ŠOLSKO GLASILO

Šolsko leto 2012/13

DOBRODOŠLI V ŠOLSKEM LETU 2012 /13

Teja Wenzel, 5. b

MOJA STARŠA

Mama je zarja,

rada se smeji in govori.

Z očetom se imata zelo rada.

Kadar mama rabi pomoč,

ji oče priskoči na pomoč.

Mi, otroci mamice in očkov,

nikoli ne damo,

ker jih radi imamo.

Mama očetu bere vice,

oče bere ji novice.

Mama in očka sta par

od prvega pogleda.

Mama je najboljša od vseh ljudi,

kar jih poznam, zato je nikoli ne dam.

Zala Korošec, 4. a

ZA NAŠE DRAGE MAME, učenci 5. a

VSE NAŠE MAME IN MOJA MAMA

Mame so lahko suhe, gluhe, lepe.

Ene imajo velike glave,

druge so močnejše postave.

Ene mame veliko jedo,

druge zelo hujšajo.

Ene mame mirno spijo,

druge tako smrčijo,

da se ves svet strese

in to ustvari potrese.

Opišimo še mojo mamo.

Je lepa, ni takšna kot žoga,

zna pa biti stroga!!!

Nasploh vse mame so lepe rade,

imajo svoje otroke,

se pa najde kakšna izjema,

ko mama otrok ne objema

in jih skoz krega.

Samo jaz pa imam srečo,

saj imam mamico ljubečo,

ki me objema in ni

nobena izjema!!!!!

Jaz sem mišek Max,

ki prepevati zna.

Sem brihten in prijazen,

saj me vsak pozna.

Jaka Smogavec, 4. a

MORJE

Ko čas počitnic je prišel,

vsak od nas je nekam šel.

Vsi na morju smo bili

in se kopali.

Senca nam je prav prišla,

potem pa tudi kepica.

Teja Wenzel, 5. b

MATEMATIKA

V matematiki poznamo aritmetiko,

v kateri je potrebno imeti tudi estetiko.

V aritmetiki pomembna so števila,

saj brez njih Maja ne bi množila.

Naja računa, sešteva, deli in odšteva,

in enačbam števila dodava.

Vsako nalogo reši do konca,

ker petk ima polnega lonca.

Kim Mageš, 5. b

JURČEK

Trije žametni jurčki

so na jasi sedeli

in so na toplem soncu

napete klobuke greli.

Največji zagleda sosedovo Maro,

ki se jim bliža z veliko košaro.

Zjutraj so se pod listje skrili,

tam so se v strahu vsi preznojili.

Kmalu najmanjši izpod listja pokuka

in usta raztegne prav do klobuka.

Bratcem pove,

da ne vidi Mare in njene velike požrešne košare.

Srečni veseli,

so se objeli,

in eno gobjo,

pesem zapeli.

Lorik Gashi, 5. b

DRAGI BOŽIČEK

Dragi Božiček, ime mi je Nika Bradan. Stara sem devet let. Živim v štiričlanski družini.

Mamici je ime Barbara, atiju Jernej, bratcu pa Jošt. V prostem času rada plešem

balet. Pri stricu Davidu imamo petnajst konjev. Imam tudi svojo kobilo Evo. Rada jo

jaham, češem in čistim.

Zdaj ti povem mojo največjo željo, to je čarovniška krogla Bibi. Vem, da nimaš veliko

denarja. To si želim, ker sem jo videla pri prijateljici in mi je zelo všeč. Prosim, izpolni

še željo mojemu bratcu, ki si želi vlak.

Zelo ti bom hvaležna, če mi boš izpolnil to željo

Hvala, tvoja Nika

Nika Bradan, 4. b

Nuša Grifič, 6. b

ČUDEŽ

Ferdinando spet v sobi zanima,

ampak tokrat, kaj je rumena roža.

Ali je to luč,

s katero astronavti svetijo?

Ali je to komet,

ki se vsak dan pojavi?

Ali je to oče,

ki jo z lučko budi?

Ali je to goreča žoga,

ki ponoči ugasne..?

Ne in ne in ne,

ji reče soseda Meta.

Saj to je sonce,

ki nam luč daje,

to je sonce,

ki nas greje.

to je čudež,

ki življenje daje.

Miha Martinjak, 4. b

KAJ JE ZUNAJ

Ferdinando zanima,

a odgovora ne ve,

kakšna krogla zunaj je.

In potem se spomni to,

da vsako jutro jo zbudi.

A še vedno,

jo zanima,

kaj rumena roža je.

Mama zjutraj ji pove,

da ta rumena roža je sonce.

»Sonce«, ponovi,

ki jo zjutraj prebudi.

Lucija Tarkuš, 4. b

SONCE

Ferdinando zanima

in pojma nima,

kaj je rumeno na nebu.

Zjutraj pride

in zvečer odide.

To je sonce,

kot rumena roža,

ki jo veter boža.

Lana Prosenak, 4. b

RUMENA ROŽA

Roža rumena na oknu cveti,

sonce jo boža, veter hladi,

v vročih dneh si vode želi.

Ta roža je mamina,

zanjo skrbi

in se za njo boji.

Pa vam zaupam tudi to,

ta roža je darilo mene za mojo mamico.

Sašo Klajderič, 4. b

RUMENA ROŽA

Na travniku ob robu gozda,

je rastla lepa rumena rožca.

En fantič jo odtrgal je,

jo mamici podaril je.

Mamica zelo vesela je bila,

je sinčka močno k sebi stisnila.

Je lepo besedo mu zašepetala,

in mu obljubo veliko je dala.

Zdaj rožca vazico krasi

in po hiši vse lepo diši.

Veselje, sreča in ljubezen

spremlja jih do konca dni.

Anja Kokol, 4. b

PRVI DAN ZIMSKE ŠOLE V NARAVI

PONEDELJEK, 28. 1.2013

Zbudila sem se vsa presrečna, da grem v šolo v naravi. Mami ji je že vse nastavila za

naslednji dan. Ko sem se umila, oblekla,..., je bil čas, da z mamico spakirava stvari.

Vzeli sva kovček in ga napolnili z oblačili (nogavice, smučarsko spodnje perilo,

spodnje perilo,...). A nekatere stvari niso šle noter, zato je mami vzela še en kovček

in vanj dala še preostanek. Nazadnje sva dodali še zdravniško izkaznico. Ko sva

medve pakirali, je ati v avto dal moje smuči in palice. Odpravili sva se . Ko sva

prispeli, sva dali prtljago šoferju in on jo je zložil v prtljažnik.

Avtobus nas je odpeljal na TRI KRALJE. Srečno smo prispeli in se vselili v sobe. V

sobi smo bile Mia, Ana M., Malsore in jaz. Imele smo nekaj časa, da razpakiramo in

se pripravimo za smučanje. Ko smo bili pripravljeni, smo šli v klet po stvari in se šli

smučat. V resnici ne smučat, ampak bolj na preverjanje v znanju smučanja.

In veste kaj!? Prišla sem v prvo skupino, ki je najboljša! In na srečo je bila z mano v

skupini Zarja, Gal L., ki je bordal, Žiga in par drugih. Smučali smo se od 09.30 do

12.15. Nato smo odšli na kosilo. Sledil je kratek počitek in spet odhod na smučišče.

Ko smo se preoblekli in posušili, smo šli v sobe in se pripravili za predstavo. Po

predstavi je sledilo umivanje in spanje.

Moje mnenje: Bilo mi je zelo všeč. Veliko sem se naučila in namučila s smučanjem. A

se je splačalo, ker sem se zelo zabavala in nasmejala in tudi naučila.

Lana Višnar, 5. a

V ZIMSKI ŠOLI V NARAVI

Zjutraj sem se zbudila in atijem v avto zložila prtljago. Počakala sva še Mihelo. Odšli

smo v šolo. Najprej je ati peljal mene.

Ko smo prišli v šolo, je avtobus že čakal. Prtljago sva zložila v avtobus in ati se je

odpeljal domov Mi pa smo se počasi posedli v avtobus in krenili proti Trem kraljem.

Na avtobusu sem sedela z Najo. Povedala mi je nekaj dogodivščin iz njene družine.

Bila je zanimiva in smešna. Končno smo prišli na Tri kralje. Bilo je mrzlo, vzeli smo

vsak svojo prtljago in si šli ogledat svoje sobe. Še pred tem smo imeli malico. Takrat

sem ugotovila, da mi manjka čelada. Bila sem zaskrbljena. Učiteljico sem vprašala,

če jo lahko dobim v šoli. Pomirila me je in rekla: » Seveda.«

Po malici smo šli smučat. Smučali smo dvakrat na dan. V torek zvečer nas je obiskal

gospod Franček, ki nam je veliko povedal o Pohorju. Šli smo spat. Nisem mogla

zatisniti očesa, zato sem se šla še igrat Enko.

V sredo zjutraj smo šli na zajtrk, nato smučat, po smučanju smo šli na kosilo.

Po kosilu me je nekaj bolelo v trebuhu, zato sem šla domov. Doma sem pa pila čaj,

ležala in hodila na WC.

Mia Žnidarič, 5. a

HEJ, ZIMSKA ŠOLA

Čeprav ne bi nič spremenila, imam nekaj idej. Ta spis je namenjen temu, da

razmislim, kaj bi še spremenila v šoli v naravi. Kot sem že omenila, imam nekaj idej,

ki jih bom uporabila v spisu.

No, bom kar začela. Še prej bi vas rada opomnila, da mi je bilo zelo všeč in ne bi nič

spremenila. Imam pa ideje. To se verjetno sliši zelo čudno. Pa vseeno.

Mogoče bi spremenila:

1) Sobe so zelo lepe, ampak moti me, da v kopalnici ni okna.

2) V sredo je iz sobe odšla moja sostanovalka Mia in to mi ni bilo všeč. Raje bi videla,

da bi ostala.

3) S sošolkami sem se veliko kregala, zato bi spremenila svoje obnašanje.

Vem, naštela sem samo tri ideje, več jih nimam. Vse je bilo tako popolno.

Zato imam prihranjene dobre stvari kot so:

Vsak večer smo imeli dejavnosti. V ponedeljek SPOZNAVNI VEČER, v torek

GOSPODA, PO IMENU FRANC, ki nam je pokazal lepote Pohorja. V sredo smo imeli

KVIZ O ŠPORTU (predvsem) in v četrtek TRIJE KRALJI IMAJO TALENT in MINI

DISKO.

V svoji sobi smo imeli super sostanovalke. Zelo smo se zabavale.

Imela sem super vaditelja, ki me je naučil smučati in povrhu je bil še zabaven.

Ker so bile tri ideje, naj bodo tudi tri dobre stvari.

Moje mnenje, hja, kaj pa vem. Mislim, da sem ga v spisu že opisala. Vse je bilo

super.

Lep zimski pozdrav,

Ana Marija Jug, 5. a

DOGODIVŠČINE NA TREH KRALJIH

Opisal bom četrtek, ker je bil zame najbolj zabaven dan v tednu.

Zjutraj smo se zbudili ob pol osmih. Imeli smo pol ure, da se oblečemo. Ko je bila ura

osem, smo šli na zajtrk . Za zajtrk smo imeli kosmiče. Sledila sta pouk in smučanje.

Petnajst čez dvanajsto smo se vrnili v hotel.

Imeli smo kosilo. Za kosilo smo imeli makarone, juho, solato in sok. Sledil je počitek -

pol ure pavze v sobah. Temu je sledilo smučarsko tekmovanje. Rezultate smo

izvedeli v petek. Po smučanju smo imeli malico. Po malici smo imeli večerjo. Po

večerji smo šli bowlat. Ob osmih smo imeli Trije kralji imajo talent. In na koncu smo

šli spat.

Ta dan mi je bil najbolj všeč.

Nik Lončar, 5. a

ČETRTKOVE DOGODIVŠČINE

Tako kot vsako jutro, nas je učiteljica zbudila. Imeli smo pol ure časa, da se

oblečemo. Nato smo šli k zajtrku.

Za zajtrk smo imeli kosmiče. Nato nas je čakal pouk. Vsak dan smo imeli vaje

poštevanke, branje, pisanje,….

Ob 10h smo imeli smučanje, kar je bilo najboljše v šoli v naravi. Smučali smo se dve

uri in pol. Ko smo se nehali smučat, smo imeli kosilo. To je bilo vedno dobro, saj smo

imeli govejo juho.

Popoldan nas je čakalo smučanje. Imeli smo tekmovanje. V skupini sem bil tretji. To

je bilo predzadnje smučanje. Prišli smo v naša stanovanja. Vedel sem, da me še

čaka zanimiv večer, saj bomo šli »bowlat«. Prej smo še morali malo počakati, saj

smo imeli vmes malico in večerjo. Nato smo šli »bowlat«. V skupini, kjer nas je bilo

pet, sem zmagal.

Zvečer smo imeli še prireditev, za katero smo sami pripravili program. Mi - moja

skupina, smo plesali Ti, ti, moja rožica. Sledil je še disko.

Tako se je končal najboljši dan.

V soli v naravi mi je bilo všeč. Imeli smo veliko aktivnosti. Najboljše je bilo seveda

smučanje.

Gal Bolko, 5. a

Učenci 5. razredov v ZŠN

ČETRTEK, 31.1.2013

Na Treh kraljih smo bili že četrti dan. Začel se je kot vsak dan. Zbudili smo se,

preoblekli in odšli na zajtrk. Po zajtrku smo šli k pouku. Tam smo običajno sedeli do

pol ure. Napisali smo dnevnik in rešili dve strani v delovnem zvezku.

Kasneje smo se v sobah preoblekli v kombinezon. Šli smo še v klet po pancarje in

smuči. Smučanja nas je učil učitelj Luka. Vadili smo za tekmovanje, ki je bilo

popoldan. Ko smo zaključili s smučanjem, smo šli v sobe, se preoblekli in odšli na

kosilo.

Po pojedini smo imeli prosti čas. V prostem času smo veliko razmišljali o tekmovanju

in se igrali.

Kmalu je prišel čas tekmovanja. Tekmovanje je bilo zanič, ker je bila proga preveč

ledena. Po tekmovanju smo izvedeli rezultate. Bil sem 6 ali 5.

Zvečer nam je odpadel pouk zaradi bowlinga. Sledila je še prireditev Trije kralji iščejo

talent in najboljši dogodek. Imeli smo disko. Zabavali smo se do 22:05.

Po tem času smo se še samo umili in zaspali.

Filip Malovrh, 5. a

Učenci 5. razredov v ZŠN

PREMAGANA BOLEZEN

Najljubši dogodek se je zgodil v torek, zato ga bom tudi opisala.

V torek sem se zbudila doma, saj sem imela vročino. Nekaj ur sem jo imela, ampak

potem mi je vročina padla na petintrideset. Bila sem zelo vesela, zato sem takoj

poklicala mami in ji sporočila novico. Tudi mami je bila zelo vesela. Kovček, ki je še

vedno bil odprt, sem zaprla in ga pripravila. Babi mi je skuhala kosilo malo prej. Po

kosilu je po mene prišla mami.

S starši smo se odpeljali na Tri kralje. Ko smo prišli pred hotel, so me bili vsi veseli.

Sošolci so mi pokazali sobo. Poslovila sem se od staršev in odšla na malico. Po

malici smo imeli prosti čas. Med prostim časom smo se igrali Enko. Po prostem času

smo šli na pohod. Imeli smo večerjo in zabaven večer.

Kristina Jug, 5. a

NA SMUČANJU S SOŠOLCI

28.1.2013 smo se odpravili na Tri kralje. Pot do tja je zelo zanimiva. Ko smo prišli

smo razpakirali in se pričeli zabavat.

Vsak dan smo imeli pouk, ki je trajal eno uro. Prav tako smo imeli tudi zajtrk, kosilo,

malico in večerjo. Zelo zabavno pa se je bilo smučati in počivati. Počivati je bilo

zabavno zato,saj smo lahko prigriznili kaj sladkega. S sabo smo dekleta imele prav

cel kovček sladkarij. Najbolj mi je bilo všeč na bowlingu. Vsak večer smo se zabavali

s plesom, predstavitvijo Pohorja, ogledom filma, nastopi in še z veliko drugimi rečmi.

Bilo nam je zelo lepo, saj smo doživeli veliko lepih stvari in se skupaj s tem še naučili

smučanja.

Upam, da nam je bilo vsem lepo in se bomo tudi v naslednjih šolah v naravi tako

zabavali.

Naja Medved, 5. a

PTICA IN ROŽA

Ptiček v kljunčku seme je nesel

in ga v vetru na zemljo je stresel.

Seme v toplem soncu je vzklilo

in se v rumeno rožo spremenilo.

Zdaj roža sega prav do neba

in po soncu svoj cvet ravna.

Zlatorumena se v soncu blešči,

ptiček se njenih semen veseli.

Anika Nagode, 4. b

SREČNA ROŽA

Ta rumena roža,

ki jo veter boža

je posebna roža, ker

prinaša srečo.

Potresi se ne bodo več zgodili.

Strele ne bodo nikamor zadele.

Orkan nikamor

ne bo upam sam,

saj ker tam, kjer rumena roža

cveti, se samo njemu

nezgoda zgodi.

Nika Bradan, 4. b

STRANIŠČE

Na stranišču je grozljivo.

WC školjka te ujame in

v sebe te zajame.

Vsi bežijo iz stranišča.

Vzame nož in jo preseče,

lulanco ima od nesreče.

Aaa, bila je le miška,

Ker v WC-ju je njena hiška.

Mei Golob, 3. a

DIŠEČA ROŽA

Rumena roža

na vrtu cveti.

Dežek jo zalije

jo sonček posuši.

Ko veter zapiha

rumena roža najlepše diši.

Nika Bradan, 4. b

ZIMSKA ŠOLA V NARAVI

Letos smo šli v zimsko šolo v naravi. Vse je bilo super, čisto vse. Srečna sem, da

sem šla. V šoli v naravi sem tudi imela nekaj najljubših trenutkov,... .

Smučanje je bilo super fino. Prvič na vlečnici me je bilo strah. Morala bi iti sama, a so

me nanjo dali z nekim fantom iz (Ložnice) Ponikve. Prvo sem ga vprašala, če bo on

odvrgel sidro ali jaz. Rekel je, da bo on. Ker je bilo tiho in nerodno, se je pogovarjal z

mano. Vse mi je razložil in bilo me je manj strah. Naučil me je tudi odvreči sidro. Tako

je bila moja vožnja na vlečnici kar fina.

Učitelji so za nas organizirali tudi nočni pohod. Bila je tema, zato nismo vedeli, kdo je

kdo in smo kar naprej spraševali. Šli smo do točke, kjer je bil razgled zelo lep. Bilo je

veliko lučk.

Seveda ne morem ignorirati tega, da smo jedli palačinke. To je moja najljubša hrana.

Pojedla sem jih sedem. Naja, Ana Zala in jaz smo še pol ure tam sedele in jih jedle,

ko so že vsi odšli. Nas ne moreš ločiti od naše hrane. Ko smo pojedle, smo bile tako

napokane, da smo komaj prišle po stopnicah.

Ta šola v naravi je bila tako super. Ni nam bilo dolgčas in manj smo se kregali.

Učitelji so se tako potrudili, da so nas zabavali. Tako sem hvaležna (za trud), da so to

organizirali in mi bo za vedno ostalo v lepem spominu.

Tinkara Novak, 5. b

KNJIGA O PSU

Za desetimi gorami in za desetimi vodami je živel pes po imenu Pazi. Bil je najbolj

prijazen pes na svetu in vsi so ga poznali. Vsakič, ko je šel mimo sosedov ali je hodil

po mestu, so ga vsi pozdravljali: Zdravo, Pazi!

Tisti, ki so se vozili po cestah, so mislili, da se je nekaj zgodilo, zato se je zgodila

nesreča in policisti so morali vedno delati.

Psa so morali dati v zavetišče. Tam je sameval z drugimi psi, ki so bili v kletkah. Pazi

je bil tako užaljen, da ni jedel in pil vode.

Nekega dne so prišli kupci. Pazi se je naredil prikupnega, da bi ga kupili. A na žalost

si je punčka izbrala drugega psa. Vsak dan, ko je kdo prišel, so si izbrali drugega psa

ali mačko.

In tako je Pazi ostal čisto sam v tisti kletki.

V soboto je prišel v zavetišče deček. Pazi mu je bil tako všeč, da si ga je kupil. Ker

dečku ni bilo všeč ime, ga je spremenil. Dal mu je ime Loki. Domov sta se peljala s

kolesom. To je bilo nekaj novega za Lokija. Doma ga je umil, nahranil in ga dal spat.

Naslednje jutro je Loki videl psičko, ki ji je bilo ime Lana. Zaljubil se je v njo in skupaj

sta dobila majhne, prisrčne kužke.

In tako so živeli srečno do konca svojih dni.

Teja Wenzel, 5. b

PAJKOVE MREŽE , učenci 5. a

Špela riše različne črte in jih plete v mrežo.

RAZSTAVE NA NAŠIH HODNIKIH

UČENJE PRVE POMOČI – POMAGAM POŠKODOVANCEM

ZADOVOLJNI POŠKODOVANCI

GNOJNA ANGINA

Bil je torek. Šli smo v gledališče. Prišla sem domov, pojedla sem kosilo in kaj kmalu

je prišel večer. Jedla sem večerjo. Takrat pa me je začelo boleti grlo. Napočil je čas

za spanje. Ulegla sem se v posteljo in razmišljala kaj vse bomo delali na Treh kraljih.

Sredi noči sem se zbudila. Tiščalo me je na stranišče. Vstala sem se, a takrat se mi

je rahlo zvrtelo in postalo slabo. Komaj sem prišla do stranišča. Na stranišče je prišla

tudi mama. Povedala sem ji, da mi je slabo. Pomagala mi je priti do postelje in mi

dala CALPOL. Kmalu sem spet zaspala.

Zjutraj sem se zbudila in še cel dan ležala v postelji. Nisem se mogla vstati. Mama mi

je povedala da bom drugi dan odšla k zdravniku. Tako sem tudi sanjala.

Naslednji dan sem šla z atijem k zdravniku. Čakala sva v čakalnici. Zdravnica naju je

poklicala naprej. Ugotovila je, da imam gnojno angino.

Vprašala sem jo, če bom lahko odšla v šolo v naravi. Ona pa je odločno rekla ne.

Tako sem morala ostajati v postelji in nisem mogla iti v šolo v naravi.

MNENJE: Za to zimsko šolo v naravi mi je zelo žal. Upam, da bo še veliko šol v

naravi.

Špela Kunčič, 5. a

POUK V NARAVI….

POSLUŠANJE, ZAPISKI, VPRAŠANJA …

… IN ZASLUŽEN POČITEK, KI SE NAM JE PRILEGEL.

(Dan dejavnosti v 5. razredu)

UČENJE GRAFIKE

Lana Višnar in Mia Žnidarič pri likovnem delu

ROKAVICE IN NOGAVICE V RAZREDNEM GLEDALIŠČU

UČENJE V SKUPINAH – SODELOVALNO DELO

IZDELOVANJE PUSTNIH MASK v 5. A

ZAMISLI, NAČRTI, PRIPRAVA, DELO,

POPRAVKI, NASVETI IN….

MASKE SO KONČANE.

Karte ENKA/UNO (lepljenka iz starega papirja)

SKUPINSKA PUSTNA MASKA, 5.a

UTRINKI Z RISARSKE RAZSTAVE UČENCEV OŠ POHORSKEGA ODREDA

Ema Lanišnik, 7.a Patricija vengust, 7. c

Tinkara Leva, 7.c Sara Matičič, 7.c

Matic Lang, 7.a

Elmedina Rizvanaj, 7.c Urška Oblonšek, 7.c

Patricija Vengust, 7. c

Tamara Capl, 7. c

DRUGE LIKOVNE UMETNIJE NA RAZSTAVAH IN NATEČAJIH

Nika Falež, 4. a Kim Mageš, 5. b

Ana Zala Pečovnik, 5. b

Kim Mageš, 5. b Naja Begič, 5. b

Aljaž Berglez. 3. a

Nuša Grifič, 6. b

Tjaša Krivec, 6. b

Aleks Curk, 3. A Asija Brumec, 3. b

Niko Polanec, 3. a

OBLIKOVANJE PAPIRJA, GLINE, DAS MASE, ŽICE PRI LIKOVNI VZGOJI

V 5. RAZREDU

NASELJA

KIPI

Različni kipi, DAS masa, UČENCI 5. a

IGRE PRI MATEMATIKI

TEHNIŠKI DAN – MERJENJE V 5. RAZREDU

Izdelali smo matematično igro in se igrali ter učili.

Matematika je lahko tudi zabavna.

RAZMIŠLJANJE OB IGRI, Matematične igre v 5. a razredu

MIŠ IN MAČKA

Nekoč živela sta miš in mačka,

po imenu Tačka.

Lovili sta po celi hiši se,

da hiša obrnila na glavo se je.

Miška svojo hiško je imela,

bila je zelo vesela..

Mačka v svoji hiški je živela

in zelo glasno pela.

Miška vedno pobegnila je,

mačka razjezila se.

Enkrat jo mačka je ulovila,

takrat se ni več jezila.

Begič Nejc, 5. b

TEDEN MOBILNOSTI

Bili smo na Trgu svobode, kjer smo si ogledali policijske predmete. Videli smo konje,

kolesa, električni avto in skuter. Videli smo tudi neprebojne jopiče in pištole. Policisti

so nam razkazovali vse to in povedali, katera stvar se za kaj uporablja. En gospod je

pokazal tudi skiroje in kolesa. Potem smo se vsi vrnili v šolo. Na policijskih prireditvah

mi je bilo zelo všeč, še posebej konji.

Gašper Zadek, 4. b

TEDEN MOBILNOSTI

V sredo, zadnjo šolsko uro, smo se odpravili na Trg svobode. Bil je teden mobilnosti.

Policisti so nam predstavili policijsko opremo, policijska konja, električni avtomobil,

kolesa in skiro. Policijskima konjema je bilo ime Viki in Cili. Policist nam je povedal,

da jih uporabljajo na večjih prireditvah. Vikija smo lahko pobožali. Z električnimi

avtomobili pripomoremo k čistejšemu okolju. Vsi bi jih morali imeti.

Meta Lešnik, 4. b

DVA MAČKA

Dva mačka sta se zbrala,

da bi malo pokramljala.

En maček bil je čist,

drugi pa umazan kot

koš za smeti.

En maček bil je z doma,

drugi pa z balkona.

Ker tako sta si drugačna,

se obnašata kot pes in mačka.

Vse razlike med njima zbledijo,

ko se za miškami podita

in si z njimi lakoto spodita.

Simon Žist, 5. b

GOZD

V gozdu živi mama lisička,

ki išče hrano za mladička.

Mala lisička se lovca boji,

zato k mamici beži.

Ko se stemni,

lisička v brlog pohiti

in sladko zaspi.

Teje Wenzel, 5. b

MOJ DOM

Dom je družina,

je hiša.

V mojem domu je idila,

ustvarjajo jo starši, brat in sestra.

Moj dom je življenje z živalmi.

Maca, Misty, Špela,

to so moje muce.

Vse imam rada,

zato je moj dom najlepši.

Tinkara Novak, 5. b

STRAH ME JE BILO

Nekega dne sva se z mamo odločili, da me odpelje k zobozdravniku. Na smrt me je

bilo strah, saj sem k zobozdravniku odšla prvič pri dveh letih in pol.

Z mamo sva sedeli v čakalnici in čakali, da naju pokličejo v ambulanto. Pred nama je

bil nek gospod s hudimi bolečinami, zato sva ga spustili naprej. Dolgo sem

premišljevala, kaj se mi bo pripetilo.

Prijatelj mi je prejšnji dan rekel, da imajo sto metrsko iglo in tako mi je spodbudil

strah. Poklicali so me in srce mi je močno bilo. Zobozdravnica me je lepo pozdravila

in rekla, naj sedem na stol. Luč mi je posvetila naravnost v oči. Vzela je nekakšno

ogledalo in ga dala v usta. Naenkrat je začela govoriti številke in črke. Takrat sem si

mislila, da imajo zobje imena. Vprašala sem, če so to imena, ampak rekla je, da mi

bo kočnike zaščitila. V zob mi je vbrizgala belo snov. Bilo je zelo pekoče, vsaj zdelo

se mi je tako. Dala mi je kozarec vode, da sem grgrala in izpljunila. Na koncu mi je

dala tri štampiljke.

To je bil najboljši del obiska in tudi najbolj zabaven. Z mamo sva se zahvalili

zobozdravnicama, se oblekli in zadovoljno odšli.

Ta obisk zobozdravnika mi je bil zelo všeč. To pa zato, ker sem se dosti naučila in

ker vem, da mi je pomagal pri čistoči in belini zob. Od tega obiska zobozdravnika

sem premagala strah. In v vrtcu sem lahko povedala, da zobozdravniki nimajo sto

metrskih igel.

Zarja Radulović, 5. a

PUST

Bliža se pust,

sladkih ust,

slaščice za vse

samo dobro, da je.

Pika nogavička,

pes in lisička,

po mestu hodijo,

in tudi skačejo.

Krofi dišijo,

se sline cedijo,

otroci jih jejo,

dokler jih smejo.

Ana Maria Kostanjšek, 5. b

MAČKA

Mačka, mačka bela,

na sedlu je sedela,

uzdo je prijela in prepevala "wopa - konja - style".

Konj zleti, mačka odfrči in pade v smeti.

Naenkrat zagleda pajka, ki svojo mrežo naredi in muhe polovi.

Pajka se ustraši in hitro v luknjo zbeži,

Tam, kjer miš živi.

Mačka srečala je mačkico in jo vprašala:

"Kje imaš svojo hiško?"

Mala bela mačka urno odgovori, da za hiško mar ji ni.

Miška ji odgovori:"Mala mačkica, si želiš pri meni stanovati in mi vedno posteljo

postlati?"

Mačkica odgovori:"Zdaj pri miški stanovati si želim."

Skupaj odslej bosta domovali, posteljico si brž postlali in celo zimo prespali.

Ana Zala Pečovnik, 5. b

NARAVA GOVORI

Majhni, mračni, bolehni gozdovi,

črni, utrujeni rečni tokovi

prekriti so z nafto, odpadki,

sadeži - skoraj umetni, nič več sladki.

To je zdaj svet svinca in strupenih čistil,

smeti, izpušnih plinov in umetnih gnojil

Smogasti zrak,

za nas je poslednji znak.

Mati narava nam pravi:

"Niste več zdravi!

Jaz še boleham,

počasi umiram,

vse moči zbiram,

da vas ustavim.

Tehnologija prehitro drvi!

Zakaj je nihče ne miri?

Zakaj? Zakaj mi delate to?

Zakaj uničujete moje sinje nebo?

Mojo dušo - z zelenjem prekrito telo?"

Narava nas prosi, naj ji prisluhnemo,

svoje želje po zaslužkih potuhnemo.

Ozremo se malo za njo, naša mati,

in začnemo eko načrt kovati.

Prisluhnimo naravi,

nič več čili in zdravi,

ker če uničimo njo,

uničimo sebe, življenjsko kolo.

Lorik Gashi, 5 .b

ZIMA

Ko zapade prvi sneg

na otroških licih je nasmeh.

Ptički zunaj žvrgolijo

in za hrano se podijo.

December kmalu prihiti,

smrečico že okrasi

in hišico z lučkami okrasi.

Nika Petrič, 3. a

MRAVLJICE

Mravlji, mravlji, mravljice,

vse zelo smo delavne.

Za svojo hrano se trudimo

in o naravi se učimo.

Vso mravljišče si naredimo

in v njem prijetno živimo.

Naše mravljišče je zelo lepo

in ko ga delamo, si pri tem pomagamo.

Imamo sobo zelenjave, saj ima vitamine prave.

Tam je tudi soba sadja, velika je kot ladja.

V sobi so tudi jagode

za okus pa vrtnice.

So tudi maline in

vsaka mala mravljica za njimi rine.

Tam so tudi kumarice,

Kjer si mravljice pravijo vice.

Imamo tudi krompir in

nekateri je rumen kot sir.

To je naše mravljišče,

prav udobno zatočišče.

Nika Pušič, 5. b

ZABAVA

Ko s prijateljico

se igrava,

doma je super zabava.

Na zabavi

igrali smo

nogomet z nogo

in se igrali z žogo.

Igrali smo se z žogami

in vozili s kotalkami.

Skleda je padla,

in ta pesmica se je končala.

Valentina Majal, 4. a

IGRA

S prijateljem se

večkrat igrava,

da je družba ta prava.

Vedno se zabavava

Kadar žalostna sem jaz,

prijatelj me tolaži.

Kadar padem,

prijatelj mi pomaga.

Prijateljstvo je najlepše.

Zala Feltrin, 4. a

PRIJATELJSTVO

Prijateljstvo je nekaj najlepšega,

kar na svatu se godi,

in vsak dan se širi.

S prijateljico se igrava,

da naju sliši sosedova krava.

Prijateljstvo gradimo vsak dan,

vsako noč in vsak teden v letu.

Seveda pa je prijateljstvo

najlepša stvar na svetu.

Ela Visočnik,4. a

VEČERJA

Ptički hitro letijo,

da večerje ne zamudijo.

Ko pa pridejo domov,

jih čaka samo hrošč in pol.

Zraven sedi mama,

vendar ni sama.

Tam sta tudi sladica

in velika pica.

Hrane noče deliti,

zato hoče ptičke zaposliti.

Vendar ti se ne dajo,

ker mamo prepričati znajo.

Lana Prosenak, 4. b

PRIJATELJ

Prijatelj k tebi najde pot,

da lahko greš ven iz nezgod.

Rad te ima in

se s tabo igra,

tako lepo se igrata oba.

Igrata se, učita se,

in on ti segel bo v srce.

Lora Ruedl C., 4. a

IGRA

S prijateljem se večkrat igrava.

On je družba ta prava.

Vedno se zabavava.

Kadar žalostna sem jaz,

prijatelj me tolaži.

Kadar padem jaz,

prijatelj mi pomaga.

Prijateljstvo med nama,

je najlepše, kar imava.

Tinkara Mlakar, 4. a

SOVA IN PTICA

Ko ptica na veji sedi,

sova v luknji smrči.

Ko ptica po zraku leti,

sova ponoči miši lovi.

Ko ptica v sobi sedi,

se sovi tuširat mudi.

Ko ptica zjutraj črve lovi,

sova še vedno spi.

Ko se ptici na obisk mudi,

sova še vedno spi.

Ko se ptici spat mudi,

se sova prebudi in miši lovi.

Ko se zjutraj ptica zbudi,

se sova spat odpravi.

Zato se ptica razjezi

in za vedno v daljni kraj odleti.

Nace Podgrajšek, 5. b

Aljaž Berglez, 3. a

RIS IN LEV

Ris zagleda leva,

ki večerja.

Hitro in lačno

okrog se ozira,

se oblizuje

in gobec odpira.

Ris se mu pridruži,

da se ne okuži.

Ko je večerja končana,

oba sta zaspana.

Lovro Juhart, 5. b

KNJIGA

Knjiga matematična,

knjiga polna risb in slik,

knjiga pravljic, bajk in zgodb....

Knjiga, ki pozna ves svet

in uči ta naš planet.

Vse posod je polno knjig,

lepih, rasnih in pa knjig,

ki res čudnih so oblik.

Kakšen bi bil svet brez njih?

Svet brez znanja, črk in slik?

Kje bi ta naš svet pristal,

če več brati ne bi znal?

Kaj če knjigo bi odprl

in bi prazen list uzrl?

Spet tako bi vse bilo,

kot pred leti sto in sto.

Le kako bi svet živel,

če več knjig ne bi imel?

Zato varujemo jih skrbno,

da nam bo od njih lepo.

Lorik Gashi, 5. b

SPIS O ZIMI

Bila je zimska sobota.

Bilo je veliko snega, pa še snežilo je. Bilo je približno 10 centimetrov snega. Mami mi

je povedala, da gremo k staremu stricu, ki mu je ime Miroslav - mi ga kličemo Mico. V

spisu bom uporabila ime Mičo. Teti je ime Sonja. Na pot smo šli mami, sestra, babi,

naš pes Tačko in seveda jaz.

Preden smo šle, sem se oblekla v kombinezon, saj je bilo veliko snega. Pot ni bila

dolga. Tokrat smo šli peš. Ko smo prišli na travnik, je bilo veliko snega. Jaz sem

delala angelčke v snegu in malo sem nagajala sestri. Naš pes Tačko je skakal po

snegu kot zajec, ker ni mogel drugače. Skakal je zato, ker je bilo 10 centimetrov

snega. Babica se je ustrašila, da bo prišel zajec. Čez nekaj časa smo prišli k Mičotu

in k Sonji. Potrkali smo in se sezuli. Sedli smo za mizo in se pogovarjali.

Čez nekaj časa smo šli domov, se umili in odšli spat.

Ana Bračko Rahle, 4. b

Blaž Rot, 2. a

DRAGI BOŽIČEK!

Imam vedno prepoved gledati televizijo, zato bi rada imela svojo in tudi tablični

računalnik! Ali lahko dobim še psa Maltežana, DVD mojih najljubših risank in čarobni

prašek.

Maja Mok, 3. a

ZA BOŽIČKA!

Dragi Božiček!

Želim si hiško za muco, da jo bom lahko nesla k teti in sponko za lase. Želim si tudi

igrice, ki sem ti jo pokazala na reviji.

Alina Kralj, 3. a

DRAGI MIKLAVŽ!

Mislim, da sem bil priden.

Prosim te, da bi mi prinesel avto na daljinca.

Urban Furlan, 3. a

DRAGI BOŽIČEK!

Za božič si želim drsalke. Lepe, bele drsalke, z vijoličnimi srčki. Upam, da mi jih boš

prinesel.

Ela Visočnik, 4. a

ABECEDA

Kakšna pa je abeceda ta? B,G,C,E in A, ali a, ž, in …? Velikokrat se zmotim, a takrat

me vse moti. Vsak dan sprašujem vsaj sto vprašanj, tokrat pa me zanima od glave do

peta! Le kakšna je abeceda?

Maja Mok, 3. a

LENA KRAVA

Naša stara krava

čudno se obnaša,

nič ne dela

to pomeni,

da je lena.

Ne uboga,

nič ne je.

Gre po levi,

ne po desni.

Nima zob,

ne ušes.

Neki volk je prišel,

leno kravo je povabil na junaško gostijo.

Tam sta jedla,

pila in plesala,

dokler se jima ni glava zmešala.

Tako je prišla kravina gospodarica,

ni je mogla nesti,

saj je bila debela.

To ne more biti res,

saj ima 2000 kg.

Volk je hitro zbežal proč,

joj, odpadla so mu ušesa, rep in kožuh.

Tako, naše pesmice je konec

in počil je lonec.

Trajla, lila, zela.

Zuzu, zuzuzu, hou!

Alina Kralj, 3. a

BABICA

Nekoč je živela babica, ki ni imela nikogar.

Nekega dne je babica odprla okno in videla je, kako se otroci drsajo na ledu. Videla

pa je tudi, kako proti njim prihaja vrtinec. Klicala je: "Otroci, otroci!", a je otroki niso

slišali. Potem je babica šla po vžigalnik in zažgala hišo, sama pa je hitro bežala iz

nje.

Otroci so videli, kako gori hiša. Ko so zagledali babico, so stekli k njej. Babica jim je

povedala, da jim je rešila življenje. Prišli so gasilci. Pogasili so ogenj in povedali

babici, da so ji rešili življenje. Potem so še prišli policisti in povedali gasilcem, da so

jim tudi oni rešili življenje. Prišli so še reševalci in povedali policistom, da so jim oni

rešili življenje. Babica je rešila otroke, gasilci so rešili babico, policisti so rešili

gasilcem življenje, policistom pa so rešili življenje reševalci.

Reševalce pa je rešil vrtinec in tako je naše pravljice konec.

Alina Kralj, 3. a

BRANJE KNJIGE

Branje knjige mi odpre pot v svet domišljije,

kjer srečam se s pravljičnimi junaki

in raznimi pravljičnimi veseljaki.

Kadar mi je knjiga všeč,

se vanjo poglobim

in se dolgo časa ne zbudim.

Kadar pa knjiga všeč mi ni,

jo pustim

in k drugi knjigi odhitim.

Branje ni dobro le za sanje,

temveč je dobro tudi za znanje.

Zato moramo knjigo hitro prebrati,

če želimo veliko znati.

Lorik Gashi, 5. b

KAJ DELAJO GASILCI

Ob tednu otroka smo učenci 3. a razreda Osnovne šole Pohorskega odreda obiskali

gasilski dom v Slovenski Bistrici. Sprejel nas je gospod Miran. Pokazal nam je

gasilski avto, gasilsko opremo, gasilski aparat, čelade, maske in črpalko. Povedal

nam je veliko zanimivega. Poučna je bila pripoved o tem, kako rešujejo ljudi v

prometnih nesrečah. Ta dan sem se imela zelo lepo predvsem zato, ker sem

izvedela veliko zanimivih stvari: kaj počnejo gasilci in kako gasijo požar.

Morda bom tudi jaz postala gasilka!

Maja Mok, 3. a

STRAH ME JE BILO

Lani me je začel boleti zob. To se je dogajalo med poletnimi počitnicami.

Zjutraj sem se zbudila in zajtrkovala. Pogledala sem svojo najljubšo risanko. Takrat

me je začel boleti zob, zato sem to povedala mami. Ker se je mami pokvaril avto, sva

morali oditi s kolesom. Nisva se dolgo vozili. Prišli sva do zobne ambulante in sva

počakali, da sem bila na vrsti. Zelo dolgo sva čakali in naenkrat je zobozdravnik

izgovoril moj priimek, zato sem odšla v sobo, kjer mi bo popravil boleč zob.

Sedla sem na stol in odprla usta. Zobozdravnik mi je dal zdravilo, da mi bo zob

omrtvel. Začel je delati. Zelo me je bilo strah in zelo me je bolelo, saj mi to mazilo, ko

ti omrtvi zob, ni prijelo. Malo so mi pritekle solze, ampak sem potrpela. Ko je

zobozdravnik končal, sem bila zelo vesela, saj me zob ni več bolel. Zobozdravniku

sem se lepo zahvalila in z mamo sva odšli v trgovino.

Nekaj ur nisem smela jesti nič trdega. Z mamo sva šli kupit mlečne izdelke. Šli sva na

blagajno in plačali. Ko sva plačali, sva odšli domov. Zelo dolgo sva se vozili, saj so

bili do mojega doma sami hribi.

Čez nekaj časa sva prispeli in šli sva k babici. Babici sem povedala, kaj mi je

zobozdravnik delal in kako sem se počutila. Nato sem odšla domov počivat, saj sem

bila zelo utrujena.

Ob tem dogodku sem se naučila, da sem si premalo umivala zobe. Želim, da bi ta

spis prebrali tisti, ki si zobe ne umivajo dobro.

Anja Turin, 5. a

MOJE ZVEZDICE ME ČUVAJO

Moje zvezdice so ati, mami in Žan. Tudi kužek Reks je moja zvezdica in moje igrače

imam jih zato, da mi ni dolgčas. Moje zvezdice so Tisa, Patricija, Tij in Lala in tudi

moji sorodniki. Ko pridem iz šole se me moj veveriček, ki spi zraven mene, zelo

razveseli. Tudi plišaste igrače so moje zvezdice in zelo jih imam rada. Te igrače mi

pomagajo, da lažje zaspim.

Zala Pokeržnik, 2. a

MOJA ZVEZDICA MI PREŽENE STRAH

Moja zvezdica se v temi zelo sveti tako, da me ni čisto nič strah, ko spim v temi. Ta

moja zvezdica je moj plišast medvedek. Ko sem žalostna, se »cartam« in igram z

njim. Ko zvečer gledam risanko, preden grem spat, se stisnem k njemu.

Patricija Soršak, 2. a

MOJI ZVEZDICI

Jaz imam dve zvezdici, prva je moja prijateljica, ki ji je ime Eva. Druga zvezdica pa je

moja mamica, ki jo imam zelo rada. Eva je moja najboljša prijateljica. Skupaj se

igrava in se imava radi. Druga drugi si pomagava, če ima katera težave. Tudi mojo

mamico imam rada. Ko grem spat, mama s Kiaro prebere kakšno pravljico.

Gaja Mikec, 2. a

ZIMA IN SMUČANJE

Med zimskimi počitnicami gremo vedno v Kranjsko Goro. Tam živi moja in Joštova

prababica. Mamina babica, ki jo vedno obiščemo.

Bili smo v hotelu Larix. Zjutraj smo se najedli in odšli na smučišče. Atija je zelo bolela

hrbtenica, zato je ostal z Joštom. Vlekel ga je na hrib in spuščala sta se z bobom.

Midve z mamico sva smučali. Vozili sva se s sedežnico in spuščali po najbolj strmem

hribu. Mami me je počakala na sredini proge. Zelo sva bili hitri in imeli sva se super.

Malo so naju že bolele noge, zato sva poiskali atija in Jošta. Skupaj smo odšli na

vroč čaj. Bilo je sončno, a zelo mrzlo.

Ob smučišču je hodil gospod, ki je imel losa. Los je vlekel sanke in tako sva se z

Joštom zapeljala z njimi. Bila sva srečna.

Kasneje smo odšli na sprehod po Kranjski Gori. Zvečer sva z mamico odšli drsat.

Bilo je tako mrzlo, da nama je škripalo pod nogami, ampak na drsalkah nama je bilo

super. Utrujeni sva se vrnili v hotel in kmalu zaspali.

Zjutraj sem pogledala skozi okno. Najlepše so visoke gore, ki se lesketajo v jutranjem

soncu, zamrznjeni slapovi pa so kot brada dedka Mraza.

Najbolj sem srečna, ko smo vsi skupaj in se imamo lepo. To je najlepše, čeprav je

zima in stiska mraz.

Nika Bradan, 4. b

NAŠ PESNIK

Kot bi ptička pela,

tako je vsaka njegova pesem zvenela,

tako je rime zlagati znal,

da vsak jih je rad bral.

To je bil mož dolgih las,

njegove pesmi pozna vsaka vas,

otroke je pa tako razveselil,

da jim je sladke figice delil.

Martim Kuhar Časek, 5. b

STRAH ME JE BILO

Sredi noči, groza, bil je četrtek, najhujši dan v tednu, najbolj temačen v mojem

življenju.

Hja, tako pač je. Vsi starši vedno govorijo: "Veš, kakšen je strah. Notri je votel, zunaj

ga pa nič ni".

V tem trenutku to ne bo pomagalo. Najhujše sanje, najbolj grozne. Sovražim noči, ki

jih prebedim.

Tako je bilo. Zvečer, tako kot vsak dan, sem si umila zobe, molila in zaspala. Ponoči

me je tlačila mora. HUDA mora! Ko sem se zbudila, sem zakričala. Sanj vam ne

morem povedati, ker so bile sanje tako grozno grozne in vas bi tlačila mora. Tega

vam ne privoščim.

Nazaj k stvari. Stekla sem v mamino in očetovo spalnico in jima vse povedala. Odprla

sem vrata in se vrnila v posteljo. Ampak vse se mi je zdelo tako grozno in sumljivo.

Pogledala sem rože. Pritekle so mi solze. Odhitela sem v spalnico in objela mamo.

Vprašala me je, zakaj še ne spim. Vse sem ji povedala.

"Zakaj se tako treseš?"

Sploh nisem opazila, da sem se tresla kot traktor.

Mama me je objela in mi rekla:"Saj veš, kakšen je strah. Notri je votel, zunaj ga pa

nič ni." Odvlekla sem se v sobo in poskusila zaspati. Pogledala sem na uro. Zunaj je

bilo še temno, a luč v stanovanju je že gorela.

Takrat sem si oddahnila, se oblekla in pojedla zajtrk. To je bila moja največja in

najstrašnejša izkušnja in vesela sem, da je konec, saj kot sem že povedala, me je

tlačila HUDA mora!

Na žalost nisem spala še več dni. Ampak takšne stvari se dogajajo.

Ana Marija Jug, 5. a

DOMA JE NAJLEPŠE

Nekoč je živel deček iz Rožne ulice 25. Dečku je bilo ime Matija. Matija je vsak dan

razmišljal samo o enem vprašanju: Zakaj ne more leteti?

Nekega dne, ko se je odpravljal spat, se mu je zazdelo, kot da je nekdo švignil v

omaro. Počasi se je približal omari in jo odprl. Zagledal je škrata, ki mu je povedal, da

je velik srečnež, saj mu bo izpolnil tri želje.

Matija ni rabil dolgo razmišljati. Vprašal ga je, zakaj ne more leteti. Škrat mu je

odgovoril, da čisto enostavno zato, ker nima kril.

Matija se je odločil, da bo njegova druga želja, da bo imel krila, da bo lahko letel. To,

kar je rekel, se mu je uresničilo. Dobil je lepa modra krila.

Nato ga je škrat spomnil še na tretjo željo. Matija mu je rekel, naj še malo počaka, saj

se zdaj ne more spomniti. Dogovorila sta se, da ga lahko pokliče, ko se bo spomnil

zadnje želje.

Škrat je odšel neznano kam, Matija pa je vrgel v torbo nekaj hrane, pijače in mobilnik.

Odpravil se je po svetu s svojimi bleščečimi krili.

Imel je velike načrte. Odločil se je, da bo najprej odšel v Pariz, kjer si je ogledal

Eifflov stolp, nato je poletel v Egipt pogledat mumije in piramide. V Angliji mu prav nič

ni bilo všeč, saj je ves dan deževalo. Čudovito pa je bilo na Antarktiki, kjer je videl

polarne medvede in pingvine. V Afriki se je malce ustrašil levov, zato je odšel na

hrvaško obalo. Ko si je ogledal že skoraj celo Zemljo, si je želel samo še eno. Odločil

se je poleteti v vesolje. Ko je prišel v vesolje, se je najprej ozrl proti prvemu planetu,

kjer je tudi pristal. Na tem planetu mu ni bilo prav nič všeč, saj so bile na njem same

tovarne, ki so onesnaževale zrak. Odločil se je obiskati drug planet, ki je bil na žalost

poln odpadkov. Hitro je odletel naprej. Tudi na naslednjem planetu ni bilo zelenja in

lepot, ki jih je opazil na Zemlji. Želel si je samo še eno. Želel je domov.

Poklical je škrata in mu razložil, da ne želi kril, želi oditi domov. V hipu se mu je želja

uresničila.

Doma je razmišljal, kako srečen je, da je lahko doma, saj je doma najlepše.

Naja Medved, 5. a

Čarobna preproga

Sedim na leteči preprogi

in potujem kot superjunaki.

Kot da bi me nosili velenogi,

lebdim visoko nad oblaki.

Mrzel veter biča mi obraz,

le luna na nebu še vztraja,

a bolj kot tema in mraz

moti me skrivnost, ki nastaja.

Sedim tiho in opazujem,

oprezam in se sprašujem.

S temo obdan potujem

in s svojo zavestjo tekmujem.

A ko končno bom prispel,

spet lahko bom razumel

mojo letečo preprogo,

mojo skrivnostno, čarobno preprogo.

Anže Kac, 8. b

INTERVJU S PRIMOŽEM SUHODOLČANOM

1. Kdaj ste pričeli svojo pisateljsko pot?

>>Ko sem bil star 2 leti. (smeh) Takrat sem ugotovil, da svinčnik ni za to, da ga grizeš ali

ga mečeš v glavo mami. Takrat sem vzel svinčnik in z njim popisal cel hodnik s pokončnimi

črkami. Prišla je moja sestra in rekla, da se je Primož naučil pisati. Napisal je namreč

črko i.>Ja, on je rekel, naj pustim domišljiji prosto pot. In včasih sem jaz svoji domišljiji

preveč pustil prosto pot. Takrat mi določenih stvari v šolskem glasilu niso želeli objaviti.

Takrat sem zelo rad pisal pesmi, ampak malo drugačne. Na primer : Drsa se krava, po ledu

sred zime, zelo se zabava, ker ima zmrznjene vime. Ali pa tale: Čebela in trot sta spila

cel sod. Čebela je omedlela, trot pa je bruhal za plot.>Če bi kakšno tradicijo nadaljeval, bi nadaljeval jezično tradicijo. Ker je cela družina bolj

jezična, tudi njemu gre od jezika slovenščina in tudi drugi jeziki. Če ne kaj drugega, bo

vsaj v tej smeri nadaljeval družinsko tradicijo.>Jamie Oliver (smeh). Če bi še kdaj v drugem življenju izbiral, bi rad bil kuhar kot on.

Jaz sem v kuhinji več kot pa kjerkoli drugje. Rad bi kuhal kot Jamie Oliver. >Največ mi pomeni nagrada, ki sem jo dobil prejšnjo nedeljo, ko sem spekel svinjsko

pečenko in je bila moji družini všeč. Največja nagrada je bila, ko so pojedli čisto vse

(smeh).>Kako

združujete delo v podjetju s pisateljevanjem?

Vsako jutro vstanem eno uro prej, tako, da ima dan 25 ur. Zjutraj je najboljše, zato

vstanem ob 3.00 ali 4.00. Ko začnejo peti ptički in ko se zbudijo rožice, takrat sem jaz

pokonci (smeh).>To ste pa lahko sami videli. Sami ste lahko opazili, da jaz izjemno uživam ob takih

srečanjih, se sam zabavam … Če mi ne bi bilo do tega, bi raje bil doma pred televizijo.>Ne berejo manj, berejo pa drugačne knjige in na drugačen način. Če pogledamo izposojo,

se ta ne spreminja. Ampak je res, da otroci berejo drugačne stvari kot pa včasih.

>>Stevo Karapanđa, MALE TAJNE VELIKIH MAJSTORA (smeh). Stevo Karapanđa je bil

slavni jugoslovanski kuhar, skupaj z Oliverjem Mlakarjem sta imeli po televiziji oddajo. Te

oddaje nisem nikoli zamudil. Kasneje sem prebral tudi njegovo knjigo, in to večkrat.>Jedilnik JNA (smeh). Izdali so knjigo iz časa, ko sem bil pri slovenski armiji. Takrat sem

bil šef kuhinje in takrat sem imel vse te jedilne liste. Pred kratkim pa so mi poslali jedilnik

JNA z vsemi kalorijami, nutricističnimi vrednostmi in z vsemi drugimi vrednostmi. In to

je danes na moji nočni omarici.>Ja … Žena je zadolžena za likanje in pranje, jaz pa za kuhinjo. Tako je že od vedno. Pa

ne lažem se! (smeh)>Ravno danes sem prejel klic od režiserja. Prijavili smo se namreč na filmski sklad in

scenarij za film KOŠARKAR NAJ BO je bil sprejet.>Drugo leto poleti naj bi začeli s snemanji.>Moj najljubši predmet v šoli je bila šolska klop, na katero sem se lahko naslonil in zaspal.

Bil sem tudi uradni pospravljalec šolske shrambe v kuhinji. Jaz sem bil edini, ki sem točno

vedel, na katerem mestu kaj stoji. Če so hoteli kaj vprašati kuharice, so vedno poklicali

mene (smeh).>Uff, kaj naj rečem … Uživajte, smejte se in se veselite. To je najboljši moto, kar ga je v

življenju. V življenju je že samo po sebi preveč žalostnih, težkih stvari in mislim, da si

moramo sami olajšati življenje s tem, da se določenim stvarem nasmejimo.

Medobčinski otroški parlament

S sošolko Ano sva se v sredo 13. februarja udeležili medobčinskega

otroškega parlamenta.

Dogodek je bil razdeljen na dva dela. In sicer prvi del je potekal na

OŠ Minke Namestnik - Sonje, drugi del pa na občini Slovenska

Bistrica. Na osnovni šoli smo se najprej zbrali v njihovi knjižnici

skupaj z mentorji. Zbrali smo se predstavniki, ki smo zastopali svoje

šole, skupaj nas je bilo iz 12 okoliških šol. Razdelili smo se v skupine,

svojo skupino smo izžrebali. Vsaka skupina je dobila svojo nalogo in

svojo temo, o kateri naj bi razmišljali in se o njej pogovarjali. V

skupini, kjer sva pristali z Ano, smo se pogovarjali o čustvih in

čustvovanju. Pripravili smo plakat in kratko igro, v kateri so bila

prikazana izrazita čustva. Vzdušje je bilo sproščeno in zabavno. Ko

smo vse skupine končale z delom, smo se predstavili, povedali svoje

ideje in izsledke. Vsaka skupina je k delu pristopila drugače, zato so

bile vse zanimive. Po predstavitvah smo se odpravili na občino, kjer

nas je sprejel g. župan in nam namenil spodbudne besede ter obljubil,

da nas bo dobro poslušal in nam skušal ustreči. Na občini smo se tako

skupine še enkrat predstavile. Z Ano in Melanie iz 2. OŠ smo bile

izbrane za delovno predsedstvo, naša naloga je bila voditi debato, ki

je sledila. Pogovarjali smo se o vrstnikih, čustvih in nasploh o

odraščanju. Po debati smo izvolili dva predstavnika, ki se bosta

udeležila Republiškega parlamenta v Ljubljani. Ta dva predstavnika

pa sta: Rok Baron in Eva Sevšek.

Tako se je končal že 23. medobčinski otroški parlament.

Priprave na razpravo

Na občini

Ajda Kleindienst, 8. a

Spopad med Martinom Krpanom in Brdavsom v današnjem času

NAPOVEDNIK

Zgodilo se bo nekaj nenavadnega. Vsa Slovenija je bila na nogah, saj zgodil se bo boj med Martinom

Krpanom in Brdavsom. Boj se bo dogajal v naših nebeških Stožicah. Zoran Jankovič in ves parlament si

bodo to ogledali iz prvih vrst. In tudi ves 7. c bo tam.

Vse se bo začelo odvijati v petek. Prenos bo tudi po televiziji, na katerem kanalu pa še ne vemo,kajti

pop tv in kanal a se ne moreta dogovoriti, kdo bi prenašal spopad. Pred bojem bo mogoče kupiti

vstopnice, ki ne bodo tako poceni, ves zbran denar bo šel k državi, saj je recesija in ni denarja.

V ŽIVO

Tukaj je že petek in boj se bo kmalu pričel. Stožice so polne in o facebooku nebi govorila, saj so

objave samo o tem. Seveda je na twitterju še huje.

V areno sta vstopila oba tekmovalca: Martin na levi in Brdavs na desni. Ena, dve in začelo se je. Oba

se gledata zelo grdo, kot da sta smrtna sovražnika. Martin ima za obrambo puško NRF, ki zmeraj

zadene …. Brdavs pa se bo bojeval brez vsega.

Martin poskuša ustreliti iz desne in leve … pa nič … in tudi od zgoraj ne gre. Vsi gledalci kričijo:

»USTRELI GA V ŽRELO.« Martin spet poskuša … in uspelo mu je v petem poskusu! Metek je padel

Brdavsu točno v žrelo in se tam zataknil. Brdavs se davi, ampak nihče mu ne pomaga, saj očitno nima

oboževalcev.

PO DOGODKU

Brdavs je umrl, potem šele so se prikazali reševalci. Konec je bil vesel in tudi dimnih bomb je bilo

veliko , tudi polomljenih sedežev ni manjkalo.

Martinovo zmago so proslavili na Ljubljanskem trgu, kot vedno. Boja sploh niso prenašali, kajti vsi

novinarji so si ogledali boj v živo. Bil je lep konec, pa čeprav z nekaj polomljenimi policisti.

Tinkara Leva, 7. C

GLEDALIŠKI KLUB V LJUBLJANI

V ponedeljek, 4. 2. 2013, smo se učenke in učiteljici, ki imamo rade gledališče,

odpravile v Ljubljano.

Sprehodile smo se po Čopovi, opazovale živahno dogajanje na Prešernovem

trgu in nestrpno pričakovale, da napoči ura našega vodenega ogleda po MGL

(Mestno gledališče ljubljansko).

Pridružili sta se nam še dve šoli in ogled se je pričel. Videle smo gledališče za

odrom, frizerko, tehnične mojstre, dramaturginjo, ki nas je vodila in nam

povedala o vrsti poklicev v gledališčih, kostume, garderobe, rekvizite itd. Za

odrom vlada kaos, v katerem smo se pa vsi zelo dobro počutili in doživeli

enkratno priložnost za tak ogled v svet gledališča nekoliko drugače.

Nato smo se udobno namestili v manjši dvorani in si ogledali nadvse zabavno

igro o nastajanju gledališke igre. Dobra ura poučnega smeha je hitro minila.

V prijetnem vzdušju zadovoljnih obrazov in novega znanja smo po poti

razmišljale, kaj smo videle, pa tudi ponovnega smeha ni manjkalo.

Nina Ančić

IZLET ZA ZLATE BRALCE

V ponedeljek 8. 4. 2013 smo se zlati bralci, torej vsi tisti, ki smo vseh devet let

pridno brali in vsako leto opravili bralno značko, dobili nagradni izlet v

Ljubljano.

Krenili smo iz Slovenske Bistrice in se vse do postajališča Lukovica nismo

ustavili. Tam smo imeli nekaj časa za osebne potrebe in malico. Čez nekaj minut

pa smo prispeli v Ljubljano. Parkirali smo pod Ljubljanskim gradom ter se

napotili proti Lutkovnem gledališču Ljubljana. V kar veliki dvorani nas je pričakal

oder s stolom, naslonjačem ter mizico. Naslov igre je bilo Boksarsko srce.

Najprej je na oder prišel star gospod, ter se usedel, kasneje pa je na oder

prikorakal mlad ''malar'' Jojo. Kar nekaj časa je trajalo, da je trmastega

gospoda, za katerega se je izkazalo, da je bil uspešen jugoslovanski boksar Rdeči

Leo, pripravil do govorjenja. Čez čas, ko Jojo Lea ni imel več za norca, sta

postala tesna prijatelja in čez smešne ter še kako resnične prigode je Jojo na

dokaj hollywoodski način spravil v obljubljeno deželo Francijo. Res je bila ena

boljših gledaliških predstav, ampak skozi vso igro sem tuhtala, če je Joja igral

Domen Valič. Kasneje se je izkazalo, da sem imela prav, Lea pa je uprizoril

njegov oče Iztok. Bilo je super.

Po predstavi smo odšli nazaj do avtobusa ter se zapeljali po Ljubljani. Videli smo

ogromno znamenitih stavb, med njimi tudi del BTC-ja … šala. Videli smo

parlament, ambasade tujih držav, Cankarjev dom, Pivovarno Union, Halo Tivoli,

park Tivoli, Bežigrajski stadion, studio POP TV-ja in še mnogo drugih

pomembnih stavb. Ustavili smo se v Fužinah, kjer smo v gostilni Jurman tudi

pojedli kosilo. Po kosilo je sledila otroška sprostitev na igralih ob gostilni.

Učiteljice so se šalile, da smo našli otroka v sebi. Kasneje smo se odpeljali proti

centru Ljubljane. Ustavili smo se pri Kongresnem trgu in si ga tudi ogledali.

Videli smo staro sidro, univerzo, Slovensko filharmonijo. Zanimivi so se nam

zdeli Japonci, ki so si tako zavzeto ogledovali ta prelepi trg. Odpravili smo se

proti Prešernovem trgu, kjer je, pravijo, središče Ljubljane. Odšli smo po enem

izmed treh mostov proti cerkvi SV. Nikolaja, potem do tržnice ter do zanimivega

mostu, kjer zaljubljenci obešajo ključavnice s svojimi imeni v znak ljubezni.

Vrnili smo se na Prešernov trg, nato smo imeli uro prostega časa. Večina nas je

hitro odhitela proti Mc Donaldsu, ampak tam smo kupili samo sladolede, saj

smo bili preveč siti od kosila. S Korino, Enejo ter Sanjo smo nato pot nadaljevale

po neki ulici ter prišle do opere, kjer snemajo Slovenija ima talent. Kasneje smo

okupirale še nekatere trgovine in ura je hitro minila. Vrnili smo se na avtobusno

postajo, kjer je Luka opazil zanimivo applovo trgovino, na kateri je pisalo epl.

Vsi smo se smejali. Med vožnjo smo se ustavili še na Trojanah, kjer smo lahko

kupili krofe.

Dan je bil zabaven ter prijeten, upam, da bo še več takšnih izletov.

Urška Pristovnik, 9. a

MEŠANI PEVSKI ZBOR KUD ŠTEFANA ROMIHA ČREŠNJEVEC

(POTOVANJE V ŠPANIJO IN NAZAJ)

26.4.2012-1. dan: LJUBLJANA-ITALIJA-MONACO

Odhod izpred avtobusne postaje v Slovenski Bistrici je bil ob 12.00. Nato smo kovček zložili v

prtljago in se namestili v avtobusu. Zraven nas pa je bil vodič, ki nas je vodil celo pot in pa

tudi dva šoferja, ki sta poskrbela za varnost. Z avtobusne postaje smo krenili ob 12.10. Peljali

smo se do italijanske meje in zraven imeli postanke. Ko smo prišli do italijanske meje, smo

morali pripraviti osebne dokumente, da smo lahko prečkali italijansko mejo. Nato smo

nadaljevali pot do književnega mesta Monaco. Do Monaca smo prišli opolnoči. Sprehodili

smo se mimo katedrale in književne palače.

Obiskali smo tudi Monte Carlo ter se sprehodili do znanega Casina.

Po pogledu Casina smo se ob 3.00 zjutraj odpeljali proti francoski meji. Pot do francoske

meje smo prespali.

27.4.2012-2. dan: FRANCIJA-COSTA BRAVA

V jutranjih urah smo prestopili francosko mejo in se peljali do Costa Brave. Ko smo prišli do

Costa Brave, smo se odpeljali do kraja Callela, kjer smo poiskali hotel Miami z tremi

zvezdicami. Ko smo prišli do hotela, smo pri recepciji vzeli ključe in se namestili v hotelu. Ko

smo to opravili, smo si šli ogledati mesto, na večerjo in se pripraviti na nočni počitek.

28.4.2012-3. dan: NASTOP SKUPINE

Zjutraj smo se zbudili in šli na zajtrk. Po zajtrku smo odšli v dvorano Sala Mozart, kjer smo

imeli generalko. Po generalki smo imeli pavzo in kosilo. Ob 15.00 smo se zbrali na trgu

Ajuntament, kjer smo imeli parado. Nato smo odšli v paradi do mesnega gledališča, kjer je

bil koncert. Po koncu smo imeli prosto. Ob 18.00 smo imeli večerjo. Po večerji smo se šli

pripravit za koncert. Ob 20.00 smo nastopali v gledališču Sala Mozart. Po nastopu smo odšli v

hotel Miami. Sledil je počitek.

29.4.2012 4. dan: OGLED BARCELONE

Zjutraj smo se zbudili in odšli na zajtrk. Po zajtrku ob 8.00 smo se podali na ogled katalonske

prestolnice.

Začeli smo z ogledom mesta. Gaudieva Sagreta Famillia in park Guell, Španski in Katalonski

trg, avenija Diagonal, olimpijska vas Barceloneti…

Španski in Katalonski trg

Prestolnica bikoborb

Nato smo si šli ogledat Camp Nou.

Nadaljevali smo proti gotski četrti do katedrale, mesne hiše.

Ob 16.30 smo se začeli vračati proti hotelu Miami in smo večerjali. Po večerji smo šli na

počitek.

30. 4. 2012-5. dan: ŠPANIJA-FRANCIJA

Ko smo se zbudili, smo šli na zajtrk in se počasi poslovili od Katalonije. Ko smo prišli na

avtobus, smo imeli 6 ur vožnje proti španski in pa tudi francoski meji. Ko pa smo prišli čez

italijansko mejo, je sledila nočna vožnja po Italiji.

1. 5. 2012-6. dan: ITALIJA-SLOVENIJA

V jutranjih urah smo prišli v osredje Italije in se naprej peljali proti slovenski meji. Ko smo

prečkali slovensko mejo, smo še do Slovenske Bistrice imeli 3.00ure. Ko smo prišli do

avtobusne postaje v Slovenski Bistrici, smo se poslovili in odhiteli domov. Teh šest dni nebom

nikoli pozabil.

Klemen Majcen, 9. a

MOJE POTOVANJE Z LETEČO PREPROGO

Čez nebo preproga hiti,

na kateri sedimo mi.

Mama, sestra, jaz in stric

vsi sedimo drug ob drugem vštric.

Spodaj pod nami

se razkrivajo mesthiše.

Sliši se lajež sosedove Miše.

Pot nas vodi do Ljubljane,

kjer pred gradom

naša preproga pristane.

Tam se uležemo na travo

in ozremo se v daljavo.

Naše potovanje se zaključi,

ko se zadnja žarnica izključi.

Eva Horvat 8. b

OBISK NA PRVI GIMNAZIJI

V petek, 25. 1., smo se nekateri učenci 9. razredov odpravili proti Prvi gimnaziji v Mariboru.

Zakaj?

27. januarja se namreč spomnimo na žrtve holokavsta. To je čas najtemačnejšega obdobja moderne

zgodovine človeka, ko so bili milijoni človeških življenj poslani v smrt zgolj zaradi pripadnosti (etnična

pripadnost, rasa in spolna usmerjenost). Ljudje so umirali, umirali so težko, boleče. Na ljudeh so se

izživljali, izvajali razne poskuse, jih mučili s težkimi deli. V večini so to bili Judje, pa tudi ostale

skupine, kot so homoseksualne osebe, Romi, ljudje, rojeni s telesnimi napakami, Jehove priče in

politični aktivisti.

Na Prvi gimnaziji nas je pričakal dijak, ki nam je nato predstavil njihovo razstavo. V središču dogajanja

je bilo najverjetneje najbolj znana Judinja, ki je umrla v času druge svetovni vojne: Anne Frank. Tukaj

je strnjena obnova tistega, kar smo slišali v petek:

Anne Frank se je rodila 12. 6. 1929 očetu Ottu in mami Edith. Imela je tudi starejšo sestro Margot, s

katero pa se ni najbolje razumela. Kasneje se je s starši zaradi preganjanja preselila na Nizozemsko.

Tam je oče odprl firmo. Ko pa so Nemci prodrli tudi v Amsterdam, sta se družini Frank in Van Pels

skrili. Anne Frank je svoj zadnji zapis dnevnika napisala 1. avgusta 1944. Kasneje so bili izdani.

Prepeljani so bili v različna koncentracijska taborišča. Edini preživeli je bil Otto, ki je nato v roke dobil

dnevnik Anne in bil začuden, kako globoko in zelo dobro je pisala. Kasneje ga je tudi izdal.

Za nacizem je značilno, da ''povzdiguje'' samo eno raso (npr. nemška arijska rasa), vse ostale rase ali

ljudi druge vere, drugačnega izgleda pa označi za manj vredne. Nacizem je politični sistem. Za njega je

značilno diktatorstvo (Adolf Hitler). Za nacizem je bil značilen antisemitizem (sovražna nastrojenost

proti Judom).

Koncentracijsko taborišče je ustanova, kjer so pridržani oz. izolirani politični nasprotniki ali ljudje

''manj vrednih'' etničnih, verskih ali socialnih pripadnosti. Priprtje je največkrat izvedeno brez

vsakršne sodbe in brez možnosti obrambe, ugovora ali preizkusa razlogov za pripor.

V času nacizma so uporabljali dve vrsti taborišč: delovna in uničevalna taborišča. Delovna taborišča so

služila v uničenja skozi delo. Delavci so živeli le kratek čas. Umirali so od izčrpanosti, lakote ali pa so

jih usmrtili. Uničevalna taborišča so služila izključno za pobijanje Judov, Romov in homoseksualcev in

drugih osovraženih ljudi. Pobijali so jih s pomočjo plinskih celic. Znano koncentracijsko taborišče je

npr. Auschwitz.

Na otrocih in odraslih so zdravniki izvajali različne eksperimente, zaradi katerih so taboriščniki

večinoma umrli v mukah. Okužili so jih npr. s pegavico in tuberkulozo, da bi na njih testirali cepivo.

Zdravnik, ki je delal predvsem poskuse na dvojčkih, je Josef Mengele (deloval je v taborišču

Auschwitz). Pa tudi zdravnik Robert Ritter (v taborišču Buchenwald) in drugi.

27. 1. je dan spomina na obdobje, ki človeku daje črn madež. Dan obeležujemo tudi v Sloveniji, saj so ga doživeli ali bili v smrt poslani tudi naši starši, stari starši, pradedki, prababice. Ne smemo dovoliti, da se kdaj pozabi na vse te žrtve.

Kristina Presker in Urška Pristovnik, 9. a

OBISK BUKAREŠTE V OKVIRU PROJEKTA COMENIUS

Sem učenka 9. a razreda OŠ Pohorskega odreda in skupaj s sošolko Korino sva v mesecu

majo v okviru projekta Comenius potovali v Romunijo, in sicer v glavno mesto Bukarešta.

Leteti smo is Trevisa ter po dobri uri letenja pristali v Bukarešti. S šolskim avtobusom so nas

odpeljali do šole, kjer so nas čakali gostitelji. Že med vožnjo sem opazila, da je Bukarešta

izjemno lepo mesto, predvsem pa veliko. Ko sem prvič videla Stefi (njeno pravo ime je

Stefania, a jo vsi kličejo Stefi), se mi je zdela precej drugačna kot pa na slikah, ki sem jih

videla na socialnem omrežju. V glavnem Stefi je izjemno prijetno dekle, a sprva je bila malce

zadržana, kar meni ni ugajalo, saj sem odprta in komunikativna oseba, a se je kasneje zelo

sprostila. Skratka,, nato me je odpeljala k sebi domov. Živi 2 minuti hoje stran od šole. Njeni

domači so bili super, izredno prijazni, všeč pa mi je bilo tudi, da je njena mama govorila

angleško. Še isti dan sta me Stefi in njena sestrična peljali po starem delu Bukarešte, kasneje

smo odšli na city tour bus (avtobus z odprto streho, v stilu londonskih avtobusov), obiskali pa

smo tudi muzej o evoluciji živih bitij, tam pa smo tudi obiskali razstavo o človeškem telesu.

Vse je bilo super, a kaj, ko ne bi bili s Korino tako utrujeni, da sva komaj stali pokonci. Takoj

po večerji sem se zleknila v posteljo in v trenutku zaspala.

Naslednji dan sem obiskala njihovo šolo, ki je ogromna, saj šteje preko 2000 učencev. Pouk

imajo dopoldan in popoldan, kar se mi zdi zelo zanimivo, pa tudi pravila oblačenja imajo. V

telovadnici zraven šole so kasneje tudi nastopali za nas. Imajo izjemne talente. Kasneje so nas

odpeljali v parlament. To je druga največja zgradba na svetu in sploh si ne morete

predstavljati, kako veličastna je ta zgradba. Popeljali so nas tudi po njej, in sicer smo prehodili

1. 5km, videli pa smo samo 4 % parlamenta. Zares neverjetno. Zvečer smo imeli učenci iz

Slovenije, Grčije, Španije ter gostitelji iz Romunije nekakšen spoznavni večer. Odšli smo na

bowling. Bilo je super, najbolj pa sem se "zaštekala" z Grki. Zanimivo, da so največ denarja

zapravili prav oni.

Naslednji dan smo zopet obiskali šolo, kjer smo spet imeli pouk z učenci osnovne šole. Naj

povem, da imajo Romuni drugačen šolski sistem kot mi, ki je tudi meni osebno boljši. Imajo

»primary« in » secondary school«.

Kasneje so nas odpeljali v muzej, kjer so razstavljeni razni vaški pripomočki itd. Učitelji so

imeli ogled muzeja, učenci pa smo odšli na delavnice, kjer smo v skupinah izdelovali senčne

lutke. Jaz sem bila presrečna, ker sem bila v skupini s Korino in Caluum-om, fantom iz

Anglije. Bila sem presrečna, da sem se pogovarjala z njim, ker enostavno obožujem Anglijo

in angleški naglas. Edino škoda je, da je bil star komaj 9 let. Potem smo se odpeljali v vaški

muzej, ki leži v parku sredi mesta. Znotraj ne slišiš ničesar, razen ptičjega petja in hrupa ljudi.

Na sredini muzeja je jezero. Je zelo prijeten kraj. Nato smo odšli z gostitelji in Grki v zares

staro restavracijo, ki ima izjemno tradicijo. Tukaj jedo samo premožnejši ljudje, tako da nama

je bilo s Korino v čast sedeti tam. Sicer sva bili majčkeno v dilemi, kaj bi si naročili, ker jedi

nisva dobro poznali, a sva se na koncu odločili za piščančja bedrca in mislim, da sva naročili

odlično. Potem smo odšli domov.

Sobota je bil moj zadnji dan v Romuniji. Najprej smo si ogledali palačo, je zelo lep kraj, saj je

obdan z drevesi, nasadi rož ... S Korino sva tam pobarvali magnetek in ga vzeli s seboj

domov. Potem so nas odpeljali domov, kjer smo imeli kosilo, potem pa smo odšli v trgovine.

Do trgovine smo odšli kar s podzemno železnico. Bilo je super doživetje. Potem pa sem tam

nakupovala spominke in tudi kakšno stvar zase. Po nakupovanju smo se vrnili domov, kjer

smo se še nekaj čas pogovarjali, a jaz sem morala nato v posteljo, saj sem morala biti na

letališču okoli četrte ure zjutraj.

Ob treh zjutraj me je zbudila budilka na telefonu in hitro sem se vstala. Uredila sem se in še

hitro vzela osebne potrebščine in vrečko z darili, ki sem jih prejela od družine. Stefi si je

oblekla majico z napisom I FEEL SLOVENIA, ki sem ji jo prinesla jaz. Na letališču smo se

objele in poslovile, skoraj pa mi je šlo na jok, saj sem se na družino zelo navezala.

Naša pot domov je potekala brez večjih zapletov, edino meni je bilo zelo slabo.

Če boste imeli kdaj priložnost obiskati Bukarešto, jo, prosim, obiščite, ne bo vam žal. Je

prečudovito mesto, kjer se za vsakega kaj najde.

Urška Pristovnik, 9. a

Bil je še en navaden dan v Trstu. Zelo kruto mi je bilo, da nas otroke prodajajo kot sadje na

tržnici. A na nek način sem vseeno imel nekaj upanja,da me bo kupila dobra družina. Že na

daleč sem videl veliko množico ljudi, ki si je izbirala otroke. Končno je pred mene stopil

moški grobega videza in brez ušesa. Spomnim se, da me je bilo strah in po tihem sem si želel,

da bi šel mimo mene. Zgodilo pa se je ravno obratno, bil sem izbran. Posadil me je v koš in

me odnesel domov. Celo pot sem sanjaril o tem, v kakšno dobro družino bom prišel in upal,

da videz mojega novega očeta vara in je po duši verjetno zelo dober človek. Na Vrbarjevi

kmetiji se mi je lepo godilo, oče je za mene lepo skrbel, mama pa se zame ni zanimala. Tako

je bilo, dokler Maruša in Matevž nista dobila svojega otroka. Takrat je bilo zame konec

dostojnega življenja. Krušna starša se nista več zmenila zame. Lahko sem le delal težka dela,

ki niso bila primerna za otroke, poleg tega pa nisem dobil hrane niti obleke. Vsa ljubezen je

bila usmerjena na njunega prvorojenega sina Tinčeta. Bolj ko je Tinče rasel, bolj je bil nasilen

do mene. Vsem vaščanom sem se smilil, pomagal pa mi ni nihče. Tako so minevala leta, jaz

pa sem postajal vse slabotnejši. Takšnega življenja nisem več zdržal, odločil sem se, da

pobegnem od doma.

Nekaj dni sem taval po gozdovih in na koncu obležal. Zbudil sem se v topli postelji in ob sebi

zagledal ženičko s prijetnim obrazom. Ko sem prišel k močem, sem Nežiki povedal svojo

življenjsko zgodbo. Nežika me je takoj sprejela in skrbela zame kot za svojega otroka. Ob

Nežiki sem srečen še danes, saj zame skrbi bolje, kot bi skrbela moja prava mama.

Eva Novak, 8. b

POTOVANJE S PO SVETU S KOLESOM

Sedim na kolesu,

se peljem po cesti,

naenkrat me dvigne,

ne vem kam me nese.

A hitro opazim,

da prečkal sem Boč

in vedno hitreje

od doma grem proč.

Sem že na Hrvaškem

nad Zagrebom

Bad Blue Boysi že

nar'dil' so polom.

Srbija, Bosna,

in Črna gora

nič zanimiv'ga

se tu ne dogaja.

A o Grčiji 'mel bom

slabe spomine,

sami protesti,

da gledat te mine.

Končno nad morjem,

ko se zavem,

da čez Sirijo iti

prenizko ne smem.

Sem poskusil pedala

vrteti močno,

a nič ne pomaga,

tako ne bo šlo.

Zdaj vidim obalo,

začudeno gledam in srečno,

ko vidim, da čas stoji.

Ko vidim pod sabo

sama trupla in kri,

vmes pa otroke

zasmil'jo se mi.

Nato prečkam države

z nafto in d'narjem

pa take z'lo revne

kjer tud' vode je malo.

Grem mim' Himalaje,

visokih gora,

mim' Marjanskega jarka,

globokih voda.

Sem že nad Avstral'jo,

same puščave,

a v Sydneyu v operi

slišim lepe glasove.

Nad Antarktiko pa me pošteno zazebe,

hitro zagonim,

mi mal' je topleje.

Ko končno v Južno Ameriko pridem,

vidim geta in dečke,

ki fuzbal igrajo.

Vidim še reke,

široke in blatne,

na njih pa jezove za elektrarne.

Nad Ameriko Severno

najbolj osupnem,

vsi ti narodni parki,

vse si pogledam.

Sem že v Kaliforn'ji,

v San Franciscu,

moj ogled Amer'ke,

končam na Gate Bridgu.

Spet samo morje

in bojne ladje

trenir'jo za vojno,

če bi prišla.

Zagledam Japonsko

in natrpana mesta,

Applovo tožbo,

da Samsung kopira.

Še ena nezan'miva država – Rusija.

Mrzlo in pusto v Sibiriji je.

Na severnem ledu

se za tjulenji podijo,

lačni medvedi vse polovijo.

In tisti finski bujni gozdovi …

in angleški ljudje na kavi …

Pa tista nemška avtoindustrija

in pa seveda Bundesliga.

Ko Avstrijo prečkam,

ugotovim,

da moj'ga pot'vanja po svetu je kon'c.

Že Pohorje vidim,

sem skoraj že čez,

ko sebe zagledam,

na kolesu sedeč.

Se združim s telesom,

vse steče naprej,

jaz pa upam,

da to bo še kdej.

Luka Govedič, 8. a

Proslava ob kulturnem dnevu

V torek 7.2.2013 je na naši šoli potekala

proslava ob Prešernovem dnevu.

Nastopali so učenci od 1. do 9.razreda.

Predstavili so se s svojimi glasbenimi sposobnostni, saj je na

naši šoli veliko učencev, ki igrajo najrazličnejše

instrumente. Prestavila se nam je tudi učenka, ki nas je s

svojim petjem zelo očarala. Na šoli že 3. leto poteka projekt

zlate fige, ki učence spodbuja k literarnem ustvarjanju:

pisanju pesmic, zgodb, pravljic, dramskih besedil ... Veliko

učencev se je zelo potrudilo in nastale so prave umetnine.

Nastopali sta tudi učenki, ki obiskujeta dramski krožek, in z

igro Srečna draga vas domača pokazali svoje igralsko

nadarjenost. Sodeloval je tudi mladinski pevski zbor, ki je

zapel himno. Učenci nižje stopnje so zaplesali kot pravi

plesalci.

Proslava je uspela odlično, saj so k temu prispevali vsi

delavci šole in učenci. Namenjena je bila kulturnemu dnevu,

saj je na ta dan umrl France Prešeren, ki je za slovensko

kulturo veliko prispeval. Njegove pesmi vedno radi beremo in

so zanimive tako za starejše kot tudi za nas mlade. Veliko

povedo o času, v katerem je Prešern živel, nekatere pa zelo

lepo opisujejo tudi današnji čas.

Eva Horvat, 8. b

TOTALKA

V petek, 29. 3., smo deveti razredi imeli kulturni dan. Z avtobusom smo se odpravili v Maribor.

Pred šolo smo se zbrali ob 8.20, nato pa se odpeljali z avtobusom. Nismo prišli točno pred

stavbo, zato smo morali do gledališča peš. Ni bilo daleč, zato smo takoj prišli tja. Ko smo odložili

torbe in jakne, smo odšli v temno sobo, v kateri je na tleh ležalo dekle. Najprej nam nič ni bilo

jasno, nato pa smo vse ugotovili. Igra se je začela z glasnim pokom. Nato so se prižgale luči in

videli smo punco v avtu za volanom, na vetrobranskem steklu pa je ležal moški. Punca je bila

panična in je takoj izstopila iz avta ter moškega potisnila iz avta. Nato ga je še premikala, da se je

končno vstal. Povedala mu je, da se ji je mudilo na zmenek, zato je na cesti malce divjala, dokler

se ni zaletela v drevo in pri tem podrla še moškega. Punca z imenom Mila je ves čas osvajala

moškega, ki se ji je predstavil kot »Tarzan«. Z njim si je želela prvega poljuba, a jo je Tarzan ves

čas zavračal, saj je bil dovolj star in je vedel, kaj mora narediti. Velikokrat jo je želel pustiti samo,

ampak ga je vedno prepričala, naj ostane. Na koncu pa se je le odločil, da bo odšel in je pustil

Milo samo. Ko je prišel nazaj, so se tudi zaslišale sirene od policijskega avtomobila. Mila je ležala

na tleh brez zavesti. Moški ji je dal umetno dihanje in nato se je spet predramila. Na koncu sta se

poklonila in sledil je bučen aplavz, kar je verjetno pomenilo, da jim je bila igra všeč. Sama nisem

razumela, zakaj je bila Mila na tleh brez zavesti, zato sem še vprašala sošolce za mnenje. Vsakega,

ko sem vprašala to vprašanje, mi je rekel, da tudi on ni razumel zadnjega dela, ampak da mu je

bila igra nasploh zelo všeč, saj je bila tudi zelo zabavna. Pri odgovoru sem se strinjala z njimi. Igri

smo se smejali tudi po koncu. Ker smo najstniki, nam je v spominu še posebej ostal stavek: »Ne

rini pregloboko in ne slini se preveč«. Ta stavek je izrekla Mila, ko je razlagala, kaj vse je prebrala

na internetu, ko je iskala opise francoskega poljuba. Mislim, da je bil namen te igre, da mlade

opozorijo, naj bolj pozorno gledajo na cesto in promet. Nato smo odšli na ogled knjižnice, saj je

bilo zelo grdo vreme, a na srečo ni deževalo. Tam se nismo dolgo zadrževali, saj nam niti ni bilo

prav všeč. Po ogledu knjižnice je sledil še pohod po Mariboru. Ne vem, če so učitelji to naredili

nalašč, ampak cel čas smo hodili v krogih okoli Mc'Donaldsa. Čeprav je bil post, smo imeli vsi

prazne želodce in smo si zelo močno želeli tja. Čeprav smo mislili, da ta dan ne bo nič posebnega,

se je na koncu izteklo tako, da je vsem ta dan bil zelo všeč.

Larisa Janžek, 9. a

PRELEP VEČER

Prišel je december in skupaj z družino smo postavljali jelko. Midve s sestro pa sva jo okrasili.

Iz kuhinje je zadišalo po sveže pečenih piškotih. Zunaj je zapadel sneg. S sestro sva se oblekli

in odhiteli ven. Zunaj sva srečali sosedo. Vse tri smo odhitele v klet in poiskale sani. Na sosednjem

strmem hribu smo se veselo sankale in se zabavale, dokler nas niso starši poklicali na božično

pojedino. Ko sva stopili v hišo, je iz naju padel sneg. V jedilnici so naju že vsi čakali. Po obilni

večerji smo legli na sedežno garnituro in si ogledali nekaj starih albumov. Ko je bilo že pozno, sva s

sestro odšli spat. Zjutraj smo skupaj veselo odpirali darila. Jaz sem dobila nov telefon, sestra pa

čisto novo izdajo svoje najljubše knjige. Mama je dobila kuhinjske rokavice, da se ne bo več opekla,

očka pa orodje, da bo lahko popravil naš avto. Vsi smo bili veseli svojega darila in si po tihem želeli še

več podobnih družinskih večerov v prihajajočem letu.

Lana Ivič in Noka Jurič, 6. b

Čarobni dogodek

Nekoč je v mestu daleč stran v hišici stanovala družina, ki je imela dva otroka:

Kajo in Žana. Nekega dne pa je Kaja zagledala, da zunaj sneži. Hitro se je oblekla

in skupaj z Žanom stekla ven. Zunaj sta se s prijatelji igrala. Nato pa so zunaj

skupaj naredili velikega snežaka. Noter sta prišla vsa premočena od snega.

Naslednje jutro je Kaja zbolela. Dobila je vročino. Drugo noč je v njeno sobo

priletela čarobna vila. Kaja se je naslednje jutro zbudila povsem zdrava.

Paulina Cartl, 6. b

ZIMSKA ZGODBA

Na lep zimski dan je Lina sedela ob oknu in gledala svoje sošolke in sošolce, kako se zabavajo

v snegu. Sama ni mogla ven, saj je bila hudo bolna. Vsi so bili zunaj, le ona je morala ležati v

postelji in piti čaj. Smuči, ki jih je dobila od staršev, pa so še morale počakati v kleti. Bila je

zelo osamljena. Na list je napisala vse, kar si želi za božič, a to ji ni pomagalo, saj je bila hudo

bolna. Čez tri dni je bil božič. Ko se je zbudila, se je počutila že dosti boljše. Hitro je stekla do

jelke in odprla svoje prvo darilo. V njem je zagledala nekaj majhnega, nekaj puhastega in ven

je skočil majhen kuža, oblečen v jelenčka. Bila je zelo vesela. Lina se je cele dneve igrala s

svojim kužkom do tople pomladi. Tako je ugotovila, da je zima že mimo in bila žalostna,

ampak hkrati je bila vesela, ker so se ji uresničile želje.

Nuša Grifič in Rebeka Arbeiter, 6. b

Snežaki in otroci

Nekoč pred davnimi časi so živeli otroci, ki so imeli zelo radi zimo. Nekega jutra so se otroci

odpravljali v šolo. Bilo je megleno in dolgočasno, vsi so si želeli sneg. Prvo uro so imeli matematiko.

Vsi so bili žalostni in nihče ni sodeloval pri pouku. Medtem pa je deklica, ki je sedela pri oknu,

zagledala snežinke . Zadrla se je: »Sneg je tu!« Vsi so se obrnili proti oknu in zagledali prve snežinke.

Vsi so hoteli ven, a žal niso mogli, ker so imeli pouk. Učiteljica se je odločila, da bodo odšli ven.Vsi so

bili veseli, obuli so si škornje in nadeli rokavice in skočili v sneg. Naredili so gromozanske snežake.

Čas je hitro tekel, zato so že morali noter. Niso hoteli nazaj v učilnico, začeli so jokati in medtem ko

so jokali, so snežaki oživeli. Nato je nastal problem, otroci niso hoteli v šolo, snežaki pa, zato se je

učiteljica odločila, da namesto otrok gredo v učilnico snežaki. Vsi so se strinjali in tako so se snežaki

odpravljali noter. Noter je bilo toplo, zato so se snežaki začeli topiti. Otroci so pa se veselo igrali

zunaj. Snežaki so se učili v šoli črke, vendar so se kmalu zaradi sonca začeli topiti. Otroci so jim pa

naredili nove noge iz snega in so se lahko učili dalje.

ARLINDA OSMANI, 6. B

ZIMA

Zima, zima je prišla

in je vsa bela,

z njo pa tudi dedek Mraz,

saj sta skupaj vsa vesela.

Božič, božič je prišel

in je ves vesel,

z njim pa zima se konča,

saj je nekdo dobil lonec

in na žalost to pomeni konec.

Tilen Založnik in Jošt Ahaj, 6. b

BOŽIČEK

Zima je… snežaki se gradijo,

darila prinese božiček

in otroci v snegu se veselijo,

ker dobijo mošnjiček.

V mošnjičku so sladkarije

iz vse dežele Nije.

Ko noč pade,

božiček čez dimnik se prikrade.

Skrije vsa darila,

spleza ven čez dimnik

in skoraj mu pade nalivnik.

Jaša Martinčič, 6. b

INTERVJU Z BOŽIČKOM

NOVINARKA: KAKO SE POČUTITE, KO V ENI NOČI PRELETITE CEL SVET?

BOŽIČEK: POČUTIM SE POČAŠČENO, DA LAHKO OTROKOM PRINESEM DARILA IN JIH

RAZVESELIM.

NOVINARKA: KO SMO RAVNO PRI DARILIH. KOLIKO JIH PA ČEZ LETO NAREDITE?

BOŽIČEK: NE VEM ŠTEVILA, AMPAK OGROMNO…

NOVINARKA: DOBRO, GREMO K NASLEDNJEMU VPRAŠANJU. ALI MOGOČE KDAJ POMISLITE

NA PROSTI ČAS, NAMESTO DA BI VSESKOZI DELILI DARILA?

BOŽIČEK: HMMMMMM, POMISLIM, AMPAK REDKOKDAJ.

NOVINARKA: KOLIKO PALČKOV ALI ŠKRATOV PA VAM POMAGA?

BOŽIČEK: IMAM 5000 ŠKRATOV, 5000 PALČKOV IN DESET JELENOV.

NOVINARKA: KAKO PA VAM USPE PRELETETI CEL SVET V ENI NOČI?

BOŽIČEK: HO HO HO, TO JE PA BOŽIČKOVA SKRIVNOST, HO HO HO.

NOVINARKA: NO, ČASA NAM ZMANJKUJE IN POSTAVIMO VAM ŠE ENO ZADNJE VPRAŠANJE:

KAJ BOSTE PA MENI PRINESLI?

BOŽIČEK: POČAKATI BOSTE MORALI DO BOŽIČNEGA JUTRA, HO HO HO.

NOVINARKA: HO HO, TO JE BIL INTERVJU Z BOŽIČKOM IN VESELIMO SE, DA VAM BOMO ŽE

PRIHODNJE LETO PREDSTAVILI DRUGEGA BOŽIČKOVEGA POMOČNIKA.

NA SVIDENJE.

Rebeka Arbeiter, 6. b

BOŽIČ

Božič je vesel praznik, ki ga praznujemo s svojimi bližnjimi.

Otroci se kepajo, delajo snežake, smučajo in se imajo radi.

Tudi živali so vesele tega praznika in opazujejo snežinke, ki

padajo z neba. Božič ni samo vesel praznik, ampak je tudi

znan po čudežnem možu.

Timotej Pliberšek, 7. a

BOŽIČNI ČAS

1. Božič je tisti čas, 3. Božiček pri vsaki hiši se oglasi ki prinese ti nasmeh na obraz, in z darili otroke razveseli,

te razveseli, tudi ko imaš slabe dni. on pa v zameno dobi mleko in

piškote tri.

2. Za božič se smrečica krasi, 4. Ko božič odhaja, po hišah po piškotih diši topi se snežak,

in na vsaki parceli snežak stoji. a v srcih ostaja

prijeten in mehak spomin vsak.

Maja Petrič, 7. a

Lepa, mrzla zima

Zima zadnji letni je Čas

in z njo prihaja hud mraz.

Zaradi zime se prehladimo

In dobImo še angIno.

Zunaj igramo se s sneŽaki,

Prepovedati tega nam ne more nihČe,

Vozimo se tudi z vlaki

In delati zmoremo vse!

Jaša Martinčič in Vitan Šlamberger, 6. b

ČUDEŽNI SNEŽAK

Nekega dne se je Ana zbudila in videla, da sneži. Hitro je zajtrkovala in se oblekla zimi primerno. Ko je

odšla ven, je videla, da je veliko snega. Odločila se je, da bo naredila snežaka. Hitro je začela valiti

kepe v velike krogle za telo. Ko je končala s telesom, je odšla iskat kamenčke za oči, usta in gumbe in

velik korenček za nos. Večerilo se je že in Ana se je odpravila spat. Naslednje jutro je po radiu slišala,

da bo danes bolj toplo in da se bo sneg topil. Ana je hitro tekla ven in vid