DNIXIVŠ T I R I N A J S T

P R I L O G AF E B 1 2

K U L T U R A

Moj Maribor

EVROPSKA PRESTOLNICA KULTURE 2012

breda varl

F O T O : K l E M E N B a N

ddddddDDDDDD RRRRRR UUUUUU ZZZZZZ IIIIII NNNNNN AAAAAAiiiiiidddddddd

iiiiii nnn DDDDDD OOOOOO MMMMMM

XIV ŠTIRINAJST DNI2

MariborMaribor

Klemen Ban

uvodnik dobesedno

Ponudba za realiste

Kot na vse stvari v življenju, lahko tudi na Evropsko prestolnice kulture (EPK) gledamo z vidika optimista, pesimista ali realista. Optimisti, v primeru EPK takih ni veliko,

verjamejo, da bo EPK huronski uspeh, ki bo odmeval po vsej Evropi in še dlje. Mariboru in Sloveniji bo prinesel večjo prepoznavnost, pripomogel k povečanju števila turistov … Pesimisti govorijo o prepotentnosti progra­ma, ki ga itak ne bo mogoče uresničiti v celoti, in upajo, da se pred Evro­po ne bomo preveč osramotili. Realisti pa lahko ugotovimo, da je pro­gram res zelo obsežen, da so vanj vključili tudi tradicionalne prireditve, kot so ptujsko kurentovanje, velenjski Pikin festival, dolenjski Rok Oto­čec in Festival Lent, ki bi potekale, tudi če Maribor ne bi bil EPK. Ugo­tovimo lahko, da so se fi nančna sredstva zmanjšala. Slovence, ki živimo v domovini, je v nabiralnikih pričakala revija Življenje na dotik – ŽnD, ki bo na 64 straneh vsak mesec ponujala mesečni napovednik dogodkov in še kaj. (V digitalni obliki je na voljo na spletni strani EPK: www.mari­bor2012.eu) Staro spletno stran, ki je bila s svojo (ne)uporabnostjo voda na mlin pesimistov, so prenovili in vsakokrat, ko jo obiščem, je lepša in uporabnejša. Še vedno pa ni možen spletni nakup vstopnic.

To vsekakor ne sme biti ovira za obisk katere od prireditev. V tokratni prilogi vam predstavljamo mesta in izbrane prireditve. Poleg stalnih rub­rik lahko preberete pogovor z Ivanom Štuhecem, direktorjem Zavoda A. M. Slomška, ki je nosilec projekta Obrazi notranje moči. Na sprehod po Mariboru sta nas popeljala Tine in Breda Varl, na Koroškem dobro zna­na lutkarja, ki sta oba rojena Mariborčana. Predstavljamo tudi projekt »Gledat, kaj delajo …«, pri katerem sodelujejo naši rojaki na avstrijskem Štajerskem. Še eno vez med Koroško in EPK pa bo spletla Literarna hiša Maribor, ki za letos načrtuje predstavitev vsaj šestih koroških literarnih ustvarjalcev.

Kot verjetno veste, so kulturne priloge na voljo tudi na spletu. Tokratna priloga pa je prvič na voljo tudi preko aplikacije iBook. Lastnike iPad­ov vabimo, da jo prelistajo tudi v tej obliki: deležni bodo dodatnih vsebin, ki jih ta format ponuja – foto galerij ter zvočnih in video posnetkov.

»Marsikatera Avstrijka in Avstrijec bosta letos prvič vide-la Maribor«Sodeloval sem že v Gradcu, ko je bil evropska prestolnica kulture. Pre-daval sem o Franzu Kafki. Zdaj sem povabljen v Maribor. Zelo me vese-li, da je Marjan Pungartnik pomis-

lil name. V Mariboru ne bom predaval, temveč bral pesmi in prozo. Običajno smo vsi, ne gle-

de na to, ali gre za gos-podarstvo, za kulturo ali za druge življenjske impulze, v stiku z Ljub ljano. Osebno se mi zdi povezava z Ma-

riborom prav tako zani-miva. V tem letu bo Mari-

bor vsekakor zelo v žarišču interesa. Avstrijski časopisi kar pozorno sle-dijo mariborskim aktivnostim. Pomen evropske prestolnice kul-ture vidim tako v kulturnih kakor v turističnih aspektih. Prepričan sem, da bosta marsikatera Avstrijka in Avstrijec letos prvič videla Maribor.   

Pisatelj Janko Ferk bo bral 13. marca v Hiši literature v Mariboru.

JankoFerk

Z a v r t i m o s k u p a j ! - m e s t a e p k

Maribor je s 95.000 prebivalci drugo največje mesto v Sloveniji. Kljub temu, da Slovenija ni uradno razdeljena na pokrajine, velja za štajersko prestolnico. Je univerzitetno in škofi jsko mesto. Letos je, poleg Guimarãesa, evropska prestolnica kulture; naslednje leto

bo evropska prestolnica mladih. Letos bo gostil svetovno mladinsko šahovsko prvenstvo,

naslednje leto pa 26. Zimsko univerzijado, kar kaže na njegovo bogato športno tradicijo: vsako leto, če je dovolj snega, pripravijo ženski tekmi svetovnega pokala v alpskem smučanju Zlata lisica, ponosni pa so tudi na Nogometni klub Maribor. Številne mariborske kulturne ustanove, šole in kulturna društva so v projekt EPK vključila veliko svojih tradicionalnih prireditev, seveda pa bo na ogled tudi veliko novega.

b a n @ n e d e l j a . a t

XIV 3ŠTIRINAJST DNI

Dunaj ne sme postati Chicago« je neka avstrijska stranka pred leti natisnila na volilne plakate in s temi in podobnimi stavki začenjala gonjo proti tuj­

cem. Chicago je bila šifra za čedalje večjo kriminaliteto, ki naj bi jo povzročali tuji priseljenci. Tudi dobrih deset let pozneje še vedno hujskajo. Vsi ljudje so slabi, le sami pa da imajo tisto »pozitivno moč ljubezni«. (Tako komentira dnevnik Die Presse 22. 1. 2012 izjavo avstrijskega svobod­njaka H.C. Stracheja.) Medtem so se po vsej Evropi pojavi­li še mnogi drugi problemi. Tajkuni in drugi gangsterji so razne države spravili v hude gospodarske in fi nančne teža­ve. In kakor nekoč v tridesetih letih minulega stoletja pri­dobivajo prav tiste stranke, ki delajo propagando z lepimi, a votlimi besedami. V Avstriji je trenutno začela delovati komisija državnega zbora, ki naj bi preiskovala korupcijo in podkupljivost v javnem življenju.»Morala, kje si v času krize?«, se je spraševal Bert Brecht, ko je leta 1941 na Finskem čakal na vizo v ZDA in tam v treh tednih napisal dramo »Ustavljivi vzpon Artura Uia« (Der aufhaltsame Aufstieg des Arturo Ui) , kot satirično alegorijo vzpona Adolfa Hitlerja. Ta vzpon so omogočili nemški industrialci s svojimi fi nančnimi špekulacijami in tedanji predsednik von Hindenburg.

Arturo Ui je tipični gangster iz Chicaga 30­tih let pre­teklega stoletja, ki prevzame oblast nad prodajalci cvetače. Na prvi pogled je ta igra zabavni gangster­

ski šov. V resnici pa je angažirano, politično delo, ki govo­ri o tem, kako kratka je pot do oblasti. Do nje se dokopljejo ljudje, ki so po svoji naravi psihopati in tako celotno druž­bo odpeljejo v katastrofo. V osrčju je pripoved o podkuplji­vosti, korupciji, karierizmu, povzpetništvu, diktatorstvu in človeški pasivnosti.V karikirano prikazanem svetu poslovnežev in gangster­jev je zlahka mogoče prepoznati osebe iz Hitlerjeve nepo­sredne bližine: tako je Ernst Röhm postal Ernesto Roma, t. i. poslovni tajnik in desna roka Uia, Joseph Goebbels cvetličar Giuseppe Givola, Hermann Göring pa gang­

ster Emanuele Giri; Paul von Hindenburg je ostareli, ne­koč strogo pošteni Dogsborough, ki s svojim neomadeže­vanim imenom ščiti Uieve prve zločine, pruski junkerji so predstavljeni kot cvetačni trust, ki v skrbi za svoje intere­se privoli v Uievo izsiljevanje … Tudi potek igre temelji na resničnih dogodkih: požig skladišča zelenjadnega trgov­ca na požigu Reichstaga v Berlinu, usoda mesta Cicero na Anschlussu Avstrije …

Ta »gangsterski šov v visokem stilu o gangsterju vseh gangsterjev« je Eduard Miler z izvrstnimi igralci po­stavil na veliki oder Cankarjevega doma v Ljublja­

ni. Glavno vlogo igra Jernej Šugman tako odlično, da misliš obenem na Charlieja Chaplina (Veliki diktator) in na Bru­na Ganza kot Hitlerja v fi lmu Propad (Der Untergang). Sam reče: »Čeprav sem igral že precej kraljev in predsednikov, takšne vloge še nisem imel. Takšnega obsedenega egocent­rika še ne.« Predstavo krasi izjemna scenografi ja. Zelo po­memben element pa je glasba, ki dogajanje na odru odlič­no dopolnjuje.

»Ljudje so pač ljudje, in ne angeli,« in vsak od nas poskr­bi najprej za lastni interes. Le redkokdaj pa se zavedamo, da morda prav s tem omogočamo vzpon zločinca. Saj se tako zločinsko ravnanje lahko hitro množi in dobiva glo­balno razsežnost.Ta zgodba je tudi izziv za nas kristjane. »Kristjan sem, če me Kristus ne ovira pri poslih,« reče Arturo Ui. Brecht je vedel da tudi marsikateri kristjan misli zgolj na svoj dobi­ček, ne da bi se oziral na druge. Zato je potrebno, da do­bro opazujemo znamenja časa, kajti »semena zla še zme­raj spe med nami«. Brecht je svoje pisanje tako tolmačil: »Hotel sem v gledališču izpeljati stavek, da ne gre za to, da bi svet razlagali, temveč za to, da ga spremenimo.« To je tudi naša naloga.

P. S.: 17. in 18. februarja bodo Artura Uia igrali v SNG v Mariboru.

„Kristjan sem, če me Kristus ne ovira pri poslih“Brechtova drama v Cankarjevem domu

kratki valkratki valJože Valeško

33

Silent revolutions / sodobno oblikovanje v Sloveniji Muzej za arhitekturo in oblikovanje na razstavi predstavlja izbor več kot 25 projektov industrijskega oblikovanja, ki so nastali v Sloveniji v prvih dveh desetletjih po osamosvojitvi. Na ogled bodo med drugim gramofoni Franca Kuzme, prvo večje hibridno plovilo na svetu Greenline 33 Hybrid, smuči WaveFlex ... Od 29. novembra do 31. januarja 2013 v Umetnostni galeriji Maribor

Vojna in mir Drama mariborskega režiserja svetovnega slovesa Tomaža Pandurja prepleta dve veliki temi, Vojno in Mir, ki se po besedah ustvarjalcev opazujeta kot dvoje nasproti si stoječih ogledal.

Vojna kot obdobje boja se izmenjuje z Mirom kot

posledico vojne in strahu pred novim sporom.Predvidoma 21. in 22. februarja v Veliki dvorani SNG Maribor

Tobari Predstava Tobari (kar v japonščini pomeni zaveso ali pa prehod

iz večernega mraka v noč) govori o sreči

in žalosti, luči in temi, življenju in smrti. Gostuje

japonska plesna skupina Sankai Juku, gre pa za plesno gledališče imenovano butoh. 22. in 23. septembra v Veliki dvorani SNG Maribor

XIV ŠTIRINAJST DNI4

Z a v r t i m o s k u p a j ! - m e s t a e p k

Murska SobotaMurska SobotaMurska SobotaMurska

Obrazi notranje močiIvan Štuhec je strokovni direktor Zavoda Antona Martina Slomška, pri EPK se ja Zavod vključil kot for-malni nosilec projektov, ki jih bodo izvajali skupaj v okviru Cerkvene-ga kulturnega prostora in te sku-pne projekte so naslovili »Obrazi notran je moči«.

Pri projektu »Obrazi notranje moči« ne sodeluje samo Zavod, ampak tudi ostali kulturni delavci znotraj Cerk-ve …EPK je pred dvema letoma in pol na­redil razpis, na katerega se je prija­vil Zavod sam, in je bil neuspešen: v EPK niso uvrstili nobenega projekta. Potem je prišlo do spremembe v vod­stvu EPK in novi programski direk­tor, g. Mitja Čander, je navezal stike z vsemi ključnimi subjekti v Mariboru, tudi s cerkvenimi, se pravi z nadško­fi jo in z nami. Njegova ideja je potem bila, da se vsi cerkveni subjekti ne­kako povežemo in vse svoje projekte »zapakiramo« pod isti naslov in tudi naj bo en sam formalni prijavitelj. Tako je potem znotraj Cerkve prišlo do tega, da smo se povezali nadško­fi ja, stolna župnija, dvorec Betnava,

galerija Ars sacra in naš Zavod, poleg tega tudi še Teološka fakulteta, kot izvajalci posameznih projektov.

O izvoru imena »Obrazi notranje moči« ...Obrazi notranje moči je pravzaprav izraz, sposojen iz naslova meditacij Alenke Rebula Tuta, ki je svojo knji­go naslovila »Sto obrazov notran­je moči.« Zdelo se nam je, da prav ti obrazi notranje moči nekako ustreza­jo temu, kar bi želela Cerkev svojega prispevati v okviru EPK. Če želi EPK nekako revitalizirati evropski kultur­ni kontekst, potem seveda spada v ta kontekst tudi krščanska dimenzija.

»Obraze notranje moči« ste razdelili v tri sklope.

Prvi sklop je sklop kulturno-pastoralnega značaja … Eden izmed najpomembnejših dogodkov za Cerkev na Slovenskem je seveda 150­letnica Slomškove smrti in ob tej priložnosti bo 19. septembra slavnostna akademija, ki je sestavni del EPK. Potem je tu ureditev Slomškove sobe, ki naj bi se zgodila znotraj dvorca Betnava, ekumenski simpozij, ne samo ekumenski, ampak tudi medverski simpozij, ki se bo v mesecu juniju odvijal na Teološki fakulteti enote v Mariboru. V ta sklop spada tudi to, kar posebej pokriva stolnica, in sicer mesečni govori v stolnici,

osredki

IVANŠTUHEC

Murska Sobota je multikulturno mesto na področju stičišča treh držav, le nekaj minut stran od Hrvaške, Avstrije in Madžarske.

Mesto ima dolgo tradicijo sobivanja Slovanov, Germanov in Madžarov, zato njegov kulturni utrip temelji na strpnosti med različnimi verami in etničnimi skupinami. Leta 2006 je bila ustanovljena nova škofi ja Murska Sobota, ki obsega območje Pomurja, njen prvi škof pa je postal Marjan Turnšek.

Paradni konj pomurske kulture je literatura, ki je v slovenski književnosti ustvarila in še ustvarja globoko sled v vseh

svojih zvrsteh. Iz Prekmurja je tudi veliko pomembnih likovnih ustvarjalcev, predvsem krajinarjev, kar tudi nekaj pove o očarljivosti

te – na desnem bregu Mure vinorodne in na levem bregu ravninske – pokrajine. Njen simbol je štorklja.

XIVŠTIRINAJST DNI 5

CERKVENI PROJEKTI V OKVIRU EVROPSKE PRESTOLICE KULTUREObrazi notranje močina Slomškovem grobu. V ta sklop lahko uvrstimo tudi našo razstavo v Zavodu, ki je delno že narejena in se bo sedaj samo še nadgradila, o cerkvenem šolstvu v mestu Maribor, kajti tu je seveda Slomšek eden od pomembnih akterjev, poleg seveda šolskih sester. To je področje v zadevah Slomška. Ker sem že prej omenjal tudi medverski simpozij, je potrebno posebej izpostaviti tudi simpozij o judovstvu. Idejni nosilec in organizator tega je prof. Edi Kovač, ki ta simpozij organizira skupaj z judovsko skupnostjo in tudi z drugimi tujimi inštitucijami, tako da to bi lahko zaključili kot nekaj, kar spada po eni strani k Slomšku, po drugi strani pa tudi na nek znanstveni nivo.

Drugi sklop je glasbenega značaja … Glasbeni sklop, vsebuje muzikal »My fair lady« in pa »Papagenov festival«. »Papagenov festival« se je že začel in obsega več priredb muzikalov za otroke: začelo se je z »Jankom in Metko«, nadaljevalo se bo s »Čudovitim svetom klavirja«, »Piko nogavičko« in sklenilo s pravljično opero »Papageno igra na čarobno piščal«. K temu glasbenemu delu sodi tudi »Miklavžev adventni koncert«, ki bo letos decembra.

Tretji sklop obsega lepe umetnosti in socialno-kohezivno dejavnost … V ta sklop sodijo razstave v galeriji Ars sacra (trenutno je tam že razstava jaslic, ki naj bi se ponovila spet letos decembra) in v drugih galerijah. Razstavljal bo tudi koroški rojak Valentin Oman, in sicer v marcu, pod naslovom »Ecce homo«. Drugi razstavljavec v okviru EPK je Zmago Jeraj, naš mariborski rojak, ki je Prešernov nagrajenec. Na tretji razstavi pa bodo razstavljali razstavljavci partnerskih mest. Z dijaki naše gimnazije pripravljamo tudi multimedijski recital, ki temelji na meditacijah Alenke Rebula, tako da njenih obrazov notranje moči nimamo samo v naslovu, ampak bomo nekatere od njenih meditacij tudi de facto postavili na oder.

V sklop socialno­kohezivne dejavno­sti sodi letošnji Medgeneracijski fes­

tival, ki ga pripravljamo v Zavodu, in bo že četrti po vrsti. Koncept tega fes tivala je enodnevno dogajanje, kjer skušamo v dopoldanskem delu pred­vsem ponuditi vsem udeležencem različna predavanja, ki zadevajo tako mlade kot starejšo generacijo, v po­poldanskem delu pa so razne delav­nice in tudi športne ter druge aktiv­nosti, s katerimi skušamo med seboj povezati generacije. Lani oktobra na medgeneracijskem festivalu in tudi letos bo prišlo do sodelovanja s pro­jektom City Volunteers: to je medna­rodni projekt, ki ga delamo skupaj s Hrvaško – gre za promocijo prosto­voljstva. Medgeneracijski festival kot tak temelji na prostovoljcih. Namen ali cilj medgeneracijskega festiva­la je pravzaprav ta, da s tem dnevom damo neke vrste javno potrditev in pa javno odprtost Zavoda širši javno­sti, širši skupnosti: da pokažemo to, kar v Zavodu delamo skozi vse leto, oziroma da Zavod sam preko med­generacijskega festivala dobi nove ideje, nove poudarke in skuša po­tem tudi v naslednjem obdobju kaj od tega realizirati. Lani smo povezali to tudi z dnevom odprtih vrat, tako da si lahko različni uporabniki Zavoda tega tudi ogledajo. Koncept Zavoda je tako ali tako medgeneracijski kon­cept: pri tem sta tako socialna kohe­zivnost kot prostovoljstvo dve ključ­ni ideji, na katerih tudi sicer gradimo naše delovanje.

pogoVarJal SE JE K l E M E N B a N

»Digitalna Klasika« je glasbeni projekt skupine »A la fetish«, ki je na slovenski glasbeni sceni poskrbela za svež veter. Dogodek združuje tisto, kar v akademskem glasbenem svetu velja za nezdružljivo: klasično in elektronsko glasbo. »Digitalna Klasika« združuje ritme elektronske glasbe in zven godal. Na Grajskem dvorišču, 18. 5. 2012

PR

IRE

DIT

VE »Odkrito/zakrito«

je obširni projekt, ki izhaja iz razmisleka o praktičnih, simbolnih, antropoloških in fi lozofskih pomenih vrat, ki odpirajo in odkrivajo in zapirajo in zakrivajo.

»Odkrito/Zakrito« v soboškem gradu. Od 1. 9. 2012 do 31. 12. 2012

»Od strani do prostora« bo postavila na ogled 100 del papier mache, ki so jih ustvarila velika imena likovne umetnosti 20. stoletja, od Marcela Duchampa do Damiena Hirsta. Dela iz uglednega bremenskega Muzeja moderne umetnosti Weserburg. Kustos je Guy Schraenen. V Galeriji Murska sobota od 11. 10. 2012 do 9. 1. 2013

Zavod Antona Martina Slomška:Hiša otrok – vrtec montessoriGlasbena in baletna šolaŠkofi jska gimnazijaDijaški domŠtudentski domoviMedgeneracijska akademija (v postopku registracije)

XIV ŠTIRINAJST DNI6

Z a v r t i m o s k u p a j ! - m e s t a e p k

Velenje

Z a v r t i m o s k u p a j ! - m e s t a e p k

Velenje

Zakaj je lepo živeti v Mariboru?Breda: Predvsem zato, ker je to rojstno mesto, v katerega neka­ko zakoreniniš: že od malih nog si spleteš nek krog najprej znancev, kasneje prijateljev in se nanj neka­ko navadiš.

Recimo, da pridejo prijatelji s Koroš-ke v Maribor. Tine, kam bi jih pel-jal?Breda: On bi jih peljal v Postojnsko jamo! :) Hecam se.Tine: Obvezno, predvsem, če so to ljudje, ki so nagnjeni h gledališču in celo k lutkam, bi jih najprej pel­jal v Lutkovno gledališče Maribor (LGM). Za obnovo in selitev LGM sem živel takorekoč zadnjih dvaj­set let in uresničila se je celo pre­ko mojih želja. Stavba LGM ob reki Dravi (bivši minoritski samostan, op. a.) je adaptirana s toliko tega starega navdiha in patine in tako sodobno in tako lepo, da pravim, da gotovo ni takega gledališča v Evro­pi. Zato ga je treba videti in doži­veti!(Več o LGM na spletni strani in v e­izdaji za iPad, op. a.)

Breda, kaj bi poleg LGM še pokazala obiskovalcem Maribora?Breda: Ker že več kot 40 let živiva tukaj na desnem bregu Drave, bi jih peš popeljala z naše strani na levi breg. S te naše strani se še zdaj lepo vidi veduta starega mest nega jedra, se pravi srednjeveškega Maribora, ki je doživelo svoj višek v 16. stol. Malo bi jih popeljala po tem starem delu, po obzidju, ki je delno tudi še vidno in je sanirano in adaptirano. Seveda bi jim pokazala vse kultur­ne hrame, ki so znot raj tega. Zelo zanimiv je cerkveni stolp, ki je spr­va služil opazovalnici za požare. Izven starega mestnega jedra imam nekaj točk, ki so mi izredno ljube: ker zelo rada hodim, sem zelo po­gosto na griču severno od Maribo­ra, Piramidi, kjer je sprva bil grad v Marki (imenoval se je Marchburg). Njegove ruševine prav zadnji dve leti intenzivno odkrivajo in odko­pavajo. Z griča je izredno lep raz­gled na Maribor. Grajski gospod­je so se potem preselili v dolino in zgradili novo graščino, v kateri je sedaj Pokrajinski muzej, ki je vse­kakor vreden ogleda.Peljala bi jih tudi na Mariborski

Po Mariboru s Tinetom in Bredo

SODOBNO MESTO KULTURE – Za današnje Velenje lahko rečemo, da je sodobno mesto kulture, mladih, športa. Prepoznavno je po socialni naravnanosti in strpnem sobivanju ljudi iz različnih nacionalnih

in socialnih okolij – slovenskega, balkanskega, evropskega. V preseku različnosti in posebnosti

kulturna ustvarjalnost živahno bogati vsebine, prilagojene

tudi najširšim krogom prebivalstva. Eden od teh dosežkov je Pikin festival, v okviru katerega legendarna Nogavička zaživi v tisočerih podobah najmlajših, pa tudi že bolj zrelih dam. Sredi mesta stoji kulturni spomenik in moderna stavba Kulturnega doma Velenje, ki je mestni dom kulture, namenjen izvedbi kulturnih prireditev, kinopredstav, simpozijev ipd.

osredki

Tineta in Brede Varl ni potrebno po-sebej predstavljati, saj sta s Koroško zelo povezana: bila sta mentorja mno-gim lutkovnim skupinam, sodelovala sta na Tednu mladih umetnikov na Re-brci, gostovala s predstavami Lutkovne-ga gledališča Maribor …, za kar sta leta 2003 prejela tudi Tischlerjevo nagrado. Ker sta oba rojena Mariborčana in že celo življenje živita v Mariboru, si bolj-ših vodičev po Mariboru ne bi mogli niti predstavljati.

Pripravila P r i P r a v i l K l E M E N B a N

besedilo in fotogafi je

XIV 7ŠTIRINAJST DNI

osredki

XIV 7ŠTIRINAJST DNI

Po Mariboru s Tinetom in Bredo

Na »Festivalu mladih kultur Kunigunda 2012« bodo ljubitel-ji alternativne umetnosti že petnajstič zapored spoznavali produkcijo nekon-vencionalnih in bolj ali manj neodvis-nih kulturno-umetniških praks. Uživali bodo na koncertih, grafi tarskih, ple-snih, glasbenih in multimedijskih de-

lavnicah, obiskovali bodo gledališke dogodke, spoznavali ulično umetnost,

na ogled pa bodo razstave, inštalacije in

različni performansi. Posebnost Kunigunde je, da je obisk dogodkov brezplačen, koncerte pa je preko interneta mogoče spremljati v živo. Zanimivost je tudi festivalski radio, ki bo prebi-valce, obiskovalce in poslušalce obveš-čal o dogajanju ter jim predstavljal li-terarna dela mladih ustvarjalcev. 15. »Festival mladih kultur Kunigunda« bo tako predstavil uspešne domače in tuje umetnike z vseh področij mladih kul-tur. Festival mladih kultur Kunigunda: od 24. 8. do 1. 9. 2012

otok, na njem pa so ohranjene izred­no redke rastline, ki jih v okolici Ma­ribora ni več.Zadnje čase me izredno privlači tudi zelo lepo urejeno mariborsko poko­pališče. Prav presenečena sem bila, ko sem videla, koliko pomembnih lju­di – pravzaprav ne več živečih, am­pak njihova energija, njihov duh še vedno v tem mestu živi – imamo tudi na tem (bolj žalostnem) delu mesta.Ljudi bi potem peljala tudi v naš mest ni park, ki je bil izredno zanimi­vo in urbano sprojektiran v letu 1895. Park se podaljšuje v naravni sklop treh ribnikov, ki je izredno privlačen.Znotraj mesta imamo tudi prekrasno Unionsko dvorano – za ljubitelje kla­sične glasbe. Marsikdo, ki tukaj kon­certira, pravi, da je to najboljša akus­tična dvorana Srednje Evrope.Imamo kar nekaj točk, na katere smo in moramo biti izredno ponosni.

Maribor ima skozi celo leto živahno kulturno dogajanje. Obisk katerih kul-turnih prireditev bi priporočila?Tine: Mislim, da je kvaliteta mari­borske opere in baleta res vrhunska. Sva velika ljubitelja tega področja in vse življenje slediva temu v medna­

rodnem merilu. Moram reči, da je ugled opere oziroma njenih predstav res izjemen.Breda: Stalnih prireditev ima mesto kar precej. Ena najstarejših je Boršt­nikovo srečanje: tekmovalno srečanje slovenskih profesionalnih gledališč, seveda tudi off­scene, ki je selektor­sko izbrano in se dogaja vsako leto v oktobru.Potem je tu vsakoletni mednarodni lutkovni festival »Poletni lutkovni pristan«, ki bo letos že triindvajsetič.Tu je še festival Lent, ki se začne ob koncu šolskega leta (zadnji teden ju­nija, prvi teden julija) in vključuje programe malo lažjega žanra: ogrom­no glasbenih prireditev, folklornih prireditev, poulična gledališča. Za­dnja leta ta festival Lent vključu­je tudi nekaj klasične glasbe, tako da so s tem programom pokrite vse želje različnih ljudi.Omenila bom koncertni abonma, v Mariboru potekata dva, pa zelo za­nimv festival sodobne glasbe in vsa­koletni festival zborovske glasbe Naša pesem. Na njem sodelujejo naj­boljši slovenski pevski zbori, bie­nalno pa tudi mednarodni, v vseh kategorijah. Mednarodni zborov­

ski festival je v zadnjih dveh letih vključen tudi v tekmovanje Evrop­ski Grand Prix – v to tekmovanje je vključenih 5 evropskih mest.Omeniti moram še našo dirigentko z njenim zborom Carmina Slovenica Karmino Šilec, ki ima tudi svoj festi­val Choregie. Imamo tudi celo števi­lo različnih razstavišč: od Galerije do razstavnega salona Rotovž, ki prika­zuje dela sodobnejših avtorjev, raz­staviščne prostore v Univerzitetni knjižnici, ki so posvečeni zgodbam v zvezi z literaturo. Izredno zanimivo razstavišče ima tudi mariborski po­krajinski arhiv.Zanimivo je, da v Mariboru kar na­prej govorimo o »mariborski sivini«, ki je dejansko sploh ni.

Kaj pa ideja za izlet? Poleg Postojn-ske jame :)Tine: Izhodišče je sigurno Pohorje s svojimi kočami in hoteli in razgled­nim stolpom. Priporočam tudi kopa­nje v hotelu Habakuk, kjer je kopali­šče s termalno vodo, in Mariborske terme.Breda: Jaz bi vsakemu priporočala Svetega Urbana, to je cerkvica, ki leži eno uro peš hoda iz mesta.

Katarina Klančnik Kocutar, dramatur-ginja Lutkovne-ga gledališča Mari-bor nam je razkazala njihove obnovljene prostore

Neskrajšan pogovor in zanimivo anekdoto lahko preberetena naši spletni strani www.nedelja.at

XIV

Z a v r t i m o s k u p a j ! - m e s t a e p k

Ptuj

Z a v r t i m o s k u p a j ! - m e s t a e p k

Ptuj

8

PTUJ JE MESTO MASK Kar je za Avstrijo Beljak, je za Slovenijo Ptuj. Ptuj je namreč mesto mask. Kurentova maska že od 19. stoletja apostrofi ra mesto, ki ga sicer meščani razumejo vsak po svoje. Zato je na ptujskem

karnevalu toliko mask. In tisoč kurentov! Sicer pa je Ptuj najstarejše slovensko mesto. Glavna kulturnozgodovinska znamenitost

mesta je markantno povzdignjeni ptujski grad z zbirkami, ki so med najpomembnejšimi ne le v Sloveniji, marveč tudi v širšem srednjeevropskem prostoru. Tam sta dominikanski in minoritski samostan, še ohranjeni ostanki mestnega obzidja ob Dravi in seveda arheološke ostaline iz rimskih časov. Mesto premore z občutkom prenovljeno osrednjo knjižnico, likovne galerije in ne dolgo tega tudi stalno komorno gledališko hišo. Mesto pa slovi tudi

po visoki vinski kulturi. Tako ob obisku tega lepega mesta ob Dravi ne moremo mimo obiska starodavne vinske kleti.

Mathias Grilj - Christian Großschädl(slika)(besedilo)

na svetlo dano

SermonT r i a l o g

Pridi v pozabo, tja, kjer sem. Tako gre z nami in tako dalje. Stran. Reci »da«. Približaj se. Reci »ne«. Ali gre za ritem, edino oporo v bobnenju. Nihče in nič ne zmore prevreči preteklega, samo spomin, kameleon prihodnosti, brezmočen, odštekan in samoten v masi. Ko­liko daljave je potrebne za zaupanje, koliko neuporabljenega časa. Poglej. Slišiš, da kličem. Spredaj. Sem globoka senca. Ne muči me. V vseh stvareh, ki si se jih dotaknil, tako tudi mene, drgeta sreča. Za­žgana ladja sem. Tako se razpenja jadra. Žariš in ti dobro veš, korak za korakom jutranja zarja in uspeh. Se da to tako povedati. Seveda, saj sem to ravno rekel. Na oni strani, kjer je dan zgodovina, postane moja jutranja zarja moj pogin. S stotimi črnimi očmi. Kako tudi dru­gače. Jo hočeš videti v pogledu čez ramo. /.../Ljuba, kje je žerjav, kje labod in kje albatros. Mi jih prineseš. Vsi so dobri za vsak odtenek hrepenenja. Saj veš, da čakajo na mojih rame­nih. Dopusti, da odide to, kar nima obstanka. Kadar kričijo krokarji, se vrat suši. Pozabi in pridi. Pleši na ogledalih. Karkoli je bilo, posta­ja sedaj čudež. In nobene besede, obljubljeno. In nobenega vprašanja po pin kodi, drugače se nam še duša skisa. Obrni se in pridi s ciljem za hrbtom. Ne obračaj se, in če hodiš, pridi. Jaz ne morem spusti­ti, ne morem, preveč me boli. Kdo plača račun za požirek blaženosti. Dobrodošli in srečno, srečno in dobrodošli, večno enako se nikdar ne ponovi. In ne pozabi: kdor se zadnji smeji, se smeji sam.

Mathias Grilj se je rodil leta 1954 v Kamniku. Živi v Gradcu. Je pisatelj, novinar, dramatik in režiser. V literar-ni zbirki Pavlove hiše je izdal dvojezično knjigo »40 dni pato-sa/40 Tage Pathos«. Za svoje ustvarjalno delo je prejel že več deželnih in državnih nagrad. Izvleček iz besedila, ki ga objav-ljamo, je Grilj napisal za fi lm, ki bo posnet še letos. V besedilu je mogoče prepoznati motiv raznih pisateljev svetovne litera-ture: Goetheja, Tarkowskega, Brechta, Wagnerja, Baudelairea, Parzivala, Perutza ...

M A T H I A S G R I L J

C h r i s t i a n G r o ß s c h ä d l : P o k r a j i n a 2 0 0 7

XIV 9ŠTIRINAJST DNIŠTIRINAJST DNI

ELISA-BETHARTL

9

Fašenk je – življenje z masko. Skozi ves pustni čas se bodo v Ptuju odvijale številne prireditve, povezane s kurentovanjem. Vrh bodo te dejavnosti dosegle na pustni konec tedna, ki bo čisto v znamenju največje pustno-etnografske prireditve v Sloveniji: s predajo oblasti med županom Mestne občine Ptuj in trinajstim ptujskim

princem karnevala, ki bo v času pusta

prevzel mestno oblast. Temu bo sledila povorka tradicionalnih pustnih likov iz Ptuja in Slovenije ter »1. Medcelinski Etno Fest«, v čast projekta Evropske prestolnice kulture 2012, na katerem se bodo srečali tradicionalni pustni liki in maske z vseh celin. Otvoritev v soboto, 11. febuarja, mednarodni Karnevalfest z veliko pustno povorko, na pustno nedeljo, 19. februarja.

S l o v e n c i n a a v s t r i j s k e m Š t a j e r s k e m s o d e l u j e j o p r i E P K v M a r i b o r u

»Gledat, kaj delajo ...«Na prireditvah v okviru Evropske prestolnice kulture v Mariboru sodelu-jejo tudi štajerski Slovenci. Od 12. julija dalje bo v Veliki kavarni (nekdanji Casino) razstava Pavlove hiše z naslovom »Gledat, kaj delajo – Slovenci na avstrijskem Štajerskem«. Takoj, ko so slovenski kulturni ustvarjalci na Šta-jerskem zvedeli, da bo Maribor EPK 2012, so si zaželeli sodelovanja. Ko so iz Maribora prejeli zeleno luč, je Elisabeth Arlt prevzela koordinacijo. V pogovoru z njo lahko preberete, kako je prišlo do sodelovanja in kakšne so želje glede čezmejnega sodelovanja v prihodnje.

Kako je prišlo do sodelovanja Pavlove hiše z Mariborom v okvi-ru EPK?Elisabeth Arlt: Zamisel o sodelovanju z Mariborom v okvi­ru Evropske prestolnice kulture je bila rojena že pred enim letom. V Jerneji Ferlež sem našla osebo, s katero smo sodelovan je tudi uresničili. Moj predlog, pripraviti dvojezično razstavo o slovansko­slovenski zgodovini na avstrijskem Štajer­skem je takoj sprejela. Razstava bo na ogled po razstavi o Nem­cih v Mariboru.

Kaj boste v Mariboru ponudili? Kaj imajo štajerski Slovenci s to razstavo povedati?Elisabeth Arlt: Od začetka julija do avgusta 2012 bo v prostorih nekdan­jega Casina na ogled razstava »Gledat, kaj delajo ...« Razstava posveča po­sebno pozornost slovenski kulturi, ki je imela svoj vpliv že od nekdaj: na Štajersko in še posebej na mesto Gradec. Prikazuje pa tudi položaj Slovencev na današnjem avstrijskem Štajerskem od prvih naselitev Slovanov na to obmo­čje do danes. Ob razstavi bo predvajan tudi fi lm, v katerem spregovorijo Slo­venke in Slovenci, ki imajo svoje življenjsko središče v Gradcu. Na razstavi bodo na ogled tudi osebni predmeti prebivalcev dvojezičnega področja. Svoja dela na tematiko razstave pa bodo razstavljali tudi mladi umetniki s Štajerske.

Sodelovanje v okviru Evropske prestolnice kulture je eno; kaj so želje čezmejnega sodelovanja v prihodnje?Elisabeth Arlt: Želim si, da bi se ljudje, ki živijo v Gradcu, začeli zanimati za samo 70 km oddaljeni Maribor, ga odkrivali in znali koristiti kulturne ponudbe. Enako pa si želim, da bi obiskovalci iz Slovenije odkrili kulturne dragocenost, ki jih ponuja graški mestni center. Za to pa je potrebno, da se kot servis in spoš­tovanje do soseda v muzejih in kulturnih ustanovah še v večji meri uporablja slovenski jezik, tako kot je to deloma že uresničeno v Kunsthausu.

Načrti glede krepitve vezi s koroškimi Slovenci?Elisabeth Arlt: Želim si še več poglobljenega kulturnega dialoga s koroškimi Slovenci, pri čemer moram povedati, da je sodelovanje že sedaj zelo dobro.

Več informacij o projektu: www.pavelhaus.at

Christian Großschädl raz-stavlja svoja dela v Pavlovi hiši v Po-trni/Laafeld. Njegove slike velikega formata predstavljajo umetnikovo za-znavanje narave. Pri tem ni v ospred-ju upodabljan je narave kot take, temveč prikaz od Boga ustvarjene lepote po-krajine, dreves ali cvetja. Razstava je na ogled še do 25. februarja.

C h r i s t i a n G r o ß s c h ä d l : P o k r a j i n a 2 0 0 7

XIV ŠTIRINAJST DNI10

Z a v r t i m o s k u p a j ! - m e s t a e p k

Novo mesto

Z a v r t i m o s k u p a j ! - m e s t a e p k

Novo mesto

Pripravila P r i P r a v i l a J E r N E J a J E Z E r N i K

poglejmo čez plot

Literarna hiša Maribor na Lentu je tako za samo mesto

kot tudi za projekt Evropska pre-stolnica kulture Maribor 2012 izjem-nega pomena, saj je že (in tudi še bo) postala prepoznavno stičišče ljubitel-jev literature. Kaj vse združuje, kaj vse pripravlja, kaj bodo vrhunci načrtova-nih prireditev?Marjan Pungartnik: Literarna hiša Maribor deluje že od oktobra 2007, ko se je kulturno društvo »Maribor­ska literarna družba« preselilo v nove prostore na Lentu. Odtlej je bilo v njej okrog 140 literarnih prireditev in 45 razstav, njeno delovanje pa je bilo širše, saj je organizirala priredi­tve od Ljubljane do Gradca in Zagre­ba. Tako že lahko govorimo o neki prepoznavnosti, v kar sodi tudi soli­dna obiskanost prireditev. Vse to smo dosegli s sorazmerno nizkim fi nanč­nim vložkom, in denar, ki nam ga je dodelila EPK, je tako pravzaprav edi­ni več ji prihodek, ki lahko zadovolji naše ambicije. Prvi vrhunec naj bi bil, ko naj bi Društvo slovenskih pisate­ljev v tej hiši izvedlo 20 zares vrhun­skih literarnih večerov domačih av­torjev s tujimi gosti v času od začetka

marca do konca novembra. Drugi vi­šek naj bi bili Slovenski dnevi knjige, ki bodo povezani z gostovanjem Wer­kraumtheatra iz Gradca in para Vau­da­Pilipović iz Beograda, tretji naj bi bili kantavtorski večeri ob Lentu ko­nec junija … Pravzaprav so pomemb­ni tudi nastopi mariborskih pisate­ljev, njihov nastop v Literarni hiši Gradec in v Kibli … Skoraj se ne mo­rem odločiti, kaj je bolj pomembno.

Že od leta 2007 se osredotočate na predstavljanje avtorjev iz Maribora, Avstrije, Italije, Madžarske in Hrvaš-ke ter literatov iz zamejstva. Kakšen delež, tako po kakovosti kot tudi po kvantiteti, ste doslej namenili avtor-jem iz avstrijske Koroške in kaj ima-te s Koroško v načrtu v sklopu projekta EPK Maribor 2012?Marjan Pungartnik: Program je ras­tel v okviru fi nančnih in organizacij­skih možnosti. Predstavili smo dva ali tri koroške avtorje, kar se da različne, a tudi publikacije, založbe. Kakor se to zdi skromno, gre vendarle za pet ali šest prireditev – če bi večji kraji v Sloveniji delali z enakim tempom, bi resnično obstajal t. i. enotni kulturni

prostor, tako pa je včasih težko dobiti knjigo iz Koroške. V letu 2012 smo se namenili predstaviti vsaj šest koroš­kih avtorjev in smo navezali stike z Društvom slovenskih pisateljev v Av­striji, trudili pa se bomo, da jih bo še več. Mislim pa, da je pomemben tudi povratni tok. Pogrešam več nastopov na Koroškem. Sodelovanje ne more vedno potekati samo v eno smer.

Kaj pa bo z avtorji iz avstrijske Šta-jerske? Marjan Pungartnik: Kot sem že rekel, se čuti intenzivno delovanje Grad­ca. S Pavlovo hišo smo navezali dobre stike in si izmenjujemo programe. V Gradcu deluje Werkraumtheater z Rezko Kanzian, s katero prav tako dobro sodelujemo, da ne omen jamo graške slavistike, s katero nas že več kot desetletje povezuje prirejanje dvojezičnih literarnih večerov, pri katerih s prevajanjem pod mentor­stvom učiteljev sodelujejo študent je. Iz tega izhaja tudi sodelovanje s po­samezniki, kot sta recimo prevajal­ki Daniela Kocmut in Ana Jasmina Oseban – obe sta v Maribor pripelja­li tudi vrsto avstrijskih mlajših litera­

MARJANPUNGARTNIK

Pogovor z vodjo Literarne hiše Maribor

SKOZI ČAS OBLIKOVANA SAMOZAVEST IN TRADICIJA Novo mesto v praznovanje Evropske prestolnice kulture vnaša

dvoje: starodavno duhovno in kulturno identiteto mesta in živahno sodobni utrip središča Dolenjske. Že zunanja

podoba mesta nazorno kaže, od kod dolenjska prestolnica črpa svojo samozavest in tradicijo. Stolna cerkev stoji na najvišji točki mestnega polotoka in novomeški silhueti daje značilno podobo. Cesar Friderik III. in papež Aleksander VI. sta leta 1493 pri cerkvi sv. Nikolaja ustanovila kolegialni kapitelj, ki je deloval do leta 2007. Leta 2006 je bila ustanovljena Škofi ja

Novo mesto in naslednje leto so razglasili stolni kapitelj Novo mesto. Drugi temeljni kamen Novega

mesta pa je delovanje frančiškanov, ki so se tu naselili leta 1472, na begu pred Turki. V neposredni bližini Glavnega trga so sezidali cerkev svetega Lenarta in samostanska poslopja.

Pripravila P r i P r a v i l a J E r N E J a J E Z E r N i K

poglejmo čez plot Pripravila poglejmo čez plot Pripravila

Literarna hiša Maribor na Lentu je tako za samo mesto

kot tudi za projekt Evropska pre-stolnica kulture Maribor 2012 izjem-nega pomena, saj je že (in tudi še bo) postala prepoznavno stičišče ljubitel-jev literature. Kaj vse združuje, kaj vse

11ŠTIRINAJST DNI XIV

tov. Pomembno se mi zdi, da nasto­pajo tudi avstrijski književniki, saj se tako pletejo tudi osebne vezi. Tu je odigralo pomembno vlogo štajersko umetniško društvo Werkbund. Žal se je sodelovanje z graškim Evropskim centrom prekinilo, čeprav je bil prav ta nosilec številnih prireditev po letu 1990. Izvedli smo tudi nekaj priredi­tev s Klubom slovenskih študentk in študentov. Nadvse pomembno je so­delovanja z društvom Avstrijsko­slo­venskega prijateljstva iz Gradca. S pomočjo graških partnerjev (Lich­tungen, Daniela Kocmut) se bomo prebili tudi v program Literarne hiše Gradec, kar je za nas res pomemben dosežek.

Od kod vse pričakujete obiskovalce? In kakšni bodo po vašem mnenju sadovi takšnih literarnih srečanj, ko bo pro-jekt Evropska prestolnica kulture Ma-ribor 2012 enkrat zaključen? Marjan Pungartnik: Velika stvar je, da pridobiš obiskovalce. V Literarni hiši Maribor se je sezona EPK začela dobro, upam, da se bo tako tudi kon­čala. Kadar je veliko prireditev, obisk seveda pada, a lahko rečem, da ima­

mo vedno vsaj solidno število obisko­valcev, ker publika ne prihaja »s ces­te«, ampak jo tvorijo posamezniki, ki so udeleženci literarnih delavnic, av­torji, ki objavljajo v reviji Locutio in resnični navdušenci nad literaturo. S koncem EPK pričakujem, da bo Li­terarna hiša zaživela kot samostoj­na institucija in da bo pridobila bolj funkcionalne prostore – čeprav lep­ših ne more. Skupaj z Javnim skladom Republi-ke Slovenije za kulturne dejavnosti ste razvili še poseben festivalski projekt »Na preprogi iz zvezd«, ki bo predsta-vil tako literature manjšin, ki živijo v Sloveniji, kot tudi literaturo sloven-skih manjšin v zamejstvu. Kakšna mi-sel vas je pri tem vodila? Koga vse bo-ste povabili na ta srečanja? Marjan Pungartnik: Na to idejo sem prišel v pogovoru z Dankom Plevni­kom, vidnim hrvaškim novinarjem, ki je po poreklu Slovenec. Manjšina po­daja roko manjšini. Srbski ali hrvaš­ki avtor je v Sloveniji v enakem polo­žaju kot slovenski v Avstriji. Zaradi tega smo šli v kombinirane nastope manjšincev iz Slovenije in slovenskih

manjšincev iz Avstrije in Italije. Le­tos naj bi v tem okviru iz Avstrije po­vabili Janka Ferka, Rezko Kanzian, Janija Oswalda in še koga, pripravili bomo spominski večer za Janka Mes­snerja, v sklopu študentske izmenja­ve pa pričakujemo mlajšo generacijo graških študentov (Wurmitzer, Ko­cmut, Oseban ...). Iz Italije namera­vamo povabiti Jurija Paljka in Marka Kravosa, in če se bo dalo, tudi avtor­je iz Novega Matajurja, iz Sloveni­je bomo predstavili Senado Smajić, ki je izdala pesniško zbirko Kibela, le­tos pa bo izšla tudi zbirka Jadran­ke Matić Zupančič. Pripravljamo na­stop v Društvu slovenskih pisateljev, gostovanje slovenskih kantavtorjev v romskem naselju pri Podturenu v Međimurju, osrednja prireditev pa bo tradicionalni maraton manjšinskih piscev na začetku junija v Mariboru, na katerega bomo povabili tudi enega od koroških slovenskih avtorjev. Naš cilj je, da predstavimo čim več manj­šinskih avtorjev, ki imajo veliko manj možnosti za nastopanje kot večin­ski slovenski. Seveda se s skromnimi sredstvi ne da delati čudežev, a veseli smo, da za to sploh kaj dobimo.

Pogovor z vodjo Literarne hiše Maribor

Kulturna dediščina Tako lahko zapišemo, da je posebno priporočljiv sam ogled starega mestnega jedra, v okviru praznovanj pa bo zavod za turizem skušal oživit podobo starega mestnega jedra z domiselnimi

usmerjevalnimi in informacijskimi oznakami o zgodovinskih in kulturnih objektih.

»Rock Otočec« Največja posamezna prireditev v Novem mestu bo tradicionalni rockovski festival »Rock

Otočec«, ki vsako leto privabi več kot deset tisoč ljubiteljev rockovske glasbe in zabave. Pestro

koncertno dogajanje bodo dopolnjevale najrazličnejše delavnice, natečaji in

tekmovanja. Od četrtka, 28. junija do nedelje 1. julija

Tudi v Literarni hiši Maribor so pod vodstvom Marjana Pun-gartnika že začeli izvajati program Evropske prestolnice kulture (EPK) Maribor 2012, v katerem bo ta ustanova postala živahno stičišče ljubi-teljev literature, hkrati pa je Marjan Pungartnik v sklopu Mariborske literarne družbe in s pomočjo Javnega sklada Republike Slovenije za kulturne dejavnosti razvil tudi poseben projekt »Na preprogi iz zvezd«, ki bo v sklopu Evropske prestolnice kulture Maribor 2012 namenjen predstavljanju literature manjšin v Sloveniji in slovenskih manjšin v zamejstvu, torej tudi naše koroške.

Tudi v Literarni hiši Maribor so pod vodstvom Marjana Pun-gartnika že začeli izvajati program Evropske prestolnice kulture (EPK) Maribor 2012, v katerem bo ta ustanova postala živahno stičišče ljubi-

XIV ŠTIRINAJST DNI12

Z a v r t i m o s k u p a j ! - m e s t a e p k

SlovenjGradec

Z a v r t i m o s k u p a j ! - m e s t a e p k

Slovenj

feinigovi moli & duri

Ko v zadnjih tednih tudi koroški tisk precej poroča o Mariboru, se pogosto pozabi omeniti močno povezanost

slovenske Štajerske s Koroško in posebno s koroškimi Slovenci. To pa tudi zaradi daljše­ga Slomškovega delovanja in prijateljevanja v tedanjem Celovcu.

Kdo ne pozna štajerskega napeva »Verni kristjani« in »Hvali svet Odrešenika«, sled­nja s Slomškovim besedilom in napevom. In nenazadnje orglarska delavnica v Hočah.

Pred več kot dvajsetimi leti ustanovljena orglarska delavnica je od tedaj naprej z niz­kocenovnimi in dobro premišljenimi meha­ničnimi orglami uspešno dokazala, da kljub elektronski konkurenci in fi nančni izhirano­sti far mehanične orgle ostajajo vabljive.

Od prvih začetkov – na primer orgle v far­ni cerkvi na Prevaljah – do kasnejših orgel bolj v romantičnem ali bolj v baročnem slo­gu si je podjetje pod vodstvom Braneta Ko­širja utrlo pot tudi tudi na avstrijsko Štajer­sko in pred nedavnim tudi na Koroško, kjer stojijo v Št. Jakobu v Rožu prve njihove or­gle. Prav tako že nekaj let delujejo kot pod­jetje, ki izdeluje kakovostne orgelske dele za renomirane nemške orgelske delavnice. Med njimi je tudi podjetje Klais Orgelbau v Bon­nu.

Na svoj miren in preudaren način je Brane Košir uspel izvzeti glavne dele podjetja tudi iz centra fi nančnih špekulacij, pa čeprav tudi oni trpijo izgube zaradi nesrečnih dogodkov.

Mariborski delavnici želimo še več uspelih orgelskih projektov, tudi pri nas na Koroš­kem. Naj ostane to podjetje še naprej prostor za snujoči glasbenih duh.

A n d r e j Fe i n i g ogrizki

Moj Maribor!Moj Maribor je navezan

na celo vrsto odličnih kulturnih osebnosti,

ki sem jih imel srečo spoznati v teku več kot štiridesetih let.

Prvič sem Maribor obiskal leta 1969 kot študent teatrolo­gije na dunajski univerzi. Te­daj je fascinantni gledališki ča­rodej Branko Gombač novemu Borštnikovemu srečanju ho­tel priboriti pečat mednarodne­ga gledališkega festivala in je po uradnih kanalih iskal stik s sose­di in tujino. Seveda tudi na Du­naju. Ker na zunanjem minis­trstvu očitno niso vedeli, kako pridejo do uradnega avstrijske­ga delegata, so se obrnili na In­štitut za teatrologijo, kjer je stroga profesorica kratkoma­lo imenovala študenta Horsta Ogrisa za uradnega avstrijskega delegata, ker je znal slovensko.

Kot študent, ki je ob držav­ni štipendiji bolj stradal, sem tako prvič pogledal v raj, seveda tudi v raj privilegijev. V Maribo­ru sem bil uradni gost z Duna­ja, enakopraven s pomembnimi osebnostmi in kulturnimi veli­kani – še posebej iz tedaj komu­nističnih jugovzhodnih držav tja do velike Sovjetske zveze.

Da so Štajerci gostitelji, ki jim na svetu ni para, sem tedaj ob­čutil na vse viže. Ni bilo dneva, kjer uradni gostje ne bi bili na

kakšni razkošni gostiji, kaj šele večera, ki po gledališki predsta­vi ne bi trajal do jutranjih ur.

Posebno pa se mi je v srce za­pisal Branko Gombač, ki ni bil le olimpijski improvizator, tem­več do mene tudi očetovsko skr­ben in pozoren, saj me je vsake­mu, ki sem ga v njegovi družbi spoznal, takoj povedal: »To pa je naš slovenski teatrolog z Du­naja!«

Branko Gombač pa je bil tudi tisti, ki mi je odprl oči za zame do tedaj nenavadni pojav števil­nih primorskih priimkov v šta­jerski metropoli, saj mi je pripo­vedoval o eksodusu primorskih Slovencev po 1. Svetovni vojni, potem, ko so njihovi kraji pad­li pod italijansko oblast, ki se je kaj kmalu prelevila v fašistično zatiralno in preganjajočo za vse, kar je bilo slovenskega.

O tem sem veliko pozneje več izvedel iz opusa Borisa Pahor­ja, nestorja slovenske kulture in književnosti v Barkovljah visoko nad Tržaškim zalivom. Prav ve­sel sem bil, ko so ga Mariborča­ni pred nekaj leti izbrali za čast­nega občana.

Nazaj k Branku Gombaču: on je bil zame mentor za spozna­vanje kulturnega Maribora. Po­treboval bi vrsto nadaljevanj te rubrike, da bi postavil v pravo luč vse, ki sem jih ob njem in po

Mariborska orglarska delavnica

SLOVENJ GRADEC IN HUGO WOLF Slovenj Gradec je kulturno in administrativno središče Koroške z bogato srednjeveško tradicijo. Mesto svojo

današnjo identiteto razvija na temeljih preteklosti s posebnim pridihom modernega utripa. »Slovenj Gradec 2012« je projekt razvoja in

promocije pestrosti kulturne produkcije v majhnih urbanih središčih, ki so temelj prihodnosti evropske kulture.

Posebno vlogo bo Slovenj Gradec kot partnersko mesto Evropske prestolnice kulture razvijal v projektu »Oživljeni zven preteklosti«, ki zajema kulturno in infrastrukturno prenovo mesta in odmevne dogodke visoke umetnosti v čast slovenjgraškemu rojaku,

skladatelju Hugu Wolfu.

XIV 13ŠTIRINAJST DNI

“gregejevi citati

S kolesom iz Pliberka v Maribor, pa čeprav pridem samo do Slovenj Gradca

G r e g e j K r i š t o f

njem smel spoznati. Za tokrat jih lahko samo naštejem: po­lihistorja Bruna Hartmana, ki je lani oktobra utihnil; »To­neta za vse« – tedaj njegovega dramaturga, Toneta Partlji­ča; tedaj mladega in neprizna­nega pisatelja Draga Jančarja, ki je v osemdesetih letih na­redil pravi podvig kot sodob­ni dramatik; že tedaj legen­darno »Beltinško bando« še z Jožekom, Miškom, Janči­jem, Tonekom in seveda z od­raslim »fotrom« Kreslinom in veseljaškim Vladom; Vilija Vuka, novinarja in potem rav­natelja Pokrajinskega muzeja, ki je 1991 realiziral razstavo o škofu Slomšku; v tem času tudi velikopoteznega gledali­škega maga Tomaža Pandur­ja itd. itd. ...

Seznam Mariborčanov, ki jih cenim ali imam rad ali oboje, bi lahko nadaljeval ad infi nitum.

Vseh teh pa zame verjetno ne bi bilo, če bi na samem za­četku ne bilo Branka Gomba­ča, ki je za sloves gledališkega festivala hotel ob Dravo pri­vabiti visoke uradne zastopni­ke iz tujine in Evrope.

Joj, kako bi Branko užival v letu, ko je Maribor Evropska prestolnica kulture! Bog ga živi – za vekomaj!

piše Horst Ogris

Moj Maribor!Prvi dogodek leta v Evropski pre­

stolnici kulture Maribor 2012 ni bil dogodek z ikono, nedvomno

največ jim živečim Slovencem, misle­cem, h kateremu se je vedno treba zate­či po mnenje, z ognjevitim Slavojem Žiž­kom, pač pa so se odgovorni odločili za ponovitev ponovitve, za kratko trajajočo, razne barve razpršujočo svetlobo, za og­njemet. V nasprotju tega bi bila otvoritev s Slavojem Žižkom za slavo Maribora v Evropi dosti bolj učinkovita in dolgotraj­na, povrhu pa še cenejša. Slavoj Žižek pa še naprej širi črko »Ž« po svetu, nazadnje je napeto govoril pogumnim zbranim v New Yorku, na Wall Streetu, kar si lahko ogledate na YouTube­u.

Kljub takemu začetku bodo čez leto pri­šle prave zvezde. Boris Groys, rojen leta 1947, ki v Nemčiji proučuje rusko duhov­no zgodovino, je eden najboljših pozna­valcev umetnostne zgodovine in sodobne likovne umetnosti ter kulturni ekonom in bo prišel v prestolnico ob Dravi. Umet­niki Rebecca Horn, Richard Serra in Jan Fabre bodo sledili. Zanimiva bo razstava z risbami Viljema Turnerja. Povabljen je tudi pisatelj Mario Vargas Llosa.

Večkrat se bom iz Pliberka tja napotil s kolesom, ker kolesarska pot vodi ob že­lezniški progi. Če mi bo zmanjkalo moči, se bom usedel na naslednji vlak. Ali pa me bo pot vodila samo do Slovenj Grad­ca, kjer bomo proslavili glasbenika Huga Wolfa. V Velenje pa me bo zvabil festi­val plesa.

Kogar zanima, se lahko že veseli razsta­ve »Die Deutschen und Marburg«. Cilj te razstave je postaviti zgodovinsko dedi­ščino v objektivno luč. Zgodovinarka Ta­mara Griesser­Pečar v knjigi »Maribor/Marburg an der Drau« prizna, da so prva tri tisočletja bolj špekulativne narave. Ne najdemo namreč resničnih sledov, kdaj točno in kdo je živel tedaj v tem kraju. Bolj natančno je opisanih le zadnjih 800 let, predvsem pa devetnajsto in dvajseto stoletje in razpad monarhije. Stičiš če naj­važnejših železnic pred več kot 150 leti – Südbahn, ki vodi z Dunaja, preko Ma­ribora, Ljubljane do morja v Trst in kon­cesija za progo Maribor­Pliberk­Bel jak­Spittal­Lienz­Innichen­Franzensfeste in tam priključek k Brenner­Bahn – je dalo Mariboru poseben pomen. Napor gene­rala Rudolfa Maistra­Vojanova leta 1918 to potrjuje. Pri pripravah na razstavo »Nemci v Mariboru« sodeluje tudi veli­ki mariborski sin, pisatelj Drago Jančar. Leta 1910 se je v Mariboru pri zadnjem štetju v Monarhiji 79 odstotkov prebi­valcev priznalo za Nemce. Najtežje čase je prebivalstvo preživelo v letih brutalne okupacije nacistov med leti 1941 in 1945. Med 9. septembrom 1942 in 25. aprilom 1945 je bilo industrijsko mesto Maribor devetindvajsetkrat cilj bombnih napadov ameriških in britanskih osvoboditeljev. Kakšna ironija. Vse skupaj so morali (!!) na mesto iz letal vreči 15.795 bomb. 2360 porušenih stanovanjskih hiš je oblikovalo kuliso osvoboditeljem – partizanom.

Literarni festival za uveljavljajoče se avtorje bo združil različne umetniške prakse – literaturo, glasbo, likovno umetnost, ples, gledališče in fi lm – v Slovenj Gradcu in partnerskih mestih ter v Berlinu in Sarajevu. Oktobra 2012 bodo v Slovenj Gradcu v galeriji, kulturnem domu, mestni kavarni, mladinskem centru, knjigarni, čajnici in na drugih prizoriščih nastopili izbrani avtorji z literarnega natečaja, najboljši gledališki, glasbeni in plesni interpreti njihovih besedil ter gostujoči avtorji iz različnih evropskih držav.

Oživljeni zven preteklosti Splet multikulturnih dogodkov z naslovom »Oživljeni zven preteklosti« temelji na ohranjanju in oživljanju

historičnega mestnega jedra in krepitvi identitete rojstnega mesta skladatelja

Huga Wolfa (1860–1903), rojenega prednikom slovenskega porekla.

Zvrstil se bo cikel koncertov »Wolf povezuje«, na novo pa bo zaživela tudi prenovljena Wolfova rojstna hiša s spominskim muzejem in mednarodnim informacijskim centrom Hugo Wolf.

gregejevi citati

XIV ŠTIRINAJST DNI14

mohorjeve družbe celovecp r i l o g a

Nova Tischlerjeva dvorana v Mohorjevi še nikoli ni bila tako dob ro obiskana, v Mohorjevi hiši ljudstvo še ni ploskalo tako vztrajno in stoje Tischlerjevemu nagrajencu. V ponedeljek, 23. ja­nuarja 2012, sta Krščanska kul­turna zveza in Narodni svet ko­roških Slovencev podelila 33. Tischlerjevo nagrado odvetni­ku Rudiju Vouku in mu s tem iz­kazala spoštovanje in hvaležnost »za zgledno pokončno držo in dosled no dejavno skrb za pravi­ce koroških Slovencev v politi­ki, šolstvu, kulturi in gospodar­stvu«.

Lavdatorji so bili pravna strokov­njaka univ. prof. dr. Theodor Öhlin­ger (Inštitut za državno in ustavno pravo na Univerzi na Dunaju), univ. prof. dr. Lojze Ude (predsed nik Zveze društev pravnikov) in pred­sednik Narodnega sveta Zdravko Inzko.Ob podelitvi Tischlerjeve nagra­

de so podelili tudi nagrade govor­niškega natečaja. Zmagali so Dion Rop, dijakinja DTAK, Stefan Oraže (Št. Jakob) in Tanja Klančnik (Slo­venska gimnazija), predstavili pa so tudi zbornik s prispevkih literarne­ga natečaja, ki ga prav tako razpisu­jeta KKZ in NSKS.

Rudi Vouk velja na avstrijskem Ko­roškem za odvetnika dirkača. Ta neslavni naslov si je pridobil z akci­jo prehitre vožnje s samoovadbo, da bi lahko po tej poti sprožil pravno diskusijo in nove razsodbe ustav­nega sodišča o manjkajočih sloven­skih napisih na krajevnih tab lah. V nad petdesetih postopkih je do­segel za slovensko narodno skup­nost novo razmišljanje pri avstrij­skih pravnih instancah. Vendar ne samo v zvezi s slovenskimi krajev­nimi napisi, ampak tudi v vprašanju slovenščine kot uradnega jezika na Koroškem je Vouk dosegel zgodo­vinske uspehe.

U r e d n i c a : G a b i F r a n k

Tischlerjeva nagrada Rudiju Vouku

»Spoznajte jih in jih vzljubite. Z vročim srcem, s hvaležnostjo, z radostjo in hrepenenjem boste spet in spet mislili nanje.« Te be-sede Juliusa Kugyja dobro opisu-jejo večer, ko je Gamsova družina na Ločilu vabila na večer s pred-stavitvijo in filmom o grah in gor-stvu.

V petek, 20. 1. 2012 so privabili Sloven­sko prosvetno društvo Dobrač, Mohor­jeva in Slovensko planinsko društvo Celovec lepo število obiskovalcev v pri­reditveno dvorano h Gamsu na Ločilo.Po pozdravu gostitelja Hanzija Mikla je vodja Mohorjeve založbe Franci Kelih kratko predstavil avtorja knjige »Julij­ske Alpe« Helmuta Teissla in orisal pro­jekt slovenske izdaje omenjene knjige. Knjiga je prejela nagrado krilati lev za najboljšo tiskano knjigo.

Beljačan Helmut Teissl že desetletja obožuje Julijce, jih redno obiskuje in se­veda tudi slika, saj se je vedno bolj nav­duševal nad fotografiranjem, zlasti nad fotografiranjem narave. Odločilna za njegovo alpinistično in umetniško usme­ritev je bila knjiga Juliusa Kugyja, turis­tičnega odkritelja Julijskih Alp. Helmut Teissl je že od svoje mladosti s pešače­njem odkrival ta del Alp, se vzpenjal na njegove vrhove, raziskoval in fotogra­firal. V gorah srečava in spoznava tudi

Večer z Julijci in Sfingo na Ločilu

Rudi Vouk: Iz pravnega kotička Za zasebni Radio Korotan, od leta 2001 dalje Radio dva, je vrsto let prispeval hudomušne pravno-politične komentarje za »Pravni kotiček«. Teh komentar-jev se je medtem nabralo skoraj šeststo, nekaj od njih pa jih lah-ko sedaj preberete v knjigi: Rudi Vouk: Iz pravnega kotička – Komentarji na pravni položaj koroških Slovencev, 216 strani, mehka vezava, ISBN: 978-3-7086-0494-7, 17 evrov

Aplavz za Rudija Vouka in njegovo ženo Lidijo

Predstavitev knjige

XIV 15ŠTIRINAJST DNI

mohorjeve družbe celovecp r i l o g a

Knjige za te, ki si jih ne morejo kupitiZvezno ministrstvo Republi­ke Avstrije za šolstvo, umetnost in kulturo in Mohorjeva druž­ba Celovec sta pred božičem po­darili knjige v vrednosti 50.000 evrov. Knjige so letos prejele štiri ustanove slovenska manj­šina v Republiki Srbiji, Zveza prijateljev mladine Slovenije, društvo Novi paradoks in Pasto­ralna oskrba slovenskih bolniš­nic. Vrednostni bon za knjige sta predstavnikom omenjenih ustanov 19. decembra 2011 iz­ročila veleposlanik Republi­ke Avstrije v Republiki Sloveni­ji Erwin Kubesch in predsednik Mohorjeve družbe Celovec Jože Kopeinig.

Akcija Podarimo knjige je bila že enajsta po vrsti. Doslej je bilo po­darjenih okoli 35.000 izvodov knjig v skupni vrednosti nekaj več kot 550.000 evrov. V prvih letih akcije smo knjige predali sloven­skim osnovnim šolam, knjižnicam in župnijam, v zadnjih letih pa zla­sti nevladnim organizacijam, ki delujejo na področju lajšanja raz­ličnih socialnih stisk državljanov Republike Slovenije.

Slovensko narodno skupnost  v Republiki Srbiji, ki šteje več kot 5.000 registriranih Slovencev, že­limo vsestransko ozaveščati in podpirati v njihovi kulturni in na­rodni identiteti. Imajo 14 društev, redno jih obiskuje beograjski nad­škof  Stanislav Hočevar, ki je bil

prisoten pri predaji. Zveza prijateljev mladine Slo­

venije je nevladna, neprofitna in humanitarna organizacija, ki ustvarja  priložnosti in možnosti  za višjo raven kakovosti življen­ja otrok, mladostnikov in družin.  Nad 5.000 članov in skoraj 10.000 prostovoljcev, ki so organizirani v 150­ih društvih, uresničuje svo­je cilje z realizacijo programov za zaščito otrokovih pravic, za prosti čas in letovanja, socialno­humani­tarni programi, otroški parlamen­ti, Evropa v šoli, bralna značka, zveza družin, itd.

Novi paradoks je nevladna or­ganizacija in s svojimi progra­mi oskrbuje 730 uporabnikov. To so osebe s posebnimi potrebami in osebe s težavami v duševnem zdravju. 

 Medškofijski odbor za pastora­lo zdravja skrbi za duhovno oskr­bo bolnikov v slovenskih bolniš­nicah.  Duhovna oskrba bolnikov v katoliški Cerkvi sledi sodobnim tokovom antropologije in vpeljane dolgoletne praktično­pastoralne prakse skrbi za bolnike.

Mohorjeva družba Celovec na ta način uresničuje namen svo­jih ustanoviteljev, Antona Martin Slomška, Andreja Einspielerja in Antona Janežiča, širjenje sloven­ske knjige med ljudi, posebej tiste, ki si je zaradi materialne ali kak­šne druge stiske ne morejo kupi­ti sami.

druge soplanince in njegova knjiga ne po­kaže le Julijcev v sliki, temveč tudi različ­na doživetja na pohodih in v planinskih kočah. Na zelo lep način je prikazal na Lo­čilu te »posebnosti« planinstva in v svo­jem predavanju pokazal Julijce z najlep­še strani. Predsednik Slovenske planinske zveze Hanzi Lesjak je v pozdravnih be­sedah povedal, da se »odlična fotografija zdi kot reklama za gorništvo, ki naj bi bilo kraljestvo svobode. Vendar ne gre za rek­lamo: gre za življenje, gre za občutke, ki so jih znali zabeležiti že Julius Kugy, Janko Ravnik, pa Jaka Čop, Stane Klemenc, Ma­tevž Lenarčič, Jože Mihelič, če omenim le nekatere.« Predstavitev je bila po njego­vem nekaj posebnega tudi zato, ker lahko o Julijskih Alpah govori mojster iz Belja­ka: »Nekdo, ki je prečkal mejo, da bi nam pokazal, da meja ni. Da smo samo ljudje, ki živimo v čudoviti naravi.«

V drugem delu je stala v ospredju najviš­ja gora Slovenije Triglav in najtežji del se­verne stene, tako imenovana SFINGA. Po triletnih pripravah so snemali plezanje v Sfingi avgusta 2010. Film prikazuje prvo uspešno plezanje iz leta 1966 in njegovo ponovitev leta 1995 vedno znova v para­lelah. Prikazuje tehniko plezanja, različ­no opremo in pristope prostega plezanja v novejšem času. Plezalne scene so zelo dobro posnete. Deloma je tako, da posta­ne gledalec skoraj vrtoglav, a pri tem zelo intenzivno spozna ta del stene Triglava. Film je pomemben del dokumentiranega alpinizma Slovencev, saj predstavlja veli­ko pomembnih alpinistov in plezalcev na­ših sosedov.

Večer z Julijci in Sfingo na Ločilu

Mohojreva založba in zvezno Ministrstvo za šolstvo, uMetnost in kulturo podarila že 35.000 knjig

XIV ŠTIRINAJST DNI16

IMPRESUM: Štirinajst dni je mesečna kulturna priloga cerkvenega časopisa Nedelja. Lastnik in izdajatelj: Ordinariat krške škofije. Slovenski dušnopastirski urad. Uredila Klemen Ban in Vincenc Gotthardt. Glavni urednik: Hanzi Tomažič; lektoriral Klemen Ban. Tel. (0463) 54 5 87 35 20, ban@nedelja.at / gotthardt@nedelja.at. Tisk: Mohorjeva Celovec

pokažijez ik Pri PravilaJerne Ja Jezernik

Z iskrico do Iskrice

Mario Korpitsch

Prekaljeni teatrski maček V domači otroški gledališki skupini v Št. Lip­šu je Mario Korpitsch že prekal­jen teatrski maček. Ima komaj štiri­najst let, pa je za njim že cela vrsta zahtevnih vlog. Igrati je začel pri šestih letih, tako da se svoje prve vloge malega brata v Lenči Čenči komaj spominja. Še vedno pa ima v spominu živčno napetost pred pre­miero. In to, kako je užival v igra­nju na odrskih deskah in gromkem aplavzu ob koncu. Potem so sledile še vloge vesoljčka, za katerega si je moral Mario izmisliti poseben ne­zemeljski jezik »blub­blub­blub«, kar se je zgodilo čisto spontano, igral je v igri Kosmata žaba, ki hoče biti nekaj drugega, kot v resnici je, a pri tem njena druga identiteta na­zadnje pač pade (nazaj) v vodo, kar se zdi Mariu nadvse zanimiv poduk, in vlogo Sonca, ki ga je bilo zara­di njegove svetleče vsebine kar tež­ko igrati, saj mora tudi igralec pri tem sijati iz svoje osebnosti. Ma­rio je igral še šerifa Vampija na Div­jem zahodu, ki je moral ubogati svo­jo grozno sitno in lakomno ženo, in seveda tudi že Martina Krpana ter

se moral pri tem na odru boriti proti velikanu Brdavsu − revež, z lesenim konjem namesto s ta pravo kobilo!»Zame je pri igranju najbolj po­membno to, da se pri tem družim s svojimi prijatelji in skupaj z njimi ustvarjam zanimive in hecne like,« je prepričan Mario. »Najraje imam komične vloge, te najbolj ustreza­jo mojemu značaju in moji sposob­nosti vživljanja v gledališke like.« A pri tem mora igralec zelo dobro ve­deti, kaj je v resnici smešno, saj je ni bolj neprijetne reči, kot da člo­vek računa na to, da se bodo gledal­ci določeni sceni smejali, potem pa je v dvorani vse tiho. Za komičnost moraš pač imeti poseben talent in si seveda srečen, če se ti to posreči.

Z iskrico do Iskrice »Ni ga lepšega sveta, kot je filmski,« je spoznal Ma­rio, ko je začel sodelovati pri pro­jektu Iskrica Mihe Dolinška. Stvari so kmalu postale zelo resne. Treba je bilo razviti zanimivo idejo, napi­sati scenarij, narisati storyboard, žr­tvovati čas za snemanje med počit­nicami, odigrati sámo Smrt s koso in tudi nevarne prizore ... Krat­

ki film Žrtev, za katerega je zami­sel prispeval Mariov prijatelj Paul Schlam berger, z bogato in večpla­stno filmsko govorico odgovarja na vprašanje, ali je žrtev žrtev ali pa je žrtev Smrt. »Filmski junak se znaj­de na listi Smrti. Ta po SMS­u dobi naročilo, naj fanta ubije. Smrt naj­prej poskusi z udarcem kose, pa se ji ne posreči. Potem ji prav nesreč­no spodrsne na olupku banane, ki jo ima fant za malico, slednjič pa jo v glavo zadene še trda nogometna žoga, ko fant brani gol. Na koncu Smrt preprosto obupa, odvrže svo­jo palico in odide v cerkev,« Mario strne zgodbo in se veseli, ker je nji­hov kratki film na podelitvi iskric, koroških oskarjev za mlade filmske ustvarjalce, dobil posebno nagrado za najboljšo filmsko idejo. »Če ima človek v življenju srečo, gotovo ne bo umrl kot revež,« svojo filozofijo po filmu povzame Mario Korpitsch. In če imaš tisto največ­jo, pač postaneš uspešen in slaven filmski režiser. Včasih tudi tistih največjih dogodivščin svojega ži­vljenja.

Je že treba priznati, da Mario Korpitsch, doma iz Kršne vasi in dijak Slovenske gimnazi­je v Celovcu, v Slovensko študijsko knjižnico resda prihaja vsak dan, a ne vedno po knji­ge. Velikokrat se preprosto usede za računalnik in se posveti filmski animaciji. Svet soja žarometov mu je sicer znan že z gledaliških desk, toda želja, da bi nekoč postal uspešen

filmski režiser, je v njem prižgal še posebno ustvarjalno i(I)skrico.