moje odvetniško življenje

peter čeferin

moje odvetniško

življenjePetinštirideset let – petinštirideset zgodb

in prav vse resnične

uvod

Prvega januarja 1967 sem odprl svojo prvo odvetniško pisar

no. Letos je tako minilo že petinštirideset let, odkar nepretrga

no opravljam odvetniški poklic.

Ob tem jubileju sem se odločil, da za vsako delovno leto po

vem po eno zgodbo iz svojega odvetniškega življenja. Iz življe-

nja zato, ker sem ves čas živel za ta poklic. Večino svojega časa

sem namreč preživel v odvetniški pisarni. Zastopal in zagovar

jal sem na tisoče klientov na skoraj vseh sodiščih nekdanje Ju

goslavije in sedanje Slovenije. V teh petinštiridesetih letih sem

v svoji pisarni sprejel najmanj štirideset tisoč strank in spo

znal njihove življenjske zgodbe: žalostne ali vesele. Bile so no

vele, romani, komedije in drame. Velikokrat sem spoznal, da so

dogodki v resničnem življenju pogosto precej bolj neverjetni,

kot so lahko opisi dogajanj v še tako pretresljivi literaturi.

Vse zgodbe v tej knjižici so resnične.

6 | 7 | moje odvetniško življenje

1 | kako sem prvič

nastopil na sodišču

Po diplomi, kratkotrajnem pripravništvu na idrijskem sodišču

in po odsluženem vojaškem roku v Kučevu, v bližini romunske

meje, sem se zaposlil kot novinar pri Gospodarskem vestniku.

Konec aprila 1964 sem imel na ministrstvu za kmetijstvo in

tervju s takratnim ministrom. Sredi intervjuja je v sobo v ja

halnih škornjih prikorakal ministrov brat, generalni direktor

znamenitega Agrokombinata, prekinil najin pogovor in vpra

šal: »A si ti Čeferin?«

»Sem,« sem odgovoril.

»Emilov sin?« je nadaljeval.

»Sem,« sem spet odgovoril. Zaslutil sem, da je tovariš gene

ralni direktor prepričan, da sem kot sin znanega pravnika dr.

Emila Čeferina že zaradi tega tudi sam dober pravnik.

»Bi šel takoj zdajle z menoj na sodišče zastopat naš Agro

kombinat?« je spet rekel.


Ker še nikoli nisem prestopil praga sodišča, sem nekaj časa

zgroženo molčal.

Nadaljeval je: »Če greš zdajle z menoj na sodišče, te vzamem

v službo in ti takoj dam ključe dvosobnega stanovanja.«

Ker je bila soproga Ana tedaj tik pred porodom najinega pr

vega otroka, stanovanja pa še nisva imela, sem izdavil: »Daj

ključe!« in odšel z njim na ljubljansko sodišče.

V tisti zadevi je sodil znameniti sodnik, ki je strankam že kar

takoj na prvi obravnavi povedal, kako bo razsodil. Tako je močno

skrajšal postopek, saj se mu je že dopoldne mudilo igrat tenis.

»To pravdo ste izgubili,« je rekel takoj, ko sva z generalnim

direktorjem stopila v sodno dvorano. »Tožnik je padel v jamo,

ki je Agrokombinat ni zavaroval,« je sklenil.

»Slabo kaže,« sem zašepetal generalnemu. Ta pa meni nazaj

na uho: »Tovariš, ki nas toži, je vendar plezal po žlebu k neki

tovarišici. Zato je padel.«

Pogumno sem se oglasil: »Ampak, tovariš sodnik, tožnik

je padel v jamo, ker je plezal po žlebu k neki tovarišici v spal

nico …«

»Če je tako, ste pa pravdo izgubili vi,« se je sodnik obrnil na

poškodovanega tožnika.

Medtem se je minister po telefonu pogovarjal z mojim glav

nim in odgovornim urednikom: »Je pri tebi v službi neki Čefe

rin?«

»Je.«

»Ni več,« je končal minister in odložil slušalko.

Tako sem bil dopoldne novinar, popoldne pa že pravnik v

Agrokombinatu.

In že tisto popoldne sem se vselil v novo stanovanje.


2 | obisk vzhodnonemškega

ministra za kmetijst vo

V Agrokombinatu sem imel pomembno delovno mesto. Bil sem 'di

rektor splošnega in pravnega sektorja'. Nekega dne smo dobili obve

stilo, da bo Agrokombinat obiskal vzhodnonemški minister za kme

tijstvo. Zato se je nekaj dni pred obiskom pri meni oglasil uslužbenec

slovenskega notranjega ministrstva, s katerim sva nekajkrat nadvse

pozorno obkrožila pot, torej vse krave v hlevu Agrokombinata, po

kateri naj bi se gibal vzhodnonemški kmetijski minister. Ugotovila

sva, da ni nobene nevarnosti za pomembnega obiskovalca.

Prišel je dan obiska. Vsi, z generalnim direktorjem Agro

kombinata na čelu, smo bili zelo živčni. Upali smo, da bo vse

v redu. Ko pa smo prvikrat uspešno obkrožili krave, se je med

njimi nenadoma pojavil vratar Lojze in zavpil: »Tovariš gene

ralni, kdaj bom dobil tista drva?«

Vsi smo bili zgroženi, še posebej uslužbenec notranjega mi

nistrstva, saj je bilo natančno določeno, kdo sme biti ob tej


priložnosti v hlevu. Z ustrezno gestiko smo Lojzeta komaj od

gnali.

Ko smo šli drugič okrog krav, je nenadoma pred nas spet

skočil Lojze. »A bom dobil tista drva?« je kriknil.

»Izgini, idiot!« je siknil generalni.

In Lojze se je zopet umaknil.

Končno je kmetijski minister odšel v Ljubljano, mi pa smo

si v gostilni oddahnili.

Ko sem pri točilnem pultu zagledal že obupno pijanega Loj

zeta, sem ga vprašal: »Pa dobro, kaj si ga lomil s tistimi drvmi?«

»Nisem sam kriv,« je rekel ves obupan in pojasnil: »Koman

dir grosupeljske postaje Ljudske milice me je prisilil, da sem se

poskušal približati vaši delegaciji. Moral sem prisluškovati in

mu o vašem pogovoru natančno poročati.«

3 | kako sem

postal odvetnik

Že po letu dni službovanja v Agrokombinatu sva z general

nim direktorjem ugotovila, da imava glede nekaterih temelj

nih vprašanj zelo nasprotujoče si poglede. Zato je sprožil zoper

mene disciplinski postopek in me suspendiral, jaz pa sem glede

na prestane »delovne izkušnje« v družbenem sektorju trdno

sklenil, da se bom čim prej podal med zasebnike.

Nakupil sem si ustrezno strokovno literaturo, se kot nepla

čani pripravnik zaposlil pri takratnem grosupeljskem odvet

niku in se začel pripravljati na odvetniški izpit. Ker sem imel

družino, plače pa ne, sem medtem delil pravne nasvete po raz

ličnih podjetjih v okolici Grosupljega.

Nekega dne pa je moj principal dobil konkurenco. V isti uli

ci, ravno nasproti naše pisarne, se je na pročelju stavbe pojavil

bleščeč napis Zavod za pravno pomoč. V njem je delal sijajen

fant, odvetnik Franc L.


Šel sem k njemu in predlagal: »Dragi France, ti si odvetnik,

jaz pa le pripravnik in ne morem odpreti svoje pisarne. Ti daj

tablo, jaz pa bom priskrbel lokal in stranke.« In tako sem za

menjal principala. Bil je izjemno dobrosrčen človek, za trdo od

vetniško delo pa ni bil posebej zagret.

Nekega dne sem bil že navsezgodaj v novi pisarni, ko sem

zaslišal pogovor pred vrati. Moj novi šef: »Mam'ca, kaj vas ni

sram, da se hočete tožariti.«

»Jaz nisem vaša mam'ca in hočem odvetnika,« je rekla naji

na potencialna stranka.

Planil sem iz pisarne in videl svojega šefa v lovski obleki in

s puško na rami na poti na Polževo, jaz pa sem 'mam’co' pote

gnil za rokav in že čez nekaj minut sva začela sestavljati tožbo.

Po opravljenem odvetniškem izpitu sem si ogledal zemlje

vid Slovenije in iskal kraj, kjer ne bi bilo odvetnika, obenem pa

naj bi bil blizu Grosupljega. Tako sem 1. januarja 1967 odprl

odvetniško pisarno v Trebnjem, kjer sem najel sobo s poseb

nim vhodom v gostilni Opara. Od takrat je minilo petinštiride

set let nepretrganega opravljanja odvetniškega poklica.


4 | vsak začetek je težak

V Trebnjem sem bil odvetnik, strojepiska in snažilka. Na začet

ku sem kar nekaj dni zaman zrl v vrata svoje prve odvetniške

pisarne. Nobene stranke ni bilo.

Počasi pa so ljudje le začeli prihajati in delo se je množilo. Obi

skal me je tudi trebanjski župan in mi predlagal, naj se preselim

v občinsko stavbo, češ da moje uradovanje v gostilni ni ugledno.

V novih prostorih sem imel vedno več strank, ker pa sem bil

še vedno odvetnik, strojepiska, računovodja, kurir, snažilka in

voznik, sem delal tudi po petnajst ur na dan. Zato sem zaposlil

svojega prvega uradnika, Ludvika Barago. Bil je ugleden starej

ši gospod, ki je že vsaj trideset let delal na različnih sodiščih.

Nazadnje je bil vodja zemljiške knjige na trebanjskem sodišču.

Vendar do pomočnika nisem prišel zlahka. S predsednikom

sodišča sva se dogovorila takole: »Baraga gre v službo k meni,

vendar ga bom za težje vknjižbe vedno posodil sodišču.«

Tako je tudi bilo.


5 | nerodna zamenjava

Ker sem bil zelo obremenjen, se mi je zgodila nenavadna zame

njava. Ko sem šel na neko obravnavo, sem bil zelo jezen na svo

jo stranko, ker se kljub dogovoru prejšnji dan ni oglasila v moji

pisarni. Imel sem namreč navado, da se pred vsako obravnavo

čim bolj natančno pogovorim s stranko in ji dam ustrezna na

vodila.

Ko sem torej prišel pred vrata razpravne dvorane in zagle

dal pred njo moškega, sem mu jezno rekel: »Se zdaj pride?«

»Saj se še ni začelo,« je odgovoril.

»Ampak morali bi se vendar oglasiti v moji pisarni že vče

raj,« sem rekel.

»Ne verjamem, sem namreč sodnik porotnik,« je odgovoril.


6 | kmečke pravde

V začetku odvetniške kariere sem se ukvarjal predvsem s spori

za kmetijska zemljišča, spori zaradi živinskih napak in s po

godbami za nepremičnine. To so bile izredno zanimive 'kmeč

ke pravde'.

Nekoč sva s stranko v tožbi zatrjevala, da ima toženec dru

go, prav lepo pot, kar sva dokazovala z vpogledom v katastrske

mape. Ko pa je sodnik odredil 'ogled na kraju samem', se je iz

kazalo, da tista 'lepa pot' pelje v prepad. Nato naju je vprašal:

»Ali želita morda zapreči konje in se zapeljati tja dol?«

Brez besed sva odkimala.


7 | kobila pa je dvignila rep

Zaradi tehnološkega razvoja so povsem izginile tako imeno

vane pravde zaradi živinskih napak, česar mi je še posebej žal.

Tožnik je na primer kupil prekrasno kobilo, ko pa jo je vpre

gel v zapravljivček in pražnje oblečen sedel nanj, je kobila dvig

nila rep in ga vsega polulala.

Zato je vložil tožbo za razveljavitev pogodbe za to kobilo,

midva s tožencem pa sva zatrjevala, da to seveda ni mogoče.

Sodnik je razpisal narok na kraju samem, kobilo smo vpregli

v zapravljivček, pa je dvignila rep in …

… pravda je bila izgubljena.

moje odvetniško življenje

Documents