Fakulteta za elektrotehniko,

računalništvo in informatiko

Smetanova ulica 17

2000 Maribor, Slovenija

IRIS HUDE

MEDIJSKA PISMENOST UPORABNIKOV

RUMENIH MEDIJEV

Magistrsko delo

Maribor, avgust 2017

ii

MEDIJSKA PISMENOST UPORABNIKOV RUMENIH

MEDIJEV

Magistrsko delo

Študentka: Iris Hude

Študijski program: študijski program 2. stopnje

Medijske komunikacije

Mentor: doc. dr. Darinka Verdonik

iii

iv

ZAHVALA

Hvala staršema in Sari za podporo.

Hvala doc. dr. Darinki Verdonik za nasvete in strokovno znanje.

Hvala tudi vsem, ki ste rešili anketo ali na

kakršenkoli način pripomogli k nastajanju te naloge.

v

Medijska pismenost uporabnikov rumenih medijev

Ključne besede: medijska pismenost, rumeni mediji, resni mediji, uporabniki medijev

UDK: 366.636(043.2)

Povzetek

Magistrsko delo raziskuje značilnosti slovenskega rumenega medijskega prostora in odnos

uporabnikov do teh medijev v povezavi z medijsko pismenostjo. Medijska pismenost

uporabnikom omogoča sposobnost razumevanja in kritičnega presojanja medijskih

informacij. Rumeni mediji v svoje vsebine vključujejo svojevrstne značilnosti po katerih se

ločijo od nerumenih (resnih) medijev. S pomočjo strokovne literature in analize vsebin

izbranih slovenskih medijev smo preverjali, katere so te značilnosti in kako se kažejo v

objavljenih vsebinah. Vzorce uporabniškega znanja smo pridobivali s pomočjo spletne

ankete.

vi

Media literacy of tabloid users

Key words: media literacy, tabloid media, traditional media, media users

UDK: 366.636(043.2)

Abstract

This master’s thesis studies the characteristics of the Slovenian tabloid media space and

the attitude of its users towards these media relating to media literacy. Media literacy

enables users to understand and critically evaluate media information. Tabloid media in

their content include unique features that differentiate them from non-tabloid media. With

the help of scientific literature and analysis of the contents of selected Slovenian media, we

explored which features they include and how are they reflected. We acquired user’s

knowledge using a web survey.

vii

KAZALO VSEBINE

1 UVOD ........................................................................................................................ 1

1.1 Predstavitev osrednjega predmeta magistrskega dela ........................................ 1

1.2 Cilji in hipoteze magistrskega dela ...................................................................... 2

1.3 Metodologija ....................................................................................................... 3

2 MEDIJSKA PISMENOST ........................................................................................... 4

2.1 Portal o medijski pismenosti ............................................................................... 4

2.2 Opredelitev pojma............................................................................................... 4

2.3 Raziskave medijske pismenosti .......................................................................... 7

2.4 Usvajanje medijske pismenosti ........................................................................... 8

2.5 Kritično presojanje medijskih vsebin ................................................................... 9

3 RUMENI MEDIJI .......................................................................................................11

3.1 Opredelitev pojma..............................................................................................11

3.2 Zgodovina ..........................................................................................................13

3.3 Rumeni tisk v slovenskem medijskem prostoru ..................................................14

3.4 Tabloidizacija .....................................................................................................16

3.5 Značilnosti rumenih vsebin ................................................................................17

3.5.1 Jezik rumenih medijev ................................................................................17

3.5.2 Naslovi v rumenih medijih ...........................................................................19

3.5.3 Vizualizacija rumenih medijev .....................................................................20

3.5.4 Primerjava z nerumenimi mediji ..................................................................20

4 MEDIJSKA PISMENOST V POVEZAVI Z RUMENIMI MEDIJI .................................23

4.1 Vloga medijev v družbi .......................................................................................23

4.2 Odnos občinstva do rumenih novic ....................................................................24

4.3 (Ne)uveljavljanje medijske pismenosti ...............................................................25

5 ANALIZE IN REZULTATI ..........................................................................................27

5.1 Analiza značilnosti izbranih slovenskih rumenih medijev....................................27

viii

5.1.1 Namen analize ............................................................................................27

5.1.2 Metode dela ................................................................................................27

5.1.3 Ugotovitve ..................................................................................................28

5.1.4 Rezultati analize .........................................................................................41

5.2 Analiza podatkov z anketnih vprašalnikov ..........................................................45

5.2.1 Namen ankete ............................................................................................45

5.2.2 Ciljna skupina .............................................................................................46

5.2.3 Ugotovitve ..................................................................................................47

6 DISKUSIJA REZULTATOV .......................................................................................59

6.1 Preverjanje hipotez ............................................................................................60

7 SKLEP ......................................................................................................................63

7.1 Omejitve magistrskega dela ...............................................................................64

VIRI IN LITERATURA ......................................................................................................66

Priloga A: Vprašalnik spletne ankete ................................................................................69

ix

KAZALO GRAFOV

Grafikon 1: Rezultati 1. vprašanja ....................................................................................47

Grafikon 2: Rezultati 2. vprašanja ....................................................................................49

Grafikon 3: Rezultati 3. vprašanja (1. podvprašanje) ........................................................51

Grafikon 4: Rezultati 3. vprašanja (2. podvprašanje) ........................................................52

Grafikon 5: Rezultati 3. vprašanja (3. podvprašanje) ........................................................53

Grafikon 6: Rezultati 3. vprašanja (4. podvprašanje) ........................................................54

Grafikon 7: Rezultati 3. vprašanja (5. podvprašanje) ........................................................55

Grafikon 8: Rezultati 3. vprašanja (6. podvprašanje) ........................................................56

Grafikon 9: Rezultati 4. vprašanja ....................................................................................57

1

1 UVOD

1.1 Predstavitev osrednjega predmeta magistrskega dela

Medijska pismenost se nanaša na sposobnosti, znanja in razumevanje, ki uporabnikom

omogočajo učinkovito in varno rabo medijev. Medijsko pismene osebe so sposobne kritično

izbirati in razumeti vsebine ter presojati informacije, ki jih dobijo prek medijev. Ocenjujemo

jo preko dveh vrst indikatorjev, in sicer po kompetenci posameznikov glede uporabe

medijev (tehnična znanja o uporabi medijev, zmožnost kritičnega razumevanja in

sposobnosti komuniciranja) in glede na dejavnike okolja (dosegljivost tehnologije,

izobraževanje o medijih, iniciative s strani regulatorja, industrije oz. civilne družbe itd.). Ker

uporaba medijev, predvsem digitalnih, med uporabniki narašča, se v zadnjem času

vprašanju medijske pismenosti namenja vse več pozornosti in predstavlja zelo aktualno

raziskovalno področje.

Rumene medije postavljamo nasproti resnim in jih navadno povezujemo z govoricami,

škandali in senzacionalizmom. Njihov cilj je zabavanje občinstva in s tem ustvarjanje trga

potrošnikov za izdelke oglaševalcev (Kovačič in Košir v Primožič 2006, 13-14). Pogosto jih

spremlja sloves površnega poročanja, nepreverjanja informacij, številnih napak in včasih

celo odkritih laži (Milosavljevič v Jontes 2009, 818). Z različnimi vizualnimi učinki, pri čemer

prevladuje fotografija, privlačijo uporabnike in pri njih predvsem preko emocij zbujajo

pozornost. Posebni so tudi zaradi izbiranja novic in tabloidne govorice (Luthar 1998, 29-

30).

Osrednja tema te magistrske naloge je, kako medijsko pismenost uresničevati na področju

rumenih medijev in kako se to kaže v praksi pri uporabnikih slovenskih rumenih medijev.

2

1.2 Cilji in hipoteze magistrskega dela

Osrednji namen magistrskega dela je predstaviti značilnosti rumenih medijev s poudarkom

na izbranih slovenskih rumenih medijih, definirati znanja o teh medijih, ki bi jih morali imeti

uporabniki za varno in kritično uporabo teh medijev, ter raziskati, koliko uporabniki koristijo

te medije, ali jih sploh prepoznajo kot rumene medije, koliko verodostojnosti pripisujejo

informacijam v njih itd.

Glavni cilji, ki smo jih želeli doseči v magistrskem delu so:

• opredeliti pojem medijske pismenosti v povezavi z rumenimi mediji,

• opredeliti pojem rumeni mediji,

• analizirati značilnosti izbranih slovenskih rumenih medijev (na različnih ravneh, od

vsebinske, slikovne do jezikovne) in izpostaviti tiste, ki so pomembne za kritično

uporabo teh medijev,

• ugotoviti, koliko pozornosti uporabniki namenjajo rumenim medijem,

• ugotoviti, ali uporabniki prepoznavajo, kdaj imajo opravka z rumenimi mediji,

• ugotoviti, kako dobro uporabniki poznajo značilnosti rumenih medijev,

• ugotoviti, kako sprejemajo informacije, ki jih pridobivajo iz rumenih medijev.

Iz glavnih ciljev smo izpeljali hipoteze, ki smo jih preverili skozi empirični del naloge:

H1: Rumeni mediji imajo prepoznavne značilnosti, po katerih jih lahko enoumno ločimo

od ostalih medijev.

H2: Večina uporabnikov vsakodnevno (vede ali nevede) spremlja rumene medije.

H3: Uporabniki velikokrat ne prepoznajo, kdaj imajo opravka z rumenim medijem.

H4: Uporabniki slabo poznajo značilnosti rumenih medijev.

H5: Kadar uporabniki vedo, da uporabljajo rumene medije, pridobljenim informacijam

verjamejo manj kot informacijam, ki jih pridobijo iz ostalih medijev.

3

1.3 Metodologija

V teoretskem delu smo s pomočjo deskriptivne metode in s študijem literature pridobili

potrebno znanje, na podlagi katerega smo predstavili in definirali osrednje pojme

magistrske naloge. S pomočjo osvojenega znanja temeljnih pojmov smo teoretski del

naloge nadgradili z empiričnim.

Za preverjanje zastavljenih hipotez smo uporabljali metodi analize in ankete. Izbrali smo si

različne tipične predstavnike slovenskih rumenih medijev in najprej podrobneje analizirali

njihove vsebine in način poročanja v primerjavi z nerumenimi mediji. Pri tem smo izhajali iz

tega, kar je že znano o rumenih medijih iz literature. Osrednje vodilo analize je bilo

preverjati, ali se poznane značilnosti rumenih medijev v slovenskih medijih zares

uresničujejo samo v rumenih medijih, do kolikšne mere in na kak način. S tem smo

odgovorili na hipotezo 1.

Hipoteze 2 do 5 smo preverjali s pomočjo ankete. Uporabili smo spletno anketo, saj je z njo

najenostavneje doseči obsežnejši krog anketirancev in tako pridobiti bolj verodostojne

podatke. Pri sestavi anketnega vprašalnika smo sledili temam, ki jih pokrivajo hipoteze 2 do

5, osrednja pozornost pri oblikovanju vprašanj (in možnih odgovorov) pa je sledila cilju, da

bi od anketirancev dobili resnične in koristne informacije. Pridobljene podatke smo

kvantitativno in kvalitativno analizirali in z njihovo pomočjo iskali odgovore na zastavljene

hipoteze.

4

2 MEDIJSKA PISMENOST

2.1 Portal o medijski pismenosti

V slovenskem medijskem prostoru v zadnjih letih stanje medijske pismenosti nadzoruje

Infrastrukturni program Medijske pismenosti. V ta namen deluje tudi istoimenski portal

(Medijska pismenost.si) pod vodstvom Fakultete za medije. Program financira Javna

agencija za raziskovalno dejavnost RS – ARRS. Glavni namen programa je zbiranje,

vodenje in arhiviranje podatkov o stanju medijske pismenosti v Sloveniji. V skladu z drugimi

evropskimi institucijami želi program umestiti medijsko pismenost na agendo javnih politik

in oblikovati sklop možnih ukrepov za spodbujanje medijske pismenosti prebivalstva. S

svojim delovanjem nudi podporo za uspešno izvedbo raziskovalnih programov v

slovenskem in mednarodnem prostoru, ki delujejo na področju medijev in komuniciranja.

Portal skladno s svojimi cilji zbira, beleži in statistično obdela podatke o stanju pobud in

aktivnosti na področju medijske pismenosti. Podatke arhivira v ustvarjene baze evropskih

institucij in organizacij in se povezuje z domačimi in tujimi subjekti, ki delujejo na tem

področju. Posebno pozornost raziskovalci namenjajo tudi ravni medijske pismenosti otrok

in mladoletnikov ter ranljivih družbenih skupin v Sloveniji. Podatke zbirajo skladno s

priporočili evropskih institucij in izraženimi dodatnimi potrebami organov, pristojnih za

regulacijo avdiovizualnih in elektronskih komunikacij, in potrebami izvedbe raziskav v okviru

EU. Zbrani podatki so javno dostopni in so uporabni kot podlaga raziskovalnih projektov in

pri snovanju medijske vzgoje v Sloveniji.

2.2 Opredelitev pojma

»V sodobni družbi zelo malo stvari, ki jih vemo, izvemo iz prve roke. Večino podob, ki jih

imamo v glavi, dobimo prek medijev. Zato lahko rečemo, da nam mediji ne dajejo samo

informacij, ampak tudi vodijo naše izkušnje. (…) Dejstvo je, da nihče ne more brezbrižno

mimo množičnih medijev. Upravičeno se lahko sprašujemo o vplivu medijev na svoje

5

doživljanje, vrednote in vedenjske odzive. Način našega dojemanja informacij je odvisen od

tega, kako jih uporabljamo in kako jih vključujemo v svoje življenje.« (Mikulič 2008, 95)

Večina ljudi se verjetno počuti medijsko pismene. Vsakodnevno dostopamo do različnih vrst

medijev, iz njih pridobivamo informacije, iščemo zabavo in jih uporabljamo za ustvarjanje

lastnih sporočil, fotografij, videov in besedil, ki jih nato delimo z drugimi. Pridobili smo vrsto

znanj, razvili izjemne sposobnosti in se naučili brati in razumevati vsebine. Nikakor ne gre

spregledati, kaj vse smo dosegli, a pomembno se je zavedati, da medijska pismenost

obsega precej več. Bolj kot se zavedamo, kako množični mediji delujejo in kako vplivajo na

nas, večjo moč imamo na te vplive, s čimer se ločimo od tipičnega uporabnika medijev

(Potter 2014, predgovor).

Medijska pismenost, kot jo opredeljujejo na portalu medijske pismenosti (Medijska

pismenost.si), se nanaša na sposobnosti, znanja in razumevanje, ki uporabnikom

omogočajo učinkovito in varno rabo medijev. Opisana je kot veščine, znanje in

razumevanje, ki omogoča potrošnikom uporabo medijev na varen in učinkovit način (47.

člen uvoda AVMS1). Medijsko pismene osebe so informirane in kot take sposobne

sprejemanja odločitev. Sposobnosti kritičnega razumevanja pri tem pomenijo sposobnosti

iskanja in vrednotenja informacij.

Medijsko pismene osebe so zmožne zaščititi sebe in svojo družino pred slabimi vplivi in

žaljivimi vsebinami, ki jih prinašajo nove tehnologije. Ozaveščeno lahko izbirajo in razumejo

značilnosti vsebin in storitev ter v polnem obsegu izkoriščajo priložnosti, ki jih omogočajo

nove komunikacijske tehnologije.

Medijska pismenost je tesno povezana s konceptom informacijske pismenosti. Mediji danes

ne predstavljajo več samo klasične trojice tisk – radio – televizija, ampak z razvojem

informacijsko-komunikacijskih tehnologij naglo prehajajo v digitalni medij in se v tem novem

1 Kratica AVMS se uporablja za Direktivo Evropskega parlamenta in sveta o usklajevanju nekaterih zakonov in drugih predpisov držav članic o opravljanju avdiovizualnih medijskih storitev (Direktiva o avdiovizualnih medijskih storitvah). Sprejeta je bila 10. marca 2010.

6

okolju spreminjajo, izkoriščajo nove možnosti (multimedijskost, interakcija z naslovniki,

široka dostopnost skorajda kjerkoli in kadarkoli s pomočjo pametnih telefonov in tablic) in

pojavljajo v novih oblikah. Medijska pismenost tako vključuje vse vrste medijev, tudi kino,

video, videoigre, spletne strani in virtualne skupnosti (družabna omrežja in bloge) (Rek in

drugi 2014).

Ozaveščenost o sposobnosti uporabe medijske pismenosti promovira tudi Evropska

komisija (European Commision). S hitrim porastom digitalne tehnologije in njeno uporabo v

poslovnem svetu, pri izobraževanju in kulturi je pomembno zagotoviti možnost za

razumevanje uporabe digitalnih medijev. Medijska pismenost je bistvena pri ekonomski

rasti, inovacijah in ustvarjanju novih delovnih mest v medijskih, informacijskih in

komunikacijskih sektorjih. Dovoljuje nam, da kot aktivni državljani sodelujemo v medijih.

Pojem se nanaša na vse tehnične, kognitivne, državljanske in kreativne sposobnosti, preko

katerih kritično razumemo medijsko vsebino. Omogoča nam kritično opredeljevanje

vsebine, medtem ko sodelujemo v ekonomskih, družbenih in kulturnih vidikih družbe.

Za doseganje medijske pismenosti potrebujemo znanja o masovnih medijih (kako jih

uporabljamo, poznavanje tipov medijskih vsebin in njihovih značilnosti), njihovi naravi in

sposobnost kritičnega presojanja vsebin. Uporabniki se morajo zavedati, da je to, kar je

predstavljeno v medijih, le en segment resničnosti. Zavedati se morajo tudi lastne

odgovornosti, da o stvareh, ki jih zanimajo, sami poiščejo informacije. Tako se ne prepustijo

pasivnemu sprejemanju tistih informacij, ki so jih drugi izbrali kot zanimive.

Kot opozarjajo na portalu Medijske pismenosti (Medijska pismenost.si), se medijska

pismenost začne z usvajanjem splošne pismenosti, šele na podlagi te lahko gradimo

posebna znanja in sposobnosti, potrebna za pismenost, povezano z mediji. To pomeni, da

v okviru medijske pismenosti razvijamo le še komunikacijska znanja in tehnike, s pomočjo

katerih lahko kritično razumemo medijska sporočila.

7

2.3 Raziskave medijske pismenosti

Po raziskavah medijske pismenosti v tujini (Rek in drugi 2014) se uporaba medijev

(predvsem televizije, videa, računalnika, mobilnikov…) med mladimi povečuje. V ZDA se je

od leta 2005 do 2010 povečala za več kot dve uri dnevno, na 7 ur in 38 minut. Tudi internet

in socialna omrežja postajajo čedalje popularnejši vir zbiranja informacij, pri tem pa ljudje

večinoma uporabljajo iskalnike in zbirajo informacije, ki se pojavljajo na vrhu zadetkov. Tako

se večkrat srečajo tudi z dvomljivimi informacijami, a le polovica uporabnikov preveri

podatke pri drugem viru.

Podobno raziskavo je v Sloveniji opravila Fakulteta za medije pod vodstvom vodje projekta

izr. prof. dr. Mateje Rek (2014), objavil pa jo je tudi spletni portal o medijski pismenosti

(Medijska pismenost.si). Ugotovili so, da smo tudi Slovenci medijem izpostavljeni vsak dan,

in sicer je okrog 90% anketiranih potrdilo, da vsakodnevno uporabljajo splet in mobilnike,

okrog 60% jih spremlja radio in televizijo, od 20% do 34% anketiranih pa bere časopise,

gleda videoposnetke ter igra igre. Iz podatkov je razvidno tudi, da o zanesljivosti informacij

v medijih Slovenci nimamo opredeljenega mnenja, saj vse medije ocenjujemo kot približno

enako zanesljive – nekoliko večjo zanesljivost pripisujemo spletu, najmanjšo pa televiziji.

Več kot polovica Slovencev ob medijskih vsebinah kdaj pomisli, da v resničnem življenju ni

tako, kot prikazujejo mediji. Vse bolj priljubljeno pa postaja tudi lastno ustvarjanje medijskih

vsebin, saj je v letu 2013 okrog 30% Slovencev samih ustvarilo kak izdelek za medij

(prispevek, pismo bralcev, avdio, video…).

Ne samo, da smo zasičeni z medijskimi informacijami, količina teh se še povečuje.

Današnja tehnologija vsakomur omogoča obsežno in preprosto deljenje informacij. Mediji

zaradi prenasičenosti informacij postajajo vse agresivnejši pri iskanju občinstva. Ravno zato

je pomembna sposobnost selekcije, ki nam omogoča prebiranje informacij, ki so za nas

pomembne (Potter 2014, 4-6).

Raven medijske pismenosti ni povezana s količino izpostavljenosti medijem – medijsko

bolje pismeni medijem namenijo celo manj časa. Mladi se pogosto ne zavedajo, da jih

8

medijska kultura vzgaja in izobražuje. Prav zato pa Evropska komisija z različnimi uredbami

spodbuja države, da bi več pozornosti namenile medijski pismenosti (European

Commision).

2.4 Usvajanje medijske pismenosti

»Dejstvo je, da nam medijska kritičnost ni prirojena, ampak se je moramo naučiti.« (Mikulič

2008, 96)

Največjo vlogo pri razumevanju in uporabi medijske pismenosti ima medijsko

izobraževanje. Medijska vzgoja je prvi korak k povečanju stopnje medijske pismenosti.

Ljudje se lahko zaščitijo pred manipulacijo tako, da pridobivajo znanja s tega področja.

Manca Košir (v Lovrec 2014, 95), ki se zavzema za visoko kvalitetne množične medije,

strokovni tisk in kakovosten program, želi uvesti vzgojo za medije na vseh stopnjah

izobraževanja, od vrtcev do doktorskega študija. Sistematizacija in širjenje tega znanja je

moralni dolg izobraženega človeka. Če takšno znanje postane dostopno dovolj velikemu

številu ljudi, bo mogoča tudi skupna zaščita pred manipulacijo. Posameznik se lahko zaščiti

tako, da uporablja racionalnost, ko prebere ali vidi določeno informacijo, poišče vzrok

problema in premisli, kaj ti podatki pomenijo zanj (Lovrec 2014, 95-96).

Medijska vzgoja pomeni, da spoznavamo medije, značilnosti njihovega delovanja in

sporočanja, njihove vloge in vplive. Ta znanja nam pomagajo, da medijska sporočila bolj

kritično sprejemamo in v tem smislu se medijska vzgoja povezuje z medijsko pismenostjo

(Verdonik 2016, 56).

Ljudem je torej treba dati znanja, s pomočjo katerih bodo sposobni poiskati medijske

vsebine, ki jih zanimajo, jih razumeti in oceniti, kakšen pomen naj jim pripišejo. Pomembno

je, da bodo zmožni kritično presojati informacije, ki jih dobijo iz medijev, prav tako pa bodo

tudi sami dovolj informacijsko pismeni za objavljanje lastnih medijskih vsebin.

9

2.5 Kritično presojanje medijskih vsebin

Kritičen odnos do vsebin, ki nam jih mediji posredujejo, je eden od temeljev medijske

pismenosti. Pomeni, da posredovani vsebini ne verjamemo kar takoj, v celoti in brez

dvomov, ampak ohranimo do nje razumsko distanco.

»Če želimo ohraniti razumsko distanco do medijskih vsebin, je nujen pogoj, da nanje

ne reagiramo čustveno. Čustveno pogojen odziv onemogoča razumski, objektivni

razmislek.« (Verdonik 2016, 57)

D. Verdonik (2016, 57-59) meni, da mediji, zlasti rumeni, zelo radi spodbujajo čustva

uporabnikov, saj s tem zbudijo njihovo pozornost. Radi poročajo o temah, za katere vedo,

da bodo uporabnike vznemirile ali pri njih zbudile sočustvovanje. Resda so mnoge take

vsebine tudi iz drugih razlogov (pomena za družbo) upravičene do svojega mesta v medijih,

a tudi v takih primerih medijska sporočila pogosto izzvenijo s subjektivno noto, ki nagovarja,

kakšen odnos naj zavzamemo do novice.

Uporabniki na medijsko vsebino pogosto reagirajo čustveno in širijo svoje mnenje o njej

(prek družbenih omrežij, komentarjev k novicam ipd.), čeprav ne poznajo dobro vseh

informacij in ozadja, nimajo potrebnih znanj ipd. Odzivi so tako pogosto prepovršinski,

poenostavljeni in predvsem čustveno pogojeni.

Pri kritičnem presojanju medijskih vsebin se opiramo na naše lastno splošno védenje o

svetu in naše lastne življenjske izkušnje, na presojanje argumentov, ki jih sporočilo navaja,

verodostojnost vira itd. Na področju medijske pismenosti so znane tehnike, neke vrste

vprašalniki, s pomočjo katerih izprašamo medijske vsebine, preden jim zaupamo. Primer

takega seznama vprašanj je bil naveden v ameriškem projektu medijske pismenosti Media

Literacy Project (medialiteracyproject.org). Predlagajo, da se moramo vprašati o šestih

ključnih stvareh, da v celoti kritično razumemo medijsko sporočilo, in sicer so to: vir,

občinstvo, neposredno in posredno sporočeno, prepričevalne strategije in stališče.

10

Uporabniki medijev navadno (poglobljenih) analiz medijskih sporočil ne delamo, ampak si

mnenje ustvarimo bolj na hitro in v veliki meri na podlagi intuicije, lastnih predhodnih mnenj,

stališč, vrednot, prepričanj ipd. Vendar pa nam taka analiza zelo natančno razkrije različne

vidike sporočila in šele potem lahko zavzamemo zares kritično stališče do neke medijsko

posredovane vsebine.

11

3 RUMENI MEDIJI2

3.1 Opredelitev pojma

Melita Koler Kovačič (v Primožič 2006, 13-14) pojav rumenega povezuje z neusmiljenim

tržnim pritiskom in bojem za obstanek na medijskem trgu. Zaznamuje ga senzacionalizem,

ki ga zaznamo pri izboru in pripovedovanju informacij. Tudi Koširjeva (v Primožič 2006, 14)

rumeni tisk enači s komercialnim, ki ga postavlja nasproti elitnemu oziroma resnemu tisku.

Pri rumenih medijih gre predvsem za zabavanje svojega občinstva, s tem pa ustvarjanje

trga potrošnikov za izdelke svojih oglaševalcev.

Po Sparksu (v Deuze 2005, 862) se vsebine rumenih medijev osredotočajo na zasebno

življenje posameznikov, še posebej v smislu škandalov, športa in zabave.

Po Daviesu (v Gril 2013, 3) tabloidi ne predstavljajo novic, temveč le govorice. Tako jim ni

pomembno, kaj je res, ampak le, kaj je zabavno. Velikokrat pa je zabavno tisto, kar je slabo.

V ZDA izraz »tabloid« najpogosteje povezujejo s tedenskimi tabloidi, ki se lahko kupijo v

supermarketih. V njih ponujajo le osebnostne zgodbe in ne političnih ali ekonomskih oz.

kakršnihkoli drugih tradicionalnih novic (Bird 1998, 34).

Milosavljevič (v Jontes 2009, 818) zapiše, da »tabloide, posebej tiste agresivne, spremljajo

zgodbe o poseganju v zasebnost tako znanih kot tistih neznanih, ki so se po spletu okoliščin

znašli v središču pozornosti. Spremlja jih tudi sloves površnega poročanja, nepreverjanja

informacij, številnih napak ali včasih celo odkritih laži. Pri nas je takšen razvoj dogodkov še

2 Pojem rumeni mediji pogosto enačimo s pojmi rumeni tisk, tabloid ali popularni medij, zato bomo v tej magistrski nalogi te termine uporabljali kot sinonime.

12

posebno nevaren, ker lastniki zaradi želje po čim večjem dobičku tudi tiste kvalitetnejše

medije silijo v čim bolj tabloidne vode.«

Ključno vlogo pri rumenih medijih ima vizualizacija, posebno fotografije. Splošno dojemanje

teh medijev je, da se posebej osredotočajo na emocije in senzacionalizem, sploh ko gre za

trpljenje ljudi. Sparks meni, da se namesto pomembnih informacij v medijih uporabljajo

senzacionalizem, vsakdanjost, hudobija, lahkovernost in umazanost, s čimer se slabijo

visoki standardi medija. Takšni primeri so prikazovanje človekovega trpljenja, ki občinstvo

privede do sočutja (Hanusch 2013, 498).

Pri rumenih medijih je glavno sredstvo reprezentacije novic fotografija, predvsem na prvi

strani, kjer deluje kot poster in dominira skupaj z naslovi za eno, dve ali več zgodb. Posebni

so zaradi selekcije novic in tabloidne govorice. Verodostojnost in pomembnost politično in

družbeno pomembnih novic nadomesti kriterij zbujanja pozornosti, torej senzacionalnega.

Ravno konstrukcija senzacionalnega je univerzalna lastnost tabloidov (Luthar 1998, 29-30).

Po Milosavljeviču (v Bogme 2011, 21) v teh medijih prevladujeta personalizacija in

melodramatski okvir, ki temelji na drami, konfliktu, osebnostih in čustvih. Prav ta

emocionalnost in izkustvenost zgodb je tisto, kar tabloidno loči od racionalnega in

analitičnega. »V nasprotju z resnimi novicami so tabloidne novice emocionalne in se

gledalci z njimi lažje poistovetijo.« (Luthar v Bogme 2011, 12)

Prevladujoče mnenje »nasprotnikov rumenih medijev« je, da bo tabloidno novinarstvo

spremenilo tradicionalno podajanje informacij, zagovorniki pa menijo, da se le s tabloidnim

načinom poročanja lahko približamo množicam (Sparks v Bogme 2011, 13). Za spodbujanje

ljudi h gledanju, spremljanju in razmišljanju o vsakdanjih problematikah družbe morajo

televizijske novice zadovoljiti popularni okus gledalcev (Fiske v Bogme 2011, 13).

13

3.2 Zgodovina

Da lahko razumemo delitev medijev na rumene in resne oz. delitev novinarstva na

zabavljaško in politično, se moramo vrniti v zgodovino popularne kulture. Dr. Breda Luthar,

profesorica na Fakulteti za družbene vede, v svoji knjigi (1998) takšne delitve poveže z

dvema pomembnima obdobjema zgodovinskega tiska – penny pressom in rumenim tiskom.

Ti obdobji sta bili temeljnega pomena pri nastajanju današnjega popularnega

komercialnega novinarstva.

Prvo obdobje, imenovano penny press (v ZDA), se je začelo v tridesetih letih devetnajstega

stoletja. V ZDA so se pojavili popularni dnevniki, ki so jih prodajali za en peni (od tod ime

penny press). V istem obdobju so se v Angliji pojavili podobni mediji, znani kot »časniki za

reveže.« Vsebovali so poročila o usmrtitvah, novice o življenju znanih zločincev, obiskih

članov kraljeve družine ipd. Njihov potrošnik je bil nižji sloj, zato so te vrste mediji postali

»komercialni«.

Drugo obdobje, ki ga poznamo kot rumeni tisk, je značilno za šestdeseta leta devetnajstega

stoletja. Nastanek te sodobnejše oblike populističnega tiska, izrazito povezanega s

komercializacijo, se je prav tako začel v ZDA in Angliji. V ZDA to obdobje rumenega tiska

poosebljata dve imeni: Pulitzer in Hearst, založnika tabloidov. Pulitzer je imel v lasti časnik

New York World, Hearst pa New York Journal. Ta časnika sta se zelo razlikovala od ostalih,

saj je bila na prvem mestu zabava. Tabloidni tisk je v veliki meri ciljal na migrante, ki so v

tistem času množično naselili New York, kajti prilagajal se je njihovemu (ne)znanju

angleščine in kulturni (ne)kompetenci za življenje v metropoli. Za rumeni tisk so bile značilne

ilustracije, poudarjeno vizualizirani naslovi, razčlenjena postavitev in jezik.

Pojem rumeni tisk je zaradi Pulitzerjevega in Hearstovega tekmovanja v nakladah dobil

pomen vsiljivosti, vulgarnosti, podžigajočega hujskaštva in neodgovornega

senzacionalizma. World in Journal sta začetnika uporabe vizualne govorice, personifikacije,

človeških zgodb in infozabave. Poleg tega sta združila tudi kulturno produkcijo s produkcijo

potrošnih dobrin – tako je bila vzpostavljena povezava med oglaševalskimi in drugimi

vsebinami v komercialnih medijih. Če je tisk prej obravnaval življenjske zgodbe, so bile to

14

zgodbe o javnem družabnem življenju elit, človeške zgodbe v tabloidih pa so poveličevale

običajno življenje. Tabloidi so začeli uporabljati formule romantičnega romana iz 19. stoletja

– polni so bili skrivnosti, pustolovščin, romanc in melodram. Nagovarjati so začeli tudi

žensko populacijo, saj so videli ženske kot potencialne potrošnice in naslovljenke oglasov

– s tem so se oblikovale tudi spolne razlike. Jezik, ki so ga uporabljali tabloidi, je bila t.i.

tabloidna angleščina, za katero so značilni kratki, ostri in jasni stavki, zgodba je bila podana

že v prvem odstavku, vse drugo je bilo grajeno na tej osnovi. Besedilo je bilo znano iz

medosebne komunikacije, konkretno in živo, naslovi pa so imeli pomembno funkcijo zbuditi

željo v bralcu, da bi zgodbo tudi prebral.

V dvajsetih letih dvajsetega stoletja so se kot glavne teme v rumenih medijih prvič pojavile

velike senzacionalne fotografije nasilja, spolnosti, nesreč in družbenih škandalov (Hanusch

2013, 500). Fotografije so postajale njihova ključna značilnost, medtem ko je resni tisk še

naprej gojil verbalnost.

3.3 Rumeni tisk v slovenskem medijskem prostoru

Lutharjeva (1998, 13) meni, da v Sloveniji ne moremo govoriti o nastajanju rumenega tiska,

ki bi sledilo razvojnim fazam v Veliki Britaniji ali Ameriki. Začetki tega segajo v leto 1797, v

začetek izhajanja Vodnikovih Lublanskih novic. Te so v »prijetni kramljajoči slovenščini«,

po zgledu nemških časopisov, prinašale politične vesti iz drugih držav, novice z bojišč,

vladne in cerkvene razglase, žitne cene, informacije o prodaji hiš in posestev, gospodarske

članke, nepolitične lokalne in tuje novice in zanimivosti, anekdote in pesmi o različnih ljudeh.

Po letu 1929 se je, kot pravi Amonova (v Leskovec 2011, 13), informativni tisk še močneje

spremenil. Bralce so iskali v vseh družbenih plasteh in začeli naslavljati polpismene ljudi, ki

so kupovali časopise predvsem zaradi stripov. Vsebina se je vse bolj prilagajala tudi

ženskam – pojavljali so se modni nasveti, kuharski recepti in ljubezenski podlistki. Pisali so

o spotakljivih zgodbah o zvezdnikih, njihovem življenju, navadah in razvadah. V tridesetih

letih so se s tehnološkim razvojem začele pojavljati fotoreportaže, pri kateri informativno

sporočilo nosi fotografija, besedilo jih le dopolnjuje.

15

Kalin Golobova (2006, 281-285) piše, da so se prvi zapisi o »časnikarskem jeziku« in

besedilih »z napakami« pojavili leta 1933, s čimer je svoje mesto v funkcijski razčlenjenosti

slovenskega knjižnega jezika dobila tudi publicistična zvrst.

V 60-ih letih 20. stoletja so z resnim raziskovanjem publicistike ločili dve vrsti publicističnih

besedilih, namenjenih javnosti – na eni strani so bila besedila z značilnostmi znanstvenih

oz. poljudnoznanstvenih podzvrsti (objektiviziranost, nezaznamovanost jezikovnih

sredstev), na drugi umetnostne zvrsti (subjektiviziranost, čustvena zaznamovanost, raba

figur). Jezikoslovec Tomo Korošec je do konca 60-ih let 20. stoletja razčistil ločevalno

normo med informativnimi (poročevalnimi) in interpretativnimi (presojevalnimi) besedilnimi

vrstami.

Konec šestdesetih let se je Jugoslavija začela odpirati svetu in s prihodom predmetov

splošne uporabe (radio, hladilnik, avtomobil) so Slovenke dobile tudi prvo svetovno

uveljavljeno žensko revijo, Elle – Ona, ki je nastajala z istoimensko pariško. Ta je ponujala

modne strani iz Pariza, svetovala pri opremi stanovanja, vzgoji, negi in izobraževanju. Z njo

smo uvozili tudi nekatere nove tabloidne vsebine, to so psihološki kotiček, prostor za

potopise in portrete slavnih. Leta 1971 je revijo zamenjal drugi ženski tednik – Jana, z njo

pa so prišli kratke ljubezenske zgodbe, horoskop in psihološki testi. Devetdeseta so

pomenila vzpon tabloidnega tiska na medijskem trgu, saj se je v tem času pojavilo dvajset

novih ženskih revij, vključno z eno najbolj znanih tabloidnih revij – Lady (Legan v Leskovec

2011, 14).

Največ sprememb in omahovanja pa je v slovenski medijski prostor prineslo obdobje po

osamosvojitvi. Zametki rumenega tiska v skupni državi so se ustalili v slovenskem

tabloidnem dnevniku Slovenske novice. Časopis je postal tržno blago, ki ga najbolje

prodajajo bolj ali manj pikantne zgodbice o javnih osebah. Z razvojem tabloidnega

novinarstva je tako svoje mesto na slovenskem medijskem trgu je dobil tudi simbol

zahodnega tržnega poročevalstva – senzacionalizem (Kalin Golob 2006, 285).

16

3.4 Tabloidizacija

V zadnjih desetletjih se v medijih pojavljajo določene spremembe, ki jih različni avtorji

poimenujejo kot tabloidizacija, ta pa je izbruhnila z razširjanjem televizijske tehnologije in

lokalnih televizijskih postaj. Proces se je pojavil med novinarji in uredniki, ki so želeli preseči

standardni okvir poročanja in bili pri tem pripravljeni kršiti tradicionalne novinarske prakse

ter v središče postavljati posameznike in njihove zgodbe (Sparks in Tulloch v Bogme 2011,

10). Poročanje o novicah je postalo vrsta pripovedovanja zgodb z glavno temo, liki in

zapletom (Jacobs v Connell 1998, 12).

Personalizacija novic sama po sebi sicer ne predstavlja nevarnosti, saj lahko predstavitev

osebnih zgodb poveča razumevanje in znanje občinstva o nekem dogodku. Sparks (v Bird

1998, 45-46) vidi težavo predvsem v dejstvu, da tabloidizirani mediji z objavo osebnih zgodb

ciljajo le na emocije občinstva. Pomembna vprašanja postanejo tako personalizirana, da jih

je težko povezati z dejanskim problemom. Na primer stiska brezdomca postane zgodba

enega človeka, svetovna vojna pa boj dobrega proti zlu ipd.

S pojmom tabloidizacije označujemo tudi zmanjševanje novinarskih standardov. Uredniki

medijev na račun pikantnih in žgečkljivih zgodb tolerirajo tudi slabše jezikovne ubeseditve

ali celo jezikovne napake, saj morajo biti te zgodbe objavljene čim hitreje. Tabloidizacija

torej žrtvuje informacijo za zabavo, natančnost za senzacionalnost in uporablja taktike, ki

izkoriščajo svoje subjekte (Bogme 2011, 10-11). Mediji v vedno manjši meri opravljajo svoje

tradicionalno poslanstvo varuha javnega interesa, ki javnost objektivno in nepristransko

obvešča o dogajanju v družbi, in se v vedno večji meri ukvarja z zabavanjem množic. Zaradi

padanja novinarskih profesionalnih standardov vedno pogosteje prihaja do kršitev

osebnostnih pravic oseb, o katerih tisk poroča (Čeferin 2013, 580).

Obseg tabloidizacije je v veliki meri odvisen od nacionalnega medijskega sistema v

posameznih državah. Po Esserjevih analizah je Nemčija veliko manj tabloidizirana v

primerjavi z Veliko Britanijo ali ZDA. Po njegovem mnenju naj bi na stopnjo tabloidizacije v

državi vplivale novinarska morala, medijska kultura in ekonomske razmere.

17

Ko govorimo o tabloidizaciji, ne moremo mimo grafičnih podob človeškega trpljenja. Bližnji

posnetki mrtvih se v domeni tabloidnega novinarstva pogosto obravnavajo kot

senzacionalistične, ponižujoče podobe (Hanusch 2013, 500).

Tabloidizacija je pustila posebej velik pečat na ameriškem trgu. Zaradi večanja

priljubljenosti tabloidov se je zmanjšala prodaja tradicionalnih časopisov. Občinstvo je

pograbilo novo ponudbo osebnostnih zgodb, zvezdniških tračev in življenjskih nasvetov. S

tem se je pričel tudi porast tabloidiziranih televizijskih oddaj, za katerimi so stali pisci tiskanih

tabloidov. Pogovorne oddaje in resničnosti šovi so se začeli predvajati vsakodnevno.

Uspeha teh televizijskih oddaj pa ni pripisati le zahtevam občinstva, ampak tudi

spreminjajočim se tehnološkim in ureditvenim pogojem. Do šestdesetih let dvajsetega

stoletja je mreža novic držala privilegiran in donosen položaj, ki je bil varen pred

konkurenco. V sredini sedemdesetih pa so se začele pojavljati lokalne televizijske novice.

Tako se je vzpostavil boj za gledalce in lokalne novice so pričele razvijati priljubljen model

pogovornih tračev (Bird 1998, 34-35).

Kritiki proces tabloidizacije pogosto pripisujejo samemu novinarskemu poklicu. Po Krajicku

(v Bird 1998, 35) se je tabloidizacija zgodila, ker so se bili novinarji pripravljeni sprijazniti z

vrsto kršitev tradicionalnih vrednot novinarskega poklica. Občinstvo lahko spremlja le

zgodbe, ki so mu dane. Kot je zapisal Spark, (v Bird 1998, 45), je to, kaj občinstvo v zgodbi

razume, odvisno od tega, kar napiše novinar. Tabloidizacija je zato predvsem sestava

občinstva, novinarjev in ekonomskih sil.

3.5 Značilnosti rumenih vsebin

3.5.1 Jezik rumenih medijev

Po Lutharjevi (1998, 161-162) je za jezik tabloidov značilna uporaba govornega jezika v

pisni komunikaciji – besede pišejo, kot se izgovarjajo, in s tem zbujajo vtis neformalne

18

pogovornosti. Uporabljajo različne tipografske poudarke in jezikovna sredstva, kot so

pomišljaji med izjavami ali pikice na koncu stavka. Ti lahko nakazujejo na dvom in

obotavljanje, s tem pa dajejo bralcu možnost, da znotraj standardnega zapleta sam pove

konec zgodbe ali zadnjo besedo. Stavki so kratki in nepopolni, saj imitirajo ustno podajanje

in vizualizacijo dramatične informacije.

Novinarji v rumenih novicah večkrat uporabljajo tudi slengovske ali narečne besede. S

takšnim načinom nagovora občinstva definirajo govorca, kontekst komunikacije in

naslovljenca. Drugo sredstvo jezikovnega registra je imenovanje (elitnih) oseb z lastnimi

imeni ali ljubkovalno s pomanjševalnicami, kar kaže na neformalnost (primeri: »Poskočni

Zlatko«, »Diana v naših srcih« ipd.). Uporabljena jezikovna sredstva v rumenih medijih

umeščajo besedilo v čas in prostor in so značilna za indikacijo oseb. Rumeni mediji prav

tako zmanjšajo objektivnost in poudarijo prisotnost individualne subjektivnosti za tekstom.

Jezik rumenih medijev je vsakdanji. Poln je metafor, ironije, ponavljanj ipd., kar naredi že

tako zanimive novice še bolj privlačne. Svoj odnos, ki temelji na neformalni ravni, z

občinstvom vzpostavljajo tudi z uporabo pogovornih izrazov in slenga. Zaslediti pa je

mogoče tudi duhovite ali celo vulgarne izraze (Conboy v Gril 2013, 5).

Po Kalin Golobovi (2006, 286) stilno zaznamovana jezikovna sredstva v besedilih že od

nekdaj opravljajo vlogo vrednotenja, pa tudi popestritve besedila. Neknjižne, ekspresivne in

druge stilne zaznamovane prvine, pogosto napisane v žaljivi konotaciji, so velikokrat

uporabljene z namenom zaničevanja.

Vsebina v tiskanih rumenih medijih je pogosto polna neologizmov. To so nove besede v

jeziku, a so bralcem razumljive, saj poznajo njihov kontekst. Besede so tvorjene z različnimi

besedotvornimi načini, zato moramo, da bi jih razumeli, poznati vse od njenih najmanjših

elementov, morfemov, pa do konteksta, v katerem se ta beseda pojavi. Posebej pogosto

se pojavljajo v britanskih tabloidih. Z njimi privabljajo bralčevo pozornost in ohranjajo

branost, saj so napisani za množično občinstvo (Gril 2013, 3-4).

19

V skladu z vsebino so se preko tabloidnih medijev v besedilih začele pojavljati določene

besede in besedne zveze, ki izražajo domneve in negotove informacije. Uporaba teh besed

se je kasneje prenesla na komercialne in postopno tudi na resne medije. Takšne besede

so na primer menda, baje, naj bi, domneven ipd. Jezikoslovci menijo, da podobni izrazi

slabijo izrazno moč jezika, saj se z njimi izraža besedna nezanesljivost. Novice tako

temeljijo na nezanesljivosti, dvomljivih virih in govoricah (Kalin Golob 2006, 286-288).

Zgodbe so tako predstavljene na pripovedovalni način. Tabloidizirani mediji »jezik

vsakdana« prenašajo iz zasebne v javno sfero (Connell 1998, 13).

3.5.2 Naslovi v rumenih medijih

Kalin Golobova (2006, 289-290) piše, da rumeni mediji posebno pozornost namenjajo

oblikovanju naslova. Z izbiro le-teh pridobijo občinstvo, da bo novico prebralo, poslušalo oz.

obsedelo pred zaslonom. Naslov vsebine ima namreč pridobivalno funkcijo.

Na jezikovni ravni se kaže z vključevanjem izrazito opaznih prvin, ki so se pred letom 1990

le redko pojavljale: vulgarizmov in nižje pogovornih besed, narašča pa tudi uporaba

hiperboličnih naslovov. Gre za vrsto zavajajočih naslovov, ki izkrivljajo resničnost vsebine,

navadno tako, da večajo dejansko pomembnost sporočila oz. enega dela sporočila in vodijo

v senzacionalizem. Hiperboličnost se pogosto gradi na dvoumnosti, ki se v besedilu na

določenem mestu sicer razreši, a gre vseeno za prevaro.

V Slovenskih novicah pa se pojavi nov tip naslova, nekakšna nalepka čez del naslovnice.

Opredelimo ga lahko tudi kot novinarjevo interpretacijo škandaloznega dogodka, ki jo

povzame z besedami: grozljivo, perverzno, tragedija ipd.

20

3.5.3 Vizualizacija rumenih medijev

Po Birdovi (1998, 42) je lastnost rumenih zgodb tudi intenzivna predstavitev verbalnih ali

vizualnih slik.

Pri rumeno obarvanih televizijskih oddajah ima glavno vlogo grafika, torej grafični napisi na

ekranu in drugi slikovno-besedilni elementi, ki dopolnjujejo zvok, besedilo in sliko.

Pomembne so tudi fotografije, elektronski triki, grafi, podnapisi in nadnapisi. Pogosto se

uporabljata tudi mirujoča (na ekranu se pojavi več elementov, ki se slikovno povezujejo) in

gibljiva elektronska grafika (elementi se premikajo v različne smeri) (Bogme 2011, 15).

Televizijskim novicam so zato pogosto očitali zlorabljanje ali senzacionaliziranje vizualnega,

saj naj bi slika izkrivila preudarnost pri gledalcih. Zaradi pretirane dramatike v slikah se krepi

verjetnost zgodbe in na ta način ji občinstvo tudi bolj verjame (Bird 1998, 42-43).

Rumeni mediji v primerjavi z resnimi uporabljajo več različnih tipov črk na isti strani,

navadno na različnih barvnih podlagah – s tem dajejo različne poudarke in vplivajo na ton

»pogovora« (Luthar 1998, 160).

3.5.4 Primerjava z nerumenimi mediji

Rumeni mediji se od resnih medijev razlikujejo po naslavljanju občinstva. Le-to označujejo

predvsem kot potrošnike in jim ponujajo zgodbe, ki jih zanimajo, senzacije in škandale.

Resni mediji (tudi kakovostni ali elitni) pa obravnavajo svoje občinstvo kot državljane in se

razglašajo za medije, ki sledijo javnemu interesu, njihov namen pa je izobraževati. Sparks

za rumene medije označi medije, ki vsebujejo močne vizualne poudarke na škandalih,

športu in zabavi. Ti mediji naj bi se preveč oddaljevali od resnega novinarstva, trde novice

zamenjevali za mehke in s tem zmanjševali vrednost novinarstva (Hanusch 2013, 499-500).

21

Winch (v Jontes 2009, 813) poudari, da moramo razmejiti senzacionalistično (tj. rumeno)

in resno novinarstvo, saj tako v prvi vrsti vzdržujemo kulturne avtoritete slednjega.

Jontes (2009, 817-818) se v svojem članku ukvarja tudi z odnosom med tabloidi in resnimi

mediji. Zapiše, da »lahko prepoznamo več ločenih, a povezanih tem, zgrajenih predvsem

okoli t. i. funkcionalnih in metodoloških razlik: resno novinarstvo je v službi javnosti,

medtem ko tabloidi zadovoljujejo nizkotna nagnjenja občinstva; tabloidi ogrožajo resno

novinarstvo in profesionalne norme, saj prinašajo nepopolne in popačene informacije.«

Po Winchu (v Jontes 2009, 818) so meje med rumenim in resnim novinarstvom zgrajene

okoli štirih osi: epistemološke, funkcionalne, metodološke in organizacijske. Epistemološke

se nanašajo na razlikovanje med dejstvi in fikcijo oziroma med preverljivostjo podatkov in

naključnostjo govoric. Te razlike so tudi najpogosteje izpostavljene in se samoumevno

povezujejo s komercializacijo. Funkcionalne razlike se kažejo v različnosti vlog obeh vrst

novinarstva. Rumeno naj bi zgolj zabavalo, resno novinarstvo pa je opredeljeno v skladu z

informacijsko vlogo v službi javnosti. Metodološke razlike izhajajo iz različnih načinov

zbiranja in obdelovanja informacij, ki naj bi bile značilne za obe novinarski usmeritvi,

organizacijske razlike pa zasledimo v različnih organizacijskih strukturah, znotraj katerih

nastajajo novinarske vsebine.

Rumene medije povezujemo s pojmi zabava, mehke novice, popularni tisk, trači, slike,

potrošništvo, zasebni življenjski stil in komercialni mediji, pogosto so obravnavani kot

mediji za žensko populacijo. Branje tabloidov se navadno združuje z branjem na stranišču

ali pri frizerju in izpostavljanjem sramu pri branju.

»Ljudem je nerodno brati tabloide. Kadar mi razlagajo, kaj da je bilo že spet

objavljeno v nekem tabloidu (…), nikoli ne pozabijo pripomniti, da tega sicer ne

berejo. Novica jih je dobesedno zasačila. Slučajno, ponavadi pri frizerju ali na

stranišču, kjer se navadno valja rumeni tisk.« (Crnkovič v Jontes 2009, 820)

22

Po drugi strani pa so resni mediji postavljeni v moško domeno, povezujemo pa jih s pojmi,

kot so informacije, trde novice, kakovostni tisk, vsebina, politika, beseda, kultura in javna

sfera (Jontes 2009, 819-820).

Resni medij se torej od rumenega loči po večji meri objektivnosti, služenja javnosti in

etičnosti. Po Dahlgrenu lahko za opis resnega medija uporabimo pojma racionalno in resno,

za opis rumenega pa njuna nasprotja, iracionalno in lahkomiselno (Jontes 2009, 822).

»Senzacionalistični mediji ne upoštevajo novinarskega kodeksa. (…) Ko se zgodi umor,

nekateri novinarji tekmujejo z objavo nepreverjenih novic, ugibanj in domnev, iščejo

naključne priče ali vežne znance, ki bi o žrtvi povedali kaj sočnega. Kakovostni mediji

capljajo za rumenimi mediji, ker ne morejo biti konkurenčni, ne morejo objaviti toliko stvari,

kot jih lahko rumeni.« (Mamić v Dežman in Pirš 2017)

23

4 MEDIJSKA PISMENOST V POVEZAVI Z RUMENIMI

MEDIJI

4.1 Vloga medijev v družbi

Prek množičnih medijev se uresničujejo vloge novinarstva, to so (med drugimi) oskrbovanje

ljudi z informacijami, zagotavljanje pluralnosti podatkov, informacij in mnenj o temah, ki so

v javnem interesu. Novinarstvo mora objavljati besedila, ki so nepristranska in točna, ter

poročati o dejanskih, resničnih dogodkih. Poznavanje teh vpliva na vzgojo, izobraževanje

in kulturo državljanov in jim služi kot izhodišče za oblikovanje mnenj o ljudeh in ustanovah.

Manipulacija v medijih danes pomeni odklon od primarnih funkcij in uveljavljanje medijskih

tržnih interesov (npr. večanje branosti medija) (Vreg v Lovrec 2014, 9-12). Naloga medijev

je obveščanje ljudi o družbenih pojavih. To se kaže v krepitvi kompetenc državljanov

(njihovega znanja in sposobnosti, da delujejo kot aktivni državljani) in vzdrževanju

normativnega konsenza v družbi (soglasje o tistih temeljnih vrednotah in načelih, ki

predstavljajo »vrednotno jedro družbe« (Makarovič in Tomšič v Lovrec 2014, 10)). Temelj

medijev je, da so zavezani družbi in imajo do nje odgovornost (Poler Kovačič v Lovrec 2014,

13).

Etičnost novinarjev se ne bi smela razlikovati glede na to, v katerem mediju novinarji delajo.

Tržno usmerjeni mediji, med katere lahko uvrstimo tudi rumene medije, iščejo le informacije,

ki bodo poceni in bodo prinesle čim več zaslužka. Ne prizadevajo si za čim bolj celovito in

verodostojno podajanje informacij. Neupoštevanje novinarskih meril, kot so ideal

objektivnosti, resnicoljubnost, preverjanje informacij, izogibanje nekorektnemu, osebno

žaljivemu predstavljanju podatkov in dejstev, je posledica senzacionalizma v novinarstvu

(Poler Kovačič v Turščak 2012, 9).

24

4.2 Odnos občinstva do rumenih novic

O vprašanju, kako občinstvo gleda na novice, kako jih definira in kaj z njimi počne, je bilo

opravljenih nekaj omejenih študij, ki izhajajo predvsem iz domnev. Znanstveniki so se

zatekli k psihološkim razlagam zaradi naklonjenosti senzacionalnim novicam, ki občinstvo

definirajo kot »iskalce senzacionalizma, ki potrebujejo odmerke izpostavljenosti« ali kot

bolestno radovedno (Bird 1998, 35).

Birdova (1998, 35-36, 40-46) vidi bralce tabloidov kot aktivne in selektivne bralce, ki

prebirajo zgodbe z vprašanjema, zakaj tem informacijam posvečati pozornost in kako jih

uporabiti. Gledalci in bralci so pogosto razdvojeni med tem, kaj bi jih moralo zanimati in kaj

jih dejansko zanima. Po Parkerju in Deanu (v Bird 1998, 37) samo majhen delež ljudi prizna,

da spremlja novice o škandalih in zabavi, a podatki kažejo, da občinstvo pozna te teme

bolje od drugih. V njuni raziskavi je občinstvo na vprašanja o škandalih, zabavi in kriminalu

odgovorilo v 60% pravilno, kar je več kot v katerikoli drugi kategoriji. Prav zaradi tega se

kritiki pogosto sprašujejo, zakaj občinstvo toliko pozornosti posveča »nepomembnim«

temam, saj je večina novic, ki so jim vsakodnevno izpostavljeni, prezrta ali skoraj v trenutku

pozabljena. Zgodbe, ki si jih ljudje bolj zapomnijo, so dramatične in osebne – to so zgodbe,

s katerimi se občinstvo lažje poistoveti. Predstavljanje osebne plati javnih dogodkov je

verjetno najbolj učinkovit način, preko katerega ljudje te dogodke razumejo. John Rayfield

je leta 1972 v svoji raziskavi predstavil najbolj zapomnljive zgodbe – to so kronološke

pripovedi z jasno strukturo, moralno poanto in so takoj predstavljive. Po drugi strani pa si je

standardni vzorec novic po principu obrnjene piramide »kdo, kaj, kje« najtežje zapomniti.

Ena izmed teorij o popularnih novicah govori, da takšne zgodbe občinstvu pomagajo rešiti

vprašanje morale v vsakdanjem življenju. Odgovore namreč iščejo v lastnih izkušnjah.

Senzacionalistične zgodbe, predstavljene z osebnega vidika, pa občinstvu dopuščajo

določeno stopnjo udeležbe.

Procesi tabloidizacije se kažejo pri dejavnostih občinstva. Porast vsebin na spletu,

družbenih omrežjih, pogovornih oddajah in resničnostnih šovih se odraža na pismenosti

občinstva, posebno mladih. Mediji med seboj tekmujejo za privabljanje občinstva in

25

posledično večjo gledanost, tudi s ponujanjem več drame in spektakla. Ljudje se tako vedno

manj zavedajo, da je »biti informiran« uporabno in potrebno.

4.3 (Ne)uveljavljanje medijske pismenosti

Joseph Pulitzer je dejal, da bo ciničen, pohlepen, pokvarjen tisk sčasoma ustvaril ljudi po

svoji podobi. Mediji so podvrženi tržni ekonomiji in jo uveljavljajo, ideje demokracije pa so

na drugem mestu (Davies v Lovrec 2014, 14).

Uporabnik, ki ne premisli o verodostojnosti medijskih sporočil, hitro postane žrtev

manipulacije. Zaradi množice novic in želje po zabavi se namreč ob nekritičnem

sprejemanju informacij iz aktivnega državljana spremeni v potrošnika. Če družbi vladajo

vrednote kapitala, bi morali biti ljudje zaskrbljeni. Res so mediji tisti, ki posredujejo podatke,

ki so jih sami izbrali, zabavajo z izmišljenimi dogodki ali sporočila prirejajo, vendar so ljudje

tisti, ki informacij ne sprejemajo kritično. Posameznik sam regulira, koliko informacijam

dopusti, da določajo njegov pogled na svet (Lovrec 2014, 14-19).

Medijski analitik Boris Vezjak (v Lovrec 2014, 21) meni, da ljudje navidezno prejemajo vse

informacije, ki jih potrebujejo za vsakdan. Tako posameznik nima potrebe, da bi preverjal

informacije in iskal resnico.

Po Koširjevi (v Lovrec 2014, 30) večina prejemnikov novinarskih sporočil medijske podobe

sprejema kot ogledala, v katerih se zrcali svet. Realnosti ne znajo ločiti od govorjenja o njej.

Slepo verjamejo novinarjem in zaupajo podatkom v tabloidnih medijih. Verjamejo jim prav

toliko kot podatkom v resnih, analitičnih medijih. Nekritični sprejemnik torej odslikavanja

sveta v medijih dojema kot prepričljivo. Zato je pomembna medijska vzgoja. Ta se začenja

že v osnovni šoli pri predmetu slovenščine. Učenci v procesu izobraževanja razvijajo svojo

sporazumevalno zmožnost in urijo pismenost, medtem ko kritično in razmišljujoče

predelujejo neumetnostna medijska besedila. Učijo se razbirati in razpoznavati različne

vloge besedil.

26

Po Kirschenerju (v Lovrec 2014, 95) je nujno, da se uporabnik zaveda obstoja manipulacije

in zato uporabi razum ter kritično premisli vse, kar vidi, sliši ali prebere. Ljudje si morajo ob

prebiranju novic zastaviti vprašanje, zakaj morajo to vedeti (Bird 1998, 40). Nenehno se

morajo spraševati, kaj želi avtor z navedenim v nas vzbuditi, s kakšnim namenom to počne

in kaj je sporočilo besedila (Lovrec 2014, 31).

Da v celoti kritično razumemo medijsko sporočilo, se moramo vprašati o šestih stvareh: o

viru, občinstvu neposrednem in posrednem sporočilu, prepričevalnih strategijah in stališču

(Media Literacy Project).

»Uporabniki medijev se moramo zavedati njihove potrebe po pritegnitvi pozornosti in želje

po ugajanju, ekonomskih dejavnikov poslovanja medijev, interesov politikov in drugih elit za

nadzor nad mediji in dejstva, da medijske vsebine ustvarjajo samo ljudje, ki se enako kot

vsi drugi lahko motijo oz. gledajo na stvari iz svojega zornega kota. Zavedati se moramo

možnih negativnih posledic medijev. Vedeti moramo, da to, kar je v medijih, ni vse, kar se

je zgodilo, ampak predstavlja samo en segment resničnosti – tisti segment, ki je medijsko

zanimiv. Prav tako uporabniki sami nosimo odgovornost, da se ne prepustimo pasivnemu

sprejemanju informacij, ki jih izbirajo in pripravljajo mediji, ampak da dodatne informacije

tudi sami aktivno iščemo (bodisi informacije o stvareh, ki nas zanimajo, pa izbrani medij o

njih ne poroča, bodisi dodatne informacije npr. v zvezi z določeno problematiko, neko afero

ali dogajanjem) in si šele potem ustvarimo svoja stališča do aktualnih dogajanj v družbi

(Verdonik 2016, 56).«

27

5 ANALIZE IN REZULTATI

5.1 Analiza značilnosti izbranih slovenskih rumenih medijev

V tem poglavju so predstavljene ugotovitve analize, rezultate pa najdemo pod poglavjem

diskusija rezultatov.

5.1.1 Namen analize

Namen analize je podrobneje analizirati vsebine predstavnikov rumenih medijev.

Analizirano bomo medsebojno primerjali z načinom poročanja nerumenih medijev in tako

dobili razlike in podobnosti predstavljanja vsebine v obeh vrstah medijev. Pri tem smo

izhajali iz tega, kar smo se naučili v teoretskem delu naloge. V največji meri smo se želeli

prepričati, ali se opisane značilnosti rumenih medijev zares pojavljajo le v tej vrsti medijev,

do kakšne mere in na kak način.

V skladu s prej omenjenimi cilji smo želeli analizirati značilnosti izbranih slovenskih rumenih

medijev in izpostaviti tiste, ki so pomembne za kritično uporabo teh medijev.

Pridobljeni rezultati so nam služili za preverjanje hipoteze:

H1: Rumeni mediji imajo prepoznavne značilnosti, po katerih jih lahko enoumno ločimo

od ostalih medijev.

5.1.2 Metode dela

Za analizo vsebin smo izbrali po enega tipičnega predstavnika rumenega in resnega medija.

Vsebino smo preverjali v različnih tipih medijev (časopis, televizija in splet). Tako smo kot

28

časopisnega predstavnika rumenega medija izbrali Slovenske novice, kot resnega pa Delo.

Na televizijskem področju rumene medije predstavlja Svet na Kanalu A, za predstavnika

resnih medijev smo izbrali informativno oddajo Dnevnik, ki se predvaja na RTV Slovenija.

Spletna predstavnika pa sta Nova24TV kot rumeni in MMC (rtvslo.si) kot resni medij.

Predstavnike smo določili na podlagi predhodne analize, preko katere smo preverjali, ali

posamezni medij vsebuje značilnosti rumenih medijev. V prvem koraku smo preverjali

predvsem naslove, uporabo jezika in vizualnih sredstev. Na podlagi rezultatov smo nato

posamezni medij uvrstili v kategorijo rumenega oziroma resnega medija. Ugotovili smo, da

pri vseh predstavnikih rumenih medijev najdemo veliko število »rumenih lastnosti,« medtem

ko se resni mediji v večini uporabi teh izogibajo. Podrobnejši rezultati sledijo v nadaljevanju

naloge.

V vsakem mediju so bili analizirani trije primeri vsebine (članki ali prispevki), izbrati pa smo

želeli najbolj tipične predstavnike vsebine v tem mediju. V člankih in prispevkih smo posebej

preverjali, ali in v kakšni meri se kažejo naslednje značilnosti rumenih medijev:

• uporaba senzacionalizma,

• izpostavljanje in nagovarjanje emocij,

• izbira teme z namenom zabavanja občinstva,

• izbira teme, ki nakazuje na konflikte in škandale,

• osredotočanje na zasebno življenje posameznikov,

• površno poročanje (poročanje o nepotrjenih informacijah, namigovanjih in

govoricah),

• uporaba vizualnih sredstev (vpadljivi naslovi, fotografije, posnetki ipd.)

• uporaba »rumenega jezika« (uporaba metafor, slenga, ironičnih, dramatiziranih in

žaljivih izrazov).

5.1.3 Ugotovitve

Ugotovitve, ki smo jih pridobili z analizo vsebin predstavnikov medijev:

29

Rumeni časopis Slovenske novice, 1. primer

Izbrali smo članek z naslovom »Predstojnik prodajal človeška trupla«, ki je bil objavljen v

sobotni izdaji Slovenskih novic 14. 11. 2015. Avtor članka je Tomica Šuljić. Objavljen je bil

na tretji strani, obsega pa celotno A4 stran.

Že sam naslov je zapisan senzacionalistično, z namenom privabljanja in šokiranja bralcev,

nič drugače pa ni niti s podnaslovoma. Ta se glasita: »Razkrivamo šokantno dogajanje na

ljubljanski medicinski fakulteti« in »Trupla po tisočaka, šef inštituta dr. Dean Ravnik že letel

iz službe.« Sama izbira besed in besednih zvez (»razkrivamo šokantno dogajanje«, »letel

iz službe«) kaže na dramatičnost pripovedovanja, značilno za slog pisanja rumenih medijev.

Uvod v članek se začne z: »Avgijev hlev je večna prispodoba nagrmadenega blata, ki ga

lahko le Herkul očisti v enem dnevu.« Na prvi pogled napisana misel nima posebne veze s

tematiko članka, nato pa avtor grško mitologijo primerja z dogajanjem v svetu medicine in

jih označi za »šokantne trilerje.« Članek se nato nadaljuje s predstavitvijo sumov, da naj bi

prof. dr. Dean Ravnik služil s prodajo delov ali celih trupel. Zgodba je tako personalizirana,

osredotoča se na domnevno dejanje posameznika. Skozi članek avtor sicer navaja, da so

to le sumi, vendar skozi način pripovedovanja pri bralcu ne zbuja kančka dvoma, temveč

ga hoče prepričati o krivdi obtoženega. Besedilo resda povzema ali citira nekatere izjave,

vendar so te navadno neimenovane ali niso točno določene (npr. »navajajo na fakulteti«,

»vrh ljubljanske univerze govori«, »pravijo v dekanatu«, ipd.). Ključno vlogo imajo poleg

članka tudi objavljene fotografije – teh je kar 6. Med drugimi prikazujejo podobo

osumljenega in podobo trupla, kar zopet kaže na veliko mero dramaturškega vložka.

Nerumeni časopis Delo, 1. primer

Kot predstavnika resnega novinarskega članka smo izbrali besedilo z naslovom: »Ena stran

zelo dejavna, druga se še pripravlja,« ki govori o razpisanemu referendumu o noveli zakona

o zakonski zvezi in družinskih razmerjih. Objavljen je bil v Delu v soboto, 14. 11. 2015, pod

članek pa je podpisana Barbara Hočevar. Objavljen je bil na drugi strani in obsega eno A4

stran.

Avtorica začne s pojasnitvijo teme že določenega referenduma in zakaj je bil ta razpisan.

Najprej predstavi stran pobudnikov referenduma, torej koalicijo Za otroke gre!. Navaja

dejstva o uveljavitvi zakona (koliko glasov morajo zbrati) in njihove zahteve. Prav tako

ustrezno navaja vse vire (npr. »je opisala Metka Zevnik«, »po besedah Nike Kovač«, ipd.),

30

posebej pa opozori tudi na nepotrjene informacije (»Kako so do takšnih sklepov prišli glede

na to, da niso skladni s slovensko zakonodajo, ni razloženo.«). Kot drugo plat zgodbe pa

navaja tudi njihovo nasprotno stran, podpornike izenačitve pravic, saj predstavi tudi njihovo

zavzemanje. Vsa opisana dejstva so že potrjena ali imajo verodostojen vir, gre le za

informiranje bralcev o že sprejetih dejstvih. Ob članku je objavljena tudi fotografija, ki pa

ima zgolj simboličen pomen, saj je dodana kot vizualen efekt k omenjeni temi. Napisana

vsebina je torej predstavljena kakovostno in racionalno, v skladu z etiko in objektivnostjo

novinarskega kodeksa.

Rumeni časopis Slovenske novice, 2. primer

Naslednji članek je bil v Slovenskih novicah objavljen 6. 5. 2017 pod rubriko Dan v novicah.

Objavljen je bil na sedmi strani in obsega celotno A4 stran. Naslovljen je kot »Boris kljub

begu obtičal v ognju,« njegov avtor je Lovro Kastelic.

Pod velikim naslovom (barvno poudarjena tipografija) avtor s podnaslovoma razkrije

najpomembnejše informacije (da je v Idriji izbruhnil požar, ime žrtve, zastrupitev z dimom

treh, ki so ga skušali rešiti), nato pa vsebino začne z življenjsko zgodbo umrlega (osebna

predstavitev, odnosi z družino), v kateri izpostavi, da je imel težave s pijačo. Opiše tudi

lokacijo hiše, v kateri je izbruhnil požar, in pojasni, kdo je še živel v njej. V drugem odstavku

življenjski položaj umrlega (»življenje v nečloveških razmerah,« težave s policisti, redni

obiski barov) prikaže skozi besede žrtvinega svaka. Šele v zadnjem odstavku se vrne na

osrednjo temo - izbruh požara. Odstavek tako začne z zapisom, da so se »v hiši v petkovem

jutru prvi prebudili vroči ognjeni zublji,« vendar, po poročanju kriminalistov, ne zaradi

kakršnega koli kaznivega dejanja. Članek ponudi tudi svakovo teorijo o vzroku požara

(»skoraj prepričan sem, da je nevede odvrgel kakšen cigaretni ogorek.«) in nadaljuje z

razlago, da so požar najprej opazili trije sosedi, ki žrtvi poskušali pomagati, vendar se je ta

»nesrečno zataknil z nogo za vrata.« Ob tem se je trojica nadihala zraka, zaradi česa so jih

morali pripeljati v bolnišnico. Na koncu je podana še razlaga poveljnika gasilcev, v kateri

razloži, da so zavarovali okolico in pogasili požar. Ob članku je dodanih tudi sedem fotografij

(te prikazujejo podobo svaka, sam požar in posledice ter gasilce pri delu), vse so dopolnjene

z razlagalnimi napisi (npr. ob fotografiji, ki prikazuje delo gasilcev: »Ogenj jim je uspelo

pogasiti, Borisa pač ne rešiti.«)

31

Nerumeni časopis Delo, 2. primer

Tudi izbrani članek iz časopisa Delo govori o enaki temi. Objavljen je bil na isti dan, torej 6.

5. 2017, na osmi strani v rubriki Kronika. Avtor (ali avtorica M. FE.) ga je naslovil »Nevaren

dim usoden za 60-letnika.«

V podnaslovu je najprej predstavljen domneven vzrok smrti (»moški se je menda med

reševanjem zataknil med vrati«), nato pa sledi kratek povzetek vsebine (kaj in kje se je

zgodilo in posledice). V vsebini je najprej zapisano, da vzrok požara še ni znan, a da

»tamkajšnji prebivalci ugibajo, da naj bi bil za požar odgovoren kar umri 60-letni Boris F., ki

je dolga leta dan za dnem rad pregloboko pogledal v kozarec.« V nadaljevanju članek bralce

informira o ugotovitvah preiskovalcev (ni znakov kaznivega dejanja), delu gasilcev (ti so

pogasili požar in našli mrtvo osebo) in vzroku smrti (»šestdesetletnik naj bi umrl zaradi

vdihavanja nevarnega dima, neuradno pa na varno ni prišel, ker se je med begom zataknil

med vrati.«) Ob članku najdemo samo eno fotografijo, ki prikazuje gasilce, kako se

vzpenjajo po stopnicah v že pogašeno hišo.

Rumeni časopis Slovenske novice, 3. primer

Tretji primer iz Slovenskih novic je članek »Tožila starše za žepnino,« objavljen 6. 5. 2017

na 30. strani. Uvrščen je bil pod rubriko Pekel/nebesa in obsega približno četrtino strani.

Članek govori o 23-letni Španki, ki je na sodišču zahtevala, da jo starši finančno podpirajo,

vendar je sodnik njeno zahtevo zavrnil. Obe najosnovnejši trditvi iz članka izvemo že v

podnaslovu, vsebina pa se začne z: »Razsodba španskega sodišča bo verjetno nagnala

strah v kosti slehernega odraslega otroka.« Nadaljuje se s podrobnejšo pojasnitvijo o

zahtevi Španke (ta je tožila starše, ko so ti zavrnili njeno željo po finančni preskrbi in

zahtevali, da se osamosvoji) in o razsodbi (da je mladenka prelena, saj ni opravila šolskih

in službenih obveznosti). Članek se konča z izjavo sodnika o sklepu, da je sama kriva za

nastali položaj. Ob članku je natisnjena tudi fotografija (verjetno simbolična, čeprav ni

znano), ki prikazuje zehajočo mlado punco, ob njej pa je zapisano: »Čeprav bi lahko

poskrbela zase, je 23-letnica raje posedala doma.«

32

Nerumeni časopis Delo, 3. primer

Zadnji analiziran časopisni članek z naslovom »Pisoar, ki je spremenil obličje umetnosti,«

je bil v Delu objavljen 6. 5. 2017 pod rubriko Kultura. Članek avtorice Jele Krečič je bil

uvrščen na osemnajsto stran, obsega polovico strani (ker je format Dela večji, je to približno

ena A4 stran), tema pa se nanaša na stoletnico umetnine imenovane Fontana.

Avtorica najprej s kratkim povzetkom predstavi osrednjo temo članka – umetnino Fontana

Marcela Duchampa (gre za pisoar, ki ga je umetnik podpisal s psevdonimom R. Mutt) in

pojasni, da praznuje sto let. V jedru vsebine nato predstavi zgodbo umetnine (uvrščene pod

readymade (najdenega objekta množične produkcije), ki je zaradi svoje provokativnosti

sprva naletela na kritike, nato pa je pomembno vplivala na področje umetnosti). Pri tem

zbere navedke mnenj različnih umetnikov s katerimi poudari pomembnost umetnine (kako

je avtor vzel vsakdanji predmet iz življenja in ga postavil tako, da je njegova uporabna

vrednost izginila pod novim imenom in novim glediščem). Avtorica vsebino nadaljuje z

življenjepisom umetnika (označi ga za »infant terrible,« ki je spremenil sodobno umetnost),

nato pa se v zadnjem odstavku zopet preusmeri v pomembnost umetnine skozi

pripovedovanje njenega avtorja. Piše o razlogu nastanka (izzivanje institucije umetnosti),

njenemu pomenu (delo dobi refleksijo: navaden objekt postane nekaj lepega in slavljenega)

in vplivu na umetnost (eksperiment poskusa ločitve modernistične umetnosti od klasične

reprezentacije). Ob članku sta tudi dve fotografiji – prva prikazuje umetnino, druga

umetnika.

Rumena televizijska oddaja Svet na Kanalu A, 1. primer

Za analizo smo uporabili prispevek, ki je bil predvajan 13. 11. 2015 ob 18. uri. Oddajo vodi

voditelj Gregor Trebušak, prispevek pa traja okoli 16 minut. Prispevek je bil objavljen takoj

na začetku oddaje.

Tematika prispevka se nanaša na postavitev žice, ki so jo postavljali slovenski vojaki ob

meji Slovenije s Hrvaško. Oddaja se začne z osrednjimi vprašanji vsakega predstavljenega

prispevka, ki jih prikažejo gledalcem na zaslonu. Za analiziran prispevek je bilo objavljeno

vprašanje: »Prerekanje o žici. Kaj pa o njej menijo begunci?« Vsak prispevek se začne z

uvodnim delom voditelja, ki v nekaj stavkih naredi uvod v tematiko. Voditelj je uvod v

prispevek o postavitvi žice pričel z besedami: »Dober večer. Teden, ki bi moral miniti v

sproščenem vzdušju in pa veselju, prijateljstvu, v tednu, ko se mošt spremeni v vino, je žal

33

pogovor med prijatelji in sosedi tekel bolj o žici in o meji. Kje žica stoji, še vedno ni povsem

jasno. Mi pravimo, da na naši zemlji, Hrvati, da na njihovi, ampak meja med sosedoma pa

še sploh ni določena.« Voditelj nadaljuje, da so za mnenje o postavitvi žice povprašali »um«

v naši državi. Posebej je poudaril, da um v naši državi ne predstavljajo naši politiki, temveč

pisatelji. Slika se nato preseli na prispevek in na izjave pisateljev Dušana Šarotarja,

Svetlane Makarovič in Borisa A. Novaka, ki so predstavljali svoje negativno mnenje o žici.

Po izjavah se slika vrne na voditelja, ki brez verodostojne podlage razlaga, da nas

zgodovina uči, kako so imeli pisatelji o dogodkih velikokrat prav. Prispevek se nadaljuje pri

novinarki Nuši Lesar, ki stoji ob postavljeni žici ob Obrežju, voditelj pa jo sprašuje, zakaj v

ospredje dogajanja ne postavimo beguncev, če je bila ta žica postavljena zaradi njih.

Novinarka naprej navede nekaj dejstev o postavitvi žici (da so vojaki postavljali žico le

podnevi, ponoči pa so tam le še posamezne patrulje, da Avstrijci ne bodo uporabljali tako

drastičnih ukrepov, ampak bo žica dolga le nekaj kilometrov in ne bo bodeča, koliko

beguncev je prestopilo slovensko mejo, ipd.). Zatem pokažejo izjavo skupine beguncev, ki

jih povprašajo, če vedo, da Slovenija postavlja žico – večina jih odgovori, da vedo in da jih

ne moti.

Prispevek nato steče v drugo smer, saj se začne novinarka spraševati, kje je žica sploh

postavljena – na slovenski ali hrvaški strani. Za obsežnejšo raziskavo prosi novinarko Mojco

Hanžič, ta pa se živo javlja s prizorišča na Šentilju. Zgodba, ki jo navaja novinarka, govori,

da migranti ne vedo nič o postavljanju žice, nato pa znova pokažejo izjavo skupine

beguncev, ki se pokaže kot protislovna novinarkinim besedam. Nit pripovedi se zatem spet

spremeni, saj se začne novinarka osredotočati na dogodke beguncev, o njihovi nastanitvi

in nahranitvi, vmes pa prikažejo še izjave civilne zaščite o sprejemu beguncev in izjavo

ministrice Violete Bulc o postavitvi ograje. Slika se vrne k novinarki Nuši Lesar, ki z

besedami: »Gremo zdaj še k politiki, ne. Okoli 100 kilometrov stran od te bodeče žice je

seveda zgodba popolnoma drugačna,« napove naslednjo tematiko znotraj istega prispevka.

Govoriti začne o sporu med slovenskimi in hrvaškimi politiki glede kraja postavitve žice.

Novinarka ponudi svoje mnenje, kako se politiki ukvarjajo le z zgodovino in kako se nobena

stran ne drži dogovorov, obenem pa izjavo hrvaškega politika označi za »cinično«. Slika se

preseli na novo lokacijo, v Ljubljano, k novinarju Mihi Orešniku. Lesarjeva ga v pogovoru

nagovori, da je že včeraj povzročil napetosti z razglasitvijo, da je žica postavljena na hrvaški

strani, novinar pa ji zagotovi, da je to zopet preverjal. V dokaz zavrtijo posnetek o tem, kje

naj bi bila meja in kje je postavljena žica, poleg tega pa vključijo tudi dokaze iz geodetske

uprave. Novinar situacijo subjektivno označi za »tragi-komično,« Lesarjeva pa prispevek

zaključi z besedami: »Zdaj, upam samo, da bomo vse te ukrepe začeli usmerjati tja, kjer so

34

dejansko potrebni, torej na ta krizna žarišča, od katerih begunci bežijo.« Prispevek se

povsem zaključi z mislijo voditelja, da so iz Evrope dobili podatke, da na območjih, iz katerih

prihajajo begunci, vojna še vedno traja in da je še ne misli biti kmalu konec.

Nerumena televizijska oddaja Dnevnik, 1. primer

Za analizo smo uporabili prispevek, ki je bil predvajan 13. 11. 2015 ob 19. uri. Oddajo vodi

voditeljica Elen Batista Štader, prispevek pa traja okoli 5 minut. Objavljen je bil drugi po

vrsti.

Prispevek je bil izbran namerno, saj je tema enaka prejšnjemu primeru – govori torej o

postavljanju žice. Oddajo odprejo z nekaj sekundnimi napovedmi pomembnejših

prispevkov, ki jih povzame voditeljica. Ta prispevek začne z navajanjem dejstev in

obveščanjem gledalcev o postavljanju, tj. koliko in kje so jo postavili ter kje je postavljanje

še v načrtu. Slika se nato preseli na Obrežje k novinarki Petri Držaj, ki gledalcem pojasni,

da so žico postavljali brez težav in z določenim sistemom, da domačini nimajo težav pri

dostopanju do svojih posesti. Voditeljica nato novinarko vpraša, »če je Slovenija že

odgovorila na hrvaško protestno noto« o postavitvi žice na njihovem ozemlju, novinarka pa

ji v odgovor ponudi izjavo zunanjega ministra Karla Erjavca, ki zagotovi, da bo žica

postavljena samo na slovenski strani. Novinarka vse podatke navaja kot verodostojne, saj

navaja tudi vir informacij (npr. »po izjavah metliškega župana zaenkrat še ni znano, kje

bodo žico postavljali naprej«). Oddaja predstavi tudi mnenje druge strani, udeležene v

sporu. Prikažejo namreč tudi izjavo hrvaškega notranjega ministra Ostojića, ki predstavi

svoje mnenje o postavljeni žici. Zgodba se nato smiselno poveže z dogodkom druženja

slovenskih pisateljev, ki je potekal na temo problematike postavljanja žice. Vendar, za

razliko od prejšnjega primera, voditeljica temo nakaže z besedami: »Na postavitev žične

ograje se je dopoldne odzvala tudi četverica slovenskih pesnikov in pisateljev,« in tako zgolj

predstavi dogajanje, brez subjektivnega označevanja. Slika najprej predstavi dogajanje –

kje so bili, kdo se je dogodka udeležil in zakaj je ta potekal – nato pa ponudi še njihove

izjave in glavno mnenje. Voditeljica in novinarki skozi prispevek le povzemajo izjave ali

navajajo podkrepljena dejstva in se, v skladu z resno novinarsko objektivnostjo, izogibajo

podajanju lastnega mnenja.

35

Rumena televizijska oddaja Svet na Kanalu A, 2. primer

Drugi primer iz rumene oddaje se nanaša na poročanje o političnih razmerah v Makedoniji.

Oddajo vodi Urša Trebušak, sam prispevek pa traja nekaj več kot 6 minut. Predvajan je bil

28. 4. 2017.

Voditeljica najprej gledalce informira o vdoru protestnikov v makedonski parlament, nato pa

predstavi gosta oddaje evropskega poslanca Igorja Šoltesa. Dialog z njim začne z

besedami: »Glejte, Makedonija je že od decembra brez vlade. Je bilo pa kljub temu kaj

takega mogoče pričakovati?« Gost pove, da je bilo proteste mogoče pričakovati glede na

dogajanje (predsednik države vodji opozicije ni želel podeliti mandata), vendar ne tako

silovite. Zatem se odvrti prispevek, ki prikazuje ta vdor v parlament, zgodbo pa spremlja

novinarka, ki razlaga, da je »med tisoče protestniki pred vrati zavrelo.« Nadaljuje, da jih

niso ustavili niti policisti, ko so »kot vihar prihrumeli na novinarsko konferenco« in da za

»napad na politike in novinarje niso izbirali sredstev, udrihali so tudi s stojali za kamere.«

Podari, da so se spravili na vodjo makedonskih socialdemokratov Zorana Zaeva, ki je

»okrvavljen nemočno obstal pred besno množico,« protestnike pa podpira konkurenčna

stranka, ki mu očita sprejemanje zahteve iz Tiranske platforme. Ob tem so prikazani nazorni

posnetki omenjenih dogodkov. Prispevek v nadaljevanju ponudi tudi izjavo makedonskega

predsednika o reševanju težav in odzivu zunanjepolitične predstavnice EU, ki je dejanje

obsodila. Novinarka prispevek zaključi s podatkom, da je bila Makedonija »zaradi napetosti

med Makedonci in Albanci leta 2001 že na robi državljanske vojne.« Oddaja se vrne v studio

k voditeljici, ki gosta povpraša za mnenje o dejstvu, da Makedonci za razmere krivijo EU,

saj na bi bila ta na albanski strani, vendar se on s tem ne strinja. Voditeljica nato napove

izjavo v Makedoniji živeče Slovenke o razmerah v državi. Ta izrazi svojo skrb glede uporabe

albanščine v šolah in na ulicah in o prevladi Albancev v državi, saj naj bi ti želeli spremeniti

ime države, zastavo z grbom in himno. Po njeni izjavi v ospredje zopet stopita voditeljica in

gost. Voditeljica pri slednjemu poizveduje o domnevi glede vpliva Albancev v Makedoniji,

ta pa je presenečen, saj se je, po njegovem mnenju, to dejstvo kazalo že zadnjih dvajset

let. V svojem odgovoru opozori tudi na nevarnost nesožitnega skupnega bivanja različnih

narodov. S tem se prispevek tudi konča, saj se naslednje voditeljičino vprašanje gostu že

nanaša na naslednjo temo oddaje.

36

Nerumena televizijska oddaja Dnevnik, 2. primer

Analiziran prispevek tv oddaje Dnevnik se prav tako nanaša na vdor v makedonski

parlament, predvajan pa je bil istega dne kot prejšnji primer, torej 28. 4. 2017. Oddajo vodi

voditelj Ivo Kores, izbran prispevek pa traja nekaj več kot 4 minute.

Voditelj začne, da se je stanje po včerajšnjem vdoru protestnikov v parlament umirilo.

Gledalce informira tudi o številu poškodovanih, med njimi so novinarji in vodja opozicijske

stranke Zoran Zaev. Opozori tudi, da so razmere v državi še vedno negotove. Nato napove

prispevek dopisnika iz Skopja Boštjana Anžina. Ta se začne s posnetki protestnikov pred

parlamentom, ki v nadaljevanju vdrejo v parlament. Novinar ob tem pripoveduje, da so se

med protestnike pomešali zamaskirani ljudje, potrebovali pa so dve uri, da so ujete

evakuirali iz poslopja. Zatem se odvrti izjava Zaeva v kateri za dejanje obtoži vladajoče

politike na čelu z vodjo konservativne stranke Nikolo Gruevskim. Novinar povzame izjavo

Zaeva in napove tudi izjavo Gruevskega, v kateri se omenjeni brani obtožb. Poročevalec

gledalce informira o nadaljevanju izjave, v kateri Gruevski za incident obtoži opozicijo in

poda razloge zanj. Novinar nato omeni tudi skrbi protestnikov glede domnevne nezakonite

izvolitve predsednika parlamenta, ki je albanskih korenin – to dokazuje Zaevo podporo

Albanski platformi, ki po mnenju nasprotnikov pomeni konec enotne Makedonije. Prispevek

ponudi še tretje mnenje, tokrat predsednika države, ki napove reševanje težav v skladu z

makedonskimi interesi, s čimer se v svoji izjavi strinja tudi politični analitik Arsim Zekolli.

Dopisnik za konec prispevka povzame tudi besede protestnikov, da ne bodo dovolili

ustanavljanje tretje albanske države na Balkanu in da ne verjamejo zagotovilom Zaeva o

lažeh o menjavi grba in zastave. Oddaja se nato vrne k voditelju, ki v živo v Skopje pozdravi

prej omenjenega dopisnika Anžina. Povpraša ga o trenutnih razmerah in pričakovanjih, ta

pa mu odgovori, da je trenutno zaradi zaprtja ulic mirno in da je »težko reči, kaj se bo

dogajalo v prihodnje.« Pojasni mu tudi trenutna pogajanja in o namerah nekaterih političnih

strank, hkrati pa opozori, da bi dejanja strank lahko »izzvala nove ostre reakcije.« Za konec

mu predstavi še mnenja o incidentu nekaterih političnih analitikov.

Rumena televizijska oddaja Svet na Kanalu A, 3. primer

Svet na Kanalu je 16. 05. 2017 na konec svoje informativne oddaje uvrstil tudi prispevek o

»Kranjskemu dobrotniku.« Traja okoli štiri minute in pol, oddajo pa vodi Gregor Trebušak.

37

Voditelj začne s predstavitvijo osrednje osebe prispevka, Vincenca Drakslerja. Najprej na

hitro povzame njegovo življenjsko zgodbo (preselitev v Nemčijo zaradi žene in v Švico

zaradi posla, nepremičninski in trgovinski posel, nesoglasja s posvojenim nečakom), nato

pa postreže z informacijo, da je kranjski občini daroval že 2,4 milijona evrov. S tem napove

prispevek novinarke Maje Korošec, ki govori o odprtju materinskega doma, katerega

finančni donator je omenjeni Vincenc Draksler. Prispevek se nato osredotoči na

predstavitev materinskega doma skozi izjavo kranjskega župana, ki opiše namen odprtja

doma, novinarka pa poudari, koliko denarja je prispeval donator. Zatem se vrne k Vincencu

Drakslerju in še enkrat, tokrat bolj podrobno in tudi skozi izjave njega samega, povzame

njegovo življenjsko zgodbo. Zgodba se vrne h kranjski občini in za kaj vse je prispevala

fundacija Vincenca Drakslerja. Predstavljen je reintegracijski center, kako je ta povezan z

omenjeno fundacijo in kranjski medgeneracijski center. Za konec novinarka predstavi še

donatorjeve nadaljnje finančne načrte.

Nerumena televizijska oddaja Dnevnik, 3. primer

Tretji primer iz informativne oddaje Dnevnik je bil predvajan 16. 05. 2017 kot tretji po vrsti.

Naslovljen je kot »Pozeba prizadela kar 41.000 hektarjev« in se nanaša na odločitve

poslancev glede škode zaradi pozebe. Oddajo vodi voditeljica Manica J. Ambrožič, traja pa

2 minuti in 50 sekund.

Voditeljica začne z informacijo, da je aprilska pozeba prizadela 41.000 hektarjev nasadov

in posevkov v slovenskih sadovnjakih in vinogradih, nato pa se naveže na državno sejo

parlamenta, na kateri so poslanci razpravljali, kako pomagati slovenskim kmetom. Slika se

preseli v državni zbor, voditeljica pa novinarja Sašo Krajnca povpraša, katere ukrepe

pripravlja ministrstvo. Ta ji najprej s pojasnitvijo ukrepov odgovori na vprašanje, nato pa

napove izjavo predstavnika kmetov in predstavnice kmetijskega ministrstva. Ob tem lahko

gledalci vseskozi spremljajo sliko voditeljice, novinarja in, v prvem planu, prikaz škode na

nasadih. Zatem se odvrtita izjavi obeh napovedanih. V času izjav slika najprej pokaže (in z

ustreznim napisom predstavi) govorca, odvrti se tudi še več posnetkov prikaza škode. Po

obeh izjavah v ospredje zopet stopi voditeljica, ki gledalcem pojasni, da so na državni seji

poslanci razpravljali tudi o vplivih na okolje proizvodnje v tovarni Magne Steyr, o skrbeh

poslancev pa vpraša novinarja. Novinar predstavi osrednje točke razprave, zaključi pa z

informacijo, da namerava država po informacijah z gospodarskega ministrstva kmalu

podpisati vse predvidene pogodbe, kar bi pomenilo začetek gradnje tovarne.

38

(V naslednjih dveh primerih sta primera rumene in resne vsebine na spletnem portalu

namenoma obrnjena.)

Nerumeni spletni portal MMC, 1. primer

Kot predstavnika resnega spletnega portala smo izbrali MMC, sicer portal Radiotelevizije

Slovenija. Izbran članek iz rubrike Slovenija nosi naslov »DNS-jeva nagrada posthumno

Špeli Šipek, pohvala MMC-jevemu novinarju Slavku Jeriču«, objavljen pa je bil 19. 11. 2015.

(Povezava do članka: http://www.rtvslo.si/slovenija/dns-jeva-nagrada-posthumno-speli-

sipek-pohvala-mmc-jevemu-novinarju-slavku-jericu/379077.)

Članek se nanaša na novinarske nagrade, ki jih je podelilo Društvo novinarjev Slovenije.

Vsebina se začne s pojasnilom, kdo je podaril nagrade in da so šle tri v roke novinarjev

RTV Slovenija. Naprej avtor navaja, kdo vse je dobil nagrade in kakšne vrste (npr. Špela

Šipek za življenjski prispevek k razvoju slovenskega novinarstva, oddaja Frekvenca X za

izjemne dosežke v letu 2015, Jaka Gasar z Dnevnika za izjemen dosežek v novinarski

fotografiji, ipd.). Vsebina se nadaljuje z naštevanjem prejetih debitantskih nagrad mladih

novinarjev (Viki Twrdy z RTVS in Jana Juvan z Večera) in izjemnih novinarskih dosežkov

(MMC-jev novinar Slavko Jerič). Članek se zaključi z napovedjo dveh prihajajočih festivalov

medijskih vsebin (Naprej/Forward in odprtje festivala v ljubljanskem Lutkovnem gledališču),

med katerimi bodo tudi vsebine, ki so nastale pod okriljem MMC-ja.

Rumeni spletni portal Nova24TV, 1. primer

Članek, ki predstavlja tipično rumeni spletni portal, je bil objavljen kot odziv na članek (oz.

dogodek) iz prejšnjega primera. Objavljen je bil dan za njim, torej 20. 11. 2015, avtor pa ga

je poimenoval »Joj, poglejte, kakšno so tokrat pihnili na nacionalki.« Najdemo ga v rubriki

Slovenija. (Povezava do članka: http://nova24tv.si/slovenija/joj-poglejte-kaksno-so-tokrat-

pihnili-na-nacionalki/.)

Besedilo se že začne z izrazito dramatičnim stavkom »Z nagradami je velik križ, z

novinarskimi pa še posebej.« Avtor nato pojasni, kakšen dogodek je potekal, čemu je bil

namenjen in kdo je prejel nagrade, kjer pa zopet zasledimo rumene elemente. V stavkih:

»Še posebej izstopa nagrada Eriku Valenčiču, ki se mu je nacionalka nedavno tega

zahvalila za trud in sodelovanje ter ga poslala raziskovati trg dela,« in » Bolj pa je bila

menda včeraj presenečena sicer popolnoma anemična TV-voditeljica Jelena Aščić, ki jo je

39

prav tako doletela ta čast, da so jo nedavno tega odžagali kot TV-voditeljico (nekateri na

levici so to razumeli kot rasistični izpad vodstva, ker Aščićeva menda nima slovenskih

korenin, četudi lepo govori slovensko). Kako so jo lahko zaradi te krivice spregledali na

društvu, ni jasno,« lahko zasledimo elemente senzacionalizma, nepreverjenega navajanja

informacij in obrekovanja.

S podobnim načinom pisanja se članek nadaljuje tudi v naslednjih odstavkih, kjer se naprej

dotakne zapisa MMC-jeve novinarke Kaje Sajovic, njene zaposlitve in osebnega odnosa

(»No, tokrat pa je svojo bučko “spustil” ljubimec Kaje Sajovic Andrej Čebokli.«) Vendar se

blatenje nacionalkinih novinarjev še ne konča – obregnejo se tudi v napako v zapisanem

(»Prav pri nagradah se mu je namreč nerodno zapisalo, da so “DNS-jeve nagrade edine

novinarske nagrade pri nas”. Res da je njegova izbranka kanila vse drugače misleče metati

v jame, ampak ji to še ni uspelo, kajti Združenje novinarjev in publicistov, ki podeljuje

Meškova priznanja s področja novinarskih dosežkov, še vedno obstaja, da ne omenjamo

tudi Jurčičevih nagrad iz preteklosti,«) in dodajo lastna ugibanja o domnevnih dejanjih druge

novinarke (»Ne vemo sicer še, kako bo nad takšno nerodnostjo reagirala Jelena Aščić, ki

na svojem FB-profilu rada išče novinarske prispevke, za katere pravi, da nižje pač ne gre.«)

Rumeni spletni portal Nova24TV, 2. primer

Naslednji članek s portala z naslovom »Poglejte poslanca Združene levice Miho Kordiša, ki

je mrtvo pijan obležal v 'kozlanju', avtorice Marjance Scheicher, je bil objavljen 11. 4. 2017

pod rubriko Slovenija. (Povezava do članka: http://nova24tv.si/slovenija/poslanec-

zdruzene-levice-miha-kordis-mrtvo-pijan-lezal-v-kozlanju/.)

Avtorica začne s pojasnilom, da so na portal prejeli fotografijo poslanca Združene levice

Miha Kordiša. Objavo utemelji z razlogom, da je omenjeni poslanec izvoljen od ljudstva in

zaradi tega »njegovo neodgovorno obnašanje, četudi iz preteklosti, ne sme ostati

neopaženo.« Nato bralce opozori na priloženo fotografijo, na kateri je poslanec, po besedah

avtorice, »mrtvo pijan obležal na neki zabavi.« O resničnosti fotografije se sklicuje na vir in

jo podkrepi z besedami: »Da Kordiš dejansko ni vedel, kaj se dogaja okrog njega, priča

banana v njegovi roki, ki so mu jo podtaknili “prijatelji”, da so popestrili fotografijo. Ta isti vir

nam je še zaupal, da je bilo vse naokrog pobruhano, z njegovimi besedami: “pokozlano”,

da je bila zabava zares divja, pa kaže tudi ‘piksna’ piva, ki leži le streljaj od Kordiša.« Članek

poudari, da si bomo poslanca verjetno bolj zapomnili po tej fotografiji, saj »njegovo

poslansko delo ni kaj preveč vidno.« Ob tem mimogrede očrni še poslančevo politično

40

kolegico Violeto Tomić, ob kateri naj bi se nehote prikazovala podoba ciganke, ki jo je

odigrala v eni svojih igralskih vlog. Avtorica se nato vrne k osrednji osebi članka in izpostavi,

da fotografija odgovarja tudi na vprašanje, zakaj je bil Kordiš tako proti predlogu zakona o

obveznem testiranju poslancev na prepovedane droge, hkrati pa v članek priloži tudi

poslančev zapis na Facebooku, na katerem naj bi se zavzemal za legalizacijo konoplje.

Nerumeni spletni portal MMC, 2. primer

Drugi primer portala MMC je članek z naslovom »Združena levica predlaga izločitev

dodatkov iz minimalne plače,« objavljen 25. 4. 2017 v rubriki Slovenija. (Povezava do

članka: http://www.rtvslo.si/slovenija/zdruzena-levica-predlaga-izlocitev-dodatkov-iz-

minimalne-place/420735.)

Osrednja tema članka se prav tako vrti okoli politične stranke Združena levica, vendar je

predstavljena vsebina povsem drugačna tisti iz prejšnjega primera. MMC namreč poroča o

predlogu stranke, ki se »zavzema drugačno definicijo minimalne plače, iz katere bi izločili

vse dodatke.« Članek najprej predstavi sam predlog in z izjavami pobudnikov povzema

razloge zanj. Vsebina vsebuje pojasnitev dosedanjega zakona o višini in dodatkih

minimalne plače, na koncu pa predstavi še druge predloge omenjene stranke (uvedba

plačane bolniške odsotnosti za enoosebne samostojne podjetnike, predlagana novela

zakona o zaščiti agencijskih in prekarnih delavcev v prikritih delovnih razmerjih).

Rumeni spletni portal Nova24TV, 3. primer

Naslednji izbran rumeni članek je bil na portalu objavljen 6. 5. 2017 pod rubriko Svet.

Avtorica je tudi v tem primeru Marjanca Scheicher, članek, ki je bil objavljen zaradi v tem

času potekajočih francoskih volitev, pa nosi naslov »Marine Le Pen razkrila, da Macron

skriva denar v davčni oazi, on jo je ovadil na državnem tožilstvu zaradi obrekovanja.«

(Povezava do članka: http://nova24tv.si/svet/marine-le-pen-razkrila-da-macron-skriva-

denar-v-davcni-oazi-on-jo-je-ovadil-na-drzavnem-tozilstvu-zaradi-obrekovanja/.)

Že takoj lahko opazimo izbran naslov, ki opozarja na konflikt med javnima osebama, in sicer

med francoskima kandidatoma za predsednika države Marine Le Pen in Emmanuelom

Macronom. Članek opisuje, kako je Le Penova Macrona obtožila, da skriva denar na

Kajmanskih otokih, zato je ta na tožilstvo vložil pritožbo zaradi obrekovanja. Avtorica skozi

41

članek sicer piše, da gre le za namigovanja in govorice, ki so se razširile na družbenih

omrežjih in na nekaterih informativnih straneh, da francoska kandidatka nima dokazov, s

katerimi bi lahko obtožbe podprla. V nadaljevanji članka je v posebej označenem okvirju

zapisano, da so se medsebojne obtožbe pojavile v televizijskem soočenju, ki so ga Francozi

opisali kot »najbolj brutalno v francoski politični zgodovini« in ga primerjali s soočenjem

ameriških predsedniških kandidatov. V naslednjem odstavku je nato predstavljen še

odgovor Macrona – obtožil jo je obrekovanja in vložil pritožbo na državno tožilstvo, saj »naj

bi bila ta internetna »fake« novica posredovana le z enim namenom – da volivci ne bi

glasovali za Macrona.«

Nerumeni spletni portal MMC, 3. primer

Zadnji primer članka z naslovom »Kaj volivcem dejansko obljubljata Macron in Le Penova?«

je bil na portalu MMC objavljen 6. 5. 2017 v rubriki Svet. (Povezava do članka:

http://www.rtvslo.si/svet/kaj-volivcem-dejansko-obljubljata-macron-in-le-penova/421552.)

Članek se začne s predstavitvijo francoskih predsedniških kandidatov in kratkim povzetkom

najpomembnejših točk iz volilnih programov. Nato pojasni razlog objave članka (izbira

novega francoskega predsednika naslednji dan) in povzetek dosedanjega dogajanja

(Macron je slavil v prvem krogu). Vsebina članka nato preide na podrobnejšo predstavitev

obeh kandidatov (starost kandidatov, predstavitev stranke, predstavitev zgodovine politične

kariere) in ključnih točk obeh volilnih programov. Avtor (ali avtorica) je kandidata predstavil

ločeno, po abecednem vrstnem redu, vsakemu pa je namenil približno enako prostora.

Dodane so tudi fotografije, ki pa služijo le dodatnim poudarkom najpomembnejših točk

vsebine.

5.1.4 Rezultati analize

Na podlagi analiziranih medijskih vsebin smo lahko tudi na praktičnih primerih spoznali

razlike med poročanjem rumenih in resnih medijev. V spodnjih odstavkih bomo podrobneje

diskutirali o posameznih primerih in ugotovitvah.

42

Časopis Slovenske novice veljajo za najbolj bran časnik v Sloveniji, vendar ne slovijo ravno

kot zgled novinarske morale. Znano je, da se bralcu približajo na osebni ravni z uporabo

senzacionalizma in personalnih zgodb. Njihovo navajanje virov je nepopolno ali površno,

tudi uporaba jezika je izključno na pogovorni ravni. Razloge za visoko branost lahko iščemo

tudi v izbiri škandaloznih zgodb, ki vplivajo na čustva bralcev in jim podajajo informacije, ki

jih ti želijo vedeti, čeprav zanje niso pomembne. Z uporabo dramaturških vložkov želijo v

njih vzbuditi sočutje ali pa jih šokirati, močna je tudi uporaba vizualnih sredstev (uporaba

številnih fotografij, barvnih poudarkov, močne tipografije, ipd.). Po drugi strani pa si Delo ne

prizadeva zabavati bralcev, temveč jih informirati. Njihove zgodbe izhajajo iz potrjenih ali

preverjenih dejstev, zato tudi vire navajajo korektno. Namesto na emocijah in

senzacionalizmu, njihova vsebina (v večini) temelji na etiki in objektivnemu poročanju. Če

imajo Slovenske novice, skladno s teorijo o rumenih medijih, velik poudarek na vizualizaciji,

se Delo kot resni medij osredotoča na objektivno predstavljanje vsebine. To je posebej

opazno v primerjavi člankov z enako vsebino (glej 2. primer pri obeh časopisih). Čeprav

časopisa predstavljata isto novico, sta za njeno umestitev izbrala drugačno velikost prostora

(Slovenske novice celotno stran, Delo le približno četrtino strani) in vsebinsko predstavitev.

Slovenske novice so novico o požaru močno personalizirale, saj so v dveh tretjinah vsebine

članka podrobno predstavile žrtev oz. njegovo življenjsko zgodbo, pa še to skozi

pripovedovanje tretje osebe. V obeh časopisih sicer najdemo navedbe nepotrjenih

informacij (o vzroku smrti), vendar je teh precej več v Slovenskih novicah. Tu prav tako

najdemo veliko več za javnost nepomembnih informacij (npr., kdo vse živi v hiši, v kateri je

izbruhnil požar ali kakšen odnos je imela žrtev s svojci).

Na tretjem primeru iz posameznega časopisa lahko spoznamo največjo razliko med

odločanjem, katere članke predstaviti bralcem. Čeprav se članek o umetnini iz Dela na prvi

pogled ne zdi kot pomembna informacija, avtorica hitro opraviči njeno relevantnost

(stoletnica umetnine, ki je pomembno vplivala na umetnost). Članek resda od bralca

zahteva nekaj predhodnega znanja o umetnosti in poznavanja pojmov, a prav zato članka

ne najdemo na prvih straneh med najpomembnejšimi novicami, ampak je uvrščen pod

Kulturo. Tako ga bodo prebrali le bralci, ki jih bo to zanimalo. Medtem ko lahko na (tretjem)

primeru iz Slovenskih novic zopet potrdimo, da uporablja veliko lastnosti rumenih medijev

(na primer: izbira senzacionalistične teme, ki zabava občinstvo (o naključni Španki brez

finančne podpore staršev), dramatiziran jezik (»Razsodba španskega sodišča bo verjetno

nagnala strah v kosti slehernega odraslega otroka«) ipd.).

43

Tudi na primeru obeh televizijskih prispevkov lahko zaznamo razlike med obema

poročanjema. Oddaja Svet v svoje prispevke vključuje precejšnjo mero senzacionalizma

(poudarjanje, da je žica bodeča in da begunci o njej ne vedo nič) in emocij (simpatijo do

beguncev, jezo do politikov), s katerimi so želeli pri gledalcih izzvati sočutje na eni in

nejevoljo na drugi strani. Njihovo poročanje je površno, saj znotraj istega prispevka

neprestano skačejo iz ene tematike na drugo, vmes pa večkrat ponavljajo iste izjave in

navajajo iste informacije. Večkrat vključijo tudi ugibanja (»Kaj se bo zgodilo, če…«) in

komentarje, osnovane na lastnem mnenju. Njihovo naslavljanje občinstva je zelo

neposredno (vključujejo besede: »Da boste lažje razumeli, si pozorno oglejte!«), jezik pa

dramatiziran (»Minister je cinično izjavil«, »Situacija je tragi-komična«). Čeprav je tema v

obeh prispevkih enaka, se kažejo razlike med podajanjem informacij v obeh predstavnikih

medijev. Dnevnik ponudi zgolj preverjena dejstva in želi poročati čim bolj objektivno, Svet

pa velikokrat preskoči del informiranja občinstva (npr. zakaj je nek dogodek sploh potekal)

in takoj preide na »škandalozno« stran dogajanja. Tak primer se kaže pri poročanju o

odzivih slovenskih pisateljev – Svet jih je označil za »slovenski um« in takoj ponudil njihove

izjave, pri tem pa posebej izbiral tiste najbolj »sočne«, Dnevnik pa je najprej predstavil

ozadje dogajanja in šele nato povzemal mnenja pisateljev.

Podobne razlike zaznamo tudi na primeru naslednjih dveh analiziranih prispevkov, čeprav

gre ponovno za enako tematiko. Oddaja Svet dogajanje vnovič prikazuje na bolj

senzacionalen način (večletna nenaklonjenost med Makedonci in Albanci), z bolj

pretresljivimi posnetki (protestniki politike pretepajo s stojali za kamre) in bolj dramatično

naracijo (»prihrumeli so kot vihar«). Zgodbo so tudi bolj personalizirali (vključena je izjava v

Makedoniji živeče Slovenke, ki govori o svojih strahovih), medtem ko je prispevek na

Dnevniku ponudil večstranski odziv (opozicijske in koalicijske stranke, predsednika države,

političnih analitikov). Gledalec ob spremljanju prispevka na Svetu ne dobi vseh informacij o

dogodku, saj je zgodba predstavljena nepopolno, kot bi od posameznika zahtevali

predhodno znanje o dogodku (voditeljica naprej začne s postavljanjem vprašanj gostu, šele

nato se predstavi dogajanje, ne podajo razlogov za vdor protestnikov, ne omenijo, koliko je

poškodovanih, itd.). Tudi v tokratni oddaji so, podobno kot pri prejšnjem primeru, vseskozi

skakali iz ene na drugo tematiko (na koncu voditeljica gostu zastavi vprašanje o povsem

drugi tematiki).

Pri tretji primerjavi prispevkov sta bila namenoma izbrana primera z različnima temama.

Svetov prispevek je tipično rumeni, saj se povsem osredotoči le na posameznika in njegovo

(zasebno) življenje. Čeprav bi lahko bila glavna zgodba osredotočena na odprtje

44

materinskega doma, je ta povsem personalizirana. Predstavljene informacije (koliko

denarja je prispeval donator in kje je ta denar zaslužil) niso pomembne za gledalce, ampak

zgodba izpostavi in nagovarja predvsem njihove emocije. Večkrat je poudarjen tudi spor

med donatorjem in njegovim nečakom, tako da prispevek vsebuje tudi lastnosti

senzacionalizma. Tema je bila torej izbrana z namenom zabavanja občinstva oziroma

vzbujanja njihovih čustev.

Podobno kot za prejšnja primera prispevkov informativne oddaje Dnevnik, tudi za zadnji

primer velja, da ne zasledimo (veliko) »rumenih lastnosti.« Tema je izbrana zaradi

pomembnosti informacij za javnost, tako pa so tudi predstavljene. Voditeljica in novinar jih

predstavita brez nagovarjanja emocij, brez izpostavljanja konfliktov in brez uporabe

dramatiziranega jezika. V prispevku so sicer uporabljena nekatera vizualna sredstva

(posnetki, napisi), vendar služijo predvsem kot dodatek predstavitve teme (prekrivni

posnetki, predstavitev govorca). Na koncu prispevka novinar sicer omeni nepotrjeno

informacijo (da naj bi država kmalu podpisala pogodbe), pri kateri pa se sklicuje na vir (»po

informacijah z gospodarskega ministrstva«).

Analiziran članek, predstavnik vsebine rumenega spletnega portala, je bil objavljen kot

kritika na prvega, zato se oba nanašata na isto tematiko. Označimo ga lahko za tipično

rumenega, saj vsebuje malo pojasnjevalnih informacij, osredotoča se le na škandale in

blatenje konkurenčnih novinarjev. Namesto informiranja bralcev o podelitvi nagrad in

zmagovalcih, kot je to storil MMC-jev članek, se je avtor osredotočil na posameznike in

njihovo zasebno življenje, predvsem z namenom senzacionalističnega predstavljanja

zgodbe in zabavanja občinstva. Objavljeno besedilo lahko označimo za površno poročanje

o nepreverljivih virih, kar ni v skladu s kodeksom novinarske etike. Tudi jezik pisanja je

tipično rumen, saj je besedilo napisano govorno (najizraziteje se to kaže v stavku »No,

tokrat pa je svojo bučko “spustil” ljubimec Kaje Sajovic Andrej Čebokli,«), med izjavami

najdemo uporabo pomišljaja (»Pravilno – je tedaj razmišljal tudi generalni direktor Marko

Filli in ji takoj podelil redno zaposlitev,«), prav tako pa je čutiti prisotnost individualne

subjektivnosti za tekstom.

Tudi v drugem članku s portala Nova24tv je zaznati več »rumenih lastnosti«. Kljub avtoričini

pojasnitvi, da gre za predstavitev javne osebe, članek ne vsebuje informacij, ki bi bile

pomembne za javnost. Še več, objavljen je bil samo z namenom priteganja pozornosti s

senzacionalizmom. Posebej je izpostavljena tudi izbira naslova, ki takoj kaže na

45

»škandalozen dogodek,« žaljivih izrazov (pokozlano, ciganka, piksna) in drugih vizualnih

sredstev (fotografija, zapis z družbenega omrežja). Omenjeni dogodek je predstavljen le z

ene, povsem subjektivne strani, brez komentarja vpletenih, ki je povsem negativna in kvari

javno podobo osrednje osebe. Razlog za izbiro tematiko lahko iščemo v lastništvu portala

– odgovorni uredniki Nove24tv so namreč simpatizerji stranke SDS, torej konkurenti

Združene levice, katere poslanec je omenjeni Miha Kordiš.

Tipično rumene lastnosti najdemo tudi v tretjem analiziranem članku s tega portala. Tudi ta

članek je bil objavljen zgolj z namenom zabavanja občinstva. Že sama tema (konflikt med

predsedniškima kandidatoma) je izbrana zaradi namigovanja na škandal, na kar opozarja

že naslov. V vsebini so predstavljene govorice brez dokazov, kar kaže na dejstvo, da članek

ni bil objavljen zaradi pomembnosti in resničnosti dogodkov. Tudi jezik je tipično rumeni, ki

kaže na nezanesljivost (novice naj bi širili), vsebuje dramatične izraze (brutalno) in

slengovske besede (fake).

Članki, objavljeni na portalu MMC, pa, v skladu z resnim spletnim portalom, služijo javnemu

interesu, navajajo preverjene resnične informacije in sledijo profesionalnim novinarskim

normam. Izognejo se vsakemu vključevanju lastnega novinarjevega mnenja in zgolj

navajajo objektivne podatke (prvi o dogodku in prejemnikih nagrad, drugi o predlogu

politične stranke, tretji predstavi najpomembnejše točke iz volilnega programa obeh

predsedniških kandidatov). Vsebina vseh člankov odraža etičnost in racionalnost

novinarskega dela z namenom obveščanja javne sfere, temu primeren je tudi jezik pisanja.

Ta pri občinstvu ne skuša vzbujati posebnih čustev in ne vsebuje nobenih metaforičnih

izrazov. Dodanih je manj vizualnih elementov – ti ki so, so dodani z namenom (fotografije,

ki dopolnjujejo in potrjujejo besedilo).

5.2 Analiza podatkov z anketnih vprašalnikov

5.2.1 Namen ankete

Anketo smo uporabili z namenom pridobivanja informacij s strani občinstva. S pomočjo

orodja Google obrazci smo vzpostavili spletno anketo z vprašanji zaprtega tipa. Vprašanja

smo oblikovali tako, da smo od anketirancev dobili čim bolj verodostojne odgovore, s

pomočjo katerih smo želeli doseči naslednje cilje:

46

• ugotoviti, koliko pozornosti uporabniki namenjajo rumenim medijem,

• ugotoviti, ali uporabniki prepoznavajo, kdaj imajo opravka z rumenimi mediji,

• ugotoviti, kako dobro uporabniki poznajo značilnosti rumenih medijev in

• ugotoviti, kako sprejemajo informacije, ki jih pridobivajo iz rumenih medijev.

S to vrsto raziskovanja smo preverjali spodnje hipoteze:

H1: Večina uporabnikov vsakodnevno (vede ali nevede) spremlja rumene medije.

H2: Uporabniki velikokrat ne prepoznajo, kdaj imajo opravka z rumenim medijem.

H3: Uporabniki slabo poznajo značilnosti rumenih medijev.

H4: Kadar uporabniki vedo, da uporabljajo rumene medije, pridobljenim informacijam

verjamejo manj kot informacijam, ki jih pridobijo iz ostalih medijev.

5.2.2 Ciljna skupina

Spletno anketo smo preko različnih družbenih medijev in elektronske pošte posredovali čim

večjemu številu naključno izbranih ljudi. To vrsto ankete smo izbrali tudi zaradi hitrejšega

zbiranja podatkov in manjših stroškov. Anketa se je lahko oddala le, če je bila v celoti

izpolnjena, torej med rezultati ni neveljavnih anket.

Z anketo smo zbrali 273 odgovorov, od tega je anketo izpolnilo 172 žensk (63%) in 99

moških (36,3%), 2 osebi (0,7%) pa se nista želeli spolno opredeliti. Pri sestavi ankete smo

ciljno skupino razdelili v posamezne starostne skupine, in sicer do 18 let, od 19 do 34 let,

od 35 do 59 let in nad 60 let. Največ odgovorov so oddali anketiranci stari od 35 do 59 let

(123; 45,1%), sledijo jim stari od 19 do 34 let (113; 41,4%), nad 60 let (30; 11%), do 18 let

(5; 1,8%), 2 anketiranca (0,7%) pa odgovora o starosti nista želela oddati.

Ciljno skupino smo razdelili tudi glede na doseženo izobrazbo. Največ anketirancev ima

dokončano fakulteto (104; 38,1%), sledijo jim tisti z dokončano srednjo šolo (69; 25,3%),

dokončanim magisterijem ali doktoratom (57; 20,9%), dokončano višjo ali visoko šolo (25;

47

9,2%) in dokončano osnovno šolo ali manj (7; 2,6%). 11 (4%) anketiranih na vprašanje o

doseženi izobrazbi ni želelo odgovoriti.

5.2.3 Ugotovitve

Poleg ugotavljanja splošnih podatkov je bila anketa sestavljena še iz štirih vprašanj.

1. vprašanje: Kako pogosto spremljate naslednje medije?

Pri prvem vprašanju smo anketirance vprašali, kako pogosto spremljajo medije, ki smo jim

jih ponudili na seznamu. Izbrali smo različne predstavnike rumenih medijev. Z vprašanjem

smo želeli ugotoviti, koliko pozornosti namenjajo rumenim medijem. Pogostost uporabe

smo razvrstili v kategorije in jih razložili ob vprašanju. Te kategorije so naslednje: redno

(vsakodnevno ali večkrat tedensko), pogosto (enkrat tedensko ali večkrat mesečno),

občasno (nekajkrat mesečno), redko (nekajkrat letno) in nikoli.

Grafikon 1: Rezultati 1. vprašanja

13 8 5 5 4

42

721 23 17 12 8

62

10

42

72

51 50

32

66

43

61

80 82

65

43

6578

136

90

118

141

186

38

135

0

20

40

60

80

100

120

140

160

180

200

Slovenskenovice

Svet na KanaluA

Planet Danes Žurnal 24 Nova24TV.si 24ur.com tabloidne revije(npr. Lady ipd.)

Kako pogosto spremljate naslednje medije?

Redno Pogosto Občasno Redko Nikoli

48

Iz zgornjega grafikona je razvidno, da skoraj polovica (136; 49,8%) anketirancev nikoli ne

spremlja Slovenskih novic, 61 (22,3%) jih spremlja le redko, 42 (15,4%) občasno, 21 (7,7%)

pogosto in 13 (4,8%) redno.

Tudi oddajo Svet na Kanalu A večina (90; 33%) anketirancev ne spremlja nikoli, 80 (29,3%)

redko, 72 (26,4%) občasno, 23 (8,4%) pogosto in 8 (2,9%) redno.

Podobno sliko vidimo tudi pri sorodni oddaji Planet danes: 118 (43,2%) jih oddaje ne

spremlja nikoli, 82 (30%) redko, 51 (18,7%) občasno, 17 (6,2%) pogosto in le 5 (1,8%)

redno.

Tudi Žurnala24 večina anketiranih ne spremlja nikoli (141; 51,6%). Uporabniki ta portal

obiščejo redko (65; 23,8%) ali občasno (50; 18,3%). Še manj je tistih, ki ga berejo pogosto

(12; 4,4%) ali redno (5; 1,8%).

Še večje razmerje med nespremljanjem in spremljanjem zasledimo pri spletni strani

Nova24TV. Kar 186 posameznikov (68,1%) je nikoli ne bere, 43 (15,8%) redko, 32 (11,7%)

občasno, 8 (2,9%) pogosto in samo 4 (1,5%) redno.

Precej bolj izenačene rezultate zasledimo pri spletni strani 24ur.com. Strani nikoli ne

spremlja 38 (13,9%) anketirancev, večina jih spremlja redko (65; 23,8%), občasno (66;

24,2%) ali celo pogosto (62; 22,7%), 42 (15,4%) pa redno.

Tudi tabloidnih revij večina vprašanih ne bere nikoli (135; 49,5%), 78 (28,6%) jih spremlja

le redko, 43 (15,8%) občasno, 10 (3,7%) pogosto in še manj (7; 2,6%) redno.

2. vprašanje: V katero kategorijo po vašem mnenju spadajo naslednji mediji?

Preko drugega vprašanja smo želeli ugotoviti, ali uporabniki prepoznavajo, kdaj imajo

opravka z rumenimi mediji. Navedli smo predstavnike obeh vrst medijev in anketirance

prosili, naj označijo v katero kategorijo (med rumene ali resne) bi jih uvrstili. Ponudili smo

jim tudi odgovor »Ne vem/medija ne poznam«, v kolikor medija niso znali uvrstiti v ponujeni

kategoriji ali pa ga niso poznali.

49

Grafikon 2: Rezultati 2. vprašanja

Rezultati pokažejo, da je Slovenske novice kar 74% (202) anketiranih pravilno uvrstilo pod

rumeni medij in le 16,5% (45) pod resni, medtem ko se jih 9,5% (26) ni znalo opredeliti.

Delo so še bolj prepričljivo v 86,4% (236) uvrstili pod resni medij, 5,5% (15) pa jih misli, da

je Delo rumeni medij. 8,1% (22) anketirancev medija ni uvrstilo med nobeno kategorijo.

Pri oddaji Svet na Kanalu A je bilo mnenje ciljne skupine bolj izenačeno – 43,2% (118) jih

meni, da gre za rumeni medij, 41,8% (114) pa, da gre za resni. Ostalih 15% (41) medija ni

razvrstilo.

Lažje so anketirani razvrstili oddajo Planet Danes. 27,8% (76) odgovorov je dosegla

kategorija rumeni, 40,3% (110) kategorija resni medij. Še večji odstotek anketiranih (31,9%;

87) medija ni znalo razvrstiti.

Precej bolj enotno je bilo mnenje pri naslednji televizijski oddaji, pri Dnevniku na TV SLO.

Kar 89,7% (245) vprašanih je oddajo uvrstilo med resne, le 4,4% (12) med rumene medije.

5,9% (16) vprašanih medija ni kategoriziralo.

202

15

118

76

12

120

164

19

126

229

45

236

114 110

245

48 46

206

120

1526 22

41

87

16

105

6348

27 29

0

50

100

150

200

250

300

V katero kategorijo po vašem mnenju spadajo naslednji mediji?

Rumeni medij Nerumeni (resni) medij Ne vem/medija ne poznam

50

Za spletno stran Nova24TV.si 44% (120) anketirancev meni, da gre za rumeni medij in

17,6% (48), da gre za resni. Velik delež (38,5%; 105) odgovorov je ostalo brez kategorije.

Naslednja spletna stran, Žurnal24, je po mnenju anketirancev prav tako rumena (60,1%;

164). 16,8% (46) sicer meni, da gre za resni medij, 23,1% (63) odgovora ne pozna.

Portal MMC je le 7% (19) vprašanih uvrstilo pod rumeni medij in kar 75,5% (206) pod resni.

Ostane še 17,6% (48) odgovorov brez kategorije.

Zelo izenačeno je bilo tudi pri spletni strani 24ur.com. 46,2% (126) anketirancev jo smatra

za rumeni medij, nekaj manj (44%; 120) kot resni. 9,9% (27) medija ne zna opredeliti.

Pričakovano so anketirani lažje razvrstili tabloidne revije. Da spadajo te pod rumene medije,

je glasovalo 83,9% (229) vprašanih, samo 5,5% (15) za resni medij. 10,6% (29) ni izbralo

nobene izmed kategorij.

3. vprašanje: V kolikšni meri se vam zdi, da prispevki v rumenih medijih…

Znotraj tretjega vprašanja smo anketiranim zastavili 6 podvprašanj, preko katerih smo želeli

ugotoviti, kako dobro poznajo značilnosti rumenih medijev. Vsako podvprašanje je imelo na

voljo lestvico treh odgovorov.

51

Grafikon 3: Rezultati 3. vprašanja (1. podvprašanje)

Iz grafikona lahko razberemo, da večina anketirancev (197; 72,2%) meni, da rumeni mediji

poročajo delno o neresničnih in delno o resničnih dogodkih. Velik del (60; 22%) jih meni, da

so prispevki v teh medijih neresnični, le 16 (5,9%) pa, da so resnični.

60

197

16

V kolikšni meri se vam zdi, da prispevki v rumenih medijih poročajo o resničnih dogodkih?

neresnično delno neresnično, delno resnično resnično

52

Grafikon 4: Rezultati 3. vprašanja (2. podvprašanje)

Pri vprašanju o podajanju (ne)preverjenih informacij je največ vprašanih izbralo odgovor,

da rumeni mediji podajajo nepreverjene informacije (147; 53,8%), nekaj manj, da podajajo

delno nepreverjene, delno preverjene informacije (117; 42,9%) in najmanj, da preverjene

(9; 3,3%).

147

117

9

V kolikšni meri se vam zdi, da prispevki v rumenih medijih podajajo preverjene informacije o dogodkih?

nepreverjene delno nepreverjene, delno preverjene preverjene

53

Grafikon 5: Rezultati 3. vprašanja (3. podvprašanje)

Anketirani so v veliki meri prepričani tudi, da rumeni mediji o dogodkih poročajo subjektivno

(182; 66,7%). Nekaj manj jih je izbralo odgovor delno subjektivno, delno objektivno (82;

30%), še manj pa, da rumeni mediji poročajo objektivno (9; 3,3%).

182

82

9

V kolikšni meri se vam zdi, da prispevki v rumenih medijih poročajo o dogodkih na subjektiven način?

Subjektivno Delno subjektivno, delno objektivno Objektivno

54

Grafikon 6: Rezultati 3. vprašanja (4. podvprašanje)

Podobne rezultate so anketirani izbrali tudi pri naslednjem podvprašanju, saj jih največ

meni, da prispevki v rumenih medijih sledijo izključno temu, da pritegnejo pozornost (215;

78,8%) oziroma, da delno sledijo cilju priteganja pozornosti (42; 15,4%). Le majhen delež

jih je prepričanih, da prispevke objavljajo zato, ker so pomembni za javnost (16; 5,9%).

215

42

16

V kolikšni meri se vam zdi, da prispevki v rumenih medijih sledijo izključno temu, da pritegnejo pozornost?

sledijo cilju priteganja pozornosti delno sledijo cilju priteganja pozornosti

objavljeni so zato, ker so pomembni za javnost

55

Grafikon 7: Rezultati 3. vprašanja (5. podvprašanje)

Bolj izenačene rezultate smo prejeli pri podvprašanju o sledenju etičnim načelom, vseeno

pa jih je največ prepričanih, da prispevki v rumenih medijih ne sledijo etičnim načelom

(137; 50,2%) ali da jim sledijo le delno (125; 46%). Le 11 (4%) jih je izbralo odgovor, da

sledijo etičnim načelom.

137

125

11

V kolikšni meri se vam zdi, da prispevki v rumenih medijih sledijo etičnim načelom?

neetični delno etični, delno neetični etični

56

Grafikon 8: Rezultati 3. vprašanja (6. podvprašanje)

Sodeč po prejetih odgovorih, večina anketiranih misli, da rumeni mediji v prispevkih

izpuščajo pomembne informacije (173; 63,4%) ali samo delno podajajo celostne

informacije (96; 35,2%), najmanj pa jih meni, da ti mediji podajajo celostne informacije (4;

1,5%).

4. vprašanje: Ocenite, v kolikšni meri verjamete informacijam, ki jih objavlja določen

medij?

Pri četrtem vprašanju smo želeli izvedeti, kako uporabniki sprejemajo informacije, ki jih

pridobivajo iz rumenih medijev. Navedli smo različne predstavnike (tako rumenih kot

nerumenih) medijev in anketirance prosili, naj ocenijo, v kolikšni meri verjamejo

informacijam, ki jih objavlja naveden medij. Ponudili smo jih odgovore, ki smo jih razdelili v

štiri kategorije: Verjamem ali skoraj vedno verjamem; delno verjamem (včasih verjamem,

včasih ne); nikoli ali skoraj nikoli ne verjamem ali sem neopredeljen/a. Poleg omenjenih

odgovorov so anketiranci lahko označili tudi, da medija ne spremljajo.

173

96

4

V kolikšni meri se vam zdi, da prispevki v rumenih medijih podajajo celostne informacije?

izpuščajo pomembne informacije delno podajajo celostne informacije

podajajo celostne informacije

57

Grafikon 9: Rezultati 4. vprašanja

Glede na rezultate, večina anketiranih Slovenskih novic ne spremlja (109; 39,9%), tisti, ki

jih berejo, objavljenim informacijam verjamejo le delno (89; 32,6%) ali (skoraj) nikoli (46;

16,8%). 18 (6,6%) novicam (skoraj vedno) verjame, najmanj pa je neopredeljenih (11; 4%).

Povsem drugačne rezultate najdemo pri drugem časopisu Delu. Novicam, objavljenim tam,

verjame kar 115 (42,1%) anketirancev, malo manj (92; 33,7%) jim verjame delno. Najmanj

anketirancev novicam nikoli ne verjame (6; 2,2%), 13 (4,8%) pa jih je neopredeljenih. Ostali

anketiranci medija ne spremljajo (47; 17,2%).

18

115

47

39

143

10 9

97

54

5

8992

113

9491

50

80

92

135

70

46

6

15 14

3

53

37

11

30

71

11 13

2517

613

23 13

1520

109

47

73

109

30

147

124

60

39

107

0

20

40

60

80

100

120

140

160

Ocenite, v kolikšni meri verjamete informacijam, ki jih objavlja določen medij?

Verjamem ali skoraj vedno verjamem Delno verjamem (včasih verjamem, včasih ne)

Nikoli ali skoraj nikoli ne verjamem Sem neopredeljen/a

Medija ne spremljam

58

Tudi oddaji Svet večina delno (113; 41,4%) ali povsem verjame (47; 17,2%). Njihovim

prispevkom nikoli ne verjame 15 (5,5%) anketirancev, še malce več je neopredeljenih (25;

9,2%). Kar 73 (26,7%) medija ne spremlja.

Naslednje informativne oddaje Planet Danes večina izmed tistih, ki so anketo rešili, ne

spremlja (109; 39,9%). Med ostalimi jih 94 (34,4%) novicam delno verjame in 39 (14,3%)

(vedno) verjame. Najmanj anketiranih novicam nikoli ne verjame (14; 5,1%), nekaj več jih

neopredeljenih (17; 6,2%).

Informacijam v informativni oddaji Dnevnik več kot polovica anketiranih (skoraj vedno)

verjame (143; 52,4%), nekaj manj jih delno verjame (91; 33,3%). Samo trije (1,1%)

anketirani novicam Dnevnika (nikoli) ne verjamejo, nekaj več je neopredeljenih (6; 2,2%),

medtem ko jih 30 (11%) tega medija ne spremlja.

Spletne strani Nova24TV.si od 273 vprašanih kar 147 (53,8%) ne bere. Med ostalimi

informacijam 53 (19,4%) ne verjame, 50 (18,3%) delno verjame in le 10 (3,7%) verjame. 13

(4,8%) se jih ni opredelilo.

Tudi Žurnala24 največ anketiranih ne spremlja (124; 45,4%). 80 (29,3%) jih informacijam

verjame le delno, 37 (13,6%) pa jim ne verjame. 23 (8,4%) jih je neopredeljenih, najmanj

pa informacijam verjame (9; 3,3%).

Informacijam na spletnem portalu MMC večina anketiranih (skoraj vedno) verjame (97;

35,5%) ali vsaj delno verjame (92; 33,7%). Najmanj jih je označilo, da informacijam ne

verjame (11; 4%), nekoliko več (13; 4,8%) se jih ni opredelilo. 60 (22%) pa jih medija ne

spremlja.

Anketiranci so manj zaupljivi do informacij na spletnem portalu 24ur.com, saj večina tem

verjame le delno (135; 49,5%). 54 (19,8%) jih informacijam verjame, na drugi strani pa jim

30 (11%) anketirancev (nikoli) ne verjame. 15 (5,5%) se jih ni opredelilo, 39 (14,3%) portala

ne bere.

Za tabloidne revije je največ anketirancev označilo, da jih ne bere (107; 39,2%). Tudi med

tistimi, ki jih berejo, jim največ ne verjame (71; 26%) ali samo delno verjame (70; 25,6%).

Povsem informacijam v tabloidnih revijah verjame le 5 (1,8%) anketirancev, medtem ko se

jih 20 (7,3%) ni opredelilo.

59

6 DISKUSIJA REZULTATOV

Da imajo rumeni mediji prepoznavne značilnosti, po katerih se ločijo od resnih medijev, smo

spoznali že preko znanstvene teorije, naučena dejstva pa smo preverili tudi s pomočjo

raziskovanja. V vseh tabloidnih predstavnikih smo našli več primerov »rumenih značilnosti,«

medtem ko primeri resnih medijev teh niso vsebovali oziroma jih je bilo precej manj. Pri

izbiri primerov vsebin smo iskali tako vsebine z enako tematiko kot tudi takšne s povsem

drugačno vsebino, saj rumeni mediji pogosto vključujejo povsem svoje, značilno rumene

vsebine. Po podrobni raziskavi vseh primerov smo ugotovili, da so informacije v člankih in

prispevkih z enako vsebino, predstavljene z drugačnim namenom in na različen način. Smo

pa pri iskanju vsebin z enako tematiko, predvsem člankov v obeh časopisih, naleteli na

manjše težave, saj imata oba časopisa drugačne rubrike (npr. v Slovenskih novicah

najdemo rubriko Pekel/nebesa, kar je nekakšen kotiček s svetovnimi trači – v Delu takšne

(ali podobne) rubrike ne najdemo; V Slovenskih novicah ni rubrike o kulturi) ali pa so te

rubrike poimenovane povsem drugače (v Delu Kronika, v Slovenskih novicah se rubrika

imenuje Dan v novicah).

Slovenska medijska krajina torej ponuja vpogled v različne vrste vsebin. Ponuja nam resen

vpogled v slovensko in svetovno dogajanje, po drugi strani pa ponuja dramatičnost in

zabavo. Uporabnik (zaenkrat) še vedno lahko izbira, katere vrste novic bo prebiral, čeprav

se že kaže prepletanje obeh medijskih svetov. Nerumeni mediji v boju za uporabnike na

medijskem trgu vedno več izbirajo zabavne teme in vključujejo rumene značilnosti. Tudi

zaradi tega uporabniki nekatere medije težko kategorizirajo. Kot v članku pišeta Dežmanova

in Pirševa (2017), številni mediji v želji po večji branosti in gledanosti pozabljajo na etiko,

novinarske profesionalne standarde in celo na zakonodajo. Rumenim medijem se vse

pogosteje pridruži tudi kateri od tako imenovanih resnih medijev. Predsednica Društva

novinarjev Slovenije Petra Lesjak Tušek (v Dežman in Pirš 2017) je prepričana, da »resnim

medijem ni treba tekmovati s tabloidi pri podrobnostih, pa to vedno bolj počnejo. Način

razmišljanja – če imajo drugi, moramo imeti tudi mi – je po mojem mnenju zgrešen.«

Največje težave tabloidnih novic se kažejo v nespoštovanju ali celo kršenju novinarskih

zakonodaj in človeških pravic. Po besedah informacijske pooblaščenke Mojce Prelesnik (v

60

Dežman in Pirš 2017) je Zakon o varovanju osebnih podatkov jasen: "Javnost ima pravico

vedeti, da se je kaznivo dejanje zgodilo, v primeru teh hujših kaznivih dejanj ima pravico

zvedeti tudi za storilca ali oškodovanca, nima pa pravice vedeti najobčutljivejši podatkov,

kamor sodijo zdravstveni podatki, podatki o našem spolnem življenju ..." Toda taka

zakonska določba mnogih medijev ne ovira, da ne bi na dolgo in široko razpredali o

podrobnostih in tudi o intimnem življenju žrtev.«

6.1 Preverjanje hipotez

Prvo hipotezo smo preverjali s pomočjo pregleda literature, nato pa teoretična dejstva

preverili na analiziranih primerih vsebine iz različnih predstavnikov medijev.

H1: Rumeni mediji imajo prepoznavne značilnosti, po katerih jih lahko enoumno

ločimo od ostalih medijev.

Že strokovnjaki, ki so spremljali začetek in razvoj tako imenovanih rumenih medijev, so

ugotovili, da ti služijo drugačnim namenom kot tradicionalni mediji. Posledica tega je

pojavljanje drugačnih elementov, ki dajo rumenim medijem prepoznavne značilnosti, po

katerih se ločijo od resnih medijev. Te značilnosti smo lahko našli tudi skozi analizo vsebine,

saj so se te »rumene« značilnosti v večini primerov pojavljale samo v predstavnikih rumenih

medijev, medtem ko so se v resnih pojavljale le v manjšem številu primerov ali pa sploh ne.

Na podlagi teh ugotovitev lahko prvo hipotezo potrdimo.

Naslednje štiri hipoteze smo preverjali z metodo ankete.

H2: Večina uporabnikov vsakodnevno (vede ali nevede) spremlja rumene medije.

Drugo hipotezo smo preverjali pri prvem vprašanju spletne ankete, kjer smo uporabnike

spraševali, kako pogosto spremljajo rumene medije. Iz rezultatov smo razbrali, da je sicer

večji odstotek tistih, ki rumene medije spremljajo (55,7%), vendar teh medijev ne spremljajo

61

redno (teh je v povprečju le 4,4%). Ravno zaradi tega hipoteze ne moremo potrditi v celoti,

ampak samo delno.

H3: Uporabniki velikokrat ne prepoznajo, kdaj imajo opravka z rumenim medijem.

Uporabnikovo prepoznavanje rumenih medijev smo preverjali z drugim vprašanjem ankete,

pri katerem so anketiranci navedene medije uvrščali pod kategoriji rumenih ali resnih

medijev. Iz prejetih rezultatov smo razbrali, da anketiranci niso imeli težav z razvrščanjem

medijev, ki kažejo očitne znake rumenih lastnosti (npr. tabloidne revije, Slovenske novice,

Žurnal24), medtem ko so nekatere »manj očitne« predstavnike rumenih medijev uvrstili v

napačno kategorijo oziroma medija niso znali kategorizirati (npr. Svet na Kanalu A, Planet

Danes, 24ur.com). Na podlagi njihovih odgovor torej ne moremo v celoti potrditi niti zavreči

zastavljene hipoteze.

H4: Uporabniki slabo poznajo značilnosti rumenih medijev.

Naslednje vprašanje v anketi se je navezovalo na preverjanje četrte hipoteze. Glede na

rezultate lahko ugotovimo, da anketirani dobro poznajo lastnosti rumenih medijev, saj so v

večini izbrali, da ti mediji le delno poročajo o resničnih dogodkih, podajajo nepreverjene

informacije, poročajo na subjektiven način, sledijo izključno temu, da pritegnejo pozornost,

ne sledijo etičnim načelom in ne podajajo celostnih informacij o dogodkih. Na podlagi

njihovih odgovorov četrto hipotezo zavrnemo.

H5: Kadar uporabniki vedo, da uporabljajo rumene medije, pridobljenim informacijam

verjamejo manj kot informacijam, ki jih pridobijo iz ostalih medijev.

Zadnjo zastavljeno hipotezo smo preverjali s četrtim vprašanjem spletne ankete, delno pa

se je navezovala tudi na rezultate drugega vprašanja. Uporabniki so pravilno razvrstili tri

izmed sedmih podanih predstavnikov rumenih medijev (Slovenske novice, Žurnal24 in

tabloidne revije) in pri vseh teh medijih so v večini izbrali, da objavljenim informacijam

verjamejo le delno ali sploh ne. Po drugi strani pa so vse tri podane predstavnike resnih

medijev (Delo, oddajo Dnevnik in MMC) pravilno ocenili kot nerumene medije in tudi

62

označili, da tem medijem skoraj vedno verjamejo. Podkrepljeni z opisanimi dejstvi, peto

hipotezo potrdimo.

63

7 SKLEP

Osrednja tema magistrskega dela je bila raziskava značilnosti rumenih medijev in odnos

uporabnikov do njih. V skladu s tem smo oblikovali glavne cilje in iz njih izpeljali hipoteze,

ki smo jih preverjali z različnimi metodami raziskovanja. Teoretični del raziskave predstavlja

deskriptivna metoda, empiričnega metodi analize in ankete. Rezultate smo predstavili v

poglavju Diskusija rezultatov in jih povezali s prej pridobljenim teoretičnim znanjem.

Prvi del naloge predstavlja teoretični del, v katerem smo s pomočjo študije literature

predstavili in definirali oba glavna pojma – rumene medije in medijsko pismenost, nato pa

oba pojma tudi smiselno povezali. S pomočjo obstoječe literature in raziskav ter že znanih

ugotovitev strokovnjakov smo opisali znanja, ki so nam pripomogla pri nadaljnjem

raziskovanju.

V povezavi z medijsko pismenostjo smo predstavili slovenski spletni portal, ki ga vodi

Fakulteta za medije. Portal nam je bil v veliko pomoč pri pridobivanju podatkov, saj pristojni

opravljajo in objavljajo raziskave o stanju medijske pismenosti v Sloveniji. Dejstva smo

pridobivali tudi iz drugih obstoječih raziskav na tem področju.

Pri spoznavanju rumenih medijev smo se osredotočali predvsem na njihove prepoznavne

značilnosti, preko katerih se razlikujejo od drugih vrst medijev. Raziskovali smo že znana

dejstva o uporabi jezika in vizualizacije. Preko zgodovine smo spoznavali začetke

svetovnega rumenega tiska, v nadaljevanju pa smo se posvetili predvsem slovenskemu

medijskemu prostoru.

Empirični del naloge je bil razdeljen na dve različni vrsti raziskovanja. Z metodo analize smo

izbrali različne predstavnike rumenih in resnih medijev in preverjali podobnosti in razlike v

načinu predstavljanja vsebine. V vsakem izbranem predstavniku smo izbrali več primerov

člankov oziroma prispevkov, tudi vsebin z enako temo, in analizirali uporabo prej naučenih

64

»rumenih značilnosti.« Ugotovili smo, da se predstavniki rumenih medijev v veliko večji meri

odločajo za vključitev teh značilnosti kot pa nerumeni mediji.

Z metodo ankete smo preverjali odnos uporabnikov do rumenih medijev – v kolikšni meri

jih spremljajo, ali jih ločijo od drugih vrst medijev, kako dobro poznajo njihove značilnosti in

v kolikšni meri jim verjamejo. Uporabnikom smo posredovali spletno anketo z vprašanji, ki

so se navezovala na prej določene hipoteze. Iz njihovih odgovorov smo razbrali, da večina

uporabnikov sicer spremlja rumene medije, vendar tega ne počne vsakodnevno. To lahko

povežemo tudi z ugotovitvijo, da uporabniki informacijam iz rumenih medijev verjamejo

manj kot tistim, ki jih pridobijo iz ostalih medijev. Nekaj več težav so anketiranci imeli z

razvrščanjem medijev pod kategoriji rumenih ali resnih medijev. Določene medije (tiste, ki

že na prvi pogled kažejo znake »rumenih značilnosti«) so v večini pravilno razvrstili pod

rumene medije, bolj neodločeni so bili pri medijih, ki zahtevajo podrobnejšo analizo vsebine.

Zdi se, da uporabniki prebirajo rumene medije, čeprav tam objavljenim informacijam

večinoma ne verjamejo. Ti mediji vendarle ponujajo sproščene zabavne vsebine, s katerimi

se približajo uporabniku na drugačen način kot resni mediji. Izrazitejša vizualizacija,

preprostejši jezik in človeška želja po drami so lahko razlogi, v katerih iščemo razlago za

zgoraj omenjeno tezo. Vseeno pa lahko te razloge označimo zgolj za domneve, ki bi za

potrditev potrebovale podrobnejše analize.

7.1 Omejitve magistrskega dela

V magistrski nalogi smo vse analize opravljali le na majhnem vzorcu, zato ne moremo z

gotovostjo trditi, da opisani rezultati držijo za celoten slovenski medijski prostor. Vsebinsko

smo analizirali le majhen del predstavnikov slovenskih medijev in le nekaj njihovih

prispevkov, kar ne pomeni, da opisani rezultati v celoti držijo za celotno slovensko medijsko

krajino ali za vse prispevke določenega medija.

65

Prav tako smo anketirali le majhen del slovenskega medijskega občinstva, torej so vsi

rezultati predstavljeni na majhnem odstotku prejetih odgovor, zaradi česar opisano ne velja

nujno za povprečnega uporabnika slovenskih medijskih vsebin. Opozoriti gre tudi na visoko

izobrazbo anketiranih (kar 68,1% vseh anketirancev ima dokončano vsaj višješolsko

izobrazbo), ki (lahko) vpliva na dojemanje in razumevanje medijev in njihovih vsebin.

Primeri televizijskih vsebin so bili namenoma izbrani izključno iz dnevno informativnih oddaj,

saj so prispevki v teh oddajah lažje primerljivi kot prispevki v drugih oddajah. Prav tako naj

bi informacije iz teh prispevkov sledile cilju informiranja občinstva o (domačih in svetovnih)

dogodkih. Analiza je tako temeljila na razlikah in podobnostih podajanja za javnost

pomembnih informacij, ki jih, kot smo ugotovili, obe vrsti medija dojemata drugače.

Pri analizi medijev smo namerno izpustili predstavnike sicer pomembnega medija – radia.

Pri hitrem pregledu predvajanih vsebin tega medija smo namreč ugotovili, da bi težko

določili mejo med rumenimi in resnimi radiji oziroma, da jih ne ločujemo po teh kategorijah,

temveč raje na nacionalne, regionalne (lokalne) in komercialne. Temu prilagojene so tudi

predvajane vsebine.

66

VIRI IN LITERATURA

[1] Bird, S. Elizabeth. 1998. News we can use: An audience perspective on the

tabloidisation of news in the United States. Ljubljana: Javnost, letnik 5, številka 3,

str. 33-49. Dostopno prek: http://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-

HHVDEW2Q/?query=%27keywords%3dtabloid*%27&pageSize=25 [julij 2018]

[2] Bogme, Mateja. 2011. Tabloidizacija televizije. Maribor: Univerza v Mariboru.

Dostopno prek: https://dk.um.si/IzpisGradiva.php?id=18744&lang=slv [julij 2017]

[3] Connell, Ian. 1998. Mistaken identities: Tabloid and broadsheet news discourse.

Ljubljana: Javnost, letnik 5, številka 3, str 11-31. Dostopno prek:

http://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-

G7BW206C/?query=%27keywords%3dtabloid*%27&pageSize=25 [julij 2017]

[4] Čeferin, Rok. 2013. Poseganje senzacionalističnih medijev v osebnostne pravice

pravnih subjektov: sodna praksa Evropskega sodišča za človekove pravice. Teorija

in praksa, letnik 50 številka 3/4, str. 567-583, 686-687. Dostopno prek:

http://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-

XPOARYGV/?query=%27keywords%3dsenzacional*%27&pageSize=25 [julij

2017]

[5] Deuze, Mark. 2005. Popular journalism and professional ideology: tabloid reporters

and editors speak out. Media culture society vol. 27: 861-882. Dostopno prek:

http://mcs.sagepub.com/content/27/6/861.full.pdf+html [julij 2017]

[6] Dežman, Aleksandra in Anka Pirš. 2017. Novinarstvo ali mrhovinarstvo? MMC, 3.

julij. Dostopno prek: http://www.rtvslo.si/slovenija/novinarstvo-ali-

mrhovinarstvo/426638 [julij 2017]

[7] European Commision. Dostopno prek:

http://ec.europa.eu/culture/policy/audiovisual-policies/literacy_en [julij 2017]

[8] Gril, Anja. 2013. Comparison of neologisms used in different types of British

tabloids. Maribor: Filozofska fakulteta. Dostopno prek:

https://dk.um.si/IzpisGradiva.php?id=40374&lang=slv [julij 2016]

[9] Hanusch, Folker. 2013. Sensationalizing death? Graphic disaster images in the

tabloid and broadsheet press. European Journal of Communication vol. 28: 497-

513. Dostopno prek: http://ejc.sagepub.com/content/28/5/497.full.pdf+html [julij

2017]

67

[10] Jontes, Dejan. 2009. Rumena grožnja: vzdrževanje novinarske avtoritete prek

razprave o tabloidizaciji. Teorija in praksa 46: 812-825. Dostopno prek:

http://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-

MBPDNM9M/?query=%27keywords%3dtabloid%27&pageSize=25 [julij 2017]

[11] Kalin Golob, Monika. 2006. Stilistika poročevalstva in poročevalski stil od prvih

dnevnikov do tabloidizacije medijev. Slavistična revija, letnik 54, številka posebna

številka 1, str. 281-292, 655-667. Dostopno prek:

http://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-

13RAQOXY/?query=%27keywords%3dtabloid*%27&pageSize=25 [julij 2017]

[12] Leskovec, Sabina. 2011. Razlika med tabloidnim in netabloidnim tiskom na primeru

Hopla in Dnevnika. Ljubljana: Fakulteta za družbene vede. Dostopno prek:

http://dk.fdv.uni-lj.si/diplomska/pdfs/leskovec-sabina.pdf [julij 2017]

[13] Lovrec, Aja. 2014. Uporaba manipulacije v medijih. Maribor: Filozofska fakulteta.

Dostopno prek: https://dk.um.si/IzpisGradiva.php?id=44931&lang=slv [julij 2017]

[14] Luthar, Breda. 1998. Poetika in politika tabloidne kulture. Ljubljana: Znanstveno in

publicistično središče.

[15] Medijska pismenost.si. Dostopno prek: http://pismenost.si/ [julij 2017]

[16] Media Literacy Project. Dostopno prek: https://medialiteracyproject.org/index/ [julij

2017]

[17] Mikulič, Anita. 2008. Spodbuda k vzgoji za medije. Nikoli ni prepozno za izostritev

kritičnega pogleda na množične medije. Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske

fakultete. Dostopno prek: http://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-

57OH4EK6/?query=%27keywords%3dpismenost*%27&pageSize=25 [julij 2017]

[18] Potter, James W. 2014. Media Literacy, seventh edition. Santa Barbara: University

of California. Dostopno prek:

https://books.google.si/books?hl=sl&lr=&id=zUAXBAAAQBAJ&oi=fnd&pg=PR1&d

q=media+literacy&ots=jCkHece3TQ&sig=RFXAayvvHdkrmvE9qQWHDxr2w9s&re

dir_esc=y#v=onepage&q&f=true [julij 2017]

[19] Primožič, Sonja. 2006. Raba vrstnih pridevnikov popularni, senzacionalistični,

rumeni in tabloidni v strokovni literaturi. Ljubljana: Univerza v Ljubljani. Dostopno

prek: http://dk.fdv.uni-lj.si/diplomska/pdfs/primozic-sonja.pdf [julij 2017]

[20] Rek, Mateja, Kovačič, Andrej in Brumat, Kristina. 2014. Medijska pismenost

Slovenija 2014. Ljubljana: Fakulteta za medije. Dostopno prek:

http://www.pismenost.si/pdf/Raziskava_MP_Slovenija_2014.pdf [julij 2017]

68

[21] Turščak, Aleksandra. 2012. Etičnost slovenskih novinarjev. Maribor: Ekonomsko-

poslovna fakulteta. Dostopno prek:

https://dk.um.si/IzpisGradiva.php?id=22682&lang=slv [julij 2017]

[22] Verdonik, Darinka. 2016. Komunikacijska kompetenca in medijska pismenost.

Fakulteta za elektrotehniko, računalništvo in informatiko.

69

Priloga A: Vprašalnik spletne ankete

Lepo pozdravljeni!

Sem Iris Hude, absolventka podiplomskega študija Medijskih komunikacij na Fakulteti za

elektrotehniko, računalništvo in informatiko v Mariboru. Pišem magistrsko nalogo z

naslovom "Medijska pismenost uporabnikov rumenih medijev," pri tem pa potrebujem vašo

pomoč.

Pred vami je anketa o uporabi rumenih medijev, vaši odgovori pa mi bodo pomagali pri

raziskovanju teh medijev v povezavi z medijsko pismenostjo.

Prosim vas, da odgovarjate čim bolj odkrito in navajate resnične podatke. Reševanje vam

bo vzelo le nekaj minut. Anketa je anonimna, uporablja pa se izključno v študijske namene.

Za vsako izpolnjeno anketo se vam najlepše zahvaljujem!

1. Uporaba medijev

Kako pogosto spremljate naslednje medije? * [Redno: vsakodnevno ali večkrat tedensko, pogosto: enkrat tedensko ali večkrat

mesečno, občasno: nekajkrat mesečno, redko: nekajkrat letno.]

Redno Pogosto Občasno Redko Nikoli

Slovenske novice

Svet na Kanalu A

Planet Danes

Žurnal24

Nova24TV.si (spletna

stran)

24ur.com

tabloidne revije (npr.

Lady ipd.)

70

2. Vrste medijev

V katero kategorijo po vašem mnenju spadajo naslednji mediji? *

Rumeni medij Nerumeni

(resni) medij

Ne vem/medija ne

poznam

Slovenske novice

Delo

Svet na Kanalu A

Planet Danes

Dnevnik (na TV SLO)

Nova24TV.si (spletna stran)

Žurnal24

MMC (rtvslo.si)

24ur.com

tabloidne revije

3. Informacije v medijih

Ocenite, v kolikšni meri verjamete informacijam, ki jih objavlja določen

medij. *

71

Verjamem

ali skoraj

vedno

verjamem

Delno

verjamem

(včasih

verjamem,

včasih ne)

Nikoli ali

skoraj

nikoli ne

verjamem

Sem

neopredeljen/a

Medija ne

spremljam

Slovenske novice

Delo

Svet na Kanalu A

Planet Danes

Dnevnik (na TV

SLO)

Nova24TV.si

(spletna stran)

Žurnal24

MMC (rtvslo.si)

24ur.com

tabloidne revije

4. Rumeni mediji

V kolikšni meri se vam zdi, da prispevki v rumenih medijih…

poročajo o resničnih dogodkih?

neresnično 1 2 3 resnično

podajajo preverjene informacije o dogodkih?

nepreverjene 1 2 3 preverjene

72

poročajo o dogodkih na subjektiven način?

subjektivno 1 2 3 objektivno

sledijo izključno temu, da pritegnejo pozornost?

sledijo cilju priteganja pozornosti 1 2 3 objavljene so zato, ker so

pomembne za javnost

sledijo etičnim načelom?

neetične 1 2 3 etične

podajajo celostne informacije o dogodkih?

Izpuščajo pomembne informacije 1 2 3 podajajo celostne informacije

5. Splošni podatki

Spol:

o Moški

o Ženska

o Ne želim odgovoriti

Starost:

o Do 18 let

73

o Od 19 do 34 let

o Od 35 do 59 let

o Nad 60 let

o Ne želim odgovoriti

Dosežena izobrazba:

o Dokončana osnovna šola ali manj

o Dokončana srednja šola

o Dokončana višja ali visoka šola

o Dokončana fakulteta

o Dokončan magisterij ali doktorat

o Ne želim odgovoriti

S to stranjo je anketa zaključena. Odgovore oddate s klikom na gumb "Pošlji" (Submit).

Najlepša hvala za oddane odgovore!

74

75

76

77