ZBIRKA

1861 - 1918

1918 - 1941

1941 - 1945

1945 - 1954

1861 - 1918

1861 - 1918

1918 - 1941

1941 - 1945

1945 - 1954

2

1

Slovenci dobijo svojo narodno zastavo v belo-modri-rdeči barvi

leta 1848.

Pesem, posvečena novorojeni slovenski narodni zastavi.

ČITAVNICA JE NARODNA NAPRAVA, KTERE NAMEN JE DUHA BUDITI IN BISTRITI,

S PODUČIVNIM ČITANJEM ČASNIKOV IN KNJIG SLOVENSKIH PA TUDI DRUZIH NARODOV,

DUHA RAZVESELJEVATI Z ZBRANIM PETJEM IN POŠTENIMI IGRAMI,

KAKOR V GLEDALIŠČU. V ČITAVNICI SO OD ČASA DO ČASA POŠTENE VESELICE.

V NJIH SE SLIŠIJO GOVORI, KTERI UČIJO SVOJE UDE SVOJO BESEDO RABITI.

TUDI PETJE SE NE ZABI,ZATO KER JE DUŠA VESELE DRUŽBE.

NAJIMENITNEJŠI NAMEN ČITAVNICE PA JE: IZOBRAŽEVATI PREPROSTO LJUDSTVO.

(IZ GOVORA A. GRAŠIČA LETA 1864, ILIRSKA BISTRICA)

PRIJATLI! NIKDAR NE POZABIMO,DA SMO SLOVENCI IN PA SLOVANI!

NE SRAMUJMO SE TEH SLAVNIH IMEN!

BITI SLOVENSKE KERVI BODI SLOVENCEM V PONOS!

JOSIP VIDMAR, NAROD IN DOMOVINA, KOLEDARČEK DRUŽBE SV. MOHORJA 1868

PRAVI RODOLJUBI BOMO, AKO BOMO

SVOJE NARODNE PRAVICE SPOŠTOVALI

IN SVOJ MATERIN JEZIK V ČASTI IMELI TER SE

ZA NJEGOVO VELJAVO POTEGOVALI.

JOSIP VIDMAR, NAROD IN DOMOVINA, KOLEDARČEK DRUŽBE SV. MOHORJA 1868

KULTURNO-PROSVETNA DRUŠTVA

A1

Razne oblike kultuRno-pRosvetnega in dRugega dRuštvenega življenja so za časa avstRijske vladavine opRavile nepRecenljivo delo za kRepitev naRodne zavesti in dvig kultuRne Ravni slovencev. dRuštveno življenje je lahko zaživelo šele z ustavnimi spRemembami leta 1860, ki so med dRugim dovoljevale ustanavljati kultuRna dRuštva pRi vseh naRodih habsbuRškega cesarstva. pRva oblika dRuštvenega življenja so čitalnice – od 60. let 19. stoletja so bile sRedišče kultuRnega življenja in političnega boja za obstanek. naRodno zavedna inteligenca je na čitalniških pRiReditvah – bèsedah z govoRi, Recitali in zboRovskim petjem dokazovala kultuRno samobitnost in gojila naRodno zavest. pRva čitalnica na slovenskem etničnem ozemlju nastane leta 1861 v tRstu. po letu 1870 izgubijo na vitalnosti in nastajajo nove oblike naRodno buditeljskega in kultuRnega delovanja – pevska, godbena, tambuRaška, bRalna, pRosvetna, izobRaževalna in dRuga dRuštva, ki so se množila od 90. let 19. stoletja pa do pRve svetovne vojne. med vojno so v glavnem pRenehala delovati, a so se po vojni kmalu obnovila. do konca leta 1927 je fašistična italija vsa dRuštva Razpustila, dRuštveno pRemoženje pa zaplenila.

Godbeniki društva “Svoboda” iz Sv. Antona pri Kopru leta 1906.

Člani tamburaškega društva “Sloga” iz Jelšan leta 1925.

Tamburaško-pevski klub “Ilirska vila”, ustanovljen leta 1896, je deloval kot odsekIlirskega Sokola.

Tamburaški zbor društva “Venec” s Kozine.

Pevski zbor iz Materije in gasilci leta 1921.

Dramsko društvo “Istra” iz Kopra, ki je delovalo v letih 1908–1909.

Tamburaški zbor Slovenskega izobraževalnega društva iz Dekanov, ustanovljenegaleta 1902. Prosvetno društvo “Volarič” iz Čežarjev.

Hrpeljska godba iz obdobja 1921–1923.

Osnutek društvene uniforme iz Dekanov iz leta 1887.

8

6

109

75

321

4

A2

Člani telovadnega društva Orel Trnovo pri Ilirski Bistrici(1909–1914).Tržaški Sokol na Proseku leta 1910.

Sokolski dom v Ilirski Bistrici je bil dograjen leta 1912.

Ženski odsek Ilirskega Sokola iz Ilirske Bistrice, ustanovljen leta 1908. Sprva so gojili le moško telovadbo. Šele po letu 1898 so se razvili tudi ženski odseki.

Ilirski Sokol je bil ustanovljen leta 1904. Deloval je do prve svetovne vojne in bil aktiven še nekaj let po njej. Leta 1910 se je preimenoval v Sokol v Ilirski Bistrici.

Pozdrav Na zdar! (Na zdravje!) čeških Sokolov so sprejeli tudi slovenski Sokoli in kasneje še Orli.

Telovadni odsek Izobraževalnega društva “Slavnik” v Klancu okrog leta 1914.

Tudi kroj uniforme so povzeli po češkem vzoru. Med Sokoli in Orli so bile razlike le v barvi čepice in pasa.

pRvo telovadno dRuštvo na slovenskem je bilo osnovano v ljubljani leta 1863 in si je nadelo ime južni sokol po češkem vzoRu. na južnem pRimoRskem je bil pRvi sokol ustanovljen leta 1867 v iliRski bistRici (deloval je 4 leta), nato pa leta 1882 v tRstu. dRuštva je zdRuževala leta 1905 ustanovljena slovenska sokolska zveza, sama dRuštva pa so bila Razdeljena na župe. naRodno zavest so telovadna dRuštva kRepila s pRiRejanjem izletov, veselic, gledaliških in glasbenih večeRov, novost pa je bila telovadna šola. spRva niso bili politično usmeRjeni, na začetku 20. stoletja pa je pRišlo do Razkola med libeRalno in kleRikalno usmeRjenimi sokoli. tako so v okviRu kRščansko-socialnih dRuštev nastajali telovadni odseki, ki so od leta 1905 zaživeli v telovadnih dRuštvih oRel, Razdeljeni na okRožja in od leta 1909 zdRuženi v zvezi oRlov.

1 2 3

8

65

7

4

TELOVADNA DRUŠTVA

A3

Fran Venturini (1882–1952), učitelj, pevovodja in skladatelj, doma iz Boljunca. V prvih dvajsetih letih tega stoletja je veliko naredil na kulturnem polju v dolinski občini.

Kot skladatelj je ustvarjal za cerkvene, posvetne in otroške zbore.

Leta 1906 so Vilharju kot tretjemu Slovencu odkrili spomenik v Postojni.

Miroslav Vilhar (1818–1871), rojen v Planini, živel na Kalcu pri Knežaku, je bil narodni buditelj Notranjske. Njegove pesmi, ki jih je pisal in uglasbil, so bile tako priljubljene, da so ponarodele (Lipa zelenela je, Zagorski zvonovi, Po jezeru...).

Leta 1862 je Simon Jenko napisal pesem Buči morje Adrijansko, ki je postala, posebno po uglasbitvi, himna Slovencev na Primorskem in Tržaškem.

Simon Jenko (1835–1869) je objavil pesem Naprej leta 1860. Potem ko jo je Davorin Jenko uglasbil, je postala glasnica nove dobe in izraz prizadevanj Slovencev k zedinjenju. Naprej zastava slave je postala prva narodna himna Slovencev.

Čas taborskega gibanja in narodne prebuje so spremljale skladbe bratov Ipavec, zdravnikov iz Št. Jurija na Štajerskem. Vrsta njunih pesmi je postala narodna last.

Razglednice iz prve svetovne vojne so radi opremljali z Gregorčičevimi verzi.

Simon Gregorčič (1844–1906) je bil že v svojem času zelo priljubljen. Zaradi preprostega izraza in melodičnosti njegovih pesmi se ga je oprijelo ime Goriški slavček.

pesmi so vedno Razgibavale naRode, jih naRodnostno spodbujale, osveščale in spRemljale v Revolucijah teR vojnah. z domoljubno in RevolucionaRno pesmijo na ustih so ljudje oblikovali zgodovino. najbolj znana pesnika domoljubnih pesmi v dRugi polovici 19. stoletja sta bila simon jenko in simon gRegoRčič. nekateRe njune pesmi, ki so ju skladatelji tudi uglasbili, so postale tako populaRne, da so PONarODeLe.v čitalniški dobi je imelo posebno vlogo zboRovsko petje, ki je z domoljubno pesmijo kRepilo ljubezen do domovine, naRoda in slovenskega jezika. pesmi so bile naRodne in umetne. ustvaRjalnost skladateljev je bila med naRodnim pRepoRodom usmeRjena pRedvsem v poudaRjanje naRodne samobitnosti, skladbe pa so bile pRiRejene šiRšemu kRogu izvajalcev in so zato ostale žive do danes. težišče je bilo na naRodno pRebudni vsebini teksta teR melodiji, ki je pRitegovala šiRoke množice. čas naRodne pRebuje in taboRskega gibanja spRemljajo skladbe bRatov ipavec, miRoslava vilhaRja, davoRina jenka, hRabRoslava volaRiča, hajdRiha, antona foeRsteRja, antona nedveda in dRugih.

1 2 3

87

5

6

4

NARODNOBUDITELJSKA PESEM

A4

Trgovina v Podgradu, last Slavoja Jenka.Skladišče Delavsko-konsumne zadruge v Bertokih, ki je delovala od leta 1906.

Narodni dom v Pobegih, odprt januarja 1904, sedež vaških gospodarskih in kulturnih organizacij.

Narodni dom v Podgradu je bil zgrajen leta 1905. V njem so imele sedež kulturne in gospodarske organizacije.

Narodni dom v Trstu, zgrajen leta 1904, je simbol narodnega preporoda tržaških in istrskih Slovencev. V njem so imele

prostore politične, gospodarske in kulturno-prosvetne organizacije.

začetki zadRužnega hRanilništva in posojilništva so povezani s taboRskim gibanjem. voditelji naRodnega pRepoRoda so se zavedali, da ni mogoče pRiti do naRodne in kultuRne osamosvojitve bRez tRdnih gospodaRskih temeljev. za gospodaRsko osamosvojitev slovencev in hRvatov na tRžaškem in v istRi so si pRizadevala politična dRuštva in stRanke, med temi najbolj dRuštvo edinost. na njegovo pobudo so ustanavljali nabavno-pRodajne in dRuge zadRuge, konsumna dRuštva in denaRne ustanove. spodbudo za ustanavljanje posojilnic in hRanilnic je dala avstRija že leta 1883. slovenska kmetijska posest se je zaRadi pRezadolženosti vedno bolj kRčila, zato je bilo potRebno ustanoviti slovenske denaRne zavode, ki so postopno izboljševali ekonomski položaj kmeta. leta 1884 je bila ustanovljena posojilnica in hRanilnica v kopRu, od konca 19. stoletja pa so te nastajale še na podeželju.

1 2

54

3

ZADRUŽNE ORGANIZACIJE

A5

Politično društvo Edinost (1874–1928) je odigralo pomembno vlogo pri narodni

prebuji Slovencev na Tržaškem in v Istri. Njegov ustanovitelj in dolgoletni

predsednik je bil Ivan Nabergoj. Dve leti kasneje je začelo izhajati tudi istoimensko

glasilo.

Leta 1902 je bilo v Pazinu ustanovljeno Politično društvo za Hrvate in Slovence v Istri z nalogo, da budi narodno zavest in brani narodove pravice na vseh področjih javnega življenja. Njegovo glasilo je postala Naša sloga.

Pivški tabor je bil 9. maja 1869 pri Vilharjevem gradu Kalc. Udeležilo se ga je 8-9 tisoč ljudi.

Tabor v Kubedu 7. avgusta 1870 je prebudil

istrske Slovence iz političnega mrtvila.

Udeležili so se ga tudi istrski Hrvatje, skupno

od 4 do 5 tisoč ljudi.

85

1

2

Narodna delavska organizacija (NDO) je bila ustanovljena leta 1907 v krogu Političnega društva

Edinost. Njen socialni program je temeljil na nacionalni osnovi.

Glasilo Jugoslovanske socialdemokrat-ske stranke, ustanovljene v Ljubljani leta 1896, nekaj časa pa je bil njen sedež tudi v Trstu.

Letak glasila Rdeči prapor za 1. maj 1899.

1210 11

Delavsko podporno društvo (prvotni naziv Slavjansko podporno društvo) je bilo

ustanovljeno leta 1879.

Pobudnik in organizator

taborov v Dolini in Brezovici priMateriji je bilo

Politično društvo Edinost.

3 4

76 9

leta 1867 je avstRija dobila novo ustavo z vRsto libeRalnih zakonov, med kateRimi sta za slovence najbolj pomembna tista o pRavici zdRuževanja in o ustanavljanju dRuštev. tako so se pojavile ideje o potRebi oRganiziRanja zboRovanj, ki so po češkem vzoRu dobila ime “taboR”. na taboRih so bile poudaRjene politične, socialne in naRodnostne zahteve. pRvi taboR na slovenskem je bil leta 1868, na južnem pRimoRskem pa so bili taboRi na kalcu pRi knežaku (1869), v kubedu (1870), dolini (1878) in bRezovici pRi mateRiji (1883). vse taboRe je pRežemal naRodni pRogRam, oblikovan v letu 1848. ideja zedinjene slovenije in enakopRavnosti naRodov je dosegla v tem času višek in je zdRuževala pRipadnike vseh slojev.pomembno naRodnopRebudno delo so opRavljala tudi politična dRuštva, ki so se odločno zavzemala za naRodnostne pRavice, ustanavljanje slovenskih šol, ekonomsko samostojnost in jezikovno enakopRavnost. pRve koRenine segajo v leto 1848, ko je bilo pRvič omogočeno svobodno zdRuževanje in zboRovanje, po letu 1870 pa so začela nastajati nova naRodna oz. politična dRuštva. pRedhodnice so bile čitalnice, siceR na videz pRosvetna dRuštva, ki pa so v začetku delovale izRazito politično.13

POLITIČNO GIBANJE

A6

1VJEKOSLAV SPINČIĆ (1848–1933), profesor, doma iz okolice Kastva, vodja političnih društev, poslanec v istrskem deželnem in v državnem zboru.

2 MATKO MANDIĆ (1849–1915), profesor, doma iz okolice Kastva, vodja tržaških narodnih organizacij, poslanec v deželnem in v državnem zboru.

3MATKO LAGINJA (1852–1930), doktor prava, doma iz Klane, poslanec v istrskem deželnem in državnem zboru na Dunaju.

4 OTOKAR RYBAŘ (1865–1927), doktor prava, doma iz Trsta, poslanec v državnem zboru.

5 FRANJO RAVNIK (1832–1883), duhovnik, doma z Gorenjske, narodni buditelj, poslanec v deželnem zboru.

6 SLAVOJ JENKO (1852–1907), trgovec, doma iz Ilirske Bistrice, organizator in vodja kulturnega in gospodarskega življenja v Podgradu, poslanec v istrskem deželnem zboru.

7JOSIP KOMPARE (1858–1925), duhovnik, doma iz Krepelj na Krasu, poslanec v istrskem deželnem zboru.

8JOSIP VALENTIČ (1863–1919), učitelj, doma iz Čežarjev, poslanec v istrskem deželnem zboru.

1 2 3 4

5 6 7 8

SLOVANSKI POSLANCI V ISTRSKEM DEŽELNEM ZBORU

A7

1918 - 1041

1861 - 1918

1918 - 1941

1941 - 1945

1945 - 1954

Razglednice, s katerimi so Italijani med prvo svetovno vojno propagirali priključitev Slovenskega primorja in Istre k Italiji.Reke, ki se stekajo v Jadran, določajo mejo Italije.

Pripadnost ozemlja k Italiji so dokazovali z naseljenostjo Italijanov, ki bi se tako združili v državo z enim narodom in eno vero.

21

3

PROPAGANDNE RAZGLEDNICE

B1

Dopisnica s pesmijo Iga Grudna.

Pesem Franceta Bevka, objavljena v reviji Dom in svet leta 1919.

V Sloveniji in na Hrvaškem so organizirali žalne manifestacije. Dopisnica, na kateri je Hinko Smrekar upodobil trpljenje Slovencev, ki so ostali pod Italijo.

5. januarja 1921 je Rapalska pogodba stopila v veljavo. V Kopru so dogodek proslavili 3. aprila.

Obljube guvernerja Julijske krajine, da bo Italija ščitila slovensko manjšino v njihovi novi državi.Spomenica, ki jo je mesto Piran izročilo guvernerju leta 1919.

General Petitti di Roreto, guverner Julijske krajine, govori v Piranu 5. novembra 1918.

Izkrcanje italijanske vojske v Kopru 4. novembra 1918.

Telovadni odsek Izobraževalnega društva “Slavnik” v Klancu okrog leta 1914.La sezione ginnastica del Circolo culturale “Slavnik” di Klanec attorno al 1914.Pirančani v pričakovanju italijanske vojske.

s podpisom tajnega londonskega pakta leta 1915, ki je bil pogoj za vstop italije v vojno na stRani sil antante, si je italija zagotovila ozemlje pRimoRske in istRe. novembRa 1918 je italijanska vojska zasedla te kRaje. do sRede leta 1919 je julijsko kRajino, kot so poimenovali novopRiključeno ozemlje, upRavljala vojaška upRava s sedežem v tRstu, nato je bil ustanovljen geneRalni civilni komisaRiat na zasedenem ozemlju. s podpisom pogodbe med italijo in takRatno dRžavo sRbov, hRvatov in slovencev v mestu Rapallo novembRa 1920 je bilo ozemlje dokončno pRiključeno k italiji skupaj s 600 000 slovencev in hRvatov.

1 2

8 97

54

6

3

PRIHOD ITALIJANSKE VOJSKE

B2

italijanske pRedfašistične stRanke so z Resolucijo v paRlamentu jamčile, da bodo nacionalne manjšine lahko gojile svoj jezik, kultuRo in veRo. z nastopom fašistične vlade pa se je to v temelju spRemenilo, saj je bil že obstoj nacionalnih manjšin nezdRužljiv s fašistično doktRino. fašistična RaznaRodovalna politika je slonela na zanikanju obstoja dRugih naRodnosti v mejah italije, saj so te bile umetno ustvaRjene po kRivdi bivših tujih vlad. tako je z zakonitimi sRedstvi zbRisala zunanji videz obstoja nacionalne manjšine. Razteptan je bil vodilni RazRed manjšine, to je sRednji sloj z inteligenco. izjema je bila le duhovščina, ki se je odtlej zdela edina Resna oviRa za asimilacijo. leta 1931 so začeli izvajati še kolonizacijo, ki naj bi dokončno izpeljala italijanizacijo. izkoRistili so Revščino slovanskih kmetov in jih spRavili na boben.RaznaRodovalno politiko je fašistična italija izvajala pReko tiska, šole, socialnih ustanov, sindikata in političnih oRganizacij.

2

5 6 7 8

4

1 3 Naslovna stran knjižice Francesca Babudra.

Že novembra 1918 je izšel ukaz »o sumljivih in nevarnih osebah«. Še pod vojaško upravo je bilo tako interniranih na Sardinijo in v druge kraje okrog tisoč oseb iz Julijske krajine, med njimi voditelji strank, učitelji, odvetniki in duhovniki.

Fašistični plakat, ki prepoveduje uporabo slovanskega govora v javnosti.

Razpuščena 30. septembra 1927.

Oktobra 1923 je tržaški prefekt izdal ukaz, da morajo izhajati časopisi tudi v italijanskem prevodu.

Ilirska Bistrica – železniška postaja. Po združitvi trnovske in bistriške občine konec leta 1927 je postala Villa del Nevoso. Ukinjeno septembra 1928.

Razpuščena 11. septembra 1927.

POITALIJANČEVANJE

B3

1 2

5

7 8

34

6

Januarja 1926 je izšel zakon o poitalijančevanju priimkov ali, kot je v zakonu zapisano, o vrnitvi priimka v prvotno obliko. Marca 1929 je bil sprejet še zakon o zamenjavi osebnih imen, od julija 1939 pa je bilo prepovedano dajati otrokom tuja imena.

Prva stran seznama priimkov, ki jih je bilo treba poitalijančiti. V zadnji rubriki je zapisano, kdaj je priimek izgubil italijansko obliko.

Izseljenci čakajo v Trstu na

ladjo za New York. Prizor na sliki je iz časa

pred prvo svetovno vojno.

Ostro kritiko fašistične raznarodovalne politike in informacije so prinašali le emigrantski časopisi.

Za izvedbo projekta kolonizacije je bil

ustanovljen leta 1931 Zavod za agrarni

preporod treh Benečij. V letih 1929–1934

je huda gospodarska kriza pahnila kmete v revščino. V postopno

likvidacijo pa so šle tudi posamezne zadruge,

posojilnice in hranilnice, ki so prej reševala imetja.

Obubožani kmetje so odhajali v tujino s trebuhom za kruhom, njihove kmetije pa so

pokupili italijanski priseljenci.

Materinski dom v Ilirski Bistrici.Asimilacijo so izvajale tudi skrbstvene ustanove Opera Nazionale Maternità ed Infanzia, Lega Nazionale in njena naslednica ONAIR ter Ente Opere Assistenziali.

B4

ŠOLSTVO

Politična in predvojaška vzgoja

fašistična stRanka je v svoje oRganizacije vključevala tUDI OtrOKe. OPERA NAZIONALE BALILLA (ONB) je bila kultuRno-RekReacijska ustanova z nalogo, da vsadi v otRoke čut discipline, s špoRtom kRepi fizično kondicijo, s pRedvojaško vzgojo pa vceplja militaRističnega duha. otRoke je delila po spolu in staRosti. osnovnošolci od 6. do 14. leta so bili fantje balilla, deklice pa male italijanke. od 14. do 18. leta so bili fantje avantgaRdisti, dekleta pa mlade italijanke. sRedi 30. let se je ONB pReimenovala v GIL (GIOVENTÙ ITALIANA DEL LITTORIO) in v oRganizacijo so bili spRejeti še pRedšolski otRoci, ki so postali otRoci volkulje. tako se je izvajala nasilna fašizacija otRok. včlanili so jih avtomatično ob vpisu v šolo. nosili so unifoRme. slovenskim otRokom so oblasti delile unifoRme zastonj, saj so pRičakovale, da jih staRši ne bodo kupili. mnogi so unifoRmo odklonili, čepRav je bil izvajan močan pRitisk na starŠe IN OtrOKe.

Otrok volkulje – najmlajši pripadnik organizacije GIL (Gioventù Italiana del Littorio). Balilla – pripadnik organizacije GIL.

Mala Italijanka. Ženske organizacije so postale

del ONB leta 1929.Balilla mušketir. Organizirani so bili leta 1932 in so vključevali

osnovnošolce od 11. do 14. leta starosti.

Strunjan, 1930 – učenci 2. razreda kot male Italijanke in balille.

Sežana, 30. leta. Na večjih dogodkih so morali biti prisotni tudi šolarji v svojih uniformah.

Organizacija moške mladine je bila vojaška. Fantje in mladeniči so dobili

predvojaško knjižico in so se morali obvezno udeleževati

predvojaške vzgoje.

Samostanska šola v Trnovem, 1936 – male Italijanke telovadijo.

1 2 3 4

5 76

B5

Do 1918

v slovenski istRi so se ljudske šole odpiRale od leta 1819, na bistRiškem pa od leta 1814 napRej. v začetku je bil pouk v nemščini in slovenščini. leta 1849 je izšel odlok, ki je določal mateRinščino kot učni jezik, leta 1867 pa je temeljni dRžavni zakon jasno določil mateRni jezik za učni jezik v javnih ljudskih šolah. istRski deželni zboR je spRejel svoj zakon, po kateRem je učni jezik določal pokRajinski šolski svet. tako so pRi ustanavljanju in delovanju šol teR uvajanju mateRnega kot učnega jezika naleteli istRski slovenci na zagRizen odpoR italijanskih iRedentistov, ki so odločali v deželnem zboRu.v slovenski istRi, bRkinih in na iliRskobistRiškem območju je v šolskem letu 1914/1915 delovalo okRog 50 osnovnih šol.

Slovenski učitelji v Koprskem okraju leta 1912.

Učenci šole v Brezovici z učiteljem Ludvikom Žerjavom.

Otvoritev šole v Truškah leta 1905.

Učenci dekanske šole leta 1907 in učitelji Ivan Kuret, Helena Prešeren in Katarina Kuret.

Učitelja Fran Jereb in Alojzij Bunc, med njima pa osapski dekan Josip Kompare, deželni poslanec, zelo zaslužen za razvoj šol in kulturnih društev v slovenski Istri.

Hrpelje okoli leta 1910. Šolarji in učitelj Štefan Šiškovič.

1

4

3

6

2

5

B6

1919–1943

po končani pRvi svetovni vojni so vse šole, ki so zaRadi vojnih RazmeR delovale okRnjeno, nadaljevale z Rednim šolskim delom v statusu, ki so si ga pRidobile v avstRo-ogRski. 1. oktobRa 1923 je bila spRejeta gentilejeva šolska RefoRma, ki je postopno odpRavila slovenščino v vseh slovenskih šolah. s tem se je začel jezikovni genocid, bRez pRimeRe v takRatni evRopi, in kalvaRija pRimoRskih učiteljev – odpuščanje, pRemeščanje in pRisilne upokojitve. slovenske otRoke so poslej poučevali italijanski učitelji, ponekod tudi slovenski učitelji, vendaR v italijanskem jeziku.

Tretješolci nižje srednje šole v Ilirski Bistrici, ustanovljene leta 1939.

Petošolke dekliške samostanske šole v Ilirski Bistrici leta 1936.

Giovanni Gentile, prosvetni minister v italijanski vladi in avtor šolske reforme.

Dekani, 1921– šolarji in učitelj Bogumil Medvešček.

Z denarno nagrado so spodbujali učenje italijanskega jezika.

67

5

321

4

Koprski karabinjerji predlagajo

premestitev učiteljice

Furlanove,»ker je

slovenskega porekla in zato

sumljiva«.

B7

Lega Nazionale

Društvo sv. Cirila in Metoda

LEGA NAZIONALE (naRodna zveza) je bila ustanovljena leta 1891 kot naslednica ukinjene leta 1886 ustanovljene PRO PATRIA-E z namenom, da goji italijanski jezik in kultuRo v naRodnostno mešanih kRajih pReko šol, vRtcev, potujočih knjižnic itd. ponekod je ob slovenski ustanovila še italijansko šolo ali pa italijanski oddelek, dRugod je vpeljala le italijanščino kot dRugi jezik. leta 1914 je imela na celotnem območju delovanja 76 osnovnih šol in vRtcev.ustanove naRodne zveze so bile potujčevalnice za slovenske in hRvaške otRoke. še posebej je to pRišlo do izRaza v času fašizma, ko so dobile dodatno nalogo –

poitalijančiti novo pRiključene kRaje. 1 2V Krkavčah so šolo odprli leta 1906.

v Razvoju slovenskega šolstva ima velike zasluge dRuštvo sv. ciRila in metoda, ustanovljeno v ljubljani leta 1886. glavni namen dRuštva je bil naRodnoobRambni. dRuštvo je skRbelo za ustanavljanje in vzdRževanje zasebnih šol in vRtcev v tistih kRajih, ki so bili najbolj izpostavljeni nemški ali italijanski asimilaciji. osem let kasneje se je ustanovilo še dRuštvo sv. ciRila in metoda za istRo, ki je v slovenski istRi odpRloštiRi šole (Rakitovec, kopeR, lucija, sv. baRbaRa).

V Luciji sta bili dve šoli – slovenska ciril-metodova in italijanska.

Ciril-metodova šola v Trstu pri Sv. Jakobu. V Trstu sta pred prvo svetovno vojno delovali dve CM šoli.

Leta 1930 je bila ukinjena še zadnja slovenska šola – zasebna CM šola v Trstu. Na fotografiji je učiteljski zbor pred razpustitvijo.

Propagandni razglednici Društva sv. Cirila in Metoda.1 2

5

3 4

B8

CERKEV

Lokev – Dobri pastir. Kristus rešuje ovco, slovenski narod. V ozadju gorijo brkinske vasi. Simbol terorja so čelada in tri volkulje.

V času med obema vojnama in vojno je slikar Tone Kralj poslikal več

primorskih cerkva.V verskih prilikah je simbolično prikazal trpljenje Primorcev pod

fašizmom in z raznimi simboli kot so nacionalne barve, Mussolinijev obraz

idr. nakazal dobre in slabe sile.

Samostanska šola šolskih sester de Notre Dame v Ilirski Bistrici je odigrala posebno vlogo, saj so sestre poučevale učenke in gojenke internata naskrivaj tudi v slovenskem jeziku.

Konkordat, uvod in 22. člen, ki je prizadel narodne manjšine. Leta 1929 sta Vatikan in italijanska država podpisala v Lateranu pakt in konkordat. Po podpisu konkordata se je položaj duhovščine v Julijski krajini poslabšal.

Slivje – prilika iz življenja škofa Martina. Škof Martin rešuje reveže – slovenski narod pred nasiljem fašistične politike.

Gojenke internata samostanske šole leta 1939. Med njimi je veliko kasnejših partizanskih učiteljic.

1

7

5

2

8

po Razpustu dRuštev, straNK IN UstaNOv tIsKa je bila duhovščina, ki je skoRaj v celoti ostala na svojem mestu, tista, ki je zapolnila pRaznino, nastalo po pReganjanju in emigRaciji politikov in učiteljev. oRganiziRana je bila v zboRu svečenikov sv. pavla. oRganizacije kot maRijina dRužba so postali sedeži vzgojnega IN PrOsvetNeGa DeLa. zboRovsko petje se je omejilo na ceRkvene pevske zboRe, ki so gojili tudi posvetno pesem. opRavili so levji delež pRi učenju mateRnega jezika, ki so ga poučevali v okviRu veRouka. fašistične OBLastI sO se ZaveDaLe vloge duhovnikov in videle v njihovem delovanju zadnjo oviRo za asimilacijo manjšine. že v dobi okupacijskega Režima so vRsto domačih duhovnikov zamenjali z vojnimi kuRati. kasneje so kRajevne oblasti načRtno izvajale kampanjo pRoti posameznim duhovnikom in zahtevali zamenjavo. po letu 1930 so jih oblasti začele še kazensko pReganjati.tudi med vojno so pRimoRski duhovniki stali svojemu ljudstvu ob stRani. velik del jih je podpiRaloN a r O D N O O s v O B O D I L N O gibanje, več od njih pa tudi aktivno sodelovalo v njem.

Lokev – Kristus kralj. Kristus je sodnik. Med dobre je uvrstil slovenski narod, ki trpi pod fašizmom, med slabe pa Mussolinija, predstavnika arijske rase in krivoprisežnika.

Hrpelje, 1934. Pevci cerkvenega pevskega zbora.

Lokev – Sejalec. Kristus seje podnevi dobro seme, ponoči pa drugi sejalec z obrazom Gabriela D’Annunzia ljuljko. V ozadju se nad vasema Lokev in Prelože zgrinjajo črni oblaki.

Mladina iz Slivja in Markovščine s slivarskim župnikom Viktorjem Bercetom na izletu na Slavniku.

3

9

4

6

10

Zbor svečenikov sv. Pavla , ustanovljen leta 1899, je združeval slovenske in hrvaške

duhovnike. Od začetka dvajsetih let je opravljal nalogo narodno-obrambnega dela

na socialnem in kulturnem področju.

B9

ŽIVLJENJE MED VOJNAMA

Koper – sušenje ribiških mrež.

Gradnja ceste na Valeti pri Portorožu.

Ženici z Brega – Brščici peljeta mleko v Trst.

Železniška postaja v Žusterni pri Kopru. Leta 1935 je bila ukinjena Parenzana, železniška proga Trst–Poreč, zgrajena leta 1902.

Od leta 1926 je imela tržaška družba Società italiana servizi aerei v Bernardinu bazo za hidroplane, ki so vozili turiste na progi Trst–Benetke –Torino.

Med Piranom in Lucijo je v letih 1912–1953 vozil tramvaj.

Iz obdobja, ko je Italija osvajala Etiopijo.

Piran – kmetje prodajajo svoje pridelke.

Načrt za bonifikacijo nekdanjih koprskih solin. Študijo je izdelal Istituto Federale di Credito per il Risorgimento delle Venezie leta 1927.

3

6

2

5

8 9

7

1

4Gradnja čistilne naprave pri Cepkih.

Leta 1934 je bil v okviru javnih del, ki so blažila gospodarsko krizo, zgrajen Istrski vodovod. Zajetje vode na izviru Rižane pri Zvročku ob cerkvi Sv. Marije Snežne.

Galerija pri Kortinah.12

11

10

B10

FAŠISTIČNA STRANKA

fašizem je bil Rojen takoj po pRvi svetovni vojni, najpRej kot bojevniško gibanje, novembRa 1921pa je bila ustanovljena stRanka – PARTITO NAZIONALE FASCISTA (PNF). vodja stRanke benito mussolini je 22. oktobRa 1922 nasilno pRevzel oblast s pohodom na Rim, vendaR mu je mandat izRočil kRalj in je dobil zaupnico od stRank. v pRvi fazi do leta 1925 je kazalo, da bo samo RestavRiRal ustavno avtoRitaRno dRžavo. od 3. januaRja 1925 pa je dRžava pRehajala v totalitaRni Režim. v letih 1925–1929 so bile postopno ukinjene vse demokRatične institucije. na dRužbeno-socialnem podRočju je fašizem uvedel sodelovanje med delodajalci in delavci v koRist pRvih in to leta 1927 uzakonil v ustavi dela. po letu 1929 se je PNF pRaktično spojila z dRžavo. mussolini je postal edini vodja – duce.

Januarja 1923 je bila ustanovljena MVSN – fašistična policija, v katero so se preobrazile fašistične škvadre. Koprska fašistična centurija na železniški postaji.

Casa del fascio v Ilirski Bistrici, nekdanji Sokolski dom.

321

Fašistična prireditev na Bistriškem.Fašistična prireditev v Sežani v tridesetih letih. Mussolini pregleduje enote v Koritnicah oktobra 1940.654

B11

FAŠISTIČNO NASILJE

13. julija 1920 so škvadristi pod vodstvom Francesca Giunte zažgali Narodni dom v Trstu, glavni sedež gospodarske in kulturne dejavnosti Slovencev na Tržaškem.

Volišču v Knežaku. Leto 1921 je v zgodovini tega območja zapisano zaradi fašističnega nasilja na dan volitev v italijanski parlament 15. maja, ki je pripeljalo do spopadov in smrtnih žrtev na obeh straneh.Edinost, 12. april 1921.

Razdejana notranjost slovenske šole.Uničeni prostori delavskega lista Il Lavoratore.

Glasovnici na volitvah leta 1921.

3 4

7 8

2

6

1

5

V Marezigah so se 15. maja 1921 domačini spontano uprli fašističnim nasilnežem. Napadli so jih s kamenjem in tri fašiste ubili.

Križpot, maj 1921. Fašisti so se maščevali za odpor volilcev.

Februarja 1923 so sodili upornim marežganskim kmetom in 8 fašistom. Fašiste so oprostili, osem Marežganov pa je bilo obsojenih na zaporne kazni od 4 let do 8 mesecev.

11109

fašizem si je izboRil vzpon na oblast z nasiljem. svoj pohod je v julijski kRajini začel s požigom naRodnega doma v tRstu, sedeža slovenskih oRganizacij. največjega sovRažnika je videl v delavski stRanki in slovensko-hRvaškem nacionalnem gibanju. zato so fašistične čete, ki jih je v tRstu ustanovil in vodil fRancesco giunta, napadale in požigale sedeže slovanskih in delavskih oRganizacij, kultuRne domove, knjižnice, telovadnice, tiskaRne.fašistično nasilje se je stopnjevalo v času pRed in med volitvami. paRlamentaRne volitve leta 1921 so bile najbolj kRvave, saj so se ljudje spontano upRli nasilju fašističnih ŠKvaDer.

B12

PROTIFAŠISTIČNO GIBANJE

Komunistična stranka

Članska izkaznica iz leta 1925.

Pinko Tomažič, organizator in vodilna osebnost komunističnega gibanja v letih 1937–1940. Decembra 1941 je bil obsojen na smrt in ustreljen na Opčinah.

Stara Gabrovica pred prvo svetovno vojno.Med vojnama je bila vasica center protifašističnega gibanja, med vojno pa prava partizanska prestolnica do njenega požiga maja 1944. Tu so komunisti pod vodstvom Kolariča leta 1932

organizirali ciklostilno tehniko »Žena«, ki je natisnila eno številko Kmetskega glasu.

Srečanje mladincev na Trstelju leta 1937. Med njimi je tudi Tomažič.

Članska izkaznica iz leta 1925.

Internacionala, himna mednarodnega delavskega gibanja. Verze je napisal leta 1871 E. Pottier, uglasbil pa jo je A. Degeyter 17 let kasneje.

1

10

6

11

2

5

INTERNACIONALA(DELAVSKA HIMNA)

Vstanite sužnji iz prokletstva,prezirani od vseh gospod!

Zdaj stara pravda, pravda sveta,nas kliče v boj od vsepovsod.

Ves svet nasilja razrušimodo osnovanja, – a potem

mi naš, mi novi svet zgradimo;svet bratstva in svobode vseh.

In to naj bo poslednjiodločilni naš boj –za Internacionalosleherni trdno stoj!

Nikdo ne da nam odrešenjane carji, kralji in ne bog:osvoboditev iz trpljenja,je delo naših lastnih rok!Uničimo z roko’ smelo

ta jarem, ki nas vse tišči! –Zdaj kujte bratje, kujte smeločloveštvu lepše, srečne dni !

In to naj bo poslednjiodločilni naš boj –za Internacionalosleherni trdno stoj!

Trpinom zemlja nam na vekepo stari pravdi spada vsa...

Hajd’ v boj vsi s praporom razvitim;naj stara pravda obvelja!Ko vse lenuhe, parazite,

trinoge vse, sred’ slug in psovraznesemo mi z bliskom, gromom,

ne bo več solz in ne okov.In to naj bo poslednji

odločilni naš boj –za Internacionalosleherni trdno stoj!

(Iz Komunističnega koledarja za leto 1922)

Natale Kolarič, r. 1908 v Sv. Barbari, emisar CK KSI. V začetku 30. let je organiziral partijsko mrežo v slovenski Istri in jo razširil do Ilirske Bistrice in Goriške. Leta 1933 je bil obsojen na 12 let zapora. Septembra 1944 so ga Nemci ustrelili kot talca.

Tržaški mladinci, pevci društva Sv. Jakob, na izletu ob Soči leta 1938.Plamen – glasilo slovenskih tržaških mladincev.

Kmetski glas, glasilo Združene kmetske obrambe, je zanimiva komunistična izdaja v slovenskem jeziku v tistem času, ki je z razrednega stališča pisala o organiziranju kmetov v povezavi s proletariatom in o boju za socialne in narodne pravice.

Letak italijanske sekcije mednarodne Rdeče pomoči.

Članska izkaznica mednarodne Rdeče pomoči, ki je skrbela za pomoč družinam preganjanih.

Delo – slovensko glasilo KS v Julijski krajini. Izhajalo je v letih 1921–1926, do ukinitve stranke. Po letu 1926 je izhajalo v ilegali, najprej na Goriškem, nato kot skupno glasilo KSI in KSJ v tujini. V 30. letih je izhajalo tudi lokalno Delo.

7

12 1413

8 9

3

4

v julijski kRajini je fašizem naletel na splošen odpoR, ki je nastal pRedvsem iz nacionalnih nagibov. odpoR je bil spontan in oRganiziRan teR celo oboRožen, edinstven v evRopi v tistem času.januaRja 1921 je bila ustanovljena komunistična stRanka italije (ksi), v kateRo so se vključili tudi slovenski komunisti iz julijske kRajine. v svoji zastavi je nosila paRolo dRužbenega Prevrata IN sOcIaLNe emancipacije. leta 1926 je bila pRepovedana in poslej je DeLOvaLa v ILeGaLI. vODstvO je bilo v paRizu, zvezo s teRenom pa so vzdRževali emisaRji. oRganizacija se je stalno obnavljala, saj so večkRatne množične aRetacije hRomile njeno dejavnost.politika ks se je spReminjala pRedvsem v odnosu do dveh vseBIN: DO NacIONaLNeGa vpRašanja in do sodelovanja z oRganizacijo tigR. v pRvem obdobju je zanikala obstoj nacionalnega vpRašanja, apRila 1934 pa je s podpisom izjave komunističnih stRank italije, avstRije in jugoslavije PrIZNaLa PravIcO DO samoodločbe in odcepitve manjšine. sodelovanje s tigRovci je popolnoma odklanjala zaRadi njihovih teRoRističnih metod in vezanja na kRaljevino jugoslavijo. decembRa 1935 pa je z njimi podpisala spoRazum. tako je bila vzpostavljena šiRša ljudska fRonta, kateRe naloga je bil boj pRoti nacifašizmu.nova faza v komunističnem gibanju se je začela leta 1937, ko se je iz emigRacije vRnil pinko tomažič. skupaj z alojzem budinom je osnoval pokRajinsko vodstvo in RazpRedel oRganizacijsko mRežo do tolmina in postojne. povezani so bili s ks slovenije. pRipRavljali so se na oboRoženo vstajo, do kateRe bi pRišlo v pRimeRu spopada med italijo in jugoslavijo in ki naj bi edina pRipeljala do zdRužitve sLOveNcev.

B13

Organizaciji Borba in TIGR

Tržaški mladinci na izletu v Povirju leta 1928. Med njimi Marušič, Bidovec in Miloš.

Ratečevo Brdo, 1937 – sestanek pripadnikov TIGR iz okoliških krajev.

Prva številka glasila organizacije. Izhajalo je mesečno in pod tem imenom približno leto dni.

Vodje tajne organizacije Borba, obsojeni na smrt in ustreljeni 6. septembra 1930:Ferdo Bidovec, Franjo Marušič, Alojz Vadnjal in Zvonimir Miloš.

Viktor Bobek in Marija Urbančič, člana TIGR iz Ilirske Bistrice. Bobek je bil do leta 1932 med vodilnimi komunisti na tem območju. Nato je organiziral in vodil organizacijo TIGR na Ilirskobistriškem. Na drugem tržaškem procesu je bil obsojen na smrt in ustreljen.

Albert Rejec, politični vodja TIGR-a.

Danilo Zelen, vojaški vodja TIGR, padel v boju z italijansko patruljo 13. maja 1941 na Mali gori.

Tržaški mladinci na izletu v Tomaju leta 1929. To je bila še edina možna oblika združevanja, ki pa je dobila politično vsebino.

Letak organizacije Borba iz leta 1929.

Po letu 1929 se je glasilo imenovalo Svoboda, po letu 1935 pa Ljudska fronta. Ves čas ga je urejal Albert Rejec, najprej na

Goriškem, potem v Ljubljani, kjer je bilo tudi tiskano.

10

7

4

9

6

3

8

5

1 2

TIGR (okRajšava za tRst-goRica-istRa-Reka) je bila mladinska naRodno-RevolucionaRna oRganizacija libeRalne in katoliške smeRi s paRolo iRedentizma. po Razpustu mladinskih dRuštev v tRstu in goRici so se septembRa 1927 sestali njihovi voditelji na nanosu in ustanovili ilegalno oRganizacijo tigR – dali so idejo in nakazali oRganiziRanost. istočasno so najbolj Radikalni mladinci v tRstu spontano ustanovili tajno oRganizacijo BORBA, ki si je zadala za nalogo bRezkompRomisni boj pRoti fašizmu in njegovim RaznaRodovalnim ustanovam. posnemali so metode fašističnih škvadeR teR izvedli 99 teRoRističnih napadov. z aRetacijami leta 1930 in s pRvim tRžaškim pRocesom se je končalo tRžaško obdobje delovanja. po letu 1932 se je delovanje pReneslo na južnopRimoRsko območje . tigR je delno spRemenil vsebino in način delovanja. navezal je stike s komunisti in skupaj z njimi deloval v ljudski fRonti. tigRovci so bili podRejeni vodstvu v sloveniji, kamoR se je umaknilo pRed pReganjanjem.

B14

PREGANJANJE

Konfinacija

Policijske kazni so delili že za malenkostna dejanja. Tako so se fantje iz Čežarjev ob odhodu k vojakom leta 1937 slikali v pozdravu z dvignjeno pestjo. Kazen – 2 meseca zapora in leto dni nadzorstva.

Otok Ponza – eden od italijanskih otokov, kamor so konfinirali politične nasprotnike.

Konfinirani na otoku Ustica leta 1927. Med njimi je istrski komunist Rudolf Bernetič.

Članki iz glasila Zveze jugoslovanskih emigrantov iz Julijske krajine »Istra«.

Tremiti – politični konfiniranci pod obzidjem. Konfinacija pomeni nasilno bivanje v tujem kraju, pod policijskim nadzorstvom in z omejeno svobodo gibanja.

Skupina konfinirancev na otoku Ventotene.

8

5

7

2

6

34

1

po četRtem atentatu na mussolinija leta 1926 je fašistična vlada dopolnila ustavo z dRastičnimi ukRepi – z zakoni za zaščito dRžave. tako je odpRla dobo pRavnega teRoRja – ustanovljeno je bilo posebno sodišče za zaščito dRžave, uvedena smRtna kazen in policijske kazni: svaRilo (izRekala ga je policija), opomin in konfinacija (izRekali so jih na pRefektuRi).

B15

POLITIČNO PREGANJANJE

Zapori

Prva žrtev iz Julijske krajine, ki jo je Posebno sodišče obsodilo na smrt, je bil Vladimir Gortan, član istrske veje Borbe.

Koprski zapori, zgrajeni v času Avstrije, so bili preiskovalni zapori. V času fašizma so bili vedno napolnjeni s protifašisti slovenske, hrvaške in italijanske narodnosti. Porušeni so bili po drugi svetovni vojni.

Ženski zapori v Volterri.

Jetniško poslopje v Portolongoneju na Elbi.

1 5

6

2

posebno fašistično sodišče je pRaviloma sodilo v Rimu v zloglasni auli iv. v letih od 1927–1943 je bilo pRoti slovencem in hRvatom v julijski kRajini izpeljanih 131 pRocesov (od skupno 978 pRocesov), na kateRih je bilo obtoženih 544 oseb (od skupno 4596 oseb). izRečeno je bilo 42 smRtnih kazni, od teh 33 slovencem in hRvatom.

Pismo Tereze Čehovin, ki ga je napisala v tolažbo sojetnicam v zaporih v Fraschettiju za veliko noč leta 1943. Pesmi, ki ju je Pinko Tomažič napisal v zaporu.

Ječa v Forte Urbano pri Castelfrancu. Tu so prestajali kazen obsojenci drugega tržaškega procesa. Ventotene – jetniško poslopje.

7 8

3 4

B16

posebno sodišče se je v času svojega delovanja dvakRat pReselilo v tRst, kaR je bilo zanesljivo znamenje, da bodo padle smRtne kazni. neposReden povod za pRvi tRžaški pRoces je bil napad na uRedništvo tRžaškega fašističnega časopisa IL POPOLO DI TRIESTE febRuaRja 1930. obtožnica je bila sestavljena pRoti 87 osebam, vendaR so jih pRijeli le 52. od teh je v pRvem delu pRocesa od 1. do 5. septembRa 1930 stopilo pRed poRoto 18 oseb, več kot leto dni kasneje pa še 30. sodba je bila gRozljiva in je močno odmevala v tujih časopisih. štiRje mladi fantje so bili obsojeni na smRt, ostali na zapoRne kazni od 30 let do dveh let in pol, dva pa sta bila opRoščena.

Karabinjerska postaja v Semedeli, kjer so mučili bazoviške žrtve.

Bazoviška gmajna, kjer so 6. septembra 1930 ustrelili 4 obsojence prvega tržaškega procesa.

Istra, glasilo Zveze jugoslovanskih emigrantov, ob peti obletnici strelov na bazoviški gmajni.

Sodna palača v ulici Coroneo v Trstu, kjer je potekal proces.

Just Hvala, Pred ustrelitvijo.

Takole se je Akademska omladina iz Ljubljane spomnila bazoviških žrtev ob prvi obletnici usmrtitve.

Spomenik na bazoviški gmajni.

V Kranju pa so leta 1931 bazoviškim žrtvam odkrili spomenik.

1

3

6

2

4

7

5

8

Prvi tržaški proces

B17

Drugi tržaški proces

decembRa 1941 je posebno sodišče ponovno zasedalo v tRstu. v pRipRavah na vstop v vojno je moRala italija najpRej opRaviti z notRanjim sovRažnikom. maRca 1940 so se začele aRetacije in se končale po zasedbi ljubljanske pokRajine s pRijetjem nekateRih emigRantov. skupno je bilo aRetiRanih okRog 300 oseb; 60 so jih postavili pRed sodišče, 45 oseb so poslali v konfinacijo, ostali so dobili svaRilo ali opomin. na pRocesu so sodili komunistom, naRodnjakom (libeRalcem in kRščanskim socialistom) teR naRodnim RevolucionaRjem. obtoženi so bili pRipadnosti nacionalističnemu gibanju, ki je z vsemi značilnimi oblikami delovanja Rušil integRiteto in enotnost dRžave. pRoces je potekal od 2. do 14. decembRa 1941. izRečenih je bilo 9 smRtnih sodb (od teh so 4 še isti večeR pomilostili na dosmRtno ječo), 4 so opRostili, ostale pa so obsodili na skupno 978 in pol let ječe.

Viktor Bobek, tigrovec, star 32 let.

Ivan Vadnjal, tigrovec, star 40 let.

Poslovilno pismo Simona Kosa.

Pinko Tomažič, komunist, star 26 let.

Na smrt obsojeni

so bili ustreljeni

15. decembra

1941 na Opčinah.

Poslovilni pismi Pinka Tomažiča staršem in tovarišem.

2 3

6 7

1

8 9

Ivan Ivančič, tigrovec, star 28 let.

Simon Kos, tigrovec, star 30 let.

4 5

Matere, ljubice, žene, ne pozabite na nas, ko nas železni ukaz, smrti v naročje požene.

Usmiljene trpke omamene prosimo vas, ne solza, saj težje od vsega gorjabo breme ljubezni nam same.

Za brašno na pot nam samodajte tih, topel poljub,da nas ne premaga obup, ko pride poslednje slovo.

In ko nas ne bo več nazaj, ne kličite nas v spominiz mrzlih zagrobnih teminin nas ne rotite tedaj,

Naj zemljo nad sabo razgrnemoin naj se mrtvaške prikaznioskrunjeni, strašni, nakaznik vam živim na svet spet povrnemo.

Ljubite nas lepe in mlade,kot živi nekoč smo bili,a k nam ne hodite v gosti

čez smrti brezdanje prepade.

Ne kratite mrtvih mirune iščite sebi bolesti,

saj bomo ostali vam zvesti,čeprav bomo brez glasu

In brez bolečin ležali,nič več ljudje, le še snov -

in nemi samoti grobovs prstjo bomo eno postali.

In ko se razkolje neboin ko iz človeške krvinov dan se nekoč zazori

nad žalostno, črno zemljo,

Takrat šele vse nasmejane,matere, ljubice, žene,

obiščite nas sredi zelene,dehteče, cvetoče poljane.

Takrat nas zbudite iz sna,takrat nam mrličem povejte:

vstanite zdaj, ljubi, in glejte,postali ste seme sveta!

Ivo Brnčič

B18

1941 - 1945

1861 - 1918

1918 - 1941

1941 - 1945

1945 - 1954

DRUGA SVETOVNA VOJNA

Prva stran glasila Dela s pesmijo Otona Župančiča in člankom Edvarda Kardelja.1

C1

1941–1943

Za ilegalno bivanje aktivistov in partizanov, za shranjevanje raznovrstnega materiala, pa tudi za lastno varnost so uporabljali naravna zaklonišča (jame, njivska zavetišča), množično pa so vzniknile zemljanke in tajna skrivališča v hišah, kamnitih zidovih na njivah in v

gozdičkih.

Ivan Cah - Iskra, rojen v Bertoših, predvojni komunist in aktivist OF

od leta 1941.

Vincenc Kocjančič - Marko, doma iz Bertokov, predvojni komunist, eden vodilnih aktivistov OF v slovenski Istri od leta 1941.

Skupina Gabrovčanov fotografirana v Trstu. Desno stoji Franc Ivančič - Luka, vodilni gabrovški in istrski aktivist, padel decembra 1944.

Oskar Kovačič, doma z Mosta na Soči, je prišel poleti 1941 v Istro kot prvi organizator NOG. Skupaj z bratom Leonom sta na Plavjah organizirala prvi odbor OF v slovenski Istri. 10. decembra 1941 je bil aretiran in septembra 1942 obsojen na 30 let zapora. Umrl je januarja 1944 v Ljubljani.

Bertoši – hiša istrskega aktivista Ivana Caha - Iskre, kjer je bil 11. aprila 1943 ustanovljen okrožni komite KPS.

Vidko Hlaj - Franc Žižič, doma iz Roča, organizator NOG v slovenski Istri od začetka leta 1943 in prvi sekretar KPS okrožja slovenska Istra.

pRimoRska je bila ob napadu na jugoslavijo v težki situaciji – vodilni antifašisti so čakali na sojenje v tRstu, moški so bili vpoklicani v italijansko vojsko, pRimanjkovalo je oRožja in vojaškega kadRa. tako je bil centRalni komite komunistične paRtije slovenije (kps) tisti, ki je začel oRganiziRati naRodnoosvobodilno gibanje na pRimoRskem. ustanovili so komisijo za pRimoRsko, ki je poleti 1941 začela pošiljati kot oRganizatoRje pRimoRske emigRante, ti pa so se naslonili na domače pRotifašiste. iliRska bistRica z bRkini in tRst so bila žaRišča nog, bRkini pa tudi zibelka pRimoRskega paRtizanstva. pRelomnico je pomenila pRva paRtijska konfeRenca za pRimoRsko decembRa 1942. med 12 okRožji na pRimoRskem sta bili ustanovljeni tudi istRsko teR bRkinsko okRožje in posatvljena sekRetaRja. začela sta oRganiziRati mRežo celic kps in odboRov osvobodilne fRonte (of), ki so se povezovali v Rajone in okRožje, junija 1943 pa je bil ustanovljen okRaj za južno pRimoRsko.

1 2 3

8

65

7

4

C2

NARODNOOSVOBODILNO GIBANJE

1941–1943

septembRa 1941 je pRišla v bRkine pRva skupina paRtizanov – dolganova pRva pRimoRska četa, ki je šiRila idejo of in mobiliziRala nove boRce. 28. oktobRa 1941 je bila pRi kilovčah izvedena pRva paRtizanska akcija na pRimoRskem. apRila naslednje leto je bila ustanovljena bRkinska četa, ki je izvajala akcije do kapitulacije italije. italijanska vojska je na odpoRniške akcije ostRo ReagiRala – samo 4. junija 1942 je v bRkinih zgoRelo pRvih sedem vasi na pRimoRskem, pobili so 33 oseb, skoRaj 400 pa inteRniRali.

Ervin Dolgan - Janez, doma iz Ilirske Bistrice. Kot organizator narodnoosvobodilnega gibanja je prišel prvič na Primorsko junija 1941, septembra pa je pripeljal prvih 8 partizanov na Primorsko.

Borci Pivške čete, med njimi Karlo Maslo in Franc Segulin - Boro Kladivar.

Borci Brkinske čete leta 1943. V prvem obdobju so partizani tudi širili idejo OF po vaseh, organizirali ljudi za sodelovanje in tudi sami bili aktivisti OF.

Odhod mladoletnih brkinskih fantov v partizane februarja 1943. Tako so se izognili mobilizaciji v italijansko vojsko.

Tiralica za komandirjem Brkinske čete Karlom Maslom. Doma je bil z Ostrožnega Brda, vodil je Brkinsko četo, nekaj časa je bil komandant Istrskega odreda. Skupaj z Ervinom Dolganom sta 28. oktobra 1941 izvedla prvo diverzantsko akcijo na Primorskem – iztirjenje nemškega vojaškega vlaka pri Kilovčah.

Rudi Mahnič - Brkinc, prvi sekretar KPS brkinskega okrožja in kasneje južnoprimorskega okraja. Padel je

novembra 1943 v Beneški Sloveniji.1

4 5 6

3

2

C3

Splošna ljudska vstaja

kapitulacija italije 8. septembRa 1943 je na pRimoRskem spRožila splošno ljudsko vstajo: množične manifestacije, RazoRoževanje italijanske vojske, odpiRanje zapoRov, vzpostavitev ljudske oblasti (postavljeno je bilo osRednje pRimoRsko vodstvo – naRodnoosvobodilni svet za pRimoRsko), splošna mobilizacija. nastale so nove paRtizanske enote: slovensko-hRvaški istRski odRed, snežniška oziRoma bRkinska bRigada, pRva slovenska istRska bRigada in tRžaška bRigada. 16. septembRa je izvRšni odboR of izdal pRoglas o pRiključitvi pRimoRske k jugoslaviji. ODPOtOvaLI sO POsLaNcI Na ZBOr ODPOsLaNcev slovenskega naRoda v kočevje.

Franc Segulin - Boro Kladivar, doma iz Materije, ob kapitulaciji Italije je vodil združeno okrožje Brkini–slovenska Istra, aretiran v Trstu, kamor je bil poslan za sekretarja KP, umrl v Rižarni.

Borci 1. slovenske istrske brigade, med njimi komandant Ivan Kovačič - Efenka in komisar Dragomir Benčič - Brkin.

Kočevje, 2. oktober1943 – zasedanje prve slovenske skupščine.

Odposlanci na Kočevskem zboru iz slovenske Istre, Brkinov in z Bistriškega so se podpisali v spominsko knjigo.

1

2 345

C4

1943–1945

polet vstaje je za nekaj časa zaustavila nemška oktobRska ofenziva, vendaR je vodstvo nog kmalu začelo obnavljati svojo oRganizacijo in jo izpopolnjevati. do septembRa 1944 so bili pogoji za Razvoj in delo zelo ugodni in zaživelo je delo na vseh podRočjih – paRtizansko šolstvo, pRopaganda, saniteta, gospodaRstvo... zelo aktivni sta bili mladinska in ženska oRganizacija (zms in spžz). poleti in jeseni 1944 so bile izvedene volitve, še pRej upRavna ReoRganizacija, in oktobRa 1944 je bilo izvoljeno pRvo vodstvo južnopRimoRskega okRožja. ustanavljale so se nove paRtizanske enote. jeseni 1944 in v zimi 1944/1945 je bilo delovanje nog otežkočeno, posebno v slovenski istRi, keR je sovRažnik močno utRdil območje v pRičakovanju zavezniškega izkRcanja v istRi. pomlad 1945 pa je pRinesla nov polet, ki se je zaključil z osvoboditvijo 1. maja 1945 in pRevzemom oblasti v mestih.

Bunker v hiši Avguština Hrovatina na Badihi, izdelan za člane okrožnega vodstva slovenske Istre.

Hrpelje novembra 1943. Aktivisti pred hišo aktivistke Marije Tul - Soče.

Člani istrskega okrožnega mladinskega vodstva v Trstu spomladi 1944.

Milan Guček - Javor, tajnik okrožnega odbora OF za slovensko Istro v bunkerju na Badihi.

Kozina, oktober 1943 – mladinski aktivisti, na desni je Sava Sosič .

Člani okrožnega mladinskega vodstva organizacij ZMS in SKOJ za slovensko Istro spomladi 1944.

Istrska aktivista Josip Miklavčič - Boros in Mirko Markežič - Bus ter pripadnik Komande mesta Koper Karlo Božič.

Člani okrožnega vodstva slovenske Istre in tehnike Snežnik na Badihi 1. januarja 1944. Levo stoji sekretar okrožnega komiteja KPS Stanko Pervanje - Gruden.

Člani okrožnega komiteja KPS za južnoprimorsko okrožje spomladi 1945. V sredini sekretar France Perovšek.

1

4

7

2

5 6

8

3

9

C5

1943–1945

volitve v kRajevne naRodnoosvobodilne odboRe so se v južnopRimo-Rskem okRožju izvajale od julija pa do novembRa 1944, ponekod pa sezaRadi pRisotnosti sovRažnika sploh niso izvedle. po nepopolnih podatkih je od 287 volilnih enot volilo okRog 130 enot. obenem so izvolili že pRedstavnike za okRajne skupščine. te so pohitele z ustanovnimi skupščinami, kjeR so izvolili izvRšne odboRe, okRajna sodišča in pRedstavnika za okRožno skupščino. 11. oktobRa 1944 se je v padežu pRvič sestala okRožna skupščina in izvolila izvRšni odboR, ki ga je vodil jože pRosen - Radivoj. v njem je bilo tudi mesto za pRedstavnike duhovščine in italijanskih pRotifašističnih oRganizacij.

Predvolilno zborovanje v Šmagorju v Brkinih 7. julija 1944. Udeležilo se ga je okrog 2000 ljudi.

Šproharjeva domačija v Padežu. V njej je 11. oktobra 1944 zasedala ustanovna skupščina NOO za južnoprimorsko okrožje.

Člani okrožnega odbora OF novoustanovljenega južnoprimorskega okrožja avgusta 1944.

2 3

1

C6

1943–1945

poleti in v zgodnji jeseni 1944 se je izvajala tudi kampanja za populaRizacijo spoRazuma »tito–šubašiĆ« in titovega govoRa na visu 10. septembRa 1944, kjeR je izRekel znamenite besede »tujega nočemo, svojega ne damo!« in z njimi napovedal tRdno zahtevo po pRiključitvi pRimoRske in istRe k jugoslaviji.

v obalnih mestih se je italijansko pRotifašistično gibanje od jeseni 1943 kRepilo in šiRilo. oRganizaci-jsko je bilo povezano na eni stRani s kpi in cln v tRstu, na dRugi st-Rani pa s slovenskim nog in paRtiza-nskimi enotami. najbolj aktivni so bili mladinci, člani komunistične mladine, ki so izvajali sabotažne in dRuge akcije. oRganiziRani so bili v gap (gRuppi d’azione patRiottica) in sO ZBIraLI Za PartIZaNe IN aKtIvIste IN-foRmacije, hRano, oRožje, cigaRete, sodelovali pRi mobilizaciji.

Citat iz govora na Visu.

Josip Broz - Tito,vodja jugoslovanskega narodno-osvobodilnega boja. Revija Parade, ki je med drugo svetovno vojno izhajala v Kairu, je 3. junija 1944 objavila na naslovnici Titovo sliko in natisnila članek o njem. Fotografije iz te reportaže so ponatisnili številni listi po svetu.

Sporazum med Narodnim komitejem osvoboditve Jugoslavije in jugoslovansko kraljevo vlado, podpisan 16. junija 1944, imenovan na kratko »sporazum Tito–Šubašić«.

Potrdilo z žigom sabotažne skupine GAP. Organizirane so bile v vseh obalnih mestih. V Izoli je GAP vodil Guerrino Degrassi - Darko, v Kopru pa Alberto Lonzar. Konec oktobra 1943 je bila ustanovljena še posebna skupina GAP, pod vodstvom Maria Tula - Cicogne, kot nekakšno vojaško koordinacijsko središče za vse skupine GAP od Trsta do Buj.

Alberto Lonzar - Oscar, doma iz Kopra, pomemben sodelavec aktivistov slovenske Istre, član izvršnega odbora NOO za Loparski okraj.Zahvalna pisma, ki so jih pošiljali Titu z zborovanj, za njegove besede o priključitvi k Jugoslaviji.

2

1

3

1

24 6

C7

C8

PARTIZANSKI TISK

tiskana beseda je bila zelo pomembna za šiRjenje ideje of in vzpodbujanje ljudi v boju pRoti okupatoRju. na južnem pRimoRskem so delovale ves čas le ciklostilne tehnike, ki so Razmnoževale pRopagandno gRadivo – letake, časopise, osvobodilne liste, bRošuRe. do kapitulacije italije sta na območju slovenske istRe, bRkinov in iliRske bistRice delovali 2 tehniki – v slovenski istRi južnopRimoRska tehnika, kasneje poimenovana naš dom, in bistRa za potRebe okRožja iliRska bistRica. po kapitulaciji italije je naš dom nadaljeval z delom in se pReimenoval v snežnik. apRila 1944 je bila za potRebe ženske oRganizacije in ustanovljena še tehnika žena. maRca 1944 je okRožni odboR of bRkini ustanovil tehniko slavnik, v pRedmestju tRsta pa je od decembRa 1943 delovala tehnika moRje, ki se je kasneje pReselila v tRst.junija 1944 je bila na pRimoRskem izvedena ReoRganizacija tehnik in za delovanje ciklostilnih tehnik teR paRtizanskih tiskaRn je odslej skRbela pokRajinska tehnika kps za slovensko pRimoRje. takRat so bile zaRadi konspiRacije uvedene čRke in številke za tehnike. snežnik je postala f–35, slavnik n–43, moRje pa o–44.

V bunkerju tehnike Naš dom. Skici je po pričevanju izdelal Jože Pohlen.

Justin Miklavec - Očka, vodja tehnike Snežnik od oktobra 1943 do junija 1944.

Letak je izdelala ciklostilna tehnika Morje.

Bruno Stepan - Željko, kurir tehnike, ki je ves čas njenega obstoja skrbel za raznašanje literature.

Vhod v bunker tehnike Snežnik pri Klabjanovih v Ospu.

Propagandni tisk so raznašali kurirji.

1

5

2

4

6

3

7

C9

Partizanski humor

Jaz Ruse sodil sem napačno Benito,pravi Adolf mračno.

Že zmago v rokah sem imel,pa mi ta Medved jo je vzel.

C10

CIKLOSTILNA TEHNIKA – NAŠ DOM – SNEŽNIK – F-35začela je delovati 15. maja 1943 po nalogu okRajnega komiteja kps za južno pRimoRsko. oRganiziRal jo je milan guček skupaj z vidkom hlajem in jo vodil do junija 1943. najpRej je imela bunkeR v bivši žganjekuhi pod gabRovico, kmalu pa se je pReselila v nov bunkeR, skopan v stRmem pobočju hRiba tinjan, v bližini beRtošev. poimenovali so jo naš dom, vodstvo pa je pRevzel lado tRobevšek - jodi. novembRa 1943 se je pReimenovala v snežnik in se pReselila naj-pRej v jamo nad ospom, nato v gabRovico, maRca 1944 zopet v osp, nato pa ponovno v jamo nad ospom, kjeR je delovala do oktobRa 1944. do oktobRa 1943 jo je vodil tRobevšek, nato do junija 1944 just miklavc - očka, njega pa je nadomestila anica cizej - maRjanca, vodja tehnike žena, ki se je konec maja 1944 zdRužila s tehniko snežnik. Razmnoževali so liteRatuRo za okRožji bRkini in slovenska istRa, deloma pa so jo pošiljali še na pivko in v tRst. zvezo s tehniko je imela kuRiRska postaja p–1.

C11

PARTIZANSKO ŠOLSTVO

po kapitulaciji italije se je na pRimoRskem začel obnavljati pouk v slovenskem jeziku v tako imenovanih paRtizanskih šolah. nastajale so na več načinov: samoiniciativno, ko so učitelji začeli kaR sami poučevati; oRganiziRano, ko so jih po navodilih nos za slovensko pRimoRje ustanavljali odboRi of; ponekod pa so otRoke poučevali duhovniki, ko zaRadi pRisotnosti okupatoRja ni bilo možno odpReti šole. odpiRali so se tudi večeRni tečaji. obiskovala jih je mladina nad 14 let staRosti, ki je končala italijansko šolo in se tako izpopolnjevala v slovenščini. za učitelje in noRmalen potek pouka so skRbeli Roditeljski sveti. pouk je tRajal 2 šolski leti, Razen v slovenski istRi, kjeR RazmeRe tega niso dopuščale. pedagoško– metodične smeRnice so učitelji dobivali od pokRajinskega šolskega nadzoRnika. pouk se je odvijal največkRat v zasebnih hišah, keR je okupatoR šole požgal ali zasedel. velik pRoblem so bile učne moči, saj jih je bilo malo, v slovenski istRi celo nič. zato so si tu pomagali tako, da so v šolah poučevale domače mladinke, pouk pa je bil zelo poenostavljen. povsod je bilo poudaRjeno, da se moRa poučevati v duhu of. v letih 1943–1945 je na našem območju delovalo 164 paRtizanskih šol.

Marica Čepe - Eva, prva šolska nadzornica za okrožje Brkini.

Breda Preinfalk, organizatorka partizanskega šolstva v slovenski Istri in prva šolska nadzornica.

Učiteljica Sonja Dekleva Bregant z učenci v igrici, ki jo je sama pripravila. Nastopali so v šoli v Divači leta 1944.

Rjavče poleti 1944 – šolarji so nastopali tudi na kulturno-političnih prireditvah, ki so jih takrat imenovali miting.

Zora Šerbak - Magda, prva šolska šolska inšpektorica južnoprimorskega okrožja.

Marija Majnik - Majda, zadnja šolska nadzornica v južnoprimorskem okrožju.

Zborna recitacija učencev šole Simon Gregorčič iz Košane ob zaključku prvega šolskega leta.

Pionirji in člani istrskega okrožnega mladinskega vodstva v Podgorju leta 1944.Pionirji so bili šolarji od 7. do 14. leta starosti. Pionirsko organizacijo so vodili učitelji ali mladinci. Pionirji so bili zelo aktivni. Sodelovali so na kulturnih prireditvah, bili pa so tudi kurirji, obveščevalci, stražarji. Himna slovenskih pionirjev je nastala leta 1943.

1 2

5 6

8

3 4

7

9 1110

C12

Iz pisma prosvetnega referenta za Primorsko Franceta Bevka primorskim učiteljem jeseni 1943.

Slivje, 1944 – učenci z učiteljico Rozo Firm. Škoflje maja 1944 – učenci in učitelj Mirko Dujc.

Šolarji z učiteljico Hermino Ferluga na Plavjah leta 1944.

Urnik.1

5 6

11

2

Slivje, 1944. Učenci z učiteljem – župnikom Viktorjem Bercetom.

Pregarje spomladi 1945. Pionirji z vodjo vaške pionirske organizacije Danico Bubnič.

Prosti spisi učencev.

Partizanske učiteljice z Bistriškega v Trstu junija 1945.

Učna priprava.

12 13

79

810

14

3 4

C13

PARTIZANSKA SANITETA

paRtizansko zdRavstvo je obsegalo civilno saniteto, saniteto v paRtizanskih enotah, bolnišnice in veteRinaRsko službo. zaRadi pomanjkanja zdRavstvega kadRa, težav s pRehRano in sanitetnim mateRialom, je bilo nujno sodelovanje med civilnim in vojaškim zdRavstvom. za oRganiziRanje in delovanje civilne sanitete so bili pRi okRožnem odboRu of postavljeni sanitetni RefeRenti. v vojaških enotah je vsak bataljon imel svojega bolničaRja, štab pa je imel RefeRenta za zdRavstvo. septembRa 1944 pa so postavili bolničaRje tudi po četah.na območju slovenske istRe, bRkinov in iliRske bistRice so delovale naslednje zdRavstvene ustanove: okRožna bolnišnica bk–1 v bližine beke, paRtizanska bolnišnica zalesje v okviRu istRskega odReda, pRemična ambulanta in zasilna bolnišnica komande istRskega vojnega podRočja, v snežniških gozdovih pa blok svpb-s (bolnišnica snežnik).

Ivan Matko - Imko, študent medicine, okrožni sanitetni referent za slovensko Istro, je organiziral bolnišnico BK–1 in jo vodil do prihoda Kozaka.

Miklavž Kozak, študent medicine, vodja okrožne bolnišnice BK–1, imenovane tudi Bolnica Koper. Delovala je do septembra 1943 v gozdovih okrog vasi Beka.

Dr. Magomed Gadžijev - Miša, vodja partizanske bolnišnice Zalesje. Doma je bil ob Kaspijskem jezeru, kot nemški ujetnik je na poti v Italijo zbežal in se priključil Istrskemu odredu.

Blok partizanske bolnišnice Snežnik, kamor se je priključilo osebje partizanske bolnišnice Zalesje.

V začetku leta 1945 se je iz Ilirske Bistrice širila epidemija pegavega tifusa, ki so ga prinesli četniki in nedičevci.

Po 1. septembru 1944 je bila partizanska bolnišnica Zalesje stalno ogrožena, zato je štab Istrskega odreda organiziral petkrat prenos ranjencev čez Pivko na Notranjsko.

1 2 3 4

5 7

8 9Ranjene in bolne partizane so oskrbovali tudi zaupni civilni zdravniki, negovali pa so jih domačini v svojih domovih.

10

C14

jeseni 1943 so se začele obnavljati paRtizanske enote, Razbite v nemški ofenzivi in postopoma so se foRmiRale nove.za delovanje paRtizanskih enot so imeli ugodne pogoje bRkini in iliRskobistRiško območje, medtem, ko je bilo v slovenski istRi dRugače. malo gozda, zaRadi gRičevnatega sveta velika pReglednost, gosta mReža pRometnih poti in sovRažnih postojank – vse to je naRekovalo, da so tu lahko delovale le številčno majhne opeRativne enote, ki so izvajale manjše akcije.18. septembRa 1943 je bilo to območje izločeno iz opeRativnega okviRa pRimoRskega vojaškega vodstva in podRejeno do konca decembRa 1943 Xiv. diviziji in 7. koRpusu. konec januaRja 1945 pa je ponovno pRešlo pod pRimoRsko poveljstvo – tokRat 9. koRpus.novinci iz slovenske istRe in bRkinov pa so pomnožili tudi enote 7. koRpusa na dolenjskem in notRanjskem.iz območja slovenske istRe, bRkinov, vRemske doline in iliRske bistRice je padlo na bojiščih doma in po jugoslaviji okRog 1200 boRcev.

PARTIZANSKA PRISEGAJaz, partizan Osvobodilne ljudske vojske slovenskega naroda, ki se ob boku slavne delavsko–kmetske Rdeče armade Sovjetske zveze borim za osvoboditev in združitev slovenskega naroda, za mir in bratstvo med narodi ter za srečno bodočnost delavnega ljudstva

p r i s e g a m pred svojim narodom in bojnimi tovariši, da bom oddal vse svoje sile in vse svoje sposobnosti v boju proti fašističnim tlačiteljem in barbarom ter da ne bom odložil orožja, dokler ne bodo uresničeni veliki osvobodilni cilji slovenskega naroda ter

delovnega ljudstva.

P r i s e g a m,da se v tem boju ne bom ustrašil žrtev in težav ter da bom, če bo potrebno, žrtvoval za svoj narod tudi

svoje življenje.

C15

Operativne enote

PARTIZANSKE ENOTE

ISTRSKI ODRED je bil ustanovljen postopoma. najprej sta bila formirana 7. in 8. oktobra 1943 večji del štaba in en bataljon. 1. bataljon je bil ustanovljen med 15. in 20. oktobrom, 2. bataljon pa mesec dni kasneje. 3. bataljon je nastal konec 1943 v dolu pri hrastovljah iz borcev bivših 1. slovenske istrske brigade in tržaške brigade ter se je imenoval po padlem komandantu tržaške brigade. najkasneje do 10. decembra 1943 je bil vključen v istrski odred. naloge odreda so bile: zbiranje orožja, municije, opreme, mobilizacija, varovanje in odpremljanje novincev in orožja, rušenje prometnih zvez in napadanje sovražnika, zaščita civilnega prebivalstva pred sovražnikom. deloval je v slovenski istri (občasno) in v brkinih. 6. septembra 1944 je po reorganizaciji postal 4. bataljon 9. brigade 18. divizije, 27. januarja 1945 pa je bil vključen v 30. divizijo kot 4. bataljon bazoviške brigade.

Borci 3. bataljona Istrskega odreda prihajajo na Kozjane marca 1944.

Kozjane, marec 1944 – pri politični uri.

Artviže, april 1944 – ob tabornem ognju.Mrše poleti 1944 – zborovanje. Borci Istrskega odreda so organizirali mitinge in na njih tudi sodelovali.

Artviže, april 1944 – vod za zvezo.Kozjane, marec 1944 – na tečaju rokovanja z minometom.

Ostrožno Brdo, 14. marca 1944 – pogreb odredovih borcev, padlih dva dni prej na Stari Sušici.

Tatre, junij 1944 – člani štaba načrtujejo nove akcije. Obveščevalni vod – predaja raporta.1

4

7 8

65

9

2 3

C16

BATALJON ALMA VIVODA je uradno spadal v sestavo 14. udarne tržaške garibaldinske brigade. ustanovljen je bil 20. marca 1944 pri socerbu in se je poimenoval po padli miljski aktivistki. sestavljali so ga večinoma italijani iz istrskih mest, največ iz milj. deloval je v slovenski in hrvaški istri, do novembra pod vodstvom maria tula - cicogne. bataljon je bil 25. novembra 1944 uničen v nemški ofenzivi med kučibregom in topolovcem.v sestavi nov in pos so delovale še druge italijanske enote, v katere so bili vključeni tudi italijani iz slovenske istre: na severnem primorskem divizija natisone, na dolenjskem pa 24. garibaldinska brigada fontanot.

Območje delovanja Tržaške brigade in Bataljona Alma Vivoda.

Spominska plošča ob vhodu v Socerbsko jamo, posvečena ustanovitvi Bataljona Alma Vivoda.

Flavio Lazzarini, namestnik komandanta 3. bataljona Istrskega odreda Giovanni Zol, padel 28. marca 1944 v Trseku.

Pozivnica za vstop v narodnoosvobodilno vojsko Slovenije. V začetnih mesecih 1944 je v slovenski Istri izvajal mobilizacijo

3. bataljon Istrskega odreda Giovanni Zol, imenovan tudi po svojem komandantu Darkov bataljon.

Paolo Zaccaria - Zaro, član miljske grupe GAP, zadnji komandant bataljona od novembra 1944, padel 25.

novembra 1944 pri Hrvojih.

4 5

1 2

3

C17

Zaledne enote

KOMANDA ISTRSKEGA VOJNEGA PODROČJA (KIVP) je bila ustanovljena marca 1944 na dolenjskem. v svoji sestavi je imela komande mest ilirska bistrica, materija, koper, kasneje še št. peter (danes pivka). njeno operativno območje je segalo od železniške proge postojna– trst na severu do dragonje na jugu. to je bila zaledna vojaška oblast z nalogami: utrditi vojaško oblast v zaledju, izvajati mobilizacijo, propagandno dejavnost, zbirati material za partizansko vojsko, podatke o sovražniku, skrb za kurirske zveze, zdravstveno službo, sodstvo, transport.

Člani sodstva Komande istrskega vojnega področja (KIVP) na Sviščakih avgusta 1944.

Malija, v začetku maja 1945. Borci Mornariškega odreda Koper.

Borci Komande mesta Koper fotografirani v aprilu 1945 v Dilicah.

1

4

8

5

Franc Planinc - Frenk, doma iz Črnomlja, komandant KM Koper od njene ustanovitve, zelo priljubljen pri svojih soborcih in prebivalstvu. 9. februarja 1945 si je v bunkerju pod Hrpeljci sam vzel življenje, potem ko je videl, da se s tovariši ne bo mogel rešiti.

v začetku avgusta 1944 je vrhovno vojaško poveljstvo izdalo ukaz o ustanovitvi mornariških enot v obalnem pasu med sočo in limskim kanalom. zato je oktobra 1944 prišel v slovensko istro poročnik franc dermota z nalogo, da s pomočjo kivp formira MORNARIŠKI ODRED KOPER (MOK). ta je najprej deloval v okviru km koper pod imenom mornariška skupina pri km koper, ko pa se je številčno okrepil, se je osamosvojil in preimenoval v mok. njegova naloga je bila organizirati mornarico novj v istri do reke mirne.

Krmci pod Marezigami februarja 1945. Poročnik Dermota (desno) fotografiran s sestreljenim ameriškim letalcem Charlesom R. Daughertyem (levo) in domačim terencem.

Obveščevalni skici s podatki o sovražniku.

Pripadnika KM Ilirska Bistrica in komandant 2. bataljona Tretje prekomorske udarne brigade Albert Klun v Ilirski Bistrici 1. maja 1945.

Borci KM Materija v Brkinih 1944.Pripadniki KM Materija na Vatovljah poleti 1944. Skrajno desno stoji njen prvi komandant Tone Hudoklin.

9

6 7

10

2 3

KOMANDA MESTA KOPER (KMK) je prišla v slovensko istro 19. marca 1944 in je tu delovala do konca vojne. z utrjevanjem vojaške oblasti v sodelovanju s terenskimi odbori, z dokončno izvedbo mobilizacije in odpremljanjem hrane in raznega materiala v brkine, je opravila zelo pomembno nalogo. za prebivalstvo pa je veliko pomenila njena prisotnost v zimi 1944/1945, saj so bili poleg mornariškega odreda koper, to edini partizani v slovenski istri.

C18

Varnostno-obveščevalne enote

novembra 1943 je bila osnovana VARNOSTNO OBVEŠČEVALNA SLUŽBA (VOS) v slovenski istri, decembra pa še v brkinih. glavne naloge vos-a so bile: odkrivanje ovaduhov, zbiranje podatkov o sovražnikovi moči in gibanju, spremstvo vodilnim vojaškim osebam in aktivistom, izvajanje diverzantskih in vojaških akcij. imela je varnostno in obveščevalno službo. aprila 1944 je bila izve-dena reorganizacija: iz 3 vosovskih skupin južnoprimorskega okraja so bile ustanovljene 4 čete v sestavi 5. BATALJONA 1. BRIGADE VOJSKE DRŽAVNE VARNOSTI (VDV). istrska skupina je postala 1. četa in je še naprej delovala v slovenski istri. sredi aprila je bil ustanovljen še odsek za notranje zadeve (onz) z okrožnimi izpostavami. OKROŽNA IZPOSTAVA ONZ je imela obveščevalno in varnostno službo – NARODNO ZAŠČITO. avgusta 1944 je bila izpeljana reorganizacija onz – ustanovljen je bil ODDELEK ZA ZAŠČITO NARODA (OZNA), ki je imel svoje pooblaščence po novonastalih okrožjih.

Ivan Zidar - Veljko, prvi načelnik Okrožne komisije VOS za Brkine, januarja 1944 ujet in obešen na Brezovem Brdu.

Prisega narodnega zaščitnika.

Člani VOS za slovensko Istro, med njimi Danilo Petrinja - Primož, odgovoren za obveščevalno službo, in Ivan Grzetič - Žitomir, načelnik okrožne komisije VOS. Del 5. bataljona 1. brigade VDV nad Volčami.

Izkaznica.

1

3

5 6

4

2

Albert Gruden - Blisk, komandant varnostnikov okrožne komisije VOS za slovensko Istro, nato namestnik komandanta 5. bataljona 1. brigade

VDV, in Vidko Hlaj - Stane Grčar, vodja južnega centra pokrajinske komisije VOS za Primorsko.

C19

Zaključne operacije

Borci 4. Jugoslovanske armade v osvobojeni Ilirski

Bistrici.

Končne operacije pri Ilirski Bistrici.

7. maja 1945 je bilo v Zagorju podpisano premirje. Pripadniki KNOJ v osvobojeni Ilirski Bistrici.

Končne operacije za osvoboditev slovenske Istre.

Depeša okrožnega komiteja za južnoprimorsko okrožje o zasedbi obalnih mest.

Borci Komande mesta Koper, 4. bataljona Bazoviške brigade in 2. brigade KNOJ v Kopru v začetku maja 1945.

1

2

3 4 5

6 7 8

C20

Posebni bataljoni

po vstopu v vojno je italija izločala tujerodne vojake iz redne vojske in jih vključevala v nekakšne kazenske enote – pOSEBNE BATALJONE. odvzeli so jim orožje, bili so pod posebno vojaško disciplino in komando ter so opravljali razna dela. to so bili interniranci v vojaških uniformah. največ jih je bilo na malarični sardiniji (že leta 1940 okrog 6000), nekaj pa tudi na siciliji in v kalabriji. konec leta 1942 so nastali še DELOVNI BATALJONI, kamor so vključili še moške letnike 1924, 1925 in 1926, ki so jih mobilizirali od marca 1943 naprej. v obdobju 1940–1943 je bilo v teh enotah vključenih okrog 35.000 italijanskih državljanov slovenske in hrvaške narodnosti.

Tik pred napadom na Jugoslavijo so italijanske oblasti mobilizirale moške letnikov 1896– 1914. Ker so jih kot tujerodne smatrali za nezanesljive, so jim na rokave pripeli trak z oznako SP (politično sumljiv). Kasneje so starejše letnike poslali domov, mlajše pa v posebne bataljone.

Sardinija, 1940. Pripadniki posebnega bataljona, zbrani iz raznih rodov vojske.

Sardinija maja 1941. Primorci v posebnem bataljonu, potem ko so bili izločeni iz redne vojske.

1

2

3

okRog 60.000 slovencev in hRvatov iz julijske kRajine je po vstopu italije v vojno 10. junija 1940 odšlo z doma: - mobiliziRani so bili v Redno italijansko vojsko in se boRili na fRontah v sovjetski zvezi, gRčiji, fRanciji in v afRiki (okRog 25.000); - vključeni so bili v posebne bataljone v sRednji in južni italiji, na siciliji teR saRdiniji; - nekaj jih je bilo že od pRej po ječah in v konfinaciji. po kapitulaciji italije, so se tisti, ki so bili na seveRni stRani bojne čRte v italiji, vRnili domov in se vključili v paRtizanske enote (nekaj pa so jih nemci poslali v taboRišča ali na pRisilno delo). tisti pa, ki so bili južno od bojne čRte, so se zbiRali v zavezniškem taboRišču caRbonaRa, se odločili za vstop v nov jugoslavije in se v pRekomoRskih enotah vključili v Redne enote nov in poj. njim so se pRidRužili tudi tisti iz afRike, ki so dezeRtiRali iz italijanske vojske in se pRedali zaveznikom. v pRekomoRskih enotah novj (okRog 35.000 boRcev), so pRevladovali pRimoRski slovenci in istRani (okRog 27.000, od teh 22.000 pRimoRcev). njihov delež v naRodnoosvobodilnem boju ni pomemben le zaRadi njihove številčnosti, ampak tudi zato, keR so tvoRili jedRo pRvih enot v novih Rodovih mlade jugoslovanske vojske. bojevali so se na bojiščih po vsej jugoslaviji: v dalmaciji, bosni in heRce-govini, čRni goRi, sRbiji, v bitki za beogRad, na sRemski fRonti, v liki, goRskem kotaRu, istRi, v bojih za slovensko pRimoRje in tRst teR na koRoškem.odločitev teh boRcev v tujini za nov jugoslavije je bil pRavi plebiscit pRimoRskih slovencev in istRanov za pRiključitev k jugoslaviji. skupaj je padlo okRog 5000 pRekomoRcev.

C21

PREKOMORSKE ENOTE

IZ JUŽNE ITALIJE V NOV JUGOSLAVIJEna osvobojenem delu južne italije so bili oktobra 1943 ustvarjeni pogoji za ustanovitev baze narodnoosvobodilne vojske jugoslavije (novj). takrat so bili vzpostavljeni tudi stiki med zavezniki in predstavniki novj. tako imenovani prekomorci so se najprej zbirali v začasnem taborišču pri tarantu, nato pa je zavezniška vojska odprla taborišča za begunce in vojne ujetnike vseh narodnosti v carbonari.17. novembra 1943 je glavni štab britanske armade priznal prekomorce za del zavezniške vojske, jih oborožil in jim dodelil tabor v gravini, potem ko je 2600 jugoslovanov podpisalo izjavo za vstop v novj. okrog 100 se jih je odločilo za vstop v zavezniško vojsko in enako število za jugoslovansko kraljevo vojsko. tako so se poslej v južni italiji, na ozemlju, ki je bilo pod anglo-ameriško vojaško upravo, pripadniki jugoslovanskih narodov svobodno opredeljevali za novj, se vojaško organizirali in se postopoma vključevali v enote novj na jugoslovanskih tleh.

Izkrcanje Tretje prekomorske udarne brigade na Visu marca 1944.

Vis, 12. september 1944 – mimohod Tretje prekomorske udarne brigade ob proglasitvi 1. dalmatinske brigade za proletarsko. Tito je takrat v svojem govoru spregovoril tudi o mejah nove Jugoslavije.

Artilerijci–prekomorci v bitki za Knin novembra 1944.Borci Tretje prekomorske udarne brigade po bitki za Šibenik novembra 1944.

Vis, leta 1944. Letalci 1. lovske eskadrilje so se vrnili z bojnega poleta.

Skupina borcev Četrte prekomorske brigade odhaja na letalsko odmetovalno akcijo leta 1945.

1 2

3 4

5 6

C22

IZ AFRIKE V NOV JUGOSLAVIJEv afriki so prekomorske enote sestavljali primorci in istrani, ki so dezertirali iz italijanske vojske k zaveznikom in tisti, ki so se po kapitulaciji italije umaknili pred nemci iz grčije in otokov na bližnji vzhod. tam so bili najprej vključeni v jugoslovansko kraljevo vojsko. ko pa so prodrle do njih informacije o novj, so se decembra 1943 izjasnili zanjo, kar pa zaveznikom ni bilo po godu. Razorožili so jih in premestili v kazensko taborišče gineifa - fanara in ga preimenovali v Yugoslav Camp (Partisans) - British Responsability. ko so britanci priznali novj, so prekomorci začeli odhajati v domovino. iz afrike je v novj prišlo več kot 6.000 primorcev in istrskih hrvatov.

PRVA PREKOMORSKA BRIGADA ustanovljena 20. 10. 1943 v Carbonari

DRUGA PREKOMORSKA BRIGADA ustanovljena 20. 10. 1943 v Carbonari

TRETJA PREKOMORSKA BRIGADAustanovljena 7. 12. 1943 v Carbonari in Gravini

ČETRTA PREKOMORSKA BRIGADAustanovljena 7. 9. 1944 v Bariju, Brindisiju in v Monopoliju

PETA PREKOMORSKA BRIGADA Ivana Turšiča - Iztokaustanovljena 23. 12. 1944 v Splitu

PRVA TANKOVSKA BRIGADAustanovljena 16. 7. 1944 v Gravini

DRUGA TANKOVSKA BRIGADAustanovljena 6. 10. 1944 v Kolomni/Rusija

ARTILERIJSKA GRUPA 8. KORPUSAustanovljena 30. 8. 1944 na otoku Visu

PRVA LOVSKA ESKADRILJA NOVJustanovljena 22. 4. 1944 v Benini/Libija

DRUGA LOVSKA ESKADRILJA NOVJustanovljena 1. 7. 1944 v Benini/Libija

PRVI LETALSKI LOVSKI POLKustanovljen 15. 5. 1945 v Zemuniku pri Zadru

PRVI LETALSKI MLADINSKI BATALJONustanovljen 26. 5. 1944 v Gravini

LETALSKI ODRED NOVJ PRI RAFustanovljen 2. 6. 1944 v Maison Blanche/Alžirija

PADALSKI BATALJONustanovljen 15. 10. 1944 v Gravini

PRVI ODRED NOVJ NA BLIŽNJEM VZHODUustanovljen 6. 1. 1944 v Gineifi/Egipt

PRVI ALŽIRSKI BATALJONustanovljen 18. 5. 1944 v Corso/Alžirija

MINOMETNI BATALJONustanovljen 30. 6. 1944 v Gravini

PRVI PROMETNI AVTOBATALJONustanovljen 23. 9. 1944 v Bariju

DRUGI PROMETNI AVTOBATALJONustanovljen 1. 3. 1945 v Bariju

JUGOSLOVANSKI BATALJON STALINGRADustanovljen 8. 9. 1943 v Pesaru

BATALJON NOVJ V SASSARIJUustanovljen novembra 1943 v Sassariju/Sardinija

ITALIJANSKI BATALJON ANTONIO GRAMSCIustanovljen 15. 6. 1944 na Visu;

dve četi z istim imenom sta bili ustanovljeni 1. 12. 1943 v Gravini

PEVSKI ZBOR NOVJ SREČKO KOSOVELustanovljen 11. 9. 1944 v Bariju, njegov

predhodnik Yugoslav chor je bil ustanovljen 8. 8. 1943 v Costantini/Alžirija

POMOŽNI BATALJONv partizanskem taboru Gravina

POMOŽNI BATALJONv Traniju

POMOŽNI BATALJONv Grumo di Puglia

BATALJON KNOJPETI DOPOLNILNI BATALJONustanovljen pri vseh prekomorskih brigadah

PRVA SREDOZEMSKA BRIGADAustanovljena 19. 3. 1944 na Malti

PRVI SAMOSTOJNI SLOVENSKI BATALJON GŠ JA ZA MAKEDONIJO ustanovljen 24. 4. 1945 v Skopju, pred tem 8. 9. 1943

četa Primorje v Kefaloniji, Krfu in Peloponezu

MLADINSKA PARTIZANSKA BRIGADAustanovljena 16. 2. 1945 v begunskem taborišču El Shatt/Egipt

1. tankovska brigada na poti proti Splitu. Čoln PČ–2 s posadko v luki Vis leta 1944. Mornarji prekomorci so prišli iz Afrike.

Prekomorski pevski zbor Srečko Kosovel je vodil Rado Simoniti. Fotografiran na turneji v Parizu leta 1946.

7 8 9

PREKOMORSKE ENOTE NARODNOOSVOBODILNE VOJSKE JUGOSLAVIJE

C23

V zavezniških enotah

italijanske in zavezniške oblasti so se upirale temu, da bi v partizansko bazo gravino hodili tudi primorci in istrani, ki so bili italijanski državljani. s sardinije so bili v prekomorske enote vključeni tisti, ki jim je uspelo zbežati in oni, ki so odšli s sardinije v sklopu redne italijanske vojske (takrat badoglieve) in so prebežali v partizansko bazo novj. ostale so prepeljali na korziko in jih vključili v enote redne ameriške vojske. tako je bilo 6.000 primorcev in istranov organiziranih v t. i. slovanske čete, ki so imele svoje oficirje in zastavo ter močno organizacijo narodnoosvobodilnega gibanja. bil je to samostojen preskrbovalni polk v 7. ameriški armadi in se je v njeni sestavi udeležil bojev v južni franciji. domov so se iz političnih razlogov (vprašanje meje med italijo in jugoslavijo) vrnili šele novembra 1945.na sardiniji je pokopanih 400 primorcev in istranov.

Korzika 1944 – pripadniki slovanskih čet. Korziki – pokopališče slovenskih vojakov v Bastii.

Izjava, s katero so se izrekli pripadniki posebnega delovnega bataljona na Sardiniji za NOVJ.

Odgovor štaba 2698. tehničnega preskrbovalnega regimenta, v katerem so odklonili vključitev slovanskih čet v NOVJ, češ da svoj delež k skupni stvari prispevajo tudi v tej enoti.

Južna Francija – 341. slovanska četa pred odhodom v Slovenijo novembra 1945. Južna Francija avgusta 1945 – eno izmed taborišč slovanskih čet.

1 2

3 4

5 6

C24

SVOBODA

Trst

K

oper

Koz

ina

Ilirs

ka B

istric

a

1

2

3

4

C25

ŽIVLJENJE MED VOJNO

Vzporedna oblast

8. oktobra 1943 je Izvršni odbor OF slovenskega naroda razpisal Posojilo narodne osvoboditve v višini 50 milijonov lir pod geslom »Vse za našo vojsko!«

Slovenska Istra je oskrbovala območje 7. korpusa in osrednje vodstvo NOG z raznim tehničnim materialom iz Trsta in drugod, s soljo iz istrskih solin, hrano, obleko itd. Material so prevažali v Brkine in dalje z vozovi ali pa ga nosili na ramah.

Partizanski ročni mlin na kamen. Z njim so mleli pšenico in koruzo v jami nad Gabrovico.

1

2 3Čevljarji partizanske delavnice na Kozjanah julija 1944.Organizirane so bile partizanske delavnice za potrebe partizanske vojske.

Kozjane, 1944. Po vaseh so delovale razuševalne postaje, kjer so mladinke prekuhavale oblačila partizanom.4 5

C26

Uradna oblast

Plavje, 1940 – fantje odhajajo v italijansko vojsko.Izkaznica za dvigovanje podpore.

Nemški vojak pregleduje dokumente.

1 2

3

C27

SOVRAŽNIKOVO NASILJE

Rižarna

nemci so kmalu po pRihodu v tRst spRemenili tRžaško čistilnico Riža pRi sv. soboti, dogRajeno leta 1913, v zbiRališče za tRanspoRte v nemška taboRišča in skladišče naRopanega blaga. apRila 1944 pa je tu začela delovati kRematoRijska peč in svojo gRozljivo nalogo opRavljala eno leto. točno število žRtev se ne bo dalo nikoli ugotoviti, vendaR se Računa, da je tu umRlo okRog 3.000 oseb – slovencev, hRvatov, italijanov in židov, ki so sodelovali v odpoRniškem gibanju.

Dvorišče, kjer so vidni ostanki krematorija.

Trst, 1944. Od leve stojijo: poglavar SS Odilo Globocnick, Gauleiter F. Rainer, komandant Wehrmachta v Jadranskem Primorju general Ludwig Kübler. Imena zapornikov, napisana na vrata in stene celic.

Palica, s katero so ubijali ali omamili žrtve, preden so jih odvlekli v plinsko sobo ali krematorijsko peč.

Vhod v celico.1

3 54

6

2

C28

1945 - 1954

1861 - 1918

1918 - 1941

1941 - 1945

1945 - 1954

GOSPODARSTVO

Do 1947

Izola, zadaj tovarna Arrigoni. Leta 1881 jo je postavila avstrijska družba Warhanek. Leta 1925 jo je prevzela družbaArrigoni iz Trsta, zato je bila tudi po vojni njena generalna uprava v Trstu.

Predelovala je sveže in slane ribe, zelenjavo, izdelovala paradižnikovo mezgo, marmelado in jušne kocke.

Tovarna mila Salvetti je bila ustanovljena leta 1876 kot tovarna stekla. Leta 1910 je začela znovim proizvodnim programom in izdelovala milo, pralni prašek, sodo itd.Po vojni se je preimenovala v Ex Salvetti in bila v začetku 60. let ukinjena.

Rudnik črnega premoga v Sečovljah je ustanovila leta 1936 premogokopna družba Raša s sedežem v Rimu.Po vojni je deloval občasno, ker ga je večkrat zalila voda. Delovati je prenehal leta 1970.

Tovarna rib De Langlade je ustanovila leta 1897 družba C. Depangher. Leta 1925 jo je kupila družbaDe Langlade iz Genove. Tako je bil sedež družbe v Genovi, podružnica v Trstu, tovarna pa v Kopru.

Leta 1957 se je preimenovala v Ikro, dve leti kasneje pa je bila ukinjena.

Ladjedelnica San Giusto iz Pirana v času med obema vojnama. V njej so gradili tudi motorne in večje tovorne ladje. Leta 1948 se je pod novim lastnikom preimenovala najprej v Piransko brodogradilište, nazadnje leta 1954 v Ladjedelnico Piran, ki je nato delovala še deset let.

Opekarna Nardone v Izoli je nosila ime po lastniku, ki je leta 1900 prišel iz Furlanije. Leta 1947 je lastnik odšel v Trst in leto

kasneje se je tovarna preimenovala v Rudo.

V Kopru sta delovali po vojni dve ladjedelnici: ena last Koprčana Nicolòja Depangherja, druga je bila Istria, last delniške družbe iz Bologne. Sedež obeh uprav je bil v Trstu. Kmalu sta prenehali delovati.

V Kopru je bilo ščetkarstvo močno razvito. Po koncu vojne so nadaljevali z delom trije obrati. Izdelovali so v glavnem metle, krtače in čopiče. S podržavljenjem po letu 1947 je Roberto Schnabl je postal del tovarne Stil, iz obrata Maria Marzarija je bila leta 1951 ustanovljena Tovarna metel, ščetk in čopičev, ki se ji je leto kasneje priključil še obrat bratov Jaksetich. Iz nje se je kasneje razvila tovarna Iplas.

1

5

11

3

7

9

8

10

2

6

12

4

D1

Do 1947

Po 1947

gospodaRski obRati so v pRvem povojnem desetletju doživeli velike spRemembe: večina jih je nadaljevala z delom, vendaR so spReminjali svoja imena, lastnike in tudi dejavnost. nekaj so jih ukinili oziRoma zdRužili z novonastalimi podjetji z novo dejavnostjo. najbolj Razvite so bile živilska industRija (izola, kopeR), ladjedelništvo (piRan, kopeR), ščetkaRstvo (kopeR) in solinaRstvo (sečovlje, stRunjan). po vojni je z aktivnostjo nadaljevala večina industRijskih obRatov. RazmeRe za delo so bile zelo težke, zato je bila pRoizvodnja skRomna in je le počasi naRaščala. lastniki industRijskih obRatov so imeli svoje sedeže v tRstu (takRat v coni a) ali v italiji. obveze do lastnih podRužnic so bili pRipRavljeni izpolnjevati pod pogojem, da izdelke pRodajajo v coni a, kaR pa jugoslovanska vojaška oblast (vuja) ni dovolila. tako so ti obRati pRešli pod upRavo komisije za upRavo naRodne imovine (kuni). med pRipRavami na ustanovitev svobodnega tRžaškega ozemlja leta 1947 je vuja v veliki meRi demontiRala tovaRniško opRemo in stRoje in vse odpeljala v jugoslavijo. demontiRane so bile tudi vse napRave v Rudniku in odpeljan velik del Ribiške flote. to je povzRočilo upad pRoizvodnje in še večjo bRezposelnost. dRugo veliko spRemembno sta pRinesli nacionalizacija gospodaRskih oRganizacij in uvedba samoupRavljanja leta 1951.

leta 1947 so začela nastajati nova podjetja z novimi dejavnostmi: v kopRu avtopodjetje adRija (potniški pRomet), inteReuRopa (tovoRni pRomet) in stil (pohištvo), v piRanu agmaRit (pomoRski pRomet), v poRtoRožu začimba, v izoli mehanotehnika (igRače) in v dekanih lama (ključavnice in kovinska galanteRija).

Avtopodjetje Adrija je bilo ustanovljeno 5. februarja 1947 kot naslednik jeseni 1946 ustanovljenega Avtopodjetja Koper. Njegov vozni park je štel najprej 10 kamionov. Leta 1948 so nabavili prvi avtobus. Šest let kasneje se je preimenoval v Slavnik Koper.

Tovarna igrač Mehanotehnika v Izoli je bila ustanovljena 1. novembra 1952.

Prva igrača – mehano, po kateri je tovarna dobila ime.

Proizvodi tovarne Fructus iz Kopra. Podjetje je bilo osnovano leta 1908 kot Conti Caldo S.A. za izdelovanje paradižnikove mezge in mesnih izdelkov. Kasneje je postal lastnik Consorzio agrario, po vojni pa je prešla pod upravo okrajne gospodarske zadruge in dobila novo ime.

Nova koprska avtobusna postaja je začela delovati

leta 1950.1

7 8

4

2

D2

Po 1947

leta 1951 je bilo po jugoslovanskem vzoRcu tudi v istRskem okRožju uvedeno samoupRavljanje. 3. febRuaRja je bil spRejet odlok, da podjetja upRavljajo delovni kolektivi pReko delavskih svetov. maRca so bile izvedene volitve v delavske svete, ki so pRevzeli podjetja v upRavljanje. v zasebnih podjetjih so imeli delavci najpRej pRavico soodločati skupno z lastnikom, kasneje pa so bila tudi zasebna podjetja izenačena s tistimi, v lasti okRajnega odboRa.

Nova vinska klet podjetja Vino.

Tovarna ključavnic in kovinske galanterije Lama v Dekanih je bila ustanovljena 28. decembra 1953.Prostore je imela najprej v zadružnem domu.

V spomin na prevzem podjetja v upravljanje so na pročelja postavljali spominske plošče.

Traktor Fiat je bilo prvo vozilo Intereurope, ustanovljene 10. februarja 1947.

5

9 10

6

3

D3

ŠOLSTVO

Srednje šole

slovenska istRa je šele po vojni dobila slovenske sRednje šole, saj jih, Razen oddelka na učiteljišču v kopRu v letih 1875–1909, v pReteklosti ni imela. RazmeRe za oRganiziRanje in njihovo delovanje so bile težke, saj v kopRskem okRaju pRvo leto ni bilo ne učiteljev ne dijakov, zato so ti najpRej pRihajali iz cone a in dRugih kRajev pRimoRske. poleg kopRa je postal nekakšno šolsko sRedišče še poRtoRož, kjeR so se šole nastanile v tuRističnih objektih. to je tRajalo do začetka petdesetih let, ko so se šole pReselile v kopeR, objekti pa so bili spet namenjeni tuRistični dejavnosti, ki se je začela obnavljati.

Koper, 8. februar 1949 – dijaki in profesorji slovenske gimnazije. Delovati je začela oktobra 1945 kot nižja gimnazija, marca 1947 pa je postala popolna.

Portorož, junij 1947 – tečajniki in dijaki učiteljišča s profesorji ob koncu prvega šolskega leta. Leta 1953 se je učiteljišče preselilo v Koper.

Profesorji in prvi maturantje slovenske gimnazije v Kopru junija 1952.

Portorož, junij 1948 – prvi letnik druge generacije dijakov učiteljišča z učiteljema Danico Župan in Hinkom Uršičem.

Žusterna, 28. april 1947 – dijaki Pomorske in trgovske akademije, kasnejše Srednje pomorske šole, v njenih prvih prostorih. Pouk se je začel marca 1947.

Dijaki 2. razreda nižje gimnazije v Portorožu z učitelji junija 1948. Ustanovljena je bila januarja 1947. Leta 1953 se je preselila v Piran, po šolski reformi leta 1958 pa se je združila v osemletno šolo.

Gojenke Ženske obrtne šole Koper z ravnateljico Zoro Ličen junija 1951. Šola je bila ustanovljena leta 1949 in je delovala do leta 1960.

Učenci Vinarsko-sadjarske šole Škocjan pri praktičnem pouku aprila 1947. Šola je začela z rednim poukom eno leto prej.

1

4

2

5

3

6

87

D4

OBNOVA

v kopRskem okRaju je bilo med vojno uničenih 1499 od skupno 6620 objektov. obnova je potekala počasi, keR je pRimanjkovalo tehničnega kadRa, delovne sile, mateRiala, pRevoznih sRedstev in pRedvsem denaRja. v pRvem obdobju je za obnovo skRbela tehnična baza – stRokovna ekipa oseb, ki so na teRenu Reševali najnujnejše pRobleme. od začetka leta 1946 so na vaseh nastajale obnovitvene zadRuge, v kateRe so se zdRuževali pogoRelci in dRugi. leta 1952 so se pRiključile kmetijskim zadRugam kot njihovi gRadbeni odseki. po letu 1947 pa so že nastajala pRva gRadbena podjetja. po vaseh so začeli najpRej s čiščenjem Ruševin, z deli za pRezimovališča pogoRelcev, na javnih zgRadbah in komunikacijskih objektih. v pRvem obdobju so v glavnem le obnavljali poškodovane objekte, v dRugem pa so gRadili nove: komunikacije, gospodaRske objekte, šole; leta 1948 pa so začeli Rasti po vaseh zadRužni domovi kot bodoča sRedišča gospodaRskega in kultuRnega življenja. obnovo so izvajali s šiRoko mobilizacijo delovne sile, ki so se s pRostovoljnim delom, kakoR so to imenovali, udeleževali delovnih akcij. oRganizacija slovensko-italijanska antifašistična unija je skozi delovne bataljone in mladinske delovne bRigade oRganiziRala udaRniško delo, ki so ga vzpodbujali skozi tekmovanja. mladina je v delovnih bRigadah gRadila tudi ceste in železniške pRoge po jugoslaviji.

Sv. Anton – vaščani čistijo teren.

23. novembra 1947 se je v Šmarjah zaključila ena od mladinskih delovnih akcij pri gradnji ceste Šmarje–Nova vas.

Sečovlje, 1950 – obnova mostu čez Dragonjo. Ankaran – kopljejo jarke za vodovodne cevi.1

4

2

5

3

Dekani, 1951 – delovna četa »Nebojsega« na gradbišču otroškega vrtca.

6

D5

Koper, april 1950 – polaganje asfalta na Trgu Brolo.

Izola, 1948 – gradnja slovenske osnovne šole.

Gradnja ceste Šmarje–Nova vas v novembru 1947.

V letu 1953 so gradili cesto za Boršt.

Gradnja ceste ankaransko križišče–Rižana leta 1950.

Koper, 1950 – mladi tržaški Slovenci pomagajo graditi stadion.

Koper, 1950 – na mestu, kjer so stali koprski zapori, raste slovensko-italijanska osnovna šola.

Gradnja ceste Rižana–Črni Kal leta 1954.

Semedela, 1950 – gradnja Slavnikovih garaž.

Škocjan, februar 1950 – vinsko klet današnjega Vinakoper so začeli graditi leta 1949.

1

4

78

1011

13

2

5

14

3

6

9

12

15

D6

Sv. Anton – zadružni dom so začeli graditi leta 1949.

Vanganel, 1949 – gradnja zadružnega doma.

Dekani – zadružni dom so začeli graditi leta 1948.

Škofije, 1951 – gradnja zadružnega doma.

Pobegi-Čežarji – mladina čisti teren za gradnjo zadružnega doma.

Otvoritev zadružnega doma v Sv. Antonu leta 1951.

Pobegi-Čežarji – zadružni dom leta 1949.

Šmarje – zadružni dom so začeli graditi leta 1948.

Marežganski zadružni dom je že pod streho.

Kulturni dom »Zmaga« v Novi vasi so otvorili 1. maja 1953. Sv. Peter, 1953 – gradnja kulturnega doma.4

7

10

148

11

15

2

5

3

6

9

12 13

D7

Koper, 1950 – zbor Mladinske delovne brigade »Antonio Bonifacio« ob vrnitvi iz Zemuna.

Brigadirja.

Udarnik Vittorio Tinelli. Na jakni brigadirske uniforme nosi udarniške značke, na rokavu pa čin komandanta delovne brigade.

3

21

D8

ŽIVLJENJE NA VASI

življenje na podeželju sta po vojni zaznamovala dva pojava: agRaRna RefoRma, ki je imela tukaj dRugačen značaj (ukinitev kolonata in vRnitev na dRažbah pRodanih kmetij v času fašizma), teR uvajanje Raznih oblik zadRužnih oRganizacij. novembRa 1945 je bila v kopRu ustanovljena okRajna gospodaRska zadRuga, ki je po vaseh ustanavljala svoje podRužnice. junija 1947 ustanovljena okRožna zadRužna zveza pa je kooRdiniRala delo novonastalih zadRug. pRva oblika so bile ljudske nabavno-pRodajne zadRuge, ki so imele nalogo Razdeljevati živila, odkupovati pRidelke in pRodajati vse tRgovsko blago. z ReoRganizacijo v zimi 1947/1948 so začeli ustanavljati kmetijske nabavno-pRodajne zadRuge v skoRaj vsakem kRajevnem odboRu. v letih 1951 in 1952 so se pReimenovale v splošne kmetijske zadRuge, ki so se začele zdRuževati po vaseh. nadaljnji Razvoj je pRipeljal do likvidacij zadRug in ustanavljanja dRužbenih kmetijskih posesti. v letih 1947–1953 so delovale še kmetijske obdelovalne zadRuge. vendaR se zadRužno življenje na podeželju ni obneslo.

Koper, 9. februar 1947. Agrarna reforma je bila uradno zaključena dan pred podpisom mirovne pogodbe z Italijo. Proslavili so jo s slavnostnim zborovanjem in z odkritjem spominskega obeležja.

Delitev odlokov.

Puče – zadružniki obdelovalne zadruge Puče-Krkavče

Krog pri Sečovljah, 1946 – kolonska družina Ernestini.

Babiči – zadružniki mlatijo. Vsakih 7 minut je ena vreča polna. Eden prvih traktorjev v slovenski Istri.

1

2

4

3

5 6

D9

v kopRskem okRaju je pRevladovala mala posest. v obmoRskem pasu je bil poudaRek na pRidelovanju zgodnje zelenjave, v notRanjosti pa na vinogRadništvu. slovenska istRa je bila bogata tudi s sadjem in oljkami. pRi živinoReji je bil zaRadi pomanjkanja živinske kRme poudaRek na ovčeReji in kozjeReji. v pRvih povojnih letih je pestilo kmeta večno pomanjkanje semen, gnojil, škRopiva, saj je bila dobava iz jugoslavije nezadostna, po uvedbi jugoliRe pa otežen tudi nakup v tRstu v takRatni coni a. kasneje sta za Reševanje pRoblema skRbela zavod za pospeševanje gospodaRstva in zadRužna poslovna zveza v kopRu.

Puče, december 1949 – značilno istrsko ognjišče.

Delo v vinogradu.

Puče, 1949 – obiranje oljk.

Pomjan, marec 1950 – plug vlečejo istrski voli »boškarini«. Malica.

Plavje, december 1952 – v torklji družine Čok.

1

45

7

2

8

3

6

9

D10

KULTURNA DEJAVNOST

tako kot šole so po vojni začeli obnavljati tudi kultuRno-pRosvetna dRuštva, ukinjena pod fašizmom. nastajala so tudi nova, saj je oblast stala na stališču, da moRa pRiti kultuRa v vsak dom. najbolj živahno je bilo delovanje v letih 1947–1955, ko so z izgRadnjo zadRužnih in kasneje kultuRnih domov dRuštva dobila tudi pRostoRe za delovanje. najbolj RazšiRjeni so bili pevski zboRi, dRamske skupine in godbe. gonilna sila v dRuštvih so bili največkRat učitelji, ki so jih ustanavljali, vodili in tudi sami nastopali. na višji Ravni je bila kultuRna dejavnost v mestih, saj je bilo leta 1951 ustanovljeno v kopRu tudi polpoklicno gledališče, ki pa je delovalo le tRi sezone. skRbelo je tudi za amateRske skupine po vaseh.

Člani prosvetnega društva »Frenk« iz Boršta leta 1953.

Sv. Anton, 1954 – pevski zbor PD »Svoboda« na proslavi 50-letnice društva.

Dekani, 1952 – brško opasilo.

Igralska skupina Prosvetnega društva »Ivan Cankar« iz Krkavč leta 1953.

Pevski zbor PD »Branik« iz Šmarij nastopa v koprskem gledališču leta 1951.

Sv. Anton, 1953 – dramska skupina PD »Svoboda« v Goldonijevi komediji Pahljača.

Gledališka predstava na Plavjah.

Sv. Peter, 29. junij 1952 – folklorna skupina domačega PD »France Bevk«.

Igralska skupina PD »Branik« iz Šmarij.

Škofije, 1948 – nastop pevskega zbora Prosvetnega društva »Istrski grmič«.

Folklorna skupina PD »Branik« iz Šmarij nastopa v koprskem gledališču leta 1951.

Ansambel Ljudskega gledališča Koper v Cankarjevi drami Kralj na Betajnovi.

1

5

12

2

6

10

3

7

11

4

8

9

D11

Propagandni letaki za priključitev Julijske krajine k Jugoslaviji.

Bazovica, 6. september 1945 – odkritje spomenika bazoviškim žrtvam. To je bila prva večja manifestacija za priključitev k Jugoslaviji. Zbralo se je okrog 150 tisoč ljudi.

Koper, 23. marec 1946 – prihod

mednarodne razmejitvene

komisije.

Piran, 3. marec 1946 –

manifestacija za priključitev k

Jugoslaviji.

Piran.

231

4

6 7

5

vpRašanje pRipadnosti tega ozemlja je vplivalo na življenje tukajšnjih pRebivalcev in na celotni dRužbeni Razvoj. junija 1945 zakoličena moRganova linija je ločila mesto tRst od njegovega zaledja in tako pRetRgala dolgoletno naRavno povezavo, zavRla pRetok blaga in dela. z moRganovo linijo je bila julijska kRajina Razdeljena na cono a pod zavezniško in cono b pod jugoslovansko vojaško upRavo. v slovenskem delu cone b, vzhodnopRimoRskem okRožju, je bil najvišji upRavni oRgan poveRjeništvo pokRajinskega naRodnoosvobodilnega odboRa za slovensko pRimoRje (ppnoo), v okRajih pa okRajni naRodnoosvobodilni odboRi. poleg naloge povojne obnove na vseh podRočjih so ti oRgani sodelovali še v diplomatskem boju za mejo, ki je bil od poletja 1945 pa do oktobRa 1946 zelo intenziven. na vsako zasedanje zunanjih ministRov štiRih velesil ali njihovih namestnikov, kjeR so odločali o meji med italijo in jugoslavijo, in pRedvsem na sklepe teh zasedanj je bilo tReba odgovoRiti. tako je bilo oRganiziRanih nešteto manifestacij in odposlanih veliko število Resolucij na Razne naslove. višek teh dejavnosti je bil maRca 1946, ko je julijsko kRajino obiskala mednaRodna Razmejitvena komisija z nalogo, da na teRenu določi novo mejo, in kasneje, ko so odločali o pRedlogih za mejo. komisija je namReč izoblikovala štiRi Različne pRedloge. o njih je nato RazpRavljal svet zunanjih ministRov in se odločil za fRancoski pRedlog. od konca julija pa do 26. oktobRa 1946 je v paRizu potekala miRovna konfeRenca. o Razmejitvi v julijski kRajini je geneRalna skupščina sklepala v noči iz 9. na 10. oktobeR. spRejet je bil sklep: jugoslavija dobi ozemlje vzhodno od fRancoske čRte, ozemlje zahodno od nje pa se Razdeli na dva dela – zahodni del pRipade italiji, iz južnega dela (od devina do Reke miRne) pa se ustanovi svobodno tRžaško ozemlje (sto). miRovna pogodba je bila podpisana 10. febRuaRja 1947, 15. septembRa pa je stopila v veljavo. tako je del slovenske istRe pRipadel jugoslaviji, del pa je bil vključen v sto.

D12

VPRAŠANJE MEJE

Piran, 1. maj 1945 – proslava ob osvoboditvi in delavskem prazniku. Na balkonu so organizatorji proslave – predstavniki piranskega CLN s predsednikom Luigijem Viezzolijem.

13. decembra 1945 se je v Piranu velika množica ljudi obeh narodnosti poslovila od Antonia

Seme, priljubljene osebnosti, učitelja in enega od ustanoviteljev

socialistične stranke.

italijansko pRebivalstvo ni dejansko nikoli spRejelo nove povojne oblasti za svojo, niti se ni hotelo pRiključiti k jugoslaviji. nova oblast se je v začetku zelo tRudila, da bi pRidobila podpoRo istRskih italijanov: delavski sloj z vizijo boljšega življenja v novi socialistični dRžavi; posebno pozoRnost je posvečala mestom glede oskRbe; skRbela je za dosledno dvojezičnost, paRitetno sestavo upRavnih oRganov itd. vendaR so bile okoliščine objektivne in subjektivne naRave takšne, da ni nova oblast nikoli dobila šiRše podpoRe italijanskega pRebivalstva. niti takoj po vojni ne, ko so bile vezi med slovenci in italijani zaRadi skupnega boja pRoti fašizmu še najbolj močne, še manj pa v naslednjih letih, ko so se RazmeRe dRastično spReminjale. Razlike med zaostalim slovenskim zaledjem in istRskimi italijanskimi mesti so bile pRevelike, da bi lahko italijani spRejeli slovence za svoje oblastnike. nekaj podpoRe so le dobili: delno zaRadi RazRednega pRepRičanja (izolski delavci), delno zaRadi koRisti (koloni). del italijanskega pRebivalstva je nastopil odkRito pRoti novi oblasti, večina pa je bila pasivna in je čakala na odločitev o usodi tega ozemlja. dogajanja, ki so najbolj povzRočala nezaupanje v novo oblast, so bila: moRganova linija med conama je otežila izmenjavo s tRstom; Ravno tako uvedba novega denaRja (leta 1945 jugoliRe in leta 1949 dinaRja); stalna bRezposelnost, ki se je še povečala z demontažo in odvozom tovaRniških stRojev in Ribiških baRk; keR istRa pRaktično ni imela svojih kadRov, so ti pRihajali od dRugod s pRimoRske in kasneje tudi iz slovenije, ti pa niso Razumeli specifike tega območja, kakoR tudi v slovenskem vodstvu ne. zato je bilo stoRjenih več napak v odnosu do italijanov, tudi v skladu z načelom: kdoR ni z nami, je pRoti nam! nato je pRišlo še do Razkola med slovenci in tistimi italijani, ki so podpiRali oblast in z njo sodelovali. povzRočil ga je leta 1948 infoRmbiRojevski spoR, ko je bila jugoslavija, po

nalogu sovjetske zveze, izključena iz komunističnega infoRmacijskega biRoja. pRi odločanju »za tita ali stalina« so italijanski komunisti stopili v večini na stalinovo stRan, kaR je pRineslo Razcepitev v komunistični paRtiji sto, sindikatu in vseh množičnih oRganizacijah. tu je še kRitično leto 1953, ko je skoRaj pRišlo do vojne med italijo in jugoslavijo in je bila conska meja zapRta. posledica vseh teh dogajanj na političnem in ekonomskem podRočju, ki jih je podpihovala še pRotijugoslovanska pRopaganda v tRstu, je bilo množično izseljevanje italijanskega pRebivalstva. oblast se je poslej naslonila na italijane iz tRsta in bližnjih mest, bivše paRtizane, ki so se naselili v istRskem okRožju, in tiste, ki so se pRiseljevali v kopRski okRaj iz hRvaške istRe in Reke, to je območja, ki je bilo že od leta 1947 vključeno v jugoslavijo.

1 2▲I ▲ I

D13

1945–1947

V Julijski krajini so se skrbno pripravljali na prihod razmejitvene komisije. Kraji so bili okrašeni s slavoloki; napisi na hišah, zidovih, mostovih so izražali voljo prebivalstva in govorili o žrtvah za svobodo; člane komisije je na cestah vedno pričakala

množica ljudi.

Na tisoče resolucij različnih oblik in izdelave so poslali posamezniki in organizacije iz Julijske krajine, Slovenije in Jugoslavije z zahtevami po pravični meji. Poslane so bile na različne naslovnike, največ pa Edvardu Kardelju, vodji jugoslovanske

delegacije na mirovni konferenci, v podporo in zahvalo.

3

6

12

45

Osapci gredo v Črni Kal na zborovanje za priključitev k Jugoslaviji.

Pomjan, 7. marec 1946 – vaščani gredo na zborovanje ob prihodu razmejitvene komisije.

Podlabin, 15. marec 1946 – člani razmejitvene komisije na obisku.7 8 9

D14

Jugoslovanska delegacija je 25. julija 1946 odpotovala iz Ljubljane v Pariz na mirovno konferenco. Na železniški postaji je bila velika poslovilna manifestacija.

Člani jugoslovanske delegacije na mirovni konferenci. Slovenski predstavniki: vodja Edvard Kardelj (tretji od leve v prvi vrsti), Joža Vilfan in Aleš Bebler (prvi in zadnji od leve v drugi vrsti).

Edvard Kardelj govori na plenumu mirovne konference.

Ilirska Bistrica, 15. september 1947 – proslavljanje priključitve k Jugoslaviji.

Otvoritvena svečanost mirovne konference v Luxemburški palači v Parizu.

Karikatura štirih zunanjih ministrov iz francoskega časopisa La tribune des Nations. Od leve: Američan

Byrnes, Francoz Bidault, Anglež Bevin in Rus Molotov.

Glas zaveznikov, 18. februar 1947 – zavezniški časopis je objavil zemljevid nove državne tvorbe.

Etnična karta iz gradiva za mednarodno razmejitveno komisijo.

Mejna tabla med conama Svobodnega tržaškega ozemlja pod Plavjami.

Jugoslovanska delegacija med zasedanjem.

12

5

8

11

6

9

12 14

10

13

7

34

D15

svobodno tRžaško ozemlje (sto), zamišljeno kot nova dRžavna tvoRba s svojim guveRneRjem, ni nikoli zaživelo kot tako. zopet je bilo Razdeljeno med dve vojaški upRavi, ki sta ga upRavljali do njegove ukinitve, saj guveRneR ni bil nikoli imenovan. tako se je nadaljeval boj za to ozemlje. maRca 1948 so tRi velesile podpisale tRojno izjavo, s kateRo so hotele vRniti ozemlje sto-ja italiji. po infoRmbiRojevskem spoRu, ko je sovjetska zveza pRetRgala vse stike z jugoslavijo, je tudi sto izgubilo svoj stRateški pomen in ni pRišlo do izpeljave sklepa tRojne izjave. v naslednjih letih so zahodni zavezniki Razmišljali o Rešitvi tako imenovanega tRžaškega vpRašanja z Razdelitvijo sto-ja med obe dRžavi in leta 1951 začeli s pogajanji. naslednje leto je bil v londonu podpisan pRvi londonski spoRazum, po kateRem je italija dobila več vpliva v coni a. v coni b je bila zato ukinjena upRavna enota istRsko okRožje, njegove kompetence so pRešle na okRaja kopeR in buje, ki sta se še bolj navezala na slovenijo oz. hRvaško. leto 1953 je bilo najbolj kRitično: najpRej je začela italija zbiRati vojsko na jugoslovanski meji, pRepRičana, da hoče jugoslavija okupiRati cono b; 8. oktobRa pa sta velika bRitanija in zda izjavili, da bosta pRepustili cono a italiji. odgovoR jugoslovanske vlade je bil osteR: zapRla je mejo med obema conama, napovedala mobilizacijo IN UKaZaLa vKOraKatI v cONO B. NaPetOst je popustila decembRa, ko sta obe dRžavi odpoklicali vojsko, zahodna zaveznika pa sta pRipRavila nov načRt za Reševanje tRžaškega vpRašanja. vpRašanje Razmejitve je bilo dokončno Rešeno 5. oktobRa 1954 s podpisom londonskega memoRanduma, po kateRem je bilo ozemlje Razdeljeno med obe dRžavi po meji med obema conama, z majhnimi spRemembami v pRid jugoslavije.

Tudi v STO so bile množične demonstracije zaradi tržaškega vprašanja, vendar samo v kritičnih obdobjih (1948, 1952, 1953).

V letu 1953, najbolj kritičnem glede tržaškega vprašanja, je jugoslovanski predsednik Josip Broz - Tito o njem vedno spregovoril na zborovanjih po Jugoslaviji in poudarjal, da Jugoslavija ne bo več popuščala.

Na vseprimorski proslavi ob 10. obletnici ustanovitve primorskih brigad 6. septembra 1953 na Okroglici (zbralo se je okrog 300 tisoč ljudi), je predsednik Jugoslavije Tito spregovoril tudi o tržaškem vprašanju.

Izjava zaveznikov 8. oktobra 1953, da prepuščajo cono A Italiji, je sprožila v coni B in po vsej Primorski vpisovanje prostovoljcev za obrambo Trsta. Ustanovljena je bila brigada prostovoljcev pod vodstvom Franca Potočnika.

Bivje, september 1953.

Koper, 17. april 1952.

Koper Izola

Koper, 5. november 1952.

V pripravah na veličastno proslavo na Okroglici so s slavoloki okrasili mesta in vasi.

Piran, 10. oktober 1953.Koper, 28. marec 1952. Koper, 17. april 1952.

12

6 7 8

10 11 12

9

345

D16

Februarja 1954 so se v Londonu začela pogajanja in se zaključila 5. oktobra s podpisom londonskega memoranduma. Za Jugoslavijo ga je podpisal Vladimir Velebit.

8. oktobra je prišla na Škofije razmejitvena komisija in začela na terenu postavljati novo mejo.

Pred odhodom na novo državno mejo.

Predsednik Tito v spremstvu Julija Beltrama (levo), predsednika koprskega okraja in nekdanjega Istrskega okrožja, in Jožeta Borštnarja, delegata slovenske vlade pri vojni upravi cone B.

Plavje – proslava ob priključitvi k Jugoslaviji.

Predsednik Tito v družbi istrskih antifašistov in aktivistov Osvobodilne fronte.

Prihod jugoslovanskega garnizona na Škofije.

Že novembra 1954 je novopriključene kraje obiskal jugoslovanski predsednik Josip Broz - Tito.

Koper, 21. oktober 1954 – poslovilno srečanje dveh komandantov vojaških uprav – Wintertona (levo) in Stamatovića.1

3

7

10

8

11

5

8

4

6

9

2

D17

ITALIJANSKO PREBIVALSTVO

Šolstvo

po vojni so vse osnovne in sRednje šole Razen dveh (pomoRska šola v kopRu in osnovna šola v šalaRi) nadaljevale z delom, ustanavljale pa so se še nove šole ali samo oddelki na slovenskih šolah. nekateRe so kmalu ugasnile, dRuge pa so vse bolj životaRile zaRadi vedno manjšegaštevila učencev in učiteljev. italijansko šolstvo je pRvi dve leti povsem ohRanilo sistem, kakRšen je bil v italiji. v osnovni šoli je to pomenilo 5 RazRedov, sRednja šola pa je bila Razdeljena na stRokovne in šole klasičnega tipa, obe smeRi pa še na višje in nižje šole. najbolj RazšiRjena nižja stRokovna šola je bila AVVIAMENTO, pRava sRednja šola je bila Realna gimnazija (SCUOLA MEDIA UNICA), višja sRednja šola pa klasična gimnazija (LICEO). po letu 1950 so italijansko šolstvo vedno bolj usklajevali s slovenskim. z uvajanjem osemletk so postopoma ukinjali Realne gimnazije in AVVIAMENTE teR znova uvedli nižje gimnazije. italijanski učitelji večinoma niso podpiRali takRatne oblasti. bili so dRužbeno neaktivni ali so celo delovali pRoti oblasti, ki jih je zato smatRala za naspRotnike. tako so množično zapuščali delovna mesta, nekateRi uRadno, večina na skRivaj. izpRaznjena mesta so zapolnjevali slovenski učitelji, ki so končali italijansko učiteljišče. zaRadi stalnega izseljevanja je tudi število učencev iz leta v leto upadalo. po letu 1952 je k temu pRipomogel tudi odlok, da moRajo otRoci s slovanskim pRiimkom obiskovati slovensko šolo, tudi če se niso čutili slovence. pRed tem je veljalo pRavilo, da hodijo italijanski otRoci v italijanske šole, slovenski v slovenske, tisti iz mešanih zakonov pa kot odločijo staRši.

Piran, junij 1949 – dijaki znanstvenega liceja z učitelji: v drugi vrsta na levi stojita Maria Pia Urbani in Dina Petronio, poleg sedijo Corinna Viezzoli, Guido La Pasquala, Cesare Brumen, Andreina Apollonio, ravnatelj Paolo Sema, Giorgina Dolce, Tarcisio Benedetti in Oskar Kogoj.

Koper, junij 1954 – dijaki liceji in profesorji: tretji z leve sedi Vladimir Lenardič, poleg pa dijak Fulvio Tomizza, Vladimir Pižent, Miroslav Žekar, Giovanni Rett, Srečko Vilhar, Clotilde Armandi, Mario Bratina e Jože Pohlen.

Koper, junij 1954 – dijaki nižje gimanzije z učitelji: od leve Kravar, Jože Pohlen, Luigia de Belli, Lidia Steffè, don Carlo Musizza, Marjan Žerjal in Ercole Parenzan.

Koper, šolsko leto 1953/1954 – učenci 1. b razreda z učiteljico Giuliano Verardo pred novo slovensko-italijansko šolo.

Piran, junij 1951. Izola, junij 1947 – učenci 5. razreda z učiteljico Felicito Pugliese.1

4 5 6

2 3

D18

Izseljevanje

v kopRskem okRaju se je izseljevanje začelo takoj po koncu vojne in je v bolj ali manj močnih valovih tRajalo do leta 1957. najpRej so se izselili pRivRženci fašizma in inteligenca, ki je bila pRoti pRiključitvi k jugoslaviji. kasneje so se izseljevali še dRugi sloji zaRadi ekonomskih, političnih in psiholoških Razlogov, tudi tisti, ki so imeli koRisti od nove oblasti (koloni). del pRebivalstva je odšel legalno, z dovolilnicami jugoslovanske vojaške upRave, mnogi pa so zapustili te kRaje na skRivaj. po 5. oktobRu 1954 so se izseljevali po določbah londonskega memoRanduma, ki je dajal pRebivalcem obeh con pRavico do svobodne izbiRe dRžavljanstva. kRiteRija sta bila domicil in pogovoRni jezik. izseljenci so lahko odnesli s seboj pRedmete za osebno Rabo, pohištvo, poljedelske pRidelke, oRodje, živino, pRevozna sRedstva, toRej skoRaj vse pRemično pRemoženje.od leta 1945 do 5. oktobRa 1954 se je izselilo 9008 oseb, po tem datumu pa do leta 1958 še 16062, skupno toRej 25070 oseb, od teh nekaj več kot 19000 italijanov.Trst, 1951 – begunsko taborišče pri Sv. Soboti. Opčine, 1951 – begunsko taborišče.

1 2 3

D19

Kultura

takoj po koncu vojne se je poRodila ideja o ustanovitvi umetniškega kultuRnega dRuštva. v kopRu je tako začel delovati encis (ENTE CITTADINO DELLO SPETTACOLO), ki je vključeval Različne dejavnosti (oRkesteR, zboR, dRamsko in baletno skupino). pRiRejal je kvalitetne in dobRo obiskane pRiReditve v dvoRani samostana sv. klaRe. italijanska kultuRna dRuštva so delovala v okviRu centRa za ljudsko kultuRo (CENTRO DI CULTURA POPOLARE), ki je leta 1947 Razvil novo obliko delovanja – italijanske kultuRne kRožke, v kateRe so se vključila tudi dotedanja dRuštva, ki so jih imeli vsi večji kRaji. njihova dejavnost je bila zelo Razvejana, izstopala pa je dRamska igRa. nadaljnja faza v Razvoju je bila ustanovitev zveze italijanov istRskega okRožja maRca 1950, ki je pod svojo stReho zdRuževala celotno dejavnost italijanskega življa s poudaRkom na ohRanjanju njihove kultuRne identitete. po ukinitvi istRskega okRožja se je Razdelila na zvezo italijanov kopRskega in bujskega okRaja, po pRiključitvi k jugoslaviji pa se je vključila v jugoslovansko manjšinsko oRganizacijo zvezo italijanov v istRi in Reki. v okviRu zveze italijanov so enkRat letno oRganiziRali pRegled italijanske kultuRe za celotno cono b in tudi lokalne po mestih. aktivnost teh kRožkov je v letu 1953 zaRadi izseljevanja zelo upadla in začela oživljati šele spomladi 1954, ko so odseljene člane nadomestili na novo pRiseljeni italijani iz hRvaške istRe in Reke. leta 1951 je bilo v kopRu ustanovljeno polpoklicno italijansko gledališče – TEATRO DEL POPOLO, ki pa je delovalo le tRi sezone. pRostoRe je imelo v leta 1949 obnovljenem kopRskem gledališču. odigRalo je sedem pRemieRnih pRedstav.

Koper, oktober 1950 – festival italijanske kulture.

Izola, 22. oktober 1950 – festival italijanske kulture, ki ga je organizirala Zveza Italijanov Istrskega okrožja.

Prizor iz gledališke igre Carmen, ki jo je Teatro del popolo uprizoril v sezoni 1953/1954. Teatro del popolo – prizor iz komedije Fornaretto di Venezia.

Teatro del popolo – prizor iz Goldonijeve komedije Maščevalna ženska.

1 2

3 4 5

D20

VOLITVE

do leta 1954 so bile v kopRskem okRaju izvedene tRojne volitve v upRavne oRgane: pRve v letu 1945, dRuge leta 1950 in nato še leta 1952, to je po ukinitvi istRskega okRožja. najodmevnejše so bile tiste leta 1950. Razpisane so bile za 16. apRil, s tRemi stRankami na volilni listi: slovensko-italijanska ljudska fRonta (silf) teR italijanski socialistična stRanka sto in kRščansko-socialna skupina. zmagala je silf z več kot 88 % glasov. najnižjo podpoRo je dobila v okoljih z italijanskim pRebivalstvom, Ravno tako je bil tam največji odstotek neveljavnih glasovnic.

Pomembnost upravnih volitev leta 1950 so dokazovali tudi slavoloki, s katerimi so krasili mesta in vasi: Škofije, Izola, Čežarji.

Koper, 16 april 1950. Marezige, 16. april 1950. Sv. Anton, 16. april 1950.

12

4 5 6

3

D21