ŠMARTNO in LITIJA,2012

1 »Razglednice se širijo zmeraj bolj in bolj ne samo pri nas v Avstriji ampak tudi v inozemstvu in v drugih delih sveta. Gotovo bode marsikdo prašal, kateri je začel te razglednice razširjevati in bo gotovo vsakega zanimivalo, da je to ena dunajska tvrdka, katere skozi 10 let izdeljuje te razglednice in ta je Karol Schwidernoch na Dunaju, ta umetniška tvrdka je napravila 1000 iz različnih nižje avstrijskih, zgornje avstrijskih, štajerskih, koroških in iz drugih kronovin. Kakor smo zvedeli je ta tvrdka čez 10.000 razglednic v več milijonov istisov razposlala po svetu. Ni je toraj vasi ne kraja, da bi se ne kupovale razglednice, in ker ima ta tvrdka veliko pohvaljenih pisem za lepo izdeljavo teh razglednic priporočamo vsakemu umetno tvrdko Karol Schwidernoch na Dunaju (II. Pillersdorfgasse 4), ako želi napravo razglednic po fotografi jah. Vir: Članek, Kmetijske in rokodelske novice, 25. 2. 1899, letnik 57, številka 8.

Razglednica na naslovni strani:Najstarejša, ki jo hranimo v arhivu, je iz leta 1898. Založila jo je Umetniška

tvrdka Karol Schwidernoch1 na Dunaju. Zadnja razglednica, ki se nahaja v arhivu je iz leta 1978.

Osrednji motiv je veduta kraja Šmartno pri Litiji. V ospredju so z leve proti de-sni Bognarjeva in Lekanova hiša. V ozadju je trg z zvonikom kapelice Ecce homo na Pungrtu in stare cerkve, porušene leta 1899.

Na naslovni strani je detajl razglednice. Izvirna razglednica in njen opis se na-haja na str. 6.

3

ANDREJA ŠTUHEC

Dediščina čitalniškega gibanja v Šmartnem 5–6

JERNEJ KOTAR, univ. dipl. zg.

Zgodovina Šmartnega pri Litiji 7–8

Čitalništvo v Šmartnem pri Litiji 9–12

RUDI VIDIC

140-let posvetnega zborovstva v Šmartnem 13–14

Čitalniška pravila iz leta 1872 15–20

ANDREJA ŠTUHEC

MAJDA JURIČ SIRK

Čitalnica v luči svojih pravil – nekoč in danes 21–22

VSEBINANarodna čitalnica

v Šmartnem pri Litiji 140 let

4

JANEZ JUHANT, prof. dr.

Kako nas (me) je knjiga zaznamovala in spreminjala 23–30Iz otroštva 23Malo semenišče in vojaščina 24Canisianum Innsbruck 25Slovenci in knjiga 26Knjiga v zamejstvu in zdomstvu 28Elektronska knjiga 30

MAGDA BREZNIKAR

Vezle so pri vsaki hiši, pri razsvetljavi s trskami,

pred več kot 155. leti 31–33

BORIS ŽUŽEK

Iz kronike Pevskega društva Zvon 34

MINKA SAVŠEK

Kulturno društvo Tamburaški orkester Šmartno 35–36

SONJA PERME

Okruški preteklosti 37–42

VSEBINANarodna čitalnica

v Šmartnem pri Litiji 140 let

5

Andreja Štuhec

Dediščina čitalniškega gibanja v Šmartnem

Pred 140. leti so v Šmartnem pri Litiji po vzoru čitalniškega gibanja v takratnem slovenskem kulturnem prostoru ustanovili Narodno čitalnico. Pisnih dokumentov, razen akta o ustanovitvi in ohranjenih pravil ni, saj so bili žal uničeni. Prav tako je prisotna vrzel v dokumentih oz. kronikah daljšega obdobja (do 2. svetovne vojne) številnih kulturnih društev, ki so se kasneje porajala na območju Šmartnega in Litije – prav gotovo zaradi pozitivnega vpliva čitalnice.

Leto 1872 je ustanovno leto Narodne čitalnice Šmartno. Raziskovanje in razmi-šljanje o kulturništvu ter domoljubju tistega časa smo ujeli v nekaterih prispevkih te publikacije. Ker nadaljujemo poslanstvo nekdanje čitalnice, smo se čutili zelo izzvane, da se seznanimo s tedanjim časom in razmerami.

Rada bi osvetlila manj znani podatek, in sicer, da se je v Šmartnem o povezova-nju v čitalnico pričelo razmišljati že v letu 1864 (v letu 1861 pa so bile ustanovljene prve slovenske čitalnice v Trstu, Mariboru in Ljubljani). Na to me je v letošnjem jubilejnem letu opozorila kolegica bibliotekarka v litijski knjižnici, ki je ob brskanju po arhivih in člankih takratnih publikacij prestregla zapis v Slovenskem narodu iz leta 1870: »in ker ni imel kdo reči v roke vzeti, je spet vse potihnilo«.

Želje po povezovanju in delovanju v čitalnicah so torej bile, ni pa bilo prave osebnosti, ki bi zmogla in znala držati vzvode za ustanovitev takšne družbe. Vse dokler ni v Šmartno prišel mladi Fran Serafi n Adamič. Upravičeno je torej vanj uperjena po-zornost, hvaležnost in občudovanje vseh nas, ki smo razmišljali o naši narodni čitalni-ci. Novodobna radovednost s kančkom nostalgije, dobršna mera ponosa in predvsem navezanost na lokalno kulturno dediščino je povezala Knjižnico Litija z zanimivimi ljudmi, ki so čutili »dolg do bogate šmarske kulturne zgodovine« in prispevali svoje razmišljanje za to publikacijo.

Pogled na ta častitljivi jubilej ter izpeljavo institucije knjižnice iz čitalnice, mor-da prehitro poraja sklepanje, da je čitalnica spodbudila razraščanje kulture predvsem na knjižničnem področju. Zato je pričujoča publikacija – poleg svečanosti ob jubileju – dokaz, kakšen kulturni razmah je doživela zapuščina čitalnice v društvih, instituci-jah in posameznikih danes.

Kraj Šmartno (in tudi občina) je pred petimi leti dobil tudi lepo preurejeno kra-jevno knjižnico, ki nadaljuje z združevanjem ustvarjalnosti in skrbi za širjenje bralne kulture. Po spletu okoliščin – modrosti lokalne skupnosti, pa tudi sreče - je danes se-dež krajevne knjižnice v neposredni bližini nekdanje Jakličeve hiše (danes KGZ Litija s trgovinami), kjer so se zbirali člani Narodne čitalnice Šmartno.

6

Obstoj »sodobne čitalnice« in predvsem sodelovanje med kulturnimi društvi, institucijami in posamezniki prinaša imenitne dogodke, ki plemenitijo življenje ob-čanov: likovne in kiparske razstave, glasbene koncerte, gledališke uprizoritve, knjižne izdaje in predstavitve literatov, razstave tradicionalnih znanj in spretnosti. Srečevanja v sodobni čitalnici so postala nepogrešljivi del vsakdana, vpeta na številna področja našega življenja: učenja, informiranja, kulturnega oz. duševnega zorenja, druženja in povezovanja.

Živimo v času in na način, ko sodobnega čitalništva ne moremo več pogrešati, saj osmišlja naše življenje.

Šmartno pri Litiji,založila Umetniška tvrdka Karol Schwidernoch, Dunaj 2, poslana leta 1898.

Na levi strani sta dve manjši upodobitvi: zgoraj grad Bogenšperk (na razglednici piše grad Vagenšperk) in pod njo poslopje trgovine J. Razborška. Naslovna stran razglednice je dekorirana z geometrijskimi in cvetličnimi ornamenti. Na levem robu je napis Postavno varovano št. 3308, na desnem pa Ponarejanje prepovedano. Levo spodaj je naveden založnik. Desno spodaj je datum 12. 9. 1898 in besedilo, napisano v nemškem jeziku s podpisom Julka. Naslovna stran še ni razdeljena. Centralno zgoraj je napis: Correspondenz Karte, pod njim Dopisnica. Na levem robu je napis: Nur fur die Adresse s prevodom Samo za nadpis. Naslovnik je nečitljiv. Poslana je bila v Laicbah (Ljubljano). Ohranjena sta dva okrogla žiga črne barve: St. Martin b. Littai Šmartno pri Litiji, 12. 9. 1898 in Laibach Ljubljana, 13. 9. 1898. Znamka je ohranjena, vrednost 2 krajcarja.

7

Jernej Kotar, univ. dipl. zg.

Zgodovina Šmartnega pri Litiji

Šmartno pri Litiji je naselje gručastega tipa, ki se je razvilo ob strateško pomemb-ni in najbližji naravni poti med vzhodno Gorenjsko in severno Dolenjsko. Poleg te kopenske poti je v bližini potekala še starodavna rečna pot po reki Savi, ki je bila vse do izgradnje železnice najpomembnejša prometna žila širšega območja. O samem na-stanku kraja nimamo oprijemljivih zgodovinskih virov, zato nam je tu v pomoč izvor krajevnega imena. Ime kraja izvira od zavetnika župnijske cerkve, svetega Martina2, in večina krajev, poimenovanih po omenjenem svetniku je nastala v obdobju 11. oz. 12. stoletja, seveda pa pri tem obstajajo tudi izjeme. V ta čas spada tudi prva omemba, in sicer iz leta 1135, ko je oglejski patriarh postavil svojega vikarja tudi v Šmartno.

V teku razvoja si je Šmartno zagotovilo vlogo provincialnega središča širše okoli-ce. Odraz tega je tudi dejstvo, da je cerkev sv. Martina postala sedež župnije, ki je ob-segala širšo okolico Litijske kotline. Pri tem velja omeniti, da je sosednja Litija dobila lastno župnijo šele leta 1936.3

Območje Šmartnega pri Litiji je bilo v srednjem veku sprva v lasti mogočne grofovske rodbine Višnjegorskih, katere posest se je razprostirala med Savo in Kolpo. Po njihovem izumrtju leta 1228 je posest prišla preko Babenberžanov v roke ko-roškega vojvode Ulrika III. Spanheimskega. Dinamika srednjeveškega razvoja se je na tem območju odrazila v nastanku kopice manjših gradov, kar je bila posledica odsotnosti močnejšega središča. Najstarejši grad v tem prostoru je bil Lihtenberk, o katerem pa danes pričajo le še skromne razvaline. V središču političnega dogajanja se je pokrajina znašla v tretji četrtini 13. stoletja, ko so tu divjali hudi boji za prevlado med vojvodo Ulrikom III. in oglejskim patriarhom. V sklopu teh bojev je dal Ulrik pozidati grad Roje, ki je tako za kratek čas postal najpomembnejša postojanka tega prostora. Šmartno, ki za razliko od Litije pravno nikoli ni doseglo statusa trga, se je kljub temu razvijalo dalje in v naslednjih stoletjih je okrog njega zraslo še šest gradov, od katerih pa sta danes ohranjena le še Bogenšperk in Črni Potok. Kraj se v virih 14. in 15. stoletja še večkrat omenja, npr. 1363 apud ecclesiam S. Martini, 1380 in sand Mertner Luteyer phar, 1384 vicario de Sancto Martino, 1406 Sand Merthen, 1429 Sand Merten phar, 1431 Sand Merten, 1476 plebanus ad S. Martinum prope Luthiam.4

Kljub slabi raziskanosti lokalne zgodovine in slabe ohranjenosti virov imamo vendarle na voljo nekaj drobcev, ki nam dajo vpogled v gospodarski in socialni razvoj proti koncu srednjega in v začetku novega veka. Iz leta 1470 se je ohranila zanimiva listina, ki govori o odprtju verjetno najstarejše znane krčme v Šmartnem. S to listino je cesar Friderik III. Habsburški dovolil plemenitemu Hansu Apfaltrerju z Roj, da lahko

8

odpre krčmo »v vasi Litija pri cerkvi sv. Martina«.5 Slednja je le še ena v vrsti omemb, ki kaže na to, da je ime Litija v srednjem veku pokrivalo celotno območje Litijske ko-tline, nato pa se je postopoma omejilo na trško naselbino ob Savi.6 Leta 1478 je cesar Friderik III. omenjenemu Hansu Apfaltrerju še razširil pravice in sicer poslej nihče drug razen njega ni smel opravljati v Šmartnem vinotočne obrti.7 V začetku novega veka se je začelo razvijati tudi rudarstvo na kar danes spominja ohranjen nagrobni kamen rudarskega mojstra, lastnika rudnika in topilnice, Christofa Brukherschmida iz leta 1537, ki stoji v šmarski cerkvi. Iz istega časa so tudi nagrobniki Erazma pl. Wagensperga, šmarskega vikarja Jurija Smuka in Erazma pl. Lichtenberga. Najstarejša hiša v Šmartnem stoji na hribu nad cerkvijo. Nad vhodnim portalom je vklesana letni-ca 1586, poslopje pa je dolgo časa služilo kot benefi ciat. V 17. stoletju je bila v njem grafi čna in slikarska delavnica Mollerey.

Kraj se je v naslednjih stoletjih počasi razvijal, zlasti so cvetele domače obrti, med katerimi velja omeniti usnjarstvo in železarstvo. Iz njih je v 19. stoletju začela vznikati moderna industrija. Še pred zgraditvijo Južne železnice je bila ustanovljena Knafl ičeva tovarna usnja, kasneje pa se ji je pridružila še lesna tovarna družine Izgoršek. Razvoj je presekala izgradnja železnice, ki je šla preko Litije, zato je v 50. letih 19. stoletja začela doživljati hiter razvoj in je nato kmalu prevzela dotedanjo vlogo Šmartnega. Hud udarec v razvoju je sledil leta 1850, ko so državne organe preselili v Litijo, kar je znatno zmanjšalo pomen kraja. Po tem letu je začela propadati graščina Selo, kjer je bil do tedaj sedež državnih organov.

Šolstvo je tudi ena izmed dejavnosti z najdaljšo tradicijo. Začetki šolstva naj bi segali že v leto 1665, pouk v tej enorazrednici pa naj bi sprva potekal v župnišču, kasneje pa v zasebnih hišah. Naslednji korak v razvoju je bila ustanovitev prve farne šole, ki jo je ustanovil šmarski dekan Jožef Burger. Pouk je potekal v prostorih stare mežnarije. Zaradi pomanjkanja prostora so pričeli leta 1875 graditi novo šolsko po-slopje nasproti današnje cerkve, slovesna otvoritev pa je bila 4. novembra 1876.

2 SNOJ, Marko: Etimološki slovar slovenskih zemljepisnih imen, Ljubljana 2009, str. 416.3 GODEC, Ivan: Litija nekoč in danes, Litija 1993, str. 21–23.4 KOS, Milko: Gradivo za historično topografi jo Slovenije (za Kranjsko do leta 1500), II (N-Ž),Ljubljana 1975, str. 624.

5 AS 1063, ZL, št. 5829, 1470 maj 15., Velikovec.6 Prim.: GOLEC, Boris: Litija – trg ob reki od srednjeveških začetkov do zatona savske plovbe sredi 19. stoletja, v: Kronika (2011), letnik 59, št. 3, str. 455; Prim.: KOS, Gradivo (kot v op. 3) 1380 in sand Mertner Luteyer phar.

7 AS 1063, ZL, št. 5836, 1478 oktober 16., Gradec.

9

Jernej Kotar, univ. dipl. zg.

Čitalništvo v Šmartnem pri Litiji

Čitalništvo kot pojav je močno zaznamovalo socialno-družbeni razvoj 19. stole-tja. Podlage za njegov nastanek so nekoliko starejše, in sicer segajo vse tja v 18. stoletje, ko je Marija Terezija z reformami uzakonila obvezno osnovno šolo. Šolska tradicija, ki ji lahko v Šmartnem sledimo že vse od leta 1665,8 je pripomogla k dvigu pismenosti med širšimi sloji prebivalstva in ravno splošna pismenost je glavni predpogoj za razvoj čitalništva. V 19. stoletju se je začelo tudi množično narodno gibanje, katerega cilj so bile sprva jezikovne pravice, kasneje pa so zahteve že počasi preraščale v boj za politič-no samostojnost naroda.

Temu razvoju dogodkov so se takrat priključili tudi Slovenci. V odnosu do nem-ške manjšine so bili v podrejenem položaju, ta pa se je proti koncu 19. stoletja še vztrajno slabšal. Tudi šolstvo je bilo marsikje pod močnim nemškim vplivom. Vse bolj nasilni germanizaciji so se poskušali upirati z ustanavljanjem številnih institucij, ki naj bi delovale kot narodov ščit in ena izmed osrednjih institucij je bilo prav čitalništvo. Naloge čitalništva so bile raznolike in so bile tudi krajevno pogojene. Medtem ko so slovenske čitalnice v večjih mestih predvsem negovale uporabo domačega jezika, pa so imele v podeželskih središčih, med katere lahko prištevamo tudi Šmartno, precej drugačno dejavnost. V teh krajih so skrbele za dvigovanje pismenosti, ozaveščanje lokalnega prebivalstva o aktualnih novicah, zaradi odsotnosti pravih knjižnic pa so marsikje prevzele tudi njihovo vlogo. Bralcem so bili tu na voljo domači slovenski in pa tudi dobri časopisi v tujih jezikih. Poleg branja in izobraževanja so čitalnice orga-nizirale tudi razne jezikovne tečaje in kulturne prireditve.9 Občasno so prevzele tudi nalogo političnih društev.

Leta 1861 so bile ustanovljene prve čitalnice na Slovenskem, in sicer januarja v Trstu, julija v Mariboru, oktobra pa še v Ljubljani.10 Prve ustanovitve so bile tako veza-ne na večja urbana in industrijska središča, kjer so bile potrebe po tovrstnih ustanovah največje, pogoji pa najugodnejši. Narodna čitalnica v Šmartnem je bila ustanovljena 4. maja 1872.11 O samem delovanju čitalnice ni veliko pisnih virov, saj je nemški oku-pator leta 1941 požgal skoraj vso šolsko dokumentacijo, knjige treh knjižnic, kot tudi večino dokumentacije številnih kulturnih društev nastalih iz narodne čitalnice.12

Kot rdeča nit pri prikazu ustanovitve in razvoja čitalništva nam služijo ohranjena Pravila narodne čitalnice v Šmartnem pri Litiji,13 ki so bila zapisana ob ustanovitvi društva. Pravilnik obsega dvajset paragrafov, iz katerih je zelo dobro razvidno, kako so si ustanovitelji zamislili delovanje čitalnice. V prvem odstavku so opredelili v dveh točkah namen čitalnice. Njena naloga naj bi bila, da ljudem nudi branje časopisov in knjig, pisanih v slovenskem jeziku, pa tudi dobrih nemških časnikov. Poleg tega naj bi

10

omogočala tudi razveseljevanje v besedah, dramskih igrah itd., pomembno pa je tudi določilo, da se društvo ne bo vmešavalo v kakršne koli politične zadeve. Iz tega je moč razbrati jasne vzporednice z drugimi čitalniškimi društvi, ki so nastajala v tem času.

Kdor se je želel pridružiti društvu, je moral podati pisno prošnjo, nato pa je društveni odbor odločal o primernosti prosilca. Iz članstva je razviden tudi obseg, ki ga je pokrivala šmarska čitalnica. Večina društvenikov je bila iz Šmartnega, Ustja in Litije,14 iz česar lahko potegnemo sklep, da je imela čitalnica močan vpliv v ožji regiji. Članstvo je verjetno začelo upadati po letu 1885, ko so v Litiji ustanovili bralno dru-štvo, ki je kasneje preraslo v čitalnico in nato v knjižnico.15 V tem času se je članstvo verjetno v večji meri omejilo le še na Šmartno, Ustje in okoliške kraje, ki so gravitirali na Šmartno.

Zanimiv je tretji paragraf, ki natančno opredeljuje, kdo je društvenik. Razdeljeni so bili v dve skupini. V prvi so bili domačini, doma iz Šmartnega, Ustja in Litije, ti pa so se zopet delili na dve podskupini: a) posamezniki, b) tisti, ki so pristopili k društvu skupaj s svojo družino t. j. ženami in odraslimi otroki. Druga skupina članov je med vsemi najbolj zanimiva, saj odstira tudi vpogled v socialno strukturo prebivalstva. Mednje so šteli vse, ki ne prebivajo stalno v omenjenih treh krajih, ločijo pa se na gospode in kmečke gospodarje.

Četrti paragraf govori o višini in načinu plačila članarine. Častni člani so bili oproščeni plačevanja prispevkov, uživali pa so vse pravice članstva. Ob včlanjenju v društvo je vsak novi član prejel sprejemnico in natisnjena društvena pravila.

V Pravilih so v štirih točkah zapisane tudi pravice članov. Imeli so pravico do branja časopisov in knjig ter obiskovanja vsakovrstnih prireditev, kot so bile besede, dramske predstave, igre itd. Časopise in knjige so si lahko izposojali tudi na dom. Na podlagi zapisanih pravil se odstira vpogled v delovanje čitalnice. V tistem času je lju-dem služila kot neke vrste knjižnica, kulturni dom in gledališče. Zaradi pomanjkanja virov je težko reči, v kolikšni meri je zaživela dejavnost predvidena po pravilih. Med pravice članov je spadalo tudi izražanje pohval in pritožb, zapisovati pa so jih smeli v posebej pripravljeni knjigi. V čitalnico so lahko pripeljali tudi omikane tujce. Ti so lahko brez plačila štirinajst dni brali časopise in knjige ter se udeleževali vseh priredi-tev. Pravila zahtevajo od članov spodobno vedenje, strogo pa so kaznovani prekrški, med katerimi je še posebej izpostavljen vstop pijane osebe v društvene prostore. Ob takem prekršku je bil član za vedno izključen iz društva.

Notranji ustroj društva je deloval tako, da so vsako leto na občnem zboru za eno leto izvolili predsednika, tajnika, blagajnika in štiri odbornike. Njihova naloga je bila skrb za opravljanje tekočih opravil ter upravljanje imetja. Predsednik je moral skrbeti za sklicevanje občnih zborov, odbornih sej, zadolžen je bil za vodenje razprav, podpisovanje društvenih pisem in zapisnikov ter je moral navzven predstavljati dru-štvo. V primeru njegove odsotnosti je vse naloge predsednika prevzel tajnik, ki mu je bilo prepuščeno tudi opravljanje pisarniških zadev, podpisovanje društvenih pisem skupaj s predsednikom, po odbornih sklepih je bil zadolžen tudi za preskrbo s časniki in knjigami. Blagajnik je upravljal društveno premoženje ter plačeval račune, ki sta jih

11

morala pred tem podpisati predsednik in tajnik. Zapisano je tudi, da je opravljanje vseh društvenih funkcij brezplačno.

Odbori so se sestajali po potrebi, skliceval pa jih je predsednik. Za veljavnost sklepov je moralo biti navzočih vsaj pet odbornikov. O manj pomembnih opravilih sta lahko odločala predsednik in tajnik, svoje odločitve pa sta morala predložiti na prvi seji odbora. Za letni občni zbor je bil določen mesec december. Izredni občni zbor so lahko sklicali tudi ob drugem času na zahtevo petih odbornikov ali dvajsetih društvenikov. Na zborih so se društveniki seznanjali z delovanjem društva, imeli pa so tudi pravico do predlaganja sprememb pravilnika. Za spreminjanje pravil je bila dolo-čena dvotretjinska večina na glasovanju. Pravilnik je tudi natančno razdelal postopek glasovanja. V vseh zadevah, razen pri spreminjanju pravil, je odločala večina glasov, v primeru izenačenja pa je odločal predsednikov glas.

Na koncu sledijo podpisi oseb, ki so prisostvovale ustanovitvi narodne čitalnice in spisu omenjenih pravil. Podpisani so posestnik in šmarski župan Janez Rus, sledi-jo pa mu posestnika in občinska svetovalca Josip Jaklič in Jože Koprivnikar, učitelj,

Šmartno pri Litiji,natisnjena leta 1902.

Črnobela razglednica ima sporočilo, napisano v nemškem jeziku na sprednji strani. Je ena redkih razglednic panorame kraja v zimskem času. Na levi strani je navedeno Fot. J. Bajec 1902 in na desni Nachdruckverboten. Na naslovni strani je centralno zgoraj napis: Correspondenz – Karte. Pod njim je prostor za naslovnika, ki je nečitljiv. Žig odposlanega kraja z datumom je ohranjen Littai – Litija. Znamka je modre barve, v vrednosti 5 hellerjev.

12

skladatelj, organist in zborovodja Fran Serafi n Adamič, kaplan Matija Absec ter dekan Jakob Rus. Na kocu pravilnika sledijo še dopolnila k paragrafom, in sicer, da se snuje tudi pevski zbor, v okviru katerega bodo mogoči tudi izleti v druge kraje. Dopolnila so bila dopisana 6. junija 1872.

Šmarska narodna čitalnica je že ob ustanovitvi dobila svoje prostore v hiši bo-gatega trgovca Josipa Jakliča. Jakličeva hiša stoji pri cerkvi, v njej pa se danes nahajajo prostori KGZ Litija. V Jakličevi rudarski hiši v Zavrstniku je bila društvu na voljo tudi dvorana.16 Žal ni znano, do kdaj je delovala narodna čitalnica v Šmartnem. Leta 1898 je bilo ustanovljeno Bralno društvo Šmartno pri Litiji, ki se nato omenja še leta 1911.17 Verjetno gre največ zaslug za ustanovitev čitalnice pripisovati učitelju Franu Serafi nu Adamiču. Med njegovimi učenci so se kasneje uveljavili zlasti Franc Knafl ič in Josip Izgoršek, oba znana kot šmarska industrialca, ter Davorin Hostnik, ki je moč-no presegel lokalne okvire. Že v mladosti se je uveljavil kot eden najpomembnejših prevajalcev dramskih del iz nemščine, francoščine in italijanščine, ki so jih uprizarjali na odru ljubljanske narodne čitalnice ter tudi drugod na Slovenskem.18 Odprto ostaja tudi vprašanje, kaj se je s čitalnico zgodilo po letu 1900, ko se je Josip Jaklič, eden njenih glavnih mecenov, za stalno preselil v Ljubljano.19 Njegova hiša je potem prešla v druge roke, ni pa znano, če je čitalnica v njej še vedno obdržala svoje prostore.

Za zaključek velja znova omeniti pomemebno vlogo, ki jo je odigralo čitalništvo v Šmartnem pri Litiji in velika škoda je bila storjena leta 1941, ko je okupator uničil večino arhiva, ki bi danes nudil boljši vpogled v razvoj čitalnice, saj nam razen njenih začetkov ni znano veliko oprijemljivih dejstev. Čitalnica je spodbudila tudi nastanek drugih društev, ki so nato delovala na lokalnem kulturnem področju. V kasnejših letih so nastala še številna društva, ki sicer nimajo neposredne zveze s čitalnico, so pa vendarle nastala na njeni družbeni podlagi. Mednje prištevamo telovadni društvi Orli in Sokoli, Prosvetno društvo, Tamburaški orkester in pevski zbor Zvon. Zlasti slednji ima verjetno najtrdnejše temelje v čitalniškem društvu, saj ima povezavo s pevskim zborom, ki so ga nameravali ustanoviti v okviru čitalnice, vodil pa naj bi ga Fran Serafi n Adamič.

8 BREZNIKAR, Magda: Obrtno šolstvo v Šmartnem pri Litiji (1898–1941), Šmartno 1999, str. 3.9 Prim.: KLABJAN, Borut: Češkoslovaška na Balkanu, Koper 2007.10 BREZNIKAR, Magda: Čitalniško obdobje so pomembno zaznamovali tudi šmarski narodnjaki, v:

Moja knjižnica. Zbornik ob 40-letnici matičnosti 1967–2007, Litija 2007, str. 32.11 Pravila narodne čitalnice v Šmartnem pri Litiji (last Knjižnice Litija).12 BREZNIKAR, Magda: Čitalniško obdobje (kot v op. 3), str. 32.13 Pravila narodne čitalnice v Šmartnem pri Litiji (last Knjižnice Litija).14 BREZNIKAR, Magda: Čitalniško obdobje (kot v op. 3), str. 33.15 PERME, Sonja: Sprehod po Valvazorjevem trgu v Litiji, Litija 2010, str. 22.16 BREZNIKAR, Magda, Čitalniško obdobje (kot v op. 3), str. 35.17 Prav tam, str. 35.18 Prav tam, str. 36–37.19 BREZNIKAR, Magda: Obrtno šolstvo v Šmartnem pri Litiji (1898–1941), Šmartno 1999, str. 7.