koraki 2014

Koraki 2014, OŠ Duplek Stran 1


KORAKI

Glasilo OŠ Duplek

junij 2014

Mentorica: Darinka Mulaosmanović

Računalniško oblikovanje: Darinka Mulaosmanović

Naslovnica: Sara Zavernik, 8. a

Fotografije: Gaia Konec, 7. a, Darinka Mulaosmanović, Suzana Vaupotič, Tomaž Miholič

Uredniški odbor: Tija Bračič, Doroteja Čeh, Vesna Polanec, 7. a

KAZALO

UVODNIK …………………………………………………………………….... 3

DOŽIVELI SMO ……………………………………………………………….. 4-24

PRIJATELJSTVO ……………………………………………………………… 25, 26

POMLAD ………………………………………………………………………. 27, 28

LITERARNA DELAVNICA ………………………………………………….. 28-30

OCENA KNJIGE ………………………………………………………………. 31

PRIPOVED O DOŽIVETJU …………………………………………………… 32, 33

DROBTINICE ………………………………………………………………….. 34-39

PODPISI DEVETOŠOLCEV ………………………………………………….. 40

VIR:

Slika za ozadje s strani 3: https://www.radioantena.si

Sliki s strani 31: https://www.google.si/search?q=Silvija,+Nejka+Omahen&client

https://www.google.si/search?q=sue+townsend+skrivni+dnevnik+jadrana+krta&client

https://www.radioantena.si/

https://www.google.si/search?q=Silvija,+Nejka+Omahen&clien


Pozdravljeni!

Zakorakali smo v mesec junij in tako smo vse bliže brezskrbnim dnevom polnim sonca in

lenarjenja. Samo še malo in bomo poplačani za svoj trud med šolskim letom. Eni bomo bolj

zadovoljni kot drugi.

Med šolskim letom smo doživeli marsikaj in to ne more iti kar tako v pozabo.

Novinarji Korakov smo pridno spremljali dogajanje v šoli in tako je počasi nastajalo šolsko

glasilo Koraki, ki je zdaj pred vami.

Želimo vam prijetno branje in zabavne ter dolge počitnice. V septembru pa se nam pridružite

in nam pomagajte oblikovati naše glasilo s svojimi prispevki.

novinarji Korakov

Nosite nasmeh v svojih očeh,

občutek topline skrivaj v dlaneh.

Ljubezen v srcu naj vedno vam bije,

in bodite sonček, ki za prijatelje sije!

Jack C. Jewell


DOŽIVELI SMO

MIRNO MORJE

Naša pustolovščina v okviru Mirnega morja se je začela v soboto, 14. 9. 2013. Bili smo v

skupini z OŠ Vojnik. Skupino smo sestavljali: učitelj Jean, učiteljici Nataša in Martina, Jaka,

Eva, Laura, Matteo, Julija in jaz-Mihela.

Na avtobusu smo se zbrali ob 8.30 in potovali dolgih osem ur. Ko smo prispeli, smo hitro

pobrali prtljago in si odhiteli ogledat našo jadrnico. Med potjo do naše jadrnice smo ugotovili,

da nas je skupaj okoli 120 jadrnic. Bivalni prostori so bili precej manjši, kot sem si

predstavljala. Po majhni lestvi si se povzpel v podpalubje, kjer sta bili jedilnica in kuhinja v

enem prostoru, dve stranišči, ki jih nismo uporabljali in pet spalnic za dve osebi. Postelje so

bile zelo ozke, zato je Eva izjavila, da smo kot v ''trugah.'' Ko smo razpakirali, so nam učitelji

nakladali o ''hišnem redu.'' Po uri nakladanja pa smo si ogledali še marino. Vsak dan smo

odpluli v drugo marino, a žal se imen ne spomnim več. Pluli smo dve do tri ure. Veliko smo

se družili z drugimi otroki. Na neki jadrnici zraven nas si je nek fantek kar naprej prepeval

izmišljene pesmice. Enkrat si je pel nekaj o barki, zato smo ga poimenovali ''Barčica Barčica.''

Raje smo se ga izogibali, ker nam ni bil preveč všeč. Smo se pa veliko družili z udeleženci

sosednje jadrnice, ki so bili iz Maribora. Ko smo jim povedali, od kod smo, so nas vedno

pozdravljali ''Duplek!'' Naši šoli smo čez čas poimenovali OŠ Tojnik in OŠ Duplek. Seveda

ne smem pozabiti na pester teden. Vsak dan se je nekaj dogajalo. Lovili smo ribe, se kopali,

imeli disko, olimpijske igre, v zrak smo spuščali balone … Vedno je bilo zabavno. Mirovali

smo samo ponoči.

Vse to je zelo hitro minilo. Z veseljem bi še šla nazaj. Mislim, da bomo ta teden vsi obdržali

v lepem spominu.

Mihela Bauman, 9. a

Počitek se nam je prilegel.


Sproščanje.

ŠOLA V NARAVI

21. septembra 2013 smo se učenci 7. razreda nekaj pred sedmo uro zjutraj zbrali na

parkirišču pred šolo. Tam nas je čakal avtobus, ki nas je odpeljal v Fieso. V avtobus

smo zložili kovčke in potovalke, se poslovili od staršev in odrinili na peturno pot.

Dnevi v Fiesi so vsaj meni minevali počasi, saj sem pogrešala družino, vendar so vzgojitelji

naš dan napolnili z različnimi dejavnostmi.

Poučno in zanimivo.

Moj najljubši dan v šoli v naravi se je začel

tako: petnajst čez sedmo zjutraj nas je

zbudila učiteljica Živa, ki nas je kot naš

razrednik spremljala v šoli v naravi.

Bila sem že budna, zato sem hitro vstala in se

v kopalnici preoblekla. Nuša, Gaia in Eva, s

katerimi sem bila skupaj v sobi, so medtem

postlale postelje. Nato smo se še nekoliko

očedile, počistile sobo in odhitele pred

dom, kjer smo se vsako jutro zbrali. Sledila

je jutranja telovadba, čeprav nikomur ni bilo

do nje. V petnajstih minutah smo že bili v

sobah in čakali, da dežurni učenci pripravijo

mize za zajtrk. V domu Breženka (tako se je

imenovala stavba, v kateri smo prebivali,

ime jo dobila po polžku, ki ga najdemo na

obali) so z nami bivali tudi učenci iz OŠ

Borovnica. Za zajtrk smo po navadi jedli

kruh s čokoladnim namazom, marmelado,

kosmiče z mlekom ali jogurtom in pijačo. Pri

zajtrku nam je vodja doma vedno napisal,


kaj bomo tisti dan počeli. Za ta dan je bila napovedana vožnja s kanuji, ribarjenje in delo

po skupinah (razdelili so nas v skupine po 6 učencev, mi smo bili skupina G). Vožnje s

kanujem me je bilo strah, saj me je skrbelo, da bi se kanu prevrnil. Najprej so nam razložili,

kako veslati, nato pa smo kanu, ki tehta 120 kilogramov (to ni bilo lahko delo) prenesli do

vode. Previdno smo se spustili po stopnicah in kanu nežno položili na vodno gladino. Sezuli

smo se, zavihali hlačnice in previdno stopili vanj. Valovi so bili kar visoki, zato smo se

peljali le nekaj minut. Ko smo stopili na kopno, smo bili premočeni, zato smo se v domu

preoblekli v suha oblačila.

Na vrsti je bilo ribarjenje. Za vabo smo uporabili lignjeve lovke, jih nataknili na trnek in

vrvico z utežjo ter potopili v vodo. Jaz sicer nisem lovila, saj se mi ribe smilijo. Ulovili smo

dve ribi in raka morskega pajka. Na vrsti je bila malica, nato pa skupinsko delo. Dobili smo

liste z nalogami, se sprehajali okoli doma in reševali naloge.

Sledilo je kosilo in nato počitek. Po počitku smo imeli ob obali usmerjen prosti čas. Takrat

smo se lahko pogovarjali ali pa igrali športne igre. Nato smo se vse do večerje ukvarjali z

različnimi dejavnostmi, nekaj časa pa smo se tudi učili. Po polurni večerji in počitku smo

igrali družabne igre, se naučili kaj novega in se pogovarjali. Ob devetih zvečer smo imeli pol

ure časa, da se umijemo in pripravimo za spanje. Ob pol desetih smo morali biti v posteljah.

Tudi naslednji dnevi so bili pestri. Z ladjico smo obiskali soline, šli na 12-kilometrski pohod,

videli Mesečev zaliv... Bilo je lepo, vendar sem vesela, da sem spet doma, tako kot pravi stari

pregovor: "Vsepovsod je lepo, a doma je najlepše."

Ana Turk, 7. a

Kdo bo zmagal?


Mislimo, mislimo.

TRGATEV 2013

V petek, 27. 9. 2013, smo učenci OŠ Duplek priredili že 3. trgatev potomke najstarejše vinske

trte. Celotno prireditev smo pripravljali že od začetka šolskega leta.

Vse se je začelo ob 11. uri, ko smo pred šolo prikazali celotno trgatev, kot poteka običajno na

Štajerskem. Nabrali smo 44 grozdov in pridelali okrog šest litrov mošta. Potem se je pa

program nadaljeval pred glavnim šolskim vhodom. V programu je nastopil pevski zbor, sledil

je intervju, deklamacije učencev. Iz intervjuja smo izvedeli, kako je nekdaj potekalo ličkanje

koruze, čiščenje buč in luščenje fižola. Naše gostje so bile tudi ljudske pevke iz Korene in

folklorna skupina KUD Tonček Brezner iz Korene. Na koncu pa smo imeli še pogostitev, saj

so nam učenci 6. razredov naredili gibanice, spekli svež kruh, pripravili narezke, narezali

čebulo in pripravili veliko drugih dobrih jedi. Cel dan je bil nekaj posebnega, pa ne samo

zaradi tega, da smo imeli skrajšan pouk, ampak zato, ker je bila vsa govorica v našem narečju

in ker smo prišli vsi oblečeni v oblačilih, ki so jih včasih nosili. Jaz sem imela na sebi celo

originalno narodno nošo folklorne skupine, fantje so imeli modre predpasnike, kariraste srajce

ter gumi škornje, seveda pa še klobuke, dekleta pa so imela na glavi ruto. Za glasbo sta

poskrbela Rene Rajh in Nejc Ornik.

Zahvala gre vsem gostom, nastopajočim, organizatorju, vsem, ki ste prispevali k prireditvi ter

seveda ravnatelju naše šole, ki nam je vse to omogočil.

Nika Majerič, 8. a


Luščenje fižola in čiščenje buč.

Nejc in Rene skrbita za glasbo ob obiranju grozdov.

EKSKURZIJA NA PRIMORSKO

V torek, 1. oktobra 2013, smo devetošolci odšli na zaključno ekskurzijo na Primorsko.

Najprej smo se ustavili na kratkem postanku v Trojanah, kjer je bilo zelo mrzlo. Po prihodu

na Primorsko smo se v Strunjanu vkrcali na ladjico in se odpeljali proti Portorožu. Imeli smo

srečo, da so bili valovi kar visoki in s tem vožnja zanimivejša. Vozili smo se dve uri. Na

ladjici so nam spekli hamburgerje, da nismo bili lačni. Z ladjico smo pristali v Portorožu in se

peš odpravili ob obali do odbojkarskega igrišča. Vreme je bilo toplo, veliko bolj kot v


Mariboru. Nekateri so na pesku igrali odbojko, eni pa smo odšli do morja. Voda je bila kar

topla. S sošolkami smo odšle na pomol, kjer smo se pogovarjale in poslušale glasbo. Čez

kakšno uro so se nekateri preoblekli v kopalke in se kopali v morju. Čez nekaj ur smo odšli

proti avtobusu, ki nas je odpeljal proti Piranu. V Piranu smo izstopili iz avtobusa in peš odšli

do trga, od tam pa še peš do cerkvice. Imeli smo še nekaj minut prosto, preden smo se

odpravili domov. V Piranu smo srečali učitelja Branka z učenci 7. razreda.

Okrog 17. ure smo se odpravili proti domu. Ustavili smo se še na počivališču in okrog 21. ure

prispeli domov.

Nika Turk, 9. b

TRADICIONALNI SLOVENSKI ZAJTRK

V petek, 15. 11. 2013, smo imeli tradicionalni slovenski zajtrk.

Zjutraj ob 7.30 smo se zbrali v jedilnici in imeli zajtrk. Jedli smo domači med, maslo in

jabolka, pili pa smo sveže mleko ob domačem kruhu . Nato pa smo po razredih odšli v

učilnice. Tam smo pekli pirin kruh. Dva smo spekli s semeni in enega brez semen. Nato smo

imeli ob 9.30 za malico sezamove štručke z ledenim čajem. Po malici smo izdelovali igro

spomin za nižje razrede. Izdelovali smo jo tako, da smo na kartončke risali sadje in

zelenjavo. Nato smo reševali še dve križanki povezani s sadjem in zelenjavo. Ko smo rešili

križanki, smo si naredili še skutine namaze z dodatki. Okoli 11.00 se nam je naš kruh spekel

in smo ga lahko poskusili. Poleg kruha pa smo poskusili še namaze, ki smo si jih naredili.

Bilo je odlično. Približno ob 11.50 smo končali. Dan je bil odličen.

Doroteja Čeh, 7. a

Učenci 7. a pri zajtrku.


POROČILO Z DECEMBRSKIH DELAVNIC

V ponedeljek, 9. 12. 2013, smo v

šoli imeli delavnice. Izdelki, ki

smo jih izdelali, bomo v božičnem

času prodajali na stojnicah. Na

delavnicah smo izdelovali obeske

iz arašidov, ki smo jih nato

pozlatili. Izdelovali smo tudi

majhne darilne vrečke, ki smo jih

okrasili z različnimi barvami. Nato

smo zmešali piransko sol z

različnimi kuhinjskimi zelišči.

Mešanico smo opremili, in sicer

dali smo jo v majhne kozarčke,

pokrovček pa smo okrasili z nalepko in različnim blagom. Med delom smo poslušali tudi

glasbo. Delavnice so bile super in rada bi, da bi imeli take delavnice še velikokrat.

Tija Bračič, 7. a

V ponedeljek, 9. 12. 2013, smo imeli učenci OŠ Duplek delavnice, na katere so bili

povabljeni tudi starši. Imeli smo se fino in veliko smo se zabavali. Jaz in moja mama sva

izdelovali papirnate darilne vrečke. Najprej sva narisali božični vzorec, nato pa izrezovali. Na

koncu sva vse še samo zalepili. V darilne vrečke smo dali primorsko sol z zelišči. Čeprav me

je bolela glava od močnega vonja zelišč, sem z veseljem delala. Drugi pa so izdelovali

različne obeske.

Eva Zečevič Rojko, 7. a


NOVOLETNA PRIREDITEV

V torek, 24. 12. 2013, smo imeli na šoli

kulturno prireditev, ki je bila namenjena

dnevu samostojnosti in božično –

novoletnemu času. Po uvodni himni so se

učenci šole predstavili predvsem z

glasbenimi točkami in različnimi mislimi o

novem letu. Ob koncu pa smo si še

ogledali igrico Muca Copatarica, ki jo je

pripravil dramski krožek. Prireditev je bila

pestra in zanimiva, saj smo učenci v njej

uživali.

Vesna Polanec, 7. a


PRIČAKOVANJE PRAZNIKOV (BOŽIČ)

Prazniki so zmeraj čarobni še posebej za otroke. Osebno mi je najljubši božič: advent, kakor

pravijo, je čas pričakovanja (vsak dan odpremo novo okence v koledarju). Tudi hrana je za

božič prekrasna. Za vsakega je božič drugačen, zato vam bom opisala svojega. Morda boste

celo dobili kakšno idejo za praznovanje svojega božiča.

V naši družini darila odpiramo 24. decembra (glavni krivec za to sem verjetno jaz, saj sem

tako neučakana). Pred odpiranjem daril pa je potrebno še veliko postoriti. Kakšen teden

pred božičem vedno okrasimo smreko z barvnimi okraski. A največ se dogaja prav na božični

dan. Po navadi vstanem zgodaj zjutraj in naredim stvari, ki jih moram narediti. Najprej se

lotim zavijanja daril za svoje starše in stare starše. To mi ponavadi vzame veliko časa, saj v

zavijanju nisem preveč spretna. Ko končam, začnem krasiti stanovanje. To navadno počnem

do poznega popoldneva. Sedaj pa pride na vrsto moje najljubše delo - kuhanje. Z babi

sestaviva jedilnik za večerjo, ki ima predjed (navadno je to juha), glavno jed, ki je vsako leto

drugačna ter sladico (letos bova naredili mafinovo potico). Ko je vse končano in lepo

pogrnjeno, se zberemo za mizo in se lotimo večerje. Zvečer pa odpiramo darila.

Božič je moj najljubši praznik.

Ana Turk, 7. a

PRIČAKOVANJE NOVEGA LETA

V torek, 31. 12. 2013, je bil zadnji dan v letu 2013. Zelo sem se že veselila tega dne, saj ga

vedno preživim v dobri in veseli družbi. Tudi letos smo praznovali novo leto doma. K nam je

prišla moja sestrična s starši. Naredili so okusno večerjo. Ko smo se najedli, smo se odločili,

da bomo novo leto dočakali na trgu Leona Štuklja. Počasi smo se odpravili tja in čakali

zadnjih 15 minut. Seveda je teh 15 minut zelo hitro minilo in že smo si voščili srečno novo

leto 2014. Tam smo bili še kakšno uro, saj je bilo zelo zabavno. Kasneje smo se odločili, da

bomo odšli nazaj domov in si naredili večerjo. Pojedli smo jo zelo hitro, nato pa smo začeli

plesati. Bilo je zelo živahno. Ob petih zjutraj se je moj dan končal. To novo leto mi je ostalo v

najboljšem in najlepšem spominu.

Nika Bradaškja, 7. a

BOŽIČNO NOVOLETNE POČITNICE

Za božič smo bili doma, gledali televizijo in odpirali darila. Božični večer smo popestrili z

večerjo, ki je bila slastna. Drug dan pa smo obiskali sorodnike. Hitro so minevali dnevi in že

je nastopilo silvestrovo. Vsi smo ga že veselo pričakovali. Ko je ura odbila polnoč, smo v zrak

spustili pisane rakete. Zbrali smo se s sosedi in nazdravili s šampanjcem ter si voščili vse

najlepše v tem letu. Noč je hitro minila in bilo je super. Upam, da se takšne počitnice še kdaj

ponovijo, na žalost pa so minile zelo hitro.

Tija Bračič, 7. a

NOVO LETO NA MORJU

»10, 9, 8, 7, 6, 5, 4, 3, 2, 1, 0 in srečno novo leto!« smo se veselili novega leta še pred nekaj

dnevi. A še pred tem smo doživeli nekaj smešnih dogodkov. V nedeljo, 29. 12. 2013, ob

približno osmih zjutraj smo se odpravili na pot (na morje). Pot ni bila preveč zabavna. A ko

smo prispeli na cilj, nas je čakalo presenečenje. Na našem dvorišču nas je čakal osel. Ko smo


se ustavili, je prišel čisto blizu našega avtomobila in naslonil svoja usta na okno. Vsi v avtu

smo se smejali. Ati in mami sta odšla v hišo, midve z Anjo pa sva počakali v avtu. Ko sta se

vrnila, sta s sabo pripeljala strica Izidorja. Rekel je, da je ta osel tu že tri dni in da noče

vstran. Z Anjo sva hitro švignili mimo osla, (ki se je zdaj postavil pred vhod) v hišo.

Zvečer smo se še nekaj igrali, potem pa smo odšli spat. Naslednji dan smo bolj lenarili. Kdo

ve: mogoče je to čarovnija novega leta. Za silvestrski dan sem pomagala atiju s ploščicami.

Zvečer pa smo skupaj s stricem in z nekaj prijatelji dočakali novo leto. Spat smo šli zelo

pozno in naslednji dan smo se temu primerno zbudili. Na ta dan so odšli Izidor in drugi

domov, tako da smo ostali na morju sami (z oslom). Ja, pa še res je bilo. Osel je bil cel čas

pred našo hišo in nam zjutraj rigal. No, tisti dan smo še odšli na sprehod po Baški in Krku.

Tako sem preživela na morju zadnje dneve starega leta in prvi dan novega leta.

Vesna Polanec, 7. a

ZIMSKE POČITNICE

Med zimskimi počitnicami sem spet obiskala najlepše mesto, Budimpešto. Enkrat sem jo že

obiskala oktobra. Zjutraj sva se z mamo zbudili ob pol petih, se oblekli in se odpeljali na

glavno avtobusno postajo v Mariboru. Imeli sva majhne probleme pri iskanju avtobusa. Ko

sva ga končno našli, sva se namestili na sedeže. Najprej nas je pozdravil vodič in predstavil

šoferja. Nato so v avtobusu ugasnili luči, da smo potniki lahko zaspali. Ko je minilo tri četrt

ure, smo se ustavili v Murski Soboti, kjer so vstopili še drugi potniki. Za mamo sta sedela

starejši moški in ženska, ki sta se neprestano pritoževala. Tako zelo sta naju motila, da sva se

presedli na levo stran. Nato se je po zvočniku spet oglasil vodič. Opisal nam je Budimpešto in

njeno zgodovino. Imela sem malo prednosti, kajti Budimpešto že dobro poznam. Po dolgi

vožnji smo se ustavili na Trgu herojev. Z mamo sva imeli majhne težave, kajti mama me ni

počakala, ko je izstopila, ko pa sem izstopila jaz, je ni bilo več. Na koncu sva se našli na drugi

strani ceste. Ko smo trg poslikali, smo se okrog njega tudi sprehodili. Videli smo drsališče na

prostem, ki je veliko za šest travniških igrišč. Usedli smo se na avtobus in se odpeljali do

centra mesta, kjer stoji glavna cerkev. Po ogledu cerkve smo imeli tri ure in pol prostega časa.

Zadrževali sva se na glavni ulici in nakupovali. Na srečo sem se spomnila vseh ulic, da se

nisva izgubili. Ko sva tako tavali po ulici, sva ugotovili, da so zunaj večinoma tujci, prebivalci

pa so se zadrževali doma. Ko sva naredili cel krog okoli centra, sva odšli do reke Donave, kjer

nas je pobral avtobus in nas odpeljal do pristana. Zunaj je bilo zelo mrzlo, deževalo pa na

srečo ni. Odšli smo na ladjo, ampak ker nas je ena agencija prehitela in se vkrcala prva, ni bilo

dovolj prostora v toplem v pritličju, zato sva z mamo odšli v zgornje odprto nadstropje, od

koder je bil izjemen razgled. Ko smo se vozili po toku navzdol, je bilo še svetlo. Peljali smo

se pod štirimi mostovi in mimo parlamenta. Parlament je za mene najlepša zgradba, kar sem

jih kdaj videla. Po dvajsetih minutah vožnje smo obrnili smer. Začelo se je temniti in postalo

je še bolj mrzlo. Najlepši je bil parlament, saj je bil ves v lučkah. Kar naenkrat je tudi v

odprtem prostoru nastala gneča. Po eni uri vožnje smo se izkrcali z ladje, se usedli na avtobus,

pobrali še druge potnike, ki se niso odločili za ogled z ladjico in se odpravili domov.

Med vožnjo domov smo gledali film Pisma Sv. Nikolaju. Ob desetih zvečer smo prispeli v

Maribor. Poslovili smo se in odšli vsak na svojo stran.

Vanesa Majerič, 7. a


HOLOKAVST

V mesecu januarju smo na naši šoli

Duplek posvetili dosti ur temi o

holokavstu. Holokavst je

sistematično pobijanje Judov, ki ga

je izvajala nacistična Nemčija med

drugo svetovno vojno. Začel se je v

letu 1941 in je trajal vse do leta

1945. Glavni cilj holokavsta je bilo

iztrebljenje evropskih Judov.

Mučenje in pobijanje zapornikov se

je izvajalo v koncentracijskih ter

uničevalnih taboriščih, posejanih

po vsej Evropi.

Med drugim smo si pri uri slovenščine ogledali film Pianist, ki je bil posnet po resnični

zgodbi. Film govori o življenju Vladyslava Szpilmana rojenega na Poljskem, ki je preživel

vojno in iztrebljanje Judov. Bil je odličen in zelo znan pianist. Ko pa se je začela vojna, je

njegov cilj postal samo še preživetje. Sprva se je z redkimi preživelimi Judi skrival v samem

srcu geta ter z njimi delil trpljenje, ponižanja in lakoto. Z vsakim mesecem bliže koncu krvave

vojne je bil bolj sam. Ko je bilo v zraku že čutiti bližajočo odrešitev in na ulicah opaziti

mrzlično umikanje zdesetkane nemške vojske, je bil komaj še živ. Z zadnjimi močmi se je

rešil v do tal porušeni del Varšave in si našel zatočišče v edini še kolikor toliko celi stavbi, v

kateri je pomenljivo, kot spomin na nekdanje čase, stal koncertni klavir. Ko je mrzlično iskal

hrano, je pred seboj zagledal nemškega častnika, ki ga je vprašal, kdo je in s čim se preživlja.

Ko mu je povedal, da je pianist, mu je moral nekaj zaigrati. Bilo ga je strah, da ga prsti ne bi

ubogali. S svojim igranjem se je tako rešil smrti, saj ga častnik ni izdal, celo dal mu je svoj

plašč in mu prinesel nekaj hrane. Tako je dočakal konec vojne.

Film je bil zelo naporen in težak, saj je v njem bilo zelo dobro predstavljeno življenje Judov v

takratnem času.

Film bi priporočila vsem, ki želijo imeti pregled nad tem, kako težko je bilo življenje takrat.

Po filmu smo poustvarjali. Pisali smo obnovo filma, opisovali glavnega junaka, pisali oceno

filma in izdelali plakat.

Nina Kokol, 9. a

SLOVENSKI KULTURNI PRAZNIK

V petek, 7. 2. 2014, smo na šoli proslavili slovenski kulturni praznik z recitalom in glasbo, ki

so jo pričarali spretni prsti naših pianistov. Recital so pripravili učenci 7. in 8. razredov.

Rdeča nit dogajanja je bil sam France Prešeren, ki nam je pripovedoval o svojem težkem in

nesrečnem življenju, ob tem pa smo prisluhnili recitacijam njegovih pesmi.

Tako so nam učenci pričarali Prešernov čas, njegovo življenje in delo.

Doroteja Čeh, 7. a

http://sl.wikipedia.org/wiki/Judje

http://sl.wikipedia.org/wiki/Tretji_rajh

http://sl.wikipedia.org/wiki/Druga_svetovna_vojna

http://sl.wikipedia.org/wiki/Evropa

http://sl.wikipedia.org/wiki/Koncentracijsko_tabori%C5%A1%C4%8De

http://sl.wikipedia.org/wiki/Uni%C4%8Devalno_tabori%C5%A1%C4%8De


SREČANJE Z USTVARJALCEM ANDREJEM IVANUŠU

Gospod Ivanuša z učenci OŠ Duplek.

V sredo, 26. 3. 2014, smo učenci

6., 7., 8. in 9. razredov OŠ Duplek

imeli literarni večer s pisateljem

Andrejem Ivanušu.

Ob 18. uri smo se zbrali v

knjižnici Duplek , kjer sta nas

pričakala knjižničarka Tatjana

Jamnik in pisatelj Andrej Ivanuša,

ki se tudi novinar, urednik,

filatelist, oblikovalec spletnih

strani in založnik. Rodil se je v

Mariboru, kjer tudi živi in

ustvarja.

Gospod Ivanuša je najprej

odgovarjal na vprašanja gospe

Jamnik, nato pa nam je povedal,

da so pred kratkim zbirali knjige v okviru projekta Odprta knjiga za slovenske izseljence v

ZDA, kamor so po končani akciji poslali preko 12.000 knjig (pol oddelka knjižnice Duplek).

Knjige pa so poslali tudi v Nemčijo in Italijo. Akcija je bila zelo uspešna, kar je zelo

pohvalno.

Gospod Ivanuša nam je nato povedal, kako je dobil ideje za pisanje knjig in nam predstavil

nekaj svojih knjig, kot so: Čudovita potovanja Zajca Rona (ki jih je napisal predvsem za

svojega sina, štiri knjige), Rheia (znanstveno fantastični roman), Vilindar (pripovedka v

verzih, pesnitev iz davnih dni), Svetodrev, ki je zadnja napisana knjiga in fantazijski roman.

Nato nam je predaval o slovenski mitologiji, ki je slabše raziskana in o naših navadah

oziroma vraževerju.

Končali smo ob 19. uri. Bilo je zelo zabavno, saj je bil tudi g. Ivanuša zelo sproščen in

prijazen. Ob koncu pa je odgovoril še na nekaj naših vprašanj, kajti bili smo zelo vedoželjni.

Doroteja Čeh, 7. a

2. APRIL - MEDNARODNI DAN KNJIG ZA OTROKE

2. aprila se je rodil Hans Christian Andersen. Ker je mednarodni dan knjig za otroke, smo

obiskali knjižnico v Sp. Dupleku. Knjižničarka Tatjana Jamnik Pocajt nam je pokazala

razstavo zgodovinskih zgradb. Pogovarjali smo se o zgodovinskih zgodbah, koliščarjih in

brali slovensko ljudsko zgodbo o kralju Samu.

Zelo mi je bilo zanimivo in dosti sem se naučila.

Lia Horvat Zupančič, 3. a


Foto: Suzana Vaupotič

Foto: Suzana Vaupotič

Hans Christian Andersen se je rodil 2. aprila 1805. Bil je danski pravljičar. Pisal je knjige za

otroke, romane, potopise in še marsikaj. Napisal je otroške pravljice: Kraljična na zrnu graha,

Bedak Jurček, Grdi raček, Vžigalnik, Deklica z vžigalicami, Stanovitni kositrni vojak, Palčica

in druge.

V učilnici smo prebrali zgodbico Matica in Meta, ki sta govorila o bontonu v knjižnici,

pomalicali in odšli v knjižnico v Sp. Dupleku. Ko smo prišli v knjižnico, smo si ogledali

razstavo zgodovinskih zgradb.

Razstavo so pripravili učenci 6. razreda naše šole z učiteljico Marino Herman. Knjižničarka

nam je pripovedovala zgodovinske zgodbe. Povedala nam je, kakšno delo opravljajo

arheologi, da so na Ljubljanskem barju našli najstarejše leseno kolo na svetu.


Predstavila nam je knjigo Asterix in Obelix in Deček v črtasti pižami.

Za konec pa smo prebrali slovensko ljudsko zgodbo o kralju Samu. Bilo je super.

Ajda Rojko, 3. a

ZAKLJUČEK BRALNE ZNAČKE

Ga. Irena Varga kot Jurka Burka.

V torek, 8. 4. 2014, smo imeli na OŠ

Duplek zaključek bralne značke.

Obiskala nas je mladinska pisateljica

Jasna Markuš, ki je znana po delu Jurka

Burka. Z njo sta prišli čarovnica Burka in

urednica knjig. Zbirko Jurka Burka nam

je pisateljica tudi predstavila. Knjiga

govori o čarovnici Jurki Burki, ki ni bila

hudobna. Pomagala je različnim osebam.

S pisateljico je prišla tudi čarovnica Jurka

Burka, ki jo je igrala gledališka igralka

gospa Irena Varga. V vlogo čarovnice se

je zelo dobro vživela. Njen prihod na oder

je vsem gledalcem zbudil smeh. V njeni

vasi se bo jutri odvijal sejem, na katerem

bodo izbirali največjo in najboljšo kislo

kumarico. Ker je hotela na vsak način

zmagati, jo je šla iskat v zbornico, ker

smo jo gledalci tja napotili. Ko je prišla

nazaj, nam je povedala, da je našla kislo

kumarico in je odšla. Urednica knjig pa

nam je pripovedovala o izdaji knjig.

Ura je hitro minila in zadovoljni smo

odšli v razrede.

Tija Bračič, 7. a

V ospredju mladinska pisateljica Jasna Markuš.


ČISTILNA AKCIJA

V petek, 4. aprila 2014, smo se učenci

Osnovne šole Duplek udeležili čistilne

akcije pobiranja odpadkov iz narave. Vsak

razred je imel določen del Sp. Dupleka, kjer

je pobiral smeti. Po malici smo se odpravili

pobirat odpadke. Večinoma smo našli papir,

prazne pločevinke in plastenke, plastične

predmete itd. Odpadke smo odnesli k cesti,

tako da so jih lahko smetarji pobrali.

Nekaj učencev pa je ob igrišču izkopalo štiri

jame za drevesa, kamor so jih posadili.

Drevesa nam je podarilo vrtnarstvo Tement.

Vsi moramo skrbeti za čisto okolje, saj je

zelo pomembno, v kakšnem okolju živimo.

Gaia Konec, 7. a

Foto: Gaia Konec, 7. a


KULTURNI DAN

Suzy in Sam

V torek, 22. 4. 2014, smo imeli učenci od

šestega do devetega razreda kulturni dan.

Zjutraj smo se najprej zbrali po razredih in

imeli razredno uro. Pogovorili smo se o

bontonu v kinu in si pogledali kratek triler.

Po malici smo se odpravili z avtobusom do

Ptuja, od tam pa pot nadaljevali peš do

mestnega kina Ptuj. Kino je poseben, saj v

njem predvajajo filme navite na kolute. Da bi

razumeli, kako deluje film, so nam najprej

razložili nastanek filma.

Zatem je sledil ogled filma Kraljestvo vzhajajoče lune. Film mi je bil zelo všeč, saj je bil

pustolovski, zraven pa je še imel pridih romantike. Govori o dveh najstnikih, ki sta zaljubljena

in se odločita, da bosta pobegnila. Fant Sam živi v počitniškem kampu in je sirota brez

staršev. Suzy je problematičen otrok in s starši ter tremi brati živi v svetilniku. Ko starši

odkrijejo, da sta najstnika skupaj pobegnila, se prične mrzlična iskalna akcija. Sam je zelo

dober tabornik, zato s Suzy nista imela težav pri taborjenju. Policija ju najde in ko zve, da je

Sam sirota, ga hočejo poslati v mladinski dom za sirote. Pred krutim življenjem ga rešijo

njegovi sotaborniki, ki menijo, da si tega ne zasluži.

Kot sem že povedala, mi je film bil všeč in s sošolci sem preživela čudovit dan, ki bi ga z

veseljem še enkrat ponovila.

Sara Zavernik, 8. a

SPOMINSKA SLOVESNOST OB KUKOVIČEVEM SPOMENIKU

V četrtek, 24. 4. 2014, je bila v spomin na padle žrtve NOB tradicionalna spominska

slovesnost ob Kukovičevem spomeniku.

Na spominski slovesnosti je bil govornik g. župan Mitja Horvat. Z recitacijami in zvoki

harmonike pa smo sodelovali tudi učenci OŠ Duplek.

Vesna Polanec, 7. a


OBISK NK MARIBOR

V ponedeljek, 5. 5. 2014, so nas na šoli

obiskali nogometaši NK Maribora.

Vsi smo bili v pričakovanju, kateri štirje

igralci bodo prišli na našo šolo. Ko je bilo

zadnje ure konec, smo vsi skupaj odšli pred

šolo in počakali, da pridejo igralci. Potem je

napočil trenutek in ob zvokih himne NK

Maribor, je napovedovalec po vrsti poklical

njihova imena: Jean Phillippe Mendy, Aleš

Mertelj, Dare Vršič in Martin Milec. Učenci

smo nogometašem postavljali različna

vprašanja povezana z njihovim življenjem in delom. Najbolj mi je bil všeč Mendy, saj je

drugačen od nas in zna dobro igrati nogomet. On je odgovarjal v angleščini, saj ne zna

slovenski. Potem smo vsi skupaj odšli na igrišče in z igralci igrali nogomet. Po prijetnem

druženju smo od igralcev dobili avtograme, njihove slike in revijo.

Vse skupaj je snemala tudi RTV Slovenija. Posnetek smo si lahko ogledali naslednji dan v

športni oddaji večernega sporeda.

Ta dan mi je bil zelo všeč, ker sem lahko spoznal te nogometaše in se družil z njimi.

Nejc Ornik, 8. a

V ponedeljek, 5. 5. 2014, sem se zbudila in vedela sem, da bo prečudovit dan. Tako je tudi

bilo. V šolo smo prišli normalno ob 7.30 uri. Imeli smo skrajšane ure za 15 minut. Dopoldan

smo imeli pouk po običajnem ponedeljkovem urniku. Začelo se je ob 11.00 uri. Pridružili so

se še nam učenci OŠ Dvorjane. Skoraj vsi smo imeli različne rekvizite. Začelo se je tako:

Najprej smo poslušali himno NK Maribora. Nato nam je povezovalec predstavil nogometaše

NK Maribora: Jeana Phillippea Mendya, Dareta Vršiča, Aleša Mertlja in Martina Milca. Ko je

vse štiri nogometaše predstavil, nam je povedal, da jih lahko karkoli vprašamo. Po vprašanjih

nam je rekel, da naj gremo na zelenico, kjer nam bodo nogometaši NK Maribora pokazali

nekaj trikov. Čas je bil za podpise. Najprej so se nam podpisovali na travi, nato pa so se šli

podpisovat za mize. Tam so nam dali revije o NK Mariboru in kartice s podpisi. Meni so se

podpisali na rekvizit-šal, v beležko, na revijo in na kartice. Na vse so se mi podpisali vsi štirje

nogometaši. Končalo se je ob 12.30.

Občutek, ko so se mi podpisovali, je bil super. V spominu mi bo ta dogodek ostal veliko let.

Ostal mi je v lepem in prekrasnem spominu. Najljubši nogometaš, ki je bil tam, je bil Martin

Milec.

EN KLUB ENA ČAST.

Sara Mohorko, 5. a


V ponedeljek, 5. 5. 2014, smo se vsi razredi zbrali pred šolo. Prišli so tudi učenci s podružnice

Dvorjane, da bi videli štiri nogometaše NK Maribora. Ko so prišli skozi šolska vrata Aleš

Mertelj, Martin Milec, Dare Vršič in Jean Phillippe Mendy, so vsi zavreščali. Nato smo jih

spraševali o nogometu, službi in prostem času. Ko nihče izmed nas ni imel več vprašanj, smo

z njimi odvihrali na igrišče. Nogometaši so pokazali nekaj trikov. Te trike so poskušali fantje,

dekleta pa so se hotela preriniti skozi gnečo do nogometašev. Sledili so podpisi. Vsi so se

zagnali proti mizam za podpise. Ko je vsak dobil vse štiri podpise, se je prah polegel. Potem,

ko so nogometaši odšli, se je vse umirilo.

Melisa Zelenik, 5. a


EKSKURZIJA V ROGATEC

V torek, 6. 5. 2014, smo šli na zaključno ekskurzijo v Rogatec. Ob 7.30 smo se zbrali pred

šolo Duplek. Odpravili smo se ob 7.40 in v Rogatec prišli okrog devetih.

Ko smo prispeli, je bila naša prva dejavnost peka kruha na star način. Gospa je že vnaprej

pripravila maso, tako da smo svoje majhne kolačke samo oblikovali. Svoj kolaček sem

oblikoval kot črko »y«. Ko smo svoje tako rečene »žulike« vsi oblikovali, jih je gospa

položila v krušno peč, da so se spekle. Po peki kruha smo odšli hodit po hoduljah. Na začetku

mi ni uspevalo, ker nisem niti vedel, kako jih držati. Ko nam je gospod povedal, kako jih

držati in da jih moramo stiskati v lopatico, mi je šlo boljše, ampak sem še vseeno padal. Na

koncu mi je z njimi že uspelo malo hoditi. Iz hodulj smo odšli k čebelarju. Čebelar nam je

najprej nekaj povedal o družini in širjenju čebel. Nato nam je pokazal, kako izdelati svečke

vseh oblik. Ko pa smo to videli, smo si svečko izdelali še sami. Ta svečka je lepo dišala. Po

obisku čebelarja smo imeli malico. Po malici smo šli na obisk muzeja. Razdelili smo se na tri

skupine. Po ogledu smo se še odpravili na grad. V gradu smo videli slike, knjižnico,

umetnine. Ko smo prišli z grada, pa smo si ogledali konje, katere smo tudi jahali. Potem, ko

smo prišli vsi na vrsto, smo se odpravili domov in prišli do šole ob 15.30.

Na izletu sem se imel lepo.

Aljaž Tišler, 5. a

V torek, 6. 5. 2014, smo odšli v Rogatec. Zbrali smo se v razredu, kjer nam je učitelj povedal,

kako se moramo obnašati na ekskurziji. Potem smo se z avtobusom odpeljali proti Rogatcu.

Ko smo prispeli v Rogatec, smo se najprej razdelili v skupine, saj so bili z nami tudi učenci 4.

in 5. b razreda. Vsaka skupina je odšla z eno gospo. Jaz sem najprej odšla delat žulike. Tako

se jim pravi, ker testo prežuliš. Ko smo žulike prežulili, smo jih oblikovali v razne oblike.

Gospa nam je pokazala še črno kuhinjo, v kateri so se pekle tudi naše žulike. Potem smo odšli

hodit s hoduljami. Tam je bil tudi gospod, ki nam je pokazal, kako se hodi. Meni je v drugo

uspelo, zato mi gospod ni rabil pomagati. Ko je prišla druga skupina, smo jim dali hodulje in

odšli delat sveče iz voska. Gospod, ki je bil tam in nas pričakal, je bil čebelar. Povedal nam je

nekaj o čebelah in svojo zgodbo (kako je postal čebelar). Pomagal nam je in uspelo mi je

narediti svečo iz voska. Nato smo imeli malico in med tem smo si lahko odšli kupit

spominčke. Potem je prišla ena študentka in nam pokazala vodnjak . Ogledali smo si tudi grad

in odšli v konjušnico Rogatec, v kateri smo jahali konje. Jaz sem jahala kobilo rjave barve po

imenu MITRA. Ko smo odšli od tam, smo se ustavili še v trgovini Jager. Tam smo si lahko

kaj kupili.

Rada bi še kdaj odšla tja s starši, kajti bilo mi je všeč. Rada bi pa tudi ponovno jahala konja.

Natalija Merčnik, 5. a

V torek, 6. 5. 2014, smo odšli na zaključno ekskurzijo. Šli smo v muzej na prostem, v grad in

v konjeniški klub. V muzeju na prostem smo si ogledali: staro hišo, svinjak, studenec, staro

trgovino in v jeklarno ter šli k čebelarju. Tam so nam predstavili stvari, delali smo sveče in

žulike. Kupila sem si tudi spominke in jahala konja. Bilo je super, najbolj všeč mi je bilo, ko

sem jahala konja.

Hana Mulec, 4. a


EKSKURZIJA NA GORENJSKO

V torek, 6. 5. 2014, smo učenci 8. a razreda odšli

na ekskurzijo na Gorenjsko. Pot je bila dolga,

ampak imeli smo se super. Najprej smo se

ustavili v Vrbi, v Prešernove rojstni hiši. Imeli

smo super vodiča, ki nas je vprašal, kaj si

mislimo mi Štajerci o Gorenjcih. Odgovorili smo

mu različno. Moja sošolka je rekla, da so škrti.

Vodič se je prijel za srce in ji rekel:

»Gospodična, niso škrti, ampak varčni.« Ogled

je minil hitro in že smo se peljali z avtobusom

proti izviru Save. Nato smo se povzpeli na slap

Savico. Jaz sem se gor povzela z Lano in Karin.

Imele smo se super. Bilo nam je zelo vroče in ko

smo prispeli po 1000 stopnicah, smo se lahko

približali slapu, kolikor blizu smo hoteli. Bilo je

osvežilno. Potem smo šli na ogled Bohinjskega

jezera. Bila sem edina, ki sem se sezula in šla

v vodo. Ni bila mrzla, bila je ravno prava. Nato pa smo si še ogledali Bled. Šli smo na

njihove slavne kremne rezine in si ogledali jezero. Že spet smo bili na avtobusu in na poti

domov. Dan je hitro minil, ampak imeli smo se neskončno lepo.

Nika Majerič, 8. a

OBISK MARJANA ŠRIMPFA IN ROBERTA KRANVOGLA

V petek, 16. 5. 2014, sta nas na Osnovni šoli

Duplek obiskala novinar Marjan Šrimpf in

snemalec Robert Kranvogel, ki se rada

skupaj potepata po svetu. Skupaj sta obiskala

azijsko deželo Myanmar in tako je nastal

dokumentarec, ki smo si ga ogledali. Tam sta

obiskala pet od desetih najbolj privlačnih

turističnih točk, in sicer tempelj Shwedagon

v Yangonu, največje budistično romarsko

svetišče Golden Rock, jezero Inle,

starodavno kraljevsko mesto Bagan, reko

Airewaddy in nekdanjo prestolnico

Mandalay z najpomembnejšimi templji. Tako

smo dobili predstavo, kakšna je ta dežela,

kjer še turizem ni tako intenziven.

Predstavljena pa je bila tudi pestra zgodovina

in politična situacija te države. Po ogledu

filma smo g. Marjana Šrimpfa vprašali o

njegovih drugih popotovanj po svetu.

Najzanimivejše so se mi zdele izkušnje

povezane z nevšečnostmi med potovanji.

Najpogostejše so seveda bile slabosti.

Povedala sta, da je Robert Kranvogel dobil

morsko bolezen med potjo na Antarktiko. V

Aziji pa je dobil tudi privide, ki so bili

posledica jemanja tablet proti pikom

insektov.

Od gostov smo prejeli nekaj potopisov, ki si

jih lahko ogledamo ob kakšni priložnosti. Mi

pa smo se jima zahvalili z majhno

pozornostjo, ki so jo izdelali učenci.

Maj Husar, 8. a


ŠPORT ŠPAS

V soboto, 17. 5. 2014, smo učenci Osnovne

šole Duplek imeli delovno soboto. Bili smo v

šoli in sodelovali v medgeneracijskem

druženju šport špas. Ker je bilo slabo vreme,

smo učenci 2. in 3. triade bili v šoli, učenci

1. triade pa so odšli na pohod z dežniki po

Sevnah. Najprej smo se vsi zbrali ob 8.30 v

jedilnici, kjer smo imeli malico. Sledil je

uvodni pozdrav g. ravnatelja. Nato smo se

skupaj razgibali in odšli vsak na svojo stran.

Punce 7., 8. in 9. razredov in naše učiteljice

smo najprej plesale hip hop z znanim

trenerjem Juretom Kranjcem. Naredili smo

eno koreografijo in nato smo se zamenjale z

učenkami 2. triade.

Fantje so najprej igrali namizni tenis,

nogomet in hokej. Nato smo imeli prosto.

Na šolo so prišle članice Rdečega križa, da bi

si lahko starejši izmerili krvni pritisk. Prišla

pa je tudi čebelarka, gospa Lorbek, ki doma

prideluje med in peče medenjake. Nekaj

medu in medenjakov nam je prinesla za

poskusit.

Najmlajši in najstarejši udeleženec ter

najštevilčnejša družina na šport špasu je

prejela priznanje. Imeli smo se odlično.

Doroteja Čeh, 7. a


PRIJATELJSTVO Prijateljstvo mi na svetu pomeni največ. Brez

prijateljev skoraj ne bi mogla živeti. Ko sem

s prijatelji, je vsak trenutek nepozaben in vse

je eno samo doživetje. Poleg prijateljev se

počutimo varne in včasih delamo stvari, ki

niso najbolj primerne. Moji prijatelji so zame

najboljši in najlepši, saj jim lahko zaupam in

jim povem skrivnosti. Če prijatelj izda mojo

skrivnost, se z njim ne skregam, ampak mu

več ne zaupam.

Življenje brez prijateljev ni življenje, ampak

le praznina v srcu.

Tija Bračič, 7. a

Nina Kokol, Aja Jesenik, 9. a

Vsak si želi prijatelja. Tistega pravega.

Vendar ga ni lahko najti. Nekateri ga iščejo

vse življenje, pa ga ne najdejo. Zame je pravi

prijatelj tisti, ki mu lahko zaupam vse

skrivnosti, pa vem, da jih ne bo izdal. Tisti,

ki mi bo stal ob strani tudi, ko bom žalostna,

saj pravi prijatelj je tisti, ki ve vse o tebi, pa

se vseeno druži s teboj. Prijateljstvo je sveto,

pravijo. Če izdaš prijatelja, je lahko zelo

hudo, kajti izdaja skrivnosti človeka, ki ti

veliko pomeni, lahko za vselej uniči vajin

odnos. Takrat bi bilo lepo, da se mu opravičiš

in prevzameš krivdo (če je tvoja). Kljub

vsem možnim zapletom, pa je prijateljstvo

lepo in zabavno. Kajti potovati skozi

življenje brez nekoga, s katerim se lahko

smejiš, je osamljeno.

Ana Turk, 7. a

Moj sanjski prijatelj je … Najbolj pomemben

mi je značaj ne pa videz. Biti mora prijazen,

spoštljiv, da me posluša, ko pogovor

potrebujem, mi lahko zaupa in jaz njemu in

da me sprejme takšno kot sem. Ne sme me

zapustiti ob slabih trenutkih, ampak me mora

takrat še bolj podpirati. Ne sme najti

zamenjave zame, ko spozna nekoga boljšega.

Ne pričakujem, da je popoln, ampak da mi

stoji ob strani.

Eva Frešer, 7. a

PRIJATELJ

Pravi prijatelj te nikoli ne izda, ti vedno stoji

ob strani in te podpira ob vsaki odločitvi in v

težkih časih. Zelo sem vesela, da imam tudi

jaz tako prijateljico. Ime ji je Nika in je moja

sestrična. Pomeni mi največ in se mi zdi, kot

da je moja sestra. Poznava se že od malega.

Skupaj sva bili na abrahamih, rojstnih

dnevih, družinskih praznikih … Je edina

oseba v mojem življenju, ki me še ni nikoli

razočarala in mi je vedno pomagala. Nekega

dne so starejše punce iz 8. razreda prišle za

mano, ko sem šla peš domov. Name so se

drle. Bila sem prizadeta, vendar vesela, da sta

mi takrat stala ob strani David Kiđemet in

Nika Majerič. Za to sem jima iskreno

hvaležna. Nika je najlepša, najboljša

sestrična na svetu. O najinem prijateljstvu bi

lahko pisala cel dan. Ko imam tak občutek,

da se prijateljstvo ne da opisati, vem, da je to

pravi prijatelj. Imam jo najraje na svetu.



KAKŠNEGA PRIJATELJA SI ŽELIM

Želim si prijatelja, ki bi mi stal ob strani v hudem in slabem. Želim si, da bi ta prijatelj bil

iskren, pravičen, da bi pomagal tistim, ki potrebujejo pomoč. Zraven prijatelja si želim biti

sproščena, vesela, zato bi želela, da me spravlja v smeh. Če bi imela takšnega prijatelja, bi

bila zelo vesela. Če bi mu zaupala kakšno skrivnost, bi želela, da je ne izda. Brez prijatelja je

vse brez veze, saj z njim doživljamo najboljše trenutke.


PRIJATELJSTVO

Prijatelj, če je pravi,

te nikoli ne zapusti,

tudi v najtežjih trenutkih

nad tabo bedi.

Prijateljstvo je kot reka,

večno lahko traja,

ampak če te prizadene,

si strt do konca dni.

Prijateljstvo je kot sonce,

trajno in vroče,

ampak če zlomi se,

se v tebi joče.

Ko prijatelja imaš,

si zelo srečen.

Lahko skačeš in vreščiš,

ko pravega prijatelja dobiš.

Ines Polanec, 7. a

Tadej Kramberger, 9. a

PRIJATELJI

Prijatelji so ljudje,

ki te ne izdajo

in te radi imajo.

Prijateljev lahko imaš veliko,

a le en je ta pravi,

ki te nikoli ne zapusti.

Prijateljev si NE kupiš

z denarjem temveč z ljubeznijo,

pa ne zato,

da ni za druge car,

temveč zato,

da mu lahko zaupaš.

S prijatelji se zabavaš,

se smejiš,

dokler ne omagaš.

S prijatelji smo neločljivi,

vedno te nasmeji

in te česa spomni,

če si pozabljiv.

Prijatelji so najboljši,

zato upam,

da jih imate tudi vi,

saj prijateljstvo te nikoli ne omeji.

Lara Weingerl, 7. a


POMLAD

Pomlad imam najraje,

saj rožice cveto

in se ptički ženijo.

Pomlad ima vsakdo rad,

saj spomladi svet je veseljak.

Dan daljša se,

noč krajša je,

vse se spremeni,

kakor tudi mi.

Naenkrat smo veliko bolj veseli,

da bi kar ves dan si pesmi peli,

se veselili in poljube si delili

ter ves dan noreli.

A zakaj se vse to pripeti,

se sprašujemo mi vsi.

Enostaven je odgovor,

saj vsak ve,

zakaj se veseli,

poljube si deli

in brezglavo nori.

Enostaven je odgovor,

ker sonce žari,

poletje že k nam hiti,

ali kaj drugega v zraku visi.

To veste samo vi.

Ana Turk in Lara Weingerl, 7. a

Pomlad k nam je že prišla

marca enaindvajsetega.

Izza oblakov je pokukala

in se sladko nasmehnila.

Tudi sonce je priklicala

in z njim vse ljudi osrečila.

Še malo pa bo poletje tu

in kmalu v vodi bomo vsi,

samo še nekaj mesecev

in presrečni bomo vsi.



POMLAD

Tiha pomlad je že prišla v naše kraje in to letos kar zelo hitro.

Sneg je skopnel, sonce je pokukalo izza temnih oblakov in majhnih gričev ter prebudilo

prve znanilce pomladi, ki so nas razveselili s svojimi prečudovitimi barvami in vonji. Štorklje

so priletele in se v gnezda naselile. Ptički so se ženili in si poiskali svoje domove.

Otroci so razigrani in že komaj čakajo na konec šolskega leta, da bodo prišli domov in vrgli

svoje torbe v kot, tekli do bazena ter se vrgli v vodo, da se ohladijo in s sebe sperejo tople in

vesele žarke. Starši bodo končno imeli mir pred svojimi otroki in učitelji ter pred slabimi

ocenami svojih otrok.

Kmalu bo prišlo poletje in morje bo postalo živahnejše, saj bodo vsi hiteli, da bi se v njem

ohladili.

Doroteja Čeh, 7. a

LITERARNA DELAVNICA

Pri slovenščini smo v 9. razredu obravnavali Kosovelovo konstruktivistično pesem Kons 4 in

nato poustvarjali z lepljenko.

Katarina Faletov, Nika Skušek, Nika Turk, 9. a


Pri uri slovenščine smo poustvarjali. Učenci so pridno delali in nastali so lepi izdelki. Oglejte

in preberite si nekaj izvirnih reklam, ki so jih izdelali učenci 6. b razreda, ko so poustvarjali

na odlomek iz igre Starši na prodaj, avtorja Žarka Petana.

Učenci so si predvsem želeli take starše, ki ne bi imeli nobenih obveznosti, nobenih

sestankov, imeli naj bi veliko časa za igro, za pomoč pri reševanju domačih nalog in še kup

drugih stvari.

Učiteljica: Majda Šabeder

Lana Žugman, 6. b


Patricija Sužnik, 6. b


OCENA KNJIGE

SILVIJA

Knjigo Silvija je napisala takrat šele 12 - letna punca po imenu Nejka

Omahen. Knjiga je bila izdana v Ljubljani leta 2000, in sicer pri

založbi Mladinska knjiga. Ilustrirala jo je Alenka Vogelnik.

Nejka v knjigi opisuje življenje 14 - letne Silvije, ki si je od nekdaj

želela napisati knjigo. Tako je napisala neko vrsto dnevnika. Silvija

živi z mamo in dvema sestrama v bloku. Knjiga opisuje, kako se

Silvija spozna z družino Bregar, kjer ji še na začetku gre na živce sin

Peter, ki je njenih let. Kasneje Silvija ugotovi, da ji je Peter všeč …

Knjiga nam med drugim sporoča, da moramo vedno biti to, kar smo

sami in se ne pretvarjati, da smo nekdo drug. Silvija mi je prirasla k srcu že prvo minuto, ko

sem jo prijela v roke. Tako zanimivo in včasih napeto je, da je dobesedno nisem spustila iz

rok, dokler je nisem prebrala.

Nejka je zgodbo napisala zelo doživeto in je zato boljše ne bi mogla narediti. Je primerna

našim letom in jo priporočam vsem mladim bralcem.

Vesna Polanec, 7. a

SKRIVNI DNEVNIK JADRANA KRTA

Naslov: Skrivni dnevnik Jadrana Krta starega 13 ¾

V originalu: The secret diary of Adrian Mole aged 13 ¾

Prevedel: Vasja Cerar

Ilustriral: Zvonko Čoh

Napisala: Sue Townsend

Založba, leto izdaje: Mladinska knjiga, 1988 (knjižnica Sinjega

galeba), prvič pa je bila knjiga objavljena oz. izdana leta 1982

Posvetilo: Za Colin pa tudi za Seana, Dana, Vicki in Elisabeth z

ljubeznijo in zahvalo

Knjiga oz. dnevnik govori o zapletenem najstniškem življenju 13 in ¾ letnega dečka Jadrana

Krta, ki je seveda izmišljen tako kot tudi dnevnik.

Deček je intelektualec in ga malokdo razume. Ima dosti težav v družini, tako kot tudi težave v

izgledu, ljubezni in spolnosti. Knjiga je zanimiva, saj so vedno znova različni pripetljaji in

dogodivščine, s katerimi se Jadran spopade na različne načine. Rada bi prebrala tudi drugi del

knjige- Rastoče težave Jadrana Krta.

Knjigo priporočam, saj ima dosti najstnikov v današnjem času podobne težave.

Eva Frešer, 7. a


PRIPOVED O DOŽIVETJU

SRCE MI JE PADLO V HLAČE

Med lanskimi zimskimi počitnicami sem

dobila konja Dallasa. Takrat sem se ga zelo

bala. Nekega zasneženega popoldneva so

starši zelo pritiskali name, da grem jahat.

Nisem še bila pripravljena nanj in nisem

imela dovolj moči. Čutila sem, da bo nekaj

narobe. Oblekla sem jahalne hlače in

pulover. Za zaščito sem oblekla tudi čelado

in želvo. Želva je ščit, ki si ga oblečeš na

trebuh. Na rokah sem imela rokavice in bič.

Obula sem škornje in odšla do priveza, kjer

me je čakal Dallas. Skrtačila sem ga, čeprav

sem si že skoraj premislila. Namerno sem

zavlačevala. Krtačila in čistila sem ga eno

uro. Nato sem ga osedlala in na mojo srečo je

bila uzda obrnjena, zato sem rabila pol ure,

da sem jo obrnila. Nato sem Dallasa držala,

on pa je tekal v krogu. Brcal je in se zaganjal,

zato me je bilo še bolj strah. Z velikim

odporom sem se končno spravila nanj, prijela

vajeti in poravnala stremena. Hotela sem iti

do ceste.

Ko sem prijahala do ceste, mi je nasproti zelo

hitro pripeljal avto. Začela sem mu mahati,

vendar ni upočasnil. Dallas je skočil na cesto,

se z zadnjim delom telesa obrnil vstran od

avta in začel brcati. Voznik je trobil, konja pa

je to še bolj prestrašilo. Komaj sem ga

pomirila in ga spravila nazaj na privez.

Skoraj sem že obupala, potem pa se je pognal

v dir. Nisem znala najboljše jahati. Dallas se

je sredi travnika ustavil in začel skakati.

Padla sem z njega. To je bil moj prvi padec.

Takrat mi je srce res padlo v hlače.

Danes sem čisto drugačna na konju. Sem

odločna in vsakemu konju pokažem, da z

mano ni šale in da se ga ne bojim. Zdaj

upam jahati tudi brez sedla in biča. S konjem

upam tekmovati v hitrosti in iti na teren tudi

do Ptuja. Konec koncev iz napak se učimo

in jaz sem se naučila, da me ne sme biti strah

življenja in včasih je potrebno tudi tvegati.


VOŽNJA S ČOLNOM

Pisal bom o razburljivi vožnji s čolnom, ki se je zgodila pred enim letom.

Zbudil sem se, si šel umit zobe in odšel na obilen zajtrk. Mojemu očetu se je zelo mudilo, da

bi pripravil čoln za plovbo. Odvezali smo vrvi in odšli na plovbo. Malo smo se peljali in že

zagledali lep zaliv. Tam smo se zasidrali. Mama je odšla na plažo, jaz, oče in brat pa smo

skakali v vodo in tekmovali v plavanju. Po tem smo se šli na obalo sončit. Ura je bila okoli

šestnajst, ko smo videli, da morje postaja vse bolj razburkano. Očeta je zaskrbelo, odšel je na

čoln in speljal. Odplaval sem proti čolnu in z nogo butnil ob skalo, kjer je bil edini jež v celem

zalivu. To sem ugotovil, ko sem bil že na čolnu. Odpeljali smo se proti domu, toda vožnja je

bila zelo neprijetna, ker so valovi butali ob čoln. Moja mama se je tresla kot šiba na vodi, zato

sta si z mojim bratom nadela rešilni jopič. Ko smo mislili, da je vsega že konec, se je mimo

nas pripeljala jahta. Naredila je tako velike valove, da smo bili vsi mokri. Končno smo prišli

domov. Ta vožnja mi je dala vedeti, da se z morjem ni za igrati. Tudi tale rek pravi tako: »V

naravi ni plačila in ne kazni, so le posledice.«

Rene Ravnjak, 7. a


SRCE MI JE PADLOV HLAČE

Lansko leto sem se s starši odpravila na počitnice na Hrvaško. Tretji dan našega bivanja v

šotoru (vsako leto namreč kampiramo), sta se ati in mami odločila, da bosta odšla na sprehod,

jaz, ki pa sem bila utrujena od celodnevnega kopanja, pa sem se odločila, da ostanem v

šotoru.

Usedla sem se na napihljivo blazino ter začela brati knjigo. V zgodbo sem se popolnoma

zatopila. Sploh nisem opazila, kdaj se je začel spuščati mrak. Ko več nisem razločila črk v

knjigi, sem opazila, da je sonce že skoraj zašlo.

Začelo me je zebsti in zaželela sem si obleči jopico. Ker oblačila zaradi primera dežja

hranimo v avtu, bi morala vanj po jopico. Obula sem si čevlje in hotela odpreti zadrgo na

šotorskem platnu. Takrat sem pred šotorom zagledala čudno senco. Po naravi se hitro

prestrašim, zato sem dobila mravljince po vsem telesu. Sedla sem nazaj na stol, zaprla oči ter

upala, da bo senca izginila. Odprla sem oči in zagledala senco na iste mestu kot prej. Začela je

sopsti. Vedno bolj me je zeblo in kljub strahu sem se odločila oditi po jopico. Odprla sem

šotorska vrata in ugotovila, kaj je senca, ki me je opazovala. Takrat mi je srce padlo v hlače.

Senca je bila namreč zelo velik pes. Z glavo mi je segal vsaj pet centimetrov čez pas. Začel se

je sliniti in slina mu je iz gobca kapljala na tla. Počasi sem se začela pomikati nazaj v šotor, z

očmi pa sem iskala katerokoli stvar, ki bi me zaščitila pred ostrimi zobmi psa.

Ko sem opazila, da imam mokra lica, sem se zavedla, da jokam. Žival, ki je čutila moj strah,

je začela renčati, lajati in se peniti okrog gobca. Takrat so mi popustile vse zavore. Na ves

glas sem začela kričati, naj mi kdo pomaga. Pes se je pomikal proti meni in kričala sem še

bolj. Takrat je pritekel lastnik psa, ki je na srečo bil Slovenec. Govoril mi je, naj se pomirim

in obmirujem. Ko sem kakor kip stala na mestu, se je umiril tudi pes. Lastnik je pritekel k

njemu in ga pripel na povodec. Končno sem si lahko oddahnila.

Čez kakšno uro sem se popolnoma pomirila in razložila, kaj se je pravzaprav zgodilo. Zame

je bil dogodek zelo grozljiv, čeprav se mu danes lahko nasmejem. Z lastnikom psa, Vidom,

smo danes prijatelji, a njegovemu psu se še danes ne približam na manj kot en meter. Iz tega

dogodka sem se naučila, da je treba kljub paniki ohraniti mirno kri in trezno glavo.

Ana Turk, 7. a

David Kiđemet, 9. a


DROBTINICE

BREZ TELEVIZIJE

Moji stari starši dolgo niso imeli televizije. Oboji so bili zelo revni in so zato živeli na kmetiji

pri drugih ljudeh. Njihovo življenje je bilo težko, ves prosti čas so namenili pomoči na kmetiji

ali pa učenju. Če del, ki jim jih je gospodar kmetije naložil, niso opravili, so bili kaznovani

tako, da jih je odselil. Do informacij so ponavadi prihajali po maši, ko so se ljudje zbirali,

poredko pa so tudi kupili časopis. Včasih so izvedeli novice kar na avtobusu ali pa v službi,

do njih so prišli le redko ali pa sploh ne. Ko sta moja stara starša prihranila dovolj denarja, da

sta lahko zgradila svoje stanovanje in kasneje tudi kupila televizor, ga nista gledala pogosto,

saj je bila elektrika takrat zelo draga.

Sara Zavernik, 8. a

PUST

Na pustno soboto in torek sem se našemila v medicinsko sestro. Imela sem se zelo lepo. Naša

psička Luna se je našemila v reševalnega psa, moj brat Tomaž pa se je našemil v gusarja, ki je

imel veliko rekvizitov. Moj ati je bil tudi zelo odličen gusar, saj je imel meč. Moja mami je

bila medicinska sestra, ki je imela zelo veliko brizgalko za pridnost. Tudi povorke v

Spodnjem Dupleku smo se z veseljem udeležili. Tam smo bili vsi zelo dobre karte. Vsi smo

bili pravi asi.

Karolina Pernek, 3. a

PUST

Pust lačnih ust,

že pri vratih je hrust.

Pustne maškare povsod,

prinašajo en sam krohot.

Peki že vsi mastni,

krofi pa so slastni.

Otroci se jih veselijo,

saj jih v roke dobijo.

Maškare se veselijo

in od vrat do vrat norijo,

saj pomladi nasproti hitijo.

Pust, pust odprtih ust,

krofe golta kot za šalo,

pustne norčije pa so za zabavo.

Doroteja Čeh, 7. a

KAJ BI NAPISALA

Kakšno bi pesem pri slovenščini napisala, ne vem.

Kakšno bi sliko pri likovni narisala, ne vem.

Le to vem, da si dobro oceno želim.

Kako bi košarko pri športni igrala, ne vem.

Koliko bom geografijo pisala, ne vem.

Želim si le, da pet dobim

in si dobro prihodnost zagotovim.

Asja Flamiš, 9. b

Danijel Čas, Andreas Srt, 9. b


PADEC V PRAVLJICO

Nekega večera sem brala pravljico. Naenkrat pa se je prikazal magičen tunel z modro

zelenimi zvezdicami. Kraljevičev glas me je zvabil v magičen tunel in padla sem na visoko

posteljo princese na zrnu graha. Zelo sem bila vesela, da sem spoznala princeso. Imela je

polno lepih se lesketajočih oblek in nizkih čeveljcev. Zjutraj sem se odpravila na dvorec

Sneguljčice in njene mačehe. Sneguljčica je res zelo prijazna punca, ima super sobo in zato

sem ostala pri njej cele štiri dni. Njena mačeha je zelo hudobna. Morala sem odpotovati k

žabjemu kralju, saj sem se že včeraj tam najavila. Žabec je prijeten vendar malo vsiljiv.

Princesa se mi kar malo smili, da ga je morala poljubiti. Tam sem ostala le en dan, saj sem

hitela k Povodnemu možu. Njegove sobe so res lepe in v njih je polno lepih in dragih slik.

Moje potovanje se je tako končalo, upam le, da se bo kdaj ponovilo.

Tija Bračič, 7. a

O KRALJU MATJAŽU

Nekega dne srečala sem ga,

pravcatega kralja Matjaža.

Dolgo brado je imel

in kar naenkrat je zapel:

»Sem kralj Matjaž,

kralj slovenske dežele,

na Koroškem najdeš me,

rad bi šel na sred Dolenjske

a vladarji so temu rekli, ne.

Vojščaki me varujejo,

mojo brado občudujejo.

Če gospod si reven ti,

imamo zlata dosti mi.

Če kaj o meni zanima te,

ti veš, kje najdeš me.«

Vesna Polanec, 7. a

Žiga Lonec, 9. a

KRALJ MATJAŽ

Kralj Matjaž je bogataš,

vsak mu reče,

kaj mi daš.

Dam ti, dam ti

dva cekina,

ako rečeš moji mami,

da je fina.

Bil je dober, moder, star,

za druge kralje velik car.

Nejc Lorber, 7. a

BESEDE SE ZABAVAJO

Sredi noči, opolnoči,

iz sanj se črka A zbudi,

nato še črka B, ki zakriči:

»Kje so C, D in I?

Postaviti se moramo v besede,

preden kakšna v koš zleti!«

Vse črke zberejo se

in sestavljajo besede,

kot so: medved, …

Ali lahko še kaj drugega dodamo?

Medjed! Sestavimo!

Ustvarjale so do neskončnosti,

nato pa sladko zadremale so.

Laura Petrinec, 6. b


NOVE BESEDE

Ne boste verjeli,

ampak tudi na Luni rastejo besede,

sicer ne takšne kot pri nas,

ampak nevesele, žalostne in dolgočasne besede.

Nekaj potrebujejo, da jih popestrimo.

Cele dneve sestavljamo in sestavljamo besede

in sprašujemo za mnenje svoje sosede.

V MORAVCIH

V sredo smo bili na kresovanju pri mojem

prijatelju Janu. Videli smo ježka. V četrtek smo

odšli z babico in dedkom v Moravce. Pred

prihodom v Moravce smo nekaj malega pojedli.

Nato smo se odšli kopat. Ko smo se nakopali,

smo odšli k babici, da bi pojedli kosilo. Nato

smo se odšli spet kopat. Nato smo odšli domov.

Gal Namestnik, 2. a

Naredimo zabavo! Tisto ta pravo!

Nanjo besede pripravljajo se

in vabijo bližnje in daljne sosede.

Pesem je tu, tudi hrana in pijača,

besede pa imajo zabavo, kot se splača.

Laura Petrinec, 6. b

Nika Turk, Sara Petrišič, 9. b

V BANOVCIH

Zjutraj smo pojedli zajtrk in se oblekli. Peljali smo se z babico Dragico. Ko smo prišli, smo

vzeli stvari iz avta. Šli smo k bazenom in oddali listke. V slačilnico smo se šli preoblačit.

Nato smo poiskali prazne ležalnike. Z mamico sva zunaj preverili vodo in bila je topla. S

sestro sva šli plavat v drug bazen in tam je bila voda mrzla. Nekaj časa smo z mamico in

atijem plavali do konca bazena in nazaj. Ko so se odprli tobogani, smo se spuščali. Neja je

šla v mrzli bazen. Tam je spoznala deklico Luno. Ko sem prišla, me je predstavila Luni. Z

Luno sva se spuščali po toboganu. Nekaj časa sva se kopali. Ko se je znočilo, smo odšli jest.

Tia Voglar, 2. a

OVCE

Kupili smo ovci. Manjši je ime Baca, večji pa Dragica. Prehranjujeta se s starim suhim

kruhom in s travo. Kadar želita, se gibljeta na svežem zraku. Ko je neurje, pritečeta v leseno

hiško in tam preživita neurje. Baca je bele barve, Dragica pa ima na glavi rjavo liso. Tako ju

vedno prepoznam.

Niko Breznik, 2. a


LOVE

Love is an emotion that everyone experiences at least once in a lifetime. There are different

types of love. You'll never love your dog the same way you love your family.

Teenagers are usually very confused when it comes to love. They daydream about the person

they like, are confused, shy and nervous around him or her and just try to get close to them.

There's nothing else they think about.

Some people believe in love at first sight. I don't. If you fall in love with someone you don't

even know, you're actually in love with their looks and not their personality. I think that you

should first get to know the person. In my opinion, the best kind of love is when you're like

bestfriends: laugh together, hang out or just talk and have fun.

I think people used to be more open about who they like. A lot of people today are scared of

what others think and that they'll make fun of them. When you're in a couple, I think it's

similar. Girls like to get attention and it doesn't matter if they get a lot of expensive gifts. It's

enough that the boy takes some time to spend with her.

Being in love can be a pleasant experience but it can also be heart breaking. We can't choose

who we fall in love with and sometimes it just isn't the right person or the right time. If it

doesn't work out we just have to learn to live with it and move on. Eventually we'll find

someone who'll love us no matter what.

Nika Skušek, 9. b

LJUBEZEN

Ljubezen je kot roža,

ki cveti,

kot zgodnja pomlad,

ki iz zime se zbudi.

Vsak jo čuti,

vsak zanima se za njo,

a nikoli se ne ve,

kdaj udarila pri tebi bo.

Kajti to je čustvo,

ki pride kar tako,

pripravljen moraš biti

na to lepo čudo.

Ptički čivkajo,

drevesa cvetijo,

metulji migajo,

telesa pa drhtijo.

Maja Kraner, 6. b

LJUBEZEN

Zaljubljen sem do vesolja,

zaljubljen sem do ušes.

Samo eno dekle ljubim,

a ta zavrača ves svet

in po vrh ves planet.

Drugi teden v petek na zabavi,

vprašal jo bom za kakšen ples

in še kakšnega čez.

Naredil sem velik vodomet in

barven ognjemet,

a ona se briga samo za nogomet.

Nino Kukovec, 6. b


RECEPT PROTI DOLGČASU

Sestavine:

- 3 krastačje kože

- očesi morskega psa

- 1 liter polžje sline

- plesnivi sir

- polžje tipalke

- 80 bombonov

- 3 kisle smetane

- volčji smrkelj

Lonec postavimo na ogenj, nato damo v lonec bombone, da se stopijo. Ko dobimo tekočo

barvno zmes, dodamo kislo smetano in polžje tipalke. Ko zavre, dodamo plesniv sir in vse

dobro premešamo, pustimo, da še vre 5 min. Dobili boste trdo zmes kot puding. Na vrh zmesi

poveznemo 3 krastačje kože. Nato zmes damo v pekač in jo ob strani pomažemo s polžjo

slino. Na vrh zmesi damo očesi morskega psa in okoli potrosimo volčji smrkelj. Nato vse

skupaj spečemo v pečici na 200°C 3 minute. Potem, ko je pečeno, jo vzamemo iz pečice in

pojemo. Ne bo vam nič dolgčas.

Lora Lorenčič, 4. a

ŽIVLJENJE OTROK V PRIHODNOSTI

Otroci bodo leteli s čevlji na plin. Imeli bodo tudi nahrbtnike na plin, avti se bodo spremenili

v letala. Vsak premik bo stal en evro. Če bi rad gledal kako risanko ali film, si boš samo

zamislil in že se bodo prikazale. Delal boš lahko, kar boš hotel, se vozil s tankom, streljal s

ostrostrelko itd.

Gašper Beber, 4. a

Laura Vršič, Neja Križanec, 9. a


NA MORJU

V petek ob sedmih smo se odpravili na

morje. Usedli smo se v avto in se peljali pet

ur in pol. Ko smo prišli, smo bili v kratkih

rokavih, ker je bilo vroče. Najbolj mi je bilo

všeč, ker sem spoznala nove prijateljice:

Nejo, Hano, Mašo, Neli in Tjašo, ki hodi na

isto šolo kot jaz. Z Aljo in Tjašo smo se

vozili s kolesi in kegljali. Zadnji dan smo vse

naredile peščeni grad. Ko smo ga dokončale,

je Tjaša odšla domov. Z Mašo in Aljo smo

pojedle pico, s starši šle v Biograd na

sladoled in nato domov. Doma sem

ugotovila, da je moja psička bolna, zato smo

vse dni bili z njo.

Alina Barbarič, 2. a

Eva Hvalec, Nika Krepek, 9. b

koraki 2014

Documents