UNIVERZA V MARIBORU

PRAVNA FAKULTETA

IZPITNA VPRAŠANJA TER VPRAŠANJA S KOLOKVIJEV PRI PREDMETU

MEDNARODNO JAVNO PRAVO V LETIH 2004-2007

Pripravila: Mladen Šebek in Jasmina Šetinc

1

IZPITNI ROK 26.11.2004

1. Kakšen mednarodno pravni značaj imajo:

A) resolucije, deklaracije in drugi dokumenti generalne skupščine

B) resolucije, sklepi varnostnega sveta OZN

C) sklepi in posvetovalna mnenja mednarodnega sodišča v Haagu

D) določbe okvirne konvencije za varstvo narodnih manjšin

a), b), c) Zelo pomembno razlikovanje organov OZN je glede na njihovo moč odločanja in

sprejemanja zavezujočih zaključkov. V sistemu OZN delujejo:

generalna skupščina – GS (njeni sklepi so samo priporočila, razen za organizacijska in upravna

vprašanja), tudi konsenzus; (glavni); Resolucije in deklaracije niso obveznega značaja, so

dopolnilni, prispevajo s svojo prakso.

varnostni svet – VS (njegovi sklepi so obveznega značaja)

ekonomski in socialni svet

sekretariat in tajništvo (organi)

mednarodno sodišče (sodbe obvezne, mnenja niso obvezna)

specializirane ustanove (stranski organizmi)

GS je periodični sestanek poslanikov vseh članic ZN. Je posvetovalni in nadzorni organ, ne more

pa samostojno in dokončno odločati.

d) V Evropski konvenciji o zaščiti človekovih pravic in temeljnih svoboščin je prepovedana

diskriminacija glede na pripadnost določeni narodnostni manjšini. Leta 1995 je bila v okviru Sveta

Evrope sprejeta Okvirna konvencija za zaščito narodnostnih manjšin. Načela iz te Konvencije bodo

države morale vključiti v svojo zakonodajo.

2. ECOSOC

a) število članov, kdo jih izvoli in njihov mandat

ECOSOC sestavlja 54 predstavnikov določenega kroga držav, ki jih izbira GS na tri leta in to tako,

da se vsako leto izbere 1/3.

b) s katerimi ustanovami lahko sklepa dogovore, vsebina teh dogovorov in kdo jih potrdi;

Njegovo razmerje z varnostnim svetom

Svet lahko s specializiranimi ekonomskimi, socialnimi, kulturnimi, izobraževalnimi in

zdravstvenimi ustanovami sklepa dogovore, s katerimi se določijo pogoji, po katerih bo določena

ustanova povezana z OZN. Taki dogovori se predložijo v potrditev Generalni skupščini. Svet tudi tu

deluje kot organ za preučevanje in razpravljanje, dogovor, ki ga sklene, pa je samo predlog

2

Generalni skupščini. Svet lahko usklajuje dejavnost specializiranih ustanov s tem, da se z njimi

posvetuje in jim daje priporočila.

65. člen UL OZN o povezavi ECOSOC in VS OZN:

''The Economic and Social Council may furnish information to the Security Council and shall assist

the Security Council upon its request.''

c) potek glasovanja v ECOSOC

ECOSOC sprejema sklepe z navadno večino, vsak član ima po en glas.

d) delovna telesa ECOSOC

ECOSOC Functional Commissions

Statistical Commission

Commission on Population and Development

Commission for Social Development

Commission on the Status of Women

Commission on Narcotic Drugs

Commission on Crime Prevention and Criminal Justice

Commission on Science and Technology for Development

Commission on Sustainable Development

United Nations Forum on Forests

Ad hoc open-ended working groups

Ad hoc open-ended intergovernmental group of experts on energy and sustainable

development

ECOSOC Regional Commissions:

Economic Commission for Africa (ECA)

Economic and Social Commission for Asia and the Pacific (ESCAP)

Economic Commission for Europe (ECE)

Economic Commission for Latin America and the Caribbean (ECLAC)

Economic and Social Commission for Western Asia (ESCWA)

3

ECOSOC Standing Committees:

Committee for Programme and Coordination

Committee on Non-Governmental Organizations

Committee on Negotiations with Intergovernmental Agencies

3. Notranji organi diplomacije

a) kdo so

Predsednik RS, Predsednik Vlade RS, Minister za zunanje zadeve, Državni zbor,..

b) katera pooblastila potrebujejo za opravljanje svojih obveznosti v okviru mednarodnih

konferenc in pri ustvarjanju med. pogodb

Prvo pravilo je, da mora imeti predstavnik države pooblastilo za sklepanje pogodb. Pooblastilo ni

potrebno, če iz prakse držav ali drugih okoliščin izhaja, da stranke pogodbe neko osebo obravnavajo

kot pooblaščenega predstavnika države, ki lahko kot tak sklene pogodbo. Pooblastila za katerokoli

dejanje v zvezi s sklenitvijo mednarodne pogodbe tako ne potrebujejo: šef države, predsednik vlade

in minister za zunanje zadeve. Šef diplomatske misije lahko brez posebnega pooblastila sprejme

besedilo pogodbe, ki se sklepa med njegovo državo in državo sprejemnico. Za podpis pogodbe pa

potrebuje posebno pooblastilo. Za sprejem besedila pogodbe, ki se obravnava na mednarodni

konferenci ali v okviru mednarodne organizacije, so pooblaščeni tudi akreditirani predstavniki

države na konferenci ali v mednarodni organizaciji. Če oseba, ki se ne šteje za pooblaščenega

predstavnika svoje države, izvrši kakšno dejanje v zvezi s sklepanjem pogodbe, takšno dejanje nima

pravnega učinka. Država pa lahko takšno dejanje naknadno odobri.

c) katera od teh oseb ima običajno pomembno vlogo v zvezi z mednarodnimi pogodbami in

Minister za zunanje zadeve

d) kakšna so njegova pooblastila pri opravljanju te obveznosti

pooblaščen za sklepanje mednarodnih pogodb (glej DK 1969)

e) kateri MP instrumenti urejujejo vprašanje njihovega varstva, ko se nahajajo v tuji državi

in kdo poleg njih je deležen tega varstva

Oseba pod mednarodno zaščito je:

- šef države,

- predsednik vlade,

- minister za zunanje zadeve,

- katerikoli predstavnik ali funkcionar države in družinski člani, ki jih spremljajo.

4

Vsaka država članica bo štela za KD na podlagi svojih zakonov z naklepom storjeno:

uboj, ugrabitev ali drug napad na osebo pod mednarod. zaščito,

nasilen napad na uradne prostore,

grožnjo, da bo izvršen takšen napad,

poskus takšnega napada.

Vsaka država članica bo predpisala za ta KD ustrezne kazni, pri čemer bo upoštevala težo

storjenega dejanja. Vsaka država članica ukrene, kar je nujno za pristojnost glede KD:

kadar je KD storjeno na njenem ozemlju ali na ladjah ali letalih, ki so v njej registrirana,

kadar je osumljeni storilec njen državljan,

kadar je bilo KD storjeno zoper osebo pod mednarod. zaščito.

Države članice bodo sodelovale pri preprečevanju KD zlasti s tem,

da bodo v praksi storile vse s čimer bi preprečile, da bi se na njihovem ozemlju pripravljala KD

da bodo izmenjevale informacije in koordinirale upravne in druge ustrezne ukrepe, da preprečijo

izvršitev takih KD.

Države članice bodo druga drugi dajale največjo možno pravno pomoč glede KP, ki se uvede v

zvezi s storjenim KD.

g) katere pravne posledice ima kršitev običajev protokola v odnosu do poglavarja tuje države

pravila vljudnosti (KURTUAZIJA), ki so pravila obnašanja in ki niso pravno obvezna, ampak so

nastala v želji za prijateljskimi srečanji in medsebojnim spoštovanjem. Vendar pa lahko udeležence

ta pravila zelo močno obvezujejo, sicer lahko pride do političnih zapletov (njihovo neupoštevanje

ne povzroča MP odgovornosti in se na to ne more odgovarjati z represalijami; sčasoma pa lahko ta

pravila vljudnosti postanejo obvezna in obratno: MP pravila lahko izgubijo pomen pravnih pravil in

ostanejo samo pravila vljudnosti.

4. OBJEKTI MP

a) na kakšen način je mogoča cesija ozemlja

Odstop je bil pogost način pridobivanja območja. Glede na to, da so možnosti okupacije in

priposestvovanja minimalne, pridobivanje območja s silo pa je prepovedano, je danes to praktično

edini mogoč način pridobivanja območja. Odstop pomeni pridobivanje območja na podlagi

mednarodne pogodbe, bodisi dvostranske med dotedanjim imetnikom območja (cedentom) in

5

pridobiteljem (cesionarjem) bodisi večstranske (npr. mirovna pogodba). Lahko je posledica vojne,

lahko pa je tudi povsem prostovoljen. Če je odstop izsiljen, je potrebno upoštevati pravila Dunajske

konvencije o pravu mednarodnih pogodb, ki govorijo o ničnosti posla, sklenjenega pod vplivom sile

ali grožnje. Odstop je lahko odplačen (primer Aljaske) ali neodplačen. Zgodi se lahko tudi po

posredovanju tretje države. Pri odločanju o usodi določenega območja se večkrat uporabi plebiscit.

b) ureditev plovbe po Donavi - problemi

Načelo svobodne plovbe, ki je bilo razglašeno na Dunajskem kongresu 1815, je za reko Donavo

bilo uporabljeno šele s Pariškim sporazumom 1856, s katerim sta bili osnovani dve komisiji:

1. OBALNA KOMISIJA – naj bi bila stalna, sestavljena iz delegatov vseh obalnih držav (ni

zaživela)

2. EVROPSKA KOMISIJA – zamišljena kot začasna, z nalogo poglobiti Donavo ter odstraniti

ovire za plovbo. Njen mandat se je stalno podaljševal, pristojnosti pa širile. Komisija je pobirala

takse za plovbo, imela svojo zastavo, njeni člani so uživali diplomatsko imuniteto, zato so

nekateri imeli to komisijo za državo v državi, kajti imela je pravno subjektiviteto po MP.

Razlogi za časovno podaljševanje njenega obstoja in širitev pristojnosti;

stvarni – dela na plovnosti primorskega dela Donave se niso mogla hitro zaključiti, obseženo

plovnost je bilo treba vzdrževati;

pravni – komisija je bila primerno orodje za jačanje vpliva neobalnih držav na tem področju

(člani iz:Avstrije, Francije, Prusije, Sardinije, Rusije, Turčije in VB).

Pooblastila komisije:

- izdaja predpisov o plovbi,

- ureditvena in kazenska oblast,

- določanje in pobiranje taks.

Z Versajsko mirovno pogodbo leta 1921 je bil sprejet dokončni statut Donave, s katerim se je

ponovno uredil status te reke. Statut je proglasil, da je plovba po Donavi svobodna in odprta vsem

zastavam pod pogojem popolne enakosti na celem plovnem delu reke, tj. med Ulmom in Črnim

morjem, kot tudi na celi internacionalizirani rečni mreži.

6

1948 je bila v Beogradu sprejeta konvencija o ureditvi svobodne plovbe po Donavi, članice te

DONAVSKE KOMISIJE pa so bile samo obalne države razen Nemčije. Ta komisija ima od 1954

sedež v Budimpešti, njene naloge pa so:

- nadziranje izvajanja investicij;

- sodelovanje pri investicijskih delih, katerih izvajalec je določena država na Donavi;

- dovoljevanje vkrcavanja in izkrcavanja potnikov in blaga v lukah, oskrbovanje z gorivom;

- ladje državnih organov se lahko gibljejo oz. plujejo samo v mejah države, izven teh meja pa le z

dovoljenjem druge države;

- izvzema lokalni promet oziroma KABOTAŽO, to je obalna plovba med pristanišči iste države.

Režim konvencije se ne razteza na pritoke Donave, ampak samo na Donavo od izliva do ustja po

Sulinskem rokavu. Za cel tok Donave obstaja smo ena komisija, za odseke, kjer so potrebna večja

dela, se ustanavljajo posebne REČNE UPRAVE.

Za mednarodno ureditev plovnih rek je pomembna tudi BARCELONSKA konvencija 1921.

Poskuša postaviti splošna pravila za plovbo po plovnih potek mednarodnega interesa. Velja samo

kot partikularno pravo med državami podpisnicami. Ne vmešava se v pravice in dolžnosti države v

času vojne.

Izvzeta je plovba med lukami iste države (KABOTAŽA). Obalne države zadržujejo suverenost nad

reko in vzdržujejo rečni in prometni red. V posebnih primerih lahko zaradi svoje sigurnosti in svojih

interesov omejijo plovbo.

c) pravica do pregona na odprtem morju, kdo ga lahko izvaja iz kakšnih razlogov, katera

konvencija to ureja

MP že od nekdaj pozna pravico do pregona kot IZJEMO od PRAVILA O IZKLJUČNI

PRISTOJNOSTI države ladijske zastave. Organi države lahko nadaljujejo pregon ladje na odprto

morje, če se je pregon začel v teritorialnem morju, ta država pa nadaljuje pregon na odprto morje,

kamor je pobegnila ladja. Pregon se mora neprekinjeno nadaljevati, pravica do pregona pa preneha,

ko ladja vstopi v vode, ki so pod suverenostjo neke druge države. Pregon se lahko začne tudi v

zunanjem morskem pasu.

Pregon se lahko začne, če pristojne oblasti obalne države zaradi utemeljenih razlogov smatrajo, da

je ladja kršila zakone ali druge predpise te države. V času začetka pregona se mora ladja nahajati v

7

teritorialnem morju, notranjih vodah ali v zunanjem morskem pasu države, katere organi vršijo

pregon.

Pravico do pregona lahko vršijo samo vojaške ladje ali zračna plovila, druge ladje in zračna plovila

v službi vlade, ki so za to pooblaščena. Svoboda morja je močno omejena v času vojne, celo za

ladje z zastavo nevtralne države ali za pripadnike nevtralnih držav.

Vsako zaustavljanje tujih ladij, ki je neupravičeno in v nasprotju s predpisi o pregonu, obvezujejo

državo, da plača morebitno zahtevano odškodnino za povzročeno škodo. Potopitev ladje, ki se

preganja, pomeni prekoračitev pooblastil, če je bila potopitev namerna.

Pregon se po Konvenciji UNCLOS III lahko začne tudi, če pride do kršitve v izključni ekonomski

coni, če je kršen interes, zaradi zaščite katerega je bila cona ustanovljena.

d) kaj je to državna meja ter na kateri MP podlagi so določene meje Slo z A, ITA, MADŽ,

HRV - problemi meje s HRV

Pojem meje ima več pomenov. Običajno si mejo predstavljamo kot črto, do katere se razteza

državno ozemlje oz. ki državno ozemlje omejuje. Vendar pa področje države ni ploskev, temveč

trodimenzionalni prostor, ki se razteza v širino, globino in višino. Zato meja ni samo črta, temveč

prostor nepravilne oblike, ki obsega površino tal, zračni prostor in podzemlje. V praksi pa se o njej

pogosto govori kot o črti. Kot črta se tudi vrisuje v zemljevide. Vendar pa se ta črta dviguje v višino

in spušča v globino. Meja se določa tako na kopnem kot na morju.

Z Avstrijo je meja določena na podlagi St. Germainske mirovne pogodbe 1919 ter potrjena z ADP

1955, katere podpisnica je tudi nekdanja SFRJ.

Z Italijo je meja določena na podlagi Osimskih sporazumov 1975.

Z Madžarsko je meja določena na podlagi mirovne pogodbe v Trianonu 1920.

S Hrvaško

Vprašanje obstoja in poteka meje na kopnem ni sporno, saj jo določa že Temeljna ustavna listina o

samostojnosti in neodvisnosti RS v točki II., ki pravi, da so državne meje RS mednarodno priznane

državne meje bivše SFRJ z Republiko Avstrijo, Italijo in Madžarsko v delu, v katerem te države

mejijo na RS, ter meja med RS in RH v okviru dosedanje meje SFRJ. Ker pa ta meja v naravi ni

označena, gre za problem tehnične narave (problem dvojnih evidenc v geodetskih dokumentacijah).

Kljub vsemu bo potrebno opraviti manjše korekcije meje. Kriteriji za določitev meje:

slovenska stran daje prednost določitvi meje po katastrskih mejah (to bi naj bilo izhodiščno

stanje);

8

hrvaška stran ima dvojne kriterije - daje prednost naravnim mejam pred upravnimi mejami.

Večji problemi pa obstajajo glede določitve meje na morju. Slovensko stališče zagovarja celovitost

Piranskega zaliva v smislu suverenosti RS nad celotnim zalivom in neposredni izhod iz slovenskega

teritorialnega morja na odprto morje. Stališče RS je, da je Piranski zaliv primer SUI GENERIS, ki

narekuje izključno upoštevanje zgodovinskega naslova in drugih posebnih okoliščin in odločno

zavrača uporabo kriterija srednje črte, za kar se zavzema hrvaška stran. Kriterij zgodovinskega

naslova je podan v dejstvu, da je zaliv že zgodovinsko pripadal piranski občini in izključni

vsestranski uporabi tamkaj živečega prebivalstva, ki je bilo v stoletni zgodovini naseljeno izključno

s piranske strani oz. območja solin, ki so sestavni del piranske občine.

Nadaljnji argument RS je načelo UTI POSSIDETIS IURIS – efektivno izvajanje oblasti, ki najbolj

ustreza dejanski situaciji v Piranskem zalivu.

Posebne okoliščine kot kriterij v tem primeru: RS je geografsko prikrajšana država zaradi svoje

geografske lege. RS izpolnjuje vse pogoje, ki jih navaja 70. člen konvencije, upoštevaje dejstvo, da

Jadransko morje sodi med zaprta oz. polzaprta morja. Geografska lega in smer obale RS ob

upoštevanju načela pravičnosti nujno vodita k uporabi kriterija posebnih okoliščin.

Stališča tujih mednarod. strokovnjakov se v glavnem ujemajo s stališči slovenskih

mednarodnopravnih strokovnjakov glede celovitosti in dodajajo argument statusa Piranskega zaliva

kot notranjih morskih voda. Vendar bodo pogajanja zelo težavna zaradi popolnoma različnih stališč

obeh republik.

5. Mednarodno sodišče za hude kršitve humanitarnega prava na področju bivše Jugoslavije

a) kdo ga je ustanovil in na kakšni pravni podlagi

Ustanovljeno 25. maja 1993 na podlagi resoluciji št. 780 in 827 VS ZN.

b) za katera mednarodno pravna hudodelstva je pristojno in kateri dokument to določa

Za hude kršitve Ženevskih konvencij:

- kršitve vojnih zakonov in običajev;

- genocid;

- zločine proti človečnosti storjene zoper civiliste.

To določa Statut MKSJ.

c) ali lahko sodišče sodi obdolžencu v odsotnosti

9

Ne saj je temeljno načelo MKSJ pravica do sojenja v navzočnosti obtoženca.

d) kakšne kazni lahko sodišče izreče in kje prestajajo kazni obsojenci

Člen 24 Statuta MKSJ:

1. Krivične sankcije koje izriče pretresno vijeće ograničene su na kaznu zatvora. Prilikom

određivanja kazne zatvora pretresno vijeće imaće u vidu opštu praksu izricanja zatvorskih kazni na

sudovima bivše Jugoslavije.

2. Prilikom izricanja kazni, pretresna vijeća uzimaju u obzir faktore poput težine krivičnog djela i

ličnih prilika osuđenika.

3. Uz kaznu zatvora, pretresna vijeća mogu naložiti povrat eventualne imovine i imovinske

koristi stečene kažnjivim ponašanjem, uključujući i sredstvima prisile, pravim vlasnicima.

Kazna zatvora izdržava se u državi koju Međunarodni sud odredi s popisa država koje su Savjetu

bezbjednosti izrazile spremnost da prihvate osuđene osobe. Kazna zatvora izdržava se u skladu s

važećim zakonskim propisima dotične države i pod nadzorom Međunarodnog suda.

IZPITNI ROK 18.3.2005

1. kodifikacija/legislacija

Je zbiranje raztresenih pravnih predpisov v enoten zbornik in je rezultat namernega

pretvarjanja nenapisanega, običajnega MP v obliko pisane mednarodne pogodbe.

Pojem kodifikacije vključuje tudi sistematizacijo (urejanje pravnih pravil po nekem logičnem

sistemu).

Kodifikacija je izvršena, ko jo podpišejo – sprejmejo države, ki so z njo tako zavezane, za ostale

države, ki je niso sprejele, pa velja običajno pravo. Kodifikacija je:

1. Dejavnost, rezultat dela pravotvornega organa, ki NI ustvarjalec predpisov, ki se kodificirajo.

Čista kodifikacija ni mogoča, običajno se spaja z menjavo obstoječega prava, torej je hkrati

tudi legislacija, kot nasprotje čisti kodifikaciji. LEGISLACIJA pomeni zavestno in namerno

ustvarjanje novih pravnih pravil.

2. Lahko obsega predpise različne stopnje pravne moči, ki se s kodifikacijo izenačijo.

3. Kodificirani predpisi so izenačeni tudi glede na časovno stopanje v veljavo, nesoglasja pa se

rešujejo po načelu LEX POSTERIOR DEROGAT LEGI PRIORI.

10

4. Kodifikacija vedno spreminja dosedanje predpise (npr. nezapisano pravo se kodificira, pri tem

pride do spremembe, kajti običajno pravo se prelevi v postavljeno oziroma pozitivno pravo).

5. Problem nastane, če v običajnem pravu obstajajo razlike (npr. regionalne) ali različna razlaganja

in razumevanja te običajne pravne norme, se mora kodifikator odločiti za eno varianto, drugo pa

mora izločiti.

Potreba po kodifikaciji MP je očitna. Načela in pravila MOP niso formulirana, zato so po vsebini

negotova. Na račun tega se včasih ne da ugotoviti, katero pravo se naj v konkretnem primeru

uporabi. Kodifikacija je potrebna zaradi unifikacije prava, kajti negotovost, katero pravo je

veljavno, je prav tako očitna. Kodifikacija je lahko

splošna in delna. Poznamo planske, skladne in priložnostne kodifikacije.

Danes so kodificirana naslednja področja:

- pomorsko MP (konvencija o teritorialnem morju, zunanjem morskem pasu, epikontinentalnem

pasu, o ribolovu, …)

- pogodbeno MP (Dunajska konvencija)

- diplomatski in konzularni odnosi (DK, konvencija o specialnih misijah),

- vojno MP,

- humanitarno MP,

- MP zračnega in vesoljskega prostora,

- pravo človekovih pravic.

Kodifikacija je bila poverjena GSZN, ki pa je v ta namen ustanovila poseben organ, KOMISIJO ZA

MP, ki poleg kodifikacije MP skrbi tudi za progresivni razvoj kot zapisovanje novih pravnih pravil,

s katerim se na novo uredi že urejeno pravno področje.

Ta komisija je bila ustanovljena 1947 in šteje danes 25 članov, uglednih mednarodnih pravnikov iz

najbolj značilnih pravnih sistemov na svetu, sestaja pa se v Ženevi.

POTEK DELA: Ko komisija zaključi svoje delo, izdela poročilo, ki ga skupaj z obrazložitvijo

pošlje GS, kjer se to poročilo še enkrat obravnava; GS lahko:

- odloči, da je predmet pripravljen, tedaj odloči samo še o načinu izvedbe/uvedbe

- odloči, da predmet še ni pripravljen, takrat vrne komisiji s pripombami in navodili za nadaljnje

delo.

Običajno se za dokončanje dela skliče diplomatska konferenca držav članic in posebej povabljenih

članic; kodifikacija se uvede po poti konvencije, ki se sprejme na konferenci in da na podpisovanje.

11

2. Sveti Sedež

Do leta 1870 je bil papež vladar svetovne države. Od leta 1870, ko je njegova država postala del

Kraljevine Italije, papež ni bil več teritorialni suveren, čeprav je z drugimi državami še vedno

izmenjeval diplomatske zastopnike, vprašanja katoliške cerkve pa so se še naprej urejala s

konkordati, ki so imeli obliko mednarodne pogodbe.

Po italijanski zasedbi Rima je Italija enostransko uredila položaj papeža z Garancijskim zakonom iz

leta 1871. Po tem zakonu je papež sveta in nedotakljiva oseba, na italijanskem ozemlju se mu

izkazujejo časti suverena. Papežu ostaja oblast nad določenimi palačami (Vatikan in Lateran) in

zemljišči. Zgradbe, kjer prebiva papež, so nedotakljive. Papež lahko prosto komunicira s svetom.

Pri njemu akreditirani diplomatski predstavniki uživajo vse imunitete in privilegije, ki jim pripadajo

po mednarodnemu pravu.

Z Garancijskim zakonom papežu še ni bilo priznano posebno državno območje. To je bilo storjeno

z Lateransko pogodbo leta 1929. S to pogodbo je bilo papežu odstopljeno majhno področje, ki se

imenuje Država Vatikanskega Mesta. Oblast na tem področju izvršuje papež in organi, ki jih on

določi. Italija priznava papežu aktivno in pasivno pravico poslanstva. Z Lateransko pogodbo je bila

Državi Vatikanskega Mesta priznana tudi trajna nevtralnost.

Iz povedanega izhaja, da je potrebno ločiti pravni položaj papeža (Svete Stolice) od pravnega

položaja področja pod njegovo oblastjo (Država Vatikanskega Mesta). Papeška država pred letom

1870 je bila prava država in subjekt mednarodnega prava. Tudi po letu 1870 je papež pošiljal in

sprejemal diplomatske predstavnike, za katere so veljala pravila mednarodnega prava. Sklepal je

sporazume, ki so imeli obliko mednarodne pogodbe. Teoretiki so to označili kot fiktivno, tolerirano

suverenost, suverenost sui generis oz. kot umetno tvorbo mednarodnega prava. Sveta Stolica se kot

najvišja institucija katoliške cerkve obravnava kot neke vrste subjekt mednarodnega prava z

določenimi omejitvami. Sveta Stolica ima redne diplomatske odnose s 148 državami in z ES.

Diplomatska služba Svete Stolice skrbi tudi za interese Države Vatikanskega Mesta. Sveta Stolica

je članica nekaterih mednarodnih organizacij. Njeno mednarodnopravno subjektiviteto potrjuje tudi

dejstvo, da je pogodbenica številnih mednarodnih pogodb, tako pogodb verskega značaja

(konkordatov) kot tudi pogodb, ki imajo univerzalni in regionalni značaj.

Vatikansko Mesto (Državo Vatikanskega Mesta) nekateri teoretiki obravnavajo kot državo, drugi pa

mu tovrsten značaj odrekajo, zlasti zaradi majhnega ozemlja in majhnega števila državljanov.

12

Zaradi teh značilnosti in tesne povezanosti s Sveto Stolico je Vatikansko Mesto v mednarodnih

odnosih precej omejeno. Njegove interese zastopa diplomatska služba Svete Stolice, ki tudi sklepa

mednarodne pogodbe v njegovem imenu. Kljub temu pa je Vatikansko Mesto član nekaterih

mednarodnih (medvladnih ) organizacij. Kot član teh organizacij je tudi stranka mednarodnih

pogodb, na podlagi katerih so organizacije ustanovljene. Celoten položaj Vatikanskega Mesta

navaja na to, da ga je mogoče obravnavati kot miniaturno državo, ki pa zaradi svoje velikosti in

posebnosti prostovoljno ne sodeluje v številnih mednarodnih organizacijah in kolektivnih

pogodbah.

3. Relativna neveljavnost pogodb

Ničnost mednarodnih pogodb:

- absolutna: kršitev IUS COGENS, prisila nad državnim organom

- relativna: pomeni prenehanje obstoja pogodbe zaradi odkritja nepravilnost, ki so obstajale v

trenutku sklenitve pogodbe in ki jih MP kvalificira kot zakonito osnovo za relativno ničnost

pogodb.

Vzroki za relativno ničnost:

zloraba

zmota

prevara

sila

Relativno ničnost lahko uveljavlja le tisti, v čigar korist je neugodnost določena. Pri vsakem

pravnem poslu so za veljavnost pravnega posla – ravnanja, potrebni neki splošni predpogoji, ki so

dobro poznani tudi v drugih vejah prava npr.:

- sposobnost subjekta (stranka mednarod.prav. posla je lahko samo subjekt MP; pristojnost)

- ravnanje se mora nanašati na primeren objekt ( vsebina mora biti dopustna)

- ravnanje ne sme imeti napak (izražena volja se mora ujemati s pravo voljo; ne zmote, prevare,

sila, zloraba; pristanek mora biti svoboden)

- obličnost (na splošno oblika MPP ni predpisana).

Te pomanjkljivosti v MP ne učinkujejo enako, kot v civilnem pravu, kajti v MP domneva vedno

govori v korist veljavnosti MP posla, dokler se ne dokaže obstoj napake, zardi katere je pravni posel

neveljaven. Obstoj te napake se mora dokazati.

Zmota je nepoznavanje ali napačna predstava o nekem dejstvu ali stanju (npr. dve konvenciji).

Zmota je očitna in se nanaša na bistveno določbo MP. Država se lahko sklicuje na zmoto, če se le-ta

13

nanaša na dejstvo ali pa je subjekt prepričan, da je obstajala v času sklenitve in je bistvena za

sklenitev pogodbe. Vendar pa je merilo skrbnosti pri MP veliko strožje kot v civilnem pravu, saj

se predpostavlja, da pri MP sodelujejo pri sklepanju MP poslov priznani strokovnjaki. Primeri

zmote je npr. napačen prevod določene pogodbe.

Prevara: zli namen, določeno obnašanje nasprotne strani in vzročna zveza med obema faktorjema .

Država se na prevaro lahko sklicuje, če je bila sklenitev pogodbe izposlovana preko predstavnika.

Zloraba: razlikujemo med zlorabo oblasti , položaja, pravic in pravne oblike. Zloraba pravic je

izvrševanje upravičenja preko tiste meje, ki v kakovostno enakem obsegu tudi drugemu dopušča

uresničevati njemu pripadajočo pravico.

Sila: Starejša teorija je razlikovala med vis absoluta (fizična prisila) in vis compulsiva (moralna

sila). Tako razlikovanje je veljalo v času, ko je bila vojna še pravno dopustna. DK razlikuje uporabo

sile proti organom, ki sodelujejo pri sklepanju dogovorov in proti sami državi. Nična je pogodba,

katere sklepanje je doseženo z grožnjo ali uporabo sile, ki krši načela UL OZN.

Dunajska konvencija: država se lahko sklicuje na napako v dogovoru, ki odpravlja njen pristanek

na zavezanost z dogovorom, če se napaka nanaša na dejstvo ali situacijo, za katero je država

predpostavljala, da obstoj v času sklepanja dogovora in ki je bila podlaga za njen pristanek, da jo

dogovor zavezuje. Ta določba se ne upošteva, če je država k zmoti prispevala z lastnim

postopanjem ali če so bile okoliščine take, da je celo država opozarjala na možnost napake. DK ne

zahteva, da se napaka nanaša na bistvena dejstva, lahko pa se celo razveljavi samo del dogovora, če

se napaka nanaša samo na določene dele dogovora.

4. KVSE/OVSE

Organizacija za varnost in sodelovanje v Evropi (OVSE) je mednarodna organizacija za varnost.

Ukvarja se z vrsto varnostnih vprašanj, med najpomembnejše štejejo: nadzor oborožitve,

preventivna diplomacija, ukrepi za graditev zaupanja in varnosti, človekove pravice,

demokratizacija, nadzor volitev ter ekonomska in okoljska varnost. OVSE, kot se organizacija

imenuje od leta 1.1.1995, je danes največja regionalna varnostna organizacija v svetu, v njej pa

sodeluje 56 držav iz Evrope, srednje Azije in severne Amerike.

OVSE izvira iz leta 1972. V tem letu se je pričel proces Konference o varnosti in sodelovanju v

Evropi (KVSE), ki je leta 1975 privedel do sprejema Helsinške sklepne listine. V prejšnjem

desetletju je bilo ustanovljenih več organov OVSE: Svet zunanjih ministrov, kot osrednji

posvetovalni organ in Visoki svet. Ustanovljene so bile tudi tri stalne institucije: Sekretariat

OVSE, Center za preprečevanje konfliktov ter Urad za svobodne volitve. Delovanje OVSE temelji

na posvetovalnem pristopu k varnosti, poudarek je na konceptu t. i. kooperativne varnosti.

14

Pomembno vlogo OVSE prevzema tudi na kriznih območjih, kjer si misije OVSE prizadevajo za

preprečevanje ali reševanje konfliktov, za pospeševanje političnih dogovorov ter krepitev civilne

družbe in vladavine prava.

Slovenija v OVSE sodeluje od marca 1992 in delovanju te organizacije v svoji zunanji politiki

namenja znatno podporo. Glede možnosti zagotavljanja varnosti se OVSE razlikuje od organizacij,

ki temeljijo na načelih kolektivne varnosti (OZN) ali kolektivne obrambe (NATO). Sodelovanje v

OVSE Sloveniji zagotavlja predvsem vključenost v procese krepitve varnosti s pospeševanjem

sodelovanja, krepitvijo medsebojnega zaupanja in s preventivno diplomacijo.

Slovenija je bila predsedujoča država OVSE v letu 2005.

INSTITUCIONALNA STRUKTURA OVSE (organi, del. telesa):

1. Urad za poravnavo in razsodišče (Ženeva)

2. Parlamentarna skupščina OVSE

3. Sekretariat parlamentarne skupščine (Koebenhaven) – srečanje predstavnikov držav in vlad

vsaki 2 leti

4. Svet zunanjih ministrov OVSE (najmanj eno srečanje na leto)

5. Komite visokih uradnikov služi kot koordinacijsko in upravljalno telo med sejami sveta in dobi

večjo operacijsko sposobnost in se sestane večkrat, da bi zagotovil izvajanja odločitev (ABH)

6. Stalni odbor OVSE na Dunaju (odloča o vseh pomembnih vprašanjih med sejami (ABH)

7. Forum za varnostno sodelovanje (je prispeval k oblikovanju nove varnostne ureditve)

V okviru generalnega sekretarja OVSE (Dunaj) deluje urad za demokratične institucije in človekove

pravice – Varšava in Visoki komisar za nacionalne manjšine v Haagu.

VISOKI KOMISAR OVSE ZA NARODNE MANJŠINE - POVZETEK

Takratna Konferenca o varnosti in sodelovanju v Evropi (KVSE), zdaj Organizacija za varnost in

sodelovanje v Evropi (OVSE) je ustanovila funkcijo Visokega komisarja za narodne manjšine

(OSCE High Commissioner on National Minorities) s Helsinškim dokumentom KVSE 1992 –

Izzivi sprememb. Razlog ustanovitve so bili naraščajoči etnični konflikti v Evropi. Z njegovo

ustanovitvijo je problem manjšin prvič obravnavan v okviru področja varnosti.

15

Pravna podlaga za delovanje Visokega komisarja je mandat, dan s strani Ministrskega sveta. Visoki

komisar dela zaupno in neodvisno od vseh neposredno vpletenih strani. Njegov mandat ga opisuje

kot instrument za preprečevanje konfliktov v najzgodnejši možni fazi. Pooblaščen je voditi misije in

se dogovarjati v okviru preventivne diplomacije v najzgodnejši fazi napetosti.

Visoki komisar zagotavlja »zgodnje opozarjanje« (early warning) in po potrebi »zgodnje

posredovanje« (early action) v najzgodnejši možni fazi v primeru napetosti, ki zadevajo narodne

manjšine in za katere obstaja možnost, da se razvijejo v konflikte na območju OVSE, ki bi lahko

ogrozili mir, stabilnost ali odnose med državami članicami.

Visokega komisarja soglasno imenuje Ministrski svet na predlog Stalnega sveta. Imenovan je za

obdobje treh let, vendar največ dvakrat zaporedoma. Sedež ima v Haagu.

Temeljna naloga Visokega komisarja je zgodnje opozarjanje in zgodnje posredovanje ob napetostih

med etničnimi manjšinami na ozemlju OVSE. To pomeni, da ukrepa v začetni fazi. Mandat definira

začetno fazo kot fazo, v kateri obstajajo etnični problemi, ki so po mnenju Visokega komisarja

potencialni dejavniki resnega konflikta. Njegovo delovanje je torej predvsem preventivno.

Deluje kot instrument preventivne diplomacije, neodvisno od vseh vpletenih strani ter vzpodbuja

dialog, zaupanje in sodelovanje med neposredno vpletenimi stranmi. Cilje preventivnega delovanja

lahko Visoki komisar doseže s pomočjo tihe diplomacije. V tem primeru mu je glavno vodilo

načelo zaupnosti.

Visoki komisar ima poseben (lex specialis) položaj v odnosu do drugih organov OVSE. Ta je

razviden iz lastne iniciative in neodvisnosti delovanja Visokega komisarja. V primeru dane pobude

za začetek delovanja, ima diskrecijsko pravico odločanja o uvedbi postopka. Za začetek delovanja

ni potrebno soglasje političnih organov OVSE in dotičnih držav članic.

Visoki komisar je pooblaščen posredovati v vsaki situaciji, ki zadeva manjšine in ki po njegovem

mnenju zahteva njegovo pozornost. Pristopa neodvisno, nepristransko in kooperativno. Delovanje

Visokega komisarja je izrecno izključeno v primerih podane pritožbe s strani posameznika in

manjšinskih konfliktov, ki so posledica terorističnih dejanj.

Visoki komisar ima na razpolago številne aktivnosti za izvršitev »zgodnjega opozorila«:

- zbiranje in prejemanje informacij, ki zadevajo vprašanja narodnih manjšin (prejemanje

poročil od neposredno vpletenih strani);

16

- ocenjevanje vlog neposredno vpletenih strani, narave napetosti in nedavnega dogajanja v

najzgodnejši možni fazi in (kjer je to mogoče) potencialne posledice za mir in stabilnost na

območju OVSE;

- obiskovanje držav članic in osebni pogovor z neposredno vpletenimi stranmi z namenom

pridobitve informacij glede situacije narodnih manjšin iz prve roke;

- sodelovanje ekspertov (strokovnjaki nudijo pomoč Visokemu komisarju, ko je potrebna

specializirana preiskava);

- izdelava poročil in priporočil.

Delo Visokega komisarja vključuje ocenjevanje situacij, ki zadevajo narodne manjšine, srečanja s

prizadetimi stranmi, zagotavljanje priporočil in pomoč pri zmanjševanju napetosti.

Visoki komisar sprejme, upoštevajoč konkretne okoliščine primera, specialno rešitev za vsak primer

posebej. Na podlagi preventivnega delovanja sprejme kratkoročne rešitve. Vlado članico opozori na

kršitev manjšinskih pravic in ji predlaga spremembo manjšinske politike.

Glavni cilji delovanja Visokega komisarja so zagotoviti spoštovanje standardov, ki zagotavljajo

zaščito pravic manjšin, vzpodbuditi dialog med skupnostmi, ustvariti priložnosti za uporabo jezika

manjšin, zaščititi kulturno identiteto in vzpodbuditi sodelovanje manjšin v javnih zadevah.

5. Vojno pravo

KRATEK ZGODOVINSKI RAZVOJ VOJNEGA PRAVA!

Mednarodno vojno pravo se je začelo razvijati kot običajno pravo že v srednjem veku in še danes je

običajno pravo pomemben vir vojnega prava ter velja za vse članice mednarodne skupnosti (npr.

Martensova klavzula). V zadnjih 100 letih je bila vrsta pravnih pravil kodificiranih z mednarodnimi

pogodbami, ki pa veljajo samo za države podpisnice, najpomembnejši pravni viri vojnega prava pa

so v zadnjem času naslednji:

Pariška pomorska deklaracija 1856;

Petrograjska deklaracija o uporabi eksplozivnih nabojev 1868;

13 Haaških deklaracij od leta 1899 pa vse do 1907;

Ženevski protokol 1925 o prepovedi uporabe strupenih plinov ter bakterioloških sredstev;

Londonski protokol 1936 o pravilih podmorniške vojne;

Ženevske konvencije o zaščiti žrtev vojne 1949, zaščiti ranjencev, bolnikov in brodolomcev

ter varstvo civilnih oseb;

17

Haaška konvencija o zaščiti kulturnih spomenikov 1954;

Konvencija o prepovedi razvoja, proizvodnje in skladiščenja bakteriološkega orožja 1972;

Ženevski protokol o zaščiti žrtev vojne 1977.

Mednarodno vojno pravo obsega pravila, ki urejajo odnose med subjekti MP v času vojne in v

zvezi z vojno. Pravo pomeni red, varnost, podrejanje avtoriteti posameznim pisanim in nepisanim

pravilom. Po UL OZN je vojna prepovedana.

Na tem področju se je izpopolnilo humanitarno pravo z novimi Ženevskimi konvencijami 1949 ter

s konvencijo o zaščiti kulturnih dobrin 1954, nove vrste orožja pa kažejo na potrebo omejevanja

uporabe le-tega in njegove prepovedi (pri tem je pomembna mednarodna organizacija RK).

V začetku razvoja vojnega prava ni bilo nobenih omejitev. Že zelo zgodaj pa najdemo v zgodovini

sledove pravil, ki so nastala po sili razmer in ki sta jih upoštevali obe strani, ker je vsaka stran

želela, da se jih tako drži tudi druga stran. Tako namesto načelne nevezanosti stopa na prizorišče

vse večja vezanost na ta pravila, sčasoma pa so se pravila vojnega prava zelo namnožila.

Tendenca omejitev po vojnem pravu je preprečiti splošne oblike vojskovanja, humanizirati vojno, v

tej smeri pa so sestavljene tudi razne konvencije v zadnjih 100 letih. V isti smeri gredo tudi

prizadevanja za prepoved jedrskega orožja, medblokovska razorožitev ter uničenje sredstev za

masovno uničevanje človeštva ter dobrin.

Popolna humanizacija pomeni ukinitev vojne, zato vojno pravo nalaga samo takšne omejitve, ki ne

ovirajo doseganja vojnih ciljev. Vojno pravo želi ublažiti slabosti vojne, kolikor to dopuščajo vojni

interesi. Z vidika vojnega prava so omejitve zelo majhne, prav ta sklep pa vodi do nekaterih

pozitivnih rezultatov. V prvi vrsti močneje utrjuje obvezno moč vojnega prava, ki se je uveljavilo

kljub velikim oviram. Obveznosti vpletenih strani niso velike, z MP naložene ovire niso ovire pri

doseganju zmag, vendar pa je odgovornost držav toliko večja, če zanemarijo pravila vojnega prava.

Tu je tudi etična podlaga nove smeri v kaznovanju oseb, ki so sodelovale pri kršitvah MP.

Danes je vojna dobila nove oblike, poglobila se je po intenzivnosti in razširila po obsegu. Napredek

tehnike in industrializacija daje nove pogoje za vodenje vojne. Poleg velikega števila vojakov,

vojaško vodstvo razpolaga tudi z velikimi količinami orožja. Tako prihaja do TOTALNE VOJNE,

ki obsega vse razpoložljive sile ter vsa gospodarska sredstva vpletenih držav za doseganje

končnega vojnega cilja. Celota sovražnih ukrepov, ki niso oborožen boj in jih ne izvajajo

18

oborožene sile, se imenuje GOSPODARSKA VOJNA, ki je tudi zelo pomembna stran MODERNE

VOJNE. Moderna vojna se ni le poglobila, ampak tudi razširila, kar je rezultat vedno večje

povezanosti držav sveta.

Ženevska konvencija o zaščiti civilnih oseb v času vojne se nanaša na vsak oborožen spopad med

državama.

Z ranjenci in bolniki so mišljene osebe, bodisi vojaške ali civilne, ki jim je zaradi poškodbe, bolezni

ali drugih telesnih ali duševnih motenj ali težav potrebna zdravniška pomoč. Z izrazom brodolomci

pa so mišljene osebe, bodisi vojaške ali civilne, ki so v nevarnosti na morju ali drugih vodah kot

posledici nesreče, ki je prizadela njih ali ladjo ali letala, na katerem so in ki se vzdržujejo

slehernega sovražnega dejanja. Vojskujoča država mora skrbeti za ranjence in bolnike v vojni, jih

ščititi in z njimi človeško ravnati, ne glede na njihovo pripadnost vojskujoči se strani. Strani v

spopadu so dolžne čimprej zabeležiti vse podatke, ki bi lahko pomagali pri identifikaciji

brodolomcev, ranjencev, bolnikov in umrlih nasprotne strani, ki so padli v njihove roke. Podatki

morajo vsebovati označbo sile, ki ji pripadajo, številko armade, priimek in ime, datum rojstva,…

Podatke je treba čim prej poslati informacijskemu uradu za vojne ujetnike, ki jih bodo s

posredovanjem sile zaščitnice dostavili sili, katere pripadniki so te osebe.

KOLOKVIJ 10.5.2005

Eno za obkrožiti okrog teme konzulatov in veleposlaništev.

Kaj je enklava?

Kateri dokument ureja režim na Donavi (Ime, leto...)?

Kaj je patentno pismo?

Kaj je in kaj obsega teritorialno morje?

Kaj je izključna ekološka cona?

Kaj je in kateri dokument ureja arhipelaško morje? Kdo ga razglasi?

S katerim Dokumentom je bil ustanovljen Rdeči Kriz in leto?

Kaj je interpretacijska izjava?

Primer Belinger pred ESCP.

Kdo je plačanec in kakšen status ima v oboroženih bojih?

Kaj je konkordat?

Primeri izključitve odgovornosti države za škodo?

Mednarodne služnosti?

19

Načelo non refoulment?

Kdo odpove mednarodno pogodbo?

IZPITNI ROK 26.1.2006

1) SUBJEKTI MEDN. PRAVA!

a) kdaj država postane subjekt MP

Država je organizirana skupnost, ki na določenem področju deluje kot oblika najvišje organizacije

pravne ureditve, pri tem pa ni odvisna od nobene druge organizacije. Za nastanek in obstoj države

morajo biti (kumulativno) podani naslednji elementi:

določen teritorij;

stalno prebivalstvo;

izključna in najvišja oblast (vlada), ki mora biti efektivna oz. suverena. Za to niso dovolj

zgolj formalna dejstva, marveč morajo obstajati dejanska pravna dejstva (oblast v deželi

mora delovati izključno in neodvisno od druge oblasti). Dovolj je, da dejansko oblast

opravlja nek začasni organ.

država mora biti sposobna stopiti v odnose z drugimi državami.

Pogoji morajo biti izpolnjeni kumulativno. Naravni pogoji na teritoriju morajo biti taki, da stalno

prebivalstvo lahko na njem živi. Država brez teritorija ni država, vendar pa se pri tem ne zahteva, da

morajo biti meje določene ali mednarodno priznane. O nastanku Palestinske države ne moremo

govoriti, ker nima svojega ozemlja (je pod upravo Izraela). Pri nastanku države gre za efektivno

dejanje, za dejansko stanje. Država ne more nastati na papirju.

Državna oblast mora biti vzpostavljena na teritoriju tako, da ni odvisna od druge oblasti (suverenost

in neodvisnost). Oblast mora biti vzpostavljena efektivno. Vendar pa je lahko oblast v določenih

primerih znatno omejena (npr. v vojni) ali celo prostovoljno prenesena na drugo državo ali

mednarodno organizacijo, država pa kljub temu ne izgubi svojega statusa. Primeri za to so BiH,

Monako, San Marino, Liechtenstein. Vendar pa je potrebno v vsakem konkretnem primeru

presoditi, ali gre za začasen prenos oz. omejitev oblasti ali pa gre za kakšno kategorijo

nesamoupravnega področja, ki sploh nima statusa države (npr. protektorat).

Nekateri teoretiki zahtevajo, da mora država nastati v skladu s pravili mednarodnega prava. Država

ne more nastati, če bi njen nastanek pomenil kršitev pravil mednarodnega prava (EX INIURIA IUS

20

NON ORITUR). Primeri za to so: Severni Ciper, ki je nastal kot posledica turške agresije, NDH

med 2. svetovno vojno (puppet state), Mandžuko na severu Kitajske. Partikularno pravo lahko

prepove nastanek novih držav, ki ne bi bil v skladu z obstoječo ureditvijo. Sankcija take prepovedi

bi lahko bila nepriznavanje nove tvorbe, možna pa bi bila tudi oborožena intervencija.

Država lahko nastane na originaren ali derivativen način. Originaren nastanek pomeni, da je

država nastala na nenaseljenem prostoru ali vsaj na področju, na katerem do tedaj ni bilo države.

Primeri za tak nastanek so v novejšem času zelo redki. Zadnji primeri so burske republike (Natal

1839, Transvaal 1852/53, Oranje 1854) in Liberija (1847). O originarnem nastanku govorimo tudi

takrat, ko se država ustanovi po prekinitvi dotedanje pravne ureditve, t.j. tako, da se ne spoštujejo

ustavna pravila tiste države ali držav, katerih elementi (področje) so postali del nove države. Vsak

drug nastanek je derivativen (razpad države, dekolonizacija, združitev več držav).

Tako kot država nastane, tudi preneha zaradi določenega dejstva, ki povzroči prenehanje nekega

konstitutivnega elementa. Primeri prenehanja teritorija (npr. poplava otočja) ali izginotja

prebivalstva so teoretično možni, čeprav se v praksi to še ni zgodilo. Zato v praksi država preneha

predvsem zaradi prenehanja delovanja državne oblasti. To se lahko zgodi zaradi osvajanja oz.

podjarmljanja nekega področja, uničenja oblasti (lat. debellatio, debelacija). Badinterjeva komisija

je ugotovila, da je SFRJ razpadla, ker zvezni organi niso več predstavljali vseh članic bivše

federacije. Primeri prenehanja države po mirni poti so redki. To se lahko zgodi z enostranskim

aktom države ali meddržavnim sporazumom. NDR je prenehala obstajati s priključitvijo k ZRN leta

1990. Z enostranskimi akti sta prenehali obstajati Sovjetska zveza in Češkoslovaška. Sprememba

oblike vladavine, četudi z revolucijo, ne pripelje do prenehanja države. Nova vlada je organ istega

subjekta mednarodnega prava.

2.2.2 PRIZNANJE DRŽAVE

Z vprašanjem priznanja države se ukvarja resolucija Inštituta za mednarodno pravo iz leta 1936, ki

pozna dve načeli:

Zaradi neodvisnosti in enakosti držav je potrebno spoštovati pravico vsake nacije, da

svobodno ustanavlja in oblikuje svoje institucije.

Ob vseh spremembah, ki so jim podvržene države, je potrebno zagotoviti kontinuiteto držav.

21

Priznanje države je svoboden enostranski akt, s katerim država, več držav ali mednarodna

organizacija ugotavljajo obstoj te države in pokažejo svojo voljo, da jo štejejo za članico

mednarodne skupnosti. Priznanje države ni obvezno. Vsaka država ima diskrecijsko pravico pri

odločanju, ali bo neko državo priznala ali ne. Nepriznanje države torej ne pomeni mednarodnega

delikta. Priznanje pa je tudi politično dejanje. Včasih država priznanja sploh ne želi, čeprav

izpolnjuje pogoje (ozemlje, prebivalstvo, efektivno oblast). Tak primer je Tajvan, kamor se je pred

revolucijo zatekel Chang Kai - Shek, ki je svojo vlado štel za edino legitimno naslednico celotne

Kitajske.

Priznanje države ima deklaratoren značaj, saj nova država po predpisih mednarodnega prava

obstaja ne glede na njeno priznanje (načelo efektivnosti). Zanjo takoj veljajo pravila mednarodnega

prava, ki jih je država tudi dolžna spoštovati. Priznanje samo ugotavlja pravni učinek nastanka

novega pravnega subjekta, medtem ko postane subjekt mednarodnega prava avtomatično, čim so za

to izpolnjeni pogoji. Zato je priznanje retroaktivno, učinkuje ex tunc, od trenutka, ko je država

dejansko nastala. Priznanje je izraz volje drugih držav, da stopajo v mednarodne odnose z novo

državo.

Razlikujemo de iure in de facto priznanje. De iure priznanje (full recognition) je enostransko,

nepreklicno in popolno. De facto priznanje pa je začasno, preklicno in omejeno na določene odnose.

Državo je mogoče priznati izrecno ali molče, s konkludentnimi dejanji. Konkludentno priznanje je

npr. navezava diplomatskih odnosov, čestitka šefa države drugemu šefu države ob prazniku

neodvisnosti itd. Namen priznanja pa se ne predvideva, če neka država zgolj sodeluje z nepriznano

državo na kakšni mednarodni konferenci ali pri kakšni kolektivni pogodbi oz. če je z njo v odnosih

na ravni predstavnikov, ki nimajo statusa stalnih diplomatskih predstavnikov. Priznanje je lahko

individualno ali kolektivno (več držav prizna državo s kolektivnim aktom). Včasih se lahko

predpišejo tudi pogoji za priznanje države, npr. spoštovanje človekovih pravic, spoštovanje načel

OZN, demokratičen sistem, spoštovanje pravil glede jedrskega orožja, spoštovanje pravic manjšin.

Tako so postavili pogoje za priznanje zunanji ministri držav Evropske skupnosti glede novih držav,

ki so nastale na območju SFRJ in Sovjetske zveze.

Ko nastane nova država, ni nujno, da jo priznajo vse države. Priznajo jo samo tiste, ki imajo

politični interes. Obveznost priznanja torej ne obstaja. Priznanje je akt politične diskrecije

posamezne države. Kot priznanje se šteje tudi glasovanje za članstvo v Generalni skupščini OZN

(konkludentno priznanje). Država se lahko tudi odloči, da bo do novonastale države vodila politiko

22

izrecnega nepriznavanja. Pri tem se medsebojno članstvo v OZN ne šteje kot priznanje države. Take

odnose ima npr. Izrael z nekaterimi arabskimi državami.

b) Vstajniki

Vstajniki oziroma uporniki vodijo boj znotraj neke države proti neki do tedaj edini priznani vladi.

Če se upor razširi in okrepi, postanejo vstajniki močnejši dejavnik znotraj države in nasproti

zunanjemu svetu, kot do tedaj priznana vlada. Priznanje daje vstajnikom omejeno mednarodno

subjektiviteto. Posledica tega priznanja je odvisna od odnosa med vlado, ki je priznanje vstajnikom

dala in vstajniki, veljajo pa pravila MP. Vstajniki postanejo po MP odgovorni za dejanja, ki se

zgodijo na področju, ki ga imajo pod svojo oblastjo, s tem pa istočasno preneha odgovornost do

tedaj priznane vlade države nasproti državi, ki je dala priznanje vstajnikom. V razmerju med

vstajniki in vlado, proti kateri se le-ti borijo in vlado, ki je vstajnike priznala, se morajo spoštovati

pravila vojnega prava.

Priznani vstajniki se morajo proti tretjim državam, ki so jih priznale in tudi proti svojim

nasprotnikom držati pravil o nevtralnosti ter drugih mednarodnih predpisov, ki jih v omejenem

obsegu uporabljajo.

Eden od pogojev za priznanje vstajnikov je, da na zasedem območju dejansko vodijo BORBO IN

IZVRŠUJEJO OBLAST (načelo učinkovitosti).

Priznanje vstajnikov kot vpletene strani pomeni začasno priznanje njihove mednarodne

subjektivitete z omejenim delovanjem. Ko vstajniki popolnoma izrinejo prejšnjo vlado, se več ne

postavlja vprašanje o njihovem priznanju kot stranke, ampak vprašanje o priznanju nove vlade. Če

pa so si vstajniki uspeli izboriti samostojnost na nekem področju, je nastala nova država, s tem pa

se pojavi problem priznanja te nove države.

Ne glede na priznanje veljajo zanje in proti njim Ženevske konvencije o zaščiti žrtev v oboroženih

spopadih.

c) Kdaj je Slovenija postala subjekt MP, Brionska deklaracija

Slovenija je postala subjekt MP ……

23

Brionska deklaracija

7. julija 1991

Na povabilo jugoslovanske vlade se je dne 7.7.1991 ministrska trojka Evropske skupnosti na

Brionih sestala s predstavniki vseh strani, ki so neposredno vpletene v jugoslovansko krizo.

Cilj misije treh ministrov je bil, da bi ustvarili ustrezne možnosti za mirna pogajanja med vsemi

stranmi. Vse vpletene strani so vzele na znanje deklaracijo Evropske skupnosti in njenih držav

članic, sprejeto 5.7.1991, in ponovno potrdile svojo polno zavzetost za uresničevanje predlogov

Evropske skupnosti z dne 30.6.1991 z namenom zagotoviti prekinitev ognja in omogočiti pogajanja

o prihodnosti Jugoslavije. V zvezi s temi predlogi so nadaljnje modalitete dogovorjene v aneksu I.

Vse strani so se sporazumele, da morajo dosledno spoštovati naslednja načela, da bi zagotovile

mirno rešitev:

le narodi Jugoslavije sami lahko odločajo o svoji prihodnosti

v Jugoslaviji je nastal nov položaj, ki zahteva skrbno nadzorovanje in pogajanja med

različnimi stranmi,

s pogajanji je treba začeti takoj, najpozneje pa 1. avgusta 1991, in to o vseh vidikih

prihodnosti Jugoslavije, brez kakršnihkoli pogojev in na podlagi načel iz sklepnega

dokumenta iz Helsinkov in pariške listine o novi Evropi (to se nanaša predvsem na

človekove pravice, vključno s pravico naroda do samoodločbe v skladu z listino ZN in

ustreznimi normami mednarodnega prava, torej tudi tistimi, ki se nanašajo na

ozemeljsko celovitost države),

kolektivno predsedstvo mora imeti popolna pooblastila in mora igrati svojo politično in

ustavno vlogo kar zadeva zvezne oborožene sile - vse strani se bodo vzdržale

kakršnihkoli enostranskih korakov in predvsem vseh nasilnih dejanj.

Kar zadeva Evropsko skupnost in njene države članice, bodo ponudile pomoč pri iskanju mirnih in

trajnih rešitev za sedanjo krizo pod pogojem, da bodo strogo upoštevane vse navedene obveznosti.

V tem kontekstu ES in njene države članice sprejemajo zahteve drugih strani po ponujeni pomoči za

lažji potek pogajanj.

Pomagale bodo z nadzorovanjem napredka pogajanj, z ekspertizami za delovne skupine, ki jih bodo

ustanovile zainteresirane strani, to pa vključuje med drugim pravna vprašanja, vprašanja, ki se

nanašajo na človekov e pravice, vključno s pravicami narodnostnih manjšin, gospodarska in

24

trgovinska vprašanja in vprašanja o varnosti. Glede na odločitve, ki so bile sprejete v Pragi v okviru

KEVS, so se članice dogovorile, da bodo čimprej poslale komisijo za nadzor, ki naj bi pomagala pri

prekinitvi ognja in nadzorovala izvajanje drugih elementov sporazuma, ki so ga dosegle

jugoslovanske strani ob pomoči ES. Smernice za to pripravljalno misijo so navedene v aneksu II.

Vse strani pozdravljajo pričakovani prihod pripravljalne misije visokih funkcionarjev 9.julija 1991

Vse jugoslovanske strani se zavezujejo, da bodo podprle misijo za nadzor, kar ji bo med drugim

zagotovilo tudi popolno zaščito in svobodo gibanja.

Vse strani so se sporazumele, da je zaščita manjšinskega prebivalstva vitalnega pomena za uspešen

izid pogajanj. Prav tako so potrdile, da bodo v tem pogledu popolnoma spoštovale svoje obveznosti,

predpisane z mednarodnim pravom.

Evropska trojka je pripravljena, da bo o razvoju položaja v zvezi s procesom pogajanj obvestila vse

države članice KEVS.

d) Razlika med državo in medn. organizacijo kot subjektoma MP

Mednarodna organizacija je združenje držav na podlagi mednarodne pogodbe. Ima svoja pravila in

skupne organe. Njena pravna osebnost je ločena od pravne osebnosti držav. Je subjekt

mednarodnega prava s sposobnostjo sklepanja mednarodnih pogodb. Glede na to, da se odločitve

običajno sprejemajo z večino glasov, lahko rečemo, da ima organizacija svojo voljo. Organizacija

ima na območju držav članic pravno sposobnost, ki je potrebna za opravljanje nalog in doseganje

ciljev. V državah nečlanicah ima mednarodna organizacija pravno osebnost v takšnem obsegu, kot

ji ga priznava posamezna država nečlanica.

Pravno subjektiviteto so mednarodnim organizacijam priznavale tudi starejše teorije. Ko so se

države začele združevati v različne organizacije, si je znanost pomagala s tem, da je takšne

organizacije označevala kot federacije ali konfederacije. Z večanjem števila takih organizacij pa se

je vedno bolj postavljalo vprašanje o njihovi naravi in položaju v mednarodnem pravu. Po Dunajski

konvenciji o pravu mednarodnih pogodb med državami in mednarodnimi organizacijami ali med

mednarodnimi organizacijami ima vsaka mednarodna (medvladna) organizacija pravico do

sklepanja mednarodnih pogodb. Ta pravica je omejena samo v primeru, če tako določijo same

države ustanoviteljice. Po tej konvenciji je mednarodnim organizacijam izrecno priznana

mednarodnopravna subjektiviteta, saj so samo subjekti mednarodnega prava lahko stranke

mednarodnih pogodb ali enostranskih pravnih poslov.

25

Mednarodne organizacije imajo status subjekta mednarodnega prava, vendar nimajo enakih pravic

in dolžnosti kot države in nimajo naddržavnega značaja.

Postavlja se vprašanje, ali ima neka mednarodna organizacija mednarodno subjektiviteto tudi v

razmerju do držav nečlanic. Nekateri teoretiki menijo, da mednarodna organizacija obstaja podobno

kot država in da tudi zanjo velja načelo efektivnosti. Zato naj bi mednarodna organizacija obstajala

objektivno za cel svet. Meddržavno sodišče v Haagu je to vprašanje rešilo samo glede OZN. Po

mnenju sodišča je OZN subjekt mednarodnega prava tudi v razmerju do držav nečlanic, čeprav z

njihove strani ne obstaja nikakršno priznanje. Države, ki predstavljajo pretežno večino članov

mednarodne skupnosti, imajo po mednarodnem pravu pravico ustanoviti tvorbo z objektivno

mednarodnopravno osebnostjo. To mnenje sodišča se lahko uporabi tudi v primeru drugih

mednarodnih organizacij.

2) MEDN. POGODBENO PRAVO!

a) Definicija medn. pogodbe po ZZZ

MEDNARODNA POGODBA (58. člen ZZZ) je sporazum, ki ga RS sklene v pisni obliki z eno ali

več državami ali mednarod. organizacijami in za katerega velja MP, ne glede na število listin, iz

katerih je sporazum sestavljen ter ne glede na njihovo posebno ime.

b) Postopek sklepanja pogodbe po ZZZ

SKLEPANJE MEDNARODNIH POGODB (59. čl. ZZZ) postopek za pogajanje in sklenitev

mednarod. pogodbe se začne s POBUDO, ki mora vsebovati:

1. razloge , zaradi katerih se predlaga sklenitev mednarod. pogodbe,

2. bistvene elemente pogodbe in predlog stališč delegacije,

3. predlog za sestavo delegacije in predračun stroškov za delo delegacije,

4. oceno, kateri organ bo pogodbo ratificiral ter ali zahteva sklenitev pogodbe izdajo novih ali

spremembo veljavnih predpisov,

5. oceno potrebnih fin. sredstev za izpolnitev pogodbe ter način njihove zagotovitve.

c) Akcesija k pogodbi

AKCESIJA K MP - Kdaj je možna in kakšne so posledice?

AKCESIJA OZIROMA PRISTOP K MEDNARODNI POGODBI je ravnanje (izjava), s katerim

država izraža svoj pristanek na to, da bo vezana z neko pogodbo, ki je že podpisana (in že morda

velja), bodisi da je država sodelovala pri sestavljanju vsebine pogodbe, pa potem pogodbe ni

26

podpisala ali dala pristanek na to, da bi bila vezana na enega od prej navedenih načinov, bodisi da

ni sodelovala pri sestavljanju. Pristop se prakticira pri t.i. odprtih pogodbah (večstranskih ali

kolektivnih).

Pogodba je lahko odprta za pristop na podlagi lastne odredbe ali na podlagi katerega drugega

načina, s katerim se lahko ugotovi, da so se države, ki so sodelovale na pogajanjih, sporazumele o

tej možnosti. Mogoče je, da se tudi kasneje s soglasjem vseh teh držav pogodbenic odpre takšna

možnost naknadnega pristopa. Vedno pa se lahko določi, katere države lahko naknadno pristopijo k

pogodbi. Poznamo tudi možnost, da se država pogodbenica veže le na del pogodbe, ne pa za vso

pogodbo.

Vsi načini pristanka so pismeni, prispeti morajo do druge stranke. Pri dvostranskih pogodbah je

najpogostejši način izmenjava listin (sprejem), pri večstranskih pogodbah pa se določi kraj, kjer se

položijo ustrezne listine (države ali uradi mednarodnih organizacij). Pri tem depozitarju se položijo

vsi dokumenti o ratifikaciji itd,.. Depozitar pa naznani dejstvo polaganja vsem državam

podpisnicam oz. strankam pogodbe. Dolžnost depozitarja je tudi obvestiti države pogodbenice o

vseh spremembah glede na dogovor (odstop, rezerve). Običajno on predlaga, prenese pogodbo na

registracijo pri ZN.

O zamenjavi ratificiranih dokumentov oz. njihovem polaganju se sestavlja zapisnik. Če se

ratificirani dokumenti polagajo na enem mestu, depozitar dostavlja vsaki podpisnici overovljen

prepis zapisnika o polaganju in jo obvešča o vsaki kasnejši ratifikaciji.

d) metode tolmačenja medn. pogodbe

Naloga tolmačenja je, da se najde pravi smisel pogodbe, zato se mora pogodba razlagati ustrezno

namenu strank v času sklepanja, namen pa je pogosto težko ugotoviti, ker je namen strank lahko

tudi različen.

Dunajska konvencija napotuje na dodatna sredstva razlage. Poseben problem predstavlja današnja

praksa sestavljanja pogodb v več jezikih, vendar so vse verzije enakovredne. Stranke lahko

določijo, katera verzija ima v primeru spora prednost. Upošteva se lahko tudi to, v katerem jeziku

se je pogodba najprej sestavljala (delovni jezik redaktorja, poročevalca, komisije, odbora).

Tolmačenje ima dva elementa:

je svobodna intelektualna operacija, ki ni podvržena nekim pravilom;

tolmačijo se:

27

* nejasne;

* dvosmiselne;

* večpomenske določbe.

Gre za udejanjanje abstraktnega pravila na konkretno stanje, tolmačenje in uporaba Dunajske

konvencije pa je medsebojno povezana. Pravna norma se lahko tolmači tudi, če sploh ni potrebe po

njeni izvršitvi. Tolmačenje je iskanje pravega smisla pogodbe zaradi čim boljše izvršitve ali zaradi

odprave nesoglasja med pogodbenimi strankami.

Priznani so trije glavni načini pristopa k tolmačenju pogodb:

subjektivni - skuša se ugotoviti volja strank, njihov namen, zato se analizira celotna

pogajanja;

objektivni oziroma tekstualni - skuša se ugotoviti pravi namen iz teksta pogodbe;

teleološki - ugotoviti se skuša predmet in cilj pogodbe (Dunajska konvencija se je

opredelila za ta pristop).

SUBJEKTI TOLMAČENJA

Doktrinarno tolmačenje;

Tolmačenje na notranji ravni po notranjem pravu - je enostransko tolmačenje s strani

notranjih organov, če je MP del notranjega prava);

Mednarodno tolmačenje s strani :

* Sodnih teles - po 36. členu Statuta Mednarodnega sodišča lahko države enostransko priznajo

pristojnost sodišča za tolmačenje, ki je potem za stranke obvezujoče. Po tem členu je to pomožni

vir tolmačenja;

* Mednarodnih organov - vsak organ OZN tolmači tiste dele, ki se nanašajo na njegovo delo;

* Vseh pogodbenih strank - je najbolj učinkovito oziroma avtentično tolmačenje. Države sklenejo

interpretativni sporazum, ki ima retroaktivni učinek. Ima lahko več oblik:

kot interpretativna klavzula, ki je del pogodbe;

dodatni protokol kot aneks k pogodbi;

izmenjava diplomatskih not;

skupna deklaracija pogodbenih strank.

METODE TOLMAČENJA

JEZIKOVNA - naj se tolmačijo “bona fides”, besede naj imajo pomen, kot ga imajo v

običajnem jeziku. Stranke, ki se sklicujejo na to tolmačenje, ga morajo tudi dokazati;

28

LOGIČNA – uporabi se pravna logika;

SISTEMSKA – ugotavljanje smisla pravila;

ZGODOVINSKA;

CILJNO - TELEOLOŠKA - cilj pogodbe naj bi bila podlaga za tolmačenje, cilj se zapiše v

preambulo.

Konvencija izhaja iz tega, da obstajajo neka splošna pravila:

pogodbe je treba tolmačiti v dobri veri po načelih MP (PACTA SUND SERVANDA,

BONA FIDES);

prednost se daje tekstualni in jezikovni metodi;

razlikovati je treba med elementi, ki so izrecno zapisani v pogodbi in tistimi, ki so molče

vsebovani v pogodbi.

e) zakaj je prišlo do "pravnega vakuuma" po osamosvojitvi Slovenije

3) VARSTVO OTROK V MEDNARODNEM PRAVU!

a) pravni viri

Deklaracija o otrokovih pravicah 1959

Konvencijo o otrokovih pravicah 1990

Opcijski protokol h Konvenciji o otrokovih pravicah o vključevanju otrok v oborožene

spopade 2002

b)kdo je sprejel Konvencijo o otrokovih pravicah, vsebina, nadzor

Sprejela jo je GS dne 20.11.1989, veljati pa je začela 2.9.1990.

Preambula:

Otrok pomeni vsako človeško bitje, mlajše od 18 let. Države stranke spoštujejo in vsakemu otroku,

ki sodi pod njihovo pravno pristojnost, jamčijo s to konvencijo priznane pravice brez kakršnega koli

razlikovanja. Države stranke se zavezujejo, da bodo otroku zagotovile takšno varstvo in skrb,

kakršno je potrebno za njegovo blaginjo. Države podpisnice priznavajo, da ima vsak otrok

neodtujljivo pravico do življenja in da bodo v največji možni meri zagotovile otrokovo preživetje in

razvoj. Otrok mora takoj po rojstvu biti vpisan v rojstno matično knjigo, ima pravico do imena,

29

državljanstva, da pozna svoje starše. Države podpisnice jamčijo otroku pravico izoblikovati lastno

mnenje, svobodo izražanja. Spoštovati morajo otrokovo pravico do svobode misli, vesti in

veroizpovedi. Oba starša sta enako odgovorna za otrokovo vzgojo in razvoj. Države podpisnice

bodo varovale otroka pred vsemi oblikami telesnega in duševnega nasilja, poškodb. Priznavajo

otrokovo pravico do najvišje dosegljive ravni zdravja in do storitev ustanov za zdravljenje bolezni,

do socialnega varstva, do izobraževanja. Do počitka in prostega časa, do zaščite pred ekonomskim

izkoriščanjem. Prav tako se zavezujejo, da bodo otroka varovale pred vsemi oblikami spolnega

izkoriščanja, preprečile ugrabitve, prodajo otrok.

Ustanovi se Odbor za otrokove pravice, ki ga sestavlja 10 strokovnjakov, ki jih izberejo države

stranke izmed svojih državljanov za 4 leta (lahko ponovno). Da bi bilo bolj učinkovito tudi

specialne agencije npr. Sklad ZN za pomoč otrokom.

c) zajetje otrok v oboroženih spopadih

d) MKS - kako je z odgovornostjo otrok

Mlajši od 18 let ne morejo biti procesuirani pred MKS.

4) MEDDRŽAVNO SODIŠČE V HAAGU!

a) Pravni viri ustanovitve in delovanja

Stalno mednarodno sodišče v Haagu oz. stalno mednarodno sodišče miru in pravičnosti je

osnovano v Haagu z UL OZN (14. poglavje, členi 92 – 96).

b) Pristojnost

Meddržavno sodišče je poglavitni sodni organ ZN. Posluje v skladu s Statutom (70 členov), ki je

sestavni del UL.

Vse članice ZN so ipso facto pogodbene stranke Statuta meddržavnega sodišča pod pogoji, ki jih v

vsakem posameznem primeru določi GS po priporočilu VS.

Vsak član ZN se zaveže, da se bo podredil odločbi meddržavnega sodišča v vsakem sporu, v

katerem bi bil pravdna stranka. Če katera stranka v sporu ne izpolni obveznosti, ki jih ji nalaga

sodba, se sme druga stranka obrniti na VS, ki lahko, če se mu to zdi potrebno, da priporočila ali

pa odloči o ukrepih, potrebnih za izvršitev sodbe.

30

Nobena določba te UL ne brani članom ZN, da ne bi reševanja sporov poverili drugim sodiščem na

temelju dogovorov, ki že obstojijo ali pa bi se sklenili v prihodnje.

GS ali VS lahko zaprosita sodišče, da jima da svetovalno mnenje o vsakem pravnem vprašanju.

Tudi drugi organi ZN in specializirane ustanove, ki jih GS lahko vsak čas za to pooblasti, lahko

zaprosijo sodišče za svetovalno mnenje o pravnih vprašanjih, ki bi nastala v okviru njihove

dejavnosti.

c)Način delovanja

15 članov sodišča izbirata GS in VS, vsak posebej. Izbran je tisti, ki je dobil večino v obeh zborih.

Kandidiranje opravljajo v vsaki državi posebej kandidacijska telesa, ki jih sestavljajo osebe, ki jih

je ta država uvrstila na popis Stalnega arbitražnega sodišča.

Neodvisnost sodnikov:

sodnikov ni mogoče odstaviti, razen s soglasnim sklepom samega sodnega senata,

sodniki uživajo diplomatske privilegije in prejemajo plačo od OZN,

sodniki ne smejo opravljati političnih ali upravnih funkcij,

v nobeni pravdi ne smejo nastopati kot zastopniki, pravni svetovalci ali odvetniki.

Struktura:

Sodišče običajno sodi v polni sestavi, predpisan kvorum pa je 9 sodnikov. Haaško sodišče lahko

sestavi tudi posebne senate 3 ali več sodnikov za posamezne vrste pravd, če stranke to želijo.

Vsako leto se mora določiti senat za kratek postopek s 5 sodniki in dvema namestnikoma, ki sodi le

če stranke želijo.

MS ima dvojno nalogo:

reševanje sporov v pravdah med državami, ki so jih stranke predložile sodišču,

dajanje svetovalnih mnenj na zahtevo OZN ali drugih, ki so za tako zahtevo pooblaščeni.

Pristojnost:

je določena z namenom, nalogami in sestavo sodišča,

odvisno od sporazuma strank.

Pristojnost sodišča ni nikomur vsiljena. V nekem konkretnem sporu je sodišče pristojno samo, če so

se stranke za ta spor sporazumno podredile njegovi pristojnosti.

31

Dva načina:

da se spor predloži sodišču, ko je že nastal (s podpisom kompromisa),

pristojnost sodišča se dogovori za bodoče spore.

Pristojnost je določena:

STVARNA pristojnost sodišča z njegovo funkcijo, da izreče kaj je pravo;

OSEBNA pristojnost sodišča, kdo se lahko pojavi pred sodiščem kot stranka (ne

organizacije in ne posamezniki)

d) Pravna narava odločb

Sodba se razglasi na javnem zasedanju ob prisotnosti strank. Sodišče lahko izvede postopek in

izreče sodbo, čeprav ena od strank ne pride na obravnavo ali ne brani svojega stališča. Čim je

stranka pristala na pristojnost tega sodišča, s pasivnim obnašanjem ne more preprečiti njegovega

delovanja. Sodba je dokončna, njen učinek pa omejen na stranke spora. Sodba Haaškega sodišča ne

veže le- tega na njegovo odločitev v drugih pravdah. Haaško sodišče ni dolžno soditi v skladu s

precedensi.

Izvršitev sodbe: Glede na 94. čl. UL OZN se morajo obvezno izvršiti.

Pravna sredstva: Statut ni predvidel možnosti pravnega sredstva na neko višjo instanco. Vendar

pa dopušča, da se vsaka stranka lahko obrne na to sodišče in zahteva od njega razlago sodbe, če

med strankama pride do spora o pomenu sodbe. Razlaga se lahko zahteva za dispozitivni del sodbe

ali za obrazložitev sodbe.

Svetovalno mnenje nima obvezne moči, torej nima moči razsodbe! Svetovalno mnenje ne veže

niti organa, ki je to mnenje zahteval. Zato se lahko o istem vprašanju vedno začne nova pravda

pred arbitražnim ali celo Haaškim sodiščem (tu ni možen ugovor res iudicata).

5) GENOCID!

a)Kaj je genocid

Kao genocid se smatra bilo koje od navedenih dela učinjenih u nameri potpunog ili delimičnog

uništenja jedne nacionalne, etničke, rasne ili verske grupe kao takve:

a) ubistvo članova grupe;

b) teška povreda fizičkog ili mentalnog integriteta članova grupe;

c) namerno podvrgavanje grupe životnim uslovima koji treba da

32

dovedu do njenog potpunog ili delimičnog uništenja;

d) mere uperene na sprečavanje rađanja u okviru grupe;

e) prinudno premeštanje dece iz jedne grupe u drugu.

Genocid je lahko storjen tudi v mirnem stanju.

Stopnje genocida:

Stage Characteristics Preventive measures

1.

Classification

People are divided into "us and

them".

"The main preventive measure at this early stage

is to develop universalistic institutions that

transcend... divisions."

2.

Symbolization

"When combined with hatred,

symbols may be forced upon

unwilling members of pariah

groups..."

"To combat symbolization, hate symbols can be

legally forbidden as can hate speech".

4.

Organization

"Genocide is always

organized... Special army units

or militias are often trained and

armed..."

"To combat this stage, membership in these

militias should be outlawed."

5.

Polarization

"Hate groups broadcast

polarizing propaganda..."

"Prevention may mean security protection for

moderate leaders or assistance to human rights

groups..."

6.

Identification

"Victims are identified and

separated out because of their

ethnic or religious identity..."

"At this stage, a Genocide Alert must be called..."

7. "It is "extermination" to the "At this stage, only rapid and overwhelming

33

Extermination

killers because they do not

believe their victims to be fully

human."

armed intervention can stop genocide. Real safe

areas or refugee escape corridors should be

established with heavily armed international

protection."

8.

Denial

"The perpetrators... deny that

they committed any crimes..."

"The response to denial is punishment by an

international tribunal or national courts."

b)Pravni viri

Konvencija o preprečevanju in kaznovanju zločina genocida 1948

Statut MKSJ 1993

Statut MKSR 1994

Rimski statut 2002

c)Razlika apartheid - genocid

Apartheid (dobesedni pomen v angleščini in afrikanščini ločenost) je bila politična doktrina, s

katerim je vlada Južnoafriške republike imenovala svoj sistem rasne segregacije, zatiranja in

izkoriščanja. Ta sistem je omogočal belcem, ki predstavljajo manj kot petino prebivalstva, da so

vodili politiko južnoafriške republike.

Kao genocid se smatra bilo koje od navedenih dela učinjenih u nameri potpunog ili delimičnog

uništenja jedne nacionalne, etničke, rasne ili verske grupe kao takve

d)Rimski statut in KZ RS

Načelo komplementarnosti MKS in Rimskega statuta.

KOLOKVIJ 16.3.2006

- Razlika med klasično in stalno nevtralnostjo

Nevtralnost pomeni nesodelovanje v vojni. Nevtralna država ne izvaja vojnih operacij ali drugih

dejanj, ki so nezdružljiva s pojmom nevtralnosti. Pomemben element nesodelovanja je

nepristranskost.

Od pojma nevtralnosti je potrebno razlikovati pogodbeno oz. trajno nevtralnost. Pri pogodbeni

nevtralnosti država nima svobodne izbire pri odločitvi, ali bo sodelovala v vojni ali ne.

- Kaj je morala nadzirati Donavska komisija (1948)

34

Komisija je nadzirala izvajanje konvencije. Če določena država ne bi mogla opraviti del, nujno

potrebnih za plovbo po reki, bi morala dopustiti, da jih izvede Donavska komisija ali kakšna druga

država, ki jo le-ta pooblasti. Komisija je dovoljevala vkrcavanje in izkrcavanje potnikov in blaga v

pristaniščih ter oskrbovanje z gorivom.

- Primer (za obkroževat) - postavljene mine v morju

- S čim je bilo ustanovljeno Sodišče za pomorsko pravo, MKS, Mednarodno sodišče v Haagu,

Nürnberško sodišče

SPomP – UNCLOS III

ICJ – 1945 UL OZN

ICC- 2002 – Rimski Statut (pogodba)

8.8.1945 Londonski protokol: zavezniki ustanovijo mednarod. sodišče za kaznovanje vojnih

zločincev (Nürnberško sodišče).

ICTY – 1993 – Resolucije 780 in 827 VS OZN

- S katerimi MP akti je bila ustanovljena nevtralnost za Švico, Avstrijo, Vatikan

Švica: Že od 16. stoletja vodi politiko nevmešavanja v vojne. Dunajski kongres 1815 je

priznal trajno nevtralnost Švice, ki jo je potrdila Versajska mirovna pogodba.

Avstrija: Leta 1955 se je z Moskovskim memorandumom zavezala, da bo podala

Deklaracijo o trajni nevtralnosti. To deklaracijo je avstrijski parlament potrdil z ustavnim

zakonom leta 1955, sprejele pa so jo tudi druge države in velesile.

Vatikan: Nevtralen je po 24. členu Lateranske pogodbe iz leta 1929.

- Kaj je odškodnina ex gratia

Med državami velikokrat prihaja do sporov glede krivde, odgovornosti in obveznosti povrnitve

škode. Rešitev spora je lahko tudi taka, da na odgovornost pozvana država da zadoščenje (plača

odškodnino), pri tem pa ne prizna svoje odgovornosti. Gre za plačilo škode ex gratia. Takšna oblika

pride v poštev takrat, ko država ve, da je odgovorna, a tega ne želi priznati, druga stranka pa se s

tem zadovolji in ne zahteva priznanja odgovornosti.

- Kaj je patentno pismo

Odgovorjeno zgoraj

35

- Kaj je ratifikacijska listina

Najpogosteje se sprejme zakon o ratifikaciji. Parlament s tem, ko sprejme ta zakon, pooblasti

predsednika republike, da sprejme ratifikacijsko listino (le-ta vsebuje celotno pogodbo ali 1. in

zadnji člen pogodbe ter obljubo, da se bo ta pogodba izpolnjevala). To listino se pošlje depozitarju,

kajti ratifikacijska listina je tisti del postopka, ki je vezan na depozitarja.

- S čim se ustanovi in ukine konzularno predstavništvo po ZZZ, kdo izda ta akt in na čigav

predlog

Diplomatsko predstavništvo se odpre ali zapre z ukazom predsednika republike. Predlog pripravi

minister za zunanje zadeve, Konzulat se odpre ali zapre s sklepom vlade, izdanim na predlog

ministra za zunanje zadeve.

- Kaj je anticipirana klavzula

- Kaj je teritorialno morje

Teritorialno morje je pas morja, ki se razteza vzdolž cele države oz. njenih notranjih voda, če jih ta

ima. Obseg teritorialnega morja se določa s širino njegovega pasu, izraženega v navtičnih miljah.

Vsaka država lahko sama določi širino svojega teritorialnega pasu, pri tem pa mora upoštevati 24.

člen Konvencije o teritorialnem morju in zunanjem pasu, ki določa, da se teritorialni pas ne more

raztezati več kot 12 navtičnih milj od temeljne črte (ob oseki), od katere se meri širina teritorialnega

morja.

Za obkroževat - ali in katere zakone lahko spremeni okupator

Omejitev vojskovanja glede orožja

- Sredstva mirnega reševanja sporov

36

- Kolonija, protektorat, mandat, skrbništvo

Za protektorat sta pomembni dolžnost zaščite in pravica vplivanja na zunanje zadeve zaščitene

države. Protektorat je oblika odnosov med dvema državama, od katerih ima ena država določen

vpliv na zunanjo politiko druge države, včasih pa tudi na njene notranje zadeve, prevzema pa

zaščito te države pred drugimi. Protektorat nastane s pogodbo, lahko pa tudi na podlagi kakšnega

dejstva

- Katera dva pogoja morata biti izpolnjena za običaj po MP

Da lahko določenemu vedenju subjektov mednarodnega prava pripišemo značaj pravil

mednarodnega običajnega prava, morata biti torej podana dva elementa:

Objektivni kriterij: dokaz obče prakse. Kot dokaz obče prakse se običajno navaja določeno

ponavljajoče ravnanje v nekem časovnem razdobju, ne da bi pri tem lahko točneje opredelili

število ponavljajočih ravnanj ali dolžino razdobja. Gre za večkratno podobno ravnanje držav

v enakih situacijah. Ni potrebno, da tako ravnajo vse države (načelo univerzalnosti), temveč

zadostuje podobno ponavljajoče ravnanje večine držav (načelo splošnosti). Da bi neko

običajno pravilo mednarodnega prava zavezovalo državo, ni potrebno njeno izrecno

soglasje, saj zadošča splošnost. Država, ki nasprotuje razvoju nekega mednarodnega pravila

v običajno, mora izraziti nasprotovanje, če želi preprečiti nastanek običajnega pravila, in to

še preden je prehod v običajno pravo že končan. Pravilo običajnega mednarodnega prava ne

nastane le z aktivnim ravnanjem, temveč tudi z opustitvijo.

Subjektivni kriterij: pravna zavest (opinio iuris sive necessitatis). Subjektivni kriterij mora

spremljati objektivnega, če naj neko pravilo postane običajno. Izpolnjena morata biti torej

oba kriterija. Države morajo v določeni situaciji ravnati na določen način zato, ker se

zavedajo, da je tako ravnanje za njih obvezno po pravilih mednarodnega prava.

- Kaj je kodifikacija in navedi primer za nasledstvo držav, pogodbe in človekove pravice

37

- Teorija o primatu MP

dokler se pristojni organ ne odloči, ali velja zakon ali mednarod. pogodba in se ne odloči za

odpoved mednarod. pogodbe, veljajo določbe mednarod. pogodbe

- Kaj urejajo protokoli št. 11, 12, 13

Protokol .t. 12 h Konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin -

Splošna prepoved diskriminacije

Protokol .t. 13 h Konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin

glede odprave smrtne kazni v vseh okoliščinah

IZPITNI ROK 26.3.2006

1. RAZVOJ ZNANOSTI MP

a) Opredelite vsebino in razlike med solidarističnim in voluntarističnim konceptom

nastajanja in delovanj pravnih pravil

Solidaristični koncept pomeni, da pravo obstaja pred državo in nad njo. Pravo nastaja neodvisno od

države in se oblikuje v družbi. DUGUIT

Voluntaristični koncept pa, da država sama ustvarja pravo, ki ji odgovarja. Voluntarizem je ideja, da

medčloveški odnosi temeljijo na prostovoljnem sodelovanju brez političnih pritiskov.

b) Kakšna je bila vloga Grotiusa v razvoju mednarodnega prava ter njegova

najpomembnejša dela

Grotius v svojih delih (Mare liberum , De jure belli ac pacis) razlikuje dva izvora mednarodnega

prava: naravno pravo (ius naturale) in pravo, ki temelji na privolitvi držav (ius voluntarium).

Skupnost teh pravil obvezuje države. Večina pravil ima značaj ius permissivum, kar pomeni, da jih

lahko države sporazumno spreminjajo. Nekatera pravila pa so obvezna, ius cogens, npr. pravilo o

pravični vojni. Države so svobodne pri sklepanju mednarodnih pogodb, ko pa jih sklenejo, jih

pravila strogo zavezujejo.

In Mare Liberum (The Free Seas, published 1609) Grotius formulated the new principle that the

sea was international territory and all nations were free to use it for seafaring trade. Grotius, by

claiming 'free seas', provided suitable ideological justification for the Dutch breaking up of various

trade monopolies through its formidable naval power (and then establishing its own monopoly).

38

De jure belli ac pacis libri tres (On the Laws of War and Peace) was first published in 1625,

dedicated to Grotius' current patron, Louis XIII. The treatise advances a system of principles of

natural law, which are held to be binding on all people and nations regardless of local custom. The

work is divided into three books:

Book I advances his conception of war and of natural justice, arguing that there are some

circumstances in which war is justifiable.

Book II identifies three 'just causes' for war: self-defense, reparation of injury, and

punishment; Grotius considers a wide variety of circumstances under which these rights

of war attach and when they do not.

Book III takes up the question of what rules govern the conduct of war once it has

begun; influentially, Grotius argued that all parties to war are bound by such rules,

whether their cause is just or not.

The arguments of this work constitute a theory of just war. Roughly, the second book takes up

questions of jus ad bellum (justice in the resort to war) and the third, questions of jus in bello

(justice in the conduct of war). The way that Grotius conceived of these matters had a profound

influence on the tradition after him and on the later formulation of international law.

c) Kdaj je bil Dunajski kongres, zakaj je bil pomemben in naštejte vsaj tri zadeve o katerih je

bilo odločeno na tem kongresu

1815 - Its purpose was to redraw the continent's political map after the defeat of Napoleonic France

the previous spring.

Najpomembnejši sklepi so bili:

- garantirala se je nevtralnost Švici

- obsodili so trgovino s sužnji

- garantirala se je svoboda plovbe po mnogih mednarodnih rekah

- Rusija dobi Poljsko in lahko obdrži leta 1809 od Švedske anektirano Finsko

- ustvarjena je bila nemška konfederacija 39 – ih držav (pred tem jih je bilo okoli 300)

d) Navedite pomen in vsebino prve in druge Haaške mirovne konference

Prva in druga Haaška mirovna konferenca sta poleg Ženevskih konvencij med prvimi pisanimi

izjavami o vojnem pravu in vojnih zločinih nastajajočega telesa MP.

Na prvi je bila leta 1899 sprejeta I. Haaška konvencija, ki je bila sestavljena iz 4 glavnih delov in

treh dodatnih deklaracij:

39

I - Pacific Settlement of International Disputes

II - Laws and Customs of War on Land

III - Adaptation to Maritime Warfare of Principles of Geneva Convention of 1864

IV - Prohibiting Launching of Projectiles and Explosives from Balloons

Declaration I - On the Launching of Projectiles and Explosives from Balloons

Declaration II - On the Use of Projectiles the Object of Which is the Diffusion of

Asphyxiating or Deleterious Gases

Declaration III - On the Use of Bullets Which Expand or Flatten Easily in the Human

Body

The main effect of the Convention was to ban the use of certain types of modern technology in war:

bombing from the air, chemical warfare, and hollow point bullets. The Convention also set up the

Permanent Court of Arbitration.

The Second Peace Conference was held from June 15 to October 18, 1907, to expand upon the

original Hague Convention, modifying some parts and adding others, with an increased focus on

naval warfare. This was signed on October 18, 1907, and entered into force on January 26, 1910. It

consisted of thirteen sections, of which twelve were ratified and entered into force:

I - The Pacific Settlement of International Disputes

II - The Limitation of Employment of Force for Recovery of Contract Debts

III - The Opening of Hostilities

IV - The Laws and Customs of War on Land

V - The Rights and Duties of Neutral Powers and Persons in Case of War on Land

VI - The Status of Enemy Merchant Ships at the Outbreak of Hostilities

VII - The Conversion of Merchant Ships into War-Ships

VIII - The Laying of Automatic Submarine Contact Mines

IX - Bombardment by Naval Forces in Time of War

X - Adaptation to Maritime War of the Principles of the Geneva Convention

XI - Certain Restrictions with Regard to the Exercise of the Right of Capture in Naval War

XII - The Creation of an International Prize Court [Not Ratified]*

XIII - The Rights and Duties of Neutral Powers in Naval War

Two declarations were signed as well:

Declaration I - extending Declaration II from the 1899 Conference to other types of aircraft

Declaration II - on the obligatory arbitration

40

*The never-ratified Section XII would have established an international court for the resolution of

conflicting claims to captured shipping during wartime.

e) Monrojeva doktrina

Monrojeva doktrina predstavlja prvi bistveni poskus boja proti intervencionizmu drugih držav

oziroma držav SVETE ALIANSE, ki je bila ustanovljena v času Dunajskega kongresa 1815.

Predsednik Amerike James MONROE je 1823 protestiral pred ameriškim kongresom proti

intervencionizmu Evrope v notranje zadeve Amerike, pri čemer je v svojem predlogu oziroma

poslanici poudaril naslednja načela:

a/ Ameriški kontinenti so si pridobili svobodo in od tega trenutka dalje ne smejo biti

predmet kolonizacije evropskih držav;

b/ Vsak poskus evropskih držav, da razširijo svojo oblast na katerikoli del zahodne poloble,

bodo ameriške države smatrale za nevarnost za svoj mir in varnost;

c/ Države Amerike se ne bodo vtikale v obstoječe kolonije evropskih držav;

d/ Vsaka intervencija evropskih držav, ki bi bila naperjena proti ameriškim državam s

ciljem podjarmljenja držav, ki so se razglasile za svobodne, se bo smatrala kot sovražno dejanje

proti Ameriki;

e/ Države Amerike se ne bodo vmešavale v evropske zadeve.

Osnovni cilj te doktrine je bil zaščita pravice do neodvisnosti, z njo pa je bilo zavzeto stališče (dve

smeri):

proti nadaljnjemu širjenju ruskega ozemlja v Ameriki (Aljaska);

proti nevarnosti intervencionizma evropskih držav v borbi novih južnoameriških držav za svojo

neodvisnost.

S to doktrino se poudarja pravica ameriških držav do pridobljene svobode, katero zunaj-ameriške

države ne smejo kratiti, zato te države ne smejo na ameriškem ozemlju ustanavljati kolonij in se ne

smejo mešati v notranje zadeve ameriških držav. Ta doktrina je imela večstranski pomen, s

pravnega stališča pa je izpostavljala prepoved intervencije, pri čemer je izražala enostransko

41

stališče Amerike ter s tem ni obvezovala drugih držav. Kljub temu, da je v določenih trenutkih ta

doktrina izražala tudi hegemonistične težnje politike Amerike do ostalih ameriških držav ter s tem

večkrat naletela na njihov odpor, pa je v osnovni borbi proti evropskemu intervencionizmu

mnogokrat združevala vse ameriške države. Kasneje se je ta doktrina razširila in ni dopuščala

neameriškim državam, da bi si pridobile področja v Ameriki (MADISON-POLKOVA doktrina).

Načela Monrojeve doktrine so bila desetletja uvrščena v uradne cilje ameriške zunanje politike,

čeprav tudi z nekaj odstopanji. Pakt lige narodov je izrecno priznal, da je Monrojeva doktrina v

skladu z njegovimi načeli, to načelo neintervencije pa je tudi postalo sestavni del pozitivnega MP.

Ta doktrina je bila leta 1940 opuščena v uradni politiki ZDA, vendar pa je po svojem načelnem

pomenu prešla meje samih ZDA.

2. NATO

a) Kaj pomeni kratica in s katerim pravnim aktom je bil ustanovljen

NATO ali Severnoatlantska organizacija je bila ustanovljena v času hladne vojne 4.4.1949 z

washingtonskim sporazumom. Združila je 10 zahodnoevropskih držav (Belgija, Danska, Francija,

Islandija, Italija, Luksemburg, Nizozemska, Norveška, Portugalska, VB), ZDA in Kanada. Z

Londonskim protokolom leta 1951 se ji je pridružila še Grčija in Turčija, let 1954 ZRN, leta 1981

Španija. V nato je 1. maja 2004 vstopila tudi Slovenija.

Danes ima NATO 26 držav članic.

Cilji NATA: Osnovna naloga je obramba in ohranitev miru!

so predvsem politični: pogodbenice bodo vzdrževale in razvijale individualno in kolektivno

sposobnost za obrambo pred oboroženim napadom,

in ekonomski: stranke bodo pospešile medsebojno ekonomsko sodelovanje na bilateralni ali

multilateralni osnovi.

Pogodba se izrecno sklicuje na pravico do individualne in kolektivne samoobrambe po 51. čl. UL

OZN, zato določa, da se vsak napad in ukrepi predložijo VS OZN, sami ukrepi pa morajo prenehati

čim VS začne ukrepati za ohranitev miru in varnosti.

Casus foederis : način skupne akcije in sredstva za to akcijo:

Vsak oborožen napad proti eni ali večim strankam pogodbe, na ozemlje kakor tudi na čete, ki so

kjerkoli stacionirane.

42

1. člen pogodbe: pogodbenice bodo vse spore reševale na miren način in da se ne bodo v svojih

mednarod. odnosih posluževale sile ali grožnje o uporabi sile, ki bi bila nezdružljiva s cilji ZN.

Pravna narava NATA:

Mnogi menijo, da je to organizacija za samoobrambo in kolektivno obrambo po 51. čl. UL OZN.

Rusija napada NATO, da je v nasprotju z UL. Zaradi slabitve NATA in želje po vnovični utrditvi,

je bila na Konferenci ministrov za zunanje zadeve NATO v Ottawi 1974 sprejeta, podpisana pa v

Bruslju 1974 Atlantska deklaracija.

Problematika NATA:

Glavni problem: dominacija ZDA. Leta 1966 je Francija izstopila iz vojaškega dela NATA, ker se

je morala umakniti iz Alžira. Problem Cipra med Grčijo in Turčijo (1974 Grčija izstopi, 1980 se

vrne). Instalacija raketnih sistemov s strani ZDA v Evropi.

Nujna je reorganizacija NATA. Ni več železne zavese in dvoblokovstva. NATO se prilagaja

parcialno.

Partnerstvo za mir – sistem bilateralnih sporazumov med državami, ki naj bi zagotovil njihovo

sodelovanje za zagotovitev miru (npr. humanitarne akcije)

Severnoatlantska posvetovalna skupščina – daje možnost obravnave skupnih problemov za tiste

države, ki ne bodo članice NATA v tej obliki.

Širjenje NATA – globalno to ničesar ne rešuje, pač pa samo parcialno t.j. večja stabilnost centralne

in južne Evrope. S tem se širi koncept odločanja.

Ustvarjanje nove doktrine o varnosti – vojaške sile so sicer pomembne, a najbolj bistven element je

ekonomska in socialna stabilnost, nato politična stabilnost, uveljavljanje človekovih pravic in

varstvo etničnih manjšin, dobri sosedski odnosi, demokratični nadzor nad vojaškim sistemom.

b) Katera so glavna načela njihovega delovanja

demokratizacija

svoboda posameznika

pravna država

c) Sestava Nata (telesa)

Organi:

43

SVET je glavni organ, ki se sestaja redno en krat letno in izredno po potrebi. Zaradi potrebe

po neprekinjenem stiku pa je oblikovan Stalni svet namestnikov s sekretariatom v Bruslju,

ki ga vodi Generalni tajnik. Svet je diplomatska konferenca in sklepa soglasno.

VOJAŠKI ODBOR – sestavljajo ga načelniki generalštabov članic,

ODBOR ZA CIVILNE ZADEVE

ODBOR ZA NAČRTOVANJE NUKLEARNE OBOROŽITVE (1966)

d) Kakšna je razlika med napadom Nata na Republiko Srbsko 1995 in ZRJ 1999

NATO je imel pri napadu na RS 1995 mandat VS OZN medtem ko ga v primeru ZRJ ni imel.

e) Širitev zveze NATO

Širitev zveze NATO pomeni širitev območja varnosti in stabilnosti na srednjo in jugovzhodno

Evropo. O širitvi odločajo vse države članice zveze na podlagi soglasja, kar pomeni, da se morajo z

odločitvijo strinjati vse članice. Širitev zveze NATO temelji na 10. členu Washingtonske pogodbe,

ki pravi: »Pogodbenice lahko s soglasnim dogovorom povabijo katero koli drugo evropsko državo,

ki je sposobna podpreti načela te pogodbe in prispevati k varnosti severnoatlantskega območja, da

pristopi k tej pogodbi. Tako povabljena država lahko postane pogodbenica te pogodbe z

deponiranjem svoje listine o pristopu pri Vladi Združenih držav Amerike. Vlada Združenih držav

Amerike bo vsako od pogodbenic obvestila o deponiranju vsake take listine o pristopu.« NATO

torej sodi med ti. polzaprte mednarodne organizacije, v katere se država lahko vključi le na podlagi

povabila. (npr. kot Svet Evrope)

3. ODŠKODNINSKA ODGOVORNOST DRŽAVE

a) Kakšna je razlika med odškodnino ex delictu in odškodnino sine delictu

Glede na pravno zavest oz. krivdo obstojata dve vrsti civilno pravne odgovornosti:

ODGOVORNOST EX DELICTU

Tu obstaja nepravno ravnanje (s kršitvijo prava), gre za dejanja, ki predstavljajo protipravni akt, ki

ga sprejmejo zakonodajni, sodni ali administrativni organi neke države. Tako nastane odškodninska

odgovornost EX DELICTU. Ta kršitev je posledica povzročene krivde ali opustitve določenega

dejanja.

Kadar gre za protipravne akte EX DELICTU so posledice škodnega ravnanja naslednje:

1. Zakonodajne odločitve: državni organ sprejme ali opusti sprejetje zakona oz. drugega akta, ki ga

ne sme ali ga mora sprejeti po mednarod. pogodbi,

44

2. Sodne odločbe: (sodna oblast) zaradi delovanja oz. opustitve delovanja. Saj je država po MP na

podlagi sodne odločbe odgovorna v dveh primerih:

če odreče sodno varstvo tujcem, (države so dolžne tujcu nuditi enako pravno varstvo)

če sodišče bistveno krši MP obveznosti države.

3. Administrativne, upravne odločbe: izvršeni morajo biti akti v okviru pristojnosti teh

organov. Glede prekoračitve pristojnosti je večinsko mnenje, da je moč postaviti vprašanje

odgovornosti za dejavnosti, ki so v okviru normalnih dejavnosti.

ODGOVORNOST SINE DELICTU

Tu ni nepravnega dejanja države (brez krivde); gre za posledice pravno-dovoljenih dejanj, zaradi

katerih nastane škoda za drugo državo ali posledice pravno-dovoljenih dejanj, zaradi katerih nastane

škoda za drugo državo ali njenega državljana. Gre za odškodninsko odgovornost po načelu suverene

enakosti držav, odgovornost za dejanja, ki jih subjekti zagrešijo na ozemlju posamezne države,

vzajemnost, … Kot primer služi 21. čl. Stockholmske deklaracije 1972 o človekovem okolju, kjer

gre za škode, ki nastanejo z ekonomskega vidika ter segajo na drugo stran državne meje. Ta način

odškodninske odgovornosti pride v poštev pri uporabi nuklearne energije ter v vesolju (varovanje

okolja).

Odgovornost države je:

Direktna > neposredna, država odgovarja za delo svojih državnih organov. Država je tu odgovorna

za dejanja ali opustitve svojih izvršilnih organov.

Indirektna > država odgovarja, če prevzame odgovornost za druge (protektorat). Tu država

odgovarja za akte ali opustitve dejanj zakonodajnih, izvršilnih in upravnih organov ter tretjih

držav, to je možno v okviru protektorata.

Vikarna > za vsa dejanja, ki jih na njenem območju storijo njeni organi drugemu državljanu ali

državi. To je odgovornost, ki se nanaša na vsa dejanja, ki so jih storili subjekti te države v drugi

državi. V primeru državljanske vojne ali upora država ne odgovarja za škodo, ki so jo utrpeli

tujci ali druge države, kljub temu pa država ni odvezana od določene pazljivosti, da tako škodo

prepreči, če je to možno.

b) Kdo lahko odgovarja

45

c) Izključitev odgovornosti države

IZKLJUČITEV ODGOVORNOSTI DRŽAVE

Država ne izvrši protipravnega dejanja, če:

gre za dejanja ali opustitve ravnanj s soglasjem oškodovane države,

gre za protiukrepe neke države s sprejetjem istih ukrepov, kot jih je sprejela druga država,

gre za višjo silo,

gre za samoobrambo,

gre za dejanja v nuji, da bi se izognili še večji nevarnosti oz. škodi.

d) Predpostavke za odgovornost države

Za začetek postopka, v katerem se bo ugotavljala civilno pravna odgovornost države, morajo biti

izpolnjeni štirje pogoji:

1. da obstoji dejanje ali opustitev dejanja – kršitev MP,

2. da obstoji krivda države,

3. da je z dejanjem ali opustitvijo dejanja nastala škoda,

4. da so bila izčrpana vsa pravna sredstva notranjega pravnega reda (za povrnitev škode),

5. da obstoji med kršitvijo MP in povzročeno škodo vzročna zveza.

e) Kaj pomenijo pojmi represalije, recipročni ukrepi, retorzija

SAMOOBRAMBA

Samoobramba je oborožena aktivnost države, ki reagira na že prej izvršeni oboroženi napad

(agresijo) druge države zoper njeno ozemeljsko celovitost ali politično neodvisnost. UL OZN

dopušča individualno in kolektivno samoobrambo kot reakcijo na že prej izvršeni oboroženi napad,

iz česar sledi, da t.i. “preventivna samoobramba” ni dovoljena.

Samoobrambo definira tudi UL OZN v 51. členu, kjer določa, da nobena določba UL ne krati

posamezni državi pravice do samoobrambe v primeru oboroženega spopada ali napada na člana

OZN, dokler VS ne ukrene vse potrebno za ohranitev miru in varnosti.

SAMOPOMOČ

Samopomoč na meji med mirnim reševanjem sporov in vojno so znani primeri uporabe sile brez

vojne. Ta uporaba sile je omejena in se izvaja po določenih pravilih, od vojne pa se razlikuje po

razmerju, obsegu in namenu uporabe sile, opravičuje pa se kot samopomoč, ki se je močneje kot v

drugih pravnih vejah razvila prav v MP, ker tu ni drugih sredstev organizirane prisile.

PREDPOSTAVKE za upravičeno uporabo samopomoči so:

46

zadevati mora interes, ki je zaščiten po MP;

obstajati mora kršitev oziroma odrek zahtevane izvršitve obveznosti;

pravico je potrebno prej uresničiti drugače;

država, ki uporabi samopomoč, se ni smela prej odreči samopomoči.

REPRESALIJE

Represalije so skupno ime za različne oblike samopomoči, ki so ukrepi države ob kršitvi z MP

zaščitenih interesov in so odgovor na protipravno dejanje druge države z namenom samopomoči,

t.j. da se drugo državo pripravi do tega, da preneha s protipravnim dejanjem oziroma da da

zadovoljitev. Represalije so upravičene samo, če so primerne interesu, ki se želi zaščititi, vsekakor

pa morajo prenehati, ko se doseže namen, zaradi katerih so nastale. Represalije v miru ne smejo

preseči mej tistega, kar je tudi v vojni prepovedano; v vojni pa represalije ne smejo kršiti zakonov

človečnosti. Po današnjem pravu lahko represalije izvaja samo država preko svojih organov, v

preteklosti pa so jih lahko izvajali tudi zasebniki po pooblastilu države. Posebna vrsta represalij je

RETALIACIJA, ki pomeni uporabo enakih protiukrepov kot odgovor na protipravni napad druge

države.

RETORZIJA

Od represalij se retorzija razlikuje po tem, da pomeni vračilo z nekim MP dopustnimi, a

neprijaznimi ukrepi, ki pa so interesom druge države škodljivi ukrepi. Primerov za retorzijo je

veliko v carinskih in tarifnih politikah posameznih držav. Če se s takim ukrepom odstopa od

pogodbene obveznosti, ne gre za retorzijo, ampak za represalije.

4. STALNO MEDNARODNO KAZENSKO SODIŠČE

a) Kdaj, kje je bilo ustanovljeno, s čim, kje ima sedež

2002, Rim, Rimski statut, Haag

b) Načelo komplementarnosti

Even where the Court has jurisdiction, it will not necessarily act.  The principle of

“complementarity” provides that certain cases will be inadmissible even though the Court has

jurisdiction.  In general, a case will be inadmissible if it has been or is being investigated or

prosecuted by a State with jurisdiction.  However, a case may be admissible if the investigating or

prosecuting State is unwilling or unable to genuinely to carry out the investigation or prosecution. 

For example, a case would be admissible if national proceedings were undertaken for the purpose of

47

shielding the person from criminal responsibility.  In addition, a case will be inadmissible if it is not

of sufficient gravity to justify further action by the Court.

c) Stvarna, časovna, osebna in krajevna pristojnost SMKS

Crimes within the jurisdiction of the Court – STVARNA PRISTOJNOST

1. The jurisdiction of the Court shall be limited to the most serious crimes of concern to the

international community as a whole. The Court has jurisdiction in accordance with this Statute with

respect to the following crimes:

(a) The crime of genocide;

(b) Crimes against humanity;

(c) War crimes;

(d) The crime of aggression.

Article 11

Jurisdiction ratione temporis

1. The Court has jurisdiction only with respect to crimes committed after the entry into force of this

Statute.

2. If a State becomes a Party to this Statute after its entry into force, the Court may exercise its

jurisdiction only with respect to crimes committed after the entry into force of this Statute for that

State, unless that State has made a declaration under article 12, paragraph 3.

The Court has jurisdiction over individuals accused of these crimes.  This includes those directly

responsible for committing the crimes as well as others who may be liable for the crimes, for

example by aiding, abetting or otherwise assisting in the commission of a crime.  The latter group

also includes military commanders or other superiors whose responsibility is defined in the Statute.

OSEBNA

The Court does not have universal jurisdiction.  The Court may only exercise jurisdiction if:

The accused is a national of a State Party or a State otherwise accepting the jurisdiction

of the Court;

48

The crime took place on the territory of a State Party or a State otherwise accepting the

jurisdiction of the Court; or

The United Nations Security Council has referred the situation to the Prosecutor,

irrespective of the nationality of the accused or the location of the crime.

TERITORIALNA PRISTOJNOST

The Court may exercise its functions and powers, as provided in this Statute, on the territory of any

State Party and, by special agreement, on the territory of any other State.

d) Problem agresije pri SMKS

Rimski statut Međunarodnog krivičnog suda predviđa da je ovaj sud odgovoran za ove zločine ali

uslovno. To znači da će sud u praksi postati nadležan tek kada se Statut dopuni određivanjem pojma

agresije i utvrde i drugi uslovi pod kojima će sud biti nadležan za ovo krivično delo. Nije jasno

zašto Sud nije prihvatio definiciju agresije iz Rezolucije 3314 SB UN.

e) V čem se SMKS v ustanovitvi razlikuje od MKSJ in MKSR

SMKS ustanovljeno s pogodbo, MKSJ in MKSR pa z resolucijami VS OZN.

49

5. Evropsko sodišče za človekove pravice

a) S čim, kdaj je bilo ustanovljeno; kje ima sedež

z EKČP, Protokol št. 11, 1998 ustanovljeno, pričelo z delovanjem 1999, sedež v Strasbourgu

b) Kdo lahko sproži postopek za meritorno odločanje in kdo za svetovalno; kdo izvršuje

nadzor nad sklepi ESČP

postopek za meritorno odločanje lahko sproži država ali posameznik, ki meni da mu je bila kratena

kakšna pravica iz EKČP.

Za svetovalno lahko sproži postopek Odbor ministrov. Nadzor nad izvrševanjem sklepov vrši ravno

tako Odbor ministrov.

c) Kdaj je tožba nedopustna in kdo o tem odloča

35. člen . Merila dopustnosti

1 Sodišče sme obravnavati zadeve šele potem, ko so bila izčrpana vsa

domača pravna sredstva v skladu s splošno priznanimi pravili

mednarodnega prava in v šestih mesecih od dne, ko je bila sprejeta

dokončna odločitev po domačem pravu.

2 Sodišče ne obravnava nobene posamezne pritožbe, predložene na

podlagi 34. člena, ki je:

a anonimna;

13

b v bistvu ista kot zadeva, ki jo je sodišče če obravnavalo, ali ki je .e v

drugem postopku mednarodne preiskave ali reševanja in ne vsebuje

nobenih novih pravno relevantnih informacij.

3 Sodišče razglasi za nedopustno vsako pritožbo, predloženo v skladu s

34. členom, za katero meni, da ni v skladu z določbami Konvencije ali

njenih Protokolov, da je očitno neutemeljena ali pa da pomeni zlorabo

pravice do pritožbe.

4 Sodišče v skladu s tem členom v kateri koli fazi postopka zavrne vsako

pritožbo, za katero meni, da je nedopustna.

d) Kateri so znani primeri zoper RS in kako so se končali

Lukenda, Belinger, Tričkovič, Majarič

50

PRIMER MAJARIČ PROTI SLOVENIJI

(POVZETEK)

Ljubo Majarič, slovenski državljan, je bil 6. decembra 1991 obtožen spolnega napada na mladoletno

osebo in odvzema mladoletnih oseb. Obsojen je bil 9. julija 1997. Okrožno sodišče v Novi Gorici

mu je izreklo 2 leti in 8 mesecev zaporne kazni. Pritožil se je na Višje sodišče v Kopru, ki je

februarja 1998 njegovo pritožbo zavrnilo in mu kazen povišalo na 3 leta zapora. Majarič je vložil

zahtevo za varstvo zakonitosti, Vrhovno sodišče RS jo je zavrnilo 17. septembra 1998.

Majarič se je na Evropsko komisijo za človekove pravice pritožil 13. decembra 1994. Pritožil se je

zaradi nepravičnega in nerazumno dolgega kazenskega postopka zoper njega. Zatrjeval je kršitev 1.

odstavka 6. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju

Konvencija), ki določa:

»Vsakdo ima pravico, da o njegovih civilnih pravicah in obveznostih ali o kakršnihkoli kazenskih

obtožbah zoper njega pravično in javno ter v razumnem roku odloča neodvisno in nepristransko z

zakonom ustanovljeno sodišče. Sodba mora biti izrečena javno, toda tisk in javnost sta lahko

izločena iz sojenja deloma ali v celoti v interesu morale, javnega reda ali državne varnosti, če to v

demokratični družbi zahtevajo koristi mladoletnikov ali varovanje zasebnega življenja strank, pa

tudi tedaj, kadar bi po mnenju sodišča zaradi posebnih okoliščin javnost sojenja škodovala

interesom pravičnosti.«

Trdil je, da pogoj razumnega roka v njegovem primeru ni bil izpolnjen.

V poročilu je Komisija soglasno izrazila stališče, da gre za kršitev 1. odstavka 6. člena Konvencije.

Zadeva je šla pred senat prvega oddelka Evropskega sodišča za človekove pravice v Strasbourgu (v

nadaljevanju Sodišče).

Majarič je zahteval pravično zadoščenje po 41. členu Konvencije, ki določa: »Če Sodišče ugotovi,

da je prišlo do kršitve Konvencije ali njenih protokolov, in če notranje pravo visoke pogodbenice

dovoljuje le delno zadoščenje, Sodišče oškodovani stranki, če je potrebno, nakloni pravično

zadoščenje.«

Vlada RS je zahtevala, da naj se vsakršno zavlačevanje, ki ga lahko pripišemo domačim organom,

presoja v kontekstu korenitih sprememb pravnega in gospodarskega sistema Slovenije, ki so

povzročile delovno obremenjenost sodišč v obravnavanem obdobju.

Za obravnavano obdobje je Sodišče štelo le obdobje od 28. junija 1994 naprej, ko je Slovenija

ratificirala konvencijo in ne od 6. decembra 1991, ko se je začel kazenski postopek zoper Majariča.

51

Sodišče je zavzelo stališče, da se je kljub navedbam vlade, da močna obremenjenost slovenskih

sodišč izhaja iz gospodarskih in zakonodajnih reform v Sloveniji, treba sklicevati na 1. odstavek 6.

člena, ki nalaga državam pogodbenicam, da organizirajo svoj pravosodni sistem tako, da lahko

sodišča v državi izpolnijo vse svoje zahteve. Tožena država ni navedla nobenih ukrepov, ki jih je

sprejela za zmanjšanje delovne obremenitve.

Sodišče je ugovor vlade zavrnilo ter ugotovilo, da je kršitev 1. odstavka 6. člena konvencije podana

in da mora tožena država v roku treh mesecev Majariču plačati 300.000 (tristo tisoč) slovenskih

tolarjev za nepremoženjsko škodo ter obresti od glavnice po letni meri 22,98% od izteka omenjenih

treh mesecev do plačila.

TRIČKOVIČ PROTI SLOVENIJI

SEMINARSKA NALOGA

LIDIJA KRAJNC

OKOLIŠČINE

• Ljuben Tričkovič slovenski državljan, srbskega rodu

• delal v bolnišnici zvezne vojske v Ljubljani

• od decembra 1991 do aprila 1992 mu je beograjski sklad izplačeval pokojnino

• 5. junija je zaprosil RS za akontacijo pokojnine in ta mu je zahtevek zavrnila

DEJANSKO STANJE

Tričkovič vložil pritožbo na Delovno sodišče, kjer so njegov zahtevek zavrnili

• 7.7.1994 je tudi Višje delovno sodišče potrdilo odločitev nižjega sodišča

• 29.8. je vložil na Ustavno sodišče, kjer so 17.4.1997 ustavno pritožbo zavrnili kot

neutemeljeno

• 11.11. je poslal pritožbo Komisiji in navajal kršitev 6. člena Konvencije

KONVENCIJA

• Pravica do poštenega sojenja

• Vsakdo ima pravico, da o njegovih civilnih pravicah in obveznostih ali o kakršnihkoli

kazenskih obtožbah zoper njega pravično in javno ter v razumen roku odloča neodvisno in

52

nepristransko z zakonom ustanovljeno sodišče. Sodba mora biti izrečena javno, toda tisk in javnost

sta lahko izločena iz sojenja deloma ali v celoti v interesu morale, javnega reda ali državne varnosti,

če to v demokratični družbi zahtevajo koristi mladoletnikov ali varovanje zasebnega življenja

strank, pa tudi tedaj, kadar bi po mnenju sodišča zaradi posebnih okoliščin javnost sojenja

škodovala interesom pravičnosti.

ARGUMENTI VLADE

• Slovenija je ratificirala Konvencijo 1994

• Potrebno je upoštevati okoliščine, ki so vladale takrat v Sloveniji

• Zapletena zadeva, ki je segala preko okvirov običajne pritožbe

• Ustavno sodišče se je soočalo s pravnimi problemi, ki jih je povzročil razpad Jugoslavije

• Preobremenjeno Ustavno sodišče z zadevami prehoda iz socialističnega v demokratični

sistem

• Ustavno sodišče dalo prednost vprašanjem denacionalizacije, referendumov in lokalni

samoupravi; kar lahko da zaradi pravnega, političnega in družbenega vidika prehoda iz

socialističnega v demokratični red in razpada Jugoslavije ter pomanjkanja kakršnihkoli sporazumov

ARGUMENTI TRIČKOVIČA

• zatrjeval da njegovo ravnanje ni povzročilo nobene zamude v postopku

• na dopis Ustavnega sodišča naj dopolni pritožbo je nemudoma odgovoril

• zatrjeval je da je bila dolžina postopka predolga in da je dejansko pomenila zanikanje

njegovih pravic

ODLOČITEV SODIŠČA

• poudarilo da so države pogodbenice dolžne, da organizirajo svoj sodni sistem na tak način,

da njihova sodišča ustrezajo vsaki zahtevi

• poudarilo je tudi, da se včasih upoštevajo tudi drugi vidiki kot vrstni red, kot je na primer

narava primera ali pa njegov pomen v političnem in družbenem smislu

POVZETEK SEMINARSKE NALOGE - BELINGER

Primer pred Evropskim sodiščem za človekove pravice sta sprožila slovenska državljana, zakonca

Belinger iz Murske Sobote, in sicer sta se na podlagi 1. odstavka 6. člena Konvencije o varstvu

človekovih pravic in temeljnih svoboščin pritožila zaradi dolžine civilne pravde.

Pritožnika sta leta 1991 vložila civilno tožbo proti Splošni bolnišnici v Murski Soboti: -

53

prva pritožnica je tožila na odškodnino za poslabšanje njenega zdravja in izgubo dobička, kar je bilo

po njenem mnenju posledica navedene operacije, in je zahtevala mesečno nadomestilo,

- drugi pritožnik je tožil na

odškodnino na podlagi dejstva,da je moral prenehati delati, da je lahko skrbel za prvo pritožnico ter

da mu je njena invalidnost povzročila travmo.

Po izdaji prvega izvedenskega mnenja je prva pritožnica razširila svojo tožbo zoper SB MS na

odškodnino za trpljenje kot posledico njene iznakaženosti, kasneje pa sta pritožnika tudi povišala

vsoto zahtevane odškodnine.

Sodišče je na obravnavi leta 1993 zahtevalo predložitev drugega izvedenskega mnenja, pri katerem

pa se je začelo zapletati. Sodišče je zahtevalo od izvedencev (kirurga, ortopeda, ginekologa in

nevrokirurga), da predvsem ugotovijo, ali je bila prva operacija pritožnice edini razlog njene

bolezni in invalidnine.

Leta 1994 sta pritožnika vložila več pritožb zaradi dolžine postopkov na Ministrstvo za pravosodje,

na sodišče prve stopnje v Murski Soboti, na Komisijo za prošnje in pritožbe Državnega zbora, na

Ministrstvo za zdravstvo in na Komisijo za izvedenska mnenja. Odgovori vseh so bili bolj ali manj

podobni, in sicer so se sklicevali na kompleksnost zadeve in zahtevnost izvedenskega dela, zamudo

pa so tudi opravičevali z razširitvijo njune pritožbe.

Leta 1996 je bila izdana sodba, ki je delno ugodila pritožnikovi tožbi; oba pritožnika in tožena

bolnica so se pritožili. Višje sodišče v Mariboru je pritožbi ugodilo in razveljavilo zadevni del

prvostopenjske sodbe ter zadevo vrnilo v ponovno sojenje okrožnemu sodišču. Leta 2000 je bila

izdana sodba, ki je prvi pritožnici priznalo odškodnino za trpljenje kot posledico njene

iznakaženosti in odškodnino drugemu pritožniku za izgubo dobička. Druge tožbe pritožnikov so

bile zavrnjene kot neutemeljene. Oba pritožnika in tožena bolnica so se pritožili. Postopek je še

vedno v teku.

Postopek pred Evropskim sodiščem za človekove pravice sta pritožnika sprožila leta 1995 z

vložitvijo pritožbe na Evropsko komisijo za človekove pravice (na podlagi prejšnjega 25. člena

Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin). Leta 1998 je bila pritožba vpisana

in kasneje tudi posredovana sodišču. Leta 1999 je bila pritožba poslana v odgovor vladi RS. Leta

2001 po sodišče po prejemu navedb strank, odločilo, da pritožbo sprejme ter predlagalo prijateljsko

poravnavo na podlagi predlaganega zneska 3.700 EUR, ki je bila sklenjena v letu 2002. Sodišče je

na podlagi sklenjenega sporazuma o prijateljski poravnavi izdalo sodno odločbo ter primer izbrisalo

iz seznama zadev.

e) Kakšne pogoje mora izpolnjevati slovenski odvetnik, da zastopa stranko pred ESČP

54

Če želite podati vlogo preko odvetnika ali drugega zastopnika, morate vlogi priložiti

pooblastilo, s katerim ga/jo pooblaščate za zastopanje. Zastopnik pravne osebe (podjetja, združenja

itd…) ali skupine posameznikov mora podati dokazilo o tem, da je pooblaščen za zastopanje te

pravne osebe ali skupine posameznikov. V začetni fazi postopka ni potrebno, da bi bil vaš zastopnik

(če ga imate) odvetnik. V kasnejši fazi postopka pa mora zastopnik vlagatelja, razen v izjemnih

primerih, biti odvetnik z dovoljenjem za opravljanje odvetniške dejavnosti v eni od držav podpisnic

Konvencije.

Poleg tega mora ta odvetnik vsaj pasivno obvladati enega od uradnih jezikov Sodišča

(angleščina in francoščina).

KOLOKVIJ 5.4.2006

-definicija begunca

Begunec je vsaka oseba, ki se nahaja izven države, katere državljan je, in to zaradi utemeljenega

strahu pred pregonom zaradi rase, veroizpovedi, državljanstva, pripadnosti določeni skupini ali

politične opredelitve, pri tem pa zaradi strahu ne želi zaščite svoje države. Begunec je lahko tudi

apatrid, ki se zaradi istih razlogov ne more ali noče vrniti v državo, kjer je prej prebival.

-izključitev odgovornosti držav po konvenciji o izključitvi odgovornost

Država ne izvrši protipravnega dejanja, če:

gre za dejanja ali opustitve ravnanj s soglasjem oškodovane države,

gre za protiukrepe neke države s sprejetjem istih ukrepov, kot jih je sprejela druga država,

gre za višjo silo,

gre za samoobrambo,

gre za dejanja v nuji, da bi se izognili še večji nevarnosti oz. škodi.

-razlika arbitraža pobotanje

Gre za mirno reševanje sporov. Vendar gre za različna postopka z različnimi

karakteristikami.

Arbitraža je vrsta postopka, kjer se rešitve dosegajo z uporabo prava, stranke pa se vnaprej

obvežejo izvršiti odločitev arbitraže. Za reševanje spora države izberejo razsodnike, ki so lahko v

obliki že obstoječih forumov ali pa v obliki AD HOC forumov. Značilnosti arbitraže:

- odločba arbitraže je dokončna razsodba, kar pomeni uporabo pozitivnega prava na konkreten

primer, ki so jo stranke dolžne izvršiti v dobri veri;

55

- odločba arbitraže je obvezna in se mora izvršiti, za odločitvijo arbitraže vedno stoji VS s svojo

prisilo;

- kljub temu, da so temelji obstoja arbitraže vedno v prostovoljni podreditvi in sporazumnem

obvezovanju strank, pa je arbitraža sojenje in izdaja odločb, obveznih za stranke;

- obrobnega pomena je, kakšen forum razsoja; lahko je to posameznik, več posameznikov, šef

določene države, posamezen funkcionar ali določena skupina;

- pri arbitraži je možna večja prirejenost samega postopka, kljub vezanosti arbitraže na določeno

pravo;

- po sporazumu strank lahko arbitri sodijo tudi po splošnem načelu EX AQUO ET BONO – po

pravičnosti;

- odločitev oz. dogovor o arbitraži je lahko kot

= klavzula v različnih pogodbah, kjer se z njo vnaprej dogovori reševanje bodočih sporov

med strankami,

= posebna arbitražna pogodba o reševanju konkretnega spora pred arbitražo.

Poravnava (pobotanje) je način mirnega reševanja sporov, ki ima naslednje značilnosti:

- stranke so pozvale nek objektivni forum z nalogo, da reši spor, že vnaprej pa so se zavezale

izvršiti odločitev tega foruma,

- pozvani forum NI vezan na uporabo pravo pri sprejemanju svojih odločitev, bodisi zato, ker

to ni mogoče, bodisi zato, ker želijo stranke odpraviti vzroke spora z novo ureditvijo, mimo

pravnih norm,

- predmet spora se lahko uredi z novim predpisom oz. ureditvijo.

-naštej točke atlantske listine

Atlantska listina je skupna izjava predsednikov ZDA (Roosvelt) in VB (Churchill), ki govori o

oblikovanju širšega in stalnega sistema splošne varnosti in izraža prepričanje, da morajo vsi narodi

sveta opustiti uporabo sile v medsebojnih razmerjih. To deklaracijo so sprejele vse članice

Commonwealtha ter vse druge udeleženke konference 1941 v Londonu. Atlantska listina vsebuje

naslednje točke, vezane na drugo svetovno vojno:

1. ZDA in VB ne bodo razširjale svojih področij.

2. V bodoče ne bi smelo biti nobenih teritorialnih sprememb, ki ne bi bile v skladu s svobodno

izraženo voljo zainteresiranih narodov oz. tamkajšnih prebivalcev.

3. Pravica narodov vseh držav, da si sami svobodno izbirajo svojo obliko vladavine. V okviru tega

se postavi kot cilj osamosvojitev nesamoupravnih področij.

56

4. Pravica glede samostojne izbire vladavine mora biti narodom vrnjena, če jim je bila odvzeta.

5. Vsem narodom je potrebno omogočiti nabavo surovin za gospodarski razvoj njihove države.

6. Potrebno je organizirati mednarodno sodelovanje zaradi večjega napredka.

7. Vsem narodom je po uničenju nacizma in fašizma potrebno zagotoviti mir in svobodno

življenje, ta mir pa mora tudi omogočiti svobodno plovbo po morju za vse pod enakimi pogoji.

V okviru tega se pojavi tudi zamisel o osnovanju mednarod. organizacije za zagotavljanje miru

v svetu.

8. Vsi narodi se morajo odreči uporabi sile, zaradi česar je potrebno razorožiti države (vsaj dokler

se ne zagotovi sistem splošne varnosti), katere ogrožajo mir ter olajševati oboroževanje

miroljubnim narodom.

-monrojeva doktrina

Monrojeva doktrina predstavlja prvi bistveni poskus boja proti intervencionizmu drugih držav

oziroma držav SVETE ALIANSE, ki je bila ustanovljena v času Dunajskega kongresa 1815.

Predsednik Amerike James MONROE je 1823 protestiral pred ameriškim kongresom proti

intervencionizmu Evrope v notranje zadeve Amerike

-kateri predpisi urejajo položaj romov v sloveniji

URS 65. člen: »Položaj in posebne pravice romske skupnosti, ki živi v Sloveniji, ureja zakon«.

1. Zakon lokalni samoupravi,

2. Zakon o lokalnih volitvah,

3. Zakon o evidenci volilne pravice,

4. Zakon o uresničevanju javnega interesa za kulturo,

5. Zakon o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja,

6. Zakon o vrtcih,

7. Zakon o osnovni šoli,

8. Zakon o medijih,

9. Zakon o knjižničarstvu,

10. Zakon o spodbujanju skladnega regionalnega razvoja,

11. Zakon o Radioteleviziji Slovenija.

-razlika med imunitetami in privilegiji

Imunitete se nanašajo na nedotakljivost osebe diplomatskega agenta in osebja (sodna, upravna) ter

diplomatskih prostorov. Privilegiji so pa samo ugodnosti, ki so ponavadi davčne in carinske narave.

57

-protokoli 11., 12.,13.

-dopolnit konzulat kako se ustanovi, preneha po zzz

-dokumenti ki urejajo meje med slovenijo,italijo, madžarsko, avstrijo

-anticipirana klavzula

-obkrožit pravilne trditve glede plačanca

-obkrožit naloge GS ZN

NALOGE GS:

se na prvem mestu nanašajo na ohranitev varnosti in miru v svetu;

razprava o splošnih načelih sodelovanja za ohranitev mednarodnega miru in varnosti -načelna

obravnava;

obravnava konkretnih vprašanj in primerov, ki bi se ji kakorkoli preložili v razpravo, vendar tu

obstoji konkurenca pristojnosti med GS in VS;

dajanje priporočil VS za sprejem željenih sklepov;

opozarja VS na situacije, ki bi lahko ogrozile mir in varnost;

proučevanje ukrepov za mirno reševanje sporov in situacij, ki bi lahko prizadele splošno

blagostanje ter prijateljske odnose;

-razlika med napadom nata na srbijo in črno goro(enako kot na prejšnjem izpitu)

-naštet ženevske konvencije humanitarnega prava

-finančne organizacije v sklopu ozn

58

-organ pristojen za jezike manjšin al neki tacga, kdo ga pooblasti

-kaj pomeni da je priznanje države dekleratornega značaja

- Kaj pravi Ustanovna listina OZN o uporabi sile v med. odnosih in izjeme?

- Kakšne so pristojnosti države v terit. morju, v IEC, v ekpikontiten. pasu in v zunanjem

pasu?

- Tisto glede Nata pa se glasi tako: Razlika med napadom Nata na Rep. Srbsko l. 95 in Srbijo

in Črno goro l. 99. Pravilni odgovor je (baje): da je v 1. primeru Nato imel soglasje VS OZN, v

drugem primeru pa ne.

IZPITNI ROK 8.6.2006

1. SPECIALIZIRANE USTANOVE

Kakšen je model glasovanja v upravnih telesih specializiranih organizacijah OZN na

finančnem področju ter kakšen je postopek za sprejem držav v te agencije in kako je potekal

v primeru Slovenije?

a)S čim se ustanovijo?

b)Na podlagi česa so povezane z OZN

Sodelovanje in povezovanje temelji na sporazumih, ki jih v imenu OZN sprejme Ekonomski in

socialni svet, potrdi pa jih Generalna skupščina.

c)Njihova povezava z EKOSOC

d)Katera je za financiranje,razvoj,naloge

59

e)Katera ima nadzor nad nuklearno energijo

2. MANJŠINE

a)Konvencije,ki jih urejajo in kdo jih je sprejel

Splošna deklaracija o človekovih pravicah 1948, GS OZN, Odbor za človekove pravice

Pakt o državljanskih in političnih pravica 1966, GS OZN, Odbor za človekove pravice

Deklaracija o pravicah oseb, ki pripadajo narodnostnim, etničnim in verskim manjšinam

1992, GS OZN, Odbor za človekove pravice

Evropska listina o manjšinskih in regionalnih jezikih 1992, Svet Evrope;

Dodatni protokol štev. 11 k Evropski konvenciji o človekovih pravicah in temeljnim

svoboščinah 1994, Svet Evrope

Okvirna konvencija o varstvu narodnostnih manjšin 1995, Svet Evrope

Instrument Centralno-Evropske pobude za varstvo manjšinskih pravic 1995.

b)Konvencija pod a-kdor opravlja nadzor nad izvrševanjem

c)Konvencija pod a-problem pri sprejemanju in izvrševanju

3. ARHIPELAŠKE DRŽAVE

a)kako jih definira člen konvencije,katere so

b)pravice arhip.države

c)katera je zunanja temeljna črta

60

d)kdo opravlja nadzor nad arh.vodami

e)kdo rešuje spore?

4. FEDERACIJA

a)kaj je

FEDERACIJA (zvezna država) je na državno pravnem temelju (ustava) ustanovljena skupnost več

enot, ki se imenujejo države ali kakor drugače (pokrajine). Zvezna država je kot takšna subjekt MP,

nastopa navzven kot celota za v njej zbrane države.

V nekaterih zveznih državah lahko nekateri sestavni deli nastopajo neposredno v mednarod.

odnosih, v drugih pa ne (odvisno od ustavne ureditve). Odnosi med enotami zvezne države so

urejeni z notranjim pravom. Anticipirana klavzula: nobena mednarod. pogodba ni mogla biti

sklenjena brez soglasja vseh federalnih enot.

Federacija (zvezna država) je na državnopravnem temelju utemeljena skupnost več federalnih enot,

ki se imenujejo države, republike, province, dežele ali pokrajine. Primeri so ZDA, Avstrija,

Nemčija, Švica, Argentina, bivše SFRJ, Sovjetska zveza in Češkoslovaška. Federacija je subjekt

mednarodnega prava in navzven nastopa v imenu vseh v njej vsebovanih enot. Od ustavnega reda

posamezne federacije in od pripravljenosti drugih držav, da stopajo v odnose z njimi, pa je odvisno,

ali lahko tudi posamezne federalne enote nastopajo kot samostojen subjekt mednarodnega prava. V

večini federacij, ki jih poznamo danes, federalne enote nimajo pristojnosti glede nastopanja v

mednarodnih odnosih. V ZDA, Švici, Nemčiji imajo po ustavi in mednarodni praksi federalne enote

nekatere bolj ali manj omejene sposobnosti neposrednega nastopanja proti drugim subjektom

mednarodnega prava. Najširša pooblastila za ustvarjanje mednarodnih odnosov pa so imele

nekdanje republike Sovjetske zveze: Belorusija in Ukrajina sta bili celo članici OZN in drugih

mednarodnih organizacij, sodelovali sta na raznih mednarodnih konferencah in sta podpisnici

mnogih mednarodnih pogodb. Za večino federacij pa velja pravilo iz 2. člena Mednarodne

konvencije o pravicah in dolžnostih držav, da je zvezna država samo en subjekt mednarodnega

prava. Federacije lahko včasih vsebujejo nekatere elemente konfederacije (npr. SFRJ).

Federacije odgovarjajo za izvajanje oz. neizvajanje mednarodnih pogodb proti drugim pogodbenim

strankam. Težave nastanejo, če federalne enote ne izpolnjujejo tistega, k čemur se je navzven

zavezala federacija. Federacije se včasih želijo izogniti odgovornosti tako, da v mednarodno

61

pogodbo vnesejo federalno klavzulo, kar pomeni, da ne odgovarjajo za neizpolnjevanje pogodbe s

strani federalne enote. Federacija si mora v tem primeru prizadevati, da bodo pristojni organi

federalnih enot izpolnjevali obveznosti iz pogodbe.

b)razlika med anticipirano in federalno klavzulo

V zvezni državi je veliko krat predmet nekega dogovora. V pristojnosti sestavnih enot (glede

zakonodajnega ali upravnega izvajanja). Nastane problem, če enote nočejo izvajati tistega, za kar se

je zavezala federacija navzven. Zvezna država pa navzven odgovarja za izvedbo oz. neizvedbo

dogovorov. Zato se zvezne države velikokrat skušajo rešiti te odgovornosti tako, da v dogovor

vnesejo t. i. federalno klavzulo. V bistvu ta klavzula pomeni rezervo, ki jo da federalno urejena

država ob sklepanju medn. pogodbe. Uvrščena je npr. v:

- konvencijo o pravnem položaju beguncev (1951)

- konvencijo o pravnem položaju oseb brez državljanstva (1954)

Naletela je na odpor in kritiko, ker ustvarja neenakopraven položaj za države pogodbenice.

c)kaj je vsebovala federalna klavzula iz ustave SFRJ iz leta 1954

Federacija je zvezna država – samo zvezni organi so subjekt MP. Pogodbe sklepa federacija.

Problem so rezerve: federalna klavzula.

YU: samo zveza je lahko sklepala, morala pa je prej dobiti pristanek republiških skupščin; republike

so lahko sklepale le za finančne obveznosti za njihova področja.

d)Kako sklepajo mednarodne pogodbe Avstrija, Švica in Nemčija

Avstrija: 1988 ustavna reforma. Dežele so lahko sklepale sporazume z državami, ki mejijo na

Avstrijo in so potrebovale za to soglasje vlade oz. so jo morale o tem obvestiti.

Švica: Kantoni so pooblaščeni za sporazume s področja javne sfere in policijska sodelovanja,

pogajanja. Zvezna vlada mora proučiti te sporazume. Sedaj v teku ustavna reforma, ki bo še

povečala pristojnosti kantonov. Sklenili še preko 40 takih sporazumov.

Nemčija: pogodbe sklepa zveza po predhodnem konzultiranju dežel, dežele pa lahko sklepajo take

pogodbe le s pristankom zvezne vlade.

62

e)povezava slo z italijo,...

5. DIPL. IN KONZULARNI PREDSTAVNIKI

a)konvenije,ki urejajo to temo

-Dunajska konvencija o diplomatskih odnosih 1961

-Konvencija o specialnih misijah 1969

-Protokol o obveznem mirnem reševanju sporov

-Dunajska konvencija o predstavljanju držav v njihovih odnosih z organizacijami mednarodnega

značaja 1975

-Dunajska konvencija o preprečevanju napadov na mednarodno zaščitene osebe

b)diplomatski zbor

Šefi misij, ki so akreditirani v istem mestu, predstavljajo diplomatski zbor. Ta včasih (npr. pri

nekaterih svečanostih) nastopa kot celota. V tem primeru ga vodi, mu predseduje ali nastopa v

njegovem imenu po rangu najstarejši šef misije (šef misije z najdaljšim stažem), ki se imenuje

doyen diplomatskega zbora. V nekaterih državah se je izoblikovalo pravilo, da je doyen vedno

papeški nuncij, ker se mu v teh državah priznava starešinstvo nad vsemi ostalimi ambasadorji, ne

glede na to, kdaj je nastopil svojo funkcijo.

c)aktivna in pasivna pravica do dipl. misij

d)razlika med privilegijem in imuniteto

e)začasne misije v ožjem in širšem smislu,ter primeri le teh

63

IZPITNI ROK 6.7.2006

1. NASTANEK DRŽAVE

a. pogoji za nastanek države

teritorij

stalno prebivalstvo

oblast (načelo efektivnosti)

izpolnjevanje MP obveznosti

b. s katerim dokumentom je Slovenija razglasila svojo neodvisnost

Temeljna ustavna listina o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije 25. junij 1991

c. Kako in s katerim aktom je EU priznala Slovenijo

Evropska skupnost (EU je bila namreč formalno ustanovljena s t.i. Maastrichtsko pogodbo, ki je

bila uveljavljena leta 1993) ter njene države članice so Republiko Slovenijo priznale kot samostojno

državo 15. januarja 1992 na podlagi Deklaracije o Jugoslaviji, sprejete na izrednem ministrskem

sestanku ES v Bruslju 16. decembra 1991, ter na podlagi mnenja Arbitražne komisije Konference o

nekdanji Jugoslaviji (t.i. Badinterjeve komisije).

d. kakšna je bila pri priznanju vloga Badinterjeve komisije

Pozitivne vloge držav so bile posredovane Arbitražni komisiji, ki je podala mnenje o morebitnem

priznanju. Štiri nekdanje republike so pri predsedstvu Sveta ES vložile prošnjo za priznanje.

Slovenija je prošnjo za priznanje podala 19. decembra 1991, Arbitražna komisija pa jo je

obravnavala v svojem sedmem mnenju. Komisija je ugotovila, da Slovenija izpolnjuje vse zahteve v

skladu s Smernicami ES in Deklaracijo o Jugoslaviji. Na podlagi pozitivnega mnenja komisije in

Deklaracije o Jugoslaviji so ES in njene države članice dne 15. januarja1992 priznale Republiko

Slovenijo kot neodvisno državo.

e. kako je Slovenija nasledila mednarodne pogodbe, ki so zavezovale Jugoslavijo

Slovenija je mednarodne pogodbe nasledila tako, da je depozitarjem pri večstranskih pogodbah

notificirala nasledstvo glede njih, ker te niso avtomatsko veljale za RS kot naslednici SFRJ, ker je

prišlo do razpada nekdanje države. Slovenija je v tem primeru morala notificirati MP pogodbe

zaradi načela ''clean state'' oz. ''tabula rasa''.

f. zakaj pravimo, da je šlo v primeru Slovenije in drugih republik Jugoslavije za razpad in ne

za odcepitev držav

BAK je takšno stališče utemeljila z dejstvom, da nekdanja Zvezna oblast SFRJ ni več predstavljala

volje vseh republik.

64

2. NEVTRALNOST DRŽAV

a. Kdaj in kako se je Avstrija opredelila za nevtralno državo

Deklaracija o trajni nevtralnosti potrjena z Ustavnim zakonom leta 1955. Kot nevtralne so jo

priznale velesile in mednarodna skupnost.

b. Kakšne so njene obveznosti kot nevtralna država

Dolžnosti nevtralnih držav so:

Dolžnost vzdržati se. Nevtralna država je zavezana, da nečesa ne stori, npr. da ne oskrbuje

vojskujočih držav z orožjem. Spoštovanje te dolžnosti je predpogoj nevtralnosti. Nevtralna

država ne sme posegati v vojne operacije. Vojskujočim državam ne sme dajati posojil ali

kreditov. Izjema so lahko le posojila za hrano in surovine.

Dolžnost preprečevati. Nevtralna država mora preprečevati določena dejanja

posameznikov ali organizacij, ki pomenijo pomoč vojskujočim državam. Preprečevati mora

npr. prehod vojaških enot preko svojega ozemlja ali opremljanje vojnih ladij vojskujočih

držav na svojem ozemlju. Ne sme dopustiti, da se na njenem področju organizirajo čete

vojakov ali odpirajo uradi za novačenje vojakov. Po drugi strani pa nevtralna država ni

odgovorna za posameznike, ki prečkajo mejo z namenom, da se pridružijo vojaškim enotam

ene od vojskujočih držav. Prav tako ni dolžna preprečevati izvoza ali prevoza orožja za eno

ali drugo vojskujočo stran in prepovedati uporabe komunikacijskih sredstev. Če pa se

nevtralna država odloči, da to vendarle prepreči, mora ravnati enako za obe strani.

Dolžnost trpeti. Nanaša se na dejanja vojskujočih držav, ki gredo na škodo nevtralnih

držav, npr. pravica do zasega.

c. Katere so še nevtralne države in na kakšen način so razglasile svojo nevtralnost

65

3. SVET EVROPE

a. kdaj in kje je nastal Svet Evrope

Ustanovljen je bil 5. maja 1949 z Londonskim sporazumom.

b. organizacija Generalni sekretar Sveta Evrope je v celoti odgovoren za strateško vodenje delovnega programa Sveta in proračuna; nadzoruje tudi tekoče upravljanje organizacije in sekretariata.

Odbor ministrov je telo, v katerem se sprejemajo odločitve Sveta Evrope. Sestavljajo ga zunanji ministri vseh držav članic ali njihovi stalni diplomatski predstavniki v Strasbourgu. To je vladno telo, v katerem je mogoče enakopravno razpravljati o stališčih posameznih držav do težav, s katerimi se srečuje evropska družba, in hkrati tudi skupni forum, na katerem se oblikujejo vseevropski odgovori na take izzive. V sodelovanju s Parlamentarno skupščino je Odbor ministrov varuh temeljnih vrednot Sveta in nenehno nadzoruje, da države članice ravnajo skladno s prevzetimi obveznostmi.

Parlamentarna skupščina je po statutu Sveta Evrope eden od dveh glavnih organov Sveta in zastopa glavne politične težnje njegovih držav članic. Skupščina se šteje za gonilno silo pri širjenju evropskega sodelovanja na vse demokratične države v Evropi.

c. cilji SE

Cilj sodelovanja držav članic Sveta Evrope je usklajenost evropskih držav pri ohranjanju skupne

dediščine in spoštovanje temeljnih načel pravičnejše družbe (demokracija, človekove pravice,

načela pravne države).

Cilje uresničuje Svet Evrope preko organov Sveta, to sta Odbor ministrov in Parlamentarna

skupščina. Za ta dva organa deluje Sekretariat Sveta Evrope. Vsaka članica ima enega predstavnika

v Odboru ministrov, vsak predstavnik ima en glas. Predstavniki v Odboru so ministri za zunanje

zadeve oz. namestniki. Odbor ministrov je organ odločanja v Svetu Evrope, predstavniki v odboru

pa so vezani na odločitve svojih nacionalnih vlad.

d. naštej vsaj 5 mednarodnih pogodb, ki so nastale pod okriljem SE

Evropska konvencija o človekovih pravicah 1950 + 14 protokolov

Evropska socialna listina 1961

Evropska listina o manjšinskih in regionalnih jezikih iz leta 1992

Evropska okvirna konvencija o pravicah narodnih manjšin iz leta 1994

Konvencija o preprečevanju apatridnosti ob nasledstvu držav 2006

66

e. kakšna je razlika med Svetom Evrope in Evropskim svetom

Evropski svet je srečanje najvišjih predstavnikov držav EU, ker opredeljujejo temeljne politične in

gospodarske usmeritve EU. Evropski svet ni institucija.

Svet Evrope pa je stalna organizacija s svojo institucionalno strukturo. Člani Sveta Evrope so lahko

ne le države EU ampak vse države geografske Evrope, ki izpolnjujejo kriterije za sprejem v Svet.

4. KONVENCIJA O ODPRAVI RASNE DISKRIMINACIJE

a. Kako konvencija definira rasno diskriminacijo

The term "racial discrimination" shall mean any distinction, exclusion, restriction or preference

based on race, color, descent, or national or ethnic origin which has the purpose or effect of

nullifying or impairing the recognition, enjoyment or exercise, on an equal footing, of human rights

and fundamental freedoms in the political, economic, social, cultural or any other field of public

life.

B. Kateri organ nadzira izvrševanje konvencije

Odbor za odpravo rasne diskriminacije je bil prvi nadzorni mehanizem, ki je bil v okviru OZN

ustanovljen za preverjanje dejavnosti in ukrepov za izpolnjevanje obveznosti, določenih v

mednarodnih pogodbah s področja človekovih pravic, s strani držav pogodbenic. Ustanovitev

odbora določa 8. člen Mednarodne konvencije o odpravi vseh oblik rasne diskriminacije. 18 članov

odbora prek sistema rednega poročanja držav nadzoruje uresničevanje Mednarodne konvencije o

odpravi vseh oblik rasne diskriminacije, obravnava pa lahko tudi pritožbe posameznikov,

državljanov tistih držav, ki so podale izjavo po 14. členu konvencije in s tem  odboru priznale to

pristojnost.

C. Kakšne so obveznosti držav do tega organa

Any State Party which makes a declaration as may establish or indicate a body within its national

legal order which shall be competent to receive and consider petitions from individuals and groups

of individuals within its jurisdiction who claim to be victims of a violation of any of the rights set

forth in this Convention and who have exhausted other available local remedies. However,

petitioner can communicate the matter to the Committee without exhausting all local remedies

where the application of the remedies is unreasonably prolonged

A register of petitions shall be kept by the body and certified copies of the register shall be filed

annually through appropriate channels with the Secretary-General on the understanding that the

contents shall not be publicly disclosed.

67

D. Postopek, ki ga lahko sproži posameznik ali skupina

In the event of failure to obtain satisfaction from the body the petitioner shall have the right to

communicate the matter to the Committee within six months.

.The Committee shall confidentially bring any communication referred to it to the

attention of the State Party alleged to be violating any provision of this Convention, but

the identity of the individual or groups of individuals concerned shall not be revealed

without his or their express consent. The Committee shall not receive anonymous

communications;

Within three months, the receiving State shall submit to the Committee written

explanations or statements clarifying the matter and the remedy, if any, that may have

been taken by that State.

The Committee shall consider communications in the light of all information made

available to it by the State Party concerned and by the petitioner. The Committee shall not

consider any communication from a petitioner unless it has ascertained that the petitioner

has exhausted all available domestic remedies. However, this shall not be the rule where

the application of the remedies is unreasonably prolonged;

The Committee shall forward its suggestions and recommendations, if any, to the State Party

concerned and to the petitioner.

E. Kakšne so bile sugestije Sloveniji po oddanih prvih dveh poročilih temu organu

1999 - Under this procedure, the Committee considers the situation in a State party in the absence of

a report if the State party has not submitted a report for five years or more. The Committee had

scheduled four State parties under this procedure: Bahrain, Bangladesh, Congo and Slovenia.

Bahrain was removed from this agenda item because it filed a report, and Bangladesh and Slovenia

were removed because their request for a postponement, indicating they would be filing a report

shortly, was granted. Therefore, Congo was the only country which was examined under this

procedure. No representative of the State party was present. 

2000 - Opinions and the results of researches (iz poročila CERD)

115. In Slovenia, one cannot speak about intolerance in general or about intolerance against

minority, ethnic, religious or cultural communities, since relations among the population show a

68

high level of coexistence and understanding for the specific problems of minorities and other

vulnerable groups. The reports and assessments of international organizations and institutions

(Council of Europe at the time of Slovenia.s admission, European Commission against Racism

and Intolerance in discussing the report on Slovenia, European Union in Agenda 2000), on the

level of the protection of human rights are favourable for Slovenia regarding respect for human

rights and level of democracy.

116. This positive assessment of the level of coexistence and tolerance as generally accepted

values is confirmed by the results of the surveys conducted in Slovenia (e.g. Slovene public

opinion polls and surveys of the research and scientific institutions).

117. Most important for the future are the moral values of the youth. The study on .Youth in

Slovenia, the analysis of the situation in Slovenia.,27 which is considered as the national report

for Slovenia within the framework of the activities of the Council of Europe for Youth,

demonstrates that the youth is in favour of statements that show openness towards other nations

and cultures. They do not endorse the ideas, that refer to national narrow-mindedness and

exclusiveness.

69

5. SPLOŠNO MEDNARODNO KAZENSKO SODIŠČE

A. Kdaj je bilo ustanovljeno in kje ima sedež

Rimski statut o ustanovitvi Mednarodnega kazenskega sodišča je začel veljati 1. julija 2002. Sedež

v Haagu.

B. Ali se razlikuje način ustanovitve od mednarodnega kazenskega sodišče na jugoslavijo in

Mednarodnega kazenskega sodišče za ruando

C . Kakšne težave se pojavljajo v zvezi z agresijo

Rimski statut Međunarodnog krivičnog suda predviđa da je ovaj sud nadležan za ove zločine ali

uslovno. To znači da će sud u praksi postati nadležan tek kada se Statut dopuni određivanjem pojma

agresije i utvrde i drugi uslovi pod kojima će sud biti nadležan za ovo krivično delo. Nije jasno

zašto Sud nije prihvatio definiciju agresije iz Rezolucije 3314 SB UN.

KOLOKVIJ 24.8.2006

1.obkrozevanje: plačanci

2.obkroževanje: pritožba na ESČP

3. dualistična teorija- naštej dve načeli

teorija TRANSFORMACIJE - po kateri je treba MP transformirati v notranje pravo (primer

nemški zakon številka 10 na Nürnberškem procesu) z določenim posebnim notranjim pravnim

aktom;

teorija ADOPCIJE - se izpelje na osnovi veljavno sklenjenih in ratificiranih mednarodnih

pogodb, ki se v notranjem pravu avtomatično uporabljajo po njihovi objavi.

4. običaj: 2 elementa potrebna za nastanek

5. število članov VS, ESČP, Nürnberškega sodišča

6. Kaj je določal briand-kegllov akt iz leta 1928

Briand-Kelloggov pakt iz leta 1928, ki prepoveduje vojno kot sredstvo državne politike (torej tudi

pripravljanje napadalne vojne in grožnjo z vojno) in zavezuje vse podpisnice, da medsebojne spore

70

rešujejo na miren način. S tem paktom je bila vojna med pogodbenicami prepovedana, vendar pa

sankcije za kršitelje niso bile določene. Obrambna vojna je bila seveda še vedno dopustna.

7. temeljne pravice države

1. Pravica do obstoja. Vsaka država ima pravico do obstoja. Samoodločba je uresničitev obstoja.

Če je država napadena, ima naravno pravico do samoobrambe. Zato tej pravici ustreza dolžnost

drugih držav, da spoštujejo njeno ozemeljsko celovitost, da se vzdržijo agresije. Pravica do

individualne in kolektivne samoobrambe obstaja do takrat, ko obrambo z neko kolektivno akcijo

prevzame OZN. O uporabi samoobrambe je potrebno obvestiti Varnostni svet OZN. Pravica do

obstoja pa ne opravičuje države, da ščiti oz. vzdržuje svoj obstoj z nezakonitimi dejanji proti

nedolžnim in miroljubnim državam.

2. Pravica do neodvisnosti (suverenosti). Suverenost je eden od temeljev mednarodnega prava.

Kljub trditvam, da je to načelo preživelo, je še danes najpomembnejše dejstvo pri oblikovanju

mednarodne skupnosti. Možen je samo pogodbeni prenos nekaterih pristojnosti, ne pa podrejanje

neki višji oblasti. Vse mednarodne organizacije temeljijo na prostovoljnem in preklicnem članstvu.

Neodvisnost obsega pravico naroda vsake države, da samostojno določa in spreminja svojo ustavno

ureditev, da sklepa pogodbe z drugimi državami in da izvršuje izključno oblast in jurisdikcijo nad

osebami in stvarmi, ki se nahajajo na njenem ozemlju. Vsaka država ima pravico izbrati svoj sistem

političnega, gospodarskega, družbenega in kulturnega življenja in ureditve. Če država grozi drugi

državi z neko obliko sankcij (oboroženih, političnih ali ekonomskih), če slednja ne bo uredila

določenega vprašanja kot to zahteva prva, to pomeni kršitev pravice do neodvisnosti. S pravico do

suverenosti je zato povezano načelo nevmešavanja (neintervencije) v notranje zadeve države.

Izjemoma dopušča Ustanovna listina OZN intervencijo, če gre za zavarovanje miru. Če preti velika

nevarnost za mir, lahko OZN intervenira.

Suverenost ima teritorialni in personalni vidik. Kaj spada pod teritorialno suverenost, nam povejo

objekti mednarodnega prava (ozemlje, zračni prostor, teritorialno morje...). Sem spada tudi

suverenost države nad svojimi naravnimi bogastvi. Teritorialna suverenost je lahko omejena samo v

primeru sklenitve dvostranske mednarodne pogodbe. Tuje diplomatsko predstavništvo ni izvzeto iz

teritorialne suverenosti (ne moremo govoriti o eksteritorialnosti). Personalna suverenost označuje

oblast nad vsemi osebami, ki se nahajajo na državnem območju, razen nad osebami, ki uživajo

pravico diplomatske imunitete, in nad vojaškimi osebami, ki so v državi na prijateljskem obisku.

Država ima oblast tudi nad svojimi državljani, ki so v tujini.

71

Iz pravice do suverenosti izhaja tudi pravilo, da v poslih mednarodnega sporazumevanja (kongresi,

mednarodne pogodbe, mednarodne organizacije) ne more priti do preglasovanja. Nobena država

ne more biti zavezana s pravilom, na katerega sama ni pristala. Obstajajo sicer določene izjeme od

tega pravila, ki pa morajo biti izrecno določene in v končni fazi tudi soglasno dogovorjene.

Posledica pravice do neodvisnosti je pravilo, da država ne more biti podvržena tuji oblasti ali

jurisdikciji druge države. Država ne more biti podvržena tujim sodiščem, lahko pa prizna

pristojnost tujega sodišča prostovoljno (z vnaprejšnjo pogodbo ali po tožbi). Novejši razvoj gre v tej

smeri, da se to pravilo ne nanaša na razmerja, kjer država nastopa kot zasebnopravni subjekt, npr. v

trgovinskih odnosih (iure gestionis).

Moderno razumevanje mednarodnega prava se ne omejuje samo na priznanje neodvisnosti tistim

narodom, ki so že ustvarili svojo državo. Narodom, ki svoje države nimajo, se priznava pravica do

samoodločbe. Vendar pa to ne pomeni, da pravica do samoodločbe omogoča razdelitev ali okrnitev

teritorialne celovitosti suverene države, ki se ravna v skladu z načelom enakopravnosti in

samoodločbe narodov in ki ima vlado, ki predstavlja vse narode na svojem ozemlju ne glede na

raso, vero ali barvo kože. Države se morajo vzdrževati takega ravnanja, ki ima za cilj delno ali

popolno razbijanje nacionalne enotnosti in teritorialne celovitosti katerekoli države.

3. Pravica do enakosti. Vse države so si formalnopravno enake (pravna enakost). Ta pravica je

zajeta v 1. točki 2. člena Ustanovne listine OZN. Pravica do enakosti se kaže že v bilateralni fazi:

pogajanja so izmenično enkrat v eni, drugič v drugi državi, potekajo v obeh in nikoli samo v enem

jeziku države pogajalke. Pogodba se sklene v obeh jezikih ali v tretjem jeziku.

OZN temelji na načelu suverene enakosti, ki je dosledno izpeljano v Generalni skupščini OZN.

Pravico glasovanja ima vsaka država članica. Vsak glas ima enako vrednost. V Varnostnem svetu

OZN pa načelo enakosti ni dosledno izpeljano. Poznamo pet stalnih članic (ZDA, Francija Velika

Britanija, Rusija in Kitajska), ostale članice pa se volijo. Pri vsebinskih odločitvah ni mogoče

sprejeti sklepa, če ena stalna članica nasprotuje sklepu (pravica veta). Če se vzdrži, se sklep lahko

sprejme. Kvorum v Varnostnem svetu je devet glasov: tudi če so stalne članice soglasne, morajo

pridobiti še vsaj štiri glasove nestalnih članic. Pravica do enakosti tudi ni spoštovana v nekaterih

mednarodnih finančnih institucijah. Temeljno pravico do enakosti pa spoštuje Meddržavno sodišče

v Haagu, ki je sestavljeno iz 15 sodnikov, čeprav so dejansko sodniki velesil vedno vključeni.

72

4. Pravica do mednarodnega prometa (občevanja). Država ima pravico, da samostojno vstopa v

kakršnekoli mednarodne odnose (politične, ekonomske, humanitarne, prometne, kulturne itd.)

skupaj z drugo državo ali mednarodno organizacijo. Država prosto vzdržuje diplomatske, prometne

ali trgovinske stike. Druge države tega ne morejo preprečiti. Iz te pravice je izvedena tudi pravica

ladij do neškodljivega prehoda skozi teritorialno morje.

5. Pravica do spoštovanja. Ta pravica je povezana s pravico do suverenosti. Ker so države

suverene, neodvisne in pravno enake, je potrebno spoštovati tudi njihove predstavnike, vlado,

organe, simbole itd. Vsaka država mora z določeno stopnjo skrbnosti varovati ugled druge države in

njenih predstavnikov. Vzdrževati se mora dejanj, ki bi izkazovala preziranje ali omalovaževanje

druge države. Države imajo običajno določbe notranjega prava, ki to pravico konkretizirajo (npr.

kaznivo dejanje žalitve tuje države in njenih predstavnikov). Spoštovanje se izraža tudi v

protokolarnem ceremonialu ob obisku tujega državnika.

8. vojni ujetnik - kaj mora izpolnjevati da pridobi ta status

9. absolutna,relativna neveljavnost - različni primeri

10. kateri organ je pristojen za vprašanja manjšin

11. martensova klavzula

12.kako se imenuje sodišče za pomorske spore in s katerim aktom je bilo ustanovljeno

13. ex gratia odškodnina

14. na kakšen način se lahko država razreši odgovornosti

15.patentno pismo

16. vprašanje v zvezi z ratifikacijo v SLO

73

IZPITNI ROK 23.8.2006

1. Sklenitev/nasledstvo MP - katera konvencija določa nasledstvo mednarodnih pogodb; Kaj

določa ta konvencija glede nasledstva; kako je nasledstvo MP uredila Slovenija (med MADŽ,

ITA, A)

Dunajska konvencija o nasledstvu M. pogodb 1978 določa, da mora država naslednica nadaljevati z

izvrševanjem že sprejetih mednarodnih pogodb tudi v času ko zanjo velja načelo ''clean state''.

Avstrija - Zakon o ratifikaciji sporazuma med Republiko Slovenijo in Republiko Avstrijo o

nadaljnji veljavnosti določenih jugoslovansko-avstrijskih pogodb (1993):

''Za izvajanje sporazumov skrbijo pristojni upravni organi v sodelovanju z Ministrstvom za zunanje

zadeve.''

Italija -

2. Arhipelaške države - naštej 3; kako se imenuje točka, ki razmejuje arhipelaske vode (ali nekaj

takega); kako se izvaja suverenost nad arhipelaškimi vodami; kaksne pravice imajo druge drzave v

teh vodah; katere so novosti po Unclos III glede teh voda

3. OVSE - organi; pristojnosti; organ resevanja sporov; postopek resevanja sporov; sedez tega

organa

4. Vojno pravo –

a) kaj je vojno pravo

Vojna je v smislu mednarodnega prava oborožen spopad med dvema ali več državami. To

pomeni, da državljanska vojna ne spada pod ta pojem. Predpisi mednarodnega prava naj se ne bi

uporabljali za spopade znotraj države. Vendar pa so Ženevske konvencije iz leta 1949 določile, da

mora vsaka stranka v notranjem spopadu, ki nima značaja vojne, spoštovati nekatera pravila

vojnega in humanitarnega prava. Poleg tega si morajo stranke v takem spopadu prizadevati, da se s

posebnimi sporazumi dogovorijo o veljavnosti Ženevskih konvencij ali njihovih posameznih delov.

Poseben problem so predstavljali boji za osvoboditev narodov izpod kolonialnih ali rasističnih

oblasti. OZN je sprejela več resolucij, s katerimi je določila, da je tovrsten boj narodov legitimen in

da gre za mednarodne oborožene spopade v smislu Ženevskih konvencij, kjer se morajo spoštovati

pravila vojnega prava in temeljna načela človečnosti.

b) kaj doloca pravilnik 4. haške konvencije

- stranke v vojni nimajo neomejene svobode pri izbiranju vojnih sredstev

- Neborci so osebe, ki pripadajo vojski in so podvrženi vojni disciplini, vendar pa se ne borijo z

orožjem. Gre za upravno in tehnično osebje, kurate, vojne dopisnike, intendante itd. Neborci lahko

74

uporabljajo orožje samo, če so napadeni. Proti njim se orožja ne sme uporabiti. Če jih zajame

sovražnik, jih mora obravnavati kot vojne ujetnike.

- Na zahtevo majhnih držav je Haaški pravilnik priznal tudi ljudske vstaje. Gre za prebivalce

nezasedenega območja, ki zaradi približevanja sovražnika primejo za orožje, da bi se uprli

napadalcu, pri tem pa nimajo časa, da bi se organizirali v skladu s 1. členom Haaškega pravilnika.

Ljudska vstaja se prizna pod pogojem, da prebivalci odkrito nosijo orožje in da spoštujejo zakone in

običaje vojne.

- Martensova klavzula

c) Katere so Ženevske konvencije

Varstvo ujetnikov po MP urejajo štiri Ženevske konvencije od 12.08.1949:

Konvencija o izboljšanju usode ranjencev in bolnikov v oboroženih silah na kopnem;

Konvencija o izboljšanju usode ranjencev, bolnikov in brodolomcev v pomorskih

oboroženih silah;

Konvencija o ravnanju z vojnimi ujetniki;

Konvencija o zaščiti civilnih oseb v vojni.

d) Plačanec

PLAČANEC vsaka oseba, ki je:

specialno rekrutirana (lokalno ali v tujino), da bi se borila v oboroženem spopadu;

stvarno in neposredno sodeluje v sovražnostih;

je motivirana, da sodeluje v sovražnostih, v glavnem v želji za osebno korist, ki ji je

obljubljena s strani udeležene strani v oboroženem spopadu ali v njenem imenu, materialno

nadomestilo pa je znatno večje od obljubljene ali plačane koristi borcem podobnega ranga

ali funkcije oborožene sile te strani;

ni državljan sprte strani in nima prebivališča na teritoriju, ki ga kontrolira sprta stran;

ni pripadnik oboroženih sil strank v spopadu;

ni poslan od države, ki ni stranka v spopadu po uradni dolžnosti kot pripadnik njenih

oboroženih sil.

Oseba, pri kateri ugotovijo te okoliščine in dejstva, je plačanec in kot takšen nima pravice biti

borec ali vojni ujetnik. Plačanci nimajo pravice biti zaščiteni kot pripadniki oboroženih sil niti kot

vojni ujetniki po Ženevskih konvencijah.

75

e. Usoda mednarodnih pogodb v času vojne

Dunajska konvencija med vzroki prenehanja pogodb vojne ne omenja. Poleg tega določa, da lahko

pogodba preneha samo zaradi tistih razlogov, ki so navedeni v konvenciji. Vendar pa poznata

mednarodna praksa in znanost nekatere druge vzroke prenehanja, med katerimi je tudi vojna . Kljub

temu, da Dunajska konvencija vojne ne omenja, je treba ta vzrok upoštevati. Konvencija namreč

določa, da njene določbe ne posegajo v vprašanja, ki bi se lahko pojavila zaradi izbruha sovražnosti.

Včasih je prevladovalo stališče, da vojna ukinja vse pogodbe med sovražnimi si državami. Vendar

pa so že takrat obstajale pogodbe, ki so jih države sklenile ravno za primer vojne (npr. Ženevske in

Haaške konvencije). Take pogodbe mednarodnega vojnega prava ne prenehajo veljati, temveč se v

primeru vojne šele aktivirajo. Poleg tega lahko države, ki so v vojni, sklepajo nove pogodbe (npr. o

izmenjavi vojnih ujetnikov). Zato ni načelnega razloga za trditev, da vojna ukinja vse pogodbe.

Sodobnim razmeram bolj ustreza pojmovanje, po katerem prenehajo le nekatere pogodbe, nekatere

so suspendirane, nekatere pa ostanejo v veljavi. Praksa in teorija sta skušali določiti pravila o tem,

katere pogodbe prenehajo in katere ne. Pogodbe, ki določajo odnose v primeru vojne, brez dvoma

ostanejo v veljavi. Pogodbe, ki so v nasprotju z dejstvom izbruha sovražnosti (npr. pogodbe o

prijateljstvu, trgovinskih odnosih, protektoratu, garanciji, zavezništvu itd.), prenehajo veljati.

Ostale pogodbe ostanejo v veljavi, vendar pa se njihovo izvrševanje ustavi, po vzpostavitvi miru

pa zopet nadaljuje. V najnovejšem času je razpravljanje o vprašanju prenehanja pogodb zaradi

vojne izgubilo pomen. Praksa držav je namreč takšna, da po koncu vojne z mirovnimi sporazumi

natančno določijo, kakšna bo usoda predvojnih pogodb (npr. Mir v Versaillesu in druge mirovne

pogodbe po prvi in drugi svetovni vojni). V miru obstajajo med državami številne pogodbene vezi.

Zato je prav, da države same s sporazumom določijo, katere predvojne pogodbe bodo ostale v

veljavi in katere bodo nehale veljati. Prav zato tudi vojna kot vzrok prenehanja v Dunajski

konvenciji ni omenjena, saj gre pravzaprav za pogodbeni sporazum strank. Če takega sporazuma ni,

je potrebno izhajati iz namena strank, njihovega obnašanja in drugih okoliščin, v nekaterih primerih

pa se lahko uporabita klavzula rebus sic stantibus ter institut nemožnosti izpolnitve. Prekinitev

diplomatskih odnosov ne vpliva na pogodbeno vzpostavljene pravne odnose. Izjema so tiste

pogodbe, ki so pogojene z obstojem diplomatskih oz. konzularnih odnosov.

5. KONVENCIJA O RASNI DISKRIMINACIJI

a. Kako konvencija definira rasno diskriminacijo

The term "racial discrimination" shall mean any distinction, exclusion, restriction or preference

based on race, color, descent, or national or ethnic origin which has the purpose or effect of

nullifying or impairing the recognition, enjoyment or exercise, on an equal footing, of human rights

76

and fundamental freedoms in the political, economic, social, cultural or any other field of public

life.

B. Kateri organ nadzira izvrševanje konvencije

Odbor za odpravo rasne diskriminacije je bil prvi nadzorni mehanizem, ki je bil v okviru OZN

ustanovljen za preverjanje dejavnosti in ukrepov za izpolnjevanje obveznosti, določenih v

mednarodnih pogodbah s področja človekovih pravic, s strani držav pogodbenic. Ustanovitev

odbora določa 8. člen Mednarodne konvencije o odpravi vseh oblik rasne diskriminacije. 18 članov

odbora prek sistema rednega poročanja držav nadzoruje uresničevanje Mednarodne konvencije o

odpravi vseh oblik rasne diskriminacije, obravnava pa lahko tudi pritožbe posameznikov,

državljanov tistih držav, ki so podale izjavo po 14. členu konvencije in s tem  odboru priznale to

pristojnost.

C. Kakšne so obveznosti držav do tega organa

Any State Party which makes a declaration as may establish or indicate a body within its national

legal order which shall be competent to receive and consider petitions from individuals and groups

of individuals within its jurisdiction who claim to be victims of a violation of any of the rights set

forth in this Convention and who have exhausted other available local remedies. However,

petitioner can communicate the matter to the Committee without exhausting all local remedies

where the application of the remedies is unreasonably prolonged

A register of petitions shall be kept by the body and certified copies of the register shall be filed

annually through appropriate channels with the Secretary-General on the understanding that the

contents shall not be publicly disclosed.

D. Postopek, ki ga lahko sproži posameznik ali skupina

In the event of failure to obtain satisfaction from the body the petitioner shall have the right to

communicate the matter to the Committee within six months.

.The Committee shall confidentially bring any communication referred to it to the

attention of the State Party alleged to be violating any provision of this Convention, but

the identity of the individual or groups of individuals concerned shall not be revealed

without his or their express consent. The Committee shall not receive anonymous

communications;

Within three months, the receiving State shall submit to the Committee written

explanations or statements clarifying the matter and the remedy, if any, that may have

77

been taken by that State.

The Committee shall consider communications in the light of all information made

available to it by the State Party concerned and by the petitioner. The Committee shall not

consider any communication from a petitioner unless it has ascertained that the petitioner

has exhausted all available domestic remedies. However, this shall not be the rule where

the application of the remedies is unreasonably prolonged;

The Committee shall forward its suggestions and recommendations, if any, to the State Party

concerned and to the petitioner.

E. Kakšne so bile sugestije Sloveniji po oddanih prvih dveh poročilih temu organu

1999 - Under this procedure, the Committee considers the situation in a State party in the absence of

a report if the State party has not submitted a report for five years or more. The Committee had

scheduled four State parties under this procedure: Bahrain, Bangladesh, Congo and Slovenia.

Bahrain was removed from this agenda item because it filed a report, and Bangladesh and Slovenia

were removed because their request for a postponement, indicating they would be filing a report

shortly, was granted. Therefore, Congo was the only country which was examined under this

procedure. No representative of the State party was present. 

2000 - Opinions and the results of researches (iz poročila CERD)

115. In Slovenia, one cannot speak about intolerance in general or about intolerance against

minority, ethnic, religious or cultural communities, since relations among the population show a

high level of coexistence and understanding for the specific problems of minorities and other

vulnerable groups. The reports and assessments of international organizations and institutions

(Council of Europe at the time of Slovenia.s admission, European Commission against Racism

and Intolerance in discussing the report on Slovenia, European Union in Agenda 2000), on the

level of the protection of human rights are favourable for Slovenia regarding respect for human

rights and level of democracy.

116. This positive assessment of the level of coexistence and tolerance as generally accepted

values is confirmed by the results of the surveys conducted in Slovenia (e.g. Slovene public

opinion polls and surveys of the research and scientific institutions).

117. Most important for the future are the moral values of the youth. The study on .Youth in

Slovenia, the analysis of the situation in Slovenia.,27 which is considered as the national report

for Slovenia within the framework of the activities of the Council of Europe for Youth,

78

demonstrates that the youth is in favour of statements that show openness towards other nations

and cultures. They do not endorse the ideas, that refer to national narrow-mindedness and

exclusiveness.

OVSE: Kdaj je organizacija dobila sedanji naziv? Katere izven-evropske države so njene članice?

Katero sodiče je ustanovljeno v okviru te organizacije, kaj je njegova pristojnost in kako deluje?

Visoki komisar za narodnostne manjšine-pristojnosti?

IZPITNI ROK 21.9.2006

1. ŠOLE MJP, TEORIJE, HUGO GROTIUS, PREDSTAVNIKI

Naravnopravna šola

Naravno in pozitivno pravo.

To je že zastarela delitev, ki izhaja iz šole naravnega prava. Ta šola je menila, da je pravo sistem od

narave danih pravil, ki ga lahko ljudje spreminjajo samo v omejenem obsegu. Danes se priznava le

pozitivno pravo (pravo, ki ga ustvarijo države), čeprav je vpliv naravnega prava še vedno velik.

Pozitivno pravo je tisto, ki ga z voljnim ravnanjem ustvarjajo države.

Pod vplivom naravnopravne šole je prišlo do vključitve načel v vire mednarodnega prava.

Naravno-pravna teorija je sklop naravno etičnih pravil, ki tvorijo temelje pravnih redov. Ta

pravila prepoznamo z razumom, ker izhajajo iz narave človeka in iz načela pravičnosti, gre

pa tudi za naravo medčloveških odnosov.

Elemente je mogoče spremljati že od stare Grčije dalje (Aristotel, Sofoklej), Rim (Cicero), skozi

srednji vek (Tomaž Akvinski). V srednjem veku ni bistvene razlike med javnim in zasebnim

pravom, saj še ni držav v današnjem pomenu (subjektov). Katoliški pisci regulirajo odnose med

ljudmi, vse to pa so prilagodili potrebam cerkve, nosilec je posameznik.

Suares govori o kategoriji naroda, po njem ne obstoji sovraštvo, narod je podvržen naravnemu

pravu.

Prvi teoretik te naravno-pravne šole je Hugo GROTIUS , ki poudarja nov vidik naravnega prava.

Napisal je temeljno delo “MARE LIBERTO”, ki pomeni revolucionaren prelom do mednarodne

ureditve morja, vendar pa to njegovo teorijo UNCLOSS III zopet postavi na glavo. Njegova učenja

so:

79

postavil je načelo, da je samoohranitev naravni zakon vseh živih bitij, iz česar sledi pojmovanje

samoobrambe kot nuje za samoohranitev;

kjer je naravno pravo nespremenljivo, menja pa se mednarodna skupnost, ga dopolnjujemo s

pozitivnim pravom;

medsebojna odvisnost (pravice enega se srečujejo z obveznostmi drugega in obratno);

čeprav MJP nima sankcij, se izvršuje iz strahu, da bo krivica kaznovana s krivico.

Na naravnem pravu temelji ameriška deklaracija o neodvisnosti ter francoska deklaracija o

mednarodnem pravu.

Teorija o naravnem pravu nima objektivnega temelja, različna so merila, kaj je pravično in kaj ne.

Vplivala pa je:

na humanitarno pravo po vojni;

na razvoj načel o temeljnih pravicah malih držav, ne pa toliko velikih držav;

na naraščanje nasprotovanja teorijam absolutne suverenosti držav.

VATIKAN - LATERANSKA POG. IN GARANCIJSKI ZAKON, DOGOVOR MED

ITALIJO IN SVETIM SEDEŽEM 1984?, KAJ JE TO KONKORDAT?

Do leta 1870 je bil papež vladar svetovne države, tega leta pa z nastopom Garibaldijev papež ni bil

več teritorialno suveren, še naprej pa je izmenjeval diplomatske predstavnike z nekatoliškimi

državami (npr. katoliške cerkve so se še naprej urejevale s konkordati kot oblikami mednarod.

pogodb).

Garancijski zakon 1871: po zavzetju Rima, Italija določi status Vatikana, pri čemer ta zakon

določa:

papeževa oseba je nedotakljiva in sveta,

na italijanskem področju se mu izkazujejo vse časti kot suverenu,

pripada mu privilegij, ki mu ga priznajo katoliški vladarji,

ostanejo mu palače (Lateran, Vatikan) in zemljišča, ki so nedotakljiva,

svobodno občevanje papeža s celim svetom,

poslanci, akreditirani pri papežu, imajo diplomatsko imuniteto,

ko se izbira papež (konklave), imajo kardinali imuniteto.

80

Lateranski sporazum 1929: potrjuje večino stvari iz garancijskega zakona, dodaja pa še:

papežu se prizna posebno državno področje (nevtralno!) kot država mesta Vatikan,

oblast nad njim ima papež in organi, ki jih on določi,

aktivna in pasivna pravica poslanstva,

apostolska – je edina vera v Italiji,

potrjuje mednarodno vlogo svetega sedeža,

v 24. čl. se Sveti sedež enostransko zavezuje, da ne želi in noče sodelovati na konferencah o

svetovnih konfliktih, razen če se države nanj obrnejo oz. sam smatra, da mora na rešitev

konflikta moralno vplivati.

Ločiti moramo pravni položaj papeža in položaj teritorija pod njegovo oblastjo. Pred 1870 je bila

papeževa država prava država in kot taka subjekt MP, papež pa svetovni suveren. Mesto Vatikan se

lahko pojmuje kot država, lahko pa se mu tudi zanika status države (pomanjkanje prostora,

državljanov).

Mesto Vatikan je od 1930 član mednarodne misije za zaščito knjižnih in umetniških del. Položaj

mesta v času vojne govori v prid tezi, da se lahko smatra za mini državo, takšno, ki zaradi svoje

majhnosti in posebne pomembnosti ne sodeluje v mnogih meddržavnih organizacijah in kolektivnih

dogovorih.

S pogodbami in dodatnimi protokoli med Svetim sedežem in Italijo 1984 (izmenjava ratifikacijskih

listin 1985) so izvršene spremembe v Lateranski pogodbi, še posebno v konkordatu. Te spremembe

so posledica političnih in socialnih sprememb v Italiji ter razvoja znotraj katoliške cerkve po

drugem Vatikanskem konciliju. Spremembe so potrdile suverenost in neodvisnost obeh strani,

sprememba pa je ta, da katoliška vera ni edina državna veroizpoved v Italiji, spremenjen pa je tudi

odnos svetega sedeža do poročnega prava in cerkvene razveze.

Konkordat je mednarodna pogodba, ki jo sklene Papež z vlado ali vladarjem neke države in ureja

priznanje in ugodnosti RKC in njenih vernikov v tej državi. Zadnji konkordat je bil sklenjen med

Papežem in Španijo leta 1953 in je veljal do leta 1980. Danes se v praksi uporabljajo druga sredstva

MP za definiranje statusa RKC znotraj držav.

81

3. KONZULARNO PRAVO

4. MORJA - DOLOČITEV ZALIVA IN PODOBNO

5. ODGOVORNOST DRŽAVE - ROP V CELOVCU, JE SLOVENIJA ODGOVORNA

IZPITNI ROK 7.12.2006

1. Federacija

2. Mirno reševanje sporov

3. Protokol št. 11

4. Ničnost (absolutna, relativna, rebus sic stantibus ,...)

Salvatorna klavzula se lahko pojavi v med. pogodbi,takrat ko sestavljalci pogodbe domnevajo,da bi

lahko bil kateri izmed členov med. pog. v nasprotju z notranjim pravom ene izmed podpisnic.V tem

primeru Salvatorna klavzula pravi,da razen spornega člena,vsi ostali ostanejo v veljavi.

5. Romsko vprašanje

IZPITNI ROK 25.1.2007

1. Subjekt mednarodnega prava

a) kdaj država postane subjekt MP

Država je organizirana skupnost, ki na določenem področju deluje kot oblika najvišje organizacije

pravne ureditve, pri tem pa ni odvisna od nobene druge organizacije. Za nastanek in obstoj države

morajo biti (kumulativno) podani naslednji elementi:

- določen teritorij;

- stalno prebivalstvo;

- izkjučna in najvišja oblast (vlada), ki mora biti efektivna oz. suverena. Za to niso dovolj zgolj

formalna dejstva, marveč morajo obstajati dejanska pravna dejstva (oblast v deželi mora

82

delovati izključno in neodvisno od druge oblasti). Dovolj je, da dejansko oblast opravlja nek

začasni organ. Država mora biti sposobna stopiti v odnose z drugimi državami.

Pogoji morajo biti izpolnjeni kumulativno. Naravni pogoji na teritoriju morajo biti taki, da stalno

prebivalstvo lahko na njem živi. Država brez teritorija ni država, vendar pa se pri tem ne zahteva, da

morajo biti meje določene ali mednarodno priznane. O nastanku Palestinske države ne moremo

govoriti, ker nima svojega ozemlja (je pod upravo Izraela). Pri nastanku države gre za efektivno

dejanje, za dejansko stanje. Država ne more nastati na papirju.

Državna oblast mora biti vzpostavljena na teritoriju tako, da ni odvisna od druge oblasti (suverenost

in neodvisnost). Oblast mora biti vzpostavljena efektivno. Vendar pa je lahko oblast v določenih

primerih znatno omejena (npr. v vojni) ali celo prostovoljno prenesena na drugo državo ali

mednarodno organizacijo, država pa kljub temu ne izgubi svojega statusa. Primeri za to so BiH,

Monaco, San Marino, Liechtenstein. Vendar pa je potrebno v vsakem konkretnem primeru

presoditi, ali gre za začasen prenos oz. omejitev oblasti ali pa gre za kakšno kategorijo

nesamoupravnega področja, ki sploh nima statusa države (npr. protektorat).

Nekateri teoretiki zahtevajo, da mora država nastati v skladu s pravili mednarodnega prava. Država

ne more nastati, če bi njen nastanek pomenil kršitev pravil mednarodnega prava (EX INIURIA IUS

NON ORITUR). Primeri za to so: Severni Ciper, ki je nastal kot posledica turške agresije, NDH

med 2. svetovno vojno (puppet state), Mandžuko na severu Kitajske. Partikularno pravo lahko

prepove nastanek novih držav, ki ne bi bil v skladu z obstoječo ureditvijo. Sankcija take prepovedi

bi lahko bila nepriznavanje nove tvorbe, možna pa bi bila tudi oborožena intervencija.

Država lahko nastane na originaren ali derivativen način. Originaren nastanek pomeni, da je

država nastala na nenaseljenem prostoru ali vsaj na področju, na katerem do tedaj ni bilo države.

Primeri za tak nastanek so v novejšem času zelo redki. Zadnji primeri so burske republike (Natal

1839, Transvaal 1852/53, Oranje 1854) in Liberija (1847). O originarnem nastanku govorimo tudi

takrat, ko se država ustanovi po prekinitvi dotedanje pravne ureditve, t.j. tako, da se ne spoštujejo

ustavna pravila tiste države ali držav, katerih elementi (področje) so postali del nove države. Vsak

drug nastanek je derivativen (razpad države, dekolonizacija, združitev več držav).

Tako kot država nastane, tudi preneha zaradi določenega dejstva, ki povzroči prenehanje nekega

konstitutivnega elementa. Primeri prenehanja teritorija (npr. poplava otočja) ali izginotja

prebivalstva so teoretično možni, čeprav se v praksi to še ni zgodilo. Zato v praksi država preneha

83

predvsem zaradi prenehanja delovanja državne oblasti. To se lahko zgodi zaradi osvajanja oz.

podjarmljanja nekega področja, uničenja oblasti (lat. debellatio, debelacija). Badinterjeva komisija

je ugotovila, da je SFRJ razpadla, ker zvezni organi niso več predstavljali vseh članic bivše

federacije. Primeri prenehanja države po mirni poti so redki. To se lahko zgodi z enostranskim

aktom države ali meddržavnim sporazumom. NDR je prenehala obstajati s priključitvijo k ZRN leta

1990. Z enostranskimi akti sta prenehali obstajati Sovjetska zveza in Češkoslovaška. Sprememba

oblike vladavine, četudi z revolucijo, ne pripelje do prenehanja države. Nova vlada je organ istega

subjekta mednarodnega prava.

2.2.2 PRIZNANJE DRŽAVE

Z vprašanjem priznanja države se ukvarja resolucija Inštituta za mednarodno pravo iz leta 1936, ki

pozna dve načeli:

- Zaradi neodvisnosti in enakosti držav je potrebno spoštovati pravico vsake nacije, da svobodno

ustanavlja in oblikuje svoje institucije.

- Ob vseh spremembah, ki so jim podvržene države, je potrebno zagotoviti kontinuiteto držav.

Priznanje države je svoboden enostranski akt, s katerim država, več držav ali mednarodna

organizacija ugotavljajo obstoj te države in pokažejo svojo voljo, da jo štejejo za članico

mednarodne skupnosti. Priznanje države ni obvezno. Vsaka država ima diskrecijsko pravico pri

odločanju, ali bo neko državo priznala ali ne. Nepriznanje države torej ne pomeni mednarodnega

delikta. Priznanje pa je tudi politično dejanje. Včasih država priznanja sploh ne želi, čeprav

izpolnjuje pogoje (ozemlje, prebivalstvo, efektivno oblast). Tak primer je Tajvan, kamor se je pred

revolucijo zatekel Chang Kai - Shek, ki je svojo vlado štel za edino legitimno naslednico celotne

Kitajske.

Priznanje države ima deklaratoren značaj, saj nova država po predpisih mednarodnega prava

obstaja ne glede na njeno priznanje (načelo efektivnosti). Zanjo takoj veljajo pravila mednarodnega

prava, ki jih je država tudi dolžna spoštovati. Priznanje samo ugotavlja pravni učinek nastanka

novega pravnega subjekta, medtem ko postane subjekt mednarodnega prava avtomatično, čim so za

to izpolnjeni pogoji. Zato je priznanje retroaktivno, učinkuje ex tunc, od trenutka, ko je država

dejansko nastala. Priznanje je izraz volje drugih držav, da stopajo v mednarodne odnose z novo

državo.

84

Razlikujemo de iure in de facto priznanje. De iure priznanje (full recognition) je enostransko,

nepreklicno in popolno. De facto priznanje pa je začasno, preklicno in omejeno na določene odnose.

Državo je mogoče priznati izrecno ali molče, s konkludentnimi dejanji. Konkludentno priznanje je

npr. navezava diplomatskih odnosov, čestitka šefa države drugemu šefu države ob prazniku

neodvisnosti itd. Namen priznanja pa se ne predvideva, če neka država zgolj sodeluje z nepriznano

državo na kakšni mednarodni konferenci ali pri kakšni kolektivni pogodbi oz. če je z njo v odnosih

na ravni predstavnikov, ki nimajo statusa stalnih diplomatskih predstavnikov. Priznanje je lahko

individualno ali kolektivno (več držav prizna državo s kolektivnim aktom). Včasih se lahko

predpišejo tudi pogoji za priznanje države, npr. spoštovanje človekovih pravic, spoštovanje načel

OZN, demokratičen sistem, spoštovanje pravil glede jedrskega orožja, spoštovanje pravic manjšin.

Tako so postavili pogoje za priznanje zunanji ministri držav Evropske skupnosti glede novih držav,

ki so nastale na območju SFRJ in Sovjetske zveze.

Ko nastane nova država, ni nujno, da jo priznajo vse države. Priznajo jo samo tiste, ki imajo

politični interes. Obveznost priznanja torej ne obstaja. Priznanje je akt politične diskrecije

posamezne države. Kot priznanje se šteje tudi glasovanje za članstvo v Generalni skupščini OZN

(konkludentno priznanje). Država se lahko tudi odloči, da bo do novonastale države vodila politiko

izrecnega nepriznavanja. Pri tem se medsebojno članstvo v OZN ne šteje kot priznanje države. Take

odnose ima npr. Izrael z nekaterimi arabskimi državami.

b) vstajniki

Vstajniki oziroma uporniki vodijo boj znotraj neke države proti neki do tedaj edini priznani vladi.

Če se upor razširi in okrepi, postanejo vstajniki močnejši dejavnik znotraj države in nasproti

zunanjemu svetu, kot do tedaj priznana vlada. Priznanje daje vstajnikom omejeno mednarodno

subjektiviteto. Posledica tega priznanja je odvisna od odnosa med vlado, ki je priznanje vstajnikom

dala in vstajniki, veljajo pa pravila MP. Vstajniki postanejo po MP odgovorni za dejanja, ki se

zgodijo na področju, ki ga imajo pod svojo oblastjo, s tem pa istočasno preneha odgovornost do

tedaj priznane vlade države nasproti državi, ki je dala priznanje vstajnikom. V razmerju med

vstajniki in vlado, proti kateri se le-ti borijo in vlado, ki je vstajnike priznala, se morajo spoštovati

pravila vojnega prava.

Priznani vstajniki se morajo proti tretjim državam, ki so jih priznale in tudi proti svojim

nasprotnikom držati pravil o nevtralnosti ter drugih mednarodnih predpisov, ki jih v omejenem

obsegu uporabljajo.

85

Eden od pogojev za priznanje vstajnikov je, da na zasedem območju dejansko vodijo BORBO IN

IZVRŠUJEJO OBLAST (načelo učinkovitosti).

Priznanje vstajnikov kot vpletene strani pomeni začasno priznanje njihove mednarodne

subjektivitete z omejenim delovanjem. Ko vstajniki popolnoma izrinejo prejšnjo vlado, se več ne

postavlja vprašanje o njihovem priznanju kot stranke, ampak vprašanje o priznanju nove vlade. Če

pa so si vstajniki uspeli izboriti samostojnost na nekem področju, je nastala nova država, s tem pa

se pojavi problem priznanja te nove države.

Ne glede na priznanje veljajo zanje in proti njim Ženevske konvencije o zaščiti žrtev v oboroženih

spopadih.

c) kdaj je Slovenija postala subjekt MP, Brionska deklaracija

Slovenija je postala subjekt MP ……

Brionska deklaracija

7. julija 1991

Na povabilo jugoslovanske vlade se je dne 7.7.1991 ministrska trojka Evropske skupnosti na

Brionih sestala s predstavniki vseh strani, ki so neposredno vpletene v jugoslovansko krizo.

Cilj misije treh ministrov je bil, da bi ustvarili ustrezne možnosti za mirna pogajanja med vsemi

stranmi. Vse vpletene strani so vzele na znanje deklaracijo Evropske skupnosti in njenih držav

članic, sprejeto 5.7.1991, in ponovno potrdile svojo polno zavzetost za uresničevanje predlogov

Evropske skupnosti z dne 30.6.1991 z namenom zagotoviti prekinitev ognja in omogočiti pogajanja

o prihodnosti Jugoslavije. V zvezi s temi predlogi so nadaljnje modalitete dogovorjene v aneksu I.

Vse strani so se sporazumele, da morajo dosledno spoštovati naslednja načela, da bi zagotovile

mirno rešitev:

le narodi Jugoslavije sami lahko odločajo o svoji prihodnosti

v Jugoslaviji je nastal nov položaj, ki zahteva skrbno nadzorovanje in pogajanja med

različnimi stranmi,

s pogajanji je treba začeti takoj, najpozneje pa 1. avgusta 1991, in to o vseh vidikih

prihodnosti Jugoslavije, brez kakršnihkoli pogojev in na podlagi načel iz sklepnega

dokumenta iz Helsinkov in pariške listine o novi Evropi (to se nanaša predvsem na

86

človekove pravice, vključno s pravico naroda do samoodločbe v skladu z listino ZN in

ustreznimi normami mednarodnega prava, torej tudi tistimi, ki se nanašajo na ozemeljsko

celovitost države),

kolektivno predsedstvo mora imeti popolna pooblastila in mora igrati svojo politično in

ustavno vlogo kar zadeva zvezne oborožene sile - vse strani se bodo vzdržale kakršnihkoli

enostranskih korakov in predvsem vseh nasilnih dejanj.

Kar zadeva Evropsko skupnost in njene države članice, bodo ponudile pomoč pri iskanju mirnih in

trajnih rešitev za sedanjo krizo pod pogojem, da bodo strogo upoštevane vse navedene obveznosti.

V tem kontekstu ES in njene države članice sprejemajo zahteve drugih strani po ponujeni pomoči za

lažji potek pogajanj.

Pomagale bodo z nadzorovanjem napredka pogajanj, z ekspertizami za delovne skupine, ki jih bodo

ustanovile zainteresirane strani, to pa vključuje med drugim pravna vprašanja, vprašanja, ki se

nanašajo na človekov e pravice, vključno s pravicami narodnostnih manjšin, gospodarska in

trgovinska vprašanja in vprašanja o varnosti. Glede na odločitve, ki so bile sprejete v Pragi v okviru

KEVS, so se članice dogovorile, da bodo čimprej poslale komisijo za nadzor, ki naj bi pomagala pri

prekinitvi ognja in nadzorovala izvajanje drugih elementov sporazuma, ki so ga dosegle

jugoslovanske strani ob pomoči ES. Smernice za to pripravljalno misijo so navedene v aneksu II.

Vse strani pozdravljajo pričakovani prihod pripravljalne misije visokih funkcionarjev 9.julija 1991

Vse jugoslovanske strani se zavezujejo, da bodo podprle misijo za nadzor, kar ji bo med drugim

zagotovilo tudi popolno zaščito in svobodo gibanja.

Vse strani so se sporazumele, da je zaščita manjšinskega prebivalstva vitalnega pomena za uspešen

izid pogajanj. Prav tako so potrdile, da bodo v tem pogledu popolnoma spoštovale svoje obveznosti,

predpisane z mednarodnim pravom.

Evropska trojka je pripravljena, da bo o razvoju položaja v zvezi s procesom pogajanj obvestila vse

države članice KEVS.

d) razlika med državo in medn. organizacijo kot subjektoma MP

Mednarodna organizacija je združenje držav na podlagi mednarodne pogodbe. Ima svoja pravila in

skupne organe. Njena pravna osebnost je ločena od pravne osebnosti držav. Je subjekt

mednarodnega prava s sposobnostjo sklepanja mednarodnih pogodb. Glede na to, da se odločitve

87

običajno sprejemajo z večino glasov, lahko rečemo, da ima organizacija svojo voljo. Organizacija

ima na območju držav članic pravno sposobnost, ki je potrebna za opravljanje nalog in doseganje

ciljev. V državah nečlanicah ima mednarodna organizacija pravno osebnost v takšnem obsegu, kot

ji ga priznava posamezna država nečlanica.

Pravno subjektiviteto so mednarodnim organizacijam priznavale tudi starejše teorije. Ko so se

države začele združevati v različne organizacije, si je znanost pomagala s tem, da je takšne

organizacije označevala kot federacije ali konfederacije. Z večanjem števila takih organizacij pa se

je vedno bolj postavljalo vprašanje o njihovi naravi in položaju v mednarodnem pravu. Po Dunajski

konvenciji o pravu mednarodnih pogodb med državami in mednarodnimi organizacijami ali med

mednarodnimi organizacijami ima vsaka mednarodna (medvladna) organizacija pravico do

sklepanja mednarodnih pogodb. Ta pravica je omejena samo v primeru, če tako določijo same

države ustanoviteljice. Po tej konvenciji je mednarodnim organizacijam izrecno priznana

mednarodnopravna subjektiviteta, saj so samo subjekti mednarodnega prava lahko stranke

mednarodnih pogodb ali enostranskih pravnih poslov.

Mednarodne organizacije imajo status subjekta mednarodnega prava, vendar nimajo enakih pravic

in dolžnosti kot države in nimajo naddržavnega značaja.

Postavlja se vprašanje, ali ima neka mednarodna organizacija mednarodno subjektiviteto tudi v

razmerju do držav nečlanic. Nekateri teoretiki menijo, da mednarodna organizacija obstaja podobno

kot država in da tudi zanjo velja načelo efektivnosti. Zato naj bi mednarodna organizacija obstajala

objektivno za cel svet. Meddržavno sodišče v Haagu je to vprašanje rešilo samo glede OZN. Po

mnenju sodišča je OZN subjekt mednarodnega prava tudi v razmerju do držav nečlanic, čeprav z

njihove strani ne obstaja nikakršno priznanje. Države, ki predstavljajo pretežno večino članov

mednarodne skupnosti, imajo po mednarodnem pravu pravico ustanoviti tvorbo z objektivno

mednarodnopravno osebnostjo. To mnenje sodišča se lahko uporabi tudi v primeru drugih

mednarodnih organizacij.

2. Mednarodne pogodba

a) definicija medn. pogodbe po ZZZ

MEDNARODNA POGODBA (58. člen ZZZ) je sporazum, ki ga RS sklene v pisni obliki z eno ali

več državami ali mednarod. organizacijami in za katerega velja MP, ne glede na število listin, iz

katerih je sporazum sestavljen ter ne glede na njihovo posebno ime.

88

b) postopek sklepanja pogodbe po ZZZ

SKLEPANJE MEDNARODNIH POGODB (59. čl. ZZZ) postopek za pogajanje in sklenitev

mednarod. pogodbe se začne s POBUDO, ki mora vsebovati:

6. razloge , zaradi katerih se predlaga sklenitev mednarod. pogodbe,

7. bistvene elemente pogodbe in predlog stališč delegacije,

8. predlog za sestavo delegacije in predračun stroškov za delo delegacije,

9. oceno, kateri organ bo pogodbo ratificiral ter ali zahteva sklenitev pogodbe izdajo novih ali

spremembo veljavnih predpisov,

10. oceno potrebnih fin. sredstev za izpolnitev pogodbe ter način njihove zagotovitve.

c) akcesija k pogodbi

AKCESIJA K MP - Kdaj je možna in kakšne so posledice?

AKCESIJA OZIROMA PRISTOP K MEDNARODNI POGODBI je ravnanje (izjava), s katerim

država izraža svoj pristanek na to, da bo vezana z neko pogodbo, ki je že podpisana (in že morda

velja), bodisi da je država sodelovala pri sestavljanju vsebine pogodbe, pa potem pogodbe ni

podpisala ali dala pristanek na to, da bi bila vezana na enega od prej navedenih načinov, bodisi da

ni sodelovala pri sestavljanju. Pristop se prakticira pri t.i. odprtih pogodbah (večstranskih ali

kolektivnih).

Pogodba je lahko odprta za pristop na podlagi lastne odredbe ali na podlagi katerega drugega

načina, s katerim se lahko ugotovi, da so se države, ki so sodelovale na pogajanjih, sporazumele o

tej možnosti. Mogoče je, da se tudi kasneje s soglasjem vseh teh držav pogodbenic odpre takšna

možnost naknadnega pristopa. Vedno pa se lahko določi, katere države lahko naknadno pristopijo k

pogodbi. Poznamo tudi možnost, da se država pogodbenica veže le na del pogodbe, ne pa za vso

pogodbo.

Vsi načini pristanka so pismeni, prispeti morajo do druge stranke. Pri dvostranskih pogodbah je

najpogostejši način izmenjava listin (sprejem), pri večstranskih pogodbah pa se določi kraj, kjer se

položijo ustrezne listine (države ali uradi mednarodnih organizacij). Pri tem depozitarju se položijo

vsi dokumenti o ratifikaciji itd,.. Depozitar pa naznani dejstvo polaganja vsem državam

podpisnicam oz. strankam pogodbe. Dolžnost depozitarja je tudi obvestiti države pogodbenice o

vseh spremembah glede na dogovor (odstop, rezerve). Običajno on predlaga, prenese pogodbo na

registracijo pri ZN.

89

O zamenjavi ratificiranih dokumentov oz. njihovem polaganju se sestavlja zapisnik. Če se

ratificirani dokumenti polagajo na enem mestu, depozitar dostavlja vsaki podpisnici overovljen

prepis zapisnika o polaganju in jo obvešča o vsaki kasnejši ratifikaciji.

d) metode tolmačenja medn. pogodbe

Naloga tolmačenja je, da se najde pravi smisel pogodbe, zato se mora pogodba razlagati ustrezno

namenu strank v času sklepanja, namen pa je pogosto težko ugotoviti, ker je namen strank lahko

tudi različen.

Dunajska konvencija napotuje na dodatna sredstva razlage. Poseben problem predstavlja današnja

praksa sestavljanja pogodb v več jezikih, vendar so vse verzije enakovredne. Stranke lahko

določijo, katera verzija ima v primeru spora prednost. Upošteva se lahko tudi to, v katerem jeziku

se je pogodba najprej sestavljala (delovni jezik redaktorja, poročevalca, komisije, odbora).

Tolmačenje ima dva elementa:

je svobodna intelektualna operacija, ki ni podvržena nekim pravilom;

tolmačijo se:

* nejasne;

* dvosmiselne;

* večpomenske določbe.

Gre za udejanjanje abstraktnega pravila na konkretno stanje, tolmačenje in uporaba Dunajske

konvencije pa je medsebojno povezana. Pravna norma se lahko tolmači tudi, če sploh ni potrebe po

njeni izvršitvi. Tolmačenje je iskanje pravega smisla pogodbe zaradi čim boljše izvršitve ali zaradi

odprave nesoglasja med pogodbenimi strankami.

Priznani so trije glavni načini pristopa k tolmačenju pogodb:

subjektivni - skuša se ugotoviti volja strank, njihov namen, zato se analizira celotna pogajanja;

objektivni oziroma tekstualni - skuša se ugotoviti pravi namen iz teksta pogodbe;

teleološki - ugotoviti se skuša predmet in cilj pogodbe (Dunajska konvencija se je opredelila za

ta pristop).

SUBJEKTI TOLMAČENJA

Doktrinarno tolmačenje;

90

Tolmačenje na notranji ravni po notranjem pravu - je enostransko tolmačenje s strani notranjih

organov, če je MP del notranjega prava);

Mednarodno tolmačenje s strani :

* Sodnih teles - po 36. členu Statuta Mednarodnega sodišča lahko države enostransko priznajo

pristojnost sodišča za tolmačenje, ki je potem za stranke obvezujoče. Po tem členu je to pomožni

vir tolmačenja;

* Mednarodnih organov - vsak organ OZN tolmači tiste dele, ki se nanašajo na njegovo delo;

* Vseh pogodbenih strank - je najbolj učinkovito oziroma avtentično tolmačenje. Države sklenejo

interpretativni sporazum, ki ima retroaktivni učinek. Ima lahko več oblik:

a. kot interpretativna klavzula, ki je del pogodbe;

b. dodatni protokol kot aneks k pogodbi;

c. izmenjava diplomatskih not;

d. skupna deklaracija pogodbenih strank.

METODE TOLMAČENJA

- JEZIKOVNA - naj se tolmačijo “bona fides”, besede naj imajo pomen, kot ga imajo v običajnem

jeziku. Stranke, ki se sklicujejo na to tolmačenje, ga morajo tudi dokazati;

- LOGIČNA – uporabi se pravna logika;

- SISTEMSKA – ugotavljanje smisla pravila;

- ZGODOVINSKA;

- CILJNO - TELEOLOŠKA - cilj pogodbe naj bi bila podlaga za tolmačenje, cilj se zapiše v

preambulo.

Konvencija izhaja iz tega, da obstajajo neka splošna pravila:

pogodbe je treba tolmačiti v dobri veri po načelih MP (PACTA SUND SERVANDA, BONA

FIDES);

prednost se daje tekstualni in jezikovni metodi;

razlikovati je treba med elementi, ki so izrecno zapisani v pogodbi in tistimi, ki so molče

vsebovani v pogodbi.

e) Zakaj je prišlo do "pravnega vakuuma" po osamosvojitvi Slovenije

91

3. MANJŠINE

Avstrija

Položaj slovenske manjšine v Avstriji ureja 7. člen ADP 1955 in avstrijski notranji zakoni. Avstrija

Slovenije ne smatra za naslednico SFRJ glede te pogodbe in tako izvrševanje pravic slovenske

manjšine garantirano preko avstrijskega Ustavnega sodišča, ki je določilo neposredno uporabo 7.

člena ADP ter Zakonom o narodnih skupnostih 1976, Uredba zvezne Vlade Slovenščina kot uradni

jezik 1977 ter še nekaterimi drugimi pravnimi akti.

Italija

SUKCESIJA: obe državi Slovenija in Italija sta 31. julija 1992, podedovali sporazume, ki so bili v

skupnem interesu obeh držav, vključujoč Osimske sporazume iz leta 1975 in Rimski sporazum iz

leta 1983. V veljavi pa so tudi:

doslej sprejeti mednarodni sporazumi od mirovne pogodbe z Italijo do osimske pogodbe,

kakor tudi pariški in kopenhagenski dokument in

dokument Sveta Evrope.

Notranja ureditev:

ZAKON O ZAŠČITI SLOVENSKE JEZIKOVNE MANJŠINE V FURLANIJI-JULIJSKI

KRAJINI (začne veljati 23. 3. 2001)

Najpomembnejše je določilo drugega odstavka 28. člena:

"Nobenega določila tega zakona ni mogoče razlagati na tak način, da bi zagotavljalo varstvo pravic

slovenske manjšine na nižji ravni od tiste, ki jo manjšina že uživa na osnovi prejšnjih določil".

V okviru evropskih institucij pa še:

Evropska okvirna konvencija o pravicah narodnih manjšin iz leta 1994 in

Evropska listina o manjšinskih in regionalnih jezikih iz leta 1992.

4. Azil

Iz Zakona o azilu:

1. člen

(pravica do mednarodne zaščite)

92

(1) S tem zakonom se določajo načela, pogoji in postopek za pridobitev in prenehanje

mednarodne zaščite ter status, pravice in dolžnosti prosilcev za azil in beguncev v Republiki

Sloveniji. Mednarodna zaščita pomeni status begunca in status subsidiarne oblike zaščite po tem

zakonu.

    (2) Republika Slovenija daje zaščito tujcem, ki zaprosijo za zaščito iz razlogov, določenih v

Konvenciji o statusu beguncev in v Protokolu o statusu beguncev (Uradni list RS – MP, št. 9/92 – v

nadaljnjem besedilu: Ženevska konvencija).

    (3) Republika Slovenija daje subsidiarno zaščito tujcem, ki zaprosijo za zaščito v Republiki

Sloveniji in ne izpolnjujejo pogojev za pridobitev statusa begunca, če obstaja utemeljen razlog za

prepričanje, da bi bil tujec ob vrnitvi v matično državo oziroma v državo nekdanjega stalnega

prebivališča, če gre za osebo brez državljanstva, soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno

škodo.

    (4) Pristojni organ ugotavlja pogoje za pridobitev mednarodne zaščite v enotnem postopku, pri

čemer najprej presoja pogoje, določene v Ženevski konvenciji, in šele če ti niso izpolnjeni, pogoje

za priznanje subsidiarne zaščite.

4. člen

(izključitveni razlogi)

(1) Pravice do azila se ne prizna osebam, pri katerih obstajajo utemeljeni razlogi za sum:

    – da so zagrešile hudodelstvo proti miru, vojno hudodelstvo ali hudodelstvo proti človeštvu, kot

jih določajo mednarodni akti;

    – da so zagrešile hudo kaznivo dejanje nepolitične narave zunaj Republike Slovenije, preden so

bile sprejete v državo kot begunci;

    – da so zagrešile dejanja, ki so nasprotna ciljem in načelom Združenih narodov.

    (2) Pravice do azila se ne prizna osebam, ki že uživajo pomoč ali zaščito organov in agencij

Združenih narodov, razen Visokega komisariata Združenih narodov za begunce (v nadaljnjem

besedilu: Visoki komisariat).

    (3) Pravice do azila se ne prizna osebam, katerim so pristojni organi Republike Slovenije priznali

enake pravice in dolžnosti, kot jih imajo državljani Republike Slovenije.

5. člen

(prenehanje azila)

93

(1) Oseba izgubi status begunca v naslednjih primerih:

    – če prostovoljno poišče zaščito v izvorni državi;

    – če po izgubi državljanstva le-tega prostovoljno ponovno pridobi;

    – če pridobi novo državljanstvo in uživa zaščito države svojega novega državljanstva;

    – če se prostovoljno vrne v državo, ki jo je zapustila, oziroma zunaj katere je ostala zaradi strahu

pred preganjanjem;

    – če prenehajo okoliščine, zaradi katerih ji je bil priznan status begunca;

    – če gre za osebo brez državljanstva, ki se zaradi prenehanja okoliščin, zaradi katerih ji je bil

priznan status begunca, lahko vrne v državo svojega predhodnega prebivališča.

8. člen

(nezakonit vstop v Republiko Slovenijo)

(1) Tujec, ki po uveljavitvi tega zakona nezakonito vstopi v Republiko Slovenijo, mora zaprositi

za azil v najkrajšem času pri pristojnem organu.

    (2) Oseba iz prejšnjega odstavka se ne obravnava za prekršek nezakonitega prehoda državne

meje.

17. člen

(splošne obveznosti prosilcev za azil in beguncev)

(1) Prosilci za azil in begunci morajo spoštovati zakone, druge predpise in splošne pravne akte

Republike Slovenije.

    (2) Prosilci za azil morajo sodelovati s pristojnimi državnimi organi Republike Slovenije in se

podrejati njihovim ukrepom.

19. člen

(pomoč pri vključitvi)

Republika Slovenija zagotavlja pogoje za vključitev beguncev v kulturno, gospodarsko in

družbeno življenje Republike Slovenije. Pri tem zlasti:

    – organizira tečaje slovenskega jezika za begunce;

    – organizira tečaje in druge oblike za nadaljnje izobraževanje in poklicno izpopolnjevanje

beguncev;

    – seznanja begunce s slovensko zgodovino, kulturo in ustavno ureditvijo.

94

35. člen

(zavrnitev prošnje za azil)

(1) Pristojni organ prošnjo za azil kot neutemeljeno zavrne, če:

    – ugotovi, da prosilec za azil ne izpolnjuje pogojev za azil in priznanje statusa begunca po

drugem ali tretjem odstavku 1. člena tega zakona;

    – obstoji kakšen od izključitvenih razlogov iz 4. člena tega zakona.

    (2) Pristojni organ takoj odloči o stvari in prošnjo za azil kot očitno neutemeljeno zavrne, če:

    – prošnja temelji na namernem zavajanju ali če se postopek zlorablja;

    – je prosilec za azil prišel izključno iz ekonomskih razlogov ali če je iz njegove prošnje očitno,

da mu v njegovi izvorni državi ne grozi preganjanje;

    – je bil prosilcu za azil vstop v Republiko Slovenijo že zavrnjen, pa se razlogi za zavrnitev

vstopa niso spremenili;

    – prosilec lahko poišče zaščito v delu svoje izvorne države, kjer razmere ustrezajo kriterijem iz

desete alinee 2. člena tega zakona;

    – prosilec za azil prihaja iz varne izvorne države.

40. a člen

(dublinski postopki)

(1) Prosilca za azil, ki mu je bil izdan sklep na podlagi Uredbe Sveta (ES) o vzpostavitvi meril in

mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za azil, ki jo v eni od

držav članic vloži državljan tretje države, št. 343/2003 z dne 18. 2. 2003 (UL L 050 z dne 25. 2.

2003), da Republika Slovenija ne bo obravnavala njegove prošnje za azil, ali z dnem, ko je bil

pridobljen rezultat o obstoju prstnih odtisov iz baze Eurodac na podlagi Uredbe Sveta (ES) glede

ustanovitve Eurodac-a za primerjavo prstnih odtisov za dejansko izvajanje Dublinske konvencije št.

2725/2000 z dne 11. 12. 2000 (UL L 316 z dne 15. 12. 2000), se do predaje pristojni državi nastani

pri organu, ki je pristojen za odstranitev iz države.

    (2) Tožba zoper sklep iz prejšnjega odstavka se lahko vloži v treh dneh od vročitve. Tožba ne

zadrži izvršitve sklepa.

43. člen

(pravice prosilcev za azil)

95

(1) Prosilci za azil imajo pravico do:

    – prebivanja v Republiki Sloveniji, dokler postopek ni pravnomočno končan;

    – osnovne oskrbe;

    – zdravstvenega varstva;

    – dela;

    – brezplačne pravne pomoči v postopkih pred upravnim in vrhovnim sodiščem;

    – finančne pomoči v primeru nastanitve na zasebnem naslovu pod pogoji iz 45.b člena tega

zakona;

    – humanitarne pomoči;

    – osnovnošolskega izobraževanja.

    (2) Minister, pristojen za notranje zadeve, predpiše v soglasju z ministri, pristojnimi za

zdravstvo, delo, družino in socialne zadeve, šolstvo, znanost in šport ter pravosodje, podrobnejše

pogoje in načine za zagotavljanje pravic iz prejšnjega odstavka.

44. člen

(dolžnosti prosilcev za azil)

Prosilci za azil morajo:

    – spoštovati zakone in druge predpise Republike Slovenije ter ukrepe državnih organov;

    – biti vedno dosegljivi pristojnim organom;

    – odzivati se na vabila pristojnih organov in sodelovati ves čas postopka za pridobitev azila;

    – v treh dneh sporočiti vsako spremembo svojega naslova pristojnemu organu;

    – spoštovati odredbe pristojnih organov glede omejitve gibanja.

47. člen

(pravice beguncev)

(1) Begunci, ki jim je bil priznan status begunca v skladu z drugim in tretjim odstavkom 1. člena

tega zakona, imajo pravico do:

    – stalnega prebivanja;

    – denarne pomoči;

    – nastanitve v nastanitvenih zmogljivostih ministrstva najdalj za obdobje enega leta od dneva

pridobitve statusa begunca oziroma denarnega nadomestila za zasebno nastanitev najdlje za

obdobje treh let od dneva pridobitve statusa begunca;

    – zdravstvenega varstva;

96

    – šolanja in izobraževanja;

    – pomoči pri vključevanju v okolje;

    – zaposlitve in vključevanja v druge oblike aktivne politike zaposlovanja.

    (2) Vlada Republike Slovenije izda predpise o načinih in pogojih za zagotavljanje pravic iz

prejšnjega odstavka.

    (3) Za nastanitev tujcev, ki so pridobili status begunca, se organizirajo integracijske hiše.

Integracijsko hišo ustanovi ministrstvo, pristojno za notranje zadeve, ki lahko za organizacijo

delovanja in bivanja v integracijski hiši pooblasti na podlagi javnega razpisa izbrano društvo,

ustanovo, zavod ali drugo nepridobitno pravno osebo, katere dejavnost obsega področje integracije

beguncev.

    (4) Begunci, ki bivajo v integracijski hiši, morajo spoštovati določila hišnega reda, ki ga izda

minister, pristojen za notranje zadeve.

    (5) Stroške nastanitve iz prejšnjega odstavka krije ministrstvo, pristojno za notranje zadeve.

Begunci, ki imajo lastna sredstva za preživljanje ali jim je preživljanje zagotovljeno kako drugače,

so dolžni sami nositi stroške ali sorazmeren del stroškov nastanitve v integracijski hiši.

48. člen

(dolžnosti beguncev)

Begunci morajo:

    – spoštovati ustavno ureditev, zakone, predpise in druge splošne pravne akte Republike Slovenije

in ukrepe državnih organov;

    – prijaviti prebivališče in vsako spremembo prebivališča v treh dneh pri pristojni upravni enoti;

    – obvestiti pristojni organ o zaposlitvi.

Begunci po Zakonu o začasnem

zatočišču

Begunci po Zakonu o azilu

Zakon o začasnem zatočišču predvideva

dodelitev kolektivnega statusa začasnega

zatočišča za vse, ki prihajajo iz določenega

območja.

Po Zakonu o azilu se prošnje za azil

obravnavajo individualno. podrobnejša

obrazložitev je na str. XX).

Begunci iz nekdanje Jugoslavije so

prihajali množično, v velikih skupinah. Ob

koncu leta 2004 so še 204 osebe, nekdanji

Begunci po Zakonu o azilu prihajajo

posamezno ali v manjših skupinah.

V letu 2004 je bilo podanih 1173 prošenj

97

začasni begunci, potrebovale pomoč

pristojnih institucij.

za azil.

Začasni begunci so prihajali iz nekdanje

skupne države in niso bili sprejeti kot tujci.

Begunci po zakonu o azilu prihajajo iz

različnih držav sveta in so tujci.

Začasni begunci so poznali slovensko

kulturo, navade in so v večini že imeli

vzpostavljeno lastno socialno mrežo, ki jim

je pomagala pri vključevanju v družbo.

Begunci prihajajo posamezno in v večini

ne poznajo okolja v katerem se znajdejo. V

Sloveniji nimajo razvite socialne mreže in

so zato popolnoma odvisni od

institucionalne pomoči.

Jezik: večina ljudi v Sloveniji razume

srbohrvaščino, zato jezik ni predstavljal

bistvene ovire pri vključevanju v okolje.

Vsakodnevno sporazumevanje v drugih

tujih jezikih je težje, z nekaterimi pa skoraj

nemogoče. Neznanje slovenskega jezika

ovira oziroma skoraj onemogoča

integriranje v slovensko okolje.

Azil oz. Vprašanja ki so povezana s statusom beguncev obravnavajo številni mednarodnopravni

akti:

- Konvencija o statusu beguncev 1951, Ženeva – dopolnjena z NY Protokolom 1967

- Evropska konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin 1950

- Evropska konvencija o preprečevanju mučenja in nečloveškega ali ponižujočega ravnanja ali

kaznovanja 1987

- Dublinska konvencija 1990

- Resolucija Sveta EU o minimalnih zagotovilih v azilnem postopku 1995

- Resolucija o očitno neutemeljenih prošnjah za azil 1992

Begunec v smislu Ženevske konvencije:

Oseba ki se zaradi dobro utemeljenega strahu, zaradi rase vere, narodnosti, pripadnosti posebni

družbeni skupini ali zaradi političnega prepričanja nahaja izven države katere državljan je in se ne

more ali se zaradi takega strahu ne želi zaupati zaščiti svoje države; ali oseba ki nima državljanstva

in se nahaja izven države, kjer je imela predhodno prebivališče pa se zaradi strahu ne želi vrniti v to

državo.

Azil je zaščita, ki se v RS daje tujcem. RS daje azil tudi tujcem, ki zaprosijo za zaščito če bi vrnitev

teh oseb v njihovo izvorno državo lahko ogrozila njihovo varnost ali fizično integriteto v smislu 3.

člena EKČP.

98

DEFINICIJA BEGUNCA

Konvencija o statusu begunca iz 1951 določa definicijo begunca, pri čemer je najpomembnejši

element definicije “UTEMELJEN STRAH PRED PREGANJANJEM ZARADI PRIPADNOSTI

DOLOČENI VERSKI, RASNI ALI POLITIČNI SKUPINI, DOLOČENEMU DRUŽBENEMU

SLOJU ALI ZARADI DOLOČENEGA POLITIČNEGA PREPRIČANJA”. Begunec je oseba, ki

zapusti svojo državo oziroma če je oseba brez državljanstva, državo, v kateri je nazadnje bival,

zaradi utemeljenega strahu pred pregonom iz gornjih razlogov. Begunec pa je tudi oseba, ki je že

bila v tuji državi, ko so nastopili razlogi utemeljenega suma pred pregonom v lastni državi in se

zato v to državo ne želi več vrniti.

Konvencija določa tudi razloge, glede katerih lahko begunci status izgubijo oziroma ga sploh ne

pridobijo (IZLOČITVENI RAZLOGI). Tako osebe, ki sicer izpolnjujejo pogoje za pridobitev

statusa begunca, le-tega ne pridobijo oziroma ga izgubijo, če so zagrešile vojni zločin, hujše

nepolitično kaznivo dejanje ali bile spoznane za krive kaznivega dejanja, ki je v nasprotju z načeli

OZN.

GLAVNE OBVEZNOSTI DRŽAV NA TEM PODROČJU SO:

Načelo nevračanja (NON REFOULMENT)- država podpisnica konvencije ne izžene oziroma ne

vrne begunca v državo, kjer bi lahko bilo njegovo življenje ali svoboda izpostavljena preganjanju.

To je možno le, če bi bilo to nujno zaradi javne varnosti in družbenega miru. Begunec mora imeti

na razpolago razumen rok, da si priskrbi status begunca v drugi državi, država pa ga nikakor ne

sme vrniti na mejo države, kjer je ogroženo njegovo življenje.

Načelo pravice do družinskega življenja in združevanja družine - ni eksplicitno navedeno v

konvenciji, ampak se pojavlja v vseh pomembnejših mednarodnih aktih o človekovih pravicah, pri

čemer je potrebno status begunca potrebno podeliti tudi osebam, ki jih begunec vzdržuje.

Pravilo države prvega azila - begunca mora država prvega azila tolerirati in izvesti ustrezen

ugotovitveni postopek za priznanje statusa begunca:

Prepoved diskriminacije med begunci glede na raso, vero in državo porekla;

Oprostitev beguncev od izrednih ukrepov, ki jih je država zavzela proti državi, iz katere begunec

izhaja;

Pravica beguncev do združevanja, ki nima političnih ciljev in enkratnega značaja;

Pravica gibanja beguncev po državi.

99

Listine o identiteti - države morajo izdati beguncem listine o identiteti, ki se stalno nahajajo na

njenem ozemlju in nimajo potne listine. Država jim je dolžna izdati tudi potne listine, da lahko

potujejo izven ozemlja države gostiteljice.

Določba 34. člena konvencije ni v skladu s praktično tendenco glede beguncev, kajti ta določba se

zavzema za naturalizacijo beguncev in asimilacijo.

Beguncem naj se nudi osnovna zaščita (hrana, zatočišče, osnovno zdravstveno varstvo).

Obliki begunstva, ki se pojavljata v zadnjih letih, sta:

begunci, ki zaradi državljanske vojne v enem delu države bežijo v drugi del države (primer

Indije);

begunci, ki množično pribežijo v drugo državo zaradi državljanske vojne in etničnega čiščenja,

ki divja v njihovi državi (primer BiH).

Beguncem naj se začasno ponudi osnovno varstvo, hkrati pa naj se zanje čim prej poišče TRAJNO

REŠITEV, ki pa je:

prostovoljno vračanje;

trajna naselitev v državi, ki ga je sprejela kot začasnega begunca;

trajna naselitev v tretji državi, skladno z načelom delitve bremen.

PRAVNA UREDITEV VARSTVA BEGUNCEV V SLOVENIJI

Zakon o tujcih 1991 v 10 členih uzakonja pridobitev statusa beguncev in njegovo varstvo, pri

čemer so določbe nacionalne zakonodaje v skladu z Ženevsko konvencijo o beguncih. O statusu in

varstvu beguncev govori tudi Zakon o začasnem zatočišču 1997 in Uredba Vlade RS o pridobitvi

začasnega zatočišča za državljane BIH 1997.

Status begunca podeljuje in odvzema Ministrstvo za notranje zadeve. Begunec se mora prijaviti na

Policijski postaji v treh dneh po prihodu. V času poteka postopka se lahko nastani v Prehodnem

domu za tujce. Status begunca se podeli tudi mladoletnim otrokom begunca. Po pridobitvi statusa

se beguncu priskrbijo najpotrebnejši prostori, sredstva za preživljanje (dve leti, razen za pridobitno

nezmožne) in ima zagotovljeno osnovno zdravstveno varstvo. Beguncu se izda tudi ustrezna potna

listina. Gledano s praktičnega vidika je to le pozitivno-pravna ureditev, ki se v praksi ne uporablja,

ker je večina beguncev v RS “de facto” beguncev, ki so sem pribežali zaradi vojne v BIH.

Poimenovali smo jih začasni begunci - konvencija tega naziva ne pozna, prav tako ne naša

100

zakonodaja, zato torej njihov status v Zakonu o tujcih ni istoveten, ampak zanje veljajo pravila iz

Zakona in uredbe o pridobitvi začasnega zatočišča.

V RS so spomladi 1992 množično začeli prihajati begunci, ki so lahko do avgusta 1992 vstopali

tudi brez dokumentov, potrebnih za prestop meje, ampak le na podlagi izjave, da so begunci, če so

dokumente izgubili v brezglavem begu za življenje. Zaradi takšnega dotoka beguncev je bil

ustanovljen Urad za priseljevanje in begunce (delovati začel oktobra 1992).

Koordinacijska nadresorska skupina pri Vladi RS za reševanje problematike beguncev je nato

sklenila, da od 10.08.1992 državljani BIH ne morejo več vstopiti v RS (zaradi prevelikega števila)

in da se od tega dne prenehajo evidentirati začasni begunci, prav tako pa se jim preneha podeljevati

status začasnega begunca.

Tisti začasni begunci, ki so vstopili v RS po 10.08.1992, so vstopili ilegalno in so begunci brez

urejenega statusa, imeli pa so praktično enak položaj kot begunci s statusom. RS jih zaradi načela

nevračanja ni vrnila, ampak jih je tolerirala na svojem ozemlju ter jim hkrati ponudila nujno

potrebno oskrbo.

101

5. Genocid

a)Kaj je genocid

Kao genocid se smatra bilo koje od navedenih dela učinjenih u nameri potpunog ili delimičnog

uništenja jedne nacionalne, etničke, rasne ili verske grupe kao takve:

a) ubistvo članova grupe;

b) teška povreda fizičkog ili mentalnog integriteta članova grupe;

c) namerno podvrgavanje grupe životnim uslovima koji treba da

dovedu do njenog potpunog ili delimičnog uništenja;

d) mere uperene na sprečavanje rađanja u okviru grupe;

e) prinudno premeštanje dece iz jedne grupe u drugu.

Genocid je lahko storjen tudi v mirnem stanju.

Stopnje genocida:

Stage Characteristics Preventive measures

1.

Classification

People are divided into "us and

them".

"The main preventive measure at this early stage

is to develop universalistic institutions that

transcend... divisions."

2.

Symbolization

"When combined with hatred,

symbols may be forced upon

unwilling members of pariah

groups..."

"To combat symbolization, hate symbols can be

legally forbidden as can hate speech".

4.

Organization

"Genocide is always

organized... Special army units

or militias are often trained and

armed..."

"To combat this stage, membership in these

militias should be outlawed."

5.

Polarization

"Hate groups broadcast

polarizing propaganda..."

"Prevention may mean security protection for

moderate leaders or assistance to human rights

102

groups..."

6.

Identification

"Victims are identified and

separated out because of their

ethnic or religious identity..."

"At this stage, a Genocide Alert must be called..."

7.

Extermination

"It is "extermination" to the

killers because they do not

believe their victims to be fully

human."

"At this stage, only rapid and overwhelming

armed intervention can stop genocide. Real safe

areas or refugee escape corridors should be

established with heavily armed international

protection."

8.

Denial

"The perpetrators... deny that

they committed any crimes..."

"The response to denial is punishment by an

international tribunal or national courts."

b)Pravni viri

Konvencija o preprečevanju in kaznovanju zločina genocida 1948

Statut MKSJ 1993

Statut MKSR 1994

Rimski statut 2002

c)Razlika apartheid - genocid

Apartheid (dobesedni pomen v angleščini in afrikanščini ločenost) je bila politična doktrina, s

katerim je vlada Južnoafriške republike imenovala svoj sistem rasne segregacije, zatiranja in

izkoriščanja. Ta sistem je omogočal belcem, ki predstavljajo manj kot petino prebivalstva, da so

vodili politiko južnoafriške republike.

Kao genocid se smatra bilo koje od navedenih dela učinjenih u nameri potpunog ili delimičnog

uništenja jedne nacionalne, etničke, rasne ili verske grupe kao takve

d)Rimski statut in KZ RS

Načelo komplementarnosti MKS in Rimskega statuta.

103

Kako je urejeno mednarodnopravno varstvo prvobitnega prebivalstva in naštejte vsaj tri

primere teh prebivalstev!

1. v okviru pravic posameznika (človekove pravice)

2. z mednarodnimi pogodbami

3. z notranjim pravom (kolektivne manj. pravice)

Primeri prvobitnega prebivalstva:

a. Maori v Novi Zelandiji,

b. Aborigini v Avstraliji,

c. Inuiti in različne indijanske skupine v Ameriki

d. Laponci v Evropi

Gre za tematiko, ki se je oz. se še vedno rešuje predvsem na nacionalni ravni držav, ki imajo takšno

prebivalstvo. Ker pa so potrebe narekovale višjo ureditev, je podkomisija za preprečevanje in

zaščito manjšin, ki deluje v okviru Komisije za človekove pravice pri OZN, oblikovala Osnutek

Deklaracije o pravicah prvobitnega prebivalstva. Osnutek tako zajema sledeče pravice: priznanje

pravice do enakopravnosti, do drugačnosti; postavlja se vprašanje varstva človekovih pravic tega

prebivalstva, saj so bili v preteklosti deležni odtujitev premoženja in zemlje; pravica do promocije

pravic in značilnosti prvobitnega prebivalstva; pravica do političnega, ekonomskega, socialnega in

kulturnega združevanja in rasti; potreba po demilitarizaciji njihovega ozemlja; pravica domorodnih

družin do ohranjanja deljene odgovornosti za vzgojo, usposabljanje, izobraževanje in blaginjo

njihovih otrok; poudarja se pravica do samoodločanja, kar ima tudi podlago v UL ZN,

Mednarodnem paktu o ek., soc. in kulturnih pravicah; države se spodbuja za sodelovanje s prv.

preb., deklaracija pa naj bi tudi bila temelj za vse nadaljnje korake v okviru ZN za varstvo

prvobitnega prebivalstva.

IZPITNI ROK 17.03.2007

SKLOP 1

RAZVOJ MP SKOZI DIPLOMATSKE KONFERENCE

a) Rezultati Dunajskega kongresa 1815

b) Rezultati Berlinskega kongresa 1878

c) Rezultati haaških mirovnih konferenc 1904 in 1907

d) Rez. pariške mir. konf. 1947

e) Rez. srečanj KVSE med leti 1975 in 1995

SKLOP 2

KODIFIKACIJA

104

a) Kaj je kodifikacija / legislacija

b) Naštej po 2 kodifikaciji za vsako od naslednjih področij:

1-pravo MP pogodb

2-vojno pravo

3-humanitarno pravo

4-pravice človeka

5-sukcesija

6-manjšine

7-diplomatsko/konzularno pravo

8-

c)

SKLOP 3

ODGOVORNOST DRŽAVE

a) pogoji za odgovornost države

b) vrste odgovornosti

c) odgovornost v primeru vesoljskih škod, uporabe nuklearne energ. v miroljubne namene, izlivu

nafte iz tankerjev

SKLOP 4

VARNOSTNI SVET OZN

a) sestava in volitve članov

b) pristojnosti po VI. poglavju UL OZN glede mirnega reševanja sporov (33. čl.)

c) ukrepi po VII. poglavju , opredeli pojem začasnega in kolektivnega ukrepa

d) kakšno se ti zdi zdajšnje delovanje VS in kako bi to spremenil

e) postopek za spremembo sestave in pristojnosti VS po UL

SKLOP 5

DISKRIMINACIJA IN DIREKTIVE EU

a) katere direktive Sveta EU se nanašajo na diskriminacijo

b) težave z implementacijo v Sloveniji

c) elementi pojma rasne diskriminacije

d) ali lahko države sprejmejo mednarodne pogodbe, ki dovoljujejo diskriminacijo

105

OSTALO:SLOVENCI V ITALIJI

SUKCESIJA: obe državi Slovenija in Italija sta 31. julija 1992, podedovali sporazume, ki so bili

v skupnem interesu obeh držav, vključujoč

Osimske sporazume iz leta 1975 in

Rimski sporazum iz leta 1983.

V veljavi pa so tudi:doslej sprejeti mednarodni sporazumi od mirovne pogodbe z Italijo do

osimske pogodbe, kakor tudi pariški in kopenhagenski dokument in

dokument Sveta Evrope.

106