neukrotljiva lilah may

18 nerukrotljiva notri.indd 318 nerukrotljiva notri.indd 3 5.9.2011 18:44:065.9.2011 18:44:06

9

LILAHIN DNEVNIK JEZE 6. marec, stopnja jeze: 9/10

Dobila sem še en pripor. Ravnateljica je rekla, da bom iz-ključena, če dobim še enega. Po svoje sem se razveselila, ko je to rekla, ker sovražim šolo. Potem sem se počutila krivo, ko sem pomislila na mamo in očeta, kako varčujeta in se odreka-ta, da lahko hodim v to šolo.

Kmalu pa sta se krivda in veselje razblinila v nov naval besa, zato sem prešpricala zadnjo uro in sedela na gugalnici v parku ter brcala v gramozni pesek na tleh, dokler ni bilo črno usnje na mojih čevljih čisto belo od prahu.

Ko sem prišla tja, je na gugalnici sedel Adam Carter, najbolj lušten fant na celem svetu. Šprical je kemijo, pogovar-jala sva se in se dogovorila, da se kasneje dobiva. Mami bi se zmešalo, če bi ji povedala, zato bom morala pregovoriti

Drugo poglavje


10

Bindi, naj me krije. Bindi mi je poslala SMS, kje sem. Prišla je in se usedla na gugalnico poleg mene in me vprašala, kakšen je občutek moje jeze. Nisem ji mogla razložiti, medtem ko me je gledala s svojimi velikimi, resnimi očmi, namesto tega sem to zapisala v dnevnik.

Takole zgleda moja jeza:Kot bi z vso silo brcnila v vrata, pred tem pa pozabila

obuti teniske.Nekdo mi zarije nohte v dlan, vse dokler se mi oči ne na-

polnijo s solzami in se mi kri ne nabere okoli ušes.Vijak, zarit v mojih prsih, ki ga nekdo privija z izvijačem.Zakurjen žar v mojem želodcu in majhni plameni sikajo

in bruhajo po mojem nežnem drobovju.Žgoč dež, ki lije s temno rdečega neba.Jezna sem že dve leti.Jezna sem večino časa.Ne.Ne večino časa.Kar vedno.


11

Prišla sem iz šole in sedaj sem ujeta v kuhinji kot ognjena krogla, ki se želi razvneti po hiši, ampak se ne more.

Rada bi se pripravila na srečanje z Adamom Carterjem, mama pa se že ogreva za Veliko Vprašanje.

Čutim, da prihaja, saj se je že obrnila stran od korita in me pogledala z mrkim napetim obrazom.

Njen mrki obraz je v kontrastu z njeno obleko.Oblečena je v ohlapne kariraste hlače, ujemajočo se

majico z dolgimi rokavi in ogromnim frfotavim naborkom, v velikanske bleščeče rdeče čevlje na vezalke in na glavi ima črn melonast klobuček.

Če slučajno mislite, da je moja mama zmešana in brez stila za oblačenje, vas moram razočarati, da je v resnici klovnesa.

Ne, resno. Ima svoje podjetje, ki se ukvarja z najemom klovnov za otroške zabave.

Nekaj noro čudaškega je, ko gledaš nekoga, ki pomiva posodo kot vsaka normalna mama, vendar v klovnovski obleki.

Oče ni kaj dosti boljši. Oblači se sicer dolgočasno, am-pak stavila bi, da mu po glavi roji samo ena stvar. Levi.

Moj oče je krotilec levov.Jp. S tem se ponavadi klavrno konča večina pogovorov,

vsaj za trenutek. Večina ljudi misli, da so krotilci levov stvar iz viktorijanskih časov, predstavljajo si velike cirkuške šoto-re in množice žensk v dolgih črtastih oblekah, ki omedleva-jo ob krotilčevih trikih, morda za povrh še kakšnega pritli-kavca in moža s privihanimi brki.


12

Morda je v Starih časih res bilo tako.Dandanes pa je krotilec levov samo naziv za nekoga, ki

v živalskem vrtu pazi na leve in tigre - in to počne moj oče. Če smo natančni, je »nadzornik velikih mačk« v Morley-jevem živalskem vrtu.

Kar postaven tip je moj oče, popolnoma obrit in miši-čast. Na eni roki ima podolgem vtetovirano zeleno morsko deklico z dolgimi rdečimi lasmi, na drugi roki pa mamino ime - Rachel, s črno tinto na rdečem srcu. Predvidevam, da velike mačke vedo, kaj jih lahko doleti.

Ne sprašujte, kako je napredoval od glavnega kuharja v kraljevi vojski do tega, da se vsak dan spopada z levi, leopar-di in gepardi, ampak njegova karierna pot se je nepričako-vano zasukala in ga zalučala pred čeljusti divjih mačk.

Sedaj stoji med kuhinjskimi vrati z zavihanimi rokavi in rokami v bokih. Njegova telesna govorica kar vpije ni-mam-pojma-kaj-naj-naredim-s-svojo-zmešano-najstniško-hčerko.

Bljaf, rečem. To je lilah-izem. Izumila sem na tisoče ta-kih besed za primer, ko ne morem najti pravega izraza, s katerim bi pojasnila svoje občutke. Cel seznam lilahizmov imam za različne namene. Lahko jih izbiram, kot izberem, kaj bom kdaj oblekla.

»Pohiti, prosim,« rečem. »Kmalu grem spet ven.«Oba me gledata, kot da sem druge vrste. Ali pa hčerka iz

vesolja, ki so jo teleportirali s planeta Zarg, da je nadome-stila tisto rdečelično, genialno violinistko, ki sta jo z vese-ljem prinesla iz porodnišnice domov pred petnajstimi leti.


13

Ha! Ta je malo bosa, ko me tako gledata, kot da sem jaz čudna!

Moja lica so bleda in ne igram violine. Moja glasba je veliko glasnejša in je pogosto vzrok spora med tastarima in mano.

Živim na planetu rocka. Planet rock je radijska postaja. Hkrati pa tudi moj duhovni dom.

Mama si briše roke v pomečkano kuhinjsko krpo s sliko Windsorjevega gradu in se usede za mizo. Vzame majhno ogledalo in si prične odstranjevati velike bele kroge okoli oči.

»Kar dvajset malih smrkavcev sem imela danes,« reče. »Ne bi se smela pritoževati, ampak ne vem, zakaj jih starši preprosto ne odpeljejo v McDonalds in je stvar rešena, tako bi lahko ostala doma in gledala špansko nadaljevanko.«

Saj vem.Žalostno.Saj ni čudno, da sem tako zmešana.Mama in oče se sedaj po starševski navadi spogledujeta s

privzdignjenimi obrvmi in gledata svoj težavni naraščaj.»Glej, Lilah,« začne mama. Za trenutek utihne, da si

odlepi umetno trepalnico, jo nato izbrska iz kozarca za vino in steče h koritu, da bi jo oprala.

Aha, okoli mojega imena - Lilah. Jah, to je moje čudno ime. Krajše za Delila, ampak s tem res ne morem hoditi naokrog. Razen če nočem zadnjih let v šoli preživeti kot totalna izobčenka. Moja starša sta obsedena z bibličnimi imeni, malce čudno, saj nobeden od njiju ne hodi v cerkev.


14

Mojemu bratu je ime Jakob, sam si ga je hitro skrajšal v Jay, kar mu je najbrž rešilo ugled na šoli pa še kul se sliši.

Jay May.Nima smisla, da me sprašujete o Jayu.Vstanem od mize, kamor sem vpraskala svoje ime s

svinčnikom.»Moram it, program se začenja,« zamomljam. Hitro se

hočem izmuzniti, ampak oče je danes čisto v akciji. Njegove reakcije so prav impresivne. Najprej sedi za kuhinjsko mizo, naslednji trenutek pa mi že zapira izhod med vrati. Skoraj bi pozabila, da dela z nevarnimi zvermi in da je poleg tega še bivši vojak starih navad, predirnega pogleda in napetih mišic.

»Kam pa kam, važička,« reče. Pojma nimam, od kod pobira te vzdevke. Čisto so out. Halo, važička?

Počim se nazaj za mizo. Poražena - za zdaj. Kasneje se bom maščevala, ko si bom navila nov album Slipknotov.

»Takole je, Lilah,« reče mama, »z očetom bi te rada nekaj vprašala. Pa ne bodi užaljena. Samo pomagati ti ho-čeva.«

O - ne. Duša mi začne polzeti kot stopljena snežna kepa vse navzdol do mojih črnih ugic.

Ko bi mi vsaj že nehala POMAGATI. Saj zato imam najboljšo prijateljico, ne? Starši so samo zato, da ti skuhajo večerjo in ti težijo.

»Ja?« rečem. »Kaj je?«Mama me prime za roko. Njena roka je mastna od barvic

in ličil. Fuj! Res me prime, da bi šla.


15

»Lilah,« reče. »Kako se počutiš? Kar naprej se jeziš. Dve leti sta že od tega.«

V želodcu že začutim ščemenje jeze.Resnično, prav zares ne maram tega vprašanja. Kako se

počutiš? To vprašanje večinoma postavljajo odrasli. Prav potiho z znižanim glasom in nekakšnim pomilovalnim pogledom te vprašajo kot v kakšni ameriški pogovorni od-daji.

Zame je to najhujše vprašanje na svetu, ker nanj ne mo-rem odgovoriti po pravici in me pri tem vedno pečejo oči, srce mi razbija in roke si trdno pritiskam na prsi.

»V redu,« odgovorim. To vedno rečem. Popolna laž, seveda, ampak mami ne morem povedati, kako se zares počutim, ne da bi pri tem začela kričati nanjo, da nisem v redu, da najbrž nikoli več ne bom v redu in da se še nikoli v življenju nisem počutila tako grozno. Zato se držim tega kratkega odgovora in poskušam zadržati jezo, ki vre v meni.

Moj odgovor je tiho sprejet. V glavah se nam vsem odvr-tijo slike z domačih posnetkov. Mučno jih je gledati. Kot da bi mi z nožem vrtali po drobovju.

Vem, da vsak vidi nekaj drugega. Moji so polni otroštva, svetlobe, peskovnikov in smeha. Ne vem, kaj vidi mama, predvidevam, da otroke, vrtec in šolske uniforme z izveze-nimi imeni. Oče se je obrnil stran, da ne morem razbrati, kaj on vidi; najbrž nogometne tekme, domače naloge in izlete v živalski vrt.

V trebuhu spet začutim občutek jeze.Oči se mi napolnijo z vročimi solzami.


16

Solze mi nikoli ne spolzijo po licih. Kot da bi jih spodnja veka ustavila, drugače bi se raztreščila na koščke.

Že dve leti se nisem dodobra zjokala.Nazaj potisnem stol in odidem.

Na poti po stopnicah grem mimo Jayeve sobe.Kot vedno je zaklenjena.S konico škornja na hitro brcnem v vrata in preklinjam,

ko me zaboli.Grem v sobo in se podrobno pogledam v ogledalu.Zanima me, če se vse to sranje, ki ga čutim v sebi, odraža

v zgledu, ampak ne, še vedno sem ista Lilah May. S sijočimi srednje dolgimi lasmi do ramen, z bledikasto poltjo čebul-ne barve, s srepimi temno modrimi očmi in kljubovalnim pogledom.

Zavzdihnem in se vržem na posteljo.Starši imajo prav. Ampak tega jim ne bi priznala, ne

privoščim jim tega zadovoljstva.Še vedno sem jezna.Preveč.Kadar sem z Bindi, mi uspe vso jezo malo potlačiti, do-

ma pa se spremenim v vrelo kroglo besa.Vzamem mobi in pokličem Bindi. Že misel na to, da bi

morala natipkati SMS, se mi zdi tečna in za povrh sovražim predvidljiva sporočila, zato jo pokličem in rahlo zadihana se oglasi. Bindi vedno zveni, kot da se ji bo vsak čas zgodila neka neverjetna dogodivščina. Čisto nasprotje mene - pol-na upanja, širokih bleščečih oči, zdi se, da komaj čaka, da


17

odraste, zaživi in pusti svoj pečat v tem velikem svetu.Nedolžna. S to besedo bi opisala Bindi. Konec koncev

živi v popolni družini, jaz pa ne.Jaz bi najraje, če bi lahko, vsak dan preležala v postelji,

pokrita čez glavo, da ne bi slučajno ujela kančka svetlobe.»Halo, kdo je?« reče njen glas.Ni še ugotovila, da lahko dejansko shraniš številke v te-

lefon in tako vedno vidiš, kdo te kliče. Nad tem, da bi Bindi premaknila v enaindvajseto stoletje, sem že obupala.

»Jaz sem,« rečem. »Lilah. Saj veš - tvoja najboljša prija-teljica. Tista Lilah.«

Bindi se zahihita. »Vedno me spraviš v smeh, Lilah May,« reče.»Jp, noro zabavna sem,« odgovorim. Tokrat z na-

smeškom.To imam rada pri njej. Všeč sem ji taka, kot sem, čeprav

ve vse o meni.Tudi stvari, ki niso najlepše.Ni pogojev, da bi starši pristali na moj nocojšnji zmenek

z Adamom Carterjem, zato moram Bindi prepričati v spletkarski načrt.

Bindi ne mara prevar. Je najbolj pošten človek, kar sem jih kdaj srečala. Ne predstavljam si Bindi, da bi se zlagala. Nikoli.

»Zakaj staršem preprosto ne poveš po pravici?« reče. V ozadju lahko slišim vznemirjen glas Bindijine mame Reete, ki očitno spravlja narazen najmlajša dva otroka.

»Saj jima je Adam všeč, mar ne?«


18

Ah. »To že,« rečem. »Všeč jima je kot moj prijatelj, če pa bi

jima povedala, da grem z njim na zmenek, bi ponorela.«Zvijem se na posteljo, s prekrižanimi nogami v črnih

kavbojkah in lasje mi opletajo okoli obraza kot svila, osvo-bojeni šolske tiranije.

»Torej bom morala reči, da sem s tabo,« povem Bindi.»Ampak potem bo tvoja mama poklicala mojo mamo,

ona pa ne bo lagala zate, Lilah. To ti lahko povem.«Zavijem z očmi - saj me tako ali tako ne vidi - naredim

svečo na postelji in z nogami, štrlečimi v zraku, opazujem svoje modro-bele črtaste nogavice.

»Torej se boš morala pač pretvarjati, da si tvoja mama in se namesto nje oglasiti na telefon,« rečem.

Vem, da spravljam Bindi v neprijetno situacijo, ampak ne morem dovoliti, da bi mi karkoli pokvarilo večer z Ada-mom Carterjem. Najbolj čeden fant na vsej šoli je. Star je šestnajst let in igra v bendu Death of Love.

Igrajo zelo dober thrash metal.Težava je v tem, da Adam v bendu deluje totalno neiz-

prosen, drugače pa so mu všeč take punčkaste, luštne, drobne in razposajene punce. Kar je moje čisto nasprotje. Jaz sem bolj fantovska, bolj privlačna kot luštkana, višja od večine punc v razredu, in v zadnjem času defi nitivno daleč stran od razposajenosti. Zato sem bila presenečena nad njegovim povabilom.

Po neskončnem prepričevanju, prosjačenju in pregovar-janju, da ne omenjam majčkenega podkupovanja (Bindi


19

sem obljubila, da bom naslednji teden jaz plačevala za njena kosila – vse, kar si bo zaželela.), Bindi končno privoli.

»Hvala,« rečem. »Res si najboljša prijateljica.«Iz ozadja se zopet zasliši togotno otroško vpitje.Zasmejim se.»Je bil to Adi?« jo vprašam. Adi je najmlajši družinski

član. »Tako srčkan je.«Sedaj zavzdihne Bindi.»Ni vedno srčkan, veš. Vse bi naredil, da vzbudi pozor-

nost staršev. Mene pa včasih še pogledajo ne.«»A tako,« rečem, čeprav ji ne verjamem povsem. Starši

so na Bindi zelo ponosni.»Prav, danes torej lahko računaš name,« reče Bindi.

»Prava nočna mora si, Lilah May.«Nasmehnem se in prekinem.Ful me ima rada.

Mama med tednom nima časa, da bi kuhala.Stoji v kuhinji in srka nov kozarec rdečega vina, medtem

pa na krožnik nalaga musako, ki jo je pripravila ob koncu tedna in jo nato zamrznila.

Za prilogo je mlado korenje in brstični ohrovt.Oče je odšel reševat urgentno levjo zagato, tako da sva z

mamo sami.Nič novega. Zadnje čase smo redko vsi skupaj.»Mami,« začnem, z vilico brskam po musaki in močan

vonj po mesu in čebuli se mi širi navzgor. »Grem lahko čez kako urico do Bindi? Eno cedejko bi mi rada zavrtela.«


20

Mama odvrne pogled od nabodenega grižljaja in odso-tno gleda. Vem, da razmišlja o Jayu.

»Poklicala bom njeno mamo, da vidim, če se strinja,« pravi in odide k telefonu.

Pod mizo držim pesti. Bindi sem naročila, naj straži pri telefonu cel večer.

»Reeta?« reče mama. »Kako si?«Sledi kratka pavza. Upam, da je na drugi strani Bindi in

ne Reeta.»Lepo,« reče mama. »Reeta, ali lahko Lili pride k vam,

rada bi se dobila z Bindi. Ti je prav?«Kdorkoli je že na drugi strani, očitno privoli, saj mama

reče, »Hvala, draga,« in z nasmeškom odloži slušalko.»Lahko greš,« mi reče.Super-duper! »Uboga Reeta,« reče mama. »Zvenela je grozno pre-

hlajena.«Komaj zadržujem smeh.Bindi je res super prijateljica.»Ni ti treba poklicati, da se prepričaš, če sem varno pri-

spela,« ji rečem, medtem ko splakujem svoj krožnik in na hitro zvrnem kozarec vode. »Največ dve urici me ne bo. Obljubim.«

»Prav,« reče mama. Nekam živčna deluje. Ko je bil Jay moje starosti, ni imel tako strogih pravil in policijske ure in raznih preverjanj.

»Hvala za večerjo,« rečem in že planem po stopnicah navzgor.


21

Pred ogledalom se odločim, da obdržim na sebi črne kavbojke, zgornji del pa zamenjam s črno-belo črtasto ma-jico in nataknem srebrne obročaste uhane.

Že milijontič danes si nanesem na temne lase svetleč lak in se okrog oči namažem s svinčnikom. Zavežem si olstarke in vržem nase črno usnjeno jakno.

»Se vidiva,« zavpijem mami, medtem ko zdrvim skozi vrata, da ne bi opazila mojega pretiranega mejkapa.

Zavihtim se na kolo in se majavo poženem skozi veter proti trgovskemu centru.

Nekaj čudnega je danes v zraku.Ali pa se mi samo dozdeva.Kot da je vse bolj ostro in ekstra čisto po današnji nevih-

ti.V zraku lahko čutim celo kanček nevarnosti.Počutim se lahkomiselno in noro in samozavestno.Zaklenem kolo in se odpravim proti coni za pešce.Adam je zgoden, kar je dobro, ker sama nimam potr-

pljenja in ne maram nikogar čakati.S hrbtom je obrnjen proti meni, tako da se odplazim do

vodnjaka, kjer stoji, potem pa me prešine, da mu skočim na hrbet in pri tem zavpijem, »ADAM!«, da oba skoraj zgr-miva v vodo.

»Skoraj me je infarkt, Lilči,« reče, medtem ko si popra-vlja črno majico in gladi lase.

Lilči?Nikoli me še ni poklical s tem imenom.Tako me je klical samo Jay.


22

»Kliči me Lilah,« mu zabrusim.Za trenutek me pogleda, ampak že v naslednji sekundi

se dobrovoljno nasmehne in mi ponudi roko, da lahko skočim z roba vodnjaka.

»Kam pa greva?« reče.Skomignem z rameni.»V park?« mu odvrnem. Večer je prijeten, miren in

obetaven.»Prav,« reče Adam. Iz žepa potegne zvito cigareto in jo

vtakne med ustnice.»Bi cigareto?« vpraša in mi ponudi zavojček cigaret.»Ne, hvala,« rečem. »Kadijo samo bedaki.«Presenečeno me pogleda.Razumljivo. Mislim, zgledam kot punca, ki kadi. To bi

spadalo k moji rokerski opravi in svojeglavosti.Ampak vsega tudi Adam ne ve.Stvari iz časov, ko sva bila skupaj z Jayem.»Sem mislil, da ...« začne.»Ne, sem rekla,« še odločneje ponovim.Sledi napet trenutek tišine, napolnjen z vprašanji, opra-

vičili in razočaranjem.O, pišuka, pomislim. Tale zmenek se pa ni dobro začel.»Všeč mi je tvoja jakna,« se potrudim z bolj milim gla-

som.»Hvala,« reče. »Na ebayu sem jo dobil za tri funte.«Pogledam ga z občudovanjem. Očitno ima dober okus.

Pa še lušten je za umret.»KAKO si kaj?« me vpraša. Joj, ne. Pri tem pa me gleda


23

naravnost v oči. Večina ljudi mi ne more pogledati v oči, medtem ko me to sprašujejo. Nerodno jim je.

Še bolj pa je nerodno meni. Postavil mi je najbolj zoprno vprašanje na svetu.

Vdihnem skozi stisnjene zobe in se prestopim. Čisto majčken premik, samo toliko, da se sprostim.

»Kar v redu sem,« mu navržem. »Nič posebnega.«Adam me naklonjeno pogleda in se odkašlja.»Torej,« reče. »Bi še vedno šla v park?«Skomignem.Pravzaprav o tem večeru nisem kaj dosti razmišljala. Vse

moči sem usmerila v to, kako bom prišla do vodnjaka v centru in zgledala karseda fantastično. Ampak najbrž bova morala nekaj početi, ne moreva cel večer samo viseti pred zaprtimi trgovinami.

»OK,« rečem. »Greva v park.«Odpraviva se po cesti navzdol. Medtem ko hodiva po

pločniku, se noro zavedam bližine njegovega telesa. Držim se čisto vzravnano in pazim, da se ne obregnem ob njega, pa vendarle se včasih čisto slučajno zgodi in droben val navdu-šenja me spreleti v želodcu.

Hvala, Bindi, pomislim pri sebi. Naslednji teden se ji bom pošteno oddolžila.

Dospeva do visokih, železnih vrat v parku.Adam odrine vrata in mi jih pridrži, sklonim se pod

njegovo roko ter se napotim proti gugalnicam.»Nisi že malo prestara za to?« reče, medtem ko se po-

čim na oranžno plastično gugalnico in gledam, kako moje


neukrotljiva lilah may

Documents