Obraz revščine družin z otroki

Dr. Andreja Črnak Meglič, Otroška opazovalnica, IRSSV

Stopnje tveganja revščine otrok v primerjavi s povprečno stopnjo revščine otrok v EU in v primerjavi z nacionalnimi povprečnimi stopnjami revščine[1]

Države v katerih je stopnja revščine otrok nižja ali enaka stopnji revščine celotne populacije

Države v katerih je stopnja revščine otrok višja kot revščina celotne populacije (=<5pp)

Države v katerih je stopnja revščine otrok pomembno višja od revščine celotne populacije

(>5pp)

Revščina otrok je pod povprečjem EU

Danska, Finska, Švedska, Ciper, Slovenija

Belgija, Francija, Nizozemska, Avstrija, Nemčija

Češka

Revščina otrok je enaka ali nad ravnjo EU

Grčija Estonija, Italija, Portugalska, Irska, Velika Britanija, Španija, Latvija

Bolgarija, Madžarska, Litva, Luksemburg, Malta, Poljska, Romunija, Slovaška

[1] Child poverty and well-being in the EU, Current status and way forward

Stopnja tveganja revščine pred in po socialnih transferjih v Sloveniji %, 2004

Stopnja tveganja revščine otrok pred socialnimi transferji

Stopnja tveganja revščine otrok po prejemu družinskih prejemkov

Stopnja tveganja revščine otrok

Vpliv vseh socialnih transferjev na zmanjšanje revščine otrok

Vpliv družinskih prejemkov na zmanjšanje revščine otrok

28 17 12 57% 39%

Trendi v stopnji tveganja revščine otrok v starosti od 0-15 let

Stopnja tveganja revščine otrok 0-15 let v obdobju 1997 do 2004

14,313,5

11,811,2 11,7

10,59,9

8,9

0

2

4

6

8

10

12

14

16

1997 1998 1999 2000 2001 2002 2003 2004

delež otrok 0d 0-15 let pod 60% mediane dohodka

Leto 2004 2005

Stopnja tveganja revščine otrok 11,9 11,8

Vir: 1997-2004 SURS, AGP, 2004, 2005 SURS,SILK

Stopnja tveganja revščine glede na tip gospodinjstva z otroki

Stopnja tveganja revščine

2004 2005

gospodinjstva z vzdrževanimi otroki

9,9 9,3

enostarševsko gospodinjstvo z otrokom

21,4 22,1

Gospodinjstvo z vsaj tremi otroci

16,6 15,3

Stopnja tveganja revščine glede na tip gospodinjstva z otroki, 1997-2004

0

5

10

15

20

25

30

1997 1998 1999 2000 2001 2002 2003 2004

gospodinjstva z vzdrževanimi otroki

enostarševsko gospodinjstvo z vsaj enim vzdrževanim otrokom

dva odrasla z vsaj tremi otroci

Vir: 1997-2004 SURS, AGP, 2004, 2005 SURS,SILK

Višina prejemkov na podlagi DSP in otroških dodatkov glede na strukturo družine v EUR

  1 otrok 2 otroka 3 otroci 1 otrok (DSP +OD)

2 otroka (DSP +OD)

3 otroci (DSP +OD)

samohranilka

277 341 405 394 586 790

par 426 490 554 532 713 904

Revne družine z otroki svojo materialno stisko v veliki meri premoščajo s pomočjo otroških dodatkov, saj le-ti predstavljajo skoraj polovico mesečnih prihodkov družine.

Prehrana revnih družin

34,6 36,5 44,2

65,4 63,5 55,8

0

10

20

30

40

50

60

70

da ne

Ocena ustreznosti prehrane

ustreznost prehrane zelenjava in sadje vsak dan

meso vsak drugi dan

Ali ste si v letu 2007 lahko privoščili enotedenske počitnice?

34

1415

0

5

10

1520

25

30

35

40

da ne otroci da

Dostop do računalnika in interneta

Ali imate v vaši družini dostop do interneta?

ne60%

da40%

Ali imate v vaši družini osebni računalnik?

da58%

ne42%

Segmentacija revnih družin z otroki »navidezno revnih«- skupina družin, ki zelo dobro pozna zakonsko določene

pravice do socialnih pomoči in olajšav, ki izhajajo iz njihovega statusa in jih tudi v celoti uveljavljajo. Ne prikazujejo svojega dejanskega socialnega položaja.

»resnično revnih« - predstavljajo največji del revnih družin. Zaznamuje jih ena do več oblik socialne izključenosti hkrati (poleg nizkih dohodkov ali brezposelnosti, še nizek stanovanjski standard, slabo zdravstveno stanje…).

»nevidnih revnih« – skupina družin, ki ne pozna svojih pravic, jih ne zna uveljavljati, se ne počuti zadosti revne, da bi zaprosili za pomoč ali pa se svojega položaja sramujejo.

»revnih zaposlenih« oziroma skupini, ki s svojimi dohodki presega cenzuse za dodelitev DSP, a je njihov socialni položaj ogrožen ali celo slabši od položaja upravičencev do DSP. To je najhitreje naraščajoča skupina ljudi.

Strategije reševanja revščine otrok Socialni prejemki lahko zmanjšajo neenakost, njihov vpiv pa je omejen.

Predstavljajo namreč pasivne oblike pomoči.

Načini spopadanja s problemom revščine bi morale biti zastavljene širše kot v preteklosti, v smeri zmanjševanja vseh oblik socialne izključenosti in vzpostavljanjem mehanizmov za aktivnejše vključevanje revnih družin v reševanje njihovega problema. Ogromen del populacije (tudi prejemniki DSP) ni primeren za ponovno vključitev na trg dela. Potrebno bi bilo razviti nove oblike dala - okupacijske terapije, delo s krajšim delovnim časom v socialnih podjetjih, kjer bi tako zaposlenim plačilo za delo predstavljalo stimulacijo k prejeti DSP.

Predvsem pa bi bilo potrebno vzpostaviti sistem, v katerem bi bile sistematično povezane vse službe in nevladne organizacije, ki se ukvarjajo z reševanjem revnih bi s svojim delovanjem zagotavljale celostno obravnavo socialno ogroženega primera.

Strategije reševanja revščine otrok

Potrebno bi jo bilo bolj kot sedaj graditi na izenačevanju štartnih možnosti za vse otroke: Zato bi morali zastaviti razvoj v smeri brezplačne

osnovne šole, vključno s prehrano, da bi preprečili socialno izključevanje že v najnežnejšem obdobju.

Učinkoviteje pa bi morali urediti tudi sistem štipendiranja, ki vključuje premalo otrok, saj prav dostop do šolanja še vedno predstavlja ključne faktor za izhod iz revščine.