mohorjeva | založba - marija ahačič pollak...za naslov te knjige sem uporabila misel iz naslova...

Marija Ahačič PollakTečejo, tečejo nitke

Marija Ahačič Pollak

Tečejo, tečejo nitke

CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana

821.163.6-94 929.52 Ahačič 908(497.4 Tržič)(092)

AHAČIČ-Pollak, Marija Tečejo, tečejo nitke / Marija Ahačič Pollak ; [fotografije družinski arhiv avtorice]. - 1. izd. - Celovec : Mohorjeva, 2015

ISBN 978-3-7086-0851-8

278724352

Vse informacije in naročila: www.mohorjeva.com, www.druzina.si

Marija Ahačič PollakTEČEJO, TEČEJO NITKE

Lektoriral: Stanislav M. MaršičUrednik: Hanzi FilipičZa založbo: Franz Kelih

Oblikovanje: HercogMartiniFotografije: družinski arhiv avtorice

© 2015, Mohorjeva založba, Celovec–Ljubljana–Dunaj Izdala, založila in tiskala Mohorjeva družba v Celovcu 2015 1. izdaja: 2015 Naklada: 700 izvodov Cena: 29,90 €

ISBN 978-3-7086-0851-8

Izdano v sodelovanju z RTV Slovenija, ZKP, Publishing and Record Label, Kolodvorska 2, 1000 Ljubljana,zanjo Mojca Menart, vodja založniške dejavnosti RTV Slovenija.Koda izdaje: 108754; & © 2005

Kazalo

Dr. Rozina Švent: Nitke veselja in nitke gorja Marije Ahačič Pollak 11Prof. dr. Janez Bogataj: Osnutek in votek 13Tržič, april 1955 17Zabava za ves razred 19Boj za smučke 20Razrednik Todorović - Toško 21Prva avdicija na radiu, jesen 1955 24Moje „Murke“ 26Kjer kumare cvetijo! 28Marjana in komarji 31Nepozaben silvester 32Limuzina na kvadrat 35Krilo s Ponte Rossa 36Prva šminka 40Bil je pravi! 41Strta srca 44Usodni „da“ 45Bolnik in Franc 47Samo dim brez ognja 48Ilegalni načrt 52Konec brezskrbnega življenja 56Odpadla operacija 57Skoki čez ovire 58Zaveden koroški Slovenec 60„Hej, Joco, požuri!“ 63Azil in čakanje 64Zdravniški pregled 66Odhod v neznano 68

Brat Pavle 70Palača Donalda Trumpa 72„Shower“ 74Moj prvi šivalni stroj 77Služba v Montrealu 79Spet študent 81Ošpice 83Prijateljica Regina 85Grofica in grof Auersperg 87TV Chin Montreal 89Predor pod reko 91Nov družinski član 93„Nazaj, nazaj ...“ 95Košček doma 100Najin „Bled“ 102Temna stran Kanade 109Najina prva palača 112Pomembne „klobase“ 114Spet študentka 115Nemirni Quebec 120Selitev 121Praznovanje sporne obletnice 128Rdeče-bela 131„Ukradena slika“ 134Lastništvo dokazano 142„Še vragu bi dušo prebudila!“ 142Nitke Marije Svatine 145„Dragi, predragi moj ...“ 155Televizijska postaja CKCO in „Polka Time“ 157Pojte z menoj! 160

Prazno gnezdo 164Prvič brez službe 166Ottawa 166Tudi slepa kura zrno najde 169Slovenska zibelka 171Nepremičninske vode 173V Minnesoti 180Rudarski muzej 183Slovanski dnevi 185Olimpijada v Calgaryju 188Prepovedano kajenje 190Nesrečen padec 192„Bolje ti nego on!“ 194„Ti si pa naša!“ 196Petrovi „cvilčki“ postali moji biseri 197Usodno jabolko 205Dragoceni opal 207„Plamen“ v kanadskem parlamentu 207Radio Glas kanadskih Slovencev 214Amaterska novinarka 217Pretrgane nitke 219Otrokom daj orodje! 220Nedosegljivo je dosegljivo 226Še vedno sem Tržičanka 229Martinčkovi iz Tržiča 232Smo še vedno isti 233V Kanadi se lahko bahamo! 235Intervju „Avseniki v času in prostoru“ 238Govor v parlamentu ob 20. obletnici Republike Slovenije 251Epilog 258

Za naslov te knjige sem uporabila misel iz naslova svoje pesmi „Tečejo, tečejo nitke“.

Želela sem predstaviti svojo življenjsko zgodbo, ki jo je kakor niti prepletalo življenje v tkanino v različnih časih, različnih okoljih, z različnimi ljudmi in me oplemenitilo s številnimi veselimi in včasih tudi z grenkimi spoznanji.

Zahvaljujem se dr. Rozini Švent in dr. Janezu Bogataju, da sta knjigo obo-gatila s svojima recenzijama.

Knjigo posvečam svojemu pokojnemu možu Petru in hčerama Andri in Moniki, ki so tkali niti mojega življenja in pomagali tkati niti tako, da se je tkanina vedno tkala s spoštovanjem in ljubeznijo.

11

Recenzija

Nitke veselja in nitke gorja Marije Ahačič Pollak

Knjiga, ki je pred nami, je ena redkih, ki jo je napisala ženska (in to celo izseljenka!), ki je prestopila prag zasebnosti in stopila v javnost. Lahko bi celo rekli, da gre za „portret“ ženske, ki je znala uspešno uskladiti svoje družinsko življenje in delovanje v širši izseljenski skupnosti v Kanadi (v večnarodnostni skupnosti, ki je bila bolj naklonjena udejstvovanju žensk tako na kulturnem kot na društvenem in celo na političnem področju). Ob njeni lastni življenjski zgodbi pa se nam na široko odstira tudi življenje te izseljenske skupnosti, ki je nekako znala „držati skupaj“, zato se danes lahko pohvali s številnimi dosežki: od lastnega glasila do radijske oddaje, števil-nih društev, slovenskih letovišč, finančnih ustanov (hranilnic), cerkvenega občestva, lastnega zgodovinskega arhiva itd. Knjigo še dodatno bogatijo številne fotografije, ki še povečujejo njeno prepričljivost in dokazljivost. Prav tako ji ne moremo očitati, da se je izognila kakšni manj prijetni „temi“ (dogodku), kar se precej rado zgodi pri pisanju spominov.

Nehote pa si vendarle sem in tja zastavimo vprašanje, kako ji je vse to, kar je v življenju dosegla oz. naredila, uspelo. V nekem pogovoru na radiu je sama izdala to skrivnost: „Če človek dela tisto, kar resnično ljubi, potem vse kar gre.“ Torej je njena skrivnost prav v ljubezni – tako do svoje družine (moža, hčerk in vnukinj), staršev, brata in sester, prijateljev. Pomembno pa je tudi, da človek ljubezen ne le deli, ampak jo mora tudi sprejemati od drugih – le tako je resnično srečen. „Delo“ je tudi tisto, kar jo je reševalo v najbolj težkih trenutkih (ob smrti moža, staršev in brata Vitala) – pred-vsem petje pa tudi pisanje poezije, ki je izrazito lirična izpoved. Posebna

12

predanost pa je namenjena njenemu pevskemu zboru „Plamen“, ki že vse od leta 1991 žanje uspehe tako v Kanadi kot po svetu.

Vsaka izseljenska pripoved pa je nehote zaznamovana tudi s posebno ljubeznijo – z domoljubjem (ljubeznijo do svoje izvorne domovine kot tudi do „nove domovine“), z ljubeznijo do maternega jezika, slovenske kulture … Marija priznava, da jo je na začetku mučilo domotožje, ki pa ga je v kasnejših letih uspešno premagovala s pogostimi (zdaj že skoraj polle-tnimi) obiski Slovenije. Svoje pa je naredil tudi tehnični napredek, ki nam je vse naredil hitreje dostopno, bližje. Nekoč je bila klasična pošta in je bilo treba na želeno pismo čakati skoraj cel mesec, danes pa nas telefoni in internet povezujejo štiriindvajset ur na dan.

Verjetno se Marija niti sama ne bi mogla točno opredeliti, kaj je po poklicu – pevka, kulturna delavka, pianistka, zborovodkinja, skladateljica, novinarka, pesnica, pisateljica. Namesto nje so se nekako odločili drugi in ji za njeno delo „kot nekakšni ambasadorki kulture“ podelili kar nekaj po-membnih odlikovanj in priznanj.

Po nekakšnem naključju Marija izdaja knjige vsakih pet let. Tako je svojo prvo knjigo izdala leta 2005 „Nitke življenja, Martinčkovi iz Tržiča“ (družinska kronika), leta 2010 je sledila knjiga „Jože Kastelic“ in leta 2015 „Tečejo, tečejo nitke življenja“. Bo čez naslednjih pet let izdala spet kakšno novo knjigo?

Dr. Rozina Švent

13

Recenzija

Osnutek in votek

Ko so nas v osnovni šoli poučili o statvah, smo bili seznanjeni s pojmo-ma, ki označujeta temeljna pogoja za nastanek tkanine: osnutek in votek sta „sistem“ vzdolžnih in prečnih niti, ki jih vešče roke tkalcev in tkalk str-nejo v trden preplet.

K temu šolskemu spominu me ni navedel le naslov knjige Marije Aha-čič Pollak, ampak predvsem tudi njena vsebina, v kateri se, prispodobno re-čeno, kot osnutek in votek prepletata nit življenjske zgodbe z nitjo veselih, ustvarjalnih in tudi žalostnih, bridkih izkušenj, dogodkov, vsakdanjosti in posebnosti. Z nitmi pogosto označujemo trajanje, dolžino, preplet, pove-zanost posameznih končičev in tudi celote, navezanost in še kaj.

Nit življenjske zgodbe Marije Ahačič Pollak ni le pripoved o njej in vseh, s katerimi je delila dobro in slabo, spoznanja in izkušnje, ampak je skozi to njeno zgodbo tudi mogoč pogled v zanimivo obdobje od konca druge svetovne vojne do današnjih dni. Posebna vrednost njenega življenjskega popotovanja je v soočenju ljubezni do domačega kraja (Tržič), Slovenije („… zemlja slovenska, moja dežela …“, „… bodi mi zdrava, ti domovina …“) in izkušenj, ki so jo spremljale v njenem drugem okolju, tj. v Kanadi, kot izseljenko. Vendar to soočenje ne poteka le na ravni (faktografskega) pri-povedovanja, ampak pogosto kot primerjave, ki so posledica neobremenje-nega, pozitivno kritičnega pogleda iz razdalje, torej takega, ki ga v Sloveniji pogosto ali nikoli nismo zmožni. Pogleda, ki objektivno ocenjuje izkušnje mlade pevke ob vstopu v svet glasbe, zlasti še z ansamblom Avsenik, vse do velikih življenjskih izkušenj v kanadskem okolju, ko se nitke življenja spre-menijo v stopnice življenja. Prav užival sem ob prebiranju vzpenjanja po teh avtoričinih stopnicah, seveda v izjemni simbiozi z njenim soprogom, hčerkama, prijatelji, znanci.

14

Oznake življenjskega sloga v Kanadi prinašajo vrsto realnih ocen in pogledov, pa naj gre za avtoričino osebno napredovanje od šivalnega stro-ja, dokončanja fakultete, novinarskega in uredniškega dela na radiu Glas kanadskih Slovencev ter ponovnega vstopa v njeno verjetno največjo lju-bezen glasbo. Ob teh mejnikih na njenih življenjskih stopnicah je prav po-učno, še posebej ob upoštevanju razmer v Sloveniji, kako se je Pollakova družina selila. Od stanovanja do posameznih stanovanjskih hiš in vmes še počitniške hiše ob jezeru Lac Gustave. Vsa ta bivalna okolja, bolje rečeno družinska ognjišča, so bila vedno tudi opredmetena vez z domovino. Pre-sunljiva je v tem kontekstu npr. zgodba o sliki, ki so jo v Sloveniji najprej označili kot ukradeno in ji prepovedali izvoz v Kanado, pa o pomenu stare skrinje, da navedem le dva primera. Razmerja in stiki s Slovenijo v okvirih nekdanje Jugoslavije prinašajo vrsto izjemnih pričevanj. Zelo slikovito so opisani „balkanizmi“, ki so se dogajali v času olimpijskih iger v Calgaryju, politične razsežnosti odslikujejo zapisi o sodelovanju s Slovensko izseljen-sko matico in nastopih na izseljenskem pikniku l. 1979 ter petje v cerkvi v Stranjah pri Kamniku. Seveda prav slednja primera dokazujeta vso „bu-talskost“ politične nekulture in veliko razdvojenost, ki je še vedno močno zažrta v sodobna slovenska življenja in psihološki (beri: psihiatrični) profil prebivalstva. Številne drobne navedbe zato odlično ilustrirajo odsev dru- žbenih razmer določenega časa. Na primer, ko so ji na Radiu Ljubljana vr-stico v besedilu pesmi, ki jo je napisala za lastno mater, „… naj Bog te čuva in ti zdravje da …“, cenzorsko spremenili v „… naj sreče polna tvoja pot bo vsa!“. Primeri slovenske (politične) razdvojenosti so se seveda odražali tudi med Slovenci v Kanadi, a vendar nikoli niso bili tako močni, kot so npr. danes v sodobni (?) Sloveniji.

Knjiga Marije Ahačič Pollak je torej izjemna pripoved njenega življenja med Slovenijo in Kanado. Je neke vrste tudi nadaljevanje njene prejšnje knjige „Nitke življenja, Martinčkovi iz Tržiča“, v kateri je popisala življenj-sko zgodbo njene družine do očetove in materine smrti. Menim, da je nova

15

knjiga Marije Ahačič Pollak zelo poučna tudi za našo mladino, ki si pogosto predstavlja, da bodo življenjski, predvsem ekonomski uspehi prišli na hi-tro, čez noč, in pri tem pozablja, da dobre stvari nastajajo postopoma, pred-vsem pa s poštenim, trdim delom in najrazličnejšimi odrekanji. V pravilih Vzajemne slovenske podporne zveze Bled v Kanadi je med drugim zapisa-no, da njeni „člani ne smejo delati sramote svojemu slovenskemu narodu“. Ko preberemo to knjigo, hitro ugotovimo, kako je njena avtorica sledila temu pomembnemu vodilu. S svojimi pevkami bo praznovala že 25. oble-tnico vokalne skupine Plamen. Ob tem se lahko vprašamo, ali ne izžareva prav ime te skupine temeljne lastnosti njene ustanoviteljice, voditeljice in dirigentke.

Prof. dr. Janez Bogataj

16

Iz rodnega kraja pred letiše mlada sem deklica šla.V deželo čez morje po svetuza ljubim sem svojim odšla.Jokala je mamica moja,jokalo je moje srce!In zmagala je ljubezen,otrla je vse solze.

Adijo, zelena dolina,ostala bi rada doma.V deželi, kjer moja mladost je,pustila sem kos srca.Pa prišel moj ljubi tolažit je to razdvojeno srcein zmagala je ljubezen,otrla je vse solze.

Minila že dolga so leta,ne joka več moje srce.Pa vendar v to rodno deželo ponesejo misli me.In pesem doni tu slovenska,saj poje jo moje srce.Še vedno je polno ljubeznido lepe Slovenije.

(Posneto za televizijsko oddajo RTV 1982)

17

Tržič, april 1955

Pela bi. Samo pela!Biti na odru v katerikoli obliki, mi je pomenilo vse. Nič pa ni pomagalo.

Pred menoj je bila velika matura. Učiti sem se morala matematiko, kemijo in fiziko, predmete, ki so mi vse gimnazijske dni delali težave in mi grenili življenje.

Ker je bila takrat mala matura že po tretjem letniku nižje gimnazije, sem se že v četrto gimnazijo vozila z vlakom v Kranj. Iz Tržiča so se na kranjsko gimnazijo vozili skoraj sami fantje. Midve s sestro Cilko sva bili med temi fanti edini dekleti.

„To sta res trapasta, da vajini punci pošiljata naprej v šolo. Mar bi jih dala delat v predilnico. Bi vsaj kaj zaslužili. Poročili se bosta in ves študij bo čisto brez haska!“ so govorili Tržičani.

Oče in mama sta velikokrat slišala prav take besede. Vedno sta rekla, da bosta dala svojim otrokom nekaj, česar tudi vojna ne bo mogla vzeti – izo-brazbo. Zato se pač nista zmenila za pikre pripombe „dobromislečih“ in sta vsem petim otrokom omogočila šolanje.

Takrat je iz Tržiča v Kranj vozil še vlak. Avtobusnih prevozov skorajda ni bilo. Bilo je treba vstati ob petih in oditi v šolo že s prvim vlakom ob še-stih zjutraj, drugače bi šolski pouk, ki se je začel ob osmih, zamudili. Pot do postaje je bila dolga malo več kot en kilometer. Joj, kako zelo se je vlekla!

Vsako jutro me je oče budil in metal iz postelje. Kako lepo je bilo pod to-plo odejo na hude zimske dni, saj kurjave po sobah nismo imeli. S premogom in drvmi smo kurili samo v kuhinji, in še to le toliko, da se je skuhalo kosilo. Enkrat na teden pa se je zakurilo tudi v kopalnici, da smo imeli dovolj tople vode in smo se lahko vsi skopali. Komaj sem čakala, da sem prišla na vrsto. Za najstnico je bilo tudi v tistih časih to zelo pomembno. Bojevati sem se morala, da sem prišla na vrsto, ko je bilo še dovolj tople vode. Jezila sem se

18 Marija Ahačič Pollak

na druge, drugi pa name, če se mi je vendarle uspelo preriniti naprej, češ da porabim preveč vode, da sem predolgo v kopalnici itd.

Zvečer smo si nalili vročo vodo v termoforje, saj je bilo včasih kar pe-klensko mraz. Po kotih spalnice so visele ledene sveče in videli so se ma-deži plesni in mokrote. Najhujša je bila vlaga. Vsako jutro, ko sem na pol odprla zaspane oči, je bil moj prvi pogled pogled na ivje, ki se je nabiralo na kotu stene. Kaj bi dala, da bi še lahko ostala v topli postelji!? Prav nič se mi ni mudilo vstati.

Na očetov prvi klic sem dvignila noge k prsim in v nekakšni smešni pozi z dvignjeno zadnjico še pod odejo čakala, da se bo spet oglasil njegov gromki glas: „Ja, Bog se te usmil’! A s’ še zmeraj pod kovtram? Glej, de kuj ustaneš!“

Na Bledu, kamor sem prikolesarila iz Tržiča

19Tečejo, tečejo nitke

Čeprav nerada, sem ga seveda morala ubogati in ton njegovega glasu mi je dal vedeti, da če ne bom hitro vstala, bo priletela ena krog ušes.

Zajtrkovali smo bolj malo: košček kruha in skodelico knajpove kave, včasih pa sta bili na mizi še mamina doma narejena marmelada in maslo. Da bi si kdo upal narediti jajca, nam še na misel ni prišlo, pa tudi časa nismo imeli. Hitro smo morali pozajtrkovati, saj smo bili vedno pozni in včasih smo tudi morali skočiti na vlak, ki je že odhajal. Bila sem zelo brezbrižna in se tega nisem prav nič bala. Vedela sem, da sem dobra telovadka, saj sem imela telovadbo vedno odlično in me ni bilo niti najmanj strah. Večkrat sem tudi kolesarila od Tržiča do Bleda. Korajžno sem včasih tekla za odha-jajočim vlakom in skočila na stopnico, brez najmanjše misli na posledice, če bi mi podvig spodletel.

Zabava za ves razred

V Kranju se je tudi pot od kolodvora do kranjske gimnazije neskončno vlekla. Če je deževalo in smo bili brez dežnikov, smo bili lahko premočeni do kože.

Neko jutro je spet lilo kot iz škafa, moj dežnik pa je bil tako polomljen, da bi bilo vseeno, če bi bila brez njega. Prvič sem imela oblečeno krilo, ki ga je družina dobila v paketu od UNRRE. S Cilko sva se skoraj stepli zanj. Bilo je lepo, oprijeto in dolgo malo čez kolena. Pravi zaklad za najstnico. Kako zelo sem si želela priti z njim v šolo in se pokazati sošolkam! Ker je bilo narejeno iz krepastega blaga, je le-to postalo v dežju mokro. V šolo sem prišla s krilom, ki mi je komaj pokrivalo zadnjico. Na vse načine sem se tru-dila in ga vlekla, da bi ga podaljšala, pa se ni dalo. Bila sem prosta zabava za ves razred. Krilo, s katerim sem se hotela postaviti pred sošolci in ki bi mi moralo biti v ponos, je postalo tarča posmehov.


Komaj sem se zadrževala, da nisem jokala – malo zaradi posmehov pa tudi zato, ker sem vedela, da je krilo uničeno in ga ne bom mogla nikoli več obleči. Vedela sem, da drugega ne bom dobila. Bala pa sem se tudi levitov, ki bi jih dobila doma, ker sem ga oblekla v tako slabem vremenu. To je bilo pač najhujše.

Boj za smučke

V Tržiču in okolici smo se v tistem času lahko brezbrižno sankali, smu-čalo pa se je na Hribu sv. Jožefa. O kakih žičnicah seveda ni bilo niti sledu.

Ko sem se s sestrico Anko, ki je bila šest let mlajša od mene in stara komaj štiri leta, prvič s sankami spustila po strmem hribu pri sv. Jožefu, se pred ostrim ovinkom zaradi hitrosti nisem mogla ustaviti in sva obe zgrme-li čez kake tri metre visoko škarpo in pristali čisto blizu velikega drevesa. Lahko bi se ubili. Hvala Bogu, nič se nama ni zgodilo. Vsaj mislila sem tako. Šele pred nekaj leti mi je otorinolaringolog povedal, da sem imela zlomljen nos in sem zato ob vsakem prehladu imela probleme z dihanjem, ker no-snici nista bili enaki. Prepričana sem, da se je to zgodilo takrat. Tega tedaj seveda nihče ni opazil, tudi jaz ne.

Doma sem se bala povedati, kaj se je zgodilo, vendar so me prehitele „dobro namerne“ tržiške prenašalke novic, ki so takoj po dogodku letele na vrat na nos poročat moji mami. Mama se je zelo ustrašila, dokler naju ni videla, da sva obe nepoškodovani, potem pa je zagrmelo in sem jih kar dobro slišala, da sem bila tako neprevidna, da sem se šla sankat z Anko, ki je bila še tako majhna.

V naši družini smo imeli za pet otrok samo dva para smuči. Ko sem že hodila v kranjsko gimnazijo, sem prišla le enkrat na vrsto, da sem se šla smučat. Štancala sem do vrha sv. Jožefa, potem sem se – ne da bi pomislila,


da to delam prvič – neumno korajžno spustila po kar strmem hribu. Bila sem povsem nepripravljena in ni čudno, da sem takoj zgrmela, da je bilo joj in groza. Moj brat Vital in prijatelj Marjan sta me samo gledala in se mi smejala.

„Ali lahko vstaneš? Poberi smuči in poglej, če si cela. Tako ali tako pa si en sam štor!“

Ko sta videla, da sta me nogi držali in da si nisem ničesar polomila, sta me dobesedno napodila domov, še smuči sem morala vsa pohabljena nesti sama.

Nič kaj galantno pa se nista počutila naslednje jutro, ko sem na železni-ško postajo na poti v šolo prišepala z mavcem na nogi. Zdravnik mi je po-vedal, da sem si natrgala kolenske vezi in da bom mavec nosila kar lep čas.

To pač ni bila šala, saj sem morala šest tednov z negibno nogo hoditi na vlak in v Kranju po Jelenovem klancu, ki nam je pozimi že tako delal težave. Večkrat smo po njem pešačili po taki poledici, da smo naredili na vsaka dva koraka naprej enega nazaj.

Razrednik Todorović - Toško

Vsa leta na kranjski višji gimnaziji je bil moj razrednik Srb, ki se nikoli ni naučil govoriti slovensko – čeprav je bil že desetletja v Sloveniji, nas je po-učeval v srbščini. Klicali smo ga Toško, pisal pa se je Todorović. Bil je strah in trepet mnogo učencev. Delal je vidne razlike in protežiral svoje ljubljen-ce. Če mu nisi bil všeč, si imel težke čase. Njegov predmet matematika me očitno ni navduševal, zato sem bila deležna njegovega „špotovanja“ in sem spadala med nepriljubljene dijakinje. Velikokrat sem jokala, matematiko pa sem zaradi njega prav sovražila in – če povem po pravici – se zanjo tudi nisem preveč potrudila. Če sem poštena, mislim, da je on to tudi vedel in me temu primerno tudi ocenjeval.


Kranjska gimnazija je bila v tistih časih ena najboljših in najbolj presti-žnih gimnazij v Sloveniji. Kar dobro si se moral učiti, da si izdelal razred. Jaz nisem bila preveč pridna. Po glavi mi je šlo nešteto drugih stvari in ka-kor očetu je tudi meni v ušesih vedno zvenela le glasba.

Učila se nisem prav dosti. Velikokrat sem še na vlaku prepisovala do-mače naloge. Imela sem srečo, da se je iz Tržiča vozil tudi moj sošolec dr. Ernest Petrič, sedanji ustavni sodnik, ki je bil izvrsten študent. Bil je med najboljšimi v našem razredu in mislim, da je bil tudi eden najboljših dija-kov na celi kranjski gimnaziji. Ni mu bilo mar, če smo od njega, ki je bil zelo vesten in je vedno naredil vse naloge, kaj prepisali.

Tržiški dijaki smo se dobro razumeli in naše skupno potovanje z vla-kom je bilo vedno prav prijetno. Pol urice je minilo kot blisk, igrali smo tarok in se zabavali na vse načine.

Osma gimnazija s Toškom - avtorica je v sredini v prvi vrsti


Kljub Tošku in z njim povezanim matematičnim težavam mi je uspelo, da sem naredila veliko maturo in bila pripravljena, da se bom vpisala na univerzo.

Imela sem dve možnosti: igralsko ali glasbeno akademijo. Mama in oče sta bila pametna in sta mi dovolila, da sem se odločila povsem sama. Želela sem živeti družinsko življenje, kar pa mi to kot igralki mogoče ne bi uspelo, sem se odločila, da se bom vpisala na glasbeno akademijo. Ta je bila seveda v Ljubljani.

Zapustiti sem morala varno domače gnezdo in se konec leta 1955 pre-seliti iz majhnega mesteca Tržič v veliko Ljubljano. Odhajala sem s čudnimi občutki – na eni strani sem se veselila svoje neodvisnosti, na drugi strani pa me je skrbelo, kako se bom znašla. Tržič je bil zame vse, kar sem poznala:

Maturitetni sprevod


tam sem imela prijatelje, poznala sem kraj in okolico. Vedela pa sem, da se bo vse to spremenilo in se ne bom več mogla zanašati na starše.

Prvič v življenju sem bila prosta, brez starševskega nadzora. S sestro Cilko sva dobili stanovanje v študentskem naselju v Rožni dolini. Sobica je bila majhna, imela je dve postelji, omaro in pisalno mizico. To je bilo pravo razkošje, saj smo imeli doma samo dve spalnici, v katerih nas je bilo sedem: pet otrok, mama in oče. Poleg nas pa sta v kabinetu, ki smo ga imeli, stanovali z nami še teta Pepca in mamina mama, tako da je bilo stanovanje vedno natrpano.

Kopalnica v študentskem naselju je bila skupna, vendar smo imeli to-plo vodo skoraj vsak dan. Pravi napredek v primerjavi z domačim ritualom kopanja enkrat na teden. Kar hitro sem se zavedla, da je mojega otroštva konec, da sem odrasla, samostojna in da sem sama odgovorna za svoje življenje.

Joj, kakšen dober občutek je bil to!

Prva avdicija na radiu, jesen 1955

Rojena sem bila v glasbeni družini. Moj oče je bil dolgoletni kapelnik tržiške godbe in učitelj glasbe. Pri nas se je vedno pelo. Ko sem še hodila v gimnazijo, ni bilo proslave v Tržiču, da ne bi nastopala – ali sem pela ali pa igrala klavir. Če pa nisem bila na odru jaz, je bil tam moj brat Vital, ki je bil virtuoz na harmoniki.

Na eno od teh proslav je bil povabljen poznan in cenjen dirigent radijske-ga zabavnega orkestra mojster Bojan Adamič. Takrat sem pela s svojim bra-tom Vitalom. Ko me je slišal peti in je izvedel, da grem v Ljubljano študirat glasbo, me je takoj povabil na avdicijo v Radio Ljubljana. Komaj sem čakala, da sem lahko tekla to povedat očetu.


Seveda sem z velikim veseljem že čez nekaj dni šla tja. Adamiču sem za-pela a capella „Ramono“. Bil je navdušen in me je povabil k sodelovanju. To je bilo malce pred mojo selitvijo iz Tržiča v ljubljansko študentsko naselje.

Ko me je sošolec Pavle Zavrl prvič peljal v ljubljanski bar Slon, sem se počutila odraslo, čeprav še nisem imela niti osemnajst let. Vrtela sva se ob glasbi barskega orkestra, v katerem je igral kitaro Levček Ponikvar, Avseni-kov kitarist.

Takrat je bil ansambel bratov Avsenik že dobro poznan in priljubljen. Kot po navadi sem med plesom pela. Ko sva priplesala mimo njega, me je slišal in me povabil na oder, da bi zapela. Ni mi bilo treba dvakrat reči. Brez vsake treme sem prijela za mikrofon in z velikim zanosom odpela takratno Robičevo uspešnico „Tebi san već nježno sklapa oči“.

„Uh, ti pa dobr poješ!“ mi je rekel Levček. „Slišat te more Vilc.“ Vilko Ovsenik je v tistih časih igral klarinet v Adamičevem orkestru

in je bil z bratom glava Avsenikovega ansambla. Levček je rekel: „Pridi na radio jutri ob štirih na avdicijo. Bom rekel Vilcu, naj te počaka,“ in se mi prisrčno zasmejal. Nisem mogla verjeti njegovim besedam, saj sem vedela, da je član najbolj uspešnega in slavnega ansambla.

Avseniki so orali ledino in so bili slovenski Beatlesi. Narodnozabavni glasbi so dali svoj prizvok in so bili izumitelji narodnozabavne glasbe. To je bil kulturni pojav, ki do tedaj ni bil poznan in je bil za tiste čase enkraten in edinstven. Noben drug ansambel se ni mogel meriti z njimi. Avsenikov ansambel je poznala cela Slovenija. V tistem času pač tudi ni bilo toliko ansamblov kot danes. Takrat se glasba tudi ni delila: pevci narodnozabavne glasbe so velikokrat peli tudi v zabavnem orkestru. To se zdaj vrača, saj mnogo pevcev in pevk poje tako popevke kot narodnozabavno glasbo. Po-membno je bilo, da si imel dober glas in si se znal vživeti v žanr. Predvsem pa si moral znati peti! Žal pa je tega danes manj.

Na radiu se ni videlo, ali imaš lepe noge in bujno oprsje, ali si preveč debel ali preveč suh. Samo glas se je slišal in je bil pomemben.


Kakšna čast je bila, da sem bila povabljena na avdicijo! Kar samo se mi je smejalo od sreče.

„Seveda bom prišla!“ sem se namuznila in sem naslednji dan točno ob 4. uri sedela v radijski avli. Ko sem to sporočila očetu, je bil zelo vesel, saj je poznal ansambel in je vedel, da bi bilo zame res lepo, če bi bila del te sku-pine. Rekel mi je, naj pojem, kakor me je učil, in iz srca, pa bo vse v redu.

Že samo to, da sem smela stopiti v ta muzikalni hram, me je prevzema-lo z navdušenjem in pričakovanjem. Nisem dolgo čakala, ko me je Levček prišel iskat v recepcijo in me peljal v studio, kjer me je čakal Vilko Ovsenik.

Strah me je bilo. Vedela sem, da Vilko igra klarinet v plesnem orkestru in da je pomemben člen v Avsenikovem ansamblu. Ko pa sem zagledala prijazen in pomirjajoč Vilkov obraz, me je napetost minila in sem zapela. Melodije so kar vrele iz mene, brez treme in z velikim zanosom.

Pela sem tisto, kar sem res znala – slovensko ljudsko pesem, saj nas jo je oče učil celo življenje. „Kaj ti je deklica“ in druge ljudske so kar puhtele iz mene. Takrat še nisem vedela za pravilo, ki ga je Vilko vedno upošteval tudi pri izbiri pevcev: 80 % petja je moralo biti srce, 10 % dober glas in 10 % intonacija. Glasbo sem vedno čutila in pela s srcem in s takim zanosom in čutom, da je bilo moje petje Vilku tako všeč, da me je naslednji dan že predstavil Slavku in ansamblu. Odločila sta se, da bom na naslednjem Če-trtkovem večeru zapela njuno novo skladbo „Tam, kjer murke cveto“.

Moje „Murke“

Bila sem vsa v skrbeh, kajti takrat so bili vsi Četrtkovi večeri predvajani v živo in pred občinstvom. To je bila ena najbolj priljubljenih in poslušanih radijskih oddaj. Televizije takrat seveda še ni bilo in je bilo poslušanje radia najbolj pomembna zabava. Toda radijskega aparata ni bilo v vsaki hiši, zato


so poslušalci hodili poslušat te oddaje k prijateljem, če sprejemnikov sami niso imeli. Četrtkov večer je bil vedno praznik, še posebno za prebivalce v vaseh, trgih in manjših mestih. Vse se je zbiralo ob sprejemnikih. Ko sem prvič pela „Tam, kjer murke cveto“, še malo nisem mislila, da bo prav ta nežna melodija postala Avsenikova prva velika pevska uspešnica in da bo to delno tudi moja zasluga.

Nastopali smo v Studiu štirinajst, največjem studiu tedanjega radia. Peti v studiu je bilo tiste čase veliko težje kot danes. Ni bilo monitorjev in tudi nobenega dodanega učinka. Peti si moral „na suho“ in brez monitorjev – če se nisi slišal, si bil lahko „fovš“. Studio je bil do zadnjega kotička napolnjen s poslušalci, ki so si priborili vstopnice za to pomembno oddajo, ki je bila snemana za direktni prenos. Kolena so se mi tresla od treme. Ko sem s Slav-kom delala pred leti intervju, mi je zaupal, da so se tresla tudi njim. No, tega jaz takrat nisem opazila. Vilko me je bodril in mi govoril, da dobro pojem in naj se nikar ne bojim. Rekel mi je, da mi je ta pesem na kožo napisana in da jo bom dobro odpela.

Ko so zazveneli prvi takti glasbe, sem pomislila: „Kaj, če ne bom tonal-no točna? Kakšna sramota bi to bila!“ Na čelu sem začutila pot in treslo me je. Do takrat treme kot take sploh nisem poznala. Po prvih taktih pa sem se umirila in pesem je kar vrela iz mojih ust. Počutila sem se, kot da ni nikogar v studiu in da pojem samo za glasbenike.

Radio je dobil od poslušalcev toliko dopisnic, da so me Avseniki, ki so ravno takrat potrebovali pevko, vzeli v svoj ansambel. Danica Filiplič, ki je pred menoj pela pri njih, je bila odsotna. O njeni „čudni“ odsotnosti se je veliko šušljalo. Govorili so, da je v zaporu, ker sta z možem nekaj goljufala, vendar v te govorice dolgo časa nisem verjela. Pozneje sem slišala, da jo je v te težave spravil njen mož. Prav nič ji tega nisem privoščila. Bila je odlič-na pevka, spoštovala sem jo in tudi kot oseba se mi je zdela zelo prijetna. Avseniki so sicer imeli zelo dobrega pevca Franca Korena, potrebovali pa so novo pevko, in to sem postala jaz.


Tako se je zame že leta 1956 z veliko pomočjo uspelih „Murk“ odprl magični svet šovbiznisa. Glasbena akademija in študij sta pristala na stran-skem tiru. Delala sem to, kar sem si vedno res želela. Pela sem!

Kjer kumare cvetijo!

Z Avseniki sem prepotovala celo Slovenijo. Šli smo od vasi do vasi, vča-sih smo imeli kar po štiri koncerte na dan. Ljudje so še posebno imeli radi, kadar sem zapela pesem „Tam, kjer murke cveto“, in so me klicali kar Mur-ka. Ta pesem je bila tudi prvi pevski hit Avsenikovega ansambla. Nekateri Štajerci pa niso vedeli, da je murka prelepa gorska cvetlica. Dolgo časa so mislili, da Avseniki pojejo o kumarah. Da to velja, sem še čez mnogo deset- letij videla v Združenih državah.

Kot gostja sem nastopala v Detroitu. Seveda so vsi želeli, da zapojem pesem, po kateri sem bila poznana. Pevka domačega ameriškoslovenskega ansambla, ki je malce z naglasom, vendar zelo lepo pela, mi je ponosno pri-nesla pokazat svojo novo ploščo. Tudi ona je posnela „Murke“. V prevodu pa se je naslov pesmi glasil „Where the cucambers blossom – Kjer kumare cvetijo“. Nisem je hotela vznemirjati, vendar sem ji morala povedati, da murka ni kumara. Uboga reva, skoraj kap jo je zadela, ko sem ji povedala, da je to zelo lepa, redka gorska rožica, ki raste na Gorenjskem. Čisto bleda je postala. Takoj je pospravila vse plošče in odšla. Bog ve, kateri Štajerec ji je prevedel naslov! Takoj mi je postalo žal, da sem ji pokvarila večer. Reva namreč ni bila čisto nič kriva sama, saj je bila rojena v Združenih državah.

Kasneje se je na trgu pojavila angleška verzija „Murk“. Po Sloveniji in po Združenih državah so se razširile govorice, da so Avseniki to pesem ukra-dli, da so plagiatorji, ki kradejo glasbo. Takrat sem bila že v Kanadi, vendar mi je Slavko – ko sem imela z njim pogovor za Radio Slovenija – povedal,


Prvi portret, 1956


da je bil krivec Johnny Pecon, ki je igral pri Franku Yankovicu. Kaže, da je pesem slišal po radiu in je za Murke napisal angleško besedilo „Little Fel-low“, ki je bila uspavanka, in jo je posnel pod svojim avtorstvom. Bila pa je to čista kopija Avsenikove melodije „Tam, kjer murke cveto“. Plošča je ime-la seveda ameriški „copyright“ – avtorske pravice – in kot vedno Slovenci verjamemo drugim, ne svojim. Doma so bili prepričani, da je bil Slavko Avsenik tisti, ki je ukradel melodijo.

Izbruhnil je velik škandal. Saša Martelanc, tržaški novinar, je ob neki priložnosti povedal, da je ansambel kljub popularnosti imel kar nekaj so-vražnikov, ki so ga hoteli z lažmi uničiti. Slovenska nevoščljivost je bila tudi takrat še kako prisotna. Še celo v osrednjem slovenskem dnevniku Sloven-ski poročevalec so pisali, da je Avsenik skladbo ukradel Američanom. Seve-da sta Slavko in Vilko časopisu odgovorila in dokazala, da so to le klevete. Nekateri so natolcevanju nasedli, novinar Martelanc pa je z velikimi črkami v tržaškem časopisu napisal: „Avsenik ni tat!“

Slavko mi je povedal, da je bil vesel, da je nekaj uglednih glasbenikov stalo bratoma ob strani. Eden takih je bil mojster Bojan Adamič. Povedal pa mi je tudi, da se mu je Pecon pozneje opravičil. Rekel mu je, da ni name-noma ukradel melodije in da jo je po vsej verjetnosti kdaj slišal po radiu, in ker je melodijo igral mnogo let s svojim orkestrom, si jo je prisvojil.

V istem času je nastala tudi melodija „Na mostu“, za katero mi je Slavko – ko sem z njim delala pogovor –, rekel, da mu ni bila nikoli všeč in je sko-raj ni hotel posneti. Kljub temu sva jo z Danico Filiplič, ko se je ta po dolgi odsotnosti vrnila k ansamblu, peli in z velikim uspehom in je še danes, po toliko letih, zaželena med poslušalci.

mohorjeva | založba - marija ahačič pollak...za naslov te knjige sem uporabila misel iz naslova...

Documents