november 2014 letnik 63, številka 11 luc 11-2014.pdf · 14, r. du 5 decembre, 57800 merlebach t...

NOVEMBER 2014 letnik 63, številka 11

4POGOVOR Z MAG. HELENO JAKLITSCH Kam pa pridemo, če bi bili vsi tiho?!

7DRUŽINSKI SEMINAR Na prvem mestu je družina!

10FOTOGRAFSKA MONOGRAFIJA »Osmuknil sem zoreči klas pelina«

NAŠA LUČ november 20142

F O T O V T I S I

Škof Arborelius prvič obhaja Erika in Emo Åhlander z Eckeröja

iz Stockholma.

Jubilejni romarji pred cerkvijo sester sv. Brigite Švedske Jubilejno kolo pri sestrah v Vadsteni

Škof Anders Arborelius s somaševalci v Vadsteni in gost iz

švedske cerkve Torbjörn Ahlund

Pod slovensko lipo Škof Arborelius prvobhajanca in romarje priporoča sv. Brigiti

v varstvo.

V procesiji proti slovenski lipi v Vadsteni

Romarji ob zaključku procesije v cerkvi sv. Brigite Švedske

Ansambel Zarja iz Tržiča je poskrbel za praznično vzdušje v

slavnostni dvorani.

NAŠA LUČGlasilo Zveze slovenskih izseljenskih duhovnikov, diakonov in pastoralnih sodelavcev v Evropi za verska, kulturna in narodna vprašanja

Izdajatelja: Zveza slovenskih izseljenskih duhovnikov in Rafaelova družba • Založnik: Družina, SI-Ljubljana, p. p. 95 • Glavni urednik: Janez Pucelj, München, Nemčija • Odgovorni urednik: Lenart Rihar, Ljubljana • Uredništvo: Rafaelova družba, Naša luč, Poljanska c. 2, SI-1000 Ljubljana, tel.: 01/438 30 50, faks: 01/438 30 55, e-naslova: [email protected] in [email protected] • Uprava: Krekov trg 1, SI-1000 Ljubljana, tel. 01/360 28 28 • Jezikovni pregled: Vida Frelih

CENA IZVODA: 2,45 EUR. CELOLETNA NAROČNINA ZA SLOVENIJO: 26,95 EUR • LETNA NAROČNINA (za pošiljanje iz Slovenije): Evropska zveza 36,85 EUR • Švica 56,10 CHF • Ve-lika Britanija 33,00 GBP • Avstralija 60,00 AUD • Kanada 57,75 CAD • ZDA 55,00 USD. V ceno je vštet 9,5 % davek na dodano vrednost in ustrezna poštnina, ki velja za pošiljanje z navadno redno pošto. Cena za letalsko pošiljanje je 41,25 evra. • LETNA NAROČNINA PRI POVERJENIKIH: Evropska zveza 35 EUR • Švedska 320 SEK • Švica 45 CHF • Velika Bri-tanija 28 GBP • Avstralija 53 AUD • Kanada 44 CAD • ZDA 35 USD. •Naročnino lahko plačate pri poverjenikih ali na upravi. Transakcijski račun pri NLB d. d.: 02014-0015204714, DRUŽINA, d. o. o., s pripisom za Našo luč, IBAN SI56020140015204714, SWIFT LJBASI2X • Nove naročnike sprejemajo poverjeniki in uprava.

Oblikovna zasnova: Klemen Kunaver • Grafična priprava: Brane Beno • Prva stran ovitka: Nekdanji taboriščniki z mag. Heleno Jaklitsch v Galeriji Družina; foto: Tatjana Splichal • Tisk: tiskano v Sloveniji.

Rafaelova družba, Naša luč, Poljanska 2, SI-1000 Ljubljana, tel.: (+386) 1 438 30 50, faks: (+386) 1 438 30 55, e-naslov: [email protected] • Poslovni račun pri NLB d.d.: 02014-0253581535, voditelj: Lenart Rihar

Zveza slovenskih izseljenskih duhovnikov, diakonov in pastoralnih sodelavcev v EvropiLiebigstr. 10, 80538 München, T (*49) 089 2193 7900, M 0173 9876 372, F (*49) 089 2193 79016, predsednik: msgr. Janez Pucelj

Vadstena, 40-letnica romanj in srečanj Slovencev pri sv. Brigiti Švedski

november 2014 NAŠA LUČ 3

Sedemdesetletni lok izseljenstva

Izseljevanje znova postaja tema, mimo katere ne morejo niti največji re-žimski mediji. Pri tem dosledno izpuščajo poudarek, da se vsi odhajajoči odločajo za razvite države s tržnim gospodarstvom, medtem ko doma

navijaško vzbujajo nostalgijo po socializmu. Razmere v Sloveniji večinoma razlagajo skrajno negativno in obenem neprestano namigujejo, kako da sta za tako stanje krivi osamosvojitev Slovenije in demokratična ureditev.

Resnica je prav nasprotna. Če bi dejansko zapustili socializem in na vseh področjih sprejeli ureditev po vzoru uspešnih držav, se pravi tudi v sod-stvu, v medijih, v šolstvu in v gospodarstvu, potem ne bi imeli nobenega razloga, da bi tudi sami ne postali uspešna skupnost. In kadar se človek med svojimi in na svojem počuti dobro, mu na kraj pameti ne pride, da bi svoje zadovoljno življenje zamenjal z mučnim prilagajanjem na tuje okolje.

V ta čas ponovnega izseljevanja in množičnega dela v tujini prihaja med nas knjiga, ki sega sedem desetletij nazaj, ko se je zatiranje svobode sploh začelo in seveda sprožilo največji izse-ljenski val v slovenski zgodovini. Knjiga nosi naslov Cvetoči klas pelina, saj je prisiljen odhod od doma zato, da si zaradi svoje domoljubne in krščanske naravnanosti rešiš življenje, grenak že sam na sebi. Nepojmljivo tragičnega pa ga je napravilo pobijanje njihovih bližnjih. Ne desetih ali petdesetih. Ne stotih ali petstotih. Pač pa na tisoče - najboljših, mladih. Vendar kot pelin za-cveti, tako so tudi Slovenci v taboriščih ustvarili Slovenijo v malem, svobodno Slovenijo, ki do danes v skupnostih po svetu daje zgled, kako bi morali spodbujati čut do slovenstva, znotraj tega pa delavnost, ustvarjalnost, red in odgovornost.

Knjiga vsebuje nad tristo fotografij, obenem pa tudi obširno zgodovinsko študijo, da posnet-ke potem lažje umestimo v celoto takratnega dogajanja. Zgodovinarji in študentje zatrjujejo, da o tej tematiki v času šolanja ne slišijo ničesar. Posledično tega dela zgodovine tudi v splošni zavesti ni. Le redki o tem slišijo doma, a še ti si težko predstavljajo, kako neverjetnega izbruha življenjskih in ustvarjalnih sil je celo v največji stiski zmožen slovenski človek. Zato: dobrodošlo, trpko, a krasno cvetje!

Lenart Rihar

U V O D N I K

Z V E Z A S L O V E N S K I H I Z S E L J E N S K I H D U H O V N I K O V , D I A K O N O V I N P A S T O R A L N I H S O D E L A V C E V V E V R O P I

ANGLIJA

SLOVENSKA KATOLIŠKA MISIJA LONDON62, Offley Road, LONDON SW9 OLST/F (*44) 020. 7735 6655www.skm-london.org.ukžupnik: Stanislav Cikaneke-naslov: [email protected]

AVSTRIJA

SLOVENSKI PASTORALNI CENTER DUNAJEinsiedlergasse 9-11, 1050 WIENT (*43) (0)1/544-25-75; F (*43) (0)1/544-25-75duhovnik: –e-naslov: [email protected]

SLOVENSKA KATOLIŠKA MISIJA GRADECMariahilferplatz 3, 8020 GRAZT (*43) 0316. 7131 6924župnik: p. mag. Jože Lampret OFMConv

PREDARLSKO(glej Švica)

SLOVENSKA KAT. MISIJA ŠPITALDrau Marienkapelle, Villacherstr., SPITTALžupnik: mag. Jože AndolšekŠt. Primož 65, 9123 Št. PrimožT (*43) 042. 3927 19

BELGIJA, NIZOZEMSKA IN LUKSEMBURG

SLOVENSKI PASTORALNI CENTER BRUSELJAv. de la Couronne 2061050 Bruxelles / IxellesT (+32) 02. 64 77 106M (*32) 0489. 783 532 župnik dr. Zvone Štrubelje-naslov: [email protected]

SLOVENSKA KATOLIŠKA MISIJA EISDENGuill. Lambertlaan 36, BE 3630 EISDENT/F (*32) 089. 7622 01kontaktna oseba: Nežka Zalar,M (*32) 472. 2682 00e-naslov: [email protected]

FRANCIJA

DELEGATURA – AUMÔNERIE NATIONALE DES SLOVÈNES DE FRANCEMoulin de Thicourt 57380 THICOURTTel – Fax (*33) 03. 8701 0701 e-naslov: [email protected]

SLOVENSKA KATOLIŠKA MISIJA PARIZ3, Impasse Hoche, 92320 CHATILLONT (*33) 1 42 53 64 43,župnik: mag. Alek Zwittere-naslov: [email protected] Ciril Valant: 32, rue de la Guilloire, 78720 La Celle les Bordes. Tel: 01 34 85 26 66e-naslov: [email protected]

SLOVENSKA KAT. MISIJA MERLEBACH14, r. du 5 Decembre, 57800 MERLEBACHT (*33) 03. 8781 4782,T mlin (*33) 03. 8701 0701župnik in delegat: Jože Kamin,e-naslov: [email protected]

SLOVENSKA KATOLIŠKA MISIJA NICA6, rue Vernier, 06000 NICET (*33) 4. 9388 5851, F (*33) 4. 9388 5851župnik: Štefan Čukmane-naslov: [email protected]

HRVAŠKA

SLOVENSKA KAT. SKUPNOST ZAGREBoskrbovana iz Slovenije. Informacije:dekan Anton Trpin, T (*386) 07 338 00 15Trubarjeva 1, 8310 Šentjerneje-naslov: [email protected]

ITALIJA

SLOVENSKA KATOLIŠKA SKUPNOST RIMVia Appia Nuova 884, 00178 ROMAT (*39) 06.7184 744, F 06. 712 99 910

SLOVENSKA KAT. SKUPNOST MILANOcerkev Corpus Domini, ul. Canova 4informacije: K. Donno, T 02. 3800 8218

NEMČIJA

KOORDINACIJA DUŠNEGA PASTIRSTVA SLOVENCEV PO SVETUgovorec: msgr. Janez PuceljLiebigstr. 10, 80538 MünchenT (*49) 089.2193 7900, M 0173.9876 372F (*49) 089. 2193 79016e-naslov: [email protected]

SLOVENSKA KATOLIŠKA MISIJA BERLINKolonnenstr. 38, 10829 BERLINT (*49) 030. 7845 066, T 030. 7881 924F 030. 7883 339www.skmberlin.dežupnik: Izidor Pečovnike-naslov: [email protected]

SLOVENSKA KATOLIŠKA MISIJA ESSENBausemshorst 2, 45329 ESSENT (*49) 0201. 3641 513T/F (*49) 0201. 3641 804www.slomisija-essen.dežupnik: Alojzij RajkM (*49) 0173 340 82 95e-naslov: [email protected] [email protected]

KÖLN (glej Essen)

SLOVENSKA KAT. ŽUPNIJA FRANKFURTMathildenstr. 30 a, 60599 FRANKFURTT (*49) 069. 6365 48, F 069. 6330 7632www.skg-frankfurt.dežupnik: Martin Retelje-naslov: [email protected]

SLOVENSKA KAT. MISIJA MANNHEIMRömerstrasse 32, 68259 MANNHEIMT (*49) 0621. 285 00, F 0621. 7152 106www.skm-mannheim.dežupnik: Janez Modice-naslov: [email protected]

INGOLSTADT(glej München)

SLOVENSKA KAT. MISIJA STUTTGARTStafflenbergstr. 64, 70184 STUTTGARTT (*49) 0711. 2328 91, M 0178. 4417 675F (*49) 0711. 2361 331www.skm-stuttgart.dežupnik: Aleš KalamarT (*49) 0711. 5489 8064, M 0176. 8450 9228e-naslov: [email protected]

SLOVENSKA KAT. MISIJA AUGSBURGOttmarsgäßchen 8, 86152 AugsburgT/F (*49) 0821. 979 13, M 0173.5937 313župnik: Roman Kutine-naslov: [email protected]

SLOVENSKA KATOLIŠKA MISIJA ULMNeunkirchenweg 63 A, 89077 ULMT (glej Augsburg)župnik: Roman Kutin (glej Augsburg)

SLOVENSKA KAT. ŽUPNIJA MÜNCHENLiebigstr. 10, 80538 MÜNCHENT (*49) 089. 2219 41, F 089. 2193 79016e-naslov: [email protected]župnik: Janez Pucelj; T (*49) 089. 2193 7900e-naslov: [email protected]župnik v pokoju: Marjan Bečane-naslov: [email protected] sodelavec Slavko Kesslere-naslov: [email protected]

SRBIJA

SLOVENSKA KAT. SKUPNOST BEOGRADŽupa sv. Cirila i MetodaPožeška 35, 11030 BEOGRADT (+381) 11 30 56 120MT (*381) 665 105 509župnik: Lojze Letonja CMe-naslov: [email protected]

ŠVEDSKA

SLOVENSKA KAT. MISIJA GÖTEBORGParkgatan 14, 411 38 GÖTEBORGT/F (*46) 70 827 8757T (+46) (0)31 7115421, M (+46) (0)708 278757www.slovenskamisija.sežupnik: Zvone Podvinskie-naslov: [email protected];[email protected]

ŠVICA-LIECHTENSTEIN

SLOVENSKA KATOLIŠKA MISIJANaglerwiesenstrasse 12, 8049 ZÜRICHT 0041 (0)44 301 31 32, M 0041 (0)79 7773 948spletna stran: www.slomisija.chžupnik: mag. David Taljate-naslov: [email protected]

POGOVOR 4Kam pa pridemo, če bi bili vsi tiho?!Pogovor z zgodovinarko mag. Heleno Jaklitsch

DRUŽINSKI SEMINAR V MERLEBACHU 6Na prvem mestu je družina!

ROMANJE TREH SLOVENIJ 7Slovenija, ostani naša!

RAFAELOVA DRUŽBA 8»Osmuknil sem zoreči klas pelina« 8

SLOVENIJA, NAŠ SKUPNI DOM Premisleki 9Novice 9Sv. oče Frančišek in Slovenci 10

ŽUPNIJE 11

KRIŽANKA / MALO ZA ŠALO 24


P O G O V O R

Kam pa pridemo, če bi bili vsi tiho?!Pogovor z zgodovinarko mag. Heleno Jaklitsch

> Dovolite, da se tikava, kot se že vrsto let po-znanstva?

Seveda dovolim. Bi mi bilo prav smešno, če bi se sedaj začela vikati.

> Tvoje delo izkazuje toliko različnih profilov, da je kar težko začeti ... Morda pri najnovej-šem dosežku: kako si postala poznavalka te-me, ki jo razgrinjaš v naši monografiji Cvetoči klas pelina?

Čeprav je to res predmet mojega študija, bi se raje kot za poznavalko označila za občudovalko tega, kar so zmogli ob vsem prestanem trpljenju – po-boj domobrancev, izguba domovine in v mnogih primerih razdeljene družine – ti, ki so se po vojni znašli v taboriščih v Avstriji in Italiji, ustvariti prak-tično iz nič. To občudovanje me je pripeljalo tudi do Argentine, kjer sem imela priložnost spoznati ljudi, ki so bili del tega življenja. V pogovorih z nji-mi se je moje prepričanje, da jim je uspelo nekaj neverjetnega, samo utrjevalo. Vzeti v roke knjige, zvezke, časopise, fotografije, ki so nastali v tabori-ščih. To te ne more pustiti ravnodušnega.

> Kaj je tako neverjetnega?Kaj je to tako neverjetnega?! Predstavljaj si, da so ti ljudje prišli v taborišča praktično brez vsega. Ti-sto nekaj malega, kar so vzeli od doma, prepriča-ni, da se vrnejo nazaj v domovino v nekaj tednih, so prinesli v kovčku, nahrbtniku, morda pripeljali na vozu. Toda že deset dni po prihodu v taborišče v Vetrinju ustanovijo šole - delovati začne vrtec, ljudska, danes bi rekli osnovna šola, gimnazija. Čeprav brez vsega že tu začnejo izdajati časopis, tam ustanovljen pevski zbor je imel preko 130 članov. Kljub veliki tragediji se niso vdali in obu-pali, temveč so naredili vse, da bi ustvarili razmere za človeka vredno življenje. Ne smemo pozabiti, da je takrat primanjkovalo hrane in osnovnih ži-vljenjskih potrebščin.

> Si kdaj delala primerjavo z drugimi taborišči, drugimi narodi v podobni situaciji?

Prav posebej se temu nisem posvečala, saj je že pridobivanje gradiva za ta taborišča, kjer so bili Slovenci, dokaj zahtevno. V slovenskih arhivih, čeprav vemo, da je povojna oblast nadebudno in dnevno spremljala dogajanje za mejo, da je pošiljala v taborišča razne komisije, ki so o tem pisale obširna poročila, ni možno najti praktično ničesar. Očitno je tudi to gradivo del tistega, ki je bilo uničeno. Tisti, ki so doživeli taborišča, prav tako niso veliko omenjali drugih skupin. Lahko pa iz zapisov, ki sem jih našla v arhivu UNRRE, spo-minov Johna Corsellisa ter Slovencev iz taborišč ugotavljam, da so neverjetno življenjsko energijo, iznajdljivost, ustvarjalnost in marljivost opazili in v svojih poročilih posebej izpostavili tudi vodje taborišč. Da je bil to svojevrsten fenomen, lah-ko sklepamo tudi po številnih tujih delegacijah (predvsem angleških), ki so prihajale v taborišča, da bi se na lastne oči prepričale o tem.

> Kje vse si iskala primarne vire?Največ gradiva sem vsekakor dobila v Argentini. Še sedaj sem hvaležna vsem, ki so se z veseljem odzvali moji prošnji, da bi opisali življenje v tabo-rišču, da so poiskali shranjene dokumente, spri-čevala, knjige iz tistega časa. Pregledala sem tudi kar nekaj gradiva UNRRE, ki se nahaja v prostorih Združenih narodov v New Yorku. Nekaj malega, predvsem posamezne številke nekaterih časopi-sov, ki so izhajali v taboriščih, sem našla v NUK--u, medtem ko si s slovenskimi arhivi, kot sem že omenila, nisem mogla prav dosti pomagati. Žal zaradi mačehovskega odnosa do Arneževe Studia Slovenica nisem uspela priti do njegovih gradiv. Vseeno upam, da bom enkrat v prihodnje le ime-la možnost pregledati tudi zbirko, kateri sta dr. Janez Arnež in njegova žena namenila praktično vse življenje in predstavlja dragoceno kulturno dediščino. Vsekakor pa z iskanjem gradiva še ni-sem zaključila, še posebej za Italijo je gradiva za-enkrat bolj malo.

> Kakšen vtis so napravile nate same fotografi-je iz begunskih taborišč?

Sama sem bila sprva presenečena, kako obsežen je fotografski opus iz taborišč, predvsem iz tabori-šča v Špitalu in Peggetzu. Včasih pravimo, da slika pove več kot tisoč besed. Popolnoma se strinjam. Skozi te fotografije spoznavamo življenje teh lju-di. Kar daje tem fotografijam po mojem mnenju še posebno vrednost, je podoba ljudi, ki kljub trpljenju ohranjajo nasmeh, njihove oči so žive, iskrive, polne življenja. Po drugi strani pa lahko čisto konkretno vidimo, kako je teklo življenje, s čim so se ukvarjali, kako so živeli. Kako so za hra-no stali v dolgi vrsti, kako so iz preproste barake naredili šolo, ki je tudi zaradi požrtvovalnega in neumornega dela učiteljskega zbora pridobila izreden ugled.

> Ti je srečanje s katerim od nekdanjih taborišč-nikov ostalo posebej v spominu?

Vsekakor moram omeniti danes že pokojnega gospoda Božidarja Finka. Pri svojih takrat 90-tih letih je še vedno dnevno spremljal slovenske medije, se živo zanimal za razmere v domovini! Pogovor z njim me je resnično ne samo navdušil, ampak dodatno notranje utrdil v prepričanju, da so imeli prav, ko so se uprli revoluciji. Najbolj pa me je »zadel« njegov jasen, nedvoumen odgovor na moje skoraj provokativno vprašanje, če bi se še enkrat odločil, da stopi med domobrance gle-de na vse slabo, kar se o njih v Sloveniji še danes govori in piše.

> In kaj je odgovoril? Vemo namreč, da je s svo-jo veliko intelektualno in moralno močjo vse življenje motril takratno dogajanje …

Brez omahovanja je bil jasen: moja odločitev bi bila enaka. Niso bile besede tiste, ki so bile tisti hip najbolj zgovorne. Glas, notranje zbran, gotov v odločitev. To nosim s seboj.

> Po izobrazbi si zgodovinarka. Koliko je na zgodovinski katedri navzoča tema, ki govori o ljudeh, kot je Božidar Fink in ki je predmet monografije?

Praktično nič.

> Zakaj je tako? Ali je to tako nepomembna te-ma za nek narod ali je zadaj kaj drugega?

Vzroke zagotovo lahko najdemo v totalitarnem sistemu, ki se je dokončno uveljavil po koncu dru-ge svetovne vojne. Takrat so bili vsi, ki so se uprli komunizmu in niso hoteli priznati oblasti revolu-cionarjev, ožigosani za izdajalce. In to mantro po-navljajo še danes. Tudi v okviru študija zgodovine. Predstavljajte si, kaj bi se zgodilo, če bi študentom zgodovine predstavili vso širino kulturnega in prosvetnega življenja v taboriščih, kjer je vse te-meljilo na zvestobi slovenstvu. Ves program, vse dejavnosti. Verjetno bi se marsikateremu porodil dvom v očitano izdajstvo. Nekdo, ki ima tako rad svojo domovino, ki ji je tako zvest, ne more biti izdajalec. Ni logično. Prav zato sem vesela, da je Rafaelova družba pripravila monografijo Cvetoči

Lenart RIHAR

Helena Jaklitsch

Pred spominsko ploščo pobitim v Slovenski hiši v Buenos Airesu


P O G O V O R

klas pelina. Morda pa zaide tudi v roke kakšnega študenta zgodovine.

> To praviš o zgodovinarjih. A verjetno ni nič boljše med ljudmi na splošno? Vtis je, da celo tisti, ki imajo sorodnike v tujini iz tega časa, o dogajanju ne vejo prav veliko ...

Da, to je res. To me v resnici preseneča in boli. Ker bi bili nanje lahko, če bi le malo poznali njihovo pot po vojni, upravičeno ponosni. Razumem, da o tem nič ne vedo tisti, ki so ostali tukaj oz. ki nimajo nikogar, ki je po vojni moral zapustiti domovino. Ampak da mnogokrat o usodi teh ne vedo niti ti-sti, ki imajo sorodnike v tujini ... to pa je pretreslji-vo. Čeprav je mogoče tudi to razumeti. Starši iz strahu pred oblastjo in posledicami zase in za svo-je otroke o tem v mnogih primerih niso hoteli nič vedeti ali pa o tem preprosto niso hoteli govoriti.

> Ampak zdaj smo že skoraj četrt stoletja svo-bodni!

Formalno že. Toda, bodiva iskrena, stvari se na neki ravni niso prav dosti spremenile. Povsod isti obrazi, isti ljudje kot pred tridesetimi leti. Ali pa njihovi otroci, vnuki itd. In strah, ki so ga vcepili ljudem najprej s fizičnim nasiljem, nato pa z različ-nimi oblikami psihičnega pritiska, je tako globok, da ga ni mogoče tako hitro odpraviti. Kot da vsi nekje v sebi čutimo, da prave svobode še ni in da je resnica danes še vedno preganjana.

> To si nedavno občutila tudi sama, ko si bila visoka državna uradnica, obenem pa slavno-stna govornica na spravni slovesnosti …

To je pa res. Nekateri mediji in politiki so se zelo ostro odzvali, češ da kot visoka uradnica ne bi smela govoriti v Šentjoštu na proslavi ob kapeli mučencev. Celo v parlamentu se je eden od po-slancev javno obregnil ob moj nastop. Njihov od-ziv me je presenetil, ker sem vendarle mislila, da lahko v Sloveniji človek svobodno govori. Seveda nikogar, ki se je nad mojim nastopom tako zgra-žal, ni bilo na sami slovesnosti. Eden od sloven-skih medijev me je sicer prosil za kopijo govora, ki sem jim ga tudi poslala, vendar v članku, ki je nato izšel, o vsebini ni bilo skoraj besede. Da sem tam govorila o zvestobi domovini, narodu, slovenske-mu jeziku in kulturi, je bilo očitno premalo zani-mivo. Verjetno pa nikogar ne bi motilo, če bi kot visoka uradnica govorila v Dražgošah …

> Pogum te vrste pri nas ni brez zelo konkre-tnih posledic. Tudi zate ni bil. Od kod črpaš moč, da se ne pustiš utišati, da ne postaneš del prilagodljive mase. Pišeš tudi odmevne uvodnike v revijo Zaveza …

Kam pa pridemo, če bi bili vsi tiho?! Tudi takrat, ko je morda težko plavati proti toku, pomislim na svo-je prednike, ki so vztrajali v zvestobi svojemu naro-du. Če nikomur drugemu, njim sem dolžna vztraja-ti pri iskanju resnice. Tako v zgodovini kot dnevni politiki, če hočeš. Srečo pa imam tudi, da imam ob sebi prijatelje in ljudi, ki podobno mislijo, ki jim je tudi mar za Slovenijo. Ob njih lahko brusim svoje poglede, svoj pogled na svet in naš prostor.

> Kaj je bila tvoja tema pri diplomi, kaj pri ma-gisteriju?

Diplomo sem posvetila škofu dr. Gregoriju Rož-manu, in sicer njegovi prisotnosti in odnosu no-vinarjev in javnosti v slovenskih medijih v 80-ih

in 90-ih letih prejšnjega stoletja, v magisteriju pa sem se ukvarjala z odnosom med Cerkvijo in obla-stjo na Dolenjskem v času od leta 1945 do začet-kov procesa demokratizacije.

> Verjetno sta temi bolj povezani, kot bi sklepa-li iz zvena naslovov. Kaj so skupna spoznanja?

Vse, kar je povojna oblast prepoznala kot kakršno-koli možno opozicijo, je z vso silo preganjala. Naj bo to posameznik ali Cerkev, ki je dolga desetle-tja po vojni edina predstavljala prostor (relativne) svobode.

> Škof Rožman je bil v tem času izseljenec …In? Sovraštvo do njega ni bilo zaradi tega nič manjše. Kjer je le mogla, ga je oblast blatila in predstavljala kot glavnega organizatorja kolabo-racije. Ker z njim ni mogla fizično obračunati takoj po vojni, si je dala duška na drugačen način. Še danes v naših učbenikih lahko preberemo, da je škof Rožman podpiral nemško okupacijsko oblast. Očitati to človeku, ki je zaradi preganjanja s strani nacionalsocializma v začetku 20-ih let 20. stoletja moral bežati s Koroške ....

> Tvoje korenine so pol kočevarske. Znaš koče-varščino?

Ja, po očetovi strani sem Kočevarka, vendar ko-čevarščine ne znam. Bi si želela, da bi bil odgovor drugačen, vendar …

> Kako to?Najbolj preprost odgovor bi bil, da nas (tudi brata in sestro) oče, ki se s svojima bratoma in sestro še danes pogovarja izključno v kočevarščini, ni na-učil. Nekaj časa sem bila nanj zaradi tega huda, toda danes stvari bolje razumem. Da bi nas učil jezika, tako podobnega nemščini, v prejšnjih ča-sih, ko je bila nemščina sinonim za najhujše zlo … sam je moral zaradi tega, ker je Kočevar, prenesti številne krivice. V šoli je bil mnogokrat deležen enakega ali podobnega nasilja (fizičnega in ver-balnega), kot so ga bili deležni naši Primorci pod Italijani. Mislim si, da ni želel, da bi morali skozi tako izkušnjo tudi mi. Po drugi strani pa je bil ver-jetno razlog tudi čisto praktičen. Po izselitvi Koče-varjev med drugo svetovno vojno v Sloveniji sko-raj ni bilo nikogar več, ki bi govoril kočevarščino, danes jo po celem svetu govori le še nekaj ljudi.

> Kako združuješ ta dva izvora? S tem nimam problema. Sem tako ponosna Slo-venka kot ponosna Kočevarka. Tako eni kot drugi so se s trdim delom dolga stoletja prebijali skozi življenje, ohranjali krščansko vero kot najvišjo vre-dnoto ter z ljubeznijo skrbeli za svoj jezik in kultu-ro ter navade, ob tem pa drug ob drugem živeli v sožitju in spoštovanju.

> Redna kolumnistka si tudi pri spletnem por-talu Časnik.si, pa naj te za konec poprosim še za komentar letošnjega volilnega leta.

Ja, letošnje leto je bilo pa res radodarno z volitva-mi in če temu dodamo še referendum o arhivih ... Kot zgodovinarki mi vsekakor ni bilo vseeno, da referendum o arhivih ni uspel. Zdaj se žal že kaže, da so imeli zagovorniki referenduma prav. Glede samih volitev pa relativna zmaga desnih strank na evropskih volitvah ne pomeni prav dosti v pri-merjavi z ustavno večino, ki so jo levosredinske stranke dobile na državnozborskih volitvah. To za Slovenijo ne pomeni nič dobrega, a vseeno še nisem obupala.

Predavateljica na Svetih Višarjah

Na obisku pri dr. Marku Kremžarju in njegovi ženi Pavli


> Kaj ti vliva optimizem? Vedno znova srečujem ljudi, ki so še pripravljeni de-lati za skupno dobro in se ob tem izpostaviti. Vedno več je tudi takih, tudi mladih, ki si upajo tudi javno povedati svoje mnenje in za njim stati. To se mi zdi dobra sprememba, ki jo opažam. Poleg tega sem

prepričana, da tudi smrt naših mučencev ni bila zaman. Ni mogla biti zaman! In nazadnje dodajam, da sem tudi že po naravi nagnjena k optimizmu ...

> Kaj pa škandali v zvezi z izbiro kandidatov za Evropsko komisijo?

P O G O V O R

Ja, zaslišanje samooklicane kandidatke za evrop-sko komisarko je zagotovo razkrilo ves blišč in be-do našega prostora, kjer povprečnež, če je le do-volj brezsramen in ima dovolj podpore iz ozadja, lahko postane celo predsednik vlade. Skoraj leto in pol so nam slovenski mediji dopovedovali, ka-ko spodobno predsednico vlade imamo, nato pa se je ta podoba sesula v slabih treh urah. Priznam, v nekem trenutku sem se zbala, da jo bodo kljub popolnemu fiasku na zaslišanju podprli. To bi dalo elana vsem evroskeptikom v Sloveniji ter omajalo dvom v Evropo vsem tistim, ki v njej vidimo more-biti še zadnje varovalo pred ponovnim popolnim monopolom kontinuitete pri nas.

> Veliko sveta si že videla in mnogo rojakov, ki so raztreseni po njem. Misel ob njih?

Slovenci v matični domovini smo zaradi totalita-rizma še vedno pohabljeni. Slovenci, ki so si mora-li najti novo domovino na različnih koncih sveta, so nam zato zaradi svojega vztrajanja v zvestobi slovenstvu velik zgled. Za nas so izredno dragoce-ni, ker nas učijo požrtvovalnega dela za skupnost, povezanosti v dobrem in slabem. Ko spremljam življenje Slovencev v Argentini, lahko vidim, ka-kšna bi lahko bila Slovenija, če bi imela možnost živeti v popolni svobodi in demokraciji. Meni so preprosto navdih.

Na prvem mestu je družina! Utrinki z vzgojno-družinskega seminarja za slovenske družine iz Beneluksa, ki pojasnjuje-jo pomen sinode škofov v Rimu o družini.

Ne »če«, pravo vprašanje je, »kako« se pre-pirata: »glasno« ali nesoglasja skrivata pred otroki, se hitro pobotata ali se gresta

»tihe dneve«? Prepiramo se vsi, tudi tisti v »naj-boljših družinah«, premalo pa se zavedamo, kako način prepiranja vpliva na otroke. Tudi za udele-žence družinskega seminarja, ki je potekal v prvi polovici meseca oktobra v mlinu Thicourt v bližini francoskega Metza in Merlebacha, so bili ti pogle-di nekaj novega, hkrati tudi navdih za skupno raz-mišljanje o odgovorni vzgoji.

Dileme mladih staršev so si povsod podobne: oba, mama in ata v službi, z odgovornim delom, ki se zna zavleči prek pisarniškega urnika. Otroci zju-traj v šoli, popoldne po različnih športnih in ljubi-teljskih dejavnostih. Konci tedna so natrpani z go-spodinjskimi opravili in pripravami za nov delovni teden. Obisk maše, kakšen obisk ali izlet v naravo, pa je ponedeljek spet tu! Družinsko življenje mla-dih družin se odvija med tisoči drobnih opravkov, s katerimi začenjajo dan in s katerimi se po napor-nem dnevu zvečer pripravljajo na novega. Prav ti opravki, delitev obveznosti med zakoncema, so največkrat povod za prerekanje in nesporazume.

To je zgodba, ki se ponavlja družinam po vsej Sloveniji. So pa mlade slovenske družine, ki se »spopadajo« še z eno dimenzijo – s tujim oko-

Haaga. V kuhinji so domači gospodinji pomagali gospa Danica, študent Tilen in babica, ki sicer pa-zi svoje vnuke v Luksemburgu. Za 'otroško delo' je poskrbel župnik Jože, ki je večje otroke naučil delati mozaike. Za varstvo najmanjših je poskrbe-la Andreja, pri igrah pa je, tudi s svojo kitaro, po-magala še Mirjam. Njena starša, Andrej in Marija Grebenc, ki s svojo družino že dolga leta živita »po svetu«, sedaj že nekaj let v Bruslju, sta župniku Zvonetu pomagala pri izvedbi programa.

O tem, kako način prepiranja staršev vpliva na občutek varnosti njihovih otrok, je bilo videti v uvodnem videu na temo: Kako se vzgaja samo-morilce? Presenetljiv zorni kot je bil dobro izhodi-šče za prvo 'nalogo': zakonci so se v parih zamislili nad svojim načinom »komuniciranja«. V kasnej-šem plenarnem pogovoru so odprto odkrivali svoje slabosti, pa med seboj delili drobne nasvete, ki blažijo družinske napetosti. Prav ta izkušnja so-lidarnosti, iskren pogovor s »sovrstniki« v podob-nem življenjskem obdobju, je na koncu izzvenela kot največji dar tega srečanja.

Vzgoja za odgovornostPa se je po odličnem kosilu 'delo' pravzaprav ko-maj dobro začelo. V treh skupinah so razpravljali o iskanju ravnotežja med službo in družino, o vzgo-ji za resnicoljubnost v družini in o odgovornosti staršev kot kristjanov – laikov. Kot se je kasneje pokazalo na plenumu, so se teme prepletale, saj so na vseh mogočih področjih starši razpeti med neprestanimi odločitvami in dilemami o tem, kaj je dobro narediti in česa ne.

»Smem biti zadovoljna v službi?« se je vprašala mlada mamica, ki se boji, da bi na ta račun zanema-Bog je tam nekje daleč, a tudi blizu v srcu in v naši skupnosti.

ljem. Ker jih je poklicna pot zanesla v tujino, jim velikokrat manjka socialne mreže, ki bi sicer lah-ko vsaj malo olajšala breme vsakdanjika. Takšna, »nadomestna« mreža, se v tujini spleta tudi okoli slovenskih maš.

V gosteh v mlinu ThicourtV majhni vasi na severu Francije se je v soboto, 13. septembra, zbralo 12 družin: iz Luksemburga in okolice, iz Bruslja, celo iz 500 km oddaljenega

Še zadnji pregledi monografije – skupaj z lektorico Damjano Kern

D R U Ž I N S K I S E M I N A R V M E R L E B A C H U Metka MURKO


D R U Ž I N S K I S E M I N A R V M E R L E B A C H U

R O M A N J E T R E H S L O V E N I J

Slovenija, ostani naša!Objavljamo 3. del predavanja Tomaža Pavšiča

Pa pustimo tranzicijo z mislijo, da vremen-ske pomladi res stalno odhajajo, a se tudi čez leto vračajo, slovenska pomlad skupaj z

duhom Demosa pa najzvestejšemu delu ljudstva, po grško demosa, še vedno kaže pot, Janezu Janši na žalost iz zapora na Dobu!

Za nami so predčasne parlamentarne volitve. Verjamem, da z mnogimi od vas delim upanje, da bo v novi slovenski vladi prostor tudi za krščanske vrednote in vrednote slovenstva.

Zakaj se bojim za ohranjanje vrednot sloven-stva? Jezen in užaljen sem vedno, ko si kakšen sicer ugleden in izobražen sodržavljan za pripa-dnike našega naroda izmišlja izraze, kot so »slo-venceljni« ali »butalski podalpinci«, hkrati pa je prepričan, da to velja za vse druge, samo zanj ne. Bodimo raje ponosni nase, na svoj narod in svoje simbole ter z veseljem uporabljajmo izraze Slove-nec in slovenski, saj niso daleč časi, ko tega nismo smeli odkrito početi. Spomnim se, da smo pred dobrimi štiridesetimi leti, ko smo ustanavljali od režima nekontrolirano revijo Kaplje, z veseljem naznanjali, da izide nova slovenska revija, pa so nas znanci, sodelavci Udbe, po ovinkih spraševali, zakaj slovenska revija in ne samo revija.

Bolelo me je tudi, ko v času ministra Šturma številni šolski ravnatelji in ravnateljice po slove-snem zaključku šolskega leta niso hoteli izobesiti slovenske zastave, za katero so bila žrtvovana ži-vljenja osamosvojitvenih borcev. Želim pa si, da bi v šolah dajali več poudarka vzgoji v domoljubju.

Sicer ne živim v našem glavnem mestu, tako da ne vem zanesljivo, kako je zdaj s tem, vem pa, da je vsaj do nedavnega na ljubljanskem gradu stalno plapolala samo ljubljanska mestna za-

visna. Še danes sem na to izredno ponosen, kot sem ponosen tudi na to, da sva si s svetim očetom izmenjala nekaj besed v slovenščini, kar je bilo za-beleženo tudi v italijanskih nacionalnih medijih.

In še nekaj besed o jeziku, kar se sicer bolj na-naša na matične Slovence, ki bi morali zanj najbolj skrbeti, pa ga v resnici mrcvarimo in uničujemo na razne načine. Ob spremljanju televizijskega po-govora z gospo Lučko Kralj Jerman, ki je že starejša dama iz Argentine in živi v Sloveniji, sem se še po-sebej zamislil, ko je slednja v svoji lepi slovenščini potožila, da jo v Sloveniji moti zanemarjanje in uničevanje jezika ter splošno poprostašenje. Jezik, materinščina kot narečje in knjižna oblika, je pač najvidnejša značilnost in pričevalna moč kakega naroda, malega ali velikega po številu.

Ob tem bi rad poudaril, da smo toliko Slovenci in toliko Evropejci, kot želimo biti. Veliki in zvesti prijatelj višarskih srečanj, in drznem si reči tudi moj dragi prijatelj evropski poslanec Lojze Peter-le, je zagotovo velik vzor v tem, kako se bori za Slovenijo in slovenski jezik ter ima hkrati pristno veselje z Evropo, kjer ga tudi, tako sem prepričan, izjemno cenijo.

Dovolite mi, da se spet nekoliko zatečem v spo-mine. Ko sem pred petdesetimi leti šel prvič na Vi-šarje z rodnega Cerkljanskega, z mopedom, sem navsezgodaj pred križiščem za Žabnice prehitel pet fantov Benečanov s kosami na ramenih. Vpra-šal sem jih po slovensko za pot in veselo so mi od-govorili: Pojta kar napri, bota preca ušafu! Doživel sem prvo višarsko romanje, popoldne pa sem se ustavil v gostilni v Ukvah. Z brhko natakarico sva se lepo pogovarjala. Ob slovesu sem jo pohvalil za njeno dobro slovenščino. To ni slovenščina, to je vindiš, me je že nekoliko manj prijazno poučila. Skoraj razočaran sem ji dejal, – kakorkoli rečete, tudi to je slovenščina. To vprašanje se je na avstrij-ski strani več ali manj že razrešilo, medtem ko pa v videmski pokrajini še vedno obstaja in celo neka-tere upravne oblasti podpihujejo tiste, ki nočejo Romanje treh Slovenij 2014

stava, slovenska zastava pa žal le ob zelo redkih priložnostih. Tudi sam sem sodeloval pri naporih slovenske civilne družbe, da bi s predlogom, da bi slovenska zastava stalno visela na ljubljanskem gradu, prepričali župana Ljubljane, odločno zah-tevo mu je poslal tudi Svetovni slovenski kongres. Morda pa vsi ti napori le niso bili zaman, in bodo nekoč tudi ljubljanske mestne oblasti prepoznale, da bi bilo primerno, da bi slovenska nacionalna zastava obeleževala naše glavno mesto, tako kot je to v navadi v drugih evropskih prestolnicah! Moram pa priznati, da mi je kot Slovencu všeč, da na Trbiškem že dolgo plapolata poleg italijanske tudi slovenska in avstrijska zastava. /.../

Prav na tem mestu sem nekoč že omenil, ka-ko srečen sem bil, ko sem 19. julija 1991 v gorah valdostanske doline na italijansko-švicarski meji papežu Janezu Pavlu II. kot poslanec prvega de-mokratično izvoljenega parlamenta nove države Slovenije lahko izročil okroglo značko s slovensko zastavo in napisom Slovenija samostojna in neod-

Tomaž PAVŠIČ

Mladi starši pripovedujejo, kako v njihovih družinah rešujejo konflikte.

rila svojo družino. Da so starši tudi ženske in moški, se je pokazalo pri odzivu na to vprašanje. Čeprav se tudi očki redno soočajo s to dilemo, pa se predvsem mamice obremenjujejo s (pre)visokimi pričakovanji okoli gospodinjstva in drugih praktičnih zadev. Ob koncu debate so se oboji strinjali: bolj kot spomin na »pospravljeno stanovanje in lastnoročno skuha-no govejo juhico« bo za njene otroke kasneje naj-boljša dota zgled mame, ki je tudi v svojem poklicu uspešna in je z veseljem hodila v službo!

Skupni imenovalec, h kateremu so se vračali pogovori tega popoldneva, je spoznanje: najpo-membnejša je družina! Tudi če je bilo to jasno že pred tem srečanjem, je dobro delo, da ga zave-stno imenuješ in ga deliš z drugimi starši. Obdar-jeni z novimi spoznanji, potrjeni na vzgojni poti, so bili sodelujoči prepričani, da se bodo spet malo lažje lotevali vzgojnih izzivov. Da bodo spoznanja ostala živa, bodo poskrbela mesečna srečanja pri mašah po naših slovenskih župnijah.

Prvič skupaj, pa gotovo ne zadnjičTo se je pokazalo že pri večerni molitvi, dan ka-sneje pa tudi pri nedeljski maši z rojaki iz Merleba-

cha. V tamkajšnjem slovenskem središču, v kapeli sv. Jožefa, so se gostje počutili kot 'svoji med svo-jimi', s katerimi delijo skupne korenine in se le-teh prav v tujini še posebno zavedajo.

Z odličnim nedeljskim kosilom se je za udele-žence sklenil letošnji družinski seminar. Lahko bi rekli prvi, pa pravimo letošnji, ker upamo, da bo podobnih srečanj še več.


R A F A E L O V A D R U Ž B A Mihela ZAVELJCINA

»Osmuknil sem zoreči klas pelina«V Galeriji Družina je bil 13. oktobra slovesen večer – potekala je predstavitev knjige Cvetoči klas pelina, Slovenski begunci v Avstriji po letu 1945, ki je izšla v sozaložništvu Rafaelove druž-be in Družine in predstavitev razstave arhivskih fotografij o slovenskih beguncih v Avstriji po letu 1945.

Večer so začeli vrhunski umetniki. Slovenski oktet je v prvem delu zapel tri skladbe, v nadaljevanju pa so gostje vsak s svojega

vidika spregovorili o knjigi oziroma o razstavi. Tone Rode, direktor Družine, je med drugim

dejal, da knjiga nima le dokumentarne vrednosti, ampak nas »vabi k utrditvi skupnega spomina,

Gosti večera: Tone Rode, povezovalka Edita Žugelj, mag. Helena Jaklitsch in Lenart Rihar Pesem Slovenskega okteta je segla poslušalcem do srca.

predvsem pa k ohranjanju upanja in zaupanja v notranjo moč slovenskega človeka, ko se odloča za dobro v najtežjih okoliščinah. Nešteto portre-tiranih obrazov nam pričuje o tem, da ni življenj-ske ne zgodovinske preizkušnje, ki je ne bi mogel oplemenititi niz zavestnih človeških odločitev za dobro, lepo in resnično, tudi sredi najhujše nego-tovosti in navidezne brezizhodnosti.«

Lenart Rihar, urednik knjige in voditelj Rafaelo-ve družbe, je povedal, da začetki dela z arhivskimi fotografijami segajo v začetek devetdesetih let, ko je dr. Janez Arnež v Zavodu sv. Stanislava posta-vil razstavo o begunskem tisku. Po tem dogodku je Rafaelova družba leta 1993 pripravila razstavo arhivskih fotografij iz življenja slovenskih begun-cev v Avstriji. Začela je pridobivati tudi vedno več gradiva na omenjeno temo, posnetke je digitalizi-rala in jih doslej oblikovala v šest različnih razstav. Zadnja razstava, popestrena z besedo akademika

dokazati, da narečje v nadiških in terskih dolinah niso del slovenskega jezika, kaj šele rezijanščina, ki so jo pripisovali tatarsko-turanskemu izvoru! To pa je tako neumno potvarjanje znanstveno preverjenih resnic na škodo Slovencev in sloven-skega jezika, in prav je, da je to obsodil dr. Dimitrij Rupel, ko je bil generalni konzul v Trstu. Pripa-dnikov slovenske narodne skupnosti v videmski pokrajini ni treba več strašiti s slovenstvom, jim dokazovati, da niso Slovenci in da žlahtno pojo-ča benečanščina ali rezijanščina ni slovenščina, v obliki, kot se je skozi stoletja razvila v teh krajih.

Vsak Slovenec je lahko ponosen, to velja tudi za »po naše govoreče« v Zavarhu ali Djekšah ali na Gornjem Seniku, na Brižinske spomenike in na Dal-matinovo Biblijo, slovenski prevod Svetega pisma, ki je bil tiskan med prvimi v krogu evropskih naro-dov. Zato pa je treba slovensko ime uporabljati in ga ne skrivati. Slovenski pesnik je pred več kot sto leti zaklical: Pokaj tako hrumite, Slovana se bojite? (Mislil je seveda predvsem na Slovence, ki smo tudi Slovani). Če je to izziv, pa naj bo izziv. Matere vendar ne bomo zatajili. Treba je imeti več narodne zavesti. Prešeren nas je obranil ilirizma, v katerem so nekateri naivno videli našo narodno rešitev, a bi bilo naše zamrtje. Prešeren je bil slovenski subjekt, izhajal je iz našega bistva. Beli grad v Povodnem možu je »kjer Donava bistri pridruži se Savi« in ne, kjer se mala Sava steka v veliko Donavo. Podobno moško samozavest je izrazil tudi Ivan Cankar. Ko

ga Izidor Cankar v knjigi Obiski vpraša: »Kaj mislite, gospod Cankar, ali se bosta nekoč slovenski jezik in slovenska literatura stopila v srbohrvaškem jezi-ku in literaturi?«, mu Ivan Cankar odgovori: »Trdno sem prepričan, da bo slovenščina kot jezik obstala še dolga stoletja in prav tako slovenska literatura, če pa bi Hrvati in Srbi prevzeli slovenščino za svoj knjižni jezik, pa nimam nič proti.«

Višarsko ozračje treh Slovenij me vsako leto navdihne in srčno ogreje. Ko čutim ob sebi slo-venske brate in sestre iz treh duhovnih svetov, sem vesel, da sem Slovenec. Vedno se spomnim na pisatelja Vinka Ošlaka, ki nam je nekoč v Dragi prepričljivo predočil, kako na takih shodih, kot je današnji, nismo nikoli sami. Z nami so nekdanji rodovi in posamezniki, ki so se zavzemali za iste ideale, kot se mi ta trenutek. To je pravzaprav no-tranja moč, ki jo dobivamo naravnost od teh, ki so telesno odšli od nas, a so nam v pomoč kot angeli varuhi; v narodnih in državniških zadevah, kot na primer Prešeren, Slomšek, Gregorčič, general Ma-ister in drugi. /.../

Dragi prijatelji! To naše celotno srečanje s ško-fovo romarsko slovesno mašo in kulturnim na-stopom domačih pevk in pevcev Kanalske doline vidim kot nekakšen simbolični krst za slovenstvo na tej sveti višarski gori ali še bolj kot neko zrelo-stno birmo, da svojo morda nekoliko premlačno narodno zavest okrepimo in potrdimo kot pre-pričani in vzajemni Slovenci, kot udje narodov

našega planeta, ki nam je narodna istovetnost, preskušena in ohranjena skozi stoletja, božji dar in doprinos človeštvu.

Ne bom vas več dolgo zadrževal na tem soncu. Sklenil bom s pesmijo, Poslanico malemu narodu, ki jo je ustvaril Rado Bordon pred šestdesetimi le-ti, ko se je bil sprožil novi val.

V prvem delu pesnik tako začenja: Iz svojih ko-renin te je rodila ta zemlja, ki je tvoja dobra mati, potem pa nadaljuje v drugem sonetu:

Ostala ti bo dobra mati,nikoli v stiski te ne bo izdala;nikoli tujcu te ne bo prodala,ki z zlatom se pred revežem košati.

Le v njenem varstvu moreš pot ubratiskoz neštevilnih ljudstev širna vrata,objeti tujerodca kakor bratain vendar vedno svoj ob njem obstati.

Hvaležno srkaj sok iz njene trtein žgi obličje svoje v njeno glinoin v svoje vdano dolbi njene črte!

Samo če v srcu nosiš domovino,so ceste ti na vse strani odprte.Le z njo se šteješ v narodov družino.

In kot vedno na Višarjah: ŽIVIJO, SLOVENCI!

R O M A N J E T R E H S L O V E N I J

Kajetana Gantarja, je bila pripravljena ob 70-letni-ci umika pred boljševiškim nasiljem in ob izidu fo-tografske monografije. O knjigi Cvetoči klas pelina je urednik med drugim povedal: »Ob fotografskem arhivu smo se ves čas spogledovali z možnostjo, da bi bila razstava okronana tudi s knjižno izdajo. Knji-ga je seveda najprej knjiga fotografij, vemo pa, da je bil ta del zgodovine zmaličen in zamolčan, v šolskem sistemu in javni zavesti ga ni, čeprav na drugi strani predstavlja mogočno zgodbo, iz katere bi lahko na-rod in država srkala življenjske sokove, da bi danes drugače – samozavestno in z zaupanjem gledali v prihodnost. Zaradi te odsotnosti se nam je zdelo nuj-no, da fotografije umestimo v zgodovinski prikaz.« Rihar se je ob tej priložnosti zahvalil vsem, ki so prispevali znanje in čas k nastanku monografije.

Mag. Helena Jaklitsch se je osredotočila na zgo-dovinsko študijo o slovenskih beguncih v A vstriji po letu 1945, ki jo je pripravila in zavzema v knjigi


PremislekiEkonomist dr. Matej Lahovnik v Slovenskih novicah o gospodarskem položaju

Zadnji podatki kažejo, da se tako življenjski standard kot tudi razmere poslovanja v Sloveniji hitro poslabšujejo. V zadnjem poročilu Evrop-ske komisije je Slovenija po konkurenčnosti industrije v najslabši skupini članic EU, in sicer skupaj z Bolga-rijo, Hrvaško, Malto in Ciprom. Evropska komisija posebej opozarja na dolgotrajne sodne postopke v Sloveniji in na birokratske ovire pri poslovanju podjetij. Poseben problem ostaja neučinkovit fi-nančni sistem, in to kljub milijardam evrov dav-koplačevalskega denarja, ki jih je vlada Alenke Bratušek prelila v banke. Ob tem pa statistični urad ugotavlja, da se je stopnja tveganja revščine leta 2013 od predhodnega leta še dodatno pove-čala. Zvišala se je tudi stopnja tveganja socialne izključenosti prebivalcev Slovenije, hkrati pa se je povprečni letni razpoložljivi dohodek člana go-spodinjstva zaradi višjih dajatev znižal, in sicer za 266 evrov.

Jože P. Damjan na svojem blogu o kandidaturi Violete Bulc za evropsko komisarko

Veste, kaj je najbolj zanimivo pri zgodovini? To, da se iz nje ničesar ne naučimo. Od far-se do tragedije. Po blamaži, ki smo jo v Bruslju doživeli z neposrečenim poskusom nekompetentne in neizkušene Alenke Bratušek, se je Cerarjeva vlada odločila, da tja pošlje še manj politično izkušeno in kompetentno Violeto Bulc. Kandidatko, v katere biografiji kot politično izkušnjo najdemo »14-dnevno ministrovanje«, kot kompetence pa vodenje šol borilnih veščin, šamanizem (niste narobe prebrali), kratkotrajno sedenje v upravah Telekoma in Telemacha ter konfliktnost, ki naj bi jo zdaj uspela obvladovati s tehnikami šamanizma. /…/ To je problem celotne slovenske politične kaste. Problem no-nameov, ki jih stranke poberejo nekje na ulici in volilci izvolijo v parlament, in kjer doživijo svojih pet minut sla-ve. In praznega blebetanja. Nimamo profesional-ne politike. Nimamo vzgoje in dresure, skozi kate-

NoviceSTIČNA MLADIH 2014. Septembra se je v Stični na vsakoletnem festivalu mladih zbralo kar 7000 mladih. Pridružile so se jim tudi številne družine,

starejši, duhovniki in škofi. Animatorji so mladim pripravili številne delavnice. Stična mladih daje glavni poudarek duhovnosti, pa tudi druženju mladih in glasbi. Mlade je letos nagovorila Chia-ra Amirante iz Rima. Letošnje geslo se je glasilo Blagor ubogim v duhu, kajti njihovo je nebeško kraljestvo.

NOVO ŠTUDIJSKO LETO. Število vpisnih mest na univerzah v Ljubljani, Mariboru in Novi Gorici, ra-zen na primorski univerzi ter na samostojnih vi-sokošolskih zavodih, se je v primerjavi z lanskim letom skrčilo. Za študijsko leto 2014/2015 so raz-pisali 20.871 vpisnih mest za redni in izredni štu-dij, kar je 695 manj kot leto prej. Novo študijsko leto je začelo 90 tisoč mladih.

ZA ŽIVLJENJE. Slovenijo sta konec septembra obiskala predstavnika Human Life international, ene najstarejših in največjih organizacij ZA življe-nje. Predsednik organizacije Shenan Boquet in dr. Ligaya Acosta sta se v več krajih po državi srečala z duhovniki, škofi, različnimi skupinami ljudi, tudi z dijaki katoliških gimnazij. S svojimi predavanji v sklopu dnevov Odprimo Slovenijo življenju sta želela spodbuditi k zavzemanju za življenje proti kulturi smrti ter hkrati pokazati na lepoto in vre-dnost vsakega človeškega življenja.

P. STANE ZORE, NOVI LJUBLJANSKI NADŠKOF. Papež Frančišek je na praznik svetega Frančiška Asiškega imenoval patra Staneta Zoreta za lju-bljanskega nadškofa. Pater Zore je bil rojen 7. septembra 1958 v Selah pri Kamniku. Posvečen je

ro bi politiki morali iti. Še včeraj si brcal konzervo po ulici, danes pa si že predsednik vlade, jutri pa želiš v Bruselj.

Ekonomist mag. Bernard Brščič na radiu Ognjišče o varčevanju in »borčevskih« pokojninah

Tudi fiskalna politika, ki jo na-poveduje minister, ne obeta sprememb, obeta nadaljnje zadolževanje. Ta socialistična miselnost, da problem Slove-nije ni javna poraba, ampak prenizki davki, je katastrofalna. Tisto, kar potre-bujemo, je uravnoteženje proračuna z radikal-nim zmanjšanjem javne porabe. Rezerv je precej. Omenil bi samo transfer v pokojninsko blagajno. Zavedati se morate, da je od te 1,7 milijarde evrov kar 400 milijonov namenjenih plačevanju pokoj-nin, ki niso bile utemeljene v vplačanih prispev-kih. Gre za upokojence jugoagresorjev, udbašev, partizanov; to so vse nepotrebni stroški.

Publicist Marko Crnković na Požareportu po totalni blamaži Bratuškove v Bruslju

Tako kot je slovenska poseb-nost Alenka Bratušek sama, je posebnost – in to še večja – tudi odnos do nje kot ubo-ge reve, ki da je po krivici gor plačala. /…/

Nedelo je objavilo anketo eminentnih in kom-petentnih, ki so Brodolom Bratušek interpretirali kot posledico »zlobe«, »zavisti« in »zahrbtnosti« ter »rumene, sprenevedave in žalostne združe-ne levo-desne gonje […] nevoščljivcev iz lastne stranke, vlade in koalicije; Štefanecov, janševcev, Bogovičev in Ljudomiležev, ki so napeli vse svo-je sile, uporabili vse svoje evrozveze, da bi sicer brezzobe evroparlamentarce nahujskali proti mo-goči visoki evropski funkcionarki iz male Sloveni-je«, eden od njih je celo rekel, da ga »ne skrbi to-liko njena nestrokovnost«, češ, »toliko bolj smo si jo privoščili, ker je naša, za povrhu pa še ženska«. Koga pa si naj privoščimo, če ne naše/našega? Ti-stega Madžara, ki je tudi odletel? Kaj nas brigajo Madžari? Naj se sami ukvarjajo s svojimi kandida-ti. In kaj potem, če je ženska? Ali je to stvar bonto-na? In ali ni kandidirala ravno zato, ker je ženska? Saj ni kandidirala zato, ker je strokovnjakinja za energetiko!

Foto: www.sticnanet

S L O V E N I JA , N A Š S K U P N I D O M

R A F A E L O V A D R U Ž B A

trideset strani. Povedala je, da je nekaj gradiva o tem obdobju slovenske zgodovine našla v Naro-dni in univerzitetni knjižnici, predvsem taboriščne časopise, v državnih arhivih pa je bilo gradivo ve-činoma uničeno. Nekaj dokumentov je pridobila v arhivu UNRRE v New Yorku, veliko taboriščnih izdelkov, zapisov in pričevanj pa tudi pri prijate-ljih in znancih v Argentini ter v Slovenski hiši v Buenos Airesu. Jaklitscheva je spregovorila tudi o neverjetni žilavosti, ustvarjalnosti in delavnosti slovenskih beguncev v nemogočih razmerah in

dejala, da se z izidom monografije delno popra-vlja krivica, ki se je v vseh teh desetletjih naredila beguncem, ki so zamolčani še danes.

Posebna gosta večera sta bila tudi zakonca Maj-da in Alojz Starman iz Špitala, nekdanja taborišč-nika. Njuno sodelovanje z Rafaelovo družbo se je začelo leta 2006, prav v Galeriji Družina, ko sta prvič videla razstavo arhivskih fotografij. Takrat sta z neverjetnim zanimanjem pregledovala foto-grafije in bila kasneje povabljena, da pregledata celoten fotografski arhiv, ki ga hrani Rafaelova

družba. V kratkem pogovoru z voditeljico večera, radijsko napovedovalko in novinarko Edito Žugelj, sta predstavila svojo begunsko izkušnjo in kako se jima še danes uspe dokopati do številnih pojasnil k fotografijam.

Predstavitve se je udeležilo mnogo poslušalcev iz domovine in zamejstva. Posebno pozornost je vzbujalo tudi osem nekdanjih taboriščnikov. Ve-čer se je sklenil z veličastno pesmijo Slovenskega okteta, obiskovalci pa so se še dolgo v klepetu za-držali v Galeriji Družina.


Sv. oče Frančišek in Slovenci

Sedanji papež Frančišek bi moral biti Sloven-cem posebno blizu. Ne samo zato, ker je sv. oče, ampak tudi zato, ker je že v Argentini

spoznal nekatere naše tamkajšnje rojake. Bil je tudi v Ljubljani. Verjetno o nas doslej ni noben papež toliko vedel kot ravno on. Njegove izvolitve smo se razveselili, zadnje čase pa je navdušenje nad njim nekoliko bolj nevtral-no. Zakaj?

Slovenija je v zelo težkih razmerah. Mnogi so brez službe, številni pa so v službi, ne dobivajo pa plače, kar je verjetno slovenska posebnost. Tudi sicer so plače nizke in ljudi je strah, kakšne bodo njihove pokojnine, ki znašajo manj kot 60 odstotkov povprečne osnovne plače zadnjih 25 let. Odgovor na vprašanje, zakaj je tako, ni enoten. Nekateri krivijo svetovno gospodar-sko krizo, drugi slovensko ločevanje od komunizma, totalitarizmi se pravilo-ma končujejo s kriminalom, tretji specifične razmere v Sloveniji. Nekaterim se celo kolca po Jugoslaviji, ki je v resnici glavni vzrok slovenskega gospo-darskega zaostajanja in revščine. Tudi balkanska mentaliteta, po kateri se mora človek znajti (krasti), samo dobiti te ne smejo, mnogim ni več tuja. Iz-hod eni ponujajo v vrnitvi komunizma, drugi v popolni uvedbi kapitalizma, tretji iščemo pot v nekakšni slovenski in krščanski varianti družbe, ki sicer priznava osnove kapitalizma, zahteva pa posebno državno zaščito za tiste, ki se zaradi starosti ali bolezni ne morejo enakopravno vključiti v družbo. Socialna pravičnost in ljubezen do bližnjega je naše geslo. Zadnji smo naj-manj uspešni in ne uživamo nikakršne podpore in publicitete pri nikomer.

Kot je znano, zahteva sedanji sv. oče od vseh katoličanov, da je-mljejo vero resno, odgovorno, da živijo v skladu z njenimi nauki, da jim vera ni navada, ampak način življenja. To seveda ni enostavno. Od vseh ljudi, zlasti pa najodgo-vornejših družbenih in političnih voditeljev zahteva posebno skrb za revne in nezaposlene. Ljudje so kot mi, da o članih njihovih družin,

ki so zaradi tega še posebno prikrajšani, niti ne govorimo. Ljubezen in od-govornost do bližnjega mu je bistvo krščanstva. Dejavna vera mu je glav-na oblika in vsebina molitve. Vsak mora za družbene potrebe prispevati v sorazmerju s svojim premoženjem, bogastvom. Misel, da bi nekateri dobi-vali višje plače na račun revnejših in manj sposobnih, temu rečejo v Slove-niji socialna kapica, mu je tuja. Resnično je težko razumeti neko stranko, ki se imenuje krščanska, in zagovarja poglabljanje družbene neenakosti. Še težje je razumeti one, ki namesto prevlade ljubezni do bližnjega zahtevajo v imenu vseodrešujočega kapitalizma popolno oblast kapitala. To ni samo v neskladju s krščanstvom, ampak tudi z evropsko civilizacijo.

Še manj razumem one, ki sv. očeta kritizirajo, ker preveč razgalja na-pake nekaterih škofov in duhovnikov. Kot da ljudje ne vemo za njih in o njih ne govorimo zgolj zaradi obzirnosti, ljubezni do naše skupne Cerkve, ne nesrečnikov in njihovih slabosti. V času skoraj popolne medijske svo-bode, ko javnim glasilom ni praktično nič prikrito, je prikrivanje lastnih napak nekaj najbolj škodljivega. Še zlasti zato, ker jih potem sovražniki vere in Cerkve razpihujejo v neslutene dimenzije. Resnica osvobaja, pa če nam je všeč ali ne.

Glede na razmere v slovenski družbi bi moral biti sedanji sv. oče za Slovence najpopularnejša oseba na svetu. Njegov duh nas bi moral vse prevzemati in vsak bi ga moral posnemati tam, kjer se čuti sposobnega. Slovenski katoličani bi prav s populariziranjem njegovega življenja, dela in zlasti nazorov lahko ponudili slovenski družbi učinkovito zdravilo za svoje težave. Sami jih morajo rešiti, ne svet. Pobude ne smejo prepustiti ne ko-munistom ne zagovornikom nebrzdanega liberalnega kapitalizma. Ne ka-pital, človek je v središču božjega stvarstva. Njemu mora biti vse podrejeno.

4. oktobra, na praznik sv. Frančiška, smo izvedeli, da je sv. oče po več kot leto praznemu škofijskemu sedežu za novega ljubljanskega nadškofa imenoval frančiškana p. Staneta Zoreta. Mu bo uspelo papežev duh raz-širiti med Slovenci? Brez naše pomoči in molitve gotovo ne!


bil leta 1983. Do imenovanja za ljubljanskega nadškofa in metropolita je bil provincial Slovenske frančiškanske province sv. Križa (drugi mandat) in pred-sednik Konference redovnih ustanov v Sloveniji (KORUS). Škofovsko posve-čenje bo na praznik Kristusa, Kralja vesoljstva, v nedeljo, 23. novembra 2014, ob 15. uri v ljubljanski stolnici.

PODELILI BORŠTNIKOV PRSTAN. Najpomembnejšo slovensko nagrado za igralske dosežke bo letos prejel član mariborske Drame Vlado Novak. Nagra-do od leta 1970 vsako leto podeli neodvisna žirija.

LOKALNE VOLITVE V SLOVENIJI. Državljani so v začetku oktobra volili župa-ne ter mestne in občinske svetnike. Volitev se je udeležilo le 44 odstotkov upravičencev. Stranka z največjim številom županov ostaja SLS, pripadlo ji je 25 županskih mest. SDS na drugem mestu ima 17 županov, pet manj jih je bilo izvoljenih na listi SD. Županskega mesta se lahko veseli tudi sedmerica iz NSi, medtem ko ima DeSUS doslej enega župana. Največja vladna stranka SMC ostaja praznih rok.

SLAB NASTOP ALENKE BRATUŠEK NA ZASLIŠANJIH PRED EVROPSKIMI POSLANCI. Nekdanja premierka se je slabo predstavila na zaslišanju za podpredsednico Evropske komisije za energetiko v Evropskem parlamentu. Odzivi na njeno zaslišanje so bili večinoma negativni, češ da je bila preveč splošna in da ni ponudila nobenega konkretnega odgovora. Bratuškova je po podani negativni oceni na pristojnih odborih Evropskega parlamenta od kandidature odstopila. Vlada je za novo kandidatko predlagala ministrico za razvoj, strateške projekte in kohezijo Violeto Bulc.

NAGRADNI NATEČAJ MLADIKE. Revija Mladika razpisuje XLIII. nagradni lite-rarni natečaj za izvirno še neobjavljeno črtico, novelo ali ciklus pesmi. Roko-pise je treba poslati v dveh čitljivo pretipkanih izvodih (format A4) na naslov Mladika, Ulica Donizetti 3, 34133 Trst, do 1. decembra 2014. Izid natečaja, ki je odprt vsem, ne glede na bivališče, bo razglašen ob slovenskem kulturnem prazniku – Prešernovem dnevu – na javni prireditvi in v medijih. Več infor-macij na: www.mladika.com

NATEČAJ ZA DIPLOMSKA, MAGISTRSKA IN DOKTORSKA DELA. Urad Vla-de RS za Slovence v zamejstvu in po svetu objavlja XIII. nagradni natečaj na temi: A: Slovenci v zamejstvu, B: Slovenci v izseljenstvu. Namen natečaja je spodbujanje raziskovalne dejavnosti dodiplomskih in podiplomskih študen-tov na področju zamejske in izseljenske tematike in s tem krepitev zavesti o njeni pomembnosti za ohranjanje slovenske identitete v matični domovini in zunaj njenih meja. Prijavijo se lahko kandidati in kandidatke iz Republike Slovenije in tujine. Strokovna komisija bo dela sprejemala do vključno 12. decembra 2014, rezultati natečaja pa bodo znani predvidoma do konca apri-la 2015. Več na: http://www.uszs.gov.si/

SLOVENCI V REZIJI? PRAVNI POLOŽAJ IN DEJANSKO ŽIVLJENJE SLOVENSKE JEZIKOVNE MANJŠINE. Knji-ga mag. Dejana Valentin-čiča ponuja uravnoteženo predstavitev manjšinske problematike v Reziji. Av-tor je v knjigi zajel šte-vilne državne, naddržavne in mednarodno pravne do-kumente, ki urejajo pravi-ce manjšin, tako splošne kot specifične za Rezijo, ter podal zgodovinski, politič-ni, ekonomski in medijski vpogled v rezijanski pro-blem. Valentinčič pristopa k problematiki s pravnega vidika in prikaže nasprotu-joče si interese in stališča obeh idejnih skupin v Rezi-ji. Avtor trdi, da v Reziji prihaja do različnih kršitev manjšinskih pravic, ki so tako z vidika demokracije kakor tudi z vidika prava nesprejemljive. Knjiga je izšla pri Založbi arte4.

koliko bolj nevtral-

Nekaterim se celo kolca po Jugo-slaviji, ki je v resnici glavni vzrok slovenskega gospodarskega zao-stajanja in revščine. Tudi balkan-ska mentaliteta, po kateri se mora človek znajti (krasti), samo dobiti te ne smejo, mnogim ni več tuja.

Stane GRANDA


ŠPORT

Nogometaši Maribora so v drugem krogu lige prvakov v skupini G v Gel-senkirchnu igrali neodločeno 1 : 1 s Schalkejem. Na kvalifikacijskih tekmah za Euro 2016, ki bo potekal v Franciji, je naša nogometna reprezentanca dvakrat zmagala, in sicer proti Švici in Litvi.

Košarkarji Krke so zmagovalci letošnjega superpokala.

Mina Markovič je nova svetovna pod-prvakinja v težavnostnem plezanju – v Gijonu je v finalu osvojila drugo me-sto in tudi kombinacijski bron. Maja Vidmar se je uvrstila na peto mesto, Domen Škofic pa je bil četrti.

Kanuisti Benjamin Savšek, Luka Božič in Anže Berčič so na svetovnem pr-venstvu slalomistov v Deep Creeku osvojili bronasto kolajno v konkurenci ekip. Za Savškom pa je popoln dan, saj je pred tem osvojil že srebro med

posamezniki. Kanuista Luka Božič in Sašo Taljat sta v konkurenci dvojcev osvojila naslov prvakov.

Športni plezalec Domen Škofic, eden najboljših plezalcev na svetu v kate-goriji težavnostnega plezanja, je kot prvi po loku preplezal Solkanski most, katerega lok velja za največjega kamnitega na svetu. Celoten vzpon (na najvišji točki loka) je v dolžino meril skoraj 60 metrov, zanj pa je plezalec porabil slabe pol ure.

Smučarski skakalec Jernej Damjan je v Klingenthalu prejel pokal za sku-pno zmago na tekmah poletne velike nagrade.

Ultra-maratonski kolesar Marko Baloh je zmagal na dirki Silver State 508 - najstarejši kvalifikacijski preizkušnji za dirko prek Amerike. Dirka je dolga 817 km in ima približno 7000 m višinske razlike.

Prvaki hokejske lige NHL Los Angeles Kings so dosegli prvo zmago v novi se-zoni prvenstva. V domači dvorani Staples Center so premagali Winnipeg Jets, med strelce pa se je prvič letos vpisal tudi slovenski hokejist Anže Kopitar.

MAŠE IN NAŠA SREČANJA V ADVENTNEM IN BOŽIČNEM ČASU 2014/15LONDON: nedelja, 14. decembra, ob 4.00 pop. – 3. adventna nedeljaLONDON: sreda, 24. decembra, ob 6.00 zvč. – maša sv. večera v hišni ka-

peli - za stanovalce DomaLONDON: nedelja, 25. decembra – BOŽIČ, ob 10.00 dop. – sv. maša v ka-

peli DomaLONDON: nedelja, 11. januarja 2015, ob 4.00 pop. – nedelja Jezusovega

krstaLONDON: nedelja, 08. februarja 2015, ob 4.00 pop. – 5. nedelja med letomSPOVED – če boste hoteli opraviti adventno ali božično spoved, boste ime-

li za to dovolj priložnosti pred sv. mašo ali po možnosti tudi po mašnem bogoslužju.

OBISKI BOLNIKOV – v vseh krajih po predhodnem obvestilu.

Foto: www.pzs.si

LONDON

Na drugo nedeljo v mesecu septembru, 14. septembra, smo v kapeli »Našega doma«

pričeli z rednimi slovenskimi mašami za rojake iz Londona in okolice, ki se bodo vrstile na vsako drugo nedeljo v mesecu ob 4. uri popoldne vse do 2. nedelje v mesecu juniju priho-dnjega leta 2015. Udeležba rojakov pri naših mesečnih mašah ni velika in že nekaj časa upada. Tisti, ki so že leta redni obiskovalci »Našega do-ma«, k slovenski maši radi pridejo, če le morejo. Ovirajo jih predvsem bo-lezni in starost. Mlajši rod slovenskih londonskih rojakov pa si težko najde čas za obisk slovenske maše. Le red-ki med njimi se pomena pripadnosti svoji narodni skupnosti zavedajo.

Pri naši slovenski maši v kapeli »Našega doma« je bila na 2. nedeljo v mesecu septembru, ko smo obha-jali praznik povišanja sv. križa, kar lepa skupina naših rojakov. Sv. mašo smo darovali za pred kratkim po-kojno Marijo Jurjevčič, sestro naše dobre in vedno zveste obiskovalke naše slovenske kapele v Londonu, Beti Tušarjeve ter za pokojnega Iva-na Tušarja, svaka našega Srečka Tu-šarja, moža dobre Beti (roj. Jurjevčič, doma z Vrhnike).

Sv. maše se je udeležila tudi na-ša dobra in preizkušena dolgoletna londonska rojakinja Metka Kogoj, ki ima zadnja leta velike težave z vi-dom, saj je postala skoraj slepa, in dobra Veronika Černetova z Bleda, ki Metko pripelje k slovenski maši.

Pri že omenjeni maši pa so aktiv-no sodelovali tudi sorodniki naše Metke, njena sestrična Anka in An-kin sin Poldi, oba iz Tržiča, od koder je tudi Metka, ter Ankina hčerka Magda, ki pa je tudi že dolgoletna londonska Slovenka. Anka je aktiv-na pastoralna sodelavka v tržiški župniji, kjer je redna bralka pri sv. mašah. Z velikim občutkom za bož-jo besedo je tudi pri sv. maši v kapeli »Našega doma« brala obe praznični berili. Vsi smo z veseljem prisluhnili njej in še predvsem božji besedi iz njenih ust.

V večnost je odšla dobra Phyllis (ali tudi Felicita) Ferlinc, vdova po Slovencu Jožetu FerlincuPhyllis (Felicita) iz Nottinghama (An-gležinja), vdova po zavednem Slo-vencu Jožetu Ferlincu od Sv. Jakoba v Slovenskih goricah, je odšla mirno in spokojno v večnost 30. avgusta

letos. Jože je pokojni že od 25. fe-bruarja 2001. Leta 1955 sta ste po-ročila in še pred njuno poroko je Phyllis prestopila v katoliško Cerkev. Postala je zares vzorna katoličanka. V njunem srečnem zakonu se je ro-dilo kar pet otrok: Jožica in Tereza ter Martin, Andrej in John. Tako Jože kot Phyllis sta bila resnično dobra in skrbna starša svoji družini. Ko sem

bil pred leti na obisku v Sloveniji, sem ju, čisto po naključju, srečal v baziliki Marije Pomagaj na Brezjah, kje sta se udeležila sv. maše, pri kateri sem tudi jaz somaševal – pri obhajilu sta se vključila v vrsto, kjer sem delil sv. obhajilo. Kar žarela sta od sreče ob tem nepričakovanem srečanju s svojim slovenskim župni-kom iz Anglije!

Družina Ferlinc se je redno ude-leževala naše slovenske sv. maše in naših srečanj v Derbyju (nedaleč od Nottinghama). Še dolgo po smrti moža in očeta Jožefa je Phyllis z vso družino prihajala k slovenski sv. ma-ši in našim srečanjem v Derby - iz spoštovanja in ljubezni do dragega, že pokojnega moža in očeta, čeprav slovenskega jezika verjetno niso go-vorili, ampak bolj razumeli.

Naše sožalje vsej družini Ferlinc! Tako matere Phyllis kot očeta Jože-ta se spominjamo v molitvi in pri sv. mašah v kapeli »Našega doma« v Londonu.

S. Cikanek, župnik

A N G L I J A


Ž U P N I J E

Ob oltarju slovenske kapele v Londonu po sv. maši na praznik povišanja sv. križa. Z desne

proti levi: Poldi, Anka, župnik, londonska Slovenka Metka Kogoj in Magda


Ž U P N I J E

B E N E L U K S

BRUSELJ

V mesecu septembru in okto-bru se je v Beneluksu doga-jalo veliko stvari, med po-

membnejše dogodke bom uvrstil vzgojno-družinski seminar za mlade družine, ki je potekal v mlinu Thico-urt v Franciji, od 12. do 14. septem-bra, in 85-letnico pevskega društva in zbora Zvon v Heerlenheideju na Nizozemskem.

Vzgojno-družinski seminar za mlade družine iz Haaga, Bruslja in Luksemburga nam bo ostalo v lepem spominu in bo popotnica tu-di za naprej, za naslednja leta. Po-potnica in obveza, prav v letu, ko v Rimu poteka sinoda o družini, ki je osnovna celica vsake družbe in kot jo opredeli naslov prispevka s pod-pisom naše sodelavke Metke Murko: Na prvem mestu je družina!

Slike včasih govorijo bolj zgovor-no kot besede. Metkin mož, Nizo-zemec, je s svojim fotoaparatom spremljal dogajanje in nam podaril nekaj dragocenih utrinkov, ki so raz-treseni na različnih straneh v tej šte-vilki Naše luči.

Med programom družinskega se-minarja smo oblikovali tri tematske sklope, o katerih so se pogovarjali mladi starši. Prvi je govoril o ravno-težju med delom in družino, drugi o vzgoji otrok za odgovornost in

tretji o vzgoji otrok za krščanske vrednote.

Izjave delovnih skupin: 1. skupina: Ravnotežje med delom in družino

Vsak dan znova se moramo zave-stno odločiti za sozakonca, družino, starševstvo. Iskanje ravnotežja med družinskim in službenim življenjem je proces, ki ga vseskozi dograju-jemo. Odnos med staršema je po-memben zgled otrokom, prav tako odnosi med sorojenci – sooblikujejo družino. Iz družinskih odnosov črpa-mo za življenje v zunanjem svetu.2. skupina: Vzgoja otrok za odgo-vornost

Otroku moramo omogočiti, da postaja postopoma, po svojih zmo-žnostih, odgovoren. To pomeni, da mu s svojim zgledom pokažemo, kaj odgovornost je in da mu omo-gočimo izkustvo, ki mu dokaže, da je potreben, sposoben in koristen za družino, skupnost, družbo. To je vzgoja za ljubezen do Boga, bližnje-ga in samega sebe.3. skupina: Vzgoja otrok za krščan-ske vrednote

Krščanska vzgoja otrok je prilo-žnost za bogatitev osebne vere star-šev. Ključna je vzgoja za ljubezen, ki nas navdušuje k iskanju novih poti za rast v veri. Vera je najlepše darilo staršev otrokom.

Obisk folklorne skupine društva Triglav iz Stuttgarta v Bruslju. Od petka, 3., do nedelje, 5. oktobra, so z avtobusom pripotovali v Bruselj stari prijatelji, člani folklorne skupi-ne SKUD Triglav iz Stuttgarta z ne-katerimi spremljevalci. Po sprejemu v Slovenskem pastoralnem centru smo šli na obisk evropskega parla-menta. Prvič so zaplesali na okro-glem trgu pred parlamentom, dru-gič pa v veži pred zastavami članic EU. Osebje iz pisarne evropskega poslanca Lojzeta Peterleta je poskr-belo za ogled stavbe in za razlago delovanja evropskega parlamenta. Ob 17. uri je sledil že tretji nastop, v prostorih slovenskega veleposlani-štva pri kraljevini Belgiji. Skupino je pozdravil slovenski veleposlanik Ma-tjaž Šinkovec. Nastop je komentiral in povezoval župnik dr. Zvone Štru-belj, ki je bil enajst let njihov župnik v Stuttgartu in vse zelo dobro pozna in z njimi še prijateljuje. Nastop ve-činoma mladih plesalcev je gledalce razveselil in navdušil. Naslednji dan, v soboto, so gostje dopoldne preži-veli na obisku znamenitosti mesta Bruselj, ob 18. uri smo imeli v hišni kapeli SPC predpraznično mašo, na-to še en nastop folklorne skupine v spodnjih prostorih pastoralnega centra. Sledila je pogostitev z žara na vrtu SPC-ja. Družabni in pevski večer smo začeli s kostanjevo juho,

kar je bila posebnost pogostitve ob prvem obisku mojih bivših faranov iz Stuttgarta. S študenti stažisti, ki bivajo pri nas in so se radi udeležili tega srečanja, smo ob pol enajstih zvečer, tudi s kakšno solzo v očeh, pomahali avtobusu, ki je goste od-peljal v hotel. V nedeljo so obiskali še Atomium in se nato srečno vrnili domov.

85-letnica pevskega društva Zvon v Heerlenheideju na Nizo-zemskem in odlikovanje dirigenta in skladatelja Antona Kropivška. Komaj so gostje iz Stuttgarta odne-sli pete, sem moral v nedeljo zjutraj že potovati na Nizozemsko, na slav-nostni dogodek, ki je obeležil 85-le-tnico zbora Zvon. Ob 11. uri je bila slovesna župnijska maša v cerkvi sv. Kornelija v kraju Heerlenheide. Pri maši sta pela združena zbora Zvon in Slomšek iz belgijskega Limburga pod mojstrsko taktirko dirigenta An-tona Kropivška. Združeni zbor je zelo obogatil nedeljsko bogoslužje, šte-vilni verniki, ki so to nedeljo napol-nili veliko cerkev sv. Kornelija, so na koncu maše navdušeno zaploskali. Pevke in pevci so nato čisto sponta-no odšli do milostne podobe Marije Pomagaj z Brezij, ki je ob glavnem izhodu iz cerkve, in malo čez poldne hvaležno zapeli angelovo češčenje. Slavje se je nadaljevalo v župnij-ski dvorani sv. Kornelija, kjer je bila

Obisk folklorne skupine med mašo v SPC v Bruslju

Veseli in nasmejani starši in otroci s svojimi izdelki – mozaiki

Slavje ob 85-letnici slovenskega pevskega društva Zvon v Heerlenheideju

Folklorna skupina Triglav iz Stuttgarta je nastopila v evropskem parlamentu.


Ž U P N I J E

Slovenski veleposlanik na Nizozemskem Roman Kirn izroča Toniju Kropivšku priznanje RS za

25-letno vodenje zbora Zvon.

Nagrajenec dirigent in skladatelj Toni Kropivšek s svojo mamo pred sliko Marije Pomagaj v

cerkvi sv. Kornelija v Heerlenheideju

pogostitev. Nedeljsko popoldnje je potekalo v pogovorih ob mizi, sle-dil je krajši koncert vseh treh zborov Slomšek, nastop slavljencev, zbora Zvon. Med programom je navzoče nagovoril slovenski veleposlanik na Nizozemskem, gospod Roman Kirn, ki je pevkam in pevcem čestital za dolgi staž prepevanja v okviru pev-skega društva Zvon, dirigentu Anto-nu Kropivšku pa izročil odlikovanje

Republike Slovenije za 25-letno vo-denja zbora Zvon. Navzoče je nago-voril tudi župnik dr. Zvone Štrubelj in še posebej čestital dirigentu in skla-datelju Antonu Kropivšku. To je bila dvojna čestitka: Prva za jubilej 25-le-tnega dirigiranja in vodenja zbora Zvon, druga pa za prejetje prestižne nagrade s strani kraljevine Nizozem-ske, ki jo je dirigent in skladatelj pre-jel septembra letos.

Župnik dr. Zvone Štrubelj

F R A N C I J A

FREYMING - MERLEBACH

Mirecourt

Desetega in enajstega maja smo letos imeli lepo prilo-žnost udeležbe na mednaro-

dni razstavi klekljarskih mojstrovin v Mirecourtu v Vogezih. Imenovano mesto je francoskemu svetu pozna-

no po čipkah in izdelovanju vio-lin. Vabilu so se odzvale klekljarice iz Francije, Belgije, Švice, Holandije, Rusije in Slovenije.

Skupini klekljaric, ki so predsta-vljale društvo prijateljev slovenske katoliške misije Merlebach, se je pri-družila še »Čipka Mojca« iz Škofje Loke z bogato ponudbo vzorcev,

Po romanju na Zaplazu še prijateljsko srečanje na Gradišču pri Trebnjem

nitk za izdelavo čipk in končanimi izdelki, ki so krasili slovenski del razstave. Pod pokroviteljstvom dru-štva za promocijo in obnovo čipk iz Mericourta je bila letošnja tematika: beneški karneval. V teh dveh dne-vih smo poleg klasičnih motivov, med katerimi so bili številni z religio-zno tematiko, lahko občudovali tudi obleke iz različnih predelov Francije. Nagrajene so bile tudi maske iz čipk. Praznik za očesno pašo in spodbu-da desetim klekljaricam misije, ki že nestrpno čakajo na enotedenski te-čaj v mlinu Thicourt junija 2015 pod strokovnim mentorstvom Vesne Mi-lek Recko iz Ljubljane. 2016 bo leto svetovnega festivala čipk. Do tedaj se bomo ponovno dvakrat mesečno dobivali na slovenski misiji v Merle-bachu. Vabljeni od blizu in daleč in bodimo tudi z nitko in tradicijo sou-stvarjalci lepote!

Animatorka Kristina Žitnik Hero

Gradišče pri Trebnjem – Pariz – Freyming-MerlebachTudi letos smo imeli Slovenci iz pari-ške in merlebaške skupnosti ponov-

no priložnost za duhovno in družab-no srečanje. Življenje, ki je pogosto razpeto med nekdanjo in današnjo novo domovino, smo položili kot romarji na Marijin oltar. Nedeljsko bogoslužje, delno tudi v francoskem jeziku, je vodil delegat za Slovence v Franciji. Med verniki so bili tudi ro-jaki, ki so bili iz nemškega ozemlja. Mariji smo se zahvalili za spremstvo, njenemu Sinu pa priporočili nadalj-nje korake našega življenja. Pot nas je nato vodila na Gradišče, kjer smo združili notranjske, kraške, dolenj-ske in francoske dobrote na isti mi-zi. V besedi smo izmenjali poglede, čutenja, skrbi in drug drugemu bili brat in sestra. Dan smo prijetno za-ključili na Plimberku pri Tončki in Jožetu Šimcu. Odšli smo vsak na svoj dom s pravim občutkom iskrene sre-če in pravega prijateljstva v svetu izseljenstva.

Freyming - MerlebachV nedeljo, 14. septembra, je bila kapela sv. Jožefa dobesedno napol-njena do zadnjega kotička, saj smo se verniki iz skupnosti Merlebach in

Spretnost in veščina slovenske čipke na razstavi v Mirecourtu

Slovenski rojaki iz Francije (Pariz in Merlebach) v senci starih preš

Beneluks in Merlebach 14. septembra na skupnem celodnevnem srečanju


Ž U P N I J E

nadstropju so naše pridne kuharice pripravile nedeljsko kosilo. Hvala so-bratu Zvonetu za to pobudo in ne-nazadnje tudi za pesmi, ki jih je ob kitari zapel med kosilom. Prijatelji iz Beneluksa – vedno dobrodošli pod šotorom v senci starega mlina ali na misiji v Merlebachu!

Pariz29. in 30. septembra smo delegati in predstavniki provinc zasedali na clos du Rey sredi Pariza. Sestanek SNPMPI je vodil novi škof Renauld de Dinechin. Direktor urada SNPM-PI pri FŠK mi je izročil po privoli-tvi škofa J.-Christopha Lagleiza nov mandat za tri leta kot delegata za Slovence v Franciji. Na sestanku je še posebno odmeval novi zakon v pripravi glede tujcev in pribežni-kov kakor vesoljni dan izseljencev in zdomcev 18. januarja, ki bo pod ge-slom: »Cerkev brez meja. Mati vseh.« Odslej bodo vsa srečanja delegatov

v hiši francoske škofovske konferen-ce, Av. de Breteuil, prihodnjič se do-bimo 15. decembra 2014.

Delegat Jože Kamin

Zasedanje delegatov na Clos du Rey v Parizu

Odprtje fotografske razstave Portreti narave Dobro razpoloženi gostje iz Gradca in Maribora

Msgr. Renauld de Dinechin, odgovoren za

migrante pri francoski škofovski konferenci

udeleženci družinskega seminarja iz Bruslja, Haaga in Luksemburga združili okrog daritvene in bratske mize. Njihova navzočnost je naši sta-rejši skupnosti prilila novih moči. Ob besedah sobrata Zvoneta Štrublja, ki je vodil nedeljsko bogoslužje, smo

potrdili svojo vero, ob petju otrok, ki so istočasno igrali tudi na različ-ne inštrumente, pa se je marsikomu utrnila solza. Pred Najsvetejšim smo drug drugemu izrekli zahvalo za bo-gata doživetja v dneh družinskega seminarja v Thicourtu. V zgornjem

H R V A Š K A

PULJ

Lepo pozdravljene rojakinje in rojaki! Čas počitnic in množič-nega poletnega preseljevanja

je mimo, ponovno se vračamo v obi-čajni življenjski ritem. Spomini na poletni čas v Pulju so prepolni me-šanih občutkov. Deževno vreme je pogosto prekrilo poletna doživetja, vendar vse to ni zmotilo dela naše-ga društva.

Nikakor se ne moremo upreti spominom na srečanje pred poči-tnicami Dobrodošli doma, 5. julija, v Škofji Loki. Naj omenim le neka-tere vtise, ki nam ostajajo s te prire-ditve: majice z lastovko, ki se vedno vrača v svoje gnezdo, sol Martina Krpana (pravijo, da je ljubezen sol ži-vljenja in da nikomur ne dela slabe-ga), kulinarične dobrote ter še in še. Zahvaljujemo se vsem sodelujočim, ki so nam pripravili tako lep, prisrčen in bogat sprejem. Če prebirate me-sečnika Moja Slovenija in Naša luč, verjetno marsikdo podoživlja enako kot mi. Prijetno nas je presenetila osrednja revija za Slovence zunaj

meja domovine Moja Slovenija, ju-lij-avgust 2014, saj je fotografija me-šanega pevskega zbora Encijan na naslovnici. Hvala vsem, ki smo jim bili všeč. Morda se ravno zaradi te naslovnice še kdaj vidimo zunaj me-ja Slovenije!

Naše aktivnosti so se pričele 6. septembra, ko smo se iz Pulja od-pravili na festival Pozdrav jeseni v 400 km oddaljene Černelavce pri Murski Soboti. Festival je imel letos poudarek na čezmejnem sodelova-nju med manjšinami. Na poti nas je spremljalo jesensko vzdušje, saj se je narava pričela odevati v čudovite jesenske barve in tako smo skupaj z njo vstopili v nov življenjski ciklus. Kljub deževnemu vremenu je bilo vzdušje v avtobusu prijetno, na ci-lju pa nas je pozdravilo sonce. Pri-jetne vonjave odličnega kosila go-stiteljev so naš prihod še polepšale kot tudi nastop Ljudskih godcev iz Černelavcev ob odprtju prireditve. Zelo domiselno je bil okrašen oder kot spremljava tematiki fotografske razstave Morje, delo KPD-Bazovica z Reke. Kreativke iz Pulja so pripravile

lepo razstavo svojih stvaritev. Pev-ski zbor Encijan pod vodstvom naše neutrudljive umetniške voditeljice prof. Paole Stermotić je briljiral kot zadnji med nastopajočimi. V nabito polni dvorani ni bilo prostora, da bi tudi mi uživali ob poslušanju ostalih nastopajočih, kot so plesna skupina Frčafele, mladinska igralska skupina SKD-Nagelj, folklorna skupina KPD Bazovica in tamburaši HKD Primorje. Po zaključku programa je sledila ve-čerja - zabava s skupino Blue Planet - tudi petje in ples sta nas spremljala pozno v noč. Potovanje v Prekmurje smo želeli izkoristiti tudi za sezna-nitev z znamenitostimi tega kraja. Naslednji dan smo si ogledali Mur-sko Soboto, nato smo obiskali otok ljubezni, ki ga je narava posadila v deročo vodo Mure, prijetno nas je presenetil še vedno delujoč mlin. Pot smo nadaljevali po prekmurski ravnini in se ustavili v Filovcih, v lon-čarski vasi. Ogledali smo si postopek izdelovanja lončarskih izdelkov. Ob-čudovali smo spretne roke lončarja.

V vasi Bogojina smo obiskali pre-krasno Plečnikovo cerkev, imenova-

no tudi bela golobica. Ta cerkev je nekaj posebnega, enkratnega, vre-dna ogleda, dragi rojaki. Notranjost cerkve krasijo tipični Plečnikovi ste-bri, nima fresk, cerkev je okrašena z lončenimi predmeti. Tudi zvonik je nekaj posebnega - dvignjena roka, s prstom kažoč v nebo, ki v veri, zau-panju in ljubezni kliče: »Ostani z na-mi, Gospod!« Vas Bogojina je dala v času, ko je bila še Jugoslavija, največ duhovnikov.

Polni energije in prelepih vtisov smo se po slastnem prekmurskem kosilu odpravili preko cele Slovenije v drugo domovino in znova ugoto-vili, da je kljub svoji majhnosti zelo lepa – najlepša! Ponosni smo na prof. Jasmino Ilić, »našo deklico«, kot jo radi imenujemo, ki nam je po-leg nastopa organizirala ogled Prek-murja. Jasmina, hvala ti!

Že je bil pred vrati za SKD Istro pomemben datum, 19. september, ko smo pričakovali naše dobrotni-ke iz Gradca – slovensko skupnost Marije Pomagaj, ki jo vodi mag. p. Jože Lampret in družino Marinič iz Maribora (leta 2012 so nam poma-


Ž U P N I J E

N E M Č I J A

AUGSBURG

Obisk dijakov Škofijske gimnazije iz Ljubljane

V soboto, 6. septembra, so se dijaki 3. č razreda Škofijske gimnazije v Ljubljani podali

na teden dni dolgo potovanje po Nemčiji. Pod vodstvom prof. Petra Prašnikarja, razredničarke prof. Mar-jete Prašnikar in kateheta, duhovni-ka Martina Zlobka, so si zadali cilj spoznati nekatere nemške kraje in znamenitosti te dežele. Pred priho-dom v Augsburg so se najprej zau-stavili v Dachauu. Ogledali so si kraj

znanega koncentracijskega tabori-šča. V Augsburgu jih je s sodelavci sprejel, pozdravil in pogostil župnik Roman Kutin. Spregovoril jim je o delu in življenju slovenskih rojakov. Okrepčani s sendviči in sokom so se po kratkem postanku v prostorih Slovenske župnije podali na ogled mesta. Svet augsburških znamenito-sti je mladim predstavila gospa Gabi Rezec, ki že vrsto let rada vodi skupi-ne po mestu. Čas, namenjen ogledu, je kar prehitro minil. Z lepimi vtisi je 3. č razred zapustil mesto in se od-peljal novim ciljem naproti.

Blagoslov Slovenskega doma

Vseslovensko srečanje v Crikvenici

Encijan prepeva v Grožnjanu Dijaki ljubljanske škofijske gimnazije v prostorih Slovenske župnije v Augsburgu

gali, da smo kljub protestom v Ma-riboru uspešno izvedli božični kon-cert). Dobili smo se v Slovenskem domu - nanj smo Slovenci zelo po-nosni! Pater Jože Lampret in sode-lujoči iz Gradca so nam vsem dobro znani. P. Jožeta smo prosili, da nam po šestih letih obstoja blagoslovi Slovenski dom. Predsednica društva Klaudija Velimirović je v nekaj stav-kih predstavila delovanje SKD Istra. Z lepim berilom, prošnjami in blago-slovom smo zadovoljni stopili novim izzivom nasproti. Hvala vam, mag. pater Jože Lampret!

Skupno smo nazdravili in se od-pravili v Galerijo društva na odprtje razstave fotografij Jožeta Mariniča Portreti narave. Razstava je prikaz različnih utrinkov s potovanj, ki ta-ko kot avtorja-fotografa nagovarja-jo tudi nas obiskovalce. Fotografi-je izražajo toplino, svetlobo, veselje in razumevanje, da je tudi človek del narave. Razstavljenih je trideset različnih barvnih fotografij. Kulturni program se je začel s pesmijo v iz-vedbi našega mešanega pevskega zbora Encijan. Pridružila se nam je mlada, obetavna 12-letna Anama-rija Bukovnik, zaigrala je na tipično

slovenski inštrument – citre. Razsta-vljene slike in nežne melodije so bo-žale telo in dušo obiskovalcev.

O razstavi je spregovorila Tina Ši-rec Džodan. Razstavo je odprla pred-sednica društva Klaudija Velimirović. Fotograf Jože je za svoje fotografije prejel več domačih in tujih nagrad. Razstava bo na ogled do konca ok-tobra. Prikazan je bil tudi krajši vi-deo film o tisoč km dolgi in preho-jeni romarski poti do katedrale v Santiagu de Compostela v Španiji, ki sta jo leta 2011 prehodila zakonca Dragica in Jože Marinič.

22. septembra je naš Encijan s po-nosom zapel »Vse naiboljše za te« naši Erni Lapčevič - dolgoletni pev-ki v zboru, ki je ravno na ta dan pra-znovala svoj 85. rojstni dan. Bog te živi še na mnoga zdrava leta, draga Erna. Hvala za enkratno pogostitev!

Obveznosti so nas zopet vodile dalje, tokrat v Grožnjan na odprtje slikarskih del Jadrana Posinkoviča iz Izole, ki je bila v Galeriji Zelenko. Grožnjan je majhno, slikovito, ume-tniško mestece, kjer so bili pred pet-desetimi leti ravno Slovenci začetni-ki likovne kolonije, med njimi tudi gospod Karel Zelenko, Rokov oče. Gospod Rok Zelenko - dolgoletni član našega društva, je njegovo ga-lerijo razglasil za Galerijo SKD-Istra. Z odkritjem plošče ob vhodu smo ob tej priložnosti to tudi potrdili, zbor pa je zapel nekaj pesmi.

Naše poročanje zaključujemo s posebnim dogajanjem. 4. oktobra smo se udeležili 11. srečanja slo-venskih društev na Hrvaškem, ki je bilo v Crikvenici. (Naj se pohva-limo, da je bila našemu društvu za-upana organizacija prvega takšnega

srečanja v Pulju.) Člani društva smo si pred srečanjem z ostalimi udele-ženci ogledali mesto, ki je svoje ime dobilo po cerkvi (v lokalnem narečju »crikva«). Na njenih starih temeljih stoji cerkev vnebovzetja Device Ma-rije, ob njej je pavlinski samostan, ki ga je dal zgraditi knez Nikola Fran-kopan. Leta 1412 je podpisal darov-nico, v kateri je prvič bilo omenje-no v pisni obliki ime Crikvenica. Vsi udeleženci srečanja smo se zbrali na stopnišču hotela Ad Turres, ki je dobil ime po prvotnem antičnem naselju ilirskega naroda Liburni. Tu-kaj smo naredili skupni posnetek, saj se nas je zbralo okrog štiristo. Srečanje je obogatil s svojim priho-dom minister gospod Gorazd Žmavc z Urada za Slovence v zamejstvu in po svetu. Naj omenim tudi novega

konzula na zagrebškem veleposla-ništvu g. Viktorja Mlakarja. Ves čas nas je s prijetnimi slovenskimi po-skočnicami razveseljeval ansambel iz Sevnice. Takšna druženja krepijo zavest pripadnosti slovenskemu kul-turnemu prostoru, je poudaril g. mi-nister, ter zagotovil, da bodo takšna srečanja s strani Slovenije še naprej podpirali. Predsednik zveze sloven-skih društev Darko Šonc je podaril vsakemu društvu po en izvod prav-kar tiskanega slovensko-hrvaškega in hrvaško-slovenskega slovarja. Na-ša predsednica gospa Klaudija Veli-mirović je sprejela slovar z velikim navdušenjem in poudarila, da smo prav tega resnično pogrešali. Polni lepih vtisov smo se zvečer zadovolj-ni vrnili v Pulj.

Ivanka Koletnik

Anamarija Bukovnik igra citre


Ž U P N I J E

Folkloriada v LangenauuSlovenci imamo radi glasbo. Petje in ples nosimo v krvi. Kjerkoli smo, doma ali v tujini, radi zapojemo in zaplešemo. V Nemčiji je kar nekaj folklornih skupin, ki z rednimi vaja-mi ohranjajo kulturo plesne ume-tnosti. Enkrat na leto se skupine med seboj srečajo, izmenjajo izku-stva ter se skupaj poveselijo. Letos se je to dogajalo v soboto, 27. sep-tembra, v Langenauu blizu Ulma. Na folkloriadi so zaplesale skupine iz Ulma, Essna, Stuttgarta, Augs-burga in Münchna. Omenjenim slo-venskim skupinam so se pridruži-le še portugalska folklorna skupina „Leones“ iz Ulma, folklorna skupina „Podgorci“ iz Slovenije ter skupina slovenskih kurentov. Na prireditvi je zapel tudi pevski zbor iz Augsburga in Ulma. Domače društvo Slovenija se je v vlogi gostitelja in organiza-torja prireditve dobro izkazalo. V na-daljevanju večera je za zabavo igral ansambel Saše Avsenika. Rajanje se je zavleklo v zgodnje nedeljske ju-tranje ure.

Okrogle 70-letniceDragica ArličV nemirnem času druge svetovne vojne, 22. julija 1944, je v vasici Do-bje pri Planini privekala na svet leto-šnja jubilantka Dragica Arlič. Njena 70 let dolga življenjska pot je zazna-movana s trdim in marljivim delom. Otroška leta je preživela v različnih krajih. Prva štiri leta je bila v Dobju pri Planini, nato v Zagorju ob Savi, na Jesenicah in v Šentjurju pri Celju. S šestnajstimi leti si je začela nabirati poklicno znanje na ekonomski šoli v Celju. Bivala je po raznih internatih in si z občasnim delom v gostinstvu služila denar za preživetje. Po konča-ni ekonomski in nato tudi gostinski šoli je našla zaposlitev v enem od hotelov v Portorožu. Leta 1969 se je podala v Nemčijo v Ulm. V tem mestu jo je že čakalo vnaprej dogo-vorjeno delovno mesto na področju gostinstva. Zaradi nesreče na delov-nem mestu je iz zdravstvenih razlo-gov sprejela delo v pisarni v vlogi knjigovodkinje. Huda prometna ne-sreča ji je leta 2001 močno spreme-

Pevski zbor čaka na nastop

Krstni nastop ulmske folklorne skupine

Slavljenka Dragica je poskrbela za bogato pogostitev. Anica Bizjak je za seboj pustila 70 let.

70-letna Anica v sredini poleg moža Marjana

nila tek življenja. Po raznih bolnicah so ji nudili zdravniško pomoč in jo nato 2002 invalidsko upokojili. Do leta 2005 je stanovala v Ulmu. Od takrat dalje pa živi v Laichingenu, kjer si je oskrbela lasten bivanjski prostor. Dragica je Slovenka z dušo in srcem. Rada pride v slovensko družbo in pomaga, če le more, tako v društvu kot v župniji. Vključena v pevski zbor s svojim čudovitim so-pranom veliko prispeva k ubranemu petju. Dragica, Bog naj ti daje zdrav-ja in moči, da boš še na mnoga leta to, kar ti si!

Anica Zupanc Anica se je rodila 28. avgusta 1944 v Judenburgu v Avstriji, kjer so bili starši na začasnem delu. Ko ji je bilo komaj deset mesecev, so se vrnili v Celje in kmalu nato v Velenje. Tu je Anica odraščala in tu se je leta 1965 poročila. Z možem Marjanom sta se kmalu razveselila sina Marjana. Mlada družina se je 1967 odselila v

Nemčijo v Duisburg. V novi domo-vini se je malemu Marjanu pridružil bratec Andreas. Po štirih letih bi-vanja v Duisburgu je družina zapu-stila ta kraj in se preselila v bližino Kemptna. Tu si je uredila topel dru-žinski dom. Vse do upokojitve leta 2009 je bila Anica zaposlena v firmi Liebherr. Z možem Marjanom sta tesno povezana s slovensko župnijo in vedno pripravljena pomagati, ko je to potrebno. Vsi, ki Anico pozna-mo, ji ob 70. rojstnem dnevu želimo, naj jo Bog obdarja z zdravjem še na mnoga leta!

Anica BizjakVojna vihra je pognala mnogo ljudi v begunstvo daleč od domovine. Tako se je godilo tudi staršem naše slavljenke. Zapustiti so morali ro-dno grudo. Izseljeni so bili v nemško mesto Rudolfstadt, kjer je Anica 19. septembra 1944 zagledala luč sve-ta. Po končani vojni leta 1945 se je družina lahko vrnila na domačijo v vas Rovišče blizu Sevnice. Dom je

bil oropan in do kraja opustošen. To grenko doživetje je bilo usojeno mnogim, ki so se iz begunstva vrnili na svoje domove. Anica je odraščala v domačem kraju. Želela je posta-ti frizerka. Zaradi bolezenskih zna-menj na koži ji je bilo izobraževanje v to smer onemogočeno. Našla je zaposlitev v steklarni v Hrastniku. V lepih mladih letih je spoznala ži-vljenjskega sopotnika Borisa. Leta 1964 sta se poročila in skupaj za-jadrala na ocean življenja. Rojstvo hčerke Brede je razveselilo in pope-strilo njuno življenje. Ker je mož Bo-ris našel zaposlitev v Nemčiji, je tudi Anica s hčerkico Bredo kmalu odšla za njim. V Augsburgu v firmi MAN jo je že čakalo delovno mesto, ki ji ga je oskrbel Boris. Tu je delala vse do upokojitve 2004. Anica in Boris sta tesno povezana s slovensko župnijo v Augsburgu. Dokler je zdravje slu-žilo, sta redno prepevala v pevskem zboru. Zadnje mesece, ko je bolezen moža Borisa priklenila na bolniško

posteljo, mu Anica z nadčloveškimi močmi stoji ob strani. Na tem mestu želimo obema potrebnega zdravja in moči, ter da bi križ bolezni ne po-stal pretežak.

R. Kutin


Ž U P N I J E

ESSEN

KEVELAER – romanje 2014. Če prav računam, je to bilo 56. romanje. Prav to – leto-

šnjo prvo oktobrsko – rožnovensko nedeljo se je vreme občutno »skisa-lo«. Drobno rosenje iz nizkih obla-kov je nekoliko znižalo naše razpo-loženje.

Ampak, kljub bojazni, da bo ude-ležba nizka, smo bili veseli sto navzo-čih pri romarski maši. Zbirali smo se v spovedni kapeli romarskega središča v Kevelaerju že ob 12. uri. Maša se je začela ob 13h. Pred tem smo moli-li rožni venec, zapeli Kraljica venca rožnega in Angel Gospodov. Med mašo, ki sem jo vodil kar domači žu-pnik Lojze, je bilo zares lepo ljudsko petje pod vodstvom organistke Da-nice Ban. Petje pa je obogatil moški

kvartet zbora Slovenski cvet, ki letos ni mogel biti navzoč v celoti.

Po maši smo se zopet zbrali ob bližnjem parkirišču, kjer so nekatere gostoljubne faranke pripravile boga-to pogostitev sanjskih narezkov. Prav za ta čas »smo si naročili« vreme brez dežja. Imeli smo se lepo, prijetno, ve-selo, čeprav nas je bilo precej manj kot prejšnja leta. Slabše vreme pač.

Vsako romanje nas povezuje. V cerkvi smo bili iz škofij Essen, Mün-ster, Köln in Aachen, pogrešali smo farane iz nadškofije Paderborn.

Kar smo doživeli in slišali ob na-šem romanju – naj se nadaljuje skozi vseh naslednjih 12 mesecev ob na-ših mašah v posameznih skupnostih v naših petih nadškofijah. Tudi letos smo doživeli, da je praznik našega romanja zares poseben dan za vse nas. Kdor ni mogel ali se zaenkrat ni

Anže in Dimitrij se poslavljata

Del romarjev v spovedni kapeli v Kevelaerju

Dveletna Tereza-Katarina v Kevelaerju spodbuja župnika Lojzeta.

Hamburg na Oktoberfestu

BERLIN

Na vseh treh »postojankah« slavimo svete maše, ki so vedno bolj obiskane - še

prav posebej v jesenskem času. Lju-dje zelo radi pojejo slovenske cer-kvene pesmi, še posebej so prilju-bljene Marijine. Večina udeležencev gre po sv. maši v skupne prosto-re, kjer praznujemo godove, rojstne dneve, se veselimo prihoda novih članov ali pa se poslavljamo od ti-stih, ki za vedno odhajajo domov. Ta navada se je prijela in se imamo vedno znova lepo – naša skupnost se tudi s praznovanji povezuje in ohranja.

Še posebej so druženj veseli otro-ci, ki že komaj čakajo začetek vero-

uka pred prvim svetim obhajilom. Veseli me, da smo na vseh treh žu-pnijah vedno bolj aktivni in da nas je vedno več.

Hvaležen župnik Dori

Slovo Aleksandre Vehovar

Naš predsednik Anton Bačovnik praznuje.

Slavljenka Nežika Blatnik


Ž U P N I J E

pevec. Elija Golob sicer ni jokal, a upamo, da bo vseeno dober pevec, saj je petje v njihovi družini tradici-ja. Pri krstnem obredu pa se je Elija

MANNHEIM

Krst v Schwarzwaldu – Saj po-znate tisti rak, ki pravi, da bo otrok, ki pri krstu joče, dober

odločil, da bi bil z nami, naj se nam prihodnje leto pridruži.

Med romarsko mašo smo molili za vse naše farane. V božji ljubezni nas je bilo navzočih veliko več, kot nas je bilo pri romarski maši.

Več fotografij si lahko ogledate na naši spletni strani www.slomisija-es-sen.de. Za našo spletno stran skrbi naš prizadevni 70-letnik gospod Ivo Šuster, ki je tudi naš glavni fotograf. Slike v tej številki pa nam je posre-dovala gospa Danica Dyllong. Lepo je imeti v skupnosti takšne ljudi!

Ob župniku naš vrli fotograf in urednik spletne strani Ivo Šuster (70 let) s soprogo Mirico

Po romarski maši še romarska malica v Kevelaerju

Udeleženci ob zaključku duhovnih vaj v Tinjah Bo Elija morda nekoč župnik?

ESSEN – Vabilo na martinova-nje. V nedeljo, 9. novembra, bomo po maši imeli srečanje v dvorani ob cerkvi. Martinovanje je ena od na-ših redkih prireditev, ki so še ostale v Altenessnu. Lepo vabljeni, saj je družabnost vedno prijetna.

Preden odidem na našo jesensko pastoralno konferenco – za to števil-ko Naše luči pošiljam prisrčen poz-drav našim faranom in tudi drugim bralkam in bralcem.

Lojze Rajk – župnik v Essnu

FRANKFURT

Že v začetku septembra (ne-koliko prej kot prejšnja leta) so bile v Tinjah na Koroškem

duhovne vaje za slovenske duhov-nike. Večina jih je prišla iz Slovenije,

nekaj s Tržaškega, pa tudi dva od evropskih izseljenskih sva bila med njimi. Vodil jih je apostolski nuncij v Rusiji nadškof dr. Ivan Jurkovič, ki ga nekoliko poznamo tudi v Frankfur-tu. Pred desetimi leti je vodil slavje ob štiridesetletnici naše frankfurtske

župnije. Ker že desetletje in več živi v vzhodnem delu Evrope, se je pri nagovorih naslanjal predvsem na rusko pravoslavno duhovnost.

V priseljevanju in odseljevanju na-ših ljudi v župniji je kar živahno; te-densko se nekaj deset ljudi priseli, preseli na drug naslov znotraj župni-je ali pa odseli iz župnije. Nekateri pa se tudi odpovedo pripadnosti katoli-ški Cerkvi ali celo iz nje izstopijo. Ob koncu avgusta pa nas je razveselila petčlanska družina Veršnik-Čemas iz Mengša, ki se je naselila v Fran-kfurtu in je takoj prvi dan po priho-du že prišla k naši nedeljski maši. Še

toliko bolj je razveseljivo, da se je gospa Nina (zaposlena je na Evrop-ski centralni banki) sama ponudila, da bo naše petje pri maši spremljala z igranjem na orgle. Pridno pa ji pri tem pomaga hčerka Lara, medtem ko Aljaž in Zala zaenkrat ostajata v klopi z očetom Danijelom.

Ni ravno veliko ljudi, ki bi se za stalno preselili nazaj v domovino. Še manj pa jih je, ki bi to svojo pre-selitev sporočili tudi župniji. Večina namreč obdrži svoj tukajšnji naslov in tako velikokrat ni jasno, ali so še v naši župniji ali ne. Oktobra sta se dokončno vrnila v domovino, na Ig, Ivanka in Peter Likovič iz Frankfur-

ta. Zanimivo je, da se je njuna hčer-ka Petra že pred desetletjem odloči-la za tak korak. Želimo jima seveda, naj bodo dnevi in leta v domovini lepi in prijetni.

Konec avgusta je umrl v 64. le-tu starosti Marjan Vinetič iz Obert-shausna, rojen pa je bil v Ribnici pri Mokricah. Spominjajamo se pokoj-nih pri maši in z molitvami ter dobri-mi deli. Naj počivajo v miru!

Ko grem občasno na sprehod v bližnji gozd v Oberradu, grem obi-čajno tudi po Gozdnem pokopališču. Takoj na začetku je dvoje vojaških pokopališč, drugo ob drugem sta, le ozek pas s potjo in drevjem je vmes. Prvo je nizozemsko s padlimi vojaki v drugi svetovni vojni v Frankfurtu in okolici, drugo, nekaj večje, pa je nemško, kjer so pokopani večinoma vojaki, pa tudi nekaj civilistov je med njimi. Stali so si na nasprotni strani, eni zmagovalci, drugi poraženci. To-da pokopani so skupaj, drug ob dru-gem. In ob tem pogledu mi misel za-plava v naše slovenske razmere: kdaj vendar bodo slovenski »zmagovalci« toliko dozoreli, da bo slovenska Anti-gona lahko pokopala svojega brata, in to celo na skupnem pokopališču vseh žrtev vojne.

rem

Družina Veršnik Čemas

Ivanka in Peter Likovič


Ž U P N I J E

slovensko šolo in verouk. Pogovor v slovenskem jeziku je še kako po-memben za ta mladi rod, ki sedaj odrašča v tem nemškem področju, kajti slovenski jezik je neprecenljivo bogastvo, ki se ga ne sme izgubiti, ker je ključ do zveličavne narodo-ve omike, pravi blaženi Anton Mar-tin Slomšek. Slovenska identiteta se najprej pokaže v ljubezni do sloven-skega jezika, slovenske kulture in ljubezni do Cerkve, kjer nas Jezus

STUTTGART

Začetek novega šolskega in vero-učnega leta

V naši župniji smo začeli z no-vim šolskim letom 2014-2015, kjer se mesečno sre-

čujemo in ustvarjamo v naših delavnicah. Poudarek je na sloven-skem jeziku, pa naj bo to pri mo-litvi ali pesmih ali recitacijah, ki se jih učijo otroci, ki obiskujejo našo

MÜNCHEN

Župnijski svet je v začetku ok-tobra opravil svojo četrto se-jo. Teme pogovorov so segle

preko ocen dogodkov in dejavnosti preteklega obdobja: filmski večer, župnijski izlet, srečanja za senjorje, sodelavci šole 14/15, ... do načr-tov in nalog v prihodnjih mesecih. Vsekakor se želimo pridružiti slavju krajevne Cerkve za dan škofijskega zavetnika Korbinijana in dobro pri-praviti adventno duhovno obnovo. Več dela nam bo dala priprava 70- letnice obstoja naše župnije nasle-dnje leto. To moramo nartovati že sedaj. Tudi 100. obletnice začetka 1. svetovne vojne se še nismo primer-no spomnili, zato bomo povabili na literarni večer go. Marjeto Žebovec, ki je izdala štiri knjige o sledovih te tragedije v slovenskem leposlovju. Prav tako farani želijo zvedeti več konkretnih podatkov o krutih do-godkih po drugi svetovni vojni pri nas, ki razdvajajo slovensko javnost do danes. Povabili bomo poznaval-ca Jožeta Možino, ki pride med nas sredi novembra.

Z zanimanjem smo sprejeli tu-di prva poročila o delu na sinodi o družini v Rimu. Člani župnijske-ga sveta menijo, da je treba teme o družini postaviti bolj v ospredje oznanjevanja in življenja v župniji. Obravnavali pa so tudi več sprotnih zadev v župnijski skupnosti, kot je sodelovanje pri liturgiji, priprava de-lavnice adventnih venčkov in druge dejavnosti.

Župnijska šola. Presenetili so nas starši pri vpisu v slovensko šolo. Pri-glasili so precej več otrok k pouku kot lansko šolsko leto. Trideset otrok je vpisanih za tekoče šolsko leto: 14 predšolskih je v vrtcu, v šoli pa 16 učencev. Med njimi je nekaj takih, ki se s slovenskim jezikom še niso povsem sprijateljili. pa to ravno že-lijo doseči v naši šoli. Upamo, da bo naše sodelovanje uspešno.

INGOLSTADT

Nürnberg. V petek, 1. avgusta, je po dolgi in težki bolezni za vedno zaprl

svoje oči ter odšel po plačilo k ne-beškemu Očetu pokojni Alojz Vajdl. Rodil se je v hudih časih na začet-ku druge svetovne vojne, 18. junija 1942 pri Žganku v Belih Vodah ma-mi Elizabeti in očetu Antonu Vajdlu. Alojz je bil osmi in najmlajši otrok v družini. Že v svojem ranem otroštvu je moral okusiti grozote, nasilje in pomanjkanje vojnega časa. Kasne-je so ga takratne razmere prisilile, da se je čimprej zaposlil. Svojo prvo službo je našel v tovarni usnja v Šo-štanju. Kot odrasel fant, poln želja in ciljev, si je v sosednjem kraju izbral za svojo izvoljenko mlado prikupno dekle Vido Vrabič iz Lepe Njive. Leta 1968 sta sklenila zakonsko zvezo. Njun skupni dom so kmalu z otro-ško radostjo in jokom obogatili tri-je otroci, hčerki Andreja in Zdenka ter sin Miran. Hrepenenje po boljši prihodnosti in skrb za družino sta ga nagnili, da je leta 1970 zapustil domovino in se odpravil v Nemčijo, kamor so se leto kasneje preselili še vsi ostali družinski člani. Nürnberg je postal njihov drugi dom. Tu je po-kojni opravljal svojo službo do svoje upokojitve leta 1999, ko so se začeli pojavljati prvi znaki neozdravljive bolezni. V najtežjih trenutkih te ži-vljenjske preizkušnje mu je požr-tvovalno stala ob strani žena Vida z otroki. Od pokojnega so se poslovili njegovi najdražji, sorodniki in zanci v petek, 8. avgusta, na domačem pokopališču v Belih Vodah. Naj po-čiva v miru!

župnijski sodelavci

Zbrani ob krstu Elija Goloba

Zlata poroka zakoncev Vončina

Pokojni Alojz Vajdl

izkazal z nečim drugim, kar bi lah-ko tudi kaj pomenilo. Med krstnim obredom je namreč z obema rokama zagrabil slovensko obredno knjigo in jo vlekel k sebi, medtem ko je žu-pnik Janez bral iz nemške. Njegova mama Monika se je ustrašila, da jo bo župniku izpulil iz rok in je knjigo zadržala, župnik pa je pripomnil, da mogoče to pomeni, da bo Elija nekoč župnik ali pa doktor, če ima že tako majhen rad knjige, posebno obre-dne. Da bo zvedav tudi v bodoče, lahko sodimo po njegovi petletni se-strici Sveji, ki je tudi zvedava (po do-mače rečemo »brihtna«) in neboječa.

Še se nam obetajo nove ministrant-ke in ministranti v Schwarzwaldu!

Pri krstnem obredu se je zbralo kar precej sorodnikov in znancev. Iz Slovenije so prišli Monikini starši, Elijeva dedek in babica, za obsežno Golobovo sorodstvo pa je bila pot precej krajša, saj v večini živijo le kakih petnajst kilometrov narazen, čeprav se tudi veliko daljše poti ne ustrašijo, kadarkoli gre za kaj po-membnega.

Zlata poroka Milke in Ivana Von-čina je bila v Sulzbachu pri mestecu Gaggenau. To je tam, kjer na ce-sti vidite večino mercedesov, saj je tam ena od Mercedesovih tovarn. Bolj znano pa je v bližini letoviško

in igralniško mesto Baden Baden. Milka in Ivan sta že več kot pol sto-letja v Nemčiji. Na začetku sta živela v Oberbrändu v visokem Schwarz-waldu, kjer sta se pred petdesetimi leti poročila, zdaj pa že dolgo živi-ta v dolini v svoji hiši v Sulzbachu. Zaradi hude Milkine bolezni nista mogla priti k zlati poroki v cerkev, a je za zlato poroko Ivan Milko lepo oblekel, poskrbel za sveče in križ na mizi in povabil nemškega in sloven-skega župnika k njim na dom. Nem-ški župnik Matthias je prebral berilo, slovenski župnik Janez pa je opravil obred zlate poroke. Milka sicer ni

mogla ničesar spregovoriti, a ko jo je Ivan prijel za roko, jo je tudi ona stisnila. To je bil edini način, s kate-rim je lahko pokazala, kaj ji pomeni Ivanova ljubezen in pomoč. Kako skrben in zvest mož je Ivan, se naj-bolje vidi iz njegove skrbi za Milko, ko je zadnja leta ne samo priklenje-na na voziček, ampak tudi potrebna pomoči pri hranjenju. To si je Ivan pridržal zase, čeprav mu sicer pri ne-gi Milke pomaga pomočnica.

Milki in Ivanu vsi čestitamo za zlati jubilej, želimo čim več zdravja in obenem izrekamo priznanje in občudovanje za njuno medsebojno zvestobo in požrtvovalnost.

Janez Modic


Ž U P N I J E

Š V E D S K A

Vadstena 1974 - 2014

Letos je bilo za slovensko skupnost na Šved-skem izredno leto, visok jubilej, 40 let, kar rojaki z vse Švedske nepretrgoma romajo za

binkošti k sv. Brigiti Švedski. Vseslovensko roma-nje in srečanje Slovencev v Vadsteni ima duhovni, narodno kulturni in povezovalni pomen. Verjetno bi lahko rekli še kaj o tem tako pomembnem do-godku za rojake na Švedskem.

Priprave na srečanje so se začele ža kar pre-cej pred pomembnim dogodkom. Veliko je bilo pisarniških opravil, dopisovanj, telefoniranja in vsega ostalega, kar gre k takšnim dogodkom. Do-biti en dober ansambel, ki je pod ugodno ceno pripravljen priti med rojake v Vadsteno, to ni tako enostavno. Letos je bila izbira s pomočjo Izseljen-skega društva Slovenija v svetu izredno uspešna. Ansambel Zarja iz Tržiča je perfektno opravil svo-jo nalogo in predvsem poslanstvo med rojaki v

Š

Vadsteni. Druga skrb je dvorana in vse, kar njej pritiče, da se romarji v njej prijetno počutijo. Ro-ža in Vinko Tomažič sta ponovno prevzela to skrb in jo z veseljem in odgovornostjo opravila. Tako je bil slovenski dušni pastir vsaj malo razbreme-

njen. Misijski pastoralni svet ima vsa ta leta veliko odgovornost, da ljudje niso lačni in žejni ter da je dvorana lepo pripravljena, da je lepo postreženo, da se rojaki dobro počutijo. Štiri družine so vsee-no premalo za tako množico ljudi v Vadsteni. Zato jim pomagajo rojaki iz Göteborga, kakor tudi še od drugod. Tombola je tudi eden od dogodkov, ki spadajo k temu srečanju. Darovi so vselej na-menjeni za pomoč nekomu, ki je v stiski. Rojaki iz Köpinga pod vodstvom predsednika SKD Simon Gregorčič vselej radi in velikodušno pomagajo, da je tudi ta del srečanja zanimiv. Tombole so vselej bogate in razveselijo rojake, celo iz domovine, ki se pridružijo romarjem s Švedske.

Rojaki z različnih krajev organizirajo prevoz romarjev z avtobusom ali kombiji. Največ pa jih seveda priroma z osebnimi avtomobili. Tisti dan je bil ponovno slovenski. Tako je bilo tudi letos. Pa ne samo slovenski, saj je med rojake prišel tu-

Kristus vsakič zbira okrog svojega oltarja. Zato je še kako pomembno, da se slovenske družine sre-čujejo ne samo v sobotni šoli, ampak tudi pri sve-tih mašah, ki so na razpolago vsako nedeljo. Kajti ljubezen do domovine Slovenije in ljubezen do katoliške Cerkve gresta z roko v roki.

Naši rojaki v PfullingenuNaša podružnica v Pfullingenu že od samega za-četka, odkar so prišli slovenski duhovniki v našo župnijo, predstavlja pomembno pastoralno po-stojanko za naše rojakinje in rojake v zvezni deželi Baden Württemberg.

V tej podružnici so naši rojaki in rojakinje zelo zavedni slovenski državljani in verniki, saj že de-setletja zavzeto obiskujejo svete maše in kulturne prireditve. Mnogi izmed njih so prišli v Nemčijo že pred petdesetimi leti in so ves čas ostali po-končni Slovenci, ki niso pozabili korenin svojih prednikov. Slovenski duhovniki so jim bili pri tem v veliko pomoč in oporo, saj so jih bodrili in jih še bodrimo, naj ljubijo Cerkev in Jezusa Kristusa ter slovensko pisano besedo. Srce našega zbiranja je sveta maša vsak mesec in od tod črpajo naši ljudje

moč in veselje do življenja in dela in življenjskih preizkušenj.

Blagoslov avtomobilaV naši podružnici v Schwäbisch Gmündu smo imeli poseben dogodek po končani sveti maši, namreč blagoslov novega avtomobila gospe Mo-nike Latin. Danes si življenja brez avtomobila ne moremo več predstavljati. Kadar pa smo na vo-žnji, smo vedno v nevarnosti, da se nam kaj pri-peti. Vožnja od nas zahteva veliko previdnosti in zmernosti. Zato smo v veliki meri ljudje odvisni od božjega blagoslova, ki nas spremlja na naših poteh življenja in priprošnje naših nebeških zave-tnikov. V ta namen smo opravili blagoslov novega avtomobila gospe Monike Latin, naj bo na pripro-šnjo svetega Krištofa in nebeške Matere Marije blagoslovljen in varen vsak kilometer vožnje. Naj bo vožnja varna in lepa, brez nezgod in drugih nevšečnosti.

Blagoslov stanovanjaVsak človek potrebuje za lepo in dostojno življe-nje streho nad glavo, kjer se počuti varno in dobro

in kjer je njegov kraj počitka in življenja. Človek mora imeti dom, kajti brez doma je človek kot popotnik brez stalnega mesta. Še lepše pa je, če se človek zaveda, da je vse, kar ima, dar dobrega Boga. V ta namen nas je gospa Ivanka Lettig iz Schwäbisch Gmünda povabila na blagoslov nje-nega novega stanovanja. Besedilo iz obrednika o blagoslovu hiše ali stanovanja pravi, naj se člo-vek zaveda svoje veličine, ki mu jo je dal Bog in naj prosi za blagoslov, ki osrečuje človeško srce in ga dviga na višji nivo življenja. Po branju božje besede in izrečenih prošnjah smo skupaj molili najlepšo krščansko molitev in nato je sledil bla-goslov. Vsi navzoči samo bili veseli tega dogodka in takšni trenutki še dodatno povežejo naše ljudi v skupnost, ki je lepa, saj drug drugega podpirajo in se veselijo ob lepih trenutkih.

Naša slavljenka40-letnico življenja je praznovala Tatjana Holz-mann in ob tej priložnosti smo ji pripravili prese-nečenje na koncu svete maše v Stuttgartu. Tatja-na je preprosta ženska z velikim srcem in globoko vero v Jezusa Kristusa. Vsako nedeljo je navzoča pri svetih mašah v Stuttgartu ali Esslingenu, kjer bere božjo besedo, prošnje, skrbi za verski časopis in aktivno sodeluje tudi na kulturnih prireditvah. Karkoli jo človek prosi, vedno priskoči na pomoč in s svojo dobro voljo prinaša dobro razpoloženje v našo skupnost. Ob njenem življenjskem jubileju ji vsi skupaj iz srca voščimo vse najboljše in naj ji dobri Bog na priprošnjo Matere Marije, kateri se Tatjana zelo rada priporoča, nakloni še veliko zdravih, srečnih in zadovoljnih let. Tatjana, Bog te živi.

Župnik Aleš Kalamar

Začetek novega šolskega leta 2014-2015

Naša slavljenka Tatjana HolzmannNaši rojaki v Pfullingenu

Blagoslov novega avtomobila

Blagoslov stanovanja pri gospe Ivanki Lettig

Narodne noše so povzdignile jubilejno romanje Slovencev v

Vadsteni.


Ž U P N I J E

Margareta Bukovec iz Nybra

kajšnji ordinarij škof Anders Arborelis, ki je vodil slovesno somaševanje za binkošti.

Škof Anders Arborelis je na začetku pridige poz-dravil Slovence z besedani: bratje in sestre po slovensko, potem pa je nadaljeval svoj slavnostni nagovor z mislimi o Sv. Duhu, o binkoštnem čude-žu, ki nam pomaga, da se vsi, kljub različnim kul-turam, tradicijam, socialnim ozadjem razumemo med seboj. Drug drugega razumemo s pomočjo vere, upanja in ljubezni. Spomnil je vse navzoče, da je Sv. Duh tisti, ki vodi Cerkev, ki je na binkošti bila po Sv. Duhu tudi rojena. Čeprav smo različni, različno mislimo, gremo različno pot, je vendar Sv. Duh tisti, ki nam pomaga razumeti, da smo vsi božje ljudstvo, ki je na romanju proti večnosti.

Škof Anders se je zahvalil vsem slovenskim ro-marjem, ki že 40 let romajo k sv. Brigiti Švedski v Vadsteno, da bi jo prosili za pomoč, za blagoslov, da bi živeli kot katoličani. To seveda ni lahko, saj prihajajo ljudje iz dežel, kjer je povsod veliko cer-kva. A tukaj na Švedskem ni lahko najti cerkve za bogoslužje. Zahvalil se je Švedski protestantski cerkvi in navzočemu pastorju Torbjörnu Ahlundu, pastorju cerkve sv. Brigite Švedske v Vadsteni, da morejo katoličani, ne samo v Vadsteni, ampak na približno sto mestih na Švedskem najeti cerkve in pripadajoče lokale za bogoslužje in srečanja po sv. maši, kar je znamenje ekumenskega sodelo-vanja.

Škof Anders je v luči binkoštnega dogodka po-vabil romarje, da mislijo na vse tiste, ki trpijo, ki so preganjani zaradi zvestobe Kristusu in njegovi Cerkvi. Molimo za njih, je povabil škof Anders, še posebej za vse, ki so v severnem delu Bosne in Hercegovine, Srbije in vzhodne Hrvaške bili priza-deti v katastrofalni povodnji.

Duh živi v telesu človeka, pravi apostol Pavel, saj je od krsta naprej človeško telo tempelj Svete-ga Duha. Zato je pomembno, da poslušamo, kaj nam Duh govori, da bi živeli življenje, ki je slično Jezusovemu življenju, da mislimo, govorimo, sto-rimo, kot je to storil Jezus sam.

Bog sam želi, da bi v svet ponesli ljubezen, do-broto in resnico, kot nam jo je Jezus podaril. Mi smo božje orodje, s pomočjo katerega Bog želi z

našo pomočjo razširiti evangelij in resnico v oko-lico, kjer živimo. Potem je škof Anders prvoobha-janca Erika in Emo nagovoril nekako tako: da bi Jezus, ki je navzoč v sveti evharistiji, prišel k njima z vso ljubeznijo in milostjo. Jezus želi, da govori-mo z njegovimi besedami, da mislimo z njegovi-mi mislimi, da bi bili sveti, kot je Bog svet, da bi ži-veli v luči vere, upanja in ljubezni, ki se uresničuje v pomoči, v služenju bližnjemu.

Škof Anders je med drugim tudi spomnil vse navzoče na s. Theresio, ki je dolga leta kuhala ju-ho, tudi za slovenske romarje in sedaj leži obolela za rakom. Čeprav veliko trpi, izžareva neko poseb-no veselje, neko posebno vero. Sestra Theresia je škofu Andersu naročila: pozdravite slovenske ro-marje in jim recite takole: ne morem več pripraviti juhe. Bom pa molila zanje in zanje žrtvovala svoje trpljenje.

Vadstena je predpodoba nebeškega sijaja. Tam nas čaka veliko večje veselje. Veselimo se danes prihoda Sv. Duha in obdaritve z njegovimi darovi, da bi bili njegovi učenci, ki se bodo nekoč v nebe-sih veselili ter Boga slavili.

S temi mislimi je škof Anders zaključil slavno-stni nagovor. Med sveto mašo je bilo ljudsko pe-tje, ki ga je na orglah spremljala organistka Jožica Javornik iz Slovenije. Po sv. maši so možje vzeli bandera in ko so romarji zapustili cerkev, je sledil skupni posnetek in nato procesija do slovenske lipe ter nato v cerkev sv. Brigite. Tam so bile lepo odpete litanije Matere božje z odpevi. Temu je sledila posvetitev slovenskega naroda. Na koncu bogoslužja, pri katerem je sodeloval tudi Martin Retelj, slovenski dušni pastir iz Frankfurta, je škof Anders vse blagoslovil. Po blagoslovu je po mo-gočni cerkvi zadonela Marija, skoz življenje. Nato je sledila krajša počastitev relikvij sv. Brigite, tiha zahvalna in prošnja molitev ter odhod k sestram.

Tam je sledilo prijetno druženje, juha in kranj-ske klobase, kakor tudi veselo rajanje, za kar so poskrbeli člani ansambla Zarja.

Slovenski rojaki so praznovanje nadaljevali v Birgitta salen, kjer je bil najprej krajši kulturni pro-gram in po njem je sledilo rajanje do poznih ve-černih ur. Vzdušje je bilo enkratno.

Slovenski dušni pastir se zahvaljuje vsem, ki so pomagali pri organizaciji tudi letošnjega, jubilej-nega romanja in srečanja Slovencev v Vadsteni. Hvala še posebej Uradu za Slovence v zamejstvu in po svetu in Slovenski zvezi na Švedskem za de-narno pomoč. Brez vsega tega ne bi mogli izvesti tega tako pomembnega dogodka. Hvala vsem šoferjem oziroma vsem, ki so iz Göteborga, iz Mal-möja, iz Stockholma in Köpinga pripeljali romarje v Vadsteno. Jože, Ivanka, Danni, Živko, Alojz in vsi ostali šoferji, naj vam sv. Brigita izprosi, da boste vselej srečno potovali. Hvala Misijskemu pastoral-nemu svetu in vsem, ki ste pomagali v dvorani, da so stvari zares lepo potekale in so bili ljudje zelo zadovoljni. Hvala vsem romarjem, ki vsa leta ne-utrudno prihajate v Vadsteno. Četudi čisto sami, kot npr. naš zvesti Janez Zbašnik iz Olofströma ter Janez in Marinka Stražar.

Dragi romarji, Bog vas živi še na mnoga, blaga leta. Naslednje generacije pa se zbudite prej, pre-den bo prepozno glede slovenstva na Švedskem. Dobrodošli v Vadsteni meseca maja 2015!

Dogodki na Švedskem, vredni spominaPokojna Margareta Bukovec je bila rojena 15. junija 1940 v družini enajstih sester in bratov.

Danes živijo le še štirje bratje. Ob koncu svojih najstniških let je dobila sina Nacija. Še zelo mlada se je zaposlila v tovarni koles Rog v Ljubljani, kjer je delala 13 let. V tistem času ji ni bilo lahko, ven-dar je rada delala in se je prijetno počutila med svojimi delovnimi kolegi. Ker je bila vedno vesele narave, je hitro našla prijatelje oziroma prijatelji-ce. Po službi so se zbrali in šli na kavo. S prijatelji-cami je rada tudi prepevala. V tem času je srečala in spoznala svojega moža Adolfa, s katerim sta se tudi poročila. Civilna poroka je bila 31. decembra 1966, cerkvena pa je bila že v novem letu 1967, in to na samo novo leto. Najprej se jima je rodila Nataša in s komaj tri mesece starim dojenčkom sta šla na pot na Švedsko. Potovanje je bilo v iz-redno hladni zimi zelo težko in zahtevno, vendar je družina srečno prispela do cilja. Na Švedskem se je Adolf kmalu zaposlil in družinici služil kruh, mama Margareta pa je pazila Natašo. Naslednja se je 13 mesecev po prihodu na Švedsko rodila Dragica. Za njo je tri leta in pol kasneje privekala na svet še Helena.

Mama Margareta je ves čas delala v isti tovarni v Kährs vse do pokoja. Vsako leto so šli na zasluženi dopust v Slovenijo in na Hrvaško. V njeni domo-vini, v njenem rojstnem kraju, ki je čisto blizu slo-venske meje, so srečali vnuke Filipa in Petra, sina Nacija in njegovo ženo Marijo. Na Švedskem sta se vselej veselila druženja z vnukinjami in vnuki: Mikaelo, Petro, Emmo, Jonatanom in Jakobom. Margareta je imela rada tudi svoje zete, može svojih hčera: Milana, Lasseja in Jimmieja. Večkrat na teden so se družili s prijatelji in so med drugim tudi radi kartali, največkrat tarok. Zelo se je vese-lila in je tudi uživala, kadar so s prijatelji uspeli iti v toplice v Lendavo, kjer so v bazenih nabirali zdrav-je. Skoraj vedno, ko je šla v mesto, je srečala koga znanih in si je vselej vzela čas za pogovor z ljudmi. Rada je pomagala paziti vnuke, nikdar ni nikogar svojih zavrnila za potrebno pomoč. Kadar je kdo kaj potreboval, je vselej rada pomagala. Pri Mar-gareti in Adolfu so bili vsi vselej dobrodošli. Vsa-ko 5. nedeljo je zbrala vso svojo veliko družino in so šli k slovenski maši. Po sv. maši so običajno vsi navzoči skupaj večerjali. Enkrat pri eni, drugič pri drugi slovenski družini. Margareta je imela vselej pripravljen zvrhan koš smeha. Vse to bo sedaj nje-nim najdražjim kakor tudi njenim prijateljem še kako manjkalo. Njeni domači in vsi njeni prijatelji jo bodo za vedno ohranili v svojih srcih.

Draga naša Margareta, hvala vam za vso priče-vanje za Kristusa. Z vašo ponižno ljubeznijo ste čudovito povezovali svojo veliko družino. Obe-nem pa ste znali z vašim nasmehom in dobro voljo vselej nagovoriti našo slovensko skupnost, da so se radi zbrali pri slovenski sv. maši v Nybro. S svojo pokončno držo, zvestobo svojim dragim, kakor tudi Kristusu, ste utrjevali v rednem preje-manju zakramentov, z vašim lepim in zavzetim sodelovanjem pri bogoslužju, kjer ste tudi tako

Rojaki iz Malmöja se poslavljajo in odhajajo na najdaljšo pot.

Zahvala rektorja SKM predsedniku Slovenske zveze in vodji

tombole Alojzu Macuhu


Ž U P N I J E

Š V I C A , L I E C H T E N S T E I N I N V O R A R L B E R G

Romanje Slovencev v Einsiedeln

Na sončno nedeljo, 28. septembra, so se Slovenci, živeči v Švici, Liechtensteinu in Vorarlbergu zbrali v Einsiedelnu. Tamkaj-

šnje mogočno svetišče hrani milostno podobo Marije, ki je že 46. po vrsti zbrala rojake, da se okrepijo. Z molitvijo križevega pota in možnostjo spovedi so se pripravili na obhajanje mašne dari-tve, ki jo je z zborom duhovnikov daroval kardinal dr. Franc Rode. V homiliji je poudaril, da vera ni nekaj postranskega, temveč je tista, ki najgloblje oblikuje človeka. Izkušnja nas uči, da nas gmotne dobrine ne potešijo v naših najglobljih pričako-vanjih. Politika, znanost, tehnika, gospodarstvo, vse kar je zgolj materialno, nas ne more povsem izpolniti. Nemir v nas ostaja, iskanje še naprej tra-ja. Človekovo srce namreč meri v neskončno, kjer nas Bog išče. Tako nam govori po preroku Izaiju: Moj si! Dragocen si v mojih očeh. Spoštujem te in te ljubim. Odgovor na to božjo Ljubezen je vera, ki nam omogoča, da je naše bivanje barvito, glo-boko, polno smisla, radosti in upanja. To storimo v trenutkih, ko premagamo svojo samozadostnost in se v skupnosti vernih odpremo svojemu bli-žnjemu. To nas bo povezalo v vsem, kar najgloblje

oblikuje našo identiteto: naše korenine v sloven-skem narodu in v Kristusovem oznanilu.

Ubrano prepevanje mladinskega zbora iz župni-je Ljubljana-Vič je dalo slovesnosti poseben pečat. Pod vodstvom gospoda Pušnjaka in gospoda Bu-niča so združili navzoče s slovensko pesmijo. Naj-prej v cerkvi, popoldne pa v kulturno kongresnem centru »Zwei Raben«. Pripravili so zanimiv koncert narodnih in ritmično-duhovnih pesmi, ki so vabi-le k veselemu slavljenju vere in slovenstva. Med prepevanjem sta navzoče nagovorila msgr. Janez Pucelj, koordinator dušnega pastirstva Slovencev po svetu ter veleposlanik France Mikša. Prvi je pri-sotnim položil na srce, naj ne zamre ne duh ne be-seda, drugi je z naštevanjem slovenskih prireditev

pohvalil zgledno delovanje rojakov v Švici. Vele-poslanik je ob tej priložnosti podelil posebno pri-znanje gospodu Antonu Lencelnu, ki že dolga leta aktivno deluje v slovenski skupnosti. Skupaj z ženo Mirando sta čudovit zgled velikodušne pomoči in vsestranske aktivnosti. Zbrana skupnost se je spo-mnila tudi bližnjega praznovanja 80-letnice gospo-da kardinala, ki je v nagovoru zahvale poudaril, da slovenski človek želi biti del države in Cerkve ter se tudi on zahvalil veleposlaniku za njegov odprt pri-stop. Gostitelj, gospod David Taljat, je izrazil iskre-no veselje nad tako lepim potekom praznovanja ter hvaležnost vsem gostom ter celotni skupnosti.

Irena Ahčin

radi prepevali drage vam slovenske pesmi. Za-to slovenskemu dušnemu pastirju ni bilo težko vzeti poti pod noge in vas obiskati v bolnišnici v Kalmarju, ki je od Göteborga oddaljen okoli 340 kilometrov, kjer je v bolniški sobi daroval sv. mašo s prošnjo za zdravje in kjer ste s tako hvaležnostjo sprejeli sv. obhajilo, moč z višave, za vdano prena-šanje trpljenja.

Hvala Bogu, ki je bil vaša življenjska opora. Bo-gu hvala za vse vaše domače, ki so vam stregli in zadnje mesece lajšali trpljenje. Hvala vsem, ki so se od blizu in daleč zbrali na zadnjem slovesu v pokopališki kapeli v Nybro, kjer se je za vas daro-vala sv. maša zadušnica za zaslužen mir in pokoj. Počivajte v miru! Margareta, hvala vam za čudo-vit zgled kristjana in plemenitega človeka ter za povezovalko naših rojakov v Nybro, posebej pri slovenski sv. maši!

Slovo od pokojnega Slobodana Milohanića je bilo v sredo, 18. junija, v kapeli v Ängelholmu. Ob ženi in sinu pokojnega so se zbrali rojaki, sosedje, sodelavci in prijatelji, da se še zadnjič poslovijo od Slobodana, ki ga je smrt presenetila na počivali-šču Lom v Sloveniji, ko se je vračal iz rodne Istre nazaj na Švedsko med svoje drage domače.

Slobodan je bil rojen v vasi Rapavél v Istri v ča-su druge svetovne vojne. Že kot mlad je zelo rad bral knjige. Ker so bili takrat časi težki, elektrika draga, se je skrival pred očetom in bral ponoči. To

mu je pomagalo, da je šolo končal z najboljšimi ocenami. Predvsem ga je zanimala tehnika in že v tem času je v vasi svojim rojakom popravljal ure. Vojaščino je odslužil v Srbiji, prvič daleč od doma.

Zanimal se je za letenje. Zato je začel z učenjem le-tega, vendar ga je starejši brat pregovoril, da je zapustil s tem tudi stari komunistični režim. Iz nekdanje juge je hotel pobegniti, prvič neuspe-šno in ga je stalo ječe. Ponovno s pomočjo sta-rejšega brata mu je v drugo uspelo pobegniti in zapustiti diktatorski režim. Uspelo mu je prebe-gniti v Italijo, kjer je bilo tudi težko. Razmišljal je o Avstraliji, a so ga ljudje iz švedskega Volva iz Olof-ströma nagovorili, da se je podal na sever Evro-pe. Tam je trdo delal in se učil švedskega jezika. Ker je imel probleme z zdravjem, si je iskal drugo primerno delo. To ga je pripeljalo v Helsingborg v AGA. Tam je srečal svojo življenjsko družico Le-no. Kmalu se jima je rodil sin Peter. Slobodan je

bil nanj zelo ponosen. Rad je imel naravo in še posebej ribarjenje. Z ženo Leno sta imela veliko takšnih ribiških dopustov.

V življenju je želel narediti še nekaj več. Po tr-dem delu je po večerih študiral za inženirja teh-nike, kar je tudi uspešno končal. Izobrazba mu je pomagala, da je dobil delo kot konstruktor pri Findusu, kjer je za podjetje naredil več izumov, ki jih je patentiral. Pot ga je vodila velikokrat zaradi tega po vsej Evropi in tudi v ZDA.

Pozneje je študiral še za kapitana, da bi vozil vsaj eno majhno ladjico, ki bi si jo doma v Istri sam zgradil. Rad je kuhal in vesel je bil, ko je mo-gel s svojega vrta uporabiti zelenjavo, ki sta jo z Leno sama pridelala. Ljudje so ga poznali kot ve-selega, pozitivnega človeka, ki se je rad zavzel za druge ljudi.

Naj Slobodan, ki je bil povezan tudi z našimi rojaki v Helsingborgu, v tuji zemlji mirno počiva.

Po dveh težkih, a lepih dnevih slovesa od pokoj-ne Margarete in Slobodana, ko je slovenski dušni pastir prevozil pot od Göteborga do Nybra, skoraj čisto na vzhodu Švedske ter se drugi dan podal čisto na zahod, cca 200 km južno od mesta, kjer živi, ko se je števec obrnil čez 900 kilometrov, se je s hvaležnostjo v srcu Bogu zahvaljeval za sreč-no pot in za vsa lepa srečanja in dva slovesa od dragih rajnih. V Gospodu je moč in tolažba in tega želi vsem, ki so se poslovili od dragih rajnih.

vaš Zvone Podvinski

Slovo od Slobodana Milohanića iz Ängeholma 18. junija 2014

Prihajamo k Tebi, Priprošnjica in Mati! Einsiedeln 2014

Veleposlanik gospod Mikša je podelil posebno priznanje

gospodu Antonu Lencelnu

Ubrani glasovi in dobro vodstvo V kulturno kongresnem centru


Oglas sme obsegati največ 50 besed. Cena oglasa je 20 EUR za enkratno objavo. Celoletna objava z isto vsebino je 150 EUR. Z večkratno zaporedno ob-javo narašča tudi popust. Oglase sprejemamo do 5. v mesecu za naslednjo izdajo. Plačilo pri poverjenikih, slovenskih župnijah ali na uredništvu.

OGLASI

1409A2 V Kungoti – Gradiški pri Mariboru prodam gradbene parcele, velikost ok. 1000 m2, cena 20 do 35 eur za m2. Tel. 00386/ (0)31314739.

1301A12 Dragi rojaki! Za Vašo SELITEV v domovino se Vam toplo priporočamo. – Naš naslov: Gebr. HORŽEN, Möbel-transporte, Herderstraße 36, D-40721 Hilden pri Düsseldorfu. (Telefon 02 1 03 / 44562). – Informacije dobite pisno ali po telefonu v slovenščini ali nemščini.

1301B12 Prevajamo in tolmačimo v slovenščino, iz slovenščine ter v druge jezike: uradne dokumente in listine ter poslovna, zasebna in leposlovna besedila. Za vas opravimo tudi uradne zadeve v Sloveniji. Naročila lahko oddate iz vsega sveta na naslov: [email protected], tel. +49-7157-479166, faks: +49-7159-17827, www.trateschki-translation.de, Roman Trateški, Fröbelstr. 32, D-71272 Renningen, Germany

Se nadaljuje

Mrzlo ognjišče

Pogosto se je zgodilo, da je bila krsta zlo-mljena, saj je bila narejena iz že starih ali pretankih desk. Pogledu na mrliča se ni da-

lo izogniti. To jamo je moral poglobiti, truplo pa skriti pod tanko plast prsti. Resnično se je zgodilo tudi to, da je v krsti zagledal mrliča, obrnjenega na bok. Roke in ramena je imel vsa pogrizena, na obličju praske zaradi nohtov, obleko pa raztrga-no. Na rokah so bili vidni sledovi njegovih zob, kar pomeni, da je v mrzli zemlji oživel, torej sploh ni bil mrtev takrat, ko so ga pokopali. V primeru smrti namreč ni bilo v navadi, da bi svojci poklica-li zdravnika, ki bi potrdil pokojnikovo smrt. Najbrž se je zaradi tega zakoreninila navada, da so k umi-rajočemu poklicali vaščane, ki so bili priča smrti. Misleč, da pomagajo umrlemu spraviti se s tem svetom, so to storili v imenu dobrega sosedstva in božjega poslanstva.

Kot blisk se je v okolici razširila vest, da oboleli leži na smrtni postelji. Svojci so še živečemu bol-niku prižgali svečo, ki je gorela ob njegovi glavi, vaščani pa so molče čakali na njegov zadnji zdi-hljaj, pripravljeni na skorajšnjo molitev. Zdravni-ška pomoč ni bila v navadi, saj je bila le-ta pre-več oddaljena in kot take je niso zmogli plačati. Nekateri nesrečniki so umirali v hudih bolečinah, ki jih niti sam Bog ni mogel ublažiti. Pred smrtjo je bil obvezen obisk gospoda župnika, ki je umi-rajočega odrešil vseh morebitnih grehov. Takoj za tem, ko je izdihnil, so začeli na glas moliti za njegovo dušo, da bi prišla v nebesa. Zgodilo se je tudi tako, da so se vaščani po večurnem čakanju na bolnikovo smrt naveličali in odšli domov, saj je sveča že zdavnaj dogorela. Nesrečnež v postelji je ves čas nenavadno težko hropel, nakar se mu je stanje izboljšalo. Počasi je okreval in pozneje še večkrat peljal zrnje s konjem v oddaljen mlin. Pre-tirano zgovorni vaščani so o tem dogodku šušljali še dolgo potem. Dogodki v zvezi s smrtjo so jim bili nadvse zanimivi.

Take resnične zgodbe iz tistih časov so pozneje, žal, služile ljudem tudi za zabavo. Babice so jih pri-povedovale svojim vnukom namesto uspavank. Otroci, željni nenavadnih dogodivščin, so radi poslušali, čeprav se je v njih nehote naselil strah pred smrtjo in mrliči. Zaradi tega so se pretirano bali teme, ki je bila prav pri otrocih največkrat pri-sotna. Pri vsaki hiši je bila po navadi le ena petro-lejka, ki je služila materi pri nujnih opravilih, če jo je zalotila tema. Otroci se je niso smeli dotakniti, da je ne bi zlomili ali z njo zanetili ognja. Zato so

se raje že v mraku spravili v postelje in si pripove-dovali stare, večkrat srhljive štorije. Poznali so le tak način zabave pred spanjem.

Nanika se je vsak večer potrudila, da je vso delo opravila, dokler je bilo še svetlo. Varčevala je pe-trolej, za katerega je potrebovala dinarje, če ga je hotela kupiti. Vstajala je takoj, ko se je zdanilo, mož se je prilagajal njenim navadam.

Včasih se je zdelo tako, kakor da sonce predol-go spi.

Sama je pripravljala milo za vso domačo upora-bo. V največji lonec, ki ga je imela pri hiši, je nalo-žila govejo maščobo, dolila terpentina in morda še kaj. To maso je kuhala zelo dolgo, in ko je bila ta dovolj gosta, jo je nalila v široke, plitke posode in jih postavila na podstrešje. Čez nekaj tednov se je to čudo strdilo v milo. Narezala ga je na lepe šti-rioglate kose in pri hiši ga je bilo dovolj za vse leto. Služilo je za pranje, čiščenje in za umivanje. Pre-den je namočila veliko žehto za pranje, je v vodo nastrgala cel kos mila in delo je bilo nekoliko olaj-šano. Naslednji dan je prala, Nantl ji je pridno pri-našal vodo iz grabe. Proti večeru, ko sta končala z delom, sta sedla na klop pod brajde pred hišo in si malo odpočila. Ostale dneve sta vedno s kakšnim orodjem v rokah obdelovala domače njive ali ho-dila na taverh. Kmetu je bilo treba odslužiti vse, kar je s svojimi konji opravil za njiju. Res, da sta vsa bremena iz njiv spravila sama s toligami ali na hrbtu, orati pa le nista mogla. To je opravil bližnji kmet s plugom in konji. Za njiju je vozil tudi žito v mlin. Mladiče, ki jih je vsako leto skotila katera od njegovih svinj, je razdelil vsem, ki so za njih prosili. V zameno je potreboval delavce za različna dela.

Okopavanje velikih njiv je bilo žensko delo, zato je takrat doletelo Naniko. Sklonjene ženske so pri Ojnikovih okopavale in gledale v tla od jutra do večera. V bližini se je zadrževal gospodar Lujz, ki je s svojo prisotnostjo preprečil, da bi taverharji pre-več klepetali med seboj in prepočasi delali. Zdelo se je tako, kakor da stoji na preži. Dnevi so bili zanj vedno prekratki, za delavce pa strašno dolgi. Za dopoldansko malico se je prikazala tudi gospodi-nja Lena s košaro v roki in jih glasno pozdravila z že ustaljenim pozdravom, Bog daj srêčo. Takoj so se zbrali ob njivi okrog na tla postavljene košare. Iz nje je vzela kolač kruha, od katerega si je vsak odrezal svoj kos in ga podal naprej. Sedeli so na travi in si molče tešili lakoto, med tem je Lena postregla še s kuklo. S seboj je prinesla le manjši kozarec, iz kate-rega so vsi pili. Vino je gospodar pod ključem skrb-no varoval v svoji kleti, saj je bilo namenjeno za drugačne priložnosti. Minilo je le nekaj časa in že je bil kruh v košari, skrbno pokrit z belim prtičkom.

»Če je kéri ósta lačen, si je san krif,« je na glas izu-stila gospodinja, medtem ko je s košaro v roki s po-zibavajočimi boki že odhitela domov. Resnično so se morali potruditi, da so se najedli v tako kratkem času, kljub temu da med malico niso med seboj govorili. Ponovno se se oprijeli vsak svoje motike.

Utrujeni hrbti ponižnih taverharjev so med na-daljnjim okápanjem kljubovali vročemu soncu, ki se je vanje upiralo z vso močjo. Vsi so potihem nestrpno čakali, da jih bo gospodinja poklicala k obedu. To je vedno storila tako, da je z velikim no-žem udarjala po železnem loncu, medtem ko je stala pred hišnimi vrati. Zvok tega lonca je oznanil delavcem na njenih njivah, da je čas obeda. Kako zelo so že lačni, tega drug drugemu niso upali povedati, kajti bilo bi jih sram. Ob klicu so moti-ke zasadili v zemljo, kakor da bi hoteli reči: Tü me počakaj! in se odpravili proti gospodarjevi hiši. Po premagani hoji čez blatno dvorišče so se ustavili v veliki verandi, ki je služila temu, da so čim prej posedli za veliko mizo z dvanajstimi stoli. Pod njo je ležal domači pes volčjak.

Ogromna kastrola kisle juhe je že stala na sre-dini, ob robu mize pa žlice. To juho je gospodinja skuhala tako, da je zavrela veliko količino vode, vanjo zlila zatep, solila in dodala dve žlici zabe-le. Okus je izboljšala s kumino ter kisom in juha je bila pripravljena. Ob tej kuhi se ni kaj dosti trudila, saj to je vendar za taverharje. »Tak ali tak do še prišli delat, či čejo, da orjemo jihove jive, se sami najnč kujof nemajo,« je razmišljala med kuhanjem. Kruh, ki ga je nadrobila v juho, je hi-tro pošel. Ko je to opazila, je začela rezati koščke od kolača, ki ga je držala v naročju, in jih od daleč metati v juho. Sedečim okoli mize se je zdelo, da slišijo njen mrzki glas: »Nante, najéte se že en-krat.« Nato je sedla bližje k mizi in tudi sama za-čela zajemati s svojo žlico. Tisti, ki jo je malo bolje pogledal, je lahko opazil, da je žlico samo nama-kala v juho in jo nosila v usta. Saj sama sploh ni bila lačna. Sebi in gospodarju je postregla s čim boljšim. Pri obedu ga ni bilo. Kastrola je stala sre-di zelo velike mize, tako da so jo ženske s krajšimi rokami komaj dosegle. Žlice so bile iz aluminija in po končanem obedu jih je gospodinja na hitro pobrisala s krpo, ki je bila v predalu pod mizo, pri-pravljena za ta namen. Kisli juhi je sledila še veli-ka skleda solate, zabeljene s prepraženo zabelo in kisom. Za konec še vsak kozarec kukle, kar je po-menilo, zaj pa hitro nazaj na delo. Hlapec in dekla sta jedla pozneje, nekje na samem. Razen redkih izjem je bil takšen obed pri kmetu v navadi in obi-čajen za tisti čas.

Z G O D B A Cecilija NOVAK


REŠITEV KRIŽANKE št. 1410

Na policijski postaji zazvoni telefon. Mlad policaj dvigne slušalko, posluša, nato pa se v joku sesuje na mizo. Kolegi ga vprašajo, kaj je, pa pove, da mu je umrla mama. Telefon ponovno zazvoni, policaj se oglasi, posluša in v šoku pade na tla. Ko pride k sebi, pove: »Nesreča nikoli ne počiva. Pravkar me je poklical brat; tudi njemu je umrla mama.«

☺Pridigar je hotel plačati za striženje, a frizer ni hotel vzeti denarja in je rekel: »Vi le opravljajte božje delo.« Naslednje jutro je frizer pred vrati našel ducat biblij.Zdaj je prišel k frizerju na striženje še policist in frizer je spet zavrnil plačilo ter rekel: »Vi le varujte ljudstvo.« Naslednje jutro je frizer pred vrati našel ducat krofov.K frizerju je prišel odvetnik in frizer je spet zavrnil plačilo striženja ter rekel: »Vi le služite pravoso-dnemu sistemu.« Naslednje jutro je frizer pred vrati našel ducat odvetnikov, ki so čakali na brez-plačno striženje.

☺Poleg majhne deklice v letalu sedi menedžer. Obr-ne se proti njej in ji reče: »Ali bi se hotela malo po-govarjati? Slišal sem, da čas v letalu hitreje mine, če se pogovarjaš s sopotniki.«Deklica, ki je pravkar odprla knjigo, jo zapre, se obrne proti njemu in reče: »O čem bi se želeli po-govarjati?«»Ne vem pravzaprav,« reče menedžer, »kaj ko bi se pogovarjala o nuklearni energiji?«»Dobro,« reče deklica, »to bi bila zanimiva tema. Ampak, dovolite mi, da vas prej nekaj vprašam! Konj, krava in srna jedo isto hrano – travo! Ampak srna izloča majhne kroglice, krava ploščate kolače in konj kose suhe trave. Zakaj je to tako?«Po kratkem razmisleku reče menedžer: »Ne vem, kako bi to pojasnil!«»Ali torej še vedno mislite, da ste dovolj pametni za pogovor o nuklearni energiji, če še o nava-dnem dreku nič ne veste?«

☺Želva se hvali miši: »Delam v kuhinji v imenitni restavraciji.« »Kako to izgleda?« vpraša miš. »Iz vode, v kateri se kopam, kuhajo juho.«

K R I Ž A N K A

M A L O Z A Š A L OSlovenske razglednice

Nanos – sv. Hieronim, foto: Klemen Kunaver

november 2014 letnik 63, številka 11 luc 11-2014.pdf · 14, r. du 5 decembre, 57800 merlebach t...

Documents