ndp kinotečnikdvomesečnik slovenske kinoteke, letnik xvi ...kinoteka.si/files/pdf/1584.pdf5...

poštnina plačana pripošti 1106 ljubljana

brezplačni izvodNDP

1 kinotečnik, maj-junij 2016

zadnjem času je nakup postal strahovito drag. Neredko si za posamezne projekcije kopije izposodimo od prijateljskih arhivov in kinotek ali filmskih trgovcev. A virom ustrezna je tudi uničenost posamezne kopije.Film se sicer stara počasi, a zanesljivo in – zelo vidno in slišno. Najprej naj omenim mehanske poškodbe traku: uničene perforacije (ki z zobniki na projektorjih omogočajo neverjetno hiter transport filma – do 25 sličic na sekundo), spraskanost, zvijanje traku ... Te poškodbe (do katerih pride zaradi številnih projekcij na bolj ali manj servisiranih projektorjih in zaradi bolj ali manj skrbne hrambe) vidimo kot praske, kot neostrino, kot manjkajoče dele filmov (teh resnici na ljubo ne vidimo ...). Druge poškodbe so kemijske narave, do njih pride na emulziji filma ali na filmski bazi (nosilcu emulzije). Zaradi sprememb na emulzijah se spremenijo barve, največkrat najprej zbledi hladni del barvnega spektra in kopije so videti rdeče. Pomembno je, katero podjetje je trak izdelalo, in tudi, v katerem času: podjetja so se pri razvijanju posameznih emulzij neredko ukvarjala tudi z obstojnostjo barv. Eden izmed zloglasnih sovražnikov traku je t. i. "vinegarjev sindrom": gre za propadanje acetatne baze, ki strahovito ostro smrdi, a povzroča tudi zvijanje traku, njegovo krčenje in krhkost. Le omenim naj še enega "uničevalca" filmov: podnapise, ki so jih včasih velikanske (ne bom se spotikala ob prevode) postavili kar v center slike? Tudi to je del kinematografske zgodovine!Želja in volja Kinoteke je, da filmske umetnine projiciramo tako, kakor so bile mišljene. To je pogosto zapleteno, drago in rezultat je večkrat "slabše kvalitete", a tako pač mora biti. V filmskem muzeju moramo zgodovino slovenskega in svetovnega filma prikazovati v izvirniku. In pri tem ne smemo pozabiti, da je filmskim umetninam imanentno, da se "trošijo" in da pri prikazovanju prihaja do nepravilnosti.Sprašujem: Ali pred grškimi kipi, ki jim manjkajo nosovi, postanemo živčni in obsojajoči? Za ustrezno ohranjanje filmske dediščine je treba ustrezno poskrbeti – tako opevane digitalne verzije filmov so ne nazadnje zgolj reprodukcije..Varja Močnikurednica filmskega programa

2015 2016maj-junij

Najbrž ni nenavadno, da se v Kinoteki kot filmskem muzeju nadvse resno, precizno in posvečeno posvečamo kinoprojekciji: filmi na programu niso stvar naključja, temveč so rezultat razmisleka, ki združuje sedanjost in preteklost; filmskih projekcij ne prepuščamo naključju, četudi jim naključja neredko botrujejo. Prizadevamo si, da filme prikazujemo z njihovih izvirnih formatov, in ker se pri nas vrti zgodovina filma, je to najpogosteje 35-mm ali 16-mm filmski trak.In zakaj kljub našemu prizadevanju filmske projekcije niso vedno popolne, slika ostra, zvok jasen? Prav zato – ker filme kažemo z izvirnih formatov, s filmskih trakov, ki živijo svoja življenja hranjenja in prikazovanja. Res je, digitalne restavracije filmov se med projekcijami ne tresejo, zvok ne zavija in slika ni spraskana. A kaj, ko so le rekonstrukcije in ne izvirne umetnine. Tu se za trenutek pomudimo pri razstavah našega muzeja – večina umetniških del, ki jih postavimo na ogled, je namreč izvirnikov. Kadar gre za likovno umetnost, lahko le ob izbranih priložnostih uživamo v originalih Boscha, Rembrandta ali Matissa, pri glasbi in uprizoritvenih umetnostih pa v zgodovino sploh lahko pogledamo zgolj s pomočjo medijev. Pri filmu je drugače: v Kinoteki vam dan na dan prikazujemo izvirnike mojstrskih del velikih imen zgodovine filma. Dan na dan tečejo projekcije – umetniške razstave, pomembne priložnosti, velik privilegij.Slovenska kinoteka je majhen muzej, zlasti tudi po velikosti arhiva (v primerjavi z velikani, kakršni so Francoska kinoteka, Avstrijski filmski muzej, Britanski filmski inštitut). Hranimo okoli 8000 kopij, a med temi se ponavljajo isti naslovi, gre tudi za različne dolžine in oblike filmov (hranimo tudi tuje televizijske serije, filmske novice in podobno). Filme smo v naš arhiv dobili zelo različno: nismo jih namreč podedovali od Jugoslovanske kinoteke (ta tudi slovensko podnaslovljene filme še danes hrani v svojem arhivu). Večino smo pridobili od nekdanjih (jugoslovanskih) distributerjev in v hrambo nam jih zaupajo tudi nekateri današnji distributerji, kar nekaj pa smo jih pridobili od nacionalne televizije ter od mednarodnih arhivov. Veliko kopij smo med dvajsetletnim obstojem tudi kupili, a v

kin

ote

čnik

dvom

eseč

nik

Slo

vens

ke k

inot

eke,

letn

ik X

VI, š

tevi

lka

9–

10, m

aj-ju

nij 2

016

slovenska kinotekamiklošičeva 28, 1000 ljubljana

Samorogova kri

Alberto Vazquez, 2013

trajnost in minljivost filmskih izvirnikov

Orfej

Jean Cocteau, 1950


živosrebrna ogledala filmskega traku

klasiki

"Orfej je film, ki ne more obstajati drugače kot na platnu. Filmsko kamero sem poskušal uporabiti ne kot pero, ampak kot črnilo. Hkrati sem vpeljal več mitov in jih prepletel. Drama vidnega in nevidnega. Orfejeva Smrt se znajde v situaciji vohunke. Samo sebe obsodi v dobro moškega, ki ga je primorana izpustiti. Človek je rešen, Smrt umre – to je mit o nesmrtnosti."2

Tako zapiše Jean Cocteau (1889–1963), pesnik filmske podobe, o drugem delu "orfejevske trilogije", Orfeju (Orphée, 1950), ki v preseku med Pesnikovo krvjo (Le sang d'un poète, 1930) in Orfejevim testamentom (Le Testamend d'Orphée, 1960) odkriva teme, ki preplavljajo poeta ne le v njegovih filmskih, temveč tudi likovnih in literarnih delih. Cocteau v potezah francoske avantgarde, močno zasidrane v dekadenco, novo romantiko in vzpenjajoče se "novo branje sveta" s psihoanalizo, v avantgardnih odtenkih odkriva in premišlja predvsem podobo, vlogo in intimno resnico pesnika – kot javne osebe na eni in kot Človeka na drugi strani. V prepletu vidnega in nevidnega – tega esencialnega torišča filmske govorice – postavlja v središče vprašanje umetniškega ustvarjanja. Kot se izpiše nad zaklenjenimi vhodnimi vrati v filmu Pesnikova kri: "Vsa poezija je grb. Treba ga je razvozlati."3 Ta stavek kot mótto s tanko srebrno nitjo filmskega traku povezuje trilogijo v enotno pripoved, pri tem pa vsak del lahko nastopa povsem samostojno. Prav Orfej je integralni, če ne celo ključni del tega cocteaujevskega univerzuma; Orfej je namreč več kot le eden od njegovih likov4 – je alter ego, zrcalni odsev poeta samega.Mit o Orfeju, največjem grškem mitološkem pesniku, ki je "z liro ukrotil vsa bitja, zbiral okoli sebe divje živali in drevesa, premikal skale in pečine"5, zapeljal

celo bogove podzemlja, da je iz senc smrti iztrgal svojo ženo Evridiko – vse do usodnega pogleda čez ramo –, je mit o moči pesniškega ustvarjanja, o njegovem erosu in tanatosu, ki pesnika nazadnje staneta glavo. A Cocteau je Orfejev mit vzel kot ogledalo, v katerem ne odseva le omenjenih arhetipskih tematik, temveč predvsem svojo pozicijo v (sodobnem) svetu, ki se v cocteaujevski umetniški iskrenosti lomi med Orfejem in Narcisom ter mit iztrga grškemu izvirniku. Kot uvodoma poudari narator – Cocteau sam: "Kdaj in kje se dogaja naša zgodba? V katerem času? Privilegij legend je, da so brez starosti. Kot vam je drago."6

Orfej (Cocteaujeva "muza" in ljubimec Jean Marais) je "pesnik nacionalnega pomena"7, oboževan moški, ljubeč, a svoje (noseče) žene Evridike (Marie Déa) naveličan mož, dobro situiran buržuj, ki ga srečamo v Café de Poètes, sumljivo podobni slavni Café des Fleurs, kjer so se v petdesetih zbirali francoski eksistencialisti, "divja in svobodna" povojna mladež, ki je v cigaretnem dimu, ob vinu in ritmih jazza ustvarjala "novo poezijo", kot se Cocteau preko Orfeja obregne z ironičnim nasmeškom – "nudizem": knjiga, polna beline praznih strani. Divja sila te nove dobe je Cégeste (Edouard Dermithe), mlad in postaven pesnik, ki ga Smrt najprej vzame s sabo – prav on je tisti, ki Orfeju preko "peklenskega" radia po navodilih Smrti iz onostranstva pošilja kriptična sporočila v slogu verzov nadrealističnih pesnikov8 – peklenski navdih, ki obseda pesnika.9 A Smrt za cocteaujevskega Orfeja postane dobeseden navdih nevarno-erotičnih razsežnosti: Orfej se v Smrt, katere en obraz je čudovita Princesa (Maria Casarès), dobesedno zaljubi. Na vprašanje šoferja Smrti in vodnika Heurtebisa (François Périer): "Koga želite najti v podzemlju – Evridiko ali Smrt?", Orfej sam odgovori: »Obe.« Ta nora, nesmrtna ljubezen ("l'amour fou"10) do smrti obseda Orfeja in postane glavni motiv njegovega delovanja – Orfej

lahko ustvarja "le" v ljubeče-strastnem objemu Smrti. A Smrt je po drugi strani povsem mehaničen, zbirokratiziran in hierarhično urejen sistem kafkovskih razsežnosti – eden od njenih "vrhovnih obrazov" je skupina sodnikov, starejših in urejenih gospodov, ki v načinu iskanja odgovorov in "pravice" spominjajo na enoznačne gestapovske zasliševalce.11 In prav ti odkrijejo tančice iluzij, ki prekrivajo "resnico" pesnika in odnosov ter jih razkrijejo v vsej njihovi banalnosti: zapeljevanje Smrti, Orfejevo naveličanost Evridike in njegovo ljubezen do Smrti kot tudi pesnikovo plagiatorstvo – Orfejev "sveži" navdih so namreč stavki, poezija, ki jo z onostranstva narekuje nihče drug kot mladi pesnik Cégeste. A Cocteau ostaja mitu zvest – sodniki Orfeja in Evridiko hladnokrvno pošljejo nazaj, ljudje se morajo vrniti na svoje mesto, "v svojo umazano mlakužo"12 življenja.Ta večni vrtinec dionizično-apoliničnega erosa in tanatosa se Orfeju izrisuje skozi ogledala, ko je vse videti, kakor obupano zakliče sam, kot neskončne sanje. In prav sanje so (kakor za nadrealiste) motor ustvarjalne sile – ujetost vanje Cocteau upodobi v znamenitem prizoru Orfejevega vstopa v podzemlje, ki ga imenuje "Zona" – tam se razblini vsaka perspektiva, ne delujejo ne zakoni gravitacije ne časa – so le "spomini ljudi in ruševine njihovih navad".13 To Cocteau prikaže z uporabo filmskih prijemov, ki spominjajo hkrati na "enostavne trike" zgodnjega filma bratov Méliès kot avantgardno montažo14, npr. prekrivajočih se posnetkov statičnega vodnika Heurtebisa, rešenega vseh spon človeškega, ki nepremično lebdi pred še človeškim Orfejem, ali pa oživljanje mrtvih kot filmski trak, prevrten nazaj.

1 Ogledala kot eden glavnih motivov cocteaujevskega vesolja.

V filmu Orfej za ogledala-prehod režiser uporabi živo srebro,

zato so nujen element Orfejevega prehoda rokavice – slednje

je režiser nadel igralcem, saj bi si sicer poškodovali kožo.

2 L'Oeil Sur l'Ecran (2010): "Orphée de Jean Cocteau".

Dostopno na: http://films.blog.lemonde.fr/2010/02/27/

orphee/; pridobljeno 8. 4. 2016.

3 El Gharbie, Rana. (2011). "L'invisible dans le cinéma

de Jean Cocteau". Dostopno na: http://entrelacs.revues.

org/226; pridobljeno 11. 4. 2016.

4 Leta 1926 Cocteau napiše dramo Orfej: "tragedija v enem

dejanju in z enim premorom (a s srečnim koncem)".

5 Povzeto po: Reale, G.: Zgodovina antične filozofije 1,

Studia humanitatis, Ljubljana, 2002.

15 Citat iz filma Orfej.

16 Cocteau, ta "frivolni princ", kot je zvenel Cocteaujev

nadimek, je bil sicer središče tako mondenega sveta kot

umetniških krogov – pesnik, dramatik, ilustrator, grafik,

scenarist in režiser je bil dober prijatelj in sodelavec mnogih

vplivnih umetnikov 20. stoletja: od ruskega baletnega

impresarija Sergeja Djagiljeva in pesnika Apollinaira do slikarjev

Picassa in Dalíja. K sebi je po 2. svetovni vojni za nekaj let

sprejel celo Leni Riefenstahl, družil se je s Coco Chanel, bil

dober prijatelj z Edith Piaf idr. A pri tem je vedno ostal zunaj

glavnih tokov – s svojo odprto homoseksualnostjo, uporabo

drog in "udobnim buržujskim življenjem" je bil trn v peti mnogim.

Tako npr. Cocteau uradno nikoli ni bil del skupine nadrealistov,

predvsem Breton je bil do njega celo sovražno naperjen in ga je

označil za "diletanta". Vendar sam Cocteau v svojih delih staplja

nadrealistično estetiko in etiko; do neke mere najdemo podobne

elemente npr. tako v Andaluzijskem psu (Un chien andalou,

1929) kot v Pesnikovi krvi –, le da ostaja Cocteau veliko bolj

poetičen kot na šoku gradeča Buñuel in Dalí.

17 Citirano po Cocteaujevih dnevniških zapisih iz 1960–1961.

Dostopno na: http://www.philippesollers.net/cocteau.html;

pridobljeno 8 .4. 2016.

Mesto prestopa iz enega sveta v drugega so ogledala, ki so vsakodnevno srečanje s Smrtjo, kot pravi Heurtebise: "Ogledujte si vse vaše življenje v ogledalu in videli boste smrt na delu kot čebele v panju."15 A ogledalo igra v izrazitem prepletu z mitom o Narcisu še eno pomembno vlogo: hkrati odseva nevidno realnost – medtem ko v njem vidimo resnico, kot jo želimo, se nam ta vedno kaže v vseh svojih spektrih, ki jih sicer ne želimo videti/spoznati. Tako Cocteau odpira vprašanje videza in resnice ter posledično svoje lastne pozicije v svetu, kot jo občuti16: "Sem prikazen brez gradu. Z drugimi besedami, sem izjemno viden, a hkrati neviden, vame zijajo, a me ne pogledajo v obraz – spremlja me prekletstvo –, o meni so vedno govorili z natančno nenatančnostjo."17 V nevidnosti skrita resnica – ta, v svetu "onstran" – je resničnejša. Tako Cocteau razume tudi film, ki ni le medij med realnostjo in domišljijo, med vidnim in nevidnim, temveč v svojih značilnostih in določilih "najbolj" odkriva bistvo umetnosti same. Kot pravi Cocteau v Orfejevem testamentu, je film "paralizirajoči vir misli. Film oživlja mrtva dejanja. Film lahko daje neresničnemu videz resničnosti.".Anja Banko


7 Ibid.

8 Radijska sporočila so dejanske kode, ki jih je med

nacistično okupacijo pošiljal odporniški Radio London.

9 Poleg omenjenih referenc na Cocteaujevo sodobnost je

zgovoren tudi prizor smrti – kot v eni od različic mita, ga tudi

v filmu ubijejo podivjane bakhantke: feministke, ki jih vodi

Evridikina prijateljica Aglaonice (pevka in igralka Juliette

Gréco).

10 L'Amour Fou (1937) je tudi znamenita pesem vodje

francoskega nadrealizma, Andréja Bretona, ki velja za

tretji manifest in zrcali podobno "logiko" kot orfejevsko-

cocteaujevska ljubezen: "Amour, seul amour qui soit, amour

charnel, je t'adore, je n'ai jamais cessé d'adorer ton ombre

vénéneuse, ton ombre mortelle".

11 Referenc na vichijevski režim najdemo več: tako so

spremljevalci Smrti v usnjenih opravah na motorjih podobni

gestapovcem, film je sneman na ruševinah med vojno

porušenega dvorca. Mučen odnos do vojnih let je Cocteauja

spremljal vse življenje: po vojni so ga namreč večkrat –

nedokazano – obtožili kolaboracionizma, saj se ni umaknil in

je živel dokaj udobno življenje tudi pod nemškimi okupatorji.


13 Ibid.

14 Gassiat, Quentin. (2013). "Le poète immortel". Dostopno

na: http://cinecdoche.com/orphee/; pridobljeno: 11. 4. 2016.

1

program: Orfej, 28.5. ob 20.00

Zidane – portret 21. stoletja

Douglas Gordon, Philippe Parreno, 2006

Andaluzijski pes

Luis Buñuel, Salvador Dalí, 1929

filmska kunsthisterija


so najvišje mesto podelili podzavesti in psihičnemu avtomatizmu, hkrati pa so se zavzemali za prelom s tradicionalno estetiko ter uveljavitev iracionalnih, čudaških in bizarnih jukstapozicij v umetnosti. Čeprav je bil Bretonov manifest mišljen kot celostni program preobrazbe človeka in družbe, so se njegove ideje oprijele zlasti na področju literature in upodabljajoče umetnosti, zato nadrealizem danes vidimo predvsem kot literarno-umetniško smer. Za več kot primeren medij prikazovanja novih idej pa se je s svojo takrat še ne polstoletno tradicijo spravljanja podob v gibanje izkazal ravno film. Andaluzijski pes resda ni bil prvi nadrealistični film – za zgodnja avtorja lahko na primer štejemo Mana Raya in Germaine Dulac –, je bil pa morda najbolj bistven, radikalen ter najčistejši po svoji formi in vsebini. Nastal je na podlagi sanj Luisa Buñuela in Salvadorja Dalíja (takrat še drznih in svojeglavih mladeničev), ki so se manifestirale v dve izmed najbolj znanih podob v filmu: britev, ki zareže v očesno zrklo, ter dlan, iz katere gomazijo mravlje. Avtorja sta se pri tem držala zelo preprostega pravila: "Ne sprejeti nobene ideje ali podobe, ki jo je mogoče razumsko, psihološko ali kulturno razložiti. Odpreti vsa vrata iracionalnemu. Upoštevati le tiste podobe, ki naju šokirajo, ne da bi za to iskala razloge." Film je šokiral, navdušil in povzročil precej zgražanja, zagotovo pa ni nikogar pustil ravnodušnega in je mladima ustvarjalcema zagotovil financiranje za njun naslednji projekt – celovečerni film Zlata doba, od katerega je Dalí sicer kasneje odstopil. Film se je s svojo seksualno obremenjenostjo, šokantnimi ter bizarnimi podobami in nelogičnimi jukstapozicijami v zgodovino zapisal kot eno ključnih nadrealističnih filmskih del.Kljub temu da se je nadrealistično gibanje v 30. letih prejšnjega stoletja počasi izpelo, pa je zlasti v umetniških sferah pustilo neizbrisen pečat in povzročilo, da se je raba besede "nadrealizem" razširila. Tako danes pomeni tudi stilsko oznako del, ki se zgledujejo po estetiki in elementih, značilnih za gibanje, in je osvobojena časovnih in krajevnih okvirov. V zadnjih desetletjih je predvsem v domeni osebne vizije ali sloga ustvarjanja posameznih

režiserjev (zlasti t. i. auteurjev), ki črpajo iz domišljije in se opirajo na intuicijo ter svet sanj in podzavesti. Velikan italijanske kinematografije Federico Fellini, ki je na svojo filmsko pot v začetku petdesetih krenil v duhu neorealizma, je svojevrsten preobrat dosegel s filmom 8 in pol: mnogi kritiki ga opisujejo kot najboljši film o filmu, ki je bil kadarkoli posnet. Po svetovni slavi in uspehu, ki ga je Fellini požel z La Dolce Vita, je osebno in umetniško krizo spreobrnil v film, ki niti realnosti prepleta s spomini, sanjami in fantazijo; do te mere, da postanejo skoraj neločljivi.V zadnjih nekaj desetletjih pa se je na področju filma izoblikovala beseda "lynchevsko", ki bi jo skoraj lahko enačili z "nadrealistično" – David Lynch je namreč eden od najbolj slovitih še živečih režiserjev, katerih ustvarjanje kar najneposredneje razkriva nadrealistični pristop. Tega je napovedal že njegov prvi celovečerec Eraserhead, ki je od skromne in težavne produkcije do danes postal kultni fenomen, sam režiser pa ga je označil za svoj "najbolj duhoven film". S svojo postapokaliptično industrijsko pokrajino, sanjskimi prizori in erotičnimi konotacijami se povsem sklada z načeli nadrealističnega filma, črno-bela tehnika ter groteskne in preprosto osvetljene podobe pa nam v spomin prikličejo Andaluzijskega psa. Eden ključnih elementov filma je tudi zvočna pokrajina industrijskih zvokov, ki dajejo občutek tesnobe in nelagodja – za nadrealistični film namreč nikoli ni bilo značilno, da gledalca pusti v prijetnem zadoščenju, pač pa ga izziva, mu zastavlja vprašanja in mu pred oči prikliče svet, v katerem sta zavest in podzavest popolnoma enakovredna sopotnika..Dora Trček

program:Andaluzijski pes + Zlata doba, 12.5. ob 10.00Osem in pol, 12.5. ob 12.30Eraserhead, 12.5. ob 16.00

Društvo študentov umetnostne zgodovine Kunsthisterik v sodelovanju s Slovensko kinoteko pripravlja drugo edicijo Filmske Kunsthisterije, ki bo tokrat posvečena nadrealizmu v filmu. Ogledali si bomo štiri filme: Andaluzijski pes (Un Chien Andalou, 1929) in Zlata doba (L'Age d'Or, 1930) Luisa Buñuela in Salvadorja Dalíja, 8 in pol (8½, 1963) Federica Fellinija ter Eraserhead (1977) Davida Lyncha. Termin "nadrealizem" je skoval francoski literat

Guillaume Apollinaire v predgovoru svojega dela Les mamelles de Tirésias (1917), a je bil pesnik André Breton tisti, ki je besedo dokončno ustoličil in leta 1924 s Prvim nadrealističnim manifestom postavil temelje in izhodišča temu gibanju. Po rušilnem kaosu dade (iz katere je nadrealizem sicer v veliki meri izhajal) je Breton razglasil kritiko absolutnega racionalizma ter zvestobo sanjam, absurdu, norosti ter inkoherentnemu. Nadrealisti so bili pod močnim vplivom Freudovih metod psihoanalize in

kondicijski trening

čudovita predvidljivost športnih dram

Nisem cinefil. Nikoli nisem bil in nikoli ne bom. In čeprav sem v svojem življenju izpolnil kvoto filmskih klasik, sem si že davno priznal, da do filmske umetnosti preprosto ne čutim enake strasti, kot jo čutim do glasbe ali pa, recimo, do športa. Na primer nogometa.Ob priznavanju dejstva, da sem v mladosti zahajal v Kinoteko bolj zaradi družbe kot zaradi filmov, me je spored retrospektive presenetil. Videl sem namreč vse, kar je glede na mojo siceršnjo filmsko razgledanost nenavadno, po drugi strani pa potrjuje mojo afiniteto do takšnih in drugačnih športnih zgodb in filmov. Drugi razlog za presenečenje je bila njihova raznolikost.

Čeprav vsi izbranci govorijo o nogometu in je zato o njih smiselno razmišljati v kontekstu športne drame, so v resnici radikalno različni. V enih je nogomet sicer prisoten, v resnici pa bi ga lahko nadomestil katerikoli drug športni ali športu sorodni fenomen. Izbira nogometa je v teh primerih stvar privlačnosti, všečnosti ali pa morda celo naključja; vsi ti filmi dejansko govorijo o nečem drugem.Drug primer so filmi, ki se sicer osredotočajo na nogomet – ali gre za športni fenomen nasploh ali za posamični dogodek, se pravi konkretno nogometno tekmo, tu niti ni pomembno –, a ga postavljajo v širši in večplastnejši kontekst. Stranska vrata, skozi katera lepa igra vstopa v filmski svet, so izredno raznolika: če imamo na eni strani film

Zidane – portret 21. stoletja (Zidane: un portrait du 21e siècle, Douglas Gordon in Philippe Parreno, 2006), ki se z radikalno zvestobo osredotoča na eno samo tekmo kot neponovljiv dogodek in na enega igralca kot ključnega akterja, na drugi pa Ofsajd (Offside, Jafar Panahi, 2006), v katerem je poanta nogometa ravno v njegovi nedostopnosti in nevidnosti, se sicer zdi, da gre za dva povsem različna filmskonogometna principa. Kljub navidezni raznorodnosti pa ju druži dejstvo, da nogomet obravnavata kot izhodišče refleksije na neki povsem drugi ravni; če gre pri prvem za fascinacijo nad konkretnim likom in eleganco njegove igre, ki jo film umetniško nadgrajuje, smo v drugem soočeni z resnim premislekom družbene stvarnosti. Vsebinsko gledano prepušča nogomet v obeh primerih centralno vlogo nečemu drugemu (estetizaciji ali družbeni refleksiji, nebistveno), a je v svoji stranski vlogi v resnici nezamenljiv; edino tako globalen, vseprežemajoč in v končni fazi tudi lep športni fenomen – joga bonito je besedna zveza z dolgo zgodovino – lahko nudi osnovo tej drugi vrsti.Na koncu pa je tu še tretja sorta: filmi, ki dejansko govorijo o nogometu; ki v njem ne iščejo prispodobe življenja ali parafraze umetnosti, pač pa ga razumejo zgolj kot igro in spektakel, okoli katerih spletajo bolj ali manj banalno zgodbo. In tak je v resnici samo eden, verjetno je ravno zato najslabši. Film Gol (Goal!, Danny Cannon, 2005) bi si glede na konkurenco – če uporabim žargon športnih komentatorjev – zagotovo zaslužil izpad v nižji rang tekmovanja, v drugo ligo. Po drugi strani pa je lahko ravno zaradi svoje tipične ter dolgočasne vsebine in neinovativne forme najbolj zanimiv za refleksijo.Športne drame tipa Gol so neverjetno predvidljive. V njihovem središču stoji izjemno nadarjen glavni junak, ki se kljub nenaklonjenim okoliščinam iz anonimnosti prebije do uspeha in slave. Poleg genialnosti v obvladovanju žoge ga krasita še dobrosrčnost in delavnost, ob napornih treningih opravlja dva šihta in obiskuje na smrt bolno staro mater. Potem se mu končno ponudi priložnost in trnova pot se nadaljuje na velikem odru. Vmes ga doleti romanca, ki se kasneje razsuje zgolj zato, da se lahko na koncu znova sestavi, prijatelj, ki ga razočara, spozna svojo zmoto in se spremeni, tik pred odločilno tekmo prej omenjena stara mati umre ... Vsem preprekam navkljub pa glavni junak ob koncu

zabije tisti ključni gol in s tem doseže na videz nemogoče.Približno tako gre to. Brez skrbi, vsebini konkretnega filma nisem bil povsem zvest, ampak tudi če bi ji bil: če ste videli eno tovrstno športno dramo, ste videli vse. Predvidljivost seveda ni kvaliteta, če pa predvidljivosti dodamo še precej banalen vsebinski lok, se zdi vprašanje, ali je s takšnimi filmi vredno zapravljati čas, absolutno na mestu. A tudi v tem primeru je prvi pogled – tako kot pogosto – varljiv.Predvidljivost ponuja dvoje: udobje in ugodje. Pozabimo na spektakelsko vzdušje stadionov ter kolektivne navijaške evforije, preselimo se na tisti sveti prostor slehernega rednega spremljevalca športa, na domači fotelj. Tu je predvidljivo vse: fotelj je fotelj, pivo je pivo, TV je TV in fuzbal je fuzbal. A zaradi podrobnosti, ki ustvarjajo drugačnost dramaturgije vsake tekme posebej, je treba prav vsaki dati priložnost. Ker nikoli ne veš, kaj lahko zamudiš. Scenografija, kostumografija, narativni princip in vsi ostali gledališki elementi so v osnovi enaki; ampak znotraj vselej enakega okvirja se bo igra vedno igrala in odvijala na malo drugačen in samosvoj način. In udobnost ugodja, ki ga nudi ta dvojnost pričakovano nepričakovanega, je nenadkriljiva. Tu se Gol izkaže kot najboljši približek nogometne tekme. Parametri igre v filmski zgodbi so povsem jasni in vsi pretresi, ki jih doživlja gledalec, so pričakovano nepričakovani. In čeprav obstaja kopica argumentov, češ da je mogoče bolj kakovostno preživeti devetdeset minut, ni nobenega razloga, da bi jih upoštevali..Boštjan Narat

program:Zidane – portret 21. stoletja, 6.5. ob 21.00Zadeni kot Beckham, 7.5. ob 19.00Mean Machine, 7.5. ob 21.15Išče se Eric, 21.5. ob 21.00Prvi slovenski festival telesne kulture, Derby, Dajmo, Hop, Green Dragons, Fužine nejberhud: športni upi, Messi se je poškodoval, 21.6. ob 19.00

v znamenju nadrealizma

Glasniki

Hélène Crouzillat, Lætitia Tura, 2014


festival migrantskega filma

Noben človek ni otok, popolnoma sam zase; vsak človek je kos celine, del kopnega; če morje odplavi grudo zemlje, se Evropa zmanjša, kot bi se zmanjšal rtič, kot bi se posestvo tvojih prijateljev ali pa tvoje lastno; smrt slehernega človeka vzame del mene, ker pripadam človeški vrsti; in zato nikdar ne pošiljaj poizvedovat, komu zvoni; zvoni tebi.(John Donne)

V filmu Glasniki (Les Messagers, Hélène Crouzillat, Lætitia Tura, 2014) migrant iz Kameruna opisuje vojne razmere na obeh straneh žičnate ograje Melille. Skupaj s svojimi brati je prečkal dolgo pot

preko Sahare, koder jih je veliko umrlo. Tisti, ki so prišli do Maroka, so se šteli za srečne. Prišli so do obrobja trdnjave Evropa, kjer se pripravljajo na napad na ograjo, ki jih loči od obljubljene dežele. Ob štirih zjutraj poskusijo srečo, vendar je njihov prvi napad odbit. Sledi diverzantska akcija bočne enote Nigerijcev; ustavita jo maroška pištola ter metek, ki ubije enega izmed nesojenih migrantov. S smrtjo se bitka hitro konča, napadalci se razbežijo, ograja preživi in Evropa je za nekaj časa varna. Jezik, s katerim migranti opisujejo dogodke v Melilli, je jezik vojne, in verjetno vedo, o čem govorijo, saj bežijo z območij, ki napade, kot so tisti v Parizu ter nedavni v Bruslju, doživljajo veliko pogosteje in siloviteje.Na drugi strani ograje nas v Evropi mediji in politiki prav tako prepričujejo, da smo v vojni. Na naših mejah se bije bitka za prihodnost evropske kulture in Evrope same, znotraj meja pa se borimo proti sovražnim elementom, ki se jim je uspelo pretihotapiti v Evropo. Begunci in migranti že dolgo

ne predstavljajo več odgovornosti, temveč nevarnost in nadlogo, ki jo je treba zajeziti, ustaviti, zatreti v kali. Že dolgo to niso več ljudje; poslušajte samo jezik Evrope, ki govori o valovih in rekah beguncev, ki se zlivajo vanjo. Mar nimate občutka, da se borimo proti naravi sami, da smo na pragu apokalipse, kjer valovi zombijev prodirajo na naša ozemlja? V kakšnem svetu živimo? V svetu, kjer ljudje niso ljudje. Kjer so ljudje, ki bežijo pred bedo in smrtjo, zgolj valovi in vsak val je lahko morje, ki bo prineslo vesoljni potop. Morda se čudite – kakšna vojna, kakšno obsedeno stanje? Na naših ulicah ni slišati streljanja ter rožljanja orožja. Evropa je vojno v duhu logike sodobnega kapitalizma outsource-ala, zanjo ubijajo drugi, tisti ob njenih mejah, na drugi strani konvencij o človekovih pravicah ter zaščiti beguncev. Begunce streljajo, mar ne? Da, vendar daleč od oči, srca in morale Evrope. Migrantov na drugi strani ograje ni treba prepričevati, oni vedo, da so v vojni. Naštevajo imena, opisujejo obraze, spominjajo se vseh, ki so bili z njimi na začetku poti in jih zdaj ni več. Zares se zdi, kot da so migranti in begunci glasniki sveta, ki prihaja za vse nas, kot sam sebe opiše eden tistih, ki potrpežljivo čakajo pred ograjo Melille. Vse bolj je očitno, da svet drvi proti kafkovski verziji kavlja 22, kjer je vse dovoljeno, dokler se zavedaš, da si nor in smo vsi nori, ko se zavemo, da je vse dovoljeno. V vojni proti beguncem in migrantom je namreč dovoljeno vse. Pozabite na nekdaj sprejete zakone, obljube in lepe želje, prepričujejo nas, da danes živimo v drugačnih časih. Tudi če si se pred več kot dvajsetimi leti rodil v Nemčiji, se lahko danes v hipu znajdeš na letalu za Kosovo, saj so nekoč tvoji starši migrirali iz te tedaj nemirne pokrajine, kar spoznata romska brata v filmu Ujetnika zakona (Trapped by Law, Sami Mustafa, 2015). Migranti konec koncev niso pravi ljudje, so zgolj drugo- ali tretjerazredni državljani, številke, s katerimi trgujejo države, paketi, ki jih pošiljamo nazaj, od koder so prišli. Nevidni (Die Unsichtbaren, Benjamin Kahlmeyer, 2014), izbrisani, objektivizirani in odtujeni do te mere, da jim ne ostane drugega, kot

da se sami začnejo spraševati, kdo so ter kam so pravzaprav namenjeni, kot se sprašuje kamerunska deklica, ki je bila prodana v Evropo v filmu Dolga bo še pot do sna (Miles to go before I sleep, Hanna Hovitie, 2015). Koliko časa bo še minilo do trenutka, ko se bomo tudi mi znašli na napačni strani ograje? Koliko časa smo še varni pred lastno uničujočo logiko brezbrižja, sebičnosti in sovražnosti do drugega?Ljudje na drugi strani žice te vojne ne bodo nikoli zmagali, in ker zgodovino vedno pišejo zmagovalci, bodo njihovi glasovi utišani, kot so utišani vsak dan, tudi danes, zdaj, prav v tem trenutku. Toda drznimo si za hip predstavljati vzporedno realnost, kjer migranti le zmagajo in ob koncu vojne izkopljejo vse mrtve okoli Melille in Ceute, mediteransko morje pa usahne in odkrije vsa trupla pogrešanih. Kaj bomo rekli tedaj? Koga bomo poslali na zagovor? Kdo bo prevzel odgovornost za množična grobišča na mejah Evrope? Nismo vedeli? Ničesar nismo mogli storiti? Adolf Eichmann je svojo vlogo pri grozotah holokavsta zavil v t. i. amtssprache, uradniški jezik, ki je žrtve nacizma razčlovečil ter objektiviziral. Katere besede bomo uporabili, ko bomo opravičevali britve in bodečo žico, razrezano meso, dolge vrste identifikacijskih fotografij, vse prstne odtise in požgane blazinice prstov, libijske in maroške zapore, ustreljene sirske begunce, ki želijo prečkati mejo s Turčijo, in njihovo množično prisilno vračanje v Sirijo, mučenja, poglede, ki se usmerijo stran od potapljajočih se ladij, mrtve, naplavljene na obalo, ljudi, ki so izginili za vedno in trupla, vržena druga na drugo?V razmislek, Festival migrantskega filma, od 15. do 20. junija 2016 v Slovenski kinoteki in Kinodvoru. Da ne boste rekli, da niste vedeli ....Urban Presker, Festival migrantskega filma

animateka: retrospektiva

od čečkarije do piksla

Program je bil ustvarjen z željo osvetliti razmeroma neznano zgodovino španske animacije. Nedavni naslovi, kot so Gube (Arrugas, Ignacio Ferreras, 2011), Chico in Rita (Chico & Rita, Tono Errando, Javier Mariscal, 2010), Tad Jones in iskanje izgubljenega mesta (Las aventuras de Tadeo Jones, Enrique Gato, 2012), Apostol (O Apóstolo, Fernando Cortizo, 2012) in Possessed (Pos eso, Samuel Ortí Martí, 2014), so špansko animacijo zagotovo pripeljali na mednarodni zemljevid. Toda te zgodbe o uspehu predstavljajo zelo majhen delež truda umetnikov, ki so se na vso moč borili, da bi animacijo vzpostavili kot umetnost in industrijo. V tem programu vam bomo predstavili rezultate našega ekskluzivnega raziskovanja: zgodovinsko gradivo, povezano s sodobnimi deli.Program "Od čečkarije do piksla" vsebuje izbor animiranih filmov v različnih tehnikah, ki predstavljajo viharne čase od začetka 20. stoletja do sedanjih dni. Zgodba je prepredena s pomembnimi, a osamljenimi dogodki (prvi evropski animirani celovečerec v barvah je bil Garbancito De La Mancha [Arturo Moreno, José María Blay] iz leta 1945) in pozabljenimi deli. Dolgo smo mislili, da

španska animacija skorajda ni obstajala, vendar naš program dokazuje, da to še zdaleč ni res. Veliko truda smo vložili v izbor filmov, ki predstavljajo vsako obdobje in trend, bolj v smislu razlikovanja idiosinkrazij španske animacije kot odražanja kulturne raznolikosti. Prepoznamo lahko nekaj ponavljajočih se tem, kot so navezave na stripe, razmisleki o političnih sporih in povezave z likovno umetnostjo. Velik delež animiranih produkcij zadnjih nekaj desetletij je našel svoje mesto na televiziji (Pocoyó, Capelito, Invizimals, The Triplets itn.), internetu (Cálico electrónico, Enjuto mojamuto itn.) in v kinih (Planet 51, Justin and the Knights of Valour, Mortadelo and Filemon: Mission Implausible itn.). Raje kot da bi v program vključili te produkcije, katerim je mednarodna distribucija že priskrbela dovolj vidnosti, smo izbrali manj znana dela. Vendar program vseeno vsebuje kratke filme nekaterih filmarjev, ki stojijo za zgornjimi filmi; to so npr. Ignacio Ferreras, Javier Mariscal, Enrique Gato in Guillermo García Carsí.Naša interpretacija pojma "španska animacija" je precej široka, zato smo po eni strani vključili filme

nekaterih naših rojakov, ki so delovali zunaj države, npr. Segundo de Chomón, po drugi strani pa tudi filme tujih avtorjev, ki so imeli pomembno vlogo v zgodovini domače animacije, npr. Američan Robert Balser, hkrati pa k antologiji povabili umetnike iz drugih disciplin, tesno povezanih z majhnim svetom animacije: slikarja Frederica Amata, videasta Davida Bestuéja in Marka Vivesa, interdisciplinarnega umetnika Marcellíja Antúneza Roco ter striparja Migueala Gallarda in Alberta Vázqueza.Širša vizija in ponovno odkritje nekaterih kratkih filmov sta nam omogočila, da smo izluščili zanimive sorodnosti med filmi, generacijami animatorjev in različnimi obrazi mednarodnega prostora v različnih obdobjih; ta raziskava je razkrila presenetljivo slogovno in tematsko bogastvo.Projekt sta omogočili podpori Španske javne agencije za kulturno delovanje in Centra sodobne kulture v Barceloni, pa tudi sodelovanje s Katalonsko in Špansko kinoteko. Filmi so morali biti izbrani, locirani in včasih digitalizirani. Program, ki je zasnovan za mednarodna gostovanja, dopolnjujeta knjiga in DVD z istimi filmi in mnogimi drugimi; na voljo je na digitalnem nosilcu, trdem disku

z video datoteko H264 v polni visoki ločljivosti (1920x1080)..Carolina LópezPrevod: Maja Lovrenov

Program "Od čečkarije do piksla", ki ga je kurirala Carolina López, je nastal v koprodukciji Centra sodobne kulture v Barceloni in Španske javne agencije za kulturno delovanje. S podporo Veleposlaništva Kraljevine Španije v Sloveniji.

program:program Čečkarije, 18.5. ob 21.00Garbancito de la Mancha, 20.5. ob 17.00program Moderni čas, 20.5. ob 19.00program Mojster Macián, 21.5. ob 17.00program Avtorski pristop, 21.5. ob 19.00program Črni humor, 27.5. ob 21.00program Španci v Hollywoodu, 31.5. ob 19.00program Generacija, ki prihaja, 1.6. ob 19.00

komu zvoni?

Bobni iz Fu- Aguarrása

Josep Escobar, 1945

Sanjski čarovnik

Francisco Macian, 1966

Strange Oaks

Headless Studio, 2013

Amor de mono

Trimono, 2015

pregled španskega animiranega filma


retrospektiva: prepovedani kunčji filmi

Meseca maja filmski svet – in z njim Goethe-Institut Ljubljana ter Slovenska Kinoteka – obeležuje 70. obletnico ustanovitve najsibo slavne ali zloglasne, v vsakem primeru pa izredno pomembne vzhodnonemške produkcijske hiše DEFA. Na predvečer svečane ustanovne seje, ki se je zgodila 17. maja na pogorišču Goebelssove in Hitlerjeve Ufe v Babelsbergu, bo na ogled film Lažnivec Jakob (Jakob der Lügner, Frank Beyer, 1974), v mesecu juniju pa pričnemo z retrospektivo t. i. kletnih oz. kunčjih filmov, ki bo trajala do konca leta. Jakob, posnet leta 1974, se je v zgodovino zapisal kot edini Defin film – in s tem edini izdelek vse filmske zgodovine Nemške demokratične republike (1949–1990) –, ki si je leta 1977 prislužil nominacijo za oskarja. Ne le to; ko je zahodnoberlinski Berlinale leta 1975 praznoval svoj srebrni jubilej, je bil film uvrščen v tekmovalni program, glavni igralec Vlastimil Brodský pa si je priigral in na Češkoslovaško odnesel srebrnega medveda za glavno moško vlogo. S koluta se bo zvrtel 35-milimetrski filmski trak, ki na lahkoten način pripoveduje zgodbo Juda Jakoba Heyma iz neimenovanega poljskega geta proti koncu druge svetovne vojne. Zaradi prepleta okoliščin se Jakob sprva dobronamerno zlaže, da bi obvaroval prijatelja pred neumnostjo, ki bi jo nemara plačal z življenjem, in nato láži, ki se po getu razširi hitreje kot kunčji podmladek, ostane zvest. Kaj zvest, fikcija, ki jo z njo ustvari, ga sili v vedno nove laži – tako njega kot sodruge pa tudi v smrtno nevarnost. V laži sicer deloma uživa, a je hkrati lagati prisiljen, saj je fikcija postala zares to, kar strukturno (lahko) je – resničnejša kot realno. Fiktivna struktura oživi skupnost trpečih Judov, na novo osmisli – z lažjo in/ali upanjem: kdo bi vedel, kje je meja – njihove vrste in jih strne ravno tedaj, ko Nemci ulico za ulico deportirajo na vlake smrti. Toda laž v filmu nikakor ni prikazana enosmerno, odrešeniško ali humanistično. Kako le, ko pa že prvo ključno informacijo, ki preraste v laž – vest o bližajočih se ruskih osvoboditeljih –, Jakob sliši na enem glavnih propagandnih aparatov, na radiu na policijski postaji, kamor ga je napodil graničar geta, ker naj bi taval po ulicah zunaj določene policijske ure.

Z lažjo, da ima radio, postane poosebljen radio zdaj tudi Jakob in kmalu občuti vse breme poročevalskega dela. Na eni strani zadoščenje, celo ponos, da je prijatelju pomagal uiti smrti; statistično dejstvo, da po prvi laži v getu tako rekoč več ni samomorov; za nameček pa še slast, ko vidi veselje Line, dekleta, za katerega skrbi po deportaciji njenih staršev, ko za steno oponaša radijsko dogajanje. Na drugi strani pa ga mučijo neznosno nelagodje in razkrajajoča skrb ob stalnem laganju in nepoznavanju dejanskega stanja, strah pred vsakim novim dnem, ko bo soočen z upanjem soljudi, in smrt najboljšega prijatelja Kowalskega, ki jo zakrivi prav Jakobovo laganje. Čeravno v ozadju prikazovanja neprikazljivega zmeraj brli upanje, ki kulminira v fantazmagoričnem prizoru, ko si dekle zamišlja Jakobovo pravljico (iz ust Winstona Churchilla), in dramaturgijo nosita humor in lahkotnost, film ne zdrsne v jokavost ali ceneno tragičnost (kot npr. hollywoodska priredba Jakoba iz leta 1999, kjer v glavni vlogi nastopa Robin Williams), temveč jo poskuša z več strani spodkopati in problematizirati. Kot bi se v filmski trak vrivali tujki z opozorilom: zanesi se na lastno odgovornost, realno toliko smisla pač nima. V meso (lažnivega) upanja zmeraj zareže kontingentna sila okrutne realnosti: najgloblje morda, ko se eden izmed judovskih delavcev na tirih geta pritihotapi do vagona, polnega deportirancev, da bi jim šepnil novico o Rusih – in svojo predrznost plača s smrtjo. Nekakšen garant proti banalnemu in sentimentalnemu je že istoimenski roman Jureka Beckerja (1937–1997), katerega nastanek je prav tako zgodba zase. Vseeno na hitro: film naj bi bil posnet že leta 1966, a je bilo snemanje prekinjeno zaradi različnih zapletov – eden glavnih je bil bržkone ta, da so režiserja Franka Beyerja (1932–2006) zaradi sublimne kritike režima v filmu Sled kamnov (Spur der Steine, 1965) kazensko odposlali v gledališče v Dresden. Za scenarij naj bi poskrbel Becker; ker pa je snemanje zastalo, se je odločil, da spiše in leta 1969 objavi kar roman. Uspeh knjige je bil izjemen, avtor, poljski Jud, ki je otroštvo – dobesedno – preživel v getih in taboriščih, je zaslovel kot eden glavnih literarnih glasov NDR;

in laž je meso postalain šele nato se je začelo vnovično načrtovanje filma, ki se je čez pet let uspešno zaključilo. Uspešno je bilo zato, ker je režiser realiziral scenarij prijatelja Beckerja tako, da je, če si sposodim besede Marcela Reicha-Ranickega, ki jih je zapisal za roman, prikazoval dogajanje s "konsekventno zadržanostjo" in zaupal "understatementu in ironiji". Frank Beyer med pomembnejšimi režiserji Defe (Kurt Maetzig, Konrad Wolf, Günther Rücker, Herrmann Zschoche idr.) še posebej izstopa, saj je ob nominaciji za oskarja zaslovel tudi povsem drugače. Ena največjih mojstrovin Defe je bil tudi Beyerjev film Sled kamnov, ki ga je SED (socialistična partija enotnosti NDR) po peščici razprodanih projekcij v letu 1966 prepovedala in za 23 let pospravila v klet – kot tudi 10 drugih filmov iz sezone 1965/66. Ti filmi so zaradi svoje usode dobili ime kletni oz. bolj uveljavljeno "kunčji filmi" po filmu Kunec sem jaz (Das Kaninchen bin ich, 1965) režiserja Kurta Maetziga. Konec leta 1965 je centralni komite SED sklical 11. plenum, prvotno sicer namenjen gospodarsko-političnim temam, in se zgoščeno posvetil "skrbi za mladino" ter kritiki tedanjega stanja umetnosti, kjer je Defa igrala ključno vlogo. Ta je, če pomislimo na leto 1947, v ruskih očeh nastala v veliki meri tudi kot kreativni kraj, ki bo proizvajal drugačne, pravilne, socialistične tednike (t. i. Wochenschau): poleg radia so bili namreč prav ti tedniki oz. tedenska poročila, ki jih je izdajala in razpečevala Ufa v tisočih kopijah po nemških kinematografih pred in med vojno, glavno ideološko-informacijsko sredstvo – preden jih je zamenjala televizija. Zadostujejo naj vogelni kamni Sledov, da bo bolj jasno, zakaj se je Beyer nomenklaturi tako zameril, zakaj si je sprva prislužil delovno prepoved, leta 1980 pa celo izključitev iz partije. Zgodba pripoveduje o ljubezenskem trikotniku na gradbišču elektrarne, ki ga terorizira Balleva kavbojska (sic!) tolpa, poimenovana po njenem vodji Hannesu Balli, nekakšnem vzporednem sindikalistu, ki se požvižga na plansko gospodarstvo in zadeve (uspešno in z ustrahovanjem) ureja po svoje. Nekega dne je na gradbišče poklican naivno idealistični partijski sekretar Werner Horrath, ki želi delovne pogoje reformirati in izboljšati učinkovitost (npr.

s troizmenskim delom). V glavno in edino žensko protagonistko, marljivo inženirko Kati Klee, se zaljubita prav ta dva – poročeni gradbeni sekretar in kavbojski upornik. Za nameček: naratološki okvir filma je partijsko sojenje Horrathu, potem ko prizna afero. Na kocki tako ni bilo samo graditeljstvo – elektrarne in socializma –, ampak sama "čistost" NDR, države, "v kateri obstajajo nepremakljiva merila etike in morale" (Erich Honecker na 11. plenumu). Dotični in ostali kunčji filmi so po trdnem prepričanju vodstvene garniture kazali "socializmu tuje, škodljive tendence in nazore" (Honecker) ter postali gojišče "škodljivih ideoloških pojavov skepticizma in odtujitve" (Günter Witt, tedanji namestnik ministra za kulturo, odgovoren za Defo), čeravno je bilo umetnikom in kulturnikom položeno na srce, naj se soočijo z "resničnimi" težavami socializma. Tako se krog sklene. Ali če parafraziram Karla Hansa Bergmanna, enega izmed štirih prvih direktorjev: ko je ruska vojaška administracija leta 47 slavnostno podelila licenco za snemanje – svečan, zapečaten "pergamentni svitek" –, se je ta ob razgrnitvi v zaodrju izkazal za "tiskovno polo s črkami vseh velikosti". Torej nekaj takega, kar (u)gledamo pri oftalmologu. Na srečo je iz te laži nastalo precej pomenljivih filmov in izbrano peterico iz Definega arhiva bomo videli in sodili tudi mi. Retrospektiva se bo začela 14. junija s Sledjo kamnov, sledili pa bodo filmi Karla (H. Zschoche, 1965), Roke kvišku ali streljam (Hände hoch oder ich schieße, H.-J. Kasprzik, 1965) in za konec še Kunec.. Urban Šrimpf

program:Lažnivec Jakob, 16.5. ob 20.00Sled kamnov, 14.6. ob 20.00

Lažnivec Jakob

Frank Beyer, 1974

I program kinoteke, maj-junij 2016

je po zemljiški reformi izgubila in zdaj je lastnik premožni

župan. Masry gre v zameno za kos zemlje namesto

županovega sina v vojsko, a tam ga pošljejo na fronto.

Film razkriva korupcijo pod Sadatovo vlado in vrnitev

neenakosti med ljudi: zemljo, ki jo je Nasser podelil revnim,

so vrnili bogatim, in revni so tisti, ki trpijo grozote vojne.

In sporočilo se nadaljuje: mnogi so umrli, da bi nazaj dobili

ukradeno zemljo, a voditelji so umorjene izdali in se rokovali

z morilci.

21.00Kultivator/Kondicijski trening

Zidane – portret 21. stoletja (Zidane, un portrait du 21e

siècle)

Douglas Gordon, Philippe Parreno, Francija/Islandija, 2006,

35mm, 2.35, barvni, 90', sp

Film, ki je nekje na pol poti med športnim dokumentarcem

in konceptualnim umetniškim videom, neprekinjeno pokriva

skoraj 90 minut nogometne tekme med Real Madridom

in Villarealom (23. aprila 2005) izključno iz perspektive

nogometnega superzvezdnika Zinedina Zidana. Realovega

kapetana spremljamo v mojstrski fotografiji skozi petnajst

35-milimetrskih in 2 HD kameri. Vrhunsko posneto in

zmontirano delo ni zgolj najbolj nenavaden nogometni film

vseh časov, temveč pozorna študija človeka v njegovem

delovnem okolju in hkrati oda osamljenosti atleta ter

vzdržljivosti človeškega telesa.

7.5. sobota19.00Kondicijski trening

Zadeni kot Beckham (Bend it Like Beckham)

Gurinder Chadha, VB/Nemčija/ZDA, 2002, 35mm, 1.85,

barvni, 112', sp

V Londonu živeča indijska družina skuša svoji hčeri

vzgojiti v tradicionalnem duhu, a zlasti z mlajšo Jess

imajo precej težav. Dekle je sicer zgledna učenka

in dobra hči, a ima skrito strast, ki preraste v pravo

dogodivščino: Jess namreč nadvse rada brca žogo.

Brca – tako kot David Beckham. Kmalu se znajde v

ženskemu nogometnemu klubu, obenem pa v zagatah

zavoljo družinskih konservativnih vrednot.

21.15Kondicijski trening

Mean Machine (The Mean Machine)

Barry Skolnick, VB/ZDA, 2001, 35mm, 1.85, barvni, 99', bp

V zaporu se zaradi pijanskega razgrajanja in napada na

policiste znajde problematični Danny "The Mean Machine"

Meehan. Nekdanji kapetan angleške reprezentance,

kateremu so zaradi nameščenih tekem doživljenjsko

prepovedali igranje nogometa, tu čez noč in proti svoji

volji postane trener zaporniške ekipe. Ta se bo v kratkem

pomerila proti ekipi osovraženih paznikov in represivnemu

upravniku zapora. V rimejku Aldricheve klasike Zaporniško

dvorišče (The Longest Yard, 1975) nekdanjo nogometno

zvezdo igra nekdanja nogometna zvezda Vinnie Jones.

8.5. nedeljaKinoteka je zaprta.

9.5. ponedeljek19.00Večer SFA: 25 let Republike Slovenije

Balkanska ruleta, Zdravko Barišić, Slovenija, 1998, 35mm,

barvni, 2'

Kratka himna domovini, Boris Palčič, Slovenija, 1999,

35mm, barvni, 18'

Ameriški sen, Boris Jurjaševič, Slovenija, 1992, 35mm,

barvni, 14'

Žeton, Igor Pediček, Slovenija (Jugoslavija), 1984, 35mm,

barvni, 8'

Narodna noša, Mako Sajko, Slovenija (Jugoslavija), 1975,

35mm, barvni, 11'

Program je pripravil Slovenski filmski arhiv pri Arhivu RS.

21.00

Filmski teden Evrope

Mustang

Deniz Gamze Ergüven, Francija/Nemčija/Turčija/Katar,

2015, DCP, 2.35, barvni, 94', sp

Začetek poletja v obmorski vasici na severu Turčije. Lale in

njene štiri sestre se na poti iz šole zaigrajo s skupino fantov.

Nedolžna igra v očeh vaških varuhov morale hitro preraste

v spolni škandal. Babica in stric, osramočena skrbnika


2.5. ponedeljekPraznik dela. Kinoteka je zaprta.

3.5. torek19.00

Večer SFA: Vinogradništvo in film/44. Teden cvička

Prva mednarodna razstava vin v Ljubljani, Ernest Adamič,

Slovenija (Jugoslavija), 1955, 35mm, čb, 12'

Sprehodi po Beli Krajini, Dušan Prebil, Slovenija

(Jugoslavija), 1965, 35mm, barvni, 20'

Soseska, Milan Ljubić, Slovenija (Jugoslavija), 1976, 35mm,

barvni, 12'

Jesen med trtami, France Kosmač, Slovenija (Jugoslavija),

1949, 35mm, čb, 27'


21.00Klasiki/Praznik dela

Življenje je sladko (Life is Sweet)

Mike Leigh, VB, 1990, 35mm, 1.66, barvni, 103', sp

Predmestna gospodinja in mati se ukvarja s prodajo otroških

oblačil, podpira svojega moža in skrbi za svoji najstniški

dvojčici, od katerih je ena že zaposlena, drugo pa muči

anoreksija. Navzlic vsej zaposlenosti še vedno najde čas, da

prijatelju pomaga odpreti restavracijo, kjer ob katastrofalni

otvoritvi dela kot natakarica.

V svojem tretjem celovečercu Mike Leigh zasije s polno

močjo: film odlikuje unikaten občutek za humor navzlic še

tako težavnim življenjskim okoliščinam, pretanjen nos za

sodobno britansko stvarnost, tekoča režija in izjemni igralski

nastopi.

4.5. sreda20.00Klasiki/Praznik dela

Peron (Zhantai/Platform)

Jia Zhang-ke, Kitajska, 2000, 35mm, 185, barvni, 155', sp

Film govori o obdobju med letoma 1979 in 1989, o desetih

letih počasne, a zanesljive in nadebudne liberalizacije

kitajske družbe na ekonomskem in na kulturnem področju.

Na Kitajskem je bil to čas nekakšne lahkosti bivanja, ki

si je po moriji na trgu Nebeškega miru ni več mogoče

zamisliti. Na takšni platformi je zgrajena pripoved o skupini

mladih kulturnikov, ki se po razpustitvi enote za delavsko

propagando zaradi pomanjkanja denarja odločijo sami

nadaljevati odisejado po kitajskem podeželju in s svojim

programom kulturniško razsvetljevati ljudstvo. Namesto

parol ljudem ponujajo – rokenrol.

5.5. četrtek19.00Kino-katedra: K pojmu političnega v znanstveni fantastiki

Otroci človeštva (Children of Men)

Alfonso Cuarón, VB/ZDA/Japonska, 2006, 35mm, 1.85,

barvni, 109', sp

Piše se leto 2027. Upanja za prihodnost ni več. Že skoraj

devetnajst let je minilo, odkar se je na Zemlji rodil zadnji

otrok. Z vsakim letom, ki mine, ne da bi znanstveniki uspeli

pojasniti, zakaj je človeštvo postalo neplodno, je bliže dan,

ko bo človeški rod dokončno izumrl. Mojstrovina na več

nivojih: napet triler, nasilna akcija in zgodba o podivjani

družbi, ki nam danes ni tuja.

Projekciji sledi predavanje Dragana Nikčevića.

V sodelovanju z Inštitutom za delavske študije. Vstop prost.

6.5. petek19.00Klasiki

Državljan Egipta (Al Muwaten Masri)

Salah Abou Seif, Egipt, 1991, 35mm, barvni, 90', svp, fp

Film se dogaja leta 1973 na egipčanskem podeželju.

Družina mladega Masryja je nekoč imela zemljo, ki pa jo

deklet, se namenita radoživim upornicam pristriči peruti;

družinski dom postaja iz dneva v dan bolj podoben zaporu,

šolsko delo zamenjajo učne ure iz gospodinjstva, začne se

dogovarjanje porok. Toda v sestrah tli neustavljiva sla po

svobodi in vsaka na svoj način se borijo proti omejitvam, ki

jim jih nalaga družba.

Prvenec mlade turške režiserke je navdihujoča zgodba

o petih odraščajočih sestrah in njihovem uporu zoper

patriarhalne družbene norme, ki vladajo na podeželju

sodobne Turčije.

Vstop prost.

10.5. torek19.00Filmski teden Evrope

Moja mama (Mia madre)

Nanni Moretti, Italija/Francija, 2015, DCP, 1.85, barvni,

107', sp

Italijanski mojster Nanni Moretti se značilno, avtobiografsko

spoprime z boleznijo svoje matere, Johna Turturra pa

postavi v eno najopaznejših komičnih vlog leta. Margherita,

slovita italijanska filmska režiserka, je sredi snemanja

svojega novega filma. Glavna zvezda njenega projekta je

Barry Huggins, nadležen, a očarljiv ameriški igralec, ki pa

se zaradi svojih izpadov na snemanjih izkaže za težavnega

sodelavca. Ob vseh pritiskih pri nastajanju filma se mora

Margherita spoprijemati še z vse slabšim zdravjem matere

in z najstniško hčerko. Čeprav ji brat Giovanni vseskozi

stoji ob strani, kmalu spozna, da ne more povsem ločiti

osebnega življenja od poklicnega ustvarjanja.

Vstop prost.

21.00Nagrade IRIS 2015

Impromptu

Sonja Prosenc, Slovenija, 2015, DCP, 2.35, barvni, 15'

Impromptu v maniri sodobne kratke zgodbe pogleda

v življenje para v trenutku, ko ju nepripravljena zaloti

preteklost. Mitja Ličen – nagrada IRIS za fotografijo pri

kratkem filmu.

Zenit (Zvizdan)

Dalibor Matanić, Hrvaška/Slovenija, 2015, DCP, 1.66,

barvni, 123', sp

Tri desetletja, dve sosednji vasi, obremenjeni z zgodovinskim

nasledstvom, in tri ljubezenske zgodbe, povezane v klasično

zgodbo o prepovedani ljubezni. Marko Brdar – nagrada IRIS

za fotografijo pri celovečernem filmu.

11.5. sreda19.00Filmski teden Evrope

Glasnejša od bomb (Louder Than Bombs)

Joachim Trier, Norveška/Francija/Danska/ZDA, 2015, DCP,

1.85, barvni, 109', sp

Družinska drama norveškega režiserja Joachima Trierja, ki

je k svojemu prvemu angleško govorečemu projektu privabil

impresivno igralsko zasedbo. Priprava razstave, posvečene

sloviti vojni fotografinji Isabelle Freed, tri leta po njeni

nepričakovani smrti naposled združi njenega moža in oba

sina. Ko na površje priplava neprijetna družinska skrivnost,

so trije možje prisiljeni uvideti sami sebe v novi luči, pri

tem pa morajo na novo opredeliti svoje najgloblje potrebe

in želje. Joachim Trier s svojim značilnim hipnotičnim, a

obenem silovitim in vedrim slogom sestavi bogat mozaik

skrbno izbranih detajlov in sanjavih pokrajin, v katerem

osupljive podobe sooči z neizprosnim razkrivanjem

človeške narave.

Vstop prost.

21.00Film in arhitektura

Dvigni zaveso (The Band Wagon)

Vincente Minnelli, ZDA, 1953, 35mm, 1.37, barvni, 112',

svp

Pozabljeni plesalec Tony Hunter (Fred Astaire) na dnu svoje

kariere v sodelovanju z dvema scenaristoma načrtuje veliki

povratek na odre. Pri tem ga ovira arogantni, pretenciozni

režiser, ki bi rad svoje delo začinil z elementi realistične

drame, in njegova partnerka, klasična balerina (Cyd

Charisse), ki prezira zabavni slog svojega soplesalca. Ko

že vse kaže na polomijo, prevzame vajeti v roke Tony,

preoblikuje predstavo po meri ljudske zabave, požanje

uspeh pri publiki in osvoji srce resnobne soplesalke. Eden

najbolj zabavnih in virtuozno koreografiranih muzikalov vseh

časov!

"Ko se spominjam Astairove izvedbe By Myself, se zraven

pripne občutek čustvenega lebdenja, ki ni toliko občutek

suspenza kakor pa biti v suspenzu, postavljanje duhovnega

oklepaja." Stanley Cavell

V sodelovanju s projektom Odprte hiše Slovenije 2016.

12.5. četrtek10.00Filmska kunsthisterija

Andaluzijski pes (Un chien andalou)

Luis Buñuel, Salvador Dalí, Francija, 1929, 35mm, 1.33, čb,

17', nemi, svp

Namen Andaluzijskega psa je šokirati gledalca. Zmes kot

britev ostrih podob in večplastne simbolike, amorfnega

prostora in časa ter absurdnega humorja predstavlja enega

najbolj izvirnih in vplivnih kratkih filmov vseh časov.

Zlata doba (L'âge d'or)

Luis Buñuel, Salvador Dalí, Francija, 1930, 35mm, 1.37, čb,

62', svp

Bizarna pripoved o mladem paru in tropu fanatičnih škofov,

ki se vtika v srečo zaljubljencev. Z jedko ironijo prežet napad

na "stebre družbe" (religijo, domovino, družino, kulturo),

poln nedoumljivih in vznemirljivih podob. Na premiernih

predvajanjih filma v Parizu so mladinske desničarske

organizacije v platno metale kislino in črnilo; svobodomiselni

film je bil nato prepovedan.

Projekciji sledi predavanje in diskusija. V sodelovanju z

Društvom študentov umetnostne zgodovine Kunsthisterik.

Vstop prost.

12.30Filmska kunsthisterija

Osem in pol (8½)

Federico Fellini, Italija/Francija, 1963, 35mm, 1.85, čb,

138', svp

Slavni italijanski filmski režiser Guido Anselmi (Marcelo

Mastroianni) bi se rad nekoliko odpočil po svoji zadnji

filmski uspešnici, vendar okolje od njega pričakuje, da bo

nemudoma krenil v stvarjenje nove mojstrovine. Guido je

obupan, brez idej in brez zanimanja, za nameček poči še v

njegovi zakonski zvezi. Zateče se v svet sanjarjenja; spomini,

fantazije in resničnost se zlijejo v eno. Delno avtobiografski

film velikega italijanskega režiserja je nemudoma ob

premieri v Cannesu obveljal za mojstrovino, ki petdeset let

po nastanku ni izgubila niti trohice svojega hipnotičnega

šarma in vplivnosti.



Vstop prost.

16.00Filmska kunsthisterija

Eraserhead

David Lynch, ZDA, 1977, 35mm, 1.85, čb, 89', sp

Čudaškemu fantu (Jack Nance) zaročenka iz še bolj čudne

družine rodi malega monstruma, baconovsko apokaliptično

bitje, katerega edini znaki življenja so pridušeni kriki in

izcedki. Razočarano dekle se skuša v navalu histerije, gnusa

in sovraštva otroka znebiti, toda fantu se bitjece zasmili.

Morbidna, tesnobna, komorna, fantastična in groteskna

družinska drama; bržkone kar največji filmski kult vseh

kultov.



Vstop prost.

19.00Kino-katedra: K pojmu političnega v znanstveni fantastiki

Iztrebljevalec (Blade Runner – The Director's Cut)

Ridley Scott, ZDA, 1982, 35mm, 2.35, barvni, 117', sp

Los Angeles, bližnja prihodnost. Bivšemu policistu (Harrison

Ford), lovcu na pobegle umetno ustvarjene ljudi, t. i.

replikante, vsilijo nalogo, da izsledi in pobije šest primerkov

najnovejšega modela replikantov, ki so sposobni na podlagi

vsajenih spominov razviti lastna čustva in se tako obnašati

še bolj človeško od ljudi. Kultna znanstvena fantastika.

II program kinoteke, maj-junij 2016

Projekciji sledi predavanje Maje Predalič.

V sodelovanju z Inštitutom za delavske študije. Vstop prost.

13.5. petek18.00Večer Slovenskega neprofesionalnega filma – Čas

kinoklubov

Retrospektivni program filmov Kino kluba Maribor in Kino

kluba Ljubljana

S programom filmov se bo na platnu razgrnila zgodovina

slovenskega neprofesionalnega filma, spoznali bomo avtorje

in njihova neredko pronicljiva dela, ki so skozi desetletja

sokrojili slovensko filmsko pokrajino.

Več o kino klubih in podroben program na www.kinoteka.si.

21.00Film in arhitektura

Trgovina za vogalom (The Shop Around the Corner)

Ernst Lubitsch, ZDA, 1940, 35mm, 1.37, čb, 99', svp

Uslužbenca v majhni srednjeevropski trgovinici za vogalom,

Klara (Margaret Sullavan) in Alfred (James Stewart), se v

resničnem življenju ne prenašata, obenem pa drug drugemu

pišeta skrivna pisma, v katerih si izpovedujeta vedno bolj

žgočo naklonjenost. Težava je le v tem, da Klara in Alfred ne

vesta, da si dopisujeta ...

Tipična Lubitscheva komedija, obenem bistroumna in

lahkoživa, zadržana in objestna, začinjena s pikantnim

humorjem in brezhibnim tempiranjem, kakršnega lahko

dostavi samo mojster.


14.5. sobota20.00Film in arhitektura

Sreča (Happiness)

Todd Solondz, ZDA, 1998, 35mm, 1.66, barvni, 140', sp

Provokativna tragikomedija o mračnih razsežnostih človeške

narave, ki prežijo za zloščeno malomeščansko površino. V

središču zapletene pajčevine medčloveških odnosov so tri

sestre. Prva je plašna in naivna učiteljica, ki pada iz ene

ljubezenske kaše v drugo. Druga je tipična gospodinja s

tremi otroki in možem psihiatrom, ki na skrivaj masturbira

nad najstniškimi revijami in goji simpatije do sinovega

sošolca. Tretja pa je samozavestna lepotica, uspešna

pesnica, ki jo po telefonu nadleguje osamljen sosed (Philip

Seymour Hoffman). Pot do sreče, za katero se zdi, da nima

konca, je nasmetena z nemogočimi sanjami, razočaranji in

obupom.


23.00(Sko)mine

XXXXXXXXXXX

Pričujoča rubrika se je materializirala iz posebnih skomin.

Pravzaprav iz želje, da bi polni vznemirjenja spet sedeli

v prvi vrsti temne kinodvorane in znova gledali klasike iz

zlatih časov VHS-a ter skupaj preverili, ali niso nemara

v kolektivnem spominu ostale samo zaradi nekritične

nostalgije. Gre za filme kultnega, a večkrat dvomljivega

slovesa, za katere smo mislili, da jih nikoli več ne bomo

ugledali na velikem platnu. Da bodo (sko)mine, pričakovanje

in posledično presenečenje še večji, smo se odločili, da

vam naslova predvajanega filma do trenutka, ko se v

dvorani ugasnejo luči in filmski trak steče skozi projektor, ne

razkrijemo.



Veliko protikomunistično zborovanje v Ljubljani 1944,

producent Emona film, Okupirana Slovenija, 1944, 35mm,

čb, 17'

Ljubljana pozdravlja osvoboditelje, Mario Foerster,


Po sedmih letih, France Kosmač, Slovenija (Jugoslavija),

1959, 35mm, čb, 8'

Zborovanje na Okroglici, Milan Kumar, Slovenija


Naša reka, Dušan Povh, Slovenija (Jugoslavija), 1960,

35mm, barvni, 13'

Brezje, Milan Ljubić, Slovenija (Jugoslavija), 1969, 35mm,

čb, 10'

Kje je železna zavesa, Mako Sajko, Slovenija (Jugoslavija),

1961, 35mm, čb, 13'


20.00Klasiki: DEFA – 70 let

Lažnivec Jakob (Jakob der Lügner)

Frank Beyer, NDR, 1974, 35mm, 1.66, barvni, 100', ap, svp

Druga svetovna vojna. Neimenovani poljski geto. Jud Jakob

na policijski postaji pomotoma sliši, da se bližajo Rusi. Tik

preden prijatelj Mischa stori neumnost, ki bi ga nemara

stala življenja, se zlaže, da ima skrit radio. Laž se po getu

razširi hitreje kot kunčji podmladek, upanje, ki ga vname, pa

Jakoba prisili, da laži ostane zvest. Kaj zvest, fikcija, ki jo z

njo ustvari, ga sili v vedno nove laži – in njega in sodruge v

smrtno nevarnost.

Filmu bo sledil pogovor z doc. dr. Andreo Leskovec

(Filozofska fakulteta v Ljubljani).

V sodelovanju z Goethe-Institutom Ljubljana.

17.5. torek18.00Kino-integral: Etnografski film

Spored dokumentarnih filmov o Nepalu in okrogla miza

Program bomo objavili naknadno, spremljajte našo spletno

stran www.kinoteka.si.

18.5. sreda17.00Kino-katedra za pedagoge: tematsko-kontekstualna analiza

Ofsajd (Offside)

Jafar Panahi, Iran, 2006, 35mm, 1.85, barvni, 88', sp

Na polnem avtobusu iranskih nogometnih navijačev, ki

se odpravljajo na kvalifikacijsko tekmo med Iranom in

Bahreinom, v kotu tiho sedi mlad fant. Vendar to ni fant,

ampak dekle v navijaški preobleki in s pobarvanim obrazom

v barvah iranske zastave. Pri vhodu stadiona jo aretirajo in

v priporu skupaj z drugimi dekleti, preoblečenimi v navijače,

spremlja celotno tekmo za ograjo ob stadionu. Tam jih

stražijo mladi vojaki, ki jih bodo po tekmi predali nravstveni

policiji, da bo dekleta kaznovala za njihovo neprimerno

početje. Do takrat pa prestajajo mučne trenutke, saj

tekme ne morejo gledati in le poslušajo krike navijačev in

komentarje mladih vojakov, ki jim opisujejo dogajanje na

igrišču, katerega sploh ne razumejo. Dekleta so med seboj

zelo različna, vendar jih povezuje močna strast do nogometa.

Projekcijo bo uvedlo predavanje Andreja Špraha. Vstop

prost.

21.00Animateka/Retrospektiva: Od čečkarije do piksla: Čečkarije

– Otvoritev!

Zlati pajek (L'Araignée d'or), Segundo de Chomon, 1908,

digitalni format, 8'40", nemi

Na hodnikih kongresa (En los pasillos del congreso), K-Hito

(Ricardo Garcia), 1932, digitalni format, 2', nemi

Dietetična prehrana Santiveri (Alimentos de régimen

Santiveri), Josep Serra i Massana, 1932–1935, digitalni

format, 2'

Dana, šminka v prahu (Dana, colorete en polvo), Josep

Serra i Massana, 1933, digitalni format, 1', ap

Radio RCA, Enrique Ferran, okoli 1935, digitalni format, 2',

nemi

Fakir González iskalec zlata (El fakir González buscador de

oro), Joaquim Muntanola, 1942, digitalni format, 8'12", ap

Juanito gre od doma (Juanito va de caza), Salvador

Mestres, 1942, digitalni format, 8', ap

Zapirónov zvonec (El cascabel de Zapirón), Josep Escobar,

1943, digitalni format, 8', ap

Don Cleque flavtist (Don Cleque flautista), Jaume Baguna,

1944, digitalni format, 8'12", ap

Skice: Manolete (Garabatos: Manolete), Jaume Baguna and

Manuel Diaz, 1943-44, digitalni format, 8', ap

Bobni iz Fu- Aguarrása (Los tambores de Fu-Aguarrás),

Josep Escobar, 1945, digitalni format, 9'10", ap

Dobri kavboj iz Cuttlasa (El bueno de Cuttlas), Calpurnio

Pison, 1991, digitalni format, 8'48", bd

Rumeno poletje (Amarillo verano), Javier Mariscal, 2013,

digitalni format, 4'40", bd

Filme bo predstavila kuratorica Carolina López Caballero.

19.5. četrtek13.00Klasiki/Kino-katedra

Lahko noč in srečno (Good Night, and Good Luck.)

George Clooney, ZDA/Francija/VB/Japonska, 2005, 35mm,

1.85, čb, 93', sp

Zgodovinska drama govori o zgodnjem obdobju televizijskega

novinarstva v Ameriki v petdesetih letih prejšnjega stoletja.

V ospredju je resnični spor med kontroverznim televizijskim

novinarjem Edwardom R. Murrowom (življenjska vloga

Davida Strathairna) in nič manj kontroverznim "lovcem na

čarovnice", senatorjem Josephom McCarthyjem.

Projekciji sledi predavanje doc. dr. Jerneja Amona Prodnika

(Center za raziskovanje družbenega komuniciranja,

Fakulteta za družbene vede) z naslovom Oblike cenzure v

zgodovinskem razvoju novinarstva, ki se bo osredotočilo na

oblike cenzure, ki so se v različnih političnih in ekonomskih

kontekstih pojavljale skozi zgodovinski razvoj novinarstva.

Poleg neposredne in posredne politične cenzure bodo

izpostavljene ekonomske oblike cenzure, ki lahko strukturno

vplivajo na novinarsko prakso, kar jih dela za manj

transparentne, vendar zaradi tega za nič manj pomembne.

Kapitalistični trg je danes v mnogih pogledih pomemben

vir strukturne cenzure, saj omejuje pravico javnosti do

obveščenosti.

16.00Kino-integral: Etnografski film

Šamani slepe dežele (Schamanen im Blinden Land)

Michael Oppitz, Nepal/ZDA/Nemčija, 1980, DCP, barvni,

223', ap

Kulturni antropolog Michael Oppitz je v poznih sedemdesetih

letih trikrat obiskal Magare v Nepalu in raziskoval njihovo

obliko šamanizma. Spremlajla ga je majhna filmska ekipa in

ugotovil je, da je kamera imeniten sopotnik pri etnografskem

raziskovanju na terenu. Film je urno postal klasika vizualne

antropologije zaradi snovi, ki jo raziskuje, a tudi zaradi

izjemnih natančnosti, ritma in skrbne obravnave jezika.

Zdravilske metode šamanov so zbudile pozornost daleč

zunaj antropoloških krogov.

Projekciji sledi pogovor z avtorjem filma Michaelom

Oppitzom.

20.5. petek17.00 Animateka/Retrospektiva: Od čečkarije do piksla: Prvi

celovečerec

Garbancito de la Mancha

Arturo Moreno, Španija, 1945, digitalni format, 68', ap

Garbancito je osirotel deček, ki živi v hlevu s svojo kozo

Peregrino. Ko velikan Caravaca ugrabi njegove prijatelje, se

jih tako kot Don Kihot pogumno nameni rešiti. Čeprav so na

film vplivali bratje Fleischer in Disneyjeve Silly Simphonies,

pa mu glasba Jacinta Guerrera daje tipično španski pridih.

K njegovi priljubljenosti je prispevala pripovedka, ki sta jo

napisala ista avtorja. Imel je višji proračun od takratnih

igranih filmov, a je bil ta denar hitro povrnjen prek palete

spremljevalnih izdelkov. V Barceloni ga je posnela ekipa

profesionalcev, ki so se učili ob delu, zmontiran pa je bil v

Londonu. Role filma so potem še enkrat preletele razdejano

Evropo in ušle bombardiranju, tako da je ta celovečerec

prišel v kino leta 1945.


19.00Animateka/Retrospektiva: Od čečkarije do piksla: Moderni

čas

Reklame iz Estudios Moro (Estudios Moro commercials),

1954–1964, digitalni format, 16'29", ap

Greva v sobo (Vamos a la cama), Jose Luis Moro, 1965,

digitalni format, 36", ap

Sombrero (El sombrero), Robert Balser, 1964, digitalni

format, 8'15", bd

Bojevniška devica (La doncella guerrera), Julio Taltavull,


William Wilson, Jorge Dayas, 1999, digitalni format, 10'28",

ap

Slepe miši (La gallina ciega), Isabel Herguera, 2005,


Zgledna življenja (Las vidas ejemplares), Carles Porta,


Marijino potovanje (El viaje de María), Miguel Gallardo,


Vía Tango, Adriana Navarro, 2013, digitalni format, 3'21", bd

Onemoretime, Jose Gonzalez, Tonet Calabuig, Elisa

Martinez, 2014, digitalni format, 5', bd


21.00Kultivator/In memoriam: Prince

Škrlatni dež (Purple Rain)

Albert Magnoli, ZDA, 1984, 35mm,1.85, barvni,104', sp

Kid, glasbenik iz Minneapolisa, se hoče na vse pretege

prebiti na glasbeno sceno, a ga pri tem močno ovirajo

čustvene težave. In težave se še zgostijo in priplavajo na

dan, ko se poskuša približati svojemu novemu dekletu, mladi

pevki Apolloniji. Presunljiv filmski debi znamenitega Princea

v ognjeviti glasbeni klasiki osemdesetih let prejšnjega

stoletja. Legendarna pesem Purple Rain je bila proglašena

za najboljšo filmsko pesem vseh časov.

21.5. sobota17.00Animateka/Retrospektiva: Od čečkarije do piksla: Mojster

Macián

Dober tek (olivno olje Koipe) (Buena mesa (aceite Koipe)),

Francisco Macian, 1955-57, digitalni format, 1'08", ap

Škrlatna simfonija (paradižnik Corchero) (Sinfonía escarlata

(tomate Corchero)), Francisco Macian, 1958, digitalni

format, 1'10", ap

Sanjski čarovnik (El mago de los sueńos), Francisco

Macian, 1966, digitalni format, 70', ap

Ugleden španski animator Francisco Macián (Barcelona,

1929–1976) je leta 1955 ustanovil svoj lasten studio v

Barceloni, kjer je ustvarjal reklame za Estudios Moro. Leta

1966 je režiral svoj prvi celovečerec: Sanjski čarovnik,

ki ga je navdahnila Andersenova pravljica Ole Lukoie.

Ta zgodba in njeni liki, člani družine Telerin, so v Španiji

postali priljubljeni zaradi promocijskega filma Vamos a

la cama (1965) za TVE (Television Espanola). Glasbo za

Maciánov film, ki je poln referenc na Disneyja, je napisal

Josep Sola in kljub temu, da je bila to njegova prva opera

in da so med produkcijo naleteli na tehnične težave, je to

ena bolj priljubljenih glasb iz zgodovine španske animacije.

Pred filmom bomo prikazali dve Maciánovi reklami iz 50-ih

let.

III program kinoteke, maj-junij 2016

19.00

Animateka/Retrospektiva: Od čečkarije do piksla: Avtorski

pristop

Get Back, Ivan Zulueta, 1969, digitalni format, 5'20", bd

Poklon Tarzanu (Homenaje a Tarzán), Rafael Ruiz Balerdi,


Ne vem (No sé), Niceforo Ortiz, 1985, digitalni format, 5', ap

Vtisi iz zgodnje atmosfere (Impresiones en la alta

atmósfera), Jose Antonio Sistiaga, 1988-89, digitalni format,

6'32", bd

20 dni ljubezni (20 días de amor), Etxegaraico Goti, Jose

Felix Gonzalez Placer, 1991, digitalni format, 4'08", bd

Deli mene, ki te ljubijo, so prazna bitja (Las partes de mí

que te aman son seres vacíos), Mercedes Gaspar, 1995,


In od takrat … (Geroztik ere...), Begona Vicario, 1999,

digitalni format, 1'55", ap

Pablo v labirintu (Minotauromaquia: Pablo en el Laberinto),

Juan Pablo Etcheverry, 2004, digitalni format, 9'14", bd

Estado de cambio, David Betsue, Marc Vives, 2010,


Hotzanak (For Your Own Safety), Izibene Onederra, 2013,


Cromo, Marcelli Antunez, 2013, digitalni format, 3'54", ap

Samorogova kri (Sangre de Unicornio), Alberto Vazquez,


Strah me je (Tengo miedo), Laura Gines, 2014, digitalni

format, 3'30", bd

Zvezda (Estela), Frederic Amat, 2015, 1'53", digitalni format,

nemi

21.00Kondicijski trening

Išče se Eric (Looking for Eric)

Ken Loach, ZDA/Francija/Italija/Belgija/Španija, 2009,

35mm, 1.85, barvni, 116', sp

Poštar in nogometni navdušenec Eric si polzi iz rok … Po

spodletelem drugem zakonu in na pragu krize srednjih let

mu preglavice povzroča še podivjana pastorka. Prav na rob

pa ga potisne skrivnost iz preteklosti. Kako naj se približa

Lily, ženski, ki jo je ljubil pred tridesetimi leti? V najhujši

krizi Ericu pogum začne vlivati poseben namišljeni prijatelj

– legenda kluba Manchester United, francoski nogometni

genij ter filozof med nogometaši Eric Cantona, ki ga igra

nihče drug kot Eric Cantona.


23.5. ponedeljek5. dan Afrike v Ljubljani

Spored bomo objavili naknadno. Spremljajte našo spletno


24.5. torek19.00Večer SFA: 25 let Republike Slovenije

Na svoji zemlji

France Štiglic, Slovenija (Jugoslavija), 1948, 35mm, 1.37,

čb, 109'

Dogajanje opisuje zadnji leti osvobodilnega boja na

slovenskem Primorskem med 2. svetovno vojno. Začne

se s prihodom nemškega oficirja Kutschere, ki se nameni

iztrebiti "bandite" v Baški Grapi. Tu so vsi krajani na strani

narodnoosvobodilnega boja, le Drejc, ki nanj pritiska mati,

obenem pa bi se rad poročil s Tildico, ki je za partizane,

še omahuje ... Epopeja o narodnoosvobodilnem boju. Prvi

slovenski celovečerni in zvočni film.

"Takrat je bil družbeni položaj filma veliko bolj stabilen, kot

je danes. V tisti zlati filmski dobi, tja do leta 1951, so nam

filme plačevali po metru. Vsi filmski ljudje smo živeli v zelo

ustvarjalni sredini, živeli smo intenzivno umetniško življenje.

Brali smo tekste, se po cele dneve zadrževali v laboratoriju

in v tistih časih je bila naša edina skrb čim več vedeti in

znati, čimbolje spoznavati filmsko tehniko in čimbolje delati.

Takrat je bilo tudi oblikovanje filmskega dela bolj načrtno

kot danes in tako poleg želje za znanjem in uspešnim

delom nismo imeli drugih problemov – ne tako kot danes,

ko se moramo boriti za fimski program in našo poklicno

eksistenco." France Štiglic, 1973


21.00Sejem akademske knjige Liber.ac: Potovanje na Vzhod

Nepovratnost časa (The Irreversiblity of Time), Chen Yun Qi,

Taivan, 2014, digitalni format, 19'

Nekoristna fikcija (A Useless Fiction), Cheong Kin Man,

Macao, 2014, digitalni format, 29'

Paradiž (Animal), Yin Yiyi, Wang Chaofan (WEPP), Kitajska,

2015, digitalni format, 37'

Kateri dan je danes (What day is today), Yeung Hoi Ting,

Hong Kong, 2014, digitalni format, 13'

Krapi (Carps), Juliette Yu-Ming, Singapur, 2015, digitalni

format, 4'

Obeta se redka priložnost za ogled eksperimentalnih filmov

s kitajsko govorečih območij: s Kitajske, iz Hong Konga,

Macaa, Singapurja in Tajvana. Filmi na programu (razen

singapurskega) so bili nominirani za nagrado za najboljši

eksperimentalni film na Filmskem festivalu južnega Tajvana

(STFF). Projekcijo sta omogočila STFF in Macajski Inštitut za

kulturo.

Danes bomo na ekranih v preddverju Kinoteke vrteli tudi

izbor azijskih filmov in filmov, ki govorijo o Aziji. Instalacijo

so podprli Macajski Inštitut za kulturo, Objectifs – Center za

fotografijo in film (Singapur) in TRIPOT.

Filme bo predstavil avtor in selektor programa Cheong Kin

Man. V sodelovanju s sejmom akademske knjige Liber.ac in

Oddelkom za azijske študije Filozofske fakultete Univerze v

Ljubljani. Vstop prost.

25.5. sreda18.00Majski plesni val

Življenje in čas – epizode 7–9 (Life and times – Episodes

–9)

Pavol Liška, Kelly Copper, ZDA, 2015, digitalni format, 1.77,

barvni, 268'

Epska serija Življenje in čas je osnovana na pripovedovanju

ene od članic ansambla Nature Theater of Oklahoma.

Temelji na dobesednem transktiptu več kakor 16 ur

posnetkov telefonskih pogovorov. Iz tega gradiva zgradi

skrajno podjeten medžanrski projekt: dolgo pripoved

prijateljice, ki jo je sprožilo eno samo preprosto vprašanje:

"Ali mi lahko poveš svojo življenjsko zgodbo?".

Nature Theater of Oklahoma, ki ima sedež v New Yorku,

je ena najbolj priznanih in uveljavljenih gledaliških skupin

na svetu, ki ustvarja eksperimentalna, a dostopna in

nepretenciozna gledališka dela. Liška in Copperjeva, ki

sodelujeta že 15 let, pa sta tudi prejemnika prestižne

ameriške gledališke nagrade obie (Off-Broadway Theater

Award). Avtorja z mednarodnim plesnim ansamblom

EnKnapGroup pripravljata predstavo Pursuit of Happiness

(Na sledi sreči), ki bo premierno predstavljena 1. 12. 2016 v

Španskih borcih.

Projekcije se bo udeležil tudi Pavol Liška, soustanovitelj in

umetniški vodja (skupaj s Kelly Copper) Nature Theater of

Oklahoma, ki bo izvedel priložnostno intervencijo.

Projekcija filmov Življenje in čas je del programskega

sklopa Majski plesni val, ki ga v maju ponuja Zavod

EN-KNAP v Španskih borcih.

26.5. četrtek5. dan Afrike v Ljubljani

Spored bomo objavili naknadno. Spremljajte našo spletno


27.5. petek19.00Novi slovenski film: Večer kratkih filmov produkcije

Staragara

Ljubezen na strehi sveta, Jan Cvitkovič, Slovenija, 2015,

DCP, 15'57"

Mali princ, Matej Peljhan, Slovenija, 2015, DCP, 15'30"

Stopnice, Miroslav Mandić, Slovenija, 2015, DCP, 17'33"

Sistemske napake, Siniša Gačić, Slovenija, 2015, DCP,

12'56"

Sprava, Janez Burger, Slovenija, 2014, DCP, 14'25"

Projekcija filmov bo potekala v prisotnosti avtorjev.

21.00Animateka/Retrospektiva: Od čečkarije do piksla: Črni

humor

Spor (La bronca), Anonymous, 1917, digitalni format, 1'23",

nemi

Cambó in avtonomija (Cambó i l'autonomia), Anonymous,

1918, digitalni format, 40", nemi

Kamena doba (La edad de piedra), Gabriel Blanco with

Chumy Chumez sketches, 1965, digitalni format, 11'9", bd

Pasión Siega - odlomek iz Zgodbe o ljubezni in klanju

(Pasión Siega - Historias de Amor y Masacre) Jordi Amoros,


Caracol, col, col, Pablo Llorens, 1995, digitalni format, 12',

ap

Operacija (Cirugía), Alberto Gonzalez Vazquez, 2006,


Vicenta, Sam, 2010, digitalni format, 22'13", ap

Amor de mono, Trimono, 2015, digitalni format, 4', bd

28.5. sobota20.00Klasiki

Orfej (Orphée)

Jean Cocteau, Francija, 1950, 35mm, 1.37, čb, 95', svp

Mit o Orfeju, največjem grškem mitološkem pesniku, ki je "z

liro ukrotil vsa bitja, zbiral okoli sebe divje živali in drevesa,

premikal skale in pečine", zapeljal celo bogove podzemlja,

da je iz senc smrti iztrgal svojo ženo Evridiko – vse do

usodnega pogleda čez ramo –, je mit o moči pesniškega

ustvarjanja, o njegovem erosu in tanatosu, ki pesnika

nazadnje staneta glavo. A Cocteau je Orfejev mit vzel kot

ogledalo, v katerem ne odseva le omenjenih arhetipskih

tematik, temveč predvsem svojo pozicijo v (sodobnem)

svetu, ki se v cocteaujevski umetniški iskrenosti lomi med

Orfejem in Narcisom ter mit iztrga grškemu izvirniku.

"Orfej je film, ki ne more obstajati drugače kot na platnu.

Filmsko kamero sem poskušal uporabiti ne kot pero, ampak

kot črnilo. Hkrati sem vpeljal več mitov in jih prepletel.

Drama vidnega in nevidnega. Orfejeva Smrt se znajde v

situaciji vohunke. Samo sebe obsodi v dobro moškega, ki ga

je primorana izpustiti. Človek je rešen, Smrt umre – to je mit

o nesmrtnosti." Jean Cocteau


30.5. ponedeljek19.00 Večer SFA: 25 let Republike Slovenije

Edvard Kocbek, skica za portret, Jože Pogačnik, Slovenija


Triglav op. 200, Milče Šušmelj, Slovenija (Jugoslavija), 1978,

35mm, barvni, 18'

Mleko, Jaka Judnič, Slovenija (Jugoslavija), 1978, 35mm,

barvni, 1'

Kranjska gora FIS 1997, Jane Kavčič, Slovenija, 1997,

35mm, barvni, 8'

Štehvanje, Ernest Adamič, Slovenija (Jugoslavija), 1959,

35mm, barvni, 11'

Tu so, naši so, Jože Pogačnik, Slovenija (Jugoslavija), 1976,

35mm, barvni, 11'

21.00Večer SFA: 25 let Republike Slovenije

Razseljena oseba

Marjan Ciglič, Slovenija (Jugoslavija), 1982, 35mm, barvni,

92'

Peter Dolenc, sin nekdanjega slovenskega domobranca

in kasnejšega političnega emigranta, je rojen v Argentini,

Slovenijo pa pozna le po pripovedovanjih. Ko domovino

naposled obišče, v skupini arhitektov spozna Gorazda

Židana, s katerim se spoprijateljita. Njun odnos ni brez

konfliktov: Gorazd je namreč sin partizana, zagovornik

socialističnih vrednot. Tudi v ljubezenskem razmerju s

študentko Vido se stvari zapletejo, saj je Peter notranje

preveč razklan in povezan s spomini na otroštvo v Argentini.

Nič ga ne more zadržati, da se ne bi vrnil v Argentino,

vendar zaznamovan z dilemami, ki ga bodo spremljale vse

življenje. Politična drama o tretji generaciji izseljencev.


31.5. torek19.00Animateka/Retrospektiva: Od čečkarije do piksla: Španci v

Hollywoodu

Metamorfoza, prvi del (The Metamorhosis. Part 1), Charlie

Ramos, 1998, digitalni format, 7'50", angleška verzija s šp

Top Gum, Victor Vinyals, 2001, digitalni format, 2'20", bd

Kako se spopasti s smrtjo (How to Cope with Death),

Ignacio Ferreras, 2002, digitalni format, 3'02", bd

Tadeo Jones, Enrique Gato, 2004, digitalni format, 10', bd

Izdajalsko srce (The Tell-tale Heart), Raul Garcia, Španija/

ZDA, 2005, digitalni format, 10', angleška verzija s šp

Alma, Rodrigo Blaas, Španija/ZDA, 2009, digitalni format,

5'21", bd

Pogubljeni: Biološka risanka (Doomed: A Biological

Cartoon!), Guillermo Garcia Carsi, 2011, digitalni format,

10'25", ap

Zgodba o Éste (Historia de Éste), Pascual Perez, 2011,

digitalni format, 7', ap

Strange Oaks, Headless Studio, 2013, digitalni format,

1'09", šp

21.00Večer Društva slovenskih režiserjev: Režiserji v dialogu

Večeri DSR z naslovom Režiserji v dialogu se odvijajo v

obliki pronicljivega dialoga med režiserjema, ki ob odlomkih

iz svojih filmov soočita svoji poetiki. Spored bomo objavili

naknadno na www.kinoteka.si.

Vstop prost.

1.6. sreda19.00Animateka/Retrospektiva: Od čečkarije do piksla:

Generacija, ki prihaja

Vsak dan grem tu mimo (Cada día paso por aquí), Raul

Arroyo, 2004, digitalni format, 8'38", bd

Dvojčici s Sončne ulice (Les bessones del carrer de

Ponent), Anna Solanas in Marc Riba, 2010, digitalni format,

13', bd

Crik-Crak, Rocio Alvarez, France, 2011, digitalni format,

1'22", ap

Velikan (O Xigante), Julio Vanzeler, Luis da Matta, 2012,


Astigmatismo, Nicolai Troshinky, 2012, digitalni format, 4',

bd

Magma, Dvein, 2013, digitalni format, 1'28", bd

Dan, ko sem ubil svojega najboljšega prijatelja (The Day I

Killed my Best Friend), Blanca Font, Busto Algarin, Španija/

VB, 2013, digitalni format, 6'10"

Zepo, Cesar Diaz Melendez, 2014, digitalni format, 3'08",

bd

Bendito Machine V, Jossie Malis, 2014, digitalni format,

11'54", bd

Kitajska princeza (Princesa china), Tomas Bases, 2014,

digitalni format, 4'56"

21.00Klasiki/In memoriam: Dragan Nikolić

Nekaj vmesnega (Nešto između)

Srđan Karanović, Jugoslavija, 1982, 35mm, 1.66, barvni,

105', bp

Sodobna pripoved o mladi Američanki in njenem

ljubezenskem odnosu z dvema Jugoslovanoma.Trojica

junakov išče smisel lastnega obstoja na poti skozi New York,

Beograd, Dubrovnik, Istambul in na poti skozi Karanovićevo

toplo, duhovito in spontano fresko protislovij zahodne in

vzhodne družbe.

IV program kinoteke, maj-junij 2016

Knjiga (LIber), Simón Gerbaud, Mehika, 2014, digitalni

format, 4'55"

Kaj je knjižnica?

Amnezija v državi (Amnesia en el Estado), Esteban Azuela,

Mehika, 2016, digitalni format, 2'47"

Interpretacija in poklon glasbi mehiškega trash punk benda

Los Viejos.

21.00Kultivator

Dobrodošli v deželi zombijev (Zombieland)

Ruben Fleischer, ZDA, 2009, 35mm, 2.35, barvni, 88', sp

Klasična zgodba o virusu, ki prebivalce planeta z redkimi

izjemami preobrazi v krvoločne zombije, je tokrat osvežena

kot komedija. Puške in motorne žage vihtijo Woody

Harrelson, Jesse Eisenberg in Emma Stone, v vlogi Billa

Murrayja pa jim za kratek čas na pomoč priskoči sam Bill

Murray.

"Zadnja leta smo doživeli pravo invazijo zombijskih filmov,

še več, zombiji so postali pošast št. 1, zato ne čudi, da so

zombijski filmi dobili tudi kopico parodij – in film Dobrodošli

v deželi zombijev je ena izmed boljših, le za zarezo slabša

od Wrightove Noči neumnih mrtvecev. A po drugi strani,

zombijski filmi že sami po sebi izgledajo kot samoparodije.

Je kaj bolj smešnega in komičnega od zombijev? Je kaj

bolj smešnega in komičnega od njihovega počasnega

korakanja? Je kaj bolj smešnega in komičnega od njihove

sle po konzumiranju? Vsakič, ko stopite v nakupovalni

center, padete v parodijo zombijev. Vampirja izda ogledalo

– v ogledalu se ga namreč ne vidi. No, zombi ima hujši

problem, to pa zato, ker se ga v ogledalu vidi – če bi se

namreč zagledal v ogledalu, bi prasnil v krčevit smeh."

Marcel Štefančič, jr.

4.6. sobota20.00In memoriam: Dragan Nikolić

Gremo naprej (Idemo dalje)

Zdravko Šotra, Jugoslavija, 1982, 35mm, 1.85, barvni, 87',

sp

V času po osvoboditvi v malo srbsko vasico pride novi

učitelj, nekdanji partizan. Njegove izobraževalne metode

se ne skladajo z dosedanjim načinom dela v šoli, na kateri

kot hišnik med drugim dela tudi zajeti nemški oficir. Otroci

so seveda vedno na strani svojega učitelja, film pa je

spominjanje surovega časa, ki je pustil globoke brazde tudi

pri najmlajših.



Veselica

Jože Babič, Slovenija (Jugoslavija), 1960, 35mm, 1.66, čb,

101'

Bivši partizanski kurir Aleš (Miha Baloh), zagrenjen invalid

brez roke, živi sam v podnajemniški sobi. V službi, kjer

dela kot kurir, se pripravljajo na zabavo. Aleš se na veselici

napije in se opoteka med plesalci. Šef ga hoče napoditi,

Aleš ga udari in jezno odide. Naslednji dan se udeleži

partizanske proslave, kjer spozna dečka, ki mu pripoveduje

o svojem očetu – padlem partizanu. Aleš v dečkovi mami

prepozna nekdanjo ljubezen. Socialnokritična drama o

neprilagodljivosti nekdanjega partizana.


21.00Klasiki

Johnny Guitar

Nicholas Ray, ZDA, 1954, 35mm, 1.37, barvni, 110', svp

V zakotju Divjega zahoda žilava Vienna (Joan Crawford)

postavi gostilno in načrtuje, da bo po prihodu železnice

lahko okrog nje zgradila še civilizirano mesto. Vendar

kazen, ker ga šola ne zanima, prisilijo, da poletne počitnice

preživi v skromnem obmorskem penzionu pri svoji teti.

Mladenič je najprej nesrečen v kraju, kjer se nikoli nič ne

zgodi, a kmalu se spoprijatelji z Luiso, natakarico, ki ga

nauči plesati, in z Joãom, lokalnim ribičem. Prihod novega

gosta pa, skrivnostnega gospoda Fernanda, sproži niz

dogodkov, ki porušijo ravnovesje v hotelu in Miguelov mir.

9.6. četrtek19.00Otok v Ljubljani/Ena + ena

Toponimija (Toponimia)

Jonathan Perel, Argentina, 2015, DCP, 82', svp

Nevsiljivo mojstrski esejski dokumentarec govori o štirih

vaseh v argentinskem Tucumánu, ki jih je v 70-ih letih

zasnovala vlada, da bi ohranila nadzor nad nezadovoljnim

prebivalstvom, potem ko je zatrla levičarski gverilski upor.

Perel izriše metodične portrete njihovih tragičnih zgodovin,

zdaj napol pokopanih pod odluščeno barvo, pri čemer

zajame paradoksni spoj od zunaj vsiljene uniformnosti in

notranje izražene individualnosti.

21.00Animateka/Opazovanja: mehiški avtorski animirani film

Glej petek 3.6. ob 19.00.

10.6. petek18.002. Filmski dan

Minuta za umor

Jane Kavčič, Slovenija (Jugoslavija), 1962, 35mm, 1.37, čb,

82'

Koh se po 18 letih vrne v domovino in s svojim prihodom

vznemiri nekaj ljudi, ki ga nočejo sprejeti. Na ulici sreča

svojega nekdanjega profesorja, ki je do njega ves prezirljiv.

Na policiji mu inšpektor pove, da ga zaradi njegove 18-letne

odsotnosti sumijo, da je izdajalec: gre za neko izdajo v

vojnem času, zaradi katere so bili ubiti njegovi sošolci;

preživeli so le štirje in Kohu postane jasno, da mora sam

odkriti izdajalca. Kriminalka s političnim ozadjem.

Vstop prost.

20.002. Filmski dan

Babica gre na jug

Vinci Vogue Anžlovar, Slovenija, 1991, 35mm, 1.66, barvni,

90'

Babica Sara (Majolka Šuklje) pobegne iz doma za ostarele,

kamor so jo spravili njeni sorodniki, ki so se je hoteli znebiti

in se obenem polastiti njenega dragocenega nakita. V

jutranjih urah se loti avtostopa ob cesti proti morju in

ustavi ji mladi glasbenik (Bojan Emeršič), ki je s svojim

mercedesom prav tako namenjen na obalo. Glasbena

komedija o begu ekscentrične starke.

Vstop prost.

Nastopil je 2. Filmski dan in prvi pravi, saj je lanski

1. Filmski dan potekal kot pilotski projekt ob 20. obletnici

Slovenskega filmskega centra. Letošnji Filmski dan bo v

znamenju žanrskega filma, saj je ta označil tudi zadnji

Festival slovenskega filma v Portorožu. Za kriminalnim

žanrom se bomo ozrli v šestdeseta leta, osemdeseta bodo

prinesla road movie, naš čas pa mladinsko komedijo.

Filmski dan bo na površje potegnil tisto, kar naj za slovenski

film ne bi bilo značilno, kljub temu pa je tako ali drugače

vseskozi prisotno.

11.6. sobota10.002. Filmski dan

Utrip ljubezni

Boris Petković, Slovenija, 2015, DCP, 1.85, barvni, 77’

"Welcome to Slovenia, radi 'mamo fešto, zato ne grem

nikamor, predstavljam svoje mesto, barvamo ga vedno

– samo v dobri luči, ne kopam se v kešu, ampak v dobri

2.6. četrtek20.00Klasiki

Dr. Strangelove (Dr. Strangelove or: How I Learned to Stop

Worrying and Love the Bomb)

Stanley Kubrick, VB, 1964, 35mm, 1.37, čb, 93', sp

Satirična komedija o obsednem stanju, ki zavlada v

ameriškem političnem vrhu pod pretnjo nuklearne vojne.

Katastrofa, ki se v peklenskem ritmu bliža in grozi, da bo

pokopala civilizacijo, je maslo neodgovornega ameriškega

oficirja, sicer nepomembnega kolesca v vojaški mašineriji

Združenih držav Amerike. Hollywood se je ciničnega in

vizionarskega filma prestrašil in mu kategorično odrekel štiri

oskarje, za katere je bil nominiran. Praznih rok je morda

najbolj po krivici ostal Peter Sellers, ki blesti kar v treh

nepozabnih vlogah.

3.6. petek19.00Animateka/Opazovanja: mehiški avtorski animirani film

Dihaj (Respira), Josué Vásquez Peralta, Benjamín Mugía,


Človeški rod ustvarja razmere, ki dušijo vsakršno možnost

življenja.

Bela puščava (Desierto Blanco), Esteba Azuela, Mehika,

2010, digitalni format, 5'13"

Animacija temelji na romanu Dina Buzzatija Tatarska

puščava in na sliki velikega umetnika Borisa Viskina

Esperando a los Tártaros.

Amatlán, Simon Gerbaud, Mehika, 2010, digitalni format,

3'40"

Rudimentarne vodne oblike hitro izginejo na kamniti

površini, ogreti od sonca.

Zadnja večerja (La Ultima Cena), Vanessa Quinatnilla Cobo,


Listek, pritrjen na hladilnik, in založena aluminijasta

folija sprožijo spremembe, ki postavijo na glavo Dianin

dolgočasen vsakdanjik.

Microftalmia, Andre Robles, Adriana Bravo, Mehika, 2010,


Animacija se potopi v svet umsko prizadetega Benjamina.

Glasba je nastala na podlagi njegovih čustvenih stanj.

Podobe so pokus interpretacije Benjaminovega pogleda na

svet in poskus, da bi se mu približali.

Animična atmosfera (Atmósfera Anímica), Patricia

Henríquez, Mehika, 2010, digitalni format, 4'

Animacija raziskuje običajne in nepredvidljive spremembe

vremena in človeškega razpoloženja.

Čarovnica (La Bruja), Elena Pardo, Mehika, 2015, digitalni

format, 3'45"

Priljubljena pesem pripoveduje o čarovnici, ki zgodaj zjutraj

odleti, da bi ukradla srca. Animacija je poklon Chaveli

Vargas.

Made in Central de Abasto, Carlos Gamboa, Mehika, 2014,


Portret največje tržnice v Latinski Ameriki.

Se vale Soñar, Luis Safa (Caracrimen), Mehika, 2013,


Glasbeni videospot za pesem Se Vale Soñar mehiškega

pevca Juana Cirerola.

Velika vojna (The Big War), Juan Manuel Pavón, Mehika,

2013, digitalni format, 1'45"

Velika vojna je animirana slika, posledica slikovnega

razmisleka o vojni in konfliktu interesov v Mehiki, ki je

povzročil na tisoče smrti.

Reality 2.0, Victor Orozco, Nemčija, 2012, digitalni format,

11'

Animiran kratki dokumentarec o mehiškem nasilju,

povezanem z drogo.

"Ko sem prispel v Nemčijo, je bila jesen. Mislil sem, da se

bom lahko v tej eksotični državi nekoliko oddaljil od Mehike,

a sem se motil. Prekupčevalci z mamili so me neusmiljeno

povlekli nazaj." Victor Orozco

Santolo, Alejandro García Caballero, Mehika, 2012, digitalni

format, 4'46"

Iz grobnic Pantheó Dolores v Mexico Cityju stopijo barviti liki.

Homo fluxus, Luis Felipe Alanis, Mehika, 2015, digitalni

format, 4'55"

Svetlobna bitja potujejo po apokaliptični Mehiki sovražnega

in zadušljivega videza. Temne pojave poskušajo splezati na

ladje, ki prevažajo svetlobna bitja. Prizadevanje, solidarnost

in sočutje omogočijo zmago svetlobe nad temo.

Prečnica solze (Trayectoria de una lagrima), Maris Raygoza

Bernal, Mehika, 2014, digitalni format, 3'10"

Osamljena solza se iz očesa ženske poda na popotovanje, ki

nima ne začetka ne konca.

ji lokalni živelj, zabubljen v predsodke in sovraštvo do

novih priseljencev, ostro nasprotuje. V gostilno nekega

dne prikoraka skrivnostni tujec po imenu Johnny Guitar

(Sterling Hayden), bivši revolveraš in bivši ljubimec pogumne

podjetnice. Njegov prihod pospeši spiralo sovraštva, ki

se žanru primerno izteče v vsesplošno nasilje. Znamenit

bržkone eden najbolj ekstravagantnih vesternov vseh časov,

ki ga lahko beremo tudi kot feministično alegorijo takrat

aktualnega lova na čarovnice.

7.6. torek18.00Klasiki

Zgodnja dela (Rani radovi)

Želimir Žilnik, Jugoslavija, 1969, 35mm, 1.66, čb, 78', ap

Komedija. Ideologija. Seksualna, kulturna in pirotehnična

revolucija. Vzhod in zahod se prebujata, sever in jug

se prebujata. Hitri avtomobili in lepe ženske. Ljudje se

pripravljajo na poslednjo vojno. Sedem koitusov v eni noči.

Glasovi milijonov se pnejo v nebo. Usoda polovičarskega

radikalizma. Dol s fašizmom in vojno. Kruh in maščoba.

Solze in nasmehi. Politična znanstvena fantastika. Alkohol.

Težave z oživljanjem otopelih ljudskih množic. Šport.

Komunistični manifest. In tako naprej. Država je preveč

resna stvar, da bi se ji posmehovali. Preprosta vaja za

generalno stavko. Telesno zadovoljstvo drugič in tretjič.

Miličniki in frizerji. Predvojni brlogi razkošja. Najlepše žensko

telo v Srbiji, v več kot štiristo posnetkih, skoraj ves čas

na platnu. Deviantno obnašanje kot posledica napornega

fizičnega dela. Filmski kritik Bogdan Tirnanić prvič in zadnjič

v filmu. Različni načini priprave zelja. Kako polovičarski

revolucionar postane upornik, ki noče spremeniti drugega

kot lastne pozicije. Uporaba ognjenega orožja in pravilno

napolnjene steklenice. Solze in nasmehi. Zakaj približno

devetdeset odstotkov moških in nekoliko manjši odstotek

žensk masturbira v določenem življenjskem obdobju.

Zgodbe iz Sibirije. Revolucionarji, ki se revolucije ne lotevajo

dovolj resno, sami kopljejo svoje grobove. Zlati medved za

mladi film na festivalu v Berlinu leta 1969, po besedah

žirije, "za drzno obravnavo konflikta med ideologijo in

realnostjo, za izjemno spretnost pri počlovečenju političnih

abstrakcij v dramo, sodobno tako po obliki kot vsebini."

20.00Večer Društva slovenskih režiserjev: Režiserji v dialogu

Večeri DSR z naslovom Režiserji v dialogu se odvijajo v

obliki pronicljivega dialoga med režiserjema, ki ob odlomkih

iz svojih filmov soočita svoji poetiki. Tokrat bo dvojec pod

platnom Kinoteke legendaren in kulten: pogovarjala se

bosta Karpo Godina in Želimir Žilnik.

Vstop prost.

8.6. sreda19.00Otok v Ljubljani

Balada o izgnancih (La Ballade des Exiles)

Ilker Savaşkurt, VB/Turčija, 2016, DCP, barvni, 69', svp

Yilmaz Güney, turški režiser kurdskih korenin in predvsem

kontroverzna figura, vizionar, revolucionar, ki je iz turškega

zapora prebegnil na Zahod. Film o njem je film o politični

umetnosti, o izgnani umetnosti, ki zahteva svobodo, je krik

izgnanega umetnika po domovini. Je prikaz kompleksnega

ter konfliktnega odnosa med politiko, ideologijo in

umetnostjo skozi dokumentirano snemanje njegovega

zadnjega filma Zid.

21.00Otok v Ljubljani

Kamen v žepu (Uma Pedra no Bolso)

Joaquim Pinto, Portugalska, 1988, 35mm, 1.85, barvni,

91’, svp

Film, ki ga zadnjih petindvajset let zaradi težav s pravicami

nismo mogli videti, je Pintov prelep celovečerni prvenec,

zgodba o odraščanju, o nekonvencionalnih prijateljstvih in

porajajoči se seksualnosti. Dvanajstletnega Miguela za

družbi ..." spretno rima Zoki (Zlatan Čordić – Zlatko), ki s

svojima najboljšima prijateljema Brunom (Jernej Gašperin)

in Leonom (Matic Klemenc) sanja o prvih koncertnih odrih.

Njihovo srce bije hip-hop in zdi se, da te ljubezni ne more

zamajati nič na svetu. Dokler se nekega večera ne srečajo

oči Bruna in lepe violinistke Nine (Judita Franković).

Projekciji sledi pogovor z ustvarjalci filma.

Vstop prost.

20.00Kurja polt

Davitelj proti davitelju (Davitelj protiv davitelja)

Slobodan Šijan, Srbija, 1984, 35mm, barvni, 93', sp

Beograd v osemdesetih letih dvajsetega stoletja se končno

dokaže kot svetovna metropola, saj dobi prvega serijskega

morilca. Film spremlja tri junake: davitelja, nesposobnega

in nadvse nevrotičnega inšpektorja (Nikola Simić), ki

zločincu sledi, in priljubljenega, a precej neuravnovešnega

pop pevca, ki se telepatsko poveže z morilcem. Kultna

jugoslovanska srhljiva komedija, v kateri zablestijo Taško

Načić, Nikola Simić, Srđan Šaper, Sonja Savić in beograjska

novovalovska glasbena scena osemdesetih.

23.00(Sko)mine

XXXXXXXXXXXXXX

Pričujoča rubrika se je materializirala iz posebnih skomin.

Pravzaprav iz želje, da bi polni vznemirjenja spet sedeli

v prvi vrsti temne kinodvorane in znova gledali klasike iz

zlatih časov VHS-a ter skupaj preverili, ali niso nemara

v kolektivnem spominu ostale samo zaradi nekritične

nostalgije. Gre za filme kultnega, a večkrat dvomljivega

slovesa, za katere smo mislili, da jih nikoli več ne bomo

ugledali na velikem platnu. Da bodo (sko)mine, pričakovanje

in posledično presenečenje še večji, smo se odločili, da

vam naslova predvajanega filma do trenutka, ko se v

dvorani ugasnejo luči in filmski trak steče skozi projektor, ne

razkrijemo.

12.6. nedeeljaKinoteka je zaprta.


Naš človek

Jože Pogačnik, Slovenija (Jugoslavija), 1985, 35mm, barvni,

89'

Direktor Milan Stančič (Boris Juh) uspešno vodi svoje

podjetje. Nenadoma pa se začno stvari obračati povsem

drugače. Občutek ima, da mu povsod mečejo polena pod

noge, da bi ga, skratka, radi odstavili s položaja. Ker so v

podjetju bolj ali manj vsi proti njemu, išče pomoč in nasvet

pri prijatelju, visokem občinskem političnem funkcionarju. Ta

ga miri, češ da so njegove bojazni brez podlage. Spletke pa

se nadaljujejo in zajamejo tudi direktorjevo družino.


21.00Nagrade IRIS 2015

Svitanje

Tina Ščavničar, Srbija/Slovenija, 2015, DCP, barvni, 29'

Film govori o identiteti mladih, možnosti zaposlovanja po

končanem študiju in težavah, ko se postavljajo na lastne

noge. Sašo Štih – nagrada IRIS za študentski film.

Križ in kladivo

Bojan Labovič, Slovenija, 2015, Blu-ray, 16:9, barvni, 68'

Dokumentarna drama Križ in kladivo temelji na dramatični

življenjski zgodbi slovenskega duhovnika in partizana Jožeta

Lampreta. Ta neizprosni borec za pravičnost in enakost med

ljudmi je vse svoje življenje poskušal združiti nezdružljivo –

praktično krščanstvo in mednarodni socializem. Na koncu

je bil izigran od obeh. Pa ne idej, temveč tistih, ki so v njem

videli bodisi sovražnika ali pa le sredstvo za dosego svojih

ciljev. Zgodba, ki prikrito odseva tudi danes. Jure Černec –

nagrada IRIS za fotografijo pri dokumentarnem filmu.

globalno neenakost in nepravičnost ter pozvali k ukrepanju.

Vstop prost na vse projekcije.

Spored bo objavljen naknadno, spremljajte spletni strani

www.fmf-slovenija.si in www.kinoteka.si.

17.6. petek7. Festival migrantskega filma

Glej četrtek 16. 6.

18.6. sobota18.30

Poletna muzejska noč: Kinoteka 20!

(Letni kino na Muzejski ploščadi, Metelkova 2a)

Vodstvo po občasni razstavi

20.00


Praznični dan (Jour de fête)

Jacques Tati, Francija, 1948, 35mm, 1.37, barvni, 84', sp

Zaspano francosko mestece se pripravlja na praznični

dan. Nerodni, a iznajdljivi poštar pomaga pri pripravah,

njegovo pravo delo pa čaka. Po ogledu filma o učinkovitosti

ameriških poštarjev v sejemskem kinu, ga vaščani

spodbodejo, da bi se pri ameriških kolegih lahko zgledoval.

Odloči se postati najhitrejši poštar na svetu.

"Vsak Tatijev film obenem zaznamuje: [a] trenutek v

ustvarjanju Jacquesa Tatija; [b] trenutek v zgodovini

francoske družbe in francoske kinematografije; [c] trenutek

v zgodovini filma." Serge Daney

22.007. Festival migrantskega filma


21.45


(Letni kino na Muzejski ploščadi, Metelkova 2a)

Izbor kratkih animiranih filmov iz arhiva Slovenske

kinoteke


20.6. ponedeljek7. Festival migrantskega filma


21.6. torek19.00Kratki!/Kondicijski trening

Prvi slovenski festival telesne kulture, Dušan Povh,


Derby, Jože Pogačnik, Slovenija (Jugoslavija), 1964, 35mm,

čb, 9'

Dajmo, Hop, Jane Kavčič, Slovenija (Jugoslavija), 1974,

35mm, čb, 13'

Green Dragons, Urška Žnidaršič, Slovenija, 1994, 16mm,

barvni, 8'

Fužine nejberhud: športni upi, Diego Menedes, Slovenija,

2010, digitalni format, 1.33, barvni, 20', ap

Messi se je poškodoval, Nikolaj Vodošek, Slovenija, 2012,

16mm, 1.77, barvni, 20'

Program smo pripravili v sodelovanju s Slovenskim filmskim

arhivom pri Arhivu RS in društvom Kraken.

21.00Odprto platno

Filmi brez meja in filmarji z vseh vetrov, pozor! V okviru

programskega termina Odprto platno je odprta možnost

projekcije vaših filmov v kinotečni dvorani. Predloge

sprejema: [email protected].

Program bo objavljen naknadno na www.kinoteka.si. Vstop

prost.

22.6. sreda20.00Klasiki

Ženske na robu živčnega zloma (Mujeres al borde de un

ataque de nervios)

Pedro Almodóvar, Španija, 1988, 35mm, 1.85, barvni, 88',

sp

Španska komedija, bolje tragikomedija zmešnjav. Prevarana

dublerka (Carmen Maura) si najprej misli vzeti življenje,

potem pa se le spravi v red in se sklene maščevati

prevarantu, sicer poročenemu moškemu. Podobne misli

spreletavajo tudi njegovo ženo. Na robu živčnega zloma

14.6. torek18.30Otok v Ljubljani

Za eno samo uro s teboj (Un'ora sola ti vorrei)

Alina Marazzi, Italija, 2002, digitalni format, barvni, 55', svp

Dokumentaristka sledi življenjski zgodbi svoje mame, ki je

umrla, ko je imela režiserka 7 let. Zabrisani in skriti spomini

z dedkovih posnetkov se na platnu razprejo v mozaik

intimnih misli, dnevnikov, bolezni, ljubezni, otroštva in

družine. Alina Marazzi sestavi pretresljivo zgodbo, ki poteši

hrepenenje po ljubezni, vsaj za eno uro. Režijski prvenec

je prejel nagrado za najboljši dokumentarni film v Torinu in

posebno omembo žirije v Locarnu.

20.00Retrospektiva: Prepovedani kunčji filmi (DEFA)

Sled kamnov (Spur der Steine)

Frank Beyer, NDR, 1966, 35mm, 2.35, čb, 139', svp

Zgodba o ljubezenskem trikotniku na gradbišču elektrarne,

ki ga terorizira Balleva kavbojska tolpa, poimenovana po

njenem vodji Hannesu Balli, nekakšnemu vzporednemu

sindikalistu, ki se požvižga na plansko gospodarstvo in

zadeve (uspešno in z ustrahovanjem) ureja po svoje.

Nekega dne je na gradbišče poklican naivno idealistični

partijski sekretar Werner Horrath, ki želi delovne pogoje

reformirati in izboljšati učinkovitost. V glavno in edino žensko

protagonistko, marljivo inženirko Kati Klee, se zaljubita prav

ta dva – poročeni partijski sekretar Nemške demokratične

republike in kavbojski rebel.

"Film Sled kamnov je bil prepovedan, ker je poskušal

razkrinkati odnos storilec – žrtev v stalinističnem

socializmu." Frank Beyer

V sodelovanju z Goethe-Institutom Ljubljana.

15.6. sreda18.00Kino (o)živi, Prebold

Ninočka (Ninotchka)

Ernst Lubitsch, ZDA, 1939, 16mm, 1.37, čb, 100', svp

Trojica sovjetskih delegatov odpotuje v Pariz prodat

podržavljene dragulje, da bi z izkupičkom pregnali lakoto

iz domovine, ki se šibi pod nesmiselnimi petletkami. Za

dragulji se peha tudi grof, ljubček nekdanje lastnice nakita.

Grofu v kratkem času uspe preobraziti trojko revolucionarjev

v krvoločne kapitaliste, ki mislijo le še na lasten dobiček.

Iz Moskve zato pripotuje še posebna odposlanka, smrtno

resna in ledeno hladna politkomisarka Ninočka (Greta

Garbo), ki na grofovo zapeljevanje odgovarja z zadrtim

prepričanjem, da ni ljubezen nič drugega kakor kemična

reakcija. Film so v času nastanka oglaševali s hudomušnim

vabilom: Garbo se smeji!

Ob zaključku projekta Kino (o)živi v Preboldu se je po

razstavi v tamkajšnji občinski knjižnici tudi v dvorani

Slovenske kinoteke odprla dokumentarna razstava, ki jo

spremlja tudi katalog. Po projekciji bomo poleg razstave

in kataloga predstavili še ozadje projekta, potek dela,

raziskave in najdbe ter ugotovitve o zgodovini kina v

Preboldu.

21.00Parada ponosa 2016

Natančen spored bo objavljen naknadno.

Spremljajte spletni strani www.ljubljanapride.org in www.

kinoteka.si.

16.6. četrtek7. Festival migrantskega filma

Festival migrantskega filma, ki ga ob svetovnem dnevu

beguncev organizira Slovenska filantropija, bo v svoji

7. ediciji v Ljubljano ponovno pripeljal projekcije in

spremljevalne dogodke, ki osvetljujejo različne teme in plati

migracij, azila, življenja beguncev ter integracije priseljencev

v novo družbeno okolje. Filmske zgodbe in prispevki

povabljenih gostov bodo ponovno opozorili na različne

družbene realnosti, problematičnost migracijske politike EU,

V program kinoteke, maj-junij 2016

je tudi igralkina prijateljica – tip, s katerim se je prejšnjo

noč zapletla, je nek terorist, in zdaj je tudi njej za petami

policija. Po epizodi z uspavalom v paradižnikovi mezgi vse

poti vodijo samo še na letališče, kjer se obeta pravi mehiški

"shootdown". Nominacija za oskarja za tujejezični film in dva

feliksa za Almodóvarja in Carmen Maura.


Pesmi iz drugega nadstropja (Sånger från andra våningen)

Roy Andersson, Švedska/Francija, 2000, 35mm, 1.66,

barvni, 98', sp

Lepega večera ob koncu tisočletja se nad mestece nekje

na severni polobli spusti vzdušje apokalipse. Posli čez

noč propadajo. Čarovniku spodleti pri preprostem triku in

človeka dejansko prežaga na pol. Dogajajo se bizarni verski

rituali. Nekega priseljenca brutalno napadejo in pokončajo

sredi brezbrižne množice. Lojalnega uslužbenca odpustijo

brez razloga. Mesto se nahaja v krempljih socialnega kaosa

in prometnih zamaškov. Karl, s pepelom posuti poslovnež

srednjih let, blodi po mestu in jadikuje. Da bi prišel do

zavarovalnine, je podtaknil požar v svoji prodajalni pohištva,

vendar se mu načrt izjalovi.

"Obsedeni avtor in milenijaristična iluzija arhaizma torej –

regresivni kino, ki naslavlja modernost preteklega stoletja.

Vidimo Dixa in mračnega Turnerja, gledamo mesečnega

Buñuela in morbidnega Tatija, beremo Becketta, Harmsa in

Dostojevskega, poslušamo Bennyja Andersona, nekdanjega

člana ABBE (ki je potemtakem predstavljala vrh absurdnega

in fantastičnega objektivizma v pop glasbi?). Tehnično je

Roy sicer konzervativec, a seveda se je od inteligentnega

konzervativca moč naučiti več kot od preprostega liberalca

(Marx)." Nil Baskar

20.00Kino Ekran

Iskalca (The Searchers)

John Ford, ZDA, 1956, 35mm, 1.75, barvni, 119', svp

Bivši oficir južnjaške vojske Ethan Edwards (John Wayne)

se po dolgotrajni odsotnosti vrne domov na ranč svojega

brata. Domačijo napadejo in izropajo Indijanci, pomorijo

večino družine in ugrabijo Ethanovo nečakinjo. Stari kavboj,

zagrizen rasist, se poda na večletno iskanje deklice, ki pa jo

v resnici kani umoriti, saj so jo po njegovem rdeči divjaki že

preveč onečastili. Eden največjih vesternov, ki se na svež,

drzen in provokativen način loteva večno ozaljšanih velikih

tem družine, rasizma in sožitja.

S projekcijo bomo obeležili 60. obletnico filma Iskalca,

enega izmed osrednjih del ameriške kulture – film bosta

uvedla Andrej Gustinčič in Zoran Smiljanić, projekciji sledi

predavanje in razprava. V sodelovanju z revijo Ekran.

24.6. petek19.00Iz kinotečnih vrst

Casablanca

Michael Curtiz, ZDA, 1942, 35mm, 1.37, čb, 102', sp

Casablanca, začetek druge svetovne vojne. V nočni klub

ciničnega ameriškega izseljenca Ricka na lepem prikoraka

Ilsa, njegova bivša ljubezen, ki mu je pred leti v Parizu

zlomila srce, ga zagrenila in pognala na romanje po svetu.

Njen novi mož, vodja odporniškega gibanja, je v hudih

škripcih in še vedno zaljubljeni Rick se znajde v precepu:

poslušati svoje ranjeno srce ali zatajiti čustva, pomagati

uporniku in zapraviti svoj nevtralni družbeni položaj.

21.30Kultivator

Pred zoro (Before Sunrise)

Richard Linklater, ZDA/Avstrija/Švica, 1995, 35mm, 1.85,

barvni, 105', sp

Na vlaku se srečata mlad ameriški turist v Evropi (Ethan

Hawke) in francoska študentka (Julie Delpy). Fant prepriča

dekle, da prekine svoje potovanje in skupaj z njim izstopi

na Dunaju. Na voljo imata natančno štirinajst ur časa, ki se

zapolne z vnetim kresanjem ljubezenskih isker. Novodobna

romantična klasika.

25.6. sobotaDan državnosti. Kinoteka je zaprta.



Slovenija, ljubezen moja

Jože Pogačnik, Slovenija, 1991, video, barvni, 60'

Prelomni dogodki v času nastajanja tega filma so

se za vselej vpisali v zgodovino slovenskega naroda.

Konstituiranje parlamentarne demokracije, poskus narodne

sprave, svetovni slovenski kongres, praznik osamosvojitve,

desetdnevna vojna.

21.00Večer SFA: 25 let Republike Slovenije

Butnskala

Franci Slak, Slovenija (Jugoslavija), 1985, 35mm, 1.66,

barvni, 94'

Mladi Ervin Kralj (Emil Filipčič) neke deževne noči sreča

Profesorja (Marko Derganc), trikratnega doktorja znanosti,

ki ga zaupno povabi med butnglavce. To je čudna skupina

ljudi, ki se z glavami zaletavajo ob skalo, ob tem pa se jim

prikazujejo stekle lisice, ki naj bi ogrožale svet. Fantastično-

groteskna komedija o boju za oblast se na koncu sprevrže v

tragikomedijo, ki se tiče tudi gledalca: kritika totalitarizma,

ki zaveje s platna, je zdaj še nekoliko bolje razumljena kakor

v osemdesetih, ko morda časi le niso bili tako trdi – politiki

nas nagovarjajo z joggingov po daljnih krajih; TV-voditelji

na nas z malih ekranov prežijo s srebrnimi nasmehi in

tulijo na nas, kakor da mikrofonov še niso iznašli; delavci

garajo šestnajsturni delavnik; in poteptati moramo vse, kar

je ostalo od narave, postreliti, kar brenči, laja ali smrdi ...

Absurdni liki, srečni, delovni in zazrti v prihodnost, so danes

videti zelo realistični. Glavnemu junaku pa ni nič jasno.


28.6. torek19.00Klasiki

Daleč od nebes (Far From Heaven)

Todd Haynes, ZDA, 2002, 35mm, 1.85, barvni, 107', sp

Ameriško predmestje, sredina petdesetih. Cathy (Julianne

Moore), navzven popolna mati, žena in gospodinja, se

zaplete v strastno romanco s sinom pokojnega družinskega

vrtnarja Raymonda (Dennis Haysbert). Razlika v letih med

ljubimcema in prešuštvo pa tokrat še nista vse; čustveno

eksplozivno situacijo dodatno zapletejo dejstva, da je Cathy

bela, Raymond črn, Cathyjin mož Frank (Dennis Quaid) pa

prikriti homoseksualec.

Nadvse uspešna priredba in hkrati poklon Sirkovi klasiki

Vse, kar dovoli nebo, ki do popolnosti ponotranji in

replicira ekspresionistično formo izvirnika, njegovo kritiko

malomeščanske družbe pa s problema položaja žensk in

razreda razširi še na vprašanje spolne usmerjenosti.

21.00Kultivator

Pred polnočjo (Before Midnight)

Richard Linklater, ZDA, 2013, DCP, 1.85, barvni, 109', sp

Američana Jesseja in Francozinjo Céline smo spoznali v

filmu Pred zoro pred skoraj dvajsetimi leti, ko sta preživela

svojo prvo romantično noč na ulicah Dunaja. Njune poti so

se znova križale devet let kasneje v Parizu: Pred sončnim

zahodom sta ves dan razpravljala o neuspelih razmerjih in

odkrivala, da se med njima še vedno iskri. Skoraj desetletje

pozneje se jima znova pridružimo: tokrat na počitnicah v

Grčiji. Še vedno filozofirata, se prepirata in drug drugega

njih. Odštekana črna komedija, ki se je do kultnega statusa

prikopala nemudoma ob nastanku.

5.8. petek21.30Letni kino Muzeja slovenskih filmskih igralcev v Divači:

Kinoteka 20!

Casablanca

Michael Curtiz, ZDA, 1942, 35mm, 1.37, čb, 102', sp

Casablanca, začetek druge svetovne vojne. V nočni klub

ciničnega ameriškega izseljenca Ricka na lepem prikoraka

Ilsa, njegova bivša ljubezen, ki mu je pred leti v Parizu

zlomila srce, ga zagrenila in pognala na romanje po svetu.

Njen novi mož, vodja odporniškega gibanja, je v hudih

škripcih in še vedno zaljubljeni Rick se znajde v precepu:

poslušati svoje ranjeno srce ali zatajiti čustva, pomagati

uporniku in zapraviti svoj nevtralni družbeni položaj.


Kinoteka 20!

Boemsko življenje (La vie de bohème)

Aki Kaurismäki, Francija/Italija/Švedska/Finska/Nemčija,

1992, 35mm, 1.85, čb, 103', sp

Boemsko življenje "velikega" albanskega slikarja Rodolfa,

"velikega" francoskega pesnika Marcela in "velikega"

irskega skladatelja Schaunarda v dekadenci francoskega

predmestja. K "velikanom" prideta v avdienco tudi Samuel

Fuller in Louis Malle.


Kinoteka 20!

Pod udarom zakona (Down by Law)

Jim Jarmusch, ZDA, 1986, 35mm, 1.66, čb, 107', sp

Trije nenavadni liki – zapit radijski napovedovalec,

nepomemben zvodnik in izgubljen priseljenec iz Italije – se

znajdejo v isti zaporniški celici. Kako jim uspe pobegniti,

ni jasno niti Jarmuschu. Blodijo po močvirjih Lousiane in si

vsak po svoje predstavljajo svobodo.

Film, ki je predvsem zaradi edinstveno ležernega humorja

takoj ob nastanku dosegel status kulta.


Kinoteka 20!

Trojčice iz Bellevilla (Les Triplettes de Belleville)

Sylvain Chomet, Francija/Belgija/Kanada, 2002, 35mm,

1.66, barvni, 80'

Šampion je osamljen deček, ki ga posvoji babica. Ko ta

opazi, da je deček najbolj srečen, kadar sedi na kolesu,

ga začne intenzivno trenirati. Leta minevajo, Šampion

doraste svojemu imenu in se pripravlja za udeležbo na

svetovno znani kolesarski dirki Tour de France. Šampion

tekmovanja ne zaključi, saj ga na gorskem vzponu ugrabi

par skrivnostnih možakov. Babica in njen zvesti pes Bruno

se ga odpravita reševat. Pot ju vodi prek oceana v velemesto

Belleville, kjer se srečata s slovečimi Trojčicami iz Bellevilla,

čudaškimi glasbenimi zvezdami iz tridesetih let, ki se

odločijo vzeti babico in Bruna pod svoje okrilje.

spravljata v smeh – a od njunega zadnjega srečanja se je

kljub vsemu marsikaj spremenilo …

29.6. sreda20.00Klasiki

Imitacija življenja (Imitation of Life)

Douglas Sirk, ZDA, 1959, 35mm, 1.85, barvni, 125', svp

Nadobudna, nezaposlena in ovdovela igralka (Lana Turner)

v svoje majhno stanovanje vzame temnopolto brezdomko.

Obema ženskama, beli in črni, preglavice povzročata

njuni hčerki; najhujša je mlada Sarah Jane, ki hlasta po

drugačnem, srečnejšem življenju: sovraži svoje temno

poreklo, sramuje se matere in se zaradi svoje neobičajno

svetle polti pretvarja, da je belka. Če Vse, kar dovoli nebo

velja za Sirkov najbolj priljubljen in slovit film, potem je

Imitacija življenja njegov zagotovo najbolj kompleksen in

ganljiv. Sirk tu bolj odločno kot kadarkoli poprej ali kasneje

v svoji karieri pokaže, da se pod baročnimi nanosi barv in

melodramskimi arhetipi nepreklicno skriva ostra kritika

družbenih predsodkov.


Poletna zgodba (Conte d'été)

Eric Rohmer, Francija, 1996, 35mm, 1.37, barvni, 115', svp

Mladenič Gaspard (Melvil Poupard) poleti odpotuje v majhno

letoviško mestece na severni francoski obali, kjer upa, da bo

srečal Leno – dekle, v katero je zaljubljen. Kmalu po prihodu

spozna Margot, ki je zaposlena v pekarni njegove tete. Med

mladima se splete prijateljstvo. Skupaj prebijata prosti čas

in razpravljata o Gaspardovem odnosu do Lene. Mladenič ni

povsem iskren, saj ni prepričan o svojih čustvih. Čeprav trdi,

da ljubi Leno, se v njem porajajo dvomi, še posebej, ko na

prizorišče stopi tretje dekle.

legenda

sp slovenski podnapisi

shr srbohrvaški podnapisi

šp španski podnapisi

fp francoski podnapisi

svp slovenski video podnapisi

bp brez podnapisov

bd brez dialogov

opomba

Kinoteka si pridržuje pravico do sprememb programaemb

programa.

VI program kinoteke, maj-junij 2016

S programom filmov v Letnem kinu Muzeja slovenskih filmskih igralcev v Divači letos slavimo 20. obletnico Slovenske kinoteke.


Poklon Mileni Zupančič

Vdovstvo Karoline Žašler

Matjaž Klopčič, Slovenija, 1976, 35mm, 1.37, barvni, 106'

Lepa Karolina (Milena Zupančič) je poročena s priletnim in

zapitim Žašlerjem (Polde Bibič), s katerim ne moreta imeti

otrok. Karolina moža prevara in ta iz obupa stori konec,

vdova pa drsi iz enega moškega objema v drugega - vse do

neizbežnega propada. Pretanjena drama o tragični usodi

ženske v ruralno industrijskem okolju.

Program smo pripravili v sodelovanju s Slovenskim filmskim

centrom


Kinoteka 20!

Jules in Jim (Jules et Jim)

François Truffaut, Francija, 1962, 35mm, 2.35, čb, 105', sp

V Parizu pred prvo svetovno vojno prijateljstvo poveže

Nemca Julesa (Oscar Werner) s Francozom Jimom (Henri

Serre). Brezskrbna boema postaneta nerazdružljiva

prijatelja, ki si v življenju delita vse, tudi ženske. Očarana

nad fotografijo kipa ženske s skrivnostnim nasmeškom

srečata mladenko, Catherine (Jeanne Moreau), z enakim

nasmehom. Med trojko se splete ljubezenski trikotnik,

trajajoč dve desetletji, ki mu ne pride do živega niti vojna.

Nesmrtna filmska klasika in obenem ena najlepših

ljubezenskih zgodb, ujetih na filmski trak.

"Film ima dve temi: prva je 'fantovsko prijateljstvo ne sme

umreti' in druga, 'v troje se ne da živeti'. Ideja filma je v tem,

da ljubezenski par kot model ne zadostuje, druge možnosti

pa ni." François Truffaut


Kinoteka 20!

Dvoriščno okno (Rear Window)

Alfred Hitchcock, ZDA, 1954, 35mm, 1.66, barvni, 112', sp

Fotograf je zaradi zlomljene noge priklenjen na invalidski

voziček v svoji sobi. Čas si krajša tako, da skozi okno z

daljnogledom opazuje početje sosedov v stanovanju na

drugi strani dvorišča. Pri enem takih oprezanj posumi, da

je bil priča umoru. Eden najbolj elegantnih in priljubljenih

trilerjev mojstra Hitchcocka.


Kinoteka 20!

Kdo neki tam poje (Ko to tamo pjeva)

Slobodan Šijan, Srbija (Jugoslavija), 1980, 35mm, 1.66,

barvni, 85', sp

Dan pred nemškim napadom na Jugoslavijo se z dotrajanim

avtobusom podjetja Krstić skupina ljudi odpravi v Beograd.

Sledi niz nepričakovanih dogodkov in nekaj sto kilometrsko

potovanje se razpotegne na 24 ur, ki spremenijo svet okoli

Letni kino Muzeja slovenskih filmskih igralcev v Divači

Toponimija

Jonathan Perel, 2015

toponimija

kino otok / ena + ena


V nagrajenem, nevpadljivo čarobnem filmskem eseju Jonathana Perela Toponimija (Toponimia, 2015), ki je eden najbolj dovršenih in pomembnih dokumentarcev 21. stoletja doslej, so v središču pozornosti Teniente Berdina, Capitán Caceres, Soldado Maldonado in Sargento Moya – štiri vasice v Tucumánu, majhni provinci severozahodne Argentine. Vsako od štirih vasic je sredi 70. let zasnovala, načrtovala in zgradila zvezna vlada, sledeč (vsaj zanjo) nadvse zadovoljivemu rezultatu brutalne operacije Neodvisnost (1973–4). Ta je nasilno zadušila levičarski gverilski upor v okolici Andov, v kruto obubožanem kmečkem območju, polnem hribov in džungel, ki ga je vodila ljudska revolucionarna vojska s pomočjo v mestih delujočih 'montoneros' in nekaj kubanskih enot; slednje je na pomoč poslal Fidel Castro. Vlada, ki si je zelo želela nadzorovati poraženo, nezadovoljno prebivalstvo, je mesece pred svojim padcem zaradi vojaškega udara nasilno preselila preživele hribovske prebivalce v štiri ravninske vasi. Vsaka je bila poimenovana po vojaku, ki je padel v operaciji – Perelov čudni naslov se nanaša na prakso poimenovanja krajev po ljudeh. Vasi, ki sicer niso bile identične, so imele veliko skupnega: športno igrišče, cerkev, trgovino, park z odkrito funkcionalnimi kipi. Ključno je, da se je v središču dvigoval nad vas visok, pravokoten stražni stolp, okrašen s patriotskimi slogani – neizbežnimi manifestacijami zatiralskega nadzora v slogu velikega brata.Skoraj štirideset let pozneje se je režiser/snemalec/montažer Perel podal v vsako vas posebej, njegova kamera pa je zajela njihove paradoksne kombinacije

kino otok

Yilmaz Güney (1931–1984), Turek kurdskega rodu, igralec, režiser, scenarist, pisatelj in zlasti goreč borec za svobodo, je legenda turškega filma in zanesljivo najznamenitejši in najkontroverznejši filmar Turčije. V petdesetih letih je Güney kot študent prava in ekonomije stopil v svet filma in na koncu desetletja že brez prediha delal z režiserjem Atifom Yilmazom, znanim po priljubljenih realističnih komedijah, kot scenarist, asistent režije in igralec. Čeden in karizmatičen je postal resnična filmska zvezda in ker je igral večinoma izobčence, se ga je prijel nadimek "Grdi kralj" (bil je precej drugačen od tipičnih turških "poštirkanih" moških filmskih junakov tistega časa). V šestdesetih je ustanovil produkcijsko hišo in začel snemati svoje filme, najprej žanrske (melodrame, kriminalke) z nežnim političnim podtonom. Leta 1970 je posnel film Upanje (Umut),

ki mu je zaradi realističnega prikaza urbanega brezupnega vsakdanjika revnih prinesel nemilost turških cenzorjev in ga nazadnje za en teden pripeljal v zapor. V sedemdesetih in v začetku osemdesetih, ko so se politične in družbene razmere v Turčiji zaradi vojaških udarov zaostrile, je izmenično snemal filme, se skrival v gorah Anatolije in neredko sedel v zaporu. Za zapahi je presedel okoli deset let življenja. Na festivalu Kino Otok si bomo lahko ogledali Pot (Yol, Şerif Gören, Yilmaz Güney, 1982), ki ga je Güney dobesedno posnel iz zapora – tam je spisal nadroben scenarij in v celici odigral nekatere prizore, asistent Gören pa je film zrežiral po njegovih natančnih navodilih. Güney je pobegnil iz zapora (sam je povedal, da je kratko malo odšel) in prebegnil v Francijo, tam film zmontiral in ga še istega leta predstavil v Cannesu, kjer so ga nagradili

z zlato palmo in nagrado FIPRESCI. Po filmu Pot je Güney pred nenadno smrtjo (zbolel je za rakom) posnel le še en film, Zid (Duvar, 1983), realističen in pretresljiv film o turškem zaporu. In Güney je bil prepričan, da je izgnanstvo le začasno, ves čas bivanja v tujini je hrepenel po okolju, ki je bilo njegov dom.O snemanju Güneyjevega zadnjega filma – in še o marsičem – govori dokumentarec Balada o izgnancih (La Ballade des Exiles, Ilker Savaşkurt, 2016), ki ga bomo tudi lahko videli na Otoku in po festivalu še v Kinoteki.V Baladi o izgnancih filmsko legendo spoznamo preko pričevanj in neposredno, saj je film sestavljen iz izjav Güneyevih prijateljev in sodelavcev ter iz arhivskih ali dokumentarnih posnetkov različnih virov. V posnetkih spoznamo Güneya v zaporu v

Turčiji in na snemanju zadnjega filma, spoznamo ga kot neverjetnega in nenavadnega, gorečega, preciznega, resnicoljubnega, ljubečega, a tudi nasilnega in fanatičnega – popolnoma predanega svojemu delu ali, bolje rečeno, svojemu poslanstvu: boju za svobodo izpod fašističnega vojaškega jarma, ki (je) dušil Turčijo. O vsem tem pripovedujejo tudi izjave prijateljev in sodelavcev, a film nenazadnje spregovori tudi o njih samih, saj so večinoma Turki, politični begunci in njihovi potomci, ki živijo v tujini. Tako dokumentarni film ne prikaže zgolj zgodbe o filmskem velikanu, o njegovem zanesenem ustvarjanju, temveč tudi močno zgodbo o ljudeh, ki so primorani živeti na tujem, o ljubezni do okolja, ki mu pripadajo, a jim je bilo nasilno vzeto..Varja Močnik

Balada o izgnancih

Ilker Savaşkurt, 2016

yilmaz güney: goreč zagovornik svobode

Otoški val bo med 1. in 5. junijem spet butnil ob Izolo. Naplavil bo nova in vznemirljiva filmska dela in še več – filmske pokrajine ali okolja, kjer nastajajo pomembni filmi najrazličnejših dolžin, oblik, zvrsti in žanrov. Na štirih platnih (seveda, dve med njimi, Video na plaži in Letni kino Manzioli, bosta še vedno pod milim izolskim nebom) se bodo predstavili filmi in avtorji nenavadnih pogledov in ostrih izrazov. Spoznavali bomo filmarje, ki se šele vpisujejo v filmsko zgodovino, in tiste že uveljavljene, nekatere med njimi smo tudi že gostili na prejšnjih edicijah Otoka.

Otoški abonma lahko tradicionalno kupite v predprodaji, Kinopoličani s 30% popustom – in ta vključuje še brezplačno kampiranje v Š(kampu) v parku za izolskim Svetilnikom. Program filmov si lahko od 12. maja ogledate na www.isolacinema.org. Kino Otok pa se bo kakor vsako leto v okviru Otoka v Ljubljani preselil tudi na ljubljanska platna, v Kinoteko in Kinodvor, kjer bodo lahko ljubljanski gledalci ujeli nekatere otoške naslove in celo več – filme, ki dopolnjujejo otoški program..

zunanje naložene uniformnosti in notranje izražene individualnosti s pomočjo matematičnega, metodičnega pristopa. Perel je zbral nepristranske, vendar predano radovedne portrete teh zaspanih, redko obiskanih zakotij – katerih zlovešči izvor in tragične zgodovine so zdaj napol pozabljeni, napol pokopani pod odluščeno barvo in propadajoče kamnite konstrukcije.S svojo formalno strogostjo v slogu Jamesa Benninga, ki ga Perel priznava kot velik vpliv, se Toponimija, ki je osvojila nagrado kritikov na lanskem FIDMarseille, kasneje pa požela precejšnje odobravanje v New Yorku, Avstriji in drugod, sprva zdi kot zahtevno asketska, grozeče odločna vaja v mišljenju militarističnega urbanizma. A medtem ko se simetrično štiridelni format počasi razkrije in nato kumulativno gradi, postopoma in zanimivo pridejo na plan Perelovi prefinjeno igrivi nameni – poleg občutljivega ušesa za atmosferske zvoke in ostrega očesa za pomenljive vizualne detajle, ki štiridesetletnega domačina Buenos Airesa odlikujejo kot umetnika in etnoantropologa. Rezultat je izzivalno inteligentna in izvirna uporaba znanih strukturno-dokumentarnih tehnik na pikro politični vsebini. Zelo redko sta oblika in vsebina tako drzno in domiselno zliti.. Neil Young

Prevod: Maja Lovrenov

program:Balada o izgnancih, 8.6. ob 19.00Kamen v žepu, 8.6. ob 21.00Toponimija, 9.6. ob 19.00Za eno samo uro s teboj, 14.6. ob 18.30


kultivator

Richard Linklater nam vpogled v zgodbo Francozinje Céline (Julie Delpy) in Američana Jesseja (Ethan Hawke) ponudi vsakih devet let; najprej leta 1995, ko se spoznata na vlaku za Dunaj, potem leta 2004, ko se po naključju spet srečata v Parizu, in nazadnje leta 2013, ko sta že nekaj let poročena in imata dve hčeri. Filmi o njiju – sploh prva dva – so v dobrih dveh desetletjih od svojega nastanka postali ikonični, skorajda kultni; gospodarna preprostost predloge, v kateri "fant spozna dekle", nato pa se sprehajata in pogovarjata, je postala referenčna točka za številne neodvisne filmarje in njihova dela (na primer Quiet city [Aaron Katz, 2007], Iskanje polnočnega poljuba [In Search of a Midnight Kiss, Alex Holdridge, 2007] in celo slovenski film Dvojina [2013, Nejc Gazvoda]). Čeprav so vsi trije filmi dediči konvencij klasične melodrame in sodobnejše romantične komedije, se s klasičnim srečnim koncem ljubezenskih zgodb ves čas poigravajo: po prvem delu, Pred zoro (Before Sunrise), so se vsi spraševali, ali se bosta Jesse in Céline držala dogovora in se spet sestala šest mesecev pozneje. V drugem delu, Pred mrakom (Before Sunset), izvemo, da se nista – Jesse je prišel, a Céline ni bilo, ker ji je umrla babica, naslovov ali telefonov pa si nista izmenjala. Tako se spet znajdemo pred (tokrat sicer veliko manj negotovo) dilemo: bosta zapustila svoja

partnerja in pristala skupaj, ali ne? Ob koncu veliko konvencionalnejšega (a hkrati morda najboljšega dela) Pred polnočjo (Before Midnight) je (skoraj povsem) jasno, da se bosta nekoliko odtujena zakonca spet spravila in zbližala – Pred polnočjo je prvi film v trilogiji, ki njuno pripoved dejansko zaokroži. Tako kot je bila za ustvarjalni proces v vseh treh filmih, ki so scenaristično nastajali sproti, ključna improvizacija, pri kateri sta imela odločilno vlogo prav oba igralca in njuna interakcija, brez klasične avtoritete režiserja oz. scenarista, v dialoškem odnosu nista le protagonista med seboj, temveč tudi protagonista in občinstvo ter kritiki: po prvih dveh delih so oboji burno razpravljali o verjetnosti njunega ponovnega srečanja (in skupnega življenja). Navsezadnje pa je dialoškost trilogije Pred … tudi medbesedilna – poleg tega, da vsak del odgovarja na vprašanja prejšnjega, Pred mrakom razkrije, da je o njunem prvem srečanju Jesse napisal roman, ki je postal uspešnica (tako kot je Richard Linklater prvi film zasnoval po svojem srečanju z žensko, ki jo je spoznal v trgovini z igračami ter se nato dolgo v noč z njo pogovarjal in sprehajal po Philadelphii); na predstavitev Jessejeve knjige v slovito pariško knjigarno pa pridejo trije novinarji, ki se, podobno kot kritiki in gledalci Pred zoro, ne morejo zediniti, ali se bosta junaka iz romana spet srečala, ali ne.

Devet let med posameznimi filmi je bilo enako dolgih tudi za Linklaterja, oba igralca in ciljno občinstvo, ki se je od začetka do konca trilogije postaralo za osemnajst let. Snemanje skozi leta, a s presledki, je način filmskega ustvarjanja, ki Linklaterja, kot kaže, še posebej navdušuje: podobno je narejen njegov monumentalni projekt Fantovska leta (Boyhood, 2014), nastal v obdobju dvanajstih let, v katerih Mason (Ellar Coltrane) odraste, medtem ko se njegova starša (Patricia Arquette in Ethan Hawke) starata. Poleg zunanjega časa, ki neizogibno teče tako v filmih kot med njimi (ti niti z zaključno špico ne morejo "pritisniti na pavzo"), ves čas teče tudi čas, ki je odmerjen Céline in Jesseju za njuna naključna srečanja, še posebej izražen v predlogu "pred": skupaj sta lahko pred zoro – in pred mrakom, ko mora Jesse na letalo. Morbidnost, ki je delno prežemala njune pogovore v Pred zoro, je bila morda le projekcija strahov, okrog katere sta napletala svoje filozofske domneve, v Pred mrakom pa je prisotnost smrti že bolj oprijemljiva ter pri njiju in v njunih pogovorih izzove povsem praktičen, takojšen odziv – ti postanejo bolj resni in vztrajni. Staranje obeh igralcev dodatno poudarja Linklaterjev eksistencialni premislek: sedanjost je komajda otipljiva, hkrati pa zlovešča. Ne gre več za preganjanje dolgčasa, nasprotno: gre za bitko s časom, pogovor med Jessejem in Céline pa je veliko manj spontan ter

kino-katedra: k pojmu političnega v znanstveni fantastiki

distopija za današnji čas

veliko bolj motiviran. V devetih letih sta o času oba začela razmišljati kot o nečem končnem, nečem, kar zahteva kompromise, celo vdajo. V Pred polnočjo jima od razburljivosti pogovora ostanejo predvsem spomini. Jesse in Celine sta ista človeka kot pred skoraj dvajsetimi leti, vendar sta hkrati (kot drug za drugega z razočaranjem ugotavljata sama) tudi povsem drugačna; če je šlo prej za koprnenje zaradi neizpolnjenih fantazij, gre zdaj za razblinjanje istih idealov. Zadnji del Linklaterjeve trilogije odgovori na vprašanja iz prejšnjih dveh filmov, a jih hkrati zastavi še veliko več; ustvarjalni potencial vseh treh pa tako združi v edinstveno in nepozabno razpravo o razvoju ljubezenske zgodbe..Tina Poglajen

program:Pred zoro, 24.6. ob 21. 30Pred polnočjo, 28.6. ob 21.00

"Svet je propadel. Le še Britanija koraka naprej." Da je temu tako, skrbijo militariziran varnostni aparat, množična deportacijska taborišča in žrtvovanje svobode v imenu varnosti, znotraj družbe, v kateri je nasilje postalo stvar vsakdanjika.Otroci človeštva (Children of men, Alfonso Cuarón, 2006) je filmski portret distopične družbe za današnji čas. Še posebej je aktualen zato, ker so fašistoidne politike, ki jih režiser niza iz kadra v kader, na prvi pogled paradoksno multikulturne. Priča smo ničelni stopnji fašizma. To ni zgodovinski fašizem dvajsetih in tridesetih let dvajsetega stoletja,

niti ne gre za rafiniran nacionalizem, s katerim današnji populisti načenjajo ustaljeni politični red. Fašistoidnost Velike Britanije, skozi katero se prebijajo naši protagonisti, ne izključuje po krvi, niti po kulturi, ampak po državljanstvu. Temnopolti britanski vojaki, ki izganjajo kontinentalne zahodnjake in severnjake, ter anahronistična starka, ki se v nekem kadru v nemščini zgraža nad tem, da je zaprta v kletki skupaj s črnci, pričajo o "naprednosti" režima. Tovrstna posplošujoča in politično korektna avtoritarnost je bistvo današnjega časa, v katerem lahko humanitarne vrednote brez

težav soobstajajo s postavljanjem žice na mejah ter zaostrovanjem varnostnih in azilnih politik.Tudi v kanonu znanstvene fantastike predstavlja zgodba odmik od ustaljenih tradicij. Idealnotipsko sta pogosto zoperstavljeni dve klasiki: 1984 in Krasni novi svet. Na eni strani distopija, ki jo uteleša vseobsegajoč in represiven državni aparat, ekraniziran na primer z 1984 (Michael Radford, 1984), Ekvilibrij (Equilibrium, Kurt Wimmer, 2002) in V kot vroče maščevanje (V for Vendetta, James McTeigue, 2006). Na drugi recimo temu bolj foucaultovski pristop, kjer vzdrževanje družbenega reda ne poteka prvenstveno z odkrito represijo, ampak z regulacijo užitka in samoizpolnjevanja, kar nam je znano iz trilogije Matrica. Spomniti velja še na mejne primere, kot je Fahrenheit 451 (François Truffaut, 1966). Oba idealna tipa sta odraz svojega časa – na eni strani kritika potrošniške družbe, v kar so se v veliki meri (nikakor izključno) reducirali novi idejni tokovi šestdesetih in sedemdesetih let dvajsetega stoletja. Na drugi afirmacija meščanskih idealov individualizma in liberalizma kot cepiv pred totalitarizmom. Interpretacije, jasno, niso nujno enake zavednim avtorskim intencam – George Orwell, kritik angleškega kolonializma in borec v vrstah trockističnih milic v španski državljanski vojni, se lahko obrača v grobu zaradi kooptacije, ki je prišla z uvrstitvijo 1984 in Živalske farme v mainstreamovski kanon svetovne umetnosti.Pri Otroci človeštva pa umanjka tista notranja partija, vlada v senci ali kabala zarotnikov, ki bi

si zamislila in oblikovala svet po svoji podobi, navadnim smrtnikom pa preprečevala misliti, brati knjige ali čutiti. Ne skrbijo nas več konformizem ali nedemokratičnost, zdaj gre za preživetje. Distopija ni več antiutopija, barvni negativ popolno organizirane družbe, ampak je umazan družbeni kaos.Vzemimo film kot opozorilo, kaj se z družbo že dogaja. Hkrati pa to sporočilo ni moralistično ali podano skozi optiko herojskega disidenta, temveč je režiser našel prostor zanj v ozadju nekaterih najdaljših in tehnično najkompleksnejših kadrov zadnjih let. Kot je v komentarju k DVD izdaji izpostavil znani perverzni ljubitelj filma: ospredje filma služi kot spremljava ozadju in ne obratno..Dragan Nikčević

program:Otroci človeštva, 5.5. ob 19.00Iztrebljevalec, 12.5. ob 19.00

Otroci človeštva

Alfonso Cuarón, 2006

Pred zoro

Richard Linklater, 1995

Pred polnočjo

Richard Linklater, 2013

dialoškost in čas v trilogiji "pred …"

razstava: kino na slovenskem


Film kot kompleksen in raznovrsten medij vpliva na življenja ljudi na najrazličnejše načine. Tu so njegovi snovalci in ustvarjalci ter strokovnjaki različnih tehničnih filmskih poklicev, pa tudi manj izpostavljeni strokovnjaki: inovatorji in inženirji, zadolženi za razvoj filmske tehnike in materialnih nosilcev, zdaj tudi digitalne tehnike in medija. S filmom se ukvarjajo tudi teoretiki, filmski kritiki, publicisti in raziskovalci, pa arhivisti in muzealci. Najbolj skriti – v projekcijskih kabinah – so kinooperaterji, vpleteni pa so še številni drugi ljudje, od biljeterjev do upravnikov kinodvoran, od distributerjev do voznikov. Najočitnejši in najbolj neposreden je gotovo vpliv filma na gledalce. Ti so si film dolga leta lahko ogledali le v temi kinodvorane, s projekcijo s filmskega traku na filmsko platno. Da je bil dostop do filma nekoč mogoč le z obiskom kina, je bilo samoumevno – film in kino sta bila tako neločljivo povezana. V številnih mestih in krajih po Sloveniji je deloval kino – najpogosteje v za ta namen zgrajeni dvorani, ponekod si je dvorano delil z lokalnimi gledališkimi in drugimi društvi, spet drugod pa se je skozi leta selil iz prostora v prostor. Da so imeli kinodvorano tudi manjši slovenski kraji, je bil rezultat in zasluga delovanja kulturne politike, ki se je po koncu druge svetovne vojne načrtno in sistematično lotila izgradnje nacionalne kinematografije, pri gradnji kinodvoran pa so sledili načelu "Kino v vsako vas!". Kino je bil povsod dolga leta dobro obiskovan in je bil pogosto stičišče življenja v kraju. Razvila se je kultura obiskovanja kina in gledanja filmov, ki ima skupne značilnosti po vseh krajih, kjer je bil kino prisoten. Film in kino sta zaznamovala vse generacije. Šlo je za – v vseh pomenih – vsem dosegljivo kulturno in izrazito družabno preživljanje prostega časa, čeprav se je intimno v temi kina s filmom soočil vsak sam. Film so vedno spremljali plakati, fotografije iz filmov, razstavljene v vitrinah, filmski listi ter različne promocijske razglednice, koledarji, revije in časopisni članki. Številni gledalci so vodili osebne dnevnike ogledov ali albume, kamor so lepili časopisne izrezke, vstopnice, ki so jih hranili za spomin, ali fotografije najljubših igralk in igralcev. S prihodom televizije in kasneje videotehnologije pa se je zlasti v osemdesetih letih prejšnjega stoletja

neustavljivo začel proces zamiranja obiska, tako da so v devetdesetih številne kinodvorane povsem nehale delovati. Prenekatere dvorane niso našle rešitve, s katero bi ponovno zaživele, spet druge so se tehnološko posodobile ali se povezale z drugimi in nadaljujejo s svojim poslanstvom. V tem času, ko se spreminja vsa filmska pokrajina, Slovenska kinoteka nadaljuje pred leti začeto raziskovanje stanja in zgodovine kinematografov na Slovenskem. Kinoteka se kot nacionalni filmski muzej s filmsko dediščino ukvarja celostno, zato nas zanima tudi zgodovina, ki jo skrivajo že opuščene kinodvorane po Sloveniji. Zanimajo nas tudi ljudje, ki so opravljali različne poklice, povezane s prikazovanjem filmov. Mnogi so se upokojili ali poiskali drugo delo, številni dokumenti, gradiva in filmska tehnika pa so prepuščeni propadu ali so namenjeni za odpad. Delu slovenske filmske zgodovine tako grozi, da izgine. V okviru projekta Kino na Slovenskem, s katerim popisujemo, raziskujemo, dokumentiramo, fotografiramo in zbiramo filmsko tehniko, dokumente in gradiva, pomembne za zgodovino kinematografije na Slovenskem, se posebej posvečamo tudi nematerialni filmski dediščini. Gre za spomine ljudi, ki se jih je film dotaknil poklicno, ljubiteljsko ali zasebno. Spomine pa je najlažje obuditi na mestu, kjer so nastali, zato je nastal projekt Kino (o)živi, v okviru katerega je kot prvi za nekaj časa zaživel kino v Preboldu. Namen projekta Kino na Slovenskem ni le zgodovinski popis z raziskavo. Evidentiranje, raziskovanje in zbiranje služijo kot podlaga za razstave, publikacije, dogodke, delavnice in srečanja, katerih namen so popularizacija filmske kulture in izobraževanje, predvsem pa ozaveščanje o pomembnosti ohranitve filmske dediščine. To je celostno muzejsko delovanje, s katerim ohranjamo slovensko filmsko dediščino, omogočamo dostop do nje in s tem skrbimo, da ostaja živa.. Metka Dariš

podnapisi:

1. Dom Svobode in kino vitrina z napisom Kino Prebold

(hrani: Janja Kotnik)

2. Dvorana v stavbi kmetijske zadruge v Preboldu,

v kateri so v zadnjem obdobju obstoja kina v Preboldu,

od leta 1959, potekale kino predstave

(si_zac/1344_(148)156 Tekstilna tovarna Prebold)

(hrani: Zgodovinski arhiv Celje)

3. Ročno izdelani tablici za oznako dnevov in ur filmskih

predstav iz projekcijske kabine kina v Preboldu

4. Načrt projekcijske kabine za kino v Preboldu

5. Tablica z vrat projekcijske kabine kina v Preboldu

1

kino (o)živi, prebold

2

Ob zaključku projekta Kino (o)živi v Preboldu se po razstavi v Občinski knjižnici Prebold tudi v dvorani Slovenske kinoteke odpira dokumentarna razstava, ki jo spremlja tudi katalog – ta je naprodaj tudi pri blagajni Kinoteke. Na posebni projekciji bomo poleg razstave in kataloga predstavili tudi ozadje projekta, potek dela, raziskave in najdbe ter ugotovitve o zgodovini kina v Preboldu. Razstava je pripravljena v letu, ko Slovenska kinoteka praznuje 20 let.

program:Ninočka, 15.6. ob 18.00

3

4

5


kinotečno branje

pomlad

svojega predhodnika Nika Kurenta. Zaradi odvisnosti vizualnih raziskav od tehnologije je del besedila posvečen metodološki in delno praktični realizaciji vizualnih zapisov. Namen knjige je, da bi seznanjanje z razvojem vizualnih raziskav in pregledom teoretskih izhodišč udomačilo ustrezno terminologijo in prispevalo k hitrejšemu vključevanju vizualnih zapisov kulture v raziskovalni sistem etnologije in sorodnih ved. Naško Križnar je tudi avtor knjige Slovenski etnografski film: Filmografija 1905–1980. V knjigi so zbrani vsi znani etnografski filmi, nastali na tleh Slovenije v tem obdobju. Filmografija zajema tako amaterske posnetke kot posnetke televizije, pa tudi filme, ki so nastali v profesionalni produkciji, namenske posnetke raziskovalcev ipd.Jean Cocteau je bil francoski vsestranski umetnik. Poet, pisatelj, igralec, filmski scenarist in režiser; med drugim je režiral film Orfej (Orphée, 1950), ki prihaja na naš spored. Knjižnica vam v branje ponuja dnevnik, ki ga je Cocteau pisal ob snemanju druge mojstrovine: Lepotica in zver (1946). Knjiga Beauty and the beast: Diary of a film zajema čas od prvega snemalnega dne do premiere filma. Dnevnik govori o procesu produkcije in neprestanih težavah, ki so se pri tem pojavljale, o boleznih igralske ekipe, pa težavah s kakovostjo filmskega traku, z nedelujočimi kamerami … Dnevnik seveda govori tudi o povojni Franciji, predvsem pa je to knjiga o ljubezni do filma, Filma z veliko začetnico.Da pa čisto brez retrospektiv ne bo šlo, je "krivo" evropsko nogometno prvenstvo v nogometu. Ob enakem dogodku pred štirimi leti je bila v Mestni galeriji Ljubljana na ogled razstava Lepa igra z deli, ki so se navezovala na nogomet. Pri tem je izšel tudi zbornik z naslovom Lepa igra, ki prinaša raznovrstna besedila, povezana z nogometom in umetnostjo, filozofijo, estetiko, filmom, poezijo ipd. – Prijetno branje, ki nogomet prikazuje v drugačni, ne le športni luči..Viki Bertoncelj

Pomladanski program kinoteke sestavljajo predvsem posebni dogodki – posebne projekcije – in ne toliko festivali ali retrospektive, kakor smo sicer vajeni. Za poglobljeno spremljanje nekaterih dogodkov vam kinotečna knjižnica v spremno branje ponuja nekaj zanimivih naslovov.Tako bo na sporedu dokumentarni film Shamans of the blind country (Michael Oppitz, 1981), ki ga uvrščamo v "podvrsto" dokumentarca, imenovano etnografski film. Kot navezavo na etnografski film priporočamo knjigo Innovation in etnographic film: From innocence to self-consciousness avtorja Petra Loizosa, ki je prvi celovit uvod v naravo in razvoj etnografskega filma med letoma 1955 in 1985. Loizos obravnava petdeset po njegovem mnenju najpomembnejših filmov, nastalih v tem obdobju, začenši s pregledom del Johna Marshalla in Timothyja Aschema v petdesetih letih, in nadaljuje s filmi Jeana Roucha, Roberta Gardnerja … Loizos kaže na stalen tok inovacij v etnografskem filmu, in sicer v štirih paralelnih tokovih: produkciji filmov, vprašanjih vsebine, podajanja argumentov in etnografskega preverjanja pristnosti. Njegove analize posameznih filmov se spopadajo z vprašanji realizma, avtentičnosti, vloge avtorjev in tudi vlog nastopajočih v filmih. Knjiga je kot sistematičen pregled razvoja etnografskega filma pomemben vir za številne antropologe, etnologe in druge raziskovalce, ki tovrstne filme uporabljajo kot orodja za raziskovanje in poučevanje. Prav s pomenom filma v etnoloških raziskavah smo se veliko ukvarjali tudi na domačih tleh – ne nazadnje je bil temu posvečen 61. kongres svetovne organizacije filmskih arhivov in kinotek (FIAF) leta 2005 v Ljubljani v soorganizaciji Slovenske kinoteke in Filmskega arhiva pri arhivu RS. Prav posebej pa se s tem v svojih raziskavah že vrsto let ukvarja Naško Križnar. V svoji knjigi Vizualne raziskave v etnologiji Križnar utemeljuje uvajanje vizualnih informacij v znanstvene raziskave. Ob tem se veliko naslanja na lastno filmsko dejavnost, pa tudi na dejavnost

napovedujemo: razstava

marta

Po sedemnajstih letih se julija od rednega delovnega staža poslavlja najbolj prepoznavna in bržkone zadnja prava kinoblagajničarka v Ljubljani. A brez skrbi, v Kinoteki se bomo z Marto kljub temu tudi v bodoče še srečevali, sicer nekoliko redkeje za šipo blagajne, pa vendar – še raje in večkrat – končno tudi v kinodvorani.

Marta, že leta si tako rekoč prvi obraz Kinoteke, saj si tista, ki obiskovalce kinotečne dvorane najprej nagovori. Kako si pristala v Kinoteki?Na tem delovnem mestu je bila zaposlena moja sestra. Ko je odhajala, jo je gospod Silvan Furlan vprašal, ali pozna kakšno zanesljivo blagajničarko. Predlagala je mene in bil je navdušen. Tako sem prišla delat v Kinoteko. Delo mi je bilo poznano, ustanova prav tako, saj sem se že prej večkrat oglasila pri sestri v službi in jo nekajkrat celo nadomeščala. In tako sem od leta 1999 neprekinjeno tu.

Kinoteka je skozi čas doživela marsikatero spremembo. Se je pri tem spreminjalo tudi tvoje delo?V prvih letih dela sem izključno prodajala vstopnice za ogled filmov. Danes pa so moje delovne obveznosti zahtevnejše, saj poleg prodaje vodim kinotečni klub in evidenco publikacij. Tudi čas predvajanja filmov se je spremenil. Spominjam se petkovih maratonov pozno v noč. Moj delokrog je bil zelo raznolik, sprejela sem vsako noviteto in seveda tudi dodatno delo. Določeni filmi so pritegnili veliko obiskovalcev, predvajali pa smo jih tudi samo za enega gledalca.

Se ti je kaj prav posebnega zapisalo v spomin?Spominjam se, kako me je presenetil redni obiskovalec, študent, ki mi je v zahvalo za prijaznost prinesel košaro vrtnin z domačega vrta. In še bi lahko naštevala. A najbolj so se mi vtisnile v spomin dolge vrste obiskovalcev, razprodane projekcije, tu in tam pa tudi kakšen občudovalec.

Pa kakšen poseben obiskovalec?Posebnih je bilo veliko, a resnično poseben je bil gospod Vlado (zmeraj sedma vrsta, tretji sedež), ki je bil reden obiskovalec. Tudi če se ni udeležil filma, je prišel do blagajne pokramljat. Rada sem prisluhnila obiskovalcem, ki so prišli le na kratek klepet.

Zakaj misliš, da se te že leta drži sloves najbolj priljubljene kinoblagajničarke (no, pravzaprav si zunaj konkurence)? Kot sem že omenila, sem bila do obiskovalcev vedno prijazna in sem upoštevala njihove želje. Delo sem opravljala vestno, odgovorno in s predanostjo.

Kaj boš najbolj pogrešala?Pogrešala bom stik z obiskovalci; upam, da bodo tudi oni pogrešali mene. Izredno lepo je bilo delati z mladimi sodelavci, saj so zelo spoštljivi.

Kateri film si izbrala?Najrajši bi izbrala enega od filmov z Marilyn Monroe, saj je bila v mlajših letih moj idol. Izbrala pa si bom …Casablanco.

Marta, pogrešali bomo tvojo vsakodnevno prisotnost!.program:Casablanca, 24.6. ob 19.00

iz kinotečnih vrst

popravek

V besedilu Prvih dvajset let arhiva Kinoteke (objavljenem v

Kinotečniku št. 7–8, marec-april 2016, letnik XVI), v katerem

avtorica navaja, da je arhiv Slovenske kinoteke preselil

svoje depoje tudi v opuščeni objekt Vibe filma, je prišlo do

netočnosti, objekt je bil namreč v lasti Vesna filma.

Za napako se opravičujemo.

kinoteka 20!Razstava ob 20. obletnici Slovenske kinotekeod 18. junija 2016 v prostorih Slovenske kinoteke na Metelkovi 2a,z vodenim ogledom v okviru Poletne muzejske noči ob 18.30.

Casablanca

Michael Curtiz, 1942

kinotečni red

Vstopnice so naprodaj pri blagajni

Kinoteke uro pred začetkom prve

predstave.

Obiskovalce prosimo, naj prihajajo na

predstave pravočasno.

V dvorano Slovenske kinoteke ni

dovoljeno vnašati hrane ali pijače.

Prenosni telefoni morajo biti izključeni.

kolofon


izdajatelj: Slovenska kinoteka, Miklošičeva 28, 1000 Ljubljanatel. 01.43.42.510, faks 01.43.42.516 [email protected]; www.kinoteka.sisofinancira: Ministrstvo za kulturo

dvorana silvana furlanapisarna programskega [email protected] ure: 11.00–14.00tel. 01.43.42.520, faks 01.43.42.521Varja Moč[email protected]|01.43.42.522Kaja Bohorč[email protected]|01.43.42.520Matevž [email protected]|01.43.42.523Anja Naglič[email protected]|01.43.42.525kurator Animateke Igor [email protected] Matičič(eno uro pred prvo predstavo)[email protected]|01.43.42.524cena vstopnice: 4 eur

kinotečna kavarnaKinotečna kavarna se odpre eno uro pred prvo projekcijo.

slovenska kinotekadirektor: Ivan [email protected]|01.43.42.500muzejski oddelekMetka Dariš[email protected]|01.43.42.505arhivski oddelekDarko Š[email protected]|01.43.42.535 raziskovalno-založniški oddelekAndrej Š[email protected]|01.43.42.529knjižnica in mediatekaViktor [email protected]|01.43.42.530ponedeljek, torek, četrtek 9–15hsreda 10–18hpetek 9–14h

kinotečnikISSN: C503-7182 urednika: Matevž Jerman, Varja Močnik jezikovni pregled: Mojca Hudolin (razen programa)oblikovna zasnova: Metka Dariš, Tomaž Permeoblikovanje: Tomaž Permetisk: Delonaklada: 7.000distribucija: DPGTeksti: Anja Banko, Metka Dariš, Carolina López, Varja Močnik, Boštjan Narat, Dragan Nikčević, Tina Poglajen, Urban Presker, Urban Šrimpf, Dora Trček, Neil Young

Pri organizaciji programa so nam pomagali naslednji posamezniki in organizacije, za kar se jim najlepše zahvaljujemo: Lojz Teršan, Tatjana Rezec Stibilj (Slovenski filmski arhiv), Emilie Cauquy (La Cinémathèque Française), Urban Šrimpf, Uwe Reissig (Goethe-Institut Ljubljana), Arsenal Berlin, José Manuel Costa (Cinemateca Portuguesa), Tatjana Verstovšek, Luis Romera Pintor (Veleposlaništvo Kraljevine Španije), Anael García (Acción Cultural Española (AC/E)), Jair Salvador Flores Alvarez, Alenka Suhadolnik (Ministrstvo za zunanje zadeve RS), Saša Istenič (Oddelek za azijske študije,

Filozofska fakulteta, Univerza v Ljubljani).

festival žanrskega filma kurja polt 2016

kinopolis vabik vpisu!Postanite polnopravni kinopoličani in se včlanite v ultimativni cinefilski klub! Članstvo v klubu Kinopolis prinaša:•petdeset odstotkov popusta pri nakupu•vstopnic rednega programa Kinoteke•(redna cena vstopnica je 4,00 eur, •za člane 2,00 eur)•trideset odstotkov popusta pri nakupu•vseh kinotečnih publikacij.•deset odstotkov popusta pri •nakupovanju v Kinodvorovi Knjigarnici.•člani brezplačno prejemajo Kinotečnik•po pošti.

cena20 eur za študente, dijake, upokojence in brezposelne25 eur za delovne občaneČlanarina velja leto dni od vpisa.Včlanite se lahko pri blagajni Kinoteke..

Festival Kurja polt, posvečen kultom, klasikam in žanrskim odpadnikom, se je s tretjo edicijo med 13. in 17. aprilom poklonil že davno ponarodelemu tropu in teoriji "zadnjega dekleta" (Final Girl), ki ju je ameriška teoretičarka Carol J. Clover razvila na podlagi sodobnih slasherjev, filmov o psihotičnih morilcih in njihovih povečini ženskih žrtvah. Gledali smo kulte in klasike svetovne žanrske preteklosti, od Daria Argenta do Jeana Rollina, od ameriških 50. do 70. let. Čas je, da se vrnemo bližje domu in ohladimo razgrete strasti. Če se je tretji festival Kurja polt pričel s festivalskim ogrevanjem v formi stripovskega natečaja, se nam v juniju obeta festivalsko ohlajanje z Malo delavnico DIY (naredi si sam) avdiovizualne postprodukcije. Vrnili se bomo k fenomenu serijskega morilca, o katerem sta predavali doktorici Karmen Šterk in Eva Vrtačič, in pod drobnogled tokrat vzeli kultno delo jugoslovanske žanrske zakladnice, srhljivo komedijo

festivalsko ohlajanje: mala delavnica diy postprodukcije

Slobodana Šijana Davitelj proti davitelju (Davitelj protiv davitelja, 1984). Udeleženci delavnice se bodo na primeru izbranega filma učili osnovnih postopkov digitalne montaže, podlaganja videa z zvokom, dodajanja grafičnih elementov ter manjših korekcij video materiala. Delavnica je namenjena mladim amaterskim filmskim entuziastom. Služi naj kot popotnica za njihove samostojne projekte in prostor srečanja z morebitnimi bodočimi sodelavci. Delavnica bo potekala v soboto, 11. junija, med 11. in 20. uro v Slovenski kinoteki pod mentorstvom videastke, montažerke in fotografinje Špele Škulj. Udeležba na delavnici je brezplačna. Prijave sprejemamo do 3. junija oziroma do zapolnitve mest na elektronskem naslovu: [email protected]. Nastala dela bomo predstavili ob 20. uri pred projekcijo jugo kulta Davitelj proti davitelju. Vabljeni k prijavi in ogledu!.Društvo Kurja polt

kinopolisdelavnica

Bliža se maturitetno obdobje, z njim pa tudi konec šolskega leta. Za dijake od 1. do 3. letnika, ki so tik pred začetkom poletja še prosti, ponuja "Ostrenje pogleda" med 13. in 17. junijem filmski zaključek šolskega leta – brezplačno delavnico "Z ostrenjem pogleda v poletje", ki jo organizira Društvo za širjenje filmske kulture KINO! v sodelovanju s Slovensko kinoteko.Prijavljeni dijaki bodo pet dopoldnevov tik pred počitnicami doživljali prave filmske izkušnje v zatemnjeni dvorani Slovenske kinoteke. Spoznavali bomo filmske klasike iz zakladnice kinotečnega arhiva, vse od čarovnij pionirja filmskih posebnih učinkov Georgesa Mélièsa z začetka 19. stoletja, priljubljenega potepuha s prevelikimi čevlji, pretesnim suknjičem, melono in palico – Charlieja Chaplina, pa do francoskega novega vala, ko nam bo dih jemal Godardov Do zadnjega diha … Pogled bomo ostrili skozi predavanja

foto

: Kat

ja G

olja

t

in pogovor ob videnem. Kakor francoski novovalovci, ki so sprva o filmu razmišljali in pisali (nato pa svoje pisalne stroje menjali za kamere), se bodo tudi dijaki preizkusili v pisanju. Spomnimo se dvanajstletnega dečka Antoina Doinela iz filma 400 udarcev (Les quatre cents coups, 1959) Françoisa Truffauta. Glavni junak veliko raje kot v šolo hodi v kino. Antoine je mladi cinefil, kar v pričujočem primeru ne pomeni le nedolžnega ljubitelja filma – znameniti francoski filmski kritik Serge Daney ga je domiselno definiral za "otroka kina" (francosko ciné-fils). Antoine namreč v kinu najde nadomestilo tako za šolo kot za družino. V filmu išče odgovore na vprašanja, prek filma spoznava življenje.Prijavite se čim prej, najkasneje pa do 28. maja na e-naslov: [email protected] ali [email protected]..

srednje šole in dijaki, pozor, pozor! z ostrenjem pogleda v poletje

Do zadnjega diha

Jean-Luc Godard, 1960

400 udarcev

François Truffaut, 1959

filmski teden evrope

Na dan Evrope, 9. maja, obeležujemo začetek povezovanja držav v Evropsko unijo. Tega dne leta 1950 je bila podpisana zgodovinsko pomembna Schumanova deklaracija, temelj miru in enotnosti v Evropi. Ta "rojstni dan" Unije vsako leto obeležijo tudi institucije EU, ki v začetku maja v Bruslju in Strasbourgu pripravijo dan odprtih vrat za javnost. Tudi lokalna predstavništva EU v Evropi in po vsem svetu organizirajo številne brezplačne dejavnosti in dogodke za obiskovalce vseh starosti. V Sloveniji bomo dan Evrope med drugim obeležili s Filmskim tednom Evrope, ki bo med 4. in 14. majem 2016 potekal po vsej Sloveniji. V dvanajstih slovenskih mestih se bo zvrstilo kar trideset brezplačnih projekcij filmov sodobne evropske produkcije. Vsi predvajani filmi so prejemniki podpore podprograma MEDIA za spodbujanje evropske filmske in avdiovizualne industrije, ki letos praznuje 25 let.

Nekateri izmed njih so bili uvrščeni tudi v izbor za nagrado LUX, s katero Evropski parlament spodbuja kulturno raznolikost in povezovanje med evropskimi državami.Filmski teden Evrope organizirajo regionalne informacijske točke Europe Direct v Sloveniji v sodelovanju z lokalnimi kinematografi po državi ter s Centrom Ustvarjalna Evropa in Predstavništvom Evropske komisije v Sloveniji.V Slovenski kinoteki bomo v sklopu Filmskega tedna Evrope predvajali naslednje filme: 9. maj ob 21.00: Mustang (Deniz Gamze Ergüven, 2015), 10. maj ob 19.00: Moja mama (Mia madre, Nanni Moretti, 2015), 11. maj ob 19.00: Glasnejša od bomb (Louder Than Bombs, Joachim Trier, 2015).Brezplačne vstopnice za navedene filme si lahko zagotovite na blagajni Kinoteke od 9. maja dalje. Celotni program Filmskega tedna Evrope je na voljo na spletni strani: www.europedirect.si.

ndp kinotečnikdvomesečnik slovenske kinoteke, letnik xvi ...kinoteka.si/files/pdf/1584.pdf5...

Documents