Dvaindvajsetletni Simon Bebler, izgubljen v do-mišljijskih pokrajinah romanov in filmov, izve, da je bolan in da ga čaka samo še dobro leto ži-vljenja. V ta omejeni čas hoče mladi študent stlačiti vse, kar je v življenju mogoče. Nagnjen k temu, da se videva v vlogah filmskih junakov, hoče tudi sam doživeti vse zgodbe, ki jih je prebral ali vi-del na platnu, vsa mentalna in fizična stanja, ki jih človek lahko doživi, dobra in slaba, moralna in nemoralna, mračna in svetla. Noče umreti z občutkom, da je bil oropan življenja, zato si ga inscenira s pravo dramaturško napetostjo. Ko pa se drama sproži, se mu hitro izmuzne iz rok in pojavi se vprašanje, ali lahko ostane ju-nak svojih podvigov ali pa bo slej ko prej postal njihova žrtev. Znajde se sredi nenavadnih do-godkov v New Yorku, kjer sreča nenavadne ljudi, med njimi Ala Pacina, Brucea Willisa, Umo Thur-man … So resnični ali so jim samo podobni? Kdo igra igro videzov? Pripovedni vrtiljak zasta-vlja vprašanja hitreje, kakor so jih Flisarjevi liki sposobni slišati, kaj šele poiskati odgovore …

Evald Flisar (1945) je avtor številnih romanov, dram in drugih literarnih del, ki izhajajo v Slove-niji in tujini.

24,94 €

Evald Flisar

OPAZOVALECRoman

So much to doIf I only had time, if I only had timeDreams to pursueIf I only had time, they'd be mine

John Rowles

Vsebina

1. Kaj je dramatik povedal igralki 9 2. Kaj je brezdomec povedal Bartonu Finku 31 3. Kaj je mama povedala sinu 62 4. Kaj je gangster povedal Simonu 102 5. Kaj je gostitelj povedal gostu 117 6. Kaj je Virgo povedala »fantu« 146 7. Kaj je Simon povedal nesojeni ljubici 177 8. Kaj je Woody Allen povedal pacientu 218 9. Kaj je brezdomec povedal brezdomcu 232 10. Kaj je Vincent Vega povedal prijatelju 266 11. Kaj je Simon povedal Bartonu 323 12. Kaj je filmska zvezda povedala oboževalcu 359 13. Kaj je Al Pacino povedal na smrt obsojenim 390 14. Kaj je kdo povedal komu 418 Lucija Stepančič Metafizični triler s srečnim koncem 445

[ 9 ]

1.Kaj je dramatik povedal igralki

Barton Fink stoji v črnem suknjiču in s škrlatno vrtnico v roki v zakulisju gledališkega odra in skozi stranski prehod opazuje dogajanje na odrskih deskah. Igre bo kmalu konec in spustila se bo zavesa. Barton Fink je mlad, recimo da jih ima dvaindvajset, bled in suh, čeprav na prvi pogled še kar zdrav, z očali brez okvirjev, ki mu dajejo videz študenta. Očala so brez dioptrije; občasno si jih natakne, da bi pou­daril intelektualnost svojega videza, za katerega se mu na trenutke zdi, da ni dovolj prepričljiv. Za njim se ob steno naslanja odrski delavec s cigareto med zveriženimi zobmi. Z roko se oprijema spodnjega konca debele vrvi. Tudi on ve, da bo kmalu padla zavesa; skuša se spomniti, po kate­rem stavku. Z odra se slišijo besede igralcev. »Odpihnilo me bo,« govori Igralec s pojočim glasom, »res, odpihnilo me bo s tega sveta za vedno. Nikoli nisem

[ 10 ]

bil vraževeren, toda prav danes, trinajstega, sem izvedel, da imam pred sabo samo še leto dni življenja. Od sveta se bom poslovil pri dvajsetih, kot kakšen jetični pesnik v preteklem stoletju!« »Oh, Barton, kako romantično!« zavzdihne Igralka. »Moram reči, da si glede na dejstva izjemno miren.« »Nima smisla, da bi zaradi tega zganjal ne vem kakšen hrup. Bodo pač namesto mene živeli drugi: dvajsetletnikov z zagotovljeno prihodnostjo je več kot dovolj.« »Ampak Barton!« vzklikne Igralka. »To pomeni ...« »Ja, to pomeni, da ne bom nikoli postal, kar bi lahko po­stal. Počel vse tisto, o čemer sanjarim. Vplival na svet, da bi postal bolj prijazen, ne le do mene, do vseh. Nič od tega.« Barton Fink se se v zakulisju nemirno prestopi. Oblije ga mešanica hladu in vročine. Besede zvenijo drugače kot takrat, ko jih je pisal. Ni še pripravljen priznati, da mu po­staja nerodno, toda slutnja, da se bo s svojim najnovejšim komadom osmešil, je čedalje močnejša. »Drugače rečeno, zgodil se bo Nič,« turobno reče Igral­ka. »Daleč od tega, Audrey,« kljubovalno odvrne Igralec. »V letu, ki je pred mano, se mora zgoditi najmanj toliko, kot bi se, če bi živel sto let. Naj se usoda kar obriše pod nosom. Ne bom ji dovolil, da me oropa življenja.«

[ 11 ]

»Potem se ti bo res mudilo živeti. Jaz na tvojem mestu bi otrpnila in umrla.« »Najprej življenje. Sleci se.« »Zakaj?« se začudi Igralka. »Prav imaš,« reče Igralec po daljšem molku. »Zakaj sploh kar koli?« Zadnje besede izgovori Barton Fink skupaj z Igralcem. Odrskega delavca ujame konec predstave med prižiganjem nove cigarete. Barton ga sune s komolcem. Možakar vrže cigareto na tla in jo pohodi. Potem pograbi debelo vrv z obema rokama in potegne. Zavesa zagrinja oder počasi, celo večnost, se zdi Bartonu Finku. Iz dvorane se sliši me­dlo ploskanje, nekaj žvižgov in godrnjavo posmehovanje. Igralka prihiti z odra in se odpravi proti garderobi. Bar­ton ji ponudi škrlatno vrtnico. »Čakam te v kavarni čez cesto,« ji pomežikne. Igralka pogleda vrtnico, kot da ne ve, kaj bi z njo. Potem jo pograbi in odhiti naprej. Za njo se z odra zdrenja še se­dem drugih igralcev, pet moških, dve ženski, nobeden sta­rejši od trideset. Sklonjenih glav odhitijo mimo Bartona, ne da bi mu privoščili vsaj pogled. Razen majhne rdečela­ske, ki mu pokaže jezik. Bartonove poteze se povesijo v mešanico zadrege in nelagodja. Iz zakulisja se mu približa na kratko ostrižen fant z uhanom v ušesu.

[ 12 ]

»Požvižgal si se na moje nasvete, zdaj pa imaš.« »Pa kaj,« reče Barton. »Stvar bi lahko bila vsaj dostojna. Nekaj črt, preprostejši jezik, za ščepec manj melodrame, pa bi še vedno stali na odru in se priklanjali.« »Komu? Amaterski publiki, ki je prišla gledat amatersko predstavo amaterskega režiserja? Ne boš več režiral mojih tekstov.« »Drži kot pribito.« Fant z uhanom v ušesu se obrne in odkorači v temo v zakulisju. Čez pet sekund se od tam pojavi odrski delavec, ki je spustil zaveso. »Zapiramo.«

Igralka sedi v kotu majhne kavarne in si ogleduje vrtni­co, ki leži pred njo poleg skodelice s kavo. Tudi ona je mla­da, približno istih let kot avtor drame, v kateri je odigrala glavno vlogo, ne posebej lepa, vendar ne brez erotičnega naboja (ki je ob umanjkanju klasične lepote še toliko bolj izrazit), s čutnimi ustnicami, ki bi jih v poltemi marsikdo zamenjal za usta Angeline Jolie, z nogami, ki se jih ne bi sramovala Uma Thurman, z rjavimi lasmi, spetimi v rep, ki ji, zasukan čez rame, počiva na radodarno zaobljeni dojki.

[ 13 ]

Njena drža je na prvi pogled kljubovalna, pozornejši po­gled pa razodene potrtost. Na vratih kavarnice, v kateri ni razen natakarja in Igral­ke nikogar, se začrta suha postava Bartona Finka. Pomudi se pri šanku in naroči malibu, cointreau in tio mario, vsa­kega po kozarček. Zraven zaprosi še za večji, prazen koza­rec. Potem gre do Igralkine mize, odmakne enega od štirih naslonjačev in se pogrezne vanj. »Zvlekel si me v godljo, ki ti je ne bom odpustila,« Igral­ka takoj plane nanj. »A veš, koliko ljudi se mi ta trenutek roga? Vsi moji prijatelji, in jutri vse mesto.« »Ne pretiravaj,« pomirljivo odvrne Barton. »Dobro veš, da nisem igralka. Tako kot ti ne boš nikoli dramatik.« Natakar prinese tri polne kozarčke ter enega praznega, večjega, in jih položi na mizo. Ko odhaja nazaj proti šanku, se nepričakovano ozre, da bi videl, kaj bo Barton Fink na­redil s pijačami. Opazi, da mu Igralka sledi s pogledom, kot da ocenjuje potencialnega spolnega partnerja. To opazi tudi Barton Fink, ki rahlo zardi in se presede, kot da ga je misel vznemirila. Igralka opazi, da je Barton vznemirjen, zato pošlje natakarju bežen nasmeh. Natakar se nasmehne nazaj, vendar opazi, da ga Barton Fink opazuje, zato se zre­sni, celo namrgodi, in odide nazaj za šank. Od tam opazuje,

[ 14 ]

kako Barton zlije tri kozarčke različnih likerjev drugega za drugim v večji kozarec. Mešanico potrese in jo na dušek izpije. »Si pozabila, kaj sva počela s temi likerji?« »Midva?« ga oplazi Igralka. »Ti sploh nisi bil zraven!« »Še kako sem bil! Čeprav sva kot orodje strasti uporabi­la neznanca, sem doživljal dogodek veliko bolj intenzivno kot ti. In nikar ne reci, da si trpela. Ne prvič, ne drugič, ne tretjič. In ko bova to naredila četrtič, boš uživala še bolj. Značilnost zasvojenosti je, da se stopnjuje.« »Poišči si kakšno, ki se bo dala zlorabljati z večjim ve­seljem.« »Si pozabila, kakšna energija se je pretakala med nama? Vsakič si tik pred orgazmom proti meni izprožila roko, kot da potrebuješ pomoč. Stisnil sem jo, in ti si krčevito stiska­la mojo, dokler ni v tebi uplahnil zadnji drhtljaj slasti. In ves čas sva se gledala. Niti enkrat nisi pogledala njega.« »Kako bi rekel temu?« ga Igralka pogleda v oči. »Ljube­zen?« Barton usmeri pogled skozi okno na prazno ulico. Rose­nje se je stopnjevalo v dež, ki ga občasen sunek vetra ukrivi in pljusne ob oguljeno steno hiše na drugi strani ali ob okno kavarnice; kaplje polzijo po šipi kot drobni prozorni pajki.

[ 15 ]

»Misliš, da bo kdaj nehalo?« se obrne nazaj k Igralki. »O tem razmišljaš?« »Odpihnilo me bo, Audrey, res, odpihnilo me bo s tega sveta. Nikoli nisem bil vraževeren, toda prav danes, trinaj­stega, sem izvedel, da imam pred sabo samo še leto dni ži­vljenja. Od sveta se bom poslovil pri dvaindvajsetih, kot kak jetični pesnik v preteklem stoletju.« Igralka se nagne v naslonjaču nazaj in se pritisne ob na­slonjalo, kot da skuša čim bolj povečati razdaljo med sabo in Bartonom. »Očitno ti je vseeno.« »Kaj, Barton, kaj mi je vseeno?« skoraj zalaja. »Da ponav­ljaš brezvezne dialoge iz svoje brezvezne drame?« »Da sem na smrt bolan. Danes sem dobil diagnozo.« »In kakšno bolezen imaš, da je ni mogoče ozdraviti?« »Raka na vranici.« »Tako kot junak v tvoji drami?« »Vem, zdi se komaj verjetno. Ampak česa takega ti ne povejo za šalo. Nisem naiven.« »Naivna sem jaz, ki ti vse verjamem. Tokrat bom nare­dila izjemo.« Barton pogleda v tla, videti je tragično skrušen. »Nikoli se ti nisem zlagal.« »Laž bi še razumela. Ampak ti fabuliraš. Vzameš drobec

[ 16 ]

resničnosti, morda tri, štiri drobce, in jih skombiniraš v ne­kaj desetega. Preveč filmov gledaš, preveč romanov bereš. Zapustil si ta svet in živiš v izmišljenem. Verjamem, da je bolj zanimiv, ampak jaz ti ne morem dovoliti, da me poteg­neš vanj.« »Pretiravaš.« »Vedno sva v tem ali onem filmu ali romanu. Spremi­njaš nama imena. Bila sem Ana Karenina, ti si bil Vronski. In potem sva jo šla uničevat, to lepo ljubezensko zgodbo. Enkrat si Indiana Jones, drugič si Terminator. Jaz sem vsa­kič ena od tvojih žensk. Zakaj si že lep čas Barton Fink, jaz pa Audrey Taylor, mi ni popolnoma jasno. Še manj, zakaj se ti vsakič prilagodim.« »Ker ti je igra všeč?« »Morda mi je kdaj bila. Ampak zdaj je konec. Ne pozabi, da nisi Barton Fink, ampak Simon. Jaz pa Violeta.« Kot se za napete trenutke spodobi, po teh besedah za­vlada tišina. Treba je zbrati misli in izdelati strategijo za na­slednjo potezo. Barton (naj začasno ostane Barton) se obr­ne in zavpije natakarju: »Še enkrat isto! Tudi kavo.« Natakar se prizadevno loti dela. »Ustrežljiv je videti,« reče Barton. »Bi se ti zdel prime­ren?« »Bom kar tiho.«

Dvaindvajsetletni Simon Bebler, izgubljen v do-mišljijskih pokrajinah romanov in filmov, izve, da je bolan in da ga čaka samo še dobro leto ži-vljenja. V ta omejeni čas hoče mladi študent stlačiti vse, kar je v življenju mogoče. Nagnjen k temu, da se videva v vlogah filmskih junakov, hoče tudi sam doživeti vse zgodbe, ki jih je prebral ali vi-del na platnu, vsa mentalna in fizična stanja, ki jih človek lahko doživi, dobra in slaba, moralna in nemoralna, mračna in svetla. Noče umreti z občutkom, da je bil oropan življenja, zato si ga inscenira s pravo dramaturško napetostjo. Ko pa se drama sproži, se mu hitro izmuzne iz rok in pojavi se vprašanje, ali lahko ostane ju-nak svojih podvigov ali pa bo slej ko prej postal njihova žrtev. Znajde se sredi nenavadnih do-godkov v New Yorku, kjer sreča nenavadne ljudi, med njimi Ala Pacina, Brucea Willisa, Umo Thur-man … So resnični ali so jim samo podobni? Kdo igra igro videzov? Pripovedni vrtiljak zasta-vlja vprašanja hitreje, kakor so jih Flisarjevi liki sposobni slišati, kaj šele poiskati odgovore …

Evald Flisar (1945) je avtor številnih romanov, dram in drugih literarnih del, ki izhajajo v Slove-niji in tujini.

24,94 €