. oktober 2011

Misijonskašt. 6 (142), leto 25december 2011cena 1,50 EUR obzorja

Pravičnost v ljubezni

Bogec naj vas požegnajo

s svojimi milostmi ...

p. Miha Drevenšek 1946–2011

I z h a j a j o v L j u b l j a n i o d 1 9 8 7

o pastoralno leto je v znamenju spoznavanja cerkvenega družbenega nauka in prizadevanj, da bi ga prevedli v življenje. K temu nas spodbuja njegovo vodilo: »Pravičnost v ljubezni«, ki bo leto dni na naslovnici

Misijonskih obzorij. Kriza zahteva od vseh, še posebej od Jezusovih učencev, da zavzeto delamo za skupno blaginjo in – kot pravijo naši škofje – gradimo tako družbo, v kateri– so primerni pogoji za človeka dostojno življenje in celostni razvoj vsake osebe;– se varuje in neguje človekovo dostojanstvo ter spoštuje človekovo življenje;– ima odgovornost na vseh položajih ustrezen pomen in težo, kar velja tudi

za t.i. male ljudi; gre za to, da se ne molči, ko je treba (spre)govoriti, in se ne govori, ko je treba molčati;

– vladata v družbenih odnosih pravičnost in osebna družbena odgovornost;– je soodgovornost za razvoj družbe in skupno dobro moralna zaveza

vsakega člana.

Tokrat pometamo torej pred lastnim pragom, ker je jasno malodane vsem, da tako, kakor smo ravnali doslej, vodi v razkroj družbe in človeka. Če je prioriteta lastna prenova, pa se zavedamo, da so naši napori v veliki meri zaman, če ni podobnih prizadevanj okrog nas. Najprej se to občuti na materialnem področju: razsipne in neodgovorne članice EU so npr. prignale na rob propada tako evro kot zvezo samo. Brez skupnih vrednot in ciljev, trdega dela in odrekanj bo v EU predla trda tudi tistim, ki so za zdaj še kolikor toliko pri moči. Kar velja v EU, velja za vse človeštvo, ki ga je globalizacija povezala v eno. Ko začnejo domine padati, padejo vse!

Revija za medkulturni in medreligijski dialog ter razvojno in humanitarno pomočV sodelovanju z Inštitutom za religiologijo, ekumenizem in dialog (TEOF) izdajaMISIJONSKO SREDIŠČE SLOVENIJE SI-1000 Ljubljana, Kristanova 1, Slovenija Tel. : 01/300 59 50, Faks: 01/300 59 55 E-mail: missio@rkc. si http://www. missio. si Uradne ure vsak dan od 8h do 13h.

MISIJONSKA PISARNA MARIBOR Slovenska 21, 2000 Maribor tel. /fax. : 0590/80 381 od ponedeljka do četrtka od 9h do 12h

E-mail: misijonska. pisarna@slomsek. netGLAVNI UREDNIK Dr. Drago K. Ocvirk, CMPOMOČNICA GLAVNEGA UREDNIKA Tina JežLEKTOR Jurij Devetak, CMOdgovarja NARODNI RAVNATELJ ZA MISIJONE Stane KerinOBLIKOVALEC Boris JurcaGRAFIČNA PRIPRAVA IN TISK Schwarz, d. o. o. Če ni posebej omenjeno, so slike od avtorja prispevka ali iz arhiva MSS. ISSN 1318-4369

Misijonska obzorja izhajajo šestkrat letno. Prispevek za posamezni izvod je 1,50 EUR. Celoletni prispevek za MO za leto 2012: 9 EUR, za Evropo 12 EUR, avionska za Ameriko in drugod je 20 USD, 25 CAD. Vplačila nakazujte na transakcijski račun Misijonsko središče Slo venije, Kristanova 1, Ljubljana namen nakazila: naročnina MO, št. transakcijskega računa pri NLB: SI56 0201 4005 1368 933,  št. transakcijskega računa pri Raiffeisen banki: SI56 2420 0900 4370 443 Vplačila iz tujine s čeki na naslov: Misijonska pisarna, Kristanova 1, 1000 Ljubljana Slika na naslovnici: P. Miha Drevenšek, 34 let misijonar v Zambiji, umrl v starosti 65 let – 29. 10. 2011. Počiva v kraju Ibenga v Zambiji.

Groblje,Rim,Buenos Aires1923-1986

To pomeni, da v času, ko prenavljamo sebe, ne moremo pozabiti drugih. Nasprotno, bolj ko bo vse človeštvo prežeto s pravimi vrednotami, bolj ko bomo solidarni z najpotrebnejšimi, več je možnosti, da nam bo uspelo zgraditi bolj pravično družbo.

Pravičnost v ljubezni

T

To pomeni, da v času, ko prenavljamo sebe, ne moremo pozabiti drugih. Nasprotno, bolj ko bo vse človeštvo prežeto s pravimi vrednotami, bolj ko bomo solidarni z najpotrebnejšimi, več je možnosti, da nam bo uspelo zgraditi bolj pravično družbo. Ko sodelujemo z našimi misijonarkami in misijonarji in jim pomagamo uresničevati njihove projekte, že gradimo boljšo družbo – božje kraljestvo – doma in na tujem. Miha Drevenšek, ta nasmejani misijonski garač in sanjač, je odšel brez slovesa, za njim zeva vrzel v Zambiji. Bogu se lahko zahvalimo, da smo z njim sodelovali, ko smo z molitvijo in darovi podpirali njegovo delo. Še toliko drugih »Zambij« in mnogo drugih »Mih« – misijonark in misijonarjev je. Pridružimo se kateremu od njih in skupaj z njim delajmo za »pravičnost v ljubezni«, kajti to, kar bomo sejali, bomo tudi želi.

Svet in lep advent, pristnega veselja ob Bogu, ki se sklanja k nam, v novem letu pa več pravičnosti in ljubezni,

Drago K. Ocvirk, cm

Zvonka Mikec, salezijanka, Mozambik

Skrb za najrevnejša dekletaNajveč gorja na svetu ne povzročajo naravne katastrofe, ugotavljajo poznavalci, marveč ljudje sami, predvsem politični režimi. To velja za vse velike lakote, ki so jemale življenja tisočim, celo milijonom v 20. stol. Tega sicer s. Zvonka ne pravi, a ko opisuje, kako je Mozambik zdrsnil v bedo, ko so zavladali marksisti, je na dlani, da je za to kriva politična ureditev. Zdaj se dežela pobira. Pomemben prispevek v prizadevanjih za bolj človeka, posebej ženske, vredne razmere prispevajo sestre salezijanke, ki jih vodi naša misijonarka.

Mozambik na jugu Afrike ob Indijskem oceanu meri 801.590 km2, prestolnica pa je Maputo. Bil je portugalska kolo-nija in si izboril neodvisnost leta 1975. Samora Machel, ki je vodil Osvobodilno fronto – FRELIMO, je vzpostavil mar-ksistični sistem, podržavil industrijo; večina belcev je zapustila državo, kar je povzročilo propadanje vsega. Takoj po neodvisnosti se je začela še drža-vljanska vojna z uporniki RENAMO. Leta 1990, potem ko je umrlo približno 900.000 ljudi in je bilo več kot 1.300.000 beguncev, je predsednik Chissano na-povedal vzpostavitev večstrankarskega sistema. Mirovna pogodba je bila pod-pisana oktobra 1992, dve leti kasne-je pa so bile prve volitve. Težka nalo-ga je čakala novo vlado: spremeniti raz-mere v eni najrevnejših držav na svetu. Socialna in ekonomska rast dežele je počasna tudi zaradi epidemij (kolera 1998, malarija 2002), aidsa in velikih poplav leta 2000.Mozambik šteje 23 milijonov ljudi, pov-prečna življenjska doba je 38 let, smr-tnost otrok do 5. leta je 13%. V deželi je deset ljudstev, vsako s svojim jezikom, večina govori tudi bantú, portugalščina

pa je uradni jezik. Po verah se delijo na: katoličane (28,4%), protestante (27,7% - sionisti, binkoštniki, anglikanci), mu-slimane (17,9%), drugo pa so privrženci afriških tradicionalnih verovanj (27%). Okrog 60% prebivalstva živi pod pra-gom revščine. Četudi se ljudje na veliko preseljujejo v mesta, še vedno velika ve-čina živi od poljedelstva.Šolstvo je pogojeno s situacijo v deželi. Četudi je opaziti skrb države za vzgojo, je še veliko otrok, predvsem deklic, ki niso v sistemu zaradi pomanjkanja šol. Manjkajo tudi kvalificirani učitelji.

Sestrska NamaachaNamaacha je občina v provinci Maputo in ima približno 40.000 prebivalcev. Prebivalstvo govori portugalsko, sesva-ti, šangana in ronga. Namaacha je glav-ni kraj občine in je oddaljen 75 km od Maputa. Pokrajina je hribovita savana (800 m nad morjem) in ima dobre pa-šnike. Zemlja je tudi primerna za polje-delstvo in sadjarstvo, mango, avokado, pomaranče, limone idr. V Namaachi je bolnišnica, ki je srednje dobro organi-zirana in opremljena, v okoliških krajih pa so le ambulante. Zaradi širitve hiv/

aidsa je tu tudi center za pomoč obolelim.Poleg internata in šole Marije Pomočnice, ki jo upravljajo se-stre salezijanke, je v Namaachi tudi držav-na srednja šola z in-ternatom. Sestre so prišle v Namaacho

leta 1952, da bi skrbele za dekleta v in-ternatu Sv. Janeza od Boga, last por-tugalskih oblasti. Že pred neodvisno-stjo so delale tudi na severu države, v Namachi pa so zgradile nov kolegij – internat za najrevnejša dekleta. Po ne-odvisnosti, je bilo vse cerkveno nacio-nalizirano, tako da so morale sestre za-pustiti internat, ki je bil delno uničen. Sestre so se nastanile v hiši blizu kole-gija, kjer je še danes noviciat. Kolegij je ostal v državnih rokah 22 let, potem pa so ga leta 1992 vrnili sestram. Te se še danes trudijo, da ga po delih obnovijo in ustvarijo pogoje za notranje gojenke od 4 do 18 leta, katerih je bilo letos že skoraj sto. Ob kolegiju je več kot hek-tar obdelovalne zemlje, kjer se pridelu-je zelenjava in pa piščančja reja za do-mačo porabo in prodajo kot delni fond za vzdrževanje internata.Deklice, ki so v Internatu, prihajajo iz težkih družinskih razmer: sirote star-šev, ki so umrli za hiv/aids ali so loče-ni, v več primerih zaradi skrajne revšči-ne v družini, ko ni sredstev, da bi dekle obiskovalo šolo … Nekatere prihajajo iz Maputa ali drugih okoliških krajev, nekaj pa jih je tudi iz bolj oddaljenih krajev. Ostanejo v internatu vse leto, le za počitnice ob koncu leta in med semestrom se vrnejo v svoje družine (tiste ki jih imajo), nekatere pa gredo k dobrotnikom ali znancem.Poleg internata je velika osnovna šola od prvega do 10. razreda s tisoč dija-ki. Dekleta iz internata hodijo v to našo šolo, drugi dijaki pa so iz Namaache in okoliša. Za najmanjše je vrtec, ki sprej-me 200 otrok. Skupnost sester, ki vodi ta projekt, je mednarodna, nekaj je do-mačink, med njimi pa so sestre misijo-narke iz raznih držav.

33

MOZAMBIK

Upamo na bolje!Polona Švigelj, uršulinka, Senegal

Sv. Florijan – lepotecStanko Rozman, jezuit, Malavi22.10.2011. Danes je bil velik praznik pri sv. Florijanu v Linga. Nadškof je blago-slovil novo cerkev sv. Florijana. Med drugim je izjavil: »Vaša cerkev sv. Florijana je najlepša cerkev v naši nadškofiji!« Smo mu zaploskali. Za naše delo se nam je zahvalil. Dobrotnike je pohvalil. Bom kaj več napisal. Jutri je birma v Kasungu. Velika slovesnost. Potem se bomo oddahnili in tudi kaj napisali. Že več kot mesec dni se vozim z novim vozilom Isuzu extended cub. Včeraj sem kupil vodni tank za naš vrt v Kasungu pri projektu PAO. Vodo imamo v izkopanini in jo bomo črpali v tank, iz njega pa bo voda tekla po vrtu. Delavci so obrabili že ve-liko posod, ko so nosili vodo do gredic. Zahvaljujem se dobrotnikom za dar za avto. Bog naj vam povrne! Avto je v redu. Je pa močan in kar nekaj goriva popije. Ima pogon na vsa štiri kolesa, kar je v deževni dobi in pa pri vožnji po pesku in blatu zelo koristno in včasih celo rešilno. Vsako dobro, p. Stanko.

Avto proti pričakovanjemZora Škerlj, uršulinka, Bocvana

19.10.2011. Na naši afriški celini je zgled Kristusa in hoja za njim še po-seben izziv, saj so tradicija, animizem in mnogoženstvo še zelo zakoreninje-ni. Ja, biti kristjan res ni lahko, a vsi vemo, da je to edina pot prave in re-snične svobode in notranjega miru. Pri našem poslanstvu je zato potrebna zvrhana mera potrpežljivosti, usmilje-nja in dobrohotnosti. Za vso vašo pod-poro – tako molitveno kot materialno, iskrena hvala! Prav vaša dobrota in ve-likodušnost nam dajeta vedno nove-ga upanja in poleta za oznanjevanje in

širjenje vesele Novice, da smo v njem že Odrešeni. Tu pri nas se končuje de-ževna doba in kaže svoje »zobe« s prav »pasjo vročino – soparo«, pre-den nas zapusti in se po-slovi za 9 mesecev. Šole odpirajo svoje duri, po-časi vstopa v »ozračje« delovni - šol-ski ritem, prav tako pastorala poganja v tek svoje strukture: gibanja, združe-nja, svetovalni organi. Sicer pa se raz-mere na župniji še niso ustalile, spet

so nam poslali novega pomočnika, je že četrti odkar sem tu v dveh letih in vsi upamo, da se bo tokrat morda pa le kaj obrnilo na bolje. Vsekakor upamo in se priporočamo še naprej v molitev!

1.11.2011. Prisrčna zahvala in Bog plačaj, vam, vašim sodelavkam in sodelavcem ter vsem dobro-tnikom misijonov in še posebno vsem darovalcem Mive. Kot vidite na fotografiji, to ni le mali kami-onček, ampak kar velik avto, z odstranljivo streho, kar je zelo praktično, ker se pač uporablja za oseb-no vožnjo, za prevoz ljudi, posebno v ambulante in v našo veliko bolnišnico, za prevoz raznovrstnega materiala – gradbenega, cevi za dovod vode v nase-lja. Posebno v teh dveh mesecih, ko smo dobili de-narno pomoč, da pomagamo predvsem bolj ranlji-vim družinam napeljati vodo v njih dvorišča itd. Po pravici povedano, naročili smo manjši avto, a tiste-ga modela ni bilo in ga še ni. Tako se sedaj vsi priva-jamo na ‘visok in dolg’ avto. Sicer pa gre življenje na-prej. Bocvana je dosegla dva milijona prebivalcev, in to kljub aidsu in tuberkulozi, s katerima se soočamo dnevno, posebno v San (pigmejskih) naseljih. Verjetno se kot narod vse premalo zavedamo božjega blagoslova, miru in dolgoletne - demokratične vlade v deželi, vse od politične samostojnosti (1966). Seveda ni vse pozitivno. Ob vsem bo-gastvu zaradi diamantov je v deželi veliko revščine, poseb-no med San ljudmi (pigmejci). In prav tu potrebujemo glas Cerkve! Še vedno sem odgovorna za komisijo Pravičnost in

Mir v našem vikariatu. Zakaj je tako težko dobiti domače ljudi – tudi redovnice – ki bi bile aktivne prav tu? To mi je še vedno po tolikih letih uganka. Potrebujemo podpo-ro vaših molitev. Končam. Letos je zelo vroče: 41 °C že kar nekaj dni, a življenje gre naprej. Še enkrat, vsi prijatelji, pri-jateljice misijonov, iskrena hvala za vašo molitveno in tudi gmotno podporo. Vdana s. Zora Škerlj

Slikar na delu

4

e -NAB IRALN IK Poučevanje verouka

Hvala KanalcemAna Slivka, frančiškanka Marijina misijonarka, Brazilija11.10.2011. »Tile tvoji Slovenci so pa rado-darni,« so mi rekle sestre, ko sem poveda-la, da smo dobile dar. Tokrat nas je z obil-nim prispevkom razveselila župnija Kanal. Čeprav sestre živimo v središču mesta, vse bolj pogosto odhajamo na misijon v revno četrt Ponta do Cajú. Ta četrt je zrasla na blatu, ki so ga iz morskega kanala nasuli okrog izliva mestne kanalizacije, ko so pogla-bljali morsko dno. Ponta do Cajú nima ne cer-kve, ne kapele in nobene redovne skupnosti, ki bi tam živela. Poleg misijonske skupinice za otroke imamo tam šiviljsko delavnico za dekleta in žene ter center za nosečni-ce in mlade mamice. Večina od njih nima denarja, da bi svoje malčke peljala v zdra-vstveni dom, zato se zbirajo v centru, kjer si medsebojno pomagajo. Imamo pa tudi nekaj prostovoljk, ki so medicinske sestre ali babice. S poslanim prispevkom bomo sestre kupile potrebni material za delavnico (blago, šiviljski stroj ...) ter potrebšči-ne za nego dojenčkov tistih mamic, ki so v največji finančni stiski. V imenu vseh naših otrok, deklet, mamic in prostovoljk se prisrčno zahvaljujem za dar. Naj vam Gospod povrne z mnogimi obrestmi! Mir in dobro iz Brazilije, s. Ana Slivka.

Kolesa so!Drago Ocvirk, lazarist, Salomonovi otoki12.10.2011. Spoštovani pri MIVI, z veseljem in hvaležnostjo vam sporočam, da so pričela prihaja-ti prva od 12 koles, za katera je vaša cenjena ustanova darovala 1320 evrov. Ker so kolesa tu od 110 evrov naprej, smo to postavi-li za izhodiščno ceno. Prodajalec nam namreč ni mogel dati pre-dračuna, ker je moral kolesa na-ročiti iz sosednje države Papue Nove Gvineje … No, zdaj jih je dobil iz Avstralije. Če so božja pota nedoumljiva, so salomon-ska gotovo še bolj! Na naše veli-ko presenečenje in zadovoljstvo je zdaj Kitajec, lastnik trgovine, ceno zaokrožil navzdol, ker želi sam nekaj prispevati za malo se-menišče, čeprav ni kristjan. Zato smo lahko kupili še dve zračni tlačilki in nekaj rezervnih delov in tako s pridom uporabili vaš velikodušni dar oz. dar dobro-tnikov, ki podpirajo plemenito poslanstvo MIVE. V imenu naših »okolesarjenih« semeniščnikov veliki Bog lonaj za vaše delo in trud, neizmerna zahvala pa tudi dobrotnikom in podpornikom MIVE. Drago K. Ocvirk, predava-telj in semestrski misijonar

Kmalu selitevAnica Starman, frančiškanka brezmadežnega spočetja, Slonokoščena obala27.9.2011. Hvala za vse spodbu-de pri mojem delu. Zdaj pa še o naši dograditvi centra. Delo je končano. S pomočjo dobrotni-kov zdaj že opremljamo prosto-re in kmalu se bomo lahko seli-li. Čudovito bi bilo, ko bi kdo pri-šel iz Slovenije za blagoslovitev prostorov. A lahko sanjam o tem, saj je dovoljeno. Nisem še dobila koga, ki bi napravil slike po vaši želji, pa upam, da bom uspela. Kdor išče, najde. Če pošljem kak video, a ga boste lahko uporabi-li? Vse dobro vam želim in vsem v Misijonskem središču. V molitvi združena z vami vsemi, s. Anica.

Nov križHugo Delčnjak, Frančiškan, Fr. Gvajana26.9.2011. Pomislite, da je že en mesec, kar sem vam pisal, a datum ne laže. Farno praznovanje je bilo veselo, molitveno in družabno, za to zna poskrbeti naš škof s svojo duhovitostjo in pristnim humanizmom. K Mariji, ki je stala pod križem, se je zgrnilo več kot tisoč ljudi, kar je za tukajšnje razmere in razdalje lepo število. Sedaj smo pa zaposleni z vpisovanjem v veroučno leto 2011/12, sam verouk se pa začne prihodnji teden. Pred dvema tednoma je nekdo vdrl v cerkev po odprtini, ki je nad križem in služi za osvetlitev križa. Tat, ki se je priplazil po tej odprtini, je stopil na križ, ki teže ni vzdržal, in je odletela roka. Popravilo ni mo-goče, ker je iz mavca. Iščem, kje bi lahko dobil nov križ. Ali mi lahko vi pomagate? Križ (korpus) mora biti iz trdnega materi-ala, lesa ali kakšne druge zmesi, ne iz mavca, ki v tej vročini in vlagi ne traja dolgo. Želim vam mavrično jesen in sladek mošt vsem vašim.18.10.2011. Sem kar ganjen nad vašo zavzetostjo, da bi bil v naši cerkvi dostojen križ. Gre za križ nad in za oltarjem. Prostor je omejen, je neke vrste odprtina, zato so tudi mere križa omejene. Že nekaj časa sem v dogovarjanju z Avstrijci, imajo križ iz lesa in tudi mere odgovarjajo, meni je zelo všeč. Edino, kar me »moti«, je cena. Nagovarjam farane k radodarnosti, odgovarjajo s pet, deset evri. Cena križa, pošiljanje, zavarovanje, carina bo naneslo okoli 1800 evrov. Lahko rečem, da je od-ločitev že padla za avstrijski križ. Vi ste gotovo v polnem zagonu, ogreti z misijon-skim ognjem, saj tako je prav: Luč od luči, ki posveti na vse kontinente, kjer so slo-venski glasniki evangelija. Hvala za ves trud in povezanost v misijonski molitvi - pridi k nam tvoje kraljestvo - vse prisrčno pozdravljam, p. Hugo.

  Mestna četrt Ponta do Caju

5

e -NAB IRALN IK

10.10.2011. Spoštovani, prav prisrčna hvala, da nas prehitevate v pisanju in razumevanju, ko se zelo redko ali sko-raj nič ne oglasimo, kot na primer jaz. Saj me je sram, pa vaše besede so me opogumile, da vam napišem par vrstic.Misijonska Obzorja redno prejemam in jih rada prebiram in se veselim vsake novice od misijonarjev iz Afrike, koli-ko dobrega store za uboge lačne otro-ke, ki se borijo za življenje. Lani, ko sem se mudila v Sloveniji, sem vam dala eno malo sporočilo z mojim novim naslo-vom, ker nisem več na otoku Syrosu, ampak v Atenah. Tu sem že dve leti v mali skupnosti; v Atenah nas je šest se-ster v dveh skupnostih. Ena hiša je v

4.10.2011. Spoštovani! Ker se bom kmalu vrni-la v Albanijo, bi prosila, če bi denar, ki so ga do-brotniki dali v Misijonskem središču na moje ime, čim prej nakazali, da bi lahko spet začela delati v lekarni za najrevnejše in za bolnike, ki so v za-dnjem stadiju raka. Za te in psihične bolnike, ki jih je vedno več, država nič ne skrbi. Zdravila za te bolezni so zelo draga in jih je treba jemati do konca življenja. Kako lepo bi bilo, ko bi enkrat pri-šli v Albanijo in videli »Afriko« od blizu. Meni je zelo hudo, ker Slovenska Karitas letos ne bo po-slala pomoči. Služimo Gospodu z veseljem in On nas bo poživljal!18.10.2011. Spoštovani! Prisrčen Bog plačaj za prijazno sporočilo. Doma (v Draču) sem s sestro ekonominjo že tako uredila, da bo ves denar, ki ga

bodo dobrotniki naših ubogih poslali zanje, čakal name do pomladi, ko se bom, če bo Jezusu všeč, spet vrnila mednje. Vas pa prosim za molitveni spomin, da bi se za tole preizkušnjo znala Jezusu zahvaljevati, biti potrpežljiva in vesela vsega, kar ima On v svoji neskončni ljubezni do mene pre-vzetnega niča, še pripravljenega zame. Dolga leta Ga že prosim, naj bi bil zadnji utrip mojega srca Zanj, ki trpi v ubogih. Vaša hvaležna s. MiriamP.S. Kaj mislite ali bi bilo prav, ko bi še letos pro-sila g. Kerina za denarno pomoč, da bi sestre v Albaniji v vseh treh naših skupnostih mogle ku-piti živil za najbolj revne družine vsaj za božič? Vsak dan se iz Drača kdo oglasi z vprašanjem, kdaj se bom vrnila. Saj sedaj upokojenci nimajo zdravil. Pokojnine so od 10 do 30 evrov.

Zaradi mizernih pokojnin brez zdravilMiriam Praprotnik, usmiljenka, Albanija – Slovenija

Anita Poljak, usmiljenka, Grčija

Vse obrnjeno na glavocentru, a druga, naša, izven centra. Tu je dom za starejše ljudi, kjer skrbimo za 56 oskrbovancev.V zadnjem času je veliko problemov po vsej Grčiji, ker je ekonomska kriza za-jela vse, tudi privatne ustanove, kjer je zelo težko vzdrževati te velike de-javnosti. Starejših je vedno več, doma si ne morejo plačati, ker so pokojnine že zmanjšane, po drugi strani pa se je veliko družin odločilo, da njihovi star-ši ostanejo doma. Zanje bodo poskrbeli sami, obenem pa se preživljali z njiho-vo pokojnino, ker je že več članov tiste družine brezposelnih. Vse je obrnjeno na glavo.

ZlatomašnikV centru, kjer je druga sestrska hiša, je še več problemov, kajti center je postal »mala Afrika«. Veliko brezdomcev živi v parkih, čeprav jih je že veliko mora-lo zapustiti Grčijo, ker ni dela, a kljub temu je brezdomcev še vedno veliko. In to vseh barv in iz več mest Azije, Afrike in od drugod.Dve sestri imata dovoljenje od drža-ve, da lahko obiskujeta zapornike in to samo katoličane, obenem sta tudi dva duhovnika dobila dovoljenje. Tako jih lahko pripravljajo na zakramente

in tam darujejo tudi sv. mašo za velike praznike. Katoliška cerkev je dobila de-narno pomoč od EU za obnovo stolni-ce, ki je v centu Aten in je bila že več-krat poškodovana od potresa, v za-dnjem času pa tudi od drugih napa-dalcev, ki jim sakralne stavbe nič ne pomenijo. Ta cerkev je posvečena sv. Dioniziju Areopagitu, ki smo ga prosla-vili te dni (3.10.). Spreobrnil se je na pri-digo sv. Pavla in postal njegov učenec. Obenem je nadškof Nikolaos Foskolos proslavil zlati jubilej mašniškega posve-čenja. Veliko število vernikov, duhov-nikov in trije škofi, ki so v Grčiji, so se udeležili slavja. Tako vidite, da se poleg ekonomske krize dogaja še kaj lepega v tem pet milijonskem mestu. Karkoli storimo, naj bo vse v večjo božjo čast in za naše posvečenje, na kar ne smemo pozabiti in k čemer smo poklicani, da delamo, kaj ne? Poglejte kako ste uspe-li razpihati moje misli, da sem vam kar nekaj napisala. Bodite prav lepo poz-dravljeni vsi misijonski sodelavci in vsi misijonarji po širnem božjem svetu, kjerkoli se nahajate. Naša molitev nas bo po jagodah rožnega venca združi-la z Marijo, ki nas posvečuje in vodi k svojemu Sinu Jezusu. Prisrčen pozdrav v Kristusu, s. Anita.

Za Albanijo vemo, da posebno razvita ni, zdaj pa se ji je pri evropskem dnu pridružila še Grčija. V obeh deželah delujejo naše misijonarke in misijonarji. Usmiljenka Anita Poljak se redko oglaša, zdaj pa nam piše, da je sredi težav mogoče najti tudi kaj lepega. Zdravnica, s. Miriam, ki trenutno premaguje bolezen v Sloveniji, je s srcem vedno v Draču v Albaniji in si prizadeva zbrati kaj drobtinic za najpotrebnejše.

6

JUžN I   SOSED I

Pepi Lebreht, nekdanji misijonar v Beninu

Dobrodelnost in misijoniAli vam je kdaj v teh dneh zorenja vina prišlo na misel, da bi vinogradnik mogel ostati vinogradnik, ne da bi delal z vinom? Verjetno ne. Tako je tudi z misijonskim oznanjevanjem evangelija v Zahodni Afriki: brez dobrodelnosti ni mogoče.

Kje se dobrodelnost začne?Vsak misijonar prihaja iz neke krajevne Cerkve, ki ga pošilja. »Rezervoar«, iz katerega misijonar živi in zajema zase in za potrebne, so goreči in radodarni kristjani Cerkve na Slovenskem. Vera in ljubezen do Gospoda in njegove Cerkve vernikom širita srce in roke, da moli-tveno in finančno podpirajo misijonar-ja in njegove projekte. Dobrodelnost se torej začne v nevidnem »rezer-voarju« trdne vere vernikov, ki se hranijo v duhovnem, moli-tvenem življenju. Dobrodelnost je le vidni del dejavne ljubezni, ki je najprej skrita in živa ljube-zen srca. Od srca do pameti, od pameti do rok; od zrenja (kon-templacije, pasivne drže, ko Bog vliva svojo ljubezen v vernikovo srce) k dejanju dejavne ljubezni.

V čem je dobrodelnost v misijonih?Škof Pascal N'Koue v Natitingou, Benin, je rad poudarjal globoko osebno pre-pričanje in spoznanje: »Največ, kar so nam misijonarji prinesli, je Kristus, nje-gov evangelij, vera vanj in prisotnost Kristusove Cerkve.« Bolj in dalj ko sem delal z ljudmi in srečeval njihovo kon-kretnost v lepoti in trpljenju, v teko-čem življenju in v vseh mogočih zaple-tih in problemih, se mi je potrjevala re-sničnost škofove izjave. Največja dobro-delnost je oznanjevati evangelij, priti do osebne vere v Kristusa in v skladu z Jezusom in njegovo Besedo naravna-ti svoje mišljenje, govorjenje, delova-nje, celotno življenje. Kjer se je v zave-sti, v srcu, zgodil čudež vere, se je rodil nov človek, ki je bil sam odrešen in je bil sposoben tudi druge odreševati, jim pomagati. V takem človeku je pri-šlo do obrata od sebičnosti v podarja-nje, od pasivnega čakanja v dejavno is-kanje rešitev problemov, od malodušja v pogumno pričevanje in tveganje sebe za drugega in za Kristusa.Največja dobrodelnost v misijonskih deželah in povsod po svetu je oznanje-vanje in sprejetje evangelija, je celostna

preobrazba človeka v mišljenju, vre-dnotenju in delovanju, je dejavna pripa-dnost živemu občestvu zdrave in vese-le Cerkve.Dobrodelnost se izraža tudi v deja-njih krščanske ljubezni. Ko sva bila s p. Milanom Kanduncem v Togu, sva s svo-jim delom odgovarjala na različne po-trebe. Ni bilo čiste pitne vode, zato sva v sodelovanju z domačini kopala vodnja-

ke. Med ljudmi je bilo treba spodbuja-ti delo na skupnih poljih, nabavo volov za obdelovanje, nakup in razdelitev ko-ruze za vdove in »čarovnice« (žene, ob-sojene za čarovništvo). Priti nasproti v času slabe deževne dobe, saj je grozi-la lakota. Pomagati je bilo treba osnov-nošolcem in dijakom iz revnih družin; knjižnico oskrbovati s šolsko literatu-ro; vzdrževati in oskrbovati internat za revne dijake in jih hraniti; graditi in po-pravljati stanovanjske hiše; vzdrževa-ti delovne prostore socialno šibkih obr-tnikov; pomagati pri nakupu dragih zdravil in prodajanju najosnovnejših zdravil po zelo nizki ceni, pri prevozu bolnikov, pri zapletenih porodih; kme-tom pomagati pri nabavi umetnih gno-jil, potrebnih za večji pridelek, itd. Te in druge dobrodelnosti so bili deležni vsi, ne glede na njihovo vero, čeprav je naj-večji delež pripadal kristjanom, za kate-re sva bila najprej odgovorna in z njimi najmočneje povezana.

Ali ima dobrodelnost meje?Dobrodelnost je bila pot oznanjevanja evangelija, a ni bila vedno pot do vsto-pa v krščansko vero. Zelo redki so bili,

ki so se zaradi prejete pomoči odloči-li za vstop v triletni katehumenat, ki je vodil do sv. krsta in včlenitve v Cerkev. Tako je misijonarju vseskozi jasno, da dobrodelnost sama po sebi in pričeva-nje o dobroti Boga ne rojevata nujno novih kristjanov. Ustvarjata pa pogo-je za rojstvo iz vere tistim, ki so odpr-ti v »več«, v »preko« prejete pomoči, v »onstran« vidne dobrine, ki so jo pre-

jeli. Ko so na dobrodelnost od-govorili s hvaležnostjo in odpr-tostjo do »edinega Dobrega«, se je v njih po milosti Duha rodila vera.To spoznanje misijonarja osvo-baja od pretiranih pričakovanj o rasti števila kristjanov zaradi do-brodelnosti. Misijonar ohranja v sebi čist motiv do dobrodelnosti in hoče srečati človeka v njego-vi potrebi, stiski in ga iz nje dvi-gniti. Pri tem pa ves čas ve, da je

največja človekova potreba - potreba po Bogu in da je največja stiska - stiska življenja brez Boga, mimo Njega, proti Njemu, ali v praznoverju in vraževerju. Dobrodelnost torej vodi v mistiko, v bi-vanje iz vere in molitve. Dobrodelnost vedno znova trči na lastno nemoč, na nemoč in krhkost njenih »prejemni-kov«, zato se dobrodelnost vedno preli-je v molitev, v izročanje, v krik po odre-šitvi v Gospodu. Vsaka izkazana pomoč je nezadostna; vsako pričakovanje po odrešitvi - na človeški ravni - ni celovi-to in celostno potešeno. Človekovo hre-penenje je neustavljivo, je brezmejno.V tem pljuskne na površje bistvena raz-lika med humanitarno, socialno dejav-nostjo države ali nevladne organizacije in dobrodelnostjo Cerkve. Slednja živi iz vere, molitve in »krščanske« ljube-zni. Dejavnost in (pasivna) molitev gre-sta v Cerkvi skupaj z roko v roki. Njeno središče je Gospod, osebna vera Vanj in ljubezen do Njega in človeka. Tudi smi-sel in cilj prihajata od Gospoda. Kakor za človeško življenje nasploh, tako tudi za dobrodelnost v življenju kristja-na velja: »V Njem živimo, se gibljemo in smo.« (Apd 17,28)

7

V  PREMIS LEK

Zadnji dnevi letošnjega dela na Salomonovih otokih so se iztekali, ko je vame kot strela iz računalnika udarila vest, da je »sinoči v Zambiji umrl Miha«. To ne more biti res,! Saj sva bila še tik pred mojim odhodom na Salomone skupaj v Ljubljani, si pripovedovala svoje vsakdanje dogodivščine na najinih misijonih, načrtovala, se smejala … Malo pred tem so obema nekoliko pometli po žilah in sva bila spet BP. Nekaj dni po vrnitvi v Zambijo, je Miha doživel hudo prometno nesrečo in jo odnesel brez praske. Za Misijonska obzorja je poslal fotografije, pa sem ga po e-pošti zaprosil še za kratko poročilo. Hitro je odgovoril in vse skupaj sem lahko objavil še v junijskih Misijonskih obzorjih. »Do konca leta si dober,« sem mu pisal, »zdaj se ti ne more nič več zgoditi!« Žal, sem se zmotil. Njegovega smeha na Zemlji ne bomo več slišali, sem pa prepričan, da ga je zdaj v nebesih še več kakor doslej. (Drago Ocvirk)

Nagovor p. Danila Holca pri maši zadušnici na Vidmu pri Ptuju, 2.11.2011.

P. Miha Drevenšek. Kdo je bil človek s tem imenom? Minorit, ki so ga krasili navdušenje, preprostost, veselje. Zvest Jezusov duhovnik in predan misijonar, ki je s svojim življenjem znal evangelij prevesti v preprost ljudski jezik. Neprofesionalen, a naravno nadarjen glasbe-nik z dušo. Humanist v polnem pomenu besede. Prijeten in družaben veseljak ... In tako rad se je smejal, na svoj, samo njemu lasten način.Zavedam se, da bodo naslednje besede preskromne, da bi mogle zajeti vso bogato paleto njegovega raznobarvnega življenja.P. Miha se je rodil 15. septembra 1946 v Pobrežju, župni-ja sv. Vid – Videm pri Ptuju. Osnovno šolo je obiskoval v domačem kraju in nato odšel v malo minoritsko semeni-šče v Zagreb. Po drugem letniku gimnazije je opravil no-viciat na Cresu in tam 2. avgusta 1964 naredil prve zaobljube. Študiju teologije se je posvetil na Teološki fakulteti v Ljubljani. V tistem času je dozorel njegov redovniški poklic, zato je 4. oktobra 1971 v Sostrem v Ljubljani izpovedal večne zaobljube. Želja po duhovniškem poklicu se mu je uresničila 2. julija 1972, ko je bil v cer-kvi sv. Jurija na Ptuju posvečen v duhovnika.Med teološkim študijem je leta 1969 s še nekaj bogoslovci v Sostrem ustanovil glas-beno skupino Minores, ki je navduševala mlado in staro v domovini in tujini.Po novi maši se je kot kaplan v župniji Sostro z vso predanostjo, gorečnostjo in iznajdljivostjo posvečal pastoralnemu delu, vse do leta 1975, ko se je odločil za misijonski poklic. Na delo v misijonih se je pripravljal v Veliki Britaniji.Leta 1976 je prvič stopil na afriška tla. V Zambiji, ki mu je nudila nov dom, je hitro ugotovil, da je

tam drugače kot v Sloveniji: drugače so živeli in delali, se drugače pogovarjali, drugače so se smejali. V prvem hipu bi vse spremenil, vse poslovenil. A kmalu je odkril, da to ne bi bila prava pot. Ko je sprejemal zambijski značaj, je postajal del tamkajšnjih ljudi. Ostal je Slovenec, ki je spoznaval in živel drugo kulturo. Zambijci so lahko ostali to, kar so, in živeli s Slovencem, ki je imel drugačne navade. Nihče ni nikomur ničesar vsiljeval, spoznavali so se in se bogatili, de-lali in se veselili.P. Miha je deloval na različnih minoritskih postojankah, najdlje pri sv. Jožefu v Kalulušiju in pri sv. Frančišku v Ndoli.Na misijonu sv. Jožefa je ustvaril verski, kulturni, izo-braževalni in zdravstveni center. Semenišče je bilo prvo, kar je p. Miha uresničil skupaj z brati minoriti. Zgradil je osnovno šolo, potem edino srednjo šolo za gluhoneme, ka-sneje pa še poklicno šiviljsko in mizarsko. V letu 1991 je iz-peljal edinstven projekt, ki je v Sloveniji pognal razvejane korenine: botrstvo na daljavo. Čez tisoč zambijskih otrok je

Smejoči misijonar

»Mojster vseh leg pristno človeškega«p. Miha Franc Drevenšek (1946-2011)

8

SMEh V  NEBES Ih

Zadnje e-pismo

huraaaaaa!23.9.2011. Vojne je konec. Opozicija je zmagala z veliko večino. Ob enih danes zjutraj sem se korajžno spustil v predmestja Ndole. Narod je skakal, norel, prepeval, trobil – kakor da bi mravlje lezle iz mravljišč, tako je narod lezel iz svojih brlogov in

prepeval. P. Miha

že dobilo slovenske botre in s tem možnost za izobrazbo.Ustanovil je radijsko postajo Icengelo – kot sloven-ski Radio Ognjišče. V Ndoli pa je uspešno prevzel vode-nje tiskarne. Bil je urednik, novinar in tiskar obenem. Delo v tiskarni je nadgradil še z avdio in video studiem. Tam je mnogo mladih našlo svojo priložnost, saj je p. Miha s svojo neutrudnostjo nemalo prispeval k prepoznavnosti mladih umetnikov in glasbenikov.V Sloveniji se ga bomo spominjali tudi po glasbenih skupi-nah, ki jih je pripeljal k nam: Abana ba Stella, Ba Stella, Ba Cengelo, The Habakkuk Brothers, I Cengelo in pevko Lindiwe.Naši rahli dvomi v uresničitev njegovih mnogih širokopote-znih projektov so se na koncu vedno razblinili in morali smo priznati moč njegovega zaupanja in vere.Kljub občasnim težavam z zdravjem se p. Miha ni znal zaustaviti pri delu. Če ne bi bil redovnik in du-hovnik, bi lahko rekli, da je bil njegov osnovni poklic na-smejani garač. In tako je tudi končal svojo zemeljsko pot 29. oktobra 2011, ko mu tudi v bolnišnici v Ndoli ob dveh srčnih infarktih niso mogli več pomagati.To je le nekaj skromnih podatkov, ki ne povedo vsega in predvsem ne tistega bistvenega. Dovolite mi zato, da sem nekoliko oseben.

+ + +Njegov življenjski opus ne vsebuje zbirke knjig, temveč predstavlja zakladnico čisto naravnega. Bolj kakor lege na vratu kitare je p. Miha obvladal vse lege pristno človeškega. Njegovo plemenito srce na koncu ni bilo neprevidno, temveč prešibko, da bi lahko ljubilo, kot mu je narekovala Previdnost. Operacija z vstavitvi-jo srčnega obvoda ni zagotovila zadostne količine krvi utrujeni srčni mišici, še posebej ne za napore, ki jih je nav-dihovala z duhom prekrvavljena duša. Prekrhka posoda za mogočnega duha. Zato se je tako življenjsko upehal, klonil pod naporom in nas prehitro zapustil. A le Bog ve, zakaj je tako, zakaj ga je duh Večno ljubečega tako silovito gnal in zakaj mu je p. Miha tako na široko razprostrl svoja jadra.Vse od začetka je v svojem Frančiškovem duhu uboštva bil na strani šibkih. Zase ni nikoli ničesar grabil. Njegov karak-ter je bil usmerjen v akcijo za pozabljenega človeka. Njegove roke niso bile maziljene samo za sveto hostijo. Jezusa se je dotikal tudi v ubogih. Iz njegovega beraškega sloga in mreže letalskih poletov bi lahko sklepali, da je vsemu svetu

hotel dopovedati, da smo vsi ljudje tega sveta - beli in črni - bratje in sestre in da smo vsi vredni človeškega dostojan-stva ter človeka vrednega življenja. Svojo praktičnost je ob vsaki priložnosti unovčil kot tiskar, gradbenik, mizar, klju-čavničar, mehanik ...V zambijskem vinogradu, kamor ga je poklical Gospod, se je spopadal tudi z »oblastniškimi kroko-dili«. V zadnjih sedemnajstih letih, odkar je ustanovil ra-dijsko postajo in se posvetil delu v tiskarni v Ndoli, kjer ti-skajo knjige in časopise tudi v različnih zambijskih jezikih, je bil družbeno kritično angažiran. Z jasno besedo je opo-zarjal na revščino ljudi in na krivice, ki jih oblast dela in

dopušča. V boju proti vsem, ki »lažejo in kradejo«, kakor je znal preprosto reči, je tlačenemu človeku posodil svoj glas. Neustrašno ga je zagovarjal in se kljub ustrahovanju ni zbal zase. To je bil on, mogočni »spiritus agens«.P. Miha je rad prihajal v rodno Slovenijo. S seboj je pripe-ljal tudi glasbene skupine, z namenom, da bi nam s pesmijo in z besedo približali kulturo in dušo zambijskega človeka. Imeli smo vtis, da njegov obisk Slovenije ni bil nikoli pravi dopust, saj je mnoge trenutke namesto za počitek raje izko-ristil za to, da bi še kaj dobrega naredil.Še raje pa se je vračal v Zambijo, med svoje. Ta dežela mu je bila kot voda za ribo in se je tam najbolje počutil. Ko nam

S skupino Ba Cengelo

9

SMEh V  NEBES Ih  Na misijonu Sv. Jožefa, 

kjer je ustanovil edino srednjo šolo za gluhoneme.

Spoštovani sodelavci Misijonskega središča, vsak zaklju-ček zemeljske poti nekoga iz kroga naših prijateljev nas vedno znova postavi pred vprašanje: Gospod, zakaj? Vsak tak zakaj pa je hkrati tudi majhen znak našega premajh-nega zaupanja v Gospodovo previdnost. Če verujemo, da smo več vredni kot vrabci na strehi, potem moramo zaupa-ti Gospodu, da se tudi smrt njegovega dobrega sodelavca p. Mihe ni zgodila mimo njegovega načrta. Saj tudi vsega, kar je p. Miha bil in počel, ne bi bilo brez Njegovega blagoslo-va. Zato se bomo najbolj oddolžili spominu p. Miha tako, da bomo še bolj zaupali Gospodu. Franci Deržanič, boter ma-lega Zambijca

Obljubljam skromne molitve za pokoj duši p. Drevenška. Ta novica me je zelo presenetila, ker je bil tako pogumen, optimističen in poln načrtov. Gospod naj bo Njegov plač-nik in naj pošlje novih delavcev v svoj vinograd. Vse to pa nas vabi k budnosti in pripravljenosti … Pozdrav, s. Vesna, Ruanda

Spoštovani! V srcu sem z vami in z vsemi njegovimi ... v Zambiji in v Sloveniji. Čutim odhod p. Miha in ga izročam Bogu, saj se je pridružil nebeškemu ozvezdju in nam od tam sedaj sveti s tem, kar je dobrega storil. Medtem ko berem

to novico, si ogledujem njegovo fotografijo v Misijonskih obzorjih. Tako ga imam bolj živo v spominu. Gotovo je do-zorel za nebesa, čeprav bi po človeško rajši rekli: »Imel bi še veliko dela v božjem vinogradu«. Naj počiva v miru, s. Agata Kociper, Brazilija

Hvala za žalostno sporočilo. Smo takoj zvedeli. Telefoniral nam je Janez Mujdrica. Smo solidarni v žalosti. Rekel je: »Ah, moje srce: bo že tolklo, dokler bo. Delo naj gre na-prej.« In se je gnal, kot da ne bi imel malo okvarjeno srce. Sem ga občudoval. Zagnan in deloven do konca. Takšna smrt, odhod v večnost, je lepa. Molim, da bi se njegovo delo nadaljevalo, p. Stanko Rozman, Malavi

Z veliko hvaležnostjo se ga bom(o) spomnil(i) v Slovenj Gradcu, saj je poosebljal tisti veliki trud za dostojanstvo malega človeka kot v svojem času sv. Elizabeta. Veselje, na-smeh in navdušenje pa naj ostanejo naša osebna izkaznica Jezusovega učenca. Vsaj malo bi ga rad posnemal … Peter Leskovar, župnik, Slovenj Gradec

Z veliko žalostjo sem prejel novico o smrti našega Miha v Zambiji. Nisem imel sreče, da bi ga srečal, ko sem bil v Sloveniji. Vem pa, da je bil Miha zelo zavzet, dinamičen in goreč misijonar za mladino in je veliko naredil za razvoj

Odmevi ob odhodu p. Mihe Drevenška

je predstavljal življenje tamkajšnjih ljudi, je stavek podzave-stno začel z: »Mi v Zambiji …«. Pisma pa je končal s pozdra-vom: »Vaš črni Miha«.S prepoznavno zeleno kapo na glavi in praviloma v tradicionalni afriški tuniki pa je predvsem ostal duhovnik, božji prerok med ljudmi. Imenovali so ga »črnec v beli koži«. To potrjujejo najrazličnejša priznanja, ki jih je tam prejel.Kar zadeva medijsko oznanjevanje, je bil p. Miha »zam-bijski Kolbe«. Tehnično je hotel dohitevati razviti svet z željo, da bi se lahko zambijsko ljudstvo postavilo na noge. Karizme medijskega človeka ni dokazoval s slovnično izpi-ljenimi govori, temveč s svojim svojevrstnim in plemenitim jezikom duha. Svoje srce je polagal v vsako besedo. Pa tudi v pesem. Virtuoz srca. Jezikovna pravila ga niso zanimala, saj nam je hotel posredovati »duha, ki oživlja« in se je tako najgloblje dotikal človeka. To še posebej potrjujejo besede iz enega njegovih zadnjih intervjujev. Lahko jih razumemo tudi kot neke vrste aktualno duhovno oporoko:»Afrika na splošno, še posebej Zambija, potrebuje izobrazbo.

Največ lahko naredimo tako, da pomagamo mladim priti do izobrazbe in znanja, kako uporabljati mo-derna sredstva kot na primer internet. Zato sem lan-sko leto ustanovil en internetni center za uboge ljudi, za tiste, ki prihajajo tja, in za študente. Torej, če bodo začeli enkrat ko-municirati s svetom, bodo stvari popolnoma drugačne. Tako se bodo sami izvlekli iz svojih tegob in težav. Njih ne bo nihče, še posebej pa ne Zahod, izvlekel iz tega, kajti Zahod išče vedno nekaj ta-kšnega, da sam zase nekaj profitira. Torej sami morajo stopiti na svoje noge.Kaj pa oni lahko prinesejo Evropi? In zato jih tudi vedno pripeljem sem. Nekaj vese-lja, nekaj naravnosti, tistih čisto naravnih človeških od-nosov, katere vi iz dneva v dan izgubljate, ker hočete vse spraviti v zakone, vse hočete

  Veselje ob odprtju zabojnika s pomočjo iz Slovenije.

  Dobitnik nagrade za tisk

10

SMEh V  NEBES Ih

Cerkve v Zambiji. Naj mu Gospod da večno plačilo v nebe-sih za vso ljubezen, delo in potrpljenje, ki ga je podaril v tej deželi, da bi mladina imela boljše in dostojno življenje kot sad krščanske vere. Taka globoka ljubezen nikdar ne umre. Kristusovo vstajenje je upanje vseh misijonarjev, Pedro Opeka, Madagaskar

Bog! Hvala za sporočilo! Bogu hvala za čudovitega misijo-narja, ki je v malo letih izpolnil veliko let! Klemen Štolcar, Madagaskar

Dragi misijonski delavci! Hvala vam za svetel, hvaležen in upanja poln spomin na sončnega misijonarja. Gospod naj ga obilno nagradi! Spomin in pozdrav! Jože Zupančič, laza-rist, Mirenski grad

V mislih in molitvi združena z vsemi misijonarji in tudi vsemi vernimi iz Ndole, ki bodo pogrešali zvestega misijo-narja. Naj pri svojem Gospodu uživa večno veselje, mir in ljubezen in pri Bogu izprosi novih misijonskih poklicev. S. Anica Starman, Slonokoščena obala

Hvala za novice o p. Mihu. Neverjetno se sliši. Smo se ga spomnile v molitvi vse sestre. Kar ne morem nehat mislit o njem ... s. Ljudmila Anžič, Kambodža

Nikoli ne bom pozabil tistega leta, ko sem bil v 1. letniku bogoslovja in sem se radovedno udeležil koncerta, ki ga je organiziral p. Miha. Njegova osebnost je prebudila v meni zanimanje. Na glavi zelen klobuček, preprosta obleka, kita-ra v roki in nasmešek na obrazu. To je bilo moje prvo sreča-nje »v živo« z misijonarjem. Bil je prav poseben trenutek, ki ga nosim v svojem srcu. In koncert »Abana Ba Stella«, teh zambijskih otrok, prešerno zapeta pesem tudi v sloven-skem jeziku, vse to je lep spomin na te otroke, ki so zdaj že odrasli možje in žene. Takrat sem spoznal, koliko navduše-nja in iskric sreče je bilo v teh otrocih, ki so prepevali, po-sebej pri najmlajšem, ki je bil vedno v središču dogajanja. Upam, da se še spomnite tega koncerta. Miha Drevenšek je preprosto pomagal tem otrokom pri šolanju in s pesmijo prebujal v nas čut za te otroke, da lahko postanemo botri.Ko sem se v novembru poslavljal od p. Miha, sem v srcu hvalil Boga za takšnega nasmejanega misijonarja, ki je ve-liko naredil na misijonskem polju. Doma pa sem še enkrat zapel pesem »Muwapuleni«, ki jo je p. Miha vedno prepeval na koncertu. Naj bodo te vrstice lep spomin na človeka, ki se je trudil za lepši jutri mnogih ljudi in sejal semena ljube-zni v Zambiji. »Zlati časi, kam hitite …« Jožef Lipovšek, MB nadškofijski referent za misijone

predpisati. Po predpisih učite otroke; na-zadnje boste po predpisih otroke spoče-njali, na koncu pa morda niti več tega, ker bodo otroci narejeni v epruvetah in bo ta človeškost popolnoma izgubljena. Tega pa še v Afriki nimamo. Zato pa lahko vidite,

kako so ljudje nasmejani, ko zapojejo kljub vsem težavam. Mislim, da

se Evropa lahko malo te človeč-nosti navzame od njih«.

P. Miha, tako rad si se nasmejal. Vidimo, da tudi Evropejcem v

obraz. Naj te spremlja Božji nasmeh.Hvala Bogu, da smo ga imeli, tega velikega Slovenca. Drznem si reči tako, glede na to komu vse se danes tako lahko-

tno podeli naslov Slovenec,

Slovenka leta ali kaj podobnega. Ime Slovenije je ponesel v Zambijo. Ko je nekoč TV Slovenija prikazovala njegovo življenje in delo, so oddajo naslovili samo »P. Miha«. Ne »P. Miha Drevenšek«. To pove vse! Čeprav je toliko časa prebil pod ekvatorjem, pa je v spominu in srcih mno-gih Slovencev zapustil neizbrisen pečat. Zato naj ta spomin nanj izzveni tudi kot zahvala vsem, ki ste mu pomagali pri njegovem misijonskem poslanstvu.Zambijsko zemljo je vzljubil tako, da je v njej želel zaslišati trombe vstajenjske aleluje.Ljubi Slovenci in Slovenke, se zavedamo, kakšnega človeka smo imeli?P. Miha, počivaj v miru!

11

SMEh V  NEBES Ih

Angola je ena tistih afriških držav, ki jo je več desetletij pretresala državljanska vojna. Zdaj se pobira iz ruševin, zato je sleherna pomoč dobrodošla. Sestre salezijanke po svojih močeh sodelujejo pri razvoju predvsem s šolami, socialnimi dejavnostmi in katehezo. Pri tem jim je že pomagala vrsta slovenskih laiških misijonark, trenutno so tam tri. Ena od njih, Tina Zajec,piše o svojem delu, še več pa zvemo od narodnega ravnatelja misijonov, ki je Angolo in dekleta obiskal skupaj s sestro Zvonko Mikec.

Angola, država na atlantski strani Afrike, ima okoli 14 milijonov prebi-valcev. Dežela ima veliko naravnih bo-gastev, diamante, zlato, baker, gozdo-ve. Ogromno je bilo uničenega med dr-žavljansko vojno (1975-2002). Država se hitro razvija ravno zaradi nafte in diamantov in je ena najbolj rastočih gospodarstev v Afriki. Kljub temu je v državi veliko problemov, med dru-gim se z bogastvom okorišča le del prebivalstva.Glavno mesto ne daje vtisa, da je tu pred leti divjala vojna. Večje stiske vidiš, ko greš na podeže-lje. Veliko provinc je obuboža-nih, obsojenih je na stagniranje. Več kot polovica ljudi živi v me-stih, kar povzroča dodatne proble-me. Kmetijstvo je uničeno, oz. več ali manj namenjeno samooskrbi

družin, ki imajo zemljo. Dodaten pro-blem so minirana področja, ki jih ni mogoče obdelovati.

Laiške misijonarkeV Angoli trenutno delujejo tri laiške misijonarke: Tina, Tanja in Katarina, in sicer na različnih krajih. Tina Zajec, ki deluje v kraju Calulo, je šla v Angolo, da bi učila slaščičarstvo. Po prihodu v Calulo je našla svoje delo med otroki,

ki bi bili sicer prepuščeni ulici. To ni njeno edino delo, je pa velikega pome-

na za otroke, ki se v popoldan-skem času zbirajo v misijonu. Veliko pomaga tudi ob raznih slovesnostih. Nepogrešljiva je, ko je treba nadomeščati kate-rega od učiteljev v šoli v mestu ali pa na eni od podružnic, ki je 20 km oddaljena od mesta.Na drugem koncu dežele v kraju Luena delujeta laiški misijonarki Tanja Strgar in Katarina Kavčič. Sestre salezi-janke imajo tam šolo. S svojo pedagoško izobrazbo poma-

gata domačim učiteljem. Marsikateri otrok bi ostal doma, ker se težko pri-vadi na šolo, pa ravno zaradi pomoči Tanje in Katarine ostane v šoli. Vsa tri dekleta so našle svoje mesto na misijonih kjer delujejo. Nekaj začetnih težav je bilo, ampak z zrelostjo in potr-pežljivostjo, zlasti pa z željo nekaj sto-riti v misijonih, so težave premagale. Včasih je treba biti zelo iznajdljiv, da lahko opraviš svoje delo. Včasih so to čisto preproste stvari, ki bi jih doma enostavno rešili, tam v Angoli pa je po-trebna iznajdljivost. Lahko smo pono-sni nanje!

Po državljanski vojni - upanjeV Angoli je s. Zvonka Mikec razvila številne dejavnosti in k sodelovanju pritegnila mlade laiške misijonarke. Zdaj sicer že nekaj časa deluje v Mozambiku, da bi tam okrepila misijon salezijank, a se je v septembru ustavila v Angoli, da bi videla, kako poteka delo in kako gre našim laiškim misijonarkam. Z njo je bil tudi naš ravnatelj za misijone, Stane Kerin, ki se je pridno javljal v Misijonsko središče. Poleg tega pa je svoje mislil strnil še v kratkem prispevku. Velja mu prisluhniti!

  S. Zvonka Mikec na obisku v Angoli

  Na tržnici

Stane Kerin in laiški misijonarki Katarina Kavčič (levo) in Tanja Strgar

12

ANGOLA

19.9.2011.  V Angoli sem skoraj eno leto, od tega več kot pol leta v Calulu. Tukaj je zelo lepo, kamorkoli se človek ozre so gore, palme, živali ... in prepro-sto podeželsko življenje. Na misijonu imamo vrtec, osnovno šolo z dvanaj-stimi razredi in gimnazijo. V šolo hodi-jo vsi otroci, bogati in revni, brez raz-lik. Otrok na šoli je čez devetsto. Vsako jutro za otroke pečemo kruh ali sku-hamo mlečni riž ali papinjo. To je v mleku skuhana koruzna moka. Imamo tudi podružnično šolo na Quitili s 130 otroki. Ta šola stoji na posestvu nem-škega lastnika, ki se je po vojni vrnil na posestvo in odstopil eno svojih hiš mi-sijonu. Vsak dan se tja vozi šest učite-ljev z eno od sester, ki vodi katehezo in ureja vse v zvezi s šolo.

Vrtec v kontejnerjihSestre salezijanke imajo veliko posto-jank. V 19 letih, ko je tam delovala naša misijonarka s. Zvonka Mikec, so odpr-le štiri nove postojanke. In kaj delajo? Skrbijo za otroke, za izobraževanje. V njihove šole hodi okoli 8.000 otrok. Kaj pomeni izobraževanje za ljudi v Angoli pove podatek, da je šola sicer obvezna, vendar veliko otrok ne more v šolo, ker ni ne dovolj zgradb ne dovolj učiteljev. Velikokrat je s čutom za otroke treba poskrbeti tudi za to, da jim ni treba

Tina Zajec, laiška misijonarka, Angola

Otrok v Angoli ne manjka. Na misijonu salezijank dela z njimi laiška misijonarka Tina. Znanje in iznajdljivost ji prideta prav, dolgčas pa ji tudi ni.

Otroci se najbolj navdušujejo nad igro capoeiro. Na prvi pogled je zelo podob-na karateju, vendar ni to. Bolj je podob-na plesu z bobnom in birimbao – lok z eno struno. Seveda je še nogomet, brez katerega ne gre. Ob nedeljah na orato-riju sta capoeira in nogomet prva na spisku po priljubljenosti. In še ena ti-pična stvar Calula, oz. cele Angole, in sicer koze. Povsod jih je polno in se svobodno pasejo naokoli, vendar vsak ve, katera je njegova.Vseh sester – salezijank je v Angoli 25, od tega so štiri tukaj v Calulu in so s treh celin: iz Brazilije, Italije, Koreje in Gvatemale. Vseh misijonov je šest. Na misijonu živi tudi 11 deklet, ker so ali si-rote ali pa iz oddaljenih krajev. Tu imajo možnost, da pridejo do izobrazbe.

Tu pride prav vsako znanje. Karkoli člo-vek zna, je dobro in tudi nauči se veli-ko stvari. Ob popoldnevih imam tečaje risanja in tako zaposlim otroke, da ne postopajo po ulici. Ob koncu trimestra izdelam knjižice za risarje, ki so redno hodili na risanje. Notri je vse, kar ri-šemo v trimestru. Nad to knjižico so zelo navdušeni in imam pravi naval na ure risanja. Velikokrat me »ponucajo« kadar manjka kakšen učitelj in potem z otroki izdelujemo stvari iz papirja – origami. Dolgčas nam ni!Odkar sem v Angoli, sem imela dvakrat obiske iz Slovenije. Prvi so bili iz naše župnije. Drugi obisk je bil pa malo bolj uraden, ker sta prišla g. Stane Kerin in s. Zvonka Mikec, ki je zdaj v Mozambiku. Lep pozdrav iz Calula! Tina

ure in ure peš do šole. V kraju Cacuaco imajo sestre na majhnem prostoru ve-liko možnosti za izobraževanje. Tudi država jih pri tem podpira, saj vedo, da je njihovo delo zelo kvalitetno. Poleg vsega imajo v kraju Cacuaco tudi vrtec in predšolsko vzgo-jo. Delajo v ne-mogočih razme-rah, nekaj sto

otrok pride v vrtec, ki je v začasnih prostorih, svoje mesto so našli med kontejnerji iz časov, ko je tu še divja-la vojna. Kontejnerje so med seboj po-vezali, tako, da so vsaj malo zaščiteni pred slabim vremenom in pred vroči-no. Odločili so se, da bodo gradili nov vrtec. Dobili so prostor, imajo načr-te, sedaj potrebujejo pomoč. Tudi leto-šnje koledovanje bi malo prispevalo k temu, da bodo otroci v kraju Cacuaco imeli lepše prostore.Ljudem, ki so trpeli zaradi državljan-ske vojne, je prav, da pomagamo in jim dajemo novo upanje. Prihodnost bo ta-kšna kot jo bodo sami naredili s svojim znanjem, s svojim veseljem do življe-nja. Treba bo še nekaj časa, da se otre-sejo vseh posledic vojne. To pomeni za njih novo upanje, ki jim ga lahko po-magamo graditi.

Stane Kerin, narodni ravnatelj za misijone

foto Stane Kerin

Dolg čas nam ni

 Laiška misijonarka Tina Zajec med otroki

13

ANGOLA

Dobrodelnost in solidarnost

Železniki

Svet na dlani

Spoznavanje Jezusovega ranjenega obličja

Velika udeležba 19. dobrodelne misi-jonske tombole, ki jo je na zahvalno ne-deljo 6. novembra v tamkajšnji Športni dvorani pripravila župnija Železniki, pričuje o dobrodelnosti in solidarno-sti. Izkupiček je namenjen misijonar-ju Janezu Mesecu na Madagaskarju. Pri zbiranju dobitkov so se pohvalno od-zvali farani Železnikov in sosednjih

V avli Slovenske gimnazije v Celovcu, je ob predstavitvi letošnje zbiralne akci-je prepeval zbor Javne ljudske šole 24. Pod vodstvom ravnatelja Edija Oraže in zborovodkinj Simone Krajger in Nadje Pörtsch so otroci navdušeno za-peli štiri afriške pesmi. Ko so prepevali »Vem ouvir a palavra«, in ob bobnanju dijakov s Paulusom iz Etiopije, nismo mogli biti le gledalci. Zbor so povabi-li k sodelovanju pri misijonski maši v Šentvidu. Tako smo se 24. oktobra z avtobusom odpeljali v Ljubljano, kjer smo se pri maši skupaj z drugimi za-hvalili za naše misijonarje. Po sv. maši je predstavila svoje delo misijonarka s. Tadeja Mozetič, ki deluje v Paragvaju. Tudi mi iz avstrijske Koroške smo s fil-mom predstavili botrstvo in delo me-dicink, ki so tri mesece delovale v bol-nišnici uršulink na severu Etiopije.Vsako leto v oktobru zbirajo namreč gi-mnazijci po naših vaseh sredstva, da bi

župnij. Tudi sponzorji in donatorji so s svojimi prispevki obogatili to huma-no prireditev. Uvodoma je udeležen-ce pozdravil župnik Tine Skok, gost pa je bil Stane Kerin, narodni ravnatelj za misijone, ki je med programom tom-bole predstavil v sliki in besedi utrip

živahen po go vor z misi-jonarji: Janezom Mescem z Madagaskarja, s. Tadejo Mozetič iz Paragvaja, Danilom Lisjakom iz Ugande in s. Anko Burger iz Ruande. Bodoči lai-ški misijonarji iz skupine SLED so nato obiskoval-ce popeljali skozi razstavo, kjer so bili s foto govorico po posameznih področjih predstavljeni nekateri projekti, ki jih slovenski misijonarji trenutno izvajajo. Razstavo so popestrili različni tipični

Misijonska vas

mnogim pod vročim ekvatorjem omo-gočili dnevno topel obrok hrane. Letos smo zbrali 23.255 evrov. Med poukom molimo za otroke, ki bodo deležni naše pomoči. Pri pouku geografije in zgo-dovine dijaki spoznavajo politične in socialne razmere v revnem svetu, pa tudi skorumpiranost tistih, ki bi mora-li skrbeti za skupni blagor. Tako še bolj

zaznamo stisko ljudi; letos še poseb-no dežele Afriškega roga, ki jih pestita suša in lakota. Ko tvegamo in se napoti-mo k drugim, spoznavamo, da je najve-čji vir sreče takrat, ko delimo življenje z najbolj potrebnimi. Tako spoznavamo Jezusovo ranjeno obličje v lačnih, žej-nih, brezpravnih. Jože Andolšek

izdelki iz misijonov, dar slovenskih mi-sijonarjev. Obiskovalci so se lahko ude-ležili različnih ustvarjalnih delavnic in si ogledali še razstavo o delu slovenskih misijonarjev na Papui Novi Gvineji.

Športna dvorana Zavoda Sv. Stanislava v Šentvidu se je 21. in 22. oktobra spre-menila v pisan svet barv, predmetov, ljudi in živahen direndaj, ki je odražal življenje ljudi po vsem svetu. Odvijala se je namreč Misijonska vas. Njen namen je bil predstaviti življenje, kul-ture in navade ljudi na vseh kontinen-tih, predvsem pa predstaviti pastoralno in socialno delo neutrudnih slovenskih misijonarjev.Udeleženci Misijonske vasi so si lahko najprej ogledali kratek film o delu naših misijonarjev na Madagaskarju. Sledil je

življenja na Madagaskarju. Sodelovala je še pevska skupina »Rozalije«, najmlaj-še pa je navdušil čarodej Binč. Za pove-zavo je z dobro interpretacijo poskrbe-la Minca Rihtaršič. Vse niti priprav in izvedbe so bile tudi letos v rokah pri-zadevne Irme Mediževec, ki so ji prisko-čili v pomoč domači skavti. Dobrodelna tombola postaja že tradicija z veliko mero vzgojnega pomena, saj se je vsako leto udeleži vse več družin. Tako se do-brodelnost in čut do sočloveka, ki je v stiski, prenaša tudi med najmlajše in mladino. Anton Sedej (Op. ur.: daljše po-ročilo smo skrajšali zaradi pomanjkanja prostora. Hvala za razumevanje).

Sodelovanje pri sv. maši.

14

T O I N O N O . . .

JUBILANTI – ČESTITAMO90 letnica življenjaRadko Rudež, jezuit, rojen 30. januarja 1922 v Vrhpolju pri Vipavi. V Zambijo je odšel 25. februarja 1958.

55 letnica življenjaAgata Kociper, salezijanka, rojena 5. februarja 1957 v Odrancih. V Brazilijo je odšla 14. septembra 1983.

25 letnica življenjaAna Kneževič, laiška misijonarka, rojena 18. januarja 1987 v Ljubljani. Na Madagaskar je odšla 24. novembra 2009.

JUBILANTI – ČESTITAMO

Celoletni prispevek za Misijonska obzorja za leto 2012: 9 EUR, za Evropo

12 EUR, avionska za Ameriko in drugod je 20 USD, 25 CAD.

BOG VAM POVRNI!

DAROVALI STE - hVALA

Darovi objavljenih so na naš račun prispeli do 18. 11. 2011. Hvala vsem.

ADVENTNA AKCIJA o župniji: Dekani; Zagorje o TRIKRALJEVSKA AKCIJA župnije: Pregarje, Prem, Suhorje o ZA LENČKOV SKLAD posameznika: Primc Anton, Zavar Valerijan o MIVA posamezniki: Breznik Mara, Buhvald Pavel, Čep Marija, Gerl Janez, Grčman Tanja, Greif Polona, Hudelja Franc, Klinkon Gabrijela, Kranjc Pavel, Logar Edo, Majerle Rudi in Romy, Matajc Irena, Menart Tomaž, N.N., Paljk Rafael, Pavše Marija, Pevec Andrej, Pogačnik Ivanka, Ruparčič Miroslav, Suhodolnik Jožica, Šimec Edvard, Škrabl Ivanka, Švirt Marjan, Valenčič Marija, Vindiš Ana župnije: Banjšice, Bertoki, Čepovan, Dekani, Deskle, Deskle, Gorenje Polje, Divača, Dolnji Logatec, Domžale, Grosuplje, Ilirska Bistrica, Kojsko, Komenda, Korte, Ljubljana-Rakovnik, Ljubljana-Rudnik, Lokev, Lokovec, Lokve, Maribor-Sv.Janez Bosko, Mengeš, Naklo, Podbrežje, Podraga, Polenšak, Ponikva, Pregarje, Prem, Preska, Prvačina, Rače, Radovljica, Ravne na Koroškem, Reteče, Slovenj Gradec, Sodražica, Solkan, Stara Loka, Suhorje, Sv.Križ-Podbočje, Škofije, Šmarje pri Jelšah, Tomišelj, Trnje, Vodice, Vreme o ZA SLOVENSKO VAS NA MADAGASKARJU posamezniki: Bohak Ivan, Drenovec Marija, Lederhas Radoslava, Likar Ivan, Misijonski Krožek Rojan – Trst, N.N., Polzelnik Mihaela, Smole Gorazd, Trnkoczy Amadej, Valenčič Marija, Zgonc Marija o SKLAD ZA LAČNE V MISIJONIH posamezniki: Brišar Valerija, Kokovnik Zofija, Kravos Stojan, Krk Cvetka, Lorber Petra, Marijine Sestre, Martinčič Ruth, Meglič Alma, Motaln Betka, Mršnik Bernarda, Murko Ana, N.N., Rihtar Helena,

Seršen Rozalija, Štavar Valenčič Ana o SKLAD ZA MADAGASKAR posameznika: Jeseničnik Jošt, Sajevic Marija o SKLAD ZA MISIJONE župnije: Črenšovci, Rače, Slovenska Bistrica, Sv.Helena-Dolsko posamezniki: Babnik Marija, Beravs Mihael, Blažič Miha, Bogovič Anica, Ivan, Bratuša Andrej, Budin Peter, Cvelbar Andrej, Cvitan Štefanija, Čep Marija, Čepin Nataša, Černe Tanja, Česnik Božidara, Fajdiga Andrej, Fister Tadeja, Gantar Metod, Gerl Janez, Godec Anica, Gojkošek Mihael, Golob Julijana, Habe Zoran, Hovnik Davorina, Irnar Ana, Iršič Andrej, Jakše Gorazd, Jerovšek Jure, Jurkovnik Francka in Stanislav, Kavčič Irena, Kitak Ljudmila, Klemenčič Anka, Koce Urša, Koče Urška, Kolar Dr.Bogdan, Kopriva Silvester, Kos Alenka, Košir Janez, Kotar Daniela, Kozole Cvetka, Kralj Stana, Kranjc Ivan, Krivonog Pavla, Ljumani D.O.O., Magdič Olga, Majerle Rudi in Romy, Marijin Vrtec, Mayer A.J., Mevlja Sandi, Mikulin Olga, Motaln Betka, N.N., Ozvatič Anica, Paškič Ilija, Polda Barbara, Sagadin Emil, Sečnik Transport D.O.O., Stanič Erika, Stepančič Denis, Strajnar Ana, Stražar Mira, Strniša Anton, Suhadolčan Franci, Štefančič Ana, Šterbenc Irena, Šubic Julka, Tomelj Andrej, Vehovar Darinka, Volovlek Ana, Zupančič Daniel, Zupančič Ivan o SKLAD ZA SOCIALNO ZAVAROVANJE MISIJONARJEV župnija: Ljubljana-Ježica posameznica: Trček Francka o SKLAD ZA ŠOLANJE BOGOSLOVCEV posamezniki: Mah Tinko, Šifrar Ana, Vinkovič Marija o PSI posameznici: Bonuti Hajdinjak Kamila, Koče Urška o ZA RIŽEVA POLJA NA MDG posameznika: Kindlhofer Klemen, Omahen Dolores o ZA LAKOTO V ETIOPIJI posamezniki: Draksler Iva, Kurent Jerica, Rihtar Helena, Sabolič Katja, Sečen Zofija, Skribe Katarina, Šimič Valter, Štrancar Nikolaj o SKLAD ZA VODNJAKE-MALAVI posamezniki: Božič Branko, Karim Silva, Marinko Petra, Sparovec Jana, Zver Sonja o ZA LAZARISTE NA SALOMONOVIH OTOKIH župnija: Zagorje posamezniki:Babnik Francka,Jakša Ana, Kranjec Matilda, Limbek Marija, Marjana Marolt, Murko Ana, Šped - Agenc D.O.O., Šuligoj Majda, Švirt Marjan o ZA DISPANZER V MATANGI posameznica: Irnar Ana o ZA MISIJON P. MIHA DREVENŠKA posameznici: Barle Gabriela, Jakša Ana o SKLAD DROBIŽ ZA RIŽ posameznici: Čretnik - Leder Alenka, Šubic Ida o ZA GRADNJO CERKVA NA MDG posameznik: N.N. o ZA POPLAVE V PAKISTANU posameznik: Kocbek Marjan o ZA MATANGO posameznici: Behek Mirjam, Podobnik Jožica o ZA JOŽETA ADAMIČA posameznica: Burger Alenka o ZA S. LJUDMILO ANŽIČ posamezniki: Geršak Lidija, Misijonski Krožek Rojan – Trst, Suhodolnik Jožica o ZA S. MARTINO ARHAR posameznica: Kopinšek Majda o ZA S. KRISTINO BAJC posameznica: Lajevec Janja o ZA IVANA BAJCA posameznica: Srebrnič Tereza o ZA PAVLA BAJCA posameznika: N.N., Srebrnič Tereza o ZA S. ANKO BURGER župnija: Šentjurij Podkum posamezniki: Fabian Ana, Misijonski Krožek Rojan – Trst, Šimec Vladimira, Zupančič Silvestra o ZA S. VIDO GERKMAN posameznica: Pipan Marinka o ZA S. ANDREJO GODNIČ posamezniki: Bernik Milan, Maršič Lucija, Štuhec Msgr.Dr. Ivan o ZA IZIDORJA

GROŠLJA posameznica: Škrinjar Ana Marija o ZA JOŽETA GROŠLJA posameznici: Povšnar Tanja, Velepič Anica o ZA S. VESNO HITI posameznika: Kunšič Francka, Štrancar Nikolaj o ZA S. MOJCO KARNIČNIK posameznica: Žebaljec Mojca o ZA S. BOGDANO KAVČIČ posamezniki: Breznikar Jožefa, Lesjak Bernarda, Misijonski Krožek Rojan – Trst, Rugelj Marina o ZA TONETA KERINA župnija: Sv. Križ Podbočje posamezniki: Ahačevič Igor, Capl Ana Marija, Kern Jože, Koncilija Jožica, Kožuh Simon, Pompe Anica, Šušteršič o ZA ANO KNEŽEVIČ posamezniki: Druš. Mis.Dr.Janeza Janeža o ZA S. AGATO KOCIPER posamezniki: Misijonski Krožek Rojan – Trst, Volavšek Marta o ZA JANKA KOSMAČA župnija: Zagorje o ZA JANEZA KRMELJA posamezniki: Agrometal kmetijska mehanizacija, Pirc Dragica, Sušnik Janez, Šifrer Marija, Trček Francka, Vrabec Mirijam o ZA MATJAŽA LEGANA posameznica: Vrečar Marjana o ZA DANILA LISJAKA župnija: Jelšane posamezniki: Čretnik - Leder Alenka, Krevelj Branko, Misijonski Krožek Rojan – Trst, Rihtar Frančišek, Sušnik Janez o ZA P. MIHA MAJETIČA posameznica: Benedik Barbara o ZA TOMAŽA MAVRIČA posameznica: Flego Marjetka o ZA JANEZA MESCA župnija: Železniki posameznica: Mediževec Irma o ZA S. ZVONKO MIKEC posameznika: Murn, Pevec Andrej o ZA MISIJONARKE MATERE TEREZIJE posameznika: Hafner Marija, Kranjc Rafael o ZA JOŽETA MLINARIČA posamezniki: Kvaternik Tomaž, Misijonski Krožek Rojan – Trst, Pavlica Otilija o ZA S. TADEJO MOZETIČ župnija: Jelšane posamezniki: Bonuti Hajdinjak Kamila, Dornik Silvana, Godec Anica, Misijonski Krožek Rojan – Trst, Rudež Lučka, Šiško, Zavrtanik Petra o ZA S. MARIJO PAVLIŠIČ posameznik: Rozman Maksimiljan o ZA P. LOJZETA PODGRAJŠKA posameznika: Jelenko Gabriela, Povh Jože o ZA VILKA POLJANŠKA posameznica: Malalan Nika o ZA S. MRIJAM PRAPROTNIK posameznik: Štern Slavko o ZA MISIJON CRIPAM - BRAZILIJA posameznik: Černivec Damjan o ZA ERNESTA SAKSIDA posameznica: Briški-Pollak Ana o ZA S. DORICO SEVER posameznici: Briški-Pollak Ana, Žonta Valerija o ZA S. ANO SLIVKA posameznici: Matajc Irena, Skubin Dragica o ZA S. ANICO STARMAN posamezniki: Misijonski Krožek Rojan - Trst o ZA S. JOŽICO STRLE posamezniki: Flego Marjetka, Misijonski Krožek Rojan – Trst, Pleško Nada o ZA KATARINO ŠABIČ župnija: Ljubljana-Podutik o ZA KLEMENA ŠTOLCARJA posamezniki: Lajevec Janja, Misijonski Krožek Rojan – Trst, Prnaver Miran o ZA S. POLONO ŠVIGELJ župnija: Brezovica posamezniki: Misijonski Krožek Rojan - Trst

15

Prisrčno vsi pozdravljeni,mi radi bi vam voščili,

za praznike veselje, mirin v novem letu sreče vir.

Na tem svetu mnogo je ljudi,ki v stiskah jim srce ječi.

Vsi ti čakajo in upajo,da se jih mi usmilimo.

Zato vas prosimo iz srcá,naj vaš jim dar poguma dá.

Koledar 2012Koledar lahko naročite v Misijonski pisarni v Ljubljani, na tel: 01/300-59-50 ali po e-pošti missio@rkc.si

Mladim po svetuhudo se godi,z darovi jim radipomagajmo vsi.