Nema deklica

Poslovenil

P. Flnrentin Hrovat .

fi

Gospa Tratnikova je živela na svojem lepe min obširnem posestvu v tihej samoti in žalosti .Zadela jo je cera vrsta žalostnih nezgod . Preddvemi\ leti je zgubila svojega soproga, s kateri mje bila jednega srca in jednih misli. V neizrekljivitugi je spremila s svojimi tremi majhnimi otročič iočeta do groba. Lansko leto so nalezljive koz epomorile dvoje njenih otrok, dva vesela, nadepolnadečka, in močila je z vročimi solzami cvetice, s ka-terimi je okinčala mali gomili . V začetku tega let apa je dobila žalostno vest, da je njen edini brat,pogumen častnik, našel častno smrt za domovin ov vojski . Ta žalostna vest je ponovila in pomnožilanjeno žalost irt bolečino, Njen jedin še živeči otrok ,Milica, kakih osem ali devet let stara, ljubezniv adeklica, jej je bila še jedino veselje na svetu .

Necega dne stopi nenadoma nek ptujec v sobo ;raati je ravno sedela pri mizi poleg okna in šivala,mala hčerka Milica pa je stala poleg nje, ter čital aiz odprte knjige na mizi. Mati je namreč svojo

54

hčerko sama podučevala . Neznani mož je držalneko listino v roki, priklonil se ter rekel, da ima,po umrlem možu tirjati dva tisoč goldinarjev, ka-tere mu je bil posodil . Zeni se je zdel ta dolg ne-vrjeten, in to tem bolj, ker je bil ptujec slabooblečen in bolj podoben kakemu postopaču negomožu, ki bi zamogel toliko svoto posoditi . Vendarse je nekoliko prestrašila, ker ni bilo njenih po -slov doma. Njena hišna je šla v mesto obiskatsvojo na smrt bolno mater ; kočijaž jo je tja peljal ,drugi posli pa so bili na travniku pri senu. Gospareče Milici, naj pokliče brzo oskrbnika . Stari, resnimož pride brzo, pogleda listino in reče, da j epismo ponarejeno. To slišati, prične se neznanimož hudo jeziti, razgrajati in ostudno preklinjatiumrlega gospoda. Mati ni hotela, da bi Milica po-slušala tako grdo govorjenje, zategadel jej veli ,naj gre na vrt . Sedaj prične neznani mož na dolgoin široko pa zmedeno pripovedovati, kako je umr-lemu gospodu, ko je bil še na vseučilišči, posodi lomenjeno svoto . Oskrbniku mine vendar potrpežlji-vost, zato reče jezno : „Poberite se od tod, grdigoljuf! Ako bi vam bil ranji gospod le samo dese tgoldinarjev dolžan, bili bi denar že davnaj zahte-vali, ker ga jako potrebujete, kakor je videti, n epa še le sedaj, čez več nego dve leti po njegove ]smrti . ”

Pa mož je vedno svojo trdil, ter ni hotel it i'iz sobe. Vsled tega nastane med njim in oskrbni -

kom hud prepir, ki je dalj časa trajal . Gospej jebilo na tihem žal, da ni poslov doma ; kajti velelabi jim bila, naj nesramnega lažnjivca iz hiše izženó,

5 5

ali pa zgrabijo in gosposki izroče . Slednjič jo šel,grozeč, da se bodeta z gospo že pri sodniji zope tvidela .

Gospa, katerej je bil ta prepir jako neljub ,šla je na vrt, da pogleda, kje je Milica ; pa deklic eni bilo nikjer videti . Preko vrta je tekla deročareka. Na strmem bregu je ležala posoda, s kateroje Milica zajemala vodo in zalivala cveticam . To-liko da ni mati strahú omedlela. Kar priteče nekdeček in prinese Miličin slamnik.

„Tale slamnik,” pripoveduje deček, „plaval j epo vodi ; na vejah one-le vrbe tam-le je obvisel .Po lepem traku sem ga spoznal ter prinesel nazaj . ”

„0 moj Bog!” zavpije mati bleda kot mrli čin s sklenjenima rokama, „menda vendar ni ljub aMilica v vodo padla! ”

„Oj,” zdihne deček, „skoraj gotovo je nesrečn agospica utonila . Saj vidite, da je vsa trava pohojenaod kraja, kjer leži zalivalnica, do vode doli! Re sškoda za dobro, usmiljeno Milico! Se včeraj mi j epodarila velik kos belega kruha . ”

„Oj teci, teci,” reče prestrašena mati vsa ra zsebe, „in skliči ljudi skupaj, da zvabiti še rešij odobrega otroka! ”

Sama pa je brzo hitela k oskrbniku in s src etrgajočim klicem zavpila : „Milice ni več na vrtu ;padla je v vodo!”

Cela vas se je zbrala, da poiščejo nesrečnodeklico . A zaman je bilo vse iskpje .

Sedaj so napočili za nesrečno ženo žalostn idnevi ; po cele noči očesa niti zatisnila ni. „Oj,”zdihovala je čestokrat, ,,moj soprog in moji trije

5 6

otroci so se že preselili v večnost in se sedaj ževeselé pri tebi v nebesih, o ljubi Bog! Tudi mojblagi brat je v ptujej deželi zapustil to dolino sol zin se preselil v našo pravo domovino — v nebesa.Sama, od vseh zapuščena, sem ostala na svetu.Moje obširno imetje me več ne mika, svet se mizdi, kakor bi bil za me izumrl . Moje srce,hrepenile po tem, da, bi se s svojimi dragimi zopet zdru-žila. Moja jedina tolažba je na onem svetu . Vednosem hrepenela po nebesih, sedaj se jih še velik obolj veselim. Daj, ljubi Bog, da kmali tja pridem!"

II.

Gospod Hribar, brat nesrečne *žene, ki so gaimeli za umrlega, živel je še . Bil je konjiški stotnik .V krvavej bitki se je, od sovražne sablje smrtnozadet, zgrudil raz konja . Njegovi vojaki so ga videlipasti . Obležal je na videz mrtev na bojišči, pa bilje le težko ranjen in sovražnik ga je kot vjetnikaodpeljal v trdnjavo daleč preko meje. Ni imel pri-like, da bi bil svojim kaj sporočil o sebi, tudi onsam ni čul niti besedice več o njih.

Slednjič so sklenili mir . . Stotnik je bil prostin se je vračal kot major s svojim polkom v pre-ljubljeno domovino. Na dolgej poti v svojo domo-vino je počival njegov polk v malem mesteci. Ne-kaj ur od tod je živel na svojem gradu sredi ob -raščenega gorovja njegov prijatelj od mladih nog .Sel ga je obiskat . Til je hi o smrti svojega prem

5 7

drazega mu svaka ; kako se pa vdovi in njeni mtrem otrokom godi, ni mu znal prijatelj povedati .Ko je na večer jezdil major s svojim slugo podivjej, s temnimi gozdi obraščenej okolici prot imestu, zgreši pravo pot . Bilo je pozno jeseni . Oko-lica je postajala vedno bolj divja in pusta ter bil azaraščena s temnimi jelkami . Nekoliko časa je š erazsvetljeval mesec, — bil je ravno prvi krajec ,s svojo bledo, svetlobo gozdno temino . A koralije zašel . Temni oblaki zakrijejo nebo, mrzla burj aje brila zmrznjene deževne kapljice s snegom zme-šane v obraz . Nastala je tako gosta tema, da nitinočnega neba med kvišku molečimi debli ni bil omoči razločiti . Major reče svojemu slugi : „Konjasta spehana in trudna ; bodeva morala prenočiti ,vgozdu, če tudi je mrzlo in viharno . ”

„ée tudi,” reče Šmiciklas, „kaj dene to ; sajni prvikrat. Tukaj-le hočem ogenj podnetiti ; kernimava pijače in jedi, bodeva se saj grela, da nam audje ne otrpnejo . ”

To rekši, skoči raz konja, priveže oba k deblunecega drevesa ter prične pod drevjem iskati pri-zn.ernega prostora, kjer bi bila vsaj nekoliko predvetrom in dežjem v zavetji. A zaman je bil ve snjegov trud, da podneti ogenj . smrekove vejic eso bile premokre, da bi gorele . Med tem je viharpotihnil . Kar čujeta v daljavi lajanje psa .

„Hvala Bogu,” reče sluga, „ne moreva bitiveč daleč od kake vasi ali hiše . ”

»To mislim tudi jaz," pritrdi major ; ,,zajezdivazopet konja in jahajva proti kraju, kjer laja pes.'‘

— 58

Ko sta dalje jezdarila, zapazita v daljavi luč ,ki se je svetila skozi drevje ; sem ter tje je zgi-nila, pa se zopet posvetila . Slednjič sta prišla dosamotne hiše sredi gozda. Vrt, dvorišče in splohvse poslopje je bilo obzidano s precej visokim ob-zidjem. Ogenj na ognišči v kuhinji je razsvetljeva lpoleg obzidja stoječe drevje in nočno temino . Hišaje bila videti precej trdno zidana in po oknih je .bilo debelo železno omrežje . Po zidu pa je veči-noma obmet že odpadal in je bil sem ter tje ob-raščen z rumenim ali pa zelenim mahovjem . Jezdecaposkačeta raz konja, držeč vsak svojega za brzdo ,gresta okoli hiše, iskaje vhoda, in prideta do za -prtih vrat. Sluga potrka jedenkrati na vrata, pani bilo odgovora. Sedaj je pričel razbijati po vra-tih, da je odmevalo na okoli . Nazadnje se vendarodpre okence na vratih, luč se posveti skozi innek glas popraša : „Kedo pa je?”

„Popotniki,” odgovori Širiiciklas, „ki so se zgu-bili v gozdu . ”

„Hm, hm,” zagodrnja glas, „prišli ste o pravneugodnem trenutku. Koliko pa vas je? ”

„Le dva sva,” odgovori sluga, „in pa najinakonja.”

„O, tako,” zavrne glas, „skupaj štirje . ”

Stara, zgrbančena ženskina glava se sedaj po-kaže skozi majhno okence, in ogleduje popotnik as svojimi črnimi očmi od nog do glave.

„Istini'to,” misli si major ; ,,ko bi ne videl žen-skinega pokrivala na glavi, stavil bi, da je t oglava kakega starega vojaka s tem osornim po-

5 9

gledam." — Stopi bližje in reče : „Ej, dobra ženica ,pustite naju vendar noter! ”

„Seveda,” odvrne starka, „ker ste tako mladin zal gospod, le stopite v našo pošteno krčmo .”Izgovorivši te besede, odpre vrata . ; major stopiskozi vrata in sluga je peljal za njim konja, držečju za uzdi .

„Tam-le je hlev,” reče starka ; „poleg vratvisi svetilnica. Prinesite jo sem ; hočem jo vam aprižgati . Prostora in sena bodeta na'la dovolj ;le oves nam je sedaj pošel . ”

Smiciklas je peljal konja v hlev. Tudi majorje stopil noter, da bi sam videl, kako bodeta konjaoskrbljena ; bil je precej zadovoljen . Med tem jestarka velika vrata zopet skrbno zaprla in klju čs seboj vzela .

„Sedaj pa, mladi gospod, le stopite v sobo! ”reče stara krčmarica.

„Prav rad!” odvrne major . „Vi pa, mati krčma-rica, le podvizajte se, da pripravite kmali kaj gor-kega za moj lačni želodec! Zebe me kakor mo-krega psa, in lačen sem kakor volk . ”

„Prav žal mi je,” odgovori starka, „da vamsedaj ne morem postreči, kakor bi rada . Gospo-darja, mojega sina, ravno ni doma ; vendar sehočem podvizati kakor le vem in znam . Kakorvidite, nekoliko šepam ; da bi ob jednem pogrnilamizo, kuhala in jedi nosila na mizo, bilo bi za-mepreveč.” Poklicati hočem svojo vnukinjo Uršiko,naj vam streže pri mizi . Uboga deklica je sicerrtéma in ne more niti glasú dati od ' sebe ; vendarpa sliši in razume govore jako dobro ; tudi je jako

60

spretna za taka opravila . Upam pa, da pride zakake dobre pol ure moj sin, in postregel vam bod etako, da se niti ne, nadjate ." Izgovorivši te besede,šla je starka v kuhinjo .

Major se je vsedel k velikej peči v izbi, d ase nekoliko pogreje . Kmali stopi v sobo Uršika ,še mlada in majhna deklica, držeč v raci namizn ooprayo . Bila je črno opravljena in prepasana zbelim predpasnikom. Lice jej je bilo bledo invpadeno ; velika toga se jej je brala na obrazi.Otožnost na Ijubeznjivem obrazci neme deklice j emajorja skoraj do solz ganila. „Bodi pozdravljeno ,ljubko dete,” reče ; „v srce se mi smiliš, da s inemo ; jako rad bi se razgovoxjal s teboj . ”

Deklica majorja prijazno pa milo pogleda ,prikloni se mu spoštljivo, položi pomenljivo kaza-vec čez ustnici, pogrne mizo in zopet odide iz sobe .

Cez nekoliko časa prinese nema Uršika juhona mizo. Major, ki je še vedno sedel pri peči ,vstane ter se usede k mizi . Jako se je čudil lepe jmiznej opravi ; prt je bil bel ko sneg, žbica, vilice ,nož in solnjak srebren .

Tudi juha se mu je zdela jako okusna . Po-hvalil je izvrstno postrežbo in rekel : „Hvala Bogu ,prišel sem v jako izvrstno krčmo ; sedaj rad po-zabim nezgodo, in mislim, da se bodem dobro počilod preslanega truda .”

6 1

Nema deklica, slišati majorja tako govoriti ,pogleda ga neizrekljivo milo, solze jej stopijo v oč iter gre zopet iz sobe.

„Ne razumem,” misli si major, „zakaj je ljubk adeklica tako žalostna! Pa seveda, neizrečeno hud omora deti, zlasti še ženski, ako sliši, pa ne mor egovoriti, če tudi je še jako mlada. A mislim, d aše nekaj druzega tare ubogo deklico. V srce semi smili ubogo dete ; in jako žal mi je, da mi n ezna povedati, kaj jej vzročuje to togo . ”

Cez precej dolgo časa prinese Uršika kos div-jačine in zelenjave na mizo in porine skrivaj liste kpapirja po mizi proti njemu. Namigne mu z očmi ,pogleda na listek in potem po strani proti okenc uv kuhinjo in gre brzo iz sobe . Zapazil je, da stark apri okenci posluša in gleda, kaj se v izbi godi.,Major je razumel mili pogled deklice : naj namrečskrivaj prečita list. Porinil je listek po mizi k seb itako, -da se ni vzdignil. Na listku so bile s svinč-nikom in tresočo roko zapisane te-le besede :

„Zabredli ste v jamo razbojnikov. Nocoj ponoči vas nameravajo umoriti . Bodite pazni in pre-vidni. Bog daj, da sebe in mene rešite! ”

Ta listič je majorja jako iznenadil . Pričnepremišljevati, kaj naj stori ; ali naj zbeži, ali p anaj se postavi v bran. Vendar je še nekoliko dvomil,če je istina, kar je deklica sporočila .

Ko major tako premišljuje, stopi v sobo slugaz majorjevo potno torbico, v katerej je bilo sprav-ljenih več reči, ki jih potrebuje njegov gospod p onoči. Major se prične ogrski razgovarjati s slugo,da ne bi ju razumela starka, ko bi razgovor po-

— 62

slušala pri okenci . Razodene mu, kaj je na lističi,napisano, in se posvetuje ž njim, kaj naj bi pa čstorila, da se rešita. Vedno pogumni sluga jeobledel .

," reče major, „precej nama pa pogum nesme upasti . Ce tudi je položaj jako resen, da sečloveku ne zljubi smejati, vendar le se razgovar-jajva smejé o tem. Ako bi kazala, da sva osup-njena in preplašena, znala bi starka kaj sumničiti . ”

Sluga se zasmeja na ves glas, kakor bi bilnjegov gospod kaj jako šaljivega povedal .

„Na ves glas smejati se, ravno ni treba,”opomni major . ,,Naj prvo mi prinesi moja revol-verja (samokresa) ; ž njima se hočem braniti vprvem napadu . Tudi moja sablja tukaj-le v kotumi bode pomagala. Poglej pa sedaj precej po hiši ,ko bi našel kaj sumljivega ; recimo orožja in na-ropa-nega blaga ; če so zvabiti lopovi kje skriti ;in ko bi naju nagli beg mogel rešiti . Jaz pa bodemmed tem zadrževal starko, da se ne bode plazil aza teboj in te opazovala . Kakor hitro bode šla i zkuhinje, pokličem jo v sobo in govoril bodem ne-prenehoma ž njo .

Smiciklas gre iz sobe ; vrne se čez nekaj časaz revolverjema in ju položi na mizo . Bil je jakobled in prepaden ter reče : „Videl sem več negodovolj ; poleg hleva je slabo stanovanje za hlapce .Preiskal sem ga dobro . Pod posteljo sem zapazi lskrivna vrata, ki se vzdigujejo ; odrinil sem pre-vidno posteljo, odprl vrata in šel noter. In, ojgroza, kaj sem našel! Raznovrstno obleko iz naj -boljšega sukna, žameta in svile s krnijo onesnaženo .

6 3

Životnik iz bele žide, — bil je gotovo kakega ime -nitnega gospoda, — je preboden z bodalom ravn ona onem kraji, kjer je pokrival srce ; videti je,da je curek krvi štrknil iz rane in pobarval belosvilo . Groza me je spreletela in lasje so se mi jel iježiti . Istinito sva zabredla v jamo razbojnikov .Bežati ne moreva . Vrata so zaprta z mbčno klju-čavnico, in starka je, mislim, ključe dobro spra-vila. Obzidje previsoko, da bi brez lestvice za-mogla preko priti ; tudi bi ne pustil rad konjatukaj. Lopovov pa, vidi se mi, ni niti jednegasedaj v hiši .

»In ko bi jih bilo tudi dvanajst," zavrne major ,„ne bojim se jih . Vendar mislim, da bi bilo najbolje ,ključe vzeti starki, ki je sama doma ; potem lahkozložno in počasi odjezdiva skozi odprta vrata. Radbi se ognil priliki, dw ne bi bilo treba prelivat ikrvi .”

IV.

„No, mati krčmarica,” zakliče major, » priditevendar že jedenkrat v sobo."

Počasi prikrevba starka v sobo in popraša :„Kaj pa zahtevate tako brzo ? ”

V tem tren.otku se

jejo trije močni udarciob vrata na dvorišči .

„Oj,” reče starka, » krčmar je prišel . Hočemmu brzo odpreti, preden zvem vašo željo, s čim b ivam mogla postreči."

-- 64

Ma o je prijel luč m stopil pred hišne durikakor bi hotel starki vljudno posvetiti . Hotel paje le videti, če je prišel krčmar sam, ali pa tudie kaj lopovov ž njim.. Bil je sam. Major je šel

ž njim v sobo, in se zopet vsedel na svoje mestok mizi, na katere] sta ležala samokresa. Pričelse je s krčmarjem razgovarjati o vojski ; in bil tako,vesel, kakor bi ne imel niti najmanjšega strahu ..

Sluga je med tem oskrbel konja, prišel sedajnoter ter se vsedel k drugej mizi.

„Le brzo povečerjaj,” veli mu major po ogel. -ski ; „potem naj ti pokažejo- mojo .spalnico in za -nesi , moje reči tja. Potem pa reci, da bi šel tud iti že rad spat in idi v svojo spalnico! Bodi p apreviden! ,Kakor hitro zapaziš, da me ni več tukaj ,pridi tiho v mojo spalnico in prinesi s seboj tud isvoja samokresa in sabljo . ”

Šmiciklas je vzel majorjevo torbico, in jo nesel3 spalnico ; kmali pa pride nazaj in se dela zelozaspanega ter jako zdeha .

„Saj se vam zdeha,” reče krčmar, „kakorme hoteli požreti. ”

„Sem prezaspan za to,” odgovori sluga. ,,Šeza dné sem vstal ter jezdil celi ljubi dan . Mislim,da bodem počival po noči tako dobro kakor jazbec .3 brlogu . Prosim, pokličite me jutri zarano, daoskrbim konja. Pa morate vrlo dobro potrkati navrata, drugače bi vas ne slišal.

Krčmarju je bilo jako po volji, da 'se je slug aprvi spravljal spat. Posvetil mu je preko dvorišč a3 stanico$ poleg hleva .

6 5

Ko je prišel nazaj, razgovarjal se je majorzopet ž njim.

Od časa do časa je krčmar zamišljeno pogle-doval samokresa, na mizi ležeča . »Vam dopadeta,oče krčmar?" popraša major .

„Jako všeč sta mi,” odvrne krčmar ; » lahkopa bi ju bili pustili v hlevu pri drugej opravi . Sajju tu ne potrebujete, kakor resnično živim, prišl iste v najpoštenejšo hišo na svetu . "

„Vrjamem, da govorite istino,” pritrdi major ,„a moja navada je, da na samokresa dobro pazim,sta nabita ; lahko bi se pripetila kaka nesreča.”

„Bodem pa samokresa tja le v ono omaro po-ložil in ju dobro zaklenil ; ključ pa lahko vi shra-nite, gospod major,” dejal je na to krčmar .

„O, tega pa ne, oče krčmar ; nikar se netrudite . Samokresa vzamem s seboj v spalnico .Moja navada, ali bolje razvada je, da morata na -bita samokresa vedno ležati na mizi poleg moj epostelje,” odvrne major .

Krčmar se zamisli, ter gre jedenkrat po izbigor in dol . »Kako?" reče na jeden.krat ; »še lesedaj sem zapazil, da pijete le vodo . Moja mat ije pozabljiva ; gotovo vam vina niti ponudila ni .Prinesel bodem najboljšega, ki ga imam v kleti .Hočeva nekaj kozarcev skupaj izprazniti! "

Sel je brzo ven ter prav glasno klical v ku-hinjo : „Mati, pozabili ste našemu blagorodnemugostu postreči z vinom. Brzo idite z menoj in vze-mite svetilnico s seboj . Hočem nastaviti mali sodček ,katerega sem hranil doslej, da kak prav izvan .reden.gost obišče mojo krčmo . ”

Krištof Šmid, V

5

— 6 6

„Kaj pač namerava lopov?” misli si major ;»hoče me li opijaniti ali še celo otrovati?' .

Ali na jedenkrat odpre krčmar vrata na steža jin zavpije : „Za božjo voljo, milostivi gospod, hitit emi na pomoč! Moja priletna kraljeva mati, ki m ije hotela posvetiti, padla je po stopnjicah s sve-tilnico vred v klet ; ne vem, če še živi, ali pa j eže izdihnila dušo! ”

„Iz srca rad,” odgovori major ; „Ie vzemit esvetilnico z mize, in posvetite mi . ”

Prišla sta do kletnih vrat, ki so bila lopotnica .' ,Le poglejte," zdihuje krčmar, „tam-le doli 1e26ljuba mati in ne dajo znamenja življenja od sebe .”

„Major ni znal, če je žena res padla, ali pase je le potuhnila, da bi ga zvabila v past. Ob-stoji vrh stopnjic in reče : „Idite vendar z lučjonaprej, da si tudi jaz na slabih stopnjicah vratúne ulomim!”

Krčmar je šel po stopnjicah naprej . K srečizapazi major, da mu iz žepa moli držaj bodala ,katerega poprej ni zapazil .

„Sedaj mi je jasno,” misli si major ; „hudobnežme misli z jedrim globokim suncem usmrtiti v tre-nutku, ko bi ravno hudobnej starki pomagal vstati . ”

„Kdor drugim jamo koplje, aam vanjo pade! ”reče srdito major in sune naglo hudobneža, da s eznak zvrne po stopnjicah na starko . Hudobna stark askoči hitro po konci, zgrabi krčmarja za laseprične vpiti : „Norec, saj si mi vsa rebra polomil! ”

Major pa je zaloputnil z vrati ter jih zapahnilz močnim železnim zapahom.

67

Ko je prišel nazaj, razgovarjal se je majo rzopet ž njim .

Od časa do časa je krčmar zamišljeno pogle-doval samokresa, na mizi ležeča . „Vam li dopadeta ,oče krčmar?” popraša major.

„Jako všeč sta mi,” odvrne krčmar ; „Iahkopa bi ju bili pustili v hlevu pri drugej opravi . Sajju tu ne potrebujete ; kakor resnično živim, prišl iste v najpoštenejšo hišo na svetu . ”

„Vrjamem, da govorite istino,” pritrdi major ;„a moja navada je, da na samokresa dobro pazim ,sta nabita ; lahko bi se pripetila kaka nesreča, ”

„Bodem pa samokresa tja le v ono omaro po-ložil in ju dobro zaklenil ; ključ pa lahko vi shra-nite, gospod major,” dejal je na to krčmar .

„O, tega pa ne, oče krčmar ; nikar se netrudite. Samokresa vzamem s seboj v spalnico .Moja navada, ali bolje razvada je, da morata na -bita, samokresa vedno ležati na mizi poleg moj epostelje,” odvrne major .

Krčmar se zamisli, ter gre jedenkrat po izb igor in dol . . „Kako?” reče na jedenkrat ; „še l esedaj sem zapazil, da pijete le vodo . Moja znatije pozabljiva ; gotovo vam vina niti ponudila ni .Prinesel bodem najboljšega, ki ga imam v kleti .Hočeva nekaj kpzarcev skupaj izprazniti! ”

Sel je brzo • ven ter prav glasno klical v ku-hinjo : „Mati, pozabili ste našemu blagorodnem ugostu postreči z vinom. Brzo idite z menoj in vze-mite svetilnico s seboj . Hočem nastaviti mali sodček ,katerega sem hranil doslej, da kak prav izvanrede ngost obišče mojo krčmo . ”

Krištof micl, V .

5

68

',Oj ne, milostljivi gospod," odvrne deklica ; » leizdali so me za nemo. Hudobni ljudje v tej hiši soumorili nekega ptujega gospoda in mi zagrozili, dastoré z menoj ravno tako, če se predrznem v pričokakega gosta le jedno besedico spregovoriti ."

' ,Le potolaži se, dobro dete!" reče jej major.',Krčmar in starka ti ne bodeta storila več ni čžalega ; sta dobro shranjena ."

„0 moj Bog,” vsknkne deklica, „pa ju sajvendar niste umorili? .'

„0 tega ne,” odvrne major ; „le v klet semju zaprl . Sedaj pa idi z menoj doli v sobo in bodivesela ter mi povej, kako si prišla v to hišo . ”

„O, milostivi gospod,” reče mala deklica,»niste še varni . Več nego dvajset tolovajev je vbosti . Se nocoj jih pride kakih deset ali dvanajst .Saj za toliko ljudi je stara krčmarica pripravilavečerjo . Skrbite toraj, da hudobneži ne pridej ov hišo!"

„O, taka je,” čudi se major. „Sedaj pa Je ,Smiciklas, idiva, da se jim postaviva v bran . Mi-slim, da drugej ne morejo notri, kakor le skozivrata . ”

„Ne,” pritrdi deklica ; „vsa okna So zavaro-vana z močnim železnim omrežjem. Zadnjo sobo vzgornjem nadstropji zovejo lopovi svetilni stolp .Tam namreč prižge krčmar luč, kedar jih priča -kuje, da toliko Ideje najdejo pot po nočni teminido hise. Kedar pridejo do vrat, potrkajo trikratmočno na vrata. Krčmar ali krčmarica jim groodpret .”

69

„Dobro,” dejal je major, »če jih rte pride vsehdvanajst na jedenkrat, hočeva jih noter pustit iPolovico njih povezati, nama je igrača . Sedaj pae na noge. Smiciklas, hočeva jih prav prijazno

sprejeti. Najprvo pa MI in poglej, gori luč naoknu ."

Sluga steče proti sobi, pa se korali zopetvrne, , in. reče smejé se na ves glas : »Krčmar instarka sta birla natančna v svojih opravilih . Prižgalasta čisto novo svečo na oknu, preden ste jimagospod major, posvetili v klet . Luč gori tako svetlo ,da se vidi tudi pred vrata ; lahko bodev'a videla,,koliko lopov je na jedenkrat prišlo pred vrata."

»Vrlo dobro je to," reče major ; ,.sedaj papojdi z menoj, da potrebno pripraviva ." Major jeslekel svojo suknjo in smejá rekel : „Le moja oblekajih bo prestrašila. Vendar se podvizaj in poiščikje v hiši kako vrv, da ž njo lopove zveževa.”

Komaj je major izustil te besede že se slišij otrije močni vdarci na vrata .

Sluga brzd steče po stopnjicah v sobo, kjer j egorela luč, da bi videl, koliko tolovajev je pre dvrati ; a ravno tako hitro priteče nazaj in tihozašepeta majorju : „Le dva sta!”

„Debro ! reče major. „Le odpri vrata in seskrij zanje . Prvega, ki noter stopi, zgrabim jazdragega pa primi ti . Svetilnico pa postavi tukaj-lesem. ,,

Sluga je storil, kakor mu je velel gospod, i nodprl vrata. Prvega tolovaja zgrabi major za vrat ,nastavi mu samokres na prsi in reče z grozečimglasom : „Ildaj se, ali te pa na mah ustrelim!”

7 0

Hudobnež, ves iznenaden, pade pred častnik ana kolena in ga prosi milosti . Druzega tolovaj apa je sluga ravno v onem trenutku podrl na tla.Obema lopovoma je zvezal sluga roki in nogi ; potemsta ju pa položila ob zid na dvorišči.

' ,Kakor hitro se ganeta ali kakov glas dastaod sebe, v onem trenutku vaju ustrelim!" zagroz ijima major .

Kmali potem so se čuli zopet trije močni udarcina vrata. Zopet sta stala dva tolovaja s težkovrečo na hrbtu pred vrati . Tudi njima sta odprla ,ju zgrabila in zvezala kakor poprej njuna tovariša.Hrabri major in njegov vrli sluga sta čakala pote mdo belega dné, vsak na svojem mestu pri vratih, to-lovajev . Pa o drugih lopovih ni bilo ni duha, ni sl 'tiha .

„Cudno se mi zdi,” reče proti jutru sluga ,„zakaj drugi lopovi ne pridejo ; znabiti so zavohal inevarnost. A zasluženej kazni pač ne odidejo .”

VI .

Že je jutranja zarja razsvetljevala temni gojz din, pričelo se daniti .

Cas je, da jo odrineva od tod," reče sluga .„Se nama preti nevarnost,” odgovori major.

„Slišal si, da je preko dvajset tolovajev v gojzdu.Preden, se dobro zaveva, zna naju zadeti krogl aiz kakega grma . Hočem še nekoliko premisliti, kajnama je početi . ‘

„,Jaz slišim ropot konjskih kopit,” zavpije n ajedenkrat sluga . „Znábiti se cela tropa tolovajevna konjih bliža.”

7 1

Brzo steče po s opnjicah v zgornjo sobo, p ase ravno tako hitro vrne in veselega obraza reče :„Naši vojaki so, cela tropa konjikov” .

Brzo , odpre na stežaj vrata na dvorišče inkonjiki so prijezdili na dvorišče . Vsi spoštljivo inprijazno pozdravijo svojega predstojnika in njego-vega slugo. „Zelo ste nam bili na skrbi, milostiv igospod major”, reče stotnik. „Ker ste jako na-tančni v službi, sinoči pa niste prišli v dolpčenejuri domov, in med tem je še nekaj ur preteklo ,jelo je nas skrbeti, da ne bi se . bili v temnemgojzdu zgubili, ali pa prišli v roke tolovajem, ka-terih se mnogo potika po tem gojzdu . Zasedli smotoraj konje in z baklami preiskali temni gojzd .Našli smo sled dveh konjev ; spoznal sem sledvašega konja, gospod major. Jezdili smo za sledomin prišli do te hiše.”

' ,Hvala Bogu, da ste naju našli !" zavrne major.„Oho”, reče na to sluga, „sedaj mi je jasno ,

zakaj tolovajev ni bilo. Vi ste jih prepodili” .Major kratko pove, kaj se mu je pripetilo,

potem zaukaže! „Stražite štiri lopove tu in pripe-ljite tudi krčmarja in starko iz kleti k njim . Pre-iščite vso hišo, pregledite natanko vse sobe inkote, vlomite v vse zaboje in shrambe, kjer je ve-liko naropanega blaga skritega . Tudi, jedil in vinabodete našli, naj vam le dobro tekne! ”

Vojaki poskačejo raz konje, izvrše radostn opovelje, zlasti zanje, in použijejo pečenko, ki jebila pripravljena tolovajem .

Med tem pa je šel major v izbico, kjer je bil askrita deklica, ki ga je rešila grozne smrti . Pelje

7 2

jo v največjo in lepšo sobo in jej reče : „Sedaj pa,ljubo dete, vsedi se k meni ter mi povej, kako sizabredlo v jamo razbojnikov, kajti ni mogoče, dabi bila hči brezbožnega krčmarja ali vnikinja hu-dobne starke. Povej mi, kar veš o sebi, dragaUršika!”

„Jaz nisem Uršika”, odgovori deklica ; „Milicami je ime. Hudobneži so me skrivaj materi ukradl iter sem pripeljali . Oče so mi dve leti poprej umrli ;zvali so se Tratnik.”

„O za božjo voljo!” vsklikne major in sklen eroki skupaj, „toraj si hči moje sestre! Glej, jazsem tvoj stric . 0, da si mi pozdravljena, dragaMilica! Prvi in slednjikrat sem te videl, bila s iše v zibelki, ko sem odpotoval na vojsko, vzel tev svoje naročje in blagoslovil . Ti si mi bila mojvidni angelj varh, po katerem me je rešil Bo ggotove, strašne smrti” .

Poln prisrčnega veselja sklene major svojeroke in zre dolgo nemo proti nebu. Tudi Milicaje molila in plakala veselja .

„Slava in hvala Bogu, da sem te našel!” po-navljal je major. „Oj, kako se bode razveselilamoja sestra, tvoja dobra mati!” Vzel je Milico vnaročje, poljuboval jo ter močil njeno bledo lices solzami veselja. Tudi Milica je veselja jokala.

„Kako pa se je pripetilo”, popraša potem ma-jor, „da so te tvojej ljubej materi odpeljali, ljubaMilica?”

„Oj”, pripoveduje Milica, ,,neznan mož, in stra-šen, da me je bilo groza, prišel je k nam v sobo .Mati so ravno sedeli pri mizi in šivali, jaz pa sem

7 3

Čitala na glas iz neke knjige . Pokazal je grdi mo žmateri nekov list ter se jel grdo rotiti in pre-klinjati . Mati so mi veleli, naj grem na vrt . Nekdrug, ravno tako strašen mož pa pride na vrt ,zgrabi me in mi s svojim robcem zamaši usta, d anisem mogla kričati, in me vleče v bližnji gojzd ;tu je čakala že pripravljena zaprta kočija . Obahudobneža sta me potem pripeljala semkaj" .

Major prime Milico za roko in jo pelje n advorišče, kjer so bili vjeti lopovi ; pokaže jej vjetnike.

„Ta- le z dolgimi, črninii, kodrastimi lasmi” ,reče Milica, „je prinesel materi oni list ; oni-le tamz rudečirni lasmi in rudečo brado pa me je z vrt aodnesel” .

Major je z Milico nekoliko zajutrkoval, pote mpa velel vojakom, naj zasedejo konje . Sam pa jevzel Milico k sebi na konja . Tolovajem so vojak izvezali roke na hrbtu, vzeli jih v sredo in gnal is seboj . Stirje vojaki pa so morali ostati v hiš iin stražiti najdeno, naropano blago, dokler ga n epride gosposka iskat.

V mestu je izročil major vjete lopove sodniji .Nad štiri sto konjenikov pa je moralo gozd obkolit iin preiskati . Polovili so vso četo tolovajev . V pre-iskavi, ki je trajala pač čez jeduo leto, zvedelose je med drugim tudi to - le : ,,Gospod Grabež ,jedini sorodnik Tratnikove gospe, sila bogat p ajako skop mož, ki je živel v nekem daljnem mestu ,zve o smrti njenega soproga in dveh sinov ; tudi j eslišal, da je bil njen brat v vojski usmrten, in d ale še živi jeden otrok, Milica, ki bode podedoval amaterino obširno imetje . Naročil je vodji te roparske

74

čete, naj deklico odpelje. „S krvjo sorodnikov senečem omadeževati`, rekel je. Odpelji deklico, p aje ne umori, ampak izroči jo kakim ljudem v ta- -kem kraji, kjer je ne bode nihče našel! Tudi na jjej ne manjka ničesar! ”

Vodja tolovajev je obljubil izvršiti rop . Bil jeoni mož, ki se je pričel kregati z materjo zaradiizmišljenega dolga ; med tem se je njegov hudobnitovariš plazil okoli hiše, zgrabi deklico, dene njenozalivalnico na breg ob reki, obesi slamnik na vrbo vgrm v vodi in beži z Milico .

Vodja tolovajev in njegov rudečebradati tovari šin vsi drugi lopovi, tudi krčmar in starka so biliobsojeni na smrt na vislicah, oni brezbožni sorodni kpa v ječo za vse žive dni . Tudi je moral plačativse stroške in veliko svoto odškodnine .

VII .

Vrnimo se zopet nazaj k našej Milici. Majorje prosil odpusta za nekoliko dni in izročil po-veljstvo stotniku. Pred vsem je preskrbel Milicinovo obleko, kakoršna jej pristaja po njenem stanuin se peljal ž njo v Tratnik k materi . Ker ga jesestra še vedno imela za umrlega v vojski, hote ljo je predvsem pripraviti na svoj prihod . Se lepotem je hotel iti k njej ter jej sporočiti, da tud iMilica še živi. Stopil je tora] raz voz pri oskrbni ,kovej hiši. Stari, zvesti mož je bil veselja ves razsebe, ko zagleda majorja in Milico še živa in zdrava .Sam se je čutil na novo oživljenega, ni našel be-

7 5

sed, da bi jima izrazil svoje veselje. Brzo hiti vgrad, da sporoči gospej veselo vest .

Gospa je sedela bleda in upadlega obraza vnaslonjači in čitala iz neke knjige . Ko čuje, danjen brat še živi, da jo je prišel obiskat, hiti m unaproti. Pa že se vrata odpro in brat stopi vizbo. Zagledavši brata, hiti z razpetima rokamak njemu in ga prisrčno objame in poljubi . „Oj ,dragi brat,” reče ihté, „tako vendar še živiš in s lzdrav ter vesel! Hvala Bogu! Sedaj nisem večsama na svetu.”

Major se usede k njej v naslonjač() ; prosi jo,naj mu pove, kaj vse je doživela, odkar je šel n avojsko .

Ihté mu je jela pripovedovati, da jej je me dtem umrl ljubljeni soprog ‘ po mučnej in dolgej bo-lezni, — a ves vdan v božjo voljo ; da sta njenaljubka dečka, ki ju je major dobro poznal in s eč"estokrat . kratkočasil ž njima, umrla za kozami, inda je hčerka Milica, ki je bila odslej njena jedin atolažba in veselje, utonila v reki poleg vrta .

Major je poslušal sestro z vidljivim sočutjem .Ko je prenehala, jej reče : „Ni gotovo, da je Mi-lica utonila, zlasti ker se ni našlo truplo . ”

„O, ljubi Bog!” zdihne mati in njeno tužno-miloobličje se zažari veselja. „O, èe še živi, in bi joše jedenkrat mogla videti, preden zatisnem za zrni -raj svoje oči, koliko veselje bi bilo to za-me! ”

„Le nikar ne dvomi!” reče na to major, „šeživi. Stric Grabež je v to zadevo svoje kremplj evtaknil . Gotovo znam, da Milica ni utonila ; lelopovi so jo odpeljali v svoje skrivališče .”

76

moj Bog!" zdihne mati in potok solza jejudere po obledelem lici, »bolje bi bilo, da bi bilaumrla, nego da je med razbojniki . Bobše je člo-veku, da umrje, nego da se spridi na duši itelesu .

„Jako mi dopade tvoje blago mišljenje, dragasestra,” reče major. „Pa vrjemi mi, tvoja ljubaMilica je še ravno tako nedolžna in nepokvarjena ,kakor je bila oni trenotek, ko so jo lopovi ugra-bili. Kmali se' bodeš samá prepričala . Ze je rešen aiz hudobnih rok brezbožnih tolovajev .”,

Veselo skoči mati po konci in reče : „Težekkamen se mi je odvalil od srca . Sedaj mi je šele jasno! Kaj ne, ljubi brat, ti si jo videl? Pove jmi brzo vse! Znabiti tudi ni več daleč od mene ?O, pojdi, pojdi in pe]jaj me k njej, dragi brat! ”

Major vstane, gre k vratom in jih odpre . Ve-selo skoči Milica skozi vrata,' oklene se dragejmateri okoli vrati in veselja ne more spregovorit idruge besedice, nego le : „O mati, ljuba mati!”

„O MIlica, draga Milica! pa, ti si, moja ljubahčerka! Zopet te imam, ljuba Milica! O Bog, teb ibodi slava in hvala!” Med obilnimi solzami naj -večjega veselja pritiska svoje zgubljeno, pa zopetnajdeno dete na svoje materino srce, vedno po-navljaje : „Tebi, tebi, ljubi Bog, bodi hvala za t onepričakovano srečo!”

Ko se nekoliko pomiri, reče svojej hčerkiMilici : „Pojdi sem, lnoje ljubo dete, sedi semk meni in mojemu bratu, tvojemu dragemu stricuter nama povej, kako se ti je godilo pri hudobni h]jedeh, ki' so te mi ukradli ?”

77

se usede med strica in mater ter pričnepripovedovati tako-le : „Oj, toliko da nisem strahin groze umrla, ko me je oni tolovaj zgrabg n avrtu ter s pomočjo druzega vlekel v pripravljen okočijo, v katere] sta me pripeljala v ono strašn ohišo sredi samotnega gozda. Stara krčmarica meje prav prijazno pozdravila in rekla, da me je ž edolgo željno pričakovala ; prigovarjala mi je, najne jokam ; prinesla mi raznih sladčic in kave terme neizrečeno silila, naj saj nekoliko zaviljem i npokusim, če tudi zaman. Potem me je peljala vmajhno, pa precej lepo in snažno sobico . „Glej,”rekla je, „to je sedaj tvoja spalnica ; le poglejposteljico ; saj ne more biti bo]jša in mehkejša.

Potem mi je pripovedovala na dolgo in široko ,kaj vse mi bode kuhala ; razgovarjala se je o tems toliko skrbjo, kakor bi bil človek le za to n asvetu, da jé in pije. Celo noč nisem zatisnila očesa.Drugo jutro mi je prinesla novo obleko, kak gršnonavadno nosijo deklice po kmetih, oblekla me vnovo obleko in rekla potem tako : „No sedajvsa naša Krčmar je odslej' tvoj oče, jaz pa tvoj astara mati .”

Oba sta storila vse, da bi me razveseljevala ;pa nisem se mogla privaditi teh ljudi ; moje srceje vedno hrepenelo le po vas, in želelo nazaj kvam, ljuba mati ; kajti kako vse drugače mi jebilo pri vas, kakor pa pri onih brezbožnih ljudeh !Nikdar ni bilo slišati kake svete besede iz nji hust. Nikdar niso molili, ne v jutru, ne zvečeri ,niti pred jedjo niti po jedi. V celej hiši ni biloniti jedne knjige. Niso govorili o drugem, nego

7 8

o denarjih in imetji ; hvalili vedno samega seb ein godrnjali čez celi svet . Jaz se kar nisem moglaž njimi tazgovarjati, groza in strah me je bilo.Nikjer nisem bila raje, nego v svojej malej izbici ,od koder se je lepo videlo na vrt. V tej samotisem mislila na vse dobro in sveto, kar ste m ekedaj učili ali mi pripovedovali, ljuba mati . 0, ko-liko ur sem po noči, ko je mesec sijal v izbico ,prejokala in na tihem molila . Da, tudi takrat, česem bila prisiljena biti v družbi teh brezbožni hljudi, povzdigovala sem svoje srce k Bogu in mi-slila nanj. Oj, kako dobro je vendar, da se zamo-remo vedno, po dnevi in po noči, razgovarjati zBogom, in da nas vedno rad posluša.

Ona moža, ki sta me odpeljala, zahajala stačestokrat v hišo in tudi druge tovariše vodila sseboj . Ti ljudje, ki so se tu vedli kakor doma, bil iso še veliko hudobnejši, nego krčmar in krčmarica.Opijanili so se, igrali med grdim preklinjevanjem ,prepevali raznovrstne umazane pesni, imeli razno -vrštne pogovore, katerim so se smejali na . ves glas ;nisem jih sicer razumela, pa so morali biti vendarle jako grdi, ker so se dopadali tako hudobni mljudem. Cestokrat so se tudi sprli med seboj, me-tali jeden v druzega vrče in kupice, ter grozil ijeden drugemu z umorom. Zbežala sem vsakikrattresoč se strahú v svojo sobico. Vedno sem mislila,kako bi zamogla pač zbežati iz te brezbožne hiše ;a vsa okna so bila zavarovana z debelim železni momrežjem in vrata na dvorišči vedno skrbno zaprta .

Necega večera je prišel v krčmo nek kupec ,da bi tikaj prenòčil ; bil je jako prijazen. Imel

- 9

je pri sebi veliko lepega blaga in mnogo denarja .Tega kupca so umorili. Slišala sem njegovo mil ozdihovanje in hitela iz svoje izbice v doljno sobo.&rabil in groze sem kar otrpnila pri pogledu .Rekla sem morilcem, da je to grozna pregreha i nda jih bode Bog gotovo kaznil zato . Niso se zme-nili za me ; le zagrozili so mi, da se naj pač n epredrznem ziniti besedice o tem kakemu človeku .Krčmar pa se je zadrl nad menoj : „Od slej nesmeš ni besedice s kakim ptujim človekom prego-voriti ; rekli bodemo vsakemu, da si nema.” Zgrabime za roko, vleče h krvavemu truplu tja in misrdito reče : „Le poglej sem! Ce se predrzneš ke-daj pregovoriti s kom razen z menoj in staro ma-terjo le jedno besedico, umorimo te še na boljgrozni način, kakor tega-le moža tukaj . ”

Prišedši v svojo izbico, padla sem na kolena ,povzdignila svoji roki proti nebu in molila : „O,ljubi, usmiljeni Bog! Usmilil si se nekdaj mladeničaDanijela v Ievnjaku. Vesel je sedel med lačnimikrvoželjnimi levi, kakor sedi pastir veselo v sredisvojih jagnjet. Poslal si svojega angelja iz nebes ,ki ga je varoval ; otel si ga iz levnjaka. 0, usmil ise tudi revne deklice! Reši me teh krvoločnih ti-grov ; pošli tudi meni angelja na pomoč!” In dobr iBog je uslišal mojo molitev ; res mi je poslal an-gelja na pomoč, preljuba mati, vašega brata in mo-jega preljubega strica! "

„Da istinito!” reče mati, ,,dobrotljivi Bog s eje usmilil tebe, usmilil nas vseh! Tebe, draga Mi -lica, je pripustil Bog meni odpeljati, da rešiš mo-jemu bratu in svojemu stricu življenje ; tebe, pre-

80

dragi brat, pa je Bog pripeljal v ono jamo raz-bojnikov, da iz nje otmeš mojo ljubo Milico . Menije služilo v zveličanje, da sem svoje jedino še živodete objokala kot umrlo ; molila sem bolj prisrčn oin bolj pogosto, nego bi bila drugače, in srčn osem hrepenela po nebesih . Tudi tebi, draga hčerka ,bode na prid, da si bila prisiljena nekoliko čas amed tako brezbožnimi ljudmi živeti. Videla in pre-pričala si se, v kako grozne hudobije zabredej ooni ljudje, ki ne marajo za Boga in njegove svet ezapovedi, in nočejo več moliti in božje besede po-slušati . Naučila si se hudo še veliko bolj studiti ,dobro pa še bolj čislati in ljubiti. Nas vse pa jeljubi Bog po dolgem trpljenji zopet potolažil innašo žalost spremenil v veselje . O, naj bi pač do-bro spoznali, da obrača vse v naš prid! Naj bipač vedno, tudi v najhujšem trpljenji trdno veroval iin upali, da bode že bolje, da bode ljubi Bog naš ožalost spremenil v veselje, in da se mu bodem()kedaj še zahvaljevali za vse trpljenje. Da, vse,vse, kar Bog stori ali pripusti, oznanuje njegov oneskončno modrost in dobrotljivost . Njemu bodičast in hvala vekomaj! "

»Amen, amen!" reče major, in Milica po-navija :»Amen., amen!"

J . KRAJEC nasl. v Rudolfovemknjigarna, tiskarna in knjigoveznic a

ter trgovina s papirjem ,različnim pisarniškim in šolskim orodjem .

Zaloga tiskovin za cerkve, županstva in šote .

Iz lastne zaloge se posebno priporočajo :

Spisi Krištofa Šmjda.I. zvezek : Ljudevit Hrastar . --- Golobček. Poslovoil P . Hugoli n

Sattner . (Drugi natis .) Mehko vezani 60, trdo 80 v .II.

Jozafat, kraljevi sin Indije : Posl. P. flor . Hrovat. (Tretj ipopravljeni natis.) Mehko vezan 60, trdo 80 v .

III .

Pridni Janezek in hudobni Mihec. Posl . P. FloraHrovat.(Drugi natis .) Mehko vezan 80 v, trdot K .

TV .

„

Kanarček . Kresnica. Kapelica v gojzdu . Posl . P. Hu••golin Sattner . Mehko vezah 40, trdo 60 v .

'V .

„

Slavček . - --- Nema deklica . Posl . Y. Flor . Hrovat . (Druginatis .) Mehko vezan 40, trdo 60 .v,

VI .

Ferdinand . Posl. P . F . Hrovat . Mehko vezan 60, trdo 80 v .II .

„

Jagnje . -- Starček z gore. P. Flor . Hrovat. Mehk ovezan 70, trdo 90 v .

áy Pirhi. --- Ivan, turški sóženj . Krščanska o.bltelj(družina) . Post, P. .F. H:rovat . Mehko vezan 60 ,trdo 80 v .

IX .

„

Hmeljevo cvetje .

Marijina podoba . Poslov. P. Flor .Hrovat . (Drugi natis) Mehko vezan 60, trdo 80 v .

K.

„

Ludovik, mladi izseljenec . Posl . l ' . Flor . Hrovat . (Drug inatis .) Mehko vezan 60, trdo 80 v .

XI .

Najboljša dedščina.

Leseni križ. Poslovenil P . Flor.Hrovat . Mehko vezan 40, trdo 60 v .

XII .

Roza Jelodvorska . ---- Izdalo Katoliško tiskovno društvov Ljubljani . Mehko vezan .,60, trdo 80 v.

XIII. „

Sveti večer. Posl . Fr, Salezij . Mehko vezan 60, trdo 80.K.W.

Povodenj . — Kartuzijanski samostan . Posl . Fr. Salezij .Mehko vezan 60, trdo 80 v .

X .

„

Pavlina . Posl . Fr. Salezij . Mehko vezan 60, trdo 80 v .

Narodne bibliotek eizšlo je dosedaj 60 snopi(' .ev po 30 v .

Tisoč in ena noč.51 snopičev po 40' vinarjev .