nezakonita trgovina z morskimi datlji v sredozemskem prostoru, s poudarkom na … · 2017. 11....
TRANSCRIPT
DIPLOMSKO DELO
Nezakonita trgovina z morskimi datlji v sredozemskem prostoru,
s poudarkom na Jadranu
September, 2013 Tadeja Jenić
DIPLOMSKO DELO VISOKOŠOLSKEGA STROKOVNEGA ŠTUDIJA
Varnost in policijsko delo
Nezakonita trgovina z morskimi datlji v sredozemskem prostoru,
s poudarkom na Jadranu
September, 2013 Tadeja Jenić
Mentor: izr. prof. dr. Bojan Dobovšek
Natura maxime miranda in minimis.
Narava je vredna največjega občudovanja v najmanjših stvareh.
Latinski pregovor
3
Kazalo
1 Uvod ............................................................................................. 9
1.1 Metodološki okvir ........................................................................ 11
1.1.1 Cilj in namen diplomske naloge .................................................. 11
1.1.2 Opredelitev hipotez ................................................................ 12
1.1.3 Uporabljene metode ............................................................... 12
2 Opredelitev nekaterih temeljnih pojmov.................................................. 13
2.1 Konvencija ZN proti mednarodnemu organiziranemu kriminalu .................. 13
2.2 Organizirana transnacionalna kriminaliteta ......................................... 14
2.3 Ekološka kriminaliteta .................................................................. 15
2.4 Konvencija CITES ........................................................................ 16
2.4.1 CITES in Slovenija .................................................................. 17
2.4.2 CITES in morski datelj ............................................................. 19
2.5 Prstak - morski datelj (Lithophaga Lithophaga; Linne, 1758) ..................... 20
3 Posledice nabiranja morskih datljev za morski ekosistem .............................. 23
3.1 Biodiverziteta in njen pomen .......................................................... 23
3.1.1 Konvencija o biotski raznovrstnosti .............................................. 24
3.2 Zakaj morski datlji spadajo med zaščitene vrste? .................................. 25
3.2.1 Varstvo Sredozemskega morja - Barcelonska konvencija ..................... 27
3.2.2 Bernska konvencija ................................................................ 28
3.2.3 Natura 2000 ......................................................................... 29
3.2.4 Direktiva o habitatih ............................................................... 29
3.2.5 Krajinski park Strunjan ............................................................ 29
3.3 Kneževina Monako in Zavod Republike Slovenije za varstvo narave - Projekt
morski datelj .................................................................................. 30
3.4 Sklepne ugotovitve ...................................................................... 30
4 Nezakonita trgovina z morskimi datlji ..................................................... 33
4.1 Oblike nezakonite trgovine ............................................................. 33
4.1.1 Nezakonita trgovina z morskimi datlji v Italiji ................................. 36
4.1.2 Nezakonita trgovina z morskimi datlji v Španiji ............................... 38
4.1.3 Nezakonita trgovina z morskimi datlji v Grčiji ................................. 38
4.2 Jadransko morje ......................................................................... 40
4.2.1 Hrvaška .............................................................................. 40
4.2.2 Črna Gora ............................................................................ 42
4
4.2.3 Bosna in Hercegovina .............................................................. 43
4.2.4 Albanija .............................................................................. 43
4.2.5 Slovenija ............................................................................. 44
5 Empirični del................................................................................... 46
5.1 Opis postopka ............................................................................ 46
5.2 Povzetki razgovorov ..................................................................... 49
5.2.1 Analiza razgovorov ................................................................. 51
5.3 Dejavniki ogrožanja morskih datljev .................................................. 54
5.3.1 Nabiralci ............................................................................. 54
5.3.2 Tihotapci ............................................................................ 55
5.3.3 Gostinci .............................................................................. 57
5.3.4 Potrošniki ............................................................................ 60
5.4 Organi nadzora in zakonodaja - Inšpektorat ......................................... 61
5.4.1 IRSKO - Inšpektorat RS za kmetijstvo In okolje ................................ 62
5.4.2 Lovska in ribiška Inšpekcija ....................................................... 62
5.5 Organi nadzora in zakonodaja - Uprava za varno hrano, veterinarstvo in varstvo
rastlin (prej Veterinarska Uprava RS) ..................................................... 65
5.5.1 Veterinarska inšpekcija ........................................................... 65
5.6 Organi nadzora in zakonodaja - Zdravstveni Inšpektorat RS (ZIRS) ............... 66
5.7 Organi nadzora in zakonodaja - Carinska Uprava RS ............................... 67
5.8 Organi nadzora in zakonodaja – Policija, Policijska postaja Koper, Sektor
kriminalistične policije ...................................................................... 71
5.9 Organi nadzora in zakonodaja – Postaja pomorske policije ....................... 74
6 Zaključek ....................................................................................... 76
6.1 Verifikacija hipotez ..................................................................... 77
7 Uporabljeni viri ................................................................................ 79
5
Seznam Ilustracij
Slika 1 Slika morskega datlja v skali ...................................................... 21
Slika 2 Morski datlji v skali peščenjaka .................................................. 22
Slika 3 Pomembnost datljevih bivališč za morski ekosistem .......................... 26
Slika 4 Potek nezakonite trgovine z morskimi datlji v Sredozemlju ................ 33
Slika 5 Rastišča morskih datljev ob obali naravnega rezervata Strunjan ........... 44
Slika 6 Načini nabiranja morskih datljev: kladivo, pnevmatsko kladivo, eksploziv 56
Slika 7 Strežba morskih datljev v restavraciji .......................................... 58
Slika 8 Primer tihotapljenja morskih datljev ........................................... 69
Slika 9 Tihotapci in organi pregona ...................................................... 73
Tabela 1 Preregled konvencij za zaščito morskega datlja in njihovo implementacijo
do leta 2004. ........................................................................... 35
Tabela 2 Tabela zasegov morskih datljev Carinske uprave Republike Slovenije v
obdobju 1993-2012 .................................................................... 69
6
Seznam kratic in tujk
ARSO - Agencija Republike Slovenije za okolje
CURS - Carinska uprava Republike Slovenije
GPU - Generalna policijska uprava
IRSKO - Inšpektorat RS za kmetijstvo in okolje (prej IRSKGH- Inšpektorat RS za
kmetijstvo, gozdarstvo in hrano)
Lithophaga Lithophaga - morski datelj
MKO - Ministrstvo za kmetijstvo in okolje
PPOP - Postaja pomorske policije
Prstac - hrvaško poimenovanje morskega datlja
USKOK - Urada za boj proti korupciji in organiziranemu kriminalu na Hrvaškem
UVHVVR - Uprava za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin (prej VURS-
Veterinarska uprava RS)
ZIRS - Zdravstveni inšpektorat Republike Slovenije
ZN - Združeni narodi
ZPS - Zveza potrošnikov Slovenije
ZRSVN - Zavod Republike Slovenije za varstvo narave
7
Povzetek
Školjka morski datelj je zavarovana s številnimi mednarodnimi sporazumi in predpisi.
Potreba po varovanju vrste se je pojavila zaradi vedno pogostejšega ogrožanja
morskega ekosistema, saj nabiralci pri pobiranju morskih datljev skale, v katerih
živijo školjke, razbijajo pretežno s pnevmatičnimi kladivi, nekateri pa uporabljajo
celo eksploziv. Nabiralci z razbijanjem skal tako v morju povzročijo destrukcijo
morskega dna, saj so skale namreč domovi za številne morske organizme.
Organi nadzora, kot so carina, policija in inšpekcijske službe, se z nezakonito
trgovino z morskimi datlji srečujejo že vrsto let, a jim kljub množici izdanih
predpisov o zaščiti te prepovedane školjke, trgovine ne uspe zaustaviti. V analizo
nezakonitega trgovanja z morskimi datlji je vključen pregled pristojne zakonodaje in
primerjava situacij v državah, kjer ta školjka živi. V državah Sredozemlja, predvsem
v Jadranskem morju, kjer se organi nadzora najpogosteje srečujejo z nezakonito
trgovino, bo potrebno povečati in poostriti nadzor in vložiti več truda v osveščanje
javnosti in predvsem v izobraževanje gostinskih in turističnih delavcev.
Ključne besede: okoljevarstvena kriminaliteta, morski datelj, CITES, nezakonita
trgovina
8
Summary - Illegal trade with date mussels in the
Mediterranean area, with an emphasis on the Adriatic
sea
The date mussel is included in several international multilateral agreements and
treaties. The need for protection of the species arose because of the frequent threat
to the marine ecosystem, as gatherers of date shells smash the rocks in which the
bivalve mollusks live, principally with pneumatic hammers, and in some cases even
with the use of explosives. The supervisory authorities, such as customs, police and
inspection services, have faced the illegal trafficking of date mussels for many years,
and in spite of all the regulations for the protection of this illicit shellfish, they have
failed to stop the trade. The analysis of the illicit date mussel trade provides an
overview of the relevant legislation, and a comparative survey of the situation in the
countries where this mollusk occurs, with an emphasis on the situation along the
Adriatic coastline. In the Mediterranean countries, and particularly in the Adriatic
Sea, where the illegal trade is most frequently confronted, a greater degree of
control will be required, as well as an increased effort put in the promotion of public
awareness, and in the education of catering and tourist workers.
Key words: environmental crime, date mussel, CITES, illegal trade
9
1 Uvod
O pomenu ohranjanja in varstva narave nas različne vladne in nevladne organizacije
ter mediji opominjajo že na vsakem koraku. Kratkovidni gospodarski razvoj nas v
želji po hitrem napredku sili v razmere, ki imajo lahko negativne posledice na naše
okolje. Skrb za ohranjanje in varstvo narave bi morala obstajati v zavesti vsakega
posameznika, saj smo vendarle vsi soodgovorni za ohranjanje naravnega ravnovesja
in s tem posledično tudi za svoj obstoj. Velike korporacije in gospodarske družbe po
vsem svetu skrbijo predvsem za nemoteno pridobivanje zaslužka, in sicer ne glede na
posledice, ki jih s prekomernim izčrpavanjem naravnih virov, industrijskim in drugim
onesnaževanjem povzročajo v občutljivih ekosistemih. Ekološki problemi so se zajedli
v vse pore družbe, saj poleg velikih korporacij, tudi posamezniki pozabljajo, da so v
dnevni interakciji z naravo in da lahko npr. že z ločevanjem odpadkov v
gospodinjstvih sami naredijo veliko. Okoljska zakonodaja, natančneje Zakon o
varstvu okolja, v drugem odstavku 14. čl. določa tudi načelo varstva pravic do
zdravega življenjskega okolja, do katerega je po tem zakonu upravičen vsak
posameznik in za katerega varovanje je pristojen Varuh človekovih pravic (Zakon o
varstvu okolja, 2006).
Pri okoljski problematiki je zaznati vse večji porast okoljevarstvene kriminalitete, ki
se kaže v obliki nelegalnega odlaganja nevarnih odpadkov, uničujoče sečnje gozdov,
prepovedane trgovine s snovmi, ki tanjšajo ozonski plašč ter prepovedane trgovine z
zaščitenimi živalskimi in rastlinskimi vrstami. Kriminalne združbe lahko zaslužijo
veliko denarja s tem, da za različne gospodarske združbe, tudi velike korporacije,
nelegalno odvažajo in shranjujejo odpadke, največkrat jih odmetavajo kar v morje
ali zakopavajo globoko pod zemljo, skrbijo pa tudi za trgovino s prepovedanimi
snovmi, ki jih korporacije ne morejo kupovati po legalni poti ali pa tihotapijo
različne eksotične in ogrožene rastline in živali. Eman in Meško (2012) ekološko
kriminaliteto opredeljujeta kot vsako začasno ali trajno pravno opredeljeno
odklonsko ravnanje, ki lahko v okolju prekine značilne naravne spremembe ali
povzroča škodo. To škodo povzročajo predvsem posamezniki, podjetja in korporacije,
različne interesne skupine, idr., ki pa ne povzročajo škode samo okolju, temveč
posledično ogrožajo tudi ljudi (Eman in Meško, 2012).
10
Ker je Slovenija razmeroma majhna držav, se na našem področju čutijo vplivi
Sredozemlja, Alp, Dinarskega gorstva in Panonske nižine, vse to pa se odraža tudi v
pestri paleti rastlinskih in živalskih vrst, tako da Slovenija spada med države z
najvišjo biotsko raznovrstnostjo v Evropski uniji. Biotsko raznovrstnost pa poleg
tujerodnih invazivnih vrst in spreminjanja življenjskega prostora, ogrožajo tudi
nabiranje, lov, ribolov in trgovanje z ogroženimi vrstami. Republika Slovenija je leta
1996 sprejela Zakon o ratifikaciji Konvencije o biološki raznovrstnosti1, ki sodi v okvir
dela in nalog Ministrstva za kmetijstvo in okolje. Glavni poudarki konvencije
temeljijo na sprejetju načrtov in programov za ohranitev biotske raznovrstnosti. V
okviru Združenih narodov je bila Konvencija o biotski raznovrstnosti sprejeta leta
1992, leta 2002 pa je bil sklenjen dogovor med vladami držav, da bodo poskušale do
leta 2010, ki so ga so med drugim države podpisnice označile za mednarodno leto
biotske raznovrstnosti, poskušale zmanjšati izumiranje rastlinskih in živalskih vrst
(Zakon o ratifikaciji konvencije o biološki raznovrstnosti, 1996).
Erjavec (2010) poudarja, da število ogroženih vrst kljub zakonom in predpisom iz
dneva v dan narašča, zato mnoge organizacije za ohranjanje narave opozarjajo, da
kljub nekaterim lokalnim uspehom, zastavljenega cilja samo s predpisanimi akti niso
dosegle (Erjavec, 2010).
V Sloveniji smo leta 2000 sprejeli tudi konvencijo CITES, v okviru takratnega
Ministrstva za okolje in prostor in Agencije RS za okolje. Konvencija CITES spada med
najbolj znane svetovne sporazume na področju varstva prosto živečih živalskih in
rastlinskih vrst. V trgovino z ogroženimi živalskimi in rastlinskimi vrstami na področju
Slovenije so najpogosteje vključene mrtve živali ali rastline, njihovi deli ali izdelki iz
njih, med katerimi se največkrat pojavlja prav tihotapljenje morskih datljev in
mrtvih ptic, zavarovanih z Bernsko konvencijo. Prav na področju trgovanja z
morskimi datlji se kažejo uničujoče posledice, ki jih ima nabiranje teh školjk za
okolje. Posledica nabiranja morskih datljev, ki so razširjeni po celotni Sredozemski
obali, se kaže v degradaciji morskega okolja in uničevanju morskega ekosistema, zato
je potreba po sodelovanju vseh držav na področju morske politike z dodatnim
vključevanjem in osveščanjem širše javnosti še kako potrebna.
1 Biološka raznovrstnost pomeni raznolikost živih organizmov iz vseh virov, ki vključuje med drugim kopenske, morske in druge vodne ekosisteme ter ekološke komplekse, katerih del so; to vključuje raznovrstnost znotraj samih vrst, med vrstami in raznovrstnost ekosistemov (Tarman, 1998).
11
Carinski organi so primere kršenja konvencije beležili že leta 2002, večina kršitev pa
je bila plod nepoznavanja pri trgovanju z zavarovanimi vrstami, pojavljali pa so se
tudi elementi organiziranega kriminala, predvsem pri tihotapljenju morskih datljev.
Kot država pogodbenica konvencije CITES, smo o problematiki trgovanja z ogroženimi
živalskimi in rastlinskimi vrstami dolžni osveščati javnost, zato je Agencija RS za
okolje že leta 2001 začela s pripravami na izvedbo projekta informiranja javnosti, v
okviru katerega so izdali vrsto zgibank v slovenskem in angleškem jeziku, med
katerimi je tudi zgibanka o morskem datlju, ki javnost opozarja predvsem na
posledice nezakonitega nabiranja teh školjk, ki je za naravo uničujoče. Mednarodno
trgovino z ogroženimi vrstami, poleg naravovarstvenih ukrepov urejajo tudi razni
drugi predpisi; kot so carinski, inšpekcijski, kazenski, fitosanitarni in veterinarski U.
Mavri (osebni intervju, 16. 7. 2012).
Ob tem se pogosto poraja vprašanje, ali so morski datlji res specialiteta prvovrstnega
okusa, kateremu se težko odrečemo ali nas v uživanje »prepovedanega« sadeža sili le
radovednost.
1.1 Metodološki okvir
1.1.1 Cilj in namen diplomske naloge
Morski datelj je vrsta školjke, ki je razširjena po celotnem Sredozemskem morju.
Nabiranje te morske delikatese je bilo še do nedavnega zakonito, zato so jo poznali
in uživali ob celi sredozemski obali. Gurmani jo cenijo zaradi »posebnega« okusa,
čeprav kulinarični poznavalci trdijo, da večina ljudi, če bi degustirala različne vrste
školjk z zavezanimi očmi, tega posebnega okusa ne bi prepoznala. Večina morske
datlje pozna pod hrvaškim imenom »prstaci«, saj so se z njimi srečevali v
restavracijah med letovanjem na hrvaški obali. Od sprejetja zakonodaje, ki
prepoveduje nabiranje, trgovino in strežbo v restavracijah, pa mnogo ljudi še danes
ne ve, da je morski datelj ogrožena vrsta ter da med transportom brez
veterinarskega nadzora lahko pride do zastrupitve ob zaužitju.
Z diplomsko nalogo sem želela ugotoviti v kolikšni meri se morski datlji kot
specialiteta pojavljajo na krožnikih v restavracijah, kako poteka nezakonita trgovina
v Sloveniji in kaj bi državne in nevladne organizacije lahko naredile za boljšo
osveščenost državljanov, boljši nadzor ter bolj učinkovito sodelovanje vladnih
12
organov. Želela sem pojasniti, kako se z nabiranjem teh prepovedanih školjk uničuje
morski ekosistem, po drugi strani pa bi lahko boljša osveščenost in kaznovalna
politika za potrošnike in predvsem višje kazni za gostince bistveno pripomogle k
zmanjšanju nezakonite trgovine.
1.1.2 Opredelitev hipotez
- Nezakonita trgovina z morskimi datlji povzroča uničevanje morskega
ekosistema in biotske pestrosti Sredozemskega morja.
- V Sloveniji je o tovrstni problematiki malo dokumentiranega materiala.
1.1.3 Uporabljene metode
V prvem delu diplomske naloge sem uporabila analize pisnih virov o bioloških
značilnosti morskega datlja in o vplivih nezakonitega nabiranja na morski ekosistem.
V drugem delu diplomske naloge pa sem se posvetila nadzoru, zasegom in
sodelovanju med različnimi inštitucijami, ki se ukvarjajo z nezakonito trgovino in
problematiko osveščanja potrošnikov. Ta del je v večini sestavljen iz osebnih
pogovorov, ki sem jih opravila z različnimi vladnimi institucijami in posamezniki,
vpletenimi v trgovino z morskimi datlji.
13
2 Opredelitev nekaterih temeljnih pojmov
2.1 Konvencija ZN proti mednarodnemu organiziranemu
kriminalu
Konvencija Združenih narodov proti mednarodnemu organiziranemu kriminalu
predstavlja enega osrednjih dokumentov, ki opredeljuje skupne aktivnosti v boju
proti organiziranemu kriminalu in definira »organizirano kriminalno združbo kot
strukturirano skupino treh ali več oseb, ki v daljšem časovnem obdobju usklajeno
deluje z namenom storitve enega ali več hudih kaznivih dejanj (po tej konvenciji), da
bi neposredno ali posredno pridobila finančne in druge premoženjske koristi, pri
čemer »hudo kaznivo dejanje« pomeni kaznivo dejanje, ki se kaznuje z najmanj
štirimi leti zapora ali strožjo kaznijo, medtem ko »strukturirana skupina« pomeni
skupino, ki se ni naključno oblikovala za neposredno storitev kaznivega dejanja, za
katero pa ni nujno, da so vloge članov formalno določene, da je članstvo v njej
trajno ali da ima zahtevano strukturo«. (Zakon o ratifikaciji Konvencije Združenih
narodov proti mednarodnemu organiziranemu kriminalu, 2004)
Namen te konvencije je omogočiti državam podpisnicam učinkovito sodelovanje v
boju proti organiziranemu kriminalu, vendar le z usklajenim implementiranjem
določb za posamezna kazniva dejanja, v različnih pravnih sistemih držav podpisnic;
kar pomeni, da bi se podobna kazniva dejanja v posameznih državah tudi podobno
kaznovala.
14
2.2 Organizirana transnacionalna kriminaliteta
Nezakonita trgovina med različnimi narodi deluje že vrsto let. Čezmejni ali
transnacionalni kriminal narašča z razvojem družbe (odpiranje novih trgov, migracije
ljudi, odprava notranjih mej med državami, razvoj naprednih tehnologij, itd.), prav
tako pa se naglo razvijajo tudi kriminalne združbe in razsežnosti nezakonitega
trgovanja so v današnjem času skorajda nepojmljive.
Pojem »transnacionalna kriminaliteta« zajema izogibanje plačilu davkov, krajo
umetnin in kulturnih zakladov, tihotapljenje legalnih dobrin (minerali, kmetijski
pridelki, cigarete), tihotapljenje ogroženih živalskih vrst, ekološki kriminal,
suženjstvo (otroci). Vse te kriminalne aktivnosti pa imajo skupni imenovalec ta, da
delujejo globalno. Mednarodna nezakonita trgovina z ogroženimi vrstami se lahko po
načinih storitev in dobičku primerja s trgovino z orožjem in prepovedanimi drogami
in je del ekološke kriminalitete. Pogosto gre za iste skupine storilcev, ki so vedno
bolj organizirane. Nezakonita trgovina z ogroženimi živalskimi in rastlinskimi vrstami,
tako spada med bolj prikrite oblike kriminalitete, ki so težko izsledljive (Dobovšek,
2009).
Analize iz poročila Europola za leto 2011 kažejo, da obseg trgovanja in tihotapljenja
eksotičnih in ogroženih živalskih vrst na področju Evropske unije zaradi lahkega
zaslužka in nizke stopnje tveganja narašča. Globalno ocenjujejo, da se nezakonita
trgovina na področju ogroženih živalskih vrst odvija že vrsto let, le, da so doslej
vlade posameznih držav v Sredozemlju, tovrstne informacije javnosti prikrivale, saj
same niso zagotovile zadostnega nadzora, misleč, da stvar ni tako resna. Šele po
mnogih letih so se začeli zavedati, koliko živalskih vrst je izumrlo in koliko jih je
resno ogroženih, predvsem zaradi krivolova.
Zaslužki s tega kriminalnega področja se gibljejo okrog štiri in pol milijard evrov
letno. Izsledki raziskave o trgovanju z ogroženimi vrstami so bili posredovani v
Interpolov okoljski program, ki 188 državam članicam omogoča podporo in pomoč pri
implementiranju in izvrševanju mednarodnih in nacionalnih okoljskih zakonov.
Interpol je koordinirano vodil različne globalne in regionalne akcije, ki so pripeljale
do več 100 aretacij po vsem svetu. Najbolj znana med njimi je bila Operacija Ramp,
ki je vključevala sodelovanje 51 držav, ki so skupaj zasegle vrsto živali in izdelkov iz
15
njih, s katerimi bi kriminalne skupine na črnem trgu zaslužile do 25 milijonov evrov
(Europol, 2011).
Organizirane kriminalne skupine se pojavljajo tudi v Sloveniji. Trgujejo predvsem s
pticami in morskimi datlji, ki so na seznamu prepovedanih in ogroženih živalskih vrst.
Večinoma jih tihotapijo iz Hrvaške v Slovenijo, večji del pa je namenjen predvsem v
Italijo. Te skupine so zelo dobro organizirane, poslujejo na podoben način kot pri
trgovini s prepovedanimi drogami in jih je zelo težko izslediti. Trgovanje z
ogroženimi vrstami bi tako lahko poimenovali tudi ekološka kriminaliteta.
2.3 Ekološka kriminaliteta
O ekološki kriminaliteti se v današnjem času precej piše in govori, tema je zelo
aktualna, pa vendar se zdi, da ljudje še vedno niso sprejeli dejstva, da je problem
ohranjanja in varstva narave pogojen tudi z njihovimi dejanji. Posledice
onesnaževanja narave se kažejo že vrsto let, predvsem na področju rastlinstva in
živalstva, onesnaženosti voda, ter slabši kakovosti zraka.
Pri pojmovanju ekološke kriminalitete so se razvile različne definicije. Izhajajoč iz
opisov ekološke kriminalitete tujih (Lynch, 1990; Clifford, 1998; Situ in Emmonns,
2000; Siegel, 2001; White, 2009; Elliott, 2009) in domačih (Pečar, 1981; Eman, 2008;
Bučar-Ručman, 2009; Klenovšek in Meško, 2011; Dobovšek, Praček in Petrović, 2011)
avtorjev, lahko ekološko kriminaliteto opredelimo kot »vsako začasno ali trajno
pravno opredeljeno odklonsko ravnanje ali opustitev dolžnega ravnanja, opredeljeno
in definirano kot deviantno z (nad)nacionalno zakonodajo, ki povzroča kakršno koli
obliko škode (umetno spremembo, poslabšanja, breme, propadanja ali uničenje)
enemu ali več, od skupaj osmih elementov okolja (zrak, voda, prst, mineralne snovi,
človek, živali, rastline, mikroorganizmi) ali prekine za okolje značilne naravne
spremembe. Storilec je lahko kdorkoli izmed nas (podjetja ali korporacije, interesne
skupine, posameznik, država, itd.). Posebnost ekološke kriminalitete so žrtve, ker so
poleg okolja ali neposredno preko okolja (biotskih in abiotskih naravnih elementov)
ogroženi tudi ljudje«. (Eman, 2011: 316-317)
Problem ekološke kriminalitete je predvsem ta, da se dogaja v naši neposredni
bližini, zaznava tega problema pa ni takoj vidna.
16
»Lahko razlikujemo štiri tipe ekološke kriminalitete:
- Korporacijska ekološka kriminaliteta (industrijsko onesnaževanje, odlaganje
strupnih odpadkov, tveganja na delovnem mestu, ekološko onesnaževanje
idr.),
- Organizirana ekološka kriminaliteta (organizirana kriminaliteta in nevarni
odpadki, ogrožanje živalskih in rastlinskih vrst, idr.),
- Ekološka kriminaliteta države oziroma vladajoče oblasti (nuklearna oziroma
atomska testiranja, vojaško odstranjevanje nevarnih odpadkov, vojaške
operacije, idr.),
- Ekološka kriminaliteta posameznika (kriminaliteta v gospodinjstvu in
rekreacijska kriminaliteta)«. (Dobovšek, 2009: 71 )
Ekološka kriminaliteta se pojavlja že od nekdaj, vendar pa so se za ta pojav države
pričele zanimati šele v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja. Tako spada ekološka
kriminaliteta med pretežno mlado vejo kriminologije in njenega preučevanja (Eman,
2011).
V sedemdesetih letih prejšnjega stoletja je povečana zaskrbljenost zaradi uničevanja
okolja ter izgube vrst in ekosistemov pripeljala tudi do konkretnih dejanj, saj so leta
1972 na Konvenciji Združenih narodov o človekovem okolju v Stockholmu pripravili
osnutek t.i. okoljskega programa ZN. Leta 1987 pa je svetovna komisija za okolje in
razvoj zaključila, da mora gospodarski razvoj postati manj ekološko uničujoč in
pozvala k novi dobi okoljsko sprejemljivega ekonomskega razvoja. Tako je bila leta
1992 v Riu de Janeiru sprejeta Konvencija o biotski raznovrstnosti (Erjavec, 2010).
2.4 Konvencija CITES
Convention on International Trade in Endangered Species of Wild Fauna and Flora
(CITES) oziroma Konvencija o mednarodni trgovini z ogroženimi prosto živečimi
živalskimi in rastlinskimi vrstami je bila v Sloveniji ratificirana leta 2000, znana pa je
tudi pod imenom Washingtonska konvencija. Trenutno konvencijo CITES izvaja 175
držav podpisnic.
17
Upravna organa, pristojna za izvajanje konvencije v Sloveniji, sta Ministrstvo za
kmetijstvo in okolje in Agencija Republike Slovenije za okolje, v nadaljevanju ARSO.
Strokovni organ je Zavod Republike Slovenije za varstvo narave, v nadaljevanju
ZRSVN, pristojni pa so tudi druginadzorni organi, kot so; carina, policija, inšpekcijske
službe, ter zatočišče za sprejem zaseženih živih živali.
Konvencija CITES je eden najbolj znanih mednarodnih sporazumov, ki ureja trgovino
z ogroženimi vrstami, s sistemom dovoljenj in potrdil pa zagotavlja različne režime
varstva. Njen cilj je doseči, da trgovina z živalskimi in rastlinskimi vrstami ne bi
ogrožala njihovega preživetja. Na seznamu CITES se je nabralo že preko več tisoč
ogroženih vrst, nekaterim zaradi vse večjega povpraševanja grozi celo izumrtje.
Seznam CITES je sestavljen iz treh dodatkov, ki so sestavljeni po stopnji ogroženosti
za posamezne vrste:
- dodatek 1 vključuje vrste, ki jim grozi izumrtje ali so ogrožene prav zaradi
mednarodne trgovine.
- dodatek 2 vključuje vrste, ki jim ne grozi izumrtje, vendar bi lahko postale
ogrožene, zato je tako trgovanje strogo nadzorovano.
- dodatek 3 pa vključuje vrste, ki so zavarovane v vsaj eni državi pogodbenici in
za katere je potrebno sodelovanje ostalih pogodbenic, če želimo imeti
učinkovit nadzor (Bolješič, 2002).
-
Evropa je ključni trg, kar se tiče povpraševanja po ogroženih in eksotičnih živalskih
vrstah. Zato v EU obstaja enotna konvencija, ki se imenuje tudi Uredba Sveta (ES)
338/97 in to je t.i. evropski CITES, kjer so zbrane vse določbe konvencije. Vse države
v EU so podpisnice, tako da se znotraj EU konvencijo izvaja enotno. Ima strožja
pravila ter nima prilog, ampak dodatke a,b,c in d, ter določa tudi tri odbore; katerih
se udeležujejo upravni, strokovni in nadzorni organi. Agencija Republike Slovenije za
okolje (ARSO) kot upravni organ je tudi sprožila postopek za predlog uvrstitve
morskega datlja na seznam CITES U. Mavri (osebni intervju, 16. 7. 2012).
2.4.1 CITES in Slovenija
Po podatkih ARSO se v Sloveniji ljudje v želji, da bi jih imeli doma, pretežno
zanimajo za živalske vrste kot so tiger, leopard in volk ter ujede, v zadnjih letih pa
se pojavlja tudi precej povpraševanja po strupenjačah. Pitoni in legvani, ki so bili
včasih zelo »moderni«, pa izgubljajo na svoji priljubljenosti. Ljubitelji in zbiralci
18
eksotičnih živali in rastlin seveda ne razmišljajo o tem, ali je neka vrsta zaščitena ali
ne, želijo si namreč le nekaj neobičajnega ali pa želijo imeti vse vrste v nekem rodu.
V Sloveniji smo imeli primer redke vrste kaktusov, ki so rasli na zelo specifičnem
rastišču, vendar so ga zbiralci uničili, tako da so praktično vsi še rastoči primerki
zgolj še v rastlinjakih. Prav tako v Botaničnem vrtu hranijo veliko število zaščitenih
orhidej, ki so jih ljudje preprosto naročali prek spleta in dobili po pošti, vendar sploh
niso vedeli, da so zaščitene U. Mavri (osebni intervju, 16. 7. 2012).
Direktnega uvoza zaščitenih živali in rastlin po podatkih ARSO v Sloveniji skorajda ni
zaznati, pojavlja pa se nekaj držav uvoznic (Španija, Nizozemska in Češka), iz katerih
se blago nato razprši po celotni Evropi. Uvaža se predvsem iz držav, ki imajo pestro
biotsko diverziteto (Amerika, Azija in Afrika). Na evropskem trgu je prost pretok
blaga le za najbolj ogrožene vrste iz priloge A , te pa zahtevajo potrdila tudi znotraj
držav EU-ja. Potrošniki so glavna gonilna sila in spodbujajo odvzem živali in rastlin iz
narave, predvsem zaradi želje, da bi imeli doma nekaj eksotičnega. V Sloveniji so
zaradi vse večjega števila uvoza določenih vrst papig, le-te pričeli vzrejati tudi pri
nas. Naša zakonodaja zahteva, da je za vzrejo posameznih vrst živali potrebno
pridobiti dovoljenje, da jih vzreditelji lahko prodajajo naprej. Pogosto pa se dogaja,
da vzreditelji teh dovoljenj nimajo, a živali vseeno prodajo, posledično pa imajo novi
lastniki težave, saj nimajo ustreznih CITES dovoljenj za prehod meje, ipd. V Sloveniji
se večinoma izdajajo le izvozna dovoljenja za strogo zavarovane vrste, znotraj EU pa
je za pretok zavarovanih vrst rastlin in živali potrebno pridobiti uvozna in izvozna
dovoljenja. Eden takšnih primerov je želvja farma, kjer gojijo različne vrste želv,
večinoma grške želve »Testudo hermanni«, ki jih izvažajo v države znotraj in izven
EU (Japonska in ZDA). Okoljevarstveniki v primeru teh želv opozarjajo na sporen
izvoz na Japonsko, saj jih uporabljajo predvsem za želvjo juho, ki je japonska
specialiteta.
Po podatkih ARSO smo imeli tudi v Sloveniji primer načrtnega tihotapljenja in
kasneje zasega večjega števila živih živali. Cariniki so na avtobusu, ki je bil namenjen
iz Makedonije v Nemčijo, odkrili nekaj večjih torb z živimi živalmi, med katerimi so
bile nekatere tudi breje. V takšnih primerih Agencija RS za okolje poskuša te živali
vrniti v države, od koder so prišle, vendar pogosto naletijo na težave, saj v nekaterih
primerih zakonodaja teh držav ne omogoča vrnitve, ker morajo imeti živali
certifikate, včasih pa se niti ne ve, od kod pošiljka prihaja. V takšnih primerih
Agencija RS za okolje išče možnost izpusta v naravno okolje, preverijo, če obstaja
19
možnost programa naselitve, ali iščejo trajne rešitve, kar pomeni, da živali oddajo v
živalske vrtove ali v določene inštitucije za izobraževalne namene. Vsi zaseženi
izdelki in tudi žive živali so vrednoteni kot carinsko blago, saj nimajo ustreznih
dovoljen U. Mavri (osebni intervju, 16. 7. 2012).
2.4.2 CITES in morski datelj
Morski datelj (Lithophaga Lithophaga) je bil v Sloveniji prvič zavarovan leta 1993, z
Uredbo o prosto živečih živalskih vrstah. Školjko so zavarovali na podlagi nespornih
dokazov, da se z nabiranjem uničuje morski ekosistem. Če želimo neko vrsto uvrstiti
na seznam CITES, je potrebno imeti vrsto že prej zavarovano. Slovenija je leta 2004
vstopila v EU, s čimer se je obvezala sprejeti evropsko zakonodajo. Vendar so
pristojni na ARSO že pred vstopom Slovenije v EU obiskovali konference, na katerih je
Slovenija že nastopala kot pravnomočna članica v skladu s pravili, ki jih določa
zakonodaja EU in evropska komisija. Vsake tri do štiri leta poteka zbor držav
pogodbenic oz. konferenca, na kateri se med drugim obravnava tudi predloge za
spremembe dodatkov. Samo Konferenca je tisto telo, ki ima pooblastilo, da lahko
novo vrsto uvrsti na seznam, jo premakne iz enega v drugi seznam ali pa jo s seznama
izbriše. ARSO je bila kot upravni organ pobudnica uvrstitve morskega datlja na
seznam CITES, s čemer so se morale strinjati vse države pogodbenice, v katerih je
morski datelj kot vrsta zavarovan. Kot sopredlagateljica uvrstitve morskega datlja na
seznam CITES se nam je pridružila tudi Italija. Morski datelj se na seznamu CITES
uvršča v dodatek 2, ki vključuje vrste, ki jim ne grozi izumrtje, vendar bi lahko
postale ogrožene U. Mavri (osebni intervju, 16. 7. 2012).
20
2.5 Prstak - morski datelj (Lithophaga Lithophaga; Linne,
1758)
Prstak ali morski datelj po barvi in obliki spominja na sadež dateljnove palme. Svoj
dom v območju zgornjega sublitorala2 si vrta v apnenčasto skalo in betonske pomole,
v obliki dolgega valjasto izbrušenega rova. Ko rov načne, je školjka majhna, zato je
odprtina rova manjša kot notranji rov; prstak se ne more vrniti na »prostost«, dolbe
lahko samo naprej. Skozi majhno odprtino mu prinaša morje pičlo planktonsko hrano,
raste počasi do 10 cm velikosti čez 10 let. Nabiranje prstakov ali »rušenje obalnih
podmorskih skal« je težavno, cena prstakov visoka. Zaradi rušenja obale pri
nabiranju in zaradi skrajno počasne rasti, so te školjke zakonsko zaščitene (Zei,
1988).
Milišič (1991) navaja, da prstak pripada družini Mytilidae (klapavice). Školjka je dolge
in ovalne oblike s tankimi resicami. Na zunanji strani lupine so jasno vidne ločnice
letne rasti. Sklep je na konici školjke. Zraste do 120 mm v dolžino in tehta do 40 g,
povprečna lovna teža pa je 20g. Prstak živi vzdolž celotne kamnite obale hrvaškega
morja na globini od 0 do 20 m in tudi globlje. Znana lovišča so Stonski zaliv, Mljetska
jezera, okolica Splita in zahodna obala Istre. Školjka ne uspeva v preveč slani vodi.
Je zelo razširjena in precej običajna jadranska školjka. Prstak s svoji kislim izločkom
izvrta gladko vdolbinico v apnenčasto skalo in se naseli v njej. Skale, v katerih živijo
prstaki, so prepoznavne po številnih majhnih okroglih razpokah. Te školjke živijo v
skupinah in sicer v zatišnih legah z močnejšimi tokovi. Hranijo se s planktonom,
drstijo pa se konec pomladi in poleti. Lovijo jih vse leto, največ poleti, nabirajo pa
jih potapljači na dah. Navadno razbijejo vrhnji sloj skal in prstake pobirajo s
pincetami. Nekateri kose skal prinesejo tudi na obalo. Meso školjke je užitno in
odličnega okusa. Je prava delikatesa in ena najbolj iskanih školjk. Lahko jih uživamo
kuhane ali kot presno hrano (Milišič, 1991).
2 Sublitoral »se razprostira izpod najnižje oseke do globin okoli 200 m, kjer prehaja obrobna celinska plošča
(šelf) v strm celinski spust, kar štejemo v globoko ali abisalno morje. Plitvomorska obala ima najugodnejše
življenjske razmere (svetloba, prezračevanje, raznolikost dna, spreminjanje slanosti ob rečnih izlivih, velika
vsebnost fosfatov in nitratov, spranih s kopnega in privalovanih z dna) in zato najbujnejše življenje. Priobalno
morje je bogato obljudeno z rastlinskim in živalskim planktonom, ter množičnim nektonom. Ta del daje 96 %
celotnega svetovnega ribolova, oceanski del ali visoko morje je precej siromašnejše« (Zei, 1988).
21
Morske datlje najdemo ob skalnato-apnenčastih obalah v Sredozemlju in Atlantiku
(od Portugalske do Angole), kjer se morski datelj pritrdi kot majhna ličinka in nato z
rotiranjem telesa in izločanjem kisline izvrta nekaj centimetrsko luknjo v erodirano
in omehčano skalno podlago. Ko je tako enkrat pritrjen v notranjosti skale, ta mali
prostor datlju omogoča dihanje. Hrani se tako, da raste v globino in tako oblikuje
podolgovate rove, ki so skoraj neopazni, opazimo jih le v primeru, če skalo
razbijemo. Trajanje luknjanja skale je odvisno od temperature, kvalitete vode, itd.,
tako da datlji lahko doživijo več kot 50 let. Njihove ravni plodnosti so povišane,
samica dolžine sedem centimetrov lahko izleže do 5 milijonov jajčec v obdobju med
julijem in oktobrom. Da ta jajčeca preživijo, jih mora oploditi še sperma samcev,
nato pa se razpršijo z morskim tokom (Apnal, Ecologistas en acción 2003).
Slika 1 Slika morskega datlja v skali (vir: ARSO, 2012)
Morski datelj (Lithophaga Lithophaga) je školjka iz družine morskih klapavic, ki je
razširjena po celi Sredozemski obali. Kot pionirska vrsta poseljuje gole apnenčaste
skale, (v slovenskem morju pa večinoma skale peščenjaka). Je endolitska školjka, živi
v rovih, ki jih izvrta s pomočjo izločka žleznih celic ter vertikalnih in rotacijskih
gibov. Raste zelo počasi, saj potrebuje za dosego ekonomske velikosti, ki je med 5
cm in 6 cm, približno 25 let (Lipej, 2010).
22
Slika 2 Morski datlji v skali peščenjaka (vir: Lipej, 2010)
Morske datlje se je včasih nabiralo na dah, pretežno za lastno uporabo, medtem, ko
se v današnjem času nabirajo s kisikovo bombo in v večjih skupinah ljudi, ki na
različnih mestih hkrati in pri časovno daljšem potopu, z razbijanjem skal s
pnevmatskimi kladivi in eksplozivi tako povsem uničijo morsko dno.
Školjka morski datelj je zaščitena predvsem zaradi uničevanja morskega ekosistema.
Morsko dno je predvsem ob obalah Jadranskega morja in tudi drugod po Sredozemlju
že dodobra uničeno. Narava bo potrebovala vrsto let, da se bo morski ekosistem
obnovil, ponekod pa je že tako uničen, da se tudi obnavljati več ne more, saj je
krhkek in občutljiv na vsakršne posege. Potrebno bo vložiti več truda v osveščanje
javnosti, saj se marsikdo niti ne zaveda, da je morski datelj zavarovan prav zaradi
uničevanja njegovega življenjskega okolja, ki posledično ogroža tudi življenjski
prostor ostalih organizmov. V nekaterih delih Jadranskega morja je bilo nezakonito
nabiranje datljev tako intenzivno, da je obala pričela spreminjati svojo prvotno
obliko.
V Sloveniji rastišče morskih datljev ni ogroženo, vsaj ne od te mere, da bi bil ogrožen
morski ekosistem. Zaradi poostrenega nadzora ribiških inšpektorjev, se morskih
datljev pri nas skoraj ne nabira več. Večinoma prihajajo k nam morski datlji iz
Hrvaške, saj je pri nas rastišče tako borno, da si datlje lahko nabere le kak ljubitelj
kulinarike za osebno uporabo. V zadnjih petih letih niso imeli primera, da bi prijeli
kakšnega nabiralca R. Smoje (osebni intervju 19. 6. 2012).
23
3 Posledice nabiranja morskih datljev za morski
ekosistem
3.1 Biodiverziteta in njen pomen
Biološka raznovrstnost pomeni raznolikost živih organizmov iz vseh virov, ki vključuje
med drugimi kopenske, morske ter druge vodne ekosisteme, ter ekološke komplekse,
katerih del so.
Biodiverziteta se izraža na treh nivojih:
- genetska raznolikost (vključuje raznolikost posameznikov znotraj posamezne
vrste)
- vrstna raznolikost (zajema vse na zemlji živeče vrste, od virusov do bakterij,
rastlin in živali)
- raznolikost ekosistemov (predstavlja različna življenjska okolja, ki so v
povezavi druga z drugo in z neživim okoljem; od morij, oceanov, mokrišč,
puščav, polj itd.
- Ekosistemska diverziteta pa pomeni, da organizmi, ki so med seboj v
interakciji, skupaj z fizičnim okoljem tvorijo ekosistem. Ekosistemska
diverziteta je določena s pestrostjo habitatnih tipov3 (Zakon o ratifikaciji
konvencije o biološki raznovrstnosti, 1996).
Zakon o ohranjanju narave v 11. členu opredeljuje habitat in ekosistem kot: Habitat:
je življenjski prostor določenega osebka, populacije, taksona, skupine.
Ekosistem: je funkcionalna celota življenjskega prostora (biotop) in življenjske
združbe (biocenoza), katerega sestavine so v dinamičnem ravnovesju.
3 Habitatni tip je prostorsko značilna ali prostorsko zaključena enota ekosistema. Na področju Slovenije
tako najdemo vse osnovne kategorije habitatnih tipov: obalni in priobalni habitat, celinske vode,
grmišča in travišča, gozdovi, barja in močvirja, goličave in kmetijska in urbanizirana krajina (Zakon o
ohranjanju narave, 2004).
24
Okrnitev narave: je stanje narave , ko so zaradi človekove dejavnosti spremenjeni
naravni procesi tako, da je porušeno naravno ravnovesje ali so uničene naravne
vrednote (Zakon o ohranjanju narave, 2004).
3.1.1 Konvencija o biotski raznovrstnosti
Konvencija o biološki raznovrstnosti je prvi mednarodni in splošno veljavni in pravno
zavezujoč dogovor, ki biotsko raznovrstnost obravnava s treh vidikov; gen-genom,
vrsta-združba, habitat-ekosistem. V njej je prvič poudarjeno, da je ohranjanje
biodiverzitete skupna skrb vsega človeštva in sestavni del razvojnega procesa,
katerega glavni cilji
so:
- ohraniti biotsko in krajinsko pestrost
- omogočiti trajnostno rabo vseh njenih sestavnih delov
- pravična in poštena delitev koristi, ki izhajajo iz uporabe genskih virov
(Erjavec, 2010).
Erjavec (2010) nadalje pojasnjuje, da si je 193 držav podpisnic konvencije zastavilo
cilj, da bodo od leta 2002 do leta 2010 zmanjšale upadanje in izginjanje rastlinskih in
živalskih vrst na vsem planetu. Ocene kažejo, da cilji do leta 2010 niso bili doseženi,
čeprav so bili na številnih področjih zabeleženi znatni napredki. Združeni narodi so
leto 2010 proglasili za mednarodno leto biotske raznovrstnosti, dvaindvajseti maj pa
za svetovni dan biotske raznovrstnosti. Okoljski ministri iz držav EU so 15. marca
2010 v Bruslju sprejeli sklepe o viziji in ciljih ohranjanja biotske raznovrstnosti tudi
po letu 2010, na podlagi katerih je Evropska komisija pripravila novo strategijo EU za
biotsko raznovrstnost. Namen strateškega načrta je, da se do leta 2050 vzpostavi
poenotena vizija ohranjanja biodiverzitete na svetovni ravni, ter srednjeročni in
kratkoročni cilji za njeno doseganje. Izrednega pomena je Natura 2000, ki pokriva
kar 18 % kopenskega ozemlja EU.
V Sloveniji je ohranjanje biotske raznovrstnosti določeno z Zakonom o ohranjanju
narave, z Uredbo o zavarovanju ogroženih živalskih vrst in Odlokom o zavarovanju
redkih ali ogroženih rastlinskih vrst (Erjavec, 2010).
Konvencija o biotski raznovrstnosti, ki je bila sprejeta leta 1992 v Riu de Janeiru,
posebej poudarja tudi vroče točke zemlje. To so posebej poudarjena področja z
veliko raznovrstnostjo, med katere sodi tudi Slovenija. Lipej (2010) poudarja, da je
25
Slovenija glede na vrstno pestrost ena najbogatejših evropskih držav, pravijo ji tudi
vroča točka biodiverzitete ali »hot spot«. Čeprav Slovenija zavzema manj kot 0,004%
celotne zemeljske površine, od tega 0,014% kopnega, živi v Sloveniji več kot 1% vseh
znanih živečih vrst in več kot 2% celinskih (kopenskih in sladkovodnih vrst). Erjavec
(2010) pa dodaja, da so nekateri znanstveniki Slovenijo označili kot evropski biotski
park, saj je zaradi svoje biotske raznovrstnosti med najbogatejšimi državami na
svetu.
3.2 Zakaj morski datlji spadajo med zaščitene vrste?
Slovenija ima zaradi kratke obale malo morskih habitatnih tipov, vendar ti izdatno
prispevajo k visoki biotski raznovrstnosti v državi. Degradacija habitata je proces, ki
znižuje kakovost habitata in če se ta proces ponavlja do te mere, da ogroža obstoj
vrste, potem lahko govorimo o izgubi habitata. Primer hude degradacije okolja pri
nas je prav degradacija morskega habitata, ki se uničuje z nabiranjem morskih
datljev. Te školjke so pomembni gradniki novih bivalnih niš v slovenskem morju. V
njihovih rovih živi pestra množica bentoških nevretenčarjev in nekatere vrste babic,
ki si v njih naredijo gnezda (Lipej, 2010).
Lipej (2010) opozarja, da z nabiranjem morskih datljev uničujemo velike skalne
balvane. Zaradi razbijanja teh balvanov peščenjaka, pa se skale zaradi uporabe
pnevmatskih kladiv razkosajo na manjše dele. Posledično nastane manjše kamenje, ki
ga valovi prevračajo sem ter tja, odnašajo in premikajo, to pa vodi do izgube bivališč
za številne vrste morskih nevretenčarjev, alg in rib. Novejše raziskave kažejo, da
ilegalno pobiranje morskih datljev povzroča spremembe v številu osebkov in strukturi
ribje favne skalnatih habitatov v Jadranskem morju, sočasno pa povzroča upad
populacije tistih rib, ki so odvisne od goste algalne vegetacije (zaradi skrivališč,
gnezdenja in prehranjevanja) (Lipej, 2010).
Zavod za varstvo narave v Republiki Sloveniji kot strokovna državna inštitucija, ki
deluje v skladu s pooblastili, ki jih ureja Zakon o ohranjanju narave, je prišel do
zaključka, da nabiranje morskih datljev resno ogroža morski ekosistem. Morski datlji
namreč živijo v obalnem pasu na globini od 0 do 25 m, in sicer celo do 80 let in več.
26
Slika 3 Pomembnost datljevih bivališč za morski ekosistem (vir: ARSO, 2012)
Prstak je na začetku zelo majhna školjka, ki pa med rastjo vrta svoj rov, navadno v
apnenčaste skale. Tako gladke skale pretvarja v luknjičaste, te pa kasneje, ko morski
datelj odmre, postanejo dom za druge živali. Pred leti je tako Pomorska biološka
postaja v Piranu s svojo raziskavo ugotovila, da vrsta babic gnezdi izključno v luknjah
od datlja. Da bi nabiralci prišli do datljev, ki so v skalah, jih morajo potegniti ven s
pinceto ali razbiti skalo v kateri živijo. Morski datlji namreč živijo v skupinah in v eni
skali jih lahko živi več sto. Rastejo zelo počasi, v petih letih zrastejo približno 1 cm,
kar pomeni, da traja 25 let, preden je školjka primerna za nabiranje, saj mora biti
velika najmanj 5 cm, da je užitna. Z razbijanjem skal pa uničujemo življenjski
prostor vsem ostalim organizmom, prihaja pa tudi do destrukcije morskega dna.
Razbite skale se spremenijo v manjše kamenje, ki morsko dno počasi spreminja v
puščavo. Ker se skale nahajajo v obalnem pasu, kjer so življenjske razmere najbolj
neugodne (plimovanje, valovanje), je vrnitev ekosistema v prejšnje stanje skoraj
nemogoča. Ob nenehnem nabiranju in razbijanju skal, se življenje v morskem
ekosistemu enostavno ne more obnoviti. Tako izginjajo majhne ribe, posledično
velike, ohromljeno je ribištvo, potapljanje in turizem. Proces obnavljanja namreč
poteka celo dvajset, ponekod pa tudi do petdeset let. Takšno uničevanje zaradi
nabiranja datljev bi lahko primerjali z gozdom, če bi ga zorali zato, da bi lahko
nabrali gobe ali spodili divjad. Problem pa je predvsem v tem, da je uničeno morsko
dno očem s kopnega praktično nevidno R. Turk in T. Trampuš (osebni intervju, 19. 6.
2012).
27
Umetno gojenje ni mogoče zaradi njihove počasne rasti, prav tako obstaja bojazen,
da bi se nezakonita trgovina še bolj razrasla in bi bilo težje ugotavljati, katere
školjke so umetno gojene in katere ne. Morski datlji nimajo naravnih sovražnikov,
razen mogoče kakšnega polža, kar pomeni, da je bilo njihovo preživetje
zagotovljeno, dokler jih niso začeli nabirati ljudje R. Turk in T. Trampuš (osebni
intervju, 19. 6. 2012).
3.2.1 Varstvo Sredozemskega morja - Barcelonska konvencija
V okviru programa Združenih narodov za okolje, je bil leta 1975 sprejet prvi
regionalni program za morje UNEP-MAP4. Leto dni kasneje se je 16 sredozemskih
držav dogovorilo, da podpišejo sprejeto Konvencijo o varstvu Sredozemskega morja
pred onesnaževanjem oz. Barcelonsko konvencijo. Leta 1995 so konvencijo
preimenovali v Konvencijo o varstvu morskega okolja in obalnih območij
Sredozemlja, ki vključuje 22 držav pogodbenic: Francijo, Grčijo, Italijo, Španijo,
Slovenijo, Hrvaško, Črno Goro, Bosno in Hercegovino, Albanijo, Alžirijo, Ciper, Egipt,
Sirijo, Tunizijo, Turčijo, Libijo, Malto, Monako, Izrael, Libanon, Libijo, ter Evropsko
unijo kot celoto.
Njihovi glavni cilji so:
- zagotavljanje trajnostnega upravljanja naravnih morskih in kopenskih virov in
vključevanje okolja v družbeno-ekonomski razvoj, ter v prostorsko politiko,
- varstvo morskega okolja in obalnih območij, s pomočjo preprečevanja
onesnaževanja in zmanjševanja oz. odpravo škodljivih vnosov v morje,
- varstvo narave in območij ekološke in kulturne vrednosti,
- krepitev solidarnosti med sredozemskimi državami pri upravljanju s skupno
dediščino in viri za dobrobit sedanjih in prihodnjih generacij
- prispevati k izboljšanju kvalitete življenja (Ministrstvo za okolje in prostor,
2008).
Konvencija o varstvu morskega okolja in obalnih območij Sredozemlja ali Barcelonska
konvencija, je eden izmed najpomembnejših projektov programa ZN za okolje
(UNEP), saj predstavlja formalno in vsebinsko osnovo za t.i. mediteranski akcijski
plan.
4 UNEP-MAP - United Nations environment programme - Okoljski program Združenih narodov
Mediterranean action plan - mediteranski akcijski plan
28
Leta 2009 so države podpisnice barcelonske konvencije sprejele regionalni delovni
program za obrežna in morska zavarovana območja v Sredozemlju, vključno z
odprtim morjem. Preko dveh glavnih projektov MAP/RAC-SPA zagotavlja tehnično in
finančno podporo državam, ki bodo sodelovale pri dejavnostih, v okviru tega
regionalnega delovnega programa. Projekta MedMPAnet5 in SPAMI6, naj bi tako
skušala ustvariti ekološko reprezentativno omrežje morskih zavarovanih območij v
Sredozemlju (Atef in Ravallec, 2011).
Sporazum o projektu CAMP Slovenija je bil podpisan leta 2003 med Vlado RS in
programom Združenih narodov za okolje (UNEP), v okviru Sredozemskega akcijskega
programa (MAP). Dve leti pozneje je Slovenija prevzela tudi dve-letno
predsedovanje, pod okvirom takratnega Ministrstva za okolje in prostor, ki je izvajalo
Program upravljanja z obalnimi območjem (CAMP7), v sodelovanju z Mediteranskim
akcijskim planom ter osmimi občinami južne Primorske. Med predsedovanjem je
Slovenija podpisala tudi trilateralni sporazum s Hrvaško in Italijo o subregionalnem
načrtu ukrepov za preprečevanje večjih onesnaženj v Jadranskem morju (CAMP,
2008).
3.2.2 Bernska konvencija
Glavni cilj Bernske konvencije je ohranjanje prosto živečega rastlinstva in živalstva,
ter njihovih naravnih habitatov, posebno pri vrstah, katerih ohranjanje habitatov,
zahteva učinkovito sodelovanje in spodbujanje sodelovanja večih držav. Poseben
poudarek je namenjen prav ogroženim in ranljivim vrstam, vključno z vrstami, ki se
selijo. »Bernska konvencija se na ravni EU izvaja z Direktivo 09/147/ES Evropskega
parlamenta in Sveta o ohranjanju prosto živečih ptic (Direktiva o pticah) ter Direktivo 5 MedMPAnet zajema pospeševanje učinkovitega varstva regionalno pomembnih obrežnih in
morskih biodiverzitetnih posebnosti, v območjih pod nacionalno jurisdikcijo. To bo doseženo
skozi niz nazornih predavanj in vaj za dvigovanje kapacitet, organiziranih v državah,
sodelujočih v projektu. 6 SPAMI omogoča ustanavljanje sredozemsko pomembnih posebno zaščitenih območij na
odprtem morju.
7 CAMP - Coastal Area Management Plan - Program upravljanja z obalnim območjem
Camp Slovenija je usmerjen predvsem, v prostorsko načrtovanje in v tematike, ki so povezane
s prostorskim načrtovanjem. Glavni projekt v okviru CAMP Slovenija programa je zasnova
prostorskega razvoja južne Primorske. Posebna pozornost je bila posvečena prostorskim
ureditvam ožjega obalnega pasu, upravljanju z zavarovanimi območji narave, ter varstvu
vodnih virov (CAMP, 2008).
29
Sveta 92/43/EGS o ohranjanju naravnih habitatov ter prosto živečih živalskih in
rastlinskih vrst (Direktiva o habitatih), ki tvorita skupni okvir za ohranjanje prosto
živečih vrst in habitatov v EU ter sta ključna pravna instrumenta EU za ohranjanje
biotske raznovrstnosti v državah članicah. Omenjeni direktivi predstavljata tudi
pravni okvir za mrežo EU Natura 2000, ki je največja mreža zaščitenih območij na
svetu«. (Direktiva Sveta o ohranjanju naravnih habitatov ter prosto živečih živalskih
in rastlinskih vrst, 1992)
3.2.3 Natura 2000
Natura 2000 je evropsko omrežje posebnih varstvenih območij, razglašenih v državah
članicah EU, katere osnovni cilje je ohraniti biotsko raznovrstnost za prihodnje
rodove. Posebna varstvena območja so namenjena ohranjanju živalskih in rastlinskih
vrst ter habitatov, ki so redki ali pa so ogroženi, zaradi dejavnosti človeka. Zakon o
varstvu narave določa, da je: posebno varstveno območje območje Natura 2000
ekološko pomembno območje, ki je na ozemlju EU pomembno za ohranitev ali
doseganje ugodnega stanja ptic in drugih živalskih ter rastlinskih vrst, njihovih
habitatov in habitatnih tipov. Posebna varstvena območja tvorijo evropsko ekološko
omrežje, imenovano Natura 2000. Zakonsko osnovo Nature 2000 predstavlja evropska
direktiva o pticah in direktiva o habitatih. Evropska unija je omrežje Natura 2000
uvedla kot enega izmed mehanizmov za izvajanje direktive o pticah in direktive o
habitatih (Zakon o ohranjanju narave, 2004).
3.2.4 Direktiva o habitatih
Direktiva o habitatih je bila sprejeta leta 1992; in sicer kot Direktiva o ohranjanju
naravnih habitatov in prosto živečih živalskih in rastlinskih vrst. Direktiva o habitatih
opredeljuje posebna ohranitvena območja (SAC - Special Area of Conservation),
namenjena varovanju ogroženih rastlinskih in živalskih vrst ter ohranjanju habitatov
(Convention on the Conservation of European Wildlife and Natural Habitats, 1992).
3.2.5 Krajinski park Strunjan
Na podlagi Zakona o ohranjanju narave je Vlada RS izdala uredbo, da se območje
strunjanskega polotoka določi za Krajinski park Strunjan. Krajinski park Strunjan je
zaščiteno območje, katerega varstveni cilji so: ohranitev naravnih vrednot, ohranitev
velike biotske raznovrstnosti, ohranitev populacij ogroženih in mednarodno varovanih
prosto živečih rastlinskih in živalskih vrst, ohranitev najmanj obstoječega obsega
30
habitatnih tipov, ki se prednostno ohranjajo v ugodnem stanju, ohranitev krajine z
mozaično razporejenostjo krajinskih struktur, ohranitev ekoloških značilnosti solin,
lagune in morske obale ter naravnih procesov in povezav med pršnim in bibavičnim
pasom ter infralitoralom (Uredba o krajinskem parku Strunjan, 2004).
Po raziskavah Pomorske biološke postaje Piran in po pričevanjih ribičev je na
Strunjanskem delu obale najbolj pestro rastišče morskih datljev, saj so plasti
peščenjaka tam najbolj primerne. Morske datlje nabirajo v glavnem domačini iz
piranske, izolske in koprske občine, ki si jih navadno naberejo za večerjo. Teh skal pa
v morju praktično ni več, ker so v zadnjih dvajsetih letih, nabiralci vse razbili. R.
Turk in T. Trampuš (osebni intervju, 19. 6. 2012).
3.3 Kneževina Monako in Zavod Republike Slovenije za varstvo
narave - Projekt morski datelj
Prvi sporazum o sodelovanju Zavoda RS za varstvo narave in Urada za mednarodno
sodelovanje na področju okolja in razvoja Kneževine Monako je bil sklenjen leta
2002. Zamisel o sodelovanju je nastala kot plod sodelovanja predstavnikov obeh
institucij, pri uresničevanju določb Barcelonske konvencije oz. njenega Protokola o
posebno zavarovanih območjih in biotski raznovrstnosti Sredozemlja. Kneževina
Monako že od leta 2002 zagotavlja podporo projektom varstva narave, namenjenim
uresničevanju določil Barcelonske in Alpske konvencije. V obdobju od leta 2010 do
2012 je Kneževina Monako finančno podprla tudi projekt »Morski datelj? Ne, hvala!«,
ki ga je izvajala piranska območna enota Zavoda Republike Slovenije za varstvo
narave (v nadaljevanju ZRSVN), v sodelovanju s številnimi partnerji. Cilj projekta je
bilo osveščanje gostov, gostincev, študentov, turistov in drugih, pri čemer so
sodelovali številni vladni in nevladni organi, turistične organizacije in drugi.
Najpomembnejši cilj, pa je bil predvsem spodbujanje morju prijazne kulinarične
prakse v slovenskih restavracijah (ZRSVN, 2012).
3.4 Sklepne ugotovitve
Ne glede na vse predpise za zaščito živali, ki so jih sprejele posamezne države, se
morski datlji nabirajo in prodajajo še naprej. Vladne in nevladne institucije med
seboj sodelujejo šele zadnjih pet let. S skupnimi akcijami osveščajo širšo javnost;
31
organizirajo razne delavnice, po restavracijah delijo letake, ter spodbujajo in
poučujejo študente turizma in gostinstva. V Sloveniji je Zavod RS za varstvo narave,
kot strokovna institucija s finančno pomočjo Kneževine Monako, v okviru
informiranosti in osveščanja javnosti naredila največ, predvsem med potekom
projekta »Morski datelj? Ne, hvala!«.
Akcije osveščanja so se pričele na pobudo nevladne organizacije Zelena Istra iz
Hrvaške, ki se s problemom nabiranja in tihotapljenja morskih datljev srečuje že
vrsto let. Meseca marca 2013 je tako ZRSVN na novinarski konferenci predstavilo
rezultate, ki so bili plod triletnega sodelovanja.
Projekt, ki ga je pripravil Zavod RS za varstvo narave, v sodelovanju s Kneževino
Monako, je v obdobju od leta 2010 do 2012, prikazal pozitivne učinke, tako pri vseh
sodelujočih, kot v širši javnosti. Pri projektu so sodelovali Zavod RS za varstvo
narave, Ribiška inšpekcija, Carinska uprava RS, Agencija RS za okolje, Zveza
potrošnikov Slovenije, Društvo Morigenos, Sekcija za gostinstvo in turizem, Obrtna
zbornica Slovenije, Fakulteta za turistične študije Turistica in mnogi drugi (ZRSVN,
2013).
V obdobju treh let, kolikor je potekal projekt »Morski datelj? Ne, hvala!«, so
udeleženci projekta organizirali različna formalna in neformalna srečanja s
posamezniki in organizacijami, ki se srečujejo z dotičnim problemom. Pripravili so
različna gradiva in brošure, ter poskrbeli za medijsko obveščanje javnosti.
Organizirali so tudi različne delavnice, z namenom izboljšanja sodelovanja carine,
ribiških, okoljskih in veterinarskih inšpektorjev, ter nevladnih organizacij, ki so na
tem področju pričele sodelovati in se obveščati v večji meri, kot je bilo to storjeno
doslej (ZRSVN, 2012).
V prvem letu izvajanja projekta »Morski datelj? Ne, hvala!« so imeli nekaj
nevšečnosti z gostinci, saj se je izkazalo, da je bil le malokateri gostinec pripravljen
sodelovati. Leto kasneje, v letu 2011 je Zavod RS za varstvo narave pripravil razstavo
o morskih datljih, z naslovom »Nevidne vezi«. Razstava je gostovala po Sloveniji; po
šolah za gostinstvo, turizem in naravovarstvo, na ogled so jo postavili tudi po
različnih sejmih, kot je npr. sejem Narava - zdravje, ki vsako leto poteka na
Gospodarskem razstavišču v Ljubljani, ter na konferenci zveze Interpret Europe, ki je
potekala v italijanski Pisi. Razstava se je izkazala za zelo uspešno, saj so se že v
32
drugem letu izvajanja projekta pričele kazati spremembe, predvsem na področju
osveščanja gostincev. Predvsem je pomemben podatek, da so v letu 2012 dosegli nov
nivo komuniciranja z gostinskimi delavci in v ta namen razstavo »Nevidne vezi«
prikazali tudi na mednarodni konferenci »Trendi in izzivi v živilstvu, prehrani,
gostinstvu in turizmu« v Portorožu, ki jo je pripravila Obrtna zbornica Slovenije, ter v
Biotehničnem izobraževalnem centru v Ljubljani. Sodelujoči so se strinjali, da bi
lahko naredili še več, da bi se kršitve v gostinstvu prenehale in bi se uveljavila
legalna praksa (ZRSVN, 2013).
Pri sodelovanju se je izkazala prav Zveza potrošnikov Slovenije, ki je v ta namen
izdala daljši članek v reviji VIP, ter distribuirala več kot 8.000 izvodov zloženke, ki so
jo pripravili sodelujoči. V lokalnih in nacionalnih medijih, se je zvrstilo več kot 70
televizijskih, radijskih in časopisnih prispevkov. Tako povečana prisotnost v medijih,
je v triletnem sodelovanju zagotovo okrepila zavedanje o problematiki, tako v
javnosti, kot pri potencialnih kršiteljih (ZRSVN, 2013).
Menim, da bodo morske datlje kljub vsemu nabirali in prodajali še naprej. Da bi
lahko izvajali redni nadzor, bi potrebovali več usposobljenega kadra, ki pa ga
preprosto ni. Rešitev vidim predvsem v osveščanju širše javnosti, bolj poglobljenem
sodelovanju različnih državnih inštitucij ter izobraževanju gostinskih delavcev. V
Sloveniji prav tako primanjkuje naravovarstvenih nadzornikov, ki bi z večjimi
pristojnostmi lahko opravili več dela namesto inšpektorjev, ne samo v območjih, kot
so Triglavski narodni park, Škocjanske jame ipd., temveč tudi ob slovenski obali.
33
4 Nezakonita trgovina z morskimi datlji
4.1 Oblike nezakonite trgovine
Po podatkih dokumenta »Upoštevanje predlogov za spremembe dodatkov I in II na
listi CITES« (v nadaljevanju CITES) iz leta 2004, ki sta ga v imenu držav članic
evropske skupnosti pripravili Slovenija in Italija, je navedeno, da mednarodna
nezakonita trgovina z morskimi datlji poteka po celotnem Sredozemlju; predvsem
med SZ Afriko in JV evropskimi državami, prav od tu pa potem pridejo v države EU.
Morski datlji živijo tudi ob portugalski obali in vzdolž severne obale Afrike, vse do
Senegala. Najpomembnejše države, med katerimi poteka organizirana nezakonita
trgovina, so: Albanija, Alžirija, Bosna in Hercegovina, Srbija in Črna gora, Hrvaška,
Slovenija, Italija, Ciper, Egipt, Francija, Grčija, zrael, Libanon, Libija, Malta,
Mavretanija, Monako, Maroko, Portugalska, Senegal, Španija, Sirija, Tunizija in
Turčija (CITES, 2004).
Morski datlji imajo visoko tržno vrednost, ki pa se med posameznimi državami
razlikuje. Porast nezakonite trgovine pomeni resno grožnjo za uničenje habitata
morskega datlja, ki je prav tako tudi življenjsko okolje številnih drugih vrst morskih
organizmov, ki so od morskih datljev na nek način odvisne. Prekomerno nabiranje teh
školjk, predvsem v nekaterih predelih hrvaške in črno-gorske obale, je ponekod že
Slika 4 Potek nezakonite trgovine z morskimi datlji v Sredozemlju (vir: ARSO, 2012)
34
povzročilo popolno uničenje habitata. S podobnimi težavami se srečujejo tudi v
sosednji Italiji, kjer je, predvsem ob južnem delu obale, samo še puščava, saj so
nabiralci razbili že vse skale (CITES, 2004).
Po podatkih ARSO (2004) v Sloveniji poteka nezakonita trgovina v glavnem prek
kopenske in morske meje s hrvaško, školjke pa so namenjene predvsem v sosednjo
Italijo. Tihotapljenje se je v zadnjih nekaj letih preselilo na zeleno mejo in morske
poti prav zaradi uspešnih akcij carinikov na kopenski meji.
Morski datelj je naveden kot strogo zaščitena vrsta, v številnih mednarodnih
sporazumih. Države, članice CITES so tako dodatno sprejele nekatere izmed spodaj
navedenih konvencij in direktiv:
- Bernska konvencija, dodatek II
- Barcelonska konvencija, priloga II
- Direktiva o habitatih, priloga IV (CITES, 2004).
35
Tabela 1 Pregled konvencij za zaščito morskega datlja in njihovo implementacijo do leta 2004
(vir: CITES, 2004).
DRŽAVA* BERNSKA
KONVENCIJA
(App II)
BARCELONSKA
KONVENCIJA
(Ann II)
DIREKTIVA
O HABITATIH
(Ann IV)
1. Albanija X X
2. Alžirija X
3. Angola
4. Bosna in Hercegovina X
5. Hrvaška X X
6. Ciper X X ?
7. Egipt X
8. Francija X X X
9. Gambija
10. Grčija X X X
11. Izrael X
12. Italija X X X
13. Libanon X
14. Libija X
15. Malta X X
16. Mavretanija
17. Monako X X
18. Maroko X X
19. Portugalska X X X
20. Senegal X
21. Slovenija X X X
22. Črna Gora X
23. Španija X X X
24. Sirija X
25. Tunizija X X
26. Turčija X X ?
27. Zahodna Sahara
* Države, ki niso članice CITES-a, so podčrtane in poševne.
? vprašaj označuje negotovost, da se določbe v državah, ki so pristopnice k Evropski
uniji, tudi zares izvajajo
36
Podrobno sem pregledala sprejete sporazume po letu 2004 in se osredotočila na
Jadransko obalo. Ugotovila sem, da sta do leta 2013 Barcelonsko konvencijo sprejeli
tudi Portugalska in Črna Gora. Hrvaška pa je z vstopom v EU zavezana sprejeti tudi
Direktivo o habitatih.
4.1.1 Nezakonita trgovina z morskimi datlji v Italiji
V Italiji je nabiranje in trgovanje z morskimi datlji še vedno zelo razširjen pojav,
čeprav obstaja zakonska prepoved s strani državnih organov in Evropske unije
(Uredba ES 1967/2006, ki prepoveduje "ulov" oz. nabiranje, ki je kaznivo dejanje).
Odločitev EU je posledica dejstva, da je problem nabiranja morskih datljev pereč v
državah ob Sredozemskem morju, kjer se morski datlji množično nabirajo. S tem se
uničuje celotni ekosistem, saj za krožnik testenin z datlji nabiralci uničijo deset
kvadratnih metrov morskega dna (Macrì, 2012).
Kazni za tiste, ki v Italiji nabirajo, posedujejo in prodajajo morske datlje so visoke,
tako denarne kot tudi zaporne. Na črnem trgu v Italiji lahko ti mehkužci dosežejo
ceno med 100 in 300 evri za kilogram. Profesionalni nabiralec datljev lahko nabere
med 15 in 25 kilogramov datljev na dan, ter s tem povzroči dezertifikacijo obale v
razmahu petih kilometrov. Ob obalah Sorrentinskega polotoka naj bi bil dnevni ulov
datljev okrog 500 kilogramov, vsako leto naj bi tako ob tem polotoku opustošili 70
tisoč kvadratnih metrov morskega dna, v območju Salenta pa 30 tisoč kvadratnih
kilometrov. Kriminalne združbe, ki se ukvarjajo z nabiranjem in preprodajo tega
morskega sadeža, pa naj bi po podatkih italijanskih medijev samo na Sorrentinskem
polotoku zaslužile 2 milijona evrov na leto (Hostaria Chez Nojo, 2012).
Predvidene kazni za tiste, ki nabirajo, posedujejo in prodajajo datlje se gibljejo med
516 do 3.098 evrov, zaporne kazni pa od enega meseca do enega leta. Vrhovno
sodišče je namreč na podlagi referenčne sodbe dne 21.4.2013 prvič ugotovilo, da ima
nezakonito ravnanje nabiranja morskih datljev, vse elemente kaznivega dejanja in so
takšno dejanje tudi ustrezno sankcionirali. Pred kratkim so namreč v Kampaniji med
policijsko operacijo aretirali štiri nabiralce datljev, ki so jih kriminalisti zalotili med
nabiranjem. Prvič se je v Italiji zgodilo, da je sodišče ugotovilo, da gre za "kaznivo
dejanje organiziranega kriminala z namenom, da so nabiralci znatno in trajno
poškodovali morsko ekološko dediščino države (Hostaria Chez Nojo, 2012).
37
Obalna straža iz kraja Castellammare di Stabia je aretirala štiri ljudi, ki so »nabirali«
morske datlje v zavarovanem morskem območju Punta Campanella. Obalna straža je
zasegla več kot 100 kilogramov datljev, ki bi jih nabiralci najverjetneje prodali po
zelo visokih cenah. Divji lovci ne prodajajo teh školjk po običajnih komercialnih
poteh, ampak direktno posameznikom, najpogosteje tudi prestižnim restavracijam,
te pa jih nato ponujajo svojim strankam izven menija »pod mizo«. Nabiralci,
preprodajalci in kupci morskih datljev bi se morali zavedati resnosti svojega početja
in dejstva, da poleg izplačila neverjetno visokih cen za datlje (verjetno več kot 100
evrov za kilogram) tudi sami tvegajo visoke kazni in močno prispevajo k uničevanju
okolja. Ne gre podcenjevati dejstva, da datlji niso veterinarsko pregledani, tako da
lahko prihajajo iz regij, ki bi lahko bile kontaminirane s kemikalijami in predvsem, da
so lahko kontaminirani z mikroorganizmi, ki so potencialno patogeni. Opozoriti
moramo, da so datlji mehkužci in zato »čistilci« ogromnih količin morske vode, zato
je nevarnost zastrupitve z njimi precejšnja. Če bi prišlo do zastrupitve, bi se težave
podvojile, saj bi zdravstveni organi lahko ugotovili, da je potrošnik zaužil
prepovedano vrsto školjk, posledično pa bi moral biti po zakonu tudi kaznovan.
Nevarnosti pa se morajo zavedati tudi gostinci. Vprašanje je, če je vredno ogrožati
okolje, potrošiti veliko denarja za nakup teh školjk in s tem ogromno tvegati, če po
drugi strani lahko ponujajo druge školjke, ki so veliko varnejše in če so pravilno
pripravljene, se po okusu skoraj ne razlikujejo od morskih datljev (Macrì, 2012).
V provinci Bari, kjer je zaščiteno morsko območje Punta Campanella in Legambiente,
so v sodelovanju z Nacionalnim Parkom v Cinque Terre, Lega pesca in IperCoop,
organizirali množično informativno kampanjo, da bi lahko odpravili resne posledice,
ki jih povzroča nabiranje datljev v Italiji. Cilj kampanje je bil osvestiti prebivalstvo o
škodi, ki jo povzročajo nabiralci, namenjena pa je bila vsem državljanom, še zlasti
strankam ribarnic in restavracij, torej tistim, ki najpogosteje prihajajo v stik z
nezakonito trgovino z datlji. Restavracije ponujajo jedi z datlji »pod mizo«, stranke
pa pogosto nevedno postanejo sokrive v tej nezakoniti trgovini (Hostaria Chez Nojo,
2012).
Po podatkih CITES (2004) so v Italiji med leti 1999 in 2004 policisti zasegli 4.720
kilogramov morskih datljev. Že pred desetimi leti so v Italiji morski datlji dosegali
cene med 35 in 60 evri za kilogram.
38
4.1.2 Nezakonita trgovina z morskimi datlji v Španiji
Glavni vzrok za nabiranje datljev v Španiji naj bi bil v tem, da v mnogih delih države
še vedno obstaja ogromno povpraševanja po tej delikatesi. Velike količine nabranih
datljev pa trgovci ne vozijo samo v obmorske kraje vzdolž španske vzhodne obale,
temveč tudi v velika mesta, kot so Zaragoza, Barcelona in Madrid, kjer ima morski
datelj med gurmani sloves okusnega mehkužca. Potrošniki, ki naročajo jedi z
morskimi datlji se s tem, da je školjka zaščitena, ne obremenjujejo preveč.
Pasivnost, neinformiranost in neodgovornost potrošnikov, bi pristojne inštitucije
morale izboljšati z boljšim informiranjem in osveščanjem. Zmanjšano povpraševanje
bi namreč privedlo do zmanjšane ponudbe in tako preprečilo nadaljnjo degradacijo
priobalnega pasu. Z uživanjem datljev prispevamo k uničevanju celotne ekološke
niše, pospešujemo erozijo litorala in podiramo ekološko ravnovesje podmorskih
skalnatih pasov, kjer se nahajajo datlji. Še več, s tehnološkim napredkom in bolj
intenzivnim povpraševanjem so nabiralci pričeli uporabljati tudi pnevmatska kladiva,
skafandre, potapljaške zvonove, eksploziv, vse to pa je pripeljalo do tega, da so bila
v devetdesetih opustošena širša območja sredozemskega litorala Španije (med
Tarragono na jugu in Castellónom na severu).
V Španiji je največ morskih datljev južno od Tarragone, na severu province Castellón
in na Balearih, zato je na teh področjih tudi največ povpraševanja. Gostinci in
turistični delavci jih uporabljajo celo kot gastronomsko vabo in kot reklamo za
turizem. Kljub temu v Španiji obstajajo območja, kjer se ob vseh predpisih o
varovanju in prepovedi lovljenja, datlji ne nabirajo več tako intenzivno. Se pa po
celotni Španiji prodajajo morski datlji iz severne Afrike (iz Maroka in Alžirije), kjer je
nabiranje povsem legalno. Ti afriški datlji so postali celo kamuflaža za prodajo
španskih morskih datljev, ki jih prodajajo opremljene z lažnimi certifikati izvora. Če
k temu dodamo še dejstvo, da je sanitarna kontrola na severnoafriškem litoralu zelo
pomanjkljiva, se dogaja, da datlji iz uvoza pogosto ne dosegajo niti minimalnih
zdravstveno-higienskih standardov, zato so zastrupitve s temi mehkužci V Španiji zelo
pogoste. V teh primerih lahko govorimo kot o avtentičnem primeru tihotapstva z
živalsko vrsto (Apnal, Ecologistas en acción, 2003).
4.1.3 Nezakonita trgovina z morskimi datlji v Grčiji
V Grčiji je zaščitenih osem vrst školjk, med njimi tudi morski datelj, ki ga v Grčiji
imenujejo daktyli, solina ali lithophagos. Nabiranje in prodajo prepovedujeta tako
evropska, kot nacionalna zakonodaja in številni sprejeti mednarodni sporazumi,
39
predvsem zaradi upadanja populacije teh vrst školjk. V Grčiji so morski datlji
zavarovani z Bernsko in Barcelonsko konvencijo, Direktivo o habitatih, ter
nacionalnim odlokom 109/2002 in 227/2003 (Katsanevakis, 2011).
Izvrševanje obstoječe zakonodaje v Grčiji je neučinkovito in populacija mnogih vrst
zaščitenih školjk, še naprej upada, predvsem zaradi krivolova. Obseg nezakonitega
trgovanja z zaščitenimi školjkami in polži je bil raziskan na podlagi intervjujev z
lastniki in managerji 219 restavracij v Grčiji, na 92 različnih lokacijah. Intervjuji so
bili opravljeni na podlagi vprašalnikov glede na pogostost pojavljanja zaščitenih vrst
na jedilnikih, razpon raziskovanja pa je trajal od meseca junija 2009 do meseca
junija 2011. Raziskava je pokazala, da je 42 odstotkov anketiranih restavracij
potrdilo, da se pri njih streže vsaj ena izmed osmih zaščitenih vrst školjk, med
katerimi prednjači morski datelj. Predvsem pa je zaskrbljujoč podatek, da se je v teh
restavracijah prodalo več zaščitenih vrst školjk, kot pa legalnih. V skoraj vseh
restavracijah so bile školjke, kot so morski datelj in Jakobove pokrovače, na
jedilnikih ne samo priložnostno, ampak kot del standardne ponudbe. Zelo visok delež
nezakonite trgovine je bil opažen predvsem vzdolž obale Evbejskega zaliva, tam so
morske datlje stregli v 65 odstotkih restavracij z morsko hrano. V večini primerov so
bili morski datlji nabrani v bližini restavracij, ki so jih ponujale, medtem, ko zasege
ilegalno uvoženih mehkužcev, v Grčiji še niso imeli. Obstaja pa verjetnost, da je
delež prodaje prepovedanih školjk mnogo večji, saj večina intervjuvancev ni podala
verodostojnih odgovorov, ko je bilo govora o zaščitenih vrstah školjk (Katsanevakis,
2011).
Po navedbah Katsanevakisa (2011) bo potrebno strategijo za izvajanje obstoječe
zakonodaje močno izboljšati, saj bo v nasprotnem primeru zaščita teh školjk
neučinkovita. Neučinkovit nadzor in šibko izvrševanje zakonodaje ponavadi privede
do splošnega ignoriranja zakonov, s strani ribičev, gostincev in trgovcev, saj ne
upoštevajo predpisov. Lastniki restavracij, ki pa morda ne želijo služiti ravno z
zaščitenimi vrstami školjk, pa so to na nek način prisiljeni storiti, če želijo ohranjati
konkurenco.
Nadzor v Grčiji je slab tudi zaradi same velikosti te države, saj pri 16.000 km dolgi
obali, s številnimi obalnimi vasmi, z 2000 otoki in množico športnih ribičev, poostren
nadzor res ni lahek. Bistveno lažje je nadzirati transport, trgovino in dostavo v ribje
restavracije. Gospodarske koristi izkoriščanja zavarovanih vrst so zelo visoke, zato bo
40
krivolov vedno obstajal. S povečanjem sankcij in z direktnim kaznovanjem bi
pripomogli k spodbujanju in spoštovanju veljavnih pravil (Katsanevakis, 2011).
4.2 Jadransko morje
Ob Jadranskem morju trgovina z morskimi datlji cveti že od nekdaj. Po podatkih
prijateljev in znancev, so jih nabirali in jedli že njihovi stari starši in starši, predvsem
med letnim dopustovanjem ob hrvaški obali.
4.2.1 Hrvaška
CITES (2004) navaja, da je na Hrvaškem morski datelj zelo cenjen v kulinariki in velja
za pravo poslastico. Z razvojem turizma je ta vrsta školjke, kljub prepovedi
nabiranja, postala zelo iskana na nelegalnem trgu. Problem nezakonitega
izkoriščanja in izvoza je vsako leto bolj viden. Po podatkih hrvaške carine je bilo med
leti 2000 in 2002, vsako leto zaplenjenih okoli 700 kilogramov morskih datljev. Od
leta 2003 je morski datelj strogo zaščiten. Prepovedano je vsakršno nabiranje,
posedovanje, kupovanje, prodajanje, uvoz in izvoz, ter uničenje habitata (CITES,
2004).
Zaradi prekomernega nabiranja datljev na Hrvaškem naj bi bila najbolj vidna uničena
obala v srednji in južni Dalmaciji. Po podatkih znancev, ki zahajajo na dopust v južno
Dalmacijo, je bilo morske datlje moč dobiti še leta 2012, praktično v vsaki drugi
restavraciji, ne glede na poznanstvo z lastnikom gostilne. Po vseh zbranih
informacijah sem prišla do ugotovitve, da je nadzor soliden predvsem v Istri, južneje
pa oblasti temu problemu očitno še ne posvečajo zadostne pozornosti.
Prijateljica se je avgusta 2013 vrnila s hrvaškega otoka Hvar, kjer je imel lastnik v
hiši, pod njenim apartmajem, restavracijo z morsko hrano. Ob naročilu večerje
mešanih školjk jo je vprašal, če bi morda želela iks-e (X), v smislu nečesa, kar se ne
nahaja na jedilnem listu. Ob njenem začudenju nad tem izrazom ji je lastnik
restavracije pojasnil, da ji lahko postreže z morskimi čevapčiči oz. morskimi datlji.
Za dve porciji morskih datljev je odštela zgolj 100 kun, na računu pa je bila zavedena
porcija mešanih školjk. Lastnik ji je povedal, da datlje redko streže, saj se je v
zadnjih dveh letih, predvsem v turistični sezoni, inšpekcijski nadzor zelo poostril.
Enako naj bi se dogajalo v sosednji restavraciji, kjer so bili morski datlji redno na
»jedilnem listu«. V zadnjem času je prihajalo do povečanih prijav ribiški inšpekciji,
41
zato so strežbo datljev začeli opuščati, ker menijo, da so kazni previsoke in ni vredno
tvegati zaprtja restavracije.
Nadzor v srednji in južni Dalmaciji se je očitno pričel zaostrovati, saj lastniki
restavracij še lansko leto niso bili tako prestrašeni zaradi izvajanja inšpekcijskega
nadzora, do katerega zaradi prijav osveščenih ljudi prihaja vse pogosteje.
Hrvaška je ena izmed držav bivše Jugoslavije, ki bi jo lahko poimenovali pionirka
osveščanja javnosti glede nezakonite trgovine z morskimi datlji. Že leta 2001 je
takratno Ministrstvo za okolje izvedlo nacionalno kampanjo proti nabiranju in trgovini
z morskimi datlji, v sodelovanju z nevladno organizacijo Zelena Istra. Med leti 2001
in 2003 so s finančno pomočjo mesta Rovinj in turističnih organizacij iz Rovinja,
Umaga, Pulja in Labina tiskali in distribuirali letake, nalepke, prospekte, da bi
javnost informirali o nezakonitosti in škodi, ki jo z nabiranjem morskih datljev
povzročajo v morju. Nabiranje morskih datljev in nezakonita trgovina z njimi pa naj
bi po podatkih naravovarstvenih organizacij naraščala, saj so imeli represivni organi v
zadnjih nekaj letih rekordne ulove, kar bi lahko pomenilo, da gre v teh primerih tudi
za posledico gospodarske krize (Radojčić, 2010).
Hrvaška zakonodaja, podobno kot italijanska, določa precej visoke kazni, tako za
gostince, kot za nabiralce in tihotapce. Osnovna kazen za posedovanje je okrog 1.000
evrov, obenem pa kršitelja doleti še kazen za škodo, ki jo z nabiranjem naredi v
morju. Tudi te kazni so precej visoke in se gibljejo med 12.000 in 20.000 evrov. V
primeru, če obsojeni ne plača kazni, se mu lahko vzame celo nepremičnina ali
pripadajoče posestvo. Nabiralce lahko kaznujeta inšpektor za okolje in ribiški
inšpektor, o vrsti kazni pa se odločita skupaj (Radojčić, 2010).
Zakon o morskem ribištvu v 17. členu prepoveduje vsakršno dejanje s prstaci - člen
(NN 46/97) za izlov, trgovino in/ali izvoz prstacev se kaznujejo v višini od 20.000 do
300.000 kun (8. odstavek 108. člena) ali 5.000 kun za kilogram prstacev (Radojčić,
2010).
Po obsežni policijski akciji leta 2010, ki so jo izvedli puljski kriminalisti v sodelovanju
s slovensko policijo, je reško sodišče, zaradi tihotapljenja dobre tone morskih
datljev, 20 kilogramov Jakobovih pokrovač in 3 kilograme ladink iz Hrvaške v
Slovenijo, obsodilo štiri prebivalce iz Umaga. Pravnomočno so bili obsojeni na
42
večmesečne zaporne kazni (13 mesecev, 10 mesecev, 7 mesecev in 6 mesecev),
odvzeli pa so jim tudi plovila, s katerimi so prepovedane sadeže organizirano
tihotapili. Po poročanju hrvaških medijev je škodo, ki so jo povzročili, sodišče ocenilo
na okrog 400.000 evrov. Cena za kilogram morskih datljev, pretihotapljenih iz
Hrvaške, je bila v Sloveniji do 34 evrov za kilogram, v restavracijah pa so cene zrasle
do 125 evrov za kilogram školjk (Stojiljković, 2011). Policijsko akcijo sem podrobneje
opisala v nadaljevanju.
Po podatkih Zelene Istre (2010) se precejšen del morskih datljev tihotapi prav v
Slovenijo, kjer prodaja morskih datljev ni kaznivo dejanje, denarne kazni za prekrške
pa so zelo nizke. Zato je znano, da gostinci raje plačajo kazen, saj se jim to bolj
splača, kot, če bi prenehali s prodajo morskih datljev (Radojčić, 2010).
4.2.2 Črna Gora
V Črni Gori so imeli posvet v sklopu projekta Natura 2000, na katerem so se odločili,
da vzpostavijo sistemske in operativne osnove za pripravo nacionalnega popisa
potencialnih področij za ekološko mrežo Natura 2000. Proces vključevanja v EU je
omogočil, da Srbija in Črna Gora na področju varstva narave dosežeta želene cilje in
postaneta del evropske ekološke mreže (Kotor, 2012).
V okviru projekta MedMPAnet, ki v Črni Gori poteka že dve leti in ga organizira
Center za zaščitena morska področja iz Tunizije, določijo morska področja, ki bi
lahko postala zaščitena. Na Inštitutu za biologijo morja v Kotorju so namreč
ugotovili, da so tihotapci z razbijanjem sten, uničili že skoraj vso morsko dno vzdolž
črnogorske obale (Kotor, 2012).
Nekdanji ekolog Svetovnega sklada za naravo WWF je kot delegat EU v Podgorici
ugotovil, da v Črni Gori sploh nimajo statističnih podatkov v zvezi z nezakonitim
ribolovom. Prav tako je ugotovil, da rib skoraj ni več. Med samim potapljanjem pa je
ugotovil, da za nezakonit ribolov uporabljajo tudi dinamit. Uničevanje podvodnih
sten z dinamitom je prepovedano v vseh državah EU. Po njegovih besedah se lahko v
Črni Gori morske datlje naroči v večini restavracij vzdolž vzhodne obale Jadranskega
morja. Kot ključen dokaz, da je za preprečitev nezakonitega ribarjenja vloženega
premalo državnega napora, je navedel tudi to, da v nacionalnem poročilu za leto
2008 ni izrečene niti ene kazni za nezakonito ribarjenje, niti za ribarjenje z
43
dinamitom, prav tako pa niso zaplenili niti ene ribiške mreže ali dobili prijave s strani
naravovarstvenih ali uradnih inštitucij (Tomović, 2011).
Po uradnih podatkih srbsko-črnogorske carine je bilo do leta 2003, ko je Črna Gora
postala samostojna država, v sosednje države vsako leto legalno izvoženih približno
30.000 kilogramov morskih datljev (CITES, 2004).
4.2.3 Bosna in Hercegovina
Bosna in Hercegovina je država, ki ima le nekaj kilometrov obalnega pasu, mestece
Neum, ki leži na vzhodni obali Jadranskega morja in na nek način ločuje severni in
južni del hrvaškega ozemlja, pa je nekakšna brezcarinska cona. Neum je tako idealno
mestece za nezakonito trgovino z morskimi datlji, saj v Bosni in Hercegovini
trgovanje še ni prepovedano, prav tako pa se jih lahko legalno naroča v
restavracijah. Tihotapci se zato radi izgovarjajo, da nabrane školjke izvirajo prav iz
Bosne in Hercegovine (CITES, 2004).
Po podatkih CITES (2004) je Bosna in Hercegovina sicer ena izmed držav podpisnic
Barcelonske konvencije o varstvu Sredozemskega morja, nima pa nobene sprejete
zakonodaje, ki bi prepovedovala trgovino z morskimi datlji. Neumski zaliv je tudi
premajhen, da bi jih lahko tam nabirali v večjih količinah, zato jih v Neum večinoma
tihotapijo iz sosednje Albanije, ter Črne Gore. V Bosni in Hercegovini obstaja tudi
nekaj podjetij, ki so registrirana za mednarodno trgovino z morskimi datlji.
4.2.4 Albanija
Čeprav je od leta 2003 morski datelj, ki ga imenujejo shpues i shkembit, v Albaniji
zaščiten z vključitvijo na listo ogroženih sredozemskih vrst, s trenutnim statusom »v
nevarnosti izumrtja« ter z Bernsko in Barcelonsko konvencijo, se jih množično nabira
po stari metodi lomljenja skal v morju, ki jih nabiralci nato prinašajo na obalo,
morske datlje pa vlečejo ven s pincetami, vendar pa marsikje raje uporabljajo manj
naporne oblike nabiranja z eksplozivnimi sredstvi in pnevmatičnimi kladivi. Poročila,
ki omenjajo Albanijo, tako npr. v letu 2004 opozarjajo na znatno uničenje morske
obale,vzdolž celotne obale Ksamili. Večina morskih datljev, ki so nabrani v Albaniji
se pretihotapi v Bosno in Hercegovino, kjer imajo v ta namen registrirana podjetja, ki
se s trgovino ukvarjajo legalno (CITES, 2004).
44
CITES (2004) nadalje navaja, da se mednarodna trgovina z morskimi datlji odvija
predvsem v državah SV Afrike in SV Evrope, prav tako pa te države trgujejo tudi z
Evropsko unijo. Dolgotrajna in dobro organizirana nezakonita trgovina z morskimi
datlji torej poteka predvsem med Albanijo, Bosno in Hercegovino, Črno Goro,
Hrvaško, Italijo, Turčijo, Marokom in Španijo.
4.2.5 Slovenija
V Sloveniji se rastišče morskih datljev nahaja predvsem na območju Naravnega
rezervata Strunjan; in sicer na območju med Villo Tartini in rtičem Strunjan, od rtiča
Strunjan do Mesečevega zaliva, na območju rta Ronek, na območju pri Belih skalah
ter pri Belvederju. Bogata nahajališča morskih datljev so predvsem med rtičem
Strunjan in Mesečevim zalivom ter na območju rta Ronek. Za te predele so značilne
velike plošče peščenjaka, ki merijo tudi deset in več metrov v dolžino ter do dva
metra v višino (rt Ronek) in skalni balvani (Mesečev zaliv, rtič Strunjan). Kjer so nizke
ploščate terase, jih ni, manj številni pa so tudi v zalivih. Pojavljajo se od plitvin pa
vse do globine sedmih metrov. Prazne rove morskih datljev je bilo v nekaj primerih
moč zaslediti tudi globlje, do desetih metrov, v terasah iz peščenjaka (Lipej, Mavrič,
in Bonaca, 2012).
Slika 5 Rastišča morskih datljev ob obali naravnega rezervata Strunjan (vir: Lipej, Mavrič, in
Bonaca, 2012).
45
Morske datlje so še pred desetimi leti nabirali tudi pri nas, predvsem domačini, ki pa
so si jih zaradi razmeroma kratke obale, lahko nabrali le za večerjo, saj jih je bilo za
nadaljnjo prodajo enostavno premalo. Zgodilo se je tudi, da so jih nabrali po nekaj
kilogramov, ki so jih nato prodali določni restavraciji. Lastnik restavracije je navadno
nabiralca že prej poprosil za par kilogramov morskih datljev, saj so na večerje
prihajali tudi visoki in pomembni gostje iz političnih krogov. V zadnjih petih letih v
Sloveniji niso prijeli nobenega nabiralca, predvsem zaradi poostrenega nadzora
ribiških inšpektorjev, se pa pojavljajo elementi organiziranega kriminala pri prodaji
te zaščitene vrste školjke R. Smoje (osebni intervju, 19. 6. 2012).
Po podatkih Carinske uprave RS (2012) je bil od zadnje velike akcije leta 2010, ki so
jo izvedli koprski kriminalisti v sodelovanju s hrvaškimi organi pregona, le en primer
tihotapljenja morskih datljev, in sicer v letu 2012, ko je carinik pri kontroli
potniškega prometa ob vstopu v EU, odkril 20,9 kilogramov zaščitenih morskih
datljev, ki jih je prevažal hrvaški državljan, namenjeni pa so bili v Slovenijo. Školjke
so bile skrite v prtljažniku avtomobila, med osebno prtljago in v rezervnem kolesu,
zavite v polivinil vreče. Cariniki so proti hrvaškemu državljanu podali kazensko
ovadbo (CURS, 2012).
Težave z nezakonito prodajo morskih datljev in slabim nadzorom v restavracijah, s
katerimi se srečujemo v Sloveniji, sem podrobneje opisala v nadaljevanju diplomske
naloge.
O nezakoniti trgovini z morskimi datlji ni veliko napisanega, zato sem opravila osebne
pogovore z različnimi organizacijami in posamezniki, ki se ukvarjajo z nezakonito
trgovino in problematiko osveščanja potrošnikov. V drugem delu diplomske naloge,
sem izhajala iz podatkov iz teh intervjujev.
46
5 Empirični del
5.1 Opis postopka
Raziskovalni del diplomske naloge temelji na podlagi zbranih osnovnih podatkov o
morskih datljih. Tako v strokovni literaturi, kot tudi v poljudnih člankih, o tej školjki
ni veliko napisanega. Zaslediti je predvsem življenjsko okolje in njene posebne
značilnosti, o nezakonitem nabiranju, trgovini in gostinski ponudbi, ter z njo
povezanimi uradnimi organi, ki pokrivajo zakonodajo in nadzor, pa je podatkov bolj
malo, večinoma so to zgolj časopisni članki. Več podatkov je le iz obdobja začetka
sistemske zaščite te ogrožene školjke in s tem povezane priprave zakonodaje, vendar
pa diplomska naloga temelji predvsem na intervjujih oziroma osebnih pogovorih z
ljudmi, ki so tako ali drugače povezani s tem morskim sadežem.
Po zbranih osnovnih podatkih o morskem datlju sem junija 2012 začela s pošiljanjem
elektronske pošte uradnim inštitucijam, med katerimi sem najprej izbrala Zavod RS
za varstvo narave in Inšpektorat za lovstvo in ribištvo.
19. 6. 2012 sem obiskala Zavod RS za varstvo narave v Izoli, kjer sem opravila
pogovor z gospodom Robertom Turkom in gospo Tino Trampuš, ter Inšpektorat za
lovstvo in ribištvo v Kopru, kjer sem opravila pogovor z ribiškim inšpektorjem Smoje
Robertom. Pogovori so trajali dobro uro. Vsi sogovorniki pa so mi ponudili tudi
nadaljnjo pomoč pri zbiranju informacij s področja, ki ga pokrivajo ali nadzorujejo. Z
Zavoda RS za varstvo narave v Izoli mi še vedno pošiljajo obvestila in informacije o
raznih aktivnostih njihovega preventivnega in izobraževalnega projekta »Morski
datelj? Ne, hvala!«. Od sogovornikov z ZRSVN in od ribiškega inšpektorja sem dobila
veliko uporabnih podatkov, priporočili so mi tudi kontakt z Agencijo RS za okolje, ki
je bila predlagateljica uvrstitve morskega datlja na seznam CITES.
Z raziskovanjem sem nadaljevala dne 16. 7. 2012, ko sem na ARSO v Ljubljani
opravila intervju z gospo Urško Mavri, omogočili pa so mi tudi vpogled v trgovanje z
ogroženimi živalskimi vrstami CITES v Sloveniji in me informirali o tem, kako poteka
izdaja uvozno-izvoznih dovoljenj. Vse pogovore so mi dovolili zvočno snemati.
47
Na Carinskem uradu RS so mi z uradno poslano elektronsko pošto predlagali osebo za
razgovor. Z gospodom Vladom Milunovićem sem se po nekaj telefonskih pogovorih le
dobila dne 15. 7. 2012; in sicer na letnem vrtu restavracije v BTC-ju, vendar pa mi ni
dovolil zvočnega snemanja. Najin pogovor je trajal slabo uro, vseh informacij in
podatkov si nisem uspela zabeležiti, ker je pogovor potekal prehitro. Sogovornik je
bil po opravljenem intervjuju pripravljen na nadaljnje sodelovanje, moj vprašalnik je
poslal dvema sodelavcema, ki sta mi na zastavljena vprašanja sicer odgovorila,
vendar pa na večino nista podala svojih odgovorov, zato dodatnih podatkov nisem
pridobila.
Dne 24. 7. 2012 sem telefonirala na Inšpektorat za kmetijstvo, gozdarstvo in hrano
oz. Inšpektorat za okolje, s prošnjo za osebni pogovor. Sogovornica gospa Jana
Miklavčič mi je po elektronski pošti poslala ogromno materiala in letna poročila o
delu Inšpektorata za okolje, ki so sicer dosegljiva tudi na njihovi spletni strani,
intervjuja o morskih datljih pa ni želela dati, prav tako se ni želela dogovoriti za
osebni pogovor.
Po nekaj opravljenih pogovorih na uradnih inštitucijah sem se odpravila na dopust v
Rovinj, ter tako izkoristila možnost, da preko prijatelja osebno spoznam nabiralca
morskih datljev. Fant, star 28 let je domačin iz Rovinja, in se z nabiranjem morskih
sadežev ukvarja že vrsto let. Sprva je bil zelo zadržan, po tem pa sem se dne
10.8.2012 uspela dogovoriti z njim za krajši pogovor. Zvočnega snemanja ni dovolil.
Dne 23. 8. 2012 je pogovor z ribičem ter poznavalcem nabiranja in trgovine z
morskimi datlji zame opravil prijatelj, ker sogovornik o tej temi ni želel govoriti z
neznano žensko, še manj pa s študentko Fakultete za varnostne vede. Prijatelj je
njun pogovor tudi zvočno posnel, transkripcijo pa sem naredila sama.
Za naslednji razgovor sem si izbrala Postajo Pomorske policije in Sektor
kriminalistične policije v Kopru. Elektronsko pošto s prošnjo za več podatkov, s
področja, ki ga pokrivajo pomorski policisti in kriminalisti in za osebni razgovor, sem
naslovila na Policijsko Akademijo, kje je višji policijski inšpektor od mene najprej
zahteval osebne podatke in študentsko izkaznico. Na to sem na domači naslov prejela
uradno pošiljko, v kateri so bili podatki o sogovorniku za intervju na Postaji Pomorske
policije, niso pa mi poslali potrditve in imena sogovornika za Sektor kriminalistične
policije. Dne 23. 10. 2012 sem na Postaji Pomorske policije v Kopru v pogovoru s
48
komandirjem postaje gospodom Rihter Maurom dobila nekaj koristnih podatkov.
Pogovor, ki je trajal dobro uro, sem tudi zvočno posnela.
Istega dne sem se v Strunjanu sestala tudi z veterinarsko inšpektorico, ki je imela
takrat redni pregled gojišča školjk z odvzemom vzorcev za preverjanje toksinov v
školjkah. Gospa Mirjana Novinec me je vzela s seboj na ribiški čoln, na poti do
gojišča školjk in nazaj pa mi je razložila potek inšpekcijskega nadzora. Po odvzetju
vzorcev, sva se z avtom odpeljali do njene pisarne v Kopru, kjer mi je predala še
nekaj pisnega materiala. Zvočnega snemanja ni dovolila.
Dne 13. 12. 2012 sem še enkrat odšla na Inšpektorat RS za kmetijstvo, gozdarstvo,
hrano in okolje, v Ljubljani in opravila pogovor z namestnikom glavne inšpektorice,
gospodom Simšič Igorjem. Govoril je o podobnih problemih kot ribiški inšpektor
Smoje, predvsem o težavah povezanih z nadzorom restavracij. Pogovor je trajal pol
ure, zvočnega snemanja nisem opravila, ker ni bilo zaželeno.
V začetku decembra sem ponovno telefonirala na Policijsko Akademijo in zaprosila za
dodaten razgovor na Sektorju kriminalistične policije v Kopru. Po pregledu vsega
zbranega materiala sem namreč ugotovila, da potrebujem nekaj dodatnih podatkov.
Pogovor s kriminalistom Apollonia Damjanom, sem opravila dne 19. 12. 2012.
Kriminalist mi je odgovoril na vsa zastavljena vprašanja, dovolil pa je tudi zvočno
snemanje. Kasneje me je povabil še na kavo, kjer sva o tej problematiki govorila
neuradno.
Za zaključek pogovorov s posamezniki, ki so na uradnih inštitucijah zadolženi za
področje morskih datljev, sem opravila še pogovor z zdravstveno inšpekcijo, saj me
je zanimalo njihovo mnenje ter ugotovitve o uspešnosti nadzora restavracij in
podatki o morebitnih zastrupitvah z morskimi datlji. Razgovor z gospo Mojškrc
Andrejo, sem opravila v Ljubljani 15. 2. 2013 in ga tudi zvočno posnela.
Po opravljenih razgovorih sem dne 5. 3. 2013 poslala elektronsko pošto na Carinski
urad Ljubljana, s prošnjo za pridobitev uradnih statističnih podatkov o zasegih
morskih datljev med leti 1993 in 2013. Podatke so mi v petih dneh, poslali po
elektronski pošti.
49
Dne 15. 7. 2013 sem poslala elektronsko pošto na Okrožno državno tožilstvo v Kopru
in kasneje še na Okrajno sodišče v Kopru, ker me je zanimalo kaj se je zgodilo s
kazenskimi ovadbami, ki jih je podala slovenska policija, po veliki akciji leta 2010, ki
so jo izvedli slovenski policisti v sodelovanju s hrvaškimi organi pregona. Odgovor na
elektronsko pošto sem prejela v roku meseca dni.
Med šestmesečnim raziskovanjem in po vseh opravljenih pogovorih s sogovorniki iz
uradnih inštitucij, ki pokrivajo zakonodajo in nadzor nad prepovedanim nabiranjem,
trgovino in gostinsko ponudbo morskih datljev, sem ugotovila, da se vse službe v
okviru svojih pristojnosti trudijo, da bi čim bolje opravile svoje delo na področju
varovanja okolja in ogroženih vrst, tudi morskih datljev.
5.2 Povzetki razgovorov
Po vseh razgovorih, sem prišla do zaključka, da inšpektorji, policisti in cariniki
medsebojno sodelujejo predvsem kadar gre za prekršek ali kaznivo dejanje in morajo
tako vsak po svoji pristojnosti izdati globo. Ob tem si tudi izmenjajo večino
informacij, ki so jim v danem trenutku na voljo. Zavod RS za varstvo narave je
pravzaprav tisti organ, ki skrbi, da se dotične službe med seboj vsaj enkrat na leto
snidejo in izvedejo skupno delavnico na temo pogostih težav, s katerimi se srečujejo
pri svojem delu, ter skupaj iščejo rešitve. Sestankov in delavnic na to temo je bilo
kar nekaj, vendar rešitev, kako bi zmanjšali prodajo, še ni bilo zaznati. Edina skupna
točka, pri kateri so se vsi deležniki strinjali, je ta; da je potrebno v čim večji meri
osveščati javnost, ter ji na različne načine omogočati, da se s prepovedano školjko
morski datelj, kar najbolje seznanijo. Prav tako se strinjajo, da bi višje kazni za
gostince pripomogle k zmanjšanju prodaje, uvedba kaznovalne politike za potrošnike,
pa bi posledično zmanjšala tudi povpraševanje.
Ker je slovenska obala prekratka in je rastišče morskih datljev pri nas zelo majhno,
večjih posledic zaradi nabiranja morskih datljev in s tem neugodnega vplivanja na
stanje morskega ekosistema pri nas, ni zaznati. Težave se pojavljajo predvsem pri
prodaji in tihotapljenju teh sadežev, saj inšpektorji in policisti vedo za večino
restavracij, ki datlje strežejo, pa se jim gostinci nekako vedno uspejo izmuzniti.
Tako so predlagali spremembo zakona in omogočanje takojšnjega izreka globe, ki bi
gostince in potrošnike prisilila v to, da bi kazen plačali na licu mesta ter se tako
izognili dolgim sodnim postopkom.
50
Predvsem ribiški in okoljski inšpektorat bosta morala na področju nadzora usklajeno
sodelovati in komunicirati v večji meri, saj bi se s skupnimi akcijami na področju
gostinstva, nezakonita trgovina z morskimi datlji, v veliki meri zmanjšala. Vsi
inšpektorji se strinjajo in si tudi želijo sodelovanja, več izobraževanja in skupnih
delavnic, na katerih bi se dogovorili s kakšnim pristopom in na kakšen način bi lahko
to dosegli. Temu oporeka le okoljski inšpektorat, ki enostavno nima časa, da bi to
delo opravljal, čeprav je po zakonu za to določen.
Zavod RS za varstvo narave oz. gospod Robert Turk, mi je v pogovoru dejal, da je
največji problem prodaje prav v notranjosti Slovenije, tam pa tudi primanjkuje
inšpektorjev, ki bi nadzirali restavracije. V Celju je celo restavracija, kamor
slovenski managerji vozijo svoje italijanske partnerje na morske datlje. Ker v Italiji
zakon kaznuje tudi jedce teh mehkužcev, si jih tako naši sosedi radi privoščijo prav v
Sloveniji, kjer očitno težav s postrežbo nimajo. ZRSVN je k sodelovanju povabilo tudi
Zvezo potrošnikov Slovenije, ki se je pozitivno odzvala in še vedno kontinuirano
izvaja osveščanje, deli letake in na raznih predavanjih opozarja potrošnike o težavah
zastrupitve, ki lahko nastanejo pri uživanju prepovedanih školjk. ZRSVN je pri
izvajanju projekta »Morski datlji? Ne, hvala!« velik poudarek namenil prav
sodelovanju z mediji, ki so z različnimi prispevki in članki, javnost obveščali o
razsežnostih nezakonite trgovine z morskimi datlji, ter katastrofalnih posledicah, ki
jih ima nabiranje teh sadežev, na morsko obalo.
ARSO je po podatkih ZRSVN (2013) prav tako sodeloval v triletnem projektu »Morski
datlji? Ne, hvala!« in v sodelovanju z Generalno policijsko upravo v Gotenici izvedel
usposabljanje policije. ARSO je pripravil tudi predavanje o konvenciji CITES, za
študente 5. letnika Veterinarske fakultete, na katerem so s pomočjo Carinske uprave
RS, predstavili odkrite primere tihotapljenja morskih datljev.
Inšpektorji in kriminalisti se tudi strinjajo, da tožilci in sodniki o dotičnem problemu
niso dovolj seznanjeni, zato izrekajo najnižje kazni. Prepovedane školjke sodišču
predstavljajo bolj obrobno zadevo, s katero se nimajo časa ukvarjati.
Problem pri kaznovanju predstavlja tudi slabo napisan zakon, ki ne omogoča
kaznovanja za uničevanje morske obale, za katero menijo, da bi bilo težko
ovrednotiti, koliko škode je nastalo ob razbijanju skal, prav tako pa bi bilo težko
51
dokazati, koliko skal je nabiralec dejansko razbil. Kot rečeno pa je slovenska obala
tako kratka, da težav z ogrožanjem morskega ekosistema zaradi nabiranja morskih
datljev, pri nas ni. Po statistiki carinskih in inšpekcijskih zasegov, naj bi v zadnjih
desetih letih prodaja upadla, pa tudi po podatkih ponudbe, kolikor je mogoče
izvedeti od gostincev ali potrošnikov. Porcija morskih datljev je dandanes postala
stvar elite, saj si te školjke le redko kdo še lahko privošči, prav zaradi njihove visoke
cene. Strežejo jih navadno v zakritih prostorih, izbranim gostom, ki pa si te
poslastice ne privoščijo pogosto, saj njena cena naglo raste.
Ker se je Republika Hrvaška s 1. julijem 2013 priključila Evropski uniji, se nadzor
carinikov na mejah umika. Tako bo potrebno poostriti inšpekcijski nadzor v
notranjosti Slovenije, predvsem s povečanimi nadzori v restavracijah.
5.2.1 Analiza razgovorov
Na podlagi opravljenih razgovorov ugotavljam, da je morski datelj kot vrsta dobro
zavarovan s številnimi predpisi in zakoni. Težave nastajajo predvsem pri nadzoru
restavracij in občutno prenizkih globah za lastnike restavracij, kjer morske datlje
strežejo.
Inšpektorji so si enotni, da zakon omenja le nekatere inšpekcijske službe, ki naj bi se
z dotično težavo ukvarjale, pa še te svoje delo prelagajo na službe, ki zanj zakonsko
sploh niso pristojne, saj je po zakonu izrecno določeno, kateri inšpektorji naj bi
nadzor opravljali. Prav to težavo izpostavlja ribiški inšpektor Smoje (2012), ki meni,
da bi bilo potrebno razmisliti o spremembi Zakona o ohranjanju narave in tako
pristojnosti prenesti na ribiško inšpekcijo, ki se s to problematiko največ ukvarja.
Inšpektorat RS za kmetijstvo, gozdarstvo, hrano in okolje je dal pobudo tudi
Inšpektoratu RS za okolje, da bi nadzor nad restavracijami opravljali skupaj, saj so
tudi okoljski inšpektorji pristojni za nadzor nad zaščitenimi vrstami. Okoljski
inšpektorat bi lahko temu problemu namenil več pozornosti, vsaj z nenapovedanimi
akcijami okoljskih inšpektorjev, po vsej Sloveniji.
Na moje vprašanje, zakaj inšpektorji ne stopijo v skupne akcije, pristojni
odgovarjajo, da so imeli intelektualno delavnico na temo skupnih akcij le enkrat, leta
2010 v Izoli. Na sestanku so svoje poglede na problematiko usklajevali predstavniki
ribiške, veterinarske in zdravstvene inšpekcije, predstavniki Zavoda za varstvo
narave, Zveze potrošnikov Slovenije, Carine, Morske biološke postaje in društva
52
Morigenos. Kljub dobrim predpisom o zavarovanju te ogrožene vrste školjk, se vsi
inšpektorji strinjajo, da so kazni za gostince prenizke in da bi osveščanje potrošnikov
ogromno pripomoglo k zmanjšanju nezakonite trgovine. Vsi inšpektorji so tudi
poudarili, da razmere v gostinstvu glede nadzora niso tako slabe, prav tako veliko
delajo na seznanjanju inšpektorjev z dotično problematiko, predvsem z deljenjem
brošure, ki jo je izdala ZPS v sodelovanju z ZRSVN. Zaključek posveta v Izoli je bil, da
je edina prava pot še naprej delati na osveščanju potrošnikov, pripomoglo pa bi tudi
to, da bi vsaka inšpekcija v sklopu svojih pristojnosti lahko gostincem izdajala globe
na licu mesta.
Na podlagi razgovora na sektorju kriminalistične policije sem prišla do ugotovite, da
sodelovanje policije, s carino in inšpektoratom poteka zelo dobro, saj se medsebojno
obveščajo in če je potrebno, tudi sestanejo in uskladijo. Prav tako dobro sodelujejo
glede operativnega vidika pridobivanja podatkov na terenu.
Težave nastajajo predvsem pri odkrivanju nezakonitih dejanj na morju, saj s svojim
čolnom redkokdaj dosežejo dobre rezultate. Strinjajo se, da bi bila policija na morju
veliko bolj učinkovita z uporabo več majhnih čolnov, ki dosegajo višje hitrosti, kot s
čolnom, ki ga imajo na razpolago in ki ga v šali večkrat primerjajo s Titanikom, ki
pluje v kopalni kadi.
Sodelovanje z okrožnim tožilstvom v Kopru, v zadnjih dveh letih poteka dobro, pred
tem pa so imeli na sektorju kriminalistične policije težave s povratnimi
informacijami, saj niso vedeli, ali je tožilstvo sploh vložilo obtožni predlog ali je
ovadbo zavrglo. Pogosto se srečujejo tudi s problemom, ko na Okrožno državno
tožilstvo podajo pobudo in tožilec predlaga izdajo odredbe, sodišče pa ne izdaja
odredb, češ, da ni zadostnih utemeljenih razlogov za sum kaznivega dejanja. Težave
pa imajo tudi pri pridobivanju odredb za hišne preiskave, predvsem kadar gre za
konkretne primere trgovine s prepovedanimi drogami in orožjem, saj morajo policisti
najprej zbrati dokaze, da lahko pridobijo odredbo sodišča.
Kaznovalna politika slovenskega sodstva je zelo mila, večina obtožencev je obsojenih
le na pogojne kazni, kar pomeni, da so tudi udeleženci v tihotapskih verigah bolj ali
manj povratniki. Problem slovenskega sodstva je predvsem v tem, da trgovine z
ogroženimi školjkami ne jemljejo resno, ker o njej očitno niso dovolj poučeni.
53
Za izboljšanje zakonodaje bi morali uvesti višje zaporne in denarne kazni.
Kriminalisti menijo, da bi šla večina tihotapcev raje v zapor, kot da bi plačali visoko
denarno kazen. V primerjavi s sosednjo Italijo in Hrvaško imamo v Sloveniji nizke
kazni, kar vodi v nezakonita dejanja. Kriminalistična policija je odkrila tudi nekaj
gostiln in restavracij, ki jih je predala v postopek ribiškemu inšpektorju, saj policija
gostinca lahko ovadi zgolj kot sostorilca, ki je sodeloval v združbi in zaščitene školjke
prodajal naprej in ukrepa, če pri tem ugotovi elemente kaznivega dejanja.
Na sektorju kriminalistične policije v Kopru menijo, da bi se moralo uživanje
prepovedanih sadežev obravnavati kot prekršek, kazni za gostince pa bi se morale
zvišati na vsaj 5.000 evrov na ugotovljeno kršitev. Danes namreč takšna kazen znaša
zgolj okrog 1.000 evrov, zato ta znesek vsak gostinec nekako že vnaprej prišteje k
ceni školjk. Če bi se enaka kazen pri posameznem gostincu ponovila, bi bilo smiselno
zapreti restavracijo, gostincu pa izreči prepoved opravljanja dejavnosti in mu odvzeti
licenco. Podobno prakso že izvajajo na Hrvaškem in v Italiji.
Tudi inšpektorji bi se lahko posluževali ukrepa, da po Zakonu o prekrških lahko
podajo predlog za izvedbo hišne preiskave, vendar se tega ne poslužujejo, saj s tem
področjem niso dobro seznanjeni.
Na Postaji pomorske policije izrecno poudarjajo, da je njihova prioritetna naloga
varovanje in nadzor državne meje ter Piranskega zaliva, sicer pa dobro sodelujejo s
Carinsko upravo RS in njihovo skupino za analizo tveganja. Izpostavljajo zgolj
problem pri sodelovanju z ribiškim inšpektoratom, ker ta deluje le v dopoldanskih
urah, saj so obravnavali primer nabiralca morskih datljev, ki so ga odkrili zvečer,
vendar je imel ribiški inšpektor že izklopljen službeni telefon, saj uradno ni bil več
na delu. Pomorski policisti tako morskih datljev niso zasegli, saj je to v izrecni
pristojnosti ribiškega inšpektorja.
Postaja pomorske policije bi se z uvedbo kaznovalne politike tudi za potrošnike
strinjala zgolj v primeru, da bi bile v vsaki restavraciji na stenah izobešeni napisi s
prepovedjo uživanja morskih datljev Prav tako se ne strinjajo s tem, da zloženke
razdeljuje policija, saj menijo, da je glavna naloga policije varovanje ljudi in
premoženja, razdeljevanje letakov pa sodi v pristojnost Pošte. Predlagajo, da bi bilo
smiselno razdeljevati letake prav preko Pošte Slovenija, in sicer v vsak nabiralnik.
54
S Carinske uprave RS svojega mnenja o smiselnosti uvedbe kaznovalne politike za
potrošnike niso posredovali, poudarjajo pa, da bi v primeru možnosti uporabe plovila
rade volje nadzirali tudi trgovino z morskimi datlji.
Med vladnimi institucijami je torej precej nejasnosti, tako glede pristojnosti, kot
tudi glede samega nadzora. Čeprav nekatere službe med seboj dobro sodelujejo, se
zdi, da nekatere med njimi odgovornost raje prelagajo druga na drugo, namesto da bi
bolj striktno izpolnjevale svoje pristojnosti, ki jim jih narekuje zakon.
Po podatkih ARSO (2004) so v Zakonu o ohranjanju narave iz leta 2004 kazni za
kršitelje še vedno navedene v nekdanjih slovenskih tolarjih, višina kazni pa se ni
spreminjala že devet let. Zakon o ohranjanju narave v 160. členu ureja kazni za
pravne osebe, in sicer od enega do desetih milijonov, inšpektor pa lahko izreče zgolj
najnižjo kazen, torej milijon. Ker pa večina gostincev ni pravnih oseb, temveč
samostojnih podjetnikov, se kazen zanje spremeni na 250 tisoč do 5 milijonov
nekdanjih tolarjev, inšpektor pa jih lahko oglobi zgolj z najnižjo kaznijo, torej 250
tisoč nekdanjimi tolarji. Danes je ta znesek enak tisočim evrov, kar pa je za gostinca
izredno nizka kazen. Inšpektorji so imeli le en primer v letu 2010, ko je bil eden
izmed pregledanih gostinskih lokalov registriran kot pravna oseba in so mu lahko
izrekli višjo kazen.
5.3 Dejavniki ogrožanja morskih datljev
5.3.1 Nabiralci
Po pogovoru z nabiralcem morskih datljev iz Rovinja, sem prišla do ugotovitve, da
morske datlje, odkar so zaščiteni, nabirajo celo leto, pomembno je le, da ni
premrzlo in da na plažah ni preveč ljudi. Zaradi sonca, ki lahko pokvari ulov, jih
nabirajo predvsem zjutraj in pred večerom. Nabiralci skrijejo orodja v gozdu ali
nekje blizu, potem pa se vrnejo in pazijo, da na obali ni veliko ljudi. Večkrat imajo
na obali tudi pomočnike, ki potapljača v vodi z žvižgi ali metanjem kamnov
opozarjajo, če se približuje morebitna nevarnost v obliki policistov ali ribiških
inšpektorjev. Školjke, ki jih naberejo v morju, pustijo skrite v vodi in jih pridejo iskat
kasneje, spravijo pa jih v platnene vreče. Pri nabiranju niso pozorni na brstenje, niti
na to, kakšno velikost dosegajo. Morske datlje iz kamnov, kamor se zavrtajo školjke,
vlečejo s pincetami, še prej pa kamne razbijejo s pnevmatskimi kladivi. Včasih so jih
nabirali tako, da so iz morja izvlekli skale na obalo, kjer so jih nato razbijali z
55
navadnimi kladivi, danes pa se za to uporabljajo močnejša orodja, predvsem
podvodna pnevmatska kladiva. Razbijanje skal pod vodo je namreč preveč slišno,
zato so pozorni na morebitne ljudi na obali. Skale, v katerih se skrivajo morski datlji,
potapljači najlažje opazijo, če so v bližini morski ježki, saj le-ti, živijo v čisti vodi, ki
jo prav tako obožujejo morski datlji. Navadno pa se ježki in morski datlji nahajajo
prav na isti skali.
Morske datlje največkrat nabira sam ali v družbi prijatelja, s katerim se izmenjujeta.
Navadno eden na obali pazi, drugi pa se potaplja. Po njegovem mnenju je varneje,
če se v morje spuščajo z obale, kot pa da bi se v morje potapljali s čolna, ker si tako
bolj opazen, prav tako pa je hrvaška policija uvedla tudi podvodne sonarje, ki so
pritrjeni na čoln in med nadzorom po morju opozarjajo na morebitno razbijanje skal
pod morsko gladino. Med nabiranjem se je moj sogovornik že srečal s policisti, ki so
pregledovali stanje na morju, vendar mu je svoj ulov uspelo še pravočasno skriti, ker
je policijski čoln nad sabo dovolj hitro opazil. Povedal je tudi, da se je potrebno za
eno porcijo datljev potopiti približno desetkrat na dah. Za večje količine morskih
datljev, ki nato romajo v gostilne, pa se potapljajo z jeklenkami, v večjih in dobro
organiziranih skupinah na različnih mestih hkrati. Na Hrvaškem se cena za kilogram
morskih datljev, ki jih nato prodajajo naprej, giblje med 45 in 55 evri Miki (osebni
intervju, 10. 8. 2012).
5.3.2 Tihotapci
Po besedah nekdanjega ribiča iz okolice Kopra, ki je bil nekoč tudi sam aktiven
nabiralec in trgovec, je trgovina z morskimi datlji potekala že v času nekdanje
Jugoslavije, preko kopenskih mejnih prehodov, redko tudi po morju. Trgovina je
potekala izključno iz Jugoslavije v sosednjo Italijo. Začetki trgovanja segajo v
zgodnja sedemdeseta leta, ko so se z nabiranjem morskih datljev ukvarjali pretežno
domačini na Obali, nato pa so jih prodajali v Italijo, kjer so imeli, še zlasti v Trstu in
Gorici, redne odjemalce. S tihotapstvom in trgovino morskih datljev naj bi se začeli
ukvarjati prav Italijani, ki po njegovih besedah še danes obvladujejo in nadzirajo to
trgovino. Morski datelj pred letom 1993 še ni bil zavarovan, tako da so jih lahko
nabirali in jedli vsi, le čez mejni prehod jih ni bilo dovoljeno voziti, čeprav so v
večini primerov cariniki ljudem dovolili prenesti nekaj školjk za lastne potrebe. Če pa
so na kopenskih mejnih prehodih zasegli večje količine školjk, so navadno te školjke
odnesli v ribarnico ali so jih prodali gostincem. Ribič je povedal, da so slovenski
nabiralci morske datlje nabirali od Debelega rtiča do Novega grada, najbolj množično
56
pa so jih nabirali v okolici Kanegre, kjer je morsko dno že dodobra uničeno. V Italijo,
predvsem v Trst so jih vozili sami, nekateri pa so imeli stranke po celi severni Italiji.
Vozili so jih celo do Milana, z nabiranjem in trgovino pa so se ukvarjali tudi t.i.
vikend turisti iz Trsta, ki so v Slovensko in Hrvaško Istro, pod krinko kopalcev hodili
nabirati le školjke. Trgovina takrat še ni bila tako problematična, saj morski datlji še
niso bili zavarovani, zato tudi nadzor ni bil poostren ali pa se je bolj slabo izvajal.
Krožijo namreč tudi zgodbe, da so včasih zasežene školjke pojedli kar cariniki sami.
Slika 6 Načini nabiranja morskih datljev: kladivo, pnevmatsko kladivo, eksploziv (vir: ARSO,
2012)
Po letu 1991, ko se je Slovenija osamosvojila, se je začelo tudi tihotapljenje morskih
datljev iz Hrvaške v Slovenijo, trgovina iz Slovenije v Italijo pa je še zmeraj potekala
po začrtanih poteh. V obdobju vojne na Hrvaškem se školjk ni tihotapilo, saj je bila
kontrola na mejnih prehodih poostrena, pa tudi tihotapcev ni bilo veliko. Kasneje, ko
se je povpraševanje gostincev po morskih datljih povečalo, pa se je počasi začela
vzpostavljati veriga ljudi, ki so te školjke redno dobavljali v različne gostilne. Del
školjk je ostal v Sloveniji, del pa so jih je pretihotapili v Italijo, kjer so jih in jih še
vedno plačujejo bolje kot Slovenci. Ker v Sloveniji morski datlji še niso bili
prepovedani, v Italiji pa je bila zakonodaja glede tega že strožja, so Italijani na
porcijo morskih datljev raje hodili v Slovensko in Hrvaško Istro, tako hrvaški, kot
slovenski gostinci, pa so zaradi italijanske zaostrene zakonodaje privabljali
italijanske goste in s školjkami mastno služili Ribič (osebni intervju, 23. 8. 2012).
Trgovina je potekala v glavnem preko glavnih mejnih prehodov, kot so Dragonja,
Sečovlje in Sočerga ter maloobmejnih prehodov, ker so bili tihotapci v glavnem
domačini in so lahko uporabljali maloobmejne prepustnice, bolj ali manj pa so se
poznali tudi s cariniki.
Leta 1993 je Slovenija sprejela Uredbo o zavarovanih prosto živečih živalskih vrstah,
s katero je bil morski datelj kot vrsta prvič zavarovan, vendar se trgovina ni
57
zmanjšala, saj uredba ni imela kazenskih sankcij. Od leta 2004, ko je Slovenija
vstopila v EU, se je nadzor po besedah ribiča (2012) povečal, s tem pa so se začele
oblikovati tudi prve organizirane skupine, ki so tihotapile školjke, med katerimi so in
še vedno prednjačijo morski datlji.
Leta 2007 je Slovenija postala država članica schengenskega območja in je odpravila
nadzor na notranjih kopenskih in morskih mejah z Avstrijo, Italijo in Madžarsko.
Nadzor na meji s Hrvaško, ki je postal schengenska zunanja meja, se je tako dodatno
poostril.
Iz tabele carinskih zasegov, ki sem jo predstavila v nadaljevanju diplomske naloge, je
jasno razvidno, da se je nadzor nad tihotapljenjem in prodajo morskih datljev pričel
resno izvajati šele po letu 2003, ko tudi opazimo, da je teh zasegov vsako leto več
(CURS, 2012).
Ribič (2012) opozarja na problem pri tihotapljenju morskih datljev, ki se kaže v tem,
da morski datlji spadajo med hitro pokvarljivo blago in jih je potrebno dostaviti na
krožnik, v le nekaj urah po nabiranju, sicer se pokvarijo. Nabrani morski datlji zdržijo
največ dva dni, na ledu ali v morski vodi.
Družbe, ki se ukvarjajo s trgovino z morskimi datlji, so dobro organizirane skupine
ljudi, ki imajo z določenimi gostinci nekakšen tih sporazum, da jih redno dostavljajo.
Cena datljev se je v letih 2005-2008 gibala med 40 in 45 evrov za kilogram, danes pa
se cena morskih datljev giblje že med 65 in 90 evrov za kilogram. Gostinci jih seveda
svojim gostom prodajo še enkrat dražje. Školjka je zaradi svoje vrednosti v gostilnah
dobila pomenljivo elitno noto, kar pomeni, da si jo lahko privoščijo le bolj premožni
državljani Ribič (osebni intervju, 23. 8. 2012).
5.3.3 Gostinci
Simšič in Smoje (2012) sta v osebnem intervjuju dejala, da gostinci skrbijo za
nemoteno ponudbo morskih datljev na krožnikih svojih petičnih gostov. Morski datlji
so postali specialiteta, ki se jo streže posebnim gostom »pod mizo«, po navadi v
prikritih kotičkih restavracij ali odmaknjenih prostorih, stran od drugih gostov.
Po različnih informacijah, ki jih je pridobil ribiški inšpektor Smoje (2012), se morski
datlji prodajajo po celi Sloveniji; od Obale, Ljubljane, Celja, Maribora, Kranja, do
58
Gorice. To naj bi bile prestižnejše oziroma elitne restavracije, v katere pogosto
zahajajo tudi gostje iz političnih krogov. Tako imajo inšpektorji težave z iskanjem
prepovedanih sadežev, saj jih gostinci hranijo v privatnih prostorih. Na Obali ima
veliko restavracij lastna stanovanja v istih ali sosednjih poslopjih, zato jih gostinci
lahko hranijo doma v hladilniku in jih pripravijo po predhodnem naročilu. Večkrat se
gostinci med obiskom inšpektorjev izgovarjajo, da so si jih gostje pripravili sami, oni
pa so jim v uporabo dali le kuhinjo. Predvsem pa gostinci menijo, da če ne bi imeli
morskih datljev, bi italijanski gostje zahajali drugam. Tako pa poleg porcije datljev
naročijo še drugo hrano, sladice, pijačo, kar gostincem prinaša lep zaslužek.
Prepričani so namreč, da če morskih datljev ne bodo imeli, bodo Italijani pač poiskali
gostilno, kjer jih imajo R. Smoje (osebni intervju, 19. 6. 2012).
Slika 7 Strežba morskih datljev v restavraciji (vir: ARSO, 2012)
Po besedah ribiškega inšpektorja in znancev, sta v Ljubljani dve znani restavraciji,
kjer morske datlje redno prodajajo, a le izbranim gostom. Lahko pa se vam tudi
zgodi, da boste postreženi, čeprav vas ne bodo poznali, kot se je pred časom zgodilo
znanki, ki je naključno zašla na večerjo, v eno izmed restavracij v Ljubljani, kjer so
za sosednjo mizo večji skupini ljudi, med katerimi je bila tudi znana oseba, postregli
morske datlje. Ker je tudi sama ljubiteljica školjk, jih je naročila in bila z njimi takoj
postrežena. Za dve porciji morskih datljev sta s fantom odštela 90 evrov. To znano
osebo sem kasneje vprašala ali so morske datlje predhodno naročili ob sami
rezervaciji mize ali so jim jih ponudili gostinci sami. Odgovor je bil, da so jih v
restavraciji ponudili sami, češ, da so školjke ravnokar dobili in so še čisto sveže.
59
Skupina, ki je bila iz Beograda je ponudbo presenečena, a z navdušenjem sprejela.
Gostinci znajo premeriti svoje goste, zato točno vedo, komu in na kakšen način
datlje lahko ponudijo.
Cena za pol kilogramsko porcijo morskih datljev v Ljubljani se po zadnjih
informacijah giblje med 90 in 125 evri. Ko gost v restavraciji želi naročiti morske
datlje, ga mora gostinec seveda osebno poznati, drugače mu jih navadno ne
postreže. Šifra za naročilo datljev je »morski krompir«, »morski njoki« ali »morski
čevapčiči«. Problem pri prodaji morskih datljev v restavracijah nastaja predvsem
zaradi zastrupitev, ki se lahko pojavijo, saj so vse školjke v restavracije dostavljene
na črno in zato tudi niso deležne sanitarnega pregleda R. Smoje (osebni intervju,
19. 6. 2012).
Po besedah veterinarske inšpektorice, se večina školjk odpre že med samim
prevozom oziroma tihotapljenjem, saj jih v večini primerov prevažajo v nehigienskih
razmerah. Kazni za gostince so izredno nizke, nadzor je slab, zato strahu gostincev
pred inšpekcijo ni zaznati M. Novinec (osebni intervju, 23. 10. 2012).
Simšič nadalje pojasnjuje, da naj bi nekateri gostinci inšpektorjem med obiski celo
prikrito grozili. Inšpektor, ki je obiskal znano elitno restavracijo v Ljubljani, je
naletel na primer, ko se je za sosednjo mizo usedlo pet korpulentnih moških in ga
samo molče opazovalo, ne da bi si naročili hrano. Inšpektor se je v tem primeru
odzval z odhodom iz restavracije. Take prikrite grožnje naj bi bile pogoste, prav tako
zasmehovanje ter norčevanje iz inšpektorjev I. Simšič (osebni intervju, 13. 12. 2012).
Po besedah Smojeta so bili pred leti morski datlji, že v času, ko so bili zakonsko
prepovedani, celo na pladnjih protokolarnih snidenj na Brdu pri Kranju in so jih z
jedilnikov umaknili šele po urgiranju Zavoda RS za varstvo narave. Nekdanji nabiralec
in trgovec je povedal, da je imel v primeru, ko se je v kakšno izmed obalnih
restavracij na kosilo vozila politična elita, celo posebna naročila, da mora nujno
priskrbeti kilogram ali dva morskih datljev, ker se je na kosilo najavil kakšen minister
in celo predsednik Vlade R. Smoje (osebni intervju, 19. 6. 2012).
60
5.3.4 Potrošniki
Potrošnike bi lahko označili za glavne krivce, da se morski datlji še vedno nabirajo in
prodajajo. Večinoma so seznanjeni z dejstvom, da je ta školjka prepovedana, vendar
pa v nobenem izmed zakonov ni izrecno zapisano, da se kaznuje tudi uživanje teh
morskih sadežev. Zato se gostinci tej dobičkonosni morski poslastici nočejo upreti in
še dodatno spodbujajo nezakonito trgovino in jih strežejo svojim »posebnim« gostom,
ki navadno, ko pridejo na večerjo, že vedo kaj bodo dobili ali pa hodijo na večerje
prav v restavracije, kjer vedo, da jih pogosto imajo R. Turk in T. Trampuš (osebni
intervju, 19. 6. 2012).
V pogovorih z različnimi sogovorniki o morebitni spremembi kaznovalne politike, ki bi
lahko zadela tudi potrošnika in sankcionirala tudi uživanje morskih datljev, sem
dobila različne odgovore. Predvsem kriminalisti, cariniki in inšpektorji se s tem
strinjajo, pomorski policisti pa niti ne. Menijo namreč, da bi bilo težko dokazljivo
sankcionirati uživanje določenih vrst školjk v primeru, da so na krožniku mešane
školjke, med katerimi so tudi morski datlji. Če bi na krožniku potrošnika odkrili
določeno vrsto prepovedanih školjk, pa bi bilo to izvedljivo, saj bi lahko v tem
primeru dokazovali, da gost točno ve, da naroča školjke, ki niso navedene na
jedilnem listu in se tudi zaveda, da so zaščitene in prepovedane.
Tudi v predlogu za uvrstitev morskega datlja na listo CITES, ki sta ga predlagali
Slovenija in Italija, so prišli do zaključka, da ima morski datelj zelo prepoznavno
obliko, obliko datlja, ki bi ga načeloma težko zamenjali za drugo vrsto školjke. Zato
je tudi pričakovano, da bo zainteresirana oseba sposobna prepoznati razliko (CITES,
2004).
Ker školjke v devetdesetih letih še niso bile zaščitene in se je z njimi prosto trgovalo,
ljudje oziroma potrošniki težko razumejo, da so prepovedane, čeprav je bila prva
prepoved sprejeta že z Uredbo o prosto živečih živalskih vrstah, leta 1993.
Po pogovorih s prijatelji, znanci in sodelavci sem prišla do ugotovitve, da jih skoraj
vsi radi jedo, večina se jim ne bi odrekla niti za ceno uničenja morskega ekosistema,
medtem, ko se jih nekateri, malo bolj osveščeni, načrtno izogibajo prav zaradi
varovanja okolja. Na slovenski obali jih domačini nabirajo zelo redko, pa še to zgolj
za lastno uporabo, za organizirano nabiranje ali trgovanje jih je preprosto ostalo
premalo. Večinoma jih Slovenci, predvsem tisti, ki zaradi takšnih in drugačnih
61
razlogov prisegajo na to morsko delikateso, v poletnih mesecih uživajo ob hrvaški
obali, predvsem v srednji in južni Dalmaciji. Tisti, ki živijo ob slovenski obali in si
želijo porcije teh školjk, pa si sem ter tja privoščijo kakšen kilogram, ki ga preko
znancev naročijo od nabiralcev na Hrvaškem.
5.4 Organi nadzora in zakonodaja - Inšpektorat
Zavod RS za varstvo narave poudarja, da je morski datelj zaščiten s številnimi
slovenskimi predpisi in mednarodnimi konvencijami:
- Konvencija o biološki raznovrstnosti
- Konvencija o mednarodni trgovini z ogroženimi prosto živečimi živalskimi in
rastlinskimi vrstami - CITES ali Washingtonska konvencija
- Barcelonska konvencija ali konvencija za varstvo morskega okolja in obalnega
območja Sredozemlja
- Bernska konvencija ali konvencija o varstvu prosto živečega evropskega
rastlinstva in živalstva ter njunih naravnih življenjskih prostorov
- Direktiva sveta o ohranjanju naravnih habitatov ter prosto živečih živalskih in
rastlinskih vrst
- Uredba o zavarovanih prosto živečih živalskih vrstah
- Pravilnik o uvrstitvi ogroženih rastlinskih in živalskih vrst v rdeč seznam
- Kazenski zakonik RS (ZRSVN, 2012).
V Sloveniji ima pristojnosti nad izvajanjem določb Zakona o ohranjanju narave
Ministrstvo za kmetijstvo in okolje oziroma Inšpektorat RS za kmetijstvo in okolje.
Osnovna dejavnost inšpekcije za okolje in naravo je izvajanje uradnega nadzora
spoštovanja okoljevarstvenih, naravovarstvenih in vodovarstvenih predpisov, ter
predpisov s področja nadzora kemikalij in gensko spremenjenih organizmov
(Inšpektorat RS za kmetijstvo in okolje, 2012).
62
5.4.1 IRSKO - Inšpektorat RS za kmetijstvo In okolje
prej Inšpektorat RS za kmetijstvo, gozdarstvo, hrano in okolje
5.4.2 Lovska in ribiška Inšpekcija
Zakon o ohranjanju narave v 151. členu določa, da inšpekcijski nadzor nad
izvajanjem določb tega zakona in predpisov oziroma ukrepov, izdanih na njegovi
podlagi, izvajajo inšpektorji, pristojni za ohranjanje narave in lovski inšpektorji, če
se določbe nanašajo na živalske vrste (Zakon o ohranjanju narave, 2004).
Smoje (2012) pojasnjuje, da je okoljski inšpektorat po zakonu določen kot glavni
nadzorni organ. Poleg njega pa se z nadzorom največ ukvarja prav ribiška in
veterinarska ter zdravstvena inšpekcija. Ribiška inšpekcija med drugim v ZON sploh ni
omenjena, njen nadzor poteka na podlagi dobre volje ribiških inšpektorjev.
Ugotavljam, da nadzor nad nezakonitim nabiranjem in prodajo v Sloveniji opravljata
izključno ribiška in lovska inšpekcija s skupnimi akcijami. Nadzor nad prometom z
morskimi datlji, inšpektorji izvajajo s pregledom kuhinj izbranih restvracij in
iskanjem sledljivosti morskih organizmov in rib. Lovska inšpekcija pa medtem
preverja za ptice. Pri preverjanju restavracij inšpektorji pregledajo vse dokumente
in listine, ki so vezane na ribjo prehrano in školjke, kar pomeni, da praktično
nadzirajo ribo od mreže do krožnika. Vsak gostinec mora imeti na dobavnici
zabeleženo, od koga je ribo kupil in če jo je kupil od grosista, lahko inšpektorji nato
preverijo pri grosistu, od katerega ribiča je bila riba kupljena, ter s katero barko je
bila ulovljena. Če bi ribič ribo kupil v tujini, pa je inšpektorjevo delo, da ugotovi od
katerega podjetja jo je kupil. V primeru, da bi slovenski ribiški inšpektor zahteval
pregled verodostojnosti v tujini, bi inšpektor v tujini moral priti do ribiča, ki je ribo
ujel R. Smoje (osebni intervju, 19. 6. 2012).
Inšpektorji večino nadzora izvajajo po ribarnicah na Obali, v Gorici, Ljubljani in
Mariboru. Težave nastajajo zato, ker slovenski gostinci kupujejo ribe od slovenskih
ribičev, jih očistijo ter zamrznejo in zgodi se, da ribe ostanejo zamrznjene tudi po 6
do 8 mesecev. Inšpektorji imajo tako težave s kontroliranjem hrane za nazaj.
Inšpektorjev nadzor na morju poteka s čolnom. Vsak ribič mora voditi ladijski
dnevnik, ki je osnova za prodajo rib. Ribiški inšpektorji izvajajo nadzor na terenu v
povprečju trikrat na teden, ostalo delo pa opravijo v pisarni. Inšpektorji redno
63
izvajajo tudi nočne preglede, nadzor pa je predvsem odvisen od problematike na
terenu.
Problem pri nadzoru nad nezakonito trgovino in prodajo morskih datljev nastaja tudi
zato, ker so te školjke v gostilne največkrat pripeljane na črno, kar pomeni, da so
brez ustreznega pregleda in lahko pri gostih povzročijo tudi zastrupitve. Ker je
ribiških inšpektorjev zelo malo, poleg morja pa nadzirajo tudi sladke vode, je nadzor
otežen. Po zadnjih podatkih imamo v Sloveniji dva inšpektorja za morsko ribištvo in
pet inšpektorjev za sladkovodno, kar je premalo. Ker smo z vstopom v EU dolžni
upoštevati evropske uredbe, ki jih je kar precej, nastajajo težave, saj inšpektorji
dela med seboj ne morejo zamenjati ali si pomagati pri zakonodaji, kajti ribiški
inšpektorji, ki nadzirajo morje, niso poučeni o uredbah za sladke vode in obratno R.
Smoje (osebni intervju, 19. 6. 2012).
Ribiški inšpektor Smoje (2012) meni, da bi bilo v prihodnje smiselno v nadzor
restavracij po celotni Sloveniji, vključiti tudi okoljske inšpektorje, ki kljub temu, da
so za to zakonsko pristojni, ne vršijo nadzora, čeprav so kadrovsko bolj podkovani in
jim je večina restavracij v posameznih večjih mestih, bolj znana. Ribiški inšpektorji
namreč ne poznajo vseh restavracij po Sloveniji in nimajo ne časa, ne kadrovskih
zmogljivosti, da bi lahko širili nadzor. Seznanjeni so z imeni restavracij po vsej
Sloveniji; od Ljubljane, Maribora, Celja, do Gorice, itd., kjer morske datlje še vedno
strežejo, vendar žal ne morejo ukrepati in vršiti nadzora, ker je zaposlenih premalo.
Okoljski inšpektorat pa ima v svojih osmih območnih enotah po vseh večjih slovenskih
mestih, zaposlenih približno 55 inšpektorjev. S skupnimi močmi, bi tako lahko izvajali
strožji nadzor tudi drugod po Sloveniji. Ker inšpekcija za okolje in prostor trenutno
spada pod okrilje Ministrstva za kmetijstvo in okolje, kamor spada tudi ribiška in
lovska inšpekcija, so ribiški inšpektorji na okoljsko inšpekcijo podali pobudo, da bi
glede morskih datljev začeli izvajati nadzore po restavracijah skupaj. Okoljska
inšpekcija interesa ni izkazala, izgovorili pa so se, da tega nimajo v programu in da
to ne spada v njihove pristojnosti R. Smoje (osebni intervju, 19. 6. 2012).
Smoje (2012) nadalje pojasnjuje, da ribiški inšpektorji opravljajo svoje delo
večinoma na podlagi prijav, ki jih dobijo od drugih inšpektorjev, od ljudi, včasih celo
od kriminalnih združb, ki so si med seboj konkurenčne in rade izdajajo konkurenco
ter si na ta način odvzemajo posel. V desetih letih so ugotovili, da ni več toliko javne
ponudbe, kot jo je bilo v preteklih letih, ko je bil nadzor manjši, zato so se tudi cene
64
dvignile. Morske datlje naj bi ponujale še vedno ene in iste restavracije, le da to
sedaj počnejo na bolj prikrit način - ponujajo jih le izbranim gostom. Če so pred leti
inšpektorji med restavracijami našli dvajset odstotkov tistih, ki so ponujale morske
datlje, je ta odstotek po letu 2010 naglo upadel. Ribiški inšpektorji odkrijejo
prepovedane datlje le še v dobrih dveh odstotkih vseh pregledanih restavracij R.
Smoje (osebni intervju, 19. 6. 2012).
Ribiški inšpektorji dobro sodelujejo s Carino in Policijo, prav tako so ob odkritih
primerih prekrška, obveščeni s strani Zavoda za varstvo narave, nezadovoljni pa so
predvsem z zakonodajo, ki onemogoča pošteno kaznovanje gostincev, saj so po
njihovem mnenju kazni tako nizke, da gostince na nek način ščitijo R. Smoje (osebni
intervju, 19. 6. 2012).
Smoje (2012) nadalje pojasnjuje, da ribiški inšpektor lahko poda predlog za prekršek,
na podlagi Uredbe o zavarovanju ogroženih živalskih vrst, ki je v veljavi od leta 1993
in na podlagi Zakona o ohranjanju narave, ki v 160. členu ureja kazni za prekrške: z
denarno kaznijo od 1,000.000 do 10,000.000 nekdanjih tolarjev, kar je preračunano
od 4.177,11 evrov do 41.771,09 evrov, se kaznuje za prekršek pravna oseba, vendar
pa lahko inšpektorji po zakonu izrečejo zgolj najnižjo kazen, torej milijon nekdanjih
tolarjev, hkrati pa ugotavljajo, da večina gostincev niso pravne osebe, temveč
samostojni podjetnik, za katere znaša kazen za prekršek od borih 250.000 do
5,000.000 nekdanjih tolarjev, kar je preračunano od 1.044,28 evrov do 20.885,55
evrov. Inšpektor seveda lahko izreče najnižjo kazen, v tem primeru bi to bilo
1.044,28 evrov (Zakon o ohranjanju narave, 2004).
Smoje (2012) poudarja, da je bil Zakon o ohranjanju narave sprejet že leta 1999, ter
pet let pozneje spremenjen in dopolnjen, kar pomeni, da se kazni niso spreminjale
devet let. Smoje (2012) opisuje banalen primer, ki ga je kot ribiški inšpektor doživel
med pregledom in zasegom morskih datljev v eni izmed restavracij, ko se je gostinec
pritožil, da mu državni protokol naroča morske datlje, inšpektor pa mu jih zasega.
Drug tak primer, ki ga je doživel med pregledom, pa je bilo moledovanje gostinca,
naj mu pusti vsaj dve porciji datljev, ker se je na večerjo naročil tržaški župan.
Takšnih primerov naj bi bilo še vedno veliko R. Smoje (osebni intervju, 19. 6. 2012).
65
5.5 Organi nadzora in zakonodaja - Uprava za varno hrano,
veterinarstvo in varstvo rastlin (prej Veterinarska Uprava RS)
5.5.1 Veterinarska inšpekcija
Po razgovoru s pristojnimi na Veterinarski upravi RS, ugotavljam, da ima trgovina z
morskimi datlji v Sloveniji neko konstanto, ki se kaže predvsem pri stalni ponudbi, v
določenih restavracijah. Do leta 2010 je bilo zasegov veliko, od takrat jih je mnogo
manj.
Novinec (2012) pojasnjuje, da lahko Veterinarska inšpekcija na podlagi 50. člena
Zakona o prekrških, začne postopek za prekršek po Uredbi o določitvi prekrškov za
kršitve odločb uredb Skupnosti s področja Zakona o veterinarskih merilih skladnosti,
in kršitelje oglobi če:
- 3. odstavek 2. člena: dá v promet živila, ki niso varna (1. odstavek 14. člena
Uredbe 178/2002) – globa od 500.000 sit do 15.000.000 sit, kar je preračunano
od 2.088,55 evrov do 62.656,64 evrov.
- 1. odstavek 3.člena: ne zagotovi sledljivosti v (skladu z 18. členom Uredbe
178/2002) - globa od 400.000 do 10.000.000 sit, kar je preračunano od
1.670.84 do 41.771,09 evrov.
- 1. odstavek 5. člena: dá v promet živila iz obrata, ki ni registriran ali odobren
(1. odstavek 4. člena Uredbe 853/2004) - globa od 500.000-15.000.000 sit, kar
je preračunano od 2.088,55 evrov do 62.656,64 evrov.
- 3. odstavek 5. člena: ne uporabi oznake zdravstvene ustreznosti ali
identifikacijske oznake (v skladu s 5. členom Uredbe 853/2004).
- 5. odstavek 5. člena: ne zagotovi, da so pošiljke živil opremljene s certifikati
ali drugimi dokumenti (v skladu s 1. odstavkom 7. člena Uredbe 853/2004).
Veterinarska inšpekcija dobro sodeluje tudi z italijanskimi kolegi, saj so školjke, ki
jih tihotapijo preko Slovenije, večinoma namenjene v sosednjo Italijo. Ko policija,
Carina ali ribiški inšpektor ugotovijo kršitev, najprej pokličejo Veterinarsko
inšpekcijo, ki lahko kršitelja posebej oglobi. Nato pokličejo higiensko službo, ki s
66
posebej prirejenimi vozili, školjke odpelje v Ljubljano na uničenje M. Novinec
(osebni intervju, 23. 10. 2012).
5.6 Organi nadzora in zakonodaja - Zdravstveni Inšpektorat RS
(ZIRS)
Zdravstveni inšpektorat v okviru Ministrstva za zdravje pokriva sedemnajst področij,
med njimi tudi področje varstva hrane. Zdravstveni inšpektorji zagotavljajo, da so
živila, ki jih zaužijemo v raznih restavracijah, ustrezno pregledana in higienično
neoporečna. Prijave obravnavajo na podlagi njihove vsebine, prioritetne pa so tiste,
ki opozarjajo na sum okužbe ali zastrupitve z živilom. Če torej nekdo po kosilu ali
večerji v neki restavraciji zboli in sumi, da je se slabo počuti prav zaradi hrane, ki jo
je tam zaužil, lahko o tem obvesti zdravstveno inšpekcijo, ki bo v restavraciji
opravila izredni nadzor in skušala odkriti nepravilnosti A. Mojškrc (osebni intervju,
15. 2. 2013).
Zdravstveni inšpektor ima pristojnosti za kaznovanje po: Zakonu o zdravstveni
ustreznosti živil, ter predmetov in snovi, ki prihajajo v stik z živili in po Zakonu o
veterinarskih merilih skladnosti, ki povzema tudi evropske direktive, kot sta; Uredba
(ES) 882/2004 o izvajanju uradnega nadzora, ki zagotavlja preverjanje skladnosti z
zakonodajo o krmi in živilih ter s pravili o zdravstvenem varstvu in zaščiti živali, ter
Uredba (ES) 852/2004 o higieni živil (Zakon o veterinarskih merilih skladnosti, 2005).
Globa, ki jo lahko izreče zdravstveni inšpektor se giblje od 2.000 do 15.000 evrov, če
dá gostinec v promet živila, ki niso varna ali če živila ne zagotavljajo sledljivosti.
Morski datlji, ki jih strežejo v restavracijah, niso zdravstveno pregledani, saj se
največkrat transportirajo v neustreznih pogojih, polovica pa se jih že med samo potjo
odpre, kar pomeni, da niso varni in primerni za uživanje. Gostinci navadno skuhajo
tudi že odprte školjke, ki so po vseh zdravstvenih standardih neužitne in zdravju
škodljive. Tako lahko pride zastrupitev, vendar pa se po drugi strani tudi gosti, ki se
zastrupijo s hrano, za katero vedo, da je zakonsko prepovedana, a so jo kljub temu
naročili, izogibajo prijav zdravstvenim inšpektorjem. Zdravstveni inšpektorat v vseh
letih, odkar opravlja nadzor, ni dobil niti ene prijave zastrupitve z morskimi datlji.
Več zastrupitev se je pojavilo v primerih uživanja klapavic, dondol, ostrig, pokrovač
in drugih A. Mojškrc (osebni intervju, 15. 2. 2013).
67
Iz pogovora z zdravstveno inšpektorico lahko sklepam, da so gostinci glede morskih
datljev pozorni do te mere, da odprte školjke zavržejo, saj nočejo tvegati
zastrupitve svojih gostov.
5.7 Organi nadzora in zakonodaja - Carinska Uprava RS
Iz pogovora s Carinskim uradom Koper, izpostava Dragonja, sklepam, da je
tihotapljenje več let potekalo preko kopenske meje, predvsem v poletnih mesecih,
ko je turistična sezona na višku in med Velikonočnimi prazniki. Tihotapci pa se
naključno pojavljajo skozi vse leto. Večino zasegov morskih datljev v Sloveniji so
opravili cariniki, ki so imeli že leta 2003 obsežno akcijo poostrenih pregledov zaradi
tihotapljenja morskih datljev in v kateri so v samo enem mesecu, zasegli dvakrat po
53 kilogramov teh školjk. V prvem primeru je šlo za enourni detajlni pregled vseh
avtomobilov, ki so prečkali kopensko mejo, v drugem primeru, pa so cariniki
informacije prejeli s strani Policije, ki jim je sporočila, v katerem avtu in ob
približno kateri uri, se bo tihotapec pripeljal na mejo. Cariniki so vse morske datlje,
zasežene pred letom 2004, ko je Slovenija vstopila v EU, predali v ribarnice, kjer so
jih nato legalno prodali. Po letu 2004, ko je Slovenija postala članica Evropske unije,
pa so morali vse zasežene morske datlje po zakonodaji predati Veterinarski
inšpekciji, od koder so jih nato predali higienski službi na uničenje. Cariniki so
zasežene morske datlje nekajkrat celo polili z varekino, da jih med potjo do
Veterinarske inšpekcije ne bi kdo pojedel V. Milunovič (osebni intervju, 15. 7. 2012).
Carina na meji opravlja preglede na podlagi podatkov, prejetih s strani internih virov
oziroma virov, prejetih na račun sodelovanja z domačo in tujo policijo, pretežni del
pregledov pa se izvaja na podlagi lastnih ocen in izkušenj. Imeli so nekaj primerov,
ko so pošiljko najavili anonimno, carina pa je bila o pošiljkah školjk večkrat
obveščena tudi s strani hrvaških organov. Morske datlje so pretežno zasegali tujim
državljanom, imeli pa so tudi primer dveh mlajših žensk, domačink, ki sta morske
datlje skrivali v prtljažnem prostoru avtomobila, skrite za otroškim vozičkom. Ker gre
za hitro pokvarljivo blago, so količine običajno manjše, večinoma jih tihotapijo
osebe, ki so povezane s poslovanjem gostinskih lokalov oziroma kurirji, ki v njihovem
imenu ilegalni uvoz opravljajo. Po izkušnjah carinikov so tihotapci pri skrivanju školjk
zelo domiselni. Najpogosteje so morske datlje odkrili v prostoru za rezervno gumo, v
bokih vozila, v raznih tovarniško izdelanih odprtinah vozila, doma narejenih
»bunkerjih«, pod pokrovom motorja, blatnikih vozila in celo med osebno prtljago.
68
Imeli pa so tudi primer starejšega moškega, ki je sedeže avtomobila prekril s
školjkami in na njih sedel, tako, da so se cariniki pošalili, da so školjke do njih
prispele že skuhane V. Milunovič (osebni intervju 15. 7. 2012).
Cariniki dobro sodelujejo s Policijo in hrvaškimi organi, ter se medsebojno obveščajo.
Po besedah vodje Milunoviča (2012) je bila potrebna velika motivacija ostalih
carinikov pri iskanju morskih datljev, ker je bilo splošno znano, v katerih gostilnah jih
ponujajo, privoščili pa so si jih tudi sami V. Milunovič (osebni intervju 15. 7. 2012).
Da je trgovina z morskimi datlji v zatonu, bi težko rekli, saj so po njihovih besedah
tihotapci postali bolj iznajdljivi, vse pogosteje pa so za transport začeli uporabljati
tudi morsko mejo.
Statističnih podatkov zasegov od leta 1993, ko je bil morski datelj prvič zavarovan z
Uredbo o zavarovanju ogroženih živalskih vrst, ni, statistika zasege beleži pred
vstopom Slovenije v EU V. Milunovič (osebni intervju, 15. 7. 2012).
69
Tabela 2 Tabela zasegov morskih datljev Carinske uprave Republike Slovenije v obdobju 1993-
2012
leto Količina v kg
1993-2002 ni podatka
2003 171,00
2004 118,00
2005 149,00
2006 48,00
2007 136,00
2008 60,00
2009 /
2010 402,00
2011 /
2012 20,90
Carinska uprava RS je aktivno sodelovala tudi pri projektu »Morski datelj? Ne,
hvala!«, ki ga je pripravil ZRSVN v sodelovanju in s finančno pomočjo Kneževine
Monako.
Slika 8 Primer tihotapljenja morskih datljev (vir: ARSO, 2012)
70
Carinska uprava RS je tako v obdobju od leta 2010 do 2012 izvedla številne
aktivnosti:
- bila je ena od pobudnic za koordinirano delovanje inšpekcijskih organov, zato
so v ta namen sklicali sestanek, ki so se ga udeležili: CURS, Policija, Ribiški
inšpektorat, Tržni inšpektorat, Veterinarska inšpekcija in Zdravstvena
inšpekcija. Tematiko so obravnavali v okviru regijske koordinacije
inšpektorjev obalno-kraške regije, kjer so se sestali vsi inšpekcijski organi, ki
na tem področju delujejo usklajeno in pripravili operativni plan dela
- javnost je osveščala preko spleta ali neposredno (razstave, objave poročil o
delu, tiskovne konference,...)
- zadnji zaseg morskih datljev, ki ga je opravila Carinska služba, je bil oktobra
2012, ko so na mejnem prehodu Jelšane hrvaškemu državljanu zasegli skoraj
21 kilogramov morskih datljev
- z deljenjem zgibank so osveščali potnike, pri prehodih državne meje
Po zaključku projekta »Morski datelj? Ne, hvala!« marca 2013, je tako ZRSVN na
tiskovni konferenci Carinski upravi podelilo priznanje za uspešno sodelovanje (ZRSVN,
2013).
Carina vas lahko oglobi po Zakonu o izvajanju carinskih predpisov evropske skupnosti
(ZICPES)
- če je blago skrito vas carina lahko oglobi po 5. točki 1. odstavka 87. člena Zakona o
izvajanju carinskih predpisov Evropske skupnosti (Uradni list RS, št. 25/04 in vse
spremembe – v nadaljevanju ZICPES), če čez mejni prehod vnese na carinsko
območje ali iznese iz carinskega območja skrito blago, oziroma to poskusi storiti, z
namenom, da bi se s tem izognil carinskemu nadzoru ali kontroli carinskih organov.
- če blago ni skrito pa po 16. točki 87. člena Zakona o izvajanju carinskih predpisov
Evropske skupnosti: če ne vloži ali ne odda carinske deklaracije za blago, ali je ne
vloži ali ne odda za vse blago, ki naj bi bilo predmet enega od carinskih postopkov
(Zakon o izvajanju carinskih predpisov evropske skupnosti, 2004).
- iz 16. točke 4. člena Carinskega zakonika, če gre za blago komercialnega značaja,
ali za blago, za katerega so predpisane prepovedi ali omejitve pri uvozu ali izvozu.
71
5.8 Organi nadzora in zakonodaja – Policija, Policijska postaja
Koper, Sektor kriminalistične policije
Policija morske datlje zasega predvsem s klasičnimi metodami zbiranja obvestil in na
podlagi obvestil s strani drugih organov. Kršitelje lahko kaznujejo na podlagi
Kazenskega zakonika, če gre za kaznivo dejanje tihotapstva po 250. členu KZ-1, za
hudodelsko združevanje po 294. členu KZ-1, ter za kaznivo dejanje nezakonitega
ravnanja z zaščitenimi živalskimi in rastlinskimi vrstami po 344. členu KZ-1 (Kazenski
zakonik, 2008).
Po razgovoru s kriminalistično Policijo v Kopru, ugotavljam, da so v Sloveniji izvedli
nekaj obsežnih akcij, največ v sodelovanju s hrvaškimi in italijanskimi kolegi.
V sodelovanju z italijanskimi organi pregona so leta 2011 odkrili hladilnico, ki jo je
najel italijanski državljan in si na območju Slovenije v ta namen celo uredil začasno
prebivališče, od koder je lahko vodil vse posle, od hrambe, prevoza in distribucije
zaščitenih vrst školjk. Pomagali so mu domačini, ki so ga z morskimi datlji zalagali
D. Apollonia (osebni intervju, 19. 12. 2012).
Po podatkih Apollonia (2012) so koprski kriminalisti v sodelovanju s hrvaškimi
kriminalisti PU Istarska iz Pule in hrvaškega Urada za boj proti korupciji in
organiziranemu kriminalu (USKOK), konec avgusta 2010, odkrili skladišče na območju
Slovenije, ki ga je imel v lasti hrvaški državljan. Sodelovanje s hrvaškimi kriminalisti
so pričeli na pobudo hrvaškega Uskoka.
Po dolgotrajnem zbiranju obvestil in s prikritimi preiskovalnimi ukrepi, so ugotovili,
da je v kriminalno združbo vpletenih najmanj 17 oseb, ki so tihotapili prepovedane
školjke. V združbi so sodelovali štirje državljani Hrvaške iz območja Umaga, en
državljan Italije s stalnim bivališčem v okolici Kopra, ter dvanajst slovenskih
državljanov iz Pirana, Izole in Kopra. Slovenski policisti so avgusta 2010 pri Bertokih
ustavili enega izmed vpletenih v združbi in mu v avtomobilu našli 18 vreč morskih
datljev in 25 kilogramov drugih zaščitenih školjk. Sedemnajsterica naj bi
pretihotapila skupno 2.315,5 kilogramov zaščitenih morskih školjk, od tega 144
kilogramov dondol, najmanj 24 kilogramov kapesant in nekaj več kot 600 kilogramov
morskih datljev. Tihotapci so bili dobro organizirani; hrvaški del združbe je skrbel za
nabiranje zaščitenih morskih datljev, ki so jih nato z gliserji pretihotapili v Slovenijo,
72
kjer so jih prevzeli slovenski sostorilci, ki so skrbeli predvsem za skladiščenje, prevoz
in distribucijo do različnih restavracij na območju celotne Slovenije. Koprski
kriminalisti so podali kazenske ovadbe za dve kaznivi dejanji hudodelskega
združevanja, za katerega je po KZ-1 zagrožena zaporna kazen od 6 mesecev do 8 let
in sedem kaznivih dejanj nezakonitega ravnanja z zaščitenimi živalskimi in
rastlinskimi vrstami, za kar je zagrožena zaporna kazen od 6 mesecev do 10 let. Za
razliko od hrvaških osumljencev, katere so hrvaški kriminalisti privedli na zaslišanje k
preiskovalnemu sodniku in je bil zoper njih odrejen pripor, so za slovenski del
združbe, na podlagi odločitve Okrožnega državnega tožilstva v Kopru, podali le
kazensko ovadbo, brez privedbe osumljenih na zaslišanje k preiskovalnemu sodniku
(Kalman, 2011).
Hrvaški del kriminalne združbe je bil obsojen na večmesečne zaporne kazni,
medtem, ko slovenskemu delu združbe vse do danes še ni bila izrečena nobena
kazenska sankcija. Na Uradu okrožnega državnega tožilstva v Kopru pojasnjujejo, da
je bila vložena obtožnica na Okrožno sodišče v Kopru, od tam pa so vložili dve
obtožbi za kaznivo dejanje hudodelskega združevanja po 294. členu KZ-1 in dve
obtožbi za kaznivo dejanje nezakonitega ravnanja z zaščitenimi živalskimi in
rastlinskimi vrstami po 344. členu KZ-1. Zadeva je torej še vedno v fazi sodne
obravnave in odločitev prve stopnje še ni sprejeta.
V zadnjih petih letih so školjke tihotapili večinoma po morski meji in kriminalisti so
identificirali t.i. »morsko pot«. Problem nastaja prav pri tihotapcih, ki navadno
uporabljajo hitre gliserje, ovite s posebno črno folijo, ki imajo prekrita stekla in ne
odbijajo svetlobe, da bi jih slovenski policisti lahko opazili s pomočjo termovizije. S
temi posebej prirejenimi čolni, ki jih navadno uporabljajo Italijani za trgovino z
ljudmi, ko tihotapijo ljudi iz S Afrike v Italijo, se je iz Hrvaške v Slovenijo začelo
tihotapiti tudi velike količine morskih datljev. Ker imajo tihotapci hitre čolne, jim je
pobeg slovenski policiji nekajkrat že uspel, saj čoln Pomorske policije, sploh ni vžgal.
Tihotapci školjke najpogosteje skrijejo ob savudrijski obali in jih v Slovenijo
pripeljejo s čolni, navadno do Belega križa, solin ali do meje pri Sečovljah. Večkrat
pa tihotapska pot poteka do Kopra, Valdoltre in Ankarana, kjer je kriminalistična
policija s čolni tihotapce tudi že prijela. Slovenska obala je postala križišče
nezakonite trgovine z morskimi datlji, saj školjke iz Hrvaške večinoma tihotapijo v
sosednjo Italijo. Večina zasegov se opravi med rutinskimi pregledi na cesti ali na
kopenski meji med Hrvaško in Slovenijo.
73
Na slovenski obali tako obstaja različen modus operandi, in sicer:
- slovenski državljani fizično hodijo na Hrvaško in morske datlje prevažajo
preko kopenske ali zelene meje v Slovenijo.
- hrvaški državljani tihotapijo morske datlje preko zelene meje ali kopenskih
mejnih prehodov, v prikritih prostorih avtomobilov, odvisno kako so pakirane.
Navadno školjke zavijejo kar v najlon in čez kaj posujejo, da se ne vonja.
- Slovenski, hrvaški ali italijanski državljani, morske datlje tihotapijo po morju,
s čolni, saj je v Sloveniji morska meja zelo kratka. Morski datlji so namenjeni
v Slovenijo, večinoma pa v sosednjo Italijo.
Slika 9 Tihotapci in organi pregona (vir: ARSO, 2012)
Kriminalisti pridobivajo podatke večinoma na podlagi operativnega dela. To so bolj
ali manj klasične metode zbiranja obvestil, ko prejmejo anonimno prijavo ali pa
pridobijo neposredne podatke, s strani drugih organov. Kriminalisti ugotavljajo
predvsem ali obstaja sum kaznivega dejanja, ki se preganja po uradni dolžnosti,
preiskujejo pa na podlagi indicialne metode, ki jih pripelje do celotne organizacije.
Na letni ravni obravnavajo od približno pet do šest primerov zasegov morskih datljev.
Podatke pridobivajo tudi z zbiranjem obvestil, ki jih dobijo od ribičev, saj le-ti
menijo, da gre pri nezakoniti prodaji morskih datljev za neravnovesje konkurenčnosti
posla na trgu, saj tihotapci morskih datljev, ribičem onemogočajo zaslužek. Gostinci
svojim gostom seveda raje postrežejo morske datlje in s tem več zaslužijo, kot če bi
74
jim prodajali klapavice, ki ne dosegajo tako visoke cene. Po besedah policistov je v
zadnjem času opaziti celo nekakšno politiko »zelenih ribičev«, ki si prizadevajo za
varovanje okolja in predvsem za to, da se morski datlji ne bi več nabirali, saj se ne
strinjajo, da nekdo iz koristoljubja uničuje morski ekosistem D. Apollonia (osebni
intervju, 19. 12. 2012).
Po podatkih Apollonia (2012), kriminalistična policija zelo dobro sodeluje tudi s
»Policijsko upravo Istarska«, ki deluje na območju Pule in italijansko policijo »Guarda
di Finanzia« iz Trsta.
S tihotapljenjem in nezakonito trgovino z morskimi datlji se pretežno ukvarjajo ene
in iste organizirane skupine, ki se med seboj tudi izdajajo, saj s tem, da policiji
prijavijo konkurenco, zaslužijo več, drugi skupini pa s tem za nekaj časa onemogočijo
delovanje. Kaznovalna politika slovenskih sodišč je glede morskih datljev mila, saj
sodniki problema ne jemljejo dovolj resno. V Sloveniji so tihotapci in prodajalci
večinoma obsojeni na pogojne kazni in kasneje s poslom nadaljujejo D. Apollonia
(osebni intervju, 19. 12. 2012).
Po podatkih ZRSVN (2013) je Generalna policijska uprava- sektor kriminalistične
policije, prav tako sodelovala pri projektu »Morski datelj? Ne, hvala!«. V tri-letnem
obdobju so v mesecu novembru 2010, organizirali dvodnevno strokovno
usposabljanje za policiste in kriminaliste; in sicer na temo »Preiskovanje
kriminalitete, povezane z ogroženimi živalskimi in rastlinskimi vrstami«. Policija od
zadnje večje akcije v decembru 2010 ni beležila novih primerov zasega morskih
datljev, vsaj ne v večjih količinah (ZRSVN, 2013).
5.9 Organi nadzora in zakonodaja – Postaja pomorske policije
Po vstopu Slovenije v EU leta 2004 sta se na Postaji pomorske policije oblikovali dve
skupini: skupina za nadzor državne meje (za fizično varovanje in nadzor meje na
morju s plovili) in skupina za mejno kontrolo na mejnih prehodih za pomorski
promet.
75
Naloge Pomorske policije so tako:
- varovanje državne meje na morju
- kontrola nad prehajanjem čez državno mejo na pomorskih mejnih prehodih
- nadzor nad varnostjo pomorske plovbe
- pomorska ekologija
- reševanje ljudi in premoženja na morju (Ministrstvo za notranje zadeve,
2012).
Tako na Postaji pomorske policije opravljajo nadzor po celotnem slovenskem morju,
prioriteta pa je nadzor državne meje.
Na moje vprašanje o pregledih ribiških čolnov in ribičev, ki bi lahko tihotapili morske
datlje, so mi pristojni odgovorili, da ribičev ne pregledujejo, saj le-ti redko
prehajajo državno mejo, prav tako pa tudi sami podajo večino prijav pristojnemu
ribiškemu inšpektorju. Nadzor na morju poteka s čolnom štiriindvajset ur na dan,
imajo pa tudi dva radarja in nočno termovizijo. Na Postaji pomorske policije menijo,
da bi lahko tihotapci, ki dobro poznajo potek dela, možnost tihotapljenja tudi
izkoristili v času, ko gredo policisti na izmeno v Piran M. Rihter (osebni intervju,
23. 10. 2012).
V zadnjih petih letih so na Postaji pomorske policije obravnavali le en primer
tihotapljenja morskih datljev. Pomorska policija redno izvaja zasede zaradi ilegalnih
prehodov morske meje in tako večkrat naključno zaseže tudi morske datlje. Te
predajo ribiškemu inšpektorju, saj pomorska policija nima več pooblastil za zasego
opreme in sadežev. Na pomorski policiji prav tako nimajo sistematiziranega
delovnega mesta policista potapljača, tako da se v primeru naznanitve kaznivega
dejanja poškodovanja morskega dna, izlova zaščitenih vrst, kot so morski datlji in
leščur, poslužujejo pomoči potapljačev specialne enote, ki morsko dno tudi
posnamejo. Tak posnetek so na Postaji pomorske policije, ki je obravnavala primer,
uporabili za obrazložitev kazenske ovadbe M. Rihter (osebni intervju, 23. 10. 2012).
76
6 Zaključek
Trgovina z morskimi datlji se odvija že vrsto let in sega vzdolž celotnega
Sredozemlja. Ker morski datlji za svojo rast potrebujejo velike skalne balvane
peščenjaka ali apnenca, se njihova rastišča nahajajo predvsem ob obalah severne
Afrike, Španije, Italije, Grčije, Turčije in Jadranskega morja. V Sredozemlju
nezakonita trgovina z morskimi datlji poteka predvsem v državah, kjer jih navadno
tudi nabirajo, vendar pa so jih, zaradi poostrenega nadzora v državah članicah EU,
pričeli tihotapiti tudi iz drugih držav, predvsem iz Maroka in Alžirije, kjer je
zakonodaja o zaščiti morskega datlja pomankljiva ali pa je sploh ni. Transportirajo
jih v Španijo, kjer jih prodajo grosistom, ki se ukvarjajo s prodajo rib. Po podatkih
ZRSVN je trgovina z morskimi datlji začela cveteti tudi ob obalah Turčije, saj turisti
vse bolj povprašujejo po tej delikatesi, medtem ko Turkom, ki so pretežno
muslimani, vera ne dovoljuje uživanja mehkužcev. Ker je morski datelj zavarovan s
številnimi mednarodnimi predpisi, menim, da sprejemanje novih zakonov ne bi
doprineslo k pozitivnim rešitvam, pač pa bi morali inšpektorji bolj sistematično
izvajati predpise, ki urejajo varstvo narave. V sredozemskem prostoru je izvajanje
nadzora oteženo, saj so države, kot so Španija, Grčija in Maroko, po razsežnosti svoje
obale precej velike. V jadranskem prostoru je tako izvajanje nadzora bolj dosledno,
čeprav je zaznati, da se predvsem v srednji in južni Dalmaciji in v južni Italiji,
predpisov, kljub nadzoru, ne upošteva.
V Sloveniji se morskih datljev ne nabira pogosto , saj je slovenska obala prekratka in
njihovo rastišče majhno, prav tako pa so ribiški inšpektorji v zadnjih petih letih
poostrili nadzor in se tako s težavami ogrožanja morskega ekosistema pri nas ne
soočamo. Problem se pojavlja predvsem pri nezakoniti trgovini z morskimi sadeži in
pri delu ribiških inšpektorjev. Tako bi ribiški inšpektorji, katerih primarno delo je
preverjanje ribiških čolnov in športnih ribičev, del izvajanja nadzora v restavracijah,
prepustili svojim kolegom - okoljskim in tržnim inšpektorjem, del nadzora ob obalah,
pa bi lahko prepustili v skrb tudi naravovarstvenim nadzornikom.
77
6.1 Verifikacija hipotez
Prva hipoteza: »Nezakonita trgovina z morskimi datlji povzroča uničevanje morskega
ekosistema in biotske pestrosti Sredozemskega morja«. Hipotezo lahko potrdim glede
na spodnje ugotovitve.
Ob nabiranju morskih datljev je potrebno razbiti vse skale, navadno to storijo kar s
pnevmatskimi kladivi ali celo z eksplozivom, zato prihaja do popolne destrukcije
morskega dna, na vseh področjih Sredozemlja, ki počasi postaja že prava podvodna
puščava. Največja težava, ki se ob tem pojavlja, je ta, da ob razbijanju velikih skal
prihaja tudi do izgube bivališč vseh drugih morskih nevretenčarjev, alg in rib.
Čeprav je nabiranje morskih datljev prepovedano v večini držav članic EU, se zdi, da
le nekaj držav vestno izvaja zakonodajo, ter vrši nadzor nad nezakonitim nabiranjem
in prodajo. Tako uničeno morsko dno za obnovo potrebuje vrsto let, zato
okoljevarstvene organizacije opozarjajo vlade držav, da se problemu intenzivneje
posvetijo in pričnejo iskati boljše rešitve. Med državami, ki jim preti uničenje
morskega dna, velja izpostaviti predvsem Italijo in Hrvaško, kjer se nadzor izvaja le v
severnem predelu obalnih vodá, medtem ko so južni predeli skorajda nenadzorovani.
Po navedbah dokumenta »Upoštevanje predlogov za spremembe dodatkov I in II na
listi »CITES« iz leta 2004 so pri raziskavi, ki so jo že leta 1992 izvedli v Italiji, prišli
do ugotovitev, da je bilo vsako leto pobranih od 6,8 do 10,8 milijonov posameznih
školjk vrste morski datelj, kar je privedlo do uničenja morskega dna na globini od 0
do 15 metrov, v razmahu petih kilometrov obalnega pasu. Navajajo tudi, da bo taka
intenzivnost nabiranja morskih datljev v tridesetih letih privedla do uničenja
celotnega območja. Okoljevarstveniki opozarjajo, da se bo v primeru nepoostrenega
nadzora uničevanje morskega dna nadaljevalo tudi v Grčiji, Albaniji in Španiji, kjer
so apnenčaste podlage zelo redke in bi školjka tako lahko postala še bolj ogrožena.
Prav tako se potrošniki ne zavedajo, da vsakič, ko si privoščijo porcijo morskih
datljev, s tem prispevajo k uničenju desetih kvadratnih metrov morskega dna, s tem
pa neposredno povzročajo destrukcijo morskega ekosistema. Ker morsko dno iz
kopnega ni vidno, je tako ljudem še toliko težje predstaviti dejanske posledice, ki jih
ima uživanje teh školjk za okolje. V Sloveniji nam zaradi nezakonitega nabiranja
morskih datljev ne preti nevarnost uničenja morskega dna in s tem ekosistema, saj se
pri nas zaradi kratke obale s temi težavami ne soočamo. Predvsem je potrebno še
78
naprej osveščati ljudi ter gostinske in turistične delavce, da bi omejili, če ne celo
preprečili nadaljnje uživanje morskih datljev.
Druga hipoteza se potrdi le deloma: »V Sloveniji je o nezakoniti trgovini z morskimi
datlji na voljo malo literature, večinoma so le izsledki časopisnih člankov in
televizijskih prispevkov«.
Školjko morski datelj so že leta 1993 zavarovali zaradi posledičnega uničevanja
morskega habitata, in sicer z Uredbo o prosto živečih živalskih in rastlinskih vrstah.
Statističnih podatkov zasegov od leta 1993 do 2004 ne beležimo, saj so v praksi
nadzor pričeli izvajati šele po vstopu Slovenije v EU leta 2004.
Večina ljudi, predvsem mladih, še danes ne ve, da je morski datelj zaščitena vrsta
školjke, ker so jih jedli že njihovi starši. S tem, da so zaščiteni prav zaradi
posledičnega uničevanja morskega ekosistema, se večina ne ukvarja.
S projektom »Morski datelj? Ne, hvala!«, ki ga je pripravil ZRSVN in z razstavo
»Nevidne vezi«, ki je bila prikazana po celotni Sloveniji, se je izkazalo, da širša
javnost ni bila dobro seznanjena s posledicami, ki jih nabiranje teh školjk povzroča
ob obalah Sredozemlja. Akcije osveščanja so se pričele šele v zadnjih petih letih, ko
so mediji na pobudo ZRSVN, z različnimi časopisnimi članki in televizijskimi prispevki
pričeli z obveščanjem javnosti o nezakoniti trgovini z morskimi datlji in o posledicah,
ki jih ima nezakonito nabiranje teh školjk na morsko okolje. Mediji so širšo javnost z
zaščiteno školjko morski datelj podrobneje seznanili po letu 2000, ko je Slovenija
sprejela konvencijo CITES, predvsem pa v letu 2010, ko so v veliki kriminalistični
akciji ujeli združbo sedemnajstih ljudi, ki so v Slovenijo v dveh letih pretihotapili
dobri dve toni zaščitenih vrst školjk, med katerimi so prevladovali morski datlji.
ZRSVN, ARSO in ZPS se v veliki meri trudijo, da bi o prepovedani školjki širšo javnost
še naprej osveščali, in sicer z razstavami po turističnih organizacijah, srednjih šolah
za gostinstvo in turizem ter različnih gostinskih obratih.
79
7 Uporabljeni viri Apnal, Ecologistas en acción. (2003). El dátil del mar. El Ecologísta, 3. Pridobljeno na
http://www.internatura.org/grupos/apnal/datil.pdf Atef, L. in Ravallec, C. L. (2011). RAC/SPA Contribution to the Development of a
Mediterranean Marine Protected Areas Network in Coastal and Open Sea Waters. Varstvo narave, Supl. 1. Pridobljeno na http://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-1KTIXRTN/?frelation=Varstvo+narave&pageSize=100&language=eng&query=%27rele%253dVarstvo%2Bnarave%27
Bolješič, R. (2002). Vodnik za izvajanje konvencije o mednarodni trgovini s prosto-
živečimi ogroženimi živalskimi in rastlinskimi vrstami (CITES). Pridobljeno na http://www.arso.gov.si/narava/poro%C4%8Dila%20in%20publikacije/Cites%20Vodnik%20-%20Guide.pdf
Carinska uprava republike Slovenije. (2012). Skoraj 21 kg zaščitenih morskih datljev
v osebnem avtomobilu. Pridobljeno na http://www.carina.gov.si/si/novosti/sgd/2012/skoraj_21_kg_zascitenih_morskih_datljev_v_osebnem_avtomobilu/
CITES. (2004). Convention on international trade in Endangered Species of Wild
Fauna and Flora. CONSIDERATION OF PROPOSALS FOR AMENDMENT OF APPENDICES I AND II: Inclusion of Lithophaga lithophaga in Appendix II, in accordance with Article II, paragraph 2 (a). Pridobljeno na http://www.cites.org/eng/cop/13/prop/E13-P35.pdf
Council of Europe. (1992). Convention on the Conservation of European Wildlife and
Natural Habitats. Pridobljeno na http://conventions.coe.int/Treaty/EN/Treaties/Html/104.htm.
Dobovšek, B. (2009). Transnacionalna kriminaliteta. Ljubljana: Fakulteta za
varnostne vede. Eman, K. (2011). Ekološka kriminaliteta v kriminologiji: razvoj nove veje
kriminologije v Sloveniji. Revija za kriminalistiko in kriminologijo, 62(4). Pridobljeno na http://www.academia.edu/1605591/Ekoloska_kriminaliteta_v_kriminologiji_razvoj_nove_veje_kriminologije_v_Sloveniji
Eman, K. in Meško, G. (2012). Ekološka kriminologija- veda o ekološki kriminaliteti.
Pridobljeno na http://www.academia.edu/1782798/Ekoloska_kriminologija_-_veda_o_ekoloski_kriminaliteti_-_Eman_and_Mesko.pdf
Erjavec, T. (2010). Biotska raznovrstnost je naše življenje- mednarodno leto biotske raznovrstnosti. Pridobljeno na http://www.biotskaraznovrstnost.si/knjiznica/geomix.pdf.
80
Europol. (2011). European organised crime groups active in trafficking endangered species. Pridobljeno na https://www.europol.europa.eu/content/press/european-organised-crime-groups-active-trafficking-endangered-species-425
Hostaria Chez Nojo. (2013). Ostuni (BR). Una campagna per... Datteri di mare? No,
grazie! Ostuni.tv. Pridobljeno na http://www.ostuni.tv/cheznojo/Datteri/Approfondimento%20datteri.htm
Inšpektorat republike Slovenije za okolje. (2012). Inšpekcija za okolje in naravo.
Pridobljeno na http://www.iko.gov.si/si/delovna_podrocja/inspekcija_za_okolje_in_naravo/dejavnost_inspekcije_za_okolje_in_naravo/
Kalman, M. (06. 01. 2013). V tihotapstvo zaščitene vrste školjk vpletenih najmanj 17
oseb. Primorska Info.si. Pridobljeno na http://www.primorska.info/novice/11637/v_tihotapstvo_zascitene_vrste_skoljk_vpletenih_najmanj_17_oseb
Katsanevakis, S. (2011). "Protected" marine shelled molluscs: thriving in Greek
seafood restaurants. Pridobljeno na http://www.medit-mar-sc.net/index.php/marine/article/view/42/41
Kazenski zakonik. (2008). Uradni list RS, (55/08). Kotor, R. (16. 6. 2012). Prstaci, iako zaštićeni, pred istrebljenjem. Radiokotor.info.
Pridobljeno na http://radiokotor.info/mn/index.php?option=com_content&task=view&id=13638&Itemid=71
Lipej, L. (2010). Vidiki ogroženosti in ohranjanja biološke raznovrstnosti diverzitete.
Pridobljeno na http://www.zrss.si/projektiess/skladisce/usposabljanje_za_ucne_nacrte/predmeti/biologija/vidiki_dr.%20lipej.doc
Lipej, L., Mavrič, B. in Bonaca, Orlando M. (2012). Opredelitev stanja populacij
leščurja in morskega datlja ter habitatnih tipov morski travniki in podmorski grebeni v Naravnem rezervatu Strunjan in priporočila za usmerjanje obiska morskega dela rezervata: zaključno poročilo o projektu. Nacionalni inštitut za biologijo, Morska biološka postaja. Pridobljeno na http://www.zrsvn.si/dokumenti/64/2/2013/porociloMEDPANdecember_S_3174.pdf
Macrì, A. (15. 6. 2012). Arresto di quattro datterari. Sicurezzalimentare.it.
Pridobljeno na http://www.sicurezzalimentare.it/arresto-di-quattro-datterari.html
Milišič, N. (1991). Školjke i puževi Jadrana. Ljubljana; Split: ČGP DELO; LOGOS. Ministrstvo za notranje zadeve. (2012). Postaja pomorske policije Koper. Pridobljeno
na http://www.policija.si/index.php/policijske-uprave/225
81
Ministrstvo za okolje in prostor. (2008). CAMP. MAP Coastal Area Management Programme (CAMP) Slovenia: Final Integrated Report. Pridobljeno na http://www.cop14.si/aktualno/camp_koncno_porocilo.pdf
Radojčić. D. (20. 5. 2013). Zapaliti šumu, da bi se istjerala divljač- najbolja
usporedba s učinkom izlova prstaca u moru. Zelena-istra.hr. Pridobljeno na http://www.zelena-istra.hr/?q=hr/node/557
Stojiljković, G. (30. 6. 2013). S sosedi Hrvati tihotapili zaščitene školjke. SIOL.net.
Pridobljeno na http://www.siol.net/novice/crna_kronika/2011/01/zaradi_tihotapljenja_morskih_sadezev_kazensko_ovadili_17_oseb.aspx
Svet Evrope. (1992). Direktiva Sveta 92/43/EGS o ohranjanju naravnih habitatov ter
prosto živečih živalskih in rastlinskih vrst. Pridobljeno na http://eurlex.europa.eu/LexUriServ/LexUriServ.do?uri=CONSLEG:1992L0043:20070101:SL:PDF
Tarman, K. (1998). Biotska raznovrstnost Zemlje: Kaj je in kolikšna je raznovrstnost
živega sveta. Proteus, 2(61). Pridobljeno na http://www.proteus.si/files/File/Tekmovanje/SS%202009-2010/Tarman1.pdf
Tomović, D. (28. 05. 2013). Kako se peca u Crnoj gori. VIJESTI me. Pridobljeno na
http://www.vijesti.me/vijesti/dok-sam-ronio-cujem-odjednom-bum-podvodne-eksplozije-clanak-49211
Uredba o krajinskem parku Strunjan. (2004). Uradni list RS, (107/04). Vlada Republike Slovenije. (2012). Predsedovanje Slovenije Sredozemskemu
akcijskemu načrtu. Pridobljeno na http://www.cop14.si/slovenija_in_barcelonska.htm
Zakon o izvajanju carinskih predpisov evropske skupnosti. (2004). Uradni list RS,
(25/04). Zakon o ohranjanju narave. (2004). Uradni list RS, (96/04). Zakon o ratifikaciji Konvencije o biološki raznovrstnosti. (1996). Uradni list RS,
(30/96). Zakon o ratifikaciji Konvencije Združenih narodov proti mednarodnemu
organiziranemu kriminalu. (2004). Uradni list RS, (41/04). Zakon o varstvu okolja. (2006). Uradni list RS, (39/06). Zakon o veterinarskih merilih skladnosti. (2005). Uradni list RS, (93/05). Zavod republike Slovenije za varstvo narave. (2012). Sodelovanje s Kneževino
Monako. Pridobljeno na http://www.zrsvn.si/sl/informacija.asp?id_meta_type=64&id_informacija=561
82
Zavod republike Slovenije za varstvo narave. (2012). Sodelovanje s Kneževino Monako, Projekt Morski datlji? Ne, hvala! Pridobljeno na http://www.zrsvn.si/sl/informacija.asp?id_meta_type=64&id_informacija=678
Zavod republike Slovenije za varstvo narave. (2013). Zaključna novinarska
konferenca. Pridobljeno na http://www.zrsvn.si/sl/informacija.asp?id_meta_type=64&id_informacija=816
Zei, M. (1988). Sprehodi v naravo: Življenje v morju. Ljubljana: Cankarjeva založba.