DIPLOMSKO DELO

IZVENBILANČNI BANČNI POSLI

Študent: Martin Deželak Naslov: Fala 46.c, 2352 Selnica ob Dravi Številka indeksa: 81613740 Redni študij Program: Univerzitetni Študijska smer: Finance in bančništvo Mentor: dr. Mejra Festić

Maribor, maj 2008

2

PREDGOVOR V času vse večje konkurenčnosti in hitrega razvoja trga kapitala se mnoge banke zavedajo pomena razvoja in uporabe novih bančnih aktivnostih. Banke se lotevajo poslov, ki jih sproti ne obravnavajo v bilanci stanja, a predstavljajo pogojne obveznosti oziroma pogojna sredstva. Izvenbilančne postavke tako predstavljajo vse pomembnejši del bančnih poslov in lahko pomembno vplivajo na raven tveganja, ki mu je banka izpostavljena pri svojem poslovanju. Izvenbilančne aktivnosti omogočajo bankam pridobivanje dodatnih sredstev, izboljšanje bančne likvidnosti in kapitalske ustreznosti, zmanjšanje kreditne izpostavljenosti, povečevanje prihodkov in lažje uresničevanje kapitalskih zahtev. V slovenskem bančnem prostoru se pogosteje uporabljajo posamezne klasične vrste izvenbilančnih aktivnosti, kot so neizkoriščene kreditne obveznosti, nekriti akreditivi, storitvene in finančne garancije, avalirane in akceptirane menice ter izvedeni finančni instrumenti. Sam sem se pri izdelavi diplomske naloge odločil, da bom predstavil tiste izvenbilančne posle, ki so v slovenskem bančnem prostoru redki. To je uporaba kreditnih izvedenih finančnih instrumentov, listinjenja, prodaje kreditov ter uporaba hipotekarnih obveznic. Omenjeni izvenbilančni posli se počasi, a zagotovo prebijajo v ospredje bančnih poslov tudi na slovenskem bančnem prostoru.

3

KAZALO 1 UVOD ............................................................................................................................................................ 5

1.1 OPREDELITEV PODROČJA IN OPIS PROBLEMA, KI JE PREDMET RAZISKAVE................................................ 5 1.2 NAMEN, CILJI IN OSNOVNE TRDITVE ........................................................................................................ 5 1.3 PREDPOSTAVKE IN OMEJITVE RAZISKAVE................................................................................................ 6 1.4 UPORABLJENE RAZISKOVALNE METODE .................................................................................................. 6

2. IZVENBILANČNE AKTIVNOSTI........................................................................................................... 7 2.1 OPREDELITEV IZVENBILANČNIH AKTIVNOSTI .......................................................................................... 7 2.2 VRSTE IZVENBILANČNIH AKTIVNOSTI...................................................................................................... 8

2.2.1 Slovenski računovodski standardi................................................................................................... 8 2.2.2 Mednarodni računovodski standardi .............................................................................................. 9 2.2.3 Ameriški računovodski standardi.................................................................................................. 10

2.3 RAZVRŠČANJE IZVENBILANČNIH POSTAVK IN NJIHOV OBSEG V SLOVENSKEM BANČNEM PROSTORU ..... 11 3. LISTINJENJE ........................................................................................................................................... 15

3.1 OPREDELITEV LISTINJENJA .................................................................................................................... 15 3.2 RAZVOJ LISTINJENJA.............................................................................................................................. 17 3.3 UDELEŽENCI LISTINJENJA ...................................................................................................................... 22 3.4 PREMOŽENJE, KI GA LAHKO LISTINJIMO................................................................................................. 25 3.5 VRSTE LISTINJENJA IN PROCES............................................................................................................... 27 3.5 PREDNOSTI IN SLABOSTI, KI JIH PRINAŠA LISTINJENJE............................................................................ 28

4 HIPOTEKARNO BANČNIŠTVO ............................................................................................................ 33 4.1 HIPOTEKARNO BANČNIŠTVO V EVROPI .................................................................................................. 33 4.2 HIPOTEKARNO BANČNIŠTVO V SLOVENIJI.............................................................................................. 36 4.3 VRSTE HIPOTEKARNIH TRGOV ............................................................................................................... 37

4.3.1 Primarni hipotekarni trg............................................................................................................... 37 4.3.2 Sekundarni hipotekarni trg ........................................................................................................... 38

4.4 HIPOTEKARNE OBVEZNICE..................................................................................................................... 38 4.4.1 Klasični model izdaje hipotekarnih obveznic................................................................................ 38 4.4.2 Model listinjenja hipotekarnih obveznic ....................................................................................... 39

4.4.2.1 Pretočne obveznice................................................................................................................................. 40 4.4.2.2 Nepretočne obveznice ............................................................................................................................ 41

5 KREDITNI IZVEDENI FINANČNI INSTRUMENTI........................................................................... 44 5.1 KREDITNO TVEGANJE ............................................................................................................................ 44

5.1.1 Prenos kreditnega tveganja .......................................................................................................... 45 5.2 ZNAČILNOSTI KREDITNIH DERIVATOV ................................................................................................... 47 5.3 UPORABA KREDITNIH DERIVATOV ......................................................................................................... 48 5.4 VRSTE KREDITNIH DERIVATOV .............................................................................................................. 49

5.4.1 Zamenjava kreditnega tveganja CDS............................................................................................ 50 5.4.2 Opcije na kreditni razpon in terminska pogodba na kreditni razpon............................................ 52 5.4.3 Zamenjava celotne donosnosti TRS .............................................................................................. 53 5.4.4 Kreditni zapisi CLN ...................................................................................................................... 54 5.4.5 Zamenjava košaric kreditnega tveganja ....................................................................................... 55

6 PRODAJA KREDITOV ............................................................................................................................ 58 6.1 VRSTE PRODAJE..................................................................................................................................... 58 6.2 MEHANIZMI ZA PRENOS KREDITA .......................................................................................................... 59 6.3 UDELEŽENCI PRI PRODAJI KREDITOV ..................................................................................................... 60 6.4 VZROKI ZA PRODAJO KREDITOV............................................................................................................. 60

7 SKLEP......................................................................................................................................................... 62 8 POVZETEK................................................................................................................................................ 64

4

9 ABSTRACT ................................................................................................................................................ 64 10 LITERATURA IN VIRI .......................................................................................................................... 65 11 KAZALO SLIK ........................................................................................................................................ 69 12 KAZALO TABEL .................................................................................................................................... 69 13 KAZALO GRAFOV ................................................................................................................................ 69 14 SLOVAR TUJK........................................................................................................................................ 70

5

1 UVOD 1.1 Opredelitev področja in opis problema, ki je predmet raziskave Ko govorimo o izvenbilančnih bančnih poslih imamo v mislih različne zneske, ki jih banke prenašajo iz bilančnih postavk na izvenbilančne. Danes banke svoje posle ne vodijo od vsega začetka v bilanci stanja, temveč jih beležijo kot pogojne obveznosti izvenbilančno. Izvenbilančne postavke tako predstavljajo vse pomembnejši člen v bančnem poslovanju, saj pripomorejo k zmanjševanju tveganj, katerim je banka izpostavljena pri svojem poslovanju. V preteklosti so imele banke posojila in hipotekarna posojila vknjižena v svojih bilancah in so bile tako same izpostavljene tveganjem. Danes se s pomočjo izvenbilančnih aktivnostih izpostavljenost bank zmanjšuje. S tem, ko banke svoja posojila ne knjižijo v svoje poslovne knjige, temveč jih preoblikujejo v različne vrednostne papirje, zavarovane s premoženjem, ki so jih prodale različnim vlagateljem na svetovnih kapitalskih trgih, širše razporedijo tveganje. Dejstvo, da posojila nebančnemu sektorju predstavljajo največji delež naložb slovenskih bank priča o tem, da so slovenske banke na omejenem področju zelo uspešne. Problemi se pojavijo pri bolj razvitih produktih, ki so namenjeni zavarovanju tveganj, ki jih banke uporabljajo same zase. Med njih vsekakor prištevamo izvenbilančne posle, kot je razvoj kreditnih izvedenih finančnih instrumentov ter listinjenja premoženja, ki predstavlja učinkovit način prenosa kreditnega tveganja neke banke na drugo banko ali nebančno institucijo. Uporaba izvenbilančnega financiranja v Evropi zaostaja v primerjavi z Ameriko. Vzroke lahko najdemo v samih računovodskih standardih. Medtem ko mednarodni računovodski standardi potencialne obveznosti obravnavajo iz vidika tveganja, se ameriški računovodski standardi tega lotevajo iz vidika pravno-formalne oblike. Tako pri nas nekatere posebne oblike zunajbilančnega financiranja, kot je SPV »Special Purpose Vehicle«, pri čemer banke prenašajo oziroma prodajo fond terjatev posebnemu podjetju, v primerjavi z Ameriko zaostajajo. Bolj pogoste so ostale oblike zunajbilančnega financiranja, kot so poslovni najem in skupna vlaganja. Banke si s pomočjo izvenbilančnih poslov pridobivajo dodatna denarna sredstva, zmanjšujejo izpostavljenost tveganjem in izboljšujejo svojo kapitalsko ustreznost. Prav tako si lahko povečujejo prihodke na podlagi zaračunanih provizij za opravljanje storitev vodenja terjatve, za komuniciranje s posojilodajalci in za morebitne izterjave. 1.2 Namen, cilji in osnovne trditve Namen moje diplomske naloge je podrobno predstaviti pomembno vlogo izvenbilančnih bančnih poslov pri zmanjševanju tveganj, katerim so banke izpostavljene pri svojem poslovanju. Za to tematiko sem se odločil, ker se pri svojem delu na banki večkrat srečujem s knjiženjem kreditov na izvenbilanco, vendar se še nikoli nisem poglobil v to tematiko. Osnovni namen moje diplomske naloge torej je, da širše in globlje spoznam z obravnavano tematiko.

6

V okviru diplomske naloge želim v uvodnem delu preučiti splošne značilnosti izvenbilančnih poslov ter jih primerjati na podlagi različnih računovodskih standardov. Po uvodnem delu se bom poglobil v tematiko listinjenja oziroma sekuritizacije. Predstavil bom sam razvoj ter vzroke za rast listinjenja. Prav tako bom opredelil udeležence, vrste ter prednosti in slabosti omenjenega izvenbilančnega posla. V naslednjem poglavju bom podal opis hipotekarnega bančništva, kjer bom največjo pozornost posvetil hipotekarnim obveznicam. Temu poglavju sledi poglavje o kreditnih derivatih. Sprva bom opisal njihove splošne značilnosti in vzroke za njihovo uporabo, nato pa bom predstavil najpogostejše uporabljene kreditne derivate, kot sta med drugimi zamenjava kreditnega tveganja ter opcija na kreditni razpon. V sklepni fazi diplomskega dela se bom osredotočil na prodajo kreditov. Diplomsko nalogo bom zaključil s sklepnimi mislimi, do katerih bom prišel med izdelavo le te. Cilj diplomskega dela je predstaviti osnovni vpogled v izvenbilančne bančne posle, predstaviti njihove pozitivne in negativne učinke na poslovanje bank ter dokazati nujnosti uvajanja finančnih inovacij v bančno poslovanje slovenskega finančnega prostora zaradi celovitega obvladovanja kreditnega tveganja bank. 1.3 Predpostavke in omejitve raziskave Omejitve, ki se bodo pojavile pri pisanju diplomske naloge se kažejo predvsem v dostopnosti virov in literature. V svoji diplomske nalogi se bom omejil samo na izvenbilančne bančne posle in ne bom posebej obravnaval ostalih bančnih poslov. Saj je seveda možno vsak posel še posebej razčleniti in samostojno raziskovati. Prav tako se bom omejil na specifične izvenbilančne posle, ki se redkeje uporabljajo v slovenskem bančnem prostoru. Predpostavljam pa lahko, da bodo uporabljeni podatki točni in resnični. 1.4 Uporabljene raziskovalne metode Pri uporabi literature sem posegal po strokovnih in znanstvenih virih tujih in domačih avtorjev in si tako poskušal pridobiti čim več literature za svojo temo. Prebrskal sem tudi svetovni splet in si s tem pridobil pomembne podatke, ki sem jih lahko kasneje med seboj primerjal ter jih strnil znotraj same diplomske naloge. V diplomskem delu sem uporabil poslovno raziskavo, saj sem opisoval posamezni bančni posel v bankah. V okviru samega raziskovanja sem uporabil deskriptivni pristop. Znotraj tega pristopa pa se prepletajo različne metode, ko so:

• Metoda deskripcije, saj sem opisoval dejstva, procese in pojave v ekonomiji ter njihova empirična potrjevanja odnosov in vezi, vendar brez znanstvenega tolmačenja in pojasnjevanja;

7

• Komparativno metodo, saj sem primerjal enaka ali podobna dejstva, pojave, procese in odnose, s katerimi sem ugotavljal njihove podrobnosti v obnašanju in razlike med njimi;

• Metodo kompilacije, saj sem povzemal opazovanja, spoznanja, stališča, sklepe in rezultate drugih avtorjev;

• Metodo klasifikacije, saj sem opredeljeval osnovne pojme. 2. IZVENBILANČNE AKTIVNOSTI 2.1 Opredelitev izvenbilančnih aktivnosti Banke so v osemdesetih letih prejšnjega stoletja razvile nov pomen poslovanja, za katerega je značilno, da se ne pojavlja v bilanci stanja kot sredstva ali obveznosti. Gre za izvenbilančne postavke, ki imajo lahko velik učinek na donos in tveganja banke (Hempel in ostali 1994, 49). Gre za bančne posle, ki niso prikazani v bilanci stanja, vendar banka za njih prejema provizije, kar predstavlja zanimiv vir prihodkov (I'Anson in ostali 2002, 13). Izvenbilančne aktivnosti lahko opišemo kot pogojna sredstva in pogojne obveznosti, ki imajo velik vpliv na prihodnjo bilanco stanja in izkaz uspeha. Neposredno pa vplivajo tudi na prihodnjo dobičkonosnost in solventnost posamezne finančne institucije. Zaradi tega sodobne finančne institucije v celoti preučujejo vsa tveganja povezana z izvenbilančnimi posli. V trenutku, ko se posamezen dogodek izvrši, se pogojna sredstva in pogojne obveznosti ne vodijo več izvenbilančno, temveč se preknjižijo v bilanco stanja in obveznosti (Saunders 2000, 261-263). Izvenbilančne aktivnosti omogočajo bankam pridobivanje dodatnih sredstev, izboljšanje bančne likvidnosti in kapitalske ustreznosti, zmanjšanje kreditne izpostavljenosti in lažje uresničevanje kapitalskih zahtev. Z uporabo izvenbilančnih postavk pa so banke izpostavljene zunajbilančnemu tveganju, ki predstavlja pogojno tveganje, in sicer pod pogojem, da pride do realizacije potencialne obveznosti ali terjatve (Saunders 2000, 261). Ločimo kratkoročno in dolgoročno izvenbilančno financiranje. Pri kratkoročnem izvenbilančnem financiranju gre za tisto financiranje, ki presega kratkoročne obveznosti, izkazane v bilanci stanja. To financiranje se lahko doseže tako s komercialnimi kot tudi finančnimi instrumenti, med katerimi se najpogosteje uporablja kratkoročni poslovni najem. Dolgoročno izvenbilančno financiranje pa zajema različne oblike finančnih instrumentov, ki so izkazani izven bilance ali pa v

8

pojasnilih k računovodskim izkazom oziroma sploh niso izkazani. Sem med drugimi prištevamo dolgoročni poslovni najem, listinjenje, odstope določenih pritokov iz prodaje na banko, ki redno plačuje določenega dobavitelja podjetja, franšizing, dolgoročno dogovorjeno prodajo terjatev, prenos danih posojil (Kodeks poslovnofinančnih načel 2006, 30-58). Slovenska zakonodaja med tvegane izvenbilančne postavke banke uvršča tiste, ki zajemajo izdane garancije, avale, nekrite akreditive, prevzete nepreklicne obveznosti iz odobrenih kreditov, odobrene neizkoriščene limite po plačilnih karticah ter druge prevzete obveznosti in morebitne obveznosti, na osnovi katerih lahko nastane obveznost plačila s strani banke (Interno gradivo RBSI1). 2.2 Vrste izvenbilančnih aktivnosti 2.2.1 Slovenski računovodski standardi Slovenski računovodski standardi kot pogojne obveznost obravnavajo možno obveznost, ki izhaja iz preteklih dogodkov in katere obstoj je odvisen od pojavitve enega ali več negotovih prihodnjih dogodkov, ki jih podjetje ne obvladuje v celoti, ali pa kot sedanjo obvezo, ki izhaja iz preteklih dogodkov, vendar se ne pripozna, ker ni verjetno, da bo za njeno poravnavo potreben odtok dejavnikov, ki omogočajo gospodarske koristi, oziroma je vzrok nezanesljiva meritev njenega zneska (SRS 12 2006, 5). Podobno velja za pogojna sredstva, pri čemer gre za možno sredstvo, ki izhaja iz preteklih dogodkov in katerega obstoj je odvisen od pojavitve enega ali več negotovih prihodnjih dogodkov, ki jih podjetje ne obvladuje v celoti. Pogojne obveznosti iz naslova danih garancij, akreditivov in odobrenih kreditnih linij

1 RBSI –Raiffeisen Banka Slovenija

9

predstavljajo možnost denarnih odtokov, na katere banka nima neposrednega vpliva. Banke lahko brez težav zagotovijo in pokrijejo nivo denarnih odtokov iz naslova izvenbilančnih poslov (SRS 12 2006, 5). Slovenski računovodski standard 31 uvršča med izvenbilančne posle naslednje postavke:

• možne obveznosti iz naslova akreditivov in indosamentov, • jamstva in sredstva, dana v zastavo, • prevzete finančne obveznosti, • izvedene finančne instrumente (SRS 31, 2002).

Še podrobneje pa je izvenbilančne postavke določal Sklep o kapitalski ustreznosti bank in hranilnic, ki več ne velja od 1.1.2007 dalje. Omenjen sklep je ločil klasične in posebne izvenbilančne postavke. Med klasične je uvrščal neizkoriščene okvirne kredite z rokom originalne zapadlosti, brezpogojno preklicne okvirne kredite, izdane garancije, pokrite z nepreklicnimi garancijami RS, odprte dokumentarne akreditive, jamstva, poroštva in obveznosti nakupa in povratnega odkupa, avale, akcepte, indosamente na menicah pri katerem kreditno tveganje ostane na banki. Med posebne izvenbilančne postavke pa izvedene finančne instrumente, ter izpostavljenosti, ki nastopijo zaradi valutnega ali tržnega tveganja (Uradni list RS,

št.24/2002). 2.2.2 Mednarodni računovodski standardi Banke se velikokrat lotevajo poslov, ki jih sproti ne obravnavajo v bilanci stanja kot sredstva ali obveznosti, a povzročajo pogojne obveznosti in prevzete finančne obveze. Izvenbilančni bančni posli so pogosto pomemben del bančnih poslov in lahko v veliki meri vplivajo na raven tveganja, ki so mu banke pri svojem delu izpostavljene. Vsi, ki uporabljajo računovodske izkaze, morajo vedeti za pogojne obveznosti banke zaradi morebitnih zahtev, ki bi jih lahko imeli v zvezi z njeno kratkoročno in dolgoročno plačilno sposobnostjo, pa tudi zaradi s tem neločljivo povezanih izgub (MRS 30, 8).

10

Podobno kot slovenski računovodski standardi tudi mednarodni računovodski standard 37 pogojno obveznost opredeljujejo kot možno obveznost, ki izhaja iz preteklih dogodkov, katere obstoj bo potrjen samo s pojavom ali ne pojavom negotovih bodočih dogodkov, na katere družba nima vpliva ali možnosti vpliva ter neprepoznavno sedanjo obveznost, ki izhaja iz preteklih dogodkov. Enako standard opredeljuje tudi pogojna sredstva (MRS 37, 8). Mednarodni računovodski standard 37 se nanaša predvsem na banke, ker se le-te pogosto srečujejo z vrsto pogojnih obveznosti in s prevzetimi finančnimi obvezami, bodisi preklicnimi ali nepreklicnimi, za katere je značilno, da so zneski pogosto pomembni in znatno večji od tistih, ki so značilna za podjetja (MRS 37 2006, 8). Mednarodni računovodski standard 30 pa natančneje določa pogojne obveznosti, ki jih mora banka razkriti, vrsto in obseg prevzetih finančnih obveznosti za podaljšanje nepreklicnih akreditivov, ki jih banka po svoji volji ne more odpovedati, ne da bi tvegala precejšnjo kazen ali strošek, vrsto in obseg pogojnih obveznosti, ki izhajajo iz izvenbilančnih postavk, in se nanašajo na:

• neposredne kreditne nadomestke, tudi zadolžitvena jamstva, bančna akceptna jamstva, pogojne akreditive, ki služijo kot finančna jamstva za posojila in vrednostne papirje;

• nekatere s posebnimi posli povezane pogojne obveznosti, tudi jamstva, vestno izvajanje pogodb, jamstva za resnost ponudbe, poroštva in pogojne akreditive, ki se nanašajo na določene posle;

• kratkoročne samoporavnalne, s trgovanjem povezane pogojne obveznosti, ki nastajajo v zvezi s gibanjem blaga, kot so listinski akreditivi, pri katerih pošiljka, na katero se nanašajo, služi za njihovo varnost;

• druge prevzete finančne obveze in pripomočke pri izdajanju obveznic ter obnavljajoča se izdajateljsko-posredovalna sredstva. (MRS 30, 8).

2.2.3 Ameriški računovodski standardi2 2 Povzeto po SEC (2003).

11

Ameriški računovodski standardi opredeljujejo izvenbilančne posle kot pogojne obveznosti, ki jih podjetja z nastankom poslovnega dogodka prenašajo iz izvenbilance na bilanco stanja podjetja. Ti posli finančnim institucijam služijo za zmanjševanje različnih tveganj in izboljšanje poslovne sposobnosti. Med izvenbilančne postavke ameriški računovodski standardi uvrščajo:

• storitvene in finančne garancije, • sporazume med matično institucijo in njeno hčerinsko družbo glede

vzdrževanja skupne plačilne sposobnosti na podlagi pogojev sklenjenih v sami pogodbi

• obveznosti, ki izvirajo iz izvedenih finančnih instrumentov • obveznosti, ki izvirajo iz jamstvenih pogodb • obveznosti, ki so povezane z izvedenimi finančnimi instrumenti, • prevzete finančne obveze, ki se nanašajo na nekoriščen del revolving

kredita, nekoriščen del limitov po poslovnih karticah, nekoriščen del kredita za namen nakupa in gradnje stanovanjskih objektov in zemljišč,

• stand-by akreditive, • participacije v poslih do tretjih oseb • pogojna sredstva, ki pripomorejo k zmanjšanju kreditnega in deželnega

tveganja. 2.3 Razvrščanje izvenbilančnih postavk in njihov obseg v slovenskem bančnem prostoru Direktiva 2006/48/ES Evropskega Parlamenta in Sveta, z dne 14. junija 2006, loči posamezne izvenbilančne postavke, glede na stopnjo tveganja pri zagotavljanju primerne stopnje solventnosti kreditne institucije. Med visoko tvegane izvenbilančne postavke uvršča:

• osebna jamstva, ki imajo značaj kreditnih substitutov, • kreditne izvedene finančne instrumente, • sredstva, kupljena na podlagi dokončnih nestandardiziranih terminskih

nakupov, • terminske depozite,

12

• neplačani del delno plačanih delnic in vrednostnih papirjev, • pogodbe o prodaji in ponovnem nakupu sredstev, • akcepte, • zaznamke na blagajniških zapisih brez navedbe imena druge kreditne

institucije, • regresne posle, • nepreklicne akreditive „stand-by“, ki imajo značaj kreditnih nadomestkov, • druge postavke, ki predstavljajo veliko tveganje.

Srednje tveganje predstavljajo naslednje postavke: • izdani in potrjeni dokumentarni akreditivi, • jamstva in garancije, kot so garancije za resnost ponudbe, garancije za

dobro izvedbo posla, carinska garancija in garancija za plačilo davka, • evropski vrednostni papirji in evrokomercialni zapisi, • osebna jamstva, ki nimajo značaja kreditnih nadomestkov, • nepreklicni akreditivi „stand-by“, ki nimajo značaja kreditnih nadomestkov, • neporabljeni kreditni aranžmaji kot so pogodbe o posojilu, nakupu

vrednostnih papirjev, izdaji osebnih jamstev ali akceptih s prvotno zapadlostjo preko enega leta

• in druge postavke, ki predstavljajo srednje tveganje.

Med srednje/nizko tvegane postavke spadajo: • dokumentarni akreditivi, pri katerih predmet trgovanja predstavlja

zavarovanje in druga kratkoročna posojila z avtomatskim poplačevanjem iz prihodkov,

• neporabljeni kreditni aranžmaji s prvotno zapadlostjo do vključno enega leta ali možnostjo brezpogojnega preklica ob kateremkoli času in brez odpovednega roka, ali ki neučinkovito predvidevajo samodejni preklic zaradi poslabšanja kreditne sposobnosti kreditojemalca

• in druge postavke, ki predstavljajo srednje/nizko tveganje Nizko tveganje izvenbilančne postavke pa so:

13

• neporabljeni kreditni aranžmaji z možnostjo brezpogojnega preklica ob

kateremkoli času in brez odpovednega roka ali ki učinkovito predvidevajo samodejen preklic zaradi poslabšanja kreditne sposobnosti kreditojemalca,

• kreditne postavke do majhnih dolžnikov, ki se lahko obravnavajo kot brezpogojno preklicne, če pogoji dovoljujejo kreditni instituciji, da jih prekliče v celotnem obsegu, ki je dovoljen z zakonodajo o varstvu potrošnikov in sorodno zakonodajo

• in druge postavke, ki predstavljajo nizko tveganje. Tabela 1: Struktura in rast postavk izvenbilance bančnega sektorja Stopnje rasti (v %) 2004 2005 2006 2004 2005 2006

Zunajbilanca (v mio €) 31.494 39.779 49.288 9,4 26,3 23,9 Akreditivi 0,4 0,5 0,3 -55,4 52,5 -14,6 Garancije in sredstava dana v zastavo 6,7 6,2 7,9 -36,5 16,3 59,5 Prevzete finančne obveznosti 9,8 9,4 8,1 -22,4 -21,7 6,5 Izvedeni finančni instrumenti 11,3 12,2 13,3 -49,7 36,8 34,9 Depo in druga evidenca VP 12,9 13,4 13,5 63,3 30,7 24,7 Evidenca odpisanih terjatev 0,4 0,3 0,2 -58 -15 1,2 Druga izvenbilanca 58,5 58,1 56,6 61,8 25,3 20,9

prejeta jamstva 38,3 36,3 37 23,4 19,6 26,2 prejete garancije in državna potroštva 3 2,9 2,3 19 22,5 -3,3

drugo 17,2 18,8 17,4 569,1 38,6 14,3

Vir: Poročilo o finančni stabilnosti Banke Slovenije (2007, 63) Stopnja rasti izvenbilance je v letu 2006 presegla rast bilančne vsote, torej agregat

vseh aktivnih ali pasivnih postavk v bilancah poslovnih bank. Večino so k povečanju izvenbilance za 23,9% prispevala prejeta jamstva, garancije in sredstva dana v zastavo, depo in druge evidence vrednostnih papirjev. Razmerje med izvenbilanco in bilančno vsoto je decembra 2006 s 146,2% za dobrih 10 odstotnih točk presegalo tisto iz decembra 2005. Prehitevanje rasti izvenbilančnega poslovanja v primerjavi z bilančno vsoto je bilo izrazitejše v drugi polovici leta 2006. V sami strukturi izvenbilance ni opaziti večjih sprememb. Nekoliko se je zvišal delež garancij in sredstev, danih v zastavo ter delež izvedenih finančnih instrumentov,

14

medtem ko se je znižal delež akreditivov, prejetih garancij in državnih poroštev (BS 2007, 62-63).

15

3. LISTINJENJE 3.1 Opredelitev listinjenja Listinjenje je ena izmed osnovnih značilnosti sodobnega bančništva, pri čemer gre za to, da banke na osnovi posojil v svoji aktivi izdajo vrednostne papirje. Nekateri izraz listinjenje nadomeščajo tudi z izrazom »sekuritizacija« (Dimovski 2000, 96). Listinjenje je pojem, ki je povezan s financiranjem na osnovi aktive. Pri tej finančni tehniki se na osnovi denarnega toka, ki prihaja iz določene aktive, izdajo vrednostni papirji in se nato prodajo investitorjem. Listinjenje je metoda pretvarjanja gotovinskih tokov iz manj likvidne oblike aktive, kadar se le ti pretvarjajo v posojila, in v bolj likvidno obliko, kadar se le ti pretvarjajo v vrednostne papirje (Zbašnik 1999, 29). Izraz listinjenje lahko opredelimo na več načinov, katerim pa je skupno dejstvo, da so povezane z vrednostnimi papirji. Razlikujemo predvsem tri pomene:

• nadomeščanje zadolževanja pri bankah z izdajanjem vrednostnih papirjev, torej z neposrednim zadolževanjem pri končnih posojilodajalcih, kar pomeni, da si podjetja ne pridobivajo sredstev z najemanjem posojil, temveč se zadolžujejo z izdajanjem bolj likvidnih sredstev, kot so vrednostni papirji.

• izdajanje pretočnih »mortgage pass-through securities« in nepretočnih CMO

»collateralised mortgage obligation« obveznic na podlagi prodaje paketa homogenega premoženja, s čimer se prvotna posojila odstranijo iz bančnih premoženjskih bilanc, financiranje bivših bančnih dolžnikov pa preide na kupce teh listinjenih vrednostnih papirjev. Ta proces se imenuje »pooling«. Banka v posameznem procesu združi posojila z čimbolj podobnimi lastnostmi. Banka v paketu združena posojila nato proda državni ali privatni

16

instituciji. Na osnovi teh paketov institucija izda obveznice, ki jih proda, gotovino pa preda banki. S prodajo terjatev banka izloči iz aktive del posojil in jih nadomesti z gotovino. Tako ima banka na svoji aktivi denar.

• izdajanje vrednostnih papirjev, ki imajo kritje v točno določenem finančnem

premoženju izdajatelja; bonitetna vrednost tega premoženja pa je tolikšna, da banki oziroma izdajatelju omogoča cenejše zadolževanje, kot bi ga bil sposoben doseči brez njega (Dimovski 2000, 96).

Listinjenje predstavlja pretvarjanje manj likvidnih sredstev med katere spadajo krediti in terjatve v vrednostne papirje, ki prinašajo obresti in so donosna naložba za investitorje. Banke na ta način tvegana sredstva iz bilanc pretvarjajo v izvenbilančne postavke in s tem znižujejo zahtevano količino kapitala. Zakonski predpisi zahtevajo višje uteži za manj likvidna sredstva kot za vrednostne papirje, kateri pa so bolj likvidni in se zato obravnavajo kot manj tvegani (Janevska in Kovač 2003, 12-14). Zban-1 opisuje listinjenje kot posel oziroma shemo, pri kateri se kreditno tveganje, ki je povezano s posamezno izpostavljenostjo ali skupino izpostavljenosti, razdeli na vsaj dva segmenta kreditnega tveganja. Ta dva imata naslednji značilnosti:

1. plačila v tem poslu ali shemi so odvisna od izpolnjevanja obveznosti dolžnikov pri tej izpostavljenosti ali skupini izpostavljenosti in

2. podrejenost segmentov kreditnega tveganja je podlaga za določitev porazdelitve izgub med trajanjem tega posla ali sheme.

Segment kreditnega tveganja je pogodbeno določen segment kreditnega tveganja. Ta je povezan s posamezno izpostavljenostjo ali skupino izpostavljenosti, pri katerem položaj v tem segmentu pomeni prevzem tveganja kreditne izgube (Uradni list RS, št. 131/2006).

17

Navadno se sredstva po listinjenju ne vodijo več v bilanci, kar vsekakor pomeni prednost glede kapitalskih zahtev. Ko govorimo o listinjenju, govorimo o procesu, pri katerem z nakazilom ena oseba, imenovana nakazovalec, pooblašča drugo osebo, nakazanca, da na njen račun izpolni posamezni posel določeni tretji osebi, prejemniku nakazila, tega pa pooblašča, da v svojem imenu sprejme to izpolnitev (Zajc 2007, 81). Na razvitih finančnih trgih v veliki meri banke uporabljajo listinjenje zaradi potrebe po zmanjšanju kapitalskih zahtev. Listinjenje premoženja vsebuje legalne in ekonomske prenose terjatev ali obveznosti z izvirnega kreditodajalca na nekoga tretjega, tako imenovanega posebnega izdajatelja SPV »Special Purpose Vehicle« in predstavlja učinkovit način za redistribucijo oziroma prenos kreditnih tveganj neke banke na drugo banko ali nebančnega investitorja (Križaj 2003, 5). Posebno specializirano podjetje SPV, ki je ustanovljeno le za namen listinjenja, nato nakup financira z izdajo dolžniških vrednostnih papirjev, ki so običajno razdeljeni na tranše in so zavarovani s kupljenim paketom posojil (Picone 2002, 1). Vsekakor listinjenja ne uporabljajo samo banke, ki so na meji doseganja minimalno predpisanih kapitalskih koeficientov, ampak tudi tiste banke, ki se želijo izogniti nadzorni intervenciji v primeru morebitnih izgub (Križaj 2003, 5). 3.2 Razvoj listinjenja Danes finančne institucije listinijo že veliko različnih vrst posojil in premoženja. Listinjenje premoženja se je razvilo ob koncu sedemdesetih let v ZDA, kjer je nastalo z namenom učinkovitejšega financiranja hipotekarnih stanovanjskih posojil. Začetki listinjenja pa segajo natančneje v leto 1968 in so rezultat vladno-sponzoriranih programov, s katerimi je hotela ameriška vlada povečati likvidnost stanovanjskega hipotekarnega trga (Saunders 2000, 665). Začetki posegov v primarni trg segajo torej v čase velike depresije. Država je tako začela spodbujati uvajanje hipotekarnih posojil z nespremenjeno obrestno mero,

18

mesečnim odplačevanjem in z zavarovanjem posojil pri državnih institucijah. V sedemdesetih letih je na razvoj sekundarnega trga hipotekarnih posojil v največji meri vplivalo prav listinjenje (Mejač Krassnig 1997, 2). Vpliv države na listinjenje se je v največji meri kazal na naslednjih področjih:

• na področju ustvarjanja in zagotavljanja likvidnosti sekundarnega trga hipotekarnih posojil, kjer državne agencije nastopale v vlogi kupcev ter občasno tudi prodajalcev hipotekarnih posojil in izdajateljev vrednostnih papirjev;

• na področju homogenizacije primarnega trga hipotekarnih posojil, pri čemer državne agencije za posojila, ki so jih kupovala zahtevajo, da ustrezajo določenim kriterijem, kot so vrsta posojila, določena obrestna mera, vsebina posojilne pogodbe, pogoji posojila;

• na področju dajanja poroštev za izpolnjevanje izdajateljevih obveznostih iz naslova vrednostnih papirjev pri čemer državne agencije zavarujejo posojila za primere, če posojilojemalec preneha odplačevati obveznosti (Mejač Krassnig 1997, 4).

V ZDA imajo kot izdajatelji vrednostnih papirjev pomembna vlogo tri vladne organizacije:

1. GNMA »Governement National Mortgage Association -Ginnie Mae« -Vladno nacionalno hipotekarno združenje,

2. FHLMC »Federal Home Loan Mortgage Corporation - Freddie Mac« - Zvezno združenje za hipotekarna stanovanjska posojila,

3. FNMA »Federal National Mortgage Association - Fannie Mae« - Zvezno nacionalno hipotekarno združenje.

Te tri agencije so z izdajo pretočnih obveznic pričele s procesom listinjenja ter poskrbele za stabilizacijo trga, omogočile več kreditiranja za stanovanjske potrebe,

19

oblikovale potrebno standardizacijo dejavnosti in s tem pritegnile investitorje za vlaganje v tovrstne vrednostne papirje (Hafner 1996, 18). Slika 1 Struktura listinjenja s sodelovanjem državnih agencij

Vir. Mejač Krassnig (1997, 5). Kot prikazuje slika 1, hipotekarna posojila odobrijo banke izključno svojim strankam. Banke se povežejo z Zvezno stanovanjsko agencijo FHA »Federal Housing Agency« ter s Agencijo za vojne veterane VA »Veterans Agency«, še preden odobrijo posojila. Državna institucija jamči za vračilo dolga v primeru osebnega bankrota posojilojemalca. Posojilo, zavarovano s hipoteko in državnim varstvom, proda banka FHLMC, FNMA ali zasebni ustanovi. Ta zagotovi dodatno jamstvo za pravočasno plačilo glavnice in obresti pri FNMA, GNMA, FHLMC. Po pridobitvi obeh dodatnih zavarovanj se izdajo vrednostni papirji (Mejač Krassnig 1997, 4). Po uspešni in splošni uporabi vrednostnih papirjev v zadolževanju na osnovi odobrenih hipotekarnih stanovanjskih kreditov se je inovacija širila na listinjenje avtomobilskih kreditov, terjatve iz kreditnih kartic, lizing terjatve, hipotekarnih

BANKA Hranilnice, hipotekarne banke in poslovne banke

POROK FHA, VA, privatne zavarovalnice

AGENCIJA Za

ocenjevanje bonitete

vrednostnih papirjev

IZDAJATELJ vrednostnih papirjev FNMA; FHLMC, privatna podjetja

POROK GNMA, FNMA, FHLMC, privatne zavarovalnice

INVESTITORJI

terjatev gotovina povečanje bonitete

boniteta

vrednostni papirji gotovina

povečanje bonitete

nakup zavarovanje

pravočasnega posojila

nakup zavarovanje kreditnega

tveganja

20

kreditov v ladjedelništvu, terjatev po bančnih akceptih, vse do listinjenja vseh oblik kreditov ali celotne aktive. S pričetkom listinjenja hipotekarnih terjatev v ZDA leta 1985, je bilo listinjeno za 900 milijonov ameriških dolarjev avtomobilskih kreditov, leta 1986 že od 10 milijard dolarjev takšnih terjatev, leta 1989 pa 30 milijard dolarjev terjatev po kreditnih karticah. (Leko 1995, 27-28). Proizvajalcem, trgovcem in bankam se pri listinjenju priključijo še individualni varčevalci, od katerih se ex post prek institucionalnih investitorjev zbirajo sredstva za takšne namene. Na učinkovitost raznih tehnik listinjenja skozi čas vpliva potrebna sodobna računalniška tehnologija, ki omogoča urejene evidence, znižuje stroške in omogoča izvedbo raznovrstnih zbirov terjatev, vključitev države prek sistema garancij hipotekarnih kreditov in ustrezna davčna politika. Pomembna je tudi inventivnost in vrhunsko znanje finančnih strokovnjakov (Leko 1995, 27-28). Listinjenje je iz leta v leto postajalo pomembnejše. V prvih treh kvartalih 2007 je vsota listinjenih sredstev v ZDA znašala 5,06 trilijonov ameriških dolarjev. Izdaja s premoženjem zavarovanih obveznic ABS »Asset-backed securities« je v prvih devetih mesecih leta 2007 znašala 759.6 bilijonov dolarjev, kar pa v primerjavi z enakim obdobjem leta 2006 pomeni padec izdaje le-teh za 17,2 %. Medtem ko je listinjenje s premoženjem zavarovanih obveznic padlo, se je izdaja fondov finančnega premoženj CDO - »Collateralized Debt Obligations« za omenjeno obdobje povečala za 9,8 % in je znašala 412,3 bilijonov dolarjev. V primerjavi z letom 2006 smo v prvih devetih mesecih leta 2007 lahko opazili tudi padec listinjenja avtomobilskih kreditov za 15 % ter porast listinjenja terjatev po kreditnih karticah za 28,5 % (SIFMA 2007, 3-4). Za ZDA je noviteti sledila le Velika Britanija sredi osemdesetih let prejšnjega stoletja, kjer pa je zaradi makroekonomskih razmer začetni elan trga hitro upadel. Ostala Evropa je sledila kasneje; pravzaprav se je proces pomembneje uveljavil šele v zadnjih nekaj letih, ko so se z zakonodajo omenjenega področja začele ukvarjati vlade posameznih držav in s tem proces listinjenja premoženja približale

21

tako izdajateljem kot morebitnim investitorjem. Listinjenje se je v Evropi začelo najprej z izdajo s hipotekami kritih obveznic. Hipoteke so do leta 1990 ostale osnovna oblika listinjenega premoženja v Evropi (Handerson 1997, 78-80). V Sloveniji je proces listinjenja premoženja še v povojih. Eden od pomembnejših razlogov je verjetno zakonska nedorečenost in neurejenost področja ali pa se slovenske banke še ne zavedajo v celoti pomena konkurence in trenda združevanj v svetovnem bančnem prostoru, ki zahtevata vedno večjo stroškovno učinkovitost podjetja. Velika težava pa je tudi v neurejeni zemljiški knjigi in počasnem delu sodišč pri unovčevanju hipotek. Pri nas je prvi korak k listinjenju naredila Nova ljubljanska banka novembra leta 1995, ko je kot prva banka v slovenskem prostoru izpeljala projekt listinjenja vrednostnih papirjev obveznic (Ribič 2002, 27). Danes pa je slika listinjenja v Evropi naslednja: v prvih treh kvartalih leta 2007 je skupna vsota listinjenega premoženja znašala 125,7 bilijonov evrov. Največ so k tej vsoti prinesli fondi hipotekarno zavarovanih vrednostnih papirjev za zasebne nepremičnine RMBS »Residential Mortgage-Backed Securitiy«, in fondi hipotekarnih posojil za poslovne nepremičnine CMBS »Commercial Morgage Backed Securities« - CMBS in CDO-ji (ESF 2007, 1). Velika gospodarska rast, povečanje zasebne potrošnje in zgodovinsko nizke obrestne mere so le eni izmed indikatorjev, ki so premogli k rasti skupne vsote listinjenja na področju Evrope. Vsota listinjenja se je v primerjavi z enakim obdobjem leta 2006 povečala za skoraj polovico. V Evropi ostaja izdajanje RMBS fondov s 60,8 % skupne listinjene vsote še vedno vodilno premoženje za listinjenje. Sledijo ji CDO-ji, katero izdajanje se je v primerjavi z enakim obdobjem lani povečalo za okoli 1, 8 bilijonov evrov in je znašalo 29,4 bilijone evrov. Tako so CMBS z 11,9 bilijonov evrov zasegli tretje mesto. V prvem kvartalu leta 2007 je bilo na evropskih tleh opaziti tudi porast listinjenje posojil za nakup avtomobilov ter padec listinjenja terjatev za kreditne kartice. Vodilna država v Evropi s 53,8 % celotne vsote listinjenega premoženja ostaja Velika Britanija, s 17,2 % ji sledi Španije ter s 6,7 % Italija (ESC 2007, 2-3).

22

3.3 Udeleženci listinjenja Proces listinjenja je zelo zapleten proces, ki lahko traja tudi leto ali dlje, poleg posojilojemalcev, ki najamejo posojilo, in investitorjev, ki kupijo listinjene obveznice, vključuje še vrsto drugih pomembnih udeležencev. Vse udeležence bom prikazal na podlagi primera listinjenja vrednostnih papirjev. Prvi v procesu listinjenja je posojilojemalec »borrower«, ki pri originatorju najame posojilo. Glavno vlogo igra eden ali več originatorjev, ki ustvarijo primarno premoženje z odobritvijo posojila v teku svojih rednih poslovnih aktivnosti ali pa ga pridobijo na odprtem trgu. Nastale terjatve so osnova za proces listinjenja. Originator je običajno banka ali pa katero drugo finančno podjetje. Redkeje se v vlogi originatorja pojavljajo še industrijska podjetja (BIS 2005, 5). Izdajatelj vrednostnih papirjev »issuer« je kupec nastalih terjatev, ki s sredstvi, ki jih dobi od investitorjev za izdane vrednostne papirje, poplača kupnino za terjatve (Wood 1995, 46). Kupec je običajno le za namen izdaje listinjenih vrednostnih papirjev ustanovljeno podjetje SPV. Na tak način banka terjatev nima več v svoji bilanci, saj jih je prenesla na SPV, katerega edini namen je izvedba listinjenja. V primeru listinjenja v tretjem pomenu besede pa sta originator in izdajatelj isti instituciji. Takrat so terjatve in vrednostni papirji evidentirani v originatorjevi bilanci stanja (Janevska in Kovač 2003, 13). Za nadzor razporejanja denarja investitorjem in skladnost z dokumentacijo posla poskrbi skrbnik »Trustee«. Banka praviloma ni skrbnik za dolžniške VP, izdane v procesu listinjenja, s čimer se investitorjem želi zagotoviti nepristranskost pri informiranju glede kvalitete VP in fonda terjatev ter preprečiti konflikt interesov. Njegovo vlogo navadno prevzamejo specializirana pravna podjetja ali pa enote znotraj večjih finančnih institucij (Janevska in Kovač 2003, 14).

23

Pomembno je tudi sodelovanje izkušenega administratorja imenovanega tudi serviser. Njegova glavna obveznost je zbiranje in razporejanje dohodkov iz naslova terjatev ter njihovo razporejanje med investitorje. Bonitetne agencije bodo zahtevale, da je serviser izkušen v zbiranju, nadziranju in izplačevanju sredstev znotraj strukture. Servisiranje običajno za določeno provizijo opravlja originator premoženja. Preden pa je originator priznan tudi kot serviser, bonitetne agencije pregledajo njegove izkušnje zbiranja in izplačevanja sredstev. Na podlagi ugotovitev lahko zahtevajo še dodatnega izkušenega rezervnega serviserja, kateri v primeru, da pride do kakršnihkoli nepravilnosti pri primarnem serviserju, prevzame njegovo vlogo (Fabozzi 2001, 29). Kljub dejstvu, da banka proda terjatve SPV-ju, pa lahko v procesu listinjenja tudi ona sodeluje pri servisiranju terjatev (Janevska in Kovač 2003, 14). Naslednji pomemben udeleženec v procesu listinjenja je porok. Pomen poroka je, da nase prevzame tveganje potencialnih zamujenih plačil ali neizplačil s strani

posojilojemalcev in na ta način dvigne boniteto izdaje ter privlačnost za investitorje, ki nase prevzame kreditno tveganje, to je tveganje potencialnih zamujenih plačil ali neplačil s strani posojilojemalcev. Take storitve opravljajo zavarovalnice, poslovne banke ali posebne državne institucije (Mejač Krasnnig 1996, 14). V procesu listinjenja ima pomembno vlogo tudi pripravljavec posla »structurer« ali »arranger«, ki za nastali posel pripravi finančno strukturo obveznic in koordinira različne udeležence, vključno z odvetniki, bonitetnimi agencijami in podpornimi funkcijami. Običajno te funkcije prevzemajo investicijske banke. Vseeno pa nekateri samostojni pripravljalci pogosto organizirajo svoje posle in investicijsko banko določijo le za prodajo obveznic. Provizije za strukturiranje in pripravljanje se lahko obračunavajo posebej ali pa so vključene v provizijo investicijske banke (Davidson in drugi 2003, 523). Če je fond »pool« posojil sestavljen iz premoženja, s katerim je moč trgovati, je pripravljavec posla običajno tudi originator in je pogosto banka ali pa sektor za upravljanje premoženja velikega finančnega konglomerata. Pripravljalec posla pa je lahko odgovoren tudi za upravljanje SPV-ja

24

ter zato, da poskrbi, da so finančni izkazi SPV-ja in njegove materinske družbe revidirani (BIS 2005, 6). Listinjenje vključuje tudi enega ali več investitorjev. V vlogi investitorjev nastopajo institucionalni investitorji, poleg njih pa tudi poslovne in centralne banke ter v manjši meri posamezniki. Investitorji so potencialni kupci vrednostnih papirjev, izdanih na podlagi listinjenja (Hafnerjeva 1996, 20). Ker je pri večini listinjenih obveznic potrebna bonitetna ocena, je v proces vključena tudi ena ali več bonitetnih agencij. Bonitetne agencije običajno analizirajo posamezna posojila ter fonde posojil, vključno s kvantitativnimi in kvalitativnimi karakteristikami posojila, izboljšanje kakovosti izdaje, strukturo obveznic in pravno dokumentacijo. Bonitetna ocena se nanaša na pravočasno in popolno plačilo obresti in glavnice. Agencije ne ocenijo le začetne izdaje obveznic, ampak ji sledijo vse do njene zapadlosti, kar pomeni, da lahko, če je to potrebno, ustrezno zvišajo ali pa tudi znižajo bonitetno oceno. Zbirajo in ocenjujejo informacije, ki zadevajo poslovanje serviserja in drugih strank, udeleženih v procesu listinjenja (Norton in drugi 1995, 112). V procesu listinjenja imajo odločilno vlogo. Investitorji jim zaupajo, da temeljito opravijo vse zakonsko določene potrebne teste in analize, saj nekateri izmed njih ne razpolagajo z dovolj človeških virov in podatkov ter znanja, da bi lahko temeljito analizirali kompleksno pravno in finančno strukturo posamezne obveznice. Vsekakor je zanje ceneje, če za te ocene plačajo bonitetni agenciji. Z investitorjevega vidika imajo zato bonitetne agencije pomembno vlogo pri ocenjevanju kreditnega tveganja, z izdajateljevega in posojilojemalčevega vidika pa višja bonitetna ocena omogoča nižje stroške financiranja (Norton in drugi 1995, 112). Bonitetne agencije morajo pri svojem ocenjevanju spoštovati zahteve in kriterije, ki jim določa Basel II. Te so naslednje:

25

1. Objektivnost; Metodologija za oblikovanje kreditnih ocen mora biti ovrednotena na podlagi preteklih izkušenj. Kriterij objektivnosti mora agencija izpolnjevati za vsak tržni segment posebej.

2. Neodvisnost; Agencija mora biti neodvisna, njeno delo ne sme biti pod ekonomskimi ali političnimi vplivi. Vplivi lahko izvirajo le iz uprave, strukture delničarjev ali strank.

3. Transparentnost in mednarodna dostopnost; Storitve morajo biti dostopne tako domači kot tudi tuji zainteresirani javnosti pod enakimi pogoji.

4. Razkritje; Bonitetne agencije morajo javno razkriti oz. objaviti svojo ocenjevalno metodologijo.

5. Resursi; Potrebno je upoštevati tako kvantitativni kot kvalitativni vidik kadrovske zasedbe agencije. Ustrezne agencije morajo imeti visoko izobražene ter specializirane kreditne analitike na različnih področjih posameznega sektorja ter redne stike z managementom v ocenjenih podjetjih.

6. Kredibilnost; Kredibilnost izhaja v veliki meri iz zgoraj naštetih kriterijev. Dober pokazatelj kredibilnosti pa je tržna sprejemljivost bonitetne agencije in število novo izdelanih bonitetnih ocen na leto (Janevska in Kovač 2003, 7-8).

3.4 Premoženje, ki ga lahko listinjimo Vrste premoženja, ki se listinijo, se iz leta v leto širijo z rastjo in razvitostjo samega trga listinjenja. Katerakoli terjatev, ki ima pogodbeno določen denarni tok se lahko listini. Seveda pa morajo le-te imeti določene lastnosti:

• denarni tok mora biti periodičen in naprej časovno opredeljen, • denarni tok mora biti predvidljiv oziroma obstajati mora statistični podatki, s

katerimi ga je mogoče predvideti (zgornja stopnja neplačil, stopnja predčasnih odplačil posojil…),

• terjatve morajo imeti nizko kreditno tveganje, • terjatve morajo imeti visoko stopnjo izterljivosti,

26

• terjatve morajo imeti zavarovanje, ki ga opredeljuje možnost hitrega unovčenja oziroma jih mora spremljati dodatna oblika povečanja bonitete, kot npr. poroštvo in rezervni sklad,

• terjatve morajo biti po številu in velikosti tako velike, da je izdaja vrednostnih papirjev ekonomsko upravičena,

• posamezne terjatve morajo biti med seboj podobne ali pa morajo imeti temeljno lastnost relativno visoko stopnjo enakosti. (npr. zapadlost, vrsto obrestne mere, višino obrestne mere ter način odplačila glavnice) (Mohorič 2000, str. 4-5).

Po ocenah ameriških bančnikov so najprimernejša sredstva za listinjenje hipotekarna posojila. Za njih je značilen tudi močan motiv za odplačevanje, ki se navezuje na življenjsko eksistenco posojilojemalca (Mejač Krassnig 1997, 3). Banke pri oblikovanje različnih fondov uporabljajo zraven terjatev iz naslova hipotekarnih posojil za nepremičnine in poslovne nepremičnine še naslednje terjatve:

• terjatve iz naslova kreditnih kartic, licenc, posojil za nakup avtomobilov, • terjatve iz naslova finančnega premoženja kot so npr. obveznice, • terjatve iz naslova posojil s finančnim vzvodom, • terjatve iz naslova enote vzajemnih skladov (Janevska in Kovač 2003, 13).

Manj primerne vrste premoženja za listinjenje pa so posojila s spremenljivo obrestno mero, katerih denarni tok je odvisen od gibanja referenčne obrestne mere in so zaradi tega manj predvidljiva. Ta problem možno rešiti z izdajo vrednostih papirjev s spremenljivo obrestno mero, ki so vezani na isto referenčno obrestno mero kot dana posojila, vendar ob tem še vedno obstaja tveganje plačilne nesposobnosti posojilojemalcev v razmerah naraščajočih obrestnih mer. Najmanj primerna sredstva za listinjenje pa so podjetniška posojila, ki so odvisna od želja in okoliščin. Denarni tokovi niso nujno periodični, posojila dopuščajo možnost dogovora o spremembah osnovnih pogodbenih pogojev, prav tako pa so nepredvidljiva tudi možna predčasna odplačila. (Mohorič 2000, 5).

27

3.5 Vrste listinjenja in proces V osnovi ločimo dve obliki listinjenja, tradicionalno in sintetično listinjenje. Tradicionalno listinjenje je listinjenje, ki obsega premoženjski prenos izpostavljenosti, ki so predmet listinjenja, na pravno osebo s posebnim namenom listinjenja. Ta izda vsaj dve vrsti vrednostnih papirjev, ki odražata različen segment kreditnega tveganja. To se opravi tako, da banka neposredno ali prek soudeležbe prenese imetništvo listinjeni izpostavljenosti. Vrednostni papirji, ki se izdajo, ne vsebujejo denarne obveznosti banke (Uradni list RS, št 131/2006). Sintetično listinjenje pa je listinjenje, pri katerem se razdelitev kreditnega tveganja na segmente kreditnega tveganja doseže s kreditnimi izvedenimi finančnimi instrumenti ali garancijami, skupina izpostavljenosti, ki je predmet listinjenja, pa se ne prenese in se izkazuje v bilanci stanja banke. Sintetično listinjenje je v primerjavi s tradicionalnim cenejše, zaradi česar je dostopno čedalje večjemu krogu bank (Uradni list RS, št 131/2006). Listinjenje v osnovi poteka tako, da banka oblikuje fond ali t.i. »pool« terjatev s podobnimi značilnostmi. Ta fond banka razdeli v več različnih tranš , ki se razlikujejo glede na stopnjo kreditnega tveganja: Najpogosteje se uporablja razdelitev fondov v tri tranše:

1. tranša z najboljšo kreditno kakovostjo, imenovana »super senior«, 2. tranša, katere kreditno tveganje je podobno kreditnemu tveganju

osnovnega fonda, imenujemo jo - »mezzanine« ter 3. tranša kjer je koncentrirano tveganje celotnega fonda in je najslabše

kreditne kakovosti, imenujemo jo »junior« (»equity«, »subordinated«) tranša. V primeru neplačila osnovnih dolžnikov iz naslova terjatev v fondu, je ta tranša tista, ki prva utrpi izgube. Ta tranša se navadno ne ponudi v prodajo, temveč se banka odloči, da jo bo obdržala. Donosnost te tranše namreč kompenzira strošek kapitala, ki ga mora banka zaradi regulatornih namenov vzdrževati (Kovač 2003, 9-10).

28

Na podlagi teh tranš se izdajo vrednostni papirji, ki se glede na kreditno kakovost tranše razlikujejo po tveganosti in posledične donosnosti. S tem je omogočeno, da investitorji nalagajo v vrednostne papirje skladno z njihovimi preferencami glede prevzemanja tveganja. Po oblikovanju tranš banke ponavadi ustanovi posebno podjetje SPE, kateremu proda terjatve, ki so osnova za oblikovanje fonda. S tem izloči terjatve iz svoje bilance. SPE potem oblikuje tranše in izda vrednostne papirje (Kovač 2003, 9-10). Banka običajno ustanovi še eno podjetje, ki skrbi za tekoče informacije o kvaliteti terjatev v fondu ter za usmerjanje plačil saj na eni strani zbira plačila iz naslova obresti, ki jih plačujejo dolžniki iz terjatev v fondu, na drugi strani pa investitorjem plačuje obresti na podlagi izdanih vrednostnih papirjev (Kovač 2003, 9-10). 3.5 Prednosti in slabosti, ki jih prinaša listinjenje Listinjenje prinaša številne prednosti za vse udeležence omenjenega procesa. Te prednosti so naslednje: Pozitiven vpliv na premoženjsko bilanco banke. V trenutku, ko banka proda posojila, prikazana na aktivi premoženjske bilance, le-te nadomesti z gotovino in s tem spremeni strukturo aktive svoje premoženjske bilance. Gotovina, ki jo je pridobila s prodajo terjatev izdajatelju predstavlja premoženje banke, ki ni izpostavljeno kreditnemu ali obrestnemu tveganju, kakor to velja za neodplačana posojila. S prodajo terjatev banka v premoženjski bilanci nelikvidne terjatve nadomesti z likvidnimi sredstvi in tako poveča svojo likvidnost (Saunders 2000, 700). Sprememba kapitalske ustreznosti, ki je dejavnik ocenjevanja poslovanja bank. S prodajo posojil banka zmanjša svojo aktivo in posledično tudi znesek potrebnega jamstvenega kapitala. S tem se banke izognejo kapitalskim zahtevam, ki bi jih

29

sicer zaradi svoje izpostavljenosti različnim tveganj morali pokrivati (Križaj 2003, 6). Za banke je tudi značilno, da so njihove obveznosti večinoma kratkoročne, medtem ko so njihova sredstva v glavnem dolgoročna. Pri tem si lahko pomagajo s postopkom listinjenja, ki zmanjšuje razliko med trajanjem sredstev in obveznosti, skrajša trajanje sredstev ter v primeru da obveznice ostanejo v bilanci stanja, poveča trajanje obveznosti, in na ta način zmanjša izpostavljenost tveganju spremembe obrestne mere ter tako omogoča usklajevanje ročnosti sredstev in obveznosti oziroma njihovo učinkovitejše upravljanje (Mohorič 2000, 4).

Zavarovanje pred obrestnim tveganjem. Banke odobravajo dolgoročna posojila na osnovi kratkoročnih vlog in depozitov, za katere izplačujejo obresti, ki so podvržene tržnim tveganjem. V primeru rasti tržnih obrestnih mer mora banka povišati pasivne obrestne mere, ki jih izplačuje za vloge in depozite, ob nespremenjenih aktivnih obrestnih merah, ki jih prejema za odobrena posojila. Izpostavljenost obrestnemu tveganju v navedeni situaciji vodi banko v izgube. S prodajo posojil se banka zavaruje pred obrestnim tveganje, saj si tako pridobi sveža sredstva za odobravanje posojil po tržnih obrestnih merah (Krassing 1996, 5). Izboljšanje kazalnikov banke. Listinjenje odpravlja terjatve in z njimi povezane obveznosti iz bančne bilance stanja. Pri prodaji terjatev se izboljšajo finančni kazalniki banke ter s tem omogočajo ugoditev dogovorov s posojilodajalci. Prodaja terjatev z viri vpliva na stanje bančnega dohodka. V primeru terjatev, ki imajo obrestne donose v presežku listinjenih stroškov financiranja, bo listinjenje pospešilo priznavanje dohodka v času prodaje. Medtem ko znižanje terjatev iz naslova obresti z zneskom donosa prodane aktive in servisiranja povečanega prispevka dohodka povzroča povečanje neto dohodka. Kombinacije naraščanja dohodka in neto dohodka ter padanje aktive ima velik učinek na donos sredstev ROA. Donos na premoženje podobno vpliva z naraščanjem neto dohodka in ima

30

velik učinek na donosnost sredstev v primeru, ko banka uporablja prihodke listinjenja za zmanjšanje dolga (Norton in drugi 1995, 12-13). Z vidika investitorjev so listinjena sredstva tako kot fondi posojil varnejša od tradicionalne prodaje posojil ali soudeležb, saj so diverzificirana. Zlasti sredstva zbrana v fondu predstavljajo večje število posojilojemalcev v nasprotju z enim pri tradicionalnih prodajah posojil. Statistično povzroča zbiranje sredstev v fonde, zmanjšanje celotnega tveganja ter bolj predvidljivo stopnjo kršitev oziroma neizpolnitev pogodbenih obveznosti kot posamezna posojila (Fabozzi 2001, 85-86). Od listinskega premika analize investitorjevega kredita stran od terjatev bank k naraščanju denarnega toka iz terjatev samih, je količina zahtevanih informacij, ki jih zahteva banka minimalna. Poleg podrobnih informacij terjatev bodo investitorji zainteresirani za informacije glede bančnega jamstva in posredovalne dejavnosti. Informacije o širšem bančnem poslovanju so za investitorja manj pomembne (Norton in drugi 1995, 12). Listinjenje, ki je podprto z amortizacijo sredstev, katero plačuje glavni dolžnik investitorjem, se kot rezultat pokaže v popolnem ujemanju premoženja in obveznosti. Bistveno povečanje ali zmanjšanje predčasnih odplačil ne bo vplivalo na ujemanje z financiranim premoženjem. Možnost plačevanja obresti na mesečni osnovi določa zavarovanje in to ne letno ali polletno, kot velja za običajne pogodbe. Izdajatelju priskrbi dodatno varstvo pred rizikom reinvestiranja. Listinjenje je določeno s ponavljajočim se kupovanjem aktive, ki dovoljuje banki izbiro dospelosti izdanih sredstev o načinu najbolje vodenih izpostavljenih obrestnih mer (Norton in drugi 1995, 12). Kot vsaka stvar pa ima tudi listinjenje svoje slabosti oziroma pomanjkljivosti. Te pa so naslednje.

31

Vsaka banka potrebuje za vzpostavitev procesa listinjenja dovolj sredstev. Ocenjuje se, da je potreben minimalen zbir sredstev v višini 50 milijonov dolarjev za upravičenost stroškov privatnega plasmaja listinjenih sredstev. Za javno ponudbo je potreben skupni zbir v višini 100 milijonov dolarjev. Pravne in investicijske bančne provizije so glavni izdajateljski stroški. Odkar ima ameriški bančni sistem na tisoče bank, katerih sredstva ne presegajo 250 mio dolarjev te banke niso samostojno sposobne predelati tako velikih skupnih zbirov sredstev za prodajo (Sinkey 2002, 335-336). Naslednja ovira je osredotočena na izdajo vira sredstev oziroma izdajo povračilnega zahtevka, ki pomeni, da ima kupec v primeru neizpolnjevanja finančnih obveznosti listinjenih sredstev pravico terjati banko. Celo, ko je vir sredstev zagotovljen, riziko sredstev ni dosledno odstranjen iz bančne bilance stanja, zato je potrebno zanj še vedno zagotavljati kapitalsko ustreznost. Kadar je vir sredstev na voljo, bančni urejevalci zahtevajo, da morajo ostati listinjena sredstva na bančnih knjigah (Sinkey 2002, 335-336). Sami investitorji so izpostavljeni različnim tveganjem, ki izhajajo iz listinjenja obveznic. Poleg kreditnega tveganja so tukaj še tveganje predčasnih odplačil posojil, nepravočasnega poravnavanja kreditnih obveznosti in posledično obveznosti iz obveznice ter tveganje reinvestiranja (Mejač Krassnig 1997, 12). Tudi združevanje posojil v fonde ima svojo slabo stran. To je kupčeva nezmožnost oceniti kvaliteto primarnega premoženja. Analizirati mora vsa posojila v posameznem fondu. Tudi če bi kupec imel čas in znanje za analiziranje teh posojil, bi bilo že samo pridobivanje dokumentacije tako drago, da bi izgubilo smisel sodelovanja v listinjenju. Kljub temu, pa se mora kupec zavarovati pred napačno izbranimi posojilojemalci. Kar se tega tiče, je tržna disciplina kupčeva najboljša obramba. Če originator listinjenega premoženja postane znan po prodajanju slabih posojil, bo njegovo dobro ime na trgu uničeno. Če pa bo izločal le dobra posojila, kupcem ne bo potrebno skrbeti glede kvalitete posojil, vendar pa bo s tem relativna kvaliteta originatorjevega premoženja, tako kot njegova bonitetna ocena,

32

hitro padla. Očitno nobena od teh dveh ekstremnih situacij na trgu ne more obstajati. Rešitev originatorjeve dileme je v vzdrževanju ravnovesja med kvaliteto listinjenega in lastnega premoženja. Na učinkovitih trgih se bi ekstremno obnašanje v katerokoli smer izkazalo za drago ter bi pripeljalo do večje regulatorne intervencije (Fabozzi 2001, 86).

33

4 HIPOTEKARNO BANČNIŠTVO Nakup oziroma gradnja nove nepremičnine prej ali slej postane življenjski cilj vsakega človeka ter mu predstavlja enega izmed največjih finančnih problemov v življenju. Takrat pa mu na pomoč priskoči hipotekarno bančništvo. V svetu je financiranje stanovanjskih posojil z izdajo hipotekarnih obveznic najbolj učinkovit način zagotavljanja sredstev za stanovanjsko financiranje. Bistvena značilnost hipotekarnega bančništva je, da dolgoročne finančne vire zbira banka neposredno ali posredno na finančnem trgu z izdajo zavarovanih obveznic. Hipotekarna banka izda omenjene obveznice in jih proda na kapitalskem trgu. Na podlagi zbranih sredstev lahko nato odobrava dolgoročna stanovanjska posojila (Ribič 2002, 19). Za dolgoročno kreditiranje gradnje je hipotekarno bančništvo nujno potrebno. Pojem hipoteka se je v Sloveniji uveljavil predvsem kot oblika zavarovanja posojil. Razvoj hipotekarnega bančništva ne moremo opisovati kot nek trenutni trend, temveč je to potreba. V ZDA in drugih evropskih državah je hipotekarno bančništvo namenjeno predvsem financiranju kreditojemalcev, ki si kupujejo stanovanja ali gradijo hiše. Banke, ki vstopajo v vlogo posojilodajalca morajo imeti dolgoročne vire sredstev, saj gre pri stanovanjskih kreditih za dolgoročne kredite z ročnostjo do 30 let. Za pridobitev teh sredstev pa izdajajo vrednostne papirje krite z hipotekami oziroma hipotekarne obveznice MBS »mortgage backed securities« (Ribič 2002, 19).

Drugo ime za hipoteko je zastavna pravica na nepremičnini. Gre za stvarno-pravno pravico, ki predstavlja učinkovit instrument zavarovanja terjatev v dolžniško - upniških razmerjih. Upnik s hipoteko pridobi dodatno jamstvo za izpolnitev obveznosti glavnega dolžnika v vrednosti zastavljene nepremičnine. Glede na obstojnost nepremičnine in njeno trajno vrednost je zastavna pravica na nepremičnini ekonomsko gledano najprimernejši instrument za varstvo denarnih terjatev, saj je glavni namen hipoteke zavarovanje poplačila določene terjatve s prodajo nepremičnine in poplačilo upnika iz kupnine (Uradni list. RS, št.87/2002).

4.1 Hipotekarno bančništvo v Evropi Hipotekarno bančništvo pomeni za banke v EU stabilen in varen vir obrestnih prihodkov. Pri odobravanju dolgoročnih posojil, zavarovanih s hipoteko, banke s komitentom vzpostavijo dolgoročen odnos, ki ga lahko obogatijo tudi z drugimi bančnimi produkti in storitvami. Hipotekarno kreditiranje lahko uvrstimo med manj tvegane produkte in je zaradi tega tudi ugodno obravnavano z vidika zahtevanega kapitala. Hkrati pa hipotekarno bančništvo omogoča, da banke terjatve iz hipotekarnih posojil listinijo, s čemer si banke

34

pridobijo dodatne, cenejše vire za kreditno ekspanzijo, omogoča sprostitev ekonomskega kapitala za nove aktivnosti in nenazadnje, omogoča uravnavanje obrestnega tveganja z izdajo obveznic s fiksnim donosom (BS 2006, 11). Hipotekarno bančništvo je v državah EU eden pomembnejših segmentov bančnega kreditiranja saj obsega 35 % posojil nebančnemu sektorju in 66 % posojil gospodinjstvom. Za trg hipotekarnih posojil je značilno, da je med manj integriranimi, zaradi česar, kljub posameznimi skupnimi značilnostmi na njem prevladujejo posamezne lokalne posebnosti (BS 2006, 10-11). Trgi se razlikujejo po velikosti, rasti, raznovrstnost produktov, profili kreditojemalcev, distribucijski strukturi, trajanju posojil, stopnji lastništva stanovanj in mehanizmov financiranja (Komisija evropske skupnosti 2005, 5). V številnih državah članicah EU je neplačani hipotekarni dolg trenutno na najvišji ravni doslej v primerjavi z BDP posamezne države ali razpoložljivim dohodkom gospodinjstev te države (Komisija evropske skupnosti 2005, 5). Leta 2005 so neodplačani stanovanjski hipotekarni krediti predstavljali skoraj 47 % BDP EU, kar znaša 5.1 trilijon evrov. V Veliki Britaniji znaša ta dolg 1,4 trilijone evrov, v Nemčiji 1,2 trilijona evrov v Slovenija pa 1,3 bilijone evrov. Pomemben podatek je, da je leta 2005 neplačani hipotekarni dolg kot delež BDP na Nizozemskem znaša 97 %, na Danskem 94% v Sloveniji pa le 5 % (Commission of the European Communities 2007, 3). Večina hipotekarnih trgov EU se v zadnjih letih hitro širi. Na rast hipotekarnih posojil vplivajo predvsem upad obrestnih mer in močna rast cen stanovanj v nekaterih državah, davčne olajšave kot tudi večja liberalizacija in združevanje finančnih trgov (Komisija evropske skupnosti 2005, 5). Danes se na hipotekarnih trgih EU pojavljajo štiri specifični problemi. To so ovire za čezmejno ponudbo hipotekarnega kredita, omejena raznovrstnost proizvodov, nizko zaupanje potrošnikov in omejena mobilnost potrošnikov. V skupino ovir za čezmejno ponudbo hipotekarne kredita spadajo:

• gospodarske ovire; kot so stroški dostopa do infrastrukture in potreba po prilagoditvi proizvodov, vplivajo na zvišanje stroškov opravljanja dejavnosti v drugih državah članicah. Prav tako gospodarske ovire zvišujejo stroške financiranja hipotekarnih posojil in s tem zmanjšujejo priložnosti za ekonomijo obsega, odvračajo novince na trgu, omejujejo konkurenco in povečujejo cene za potrošnike.

• pravne ovire in določeni predpisi posameznih držav preprečujejo ali

otežujejo ponudbo nekaterih proizvodov in dostopnost do tržnih infrastruktur ter omejujejo konkurenco in zatirajo inovacije. V določenih državah nekateri hipotekarni posojilodajalci sploh ne morejo opravljati svoje dejavnosti.

35

Mnogo teh pravnih omejitev, ki obstajajo za zaščito potrošnikov ali finančne stabilnosti hipotekarnega posojilodajalca, lahko neposredno omejujejo dostop potrošnikov do hipotekarnega posojila (Komisija evropske skupnosti 2007, 3).

Ponudba raznolikih proizvodov na področju hipotekarnega bančništva je v EU velika, vendar obstaja problem, da nobena država nima na voljo celotne palete hipotekarnih proizvodov z vidika glavnih značilnosti proizvodov ali posojilojemalcev. Razloge za to najdemo v dejavnikih, kot so preference potrošnikov, kulturne razlike, različna pripravljenost hipotekarnih posojilodajalcev za tveganje, gospodarske in pravne ovire (Komisija evropske skupnosti 2007, 4). Raziskave so pokazale, da potrošniki EU svoje hipotekarne proizvode še naprej kupujejo predvsem lokalno. V manjšini pa ostajajo tisti potrošniki, ki bi v prihodnosti najeli kredit neposredno čezmejno. Vzroke da je temu tako najdemo v slabi informiranosti in nezaupanju potrošnikov, v znanju tujih jezikov, slabemu pravnemu varstvu ter dejstvo, da so številni potrošniki s pogodbami vezani na lokalne ponudnike, sama prekinitev teh pogodb pa bi potrošnikom prinesla visoke stroške (Komisija evropske skupnosti 2007, 4). V evropskem prostoru sta na področju hipotekarnega bančništva najbolj prodorni Velika Britanija in Nemčija, prav nemški hipotekarni trg pa predstavlja največji trg hipotekarnih obveznic v Evropi in po velikosti presega trg nemških državnih obveznic (Frank 2007a, 19). Nemčijo lahko obravnavamo kot državo, ki je imela od vsega začetka največji vpliv na razvoj hipotekarnega bančništva v Evropi, saj se je ideja o financiranju gradnje ali nakupa nepremičnine z izdajo vrednostnih papirjev porodila v drugi polovici 18. stoletja ravno v Nemčiji. Glavni nosilci financiranja nepremičnin so poleg hipotekarnih bank še stanovanjske hranilnice (Mejač Krassnig 1998, 9). Velika Britanija je bila tista država, ki je v začetku osemdesetih let kot prva evropska država sledila ameriškemu zgledu izdajanja hipotekarnih vrednostnih papirjev na osnovi listinjenja MPS. Razvoj je veliko obetal, dokler ni zaradi zakonodajnih in regulativnih ovir zanimanje institucionalnih investitorjev, predvsem poslovnih bank, upadlo. Hipotekarna posojila z nespremenljivo obrestno mero, odobrena s strani poslovnih bank, ki se po metodi sekuritizacije refinancirajo na kapitalskem trgu, predstavljajo ostali del vseh hipotekarnih posojil (Mejač Krassnig 1999, 5).

36

V Veliki Britaniji se z odobravanjem hipotekarnih posojil ukvarjajo tako stanovanjske zadruge kot tudi poslovne banke. Produkt, s katerim so se stanovanjske zadruge uveljavile je petindvajsetletno posojilo, pri katerem posojilojemalec odplačuje le obresti, za odplačilo glavnice pa ob zapadlosti nameni sredstva iz police življenjskega zavarovanja. Razlogi za njihovo priljubljenost so predvsem davčne olajšave, povezovanje bank z zavarovalnicami ter plačevanje le čistih obresti s strani posojilojemalca, medtem ko razliko subvencionira država. Rast tradicionalnih hipotekarnih posojila, kjer se ob vsakokratnem plačilu obresti odplača tudi del glavnice, pa upada (Mejač Krassnig 1998, 9). 4.2 Hipotekarno bančništvo v Sloveniji3 V Sloveniji se hipotekarno bančništvo šele razvija. V primerjavi s finančno razvitimi evropskimi državami smo po obsegu in ponudbi finančnih produktov nepremičninskega financiranja zelo slabo razvita država. V bistvu pri nas ne poznamo hipotekarnega kreditiranja v prvotnem pomenu besede kot v drugih evropskih državah. Osnova za pridobitev hipotekarnega posojila v Sloveniji je kreditna sposobnost ter vpis nepremičnine v zemljiško knjigo, pri čemer pa hipoteka služi le kot ena izmed oblik zavarovanja posojila. Kadar je posojilo zavarovano s hipoteko ima banka pravico, da v primeru če hipotekarni dolžnik ne odplačuje svoje obveznosti, banka zastavo proda in si s kupnino pokrije svojo terjatev. Pomembna značilnost hipoteke je njena nedeljivost, kar pomeni, da varuje upnikovo terjatev do njene popolne obravnave, ne glede na to, ali kasneje pride do delitve nepremičnine, ki je pod hipoteko. Osnovne značilnosti hipotekarnih kreditov pri nas so:

• hipotekarni krediti so dolgoročni krediti do trideset let namenjeni gradnji, nakupu, prenovi nepremičnin, spremembi namembnosti, izplačilo dednega deleža na nepremičnini,

• zavarovani so z zastavo realne vrednosti hiše, zemljišča s katero kreditojemalec bodisi razpolaga ali jo s sredstvi kredita nakupuje,

• krediti so namenjeni tako rezidentom kot nerezidentom med 18. in 45. leti staroste, če gre za posojilo, ki zapade po tridesetih letih

• nepremičnina, na kateri je hipoteka se mora nahajati na zemljišču Republike Slovenije

• banke pri odobritvi kredita ocenjujejo finančno in kreditno sposobnost kreditojemalca , kakor tudi njegov življenjski status

• v povprečju odobravajo kredite v višini 60 % do 80 % vrednosti nepremičnine • krediti so vezani na referenčni obrestni meri EURIBOR in LIBOR. Najpogosteje se

uporablja 6-mesečni Euribor, kar pomeni, da banka spreminja obračun obrestne mere dva krat letno.

Razmere v Sloveniji v preteklosti niso bile naklonjene razvoju hipotekarnega kreditiranja. Za razvitimi gospodarstvi zaostajamo, tako po deležu s hipotekami zavarovanih bančnih posojil kot po njihovi ročnosti. Vzroke, ki vplivajo na nerazvitost hipotekarnih kreditov 3 Povzeto po Frank Matjaž (2007, 6-10)

37

pri nas lahko najdemo v neurejenih nepremičninskih evidencah, pomanjkanju kvalitetnih dolgoročnih virov financiranja ter dolgotrajnih izvršilnih postopkih. Nepremičninske evidence v Sloveniji so bile v samem začetku zelo nepopolne, neusklajene in nepovezane. Korak k izboljšanju je bil storjen leta 2004, ko je bila uvedena posodobitev zemljiške knjige in zemljiškega katastra v elektronski obliki. Kljub posodobitvi zemljiške knjige so pri nas še vedno zelo dolgi, komplicirani ter dragi postopki vpisa zastavne pravice na nepremičnino. Še večji problem bankam povzročajo nepremičnine, ki niso vpisane v zemljiško knjigo. Za njih velja, da mora kreditojemalec pridobiti verigo vseh, s podpisom overjenih, kupoprodajnih pogodb od investitorja. Poseben problem za slovenske banke pa predstavlja pomanjkanje poceni domačih dolgoročnih virov in neurejenost sekundarnega hipotekarnega bančništva. Uvedba hipotekarnih obveznic in procesa listinjenja dolgoročnih stanovanjskih posojil je nujno potrebna na področju slovenskega tržišča. Pomemben korak k temu je bil narejen februarja 2006 s sprejetjem zakona o hipotekarni in komunalni obveznici. 4.3 Vrste hipotekarnih trgov Sistem hipotekarnega bančništva sestavljata primarni in sekundarni hipotekarni trg. S primarnim trgom pojmujemo trg, na katerem banke oziroma druge hipotekarne ustanove odobravajo hipotekarne kredite, preko sekundarnega pa se tovrstne institucije financirajo. Močan primarni trg na katerem ima hipoteka vlogo privlačnega in varnega premoženja, je predpogoj za uspešno delovanje sekundarnega trga (Frank 2007a, 19). 4.3.1 Primarni hipotekarni trg Primarni hipotekarni trg ali z drugimi besedami trg hipotekarnega kreditiranja predstavlja aktivno stran bilance stanja banke oziroma njeno odobravanje kreditov. Omenjen model hipotekarnega bančništva je znan po angleških »building societies« in avstrijskih »Bausparkassen«. Značilnost kreditodajalcev v tem modelu je, da izvajajo vse bistvene funkcije hipotekarnega bančništva. Torej odobravajo in dajejo hipotekarne kredite, jih v teku ročnosti servisirajo, in zagotavljajo potrebne finančne vire ter upravljajo s tveganji. Dane kredite ne prodajajo naprej temveč jih ohranjajo v svojem kreditnem portfelju. Finančne vire pa si zagotavljajo iz depozitov, ki jih imajo fizične in pravne osebe pri teh institucijah (Kapital 2002). Prednost tega modela je institucionalna preprostost, kar pomeni, da ena ustanova opravlja vse potrebne aktivnosti v zvezi s kreditom. Slabosti pa so podvrženost likvidnostnem in obrestnem tveganje, ki ga z depoziti in krediti prevzema finančna institucija, ter relativno slaba učinkovitost, ki se kaže v višjih stroških tovrstnih institucijah v primerjavi s tistimi, ki se refinancirajo na kapitalskem trgu. V tem modelu sekundarni trg hipotekarnih posojil ne obstaja (Kapital 2002).

38

4.3.2 Sekundarni hipotekarni trg Sekundarni hipotekarni trg ali trg zagotavljanja dolgoročnih finančnih prilivov finančnim institucijam predstavlja pasivno stran bilance oziroma zagotavljanje likvidnosti bank in pretok sredstev. Pritok dodatnih sredstev za namene hipotekarnega kreditiranja je zagotovljen preko trga kapitala. Hipotekarne ustanove lahko tako odobravajo več hipotekarnih posojil z daljšo ročnostjo, stroški takšnih kreditov pa so sorazmerno nizki (Frank 2007a, 20). Banke se pri odobravanju dolgoročnih kreditov, srečujejo z velikim problemom financiranja. Med njihovimi viri, razvidnimi iz pasivne strani bilance stanja, prevladujejo predvsem kratkoročni viri, medtem ko je dolgoročnih virov zelo malo. Če odmislimo osnovni kapital, pridemo do ugotovitve, da banke nimajo virov z ročnostjo nad 10 ali celo nad 20 let. Če bi se pojavil primer, da bi varčevalci množično dvigovali svoje prihranke, bi banka imela likvidnostne težave. V primeru, da bi banka imela svoja sredstva vezana v dolgoročnih posojilih, pa bi nastale težave pri izplačevanju posameznih depozitov (More 2001, 2-3). Pri odobravanju dolgoročnih kreditov s fiksno obrestno mero se banka izpostavlja tudi obrestnemu tveganju. Dolgoročno gledano se namreč lahko raven obrestnih mer za bančne vire iz različnih vzrokov spremeni. Če se raven obrestnih mer poviša, bi banke bile prisiljene za svoje vire plačevati več, za že pred časom plasirana posojila pa bi dobivale še vedno prejšnje, v tem primeru nižje obresti. Tako bi banke realizirale izgubo (More 2001, 2-3). Problem dolgoročnega financiranja se lahko reši s pomočjo sekundarnega trga. Na razvitem sekundarnem hipotekarnem trgu banke večino odobrenih hipotekarnih kreditov odprodajo posebnim finančnim institucijam oziroma si zagotavljajo vire sredstev z izdajo in prodajo hipotekarnih obveznic ali pa s procesom listinjenja hipotekarnih posojil, medtem ko je uporaba klasičnih depozitov zelo omejena. (Frank 2007a, 20). 4.4 Hipotekarne obveznice 4.4.1 Klasični model izdaje hipotekarnih obveznic V svetu je prisotnih več različnih modelov hipotekarnega bančništva. V osnovi pa prevladujejo trije različni modeli, ki se med seboj razlikujejo predvsem v načinu zagotavljanja kreditnih virov. V Evropi je najbolj razširjen model hipotekarne obveznice »mortgage bond«. Najpomembnejša razlika med hipotekarnimi obveznicami je v principu specializiranosti oziroma univerzalnosti. Načelo specialnosti pravi, da naj upnik hipotekarne banke nosi samo tista tveganja, ki izhajajo iz zakonsko dovoljenih poslov. Bistvo tega sistema je v zagotavljanju kapitala za dolgoročna hipotekarno zavarovana posojila na osnovi izdaje in prodaje vrednostnih papirjev oziroma obveznic s strani kreditne ustanove. Hipotekarna banka tako izda hipotekarne obveznice, jih proda na kapitalskem trgu in na podlagi izbranih sredstev odobri hipotekarno posojilo (Frank 2007a, 20).

39

Varnost same obveznice ni odvisna zgolj od bonitete izdajatelja, ampak predvsem od kvalitete premoženja, ki služi kot jamstvo nepremičnine. Hipotekarna obveznica je tudi zaščitena pred padcem cen nepremičnin saj mora skupna vsota izdanih hipotekarnih obveznic veš čas imeti kritje v hipotekah (Frank 2007a, 20). V Evropi so vse vodilne države na področju hipotekarnega bančništva uzakonile princip specializacije. Med te države se je s sprejemom zakona o hipotekarni in komunalni obveznosti leta 2006 uvrstila tudi Slovenija. Največji trg hipotekarnih obveznic v Evropi je še vedno nemški. Njihov model imenovan »Pfandbriefe« velja kot vzor večini sprejetim zakonodajam. Obveznice Pfandbriefe lahko izdajajo le banke, ki so v javni lasti ter hipotekarne banke, med investitorje v hipotekarne obveznice pa spadajo predvsem institucionalni investitorji in banke (Frank 2007a, 20). Obveznice Pfandbriefe se od tradicionalnih s premoženjem kritih obveznic razlikujejo na več načinov. Le-te uživajo poseben status v primeru stečaja izdajatelja in so standardizirane z zakonskimi predpisi, ki temeljijo na varnosti. Pomemben je tudi podatek, da mora biti za vsako vrsto izdanih obveznic oblikovan svoj paket premoženja, ki nato služi varovanju. Pomembno varnost predstavlja tudi najvišji dovoljeni znesek odobritve posojila, ki predstavlja 60 % vrednosti zastavljene nepremičnine ter nezmožnost predčasnega odplačila kredita. Poznamo pa tudi tako imenovane »Jumbo Pfandbriefe«. Ti se od tradicionalnih Pfandbriefe razlikujejo predvsem v velikosti izdaj. Tradicionalna izdaja Pfandbriefe sega do višine 500 milijonov evrov, izdaja Jumbo pa predstavlja vse izdaje večje od 500 milijonov evrov ter nižje od 2,5 milijard evrov (Frank 2007a, 20-21). Leta 2006 je v Evropi znašala skupna vsota obveznic Pfandbriefe v obtoku 949 milijard evrov, kar pa je za 27 milijard evrov manj kot leta 2005. Vzrok temu nemški strokovnjaki pripisujejo visokemu procentu zapadlih obveznic. Prav tako se je v prvem trimesečju leta 2007 zmanjšal odstotek izdaj novih obveznic v primerjavi z enakim obdobjem leta 2006 (VDP 2007,7). 4.4.2 Model listinjenja hipotekarnih obveznic Bolj pomemben kot klasični model izdaje hipotekarnih obveznic je v primeru izvenbilančnih bančnih poslov model listinjenja. Osnovna razlika v omenjenih modelih izdaje hipotekarnih obveznic je v tem, da pri listinjenju institucije, ki dajejo hipotekarna posojila ne izdajajo hipotekarnih obveznic z namenom pridobivanja dodatnih finančnih virov. Njihov cilj je odprodaja hipotekarnega posojila posebnim finančnim institucijam, pri čemer kupec, ki nastopa v vlogi izdajatelja oziroma investitorja v MBS, postane tudi lastnik hipotekarnega posojila in s tem upnik hipotekarnega posojila. V primeru hipotekarnega modela, pa banka obdrži v svojem portfelju hipotekarno posojilo, imetnik hipotekarne obveznice, pa je upnik izdajatelja (Frank 2007,22). Banke uporabljajo hipotekarne obveznice MBS za čim uspešnejše poslovanje, saj se lahko z njihovo pomočjo znebijo čim večjega dela svojih dolgoročnih terjatev iz naslova danih hipotekarnih posojil. Listinjenje omogoča bankam, da v prvi fazi prodajo del svojega premoženja ter oblikujejo poseben fond zbranih MBS obveznic. Le-tega nato s prodajo posebnim finančnim institucijam izločijo iz svoje premoženjske bilance oziroma, kot prikazuje slika 2 spremenijo strukturo aktive svoje premoženjske bilance ter si s tem

40

pridobijo dodatno likvidnost. Banka se na ta način odpove prihodkom iz naslova obresti, vendar jih pridobi iz naslova provizij (Frank 2007, 21). Slika 2 Bilanca stanja banke pred in po listinjenje obveznic

Pred listinjenjem Sredstva Viri sredstev

Obvezne rezerve $ 10,66 Depoziti do strank $ 106,66 Hipotekarni krediti $ 100,00 Kapital $ 4,00 $ 110,66 $ 110,66

Po listinjenju Sredstva Viri sredstev

Obvezne rezerve $ 10,66 Depoziti do strank $ 106,66 Denarna sredstva $ 100,00 Kapital $ 4,00 $ 110,66 $ 110,66 Vir: Saunders 2000, 669-672 Bistvo listinjenja za banke je torej preoblikovanje denarnega toka iz manj likvidnih naložb v bolj likvidne vrednostne papirje, v naših primerih hipotekarne obveznice. Terjatve iz naslova hipotekarnih posojil poleg osnove za izdajo MBS predstavljajo tudi vir za odplačevanje obveznosti, ki izhajajo iz MBS. Denarni tok iz naslova terjatev je podrejen denarnemu toku iz naslova MBS oziroma izvedenemu denarnemu toku. V primeru listinjenja premoženja je zato potrebno ločiti dve metodi razporejanja denarnih tokov in sicer pretočno »pass-through« in plačilno »pay-through« metodo ter v tem okviru pretočne in nepretočne obveznice (Frank 2007, 21). 4.4.2.1 Pretočne obveznice Pretočne obveznice izdajajo državne institucije ali pa zasebni izdajatelji. Pretočne obveznice državnih izdajateljev iz FHLMC, FNMA, GNMA iz ZDA se imenujejo agencijske pretočne obveznice, pretočne obveznice zasebnih izdajateljev pa privatne pretočne obveznice. Privatni izdajatelji so povečini poslovne banke, zavarovalnice, njihova podjetja in investicijski bančniki (Mejač-Krassnig 1997, 6). Za pretočne hipotekarne obveznice je značilno, da predstavljajo deleže v fondih hipotekarnih obveznosti, pri katerih se mesečno hkrati odplačuje glavnica in obresti. Po pretočni metodi investitor z nakupom MBS postane lastnik proporcionalnega deleža posojil na podlagi katerega, mu pripada denarni tok, ki izhaja iz terjatve. Izdajatelj pa opravlja vlogo skrbnika terjatev. Tako se izvajajo procesi pretočnih odplačil, s katerimi posamezni kreditojemalci mesečno odplačujejo hipotekarne kredite, ki predstavljajo temeljni instrument za te vrednostne papirje (Jobst 2003, 5). Pri pretočni obveznici se ves denar izplača sorazmerno vsem imetnikom obveznic. Vsaka pretočna obveznica dobi enak znesek, saj so si te med seboj po svojih značilnostih enake. Bistvo pretočnih obveznic je v tem, da imajo tisti, ki so posojila najeli, pravico pri vsaki

41

zapadlosti plačila obresti skupaj z obrokom posojila, odplačati še vso preostalo glavnico. Izdajatelj pretočnih obveznic nato vsa ta predplačila, zmanjšana za naprej določeno provizijo, enostavno posreduje imetnikom obveznic. Ponavadi obstaja podobno kot pri participacijah odlog pri posredovanju ustreznega mesečnega denarnega toka investitorjem (Ribnikar 1996, 49). 4.4.2.2 Nepretočne obveznice Zaradi izboljšave pomanjkljivosti pretočnih obveznic glede prilagajanja končni zapadlosti in izpostavljenosti večjemu tveganju predčasnih odplačil kreditov, so se iz njih razvile nove oblike izvedenih vrednostnih papirjev tako imenovane nepretočne obveznice CMO, MBB ter STRIP hipotekarne obveznice (Frank 2007, 21). Medtem, ko lahko pretočne obveznice opišemo kot primarni mehanizem listinjenja postajajo sekundarno zavarovane hipotekarne obveznice CMO vse bolj pomembno sredstvo za listinjenje bančnega premoženja. Razvoj CMO sega v leto 1983, prva pa jih je uporablja vladna organizacija FHMLC (Sauders 2000, 688). CMO fondi CMO fondi so zavarovani s fondi pretočnih hipotekarnih obveznic. Podobno kot pri pretočnih obveznicah se obresti in vnaprej plačana glavnica na zavarovano hipotekarno obveznico v večini primerov plačujejo mesečno. A medtem, ko se v primeru pretočnih obveznic izplača vsem imetnikom enak znesek so nepretočne hipotekarne obveznice razvrščene v več razredov, izmed katerih ima vsak razred drugačno pričakovano povprečno dobo. Mesečna poplačila glavnice, vključno s predplačili, pa se dodelijo različnim razredom v skladu s pogoji instrumentov. Denar, ki preteče od plačila kreditov se v razrede razporedi nesorazmerno. Spremembe v hitrosti predčasnega odplačevanja lahko močno vplivajo na pričakovano povprečno življenjsko dobo in vrednost posameznega razreda. (Sauders 2000, 688-689). CMO fondi so razporejeni v tri osnovne razrede A, B in C. Poznamo pa še dva posebna razreda, ki sta bila oblikovana z namenom, da bi zajela čim večji krog investitorjev. Označena sta s črkama Z in R. CMO obveznice so lahko razporejene v dva ali pa do sedemnajst različnih razredov. Za vse razrede je določena obrestna mera. Čim višji je posamezni razred tem nižja je obrestna mera. Denar, ki priteka od servisiranja hipotekarnih kreditov in predčasnih odplačil, gre najprej za plačilo obresti. Prvi je razred A. Ko so odplačane obveznice tega razreda, se s presežkom denarja, potrebnega za plačilo pogodbenih obresti, pričnejo odplačevati obveznice razreda B in tako naprej do zadnjega razreda (Ribnikar 1996, 50). Vsak razred ima torej svoje posebne značilnosti, te so:

• Razred A: obveznice uvrščene v razred A imajo najkrajšo dobo zapadlosti in so najbolj izpostavljene riziku predplačila. Namenjene so investitorjem, ki iščejo kratkoročne naložbe. V večini so to hranilnice in poslovne banke.

42

• Razred B: obveznice razreda B dajejo nekoliko višjo stopnjo zaščite pred tveganjem predplačila. Njihova doba zapadlosti pa se lahko giblje od pet do sedem let, odvisno od višine obrestne mere. Obveznice razreda B so zanimive za pokojninske sklade, zavarovalnice pa tudi nekatere poslovne banke.

• Razred C: obveznice razreda C so zanimive za investitorje kot so zavarovalnice in pokojninski skladi, katerih cilj je vlaganje v dolgoročne naložbe, ki bi ustrezale zbranim dolgoročnim sredstvom.

• Razred Z: obveznice razreda Z, predstavljajo zadnji redni razred CMO obveznic. Razred Z nosi značilnosti brezkuponske in navadne obveznice. Obveznice ima določeno fiksno kuponsko obrestno mero 10 %. Po tej obrestni meri se investitorjem mesečno pripisujejo obresti, ki se mu izplačajo šele potem, ko so bile odplačane glavnice vseh prejšnjih razredov. Takrat lastnik obveznice prejme kupone, glavnico in do sedaj pripisane obresti.

• Razred R: za tako imenovan »garbage class« je značilno, da so lastniki deležni morebitnega ostanka, saj je zelo težko natančno izenačiti pričakovani denarni tok od posojil z nasprotnim denarnim tokom. Do ostanka prihaja takrat, ko se tržna obrestna mera znižuje kar povzroči padec vrednosti obveznic CMO. Naraščajoča obrestna mera pa zmanjša delež predčasnih odplačil hipotekarnih kreditov. Zaradi tega se pri višji tržni obrestni meri nabere več obresti, ki so na voljo za obveznice R razreda in tako se vrednost teh obveznic poveča. Vrednost CMO razreda R se za razliko od vseh drugih obveznic spreminja v isti smeri, kakor se spreminja tržna obrestna mera. Takšne obveznice so namenjene investitorjem, ki so pripravljeni veliko tvegat (Saunders 2000, 691-692).

MBB obveznice Tretje v vrsti hipotekarnih obveznic so MBB. Gre za tako imenovane »Mortgage-Backed Bonds«. Gre za obveznice, ki se tako kot CMO in pretočne obveznice izdajajo na podlagi hipotekarnih posojil, ki se uporabljajo kot jamstvo za njihovo izdajo. V primerjavi s CMO in pretočnimi obveznicami se MBB obveznice razlikujejo v dveh pomembnih točkah. Za njih velja, da ohranjajo premoženjsko bilanco bank in hranilnic nespremenjeno, saj jih banke ter hranilnice ne morejo odstraniti hipotekarna posojila iz njihove premoženjske bilance. Prav tako pri MBB obveznicah ni neposredne povezave med hipotekami, ki jamčijo za plačila teh obveznic in plačilom obresti in glavnice na te obveznice (Saunders 2000, 693). Banka, ki izda MBB obveznice, del hipotekarnih posojil izloči iz ostalega premoženja, vendar ga kljub temu obdrži v svoji premoženjski bilanci. Banka zato MBB obveznice izdaja tako, da imajo v primeru njenega propada, imetniki MBB obveznic prvovrstno terjatev iz naslova točno določenega dela hipotekarnega premoženja banke. Gre za preseženo zavarovanje, ki spremlja izdajo večine MBB obveznic in zagotavlja, da se MBB obveznice kljub nižji boniteti izdajatelja prodajajo kot visoko kvalitetne obveznice. Kljub

43

pomanjkljivostim je izdaja MBB obveznic cenejša kot pa uporaba nezavarovani depoziti, a se s prednostmi CMO in pretočnimi obveznicami ne more kosati (Saunders 2000, 694-695). STRIP obveznice Hipotekarne obveznica STRIP je poseben tip CMO. STRIP hipotekarne obveznice so izpostavljene večji volatilnosti kot druge vrste hipotekarnih vrednostnih papirjev. STRIP hipotekarne obveznice, ki so kupljene z večjo premijo ali popustom, so običajno zelo občutljive, ne le na spremembe v prevladujočih obrestnih merah ampak tudi na hitrost odplačevanja glavnice osnovnih hipotekarnih instrumentov. Dlje trajajoča sprememba v hitrosti odplačevanja glavnice glede na pričakovanja pa lahko močno zmanjša donos takšnih vrednostnih papirjev glede na njihovo trajanje. Poleg tega so lahko STRIP hipotekarne obveznice manj likvidne od drugih vrednostnih papirjev, ki imajo drugačno strukturo, in so bolj občutljive na negativna gibanja obrestnih mer (Saunders 2000, 695-698). STRIP obveznice delimo v dve skupini in sicer obveznice, ki imetnikom izplačujejo zgolj zneske obresti v nadelavanju IO obveznice »interest-only stripped mortgage-backed securities« in obveznice, ki imetnikom izplačujejo zgolj zneske glavnic, v nadaljevanju PO obveznice »principal-only stripped mortgage-backed securities«. IO obveznice izplačujejo le tiste denarne tokove, ki se naberejo iz plačil obresti na posojila, PO obveznice pa le denarne tokove, ki se financirajo iz glavnic posojil. Če se tržne obrestne mere zmanjšajo, pride do predplačil posojil, kar pomeni, da se ročnost »PO« obveznic skrajša in njihova vrednost poveča. Pri »IO« obveznicah pa je ravno obratno. Ko bodo glavnice odplačane predčasno, bo manj obresti, to pa bo vplivalo na padec cene teh obveznic (Saunders 2000, 696-697).

44

5 KREDITNI IZVEDENI FINANČNI INSTRUMENTI 5.1 Kreditno tveganje Zakon o bančništvu Zban-1 opisuje kreditno tveganje, kot tveganje nastanka izgube zaradi neizpolnitve obveznosti dolžnika do banke. Torej gre za tveganje finančne izgube, ki je posledica dolžnikove nezmožnosti, da zaradi kateregakoli razloga ne izpolni svoje finančne ali pogodbene obveznosti v celoti. Ker zmeraj obstaja možnost, da ji posojilojemalec posojila ne bo vrnil v roku ali pa ga sploh ne bo vrnil, mora banka računati na možen izpad pri vračanju posojila in plačilu aktivnih obresti. Če je izpad plačila občasen, prizadene likvidnost banke, pri trajnem izpadu pa je prizadeto premoženje, s katerim banka razpolaga. Zatorej mora banka skrbno nadzirati sprejeto kreditno tveganje, pri čemer izvaja aktivnosti, povezane s presojanjem kreditne sposobnosti potencialnih komitentov, limitiranjem kreditne linije, izvajanjem nadzora nad odobrenimi naložbami ter določanjem in spremljanjem ustreznosti zavarovanj naložb (Jorion 2003, 412). Kreditno tveganje je največje tveganje v finančnem sistemu in predstavlja neizogiben del večine poslovnih transakcij, zato ga je potrebno upoštevati tudi pri izvajanju planskih aktivnosti banke. Za kreditno tveganje je značilno tudi, da je v veliki meri odvisno od specifične situacije in je nestandardizirano (Jorion 2003, 412). Kreditno tveganje, kot najpomembnejše tveganje za večino bank in drugih finančnih institucij je mogoče kvalitativno izmeriti v dobro diverzificiranemu portfelju, praktično nemogoče pa je predvideti posledic posameznih zunanjih šokov, morebitne recesije ali krize v regiji. Manjše banke se poleg tega srečujejo še s problemom učinkovite razpršitve tveganj, saj je njihov trg ponavadi geografsko in sektorsko skoncentriran (Križaj 2003, 3). V osnovi lahko kreditno tveganje razdelimo na tri vrste:

• tveganje neizpolnitve obveznosti »credit default risk« je tveganje, da dolžnik zaradi stečaja ali kakšnega drugega razloga ne bo odplačal celotne ali dela svoje pogodbene obveznosti.

• tveganje spremembe bonitetne ocene »downgrade risk« je tveganje, da bodo zunanje agencije, ki ocenjujejo boniteto podjetja, zaradi slabših rezultatov poslovanja, podjetju zmanjšale bonitetno oceno. Nižji bonitetni razred pomeni zmanjšano kreditno sposobnost podjetja in s tem tudi manjšo verjetnost, da bo podjetje odplačalo svoj dolg.

• tveganje spremembe kreditnega razpona »spread risk« je tveganje, da se bo kreditni razpon za določeno obveznost povečala, kar pomeni tudi povečanje tveganosti referenčne obveznosti. Razlika med tveganjem znižanja bonitetne ocene in tveganjem spremembe kreditnega razpona je v tem, da se prvo nanaša na formalno spremembo ocene zunanje agencije, medtem ko je drugo odvisno od tržnega dojemanja kreditnega tveganja te obveznosti (Anson in ostali 2004, 5-6).

45

(Saunders 2000, 8) deli kreditno tveganje glede na vpliv diverzifikacije naložb na kreditno tveganje ter loči med:

• specifično kreditno tveganje podjetja »firm-specific credit risk«. Gre za tveganje, povezano z neizpolnitvijo dolžniških obveznosti s strani določenega podjetja zaradi tveganosti njegovih projektov. To kreditno tveganje je specifično za posamezno podjetje in se mu banka z diverzifikacijo naložb lahko izogne;

• sistemsko kreditno tveganje »systematic credit risk« pa predstavlja tveganje neizpolnitve obveznosti s strani določenega podjetja zaradi splošnih gospodarskih razmerji v okolju oz. makro pogojev, ki prizadenejo vse kreditojemalce. Tega tveganja banka z diverzifikacijo naložb ne more odpraviti.

Zaradi obstoja kreditnega tveganja lahko banka utrpi izgubo. Kako velika pa je izguba za banko pa je odvisno od posamezne vrste izgube. Glede na to kako se banka pripravi na posamezni izgubo ločimo:

• pričakovane izgube »expected loss«; banka jih izračuna na podlagi historičnih podatkov. Pričakovane izgube mora banka pokrivati iz svojega tekočega rezultata, torej z oblikovanjem ustreznih popravkov vrednosti. Da bo banka sposobna oblikovati zadostne popravke vrednosti, mora pričakovane izgube pravilno vračunati v ceno obrestne marže pri kreditih, da bo tako na dolgi rok sposobna pokrivati te izgube;

• nepričakovane izgube »unexpected loss«; pri nepričakovanih izgubah mora banka zagotavljati kapital. Nepričakovane izgube se izmerimo glede na stopnjo zaupanja;

• izjemne izgube »stress loss«; banka ki jih na podlagi obstoječe situacije na trgu ne moremo predvideti lahko pa jih le oceni z uporabo stresnih scenarijev. Pred njimi pa se zavaruje z limiti ali drugimi oblikami zavarovanj (Janevska, Kovač 2003, 3).

5.1.1 Prenos kreditnega tveganja4 Banke se zavedajo problem kreditnega tveganja, zato le-tega omejujejo z ocenjevanjem kreditne sposobnosti stranke in z določanjem limitov na izpostavljenosti do fizičnih in pravnih oseb. V zadnjih letih je opaziti, da pri upravljanju kreditnega tveganja vse bolj uporabljajo različne tehnike za prenos kreditnega tveganja. Prenos kreditnega tveganja »credit risk transfer« ni novost na finančnih trgih, saj banke nekatere tehnike oziroma instrumente za prenos tega tveganja uporabljajo že vrsto let, kot na primer finančne garancije, zavarovanje posojil pri zavarovalnicah, listinjenje. Kljub temu pa so zlasti v zadnjih desetih letih vse večje potrebe po aktivnem upravljanju kreditnega tveganja ter inovacije na področju informacijske tehnologije. Ključne razloge za hiter razvoj lahko najdemo v trendu zniževanja obrestnih mer, iskanju donosnejših investicijskih možnosti, cenejših načinov financiranja in možnostih kapitalske arbitraže. Pogoj za naraščajočo uporabo različnih instrumentov za prenos kreditnega tveganja v bankah pa je sprememba v načinu razmišljanja posameznih bank. Pomemben je podatek, da vse več bank o posojilih razmišlja kot o izpostavljenostih, s katerimi je možno trgovati. Število bank, ki menijo, da morajo posojila držati v svoji bilanci do njihove zapadlosti, pa upada.

4 Povzeto po Janevska Lidija (2004 1-2)

46

Z hitrim razvojem tehnik za prenos kreditnega tveganja se je sorazmerno razvijal tudi trg instrumentov za prenos kreditnega tveganja. Novi instrumenti omogočajo bankam, da oblikujejo svoj profil tveganosti neodvisno od originalnih izpostavljenosti, po svojih značilnostih pa se lahko zelo razlikujejo. Kot prikazuje tabela 2 ločimo individualne produkte, ki omogočajo prenos kreditnega tveganja za eno samo izpostavljenost »single name«, ter portfeljske produkte .»portfolio«, ki omogočajo prenos kreditnega tveganja za skupino izpostavljenosti. Ločimo tudi instrumente »funded«, pri katerih vključuje prenos kreditnega tveganja tudi prenos terjatev, ki so vir kreditnega tveganja, ter instrumente »unfunded«, s katerimi se prenaša zgolj kreditno tveganje. Obravnavani instrumenti se pa lahko razlikujejo tudi z vidika samega poteka prenosa, ki je lahko direkten od kupca na prodajalca kreditne zaščite ali pa posreden preko posebnega specializiranega podjetja »SPV«. Med individualne produkte, s katerimi se prenaša le kreditno tveganje, sodijo garancije, akreditivi, zavarovalne police ter kreditne zamenjave CDS »credit defaul swap« in zamenjave celotnega donosa TRS »total return swap« medtem ko se s trgovanjem posojil prenaša terjatev kot celota. Med portfeljske nekrite oblike prevzemanja tveganja sodijo košarice »basked credit default swap« in nekrite oblike sintetičnih skladov finančnega premoženja, medtem ko se s kreditnimi zapisi CLN »credit linked note« prenaša tudi terjatve, ki so vir tveganja. Med portfeljske krite oblike prevzemanja tveganja uvrščamo tudi vrednostne papirje izdane v procesu tradicionalnega listinjenja ter popolnoma krite oblike sintetičnih skladov finančnega premoženja. Tabela 2 Instrumenti za prenos kreditnega tveganja

Krita oblika prevzemanja

tveganja »funded« Nekrita oblika prevzemanja tveganja

»unfunded« Individualni produkti - trgovanje s posojili "loan trading" - garancije, akreditivi

- zavarovalne police

- kreditni derivati (CDS in TRS) Portfeljski produkti

direkten prenos - kreditni zapisi CLN - kreditni derivati (zamenjava košaric kreditnega tveganja)

prenos preko SPV - vrednostni papirji izdani v - vrednostni papirji izdani v procesu

procesi listinjenja (ABS) sintetičnega listinjenja (CBO, CLO) Vir: Janevska Lidija 2004, 2 Število bank in drugih finančnih institucij, ki uporabljajo tehnike za prenos kreditnega tveganja, strmo narašča, saj le-te omogočajo razpršitev kreditnega tveganja, zaradi česar se tržni udeleženci lažje prilagajajo želeni izpostavljenosti temu tveganju. Posledično so lahko tudi veliki šoki, kot je bil v preteklosti primer Enrona, ameriškega podjetja, ki je napihovalo podatke o dobiček, ustanavljalo lažna podjetja in katere stečaj je v največji

47

meri prizadel uspešni ameriški banki JP Morgan in Citigroup, za banke relativno neboleči ter predstavljajo dodatno spodbudo za uporabo tovrstnih instrumentov. 5.2 Značilnosti kreditnih derivatov Kreditni izvedeni finančni instrumenti oziroma kreditni derivati so posebna oblika finančnih instrumentov, katerih vrednost je izvedena iz tržne vrednosti osnovnega instrumenta, iz katerega izhaja kreditno tveganje (Das 2000, 1). Kreditni derivati so se prvič kot del trga finančnih derivatov pojavili okoli leta 1993. Od takrat je globalni trg kreditnih izvedenih finančnih instrumentov dosegel izjemno rast. Natančne vrednosti trga kreditnih derivatov skoraj ni moč oceniti, ker gre za trgovanje na neorganiziranem OTC trgu »over the counter« (Kothari 2007, 1). Kreditni derivati predstavljajo danes enega izmed pomembnih poslov modernega bančništva. Kot prikazuje graf 1 je rast globalnega trga kreditnih derivatov izjemna in naj bi po napovedih bančnih strokovnjakov ter trendu rasti v letu 2008 dosegla 33 trilijonov dolarjev. Po napovedih pa se ne bo povečala le velikost trga, temveč tudi raznovrstnost in ponudba kreditnih derivatov. V letu 2006 so precejšen del uporabe kreditnih derivatov predstavljale kreditne zamenjave (Barrett in Evan 2006, 5-6). Graf 1 Rast uporabe kreditnih izvedenih instrumentov v dolarjih

Vir: Barrett in Evan 2006, 3 Pomembna naloga kreditnih derivatov je prenos kreditnega tveganja določenega referenčnega premoženja od kupca zaščite k prodajalcu zaščite. Samega referenčnega imetja »reference entity«, ni potrebno vključiti v pogodbo, nasprotne strani pa ni potrebno obvestiti o transakcijah, ki jih na podlagi teh imetij opravljamo. Do izplačila kupca zaščite pred kreditnim tveganjem pride le v primeru, ko nastopi kreditni dogodek, torej stečaj

48

kreditojemalca, nelikvidnost oziroma nesolventnost, prehod v nižji bonitetni razred, prestrukturiranje, nepriznavanje pogodbenih obveznosti ter združitve (Das 2000, 7). Če povzamemo, gre pri kreditnih derivatih za finančne pogodbe med dvema strankama, pri kateri ena stranka imenovana kupec zavarovanja »protection buyer« prenese del ali celotno kreditno tveganje določnega referenčnega premoženja na drugo pogodbeno stranko prodajalec zavarovanja »protection sellers«. (Kothari 2007, 5). Pri kreditnih derivatih je izrednega pomena natančna in jasna opredelitev kreditnega dogodka, ki sproži nastanek obveznosti za prodajalca zavarovanja. Zasluge za naraščajočo uporabo kreditnih derivatov gredo tudi vse bolj razširjeni uporabi standardiziranih pogodb združenja ISDA »International Swaps and Derivatives Association« imenovanih»ISDA Master Agreements«. V teh pogodbah so obveznosti pogodbenih strank in kreditni dogodki natančno definirani. Uporaba standardiziranih pogodb tako zmanjšuje možnost sporov in nesporazumov med kupcem in prodajalcem zavarovanja s pomočjo kreditnega derivata. Vsekakor se posamezne določbe in definicije v ISDA pogodbah še vedno spreminjajo in izboljšujejo na podlagi v praksi ugotovljenih pomanjkljivosti (Janevska 2004, 4). Problem njihove uporabe predstavlja dejstvo, da ne ustrezajo vedno konkretnim zahtevam kupca in prodajalca kreditnega zavarovanja, saj je kreditno tveganje po svoji naravi bolj heterogeno od na primer tržnega tveganja in je zato tudi več potencialno spornih vprašanj, ki jih je v pogodbi potrebno urediti. Neustrezna dokumentacija s pomanjkljivimi in nejasnimi definicijami tako še zmeraj predstavlja pomemben dejavnik tveganja pri uporabi kreditnih derivatov (Janevska 2004, 4). Ker je ena osnovnih bančnih funkcij dajanje kreditov je banka tista finančna institucija, ki najbolj uporablja kreditne derivate. Banke nastopajo tudi kot posredniki med kupci in prodajalci kreditne zaščite, kar za banko predstavlja dodaten vir zaslužka. Tovrstne instrumente vse bolj uporabljajo tudi zavarovalnice, ki na trgu nastopajo kot neto prodajalci kreditne zaščite, s tem prihaja do prenosa kreditnega tveganja iz bank na zavarovalnice. Prav tako so v enaki meri zastopane, tako kot kupci kot tudi prodajalci kreditne zaščite, tudi borzno-posredniške hiše (Janevska 2004, 5). Banka si kot kupec zavarovanja na ta način iz tveganega posojila izloči neželena tveganja. Prodajalec zaščite pa doseže enako izpostavljenost, kakor če bi posojilo kupil na trgu oziroma prevzame samo del tveganja referenčne obveznosti. Razlika med poslovanjem na trgu kreditnih izvedenih finančnih instrumentov in trgu referenčnih instrumentov je v tem, da se s kreditnim derivatom prenese le tveganje, ne pa lastništvo, zaradi česar financiranje instrumenta ni potrebno (Kothari 2007, 5-7). 5.3 Uporaba kreditnih derivatov Uporaba kreditnih derivatov s strani bank izhaja predvsem iz želje po zavarovanju pred kreditnim tveganjem, izboljšanju diverzifikacije portfelja in boljšem upravljanju kreditnega portfelja. Uporabo kreditnih derivatov lahko razdelimo v tri točke:

• zaščita pred kreditnim tveganjem, • prenos kreditnega tveganja,

49

• replikacija kreditnega tveganja. Bistvena lastnost kreditnih derivatov je, da ločijo kreditno tveganje od drugih vrst tveganja Kreditni derivati omogočajo institucijam aktivno upravljanje s kreditnim tveganjem. Bodisi omogočijo prenos tveganja od iskalca na ponudnika zaščite, bodisi zamenjavo ene kreditne izpostavljenosti z drugo. Omogočajo zmanjšanje previsokih koncentracij izpostavljenosti in razpršitev tveganja. Zaradi večjega poznavanja komitentov in njihovih posebnosti, banke tako zmanjšajo stroške pridobivanja informacij, vrednotenja in kasnejšega nadzora posojilojemalcev, a se hkrati izpostavijo specifičnim tveganjem (Šturm 2004, 33). 5.4 Vrste kreditnih derivatov Poznamo več vrst kreditnih izvedenih instrumentov. Kako pa poteka njihova hierarhija, pa prikazuje slika 3. Slika 3 Vrste kreditnih derivatov

Vir: Das 2000, 8 Najpomembnejše kategorije so sledeče:

• Kreditni instrumenti, vezani na tveganje neizpolnjevanja finančnih obveznosti »credit default products« omogočajo prenos čistega kreditnega tveganja. Njihov učinek pride do izraza le v primeru nastanka kreditnega dogodka. Najosnovnejši uporabljen tovrstni instrument je zamenjava kreditnega tveganja CDS »credit default swap«.

Kreditini izvedeni finančni instrumenti

Instrumenti replikacije Kreditni instrumenti, vezani na tveganje neizpolnjevanja finančnih

obveznosti

Zamenjava kreditnega tveganja CDS

Kreditni instrumenti, vezani na kreditni razpon

Zamenjava celotnega tveganja TRS

Terminske pogodbe na kreditni razpon CDF

Opcije na kreditni razpon CSO

50

• Instrumenti replikacije »replication products« omogočajo prenos celotnega donosa specifičnega finančnega instrumenta. Najbolj znan predstavnik te kategorije je zamenjava celotnega donosa TRS »total rate of return swap«

• Kreditni instrumenti, vezani na kreditni razpon »credit spread transactions« omogočajo trgovanje naprej, glede na prihodnje gibanje kreditnega razpona. V to kategorijo uvrščamo opcije na kreditni razpon CSO »credit spread option« terminske pogodbe na kreditni razpon CDF »credit spread forward« (Das 2000, 8).

5.4.1 Zamenjava kreditnega tveganja CDS Kreditne zamenjave so običajno strukturirane kot instrumenti, ki prinašajo dogovorjeno plačilo, ko nastopi kreditni dogodek. Zamenjava kreditnega tveganja je najosnovnejša oblika kreditnega izvedenega finančnega instrumenta. Kot prikazuje slika 4 CDS prenaša tveganje kreditnega dogodka na izpostavljenosti od kupca zavarovanja banke na prodajalca zavarovanja, druga banke ali zavarovalnice. Pri tem se lastništvo nad referenčnim sredstvom ne prenese na prodajalca zavarovanja. V primeru kreditnega dogodka prodajalec zavarovanja poplača izgubo, ki je ob tem nastala. V zameno banka periodično plačuje provizijo prodajalcu zavarovanja. Če v pogodbi določenem času ne pride do nastanka kreditnega dogodka, CDS zapade (Jovan 2005, 2). V jeziku bonitete in IRB5 kapitalske zahteve s CDS banka zamenja tveganje neplačila dolžnika za tveganje neplačila prodajalca zavarovanja, ki ima običajno boljšo bonitetno oceno. Izračun kapitalske zahteve zato za zavarovani del izpostavljenosti s CDS temelji na verjetnosti neplačila oziroma PD-ju »probability of default« prodajalca zavarovanja. Povedano drugače, CDS je vrsta osebnega zavarovanja, ki jo je moč upoštevati kot olajšavo pri tehtanju izpostavljenosti (Jovan 2005, 2).

5 Basel 2 loči dve vrsti IRB pristopa, in sicer osnovni ter napredni. Pri prvem bodo banke same izračunavale le enoletno verjetnost neplačila, medtem ko bodo po naprednem IRB pristopu banke same izračunavale tudi verjetno izgubo v primeru neplačila LGD »loss given default« in izpostavljenost ob neplačilu EAD »exposure at default«. IRB pristop poteka tako, da se najprej razvrstijo naložbe glede na tip izpostavljenosti, nato sledi pripisovanje verjetnosti neplačila za posamezen bonitetni razred in izgube v primeru neplačila ter prilagajanje izpostavljenosti za posamezno naložbo. Potem je potreben izračun uteži na podlagi komponent tveganja in izračun tveganju prilagojene aktive. Banka mora na koncu še izračunati višino kapitala, potrebno za kritje tveganj (Janevska in Rotovnik 2002, 7).

51

Slika 4 Potek zamenjave kreditnega tveganja

Vir: Horat 2003, 972 Osnovna značilnost zamenjave kreditnega tveganja je, da se proti plačilu določene premije banka zavaruje pred posledicami kreditnega dogodka, ki lahko nastane zaradi neplačila kreditnih obveznosti nad določenim zneskom, neizpolnjevanje ene ali več drugih pogodbenih obveznosti, bankrota ali nesolventnost, restrukturiranje, ali padca bonitetne ocene pod dogovorjeno mejo (Das 2000, 33). Ob nastanku kreditnega posla lahko prodajalec zavarovanja izvrši izplačilo na dva načina, in sicer ločimo fizično dostavo »physical settlement« ter denarno izplačilo »cash settlement«. Najpogostejši način plačila je fizična dostava. Le-ta zahteva od kupca zaščite dostavo instrumenta, ki je vir tveganja, prodajalcu zavarovanja v zameno za izplačilo nominalne vrednosti v denarni obliki. Običajno lahko kupec zavarovanja med različnimi obveznostmi istega referenčnega subjekta izbira katero bo predal, vendar mora, če je v pogodbi tako določeno, upoštevati omejitve glede na zapadlost »maturity« in da so obveznosti pari passu6. V pogodbi so navadno določene košarice obveznosti, ki so vrednotene pari passu in so lahko predane namesto terjatve, ki je predmet pogodbe. Ker se lahko z dolgom po nastopu kreditnega dogodka trguje po različni ceni, kar pogosto v primeru padca v nižji bonitetni razred pomeni za kupca zavarovanja, da lahko izkoristi nakup in dostavo najcenejšega premoženja definiranega v pogodbi (Lehman 2003, 5). Denarno izplačilo je alternativna oblika fizični dostavi in se le redko uporablja pri enostavnih kreditnih zamenjavah CDO, je pa običajen način poplačila pri sintetičnih skladih finančnega premoženja in kreditnih zapisih. Pri denarnem izplačilu prodajalec zavarovanja poplača kupca s tržno vrednostjo, zmanjšano za stopnjo poplačila referenčnega imetja. Vzrok redke uporabe denarnega plačila lahko najdemo v težko določljivi tržni vrednosti referenčne obveznosti po nastanku kreditnega dogodka. Ta se ponavadi oceni s kotacijami posrednikov za omenjeno obveznost (Lehman 2003, 5). 6 Klavzula pari passu pomeni, da iz različnih obveznosti izhajajo enake pravice do izplačil

REFERENČNO IMETJE (krediti, posojila)

KUPEC ZAVAROVANJA (Banka) PRODAJALEC

ZAVAROVANJA (banke, zavarovalnice..)

Plačilo v primeru kreditnega dogodka

Kreditni dogodek

Periodično plačevanje provizije

Kreditno razmerje

52

5.4.2 Opcije na kreditni razpon in terminska pogodba na kreditni razpon Pri opcijah in terminskih pogodbah na kreditni razpon, se kot referenčna imetje pojavljajo obveznice in krediti oziroma instrumenti, ki nosijo kreditno tveganje. Namen uporabe navedenih produktov, ki so izvedeni iz kreditnega razpona, je zmanjšanje tveganja, špekulacija ali pa povečanje donosa. Za CSO in CDF je značilno, da prenašajo le tveganje iz naslova kreditnega pribitka ( Das 2000, 27). Pri opciji na kreditni razpon »credit spread option« kupec zavarovanja kupi pravico, ne pa obveznosti, prodati referenčna sredstva. Običajno gre za vrednostni papir s spremenljivim kreditnim razmikom prodajalcu opcije za dogovorjeno ceno »strike price«. Za to mora plačevati premijo. Gre za zavarovanje kreditnega razpona »credit spread«. Če tržna vrednost referenčnega sredstva pade pod izvršilno ceno prodajne opcije, ima kupec interes, da jo izvrši. Celoten potek prikazuje slika 5. Poravnava je običajno v denarju (Jovan 2005, 2). Kreditni razpon je premija nad ne tvegano obrestno mero, ki jo investitorji zahtevajo, ker prevzemajo dodatno kreditno tveganje. Kreditni razpon lahko torej definiramo kot celotna premija za obveznost zmanjšana za premijo na netvegano obveznost. Pri opciji na kreditni razpon se običajno, kot netvegana obrestna mera uporablja LIBOR (Horat 2003, 972). Torej banka plačuje prodajalcu zavarovanja dogovorjeno fiksno obrestno mero, v zameno pa od nje prejema razliko med premijo določenega kredita ali obveznice in netvegano obveznostjo. Uporaba takšnih instrumentov je v primerjavi z izvedbo fizične transakcije, s katero pride do dejanske zamenjave, zanimiva predvsem zaradi nižjih stroškov tovrstne transakcije in zato, ker gre za izvenbilančno transakcijo (Das 2000, 27). Slika 5 Potek opcije na kreditni razpon

Vir: Horat 2003, 972 Majhni kreditni razponi so običajno značilni v obdobju gospodarske rasti in kažejo na večje zaupanje investitorjev, da bodo podjetja sposobna poravnati svoje obveznosti. Nasprotno se v času recesije kreditni razponi povečajo, saj investitorji v času zmanjševanja

REFERENČNO IMETJE (krediti, posojila)

KUPEC ZAVAROVANJA (Banka) PRODAJALEC

ZAVAROVANJA (banke, zavarovalnice..)

Zapadlost opcije tržna vrednost < izvršilna

cena

Kreditni razpon

Plačilo premije

Kreditno razmerje

Obresti/ LIBOR

53

dobičkov ne zaupajo več, da bodo podjetja svoje obveznosti lahko poravnala (Horat 2003, 972). Terminske pogodbe na kreditni razpon »credit spread future« so zelo podobne opcijam na kreditni razpon, pomembna razlika med njima pa je, da se v primeru CDF vedno zgodi prodaja referenčnega sredstva, četudi vrednost le-tega naraste, prav tako po dogovoru sprotna plačila niso potrebna in lahko na dan dospetja stranki poravnata razliko med pogodbeno določenimi in aktualnimi kreditnimi razponi na referenčni obveznosti (Jovan 2005, 2). 5.4.3 Zamenjava celotne donosnosti TRS Pri zamenjavah celotnega donosa »total return swap« gre za izvenbilančno postavko, kjer ne obstaja obveza po realizaciji nakupa kredita, ampak gre za kopijo osnovnega kreditnega posla. Običajno so predmet TRS krediti ali obveznice, ki so predmet trgovanja na borzah. Ročnost tovrstnih transakcij je najbolj pogosta od šest mesecev pa vse do enega leta, z možnostjo obnovitve. Ročnost zamenjav polnega donosa ni nujno enaka zapadlosti kredita. Zamenjava celotne donosnosti je lahko vezana na en sam kredit, košarico kreditov ali pa na specifičen kreditni indeks (Das 2000, 15). TRS predstavlja zamenjavo celotne donosnosti kreditnega instrumenta, donosnost iz naslova kuponskih obresti in spremembe cene proti plačilu vnaprej dogovorjene periodične fiksne ali spremenljive obrestne mere, povečane za določen pribitek brez dejanskega nakupa instrumenta. Pomembna prednost uporabe TRS je zmožnost spreminjanja zapadlost kreditne izpostavljenosti (Kolb in Overdahl 2003, 174-175). Kot prikazuje slika 6 poteka zamenjava celotne donosnosti tako, da kupec zavarovanja, plačnik obresti in kapitalskega dobička, plačuje prodajalcu zavarovanja celotni dobiček v zameno za reden denarni tok, prodajalec zavarovanja pa prevzema celotno kreditno tveganje (Jovan 2005, 2). Ob zapadlosti kredita ali ob nastanku kreditnega dogodka pride do poravnave na osnovi spremembe vrednosti kredita. Takrat mora prodajalec zavarovanja plačati kupcu zavarovanja izgubo iz naslova referenčnega sredstva. Če ni drugače določeno, se za izračun kapitalske zahteve za pozicijsko tveganje prodajalca zavarovanja, uporablja nominalni znesek kreditnega derivata (Uradni list RS, 106/2007). Banka vsa plačila obresti in provizij iz naslova kredita prenaša prodajalcu, on pa v zameno banki plača stroške vira kredita npr. LIBOR. Ob zapadlosti kredita ali ob nastanku kreditnega dogodka pride do poravnave na osnovi spremembe vrednosti kredita ali obveznice (Kolb in Overdahl 2003, 174-175).

54

Slika 6 Potek zamenjave celotne donosnosti

Vir: Horat 2003, 972 TRS bankam dajejo zavarovanje pred možno izgubo vrednosti referenčnega imetja. V primeru spremembe obrestne mere se spremeni tudi denarni tok, kljub temu, da ta sprememba ni vplivala na spremembo kreditnega tveganja. Kar pomeni, da je denarni tok menjave ne le odvisen od kreditnega tveganja ampak tudi od tveganja spremembe cen. Donosnosti TRS so praviloma višje od donosnost CDS enake ročnosti, kar je posledica dejstva, da TRS vključujejo tako kreditno tveganje kot tveganje spremembe cene. Pomen slednjega narašča predvsem ob bistveno različnih donosnostih osnovnega instrumenta in zamenjave celotnega donosa (Kolb in Overdahl 2003, 174-175). 5.4.4 Kreditni zapisi CLN Pospešen razvoj na področju kreditnih derivatov prinaša na trg vedno nove različice produktov. Eden izmed njih so tudi kreditni zapisi »credit linked notes«, ki predstavljajo kombinacijo vrednostnega papirja s fiksnim donosom in kreditnega derivata. Povečini gre za kombinacijo navadne obveznice in zamenjave kreditnega tveganja, kar pomeni, da so donosi obveznice vezani na donose referenčnega imetje, zato lahko trdimo, da je nakup kreditnega zapisa enakovreden odobritvi kredita ali nakupu obveznice. Za razliko od ostalih kreditnih izvedenih instrumentov, ti zahtevajo začetno financiranje in so del bilančne vsote banke (Das 2000, 69). Kreditni zapis je torej vrednostni papir z vgrajeno zamenjavo kreditnega tveganja CDS. Kot prikazuje slika 7, ga običajno izda banka, kot kupec zavarovanja z namenom prenosa kreditnega tveganja referenčnega sredstva na prodajalca oziroma investitorja v CLN. Ko banka izda kreditni zapis, prejme ob prodaji celoten nominalni znesek referenčnega sredstva. To pomeni, da banka s samo izdajo kreditnega zapisa prenese kreditno tveganje iz naslova referenčnega sredstva. Prodajalec zavarovanja prejema od banke redna izplačila

REFERENČNO IMETJE (krediti, posojila)

KUPEC ZAVAROVANJA (Banka)

PRODAJALEC ZAVAROVANJA (banke,

zavarovalnice..)

reden denarni tok . LIBOR +%

Kreditni dogodek (zaključna plačila)

Plačilo obresti in celotnega dobička iz naslova ref. imetja

Kreditno razmerje

55

povečanega kupona7, prav tako pa je upravičen tudi do nominalnega zneska kreditnega zapisa ob zapadlosti (Jovan 2005, 3). V primeru nastanka kreditnega posla, kreditni zapis takoj preneha veljati. Kupec zavarovanja preneha plačevati kupone obdrži si začetno plačilo v višini nominalne vrednosti kreditnega zapisa ter prične se izvajati CDS. Če do zapadlosti kreditnega zapisa ne pride do kreditnega dogodka, vrne kupec zaščite prejeto začetno plačilo investitorju. Investitor se z nakupom kreditnega zapisa izpostavi dvojnemu kreditnemu tveganju, kreditnemu tveganju izdajalca zapisa in kreditnemu tveganju referenčnega sredstva (Horat 2003, 972). Slika 7 Potek kreditnega zapisa

Vir: Lasten prikaz 5.4.5 Zamenjava košaric kreditnega tveganja8 Obstajajo številne izpeljanke kreditnih derivatov iz osnovne kreditne zamenjave. Med te spadajo tudi zamenjave košaric kreditnega tveganja, zgoraj opisani kreditni zapisi in opcije multipliciranega kreditnega tveganja9. Za zamenjavo košaric kreditnega tveganja je značilno, da se ta ne nanaša na individualno obveznost, kot CDS temveč na košarico obveznosti, ki lahko vključuje tako obveznice kakor tudi posojila. Kreditno tveganje je na tak način razpršeno med številnimi podobnimi ali različnimi vrstami obveznosti. Portfelj lahko zajema le pet kreditov ali pa dvesto in več. Najbolj pogosto se uporabljajo košarice, ki vključujejo od pet do deset referenčnih imetij. Ponavadi je košarica kreditnih zamenjav

7 Povečan kupon je kupon, ki ga periodično plačuje dolžnik referenčnega sredstva, povečan za premijo, ki jo predstavlja cena vgrajene kreditne zamenjave tveganja 8 Povzeto po Lehman (2003, 8-11). 9Banke, katere cilj je večje vplačane premije, bodo sprejele multiplicirano strukturo kreditnega tveganja »geared default option«. Omenjena struktura je posebno popularna v Veliki Britaniji in Aziji in se včasih zamenjuje z zamenjavo košaric kreditnega tveganja. Multiplicirane strukture se nanašajo na le eno kreditno tveganje. V primeru, da pride do nastopa kreditnega dogodka, plača prodajalec zaščite pred kreditnim tveganjem večkratnik izgube

REFERENČNO SREDSTVO (krediti,

posojila)

KUPEC ZAVAROVANJA

(Banka izdajatelj)

PRODAJALEC, INVESTITOR

ZAVAROVANJA (banke, zavarovalnice..)

Nominalna vrednost kreditnih zapisov

Kreditno razmerje

Kupon

Izvedba CDS

Nom znes. CLN ob zapadlosti ob kreditnem dogodku pa

56

sestavljena po določenem mehanizmu, kjer se tveganje vrednoti za posamezne elemente različno. Košarica kreditnih zamenjav je torej podoben instrument kot kreditni zamenjave, za katerega velja, da je kreditni dogodek opredeljen kot neplačilo neke strukture referenčnih imetij. Tipičen primer je košarici na prvo neizpolnjevanje obveznosti FTD »first to default basket«.Gre za prvi kredit v košarici referenčnih imetij. Kupec zaščite je zavarovan le pred prvim dogodkom neizpolnjevanja obveznosti, ki se pojavi na enem izmed referenčnih terjatev v košarici. Kreditna zamenjava nato preneha in kupec zaščite, v primeru da ne sklene nove kreditne zamenjave na košarico terjatev, ni več zavarovan za preostale obveznosti v portfelju. Prodajalec zavarovanja pred kreditnim tveganjem prevzame tveganje prve izgube v strukturi. Kupec zavarovanja pa plačuje premijo prodajalcu zaščite v obliki rednih, periodičnih plačil, ki se prekinejo v primeru kreditnega dogodka. Tveganje prodajalca zavarovanja pred kreditnim tveganjem je izvenbilančno tveganje. Prodajalec zavarovanja zasluži premijo. Prednost za prodajalca zavarovanja je, da zasluži večji donos, kot bi ga v primeru katerekoli posamezne referenčne terjatve v košarici, saj se izpostavi kreditnemu tveganju do več referenčnih terjatev hkrati, brez da bi povečal svojo največjo izpostavljenost. Največjo prodajalčevo izgubo pa predstavlja nominalna vrednost zmanjšana za vrednost povrnitve prve terjatve, kar je enako izgubi, ki bi jo imel, če bi enostavno prodal zaščito le na to posamezno terjatev. Večinoma velja, da so premoženja, ki sestavljajo košarico na prvo neizpolnjevanje obveznosti, redka in ne nujno preveč raznovrstna. Košarice kreditnih zamenjav FTD so uporabne predvsem, ker prodajalcu zavarovanja omogočajo izpostavitev finančnemu vzvodu na kreditno tveganje in tako višji donos kot pri posameznih podobnih kreditnih zamenjavah. Kako poteka postopek zamenjave košaric kreditnega tveganja prikazu slika 8. Slika 8 Potek zamenjave košarica kreditni tveganj

Vir: Prirejeno po Lehman 2003, 9

KUPEC ZAVAROVANJA (Banka)

REFERENČNO IMETJE, SUBJEKT

(portfelj kreditov)

Nominalna vrednost, v primeru kreditnega dogodka,

vrnitev vrednosti FTD

Periodično plačilo premije do kreditnega dogodka ali do zapadlosti

Kreditno razmerje

PRODAJALEC ZAVAROVANJA (banke,

zavarovalnice..)

57

Cena omenjenega posla je v veliki meri odvisna od premija, ki jo mora plačati kupec zavarovanja, in predstavlja večkratnik premije, ki bi jo plačal za zaščito posamezne terjatve v košarici. Kolikšen je večkratnik te premije je odvisno od več faktorjev, kot so: število referenčnih subjektov, število kreditov v košari, bonitetne ocene, korelacija med posameznimi terjatvami, datum zapadlosti in vrednost povrnitve.

58

6 PRODAJA KREDITOV Banke, ki se odločajo za kreditiranje strank, ponavadi svojo naložbo obdržijo do zapadlosti kredita. Seveda se pa danes pogosto pojavlja, da banka terjatev iz danega kredita proda ali prenese na tretjo osebo. To lahko stori na sekundarnem trgu kreditov, saj se na njem odvija prenos in prodaja kreditov po zaključku aktivnosti na primarnem trgu. Sekundarni trg kreditov je sestavljen iz dveh delov. Prvi del predstavljajo sindicirana posojila, katere glavna značilnost je, da na strani kreditodajalca nastopa več subjektov, drugi del pa predstavlja prodaja kreditov. Banke ter druge finančne institucije se ukvarjajo s prodajo kreditov že več kot 100 let. Pravo porast je prodaja kreditov doživela v letu 1980 z ekspanzijo HLT »highly leveraged transaction« kreditov, ki temeljijo na financiranju LBO10-jev. Danes zajema korespondenčno bančništvo velik del manjših bank, katero poslovanje temelji na prodaji kreditov in prenosov tveganj na večje banke. V zameno pa večje banke nastopajo kot njihov vir sredstev ali garant. Med njimi nastajajo tako imenovane participacije (Saunders 2000, 649). 6.1 Vrste prodaje11 Banka lahko prenese oziroma proda kredit s pogodbo o prodaji z obveznim odkupom ali pa brez obveznega odkupa drugi finančni instituciji. Če je kredit prodan brez klavzule obveznega odkupa, banka ne samo da terjatev odstrani iz svoje bilance stanja, temveč s samo prodajo prenese tudi kreditno tveganje na kupca. Tretja stranka nato nosi polno odgovornost spremljanja kreditne sposobnosti kreditojemalca ter njeno celotno kreditno tveganje. V nasprotnem primeru, v primeru pogodbe o prodaji z obveznim povratnim odkupom oziroma z regresno pravico, pa takšna prodajna pogodba predstavlja izvenbilančno obveznost banke. Gre torej za odkup terjatve s strani druge finančne institucije z regresno pravico do banke kot prodajalke terjatve. Regresna pravica se uporabi v primeru, ko gre za večje tveganje, medtem ko se v primeru majhnega tveganja odkup opravi brez regresne pravice. V praksi je večina kreditov prodanih brez regresne pravice. V osnovi ločimo prodajo dolgoročnih in kratkoročnih kreditov. Za kratkoročne kredite velja, da so to krediti z ročnostjo 1 do 3 mesecev. Sam trg kratkoročnih kreditov pa je zelo podoben trgu komercialnih zapisov, tako po zapadlosti kot tudi po višini naložbe, le da je donos od prodaje kratkoročnih kreditov v primerjavi s podobnimi komercialnimi zapisi večji. Ko govorimo o prodaji dolgoročnih kreditov imamo v mislih HLT prodajo kreditov. Za HLT krediti je značilno: da so v prvi meri namenjeni odkupom podjetja z zadolžitvijo, njihova ročnost traja od 3 pa do 6 let, zavarovani so s premoženjem posojilojemalce, obrestna mere so vezane na LIBOR, EURIBOR. 10 Odkup podjetja z zadolžitvijo (LBO- leveraged buy out)- pomeni prevzem podjetja z uporabo najetih kreditov. Običajno se za zavarovanje najetih kreditov uporabi premoženje ciljnega podjetja, dolg pa se poplača iz prihodkov tega podjetja. 11 Povzeto po Sauders (2000, 650-652)

59

6.2 Mehanizmi za prenos kredita V osnovi ločimo dva mehanizma za prenos pogodb o prodaji. Ta so participacije in odstopi terjatev oziroma asignacija. Pri participacijah ostaja osnovna pogodba nespremenjena v veljavi, tako da kupec ne vstopa v pogodbeno razmerje na podlagi osnovne pogodbe. Prav tako ima kupec le delni nadzor nad spremembami pogojev v osnovni pogodbi, saj lahko ugovarja zgolj pri bistvenih spremembah kreditnih pogojev kot sta obrestna mera ali zavarovanje. Kupec je nadalje dvakratno izpostavljen tako do osnovnega dolžnika kot do prodajalca, torej banke. Prav tako kupec nosi stroške nadziranja obeh (Saunders 2000, 652). Pod pojmom participacije oziroma soudeležbe razumemo posel, pri katerem nastopata dve ali več bank hkrati, na način, pri katerem ima matična banka komitenta do le-tega poslovno razmerje v obliki kredita, participirajoče banke pa nastopajo kot vir sredstev ali garant. Med bankama se sklene posebni pogodbi in sicer krovna pogodba »Master Participation Agreement » in PC »Participation Certificate« kot izvedbena pogodba. Sam komitent ponavadi ni seznanjen s tako pogodbo. »Selling bank« je tista banka, ki ima poslovno razmerje do komitenta in ponudi odprodajo posel, medtem, ko banko, ki v posel vstopi imenujemo »participation bank«. Participacije pridejo v poštev le v izjemnih primerih, predvsem takrat, ko matična banka komitenta le-tega zaradi različnih omejitev ne more kreditirati v želenem obsegu (interno gradivo RBSI). Participacije lahko delimo na dve glavni skupini: financirana ali »funded« in nefinacirana ali »unfunded«. Pri financiranih participacijah participirajoča banka nastopi tako, da delno ali v celoti priskrbi sredstva za kredit, ki ga matična banka v tem primeru »selling bank« nakaze komitentu. »Selling bank« plačuje participirajoči banki nadomestilo za njen del sredstev, na način in v višini kot je določeno v PC pogodbi. Participirajoči znesek se vrne po poplačilu kredita s strani stranke. Pri nefinaciranih participacijah participirajoča banka ne priskrbi sredstev, ampak deluje kot neke vrste garant za celoten ali pa za del kredita, odvisno od vsebine posla, za kar prejme nadomestilo, na način in v višini pa sta določena v PC pogodbi (interno gradivo RBSI). Participacije se uporabljajo le za standardne kreditne posle, kot so dolgoročni in kratkoročni krediti. Participacije za revolving kredite, okvirne kredite na TRR, dokumentarne posle in poslovne kartice se ne izvajajo (interno gradivo RBSI). Pri odstopih terjatev pa banka prenese vse pravice na novega kupca, kar pomeni, da ima kupec neposredno terjatev do osnovnega dolžnika. Pri odstopih mora biti banka pozorna na pogodbene klavzule v zvezi z nadaljnjo prodajo in sicer, katerim kupcem se terjatve ne sme prodati in podobno. Novi kupec mora osnovno pogodbo akceptirati. Nanj se prenesejo tudi pravice v zvezi z zavarovanjem po tej naložbi (Saunders 2000, 652). S terjatvijo preidejo na prevzemnika tudi stranske pravice, kot so pravice do prednostnega poplačila, hipoteka, zastava, pravice iz pogodbe s porokom, pravice do obresti. Asignacijska pogodba je zelo podobna cesiji, vendar medtem, ko pri cesiji za prenos terjatve ni potrebna dolžnikova privolitev, velja za asignacijo potrditev vseh udeležencev.

60

Pri odstopu terjatev prihaja velikokrat do nasprotujočih si mnenj, med vsemi udeleženci. Ker želi banka s prodajo svojih terjatev čim več iztržiti, lahko dogovori o odkupu trajajo do treh mesec. Mnogo krat pa se tudi zgodi, da se sama cesija sploh ne izvede (Saunders 2000, 652 -653). 6.3 Udeleženci pri prodaji kreditov12 Najpogostejši udeleženci na sekundarnem trgu kreditov so:

• Velike komercialne in investicijske banke, ki ustvarjajo likvidnost. Institucije, ki so zelo aktivne na primarnem trgu imajo prednost pred drugimi tudi pri trgovanju na sekundarnem trgu, saj imajo med drugim tudi ustrezen dostop do posojilne dokumentacije, ter določene izkušnje pri njenem razumevanju. Izkušnje glede prodaje kreditov si pridobivajo s pomočjo investicij v visoko donosne odpadne obveznice »junk bonds«, »hedge sklade« in HLT dogovorov. Zaradi njihovih izkušen jih lahko imenujemo tudi ustvarjalci trga. Vse pomembnejši udeleženci so tudi aktivni trgovci, ki trgujejo s slabim dolgom in z specifičnimi hedge skladi, »vulture« skladi13

• Druge velike banke; Medbančni tradicionalni trg prodaje kreditov, se v zadnjih letih manjša. Vzroke najdemo v upadanju pomena tradicionalnega korespondenčnega bančništva, vse večjem prisotnosti moralnega hazarda in deželnega tveganja ter odpravi številnih ovir na finančnem trgu.

• Nefinančne organizacije in ostale institucionalne investitorje; Zavarovalnice in pokojninske skladi, se v večini odločajo za odkup dolgoročnih terjatev.

• Sistem dobra banka – slaba banka. Gre za SPV-je, ki so organizirane za ločitev dobrih in slabih terjatev. Za njih je značilno, da jih vodi jo krizni management, ki je za prodajo slabih naložb usposobljen.

6.4 Vzroki za prodajo kreditov S prodajo kreditov banke želijo zmanjšati kreditno tveganje odstraniti premoženje iz svoje bilance stanja in povečati diverzifikacijo naložb. Poleg tega na ta način povečajo neobrestne prihodke na račun obrestnih prihodkov. Banka pa s prodajo kreditov ne zmanjšuje le kreditnega in obrestnega tveganja banke, ampak povečuje likvidnost svojih sredstev. Hkrati prodaja kreditov ugodno vpliva tudi na povečanje količnika kapitalske ustreznosti, kot razmerja med kapitalom, ki v primeru prodaje kreditov ostaja nespremenjen, in sredstev, ki se s prodajo zmanjšajo (Saunders 2000, 658). Prednosti, ki jih prinaša prodaja kreditov so naslednje:

• banke morajo upoštevati stroga merila glede kapitalske ustreznosti in oblikovanja obveznih rezerv. Banke morajo za vsako tvegano aktivno postavko oblikovati rezerve zaradi česar banke raje prenašajo bilančne postavke v izvenbilančne,

12 Povzeto po Saunders 2000, (653-654) 13 Gre za institucionalni investitorji, ki se povečini osredotočajo na trgovanje s slabim dolgom

61

• banke si lahko takoj zvišajo raven prihodkov s pomočjo ene prodaje, saj dobijo takojšnje plačilo, medtem ko se prihodki pri osnovnem poslu razmejujejo skozi celotno obdobje vse do zapadlosti posojila,

• s prodajo terjatev prodajalec sprosti izkoriščene limite in si tako omogoči sodelovanje v novih poslih,

• banke zaradi načela poštene vrednosti spreminjajo karakteristike kreditov tako, da bi bili le ti čim bolj podobni vrednostnim papirjem in bi s tem pridobili na tržni vrednosti (Saunders 2000, 658).

Prodaja kreditov pa ima tudi svoje slabosti. Ko se banka odloči za prodajo kreditov neposredno informira svoje komitente o stanju kreditnega portfelja banke. Ker banke ponavadi odprodajo terjatve slabše kakovosti, lahko to škodi poslovnemu sodelovanju s kreditodajalcem, katerega kredit je bil prodan. Prav tako pa lahko to vpliva na zmanjšanje zaupanja banki vseh tistih tržnih subjektov, ki so v prihodnosti želeli pri banki najeti kredite in tistih, ki so od banke kupili terjatev. Tudi prepogosta prodaja lastnih kreditov lahko banko prikaže v slabi luči, saj se domneva, da ima banka, ki pogosto prodaja svoje terjatve slabo zastavljeno kreditno strategijo ter probleme z doseganjem kapitalskega koeficienta (Dahiya, Puri in Saunders 2003, 576).

62

7 SKLEP Banke se danes zavedajo, da tradicionalno bančništvo predstavlja le osnovo bančnega poslovanja. Hitri razvoj trgov kapitala, vsa večja konkurenčnost med bankami, ki jo je s seboj prinesla globalizacija, sili banke v razvoj in uporabo instrumentov, aktivnosti ter procesov za zmanjšanje vseh tveganj, katerim so izpostavljene. Eden izmed načinov, kako postati boljši od drugih, je lahko tudi uporaba izvenbilančnih poslov. Računovodski standardi po svetu različno opredeljujejo posamezne elemente izvenbilančnega poslovanja, vendar med njimi vsekakor najdemo skupna stališča. Banke si s pomočjo listinjenja, hipotekarnega bančništva, prodaje kreditov ter kreditnih izvedenih finančnih instrumentov izboljšujejo svojo kapitalsko ustreznost, likvidnost in donosnost ter znižujejo kreditno tveganje. Listinjenje je finančna tehnika, na osnovi katere se izvaja financiranje na podlagi aktive. Banka preoblikuje denarni tok iz manj likvidnih naložb v bolj likvidne. Čeprav se listinjenje v Evropi uspešno uporablja že okoli trideset let, so slovenske banke šele na začetku razvoja listinjena. Enako lahko trdimo za hipotekarno bančništvo. V Sloveniji trenutno potekajo razni projekti, ki naj bi pomagali pri nastanku dobrega sistema hipotekarnega bančništva. Eden izmed pomembnih prelomnic je vsekakor sprejet zakon o hipotekarni in komunalni obveznici. Bolje dorečena domača zakonodaja, vzpostavitev registra nepremičnin in ustrezen kreditni portfelj lahko pomembno vplivajo na razvoj hipotekarnega bančništva. Ta neizkoriščena tržna niša bo bankam preko izdajanja hipotekarnih obveznic omogočala še večjo likvidnost, večje neobrestne dohodke, relativno bolj varne naložbe in večji donos na kapital. V povezavi z ugotavljanjem in merjenjem kreditnih tveganj banke razvijajo sofisticirane modele in se v veliki meri osredotočajo na kreditni portfelj kot celoto. Takšen trend spodbuja razvoj novih načinov upravljanja kreditnega portfelja, med katere lahko prištevamo tudi razvoj in uporabe kreditnih izvedenih instrumentov. Z njihovo pomočjo lahko namreč banka oblikuje kreditni portfelj po lastni meri oziroma v skladu z želenim razmerjem med tveganjem in donosnostjo. Uporaba kreditnih derivatov povečuje likvidnost kreditnega tveganja, zmanjšuje transakcijske stroške in tržne nepravilnosti pri zavarovanju pred kreditnim tveganjem in trgovanju z njim ter povečuje diverzifikacijo kreditnega tveganja kakor tudi prevzemanje kreditnega tveganja, ki je neposredno nedosegljivo v določeni obliki ali pa za določene investitorje. Preko sekundarnega trga kreditov si banka lahko zagotavlja dodaten donos ter odprodaja manj likvidne terjatve drugim finančnim institucijam. O izvenbilančnem poslu govorimo takrat, kadar banka proda terjatve z obveznim povratnim odkupom. V svetu se je v zadnjih letih trg prodaje kreditov zelo povečal, vendar to za Slovenijo ne moremo trditi. Kot je razvidno iz diplomskega dela, so izvenbilančni bančni posli vsekakor pomembni v dobi modernega bančništva in velike konkurenčnosti v bančnem sektorju. Banke na našem tržišču trenutno v večini uporabljajo klasične izvenbilančne posle, kot so kreditne linije, stand-by krediti, akreditivi, storitvene in finančne garancije, neizkoriščeni odobreni krediti, avalvirane in akceptirane menice ter izvedeni finančni instrumenti. Izvenbilančni bančni

63

posli, ki so predstavljeni v diplomskem delu, pa se s spoznanjem vsake posamezne banke o veliki pomembnosti teh poslov, pribijajo v ospredje njihovega poslovanja.

64

8 POVZETEK Ko banke objavljajo svoje rezultate poslovanja, ne izvemo le njihovo stanje aktivnih in pasivnih postavk sredstev in obveznosti iz virov sredstev, temveč tudi stanje njihovih izvenbilančnih postavk. Sredstva in obveznosti se vodijo kot izvenbilančne postavke vse do trenutka izvršitve posameznega dogodka, ko se pogojna sredstva in pogojne obveznosti prenesejo v bilanco stanja in obveznosti. Gre torej za pogojna sredstva in obveznosti, ki imajo velik vpliv na prihodnjo bilanco stanja in izkaz uspeha. Kreditno tveganje predstavlja najpomembnejše tveganje za večino bank. Banke uporabljajo izvenbilančne posle kot so listinjenje, prodaja kreditov, hipotekarno bančništvo, sekundarni trg kreditov, zamenjave, kreditne izvedene finančne instrumente in hipotekarne obveznice, za prenos kreditnega tveganja, izboljšanje bančne likvidnosti in kapitalske ustreznosti ter zmanjšanje kreditne izpostavljenosti. Veliko bank se zaveda pomembnosti izvenbilančnih poslov za njihov obstoj in razvoj v vse bolj konkurenčnem bančnem sektorju, zato jih s pridom izkoriščajo. Ključne besede: banka, izvenbilance, izvenbilančni posli, pogojna sredstva, kreditno tveganje, prenos tveganja 9 ABSTRACT When banks publish their result, they don’t report only assets and liabilities from their balance sheet, but also their off-balance sheet items. An item or activity is an off-balance-sheet asset/liability if, when a contingent event occurs, the off-balance-sheet item moves into the asset/liability side of the balance. We talk about contingent assets and liabilities that affect the future shape of a bank balance sheet and the profit and loss bank account. Credit risk has traditionally been considered to be one of the most important risks for a bank. Bank use the off-balance activities like securitization, loan sales, mortgage banking, secondary credit market, swaps, credit derivatives and mortgage bonds for the credit risk transfer, for the improvement of the bank liquidity and capital requirements and for the reduce of bank credit exposure. Many banks have realized how important the off-balance sheet activities are for their existence and development on the competition bank sector. Because of this they know how to make it to one's advantage. Key words: bank, off-balance-sheet, off-balance –sheet activities, contingent assets, credit risk, risk transfer

65

10 LITERATURA IN VIRI Literatura:

• Anson Mark J.P et al. 2004. Credit Derivatives: Instruments, Applications and Pricing. New York: John Wiley & Sons, Ltd.

• BIS - Bank for International Settlements. 2005. Committee on the Global Financial System. The role of ratings in structured finance: issues and implications. November 2005.

• BS – Banka Slovenije. 2007. Poročilo o finančni stabilnosti. Poročilo marec 2007. • BS – Banka Slovenije. 2006. Poročilo o finančni stabilnosti. Poročilo maj 2006 –

strokovni prispevki. • Commission of the European Communities. 2007. White Paper on the Integration

of EU Mortgage Credit Markets. Mortgage market characteristics. • Das, Satyajit. 2000 Credit Derivatives and Credit Linked Notes 2nd. edition.

Singapore: John Wiley and Sons. • Davidson, A., A. Sanders, L.L. Wolff, A. Ching. 2003. Securitization: Structuring

and Investment Analysis. New York: John Wiley & Sons, Inc. • Dimovski, Vlado, in Aleksandra, Gregorič. 2000. Temelji bančništva. Ljubljana:

Ekonomska fakulteta. • ESC - European Securitisation Issuance. 2007. European Securitisation

Forum. ESF Securitisation Data Report. Spring 2007. • Fabozzi, J. 1998: Bank Loans: Secondary Market and Portfolio

Management. New Hope: Frank J. Fabozzi Associates. • Fabozzi, J. Frank. 2001. Accessing Capital Markets through Securitization.

New York: Frank J. Fabozzi Associates. • Hempel, George H., Simonson, Donald G., Coleman, Alan B.: 1994. Bank

Management, Fourth Edition. New York: John Wiley&Sons. • Henderson, John. 1997. Asset Securitization. Current Tehniques and Emerging

Market Applications. London: Euromoney Publications PLC • I'Anson K., A. Fight, P. Vandenbroucke. 2002. Financial Risk Analysis. London:

Euromoney-dc Gardner Workbooks. • Janevska, Lidija, in Tomaž, Rotovnik. 2002. New Basel Capital Accord and

Problem Bank Resolution –Poročilo seminarja. Litva: Banka Slovenije. • Janevska, Lidija, in Mateja, Kovač. 2003.Workshop on creditrisk, risk mitigation

and securitization techniques.-Poročilo delavnice. Praga: Banka Slovenije. • Janevska, Lidija. 2004. Prenos kreditnega tveganja. Ljubljana: Banka Slovenije. • Jovan, Matej. 2005. Seminar on advanced risk management –Poročilo seminarja.

Beatenberg: Banka Slovenije. • Jobst, Andreas. 2003. European Securitisation: A garch Model of CDO, MBS and

Pfandbrief Spreads. Frankfurt am Main: Johann Wolfgang Goethe-Universität

66

• Jorion, Philippe. 2003. Financial risk manager handbook. New Jersey: John Wiley &Son

• Kolb W., Robert, Overdahl A. James 2003. Financial derivatives –Third edition. New Jersey: John Wiley &Son.

• Komisija evropskih skupnosti. 2007. Spremni dokument k Beli knjigi o povezovanju trgov hipotekarnih kreditov. Povzetek presoje vpliva.

• Kovač. Mateja. 2003. Workshop on new credit accord proposals –Poročilo z delavnice. Zagreb: Banka Slovenije

• Norton, J. Joseph, P. R. Spellman, M.S. Mitchell. 1995. International Asset Securatisation. London: Lloyd's of London Press

• Picone, Domenico. 2002. Collateralized Debt Obligations. London: City University Business School.

• Saunders, Anthony. 2000. Financial Institutions Management –a modern prespective 3. edition. United States of America: Irwin/Mcgraw-Hill.

• Shaw, Zöe. 1996. Introduction and the Issuer's Perspective. London: Euromoney Publicationsm PLC.

• SIFMA – Securities Industry and Financial Markets Association. 2007. Research report. Research quarterly, November 2007.

• Sinkey, F. Joseph Jr. 2002. Commercial bank financila management, 6th edition. New Jersey: Prentice Hall.

• Slovenski inštitut za revizijo. (2006). Kodeks poslovnofinančnih načel [online]. Slovenski inštitut za revizijo. Dosegljiv: http://www.si-revizija.si/financniki/dokumenti/kodeks_posfin_nacel-celotno.pdf [1.12.2007]

• Wood, R. Philip. 1995. Title Finance, Derivatives, Securitisations, Set-off and Netting. London: Sweet & Maxwell Limited.

• Zajc, Katarina. 2007. Finančno pravo. Ljubljana: Pravna fakulteta. • Zbašnik, Dušan. 1999. Mednarodno finančno ravnanje. Maribor: Ekonomsko-

poslovna fakulteta. Viri:

• Barrett, Ross and Ewan, John. (2006). BBA Credit Derivatives Report 2006. [online]. BBA. Dosegljiv: http://www.bba.org.uk/content/1/c4/76/71/Credit_derivative_report_2006_exec_summary.pdf [15.2.2008]

• Dahiya, S., A. Saunders, Puru M. (2003). Bank Borrowers and Loan Sales: New Evidence on the Uniqueness of Bank Loans [online]. Dosegljiv: http://faculty.fuqua.duke.edu/~mpuri/papers/loansales_JB2003.pdf [1.3.2008]

• Direktiva 2006/48 ES (Direktiva o začetku opravljanja in opravljanju dejavnosti kreditnih institucij), 2006.

• Frank, Matjaž. 2007. Razvitost hipotekarnega bančništva doma in po sveti (1). Bančni vestnik 4: 6-10.

• Frank, Matjaž. 2007a. Razvitost hipotekarnega bančništva doma in po sveti (2). Bančni vestnik 5: 19-23.

• Interno gradivo Raiffeisen Banke

67

• Hafner, Manja. 1996. Listinjenje. Bančni vestnik 6: 18-28. • Horat, Robert. 2003. Kreditderivate, Variantenreiche Finaninstrumenten mit

Potenzial für die Praxis. Unternehmensfinanzierung 11: 969-976 • Kapital. (2002). Trnova pot do lastnega stanovanja [online]. Revija Kapital.

Dosegljiv: http://www.revijakapital.com/kapital/nepremicnine.php?idclanka=837 [20.2.2008].

• Križaj, Matej. 2003. Kapitalska arbitraža. Kontrolorjev glasnik 8: 4-6. • Kothari, Vinod. (2007). Introduction to Credit Derivatives. [online]. Available:

http://www.credit-deriv.com/introduction%20to%20credit%20derivatives%20article%20by%20Vinod%20Kothari.pdf. [01.12.2007].

• Lehman Brothers. (2003). Guide to exotic credit derivatives. [online]. Risk waters group. Available: http://www.investinginbonds.com/assets/files/LehmanExoticCredDerivs.pdf [25.11.2007].

• Leko, Vlado. 1995. Listinjenje. Bančni vestnik 12: 27-28. • Mejač, Krassnig. Alenka. 1996: Listinjenje v Evropi. Bančni vestnik 12: 2-6.

• Mejač, Krassnig. Alenka. 1997: Listinjenje v Združenih državah Amerike. Bančni vestnik 1: 2-9.

• Mejač, Krassnig Alenka. 1998. Financiranje nepremičnin: hipotekarna posoja skorajda neznana. Finance: 9-10.

• Mejač, Krassnig Alenka 1999. Financiranje nepremičnin v svetu in pri nas. Bančni vestnik ½: 2-6

• Mohorič, Saša. 2000. Listinjenje premoženja. Bančni vestnik 6: 2-9 • More, Matej. 2001. Pomen in možnosti razvoja hipotekarnega bančništva v

Sloveniji. Portorož : 7. strokovno posvetovanje o bančništvu. 12-15. • MRS 37 - Mednarodni računovodski standard 37 – Rezervacije, pogojne obveznosti

in pogojna sredstva • MRS 30 - Mednarodni računovodski standard 30 –Razkritja v računovodskih

izkazih bank in drugih podobnih finančnih institucijah Mednarodni računovodski standard 30

• Ribnikar, Ivan. 1996. Listinjenje. Bančni vestnik 1-2: 48-51. • Ribič, Mirjana. 2002. Ni modna muha je potreba. Dnevnik 171:19. • SCE - U.S Securities and Exchange Commissin (2003). Disclosure in

Management's Discussion and Analysis about Off-Balance Sheet Arrangements and Aggregate Contractual Obligations [online]. SCE Dosegljiv: http://www.sec.gov/rules/final/33-8182.htm#IIIA [15.12.2007]

• SRS 12 – Slovenski računovodski standard 12 – Kratkoročne časovne razmejitve • SRS 31 - Slovenski računovodski standard 31 – Računovodske bančne rešitve

68

• Šturm, Rok. 2004. Zamenjave kreditnega tveganja. Bančni vestnik 10: 33-36.

• Uradni list RS, št.24/2002 - Sklep o kapitalski ustreznosti bank in hranilnic • Uradni list RS, št.87/2002 - Stvarnopravni zakonik. • Uradni list RS, št.17/2006 - Zakon o hipotekarni in komunalni obveznici (ZHKO). • Uradni list RS, št.131/2006 – Zakon o bančništvu • VDP- Verband deutscher Pfandbriefbanken (2007). Fakten und Daten zu Europas

führendem Covered Bond [online]. VDP. Dosegljiv: http://www.pfandbrief.org/d/internet.nsf/0/6B1F421785F0B534C1257387005ABDE0/$FILE/DE_PFFB%202007.pdf [15.2.2008]

69

11 KAZALO SLIK SLIKA 1 STRUKTURA LISTINJENJA S SODELOVANJEM DRŽAVNIH AGENCIJ............................. 19 SLIKA 2 BILANCA STANJA BANKE PRED IN PO LISTINJENJE OBVEZNIC................................... 40 SLIKA 3 VRSTE KREDITNIH DERIVATOV................................................................................ 49 SLIKA 4 POTEK ZAMENJAVE KREDITNEGA TVEGANJA....NAPAKA! ZAZNAMEK NI DEFINIRAN. SLIKA 5 POTEK OPCIJE NA KREDITNI RAZPON ....................................................................... 52 SLIKA 6 POTEK ZAMENJAVE CELOTNE DONOSNOSTI ............................................................. 54 SLIKA 7 POTEK KREDITNEGA ZAPISA .................................................................................... 55 SLIKA 8 POTEK ZAMENJAVE KOŠARICA KREDITNI TVEGANJ.................................................. 56 12 KAZALO TABEL TABELA 1: STRUKTURA IN RAST POSTAVK IZVENBILANCE BANČNEGA SEKTORJA................ 13 TABELA 2 INSTRUMENTI ZA PRENOS KREDITNEGA TVEGANJA .............................................. 46 13 KAZALO GRAFOV GRAF 1 RAST UPORABE KREDITNIH IZVEDENIH INSTRUMENTOV V DOLARJIH ....................... 47

70

14 SLOVAR TUJK

TUJKA PREVOD asset-backed securities s premoženjem zavarovane obveznice basked credit default swap košarice kreditnih zamenjav building societies angleški model hipotekarnega bančništva Bausparkassen avstrijski model hipotekarnega bančništva borrower posojilojemalec cash settlement denarna poravnava

collateralised mortgage obligation obveznic na podlagi prodaje paketa homogenega premoženja

collateralized debt obligations fondov finančnega premoženj

commercial morgage backed securities fondi hipotekarnih posojil za poslovne nepremičnin

credit defaul swap kreditna zamenjava

credit default products kreditni instrumenti, vezani na tveganje neizpolnjevanja finančnih obveznosti

credit default risk tveganje neizpolnitve obveznosti credit linked note kreditni zapisi credit risk transfer prenos kreditnega tveganja credit spread kreditni razpon credit spread future terminske pogodbe na kreditni razpon credit spread option opcije na kreditni razpon credit spread transactions kreditni instrumenti, vezani na kreditni razpon downgrade risk tveganje spremembe bonitetne ocene expected loss pričakovana izguba Federal Home Loan Mortgage Corporation

Zvezno združenje za hipotekarna stanovanjska posojila

Federal Housing Agency Zvezna stanovanjska agencija

Federal National Mortgage Association

Zvezno nacionalno hipotekarno združenje

firm-specific credit risk specifično kreditno tveganje podjetja first to default basket košarici na prvo neizpolnjevanje obveznosti funded financirano garbage class tvegane obveznice razreda R pri CMO fondu

Governement National Mortgage Association

Vladno nacionalno hipotekarno združenje

highly leveraged transaction transakcije, ki temeljijo na financiranju LBO-jevinterest-only stripped mortgage-backed obveznice, ki imetnikom izplačujejo zgolj

71

securities zneske obresti

issuer Izdajatelj vrednostnih papirjev v procesu listinjenja

junior, equity, subordinated tranša kjer je koncentrirano tveganje celotnega fonda

junk bonds visoko donosne odpadne obveznice Master Participation Agreement krovna pogodba pri participaciji maturity zapadlost

mezzanine tranša ,katere kreditno tveganje je podobno kreditnemu tveganju osnovnega fonda

mortgage backed securities vrednostne papirje krite z hipotekami mortgage bond hipotekarna obveznica over the counter neorganizirani OTC trgi participation bank banka, ki vstopi v participacijo participation certificate izvedbena pogodba pri participaciji pass-through bond pretočna obveznica pay-through bond plačilna obveznica pfandbriefe nemški model izdjanja hipotekarnih obveznic physical settlement fizična dostava

pooling oblikovanje vrednostnih papirjev v posebne fonde

principal-only stripped mortgage-backed securities

obveznice, ki imetnikom izplačujejo zgolj zneske glavnic

probability of default verjetnost neplačila protection buyer kupec zavarovanja protection sellers prodajalec zavarovanja reference entity referenčno imetje replication products instrumenti replikacija

residential mortgage-backed securitiy fondi hipotekarno zavarovani vrednostni papirji za zasebne nepremičnine

selling bank banka, ki odprodaja posel Special Purpose Vehicle posebno ustavljeno podjetje za prenos sredstev spread risk tveganje spremembe kreditnega razpona stress loss izjemna izguba strike price dogovorjena cena structurer ali arranger pripravljavec posla pri listinjenje super senior tranša z najboljšo kreditno kakovostjo systematic credit risk sistemsko kreditno tveganje total return swap zamenjava celotnega donosa trustee skrbnik unexpected loss nepričakovana izguba unfundet nefinacirano

72

Veterans Agency agencija za vojne veterane