Jaz sem za njo strmel,božal rdeči mak.

6 PA BO POMLAD PRIŠLA

Pa bo pomlad prišlaz oblaki šumečimi,pa bo pomlad prišlaz rožami rdečimi,s tistimi rosnimi,mladimi rožami …O, kak se po rožahtoži mi!

Pa bodo deklicamv mraku oči zažarele,pa se čez nedrjamajice bele napele,oj, tiste majice,z rokavci kratkimi …Kdor jih kdaj božal je,temu pomoči ni!

Pa bo srebrni ščipsameval nad ribniki,vali drhteči se lilijamplaho dobrikali,jug serenado šumel,v senci brez sanjala dva,zvezde visoke bleščale …Oj, ne hodite tja!

Jaz pa le pojdem takratza oblaki šumečimi,jaz pa le pojdem takratza rožami rdečimi:morda kdaj najdem cvet,morda kdaj srečam oči,tihe, dobre oči,tihe, dobre oči.

7MAKOV CVET

Dal sem ji makov cvet,dala mi je poljub –zmeden, vihrav poljubin je zbežala spet.

Sonce zakril je oblak,veter je v žitu zavel.Jaz sem za njo strmel,božal rdeči mak.

8 NAIVNA ROMANCA

Za deklico vem, za deklico vem,mlado kot šipek v cvetu,kuštravo kot aprilski oblakv vihravem pomladnem letu.

Plamen v očeh, v nedrih greh,v vetru šumeče krilo …Krilo šumeče in plamen v očeh!Koga ne bi zmotilo?

Za deklico vem, za deklico vem.Da bi ne vedel zanjo!Odkar sem pogledal ji v svetle oči,dan in noč mislim nanjo.

Pa ne mara za mé, pa ne mara za médeklica sinjeoka:tako sva vsaksebi kot sivo morjein brezdanjost nebesnega loka.

A sivo morje ne požene nikdarvalov do neba visokega,in svetlo nebo ne skloni se,ne skloni do morja širokega.

9PROŠNJA

Besedo reci, pa čeprav je laž,besedo, ki jo čakam trepetaje,o, reci, reci jo, na tiho, šepetaje,vsaj v mislih … Čuješ? Pa čeprav je laž. Skoz spolzko pesem vinjenih ljudibi prisijala čista kot modrinaizza večernih gor v srce, od vinain kvant umazano. A ni je, ni. Smehljaš se, zagonetka vrtoglava,ponosna zdaj, zdaj drzna, zdaj sanjava,neugnana kakor igra tvojih prs. O, saj le veter si, ki čez pobočjenorčav zvihra za hip v trsje in ločje –za njim v tišino niha zlomljen trs.

92 DEPRESIJA

V mojem svetutečejo temne reke.

V mojem sveturasejo gola drevesa,brez listov in ptic na vejah.

V mojem svetusijejo mrzle zvezde.Kdaj že je radostno sonce zašlo!

V mojem svetuspijo mrtvi prijatelji,mrtve ljubezniin mrtvi spomini.

V mojem svetuje obstal čas.Stoji ob menikot velik pokvečen ptič,črn in naščeperjen.

V mojem svetune veš ne kaj ne zakaj.

93VEDEL BI RAD

Niste mi še povedali, oblaki,kam bežite dan za dnem,niste mi povedale, ptice,kam se porazgubite pod večer,ne trave, zakaj tako drhtitev objemu julijskega vetra.Že se mrači,jaz pa bi le rad vedel, vedel.

Le kaj me je zamotilo takrat,ko je bil še čas,da nisem globoko v žilahzaslutil, zaznal, občutilzamolklega utripa življenja,ki je vrelo vsenaokrog?

Zdaj zdaj bo tema.Trda, brezčutna.S praznimi očmi bom blodil v njej.

94 JESENSKO LISTJE

Padajo, padajo listi zlato rumeni,padajo tiho in vdano.Padamo, padamo zreli listi,drug za drugim v Neznano.

A vse bo kot prej.

Pomladno soncebo pljuskalo preko streh,mladi dež bo klicalzeli k rasti,šolarke bodo z velikimi nahrbtnikina ramenih hitele v šoloin gospodinje na trg.

Vse bo kot prej.

Mlada dekleta bodo brstela kot brezein se zbujalaz mehkim sijem v očeh,na avtobusnih postajahse bodo gnetli ljudjein nestrpno pogledovalina uro.

Vse bo kot prej.

Veter bo podil oblake čez barjein kuštral travein kot prejbo tihi šelest snežinkdušil glasove zvonovv belih nočeh.

Vse bo kot prej.

Le na nekem nagrobnem kamnubo vklesano novo ime:moje.

95O, NEGIBNOST NEBA

O, negibnost nebain trav,ki dreveniš teloin ga pojiš s srhom!Kako golstojim pred tem neizmernimumiranjem.

96 SMRT

Vselej pride samain ko si najbolj samTakratvzdrgetaškotko se prvič zaljubiško se ti rodi prvi otrokko ti je umrla mati –takratte spreletipraspomin

Potemsta skupaj samaIn postajašzrak in prstbilka in mesečinaklic pticeVečen

97EPITAF

Ko smrt zatisne oči,življenje ne konča se.V skrivnostnem snovanju prstikot seme rase,tvoj duhza še nerojene časezori.

99TOD

Tu ni nikogarsamo stopinje ptic in vetra v traviin – daleč tam – v vijoličasti lučislutnja zvonika in kamnitih križevTu ni nikogarsamo grozljiva ubranostzelenega neba in zemljeTu sem nihče ne zajdeTu sem te prineso

100 SLOVO

Bo padal, naletaval snegna dlan,kjer skrivam pokopališče.Si sam? Si sam? Spet grejem dlan.V kristalih prasketa ognjišče.

Življenje je kakor ogenj, izgoreva v dim in pepel. Je kot zvonjenje zvonov, raz­litih in utišanih v daljni večerni zarji. Čas je tih zasledovalec, ki odšteva ure in dneve, in čeprav pride jutri spet nov dan, bo neki dan zadnji. Dan, ki nam bo zlomil življenje. Besede so le okruški težke in nepremakljive skale. Slovesa ne doumemo in ne sprejmemo.

Umrl je pesnik in kot Mali princ zapustil naš planet, ko je bila njegova zvez­da najbliže zemlji. In ga nikoli več ne bo k nam.

»Vse, vse je dobilo drug obraz ta hip:drevesa, hiše, oblaki, neboin ceste so, kot da nikamor več ne držijoin je vseeno,kam nameriš nogo.«(I. Minatti)

Pozabil pa je vzeti s seboj predmete, ki še utripajo njegovo bližino, pozabil uro, rokovnik in koledar z madežem, razlitim čez 9. junij. Pozabil copate, ki pri­tajeno drsijo po hiši, in radio, ki ves dan igra tišino. Pustil težke, temne svetlobe. Tu je še njegova postelja, topla in mehka, in ponoči slišim, kako diha. Diha? To­rej je tu? Dokler diha, je še tu. − Ne, ne diha. Kje pa je potem zdaj? Je bil samo privid? Ali je sploh kdaj bil?

O, bil je, bil. Zdaj hodi z mojimi koraki, govori z mojimi besedami in meri vsa moja dejanja. Pod večer se nasloni na balkonsko ograjo in sreba penino večerne­ga zahoda, zapisuje odtenke neba, da bi si jih zapomnil za dolgo dolgo, za vedno. Za tam spodaj, ko jih ne bo več, zašepeta. Za tam spodaj? Za vedno? Moj bog, kaj pa je to − za vedno?

101

Potem pride, sede za mizo in kramljamo. Pogovarjamo se o hiši in delu, ki nas čaka, o vrtu in sončnicah, ki jih bomo sadili za vse ptice tega neba.

Tukaj je, z nami. Zazrti v prihodnost in življenje, ki bo trajalo in trajalo, pijemo čaj, srebrenje prihajajočih praznikov neti toplino in polni naš dom z domačnostjo, ki jo čutimo in se je zavedamo šele zdaj, ko ga ni več. Njegov vase pogreznjeni stol je prazen, prazna miza, prazna postelja, prazna hiša in prazno moje srce. Kam z vso to praznino? Kam s to prazno hišo, s temi prazniki, s človekom, ki zdaj je, zdaj ni?

Da bi bilo slovo le prehod v drugo obliko življenja? Daljave gluho molčijo in požirajo kot živi pesek. Vse, kar je bilo in kar je, je samo tu. Neizmerljive so teme daljnih galaksij in strašna samota veje od tam. Kajti vem za noči, ko tudi zvezdam padajo dolge ognjene solze iz oči.

Vrnila se je pomlad, nebo se je napolnilo s pticami. V nizki svetlobi stojim med močvirskimi logaricami in poslušam barje, ko žaluje za svojim pesnikom. Stojim, samo stojim. Tako sem še nedavno stala ob njegovi bolniški postelji s solzami v očeh, ko je božal rosno potoniko s svojega vrta. Položil si jo je na prsi in se smehljal.

Da pojdem tudi na konec sveta, sem si rekla, in mu naberem rož, polno naroč­je rož, ker rože zdravijo. Da ni prepozno, da še ne more biti prepozno.

O, kam so poniknile tvoje stopinje,kam se razbežale vse tvoje gazi?Kopnijo dnevi,mineva čas za mnoge mnoge stvari.

Morda te je jug odselil od tod,v vetrovni noči morda zgrešil si pot.A ko te čakam,belo je, belo povsod.

Nalomila bom belih češnjevih vej, posula s cvetjem njegov grob in šepetala: Nekoga moraš imeti rad. In plamen bo gorel in gorel, da bi ogrel strašne teme podzemlja.

Lojzka Špacapan

KAZALO

Jaz sem za njo strmel,božal rdeči mak.Pa bo pomlad prišla … 6Makov cvet … 7Naivna romanca … 8Prošnja … 9Prva pomlad … 10Kot srnica je … 11Kako naj se ti približajo … 12Čakam te … 13Odkar vem zanjo … 14Tvoja roža … 15Jesenska roža … 16Žalost … 17Odšla sva spet … 18

Nekoga moraš imeti rad,nekomu moraš nasloniti roko na ramo.Nekoga moraš imeti rad … 22Jaz sem drevo … 24Bila si moja … 25Njena ljubezen … 26Tako čudno mi je … 27Ne morem ti dati … 28Tujca … 29V mladih brezah tiha pomlad … 30

Čez barje jezdi veter plahutajeskoz mrtvo travo.Nemir … 34

Opoldanski pastel … 35Samotne steze I, II … 36Tišina … 37Tišina … 38Na večer … 39Barje I, II … 40O, blaga luč … 41Topol I, II, III … 42Reka … 45

Odhajaš in se spet vračaš, o sonce,v neizmerljivem, zanesljivem loku.Zahvaljen … 48Marčne strehe … 49Golob … 50Zelena luč … 51Okno … 52Ptice vedo … 53Priznanje … 54Vsak dan te gledam … 56Kako naj ti povrnem … 57Lastovke … 58Čakam kot to drevo … 59Na krilih odhajajočih ptic … 60

Tudi jaztrava med travamidrevo med drevesiJesenski dež … 64To noč … 66Sama sva, jagned … 67

Vsak dan … 68Med nebom in zemljo … 70Pod zaprtimi vekami … 71Bedno je biti svetilka … 72Vsadili so jo … 73Samotno je tod … 74Obraz … 75Znamenja … 76Vsa vrata zaprta … 77Stolp … 78Samota … 79Krik … 80Rana … 81Tišine bi rad … 82Šel bom … 83Ko bom tih in dober … 84Kdo kliče … 85List v oktobru … 86Vse bolj blizu večer … 87

Ko bo težka, temna zarja lila izza večernih oblakov,boš zvezda in ptica in veterMoj stih … 90Pesem, ne hodi stran … 91Vedel bi rad … 92Depresija … 93Jesensko listje … 94O negibnost neba … 95Smrt … 96Epitaf … 97Tod … 99

Lojzka Špacapan Slovo … 100