OD MEVŽE DO MOJSTRA

Stefan Joksimović je zagotovo eden od najboljših še neobrušenih

diamantov med mladimi karateisti. Obiskuje šele 9. razred v

Osnovni šoli Litija, pa je dosegel toliko odličij, da skoraj ne moreš

verjeti, ko jih vidiš. Stefan je zelo talentiran in zagnan za karate,

obenem pa tudi zelo delaven in priden v šoli.

Kje si dobil navdih za karate?

V prvem razredu osnovne šole. Takrat sem jo obiskoval še v Ljubljani. V prvem razredu smo

imeli predavanje o karateju. Predaval nam je učitelj Uroš Rozman. Povedal nam je par osnov

karateja in nekaj tehnik. Ker sem bil takrat še prava »mevža«, so mi v šoli priporočili, da naj

postanem karateist. Mojster Uroš Rozman me je s svojim predavanjem tako premamil, da

sem si takoj po šoli na računalniku pogledal videoposnetke o karateju. Vse skupaj mi je bilo

všeč! In res sem začel trenirati na takratni šoli v Karate klubu Zmaj Ljubljana.

(nekatere njegove medalje in njegovi pokali)

Kaj je po tvojem mnenju tvoj največji uspeh v karateju?

Moj največji uspeh je zagotovo 1. mesto v borbah in v katah na državni ravni. Priprave na

državno prvenstvo so bile zelo naporne in dolge, a so se k sreči obrestovale.

(Stefanova največja uspeha v karieri)

Koliko časa že treniraš karate? Ali so bili kdaj tudi težki trenutki v tvoji karieri?

Karate treniram že od 1. razreda oz. že dobrih 8 let. Seveda so bili, a jih ni bilo preveč. Včasih

me je trener resnično gnal do limita in včasih mi je zmanjkalo kondicije. Zaradi kakšne slabe

ocene v šoli so mi starši včasih tudi »zagrozili« s tem, da bom nehal trenirati karate. To je

bilo seveda bolj metaforično povedano. Starši me zelo podpirajo v moji zaenkrat še kratki, a

že uspešni karieri.

Kaj pa tista dobra plat karateja?

Karate temelji na notranjem miru. In s pomočjo karateja se

velikokrat hitro umirim. Po mojem mnenju je pri karateju pomembna

splošna samoobramba; z njo se lahko braniš v različnih pogojih.

Karate ti da veliko energije in če treniraš karate, dobiš res ogromno

kondicije, ki ti lahko pomaga tudi pri drugih športih in telesnih

aktivnostih. In seveda slava. (smeh)

(pokal kluba za skupno 1. mesto )

Pred kratkim si dobil črni pas. Kakšni so bili tvoji občutki, ko ti je mojster predal črni pas in

si stopil še eno stopničko višje v karateju?

To je nekaj posebnega. Na pripravah sem bil na morju v Pineti na Hrvaškem. Te so trajale dva

tedna. Priprave so bile, kot že pričakovano, zelo zahtevne in težke. A so se obrestovale. Bil

sem vesel in tudi moj trener je bil zelo zadovoljen in ponosen name. To je bil zame zelo velik

uspeh.

(še zadnji treningi v rjavem pasu)

Kakšni pa so tvoji cilji za prihodnost?

Rad bi nadaljeval trenerjevo delo ali pa postal učitelj športne vzgoje. Moj največji cilj pa je

seveda postati evropski in nato tudi svetovni prvak v karateju. Zavedam se, da je do tam še

daleč, a vedno je treba sanjati, mar ne?(smeh)

Ali je karate kadarkoli vplival na tvoje zasebno življenje?

Karate doslej ni posebej vplival na moje zasebno življenje. Jemljem ga kot šport. Nočem ga

preveč mešati z mojim zasebnim življenjem. Bolj vpliva na moj prosti čas.

Kaj pa ljubezen? Ali je bila tudi ta kadarkoli povezana s karatejem?

Imel sem punco, seveda se je ona zaljubila vame (smeh). Spoznal sem jo prek karateja.

Srečeval sem jo samo na tekmah. Drugače pa karate še nivplival na ljubezen.

Ali imaš kakšen rek, moto ali nauk oz. motiv, ki te pri karateju žene naprej in te pobere, ko

si na tleh?

Na večini tekem, sploh če so samo na državni ravni, nekega nauka nimam, ker sem v Sloveniji

tako ali tako najboljši (smeh). Na mednarodnih tekmah, če zgubim po 1. krogu, se poberem

tako, da si rečem, da še ni konec sveta zaradi tega. Seveda pa mi ne sme biti čisto vseeno za

poraz.

(in še zadnji udarec in zmaga)

SanilSafić, 8.a