UNIVERZA V MARIBORU

PEDAGOŠKA FAKULTETA

ODDELEK ZA RAZREDNI POUK

MAGISTRSKO DELO

Kandidatka: Rebeka Korošec

Maribor, 2016

UNIVERZA V MARIBORU

PEDAGOŠKA FAKULTETA

ODDELEK ZA RAZREDNI POUK

MAGISTRSKO DELO

KORANT V KNJIŢEVNOSTI

IN KULTURNI DEDIŠČINI

Mentorica: red. prof. dr. Dragica Haramija

Kandidatka: Rebeka Korošec

Maribor, 2016

Lektorica:

mag. Nataša Koraţija, prof. slov.

Prevajalka:

Darja Pipuš Sunesko , prof. angl.

ZAHVALA

Zahvaljujem se mentorici prof. dr. Dragici Haramija za strokovno vodenje in

pomoč pri izdelavi magistrskega dela.

Zahvaljujem se tudi Marku Klincu za podane informacije o izdelavi korantije in

Danielu Slani za pripoved o njegovi prvi korantiji in obhodih nekoč.

Hvala sošolkama Tamari in Jani, ki sta me med študijem in pri nastajanju

magistrskega dela ves čas spodbujali in bodrili.

Iz srca se zahvaljujem svoji druţini in fantu Mihaelu za vso podporo in spodbudo

v času študija.

UNIVERZA V MARIBORU

PEDAGOŠKA FAKULTETA

IZJAVA

Spodaj podpisana Rebeka Korošec, rojena 30. 5. 1991, študentka Pedagoške

fakultete v Mariboru, smer Razredni pouk, izjavljam, da je magistrsko delo z

naslovom Korant v knjiţevnosti in kulturni dediščini pri mentorici Dragici

Haramija avtorsko delo. V magistrskem delu so uporabljeni viri in literatura

korektno navedeni; teksti niso prepisani brez navedbe avtorja.

(podpis študentke)

__________________

Maribor, 2016

Povzetek

V magistrskem delu z naslovom Korant v knjiţevnosti in kulturni dediščini sem

poudarila tako podobnosti kot razlike koranta v druţbi nekoč in danes ter jih

primerjala z vlogo koranta v knjiţevnosti. Na začetku sem predstavila korantovo

zunanjo podobo in njegovo vlogo v druţbi nekoč ter nato opisala, kako se je ta vse

do današnjega časa spreminjala. Predstavila sem tudi delitev korantov na pernate

in rogate. V tem delu sem s pomočjo intervjuja Marka Klinca predstavila izdelavo

korantije, Danijel Slana pa mi je podal informacije, kako so se obhodi korantov

spreminjali skozi čas. Sledi predstavitev mita in pravljice, dveh knjiţevnih vrst, v

katerih se najpogosteje pojavlja korant/kurent. V nadaljevanju sem na osnovi

znanja o mitu in pravljici, ki ga na začetku podkrepim s citati, analizirala

mitološke pripovedke in jih med seboj tudi primerjala. Na osnovi teh analiz sem

na koncu magistrskega dela primerjala korantovo vlogo v druţbi in njegovo

zunanjo podobo v knjiţevnosti s tistima v kulturni dediščini.

Ključne besede: mit, pravljica, korant, kurent, knjiţevnost.

Summary

In my Master thesis titled Korant in literature and cultural heritage (Korant v

knjiţevnosti in kulturni dediščini), I've examined the similarities and differences

of ''Korant'' in society once and today. I’ve also compared the role of ''Korant'' in

literature. In the beginning, I present the ''Korant's'' external appearance and his

role in society and how it has changed. I also present how ''Korant'' is divided into

a feathery and horned creature. This work with the help of an interview I have

made with Marko Klinc also presents the production of ''korantija''. Danijel Slana

explained how the path of the ''Korant'' has changed over time. What follows is a

presentation of myths and fairy tales, because these are the literary forms, where

''Korant'' commonly appears. Based on the knowledge of myths and fairy tales,

which I substantiate in the beginning with quotes, I’ve analysed mythical stories

and compared them. Based on this in the end of my Master thesis I compare the

''Korant's'' role in society and his outer image in literature in comparison to

cultural heritage.

Keywords: myth, fairy tale, Korant, Kurent, literature

Kazalo vsebine

1 Uvod.................................................................................................................................... 1

1.1 Namen (cilji) ................................................................................................................ 1

1.2 Raziskovalna vprašanja ............................................................................................... 2

1.3 Metode dela ................................................................................................................. 2

1.4 Uporabljeni viri ........................................................................................................... 3

2 Teoretična izhodišča .................................................................................................... 3

2.1 Korant kot kulturna dediščina ..................................................................................... 4

2.1.1 Markovski "fašenk" nekoč in danes ................................................................... 14

2.1.2 Obhodi korantov nekoč in danes ........................................................................ 17

2.1.3 Vloge koranta ..................................................................................................... 19

2.1.4 Delite korantov ................................................................................................... 24

2.2 Korantu podobni etnografski liki............................................................................... 25

2.3 Knjiţevne vrste, v katerih se pojavlja tema koranta .................................................. 29

2.3.1 Pripovedka (povedka) ........................................................................................ 29

2.3.2 Mit in mitološke pripovedke .............................................................................. 30

2.3.3 Folklorna pravljica ............................................................................................. 32

2.3.4 Folklorni obrazci ................................................................................................ 35

3 Korant v knjiţevnosti ........................................................................................................ 36

3.1 Janez Trdina: Povijest o Kurentu. V: Monika Kropej: Od ajda do

zlatoroga; Celovec – Ljubljana: Mohorjeva zaloţba, 2008, 38. .......................................... 39

3.2 Janez Bilc: Pravlica od Koranta. V: Monika Kropej: Od ajda do

zlatoroga; Celovec – Ljubljana: Mohorjeva zaloţba, 2008, 40. .......................................... 39

3.3 Liljana Klemenčič: Kurent. Ljubljana: Slovenska knjiga, 2001. Ilustrator:

Matjaţ Schmidt. .................................................................................................................... 41

3.4 Mira Mihelič: Stara pravljica o Kurentu. Štirje letni časi. Ljubljana:

Mladinska knjiga, 1987, 10. ................................................................................................. 47

3.5 Jakob Kelemina: Močni kovač, nazvan Kurent. Bajke in pripovedke

slovenskega ljudstva. Bilje: Studio Ro, Zaloţništvo Humar, 1997, 57. ............................... 48

3.6 Jakob Kelemina: Kurent uklet v vola. Bajke in pripovedke slovenskega

ljudstva. Bilje: Studio RO, Zaloţništvo Humar, 1997, 61. ................................................... 50

3.7 Metka Stergar: Mali Kurent. Ptuj: Pokrajinski muzej, 2003. Ilustrator:

Metka Stergar…………………... ........................................................................................ 50

3.8 Marija Mezeg: Ptujski kurent in njegova Magdalenca. Ljubljana: Alba,

2014. Ilustratorka: Katarina Kalc ......................................................................................... 56

3.9 Miran Petek Levkov: Zgodba o kurentu. Ljubljana: KUD France

Prešeren, 2007. ..................................................................................................................... 58

3.10 Anton Ingolič: Črni kurent. Črni kurent: ţivljenjske usode. Ljubljana:

Prešernova druţba, 1993, 32. ............................................................................................... 59

3.11 Aleš Šteger: Kurent. Ljubljana: Mladinska knjiga, 2015. Ilustrator: Tina

Dobrajc. ................................................................................................................................ 60

4 Primerjave med zgodbami in vloga lika koranta/kurenta ................................................. 65

4.1 Kurent in trta ............................................................................................................. 66

4.2 Kurent in goslice ....................................................................................................... 67

4.3 Kurent in pustovanje (obhodi) ................................................................................... 68

4.4 Kurent in vol .............................................................................................................. 69

5 Sklep ................................................................................................................................. 73

Viri............................................................................................................................................ 75

Literatura .................................................................................................................................. 76

Priloga ...................................................................................................................................... 79

Kazalo slik

Slika 1: Nahajališče mask v Medjimurju ................................................................................... 5

Slika 2: Zvonci (hruške in slive, hruške in kravji zvonci) ......................................................... 7

Slika 3: Gamaše, rokavice in čevlji ............................................................................................ 8

Slika 4: Korant danes ................................................................................................................. 9

Slika 5: Korant – orači s Ptujskega polja 1890 ........................................................................ 10

Slika 6: Korant v spremstvu hudiča ..........................................................................................11

Slika 7: Povorka, Markovci...................................................................................................... 13

Slika 8: Domovina korantov (Ptujsko polje) ............................................................................ 15

Slika 9: Vezanje robčkov .......................................................................................................... 16

Slika 10: Korant in hudič 1961 ter Pernati koranti 2010, Markovci na Ptujskem

polju ......................................................................................................................................... 18

Slika 11: Markovski orači ........................................................................................................ 20

Slika 12: Sergej Hahonin s svojimi deli ................................................................................... 22

Slika 13: Kip koranta v Markovcih .......................................................................................... 23

Slika 14: Pernati in rogati korant ............................................................................................. 24

Slika 15: Mamuthones in zvončari ........................................................................................... 25

Slika 16: Kukeri ....................................................................................................................... 26

Slika 17: Blumarji in škoromat ................................................................................................ 27

Slika 18: Franc Mihelič, Mrtvi kurent...................................................................................... 37

Slika 19: Poplava, 1980 ........................................................................................................... 40

Slika 20: Kurent Matjaţa Schmidta ......................................................................................... 46

Slika 21: Medved in Mali kurent ............................................................................................. 51

Slika 22: Mali Kurent Metke Stergar ....................................................................................... 55

Slika 23: Ptujski kurent in njegova Magdalenca, ilustrirala Katarina Kalc ............................. 57

Slika 24: Kurent ....................................................................................................................... 60

Slika 25: Kurent in dekle.......................................................................................................... 62

Slika 26: Kurentov nenavaden, srhljiv in hladen glas .............................................................. 64

Slika 27: Koranti v knjiţevnem delu Ptujski kurent in njegova Magdalenca in

izgled koranta v kulturni dediščini ........................................................................................... 70

Slika 28: Korant v knjiţevnem delu Mali Kurent in Kurent .................................................... 71

Slika 29: Korant v knjiţevnem deli Kurent in Zgodba o korantu ............................................ 72

Kazalo tabel

Tabela 1: Besedilo in ilustracija v slikanici Kurent ................................................................. 42

Tabela 2: Besedilo in ilustracija v slikanici Mali Kurent ......................................................... 52

Tabela 3: Vloga koranta/kurenta v različnih zgodbah .............................................................. 65

1

1 Uvod

V magistrskem delu sem predstavila pustno masko koranta, ki se pojavlja na

Dravskem in Ptujskem polju ter v Halozah, nato pa opisala knjiţevni vrsti, v

katerih se ta pojavlja kot literarni lik. Poiskala sem knjiţevna dela z vsebino o

korantu in jih analizirala.

Predpostavljam, da je vloga koranta v knjiţevnosti in kulturni dediščini zelo

podobna. Zato sem na začetku predstavila, kdo je korant, kaj predstavlja, kakšna

je njegova vloga in kakšna je delitev. Sledi opis mita in pravljice ter njuna

primerjava, saj se kurent pojavlja v teh knjiţevnih vrstah. V nadaljevanju sem

opisala zgodbe, v katerih se pojavlja mitološko bitje korant, in tudi te med seboj

primerjala. Ugotovila sem, da sta si knjiţevnost in kulturna dediščina v nekaterih

delih podobni, spet v drugih pa popolnoma različni. V mitoloških pripovedih

Kurent in Mali Kurent sta vlogi koranta v druţbi in njegova zunanja podoba enaki

kot v kulturni dediščini, medtem ko je vloga koranta v Povijesti o Kurentu in

Pravlici od Koranta popolnoma drugačna od tiste v kulturni dediščini, saj se

pojavi v vlogi boga, ki pomaga ljudem pri poplavah.

1.1 Namen (cilji)

Magistrsko delo z naslovom Korant v knjiţevnosti in kulturni dediščini sem

izbrala, ker mi veliko pomeni čas pustovanja in s tem tudi najbolj priljubljen lik –

korant. Ţelela sem raziskovati o tem etnološkem oziroma mitološkem bitju in

poiskati povezave z mladinsko knjiţevnostjo. Zanimajo me različni pogledi na

koranta in njegovo vlogo, hkrati pa menim, da je lik koranta na Dravskem polju za

ljudi zelo pomemben. Kljub temu da ob pogledu nanj čutijo strah, jih po drugi

strani izjemno pritegne.

2

Cilj magistrskega dela je ugotoviti, v kakšnih vlogah nastopa korant v različnih

mitoloških pripovedkah: Janez Trdina: Povijest o Kurentu, Janez Bilc: Pravlica od

Koranta, Liljana Klemenčič: Kurent, Mira Mihelič: Stara pravljica o Kurentu,

Jakob Kelemina: Močni kovač, nazvan Kurent, Metka Stergar: Mali Kurent, Jakob

Kelemina: Kurent uklet v vola, Marija Mezga: Ptujski kurent in njegova

Magdalenca, Miran Petek Levkov: Zgodba o kurentu, Anton Ingolič: Črni kurent

in Aleš Šteger: Kurent. Te zgodbe pozneje primerjam s kulturno dediščino ter

navedem podobnosti in razlike. Hkrati me zanimata tudi opisna in likovna podoba

koranta v knjiţevnih delih.

1.2 Raziskovalna vprašanja

V magistrskem delu sem skušala odgovoriti na naslednja raziskovalna vprašanja:

kdo je korant ali kurent,

kakšna je vloga koranta ali kurenta,

kakšno podobo in vlogo ima korant ali kurent v knjiţevnosti.

1.3 Metode dela

V teoretični raziskavi sem uporabila komparativno metodo, s katero sem

primerjala in raziskovala podobnosti in razlike med mitom in pravljico ter vlogo

koranta nekoč in danes. Sledi zgodovinska metoda, ki jo uporabim pri

raziskovanju vloge mita in koranta v preteklosti. Metodo intervjuja sem uporabila

pri pridobivanju podatkov o izdelavi korantije in opisu obhodov korantov nekoč.

V empiričnem delu sem pri podajanju zgodbe in analizi mitoloških pripovedi

uporabila metodo analize in sinteze. V sklepnem delu sem uporabila metodo

generalizacije in metodo komparativnosti, s pomočjo katere sem primerjala

podobnosti koranta v knjiţevnosti in kulturni dediščini.

3

1.4 Uporabljeni viri

Primarni viri: dela Jakoba Kelemine, Monike Kropej, Liljane Klemenčič, Mire

Mihelič, Metke Stergar, Marije Mezge in Mirana Petek Levkov, Antona Ingolič,

Aleša Šteger, Ivana Cankar, Ignaca Koprivec, Kristine Brenk, Igorja Tokar, Franca

Kosmač, Franca Fortnerič in Miha Remec.

Sekundarni viri: dela Dragice Haramija, Karen Armstrong, Bruna Bettelheima,

Andreja Brenceta, Aleša Gačnika, Nika Kureta, Max Lüth, Danice Pičerko Peklar,

Petre Marčič, Marije Stanonik in Milka Matičetovega.

Terciarni viri: spletna stran, Maribor 2012: Evropska prestolnica kulture,

Wikipedia: Mamuthones, Halubajski zvončari - Viškovo: Halubajski zvončari,

Svet&ljudje: V Pernik na največji mednarodni festival maškar na Balkanu,

Primorski dnevnik: Blumarji iz Črnega vrha, Republika Slovenija, Ministrstvo za

izobraţevanje, znanost, kulturo in šport: Opis enote ţive kulturne dediščine –

Škoromat, MC Ljubljana Napovednik.com: Med slovenskimi kurenti in sibirskimi

šamani, COBISS/OPAC.

2 Teoretična izhodišča

V magistrskem delu sem pisala o korantu ali kurentu v kulturni dediščini in v

knjiţevnosti. Ob branju del, v katerih se pojavlja tema koranta, sem ugotovila, da

prevladujeta knjiţevni vrsti mit in folklorna pravljica, zato sem ju v nadaljevanju

predstavila in primerjala. Sledi zapis krajših obnov knjiţevnih del s temo koranta.

Te sem v nadaljevanju tudi primerjala. Zdruţila sem dela, ki imajo podobno

zgodbo ali vsaj kakšno podobnost, in jih primerjala med seboj. Sledi primerjava

koranta v literarnih delih s korantom v druţbi nekoč in danes. Torej, kakšne so

razlike ali podobnosti v zunanji podobi, vlogi, obhodih in delitvi korantov.

4

2.1 Korant kot kulturna dediščina

Ljudje so se maskirali ţe v davni preteklosti. Lahko bi rekli, da maskiranje sega v

začetek človeštva. Ljudje so se maskirali, da bi laţje ujeli ţivali in si s tem

zagotovili hrano. Danes pa ima maskiranje ponekod drugačno vlogo. Nekateri se

maskirajo za zabavo, spet drugi ţelijo s pomočjo maske ljudem pokazati globlji

pomen.

Maska je v Slovarju slovenskega knjiţevnega jezika opredeljena kot »predmet za

zakritje obraza, glave, ki navadno kaj predstavlja« (SSKJ (1997: 527) ali ima

nalogo, da kaj »prikriva, zakriva pravi videz« oziroma »podobo česa« (SSKJ:

1997: 527). V ptujskem okolju nekateri masko imenujejo tudi larfa. Beseda maska

pa ima tudi druge pomene, kot na primer: maska, ki se uporablja za potapljanje,

maska, ki se uporablja pri strupenih plinih, maska, ki jo uporabljajo v medicini,

maska avtomobila itd.

Niko Kuret (1984: 70) je tradicionalne maske razčlenil na:

ţivalsko (zoomorfno),

človeško (antropomorfno),

rastlinsko (fitomorfno),

fantazijsko.

Poimenovanje izbranega etnološkega lika je različno, in sicer

korant/kurent/korent/kurant/hora. Gre za popolnoma enak etnografski lik, le

poimenovanje je različno glede na geografsko področje. V okolici Ptuja ga

imenujejo kurent, v vaseh občine Hajdina hora, na območju markovske občine pa

korant. Ker sem občanka Markovec, bom v nadaljevanju uporabljala pojem

korant.

Gačnik je v knjigi O pustu, maskah in maskiranju (2003) zapisal, da so iz besede

korant nastale izpeljanke kurentija oziroma korantija, tako se imenuje korantova

maskirna oprava, kurentovanje, ki je organizirana pustna prireditev na Ptuju,

5

kurentka, ţenska v korantovi opravi, in Kurentland, ki je ime za »nastajajoč«

zabaviščni park v okolici Ptuja. Gačnik navaja, da je korant atropoidni maskirni

lik, kar pomeni, da ima glavo in ţivalsko preobleko (koţuh) ter hodi po dveh

nogah.

O korantovi "enklavi" je v delu Nika Kureta z naslovom Maske slovenskih

pokrajin (1984: 192) zapisano, da je nekdanji markovški ţupnik Franc Grobler

dejal, da je korant tujerodni element, ki so ga prinesli uskoki iz svojih domačih

krajev v ptujsko okolico. Ti priseljenci naj bi bili Hrvatje iz Slavonije, sledili naj

bi jim Like iz Bosne in Severne Srbije. Zagrebški narodopisci so odkrili do tedaj

še neznane medţimurske "lampe", ki naj bi bile sorodne našemu korantu. (glej

slika 1)

Veriga sorodnosti sega vse do bolgarskih kukerjev, o katerih je več zapisano v

nadaljevanju. Uganka o jasnem izvoru pa še sedaj ni znana.

Slika 1: Nahajališče mask v Medţimurju

Vir: Kuret, Niko. (1984). Maske slovenskih pokrajin. Cankarjeva zaloţba: Ljubljana.

6

Korant je pustna maska s Ptujskega in Dravskega polja ter Haloz. Korant naj bi

predstavljal demona, ki preganja zimo in kliče pomlad. Prvo pojavljanje pustne

maske korant naj bi bilo v

Markovcih pri Ptuju. V pustnem času so se v preteklosti v koranta oblekli le

neporočeni fantje, danes pa se je to bistveno spremenilo. Pod masko se skrivajo ţe

poročeni moţje, otroci, zasledimo pa tudi dekleta. Kako je nekoč potekala

izdelava kap, je zapisal Niko Kuret (1984:

197) v knjigi Maske slovenskih pokrajin: »Koranta najbolj zaznamuje njegova

kapa, ki mu zakriva celotni obraz. Včasih so si jo fantje izdelali sami doma, zato

so bile kape tako zelo različne med sabo. Danes markovški fantje nimajo ne časa

ne volje, da bi si kape izdelovali sami. Izdelujejo jih posebni mojstri, cena zanje

pa je zelo visoka.«

Maska/kapa in ruta

Korantova kapa je iz ovčjega koţuha. Ima odprtino za oči in usta. Pri odprtini za

usta je beli fiţol, nanizan na vrvico, ki predstavlja zobe, pod njimi pa je pritrjen

dolgi rdeči jezik. V današnjem času je ta pogosto obrobljen z belim usnjem in

karo vzorcem po sredini jezika. Nad usti je pritrjen usnjen nos. Ob straneh ima

gosja ali puranja peresa, ki predstavljajo ušesa. Na vrhu kape ima lesene rogove.

Te povezuje ţica, na katero priveţejo barvne trakove in vrhove okrasijo z doma

izdelanimi roţami. Pod kapo imajo okrog vratu zavezano ruto, ki je najpogosteje

rdeče barve. Nekateri pa imajo ruto povito okoli glave, da jih zaščiti pred kapo.

7

Slika 2: Zvonci (hruške in slive, hruške ter kravji zvonci)

Viri: Teran Košir, Alenka. (2012). Kurent dober dan. Pridobljeno 9. 7. 2015 s

http://www.siol.net/novice/rubrikon/fotofokus/2012/02/dan_s_kurentom.aspx; Flickr. (2011).

Pridobljeno 9. 7. 2015 s https://www.flickr.com/photos/crtahlin/5505817451/in/photostream/; Flickr. (b.

d.). Pridobljeno 9. 7. 2015 s https://www.flickr.com/photos/bocko-m/sets/72157621408627889/.

Koţuh in zvonci

Spodaj so oblečeni v ovčje koţuhe. Koţuhi so lahko črne ali rjave barve ali pa

kombinacija obeh. Okrog pasu imajo pritrjeno verigo z zvonci. Ti lahko imajo

obliko hruške ali slive. Zraven njih imajo nekateri tudi tako imenovane kravje

zvonce oziroma »kravjake«. Zvonci imajo pri korantu še danes izjemen pomen,

saj so prav zvonci tisti, ki se prenašajo znotraj druţine oziroma gredo iz roda v

rod. Korantovo »ruţenje« z zvonci ima simbolni pomen, saj naj bi odganjalo zle

duhove. Pod koţuhi so včasih imeli oblečene »porhatne srajce« in temnejše hlače.

V današnjih časih pa opazimo, da imajo nekateri koranti zaradi udobja oblečeno

trenirko.

8

Slika 3: Gamaše, rokavice in čevlji

Vir: Osebni arhiv, Markovci, 2015.

Jeţevka, gamaše, rokavice in čevlji

Koranti v rokah drţijo jeţevko. To je lesena gorjača, okrog katere je na vrhnjem

delu ovita jeţeva koţa. Na jeţevki koranti zbirajo robčke, ki jim jih podelijo

dekleta. Včasih, ko je bilo zelo mrzlo, so koranti imeli tudi rokavice. Te so bile

pogosto pletene na »en prst«. Obute imajo gamaše, v pogovornem jeziku

poimenovane »štucne«. Te so različnih barv (rdeče ali zelene), odvisno od vasi, iz

katere prihajajo. Tako so se v preteklosti tudi prepoznali. Tako kot se spreminja

način ţivljenja, se je spreminjala tudi obutev. V preteklosti je korant imel obute

»batače« oziroma gumijaste škornje, nato je sledilo obdobje usnjenih škornjev, v

današnjem času pa imajo v večini obute črne »delavske« čevlje.

V prvih desetletjih dvajsetega stoletja so fantje korantije izdelovali sami iz

materialov, ki so jih našli doma. Tako kot se je spreminjal način ţivljenja in kot se

je vanj vnašala nova tehnologija, so se pojavile tudi manjše spremembe pri

etnografskem liku korantu. Z izdelavo korantij so se začeli ukvarjati tako

imenovani mojstri. Enega izmed njih sem tudi obiskala, in sicer Marka Klinca iz

Spuhlje pri Ptuju, ter se pri njem pozanimala, kako izdeluje korantijo.

9

Marko Klinc (2015) je v intervjuju opisal, kako izdeluje korantovo kapo in plašč:

»Ogrodje korantove kape je narejeno iz govejega korpona – to je debelo in trdo

usnje, iz katerega na sprednjem delu izreţejo odprtine za oči, nos in usta. Na

veliko odprtino za nos in usta se prišije korantov nos. Ti nosi so različni, odvisno

od ţelja naročnika. Na zadnji strani je prav tako trdo usnje brez odprtin, ki se

zašije skupaj s prvim delom. Na straneh se prišijejo roglji, ki so iz tapetniške

goveje nape, napolnjeni z rţeno slamo. Ta kapa se razpne na takšno velikost, kot

jo potrebuje naročnik. Nato se ob straneh prišijejo še gosje, puranje ali rečje

peruti. Kapa se na območju ličnic, oči in nosa pobarva glede na ţeljo stranke ali

po domišljiji izdelovalca. Ta kapa se nato obleče v ovčjo koţo. Pod nosom ima

maska dolg rdeč jezik, brke iz sirke in bel fiţol, ki se uporabi za zobe. Na vrhu se

kapa okrasi z raznobarvnimi trakovi in fazanjimi peresi. Ti trakovi so simbol

veselja, pomladi in novega ţivljenja. Plašč se sestavi iz šestih ali sedmih ovčjih

koţ, ki si morajo biti čim bolj podobne. Plašč mora biti velik, prostoren, saj se

korant veliko giba.«

Slika 4: Korant danes

Vir: osebni arhiv, pustna povorka v Stojncih, 2011.

10

S pomočjo intervjuja sem pridobila informacije, kako se izdeluje korantija, ki je v

uporabi danes, in kateri materiali se pri tem uporabljajo. Danica Pičerko Peklar pa

je podala podoben opis, vendar za izgled koranta nekoč. Iz tega izhaja, da se še

danes za izdelavo korantij uporabljajo podoben postopek in podobni ali celo enaki

materiali.

O videzu koranta nekoč je Danica Pičerko Peklar (2008: 10) v knjigi Iz korantove

deţele dejala: »Včasih je bil videz koranta nekoliko drugačen – to izvemo iz

Ţupnijske kronike sv. Marka niţe Ptuja. (glej slika 2) Imel je kapo, ki je bila zadaj

kosmata. Obrazni del je bil iz starega usnja s prišitim nosom in izrezanimi

odprtinami za oči ter usta. Imel je dolgi rdeči jezik. Kapa je imela rogove iz usnja

ali klobučevine, na koncu roga pa je bilo še gosje pero. Oblečen pa je bil v narobe

obrnjen ovčji koţuh. Na hrbtu je imel privezan kravji zvonec, v rokah pa jeţevko.

Videti je bil, kakor bi pravkar prišel iz pekla.«

Slika 5: Korant – orači s Ptujskega polja 1890

Vir: Brence, Andrej (2011). Tradicionalne pustne maske na ptujskem območju.

Ptuj: Pokrajinski muzej Ptuj-Ormoţ, str. 55.

11

Kot je razvidno iz zapisov in tudi ogleda pustnega karnevala na Ptuju, imamo na

območju Ptuja različne vrste korantov, s tem pa so drugačni tudi materiali, iz

katerih se korantija izdeluje. Najopaznejša razlika med koranti z Dravskega in

Ptujskega polja ter haloškimi koranti so ţe v preteklosti bili rogovi, o čemer je

pisal tudi Brencelj (2011: 56) v knjigi Tradicionalne pustne maske na ptujskem

območju: »Tedaj so imeli koranti v Lancovi vasi kape in naličje iz koţuha z

odprtinami za oči, nosom, brki, jezikom in pravimi rogovi. Oblečeni v koţuhe in

prepasani z verigo, na kateri so bili pritrjeni zvonci. Posebnost pa je bila, da so si

nadeli predpasnike.«

Slika 6: Korant v spremstvu hudiča

Vir: Hieng, Primoţ. (2011). Ta norčavi pustni čas. Nova Gorica: Grafika Soča, str. 169.

12

Še danes se skupine korantov iz Haloz, Dravskega in Ptujskega polja med seboj

razlikujejo. Razlike se kaţejo v obuvalih, gamašah, jeţevkah, zvoncih in kapah –

rogovi, nos in perje.

Korant v pustnem času sodeluje v skupini oračev, posamezno ali v skupini

korantov. V današnjem času skupina korantov vključuje tudi hudiča. Njegova

naloga je, da vodi in usmerja to skupino. Pogosto je hudič tisti, ki pride prvi do

hiše in pripravi prostor (odpre ograjo, naznani ljudem prihod korantov), da koranti

brez teţav lahko pridejo do domačinov. Hudiča nekateri imenujejo tudi »tajfl«.

(glej slika 6) Na glavi ima rdečo ali črno masko iz blaga. Nanjo so prišiti kosi

ovčjega koţuha. Ima odprtino za oči in usta, pod odprtino pa je pritrjen dolgi rdeči

jezik. Na vrhu glave ima pritrjene rogove. Vedno pogosteje se pojavlja tudi maska,

v celoti narejena iz ovčjega koţuha. Oblečen ima rdeč ali črn kombinezon s kosi

ovčjega koţuha. Okrog pasu ima verigo z zvončkom. Nekateri imajo okrog telesa

tudi belo mreţo. V rokah drţi vile.

O razlikah v obhodih korantov nekoč in danes sem se pozanimala pri tastu

Danielu Slani (Stojnci, 2015), ki je korant ţe od malih nog. V pogovoru mi je

povedal, kako je nastala njegova prva korantija in kako so se njegovi obhodi

spreminjali od otroštva do danes. Dejal je, da je v "korantiji" ţe pribliţno

štirideset let. Začetki oblačenja v koranta niso bili tako preprosti kot danes. Zanje

v tistih časih ni bilo tako poskrbljeno. Daniel je imel srečo, da je bil njegov oče

čevljar in je imel dovolj znanja, kako izdelati korantijo in kako naj bi ta izgledala.

Prvo korantijo mu je izdelal oče, ko je bil star sedem let. Kapa je bila narejena po

meri njegove glave iz šolske torbe. Oče mu je izrezal odprtine za oči, prilepil nos

in brke. Sledilo je oblačenje kape oziroma lepljenje ovčjega koţuha na preostali

del oprave. Nato mu je oče iz uniform, ki so jih nosili takratni šoferji, sešil koţuh.

Uniforma je bila na notranji strani kosmata. Zvonce je dobil od sorodnikov z

Bleda. Narejeno garnituro zvoncev ima še zdaj, nosil jo je tudi njegov sin, v

prihodnje pa upa, da jo bo nosil tudi vnuk, če bo pokazal ţeljo po korantiji.

13

S to korantijo je bil prvič na Ptujskem karnevalu leta 1971. Njegov oče je bil

kopjaš, vendar se je to leto z njim oblekel v koranta, da sta lahko skupaj tekla po

karnevalu. V Markovcih jih je pobral avtobus in jih odpeljal na Ptuj. V tistih letih

sta bila na Ptuju v enem dnevu dva nastopa, prvi zjutraj in drugi popoldan v obliki

povorke. Tudi korantov ni bilo toliko kot danes, mogoče največ petdeset. Ko je bil

Daniel star petnajst let, si je s prisluţenim denarjem kupil novo korantijo. Skupaj s

prijateljem sta obhode nadaljevala predvsem po vaseh, saj se je naveličal mesta in

prešel na vaške ulice, kjer je tudi več domačnosti. Kot korant je včasih dnevno

nabral tudi do sto robčkov, ki jih je zvečer z veseljem odvezal in naslednji dan

ponovno nadaljeval z obhodom.

Slika 7: Povorka, Markovci

Vir: Osebni arhiv, Markovci, 2015.

14

2.1.1 Markovski "fašenk" nekoč in danes

Potek in priprave na »fašenk« v Markovcih po zapisu Mateja Slekovca: priprave

so potekale ţe štirinajst dni pred pustom. Takrat so si mladi fantje na palico

pripeli kos vrvi, nanjo pa spletli kos svile. S tem bičem so nato pokali ob

večernem mraku, saj se je takrat pok razlegal širom po vasi. To se je imenovalo

»pokanje fašenka«. V času pred pustom so bili vsi raztreseni, predvsem otroci. Na

pustna ponedeljek in torek jih niti ni bilo v šolo. Glavno dogajanje je bilo v torek,

ki se je slavil kot narodni praznik.

Zgodaj zjutraj se je zaslišalo pokanje, kmalu za tem pa orače, ki so obiskali vsako

dvorišče. Orači so bili lepo oblečeni fantje, stari do dvajset let. Od šest do osem

fantov je vleklo majhen plug in pelo. Na glavi so imeli klobuk s svilenimi trakovi.

Spremljal jih je fant, ki je bil našemljen v grdega starca s košem na hrbtu, v

katerega je shranjeval darove. Za obrambo pa je orače spremljal en korant. Zraven

tega je njegova naloga bila tudi pluţenje. Fant z grabljami je posejal »repno

seme« in gospodom zaţelel dobro letino oziroma »debelo repo«, ti pa so mu v dar

dali jajce ali klobaso.

Slekovec je dejal, da je bila edina spaka med njimi kurent, ki je imel "naspahe"

(ogrnjeno) oblečeno ovčjo koţo, na glavi pa »kurentovo kapo«. Ta je imela zadaj

ovčji koţuh, spredaj pa je bila iz starega usnja s prišitim nosom in rdečim

jezikom. Na kapi so bili rogovi iz usnja ali klobučevine, na vrhu pa je imel po eno

gosje pero. Na hrbtu je imel kravji zvonec. Za obrambo je v rokah drţal "drog", ki

je imel na koncu pritrjeno jeţevo koţo.

V tistem času so se koranta vsi otroci bali, še bolj pa njegove jeţevke. Slekovec je

njegov hod opisal kot mogočno korakanje, cepetanje in skakanje.

V popoldanskem času so se fantje oblekli v ţenske. Oblekli so si svečane obleke

od deklet in šli na ples. Pogosto so tam popivali in se stepli, tako da so se domov

vrnili umazani in raztrgani.

15

»Maškaram« so se pridruţile tudi »gambele«, sedaj imenovane melika, ki so bile

narejene podobno kot v današnjem času.

Zvečer pa so pri vsaki hiši imeli "domači praznik". Vsak gospodar je povabil

svoje znance in goste. Med jedjo so se pridruţili tudi nepovabljeni gosti (trgovci),

rusa in njen gonjač. Ko je pusta konec, pa je čas resnega posta. (Slekovec, okrog

1875, 15–18)

Tudi v današnjem času se aktivne priprave na "fašenk" začnejo pribliţno štirinajst

dni prej. Pustne skupine pa so aktivne mnogo prej, nekatere se začnejo dogovarjati

za novo masko ţe takoj po »fašenku«.

Pokači si popravijo ali spletejo nov bič, kurike na svoje ogrodje lepijo novo perje,

orači si pripravljajo in popravljajo kape ter krasijo plug, rusike pa si delajo nova

ogrodja. Koranti ob lepem vremenu prezračujejo korantijo, čistijo čevlje, menjajo

polomljena peresa in papirnate roţe. Dekleta in ţene se pred fašenkom dobivajo v

gasilskih ali vaških domovih, kjer izdelujejo papirnate roţe za duhove. Večina

vaščanov se po vaseh zdruţi, nakar s skupnimi močmi izdelajo masko, ki jo bodo

predstavljali na povorki.

Slika 8: Domovina korantov (Ptujsko polje)

Vir: Kuret, Niko. (1984). Maske slovenskih pokrajin. Cankarjeva zaloţba: Ljubljana.

16

Za svečnico se izvedeta »bičev pok« in obhod korantov z zvonci. V takšni opravi

naj bi bil korant vse do »mastnega petka«. V naslednjih dneh so vse do pustnega

torka oblečeni v celotno korantovo opravo.

Na pustno soboto se začne povorka v Zabovcih in se zaključi v Markovcih. Nato

sledi rajanje do jutranjih ur. Na pustni torek se skoraj vsaka skupina z

etnografskimi liki predstavi v svoji vasi.

Slika 9: Vezanje robčkov

Vir: osebni arhiv, Markovci.

17

2.1.2 Obhodi korantov nekoč in danes

Ţe v preteklosti so nastajale skupine korantov, ki so izvajale obhode po vaseh. S

tem so koranti odganjali zimo, klicali pomlad in domačinom zaţeleli dobro letino.

Več o tem je zapisal Andrej Brence v knjigi Tradicionalne pustne maske na

ptujskem območju (2011). Na pustni torek se je zbralo 15 ali več korantov, ki so

začeli z obhodi po vaseh. Včasih so hodili tudi tako dolgo, da so morali pri kakšni

hiši prespati. Vaščani so jih sprejeli odprtih rok, saj so vedeli, da lahko drugače k

hiši prikličejo nesrečo. Če so jih kje zavrnili, se je korant povaljal po tleh, kar je

pomenilo nesrečo. Pomembna vraţa je, da korant ni smel poloţiti kape na tla,

temveč na klop, mizo ali na posteljo, saj bi bila v nasprotnem primeru slaba letina.

Gačnik je v knjigi O pustu, maskah in maskiranju (2003) pisal o snetju mask. V

preteklosti je bilo častno, da je korant dal kapo iz glave šele v hiši, ko mu je

gospodinja ponudila hrano in pijačo. V današnjem času pa je pogosto obratno, saj

korant ţeli pokazati, kdo se skriva za mogočno masko. Včasih je korant v dar

dobil klobase, ki si jih je pritrdil za verigo z zvonci, v današnjem času pa koranti

zbirajo robčke, ki jih dekleta veţejo na jeţevko. Več kot jih korant zbere, bolj je

uveljavljen.

Iz pripovedovanja starejših občanov sem izvedela, da so korante v času Marije

Terezije preganjali. To so počeli mestni straţarji, saj so si nekateri nadeli masko z

namenom, da bi obračunali s posameznikom.

Med različnimi skupinami korantov oziroma med koranti različnih vasi je prišlo

do spopadov. Pogosto so bile vzrok stare zamere. Spopadi so potekali tako, da so

dali jeţevko za verigo z zvonci in jo tako dolgo vili, da se je ta pretrgala.

Pomembno je poudariti, da te verige včasih niso bile tako močne kot danes. To je

bila za koranta sramota. Ponekod so za boj uporabili tudi noţe. O tem je pisal tudi

Gačnik v knjigi O pustu, maskah in maskiranju (2003: 133): »Kurenti so zaradi

varnosti pod koţuhom nosili tudi kratke puške, dolge noţe in sekire, kurent –

pluţar pri skupini oračev pa tudi vrečko s plevami, ki so predstavljale repno

seme.«

18

Slika 10: Korant in hudič 1961 ter Pernati koranti 2010, Markovci na Ptujskem polju

Vir: Gačnik, Aleš. (2011). Tradicionalne pustne maske na ptujskem območju.

Ptuj: Pokrajinski muzej Ptuj-Ormoţ, str. 53, 57.

V današnjem času se korantovo obdobje začne na svečnico, ko se izvede tako

imenovani korantov skok. Takrat si koranti nadenejo samo zvonce in jeţevke ter

plešejo okoli ognja – na domačiji karnevalskega princa v Budini pri Ptuju začnejo

z odganjanjem zime in zla v zameno za pomlad in dobro letino. S tem običajem se

večina markovskih korantov ne strinja, saj menijo, da se v preteklosti ni izvajal

takšen »obred«. Zato pri nas začetek »fašenka«, tako imenovan bičev pok, poteka

malo drugače. Pokači ob polnoči začnejo pokati z biči, koranti pa po vasi pritečejo

do občine, kjer skupaj zaplešejo in kličejo pomlad. Na pobudo sekcije oračev je v

Dornavi zaţivela prireditev, poimenovana Prva brazda. Orači skupaj z

istoimenskimi skupinami iz sosednjih občin in pristaši iz domačih vasi simbolično

zaorjejo prvo brazdo od gasilskega doma v Mezgovcih do občinske stavbe v

Dornavi. Tam jim ţupan za čas pustnih dni (do pepelnice) simbolično izroči ključe

občine. Takšen obred naredijo tudi na Ptuju. Podobni dogodki se odvijajo še v

Grajeni – Tradicionalni skok korantov in Lancovi vasi – S pokom in skokom v

pustne prireditve. Njihovi obhodi (skupina korantov in hudiča) se nadaljujejo vse

do pustnega torka, ko obiskujejo vaščane.

19

2.1.3 Vloge koranta

Korant je imel v preteklosti različne vloge.

1. Gačnik je v knjigi Dediščina kurenta v kulturi Evrope (2004: 132) zapisal:

»Podobnost s kurenti zasledimo ţe v grški mitologiji. Starogrški kureti (gr.

kouretes) so malega Zevsa v jami skrivali pred očetom Kronosom. Kronosu je

bilo prerokovano, da ga bo premagal lastni sin, zato ga je hotel poţreti. Kureti

so bili oboroţeni z velikimi meči in ko je Zevs zajokal, so z meči povzročili

strašen trušč in tako preglasili njegov jok. Povezavo z našim kurentom lahko

najdemo v imenu, strašnem trušču (zvonci) in meču (jeţevka).« (Gačnik 2004:

132)

2. Danes srečamo skupine korantov z vodstvom hudiča, ki opravljajo obhode po

vaseh, preganjajo zimo in kličejo pomlad, vaščanom zaţelijo dobro letino. O

samostojnih obhodih je pisal tudi Andrej Brence v knjigi Tradicionalne pustne

maske na ptujskem območju (2011), kjer je zapisal, da so se obhodi začeli, ker

so ljudje sami čutili potrebo po tem. Obhodi naj bi se začeli na območju

Markovcev v drugi polovici 19. stoletja, drugje na Ptujskem polju in na

območju Lancove vasi pa šele proti koncu 19. stoletja. Najdlje se je obhod

samostojnega koranta ohranil v Halozah, do sedemdesetih let prejšnjega

stoletja.

3. V današnjem času srečamo korante tudi kot spremljevalce oračev. Skupino

oračev sestavljajo konjiči, pokač, pobirač in korant. Tetičkovič je v knjigi O

pustu, maskah in maskiranju (2003) zapisala, da naj bi bil obred oračev uvod v

prvo delo na polju. Ti gospodarjem zaţelijo dobro letino in srečo pri ţivini.

Korant ima nalogo pluţarja, saj drţi za plug in orje. Spet pa se glede na

območje število korantov ob plugu spreminja. V Lancovi vasi in Gruškovju

plug spremljata dva ali več korantov, medtem ko je v Markovcih v skupini

oračev le en korant. (glej slika 11)

20

Ţe v preteklosti pa so konjiči ob sprevodu tudi popevali. To naj bi bile »pesmi

smešnice«. Trstenjak je v poročilu zapisal eno izmed njih (Kuret, 1984, cit. po

Trstenjak, 1875: 111):

»O jaz vbogi kmet,

kaj čem jaz začet?

Baba skrije se mi v klet

no odbije soda čep

pa podstavi veliki čep!

Oj jaz vbogi kmet,

kaj čem jaz začet?«

Slika 11: Markovski orači

Vir: osebni arhiv – zapuščina dedka.

4. Vse pogosteje korante srečamo tudi na kulturnih prireditvah in kot lik, ki se

pojavlja v slovenski umetnosti (kiparstvu, slikarstvu, gledališču, filmu itd.).

Motiv koranta so v svoja dela vnesli Boris Ţohar, Franc Mihelič, Cecilija

Bernjak, Maksim Gaspari, Jurij Šubic idr. Boris Ţohar je slikar in kipar s

21

Ptuja, ki mu korant pomeni alfo in omego v motivnem svetu, zato ga je

velikokrat likovno upodobil. (glej slika 19) Franc Mihelič pa je v svojem

likovnem delu predstavil motiv mrtvega kurenta in grafiko tako tudi

poimenoval.

Motiv za to delo naj bi dobil iz lastnih izkušenj. 8. februarja 1973 naj bi med

Borovci in Dornavo našli mrtvega dečka. Koranti so odšli na obhod, medtem

pa se je eden izmed njih zgrudil zaradi preobremenjenosti, kot piše v

policijskem arhivu. Mihelič pa podpira trditev preostalih vaščanov, in sicer da

je do smrti prišlo zaradi spopada med koranti. Sam je bil takrat v bliţnji

gostilni in prvič skiciral koranta. Ko je izvedel novico, se je zavihtel na kolo in

se odpravil na kraj dogodka. Tisti trenutek mu je pustil poseben pečat, saj je

postal eden izmed osrednjih motivov njegove umetnosti. Ta motiv je bil tako

močan in popularen, da se je prenesel na mnoga področja slovenske

umetnosti. (Komelj: 2002: 195–196)

»Mihelič pri svojem ustvarjanju izhaja iz kurenta kot pustnega lika.

Predstavljal ga je v povezavi s spremljajočimi šegami; predvsem ga je zasvojil

motiv mrtvega kurenta. (glej slika 18) Kasneje pa je pustno podobo kurenta

spreminjal (kurentovo telo je upodobil kot kokošje, na njegovo opravo je dodal

razno rastlinje, kurent je lahko postal razpadajoče deblo z lobanjo namesto

kape). Iz tega lahko sklepamo, da se v Miheličevih modifikacijah kaţe

povezava s kurentovim bistvom kot pustnim likom (vegetacijski demon ali celo

Bog, ki preganja zimo, prebuja naravo; kot tak simbolizira plodnost in s tem

novo ţivljenje).« (Marčič, 2013: 93–94)

22

Slika 12: Sergej Hahonin s svojimi deli

Vir: MC Ljubljana – Napovednik. com: Med slovenskimi kurenti in sibirskimi šamani. (b. d.).

Pridobljeno 6. 7. 2015

s http://www.napovednik.com/dogodek168569_med_slovenskimi_kurenti_in_sibirskimi_sama

ni.

Z motivom koranta sta se ukvarjala tudi Ljuba in Sergej Hahonin iz Rusije.

Menita, da imajo tudi oddaljeni geografski liki skupne lastnosti. Z oljem na

platno sta naslikala pernatega koranta, ki sta ga razstavila v Hipermarketu

Celje. (»Med slovenskimi kurenti in sibirskimi šamani«, b. d.)

Kot sem ţe omenila, je korant v našem okolju zelo pomemben pustni lik. V

njegovo čast so v Markovcih postavili kip.

23

Slika 13: Kip koranta v Markovcih

Vir: osebni arhiv, Markovci, 2015.

Kurenta lahko zasledimo tudi v lutkovnem gledališču, na primer v predstavi

Kurent avtorja Aleša Štegra. V okviru kulturnih prireditev pa je potekal

muzikal Rok Kurent, ki ga je priredil simfonični orkester glasbene šole Krško.

5. Skupine korantov ali posameznika je moč srečati tudi na športnih prireditvah,

kjer pogosto nastopijo v vlogi maskote. Nad tem so nekateri posamezniki

ogorčeni, saj menijo, da ima korant določeno vlogo, ki nima povezave s

športom.

24

2.1.4 Delite korantov

Korante ločimo po kapah. Delijo se na rogate in pernate (glej slika 14):

pernati koranti prihajajo iz občine Markovci, s Ptujskega in

Dravskega polja. Maska je iz ovčjega koţuha, na vrhu kvišku štrlita dve

tanki palici, ki ju povezuje ţica, nanjo pa so pritrjeni barvni trakovi. Ušesa

so izdelana iz gosjih ali puranjih peres, ki jih domačini imenujejo »peruti«.

Oči in usta na naličju so obrobljena z rdečo barvo, nos pa je oblikovan v

usnjen rilec. K ustom je prišit na nit nabran bel fiţol, ki predstavlja zobe.

Pod nosom sta namesto brkov pritrjena dva šopa suhe sirke. Iz ust korantu

visi dolg rdeč in lepo vezen jezik s karo vzorcem;

rogati koranti prihajajo z območja Lancove vasi na Dravskem polju

in iz Haloz. Masko namesto perja in lesenih rogov krasijo pravi goveji

rogovi ter ušesa iz usnja in krzna. Kapa je iz govejega usnja in je prešita z

dolgodlako ovčjo koţo. Na naličje maske je prišit gobčast nos, vrezane so

odprtine za oči, nos in usta. Iz ust visi rdeč jezik iz telečjega usnja. Pod

nosom so prišiti zobje iz fiţola in brki iz sirke.

Razen navedenih razlik so maske koranta povsem enake. Vse imajo podoben nos,

usta iz fiţola, jezik in odprtini za oči. Tudi znotraj Slovenije in po Evropi je veliko

pustnih mask, ki so vizualno podobne korantom ali imajo enako izročilo.

Slika 14: Pernati in rogati korant

Vir: osebni arhiv, galerija Zvonka Kriţaja 2011, Ptuj in Permanent Collection: Carnival Masks from

the Ptuj Region (Exhibition). (b. d.). Pridobljeno 2. 12. 2013 s http://www. maribor2012.

eu/en/nc/event/prikaz/667845/.

25

2.2 Korantu podobni etnografski liki

V nadaljevanju sem predstavila slovenske in tuje maske, ki nakazujejo podobnost

z našim korantom.

Ena izmed takih mask je Mamuthones s Sardinije. (glej slika 15) Mamuthones

ima črno masko, narejeno iz lesa, črni ovčji koţuh in niz zvoncev na zadnji strani

trupa. Podobno kot korant ima tudi Mamuthones spremljevalca Issohadore.

Nekateri jih povezujejo z Dionizovim obredom, spet drugi zanikajo to povezavo

in menijo, da vključujejo ritual, ki zaznamuje prehod letnih časov, ter da ţelijo

zavarovati ţivali pred zli duhovi in ohraniti dobro letino. (»Mamuthones«, 2015)

Zvončari iz sosednje Hrvaške so zaviti v ovčje koţe z velikim zvonom na hrbtu.

Na glavi imajo masko, »čudne ţivalske glave« z rdečim jezikom in rogovi.

Oblečeno imajo mornarsko-črtasto majico in bele hlače. V rokah drţijo balto ali

bačuko. Njihova naloga je, da odganjajo zimo in kličejo pomlad. (»Halubajski

zvončari«, b. d.) (glej slika 15)

Slika 15: Mamuthones in zvončari

Vir: Mamuthones (b. d.). Pridobljeno 19. 2. 2015 s

http://it.wikipedia.org/wiki/Mamuthones#mediaviewer/File:MAMUTHONE.jpg; Halubajski zvončari

(b. d.). Pridobljeno 19. 2. 2015 s http://www.halubajski-zvoncari.com/210212.htm.

26

Soroden korantu je tudi kuker iz Bolgarije, ki okrog pasu prav tako nosi zvonce,

njegova naloga pa je odganjati zle duhove in s svojo energijo priklicati prebujanje

narave. (Cafuta, b. d.) (glej slika 16)

Slika 16: Kukeri

Vir: Cafuta, Staša. (b. d.). V Pernik na največji mednarodni festival maškar na Balkanu. Svet&ljudje,

100. Pridobljeno 19. 2. 2015 s http://www.svetinljudje.si/si/clanki.wlgt?Id=129.

Na območju Beneške Slovenije v pustnem času zvonijo blumarji. V preteklosti so

to bili neporočeni moški, ki so tekli po vasi in prebujali pomlad. Oblečeni so v

bele platnene hlače in srajco, okoli vratu imajo ovito pisano ruto, na glavi pa

nosijo posebne »klabuke«. Obute imajo črne »ţeke« z gamašami, v rokah pa

drţijo palico, ki jo imenujejo »pištok«. (»Blumarji iz Črnega vrha«, 2010) (glej

slika 17)

Škoromatijo iz Hrušice (Ilirska Bistrica) sestavlja več pustnih likov, med katerimi

je tudi Škoromat. Ta je oblečen v bele hlače, rdeče gamaše in brezrokavnik iz

ovčjega koţuha, na glavi ima visoko pisano kapo iz papirnatih roţ in trakov, okoli

pasu pa zvonce. Obraz ima poslikan ali pa ima narejeno leseno poslikano masko.

27

Prav tako gre za moški pustni lik, saj fantje ne dopuščajo, da bi ga oblekla dekleta.

(»Opis enote ţive kulturne dediščine«, 2012) (glej slika 17)

Slika 17: Blumarji in škoromat

Vir: Carnival king of Europe: News – Gran carnevale alpino di San Michele all'Adige. 2013. (b. d.).

Pridobljeno 27. 2. 2015 s http://www.carnivalkingofeurope.it/photo-gallery/carnevaleAlpino2013.php;

Blumarji iz Črnega vrha. (b. d.). Pridobljeno 23. 2. 2015 s

http://www.primorski.it/dossiers/Priloge/6/20/.

28

Vsi ti pustni liki imajo enako oziroma podobno izročilo: gospodarjem ţelijo dobro

letino, z zvonjenjem pa skušajo prebuditi naravo – priklicati pomlad.

V namen prepoznavnosti etnografskih likov iz ptujske okolice so na Ptujskem

gradu pripravili razstavo. V ospredje so postavljeni različni koranti (pernati,

rogati). Vodstvo gradu nudi osnovnim šolam vodenje po gradu in voden ogled

razstave. Najprej si ogledajo vse etnografske like, nato pa jih v naslednji sobi

seznanijo s slikanico Mali Kurent avtorice Metke Stergar. Slikanica je prevedena

tudi v nemški jezik. Metka Stergar je na to temo za otroke pripravila sestavljanke

in delovne zvezke, ki vsebujejo ilustracije iz knjige. Delovni zvezki so v treh

različicah (po triadah), prilagojeni starostni stopnji učencev. Prvi delovni zvezek

Zgodbe o tradicionalnih pustnih maskah 1 je namenjen učencem prvega triletja,

zato vsebuje več risb in zapis z velikimi tiskanimi črkami. V njem učenci

povezujejo, dopolnjujejo, štejejo, rišejo, barvajo itd. V drugem delovnem zvezku

Zgodbe o tradicionalnih pustnih maskah 2 se ţe pojavlja več besedila in

fotografij. Učenci odgovarjajo na vprašanja, povezujejo, rešujejo razpredelnice

itd. Na koncu ogleda si lahko učenci oblečejo korantijo in preizkusijo magično

moč, ki jo dobi posameznik, ko se obleče v koranta.

29

2.3 Knjiţevne vrste, v katerih se pojavlja tema koranta

Kot sem ţe zapisala, nastopa korant v različnih vlogah. Prav tako se te vloge

razlikujejo tudi v knjiţevnosti. O tem je pisala Monika Kropej, ki je v svojem delu

zbrala različne zgodbe in teorije o kurentu v mitologiji. Zapisala je (Kropej 2008:

41): »V slovenski pripovedki torej Kurent pomaga Krajncu, da se reši pred

potopom. Kurent je po mnenju Nika Grafenauerja hudobno lunarno boštvo. V

njem je prepoznal slovensko boţanstvo vina in veselja ter lunarnega praočeta in

hudobno višje bitje, sorodno votjaškemu Kerementu, ki naj bi izviralo iz

praslovanske nomadsko-pastirske kulture. Kerement naj bi po votjaški bajki

naučil prvega človeka v raju delati kumis (opojno pijačo iz kobiljega mleka) in

zapeljal prva človeka, da sta prestopila zapoved stvarnika Inmara, da ne smeta

piti kumisa. /…/ lahko rečemo, da je bil Kurent po vsej verjetnosti boţanstvo

oziroma demon, povezan z rodovitnostjo in razbrzdanostjo. Ljudje so verjeli, da je

njihov praoče in da skrbi za obnovo na zemlji.«

Spet drugi korantu pripisujejo nekoliko drugačno vlogo. Milček Komelj (2002:

196) je zapisal, da je korant »kljub izvornemu dogajanju zime, ki simbolizira smrt,

ţe s svojo močno strašljivo pojavnostjo nikakor ni bil sam daleč od grozljive

smrtonosnosti, ki je po svojem demonskem značaju bliţje smrtni zimi kot

razcveteni pomladi in torej sorodnejši prvotnemu demonu dobrega, demonu zla«.

Vsa mnenja pa imajo skupno bistvo, in sicer da ima korant tako v kulturni

dediščini kot v knjiţevnosti vlogo, da preganja zimo in kliče pomlad, pripomore k

rodovitnosti zemlje ter med ljudi prinaša veselje.

Izbrala sem prozne knjiţevne vrste s temo koranta, pri čemer se ta lik pojavlja v

mitu, mitološki pripovedki/pripovedi, pravljici in otroških folklornih obrazcih.

2.3.1 Pripovedka (povedka)

»Pripovedke (v folkloristiki imenovane povedke) so krajša prozna besedila, ki so

za razliko od pravljic bolj povezane s svojim okoljem.« (Haramija 2011: 9)

Za pripovedko je značilno, da ima eno stvar resnično. Tako imamo dve delitvi.

Prva delitev je delitev glede na eno resnično sestavino besedila, ta je lahko

30

knjiţevni čas, knjiţevno osebo in knjiţevni prostor. Druga delitev pripovedke je

vezana na vsebino:

mitološke,

legendne,

zgodovinske,

razlagalne,

socialne in

šaljive pripovedke.

Marija Stanonik (1999: 261) v delu Slovenska slovstvena folklora navaja: »Njeni

nosilci in spremljevalci trdijo, da podaja resnične ali vsaj verjetne dogodke.

Pripoveduje o znanih osebah, krajih in zgodovinskih dejavnostih. Njena struktura

ni zahtevna. Je kratka, pogosto se konča s tragično poanto oziroma poučnim

jedrom.«

»Bajke s povedkami, legende, smešnice in pravljice so oblike narodne pripovedne

umetnosti. /…/ Točne meje med bajko, narodno pripovedko in pravljico seveda

ni.« (Kelemina 1997: 7– 8)

2.3.2 Mit in mitološke pripovedke

Mit uvrščamo v kratkoprozne knjiţevne vrste, njegov nastanek sega daleč v

obdobje orientalske knjiţevnosti. Z uporabo mitov so si ljudje v preteklosti

razlagali nenavadne dogodke. Vsebina je bila povezana s pogansko religijo, na

katero so se nanašali rituali. V nadaljevanju bom predstavila tudi obrazloţitve

mita različnih avtorjev.

»Miti in mitološke pripovedke so knjiţevna vrsta, ki v dokaj kratki formi

upovedujejo vsebino poganskih religij. So krajše pripovedi o starodavnih

politeističnih verovanjih, le-ta pa so spodbujala rituale. Moderni človek ima

preveč informacij, da bi se ukvarjal z rečmi, ki so jih znali povedati stari ljudje v

nekih starih, drugačnih časih. Dejstvo pa je, da so miti ali pa vsaj njihovi

31

prepoznavni motivi v pripovedkah v sodobni knjiţevnosti ohranjena in zanimanja

vredna podoba preteklosti. /…/ Nekateri miti in mitološke pripovedke niso povsem

izmišljene zgodbe, temveč se navezujejo na resnične kraje, dogodke ali osebe.«

(Haramija 2011: 7)

Zanimiva je tudi misel Karen Armstrong (2005: 3), ki v knjigi Kratka zgodovina

mita (v: Dragica Haramija: Mariborske vedute; Maribor: Pivec, 2011) zapiše:

»Miti so univerzalne in brezčasne zgodbe, ki odsevajo ţivljenje in ga hkrati

oblikujejo –raziskujejo naše ţelje, strahove in hrepenenja. Opominjajo nas, kaj

pomeni biti človek.«

Karen Armstrong v knjigi Kratka zgodovina mita (2005) piše, da zgodovina mitov

sega v obdobje neandertalskih grobov. Številni predmeti, ki so jih našli v njih,

pričajo o tem, da so ljudje verjetno verjeli v novo ţivljenje. Ob tem se pojavljajo

mnenja, da so si ljudje o nenavadnih dogodkih pripovedovali tudi zgodbe.

Armstrongova (2005: 10) navaja:

»Neandertalski grobovi nam sporočajo pet pomembnih resnic o mitu.

1. Mit skoraj vedno izvira iz izkušnje smrti in strahu pred izumrtjem.

2. Ţivalske kosti kaţejo na to, da je pokop spremljala ţrtvena daritev.

Mitologija je po navadi neločljivo povezana z obredom.

3. Neandertalci so se svojega mita spominjali ob grobu, ob koncu

človeškega ţivljenja. Najveličastnejši miti govorijo o skrajnostih; silijo

nas, da se podamo onkraj svoje izkušnje.

4. Mit ni zgodba, ki bi bila sama sebi pomen. Uči nas, kako se naj

vedemo.

5. Vsa mitologija govori o drugi ravni, ki obstaja vzporedno z našim

svetom in ki ga nekako podpira. Vera v to nevidno, toda mogočnejšo

resničnost, ki jo včasih imenujemo svet bogov, je osrednja mitološka tema.

Namen mitologije je bil torej pomagati ljudem, da se soočijo s tegobami

človeškega ţivljenja. Pomagala jim je najti njihovo mesto in pravo vlogo sveta.«

32

Prav tako imajo podobno vlogo pravljice, to je, da ljudi na poseben način

pripravijo na ţivljenje v druţbi. Vendar mit za razliko od pravljic po Bettelheimu

(2014: 34) govori o tem, da je mit za človeka poduk, kako ravnati v druţbi

oziroma zunanjem svetu.

2.3.3 Folklorna pravljica

Tudi folklorno pravljico uvrščamo med kratkoprozne knjiţevne vrste. Pravljica je

enodimenzionalna, sestavljata jo plast čudeţnega in plast realnega, dogaja pa se le

v enem samem svetu. Pojavlja se tretjeosebni pripovedovalec. Za pravljico je

značilno, da se glavnemu junaku dogajajo čudeţne stvari, vendar je zanj to

normalno. Na koncu se vse uredi. V pravljici vedno nastopajo zlobne osebe, ki so

za to kaznovane, in dobre, ki so na koncu nagrajene. To imenujemo milenarizem.

Ena od pomembnih značilnosti pravljice pa so tudi miljeji, kar pomeni, da se bo

zgodilo nekaj slabega, če se dogaja v gozdu, oziroma bo to srečno, če se dogaja na

jasi. Pravljica ima tudi določeno pravilo: »HOME-GO AWAY-HOME«, saj je

odhod glavnega lika od doma nujna sestavina pravljice.

Folklorna pravljica nima določljivega knjiţevnega časa in prostora. Začne se z

»Nekoč pred davnimi časi …« Njena zgradba je sintetična, kar pomeni, da ima

uvod, dolg zaplet, vrh, razplet in na koncu kazen za zlobne ljudi in nagrado za

dobre, dogodki si sledijo časovno zaporedno. Torej, konec je vedno srečen.

Literarni liki nimajo podanih imen, temveč so poimenovani glede na svoj poklic

ali stan. Iz didaktičnega instrumentarija Modrost pravljične školjke avtorice

Dragice Haramije (2015: 180–183) lahko razberem, da se v pravljicah pogosto

pojavlja število tri. To je v pravljici vidno, ko osebe rešujejo nek problem in to

velikokrat uspe šele tretjemu sinu. Prav tako je za preobrazbo pogosto treba

izpolniti tri zahteve. Enako se zgodi tudi v zgodbi Kurent uklet v vola Jakoba

Kelemine, ko Kurenta Bog in sveti Peter spremenita v junca. Kurent bo spet

postal človek, če ljudstvo junca ne bo zaklalo, oddalo ali preteplo. Zraven števila

tri se pojavljajo tudi števila sedem, devet in deset, redkeje pa ena, dve, dvanajst in

trinajst. V pravljicah se pojavljajo tipični začetki in konci. Začetki nakazujejo

knjiţevni čas, konci pa srečno rešitev problema – dobri junaki so nagrajeni, slabi

33

pa kaznovani. Kot sem ţe zapisala, knjiţevnega prostora in časa ne moremo jasno

določiti, lahko pa ga razberemo iz knjiţevnega dogajanja.

O definiciji pravljice je Dragica Haramija (2012: 16–17) v delu Nagrajene pisave

zapisala: »Značilnosti folklorne pravljice so naslednje: črno-belo slikanje oseb

sproţi predstavo o eni pomembni lastnosti knjiţevnega lika, le-ta pa je močno

potencirana. Literarni liki so imenovani po poklicu, druţbenem poloţaju ali

kakšni drugi lastnosti, v pravljicah pa določen lik hkrati tudi predstavlja vedno

isto lastnost (zlobna mačeha, lepa kraljična …), knjiţevnega časa in knjiţevnega

prostora ni mogoče natančneje določiti, v zgodbi nastopajo tudi čudeţna bitja ali

čudeţni predmeti, čudeţ pa je časovno in/ali krajevno omejen, konec je vedno

srečen. Podskupina folklorne pravljice, ki ni značilna zgolj za slovensko slovstvo,

so besedila, ki so jih po zgledu ljudskega (folklornega) slovstva zapisali znani

avtorji in jih tudi objavili kot lastne stvaritve.«

S pomočjo pravljic si otroci laţje predstavljajo svet, ga spoznavajo. Na nek način

jim pravljica pove, kako se spopadati z ţivljenjem, da je v ţivljenju pomemben

boj, da se je treba spopasti s teţavo, medtem ko jih odrasli skušamo tega ubraniti.

Ţelimo jim prikazati svet "lep", kot da so vsi ljudje prijazni, z njimi prav tako ne

govorimo o staranju in umrljivosti. Pogosto pa se odrasli ne zavedamo, da otroci

te stvari občutijo oziroma jih poznajo. (Bettelheim, 2014: 13) Tudi zato so "varuhi

pravljic" začeli zbirati zgodbe. O folklorni pravljici je pisal tudi Max Lüthi v delu

Evropska pravljica: forma in narava (2011: 143): »Pravi varuhi pravljice pa niso

ne le literarni teoretiki ne psihologi, temveč folkloristi. Sadovi njihovega

ljubečega zbiranja prihajajo na dan v vedno novih znanstvenih in popularnih

publikacijah, poleg teh so tukaj še tisoči zapisov folklorističnih arhivov mnogih

evropskih deţel. Vedno bolj se uveljavlja princip objavljanja dobesednih zapisov

zgodb.«

Primerjava pravljice in mita

Pravljice in miti imajo enako strukturo, razlikujejo se le v tem, da miti vsebujejo

še dodaten element – ritual, ki ga pravljica nima. Motivi iz mitov prehajajo v

34

pravljice (na primer paranje trebuha se je preneslo iz mita v pravljico), kar

pomeni, da so najprej nastali miti, nato pravljice in na koncu pripovedke. Literarni

liki, ki nastopajo v pravljicah, so takšni, da jih ljudje ţelijo posnemati v svojem

ţivljenju, torej se poistovetiti z njim, medtem ko v mitu nastopajo liki, ki so

nadčloveški in se jim človek teţko pribliţa.

Mit in pravljico je primerjal tudi Bruno Bettelheim v knjigi Raba čudeţnega

(1999). Zapisal je, da pravljica in mit sodita v ljudsko slovstvo predpismenih

druţb. V različnih kulturah ni jasne meje med mitom in pravljico. Menil je, da so

se miti in pravljice v zgodovini s pripovedovanjem spreminjali. To pomeni, da so

se deli krajšali ali daljšali ali celo spojili med seboj. Zgodbe je pripovedovalec

prilagodil zanimanju poslušalcev, torej so meje včasih zabrisane. Pojavljajo se

tudi razlike med mitom in pravljico (Bettelheim, 1999: 52):

»V obojih se pojavljajo iste tipične osebe in situacije ter isti nadnaravni dogodki,

vendar so predstavljeni na bistveno različen način. Če povemo preprosto, mit

skuša vzbuditi naslednji občutek: ti dogodki so popolnoma brez primere; ne bi se

mogli pripetiti niti komu drugemu niti kje drugje; so veličastni, vzbujajo grozo in

se nikakor ne bi mogli zgoditi navadnim smrtnikom, kakršna sva jaz in ti. Ti

občutki ne izvirajo toliko iz tega, da so ti dogodki nadnaravni, ampak bolj iz tega,

da so kot takšni opisani. V primerjavi s tem so dogodki v pravljicah, čeprav so

pogosto nenavadni in povsem neverjetni, vedno prikazani kot običajni, kot nekaj,

kar bi se lahko pripetilo tebi ali meni ali najbliţjemu sosedu, če ne drugače, pa

vsaj na sprehodu v gozdu.

Še pomembnejša razlika med obema vrstama zgodb je v tem, da je konec v mitih

skoraj vedno tragičen, medtem ko je v pravljicah zmeraj srečen. Mit je

pesimističen, pravljica pa optimistična, glede na to, kako grozljive in strašne

utegnejo biti nekatere prvine zgodbe.«

35

2.3.4 Folklorni obrazci

Vlogo koranta zasledimo tudi v otroških folklornih obrazcih, ki se prenašajo iz

roda v rod. Ti obrazci so med otroki zelo priljubljeni, saj se ob njih zabavajo.

Folklorne obrazce pripravljajo odrasli za otroke ali otroci sami. Mednje uvrščamo

voščila, vabljive, zmerljivke, zbadljivke, nagajivke in izštevanke. (Stanonik, 1994:

94)

Otroške folklorne obrazce na temo koranta je zapisala Petra Marčič (2013: 62) v

diplomskem delu Kurent danes – v šegah, slovstveni folklori in umetnosti:

»Kuri, glan, glan.« (Kuret, 1969: 11)

»Korantija je norija.« (Peter Zmazek)

»Korantija jajce zbija, peč podrija, vse poţreja.« (Peter Zmazek)

»Korantija, petsto jajc zapija«. (Gačnik, 2004: 118)

»Korantija je norija. Tristo grošev je zapija, pa sen doma bit bija.« (Gačnik,

2004: 118)

36

3 Korant v knjiţevnosti

Korant se pojavlja v kulturni dediščini, vsekakor pa ga zasledimo tudi v slovenski

odrasli in mladinski knjiţevnosti. Nastopa kot bajeslovna obredna maska, njegova

vloga pa se z različnimi zapisi spreminja.

Ivan Cankar je leta 1909 izdal povest z naslovom Kurent, ki ima socialno in

domovinsko tematiko. Njegov glavni knjiţevni lik nima značilnosti koranta iz

kulturne dediščine. Kurent je deček z umetniško naravo. Zaradi svoje volje

postane samorastnik, saj se je uprl staršem. V zgodbi zasledimo gosli, ki so tipičen

element tudi v zgodbah Liljane Klemenčič (Kurent), Mire Mihelič (Stara

pravljica o Kurentu) in Jakoba Kelemine (Močni kovač, nazvan Kurent). Kurent s

pomočjo gosli razvedri ljudstvo, ko preneha igrati, pa se tudi razpoloţenje vrne v

prvotno stanje. V Cankarjevi zgodbi Kurent z igranjem ţeli prebuditi ljudstvo,

medtem ko ima igranje na gosli v drugih zgodbah drugačen pomen.

Ignac Koprivec je leta 1939 v knjigi Kmetje včeraj in danes izdal črtico z

naslovom Pustni orači. V črtici opiše prihod oračev in pluţarja. Glede na opis je

pluţar podoben korantu iz Haloz.

Element gosli se pojavi tudi v proznem delu Kristine Brenkovec, v reviji Naš rod

iz leta 1941/1942. Kurent s pomočjo gosli razvedri ţalostno in revno ljudstvo.

Zgodba se razteza skozi več številk revije. Vsaka zgodba ima svoj naslov: Kurent

– skopuhov pastir, Kako je kurent dobil čudeţne gosli, Kurent sreča procesijo iz

Lačne vasi in Kurent gre v grad po cekine. Tudi pri Kristininem Kurentu lahko

zasledimo nekatere značilnosti koranta iz kulturne dediščine. Kurent je dober

človek, ki ţeli pomagati revnemu ljudstvu in se zato poda na lov za cekini h

gospodu Skopuhu.

Leta 1946 je Igor Torkar izdal pesnitev z naslovom Kurent. »Igor Tokar je v svoji

pesnitvi uporabil motiv kurenta godca iz slovstvene folklore, ki igra gosli, vendar

pa mu je, podobno kot Cankar, dodal podobno simboliko. Povezal ga je z vojno

usodo Slovencev, ki je bila v Tokarjevem času aktualna problematika.« (Marčič,

2013: 93)

37

Franc Kosmač je leta 1950 izdal pesniško zbirko z naslovom Kurent in smrt. V

delu zasledimo spomine na vojni čas. Pesem z naslovom Kurent in smrt govori o

mladeniču, ki ga ponoči obišče Smrt. Kurent je ni prepoznal, dokler ga ni objela.

Ko je ugotovil, kdo je ţena, jo je pretental in zaigral na piščal. Igral je tako dolgo,

da je Smrt upehala. Nato pa se je podal v goste k veselim Slovencem.

V pesmi se pojavi motiv igranja na glasbilo. Ta podobnost se pojavlja v zgoraj

navedenih delih, v katerih knjiţevni lik igra na gosli. V vseh primerih pa se ljudje

enako odzovejo na glasbo (plesanje).

France Forstnerič je leta 1951 izdal pesniško zbirko z naslovom Pijani kurent.

Temeljni motiv zbirke je pustni lik korant. To je moč zaznati v pesmi z naslovom

Oblačenje, kjer se pojavljajo sestavni elementi koranta: koţuh, zvonci, kapa.

Ptujski pisatelj Miha Remec je leta 1960 izdal dramo z naslovom Mrtvi kurent. V

delu se pojavljajo čas kurentovanja, oblačenje v korantijo in problematika druţbe

v šestdesetih letih. Motiv koranta se v njegovem delu pojavi tudi kasneje, to je

1977 v povesti Smrt v kurentiji.

Slika 18: Franc Mihelič, Mrtvi kurent

Vir: Društvo Slovenski staroverci. (2014). Pridobljeno 7. 7. 2015 s

http://www.staroverci.si/pl/drustvo/aktualno/itemlist/tag/France%20Miheli%C4%8D.html

38

Anja Štefan je leta 1999 po folklornih motivih priredila pravljico O pustu in

zakletem gradu. Zgodba govori o Pustu, ki je bil rimski vojak. Ko je odsluţil

vojaški rok, se je odpravil proti domu. Med potjo je srečal berača, ki mu je

poklonil vojaški plašč in kruh, v zameno pa je dobil torbico in čudeţne karte. Na

poti proti domu je ţelel prenočiti v gostilni, vendar ni bilo prazne sobe, zato se je

odpravil na grad. Govorili so, da na gradu straši, vendar se je Pust kljub temu

odpravil tja. Ponoči so se pojavili vragi, s katerimi je Pust kartal. S čudeţnimi

kartami si je prisluţil veliko denarja, nato pa vrage ujel v torbo. Odnesel jih je h

kovaču, da torbo potolče, a vragi so ga prosili, naj jih izpusti. Odšli so v pekel.

Kljub temu da je Pust odšel po svetu, se je vedno vračal v grad. Ko je umrl, pa se

je odpravil proti nebesom, kjer najprej ni bil sprejet, zato se je odpravil k peklu.

Vragi so se ga prestrašili in mu zaprli vrata. Pust se je tako ponovno odpravil proti

nebesom, kjer je smuknil vanje skozi nebeška vrata. Bog mu je dovolil, da sede na

pol plašča in pol kruha.

Pravljica Anje Štefan je podobna zgodbi Močni kovač, nazvan Kurent, kjer je

namesto Pusta nastopal Kurent, ki je na koncu prav tako odšel v nebesa.

Motiv koranta se redkeje pojavlja v pesmih. Razlog za to je verjetno prav v

skrivnostnosti, magičnosti korantove podobe. Iz kulturne dediščine nam je znano,

da korant ne oddaja zvokov in da naj ne bi govoril. Kljub temu pa je Karel

Štrekelj zapisal pesem o korantu, ki vsebuje tudi elemente vere.

»Sveti Kurent cvirn prede. Kaj pa bodeš s cvirnom včinil?

S cvirnom bodem ţakle šival. Kaj pa bodeš z ţaklom včinil?

Z ţaklom bodem ţir pobiral. Kaj pa bodeš z ţirom včinil?

Z ţirom bodem svinje pital. Kaj pa bodeš s svinjo včinil?

Svinsko meso kuhal, pekel. Kaj pa bodeš z mesom včinil?

Z mesom bodem ljudi hranil. Zakaj bodeš ljudi z mesom hranil?

Ljudi mi bodo hišo stavili. Kaj pa bodeš v hiši včinil?

Po zimi bom za pečjo sedel. Zakaj boš pa za pečjo sedel.

39

Za pečjo boš pogačo hrustal. Kaj pa bodeš za tem včinil?

Vince bodem ţejen pival. Kaj pa bodeš za tem včinil?

'Z knjiţic bodem pesmi peval. Kaj boš pa po pesmih včinil?

Po pesmih bodem sladko spaval: Angel bodi varih moj – nocoj!«

(»Karel Štrekelj: Slovenske narodne pesmi, Razdelek III., Pesmi Otroške«)

Razvidno je, da se korant v knjiţevnosti pojavlja ţe od leta 1909. Njegova vloga

pa se je z leti spreminjala. V nadaljevanju so opisana mladinska knjiţevna dela, v

katerih je v glavni knjiţevni vlogi korant.

3.1 Janez Trdina: Povijest o Kurentu. V: Monika Kropej: Od

ajda do zlatoroga; Celovec – Ljubljana: Mohorjeva zaloţba, 2008,

38.

Povijest o Kurentu je Trdinova bajka, ki ima vse sestavine mita in je nadaljevanje

Povesti o boţjem kokotu. V tej zgodbi ozemlje, kjer ţivijo ljudje, zalije voda, ko

razbijejo petelinovo jajce. To so storili, ker so postali preveč prevzetni in so na

Zemlji ţeleli več vode, kot jim je je namenil kokot. Edini, ki se mu je uspelo

rešiti, je bil Kranjec. V nadaljevanju Povijesti o Kurentu izvemo, da je Kranjec

beţal visoko proti gori, ko pa je tudi to začela zalivati voda, je zagledal vinsko

trto. Ta je bila Kurentova, ki je bil vesel, da se je oprijel njegove rastline. Kurent

je trto povišal nad oblake. Kranjec je na njej preţivel devet let in šele nato se je

lahko vrnil na Zemljo, ki se je v tem času osušila. Zahvalil se je Kurentu, češ da se

ga bodo njegovi potomci vedno spominjali kot dobrotnika.

3.2 Janez Bilc: Pravlica od Koranta. V: Monika Kropej: Od ajda

do zlatoroga; Celovec – Ljubljana: Mohorjeva zaloţba, 2008, 40.

Podobno pripoved o Korantu je zapisal tudi Trdinov dijak Janez Bilc. Prav tako

vsebuje sestavine mita, začne pa se tako: v preteklosti so ţiveli srečni Slovenci, ki

40

pa so postali preveč pokvarjeni in hudobni, zato so bogovi nadnje poslali hud

naliv. Štirje od njih so se rešili, vendar se samo za enega ve, kako. Beţal je na

visok hrib, na katerem se je oprijel Korantove rastline. Voda je začela hitro

odtekati. Ker je bil Korant zelo vesel, da se je oprijel njegove rastline in ker mu je

obljubil, da bo vedno ljubil dve rastlini (ajdo in vinsko trto), mu ju je podaril. Ta

je rastlini vzel in se odpravi iskat prostor za ţivljenje. Na bregovih Jadranskega

morja je posadil vinsko trto, njegovi sinovi pa so po Kranjskem posadili ajdo. Še

danes naj bi Kranjci ţiveli od ajde in slavili vino ter se hvaleţno zahvaljevali

Korantu. Zato še danes na pustni torek slavijo starega Koranta.

Slika 19: Poplava, 1980

Vir: Ţohar, Boris, Gačnik Aleš, Gačnik, Stanka. (1995). Mitologija Žoharjevega Kurenta: [Miheličeva

galerija, 23. februar–28. maj 1995]. Ptuj: Pokrajinski muzej, str. 49

41

3.3 Liljana Klemenčič: Kurent. Ljubljana: Slovenska knjiga,

2001. Ilustrator: Matjaţ Schmidt.

Tema slikanica Liljane Klemenčič je kurentovanje, priredila jo je po ljudskih

motivih.

Zgodba govori o osirotelem dečku Kurentu, ki je ţivel v gozdu. Streho mu je

ponudil stric, a mu je Kurent kljuboval in je zato moral oditi. Nato je sedem let

sluţil bogatemu kmetu, za delo je dobil sedem belih vinarjev in suknjico. Odšel je

v svet in srečal uboge ljudi, ki jim je razdelil vseh sedem vinarjev, na koncu pa je

srečal še berača, ki je od njega ţelel imeti suknjič. Kurent se ga je le usmilil in mu

ga podaril. Berač mu je v zameno izpolnil ţeljo in

izginil. Kurent je dobil goslice, ob katerih vsi plešejo, puško, ki vedno zadene, in

sodček, ki je vedno poln. Odpravil se je naprej ter srečal gospo z jajci in lovca. Do

njega sta bila nesramna, zato je z uporabo goslic in puške oba pretental. Ker pa se

je lovec počutil osramočenega, je dal Kurenta na vislice. Ta je sodnike prosil, da

mu uresničijo še zadnjo ţeljo. Zaigral je na goslice in vsi so začeli plesati, on pa je

hitro odšel v svet. Napotil se je v nebesa, kjer je ţelel odgovarjati za svoje grehe,

ker pa so vsi vedeli, da ima dobro srce, so ga dali v čebelji panj, kjer vse leto do

svečnice počiva. Takrat se obleče v ovčji koţuh, kravje zvonce, vzame jeţevko in

smukne po polju preganjat zimo.

V prizorih zgodbe Kurent avtorice Liljane Klemenčič je Matjaţ Schmidt upodobil

pernatega koranta – takšnega, kot ga zasledimo v kulturni dediščini in v času

pustovanja v ptujski okolici. Na ilustraciji so vidni vsi elementi, ki jih ima korant.

Kurent je upodobljen razigrano, takšna pa je tudi njegova vloga. Med ljudstvo

prinaša veselje, odganja zimo, kliče pomlad in ljudem hkrati ţeli dobro letino.

42

Analiza slikanice Liljane Klemenčič, prirejene po ljudskih motivih: Kurent

ter po zgledu Dragice Haramija in Janje Batič: Poetika slikanice. Murska

Sobota: Franc-Franc, 2013

Liljana Klemenčič z zgodbo upoveduje čas dogajanja – pred davnimi časi, ko je

bilo še več dreves in so v gozdu ţivele vile, palčki in osiroteli deček Kurent.

Točnega časa ni mogoče ugotoviti. Knjiţevno dogajanje je vpeto v domače

kmečko okolje in gozd. Zgodbo Kurent uvrščamo med pravljice, saj ima ključno

pravilo »HOME-GO AWAY-HOME«. To lahko razberemo iz dela, ko se mali

Kurent odpravi na kurentovanje z očetom in se izgubi, na koncu pa se vrne k

očetu. Sestavine zgodbe so uvod, zaplet, vrh in razplet, pravljica pa ima srečen

konec. Literarni liki nimajo imen, poimenovani so glede na masko, ki jo

predstavljajo.

Tabela 1: Besedilo in ilustracija v slikanici Kurent

Besedilo Ilustracija

1. Opisuje izgled kurenta. Ta ima na glavi

rdeč jezik, pisane trakove in papirnate

roţe. Oblečen je v ovčji koţuh in odet z

zvonci, v roki pa drţi jeţevko. Pojavi se

na začetku pomladi, nato izgine.

Ilustracija prikazuje kurenta v

skoku. Ta je takšen, kot ga

opisuje besedilo.

2. Zgodba govori o osirotelem dečku

Kurentu, ki je ţivel v gozdu.

Na A4-formatu je upodobljen

gozd s škrati in dečkom.

3. Streho mu je ponudil stric, a

mu je Kurent kljuboval, zato je moral

oditi. Nato je sedem let sluţil bogatemu

kmetu. Prisluţil si je sedem belih

vinarjev in suknjico.

Ilustracija prikazuje, kako bogat

kmet dečku plačuje sedem

vinarjev.

4. Po sedmih letih sluţenja je s plačilom Na A3-formatu so upodobljena

43

odšel v svet. gričevnata vas in polja. Po stezi

stopa v ospredju ubogi moţ,

nasproti v ozadju pa Kurent.

5. Kurent sreča berače. S pesmijo o plačilu

jih privabi, ti pa ga prosijo za vinarje.

Kurent jim bele vinarje brez premisleka

razdeli, ostane mu le suknjica.

Na levi strani sta naslikana

Kurent in berač, na desni pa je

ilustrator upodobil, kako berači

čakajo v vrsti na dar od Kurenta.

6. Na koncu je Kurent srečal še zadnjega

berača, ki je od njega ţelel imeti

suknjič. Kurent se ga je le usmilil in mu

jo podaril.

Skozi A3-format sta v gozdu

upodobljena berač in Kurent, ki

slači suknjico.

7. Berač mu je v zameno izpolnil ţeljo.

Kurent je dobil goslice, ob katerih vsi

plešejo, puško, ki vedno zadene, in

sodček, ki je

vedno poln. Kurent je bil osupel in

berač je izginil.

Na levi strani sta upodobljena

vesel Kurent in berač. V

oblačku nad njima so naslikani

predmeti, ki si jih je Kurent

zaţelel. Na desni strani je

ilustrator upodobil

presenečenega Kurenta, gosli,

puško in sodček.

8. Odpravil se je naprej in srečal gospo z

jajci. Ta njegove prošnje (za jajca) ni

upoštevala,

zato je uporabil goslice. Ko je zagodel,

je ţenska ob plesu razbila vsa jajca

.

Na levi strani je naslikano, kako

se Kurent in gospa z jajci

srečata na stezi. Na desni strani

je ilustrator upodobil, kako

Kurent igra na gosli, gospa z

jajci pa zapleše.

9. Med potjo Kurent sreča gospoda, ki

strelja ptiče. Kurent se je norčeval iz

lovca, zato se je tudi sam preizkusil v

Ilustraciji se raztezata čez dve

strani. Na levi strani sta

upodobljena lovec, ki strelja, in

44

streljanju ptic. Pri streljanju je bil

uspešen in z lovcem dobil »stavo«. Za

kazen je lovec moral nag v robidovje.

Kurent, ki lovca nagovarja. Na

desni strani sta naslikana nag

lovec v robidovju in ponosen

Kurent ob zmagi. Med

robidovjem je ilustrator naslikal

tudi lovčeva oblačila in

ustreljeno ptico.

10. Za nameček je kurent zaigral še na

gosli, da je lovec zaplesal in se na

robidovju opraskal. Ker pa se je lovec

počutil osramočenega, je od sodnika

zahteval, da dajo Kurenta na vislice.

Na levi strani lista je ilustracija

Kurenta, ki igra na gosli, in

lovca, ki pleše po robidovju. Na

desni strani je naslikano, kako

lovec od sodnika zahteva sodbo

Kurentu.

11. Kurent je sodnike prosil, naj mu

uresničijo še zadnjo ţeljo, preden ga

obesijo. Lovec je temu nasprotoval, saj

je vedel, kaj se bo zgodilo, vendar se

sodniki zanj niso zmenili.

Čez cel A4-format je upodobljen

prostor, kjer naj bi obesili

Kurenta. Ta ţe stoji na

sramotilnem odru. Ob vislicah

je upodobljen ţalosten Rabolj. V

polkrogu stojijo ljudstvo in

sodniki. Med njimi zasledimo

tudi lovca.

11. Kurent je zaigral na goslice in vsi so

začeli plesati, on pa je hitro odšel v svet.

Hodil je tako dolgo, dokler se ni

naveličal.

Avtor je na levi strani upodobil

ljudstvo, ki pleše ob igranju

Kurenta na gosli, na desni strani

pa je ilustracija Kurenta, ki se

odpravi po stezi med polji v

svet.

Napotil se je v nebesa, kjer je ţelel

odgovarjati za svoje greh. Ker pa so vsi

Na levi strani je upodobljen

kurent, ki je prišel v nebesa. Na

45

vedeli, da ima dobro srce, so ga dali v

čebelji panj.

desni strani je ilustrator

upodobil del Zemlje, nebo in

Luno, kjer biva Kurent.

V panju počiva vse leto do svečnice.

Takrat se obleče v ovčji koţuh in kravje

zvonce, vzame

jeţevko ter smukne po polju preganjat

zimo.

Na zadnji stran sta čez cel A3-

format upodobljena krajina

(polje, gorovje) in Kurent, ki

preganja zimo. Ta je

upodobljena kot stara gospa z

berglo iz snega.

Matjaţ Schmidt je zgodbo ilustriral s tempera barvami in svinčnikom. Ilustracije

so vsebinsko povezane z besedilom (tabela). Slikanica ima pokončni format.

Naslovnica, vezni listi in notranja naslovnica

Na naslovni strani je upodobljen pernati kurent, ki po polju preganja starko zimo.

Kurent ima kapo, ki je značilna za pernate kurente, oblečen je ovčji koţuh in

zvonce, rdeče gamaše, v roki drţi jeţevko, obute pa ima čevlje. V ozadju sta vidna

hribovje in rumeno-zeleno nebo. Naslov

in ilustrator sta zapisana v sredini lista, nad gorovjem v predelu neba. Naslov je iz

malih pisanih črk, ki so večje od zapisa ilustratorja, ki je zapisan z malimi

tiskanimi črkami. Na dnu naslovnice je z velikimi tiskanimi črkami zapisana

zaloţba. Vezni listi so spredaj in zadaj neţno rumene barve, brez ilustracije. V

prvih veznih listih je na desni strani zgoraj zapisano, da je zgodba iz zbirke

Slovenske ljudske. Notranja naslovna stran ima belo ozadje. Zgoraj je zapisan

naslov, ki je enake oblike kot na naslovni strani, nato sledi zapis avtorice, ki je

zgodbo priredila po ljudskih motivih, z manjšo pisavo v tiskani obliki. Pod

avtorico je zapisan ilustrator. Sledi ilustracija kurenta, ki se pojavlja na naslovnici.

Na dnu je z velikimi tiskanimi črkami zapisana zaloţba.

46

Slika 20: Kurent Matjaţa Schmidta

Vir: Klemenčič Liljana. (2001). Kurent. Ljubljana: Slovenska knjiga, str. 1.

Odnosi med besedilom in ilustracijo

Besedilo in ilustracija sta med seboj tesno povezana. Besedilo se pojavlja ob

ilustraciji, pod njo ali znotraj nje. Ilustracije so pogosto enake podanemu opisu

oziroma zgodbi, v nekaterih delih pa ilustracija dopolnjuje besedilo. To je

razvidno iz ilustracije literarnih likov, ki v večini niso opisani in si s pomočjo

ilustracije laţje predstavljamo dogajanje v pravljici. Dopolnjevanje se pojavi tudi

pri dogajalnem prostoru, ko berač prosi Kurenta za suknjič. V besedilu ne

zaznamo prostora, vendar nam ga poda ilustracija. Upoštevajoč povezavo med

besedilom in ilustracijo sem ugotovila, da sta prvini skladni, kar pomeni, da je

ilustrator dobro poznal zgodbo in izgled Kurenta. Ilustrator je v ospredje postavil

knjiţevne like, vendar ne morem reči, da je zanemaril ozadje. Ponekod je prav

ozadje tisto, ki nam prikaţe dogajalni prostor.

47

3.4 Mira Mihelič: Stara pravljica o Kurentu. Štirje letni časi.

Ljubljana: Mladinska knjiga, 1987, 10.

Stara pravljica o Kurentu je v realistično zgodbo vpet ţe poznani mit o kurentu.

Govori o Matičku, Andraţku in Puhku, ki jim je mama pripovedovala zgodbo o

Kurentu. Zunaj so ţe slišali pokanje vej od mraza in škripanje snega pod nogami.

Mama je dejala, da mogoče Kurent spet išče Belo ţeno. V okvirno zgodbo je

vpeta mamina pripoved.

V starih časih je ţivel deček, po imenu Kurent. Kmalu po rojstvu so mu umrli

starši. Nekaj časa je ţivel pri stricu, ker pa ga je ta pretepal, je pobegnil. Zatekel

se je h kmetu in mu sedem let sluţil. Za plačilo je dobil sedem belih vinarjev in

suknjič. Odpravil se je v svet, kjer je beračem razdelil vseh sedem belih vinarjev.

Na cesti je srečal Belo ţeno. Hodila je po ljudi, ki niso več hoteli ţiveti ali so bili

bolni. To zimo je bilo tako mrzlo, da je tudi Belo ţeno zeblo, zato je Kurenta

prosila za plašč. Sprva ji ga ni hotel dati, saj mu je ostal le še ta. Ko ji ga je uspelo

prepričati, pa mu je v zameno ponudila uresničitev ene ţelje. Zaţelel si je goslice,

na katere bodo ob igranju vsi zaplesali. Bela ţena je izginila, goslice pa so se

pojavile pod Kurentovo pazduho. Odpravil se je naprej in igral na gosli. Med

potjo je srečal gospodo, ki se je s konji odpravljala na lov. Ob igranju na gosli so

začeli vsi plesati. Ker pa so bili ţe vsi ţuljavi, so se jezni odpravili k sodniku, naj

Kurenta obesijo. Ko je ţe bil na vislicah, je prosil, da mu uresničijo še eno ţeljo,

in sicer, da še zadnjič zaigra na gosli in vsi so začeli plesati. Plesali so ţe tako

dolgo, da so bili prav jezni, Kurent pa je še pravočasno pobegnil. Vsa naslednja

leta je igral dobrim za zabavo in hudobnim z goslimi nagajal. Neki pustni čas, ko

je bil ţe star, se je ponj vrnila Bela ţena. Ker pa Kurent še ni hotel oditi, je začel

igrati na gosli. Igral je tako dolgo, da ga je prosila, naj preneha igrati. Obljubil ji

je, da bo nehal, če ga bo še pustila ţiveti. Bela ţena je ţalostna odšla, saj je

vedela, da Kurent, tudi ko bo star, ne bo mogel umreti. Tako jo je po nekaj letih

Kurent iskal, ker je ţelel k počitku, a zaman. Zato še danes lovi Belo ţeno.

Otroka povesta mami, da se je ta zgodba končala ţalostno, zato jima mama

obljubi, da jima bo povedala bolj veselo.

48

3.5 Jakob Kelemina: Močni kovač, nazvan Kurent. Bajke in

pripovedke slovenskega ljudstva. Bilje: Studio Ro, Zaloţništvo

Humar, 1997, 57.

Jakom Kelemina je v knjigi Bajke in pripovedke slovenskega ljudstva razdelil

zgodbe v naslednje sklope: duhovi, vilinska bitja, demonska bitja, nebeški

vladarji, pripovedi o svetu in njegovi ureditvi ter pripovedi z junaškimi snovmi.

Močan kovač, nazvan Kurent in Kurent uklet v vola se pojavita v sklopu duhovi.

V mitološki pripovedi Močni kovač, nazvan Kurent se odvijata dve zgodbi, vsaka

z drugačnim koncem.

I. Pri dveh letih je Kurent osirotel in je ţivel pri stricu. Ker mu je

kljuboval, je kmalu moral oditi sluţit h kmetu. Zasluţil je tri dinarje. Odšel

je po svetu in vse tri dinarje razdelil beračem. Nazadnje je srečal starčka,

ki mu je ponudil, da mu izpolni tri ţelje. Zaţelel si je mošnjo, ki ne bo

nikoli prazna, gosli, s katerimi bo vse prisilil k plesu, in puško, s katero bo

zadel vsako ţival. Zanj se je začelo »pravo« ţivljenje. Odpravil se je v

gozd, v katerem je ţivel Hudir, ki je pasel polhe. Kurent si je v gozdu

zakuril. Mimo je prišel Hudir, ki mu je vzel nekaj polhov in jih vrgel na

ţerjavico. Ta se je razjezil, Pust/Kurent pa je začel igrati na gosli. Igral je

tako dolgo, dokler si Hudir ni obrusil pet. Kurent je umrl, sveti Peter pa

mu ni pustil v nebesa. Kmalu ga je prepričal, da bi samo pokukal skozi

vrata. Hitro je skozi vrata vrgel klobuk in prosil svetega Petra, da ga pusti

po klobuk. Kurent ga je pretental in v nebesih sedel na svoj klobuk.

II. Kurent je sedem let sluţil pri kmetu. Za plačilo je dobil sedem

vinarjev in suknjico. Ko je šel v svet, je vseh sedem vinarjev razdelil

beračem, ostala mu je le še suknjica, ki jo je dal Bogu. Ta mu je v zameno

ponudil izpolnitev ţelja. Izbral si je goslice, na katere bodo vsi plesali,

puško, s katero bo vse ustrelil, nit, ki bo drţala vse, kar zaveţe, in ţelezno

stolico, na katero se bo vsakdo prilepil. A Kurent se je le norčeval, potem

pa res opazil, da ima pod pazduho gosli, na sebi puško, nit v ţepu in

zraven sebe ţelezno stolico. Bog pa je izginil. Kurent se je odpravil v svet.

49

Zagledal je gospoda, ki je bil na lovu. Porogal se mu je, češ da ne zadene

nobene ţivali. Sklenila sta kupčijo, če Kurent ustreli ptiča, bo gospod nag

tekel ponj. Tako se je tudi zgodilo. Zraven tega je Kurent začel igrati še na

gosli in gospod je začel nag plesati po robidovju. Zaradi zvijače so ga

obsodili na vislice. Prosil jih je za zadnjo ţeljo, ki so mu jo izpolnili. Začel

je igrati na gosli. Vsi so ob tem plesali, tudi rabelj, ki je padel z vislic in si

zlomil nogo. Kurent je izkoristil priloţnost in pobegnil v svet. Kmalu ga je

poiskala Smrt, vendar Kurent še ni hotel v nebesa, zato je Smrt z nitjo

privezal na drevo. Po dolgi prošnji jo je odvezal in izpustil, vendar le pod

pogojem, da se več ne vrne. Enako se je zgodilo s Smrtnikom. Čez nekaj

let je po Kurenta prišel sam Hudič, ki je imel eno nogo hromo. Kurent ga

je posadil na ţelezno stolico, ki mu je posmodila še zdravo nogo, Kurent

pa se mu je le smejal. Po sedmih letih ga je odvezal in poslal nazaj v pekel.

Čez čas pa se je Kurent naveličal ţivljenja. Odpravil se je proti peklu, kjer

so se ga vsi bali in zato močno drţali vrata, da se jim Kurent ne bi

pridruţil. Šel je po vino in srečo poskusil v nebesih. Pretental je svetega

Petra. Medtem ko se je Peter razkoračil in pil, je Kurent smuknil v nebesa.

Usedel se je na svojo suknjico in tam tudi ostal.

Podobnost z zgodbo Močni kovač, nazvan Kurent se kaţe tudi v zgodbi

Mladenič v luni, ki je prav tako objavljena v knjigi Bajke in pripovedke

slovenskega ljudstva (1997). Tudi tukaj nastopa mladenič, verjetno

Kurent, ki je s sluţenjem pridobil novčiče in jih razdelim reveţem. Tako

kot v zgodbi Močni kovač, nazvan Kurent je bil tudi v zgodbi Mladenič v

luni mladenič nagrajen za dobroto.

50

3.6 Jakob Kelemina: Kurent uklet v vola. Bajke in pripovedke

slovenskega ljudstva. Bilje: Studio RO, Zaloţništvo Humar, 1997,

61.

Kurent uklet v vola je legendna pripovedka, saj vsebuje opis rituala.

Bog in sveti Peter sta potovala. V neki vasi sveti Peter po naročilu gospoda kupi

vojko (vajet). Odpravita se proti gozdu, v katerem ţivi Kurent – Velikan, ki ropa

ljudi in jih na koncu ubije. Ko ga zagledata, Bog svetemu Petru ukaţe, naj vanj

vrţe vojko. Kurent se spremeni v junca. Odpravijo se k nadgorju, kjer junca

zastonj ponudita nekemu moţu. Vzame ga, Bog pa mu pove, da prideta čez sedem

let po ţival, do takrat pa junca ne sme pretepsti, oddati ali zaklati, drugače zemlja

ne bo rodovitna. Res se je tako zgodilo. Vsi so poznali zgodbo o juncu.

Bog in sveti Peter se čez sedem let na pustni torek vračata v vas. Zagledata

praznično oblečene ljudi, kako gonijo junca po cesti in se iz njega norčujejo. Bog

jim je vzel junca, kar je pomenilo, da takšnih let v vasi več ne bo. Sveti Peter

prime za vojko in junca odpelje. Zunaj vasi ga osvobodita. Kurent se spremeni

nazaj v človeka in Boga prosi odpuščanja. Ta mu je odpustil, Kurent pa je odšel v

svet in tam skromno ţivel.

Tako je pustni torek posvečen Kurentu, zato se še danes na ta dan uganjajo

norčije.

3.7 Metka Stergar: Mali Kurent. Ptuj: Pokrajinski muzej, 2003.

Ilustrator: Metka Stergar.

Delo Metke Stergar je avtorska slikanica, ki upoveduje temo kurentovanja.

Mali Kurent se prvo leto odpravi z očetom na karneval. Na pustnem karnevalu

zagleda veliko mask, kako rajajo. Tudi sam spusti očeta in zapleše z njimi. Kmalu

ugotovi, da se je izgubil. Odloči se, da bo za pomoč prosil maske, ki zagotovo

vedo, kje je oče Kurent. Najprej ogovori velikega medveda, ki pa v zameno ţeli,

da mu prešteje zdrave in škrbave zobe, nato pa ga pošlje k vilam in »picekom«.

51

Slika 21: Medved in Mali kurent

Vir: Stergar, Metka. Mali Kurent. Ptuj: Pokrajinski muzej.

Oni ţelijo, da mali Kurent poišče njihove sence. Ko uspešno reši nalogo, ga

napotijo k nagajivi rusi. Mali Kurent v vsem vrveţu zasliši vik in krik ruse. Pove

ji svojo teţavo, rusa mu bo pomagala, če ji bo on pomagal najti fantiča iz cunj.

Mali Kurent nariše fantiča in ruso okrasi s popisanimi trakovi. Rusa ga napoti

naprej k ciganom. Tudi cigani ţelijo nekaj v zameno, pobarvati mora cigankino

oblačilo, ki mora biti čim bolj pisano. Mali Kurent se odpravi naprej proti Jureku

in Rabolju. V zameno za pomoč reši uganko. Napotita ga k oračem, ki jih

spremlja rogati kurent. Ta ga kmalu prepozna in mu zastavi nalogo. Mali Kurent

jo kmalu reši in tako najde očeta Kurenta.

Na koncu slikanice so za starše opisane vse tradicionalne pustne maske, ki jih je

avtorica omenila v zgodbi.

52

Analiza slikanice Metke Stergar: Mali Kurent po zgledu Dragice Haramija in

Janje Batič: Poetika slikanice. Murska Sobota: Franc-Franc, 2013

Metka Stergar z zgodbo upoveduje čas in dogajanje na karnevalu, ki vsebuje

tipičen element naše kulturne dediščine. Zgodba govori o dečku – malem

Kurentu, ki se je na kurentovanju izgubil in išče očeta kurenta. Knjiţevni čas

lahko razberemo iz same vsebine, torej gre za čas kurentovanja, čas od svečnice

do pepelnice, ne moremo pa ga natančno določiti. Dogajalni prostor je pot

pustnega karnevala (verjetno mestne ulice Ptuja – glede na ilustracijo na prvi

strani). Mali Kurent je pravljica, saj ima ključno pravilo »HOME-GO AWAY-

HOME«. To lahko razberemo iz dela, ko se mali Kurent odpravi na kurentovanje

z očetom in se izgubi, na koncu pa se vrne k očetu. Sestavine zgodbe so uvod,

zaplet, vrh in razplet, pravljica pa ima srečen konec. Literarni liki nimajo imen,

poimenovani so glede na masko, ki jo predstavljajo.

Tabela 2: Besedilo in ilustracija v slikanici Mali Kurent

Besedilo Ilustracija

1. Mali Kurent in oče Kurent se odpravita

na pustni karneval. Med rajanjem mali

Kurent ugotovi, da je ostal sam oziroma

se je izgubil.

Ilustracija na levi strani nam

prikazuje prihod očeta Kurenta

in malega Kurenta na

kurentovanje. To lahko

razberemo iz transparenta in

ozadja mesta Ptuj. Na desni

strani opazimo masko kurenta.

2. Mali Kurent se odloči, da bo za pomoč

pri iskanju očeta prosil maske. Naprej

sreča medveda, ki v zameno ţeli, da mu

mali Kurent prešteje (piškave) zobe.

Medved ga napoti k vilam in picekom.

Na levi strani je pribliţan obraz

medveda. Na desni strani je na

ilustraciji upodobljen mali

Kurent, ki se pogovarja z

medvedom (s piškavimi zobmi).

3. Mali Kurent najde vile in piceke s Na A3-formatu so upodobljeni

53

pisanimi trakovi. Prosi jih za pomoč, ti

pa v zameno ţelijo, da poišče njihove

prave sence. Ko je nalogo opravil, so ga

napotili k rusi.

dve vili in dva piceka s pisanimi

trakovi, ki rajajo in mali Kurent,

ki je prišel po pomoč. Na

naslednjem A3-formatu so

narisani piceki in vile ter

njihove sence, ki jih moramo

pravilno povezati.

4. Mali Kurent se je odpravil iskat ruso.

Ko jo je našel, ji je povedal, kaj se mu

je pripetilo, in jo prosil za pomoč. Rusa

ţeli v zameno, da ji nariše dečka iz

cunj, ki ga je med plesom izgubila.

Tako ga rusa napoti k ciganom.

Ilustracija ruse z dečkom in

malega kurenta je na A3-

formatu. Na naslednjih dveh

straneh je narisana okrnjena

rusa, ki ji moramo narisati

izgubljenega dečka.

5. Mali Kurent najde pojoče in plešoče

cigane, ki prav tako ţelijo nekaj v

zameno. Ciganka mu naroči, naj

pobarva njeno obleko čim bolj pisano, z

roţami, s črtami in s pikami. Ko mali

Kurent uspešno reši nalogo, ga ciganka

napoti k Jureku in Rabolju.

Na levi strani sta upodobljena

ciganka z belo obleko in cigan z

godalom, ki ju mora pobarvati

mali Kurent.

6. Mali Kurent se je obrnil in zagledal dve

maski – Jureka in Rabolja. Ponudila sta

mu pomoč, če bo vedel odgovoriti na

uganko. Nato sta ga napotila proti

oračem in rogatemu kurentu.

Čez oba lista sta upodobljena

Jurij in Rabolj. Jurij ima ozadje

pomladi, Rabolj pa zime.

Takšna je tudi njuna vloga –

pomlad preganja zimo.

7. Mali Kurent sreča orače in nagovori

rogatega kurenta. Ta mu pove, da je

ravno srečal njegovega očeta, bratranca

kurenta, ki se pripravlja na nastop.

Na A3-formatu so upodobljeni

orači s plugom in rogati kurent.

Nad plugom je narisan deček s

pisalom. Na drugem A3-formatu

54

Rogati kurent ţeli, da mali Kurent reši

nalogo in tako ugotovi, kje je oče.

Skočiti mora na vsako drugo črko in

nato iz njih razbrati, kje se nahaja oče.

Mali Kurent je nalogo rešil in očeta

našel pod napisom Kurentovanje.

sta tabela s črkami in mali

Kurent, ki mora skočiti na vsako

drugo črko. Na naslednjem A3-

formatu sta upodobitev napisa

kurent in del očkove kape. To je

del ilustracije, ki se je pojavil na

prvi strani.

8. Opisane so pustne maske, ki jih je mali

Kurent srečeval skozi zgodbo.

Na sredini je ilustracija, ki se

pojavi ţe na prvi strani – mali

Kurent z očetom pred mestom

in napisom.

Metka Stergar je zgodbo ilustrirala z voščenkami in vodenimi barvicami.

Ilustracije so vsebinsko povezane z besedilom (tabela). Slikanica ima pokončni

format.

Naslovnica, vezni listi in notranja naslovnica

Na naslovnici je upodobljen mali Kurent – pernati kurent, ki drţi v desni roki

jeţevko, obute ima rdeče »gamaše«. Ozadje je svetlo modro, desno zgoraj je

upodobljen ptič, spodaj pa roţe. Na levi strani opazimo drevo z rjavimi listi. Na

desni strani sta med jeţevko in ptičem z velikimi črnimi tiskanimi črkami

zapisana avtorica in naslov (ta je zapisan s krepkejšimi črkami). Vezni listi so

temno rdeče barve z ozadjem kurentove maske. Ilustracije so identične na

sprednjih in zadnjih veznih listih. Notranja naslovnica je temno modre barve. Na

levi strani je del očeta Kurenta, ki drţi za roko sina – malega Kurenta na desni

strani. Mali Kurent je upodobljen do pasu. Med njima sta zapisana naslov in

avtorica z enakimi črkami kot na naslovni strani, le da v beli barvi. Pod njunima

rokama so z manjšimi črkami zapisani zaloţba, leto in kraj izdaje.

55

Slika 22: Mali Kurent Metke Stergar

Vir: Stergar, Metka. Mali Kurent. Ptuj: Pokrajinski muzej, str. 1.

Odnosi med besedilom in ilustracijo

Besedilo in ilustracija sta med seboj tesno povezana. Besedilo se pojavlja ob

ilustraciji, pod njo ali znotraj nje. Ilustracije so pogosto enake podanemu opisu

oziroma zgodbi. To lahko zasledimo ţe na začetku, ko sta opis in ilustracija

Malega kurenta enaki. Besedilo ilustracijo dopolnjujejo le v nekaterih primerih,

kjer so maske dajale malemu Kurentu naloge (npr. pri preskakovanju črk). V delu

zgodbe, ko mali Kurent sreča Jureka in Rabolja, ilustracija dopolnjuje besedilo. Iz

ilustracije lahko razberemo vlogo Jureka (pomlad), ki preganja Rabolja (zimo),

kot o tem govori kulturna dediščina. Njuna vloga je kasneje obrazloţena pri opisu

mask, vendar bralec lahko zaradi ilustracije to ugotovi ţe med samo zgodbo.

Neskladje sem zasledila v delu, ko mali Kurent prosi za pomoč ruso, ki naj bi bila

brez dečka, saj ga je med plesom izgubila. Na prvi ilustraciji se pojavi rusa z

dečkom, na drugi pa ga mora mali Kurent dorisati. Mogoče je to namenska

poteza, saj ţeli avtorica s tem otrokom pokazati, kje se deček na rusi nahaja in

56

kako izgleda. Metka Stergar je Malega Kurenta vizualno upodobila tako, kot

izgleda korant tudi na povorkah ptujskega kurentovanja.

Na mnogih ilustracijah sem zasledila upodobitev črnega ptiča. Nekako nisem

razbrala, kakšno povezavo ima z zgodbo. Na ilustraciji z orači je na vrhu tudi

deček s pisalom, ki v besedilu ni omenjen. Verjetno je upodobljen bralec, ki bo

pomagal malemu Kurentu iz črk razbrati sporočilo. Izhajajoč iz povezave med

besedilom in ilustracijo sem ugotovila, da sta prvini skladni. Verjetno se takšna

natančnost odraţa tudi v tem, da je avtorica besedila hkrati tudi avtorica ilustracij.

Avtorica je v ospredje postavila pustne maske ter ni posvečala večje pozornosti

ozadju in dodatnim elementom.

3.8 Marija Mezeg: Ptujski kurent in njegova Magdalenca.

Ljubljana: Alba, 2014. Ilustratorka: Katarina Kalc

Ptujski kurent in njegova Magdalenca je kratko prozno delo, s katerim je ţelela

avtorica pri otrocih prebuditi narodno zavest in ponos na kulturno dediščino.

Zgodba se začne, ko mati s svojimi otroki opazuje prečudovit Ptujski grad. Nato

pogovor privede do pripovedovanja zgodbe o Ptujskem gradu.

Pred mnogimi leti je na tem gradu ţivela grofica Terezija, ki je zelo rada poslušala

glasbo. Najraje je imela deklico Magdalenco, ki je igrala na violino. Njeno igranje

je tako grofico kot vse vaščane pomirjalo, uspavalo, in ob glasbi so pozabili na

vse zamere. Njena slava je bila opevana vse do turškega sultana. Ta se je odločil,

da bo deklico ukradel. Kraljevi straţar je opazil prihod Turkov in od strahu padel s

straţnega stolpa, naravnost h grofici. Ta se je kmalu zavedela, da se ne bodo

morali ubraniti, saj imajo premalo vojsko. Na pomoč je priskočila Magdalenca z

idejo, da lahko premagajo Turke s pomočjo kurenta. Grofica je verjela vanjo in ji

predala vodenje. Vsi prebivalci Ptuja so to noč izdelovali ptujsko masko –

kurenta. Naslednje jutro so se kurenti odpravili po hribu navzdol, spremljala jih je

glasba (koračnica). Turki so se prestrašili in pobegnili. V zahvalo je slaščičar

spekel pecivo, imenovano magdalence. Tako se še danes kurenti v čast zmage v

pustnem času zatečejo med ptujske ulice, prebivalci pa zraven preostalega peciva

57

spečejo magdalence. Dekličina violina se še danes skriva nekje na Ptujskem

gradu.

Na koncu zgodbe je avtorica dodala tudi recept za magdalence.

Slika 23: Ptujski kurent in njegova Magdalenca, ilustrirala Katarina Kalc

Vir: Zaloţba ALBA 2000. Ptujski kurent in njegova Magdalenca. Pridobljeno 14. 5. 2015 s

http://www.alba2000.si/otro%C5%A1ke-knjige-in-pravljice/116-ptujski-kurent-in-njegova-

magdalenca.html.

V knjigi Ptujski kurent in njegova Magdalenca avtorice Marije Mezga je Katarina

Kalc v nekaterih prizorih upodobila koranta zelo podobno opisu koranta iz

kulturne dediščine. Ilustriran je pernati korant z rdečimi gamašami, kar je značilno

za koranta iz Ptujskega polja. Razlika se kaţe v izgledu rogov koranta danes in

Katarininega koranta. Na ilustracijah ima korant rogove narejene iz vej iglavca,

medtem ko ima današnja kapa rogove iz goveje nape, ki je polnjena z rţeno slamo

in ima na vrhu pritrjena peresa.

58

3.9 Miran Petek Levkov: Zgodba o kurentu. Ljubljana: KUD

France Prešeren, 2007.

Zgodba o kurentu je kratko prozno delo, v katerem kurent nastopa kot oseba,

oblečena v koţuh z zvonci. Na glavi ima masko, v rokah pa drţi palico z ţeblji.

Zgodba govori o Kurentovem prihodu v mesto. Na začetku so bili meščani nad

Kurentom in njegovim plesom zelo navdušeni, nakar jim je postajal vse bolj

odvratnejši. Menili so, da jim celo odganja turiste. Podpisovali so javno peticijo

za njegov izgon. Ţupan je iskal ideje, kako ga na vljuden način izgnati. Zadal mu

je nalogo, ki se je zanj zdela nemogoča – iz mesta pregnati vse podgane. Kurent je

s svojo iznajdljivostjo nalogo opravil ţe v treh dneh. Tako so se meščani omehčali

in mu pustili ostati v mestu. V nadaljevanju meščanom pomaga tudi pri iskanju

pravice, pesniku pomaga najti naklonjenost meščanov, dečku pomaga obuditi

povoţenega psička, s plesom oţivi moško truplo, popotnemu brusaču Jakobu pa

ponudi prenočišče, ki mu v zameno s pripovedovanjem namigne, da naj poišče

svojo srečo – ljubezen. Zgodba pripoveduje tudi o revnem dekletu, ki jo je fant

izigral in je zato naredila samomor. Kurent ugotovi, da krivec ni plačal za zločin,

zato se sam poda na morilski pohod k tej druţini. Ljudstvo ni ugotovilo, kdo je

pokončal druţino. Kljub temu so bili do Kurenta nesramni, mladeniči so ga opili

in se iz njega norčevali. Kmalu je ob reki srečal Vido, ki mu je ukradla srce.

Skupaj sta hodila na plese, se sprehaja, opazovala zvezde in obiskovala ognjeno

jezero. Meščani so ga ponovno sprejeli medse, vendar le za kratek čas. Kmalu so

mu sodili, vendar so bile vse obsodbe ovrţene. Sreča je bila na njegovi strani.

Vida je kmalu zanosila. Tako je bil nekega dne Kurent povabljen na ples

cesarjevega goda. V upanju, da ga bodo ljudje imeli še raje, je nalogo opravil, ko

se je vrnil domov, pa ga je čakal krvav prizor. Vido in nedonošenega otroka so

umorili. V njem sta se prelivala sovraštvo in jeza, zato se je odločil odseliti iz

mesta. Čez nekaj mesecev so v mestu prirejali ples v maskah, ki se ga je udeleţil

tudi Kurent. Ob prihodu v dvorano so meščani mislili, da jih je ponovno prišel

zabavat, vendar je prišel maščevat Vidino smrt. Po opravljeni nalogi je pobegnil.

Meščani so tekli za njim – najprej so našli krvave zvonce, nato jeţevko in koţuh.

Ko so našli mrtvega Kurenta leţati na tleh, mu niso mogli sneti maske, zato so

59

celotno telo upepelili. Zgodba se konča tako, da se iz pepela vstane ţiv Kurent in

se skupaj z dekletom v belem na vozu odpelje med zvezde. V naslednjih dneh se

menja letni čas in mesto se odene v pomladne barve.

Na naslovnici dela Mirana Petka Levkovega z naslovom Zgodba o kurentu je

upodobljen rogati korant. Upodobljen je nekoliko drugače kot izgleda rogati

korant danes. Na ilustraciji ima namreč korant zelo velike in mogočne rogove,

medtem ko ima današnji korant oziroma korant iz kulturne dediščine na masko

pritrjene kravje rogove, ki so nekoliko manjši.

3.10 Anton Ingolič: Črni kurent. Črni kurent: življenjske usode.

Ljubljana: Prešernova druţba, 1993, 32.

V Brezovcih je ţivel Peter Pučko, odsluţeni vojak, strojni tehnik. Na dan pred

pustno nedeljo je imel grozne sanje. Te so govorile, da ne ţeli več biti kurent,

temveč le človek. Iz trdnega spanca ga je prebudila mati. Pozvala ga je, naj gre z

njo k nedeljski maši. Peter je še malo podremal, nato pa se namesto k maši

odpravil na podstrešje iskat kurentovo opravo. V svoji delavnici je popravil in

dopolnil masko, dodal verigo in zvonce ter poiskal črn koţuh, ki ga je kupil v

Srbiji. Nato se je odpravil v kuhinjo. Mati se ga je močno prestrašila, saj ga ni

prepoznala. Ko se je Peter najedel, se je odpravil na obhod po vasi. Najprej se je

odpravil proti Julkini hiši, kjer je z njo zaplesal. Maske ni snel, kljub temu da je

bil ţejen, saj se ni hotel razkriti. Odpravil se je naprej do Toplakove kapele, kjer je

čakal na borovske kurente in svojega "prijatelja" Vinka, ki je prejšnjo zimo začel

osvajati "Petrovo" Julko. Zvezo sta Peter in Julka končala, ko je bil vpoklican v

vojsko. V daljavi je zagledal sprevod maškar in kurentov. Kmalu je prepoznal

Vinka. Zapodil se je proti njemu in mu za rdeč pas zataknil kavelj. Črni in beli

kurent sta se začela prerivati. Kmalu so vmes posegle ostale maškare. Ker so

ugotovili, da je za spor kriva ţenska, so sklenili, da se lahko zanjo bojujeta. Tisti,

ki bo zmagal, bo dobil to dekle. Črni kurent si za razliko od belega boja ni ţelel,

vendar se za njegova namigovanja niso zavzeli. Vsak je dobil dodeljeno ozemlje,

po katerem sta morala skakati in vihteti jeţevko. Spodbujale so ju maškare in

brezovski harmonikaš. Peter se je med poskakovanjem spominjal na teţke čase,

60

preţivete med vojaškim sluţenjem. To mu je dajalo moč. Nato se je mimo

pripeljal črn audi. V njem sta bila Julka in njen spremljevalec. Peter jo je

prepoznal po prstanu, ki ga je dobila od botre. Kmalu je h kapeli prihitela mama s

košaro dobrot. Hotela ga je ustaviti, a v tem trenutku je omagal. Peter je snel

masko in začel srkati pijačo, nakar je ugotovil, da je Vinka kap. Misel na Julko mu

ni dala miru, zato je materi vzel noţ in se pognal proti Ptuju. Ustavil se je na

bregu Drave in se spraševal, ali je kriv za Vinkovo smrt, ali je resnično zmagal.

Počutil se je poraţenega, zato je koţuh, kapo in zvonce zalučal v Dravo ter se

odpravil proti domu.

3.11 Aleš Šteger: Kurent. Ljubljana: Mladinska knjiga, 2015.

Ilustrator: Tina Dobrajc.

Štegrovo delo z naslovom Kurent je mladinska povest, v kateri nastopa mitološko

bitje kurent. Ta se v povesti srečuje s teţavami današnjega sveta.

Slika 24: Kurent

Vir: Šteger, Aleš. (2015). Kurent. Ljubljana: Mladinska knjiga, str. 41. Ilustrirala: Tina Dobrajc.

61

Pred mnogimi leti je bila huda in dolga zima. Veliko ljudi je imelo z njo teţave –

tudi ţupnik in učitelj, ki ju je sneţni meteţ zaprl v klet ter sta ob odhodu iz nje

izgubila palico. Močnikovi so v tej hudi zimi dobili vnukinjo, iz hleva pa so jim

bili ukradeni kravji zvonci. Muzikant Pepi je iskal prenočišče, ki ga je našel pri

čudnem gospodu nad trgovino. Imel je rdeče gamaše, ki so ob odprtju vrat izginile

iz njegovega telesa. Pri Kovačevih je oče pri ognju pripovedoval zgodbo svojim

sedmim otrokom. Nato so zaslišali hrup in oče je pogledal skozi vrata. V tem času

je izginil topel koţuh, s katerim so se v teh mrzlih dneh greli. Teţave je imela tudi

kanja. Ko je skušala ujeti svoj plen, je skoz njo zletela čudna bolečina. Bil je jeţ,

ki bi v tem času moral dremati. V gozdu so se ob polni luni začele dogajati čudne

stvari. Proti jeţu so po zraku iz vseh koncev začele lebdeti vse izginule stvari.

Prikazal se je Kurent in s svojim glasnim zvonjenjem naslednjemu jutru prinesel

pomladno vreme. Minilo je mnogo let, ko zima več ni bila zima. Tudi poletja so

postajala vse bolj sušna. Štajerska je postala puščava in ljudje so pozabili na

Kurenta. Nekega dne pa se je spet pojavil. Opazil ga je star pokvarjen traktor, ki

ga je skušal nagovoriti, naj pokliče zimo, da bo on imel kaj početi. Pridruţil se

jima je tudi škorec, ki je pogrešal zimo. Kurent pa je le visoko dvignil jeţevko in

pokazal na visoke dimnike, ki z dimom dušijo ozračje. Njihov pogovor sta zmotila

dva moţakarja, ki sta se prestrašila zvoka zvonca. Ko sta škorec in traktor

pojasnjevala korantu, kdo je bil, se je ta izmuznil in se pognal proti mestu.

Odpravil se je v trgovino, ki je imela sladoled gospoda Peklina. To je bil

skrivnosten gospod, ki ga je ljudstvo potihoma krivilo za izginotje zime in

kmetov, ki so se mu upirali. Ljudje so se Kurenta prestrašili, le mala deklica ga je

upala ogovoriti.

62

Slika 25: Kurent in dekle

Vir: Šteger, Aleš. (2015). Kurent. Ljubljana: Mladinska knjiga, str. 155. Ilustrirala: Tina Dobrajc.

Kurent ji je prisluhnil. V tem času je do trgovine prihitela policija. Kurent kljub

opozorilom ni odvrgel jeţevke in se skupaj z dekletcem umirjeno odpravil iz

trgovine. Napotil se je naravnost proti tovarni sladoleda Vroče. Vhodna vrata je

prebil z jeţevko, ta pa je nato zanetila ogenj in policistom preprečila vhod. Kurent

se je odpravil na ogled tovarne. Prehodil je veliko hal, vendar nikjer ni srečal

nobenega človeka. Prispel je do zadnje hale, ki je bila prepolovljena oblika sneţne

kepe. Kurent je skušal stopiti vanjo. Pomagal si je z jeţevko, a zaman. V tem

trenutku je začel delovati njegov zvonec, ki je stalil zid. V tej hali je Kurent našel

izginulo zimo. Na koncu hale je ugledal majhno svetlobo, ki je prihajala iz sobe

Peklina. Kurentu je povedal, da je ujel zimo, saj ga nenehno zebe in je menil, da

bo s tem to preprečil. Sicer pa sedaj na račun vročine in sladoleda tudi veliko

zasluţi. Peklin je Kurenta uročil – postavil ga je na hodnik zraven ostalih

okamnelih bitij. Ponoči je v Peklinovo sobo prišel jeţek, ki je s pomočjo svojih

razbeljenih bodic rešil bitja, ki so okamenela stala na hodniku. Kurent se je pognal

proti prvim halam, kjer je v vsako peč vrgel po en zvonec. V zadnjo pa mu ga ni

uspelo vreči. Na pomoč mu je prihitela majhna kačica, ki je ovila zvonec in se z

njim povzpela proti vrhu največjega dimnika. Ko ji je uspelo zvonec vreči v

dimnik, je ta zadonel. Začeli so zvoniti še preostali zvonci po pečeh. To je

63

povzročilo podiranje dimnika in uničenje cele tovarne, tudi kupole, kjer je bila

skrita zima.

Kmalu se je povečala količina vode v jezeru in leto je ponovno dobilo vse štiri

letne čase. Februarja so se ljudje ponovno začeli maskirati. Manjkala sta le Peklin

in Kurent. Po dolgi zimi so ljudje začeli odlagati stare gospodinjske aparate na

območje stare tovarne, češ da bodo tako kaznovali ta kraj. V resnici pa so

uničevali naravo. Na odlagališču so se nahajali tudi deli Kurenta, ki se je ponovno

začel sestavljati v celoto, vendar je zraven imel pritrjenih tudi veliko dodatkov iz

smetišča. S Snagamamo sta se dogovorila, da bo znova pomagal človeštvu.

Kurent se je odpravil proti diskoteki. Pred njo so stali bajkerji, ki so ga začeli

zbadati. Eden izmed njih se ga je hotel dotakniti z ţico, vendar je v tistem

trenutku Kurent oddal takšno svetlobo, da je vse pometalo daleč vstran. Vodja

bajkerjev se je v tistem trenutku spomnil, da se mu je prav to zgodilo tudi v

sanjah. Tej maski je moral dati svojo skrivnost, ki jo je našel pred mnogimi leti,

ko je vladala suša. Zato je vodja bajkerjev predal led s črnim plamenom Kurentu.

Ta je nadaljeval svojo pot v diskoteko. Na plesišču je po nekaj letih ponovno

srečal deklico Floro. Medtem ko je Flora hitela po vodo, so razglasili rezultate

najboljše maske. Izbrali so Kurenta. Nagrado so mu ţeleli predati le, če sname

masko. Kurent pa tega ni hotel storiti. Ravno v tistem trenutku se je zgodil potres.

Vrata vhoda so se zagozdila, vendar je Kurent s proizvedeno svetlobo v zid

naredil veliko luknjo. Kmalu za tem, ko je stopil iz diskoteke, se je pred vhodom

zagozdil reklamni napis – diskoteka. Kurent ga je s pomočjo motoristov odstranil.

Flora je še vedno bila v zgradbi. Kurent se je odpravil ponjo v goreč prostor in jo

rešil. Ko se je zbudila v bolnišnici, je ob njej sedel vodja bajkerjev. Povedal ji je,

da ga je poslal Kurent. Med pogovorom sta na televiziji videla, da poročajo o

potresu, ki je povzročil teţave tudi v jedrski elektrarni. Obstajala je moţnost

eksplozije, ki bi uničila naravo. Flora je bila vsa iz sebe, saj je tam delal njen brat

Vat.

V jedrski elektrarni so v tem času vodili razgovor o rešitvah. Odločili so se, da bo

Vat tvegal svoje ţivljenje in skušal odpreti ventil, ki bi hladil reaktor in tako

preprečil eksplozijo. Njegovo ţrtvovanje je bilo zaman, saj je bil sistem med

potresom uničen. Ljudje so se pripravili na evakuacijo. Na jasi se je pojavil

64

Kurent z ledom. Ta se je spremenil v tekočo snov. Kurent je prvič odprl usta in

vanje je planilo nekaj prozornega in ledenega. Tako sta zima in Kurent postala

zaveznika. Ljudi so evakuirali v podzemlje. Po nekaj urah so ugotovili, da so se

reaktorji začeli ohlajati. Vrnili so se na površje in v reaktorju našli belo masko, ki

jih je rešila pred katastrofo.

Slika 26: Kurentov nenavaden, srhljiv in hladen glas

Vir: Šteger, Aleš. (2015). Kurent. Ljubljana: Mladinska knjiga, str. 155. Ilustrirala: Tina Dobrajc.

Zgodba se konča tako, da se Flora in vodja bajkerjev Plamen skupaj postarata in

skrbita za svojega dečka po imenu Dan. Ta se za pustno povorko obleče v starega

Peklina. Med maskami spozna novega prijatelja, ki ne govori, okrog njega močno

zvoni in ob njem se sneg topi. Ko je Dan to povedal Flori, je ta takoj ugotovila, da

je spoznal Kurenta.

Tina Dobrajc je Kurenta upodobila nekoliko drugače, kot ga opisujeta zgodba

Aleša Štegra in kulturna dediščina. Kurent je upodobljen bolj umetniško. Iz

ilustracij je razvidno, kot da je celotna oprava samo koţuh in kot ni jasno ločene

meje med kapo in plaščem. Razlike se kaţejo tudi v rogovih – na ilustracijah, kjer

imajo koranti na glavi samo veje. Predvidevam, da se ta drugačnost kaţe zaradi

sporočila zgodbe. Korant nastopa kot kritični opazovalec današnje druţbe, torej

tega, kako druţbeno dejanje negativno vpliva na okolje.

65

4 Primerjave med zgodbami in vloga lika koranta/kurenta

Tabela 3: Vloga koranta/kurenta v različnih zgodbah

Kako? Kje? Kdaj?

Kurent in trta Kurent pomaga rešiti

človeštvo pred poplavami

– v ta namen se pojavi

ritual.

Kranjska. V preteklosti

(čas poplav).

Kurent in goslice Kurent je osiroteli deček,

ki si pri bogatem kmetu

prisluţi vinarje in

suknjico. Ko se odpravi v

»svet«, vse razdeli

ubogim ljudem, zadnji pa

mu v zameno izpolni

ţelje. Povsod se pojavijo

goslice – ob igranju nanje

začnejo vsi plesati.

Pomagajo mu tudi, ko

zaide v teţave.

Na

podeţelju,

pri stricu, v

gozdu.

Stari časi.

Kurent in

pustovanje (obhodi)

Dogaja se na pustnem

karnevalu. Deček ali

moški je oblečen v pustno

masko – kurenta.

Pojavljajo se različne

vloge: kurent išče očeta in

pri tem spoznava

tradicionalne pustne

maske, kurent se bojuje

oziroma spopada, kurent

rešuje Ptujski grad, kurent

kot zabavljač in kurent, ki

pomaga rešiti teţave

današnjega sveta

(globalno segrevanje,

odpadki).

Vas, mesto

(pogosto

okolica

Ptuja).

Pustni čas,

spomladi, čas

Turkov.

Kurent in vol Bog in sveti Peter

preizkušata ljudstvo. V ta

namen spremenita

Kurenta velikana, tata) v

junca, ki ga na koncu

osvobodita. V ta namen se

pojavi ritual uganjanja

norčij na pustni torek.

Gozd, vas. Pomlad in

pustni čas.

66

4.1 Kurent in trta

Zgodbe sem razdelila v štiri sklope po podobnosti dogajanja. V prvem sklopu,

poimenovanem kurent in trta, sta predstavljeni deli Janeza Trdine: Povjest o

Kurentu in Janeza Bilca: Pravlica od Koranta, ki govorita o tem, kako je Kurent –

trta rešil človeštvo pred poplavami. Zgodbi sta se dogajali na Kranjskem, v času

poplav.

Povijest o Kurentu in Pravlica od Koranta sta mita. Zgodbi vsebujeta vse

značilnosti, zapisani sta v krajši obliki, v zgodbi se pojavi verovanje, ki je

povezano z ritualom. Kurenta sta predstavljena tako, da bi vsak človek ob branju

dobil občutek, da bi moral takšen biti tudi sam. Zgodbi sta si zelo podobni, vendar

se razlikujeta v nekaterih podrobnostih. V Povijesti o Kurentu se razbije

petelinovo jajce, ki povzroči poplave, v Pravlici od Koranta pa bogovi nad ljudi

pošljejo hud naliv. V prvem mitu preţivi le en človek, v drugem pa štirje, vendar

se le za enega ve, kaj se je z njim zgodilo. Ta se povzpne na Korantovo oziroma

Kurentovo rastlino. V obeh mitih Korant/Kurent pomaga preţivelemu človeku. Iz

obeh mitov razberemo, da je ta človek Kranjec. Prvi mit se konča tako, da se

Kranjec vrne na Zemljo in Kurentu obljubi, da se ga bodo njegovi potomci vedno

spominjali kot dobrotnika. Drugi mit pa se konča tako, da ob vrnitvi na Zemljo po

kranjski pokrajini posadi trto in ajdo ter obljubi, da bodo Kurentu v zahvalo ljudje

iz krajnske pokrajine slavili vsak pustni torek. V Povijesti o Kurentu je Kurent

predstavljen kot bog vina in veselja, kar je izpeljano iz »njegove« rastline – trte. V

Pravlici od Koranta pa so Korantu posvečeni trta, ajda in pustni torek.

Te zgodbe o korantu nam ob prvem branju ne dajejo občutka, da v njih nastopa lik

koranta, kot ga poznamo iz kulturne dediščine, vendar pa je moč zaznati nekatere

podobne lastnosti. Petra Marčič je v diplomskem delu z naslovom Kurent danes –

v šegah, slovstveni folklori in umetnosti (2013: 76) zapisala: »Tako v pravljicah

kot povedkah o kurentih je skrito bistvo kurenta kot pustnega lika, tj. odganjanja

zlih sil ali duhov in zlih naravnih procesov, ki slabo vplivajo na ţivljenje ljudi,

obujanja pomladi, vplivanja na rodnost ljudi, ţivali, zemlje in rastlin, vplivanja na

zdravje ljudi ter ţivali, vsesplošno ţivljenjska sreča.«

67

4.2 Kurent in goslice

V drugi sklop, poimenovan kurent in goslice, sem zdruţila zgodbe Liljane

Klemenčič: Kurent, Mire Mihelič: Stara pravljica o Kurentu in Jakoba Kelemine:

Močni kovač, nazvan Kurent, ki govorijo o dečku z imenom Kurent. Ta je s

pomočjo dobljenih goslic pretental ljudi, Belo ţeno in Hudirja. Zgodba se je

odvijala v starih časih, dogajanje pa je vpeto v več delov: v gozd, vas in ţivljenje

pri stricu.

Stara pravljica o Kurentu se začne tako, da mama pripoveduje otrokom pravljico

o kurentu. Vse zgodbe govorijo o fantu, ki so mu umrli starši. Ţivel je pri stricu. V

Kurentu in Močnem kovaču, nazvan Kurent 1 je fant stricu kljuboval, v Stari

pravljici o Kurentu pa je stric fanta pretepal, zato je v obeh primerih moral oditi.

Tri zgodbe govorijo, da je sedem let delal pri kmetu ter si prisluţil sedem belih

vinarjev in suknjič. Le v pripovedi Močni kovač, nazvan Kurent 1 si je prisluţil tri

denarje. Vse, kar je dobil, je podaril beračem. Zgodbe se začnejo razlikovati pri

zadnjem beraču. V pripovedih o Kurentu in Močni kovač, nazvan Kurent 1 in 2 je

zadnji berač moški/starček/Bog, za razliko od Stare pravljice, kjer je zadnji berač

Bela ţena. Vsi mu v zameno ponudijo izpolnitev ţelje. V Kurentu si fant zaţeli

gosli, puško in sodček, v Stari pravljici o Kurentu gosli, v Močni kovač, nazvan

Kurent 1 mošnjo, gosli in puško in v Močni kovač, nazvan Kurent 2 gosli, puško,

nit in ţelezno stolico. Z goslimi fant v vseh primerih nagaja hudobnim ljudem, saj

so morali plesati tako dolgo, dokler je igral. V pripovedih Močni kovač, nazvan

Kurent 2, Stare zgodbe o Kurentu in v Kurentu se je fant »maščeval« lovcem ali

gospodi z uporabo puške in gosli, v Kurentu pa z igranjem na gosli tudi gospe z

jajci. Vsi so se jezni odpravili k sodniku, naj fanta obesijo. V pripovedi Močni

kovač, nazvan Kurent pa se je fant poigral s Hudirjem v gozdu. V prvih treh

primerih se je fant rešil tako, da je prosil še za zadnjo ţeljo. Zaigral je na gosli in

medtem ko so vsi plesali, je pobegnil. V pripovedi Močan kovač, nazvan Kurent 1

je omenjeno tudi, da je rabelj ob plesu padel z vislic in si zlomil nogo, kar v

drugih pripovedih ni omenjeno. Zgodba Kurent se konča tako, da se je napotil

proti nebesom, kjer so ga postavili v »čebelji panj« – luno, kjer počiva vse do

svečnice. Takrat pa se obleče v koţuh, kravje zvonce, jeţevko in gre na Zemljo

preganjat zimo. Torej ugotovim, da je čebelji panj prispodoba za nebesa in se

68

konča podobno kot pripovedi Močan kovač, nazvan Kurent 1 in 2, in sicer srečno,

tako da v prvem primeru ostane v nebesih na klobuku, v drugem primeru pa lebdi

na suknjiču. Za razliko pa se Stara pravljica o Kurentu konča ţalostno. Po

Kurenta pride Bela ţena, vendar še noče k počitku. Ne zaveda pa se, da lahko gre

z njo le še tokrat. Nato jo ţalostno išče, vendar mu ne uspe. Zato predvidevamo,

da Kurent še danes teče za Belo ţeno in še ni prišel v nebesa.

V zgodbah nastopa Kurent kot človeško bitje in ne kot bajeslovna obredna maska.

To razlaga Milko Matičetov (1985: 95) v delu O bajnih bitjih Slovencev s

pristavkom o Kurentu, kjer navaja, da so se zgodbe začele z občnim imenom

kurant. Ta beseda se je takrat uporabljala za lakaja ali kurirja, ker pa je sčasoma

postala nerazumljiva, so jo spremenili v lastno ime – Kurent.

Kurent je torej človeško bitje, vendar ima kljub temu nekatere značilnosti

pustnega lika. »Tako kot pustni lik ima Kurent (folklorni lik) torej magične

predmete, s katerimi obvlada potek človeških ţivljenj ter nanje vpliva, kar pa

seveda vpliva ni značilno za ljudi, temveč za duhove, kot ga poimenuje Kelemina,

ali demone.« (Marčič, 2013: 70) Magični predmeti so v tem primeru:

– gosli, zaradi katerih vsi plešejo,

– sodček, ki je vedno poln,

– puška, s katero pretenta lovca,

– mošnja, ki ni nikoli prazna,

– ţelezna stolica, s katero Hudiču poţge noge,

– nit, s katero priveţe Smrt na drevo.

4.3 Kurent in pustovanje (obhodi)

Tretji sklop, poimenovan kurent in pustovanje (obhodi), sestoji iz del Metke

Stergar: Mali Kurent, Antona Ingoliča: Črni kurent, Marije Mezeg: Ptujski kurent

in njegova Magdalenca, Mirana Petka Levkova: Zgodba o kurentu in Aleša

69

Štegra: Kurent. Tukaj je korant predstavljen tako, kot naj bi vizualno izgledal

korant v kulturni dediščini. Ob tem je v vsaki zgodbi predstavljen obhod

koranta/korantov. Zgodbe so se v večini dogajale v pustnem času, spomladi, le v

delu Ptujski kurent in njegova Magdalenca je osrednje dogajanje postavljeno v čas

vpadov Turkov. Dogajalni prostor je vas ali mesto (pogosto okolica Ptuja).

V vseh zgodbah se pojavlja kurent kot pustni lik. Delo Mali Kurent je realistična

zgodba o karnevalskem liku dečka Kurentu. V Malem Kurentu je opisano, kako

je šel deček prvič na pustni karneval. Črni kurent pa govori o odrasli osebi, ki se

poda na kurentov obhod in se spopade z belim kurentom. Tudi kurent v delu

Ptujski kurent in njegova Magdalenca ima vlogo pustnega lika, vendar se ta ne

pojavi le v pustnem času. S pomočjo demonskega lika premagajo Turke in s tem

rešijo Ptujski grad. V kratki prozi Zgodba o kurentu je kurent po videzu podoben

korantu iz kulturne dediščine, vendar ima drugačno vlogo kot v preostalih

zgodbah. Njegova naloga je, da s plesom navdušuje in zabava ljudstvo, vendar se

ga to naveliča in ga skuša izgnati. Kljub temu se zgodba konča z odhodom

kurenta in prihodom pomladi. Novejša pripoved Kurent predstavi Kurenta kot

mitološko bitje, ki pomaga oziroma skuša rešiti človeštvo pred teţavami

današnjega časa. Kurent je tisti, ki opazi teţave, kot so globalno segrevanje in

kopičenje odpadkov. Skozi zgodbo pomaga Flori pri iskanju zime, potresu in

jedrski eksploziji. Zgodba o kurentu in Kurent imata še dodatno podobnost

kurentova vloga, da v naravo prikliče pomlad. Mali Kurent in Črni kurent imata v

zgodbo vključen enak element – kurentov obhod oziroma povorko, vendar se ta

pojavi v različnih časovnih obdobjih.

4.4 Kurent in vol

V četrti sklop sem uvrstila delo Jakoba Kelemine: Kurent uklet v vola, ki ga nisem

mogla uvrstiti v nobeno drugo skupino, saj ima samostojno zgodbo, ki govori o

Kurentu, ki je na začetku zgodbe velikan in tat, nato pa se spremeni v junca. Na

koncu ga Bog spremeni nazaj v človeka. Zgodba se odvija najprej v gozdu in nato

na vasi, v obeh primerih v spomladanskem času, ko se ljudje pripravljajo na

sajenje nove letine. V tem primeru je videti, kot da Kurent nima nobene povezave

s pustnim likom, vendar to ne drţi popolnoma. Iz dela besedila, kjer junec pomaga

70

ljudem pri poljedelstvu in kjer se mora druţba »zdruţiti«, si medsebojno

pomagati, lahko razberemo motiv rodnosti zemlje, kar pa je tudi ena izmed nalog

koranta kot pustnega lika.

Kurent ujet v vola se v določenih segmentih povezuje s pripovedmi Kurent, Močni

kovač, nazvan Kurent in Stara pravljica o Kurentu, saj Kurent odide v svet, kjer

naj bi mirno ţivel. Zaključki pa se razlikujejo. Ponekod zimo preganja po polju,

spet drugje odide v nebesa ali pekel. Pripoved Kurent ujet v vola se konča enako

kot Pravljica o Kurentu ter Ptujski kurent in njegova Magdalenca, kjer je

zapisano, da Kurenta slavijo na pustni torek.

Izgled koranta v knjiţevnih delih v primerjavi z izgledom koranta v kulturni

dediščini

Slika 27: Koranti v knjiţevnem delu Ptujski kurent in njegova Magdalenca ter izgled koranta v kulturni

dediščini

Viri: Zaloţba ALBA 2000. Ptujski kurent in njegova Magdalenca. Pridobljeno 14. 5. 2015 s

http://www.alba2000.si/otro%C5%A1ke-knjige-in-pravljice/116-ptujski-kurent-in-njegova-

magdalenca.html; osebni arhiv, pustna povorka v Stojncih, 2011.

71

V večini knjiţevnih del se pojavljajo ilustracije, ki so zelo pribliţane izgledu

koranta v kulturni dediščini. Najrealnejša oziroma podobna današnjemu korantu je

ilustracija Katarine Kalc v delu Marije Mezga z naslovom Ptujski kurent in

njegova Magdalenca. Drugačnost se kaţe le v rogovih, za katere je Katarina

uporabila veje.

Slika 28: Korant v knjiţevnem delu Mali Kurent in Kurent

Viri: Stergar, Metka. Mali Kurent. Ptuj: Pokrajinski muzej, str. 1; Klemenčič, Liljana. (2001). Kurent.

Ljubljana: Slovenska knjiga. str. 1.

Tudi ilustracija Metke Stergar in Matjaţa Schmidta je ustrezna glede na opis iz

besedila in kulturne dediščine. Iz ilustracije Matjaţa Schmidta je razvidno, da je

korant upodobljen v gibanju, kar nam daje občutek razigranosti, to pa je za

koranta značilno tudi v kulturni dediščini.

72

Slika 29: Korant v knjiţevnem deli Kurent in Zgodba o korantu

Viri: Knjigarna Bukla, Zgodba o Kurentu, Milan Petek Levkov, (b. d.). Pridobljeno 3. 7. 2015 s

http://www.bukla.si/?action=books&book_id=6046; Šteger, Aleš. (2015). Kurent. Ljubljana: Mladinska

knjiga, str. 155. Ilustrirala: Tina Dobrajc.

.

Nekoliko drugače je upodobljen korant na naslovnici dela Milana Petka

Levkovega z naslovom Zgodba o kurentu. Korant izgleda zelo mogočno in

zastrašujoče, na glavi pa ima zelo velike zakrivljene rogove. Tudi to je bila nekoč

njegova vloga oziroma takšno »moč« zaznamo pri nekaterih korantih še danes, le

rogovi so pri rogatih korantih manjši. Najbolj se od izgleda koranta v kulturni

dediščini razlikuje ilustracija Tine Dobrajc v delu Aleša Štegra z naslovom

Kurent. Posledica drugačnosti se verjetno kaţe tudi v sporočilu. Korant v delu

Aleša Štegra nima običajne vloge (kot je v kulturni dediščini), njegova naloga je

namreč kritično opazovanje druţbe, ki spreminja okolje.

Vsa knjiţevna dela, ki imajo ilustracijo koranta, imajo osnovni element korantije

– koţuh. V treh zgodbah se pojavlja pernati, v dveh pa rogati korant.

73

5 Sklep

Korantova kulturna dediščina in knjiţevnost se v nekaterih zgodbah povezujeta.

Na primer v Kurentu (Liljana Klemenčič) se pojavita opis in vloga koranta (v času

od svečnice do pepelnice preganja zimo), kar je navedeno tudi v kulturni

dediščini. Podoben je tudi Mali Kurent, saj v zaključku, ki je namenjen staršem,

govori o opisu in vlogi koranta (preganja zimo in prebuja pomlad), vendar je

poudarek predvsem na sodobnem času kurentovanja. Medtem pa delo Črni kurent

govori o obhodu koranta nekoč in pretepu oziroma v tem primeru spopadu v

vzdrţljivosti poskakovanja (med dvema korantoma) zaradi dekleta. To se

povezuje s kulturno dediščino, saj sem po pripovedovanju starejših oseb izvedela,

da so se koranti nekoč spopadli zaradi starih zamer. Tudi zgodbi Ptujski kurent in

njegova Magdalenca ter Kurent (Aleš Šteger) predstavljata koranta po vlogi in

opisu enako kot narekuje kulturna dediščina. V obeh primerih korant pomaga

ljudstvu in se v prihodnje pojavlja v pustnem času. Kot je navedel Andrej Brence

v knjigi Tradicionalne pustne maske na ptujskem območju, so obhodi začeli

nastajati zaradi potrebe ljudi po njih. V Ptujskem kurentu in njegovi Magdalenci je

njegova vloga postavljena v obdobje Turkov, medtem ko je v delu Kurent ta

postavljen v sodobni čas.

Treba je omeniti, da je korantova podoba Aleša Štegra v delu Kurent predstavljena

tako kot v kulturni dediščini, nasprotno pa delujejo ilustracije ob zapisu, ki niso v

skladu z zapisom avtorja. Ilustracije delujejo zelo temačno in ne izraţajo veselja,

čeprav je tudi Marko Klinc dejal, da naj bi trakovi na korantu v ljudeh vzbujali

veselje, novo ţivljenje in pomlad. V preostalih ilustracijah knjiţevnih del se

korant pojavi v zelo podobni podobi, kot jo ima korant kot pustni lik.

Ugotovila sem, da nobena pripoved ne govori o hudiču, ki spremlja korante, in o

spopadih med njimi. Nekaj malega v knjiţevnosti najdemo o obhodu korantov,

vendar res zelo okrnjeno. V Kurentu in Stari pravljici o Kurentu je opisan obhod

samo enega koranta, medtem ko v Malem Kurentu pisateljica opisuje obhod

skupine korantov na pustnem karnevalu. Prav tako sem v Črnem kurentu zasledila

kombinacijo obhoda enega koranta in skupine. To je podobno razvoju obhodov

koranta v kulturni dediščini, le da je tam zapisano še to, kako so obhodi potekali.

74

Vedela sem, da kulturna dediščina deli korante na pernate korante in korante z

rogovi, vendar pa tega v knjiţevnosti nisem zasledila. Pogosteje se pojavljajo

opisi pernatega koranta, le pri Malem Kurentu je v sklopu oračev omenjen tudi

rogati korant.

Predvidevam, da so zgodbe pisali predvsem avtorji, ki jim je bliţe pernati korant

ali ţivijo na območju, kjer se ta v večini pojavlja.

Povijest o Kurentu in Pravlica od Koranta pa ne govorita o korantu tako kot

kulturna dediščina. V njiju korant nastopa kot »bog«, ki pomaga ljudem pri

poplavi in ga ti pozneje častijo. Podobno dogajanje je bilo tudi v delu Kurent uklet

v vola, ki prav tako vsebuje ritual, ki je ena izmed značilnosti mita. Bog in sveti

Peter preizkušata ljudstvo s pomočjo Kurenta (velikan, tat), ki ga spremenita v

junca. Konec zgodbe se delno povezuje s kulturno dediščino, saj ljudstvo od takrat

na pustni torek še vedno zganja norčije, kar je značilnost pustnega časa. Ni pa

omenjen pustni lik – korant.

Ugotovila sem, da sodobni avtorji lik koranta predstavljajo podobno, kot je

zapisano v kulturni dediščini, medtem ko starejši avtorji oziroma sedaj zapisane

zgodbe, ki so se prenašale po ustnem izročilu, koranta predstavijo kot boţanstvo

vina in veselja. V tem primeru ni povezave s kulturno dediščino, saj je njegova

vloga popolnoma drugačna. Lahko bi tudi trdila, da imajo starejše zgodbe

značilnosti mita, medtem ko je v novejših zgodbah zaslediti predvsem značilnosti

pripovedke ali pravljice. Pritrdim lahko misli Dragice Haramija v Mariborskih

vedutah (2011: 7): »Dejstvo pa je, da so miti ali pa vsaj njihovi prepoznavni

motivi v pripovedkah v sodobni knjiţevnosti ohranjena in zanimanja vredna

podoba preteklosti.«

75

Viri

Cankar, Ivan. (1997). Kurent. Ljubljana: Mladinska knjiga.

Brenk, Kristina. (1942). Kurent – skopuhov pastir. Naš rod, 13 (3), 82–83.

Brenk, Kristina. (1942). Kako je Kurent dobil čudeţne gosli. Naš rod, 13

(4), 112–113.

Brenk, Kristina. (1942). Kurent sreča procesijo iz Lačne vasi. Naš rod, 13

(5), 142–143.

Brenk, Kristina. (1942). Kurent gre v grad po cekine. Naš rod, 13 (6), 174–

175.

Forstnerič, Franc. (1971). Pijani kurent. Obzorja.

Ingolič, Anton (1993). Črni kurent: ţivljenjske usode. Ljubljana:

Prešernova druţba.

Kelemina, Jakob. (1997). Bajke in pripovedke slovenskega ljudstva z

mitološkim uvodom. Bilje: Studio RO, Zaloţništvo Humar.

Klemenčič, Liljana. (2001). Kurent. Ljubljana: Slovenska knjiga.

Koprivec, Ignac. (1939). Kmetje včeraj in danes: narodno pisne črtice iz

Slovenskih goric. Pri Sv. Lenartu v Slovenskih goricah: Glavna hranilnica.

Kosmač, France. (1950). Kurent in smrt. Ljubljana: Mladinska knjiga.

Kropej, Monika. (2008). Od ajda do zlatoroga. Ljubljana: Mohorjeva.

Mezeg, Marija. (2014). Ptujski kurent in njegova Magdalenca. Ljubljana:

Alba.

Mihelič, Mira. (1987). Štirje letni časi. Ljubljana: Mladinska knjiga.

Petek Levkov, Miran (2007). Zgodba o kurentu. Ljubljana: KUD France

Prešeren.

76

Remec, Miha. (1960). Mrtvi kurent. Ljubljana: Prosvetni servis.

Remec, Miha. (1977). Smrt v kurentiji: povest s Ptujskega polja. Ljubljana:

Kmečki glas.

Stergar, Metka. (2003). Mali Kurent. Ptuj: Pokrajinski muzej Ptuj.

Šteger, Aleš. (2015). Kurent. Ljubljana: Mladinska knjiga.

Torkar, Igor. (2002). Kurent. Ljubljana: Glavni odbor Zveze zdruţenih

borcev in udeleţencev narodnoosvobodilnega boja Slovenije.

Literatura

Armstrong, Karen. (2005). Kratka zgodovina mita. Ljubljana: Mladinska

knjiga.

Bettelheim, Bruno. (1999). Raba čudeţnega. Ljubljana: Studia

humanitatis.

Blumarji iz Črnega vrha. (b. d.). Pridobljeno 23. 2. 2015 s

http://www.primorski.it/dossiers/Priloge/6/20/.

Brence, Andrej. (2011). Tradicionalne pustne maske na ptujskem območju.

Ptuj: Pokrajinski muzej Ptuj-Ormoţ.

Cafuta, Staša. (b. d.). V Pernik na največji mednarodni festival maškar na

Balkanu. Svet&ljudje, 100. Pridobljeno 19. 2. 2015 s

http://www.svetinljudje.si/si/clanki.wlgt?Id=129.

Fikfak, Jurij et al. (2003). O pustu, maskah in maskiranju: razprave in

gradiva. Ljubljana: Zaloţba ZRC, ZRC SAZU.

Gačnik, Aleš in Brence, Andrej. (1998). Tradicionalne pustne maske. Ptuj:

Pokrajinski muzej Ptuj.

Gačnik, Aleš. (2004). Dediščina kurenta v kulturi Evrope. Ptuj:

Znanstvenoraziskovalno središče Bistra.

77

Halubajski zvončari (b. d.). Pridobljeno 19. 2. 2015 s

http://www.halubajski-zvoncari.com/onama.htm

Haramija, Dragica. (2011). Mariborske vedute. Maribor: Pivec.

Haramija, Dragica. (2012). Nagrajene pisave. Murska Sobota: Franc-

Franc.

Karel Štrekelj: Slovenske narodne pesmi, Razdelek III., Pesmi Otroške. (b.

d.). Pridobljeno 7. 7. 2015 s

https://sl.wikisource.org/wiki/Karel_%C5%A0trekelj:_Slovenske_narodne_pesmi,

_Razdelek_III.,_Pesmi_Otro%C5%A1ke.

Komelj, Milček. (2002). Miheličev kurent. Zgodba o ţivem mitu.

Literatura mesečnik za knjiţevnost. 141, str. 195–196.

Korošec, Rebeka. (2015). Izdelava korantove maske. 10. marec. Osebni

arhiv (CD) Rebeka Korošec.

Korošec, Rebeka. (2015). Danielova prva korantija in obhodi. 12. maj.

Osebni arhiv

(CD) Rebeka Korošec.

Kuret, Niko. (1984). Maske slovenskih pokrajin. Cankarjeva zaloţba:

Ljubljana.

Lüthi, Max. (2011). Evropska pravljica: forma in narava. Ljubljana:

Sophia.

Mamuthones (b. d.). Pridobljeno 19. 2. 2015 s

http://it.wikipedia.org/wiki/Mamuthones.

Marčič, Petra. (2013). Kurent danes – v šegah, slovstveni folklori in

umetnosti. Diplomsko delo, Maribor: Univerza v Mariboru, Filozofska fakulteta.

Matičetov, Milko. (1985). O bajnih bitjih Slovencev s pristavkom o

Kurentu. Traditiones 1, str. 23–32.

MC Ljubljana – Napovednik.com: Med slovenskimi kurenti in sibirskimi

šamani. (b. d.). Pridobljeno 6. 7. 2015

78

s http://www.napovednik.com/dogodek168569_med_slovenskimi_kurenti_in_sibi

rskimi_samani.

Pičerko Peklar, Danica. (2008). Iz korantove deţele. Markovci: Občina

Markovci.

Ptuj in Permanent Collection: Carnival Masks from the Ptuj Region

(Exhibition). (b. d.). Pridobljeno 2. 12. 2013 s http://www.

maribor2012.eu/en/nc/event/prikaz/667845/.

Republika Slovenija, Ministrstvo za izobraţevanje, znanost, kulturo in

šport. (2012). Opis enote ţive kulturne dediščine. Pridobljeno 27. 2. 2015 s

http://www.mk.gov.si/fileadmin/mizks.gov.si/pageuploads/Kulturna_dediscina/RE

GISTER/RZD/Rzd-02_00005.pdf.

Slekovac, Matej in Kuret, Niko. (b. d.). Fašenk v Markovcih, OŠ

Markovci, Gradivo namenjeno učiteljem in učencem OŠ Markovci.

Slovar slovenskega knjiţevnega jezika (1997). Ljubljana: DZS.

Stanonik, Marija. (1999). Slovenska slovstvena folklora. Ljubljana: DZS.

Stergar, Metka (2011). Zgodbe o tradicionalnih pustnih maskah 1.

Pedagoška zaloţba.

Stergar, Metka (2011). Zgodbe o tradicionalnih pustnih maskah 2.

Pedagoška zaloţba.

79

Priloga

Izgled koranta nekoč (dedkova zapuščina)

Mali korant, Markovci, 1989 (dedkova zapuščina)

80

Stara podoba koranta z enim zvoncem, povorka v Markovcih, 2015 (osebni

arhiv)

81

Oblačenje korantije oziroma zapenjanje zvoncev, Markovci, 2015 (osebni

arhiv)

Prezračevanje korantovih mask, Markovci, 2015 (osebni arhiv)

Koranti s hudičem v Kopru (Foto: Nina Crvelin)

82

Obhod korantov v Stojncih na pustni torek, 2010 (osebni arhiv)

»Duh«, Markovci (osebni arhiv)