Genija d.o.o.1000 Ljubljana, Litijska cesta 12/aTelefon: 051 415 616Splet: www.genija.comE-pošta: info@genija.com

Stella NorrisLjubezen z neznanko

Za založbo: Blanka JarniUredila: Blanka JarniLektorirala: Eva VivolaRačunalniška postavitev: Dubravko Gecan

©Genija, d.o.o.

CIP - Kataložni zapis o publikacijiNarodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana

821.163.6-312.4(0.034.2)

HOČEVAR, Darja, 1955- Ljubezen z neznanko [Elektronski vir] / Stella Norris. - El. knjiga. - Ljubljana : Genija, 2012

Način dostopa (URL): www.e-knjiga.si

ISBN 978-961-280-110-6 (ePub)ISBN 978-961-280-111-3 (mobi)262017536

e-knjiga.si

Stella Norris

Ljubezen z neznanko

Ljubezenska kriminalka

2012

Tudi za brezplačne knjige veljajo avtorske pravice.

Vsa besedila na portalu e-knjiga.si so objavljena z dovoljenjem avtorjev, oz. lastnikov avtorskih pravic.* Pridobljena dovoljenja veljajo izključno za objavo in distribucijo na portalu e-knjiga.si. Ni dovoljen prenos e-knjig, besedil ali slikovnega materiala na druge spletne naslove, reproduciranje, distribuiranje, javna priobčitev, predelava ali druga uporaba v kakršnemkoli obsegu ali postopku.

Za osebno uporabo naše e-knjige lahko uporabljate neomejeno. Namesto nepooblaščenega razmnoževanja datotek vas prosimo, da vsako novo kopijo prenesete ali delite neposredno s našega portala. Na ta način boste prispevali k nadaljnjemu razvoju spletne knjižnice e-knjiga.si.

*zabesedila,kisovjavnilastidovoljenjazaobjavonisopotrebna.Javnalastjeoznakazavsakizdelek,zakatereganihčeneuveljavljalastniškihpravic.Ševednoveljajopravicezagrafičnopodoboinračunalniškopostavitevknjigobjavljenihnaportalue-knjiga.si

5

1. poglavje

Počasi se je pričela prebujati iz spanja brez sna. V sobo je skozi zagrnjena okna lila rumeno vijoličasta svetloba sonca, ki je zaha-jalo za obrobje strmo dvigajočega se hriba nad mestom. Potem je svetloba umrla in prostor je zagrnil spokojni mrak, ki se je vse bolj gostil, dokler predmeti niso izgubili svojih ostrih oblik.

S široko odprtimi očmi je gledala to izginjanje sveta in si želela blagodejne teme, da bi jo objela s pozabljenjem na vse otipljivo in hladno, kar je sevalo vanjo iz tujih predmetov. Ozrla se je po svoji bolniški postelji, obdani z vsemi mogočimi aparaturami. Ko se je skušala premakniti, ji je telo čez in čez spreletela topa bolečina ter ji ustvarila občutek, da sta njena telo in duša zdrobljena v nešteto delcev in zlepljena z vsemi mogočimi bolečinami. Tudi v glavi je čutila strašno bolečino. Poskušala se je spomniti, kaj se je zgodilo, zakaj leži tukaj med vse temi aparaturami, vendar se ni spomnila niti tistega osnovnega, kar ve vsak človek. Bila je ujeta v sedanjo-sti, ne da bi jo preblisnil en sam spomin na preteklost! Še je hotela je razmišljati, se spomniti česa oprijemljivega, toda misli so se ji pomešale in znova je tonila v nezavest.

Čez čas jo je ostra bolečina vrnila k zavesti. Trudno je odpr-la oči in v medli svetlobi zagledala dve osebi v belem, ki sta se

6

zaskrbljeno sklanjali nadnjo. Ženska ji je v razbeljena usta ulila malo čaja. Potem je umirjeno zaspala in po dolgem času so se v njen spanec prikradle sanje. Čudne, nerazumljive sanje! Blodenje ... blodenje ... po čem?

Nad hribom se je prelomil svit in zvezde so obledele. V priha-jajoči svetlobi se je pričela dokončno prebujati in začutila je, kako je okoli njene postelje završalo.

»Prebuja se!« je zaslišala prijeten ženski glas, ki je govoril v nemškem jeziku s čudnim naglasom. Jezik ji je bil sicer po-znan, toda nekako je čutila, da ji ni domač. »Hitro po gospoda primarija!«

Čez nekaj časa se je ob njeni postelji pojavil privlačen črnolas moški v beli zdravniški opravi. Njegov obraz je bil ogorel, z lepimi potezami, prijeten nasmeh pa je odkril vrsto čudovitih belih zob. Priznati si je morala, da je pravi lepotec.

»Dobrodošli zopet na tem svetu,« je zaslišala njegov žametni glas. Ta glas jo je na nekaj spomnil, a samo za hip. Takoj zatem se je znova pričela zavedati, da v njeni glavi ni ničesar, kar bi jo spo-minjalo na preteklost. Ničesar, prav ničesar in to jo je prestrašilo.

Mladi zdravnik je sedel na rob postelje in ji otipal pulz. Bil je zadovoljiv in znova se je nasmehnil. Ostalemu osebju je dal znak, naj odide.

»Sem doktor Werner Blainer, glavni zdravnik na urgentnem oddelku salzburške klinike in presrečen sem, da ste se vrnili v ži-vljenje,« je znova zaslišala njegov vznemirljivi glas. »Pred dobrim tednom so vas sredi noči pripeljali na našo kliniko. Nekdo vas je našel v neki odročni ulici, nezavestno, pretepeno, s hudo poškod-bo glave. Bili ste brez vsakršnih dokumentov. Teden dni ležite tu-kaj, pa se še nihče od svojcev ni pozanimal za vas. Tudi objavi v lokalnem časopisu in na radiu nista pripomogli k odkritju vaše

7

identitete.« Malo je pomolčal, potem pa postavil usodno vpraša-nje, ki se ga je vseskozi bala: »Ali veste, kdo ste?«

Zrl je v njene prelepe zelene oči, ki so se ob vprašanju čudno zmračile, nato pa se znova zasvetlikale, ko je preprosto, kot je on postavil vprašanje, tudi ona odgovorila: »Niti najmanjšega pojma nimam, gospod doktor!«

8

2. poglavje

Minilo je še nekaj dni in prelepa neznana pacientka je že zapu-stila sobo za intenzivno nego in se preselila na navadni oddelek. Opomogla si je že toliko, da je lahko zapuščala sobo. Prikupila se je vsemu bolniškemu osebju in ostalim pacientkam. Rada se je sprehajala po hodniku in skozi okno gledala na zasneženo hri-bovje, ki se je prav idilično svetlikalo nad prelepim Salzburgom. Bil je mesec februar in zima je ostro kazala svoje zobe.

Večkrat se je ogledovala tudi v ogledalu. Glavo je imela povito v bel povoj, in bolj, ko je opazovala svoje zelene oči, lepo obliko-vane polne ustnice, poteze obraza, bolj se je sama sebi zdela tuja, nepoznana.

Primarij, doktor Blainer, ki se je še posebej zavzemal in skrbel zanjo, ji je omenil, da je imela čudovite dolge, črne lase, da pa so ji glavo, žal, morali obriti do golega, ker je imela na zatilju grdo rano od udarca z nekim topim predmetom in še polno drugih odrgnin. Od tega udarca je utrpela hud pretres možganov in tudi rahel izliv krvi v možgane, vendar se nevrokirurg ni odločil za operativno, pač pa za konzervativno zdravljenje.

›Nič ne de,‹ je razmišljala, ko se je večkrat na dan ustavljala pred ogledalom, ›lasje bodo že še zrasli, toda ko bi vsaj ugotovila

9

svojo identiteto. Kdo sem? Ali sem v resnici Avstrijka?‹ Čudno se ji je zdelo, ker se je že večkrat zalotila, da v pogovoru pogosto išče primerne besede. Da se ne izraža lahkotno, domače, toda tudi to težavo je pripisala izgubi spomina! S tem se je strinjal tudi gospod primarij, lepi črnolasec, ki ji je vedno bolj priraščal k srcu. Potem se je spraševala, kaj je v preteklem življenju počela. S čim se je ukvarjala? Kaj zna? Koga od svojcev ima? Je bila morda zalju-bljena? Ima morda moškega, ki ga ljubi in ki on ljubi njo? Vsa ta vprašanja so ji parala živce in včasih jo je obšla grozna slutnja, da nikoli več ne bo našla svojega prejšnjega življenja. Se bo morala navaditi na novo življenje brez preteklosti?

Dobila je tudi ime. Pravzaprav ji ga je izbral primarij doktor Blainer. Pred dvema dnevoma jo je vprašal, ali bi jo smel imeno-vati Karina. Ker je nekaj časa začudeno gledala vanj in razmišljala od kod mu to ime, je skorajda v zadregi nadaljeval:

»Vem, da je zoprno, če se človek ne spomni svojega imena, žal pa se to v nesrečnih primerih pač dogaja. In, dokler se ga ne boste spomnili, naj bo Karina vaše nadomestno ime. Se strinjate?« Na-smehnila se mu je in hvaležno prikimala.

»Lepo ime ste mi izbrali,« je naposled rekla.»Lepemu dekletu pritiče lepo ime!« je resno odvrnil, potem pa

se nasmehnil. Čutila je, da mu to ime veliko pomeni in ga ni izbral kar v tri dni, toda ni hotela spraševati. Tako je za ves urgentni od-delek postala Karina. Sama pa si je priznala, da se počuti mnogo bolje, ker ima končno ime!

»Blagor tebi, Karina,« se je včasih ponorčevala njena ›cimra‹, s katero sta se te dneve prav spoprijateljili. »Ali veš, da ti zavidam, ker se ne spominjaš preteklosti? Jaz bi bila prav vesela, če bi nekaj stvari v zvezi z mojim Fritzem pozabila. Dvajset let je starejši od mene. Robat, toda premožen kmet je in jaz ga ljubim, pa čeprav

10

ne vem ali si to zasluži! Še vedno upam, da se bo nekoč odvadil alkohola in bova zaživela srečno družinsko življenje.«

Herta je bila prikupno dekle dvajsetih let, majhna in debelu-šna, ki se je že pri osemnajstih priženila na kmetijo. Otrok še ni bilo in vse bi bilo lepo in prav, če mož ne bi prekomerno pil. Vsaj tako se je govorilo! Kadar pa je bil omamljen od alkoholnih hla-pov, se ni znal nadzorovati. Žena je bila večkrat tepena in tudi to-krat so jo sprejeli na urgenco z zlomljeno roko in vso v modricah. Za nekaj dni so jo dali na opazovanje, vendar so upali, da ni nič hujšega. Karina pa ni mogla razumeti, kako more dekle še naprej ljubiti takšnega grobijana.

Ta dopoldan sta posedali v dnevnem prostoru oddelka, se po-govarjali in gledali televizijo. Njena družba je prišla Karini kar prav, kajti tako se je manj ubadala s svojimi težavami. Štirinajst dni je minilo, odkar se je nezavestna znašla v tej bolnišnici, v njeni glavi pa se ni še nič premaknilo. Niti najmanjšega prebliska, ki bi jo utegnil spomniti na preteklost, ni bilo. In zelo se je bala, da ga tudi nikoli ne bo dočakala!

Premotila ju je glavna sestra Jutta. Vstopila je v dnevni prostor in se zazrla v dekleti. Bila je to starejša ženska, predana svojemu poklicu in naravnost materinska do pacientov.

»Gospodična Karina,« je začela, dekle pa jo je nagajivo preki-nilo: »Gospodična? Morda pa sem gospa.«

Ženska se je nasmehnila. »Tudi to je mogoče, draga Karina, pa sem vseeno prepričana, da ste še gospodična. Poleg tega pa nikjer ne vidim poročnega prstana.«

»Morda pa so mi ga ukradli,« je vzdihnila Karina in se zazrla v prstanec na levi roki. Na prstu ni bilo nobene sledi, ki bi pričal, da je bil na njem obroček. Sestra Jutta pa je zamišljeno rekla:

11

»Potem bi vam brez dvoma ukradli tudi onega drugega,« je pokazala na prelep prstan z rdečim rubinom, »in pa verižico!« Karina se je s tem strinjala.

»Torej, gospodična ali gospa Karina, karkoli že ste, šef, se pra-vi primarij Blainer želi, da pridete v njegovo pisarno. Nekaj po-membnega se ima pogovoriti z vami!« Pomenljivo je pogledala obe dekleti in odšla iz dnevnega prostora.

12

3. poglavje

Primarij doktor Blainer je sedel v svoji pisarni za pisalno mizo in opazoval vitko dekle v bolniški halji, ki je pravkar vstopilo. Nato je spretno prikril čustva, ki mu jih je vzbudila in se ji bodril-no nasmehnil.

»Lepo, da ste prišli, Karina! Izvolite, sedite!« Ko je sedla na stol nasproti pisalne mize, jo je prijazno vprašal: »Kako se počutite?«

»Hvala, kar v redu, če odštejem bolečine v rebrih in rahel gla-vobol!« mu je smehljaje odgovorila.

»Oboje bo še nekaj časa trajalo, vendar morate biti potrpe-žljivi. Kljub temu, da se je neznanec grdo znesel nad vami in vas grobo obrcal, najbrž že nezavestno, ste jo kar dobro odnesli. Vi ste vitalna ženska in veliko prenesete! Zelo sem vesel, da ni bilo ničesar zdrobljenega ali polomljenega, če seveda izvzamem rebra, in vam ni bilo treba iti pod moj skalpel! Tudi ta nevšečnost s spo-minom bo minila, samo čas si morate dati!«

Karina je skomignila z rameni in se zazrla vanj. Vedela je, ne-kako slutila je, da ji želi povedati še nekaj bolj pomembnega. In res ga je zaslišala:

»Nekaj dni vas bomo še zadržali na opazovanju, potem pa bo-ste lahko zapustili kliniko.«

13

V njenih očeh je opazil obup. ›Kam naj grem,‹ se je vprašala. ›Kje je moj dom? Me tam kdo čaka?‹

»Vem, o čem razmišljate,« se je znova oglasil lepi zdravnik. »Tudi jaz sem veliko razmišljal o tem, kako bo, ko vas bomo od-pustili. Seveda bi lahko ostali tukaj, vse dokler se vaše stanje ne bi spreobrnilo, v kar ne dvomim. Toda, ker vem, da nihče ni ravno čustveno navezan na bolnišnico, sem se domislil boljše možnosti! Jaz vam lahko ponudim začasen dom!« Debelo ga je pogledala in nato rahlo zardela.

»Nočem vam biti v napoto, gospod primarij,« je skušala ugo-varjati. Nežno jo je pogledal in nekako je začutila, da mu pomeni mnogo več kot samo pacientka. Pa vendar, saj se ne more zalju-biti v žensko, katere identitete ne pozna, kaj šele njeno preteklost, je zgrožena razmišljala. Tako lep moški, pa še glavni zdravnik povrhu, gotovo ima ženo ali pa vsaj resno dekle. Morda je celo zdravnica!

»Nikomur ne boste v napoto, Karina,« ji je potrpežljivo odvr-nil. »Veliko hišo imam v salzburškem predmestju. Dosti preveliko zame, za moja dva otroka in svakinjo, ki ji pripada pol nadstropja.«

»Morda pa gospe Blainer ne bo všeč,« je nepremišljeno rekla, čeprav soproge niti omenil ni. Morda je omenek svakinje presli-šala ali vrag vedi kaj, toda že hip kasneje se je ugriznila v jezik. Njegov, prej nasmejan obraz, se je v hipu zmračil.

»Nimam žene, vdovec sem,« je skorajda šepetaje odvrnil, »pred letom dni je umrla v prometni nesreči, skupaj s še nerojeno hčerkico. Njej sva namenila ime Karina!« Ta izpoved jo je tako pretresla, da so ji stopile solze v oči.

»Oh, tako mi je žal,« je zastokala in si zakrila obraz z dlanmi. »Ko bi vsaj malo slutila, ne bi tako brezobzirno dregnila v vašo srčno rano ...«

14

»Je že v redu, Karina,« se ji je znova nasmehnil. »Včasih človek prenese več, kot si sploh lahko predstavlja. Življenje teče dalje in poskrbeti moram, da otroka čim manj občutita to izgubo. V naj-bolj občutljivih letih sta in morda jima bo vaša družba prišla še kako prav. Simpatični ste in mladi. In nekaj mi pravi, da ste tudi družabni. Jaz sem prezaposlen, prav tako svakinja, ki je direktori-ca hotelskega podjetja, stara gospodinja, ki živi z nami, pa je sicer izvrstna kuharica, za otroke pa nima dosti posluha. Torej, da ne boste imeli kakšnega občutka manjvrednosti, bi za začetek lahko malo popazili na moja otroka. Poleg tega pa boste imeli streho nad glavo, hrano, pa tudi oblačila se bodo našla, saj ste približno enake postave, kot je bila moja žena. Vse to vam ponujam do na-daljnjega, nočem, da bi me narobe razumeli. Niti približno vas ne želim prikleniti na svoj dom, samo pomagati vam hočem, dokler ...«

»Iz vsega srca se vam zahvaljujem, gospod ...«»Kar Werner mi recite,« jo je smehljaje prekinil, »če bova ži-

vela pod isto streho, se spodobi, da sva si bolj domača, se vam ne zdi? Ob domačem ognjišču so zoprne uradnosti kot so gospod in gospa ...«

»Vaša večna dolžnica bom, Werner,« je ganjeno rekla. »In .. sprejmem vašo ponudbo!«

»Samo tega si želim, da bi bili srečni! Vse drugo se bo uredilo samo po sebi! Tako, s tem sva zaključila,« je vzdihnil, kot bi se mu od srca odvalilo strašansko breme. »Sedaj pa pride na vrsto neka zoprna zadeva. Namreč, že ves čas, odkar ste pri nas v bolnišnici, odganjam od tod detektivskega inšpektorja Hofferja, načelnika salzburške kriminalistične policije. Seveda je povsem razumljivo, da se je ob vašem primeru vmešala policija, toda povejte mi, ali ste že dovolj močni, da ga sprejmeva?«

15

»Mislim, da sem močna dovolj, toda bojim se, da mu ne bom mogla kaj prida pomagati, saj se vendar ničesar ne spominjam!« je preprosto odvrnila, kar je bilo tudi res.

»Za to ne skrbite, Karina, pomembno je le, da mu to tudi sami objasnite in ga poslušate, da boste zadostili njegovi oholosti. Opo-zarjam vas, da je za pripadnice ženskega spola na pogled izredno privlačen, vendar nadut moški in zakrknjen samec. Ne pustite se mu vreči s tira. Potem bomo pa videli. Ko bo uvidel kako in kaj, bo morda odnehal, čeprav si tudi jaz iz vsega srca želim, da bi tistega, ki se je tako grobo znesel nad vami, prijeli. Vendar se to ne bo zgodilo, dokler se vam ne povrne spomin. Samo vi lahko pripomorete k temu, v to sem prepričan!« Karina ga je z zanima-njem gledala in poslušala, vmes pa razmišljala, da noben moški ne more biti bolj privlačen od doktorja, ki ji je tako velikodušno ponudil svoj dom.

»Torej, kdaj ste ga pripravljeni sprejeti? Že danes?« je dvomlji-vo postavil vprašanje.

»Za danes mi še prizanesite,« je zaprosila. »Jutri zjutraj? Tukaj v vaši pisarni! Ne pustite me same z njim!«

»O tem ste lahko prepričani! Ves čas pogovora bom poleg vas!« ji je zagotovil in se ji nasmehnil, da ji je pri srcu postalo toplo.

16

4. poglavje

»Naj me vrag, če ne slišim poročnih zvonov,« se je na postelji, poleg Karinine, hahljala Herta. Njen obraz je bil še vedno ves v modricah, vendar je to ni motilo, da se ne bi na vsa usta režala. Bila je pač dobrovoljno dekle in nobena, še tako težka izkušnja z možem, ji ni jemala volje do življenja.

»Neumnosti govoriš, Herta,« jo je zavrnila Karina in se zazrla proti oknu. Noč je bila svetla, nebo polno zvezd, na oknih pa so cvetele ledene rože. Kar streslo jo je ob misli, da bi v tem strupe-nem mrazu brezciljno tavala po ulicah.

»To povabilo nima nobene zveze z ljubeznijo. Samo pomagati hoče človeku v stiski. Hvaležna sem mu iz vsega srca, čeprav pri-znam, da me je strah, kako se bom znašla v tuji hiši.«

»Prihajaš v novo okolje, v nenavadno hišo z nekaj osebami ...« je nagajivo začela Herta, Karina pa ji je vznemirjena prisluhnila. Te besede je nekoč že slišala ali pa vsaj njim podobne! Kdo ji je to govoril? Vsa se je naježila. Mora se spomniti ...

»Od kod si vzela te besede?« jo je nenadoma prekinila, da se je Herta z napol odprtimi usti zazrla vanjo.

»Kakšne besede?« je začudena vprašala, Karina pa je nadalje-vala: »Nekoč mi je nekdo govoril nekaj podobnega, kot si mi sedaj govorila ti, samo ne vem kdo, kje in kdaj.«

17

»Izmislila sem si jih,« je odvrnila Herta, nato pa planila po-konci proti Karinini postelji in sedla na njen rob.

»Razmišljaj, Karina, prosim te, razmišljaj, napenjaj možgane, potrudi se ...« jo je bodrila, da bi se spomnila česa določenega, ta pa se je le prijela za glavo, poskušala misliti, vendar ni bilo nobe-nega prebliska več. Nazadnje je zakopala obraz v blazino in nekaj časa ječala. Od žalosti in jeze so se ji ulile solze. Začutila je Herti-no roko, ki jo je nežno pobožala po glavi.

»Nič ne de, Karina, se boš že še spomnila,« jo je pričela tolažiti. »In ko se ti bo spomin končno povrnil, ko boš vedela kdo in kaj si, takrat me boš prišla na kmetijo obiskat! Obljubiš?«

»Obljubim!« se je Karina nasmehnila skozi solze. »In takrat bom tvojemu možu izprašila hlače!« je še dodala, da sta obe zno-va izbruhnili v smeh.

»Zdiš se mi odločna in samozavestna ženska,« je kasneje rekla Herta, ko sta zopet ležali vsaka v svoji postelji. »V preteklosti si bila gotovo na visokem položaju in uspešna v karieri.«

»V kakšni le?« se je nasmehnila Karina. »Kaj pa, če je moja preteklost povezana s kriminalom? Kaj, če sem se ukvarjala s ka-kšnim prepovedanim poslom? Morda pa je to vzrok, da sem jo skupila! Kaj praviš, Herta? Resnično me je strah!« Sama ni vedela, od kod ji te misli!

»Jaz pa bolj verjamem, da je s teboj hotel obračunati bivši mož ali fant!« je menila Herta, ker se je zgledovala po svojih izkušnjah. Potem je dvignila glavo z blazine, si jo podprla z roko in se zagle-dala proti prijateljici, rekoč: »Ti ne moreš imeti kriminalne prete-klosti! Tvoje oči so preveč čiste!«

Zunaj je bril mrzel veter, v bolniški sobi pa je bilo prijetno toplo in dekleti sta umirjeno spali. Karino so proti jutru pričele preganjati čudne sanje. Premetavala se je po postelji, grabila za

18

rjuho, po glavi pa ji je ves čas brnelo in jo treslo, nekako tako, kot bi se vozila z vlakom. In res se je videla, kako sedi v kupeju. Na-sproti nje je sedel privlačen svetlolasec in ji nekaj govoril. Slišala ga je. Razločno ga je slišala.

»Namenjeni ste v nenavadno hišo. V tej hiši se boste morali gibati previdno, gospodična. Vidim nekaj oseb ...«

Tedaj je planila pokonci. Razgledala se je po sobi, vendar je bilo še vse mračno, videla je le obrise Hertine postelje in slišala njeno enakomerno dihanje.

Znova je legla in v mislih obnavljala nenavadne sanje, ki so se nanašale na večerni pogovor s Herto. Vedela je, da te sanje nimajo nobene zveze z doktorjevim povabilom v njegov dom, bile so le meglen spomin na dogodek, ki ga je nekoč doživela. Kdo je bil ta moški v vlaku? In zakaj ji je govoril tako čudne besede? Trudila se je, da bi razvozlala uganko, da bi moškega iz sanj povezala z resničnim življenjem, s svojo preteklostjo, toda ni ji uspelo. Pre-šinila pa jo je neka druga misel. Moški ni govoril v nemškem je-ziku. V sanjah ga je razumela, zdaj pa se ni in ni mogla spomniti, v katerem jeziku je govoril. Vsa izmučena je znova zaspala, toda sanje se niso vrnile.

19

5. poglavje

Detektivski inšpektor Erich Hoffer, načelnik salzburške krimi-nalistične policije, je bil na pogled zares privlačen. Za pripadnice ženskega spola pravi izziv, kot je Karini omenil dr. Blainer. Visok in atletske postave, svetlolas in modrih oči, ki so pacientko, s kate-ro je želel govoriti, v trenutku cinično premerile od nog do glave.

›Nekaj v njegovih očeh mi ni všeč,‹ je bilo dekletovo prvo mnenje o njem! Prisodila mu je kakšnih osemintrideset let, v re-snici pa jih je imel že čez štirideset. Pa še nekaj jo je osupnilo. Ne-kakšna podobnost z moškim, ki ga je že nekje srečala. Samo tega ni vedela, kje in kdaj!

»Ne vem, kako naj vas imenujem,« je skorajda v zadregi začel inšpektor Hoffer, ko je dekletu segel v roko in se predstavil. Po-licijsko izkaznico je spravil nazaj v žep in sedel na ponujen stol.

»Za zdaj naj bo kar gospodična Karina,« je vmes posegel dok-tor. »Tako smo jo namreč poimenovali na našem oddelku.«

»Nisem vedel, da na vašem oddelku pacientom podarjate tudi imena,« je nekam cinično pripomnil inšpektor in si hlastno ogledoval lepo dekle. Takrat, ko so jo našli, jo je videl z dolgimi, črnimi lasmi in moral si je priznati, da je prava lepotica. Tudi se-daj, s povojem čez obrito glavo, je bil njen obraz nekaj posebnega.

20

Predvsem njene iskreče zelene oči so se mu zdele čudovite, čeprav si je to v svoji oholosti le stežka priznal.

»V izrednih primerih počnemo tudi to,« je potrpežljivo poja-snil dr. Blainer. »In to je vsekakor izreden primer!«

Tedaj se je inšpektor znova zazrl v pacientko in jo nesramno vprašal:

»Pa se zares ne spominjate svojega imena, gospodična Karina?«Ta je osupnila, nato pa se obtožujoče zazrla v nadutega poli-

cista. Kako prav je imel Werner! Njegova nesramnost presega vse meje!

»Poslušajte, inšpektor Hoffer!« je doktor povzdignil glas. »Obljubili ste, da boste kar se da korektni in ne boste po nepo-trebnem vznemirjali moje pacientke!«

»Da, saj res, opravičujem se,« se je ta bedasto nasmehnil, nato pa nadaljeval: »Torej, ker vem, da mi zaenkrat ne boste v nobeno pomoč, vam tudi ne nameravam postavljati vprašanj. Lahko pa vam postrežem z nekaterimi dejstvi, ki vam bodo morda poma-gala do kakšnega prebliska v vašem spominu. Prišli smo do kar nekaj odkritij. Našel vas je neki mestni pijanček in pravzaprav se imate njemu zahvaliti, da ste še med živimi. Ko vas je zagledal ležati tam v zakotni ulici, se je tako prestrašil, da je zbežal in ne-kaj časa taval naokoli. Potem, ko je sam sebe prepričal, da ste bili resnično tam, da ni imel halucinacij, je stopil v prvo telefonsko govorilnico in nam sporočil o svojem odkritju. Seveda smo se ta-koj odzvali!«

Karina je mirno sedela in poslušala inšpektorja. Kdaj pa kdaj se je srečala z Wernerjevimi očmi in takrat ji je pri srcu postalo toplo. Vedela je, da ima v prelepem zdravniku zaveznika.

»Zelo pomembno dejstvo je, da niste bili napadeni tam, kjer ste obležali. Za to imam pričo. Prebivalka pritličnega stanovanja,

21

pod katerim ste med smetnjaki obležali, tiste noči ni mogla spati. Okoli druge ure je zaslišala hrup avtomobilskega motorja, žaro-meti so osvetlili njeno sobo. Potem pa je slišala vsaj dvakratno odpiranje in zapiranje avtomobilskih vrat, vse skupaj je mogoče trajalo eno do dve minuti in avto je odpeljal. In to je bilo to. Pol ure kasneje vas je našel tisti človek, še pol ure kasneje pa smo bili na mestu mi in zdravniška ekipa. Ženski se je takoj ob našem prihodu posvetilo, da je tisti avto nekaj odvrgel. Škoda le, da se ji ni posvetilo prej. Če bi stopila k oknu in videla vsaj znamko avto-mobila, bi nam veliko pomagalo.

Napad na vas se je, torej, moral zgoditi nekje drugje, potem pa vas je nekdo, kdorkoli je že bil, odvrgel v tej zakotni ulici, misleč, da vas ne bo do jutra nihče našel in boste zmrznili, saj je bilo tisto noč kar dvajset stopinj pod ničlo.«

»Tako!« se je začudil zdravnik. »Na kaj takega nisem pomislil.«»Tudi nobene sledi boja ali odpora ni bilo ne na vas, niti ne na

mestu, kjer ste obležali. To se pravi, da ste najprej nepričakovano dobili udarec po glavi, šele nato ste bili grobo obrcani in kasneje odvrženi. V laboratoriju smo na vaši obleki dobili nekaj vlaken, vendar jih pač nimamo z ničemer primerjati, vendar forenziki še delajo na tem. To so bržkone vlakna s prevleke avtomobilskega sedeža, toda takšne prevleke ima skorajda vsak drugi avto v tej naši deželi! Sicer pa je bila cesta poledenela in zato ni nobene pa-metne sledi, ne od čevljev niti ne od avtomobilskih gum.«

»Kje pa sem obležala?« je s skrhanim glasom nenadoma vpra-šala Karina.

»V uličici Kaigasse, na vzhodnem koncu starega mestnega je-dra, pred stanovanjsko hišo s številko 13, kot sem že rekel, med smetnjaki!« je pojasnil inšpektor. Ta obširen opis ni Karini prav nič pomenil, ker ni imela pojma, kje to je!

22

»Zdaj pa bi rad razvozlal, zakaj ste bili napadeni! Po vaših oblačilih sodeč, bili ste v kavbojkah, puloverju in črnem usnje-nem jopiču, domnevam, da prostitutka niste! Te so bolj pomanj-kljivo in izzivalno oblečene,« je sarkastično pripomnil, da jo je po vsem telesu spreletel mraz. »Sicer pa so velikokrat napadene, da ne rečem tudi umorjene, zato bi bila ena od možnosti seveda tudi ta! Vendar smo jo, kot sem že rekel, zaradi vašega načina oblače-nja, ovrgli!«

»Hoffer, opozoril sem vas, da ne bodite nesramni do moje pa-cientke,« se je znova zaščitniško oglasil dr. Blainer. Postajal je ne-strpen. Ta človek zares ni poznal nobenega zadržka. »To, kar ste zdaj pripovedovali, je bilo popolnoma nepotrebno!«

»Samo svoje domneve želim pojasniti,« se ni dal svetlolasi po-licist, pri tem pa si je predrzno ogledoval prepadeno dekle. »Po videzu sodeč tudi narkomanka niste!«

»Prepričan sem, da je bila gospodična Karina turistka in da je šlo za roparski napad,« je tedaj tudi zdravnik podal svojo domne-vo. »Saj je vendar ostala brez listnice in dokumentov.«

Dekle ju je gledalo in poslušalo, kot bi se pogovarjala o neki tretji osebi. Vsega skupaj je že imela dovolj. Najraje bi vstala, po-slala nadutega inšpektorja k vragu in odšla iz pisarne naravnost v svojo sobo. Še nikdar v teh dneh si ni tako zaželela postelje kot prav ta trenutek.

»Gospod primarij, ne bodite vendar tako naivni!« ga je po-smehljivo zavrnil inšpektor. »Če bi bila turistka, ali se vam ne zdi logično, da bi bila tudi nekje nastanjena? V kakšnem hotelu, pri-vatnem penzionu ali vsaj gostilni? Vse smo preverjali, povpraše-vali, pa ni nikjer nihče videl tega dekleta, niti slišal zanjo. Mislim, da je fotografija, ki smo jo na kraju najdbe posneli, dovolj jasna, da bi jo vsakdo prepoznal, če bi jo pred tem le za hip videl. Ta-kšnega obraza se zlepa ne pozabi,« ji je skušal polaskati, vendar

23

jo je s tem spravil v le še slabšo voljo. Imela je občutek, kot bi se norčeval iz nje.

»Če pa bi prispela z avtobusom na enodnevni obisk mesta, pa bi bili mi gotovo obveščeni, da je dekle pogrešano! Verjemite, že velikokrat se je zgodilo, da se je kdo od potnikov izgubil in ni bil na mestu ob času odhoda! Takrat nastane med ostalimi potniki vik in krik, da jih ponavadi v rekordnem času najdemo!«

Za trenutek je utihnil in napeto zrl predse, nato je nadaljeval:»Druga stvar, ki kar dreza v nos, je sledeča! Čemu bi jo ropar

prenašal na drug kraj? To ni v njihovi naravi! Poulični roparji udarijo in izginejo, da se kar pokadi za njimi! In ...«

Nenadoma se je zazrl v njen vrat, okoli katerega je visela zlata verižica s sidrom. Nato mu je pogled poromal na prstanec desne roke, kjer se je svetlikal prstan z rubinom. Takrat je vedela, da bo ponovil besede sestre Jutte.

»In, če bi šlo za roparski napad, bi bila ukradena tudi prstan in verižica. Zlato, to je prava vaba za roparje! In nenazadnje tudi ročna ura!«

Doktorjeva domneva se je v trenutku sesula.»Morda pa me je napadel bivši mož ali fant,« se je tedaj ogla-

sila Karina, ker ni mogla več molčati. »Zapustila sem ga, hotel je, da se vrnem k njemu, zavrnila sem ga, pa me je hotel ubiti. Da bi izgledalo kot rop, mi je vzel listnico! In v tem mestecu me je od-vrgel, ker je bil prepričan, da me nihče ne pozna!«

Morda pa ima Herta vendarle prav! In v tem trenutku si je za-želela, da bi bilo to res, ker se je bala, da si bo prebrisani inšpektor izmislil še kaj hujšega. Njen strah je bil popolnoma upravičen.

»Recimo, morda! Takšne reči se vse pogosteje dogajajo!« se je nejevoljno namuznil Hoffer, ker si je moral priznati, da dekle pametno razmišlja.

24

Znova je za hip utihnil, kot bi premišljeval, nato pa nadaljeval:»So pa še druge možnosti! Za posilstvo ni šlo, to lahko vi po-

trdite, kajti v vsakem takem primeru mora žrtev pregledati tudi ginekolog, pa čeprav je ta na samem kraju zločina ali napada oblečena, kot bi se nič ne zgodilo, ali ne?« se je obrnil k doktorju in ta je prikimal.

»Največja možnost pa je, da je vaša preteklost nekako poveza-na s kriminalom!« ji je nazadnje postregel z dejstvom, ki je že njo samo strašilo, pa čeprav ji je Herta zagotavljala, da to ni mogoče!

»Morda ste hoteli preprodati drogo, pa ste namesto denarja, dobili udarec po glavi! Vse skupaj pa naj bi izgledalo, kot da vas je napadel kakšen ne preveč pameten ropar, morda pijanček, vas udaril po glavi in se zadovoljil z listnico, v kateri je bilo najbrž nekaj denarja in dokumenti.«

»Ne morete me dolžiti česa takega, ko me niti ne poznate in ničesar ne veste o meni,« je tedaj vzrojila Karina, »in ko, prekleto, niti sama ne vem, kdo sem!«

»Rekel sem, da so to samo moje domneve!« jo je skušal poto-lažiti, ko je ugotovil, da je šel le predaleč. Pa vendar, vse bi se lahko ujemalo in inšpektor je sumil, da je na sledi nečesa velikega!

»Vaših domnev imam počasi dovolj!« je sedaj postal dr. Blai-ner že resnično jezen.

»Samo še trenutek!« je zaprosil inšpektor in se presedel na stolu, ne da bi se nameraval dvigniti. »Nekaj bi vam še rad obra-zložil, da me boste vsaj poskušali razumeti. Namreč, niti sanja se vam ne, koliko kriminala je v Salzburgu!« se je očitajoče zazrl v zdravnika. »Prostitucija, zvodništvo, preprodaja droge, umori, vse to cveti, odkar so odprli Stellina – bar in njemu podobne. Sicer so racije na dnevnem redu, vendar do zdaj nismo mogli še nikomur ničesar dokazati. Tako kot jih pripremo, tako jih moramo tudi

25

izpustiti. Sumim tudi, da se ukvarjajo s prodajo deklet za spol-ne sužnje. Od vsepovsod jih vlačijo sem. Za javnost kot plesalke, toda vrag vedi, kaj vse se še dogaja. Nekatere kar izginejo. Vrnile so se domov, se izgovarjajo in kaj jim moremo! Zato se ne čudite, da sem sumničav.«

»Stellina – bar,« je bolj zase kot zanju mrmraje ponovila Kari-na, vendar sta jo oba dobro slišala.

»No, ste že slišali zanj? Se končno spominjate?« je zmagoslav-no vzkliknil inšpektor, ona pa je odločno odkimala.

»Ničesar se ne spominjam, gospod inšpektor, samo tako ču-dno mi zveni. Stellina – bar, od kod to ime?«

»Od kod neki le? Iz Italije, vendar! To je prava mafija!« se je za-ničljivo namrdnil inšpektor. »Vodi ga neki Antonio Veirra, ki mu je doma bojda pričelo goreti pod nogami, pa je prišel v Salzburg zastrupljat zrak. In Stellina – bar, po naše Zvezdica – bar, ni edini v katerem kraljuje, ima še nekaj podružnic. Zdi pa se mi, da je prav ta bar osrčje vsega zla!« Medtem, ko je govoril, jo je natanč-no opazoval. ›Ta ženska nekaj ve,‹ je zadovoljno razmišljal, čeprav povsem neupravičeno.

»No, če je to vse, bi šla gospodična Karina sedaj počivat,« se je tedaj oglasil dr. Blainer, ki se mu je zazdelo, da Hoffer že predolgo zadržuje njegovo pacientko.

»Mislim, da se bova še srečala,« ji je ob slovesu rekel inšpektor in zdelo se ji je, da te besede zvenijo kot grožnja. ›Lepa reč,‹ si je rekla, ›ta vražji inšpektor namerava iz žrtve narediti grešnega kozla!‹

Nekaj podobnega pa je razmišljal tudi doktor, ko so se za njo zaprla vrata.

26

6. poglavje

»No, kaj mislite, gospod primarij?« se je zaupljivo zazrl vanj inšpektor, takoj ko sta ostala sama.

»Prav nič! Jaz osebno lahko podam samo mnenje zdravstve-nega stanja pacientke, ker gre v tem primeru za brutalen napad na osebo in sem policiji dolžan poročati, vse drugo pa je vaša stvar,« mu je diplomatsko odvrnil. »Če pa že zares hočete moje odkri-to mnenje, vam ga lahko povem! Zaleteli ste se, da se bolj niste mogli! Povsem jasno naj vam bo, da jo bom ščitil in da vam ne bom dovolil nobenih nesramnosti! Začasno bo živela v moji hiši, dokler ne bo povsem okrevala.«

»Čudovito! Pozabil sem ji omeniti, naj ne zapušča mesta, do-kler je preiskava v teku! Občutek imam, da imamo veliko ribo v mreži!« si je zadovoljno mel roke. Dr. Blainer ga je gledal in si mislil svoje.

»Nekaj bi vam še pojasnil, česar nisem hotel omeniti v njeni prisotnosti,« je nadaljeval. »Ob pregledu njenih oblačil smo našli nekaj izjemno zanimivega. Vse blagovne nalepke so bile namreč namerno izrezane s škarjami. To je zelo očitno, pa ne, da bi bila ženska alergična na te nalepke in bi jih pač vsakič odrezala, ko oblačilo kupi, pač pa je bilo odrezano na hitro, bi rekel, šlampasto! Razumete, kaj hočem reči?«

27

Dr. Blainer ga je gledal, ne da bi mu pritrdil ali zanikal. Prav-zaprav mu je šel že na živce in je nestrpno čakal, da se ga znebi.

»To je storil tisti, ki je bil prepričan, da bo ženska zmrznila in se preselila na oni svet, ni pa hotel, da policija morda po blagov-nih nalepkah odkrije, od kod ženska prihaja!«

»Ne razumem, kaj mi hočete dopovedati,« je naveličano vzdih-nil primarij. Inšpektor Hoffer se je zvito nasmehnil.

»Gospod primarij, ste morda do zdaj že dojeli, da ta vaša go-spodična Karina, govori šolsko nemščino? V njeni izgovorjavi sploh ni zaslediti našega domačega avstrijskega narečja!«

Vse, kar je Werner v njenem govorjenju do zdaj zasledil, je bilo to, da se včasih lovi in išče pravo besedo. Vendar je to mo-tnjo, tako kot Karina, pripisoval izgubi spomina in je upal, da bo sčasoma prešla. To je omenil tudi inšpektorju. Sicer pa na splošno veliko avstrijskih državljanov uporablja šolsko, se pravi knjižno nemščino in to se ni zdelo Wernerju nič posebnega.

»Vidite,« se je nasmehnil inšpektor Hoffer, »jaz pa sem dru-gačnega mnenja! Sumim, da je ženska bavarska Nemka in skuša prikriti svoje bavarsko narečje, zato uporablja šolsko nemščino. Sumim tudi, da je članica močne bavarske kriminalne združbe, s katero ima Antonio Veirra zveze. Seveda vse to za zdaj samo sumim! Sicer pa sem njeno sliko poslal bavarski kriminalistič-ni policiji. Če ima tam dosje, bomo kmalu odkrili njeno pravo identiteto!«

Werner ga je osupel pogledal.»Se vam ne zdi, da malo prehitevate dogodke?« ga je zajedljivo

vprašal. »Ta ženska je moja pacientka in dokler je v moji oskrbi ...«»Vi jo kar negujte in skrbite zanjo, jaz pa jo bom z veseljem

zašil, ko bo pri moči in ko bo dokazana njena identiteta! S tem si bom pri bavarski policiji pridobil velik ugled!« je zlobno pritaknil

28

inšpektor. »Veste, obstaja močna mamilarska mreža, ki sega vse od Rusije, prek Baltskih držav, Poljske in Češke do Bavarske in od tam naprej v naše kraje, nato pa prek Slovenije na Balkan in še naprej!«

»Res?« se je začudil Werner. »Jaz pa sem vedno mislil, da ta-kšne mreže potekajo v obratni smeri!«

»Tudi! Tudi!« je vzdihnil inšpektor. »Na žalost potekajo v vseh smereh! Tudi z zahoda in s severa, iz Skandinavije. In mi, tukaj, smo zlata sredina! Pri tem poslu se gre za ogromne vsote denar-ja, zato seveda tudi umori niso nič novega in nepredvidljivega! Pri vsem tem pa ima svoj delež tudi Antonio Veirra! Vendar mu zaenkrat ne morem še nič dokazati! Njega se moram lotiti z obra-tne smeri! Okoli riti v žep, kot pravi star pregovor! Najprej bova počistila prag s skrivnostmi o izginulih dekletih, potem bo morda prišla prilika, da se lotiva tudi poslov v zvezi z mamili! Veliko dela me čaka!«

Dr. Blainer je bil čudno zmeden. Vsemu temu, o čemer mu je inšpektor Hoffer govoril, je seveda verjel, ampak da bi bila lepa Karina članica te mamilarske združbe, ta je bila pa iz trte izvita. Zato je bil prav jezen, ko je inšpektor Hoffer znova spregovoril:

»Zdaj boste imeli priložnost, da se izkažete, gospod primarij. Pravite, da boste to žensko vzeli pod svojo streho. Zato naj vam ne bo odveč, če vas poprosim, da malo povohunite za njo. Imejte odprte oči in ušesa.«

»Na to lahko kar takoj pozabite,« ga je osorno zavrnil Werner. »zdravnik sem, ne vohun in ne bom zlorabil njenega zaupanja vame! Upam, da sva se razumela! Mislim, da bi bilo dosti bolj humano, če bi pričeli iskati človeka, ki ji je zadal te rane, kot da sumničite in obtožujete žrtev napada!«

29

Inšpektor Erich Hoffer ga je nekaj časa gledal, nato pa se sko-rajda razumevajoče nasmehnil:

»Povsem vas razumem in ne bom vas več silil v dejanja, ki se vam zdijo pod častjo! Samo še nekaj me zanima, gospod primarij, potem pa bom šel, ker vem, da vas kliče dolžnost! Bi bilo kljub temu mogoče, da dekle namerno igra izgubo spomina? Bi vi kot strokovnjak to opazili?« Dr. Blainer je bil ogorčen, vendar je od-ločno odgovoril:

»Nisem strokovnjak za nevrologijo! Specialist sem za urgentno kirurgijo in na splošno za konzervativno zdravljenje poškodb, ki so kot posledica prometnih in vseh drugih nesreč, nasilnih napa-dov in tako naprej! Če razumete razliko med tema dvema stroka-ma. Ves čas pa sodelujem tudi z nevrologom in če želite, se lahko posvetujete tudi z njim! Bodite pa prepričani, da so bile poškodbe gospodične Karine tolikšne, da je začasna izguba spomina nekaj samo po sebi umevnega in ji tega ni treba igrati! Kaj takšnega lahko pomisli samo laik, ki se niti malo ne spozna na medicino! Če bo potrebno, bo opravila tudi psihiatrično terapijo s hipnozo! Storil bom vse, da bo ozdravela!«

Doktorjeve besede so bile nekoliko trde, vendar to inšpektorja ni ujezilo. Prijazno se je nasmehnil in narahlo pokimal z glavo.

»Hvala, gospod primarij! Vaš odgovor iskreno cenim!«

30

7. poglavje

Razkošna hiša doktorja Wernerja Blainerja je stala izven me-stnega jedra, na majhni vzpetini, od koder je bil prelep pogled na mogočni grad na skalnatem hribu. Prvotna lastnika hiše sta bila starša doktorjeve pokojne žene Elke, ki sta jima jo ob poroki podarila, sama pa se preselila v manjše stanovanje. Majhen de-lež je pripadal tudi njeni pet let mlajši sestri Senti, sicer pa je ta podedovala tudi hotelsko podjetje, kjer je po upokojenem očetu nasledila mesto direktorice. Wernerja ni motilo, da z njimi živi tudi svakinja, čeprav je bila bolj muhaste in strupene narave. Da si bo nekoč sama omislila kakšno privlačno hišo, o tem seveda ni dvomil, saj je bila direktorica družinskega hotelskega podjetja in je bila finančno dobro preskrbljena. Nečesa pa Werner ni vedel. Namreč, da je Senta vanj zaljubljena od prvega dne, ko jim ga je sestra predstavila in da je vse od sestrine smrti naprej njena vroča želja, da Werner postane njen mož. To je hotela doseči za vsako ceno!

Werner in Elke sta se spoznala kot študenta medicine. Bila je ljubezen na prvi pogled in že pri šestindvajsetih letih sta se po-ročila, ker je bil na poti zdaj štirinajstletni sin Thomas. Dve leti kasneje sta dobila še hčerko Helgo in njihova družinska sreča je

31

bila popolna. Zakon in družina niso bili ovira, da ne bi uspešno doštudirala. Žena sicer malo kasneje zaradi rojstva otrok, pa ven-dar sta oba dosegla svoje mladostne sanje. Postala sta uspešna ki-rurga in skupaj delala na urgentnem oddelku salzburške klinike. Vse dokler ni prišlo do tragične avtomobilske nesreče. Takrat se je družinska idila porušila kakor hišica iz kart, prebrisana Senta pa je končno dobila upanje za izvedbo svojega zastavljenega si cilja.

Zdaj pa naj bi kot strela z jasnega padla v družino neka ne-znanka! To bi morda še nekako prenesla, če ženska pač trenutno niti svoje identitete ne pozna, ko ne bi njeno izurjeno oko opazilo, da je njenemu svaku mnogo več do te ženske, kot bi mu do paci-entke moralo biti.

»Si ti znorel, Werner?« je zarohnela, ko jim je ta obrazložil svoj načrt. Vsa družina je sedela za mizo v jedilnici in večerjala. Gospodinjska pomočnica Frida, stara in mrka ženska, jim je po-stregla in se tudi sama nejevoljno namrščila in zmajevala z glavo. Prav nič ji ni bilo po volji, da bo v hiši s tujko sumljive nezna-ne preteklosti. Vrag vedi, kakšne vrste ženska je, je sama pri sebi negodovala.

Thomas je svojo teto posmehljivo pogledoval izpod čela. Senta Hercog je v elegantni zeleni obleki prav vsiljivo delovala za mizo, saj je bila vendarle samo družinska večerja in vsi ostali so bili v preprostih domačih oblačilih. Svetlo rjave lase, ki so ji sicer segali do ramen, je imela spete v visoko pričesko, sivomodre oči pa so se jezno pobliskavale izpod dolgih umetnih trepalnic. Bila je moč-no naličena, posebno pa so izstopali živo rdeče lakirani nohti in našminkane ustnice. Z Elke sta si bili zares podobni, toda otroka sta večkrat razmišljala, da se razlikujeta kot noč in dan. Njuna mama je bila nežna in ljubeča ter visoko študirana, ta pa se jima

32

je včasih zdela kot hudobna vešča. Ni bila preveč odprte glave, zato se s šolanjem ni kaj prida ukvarjala. Poslovanja se je naučila od očeta in tako je brez kakšnega posebnega truda uživala ugled gospodične direktorice. Thomasu je šla včasih prav na živce. Vti-kala se je v njegovo in sestrino življenje, kot bi bila že njuna druga mama. Upal je, da oče ne bo tako neumen in se z njo poročil. Fant je namreč že dolgo slutil, kaj se mota po Sentini glavi.

»Da se bo po hiši potikala neka tujka brez spomina? Le kako ji moreš zaupati svoja mladoletna otroka? Vrag vedi, kaj ima v načrtu! Morda namerava še hišo izropati!«

Wernerja je minevalo potrpljenje, pa vendar so se mu v misli vsilile besede inšpektorja Hofferja. Toda že naslednji hip jih je pregnal iz glave. Vse to so bile same izmišljotine, si je prigovarjal.

»Tvoja domišljija ne pozna meja!« ji je končno zabrusil. »Le zakaj tako na široko razmetavaš z besedami? Odkrito povej, da v hiši nočeš nobene mlade ženske!«

Te besede so bile malo prehude in posumila je, da morda svak že kaj sluti. Zato je spremenila taktiko. Nasmehnila se je in sprav-no dejala:

»Ne gre za to, Werner, ampak se preprosto bojim za tvoja otro-ka, moja nečaka! Ne moreš ju kar pustiti s tujo žensko, za katero niti ne veš, ali se morda ne pretvarja! Da človek kar tako izgubi spomin na vse preteklo življenje, vse drugo pa je v redu, to je na-ravnost smešno!«

»O tem ne bom razpravljal s teboj!« jo je ostro zavrnil. »Nobe-ne pravice nimaš, da sodiš o stvareh, za katere nisi poklicana! O njenem zdravstvenem stanju ne veš ničesar in tudi, če bi vedela, ne bi ničesar razumela. Ti se brigaj za svoje delo, jaz pa se bom za svojega in ker sem zdravnik, je moja dolžnost, da človeku v sti-ski pomagam. Dovolj prostora imamo v hiši in ena oseba več ali

33

manj ... V tem ne vidim nobenega problema. In prepričan sem, da se bo z otrokoma razumela!«

Vstal je od mize in napravil nekaj korakov po jedilnici, Senta pa je obmolknila in se prezirljivo posmehnila. Nato je skomignila z rameni in nagnila kozarec z vinom.

»Se mi samo zdi, ali ima najina teta zares nekaj vražjega v na-črtu?« je kasneje Helga vprašala svojega brata, ko sta sedela v sa-lonu pred televizijo.

Tom in Heli, kot so ju klicali, sta bila oba črnolasa in modrih oči, pravi zrcalni podobi svojega očeta. Materino smrt sta težko prebolela, vendar ju je očetova ljubezen in skrb zanju držala po-konci, da sta znova normalno zaživela. Iz vsega srca sta se imela rada in skrbela drug za drugega, ko očeta ni bilo doma. Ne Frida ne Senta jima nista znali nadomestiti mame. Frida je bila godr-njava stara ženska, ki ju je sicer imela rada, vendar tega ni znala pokazati. Senta pa jima je vsiljevala svojo ponarejeno ljubezen, vendar sta oba otroka vedela, kako je na stvari. Bolj kot onadva jo je zanimal njun oče, hlinjena ljubezen do otrok pa je bila samo pretveza, da bi si pridobila njegovo ljubezen.

»Imaš v mislih najinega očeta?« se je nasmehnil Thomas in jo objel okoli ramen.

»Da, prav njega! Zdi se mi, da Senta nekaj naklepa, zato ji je tako odveč, da pride ta ženska v hišo.«

Thomas je raje molčal, ker je bil pravzaprav istih misli, vendar sestri ni hotel pritrditi, ker je zelo rada govorila in bi to njuno ugotovitev kaj lahko nesla na kakšna nepoklicana ušesa.

»Kaj misliš, kakšna je ta ženska?« je drezala naprej, ker jo je kar razganjalo od radovednosti. Oba sta bila prepričana, da je na njunega očeta naredila velik vtis.

34

»Kako naj pa vem?« je zanergal brat, ker je bil že sit njenega nenehnega govorjenja. Na ekranu je bila neka dobra kriminali-stična oddaja, sestra pa mu ne da miru!

»Kaj pa, če se zares pretvarja?« je nenadoma s strahom vpra-šala. To vprašanje ga je presenetilo. Od kod naenkrat takšne črne misli v sestrini glavi? Menda ne bo nasedla Sentinemu napleta-nju? Obrnil se je k njej in pripomnil:

»Mislim, da bereš preveč kriminalk! Nekaj mi verjemi! Če jo je oče sklenil sprejeti v hišo, mora že biti v redu ženska!«

35

8. poglavje

Od pogovora z inšpektorjem Hofferjem je minilo pet dni, Ka-rina pa se je počutila vse bolj nelagodno in ogroženo. Njegovo govorjenje in natolcevanje sta jo spravila v negotovost. Povečini je poležavala v postelji in razmišljala o svoji nič kaj obetajoči pri-hodnosti. Če se ji ne bo povrnil spomin, kako naj živi naprej? Naj-prej mora opraviti s svojo preteklostjo, šele potem lahko upa na prihodnost! Vse življenje ne bo mogla ostati v Wernerjevi hiši in jim biti v napoto. Vso pravico imajo do svojega življenja! Tako je razmišljala in na tihem obupavala, še posebej pa jo je pred dvema dnevoma potrl Hertin odhod. Zdaj je bila sama v sobi in zajelo jo je malodušje. Nič je ni moglo spraviti v boljšo voljo, tudi poskusi sestre Jutte, da bi jo spravila v smeh, so bili neuspešni.

Sanje o vlaku pa so se ji vsako noč vračale. Bolj in bolj ko se je trudila, da bi se spomnila česa določenega v zvezi s tem, manj je vedela. Še posebej pa jo je begal moški, ki jo je spominjal na Hof-ferja. Tudi jezika, v katerem ji je govoril, še ni razvozlala. Ko se je prebudila, ji je preprosto ušel iz spomina! Zatrdno pa je vedela, da ji moški ne govori v nemškem jeziku!

Bil je sobotni večer, zunaj je zopet snežilo in Karina se je zamo-tila s tem, da je s postelje opazovala snežinke, ki so se poigravale

36

na okenskem steklu. Tako je bila zatopljena v igro snežink, da ni slišala, kdaj so se odprla vrata in je nekdo stopil v sobo.

Dr. Blainer je obstal pri vratih in jo opazoval, kako leži v po-stelji, udobno naslonjena na podložene blazine in nenehno zre skozi okno.

›To nežno bitje, s prelepimi iskrečimi očmi, vabljivimi, pol-nimi ustnicami, iskrenim nasmeškom in čudovito postavo, ki ta trenutek leži v postelji in z neko prikrito otroško radostjo opazuje ples snežink, že ne more biti članica kriminalne združbe,‹ si je rekel. Saj ni mogoče, da bi te nežne roke preprodajale drogo in kosile smrt med mladimi ljudmi! Naj gre Erich Hoffer k vragu! On mu že ne bo nasedel! V svoji pohlepnosti do čim večjega ugle-da, vidi Hoffer strahove tam, kjer jih ni, on pa bo zaupal svojemu instinktu!

Zakašljal je in tedaj se je obrnila proti njemu.»Vi, Werner?« se je začudila. »Nisem vas slišala vstopiti!« Pri-

bližal se je postelji in sedel. Nežno jo je prijel za roko.»Sestra Jutta je potarnala, da je princeska žalostna in nesrečna,

zato sem prišel k njej, da jo potolažim!« Nasmehnila se je.»Kako dobri ste, Werner!« je vzdihnila. »Bojim se, da si tega

ne zaslužim!«»Ne govorite tako o sebi, Karina!« je odvrnil. »Vedel sem, da

bo Hoffer slabo deloval na vas! Toda pozabite nanj! Nocoj se mo-rate veseliti! Vaša zadnja noč je za bolnišničnimi stenami. Že jutri boste zadihali svež salzburški zrak Posebej za vas sem nocoj pre-vzel nočno dežurstvo, da bom jutri prost in ves čas z vami. Lepo vas bom vpeljal v življenje v svoji hiši!«

»Strah me je!« je šepnila in v njenih očeh je opazil takšno ža-lost, da bi jo najraje stisnil v objem in jo tolažil, kot je ob Elkini smrti tolažil svoja otroka.

37

»Česa vas je strah, Karina?«»Moje sedanjosti, prihodnosti in nenazadnje tudi preteklosti!

Sploh ne vem, pri čem sem! Poleg tega me že nekaj noči zapovr-stjo preganjajo čudne sanje!« Povedala mu je o njih, zdravnik pa je začudeno zrl vanjo.

»Saj menda ne mislite, da so te sanje kakorkoli povezane z mo-jim povabilom?« je nazadnje prepadeno vprašal. »Zagotavljam vam, da v moji hiši ne straši, da smo običajna družina in da otroka težko čakata, da vas spoznata!«

»Ne ne, tega sploh ne mislim,« se je nasmehnila, »vem pa, da so te sanje nekako v zvezi z mojo preteklostjo. Na vse načine se trudim, da bi se česa spomnila, pa mi ne uspe! In verjeli ali ne, moški iz teh mojih sanj je podoben Hofferju. Še bolj čudno pa je, da sem te sanje prvič doživela v noči pred pogovorom z njim! Takrat ga sploh še nisem poznala!«

»Ali mislite, da ste ga v preteklosti že srečali?« je vznemirjen vprašal Werner. »Čudno, on ni z ničemer pokazal, da bi vas po-znal. Lahko pa mu povem o teh sanjah, če resnično ...«

»Ne, ne, pustite ga pri miru! Manj ga vidim, bolje zame! Slabo deluje na moje počutje. Kadarkoli bo prišel sam od sebe, bo pre-zgodaj! Sicer pa, ne verjamem, da sanjam o njem, najbrž mu je ta moški samo podoben. Svetlolas, modrook! Takšnih je nešteto na svetu! Vendar me tako zanima, kdo je moški v mojih sanjah, v kakšno hišo sem takrat šla, da sem se morala previdno gibati, kakšne osebe so bile tam? In v katerem jeziku mi govori? Vse to me tako muči, da postajam kar bolna!«

Tudi Werner je ob teh njenih vprašanjih postajal bolan od skr-bi. Njene sanje mu niso bile všeč, preveč skrivnosti in nevarnosti je bilo v njih. Kakšno življenje neki je živela v svoji preteklosti? Ali bi ženska s preprosto, navadno preteklostjo lahko sanjala o

38

čem takem? Ob teh pomislekih ga je obšla slaba vest. Preklet naj bo Hoffer z njegovimi sumničenji in namigovanji, da je še vanj zasejal črv dvoma, pa naj se še tako prepričuje, da to ni res! Toda vsemu navkljub, še vedno bo sledil svojemu instinktu, si je še en-krat obljubil. Pogledal jo je in se ji nasmehnil.

»Kljub vsemu mislim, da ste storili velik korak naprej! Imate prebliske iz preteklosti in nekega dne bo vse planilo na dan! Raz-mišljal sem že o psihiatrični terapiji s hipnozo, vendar se mi zdi bolje, da še nekaj tednov počakava. Hipnoza ni priporočljiva za vsakega pacienta! In o vas zaenkrat ničesar ne vemo!«

»Tudi jaz se strinjam z vami!« Stisnila mu je roko in se mu hvaležno nasmehnila. »Upajva v najboljše!«

39

9. poglavje

Zjutraj je brez vsake volje sedela na postelji in čakala, da ji prinesejo oblačila. Bila je presenečena, ko je vstopila glavna sestra Jutta z zajetno vrečo v roki. To sicer ni bilo njeno delo, vendar se je dobrodušna sestra z velikim veseljem odpravila k dekletu.

»Tako, draga moja, prinesla sem vam oblačila, ki nam jih je policija vrnila že pred nekaj dnevi. Jaz pa sem jih odnesla s seboj domov in vse skupaj oprala in očistila. Tudi pulover, ki so vam ga prerezali, sem lepo zašila, da ni videti prav nobene škode! Saj ra-zumete, imeli ste poškodbo glave, zato vam ga drugače niso mogli sleči,« je veselo žvrgolela, da bi svojo ljubo pacientko spravila v boljšo voljo, vendar je še vedno sedela na postelji kot kup nesreče.

»Poleg tega sem vam prinesla tudi nekaj hčerinih oblačil in perila. Ona se je namreč malo zredila in tega ne potrebuje več. Glede na to, kako ste bili oblečeni, sodim, da niste preveč navdu-šeni nad plašči in elegantnimi oblekami, kar je zelo rada nosila pokojna gospa doktorica Blainer. Ubožica, tudi ona je bila kirur-ginja in to zelo sposobna! Saj veste, kako smo ženske podcenjene, ona pa se ni dala! Skupaj z možem sta delala na tem oddelku.« Malo je pomolčala, nato pa rekla: »No, torej, prepričana sem, da bodo te cunjice prav po vašem okusu!«

40

Karina se je morala nasmehniti. Hvaležno je objela sestro Jut-to in malo je manjkalo, da nista obe zajokali.

»Ne vem, kako naj se vam zahvalim!« je ganjena rekla.»Nič drugega ne želim, kot da se pridete poslovit, ko boste na-

meravali oditi iz Salzburga! Če ga boste sploh hoteli zapustiti,« je pomenljivo pomežiknila in s tem dala vedeti, da upa v kaj več med njo in gospodom primarijem. »Ko boste spoznali vse nje-gove lepote, boste najbrž ostali kar tukaj! Mislim, da ni lepšega mesta na svetu kot ta naš Mozartov Salzburg!« je še zapela slavo mestu.

Ko je ostala sama v sobi, je iz vreče stresla svoja oblačila. Te-mno modre kavbojke, svilene hlačne nogavice, bele kratke noga-vice, belo srajco, vijolični pulover z visokim ovratnikom in črn usnjeni jopič. Perilo je imela pri sebi. Nato je iz posebne vreče vzela še črne lakaste škornje – gležnjarice.

Obleko je zložila na posteljo in nekaj časa zamišljeno vse sku-paj opazovala. Kje si je nazadnje nadela ta oblačila? Kdaj in kje jih je kupila? Potem ji je v glavo šinila misel, da je morda na kakšnem oblačilu nalepka izdelave ali kaj podobnega. Želela si je, da bi na-šla nekaj, kar bi jo spomnilo, kje je to oblačilo kupila, pa ni bilo ničesar. Ne na usnjenem jopiču, ne na puloverju, niti ne na srajci! Tudi na kavbojkah ni bilo ničesar! Pravzaprav so bile vse nalepke odrezane! Čudno! Jih je sama tako grdo odrezala? Tega skorajda ni hotela verjeti. Obšel jo je zoprn občutek, kot bi jih nekdo na hitro odrezal, kajpak z nekim namenom!

Našla je le navodila za pranje, ta pa so bila sestavljena iz znakov in številk. Razočarana je vzdihnila in se počasi pričela oblačiti.

Ko je že bila v popolni opremi, je stopila pred ogledalo, ki je viselo nad umivalnikom. Stopila je malo nazaj, da je v njem zaje-la celotno postavo in se nekaj časa opazovala. Ogledovala se je z

41

vseh strani. ›Me ta pojava na kaj spominja?‹ se je v mislih vpraša-la. Črn usnjeni jopič je na njej prav izstopal. Ga je pogosto nosila ali samo ob izrednih priložnostih? Zdelo se ji je, da bi bila puhov-ka ali kakšen topel volneni suknjič bolj primeren za to strupeno mrzlo vreme. Zakaj je nosila usnjeni jopič? Je morda ljubila mo-toristično modo? Je bila morda članica motoristične zveze? Težko bi verjela kaj takega!

Priznala si je, da je lepa ženska, izredno postavna, torej, zakaj ni bila oblečena bolj po žensko, bolj elegantno? Ko si je šla z roko okoli pasu, se je zavedala, da je nekoliko shujšala, saj se ji kavbojke v pasu niso povsem prilegale. ›Seveda,‹ je pomislila. ›Teden dni sem bila v komi, hranili so me z infuzijo, veliko sem preležala v postelji in vse to naredi svoje!‹ Sicer pa je morala biti vitka tudi že prej, saj je imela konfekcijsko številko osemintrideset!

Medtem, ko se je še vedno ogledovala, je pri vratih potrkalo.»Ste že oblečeni, Karina?« je zaslišala Wernerjev glas. »Da, da, kar vstopite!« je odvrnila in se sama pri sebi

nasmehnila.Vstopil je in se takoj pri vratih z občudujočim pogledom zazrl

vanjo. Ko so jo v teh oblačilih pripeljali na urgenco, ni bilo časa opazovati njene vitke postave, zato pa se je zdaj malo dlje pomu-dil na njej. Povsem ga je očarala. Bila je tako privlačna, da je ostal brez besed. Tudi ona je bila tiho, le gledala sta se. Nato je Werner končno prišel k sebi. Nekaj je nosil v vrečki.

»Otroka sta mi dala športno kapo s ščitnikom, da jo boste no-sili, dokler vam lasje primerno ne zrastejo,« ji je pojasnil in se nasmehnil. »Vsi skrbimo za vas, morali bi biti povsem brezskrbni in se veseliti!«

Da, prav zares! Kako dobri so nekateri ljudje!

42

»Zdaj bova odvila povoj, ker ga pravzaprav več ne potrebujete! Rana se je že lepo zacelila.« Ko je ostala brez povoja na glavi, jo je čudno zazeblo. To je opazil, zato ji je vzpodbudno dejal: »No vidite, saj vam lasje že rastejo!« Pogledala se je v ogledalo in zares je bilo opaziti, da nekaj lasem podobnega že sili iz obrite glave.

»Kako dolge lase sem imela?« ga je nepričakovano vprašala. Z roko si je segla na glavo, kot bi se hotela prepričati, ali je zares skoraj gola.

»Segali so vam skoraj do pasu! Čudoviti lasje, toda nič ne ma-rajte. Že čez nekaj mesecev se boste spet lahko ponašali z njimi!«

»Prav imate, Werner! Lasje mi bodo zrasli. Ko bi se mi le tudi spomin povrnil!« Nadela si je kapo in nenadoma je bila s svojim videzom zadovoljna.

»Zdaj, ko so minile bolečine in je minil tudi prvi šok ob spo-znanju, da sem izgubila spomin, bi zelo rada spoznala tistega brezsrčneža, ki me je tako usodno treščil po glavi! Z veseljem bi mu zavila vrat!« je zamišljeno dejala, nato pa utihnila. Hip zatem se je skorajda opravičujoče obrnila k Wernerju. »Čudno, nekam grobo in maščevalno sem se izrazila!«

Tudi Werner je ugotavljal, da te besede ne sodijo k njeni lepi pojavi in znova ga je obšel dvom. ›Ali temu dekletu lahko brez-skrbno zaupam svoja otroka?‹ se je vprašal. Kako bi sedaj potre-boval Elkino pomoč! Ona je videla človeku v dno duše. Nikdar se ni zmotila o človekovem značaju! Včasih ji je to lastnost prav zavidal.

Toda naj je bilo kakorkoli, značaja svoje mlajše sestre pa ni Elke nikoli spregledala in niti slutila ni, da je Senta zaljubljena v njenega moža!

Začutil je, da pričakuje kakšno vzpodbudno besedo, zato ji je odvrnil:

43

»Prav je tako! Vi se kar izražajte kot čutite, Karina! Le tako boste znova našli svoj pravi jaz!«

Znova se je zazrla v ogledalo, potem pa Wernerja presenetila z nepričakovanim vprašanjem:

»Je inšpektor Hoffer morda kaj omenil odrezane blagovne na-lepke na mojih oblačilih?«

Resnično je osupnil, vendar jo je že naslednji hip z nekim upa-njem v glasu vprašal:

»Ali se morda vsaj medlo spomnite, da so prej, pred napadom, te nalepke bile na oblačilih?«

Žalostno je zmajala z glavo.»Ne, ne spominjam se, toda čudno se mi pa vendarle zdi! Ne

verjamem, da bi jih sama tako grdo odrezala! Nek občutek me je obšel! Nek zoprni občutek! Zdi se mi, kot bi nekdo to storil namenoma, da se ne bi vedelo, v kateri državi so bila ta oblačila izdelana ali kupljena!«

»Točno to je rekel inšpektor Hoffer,« ji je vidno pretresen po-vedal. »Videti je, kot bi z inšpektorjem enako razmišljala!« Dekle je skomignilo z rameni.

»To se pravi, da se je nekdo potem, ko je opravil z menoj, lotil še mojih oblačil! Vse skupaj se mi zdi preneumno, da bi o tem sploh še lahko razmišljala! Sicer pa je to Hofferjevo delo! Res je, da sem zdaj zanj postala jaz grešni kozel, ampak njegova dolžnost je pa vendarle, da najde storilca, ali ne?« Werner se je strinjal z njo.

Hotela je prijeti vrečo, ki ji jo je prinesla sestra Jutta, pa jo je Werner prestregel in se nasmehnil: »Če dovolite, Karina, bom no-sil jaz. Ne dvomim, da je sestra Jutta dobro obtežila vrečko in do-kler si ne boste popolnoma opomogli, vam ne bom dovolil nobe-nega napora.« Namenila sta se proti vratom, pa se je dekle znova

44

zaustavilo. Očitno jo je še nekaj težilo. Zazrla se mu je v oči in tiho vprašala:

»Saj ne mislite tudi vi, da je moja preteklost povezana s krimi-nalom? Da sem preprodajalka mamil?«

Wernerju se je milo storilo pri srcu. Ko je opazoval njene pre-lepe oči, si je znova rekel, da dekle kot je ona, ne more ničesar slabega storiti njegovima otrokoma in da ji mora zaupati! In za vse na svetu ji ne bi priznal, kako ga občasno mučijo dvomi!

»Niti za hip nisem verjel Hofferjevim besedam,« jo je skušal potolažiti, čeprav je imel ob teh besedah slabo vest. »Zato, draga moja, glavo pokonci in zaupajte vase!«

»Kaj pa, če je vendarle res?« ni odnehala. Tega ni hotel več po-slušati, tudi verjeti ne! Zbral je vse moči, ko ji je odločno odgovoril:

»Takole se zmeniva, Karina! Karkoli je že bilo v vašem pre-teklem življenju, stal vam bom ob strani in ščitil vas bom! Vsaj, dokler boste hoteli mojo pomoč! Za vsako stvar obstaja nek opri-jemljivi razlog!«

Te besede je izgovoril povsem mirno in odločno, da bi v ne-srečno dekle vlil vsaj malo poguma in samozavesti, vendar si je priznal, da ga pri srcu še vedno stiska. Če je dekle kakorkoli vple-teno v kriminal, jo bo moral izročiti Hofferju, potem ko bo okre-valo. Tega se je dobro zavedal! Toda zatrdno je tudi sklenil, da ji bo po najboljših močeh pomagal, če le nima prevelikih grehov nad seboj! Ni sicer vedel, s čim se mu je tako prikupila, razen s tem, da je izredno lepa in privlačna, zavedal pa se je, da se je vanjo zaljubil!

45

10. poglavje

Thomas in Helga Blainer sta nestrpno čakala, kdaj se bo na dovozu pred hišo ustavil očetov avto. Že neštetokrat sta bila v sobi za goste v pritličju, kjer naj bi se nastanila Karina in že neštetokrat sta se prepričala, da je v njej vse pripravljeno za gostjo. Tudi vaza s cvetjem je bila na mizi. Tega sta že prejšnji dan kupila v cvetli-čarni. Bila sta vsa razburjena. Trdno sta verjela, da jima bo skriv-nostna neznanka prinesla veselje v hišo in da bo prijetna družica.

Frida je ropotala po kuhinji, pripravljala kosilo in godrnjala v brado. Gospodična Senta ima popolnoma prav! Ta ženska ne bi smela priti v hišo! Takšne misli so se ji podile po glavi, ko se je pred hišo zaslišal hrup avtomobilskega motorja. »Torej sta tu,« je vsa nejevoljna glasno spregovorila.

Snidenje Karine z otrokoma je bilo prisrčno. Z enim samim nasmehom jima je osvojila srce.

»To sta Tom in Heli!« ju je predstavil ponosni oče in nato: »To pa je Karina! Dokler se ne bo spomnila svojega pravega imena, jo kličita, kot bi klicala svojo sestrico!«

V njegovem glasu je zaznala grenkobo, zato mu je sočutno sti-snila roko.

46

Frida jo je sprejela mrko in takoj je vedela, da ji ta ženska ne bo naklonjena. Pa kaj potem! Pomembno je bilo, da sta je otroka vesela!

»Svakinje do večera ne bo,« ji je še pojasnil. »Ona namreč tudi ob nedeljah težko zapusti svoj imperij! Podrejenim uslužbencem bolj malo zaupa!«

Otroka sta bruhnila v smeh in tudi Karina se je nasmehnila, Frida pa se je raje umaknila v kuhinjo, ker je imela neko pikro na jeziku. Točno je namreč vedela, zakaj se je gospodična Senta izgo-vorila na delo! Odlagala je snidenje z neznanko, ker si še do danes ni opomogla od ogorčenja.

»Kako je lepa!« sta bila navdušena otroka, ko jo je njun oče odvedel v sobo.

»Kakšno lepo postavo ima! Zdi se mi kot manekenka!« jo je hvalil Thomas, ki se je že pričel seznanjati z žensko lepoto.

»Si videl njene lepe oči?« je spraševala Helga. »Kako bo šele lepa z dolgimi lasmi!«

»Ne verjamem, da bo tako dolgo tukaj? Ko se ji bo povrnil spomin, bo prav gotovo odšla. Bog vedi, od kod je!«

»Morda pa ni prav od daleč in se bomo kljub temu videvali! Ali pa bosta z očetom ...« Thomas jo je s pogledom utišal, ker se je prav takrat.za njunim hrbtom pojavila Frida.

»Kaj toliko čvekata, otroka?« ju je nadrla. »Raje se spravita k učenju, nedelja bo minila, kot bi mignil.«

»Kako lepa soba!« pa je vzkliknila Karina, ko sta z Wernerjem stopila skozi vrata. Nato se je odpravila k oknu in se zazrla na grad. »In čudovit razgled!«

»Vesel sem, da vam je všeč! Sedaj se lepo sprostite in si vse ure-dite po svojih željah.« Stopil je k omari in jo odprl. »Tukaj so ženi-ne obleke, v predalih je perilo, puloverji in vse, kar potrebujete.«

47

Malo je pomislil, nato pa smehljaje nadaljeval: »Kako pametna ženska je sestra Jutta! Sam niti pomislil nisem, da vam morda njen slog oblačenja ne bo ustrezal. Toda, če se vam bo kdaj zaho-telo kaj njenega, lahko mirne volje oblečete!«

Nato se je spomnil scene, ki sta jo priredili Frida in Senta, ko je omenil, da bo nosila Elkina oblačila.

»Tako torej!« je vzrojila Senta. »Obleke svoje pokojne žene boš mirne volje daroval neznanki, ne da bi pri tem občutil vsaj kanček krivde? Kako boš sploh mogel trpeti, da se bo okoli tebe vrtela v njenih oblačilih? Kje imaš vest?«

»To je popolnoma noro!« pa je godrnjala Frida. »Raje bi jih pometala stran, kot da bi tujo žensko gledala v njih!«

Werner je bil sestri Jutti prav hvaležen, da ga je rešila iz zagate, ne da bi sploh slutila, kaj se v njegovem domu dogaja. Nekaj pa je ugotovil. V njegovi svakinji in Fridi ni bilo prav nič sočutja do sočloveka in bil je razočaran nad njima. Vedel je, da vse skupaj ne bo tako preprosto, kot si je sam predstavljal, toda tukaj sta bila otroka in onadva ga prav gotovo ne bosta razočarala.

»Tudi naličite se lahko!« je rekel in pokazal proti toaletni mi-zici, kjer so bila razvrščena ličila. »Ko smo vas sprejeli, ste bili naličeni! Se pravi, da ste to v preteklosti počeli! Ko boste nared, pridite v dnevni salon. Tam bomo počakali na kosilo, potem pa vam bom razkazal vso hišo.«

Ko je ostala sama, je nekaj časa kar stala na sredi sobe in tuh-tala. Ni vedela ali naj se veseli ali žalosti, vedela pa je eno: doktor Blainer je čudovit človek! Ni verjela, da se še kakšen zdravnik na svetu tako trudi za svojo pacientko, kot se Werner zanjo. Skrbe-lo jo je le, kako jo bo sprejela njegova svakinja. Že gospodinjska pomočnica ji je dala vedeti, da ni dobrodošla, kaj šele se mota v

48

glavi te mlade ženske? Bila je prepričana, da ne bo niti najmanj navdušena nad njo.

Potem je sedla za toaletno mizico. Samodejno je prijela črtalo za ustnice v vijolični barvi. Odprla ga je in si šla z vajeno kretnjo prek ustnic. Potem se je zamislila. Na mizici je bilo kar nekaj črtal različnih barv. Živo rdeča, oranžna, roza, vijolična! Zakaj je upo-rabila prav slednjo? Je bila to njena barva? Jo je uporabljala tudi v preteklosti? Glede na to, da nosi tudi vijoličast pulover, bi bilo precej mogoče! To odkritje se ji je zdelo zanimivo.

Nato si je s svinčnikom osenčila veke in si šla s črno spiralo prek trepalnic. Še malo pudra v prahu in bila je nared. Gledala je v svojo podobo v ogledalu. Neverjetno, kako ličila spremenijo človeka! Je to sploh še tista uboga ženska, ki je v bolnišnici še pred dobro uro obupavala?

Ko je stopila v salon, je pri obeh otrocih požela pravi aplavz, Werner pa je nekam osuplo zrl vanjo. Vijoličast pulover, vijolično črtalo za ustnice!

»Neverjetno!« je dahnil.»Kaj?« je vprašala, čeprav je približno slutila, kaj ima v mislih.»Ali veste, da ste bili ob sprejemu popolnoma enako naličeni?

Malo sicer razmazani, vendar vijolična šminka, osenčene veke ...«»Tudi sama sem se že spraševala, zakaj sem segla prav po tej

barvi!« je pokazala na ustnice.»Brez dvoma, Karina, počasi, toda zanesljivo napredujete!«

49

11. poglavje

Kosilo je potekalo v prijetnem vzdušju, če je Karina pri tem odštela Fridine mrke poglede, ko jim je stregla. Otroka sta ju zna-la spraviti v smeh. Takoj sta se ji priljubila. Vedela je, da bo z njima prav prijetno prebijati čas.

Pravzaprav ju je njun videz presenetil. Oba sta bila podobna očetu in to se je v družinah prav poredko dogajalo. Thomas je bil pri svojih štirinajstih letih zelo postaven fant, poznalo se mu je, da se ukvarja s športom. Zvedela je, da trenira judo. Helga pa je bila vitka deklica z lasmi segajočimi do ramen, ki si jih je ponavadi spenjala v eno samo kito.

Po kosilu so ji razkazali hišo. Bila je prostorna in okusno opre-mljena. Red in čistoča pa sta dokazovala, da imajo v hiši skrbno in natančno gospodinjo.

Spodaj je bila obširna veža. Na levi strani od vhodnih vrat je bila kuhinja z jedilnico, velika knjižnica in Fridina soba. Na desni strani je bil velik dnevni salon, malo naprej pa dve sobi za goste in kopalnica s toaletnim prostorom. Stopnišče je vodilo v prvo nadstropje, ki se je tudi delilo na dve krili. V levem so bili Senti-ni prostori. Tam si je uredila spalnico in dnevno sobo, kopalnico in delovno sobo. V desnem krilu pa so bile tri sobe, doktorjev

50

delovni kabinet in še ena kopalnica s toaletnim prostorom. Potem pa je bilo še stopnišče, ki je vodilo na podstrešje.

Po prijetno preživetem prvem dnevu v doktorjevi hiši je prišel večer. Vsi so že sedeli za mizo, ko je skozi vrata v jedilnico ne-nadoma privihrala Senta. Bila je v elegantnem hlačnem kostimu vinsko rdeče barve, kot ponavadi močno naličena in s spuščenimi lasmi. Kot bi hotela njihovo novo gostjo izzivati z dolgimi lasmi, kajti ponavadi jih je imela spete. Oči so ji čudno žarele in Karina je nehote pomislila, če ženska morda le ni popila kakšnega ko-zarčka preveč.

»Se opravičujem za zamudo,« je zažgolela, potem pa se s po-gledom zapičila v dekle s športno kapo na glavi. »Glej, glej, če se ne motim je to naša nez... pardon, nova gostja!« Ponudila ji je roko in jo še naprej motrila z nekam motnimi očmi. »Senta Her-cog sem, vi pa ...«

»Zaenkrat sem samo Karina!« ji je odrezavo odvrnilo nezna-no dekle. V njenih očeh so se pokazale kljubovalne iskrice, kar je Sento nekoliko streznilo. Pričakovala je popolnoma skrušeno, ne-bogljeno žensko, ta pa je bila kar preveč samozavestna. Sumljivo, kar se le da, je razmišljala v svoji zmešani glavi.

»Tako torej, Karina!« je ponovila, ko je sedla za mizo. »Če se ne motim, bi se tako imenovala moja nerojena nečakinja ...« se je obtožujoče zazrla v Wernerja.

»Senta, prosim te, bodi malo bolj uvidevna!« se je tedaj oglasil Werner. »In če hočeš, to ime sem ji izbral jaz! Dokler se ne spomni svojega pravega imena, bo za nas vse Karina! Sva se razumela?«

»Seveda, dragi, in nikar se tako ne razburjaj! Morda sem res malo preveč popila. S kolegi smo šli malo posedet v gostilno Wei-ses Lamm in očitno nam je Alma malo preveč natakala.« Medtem,

51

ko ji je Frida servirala večerjo, je Senta ves čas izzivajoče pogledo-vala proti njihovi gostji.

Ta pa je bila v mislih popolnoma nekje drugje. Sentina omem-ba gostilne Weises Lamm jo je nekoliko zmedla, kot jo je zmedla tudi Hofferjeva omemba bara Stellina. Zdaj je razmišljala, kje in kdaj je že slišala za to gostilno. V glavi je čutila čudno zmešnjavo, vendar ji je ime te gostilne kar odmevalo. Nekje, nekoč je že slišala zanjo! Toda kje in kdaj?

»Zoprno mora biti, če se človek ne spomni svojega imena,« je na videz sočutno pripomnila Senta, njene oči pa so jasno govori-le, da se iz Karine norčuje.

»Prav zares!« je ta mirno odgovorila. »Tega vam ne privoščim!«»Sedaj, ko smo vsi skupaj, vam želim še nekaj povedati,« se je

znova oglasil Werner, da je nesrečna Frida pomislila na najhujše. Pa se menda ne bo gospod doktor poročil s tem neznanim de-kletom? Vsi so radovedno prisluhnili, predvsem pa Senta in to z nekim pritajenim strahom.

»Zaželeno je, da nikjer nikomur ne govorite o tem, da je Kari-na tukaj! Tudi najboljšim prijateljem in prijateljicam ne! Ne ve se še, kdo jo je napadel in ker je policijska preiskava še v teku, je tako varneje zanjo in nenazadnje tudi za vse nas!«

Ob teh besedah se je Senta čudno namrščila, Frida pa je zma-jevaje z glavo odšla iz jedilnice. Le kaj je tega treba? Navsezadnje se bo še vsa družina znašla v nevarnosti! Vrag vedi, kdo jo je na-padel, in če nima tudi sama umazanih rok! Tako je razmišljala stara gospodinja, ki je doktorjevo svakinjo naravnost oboževala in si ni ničesar drugega želela bolj, kot da se tadva človeka po-ročita. Le katera druga ženska bi lahko bolje skrbela za njegova otroka, kot sestra njune pokojne matere?

52

12. poglavje

Po večerji so se vsi nekako porazgubili. Otroka sta Karini in očetu voščila lahko noč in se odpravila v zgornje prostore, da se pripravita za jutrišnji dan. Senta je že pred njima odšla od mize.

»Še veliko dela me čaka!« je domišljavo naznanila. »Pretipkati moram nekaj gradiva, ki ga jutri nujno potrebujem. Kar se tiče tajniških poslov, še vedno najbolj zaupam sama sebi! Ne morem in ne morem dobiti dekleta, na katero bi se lahko v celoti zane-sla,« je tarnala in se poveličevala, kot bi se na direktorsko mesto ne zavihtela tako rekoč brez šolanja.

Karina je sicer podvomila, da bo v tem stanju sposobna tipka-ti, vendar ji je prav odleglo, ko je končno odšla.

»Ste utrujeni, Karina?« jo je vprašal Werner, ko sta odšla tudi otroka in sta ostala sama za mizo.

»Pravzaprav, ne! Mislim, da sem preživela prav prijetni dan!«»Čudovito! Potem se mi lahko pridružite v salonu! Kozarček

konjaka bi popil in se z vami še o nekaterih rečeh pogovoril!«Karina je sedla na udobni kavč in pogledovala proti Wernerju,

ko si je pripravljal pijačo.»Ste tudi vi za kozarček?« jo je nepričakovano vprašal.»Mislite, da mi ne bi škodilo?«

53

»Dvomim! Z vašo glavo je po zadnjih preiskavah vse v redu, samo čas še potrebujete, da se vam povrne spomin. Nisem sicer nevrolog, toda kozarček konjaka vam prav gotovo ne bo škodo-val, saj več ne jemljete zdravil! Le poživilo vas bo!« Nato sta sedela drug ob drugem, srkala pijačo in gledala televizijo.

Ko si je Werner prižgal cigareto, ji je cigaretni dim zadišal.»Mislim, da sem tudi kadilka!« je mimogrede oznanila. »Si-

cer ne strastna, kajti ...« dvignila je dlani in si jih ogledala, »kajti, prstov nimam porjavelih od tobaka, toda vendarle, cigaretni dim mi pa diši!«

Werner ji je z zanimanjem prisluhnil. Bil je začuden nad dej-stvom, kako dekle natančno razmišlja! Že v bolnišnici ga je prese-netila s tistim o blagovnih nalepkah, zdaj pa to o cigaretah ..

Nasmehnil se je in ji ponudil cigareto. Nato ji jo je prižgal in zadovoljno je skozi rahlo priprte ustnice vdihnila dim.

»Vidite, Karina, počasi spoznavate svoje navade. Tudi to je na-predek,« je naposled rekel.

»Da, mislim, da res!« Nato ga je pogledala in povsem mirno rekla: »Vaši svakinji pa ni prav nič po volji, da sem tukaj! Narav-nost odveč sem ji! Ni mogla skriti prezira!«

»Ne menite se zanjo!« ji je lahkotno odvrnil. »Ne zanjo, ne za Frido! Obe sta iz istega testa! Frida je pri hiši že vse od Tomove-ga rojstva. Izvrstna gospodinja, toda čudna ženska. Če ne bi bilo Sente, bi jo že zdavnaj odpustil. Ti dve pa držita skupaj. Odkrito vam povem, da me je svakinja nocoj prav razočarala. Ni v njeni navadi, da bi pijana hodila domov. Namerno me je osramotila.«

»Zaljubljena je v vas,« je povsem mirno rekla Karina in ga po-gledala v oči. »Kaj tega še niste opazili?«

Pogledal jo je, kot bi mu povedala nekaj najbolj neverjetnega na svetu.

54

»Kaj? Ona, da je zaljubljena vame?« je nejeverno vprašal.»Seveda je, tega ni mogla prikriti! Moj prihod pa si naro-

be razlaga, zato je tako sovražna do mene! To je nekaj povsem človeškega!«

»Zdaj ste me pa spravili v zadrego!« je odvrnil Werner in jima še enkrat natočil. »Na to nikdar niti za hip nisem pomislil! Spo-znal sem jo kot vihravo, nagajivo petnajstletnico, ki se je rada spo-gledovala z vsem, kar je nosilo hlače, če me razumete! Vedno sem jo imel rad kot mlajšo sestro svojega dekleta in kasneje žene, niti na kraj pameti pa mi ni padlo, da dekle čuti do mene kaj več, kot se ponavadi čuti do svaka!«

Za hip je zaprl oči in Karini se je zazdelo, da je z mislimi daleč nazaj, daleč v preteklosti. Potem ga je znova zaslišala:

»Oba sva bila stara dvajset let, ko me je Elke prvič predstavila staršem in svoji mlajši sestri, pri šestindvajsetih pa sva se poro-čila. In verjemite ali ne, v vseh teh letih, se pravi, dolgih dvajsetih letih, ni nihče niti za trenutek pomislil na kaj takega! Celo moja žena ne, čeprav, kot se je večkrat rada izrazila,« se je bridko na-smehnil, »je videla ljudem v dno duše! No poglejte, vi pa pridete in v trenutku veste, kako je na stvari, čeprav, po pravici povedano, sem se zadnjih nekaj dni tudi že sam spraševal, čemu tako zagna-no nasprotuje, da bi v hišo prišla mlada ženska!«

»Opazovala sem njene oči,« je zamišljeno spregovorila Karina, »v njih je bilo mogoče vse prebrati!« Nato se je nasmehnila. »Sicer pa je dejstvo, da se mlada ženska zaljubi v vas, nekaj povsem nor-malnega. Lep moški ste, Werner in če bi se s svakinjo poročila, bi navsezadnje vse ostalo v družini. Morda pa bi bilo to dobro tudi za otroka. Materina sestra je in to bi morda dobro vplivalo nanju. Brez dvoma si tudi Frida želi tak razplet! Zdi se mi, da ona ve, kako vas Senta ljubi!«

55

Werner se je vedno znova čudil Karininemu razmišljanju. Po-stajala mu je vse bližja in na Hofferjeve besede ni hotel več misliti. Ob njenem komplimentu se je čutil polaskanega, ni pa mu bila všeč zamisel, da bi Senta postala njegova žena. Le kako neki, ko pa je njegovo srce že oddano? Zato se je nasmehnil, ko je premi-šljeno odgovoril:

»Vidite, v tem pa tiči problem! Otroka si Sente prav gotovo ne želita za mačeho, to mi lahko verjamete. Polno glavo je imata! Potem pa sem tukaj še jaz, ki vam lahko odkrito povem, da je ne ljubim in si je ne znam predstavljati kot svojo ženo! Res je, zelo je podobna svoji sestri, to pa je tudi vse. Precej muhastega značaja je in to me pri ženskah ni nikdar kaj prida privlačilo.«

Potegnil je vase cigaretni dim in nekaj časa molčal. Nekaj je razmišljal, nato pa se je odločil, da bo z njo povsem odkrit. Zakaj bi čakal, ko je čas tako dragocen? Že jutri jo lahko izgubi!

»Saj ste sami videli, kako se je obnašala do vas!« je naposled dejal. »Do vas, ki mi pomenite več, kot mi je kdajkoli katera žen-ska, če pri tem seveda, izvzamem svojo ženo, ki sem jo ljubil in oboževal. Toda tako, kot čutim zdaj, še nisem čutil vse od njene smrti! Karina, odkrit bom do vas! Takoj prvi hip, ko so vas pripe-ljali na urgenco, sem začutil, da ste vi ženska, ki mi znova lahko olepša življenje. Povsem ste me prevzeli! Zaljubil sem se v vas in tega nisem znal dobro skrivati, kar je takoj opazila tudi sestra Jut-ta!« se je nasmehnil. »Ona ne spregleda ničesar in želi samo to, da bi bil znova srečen! Toda ne razumite me narobe, Karina! Streho nad glavo bi vam ponudil tudi v primeru, če se v vas ne bi zaljubil! Najprej sem zdravnik, in šele nato moški!«

V dekletov obraz je šinila rdečica, pa ni vedela ali od popite-ga konjaka ali od doktorjevega odkritega priznanja. Werner ji je

56

dvoril, ona pa na to sploh ni bila pripravljena, čeprav je že nekaj časa slutila, kaj se z njim dogaja..

»Bojim se, da boste razočarani nad menoj,« je tiho rekla.»Karina, povedal sem vam že in znova ponavljam! Vedno vam

bom stal ob strani!«»Kaj pa, če je v mojem življenju kljub vsemu nekje moški, ki

me ljubi in jaz ljubim njega? Se razume, če me le-ta ni hotel ubiti! Nočem vam vzbujati iluzij in vas potem nenadoma postaviti na realna tla. Tudi vi ste meni zelo pri srcu, Werner, in za nobeno ceno vas ne bi želela prizadeti!« Nasmehnil se je.

»Bolje, da za zdaj zaključiva o tem, kajne? Saj imava vendar še čas! Vse se bo razjasnilo, ko se vam bo povrnil spomin.«

Roko ji je položil čez ramo in njegov dotik ji je godil.»Predvsem želim, da se v moji hiši prijetno počutite. Z niče-

mer se ne obremenjujte. V dopoldanskem času, ko sta otroka v šoli, se lahko ukvarjate z marsičem. Med drugim imamo veliko knjižnico. Morda vas zanimajo knjige. Tudi računalnike imamo. Eden izmed njih je prav tako v knjižnici. Pa video rekorder, lahko si ogledate filme, kar precej jih imamo na zalogi. Vse to vam bo morda na nek način pomagalo razjasniti preteklost. Morda vsaj en del! Kaj vas zanima, s čim ste se radi ukvarjali in tako naprej. Samo ne prepuščajte se malodušju. V popoldnevih pa se družite z otrokoma. Prijetna mlada človeka sta, to ste gotovo že opazili. In vesela sta vas! Resnično vesela! Lahko greste z njima tudi na spre-hode v okolici, nikakor pa ne hodite v mesto. Zaradi vaše varnosti in mojega miru! Težko bi delal, če bi moral biti v skrbeh za vas!«

Ko je ležala v topli postelji, ji je bilo prijetno pri srcu. Dr. Wer-ner Blainer jo ljubi! To je nekako slutila že v bolnišnici, nocoj pa ji je sam priznal. Tudi sama je čutila do njega mnogo več, kot si

57

je hotela priznati! Pa vendar si ni hotela delati iluzij! Najprej se ji mora razjasniti preteklost, potem bo lahko razmišljala naprej.

To noč je v sanjah ni obiskal moški v vlaku. Prišlo pa je pov-sem nekaj drugega. Senta Hercog je sedela z njo za mizo in se na vsa usta hvalila, kako je v gostilni Weises Lamm preveč popila. »Gostilna Weises Lamm! Gostilna Weises Lamm!« ji je odmevalo v glavi. Kje in kdaj je že slišala za to gostilno? Potem pa se je pred njima nenadoma pojavilo črnolaso dekle z motnim pogledom in pričelo na ves glas kričati!

Nenadoma je planila k višku, držeč se za glavo. Nekaj časa se je prestrašena ozirala v temo okoli sebe, nato pa je le otipala noč-no omarico, na kateri je bila svetilka in jo prižgala. Blagodejna svetloba je osvetlila prijetno sobo, in tedaj se je spomnila, da je v Wernerjevi hiši. Najprej je pomislila, da je sama kričala, potem pa se je le ovedela, da jo je v spanju tlačila mora.

Ljubi Bog, kaj je bilo to? Kdo je bilo dekle, ki je v sanjah tako predirljivo kričalo? Kakšno zvezo ima gostilna Weises Lamm s tem dekletom? Pa še nekaj! Zakaj jo je ob njenem kričanju zabo-lela glava? Kot bi jo nekdo treščil po njej!

Nato je omahnila nazaj na blazine. Ima inšpektor Hoffer ven-darle prav? Ali zares preprodaja drogo? Je bilo to mlado dekle zadrogirano?

Preden je znova zaspala, je sklenila, da Wernerju ne bo pove-dala za te sanje! Bilo jo je strah in kljub dobro ogrevani sobi in topli odeji jo je pričelo zebsti.

58

13. poglavje

Senta Hercog se je pravkar odpravljala iz svoje hotelske pisar-ne. To je bil star hotel z dolgo tradicijo v samem mestnem jedru. Tu je bila tudi uprava vsega hotelskega podjetja. Bila je ponosna, da tako uspešno nadaljuje očetovo delo. Včasih se je spominjala, kako je še kot deklica skakljala po pisarni in opazovala očeta pri delu. Šola je ni nikdar veselila. Morda ji je šla snov malo težje v glavo ali pa je bila prelena za učenje. Tega še sedaj ni točno vedela, povsem jasno pa je bilo, da se je očetove stroke hitro učila, in da je oče zadovoljen z njenim delom.

Tudi ljudje so jo spoštovali. Čeprav je bila pri petintridesetih letih zelo mlada direktorica, so jo njeni podrejeni cenili in upo-števali, niso pa je preveč marali. Bila je odločna in odrezava, svojo avtoriteto je znala držati na najvišjem nivoju. Kadar je bila slabe volje, so ji njeni uslužbenci raje šli s poti.

Kariera ji je cvetela, zavedala se je, da je poslovno povsem uspela. Želela si je le še to, da bi se poročila z moškim, ki ga je vzljubila ob prvih dekliških sanjah. Kako je sestri zavidala Wer-nerja! Včasih si je želela, da bi Elke kar izginila. To so bile sicer grde misli, saj je sestro kljub vsemu imela rada, toda ni si mo-gla pomagati! Potem pa je usoda poskrbela, da je sestra umrla v

59

prometni nesreči. Včasih je razmišljala, da ji je to usodo poklonil sam Bog. Takrat se ji je prižgalo upanje, da bo njena vroča želja vendarle uslišana. Ne sicer tako kmalu, pa vendar bo Werner en-krat le spoznal, kako je najbolje za otroka, če se poroči z njo. Tega si je iz vsega srca želela tudi Frida, v kateri je imela zaveznico.

Toma in Heli je imela sicer rada, saj sta bila njena nečaka, ven-dar sta ji šla večkrat prav na živce. Včasih je zlobno razmišljala, kako čudovito bi bilo, če bi otroka šla živet k starim staršem, ona pa bi Wernerja imela samo zase. Čez nekaj let bi mu rodila sina ali hčer, da bi mu dala potomca, več otrok pa tako ni nameravala imeti, ker ni bila preveč navdušena nad njimi. Zanjo sta bila na prvem mestu kariera in moški, ki ga vroče ljubi.

S Karininim prihodom pa se je vse odvijalo drugače, kot si je ona želela. Mesec dni je že minilo, odkar je prišla v hišo, pa se ni še nič spremenilo v njeni glavi, nobenega pametnega prebliska ni bilo. Kako more biti to sploh mogoče? Senta je posumila, da se ženska pretvarja. Prepričana je bila, da se ji je spomin že povrnil, vendar tega noče priznati, samo da odlaša z odhodom. Morda namerava dokončno osvojiti Wernerja ali pa si ogleduje hišo, da jo bo lahko izropala. Tako je razmišljala v svoji zlobni glavi, vsem tem mislim pa je seveda botrovalo strašansko ljubosumje.

Njen svak je imel oči samo še za to žensko in tudi otroka sta se nenehno vrtela okoli nje. Jasno sta ji dala vedeti, kako sta jo vzljubila in da se ne strinjata z njenim sovražnim pristopom do Karine. Zdaj, ko so ji že nekoliko zrasli lasje, je bila zares privlačna s kratko, črno pričesko, to si je morala priznati, pa če jo je še tako sovražila. V Elkina oblačila se k sreči ni oblačila, ker jo je sestra Jutta dobro založila z garderobo in to je Senti nekako godilo, sicer bi se njeno sovraštvo do te ženske še stopnjevalo.

60

Frida ji je povedala, da jo je v dopoldnevih nekajkrat obiskal inšpektor Hoffer, da pa je vedno odšel z dolgim nosom, ker mu dekle ni znalo ničesar povedati. Vrag vedi, kaj vse tiči za tem! Morda ima ženska kriminalno preteklost! Človeka pač ne napa-dajo kar tja v tri dni! Če je to res, jo bo Hoffer slej ko prej odpeljal. V nedogled se ne bo mogla pretvarjati! Da bi vsaj bilo tako!

Tako je razmišljala, ko je stopila na cesto in si privihala ovra-tnik elegantnega pomladanskega plašča. Mesec marec je šel h koncu, sneg je počasi kopnel, otoplilo pa se ni še prav nič.

Ura je bila devet, luči so prijetno osvetljevale ulico, ko je sto-pala proti svojemu avtomobilu. Veter je zoprno bril in bila je kar vesela, ko je končno sedla vanj. Sicer pa je bila slabe volje. Spraše-vala se je, ali naj že sploh gre domov. Večerjala je v hotelu, doma pa jo bo pričakala ista slika kot ves ta mesec, kadar je bil Werner ob večerih prost. Vsi štirje bodo sedeli v salonu pred televizorjem, se pogovarjali in smejali.

Pred prihodom te ženske je bil Werner z njo prijazen, včasih jo je pohvalil, da je lepo urejena, pogovarjala sta se, zvečer popila skupaj kakšen konjak, zdaj ga pa sploh ne more več ujeti samega. Zdelo se ji je, kot da vsi živijo mimo nje. Saj je vedela, če bi bila s Karino prijaznejša, bi bil tudi Werner z njo drugačen, pa, žal, ni mogla biti! Že gledala jo je težko, kako se giblje po hiši, ne da bi bila z njo še prijazna! Le kaj mu pade na pamet? Kako more od nje sploh kaj takega pričakovati? Ženska naj samo izgine iz te hiše, pa bo šlo vse zopet po starem tiru!

Sklenila je, da se bo šla še malo poveselit k svoji dobri pri-jateljici Almi Steiner, lastnici gostilne Weises Lamm. Pri njej se je dobro jedlo in pilo, pa tudi nekaj sob je imela na razpolago. Alma je bila ženska petinpetdesetih let, zajetna in rdečelasa, ve-dno s pretirano naličenim obrazom. Na videz je bila kot kakšna

61

pocestnica, v resnici pa vdova in mati petintridesetletnega sina Manfreda, s katerim sta skupaj vodila gostilno. Manfred je bil tudi tesni sodelavec Antonia Veirre, lastnika bara Stellina, odkar se je ta pred dvema letoma pojavil v mestu. Tega sicer Senta ni vedela, njegova mama pa zelo dobro, saj se jima je denar na bančnem računu pridno nabiral, odkar je Manfred sodeloval z Veirro.

Senta je parkirala zadaj na dvorišču, v gostilno pa se je pri-šlo tudi z uličice. Gostilna je dobila ime po ovcah, ki so bile hi-šna specialiteta. Alma jih je pripravljala na več načinov in slovela je kot odlična kuharica. To vrsto ovac so nabavljali na hribovski kmetiji, zaselku Grindel, ki je bil od Salzburga oddaljen dvajset kilometrov. Lastnik te kmetije je bil neki Fritz Koch, ki jo je po-dedoval po pokojnem očetu. Sicer pa je šla kmetija že kar nekaj rodov iz rok v roke.

»Glej jo, Sento,« je Alma zaklicala takoj, ko jo je zagledala pri vratih. Sedela je v majhnem recepcijskem prostoru in nekaj ra-čunala. »Prav vesela sem, da si se prikazala. Nocoj so se vsi ne-kam porazgubili, jaz pa tukaj samevam! Je že tako, da pridejo tudi sušni dnevi,« je vzdihnila in pomignila prijateljici, naj ji sledi v točilnico.

»Bova konjak?« se je nasmehnila, ko je Senta sedla za eno od miz.

»Ne vem, če bi bilo pametno,« se je ta našobila. »Zadnje čase kar preveč popivava, se ti ne zdi?«

»Ah, daj no, nekaj kozarčkov več ali manj, to samo kri požene po žilah,« je Alma odmahnila z roko in stopila za točilni pult. Sama je očitno preveč pila, ker je bila nekam zabuhla v obraz, to pa je hotela prikriti s pretiranim ličilom. Nato je prinesla stekle-nico konjaka in dva kozarčka.

62

»Kje pa imaš Manfreda?« se je pozanimala Senta, medtem ko je njena gostiteljica natakala.

»Manfred je za nekaj dni odpotoval na Dunaj,« je pomembno naznanila Alma.

»Na Dunaj?« se je začudila Senta in naredila požirek. »Kaj pa tam počne?«

Manfred Steiner je bil Sentinih let, bila sta sošolca od prvega razreda in nerazdružljiva prijatelja. Morda bi postala tudi par, če Elke ne bi v hišo pripeljala Wernerja. Takrat se je Senta do Man-freda ohladila, njegova družba ji je nenadoma postala odveč. Od tistega dne naprej so vse njene misli in hrepenenja pripadala le-pemu študentu medicine. Z Manfredom sta se prenehala družiti, zato pa sta kasneje z njegovo mamo postali dobri prijateljici.

»Ah, saj ni vredno, da ti tajim! Za Veirro je šel po dve novi dekleti iz Slovaške. Plesalki, če razumeš, kaj mislim ...«

»Manfred je šel po dekleti?« je osupnila Senta, ki je vedela, kaj to pomeni. Veliko je že slišala o tem Italijanu in vse skupaj se ji je zazdelo nevarno. »Pa se zavedata, kaj počneta?«

»Saj ni nič takega! Pripeljal ju bo sem, nekaj časa bosta tu na-stanjeni, dokler jima ne najdejo česa drugega, vsak cekinček pa pride prav, saj veš, kako je to!« se je brezbrižno smehljala Alma in z užitkom srkala pijačo.

»Da ne bi za to zvedela policija?« je Sento zaskrbelo za svoja prijatelja. »Kupčevanje z dekleti je kaznivo dejanje, pa čeprav jih tukaj samo nastanita! In gotovo jih ne prijavita! Alma, v skrbi me spravljaš ...«

»Vse je tajno, nikomur se niti sanja ne o tem, pazljiva sva, da se nobena ne pojavi pred ostalimi gosti, tebi pa tudi zaupam!« ji je zagotovila ženska. »Saj ne boš ničesar trobezljala naprej!«

63

Senta se je počutila počaščeno, ker ji prijateljica toliko zaupa, zato je sklenila, da se ji bo oddolžila.

»No, če ti meni tako velikodušno zaupaš, ti moram pa še jaz nekaj povedati,« se je odločila, ker ji je že prvi kozarček konjaka malo zlezel v glavo. »Tudi to mora ostati med nama, v tajnosti, da si ne nakopljem Wernerjeve jeze. Zabičal nam je, naj o tem mol-čimo kot grob! Namreč, že mesec dni imamo v hiši neko skriv-nostno gostjo, toliko da veš! Werner jo je pripeljal iz bolnišnice. Ženska je preprosto izgubila spomin na svoje preteklo življenje in niti tega ne ve, kako ji je ime in od kod je prišla!«

Almin obraz se je čudno spremenil, ne da bi njena gobezdava prijateljica to sploh opazila. Nato je le vprašala:

»Misliš morda tisto žensko, o kateri je februarja meseca pisalo v časopisih in se je o njej govorilo po radiu? Nekaj malega, potem pa je šlo v pozabo!«

»Da, da, prav tisto žensko mislim!« je pritrdila Senta in si z užitkom prižgala cigareto.

»Jaz pa sem mislila, da je umrla, potem ko je vse potihnilo o njej,« je skorajda razočarana pripomnila Alma.

»Potihnilo je zaradi policijske preiskave, ki pa še vedno ni ni-kamor prišla! Jaz pa ti povem, da je ženska še kako živa in na vse pretege se trudi, da bi zapeljala mojega svaka. In kot bi to ne bilo dovolj, je tudi on ves obseden z njo. Sploh ga ni več prepoznati. Če bo šlo tako naprej, ne bo nikdar postal moj mož,« je zastokala, ker je tudi Alma vedela, kako njena prijateljica ljubi Wernerja. Ta pa je skorajda prestrašeno zrla v Sento.

»Pa se zares ničesar ne spominja?« je s čudno tresočim se gla-som vprašala.

»Draga moja, niti svojega imena ne ve! Za vse nas je Karina, tako jo je namreč poimenoval Werner, čeprav se mi vse skupaj

64

gnusi! Saj menda še veš, da je bilo to ime namenjeno moji neroje-ni nečakinji. Poleg tega imam nek zoprni občutek, da ženska niti Avstrijka ni! Nobenega naglasa nima in včasih se mi zdi, da prav išče pravilno besedo, preden jo izgovori. Ne vem, kam bi jo dala, vendar ti povem, Avstrijka zagotovo ni! Velika možnost pa je, da le hlini svojo izgubo spomina. Da hoče s tem zavesti Hofferja, ki jo je že nekajkrat obiskal. Morda ima celo zelo kosmato vest in ji grozi zapor! Vrag si ga vedi!«

»Praviš, da je bil Hoffer pri njej?« je zazijala ženska in si nato skorajda oddahnila. »No, če je tako, potem se resnično ničesar ne spominja. Hoffer bi jo že pripravil do govorjenja, pa naj je ženska še tako dobra igralka!« Senta je brezbrižno skomignila z rameni.

Kljub temu olajšanju je Almin obraz dobival čudne barve. Ob-livala jo je vročina in mrzlica. Bila je na preži, v spomin si je sku-šala vtisniti vsako najmanjšo podrobnost, ki ji jo je pripovedovala prijateljica.

»Kje pa jo imate nastanjeno?« je na videz brezbrižno vprašala, pa vendar čakala na odgovor.

»Tisto najlepšo sobo za goste ima, ki je bila svoj čas otroška igralnica. Z Manfredom sva nešteto ur prebila v njej,« se je nostal-gično spominjala Senta.

Takoj, ko je ta odšla, je Alma stopila v recepcijo k telefonu. Klicala je sina na Dunaj. Vedela je samo nekaj! Ukrepati mora-ta, preden se dekletu povrne spomin in jima pošlje policijo nad gostilno!

65

14. poglavje

Karina in Wernerjeva otroka so posedali pred televizorjem in se pogovarjali. Z njimi bi bil tudi Werner, če ga ne bi pred dobro uro poklicali v bolnišnico. Zgodila se je huda prometna nesreča in moral je operirati. Na gospoda primarija se je osebje še najbolj zaneslo. Če je šlo za kakšno lažjo operacijo, so mu ponavadi dali mir, ob težjih pa so ga želeli zraven.

Karina si je morala priznati, da ji je ta mesec minil, kot bi mi-gnil s prstom. Nikoli se ni dolgočasila. Z njenim spominom se ni nič premaknilo, sem in tja pa je imela kakšne prebliske, vendar nič vzbujajočega! Z Wernerjem sta že razmišljala, da bi čez ka-kšen teden obiskala njegovega prijatelja. Bil je specialist nevrop-sihiatrije z licenco iz psihiatrije.

Otroka in Werner so ji lepšali življenje, tako da ni obupavala. Dopoldneve je povečini preživljala v knjižnici, veliko je brala in čudila se je, da jo najbolj pritegnejo kriminalke. Tudi z računalni-kom se je ukvarjala in si kdaj pa kdaj ogledala kakšen film. Zani-mali so jo predvsem akcijski in klasične kriminalke.

Sanje o črnolasem dekletu, ki jih Wernerju ni omenila, se ji niso več ponovile, je pa veliko razmišljala o njih. Kaj ji je hotelo

66

dekle s svojim predirljivim kričanjem povedati? Zakaj jo je ob njenih krikih zabolela glava? Kakšno povezavo ima vse to?

Še vedno pa jo je v sanjah redno obiskoval svetlolasec v vlaku, toda naj je še toliko razmišljala, razvozlala ni ničesar.

Gostilna Weises Lamm ji ni dala miru, o njej je razmišljala podnevi in tudi ponoči, kadar ni mogla zaspati, toda vsak trud, vsako razmišljanje, vse skupaj je bilo zaman. Tudi te gostilne ni omenila Wernerju, ker se je bala, kakšne posle neki je imela v njej! Vedela je, da to ni prav, da bi morala Wernerju vse zaupati, pa vendar! Bilo jo je strah, bala se je, da je zagrešila kaj strašnega, česar ji Werner ne bi nikoli odpustil. Pri vseh poizkusih, da bi se česa spomnila, se ji je zdelo, kot bi iskala iglo v senu. Njen spomin se ni hotel vrniti.

Popoldneve je preživljala z otrokoma. Pomagala jima je pri učenju in nalogah, ugotovila je, da govori tudi angleško.

Večkrat so igrali karte, ob lepem vremenu pa so hodili na spre-hode, vendar ne daleč od hiše, kar jim je zabičal Werner, ker ga je še vedno skrbelo, da se ne bi pojavil kakšen nepoklican človek. Karina je bila vesela, kadar so se povzpeli na vzpetino, odkoder je bil prelep pogled na vse mesto.

Vedela je, da je Salzburg glavno mesto avstrijske dežele z is-tim imenom. S stopetdeset tisoč prebivalci je ostajalo sorazmerno majhno mesto, a lepo, negovano in nepopustljivo vdano ohranja-nju dediščine. Čeprav je mesto gledala samo od daleč, je vedela, da je velika paša za oči. Otroka sta bila odlična predavatelja. Oča-ral jo je mogočen grad na skalnatem hribu, ki ga je imela čast vi-deti tudi skozi okno svoje sobe. Pa veličastna stolnica ter Petrova in frančiškanska cerkev, nekdanja škofijska rezidenca, v skalovje vklesana festivalna palača, naravoslovni in drugi muzeji, trgi z vo-dometi in spomeniki, dvorec Mirabell in slikovite uličice. Bilo je

67

tudi nemalo objektov, ki so povezani z Wolfgangom Amadeusom Mozartom. Otroka sta ji priskrbela daljnogled, da je prav uživala ob opazovanju. Ob vsem tem je dobivala občutek, da je v salzbur-ški deželi zares popolna tujka. ›Le od kod neki potem prihajam?‹ se je večkrat spraševala. ›Morda pa sem s Tirolske, Koroške ali katere druge od avstrijskih zveznih dežel!‹ A še vedno ji sam jezik ni dal miru. Ni se ji zdel domač, ni imela občutka, da je to njena materinščina! Kaj pa jezik, v katerem ji govori svetlolasec v sa-njah? Ob vseh teh mislih se je počutila vedno bolj zmedeno.

Nekajkrat so šli tudi skupaj na izlet. Takrat je bil Werner za predavatelja. Karina je še posebej občudovala grad Leopoldskron, v katerem je bil spočet salzburški festival in njegove bogate oko-liške gozdove.

Bili so videti kot majhna srečna družina. Werner se je večkrat s strahom spraševal, kdaj bo te idile konec, otroka pa sta bila pre-več srečna, da bi o tem sploh razmišljala. Karino sta imela rada in odkar so ji zrasli lasje, je bila njena lepota še bolj opazna.

Z istimi mislimi kot Werner pa se je ukvarjala tudi Karina. Rada je imela Wernerja in otroka, toda čutila je, da ta sreča ne bo trajala dolgo. In bala se je, da jih bo hudo hudo prizadela. Le kako se bo potem obrnilo njeno življenje?

Dva Hofferjeva obiska sta jo povsem iztirila. Takrat Wernerja ni bilo poleg nje, ker je bil v bolnišnici in morala si je priznati, da se je ob njem počutila povsem na tleh. Njegovega ciničnega nasmeha ni prenesla, še manj pa njegovih modrih oči, ki so jo nesramno, brez zadržkov ogledovale. Dobila je občutek, kot da bi s pogledom hotel izsiliti iz nje priznanje, da je preprodajalka z mamili ali še kaj hujšega. Čeprav mu je zagotavljala, da se ničesar ne spominja, je bilo videti, kot da ji ne verjame. Gnjavil jo je s svojimi domnevami, ji nastavljal pasti, da bi se ujela vanje in ob

68

zadnjem obisku so ji popustili živci. Zabrusila mu je, naj izgine in naj se ne vrača, dokler ne bo z njeno glavo vse v redu! Začuda je zares odšel in zdaj ga že dva tedna ni bilo na spregled. Najbolj jo je bolelo dejstvo, da se do nje obnaša, kot bi igrala izgubo spomina. Ko je to povedala Wernerju, se je ta zelo razburil in prav gotovo se je Hofferja dobro lotil in mu napel levite, saj si ni več drznil priti blizu.

Sedeli so na kavču: Karina v sredini, Tom in Heli pa poleg nje, vsak na eni strani.

»Karina, ali veš, da želim postati policist? Kriminalist!« jo je nenadoma presenetil Tom.

»Res?« se je ta začudila. »Mislila sem, da boš nasledil svojega očeta v kliniki!«

»Njega bo morda zamenjala Heli. Zanima jo medicina!«»Kaj pa hotelsko podjetje?«»Za to naj pa poskrbi Senta,« je z iskrico zlobe odvrnil fant.

»Čas je že, da si tudi sama omisli otroka in naju preneha gnjaviti, kot bi imela kakšno pravico do tega!« Karina se je nasmehnila.

»Jaz bom kriminalist! Detektiv!« je zatrdno ponovil. »Rad be-rem kriminalne zgodbe, gledam napete kriminalne filme, treni-ram judo, prihodnje leto se bom vpisal še na karate. Rad bi obvla-dal čim več azijskih borilnih veščin.«

»Potem se pa le potrudi,« mu je svetovala Karina. »Samo nekaj mi obljubi! Nikdar ne bodi tako zoprn, kot je inšpektor Hoffer!« Fant se je široko nasmehnil in udarila sta si v roke.

»Dogovorjeno!« Medtem so okna osvetlili avtomobilski žaro-meti. Otroka sta zavila z očmi.

»Ah, Senta in njena zoprnost sta se vrnili!« sta dahnila v en glas.

69

15. poglavje

Prvo, kar je Senta v garaži pogrešila, je bil Wernerjev avto. Ve-dela je, da ima prost večer, torej, le kje se potika? Menda ni prele-stne gospodične Karine peljal na večerjo? V želodcu jo je zvilo od ljubosumja. Ta mrha! Res je že čas, da izgine iz hiše!

Frida ji je namrščenega obraza odprla vrata.»Kod hodite tako dolgo? Večerja čaka v pečici ...«»Žal mi je, Frida, toda večerjala sem že v hotelu,« se je opravi-

čevala, medtem ko si je slačila plašč. Moderno krilo in jopica sta se kar lepo podala njeni postavi. V ogledalu si je vešče popravljala pričesko, ko je previdno vprašala: »Kje je Werner?« Pričakovala je šok, vendar so jo Fridine besede v trenutku potolažile:

»Že pred eno uro so ga klicali v bolnišnico. Neka huda prome-tna nesreča se je zgodila in moral je operirati.«

»Aha!« je bila Senta zares potolažena. »Kje pa sta otroka?«»Še vedno sedita v salonu s tisto ...« raje ni dokončala stavka.

Vse skupaj pa je zvenelo, kot bi ju Karina zadrževala, da se ne spravita v posteljo.

»Bom že jaz naredila red!« ji je domišljavo zagotovila Senta.Ko je odprla vrata salona, je za hip postala med njimi in se za-

zrla v trojico na kavču. Karina je bila v zeleni svetleči trenirki prav

70

privlačna. Tako zelo privlačna, da je Sento kar streslo. Pomislila je, da je zopet preveč popila, pa vendar si je ta trenutek neskončno zaželela še en kozarček konjaka. Prisilila se je k zbranosti, da otro-ka ne bi zasumila, v kakšnem stanju je.

»No, poglej!« je pretirano prijazno vzkliknila. »Ljubka druži-nica je ob pol enajstih zbrana pred televizorjem in kramlja, kot da zjutraj ne bi bilo šolskih obveznosti!«

Vsi trije so se zazrli proti njej, potem pa sta se otroka pričela izgovarjati, da pač še nista zaspana.

»Nobenih izgovorov! Lepo se odpravita spat, midve s Karino pa se bova še malo pogovorili kot ženska z žensko in morda spili kakšen kozarček konjaka!«

Ko jima je tudi Karina omenila, da je že čas za spanje, sta jo otroka poljubila, ji voščila lahko noč in se odpravila iz salona.

Senta je gledala za njima in zmajevala z glavo. Nato je stopila proti omarici s pijačo in vzela ven steklenico konjaka.

»Ste tudi vi za kozarček?« je prisiljeno prijazno vprašala Kari-no, ki je vedela, da ima ženska nekaj za bregom. »Morda pa vam bo konjak razbistril spomin,« je še zlobno dodala.

Karina ni odgovorila in Senta ji je postavila kozarček na mizo. Nato je vzela še svojega in se sprehodila po salonu, medtem ko je Karina še vedno mirno sedela.

»Neverjetno, kakšen vpliv imate na moja nečaka!« je nenado-ma vzkliknila. »Mnogo večjega kot ga imam jaz, ki sem njuna naj-bližja sorodnica in se na vso moč trudim, da bi si pridobila njuno ljubezen. Ostala sta brez matere in povsem logično je, da jima jo lahko nadomestim jaz, njena sestra.«

»Pomemben je pravilen pristop k otroku!« jo je mirno zabila Karina in srknila požirek.

71

»Ne govorite mi vi, kakšen pristop je potreben!« je Senta pov-zdignila glas. »Vi, ki ste navadna vsiljivka! Se vam ne zdi, Karina, da ste že predolgo tukaj? Da izkoriščate Wernerjevo dobro voljo?«

Te besede so Karino za hip osupnile, potem pa se je odkrito zazrla v Sento.

»O tem, kdaj bom odšla od tod, bo odločal Werner!« ji je od-ločno pojasnila. »Ne vi ne jaz! Zdravnik je in dokler ne bo prepri-čan, da je z menoj vse v redu, mi ne bo dovolil oditi.«

»Pa se vam zares še ni povrnil spomin?« je posmehljivo vpra-šala Senta in si znova natočila.

»Ne, Senta, ni se mi še povrnil, čeprav si tega zelo želim. Še ve-dno ne vem, kdo sem in od kod! In verjemite mi, da tega ne igram! Tudi jaz si želim k svojim! Morda pa me nekje čaka družina.«

Sente te besede niso ganile. S kozarcem v roki je znova napra-vila nekaj korakov po salonu.

»Uspešna ženska sem, Karina!« je začela. »Vse imam, kar si marsikatera ženska lahko predstavlja le v sanjah! Svoje podjetje, avtoriteto, denar, avto, obleke iz najdražjih butikov, lepa sem, sim-patična, le tistega nimam, česar si želim že vse od svojega petnaj-stega leta. Wernerja!« Te odkrite besede Karine niso presenetile, kajti to je že zdavnaj vedela!

»Bog mi je priča, da svoji sestri nisem želela smrti!« jo je znova zaslišala. »Včasih sem si želela, da bi izginila, da bi bil Werner moj. Potem pa je nenadoma umrla! Hudo mi je bilo zanjo, saj sem jo, kljub vsemu, imela rada. Vendar pa se mi je z njeno smrtjo odprla tako želena prihodnost, upanje! In tujka, kot ste vi, mi ne bo uni-čila tega upanja!« Tedaj je stopila k mizici, se z rokama naslonila nanjo in se ji srepeče zazrla v oči.

»Werner ne bo nikoli vaš!« ji je zabrusila. »On pripada meni! Sam bo ugotovil, da je to najbolje za njegova otroka, moja nečaka!

72

Zato vas lepo prosim, da se čim prej podvizate iz te hiše!« Po teh besedah je nagnila še preostanek konjaka, se obrnila in odvihrala iz salona.

Karina je nekaj časa nesrečno zrla v vrata, skozi katera je odvi-hrala Senta. Nenadoma si je zaželela, da bi se Werner pričel zave-dati, kako zelo ga Senta ljubi in da bi ji tudi on ljubezen vračal. Le tako bi otrokoma zagotovil srečno življenje. Čeprav je zdaj očitno ne marata, se bosta sčasoma že navadila na dejstvo, da jima je lahko tudi mati.

Slutila je, da njima ni namenjena skupna prihodnost. Takoj, ko se ji bo povrnil spomin, se bo vse obrnilo drugače, kot si želi Werner.

Vedela je, da jo ljubi! In tudi ona ga je ljubila! Pa vendar se bosta morala ločiti! Slutila je to!

Pred štirinajstimi dnevi sta se pregrešila. Werner je zvečer pri-šel domov ves zbit. Bila je huda prometna nesreča in na operacij-ski mizi mu je umrla triletna deklica. Vse je storil, pa je ni mogel obdržati pri življenju. Potreboval je tolažbo. Morda je bila sama kriva! Zasmilil se ji je in nežno mu je šla z roko prek čela, on pa jo je stisnil v objem in vroče poljubil na ustnice. Potem se nista znala več zadrževati. Vsa strast je planila na dan kot vulkan. Vzel jo je v naročje in jo odnesel v njeno sobo. Še dobro, da so že vsi spali. Hrepeneče sta se predajala drug drugemu, vse brez besed. Bil je čudovit ljubimec. Prav takšen, kot si ga je predstavljala. In nekje globoko v zavesti je dojela, da je takšno strastno ljubezen nekoč, nekje že doživljala. Samo to si je želela vedeti, s kom!

Ko mu je vsa utrujena obležala v objemu, je nagajivo vprašala:»Werner, kaj misliš, koliko let bi lahko imela?« Ta se je na-

smehnil in dvomljivo odvrnil:»Lahko dvajset ali pa trideset!«

73

»Kako to misliš?« se je začudila.»Po čudovitem telesu sodeč, bi jih lahko imela dvajset, po iz-

kušnjah pa trideset! Čudovito se znaš ljubiti!« Vso noč je ostal pri njej, in zjutraj tik pred svitom, se je izmuznil v svojo spalnico. Karina se je tisto jutro počutila kot prerojena. Strastna noč z Wer-nerjem ji je dobro dela. Vedela je, da se je to moralo zgoditi, kajti med njima so že predolgo tlele iskrice. Potrebovala sta zadošče-nje. V mislih pa se je spraševala, s kom se je ljubila v svojem pre-teklem življenju? Je bila tudi z njim tako sproščena in ognjevita, kot je bila to noč z Wernerjem?

Popila je še preostanek konjaka in se počasi odpravila v svojo sobo. Sentin osorni nastop jo je bolel, pa vendar ni čutila nobene jeze do nje. V resnici jo je razumela in sočustvovala z njo!

74

16. poglavje

Senta je to noč slabo spala. Tuhtala je in tuhtala, kaj naj stori, da bo Wernerja končno odtegnila od te ženske in si ga pridobila zase. Moški so slepi in gluhi, kadar gre za lepo žensko, je razmi-šljala. In v svoji navdušenosti do neznanke, tudi njen svak noče spregledati, da ni tisto, česar si on želi, da ima ženska nekaj za bregom!

Naj si bo kakorkoli, Senta je nagonsko čutila, da mora nekaj storiti!

Tedaj se je spomnila inšpektorja Ericha Hofferja! Bila sta znanca, ne prav dobra, bolj površna, toda že nekajkrat se je udele-žil kakšne hotelske zabave in takrat ji je vedno pihal na dušo. Ne glede na to, da je bil zelo privlačen, je Senta do njega čutila odpor. Bil je ohol in nadut in takšni moški so jo vedno odbijali. Sicer pa z moškimi ni imela kaj prida izkušenj, saj je vsa leta, odkar je zrasla v dekle, živela samo za enega! Žalostno je bilo le to, da se ji ta moški izmika še sedaj, ko ima edinstveno priložnost, da ga končno osvoji.

Toda s Hofferjem je želela govoriti. To ji ne more škodovati! Hotela je vedeti, kaj si inšpektor misli o dekletu, zakaj jo je dva-krat obiskal na domu in kaj hoče pravzaprav izvedeti. Neki vzrok

75

za to že mora biti. Če bi jo obravnaval le kot žrtev napada, je prav gotovo ne bi gnjavil z zasliševanjem, pa čeprav mu je Werner od-ločno povedal, da dekle še ni povsem okrevalo.

Tako je naneslo, da sta se naslednji večer sestala v neki obce-stni gostilni, nekaj kilometrov iz Salzburga. Inšpektor Hoffer je bil sicer presenečen, ko ga je gospodična Hercog malo pred poldne-vom poklicala po telefonu, toda sestanek mu ni bil odveč. ›Morda pa kaj pametnega izvem od nje,‹ si je mislil tudi on.

Na zmenek je prišel deset minut pred dogovorjenim časom, sedel za eno od miz in si naročil kavo. Sicer pa ni bil več tako za-verovan v svoje prve domneve, kot je bil ob takratnem pogovoru z dr. Blainerjem v bolnišnici. Odgovor z bavarske kriminalistične policije je namreč hitro prišel. Zagotavljali so mu, da jim je ženska s fotografije povsem neznana, da je ni v njihovih dosjejih in da mu ne bodo mogli pomagati pri ugotavljanju njene identitete. Še celo pošalili so se, da njihovi tolovaji ne premorejo takšnih lepo-tic! Hofferju se je povesil nos, zato je zdaj iskal druge možnosti, da bi zašil nesrečno žensko. Ni si znal razložiti, zakaj si je vtepel v glavo, da je dekle povezano s kriminalci in da bo z njo vred zašil tudi vso preostalo bando, ki deluje po Salzburgu! ›Če ne pripada bavarski kriminalni združbi, pripada pa kateri drugi,‹ si je trma-sto prigovarjal.

Videl jo je, ko je prihajala. V elegantnem hlačnem kostimu sivo modre barve, z nercem okoli vratu, lase je imela spete v viso-ko pričesko, bila je dovršeno naličena. Torbica iz krokodilje kože ji je visela čez ramo, visoke petke njenih škornjev pa so veselo topotale po podu. Nosila se je vzvišeno, samozavestno!

Hofferju se je sicer zdela lepa, vendar ni nikoli preveč maral vzvišenih, ambicioznih žensk. Sploh pa ne takih, ki jim direktor-sko mesto kar samo pade v roke! Pravzaprav je sovražil takšne

76

ženske, kakršna je bila Senta Hercog, čeprav se je vedno trudil, da ji je pihal na dušo. Imeti prijateljice in znanke v visokih krogih, to ni nikdar odveč, je bilo njegovo načelo.

Skočil je na noge in se ji kavalirsko priklonil.»Lepo vas je videti, gospodična Hercog,« ji je smehljaje rekel

in dodal: »Če vam nocoj ni še nihče rekel, naj vam jaz povem, da izgledate prav čudovito!«

Nasmehnila se je in ga za hip pozorno pogledala. V temno modri obleki je bil videti prav privlačen, toda to je ni vznemirjalo. Zanjo je bil še vedno nadut in ohol policist in pri tem bo vedno ostalo!

Ko sta sedla, je Senta spregovorila:»Ne trudite se z naročanjem večerje, zame bo dovolj samo ka-

vica in morda kozarček konjaka! Mudi se mi in tale najin pogovor bova opravila prav na hitro, če ne zamerite!«

Seveda ni zameril, pa tudi vesel je bil, da mu ne bo treba pla-čevati večerje. Pa ne, da sam ne bi imel dovolj denarja ali da bi z njim skoparil, toda upiralo se mu je, da bi direktorici plačeval večerjo!

»Pa še nekaj mi morate obljubiti, gospod Hoffer! Za ta najin zmenek ne sme Werner nikdar zvedeti! Pravzaprav ne sme zvede-ti nihče! Bo pretežko?«

»Imate mojo besedo, gospodična Hercog!« ji je zagotovil, na-takarju mimogrede naročil kavico in dva konjaka, in nato z zani-manjem vprašal: »O čem pa bi se radi pogovorili z menoj?«

Senta je iz torbice vzela škatlo cigaret in vžigalnik, ter si zami-šljeno prižigala cigareto. Hoffer ji ni priskočil na pomoč s prižiga-njem, kajti cigarete je naravnost sovražil.

»Pravzaprav me zanima neznanka, ki je že mesec dni naša go-stja. Kot sem zvedela, to dekle še posebej zanima tudi vas! Torej,

77

kaj je na stvari? Glede na to, da ste jo že dvakrat prišli zasliševat na naš dom, me zanima, ali jo obravnavate kot nedolžno žrtev napada ali je po sredi kaj drugega? Mislim, da imam pravico zve-deti, kaj se dogaja, saj je ženska pod streho hiše, ki je bila nekoč last mojih staršev in tako bi hotela tudi onadva, če bi seveda sploh vedela za to tujko. K sreči sta na potovanju po Ameriki in se še ne mislita kmalu vrniti!«

Erich Hoffer je vzdihnil in se na stolu naslonil nazaj. Malo je razmišljal, pretehtaval, koliko ji sme povedati, potem pa se odločil in spregovoril:

»Takole bom rekel, gospodična Hercog! Preiskavo v zvezi z napadom nanjo, smo zaenkrat potisnili ob stran, da ne bi z njo slučajno koga opozorili in bi ta odnesel pete! Naj mislijo, da je dekle mrtvo in da se je v zvezi s tem vse zatišalo! Sumim pa, da je veliko na stvari! Jaz, osebno, domnevam, rekel sem, samo domne-vam, da dekle pripada nekakšni kriminalni združbi, ki se ukvarja z drogo. Saj razumete, obračun med pripadnikoma dveh band! Tako nekako si razlagam napad nanjo! To se dogaja! Toda vse se bo pojasnilo, ko se bo dekletu povrnil spomin, seveda, če bo pri-pravljena sodelovati!«

Senta si je priznala, da ji po hrbtu lezejo mravljinci. Morda pa le ima upanje, da se je znebi, je goreče razmišljala. Ni bila zaman ta pot! Werner se menda ne bo toliko ponižal, da bi stal zločinki ob strani!

»Ali vi, gospod inšpektor, morda kdaj pomislite, da ženska hli-ni izgubo spomina?« je previdno vprašala. »Da si samo pridobiva na času, vrag vedi, čemu! Lepega dne pa bo kar izginila iz hiše in iz mesta, z njo pa bo šla morda tudi kakšna hišna dragocenost!«

Hoffer se je ob njenem razmišljanju nasmehnil.

78

»To bi vam bolje vedel povedati vaš svak! Jaz se v to ne spu-ščam, nisem zdravnik!« ji je diplomatsko odvrnil, ker se je spo-mnil doktorjevega trdega odgovora na to isto vprašanje.

Natakar jima je postregel in nazdravila sta si s konjakom. Ko je Senta srknila požirek, se je zaupno zazrla v svojega sogovornika.

»Ali vam lahko kako pomagam, inšpektor Hoffer? Vidite, de-kle je v naši hiši, nešteto priložnosti imam, da malo povohunim za njo!«

Tedaj je Erich Hoffer prasnil v smeh!»Kaj pa je pri tem tako smešnega?« se je zdrznila Senta. Hoffer

pa se je še kar smejal. Ko se je nekoliko pomiril, ji je pojasnil:»Ko sem to predlagal vašemu svaku, je malodane skočil iz

kože! Bil je naravnost ogorčen!«»No, jaz pa bom to z veseljem storila,« mu je zagotovila Senta.

»Ne vem sicer še kako, toda nekako bom že uredila. Če je morda to, kar vi sumite, bo nemara poskušala priti v stik s svojimi pajda-ši! Telefonsko ali pa morda med sprehodom po okolici. Ponavadi se sprehaja z otrokoma, to se pravi, če se bo hotela sama spreho-diti, je to že lahko sumljivo!«

Inšpektor Hoffer jo je gledal, medtem pa mirno premleval njene besede. Nekaj na vsej stvari mu ni bilo všeč. Zakaj takšna zagnanost, da bi vohunila za to žensko? Nato se mu je posvetilo.

»Gre mogoče pri vsem skupaj tudi za kaj osebnega?« je resno vprašal in ji dal s tem vedeti, da je sam že zdavnaj spregledal Wer-nerjevo posebno naklonjenost do svoje pacientke in da menda tudi sluti, kaj se mota po Sentini glavi.

»To se vas ne tiče!« ga je hladno zavrnila, nato pa kljub temu radovedno vprašala: »Kako ste prišli na to misel?«

»Zdite se mi nekam sovražno nastrojeni proti tej ženski!« je bil odkrit inšpektor Hoffer.

79

»Bedarija!« je zaničljivo prhnila, nato pa popila preostanek kave in konjaka. »Če bom kaj izvohala, vas bom obvestila!«

Zahvalila se mu je za pogovor, nato pa vstala in vzvišeno odšla.Erich Hoffer je gledal za njo in si mislil svoje.

80

17. poglavje

Štirje dnevi so minili od pogovora med Sento in Karino. Med njima je vladala še večja napetost kot prej. To je opazil tudi Wer-ner, vendar ni želel načenjati pogovora o tem, pravzaprav ni želel drezati v osir. Vedel je, da je Senta ljubosumna na Karino, vendar se s to mislijo ni kaj prida ukvarjal. Karino je ljubil in želel si je samo to, da bi bila v njegovi hiši srečna. Živel je za sedanjost, o prihodnosti ni rad razmišljal, ker ni vedel, kaj mu bo prinesla.

Trije dnevi pa so minili od pogovora med Sento in inšpek-torjem Hofferjem. Senti vohunsko delo ni šlo prav dobro od rok. Pravzaprav niti ni imela časa zanj. Čez dan je bila večinoma v hotelu, zvečer pa se ji tudi ni ljubilo oprezati in prisluškovati, ker je kaj hitro zaspala. Včasih je svoje naredil tudi kakšen kozarček preveč. Fridi je naročila, naj čez dan malo popazi, ali ženska kdaj skrivoma telefonira ali se sama odpravi na sprehod, vendar stara gospodinja ni ničesar sumljivega slišala ali videla.

Prav to tretjo noč pa je bilo Sentinega vohunjenja konec, še preden se je dobro začelo!

Zdaj je bil že začetek aprila, vreme je bilo muhasto in nevih-tno. Ura je bila tri zjutraj in pripravljalo se je k nevihti. Bliskalo se je in treskalo je kot za stavo.

81

Karina je stala pri oknu in gledala to prekletstvo narave. Ni mogla spati. Werner je pred nekaj minutami odšel iz njene sobe. Zjutraj ga je čakalo delo in moral je prespati vsaj še teh nekaj uric, kar mu jih je preostalo. Zdaj sta se že drugo noč ljubila. Karina je bila zaskrbljena. Ni se želela preveč navezati nanj, da ne bi bilo razočaranje še toliko večje. Vendar se je bala, da je prepozno. Pov-sem jo je očaral. Njegovi dotiki so bili tako nežni, objemi tako topli, poljubi tako strastni in ljubil jo je tako čudovito, da je bila vsa raznežena.

Ko je odšel, si je znova oblekla spalno srajco in stopila k oknu. Vse telo ji je še vedno gorelo od njegove strastne ljubezni, njeno srce je še vedno hrepenelo po njem! Postelja se ji je brez njega zdela prazna, njej pa se ni dalo spati.

Ko je tako strmela v nevihtno nebo, so njeno pozornost prite-gnili avtomobilski žarometi tik pod gričem, kjer se je zavilo na ce-sto, ki je peljala do njihove hiše. Nato so žarometi ugasnili. Nekaj časa je bila popolna tema, le sem in tja se je zabliskalo in treščilo, potem pa je zagledala neko svetlikanje, podobno svetlikanju že-pne svetilke. In res! Nekdo si je po bližnjici med grmovjem utiral pot proti hiši. Otrpnila je. Kdo naj bi bil sredi noči in med strašno nevihto namenjen proti hiši? Ali prihaja za njo preteklost? Sama ni vedela, od kod ji takšna misel!

Postala je vznemirjena. Potem se je skušala tolažiti. Morda pa nekdo potrebuje Wernerjevo zdravniško pomoč! Ne, ne, je že na-slednji hip zmajevala z glavo, če bi kdo potreboval Wernerja, bi se z avtomobilom pripeljal do hiše! Torej si ni mogla misliti nič drugega, kot da ta človek prihaja s slabimi nameni? Sklenila je, da bo previdna! Toda zakaj? Kaj se ji lahko zgodi v Wernerjevi hiši?

Kmalu se je šibka svetloba pojavila tik pred hišo. Takrat je za-gledala tudi črno postavo moškega! Ali pa ženske! Tega ni mogla

82

ugotoviti. In potem ji je izginila izpred oči. Seveda, postava se je namenila k vhodnim vratom. Čakala je, ali bo morda pozvonilo, minili sta minuta, dve, toda zvonec se ni oglasil. Zaslišala pa je neko škrtanje. Vlomilec?

Sama ni vedela, kaj jo je prijelo! Od kod pogum, da je stopila od okna, slekla spalno srajco, povlekla nase trenirko in se napotila čez sobo k vratom in jih odprla. Za hip je prisluhnila. Od vhodnih vrat so zares prihajali sumljivi zvoki. Nekdo je, prav gotovo z izvi-jačem ali s čim drugim, odpiral ključavnico. Kot bi bila mesečna, jo je neslo po hodniku do vhodnih vrat. Ravno v tistem trenutku so se ta previdno odprla, Karina in zamaskiran vlomilec sta se začudeno zazrla drug v drugega, potem pa je planil po njej.

To noč tudi Frida ni mogla spati. Bila je hudo zaskrbljena. Že odkar je bila neznanka v hiši, je čutila neko nelagodje. Zoprno ji je bilo, ko sta bili ob dopoldnevih sami v hiši. Imela je občutek, da v knjižnici naklepa same strašne stvari. Včasih je prišla k njej v kuhinjo, želela se je pogovarjati z njo, vendar je kmalu ugotovila, da si nimata česa pametnega povedati. Frida, stara, verna ženska je do nje čutila odpor. Povezovala jo je z vsemi najhujšimi preklet-stvi tega sveta. Bala se je za otroka, ki sta ves prosti čas preživljala z njo. Njeno odkrito naklonjenost do otrok je imela za hlinjeno, zahrbtno prijaznost. Gotovo si ju je hotela pridobiti zase in ju na-periti proti očetu, Senti in njej!

Prestrašila pa jo je tudi Senta s svojimi poskusi vohunjenja! In v to delo je hotela vključiti tudi njo! Bog nebeški, v kaj se spu-ščamo, je Frida negodovala sama pri sebi. Če je kaj na stvari, zna biti ženska tudi nevarna! Zato se je Senti preprosto zlagala, da ni slišala nobenih telefonskih pogovorov! Seveda se ji o tem, ali žen-ska kam telefonira ali ne, niti sanjalo ni, pa tudi na kraj pameti ji ni padlo, da bi vohunila za njo. Prepričana je bila le o tem, da do

83

zdaj ni šla še nikdar sama na sprehod. Sicer pa se je Frida počutila najbolj varno za zaprtimi vrati kuhinje!

Nocoj pa se je prepričala, da doktor ponoči zahaja k njej. Sicer se ji je že pred časom neke noči zazdelo, da iz njene sobe pri-hajajo čudni glasovi. Slišala je pridušeno stokanje in posteljna vzmetnica je sumljivo ječala. Slutila je, kaj se dogaja in v vsej svoji ogorčenosti, je sprva hotela vse skupaj povedati Senti. Po treznem premisleku pa je raje molčala. Kaj pa če se moti, se je nazadnje spraševala. Kaj pa če ima dekle ponoči hude blodnje in od tod ti-sto stokanje? Lahko, da v svojih blodečih sanjah skače po postelji, vrag vedi, kakšna slaba vest jo preganja!

Nocoj pa ga je videla, ko je odhajal iz njene sobe. Ravno je ho-tela iti na stranišče, za režo je že odprla vrata, ko ga je zagledala. Prihajal je od njene sobe proti stopnicam. On je ni videl. Zdaj pa ni vedela kako in kaj! Senta se ji je smilila, ni je hotela prizadeti. ›Kar se ne ve, ne boli,‹ je razmišljala. In bila je razočarana nad doktorjem! To jo je povsem sesulo! Kako more nek izobražen, in-teligentni moški, oboževani kirurg kot je dr. Blainer, kloniti pred takšno pokvarjenko? Bila je prepričana, da je v to hišo prinesla zlo.

Tako je razmišljala, ko jo je nekaj premotilo. Prižgala je nočno svetilko in se razgledala po sobi. Kaj pa naj to pomeni? Je bil nek trušč pri vhodnih vratih? Zgrabila jo je panika, pa je kljub temu vstala iz postelje, si nadela haljo in se podala k vratom. Odprla jih je, prižgala luč na hodniku, potem pa divje zavreščala.

Njeno vreščanje je v trenutku prignalo vso družino iz zgornje-ga nadstropja.

Werner si je v naglici oblekel hlače že v sobi, srajco pa je vlekel nase kar med potjo. Otroka sta v pižamah pritekla po stopnicah,

84

Senta pa si je tako kot svak, med potjo oblačila svileno haljo. Lase je imela spuščene in razmršene in prestrašeno je vpila:

»Kaj je bilo to? Kaj se je zgodilo, za božjo voljo? Kdo kriči?«Kmalu je dobila odgovor na vsa vprašanja. Werner je takoj

stopil pred otroka, da bi ju zaščitil.Vlomilec, ali kdorkoli je že bil, je bil oblečen v črne kavbojke

in črno bundo, čez obraz pa je bil pokrit s črno kapo z izrezom za oči in usta. Njegov glas je bil nenavadno hreščeč, ko se je zadrl : »Če bo še kdo zakričal, ga bom ubil!«

Karino je z eno roko stiskal za vrat, v drugi pa je imel pištolo, naperjeno v njeno glavo, in malo je manjkalo, da je ni zajela pa-nika. S težavo se je pomirila in pričela razmišljati, kako naj se reši iz smrtonosnega objema. Moški pa se je počasi začel pomikati k vhodu. »Samo njo bom odpeljal, ničesar drugega nočem od vas!«

»Počakajte, človek, lahko se v miru pogovorimo,« se je tedaj oglasil Werner. Bil je namreč prepričan, da so se njune domneve uresničile in da je zamaskirani moški njen bivši mož ali ljubimec.

Senta pa je kot začarana zrla v moškega. Bala se je, zelo se je bala, da je ... Ne, ne, naprej si sploh ni upala več razmišljati. Pa vendar, ali ni ta hreščeči glas njej poznan? V hipu so jo obšli spomini na otroška leta! Lopovi in žandarji! Mar ni njen prijatelj oponašal lopove s takšnim hreščečim glasom? Seveda je bil tedaj glas otroški, zdaj pa odrasel, pa vendar, tak hreščeči glas je znal spraviti iz sebe samo on! Ona, ki je bila ponavadi žandar, je ob tem glasu vedno prasnila v smeh in ga ni mogla več loviti. ›Ljubi Bog, pomagaj mi,‹ je šepetala sama pri sebi, ›saj to ne more biti res! Ne more biti res ...‹

Karino so kot blisk prešinili neki davni davni spomini iz pre-teklosti. Nenadoma jo je obšel občutek, da se je v takšnem ali po-dobnem položaju že neštetokrat znašla. Vse skupaj se ji je zazdelo

85

tako blizu, tako poznano! ›Stori nekaj!‹ ji je ukazal nek notranji glas. Kako se je v podobnih situacijah obnašala nekoč? Pogledala je Thomasa in spomnila se je njegovih besed: »Rad bi obvladal čim več azijskih borilnih veščin!« In nenadoma jo je obšla mi-sel, da tudi sama obvlada azijske borilne veščine! Ne da bi sploh še razmišljala, kako in kaj, je s hitrimi gibi zgrabila napadalca za komolec, se spretno obrnila in že v naslednjem trenutku je moški obležal na tleh kot prazna vreča.

»Vau!« se Thomas ni mogel zadržati. »Kakšen met! Japonci pravijo temu metu v judu harai-go-ši!« je popredaval.

Moški je zastokal, se naglo pobral, potem pa jo jadrno ucvrl skozi vrata, še preden se je kdo od osuple doktorjeve družine zga-nil. Pištola je obležala na tleh, ne da bi jo vsaj poskušal pobrati.

»Kaj čakamo?« se je tedaj oglasil Werner. »Poklicati moramo policijo!«

»Ne, ne, ne kličite policije,« se je nenadoma zadrla Karina in ob vratih počasi zdrsnila na tla. Obraz si je pokrila z dlanmi, ne-kajkrat vdihnila, potem pa mirno, toda raztreseno nadaljevala: »Jaz ... Jaz sem ... Ne, ne policije!« Vsi so osuplo zrli vanjo.

»Ne razumem te, Karina, kaj hočeš povedati?« jo je pretresen spraševal Werner. Dekle pa se je tedaj obrnilo v smer, kjer je ležala pištola. Stegnila je roko in jo pobrala.

»Zakaj ste ji pustili do orožja?« se je tedaj vsa prestrašena ogla-sila Frida.

»Pištola z dušilcem!« je spregovorila Karina, ne da bi se menila za Fridine besede. »Z njo me je spečo nameraval ubiti! Na srečo pa sem ga presenetila jaz, ki nisem mogla spati! Le kako je mogel vedeti, kje me bo našel? Dobro mora poznati hišo in razmere v njej!« Ob teh besedah je Senta pobledela, a je raje molčala.

86

»Karina, še vedno ničesar ne razumem,« se je znova še ves pre-tresen oglasil Werner. In zares ni ničesar razumel. »O kom govo-riš? Zakaj ne smemo poklicati policije? Lahko bi ga še prestregli!«

Počasi se je dvignila na noge, še vedno z orožjem v roki, da je Frida od strahu kar lezla vase. »Vse nas bo pobila!« je kriknila, toda nihče se ni menil zanjo.

»Neverjetno!« se je tedaj nasmehnila Karina. »Šok, ki sem ga v tem trenutku doživela, mi je povrnil spomin! Zdaj vse vem!« se je zazrla v Wernerja, ki je osuplo gledal vanjo. Po eni strani je bil zadovoljen, ker se ji je povrnil spomin, po drugi pa se je bal, kaj bo povedala. Motilo ga je, ker ni dovolila, da pokličejo policijo! Znova se je spomnil pogovora s Hofferjem in znova ga je obšel dvom. Toda samo za trenutek!

»Detektivka sem!« je nenadoma izgovorila besede, ki so jih še bolj osupnile in hkrati razveselile. Zdaj so vedeli, da dekle nima kriminalne preteklosti! Sento je obšla obupna slaba vest, da bi se najraje pogreznila v zemljo.

87

18. poglavje

Kar nekaj časa je minilo, da so vsi skupaj prišli k sebi! Nato je Werner stopil do nje in ji položil roko čez ramena.

»Pridi, gremo v salon, da se ob kozarcu pijače pogovorimo. Mislim, da jo vsi potrebujemo!« Vsi ostali so jima sledili za pe-tami. Frida je pred tem še zapahnila vrata in nataknila verižico nanje! Naredila je to, kar je že zdavnaj nameravala, pa so ji vedno govorili, da ni potrebno. Zdaj so pa imeli!

Otroka nista in nista prenehala občudovati njenega meta in zdaj, ko sta vedela, da je policistka, sta bila še bolj ponosna nanjo. Gospodinja je še vedno zmajevala z glavo, češ, v kaj se je doktor spustil, ko je pripeljal v hišo to neznano žensko, pa čeprav se je izkazalo, da je policistka. Senta pa še kar ni prišla popolnoma k sebi. Njeno sovraštvo se je v trenutku sprevrglo v naklonjenost, ob vsem tem pa se je čutila krivo. Obžalovala je, da se je sploh sestala s Hofferjem in mu tvezla, da bo vohunila za njo, poleg tega pa je bila prepričana, da je bil napadalec njen prijatelj Manfred! Kdo drug bi kar tako prišel v neznano hišo, da bi se znebil policistke? Manfred jo pozna kot svoj žep, sama pa je Almi še celo radodarno povedala, v kateri sobi je dekle nastanjeno! Poleg vsega pa ga je

88

izdal njegov glas! Gotovo ni pomislil, da se bo spomnila otroških let in njunih iger!

In sedaj, prav gotovo ne bi okleval, če ga ne bi dekle presene-tilo že pri vhodnih vratih! Kako neumna je bila! Alkohol pa res zna razvezati jezik! Ali ni Werner vsem zabičal, naj nikomur ne črhnejo besedice o tem? Zdaj pa ima! V tem trenutku je sklenila, da bo prenehala s pitjem! Toda kako naj bi vedela, kaj napleta njena prijateljica? Kako naj bi sploh slutila, da imata kakršnokoli vezo s tem dekletom?

Karina je sedla na kavč, otroka pa poleg nje. Werner je stopil do omarice s pijačo in napolnil kozarce. Otrokoma s sokom, osta-lim pa s konjakom. Vsi so segli po kozarcih, le Senta ne! To jih je nekako presenetilo, saj so jo zadnje tedne kar prevečkrat videvali s kozarcem v rokah!

»Nekoč sem delala na milanskem kriminalističnem oddelku, potem pa sem se odločila zapustiti policijo in zdaj sem že nekaj let zasebna preiskovalka! Bolje sem plačana!« se je nasmehnila. »Svojo pisarno imam v Neaplju. Večkrat sodelujem s policijo, re-šujem primere okrožnega tožilca, pa tudi samostojne, kot je na primer ta, ki me je zanesel v Salzburg. Bila sem na sledi neapelj-skemu dekletu, ki jo je sin Antonia Veirre pod pretvezo, da jo bo poročil, odpeljal v Salzburg. Vsi vemo, kaj se tukaj dogaja z dekle-ti! Prodajajo jih in izkoriščajo na vse načine! Nekatera izginejo! Moja naloga je bila, da jo najdem in pripeljem domov!«

Zdaj so ji bile tudi sanje o črnolasem dekletu, jasne! To je bila Mirella Centa, dekle, ki jo je prišla reševat, kričala pa je takrat, ko je njo nekdo treščil po glavi! Zato tista bolečina v glavi, ki jo je vrgla iz sanj!

»Milano .. Neapelj,« je tedaj začudeno ponovil Werner, ki ni mogel verjeti, kar je pravkar slišal.

89

»Hočeš reči, da sploh nisi Avstrijka? Da si doma iz Italije?«Dekle je smehljaje prikimalo. Tudi Werner se je nasmehnil in

zmajeval z glavo.»Karina ...« je začel, toda lahkotno mu je segla v besedo.»Iz vsega srca sem ti hvaležna, Werner, da si mi poklonil tako

lepo ime, potem ko sem ostala brez identitete, toda od tega tre-nutka naprej nisem več Karina. Moje ime je Patrissia! Na kratko Trissa. Trissa Torello!«

»Trissa Torello!« je Werner zadovoljen ponovil. »Zlahka si bomo zapomnili tvoje pravo ime, in veseli smo, da imaš zopet svojo identiteto! Moj Bog, ampak niti za hip nisem pomislil, da nisi Avstrijka!«

Tudi drugi so temu pritrjevali, le Senta je še vedno molča-la. Ona je bila namreč edina, ki je podvomila v njeno avstrijsko narodnost.

»In kaj bomo sedaj?« je nato vprašal Werner. »Mislim, da je najbolje, če obvestimo inšpektorja Hofferja. Sama vsega tega ne boš zmogla. Lahko se ti znova kaj zgodi!«

»Z inšpektorjem se bom že pogovorila!« je odločno odvrnilo dekle. »V ponedeljek pojdem v njegovo pisarno! Na pogovor z njim se moram psihično pripraviti!« se je nasmehnila in Werner jo je razumel. »Na nek način ga bom morala prisiliti do zagoto-vila, da se ne bo mešal v moje delo! Do dekleta hočem priti sama in jo spraviti na varno! Potem pa naj posreduje policija! Ne želim, da bi jo zaradi predčasnega vmešavanja salzburške policije ubili! Njenima sorodnicama sem obljubila, da jo bom pripeljala nazaj in to se bo zgodilo! Samo upam lahko, da je še vedno nastanjena tam, kjer sem jo nazadnje videla!«

Vsi so brez besed zrli vanjo. Nato se je znova oglasil Werner:»Pa zdaj veš, kaj se je dogajalo tiste noči in kdo te je napadel?«

90

»Da, sedaj se vsega spominjam! Tistega večera sem se z avtom pripeljala v Salzburg. Nisem hotela izgubljati časa, zato sem na-meravala kar takoj v Stellina – bar. Po informacijah, ki sem jih od svojega ovaduha, izvedela že v neapeljskem podzemlju, sem pri-bližno vedela, kje v Salzburgu iskati dekle.« Za hip je premolknila in zaprla oči, kot bi v svoji podzavesti znova vse podoživljala.

»K sreči se mi je pridružil nek trgovski potnik, ker je malce zoprno hoditi sama v tovrstne lokale. Ta človek je že zjutraj na-meraval potovati na Dunaj, ker je bil tukaj samo poslovno. Sicer bi me prav gotovo identificiral.«

Zdaj so jo napeto poslušali. Otroka skorajda z odprtimi usti. Še dobro, da je bila sobota in jima zjutraj ni bilo treba iti v šolo.

»V baru sem takoj zagledala Mirello, dekle, ki sem jo iskala. Poznala sem jo s fotografije. Gola je plesala ob drogu, njen obraz je bil videti nesrečen, pogled nekam zamegljen. Vrag vedi, kaj vse je že doživela v mesecu dni, kar jo je Giorgio Veirra odpeljal iz Neaplja. Za hip sem videla tudi Giorgia in Antonia Veirro. Ta je skupaj s sinom stopil v bar, se razgledal naokoli in se s pogledom za trenutek ustavil na meni. Potem je šel k točilnemu pultu in z rdečelasim moškim spregovoril nekaj besed.«

Ob teh besedah se je Senta znova vznemirila, pa tudi Werner se je nekam čudno namrščil.

»Takrat na to nisem niti pomislila, zdaj pa vem, da me je po vsej verjetnosti prepoznal, ker sem mu pred leti v Milanu že sto-pila na prste in ga za pol leta poslala za zapahe. Najbrž je posumil, da sem prišla zaradi Mirelle, zato je rdečelascu, ki jo je opolnoči odpeljal iz bara, zagotovo naročil, naj pazi name ali pa, da me odstrani, če bi jima slučajno sledila. In ravno to sem storila. Mo-jemu spremljevalcu sem se na hitro izgovorila, da moram iti in zapustila sem lokal. Še sem ju ujela, ko sta sedla v avto. Nato sem

91

jima sledila do gostilne Weises Lamm. Nekaj časa sem še posedela v avtu in gledala za Mirello, ki je stopala proti gostilni. Moški je z avtom zapeljal v garažo. Takrat sem pograbila potovalno torbo in se tudi sama odpravila v gostilno. Videla sem Mirello v točil-nici pri šanku, rdečelasa ženska srednjih let ji je natakala kozarec vina. Potem je ta ženska prišla k meni in mi prijazno rekla, da je sicer že zaprto, toda sobo bom dobila, če jo zares potrebujem. Medtem ko si je ogledovala moje dokumente, sem jaz opazovala Mirello. Bila je videti drogirana ali pijana, točno ne vem, toda ne-kam čudno se je zibala na nogah. In potem se je odpravila proti stopnicam. Takrat sem že imela v roki ključ, zato sem pohitela za njo. Videla sem, v katero sobo je stopila. Bila je nedaleč od moje. V sobi sem odložila potovalno torbo, potem pa vsaj pol ure opre-zala pri vratih, ali bo kdo prišel k dekletu. Počakala sem še nekaj minut, in ker se ni nič zgodilo, sem stopila proti njenim vratom. Narahlo sem potrkala, jo tiho ogovorila v italijanščini, zato mi je nemudoma odprla vrata. Stopila sem z njo v sobo, takrat pa se je zgodilo. Še predno je utegnila zapreti, je nekdo vdrl v sobo. Po vsej verjetnosti rdečelasec, ki je najbrž sin lastnice gostilne. V tistem trenutku sem bila s hrbtom obrnjena proti njemu, zato me je pov-sem nepripravljeno z vso močjo treščil po glavi z nekim težkim predmetom. Samo še dekletov krik se spominjam, potem se mi je strgal trak! Zbudila sem se čez teden dni v bolnišnici, ne da bi vedela kdo sem, kaj in od kod!«

»Tako torej,« se je Werner jezno obrnil proti Senti. »Tvoja dra-ga prijatelja sta vmešana v vso to svinjarijo! Rekel sem ti že, da se preveč družiš z Almo, da slabo vpliva nate! Skupaj sta popivali in vrag vedi, kaj vse si ji izčvekala! Mislim, da sploh ni več nobenega dvoma, kdo je bil nocojšnji nepovabljeni gost! Tvoj dragi prijatelj iz otroštva Manfred Steiner! In brez kančka slabe vesti je hotel

92

ubiti Trisso! Če tega ne verjameš, imaš tukaj dokaz!« je pokazal na orožje, ki je sedaj ležalo na mizici. »Pištola z dušilcem! Zakaj misliš, da je zraven dušilec?«

Werner je bil ves razjarjen. Senta si je obraz pokrila z dlanmi in zajokala.

»Kako naj bi slutila kaj takega?« je ihtela. »Ljuba prijatelja sta mi bila, njuna gostilna je zelo dobro obiskovana, niti pomislila nisem, da je Manfred tesni sodelavec Antonia Veirre! Vse do pred nekaj dnevi! Tistega večera mi je Alma zaupala, da je šel Manfred na Dunaj po dve novi dekleti iz Slovaške!«

»Ti pa si ji potem zaupno povedala o Karini, kajne?« je zaje-dljivo dokončal Werner. »Zaupni pogovor med dvema pivskima prijateljicama!«

»Da, toda nič slabega nisem mislila s tem! Saj nisem mogla ve-deti, da ima Karina kakršnokoli vezo z njima!« Še vedno je jokala, Trissa pa jo je skušala tolažiti.

»Ničesar si ne očitajte, Senta, saj zares niste mogli vedeti, da bo prijateljica izkoristila vaše zaupanje! Lahko pa se zahvalim bogu, da je fant pravi amater, sicer bi bila sedaj mrtva! Ustrelil bi me navsezadnje lahko tudi pri vhodnih vratih! Vendar je bil očitno tako zmeden, ko me je zagledal, da v trenutku ni vedel, kaj storiti, zato je samo planil po meni!«

Senta jo je hvaležno pogledala z objokanimi očmi. Zdaj ni bila prav nič podobna samozavestni poslovni ženski, bila je vsa uboga in skrušena, zares je potrebovala kakšno tolažilno besedo.

»Konec koncev pa ima ta noč tudi dobro stran,« se je nasmeh-nila Trissa, »če človek ne bi vlomil in me napadel, se mi ne bi povrnil spomin!«

Vsi so se nasmehnili na njene besede, celo Frida, ki ji je dekle postajalo všeč. Celo kanček slabe vesti jo je napadel, ko pa jo je

93

tako sovražila in obsojala! Zdaj je ni več skrbelo za doktorja. De-kle je doma iz Italije, in ko bo opravilo svojo nalogo, se bo vrnilo domov. Zaneslo ju je pač, saj sta mlada in lepa človeka, toda to je bila samo strast. Ljubezen pa bo slej ko prej podaril Senti in ona, Frida, bo svojo skrivnost pokopala. Kot da ni ničesar slišala in videla!

»Gospodična Torello,« se je tedaj, ko so jo Trissine besede ne-kako potolažile, oglasila Senta Nekaj pomembnega ji je prišlo na misel. Na nek način se ji je želela oddolžiti za gorje, ki ji ga je povzročila. In bila je prepričana, da bo to, kar ji bo povedala, zanjo morda koristna, vendar ne optimistična informacija.

»Kar Trissa mi recite!«»Prav, torej Trissa! Nečesa sem se spomnila in bojim se, da to

ne obeta nič dobrega. Ko mi je Alma omenila tisti novi dekleti s Slovaške, je rekla, da bosta pri njej samo začasno, dokler jima ne najdejo česa drugega. To je lahko mišljeno kot novo domovanje ali pa ... Dokler ju ne prodajo naprej. Me razumete?« Trissa je prikimala. »In bojim se, da tega dekleta, Mirelle, ni več v gostilni!«

»Potem sem zopet na začetku,« je vzdihnila Trissa. »Še danes grem v gostilno. Iz gospe Steiner bom poskušala kaj izvleči. Mo-ram jo dobiti na samem, brez sina! In nenazadnje, tudi svoj avto, prtljago, mobilni telefon in listnico z dokumenti vred hočem na-zaj, če se niso že vsega skupaj znebili.«

»S teboj bom šel! Takoj ko pridem iz bolnišnice, se bova od-pravila tja!« je odločno rekel Werner in otrokoma pomignil, naj gresta vendar že spat. Tudi Frida in Senta sta se počasi odpravili. Senta z malo težkim srcem, ker jo je znova grabilo ljubosumje. Bilo je videti, da svak in Trissa še ne nameravata k počitku, toda tolažila se je s podobnimi mislimi, kot malo prej Frida.

94

19. poglavje

Ostala sta sama v salonu. Nekaj časa sta bila tiho in srkala vsak svoj konjak. Prvi je spregovoril Werner.

»Še pred dobro uro sem te ljubil kot Karino, zdaj te poznam kot Trisso Torello! Prelepo italijansko dekle, ki mi je popolnoma zavrtelo glavo. Toda moram se strezniti. Na vse sem pripravljen! Občutek imam, da mi imaš še veliko povedati.«

Objel jo je okrog ramen in jo stisnil k sebi. »Ne veš, kako sre-čen sem, da si ozdravljena. Kljub temu pa sem malo sebičen. Mor-da ne bi škodovalo, če bi še kakšen mesec ostala Karina in bi bila samo moja,« se je nasmehnil. Tudi ona se je nasmehnila.

»Oh, Werner, tako sem ti hvaležna za vse, kar si storil zame in za čudovite trenutke ljubezni. Tudi ti si mi povsem zavrtel glavo, zaljubila sem se vate, to priznam, toda ... Toda moje srce je že od-dano. In tudi njega ljubim! Za nič na svetu ga ne bi hotela priza-deti!« Dvignila je roko, na kateri se je svetlikal prstan z rubinom. »To je dokaz njegove ljubezni, zaročni prstan, brez datuma, ker nisva utegnila, da bi ga nesla k zlatarju. Delo naju je preganjalo!«

Nasmehnil se je in njegove prelepe oči so dobile nek nov sijaj.»Ničesar si ne očitaj, Trissa! Vame si se zaljubila v stanju, ko

se nisi spominjala svoje preteklosti. Jaz pa sem slutil, da tako lepo

95

dekle ne more biti samo! Sam sem kriv! Ne bi ti smel tako odkrito kazati svojih čustev! Toda, kakorkoli, najinih prelepih dveh noči, mi ne bo mogel nihče izbrisati iz spomina! Zaklenil ju bom v naj-bolj skrit kotiček svojega srca! Ti tudi?«

»Tudi! Nikoli ju ne bom pozabila! In želim, da ostaneva prija-telja za vse življenje.«

»Kdo je tvoj izbranec?« je nenadoma zanimalo Wernerja. Tris-sa mu je naslonila glavo na rame in se zamislila. Sanje! Zdaj ji je bilo v zvezi s sanjami, ki so jo ponoči preganjale, zares vse jasno.

»Werner, moj izbranec je moški, ki se mi je prikazoval v sa-njah! Zdaj vem, govoril mi je v domačem jeziku in tudi to vem, kakšen pomen so njegove besede imele. Pred nečim me je svaril!«

»Tisti moški v vlaku?« se je začudil. »Toda, saj si vendar rekla, da te spominja na Hofferja!«

»Da, po videzu! Nekoliko mu je res podoben! Toda ne po značaju! Sergio Rochetti pa je prijazen, duhovit in ljubeč! Niti malo ni nadut! Podobne lastnosti ima kot ti! In oba sta čudovita ljubimca!«

»On te je naučil vseh ljubezenskih spretnosti?« se je nasmehnil.»On me je naučil ljubiti z dušo in srcem! Bil je prvi v katerega

sem se resnično zaljubila in dobila občutek, da želim z njim osta-ti vse življenje. Ker je to pri mojem pustolovskem življenju bolj težko izvedljivo, se je iz arhitekta prelevil v zasebnega preiskoval-nega agenta. Sedaj sva partnerja zasebno in poklicno! Ugotovil je namreč, da arhitekt in pustolovka ne sodita skupaj! In vrag vedi, kaj si misli, ko sem kar izginila. Morda me še vedno išče ali pa je že obupal nad tem, da sem sploh še živa.« Malo je pomolčala. Ob misli, v kakšne skrbi je spravila Sergia, jo je zaskelelo v prsih.

»Takrat je bil v Londonu na svetovnem kongresu arhitektov. Ni želel iti brez mene, pa sem ga pregovorila, da je šel. Privoščila

96

sem mu to snidenje z bivšimi kolegi! Potem pa sta prišli Mirel-lini sorodnici in me prosili za pomoč. Nista vedeli, da je dekle v Salzburgu in zato tudi nista vedeli, da sem že v manj kot dveh dneh odpotovala za njo. Bila pa sem prepričana, da bom že v ne-kaj dneh z dekletom doma. Ko sem tisti večer prišla v Salzburg, sem nameravala zjutraj telefonirati Sergiu! Pa kot veš, tega nisem mogla storiti!«

»Takoj zjutraj mu moraš telefonirati! Mislim, da sedaj sredi noči, ne bi bilo najbolj pametno! » ji je rekel Werner, potem pa znova radovedno vprašal:

»Kje sta se spoznala?«»Na vlaku!« mu je kratko pojasnila. »Prav na vlaku, o katerem

se mi je sanjalo!«»Pripoveduj mi, Trissa, vse me zanima, kar je v zvezi s teboj!

Sedaj nima smisla, da grem nazaj v posteljo, skočil bom samo še pod prho. Ti pa mi pripoveduj o svojem življenju. Mislim, da živiš zanimivo, čeprav stresno življenje!«

In potem mu je pripovedovala o svojih starših, očetu, detekti-vskem inšpektorju, po katerem ima to delo v krvi. Omenila mu je tudi svojega detektivskega partnerja Maria Rivaldia, svojo skrito ljubezen do njega in potem, kako je odšla s policije, se osamo-svojila in v Milanu odprla zasebno preiskovalno agencijo, kjer je uspešno sodelovala tudi s policijo. Omenila mu je nekaj primerov, med njimi najbolj peklenskega, kjer se je soočila z mafijo in nato, kako je potovala v Rio Bianco, v staro graščino, pred katero jo je svaril Sergio Rochetti, ko sta se spoznala na vlaku. Ni pozabila omeniti grofa Kornelija, ki ji je tako prirasel k srcu in ne njegove vnukinje Laure Marolt, ki ji je zaradi ljubosumja dvakrat stregla po življenju.

97

»Potem se je vame zaljubil mafijski šef Rico Santini in me na vsak način hotel odpeljati na svoje posestvo v Corleonu na Sicili-ji, kjer naj bi postala njegova žena,« je zaključila pripovedovanje. »Decembra sva se pred njim iz Milana umaknila v Neapelj, kjer sva nadaljevala z delom. Potem pa se je zgodilo tole!«

Werner je nekaj časa zamišljeno zrl predse, nato pa spregovoril:»Trissa, kot vidim, živiva v različnih svetovih, oba pa imava

isti namen! Ti se podiš za kriminalci, zlikovci, morilci in pomagaš nesrečnim ljudem v stiski! Jaz za bolnišničnimi zidovi rešujem življenja! Najino delo je veličastno, tako tvoje kot moje! Če bi te spoznal prej, bi se morda iz ljubezni do tebe tudi jaz odločil, kot se je tvoj zaročenec! Mora te zelo ljubiti in ne želim se kakorkoli vmešavati med vaju! Kot sem ti že rekel! Samo to želim, da si sreč-na! Kaj nama preostane? Da nikdar ne pozabiva drug drugega in ostaneva prijatelja! Lahko prideta kdaj k nam na počitnice! Mor-da pa bi tudi jaz kdaj prišel z otrokoma v Neapelj! Kaj praviš?«

»Čudovito! Morda bi s seboj pripeljali tudi Sento!« Ni se mo-gla zadržati. Povedala mu je, kako dolgo ga Senta že ljubi in hre-peni po njem.

»O tem bom moral še dobro razmisliti! Pa tudi sama bi se mo-rala precej spremeniti! Predvsem pa bi si morala pridobiti ljube-zen otrok!« se je nasmehnil, pa mu je kljub temu godilo! Kako je vendar mogel spregledati, da ga Senta že od vsega začetka ljubi?

»Zdaj pa mi povej, kje si se tako dobro naučila nemščine? Za-res sem bil presenečen, ko sem zvedel, da si Italijanka!«

»Jeziki so me vedno zanimali,« se je nasmehnila. »Poleg nem-ščine tudi angleščina. Mislim, da vsaj enega od teh dveh jezi-kov človek mora obvladati. To je dobro tudi za moje delo, če se znajdem v tujini, kot sem se v tem primeru. Toda ... Veš kaj me

98

zanima? Kako bi bilo z menoj, če ne bi znala nemško? Misliš, da bi se moja identiteta prej odkrila?«

»Brez dvoma,« je odvrnil Werner. »Ker ne bi razumela nem-škega jezika, bi najbrž kar samoumevno pričela govoriti itali-jansko! Tako bi se vedelo, da si Italijanka, tvojo sliko bi poslali italijanskim časnikom in mislim, da bi te zaročenec hitro našel! Znanje nemškega jezika pa nas je vse zapeljalo, celo Hofferja, ki te je sprva imel za bavarsko Nemko!«

»Da, prav gotovo bi bilo tako, da bi kar takoj pričela govoriti v svojem rodnem jeziku!« je pritrdila. Nekaj časa sta kar molčala in zrla predse.

»No, sedaj ko sem si s seboj končno na jasnem, bi bilo morda zares najbolje, da zapustim tvojo hišo,« je nato rekla. »Nočem vas spravljati v nevarnost ...« Malo je pomolčala, nato pa se mu resno zazrla v oči.

»Samo pomisli, Werner, če bi ta vrag prišel deset ali petnajst minut prej, bi naju presenetil v postelji in dvomim, da bi pustil živo pričo! Oba bi bila mrtva in uboga otroka ...«

Še predno je dokončala, jo je Werner prekinil:»O tem nočem razmišljati, Trissa! Mimo je!«Trissa je čutila, da je to spoznanje tudi Wernerja šokiralo, a ji

tega ni hotel priznati. Toda uboga otroka, si je rekla! Kot bi ne bilo že dovolj žalostno, da sta izgubila mamo, zdaj bi izgubila še očeta. V prsih je začutila neizmerno bolečino! Samo proč od tod, da družina znova varno zaživi! Toda Werner ji tega ni dovolil!

»Kar pa se tiče tvojega odhoda, o tem ni govora! Ostala boš tukaj in opravila svojo nalogo! Jaz pa ti bom po svojih močeh pomagal! Nočem in ne dopustim, da bi se ti znova kaj zgodilo!« Hvaležno se mu je nasmehnila in ga poljubila. Ne strastno, kot sta se poljubljala še pred dobro uro, pa vendar sta čutila drug do

99

drugega neko novo trdno čustvo, ki ga lahko čutijo samo pravi prijatelji.

Vedela je, da ga ne sme razočarati! Če bi brez njegovega pri-voljenja zapustila hišo, bi mu izkazala grdo nehvaležnost za vse, kar je storil zanjo! Zato pa je sklenila, da bo kar se da previdna in družino čim manj izpostavljala nevarnosti!

100

20. poglavje

Alma Steiner je bila že ves dan kot na trnih. Ker je bila sobota, so ljudje v gostilno kar drli, z njenimi živci pa ni bilo vse v redu. Bala se je, strašno se je bala, da se bo zdaj zdaj na vratih prikazala policija. Nadirala je svoji dve pomočnici v kuhinji, brez pravega vzroka priganjala dekleti, ki sta stregli, še posebej pa se je jezila na Manfreda, ki je že ves dan postaval v točilnici in popival, namesto da bi se lotil kakšnega pametnega dela. Pa vendar ga je po svoje razumela! Tudi on je moral prestajati peklenske psihične muke!

Sinoči se mu je vse ponesrečilo. Namesto, da bi se policistke znebil, jo je sam skupil, jim tam pustil orožje, za nameček pa je bila še velika nevarnost, da Senta osumi njega. Sam vrag vedi, za-kaj je posnemal hreščeči glas iz otroštva, šele kasneje mu je padlo na pamet, da bi se ga Senta utegnila spomniti.

Kako se je moralo vse obrniti proti njima, je razmišljala, ko je pekla dunajske zrezke na margarini. Svarila je svojega sina, naj ne hodi v hišo, pa je ni poslušal. Mislil je, da bo mačji kašelj obraču-nati z žensko, ki jo je enkrat že skoraj ubil. Toda močno se je uštel!

»Zakaj je nisi počil, ko ti je že sama prišla nasproti? Nihče te ne bi videl, ne slišal strela in preden bi jo kdo našel tam na tleh, bi bil ti že doma! Le komu bi prišlo na misel, da si jo ti? Ali mar

101

ne bi bilo vseeno? Ustreliti jo v postelji ali kako drugače?« je bila Alma ogorčena nad sinovo nespretnostjo, ko ji je povedal, kaj se je zgodilo.

»Nisem mogel! Preprosto nisem mogel pritisniti na petelina, ko sem jo zagledal! Hotel sem jo zvleči ven, morda bi se zunaj malo zbral in opravil to reč, potem pa je Frida s svojim vrešča-njem vse pokvarila!« ji je skrušeno pripovedoval.

»S tem svojim nespametnim ravnanjem si si morebiti zapravil prostost!« je stokala prestrašena Alma. »Ali pa si si prislužil Veir-rovo kroglo!«

Bila je vsa iz sebe. V tistem trenutku ji ni bilo niti malo mar, da bi njen sin postal morilec, če bi nesrečno žensko ubil, bala se je samo za njegovo varnost. Bala se je, da ga bo izgubila! In naj si je še tako prigovarjala, da v doktorjevo hišo ne bi smel iti, je točno vedela, da druge izbire nista imela. Do ženske kako drugače ni bilo mogoče priti, tudi Senta je rekla, da jo doktor skriva v hiši! Onadva pa sta morala ukrepati! In bog vedi, če se ji v tistem tre-nutku ni povrnil spomin! Ali pa je bila samo trenutna reakcija!

Nekaj pa jo je vendarle tolažilo. Če bi kdorkoli od doktorje-vih posumil, da je bil nočni obiskovalec Manfred, bi policija prav gotovo že zjutraj potrkala na vrata. Pa vendar se ni hotela preveč zanašati na to, da ne bi njihov morebitni prihod deloval še bolj šokantno kot sicer!

»Gospa, zrezki se vam bodo prismodili!« jo je med razmišlja-njem opozorila Margot, ena izmed mladih kuharskih pomočnic, ki je že dve leti delala v gostilni in je imela oči samo za lastničine-ga sina Manfreda. Nerazumljivo se ji je zdelo, da jo Alma ta dan nadira, saj je bila vedno tako prijazna. Nekaj jo je moralo spraviti s tira, si je rekla Margot in pomislila, da jo je morda Manfred kaj ušpičil. Tudi on je bil ta dan slabe volje, nekam čudno se je

102

premikal, kot bi ga vse bolelo, poleg tega pa je še popival, kar ni pogosto počel. Še svojo mamo je včasih opozarjal, naj vendarle malo manj sega po konjaku. Morda se je s kom stepel ...

»Brigaj se za svoje delo!« jo je znova nahrulila Alma, potem pa pričela obračati zrezke, ki so zares bili tik pred tem, da se prismo-dijo. Tudi sama je bila potrebna požirka, zato je komaj čakala, da bi se Manfred odpravil v Stellina – bar, kot ji je že omenil. Ravno zdaj je stopil v kuhinjo.

Manfred Steiner je bil postaven rdečelas fant, sicer ne tako sla-bega značaja, vendar je bil za denar pripravljen storiti vse! Ko se je Antonio Veirra pojavil v mestu, je Manfredov oče ravno umrl za kapjo. Imel ga je rad in to ga je nadvse prizadelo. Antonio Veirra pa ga je spominjal nanj. Bil je očetovih let, podjeten, denarja je imel na pretek. Ko ga je vprašal ali bi hotel zanj kdaj pa kdaj opra-viti kakšno delo, za katerega bi bil dobro poplačan, ni niti malo pomišljal. Njegovo delo je bilo, da je odhajal po dekleta, ki naj bi jim Antonio Veirra obljubljal dobro plačano delo in bil njihov nadzornik, dokler so bila nastanjena v gostilni. Vse bi šlo lepo in prav, če si Antonio ne bi zaželel domačega, se pravi, italijanskega mladega mesa. Svojega sina Giorgia je poslal v Neapelj, kjer je živela njegova bivša žena, fantova mama. Tam je nekaj dni opre-zal za dekleti, dokler mu ni pogled obstal na lepi osemnajstletni Mirelli Centa. Teden dni ji je pihal na dušo, da je dekletu povsem zmešal glavo in jo speljal v Salzburg. Ko je spoznala prevaro, je bilo že prepozno. Ponavadi so jim pobrali vse dokumente in jim z grožnjo, da bodo pobili vse domače, če komu samo črhnejo be-sedo, strli voljo do odpora. Če so ostale v baru Stellina ali katerem drugem nočnem baru, ki jih je Antonio še imel v okolici, je to bilo še kolikor toliko znosno za njih. Povečini so plesale ob drogu in v zgornjih sobah sprejemale posebne stranke, katerim so nudile

103

spolne usluge. Da so premagovale gnus ob delu, ki ga samovoljno ne bi nikoli opravljale, so jih zalagali z drogo in alkoholom, kar jim je bilo vedno na razpolago. Nekatere pa je čakala grozovitejša usoda.

Potem pa se je tistega večera v baru znašla italijanska poli-cistka. Antonio Veirra jo je takoj prepoznal. Z njo je imel slabe izkušnje še iz Milana, je povedal! Zato je Manfredu naročil, naj jo odstrani, če se bo kakorkoli izkazalo, da je prišla zaradi Mi-relle. Manfred po duši ni bil morilec, zato je bilo to opravilo zanj najtežje, kar je doslej moral narediti za Antonia Veirro. Sicer pa Antoniu ni niti verjel, da je dekle policistka! Čudno se mu je zde-lo, da bi bila takšna lepotica lahko policistka! Bolj je verjel, da je kakšna bližnja Mirellina sorodnica, ki se je Veirra kajpak hoče znebiti! Potem pa tisti šok, ko je videl njeno izkaznico!

Zdaj pa se mu je že v drugo ponesrečilo in bal se je, da se bo Antonio Veirra ujezil, če to izve.

»Zdaj grem, mama!« je rekel proti Almi, ko je ta ravno stopala proti njemu. Pomignila mu je in stopila sta v točilnico.

»Poslušaj, Manfred, ničesar mu ne govori o sinočnjem spodr-sljaju,« ga je posvarila. »Naj človek misli, da je ženska mrtva, kot sva mislila midva, dokler mi je ni omenila Senta. Morala si bova izmisliti kaj bolj pametnega. Prav?«

»Prav!« se je zarežal in se malo zamajal na nogah. Materi je hotel dokazati, da je povsem ravnodušen in brezskrben, vendar je ni mogel preslepiti.

»Preveč si pil! Pazi, da se kaj ne zarečeš!« Ko je odšel, je hitro stopila za točilni pult in si natočila krepko mero konjaka.

104

21. poglavje

Alma je za šankom z užitkom srkala konjak, ko je nenadoma zagledala, da v recepcijskem prostoru stoji neko dekle. Oblečena je bila v kavbojke in črn usnjeni jopič, na glavi pa je imela športno kapo s ščitnikom. Nekam znana se ji je zdela, toda v tem trenutku se ni utegnila spomniti od kod. Nedaleč od nje je stal visok črno-las moški in si na steni ogledoval sliko.

»Margot, poskrbi za naročilo, jaz imam v recepciji goste,« je zaklicala proti kuhinji, spila še zadnji požirek, splaknila usta s ko-zarcem vode, potem pa se podala proti recepcijskem prostoru.

»Želite, prosim?« je prijazno vprašala, ko je stopila za pult. Moški je še vedno opazoval sliko, kot bi bila ta zares izredno zani-miva, ko je dekle spregovorilo:

»Prišla sem po svoje stvari!«»Po svoje stvari?« se je začudila ženska. Dekle je snelo kapo z

glave in Alma se je zazrla v njene kratke lase. Nekaj se ji je pričelo svitati.

»Nikar tako presenečeno ne buljite vame, ko dobro veste, za kaj gre!« je zarohnela Trissa. »Ko sem bila zadnjič tukaj, sem ime-la dolge lase. Vaš sin me je za dolga dva meseca spravil ob spomin,

105

toda pripomogel je tudi, da se mi je sinoči povrnil. Sedaj je še boljši, kot kdajkoli prej!«

Tedaj se je tudi moški obrnil od slike in v njem je Alma prepo-znala doktorja Blainerja.

Trissa in Werner sta dolgo časa oprezala v bližini gostilne. Ča-kala sta, kdaj se bo Manfred odpeljal, kajti pred gostilno je bil malomarno parkiran njegov avto. Ko sta že postajala nestrpna, se je končno prikazal. Sedel je v avto in odbrzel, najbrž proti baru Stellina. Trissa si je prav oddahnila, kajti najprej je želela obraču-nati z žensko! Morda bo iz nje lahko kaj pametnega izvlekla!

Doktor se je tako očitajoče zazrl v Almo, da je to postalo sram. Spomnila se je, kako nesebično je skrbel za Manfreda v bolnišnici, ko se je ta pred petimi leti poškodoval na smučišču. Imel je hud pretres možganov, pa počeno vranico in grd zlom gležnja. Koliko tolažilnih besed ji je takrat doktor izrekel! Bila je povsem sesuta, toda njegova tolažba jo je obdržala pri moči.

Niti pozdraviti ga ni zmogla, le s tresočim glasom je vprašala dekle:

»Kaj pravzaprav hočete od mene?«»Hočem seveda svoje stvari in Mirello Centa! Dekle, ki jo je

Giorgio Veirra s pretvezo, da jo bo poročil, odpeljal iz Neaplja! Sami dobro veste, kaj mora tukaj početi! Hočem jo vrniti njenima sorodnicama, ki sta me za to delo najeli in plačali!«

»Mirelle ni več tukaj!« je povedala Alma in se z rokama opri-jela pulta. Trissa je bila še vedno potrpežljiva.

»Poslušajte, Alma! Lahko se pogodiva! Kar nekaj stvari je, za kar bi vaju s sinom lahko obremenila pri inšpektorju Hofferju! Gotovo ga poznate.«

»Gospa Steiner, bodite vendar pametni!« se je tedaj oglasil Werner. »Za vaš ugled gre! Dobro sem poznal vašega pokojnega

106

moža! Bil je pošten možakar, zaradi vaju se gotovo obrača v gro-bu!« Almi so se zamajala tla pod nogami.

Trissa pa je nadaljevala: »Vaš sin dovaža dekleta Antoniu Ve-irri in jih nadzoruje, tukaj jih imate nastanjene, ne da bi jih imeli prijavljene in seveda od Veirre prejemata plačilo. Poleg tega me je vaš sin skoraj ubil in me odvrgel v neko zakotno ulico, sinoči pa vlomil v doktorjevo hišo in me znova poskušal ubiti! Toda vse to lahko spregledam, če mi poveste, kje je Mirella!«

»Ničesar ne vem!« je z odločnim glasom odvrnila Alma, pri tem pa je njen obraz močno spreminjal barve. ›Moj Bog, v kaj sem se zapletla,‹ je vse stokalo v njej.

»Prekleto, kaj se ne zavedate, da do vratu tičite v blatu?« je znova zarohnela Trissa in s pestjo udarila po pultu. Gostje v to-čilnici so se nekam radovedno ozirali proti njim. Werner je Trissi položil roko čez rame in jo skušal pomiriti.

»Povedala bi vam za Mirello, če bi vedela, kje je! Toda resnično ne vem! Nekaj dni po tistem večeru, so prišli ponjo in jo odpeljali proč!«

»Kdo je prišel ponjo?« je zanimalo Trisso.»Veirrovi najbližji sodelavci pač! Menda so jo prodali naprej!«»Kam, za vraga? Vaš sin gotovo ve, kam so jo prodali! In če

tega ne ve, naj se potrudi in poizve, če hoče sebi dobro!«»Poskušala bom kaj izvedeti od njega, samo lepo vas prosim,

ne vlačite mi sem policije.« je zaprosila nesrečna ženska. »Man-fred ni tako slab fant, le zapeljan je ...«

Trissa jo je nekaj časa gledala, nato pa grozeče dejala: »Samo to upam, da mi bo vaš sin kaj koristnega izbrskal! Sicer mu povej-te, da bo še spoznal kdo in kaj je Trissa Torello!«

»Mislim, da je to že spoznal! Danes se sprehaja naokoli, kot bi ga povozil tank!« se je ženska prisilila do nasmeška. Ni vedela

107

zakaj, toda dekle ji je postajalo simpatično. Uboga reva, skorajda bi jo z Manfredom imela na vesti! Le zakaj sta se s sinom zapletla v vse to? Kot da jima ne bi njuna gostilna prinašala dovolj de-narja! Preklet naj bo Antonio Veirra, da je njenega sina zapletel v njegove zanke!

»Pridite, pokazala vam bom kje so vaše stvari!« ji je nato po-mignila in skozi zadnja vrata so se odpravili na dvorišče proti eni od treh garaž. Odprla je vrata in Trissa je v garaži zagledala svoje-ga rdečega bianchija. Kar kamen se ji je odvalil od srca! Mislila je že, da ga ne bo nikoli več videla.

»Vse imate v njem! Potovalno torbo, listnico z denarjem in dokumenti, mobilni telefon, pa tudi tok z orožjem imate še vedno v predalu za rokavice.«

»Bog pomagaj!« je vzdihnila Trissa. Nato se je obrnila k ženski. »Bala sem se, da ste se vseh teh stvari že znebili! Pravzaprav bi se jih morali, če ste hoteli zabrisati vse sledi! Vidi se, da sta amaterja! Ste bili poleg, ko me je napadel?«

»Prihitela sem takoj, ko je Mirella zakričala, potem je udaril še njo, da je utihnila. Gostilna je bila sicer prazna, nobenega gosta ni bilo nastanjenega v sobah, zbal pa se je, da bi njeno kričanje slišal kdo v soseski!« je mirno, kot da ne bi govorila o njunem neodpu-stljivem grehu, pričela pripovedovati Alma.

»Takrat ste že ležali na tleh. Pojasnil mi je, da mu je Veirra naročil, naj se vas znebi, če se boste hoteli približati Mirelli. Man-fred mu ni verjel, da ste policistka, toda vseeno vas je udaril s kladivom po glavi, ko vas je zasačil pri njej. Bila sva prepričana, da ste mrtvi. Potem, ko je iz žepa potegnil listnico in v njej našel vašo policijsko izkaznico, pa je čisto ponorel. Pričel vas je brcati, kamor je padlo, da sem ga komaj odvlekla stran. Oba sva izgubi-la razsodnost, pa še Mirellino ihtenje naju je spravljalo ob živce.

108

Potem sem mu predlagala, naj vas spravi v avto in odpelje čim-dalje od tod, da zabriševa sledi! Morate mi verjeti, ničesar nimam proti vam in hudo mi je bilo za vas, toda svojega sina sem hotela zaščititi! Tako bi ravnala vsaka mati!«

Kaj pa še, je jezno pomislil Werner. Nobena poštena mati ne bi podpirala svojega otroka, ki je zagrešil umor!

»Kdo od vaju mi je tako šlampasto porezal blagovne nalepke z oblačil?« je nepričakovano vprašala Trissa, da je Werner kljub jezi, ki jo je čutil do brezvestne ženske, komajda zadržal smeh.

»Jaz!« je odvrnila Alma in bilo ji je neugodno. »Menila sem, da bo bolje, če policija ne vidi teh nalepk, ker bi takoj ugotovili, da prihajate iz Italije!« Vzdihnila je in se zazrla v dekle.

»Žal mi je, da se je to zgodilo! Manfred je sicer dober fant, le v Veirrove roke ne bi smel priti. In to sinoči! Najbrž vas ni hotel ubiti,« je skušala nekoliko olepšati položaj. »Le prestrašiti vas je hotel, da bi se čimprej pobrali iz mesta!«

Werner je začutil željo, da čimprej izgineta od tod! Ni je mogel več poslušati! Vlom, pištola z dušilcem, grožnje, pa je ni namera-val ubiti! To naj govori pijanim gostom v točilnici, ne pa njima!

»Kaj boste sedaj storili?« je s strahom v glasu vprašala.»Po vseh pravilih bi vaju oba morala ovaditi policiji,« je na-

mesto Trisse odgovoril dr. Blainer. »Vašega sina in vas, ki ste pri-pomogli k temu, da bi v tisti zakotni ulici lahko zmrznila in ste prikrivali kaznivo dejanje. Vaš sin jo je hudo poškodoval! Samo jaz in moji sodelavci vemo, kakšne poškodbe je imela. Koliko bo-lečin, telesnih in duševnih, je prestala. Vzel ji je dva meseca življe-nja! In zdaj naj sočustvujeva z vami?« je bil ogorčen.

»Počakaj, Werner,« ga je zaustavila Trissa. »Kot smo se dome-nili! Vidva s sinom poizvedita za Mirello, jaz vama zagotavljam molčečnost! Samo dekle hočem, se razumeva? Svoje telesne in

109

duševne rane, pa si bom že nekako zacelila! Pravzaprav sem si telesne že, le še duševne si moram!«

Werner jo je nejevoljno pogledal, toda ni se hotel več vme-šavati. Konec koncev je Trissa policistka in ona bo že vedela, kaj storiti. Stopil je iz garaže in vdihnil svež zrak.

Ko sta na dovozu pred njegovo hišo stopila vsak iz svojega avta, se je Werner zopet ogorčeno zazrl vanjo.

»Ne razumem te, Trissa,« ji je rekel. »Preprosto te ne razu-mem! Kako moreš ...«

»Werner, nisi edini med mojimi prijatelji, ki me ne razumeš! Ampak to je moja taktika! Ko bi ti vedel, komu vse sem že odpu-ščala! Nisem več državna uslužbenka, kot sem bila nekoč! Zaseb-na preiskovalka sem! In človeka lahko predam policiji ali pa ne! Vse je odvisno od okoliščin! V tem primeru hočem samo Mirello! Živo in zdravo! In ko bom imela njo, bo Hoffer lahko zajel najve-čjo ribo! Veliko podatkov imam o Veirri! Potem pa naj poračuna-jo med seboj, kakor vedo in znajo! Mene takrat ne bo več tukaj!«

Werner jo je nekaj časa gledal, potem pa se je zmajujoč z glavo nasmehnil. Poskušal jo je razumeti. Spomnil se je, ko mu je Hoffer govoril o dekletu, kot veliki ribi! Zdaj pa mu bo ona postregla z največjo!

110

22. poglavje

Alma ni še nikoli tako težko čakala, da bo zaprla vrata za za-dnjim gostom, kot prav tega večera. Tudi deklet se je hitro znebila, ne da bi jih priganjala, naj pospravijo še to in ono, kot je bilo v nje-ni navadi. Samo da so zapustile gostilno in je ostala sama! Sama s svojimi skrbmi in steklenico konjaka!

Sedela je za eno od miz v točilnici, srkala pijačo in čakala, kdaj se bo Manfred vrnil s slovaškima dekletoma. Skrbelo jo je tudi, kako bo sprejel novico, da se je v gostilni prikazala Trissa Torello. In da ji je vrnila vse njene stvari! Pa kaj je mogla drugega! Saj je dekle vendar igralo z njo čisto pošteno igro! Dosti bolj pošteno, kot si jo s sinom zaslužita!

Čez kakšno uro, bilo je že pol dveh zjutraj, se je Manfred le prikazal. Odprl je s svojim ključem in mater našel v točilnici. Vi-deti je bila tako nesrečna, da se je resno prestrašil, kaj je narobe.

»Zakaj pa ne greš spat?« jo je vprašal z nežnim glasom, ker se mu je zasmilila. Včasih ga je zapekla vest, ker je mamo potlačil v to godljo.

»Kje pa imaš dekleti?« se je takoj pozanimala in Manfred ni preslišal, da se ji jezik nekoliko zapleta. Prižgala si je cigareto in slastno vdihnila dim.

111

»Ostali sta v baru! Dobili sta stranki. Sicer pa ne bosta več dol-go tukaj. Antonio je našel nekega bogatega kupca zanju. Z Bavar-skega! Toda mama, zdi se mi, da si zopet nekoliko preveč popila,« ji je mimogrede popridigal. »Zakaj ne bi malo zmanjšala teh svo-jih doz konjaka? Saj vidiš, da ti škoduje in da si zjutraj popolnoma nemočna, dokler si znova ne natočiš kozarčka! Mislim, da mi ni treba pojasnjevati, kam te bo to pripeljalo.«

Malo je premolknil in zamišljeno pogledoval proti materi. Nato je znova spregovoril:

»Pomislil sem že, resno sem pomislil, da bi šla oba skupaj na dolg dopust! Kaj praviš? Kuba, ali kaj takega? Vroče sonce, morje, peščene plaže ... Vedno si sanjala o tem, pa oče ni hotel ničesar slišati. Zanj je bila gostilna ves svet! Midva pa .. Prava reč, če za nekaj mesecev zapreva gostilno!«

Alma ga je nekaj časa osupla gledala, nato pa zmajala z glavo. ›Fant se boji,‹ je pretresena pomislila, ›rad bi izpregel!‹ Toda ni vedela, koga se bolj boji. Trisse Torello ali Antonia Veirro?

Glede Trisse Torello si ni delala več toliko skrbi! Dekle je po-šteno! Povedala ji je svoje pogoje in očitno je, da želi le svojo na-logo opraviti, nalogo zaradi katere jo je pot zanesla v Salzburg. Dvomila je, da bi ju pretentala. Antonio Veirra pa jima je nevaren! Poznala je take tipe, iz knjig in filmov! Če se vprežeš v njihov voz, si pečen! Z njimi moraš naprej ali pa v smrt! Izpreči ne moreš!

Nekaj časa je še razmišljala in pogledovala svojega sina. Ni ve-dela, kako naj začne, potem pa se je odločila.

»Oh, Manfred, daj prisedi! In ne delaj si skrbi zaradi mene, ni tako hudo, kot ti misliš! Vedno lahko preneham piti! Raje si tudi ti natoči kozarček!« mu je ponudila. »Sedaj ne moreva misliti na dopust! Najprej morava urediti določene zadeve. Čakala sem te,

112

ker se morava o nečem pomembnem pogovoriti!« In potem mu je povedala vse o obisku Trisse Torello.

Manfred je ob njenem pripovedovanju vse bolj bledel, potem pa nenadoma besno vstal, naredil nekaj korakov po točilnici in divje brcnil v stol, ki mu je prišel pred noge.

»Mama, tebi se je zmešalo,« je izbruhnil. »Morala bi vse zani-kati! Kdo pa bi verjel ženski, ki je preživela tako hud udarec po glavi? Vsak bi lahko pomislil, da je nora! Da z njenimi možgani ni vse v redu! Prekleto!« je še enkrat brcnil v stol. »Že zdavnaj sem ti rekel, da bi se morala znebiti avta z vsemi njenimi stvarmi vred! Nihče nama ne bi mogel ničesar dokazati! Samo beseda zmedene ženske proti najini!«

Alma se mu je prizanesljivo nasmehnila.»Manfred, ne govori takšnih neumnosti! Zmedena ženska, kaj

pa še! Še kako je bila pri pameti! Zares je dobila hud udarec po glavi, vendar ima zelo trdo in odporno glavo, to mi verjemi! Sicer pa, saj nama nič noče, samo Mirello hoče najti, da jo odpelje do-mov! Zagotovila mi je molčečnost! Sedaj pa si ti na vrsti, dragec, da storiš nekaj dobrega! Za naju! Povej ji, kje je dekle, pobrali se bosta od tod in vse bo pozabljeno! Saj je poštena do naju!«

»Kako naivna si, mama!« je bil zgrožen. »Ali veš, da je poli-cistka? Samo Mirello hoče, kaj? Potem pa se bo mirno pobrala od tod? Mimogrede pa bo spravila za zapahe Veirro in vse, ki sode-lujemo z njim! Z menoj in teboj vred, draga moja! To bo naredila! Samo dokaz potrebuje in Mirella bo velik dokaz, saj ve, kaj se z dekleti dogaja!« Alma je prepadena zrla vanj. Na to ni pomislila.

»Kaj pa bova storila?« je naposled vprašala. Bila je na robu obupa.

»Ne vem!« je zarenčal Manfred. »Najbolje bi se bilo pobrati na najin dopust! Da pobegneva pred to žensko, pred Hofferjem

113

in navsezadnje tudi pred Veirro! Samo da izve, da je ženska živa! Sit sem ga! Njega in njegovih zahtev! V vedno večji drek me tla-či!« Po tem izbruhu je malo pomolčal, da bi se umiril, potem pa nadaljeval: »Sicer pa ... Četudi bi tej babi hotel pomagati, ne vem, kje je Mirella! To ve samo Antonio in tisti, kateremu jo je prodal!«

»In kako naj ji potem to dopoveva?« je na robu solz zastokala Alma. »Ne bo nama verjela, da ničesar ne veš, da se nisi mogel dokopati do podatkov, potem pa bo šla na policijo in naju ovadi-la Hofferju! Tega dedca ne trpim! Kadar pride na pijačo, mi gre kar srh po telesu! Zdi se mi, kot bi ovohaval, ali je tu kdo, ki ne bi smel biti! In vedno se bojim, da se takrat ne bi prikazala katera od deklet!«

»Čakaj!« se je tedaj zganil sin in nekaj napeto razmišljal. »Mor-da pa poznam nekoga, ki bi kaj vedel!« je čez kratek čas rekel. »Neka cipa v južnem delu primestja. Živi v zanikrni stari hiši, tam ima majhno stanovanje.«

»Kako pa naj bi ona vedela, če ne ve nihče drug?« se je namr-ščila Alma.

»Antonio večkrat zahaja k njej. Javno se je sicer sramuje, ker je že precej v letih, toda k njej rad zahaja. Potem se ga pa oba napi-jeta in se obdelujeta, da je joj!«

»Manfred, bodi malo bolj dostojen!« ga je opozorila mama.»Morda pa ji je med pijanostjo kaj izblebetal! Veliko skrivnosti

ji je že razkril. Ko se strezni, pozabi, kaj ji je govoril, ona pa ima prekleto dober spomin, pa če je še tako pijana!« se je zresnil fant.

»Kako pa ti to veš?« ga je nenadoma vprašala Alma in se hkra-ti bala sinovega odgovora.

»No, nekajkrat sem bil tudi jaz že pri njej! Pač, petdesetletnica, vesela je vsakega, ki se še zmeni zanjo in ji nekaj poplača!«

114

»Ah, sin moj, tega ti pa zares ni treba! In pazi, da ne izve Ve-irra, da mu hodiš v zelje!« se je skorajda nasmehnila. Težko si je predstavljala svojega sina v objemu stare cipe.

»Torej, samo vprašal jo bom ali morda ve za Mirello! In če ve, naj pokliče tisto babo, ta pa naj ji plača za informacijo! Tako bom jaz krit! Če pa se ženska ne bo držala vajinega dogovora, jo bom zares ubil, še preden me bo Hoffer zgrabil!« je na koncu zapretil. »Ni vrag, da mi ne bi v tretje uspelo!«

115

23. poglavje

Za Sergia Rochettia se je pričel pekel četrti dan po njegovem odhodu v London. Že to mu ni bilo po volji, ker Trissa ni šla z njim. Zadnji dve leti si ni znal predstavljati življenja brez nje. Ve-dno sta bila skupaj, na delu in zasebno. Sicer se je veselil snidenja z nekaterimi bivšimi kolegi, s katerimi so tudi skupaj študirali. Nastanjen je bil v uglednem londonskem hotelu, le njo je pogre-šal. Potem pa še zoprno megleno vlažno vreme! Pa še snega je zapadlo, kot bi ta čakal prav nanj, da pride v London! V Neaplju je bila prav mila zima v nasprotju s tem! Še v Milanu je lažje pre-našal zimski mraz, ker je gorski zrak blagodejno vplival nanj.

Čez dan je prisostvoval kongresu, si ogledoval londonske zna-menitosti, se družil s prijatelji, hodili so na razkošne zabave, zve-čer pa je sameval v postelji. Imel je nešteto prilik, angleška dekleta so bila prav vroča in vsiljiva, toda ni se dal zapeljati! Za nič na svetu ne bi prevaral Trisse! Ona je bila ženska njegovega življenja in nobene druge si ni več želel.

Prvi dan se je z njo še pogovarjal po telefonu, potem se dva dneva nista klicala, četrtega dne, ko jo je poklical, pa je telefon utihnil. Ni je mogel priklicati ne iz pisarne ne od doma! Tudi mo-bilni telefon je utihnil. Vendar ga takrat še ni zajela panika. Morda

116

je prevzela kakšen nov primer in je na terenu, mobilni telefon pa je pozabila doma, kot se je to večkrat dogajalo, se je tolažil. Ko pa je ni mogel priklicati ne petega niti šestega dne, ga je zajela pani-ka. Pospravil je svoje stvari in predčasno odpotoval iz Londona.

Doma ga nista pričakala niti Trissa niti kakšno sporočilo o tem, kje naj bi bila. Manjkalo pa je nekaj njene garderobe, kar mu je dalo vedeti, da je Trissa nekam odpotovala. In to najbrž prav na hitro, ker bi mu sicer pustila kakšno sporočilo.

Tudi v pisarni ni bilo nobenega sporočila. Takrat je bolj kot kdajkoli obžaloval, da Elene, njune milanske tajnice, nista pripe-ljala s seboj. Zdaj sta bila brez tajnice in Sergio je pričel resno razmišljati, kako pametno bi bilo, da objavita kakšen oglas v ča-sopisu. Toda najprej je moral najti svojo zaročenko! To je bilo tre-nutno najbolj pomembno na svetu!

Ker je mobilni telefon vzela s seboj in se ni javljala na nje-gove klice, ga je pričelo resno skrbeti. Zaupal je vanjo in v njene sposobnosti, pa vendar se je pričel ukvarjati z mislijo, da se ji je nemara kaj zgodilo. Pa kljub temu ni zagnal panike, kajti pri Tris-si je vedno verjel v čudeže. Morda pa je telefon izgubila in ker je prepričana, da je še vedno v Londonu, ne pokliče domov. Tako se je namreč skušal tolažiti, ker je iz izkušenj vedel, da je izgubila že najmanj dva mobilnika! Večkrat je že zgrabil za slušalko, da bi poklical poročnika Maria Rivaldia v Milano, pa si je vedno znova premislil. Kako le naj bi Mario vedel, kje je Trissa? Odkar sta se preselila v Neapelj, nista imela dosti stikov z njim. V Milanu opra-vljajo svoje posle, v Neaplju pa svoje! Pomislil je na neapeljsko policijo, na njunega prijatelja, šefa kriminalistov Nicolo Sabata, pa si je tudi tedaj premislil. Morda pa bi ji s tem, ko bi njeno iz-ginotje javno razglasil, škodoval. Vrag vedi, kakšnega dela se je

117

lotila! Nekako je verjel, da se bo nekega dne sama od sebe javila po telefonu.

Strašila pa ga je še neka misel. Bal se je, zelo se je bal, da je za-ljubljenega mafijskega šefa Rica Santinia minilo potrpljenje, zato jo je ugrabil in odpeljal na Sicilijo. Morda pa je že postala žena mafijca! Ob takšnih mislih ga je spreletaval srh.

Ko je tako že več kot teden dni posedal v njuni pisarni, tuhtal in se skušal česa pametnega domisliti, je nekega mračnega po-poldneva potrkalo na vrata. Neapeljska pisarna sicer ni bila tako razkošna kot njuna milanska, pa vendar sta bila zadovoljna, da sta tako na hitro dobila prostor za opravljanje dela. Nahajal se je v manjši hiši v samem središču mesta, kjer je imelo svoje pisarne še nekaj agencij. Pa vendar sta imela samo onadva preiskovalno agencijo! Vse ostalo je bilo povezano s trgovskimi in marketin-škimi posli.

Trudila sta se, da sta pisarno čim lepše uredila, manjkal pa je predprostor, kjer naj bi sedela tajnica. Zato sta sklenila, da se pre-selita takoj, ko bosta imela na razpolago kakšno boljšo lokacijo. Sedaj pa to!

Skozi mlečno šipo je bilo opaziti dve postavi! Ko je že zdavnaj zaklical, naj vstopita, sta še vedno stali pred vrati, stikali glavi in se nekaj pomenkovali. Sergia je že skoraj minilo potrpljenje, ko so se vrata končno odprla. Pred njim sta se na pragu pojavili dve stari ženici. Ena malo višja od druge, obe pa sta bili drobni in sivolasi. Nosili sta topla zimska plašča in vsaka je imela na glavi staromo-den klobuček. Klobučka sicer nista bila enaka, vendar pa sta si bila zelo podobna. Tudi med ženskama je Sergio opazil nekakšno podobnost.

Njuna pogleda sta bila nekako nezaupljiva, čeprav sta se trudi-li, da bi se prijazno nasmehnili.

118

»Želita, prosim?« ju je ogovoril Sergio in jima ponudil roko. Najprej višji ženici, za katero je sklepal, da je tudi leto ali dve sta-rejša, nato še nižji.

»Sergio Rochetti sem! Če vama lahko kako pomagam ...« Višja ženska se je opravičujoče zazrla v svojo spremljevalko in s prija-znim glasom rekla:

»Če dovoliš, draga, bom jaz govorila!« Ta je prikimala in se malo odmaknila, rekoč: »Ne verjamem, da nama bo hotel poma-gati.« Sergio je pokazal na udobna naslonjača in ženski sta sedli. Sam pa je sedel za mizo in prisluhnil.

»Rosalie Centa sem,« se je ženska potem, ko se je malo odka-šljala, predstavila. »To pa je moja mlajša sestra Louisa. Že pred nekaj več kot dvema tednoma sva bili tukaj. Sprejela naju je vaša sodelavka gospodična Torello!«

Ali se je Sergiu samo zazdelo ali je ženska to spregovorila ne-koliko očitajoče. Tega ni natančno vedel, toda naslednje besede so ga dobesedno šokirale.

»Najina zaupljivost in radodarnost naju vedno tepe! Gospo-dično sva prosili za pomoč, izplačali sva ji polovico kar precej-šnjega zneska, za katerega smo se dogovorile, potem pa se ni več oglasila. Ali morda vi kaj veste o tem?«

Sergio je nekaj časa osupel zrl vanju, nato pa se je le zbral in z ne preveč prijaznim glasom spregovoril:

»Če sem pravilno razumel, mi hočeta dopovedati, da je gospo-dična Torello sprejela denar, potem pa z njim preprosto izginila, ne da bi s prstom mignila za stvar?«

»Da, da, natanko tako ...« sta pričeli prikimavati. »Vse je tako očitno,« je z dramatičnim glasom še dodala Louisa.

»Dragi moji dami,« se je tedaj nasmehnil Sergio, ker je dou-mel, da ženski niti ne razmišljata neumno. Tudi to se dogaja, bog

119

mu je priča, da je že bral o takšnih goljufijah! Toda kaj takšnega ni mogoče, kadar je v igri njegova Trissa! »Prav imata, tudi to se dogaja v današnjih časih! Prevaranti in goljufivci se najdejo vse-povsod! Toda o tem ne razmišljajta več! Trissa Torello je izkušena in poštena policistka in do sedaj je še vsako delo opravila vestno in korektno! Če sem odkrit, jaz sem samo njen učenec! Vzrok, da se vama še ni oglasila, mora biti nekje drugje. Tudi jaz jo pogre-šam in če verjameta ali ne, v skrbeh sem zanjo!«

»Pa menda ne mislite, da se ji je kaj zgodilo?« je tedaj prestra-šena vprašala Louisa, da jo je starejša sestra pomirljivo potrepljala po roki.

»Le kaj naj bi se ji zgodilo, draga?« je ta zamrmrala. »Samo na lovu za mladima trapastima zaljubljencema je bila!«

Sergio je z zanimanjem prisluhnil.»Bi mi lahko razložili, za kakšen primer je pravzaprav šlo? Ta-

krat sem bil v Londonu in s tem nisem seznanjen. Sicer pa se najina agencija ukvarja zgolj in predvsem s kazenskimi primeri, zato se mi zdi povsem nerazumljivo, da ...«

»Gospod Rochetti, šlo je za najino nečakinjo Mirello! Ubožica, že od rojstva živi pri naju in ljubiva jo, kot bi bila najina hčerka! Njena mama, najina najmlajša sestra, se je zaljubila v napačnega moškega! Ko se je Mirella rodila, ni hotel niti slišati zanjo. Izginil je kot bi se vdrl v zemljo, uboga Letizzia pa tega ni prenesla in se je obesila. Tako je deklica ostala nama.

Lepo sva skrbeli zanjo. Sami si nisva ustvarili družine, živeli sva le za Mirello. Lepa in inteligentna deklica je, tik pred maturo. V začetku januarja pa se je povsem spremenila. Oblegati jo pričel nek fant. Povsem ji je zmešal glavo. Mislili sva, da je to le trenutna zaljubljenost, da bo minilo, potem pa naju je do kraja šokirala.

120

Kmalu zatem, ko sta se pričela sestajati, je nekega dne izjavila, da se bo poročila. Da je našla moškega svojega življenja in mu bo sledila, četudi na konec sveta. V ljubezni je tako slepa kot njena pokojna mama! Nobena najina prošnja, moledovanje, solze, nič je ni ganilo. Preprosto je pospravila svoje stvari, naju poljubila in izjavila, da se bo oglasila takoj, ko bosta prispela na cilj. Kam, tega nama ni hotela povedati!«

»Pa je nista mogli zadržati?« je ogorčeno vprašal Sergio. »V ta-kšnih primerih tudi kakšna klofuta ni odveč! Če je bila maturant-ka, domnevam, da nima več kot sedemnajst ali osemnajst let!«

»Kako naj bi midve, dobrohotni, stari ženici lahko ukrotili mlado, zaljubljeno dekle?« je vzdihnila Rosalie Centa in zasmr-kala v robček, ki ga je potegnila iz torbice. »Prav v teh dneh bo praznovala osemnajsti rojstni dan.« je še dodala.

»Ničesar nisva mogli storiti!« je tedaj povzela besedo Louisa. »Zanjo dobrodušni, ljubeči tetki sploh nista več obstajali. Videla je samo še tistega zapeljivega smrkavca!«

»Potem pa je vse potihnilo o njej! Ni se oglasila po telefonu, niti nobenega pisma nisva prejeli,« se je znova oglasila Rosalie. »Ko nama je bilo dovolj brezupnega čakanja, sva sklenili, da mo-rava nekaj ukreniti. Dekle je bilo vendarle še mladoletno in tega moškega, ki jo je odpeljal, bi bilo treba kaznovati. Na policijo ni-sva šli, ker jim ne zaupava! Prav gotovo se ne bi kaj prida potru-dili, da bi našli ubogo zaljubljeno dekle! Saj je vendar šla po svoji volji! Tudi naju bi najbrž okrcali, ker sva ji sploh dovolili oditi. Tako kot vi!« Znova so jo polile solze, zato je nadaljevala Louisa, ki se je čustveno očitno bolje držala.

»Sklenili sva, da poiščeva neko zasebno detektivsko agencijo in tako sva naleteli na gospodično Torello. Upali sva, da se bo vse

121

lepo rešilo, sedaj pa to izginotje vaše partnerice. Resnično ne veva, kaj naj si misliva!«

»Kdo pa je ta moški, ki je odvedel vajino nečakinjo?« je zani-malo Sergia. »Ali morda vesta njegovo ime?«

»Mislim, da je neki Giorgio Veirra!« je znova spregovorila Rosalie.

»Giorgio Veirra!« je ponovil Sergio in se zamislil. Skušal se je spomniti, ali je za to ime že kdaj slišal, pa se ni nič pametnega domislil. »Ime mi je popolnoma neznano!« V nasprotju z njim, pa je bilo Trissi to ime še kako poznano, zato se je nemudoma lotila dela. Seveda, Sergio Rochetti je bil pred leti še arhitekt, ni se za-nimal za policijske posle, zato ni mogel vedeti, česa je bil obtožen Giorgiov oče, in kako je pobegnil iz države. Morda je kdaj bral o njem v časopisih, toda, kako bi se človek tega spomnil!

»Takole se bomo zmenili, moji dami,« je na koncu sklenil Ser-gio. »Obljubim vama, da se bo ta primer rešil in upam, da se bosta obe dekleti srečno vrnili domov. Tako vaša nečakinja, kot moja partnerka! Storil bom vse, da ju najdem!«

122

24. poglavje

Tako kot je Sergio ubogima ženskama obljubil, tako se je lotil dela. Ker je vedel, da sam ne bo prišel kam daleč, ker mu je bilo fantovo ime popolnoma neznano, je stopil do Nicole Sabata. Ta pa mu je razkril osupljive podrobnosti o fantovem očetu Antoniu Veirri, vendar nihče ni vedel, kam je tip prebegnil, razen da je zapustil državo.

Lotili so se neapeljskega podzemlja, poizvedovali, vendar tudi tam ni nihče vedel ali ni hotel vedeti, kje se nahaja Antonio Veirra. Čeprav so jim dopovedovali, da bolj kot njega, iščejo njegovega sina, ki je odpeljal iz Neaplja mlado, še ne polnoletno dekle, niso obrodili nobenih sadov. Prav v tem času pa so v nekem neapelj-skem kanalu našli mrtvega enega od bivših Veirrovih prijateljev. Kdo in zakaj ga je ubil, je bila za vse velika uganka, mrtev pa je moral biti šele nekaj ur. V resnici pa je bil to človek, ki je Trissi prodal točne informacije, kje se Antonio Veirra nahaja in kaj tam počne! Vrag vedi, zakaj se mu je nekdanji prijatelj zameril, da ga je sklenil izdati! Zdaj pa se ga je nekdo preprosto znebil!

Potem pa se je našel nekdo, ki je namignil, da se Antonio Veirra in njegov sin nahajata nekje v Franciji. Sergio je hotel nemudoma tja, vendar ga je Sabato zadržal. Menil je, da je to delo francoske

123

policije in če sta Veirrova zares tam, ju bodo kmalu izsledili. Z nji-ma pa tudi obe dekleti. Tako se je preiskava vlekla v nedogled, vse dokler se mu ni nekega dne v začetku aprila oglasila Trissa sama.

Ko je presrečnemu Sergiu vse pojasnila, mu je zabičala, naj Sa-bato ustavi francosko policijo! Naj si ne drznejo, da bi vse skupaj prišlo v časopise in s tem ogrozili njeno delo! Nazadnje je dodala, da bo z Veirro, njegovim sinom in pajdaši imela dovolj dela salz-burška policija, takoj ko bo ona našla Mirello Centa!

Ko je odložil slušalko, se je sam pri sebi nasmehnil. Bil pa je tudi razburjen. Dejstvo, da je bilo njegovo dekle grobo napadeno, in da je za dolga dva meseca izgubilo spomin, ga je vrglo s tira. Najraje bi kar takoj odpotoval v Salzburg, da bi bil ob njej in jo varoval, toda ker je dekle temu nasprotovalo, se je podredil nje-nemu ukazu. Trissa je živa in to je bilo zanj najbolj pomembno! Sedaj je bilo more konec, in vedel je, da bo našla tudi dekle! Da bi se le vse srečno izteklo!

Prišel pa je tudi čas, ko lahko potolaži ubogi Mirellini tetki! Nato se je zamislil. Komu le bi prišlo na pamet, da si je Veirra iz-bral Mozartovo rojstno mestece za svoje umazano delo?

Sicer pa tudi Sergio ni lenaril, medtem ko se je francoska po-licija ukvarjala z iskanjem Antonia Veirre. Čimprej je hotel poi-zvedeti, kje v Franciji se s sinom nahajata, da bi odšel tja in bil ob Trissi, ko bi prišlo do ključnega dejanja. Strašila pa ga je misel, da ne Trissa ne Mirella nista več živi!

Tako je le nekaj dni pred Trissinem klicem povsem po naklju-čju izvedel za bivšo ženo Antonia Veirre.

Bilo je v neki sumljivi pristaniški beznici in pijancu, ki mu je ta podatek izblebetal, je dal podkupnino. Upal je, da mu bo morda še kaj povedal, toda človek resnično ni vedel, kje se stari Antonio nahaja, kot se je izrazil. Sergio pa je upal, da to morda ve Angela

124

Morante! Bojda sta se ločila, še preden je Veirra odpotoval v Mila-no in tudi potem, ko se je vrnil v rodni Neapelj nista imela stikov. Le sina si je pridobil na svojo stran!

125

25. poglavje

Bil je jasen pomladni večer, ko je avto parkiral na dovozu raz-košne hiše v predmestju Neaplja. Od hiše je bil prelep pogled na neapeljsko promenado. Ves pritlični del hiše je bil razsvetljen. Vrata so bila steklena in tako je bilo že z zunanje strani moč opa-ziti razkošno opremljen prostor. ›Ženska živi na visoki nogi,‹ je ironično pomislil Sergio, ker je bil prepričan, da velik del Veirro-vega kapitala leži v tem razkošju.

Pozvonil je in si malo privihal ovratnik elegantnega temnega plašča, ker je prav v tem trenutku zoprno zavil veter izza vogala. Nekaj časa je čakal, potem pa le zaslišal korake. Odprla mu je mla-da služkinja v elegantni temni obleki in belem predpasniku.

»Želite, prosim?« ga je prijazno vprašala, pri tem pa ga pože-ljivo požirala z očmi. Sergio se je nehote vprašal, ali dekle vsake-ga moškega sprejme s takšnim izrazom na obrazu. Pravzaprav ji mora biti dolgočasno v tej veliki hiši z eno samo gospodarico ...

»Gospo Veirro bi rad videl,« ji je pojasnil, potem pa se ugriznil v jezik. Vedel je, da ga je polomil.

»Hočete reči gospo Morante?« se je nasmehnilo dekle. Priki-mal je in se tudi on nasmehnil.

126

»V delovnem kabinetu je, pravkar se je lotila prevajanja nove knjige. Pomislite ... Iz finščine,« je gostolela, nato pa mu pomigni-la, naj vstopi. »Vas pričakuje?« je še spraševala, ko ga je po debeli preprogi odvedla v ogromen dnevni salon.

»Pravzaprav ne! Sergio Rochetti sem, zasebni preiskovalni agent. Recite ji, da bi se z njo rad nekaj pogovoril, v zvezi z njenim bivšem možem.« Dekle se je nakremžilo.

»Ne verjamem, da jo bo to veselilo,« je pripomnila.»Pa vseeno to storite! Zame!« se je namuznil Sergio in jo po-

gledal v oči. Namenila mu je še en pohotni pogled, potem pa se odzibala iz salona.

Salon je bil izredno razkošno opremljen, Sergio se je prestopal sem in tja in si ogledoval zanimive umetniške slike. Potem pa je zaslišal hitre ženske korake. Vrata so se odprla in vstopila je vitka, črnolasa ženska v elegantni obleki sivomodre barve. Ni bila pre-več visoke rasti, vendar je to pomanjkljivost nadoknadila s čevlji. Ti so imeli nenavadno visoke, ozke pete. ›Le kako more hoditi v njih,‹ je mimogrede pomislil, ko ji je segel v roko. Njene oči so bile posebnost. Velike, modre, z neko izrazito milino! Morala je biti vsaj dvajset let starejša od njega. Tako na oko ji je prisodil kakšnih dvainpetdeset let, ki pa jih je s pravo mero ličila odlično prikrivala.

»Gospod Rochetti?« je dvomeče vprašala. »Ne verjamem, da se poznava! In če ga je moj bivši mož znova kaj ušpičil, vam kar takoj povem, da me prav nič ne zanima! Z njim sem za vselej zaključila! Ne potrebujem ne njega ne njegovega denarja! K sreči sem imela premožne starše, ki so mi zapustili vse to! In tudi nekaj denarja! Pravzaprav mi niti delati ne bi bilo treba, pa kaj, ko v knjigah vidim smisel življenja!«

127

Sergio se je tedaj spomnil, kje je že zasledil njeno ime! Že ne-šteto knjig je prevedla. Njena specialnost so bili skandinavski je-ziki! Pred nekaj meseci, ko je bila Trissa še ob njem, je bral neko knjigo norveškega avtorja. Prevedla jo je Angela Morante!

»Dobra prevajalka ste!« jo je pohvalil, da bi se ji malo prikupil. Ženska je stopila k baru s pijačo in ga odprla.

»Ste za viski? Jaz namreč pijem samo viski!« Prikimal je in obema je natočila. Nato sta sedla v udobne naslonjače.

»Kaj bi torej radi?« je naposled vprašala.»Rad bi samo vedel, kje sta Antonio in Giorgio!«»Ne vem!« je odločno odvrnila. »In če sem odkrita, me tudi ne

zanima!« Vzdihnila je in nagnila kar krepak požirek. »Lepo sva živela s sinom, dokler se ni iz Milana vrnil njegov oče. Potem pa ga je dobil na svojo stran. Veliko sem mu lahko nudila, toda kot se je izkazalo, mu je oče po obeh ropih lahko nudil še več! In odločil se je zanj!«

»Po obeh ropih?« se je začudil Sergio. »Mar zares verjamete, da je oropal banki?«

»Seveda ju je, le dokazati mu niso mogli! Ne njemu, ne nje-govim štirim pajdašem. Izmislili so si trden alibi! Potem pa so se pobrali iz države, skupaj z denarjem in Giorgio je šel z njimi. Svo-jega lastnega sina je zapeljal v kriminal! Pri enaindvajsetih letih, ko je bilo vse življenje pred njim! Lahko bi dokončal študij na me-dicinski fakulteti, bil je soliden študent in nadvse ga je zanimala psihiatrija. Tega Antoniu ne bom nikoli odpustila in naj se cvre v peklu!« Izpraznila je kozarec in si znova natočila.

»Počasi pijete!« se je obregnila ob Sergia in ga za hip občudu-joče pogledala. »Zakaj pa se zanimate zanju?« Sergio ji je povedal zgodbo, ki sta mu jo razodeli sestri Centa. Angeli se je pomračil obraz.

128

»Tako torej! Moj sin krade dekleta in jih vozi svojemu očetu. Bog vedi, kaj vse počnejo z njimi! Kristus!« je zaihtela in si obraz pokrila z dlanmi. »In zdaj je izginila še vaša zaročenka!«

Ko je prenehala ihteti, se je znova poskušala zbrati.»Bil je tukaj nekaj dni, da, v začetku januarja. Domov je veči-

noma hodil samo prespat. Nisva si imela dosti povedati. Samo to je omenil, da je v Neapelj prišel po nekih opravkih. Samo to in nič več! Kje sta z očetom, mi ni povedal, jaz pa tudi nisem spraševala, ker mi je prav vseeno! Naj živita svoje življenje, nekoč ju bo prije-la policija in potem bo vsega konec! Za Antonia mi ni žal, toda žal mi je za svojega nespametnega sina. Tako mlad je še!«

»Pa mislite, da bi bila lahko v Franciji?« je poskusil Sergio, če-prav je izgubil že vse upanje, da bi pri njej zvedel kaj novega.

»V Franciji?« se je začudila, vstala in stopila k starinskemu gramofonu. Izbrala je ploščo in po salonu je zadonela romantična glasba iz šestdesetih let. »Prej bi rekla, da sta v Švici, ali pa sta se s pajdaši umaknila v kakšno balkansko državo.«

Pa je bil znova na začetku! Ko je odhajal od nje, je bil slabe vo-lje in do kraja razočaran. Vabila ga je, naj ostane na večerji, ponu-jala mu je pijačo, se želela zavrteti z njim, toda vse je odklonil in se poslovil. Dobro je vedel, kaj ima ženska v načrtu. Bila je osamlje-na, razočarana, strta in zaželela si je moške bližine, moške toplote! Želela si je, da bi jo nekdo ljubil! Žal pa je naletela na napačnega! Sergio je bil sam dovolj pretresen zaradi Trissinega izginotja in na kraj pameti mu ni padlo, da bi sedaj tešil ubogo žensko!

K sreči pa se je Trissa natanko tri dni po Sergiovem obisku pri gospe Morante oglasila po telefonu iz Salzburga.

129

26. poglavje

Nedeljsko jutro je bilo lepo, sončno in jasno, prav ustvarjeno za kakšen čudovit pomladanski izlet.

Ura je bila devet in za mizo v jedilnici je bilo zelo živahno. Tom in Heli sta bila nenavadno razposajena, Senta ju je posku-šala miriti, Trissa pa si je mazala maslo na toast in kdaj pa kdaj nagajivo s pogledom ošinila mlada navihanca. Ta dan se je hotela povsem sprostiti. Potem, ko je prejšnje jutro opravila telefonski pogovor s Sergiom in ga potolažila, je začutila novo energijo v sebi. Ubogi Sergio! Kaj vse je prestajal zadnja dva meseca! Ravno ob pravem času se mu je javila, kajti nameraval je že odpotovati v Francijo in se pridružiti francoski policiji pri iskanju Antonia Veirre in njegovega sina. Pri brezplodnem iskanju na popolnoma zgrešeni relaciji! Sedaj pa je nemudoma nameraval priti v Salz-burg, vendar mu je to namero odločno preprečila. Izgovorila se je, da bo sama opravila delo do konca, on pa naj poskrbi za sorodnici Mirelle Centa, da ne bosta obupali.

Čeprav z malo težkim srcem, se je Sergio z njenim predlogom vendarle strinjal, njej pa je odleglo. Ne, da ga ne bi hotela poleg sebe, še celo hrepenela je po njegovi bližini, le nekaj časa si je mo-rala vzeti. Soočenje dveh moških, od katerih ji oba na svoj način

130

veliko pomenita, bi bilo zanjo trenutno malo prehudo. Ni si bila še na jasnem, ali bo Sergiu kdaj povedala, da je z doktorjem imela razmerje! Vedela je, da je ne bi obsojal, saj se je to dogajalo v času, ko se ni ničesar spominjala, pa vendar so jo obhajali pomisleki. In če mu ne bi povedala, ali mu bo lahko odkrito zrla v oči? Med nji-ma ni smelo biti skrivnosti! Preveč se ljubita, da ne bi bila odkrita drug do drugega!

Werner je imel celodnevno dežurstvo, zato je Senti nekaj šini-lo v glavo. Ponavadi je tudi ob nedeljah preživljala vsaj pol dneva v svojem podjetju, tokrat pa je izjemoma ostala doma.

Senta se je od usodne noči s petka na soboto povsem spreme-nila. Dejstvo, da sta njena najboljša prijatelja zapletena v krimi-nalne zadeve, jo je užalostilo. Česa vsega se človek poloti, da pride do denarja! Najbolj nerazumljivo pa se ji je zdelo, da sta se tega lotila Alma in Manfred, ki jima je gostilna dobro tekla in nista nikdar živela v pomanjkanju.

Zdaj je celo svojo muhasto in strupeno naravo pustila ob stra-ni, da sta jo tudi otroka bolj naklonjeno gledala. To je bila povsem drugačna Senta, kot sta je bila vajena!

Do ženske, ki jo je še pred dvema dnevoma imela za vsiljivko in premetenko in vrag vedi, kaj še vse, pa je začutila nek skrit ponos in spoštovanje. Bolelo jo je, da se je sestala s Hofferjem in mu ponujala svojo pomoč. Le kaj ji je padlo v glavo, da je hotela vohuniti za njo? Na ta zmenek bi najraje kar pozabila in samo upala je lahko, da bo inšpektor držal svojo besedo. Zdaj ni bila več ljubosumna nanjo. Vedela je, da ima v Neaplju zaročenca, ki ga ljubi in nima nobenih skritih namenov z Wernerjem. Karkoli sta v tem času imela med seboj, vse bo pozabljeno in ona lahko zopet upa v skupno prihodnost s svojim svakom.

131

»Kaj, ko bi šli na izlet?« je nenadoma vprašala in srknila poži-rek jutranje kavice. Trissa jo je pogledala, potem pa se zamislila. Spomnila se je Herte. Obljubila ji je, da jo bo obiskala, ko se ji povrne spomin. In ta sončna nedelja je bila kot nalašč za izpolni-tev njene obljube. Dvomila je, da bo še dolgo tukaj. Upala je, da se bosta Alma in Manfred podvizala in ji kmalu sporočila, kje je Mirella. Povedala je Senti svojo željo.

»V zaselek Grindel bi rada šla?« se je ta začudila. Dekleti sta se od prejšnjega dne tikali. Tako se jima je zdelo prav, saj sta bili še obe mladi in obe sta čutili naklonjenost druga do druge. »Dvo-mim, da nas bodo veseli! Čudni ljudje živijo tam!«

»Toda Herta je zelo prikupna, mlada ženska! Zelo mi je olep-šala tiste strašne dneve, ko sem bila sama psihično povsem na dnu!«

»Ona že, toda njen mož, tašča in delavca, to so tako odvratni ljudje, da te kar srh spreletava!«

»Si že bila pri njih?« je radovedno vprašala Trissa.»S svojo izdajalsko prijateljico Almo sem bila tam. Samo en-

krat, v drugo pa me ni spravila s seboj. Šla je podpisovat novo po-godbo o dobavi ovac. Tam jih nabavlja za gostilno. Groza! Kakšni odljudni ljudje! Takšnih še svoj živ dan nisem videla!«

Trissa se je namrščila. Zdaj je vedela, da je Hertino življenje na kmetiji pravi pekel. Pa kljub temu ...

»Čudno se mi zdi, da takšno mlado dekle prenaša toliko let starejšega moža, ki jo pretepa, potem pa mi še govori, da ga ljubi ...« je zamišljeno rekla.

»To govori zato, da sama sebi vliva voljo do življenja,« ji je po-jasnila Senta. »Jaz bi že zdavnaj vse skupaj poslala k vragu, kaj pa more ona, revica? Nikogar nima ...«

»Ali nima staršev?« se je začudila Trissa.

132

»Nobenega od domačih nima! Bila je v reji in rejniki so jo tako rekoč na silo poročili na kmetijo, samo da so se je znebili!«

»Za božjo voljo,« se je zgrozila Trissa in pred očmi se ji je po-javil njen nasmejan debelušen obraz. »Uboga revica! Prav zato hočem tja, da si še sama ogledam razmere. Nekaj mi je šinilo v glavo.«

Nekaj časa je še razmišljala in mirno pila kavo. Nato pa, kot bi izstrelila iz topa: »Ukradla jo bom in odpeljala s seboj v Neapelj. S Sergiom potrebujeva tajnico. Naučila jo bom tajniških poslov in italijanskega jezika!«

Senti se je skorajda zaletel požirek kave.»Kaj praviš?« je osuplo vprašala in zmajevala z glavo, kot bi jo

s tem hotela prepričati, naj niti poskuša ne kaj takega. Otroka pa sta bila navdušena nad njeno zamislijo.

»Ne mislim, da jo bom ukradla danes, pač pa, ko opravim svo-je delo!« je še dodala Trissa, da bi malo potolažila osuplo Sento.

»Se zavedaš, da bo njen mož znorel?« je ugovarjala Senta. »In ona? Kmečko dekle je, razen kmečkih opravil ne zna ničesar dru-gega ...«

»Mož je že tako nor in po izgubi žene ne bo nič bolj in nič manj, kmečka dekleta pa se ponavadi še hitreje učijo od mestnih,« je trmasto ugovarjala Trissa, da se je Senta ob teh besedah čutila prizadeto, ne da bi kdo od trojice sploh kaj slutil. »Samo prilo-žnost jim je treba dati!«

»Trissa, veš kaj,« se je končno nasmehnila, da bi prikrila nela-goden občutek, »z dneva v dan me bolj presenečaš!«

»Morda bo bolje, da grem sama,« je nato predlagala.»O, ne! Kar skupaj bomo šli! Ti in Thomas obvladata borilne

veščine, midve s Heli pa znava tudi pripeljati kakšno klofuto, če bi kdo postal nesramen!« Otroka sta bruhnila v smeh, z njima pa tudi Senta in Trissa.

133

27. poglavje

Že nekaj časa so se vzpenjali po vijugasti gozdni cesti. Z obeh strani ceste so jih obdajali bogati mešani gozdovi, v daljavi pa se je nudil prelep pogled na Salzburg. Cesta ni bila asfaltirana in Sen-tin avto je nemalo poskakoval po razruvanem makadamu. Potem pa se jim je kar naenkrat odprl pogled na zaselek.

Kmečka hiša z gospodarskimi poslopji, je bila videti veliča-stna. V daljavi so se razprostirale njive in polja, pašniki z ovcami, vse naokoli pa so se bohotili gozdovi. Ni kaj, bilo je videti prav idilično, če ne bi vedeli, kakšni ljudje živijo v tem zaselku. Ko so se z avtom bližali hiši, se je vanj renče začel zaganjati orjaški nemški ovčar. Bil je na verigi, pa vendar jih je dosegel.

»No, lep sprejem!« je rekla Trissa, ki je sedela na sedežu poleg voznice. »Če te zverine ne bo kdo ukrotil, še izstopiti ne bomo mogli!«

»Kaj ko bi se raje vrnili?« je tedaj s tresočim glasom vprašala Heli.

»Ne bodi tako strahopetna,« jo je zavrnil Tom, ki pred psi ni imel nobenega strahu.

Pes je toliko časa lajal, dokler niso iz enega od gospodarskih poslopij stopili trije moški. Nekaj časa so postali in se sumničavo

134

ozirali proti avtomobilu, potem pa je eden le zaklical Locku, kot se je pes imenoval, in ta se je pobral v svojo uto.

Senta je zapeljala še malo naprej, da jih pes ne bi dosegel, po-tem pa ugasnila motor. Izstopili so, moški pa so se jim počasi pri-bliževali. Tisti, ki je bil v sredini, je bil Hertin mož. To je Trissa takoj vedela. Bil je visok, robat, napol plešast, njegova drža je bila čudno prežeča. ›Bog pomagaj,‹ si je mislila Trissa. Kako more ubogo dekle prenašati takšnega dedca? Druga dva nista bila prav nič manj robata, le morda nekoliko nižja. Vsem trem pa je v očeh sijala neka neizrečena grožnja.

»Kaj pa iščete tukaj?« je osorno vprašal Fritz Koch, ko so se jim približali že na majhno razdaljo.

»Kaj me ne poznate?« se je tedaj ojunačila Senta. »Lansko po-letje sem bila pri vas z Almo Steiner! Senta Hercog sem!«

»Kaj pa ti trije?« je znova skoraj zarenčal in si na nek prihuljen način ogledal dekle v kavbojkah in črnem usnjenem jopiču.

»To sta moja nečaka,« je pokazala na Toma in Heli, »ona pa je moja prijateljica ...«

»Karina!« se je tedaj na hitro oglasila Trissa. Sama ni vedela zakaj, toda nek instinkt jo je opozoril, naj ne izda svojega pravega imena.

»In po kaj ste prišli?« je osorno nadaljeval svoje zasliševanje.»Vašo ženo smo prišli obiskat,« je odločno povedala Trissa,

ki jo je minevalo potrpljenje. Poleg tega se ji je vsiljevalo neko vprašanje. Neko čisto preprosto vprašanje! Čemu tak odpor do obiskovalcev?

»Moja žena ne sprejema obiskov. Ima mnogo pametnejšega dela!« se je glasil odgovor.

»Poslušajte, človek,« je tedaj zarohnela Trissa, ki ji je pravkar prekipelo. »Prišli smo z miroljubnimi nameni in pričakujemo

135

tudi tak sprejem. Rada bi obiskala vašo ženo, ki sem jo spoznala v bolnišnici, potem ko ste jo vi zverinsko pretepli! In zdaj, ali nam boste dovolili do nje ali si bomo morali sami izsiliti prehod!«

Fritz Koch je zažvižgal skozi zobe in se obrnil k svojima spremljevalcema.

»Vražja ženska! Pokažita ji, kako se tukaj znebimo nepova-bljenih gostov!« Senta in otroka so se v strahu pričeli pomikati proti avtu, Trissa pa je obstala na mestu in se jim kljubovalno nasmehnila.

»Prav! Kdo hoče biti prvi tepen?« je pričela izzivati. Zravnala se je in se pripravila na učinkovit udarec. Moški so zaprepadeno gledali v njeno roko in izraz na njenem obrazu. Prav tedaj pa je na prag stopila sivolasa ženska in z gromkim glasom zaklicala:

»Fritz, tak pusti jih naprej! Zdaj si pa šel predaleč!«Začuda so jo moški ubogali in jim stopili s poti. Ko je Trissa

stopala mimo Fritza, je ta zarežal vanjo:»Malo smo vas pa prestrašili!«Dekle se je ustavilo, ga prestrelilo s pogledom in mu zaničljivo

zabrusila:»Mene se ne da prestrašiti! Takšne gorile, kot ste vi in vaša

prijatelja, pa še najmanj!«Komaj se je zadržala, da ga ni pahnila od sebe. Fritz Koch jo

je nekaj časa osupel gledal, nato pa je pomignil ostalima dvema in pobrali so se nazaj v hlev ali karkoli je tisti del poslopja že bil

Stara gospa Koch je imela trde poteze obraza, oči brez leska in trdno stisnjene ustnice. ›Kakšna odurna ženska,‹ je pomislila, pa vendar ji je bila hvaležna, da je preprečila pretep. Potem pa ji je iz kuhinje v objem pritekla Herta Koch. Roka se ji je že zacelila, tudi modrice so že izginile z obraza, pa vendar se je Trissi zazdelo, da ima pod očmi že novo, svežo modrico.

136

»Karina!« je kriknila in od sreče so se ji ulile solze. Nato je pozdravila tudi Sento in otroka.

»Pridite, v kuhinjo! Bom skuhala kavo, pa pecivo je pravkar pečeno!«

Pogledala je proti tašči, ki jih je zlovešče opazovala. Senta se je zganila in ji ponudila roko, ta pa je le odmahnila in znova stopila na prag.

»Za božjo voljo, v kakšni norišnici pa živiš?« je bila prepadena Trissa, ko so končno sedli na klop za mizo, poleg velike kmečke peči.

»Pst ...« jo je opozorila Herta in stopila k štedilniku, da bi pri-stavila za kavo. »Ne tako glasno! Tukaj so povsod ušesa!«

Otrokoma je nalila malinovec, postavila na mizo pladenj s pe-civom in počakala, da je kava zavrela. Ko je postregla še s kavo, je končno sedla za mizo.

»Pripoveduj mi, Karina, ali se ti je končno povrnil spomin? Ali veš, kdo si? Povej mi, tako me zanima!« Skoraj šepetaje so se pogovarjali in Herta se ni mogla načuditi tistemu, kar ji je prija-teljica pripovedovala.

»Italijanska policistka da si? Trissa Torello je tvoje ime? Vidiš, rekla sem ti, da ne moreš imeti kriminalne preteklosti, da so tvoje oči preveč čiste!«

›Kako, da na to nisem pomislila jaz?‹ je ganjena razmišljala Senta. Odgovor je seveda predobro poznala. Bila je zaslepljena od ljubosumja, zato jo je hotela povezati z vsemi najbolj strašnimi stvarmi, samo da bi se je znebila!

»Še naprej me kliči Karina,« je Trissa šepnila Herti, potem pa se še bolj približala njenemu ušesu.

»Povej mi, Herta, ali svojega moža zares ljubiš, kot si mi zatr-jevala v bolnišnici?«

137

Dekle je zardelo, ozrlo se je naokoli, da bi se prepričalo, ali iz kakšnega kota ne prihaja sumljiva senca, nato pa odkimalo.

»Sovražim ga, njega, taščo, vso to kmetijo ... Saj sploh ne mo-rem reči, da je moj mož! Poročila sva se, to je že res, vzel pa me je le za deklo. Nikdar ne spi pri meni, nikdar ni nežen z menoj, samo pretepa me,« je šepetala in v očeh so se ji znova pojavile solze. »Pa kaj morem! Živeti moram naprej, dokler me ne bo nekega dne ubil!«

Senti se je dekle zasmililo, ni mogla verjeti, da na svetu živijo takšne zverine. Kot jo je zjutraj Trissina odločitev osupnila in pre-strašila, tako si je zdaj zaželela, da bi ji načrt uspel.

»Herta, z menoj boš šla!« ji je končno rekla. »Takoj, ko opra-vim delo, zaradi katerega sem pravzaprav prišla v Salzburg, boš šla z menoj v Neapelj in pustila vse to življenje za seboj. Nekaj si bova že izmislili, napraviti moram načrt! Tam te ne bo nikoli na-šel. Pa tudi če te bo, z mojim zaročencem mu bova tako posvetila, da si bo za vse večne čase zapomnil. Najina tajnica boš! Vsega te bom naučila! Samo zaupaj mi!«

Dekle je debelo gledalo vanjo. »Moj Bog, ali se mi sanja?« je vzdihnila. »Kot dobri angel si, ki mi je prišel na pomoč!«

»Nič se ti ne sanja! Tako bo, kot sem rekla! Do takrat pa potrpi in bodi močna!«

Ko so odhajali, moških ni bilo na spregled. Herta jim je na pragu še dolgo mahala, dokler ji avto ni izginil izpred oči.

»No, ta izlet si bom pa krepko zapomnila!« je vzdihnila Senta, ko so se spuščali po makadamski cesti.

»Tukaj so vsi, razen Herte, nori!« pa je ugotovil Tom.»Bi se zares stepla z njimi?« je zanimalo Heli, ki se ji je zdelo

povsem nemogoče, da bi premagala tiste tri orjake.

138

»Seveda bi se in to z veseljem! Prav odleglo bi mi, ko bi prebu-tala Hertinega moža!« ji je smeje se odvrnila Trissa. »Tom ti lah-ko pove, da z azijskimi borilnimi veščinami lahko premagaš tudi takšne orjake!« Ta je prikimal, v misli pa mu je nenehno hodila uboga Herta. Kako je sploh mogoče živeti v takšni hiši?

139

28. poglavje

Trissa Torello se je z avtom zapeljala po mostu čez reko Sal-zach skozi vhod v staro mesto. Tam je bil, v eni od strjenih zgradb, sedež salzburške kriminalistične policije.

Bil je sončni ponedeljek in ura je bila pol desetih, ko je po-trkala na Hofferjeva vrata v prvem nadstropju. Ta so bila nizka, starinska, v pravem starem avstrijskem slogu.

Počutila se je povsem sproščeno. To se pravi, da je bila pripra-vljena na spopad z inšpektorjem Erichom Hofferjem. Dovršeno naličena, s kratko pričesko, v športnih supergah, kavbojkah, beli majici z okroglim izrezom in nepogrešljivem usnjenem jopiču je bila videti dokaj samozavestna, ko je na njegov revskajoč: »Na-prej!« vstopila.

Tudi ogromna soba z visokim stropom je bila videti starinska. Inšpektor Hoffer je sedel za svojo pisalno mizo pred računalni-kom, nad njim pa se je sklanjal njegov kolega in prav tako buljil v računalnik. Očitno sta iskala neke podatke.

Ko je Hoffer dvignil pogled iznad računalnika, se je njegov obraz čudno podaljšal. Nekaj časa je kar zrl v privlačno dekle in kot je bilo slutiti, mu je šele zdaj kapnilo, koga ima pravzaprav

140

pred seboj. Ko jo je zadnjič obiskal na doktorjevem domu, je še vedno nosila kapo s ščitnikom.

V tem trenutku je Trissa na njegovem obrazu že zasledila tisti porogljiv, nadut nasmešek, ki se ga je še spominjala iz bolnišnice in z zadnjega obiska.

»Za božjo voljo, koga vidim!« je vzkliknil, nato pa se obrnil proti kolegu in pomenljivo dodal: »Redkokdaj se zgodi, da pride osumljenec sam do mene!«

»Ne čvekajte neumnosti, Hoffer!« ga je Trissa osorno zavrnila, da jo je ta malo presenečeno pogledal. ›Ženska si veliko upa,‹ je pomislil. Od kod naenkrat tak pogum? Njen odločen nastop ga je za hip zmedel.

Potem je dekle reklo proti njegovemu kolegu: »Če dovolite, z inšpektorjem bi rada govorila na samem!«

»Nič ne bo iz tega,« je tedaj bevsknil Hoffer. »To je kolega Ri-chter, moja desna roka, včasih pa tudi noga, če je potrebno! In vso pravico ima, da prisostvuje najinemu pogovoru!« Mladi kolega se ji je malo v zadregi nasmehnil, ona pa je le skomignila z rameni.

Hoffer pa jo je medtem ogledoval. Priznal si je, da ga ta ženska zares vznemirja. Bil je zakrknjen samec, kot ji je povedal Werner, vendar to še ni pomenilo, da si je ne bi želel privoščiti! Toda, kaj naj počne z osumljeno osebo, je skorajda z obžalovanjem pomi-slil. To je vendar proti vsem pravilom!

»Ste vendarle pripravljeni priznati, da ste pripadnica neke kri-minalne združbe, ki se ukvarja z mamili? Skupili pa ste jo, ko ste se spopadli s članom rivalske združbe? To je najbolj logična razla-ga! Z besedo na dan, dekle! Pripravljen sem vas poslušati!«

›Morda pa jo je Hercogova zasačila pri kakšnem telefonarje-nju, pa jo je potem pregovorila, naj se raje sama preda! Bog vedi,

141

kakšne talente ima ta direktorica,‹ je pomislil. Ampak čudno se mu je pa le zdelo, da mu ni še ničesar sporočila!

»Mislim, da imate prebujno domišljijo,« ga je zavrnila Trissa, medtem pa začutila, da Richter nepremično gleda vanjo. Dekle mu je bilo všeč in dvomil je, da bi bila zapletena v kriminalne posle.

»Ne boste verjeli, toda spomin se mi je povrnil,« mu je zma-goslavno pojasnila.

»In na kakšen način se vam je povrnil?« je zajedljivo vprašal inšpektor. »Ste potrebovali dodatni udarec po glavi?«

»To je dolga in šokantna zgodba, gospod inšpektor,« se mu je priliznjeno nasmehnila, čeprav je komaj krotila jezo do tega naduteža. »Morda vam jo nekoč povem. Dovolite pa mi, da se vam predstavim! Trissa Torello sem, bivša detektivka kriminali-stičnega oddelka, zdaj pa sem že nekaj let zasebna preiskovalka. Ponavadi delam v sodelovanju s policijo, predvsem pa rešujem primere okrožnega tožilca. Od decembra naprej v Neaplju, prej sem delala v Milanu!«

Hoffer jo je nejeverno gledal, prav tako njegov kolega. Mislila sta, da ju dekle pošteno vodi za nos. Vsaj Hoffer je bil prepričan, da si vse to izmišljuje, da bi ga zavedla.

»Jaz pa sem Arnold Schwarzeneger,« jo je nesramno zavrnil in jo še vedno nejeverno gledal. »Nehajte se igrati z menoj!« je naposled zarobantil.

»Kakor hočete!« je zamrmrala in iz žepa jakne potegnila poli-cijsko izkaznico, z dodatno oznako zasebne preiskovalke. Pomoli-la mu jo je pod nos. Še predno je kaj zinil, je nadaljevala: »Če pa še vedno ne verjamete, lahko pokličete na centralno kriminalistič-no policijo v Milanu. Tam boste dobili detektivskega poročnika

142

Maria Rivaldia, mojega nekdanjega šefa in detektivskega partner-ja. Veliko dobrega vam bo lahko povedal o meni!«

Hoffer je še vedno buljil v policijsko izkaznico.»No, torej,« se mu je povesil nos, »vidim, da ste zares naša ko-

legica! Pa še dokaz imate, da vas niso vrgli iz policije, da ste odšli prostovoljno in da še vedno sodelujete z njimi!«

»Točno tako!« mu je pritrdila Trissa.»Toda zasebna vohljačka! Takšni mi gredo najbolj na živce!«

se je pačil inšpektor. »Ne delajte si nobenih utvar. Tukaj nimate nobenih pooblastil, da bi se vmešavali v naše delo! Kam pa bi pri-šli, da bi se sedaj še italijanski policisti šopirili po mestu? Kaj vas je sploh prineslo v Salzburg in kdo vas je napadel?«

»Takole se zmeniva, inšpektor! Če se dobro spominjam naji-nega pogovora v bolnišnici in ob vaših dveh obiskih na doktorje-vem domu, imate v mestu hude težave s kriminalom. In vem, kdo jih povzroča! Sinoči sva imela z Wernerjem obsežen pogovor o vsem, kar ste mu v bolnišnici zaupali. Vem, da se ubadate z ma-milarsko mrežo, ki poteka skozi Salzburg! In kot sem seznanjena, naj bi bila vaša prva naloga, da počistite s skrivnostmi o izginulih dekletih!«

Hoffer je nekaj časa buljil vanjo, nato pa, kot bi se prebudil iz sanj, vzdihnil in prikimal.

»Da! To je povsem res! Najprej moram počistiti s tem, šele po-tem bom poskušal razdreti vse te mamilarske posle, ki potekajo skozi Salzburg!«

»Vidite! Pri teh izginulih dekletih vam lahko pomagam jaz!«»Kako le,« se je cinično zasmejal Hoffer, »ko pa še sami ne

vemo, kje začeti? In zdaj boste vi kar s čarobno palico trikrat za-mahnili in skrivnosti bodo razjasnjene!«

143

Hofferjev cinični odgovor je Trisso razjezil. Z obema rokama se je naslonila na mizo in se od blizu zazrla inšpektorju v obraz.

»Pri vseh hudičih, inšpektor, ali bi me vsaj poslušali, da vam povem, zakaj sem prišla v Salzburg?«

Inšpektor Hoffer je stegnil roke predse, pokazal na stol in se znova nasmehnil:

»Na to že dolgo čakam! Sedite, dekle in govorite! S kolegom vas poslušava!«

Trissa je sedla in z očmi še vedno jezno pobliskavala proti nje-mu. Nato pa je začela:

»Moja naloga je, da najdem in odpeljem domov neko Neapelj-čanko, Mirello Centa! Tistega večera, ko sem jo dobila po glavi, sem jo že tako rekoč našla, zdaj pa je izginila. Se pravi, da so jo prodali naprej. Našla sem informatorja, ki mi bo, vsaj upam tako, če hoče sebi dobro, vedel povedati, kam so jo prodali!«

Ker je bil komisar kar tiho, le buljil je vanjo, je opogumljeno nadaljevala:

»Vem, po čigavem naročilu sem bila napadena in kdo me je napadel, nazaj sem si priborila tudi vse svoje stvari, vendar zaen-krat ostane to moja skrivnost. Samo svoje delo bi rada opravila. Ko pa bom našla njo, boste lahko zašili Antonia Veirro in z njim nekako razrešili tudi ostala izginotja. Samo dokaz potrebujete! Do takrat pa mi dajte mir!« je energično zaključila.

»Čakajte, čakajte, ženska,« se je tedaj zaprepaden oglasil Hof-fer. »Sami se vendar ne morete sukati okoli Veirre, njegovih ljudi in tistega, ki je dekle kupil! To dekle je le ena izmed neštetih de-klet, s katerimi se okorišča Veirra in od katerih jih je že nešteto izginilo neznano kam! Enkrat ste že skoraj umrli! To je mafija in ena sama ženska se ne more zoperstaviti proti mafiji!«

144

»Antonio Veirra ni mafijec!« mu je zagotovila Trissa, ki je za-čutila, da sta s Hofferjem že vzpostavila nek globlji stik. Skrbelo ga je za njeno zdravje in to je bil že napredek.

»Ne pripada nobeni od štirih italijanskih kriminalnih združb, kar je zelo pomembno vedeti. Najbrž veste, da imam v mislih cosa nostro, ndrangheto, camorro in santo corono! Verjamem, da je nekako povezan z mamilarsko združbo, ki prihaja z vzhoda, am-pak on je samo člen v dolgi verigi. Če izgubijo njega, ga bodo nadomestili s kom drugim v katerem drugem avstrijskem me-stu. Sicer pa Antonio Veirra deluje sam, s svojimi štirimi zvestimi pajdaši. Dva od njih sta bila nekoč pripadnika italijanske vojske, ki so ju zaradi nediscipliniranosti odpustili iz njihovih vrst! Sta specialista za eksploziv!«

Za hip je utihnila, kot bi preverjala ali jo Hoffer in njegov kolega poslušata in zares sta z zanimanjem zrla vanjo. Nato je nadaljevala:

»Antonio Veirra je bil v začetku navaden slepar in prevarant. Takrat sem ga v Milanu za pol leta spravila za zapahe! Ko je prišel iz zapora, se je vrnil v Neapelj, od koder je sicer doma. Dve leti zatem je v nekaj mesecih izvedel dva bančna ropa. Po drugem ropu so ga osumili in priprli, vendar mu niso mogli ničesar do-kazati, ker je imel trden, neovrgljiv alibi. Potem pa je lepega dne izginil iz mesta in iz države! Nihče ni vedel, niti kje se potika, niti da je prišel v vašo lepo deželico! Kako mu je uspelo odpreti vse te lokale? Ne z mafijskim denarjem, kot ste po vsej verjetnosti domnevali vi, temveč z denarjem, ki ga je s svojimi štirimi paj-daši iztržil od ropov! Zdaj pa svoje bogastvo samo še povečuje s prekupčevanjem deklet, ki jih prodajajo za belo blago, drogirajo in silijo v prostitucijo. Vse to je dovolj za kazensko ovadbo, in kot sem že rekla, samo dokaz potrebujete. To pa bo Mirella Centa! Ko bom našla njo, se bo klopčič pričel odvijati! Če pa boste k temu

145

dodali še mamilarska posla, toliko bolje!« Vzdihnila je in se zazrla Hofferju naravnost v oči.

»No, če boste vse te ljudi zašili, s samim velikim šefom na čelu, bo Salzburg vsaj za nekaj časa očiščeno mesto!«

Hoffer je nekaj časa molčal in v mislih obnavljal vse, kar mu je dekle povedalo. ›Hudiča, zares sem bil v zmoti,‹ si je rekel. Morda ga je zavedla Veirrova narodnost! Je že tako, da se Italijane kaj rado povezuje z mafijo! Teh pa je kot golazni. Če opraviš z enimi, se že najdejo drugi, da izvedejo tisto krvno maščevanje. Vendeto, ali kako ji že rečejo, je razmišljal naprej. Torej, če je res tako, kot pravi ta ženska, bo aretacijo Antonia Veirre dosti lažje in varneje opraviti kot sicer! Vsaj spal bo lahko mirno!

Znova je pogledal dekle, ki je nestrpno čakalo, kdaj se bo pre-budil iz premišljevanja. Vseeno mu je dala čas, da vse premisli. Potem pa se je končno oglasil:

»No, najbrž bo držalo, kar ste pravkar povedali, toda mafijci ali ne, tipi so prav tako nevarni! Sami ste rekli, da sta dva od njih bi-vša vojaka. Torej, zakaj ne bi s skupnimi močmi prišli do dekleta? Rad bi vas ...«

»O tem ni govora!« ga je osorno prekinila. »Dekle hočem živo in v enem kosu pripeljati k njenima sorodnicama! Morda jo bom našla že nocoj, lahko pa se zavleče. Vse je odvisno od tega, kam so jo prodali! Vsekakor je potrebno veliko potrpljenja!«

»Kaj pa, če ni več živa?« je Hoffer postavil vprašanje, ki se mu je sicer upiralo.

»Na to sedaj nočem misliti!« ga je gladko zavrnila. »Upanje mora vedno obstajati, vse dokler se ne soočiš s truplom!«

»Prav imate!« se je nasmehnil inšpektor. »Kako naj vas torej varujemo, če ne boste ničesar povedali o svojih načrtih?« ga je nato zaskrbelo. Zdaj jo je gledal z drugačnimi očmi.

146

»Ko bo prišel pravi čas, vas bom že obvestila! In ne skrbite zame, gospod inšpektor! Znam paziti nase! Takrat je bil samo tre-nutek nepazljivosti, ki pa se ne bo ponovil! To mi lahko verjame-te, kot sedim tukaj pred vami! Tip me je povsem nepričakovano napadel izza hrbta in to takrat, ko je bilo dekle že v mojih rokah! Sicer pa sem specialistka v azijskih borilnih veščinah, imam orož-je in svojo glavo, to pa je vse, kar potrebujem!«

Inšpektor se je prvič simpatično nasmehnil.»Pri moji veri, v naši deželi manjka takšnih žensk! Kaj naj re-

čem! Na preži bomo, in ko nas boste potrebovali, nas obvestite. V vso srečo vam želim!« Ponudil ji je roko in jo potrepljal po ramenu.

»Hvala za vaše razumevanje, inšpektor Hoffer! Saj ste čisto simpatičen človek, če to hočete biti!«

147

29. poglavje

Po odhodu iz Hofferjeve pisarne, se Trissi še kar ni dalo do-mov. O vsem skupaj je morala razmisliti, poleg tega se je ubadala z mislijo, ali zares lahko zaupa Hofferju, da se ne bo vmešaval v njeno delo.

Sedla je za mizico na vrtu pred enega izmed lokalov v salz-burškem Starem trgu. Nasproti lokala so bile stojnice, kjer so bra-njevke ponujale zgodnjo pomladansko solato in sadje. Sonce je za zgodnje aprilske dneve kar prijetno grelo in Trissa se je po dobrih dveh mesecih znova počutila močno in polno energije.

Naročila si je dvojno močno kavo in vrček temnega piva. Pri-žgala si je še cigareto in mimogrede pomislila na Wernerjev dom, ki ji je več kot mesec dni dajal toplo zatočišče. Rada je imela Wer-nerja in otroka, pa tudi Senta se ji je zadnje dneve priljubila. Spo-minjala jo je na Lauro Marolt, vnukinjo grofa Kornelija! Na de-kle, ki je iz bolne ljubezni do Sergia dvakrat naklepalo njen umor, potem pa po težki preizkušnji postala njena prijateljica. Odkar sta bila s Sergiom v Neaplju, ju je že nekajkrat obiskala. V njenih očeh ni bilo nobenega sovraštva več, le neizmerna hvaležnost je bila v njih, ker jo je poleti rešila iz goreče hiše, kjer naj bi po kruti zamisli Rica Santinia zgorela! Podobno kot je Laura ljubila Sergia,

148

tudi Senta ljubi Wernerja. Toda Trissa je dvomila, da bi bila Senta pripravljena ubijati, da bi si pridobila Wernerja! To ravno ne, zna-la pa bi se je rešiti na diplomatski način! Nehote se je nasmehnila. Med premišljevanjem je zazvonil mobilni telefon. Vzela ga je iz žepa in se znova nasmehnila. Klical jo je Werner.

»Kje si, Trissa?« ga je zanimalo. Čutila je, da je njegov glas za-skrbljen. Ni mu bilo všeč, da se sama potika po mestu, pa čeprav je šla k Hofferju. ›Kako skrben je,‹ je ganjena pomislila. Povedala mu je, kje se trenutno nahaja in kako je opravila pri Hofferju.

»Hitro vse skupaj popij in pojdi domov,« ji je svetoval z najbolj nežnim glasom, kar jih je kdaj slišala, če pri tem ni upoštevala Sergiovega.

»Ubogala te bom, Werner,« je smehljaje rekla. »In hvala, ker tako skrbiš zame!«

»Vidiva se, ko pridem iz bolnišnice in ... Pazi nase!«Ko je mobilni telefon pravkar spravila nazaj v žep, je njeno

pozornost pritegnil par, ki je stopal mimo njene mize, prav do konca vrta in tam sedel za mizico v kotu. Dovolj daleč od Trisse, da v moškem ni vzbudila nobene pozornosti, sama pa je imela kar dober razgled. In prav vroče ji je postalo. Hvalila je Boga, da je pu-stila avto pred policijsko postajo in se peš sprehodila do Starega trga. Kajti, če bi moški opazil njen avto z italijansko registracijo, bi prav gotovo postal pozoren tudi nanjo, pa čeprav je bila s kratki-mi lasmi močno spremenjena. Moški je bil namreč sam Antonio Veirra!

Ni se dosti spremenil izpred štirih let, ko ga je spravila za zapa-he. Bil je še vedno visok in močan, lahko bi rekla obilne postave, le črni lasje so mu pričeli rahlo siveti. Takrat je v podjetju, kjer je bil zaposlen, poneveril nekaj denarja. Direktor podjetja, njen dober znanec, jo je zaprosil za pomoč, ker je bolj zaupal njej kot policiji.

149

Raziskala je stvar in našla jasen dokaz, da je bil Antonio Veirra glavni krivec. To mu je prineslo pol leta zapora! Dosti premalo, pa vendar dovolj dolgo, da je dobila smrtnega sovražnika!

Ženska ob njem je morala imeti okoli petdeset ali petinpetde-set let. Obilna svetlolaska, na debelo naličena in v pol prekratkem krilu za njene močne noge. Takoj je vedela, kakšne vrste ženska je! Brez dvoma ena Veirrovih prostitutk, vendar sta si bila po načinu obnašanja dokaj domača! Tako domača, da je Trissa posumila, da je ženska kar domačinka in je svojo obrt opravljala že zdavnaj prej, ko se Veirri ni niti sanjalo, da bo kdaj pristal v tem mestu. Po vsem vrtu je odmeval njen razuzdan smeh, močno napudran obraz pa je bil zabuhel, nekako tako kot obraz Alme Steiner, kar je pričalo, da ženska preveč pije. Trisso je kar zvilo v želodcu in rekla si je, da je pravi čas za odhod.

Previdno je vstala izza mize in se napotila v notranjost lokala, da plača zapitek. Veirra se k sreči ni obrnil proti njej, ker je bil pre-več zaverovan v tisto, kar mu je pripovedovala svetlolasa ženska.

Priznala si je, da si je oddahnila, ko je stopila na cesto in se podala po isti poti, kot je prišla, do svojega avtomobila. Imela je pravo srečo, da je Antonio Veirra ni opazil in prepoznal!

150

30. poglavje

Na poti proti domu je razmišljala, ali bi se ustavila še pred gostilno Weises Lamm. Postajala je nestrpna. Manfred Steiner bi ji že moral sporočiti, kje naj išče Mirello. Pravzaprav je že sinoči pričakovala njegov klic! Alma ji je obljubila, da bo to storil! Če pa sta jo prevarala, tedaj gorje jima! Plačala bosta za vse, kar se ji je hudega zgodilo!

Ko pa je pomislila na Wernerja, je sklenila, da bo šla raje do-mov. Če v teku dneva ne bo nobenega klica, gresta zvečer z Wer-nerjem še vedno lahko v gostilno.

Odprla ji je Frida. Ura je šla proti dvanajsti in Trissa je vedela, da ima ženska v tem času največ opravka s pripravo kosila. Pa se ji je kljub temu prijazno nasmehnila, ko ji je odprla vrata. Njena običajna mrkost na obrazu je izginila, kot bi jo nekdo odplaknil z vodo.

›Kako se je z razkritjem moje identitete vse spremenilo,‹ je po-mislila. Frida in Senta je še pred nekaj dnevi nista mogli žive vide-ti v hiši. To sta ji obe dali jasno vedeti! Bog vedi, česa vsega sta jo sumili! Potem pa sta se v trenutku obe spremenili, postali sta pri-jazni in dobrodušni! ›Navsezadnje jima bo še žal, ko bom odšla,‹ se je sama pri sebi nasmehnila. ›Toda s človekom, ki je v takšni

151

stiski, kot sem bila jaz, ne bi smeli tako ravnati,‹ je kljub temu grenko pomislila. ›Malo več humanosti bi moralo biti v njima!‹

»Sta otroka že doma?« je nehote postavila vprašanje, kot je bila to Sentina navada.

»Še ne in dvomim, da bosta pred eno. Pridite k meni v kuhinjo, bova spili kavico,« jo je še prijazno povabila ostarela služkinja.

Morda je opazila nekakšen presenečen izraz na dekletovem obrazu, da je nesrečno izbruhnila: »Oh, tako žal mi je, gospodična Trissa! Tolikokrat ste prišli v kuhinjo, da bi se pogovarjali z menoj, pa sem vas s svojim molkom in neprijaznim obnašanjem vedno spodila iz nje. Toda nisem si mogla pomagati. Nekako bala sem se vas, nisem mogla brati vaših misli ...« Trissa je odmahnila z roko.

»Ne gnjavite se s tem, Frida, saj vas popolnoma razumem. Pravzaprav, človek ne sme biti preveč zaupljiv, to je že marsikoga teplo. Saj niste mogli vedeti, da sem poštena in brez zlonamernih misli. Če sem odkrita, včasih sem še sama vase podvomila. Naj-bolj pa me je s tira spravljal Hoffer, da sem resnično s strahom razmišljala, kakšno preteklost neki imam za seboj.«

»Kako pa ste opravili pri inšpektorju?« se je pozanimala Frida, ko je pristavila vodo. Trissa je sedla na stol za mizo in opazovala žensko pri delu.

»Kar dobro! Navsezadnje niti ni tako zoprn,« se je nasmehni-la. »Obljubil mi je, da se ne bo mešal v moje delo, dokler mu tega ne dovolim!«

Ko sta obe sedeli za mizo ob kavi, je Frida nenadoma rekla:»Slišala sem, da imate v Neaplju zaročenca ...«»Da, zelo se ljubiva,« je pritrdila Trissa in ženska je na dekleto-

vem obrazu opazila nekaj novega. Takšen srečen izraz lahko pov-zroči samo prava, resnična ljubezen. Frida se je malo obotavljala,

152

potem pa tiše spregovorila. Kot bi se bala, da kdo prisluškuje in bo te besede nesel Senti na ušesa.

»Nič mu ne pravite to... O vaju z doktorjem ...« Trissa je osu-pnila. »O naju z doktorjem?« je začudena ponovila.

»No ...« se je tedaj zmedla tudi Frida. »Tiste noči, ko je potem vlomil nesrečni nepridiprav, sem ga videla, ko je odhajal iz vaše sobe. Pa nisem vohunila za vama, bog ne daj, samo na stranišče sem hotela. On me k sreči ni videl!«

Trissa je vzdihnila. Kaj naj bi rekla? Saj ni mogla ničesar tajiti!»Tako dober je bil z menoj,« je naposled spregovorila, »tako

čustven, stal mi je ob strani, ko sem najbolj nekoga potrebovala, da sem se resnično zaljubila vanj. In on se je zaljubil vame! Toda, takrat nisem vedela, da imam zaročenca ... Sicer pa sva z Werner-jem že vse razčistila!«

»Saj vaju tudi jaz povsem razumem!« je odvrnila Frida. »Lepa mlada človeka sta, ni čudno, da se je med vama vnela iskrica lju-bezni. Toda sedaj vesta! Vi pripadate svojemu zaročencu, on pa, vsaj upam, bo nekoč le spoznal, da ga Senta ljubi. Ne dvomim, da ste to opazili tudi vi!Mislim, da bi bila njuna poroka nekaj naj-boljšega za njegova otroka. Ko bi gospod doktor to le uvidel!«

Trissa je spila kavo in se dvignila s stola. Pomislila je, da ima Frida še kako prav!

»Svojemu zaročencu pa le ničesar ne omenjajte!« jo je ženska še enkrat posvarila. »Kar se ne ve, ne boli! To je moje načelo! Mor-da vas bo takrat razumel, ali vsaj skušal razumeti, v sebi pa se bo žrl. Ob prvi priliki, ko se bosta sprla, pa vam bo ta spodrsljaj vrgel v obraz. Moški so zapletena bitja!«

Trissa jo je gledala in medtem razmišljala, da ima uboga Fri-da za seboj prav gotovo slabo izkušnjo z moškim. Zato je najbrž ostala sama in živela samo za doktorjevo družino, čeprav, kot se

153

je izrazil Werner, ni imela posluha za otroke. Nasmehnila se je in rekla:

»O tem bom prav gotovo morala še razmisliti. Vsekakor, hvala za nasvet, Frida!«

Popoldne se je Trissi vleklo v neskončnost. Werner je sporočil, da se vrne domov okoli šeste ali sedme ure, ker je imel nekaj nuj-nih operacij, telefonskega klica Manfreda Steinerja pa nikakor ni hotelo biti. Trissa je postajala nestrpna in jezna.

Otroka sta to opazila, zato sta bila uvidevna in nista silila va-njo. Lotila sta se nalog in učenja, Trissa pa je hodila gor in dol po salonu in sama pri sebi preklinjala. Kaj se Steinerjeva vendar gresta? Ali sta tako neumna, da ne pomislita, kaj ju čaka, če se ji izneverita? Poleg tega jo je skrbelo za Mirello. Kje je? Kam so jo prodali? Je sploh še živa? Ali bo lahko razveselila njeni tetki in jo pripeljala domov? Kaj pa, če svojega dela ne bo mogla opraviti? Na trenutke jo je prijelo, da bi kar odbrzela v Stellina – bar in od Veirre osebno zahtevala pojasnila o dekletu. Že hip zatem pa se je zavedala, da bi bila to prav gotovo njena smrt in povrhu gotovo tudi Mirellina! ›Mirne živce, Trissa,‹ si je sama sebi prigovarjala. Ko bo prišel Werner, bosta šla skupaj v Weises Lamm. Tam pa se bo vse odločilo! Če se ne bi bala, da bo razočarala Wernerja, bi kar sama odšla tja. Toda obljubila mu je, da ga bo počakala in zdaj ji drugega ni preostalo, kot da čaka. V dveh mesecih, kar sta se po-znala, je naredil toliko dobrega zanjo, da mu ni smela še dodatno kvariti živcev!

154

31. poglavje

Malo po sedmi uri je Werner končno prišel domov. Za seboj je imel naporen dan. Nekaj prometnih nesreč, težkih poškodb in to mu je vzelo ves dan. Pa vendar ni bil slabe volje. Prav naspro-tno! Bil je vesel, da ga je Trissa ubogala in počakala. Zdaj se je iz zdravnika prelevil v njenega pomočnika in zaščitnika. Za nič na svetu je ne bi nikamor pustil same! Dovolj skrbi mu je že naredi-la s svojimi poškodbami in zdaj si je želel samo to, da svoje delo uspešno opravi. In da pri tem ostane živa in zdrava!

Dala mu je še čas, da se je preoblekel v bolj udobna oblačila in se v salonu okrepčal s konjakom. Tudi sama se mu je pridružila. Senta je bila že zdavnaj doma, bila je zaskrbljena zanju, najraje bi šla kar z njima, vendar sta njeno ponudbo odločno zavrnila. Ko so tako srkali konjak, je na hodniku zazvonil telefon, nekaj tre-nutkov zatem pa je v salon stopila Frida. Njen obraz je bil čudno bled, glas pa se ji je tresel, ko je spregovorila:

»Telefon za vas, gospodična Trissa! Neka čudna hripava žen-ska želi govoriti z vami ...« Še preden je ta dokončala stavek, je Trissa že stekla iz salona, za njo pa vsi ostali.

Hlastno je zgrabila za slušalko.»Trissa Torello pri telefonu!« se je oglasila in zaslišala tih žen-

ski glas:

155

»Če hočete zvedeti, kam so prodali Mirello Centa, pridite v ulico Strandwan 40, stanovanje št. 8. Ob pol devetih! S seboj pri-nesite tudi nekaj denarja, ker mi boste informacijo plačali!« Na drugi strani slušalke je škrtnilo in zveza je bila prekinjena.

Odložila je slušalko in se obrnila. Vsi so vprašujoče zrli vanjo. Nasmehnila se je.

»Neka skrivnostna ženska ve, kam so prodali Mirello Centa. Ob pol devetih moram biti v ulici Strandwan,« jim je pojasnila. »Kje je to?«

»Dobrih deset minut vožnje od tod,« je odvrnil Werner. »To je ozka uličica s strjenimi hišami, kjer so najbolj zanikrna stanova-nja, kar sem jih kdaj videl. Niti elektrike nimajo. Le katera ženska naj bi to bila?«

Trissa je pogledala na uro. Bilo je nekaj minut do osmih. Po-gledala je Wernerja in potem previdno spregovorila:

»Werner, povej mi, kje natanko se nahaja ta ulica? Rada bi šla sama ...«

»Ni govora!« jo je zavrnil. »S teboj bom šel. Enkrat so te že skoraj ubili, v drugo ne bom dovolil, da se ti kaj zgodi!«

»Ne vem, zakaj bi se moral še ti izpostavljati nevarnosti? Pri-pravljena sem, da opravim svoje delo!« Odpela si je jopič in poka-zala tok s pištolo. »Imam orožje, pa tudi fizično in psihično sem povsem pri sebi. Nič me ne more več presenetiti! Verjemi mi, da sem opravljala že dosti težjih in bolj nevarnih del, celo z mafi-jo ...« Werner je odločno odkimaval z glavo, ona pa je pogledala Toma in Heli.

»Otroka, recita vendar kaj!« Upala je, da bosta onadva zadrža-la svojega očeta, toda Tom se je spogledal s Heli, deklica je priki-mala in odgovoril je za oba:

156

»S teboj naj gre, tako kot želi! Dva vedno varneje opravita delo, kot en sam!«

Frida in Senta sta bili tiho, v njunih očeh se je zrcalil strah, vendar nista hoteli nasprotovati Wernerjevi odločitvi.

Luna se je bleščala kot mlečno bela plošča z neba, posutega z zvezdami, ko sta prišla do stare, zanikrne hiše, kjer je stanova-la skrivnostna neznanka. Na zidovih in strehah se je bleščalo od mesečine in senca tiste stanovanjske hiše je bila kot temna palica, ki je delila ozko ulico na dvoje. Avto sta pustila v varni razdalji od ulice. Ura je bila pol devetih – Trissa in Werner pa sta imela sestanek!

V veži je Trissa prižgala žepno svetilko in jo podržala pred starimi poštnimi nabiralniki. Številka 8 je bila v tretjem nadstro-pju in tam je živela ženska z imenom Greta Bauer. Vprašujoče je pogledala Wernerja, ta je malo premišljeval, toda ni se spominjal, da bi poznal katero žensko s tem imenom. Vstopila sta in iz kota mračne veže prisluhnila oddaljenim glasovom z ulice. Prostor je bil razsvetljen s plinsko svetilko in v cevi je moral biti zrak, kajti plamenček je enakomerno utripal, da so sence pošastno migljale po stenah. Stopnice, ki so držale v prvo nadstropje, so izginjale v mraku.

Na prvi ploščadi je migljala jetična plinska lučka. Nekje zgoraj je nekdo kašljal. Suh, trd kašelj je pojenjal le toliko, da je znova začel. Trisso je kar zabolelo v prsih, ko ga je poslušala. Tiho sta po prstih ob steni stopala navzgor. Ta je bila mastna in kar svetila se je od umazanije, kakor da se je že na stotine ljudi kradoma plazi-lo po stopnicah navzgor. Vonj po neštetih kosilih in večerjah, po vlagi in mišjih iztrebkih je bil tako močan, da bi ga lahko zavila v papir. Pomislila je, da je to neznankino stanovanje tako imenitno kot mestna kanalizacija.

157

V tretjem nadstropju ni bilo plina. Znova je prižgala svetilko, počasi sta stopala po ozkem hodniku in si svetila predse, da ne bi zgrešila stanovanja.

Prišla sta pred vrata z obledelo številko 8. Vrata so bila zaprta in skozi nobeno špranjo ni prodirala kakšna šibka svetloba. Trissa je pomignila Wernerju, naj stopi k strani, iz toka potegnila pištolo in ugasnila svetilko. Vedela je, da ni ravno primerno nekoga obi-skati z orožjem v roki, toda v bontonu niso upoštevane izredne okoliščine. Werner je imel prav, ker se je bal zanjo. Ta zmenek bi bil prav lahko tudi past!

Potrkala je, toda oglasil se ni nihče. Prijela je za kljuko in ta se je komaj premaknila, tečaji so zajokali, kot da jih že leta in leta ni nihče namazal. Tudi za vrati je bila tema in z njo zlovešča tišina. Znova je prižgala svetilko, nahajala sta se v majhni predsobi, ki je imela dvoje vrat. Za prvimi je bil tesen prostor z obtolčeno stra-niščno školjko, če se je temu lahko tako reklo. Vse je zaudarjalo po urinu, da bi se obema skorajda obrnil želodec.

Potem pa sta stopila do drugih vrat. Trissa jih je previdno od-prla. Stopila sta v skromno kuhinjo, kjer je v enem kotu stal šte-dilnik na drva, nedaleč stran je bila starinska kuhinjska omara, v drugem pa je stala miza z dvema stoloma. Od tod so vodila še ena vrata v spalnico.

Ta pa ni bila v popolni temi. Ob postelji je gorela šibka plinska svetilka, soba je bila kričeče opremljena z nekaj ogledali, da se je takoj vedelo, čemu služi. Toda začutila sta, da nista sama. Prav-zaprav sta zaslišala neko pridušeno ječanje. Šla sta za glasom. Na nasprotni strani široke postelje z modrim svilenim pregrinjalom je na tleh ob steni v mlaki krvi ležala ženska. Krvavela je iz rane na prsih. Ob njej je bil prevrnjen telefon, ki je očitno padel z noč-ne omarice.

158

Trissa jo je takoj spoznala. Bila je svetlolaska, ki jo je dopoldan videla na vrtu lokala v družbi Antonia Veirre.

»Za božjo voljo!« je vzkliknil Werner, skočil k ženski in ji oti-pal pulz. Nato je s postelje potegnil rjuho in jo raztrgal. Takoj ji je nudil prvo pomoč.

Trissa pa se je z orožjem v roki previdno razgledala po sobi in kuhinji. Tudi na hodnik in v stranišče je še enkrat pogledala. Ko se je prepričala, da se storilec nikjer ne skriva in je pobegnil že pred njima, se je vrnila v sobo in vprašala Wernerja:

»Kako je z njo?«»Slabo! Strel skozi prsi! Velika možnost notranjih krvavitev je.

Poklicati moram na urgentni oddelek. Morda lahko še kaj stori-mo, toda bojim se, da je prepozno!«

»Mirello ... je prodal ... nekemu kmetu,« sta tedaj zaslišala, kako ženska zloguje stavek. Bilo je slišati nekako tako, kot bi glas prihajal iz onostranstva. Počasi in z muko je odprla oči in se zazr-la v Trisso. »...ovce ... g«

Trissa se je nagnila k njej in prisluhnila. Takoj je vedela, koga ima v mislih. »V zaselek Grindel?« ji je pomagala. S težavo je pri-kimala. »Tam ... jo ima skrito v nekakšni ... zemljanki. Že ... nekaj deklet ...je kupil. Ko se jih naveliča ... se jih znebi ...« Vsako bese-do je izgovorila s strašnim naporom. Tako Werner kot Trissa sta vedela, da tej ženski ni več pomoči. Ugašala je pred njunimi očmi. Werner je medtem poklical kolege, vendar se ni predstavil, ker niti slučajno ni želel Trisse pustiti same, kamorkoli je nameravala iti. Samo povedal je, da je na tem naslovu hudo ranjena ženska in naj nemudoma pride pomoč.

»Kdo vam je to storil, Greta?« je vprašala Trissa.»Mislila ... sem, da me ima rad,« je zaječala in vmes hropeče

dihala, »zalotil ... me pri telefonu ... Slišal o Mirelli ... Hotel vedeti

159

... komu sem telefonirala ... Nisem ... Nisem ... mu povedala, po-tem pa je kar ustrelil s pištolo ... Dušilec. Nihče ni slišal ... Mislil je ...da sem mrtva, jaz pa ... sem ... vas morala počakati ... An ... a ...« Zakašljala je, bruhnila kri, potem pa obmirovala. Zrla je vanju, toda ogenj v njenih očeh je ugasnil. Werner se je še nekaj minut trudil z oživljanjem, vendar zaman.

»Mrtva!« je zamrmral, otipal pulz, a ga ni bilo več zaznati. »Pojdiva! Morava iti prej, preden pridejo moji kolegi.«

»Kaj ne boš ostal tukaj?« se je začudila Trissa, čeprav je slutila odgovor.

»Njej ne morem več pomagati, zato pa lahko tebi! Pojdiva!« Ko sta prišla iz hiše, se je nekje iz daljave že slišalo zavijanje sirene.

160

32. poglavje

Ko sta sedla v avto, sta kar obmirovala in nekaj časa zrla pred-se. Nikakor se nista mogla sprijazniti z dejstvom, da je ženska svojo dobro namero, da ji izda pomembno informacijo, plačala z življenjem. Trissi to sicer ni bilo nič novega, Wernerja pa je kot zdravnika ta krutost še toliko bolj prizadela. Kako se more vendar to dogajati tukaj, njim pred očmi? Zdaj je bolj kot kdaj prej razu-mel Trisso in njeno zagnanost, da reši ubogo dekle iz krempljev teh okrutnežev!

»Upam, da njena smrt ni bila zaman,« je nazadnje rekla. »Če rešim Mirello, bo nesrečna ženska vsaj delno maščevana.«

»Pa misliš, da je dekle resnično na kmetiji Grindel?« je zdaj že podvomil Werner. »Saj je človek vendar poročen! Res, da večkrat pretepe ženo, toda ...« Zdelo se mu je skorajda nemogoče, da bi premožen kmet, znan daleč naokoli po vzreji svojih ovac, kupoval dekleta za takšna nizkotna dejanja.

»Bo že pravi!« je zamrmrala Trissa. »Ko sem ga včeraj zagleda-la, mi je nek instinkt rekel, naj se ne predstavim s pravim imenom! Pa tudi tisti njegov odpor do obiskovalcev mi ni šel iz glave!Zdaj vse razumem! Seveda je zaskrbljen, kadar kdo od nepoklicanih pride v njegov zaselek! Uboga Herta! Poročil jo je, da ima doma

161

deklo. Nikoli ne spi pri njej, nikoli ni nežen z njo, samo pretepa jo. Sama mi je to rekla! Zdaj so besede dobile pravi pomen. Ne spi pri njej, ker se v zemljanki izživlja nad dekleti, ki jih kupi od Veirre. Bog vedi, koliko jih je v teh dveh letih že ubil in ali je Mirella sploh še živa? Dva meseca je že minilo, morda se je je že naveličal.«

»Pri vseh hudičih!« je vzdihnil Werner. »To je zver v člove-ški podobi! In kdo, misliš, je ustrelil to nesrečno žensko?« je nato vprašal. »Pa menda ni imel zopet Manfred Steiner prstov vmes?«

»Antonio Veirra jo je ustrelil! Bila sta intimna prijatelja. Do-poldne sem ju videla skupaj!« Povedala mu je o srečanju, ki se je zanjo k sreči dobro končalo. »Po vsej verjetnosti je nenapovedano prišel k njej in jo zalotil pri telefonu.«

»Ne bi se smela sama sprehajati po mestu, svaril sem te,« ji je poočital. » Kaj, če bi te prepoznal? Najbrž bi bila že tam, kamor se je nocoj preselila Greta Bauer! In kaj bova zdaj? Mislim, da bi bilo najbolje, da greva na policijo.«

»Nikakor! Niti na kraj pameti mi ne pade! Dokler Mirelle ne bom imela v rokah, nočem niti slišati za policijo, pa če tistega prasca tudi počim. Takoj zdaj bova šla v zaselek.«

»Pa si prepričana, da je to pametno? Kako misliš, da bova na-šla zemljanko?« je dvomeče vprašal. »Prav gotovo ne sredi zasel-ka. To je nekakšen podzemni bunker še iz druge svetovne vojne. Napravili so jih tukajšnji redki borci, ki so se upirali nacizmu. To mi je pravil oče, bil je eden od njih in stari Koch z njimi. Nekje sredi gozda se nahaja, pa najbrž ni edina, tam pa se okoli in okoli bohotijo gozdovi.«

Obrnila se je k njemu in mu šla z roko nežno čez obraz.»Werner, veliko si že storil zame, dosti več kot je to potrebno

za zdravnika. Ničesar več ti ni treba storiti. Doma imaš otroka, ki te potrebujeta, zato mi dovoli, da to delo opravim sama! Nočem te

162

izpostavljati nevarnosti, nobene pravice nimam do tega! Izkušena policistka sem in verjemi mi, da bom delo uspešno opravila.«

»O tem ne dvomim, Trissa,« ji je pritrdil, »toda brez mene ne boš šla nikamor! Tako, o tem sva zaključila. Se odpraviva kar ta-koj?« Nasmehnila se je, se nagnila k njemu in ga nežno poljubila na lice.

163

33. poglavje

Herta Koch je postavala pred starinskim ogledalom v svoji kamri in si ogledovala podplutbo pod levim očesom. ›Prekleta ži-val,‹ je sama pri sebi bentala nad možem. Malo preden je oddrvel v mesto, se je znesel nadnjo, ker mu ni pravilno očistila čevljev. Herta nikakor ni razumela, kaj je napravila narobe. Očistila jih je tako kot vsakič, ko se je odpravljal v mesto. Vedno si je izmišljeval izgovore in iskal napake, samo da jo je lahko pretepel.

Vzdihnila je in stopila od ogledala. Ura je šla proti deseti, njej pa se še kar ni dalo spati. Še vedno oblečena v dnevna oblačila je legla na posteljo in pričela razmišljati o včerajšnjem obisku.

Italijanska policistka Trissa Torello! Kar ni mogla verjeti, da se več ne imenuje Karina! V trenutku je pozabila na skelečo boleči-no pod očesom in na vse gorje, ki ga podoživlja kot žena Fritza Kocha. Bo zares prišla ponjo? Bo zares odšla z njo v Italijo? Vedno je mislila, da dlje od njene vasi, kjer je živela v rejniški družini in od tega prekletega zaselka ne bo prišla v svojem življenju. Zdaj pa kar naenkrat Italija, Neapelj! V šoli je vedno imela rada geogra-fijo in dobro je vedela, kje približno se to mesto v Italiji nahaja. Naučiti se bo morala italijanskega jezika. Tako dobro, kot Karina govori nemško! Odkar jo je v bolnišnici spoznala, ni niti enkrat

164

pomislila na to, da ne bi bila Avstrijka! Res ni imela avstrijskega narečja, toda govorila je pravilno nemščino, čeprav se ji je včasih malo zatikalo. Toda tudi Herta je mislila, da je ta motnja pač po-sledica izgube spomina! Sedaj pa izve, da je Italijanka! Ta ženska jo zares zna presenečati

Nekaj svojih stvari je že pospravila v kovček. Sicer pa ni imela kaj dosti vzeti s seboj. Nekaj svojih oblačil in obutve. Tisto, kar ji je dala tašča, pa bo tako pustila tukaj. Kakršnokoli staro cunjo je ženska privlekla na dan, vedno jo je slišala reči : »To bo pa dobro za Herto!«

Naj kar sama nosi te stare cunje, si je v gnevu rekla. V Neaplju bo kot tajnica zaslužila svoj denar in lahko si bo kupila mnogo lepih stvari! Se ji zares obeta tako čudovito življenje ali se ji samo sanja? Kaj pa, če je Karina to govorila samo zato, da bi jo poto-lažila? Da, da, tako bo! Zasmilila se ji je, pa jo je hotela z nečim potolažiti! Potem pa je takoj podvomila v svoje sume. Ne, Karina je že ne bi potegnila za nos! Ne bi ji nečesa obetala, če tega ne bi nameravala tudi storiti. Karina je odločna ženska! Včeraj je vide-la, kako se je njenemu možu postavila po robu. Še pretepla bi ga! Gotovo dobro obvlada borilne veščine. Morala se je nasmehniti. Skozi okno je videla, kako se je pripravljala, da premlati njenega moža. Tako ni še nobena ženska ravnala z njim, gotovo se je čutil ponižanega in besnega. Pri večerji jo je ves nasršen spraševal, kdo neki je ta ženska in kaj ve o njej, pa mu ni hotela ničesar povedati, zato je dobila krepko zaušnico.

Med premišljevanjem jo je premotil srdit pasji lajež. Vstala je s postelje. Le kaj je premotilo Locka, da se je tako razbesnel? Ali nekdo prihaja? Okno njene kamre je gledalo na zadnjo stran ograjenega dvorišča, zato ni mogla videti Locka in se prepričati

165

ali po cesti resnično nekdo prihaja. Je pa pod oknom zaslišala neke šume in pritajen glas:

»Presnet pes, zavohal naju je!« Karina! Srce ji je zaigralo. Od-prla je okno in se nagnila skozenj. Njena kamra se je nahajala v prvem nadstropju, spodaj pa je bila taščina, zato je bilo nevarno, da jo sliši.

»Karina!« je šepnila in dekle spodaj se je ozrlo navzgor. Še nekdo je bil poleg nje, vendar ga Herta v mesečini ni prepoznala. Le obrise visoke postave je opazila.

»Hitro stopi dol in nama odpri!« ji je šepetaje odvrnila Trissa. »Pa psa ukroti, da naju ne raztrga!«

Werner in Trissa sta pustila avto kar precej daleč spodaj pod zaselkom, na neki gozdni poti in se peš odpravila k hiši. Obšla sta jo, da bi se izognila psu, vendar se ta ni dal pretentati. Zavohal ju je in začel lajati. Med potjo, ko sta se potikala med drevjem ob cesti, da se ne bi izgubila, je nenadoma na cesti zahrumel terenski avto, njegovi žarometi so ju skorajda obsijali, zato sta se potuhnila v grmovje. Domnevala sta, da se je Fritz Koch peljal v mesto. To jima je dalo nov zalet, čeprav sta bila nevarna tudi njegova delav-ca. Toda Trissa je nekako slutila, da sta se s Fritzem vred odpeljala v mesto tudi onadva in sta ženski sami na kmetiji.

»Karina! Kaj si že prišla pome?« je vrisnilo dekle in jo objelo. Takoj, ko je pes zagledal na vratih Herto in mu je ta ukazala, da naj se pobere v pesjak, jo je ubogal. ›Dobro zdresiran pes,‹ je za-dovoljna pomislila Trissa.

Šele potem je Herta v Trissinem spremljevalcu spoznala dok-torja Blainerja. »O, tudi vi, gospod doktor?« se je prijazno nasmeh-nila. Werner ni popolnoma razumel Hertinega prvega vprašanja, potem pa ga je prešinilo, da ima Trissa nemara nekaj za bregom. Da poleg Mirelle želi tudi Herto rešiti pred norim možem in

166

nasploh pred to kmetijo, kjer ji je bilo vse prej, kot prijetno. Njeno življenje je moralo biti težko, slutil je, da ji tudi gospa Koch ni na-klonjena, saj se še ni zgodilo, da bi jo prišla v bolnišnico obiskat. Pa je bilo ubogo dekle že kar nekajkrat na urgentnem oddelku zavoljo grobosti njenega sina!

»Si sama s taščo?« je vprašala Trissa. Dekle ji je povedalo, da so vsi trije moški odbrzeli v mesto. Da je njenega moža nekdo poklical po telefonu! Bilo je nekaj nujnega, čeprav si ona ne more misliti, kaj bi to bilo!

»Ničesar ne razumem,« se je Werner obrnil k Trissi, potem ko je Herta pred njima stopila v kuhinjo. »Imaš poleg Mirelline rešitve še kaj v načrtu?«

»Ko opravim delo, bom Herto vzela s seboj v Neapelj, zasluži si novo, boljše življenje,« mu je zašepetala, ta pa jo je nekaj časa začudeno gledal, šele potem je začel verjeti, da je pravilno sklepal.

»Zares si neverjetna!« se je nasmehnil. Ko sta za Herto stopila v kuhinjo in je luč osvetlila njen obraz, je Werner opazil podplut-bo pod očesom.

»Vas je ta vrag zopet pretepel?« je ogorčeno vprašal. Herta je le odmahnila z roko in prijazno vprašala: »Ali skuham kavico?«

»Poslušaj, Herta,« je Trissa kar takoj prešla v akcijo. »Nič ne bomo posedali, ker imamo delo. Potem, ko to opravimo, boš šla z menoj. Še prej pa moram rešiti dekle, ki je skrito nekje v vaših gozdovih, v nekakšni zemljanki. Ali kaj veš o tem?«

Herta jo je tako prepadeno pogledala, da je Trissa takoj vedela, da nima pojma o vsej stvari. Kako bi ga ubožica tudi imela? »Kje je tašča?« je nato vprašala.

»Spat je šla. Toda, moj Bog, ali je to res? Neko dekle da je ...« je stokala Herta in kar ni vedela, kaj storiti. Preprosto povedano, v trenutku ni vedela, kje se je drži glava.

167

»Zbudi jo, in to kar se da hitro!« ji je velela Trissa. »Vsaka mi-nuta je še kako pomembna.«

Dekle se je podvizalo v taščino kamro. Od tam je bilo slišati prerekanje in osorne besede, zato je Trissa stopila za njo. Pri vratih se je zazrla v žensko v dolgi beli spalni srajci, ki je pravkar vstajala s postelje. Sive lase je imela spuščene in razmršene, njene oči pa so dobile še posebej hudoben lesk, ko se je zazrla v vsiljivko.

»Zopet vi!« se je oglasila s pretečim glasom. Werner je stopil za Trisso in nestrpno čakal, kaj se bo iz tega izcimilo. Gospa Koch mu že od nekdaj ni bila všeč, slutil je, da je to hladna in preračun-ljiva ženska. Samo to je upal, da sina ne podpira v njegovem izži-vljanju nad dekleti.. »Kdo ste, ki že v drugo kratite mir poštenim ljudem? Kar takole vdirate v hišo in to sredi noči!Ali veste, koliko je ura?«

»Trissa Torello sem, italijanska policistka in prišla sem zaradi vašega sina!« ji je odločno pojasnila. Ženska je kar obsedela na postelji in nič ni kazalo, da namerava vstati.

»Kaj hočete od mojega sina?« je skrušeno vprašala, potem pa osorno nadaljevala: »In kaj imajo italijanski policisti sploh iskati tukaj? Mi imamo svojo policijo!«

»Najbrž sami dobro veste!« je odsekalo dekle. »Vaš sin je okru-ten posiljevalec in morilec! Kam izginjajo dekleta, ki jih kupi od Antonia Veirre? Povejte mi! Prav gotovo veste za zemljanko, ki se nahaja na vašem posestvu! Tam je skrito italijansko dekle, zaradi katerega sem prišla v te kraje.«

Herta je ob vsaki Trissini besedi bolj lezla vase. Odkritje o nje-nem sadističnem, zverinskem možu jo je povsem vrglo. Slutila je, da je z njim nekaj narobe, vendar je bila po svoje vesela, da se ponoči ne zadržuje pri njej. Da od nje ne zahteva zakonskih

168

dolžnosti! Toda to je presegalo vse meje! Njen mož posiljevalec in morilec! Še dobro, da je sploh še živa!

Gospa Koch si je obraz zakopala v dlani in nemočno vzdihnila.»Moj Fritz!« je zastokala. »Že kot otrok se je čudno obnašal.

Bil je samosvoj in zakrknjen. Nobenega prijatelja ni imel. Ko je odrasel, je bilo še huje. Z ženskami je vedno imel težave. Bil je negotov in z njimi ni znal komunicirati. Zato sem mu pred dvema letoma našla ženo. Upala sem, da bo bolje, ko se bo poročil, pa je bilo vse še slabše. Za Herto se sploh ni zmenil, le pretepal jo je. Po-tem pa je začel zahajati v mesto. Vedela sem, da to ne more trajati v nedogled. Antonio Veirra je kriv, da je postal morilec.«

Pogledala je proti Trissi in nato proti svoji snahi. »Lepotic si želi, čeprav one ne marajo zanj! Še pred poroko je bil pri psihia-tru. Sama sem ga napotila tja. Seveda sem ga spremljala, ker sam zagotovo ne bi šel do njega. Ta je izrazil dvom o njegovi pameti in vesti. Po njegovem mnenju je Fritz človek, čigar intelektualne sposobnosti so na spodnji meji povprečja. Vedno je prepričan, da ima prav, sumničav je in maščevalen, pa vendar povsem neuvide-ven do svojih pomanjkljivosti. Navajena sem bila, da je pogosto izbruhnil v jezo brez večjega zunanjega vzroka, na kar se je hi-tro odzval z besedno in telesno agresivnostjo. Tedaj mu ni bilo mar posledic svojega ravnanja. Večkrat sem bila njegova žrtev, po poroki pa je svojo agresijo prenesel nad Herto. In ... nad ubogi-mi dekleti! Kdo ve, koliko jih je kupil od Veirre! Denarja ima na pretek in najbrž ni skoparil z njim!« Obmolknila je in v kamri je zavladala zlovešča tišina, vse dokler se ni oglasila Trissa.

»Ali ste zatrdno vedeli, kaj se dogaja na vašem posestvu?« je preteče vprašala. »Lahko bi mu preprečili ...«

»Slutila sem, vendar sem to misel odganjala od sebe. Seveda se mi je zdelo sumljivo, ker je vedno nosil hrano tja. Sprva sem

169

mislila, da ima kakšne dodatne delavce, potem pa sem pričela nekaj sumiti. Prepričevala sem se, da je Fritz kljub vsemu dober človek ... Vendar, vendar ... bala sem se, da so moje slutnje upra-vičene ...«

»Zakaj niste o svojih sumih obvestili policije?« je bila ogorče-na Trissa. »Lahko bi rešili nekaj življenj!«

»Za božjo voljo, moj sin je!« je zaihtela ženska, vendar Trisse to ni ganilo. Sin gor ali dol, umazan morilec je!

»Kje je zemljanka? Povejte mi, ker jo moram še pred njegovo vrnitvijo najti! Vem, zakaj je šel v mesto! Antonio Veirra ga je kli-cal in naročil mu bo, naj se dekleta znebi, ker sem se vmešala jaz! Ena ženska je ta večer že umrla, ne dovolite, da bo še to mlado dekle. Me razumete?« Ženska je sklenila roke k prsim.

»Herta naj gre z vama, pa Locka vzemite s seboj. Ta bo vedel, kod je treba iti. Po poljski poti vse do konca, potem pa se vzpe-njajte po gozdu. Kar naravnost gor! Tam boste naleteli na smre-kove veje. Prav gosto so posejane po tleh. Te zakrivajo vrata v ze-mljanko. Edina je v naših gozdovih, ne morete je zgrešiti!«

170

34. poglavje

Manfred Steiner je na parkirišču stopil iz avta in se zazrl v stavbo s svetlečim neonskim napisom: Stellina – bar. Šef ga je ne-mudoma klical v lokal, zato je vedel, da je nekaj narobe. Bil je živčen.

V garderobi je bilo dekle v oprijetem črnem trikoju. Pozdra-vila ga je, kot vedno, s tistim nasmehom, ki osvaja kupce zobnih past. Vmes se je pogovarjala z dvema moškima, ki sta jo požirala z očmi, ko se je nagibala naprej. Njen obraz je bil še skoraj otroški, ni imela več kot sedemnajst let.

Bar je bil poln gostov. Predvsem moških, ki so se naslajali ob pogledu na gola dekleta, ki so plesala ob drogovih.

Mize okrog majhnega plesišča so bile razvrščene v obliki pod-kve. Na vsaki mizi je bila majhna zasenčena svetilka. Vse luči so gorele, vendar svetloba z visokega stropa ni prodrla do tal. Obtiča-la je nekje v zraku, da je bilo videti mračen svod, posut z drobnimi lučkami. Človek je dobil vtis, da sedi pod zvezdnatim nebom.

Dekleta, ki so stregla, so bila zelo privlačna. Njihovo delo ni obsegalo samo strežbe, ampak tudi zabavo gostov. Prav ta trenutek je ena od deklet vstala s kolen starejšega gosta in se mu vabljivo nasmehnila. Pri tem se je pogladila po bokih. Bila je pomanjkljivo

171

oblečena. Dekle in tisti starejši gost sta stopila k točilnemu pultu in naročila pijačo. Ko sta popila, in pri tem jo je otipaval vsepo-vsod, sta izginila za odrom, na katerem so se zvijala gola dekleta.

Za eno od mizic, v nekakšnem separeju, je sedel Antonio Veir-ra s svojim sinom Giorgiom in Fritzem Kochom. Njegova delavca sta sedela na barskih stolčkih za šankom, veselo pila in osvajala dekle, ki jima je streglo.

Antonio Veirra je bil slabe volje. Pravzaprav je Greto hotel presenetiti, ko je tako nenapovedano prišel, vse skupaj pa se je sprevrglo v tragedijo. Najbolj ga je bolelo, ker ga je hotela izdati ženska, za katero je vsaj mislil, da ga ljubi! Navsezadnje je tudi ona imela nekaj dobička od njegovega denarja, ki ga iztrži s prodajo deklet. Bil je radodaren do nje, razmišljal je že, da bi ji kupil novo, razkošno stanovanje, ona pa se nikakor ni mogla ločiti od svoje-ga svinjaka. Zdaj je vedel, da ga je že vseskozi nameravala izdati! Samo na pravi trenutek je čakala! Saj je ni ljubil, njena lepota je že zdavnaj odcvetela, bila je debela in tudi prve gube so se že kazale, toda nekako se je navezal nanjo. Navsezadnje sta preživela skupaj kar veliko vročih noči! In bila sta tako sproščena drug do druge-ga! Zdaj pa je mrtva! Moral je to storiti! Ni si smel dovoliti, da bi k njej prišla Trissa Torello in izvedela, kje se nahaja Mirella Centa! Zdaj je bil že prepričan, da je telefonirala tej vražji policistki, ki bi po vseh pravilih morala biti že mrtva. Tu pa je zamočil Manfred Steiner!

»Tako je to!« je rekel proti prepadenemu Fritzu Kochu in na-gnil kozarec z viskijem. »Še nocoj se moraš znebiti italijanskega dekleta! Ne daj, da jo Trissa Torello najde v zemljanki! Kajti ona ne bo odnehala! In prepričan sem, da je bila ženska, ki si jo ome-njal, ona! Bržkone so ji v bolnišnici zaradi poškodbe obrili glavo. In v teh dveh mesecih so ji lasje nekoliko zrasli! Prav gotovo ji je

172

doktor Blainer ponudil začasno bivališče, zato pa je prišla v zase-lek z njegovo svakinjo!«

»Škoda jo je!« je okleval Fritz in tudi on pridno zlival vase vi-ski. V mislih je bil pri Mirelli Centa. »Vsaj še mesec dni bi jo lahko imel pri sebi. Všeč mi je, ko se tako upira in v italijanskem jeziku čeblja nerazumljive besede. Sovraži me, da je joj in boji se me kot vraga. Prav zabavam se ob njej! Takšne sprostitve nisem občutil še ob nobenem dekletu. Sicer pa lahko zasužnjim tudi tisto policist-ko!« se je nazadnje ponorčeval. »Dobra mrha je! In prav gotovo bolj izkušena v spolnih igricah!«

Giorgio Veirra ju je neprizadeto poslušal. Dejstvo, da je prav on dekle zapeljal v nesrečo, ga ni ganilo. Bil je močno podoben svojemu očetu v mlajših letih. Na obrazu se mu je poznalo, da svojega očeta obožuje in bi bil zanj pripravljen iti tudi v pekel.

»Dobil boš novo, samo da se to malo poleže!« ga je potolažil Veirra. »Morda še boljšo kot je Mirella, policistke pa ne kliči k sebi! Sam vrag je v njej!«

Nato je dvignil roko z dvema zlatima prstanoma na prstancu in mezincu in pomignil Manfredu Steinerju, ki ga je videl prihajati.

Ko je stal pred njimi, ga je Veirra kar takoj napadel.»Kaj je zdaj s tvojo policistko? Moral bi ji raztreščiti glavo, ne

pa je samo malo pobožati! Kaj tako zijaš?« ga je nadrl. »Živa je, da bolj ne more biti! In vohuni naokoli!«

»Ko sem jo odvrgel, je bila videti mrtva, če pa takrat še ni bila, bi zagotovo zmrznila, da je ni našel tisti pijanec,« se je skušal iz-govarjati Manfred. »Toda po skopih obvestilih v medijih, sem do-mneval, da ne bo preživela. Zato sem bil do zdaj prepričan, da je umrla!«

»Odvrgel, odvrgel,« je robantil Antonio. »Prekleti amaterji! Moral bi jo odvreči na mestu, kjer je ne bi nihče pravočasno našel,

173

še bolje pa nikoli! Ne pa, da jo zavoha prvi pijanec, ki gre mimo! Ženska si je opomogla, razumeš? In zdaj brska za Mirello!«

Premolknil je in si prižgal havansko cigaro. Nato je zopet zlo-vešče pogledal Manfreda.

»In če jo najde,« ob teh besedah se je spogledal s Kochom, »bomo imeli na vratih policijo! Prej ne, ker ne bo tvegala dekle-tovega življenja, toliko že poznam njen način dela! Če hočeš rešiti svojo rit, se je znebi, predno bo prepozno! Jaz o tem ne vem nič, toliko da smo si na jasnem, če te slučajno dobi policija v krem-plje! Konec koncev si jo ti mahnil po glavi! Izmaži se, kakor veš in znaš, če hočeš sebi dobro!« mu je zapretil.

»Poskušal jo bom najti,« je zamomljal Manfred in vmes raz-mišljal, kaj, hudiča, se je zgodilo. Da ni Greta kaj črhnila ... Poleg tega se mu je zdelo čudno, da Veirra govori takšne zaupnosti pred tem kmetom. Res, da je večkrat hodil v lokal in sta z Veirro skupaj popivala, toda vseeno... Da bi Fritz Koch utegnil kupovati dekleta, kaj takega pa mu niti na misel ni prišlo!

»Ne bo ti je treba iskati,« ga je zavrnil Veirra. »V hiši doktorja Blainerja je! Še to noč mi jo spravi s poti! Popravi, kar si zamočil ... Sicer se boš znašel tam, kjer se je nocoj Greta! Misliš, da te bom zastonj plačeval?«

»Greta?« se je začudil Manfred in po vsem telesu so ga začeli spreletavati mravljinci. Nekaj se je zgodilo ...

»Da, Greta!« je siknil proti njemu. »Še dobro, da imam šesti čut in me je nekaj neslo k njej. Ujel sem jo, ko je mrha telefonirala. Po besedah sodeč, si lahko mislim, komu je telefonirala! Vendar ji nisem dal priložnosti, da bi se sestala z njo! Dobila je svoje, kot bo dobil vsak od vas, ki ne bo poslušen! Spokaj se in uredi zadevo!«

174

35. poglavje

Ko je zapuščal bar, se je počutil kot mesečnik. Garderoberke, ki ga je skušala prepričati, da bi pristopil k njej in bi malo pokra-mljala, niti slišal ni.

Ko je sedel v avto, se je naslonil na volan in nepremično zrl predse. Veirrove besede so ga povsem dotolkle. Čutil je, kako ga obliva znoj, poleg tega pa ga je treslo, kot bi imel mrzlico.›V kaj sem zabredel?‹ se je spraševal. Saj to ne more biti mogoče! Greta! Umrla je zaradi njega! On jo ima na vesti! Da je ne bi prepričal, naj obvesti Trisso Torello, če karkoli ve o italijanskem dekletu, bi bila sedaj živa! Še vedno bi opravljala svojo obrt, se ga nacejala in se glasno krohotala, kot je bila njena navada. V njej bi še vedno utripalo življenje! Pri vsem tem pa je lahko samo hvalil Boga, da ga ni izdala!

Sinoči jo je obiskal. Že prej je oprezal v bližini njene hiše in ko se je prepričal, da je sama doma, da ni pri njej nobene stranke, je šel k njej. Odprla mu je v kričeči rdeči halji, ki je zakrivala njene bujne obline. Njen obraz je bil zabuhel in izžet, ko se mu je vabeče nasmehnila. Bila ga je vesela. Zavohala je dober zaslužek. Vodila ga je v kuhinjo in z mize na hitro odstranila vedro z vročo vodo.

175

»Pravkar sem se umivala,« mu je z žarečimi očmi naznanila. »Kot bi slutila, da boš prišel!«

Manfred je iz notranjega žepa plašča potegnil steklenico viski-ja. Gretine oči so še bolj zažarele. Skupaj sta popila nekaj kozarcev, potem pa je prešel na stvar, še preden sta zlezla v posteljo.

»Greta, za eno uslugo bi te prosil,« je začel.»Kaj, ljubi moj? Kar povej mi,« se je smehljala že rahlo oma-

mljena od viskija. »Tudi ti meni vedno delaš usluge! Po svoje te imam rada! Tako nežen si z menoj!«

Čutil je njene roke, ki so si dajale opravka z njegovo srajco in njeno toplo sapo, ki je zaudarjala po alkoholu, ko se je z obrazom približala njegovemu licu.

»Neka italijanska policistka me preganja. Ime ji je Trissa To-rello in začasno živi v hiši dr. Blainerja. Saj ga poznaš, kajne? Z urgentnega oddelka!«

»Da, slišala sem že zanj,« se je zahihitala Greta. »Predvsem to, da je dober kirurg in izreden lepotec! Jaz bi ga seveda z veseljem kdaj vzela v svojo posteljo! Kot primarij urgentnega oddelka ima gotovo polno denarnico! Toda on se ne vlači s takšnimi vrstami žensk kot sem jaz. Videti je, da ga bolj vznemirjajo policistke!«

Ko je končala s svojim monologom, ga je resno vprašala:»In kaj ti hoče tista babnica, ljubček? Zakaj bi te preganjala in

od kod, hudiča, se je vzela?«»Če mogoče veš, kam je Antonio prodal Mirello Centa, jo jutri

pokliči po telefonu in ji povej. S tem boš rešila mene! Ne sprašuj me, zakaj sem v škripcih, pa tudi nočem vedeti, kje je Mirella! Samo njej povej! Boš?«

»Seveda bom, ljubček! Veš, Antonio mi vse pove, včasih za-vestno ali pa, ko je mrtvo pijan!« To je Manfred že tako in tako vedel. »Nekakšno posebno zaupanje ima vame! Jaz pa zbiram

176

informacije! Morda mi kdaj pridejo prav! Nikoli se ne ve! No, ta ženska bo dobila kar hoče, vendar mi bo tudi plačala! Nič ni za-stonj!« Potem je za nekaj trenutkov utihnila in se zamislila.

»Kot ti praviš!« se je zarežal Manfred.»Bojim pa se, da ta ljubka deklica ni več živa,« je zamišljeno

nadaljevala. »Pravemu norcu je prišla v roke! No, pa to ni več na-jina stvar, kajne, dragi? Pomembno je, da zadostiva radovednosti tiste policistke! Potem pa naj dela naprej, kakor ve in zna, kajne? Tebe pa naj pusti pri miru, sicer bo imela z menoj opravka!« se je še gromko zasmejala.

Potem sta se strastno ljubila, kot bi bila resnično ljubimca!In kaj naj zdaj stori? Da bi umoril policistko? Dvakrat jo je

že poskušal, v tretje tega ni nameraval! In če tega ne bo opravil, kaj bo z njim storil Antonio Veirra? Znova je pomislil na beg! Na dolg dopust, ki bi si ga privoščila z mamo! Toda če bosta zdaj zbežala, se ne bosta mogla nikoli več vrniti! Kaj pa bo potem z gostilno? Z gostilno, na katero je bil oče tako ponosen?

Sam ni vedel, kdaj se je znašel pred doktorjevo hišo. Tokrat ni ustavil spodaj kot tiste noči, ko je prihajal k hiši z morilskim namenom. Ustavil je na dovozu tik pred hišo. Pravzaprav sploh ni vedel, po kaj je prišel, nek notranji glas pa mu je govoril, da želi policistkino pomoč. Ona bo že vedela kako in kaj! Malo nerazu-mljivo sicer, po vsem, kar ji je storil, toda zatrdno je sklenil, da za Veirro ne bo več niti s prstom mignil.

Senta je pohitela odpirat, ker je mislila, da sta se vrnila Werner in Trissa, potem pa je zaprepadena zagledala pred seboj svojega prijatelja iz otroštva.

»Ti, Manfred!« je komaj izdavila iz sebe. »Kaj vendar hočeš? Kaj iščeš tod po vsem, kar si storil? »

177

Nedaleč za njo je vsa preplašena vrisnila Frida in v naglici pri-čela porivati otroka nazaj proti salonu, da bi ju zavarovala pred morebitnim napadom, vendar se tadva nista pustila odpoditi.

»Senta, po pomoč sem prišel,« je ves skrušen pojasnil Man-fred. »Povej mi, ali je gospodična Torello še pri vas?«

Senta je v njegovem vprašanju za hip zaslutila past, čeprav so mu njegove oči govorile o nasprotnem. Svojega prijatelja je tako dobro poznala, da mu je resnico brala z oči. Vzdihnila je in stopila od vrat.

»Vstopi, Manfred, na pragu se ne moreva pogovarjati.«»Gospodična Senta, vi ste nori!« jo je tedaj glasno okarala Fri-

da. »Kako mu vendar lahko zaupate? Temu brezsrčnemu napa-dalcu in vlomilcu! Še stroške za vlomljeno ključavnico bo moral poravnati, pri moji veri ...«

»Dovolj bo, Frida,« jo je zaustavila Senta. »Raje stopite v ku-hinjo in skuhajte kavo. Potrebni smo je! Pridi, Manfred, gre-va v salon.« Za njima sta šla tudi Tom in Heli in Senta temu ni nasprotovala.

»Wernerja in Trisse ni doma,« mu je končno pojasnila, ko sta sedla. »Ob pol devetih sta imela sestanek z neko žensko, ki naj bi menda vedela, kje je italijansko dekle. Do zdaj se še nista vrnila niti se nista oglasila po mobilnem telefonu.«

»Sestanek sta imela z Greto Bauer, starejšo prostitutko in te-sno prijateljico Antonia Veirre,« je povedal Manfred. »Jaz sem ga organiziral. Toda dvomim, da sta kaj izvedela. Najbrž je bila že mrtva, ko sta prišla do nje!«

»Mrtva?« se je začudila Senta in pričela drgetati. »Kako mr-tva?« Manfred ji je povedal vse, kar je zvedel od Veirre.

»Za božjo voljo!« je zašepetala Senta. »In če je mrtva, kje sta potem Werner in Trissa? Kaj, če je ubil tudi njiju?«

178

»Ne!« je odločno odvrnil Manfred. »Ne, onadva nista mrtva! To vem zato, ker mi je Veirra naročil, naj nocoj dokončno opra-vim z njo!«

»In ... ti si prišel?« je prestrašeno zajecljala Senta in s pogle-dom ošinila oba otroka.

»Ne, Senta, prekleto, povedal sem ti,« je zaječal in si z rokami za hip zakril obraz. Bil je videti povsem skrušen. »Prišel sem, ker potrebujem njeno pomoč. Sam se več ne znajdem iz tega dreka! Za Veirro pa ne mignem niti s prstom več.«

»Zdaj, ko ti je voda pričela teči v grlo?« mu je očitala in pomi-gnila Fridi, naj odide, ko jima je postregla s kavo. »Pomisli, kako hudo si poškodoval Trisso! In ta vlom v hišo! Nov napad nanjo! Kakšen šok si nam povzročil, edina dobra stvar je bila v tem, da se je ženski ob tem šoku povrnil spomin. In uboga dekleta, ki si jih s svojim kombijem prevažal in jih slepil, kako dober zaslužek bodo imela tukaj? Kako se bo njihovo življenje spreobrnilo na bolje! V resnici pa so prišla v pekel! Mar nimaš nič slabe vesti?«

»Seveda jo imam!« je zastokal. »Zaslepil me je denar in sam Veirra! Hotel sem, da bi z mamo še bolje živela, kot sva sicer! In on, spominjal me je na očeta! Dobro veš, da je oče ravno takrat umrl! Tako sem ga pogrešal! Veirra pa mi je bil nekakšno nado-mestilo! Vsaj domišljal sem si tako, ko sem delal za pametnega, podjetnega človeka! Sedaj pa sem spregledal, kam naju z mamo to vodi. V pogubo! Naravnost v pogubo! Antonio Veirra je brez-obzirni kriminalec, okrutni morilec! Nočem več delati zanj! Zato želim Trissi Torello pomagati, da uniči Antonia Veirro in njegove najbližje sodelavce. Samo ti so krivi vsega zla! Jaz in še nekaj mo-jih prijateljev pa smo zapeljanci! Z lepo besedo in pretkanostjo nas je dobil na svojo stran!«

179

»Mar se ne bojiš kazni tudi ti?« ga je še naprej obdelovala Sen-ta. »Misliš, da ji boš s tem, ko boš pomagal zašiti Veirro, ušel?«

»Senta, ničesar takšnega nimam na vesti, da bi se moral prav posebej bati! Napad na Trisso Torello je bil moj največji greh, pa še ta se mi je upiral, sicer pa sem dekleta samo dostavljal Veirri, jih začasno nastanil v gostilni in varoval. To je bilo moje edino delo! Nobene nimam na vesti, z nobeno nisem grdo ravnal, kam pa jih je potem pošiljal Veirra in kakšna je bila njihova usoda, tega pa nisem vedel in še sedaj ne vem! Kaj naj torej storim? Naj grem na policijo?«

»Ne, ne, tega ne smeš narediti,« mu je odsvetovala. »Dokler Trissa nima dekleta v rokah in na varnem, noče vmešavanja poli-cije, ker bi s tem lahko ogrozila njeno življenje. Sama je to rekla!«

›Da, in prav te besede je izrekel tudi Antonio Veirra,‹ je pomi-slil Manfred.

»Prepričan sem, da sta zvedela, kod skrivajo dekle,« se je tedaj oglasil Tom. »Morda pa ženska do takrat, ko sta prišla, še ni umr-la. Morda je umirala, ni pa še bila mrtva. Tisti tip pa je mislil, da je bila v hipu mrtva! Če Trissa in oče ne bi zvedela za dekle, bi se gotovo že vrnila domov.«

»Ali pa sta šla v gostilno,« se je tedaj domislila Heli. »Trissa je besna na vas in če bi se ji izneverili, gorje vam!«

»Nisem se ji izneveril,« se je grenko nasmehnil Manfred, »opravil sem svoje delo, kot ji je mama obljubila.«

»Potem nam drugega ne preostane, kot da čakamo,« je zaklju-čila Senta in se nato obrnila k otrokoma, »čeprav bi bilo za vaju pametneje, da gresta spat. Jutri vaju čaka nov šolski dan!« Seveda pa te besede niso imele nobenega učinka!

180

36. poglavje

Herta Koch je z Lockom na povodcu hitela po poljski poti reševalcem nasproti. Pes se je dobro odrezal. Brez vsakršnih težav jih je pripeljal prav pred smrekove veje, ki so zakrivala železna vrata. Ta so bila od zunaj zapahnjena, da dekle ne bi moglo po-begniti, da bi kdo nepovabljen od zunaj hotel v zemljanko, pa se Koch očitno ni bal. Po njegovih gozdovih in posestvu ni imel nih-če ničesar iskati! Vsaj tako je menil on in tako je dal vedeti tudi neželenim obiskovalcem!

Herta je bila do kraja pretresena. To kar je nocoj videla, je pre-segalo njene moči, pa vendar se je ponudila, da ona s psom pohiti reševalcem nasproti. Psa je vzela s seboj zaradi varnosti, če bi se Fritz slučajno vrnil pred reševalci. Čeprav je bil pes pri hiši že zdavnaj pred Herto, je ubogal tudi njo, kajti z živaljo je bila nežna, Fritz pa se je večkrat znesel tudi nad njim. In v primeru nevarno-sti bi prav gotovo ubogal njena povelja, ker je že večkrat renčal nanj, ko jo je pretepal.

Ko so odprli vrata in se spustili po stopnicah, jih je zaustavilo presunljivo kričanje, da je vsem trem zaledenela kri po žilah. Pro-stor je bil majhen in dovolj globoko v zemlji, da se dekletovi kriki zgoraj niso mogli slišati. Stene so bile izolirane. V levem kotu je

181

bil lesen pograd, ob njem pa na tleh nočna posoda. Zrak je bil zatohel, zaudarjal je po urinu, znoju, postani hrani in vrag vedi, po čem še.

Mirella Centa je povsem gola ležala na postelji, pokrita le z umazano, preperelo odejo. Z eno roko je bila privezana na po-grad, toliko, da se je lahko dvignila in dosegla nočno posodo. In prav nič več! Vrv je bila močna, vozel pa prav mojstrski, tako da ga dekle samo z eno roko ne bi moglo nikoli odvezati. To je bilo še dobro! Trissa se je namreč bala, da je vklenjena v verigo. V tem primeru bi morala priti do primernega orodja ali pa počakati na pomoč. Za vrv pa je zadostoval Thomasov žepni nožič, ki ga je Werner vzel s seboj.

Poleg postelje je bil narobe postavljen zaboj, na katerem je bila skleda, podobna tisti iz katere je jedel pes, v njej pa ostanki večerje.

Dekle je bilo polno podplutb, ran, iz oči pa ji je odsevala groza. Vse to je dokazovalo, da se Fritz Koch ni samo spolno izživljal na njej, ampak jo je tudi mučil in pretepal. Ko so se odprla vrata, je pričela predirljivo kričati, ker je mislila, da se je vrnil njen muči-telj. Potem pa je prepoznala Trisso Torello, za katero je mislila, da je mrtva in planila v neutolažljiv jok. Nikakor je niso mogli poto-lažiti. Naj ji je Trissa še tako prigovarjala, da jo je prišla rešit in da se bo vrnila k svojima tetkama, nič ni pomagalo.

»Ne morem se vrniti k njima,« je tulila. »Umreti hočem! Samo v sramoto jima bom! Svarili sta me, naj ostanem doma, jaz pa ju nisem poslušala! Preklet naj bo Giorgio in njegove zapeljive oči! Preklet! Cvre naj se v peklu!«

Herto so nenadoma premotili žarometi avtomobila, ni pa vedela ali pripadajo terencu njenega zverinskega moža ali

182

reševalnemu avtomobilu. Nezaupljivo je zrla v smeri žarometov, potem pa le zagledala modro utripajočo luč.

Werner in Trissa nista dosti pomišljala. Takoj ko je Herta z Lockom odšla, sta dekle oblekla, pospravila njene stvari v poto-valko, ki je ležala nemarno vržena po tleh, potem pa jo je Werner dvignil v naročje in na hitro so se pobrali iz tega prekletega kraja. Trissa se je ob spustu po gozdu ob nekaj spotaknila, padla in se nekaj metrov zakotalila navzdol. Takrat ni razmišljala, ob kaj se je spotaknila, zato pa ji je kasneje ob pravem času kapnilo v glavo.

Trissa in Werner sta upala samo to, da bo rešilni avto prispel pred Fritzem Kochom. Trissa ni hotela razmišljati, kaj bi se lahko pripetilo, če bi Fritz Koch nekje sredi dvorišča zalotil njo in Wer-nerja z dekletom v naročju. Če bi ju s svojima pajdašema napadel, bi bila najbrž prisiljena streljati, vendar si tega ni želela, čeprav sta njena jeza in ogorčenje nad njegovim zverinstvom dosegla vreli-šče. Toda njena prva skrb je bila, da Mirello spravi na varno! Šele potem bo lahko razmišljala o Kochu!

Želja se jima je uresničila. Z rešilnim avtomobilom so se sre-čali nekje na sredi poljske poti. Potem, ko so dekle spravili v avto, jim je Werner naročil, naj jo nemudoma odpeljejo na urgentni oddelek, ji oskrbijo rane in jo dajo na opazovanje. Upal je, da ka-kšnih hujših notranjih poškodb nima, saj je bila povsem pri za-vesti, vendar se v takšnih primerih nikoli ne ve. Trissa Torello pa jim je zabičala, naj je niti za trenutek ne pustijo same, dokler je ne bo zastražila policija.

Ko sta gledala za utripajočo lučjo oddaljujočega se avtomobi-la, se je Trissa odločila poklicati Hofferja. Zdaj je bil pravi trenu-tek, da zgrabijo Kocha, potem pa bodo prišli na vrsto tudi Veirra in preostala druščina. Samo, da je Mirella Centa na varnem!

183

»Trissa Torello pri telefonu,« se je kratko javila, medtem ko sta z Wernerjem pešačila po poljski poti proti domačiji. Pred njima je hodila Herta z Lockom in se večkrat ozrla k njima. Bala se je Fri-tza! Bala se je, da se je medtem že vrnil in jih pričakuje pred hišo. Sedaj niti v Locka ni več zaupala! Vrag vedi, kakšna muhavost ga lahko prime!

»Poslušajte, gospodična Torello,« je zaslišala Hofferja in v nje-govem glasu je bilo znova zaznati ton, ki ga je bila že tako vajena, »trenutno imam opravka z umorom in verjemite mi, da me čaka še dolga in naporna noč! Ostanite v postelji ali kjerkoli že ste, jutri pa se bova pogovorila!«

»Kakšna prekleta nadutost,« se je zadrla Trissa, da je Hoffer na drugi strani prav gotovo za spoznanje odmaknil telefon z ušesa, sicer bi lahko oglušel. »Mar mislite, da delate samo vi?«

Ko se je nekoliko umirila, je nadaljevala: »No, tudi jaz ne le-narim, da veste! Zato bodite hvaležni, ker vam bom prihranila mnogo dela in težav!«

Malo je pomolčala in počakala, ali se bo Hoffer kaj oglasil, vendar je bil tiho, le njegovo dihanje je slišala.

»Vem, da je bila umorjena Greta Bauer, pa tudi to vem, zakaj in kdo je storilec! Vse je povezano z Mirello Centa! Našla sem jo in pravkar je na poti v bolnišnico, zato pošljite tja nekoga od svojih, da jo zastraži. Ne bi rada, da ji sedaj, ko je rešena, kdo pre-reže vrat. Že tako je v strašnem stanju! Vi pa pustite v stanovanju Grete Bauer forenzike in pridite s svojimi kolegi nemudoma na kmetijo Grindel, da mi spravite za zapahe prasca Fritza Kocha. Potem pa se boste lahko lotili tudi morilca Grete Bauer!«

»Saj ste nori!« se je razburil Hoffer, »najbolj uglednega kmeta na salzburškem hočete spraviti za zapahe! Kdo vam je to natve-zel? Ne verjamem vam, da ste našli dekle v njegovem zaselku!«

184

»Prav nič nisem nora,« se je znova zadrla, »in ne izgubljajte dragocenega časa. Vsak čas se bo vrnil iz mesta in če se kaj zgodi, boste nosili posledice, ker sem vas opozorila! Pridite, pa se boste sami prepričali!« Ne da bi še čakala na njegov komentar, je preki-nila zvezo.

Med telefonskim pogovorom sta z Wernerjem nekoliko zao-stala za Herto, zato se nista znašla v dosegu žarometov, ko je te-renec parkiral pred hišo. Uboga Herta pa se je znašla prav sredi izdajalske svetlobe in v trenutku paničnega strahu ni vedela ne kod ne kam!

185

37. poglavje

Rešilni avto in terenec bi na ostrem ovinku nedaleč od zaselka skorajda trčila. Toda rešilni avto se ni ustavil, nemudoma je na-daljeval pot.

»Kaj pa je sedaj to, za vraga?« je zarobantil Fritz Koch za vo-lanom svojega terenca. »Rešilni avto! Kaj pa je tega prineslo k nam?«

»Pa menda ni tvoje mame zadela kap?« je pripomnil eden njegovih spremljevalcev. »Zdi se mi, da se že nekaj dni ni dobro počutila.«

Fritz je bil tiho, v mislih pa je premleval besede Antonia Veir-re. Bolj kot mama ga je skrbelo, da je Trissa Torello v času, ko se je mudil v mestu, izbrskala skrivališče. Potem je pečen!

»Presneta baba, kaj pa ta nori s psom tod naokoli, namesto da bi spala?« je zarenčal, ko je zapeljal na dvorišče pred hišo in v soju žarometov zagledal svojo ženo.

»Pravim ti, da je z mamo nekaj narobe,« se je znova oglasil nje-gov spremljevalec, ta pa ga je zavrnil: »Le kaj naj bi bilo z mamo narobe? Zdrava je kot dren! Da se ni tista policijska candra vme-šala in česa izbrskala,« je zdaj že glasno izrazil svoj sum. Takoj, ko je ugasnil motor, je ihtavo odprl vrata in skočil iz terenca.

186

»Kaj te nosi?« se je zadrl nad ženo, da je odmevalo daleč naokoli.

»Mammma ...« je zajecljala Herta, da bi pridobila na času. Pre-pričana je bila, da jo bosta Karina in doktor rešila iz te strašne situacije.

»Kaj je z mamo?« je znova zarenčal in se ji nevarno približeval. Bilo je jasno, da ga že nestrpno srbijo dlani. »Govori in ne jecljaj, kot bi bila debilna!«

»Mamo so odpeljali v bolnišnico!« je končno spravila iz sebe in se grozno bala, da se ta ne bi pojavila na vratih. Potem bi bilo v trenutku po njej. ›Kje vendar hodita?‹ se je nesrečno spraševala. Vsa se je tresla in imela je občutek, da bo vsak hip omedlela.

»No, saj sem ti rekel,« je spravno odvrnil moški za njegovim hrbtom. Fritza je hotel pomiriti, saj se mu je njegova žena po svoje smilila. Preveč je bil grob z njo, tepel jo je brez razloga, poleg tega pa še nesramno varal, da o drugih grozovitostih raje ni razmišljal. Menil je, da če bi Herta to vedela, bi na vrat na nos pobegnila s kmetije.

»Molči, ko te ni nihče ničesar vprašal,« se je tedaj nanj zadrl Fritz in znova sumničavo opazoval svojo ženo. Zdaj se ji je že močno približal.

»Ne vem, zakaj imam občutek, da moja žena laže,« se je še obrnil nanj, kot bi ga malo prej ne nadrl. Drugi spremljevalec je imel vsega dovolj, zato se je opotekaje napotil proti gospodarske-mu poslopju, kjer je poleg skednja stala majhna hišica za delavce. Samo posteljo je komaj čakal, ker se je preveč nacedil viskija.

»Pri priči mi povej, zakaj jecljaš in se treseš? Nekaj imaš za bregom! Izpljuni že!« se je znova zadrl, zamahnil z roko in ji pri-mazal takšno zaušnico, da se je opotekla. Pri tem je spustila po-vodec, pes je potegnil rep med noge in jo ucvrl po poljski poti od

187

koder sta maloprej s Herto prišla. Očitno mu je bilo dovolj tega obračunavanja, ko je bil med dvema ognjema in ni vedel koga poslušati. Tedaj pa se je na vratih pokazala gospa Koch, oblečena v obleko in predpasnik, kot bi bili sredi dneva. Fritz je nekaj časa buljil vanjo, kot bi bila privid.

»Fritz, za božjo voljo, nehaj!« je zaprosila. »Tvoje obračunava-nje z ženo ne bo ničesar spremenilo! Konec je!«

Herta je glasno kriknila, ko jo je Fritz zgrabil za vrat, tedaj pa je izza zadnjega dela hiše švignila senca, zaslišale so se hitre sto-pinje, potem pa zlovešč glas, ki ga je prisilil, da je ženo izpustil in se obrnil.

»Da se mi ne ganeš!« Trissa Torello je stala nedaleč od njega, s pištolo v rokah, naperjeno naravnost vanj. Ko je moški obmiroval, mu je ukazala: »Roke za vrat in na tla!«

»O, ti prasica!« je zasikal. »Slutil sem, da si tukaj!« Nenadoma se je pognal proti njej, hotel ji je izbiti orožje iz rok, hotel jo je treščiti po glavi, da bi videla vse zvezde, toda krepka brca, ki ga je zadela naravnost med noge, ga je sesula na tla. Iz njega se je izvil živalski krik in nemočno se je zvijal po tleh.

»Tako, junak!« je zadovoljno rekla, stopila za korak bliže in ga še enkrat brcnila, da se je preobrnil na hrbet. »Zdaj sva opravila! Toliko, da veš! Mirella Centa je na poti v bolnišnico, policija pa v obratno smer. Upam, da se ti sanja, kam je namenjena!«

»Hans, ne stoj kot lipov bog in mi raztrešči to prasico!« se je tedaj zadrl Fritz, ko si je od bolečine nekoliko opomogel.

Moški se je zganil in planil do Trisse, da bi jo napadel, ta pa se je le zasukala in ga z močnim karatejskim udarcem zbila na tla. Toda pobral se je in hotel znova napasti, tedaj pa ga je silovit direkt znova položil na tla, kjer je kar obležal. Nad njim se je skla-njal doktor Blainer in zaskrbljen opazoval, če ga morebiti le ni

188

preveč usekal. Njegovo delo je pač bilo skrbeti za zdravje ljudi, ne pa jih poškodovati, vendar to so bile izredne okoliščine.

Moški je bil sicer pri zavesti, vendar je raje mirno obležal, pa naj se Fritz dere kolikor se hoče. Prav nič ga ni mikalo, da bi dobil še kakšen udarec ali pa morda celo kroglo. S to žensko se ni bilo šaliti, to je ugotovil že včeraj, karate in takšne veščine so bile zanj španska vas in niti najmanj si ni želel, da bi jih še naprej preizku-šala na njem! Presenetil pa ga je tudi doktor z njegovim boksar-skim udarcem!

»Še nekdo manjka,« je tedaj ugotovila Trissa in znova brcnila Fritza, ki se je skušal pobrati. »Rekla sem ti, da se mi ne ganeš! Za takšno svinjo se mi ne zdi škoda krogle, verjemi mi!« mu je zagrozila.

»Ernest je pijan kot čep!« se je tedaj oglasila Herta, ki je konč-no prišla k sebi. Vse, kar se je v vrtoglavi naglici zgodilo, se ji je zdelo kot sanje. Toda Karina in doktor sta bila tukaj in obvladala sta njenega nasilnega moža in Hansa. Zdaj je bila rešena. »Stavim, da se je že zvrnil v posteljo.«

Gospa Koch se je obrnila od vrat in stopila v hišo. Šla je na-ravnost v kuhinjo in se zrušila na stol za mizo. Podiral se ji je svet. Fritza je izgubila, to ji je bilo sedaj popolnoma jasno. In kaj ji preostane? Morala se bo ponižati in se spraviti s hčerko. Sama ne bo zmogla voditi kmetije. Hčerka in njen mož pa bi jo lahko! Že dve leti ni spregovorila z njo! Ona je bila namreč prva, ki je zaslutila, da se na kmetiji nekaj čudnega dogaja. Namesto, da bi ji mati prisluhnila, je ščitila svojega najmlajšega sina. Zato je hčerko z njeno družino vred spodila s kmetije. Ji bo pripravljena odpu-stiti in se vrniti? Nesrečno je vzdihnila, zakopala obraz v dlani in tiho zajokala.

189

38. poglavje

»To ste pa opravili hitro in učinkovito, kolegica,« je bil navdu-šen Erich Hoffer, ko je v družbi Trisse Torello in doktorja Blain-erja stal pred Kochovo domačijo in mu je Trissa natanko obrazlo-žila, kaj se je tega večera dogajalo, vse od Gretinega telefonskega klica naprej.

»Ko ste bili ta dopoldan pri meni, sem bil prepričan, da se bo iskanje dekleta vleklo v nedogled!«

Posebni policijski kombi je medtem že odpeljal vse tri moža-karje iz zaselka, potem ko so si skupaj ogledali zemljanko, ki je bila dva dolga meseca prisilna ječa nesrečne Mirelle Centa. Er-nest Lang se je sicer v pijanosti opotekal in sploh ni vedel, kam jih ženejo in za kaj gre, ker so ga vrgli iz postelje, ko je že padel v pijanski dremež, zato pa sta se druga dva vsega dobro zavedala. Predvsem Fritz Koch je vedel, da mu je odklenkalo in da ga živa duša več ne izvleče iz vsega tega.

Sicer pa je inšpektor Hoffer v zaselek pridrvel kar s specialno enoto, čeprav ta ni bila prav nič potrebna. Kljub njegovi aroganci, ki je bila njegov prepoznaven znak, je dekletove besede vzel resno. In ker mu je dala vedeti, da pozna morilca Grete Bauer, ga je vsa stvar še vzpodbudila.

190

»Tudi vam se zahvaljujem, gospod doktor, ker ste gospodično varovali, kar je bila sicer naša dolžnost! Pa kaj, ko se ob nepravem času vse zgrne nad glavo! Kdo bi si mislil, da je v izvrstnem kirur-gu tudi pustolovska žilica!« Werner se je nasmehnil.

»To sem storil za svojo nekdanjo pacientko, ki mi je zelo pri srcu, sicer pa nisem kaj prida pustolovca. Mnogo raje krpam rane, kot pa jih zadajam. Ne boste verjeli, toda maloprej sem se spraše-val, ali možakarja le nisem preveč treščil. Nekam omotičen se mi je zdel.«

»Ne gnjavite se s tem!« ga je potolažil Hoffer. »Bolje, da je on omotičen, kot da bi jo znova skupila gospodična Torello. Zelo na-mreč cenim sposobne in pogumne kolegice! Samo da teh pri nas v Salzburgu, žal, ni!« se je zasmejal. Nato pa se je znova zresnil in nekaj časa zamišljeno zrl predse.

»Ampak nekaj mi pa vendarle še ni jasno,« je po krajšem po-misleku spregovoril. »Namreč, kako je Greta Bauer zvedela za vas in ...« ob tem je malo premolknil, »kako je zvedela, da iščete Mi-rello Centa?«

Trissa in Werner sta se spogledala. Doktor je utrujeno vzdih-nil in čakal, kaj bo njegova prijateljica povedala. Sam bi sicer oba Steinerja najraje izdal, kajti njegova jeza se še vedno ni ohladila, toda upošteval je Trissino odločitev.

»Kot sem vam že v pisarni povedala, sem našla nekega zau-pnika, ki mi je zagotovil, da se bo za zadevo pozanimal. Najbrž je Greto Bauer dobro poznal in tudi vedel, da sta si z Veirro zelo intimna. Kdo, če ne ona, bi lahko vedela, kje je dekle? Za dobro plačilo je bila gotovo takoj pripravljena na pogovor z menoj! Iz vsega srca pa obžalujem, da je svojo dobro namero plačala z življenjem!«

191

»To se pač dogaja!« je vzdihnil inšpektor in nato radovedno vprašal: »In kdo je ta vaš zaupnik?«

Trissa ga je smehljaje pogledala.»Tega pa ne boste izvedeli!« mu je trmasto zagotovila. »Veste,

pri nas v Italiji imamo policisti svoje zaupnike! Pri vas ne?« Ker je Hoffer kar molčal, je nadaljevala: »Za kakšen kozarček pijače ali malo drobiža je marsikdo pripravljen odpreti usta! In včasih so informacije prav koristne! Tudi pri vas v Salzburgu se najdejo takšni ljudje, samo uporabiti jih je treba!«

Hoffer se je končno nasmehnil.»No, ne bom vas več gnjavil s tem! Resnici na ljubo, tudi mi si

tako pomagamo!«Potem se je za hip obrnil proti hiši in nato zaupno vprašal

Trisso: »Kaj menite, ali je ženska vedela za vsa ta grozodejstva?« S tem je mislil gospo Koch, ki je še vedno sedela v kuhinji in ihtela, medtem ko se je Herta v svoji sobi pripravljala za odhod. Werner se je strinjal, da jo vzame pod streho, dokler se s Trisso ne odpra-vita proti Neaplju, za Herto Koch v povsem novo življenje. Edino bitje, ki ga bo pogrešala, je bil Lock, ki so ga potem, ko je izginil, našli pred zemljanko, ko je tulil v noč.

»Slutila je, da se nekaj dogaja, ni pa vedela, kaj,« je Trissa vse skupaj poskušala nekako omiliti, ker se ji je ženska po svoje smi-lila. Werner jo je pogledal izpod čela, vendar je bil tiho in si mislil svoje.

»Povabite jo na zaslišanje, vendar bodite korektni do nje! Stara je in navsezadnje ni sama kriva, da je sin takšen izprijenec. Več-krat je bila tudi sama žrtev njegovih psihopatskih izpadov.«

»No, naj je tako ali drugače, današnjo noč si velja zapomniti,« je zadovoljno momljal Hoffer, ko se je pričel odpravljati. Sklenil je, da bo še to noč zaslišal okrutnega psihopatskega iztirjenca Kocha,

192

zjutraj pa bo prišla na vrsto največja riba, Antonio Veirra, ki je vse to zakuhal! In za konec svoje kriminalne kariere ubil še Greto Bauer.

»Vse, kar leze in gre, sem poslal nad Veirrove lokale. To bo racija desetletja! Niti en sam ptiček ne bo mogel poleteti iz gnez-da. Veirri in njegovim je odklenkalo. Zjutraj bo na naši policijski postaji zanimiva druščina. Vas mika, da bi si jo ogledali?«

Trissa je odkimala.»Prišla bom podpisat izjavo, kar se te druščine tiče, pa me prav

nič več ne zanima, ker se mi že ob misli nanjo obrača želodec! Jaz sem svoje delo opravila!«

»No, nič ne de! Midva se bova kljub temu še enkrat videla, ali ne? In ...« Malo je pomolčal, nato pa nadaljeval: »Fantje se bodo zjutraj lotili odkopavanja, natanko tam, kjer ste se spotaknili. Zo-prno delo, toda najbrž imate prav! Občutek imam, da si bomo z mnogimi izginotji deklet prišli na jasno!«

Ko so se spuščali od zemljanke, je Trissi nenadoma nekaj ši-nilo v glavo. Spomnila se je namreč, kako se je ob prvem spustu ob nekaj spotaknila in se zakotalila nekaj metrov navzdol. Zdaj je poiskala to mesto. Zgrožena je ugotovila, da se je spotaknila ob grudo prsti, podobno gomili, ki se še ni zarasla. Ostali so sicer dvomili, da je to zares gomila, toda Hoffer je pravkar potrdil njene sume.

Trissa in Werner sta še vedno stala na istem mestu in gledala za Hofferjevim avtomobilom, ki se je oddaljeval, ko se je iz hiše zaslišalo vpitje.

»Nikamor ne boš šla!« se je ukazovalno zadrla gospa Koch. »Fritzeva žena si in zaobljubila sta si, da bosta skupaj v dobrem in slabem!«

Pohitela sta Herti na pomoč.

193

»Motite se, mama!« ji je dekle ugovarjalo. »Poročila sva se po sili in nisva živela kot zakonca! Nobenih dolžnosti več nimam do njega! Že jutri bom zaprosila za ločitev in prepričana sem, da mi bodo po vsem, kar se je zgodilo, vse skupaj ugodno rešili. Tudi svoj delež, ki mi pripada, bom dobila, verjemite mi! Lahko bi ga tudi tožila za vse udarce, ki sem jih od njega prejela, vendar bi se to predolgo vleklo. Jaz pa si želim samo stran od tod, stran iz Salz-burga in zaživeti človeku primerno življenje! Za vas pa mi je prav vseeno! Četudi zgnijete tukaj! Dvomim, da se bo Hilde spravila z vami po vsem, kar ste ji storili. Pravzaprav bi bila nora, če bi se to res zgodilo. Svojo lastno hčer ste na najbolj podel način spodili s kmetije, jaz trapa pa sem se do nocojšnjega večera spraševala čemu, čemu ste to storili!«

Iz Herte so besede kar vrele. Vse, kar je dolgi dve leti zadrže-vala v sebi, vsa krivica in sovraštvo, ki sta jo obdajala noč in dan na tej kmetiji, vse je izbruhnilo na dan. Trissa se je naslonila na vrata in prekrižala roke. Poleg nje se je postavil Werner in mirno sta poslušala odkrit prepir med snaho in taščo, dokler tej niso popustili živci in je znova izbruhnila v krčevit jok. Potem pa se je oglasila Trissa.

»Werner, pospremi Herto ven, nekaj bi se še rada pogovorila z gospo ...« Tedaj je ženska planila pokonci.

»Nikamor ne bo šla!« se je zadrla tako predirljivo, da so jih zabolela ušesa. »Prepovedujem ji! Njena dolžnost je ...«

»Pri vseh hudičih,« se je tedaj zadrla tudi Trissa, »nobenih dolžnosti več nima do vašega sina, povedala vam je že! Kaj tega nočete razumeti? Samo pomislite, kaj vse je počel z njo! Kako jo je pretepal, zaničeval, poniževal! Bodite vendar vsaj vi človek in pustite dekletu, da si ustvari svoje življenje!«

194

»Vi ste vsega krivi!« se je znova zadrla in stisnila pesti. Hotela se je fizično lotiti Trisse, ta pa jo je zgrabila za roke in jo porinila nazaj na stol.

»Dovolj je sedaj tega!« je mirno rekla. »Pri Hofferju sem za-stavila besedo za vas, da ne bodo preveč nadležni. Ne prosite me sedaj, da vas jaz postavim na hladno. Tam se boste prav gotovo spametovali!«

»Vi ste vsega krivi,« je še enkrat v joku izdavila. »Če se ne bi pojavili tukaj, bi ostali družina ...«

»In še nekaj deklet bi bilo mrtvih,« jo je ogorčen dopolnil Werner. Prijel je Hertin kovček in pomignil dekletoma, naj se od-pravita. »Svetujem vam, da se spravite v posteljo in vse prespite. Zjutraj pa pokličite hčerko, prepričan sem, da bo prišla k vam!«

»Izginite že vsi skupaj,« je sedaj, ko je prenehala ihteti, odloč-no zabrusila. »Ne potrebujem vaših nasvetov! In ti, nehvaležnica, upam, da boš nekoč obžalovala svojo odločitev! Vrag naj te vza-me!« se je še zadrla za Herto.

»Ali mogoče obstaja nevarnost, da si ženska česa ne napravi?« je Trissa vprašala Herto, potem ko so se podali kar po cesti proti gozdni poti, kjer sta pustila avto.

»Ne boj se zanjo,« je odkimala Herta. »Trdoživa ženska je! To bo prespala, zjutraj pa bo začela nov dan! Ne misli, da žaluje za menoj. Le to ji ni po volji, ker je izgubila deklo! Pa tudi Fritza bo prebolela. Ni nikakršna čustvena ženska. Otroke je vzgajala s trdo roko in to se ji sedaj maščuje.«

195

39. poglavje

Malo po polnoči so vsi trije stali pred vrati Wernerjeve hiše. Parkiran avto pred hišo pa je v Trissi in Wernerju vzbudil pozor-nost in nelagodje, s tem pa tudi skrb za domače. Bil je prav tisti avto, v katerega je sedel Manfred Steiner, ko sta v soboto oprezala pred gostilno Weises Lamm. Kaj sedaj to pomeni?

Ko je Frida odprla vrata, si je vidno oddahnila.»Končno!« je dahnila. »Bili smo v resnih skrbeh za vaju.«»Kaj se dogaja v hiši?« je zaskrbljeno vprašal Werner. »In

kaj pomeni Steinerjev avto pred hišo? Pa menda ni zopet česa poskušal?«

Ker ženska ni bila videti prestrašena, se je nekoliko pomiril.»V salonu vaju pričakuje!« je ponižno pojasnila, kot bi se bala,

da gospodarju ne bo po volji, ker sta mu s Sento dovolili vstopiti. Tedaj pa sta iz dnevnega salona k njima planila otroka in vsa sreč-na objela očeta in Trisso.

»Povejta, je končano?« sta spraševala drug čez drugega.»Da, končano je!« je pritrdila Trissa, potem pa se ozrla k Wer-

nerju. Kaj naj bi drugega storil, pomignil je z glavo in vsi skupaj so se odpravili proti salonu. Ko so vstopili, se je Trissa radovedno za-zrla v privlačnega rdečelasca, ki je skupaj s Sento sedel na kavču.

196

»Če to ni Manfred Steiner!« je nekoliko izzivaje spregovorila, fant pa je bil v očitni zadregi. »Mislim, da ste na povsem napač-nem mestu. Nocoj bi morali biti v Stellina – baru, ob rami velike-ga šefa Antonia Veirre. Velika racija je bila in dvomim, da je komu uspelo pobegniti. Ali pač?« se je znova preiskujoče zazrla v fanta, ki ji je dvakrat stregel po življenju, sedaj pa sta si zrla iz oči v oči. Tedaj se je zanj zavzela Senta.

»Prosim te, Trissa, moramo se pogovoriti! Ko je odhajal iz bara, še ni bilo racije. Sem je prišel povsem prostovoljno, z željo, da te prosi za pomoč. Sprevidel je, da je na napačni poti. Prosim te, poslušaj ga !«

»Prav!« je popustila Trissa. »Navsezadnje je tudi on malo pri-pomogel k temu, da sem našla Mirello. Zato mu lahko marsikaj odpustim!« se je nazadnje nasmehnila in se hip zatem zresnila. »Žal pa je informatorka umrla pred najinimi očmi. Ni ji bilo več pomoči. Veirra jo je zalotil med telefoniranjem in jo ustrelil. Hudo mi je zanjo, tega si ni zaslužila.« Zgodilo se je natanko tako, kot je domneval Thomas in zdaj je bil ob Trissinih besedah kar nekako ponosen sam nase.

Herta je medtem stala ob strani in nekoliko zmedeno vse sku-paj opazovala.

»Frida, za gospo Koch pripravite sobo za goste. Dokler s Trisso ne odpotujeta, bo naša gostja,« se je tedaj oglasil Werner

»Končno ste zapustili moža?« se je prijazno nasmehnila žen-ska, ki je vedela, kakšne muke dekle prestaja na kmetiji in kakšni so Trissini načrti, niti slutila pa ni, kakšna grozodejstva je poče-njal njen mož.

»Moj mož je za zapahi, Kari ... Trissa ga je razkrinkala. On je kupil dekle, meni pa se ni niti sanjalo, kaj se v moji bližini doga-ja,« je skrušena povedala Herta.

197

»Za božjo voljo,« je vzdihnila Frida, Manfred pa je osupnil:»Da je Fritz Koch kupil Mirello?« Sedaj je končno razumel,

zakaj je Veirra pred njim tako sproščeno govoril.»Mislim, da bo najbolje, če sedemo in se o vsem pogovorimo.

Tudi o tem, kaj vam je storiti!« je predlagal Werner in se zazrl v fanta. Čeprav je bil zelo jezen nanj, je nekako slutil, da Manfred Steiner v srcu ni slab in mu morajo dati še eno priložnost, da po-šteno zaživi. Če mu je Trissa pripravljena odpustiti, čemu bi ga potem preganjal on?

Zares so se o vsem pogovorili in ura je bila že krepko proti jutru, otroka sta že spala, ko se je Manfred pričel odpravljati. Na njegovem obrazu je sijal zadovoljen nasmešek. Trissa Torello je čudovita ženska! To je sedaj vedel in žal mu je bilo, da se je spustil tako daleč in izpolnjeval Veirrove ukaze. Še dobro, da je ni ubil! Zares bi je bilo škoda.

»Zavoljo mene se vam ni treba bati!« mu je bila zagotovila. »Hofferju nisem črhnila niti besedice o vas! Vprašanje je samo, ali vas bo kdo od druščine potunkal! Morda sam Antonio Veirra! Sicer pa policiji še vedno lahko rečete, da vas je on prisilil v so-delovanje! Zdaj vam ne bo mogel več kaj dosti škodovati! Dosti problemov bo imel sam s seboj! Vi pa se vrnite k materi v gostil-no, tam je vaše mesto! Ukvarjajte se z gostilniškimi posli, ne pa s posli, ki jim niste dorasli!«

Trissa Torello se je dobro naspala. Vstala je malo pred poldne-vom, šla pod prho, spila skodelico kave in znova je bila sveža in spočita, kot da za njo ne bi bila težka noč.

»Ali Herta še ni vstala?« je vprašala Frido, ko je še sedela za mizo ob skodelici kave. Na gospodinjinem obrazu se je prikazal zarotniški nasmešek.

198

»Gospa Koch je šla v mesto. Z gospodično Sento sta šli urejati papirje za ločitev. In verjemite mi, da bo to hitro urejeno. Senti-no ime nekaj pomeni v Salzburgu in prepričana sem, da se bodo pošteno dogovorili tudi o deležu, ki ubogemu dekletu pripada. Mlada gospa Koch bo še premožna ženska!«

»Potem bova lahko kmalu odpotovali,« je menila Trissa in pred očmi se ji je pojavil njen Sergio. Dolgo že ni bila v njegovem objemu in zahrepenela je po svojem zaročencu.

»O tem ne dvomim! Saj ji denar lahko nakažejo kasneje na bančni račun, ločitveni postopek pa tudi lahko poteka brez njene prisotnosti. Pomembno je, da je dekle rešeno tega pekla!« se je nasmehnila Frida.

199

40. poglavje

Dobro uro po pogovoru s Frido je Trissa Torello stala pred inšpektorjem Hofferjem. Sprejel jo je z dolgim in utrujenim obra-zom. Nekaj časa je kar gledal vanjo, kot bi si na njej hotel spočiti oči.

»Nekam slabe volje ste videti,« je pripomnila in medtem raz-mišljala, zakaj je njegov obraz videti tako nesrečen. »Je racija uspela?«

Erich Hoffer ji je pokazal na stol, da je sedla, potem pa zamomljal:

»Delno!« Šel si je z dlanjo čez čelo in nato nadaljeval: »Mnogo tipov smo spravili za zapahe, glavni akter te drame pa si je pognal kroglo v glavo. Antonio Veirra je bil zelo zakrknjen tip! Nikoli se ne bi predal. Poleg tega pa nam je ranil še dva kolega!«

»Smola!« je bila razočarana tudi Trissa. »Toda njegove štiri so-delavce ste pa zaprli, kajne?«

»Da, pri moji veri, da bodo odgovarjali še za Veirrove grehe!« se je razsrdil inšpektor.

»In to še ni vse!« ga je zopet zaslišala. »Ne samo da si je Veirra pognal kroglo v glavo, njegov sin nam jo je celo popihal. Čeprav jo je nekaj kolegov takoj ucvrlo za njim, ga niso našli! Kot bi se

200

vdrl v zemljo! Vrag vedi, kam se je potuhnil. Za njim smo sicer izdali tiralico, toda s ponarejenimi dokumenti jo kaj lahko mahne čez mejo. Ne dvomim, da je Veirra mislil tudi na to možnost in je že zdavnaj uredil dokumente.«

»Potem se lahko vrne v Italijo ... »»Tam pa ga primite vi!« se je Hofferju zjasnil obraz. »Za ugra-

bitev Mirelle Centa ...«»Nič ne bo iz tega!« ga je zaustavila Trissa. »Dekle je šlo samo-

voljno od doma, on pa se še vedno lahko zagovarja, da ni vedel, kaj ima oče v načrtu! Predvsem pa, da se mu ni mogel zoperstavljati!«

»Potem naj gre k vragu!« je ušlo Hofferju in brezvoljno si je šel z roko skozi lase. »Kakršen oče, takšen sin! Prepričan sem, da se bo še naprej ukvarjal s kriminalom in slej ko prej ga bodo zašili! Vsaj to mi je v tolažbo! Sicer pa imajo sedaj vsi, ki so priprti, ve-liko povedati čez Veirro. Tiste najbolj sumljive, ki jim bomo lah-ko kaj dokazali, bomo predali preiskovalnemu sodniku, druge pa izpustili. In seveda, zapečatili vse lokale, v katerih je Veirra imel prste vmes. Po zaslišanju Veirrovih najbližjih sodelavcev, smo se-stavili približen seznam, kam so bila dekleta prodana. Čimveč jih bomo poizkusili izslediti, kar je še živih. Upam, da vsi le niso ta-kšni psihopati, kot je naš Koch! Zadnji sta bili prodani slovaški dekleti nekemu premožnemu Bavarcu v okolici Munchna. Pove-zali se bomo z nemško policijo. Sicer pa so bila dekleta povečini z vzhoda, nekaj pa iz južnih republik bivše Jugoslavije in nasploh z Balkana. Mirella Centa je bila edina izjema, ki so jo pripeljali iz Italije!«

»Kaj pa Koch?« jo je zanimalo.»Videti je, da se je vdal v usodo. Priznal je, da je od Veirre

kupil pet ali šest deklet, ni se še točno opredelil. Bojim pa se, da

201

je število še mnogo večje. Dve leti je dolga doba. Seveda pa še ni priznal, da jih je ubil, potem ko se jih je naveličal.«

Malo je pomolčal, nato pa nadaljeval: »Sicer pa smo to že ugo-tovili brez njegove pomoči. Zgodaj zjutraj sem bil ponovno v za-selku. Prvo truplo so fantje že izkopali. Natanko tam, kjer ste se spotaknili. Po prvih patologovih ugotovitvah bi bilo dekle lahko zadavljeno. Zakopana pa naj bi bila bržkone tik pred prvim sne-gom minule zime. Seveda so to šele prve ugotovitve, potrebna je še natančna obdukcija. Fantje pa zdaj kopljejo naprej!«

»Za božjo voljo!« je zamrmrala Trissa, »zares je zverina v člo-veški podobi!«

»Tudi njegovo mamo bomo privedli pred preiskovalnega so-dnika. Ženska je vedela mnogo več, kot je pripravljena priznati. To mi je povedala njena hčerka, ki je prva zasumila, da se na kme-tiji nekaj čudnega dogaja. Mama je ni hotela poslušati, čeprav bi marsikaj lahko preprečila. Raje je njo spodila s kmetije!« .

»To je torej bilo,« je mrmrala Trissa, ki je sedaj razumela Her-tine besede. Torej bi ženska zares lahko marsikaj preprečila! »Za-kaj pa ni hčerka obvestila policije?«

»Vraga, kaj vem!« je vzdihnil Hoffer. »Najbrž je bila že dovolj kaznovana s tem, ko jo je mati spodila s kmetije, pa se je odločila, da se bo brigala samo še za svoje zadeve! Ali pa se je bala ka-kšnega maščevanja, če bi Fritz policiji slučajno pobegnil. Kdo ve! Nekaj vem zagotovo! To je zelo, zelo čudna družina, čeprav se mi je zdel stari Koch kar prijeten možakar!«

Znova si je šel z roko čez čelo in nehote zazehal. Bil je videti utrujen in neprespan, saj je bila za njim dolga noč.

»Kaj pa nameravate z njegovo ženo?« ga je nenadoma zani-malo. »Veliko hudega je revica pretrpela!« Trissa je prvič zasledila sled sočutja na njegovem obrazu in to jo je presenetilo.

202

»Z menoj bo šla, da zaživi kot človek!« mu je odločno po-vedala. »Spoprijateljili sva se v bolnišnici. Ona je bila zverinsko pretepena od moža, jaz pretepena od neznanega človeka in brez spomina in čudovito sva se ujeli. Izučila jo bom za svojo tajnico.«

Erich Hoffer si ni mogel kaj, da se ni odkritosrčno nasmehnil.»Dober človek ste, gospodična Torello! Pa se zares morate vr-

niti v Italijo? Zasebna preiskovalka ste, od nikogar odvisni! Midva pa bi odlično sodelovala. Poleg tega menim, da bi bil tudi doktor Blainer izredno vesel, če bi ostali tukaj.«

»Žal pa se s tem ne bi strinjal moj zaročenec,« mu je nekam hu-domušno pojasnila Trissa. »Partnerja sva, zasebna in poklicna!«

»Potem pa se opravičujem,« je pohitel Hoffer, čeprav mu je bilo, po pravici povedano, žal, da je dekle že oddano. Ni je toliko privoščil doktorju kot sebi.

Še nekaj časa je bila v njegovi pisarni, potem pa se je pričela odpravljati.

»Hvaležen sem vam za pomoč in predvsem sem vesel, da ste rešili svojo rojakinjo Mirello Centa. Bil sem pri njej, potem ko sem se vrnil iz zaselka. V obupnem stanju je, pa vendar si bo opo-mogla. Pomembno je, da je ostala živa!«

»Da, pomembno je, da je živa!« mu je pritrdila Trissa in med-tem razmišljala o mrtvem dekletu, ki so jo zjutraj našli in bog vedi, koliko jih še bodo.

Hofferja pa je še nekaj zanimalo.»Niste mi še povedali, kdo vas je tako nemarno treščil po gla-

vi? Če imamo človeka tukaj, ga bom zašil še zaradi napada na vas!«

Trissa se je za hip zazrla vanj, malo pomislila, potem pa se mu zlagala v obraz:

203

»Nek nepomemben član tega teama je bil! Pravzaprav niti nje-govega imena ne vem. Veirra ga je poslal nadme, potem ko me je zagledal v lokalu. Zgodilo se je nedaleč od bara Stellina!«

»In kako se vam je spomin povrnil?« še ni odnehal.»To pa se je zgodilo v noči s petka na soboto. Ta isti človek je

vlomil v doktorjevo stanovanje, da bi se me dokončno znebil, pa sem ga sama presenetila in mu posvetila. Ucvrl jo je, da se je kar pokadilo za njim. Meni pa se je v tistem trenutku povrnil spomin. Najbrž od šoka, ki sem ga doživela!«

»Neverjetno!« se je nasmehnil Hoffer. »Eno dobro delo je pa vendarle napravil! Ampak zakaj se mi zdi, da ga ščitite? Je morda on tisti vaš zaupnik?«

»Da,« se je odkritosrčno nasmehnila. »Sklenila sva dogovor, dane besede pa ne mislim prelomiti!«

»No, vidim, da znate tudi odpuščati,« je inšpektor Hoffer iz-rekel besede, ki jih je bila Trissa že vajena, pri vsem tem pa neje-verno zmajeval z glavo. »Vsaj upam, da se je tudi ta človek znašel med vsemi tipi, ki so noč prebili za zapahi! Majhno kazen pa ven-darle mora odslužiti! Morda bo v prihodnje mislil s svojo glavo!«

Ko sta si segla v roke, je še rekel:»Opravičujem se, gospodična Torello, da sem vas tako nesra-

mno sumničil in obtoževal! Ampak to je naš poklic, saj sami do-bro veste! Srečno in upam, da se bova še kdaj videla!«

204

41. poglavje

Dva dni kasneje, tik pred odhodom domov, se je Trissa od-pravila v bolnišnico. Želela je govoriti z Mirello, potem ko je od Wernerja zvedela, da si je že nekoliko opomogla in se razveselila tetk, ki sta z vlakom prispeli v Salzburg.

Ko je hodila po hodniku oddelka, sta se ji približevali dve že-nici, ki se ju je Trissa še dobro spominjala. Bili sta Mirellini tetki Rosalie in Louisa Centa. Ženski je nista takoj prepoznali, kajti ob njihovem prvem srečanju je vendarle imela dolge lase, ko pa ju je ogovorila, sta se nasmehnili in ji segli v roko.

»Za božjo voljo, gospodična Torello, kaj se je vendar zgodilo z vašimi prelepimi lasmi?« je bila osupla Rosalie, Louisa pa je le vzdihovala. »Slišali sva od vašega zaročenca, kaj vse se je dogajalo in ... In nikoli se vam ne bova mogli dovolj zahvaliti za vse, kar ste storili za najino Mirello,« je gostolela ženska, kot bi jo nekdo navil. Trissa je potisnila roke v žepe suknjiča in se nasmehnila.

»Kako je z njo?« je nazadnje vprašala.»Opomogla si bo in prebolela bo,« ji je zagotovila Louisa in

Rosalie je nadaljevala: »Pomagali ji bova, da bo prebolela! Če pa bodo duševne rane le prehude, ji bova priskrbeli najboljšega psi-hiatra v Neaplju. Pomembno je, da je živa! Da sta obe živi!«

205

»Sta se že kje nastanili?« je zanimalo Trisso, ki se je povsem strinjala z njima. »Werner ... Mislim, dr. Blainer je omenil, da bi ta čas, kar bo Mirella v bolnišnici, bili njegovi gostji.«

»Žal, zavrnili sva prijazno ponudbo,« se je skorajda sramežlji-vo nasmehnila Rosalie. »Slabo govoriva nemško in nočeva biti v napoto njemu in njegovi družini. V gostilni Weises Lamm sva se nastanili. Prijetna gostilna in nadvse ljubezniva gostilničarja!«

»Bog pomagaj,« si je rekla Trissa, ko je mimo uniformiranega policista stopala proti Mirellini sobi. Ko bi ženski vedeli, da sta bila tudi prijazna gostilničarja zapletena v vse to!

Mirella Centa je ležala v postelji z visoko podloženimi bla-zinami in se hrepeneče zazrla proti vratom, ko so se ta odprla. Trissa ni spregledala tega pogleda. Le koga neki je pričakovala, se je vprašala. Na njenem obrazu je bilo še nekaj podplutb, rane pa so bile oskrbljene. Ko je prepoznala Trisso, se ji je poskušala na-smehniti. Delovala je dokaj normalno, bilo je slutiti, da ji je obisk njenih tetk dobro del.

»Trissa, prišla si me obiskat,« je šepnila in sklenila roke čez prsi.

»Da, Mirella, pred odhodom sem te še želela videti. Sicer pa boš tudi ti kmalu doma in se bova kdaj pa kdaj videli, kajne?« Mirella je prikimala.

»Kako se počutiš?« jo je vprašala in sedla na posteljo poleg nje.»Poskušam pozabiti! Na nič, kar se je dogajalo, nočem več mi-

sliti. Izbrisati si hočem iz spomina, kot da tega nikoli ni bilo, le tako bom lahko znova zaživela. Veš tisto, kar sem rekla takrat, ko ste me našli, da želim umreti, nisem resno mislila. Želim si še ži-veti in biti znova srečna! Ko sem malo prej zagledala svoji tetki, sem se pričela zavedati, kako zelo ju imam rada in koliko gorja sem jima naredila! Morala bi ju poslušati, ne pa tako na vrat na

206

nos oditi z moškim, ki ga niti nisem dobro poznala. Takšne na-pake ne bom nikoli več naredila v življenju!« Pametno dekle, si je rekla Trissa. Ta ne bo potrebovala nobenega psihiatra.

»Lepo razmišljaš,« jo je pohvalila Trissa. »Tudi onidve te imata radi.« Vstala je in se sprehodila po sobi. Nekaj jo je težilo, o nečem si je hotela priti na jasno.

»Bi me rada kaj vprašala?« je Mirella uganila, da Trisso nekaj teži. Ta je znova sedla in jo prijela za roke.

»Mirella, nekaj mi odkrito povej! Gre za Manfreda in njegovo mamo. Kakšna sta bila do tebe?« To je Trissa želela vedeti. Če se je Manfred samo pretvarjal, da bi si rešil rit, v resnici pa je bil na-silen do dekleta in jo morda še celo zlorabljal, tedaj gorje mu! Še vedno je čas, da stopi do Hofferja in mu vse pove.

Dekle se je žalostno nasmehnilo.»Onadva sta bila edina človeka, ki sta bila dobra do mene. Mi-

slim, da sta mi želela pomagati, pa vendar si nista upala. Bala sta se Veirre. Pravil mi je, da mu je takrat, ko je Veirra prišel v mesto, umrl oče. Spominjal ga je nanj in še preden se je zavedel, kaj poč-ne, se je zapletel v njegove posle. Vendar je bil do mene in do vseh drugih deklet dober, kot je bila dobra tudi Alma. Zato sem bila grozno šokirana, ko se je zgodilo tisto s teboj. Tega od njega ne bi pričakovala. Pa vendar je tudi to storil po ukazu Antonia Veirre in potem povsem izgubil živce. Bil je prepričan, da si mrtva in zavedal se je, kaj pomeni ubiti policistko. Takrat sem mislila, da je znorel. Tudi Alma je bila vsa iz sebe, vendar je takoj ukrepala, da bi rešila sina. Strpala sta te v avto in odpeljal te je proč.«

To je Trissa seveda že vedela, toda ni ji bilo odveč, da je isto slišala tudi iz Mirellinih ust. Zamolčala ji je sicer klofuto, ki jo je utišala, vendar je bilo slutiti, da mu je ni zamerila. Ona pa je vsaj vedela, da ni hladnokrven morilec in je ukrepal, kot se pritiče

207

človeku, ki proti svoji želji izvrši takšno dejanje! Toda, kaj pa tista noč, ko je vlomil? Bi jo ubil ali jo je nameraval samo zastrašiti, kot ji je zatrjeval? Pištola z dušilcem ji sicer še vedno ni šla iz glave, toda sklenila je, da o tem ne bo več razmišljala. Poskušala bo pozabiti! Naj Alma in Manfred živita naprej svoje življenje z gostilno! Upala je samo, da ju je ta pustolovščina z Antoniem Ve-irro, spametovala!

»Sta tudi onadva za zapahi?« je med premišljevanjem zaslišala Mirello.

»Ne! Z njima sem sklenila nek dogovor! Onadva poizvesta, kje bi ti lahko bila, jaz pa inšpektorju zamolčim, da me je Manfred napadel. In obrestovalo se je! Se pravi, da je Manfred veliko pripo-mogel k temu, da sem te našla! Seveda pa je vse odvisno od tebe!«

»Jaz ju ne bom potunkala!« je odločno rekla Mirella. »Imaš mojo besedo! In dvomim, da bi ju tudi katera drugih deklet. Z vsemi sta bila dobra!«

»Tvoji tetki sta se nastanili v gostilni,« ji je povedala Trissa.»Vem, povedali sta mi, vendar jima nisem ničesar omenila.«

Malo je pomolčala, nato pa tiho vprašala: »Je Giorgio zares ušel?«»Kako pa to veš?« je osupnila Trissa.»Slišala sem pogovor med sestrami, ko so mislile, da spim.

Prav je, da je ušel. Njega se ne bojim. Vsega je kriv njegov oče! On ga je prisilil v to! Vem, da me je ljubil ...« Trissa je bila začudena. Tisto noč je drugače govorila o njem. Toda, kaj more, mlado de-kle, mlado srce, ki zna odpuščati!

»Če pa ga še kdaj srečaš, se mu le več ne pusti zavesti,« ji je svetovala Trissa. »Ne pozabi, da te je ta ljubezen skoraj stala življenja!«

Medtem so se odprla vrata in Mirella je znova hrepeneče po-gledala v njihovo smer. Trissa je za hip pomislila, da se bo na vratih

208

pojavil Giorgio Veirra, potem pa je zagledala Wernerja. Dekletu se je v očeh prižgal nek skrivnosten ogenj. Trissi je bilo v trenutku vse jasno. Njega je torej tako hrepeneče pričakovala! Zaljubila se je v lepega zdravnika, saj je v njem videla tudi pravega junaka, ko jo je na rokah ponesel iz ječe pa vse do rešilnega avtomobila. Morda jo bo prav ta njena skrita, sveža zaljubljenost hitreje oz-dravila duševnih bolečin, ki jih ji je zadal nori Fritz Koch. Nehote se je nasmehnila.

Slovo je bilo težko. Že sestra Jutta jo je spravila na rob solza, ko se je v bolnišnici poslavljala od nje. Seveda je bila ženska o vsem seznanjena in vesela je bila, da se je za ›Karino‹ in Mirello Centa vse srečno končalo. Še težje je bilo doma pri Wernerju, ko sta se okoli četrte ure popoldne pričeli s Herto odpravljati. Helga je jo-kala, pa tudi Fridi in Senti je bilo težko pri srcu. Thomasa je bilo sram, da bi jokal, vedel pa je, da bo Trisso zelo pogrešal. V času, kar je bila pri njih, je postala del njegovega in sestrinega življenja. Imela sta jo rada in razumela sta jo, da se mora vrniti k svojemu zaročencu, sklenila pa sta, da bosta upoštevala njen nasvet in po-skušala biti bolj strpna do Sente. Morda pa se bosta z očetom še zares poročila! Zdaj temu nista nameravala več nasprotovati!

Werner je svojo ljubezen do nje zaklenil v najbolj skrit kotiček svojega srca. Vedel je, da ne bo nikdar pozabil vseh lepih trenut-kov, ki jih je z njo preživel, toda življenje teče dalje. Misliti je mo-ral na prihodnost, v katero je po temeljitem premisleku vključeval tudi Sento kot svojo življenjsko partnerico. Mlad je še in ne more ostati sam! Trissa Torello je samo ena in dvomil je, da bi mu bila sreča tako naklonjena, da bi še kdaj srečal žensko, ki bi jo vsaj delno lahko nadomestila. Ko je stopal z njo do avtomobila, ji je mimogrede navrgel:

»Nisi mi še povedala, koliko si v resnici stara?«

»Še nekaj mesecev jih bom imela trideset,« mu je smehljaje odgovorila.

»Vidiš, saj se nisem motil,« se je tudi on nasmehnil in jo stisnil k sebi.

Ko je sedla v avto, je vžgala motor, vključila radio in zaslišala se je prijetna glasba.

»Štartajva!« je rekla in se obrnila k Herti, ki je z žarečimi lici sedela poleg nje.