oblikovanje študentskega revialnega tiska 4 · 2017-11-27 · interaktivnih elektronskih medijev...

UNIVERZA V MARIBORU

FAKULTETA ZA ELEKTROTEHNIKO,

RAČUNALNIŠTVO IN INFORMATIKO

Dejan Šmid

OBLIKOVANJE ŠTUDENTSKEGA REVIALNEGA TISKA

Diplomska naloga

Maribor, september 2008

UNIVERZA V MARIBORU

FAKULTETA ZA ELEKTROTEHNIKO, RAČUNALNIŠTVO IN INFORMATIKO 2000 Maribor, Smetanova ul. 17

Diplomska naloga univerzitetnega študijskega programa

OBLIKOVANJE ŠTUDENTSKEGA REVIALNEGA TISKA

Študent: Dejan ŠMID Študijski program: Univerzitetni, Medijske komunikacije Smer: Interaktivna grafična komunikacija

Mentor: doc. dr. Matjaž DUH Somentor: mag. Živorad PRINČIČ

Maribor, september 2008

II

// SKLEP

III

ZAHVALA Zahvaljujem se mentorju dr. Matjažu Duhu za

pomoč in iskren odnos v času priprave diplomske

naloge. Zahvaljujem se tudi somentorju mag.

Živoradu Prinčiču, ki me je s svojimi strokovnimi

nasveti navdušil za poglobljeno ukvarjanje s

področjem oblikovanja vizualnih komunikacij.

Hvala vsem prijateljem, ki so mi polepšali

študijska leta, ter staršem za njihovo podporo.

IV

OBLIKOVANJE ŠTUDENTSKEGA REVIALNEGA TISKA Ključne besede: vizualne komunikacije, grafično oblikovanje, mediji,

periodika, revije, študentski mediji

UDK: 655.26 (043.2) Povzetek

V diplomski nalogi smo predstavili področje oblikovanja vizualne podobe študentskih

časopisov in revij. V teoretičnem delu smo razjasnili značilnosti revije kot množičnega

medija in pojasnili pojem oblikovanja vizualnih komunikacij. Definirali smo temeljne

gradnike vsake revije in pojasnili osnovne principe njihovega uspešnega oblikovanja.

V raziskovalnem delu smo naredili pregled oblikovanja najvidnejših študentskih

časopisov in revij na slovenskem prostoru. Za primerjavo smo preučili oblikovanje

študentskih časopisov in revij na področju Barcelone ter pojasnili nekaj bistvenih razlik.

Ugotovili smo neprimerljivo višji nivo strokovnosti pri oblikovanju časopisov v Barceloni.

Na podlagi izsledkov smo prenovili vizualno podobo študentskega časopisa Abakus,

hkrati pa smo oblikovali tudi oglaševalsko kampanjo, ki je spremljala izid prve številke.

V

STUDENT'S MAGAZINE DESIGN Key words: visual communication, graphic design, media, magazine, periodical,

student’s media

UDK: 655.26 (043.2) Abstract

In this dissertation we presented the field of design of student’s magazines and

newspapers. In theoretical part, we discussed magazines in the terms of a mass media and

what visual communication design is. We defined basic visual elements of a magazine and

some basic principles needed for their successful design.

We made a review of the most prominent student’s newspapers and magazines in

Slovenia. For a comparison, we also studied student’s newspapers and magazines in

Barcelona. We found out that the level of design proficiency in Barcelona is incomparably

better than in Slovenia..

On the bases of this research we designed a new visual image of student’s newspaper

Abakus. We also designed printed ads for an advertising campaign, which accompanied

the first issue .

VI

VSEBINA 1. UVOD 1 2. METODOLOGIJA 3 2.1 Namen raziskave 3 2.2 Cilji in teze 4 2.3 Predpostavke in omejitve 4 2.4 Metode 5 3. KOMUNIKOLOŠKI VIDIK OBLIKOVANJA REVIALNEGA TISKA 6 3.1 Teorije množičnega komuniciranja 6 3.3 Opredelitev revije kot množičnega medija 9 3.4 Opredelitev pojma oblikovanje vizualnih komunikacij 12 3.5 Vloga oblikovalca v procesu ustvarjanja tiskanih medijev 14 4. TEORETIČNI VIDIKI GRAFIČNEGA OBLIKOVANJA REVIALNEGA TISKA 16 4.1 Tipografija 17

4.1.1 Zgradba tipografskega znaka 18 4.1.2 Črkovne družine 19 4.1.3 Odstavki 20 4.1.4 Poravnave 20 4.1.5 Vrstični presledki 21 4.1.6 Črkovni razmik 21 4.1.7 Besedni presledki 22 4.1.8 Sivine 22

4.2 Mreža 23 4.2.1 Praznina 23 4.2.2 Robovi 24

4.3 Osnovni sestavni elementi revije 24 4.3.1 Tekst 24 4.3.2 Naslovi 25 4.3.3 Podnaslovi 26 4.3.4 Citati in izvlečki 26 4.3.5 Pripisi k slikam 27 4.3.6 Rubrike 27 4.3.7 Naslovnica 28 4.3.8 Kazalo 30 4.3.9 Podatki o avtorju 31 4.3.10 Številke strani in noga 31

4.4 Ilustracije in fotografije 32 5. PREGLED TRENUTNEGA STANJA NA PODROČJU OBLIKOVANJA ŠTUDENTSKIH TISKANIH MEDIJEV 34

VII

5.1 Analiza oblikovanja študentskega tiska v Sloveniji 34 5.1.1 Spekter 35 5.1.2 Katedra 36 5.1.3 Dvojka 37 5.1.4 Unikat 38 5.1.5 Študent 39 5.1.6 Element 40 5.1.7 Neo 41

5.2 Analiza oblikovanja študentskega tiska v Barceloni 42 5.2.1 Medicampus 43 5.2.2 Gaceta Universitaria 44 5.2.3 La U 45 5.2.4 El Campus 46 5.2.5 UNIdiversitat 47 5.2.6 L'Hiperbólic 48 5.2.7 eINEFC 49 5.2.8 Barcelona Educacio 50 5.2.9 Barcelona L'autonoma 51

5.3 Primerjava oblikovanja študentskih publikacij v Sloveniji in Barceloni 52 6. PRAKTIČNA APLIKACIJA 60 6.1 Oblikovanje študentskega časopisa Abakus 60

6.1.1 Naloga 60 6.1.2 Naročnik 60 6.1.3 Uredniška struktura revije 61 6.1.4 Vizija 62 6.1.5 Ciljna skupina 62 6.1.6 Distribucija 63 6.1.7 Medijsko okolje in diferenciacija 63 6.1.8 Naslovnica 64 6.1.9 Tehnični podatki 66 6.1.10 Mreža 67 6.1.11 Tipografija 67 6.1.12 Naslovnice 70

6.2 Promocijski materiali in oglaševanje 73 6.2.1 Promocijski letak 73 6.2.2 Plakat DIN A4 73 6.2.3 Plakat DIN A3 74

7. UGOTOVITVE 75 8. SKLEP 78

VIII

SEZNAM SLIK Slika 3.1 Shannon-Weaverjev komunikacijski model (povzeto po Kaminski, 2004) 7

Slika 4.1Anatomija črke (O'Donnnel, 2001) 18

Slika 4.2 Primer črkovne družine Stone (Carter, 2002) 19

Slika 4.3 Klasifikacija črk (Carter, 2002) 19

Slika 5.1 Primerjava formatov študentske periodike v Barceloni 53

Slika 5.2 Število oblikovnih napak pri posameznih študentskih revijah 55

Slika 5.3 Pogostost oblikovnih napak pri oblikovanju študentskih revij 55

Slika 6.1 Naslovnica prve številke Abakusa 61

Slika 6.2 Naslovnica prototipa 65

Slika 6.3 Postavitev elementov na zrcalo prototipa 66

Slika 6.4 Mreža s tremi stolpci 67

Slika 6.5 Črkopis Dirty Headline 68

Slika 6.6 Črkopis Bell Gothic 69

Slika 6.7 Naslovnica revije Abakus – Oktober 2007 70

Slika 6.8 Naslovnica revije Abakus – December 2007 71

Slika 6.9 Naslovnica revije Abakus – Marec 2008 71

Slika 6.10 Naslovnica revije Abakus – Maj 2008 72

Slika 6.11 Prva pomoč – promocijski material 73

Slika 6.12 Oglas – Plakat dimenzije A4 74

Slika 6.13 Oglasi – Plakati dimenzije A3 74

IX

SEZNAM PREGLEDNIC Tabela 5.1 Tehnične značilnosti revije Spekter 35

Tabela 5.2 Tehnične značilnosti revije Katedra 36

Tabela 5.3 Tehnične značilnosti revije Dvojka 37

Tabela 5.4 Tehnične značilnosti revije Unikat 38

Tabela 5.5 Tehnične značilnosti revije Študent 39

Tabela 5.6 Tehnične značilnosti revije Element 40

Tabela 5.7 Tehnične značilnosti revije Neo 41

Tabela 5.8 Tehnične značilnosti revije Medicampus 43

Tabela 5.9 Tehnične značilnosti revije Gaceta Universitaria 44

Tabela 5.10 Tehnične značilnosti revije La U 45

Tabela 5.11 Tehnične značilnosti revije El Campus 46

Tabela 5.12 Tehnične značilnosti revije UNIdiversitat 47

Tabela 5.13 Tehnične značilnosti revije L'Hiperbólic 48

Tabela 5.14 Tehnične značilnosti revije eINEFC 49

Tabela 5.15 Tehnične značilnosti revije Barcelona Educacio 50

Tabela 5.16 Tehnične značilnosti revije L'autonoma 51

Tabela 5.17 Najpogostejše napake študentskih revij v Sloveniji 54

Tabela 5.18 Najpogostejše napake študentskih revij in časopisov v Barceloni 56

Tabela 5.19 Značilnosti oblikovanja teksta Slovenskih študentskih revij 57

Tabela 5.20 Značilnosti oblikovanja teksta študentskih revij in časopisov v Barceloni 58

X

UPORABLJENE KRATICE

FERI – Fakulteta za elektrotehniko, računalništvo in informatiko

DŠ FERI – Društvo študentov Fakultete za elektrotehniko, računalništvo in informatiko

ŠOUM – Študentska organizacija univerze v Mariboru

PDF – Portable document format, format podjetja Adobe za izmenjavo datotek med

računalniki, neodvisno od operacijskega sistema

DIN - Deutsches Institut für Normung, kratica za standarde nemškega inštituta za

standardizacijo

Dejan Šmid, Oblikovanje študentskega revialnega tiska 1

Oblikovati pomeni spreminjati prozo v poezijo.

Paul Rand 1. UVOD

Predmet diplomske naloge je oblikovanje študentske revije. Kljub razmahu

interaktivnih elektronskih medijev je oblikovanje tiskanih medijev zelo aktualna tematika,

saj je z novimi tehnologijami, kot so namizno založništvo in digitalni tisk, postalo

izdajanje tiskanih medijev enostavneje in ceneje kot kadarkoli prej. Tako dnevno izhajajo

nove revije za vedno ožje ciljne skupine: od ljubiteljev joge do igralcev golfa. Vse

pomembnejšo ciljno skupino predstavljajo študenti, ki jih je vsako leto več, zato je

vizualno oblikovanje študentskih revij zelo aktualno področje. Mnoge študentske

organizacije in društva izdajajo svoja glasila, ki jih praviloma ustvarjajo kar študenti sami,

pri tem pa je pogost pojav pomanjkanje kompetence oblikovalcev, saj se le-ti dela lotijo

brez poznavanja osnovnih zakonitosti uspešne vizualne komunikacije.

V diplomski nalogi obravnavamo področje grafičnega oblikovanja kot ene izmed oblik

množičnega komuniciranja. Grafičnega oblikovanja namreč ne gre obravnavati zgolj z

vidika fizičnega produkta, npr. tiskovine, ampak gre za »proces izviranja, načrtovanja,

koordiniranja, izbiranja in združevanja niza elementov – ponavadi tekstovnih in slikovnih

– za namen vizualnega komuniciranja«. (Frascara, 2004, 2) Pri oblikovanju objektov

vizualnih komunikacij ne gre zgolj za izbiro barv in tipografije – pomembna je učinkovi-

tost sporočila. Za učinkovito vizualno sporočanje moramo dobro poznati namen sporočanja

in naslovnika. V primeru revij izvira namen sporočanja iz poslanstva revije, naslovnik pa

je ozko specificirana ciljna skupina.

Pomembno je tudi dobro poznavanje okolja komuniciranja. Pri oblikovanju revij se

lahko o komunikacijskem okolju seznanimo z natančno analizo konkurence. V diplomski

nalogi smo to analizo razširili na področje izven nacionalnih meja, kjer so zaradi drugačne

tradicije oblikovanja izdelki oblikovalcev vizualnih komunikacij povsem drugačni.

Diplomska naloga vsebuje štiri sklope. V prvem sklopu je opredeljeno oblikovanje

vizualnih komunikacij revije z vidika komunikoloških teorij. V drugem delu smo definirali

osnovne grafične gradnike revije in predstavili osnovna pravila dobrega oblikovanja le-teh.


V tretjem sklopu so predstavljeni izsledki analize študentskega časopisnega in revialnega

tiska v Sloveniji. Na izsledkih analize temelji postavitev oblike tiskane verzije časopisa –

glave, naslovnice ter nekaj tipičnih strani. Oblikovali smo tudi spremljajočo oglaševalsko

akcijo, za katero se je izdelal tiskan oglas v raznih formatih.


2. METODOLOGIJA 2.1 Namen raziskave

V nalogi smo želeli narediti pregled oblikovanja študentskih tiskanih medijev v

Sloveniji in podati utemeljeno sodbo o primernosti njihove vizualne komunikacije, saj je

na tem področju še mnogo prostora za izboljšave. V prvem delu smo se seznanili z

osnovnimi značilnostmi medijske komunikacije revije, saj ta predstavlja osnovo, iz katere

izhajajo vse lastnosti vizualne komunikacije, specifične za ta medij.

Drugi del naloge je tehnično naravnan in obravnava značilnosti uspešne vizualne

komunikacije tiskane revije. V tem delu smo se seznanili z osnovnimi zakonitostmi

grafičnega oblikovanja revijalnega tiska, saj so te predstavljale osnovno merilo za dajanje

sodb o kakovosti oblikovanja v sledečem delu.

Sledila je analiza, v kateri smo poudarili pozitivne ter negativne lastnosti vsakega

izmed pomembnejših slovenskih tiskanih študentskih medijev. Za primerjavo smo naredili

analizo študentske periodike, ki izhaja na področju Barcelone. Na ta način smo lahko

podali sodbo o oblikovanju vizualnih komunikacij na našem prostoru v primerjavi z

mestom, kjer ima oblikovanje vizualnih komunikacij daljšo tradicijo.

Izsledke raziskave smo upoštevali pri praktični aplikaciji, v kateri smo oblikovali

vizualno podobo realnega študentskega časopisa in oglaševalske materiale, ki so

pospremili izid revije.


2.2 Cilji in teze

V diplomski nalogi smo si zastavili sledeče cilje:

- opredelitev značilnosti revije kot tiskanega medija;

- opis osnovnih pravil za uspešno oblikovanje revije;

- analiza ter primerjava vizualne podobe obstoječe študentske tiskane periodike

na področju Slovenije in Barcelone;

- uspešna aplikacija pridobljenega znanja na konkretnem primeru.

Osnovna raziskovalna vprašanja so sledeča:

- kakšno je trenutno stanje na področju oblikovanja študentskih časopisov in revij

v Sloveniji?

- v kolikšni meri se pri oblikovanju študentskih medijev upoštevajo splošna

pravila uspešnega oblikovanja revije?

- kakšna je razlika pri oblikovanju študentskih časopisov in revij pri nas in v

tujini?

- kako oblikovati vizualno kvalitetno revijo?

2.3 Predpostavke in omejitve

Pri raziskavi smo se omejili na tiskane časopise in revije, pri katerih je ciljna skupina

študentska populacija. Zanimala nas je predvsem periodika na področju Ljubljane in

Maribora, kot zanimivost pa smo omenili tudi trende periodičnega študentskega tiska v

Barceloni.

Predmet raziskave so aktualne edicije revij, zato se lahko te sčasoma oblikovno

spremenijo. Pri primerjavi smo zaradi praktičnih razlogov izbrali le eno evropsko mesto.

Če bi si izbrali katerokoli drugo tuje mesto, bi bili lahko izsledki raziskave povsem

različni.

Predpostavili smo, da nam bo dostopna večina publikacij, ki izhajajo na področju

Ljubljane in Maribora ter vsaj nekaj tistih, ki izhajajo na področju Barcelone.


2.4 Metode

V prvem in drugem delu diplomske naloge smo pri preučevanju literature uporabili

deskriptivne metode opisovanja dejstev ter komparativne metode primerjanja stališč

različnih avtorjev. V tretjem delu smo analizirali posamezne primere tiskanih medijev,

nato pa izvedli generalizacijo s posameznih primerov na splošno oceno kakovosti

oblikovanja na določenem področju.


3. KOMUNIKOLOŠKI VIDIK OBLIKOVANJA REVIALNEGA TISKA 3.1 Teorije množičnega komuniciranja

Izraz komuniciranje (slov. sporočanje) izhaja iz latinske besede communis, ki pomeni

skupen. Komuniciranje je proces, pri katerem skušamo z nekom vzpostaviti nekaj

skupnega. Z njim želimo deliti informacijo, idejo ali stališče. Sporočanje zahteva vsaj tri

elemente – vir, sporočilo in sprejemnika. Vir je lahko posameznik ali organizacija,

sporočilo pa je lahko v obliki kateregakoli razpoznavnega znaka. Naslovnik je lahko

posameznik ali član skupine, lahko pa posebne skupine, imenovane množično občinstvo.

(Schramm v Splichal, 1999)

Med procesom komuniciranja sporočevalec najprej ukodira sporočilo – informacije ali

razpoloženje spremeni v prenosljivo obliko. To lahko stori s pomočjo govora – takšen

način je enostaven in učinkovit, vendar je prenos na daljše razdalje mogoč le s pomočjo

tehničnih pripomočkov, npr. radia. Pisane besede se prenašajo počasneje, vendar se

ponavadi ohranjajo mnogo daljši čas kot npr. Iliada. Sporočevalec po procesu ukodiranja

ne more več vplivati na sporočilo – ali bo to prispelo do naslovnika ali ne in kako bo

interpretirano. Cel sistem deluje tako dobro kot njegov najšibkejši člen, saj se na vsaki

stopnji pojavlja šum ali popačenje. »V človeškem sporočanju to pomeni, da sistem očitno

deluje manj učinkovito, kot bi lahko, če vir nima ustreznih ali jasnih informacij, če

sporočilo ni v celoti, natančno in učinkovito ukodirano v prenosljive znake, če znaki kljub

motnjam niso dovolj hitro in natančno preneseni, če sporočilo ni razkodirano po predlogi,

ki ustreza predlogi ukodiranja, in končno, če naslovnik ne more uporabiti razkodirane

sporočila tako, da bi oblikovali želeni odgovor.« (prav tam, 1999, 53)

Proces sporočanja je pri množičnem komuniciranju enak, drugi pa so elementi v

procesu. Vir je tako sporočanjska organizacija oz. oseba v instituciji. Sporočanjska

organizacija je medijska hiša, npr. časopis ali televizija, oseba v instituciji pa je lahko npr.

urednik časopisa, ki mu institucija omogoča govoriti z večjim prestižem kot sicer.


»Organizacija deluje natančno tako kot posamezni sporočevalec. Deluje kot razkoder,

interpret in ukoder. Časopisi npr. dobivajo od tiskovnih agencij in novinarjev informacije,

ki jih je potrebno razkodirati. Ovrednotijo jih, preverijo, po potrebi razširijo, oblikujejo v

zgodbo, določijo naslov in mesto v časopisu, natisnejo in razpošljejo.« (prav tam, 1999,

65)

Razlika med medosebnim in množičnim sporočanjem je tudi v tem, da ima organizacija

velik delež izhodnih informacij v primerjavi z vhodnimi. Institucija lahko istočasno

ukodira na milijone sporočil, ki jih posreduje preko zapletenih kanalov do milijone

sprejemnikov. Naslovniki so posamezniki na koncu teh kanalov, ki berejo časopis ali

revijo, poslušajo radio ali gledajo televizijo. Za razliko od medosebne komunikacije je v

tej situaciji zelo malo povratne informacije od sprejemnika k pošiljatelju in je posredno

povezana – npr. skozi gledanost ali branost medija. Zato mediji izvajajo mnogo raziskav

občinstva, v katerih ugotavljajo, kaj ljudje berejo, gledajo in poslušajo ter katere oglase

opazijo. (prav tam, 1999)

Opredelitev komuniciranje kot prenosa zakodiranega sporočila po kanalu sporočanja do

prejemnika nas pripelje do komunikacijskega modela Shannona Weaverja (Slika 3.1).

Kaminski (2004) navaja komunikacijski model Shannona Weaverja kot enega zmed

najvplivnejših zgodnjih komunikacijskih modelov. Njegov model temelji na prizadevanjih

inženirjev za najučinkovitejši prenos električnega signala z ene lokacije na drugo. Kasneje

mu dodaja še princip dekoderja, ki popravlja napake, nastale med prenosom signala, in je

predhodnik danes splošno uveljavljenega principa povratnega toka. Koncepti, ki sledijo

njegovemu modelu komuniciranja, so entropija, redundanca, šum in kapaciteta kanala.

Slika 3.1: Shannon-Weaverjev komunikacijski model (povzeto po Kaminski, 2004)


Entropija je stopnja negotovosti v sistemu. Negotovost ali entropija se povečata, kadar

ima prejemnik na voljo izbiro med večjim številom možnih sporočil. V primeru meta

kovanca je entropija nizka, naslovnik ve, da sta na voljo zgolj dve možnosti – cifra ali

glava. Če bi imel ta kovanec na obeh staneh glavo in bi prejemnik to vedel, bi bila

vrednost informacije nična. Iz tega sledi, da se vrednost informacije veča z manjšanjem

verjetnosti za pojav te informacije. (Kaminski, 2004) Frascara v tem kontekstu navaja

embalaže pralnih praškov. Napis nova formula sicer lahko ima visoko informacijsko

vrednost, vendar se ta drastično zmanjša, kadar se ta napis pojavi na embalaži vseh

detergentov na trgovčevi polici. (Frascara, 2004)

Redundanco opredeljuje Kaminski (2004) kot stopnjo unikatnosti sporočila v sistemu

sporočanja. Elementi sporočila, ki ne sporočajo nobene nove informacije, so redundantni.

Popolna redundanco je enaka popolnim kopijam in jo lahko najdemo samo pri strojih,

medtem ko je pri medčloveški komunikaciji redundanca vedno nepopolna. Redundanca je

nična takrat, kadar na noben način ne moremo predvideti naslednjega dogodka. Praviloma

ni nobeno sporočilo sposobno doseči maksimalne učinkovitosti, če ne dosega

uravnoteženosti med pričakovanim in nepričakovanim, med tem, kar je nujno za

razumevanje sporočila in tem, kar je odvečno. Za Frascaro (2004) ima redundanca pri

oblikovanju vizualnih sporočil vsaj dve funkciji: poudarjanje in pojasnjevanje.

»Poudarjanje s ponavljanjem je retorična strategija, ki vodi do boljše zapomljivosti

informacij in boljše vidnosti sporočila, kadar se pravilno uporablja. Mnogo ljudi zlahka

verjame tistemu, kar je dovolj pogosto ponovljeno. Ponavljanje kot pojasnjevanje se

pojavi, kadar je ista informacija predstavljena na različne načine – včasih z uporabo

različnih načinov kodiranja – da bi zagotovili razumljivost za različne skupine ljudi. V

nekaterih primerih lahko ta strategija vnaša šum v komunikacijo, ko določene skupine

prisotnost kod, ki jih ne razumejo, odvrača.« (prav tam, 8)

Šum opredeljuje Kaminski (2004) kot stopnjo informacij, ki nimajo nikakršne

povezave s sporočilom. Šum je vsak signal, ki ne pripada sporočilu, in je pri elektronskih

napravah del sistema, medtem ko se na ravni človeške dejavnosti pojavlja ločeno od

dejanja prenosa ali prejemanja sporočila. Šum se lahko pojavi npr. zaradi hrupa v ozadju,

slabih komunikacijskih povezav (šumenje v slušalki telefona), zaradi organizacije in

semantičnega aspekta sporočila (sintaktični in semantični šum) ali zaradi psiholoških


dejavnikov pri kodiranju in dekodiranju. Šum ne škodi komunikaciji, dokler ne povzroča

opaznega učinka pri dekodiranju signala. V tem primeru je potrebno signal ojačati ali pa

povečati stopnjo redundance. Frascara (2004, 8) podobno opredeljuje šum kot vsako

distrakcijo, ki se pojavi med sporočilom in publiko z vmešavanjem v sporočilo ali

njegovim spreminjanjem, uničevanjem ali skrivanjem. V primeru oblikovanja komunikacij

se šum pojavlja na vizualnem nivoju zaradi elementov ali tehnik, ki zakrivajo vidnost

informacije. Lahko pa se pojavlja tudi na semantičnem nivoju, kadar logika sporočila ne

ustreza kognitivni kulturi ciljne publike. Šum lahko obstaja na nivoju kanala (medija

sporočanja), kode (jezika) ali forme (estetike ali stila). Šum lahko ustvarjajo informacije,

ki niso relevantne, prekrivajoči se elementi ali slaba tehnična kakovost. Posledice šuma se

gibljejo od pomanjkanja jasnosti do popolne nerazumljivosti sporočila.

Kapaciteta kanala predstavlja količino informacije, ki jo lahko kanal prenese.

Količina informacije je v neposredni povezavi s številom alternativnih možnosti, ki jih

sporočilo eliminira. Kaminski razmerje razlaga s primerom šahovnice. »Če vprašamo, ali

je izbrano polje prvo črno polje na skrajni levi v drugi vrst z vrha, in bo odgovor nikalen,

nam na izbiro ostane še vedno triinšestdeset možnosti. Če na primer vprašamo, ali se

nahaja v zgornji polovici šahovnice, bo ne glede na odgovor na izbiro ostala samo še

polovica šahovnice. Po prvi strategiji bo za določitev pravilnega polja potrebovali do

šestintrideset vprašanj, s strategijo izločanja polovice preostalih možnosti pa bi se do

odgovora prebili po največ šestih poskusih.« (Kaminski, 2004)

3.3 Opredelitev revije kot množičnega medija

Splošna definicija množičnih medijev, ki nam jo ponuja Slovenski veliki leksikon

(2005) opredeljuje množična občila kot »skupen naziv za komunikacijska sredstva,

sredstva javnega obveščanja in inštitucije za proizvodnjo in množično razširjanje

informacij ter drugih oblik simbolične komunikacije. Mediji posredujejo informacije

najširši, heterogeni in geografsko različni publiki. Obsegajo tisk, radio, kinematografijo,

televizijo, video in v novejšem času tudi digitalne medije (internet).« (SVL, 2005, 571)

V Slovarju slovenskega knjižnega jezika je revija definirana kot periodično izhajajoča

publikacija s specializirano vsebino. Toda precizna definicija revije kot enega izmed

medijev ni tako enostavna.


James B. Kobak (2002) postavlja nekaj osnovnih kriterijev, zaradi katerih lahko

določeno publikacijo štejemo za revijo. Revija je tiskani medij, ki izhaja periodično, tj.

vsaj štirikrat na leto, in lahko vsebuje novice, razvedrilo in/ali informacije, ki zanimajo

splošno javnost ali javnost s specifičnimi interesi. Njena publika so ljudje, ki se zanimajo

za področje, ki ga revija pokriva. Lahko je plačljiva ali neplačljiva, lahko vsebuje oglase

ali ne. Revije izdajajo posamezniki, podjetja, časopisi, društva, politična oblast in

neprofitne organizacije. Distribucija je mogoča preko pošte, direktne prodaje, kot priloga

časopisu ali po alternativnih metodah distribucije, kot so faks ali internet. Format je lahko

v obliki časopisa ali knjige, a večji od letaka. Dobiček je lahko eden izmed ciljev, ni pa

nujno.

V knjigi Magazine from Cover to Cover (Johnson in Prijatel, 1999) zasledimo mnenje,

da je revijo najlažje opredeliti tako, da jo primerjamo z ostalimi mediji. Za razliko od

Kobaka avtorja te knjige menita, da za revijo sploh ni nujno, da je v obliki tiskanega

medija. Poznamo namreč tudi televizijske oddaje, ki so strukturirane podobno kot revije in

si nadenejo ime Magazin. Primer takšne oddaje imamo tudi v našem prostoru, in sicer

Slovenski magazin na RTV Slovenija.

Najpomembnejša lastnost, ki jo moramo upoštevati pri oblikovanju revije, je ciljna

skupina, za katero je revija namenjena. Celoten stil revije namreč zavesi od tega, kdo in

zakaj jo bo bral. Revija, ki prinaša zabavo mladi ženski, bo po videzu povsem drugačna od

revije, ki oskrbuje direktorja nabave v podjetju z detajlnimi podatki o produktih. O

potrebah ciljne skupine moramo natančno premisliti. Pogosto je mamljivo preprosto reči,

da publikacija meri na splošno javnost, vendar to ni nikoli res. Ciljna skupina je vedno

prisotna, pa naj bo določena geografsko, demografsko, interesno ali glede na šolo, službo

ali fakulteto. (Frost, 2003) Ciljne skupine so praviloma opredeljene na dva načina, in sicer

demografsko, tj. s kvantitativnimi kriteriji, kot so starost, prihodki, spol, zemljepisna

lokacija, in psihografsko, tj. s kvalitativnimi kriteriji, kot so vrednote, običaji in

prepričanja. Opredelitev ciljne skupine je pomembna predvsem za oglaševalce, ki lastnosti

ciljne publike revije primerjajo z lastnostmi ciljne skupine svojega produkta ali storitve.

(Johnson in Prijatel, 1999)

Na spletni strani brezplačne revije Bukla lahko npr. najdemo naslednjo opredelitev

ciljne skupine: »Po podatkih Nacionalne raziskave branosti (vir: NRB 2008, izvajalec

Valicon d.o.o.) je ocena dosega posamezne številke revije BUKLA 26.000 bralcev.


Primarna ciljna skupina so bralci, stari od 26 do 35 let (28,4 %), po njej pa radi segajo tako

mlajši kot starejši, saj se sekundarna ciljna skupina razširi na bralce, stare od 18 do 49 let

(28,4 %). Delež moških in ženskih bralcev je 71,9 % v korist žensk. Bralci BUKLE so

izobraženi, zaposleni in z višjimi prihodki.« (Revija Bukla, 2008)

Bralec, na katerega cilja revija, je opisan že v načrtu produkcije. Bralci, ki ustrezajo

temu opisu, morajo biti identificirani, naslovljeni in prepričani. Če npr. izdajamo TV–

vodič, naslavljamo zelo široko javnost, zato predvsem želimo zajeti čim večje področje za

najnižjo ceno. Kadar objavljamo revijo o bolj specifičnih temah, je lahko ta opredelitev

enostavna – npr. člani neke organizacije – ali pa izjemno zahtevna – npr. tisti, ki tako

obožujejo čokolado, da bi bili pripravljeni kupiti revijo o njej. (Wharton, 1992)

Ena izmed bistvenih značilnosti, ki loči revijo od drugih medijev, je brezčasnost

vsebine. Za razliko od časopisov se revije ne ukvarjajo toliko z novicami, ampak predvsem

z privlačnimi zgodbami, ki dajejo bralcu poglobljen pogled v problematiko. Če se npr. v

Los Angelesu pripeti potres, bodo časopisi poročali o trenutnih posledicah in nastali škodi,

revije pa o geoloških dejavnikih, zgodovini potresov, protipotresni gradnji in podobnem.

(Johnson in Prijatel, 1999)

Naslednja značilnost revij je visoka stopnja specializiranosti in veliko geografsko

področje. Časopisi nasprotno praviloma pokrivajo splošno tematiko, vendar le na

omejenem geografskem področju. Pogosto sicer vsebujejo specializirane priloge, vendar

bodo bralci, ki jih zanima specifično področje, npr. opremljanje stanovanja, vseeno raje

kupili specializirano revijo, kot pa npr. čakali dan, ko časopis izda svojo prilogo. (Johnson

in Prijatel, 1999) Geografsko gledano lahko revije obsegajo različna okolja, in sicer:

lokalnega (tednik Celjan), regionalnega (Štajerski tednik), nacionalnega (Mladina) do

internacionalnega (Cosmopolitan).

Jonson in Prijatel (1999) postavljata tezo, da so revije primeren medij za objavo

subjektivnih člankov, npr.kolumn: »Zaradi ozko usmerjene in definirane skupnosti bralcev

so revije primernejše za interpretiranje in zastopanje stališč svoje publike bolj kot

katerikoli drug medij.« (prav tam, 11) Za branje revije si moramo vzeti čas. Kadar beremo

revijo, se moramo osredotočiti nanjo. Pri tem pa postanemo bolj razmišljujoči in kritični.

Naslednja lastnost, ki loči revijo od drugih medijev, je njena trajnost. Za razliko od

televizije in radia se pisana beseda tiskanega medija ohrani v času. Tudi časopis ima

omejen rok trajanja. Članki v reviji pa so večinoma zanimivi tudi po daljšem časovnem


obdobju. Z vidika oblikovanja revij je daljši čas trajanja pomemben pri izbiri materialov,

ki so praviloma kvalitetnejši kot pri časopisih. Še ena pomembna lastnost, ki se navezuje

na oblikovanje revije, je njena konsistentnost. Iz številke v številko se namreč srečujemo z

enako postavitvijo tako zaporedja rubrik, kot samih grafičnih elementov. Pri oblikovanju

moramo paziti, da z variacijami od številke do številke preprečujemo, da bi revija postala

dolgočasna, hkrati pa struktura revije še vedno ostaja koherentna in harmonična. (prav

tam)

Kljub rasti internetne uporabe je sektor revij močnejši kot kadarkoli prej. V zadnjem

času je mogoče zaslediti predvsem porast števila revij, ki jih izdajajo podjetja za promocijo

svojih izdelkov, kot kanali distribucije pa delujejo prodajalne podjetij, ki revije izdajajo.

(Inside Magazine Design, 2008) Eden izmed zanimivejših poskusov pri nas je revija za

mlade 26!, ki jo izdajajo Slovenske železnice in izhaja enkrat mesečno v nakladi 18.000

izvodov. Distribucija poteka preko direktne pošte, železniških postaj in spleta. (Revija 26!,

2008)

Svetovni splet se uporablja tudi kot distribucijski kanal za brezplačne revije. Mnoge

mednarodne revije izhajajo izključno na spletu. Na spletni strani www.pdf-mags.com,

lahko npr. najdemo kar 185 različnih revij, ki izhajajo v formatu PDF. Druga skupina

spletnih revij, ki se pri nas šele uveljavlja, pa so interaktivne revije, ki uporabljajo Flash-

tehnologijo podjetja Adobe. Primeri takšnih revij v našem prostoru sta konkurenčni reviji

reviji Mamut in Egoist.

3.4 Opredelitev pojma oblikovanje vizualnih komunikacij

V Slovenskem velikem leksikonu (2005) je oblikovanje vizualnih komunikacij

definirano v smislu izdelovanja fizičnega produkta. Grafično oblikovanje je »Oblikovanje

vidnih sporočil, zlasti propagandne in reklamne narave, namenjene javnosti; zdaj grafično

oblikovanje imenujemo tudi vizualne komunikacije. Razvijalo se je vzporedno z razvojem

tiska, grafičnih tehnik; vključuje lepake, plakate, tiskovine, prospekte, bankovce, znamke,

napise, oblikovanje knjig, revij in časopisov, ovitkov za plošče, embalažo; z novimi mediji

se širi na področje telekomunikacij.« (SVL, 2005, 665)

Jorge Frascara, profesor vizualnih komunikacij, na Oddelku za umetnost in oblikovanje

na Univerzi v Alberti, Kanada, nasprotno definira oblikovanje kot dejavnost kreiranja


vizualne komunikacije, ne pa fizičnega produkta. »Medtem ko publika dojema

oblikovanje, nanašajoče se ne objekte, se oblikovalec poskuša osredotočiti na dejavnost in

vidi produkt le kot zadnjo stopnjo dolgotrajnega postopka. Oblikovanje je za sodobnega

oblikovalca namerna dejavnost. /…/ Vključuje dejavnosti presojanja, interpretacije znanja,

generacije novega znanja in uporabo izšolane intuicije pri sprejemanju odločitev.«

(Frascara, 2004, 2)

Jesicca Helfland (2001) opredeljuje grafično oblikovanje kot umetnost, ki nas od vseh

v vsakdanjem življenju najbolj spremlja, saj zadovoljuje tako potrebe posameznika kot

javnosti, tako ergonomije kot ekonomije, združuje pa raznovrstne discipline od umetnosti

in arhitekture, filozofije in etike, literature in jezika do politike in učinkovitosti. Spremlja

nas na vsakem koraku, pri vsem, kar vidimo, počnemo ali kupimo. Pojavlja se na plakatih,

računih, spletnih straneh, zdravilih, celo na rojstnem listu. Je kompleksna kombinacija

besed in slik, številk in preglednic, fotografij in ilustracij. Za uspešno kombinacijo

naštetega je potreben posebej pozoren grafični oblikovalec, sposoben jasnega razmišljanja,

ki zmore skombinirati vse te elemente, da se zlijejo v nekaj značilnega, uporabnega,

igrivega, presenetljivega, revolucionarnega ali na kakšen drugi način zapomljivega.

Grafično oblikovanje je popularna umetnost, praktična umetnost, uporabna umetnost ali

znakovna umetnost, skratka – umetnost vizualiziranja idej.

V slovenskem prostoru ima področje oblikovanja vizualnih komunikacij razmeroma

kratko zgodovino. Z izjemo posameznih dosežkov slovenskih arhitektov na področju

industrijskega oblikovanja v šestdesetih letih prejšnjega stoletja, npr. znamenit stol Rex

Nika Kralja, je imelo oblikovanje do leta 1984, ko so na Akademiji za likovno umetnost in

oblikovanje v Ljubljani sprejeli prvo generacijo študentov na smeri Oblikovanje vizualnih

komunikacij, postransko vlogo. Da si oblikovanje očitno še do danes ni povsem opomoglo,

lahko vidimo že po krajšem obisku katere izmed evropskih prestolnic. »Uporaba

oblikovanja v evropskih državah, s katerimi se želi primerjati Slovenija, bistveno presega

uveljavljenost oblikovanja pri nas. V razvitejših deželah je uporaba kot metoda

projektiranja in elementa dodane vrednosti izenačena s predstavo o kakovosti življenjske

ravni.« (Klinar, 2008, 2)

Zelo kritičen odnos do položaja oblikovanja v Sloveniji najdemo tudi na spletnih

straneh Fundacije Brumen. Po mnenju predstavnikov te fundacije je padec kakovosti

oblikovanja posledica naraščajočih potreb družbe po novih vidnih sporočilih, zaradi česar


smo priča rasti komunikacijske dejavnosti. Po eni strani je vse več profesionalcev, ki so

študirali na Oddelku za oblikovanje na Akademiji za likovno umetnost, po drugi strani pa se

soočamo z nižanjem kriterijev kakovosti, kar je posledica množičnega prodora

neprofesionalnih oblikovalcev, ki ga spodbujata dostopnost opreme ter nizka stopnja

ozaveščenosti naročnikov. Slabo oblikovanje vse bolj prevladuje, zaradi česar trpi

kakovost življenja ljudi. Posledice so vse od državnih insignij in kulturnih ustanov do

področja gospodarstva. (Fundacija Brumen, 2008)

3.5 Vloga oblikovalca v procesu ustvarjanja tiskanih medijev

Kakor v vsakodnevnem pogovoru tako tudi v tem diplomskem delu uporabljamo izraza

»grafično oblikovanje« in »oblikovanje vizualnih sporočil« enakovredno, čeprav je slednji

bolj natančen, hkrati pa poudarja osnovni namen profesije, tj. kreiranje uspešne

komunikacije. »Čeprav se pogosteje uporablja izraz grafični oblikovalec, je mnogo bolj

opisen in primeren izraz oblikovalec vizualnih komunikacij, ker ta definicija vključuje tri

osnovne elemente profesije: metodo (oblikovanje), cilj (komunikacija) in medij (vizualni).

(Frascara, 2004)

Vloga oblikovalca je enako pomembna kot vloga pisca tekstov, saj lahko oblikovalec

močno vpliva na to, kako bo sporočilo interpretirano. »Oblikovalci publikacij ne

organizirajo le tipografije, ampak tudi besede. Njihovo delo se osredotoča na učinkovitost,

lepoto in gospodarnost sporočila. To delo ima, vzporedno s kozmetiko, veliko opravka tudi

z načrtovanjem in strukturiranjem, produkcijo in evalvacijo komunikacije.« (prav tam, 3)

Pomena interpretacije pri procesu oblikovanja vizualnih sporočil se je zavedal že Paul

Rand. Eden izmed pionirjev grafičnega oblikovanja, kot ga pojmujemo danes, v eni izmed

svojih knjig poudarja: »Oblikovanje je mnogo več kot zgolj sestavljanje, razvrščanje ali

urejanje – gre za dodajanje vrednosti in pomena, za poudarjanje, poenostavljanje,

razjasnjevanje, modificiranje, oplemenitenje, dramatiziranje, prepričevanje ali celo

zabavanje. Oblikovati pomeni spreminjati prozo v poezijo.« (Rand v Helfland, 2001, 142)

Za Randta je oblikovanje poezija: ritem, kontrast, ravnovesje, razmerje, ponavljanje,

harmonija, lestvica, pazljivo orkestrirano besedišče preprostih oblik, specifičnih funkcij in

simbolične vsebine.


Vsekakor je za uspešno oblikovanje vizualnih sporočil ključnega pomena dobra

komunikacija med vpletenimi subjekti. Frascara (2004) meni, da je za uspešnega

oblikovalca nujno potrebno znanje, delati z ljudmi. Ne glede na delovno področje je nujno

poznavanje potreb tako naročnika kot ciljne publike. Prav tako pa tudi deluje kot

koordinator med številnimi subjekti, ki so vključeni v proces oblikovanja publikacije kot

npr. uredniki, fotografi, ilustratorji in tiskarji. Leslie (2003) npr. omenja pomembnost

dobrega sodelovanja med oblikovalcem in urednikom. »Kemija« med urednikom in

oblikovalcem je ključni del procesa, kajti dober oblikovalec revije bo vedno poznal osnove

novinarstva, dober urednik pa se bo zavedal pomembnosti oblikovanja.

Kingova meni, da je za uspešno oblikovanje revije nujno razumeti njeno funkcijo.

»Funkcija je preprosto to, kar revija skuša doseči, in sporočilo, ki ga pošilja.« (King, 2001,

11) Oblikovalec mora razumeti namen za obstoj revije. Na ta način bo namesto

oblikovanja zaradi estetike prevladalo premišljeno in smotrno oblikovanje, kjer izbrano

sporočilo komunicira s ciljno publiko. Ravno nišna publika je tisto, kar bistveno loči

oblikovanje revij od oblikovanja drugih publikacij in lahko predstavlja tako prednost kot

težavo za oblikovalca, saj mora ta natančno preučiti način mišljenja bralcev, ki se pa lahko

tudi povsem razlikuje od mišljenja njega samega.


4. TEORETIČNI VIDIKI GRAFIČNEGA OBLIKOVANJA

REVIALNEGA TISKA

Namen grafičnega oblikovanja je komuniciranje. Besedila ne oblikujemo zaradi

oblikovanja samega po sebi, ampak z namenom učinkovitega prenosa sporočila na

prejemnika. Pogosto lahko slišimo rek, ki pravi, da »mora biti grafično oblikovanje za

bralca neopazno«. (Parker, 1997) Za učinkovito oblikovanje sporočila je nujno poznavanje

osnovnih pravil oblikovanja, saj bi sicer prihajalo do slabih oblikovalskih odločitev, ki

lahko vplivajo na berljivost publikacije. »Ena sama oblikovalska odločitev morda ni toliko

pomembna. Toda če so izmed desetih odločitev na strani dve ali tri slabe, npr. preveč

znakov na vrstico ali naslov, neporavnava naslova s podnaslovom in preozka razdalja do

zunanjega roba, bo stran za bralca oblikovno moteča.« (White, 1999, 9)

Seveda lahko pravila tudi kršimo, vendar je pri tem nujno vedeti, zakaj to počnemo.

Pravila je potrebno spoštovati in razumeti, šele nato jih lahko kršimo, tako da na ta način

doprinesemo k zanimivosti in razburljivosti. Zanimiva je izjava Parkerja (1997), ki trdi, da

»vrhunski oblikovalci kršijo pravila na lep način.« (prav tam, 3)

Oblikovanje revije je specifično področje, ki ima svoje zakonitosti. Predvsem je

pomembna diferenciacija revije od konkurence. Ta je posledica premišljene uredniške

politike, katere vizija mora biti natančno zastavljena. Vizualna identiteta je posledično

izraz uredniške politike, zato je tudi nemogoče oblikovati jasno grafično podobo, kadar je

uredniška politika pomanjkljiva. Prav tako pa moramo pri vzpostavitvi vizualne identitete

paziti na njeno konsistentnost. Revija mora bralcem ponujati tako raznolikost kot

kontinuiteto. »Po eni strani mora biti revija od izdaje do izdaje podobnega videza, s

premišljeno in načrtovano vsebino, ki pomaga bralcu pri prepoznavanju. Hkrati pa revija

ne sme biti dolgočasna ali statična.« (Johnson in Prijatel, 1999, 214)

Za učinkovito oblikovanje je pomembna hierarhična razporeditev elementov.

Hierarhija elementov temelji na tem, kako bralci gledajo zrcalo v reviji – ponavadi najprej

opazijo slike, nato naslov, nato mogoče opazijo izvleček ter se vrnejo na podnaslov.


»Ključni elementi hierarhije, kot sta slika in naslov, v trenutku vplivajo na bralca in ga

subliminalno nagovarjajo, naj prebere članek.« (prav tam, 216)

Jasno razvidna hierarhija elementov je praviloma ključnega pomena za vizualno

identiteto revije. Seveda pa obstajajo tudi izjeme, kot je npr. Ray Gun Davida Carsona, ki

krši vsa pravila dobro strukturiranega oblikovanja. »Odsotnost hierarhije v njegovem

oblikovanju strani revije temelji na prepričanju, da večina t. i. art direktorjev podcenjuje

sposobnosti bralcev ter prepričanju, da so bralci pripravljeni gledati na revijo kot na

performans grafične umetnost.« (prav tam, 216)

4.1 Tipografija

Osnovna odločitev pri oblikovanju revije je izbor tipografije. Tipografija je element, ki

daje publikaciji enovit videz, saj ima vsaka stran vsaj en napis, ki ima tipografijo.

Tipografija je konstanta, ki je prisotna na vseh straneh publikacije. (White, 1999)

Pri mnogih revijah je običajna praksa, da je črkopis izdelan po meri – včasih samo za

logotip revije, včasih tudi za besedilo. Pogosto se za naslov in za tekst besedila uporablja

črkovna vrsta iste črkovne družine. Črkopisi, izdelani po meri, ne samo komunicirajo

želeno podobo revije, ampak tudi onemogočajo posnemanje konkurence. (King, 2001)

Vsi črkopisi niso primerni za vsak jezik. Repovš v tem kontekstu omenja Emila

Ruderja, ki govori o nacionalnih črkopisih, med katerimi je garamond francoski, caslon

angleški in bodoni italijanski. Bodoni se na primer v nemškem jeziku tako spremeni, da

mu pogostost velike začetnice vzame velik del lepote. Po drugi strani pa sta črkopisa

meridien in univers Adriana Frutigerja enakovredno uporabna v vseh jezikih. (Repovš,

1995) Le malo je črkopisov, ki bi bili prilagojeni značilnostim slovenskega jezika, vendar

izjeme obstajajo. Prvi primer kompleksne črkovne družine, ki upošteva značilnosti

slovenskega jezika, je oblikoval Ermin Međedović za časopis Delo. »Časopisna hiša Delo

je prvi primer naročnika kompleksne črkovne družine, ki je bila izdelana tako, da je

upoštevala značilnosti slovenskega jezika, ki se pojavljajo v obliki večjega števila

črkovnih kombinacij in zvez, kar se s stališča bralca časopisa Delo nezavedno kaže v boljši

čitljivosti, s stališča naročnika pa gre za oblikovno izdelan sistem pojavnosti vsebinskih

struktur preloma in večjo prepoznavnost.« (Klinar, 2008, 30)


Medtem ko večina avtorjev priročnikov za oblikovanje priporoča uporabo čim

manjšega števila različnih črkopisov, White dodaja, da standardizacija črkopisov napisov

ni dovolj, potrebna je tudi njihovo standardizirano pozicioniranje. Vsi razmiki med

elementi morajo biti natančno določeni in konsistentno implementirani. »Organizacija

praznega prostora je tisto, kar naredi čist in dobro organiziran videz publikacije, zaradi

česar bralci publikaciji lažje zaupajo.« (White, 1999, 9)

4.1.1 Zgradba tipografskega znaka

Črke so bile zgodovinsko sestavljene iz sestavnih delov (Slika 4.1), ki so enaki ne

glede na izbrano fotografijo. Verzalka B je na primer vedno sestavljena iz ene navpične in

dveh zaobljenih linij, ti sestavni deli pa so lahko pri različnih črkovnih družinah izraženi

zelo različno. Poznavanje osnovnih sestavnih delov črke lahko pomaga grafičnemu

oblikovalcu razumeti kompleksnost abecede, ki se zdi na prvi pogled povsem preprosta.

(Carter, 2002)

Slika 4.1: Anatomija črke (O'Donnnel, 2001)

Osnovna črta (baseline): Spodnja linija, na katero so postavljene črke.

Vrat (ascender): Del črke pri nekaterih malih tiskanih črkah (npr.b, h ali d), ki sega nad

črkovno polje (nad višino x).

Rep (descender): Del črke pri nekaterih malih tiskanih črkah (npr. j, p ali q), ki sega pod

osnovno črto. Včasih se pojavi tudi pri verzalkah (J ali Q)

Zanka (terminal): Zaobljena črta, ki na koncu debla pri nekaterih črkah, npr. pri j, y, r ali a.

Deblo (stem): Glavna navpična črta, najbolj razvidna pri črkah I in H.

Serif: Kratke prečne zaključne poteze na koncih črk.

Prečka (crossbar): Vodoravna črta, ki povezuje dve debli, npr. pri H ali A.

Notranjost (counter): Delno ali popolnoma zaprt notranji prostor pri črkah, kot so npr. c, e.

Oblina (bowl): Zaprta ovalna ali okrogla linija pri črkah, kot so npr. D, g, b in o. V

nasprotju z zaprto oblino, se odprta oblina ne vrne nazaj k deblu.

Višina x (x-height): Višina malih tiskanih črk. (povzeto po Parker, 1997)


4.1.2 Črkovne družine

Črkovna družina je skupina črkopisov, ki jih združujejo podobne karakteristike.

»Različni črkopisi, zbrani v eni črkovni družini, so si med seboj podobni, čeprav imajo

različne lastnosti, npr. debelino črt ali širino črke. Nekatere družine vsebujejo veliko raznih

črkopisov, druge pa samo nekaj. Razširjene družine, kot je npr. Stone (Slika 4.2),

vsebujejo tako serifno kot tudi različico brez serifov.« (Carter, 2002, 13) Črkovna družina

Delo je na primer sestavljena iz 32 različnih črkopisov, ki služijo različnim namenom – od

naslovov člankov do tečajnic. Vsaka pisava vključuje 347 znakov, kar pomeni, da celotna

družina vsebuje 10.464 znakov. (Delo, 2005)

Slika 4.2: Primer črkovne družine Stone

Med črkovnimi družinami najdemo skupine, ki imajo podobne lastnosti in jih lahko

razdelimo na razrede. Kline pri tem loči 4 razrede: črke, ki pripadajo črkovni družini

razreda Old Style, imajo nekoliko zaobljen serif in malo variacijo v debelini črte,

Transitional so bolj odprte in z zaobljenim serifom, Modern imajo večji kontrast med

tankimi in debelimi črtami. Črko razreda Sans serif, kot pove že ime samo, nimajo serifov.

(Kline, 2006) Carter dodaja še dve družini (Slika 4.3), in sicer Slab serif, za katere je

značilen oglati serif ter Display, ki posnemajo ročno pisavo. (Carter, 2002)

Slika 4.3: Klasifikacija črk


4.1.3 Odstavki

Novo misel v besedilu ponavadi naznanimo z novim odstavkom. Umik je ena izmed

metod, s katero ponazorimo nov odstavek. Druga je dodajanje praznega prostora med

zadnjo vrstico prejšnjega in pravo vrstico novega odstavka. Kadar se poslužujemo slednje

metode, je ne smemo uporabljati v kombinaciji z umikom, saj bi šlo v tem primeru za

redundanten signal. (White, 1999)

Praznega prostora med odstavki praviloma ne dodajamo z vrinjanjem novih vrstic,

ampak raje uporabljamo ustrezne ukaze v programu za prelom, s katerimi lahko vrinemo

ravno pravo količino belega prostora. Tako povečamo razgibanost publikacije, ne da bi

bila polna motečih trakov beline. (Parker, 2005)

4.1.4 Poravnave

Poznamo levo, desno in sredinsko poravnavo. Desna poravnava velja za slabo berljivo,

zato jo uporabljamo le izjemoma, na primer pri pripisih k slikam. Za večje količine teksta

nam tako preostane na izbiro desna ali obojestranska poravnava. Bolj smiselna se zdi

uporaba tiste, ki je bolj berljiva. Dabner tukaj omenja tipografa Bettya Binnsa, ki pravi, da

»zaradi neenakomernih koncev vrstic, ki ustvarijo vzorec prekinjenega gibanja oči,

pričakujemo, da je obojestransko poravnan tekst lažje berljiv.« (Dabner, 1999, 84)

Podobno tudi Repovš omenja, da je »najmanj utrujajoče in najhitrejše branje besedila z

obojestranskim naslonilom.« Vendar pa Dabner opozori na dejstvo, da so raziskave

pokazale ravno nasprotno, in sicer, da je lažje berljiv levo poravnan tekst. To ugotovitev

pripisuje belemu prostoru na koncu vrstic, ki naj bi kompenziral gibanje očesa. (prav tam)

Razumljivejšo razlago za lažjo berljivost levo poravnanega teksta podaja White, ki pravi

da so razmiki med besedami pri neporavnanem besedilu vedno enaki, ne glede na širino

stolpca. Obojestranska poravnava po drugi strani dosega enakomerna robova na obeh

straneh tako, da med besede dodaja ali odvzema bel prostor med besedami. Kadar vrstica

vsebuje zadostno število znakov (okoli 40) in uporabljamo deljenje besed, je le-ta zgolj

manjša distrakcija. Če je vrstica krajša ali ne uporabljamo deljenja besed, bel prostor med

besedami ustvari reke beline med besedami, kar izrazito poslabša berljivost in lahko bralca

celo odvrne od branja. (White, 1999)

Neenakomerna dolžina vrstic v besedilu ustvari ritem, ki je lahko zadržan, običajen ali

pretiran. Zadržana razgibanost vrstic daje skromen ritmični vtis. Poudarjena razlika med


dolžinami vrstic ima za posledico nasilen ritem, ki lahko poslabša čitljivost. (Ruder v Duh,

2006) Idealen ritem, ki ga imenujemo tudi žagin zob (sawtooth), ima enakomerno

izmenjujoče se daljše in krajše vrstice. Dosežemo ga z premišljenim deljenjem besed.

(White, 1999) V zvezi z levo poravnavo lahko v mnogih virih zasledimo mnenje, da »taka

poravnava daje publikaciji sproščen, sodoben in odprt videz« (Parker, 1997, 73) ali da je

»nepravilno poravnano besedilo postalo v zadnjem času bolj popularno, saj daje bolj

sproščen in moderen videz.« (Kline, 2006) Sam se pridružujem mnenju White-a, ki pravi,

da je »ideja, da je takšna poravnava bolj sproščena, nesmisel. Kar je dosti bolj pomembno

je to, kako manipuliramo z naslovi in kako se le-ti navezujejo na tekst.« (White, 1999, 10)

4.1.5 Vrstični presledki

Vrstični presledek je prostor med vratovi in repi črk v vrstici besedila. Ustrezen razmik

med vrsticami je nujen za dobro berljivost teksta, saj preprečuje, da bi se oko vračalo v

vrstico, ki smo jo že prebrali. »Premajhni vrstični presledki ustvarijo gmoto enovitega

videza, iz katere je s pogledom težko izluščiti posamezne vrstice teksta. Pri prevelikem

vrstičnem presledku se pogled ujame v praznini, preden se ujame na začetek nove vrstice,

kar otežkoča čitljivost in izpovednost sporočila.« (Repovš, 1995, 120) Včasih pa je razmik

med vrsticami vseeno dobro povečati. »Dodaten vrstični presledek je priporočljiv pri

daljših vrsticah (nad 40 znakov na vrstico), pri črkopisih z veliko višino x in kadar imamo

opravka z bralci, ki imajo težave z branjem«. (White, 1999, 13)

4.1.6 Črkovni razmik

Še ena izmed značilnosti dobro berljivega besedila je pravilen razmik med

posameznimi črkami. »Črkovni razmik je razmik med črkami ene besede. Ker popolnoma

obdaja vsak znak, definira njegovo obliko. Širina razmika je proporcionalna s širino črke

in mora biti konsistentna od črke do črke ter od besede do besede. Nepravilen razmik med

črkami lahko zmanjša sposobnost očesa, da zaznava znane oblike besed in močno zmanjša

berljivost besedila.« (White, 1999, 14)

Pri nekaterih kombinacija črk, npr. pri verzalkah VA, VO, TA …, lahko pride do

optično prevelikih razmikov med črkama. Temu pojavu se izognemo z uporabo spodrezav

(kerning), s katerimi zmanjšamo ali povečamo razmik med parom črk in s tem izboljšamo

berljivost. Nekateri namiznozaložniški programi omogočajo samodejno nastavitev


spodrezav za večino parov črk. Pri programih, ki te možnosti nimajo, pa je potrebno

spodrezave nastaviti ročno. (Parker, 1997)

4.1.7 Besedni presledki

Besedni presledek med seboj ločuje dve besedi v vrstici. »Črke se na likovni površini

obnašajo kot liki na ozadju. Črke z medsebojnimi manjšimi presledki sestavljajo likovno

strukturo, besedo. Končna črka besede je v daljšem presledku do naslednje črke, kot pa je

bil črkovni presledek. Premajhna razlika med črkovnim presledkom poslabša berljivost

besedila, besedilo se zliva v monotone trakove besedila, iz katerih je težko razbrati

besede.« (Repovš, 1995, 120)

Za dobro berljivost in urejen videz morajo biti presledki med besedami konsistentni,

kar najlažje dosežemo pri levi ali desni poravnavi. Hkrati pa morajo biti tudi v razmerju z

črkovnimi presledki – črkopis z velikimi črkovnimi presledki zahteva tudi večje besedne

presledke. (White, 1999)

4.1.8 Sivine

Pri kompoziciji strani moramo upoštevati relativno svetlost ali temnost grafičnih

elementov, tudi besedila. Pravilen relativni ton elementov na strani bralca usmerja od

pomembnejših elementov k manj pomembnim. »Skupaj s pozicioniranjem elementov na

strani sivine sporočajo hierarhijo elementov. Oko se spontano osredotoča na področje, kjer

je največja koncentracija barve, zato so naslovi ponavadi odebeljeni.« (White, 1999, 14)

Različno relativno sivino teksta pri črkovni družini lahko dosežemo z različnimi

velikostmi črk, z uporabo različnih variacij črkopisov iste družine (svetel, polsvetel,

krepek) ali z različnimi razmiki med vrsticami. (Duh, povzeto po Ruder, 2006) Tudi kadar

zmanjšamo razmik med črkami, tekst potemni. (Parker, 1997)


4.2 Mreža

Mreža je pripomoček, ki nam pri oblikovanju pomaga pozicionirati elemente na zrcalu.

Mrežo uporabljamo za določanje odmika od robov, števila stolpcev na stran, širine

stolpcev, pozicije slik in pripisov k slikam, pozicije naslova in uporabo beline v prostoru.

Z uporabo mreže dosežemo kontinuiteto v postavitvi elementov, ne samo skozi eno edicijo

revije, ampak skozi več številk. Dobro zasnovana mreža daje občutek kontinuitete in

urejenosti, hkrati pa še vedno omogoča dovolj fleksibilnosti in variacij. (Johnson in

Prijatel, 1999) Mreža pa ne koristi le oblikovalcu, ampak tudi bralcu. »Z mrežo lahko

vzpostavite zaporeden vzorec, ki vzpostavi udoben, nemoten in nenehen tok informacij.

Poleg tega pa je mreža preprost in hiter način za ureditev strani brez ugibanj in dvoumja.«

(Parker, 1997, 32)

Mreža deli format na več sestavnih delov. Najbolj osnovna oblika mreže deli prostor na

en sam stolpec in se uporablja, kadar imamo opravka z golim besedilom. Kadar imamo

opravka z bolj kompleksnim materialom, ki ima tudi slike, potrebujemo naprednejšo

različico s tremi, štirimi, petimi ali šestimi stolpci. Več kot ima mreža stolpcev, več

fleksibilnosti nam ponuja. (Dabner, 2004) Ko imamo mrežo enkrat vzpostavljeno, lahko

bloki teksta in slike variirajo v različnih širinah in višinah, ampak še vedno ostanejo v

okvirih osnovne mreže. To nam omogoča razne variacije, kljub temu da stran še vedno

deluje urejeno. Mnoge revije poznajo celo več različnih mrež, npr. mrežo s tremi stolpci za

novice ter mrežo z dvema stolpcema za rubrike. (King, 2001)

4.2.1 Praznina

Praznina je bel prostor, na katerega pozicioniramo slike in besedilo. Pri prazninah gre

za odnos med pozitivnim in negativnim prostorom. Dokler nanjo ne postavimo elementov,

jo vidimo kot ozadje, ki ostane neopaženo, dokler nanj ne postavimo pozitivnih oblik.

Takrat postane praznina definirana s pozitivnimi oblikami. Bel prostor se pojavlja okoli

odstavkov, med stolpci, vrsticami, besedami, črkam in definira njihov videz. Upravljanje s

praznim prostorom močno vpliva na berljivost besedila. Inteligentno in informativno

upravljanje praznega prostora lahko izboljša vizualno komuniciranje bolj kot katerakoli

druga oblikovalska odločitev. (White, 1999)


Praznina služi tudi za poudarjanje grafičnih elementov. »S prazninami lahko sporočila

poudarite kjerkoli na strani. Elementi, obkroženi s praznino, namreč privlačijo bralce. S

pravimi razmerji praznin med elementi lahko določite stopnjo njihove povezanosti, npr. z

več praznine nad naslovom in manj pod njim sporočimo bralcu, da sta naslov in besedilo

povezana.« (Parker, 2005, 94)

4.2.2 Robovi

Robovi so razdalje med živim delom strani (stolpci, okvirji idr.) in fizičnim robom

strani. Splošno načelo je, da so širši robovi privlačnejši, saj naredijo publikacijo optično

lažjo. S povečanjem levega in desnega roba dosežemo privlačen navpični videz, z

večanjem zgornjega roba pa privlačen vodoraven videz strani. Publikacijo lahko na

enostaven način poživimo s pasom praznega prostora na vrhu strani. »Taka praznina

poveča kontrast in poudari pomembnost besedil pod seboj. Poleg tega pa z njo dosežemo

večjo dramatičnost naslova.« (Parker, 2005, 40, 94) Pas praznega prostora na vrhu strani je

tudi dobrodošla poživitev, kadar imamo opravka s vsebino, ki je sestavljena pretežno iz

teksta. »Praznina je dober način, kako sprostiti stran, kadar ni dovolj manevrskega prostora

za eksperimentiranjem z belim prostorom na kak drug način.« (King, 2001, 152)

4.3 Osnovni sestavni elementi revije

4.3.1 Tekst

Tekst je najpomembnejši del sporočila, saj je v njem glede na porabljen prostor

skoncentriranih največ informacij. Bralca lahko pritegnemo in usmerjamo s pomočjo

pripomočkov za organizacijo besedil (display type), kot so naslovi, podnaslovi, naslovi

rubrik, izvlečki (breakouts), žive pagine (folio) in pripisi k slikam (captions). (White,

1999)

Izbor pravilnega črkopisa za pripomočke za organizacijo besedil je ena

najpomembnejših odločitev. »Vsekakor pa je izbor črkopisa vsaj toliko pomemben kot

njegova pravilna uporaba. Črkopis mora pritegniti pozornost nase. Berljiv črkopis za tekste

je velik med 8 in 12 pik. Velikost črkopisov za naslove se prične pri 14 pikah in lahko gre

v nedefinirano velike velikosti. Nemogoče je narediti mnogo večji naslov v primerjavi s


tekstom ali pretemen naslov v primerjavi s podnaslovom. Kontrast jasno sporoča sporočilo,

saj je zaradi njega enostavno ločiti elemente med seboj.« (White, 1999, 26)

Naslovi naj bodo manjši in temnejši, kot bi pričakovali. Kadar ima članek kratek

naslov, mu je dobro dodati kratek uvod v članek, da ustvarimo več temne površine, ki

pritegne bralčevo pozornost. Manjši medvrstični prostor naredi naslove temnejše. Splošno

načelo pri prostoru med vrsticami naslovov je, da naj se vratovi in repi črk ne dotikajo,

razen če je tako boljše. V primeru, da so naslovi napisani v verzalkah, dodaten prostor med

vrsticami ni potreben, saj nimamo repov, ki bi segali vanj. Naslove lahko dodatno

potemnimo tudi tako, da zmanjšamo črkovni razmik. (White, 1999)

4.3.2 Naslovi

Naslov je nepomembnejše oblikovalsko orodje, s katerim lahko pritegnemo bralca k

branju članka. Mnogi naslovi posledično vsebujejo prodajne fraze, kot so npr. najboljši,

največ, najnovejši, ki članek bralcu prodajo. Naslov mora vsebovati dovolj informacij, da

se lahko bralec odloči, ali ga članek zanima. Lahko je zelo kratek – dovolj je že ena sama

beseda, ali pa se razprostira čez več vrstic na vrhu članka. (Johnson in Prijatel, 1999)

Vsekakor se je pri pisanju naslovov potrebno držati načela »manj je več«. »Naslovi naj

bodo udarni, zato morajo biti čim laže berljivi. Najučinkovitejši naslovi so kratki, zato se

izogibajte dolgim stavkom z velikimi tiskanimi črkami (verzalkami). Poleg tega, da taki

naslovi zasedejo veliko prostora, so tudi težko berljivi in bralca upočasnijo.« (Parker,

1997, 42) Če se dolgim naslovom ne moremo izogniti, je pomembno, kako jih oblikujemo.

Če sta v naslovu dve vrstici, naj bo druga vrstica krajša od prve. »Krajša druga vrstica

popelje oko bralca k tekstu članka, saj je konec druge vrstice bliže pričetku besedila.«

(White, 1999, 28)

Črkopis, ki ga uporabljamo za naslove in imena rubrik, je najbolj viden izmed vseh, zato

pusti najmočnejši vtis. Zaradi tega je nujna oblikovna konsistentnost med logotipom na

naslovnici, imeni rubrik in naslovi. Ta konsistentnost daje občutek enotnosti in okrepi

osebnost publikacije, kar pozitivno vpliva tako na lojalnost bralstva kot popularnost med

oglaševalci. (prav tam)


4.3.3 Podnaslovi

Dobro napisan podnaslov nadalje razloži zgodbo in pritegne bralca k branju članka.

Podnaslovi, ki vodijo bralca od naslova k člankom, so bolj učinkoviti od direktnega

prehoda od naslova k tekstu, saj bralcem omogočajo, da se podrobneje seznani s vsebino

članka in tako lažje tvega svoj dragoceni čas za branje celote. Ker podnapise ponavadi

beremo za naslovom in pred teksti in pripisi k slikam, morajo biti napisani v črkopisu, ki je

večji in temnejši od tistega v testu. (White, 1999)

Poznamo dve vrsti podnaslovov. »Podnaslovi, postavljeni med naslove in besedilo,

zmehčajo prehod k telesu besedila. Strani dajo vizualen kontrast, bralcu pa dodatne

informacije o vsebini članka.« (Parker, 1997, 46)

Podnaslovi v članku pomagajo bralcu, da poišče najzanimivejše dele in razbijejo

besedilo na obvladljive kose. Tudi podnaslovi so podobno kot naslovi bolj poudarjeni,

kadar so postavljeni z večjimi črkami ali drugačno pisavo kot besedilo. (prav tam)

Podnaslovi v članku so kratki opisi odstavka, ki jim sledi in morajo biti napisani

provokativno. Praviloma so brez ločil, saj bi pika na koncu takšnega podnaslova prekinila

tok misli. Prav tako se je priporočljivo izogibati podnaslovom, ki so daljši od ene vrstice.

Pri prvem odstavku, ki sledi naslovu, pa se izogibamo uporabi umika, saj je tipografska

razlika med odebeljenim naslovom in sledečim tekstom dovolj velika, da naznani novo

misel. Podnaslovi naj imajo samo polovico vrstice razmika nad sabo in naj bodo

postavljeni bliže tekstu, ki ga napovedujejo. Tako nedvoumno nakažemo, na kateri del

teksta se navezujejo. (prav tam)

4.3.4 Citati in izvlečki

Za poživitev strani, ki bi bile sicer preveč sive, lahko uporabimo tudi citate, postavljene

med stolpce ali ob rob strani. Citati so dolgi le nekaj vrstic in bralcu omogočajo hiter

vpogled v članek. Ponavadi gre za kratek in zanimiv del članka, ki ima namen pritegniti

bralčevo pozornost. Izvlečki so krajši deli besedila, ki so vizualno ločeni od besedila,

vsebinsko pa mu pripadajo. Ponavadi ponujajo dodatne informacije, na primer biografijo

pomembne osebe iz članka. (Parker, 1997)

Da bi ujeli bralčevo pozornost, morajo biti citati in izvlečki v zadostnem kontrastu z

besedilom. Kontrast lahko dosežemo na več načinov, in sicer:

- povečana velikost črk (vsaj 18 pik in dovolj belega prostora);


- sprememba debeline črk (tanjši ali debelejši črkopis);

- sprememba barve;

- neobičajna struktura stolpcev (npr. ožji stolpec, ki je namenjen izvlečkom);

- povečan medvrstični presledek (deluje predvsem pri povečanem črkovnem

presledku in kurzivnem črkopisu);

- uporaba narekovajev, kadar gre za citat (narekovaji so lahko zelo veliki in

delujejo ilustrativno);

- črte, s katerimi poudarimo tekst;

- okvirji (pazimo, da ne pretiravamo). (White, 1999)

4.3.5 Pripisi k slikam

Pripis k sliki ni zgolj njen opis. Vsekakor velja načelo, da ima vsaka slika svoj pripis,

saj bi bila sicer lahko narobe interpretirana. Pripisi lahko sporočajo nekaj, kar bi lahko bilo

spregledano s strani bralca, ali podajajo dodatne informacije. Nekateri uredniki celo

uporabljajo pripise za vključevanje informacij, ki so bile v članku izpuščene. Pogosto

pripisi k slikam na ta način povečajo sporočilnost članka in zaupanje vanj. (Johnson in

Prijatel, 1999)

S stališča oblikovanja je pomembno, da poudarimo povezanost pripisov s slikami, ki

jim pripadajo. Postavitev pripisov k slikam naj bo konsistentna. Fizično naj bodo pripisi

postavljen v neposredno bližino slik in v idealnem primeru pod njimi, kjer jih bralec

najprej išče. Drugam jih postavimo le v izrednih primerih, npr. kadar slika sega v spodnji

rob. Pripis mora biti oblikovan tako, da ga bralec ne more zamenjati za besedilo – pogosto

se za pripise uporablja kurziva. Med besedilom in pripisom k sliki naj bo vsaj vrstica

praznega prostora. Pri prvem odstavku pripisa ne uporabljamo umika, kajti to bi porušilo

poravnanost s sliko. Pripis lahko postavimo tudi v okvirček. (White, 1999)

4.3.6 Rubrike

Imena rubrik so zelo uporaben pripomoček za vodenje po reviji. Ponavadi je najboljše

mesto za njihovo pozicioniranje zgornji zunanji kot strani. Včasih je pri imenih rubrik

smiselno uporabiti različne barve, ampak le kadar te vsebujejo večje število strani.

Pomembna je odločitev, ali bomo uporabili enojno ali dvojno poimenovanje. Pri slednjem

rubrike še dodatno razdelimo na podrubrike. Kadar uporabimo to razdelitev, imamo na


voljo več načinov, kako pozicionirati obe imeni; enega pod drugim, enega ob drugem ali

ločeno s črto. Pri tem ni toliko pomembno, kateri način uporabimo, pomembno je, da sta

obe imeni dovolj jasno ločeni. Mnogo je tudi načinov, kako oblikujemo imena rubrik;

variacije v črkopisu, barvni pasovi, ikonice … Kadar pretiravamo s tovrstnimi elementi,

lahko hitro postanejo nezanimivi, zatorej se skrivnost do uspeha skriva v diskretnem

ravnotežju med konsistentnostjo in variacijami. (Moser, 2003)

4.3.7 Naslovnica

Naslovnica je ključnega pomena za uspeh revije in mora izražati njen karakter. Če

skušamo priklicati v spomin nekaj naslovnic, se bomo najprej spomnili tistih, na katerih je

močna podoba ali osupljiva osebnost. Takšne naslovnice nam takoj padejo v oči, kar je

tudi njihov namen, tj. izstopati iz množice revij na trgovčevi polici. Izmed tisočih

naslovnic, ki smo jih videli, smo jih večino takoj pozabili. Pri bralcih, ki so na revije

naročeni, naslovnica pri izbiri morda ne igra tolikšne vloge, toda kaj je skrivnost uspešnih

naslovnic? Vsekakor ne sledenje enakim vzorcem kot konkurenca. (Moser, 2003)

Naslovna stran je najpomembnejša stran revije, saj je obraz revije, ki naredi prvi vtis.

Hkrati ustvarja kontinuiteto skozi prepoznaven format in variacije od številke do številke.

Uredniki, t. i. art direktorji in založniki porabijo ure za izbiranje čimbolj popolne

naslovnice za posamezno številko. (Johson in Prijatel, 1999)

Pri oblikovanju naslovnice morajo biti v sozvočju naslednji štirje enako pomembni

elementi:

- format;

- logotip in prapor;

- ilustracija ali fotografija;

- naslovne vrstice (White, 1999).

Vsaka resna revija ima točno definiran format, ki ga le redko spreminja.

»Standardiziran format naslovnice (oblika in velikost, tekstura, teža in debelina) ustvarja

vtis tradicije, vrednosti, samozavesti, zaupanja in zvestobe.« (prav tam, 112)

Kadar oblikujemo novo revijo, je prva oblikovalska odločitev izbor formata. Odločitev

je odvisna od mnogih faktorjev, npr. mesto, kjer se bo revija večinoma brala (na vlaku, v

kavarni, v knjižnici, v šoli, doma …), ustrezna velikost torbice ali mape, velikost pisemske


ovojnice za distribucijo po pošti, velikost oglasov, občutka med rokovanjem … Tudi

vsebina lahko vpliva na format revije. Pri reviji o hrani, ki večinoma vsebuje okrogle slike

krožnikov, bomo raje uporabili bolj kvadraten format. Format pa je odvisen tudi od

tiskarja, saj lahko neprimeren format precej poveča proizvodne stroške, saj pri produkciji

povzroča neprimerno večje količine odpadnega papirja. (Moser, 2003)

Oblika imena revije oz. njenega logotipa je ključnega pomena, saj gre za

najpomembnejšo besedo na naslovnici. Črkopis, s katerim je izpisan logotip, definira ton in

vzdušje celotne revije. Logotip mora zagotoviti prepoznavnost revije. Ker se ne pojavlja

samo na reviji, ampak tudi na promocijskem materialu, v oglaševanju in na trafikah, je

pomemben identitetni simbol revije. Logotip revije podobno kot logotip tržne znamke

predstavlja tako prepoznavnost kot dodatno vrednost znamke na trgu. (Johson in Prijatel,

1999)

Normalna pozicija za logotip je zgoraj desno, saj ta pozicija zagotavlja največjo

verjetnost, da bo logotip opažen, ko bo revija postavljena na polico pri prodajalcu

časopisov. Kljub temu pa obstajajo variacije, in sicer na dnu, na sredini ali celo navpično

ob levi ali desni strani. Črkopis je včasih kombiniran z znakom. (Moser, 2003)

Priporočljivo je, da se črkopis logotipa navezuje na črkopis, uporabljen pri naslovih in

rubrikah. »Ta tipografska povezanost povezuje uredniško vsebino v celoto, kar ustvarja

enoten vizualni produkt.« (White, 1999, 113)

Da bi pritegnili pozornost potencialnega bralca in ga privabili v notranjost revije,

uporabljamo fotografije in ilustracije. Ilustracije sicer omogočajo več svobode pri

izražanju, fotografije pa so zaradi svojega realizma bolj verodostojne. Naslovnice, ki so

izbrane zgolj zaradi lepote same po sebi, ponavadi ne vplivajo pozitivno na zanimanje

bralcev. Fotografije, ki se nadaljujejo v živ rob, dajo naslovnici dinamiko, hkrati pa

delujejo večje, saj se širijo izven okvirov formata. Vendar pa morajo takšne fotografije

vsebovati dovolj enoličnega ozadja, da lahko nanj postavimo naslovne vrstice. (White,

1999)

Najmočnejši vtis pusti očesni stik, zato se revije na naslovnicah pogosto poslužujejo

uporabe portretov. Portrete uporabljajo praktično vse modne revije. Včasih je velikost

obraza skoraj enaka naravni, v nekaterih ekstremnih primerih pa naslovnico zavzemajo

zgolj oči in usta. Drugi način za vzbujanje pozornosti je nenavaden izrez, ki prikazuje

neobičajno nadrobnost. ali sofisticirana kompozicija. Kadar je na naslovnici izbran portret


znane osebnost, je izbor ponavadi upravičen z zgodbo o tej osebi. Kljub temu da so

naslovnice z eno prevladujočo fotografijo najpogostejše, pa najdemo tudi naslovnice z

večjim številom manjših fotografij in naslovnice, ki so rešene povsem tipografsko. (Moser,

2003)

V naslovnih vrsticah dajemo bralcu razlog, da revijo vzame v roke in jo odpre. Pri

zvestih bralcih, ki revijo že poznajo in natančno vedo, kaj lahko pričakujejo, naslovne

vrstice ne igrajo pomembne vloge, saj bodo revijo prebrali v vsakem primeru. Pomembne

so le za občasne in potencialne nove bralce. Naslovne vrstice praviloma predstavljajo

najpomembnejše zgodbe. Njihovi naslovi naj bodo enaki tistim v notranjosti revije, saj na

ta način nagradimo bralca za trud, ki je potreben, da revijo odpre in poišče stran, na kateri

se zgodba nahaja. (White, 1999)

4.3.8 Kazalo

Na obliko kazala vpliva več faktorjev, izmed katerih je najpomembnejših značaj revije.

Kazalo, kot ga najdemo v revij za otroke, je lahko povsem neprimerno v reviji za

poslovneže. Formo narekuje funkcija. »Kadar večina bralcev bere revijo selektivno, igra

kazalo drugačno vlogo kot takrat, ko zgolj preletijo revijo in čakajo, da bo kaj ujelo

njihovo pozornost. V vsakem primeru pa mora kazalo odsevati notranjo strukturo revije.«

(Moser, 2003, 156) Dobro oblikovano kazalo lahko pozitivno vpliva na branost revije.

»Ker bralci kazalo pogosto preberejo za tem, ko so že preleteli revijo, kazalo omogoča

drugo priložnost, da bralec odkrije članek. Kazalo mora zato predstavljati naslove,

povzetke člankov in slike na čimbolj atraktiven način.« (White, 1999, 131)

Kazalo je redundanten element, saj so prav vse informacije, ki jih vsebuje, dostopne

tudi na drugih mestih v reviji. Kljub temu pa ga je pametno vključiti v revijo, saj je

enostaven vodič po reviji. Lahko pa je še mnogo več od tega, saj ima moč, da bralca

prepriča, da revijo odpre na strani z zanj zanimivim člankom. Da to lahko dosežemo, mora

biti oblikovano enostavno za uporabo. Čista črkopisna ureditev igra tu ključno vlogo.

Naslovi morajo biti takoj vidni in številke strani morajo biti postavljene fizično blizu

naslovom. Uporaba pikic, ki vodijo oko od naslova k številki strani, ni najbolj elegantna

rešitev, zato raje preprosto postavimo številko v neposredno bližino naslova., Kazalo naj

bo vedno postavljeno na istem mestu v reviji, da ga bralec lažje najde. Ne glede na to, kako


je kazalo oblikovano, pa lahko vedno prepoznamo dobro oblikovano kazalo po tem, da ne

potrebuje napisa kazalo. (White, 1999)

4.3.9 Podatki o avtorju

Podatki o avtorju obveščajo bralca, kdo je avtor sporočila. Kadar avtor ni član ekipe

revije, so lahko podatki o avtorju v veliko pomoč pri razumevanju, zakaj je določena oseba

kvalificirana za pisanje o določeni tematiki. Obstaja osem lokacij, kamor lahko umestimo

podatke o avtorju, in sicer blizu naslova ali imena rubrike, lahko so integrirani v naslov, v

bližini podnaslova med naslov in besedilo, znotraj uvoda v članek, ob besedilu, lahko so

integrirani znotraj besedila, v posebnem stolpcu ali integrirani v sliko. Pogosto so podatki

o avtorju umeščeni na konec članka, saj je takšna pozicija najlažja, ker ne zahteva

vnaprejšnjega načrtovanja. Takšna umestitev pa ni priporočljiva pri člankih, ki obsegajo

več strani. Takrat je bolje uporabiti umestitev na strani, kjer se članek prične. Pogosto

mesto za podatke o avtorju je dno strani, saj se dragocenejši gornji deli raje uporabijo za

pomembnejše informacije. Dobrodošla popestritev je tudi slika avtorja, še posebej, kadar ta

sporoča dodatne informacije o avtorju, ga npr. prikazuje pri njegovem priljubljenem

opravilu. (White, 1999)

4.3.10 Številke strani in noga

Številke strani so najbolj osnovni funkcionalni element na strani. Z njihovo pomočjo

lahko bralci navigirajo po reviji, toda še prej jih morajo dejansko videti in to ni vedno

lahko, še posebej ne pri obsežnejših revijah, polnih oglasov. Včasih pa so bralčeve

frustracije ob iskanju številk strani tudi posledica pretiranega eksperimentiranja

oblikovalca. Da bi bralcem prihranili trud z iskanjem, je priporočljivo pozicioniranje na

dnu strani, tj. ali na zunanji rob, ali na sredino. Možna je tudi umestitev na vrh strani,

podobno kot pri časopisih, še posebej kadar ima revija mnogo rubrik. Umeščanje številk

obeh strani na zgolj eno stran lahko zmede bralca, zato včasih pretirano eksperimentiranje

ni priporočljivo. (Moser, 2003)

White v nasprotju z Moserjem trdi, da lahko »ustvarjenje nepričakovanih številk strani

in nog izboljša prepoznavnost revije«. (White, 1999, 156) Po njegovem mnenju ni nujno,

da številke strani postavimo na dno strani, ali na vsako stran, pomembno pa je, da so

postavljene konsistentno.


Noga, ki je tako poimenovana zaradi svoje pozicije na dnu strani, vsebuje podatke o

publikaciji in datum izida. Kadar jo umestimo na vrh strani, se imenuje glava. Glave in

noge so koristne, takrat ko posamezni članek iztrgamo iz revije, saj imamo vir avtomatično

zabeležen. (prav tam)

4.4 Ilustracije in fotografije

Fotografije in ilustracije so nujni sestavni del vsake revije. Njun pravilen izbor in

pravilno umeščanje v prostor ločita uspešno oblikovano revijo od povprečne.

Včasih se moramo odločiti, ali naj pri določenem članku uporabimo ilustracijo ali naj

raje uporabimo fotografijo. Ilustracija vsekakor ponuja širši razpon izražanja, še posebej

kadar je iz objektivnih razlogov nemogoče priti do fotografije. Vendar pa se moramo

zavedati tudi slabosti ilustracij. »Fotografije vsekakor ponujajo nekaj, česar ilustracije in

risbe ne morejo. Najočitnejša prednost je realističnost fotografij, saj so te trdni vizualni

dokazi za navedbe v članku. Zato revije in časopisi uporabljajo fotografije za novice,

ilustracije pa za bolj abstraktne članke. S številnimi raziskavami so ugotovili, da ljudje bolj

verjamejo člankom, statističnim poročilom, oglasom in drugim poročilom, kadar so

podkrepljeni s fotografijo.« (Parker,1997, 146)

V času, ko nam tehnologija omogoča digitalno manipulacijo s podobami, postaja meja

med ilustracijo in fotografijo zabrisana. Čeprav so realistične fotografije in stilizirane

ilustracije še vedno v uporabi, pa nam digitalne tehnike omogočajo združitev obeh

pristopov. Vse tri tehnike pa nam omogočajo najrazličnejše pristope, zato je pomembno, da

pravočasno razmislimo, na kakšen način si želimo, da bi bilo sporočilo interpretirano in

razumljeno. V primeru revij mora biti videz slik vnaprej določen glede na ciljno publiko.

Pri tem moramo upoštevati spol in socialni status ciljne publike, življenjsko dobo

publikacije, kako jasne naj bodo slike, kakšne so vrednote ciljne publike, kakšen je nivo

oblikovanja in kakšna je tematika. Seveda pa nas vodno omejujeta proračun in časovni

roki. (Dabner, 2004)

Kadar sodelujemo s pogodbenimi fotografi ali ilustratorji, moramo vedno pripraviti

dovolj natančen opis naloge (brief), v katerem opišemo koncept, stil in format in vse

tehnične informacije, pomembne za zadovoljiv rezultat. Fotografije naj ne bodo preveč

vsakdanje, ilustracije naj imajo dovolj praznega prostora, da omogočajo prilagoditev izreza


formatu. Pri postavitvi slik ne smemo pozabiti na njihovo novinarsko vlogo, kajti članek

bomo s slikami obogatili le, če bodo te izbrane, postavljene in izrezane v skladu njegovo

vsebino. (prav tam)

Da je uspešna kombinacija fotografij z ostalimi grafičnimi gradniki ključnega pomena

za uspešno oblikovanje revije, poudarja tudi King: »Fotografije, ki so spretno kombinirane

z ostalimi grafičnimi elementi, naredijo revijo. Art direktor Rockwell Harwood pravi, da

'je razmerje med fotografijo in ureditvijo revije osnovni element uspešno oblikovane

revije'. Pri tem ne gre samo za fotografije, ki pripovedujejo zgodbo, ampak za vizualno

komunikacijo kot celoto. Kombiniranje fotografij, prostora in tipografije na moder način

komunicira pravilno sporočilo.« (King, 2001, 20)

Harrower (1998) navaja, da je »dobra fotografija tako enostavna za branje kot dobro

napisana zgodba.« (prav tam, 94) Na dobri fotografiji so izločene vse odvečne informacije,

ki lahko odvrnejo pozornost gledalca od glavnega subjekta, kajti ta mora biti jasno

razviden. Pri tem igrata pomembno vlogo ostrina in kompozicija fotografije. Pripisi k

slikam so nujni spremljevalci slik, pa naj bodo njihova vsebina še tako splošna. »Nikoli ne

predvidevajte, da so bralci tako poučeni kot vi ali da zgodbo dejansko nameravajo prebrati.

Opišite npr. vse obraze, vse kraje in vse aktivnosti.« (prav tam, 94)

Fotografije naj bodo naravnega videza. »Kadarkoli je mogoče, slikajte resnične osebe

pri resničnih opravilih, ne pa kadar gledajo v prazno ali pa se pretvarjajo, da nekaj

počnejo.« (Harrower, 1998, 94) Uporabo naravnih fotografij priporoča tudi Kingova

(2001), ki v tem kontekstu omenja novopečene podjetnike v poslovnih revijah, ki se igrajo

pred kamero, da bi jih bralci videli kot družinske člane, prijatelje ter ljudi iz mesa in krvi.

Včasih je bil izbor med barvno ali črno-belo tehniko prepuščen fotografu. Danes ta

težka odločitev ni več potrebna. Oblikovalci vse bolj uporabljajo črno-bele in barvne

fotografije drugo ob drugi za bolj kompleksno predstavitev sporočila članka. (prav tam)

Izrez nam omogoča na novo izbrati meje fotografije, pri čemer poudarimo pomembne

elemente, odvečne pa odstranimo. Z dobrim izrezom povečamo moč fotografije, tako da

poiščemo točko pozornosti in jo poudarimo. Pri tem odstranimo vse moteče elemente.Po

drugi strani je potrebno paziti, da ne amputiramo katerega od udov ljudi, da ne silimo sliko

v nenavaden format ali pa da ne spremenimo pomena fotografije. Posebej moramo paziti

pri umetniških delih, kjer izrez krši enovitost dela, zato mora biti izrez jasno označen.

(Harrower, 1998)


5. PREGLED TRENUTNEGA STANJA NA PODROČJU

OBLIKOVANJA ŠTUDENTSKIH TISKANIH MEDIJEV 5.1 Analiza oblikovanja študentskega tiska v Sloveniji

Z analizo oblikovanja študentskega tiska v Sloveniji želimo ugotoviti, kakšna je

trenutna praksa v oblikovanju študentskih tiskanih medijev. Analiza temelji na

kvalitativnih podatkih, sodbe o primernosti oblikovalskih odločitev pa temeljijo na

osnovnih načelih uspešnega oblikovanja, omenjenih v prejšnjih poglavjih.

Vsak časopis smo predstavili z naslovnico ter primerom tipičnega zrcala, ki ju spremlja

nekaj osnovnih tehničnih podatkov. Sledi kratek opis vizualne podobe, v katerem so

navedene prednosti in slabosti oblikovanja posamezne revije.

V analizo smo vključili najpomembnejše študentske revije na področju Univerze v

Mariboru ter Univerze v Ljubljani. Zanimale so nas predvsem revije, katerih ciljna publika

so študentje vseh fakultet. Glasila posameznih fakultet smo zaradi prevladujoče nestalnosti

v izhajanju posameznih številk iz analize izpustili.


5.1.1 Spekter Tabela 5.1: Tehnične značilnosti revije Spekter

Izdaja:

Študentska organizacija Univerze v Mariboru.

Format (mm):

Zunanji rob: 216 x 310

Notranji rob: 10 mm

Zgornji rob: 10 mm

Spodnji rob: 27 mm

Razmik med bloki besedila : 13 mm

Število stolpcev: 12 mm

Tipična barva: 2, 3

Tipografija: Se spreminja.

Črkopis brez serifov. Obojestranska poravnava.

+ Ilustracije na naslovnicah so večinoma dobre. Praviloma gre za dela študentov

likovne pedagogike. Tematsko se avtorji skušajo navezovati na vsebino, čeprav je

sporočilo ilustracije včasih težko razbrati.

– Ponekod je tekst umeščen na podlago temne barve, kar otežuje branje. Na nekaterih

mestih lahko opazimo neprimerno upravljanje s praznim prostorom. Razmiki med odstavki

in razmiki med stolpci bi lahko bili manjši. Za naslove člankov se uporabljajo včasih

verzalke, včasih male tiskane črke. Nekatere fotografije nimajo jasno navedenih virov.

Fotografije tudi nimajo pripisov, zaradi česar je njihova vrednost predvsem ilustrativne

narave. Nekatere fotografije imajo tudi zaobljene robove, medtem ko druge nimajo, kar

kaže na neupoštevanja konsistence.


5.1.2 Katedra Tabela 5.2: Tehnične značilnosti revije Katedra

Izdaja:

Društvo študentov in podiplomcev Slovenije, Maribor.

Format (mm): 230 x 330

Zunanji rob: 10 mm

Notranji rob: 10 mm

Zgornji rob: 35 mm

Spodnji rob: 15 mm

Razmik med bloki besedila: 4 mm

Število stolpcev: 3/4

Tipična barva: modro-zelena

Tipografija:


+ Uporaba formata, ki je nekoliko večji od DIN A4 je sicer nepraktična za hranjenje

v študentski mapi, ampak je ustrezna, saj komunicira resnejšo uredniško politiko revije. Na

naslovnicah so dobre provokativne ilustracije, povezane s temo naslovnega članka. Belo

ozadje ilustracij naredi revijo že na daleč prepoznavno.

– Širina stolpcev je nekoliko premajhna (približno 35 znakov na vrstico), da ob

obojestranski poravnavi ne bi prihajalo do neenakomernih razmikov med besedami, ki

mestoma otežujejo branje. Fotografije in ilustracije ponekod obliva desno poravnan tekst,

ki je zaradi desne poravnave in slabega deljenja besed težje berljiv. Fotografije so

zadovoljive kvalitete, motijo le portreti, na katerih je ozadje večkrat odstranjeno nerodno,

zato le-ti na nekatere fotografije naredijo neprofesionalen vtis.


5.1.3 Dvojka Tabela 5.3: Tehnične značilnosti revije Dvojka

Izdaja:

Mestni Mladinski svet Maribor.

Format (mm): 210 x 297 (A4)

Zunanji rob: 12 mm

Notranji rob: 18 mm

Zgornji rob: 18 mm (85 mm)

Spodnji rob: 18 mm


Število stolpcev: 2

Tipična barva: Se spreminja.

Tipografija:


+ Nekoliko nevsakdanji izbor materialov (brezlesni papir tako za ovitek kot za

notranjost) daje reviji prepoznavnost. Tudi navpično postavljen prapor je neobičajen izbor,

ki bi bil sicer manj primeren za prodajo v trafiki, a je v tem primeru še primeren, saj gre za

brezplačnik. Obojestranska poravnava ni moteča, saj so stolpci dovolj široki (približno 60

znakov). Dobro izbrani črkopisi in dobro upravljanje s praznim prostorom ustvarjajo

sodoben in čist videz.

– Ilustracije na naslovnicah so sicer tehnično dobre, ampak je na njih prisotno

izrazito pomanjkanje vsebine in ideje. V notranjosti revije se uporabljajo ponesrečene

kombinacije teksta in ozadja, kajti siv tekst na sivem ozadju je lahko slabo berljiv.

Nekatere strani, tudi po več zaporednih, ne vsebujejo nobene fotografije ali ilustracije, zato

delujejo pusto.


5.1.4 Unikat Tabela 5.4: Tehnične značilnosti revije Unikat

Izdaja:

Hot – Pro, Maribor.

Format (mm): 210 x 297 (A4)

Zunanji rob: 12 mm

Notranji rob: 12 mm

Zgornji rob: 26 mm

Spodnji rob: 12 mm


Število stolpcev: 2, 3


Tipografija:

Črkopisi s serifi ali brez. Obojestranska ali leva poravnava.

+ Fotografije, za katere skrbi uveljavljena agencija Mediaspeed, so tehnično in

vsebinsko na vrhunskem nivoju. Uporabljeni so kvalitetni materiali, ki revijo postavljajo

ob bok moškim in ženskim plačniškim revijam.

– Nekosistenca v uporabi tipografije, barve in pozicioniranje elementov deluje

kaotično. Zgled rumenih revij, ki je prisoten tudi v uredniški politiki, bi lahko upravičeval

nekoliko bolj pompozno vizualno podobo, vendar so zelo pogoste napake, ki mnoge

bralcev odvrnejo od branja. Napake izhajajo iz pomanjkanja občutka za osnovna načela

oblikovanja, predvsem iz občutka za razmerja, in iz popolnega ignoriranja osnovnih

tipografskih načel. Ta se vidijo v neenakomernih razmikih med črkami, preozkih stolpcih,

dekorativnih učinkih, ki zgolj demonstrirajo sposobnosti programske opreme, in

neprimernih besedilnih ozadjih.


5.1.5 Študent Tabela 5.5: Tehnične značilnosti revije Študent

Izdaja:

Nevtron & Company d.o.o., Ljubljana.

Format (mm): 210 x 297 (A4)

Zunanji rob: 20 mm

Notranji rob: 10 mm

Zgornji rob: 85 mm

Spodnji rob: 20 mm


Število stolpcev: 2 ali 3


Tipografija:

Črkopis s serifi za naslove, črkopis brez serifov za besedila, leva poravnava.

+ Naslovnica – preprosta fotomontaža v dupleksu – je privlačna, saj se zanaša na moč

pogleda, hkrati pa se navezuje na vsebino. Dobra je izbira črkopisa, ki je lahko berljiv. V

naslovih se uporablja črkopis s serifi, v besedilu pa črkopis brez serifov, kar ustvarja velik

kontrast, hkrati pa se naslovi oblikovno navezujejo na logotip. Tako izbor kot kvaliteta

fotografij sta dobri in dajeta občutek profesionalnosti v oblikovanju. Dobra je tudi

razporeditev grafičnih elementov in upravljanje s praznim prostorom.

– Za pripise k slikam se uporablja enak črkopis kot za besedilo, zato je kontrast med

besedilom in pripisi premajhen. Slednji zato večkrat delujejo kot del besedila. Oblikovanje

sicer ne krši pravil dobrega oblikovanja, vendar pa je ravno zaradi tega reviji mogoče

očitati pomanjkanje inovativnosti – še posebej glede na ciljno publiko.


5.1.6 Element Tabela 5.6: Tehnične značilnosti revije Element

Izdaja:

Študentska organizacija Univerze v Ljubljani.


Zunanji rob: 28 mm

Notranji rob: 18 mm

Zgornji rob: 28 mm

Spodnji rob: 28 mm

Razmik med bloki besedil: 4 mm



Tipografija:

Črkopis brez serifov za naslove in tekste, črkopis brez serifov za podnaslove. Obojestranska poravnava.

+ Kvaliteta uporabljenih fotografij, ki so na profesionalnem nivoju je nadpovprečna.

Dober je tudi izbor črkopisa za besedilo, saj je le-to enostavno berljivo. Naslovnica je

zaradi navpično umeščenega logotipa dobra prepoznavna.

– Nenavaden izbor serifnega črkopisa pritegne preveč pozornosti na podnaslove.

Podnaslovi med odstavki so postavljeni točno na sredino obeh odstavkov, namesto da bi

bili bliže tistim, ki jim pripadajo. V nogi ali glavi pogrešamo ime revije in mesec izida. Na

posameznih mestih je mogoče zaslediti nekoliko neprimerne odločitve glede postavitve

grafičnih elementov.


5.1.7 Neo Tabela 5.7: Tehnične značilnosti revije Neo

Izdaja:

Študentsko društvo za razvoj medijev Mihec, Ljubljana.


Zunanji rob: 25 mm

Notranji rob: 11 mm

Zgornji rob: 20 mm

Spodnji rob: 11 mm




Tipografija:

Črkopis brez serifov za naslove in tekste, črkopis brez serifov za podnaslove. Obojestranska in leva poravnava.

+ Všečni materiali omenjene revije so enaki kot pri revijah z višjimi nakladami.

Všečne so tudi fotografije, pri katerih prednjači predvsem dober izbor, mestoma pa

najdemo tudi manj kvalitetne oz. tehnično neprimerne. Jasno razvidna struktura mreže daje

strani homogen videz, a je pri postavitvi elementov še vedno dovolj variacij za razgibano

vizualno podobo.

– Zaradi majhnih razmikov med vrsticami tekst in izbor črkopisa z veliko višino x

napravi tekst nekoliko »zbit«. Podnaslovi niso postavljeni dovolj blizu odstavku, na

katerega se navezujejo. Na straneh z obojestransko poravnavo prihaja do neenakomernih

razmikov med črkami.


5.2 Analiza oblikovanja študentskega tiska v Barceloni

Da bi vzpostavili referenčno točko, s katere je nivo kvalitete vizualnega oblikovanja

domačih revij lažje ocenjevati, smo sklenili preučiti oblikovanje študentskih časopisov in

revij enega izmed evropskih mest, kjer ima grafično oblikovanje daljšo tradicijo.

Barcelona je milijonsko mesto, kjer se stekajo vplivi kultur z vsega sveta. V tem mestu

je ustvarjalo mnogo vrhunskih umetnikov in arhitektov – od Dalija, Picassa, Miroja do

Gaudija. Olimpijske igre leta 1992 so dale mestu nov zagon, ki ga je na vsakem koraku

mogoče čutiti še danes. Nenazadnje je Barcelona s svojimi štirimi javnimi in številnimi

zasebnimi univerzami izrazito študentsko mesto.

V Barceloni najdemo tri svetovno priznane šole, ki poučujejo oblikovanje, od katerih

ima najdaljšo tradicijo Llotja, ustanovljena leta 1775. Mednarodno uveljavljeni sta tudi

EINA in Elisava, ustanovljeni v šestdesetih letih prejšnjega stoletja.

Razlogov, zakaj je Barcelona več kot primerno mesto za raziskavo v diplomski nalogi,

je še več, vsekakor pa je tu mogoče najti precejšnje število študentskih časopisov, katerih

zunanja podoba hitro navduši.

V petih mesecih mojega bivanja v tem mestu sem se vsakodnevno srečeval s primeri

dobre prakse v oblikovanju vizualnih komunikacij. Mnogo sem jih shranil oz.

dokumentiral, med njimi tudi devet študentskih revij in časopisov, ki smo jih tudi

natančneje analizirali.


5.2.1 Medicampus Tabela 5.8: Tehnične značilnosti revije Medicampus

+ Časopis je tabloidnega formata in oblikovan kot revija. Naslovnice so privlačne, na

njih so glasbene skupine, podrobneje predstavljene kasneje v notranjosti. Fotografije

članov skupin so včasih kombinirane z ilustracijo. Črkopis za besedila je lahko berljiv,

čeprav nima serifov, in je poravnan obojestransko. Postavitev grafičnih elementov je zelo

sproščen, saj niti na dveh straneh niso postavljeni povsem enako. Tudi črkopisi za naslove

so neformalni – vedno je uporabljen drug črkopis, ki sovpada s temo članka. Fotografije so

brez izjem izvrstne in prikazujejo ljudi v naravnih položajih.

– Glasbene skupine na naslovnicah so najpogostejši motiv na naslovnicah drugih

konkurenčnih revij, zato bi jih lahko označili kot le deloma neizvirne. Format je nekoliko

nepraktičen, še posebej upoštevamo gnečo na metrojih, sicer pa bi težko našli kakšno večjo

oblikovno pomanjkljivost.

Izdaja:

Medigrup, Barcelona.


Zunanji rob: 15 mm (25 mm)

Notranji rob: 15 mm

Zgornji rob: 30 mm

Spodnji rob: 25 mm



Tipična barva: modra

Tipografija:

Črkopis brez serifov, razen za naslove. Obojestranska poravnava.


5.2.2 Gaceta Universitaria Tabela 5.9: Tehnične značilnosti revije Gaceta Universitaria

Izdaja:

Unidad editorial, Revistas, Madrid.


Zunanji rob: 25 mm

Notranji rob: 20 mm

Zgornji rob: 30 mm

Spodnji rob: 20 mm




Tipografija:

Črkopis brez serifov za naslove, s serifi ali brez za besedila. Obojestranska poravnava.

+ Preprost logotip pozitivno prispeva k prepoznavnosti dane revije. Oblika, ki v

logotipu predstavlja podlago, se ponavlja na začetku vsakega članka. Pogled na naslovnici

učinkovito pritegne bralca. Slika na naslovnici in pripadajoči napis opozarjata na vodilni

članek, dodatne manjše fotografije in naslovi ob praporu pa napovedujejo ostale članke.

Odebeljeni naslovi v notranjosti so zelo jasni. Za popestritev strani se uporabljajo

ilustracije.

- Oglas na dnu naslovnice je sicer vizualno ločen s črto, vendar bi ga vseeno zlahka

zamenjali za uredniško vsebino. Nekateri napisi na naslovnici so zaradi neenakomernega

ozadja težje berljivi. Kombinacija obojestranske poravnave in dokaj ozkih stolpcev včasih

povzročata neenakomerne presledke med besedami.


5.2.3 La U Tabela 5.10: Tehnične značilnosti revije La U

Izdaja:

RedCampus, Madrid.


Zunanji rob (margina): 25 mm

Notranji rob: 15 mm

Zgornji rob: 20 mm

Spodnji rob: 20 mm


Število stolpcev: 2, 3, 4

Tipična barva: rumena

Tipografija:

Črkopis brez serifov za naslove, s serifi ali brez za besedila. Obojestranska ali leva poravnava.

+ Najbolj prepoznavna lastnost tega mini časopisa so mnogo variacije v številu

stolpcev. Naslovnico, na kateri je idejno zanimiva fotomontaža, pojasnjuje pripisan naslov

članka. Naslovnice so konsistentne, saj gre vedno za rumen objekt na beli podlagi. V

notranjosti se nadaljuje kreativno oblikovanje, z mnogimi malimi ilustracijami ter

variacijami v razporeditvi elementov. Napovedniki člankov naslednje številke ustvarjajo

pričakovanje in so pozitivni za oblikovanje zvestega bralstva.

– Nekaj neenakomernih razmikov med besedami pokvari sicer splošno dober vtis.

Veliko število uporabljenih črkopisov – vsaj sedem –dobro služi namenu neformalnega

videza, ampak ustvarja obliko, ki je za bralca nepregledna.


5.2.4 El Campus Tabela 5.11: Tehnične značilnosti revije El Campus

Izdaja:

UAB, Barcelona.


Zunanji rob: 20 mm

Notranji rob: 15 mm

Zgornji rob: 25 mm

Spodnji rob: 20 mm


Število stolpcev: 2 ali 3+1

Tipična barva: zelena

Tipografija:

Črkopis brez serifov za naslove, serifni za tekste. Obojestranska poravnava.

+ Dobra organizacija grafičnih elementov naredi revijo pregledno ter prijetno za

listanje. Strani so tudi polne različnih grafičnih elementov, ki pritegnejo bralčevo

pozornost in ga povabijo k branju člankov.

– Slaba kakovost slike na naslovnici, ki je še podkrepljena s slabim izrezom, pokvari

prvi vtis, ta pa se nadaljuje tudi v notranjosti revije. Najprej padejo v oči preveliki razmiki

med besedami, ki se pojavijo v določenih odstavkih zaradi obojestranske poravnave. Tudi

v notranjosti lahko najdemo nekaj fotografij, katerih tehnična kvaliteta je pod

sprejemljivim nivojem. Dobro je, da niso ukradene z interneta, vendar bi bila uporaba

knjižnic zastonjskih slik včasih primernejša. Iz samega oblikovanja je sicer razvidno, da

oblikovalec poseduje osnovno znanje o oblikovanju revij, vendar pa premnoge napake, ki

so čisto tehnične narave, pustijo medel vtis.


5.2.5 UNIdiversitat Tabela 5.12: Tehnične značilnosti revije UNIdiversitat

Izdaja:

Reactiva, Imatge i Communicacio, Girona.


Zunanji rob (margina): 15 mm

Notranji rob: 15 mm

Zgornji rob: 60 mm

Spodnji rob: 10 mm

Razmik med bloki besedila : 5 mm


Tipična barva: rdeča/modra

Tipografija:

Črkopis brez serifov. Obojestranska poravnava

+ Dobre fotografije prikazujejo ljudi v spontanih trenutkih. Zanimivo oblikovana

glava strani, v kateri so podatki o reviji poravnani sredinsko. Ozadje na slikah, kadar je to

primerno, odstranjeno.

– Črkopis, uporabljen za besedila, je preveč stiliziran, zato je nekoliko težje berljiv.

Na naslovnici ponovno najdemo slike glasbenih skupin in logotip, ki je premajhen, da bi

enostavno padel v oči. Slabo umeščanje grafičnih elementov v prostor na nekaterih straneh

deluje kaotično, s premalo občutka za čistost oblikovanja.


5.2.6 L'Hiperbólic Tabela 5.13: Tehnične značilnosti revije L'Hiperbólic

Izdaja:

Edicat, Barcelona.


Zunanji rob: 15 mm

Notranji rob: 20 mm

Zgornji rob: 55 mm

Spodnji rob: 15 mm


Število stolpcev 4

Tipična barva: rdeča

Tipografija:


+ Sicer dokaj standardno postavljena naslovnica je prepoznavna zaradi nekaterih

izvirnih detajlov, kot so npr. majhne sličice v spodnjem robu. Fotografije na naslovnicah

prikazujejo osebe, povezane z glavnim člankom, pomen fotografij pa je razjasnjen s

pripisanim naslovom članka. V praporu najdemo slogan »Periodična publikacija za

univerzo«, ki pojasnjuje ciljno skupino publikacije. Črkopis brez serifov v notranjosti ima

za lažjo berljivost nekoliko povečan razmik med vrsticami. Postavitev grafičnih elementov

je zelo inovativna – rubrika »Hiperbolične napetosti« ima npr. nagnjeno mrežo. Inovativen

je tudi izrez slik v obliki črke L ali s prehodom v belino na eni strani.

– Navkljub vsem inovativnim detajlom je časopis oblikovno še vedno preveč

podoben konkurenci.


5.2.7 eINEFC Tabela 5.14: Tehnične značilnosti revije eINEFC

Izdaja:

Institut Nacional d'Educacio Fisica de Catalunya/Medigrup, Barcelona.


Zunanji rob (margin): 23 mm

Notranji rob: 15 mm

Zgornji rob: 40 mm

Spodnji rob: 25 mm




Tipografija:


+ Prepoznaven logotip s svojimi dinamičnimi krivuljami ponazarja tematiko

publikacije, tj. šport. Zaradi primernega izbora črkopisa in primernih razmikov med

vrsticami je tekst dobro berljiv. Črkopis v naslovih je sicer tanjši od tistega v tekstih,

ampak zaradi svoje velikosti vseeno pritegne dovolj pozornosti.

– Glede na športno tematiko te revije bi pričakovali več dinamike tudi v notranjosti,

ne le v logotipu. Ponekod šepa kakovost fotografij, vendar so v prostor umeščene v dovolj

majhni velikosti, da njihova slaba kvaliteta ne izstopa. Časopis je sicer dobro oblikovan, a

slabo prepoznaven med konkurenco.


5.2.8 Barcelona Educacio Tabela 5.15: Tehnične značilnosti revije Barcelona Educacio

Izdaja:

Institut d'Educacio de L'Ajuntament de Barcelona.


Zunanji rob (margin): 25 mm

Notranji rob: 20mm

Zgornji rob: 45 mm

Spodnji rob: 25 mm




Tipografija:

Črkopis brez serifov. Obojestranska ali leva poravnava.

+ Pri tej publikaciji gre za primer zanimive in učinkovite uporabe omejenega števila

barv. Dodatna barva je vedno nasičena, kar pripomore k opaženosti revije. Pohvale vreden

je izbor materialov, saj se revija tiska na reciklažni papirj. Fotografija na naslovnici je zelo

dinamična in se delno ponovi na prvi strani notranjosti, kar naredi zanimiv učinek. Logotip

je umeščen na okroglo podlago, kjer skupaj s podatki o reviji tvori zanimiv in prepoznaven

prapor. Dobra manipulacija s praznim prostorom in primeren izbor črkopisa naredita

članke enostavno berljive. V splošnem gre za primer čistega in učinkovitega oblikovanja.

– Težko bi našli kakšno večjo oblikovno pomanjkljivost te revije.


5.2.9 Barcelona L'autonoma Tabela 5.16: Tehnične značilnosti revije L'autonoma

Izdaja:

Universitat Autónoma de Barcelona, Ballaterra.


Zunanji rob: 10 mm

Notranji rob: 10 mm

Zgornji rob: 10 mm

Spodnji rob: 10 mm



Tipična barva : zelena

Tipografija:

Črkopisi s serifi ali brez tako za naslove kot tekste. Obojestranska poravnava.

+ Na naslovnici izstopa številka izdaje. Ker je številka visoka, je z njo uspešno

prikazana dolgotrajna tradicija revije. Osrednja fotografija na naslovnici običajno

prikazuje avtoritete z univerze, kar daje slutiti, kdo stoji za vsebino in čigavo stališče bo v

reviji predstavljeno. Črkopis s serifi je uporabljen dovolj spretno, da kljub svoji obliki

deluje sveže in moderno.

– Izbor svetlo zelene barve mogoče ni najboljši izbor za revijo, saj na prvi pogled

spominja na medicinske letake in daje hladen ter neprijazen občutek.


5.3 Primerjava oblikovanja študentskih publikacij v Sloveniji in Barceloni

Preden se spustimo v samo primerjavo, je potrebno povedati nekaj več o ozadju

študentskih medijev v Sloveniji in Barceloni.

Najpomembnejša razlika je v številčnosti ciljne skupine. Glede na poročilo

Statističnega urada Republike Slovenije je bilo v študijskem letu 2007/2008 vpisanih

89.558 študentov (56.301 na Univerzi v Ljubljani in 22.165 na Univerzi v Mariboru). V

Barceloni in okolici je bilo v istem študijskem letu vpisanih skoraj dvakrat več študentov

in sicer nad 149.696 (Idescat, 2008), zaradi česar je ciljna skupina tamkajšnjih študentskih

publikacij precej bolj množična. Za primerjavo naj navedem naklado tipičnega

mariborskega študentskega časopisa, ki obsega od 2.000 do 5.000 izvodov, medtem ko ima

na primer barcelonski študentski časopis L'Hiperbólic naklado 25.000 izvodov.

Majhna naklada pomeni relativno nizko privlačnost za oglaševalce, kar ima lahko za

posledico tudi pomanjkanje finančnih sredstev. Tako so časopisi v Sloveniji narejeni

predvsem s strani študentov, izdajatelji pa so praviloma študentske organizacije ali društva.

Pomanjkanje profesionalizma se izraža tudi v vidiku grafičnega oblikovanja, saj so

oblikovalske naloge nemalokrat zaupane študentom, ki niso nikoli obiskovali predavanj

grafičnega oblikovanja. Situacija je še posebej kritična v Mariboru, ki ne premore prave

šole za grafično oblikovanje.

Po drugi strani predstavlja produkcija študentskih časopisov v Španiji resen posel.

Obstajajo medijske hiše, npr. Medigrup, katerih primarna dejavnost je prav izdajanje

študentskih časopisov (Medicampus, eINEFC, Pre Universitarius, Ciklus Infomativos … ).

Druga večja skupina založnikov so univerze (L'autonoma, Barcelona Edicacio), le manjši

del časopisov pa izdajajo študentska združenja (El Campus).

Takšne okoliščine so razlog za povsem drug nivo oblikovanja študentskih časopisov, ki

so na voljo v Barceloni (nekateri so narejeni v Madridu in v ostalih mestih). Če poleg tega

upoštevamo še drugačno kulturo, sistem vrednot, tradicijo in šolski sistem, pridemo do

zaključka, da je neposredna primerjava tiska v Sloveniji in Kataloniji nemogoča. Vendar

pa je vredno našteti nekaj glavnih razlik, saj se lahko na njih marsikaj naučimo.


Študentske publikacije v Sloveniji izhajajo v obliki revij. Njihov format je ponavadi

blizu formata A4, materiali pa so kvalitetnejši. Revije praviloma izhajajo mesečno, nekaj

pa je tudi dvomesečnikov (Dvojka, Unikat).

Za publikacije, ki so na voljo na področju Barcelone, je značilna uporaba večjega

formata, ki je bližje formatu časopisov, ter cenejših materialov. Kljub temu bi lahko večino

publikacij označili kot revije, saj so tako vsebinsko (splošnejše teme) kot oblikovno (kratki

članki, poudarek na fotografijah) bliže revijam kot časopisom. Če primerjamo

najpogostejši format študentske revije s slovenskim tiskom, je format najbolj podoben City

Magazinu, ki bi ga najlaže opredelimo kot križanec med revijo in časopisom. Pri

Barcelonski študentski periodiki gre večinoma za mesečnike, najdemo pa tudi tednik

(Gaceta Universitaria) in dvomesečnik (Barcelona Educacio).

Primerjava formatov revij in časopisov v Barceloni

velik format (velikost časopisa)

mali format (okoli DIIN A4)

Slika 5.1: Primerjava formatov študentske periodike v Barceloni


Pri analizi oblikovanja slovenskih revij je mogoče najti mnogo napak, precej tudi

povsem osnovnih (Tabela 5.17). Najpogostejše smo uvrstili v preglednico, da bi s

statističnim pristopom ugotovili, katere revije oblikovno izstopajo iz povprečja.

Tabela 5.17: Najpogostejše napake študentskih revij v Sloveniji Spekter Katedra Dvojka Unikat Študent Element Neo

nekontrastno ozadje teksta × × ×

neenakomerni razmiki med črkami × × × ×

nekosistenca pozicioniranja elementov × × ×

nekonsistenca oblikovanja elementov ×

slab izbor tipografije ×

neprimerna obdelava fotografij × ×

tehnično pomanjkljive fotografije

manjkajoči pripisi k fotografijam × × × ×

fotografije brez virov × ×

Skupaj 5 2 1 7 1 1 3

Iz preglednice je razvidno, da so tudi povsem osnovne napake v oblikovanju precej

pogoste. Na podlagi izbranih pomanjkljivosti smo kvantitativno določili najslabše

oblikovano študentsko revijo v Sloveniji (Slika 6).


0 1 2 3 4 5 6 7 8

Spekter

Katedra

Dvojka

Unikat

Študent

Element

Neo

Število napak

Slika 5.2: Število oblikovnih napak pri posameznih študentskih revijah

Po številu napak najbolj izstopa revija Unikat, kjer je zaskrbljujoča vizualna podoba.

Sledi ji Spekter, kjer je sicer splošni vtis precej boljši, kot bi lahko sklepali glede na

statistične podatke. Glede na statistične ugotovitve imajo najmanj pomanjkljivosti

mariborska revija Dvojka in ljubljanski Element in Študent.

0 1 2 3 4 5

nekontrastno ozadje teksta

neenakomerni razmiki medčrkami

nekosistenca vpozicioniranju elementov

nekosistenca v oblikovanjuelementov

slab izbor tipografije

neprimerna obdelavafotografij

tehnično pomanjklivefotografije

pripisi k fotografijammanjkajo

fotografije brez navajanjavirov

število oblikovnih napak

Slika 5.3: Pogostost oblikovnih napak pri oblikovanju študentskih revij


Najbolj pogosti napaki pri oblikovanju sta neenakomerni razmiki med črkami in

manjkajoči pripisi k slikam. Prvo pripisujemo pogosti nepazljivi rabi obojestranske

poravnave, drugo pa pomanjkanju zavesti o pomenu pripisov k slikam. Zaskrbljujoča je

pogostost uporabe nekontrastnih ozadij, saj ta bistveno vpliva na berljivost tekstov.

Pogosto je najti tudi pomanjkanje konsistence v pozicioniranju elementov, ki povzročajo

neurejen videz, kar lahko pri bralcu vzbuja nezaupanje v vsebino. Pri dveh revijah je

navajanje virov fotografij pomanjkljivo, zato je vprašljivo upoštevanje avtorskih pravic.

Po drugi strani pa je iskanje oblikovnih pomanjkljivosti pri časopisih iz Barcelone

(Tabela 5.18) težka naloga.

Tabela 5.18: Najpogostejše napake študentskih revij in časopisov v Barceloni

Medi-campus

Gaceta Univer-sitaria

La U El

Cam-pus

UNIdi-versitat

L'Hiperbólic

eINEFC

BCN Educa-

cio

BCN L'auto-noma

nekontrastno ozadje teksta

neenakomerni razmiki med črkami

× × ×

nekonsistenca pozicioniranja elementov

×

nekonsistenca oblikovanja elementov

×

slab izbor tipografije

neprimerna obdelava fotografij

tehnično pomanjklive fotografije

× ×

pripisi k fotografijam manjkajo

fotografije brez virov

skupaj 0 1 2 2 1 0 1 0 0


Iz tabele je razvidno, da so osnovne napake pri študentskih časopisih in revijah v

Barceloni redek pojav. Obstajajo sicer izjeme, ki jih podobno kot v Sloveniji najbrž

oblikujejo študentje (El Campus), vendar je večina časopisov zelo dobro oblikovanih.

Pojavljajo se sicer tudi oblikovne pomanjkljivosti, ki jih na seznam najpogostejših nismo

uvrstili, vendar so tudi te redke. Pogrešali bi lahko le malo več raznolikosti. Konkurenčni

časopisi so si namreč po formatu ter obliki precej podobni

Za uspešno komunikacijo s ciljno publiko sta pri oblivanju revij najpomembnejša izbor

in pravilna uporaba črkopisa. Zanimalo nas je, kakšna poravnava je najpogostejša in ali se

pogosteje uporabljajo črkopisi s serifi ali brez ter kakšna je najpogostejša dolžina vrstic.

(Tabela 5.19).

Tabela 5.19: Značilnosti oblikovanja teksta Slovenskih študentskih revij Spekter Katedra Dvojka Unikat Študent Element Neo Skupaj

obojestranska porav. × × × × × × 6

leva poravnava × × × 3

črkopis s serifi × × 2

črkopis brez serifov × × × × × × 6

št. znakov na vrstico 40/70 37 60 40/50 40/65 35/60 35

Analiza kaže, da večina revij uporablja v tekstih črkopise brez serifov. Ta izbira je sicer

dobrodošla, vendar je treba opozoriti, da je pri črkopisih brez serifov potreben zelo dober

občutek za velikost črk in razmik med vrsticami, da dosežemo dobro berljivost teksta in

prav pomanjkanje tega je prisotno pri marsikateri od revij. Večina revij v tekstih uporablja

obojestransko poravnavo. V literaturi najdemo priporočila za število znakov v vrstici pri

uporabi obojestranske poravnave, ki naj bo vsaj 40 znakov na vrstico. V revijah se pogosto

dogaja, da vsebujejo ožji stolpci premalo znakov na vrstico, kar ustvarja neprijetne »reke

beline«, ki otežujejo branje. Ta problem je najbolj očiten pri reviji Neo, pojavlja pa se tudi

pri Katedri, Unikatu in Spektru. Pri reviji Element je ta problem manj prisoten zaradi dobre

izbire črkopisa in primernih razmikov med vrsticami.


Raba tipografije nas je zanimala tudi pri časopisih in revijah na področju Barcelone

(Tabela 5.20).

Tabela 5.20: Značilnosti oblikovanja teksta študentskih revij in časopisov v Barceloni

Medi-campus

Gaceta Univer-sitaria

La U El

Cam-pus

UNIdi-versitat

L'Hiperbólic

eINEFC

BCN Educa-

cio

BCN L'auto-noma

obojestranska poravnava × × × × × × × × ×

leva poravnava × ×

črkopis s serifi × × × ×

črkopis brez serifov × × × × × × ×

število znakov na vrstico

55/60 25/33 30/40/ 55/65

30/40/ 50 50/90 40/100 40 40/60 40

V študentskih časopisih v Barceloni se enako kot pri nas za izpis tekstov najpogosteje

uporablja črkopis brez serifov z obojestransko poravnavo. Ti so zaradi dobrih razmikov

med vrsticami kljub obojestranski poravnavi ob dolžini vrstic, ki se pogosto giblje okoli

priporočenih 40 znakov na vrstico, večinoma dobro berljivi. Nekatere publikacije sicer

uporabljajo tudi črkopise s serifi, vendar ne brez razloga, ampak takrat, ko hočejo

oblikovno spominjati na časopise (Gaceta Universitaria) ali pa izražajo tradicijo

(Barcelona Educacio).

Pomanjkanje finančnih sredstev slovenskih študentskih časopisov se kaže tudi v

kvaliteti fotografij. Večina revij na mariborskem področju na naslovnice postavlja

ilustracije, ki so oblikovno zadovoljive. Več težav se pojavi, ko pogledamo v notranjost.

Navajanje spleta kot vira fotografije je pogosta praksa, še posebej pri Spektru. Katedra

uporablja več ilustracij, fotografije so večinoma dokaj dobre, le da so ozadja na portretih

večkrat neprofesionalno odstranjena. Fotografije v Dvojki so večinoma zelo dobre, vendar

pa so prepogoste strani, ko so povsem brez fotografij. Odlične so fotografije v Unikatu, a

so umeščene v kaotično okolje. Fotografije revij s področja Ljubljane so praviloma boljše

in tudi občutek za fotonovinarstvo je pri ljubljanskih študentskih revijah bolje izražen.


Časopisi in revije v Barceloni večino objavljajo zelo dobre fotografije in to ne le v

tehničnem smislu, ampak tudi vsebinsko, saj so polne življenja in prikazujejo ljudi v

naravnih položajih, kar tudi literatura navaja kot enega izmed trendov v sodobnem

oblikovanju. Prav tako lahko najdemo nekaj izvrstnih ilustracij in stripov.

Iz navedenega lahko sklenemo, da so publikacije v Barceloni neprimerljivo boljše

oblikovane. Mogoče bi jih bilo vzeti za vzor pri oblikovanju naših časopisov. Mnogo

oblikovalskih idej pa dobimo že ob njihovi analizi, predvsem pa je občudovanja vreden

izjemen občutek za razmerja, ki ga pri domačih revijah pogosto pogrešamo.


6. PRAKTIČNA APLIKACIJA

Po opisu teorije oblikovanja in seznanitvi s konkurenco doma in s prakso oblikovanja v

tujini, sledi praktična aplikacija znanja, navedenega v teoretičnem delu. Za praktično

aplikacijo smo si izbrali realen primer, in sicer študentski časopis Abakus, ki ga izdaja

Društvo študentov FERI.

6.1 Oblikovanje študentskega časopisa Abakus

6.1.1 Naloga

Abakus je revija za študente, ki jo izdaja Društvo študentov FERI, ki povezuje študente

Fakultete za elektrotehniko, računalništvo in informatiko v Mariboru. Naklada revije se

giblje med 2000 in 3000 izvodi, distribucija pa se izvaja predvsem v prostorih Tehniških

fakultet. S študijskim letom 2007/2008 je prišlo do sprememb v uredniški sestavi revije.

Pozicijo urednika je prevzela Daša Purgaj, sam pa sem prevzel skrb za vizualno podobo.

Uredniški odbor se je odločil za preoblikovanje zunanje podobe revije ob spremembi

uredniške politike zaradi nove urednice in nove sestave novinarske ekipe.

6.1.2 Naročnik

DŠ FERI je združenje študentov Fakultete za elektrotehniko, računalništvo in

informatiko, ki je bilo ustanovljeno leta 2003. Prvi je društvu predsedoval Peter Virtič. V

letu 2005 je društvo po nekaj letih premora obudilo Abakus (Slika 6.1), časopis študentov

FERI, ki trenutno predstavlja najpomembnejši projekt društva. V letu 2007, ko se je pričel

projekt prenove Abakusa, je društvu, ki je štelo približno 170 članov, predsedoval Danilo

Majhenič.


Slika 6.1: Naslovnica prve številke Abakusa

6.1.3 Uredniška struktura revije

Uredniška struktura revije je določena le okvirno, saj se prilagaja trenutno aktualnim

tematikam s področja študija na Univerzi v Mariboru. Kljub temu je mogoče specificirati

nekaj stalnic. Tretja stran vedno vsebuje kolofon in besede urednika. Strani 4 in 5 so

namenjene novicam, ki jim sledi nekaj strani s stalnimi rubrikami, ki jih je mogoče v

grobem razdeliti na sledeče rubrike:

- študentska politika;

- intervju;

- univerza;

- tehnikalije;

- po Svetu;

- reportaža;

- humor;

- fotoreportaža.

Na desnem robu nekaterih izmed člankov lahko najdemo kolumne, katerih število ni

vnaprej določeno.


6.1.4 Vizija

Podobno kot si gospodarske družbe ob svoji ustanovitvi zastavijo vizijo, smo tudi mi

zastavili vizijo naše revije. »Vizija organizacije je to, kar organizacija želi. Vizija je želena

identiteta organizacije, je organizacija, kakršno si v prihodnosti predstavljajo njeni

upravljalci. Vizija je dobra želja in so sanje o idealnem stanju organizacije – o tem, kaj bi

organizacija lahko bila, če bi šlo vse po sreči. /…/ Vizija je poboljšana, idealizirana slika o

bodočnosti realne identitete organizacije, kakršno morajo imeti upravljavci organizacije in

njeni zaposleni. Vizija je motivacija, ki žene zaposlene k boljšemu delu, s katerimi hočejo

doseči cilj – vizijo.« (Repovš, 1997, 56–57)

Abakus ni bila nikoli marketinško naravnana revija z veliko naklado ali željo po

ustvarjanju finančnega dobička. Bil pa je pomembna odskočna deska in poligon za učenje

mladih novinarskih potencialov, ki so si pri njem nabirali prve izkušnje in jih nato

uporabili pri delu v resnejših medijskih hišah. V študijskem letu 2006/2007 se je spopadal

z resnejšim upadom sodelavcev, saj se je ekipa postarala, s tem pa je mnogo dobrih piscev

odšlo k resnim časopisom. Ker se je v naslednjem letu obetal ponovni osip v ekipi, je bila

najpomembnejša naloga, zagotoviti obstanek revije v prihodnosti, kar pa bi bilo mogoče le

z dotokom novih, mlajših kadrov.

Naša vizija je sledeča: projekt Abakus igra ključno vlogo pri praktičnem izobraževanju

študentov medijskih komunikacij in študentov ostalih smeri na FERI, ki si želijo dela v

medijih. Njegovi ustvarjalci bomo do konca študijskega leta 2007/2008 ustvarili novo

generacijo mladih novinarjev, fotografov in oblikovalcev, ki bodo nadaljevali z izdajanjem

revije v prihodnosti.

6.1.5 Ciljna skupina

Revije praviloma ne skušajo ustreči okusu splošne javnosti, ampak se osredotočajo na

ožje določeno ciljno publiko s specifičnimi lastnostmi. Ciljno skupino Abakus lahko

razdelimo v dve podskupini – primarno in sekundarno.

Primarno ciljno skupino opredeljuje vpis ali zaposlitev na Fakulteti za elektrotehniko,

računalništvo in informatiko:

- dodiplomski študentje FERI;

- podiplomski študentje FERI;

- profesorji na FERI.


Znotraj te ciljne skupine so najpomembnejši dodiplomski študentje FERI.

Sekundarno ciljno skupino sestavljajo študentje drugih fakultet Univerze v Mariboru,

in ostale skupine, ki so neposredno povezane s študenti:

- dodiplomski in podiplomski študentje drugih fakultet;

- druge vplivne skupine, kot so npr. starši;

- študentske organizacije.

6.1.6 Distribucija

Revija Abakus se deli v prostorih Tehniških fakultet Maribor. Novost, ki smo jo uvedli

s študijskim letom 2007/2008, je bila postopno širjenje na področje drugih fakultet.

Približno polovica planiranih 2000 do 2500 izvodov je še vedno namenjena pretežno

študentom FERI, druga polovica pa je namenjena distribuciji po ostalih fakultetah. Prvo

številko smo med študente delili člani društva, naslednje številke pa so bile dostopne na

temu namenjenih površinah ob vhodih v prostore Tehniških fakultet. Pomemben

distribucijski kanal je tudi spletna stran DŠ FERI, kjer smo objavili revijo v PDF formatu.

6.1.7 Medijsko okolje in diferenciacija

Glede na podatke Statističnega urada RS je na Univerzi v Mariboru v študijskem letu

2007/2008 vpisanih 22.165 študentov. Približno deset odstotkov le-teh je vpisanih na

FERI. Izbirajo lahko med naslednjimi petimi študentskimi časopisi: Katedra, Spekter,

Dvojka, Unikat in Abakus. Izmed teh le Abakus objavlja tehnično obarvane članke, saj se

edini osredotoča na študente FERI.

Katedra se v svojih dolgih in strokovnih člankih ukvarja predvsem s politiko. Njen

dizajn je zelo formalen. Spekter je glasilo Študentske organizacije Univerze v Mariboru in

zastopa predvsem njena stališča. Je precej priljubljen med študenti, saj se ukvarja

predvsem z lažjimi temami. Njegov dizajn je nekoliko razpuščen, oblikovanje je

stranskega pomena. Dvojka se ukvarja predvsem s problemi študentske politike. Njena

vizualna podoba je zelo formalna. Unikat je revija, ki se ukvarja z rumenimi temami, ki

zanimajo mlade. Natisnjen na bleščečem papirju, je primer kaotičnega in povsem

neprimernega oblikovanja.

Ker smo želeli, da bi se zunanja podoba Abakusa razlikoval od konkurence, smo si

zastavili sledeča oblikovna izhodišča:


- lahka berljivost;

- prepoznavnost;

- inovativnost;

- neformalni videz;

- profesionalni videz;

- cenovno ugodna proizvodnja.

Ta izhodišča smo upoštevali pri oblikovanju prototipa, ki je bil prestavljen

uredniškemu odboru in predstavnikom DŠ FERI.

6.1.8 Naslovnica

Naslovnica je najpomembnejša stran vsake revije. Glede na to, da večina konkurence v

Mariboru za naslovnice uporablja ilustracije, smo se odločili narediti nasprotno, in sicer

smo na naslovnico postavili fotografijo (Slika 6.2). Fotografije so tudi bolj kredibilne od

ilustracij, njihova slabost pa je ta, da je včasih težko najti fotografijo, ki bi se navezovala

na vsebino člankov. Fotografije na naslovnicah se skušajo navezovati na temo glavnega

članka, njihov motiv pa je praviloma nekoliko neobičajen.

Logotip smo postavili v zgornji desni kot naslovnice. Podlaga logotipa je nepravilen

štirikotnik v 90-odstotni sivini. Nepravilni koti podlage simbolizirajo naše razmišljanje

izven okvirjev. V prototipu smo v prapor postavili tudi podatke o tekoči številki, kasneje

pa smo ta prostor raje izkoristili za pozicijsko geslo. Naslove najpomembnejših člankov

smo postavili v spodnji levi kot, kar ustvari diagonalno linijo, ki poteka od spodnjega

levega kota v zgornji desni kot.


Slika 6.2: Naslovnica prototipa

V prototipu, ki smo ga predstavili naročniku, smo definirali tudi tipično zrcalo (Slika

6.3). Na tem smo definirali pozicijo osnovnih elementov.

Zgornja tretjina strani je namenjena elementom, ki so pretežno vizualne narave, tj.

naslov, podnaslov, uvod k članku in fotografijam. Velikost naslova in podnaslova ni fiksno

določena, vendar je velikost črkopisa za naslov dvakrat večja. Ozadje slike se v idealnem

primeru zlije z ozadjem, sicer pa je levi rob slike poravnan z desno stranjo tretjega stolpca

sode strani, desni rob pa s sredino tretjega stolpca lihe strani. Podatke o avtorjih smo

postavili na zgornji levi kot sode strani na notranjo stran leve margine, imena rubrik pa na

zunanjo stran. Pripis k sliki ima podobno kot logotip za podlago nepravilen štirikotni.

Spodnji dve tretjini strani sta praviloma namenjeni tekstu. Sivina teksta je razbita z

uporabo izvlečkov, ki so izpisani v sekundarni barvi. Noge strani, v katerih najdemo ime

revije, mesec in leto izdaje ter številko strani, so postavljene na zunanje robove zrcala.

Na desni tretjini nekaterih strani se pojavlja kolumna. Tudi ta ima za podlago

nepravilen štirikotnik, ki je tokrat v sekundarni barvi. Naslov kolumne je izpisan v črni

barvi, tekst pa v beli. Vsak kolumna ima na vrhu portret avtorja, ob katerem je v obliki

pripisa k sliki izpisano ime avtorja kolumne.


Slika 6.3: Postavitev elementov na zrcalo prototipa

6.1.9 Tehnični podatki

Revija Abakus je natisnjena v formatu DIN A4. Ovitek je natisnjen štiribarvno na

premaznem mat papirju z gramaturo 200 g/m2 in je lakiran. Takšne materiale smo izbrali v

želji po nesvetleči naslovnici, ki je nasičenih barv. Barvni ovitek nam tudi omogoča, da

ponudimo oglaševalcem prostor za barvne oglase. Predzadnjo stran ovitka po smo

uporabili za objavo barvnih fotografij, praviloma v obliki fotoreportaže.

Vložek, ki obsega 24 ali 28 strani, je natisnjen dvobarvno. Dvobarvna tehnologija tiska

nam omogoča nizko ceno, kljub temu pa lahko z grafičnimi elementi v sekundarni barvi

dodobra popestrimo strani. Sekundarna barva je izbrana s pomočjo sistema Pantone. Papir

je brezlesni z gramaturo 80 g/m2, ki smo ga izbrali zaradi nizke cene in zadovoljivih

lastnosti. Brezlesni papir ne vsebuje vlaken lesa, zato je nekoliko bolj bel od papirja s

primesjo lesovine.

Za vezavo je uporabljeno šivanje z žico, ki je glede na nizko število strani nabolj

smotrno


6.1.10 Mreža

Kontinuiteto v oblikovanju strani smo zagotovili z mrežo. Izbrali smo mrežo s tremi

stolpci, ki nam omogoča idealno širino stolpcev (Slika 6.4). Med stolpci je 5 mm razmika,

kar je zaradi leve poravnave dovolj, da oko ne skače v sosednji stolpec. Zunanja margina

je nekoliko širša kot običajno, saj smo hoteli zagotoviti dovolj prostora za postavitev

imena rubrik v njeni notranjosti. Zgornja in spodnja margina sta nekoliko ožji, in sicer 25

mm, medtem ko notranja margina meri 15 mm. Dve pomožni črti, postavljeni na višinah

125 in 135 mm, razdeljujeta zrcalo na zgornji in spodnji del. Zgornji je namenjen

predvsem vizualnim elementom, spodnji pa tekstu. Tudi če se to pravilo krši, mora biti

pristnost teh dveh linij razvidna.

Slika 6.4: Mreža s tremi stolpci

6.1.11 Tipografija

Izbor črkopisa je bila ena izmed najpomembnejših odločitev v procesu oblikovanja. S

črkopisom za naslove smo hoteli nasloviti nekoliko mlajšo ciljno skupino, zato smo izbrali

črkopis z bolj izrabljenimi črkami, ki sledi trendom oblikovanja za mlajše ciljne skupine in

z občutkom naključja pušča manj formalen vtis.

Za naslove smo uporabili črkopis Dirty Headline (Slika 6.5), ki je na voljo brezplačno

na naslovu www.dafont.com. Ker je črkopis vseboval le osnovni nabor znakov, smo


šumnike in nekaj dodatnih znakov dodali v programu FontLab Studio. Velikost črkopisa se

spreminja v naslovih, fiksna pa je v imenih rubrik v glavi in imenu revije v nogi.

Slika 6.5: Črkopis Dirty Headline

Pri izboru črkopisa za tekste je bila naša primarna skrb berljivost črkopisa. Izbrali smo

črkopis brez serifov, ki je vse bolj pogost tudi pri daljših besedilih, npr.v časopisih. Izbrali

smo Bell Gothic (Slika 6.6), ki je eden izmed najlažje berljivih črkopisov, saj je prilagojen

za tekste, natisnjene v manjših velikostih.

»Bell Gothic je realistični črkopis brez serifov, ki ga je leta 1938 med svojim vodenjem

oddelka za razvoj tipografij v podjetju Mergenthaler Linotype Company oblikoval

Chauncey H. Griffith. Črkopis je bil oblikovan za podjetje AT&T kot primarni črkopis

njihovih telefonskih imenikov. Bil pa je oblikovan tudi za dobro berljivost v majhnih


velikostih in za ekonomično izrabo prostora (in posledično papirja), tudi kadar je natisnjen

na cenejšem papirju in v pogojih, ki niso optimalni.« (Wikipedia, 2008)

Slika 6.6: Črkopis Bell Gothic

Velikost črkopisa v besedilih je 9 pik, z 12 pik razmika med vrsticami in levo

poravnavo. Takšna velikost je še vedno dovolj velika za enostavno branje, povečan razmik

med vrsticami in leva poravnava z enakomernim razmikom med besedami pa olajšata

branje ter nekoliko osvetlita sivino teksta.

V uvodih k člankom se uporablja nekoliko povečana velikost pisave (11 pik) ter

razmika med vrsticami (16 pik). V kolumnah je velikost črkopisa nekoliko manjša (8 pik in

11 pik razmika med vrsticami), kar ob uporabi negativa kolumne vizualno loči od člankov,

hkrati pa lahko zaradi manjše velikosti črkopisa v prostor stisnemo več teksta.


6.1.12 Naslovnice

Vroča tema oktobrske številke je bil nov protikadilski zakon, ki omejuje kajenje na

javnih mestih. Zakon predvideva uvedbo kadilnic, katerih videz smo poskušali ironizirati

na naslovnici revije (Slika 6.7). Da bi poudarili majhnost le teh, smo postavili lastno ´mini

kadilnico´ velikosti 12 x 12 x 12 cm, kamor smo postavili dve cigareti, ki ponazarjata

kadilca. Fotografija ima črno ozadje, ki ponazarja smrt. S tem smo želeli poudariti dejstvo,

da bodo kadilci sicer mogoče res nekoliko manj ogrožali druge, še vedno pa bodo ogrožali

lastno zdravje. Fotograf oktobrske naslovnice je Jernej Burkeljca.

Slika 6.7: Naslovnica revije Abakus, oktober 2007

Oktobrska naslovnica je bila zelo temačna, zato smo se pri naslovnici decembrske

številke (Slika 6.8) odločili za drugačen pristop. Vroča tema te številke s bili božični

nakupi. Punca v krznenem plašču spada v kontekst naslova V€S€LI DECEMBER, saj je

nasmejana, hkrati pa je oblečena v predvideno drag krznen plašč. Fotograf te naslovnice je

Simon Koležnik.


Slika 6.8: Naslovnica revije Abakus, december 2007

Marčevska pereča zgodba so bile volitve v študentski zbor ŠOUM in njihova

nedemokratičnost.. Na naslovnici (Slika 6.9) smo ironizirali zagrizenost ŠOUM-ovih

privržencev, ki so bili pripravljeni storiti karkoli, da bi obdržali svoj položaj. Navezava

tematike s fotografijo je pozjasnjena z naslovom Politična zagrizenost. Fotograf je Jernej

Burkeljca.

Slika 6.9: Naslovnica revije Abakus, marec 2008


V zadnji številki pred počitnicami smo govorili o Univezitetnem športnem centru, kjer

je športne aktivnosti prenehala organizirati Zdrava zabava, ampak je le-ta prišla v roke

Univerze v Mariboru. Na naslovnici (Slika 6.10) sta dva študenta, ki se zabavata, kar se

sklada z naslovom članka Kdo se zabava z ZZ. Fotografija je iz lastnega arhiva.

Slika 6.10: Naslovnica revije Abakus, maj 2008


6.2 Promocijski materiali in oglaševanje

6.2.1 Promocijski letak

V pričetku študijskega leta 2007/2008 je DŠ FERI pripravil letak (Slika 6.11) za pomoč

brucem, poimenovan Prva pomoč. Ta je bruce obveščal o osnovnih informacijah o študiju,

hkrati pa je bil tudi promocija za prihajajoči Abakus, saj se je na njem prvič pojavil njegov

logotip.

Letak je bil natisnjen v velikosti A4 in plastificiran.

Slika 6.11: Prva pomoč – promocijski material

6.2.2 Plakat DIN A4

Drugi teden v oktobru, ko sta bila do izida prve številke še dva tedna, smo pričeli z

oglaševalsko kampanjo na fakulteti. Drugačnost ter izvirnost revije smo sporočali z izbiro

manj običajnega prostora za oglaševanje, in sicer na straniščih. Natisnili smo 100 letakov,

ki smo jih namestili na notranjo stran straniščnih vrat.

Na plakatu (Slika 6.12) je ob roli straniščnega papirja napisan slovenski pregovor Papir

vse prenese. S sliko smo pokazali, kako se da še drugače razumeti ta pregovor. Oglas je

tudi parodija na Večerovo oglaševalsko akcijo Bobu bob, saj smo v nasprotju z Večerom

pokazali možnost različnih interpretacij zgodbe in dejstvo, da resnica praviloma ni samo

ena.


Slika 6.12: Oglas (plakat dimenzije A4)

6.2.3 Plakat DIN A3

Za oglaševanje v drugih prostorih fakultete, npr. v avli, smo naredili milejše verzije

oglasov (Slika 6.13), ki izkazujejo kvalitete časopisa Abakus:

- stojimo za tem, kar napišemo;

- uporabljamo okolju prijazen papir;

- v člankih se borimo proti nepravilnostim, ki se dogajajo na fakulteti in v

študentskih organizacijah.

Slika 19: Oglasi (plakati dimenzije A3)


7. UGOTOVITVE

V diplomski nalogi smo s pomočjo izbrane literature predstavili revijo kot medij in

podrobneje razčlenili napotke za uspešno oblikovanje njene vizualne komunikacije. S

teoretičnimi izhodišči, uporabljenimi v analizi, smo opozorili na najpogostejše napake pri

oblikovanju. V praktični aplikaciji pa smo izhajali tako iz priporočil literature kot iz

izsledkov raziskave.

Z raziskavo smo želeli ugotoviti, v kolikšni meri se upoštevajo načela dobrega

vizualnega oblikovanja revij. Najpomembnejši načeli sta, ohraniti kontinuitete od številke

do številke in od strani do strani ter jasna hierarhija elementov. Pretirano pomanjkanje

kontinuitete je lastnost le ene od analiziranih revij. Pozicioniranje elementov pri reviji

Unikat je namreč kljub jasno razvidni mreži preveč kaotično in zato za bralca moteče. Prav

pri tej reviji pa je mestoma pomanjkljiva tudi hierarhija grafičnih elementov.

Pogostejše so kršitve načel dobrega oblikovanja posameznih grafičnih elementov.

Zaradi premajhnega števila znakov na vrstico pri uporabi obojestranske poravnave se

pojavlja problem neenakomernih razmikov med besedami. Pri nekaterih časopisih je ta

tako moteč, da resno otežuje branje. Tega pa otežujejo tudi nekontrastna ozadja tekstov.

Nadalje smo opazili nedoslednost pri pripisih k slikam, ki so pogosto izpuščeni, zaradi

česar je informacijska funkcija fotografij slabša. Nedoslednosti se pojavljajo tudi pri

navajanju virov fotografij, kar je še posebej sporno z vidika avtorskih pravic.

Izsledki raziskave so pokazali, da je trenutno stanje na področju oblikovanja

študentskih časopisov in revij zaskrbljujoče predvsem na mariborskem področju. Najbolj

izstopa revija Unikat, saj smo od devetih na seznamu najpogosteje naštetih napak pri

oblikovanju v tem primeru zasledili kar sedem kršitev. Nekoliko bolje se je odrezal

Spekter, in sicer s petimi napakami, ki so za bralca precej manj moteče. Pri Katedri smo

sicer zabeležili le dve najpogostejši napaki, a je splošen vtis kvalitetnega oblikovanja

Katedre kljub temu primerljiv s tistim pri Spektru. Dvojka je od vseh preučenih revij

najbolje oblikovana, moteči so le ponekod premajhni kontrasti med ozadjem in besedilom.


Precej bolje so se odrezale ljubljanske študentske revije. Pri najpomembnejših, to sta

Študent in Element, najdemo le po eno izmed napak s seznama, pa tudi sicer ni večjih

očitkov glede vizualne podobe. Nekoliko slabša je revija Neo s tremi napakami. Revije na

mariborskem področju so mnogo slabše tudi pri uporabi kvalitetnih fotografij. Tukaj je

najbolj zaskrbljujoč Spekter, kjer je pogosta praksa uporaba fotografij, za katere se kot vir

navaja splet. Fotografije, ki so avtorske, pa so pogosto celo amaterske. Nekoliko boljše

stanje je pri Katedri, kjer pa je moteča predvsem obdelava fotografij, saj je ozadje

posameznih oseb pogosto neprimerno odstranjeno. Dobre fotografije najdemo v Dvojki in

Unikatu. Pri slednjem so le-te posledica sodelovanja z agencijo Mediaspeed, vendar je

znova moteča njihova slaba obdelava. Na ljubljanskem področju je glede fotografij sporna

revija Neo, kjer opažamo nedoslednost pri navajanju virov.

Ugotovili smo, da se vizualna podoba študentskih časopisov in revij v Barceloni precej

razlikuje od študentskih časopisov in revij v Sloveniji. Napake, ki smo jih uvrstil na

seznam najpogostejših, se pojavljajo izjemoma. Pri dveh revijah smo našli po dve napaki,

pri vseh ostalih je bilo teh še manj. Format, ki prevladuje, je časopisni, zato jih je tudi težje

umestiti na stran časopisov oz. revij. Eno izmed publikacij smo uvrstili med časopise, saj

gre za tednik, pa še pri tej je moč najti mnogo lastnosti revije, predvsem poudarek na

vizualnem materialu. Pri ostalih publikacijah lahko trdimo, da gre ali za revijo ali pa za

revijo s primesmi časopisnega oblikovanja. Zanimiva je ugotovitev, da imajo kljub

podobnim dolžinam vrstic revije s področja Barcelone manjše težave z berljivostjo zaradi

neenakomernih razmikov med besedami. Razliko smo pripisali predvsem izboru

primernejših črkopisov in nekoliko večjim razmikom med vrsticami.

Da bi se naučili oblikovati dobro revijo, smo spoznanja aplicirali na praktični primer.

Poznavanje napak konkurenčnih revij nam je služilo kot opozorilo pri oblikovanju nove

vizualne podobe revije Abakus. Temeljni načeli oblikovanja revij sta ohranjanje

kontinuitete in hierarhija v oblikovanju. Zato smo pri oblikovanju revije Abakus variacije

ustvarili z uporabo različnih barv in različnih stilov fotografij na naslovnicah. Pri vsaki

številki smo poskušali biti inovativni, zato se je v skoraj vsaki številki ob stalnih rubrikah

pojavila še kakšna nova. Hierarhijo smo zagotovili z dovolj velikimi razlikami v

oblikovanju naslovov in tekstov.

Pri oblikovanju revije Abakus smo za besedila izbrali črkopis brez serifov, ki pa je tudi

najpogostejši izbor pri ostalih študentskih revijah. Zaradi lažje berljivosti smo se odločili


za levo poravnavo. S tem smo se izognili neenakomernim razmikom med besedami, ki so

pogosta težava pri ostalih časopisih. Nekoliko smo povečali razmike med vrsticami, zaradi

česar se močno izboljša berljivost.

Težnja, ki jo je mogoče velikokrat zaslediti v literaturi, je uporaba fotografij, na katerih

se ljudje pojavljajo v spontanih pozah. Pri izboru fotografij za Abakus smo tako skušali v

največji možni meri izbrati fotografije, na katerih niso samo ljudje, ampak tudi takšne, ki

so nabite s čustvi. Praviloma smo uporabili avtorske fotografije sodelavcev revije. Pri

uporabi fotografij s spleta, pa smo le-te poiskali v bazah brezplačnih fotografij, pri tem pa

navedli povezavo na njihovo spletno stran.

S prenovo vizualne podobe smo želeli, da bi revija dobila nov zagon. Mnogi mlajši

sodelavci, ki so se nam pridružili po izidu prve številke, so lep pokazatelj, da je prenova

dosegla željeni cilj. Kljub temu da zaradi brezplačne narave revije nismo mogli uporabiti

natančnejših metod merjenja učinkov oblikovanja, pa je mogoče trditi, da je nova vizualna

podoba doživela pozitiven odziv ciljne publike, o čemer so pričala tudi hitro prazna

distribucijska mesta


8. SKLEP

Oblikovanje vizualne komunikacije revij je zahteven postopek, pri katerem moramo

upoštevati mnoga načela, specifična za oblikovanje tega medija. Revije so vedno

namenjene točno določeni ciljni skupini in le zadostno poznavanje le-te lahko vodi k

uspešni medsebojni komunikaciji. Za prepoznavnost revije v množici konkurence je

ključnega pomena ohranjanje kontinuitete v oblikovanju. To dosežemo s stalnostjo formata

in tipografije ter umeščanjem grafičnih elementov v format, pri čemer pa je treba z

variacijami poskrbeti, da ohranjamo raznolikost. Pomembna je tudi jasna hierarhija

grafičnih elementov, ki oko bralca vodi od fotografije preko naslova do vsebine članka.

Raziskava študentske tiskane periodike na področju Slovenije je pokazala razkorak na

področju oblikovanja revij med Mariborom in Ljubljano. Medtem ko v večini mariborskih

študentskih revijah najdemo večje število kršitev osnovnih načel uspešnega oblikovanja, so

kršitve pri ljubljanskih revijah redkejše. Še mnogo večji razkorak smo opazili, ko smo

primerjali oblikovanje revij v Sloveniji in Barceloni, kjer je oblikovanje študentskih revij

na bolj strokovni ravni, kar je posledica drugačnih oblikovalski standardov in širše ciljne

skupine. Ugotovili smo, da je oblikovanje študentske periodike pri nas pretežno v rokah

študentov, medtem ko je v Barceloni le-to delo profesionalcev.

Izsledke študija literature in raziskave smo uspešno aplicirali na prenovljeno vizualno

podobo študentskega brezplačnika Abakus. Pozitiven odziv je bil razviden v povečanju

zanimanja za sodelovanje pri ustvarjanju te revije, s čimer je bil dosežen osnovni namen

prenove, posledično pa smo uspeli ohraniti projekt za naslednje generacije.

Oblikovanje vizualnih komunikacij študentskih revij je le del širše problematike

študentskih medijev. Dokler bodo študentski mediji obstajali zgolj kot mediji postranskega

pomena, ki ne dosegajo branosti uveljavljenih medijev niti znotraj svoje ciljne skupine,

bodo obsojeni bolj na životarjenje, s tem pa bo zaradi nizkih proračunov trpela tudi njihova

vizualna podoba. Zadrego deloma rešujejo državni skladi za sofinanciranje nekomercialnih

medijev.


Ena izmed rešitev je tudi celovit marketinški pristop, s pomočjo katerega bi lahko

študentski mediji sami finančno preživeli, podobno kot se to dogaja v Barceloni. Slabost

tega pristopa pa je finančna odvisnost od oglaševalcev, ki lahko ogrozi novinarsko

svobodo. Naslednji možen pristop k reševanju te problematike, je dvig zavesti o pomenu

oblikovanja vizualnih komunikacij med širšo študentsko populacijo, za kar si na

mariborskem področju prizadeva med drugimi tudi Klub vizualnih komunikacij z raznimi

delavnicami in razstavami. K izboljšanju položaja bi deloma lahko prispevale tudi

fakultete, s tem ko bi sodelovanje pri študentskih časopisih in revijah priznavale pri

opravljanju študentske prakse.

Med pisanjem diplomske naloge smo se srečali s problematiko terminologije v

slovenskem jeziku. Večina literature, ki smo jo uporabili, je namreč na voljo le v tujih

jezikih, v slovenski literaturi pa se pojavljajo različna poimenovanja istih pojmov. Prvi

korak k poenotenju izrazoslovja sta storili mag. Tanja Berčon Potić in mag. Barbara

Predan, ki pripravljata prvi Leksikon oblikovanja: Oblikovanje se pričenja na A. Menim,

da njun prispevek ni le pomemben korak k poenotenju izrazoslovja, ampak tudi korak k

splošnemu večjemu poznavanju stroke področja oblikovanja vizualnih komunikacij.


VIRI, LITERATURA Carter R. Digital color and type. Rotovision Digital, East Sussex, 2002.

Dabner D. Graphic design school: The principles and practices of graphic design.

Thames&Hudson, London, 2004.

Duh M. Alternativne tiskane oblike: Osnove tipografije. Fakulteta za elektrotehniko,

računalništvo in informatiko, Maribor, 2006.

Frascara J. Communication Design: Principles, Methods, and Practice. Allworth Press,

New York, 2004.

Frost C. Designing for newspapers and magazines. Routledge, London, 2003.

Fundacija Brumen. Namen in cilji!. (online). 2008. (citirano: 15. 8. 2008). Dostopno na

naslovu: http://www.brumen.org/?v=30

Harrower T. The newspaper designer’s handbook. The MCGraw-Hill Companies,

Blacklick, 1998.

Helfand J. Screen: essays on graphic design, new media, ad visual culture. Princeton

Architectual press, New York, 2001

Computer arts magazine. Inside magazine design. (online). 2008. (citirano: 15. 8. 2008).

Dostopno na naslovu: http://www.computerarts.co.uk/in_depth/features/inside_

magazine_design

Jonson S. in Prijatel P. The Magazine from Cover to Cover: Inside a Dynamic Industry.

NTC Publishing Group, New York, 1999.


Kaminski S. H. Communication Models. (online). 2004. (citirano: 15. 5. 2008). Dostopno

na naslovu: http://www.shkaminski.com/Classes/Handouts/Communication

Models.htm

King S. Magazine Design That Works: Secrets for Successful Magazine Design. Rockport

Publisher, Massachusetts, 2001.

Klinar M. Oblikovanje kot dejavnik povečanja konkurenčnosti slovenskega gospodarstva:

Pregled položaja oblikovanja v Sloveniji. (online), 2008. (citirano: 15. 7. 2008).

Dostopno na naslovu: http://www.dmagazin.si/Oblikovanje kot dejavnik povecevanja

konkurencnosti slovenskega gospodarstva.pdf

Kline M. Tipografija in grafično oblikovanje. Fakulteta za elektrotehniko, računalništvo in

informatiko, Maribor, 2006.

Koback J. B. How to start a magazine. M. Evans and Company Inc., New York, 2002.

Kocjan - Barle M.. Slovenski veliki leksikon. Mladinska knjiga Založba, d.d., Ljubljana,

2005.

Leslie J. magCulture: New Magazine Design. Laurence King Publishing, London, 2003.

Moser H. The Art Director’s Handbook of Professional Magazine Design: Classic

Techniques and Inspirational Approaches. Thames & Hudson, London, 2003

Müller – Brockmann, J. Grid systems in graphic design: visual communication manual for

graphic designers, typographers and three dimensional designers, 4. izdaja. Niggli,

Sulgen, 1996.

Nastran Ule, M. Mladina v devetdesetih: analiza stanja v Sloveniji. Znanstveno in

publicistično središče, Ljubljana, 1995.


Parker Roger C. Grafično oblikovanje. Pasadena, Ljubljana, 1997.

Repovš J. Kako nastaja in deluje učinkovita, tržno usmerjena celostna grafična podoba kot

del simbolnega sistema organizacij. Studio Marketing, Ljubljana, 1995

Revija 26!. (online). 2008. (citirano: 15. 8. 2008). Dostopno na naslovu:

http://www.euro26.si/sl/revija_26_e_novice/revija26/

Revija Bukla. Oglasno trženje. (online). 2008. (citirano: 13. 8. 2008). Dostopno na

naslovu: http://www.bukla.si/index.php?prikaz=oglasnoTrzenje&ot=revija

O'Donnell M. Type personality. (online). 2001. (citirano: 13. 5. 2008). Dostopno na

naslovu: http://courseweb.stthomas.edu/mjodonnell/j105/type2.pdf

Slovar slovenskega knjižnega jezika. DZS, Ljubljana, 2005.

Slovenski veliki leksikon. Založba mladinska knjiga, Ljubljana, 2005.

Statistični urad RS. Vpis študentov v terciarno izobraževanje v študijskem letu 2007/08.

(online). 2007. (citirano: 20. 5. 2008). Dostopno na naslovu:

http://www.stat.si/novica_prikazi.aspx?id=1568

Statistical Yearbook of Catalonia 2008. Ensenyament universitari. Curs 2007/08. (online).

2008. (citirano: 12. 9. 2008). Dostopno na naslovu:

http://www.idescat.net/en/idescat/publicacions/anuari/

Tomažič A. Dobro tipografijo vsakdo vidi, a je nihče ne opazi: Ermin Međemedović avtor

novega črkopisa Delo. (online). 2008. (citirano: 20. 9. 2008). Dostopno na naslovu:

http://www.delo.si

White A. W. Type in use: effective typography for electronic publishing, 2. izdaja. W.W.

Norton, New York, 1999.


Wikipedia. Bell Gothic. (online). 2008. (citirano: 12. 9. 2008). Dostopno na naslovu:

http://en.wikipedia.org/wiki/Bell_Gothic

oblikovanje študentskega revialnega tiska 4 · 2017-11-27 · interaktivnih elektronskih medijev...

Documents