru vodja skupine za poslovilno častno streljanje zapove: "Lovskemu tovarišu
...... zadnji pozdrav!" Skupina lovcev strelja en za drugim v presledkih, umaknjena od
pokopališča. (Dolinar Sašo, Tolar). Trije lovci, ki so določeni za streljanje, se med govorom
odpravijo vsak s svojo lovsko puško na tri mesta, ki so oddaljena drug od drugega okoli 200
m, vsak se obrne v drugo stran ter stran od pokopališča. Tu počakajo znak enega od tovarišev,
ki jim pove, da je govor zaključen. Nato pa v nekem zaporedju z določenimi časovnimi
zamiki izstrelijo nekaj strelov (Erlah).
Po vsakem pogrebu je v enem od gostinskih obratov organizirana pogostitev. Pogostitev je
vedno ločena od pogrebščine za svojce. Organizira jo lovska družina za svoje člane, povabi pa
se tudi člane sosednjih lovskih družin. Kdo plača pogostitev, je stvar dogovora med starešino
in družino pokojnega. Velikokrat stroške krije sama lovska družina (Dolinar Sašo), lahko pa
stroške pokrije družina pokojnega, pogosto na pokojnikovo željo (Tolar). Pred pogostitvijo
starešina ali gospodar spregovori nekaj besed o pokojniku, v njegovo slovo se popije kozarec
vina ali brezalkoholne pijače (Tolar). Lovska družina Gorjanci po pogrebu na svoje stroške
organizira pogostitev članov, ki so se udeležili pogrebne slovesnosti. Največkrat je pogostitev
97
v lovski koči. Kaj pripravijo, je čisto odvisno od sezone in organizatorja, povečini pa so to
klobase z zeljem, meso na žaru ali pa tudi golaž (Erlah).
Slika 29: Lovski pogreb na pokopališču v Mirni Peči (Foto: avtor neznan, Mirna Peč, 1989, arhiv gospe Krevs Alojzija)
98
9. RECEPTI
JUFKE ZA SLANE PITE (Kuharica Slovenskih Bosank po predlogu gospoda Adnana
Merdanovića)
Sestavine:
60 dag moke
2 žlici olja
5 dl tople vode
1 žlička soli
1 žlica olja za testo
1 žlica olja za premaz testa
Priprava:
Presejemo moko v posodo, na sredini naredimo luknjo ter vanjo dodamo sol, žlico olja in
toplo vodo. Testo zmešamo in zgnetemo tako, da ostane nekoliko trše. Zmes razdelimo na 4
dele, položimo jo na pomokano površino, kjer jo bomo gnetli. Pustimo jo pol ure počivati.
Testo premažemo z oljem, da na njem ne ostane trda skorja. Čez nekaj časa ga še enkrat dobro
pregnetemo, da postane gladko. Razvaljamo ga čisto na tenko, nato ga še ročno razvlečemo.
Razvaljamo ga z okladjo (tanka, gladka dolga palica za vlečenje testa).
Za mesni burek je bolje, da jufke nekoliko posušimo, za preostale pite pa uporabljamo sveže.
99
BUREK (Kuharica Slovenskih Bosank po predlogu gospoda Adnana Merdanovića)
Sestavine:
0.5 kg posušenih jufk
75 dag mlete govedine, junetine ali ovčetine
1 čebula
2 stroka česna
2 žlici olja za nadev
50 g masla
1dl tople vode
1 zvrhana žlička soli
poper
1 žlica olja za pekač
Priprava
Posušene jufke izrežite v obliki pekača. Mesu dodajte sesekljano čebulo, olje, poper in sol ter
zmešajte. Jufko nadevajte z maso. Zlagajte tako, da v namaščen pekač položite najprej jufko,
nato meso in tako po vrsti, dokler ne porabite vseh sestavin. Ko burek zložite, namastite
vrhnjo plast in ga za 45 minut dajte v pečico, ogreto na 180 ⁰C.
Zmehčate ga tako, da ga potem, ko je pečen, polijete s toplo vodo in raztopljenim maslom.
Nato ga ponovno postavite v pečico in pecite še nekaj minut. Pečenega zrežite in postrezite.
Burek, zložen na tak način, se imenuje polagani burek. Burek z mesom lahko zlagamo tudi v
krog.
100
SIROVI ŠTRUKLJI (Milena Šobar, Birčna vas)
Sestavine za vlečeno testo:
moka
jajca
olje
sol
voda
Sestavine za nadev:
skuta
smetana
drobtine
maslo
jajce
Priprava
Iz sestavin zamesimo gladko testo. Pustimo, da vsaj pol ure počiva na hladnem. Testo
razvaljamo in razvlečemo. Premažemo ga z nadevom iz skute, domače smetane,
razžvrkljanega jajca in na maslu prepraženih drobtin. Testo zvijemo v štrukelj in ga zavitega v
prtič kuhamo približno 20 minut
SVINJSKA PEČENKA (po Bredino) (Breda Vidrih, Otočec)
Sestavine:
svinjski hrbet s kostjo
groba sol
česen
Priprava:
Meso nasolimo z grobo soljo in ga damo v pekač, v katerega nalijemo nekaj vode. Maščobo
dodamo le v primeru, če meso ni dovolj mastno. Pekač potisnemo v vročo pečico. V možnarju
stremo česen in mu dodamo nekaj vode. Ko se pečenka na zgornji strani malo zapeče, pekač
vzamemo iz pečice in meso prelijemo s česnovo mešanico. Meso obrnemo in ga pečemo na
101
drugi strani. Ves čas peke meso polivamo s sokovi, ki se izcejajo v pekač. Po potrebi dodamo
v pekač manjšo količino vode. Sok, ki se izcedi med peko, lahko uporabimo za pripravo
praženega krompirja.
Slika 30: Svinjska pečenka (po Bredino) (Foto: Irena Vukomanović, Otočec, januar 2017)
»TESTOMAT« PIŠKOTI (Janja Zupan, Osrečje)
Sestavine:
70 dag gladke moke
30 dag ostre moke
50 dag masla
1 pecilni prašek
1 vanilin sladkor
4 jajca
Postopek:
Vse sestavine zgnetemo v gladko testo, napolnimo napravo za izdelovanje piškotov (testomat)
in piškote odtiskujemo na pekač, obložen s peki papirjem. Piškote pečemo na 180 °C do
zlatorumene barve.
102
Slika 31: Slika: »Testomat« piškoti (Foto: Nina Vdovč, Škocjan, februar 2017)
SALOVČKI (Marjana Baznik, Otočec)
Sestavine:
1 kg moke
2 celi jajci ali 1 jajce in 1 rumenjak
2 dag kvasa
malo soli
¹/₈ l mleka
2 žlici sladkorja
0,5 dag mletega sala
češpljeva marmelada
mleti sladkor za posip
vanilijev sladkor
Priprava
Salo za salovčke pripravimo tako, da mu odstranimo opne in ga stalimo na mleku. Soli ne
dodajamo.
103
Naredimo kvašeno testo iz moke, jajc, soli 0,25 dag sala in kvasa, iz katerega smo predhodno
pripravili kvasec, ter mlačnega mleka. Testo pokrijemo in ga pustimo na toplem, da vzhaja.
0,25 dag sala razdelimo na 3 dele. Salo mora biti tako mehko, da se lepo maže po testu.
Ko je testo vzhajalo, ga razvaljamo v pravokotnik in namažemo z enim delom sala. Testo
prepognemo in ga pustimo počivati na toplem. Ponovno razvaljamo in namažemo z drugim
delom sala. Prepognemo z nasprotne smeri. Postopek ponovimo še tretjič. Po približno 15
minutah, ko testo ponovno vzhaja, testo razdelimo na štiri dele. Vsak del razvaljamo v
pravokotno obliko in ga razrežemo na štiri kvadrate (rob približno 8 cm). Na vsakega damo
žličko marmelade in zavijemo v rogljiček. Rogljičke spečemo do svetlo rumene barve in jih še
vroče povaljamo v mletem sladkorju, ki mu dodamo vanilijev sladkor.
Recept, ki nam ga je posredovala gospa, je uporabljala njena mama, gospa Marija Florjančič
(1921–2005), ki je na Otočcu veljala za odlično kuharico in je po naročilu pogosto
pripravljala pecivo za različne priložnosti, tudi za pogrebščine.
Slika 32: Recept za salovčke iz zvezka receptov gospe Marije Florjančič (Foto: Marjana Baznik, Otočec, december 2016)
104
»PUSLICE OD ORAHA« (OREHOVI POLJUBČKI) (Nada Selaković, Marindol)
Sestavine:
4 jajca
30 dag mletih orehov
30 dag sladkorja
vanilijev sladkor
nekaj kapljic olja
Priprava:
Sestavine 25 do 30 minut stepamo nad toplo vodno kopeljo. Dodamo nekaj kapljic olja in
vanilijev sladkor. Namastimo pekač in nanj s čajno žlico nanašamo nekoliko ohlajeno maso.
Počakamo, da se na zraku posuši.
MAŠINSKI PIŠKOTI (Nada Selaković, Marindol)
Sestavine:
70 dag gladke bele moke
30 dag ostre bele moke
2 margarine
4 jajca
1 pecilni prašek
30 dag sladkorja
2 vanilijeva sladkorja
limona
Priprava
Vse sestavine zgnetemo v gladko testo. Postavimo za pol ure v hladilnik in oblikujemo
piškote s pomočjo »flajš mašine«.
105
OČKI (Nada Selaković, Marindol)
Sestavine:
25 dag moke
13 dag margarine
7 dag sladkorja
limonina lupina
2 rumenjaka
1/2 pecilnega praška
mleko po potrebi
10 dag marmelade
Priprava
Iz sestavin zamesimo gladko testo. Pustimo, da pol ure počiva v hladilniku. Razvaljamo za
noževo konico na debelo. Iz testa režemo kroge. V polovico krogov na sredino kroga
izrežemo manjši krogec. Spečemo v pečici. Krog brez sredinskega krogca namažemo z
marmelado in nanj pritisnemo krog z odprtino.
Slika 33: Očki (Foto: Ines Rupnik, Mali Kal, februar 2017)
106
SLANI ROGLJIČKI (Nada Selaković, Marindol)
Sestavine:
70 dag bele moke
4,5 dl mleka
kocka kvasa
2 žlici sladkorja
2 žlici kisle smetane
2 žlici olja
2 rumenjaka
25 dag margarine
čajna žlica soli
Priprava
Iz vseh sestavin razen margarine zamesimo testo. Oblikujemo 5 hlebčkov ter pustimo vzhajati
15 min. Hlebčke razvaljamo drugega za drugim. Vsakega namažemo z raztopljeno margarino
in jih položimo enega na drugega. Testo razvaljamo, zrežemo v trikotnike, ki jih zvijemo v
rogljičke. Spečemo v pečici do zlato rumene barve.
KOLJIVO (Nada Selaković, Marindol)
Sestavine:
500 g pšenice
400 g sladkorja
400 g mletih orehov
nekaj žlic rdečega vina
vanilijev sladkor, muškatni orešček
Priprava
Pšenico preberemo in operemo. Stresemo jo v hladno vodo in skuhamo do mehkega
(približno 2 uri).
107
Pšenico odcedimo, ji dodamo sladkor in mlete orehe. Dodamo toliko vina, da nastane še
vedno gosta, vendar dovolj mehka masa. Po želji začinimo z vanilijevim sladkorjem in
muškatnim oreščkom.
Koljivo pretresemo v lepo posodo, ga pogladimo in okrasimo s križem iz orehov.
KOLJIVO (Mira Jovanović, Novo mesto)
Sestavine:
lonček pšenice
3 lončki vode
sladkor
zmleti orehi
Priprava
Zrna pšenice damo kuhati v večjo količino vode, ki jo po potrebi ves čas dolivamo. Ko je
pšenica kuhana, ji dodamo sladkor, po vrhu pa posujemo zmlete orehe.
POGAČA (Mira Jovanović, Novo mesto)
Sestavine:
1 kg moke
7 dl vode
0,5 žličke sode bikarbone
2 žlički soli
1 žlica olja
108
Priprava
Premešamo vse sestavine in zgnetemo testo. Oblikujemo ga v pogačo želene debeline
(običajno čim tanjšo) in ga pred pečenjem prepikamo z vilicami. Pečemo ga v ogreti pečici na
180 °C najmanj 40 minut (odvisno od debeline).
PITE (Mira Jovanović, Novo mesto)
Ob postnih dneh pravoslavni verniki pripravljajo t. i. »posne« pite, ob ostalih dneh pa t. i.
»mrsne« pite.
Sestavine:
doma pripravljeno vlečeno testo
jabolka/zelje/kuhan riž/orehi/kuhan in na tanke rezine narezan krompir (nadevi za
posne pite)
na čebuli prepraženo meso/kajmak, stari sir v slanici in jajce (nadevi za mrsne pite)
Priprava
Izbrani nadev razporedimo po tanko razvaljanem vlečenem testu, nato pa testo zvijemo, tako
da dobimo zelo dolg zvitek. Zvitek zavijemo v spiralo in previdno preložimo v okrogel pekač.
»Posne« pite ne premažemo, »mrsno« pa premažemo z jajcem. Pečemo v ogreti pečici na
200 °C približno 40 minut.
MARMORNI KOLAČ (Nada Selaković, Marindol)
Sestavine:
14 dag masla
25 dag sladkorja
30 dag moke
5 jajc in 4 beljaki
¹/₈ l mleka
2 žlici ruma
109
2 žlici naribane čokolade
1 pecilni prašek
limonina lupina in nekaj limoninega soka
Priprava:
Zmehčano maslo, jajca in sladkor zmešamo v enotno penasto maso. Dodamo limonino lupino,
limono in rum. Previdno vmešamo polovično količino (15 dag) presejane moke. Iz beljakov
stepemo trd sneg in mu postopno primešamo ostalo moko, med katero dodamo pecilni prašek.
V maso iz beljakov umešamo 2 žici naribane čokolade.
Model premažemo z maščobo in vanj vlijemo (rumeno) biskvitno maso z jajci. Na rumeno maso z
žlico dodajamo maso s čokolado in nekajkrat previdno premešamo. Pečemo v pečici (približno 35
minut). Šarkelj stresemo iz modela in posipamo s sladkorjem v prahu.
Slika 34: Marmorni kolač (Foto: Ines Rupnik, Mali Kal, februar, 2017)
110
ŠARKELJ (Nada Selaković, Marindol)
Sestavine:
14 dag masla
25 dag sladkorja
30 dag moke
4 beljake
5 jajc
1/8 mleka – hladnega
2 žlici ruma
1 pecilni prašek
limonina lupina
Priprava
Zmehčano maslo penasto umešamo z rumenjaki in sladkorjem. Dodamo presejano moko,
limonino lupino, mleko in rum. Umešano testo stresemo v pomaščen model in spečemo v
srednje vroči pečici.
ČRNI POLMESECI (Nada Selaković, Marindol)
Sestavine za testo:
5 jajc
20 dag sladkorja
1 cela margarina
20 dag čokolade v prahu
20 dag moke
Sestavine za glazuro:
sok limone
0,5 dl ruma
20 dag
111
Priprava
Jajca, sladkor, čokolado v prahu in moko dobro zmešamo in mešanici dodamo margarino, ki smo jo
zmehčali nad paro. Iz sestavin pripravimo gladko maso.
Pekač obložimo s peki papirjem in vanj zlijemo čokoladno maso. Pečemo približno 15 minut pri 200
⁰C.
Med peko pripravimo preliv iz limoninega soka, ruma in sladkorja. Še vroče pecivo prelijemo z
glazuro in s pomočjo kozarca začnemo izrezovati lunice.
112
10. ZAKLJUČEK
Po vaseh se še vedno ohranjajo različni običaji in vraževerje, povezano s smrtjo, npr.
skovikanje sove, nenavaden ropot ipd.
Ker ljudje danes običajno umrejo v bolnišnici, ni več običajev umivanja, urejanja in
oblačenja pokojnika. Za to poskrbijo pogrebne službe, ki krsto ali žaro pokojnika pripeljejo v
mrliško vežico. To je danes za mnoge čustveno lažje slovo od pokojnika. S tem se izgublja
običaj javnega žalovanja in se seli v krog ožje družine.
Čeprav so tudi v manjših krajih že mrliške vežice, se ohranja običaj, da pokojnik do pogreba
leži v domači hiši. Za to okolje je značilno, da ljudje bdijo ob mrliču ne le doma, ampak tudi
v mrliških vežicah. V mestnem okolju pa ljudje vso organizacijo pogreba prepuščajo pogrebni
službi.
V podeželskem okolju so predvsem starejši ljudje bolj naklonjeni pokopu v krsti, kar kaže
tudi naša raziskava, v večjih krajih pa je iz leta v leto več žarnih pokopov, kar dokazujejo
statistični podatki podjetij, ki se ukvarjajo s pogrebno dejavnostjo. Razlog za to je tudi v
prostorski stiski na mestnih pokopališčih. Današnji pogrebi so postali rutinski, saj pomenijo le
prehod iz življenja v smrt. Ritualni pomen v smislu tolažbe žalujočih se na tak način izgublja
in se prepušča intimi vsakega posameznika. Nekateri se zato odločajo za tihi ali celo
anonimni pokop. Razlog za izbiro žarnega pogreba ali raztrosa pa je lahko tudi finančen, saj
sta tovrstna pogreba cenejša, odpadejo pa tudi stroški urejanja grobov.
Glede na statistične podatke ljudje na raziskanem območju dajejo prednost cerkvenim
pogrebom pred civilnimi. Ugotovile smo, da so pogrebni običaji zelo povezani z religijo, ki ji
je pripadal pokojnik, in so med sabo zelo različni. Zaradi teološkega prepričanja, da se človek
po smrti ne more več odkupiti za svoja dejanja, imajo razen pogreba najmanj obredov,
povezanih s prehodom v posmrtno življenje (npr. spominskih dni), protestanti. Opazna je
močna asimilacija pri pripadnikih vseh veroizpovedi, ki tradicionalno niso značilne za naše
okolje (npr. muslimani in priseljeni pravoslavni Srbi). Vsi sogovorniki so močno poudarili
potrebo po takšni asimilaciji. Tradicijo tudi glede pogrebnih običajev pa skušajo ohranjati
potomci Uskokov v Beli krajini, ki so pravoslavne ali grkokatoliške veroizpovedi.
Za romsko populacijo smo ugotovile, da pri njih pokojnik še vedno obvezno pred pogrebom
leži doma, da se vedno odločajo le za skeletni pogreb in da ohranjajo svoje posebne običaje
žalovanja.
113
Tudi način življenja posameznika in njegovo vključevanje v različna društva oz. zveze se
odrazi v njegovi pogrebni slovesnosti, saj imajo tam člani društev pomembno vlogo – častna
straža, govori, prapori ipd. Prav tako je značilno, da potekajo pogrebi ljudi, katerih poklic
zahteva nošenje uniforme (npr. policisti in vojaki), po značilnih protokolih, če svojci to
dovolijo.
Hrana je še vedno pomemben del običajev, povezanih s človekovo smrtjo (bdenje, pogostitev
na pokopališču, pogrebščina, spominski dnevi), a med raziskovanjem nismo našle hrane, ki bi
imela ritualni pomen. Edina izjema je jed koljivo (kuhana pšenica), ki jo pravoslavci
vključujejo v vse »slave« in običaje, povezane s smrtjo (pogreb, spominski dnevi).
Tako kot se breme organizacije pogreba prenaša na podjetja, ki se ukvarjajo s pogrebno
dejavnostjo, se tudi priprava hrane in pogostitev vse bolj prepušča gostinskim obratom.
Čeprav tudi pravoslavni Srbi pogrebščino običajno organizirajo izven domačega okolja
(gostilna), še ohranjajo tradicijo priprave jedi v domačem okolju za pogostitev ljudi, ki na
dom pokojnika pridejo izrazit sožalje, udeležencev pogreba in spominskih dni.
114
11. VIRI IN LITERATURA Internet explorer. (URL:
http://www.ozs.si/Portals/0/Media/Dokumenti/OZS/Sekcije%20in%20odbori/Ale%C5%A1%
20Merhar/OZS_Pogrebci_Eticni%20Kodex.pdf, ogledano 19. 1. 2017)
Internet explorer. (URL: https://www.komunalanm.si/Dejavnosti/Pokopali%C5%A1ka-in-
pogrebna-dejavnost-ter-urejanje-pokopali%C5%A1%C4%8D/Pogrebna-dejavnost/Koristni-
nasveti, ogledano 19. 1. 2017)
Internet explorer. (URL: https://www.komunala-nm.si/Dejavnosti/Pokopališka-in-pogrebna-
dejavnost-ter-urejanje-pokopališč/Pogrebna-dejavnost/Ureditev-pogrebne-svečanosti,
ogledano 19. 1. 2017)
Internet explorer. (URL: https://www.komunala-nm.si/Dejavnosti/Pokopališka-in-pogrebna-
dejavnost-ter-urejanje-pokopališč/Pogrebna-dejavnost/Načini-izvedbe-pogrebne-dejavnosti,
ogledano 19. 1. 2017)
Internet explorer. (URL: http://www.pogrebi.info/oblike_pokopa.html, ogledano 21. 1. 2017)
Internet explorer. (URL: https://www.komunala-brezice.si/vrste-pokopa, ogledano 21. 1. 2017
Internet explorer. (URL: http://pxweb.stat.si/pxweb/Dialog/Saveshow.asp, ogledano 13. 1.
2017)
Internet explorer. (URL: http://www.stat.si/popis2002/gradivo/si-92.pdf, Statistične
informacije, 16. april 2003, št. 92, str. 6 ogledano 15. 1. 2017)
Internet explorer. (URL: https://www.uradni-list.si/glasilo-uradni-list-rs/vsebina/98686,
ogledano 11. 2. 2017)
Internet explorer (URL: http://www.krizevacka-eparhija.com/index.php/ustanove/vikarijat,
ogledano 15. 1. 2016)
Internet explorer (URL: http://www.krizevacka-eparhija.com/index.php/ustanove/vikarijat,
ogledano 15. 1. 2016)
Internet explorer (URL: http://www.zumberacki-vikarijat.com/zupa-drage-stare-fotografije/,
ogledano 8. 2. 2017
Internet explorer (URL: http://rkd.situla.org/, ogledano 2. 12. 2016
Internet explorer (URL: http://rkd.situla.org/, ogledano 2. 12. 2016
http://www.dolenjskilist.si/2016/07/12/159038/novice/bela_krajina/V_Milicih_prenovili_prav
oslavno_cerkev/ Dolenjski list 12. 7. 2016, ogledano 2. 12. 2016)
Internet explorer (URL: http://www.mitropolija-zagrebacka.org/index.php/sematizam?id=56,
ogledano 2. 12. 2016)
115
Internet explorer (URL: http://www.eparhija-
gornjokarlovacka.hr/index.php?option=com_content&view=article&id=87&Itemid=27&lang
=hr , ogledano 2. 12. 2016)
Internet explorer (URL: http://www.mitropolija-zagrebacka.org/index.php/adresar , ogledano
2. 12. 2016)
Internet explorer (URL: http://www.mitropolija-zagrebacka.org/index.php/istorija, ogledano
2. 12. 2016)
Internet explorer (URL:
http://druzina.si/icd/spletnastran.nsf/all/947FD2805F3DCBCFC1257203003E337A?OpenDoc
ument, ogledano 23. 12. 2016)
Internet explorer (URL: http://nadskofija-ljubljana.si/pastorala/gradiva/leto-vere/, ogledano 10.
2. 2017)
Internet explorer (URL: http://zupnija-polzela.rkc.si/index.php?menu=2&id=6, ogledano 10. 2.
2017)
Grabrijan, B.,
http://www.lokalno.si/2015/10/08/142380/zgodba/Belokranjski_uskoki_Vladika_Gerasim_po
novno_v_Marindolu/%20%20p, ogledano 1. 12. 2016
Grabus, S. e tal. (2011). Kuharica slovenskih Bosank (str. 40 in 54). Ljubljana: Žensko
združenje Zemzem.
Grgič, H., revija Pogreb ni tabu, št. 2 oktober 2013, str. 33 http://www.pogreb-ni-
tabu.si/2014/09/krsta-zara-pepel-in-veter-raztros-pepela-izven-pokopalisc/, ogledano 21. 1.
2017
Kremenšek, S., Novak, V., Vodušek, V. (1976). Etnološka topografija slovenskega etničnega
ozemlja, VPRAŠALNICE VI. Ljubljana: Raziskovalna skupnost Slovenije.
Kremenšek, S., Novak, V., Vodušek, V. (1978). Etnološka topografija slovenskega etničnega
ozemlja, VPRAŠALNICE VII. Ljubljana: Raziskovalna skupnost Slovenije.
Kremenšek, S., Novak, V., Vodušek, V. (1978). Etnološka topografija slovenskega etničnega
ozemlja, VPRAŠALNICE IX. Ljubljana: Raziskovalna skupnost Slovenije.
Lukić, D. 2010: Pravoslavna cerkev v Miličih. DEDI - digitalna enciklopedija naravne in
kulturne dediščine na Slovenskem, http://www.dedi.si/dediscina/230-pravoslavna-cerkev-v-
milicih, ogledano 2. 12. 2016
Markelj, L., Intervju s pastorjem evangelijske cerkve Novo mesto. Živa – revijalna priloga
Dolenjskega lista, 28. 4. 2016
116
http://www.evangelijska-cerkev-
nm.si/evc_02_OBVESTILA/Pastorjev_intervju_za_%20revijo_Ziva_28_4_2016.pdf.,
ogledano 28. 11. 2016
Obradović, A., Običaj i sahrana kod pravoslavnih Srba
http://www.spomen.hr/stranica.php?s=odnos-prema-smrti-srpska-pravoslavna-crkva,
ogledano 1. 12. 2016
Šircelj, M., Verska, jezikovna in narodnostna sestava prebivalstva Slovenije popis 1921–2002
Ljubljana, Statistični urad republike Slovenije, 2003. Posebna publikacija/ Statistični urad
Republike Slovenije 2003, št. 2 http://www.stat.si/popis2002/gradivo/2-169.pdf, ogledano 15.
1. 2017
Šter, D., statistični urad, http://www.stat.si/StatWeb/prikazi-
novico?id=6046&idp=17&headerbar=15,ogledano 13. 1. 2017
Vernik, M., Grkokatoliki, Časnik, 17. 2. 2013
http://www.casnik.si/index.php/2013/02/17/grkokatoliki/, ogledano 15. 1. 2017
Vodopivec, A., Pokopališče Srebrniče – poslovilna dvorana in servisni objekt AR 2003/2, str.
10,
www.dlib.si/stream/URN:NBN:SI:DOC-EEBZ6UMU/5b71068d-1055-4717.../PDF ,
ogledano 5. 2. 2017
Vukmanić, A., Maše zadušnice, http://www.spomen.hr/stranica.php?s=misa-zadusnica,
ogledano 1. 12. 2016)
Terseglav, M. (1996). Uskoška pesemska dediščina Bele krajine (str. 18 in 23). Ljubljana:
Znanstvenoraziskovalni center SAZU.
117
12. INFORMATORJI
Ajdič, Robert, poveljnik PGD Štatenberk, višji častnik 1. st., roj. 1980, Ornuška vas
Badovinac, Peter, lastnik Gostilne Badovinac Jugorje pri Metliki, roj. 1976, Jugorje pri
Metliki
Balažek, Dušica, romska aktivistka, roj. 1963, Novo mesto
Bojanc, Franc, predsednik PGD Brusnice, roj. 1962, Velike Brusnice
Brezovar, Ana, upokojenka, roj. 1943, Novo mesto
Budački, Josip, lastnik Gostilne Budački Metlika, roj. 1970, Metlika
Brkič, Daniel, pastor Evangelijske cerkve Dobrega pastirja v Novem mestu, Novo mesto
Cvelbar, Boža, upokojenka, roj. 1943, Šmarjeta
Čečelič, Štefka, upokojenka, roj. 1939, Novo mesto
Dolinar, Jože, nekdanji član motorističnega društva Prešeren, roj. 1961, Lutrško selo
Dolinar, Marjeta, nekdanja članica motorističnega društva Prešeren, roj. 1961, Lutrško selo
Dolinar, Sašo, član LD Otočec, roj. 1988, Lutrško selo
Drenik, Alenka, predstavnica za stike z javnostmi Policijske uprave Novo mesto
Đukić, Zdravko, član srbskega kulturnega društva Novo mesto, upokojenec, roj. 1956, Novo
mesto
Erlah, Jože, član LD Gorjanci, vodja sektorja lovske družine, roj. 1955, Veliki Slatnik
Fabijan, Silvester, stolni župnik stolne župnije Novo mesto
Gašperič, Genovefa, roj. 1928, Gorenji Globodol
Hardi, Mihajlo Jozafart, grkokatoliški duhovnik, Metlika
Kočevar, Marija, vodja komerciale in priprave dela javnega podjetja Komunala Črnomelj,
d. o. o.
Jakše, Borut, lastnik gostilne Jakše Novo mesto, Novo mesto
Jovanović, Radoje, upokojenec, roj. 1957, Novo mesto
Jovanović, Mira, upokojenka, roj. 1959, Novo mesto
Kastelic, Stanka, roj. 1962, Šentjernej
Kokalj, Milka, tajništvo Pastoralne službe škofije Novo mesto
Krevs, Alojzija, roj. 1941, Mirna Peč
Lapanje, Andrej, srednješolski profesor, roj. 1964, Otočec
Merdanović, Adnan, imam islamske skupnosti Novo mesto
Metelko, Božidar, prelat, vodja Pastoralne službe škofije Novo mesto
118
Muhič, Justina, roj. 1927, Veliki kal
Nikolić, Danijel, pravoslavni duhovnik cerkve občine Novo mesto, Novo mesto
Pavlič, Aleksander, poveljnik PGD Bela Cerkev, Dolenje Kronovo
Pečjak, Melita, lastnica Gostilne Štefka, roj. 1971, Otočec
Pečjak, Slavka, roj. 1934, Žužemberk
Piletič, Irena, kuharica v Gostilni Novljan Mirna Peč, roj. 1964, Dolenja Prekopa
Predovič, Janko, upokojenec, roj. 1945, Novo mesto
Prus, Karolina, roj. 1935, Novo mesto
Pucelj, Štefka, , upokojenka, nekdanja lastnica Gostilne Štefka Otočec, roj. 1947, Otočec
Pust, Irena, gasilska častnica II. st. – predsednica PGD Hmeljčič, roj. 1970, Dolenja vas
(Mirna Peč)
Rupena, Ladislava, roj. 1949, Mirna Peč
Selaković, Nada, upokojenka, roj. 1953, Marindol
Selaković, Simo, predsednik cerkvenega odbora cerkvene občine Marindol, upokojenec, roj.
1942, Marindol
Šegedin, Rafaela, vodja pogrebne službe javnega podjetja Komunala Novo mesto d. o. o.
Šemrov, Nada, Komunala Trebnje, d. o. o. (pogrebna dejavnost)
Šobar, Milena, upokojena ekonomistka, roj. 1948, Birčna vas
Špolar, Milan, lastnik Gostilne Špolar Mirna Peč, roj. 1958, Mirna Peč
Vidrih, Breda, upokojenka, bivša lastnica gostilne Vidrih, roj. 1941, Otočec
Vrlinić, Vojko, upokojenec, roj. 1936, Bojanci
Tolar, Branko, član LD Toplice, roj. 1962, Drganja sela
Zalokar, Tadej, lastnik Gostilne Luzar Škocjan in lastnik Bar Pisarne na Raki, Ardro pri Raki,
roj. 1972, Raka
Zupan, Janja, roj. 1958, Osrečje
Zupančič, Miran, Predsednik prostovoljnega gasilskega društva Otočec, roj. 1970, Otočec
119
13. PRILOGE
Priloga 1: Vprašalnik 1 (povzeto po Etnološka topografija slovenskega etničnega ozemlja,
Vprašalnice VI, VII IN IX)
1. Ali je v naselju sedež verske skupnosti, sedež župnije? Katere?
2. Ali so kakšne posebne šege, če umre gospodar ali gospodinja (ali katera druga oseba)?
3. Kaj naredijo s pokojnikovo osebno lastnino?
4. Katera znamenja po ljudski veri v kraju napovedujejo smrt (čuk, sova … )? Kako izveš za
smrt?
5. Ali je v navadi, da starejši ljudje naredijo oporoko? Ali izražajo želje glede lastnega
pogreba?
6. Ali ljudje molijo za lahko smrt?
7. Kaj naredijo najprej, ko človek umre? Ali mu zaprejo oči? Ali ustavijo uro v hiši?
8. Katera hišna opravila so v navadi neposredno po smrti?
9. Ali na kmetih smejo kaj delati, dokler je mrlič v hiši?
10. Komu najprej sporočijo smrt in kdo?
11. Ali je v navadi, da osmrtnico objavijo v časopisu?
12. Ali je v navadi izrekanje sožalja? Kdo ga izreka, komu?
13. Ali je danes v kraju več civilnih ali cerkvenih pogrebov?
14. Ali smrt oznanjajo tudi cerkveni zvonovi? Kdaj zvonijo? Kako imenujete to zvonjenje?
15. Ali mrlič običajno leži doma ali v vežici?
16. Ali dobi hiša na pročelju ali nad vhodnimi vrati kakšno znamenje, da je v njej mrlič?
17. Ali ob mrliču gorijo sveče? Je pomembno, koliko?
18. Ali okna v sobi, v kateri leži mrlič zaprejo, zagrnejo?
19. Kdo uredi oder in poskrbi za videz vežice/mrtvašnico?
20. Kako v kraju imenujejo krsto?
21. Ali zvečer pri mrliču bdijo v večjem številu? Kdo? Kako te imenujejo?
a) Kaj počnejo pri bdenju? Molijo, pojejo?
b) Ali se pogovarjajo o umrlem? Kaj?
c) Kdo pride kropit umrlega? Ali jih svojci potem pogostijo? S čim?
22. Kakšno mnenje imajo ljudje v okolici o upepelitvi? Ali bi se v osebno dali upepeliti?
Zakaj?
23. Ali naredijo s krsto 3 križe: prvega na pragu sobe, drugega na hišnem pragu in tretjega na
meji posestva?
24. Ali ima kdo na pogrebu govor? Kdo? Ali tudi pojejo? Kdo in kakšne pesmi?
120
25. Ali pogrebnike in ljudi, ki se udeležijo pogreba, pogostijo? Kdo in kje? S čim?
26. Ali pride duhovnik po mrliča domov?
27. Kdo nosi križ, zastavo?
28. Ali pri pogrebu nastopa godba? Kdo jo naroči?
29. Ali je v navadi govor pri odprtem grobu? Ali morda govori tudi predstavnik iz službe
pokojnega, sodelavec?
30. Ali imajo razna društva, kot so gasilci, lovci, kakšno posebno vlogo ob smrti in pri
pogrebu umrlega člana?
31. Ali se društva udeležijo pogreba tudi s prapori?
32. Ali ob pogrebu streljajo? Kdo strelja? Kako?
33. Ali obstajajo razlike ob pogrebih ljudi različnih poklicev?
34. Kakšen obred se odvija pri odprtem grobu na civilnem pogrebu?
35. Kako v kraju imenujete pokopališče?
36. Kako svoje žalovanje izkazujejo na zunaj? Moški drugače kot ženske? Kako?
37. Koliko časa traja žalovanje?
38. Koliko časa je primerno, da žaluje žena za možem, mož za ženo?
39. Kako je primerno biti oblečen v času žalovanja?
40. Ali je v šegah ob smrti zaželeno vidno izražanje in izkazovanje sožalja?
41. Katera znamenja žalovanja še poznajo (ne poslušajo radia, ne hodijo na koncerte, veselice
… )? Koliko časa?
42. Ali je navada, da pogrebci po pogrebu odidejo v gostilno? Kako to imenujete? Kdo plača
pogostitev?
43. Kje in kdaj priredijo spominske dneve (sedmino, obletnice) ? Kako jih imenujejo?
44. Kdo je povabljen na spominske dni? Kaj počnejo? Se jih pogosti? Kakšna je hrana?
45. Ali morda ne obhajate sedmega dne, ampak kateri drug dan? Kdaj in zakaj?
46. Ali na sedmi dan obhajate mašo za rajnika? Imate na tisti dan kakšne posebne običaje?
47. Ali obhajate obletnico smrti ali pogreba? Kako to imenujete?
48. Kako je urejeno pokopališče, grob in napisi? Kdo, kdaj in kako skrbi za družinski grob?
49. Kdaj uredijo grob (okvir, pesek, cvetlice)?
50. Ali so značilni posebni napisi na grobovih? Kakšni?
51. Kdaj domači obiskujejo grob?
52. Ob katerih priložnostih se grob posebej okrasi? Zakaj in kako?
53. Ali grob redno vzdržujejo ali ga zanemarijo?
54. Dan mrtvih je praznik družine in sorodnikov. Ali na ta dan obiščete grobove, greste k
maši? So s tem praznikom povezani kakšni drugi običaji? (posebno s hrano)
121
Priloga 2: Vprašalnik za gostince in vprašalnik za društva
ZA GOSTINCE
1. Kako naročniki imenujejo pogostitev (pogrebščina, sedmina …)? Kako pogosto
pripravljate sedmine? V katerem letnem času jih je po vaši oceni največ?
2. Kdo je naročnik oz. plačnik pogostitve? Od kod prihajajo naročniki oz. gostje? Kakšno
je povprečno število povabljenih? Koga vabijo (le sorodnike, prijatelje, znance)?
3. Katere jedi sestavljajo obrok? Kaj gostje pijejo? Ali pogostitev spremljajo še kakšne
druge aktivnost? (molitve …)
ZA DRUŠTVA
1. Kako društvo dobi informacijo o smrti člana? Kdo vzpostavi stik (društvo s sorodniki
ali sorodniki z društvom)? Ali so sorodniki vedno pripravljeni na sodelovanje društva ali
sodelovanja kdaj odklonijo?
2. Kakšna je aktivnost članov pred pogrebom, med pogrebom, po pogrebu?
3. Ali so člani društva pogoščeni? Kdaj? Kje? S čim? Kdo nosi stroške pogostitve?
(sorodniki, društvo)
122
Priloga 1: Enote nepremične kulturne dediščine v Registru nepremične kulturne dediščine
OPIS ENOTE NEPREMIČNE KULTURNE DEDIŠČINE©
IDENTIFIKACIJA ENOTE DEDIŠČINE
Evidenčna številka enote: 10096
Ime enote: Miliči - Cerkev sv. Petra in Pavla
OPIS ENOTE DEDIŠČINE Zvrst dediščine: stavbe Tip enote: sakralna stavbna dediščina Obseg enote: objekt Tipološka gesla enote: pravoslavna cerkev, sv. Peter in Pavel Tekstualni opis enote: Cerkev je bila pozidana ob koncu 19. stol., njena arhitektura ima neoromanske stavbne elemente. V cerkvi stoji ikonostas, izdelek Jerebove podobarske delavnice iz Metlike.
Datacija enote:
zadnja četrtina 19. stol.
Avtor(ji):
Delavnica Jereb (podobar; ?) Varstvene usmeritve:
stavbe LOKACIJA ENOTE DEDIŠČINE Naselje: MILIČI Občina: ČRNOMELJ Lokacija: Cerkev stoji sredi lipovega gaja na vzpetini nad zahodnim robom vasi. PRISTOJNOSTI Območna enota: ZVKD Novo mesto RAZGLASITEV Vrsta spomenika spomenik lokalnega pomena Akt razglasitve: Odlok o razglasitvi Krajinskega parka Kolpa, Ur.l. RS, št. 82/98-4215, 59/2014-2577 Vrsta razglasitve: stalna razglasitev do preklica
Veljavnost razglasitve: 12.12.1998 -
123
OPIS ENOTE NEPREMIČNE KULTURNE DEDIŠČINE©
IDENTIFIKACIJA ENOTE DEDIŠČINE
Evidenčna številka enote: 10830
Ime enote: Drage - Cerkev Rođenja presvete Bogorodice
OPIS ENOTE DEDIŠČINE Zvrst dediščine: stavbe Tip enote: sakralna stavbna dediščina Obseg enote: objekt Tipološka gesla enote: grškokatoliška cerkev, Rođenje presvete Bogorodice Tekstualni opis enote: Enoladijska, v historicističnem baročnem slogu sezidana cerkev s polkrožno oblikovanim prezbiterijem, nastala kmalu po prvi svetovni vojni, namenjena grkokatoliški skupnosti.
Datacija enote:
druga četrtina 20. stol.
Avtor(ji):
Varstvene usmeritve:
stavbe LOKACIJA ENOTE DEDIŠČINE Naselje: DRAGE Občina: METLIKA Lokacija: Cerkev stoji južno od vasi, vzhodno nad cesto Novo mesto - Metlika. PRISTOJNOSTI Območna enota: ZVKD Novo mesto
124
OPIS ENOTE NEPREMIČNE KULTURNE DEDIŠČINE©
IDENTIFIKACIJA ENOTE DEDIŠČINE
Evidenčna številka enote: 9154
Ime enote: Metlika - Cerkev sv. Cirila in Metoda
OPIS ENOTE DEDIŠČINE Zvrst dediščine: stavbe Tip enote: sakralna stavbna dediščina Obseg enote: objekt Tipološka gesla enote: grškokatoliška cerkev, sv. Ciril in Metod Tekstualni opis enote: Enoladijska cerkev z zvonikom nad vhodom je bila postavljena leta 1903. Uporablja jo grškokatoliška skupnost v Metliki in je ena od dveh grškokatoliških cerkva v Sloveniji.
Datacija enote:
prva četrtina 20. stol., 1903
Avtor(ji):
Varstvene usmeritve:
stavbe LOKACIJA ENOTE DEDIŠČINE Naselje: METLIKA Občina: METLIKA Lokacija: Cerkev stoji na zahodnem robu razširjenega mestnega jedra, na vrhu manjše vzpetine. PRISTOJNOSTI Območna enota: ZVKD Novo mesto
http://rkd.situla.org/
125
Priloga 4: Pokopališče Srebrniče v Novem mestu
Pokopališče v Srebrničah je eno od treh novomeških pokopališč. Zaradi posebne arhitekturne
zasnove si vsekakor zasluži nekaj pozornosti.
Pokopališče Srebrniče v Novem mestu je bilo zgrajeno leta 2000, čeprav je bil arhitekturni
natečaj zanj že leta 1989 -– še v času Jugoslavije. Avtorji projekta Aleš Vodopivec in
sodelavka Nena Gabrovec – arhitektura, Dušan Ogrin ter Davorin Gazvoda – krajinska
arhitektura) so za načrt gozdnega pokopališča, postavljenega odmaknjeno od mesta, z
izoliranimi arhitekturnimi objekti v širšem zelenem okolju leta 2001 dobili Plečnikovo
nagrado. Za pokopališče je značilno, da prehod iz enega sveta v drugega ponazarja dolga pot,
aleja, kot ozek izrez iz gosto raščenega gozda. Poslovilni objekt se nahaja v optični osi
pokopališča. Sestavljen je iz dveh delov – poslovilne dvorane in mrliških vežic. Arhitektura
vzpostavi dialog z okoljem preko nasprotja med raščenimi oblikami narave in strogostjo
geometrijskega reda arhitekture, med naravnim in abstraktnim (drevje, lesa – žagan les, beton
z odtisom lesa, popolnoma gladek beton), med materialnim in spiritualnim, med spontanim in
racionalnim, med živim in neživim. (Vodopivec Aleš Pokopališče Srebrniče – poslovilna
dvorana in servisni objekt AR 2003/2 str. 10 UDK 726.8
prejeto 5.10.2003 COBISS 1.04 strokovni članek www.dlib.si/stream/URN:NBN:SI:DOC-
EEBZ6UMU/5b71068d-1055-4717.../PDF , ogledano 5. 2. 2017)
126
Slika: Pokopališče Srebrniče (Foto: Ivo Pajer, Srebrniče, februar 2017)
Slika: Mrliške vežice na pokopališču Srebrniče (Foto: Ivo Pajer, Srebrniče, februar 2017)
127
Slika: Kapela na pokopališču Srebrniče (Foto: Ivo Pajer, Srebrniče, februar 2017)
128
Priloga 5: Napisi na nagrobnikih (zbrala Alojzija Krevs)
Gospa Krevs je upokojena učiteljica razrednega pouka. Povedala, da je do zdaj napisala že
okoli 80 pogrebnih govorov. Ker jo je tematika naše naloge tako pritegnila, je po intervjuju na
pokopališču v Mirni Peči poiskala najpogostejše zapise na nagrobnikih.
1. Tihi dom (najpogosteje)
2. Večni dom
3. Dom počitka
4. Počivajte v miru
5. Naj bo lahka zemlja
6. Kako bi pozabili,
kar srčno smo ljubili
7. Naj vam večno šumijo gozdovi
domači
8. Počivaj mirno v domači zemlji
9. Za skrbi, trpljenje milo,
Bog naj vam da plačilo
10. Bodi lahka ti prerana zemljica
11. Nisi umrl, samo odšel si od nas
12. Ljubo delo in trpljenje -
to bilo vaše je življenje
13. Bil sem, kar si
boš, kar sem
14. Bog jim daj večni mir
15. Počivaj sladko v groba jami,
uživaj večno srečo nad zvezdami
16. Bog jim podari sveti raj,
nam pa tolažbo daj
17. Edina želja sveti raj,
Marija ga izprosi naj
18. Majhen dom, večni mir
19. Sladko spančkaj, draga mamica
20. Počij zdaj trudne si oči
za vse še enkrat hvala ti.
Dobrota tvojega srca,
nikoli ne bo pozabljena.
21. Vse bolj je v našem domu žalost,
odkar v njem zamrl je tvoj korak
22. Ljubi mož in dobri očka,
iznenada smo te izgubili,
na tebe nikdar ne bomo pozabili.
23. Zakaj je morala ta ljubezen priti,
da si moral, očka, ti nas zapustiti.
24. Ti, o Bog, usmiljen bodi,
milo, o, jim Jezus sodi.
25. Če bi solza te obudila,
te ne bi črna zemlja krila.
26. Bog pa tebe ljubi
27. Težka je bila ločitev,
a tem slajša bo združitev
Pogosti so tudi napisi, kot: kamnosek,
učiteljica,
posestnik …
In okraski golobček z oljčno vejico,
križ z vinsko trto, vrtnico ali
pšeničnim klasjem,
lokomotiva,
slika pokojnika.
Grm Novo mesto – center biotehnike in turizma Srednja šola za gostinstvo in turizem
129
Priloga 6: Pogreb v Osrečju, občina Škocjan, leta 1979
Slika: Zapiranje krste (Foto Tramte Cvetko, Osrečje, 1979, arhiv Janje Zupan)
Slika: Pokojnik na parih doma. (Foto Tramte Cvetko, Osrečje, 1979, arhiv Janje Zupan)
Grm Novo mesto – center biotehnike in turizma Srednja šola za gostinstvo in turizem
130
Slika: Pogrebni sprevod od doma do pokopališča, 4km dolga pot (Foto Tramte Cvetko,
Osrečje, 1979, arhiv Janje Zupan)
Slika: Molitev ob krsti (Foto Tramte Cvetko, Osrečje, 1979, arhiv Janje Zupan)
Grm Novo mesto – center biotehnike in turizma Srednja šola za gostinstvo in turizem
131
Slika: Sveta maša v cerkvi (Foto: Tramte Cvetko, Osrečje, 1979, arhiv Janje Zupan)
Slika: Polaganje krste v grob (Foto Tramte Cvetko, Osrečje, 1979, arhiv Janje Zupan)
Grm Novo mesto – center biotehnike in turizma Srednja šola za gostinstvo in turizem
132
Priloga 7: Fotografije pogrebov
Slika: »Iz prsti si ga naredil…. (cerkveni pogreb) (Foto: avtor neznan, Mirna Peč, 1973, arhiv
Krevs Alojzije)
Slika: Zadnje slovo pred domačo hišo 1 (Foto: avtor neznan, Orkljevec občina Mirna Peč,
1973, arhiv Krevs Alojzije)
Grm Novo mesto – center biotehnike in turizma Srednja šola za gostinstvo in turizem
133
Slika: Zadnje slovo pred domačo hišo 2 (Foto: avtor neznan, Sela pri Zagorici, 1963, arhiv
Krevs Alojzije)
Slika: Zadnje slovo s cvetjem (Foto: avtor neznan, Ponikve, 2008, arhiv Krevs Alojzije)
Grm Novo mesto – center biotehnike in turizma Srednja šola za gostinstvo in turizem
134
Priloga 8 Pogreb protestantskega vernika (posredoval Daniel Brkič, pastor evangelijske
cerkve dobrega pastirja Novo mesto)
POGREB PROTESTANTSKEGA VERNIKA
PEVSKI ZBOR
Dragi žalujoči, globoko ožaloščeni, a vendar prežeti z upanjem, ki nikoli ne umre, smo se
zbrali ob slovesu od sestre v Kristusu, _______, katere utrujene veje so se v _____ letu
starosti sklonile k tlom, pod težo sadov, ki so jih obrodile.
Dokler razmišljam o dragi sestri ____, čutim dva različna čustva, ki izpolnjujeta moje srce.
Na eni strani žalost, ker nas je zapustila in nam bo manjkala, na drugi strani pa čustvo veselja,
ker vemo, da se bomo z njo ponovno srečali. Kajti kristjani smo ljudje trdne vere in
neomajnega upanja. Gospod Bog nas ni pustil v nedorečenosti, ampak je predvidel življenje z
njim onkraj groba. Bog drži svoje dogovore, ker je zvest, in izpolnjuje svojo obljubo.
Draga sestra __________ je bila prepoznavna po ljubečem srcu, ki se je razdajalo. Plemenita,
okronana s skromnostjo, delovna, poštena, iskrena, družabna, dobrosrčna, polna topline in
prijateljstva do vseh, brez razlik, vedno z nasmeškom na obrazu, je sejala semena optimizma,
spodbude in veselja.
Bila je izjemno globoka vernica. Kristusov evangelij je živela v praksi. Zavedala se je, da je
na svetu veliko rimokatolikov, pravoslavnih in protestantov, a malo kristjanov. Ona je bila
zares prava Jezusova učenka. Gnala jo je velika ljubezen do Boga, zato smo verniki nanjo
ponosni in ji izrekamo priznanje. Od nje se poslavljamo z vsemi častmi. Kljub težkemu
življenju se je spominjam kot vedno nasmejane in srečne. Če bi imel naš svet takšno vero, kot
jo je živela ona, bi postal raj. Tudi ko sem jo obiskoval v Domu starejših občanov v
_____________ je bila nasmejana in hvaležna za vse.
Danes prepoznavamo njeno veličino, večjo kot če bi izumila svetovno znani izum in bi bila
vpisana v knjigo rekorderjev. Ona je rekorderka in velika zmagovalka, ker je ljubila in
vztrajala zvesta svojemu Bogu do konca, tudi takrat, ko je bila zaradi krščanske vere po
krivici zasramovana. Cenjeni sokrajani, ne pozabite, da je med vami živela resnična
pričevalka Kristusovega evangelija globoke vere. Videla je več in dlje kot se je zdelo. Ni ji
treba postaviti spomenika, raje postavimo vzor njene vere v svoje srce in tudi mi ljubímo
njenega Odrešenika, Jezusa Kristusa.
Mama __________ se danes poslavlja od svojega dragega sina _______ z družino, hčere
______ z družino in od sina ______ z družino. Na svojo mamo ste lahko ponosni. Vem, da so
vas spremljale njene molitve. Zdaj je na vas, da vero začnete živeti sami.
Poslavlja tudi od svojih dragih vnukov in pravnukov, od sosedov in bratov in sester iz
krščanske Evangelijske cerkve Dobrega pastirja v Novem mestu, med katerimi je bila tako
srečna, ko je z nami prepevala in poslušala Božjo Besedo. Draga sestra ______, za vedno ste
Grm Novo mesto – center biotehnike in turizma Srednja šola za gostinstvo in turizem
135
se nam vtisnili v srce. Radi smo vas imeli. Ponosni smo na vas. Cenili in spoštovali smo vas.
Vaše ime bo zapisano z velikimi črkami v kroniki novomeške Evangelijske cerkve, ker si
to zaslužite. Bili ste nekakšen Primož Trubar pod Gorjanci. Hvala vam za vaše molitve,
vzorno krščansko življenje in za vašo ljubezen.
PSALM 23
PEVSKI ZBOR
Spoštovani ožaloščeni, ko stojimo na pokopališču, postajamo drugačni, bolj dovzetni.
Spomnimo se, da smo vsi minljivi. Ko nastopi smrt, tekmo z njo izgubimo. In vedno bo ostalo
tako. Samo Jezus Kristus je strokovnjak na tem področju, zato mu lahko zaupamo.
Rekel je: »Vaše srce naj se ne vznemirja. Verujte v Boga, tudi vame verujte! V hiši
mojega očeta je veliko bivališč. Če bi ne bilo tako, ali bi vam rekel: Odhajam, da vam
pripravim prostor? Ko odidem in vam pripravim prostor, bom spet prišel in vas vzel k
sebi, da boste tudi vi tam, kjer sem jaz.« (Jn 14,2-3)
Zbeganost, zaskrbljenost, vznemirjenost in preplašenost so težke izkušnje. Zato nam Jezus,
svojim prijateljem, pove, naj se naše srce ne vznemirja glede prihodnosti: »Odhajam, da
vam v hiši svojega Očeta pripravim prostor.«
Najljubše ime za Boga je Oče. V nebesih imamo Očetovo hišo. Nismo sirote, brezdomci,
tujci. V očetov dom, če je oče ljubeč in dober, se vedno radi vračamo. Tam smo doma. Tam
smo lahko takšni, kakršni smo, sproščeni in domači, varni in oskrbljeni. Tam nismo le
začasno, kot gostje; tam smo lahko pristni in brez vsake zlaganosti. V Jezusovem času
običajno poročen sin ni zapustil očetove hiše. K hiši je dozidal še dodatno krilo. Tako kot se
je večala družina, se je širila tudi očetova hiša. Vsi so živeli okoli dobrega očeta. Tam je bilo
njihovo srce. Podobno je imel v mislih Jezus. Učenec Tomaž ga je zato vprašal: »Gospod,
ampak ko umrem, ne znam poti v Očetovo hišo, v svoje bivališče.« Jezus mu je odgovoril:
»Jaz sem pot!« Povedano drugače: »Ne śkrbi, kako boš prišel tja. Raje slêdi meni. Jaz te bom
odpeljal tja.« To počne Jezus. Sestro Ano je prijel za roko in jo on sam odpeljal domov, v
Očetovo hišo, ker je osebno verovala, da je Jezus Kristus edini Odrešenik in Gospod, ki je
enkrat za vselej in dokončno izplačal dolg naših grehov s svojo smrtjo na križu. Zato je draga
sestra Ana že z njim v raju. Odrešen si lahko tudi ti, ta hip, že tu, na tem pokopališču. Povabi
Jezusa v svoje življenje.
Smrt ni konec, ker je v nas Stvarnikov dih, večna duša. Smrt ni reinkarnacija. Ni izhlapevanje.
Ni izničenje. Ni propad. Smrt je zamenjava, kot bi se preoblekli. Apostol Pavel pravi, da
imamo namesto šotora v nebesih zgradbo od Boga, hišo, ki je niso naredile človeške roke in je
večna.
Grm Novo mesto – center biotehnike in turizma Srednja šola za gostinstvo in turizem
136
Kristjan je v nebesa tako prepričan, kot bi bil v njih že tisoč let. Zato je zemlja, kjer so
pokopani takšni verniki, sveta zemlja. Je njiva, kjer raste Božja letina, saj nad njimi želo smrti
nima zadnje besede. Jezus Kristus pravi: »Jaz sem vstajenje in življenje, kdor koli veruje
vame, bo živel, četudi umre.«
Sestra _________ ni umrla; le odšla je pred nami, da nas pričaka v Očetovem
domu v nebesih.
MOLITEV: Nebeški Bog Oče, zahvaljujemo se ti za vsa leta življenja, ki si jih
dal sestri _________, in za vse trenutke, ki smo jih z njo preživeli. Hvala ti za
vsak lep spomin. Nadvse pa se ti zahvaljujemo za živo pričevanje njene vere
vate, ki jo je tako pristno živela med temi prijaznimi in delovnimi ljudmi, v tej
prečudoviti pokrajini pod lepimi Gorjanci. Usmiljeni Oče, prosimo te, potolaži
vsakega njenega družinskega člana. Prosimo te, pomagaj nam, da bi tudi mi
začeli trezno razmišljati o svojem domu v Očetovi hiši v nebesih, preden bo
prepozno. Da bi drug drugemu odpuščali in se ljubili. Molimo v čudovitem
Jezusovem imenu. Amen.
PRI GROBU
PEVSKI ZBOR
Slovo od tistih, ki jih ljubimo, je téžko. Kot bi ločitev razkosala človeka na
dvoje. Zato rane sloves izmivamo s solzami. A najtežja slovesa so tista, ki so
brez povratka, ker so brez upanja na vnovično snidenje. Slovo brez zaupanja v
Boga nima upanja. Je kot nedokončano pismo, nedokončan pogovor,
nedokončana hiša, nedokončan let ptice, kot popek, ki ni zacvetel, kot
iztegnjena roka, ki se ni dotaknila druge roke, kot reka brez izliva …
S kristjani je drugače. Kristjani vidimo nebesa tudi skozi najdebelejše črne
oblake.
Psalmist pravi: »Moje srce se veseli, moja duše se raduje…, zakaj moje duše
ne boš prepustil podzemlju, svojemu zvestemu ne boš dal videti trohnobe v
jami groba …« (Ps 16,9-10)
Prerok Izaija pa: »Mrtvi bodo oživeli, trupla bodo vstala … Zbudite se in vriskajte, ki
počivate v prahu, kajti zemlja bo rodila pokojne.« (Iz 26,19)
In psalmist vzklika: »Dragocena je v Gospodovih očeh smrt njegovih zvestih!« (Psalm
116,15)
»Blagor mrtvim, ki odslej umirajo v Gospodu! Odpočijejo naj se od svojih naporov …«
(Razodetje 14,13)
GOVORI … ob odprtem grobu
Grm Novo mesto – center biotehnike in turizma Srednja šola za gostinstvo in turizem
137
Spoštovani, vabim nas k molitvi Oče naš:
OČE NAŠ, KI SI V NEBESIH, POSVEČENO BODI TVOJE IME. PRIDI K NAM
TVOJE KRALJESTVO. ZGODI SE TVOJA VOLJA, KAKOR V NEBESIH TAKO NA
ZEMLJI. DAJ NAM DANES NAŠ VSAKDNAJI KRUH IN ODPUSTI NAM NAŠE
DOLGE, KAKOR TUDI MI ODPUŠČAMO SVOJIM DOLŽNIKOM. IN NE VPELJI
NAS V SKUŠNJAVO, TEMVEČ REŠI NAS HUDEGA. AMEN.
Smo ob zadnjem počivališču drage sestre v Kristusu, _________, kamor smo položili
njeno upepeljeno telo. Razglašam, da se bo njen grob v pričevanje temu svetu nekega
dne odprl, da bodo vsi vedeli, da je bila vanj položena učenka Jezusa Kristusa, ki je šla
na spanje, k počitku, in čaka na snidenje z Gospodom in z nami v poveličanem telesu.
To potrjuje Božja Beseda v Pismu apostola Pavla Tesaloničanom: »Nočemo pa bratje,
da ne bi vi ničesar vedeli o tem, kako je s tistimi, ki so zaspali, to je umrli, tako da se ne
boste vdajali žalosti, kakor drugi, ki nimajo upanja. Če namreč verujemo, da je Jezus
umrl in vstal, bo Bog tiste, ki so umrli v Jezusu, privedel skupaj z njim. Oprti na
Gospodovo besedo vam rečemo tole: Mi, ki še živimo in bomo ostali do Gospodovega
prihoda, ne bomo prehiteli umrlih, ki so zaspali. Kajti sam Gospod bo ob povelju, ob
nadangelskem glasu in ob Božji trobenti stopil z neba. Najprej bodo vstali tisti, ki so
umrli v Kristusu. Potem pa bomo mi, ki živimo in bomo ostali, skupaj z njimi odneseni
na oblakih v zrak, naproti Gospodu: Tako bomo zmeraj z Gospodom. S temi besedami
se torej tolažite med seboj.« (1 Tes 4,13-18) Amen.
Brez slovesa ni ponovnega snidenja, zato naj se izpolnijo Stvarnikove besede,
ki jih ponavljam in razglašam vsem v pričevanje: »Prst si in v prst se
povrneš! Prah si in v prah se povrneš! Vzemi zemlja, kar je tvojega, duh
pa je od zgoraj, zato se vrača k Bogu!« AMEN!
Ne stoj na mojem grobu in ne jokaj.
Nisem tam. Ljubezen ne more umreti.
Sem tisoč sapic, ki pihljajo med zelenimi listi belih brez.
Sem tisoč diamantov, ki se lesketajo na belem snegu.
Sem tisoč sončnih žarkov na zrelem polju zlatega žita.
Sem tisoč sladkih sadov v naročju jesenskega drevesa.
Ko se prebudiš v novo jutro, ne jokaj.
Ne išči me. Nihče me ni na silo ugrabil.
Sem ptica, ki visoko leti v krožnem lêtu.
Sem zvezda, ki sveti v noč.
Sem poln studenec bistrih kapljic.
Ne stoj na mojem grobu in ne jokaj.
Nisem tam. Nisem umrl.
Angeli odpirajo nad mano okna nebes in skoznje sipljejo svetleče žarke, speljane na vse
strani.
Tudi v tvoje srce.
Grm Novo mesto – center biotehnike in turizma Srednja šola za gostinstvo in turizem
138
ZAKLJUČNI BLAGOSLOV:
Gospod naj vas blagoslovi in naj vas varuje. Gospod naj dá sijati svoje obličje
nad vami in naj vam bo milostljiv ter vam podeli svoj mir.
Amen!
Grm Novo mesto – center biotehnike in turizma Srednja šola za gostinstvo in turizem
139
Priloga 9: Pogreb ateista (posredoval Daniel Brkič, pastor evangelijske cerkve dobrega
pastirja Novo mesto)
POGREB ATEISTA
V KAPELI
Milost Gospoda Jezusa Kristusa in ljubezen Boga Očeta in občestvo Svetega Duha z vami
vsemi. Amen!
Spoštovani žalujoči, draga žena ____ , sinova _____ in _____ ter hči _______, cenjeni
prijatelji in znanci, globoko prizadeti in iskreno ožaloščeni smo se zbrali ob slovesu od
dragega _____________. Naše srce navdaja globoka in tiha žalost, kajti vsako slovo ima
svojo govorico, tudi če neslišno. Danes se dragi ________ poslavlja ne le od svojih ljubečih
domačih, ampak tudi od ostalih sorodnikov, prijateljev, sosedov, znancev … Hkrati pa se
zahvaljuje požrtvovalnemu zdravstvenemu osebju brežiške bolnišnice za vso pomoč in skrb in
vsem ljudem dobre volje, ki so mu stali ob strani.
Dragi ___________ ,rojen v Angliji, a s slovenskimi koreninami, se je z velikim veseljem
vrnil v svojo domačo deželo na sončno stran Alp in se tukaj veselil lepotam življenja, dokler
ni padla mračna senca bolezni na pot njegovih sanj. Kot večni popotnik, pomorščak, mornar,
je prekrižaril naš velik svet, a njegovo ljubeče srce je našlo svoj zadnji mirni kotiček v majhni
deželici, ki je bila zanj najlepša in edina na svetu. Zdaj počiva tukaj, tukaj, kjer hoče biti
njegovo srce. Dragi ______ je danes spustil svoja velika, a utrujena krila kot ptič albatros, ki
spremlja ladje na morskih poteh. In ob njem smo se zbrali vsi, ki ga imamo radi in smo ga
spoštovali. Dragi __________, hvala ti za vse. Hvala ti, da si živel med nami.
Dragi ________, kot mornarju, kot popotniku, ti povemo tole:
Predstavljamo si, da stojimo na obali in vidimo ladjo, kako nastavlja svoja bela, s soncem
obsijana jadra vetriču in se počasi pomika proti odprtem morju. Gledamo jo, dokler končno
njeni obrisi na obzorju povsem ne izginejo in tedaj zaslišimo nekoga reči: Ni je več! Ni več
________ ladje! Kako je ni več? Samo mi je ne vidimo več. Zaradi oddaljenosti se izgublja
izpred naših oči in postaja vse manjša in manjša in končno kot majhna pikica nevidna našim
zemeljskim očem. Skupaj s sončnim zatonom potone izza morja … A prav v tistem trenutku,
ko pomislimo, da je ni več, da je ne vidimo več, na drugi strani morja nekdo oznani: Glejte,
tamle je, prihaja! Prihaja njegova ladja! _________ ladja plove med belimi oblaki, med
najbolj belimi in čistimi oblaki, visoko, višje in najvišje kar se da … dokler se ne ustavi v
novem pristanu, v srcih svojih dragih.
Noben človek ni otok, povsem sam zase. Vsak človek je kos celine, del kopne
zemlje.
Če morje odplavi grudo prsti, je celine manj.
Grm Novo mesto – center biotehnike in turizma Srednja šola za gostinstvo in turizem
140
Ob smrti vsakega človeka je tudi mene manj, zakaj včlenjen sem v človeštvo.
In zato nikdar ne pošiljaj spraševat, komu zvoni: zvoni tebi.
(John Donne)
Spoštovani ožaloščeni, obstaja nekaj, kar je skupno vsem ljudem: razmišljanje o posmrtnem
življenju kot najgloblje čustvo. Ko stojimo na pokopališču, postajamo drugačni, bolj dovzetni.
Človek, ki je naredil neverjetne stvari in izumil čudežne dosežke, stoji pred smrtjo nebogljen.
Sodobni ljudje imamo veliko zaupnost v tehnologijo, v znanost, v tem primeru v medicino,
biologijo in genetiko, a kljub temu vprašanja smrti še nihče ni razrešil. Ko nastopi smrt,
znanost izgubi tekmo z njo. In vedno bo ostalo tako. Takrat smo vsi enaki.
Toda kar je človeku nemogoče, je iz ljubezni do nas storil Gospod Bog. Smrt in strah pred njo
je ostal, toda ne več kot boleče slovo, ampak kot vrnitev k Bogu življenja. Kajti velikosti reke
ne spoznamo pri njenem izviru, ampak šele pri njenem izlivu. Jezus ni uklonil smrti, ampak je
sam umrl na križu Golgote, da bi smrti za vedno uničil želo smrti.
Kristjani imamo blaženo upanje, vero v vstajenje, ker osebno poznamo Jezusa Kristusa,
Božjega Sina, Odrešenika sveta. On je strokovnjak na tem področju, zato mu lahko zaupamo.
Vstal je od mrtvih in živi.
Danes nam v evangeliju sporoča: Jaz sem vstajenje in življenje, kdor koli veruje vame, bo
živel, četudi umre.
Kaj bi nam danes spregovoril dragi _________? Prepričan sem, da bi nam rekel: Dragi ljudje,
ne pozabite, da človek živi samo enkrat, da ima samo eno dušo in da samo enkrat umre in da
smrt ni konec našega bivanja, zato razmislite o svoji večnosti zdaj, dokler ni prepozno.
Dragi ________, zbogom.
PRI GROBU
Spoštovani žalujoči, preden položimo telo v krilo zemlje, molimo Jezusovo
molitev očenaš:
OČE NAŠ, KI SI V NEBESIH, POSVEČENO BODI TVOJE IME. PRIDI K NAM TVOJE
KRALJESTVO, ZGODI SE TVOJA VOLJA, KAKOR V NEBESIH, TAKO NA ZEMLJI.
DAJ NAM DANES NAŠ VSAKDANJI KRUH IN ODPUSTI NAM NAŠE DOLGE,
KAKOR TUDI MI ODPUŠČAMO SVOJIM DOLŽNIKOM. IN NE VPELJI NAS V
SKUŠNJAVO, TEMVEČ REŠI NAS HUDEGA. AMEN!
Spoštovani ožaloščeni, zdaj se poslavljamo dragega ________, zato naj se
izpolnijo Stvarnikove besede, ki jih ponavljam in razglašam vsem v pričevanje:
»Prst si in v prst se povrneš! Prah si in v prah se povrneš! Vzemi zemlja, kar je
tvojega, duh pa je od zgoraj, zato se iz krila zemlje vrača k Bogu!« Amen.
Gospod naj vas blagoslovi in naj vas varuje. Gospod naj dá sijati svoje obličje
nad vami in naj vam bo milostljiv ter vam podeli svoj mir.
Amen.
Grm Novo mesto – center biotehnike in turizma Srednja šola za gostinstvo in turizem
141
Priloga 10: Note pesmi, ki jih pojejo ob pogrebu , ki ga vodi evangelijski pastor (posredoval
Daniel Brkič, pastor evangelijske cerkve dobrega pastirja Novo mesto)
Grm Novo mesto – center biotehnike in turizma Srednja šola za gostinstvo in turizem
142
Grm Novo mesto – center biotehnike in turizma Srednja šola za gostinstvo in turizem
143
Grm Novo mesto – center biotehnike in turizma Srednja šola za gostinstvo in turizem
144
Grm Novo mesto – center biotehnike in turizma Srednja šola za gostinstvo in turizem
145