METODOLOGIJA S STATISTIČNIMI

METODAMI

Metodika: pedagoška disciplina ki govori o metodah pouka. Metodologija: pedagoška disciplina govori o metodah raziskovanja.

VRSTE PEDAGOŠKEGA RAZISKOVANJA 1. Delitev GLEDE na VIRE, odkod črpamo nova spoznanja:*empirično raziskovanje: to dobimo iz izkušenj*teoretsko raziskovanje: iz dosedanjih teorij, brez prakse, slonizgolj na teoriji. Teoretsko raziskovanje se deli na:

1. DOSEDANJA SPOZNANJA:Iz dosedanjih spoznanj dobimo nova (npr. z analizo do sedanjih spoznanj prideš do novega spoznanja, lahko iz prakse dobimo spoznanja).

2. ŠIRŠA DRUŽBA:Iščemo spoznanja v širši praksi v širšem družbenem okviru3. VZGOJNA PRAKSA:npr. kako to dosečiiščemo znotraj pedagoške oziroma vzgojne prakse.

Vsa raziskovanja delimo na empirične in teoretična, vendar je zelo težko ločiti eno od drugega. Vsako teoretično raziskovanje se opira na neko prakso. Vsako empirično raziskovanje se ravna po teoriji in končno tudi po teoriji to razloži. 2. Delitev je GLEDE NA NAMEN REZULTATOV:● če so namenjene uporabi so to UPORABNE oz APLIKATIVNE RAZISKAVE:

te temeljijo na temeljnih, kljub temu da jih ne uporabljamo. ● če pa temu niso namenjene so to TEMELJNE oz FUNDAMENTALNE RAZISKAVE

(npr. čas v vesolju – teh ugotovitev ne moreš uporabiti)Te so temeljne, jih ne uporabljamo, a vse na njih temelji.Teoretske raziskave so pa večinoma temeljne, empirične pa uporabne, vendar pa tega ne smemo trditi dobesedno in v celoti:

● Spoznanja se črpajo iz teorije.● Tudi teoretična raziskava pripelje do uporabnih spoznanj.● Vsaka uporabna raziskava pripelje do spoznanj.● Vsaka temeljna raziskava pripelje na primer do nastavka za aplikativne.

3. Delitev je glede na to KAKO DOBRO POSKUŠAMO PROUČITI POJAVE:

Kako globoko prodremo v njegovo bistvo● Opisne (deskriptivne): so tiste ki pojave opisujejo, tisto, kar dejansko vidiš● Eksplikativne: tiste, ki pojave pojasnjujejo. Gledamo tisto, skrito bistvo, kar ni

vidno. To prodiranje v globino nam omogoča teorijo – ko pojave dobro poznamo.

DA NE

40 60

70 30

Vidi se, da so razlike a ne vemo zakaj.Lahko sklepamo, da so zaradi spola. Številke kažejo kakšen je pojav na zunaj, šele poznavanje tega pojava pa nam pojasni zakaj je tako.

OSNOVNE RAZISKOVALNE METODE

Najpomembnejši kriteriji za raziskovanje je, kako globoko prodremo v nek pojav, v neko bistvo ki se ga zunaj ne vidi.1. metoda je DESKRIPTIVNA:Odgovarja na vprašanje KAJ?To bolj opisuje2. Metoda je VZROČNA OZ. KAVZALNA:Ta odgovarja na vprašanje ZAKAJ?Pojasnjuje vzroke, proučuje. Ta predstavlja torej globlji korak.

Se deli na 2 metodi z različnim dosegom oz. dometom:1. Kavzalna je neeksperimentalna:»Kaj bi bilo, če bi bilo«?Nastanejo vprašanja o vzrokih, ki nam jih neeksperimentalna metoda ne more odgovoriti.2. Kavzalna eksperimentalna:Izzovemo situacijo in to kar se zgodi je odgovor na vprašanje.

4. Delitev glede na VRSTO PODATKOV NA KATERE SE OPIRAMO:

● KVALITATIVNA:Opiramo se na besede, opisne podatke. To nam onemogoči videti kvantitativno!

● KVANTITATIVNO:Opiramo se manj na besede, bolj na številke. Opiranje samo na te nam onemogoči videti samo kvaliteto vzgojnih pojave.

Sprememba kvantitativne, lahko naredi spremembo kvalitete. Dobre niso ne izključno kvalitativne ne izključno kvantitativne raziskave. V začetku 20. stoletja je pedagogika zašla v kvantitativno raziskovanje, vendar to ni dobro. V zadnjem času zelo moderno kvalitativno raziskovanje; to pa lahko škodi.Treba je zbrati vmesno pot, zato se v vsaki situaciji odločimo drugače. Ena najbolj zanesljivih oblik kvalitativnega raziskovanja je AKCIJSKO RAZISKOVANJE:1. to je empirično raziskovanje, raziskovanje v praksi2. namenjeno je proučevanju vzrokov, torej ne samo opisuje ampak pojave tudi

razlaga. Ima dva cilja:3. Pridobiti nova spoznanja, spoznati resnico4. Spremeniti, izboljšati prakso – mora biti narejen korak, da bi skozi to

izboljšali prakso. Vendar to ne sme biti edini cilj, skozi raziskovanje mora biti spremenjena praksa.

Torej mora biti zamišljena akcija, novost, poseg v pedagoško prakso – podobno eksperimentalnemu raziskovanju. Zamislimo si novost, jo vpeljemo v prakso in jo skozi to izboljšamo, raziskujemo, primemo torej za praktike – za pedagoge, vzgojitelje, učitelje, ki so bolj odgovorni za nova spoznanja, ki so bolj zadolženi za teorijo. Potrebno na nov načrt organizirati to spoznanje, da bi lahko dosegli oba cilja.Da se raziskovanje razdeli v več korakov in na podlagi ocene prejšnjega koraka bomo naredili naslednji korak boljši. Naredimo nove načine dela. In pridemo na koncu do prave oblike akcije. To je izboljšalo prakso in hkrati preverjalo spoznanja! V teh raziskavah sodelujejo vsi, zato taka organizacija sodi bolj h kvalitativnemu spoznanju – ker so sproti preverjeni koraki, to raziskava je odprla vrata kvalitat. Vidiku.

GLAVNE FAZE EMPIRIČNEGA NE EKSPERIMENTALNEGA RAZISKOVANJA

1. Faza: moramo ugotoviti kaj bomo raziskovali – ORIENTACIJSKA OPREDELITEV

RAZISKOVANEGA PROBLEMA – kaj se sprašujemo, nas zanima. Ugotovimo kaj

nas zanima »zelo na splošno na koncu opredelimo raziskovalni problem, a ne še natančno«.

2. Faza: PREGLED TEORIJE: kaj je že bilo raziskovano, kaj ped. ve. Potreben je zato, da ne štartamo od ničle! Da vidimo kaj ostaja, kaj še lahko uporabimo… Poznamo teorijo.

3. Faza: PREGLED PRAKSE: kako se problemi odražajo v praksi, kaj je praksa dosegla. Poznamo prakso!

4. Faza: DOKONČNA OPREDELITEV RAZISKOVALNEGA PROBLEMA: znotraj problema si postavimo kaj bistveno, nebistveno in kaj vse se postavlja kot pod vprašanje. Raziskovalna vprašanja ki jih zajema problem. Notranje razčlenimo problem. Poznamo, razčlenjen raziskovalni problem.

5. Faza: NAČRT RAZISKAVE: naredimo, načrtujemo, METODOLOGIJO! Kako bomo raziskovali problem, kako bo potekala raziskava. Poznamo, imamo metodologijo.

6. Faza: IZVAJANJE, URESNIČITEV NAČRTA gremo v prakso, izvedemo vse korake (zberemo, obdelamo, podatke) dobimo odgovore na raziskovana vprašanja.

Rezultat tega so nova spoznanja.

FAZE EMPIRIČNEGA EKSPERIMENTALNEGARAZISKOVANJA

Imamo orientacijo, kako bomo v eksperiment posegli, katero novost bomo vpeljali:1. Faza: vemo, kako bomo v eksperiment posegli, kakšno novost bomo uvedli. Kako

bomo raziskali problem.2. Faza: pregled, poizvedbe teorije3. Faza: poizvedovanje prakse: od ne eksperimenta se razlikuje v tem, da že vemo

kakšna je praksa, naredimo eksperiment.4. Faza: dokončna opredelitev raziskovalnega problema in natančen opis posega

v prakso: Prej je bilo dovolj ugotoviti kaj raziskujemo, sedaj pa dokončno opredelimo problem in poseg.

5. Faza: načrt kako pridemo do odgovorov (inštrumenti, obdelave,..) – kot pri ne eksperimentalnem raziskavah. Poleg tega pa naredimo natančen operativni načrt vpeljave te novosti. Za razliko od 4. faze, povemo kako to izpeljemo.

6. Faza: uresničevanje načrta: zaključeno je, ko dobimo odgovore. Torej je praktična raziskava tistega, kar smo načrtovali – pridemo do novih spoznanj.

Naloge metodologije je poleg iskanja odgovorov tudi iskanje vprašanj.

GLAVNE FAZE AKCIJSKEGA RAZISKOVANJA

1. Faza: je izhodiščna ideja – preden začnemo raziskovati! Potrebujemo jo, ker tukaj želimo izboljšati prakso (vedeti moramo kako to želimo storiti). K tej ideji spada, da vemo kaj bomo v praksi delali, hkrati pa se nam bodo odpirala sproti še nova vprašanja. Vprašanja so v ozadju, poznamo le nekatera.

2. Faza je načrt raziskave – najprej imamo približen načrt za vse kar se bo naprej dogajalo. Operativen načrt pa imamo LE ZA NASLEDNJO FAZO (od tega se razlikuje od ostalih dveh raziskav.)

3. Faza je 1. akcijski korak- v praksi začnemo delati zamišljeno, če se tukaj izkaže, da izhodiščna ideja ni bila dobra izberemo novo izhodiščno idejo. (2. akcijski korak)

4. Faza je nova izhodiščna ideja.

Evolucija nam to pokaže, da na primer izberemo novo idejo. Če je ideja tako nova, lahko štejemo vse kot novo. Lahko pa je bila ideja dobra, načrt pa ne, torej naredimo nov načrt. 3. varianta pa je nov akcijski korak, naredimo nov akcijski načrt, na koncu tega 2. akcijskega koraka spet naredimo evolvacijo, »lahko spremenimo načrt, naredimo lahko 3. akcijski korak«.In tako naprej, lahko pa ni treba nič spreminjati. Teh akcijskih korakov je lahko poljubno število, naslednji akcijski koraki sledijo, dokler ne dosežemo 2 ciljev, spremeniti prakso oz. doseči nova spoznanja. Bistveno je, da je načrt vedno okviren za celoto, podroben pa le za naslednji korak. Če nebi delali tako, nebi mogli sproti uporabljati vmesnih spoznanj, do njih niti nebi prišli. SISTEMATIČNO OPAZOVANJE:Uporabljamo inštrumente, opazujemo načrtujemo, PRILOŽNOSTNO OPAZOVANJE:Ga ne načrtujemo, pripravljamo, Tudi če bi hoteli, nebi mogli vsega naprej načrtovati.

STRUKTURA POROČILA O EMPIRIČNI RAZISKAVI Struktura prikazuje poglavja oz. podnaslove. V teh poglavjih imajo nekateri deli višjo ali nižjo, večjo ali manjšo težo.Poročilo je sestavljeno iz dveh glavnih delov (ta dva delita poročilo na dva podnaslova)1. teoretični del (1.1-1.1.1,1.1.2,1.1.3; 1.2; 1.3;…)2. empirični del

Struktura teoretičnega dela izhaja iz teorije (št., struktura, dolžina in poglavje).Struktura empiričnega dela pa je standardna!

TEORETIČNI DEL (STRUKTURA): 1. Definicija glavnih pojmov: predvsem takrat, ko bi te pojme bralci narobe

razumeli. Še zlasti pa, če mi ta pojem uporabljamo drugače kot je v navadi.2. Prikaz zgodovinskega razvoja proučevanja pojava in analiza: prikazi se med

seboj razlikujejo, gre tudi za kritično analizo tistega, kar je bilo.3. Prikaz glavnih teorij, ki se nanašajo na naš problem! Prikažemo mi analizirano

teorijo, zakaj so pomembne, kako,… Torej bralcu posredujemo tisto, kar smo vedeli, pred raziskavo ugotovimo, v čem so vse dosedanje teorije napačne, moramo kritično pristopiti, tehtamo prispevek in ugotovimo, kaj vemo mi delali. Ne gre pa za to, da povemo, kaj je narobe ampak bolj za to, da stvari vrednotimo, na čem se prejšnje teorije argumentirajo. Za tisto kar trdiš, potrebuješ argumente! Potem moraš povedati kako nam to koristi.

4. Potem je treba izpostaviti, tiste trditve, teorije na katere se bomo mi oprli – postavimo torej teoretična izhodišča. Opredelimo se na to, kaj iz teh teorij smo mi vzeli, na čem bomo opirali našo raziskavo.

Do sem trčimo ob problem, kaj je našega, naše misli in kaj tuje. Zato moramo povedati, kdo je to povedal in kje se pač to najde. Vse tuje misli moramo torej DOKUMENTIRATI.Če je misel splošno znana tega ni treba, če pa je to nekdo povedal (da gre za nek podatek) MORAMO to citirati: Zato pa obstaja več različnih rešitev, veljajo pa neki določeni principi.

KATERI SO TI PRINCIPI??? LITERATURA – viri, ki jih uporabljamo vedno, ko nekaj iz nekje jemljemo, a to ne velja vedno!

● za seznam literature jemljemo resne vire● delamo (na splošno) en sam seznam – ne pa posebej za revije, knjige…● navajamo po abecednem redu

STARO: Mušič V., Metodologija pedagoškog istraživanja, školska knjiga, Sarajevo 1986NOVO: Mušič V., (1986). Metodologija pedegoškog istraživanja, Sarajevo, školska knjiga Glavni elementi so: avtor, naslov, mesto leto (to so minimumi) za temi so PIKE.Založbe niso bistvene, saj je le ena izdala delo s tem naslovom. Ampak, če jo napišeš enkrat, je moraš povsod. Navajanje revij:● Sagadin, J. (1991). študija primera. Sodobna pedagogika, 42, str. 465-472.

● Resman, M., razvojna naloga šolske svetovalne službe, sod P 1996, št. 1-2, letnik 47, stran 13-23 (skrajšano!)

● Viana J. A. (1980). Statistical method. For social remarch journal of educotion statistics, 5, 23, - 104

Prispevki v zbornikih:● Bojc (1998). Kako razvrščamo. V. Kokolj (?). Razvrščanje v skupine, Ljubljana● Muršak J. (1997). Šolstvo v Franciji. V: Medneš (?). šolski sistemi v Evropi.

Ljubljana Vir ni revija, ampak članek v reviji, tudi ni vir zbornik, ampak je to človek v zborniku. Prispevki na internetu: ne vemo če so stran znanstvene.Sagadin J. (1995). Študija primera http://mmnn.si + napišemo tudi datum, če ni označeno z letom Literaturo navajamo, da nekdo najde ta vir (če je edini izvod, povemo, kje ga najdemo). Seznam literature POSEBNOSTI:● Bela knjiga o vzgoji in izobraževanju. Ministrstvo za šolstvo in šport. Ljubljana.

1996.● Keršenštajner M. O školstvu. Beograd 1987. – napišemo kot piše na knjigi mogoče

v oklepaju napišemo originalni naslov.● Čagran B. (1998a). Raziskovanje v pedagogiki. Maribor (če je več virov iz istega

leta napišemo a, b, c.)● Čarman B. (1998b) domače naloge sodobna pedagogika, 49, str. 222-230● Smith, G. Gloss, T., McGaw, G., (1993) Meta analyte procedures. London (če je

več avtorjev navedeno vse, po vrsti kot so zapisani na knjigi) Če je avtorjev več ali pa nimamo prostora, napišemo polovico avtorjev potem napišemo IN OSTALI. Pišemo lahko tudi ISBN – novejše knjige ga imajo, revije imajo oznako ISSN.

KAKO V BESEDILU NAVAJAMO MISLI DRUGEGA AVTORJA?? Svojih misli običajno ne navajamo, lahko pišemo »jaz« ali pa »mi« mislimo.V drugih jezikovnih okoljih pa se striktno uporabljajo te oblike – npr prva oseba ednine.Tuje misli lahko navedemo dobesedno – citat, lahko pa tudi ne navajamo dobesedno POVZEMAMO.

KONKRETNE OPOMBE – POVZEMANJE:● v oklepaju označimo čigava to je (MVŽIC 1986, str. 58)● način pa je, da to povemo v opombi pod črto ali na koncu knjige.

Če se isti vir pojavi večkrat zapored – uporabimo (prav tam str. 87) oz (ibid, str. 87).Stran je, če gre za konkretne opombe: če pa povzemamo pol knjige, strani ne napišemo – ko se delajo opombe pod črto, se označi besedo s številko oz. zvezdo in se spodaj napiše vir. Tako je lahko navedba daljša, bolj popolna. Ni pa pravilna če pod črto pišemo tako kratke opombe. SPLOŠNE OPOMBE:● ne napišemo konkretne strani, ker na splošno povzamemo, ampak napišemo

samo avtorja in letnico (Bergant, 1966)● če se je ideja pojavila pri več avtorjih, damo enega (npr. Uroševič 1954)● če je v besedilu ime napisano že enkrat, ga ni treba še enkrat pisati v oklepaju

ampak napišemo samo letnico● če je naslov besedila zelo dolg, pa nima avtorja, ne napišemo celega naslova

(teze o razvoju,,, 1968) CITIRANJE:● del citata označimo z narekovaji, vedno je pri citatu stran● ni treba da je cel stavek citat, lahko je samo del stavka citat● citat ima NAREKOVAJE, ne pa s poševnim tiskom● citatov ne sme biti preveč in predvsem ne smejo biti predolgi – splača se citirati

stran, ki jih je nekdo zelo dobro povedal ali pa če je to, določen avtor predmet analize

● če citiramo, ne smemo posegati v besedilo in ga spreminjati – razen če ni, narečno rečeno, da je to napaka. Smemo pa ga skrajšati – citiramo samo del stavka

● če citiramo del, pa moramo paziti, da to ne spremeni smisla PRIMERI:● če smo na začetku sestavka, poglavja povedali katero delo analiziramo in smo to

delo že na začetku poglavja, potem lahko kasneje napišemo samo stran● v citatu lahko damo poudarke (mastni tisk), kjer jih v originalu ni, ampak

moramo v oglatem oklepaju napisati, da je to naš po. (npr ˝ne samo za odrasle [poudaril B.K.] temveč˝

● če smo nekaj del citata izpustili, potem napišemo 3 pike in jih damo v oglati oklepaj […], da se loči, da niso bile v originalnem besedilu

● »V zvezi z zgornjim ugovorom [da na dosežke vpliva trema, opomba Z. L. ] bi omenila, da se…« Da bralec ve, za kateri ugovor gre (saj avtor ne navede celega citata – ta je predolg, pove v zavitem oklepaju kakšen je)

● »Ponekod usmerjajo državno gospodarstvo po teh principih [Roswelt, Ruska petletka, itd]. Dodatno pojasnimo – spet v oglatem oklepaju, da se loči.

ŠE DODATNO:

● originalno besedilo lahko spremenimo, samo če je napaka nedvoumna● v slovenskem besedilu je citat v tujem jeziku le redko prisotno, to je bolj v

leposlovju. Zato citat prevedemo v slovenščino – vendar ne more biti mehanično prevedeno, ampak je predvsem pomembno, da OGRANIMO MISEL lahko, (v znanstvenem poročilu) prevajamo malo robato, če to zahteva natančen prevod misli:

Zato se včasih ko ne najdemo pravega izraza ali pa ima ta drugačen pomen, napišemo ta izraz, besedo ali celo besedilo zraven v originalu v oglatem oklepaju.

EMPIRIČNI DEL:V njem povemo, kaj smo v praksi raziskali – je osrednji del raziskave, zato ponekod imenujejo 1. del teoretični uvod.Struktura empiričnega dela je STANDARDNA vedno zelo podobna. Ima nekaj glavnih poglavij (kaj, kako raziskujemo) 1. poglavje je RAZISKOVALNI PROBLEM:Gre za to, da povemo kaj natančno raziskujemo v raziskavi, pod tem razumemo kompleksno vprašanje, problem.Če je raziskava kratka, to poglavje ne bo strukturirano. Če pa je bolj dolga, mora biti strukturirana na več podnaslovov:1). Namen raziskave: s kakšnim namenom raziskujemo2.) raziskovalni problem: na kratko, jedrnato povemo raziskovalni problem3.) delni raziskovalni problem oz. raziskovalna vprašanja:- (del.raz.prob.) odvisno, če lahko probleme razstavimo je 1. naslov, eno splošnejše vprašanje, ki zajema vse- (raz.vpr.) točno navedemo vprašanja, so drobni delciVprašanje je, koliko naj bo raziskovalnih vprašanj – to je odvisno, kako pa se odločite, na koliko raziskovalnih vprašanj lahko »razbijemo« problem raziskovanja?Običajno postavimo malo širšo raziskovalna vprašanja, ne razčlenjujemo vprašanja na drobce.4.) Hipoteze: so nepreverjeni odgovori na raziskovalna vprašanja. To so možni odgovori ki izhajajo iz raziskovalne teorije, preveriti jih bomo v nadaljnji raziskavi.Hipoteza jo kot smerokaz, usmeri nas k temu, kar je za nas bistveno. Temeljijo na teoriji, če niso utemeljene pa niso nič vredne – utemeljitev je v sedanji teoriji ali v praksi.Ne postavljamo jih za vsako stvar, ampak tam, kjer se splača! V glavnem jih postavimo o zvezah med pojavi, o samem stanju pa ne. Postavljamo bolj globoke hipoteze, da nas usmerijo k nekemu bistvu.Tudi če je napačna, vseeno nas nekam usmeri:Kako nastane hipoteza?● iz dosedanje teorije = DEDUKTIVNO, sklepamo iz dosedanje teorije

● IDUKTIVNO = sklepanjem iz prakse, iz izkušenj 2. poglavje je METODOLOGIJAPovemo kako raziskujemo, kako je potekalo raziskovanje.Struktura je:1. Osnovna raziskovalna metoda2. Vzorec in osnovna množica:Množica: povemo katere so enake v množici, na katerih opravljamo raziskovanje. To so RAZISKOVANCI-> ampak raje ne uporabljamo tega, raje rečemo UČENCI, UČITELJI, ANKETIRANCI, KORESPODENTI…Torej natančno opišemo množico, vzorec (kdo so enote, kako smo izbrali vzorec, koliko jih je, kakšne so lastnosti…)3. Spremenljivke /seznam spremenljivk:Tukaj gremo v detajle (spol, starost, šola, bivališče, uspeh…) naredimo seznam, do zadnjih podrobnosti. Tukaj hkrati povemo, kaj raziskujemo in kako (zato lahko damo ta seznam tudi k hipotezam).Nekatere imajo ime (spol,…) nekatere pa ne vemo kako poimenovati (mnenje o…, ocena o…) zato se moramo včasih reševati s tehničnimi imeni (odgovor na 4 vprašanje, dosežek na 1. delu testa) če se le da, damo ime, ki bo razumljivo, ne smeta biti dve imeni preveč podobni, vsaka sprememba mora biti na seznamu.4. Zbiranje podatkov:Povemo, kako smo prišli do podatkov (anketa – kako smo jo sestavili, preizkusili. Opazovanje – kdo je opazoval, kaj je opazoval, kako je to zapisoval. Test znanja. Intervju – kako smo se pripravili, ali smo imeli oporne točke, kako je potekalo, vzdušje, kako smo zapisovali, …).Kako smo sestavili, preizkusili in zbirali podatke, povemo kdaj smo podatke zbirali (približni datum, mesec leto – 4 dni v juniju).Pomembno je torej, kako je bilo narejeno – treba napisati vse kar bi lahko vplivalo na in jih pojasnil.Iz 3 in 4 poglavja mora mora biti razvidno, kako smo dobili podatke za posamezne spremenljivke – da napišemo iz katerega vprašanja so.

5. Obdelava podatkov:Podatek, v katerem programu je bil obdelan je zelo nepotrebno navesti. Pomembno je, kaj smo naredili z rezultati: sestavili smo tabele, grafe, izračunali variance, aritmetične sredine,…Ponderiranja (tehtanja, točkovanja) moramo natančno opisati, da vsak lahko razume končne raziskave.Ni treba pisati statistične teorije, statistične metode bolj naštejemo, le malo jih opišemo.Če misliš, da je nekaj potrebno lahko dodaš še kaj, ne smeš pa izpuščati poglavij. 3.poglavje je INTERPRETACIJA REZULTATOV:So statistični kazalci (aritmetična sredina, mediana, varianca,..) – pri numeričnih spremenljivkah-jih izračunamo; pri opisnih so rezultati že frekvence same.1. najprej povemo, kaj se iz tabele vidi2. ocenimo stanje3. razmislimo o vzrokih za stanje4. rezultate primerjamo z dosedanjo teorijo (ali so skladni)

5. ali je skladno6. ali je skladno z dosedanjimi raziskavami7. razmišljamo o posledicah takšnega stanja

Interpretacija je subjektivna, še posebej če ne upoštevaš drugega (teorije), mora biti subjektivna, a ne preveč – mora biti tudi drugo noter. Moramo vrednotiti, razmišljati o posledicah,… Interpretacija mora biti napisana tako, da sledimo raziskovalnim vprašanjem. Najprej interpretiramo stanje, nato pa pojasnjujemo zveze med spremenljivkami. Deskriptivna spremenljivka opisuje pojave, eksplikativna pa… Interpretacije ne strukturiramo po anketnem vprašalniku (ker neprijetna, vprašanja iz večjih razlogov damo na konec). Interpretacijo strukturiramo vsebinsko – pojasniti moramo številke, ne le opišemo z besedami. Kakšne koli podatke, ki jih zberemo in jih kasneje ne potrebujemo, ne smemo zavreči.Interpretacija se lahko začne z: v tej raziskavi je toliko in toliko tabel – začetek!Naše rezultate tudi primerjamo z že narejenimi raziskavami, zadovoljni smo če so če so naši rezultati enaki kot v drugih raziskavah, po drugi strani pa si želimo, da bi se razlikovali. 4.poglavje je SINTEZA:● zaključek, kjer povežemo vse ugotovitve v nek celovit pregled● če je bila cela naloga dobra, je bilo dovolj sinteze, potem je na koncu le nek

povzetek, če pa ni bila dovolj dobra – na koncu treba narediti boljšo.

5. PRILOGE:- damo izvod (prazen) anketni vprašalnik – vse inštrumente, ki so bili uporabljeni.- če ocenjujemo na primer likovne izdelke otrok – damo zraven, če so pomembni za razumevanje- če ostane kup ne interpretiranih tabel, jih damo v prilogo● v tekstu interpretiramo, naj ne bo noben podatek, ki ni interpretiran, tisti ki

niso interpretirani – v prilogi ● ožji pristop (kot raziskovalne metode)● tehnike zbiranja podatkov – ožji pristop (anketa – še ožji: ali bodo vprašanja

odprtega ali zaprtega tipa…)● tehnike, kako izberemo empirično gradivo● najpogostejše:

- anketiranje (postopek, ki je največ uporabljen)- lestvica stališč- sistematično opazovanje- testi (v šolski pedagogiki so to bolj testi znanja, v psihologiji pa testi sposobnosti – pri nas SP pa nekaj podobnega).- ocenjevalne lestvice

- intervju- sociometrični postopki (nam najpomembnejši sociometrični testi)

Vsi ti inštrumenti in postopki imajo neke lastnosti, nekatere lastnosti, ki govorijo o tem, kako dobro inštrument opravlja nalogo – meri, imenujemo imenske lastnosti / značilnosti.Če besedo merjenje razumemo širše – potem so vsi postopki merjenje. MERSKE LASTNOSTI: So bistvene, skupne, nam so pomembne nekatere:● veljavnost● zanesljivost● občutljivost● objektivnost – če pri nekem postopku jaz – kot raziskovalec, če moramo

presojati kaj je oni pri tem mislil, potem je postopek bolj objektiven. Objektivnost – v kolikšni meri so rezultati odvisni od raziskovalca. Bolj so rezultati odvisno od raziskovalca, manj so objektivni. CPP testi so izpit za avto, so čisto objektivni, ker so šablonski.

● Občutljivost – kako drobne razlike med posameznimi inštrumenti lahko zazna tehtnica za merjenje obremenitve tovornjakov ni dovolj občutljiva za merjenje človeka. Če v anketi sprašujemo ali si zadovoljen? SEM/NISEM=zelo malo občutljivo! Tudi test s 50 nalogami je bolj občutljiv od tistega z 10-nalogami.

● zanesljivost: če je inštrument v podobnih okoliščinah uporabljen in da podobne rezultate je zanesljiv, če ne pa ni zanesljiv ali pa je zanesljiv.

Če sprašujemo po podobnih stvareh izpred dolgo časa nazaj, potem rezultati ne bodo zanesljivi, če recimo izvajamo test znanja in ga čez mesec ponovimo–>potem so rezultati lahko zelo drugačni - ker se znanje spreminja, Torej je pri tej definiciji potreben še če se tista stvar pri ljudeh ni spremenila->večja je napaka merjenja, manj je »test« zanesljiv (ker test meri neko znanje, ne pokaže pa tistega ta pravega znanja, ki je v glavah učencev).Ta definicija ni praktična, prave vrednosti ne moremo izmeriti.->Pomembno je za zanesljivost, da merjenje ponovimo.● veljavnost:● je povezana lastnost z zanesljivostjo● Ali inštrument meri, kar hočemo meriti z njim? Hočemo meriti ang., pa

pomotoma prinesemo test iz geo.->Tu ni veljavnosti! Pri testu fizike bi le del lahko izmerili znanje matematike.

Če raziskujemo stališča v kajenju – ne sprašujemo: Ali kadite in koliko, ker lahko da so proti, pa so se navadili kaditi, v družbi in jim je težko nehati.Vprašanje je, kaj smo želeli izmeriti ne kaj smo uspeli izmeriti.

● Če je velika napaka merjenja, je test ne zanesljiv in lahko se tudi vprašamo, kaj smo sploh hoteli izmeriti. Lahko pa je zanesljivost zelo velika, merimo pa ne prave/želene stvari.

● Zanesljivost ni edini pogoj za veljavnost (lahko 5x ponavljamo geo. In ang. In bodo rezultati enaki/podobni veljavni pa ne).

● Zanesljivost se meri empirično (največkrat).● Veljavnost pa se ugotavlja racionalno – s premislekom o inštrumentu – damo

ga strokovnjaku v premislek, da presodi, če res meri, kar hočemo, ali ne. Veljavnost testa iz kemije – strokovnjaki presodijo, ali se snov sklada z učnim načrtom. Zanesljivost – dali bi ga za rešiti z presledkom 4 tednov.

LESTVICA STALIŠČ: 3 tipi – postaviš vprašanja in zraven več možnih odgovorov-- Vse tehnike se pojavljajo v kvalitativni in kvantitativni raziskovanju. Pojavi se oba vidika in kvaliteta prihaja v kvantiteto in obratno, ta dva vidika se torej spreminjata.Zato ne moremo tako deliti je beseda se npr. intervju uporablja v kvalitativnem, anketa pa v kvantitativnem raziskovanju. NAČINI: Vse tehnike se uporabljajo v več namenov, lahko se uporabljajo v vsaki dani pedagoški praksi ali pa znanstvene namene.

1. Sistematično opazovanje:je pripravljeno in načrtovano priložnostno opazovanje. Se zelo malo uporablja! Namen je pridobivanje novih spoznanj.

NEKAJ VRST

● opazovanje z udeležbo / brez udeležbe: opazovalec ni/je udeležen v akciji opazovanja. Najprej je bil namen tega, da se skrije, da se opazuje. Kasneje pa so hoteli ugotavljati, kako se udeleženec počuti, njegova skrita čustva.Če nas bolj zanimajo kvantitativni vidiki, se bolj beleži brez udeležbe.Če pa opazujemo bolj kvalitativne vidike, je bolje opazovati z udeležbo, zato se to bolj uporablja.

Za bolj kvalitativno raziskovanje, je boljša večja stopnja udeleženosti – od neudeleženosti, do popolne udeleženosti je več stopenj.Večja ko je udeležba slabša je objektivnost.

● Javno / skrito opazovanje:: včasih je bolje skrito, saj tako dobimo podatke, ki najbolje odražajo dejansko stanje.Bolj naravne okoliščine:

- če je javno, prve ugotovitve ovržemo, ker so se recimo pretvarjali- skrito: pojavlja se vprašanje kaj je morala in kaj je človekova zasebnost.

V socialni pedagogiki je malo možnosti za skrito opazovanje.Pri javnem opazovanju so težave manjše – vse tehnike pa spreminjajo situacijo, ki jo proučujemo.

● Neposredno / posredno:Neposredno - takrat ko se dogaja

- dogajanje se smemo in se s pomočjo tega kasneje opazuje.Posredno – dogajanje se snema in se s pomočjo tega kasneje opazuje. S tem omogoča:

- upočasnjeno opazovanje, kasneje, ker v živo veliko reči ne opaziš- objektivno opazovanje več opazovalcev- lahko večkrat opazujejo

NAČINI ZAPISOVANJA REZULTATOV, INŠTRUMENTI: Dve temeljni vrsti zapisov:● anekdotski zapisi: opis dogodka, kratka zgodbica o dogajanju, Ti nastajajo

pozneje, ne ves čas. Problem je objektivnost.● Kontrolne »check« liste: sproti zapisujemo, ko opazimo kakšno stvar. To niso

opisi dogodkov, ampak je zabeležena pogostost nekega pojava. Problem je v tem, da pojavljanje nečesa lahko le zapisujemo-pogostost..

To so skorajda najpreprostejši instrumenti v pedagoškem raziskovanju in nastajajo brez posebne procedure. FAZE:1. kateri pojavi se opazujejo2. izpišemo spremenljivke – ko imamo spremenljivke naredimo check listo

REZULTATI:- Anekdotske zapise lahko preberemo in pregledamo, kaj se je zgodilo in zakaj – so bolj kvalitativne, kvantiteto si moramo domisliti.- Kontrolne liste dajo bolj kvantitativne podatke, računamo statistične kazalce. Nekaj si domislimo kvaliteto.

2. Lestvice stališč: (Likertova, Thurstonova, Guttmanova)Z njimi merimo stališča tako, da dobimo lestvico, stopničke – hkrati merijo smer in intenziteto (kako močno si za nekaj).Nekatera so prišla zelo v uporabo:

● LIKERTOVA lestvica: začenja se s trditvijo, vprašani pa povejo stopnjo strinjanja s to trditvijo, imajo 2,3 ali več stopenj, sogašanja ali nesoglašanja. Vendar ne sme biti preveč stopenj, ker je to preveč občutljivo, ker niti človek nima tolikšne občutljivosti.

Vedno se uporablja nevtralna, vmesna stopnja, razen ko ljudje bežijo v nevtralni odgovor, ker se za ostalo nočejo odločiti.Ta nevtralni odgovor pa je ponavadi potreben, če pa ugotovimo težavo, ga izločimo.Rezultati se beležijo od 1 do 5, rezultati se točkujejo.Sestavimo jo tako, da najprej naredimo seznam stališč. Temu sledi izbiranje izjav iz literature – izjav izberemo približno 3x več kot jih nameravamo v inštrumentu imeti. Potem izberemo poskusni, reprezentativni vzorec in jim ga damo v reševanje, ko dobimo rezultate, iščemo kako so povezani odgovori na cel inštrument z odgovori posameznega vprašanja = kako dobro loči ene in druge = DISKRIMINATIVNOST.● THURSTONOVA lestvica: se vedno začne z vprašanjem, naprej pa so vsebinski

odgovori (ne samo formalni) vsak izbere enega.● GUTTMANOVA lestvica: vsaka naslednja stopnja mora zajemati vse prejšnje

(1x letno - 1x mesečno – 1x tedensko -…). Za stališča so te lestvice zelo težke in redke. Če se pojavi več lestvic na isto temo jih lahko seštevamo. (Saj ne moremo reči, da je dvema stopnjema ravno 1 enaka.)

Imamo dve vrsti spremenljivk:■ Tiste ki so samostojne (jih obdelujemo kot atributivne)■ Tiste ki nastanejo s seštevanjem večjih (jih lahko obravnavamo

numerične) OBDELAVA PODATKOV:● Pri Likertovi lestvici samo prikažemo število odgovorov in v odstotkih, lahko

računamo še x2- preizkus. Potem interpretiramo (kaj to pomenimo, kaj bi morali da to popravimo, izboljšamo (zakaj je tako).

Odgovori se stopnjujejo naravno.● Thurstonova lestvica: odgovore damo po stopnjevanju, če je to možno, če ne pa

jih razdelimo glede na frekvence po padajočem redu. Ne dajemo pa po vrstnem redu v vprašalniku.

● Tudi pri Guttmanovi je podobno. Največkrat pa želimo vedeti ali so ti odgovori s tem povezani in lahko so povezana. Imamo tabele dveh spremenljivk:

- odvisne spremenljivke- neodvisne spremenljivke

3. ocenjevalne lestvice:

Ocenjujemo tudi stvari izven nas: ljudi, dogodke, literaturo… Ocene so subjektivne, gre nam za ocene, saj drugače ne moremo izvedeti določenih stvari.

Razlikujemo 3 glavne vrste ocenjevalnih lestvic:● OPISNE: stopnje so opisane z besedami● ŠTEVILČNE (numerične): ocenimo s številkami

● G RAFIČNE: jih je največ vrst, največkrat se uporabljajo kombinirane

najbolj 0 najmanj So najlažje za sestavljat, rezultati pa so najmanj zanesljivi!Kombinirane (grafične in zraven še napisano) se največkrat uporabljajo. Rezultati se uporabljajo kot pri lestvicah stališč! Kadar sprašujemo po DEJSTVIH je tudi NEPRAVILEN odgovor lahko (da ne ustreza dejstvom). Pri OCENAH pa nepravilnega odgovora ni! Lahko štejemo kot nepravilno le, če odgovarja drugače kot zahteva navodilo.

4. Sociometrični test:merimo položaj posameznega v skupini – tako, da sprašujemo s kom bi sodelovali pri določeni dejavnosti (igrali,…).

- Otroci npr. sami napišejo na list papirja nekega človeka. Obstajajo pozitivne izbire, negativne izbire (kdo te je izbral v negativni smeri).- Poleg tega obstajajo omejene (na eno ime in priimek, na 2 ali 3) neomejene izbire (kolikor želi ljudi, napiše)- za vsako novo izbiro damo nov list papirja- vsaka izbira mora biti razložena, konkretno povedana- vedno povemo, da lahko nikogar ne izberejo in pustijo prazno, to ravno tako kaže nek socialni položaj.

UPORABA REZULTATOV SOCIOMETRIČNEGA TESTA

Uporabljamo jih na 3 načine:1. vnesemo v sociometrične tabele vpisujemo, (dajemo pluse), koga je izbral… Za

vsako izbiro sestavimo novo tabelo, tako se enostavno interpretira2. sociogram – grafični prikaz te tabele. Vsak posameznik je prikazan z enim

znakom. V njih se spol prikazuje tako, da so deklice prikazane s krogci, dečka pa s trikotniki.Otroke razvrščamo v koncentričnih krogih, v notranje narišemo tiste, ki jih je izbralo največ sošolcev. S izbiro v bolj zunanji krog tiste s 4 izbirami, potem s 3 in tako naprej.Puščice so lahko več barvne (ena barva za pozitivne, druga pa za negativno izbiro) a je to manj pregledno.Tukaj se vidijo stvari, ki jih je v tabeli težko zapisati (kdo je koga izbral, vidijo se le liki – so se izbirali med seboj, so izdirana skupina,…)

3. Sociometrični indeksi ali kazalci: so matematični izrazi teh odnosov – kogar nihče ne izbere ima indks 0, tistega ki so vsi izbrali ima indeks 100 in tako naprej.Indeks služijo nadaljnji statistični obdelavi: Vzamemo indeks za vsakega in primerjamo najprej skupine med sabo ter poiščemo različen povezave.

5. ANKETA IN INTERVJU:

Imata podobno obdelavo Pri intervjuju se pogovarjata samo dva, ustno. Imamo anketni vprašalnik, anketiranci nanje odgovarjajo. Se veliko uporablja, ker je zelo ekonomična – dobimo veliko podatkov.

Dve vrsti vprašanj:- Odprta: anketiranci sami napišejo odgovor- Zaprta: anketiranci izbirajo med predloženimi odgovori(Vendar je vprašanje, v katero šolo ste hodili? Vseeno zaprta – saj ne moremo napisati vse šole spodaj.)- Odprta so tista, v katera napišeš svoje misli, mnenja,… In pri tem je večja raznolikost odgovorov, vendar pa je težja obdelava- V anketi lahko izbiramo 2 temeljni vrsti podatkov:

–> sprašujemo o točnih podatkih (šola, starost, dejstva,…)-> sprašujemo o mnenjih, ocenah, stališčih,… tukaj tudi ni nepravilna odgovora

- Vprašanje z DA / NE ima zelo majhno občutljivost- Vprašanje z izbirnim odgovorom imajo lahko 1 izbiro ali pa jih lahko obkrožijo 2,3 ali več- Veliko krat damo tudi možnost drugo- Vprašanje tipa GROZD – imamo vprašanje oni pa na vsako napišejo (obkrožijo še oceno)

- Vprašanje, ko odgovor rangiramo (napišemo npr. po pomembnosti odgovora). Vendar je to zelo komplicirano, zato moramo razmisliti če to damo, ker je težko obdelati take podatke.

(Rezultati nam nič ne povedo o obdelavi, o tem nam nekaj pove le prazen vprašalnik – zato moramo že prej z razdelitvijo predvideti kako bo izgledalo obdelava.)

Anketiranje:● po pošti (problem odziva na anketo)● na terenu (anketar je prisoten)

Po pošti se pojavlja problem odziva na anketo, ker ljudje pozabijo. Treba je napisati primeren rok za odgovor! Poslati je treba več ljudi, da si zagotoviš zadosten numerus – ampak problem je v tem, ker se spremeni struktura vzorca (če pošljemo učiteljem , bodo najverjetneje odgovorili samo vestni učitelji – zato dobimo nerealno sliko! Zato

se moramo čimbolj potruditi za neko redno sliko. ● pošlješ npr. vprašalnike, da veš kdo ti ni odgovoril oz. da veš koliko ti jih ni

odgovorilo na določeni šoli! To je predvsem pomembno pri stvareh, ki so odvisne od lastnosti učiteljev ( na primer mnenja) – to je glavna dilema, zato takrat raje anketiramo neposredno.

JAVNO

● je večja odgovornost anketiranja, bojijo se, da bo imelo anketiranje posledice in se lahko lažejo

ANONIMNO ANKETRIANJE

● lažje odgovoriš iskreno, saj te noben ne prepozna – raje se odločimo na anonimno

Za javno se odločimo:- ko želimo dvigniti odgovornost reševanja- ko želimo rezultate ankete povezati še z drugimi rezultati (na primer s testom)To lahko rešimo tako, da vpišejo šifro namesto priimka! Pri intervjuju je nekoliko drugače: gre za to, ali te intervjuvar pozna ali na pozna (si bolj svoboden pri odgovarjanju).

UPORABA REZULTATOV ANKETIRANJA

● na posamična vprašanja prikažemo stanje v frekvencah oz. odstotkih na vsa anketna vprašanja in potem interpretiraš

● dajemo tabele, ko povežemo dve spremenljivki in prikažemo – interpretiramo povezanost (hikvadrat preizkus, koeficienti)

ZA IZPIT PREBERI Sagadina!???

1