UNIVERZA V LJUBLJANI

PEDAGOŠKA FAKULTETA

Neva Vaner

DRUŽINSKE NAVADE, PRAVILA IN POMEN

DRUŽINSKIH SKRIVNOSTI

DIPLOMSKO DELO

LJUBLJANA, 2013

UNIVERZA V LJUBLJANI

PEDAGOŠKA FAKULTETA

ODDELEK ZA SOCIALNO PEDAGOGIKO

Neva Vaner

MENTORICA: dr. Jana Rapuš Pavel

DRUŽINSKE NAVADE, PRAVILA IN POMEN

DRUŽINSKIH SKRIVNOSTI

DIPLOMSKO DELO

LJUBLJANA, 2013

POVZETEK

V diplomskem delu sem raziskovala družinski slog, ki ga opisujejo navade, pravila, rituali in

skrivnosti. Vsaka družina funkcionira po svoje. Zanimalo me je, kakšen vpliv ima družina na

posameznika, ki biva v njej. Družinski slog življenja je širok pojem, ki vključuje veliko

različnih področij. Pravila so eno izmed teh področij, saj določajo vedenje in obnašanje v

družini. Naslednje področje so družinske navade, ki se delijo na različne podskupine. Sem se

prištevajo tudi rituali, čeprav se ne dogajajo tako zelo pogosto kot ostale navade. Tretje

področje, ki sem ga zajela v svoji diplomski nalogi, so skrivnosti, ki imajo prav tako močan in

pomemben vpliv na to, kar se v družini dogaja. Navade, pravila in skrivnosti vnašajo v

družino veliko dinamike, ki se iz dneva v dan spreminja in vpliva na družinske člane.

V empiričnem delu sem izvedla intervju z vsakim družinskim članom posebej. Z njimi sem se

pogovarjala o njihovem družinskem življenju, pravilih, navadah in skrivnostih. Pridobljene

rezultate sem povezala s teorijo in jih na njeni podlagi poskušala tudi razložiti. Ugotovila sem,

da je pogled na družino odvisen od tega, v katerem življenjskem obdobju je posameznik, ki

gleda na njo. Največja razlika v odgovorih se je pokazala pri skrivnostih v družini. Starša o

tem nista povedala veliko, v primerjavi z njima pa sta veliko več razkrila otroka.

KLJUČNE BESEDE: družina, družinski slog, družinska pravila, družinske navade, družinske

skrivnosti, prenos sporočil

ABSTRACT

In the thesis, my research is about a family style that is described by habits, rules, rituals and

secrets. Every family functions in a different way.

I was interested in what kind of influence a family has on the individual living in it. The

family lifestyle is a very broad topic which includes many different fields. Rules can be

considered as such due to defining the manners and behaviour of the family. Other fields are

family habits and secrets.

Family habits are divided into different subgroups. One of them is dealing with rituals which

do not appear as common as others. Secrets have an important and a strong influence on what

is happening in the family. If we put all this together, we can realise that there is a lot of

dynamics in the family which is constantly changing together with family members.

In the empirical part I interviewed a family – every family member separately. We were

talking about their family life. Primarily, I wanted to hear what is important for each

individual. I compared the results I got with the theory and then tried to explain them. I

realised that everyone understands family differently depending on the life stage of the

interviewee. The biggest difference appeared with the secrets. Parents did not say much about

them, but children were much more honest.

KEY WORDS: family, family style, family rules, family habits, family secrets, transferring of

messages

KAZALO

1 UVOD ............................................................................................................................................. 1

2 TEORETIČNI DEL ...................................................................................................................... 2

2.1 KAJ JE DRUŽINA? ................................................................................................................ 2

2.2 PRENOS SPOROČIL JE OSNOVA ZA DRUŽINSKI SLOG ............................................... 3

2.3 PRAVILA V DRUŽINI .......................................................................................................... 5

2.4 NAVADE - DEL NENAPISANIH PRAVIL V DRUŽINI ..................................................... 7

2.5 RITUALI - NAVADE, KI PRERASTEJO V NEKAJ VEČ ................................................... 9

2.6 MITI V DRUŽINAH ............................................................................................................. 11

2.7 TUDI V DRUŽINAH SO SKRIVNOSTI ............................................................................. 12

3 EMPIRIČNI DEL ........................................................................................................................ 17

3.1 RAZISKOVALNA METODA .............................................................................................. 17

3.2 REZULTATI ......................................................................................................................... 18

3.3 INTERPRETACIJA REZULTATOV ................................................................................... 28

4 SKLEP .......................................................................................................................................... 33

5 LITERATURA ............................................................................................................................ 35

6 PRILOGE..................................................................................................................................... 37

1

1 UVOD

Družina je sistem, v katerem se znajdemo že ob rojstvu, zato ima posledično na naše življenje

velik vpliv. Vsaka družina ima svoj slog življenja, družinske navade, mite, pravila in rituale, v

katerih sodelujejo vsi njeni člani. Starša nekatere od teh preneseta na otroke od svojih staršev

in dodata oziroma razvijata svoja, zato nobena družina nima popolnoma enakega stila

življenja. Tudi družinski slog se spreminja v skladu s časom, v katerem družina živi.

Posameznik iz družine odnese osnovo za življenje, na kateri potem gredi naprej. Ta osnova

mu lahko daje dobro ali pa slabo izhodišče za življenje. Tako je vpliv družine na otroka res

zelo pomemben. Ravno iz tega razloga sem se odločila, da bom v svoji diplomski nalogi

raziskala, kaj vse se v družini dogaja in kakšen vpliv ima na posameznika, ki v njej biva. V

diplomski nalogi sem raziskovala družinske navade in pravila ter ugotavljala, kakšen pomen

imajo za družino in na posamezne člane v njej. Nekaterim družinam te navade in pravila, med

katere sodijo tudi družinska srečanja in prazniki, veliko pomenijo, druge jih ne udeležujejo z

veseljem. Pomembno vlogo imajo tudi miti in skrivnosti, zato sem raziskala tudi ta vidik.

V teoretičnem delu naloge sem opisovala, kaj je družina in kaj vse je vključeno v družinsko

življenje. Najprej sem predstavila prenos sporočil, ki se v družini dogaja preko vsakodnevnih

dejavnosti. Sledijo pravila, ki so eden izmed pomembnejših dejavnikov v družini, saj bi brez

njih družina težko funkcionira. Na pravila se navezujejo navade, rituali in obredi, ki imajo

prav tako neke zakonitosti, ki jih je treba v družinskem življenju upoštevati. Vsaka družina

ima tudi teme, o katerih se ne pogovarja, se jih izogiba. Vse to bi lahko združili pod pojmom

družinske skrivnosti, ki so za družino lahko zelo pomembne. Skrivnosti imajo različne

pomene za različne člane družine, ki za skrivnost vedo ali ne. Skupaj s skrivnostmi pa se

ustvarjajo tudi miti, ki se ne spreminjajo hitro.

V empiričnem delu naloge predstavljam rezultate svoje kvalitativne raziskave. Rezultati so

prikazani s pomočjo tabel. Za vsakega člana družine, s katerim sem se pogovarjala, sem

naredila tabelo ključnih tem, ki so se v intervjuju pojavljale. Na podlagi pridobljenih podatkov

sledi interpretacija rezultatov glede na zastavljena raziskovalna vprašanja.

2

2 TEORETIČNI DEL

2.1 KAJ JE DRUŽINA?

Avtorjih se v definicijah družine osredotočajo na različne dejavnike in kriterije, ki

opredeljujejo pojem družine.

Pojmovanje družine je različno v različnih kulturah sveta. Povezava pojma monogamnost s

pojmom družine je značilna predvsem za zahodno družbo. Zavedati pa se je treba tudi, da se

je razumevanje družine spreminjalo skozi čas. Danes živimo v svetu, v katerem je pojem

družina del našega vsakdana. Nek splošen pogled na družino ponavadi vključuje ljudi, ki med

sabo tvorijo trdnejše vezi (fizične in čustvene). Vsak posameznik pa lahko take vezi splete z

različnimi ljudmi, ki se pojavljajo v njegovem življenju (Asen, 1998). Družina: » ... številni si

pod to besedo predstavljajo starše nasprotnega spola z dvema otrokoma, ki živijo v blaženi

družinski sreči, tam nekje v ozadju pa je morebiti zaznati še ljubeče stare starše. Takšne

družine so po splošnem prepričanju »normalne«, čeprav je stvarnost večine ljudi povsem

drugačna.« (prav tam, str. 9)

Sociološke definicije družine večinoma odgovarjajo na eno vprašanje: kaj je družina?

Navedla bom le dve izmed njih. »Definicija OZN pravi takole: družino predstavljajo vsaj en

(odrasel) človek ali skupina ljudi, ki skrbi za otroka/e in je kot taka (torej kot družina)

prepoznana v zakonodajah ali v običajih držav članic.« (Rener, 2006, str. 16)

»Skupina ljudi, ki je na zakonit način povezana v sistem ženitnih in sorodstvenih vezi in na

urejen način opravlja določeno (skupno) delo. Temu delu na nasplošnješi ravni rečemo

biološka in družbena reprodukcija: rojevanje in vzgoja otrok.« (Lešnik, 1995, str. 11)

Z družino se ukvarjajo tudi socialni psihologi, ki so njeno razlago izpeljali iz definicije male

skupine. »Družino tvorijo dva ali več posameznikov, ki so v interakciji, imajo skupne motive

in cilje; povezujejo jih skupna pravila, norme in vrednote; odnose v njej odraža in določa

relativno trajna struktura statusov in vlog, v družini se oblikujeta zanjo značilna struktura

moči in način vodenja; izoblikuje se relativno trajna mreža komunikacij ter statusov in vlog

posameznih družinskih članov; definirajo se vloge glede na delitev dela; razločijo se čustveni

odnosi med člani.« (Čačinovič Vogrinčič, 1998, str. 131)

Tako kot so različne definicije družine, je različen tudi pomen, ki ga družini pripisujemo.

Musek v knjigi Ljubezen, družina, vrednote (1995) piše o pomenu družine za človeški obstoj.

Pomembna je za obstoj družbe in razvoj posameznika (duhovno, biološki in socialno). Zraven

3

tega pa je v skoraj vsaki kulturi po svetu predstavljena kot vrednota. »Je edinstvena celica,

kjer se spletajo temeljne vloge človeškega bitja, spolne in generacijske – vloga moškega in

ženske, vloga staršev in otrok.« (prav tam, str. 19)

Renerjeva (1995) opisuje, da je družina skupnost, v kateri se odvija socialna konstrukcija

realnosti. Nekaj posebnega je predvsem zato, ker socialna razmerja predstavlja kot nekaj

naravnega in ravno to naravnim dejstvom pripisuje različne socialne pomene. Družina je

ravno iz tega razloga točka, na kateri se postavljajo različni miti ali ideološke predstave, ki pa

niso vedno resnične. Uletova (1995) k temu dodaja še družino kot sociokulturno institucijo. V

njej se združujejo na videz nezdružljive komponente: svoboda, vezi (vezanost), norme in

spontanost. Od ostalih institucij se razlikuje v tem, da je družina tista, ki mora biti

pripravljena na to, kar potrebujejo posamezni družinski člani od nje. Družino zagotovo najbolj

potrebujejo otroci in ravno oni dobijo od staršev ogromno sporočil.

2.2 PRENOS SPOROČIL JE OSNOVA ZA DRUŽINSKI SLOG

V družino so vpleteni ljudje, ki se nahajajo na različnih stopnjah življenja, vendar so med

seboj kljub temu povezani (odvisni drug od drugega). Njeno delovanje je močno povezano z

dogajanjem okoli nje (socialni in ekonomski dejavniki iz okolja). Pomemben del pa

predstavljajo tudi odnosi, ki se razvijejo znotraj družine. To so predvsem odnosi med

družinskimi člani. V vsakem posamezniku ostajajo sporočila, ki jih je dobil od družine

(Tomori, 1994).

Ko se partnerja odločita za skupno življenje, se začne proces prenosa sporočil. Vsak izmed

njiju prenaša različna sporočila v njun novi svet. Sporočila so značilnosti družin, v katerih sta

partnerja odraščala. Vsak izmed njiju ima v sebi (večinoma nezavedno) svoje predstave,

norme in želje, ki jih mora sedaj uskladiti s partnerjevimi, da lahko prideta do skupne

predstave o njunem življenju. V novo nastalo družino se tako prenašajo vse življenjske

izkušnje, način življenja in celotna zgodovina obeh partnerjev. Ta proces usklajevanja in

dogovarjanja je lahko zelo naporen, saj nanj vplivajo izkušnje obeh partnerjev iz njunih

prejšnjih družin. Še pomembnejši vpliv pa lahko imajo dogodki, ki se v družinah, v katerih sta

odraščala, niso nikoli zgodili. Med tem procesom lahko pride do stresnih trenutkov,

izpolnjenih/neizpolnjenih pričakovanj ter sprememb v vrednostnem sistemu obeh partnerjev –

družina, v kateri sta odraščala, sedaj ni več najpomembnejša. Potrebno se je zavedati, da je za

nove družine potrebno, da imata partnerja tako različne kot tudi enake poglede na stvari.

4

Morata se naučiti, da je potrebno preko usklajevanja doseči kompromis in se kdaj kakšni

stvari tudi odreči (Tomori, 1994).

Sledi izvorne družine se lahko opazijo v vedenju ali pogledu na svet. Kažejo se lahko na

mnogo področjih, primer takih sta: prehranjevalne navade ter odnos do drugih ljudi in sebe.

Te sledi izvorne družine v posamezniku so dvorezen meč. Lahko mu pomagajo pri ustvarjanju

lastnega življenja ali pa ga pri tem ovirajo (prav tam).

Tomorijeva pravi (prav tam), da se življenjske razmere danes hitro spreminjajo, zato je

pomembno, da partnerja sporočila, ki sta jih dobila iz svojih izvornih družin, prilagodita

trenutnim razmeram za življenje. Sporočila, ki se prenašajo preko več generacij v družini so

po navadi teme splošne narave in imajo močan vpliv na nastanek določenega sloga

družinskega življenja. Ta pa posledično vpliva na vedenje družinskih članov, kar lahko

pripelje do različnih vrst medsebojnih odnosov ali celo konfliktov. »Take teme so na primer

zdravje, denar, avtoriteta, odgovornost, pomen mnenja drugih o človeku, odnos do novega in

neznanega«. (prav tam, str. 71)

Močna sporočila v neki družini lahko vplivajo na več generacij potomcev. To so predvsem

sporočila, ki izhajajo iz posebnih situacij, v katerih se je družina znašla (npr. dolgotrajna

lakota ali pomanjkanje denarja). Delujejo lahko kot posebne zaviralne ali spodbujevalne sile.

Kako se družina spopada s situacijami, ki nastanejo, vpliva na to, kako bodo potomci

sporočilo razumeli (zaviralno ali spodbujevalno okoliščino). Vsaka družina prenaša sporočila

svojim potomcem, kakšen vpliv pa imajo ta sporočila na njih, pa je odvisno le od njih (prav

tam).

Vsaka družina je nekaj posebnega, saj se razlikuje od drugih v nekaj velikih stvareh in precej

malenkostih, ki so zanjo značilne. Ravno te majhne stvari so tiste, s pomočjo katerih lahko

opišemo družinski življenjski slog. Pod tem pojmom se združujejo pretekli družinski dogodki

s trenutnimi. Izhodišče tega sloga se nahaja v spoznanjih in ugotovitvah, ki so jih pridobili

starejši družinski člani (iz prejšnjih generacij). Vse to znanje pa se nato združuje z

značilnostmi vsakega posameznika v družini. Ravno te majhne stvari so tiste, ki nam

pokažejo, kakšne vrednote ima družina. Slog družinskega življenja se kaže tako v velikih

družinskih dogodkih kot tudi v vsakodnevni rutini (prav tam). »Življenjski slog družine

oblikuje mnoge njene splošne značilnosti, kot so sestava, osnovne življenjske razmere, okolje,

v katerem družina biva, izobrazba staršev, zdravstveno stanje in razmerja starosti med

družinskimi člani. Še bolj odločilno pa vplivajo na slog družinskega življenja osebnostne

5

poteze družinskih članov in neštete drobne podrobnosti, lastne vsaki družini na drug način.«

(prav tam, str. 92)

Na slog družinskega življenja vpliva prav vsak družinski član. Vsak posameznik v družino

nekaj prinaša in družina se na ta njegov doprinos odziva. Skupek vseh doprinosov družinskih

članov potem predstavlja slog družinskega življenja. V primeru, da se doprinos posameznega

člana spremeni, se posledično spremeni tudi družinska dinamika. Slog družinskega življenja

se kaže v mnogo stvareh: kako se družinski člani obnašajo drug do drugega, kako reagirajo na

nove situacije, kako se šalijo ali resno pogovarjajo, kako se prehranjujejo, kaj je za njih

pomembno in kaj ne, kakšen odnos imajo do časa (zamujajo ali so vedno točni) in drugih

družinskih članov, kaj počnejo vsi družinski člani skupaj, kakšno je ozračje v družini (prav

tam)... Z družinskim slogom so povezana tudi pravila, ki so v vsaki družini postavljena malo

drugače.

2.3 PRAVILA V DRUŽINI

Vsaka družina opredeljuje dobre/slabe stvari ter kaj je dovoljeno/prepovedano. Nekatere od

teh stvari so jasno povedane, druge pa so izražene le preko kršenja katerega izmed

postavljenih pravil (Asen, 1998). V knjigi Psihologija družine je navedena definicija družine

Mare Selvini Palazzoli (1981, v Čačinovič Vogrinčič, 1998), v kateri je družina opredeljena

kot sistem. Ta sistem ima zakone, ki jih vzpostavi preko poskusov in napak. Napake se delajo

predvsem v odnosih, ki obstajajo v družini, med družinskimi člani. Tako se postavljajo meje

in pravila odnosov v družini. Vse skupaj nas tako pripelje do postavitve sistema pravil v

družini.

Asen (1998) pravi, da je družina organizacija, vsaka organizacija pa potrebuje pravila, da

lahko deluje. Organizirano lahko deluje le takrat, ko je v ravnovesju. Družinsko ravnovesje

rušijo številni dejavniki: »bolezen, brezposelnost, rojstvo otroka ali smrt kakega izmed

družinskih članov.« (prav tam, str. 11)

Webster (v Satir, 1995, str. 96) meni »... da je pravilo ustaljena usmeritev ali predpis za

delovanje, vedenje, metodo ali ravnanje /.../ Pomembna vprašanja glede pravil so naslednja:

kdo postavlja pravila, kakšna je njihova vsebina, kaj povzročajo in kaj se zgodi, če jih

prelomimo?« Tomorijeva (1994) ugotavlja, da dobro funkcioniranje družine omogočajo

pravila, ki so v družini postavljena. Lahko bi jih opredelila kot knjižico z navodili ali ključne

korake za to, da se določi kdo, kdaj in kako bo nekaj naredil. Zraven tega so ravno pravila

6

tista, ki opredeljujejo pravilno vedenje in obnašanje. Po navadi se nanašajo na denar, domača

opravila, ali opravljanje opravkov. Postavljena so tudi zato, da ima vsak lahko svoj osebni

prostor ter da se v družini postavi nek okvir komuniciranja, ki je podlaga za razumevanje.

Družinska pravila imajo velik vpliv na člane družine. Povezana so s odločanjem o morebitnih

dejanjih (bi storil/ne bi storil) in se pojavijo takoj, ko začneta dve osebi živeti skupaj. Pravila

v družini se navadno nanašajo na nekatere ključne teme, ki se dotikajo življenj družinskih

članov. Ta pravila so pogosto jasno izražena in se jih dobro zavedamo. Zraven njih pa

poznamo tudi prikrita pravila in ravno ta so tista, ki članom družine podeljujejo moč (Satir,

1995). Najpogosteje se ta pravila nanašajo na »svobodo izražanja vseh članov družine.« (prav

tam, str. 97)

Družina daje otroku osnovno paleto vrednot za življenje. Te imajo močan vpliv nanj

(samopodoba, osebnost, življenjski nazor). Seveda se vrednote ne pojavijo kar naenkrat.

Počasi se postavljajo preko velikega števila pravil, ki izhajajo iz prejšnjih generacij (njihovega

točnega izvora ne moremo določiti) in jih sedaj družina posreduje na otroke. Na podlagi tega

si otrok sam oblikuje vrednote v svojem življenju. Največji vpliv imajo na otroka pravila, ki

jih upoštevata tudi starša v različnih življenjskih situacijah. Še večji pomen pa imajo

predvsem takrat, ko se skladajo s tem kar starša prepovedujeta, dovoljujeta in zahtevata od

otroka (Tomori, 1994).

Tomorijeva (prav tam) meni, da je za družino zelo pomembno, kako se družinski člani

postavljenih pravil držijo in kaj se zgodi, če se pravila prekršijo ter kakšne so kazni za

kršitelja. Pravila razdeli na dve kategoriji. Prva so tista, ki jih je mogoče prilagoditi, drugih pa

ne. V prvo kategorijo sodijo pravila, ki so prevzeta iz preteklosti in so značilna predvsem za

zaprte družine. V družini se lahko pojavita dve skrajnosti, ki se nanašata na pravila. Lahko je,

pravil preveč, kar se lahko pokaže v nesproščenosti in togosti, druga skrajnost pa je, če jih je

premalo. Tako stanje lahko pripelje do zmede. Družina mora pravila sproti prilagajati. Pri tem

mora biti pozorna na obdobje, v katerem se nahaja družina kot celota in posamezni družinski

član. Skupaj s pravili se potem v družini razporejata moč in odgovornost.

»Funkcionalne družine imajo pravila, ki so trdna in predvidljiva, vendar smiselno prilagojena

času, objektivnim razmeram, družinskemu razvojnemu obdobju in značilnostim ter potrebam

družinskih članov. Njihova vloga je pomoč pri uravnavanju vsakodnevnega dogajanja in

opredelitvi jasnih vlog v medsebojnih odnosih. /.../ Funkcionalno je prav pravilo, da se pri

izražanju, mišljenju in čustvovanju upošteva individualnost in prisotnost vsakega družinskega

7

člana, ki pa naj uravnava svoje vedenje tako, da ne posega v svobodo in individualnost

preostalih.« (prav tam, str. 169)

Pravila so tista, ki strogo določajo, kaj lahko in česa ne smeš. Pri navadah pa načeloma

prepovedi ni, ampak se vseeno vsi vedejo tako, kot da bi za njih obstajala pravila, saj se stvari

ponavljajo po točno določenem redu.

2.4 NAVADE - DEL NENAPISANIH PRAVIL V DRUŽINI

Asen (1995) pravi, da ima vsaka družina svoje navade (izleti, srečanja). Ponavadi se teh navad

niti ne zavedamo. Še težje pa se odločimo, katere izmed naših navad so dobre in katere slabe.

»Če pogledamo pobliže, je vsakdanje življenje prepredeno z običajnimi opravili, številna med

njimi pa nas pomirjajo in nam dajejo občutek varnosti. Pravljica za lahko noč ali pa jutranja

skodelica kave sta znamenji, da je vse v najlepšem redu. Lahko je ustaljeno, kdo bo pripravil

mizo za obed ali pa pomil posodo, kakršnikoli odkloni od običajnega pa se nam zdijo

nenavadni. Nenehno ponavljanje istih opravil nam daje občutek domačnosti.« (prav tam, str.

29)

Podobno piše tudi Tomorijeva (1994). Pravi, da družinam dajejo pomen določene stvari, ki se

v njih odvijajo redno. Družinski člani vnaprej vedo, kako bodo stvari takrat potekale. Avtorica

v svoji knjigi jih poimenuje obredi. Opisuje tudi izjemen pomen, ki jih imajo za družine, ker

za njimi stojijo družinski člani. Zanje je pomemben prispevek vsakega posameznika. Na

grobo jih lahko razdeli na:

tiste, ki se odvijajo vsak dan in

tiste, ki se dogajajo le občasno (posebni dogodki za družino).

Prvi so tisti, ki se izražajo v vsakodnevnih aktivnostih. Na njih vpliva vsak posamezni

družinski član in splošne značilnosti družine. Struktura, namen in pomembnost prvih obredov

se spreminja skozi različna obdobja družinskega življenja (prilagodljivost na spremembe). V

njih se pokažejo močne (čustvene povezave) in šibke točke (konflikti) družin, v katerih ti

obredi nastajajo. V vsakem izmed teh obredov so vloge družinskih članov razdeljene. To

vlogo pozna posameznik, ki jo opravlja, pa tudi ostali družinski člani. Vsakodnevni družinski

obredi so pomembni za vzdrževanje povezanosti družinskih članov in učenja novih odnosnih

znanj. Obredi imajo tudi čustveno komponento, saj se jih velika večina ljudi dobro spominja.

Nekaterim staršem so se vtisnili tako globoko v spomin, da jih prenašajo na svoje otroke in

8

imajo skupaj z njimi podobne obrede, kot so jih imeli tudi oni v otroštvu. Tudi na takšen način

se prenašajo sporočila iz generacije v generacijo (prav tam).

Družinski obredi se razlikujejo tudi po tem, kakšen pomen imajo za družino (sproščajo čustva

ali postavljajo in utrjujejo vrednote), katere družinske člane vključujejo in kako potekajo.

Primeri teh obredov so lahko religiozni ali pa se zgodijo ob priložnosti, ki so družinskim

članom pomembne. Pomembni so predvsem tisti obredi, v katere se vključuje večina

družinskih članov (prav tam).

Družinske navade vključujejo različna praznovanja in ostale pomembne dogodke v družini.

Družina se sama odloči, kaj bo praznovala in kako (v tem se družine razlikujejo), saj imajo

zato različne vzroke. Med praznovanja ene družine se ponavadi uvrščajo prazniki, rojstni

dnevi družinskih članov, obletnice ter pomembni začetki ali konci povezani z življenjem

posameznih družinskih članov ali družine. V vsaki družini praznovanje izgleda drugače.

Najbolj splošno razširjeni simboli praznovanja so povezani s hrano, pijačo in okraski

(priložnosti primerni). Od pomembnosti dogodka, ki se praznuje, je odvisno ali se povabi tudi

člane širše družine (prav tam).

Včasih navade prerasejo v nekaj več, takrat se ne imenujejo več navade ampak rituali. V čem

je razlika bom analizirala v naslednjem poglavju.

9

2.5 RITUALI - NAVADE, KI PRERASTEJO V NEKAJ VEČ

Na pomembnost ritualov in vplivov na funkcioniranje družine sta opozorila avtorja Bossard in

Boll (1950). Menila sta, da bi naj bili rituali podporniki stabilnosti v vsakodnevnem

družinskem življenju. Kasneje se je začelo pojavljati vedno več študij na to temo. Hill (2000,

v Smit, 2011) meni, da so rituali ponavljajoči se načini obnašanja, v sklopu družinskega

življenja, ki jim pripišemo simboličen pomen. Bili naj bi kot majhne nitke življenja, ki vlečejo

družino skupaj.

Rosenthal in Marshall (1988, v Friedman in Weissbrod, 2004) definirata rituale kot

predpisane vzorce formalnega obnašanja, ki se nanašajo na nek poseben dogodek ali situacijo,

ki se večkrat ponavlja. Bili naj bi simbolična dejanja, ki ne vključujejo samo protokolarnih

(ceremonialnih) vidikov dejanskega dogodka, temveč tudi pripravo nanj. Wolin in Bennett

(1984, v prav tam) razdelita rituale na več vrst:

praznovanja (verski prazniki, počitnice in ostali veliki družinski dogodki - poroka),

družinske tradicije (družinska srečanja, rojstni dnevi in obletnice) in

vsakodnevne družinske navade – interakcije med družinskimi člani (čas

večerje/kosila/zajtrka).

Shore (2009) opisuje pomen ritualov. Pravi, da se uporabljajo za konstrukcijo in prenos

skupnih družinskih spominov. Družinsko življenje se ves čas piše med spomine, ki sestavljajo

zgodovino družine. Vse skupaj počiva na rutini in zgodbah, ki so temelj za značaj družine.

Družinski rituali imajo različne funkcije. Ena izmed teh je, da vzdržujejo pomembne

interakcije in kontakt med tistimi, ki v teh ritualih sodelujejo (Fiese, 2002, v Smit, 2011).

Rituali v družini ustvarjajo solidarnost med njenimi člani. Vplivajo tudi na občutje intimne

pripadnosti med družinskim člani. Ta poudarja, da je družina varno socialno okolje, kjer se

dogajajo čustveno podporne izmenjave. Rituali utrjujejo povezavo med različnimi

generacijami v eni družini. Omogočajo in ustvarjajo prostor, kjer se znotraj družine lahko

delijo prepričanja in vrednote. Družini dajejo tudi neko posebno identiteto - njen poseben

karakter (Campbell in Ponzetti, 2007).

Rituali so načini simboličnih dejanj, zato igrajo pomembno vlogo pri konstrukciji in

vzdrževanju družinskih spominov. Shore (2009) razdeli družinske spomine in posledično

rituale v dve kategoriji. Prva kategorija se nanaša na edinstvene dogodke, kot so rojstvo, smrt

in poroka. Ta kategorija ritualov je namenjena spominjanju na te enkratne dogodke. Druga

10

kategorija pa se ne nanaša na specifične dogodke ampak se osredotoča na spomine. To so

predvsem spomini na rutine (ritualni spomni). Družinski člani po navadi pripovedujejo te

ritualne družinske spomine z izrazi, kot so: »mi smo vedno« ali »mi smo navajeni, da...«.

Smit (2011) je izpeljala raziskavo, v kateri so jo zanimale naslednje stvari: raziskati različne

vrste ritualov v družinah mladih odraslih, raziskati simboličen pomen vrednot mladih odraslih

v povezavi z družinskimi rituali in ali lahko rituali predstavljajo simbolična dejanja za

ohranjanje družinskih spominov. Na podlagi raziskave je avtorica razdelila rituale v tri

kategorije, ki se skladajo z delitvijo, ki sem jo navedla že prej:

družinska praznovanja,

družinske tradicije in

družinske interakcije.

Družinska praznovanja so še podrobneje razdeljena na štiri manjše kategorije. Prvo

predstavljajo splošna vsakoletna praznovanja (na primer verski prazniki). Druga kategorija so

vsakoletna družinsko obarvana specifična praznovanja (na primer rojstni dnevi in razne

obletnice). Tretja so tisti rituali, ki so opredeljeni kot bolj strukturirane priložnosti za

praznovanja. To so predvsem dogodki, ki se tičejo družinskega življenjskega kroga (na primer

poroka, krst, pogreb). V četrto kategorijo spadajo praznovanja, ki so namenjena počastitvi

določenih dogodkov. Ti dogodki so lahko družinski ali pa so le posebni dosežki posameznega

člana družine. Primer teh praznovanj so: študijski dosežki (uspešno opravljen težek izpit),

profesionalni dosežki (napredovanje v službi), posebni trenutki (opravljen vozniški izpit) in

pridobitev posebej dobre informacije (pozitivna prognoza med zdravljenjem) (prav tam).

Drugo kategorijo predstavljajo družinske tradicije. To so aktivnosti, ki se ponavljajo v nekih

pravilnih intervalih in so predvsem družinska specifika. Vsaka izmed teh tradicij ima poseben

in edinstven pomen. Po navadi sem štejemo družinske počitnice in različna družinska

srečanja. Vzorčaste družinske interakcije se pogosto opisujejo kot vsakodnevne družinske

rutine (na primer vsak dan se jé večerja skupaj ali skupinsko gledanje televizije) (prav tam).

Na vseh teh družinskih srečanjih lahko hitro pride do pogovorov, ki so neprijetni za vse

prisotne. Nanašajo se na teme, ki v družini niso posebej priljubljene ali pa gre celo za kakšno

družinsko skrivnost.

11

2.6 MITI V DRUŽINAH

»Družinski miti so stališča in prepričanja, ki kot neizrečene zapovedi uravnavajo mariskatero

polje družinskega dogajanja. /.../ Ker pogosto izhajajo iz nekega konkretnega, že davno prej

uveljavljenega sistema vrednot ali pa določenega dogajanja, ki je bilo odločilno za družino že

več generacij nazaj, so marsikdaj povsem nestvarni in brez logične povezave z okoliščinami,

v katerih družina živi. Družinski miti so bolj ali manj razpoznavni v vsaki družini. Mnoge

značilne poteze družine kot celote izhajajo prav iz zbirke mitov, ki jih je družina prinesla iz

svoje zgodovine«. (Tomori, 1994, str. 73)

Prenašajo se iz generacije v generacijo, velikokrat pa se med tem prenosom ne spreminjajo,

(zato niso prilagodljivi). Vse družinske člane zavezujejo k nekemu naprej določenemu

obnašanju. Miti so prisotni ves čas, vendar so malo pod površjem vsega, kar se v družini

dogaja. Ravno zaradi tega imajo vpliv tudi na čustva in doživljanje družinskih članov.

Njihova moč izvira iz tega, da so njihovi kršitelji podvrženi kritikam celotne družine, ta pa

kršenje hitro opazi in označi (prav tam).

Miti v neki družini so lahko splošni ali specifični. Prvi so značilni za družine v neki obstoječi

kulturi, drugi pa so razumljivi le članom te specifične družine (prav tam). Najbolj splošni miti,

ki zadevajo družinsko življenje, s tem pa tudi razporeditev vlog v družini, in določajo vedenje

posameznim članom so (prav tam, str. 74):

»Mati se je dolžna žrtvovati za dobro družine, sicer je slaba mati. Vsako ugodje, ki si

ga privošči, je sebično.

Edina očetova dolžnost do družine je gmotna preskrba. Raven blaginje družine določa,

kako dober je družinski oče.

Za otrokov razvoj je odločilna le materina vloga.

Družina mora biti ves čas srečna, in to za vsako ceno. Kolikor bolj je notranje

povezana, bolj srečna je.

Največja vrednota družinskega življenja je obzirnost do drugih. Prepir je znak

medsebojnega odklanjanja ali celo sovražnosti.

V srečnem zakonu se oba partnerja o vsem popolnoma strinjata.

Starši so brez napak.

Bolnemu članu družine se mora celotna družina v vsem brezpogojno podrediti.

O uspehu ali dobrih lastnostih najbližjih ni lepo govoriti zunaj družine.

12

Vsako izražanje čustev je znak šibkosti.

Imeti sina je bolj častno kot imeti hči.

Sinu se sme dovoliti več kot hčeri.

Deklica lahko joka in je občutljiva, deček ne.«

Asen (1998) meni, da se ljudje mitov držijo oziroma jih upoštevajo kljub temu, da se

zavedajo, da niso resnični. Miti se izražajo predvsem pri zaostrenih družinskih odnosih.

Veliko družin ima svoje lastne mite s katerimi poskušajo skozi preteklost razložiti tudi

sedanjost. Lahko so pripomoček, da se družinskim članom ni potrebno ukvarjati z realnimi

stvarmi. Imajo pa tudi vpliv omejevanja posameznikovega pogleda na dogodke v družini.

Tomorijeva (1994) opisuje, da miti v družini niso pozitiven dejavnik, temveč prej negativen.

Vplivajo namreč na vsakega posameznika v družini in na dogajanje med njimi. Upoštevanje

mitov in življenje po njihovih postavkah družini zapira poti do sedanjega (trenutnega) časa, v

katerem družinski člani živijo. Tako podrejanje vpliva tudi na vsakega posameznika v družini

(osebnost, samopodoba) in njegov odnos do drugih članov družine. Asen (1998) meni, da miti

velikokrat skrivajo družinske skrivnosti. Več o njih v naslednjem poglavju.

2.7 TUDI V DRUŽINAH SO SKRIVNOSTI

Splošno znano se zdi, da ima vsaka družina skrivnosti, vendar pa tega na moremo preveriti.

Predvideva se, da obstaja do njih neka stopnja kulturne tolerantnosti. Pojavlja se tudi splošno

razumevanje, da je skrivnosti treba imeti oziroma obdržati. Iz predpostavke, da imajo vse

družine skrivnosti, lahko sklepamo, da ima potem družina dva obraza. Enega kaže javnosti,

ampak ta ne vsebuje celotne zgodbe, kaj se v resnici dogaja v družini. Resnično dogajanje v

družini se kaže v drugem obrazu (Finch, 2007, v Smart, 2011). Raziskovanje družinskih

skrivnosti je zelo težko zaradi: nepripravljenosti razkrivanja lastnih skrivnosti in zaradi

moralne zavezanosti do oseb, ki so svojo skrivnost zaupale nekomu drugemu (prav tam).

»Vsaka družina ima občutljiva področja. Mnoga od teh se oblikujejo okrog neke podrobnosti,

ki je bila nekoč, morda že v zgodovini družinskega življenja, za družino posebno neugodna,

boleča ali nečastna. To je družinska skrivnost, katere poglavitna značilnost je prav v tem, da

članom družine sploh ni neznana, čeprav jo vsi skrbno varujejo.« (Tomori, 1994, str. 76) Asen

(1998) meni, da je skrivnost lahko le nek podatek, ki bi utegnil vplivati na nekoga. Ta

pomemben podatke skrivamo predvsem zaradi lastnega strahu do tega, kaj se lahko zgodi.

13

Družinska skrivnost je načrtno prikrivanje informacij. V to prikrivanje je lahko vpleten en

sam družinski član ali pa jih za skrivnost ve več. (Rober, Walravens in Versteynen, 2012)

Družinske skrivnosti so lahko zasnovane tako, da ima tisti, ki jih pozna, velik vpliv na ostale

člane družine. Nekdo v družini ima pomembne informacije, ki jih zadržuje zase. (Vangelisti

in Caughlin, 1997, v prav tam) V vsako družinsko skrivnost sta vpleteni najmanj dve osebi.

Tisti, ki ve za to skrivnost in jo prikriva ostalim - držalec skrivnosti (the secret holder) in pa

seveda tisti, ki skrivnosti ne pozna, saj je ta informacija pred njim skrita (Imber-Black, 1993,

v prav tam).

V družini poteka prikrivanje, skrivanje in odkrivanje nečesa, kar vsi že vedo in poznajo.

Družina in njeni člani imajo poseben dogovor, ki ga niso nikoli sklenili, da se o tem ne

pogovarjajo. Posledično se tudi obnašajo tako, kot da o skrivnosti ne vedo ničesar (Tomori,

1994). Tudi Asen (1998) govori o "tihem dogovoru", ki ga sklene družina, da se o skrivnosti

(čeprav jo vsi poznajo) ne govori. Opozori pa tudi na to, da če se o stvari ne govori, potem

sploh ne vemo, če je skrivnost velika ali majhna, saj je ne smemo razkriti. To, kar je pri

skrivnostih najpomembnejše, je, kako vplivajo na družinske člane in njihovo vedenje. Takoj,

ko nekdo pove, da nekaj skriva, oziroma da ve nekaj več kot ostali, se začne napetost in

ugibanje. Vsi se trudijo preko namigov priti do resnice, za katero pa ponavadi ni dokazov. Pri

tem je treba upoštevati tudi to, da obstajajo skrivnosti, ki ne izvirajo iz dejstev, ampak iz

domišljije. Ponavadi so povezane s strahovi, ki se nanašajo na čustva posameznega

družinskega člana. Strahove postavljajo oziroma spodbujajo ostali družinski člani.

Gillis (1996, v Smart, 2011) razlikuje med dvema vrstama družin, v katerih živimo. Prva je

družina s katero živimo (family we live "with"), druga pa družina, mimo katere živimo

(family we live "by"). Prva vrsta so realne družine, v katerih živimo, drugo vrsto pa

predstavljajo idealizirane podobe družine, v kateri se imajo člani brezpogojno radi. Druga

vrsta družine je samo naša kulturna imaginacija, ki ne sprejema možnosti, da je družina lahko

tudi nesrečna ali polna sporov (konfliktov). Družinske skrivnosti pogosto predstavljajo most

med tema dvema vrstama družin. Družinske skrivnosti in njihovo raziskovanje nam tako

dajejo okno za raziskovanje vsakodnevnega družinskega življenja.

Skrivnost je za družino in njene člane lahko zelo obremenilna, čeprav se zunanjemu

opazovalcu ne zdi nič posebnega (on je ne vidi kot skrivnost). Dobro je vedeti, kakšen pomen

ima skrivnost za družino, ki jo skriva. Velikokrat se izkaže, da družine prikrivajo skrivnosti,

ki ne spadajo več v njihov vrednostni sistem, ker so nastale v preteklosti. To pomeni, da

14

nimajo več enake vloge, ki so jo imele v času, ko so nastajale, ostaja pa vedenje družinskih

članov. Ravno iz tega razloga imajo družinske skrivnosti velik vpliv na celotno družinsko

dinamiko. Večinoma bi razkritje te obstoječe skrivnosti povzročilo družinskim članom

trpljenje (Tomori, 1994).

Smart (2011) v svojem članku predvideva, da so družinske skrivnosti način za ohranjanje

družinskih odnosov. Družinske skrivnosti naj bi delovale tako, da branijo družino pred

močnimi zunanjimi vplivi. Vendar pa ti vplivi delujejo tudi v notranjostni družine – med

samimi družinskimi člani. Razkritje družinske skrivnosti lahko določenemu članu družine

nudi varnost (oz. zaščito) in tako daje neko posebno moč nad drugimi družinskimi člani. Tako

imajo družinske skrivnosti izjemen pomen, saj je vzdrževanje in razkrivanje teh skrivnosti

osnovna dejavnost v povezovanju in izključevanju ostalih družinskih članov. Vpliv imajo tudi

na ohranjanje celovitosti in povezanosti družine.

Skrivnosti se lahko nanašajo na zelo različne teme: alkoholizem, bolezni (mentalne in

fizične), rojstva otrok, umetna oploditev, posvojitev, kazniva dejanja, samomori, spolnost,

incest, nasilje, smrt, nezvestoba partnerju in denar (Rober, idr., 2012; Tomori, 1994; in Asen,

1998). Satirjeva (1995) ugotavlja posebno vrsto skrivnosti - skrivnosti staršev. Te skrivnosti

so povezane s tem, kar so starši počeli v njihovem najstniškem obdobju. Do tega prihaja

predvsem zaradi pravila, ki govori, da starši nikoli v življenju niso naredili nobene neumnosti,

ki jih sedaj počnejo njihovi otroci. V ta sklop sodijo tudi skrivnosti, ki jih imajo starši sedaj

(se nanašajo na trenutno življenjsko situacijo). Primeri takih so: varanje partnerja, prekomerno

uživanje alkohola, spori med staršema. Vse skrivnosti in njihove različne oblike pa vedno

delujejo na enem samem prepričanju, obstajajo samo tiste stvari, o katerih se ljudje

pogovarjajo, druge ne.

Starši, ki imajo skrivnosti pred svojimi otroki, to svoje ravnanje pogosto opravičujejo s tem,

da to počnejo zato, da bi zaščitili otroke. Satirjeva (prav tam) to poimenuje kot »skrivnost

odraslih«, ki se ponavadi začne s stavki, ki poudarjajo, da otroci še niso dovolj veliki ali zreli,

da bi jim lahko zaupali odrasle skrivnosti. »Iz tega lahko otrok sklepa, da je svet odraslih

preveč zamotan, preveč strašen, prevelik, prezloben, prepoln užitka zanj, ki je še otrok in ga

zato še ne more odkrivati. Na ta način dobi otrok občutek, da obstaja neko skrivnostno geslo,

ki mu bo odprlo vrata v ta svet, ko bo dovolj star.« (prav tam, str. 104)

Pri skrivnosti je posebej pomembno razumeti njen nastanek. Takrat (v preteklosti) ko je le – ta

nastajala, je zanjo moral obstajati konkreten razlog (morda celo več razlogov). Pojavlja pa se

15

vprašanje, kakšni so ti razlogi sedaj. Pri razkrivanju resnice o neki skrivnosti lahko eden

družinski član naleti na odpor ostalih članov. Tudi če je skrivnost naredila le ena oseba v

družini, hitro postane last vseh članov družine. Družinsko skrivnost lahko pozna le en član

družine, ki jo lahko pove še drugim, vendar redko poznajo skrivnost vsi člani družine.

Obstajajo pa tudi skrivnosti, ki jih pozna samo ožja družina in jih prikriva pred ostalimi

ljudmi (tudi daljnimi sorodniki) iz različnih vzrokov. So pa tudi skrivnosti, ki jih poznata

samo dva družinska člana. Ponavadi je v tem dogovoru nekdo, ki ima moč in to moč izrablja

nad drugim (nasilje), da skrivnost ostane med njima. Primer tega dogajanja je incest ali pa

spolna zloraba otrok. Taka skrivnost lahko ostane dolgo časa prikrita, včasih tudi celo

življenje (Asen, 1998).

Družinske skrivnosti po navadi niso spremenjene in dopolnjenje. Predvideva se, da so

pokopane in pozabljene. Je pa pri družinah zelo pogosto, da se skrivnosti obdržijo zaradi

molčanja vpletenih in govoric ostalih. Odkrivanje družinskih skrivnosti lahko pripelje do

ponovnega pisanja družinske zgodbe. Spoštovana podoba prednikov je lahko zlomljena in

moralne vrednote, ki naj bi predstavljale določeno družino ali rod, se lahko sedaj razumejo

zgolj kot hinavščina. Vse to pa lahko vpliva na identiteto posameznika v družini. Način, ki ga

družina izbere za spopadanje z družinsko skrivnostjo, je zelo pomemben. Omogoča vpogled v

funkcioniranje družine in družinski pogled na to, kako bi se družina morala obnašati.

Spoznamo lahko tudi, kako družine pristopajo k temam, ki so sramotne ter kako prenašajo

znanje in mišljenje na mlajše generacije (Smart, 2011).

Poznamo več mehanizmov, ki jih družine uporabljajo za to, da se skrivnosti ne razkrije. Ena

izmed teh je izogibanje družinski skrivnosti. Uporabljajo pa se še številne druge tehnike: umik

iz diskusije, izpuščanje določenih spornih tem v pogovorih, spreminjanje teme, umikanje

pogleda drugam in tišina namesto pogovora (Caughlin in Afifi, 2004; Caughlin, 2005;

Guerrero in Afifi, 1995; Paul in Berger, 2007 v Rober idr., 2012).

Kadar se o družinskih skrivnostih ne govori in še vedno drži »tihi dogovor«, se lahko

ustvarijo različni družinski miti. Eden izmed teh je ta, da je družina brez skrivnosti (Asen,

1998). Podoben koncept je predstavil tudi Konrad (2005, v Smart, 2011), ki ga je poimenoval

koncept ne-védenja (not-knowing). Predvideval je, da so ljudje vpleteni v aktivno "ne-

védenje" okoli družinskih stvari, ki so potencialno moteče. Del odraščanja ali povezovanja z

drugimi je učenje tega "ne-védenja". Tako je aktivno "ne-védenje" način za zadrževanje že

opaženih težav. Ljudje so naučeni, da o določenih temah ne sprašujejo. Cel koncept "ne-

16

védenja" temelji na tem, da skrivnost ni pozabljena, ampak mora biti zatrta oziroma prikrita

vedno znova (prav tam).

Rober, Walravens in Versteynen (2012) opozarjajo, da se je treba zavedati meje med

skrivnostjo in zasebnostjo (intimnostjo). Ločnico med tema dvema pojmoma je našel Imber –

Black (1993, po prav tam), ki je našel razmejitev med tema dvema pojmoma. V primeru, da

zadrževanje informacij vpliva na življenjske odločitve, sposobnost sprejemanja odločitev in

dobro počutje nekoga drugega, gre za skrivnost in ne za zasebnost (intimnost). Tisto, kar je

resnično zasebno (intimno), ne vpliva na fizično in čustveno zdravje nekoga drugega. Kljub

temu pa je mejo še vedno težko postaviti, saj se naši osebni kot tudi zgodovinski,

socialnopolitični in kulturni pogledi razlikujejo. Imber – Black (1993, v prav tam) predlaga

tudi, da bi naj bila zasebnost (intimnost) opredeljena kot zdrava, skrivnost pa kot nezdrava.

Skrivnosti so pogosto opredeljene kot strupene in nevarne.

Morda se prav zato koncept družinskih skrivnosti navezuje na splošni koncept zahodne

kulture, ki ne podpira skrivnosti (Caughlin, Afifi, Carpenter-Theune in Miller, 2005, v prav

tam). V današnji družbi se razkrivanje skrivnosti opredeljuje kot neke vrste "zdravljenje" in je

moralno boljše od zadrževanja skrivnosti (Ellis, 2008, v prav tam).

Kljub temu pa nekateri avtorji menijo, da je prikrivanje informacij lahko tudi koristno. Oseba

se lahko z obdržanjem skrivnosti obvaruje pred močnimi in potencialno nasilnimi osebami

(Afifi, Olson in Armstrong, 2005). Ohranjanje skrivnosti lahko tudi vzpostavlja povezave

med ljudmi (Ellis 2008, po Rober idr., 2012). Pojavlja se še tretja možnost. To je, da

poskušajo ljudje s skrivnostmi obvarovati nekoga drugega, ki bi ga skrivnost lahko prizadela

(Afifi, idr., 2005).

Imber – Black (1998, po Rober idr., 2012) ima pri tem pomisleke. Meni, da tudi če so

skrivnosti ohranjene z nekim dobrim imenom, imajo vedno ceno, ki jo je treba plačati.

Družinske skrivnosti lahko resno vplivajo na družinske odnose (postavljanje ovir ali močno

povezovanje med člani). Družinski člani lahko tako občutijo napetost, anksioznost,

osamljenost in druge simptome, ki jih povezujemo s stresom. Družinske skrivnosti lahko

privedejo tudi do razvoja "popolne zamrznjenosti". To se lahko zgodi, ko so v isti skrivnosti

povezni starši z otroki. Predvsem je velika nevarnost v ključnih trenutkih družinskega razvoja,

ker ovirajo rast in razvoj otrok. Posledica tega je, da otroci ne morejo priti do stopnje, kjer na

koncu razvoja postanejo lastna, individualna in neodvisna osebnost.

17

3 EMPIRIČNI DEL

3.1 RAZISKOVALNA METODA

V svoji diplomski nalogi sem raziskovala družinske navade, pravila in slog družinskega

življenja. Zanimalo me je, kakšen pomen imajo za družino in posamezne člane v njej.

Ugotavljala sem tudi vlogo družinskih mitov in skrivnosti.

V empiričnem delu diplomske naloge sem izvedla kvalitativno raziskavo in sicer študijo

primera. Za tako obliko raziskave sem se odločila, ker menim, da je glede na temo diplome

osebni pristop primeren in na ta način lahko pridobim več, predvsem pa bolj poglobljene

podatke.

Vzorec raziskave predstavlja družina z mladostnikoma. K sodelovanju sem povabila družino,

v kateri sta starša stara med 40 in 55 let in mladostnika v razponu od 16 do 24 let. Družina

živi v svoji hiši, na robu mestu. Oba starša sta zaposlena za polni delovni čas. Otroka sta

polnoletna in se še vedno izobražujeta. Otroka še vedno finančno podpirata starša, saj tudi

živita še vedno doma.

Pripomoček za zbiranje podatkov v raziskavi predstavlja polstrukturiran intervju. V njem sem

zajela naslednja vsebinska področja: splošna družinska klima in odnosi v družini,

vsakodnevno družinsko življenje, družinske navade, družinski rituali, družinska pravila,

družinske skrivnosti. Z vsakim družinskim članom sem izvedla individualni pogovor o

njihovih družinskih navadah, pravilih in morebitnih skrivnostih.

Podatke sem zbrala v začetku maja. Obdelala sem jih po postopku kvalitativne analize v

naslednjih korakih: (1) zapis pogovorov (dobesedni prepis in parafraziran zapis vsakega

intervjuja), (2) prepoznavanje ključnih tem (tabele), (3) analiza ključnih tem in interpretacija

rezultatov glede na zastavljena raziskovalna vprašanja.

18

3.2 REZULTATI

V tem poglavju so predstavljeni rezultati kvalitativne raziskave. Rezultati so predstavljeni v

tabelah s prikazom ključnih tem, ki so bile izpostavljene v intervjujih. Parafrazirani zapisi

intervjujev so v prilogah diplomskega dela (priloga1, 2, 3 in 4).

Tabela 1: Kategorije odgovorov in ključnih tem v intervjuju s hčerko.

KATEGORIJE KLJUČNE TEME

Opis družine štiri-članska (2 starša, 2 otroka)

normalna

harmonična

dobro razumevanje

Značilnosti družine športna (kolesarjenje, izleti)

družinska kosila

samostojnost otrok

spoštovanje med otroci in starši

sodelovanje (medsebojna pomoč)

Delovni dan družine brat v Ljubljani

vsi trije se zbudijo naenkrat

starša jesta zajtrk doma

od doma gredo skupaj

prvi sta doma hči in mama

mama skuha kosilo (hči pomaga)

oče pride domov po 17.00

kosilo jejo skupaj, ko pride oče

skupinsko večerno gledanje filmov

Družinski konec tedena brat doma

starša vstaneta prva

otroka rada dolgo spita

oče pripravlja sokove

oče in mama pripravita zajtrk

po skupnem zajtrku opravlja vsak

19

svoje aktivnosti

skupno kosilo

popoldne preživi vsak zase (prijatelji)

Pravila vsak pospravlja za sabo

kosila se ne izpušča

večerni/nočni izhodi hčere (sama do

polnoči, z bratom do enih/dveh)

hčerina želja po spremembi pravila o

večernih/nočnih izhodih

hčerina želja po spremembi pravila o

njenem novem fantu

Navade mama kuha kosila

oče pripravlja zajtrk (mama pomaga)

oče pripravlja sokove

družinska kosila

skupinsko večerno gledanje filmov

Prazniki kosilo pri njih doma

praznovanje božiča, velike noči in

rojstnih dni

mama speče torto

novo leto praznujejo otroci in starši

ločeno (s prijatelji)

praznovanja so hčeri všeč (ne bi

spreminjala)

navade prihajajo iz obeh družin

(podobna krščanska vzgoja)

Rituali morje (posvetijo se drug drugemu)

potovanja

družinski kolesarski izleti

Tabu teme (skrivnosti) hčerin novi fant

previdno obnašanje staršev okoli

hčerinega fanta

20

deljenje posrednih nasvetov med

delom

en odkrit pogovor o fantu (ni želje po

več)

Tabela 2: Kategorije odgovorov in ključnih tem, v intervjuju s sinom.

KATEGORIJE KLJUČNE TEME

Opis družine srednja malomeščanska

odprti, vendar načelni starši

dobro razumevanje med družinskimi

člani

Značilnosti družine načelnost

nasprotje med mamo in očetom

dopolnjevanje med mamo in očetom

vloga starejšega brata

razumevanje s sestro

Delovni dan družine sin odsoten med delovnimi dnevi

(študira v Ljubljani)

gneča v kopalnici

hiter zajtrk in v šolo

prihod domov med 16.00 in 17.00

pozno kosilo

po kosilu: gledanje televizije

zvečer: delo za šolo ali računalnik

Družinski konec tedna pomembne nedelje

zajtrk skupaj z očetovim očetom

popoldan gre vsak po svoje

nedeljsko kosilo se jé skupaj

Pravila domov ne hodi opit !!!

strogo proti drogam in alkoholu

obiskovanje dobre fakultete

21

dobra služba v prihodnosti

pravila postavljata mama in oče

usklajeno (se dopolnjujeta)

oče pravila izvršuje

posebna pravila v preteklosti (domače

naloge, prehranjevanje)

sin počne, kar želi (pogoj: redno

opravlja obveznosti na fakulteti

sestra počne kar želi (pogoj: redno

opravlja šolske obveznosti)

komplikacije pri sestrinem fantu (za

njih nova situacija)

sin postavljenih pravil ne bi

spreminjal

sin si pravila prilagodi po svoje (krši

jih staršem za hrbtom)

Navade mama: dela za službo, bere, piše,

kuha

oče (impulzivnost): praktične narave,

dela okoli hiše, popravlja

sestra: šola in druženje s prijatelji

sin: je v Ljubljani

Prazniki praznujejo božič, veliko noč, rojstne

dneve vseh družinskih članov

praznovanje vključuje tudi stare

starše in mamino sestro

mama naredi kosilo in torto

velika noč: razkošen zajtrk

božič: večerja ali kosilo

sinu je všeč, da se družina zbere

skupaj

ne želi si sprememb

22

Rituali vzor staršev pri skrbi za stare starše

družinska srečanja in povezanost

družine

krščanski rituali (božično drevo)

rituali in navade so v družini že od

nekdaj (dogovor staršev)

babica (očetova mama) prirejala

praznovanja/srečanja

starša sta praznovanja priredila

Tabu teme (skrivnosti) sin doma ne govori o svojem

zasebnem življenju

sin ne govori o tem, kar počne v

Ljubljani, na zabavah, ponoči

sin ne govori o puncah, spolnosti

starša s sestro skopo govorila o

spolnosti

starši prestrašeni glede sestrinega

fanta (skrbi jih, da bi dobila otroka)

sin bi se lahko s starši pogovoril, če

bi želel (on bolj zaprt)

starša otrokom ničesar ne prikrivata

(odkrit nastop)

sin bi vprašal, če bi opazil kaj

čudnega

23

Tabela 3: Kategorije odgovorov in ključnih tem, v intervjuju z mamo.

KATEGORIJE KLJUČNE TEME

Opis družine štiri- članska

oba otroka starejša od 18 let

brez posebnosti

mama se v njej počuti dobro

med seboj se razumejo

Značilnosti družine velika družinska dinamika

sin študira v Ljubljani

hči zaključuje 4. letnik gimnazije

oba starša imata redno zaposlitev z

veliko obveznostmi

starša skrbita tudi za svoja starša

različne generacijske potrebe

konflikti se rešujejo sproti

Delovni dan družine doma so samo trije družinski člani

(sin je v Ljubljani)

okoli pol osmih zjutraj odhod od

doma

hči pride domov prva

starša prideta domov po 17.00

skupaj skuhajo in pojejo kosilo

po kosilu je čas za druge aktivnosti

Družinski konec tedna dinamičen

različni obski sorodnikov in drugih

skupna kosila

Pravila v soboto se doma počisti

delo se deli na zunanje in notranje

oče in sin opravljata zunanja opravila

mama in hči opravljata notranja

opravila (pospravljanje in čiščenje)

24

pravila v družini postavljata oba

starša

mama želi spremembo pri ukvarjanju

s perilom (vse opravlja sama)

pri uvedbi spremembe tega pravila bi

morala biti mama bolj odločna

Navade mama navad ne želi deliti po moških

in ženskih vlogah

oče opravlja težja fizična dela okrog

hiše (pomaga mu sin)

mama in hči opravljata hišna opravila

mama skrbi za vrt in rože

mami so všeč navade povezane s

praznovanji in skupni dopusti

mama si želi spremembe pri

ukvarjanju s perilom

Prazniki praznujejo krščanske praznike in prvi

maj

mama posebej omenja božič, veliko

noč, novo leto, rojstne dneve in

različne obletnice

ob praznikih se pripravi kosilo

(včasih večerja)

Rituali prva mamina asociacija je poroka (še

niso imeli)

večje obletnice: poroka staršev in

okrogle obletnice rojstnih dni

praznovanja v razširjeni obliki s

prazničnimi pripravami

navade in rituale sta vpeljala oba

starša po vzoru lastnih družin

Tabu teme (skivnosti) družinskih skrivnosti ni

25

družina se je pogovarjala o številnih

temah

starša otrokom ne skrivata ničesar

v primeru finančnih težav bi jima to

povedala

mama meni, da otroka ničesar ne

prikrivata

otroka imata svoje intimne pogovore

(mame ne moti)

Tabela 4: Kategorije odgovorov in ključnih tem, v intervjuju z očetom.

KATEGORIJE KLJUČNE TEME

Opis družine

športna

povezana

oče z njo zadovoljen

Značilnosti družine enkrat na teden gredo skupaj v

gostišče na kosilo

med delovnim tednom se malo vidijo

intenzivno druženje ob vikendih

dobro razumevanje

različne vrste odnosov med

družinskimi člani

Delovni dan družine sin v Ljubljani

prva vstane hči, nato mama in oče

hči ne je zajtrka doma, starša pa

prva pride domov hči in si sama

skuha kosilo

starša prideta domov po 17.00

starša vsak drugi dan tečeta

starša si skuhata kosilo sama in jesta

po 18.00

26

zvečer se hčerka uči, oče gleda TV,

mama ima druga opravila

starša gresta enkrat na teden na plesni

tečaj

Družinski konec tedna doma je cela družina

daljši (kolesarski) izlet

skupno kosilo

v soboto popoldne/zvečer so obiski

v nedeljo dopoldne vzame oče

svojega očeta iz doma za ostarele

v nedeljo se pripravljajo za delavni

teden

Pravila tisti, ki kuha, ne pospravlja posode (in

obratno)

mama opravlja hišna opravila

oče opravlja zunanja dela

hčerka v opravila ni zelo vključena

hčerka ima pravila glede

večernih/nočnih prihodov domov

postavljajo se z dogovori

postavljena pravila se spoštuje v 95 %

oče jih ne bi spreminjal

Navade sobotni obiski

športne navade (kolesarski in

planinski izleti, tek)

očetova skrb za travo

mamina skrb za vrtiček

oče bi spremenil tiste, ki so vezane na

tempo življenja

prihajajo iz mamine in očetove

družine (dodane tudi nove)

očetu pomenijo veliko, ko se zbere

27

cela družina (družinska skupnost)

Prazniki praznovanje cerkvenih praznikov

pri njih doma se zbere širša družina

večje praznike praznujejo v gostišču

ob praznovanju se kuha in pogovarja

ob večjih cerkvenih praznikih gresta

starša k maši

Rituali ko pride sin domov, gredo skupaj v

gostišče na kosilo (pica)

ko se zgodi nekaj uspešnega, grejo

zvečer v čajnico na tortico

Tabu teme (skrivnosti) ni tem, o katerih se ne bi pogovarjali

sin in oče se sama pogovarjata bolj o

moških temah

hčerka in mama se sami pogovarjata

bolj o ženskih temah

28

3.3 INTERPRETACIJA REZULTATOV

V tem poglavju bom rezultate raziskave interpretirala v skladu z raziskovalnimi vprašanji, ki

sem si jih zastavila v diplomskem delu: Kako družinski slog vpliva na družino dinamiko? Kaj

pomenijo družinske navade za posameznika v družini? Kaj pomenijo družinska pravila za

posameznika v družini? Katere družinske skrivnosti izpostavljajo družinski člani? Kakšen je

pomen družinskih skrivnosti za družino?

Moje prvo raziskovalno vprašanje se je nanašalo na vpliv družinskega sloga, na družinsko

dinamiko. Iz odgovorov, ki so mi jih člani družine podali, sem ugotovila, da na družinsko

dinamiko vpliva veliko dejavnikov, ki se med seboj prepletajo. Velik vpliv na slog

družinskega življenja ima predvsem tempo njihovega vsakdanjega življenja. Od ponedeljka

do petka so vsi družinski člani zelo zasedeni in skupaj preživijo le malo časa, saj ga večino

posvečajo službi ali šoli. V intervjuju s sinom je bilo posebej izpostavljeno, da sta dobra

izobrazba in redna služba v družini zelo pomembni vrednoti. Na tem področju mu zgled

dajeta starša, saj sta oba zaposlena. Ker sta otroka že velika in lahko poskrbita zase (sin

študira v Ljubljani), se med tednom vsak družinski član ukvarja predvsem sam s sabo in

stvarmi, ki jih mora narediti. S trenutnim stanjem pa niso vsi zadovoljni. Oče je omenil, da bi

rad spremenil tempo vsakdanjega življenja in njegove (pre)hitre reakcije na situacije.

Družinsko dinamiko med tednom bi lahko opisala kot napeto, hitro in prilagodljivo hitrim

spremembam in potrebam, ki se pojavljajo sproti. Tudi Tomorijeva (1994) slog družinskega

življenja pomembno povezuje s časom in odnosom do njega. Pravi, da je za družino izrednega

pomena, koliko časa namenijo drug drugemu in kaj se v tem skupnem času v družini dogaja.

Čas, ki ga družina preživi skupaj, je večinoma ob koncih tedna. Takrat se odvijajo tudi

različna družinska druženja (izleti) in praznovanja, pri katerih se jim pridružijo tudi člani

razširjene družine. Člani ožje družine si vzamejo čas zase predvsem na skupnem poletnem

dopustu, ki ga vedno preživijo skupaj (na morju). Kot pravi Tomorjeva (prav tam) je

družinski slog sestavljen iz tega, kar se v družini dogaja. To so lahko veliki ali majhni

dogodki, ki se odvijajo vsak dan (delovni dan) ali le enkrat na leto (praznovanja). Sem pa je

potrebno prišteti še vse ostale značilnosti družine (kraj bivanja, finančne omejitve, morebitne

bolezni in poškodbe), ki so za slog družinskega življenja prav tako pomembne. Na koncu je

potrebno upoštevati še vsakega posameznega družinskega člana, saj vsak s svojo prisotnostjo

ali odsotnostjo in odnosom, ki ga ima do drugih družinskih članov, vpliva na to, kakšen je

slog družinskega življenja.

29

Slog družinskega življenja se oblikuje tudi preko navad, pravil in skrivnosti v družini. Zato se

je tudi moje drugo raziskovalno vprašanje nanašalo na pomen družinskih navad za

posameznega družinskega člana. Tukaj se je pri odgovorih pokazalo nekaj razlik med

družinskimi člani, kljub temu da so nekatere navade izpostavili prav vsi družinski člani. Taka

je predvsem navada praznovanja rojstnih dni in večjih praznikov, ki se večinoma odvijajo pri

družini doma. Pri vseh teh praznovanjih in srečanjih je vedno omenjena hrana, ki ima pri

navadah družine verjetno velik pomen. Tudi pri ostalih navadah se večkrat omenja hrana

(skupna kosila ob prihodu sina iz Ljubljane ali proslavljanje uspeha s tortico). Družini kot

celoti navade (skupaj s pravili) omogočajo vzpostavitev nekega reda, ki ga sprejemajo vsi

člani. Tako se ve, kdo v družini kaj naredi in za kaj je odgovoren. Kot pravi Asen (1995, str.

29) » ...vsakdanje življenje je prepredeno z običajnimi opravili, številna med njimi pa nas

pomirjajo in nam dajejo občutek varnosti. Pravljica za lahko noč ali pa jutranja skodelica kave

sta znamenji, da je vse v najlepšem redu. Lahko je ustaljeno, kdo bo pripravil mizo za obed ali

pa pomil posodo, kakršnikoli odkloni od običajnega pa se nam zdijo nenavadni. Nenehno

ponavljanje istih opravil nam daje občutek domačnosti«.

Ob temah, ki se nanašajo na navade, so družinski člani odgovarjali po svoji presoji. V to

raziskovalno vprašanje sem zajela tudi rituale, saj med njimi in navadami ni točno začrtane

meje. Wolin in Bennett (1984, v Smit 2011) razdelita rituale v tri kategorije: družinska

praznovanja, družinske tradicije in družinske interakcije v vsakodnevnem življenju. Po tej

delitvi spadajo družinske navade med rituale in so njihov ključen del. To se je pokazalo tudi

pri odgovorih družinskih članov. Ti so se pri ritualih nanašali na družinska praznovanja, večje

obletnice in pomembne družinske tradicije (skrb za ostarele starše). Smitova (prav tam)

razlaga tudi pomen ritualov za družino. Izrednega pomena so predvsem zato, ker utrjujejo

povezavo med različnimi generacijami v eni družini. Omogočajo prostor, kjer se znotraj

družine lahko delijo prepričanja in vrednote in dajejo neko posebno družinsko identiteto.

Povezava med rituali in navadami je tako precej velika, saj oboje skupaj pripelje do

družinskih vrednot. Iz odgovorov družinskih članov sem ugotovila, da vse navade niso vsem

družinskim članom enako pomembne. Vsak izmed njih je povedal navado ali dve, ki je drugi

niso omenili. Oče je posebej izpostavil, da z mamo vsak drugi dan tečeta ali pa se odpravita

peš na bližnjo vzpetino. Hči je omenila, da oče ob koncih tedna zjutraj pripravlja zdrave

napitke, ki jih nihče ne mara. Mama je povedala, da si želi pomoč pri pranju, obešanju, likanju

in zlaganju perila za celo družino. Sin pa je izpostavil da, pride vsako nedeljo k njim na zajtrk

dedek (očetov oče), ki ga pripeljejo iz doma za ostarele. Iz tega sklepam, da vsem družinskim

30

članom niso enako pomembne iste navade. Vsak ima neko svojo paleto ali lestvico navad, ki

jih ozavesti in izpostavi. Verjetno mu dajejo občutek varnosti, hkrati pa z njihovim

vzdrževanjem izraža svoj odnos do družine in njenih navad. Ni pa nujno, da ista navada enako

pomeni tudi drugemu družinskemu članu. Musek (1995, str. 175) pravi: »Družina je osnovni

in za posameznika najpomembnejši posrednik ciljev, vrednot in idealov. Družina omogoča

njihov prenos iz generacije v generacijo«. Kljub temu, da družina poda vrednote, cilje in

ideale za življenje, pa lahko glede na odgovore sklepam, da je tukaj prisoten še vsaj eden

dejavnik, saj so bili odgovori družinskih članov pri navadah različni. Menim, da vsak

posameznik v družini dobi nek skupek vrednot (idealov), ki pa jih potem sam razporedi neki

svoji lestvici in prevzame in resnično spoštuje tiste, ki so za njega najpomembnejše. Podobno

se zgodi tudi s pravili.

Tretje raziskovalno vprašanje se je nanašalo na pravila, ki so v družini postavljena. Ta pravila

so: oče in sin opravljata opravila zunaj hiše; mama in hči opravljata hišna opravila, domov ne

hodi pijan; vsak pospravlja svoje stvari za sabo; tisti, ki kuha, ne pospravlja posode. Vsi

družinski člani so povedali, da pravila postavljata starša. Otroka imata vpliv na spreminjanje

pravil, vendar se o tem pogovorijo vsi skupaj. Kakor pravi Tomorijeva (1994) dobro

funkcioniranje družine omogočajo pravila, saj ravno pravila opredeljujejo pravilno vedenje in

obnašanje. Tudi sama na podlagi intervjuja ugotavljam podobno. Starša postavljata pravila,

ker si z njimi želita postaviti nek okvir, v katerem se družina lahko (posebej pa otroka) lahko

giba. Ta okvir jima omogoča več stvari. Med njimi tudi varnost in vzgojo ter učenje osnovnih

pravil za življenje. V to kategorijo bi uvrstila predvsem pravilo o hčerinih nočnih prihodih

domov. To omeni tudi hči, ki pravi, da se zaveda, da starša skrbi zanjo in da mora biti zato

doma ob polnoči. V drugo kategorijo bi uvrstila sinovo izkušnjo s prekomernim pitjem

alkohola. To je poskusil samo enkrat a (zaradi burne reakcije staršev) ni ponovil nikoli več.

Starša sta mu jasno povedala, da domov ne sme hoditi opit, ker sta strogo proti drogam in

alkoholu. V zadnjo kategorijo bi uvrstila sinovo razlago o tem, da morata s sestro imeti dobre

ocene, končati dobro fakulteto in se potem dobro zaposliti. Sam je to poimenoval, »da ti starši

malo operejo možgane«. Meni, da starši toliko govorijo o teh stvareh, da potem ne ve več,

česa si sam želi (npr. študija medicine).

31

Že iz teh treh primerov je dobro razvidno, da imajo pravila v družini velik vpliv na

posameznika v njej. Menim, da imajo še posebej vplivajo na otroke v družinah, saj se preko

upoštevanja in postavljanja pravil naučijo, kako ravnati z njimi v prihodnosti. Pri postavljanju

in upoštevanju postavljenih pravil otroci pridobijo tudi pomembne vrednote, ki jih bodo

spremljale celo življenje. Tudi Satirjeva (1995) poudarja velik vpliv pravil na člane družine,

saj so povezana z odločanjem o morebitnih dejanjih. Po navadi se nanašajo na nekatere

ključne teme, ki se dotikajo življenj družinskih članov. K temu Tomorijeva (1994) dodaja, da

imajo pravila na otroka največji vpliv šele takrat, ko jih upoštevata tudi starša v različnih

življenjskih situacijah. Še večji pomen pa imajo takrat, ko se skladajo s tem, kar starša

prepovedujeta, dovoljujeta in zahtevata od otroka. To se v družini lepo pokaže na primeru

sina, ki je prišel domov pijan le enkrat. Med intervjujem je povedal, da starša še nikoli ni

videl pijana in da ve, da sta glede alkohola zelo stroga. Ko sta mu takrat rekla, naj opit več ne

hodi domov, si je to zapomnil in tega ni storil nikoli več.

Ravno sin pa je bil tisti, ki je največ povedal o družinskih skrivnostih, ki so zajemale moje

četrto in peto raziskovalno vprašanje. V intervjujih sta oče in mama povedala, da v družini

nimajo skrivnosti in da so vedno odkriti drug z drugim. V primerjavi z njima pa sta otroka

navedla kar nekaj tem, o katerih se v družini ne pogovarjajo ali pa jim pogovarjanje o njih

vzbuja neprijetna čustva in občutke. V literaturi je navedenih precej definicij družinskih

skrivnosti. Rober, Walravens in Versteynen (2012) pravijo, da je družinska skrivnost načrtno

prikrivanje informacij. V to prikrivanje je lahko vpleten en sam družinski član ali pa jih za

skrivnost ve več. Tudi v obravnavani družini se je pokazalo nekaj podobnega. Hči je navedla

nekaj tem, o katerih se doma ne pogovarjajo oziroma katerih se pogovarjajo bolj zadržano.

Najbolj je izpostavila svojega novega fanta. O njem so se skupaj enkrat pogovorili, vendar še

vedno ostaja napeto vzdušje, ko je on na obisku. Hči tudi večkrat dobi posredne nasvete glede

njunega odnosa med opravljanjem opravil. Posebej veliko je na o tej temi povedal sin, ki je

naštel kar nekaj stvari, o katerih doma ne govori. Med te spadajo: njegovo dekle (bivša

dekleta), spolnost, njegovo življenje v Ljubljani, njegovo nočno življenje... Smart (2011)

pravi, da so družinske skrivnosti način za ohranjanje družinskih odnosov. Delovale bi naj

tako, da branijo družino pred močnimi zunanjimi vplivi. Razkritje družinske skrivnosti lahko

določenemu članu družine nudi varnost (oz. zaščito) in tako daje neko posebno moč nad

drugimi družinskimi člani. Vpliv imajo tudi na ohranjanje celovitosti in povezanosti družine.

32

V primeru družine, ki sem jo intervjuvala, bi lahko rekla, da sin poskuša »braniti« družino

pred tem, kar se dogaja z njim zunaj nje. S tem, ko o sebi ne govori veliko, ohranja

povezanost z družino, ki ji morda ne bi bilo všeč vse, kar bi jim on povedal. Vsi v družini

vedo, da on o teh stvareh ne govori, in zato se o teh temah preprosto ne pogovarjajo. Tako

nastane ta "tihi dogovor", ki ga omenja Asen (1998) ko družina preprosto ne govori o svojih

skrivnostih. Starši verjetno ne drezajo v sina, saj se zavedajo, da je že dovolj star in lahko

prevzame odgovornost za svoja vedenja. Predvidevam, da ima velik vpliv na situacijo tudi

sinov študij v Ljubljani. Tam je sam (brez nadzora staršev) in starši se zavedajo, da nad njim

nimajo več velikega vpliva.

33

4 SKLEP

Družina, njena pravila, navade, rituali, slog življenja in skrivnosti nas spremljajo povsod.

Nosimo jo v sebi in skoraj nemogoče se je znebiti njenega vpliva. Vsaka družina je svet zase.

Menim, da se pomena in vpliva družine na vsakega izmed nas premalo zavedamo. Iz družine

odnesemo osnovno za naše življenje. Lahko bi rekla, da se v družini postavljajo temelji za

prihodnost, zato je še toliko bolj pomembno, da vemo, kaj se v družini dogaja. Ob pisanju

diplomske naloge sem ugotovila, da se v družini odvija ogromno procesov hkrati in da nikoli

čisto točno ne vemo, kako se bodo stvari iztekle. Veliko je že to, da se starši zavedajo, da

imajo izjemen in neponovljiv vpliv na to, kakšno bo obnašanje in prihodnost njihovih otrok.

Tega pa bi se morali zavedati vsi strokovni delavci, ki delajo z otroki. Med te spadamo tudi

socialni pedagogi.

Kot bodoča socialna pedagoginja sem poskušala poiskati vsaj nekaj odgovorov na vprašanje,

zakaj smo takšni, kot smo. Zavedam se, da se v vsakem posamezniku vidi in čuti vpliv

njegove družine, pa če je ta dober ali slab. Ko želimo nekoga res dobro spoznati, moramo

vedeti tudi nekaj informacij o njegovi družini in kakšen vpliv je imela nanj. Vsak družinski

član vpliva na družino in družina vpliva nanj. To spoznanje je za delo socialnega pedagoga

zelo pomembno. Delo z ljudmi je naše poslanstvo, zato se je potrebno zavedati, kako ljudje

postanemo takšni kot smo. Vsak je v življenju šel skozi različne okoliščine in situacije, ki so

oblikovale osebo, kakršna je sedaj. Zelo pomemben dejavnik v procesu odraščanja je njegova

družina (s pozitivnim ali negativnim vplivom). Zavedati se moramo, da za vse, kar se je

nekomu zgodilo v preteklosti, ni odgovoren izključno posameznik, čeprav ima sam močan

vpliv. Kot socialni pedagogi in pedagoginje imamo predvsem odgovornost, da poskušamo

razumeti in ugotoviti kakšna sporočila je dobival posameznik v družini ter iz teh informacij

organizirati oziroma nuditi najboljšo podporo in pomoč, ki jo lahko. Vpogled v družinsko

dinamiko, pravila in navade nam lahko daje zelo dobro izhodišče za razumevanje in vizijo,

kako posamezniku zagotoviti pravo obliko pomoči, da se bo bolje spopadal z življenjem.

34

»Socialno pedagoško delovanje je bilo vselej usmerjeno v socialno integracijo ljudi v

ogrožajočih življenjskih situacijah, v katere jih je izrinila družba ali skupnost, ali jih celo

izključila iz nje«. (Zorc Maver, 2006, str. 7) Socialni pedagog bi naj, kot pravi Zorčeva,

pomagal posamezniku, da se ponovno vključi v družbo. On je tam zato, da posamezniku

pove, kdaj se znajde na napačni poti in ga usmeri, da skupaj poiščeta pravo. Pri tem so mu v

veliko pomoč informacije o družini, v kateri je živel ali živi.

Podobno delo opravlja socialni pedagog tudi z družinami. Pri spoznavanju družin in njenih

članov je tako še posebej pozoren na slog družinskega življenja, pravila, navade in tudi

skrivnosti. Tudi družini kot celoti lahko pomaga, da spoznajo napačno pot ter ponovno

poskusijo najti pravo. Kakor piše Covey (1998, str. 23) v svoji knjigi: » ...dobre družine – tudi

najboljše so 90 odstotkov časa na napačni sledi. Pomembno je, da imajo občutek za smer.

Poznajo »napačno« smer, zato se vedno znova vračajo v »pravo.« V prispodobi bi socialnega

pedagoga pri delu z družinami lahko označila kot kompas, ki kaže smer. Kljub vsemu kar

počne, pa sam ne more prehoditi poti. Lahko je le tisti, ki zaznava napačno smer in družino

usmeri na pravo. Na poti jim lahko pomaga, a za dosego cilja se mora družina potruditi sama.

35

5 LITERATURA

Afifi D. T, Olson N. L, in Armstrong C. (2005). The Chilling Effect and Family Secrets

Examining the Role of Self Protection, Other Protection, and Communication Effi cacy.

Human communication research. 31 (4), 564- 598. DOI: 10.1093/hcr/31.4.564

Asen, E. (1998). Družine. Ljubljana: DZS

Bossard, H. S., J. in Boll S., E. (1950). Ritual in family living. American Sociological

Review. 14 (4), 436- 469.

Campbell, K. in Ponzetti J. J. (2007) The moderating effects of rituals on commitment in

premarital involvement. Sexual arui Relationship Therapy. 22 (4), 415-428. DOI:

10.1080/14681990701496415.

Covey R. S. (1998). 7 navad zelo uspešnih družin. Ljubljana: Mladinska knjiga

Čačinovič Vogrinčič, G. (1998). Psihologija družine: prispevek k razvidnosti družinske

skupine. Ljubljanja: Znanstveno in publicistično središče

Friedman R. S, in Weissbrod S. C, (2004). Attitudes Toward the Continuation of Family

Rituals Among Emerging Adults. Sex roles, 50(3/4), 277- 284.

Lešnik, B. (1995). Mitologika družine in spolna usmerjenost v političnem boju. V Rener,

T, Potočnik, V. in Kozmik, V. (ur), Družine: različne – enakopravne (str. 11- 14).

Ljubljana: Vitrium

Musek, J. (1995). Ljubezen, družina, vrednote. Ljubljana: Educy

Rener, T. (1995). Ideologija krize. V Rener, T, Potočnik, V. in Kozmik, V. (ur), Družine:

različne – enakopravne (str. 15- 23). Ljubljana: Vitrium

Rener, T., Sedmak, M., Švab, A. in Urek, M. (2006). Družine in družinsko življenje v

Sloveniji. Koper: Univerza na Primorskem (Založba Annales)

36

Rober, P, Walravens, G, in Versteynen, L, (2012). ‘‘In search of a tale they can live

with’’: About loss, family secrets, and selective Disclosure. Journal of Marital and

Family Therapy, 38(3), 529- 541. DOI: 10.1111/j.1752-0606.2011.00237.x

Satir, V. (1995). Družina za naš čas. Ljubljana: Cankarjeva založba

Shore, B. (2009). Making Time for Family: Schemas for Long-Term Family Memory.

Social Indicators Researc, 93(1), 95- 103. DOI 10.1007/s11205-008-9409-2

Smart, C. (2011). Families, Secrets and Memories. Sociology, 45(4), 539- 553. DOI:

10.1177/0038038511406585

Smit, R. (2011). Maintaining Family Memories through Symbolic Action: Young Adults'

Perceptions of Family Rituals in Their Families of Origin. Journal of Comparative Family

Studies, 42(3), 355- 367.

Tomori, M. (1994). Knjiga o družini. Ljubljana: EWO

Ule, M. (1995). Vsakdanji svet družine. V Rener, T, Potočnik, V. in Kozmik, V. (ur),

Družine: različne – enakopravne (str. 127- 138). Ljubljana, Vitrium

Zorc Maver D. (2006). Uvod – socialna pedagogika v družbi negotovosti. V Sande, M,

Dekleva, B, Kobolt, A, Razpotnik, Š. in Zorc Maver D. (ur), Socialna pedagogika: izbrani

koncepti stroke (str. 7-11). Ljubljana: Pedagoška fakulteta

6 PRILOGE

PRILOGA 1: Parafraziran zapis intervjuja z očetom

Oče opredeljuje družino kot precej športno in med seboj zelo povezano. Z njo je zadovoljen.

Izpostavi značilnost družine, da gredo skupaj enkrat na teden v gostišče na kosilo. To se zgodi

takrat, ko pride sin iz Ljubljane. Druga značilnost, ki trenutno opredeljujejo njihovo družino,

je povezana s prvo. Čez delovni teden so doma samo trije člani družine, zato je ob sobotah in

nedeljah njihovo druženje toliko bolj intenzivno, saj so vsi doma. Tudi tisti trije družinski

člani, ki so čez teden doma preživijo skupaj malo časa, saj so po očetovih besedah dolgo v

službah in se vidijo šele po 17.00. Oče meni, da se kot družina dobro razumejo in nimajo

posebnih težav. Pove, da so odnosi med njimi različni. Našteje različne pare odnosov, ki so v

njihovi družini: hčerka – oče, sin – hčerka, mama – oče, mama – sin, mama – hčerka.

Pri opisovanju delovnega dneva začne pri jutranjem vstajanju. Prva vstane hčerka, ki gre v

šolo po navadi brez zajtrka. Za njo vstaneta še mama in oče, ki zajtrkujeta doma. Po jutranjih

opravilih se odpravijo v službo in šolo s kolesom (v lepem vremenu) ali z avtom (pozimi).

Domov hčerka pride prva, medtem ko se starša vrneta po 17.00 uri. Mama ima najbolj

razgiban urnik v družini, saj dela na fakulteti in tako lahko nekaj dela opravi doma. Vsak

drugi dan gresta mama in oče v primeru lepega vremena teč. Hčerka si kosilo skuha sama ob

vrnitvi iz šole, starša pa si skuhata kosilo potem, ko prideta nazaj s teka. Jesta šele okoli 18.00

ali še kasneje. Zvečer se hčerka uči za maturo, oče gleda televizijo (dnevnik), mama pa ima

druge opravke. Oče in mama gresta enkrat na teden zvečer tudi na plesni tečaj. Oče še enkrat

poudari, da sina med tednom ni doma, zato so doma samo trije člani družine.

Med vikendom je doma vsa družina, pogosto si privoščijo daljši kolesarski izlet, ki se ga

udeležujeta predvsem starša, včasih pa se jima pridruži tudi hčerka. Kosilo skuhajo skupaj ali

gredo jest v gostišče, v petek ali v soboto. Ob sobotah popoldne in zvečer se odvijajo obiski.

Ob nedeljah dopoldne vzame oče iz doma starostnikov svojega očeta, tako da dopoldneve

preživijo skupaj z njim. To je za družino novost, saj je dedek v domu šele kratek čas (1

mesec). V nedeljo se že pripravljajo na delovni dan; sin se pripravlja na odhod v Ljubljano,

starša za službo.

Oče našteje nekaj pravil v njihovi družini, ki se jih upošteva. Eno izmed njih je, da tisti, ki

kuha, ne pospravlja posode in obratno. Mama se bolj ukvarja s hišnimi opravili, oče pa

opravlja dela, ki jih je potrebno narediti zunaj hiše. Starša nimata nekih posebnih pravil, to pa

ne velja za hči. Ona v opravila trenutno ni vključena zaradi mature, včasih samo pospravi

posodo. Nanjo se navezjuejo pravila, ki se nanašajo na njene prihode domov. Sina pri

družinskih pravilih oče sploh ne omenja. Pravila v družini se postavljajo z dogovori.

Večinoma se postavljena pravila spoštujejo (v 95%). Oče pove tudi, da pravil, ki jih imajo, ne

bi spreminjal, ker mu ustreza tako, kot je zdaj.

Družina praznuje cerkvene praznike, ob katerih se zbere razširjena družina – mamini starši in

očetov oče (mama je pred kratkim umrla). Takšna druženja izvirajo iz očetove družine.

Družina se zbere vedno pri njih doma, ker je tam največ prostora. Le za velike praznike gredo

v gostišče. Praznovanje se odvija vzporedno s kuhanjem in pogovarjanjem. Ob nekaterih

večjih cerkvenih praznikih se gresta mama in oče tudi v cerkev. Med družinske navade šteje

oče pripisuje obiske, ki jih dobijo ali pa se nanje odpravita sama. Posebej so mu všeč navade,

ki so povezane s športom, saj se mu zdijo sproščujoče. V to kategorijo prišteva tudi tek,

kolesarske izlete ter planinske izlete. Oče se ukvarja s gojenjem trave pred hišo, mama pa

skrbi za majhen vrtiček. Sam bi spremenil predvsem navade, ki izvirajo iz tempa življenja,

želi da bi se naučil počasneje živeti, počasneje reagirati na stvari in uvesti malo več sprostitev.

Oče izpostavlja predvsem dva rituala, ki mu veliko pomenita. Eden je ta, da ko pride sin iz

Ljubljane, gre cela družina v gostišče na kosilo (na primer pico) in se potem tam dolgo

pogovarjajo. Drugi ritual pa je druženje v čajnici, ob tortici. Tja se odpravijo za nagrado, če se

je zgodilo nekaj zelo uspešnega. Če gresta tja sama z ženo, se odpeljeta s kolesi, drugače se

odpravijo z avtom. Rituali in navade prihajajo iz družin obeh staršev. K že obstoječim sta

dodala tudi svoje navade in rituale. Med temi oče še posebej poudari večerne sprehode, na

katere se z ženo še vedno odpravljata. Za očeta imajo družinski rituali poseben pomen zato,

ker se zbere vsa družina skupaj. To mu predstavlja povezavo v neko večjo družinsko skupnost

(zbere se več majhnih družin skupaj).

Oče pove, da v družini ne obstajajo teme o katerih se ne bi pogovarjali. Zdi se mu, da se

pogovarjajo o vsem. Pove pa, da imata s sinom bolj moške teme, medtem ko imata hčerka in

žena bolj ženske teme. O teh temah se pogovarjajo na štiri oči, vendar pa v družini niso tabu.

PRILOGA 2: Parafraziran zapis intervjuja s hčerjo

Hči opisuje družino kot normalno štiričlansko družino, ki se dobro razume. Med družinske

člane šteje dva starša in dva otroka. Med seboj se dobro razumejo, a sta med sabo bolj

povezana oba starša in oba otroka. To je po hčerinih besedah čisto normalno, saj starši in

otroci ne morejo biti veliki prijatelji. Njihova družina ni nič posebnega, je pa zelo

harmonična. Našteje pet značilnosti družine po katerih bi opredelila svojo družino. Prva

izmed njih so športne aktivnosti. Na to se nanašajo predvsem kolesarjenja in podobni

družinski izleti. Ena izmed pomembnih značilnosti družine so po njenem mnenju družinska

kosila. Omenja tudi samostojnost, ki jo opisuje kot prostor zase, ki ga lahko imaš, da starši ne

»visijo na tebi«, ampak imaš izbiro ter lahko sam poskrbiš zase. Poudai spoštovanje v odnosu

med starši in otroci. Zadnja njihova družinska značilnost je sodelovanje. Hči jo razume kot

medsebojno pomoč med družinskimi člani.

Med delovnim tednom se zbudijo vsi trije člani družine naenkrat. Starejši brat študira v

Ljubljani, zato ga med tednom ni doma. Zajtrk jesta starša doma, hči pa le, če ima dovolj časa

in se ji ne mudi zelo v šolo. Tudi od doma se odpravijo vsi skupaj s kolesi ali pa jih odpelje

oče. Domov prideta prvi hči ali mama. Mama po prihodu domov naredi kosilo, pri tem pa ji

včasih pomaga tudi hči. Oče pride domov okoli petih popoldne in nato pojejo kosilo. Zvečer

si večkrat skupaj ogledajo kak film na televiziji. V primerjavi z delovnim tednom je med

vikendom doma tudi brat, ki študira v Ljubljani. Med vikendom se prva vstaneta starša, ker

otroka rada spita bolj dolgo. Zjutraj oče najprej dela zdrave sokove iz rdeče pese, ki jih nihče

ne mara, potem pa skupaj z mamo pripravita zajtrk za vse. Po skupnem zajtrku se vsak

odpravi po svojih aktivnostih, ki jih ima. Pri kosilu se ponovno zbere družina, razen v primeru

posebnih situacij. Popoldne se ponovno vsak posveča svojim konjičkom in obveznostim. Hči

je posebej omenila druženje s prijatelji.

Hči omenja pravila, ki se jih v družini držijo. Dve izmed teh sta, da vsak pospravi za seboj in

da se kosila ne izpušča. Zadnje sicer drži še danes, vendar je bilo bolj poudarjeno in strogo

zastavljeno v preteklosti. Za hči (samo za njo) veljajo še posebna pravila glede prihajanja

domov. Če je zunaj sama (brez brata) mora priti domov do polnoči, če sta skupaj z bratom, pa

se lahko vrne ob enih ali dveh zjutraj. V drugem primeru starši ne »komplicirajo«.

Pravila v družini postavljata starša, hči pa ima možnost, da vpliva na že postavljena pravila in

se s starši pogovori o njih, tako da potem poiščejo srednjo pot ali rešitev. Želi si spremeniti

predvsem pravilo povezano z nočnimi/večernmi prihodi domov, saj starše hitro skrbi za njo,

vendar pa v zadnjem času tudi to ni več velik problem. Spremenila bi tudi pravila, ki se

navezujejo na njenega novega fanta. Opaža, da je situacija glede tega nenavadna, saj »starši

komplicirajo glede fanta«. Pravi, da se na situacijo šele navajajo, ker je to za njih nekaj

novega in so zato glede fanta malo bolj previdni.

Kot družinske navade hči navaja, da mama kuha kosila, oče pa pripravlja zajtrk, pri tem pa

mu pomaga tudi mama. Oče se predvsem ukvarja s pripravo sokov. Naslednji navadi, ki ju

navaja, so družinska kosila (včasih se jim pridruži pri kosilu tudi očetov oče) in skupinsko

gledanje filmov v večernem času. Pri praznovanju praznikov se dobi vsa družina: mamina

starša, očetov oče in mamina sestra. Ob praznikih je pri njih doma kosilo (ali nekaj

podobnega, odvisno od tega, kateri praznik se praznuje). Praznujejo božič, veliko noč in

rojstne dneve članov družine. Mama za praznovanja ponavadi naredi torto. Izjema v kraju

dogajanja je le takrat, ko rojstni dan praznuje kateri od starih staršev – potem se zberejo pri

slavljencu doma. Novo leto praznujejo ločeno, otroka in starša posebej, vsak s svojimi

prijatelji. Včasih so ga praznovali skupaj. Hčerki so njihove družinske navade všeč in jih ne bi

spreminjala. Poseben pomen imata za njo predvsem dva družinska rituala: počitnice na morju

in potovanja. To se ji zdi, da je skupno vsem družinskim članom in da ob tem vsi uživajo.

Meni da družinska pravila, rituali in navade izvirajo iz krščanske vere in vzgoje obeh staršev

(oba sta bila podobno vzgojena). Morje je eden izmed ritualov, ki je za hči najpomembnejši.

Zanjo je to čas, ko so si člani družine blizu in uživajo v skupnem druženju (teden ali dva).

Meni, da tudi tega ne sme biti preveč, ker se lahko hitro naveličaš. Na morje hodijo sami, le

včasih se jim pridruži tudi mamina sestra. V preteklosti so na morje hodili skupaj z drugimi

družinami. Hčeri so pomembni tudi družinski kolesarski izleti.

Hči na začetku pove, da v družini ni tem, o katerih se ne bi pogovarjali. Potem pa se spomni,

da je trenutno ena nerodna tema v družini in to je njen fant. Starša sta zelo previdna in precej

pazita, kaj bosta pred njim govorila oziroma povedala. Večkrat je tudi opazila, da ji, odkar

ima fanta, med kakšnim drugim delom včasih podelita posreden nasvet. O njenem novem

fantu so se enkrat tudi odkrito pogovorili, vendar se o tem ne želi več pogovarjati, ker je to

zanjo še vseeno malo neprijetna tema.

PRILOGA 3: Parafraziran zapis intervjuja z mamo

Mama opiše družino kot štiričlansko brez posebnosti, v kateri se dobro počuti. Posebej jo

opredeljuje dejstvo, da sta oba otroka že starejša od 18 let. Pri opisu značilnosti družine se

mama ustavi ob nekaj ključnih točkah. Prva je družinska dinamika, ki je zelo velika. Primer

tega je kosilo v soboto, ki se ga jé po delih. Pomembna podatka sta tudi ta, da starejši sin

študira v Ljubljani, hči pa zaključuje 4. letnik gimnazije. Oče in mama sta oba redno

zaposlena in imata veliko obveznosti. Oba skrbita tudi za svoja starša, kar družinsko dinamiko

še povečuje, saj se tako število različnih generacijskih potreb v družini še poveča. Kot družina

se dobro razumejo, saj po maminih besedah ni ničesar, kar bi morali skrivati pred drugimi

družinskimi člani. Konflikti, ki nastanejo, se rešujejo sproti.

Pri opisu običajnega delovnega dneva mama najprej pove, da so doma samo trije družinski

člani, ker je sin v Ljubljani. Vsi trije se skupaj okoli pol osmih zjutraj odpravijo od doma. V

primeru, da ima hči pouk kasneje, gre v šolo pozneje sama. Hči je tudi tista, ki se prva vrne

domov. Starša prideta domov okoli pete ure popoldne. Potem skuhajo kosilo, nato pa se

posvetijo še drugim aktivnostim, ki so odvisne od letnega časa ali potreb starih staršev. Tudi

konce tednov mama opisuje kot zelo dinamične, ker se takrat odvijajo različni obiski

sorodnikov in drugih. Večkrat naredijo tudi skupna kosila.

Ko govori o pravilih, ki jih imajo v družini, se mama osredotoči predvsem na soboto. Takrat

se doma počisti tisto, kar je najbolj nujno. Upa in misli, da s tem ne pretiravajo in za ta

opravila ne izgubljajo preveč časa. Delo, ki ga je potrebno narediti doma se razdeli na

notranje in zunanjo. Primer tega je opis dela določene sobote. Mamina sestra je potrebovala

pomoč pri praznjenju garaže. Pri tem ji je pomagal sin/nečak. Oče je imel za zunanja opravila

najetega obrtnika, zato je opravljal dela zunaj hiše. Mama in hči sta skupaj pospravili in

počistili stanovanje. Pravila postavljata starša in se spreminjajo gleda na starost otrok. Mama

ima željo po spremembi predvsem enega pravila. Opazila je, da se nabira vedno več perila

(doma so štiri odrasle osebe), kar zanjo pomeni veliko dela. Želela bi si, da se ne bi sama

ukvarjala s pranjem, obešanje, likanjem. Pravi, da je ukvarjanje s perilom trenutno še njena

odločitev in da ji včasih na pomoč priskočita tudi otroka. Misli, da bi pri uvedbi spremembe

tega pravila morala biti bolj odločna.

Družinske navade mama ne bi želela deliti na moške in ženske, čeprav sta z možem

dogovorjena da on opravlja težja fizična dela okrog hiše (kosi tudi na njivi njenega očeta). Pri

teh opravilih mu pomaga sin. Če potrebujeta pomoč, jima pomagata kdaj tudi mama in hči.

Hišnih opravil se načeloma lotijo vsi družinski člani, sicer pa sta za opravila v hiši zadolženi

mama in hči. Izjema je le delo na vrtu in skrb za rože, ki sta mamini nalogi. Mami so zelo

všeč navade, ki so povezane s praznovanji, saj jo veseli, da praznujejo pri njih doma. Všeč ji

je tudi to, da gredo vsako leto skupaj na dopust. Čeprav sta otroka že odrasla, bi želela to

ohranjati še naprej. Veseli jo, da si otroka enkrat na leto vzameta čas in se družita s staršema

(po navadi na poletnem dopustu). Želela bi spremeniti predvsem navado, da ona poskrbi za

vso perilo.

Družina praznuje krščanske praznike in prvi maj. Mama posebej izpostavi božič, veliko noč,

novo leto, rojstne dneve in kašne obletnice. Takrat pripravijo praznovanje pri njih doma. To

so predvsem praznovanja za njihovo družino, mamine starše, mamino sestro in maminega

tasta. Po nvadi naredijo kosilo, včasih pa tudi večerjo.

Ob omembi ritualov je mama takoj pomislila na poroko, ki pa je v njihovi družini še niso

imeli. Potem je kot njihove družinske rituale naštela praznovanja večjih obletnic, kot je

poroka staršev ali okrogle obletnice rojstnih dni (50, 40). Všeč ji je, da se to ohranja in da so

takšne priložnosti tudi skrbno pripravljene. Pove, da sta oba z možem praznovala svoj 40.

rojstni dan. Ob takih primerih je praznovanje v razširjeni obliki z družino, z brati in sestrami

ter s prijatelji. Najpomembnejši rituali se mami zdijo okrogle obletnice, zato ker pomenijo

ponovno srečanje, druženje in preko tega povezovanje. Navade in rituale sta v družinsko

dinamiko vpeljala oba starša in sicer v kombinaciji iz lastnih družinskih navad, po dogovoru

pa sta dodala tudi svoje.

V družini, po maminih besedah, ni tem, o katerih se ne bi pogovarjali. V preteklosti so se že

morali pogovoriti »vsem mogočem, kar je prineslo življenje«, in to so tudi naredili. Starša

otrokoma ne skrivata stvari. Tudi če bi bile težave s financami, bi se z otrokoma pogovorila.

V primeru, da bi šlo za spremembe na tem področju (izguba službe, najem kredita), bi jima to

tudi povedala. Tudi o vseh sorodstvenih vezeh se družina pogovarja. Mama tudi nima

občutka, da jima otroka kaj pomembnega prikrivata. Zaveda se, da imata onadva bolj intimne

pogovore o njunih skupnih prijateljih, vendar je to ne moti. Pravi, da se je te stvari ne tičejo.

V primeru, da pogovor naleti na osebno temo, pa se otroka zaupata staršema, in jima povesta

resnico.

PRILOGA 4: Parafraziran zapis intervjuja s sinom

Sin vidi družino kot povprečno malomeščansko družino. Pravi, da so starši toliko odprti, da ne

komplicirajo pri določenih stvareh, kljub temu so pri vzgoji svojih otrok načelni. Družinski

člani se med seboj dobro razumejo (če njihovo družino primerja z drugimi družinami). To

razumevanje se kaže v strinjanjih o zadevah, o katerih se pogovarjajo. Našteje tudi nekaj

glavnih značilnosti, ki opredeljujejo njihovo družino. Najprej se ustavi pri načelnosti. To

povezuje predvsem z očetom, saj ravno on vztraja pri nekaterih stvareh. Omeni tudi nasprotje

med mamo in očetom, saj meni, da sta si med seboj zelo različna. Mama je manj vztrajna pri

nekaterih stvareh v primerjavi z očetom. Starša se lepo dopolnjujeta, kar je sinu še posebej

všeč. Všeč mu je tudi odnos med staršema. Sin pove, da se s svojo mlajšo sestro razume in se

zaveda svoje vloga starejšega brata.

Ker je sin med tednom v Ljubljani, je njegova odsotnost zanj najpomembnejša značilnost

delovnega tedna. V intervjuju je opisal, kako je potekal delovni dan družine v času, ko je bil

še v srednji šoli (in je med tednom bival doma). Zjutraj gre vsak družinski član na svoj konec.

Omenil je gnečo v kopalnici, saj se je sestra zbujala ravno v času, ko je moral on od doma.

Pove, da je zajtrk pojedel na hitro in odhitel v šolo. Domov se je vračal ob štirih ali petih

popoldne. Vedno so imeli pozno kosilo (petih, šestih, sedmih). Po kosilu je ponavadi legel in

gledal televizijo. Zvečer je delal za šolo ali pa je bil za računalnikom. Za njihov družino imajo

poseben pomen predvsem nedelje. Takrat imajo zajtrk vsi skupaj. Na zajtrk pride še očetov

oče, ki ga gredo iskat v dom. Tudi onadva imata posebno navado, saj gresta skupaj vsako

nedeljo v nakupovalno središče. Popoldne si lahko načrtuje vsak po svoje (v soboto in

nedeljo). Sin je povedal, da zgleda popoldne približno tako kot popoldne v delovnem dnevu

(»pač bluziš«). Kosilo jejo skupaj v nedeljo, v soboto pa je kosilo odvisno od obveznosti, ki

jih imajo družinski člani.

Najpomembnejše pravilo, ki se ga je sin naučil doma je, da domov ne sme priti pijan. To je

storil samo enkrat in so ga starši nagnali iz hiše (od takrat nikoli več). Starša sta odločno proti

drogam in alkoholu in tega svojega pogleda se strogo držita. Doma sicer je alkohol, ki ga

pijejo ob nedeljskih kosilih (vino), v hladilniku pa se vedno najde tudi pivo. Pomembno je le

to, da nisi opit. Za otroka obstaja še nekaj nenapisanih pravil. Eno izmed teh je, da si bosta v

prihodnosti dobila dobri službi in poskrbela zase, kar vključuje tudi obiskovanje dobre

fakultete.

Sam ugotavlja, da bi mu v primeru, če ne bi izbral medicine, starši to »metali naprej« (bi

poslušal pripombe glede tega). Pravila v družini postavljata mama in oče z dogovorom. Tistih

pravil, ki jih ne postavi oče, postavi mama. Oče je tisti, ki pravila dosledno izvršuje, čeprav

veljajo za vse družinske člane. Sin pravi, da sta starša glede pravil zelo usklajena. Tudi v

otroštvu ju ni mogel izigrati, saj sta vedno delovala zelo usklajeno. Ko sta bila s sestro še

mlajša, sta imela postavljenih nekaj pravil primernih takratnim letom, ki jih sedaj nimata več.

Sin se spomni, da je moral doma najprej narediti domačo nalogo, šele potem je lahko gledal

televizijo. Eno izmed pravil iz otroštva je tudi, da se kosilo jé doma (ni se smel prehranjevati s

hitro prehrano). Sedaj ta pravila niso več tako stroga. Sin lahko počne, kar želi, dokler redno

dela izpite in ostale obveznosti na fakulteti. Isto pravilo drži tudi za njegovo sestro. Dokler je

v šoli vse v redu, ni problemov.

Starši trenutno komplicirajo pri pravilih, ki se nanašajo na hčerinega fanta. Po sinovih

besedah je težava v tem, da ne vedo točno, kaj naj od nastale situacije pričakujejo (to je za

njih nekaj novega). Meni, da starši pretiravajo v prepričevanju, čeprav včasih svoja

prepričanja tudi prilagodijo. Sin sam takih težav še nikoli ni imel. Že postavljenih pravil ne bi

spreminjal. Sam je namreč vedno napravil tako kot je hotel. V primerjavi z njim se je sestra

upirala, protestirala in kregala s starši. On je zahtevano nalogo naredil hitro, zato da bo hitro

mir. Ko je bilo postavljeno kakšno pravilo, ki mu ni bilo všeč, ga je kršil staršem za hrbtom.

Pove tudi, da si pravila postavi sam (»si jih modificiram tako, da meni paše«), zato

postavljenih pravil ne bi spreminjal.

Družinske navade sin opredeli za vsakega družinskega člana posebej. Mama je v družini tista,

ki veliko bere, piše in se ukvarja s službo, medtem ko je oče bolj praktične narave ( je bolj

impulziven). Opravlja dela okoli hiše, ki se jih mora opraviti hitro. Če je potrebno, organizira

družino, da sodeluje pri opravilih (npr. grabljanje orehovega listja). Oče je tisti, ki popravlja

stvari zunaj in okoli hiše (npr. ograjo, izolacijo). Mama je zadolžena, da kuha kosila, ki je

pripravljeno vedno, preden pride oče iz službe. Sestrina največja naloga je, da hodi v šolo, v

prostem času pa »ga bluzi s kolegi«. Sin je med tednom v Ljubljani in to mu je všeč.

Družina praznuje božič, veliko noč in rojstne dneve vseh družinskih članov. V ta praznovanja

so vključeni tudi mamini starši, mamina sestra in očetov oče. Tako se jih na praznovanjih

zbere osem ali devet. Po navadi je mama tista, ki naredi kosilo, ki vključuje tudi torto za

rojstni dan (jo speče sama). Za praznovanje velike noči se družina zbere ob razkošnem

velikonočnem zajtrku, za božič pa se pripravi večerja oziroma kosilo. Ta dva krščanska

praznika se vedno praznujeta pri njih doma. Pri praznovanjih rojstnih dni se včasih zgodi, da

ni kosila, ampak se pripravi samo sladica (npr. torta iz slaščičarne). Če praznujeta mamina

starša, se praznovanje prestavi k slavljencema. Sinu je všeč predvsem to, da se družina zbere

skupaj, saj je slišal, da nekatere družine nimajo te navade (so skregane med sabo). Poudaril je,

da se med seboj razumejo in zdržijo tiste dve ali tri ure skupaj brez kreganja. Spremeniti si ne

želi ničesar.

Sinu je pomemben ritual predvsem vzor njegovih staršev pri skrbi za stare starše. V tem misli,

da mu dajeta zelo dober vzgled. Želi si, da ko bosta starša potrebovala njegovo pomoč, bo tudi

on lahko tako lepo skrbel za njiju. Želi si tudi, da ne bi bila izključena iz njegovega življenja.

Kot ritual bi sin opredelil tudi družinska srečanja in povezanost družine. Krščanski rituali ob

praznikih so opravljeni s postavljanjem božičnega drevesa. Družinske navade in rituali so že

od nekdaj del njihove družine. Sin meni, da sta se glede tega starša dogovorila (starša sta bila

vzgajana ob podobnih navadah in ritualih). Po očetovi strani je že babica (očetova mama)

prirejala družinska kosila, zato je oče povzel to navado in jo prenesel v njihovo družino.

Starša sta pri teh srečanjih naredila tudi določene spremembe. Sin pravi, da »ne komplicirata

tak«, saj je babica pripravila veliko hrane in povabila celo družino, starša pa sedaj povabita

samo ožjo družino in naredita mogoče samo sladico. Pri njih je pomembno samo to, da se

skupaj družijo.

Sin o svojem zasebnem življenju s starši ne govori. Nekaj malega zaupa sestri. Doma nikoli

ne govori o tem, kar počne v Ljubljani, zasebno, ponoči ali na kakšne zabave hodi. Pravi, da

doma samo v grobem pove, kako se je imel, ne izpostavlja pa podrobnosti. Zase zadrži še

nekatere druge teme, kot so punce ali spolnost. O spolnosti se starši z njim niso nikoli

pogovarjali. Sin predvideva, da bi se, če bi sam izrazil to potrebo, ampak on raje poišče

informacije drugje. Z njegovo sestro so se starši sicer pogovarjali o spolnosti, vendar ne

veliko (njega ni bilo zraven). Misli, da je sestra verjetno kaj vprašala, ampak dvomi, da je bil

pogovor dolg. Sin ponovno omeni, da starši komplicirajo glede sestrinega fanta, da ne bi

dobila otroka, čeprav je po njegovih besedah sestra pametna »in ve«.

Predvideva, da so starši malo prestrašeni, ker so v preteklosti oni počeli take stvari, za katere

vedo, da bi se lahko zapletle in nočejo, da bi imeli otroci težave. Sin pove tudi, da če bi se s

starši želel o teh svojih stvareh pogovarjati, bi se lahko. Tudi ko je bil mlajši, staršem ni

povedal, če mu je »kdo v šoli težil«. Pravi, da je to mamo prizadelo, ampak on je pač takšen

(zaprt). Meni, da starša otrokoma ničesar ne prikrivata, ker imata odkrit nastop. Če bi opazil,

da se dogaja kaj čudnega, bi ju o tem povprašal. Ne ve, če bi na njegovo vprašanje odgovorila,

ker tega ni še nikoli poskusil. Predvideva, da bi verjetno izpustila določene stvari, a bi sam če

bi videl, da mu kaj prikrivata, poskusil izvedeti kakšne so težave. Ne bi pa ravno »špijoniral

za njimi«.