otomansko cesarstvo

Download Otomansko cesarstvo

If you can't read please download the document

Upload: sandra

Post on 16-Nov-2014

11 views

Category:

Documents


4 download

TRANSCRIPT

Osmansko cesarstvosmansko cesrstvo ali Otomnsko cesrstvo je bila veetnina drava, ki je obstajala med letoma 1299 in 1922 (624 let). Bila je eno najvejih cesarstev, ki so vladala obalam Sredozemskega morja. Na viku svoje moi je cesarstvo vladalo obmoju Anatolije, Srednjemu vzhodu, delu Severne Afrike in jugovzhodni Evropi. Cesarstvo je ustanovilo pleme Oguz Turki v vzhodni Anatoliji, vladala pa mu je dinastija Osmanov.Cesarstvo so na zahodu pogosto imenovanovali visoka porta, kar pomeni visoka vrata. Beseda izhaja iz slovesnosti, ki jo je sultan prirejal za tuje veleposlanike pred vrati svoje palae. Ta razlaga vrat vodi k poloaju cesarstva in jasno kae na zartano mejo med Evropo in Azijo. Poleg tega so Osmansko cesarstvo na Zahodu imenovali tudi Turko cesarstvo oziroma Turija, prebivalci cesarstva pa so zase in za svojo dravo striktno uporabljali naziv osmanski/Osman/Osmansko cesarstvo. Etnino poimenovanje Turki je imelo v asu cesarstva celo negativen prizvok. Cesarstvo je ustanovil Osman I. V 16. stoletju in 17. stoletju je bilo Osmansko cesarstvo med najvejimi politinimi silami in deelami Evrope. Na viku svoje moi je obsegalo priblino 11.955.000 km. Od leta 1517 naprej je bil sultan obenem tudi kalif in Osmansko cesarstvo je bilo od leta 1517 sopomenka za kalifat, islamsko dravo. V letu 1453, po Osmanski osvojitvi Konstantinopla (Istanbula v dananji Turiji) izpod Grkov, je postalo mesto osmanska prestolnica. Kot posledico tevilnih vojn 18. in 19. stoletja, balkanskih vojn in na koncu e prve svetovne vojne, je osmanski imperij postopoma izgubil veino svojih ozemelj. Na pogoriu imperija je nato Mustafa Kemal Atatrk zasnoval moderno republiko Turijo.

Sultan

Celotno ime

as vladanja Vzpon (12991453)

Pripombe

, Osman Gazi ali Osman Bey Osman I.

Ustanovitelj cesarstva in dinastije Osmanov, ki je vladala ve kot eststo let. V sedemindvajsetih letih vladanja 12991326 je osvojil velik del zahodne in severne Anatolije in Burso, ki je med vladanjem Orhana I. postala prestolnica cesarstva. Osvojil je veino zahodne Male Azije in ustanovil nekaj najpomembnejih otomanskih civilnih in vojakih 1326-1359 institucij (janiarje). Med njegovim vladanjem so Otomani prvi prodrli na evropsko celino, od koder so jih pregnali ele po petih stoletjih. 13591389 Murat je bil prvi osmanski vladar, ki je zael sistematino osvajati evropsko ozemlje. Bizantinsko cesarstvo je izgubilo svoje evropsko zaledje in postalo turka vazalna drava. Zdruil

, Orhan Gazi ali Orhan Bey Orhan I. ,Hdavendigr "Boanski"

Murat I.

turka plemena v Mali Aziji, ustanovil Osmansko cesarstvo in od kairskega velikega vezirja dobil vladarski naslov sultan. Uzakonil je krvni davek, s katerim je vzpostavil sistem rekrutiranja janiarjev, organiziral centralno vlado (divan), zemljiki sistem timarjev in ustanovil vojako sodie. Cesarstvo je razdelil na dve provinci: Rumelijo v Evropi in Anatolijo v Mali Aziji. , Beyazt z nadimkom Yldrm "Bliskoviti" 13891402 Med svojim kratkotrajnim vladanjem vodil miroljubno politiko, da bi postopoma obnovil dravo, ki je bila 14131421 uniena med desetletno nasledstveno vojno. Bil je velikoduen pokrovitelj literature in umentnosti. 1421-1451 razen 1444-1446

Bajazid I.

, I. Mehmet ali elebi Mehmet Mehmed I. , Murd- sn, II. Murat Murat II. , Memed-i sn, II. Mehmet z nadimkom el-Fatih "Osvajalec"

14441446 in 14511481 Rast (14531683)

Mehmed II.

, Byezd-i sn, II.Bayezid ali II.Beyazt Bajazid II. , I.Selim z nadimkom Yavuz - "Kruti" ali "Hrabri"

1481-1512

15121520

Selim I.

,Sulaymn, Sleyman, obiajno Kanuni Sultan Sleyman "Zakonodajalec" Sulejman I. Selm-i sn, II.Selim, znan tudi kot "Selim Pijanec" Selim II.

15201566

Na Zahodu je bolj znan kot "Veliastni".

Med njegovim vladanjem je Osmansko cesarstvo osvojilo Ciper, ki je bil v posesti Beneke republike, in Tunizijo, 1566-1574 ki je bila panska, vendar je doivelo tudi prve resne poraze v juni Rusiji in v pomorski bitki pri Lepantu leta 1571. Na prestol je priel brez notranjih borb, ki so bile sicer znailne za Osmansko cesarstvo. Za njegovo vladanje so znailne vojne z Avstrijo in Perzijo, 15741595 upadanje gospodarske moi cesarstva in razpadanje dravne uprave. Dravo je de facto vodil njegov veliki vezir Mehmed Paa Sokolovi.

, Murd-i slis, III.Murat Murat III.

, Mehmed-i slis, 15951603 III.Mehmet Mehmed III.

, Ahmed-i evvel, I.Ahmet Ahmed I.

16031617

Mustafa I.

1617-1618

, Osmn-i sn, 16181622 znan tudi kot "Mladi Osman" Osman II.

, Murd-i rbi Murat IV.

16231640

Ibrahim I.

1640-1648

, Mehmed-i rbi, znan tudi kot Avc - "Lovec" Mehmed IV.

16481687

Stagnacija (16831827) ,, Sleymn-i sn Sulejman II. Ahmed II. , Ahmed-i sn , Mustaf-yi sn Mustafa II. 16911695

16871691

16951703

, Ahmed-i slis Ahmed III.

17031730

Mahmud I.

17301754

, Osmn-i slis Osman III.

17541757

, Mustaf-yi slis Mustafa III.

17571774

` , Abdl-Hamd-i evvel Abdul Hamid I.

17741789

, Selm-i slis Selim III.

17891807

, Mustaf-yi rbi Mustafa IV.

18071808

, Mahmud- sn Mahmud II.

18081839

Propadanje (18281908)

, AbdlMecd-i evvel Abdul Medid I.

18391861

Abdulaziz

18611876

Murat V. ` , AbdlHamd-i sn, kinci Abdlhamit

1876

1876-1909

Abdul Hamid II. Razpustitev (19081923)

Mehmed V Read ali Reat Mehmet Mehmed V. Mehmed Vahideddin ali Mehmet Vahdettin Mehmed VI.

19091918

19181922

Kopenska vojska Osmanskega cesarstva

Janiar; risba slavnega benekega slikarja Bellinija (1429-1507), ki je naslikal tudi znani portret sultana Mehmeda III. Oboroene sile Osmanskega cesarstva so bile razdeljene na kopensko vojsko, vojno mornarico in vojno letalstvo. Zgodovino osmanskih oboroenih sil lahko razdelimo na dve glavni asovni obdobji: klasino obdobje od ustanovitve leta 1299 do vojakih in politinih reform sultana Selima III. (17891807) v zgodnjem 19. stoletju, imenovanih Nizam- Cedid (Novi red), in moderno obdobje, ki se zaenja z ustanovitvijo sodobne armade leta 1829.

Klasino obdobje (1299-1829)UstanovitevPrve oboroene sile Osmanskega cesarstva so bile kopenska vojska, ki jo je v poznem 13. stoletju organiziral Osman I. (12991326) iz pripadnikov turkih plemen v zahodni Anatoliji. Vojsko so sestavljali preteno konjeniki, oboroeni z loki in sulicami. Najbolj zasluni vojaki so za svoje zasluge dobili na osvojenih ozemljih zemljike posesti - timarje in so jih zato imenovali timarioti. Poleg dohodkov od zemljikih posesti so bili na vojnih pohodih deleni tudi dela vojnega plena.

Sultan Orhan I. (1326-1359) je organiziral prvo stalno vojsko, ki je namesto dohodkov od posesti in vojnega plena dobivala redno plao. Pehotne enote so se imenovale yaya, konjenike enote pa msellem. Motvo se sestavljali veinoma tuji najemniki in samo nekaj Turkov, ki so namesto vojnega plena raje izbrali redno plao. Sluenje v vojski ni bilo pogojeno s prestopom v islam.

Uvedba strelnega orojaOsmanska vojska je zaela uporabljati strelno oroje med letoma 1444 in 1448. V vojski so ustanovili nove vrste enot: s pukami oboroene pece (piyade topu), s pukami oboroeno konjenico (svari topu neferi) in topniarje-bombardirje (kumbarac). Bombardirji so bili sestavljeni iz grenadirjevstrelcev in vojakov, ki so vzdrevali topove in skrbeli za smodnik in strelivo.

Kapkulu

Afriki vojak osmanske armade Del osmanske kopenske vojske so vzdrevali in mu poveljevali zemljiki posestniki, ki so sasoma dobili veliko mo postali nekakno plemstvo. tevilo tujih najemnikov, ki so jih najeli veleposestniki, je krepko presegalo tevilo najemnikov, ki jih je lahko najel sultan. Murat I. (1359 1389) je zato v strahu za oblast sredi 14. stoletja ustanovil svojo osebno suenjsko vojsko, imenovano kapkulu. Ustanovitev nove vojske je temeljila na sultanovi pravici do petine vojnega plena, v katerega so bili vteti tudi vojni ujetniki. Ujetnike so spreobrnili v islam in jih vojako usposobili za sultanovo osebno vojsko. Najbolj slaven del kapikula so bili janiarji, potureni fantje kranskih podlonikov osmanskega cesarstva. Fante so zbirali s krvnim davkom (devirme). Poleg janiarjev s bili v kapikulu tudi druge enote, med katerimi so bile najpomembneje konjenica in helebardisti (baltai). tevilo vojakov v kapikulu je hitro raslo in kmalu so postali najpomembneji element osmanske vojske. V asu Murata II. (1421-1451) je postala njihova mo v primerjavi z vojsko plemstva e tako velika, da je sultan lahko prisilil plemstvo k plaevanju davkov. Janiarji Janiarji so bili sultanova dvorna in telesna garda, ki jo je v 14. stoletju ustanovil sultan Orhan I. (1326-1359), razpustil pa Mahmud II. (18081839) leta 1826. Prve enote so sestavljali vojni ujetniki in sunji. Po leto 1380 so zaeli njihove vrste polniti s kranskimi otroki, ki so jih zbirali s krvnim davkom (devirme). Fante so izbirali nakljuno, kasneje pa so vpeljali strogo selekcijo. Na zaetku so bili med janiarji najbolj tevilni Grki in Albanci, ki so bili zelo tevilni tudi v policiji. Po osvojitvi Balkana so prili na vrsto tudi Srbi, Bonjaki in drugi podloni balkanski narodi, zatem pa e Ukrajinci in Rusi. Med vladanjam sultana Murata III. (1546-1595) so zaeli med janiarje sprejemati tudi fante izven devirme, v 17. stoletju pa so devirmo povsem opustili. V

vojsko so sprejemali samo e prostovoljce. Janiarji s v vseh pogledih pripadali samo sultanu. Njihov dom in druina je bil njihov polk, njihov oe pa je bil sultan. Samo tisti, ki so se dokazali kot najbolji, so pri 24 ali 25 letih dobili poloaj pravega janiarja. Njihovo premoenje je po smrti podedoval njihov polk in janiarske enote so sasoma zelo obogateje. Janiarji so se v mnogih pogledih razlikovali od ostale vojske: nosili so uniforme, dobivali redno plao v gotovini in imeli svoj vojaki orkester, mehter, ki ke bil predhodnik sodobnih vojakih godb. iveli so v vojanicah in v mirnem asu opravljali policijsko in gasilsko slubo. Plao so dobivali vsake tri mesece tudi v mirnem asu in ne samo med vojno. Na plailni dan se je tudi sultan oblekel v janiarsko uniformo in kot pripadnik prve janiarske divizije tudi sam prejel plao. Osmansko cesarstvo je bilo prva drava, ki je po propadu Rimskega imperija imela svojo satlno vojsko. Janiarji so bili podobni rimski pretorijanski gardi in v vojskah takratne fevdalne Evrope niso imeli primere. Njihov pomen je zelo zrasel z uvedbo strelnega oroja, ker je njihova udarna mo postala mnogo veja od moi konjenice, ki je bila oboroena s sabljami in sulicami. Janiarji so privzeli strelno oroje e zelo zgodaj, na zaetku 15. stoletja. V 16. stoletju je njihovo standardno oroje postala muketa, uporabljali pa so tudi bombe in lahke topove. Janiarji so bili samo del dobro uteenega osmanskega vojakega stroja. Osmanska armada je imela obseen sistem pomonih vojakih enot: pred glavnino vojske so se pomikale inenirske enote, ki so pripravljale in popravljale ceste, postavljale tabore in pekle kruh, za oroje, smodnik in strelivo pa so skrbeli cebeci. Imeli so tudi tudi medicinske enote s preteno turkimi in judovskimi kirurgi, ki so skrbele za ranjence in bolnike in njihov transport do vojakih bolninic, ki so bile v zaledju. Zaradi natetih razlik in izrednih vojakih uspehov so bili janiarji e v tistem asu predmet zanimanja in tudija njihovih evropskih sodobnikov. eprav so njihove enote na zaetku 19. stoletja razpustili, se je podoba janiarja kot enega od simbolov Osmanskega cesarstva ohranila vse do dananjih dni. Elitna konjenica: spahije in akinci

Spahije, elitna konjenica Osmanskega cesarstva Pomemben del osmanske kopenske vojske je bilo tudi est divizij elitne konjenice (alt blk). Najpomembneja divizija so bili spahije, druga najpomembneja pa akinci, ki so kot predhodnica armade plenili po nasprotnikovih ozemljih in opravljali izvidniko slubo. Spahije so nastali med vladanjem sultana Murata I. (13591389). Na zaetku so jih novaili s krvnim davkom, tako kot janiarje, med vladanjem Mehmeda II. (14441446 in 14511481) pa so mednje vkljuevali samo e etnine Turke, ki so posedovali zemljo znotraj meja cesarstva. Spahije so nazadnje postali najveja divizija osmanske konjenice in so bili nekaken konjeniki dvojnik janiarjev. Ena od nalog spahij je bila tudi udeleba na vojakih paradah in sluenje v sultanovi

telesni gardi. V obdobjih miru so bili odgovorni za pobiranje davkov. Spahij ne smemo zamenjati s timarskimi spahijami, ki so bili nestalna konjenica, organizirana po fevdalnem naelu. V pogovoru so tudi timariote imenovali spahije, eprav sta imeli obe formaciji zelo malo skupnega. Azabi Leta 1389 so v Osmanskem cesarstvu uvedli nabor: kadar je bilo potrebno, je moral vsak kraj prispevati predpisano tevilo popolnoma opremljenih rekrutov. Te vojake so imenovali azabi. Uporabljali so jih predvsem v pomonih enotah za gradnjo cest in mostov in oskrbovanje prednjih frontnih linij, zelo pogosto pa tudi za topovsko hrano, s katero so upoasnili prodiranje nasprotnika. Posebne enote azabov so bili babozuki, katere so rekrutirali med brezdomci in kriminalci. Babozuki so bili kruti, nedisciplinirani in specializirani za borbo od blizu. Timarski spahije Timarski spahije (tmrl sipahi) so bile nestalne konjenike enote, ki so jih sestavljali zemljiki zakupniki timrioti. Njihov poloaj je bil podoben poloaju vitezov v takratni Evropi. Najmanja zemljika enota, ki jo je spahija dobil neposredno od sultana, je bila tmr. Prinaala je do 10.000 srebrnikov (ake) letnega dohodka, kar je bilo tri do tiriktrat toliko, kot je zasluil uitelj. Veje posestvo je bilo ziamet, ki je prinaalo do 100.000 srebrnikov letno. Takna posestva so imeli oficirji. Najveja zemljika enota je bila has, ki je prinaala ve kot 100.000 srebrnikov letno in je bila namenjena samo najvijim oficirjem. Vsi dohodki od posestva so li na raun zakupnika, zakupnik pa je moral v zameno opravljati vojako slubo. Kasneje so v vojako slubo vkljuili tudi njegove podlonike: timarski spahija je moral zagotoviti do pet, ziametski do dvajset, haki pa preko dvajset popolnoma opremljenih vojakov.

Vojaki orkester mehtern Zemljike posesti prvotno niso bile dedne. Akai Akai so bili evropski evnuhi, ki so varovali jedro sultanove palae in njegov dvor. Mehtern Osmanska armada je imela tudi vojaki orkester - mehtern, ki je najstareja oblika vojakega orkestra na svetu. Na zahodu so znani pod imenom mehter, eprav beseda mehter pomeni posameznega glasbenika iz vojakega orkestra.

Moderno obdobje (1829-1922)Moderno obdobje osmanske armade se uradno zaenja leta 1829, potem ko je sultan Selim III.

(17891807) na zaetku 19. stoletja sproil obseno politino in vojako reformo Osmanskega cesarstva, imenovano Nizam- Cedid (Novi red). Armada je bila organizirana podobno kot evropske armade tistega asa.

Razpustitev

Osmanska vojska na Blinjem vzhodu Leta 1922 je Osmansko cesarstvo propadlo, istoasno pa je bila razpuena tudi osmanska armada. Njeno vlogo je prevzela armada novonastale Republike Turije.

Janiar

Janiar Janiarji (turko: , yenieri, sestavljenka iz besed yeni (nov) in eri (vojak)), elitne pehotne enote dvorne in telesne strae osmanskih sultanov. Janiarje je v prvi polovici 14. stoletja ustanovil sultan Orhan I., razpustil pa sultan Mahmud II. leta 1826. Enote so bile na zaetku sestavljene iz poturenih sunjev in vojnih ujetnikov, kasneje pa iz poturenih otrok nemuslimanskih podlonikov Osmanskega cesarstva. Njihov skrbnik in poveljnik je bil sultan, ki je bil tudi sam vojak prve divizije janiarskega korpusa.

Ustanovitev janiarjev in njihov pomenJaniarske enote je leta 1330 po mamelukem vzoru ustanovil sultan Orhan I.. Enote so sestavljali nemuslimani (dhimmi), predvsem kranski otroci in vojni ujetniki z Balkana in Zakavkazja, ki so bili kot nemuslimani sicer izvzeti iz vojake obveznosti. Janiarji so postali prve stalne vojake enote osmanske drave, ki so zamenjale nestalne enote plemenskih poglavarjev - gazijev, katerih lojalnost in morala sta bili pogosto vpraljivi. Osmansko cesarstvo je bilo prva drava v Evropi, ki je po propadu Rimskega cesarstva uvedla stalno vojsko. Janiarji so bili podobni rimski pretorijanski gardi in v kranskih armadah tistega

asa niso imeli ekvivalenta. Podobno, kot pred tem v Turiji, se je tudi v Evropi vojska fevdalnih gospodov zbrala samo kadar je bilo potrebno. Janiarji so se v tevilnih pogledih razlikovali od drugih enot osmanske vojske: nosili so uniforme in tudi v mirnem asu vsake tri mesece dobivali redno plao. Na plailni dan se je tudi sultan oblekel v janiarsko uniformo, obiskal njihovo vojanico in kot pripadnik prve janiarske divizije tudi sam prejel plao. iveli so v vojanicah in v mirnem asu opravljali policijsko in gasilsko slubo. Imeli so svoj vojaki orkester (mehter), ki je igral znailno glasbo. Janiarji so bili najprej oboroeni z loki. Njihov pomen je izredno zrasel po uvedbi strelnega oroja, ker so postali mnogo bolj uinkoviti kot konjenica, ki je bila oboroena z mei in sulicami. Strelno oroje so dobili e zelo zgodaj, na zaetku 15. stoletja. V 16. stoletju je bilo njihovo osnovno oroje muketa, uporabljali pa so tudi rone bombe in lahke topove. Izredeno pomembne so bile janiarske pomone enote, kakrnih druge armade niso imele: pred glavnino vojske so hodile posebne enote za pripravljanje in popravljale cest, postavljanje otorov in peko kruha, posebne logistine enote (cebeci) so skrbele za shranjevanje, vzdrevanje in delitev oroja in smodnika, medicinska sluba, ki je v mobilnih bolninicah potovala za glavnino vojske, pa je skrbela za ranjence in bolnike. Zaradi teh organizacijskih znailnosti in prepriljivih vojakih uspehov so janiarji e v tistem asu vzbujali veliko pozornost in postali predmet tudija tujih vojakih strokovnjakov.

Novaenje in usposabljanje

Janiarski oficirji Prve janiarske enote so sestavljali vojni ujetniki in sunji. Po letu 1380 je zael sultan Mehmed I. polniti njihove vrste s pomojo krvnega davka (devirme), ki so ga pobirali v loveki obliki. Sultanovi zastopniki so vsako leto zbrali doloeno tevilo nemuslimanskih, praviloma kranskih fantov. Na zaetku je bil izbor nakljuen, kasneje pa so pri novaenju vpeljali zelo strogo selekcijo. Krvni davek ni bil nekaj povsem novega, saj so Bizantinci e v 11. stoletju na podroju Balkana jemali v vojako slubo vsakega petega deka, v egiptovskem sultanatu pa so v 12. stoletju na enak nain jemali fante s Krima in osrednje Azije. Prvi janiarji so bili veinoma Grki in Albanci. Obiajno so izbrali po enega fanta na 40 hi, tevilo pa se je spreminjalo glede na potrebe po vojakih. Izbirali so fante med 14 in 18 letom, po potrebi pa tudi mlaje in stareje (8 20 let). S iritvijo meja cesarstva so zaeli med janiarje vkljuevati tudi Bolgare, Armence, Bonjake in Srbe, kasneje tudi Poljake, Ukrajince in Ruse. Med vladanjem

sultana Murata III. (1546-1595) so zaeli v janiarske enote sprejemati tudi fante izven zakona devirme, v 17. stoletju pa je takno novaenje povsem prenehalo. V enote so sprejemali samo e prostovoljce, veinoma muslimanskega porekla. Usposabljanje janiarjev je potekalo v strogi disciplini in trdem delu v rekrutskih oziroma kadetskih olah (aemi olan) v skoraj samostanskih pogojih. Od bodoih janiarjev so priakovali, da bodo iveli v celibatu in prestopili v islam. Veina je to tudi storila, ker nemuslimani vse do 18. stoletja niso smeli nositi oroja. V nasprotju z muslimansko tradicijo niso smeli nositi brad, ampak samo brke. V olah so imeli poleg vojake tudi versko vzgojo, v vojakih enotah pa so imeli svoje sveenike, bektae, ki so bili nekakni vojni kurati. Janiarji so bili v vseh pogledih podrejeni samo sultanu. Imenovali so jih kapkulu (dobesedno: suenj na vratih), eprav so bili v resnici samo del te divizije, njihov dom je bila vojanica, njihov oe pa sultan. Poloaj janiarja so dobili pri 24 ali 25 letih, vendar samo tisti, ki so se zares izkazali. Po smrti je njihovo premoenje podedoval njihov polk. V zameno za svojo lojalnost dobili mnoge ugodnosti in privilegije. Poleg stalne plae so v vojnem asu dobivali tudi del plena, imeli visok ivljenjski standard in ugleden drubeni poloaj. iveli so v vojanicah in se do upokojitve niso smeli poroiti ali se ukvarjati s kaknim drugim poklicem. Sredi 18. stoletja so dobili tudi te pravice, zato je v vojanicah ostalo samo zelo majhno tevilo janiarjev. Upokojeni janiarji so dobivali pokojnino, poskrbeli pa so tudi za njihove otroke. Od prvotnih elitnih vojakov je ostalo tako malo, da so jih nazadnje razpustili.

Janiarski korpusLeto tevilo janiarjev 1514 10.156 1523 12.000 1526 7.885 1564 13.502 1567-68 12.798 1574 13.599 1603 14.000 1609 37.627 1660-61 54.222 1665 49.556 1669 51.437 1670 49,868 1680 54.222 tevilo janiarjev je nihalo od nekaj sto do ve kot 200.000. David Nicolle, strokovnjak za vojako zgodovino srednjega veka na Blinjem vzhodu trdi, da je bilo v 14. stoletju samo 1.000 janiarjev, leta 1475 6.000, istoasno pa je bilo v cesarstvu okrog 40.000 provincijskih vojakov timariotov. Po letu 1699 se je njihovo tevilo zmanjalo, v 18. stoletju pa je njihovo tevilo spet zraslo na 113.400. tevilo je bilo v resnici manje, ker so zaradi korupcije v armadi mnogi dobivali samo plao. Janiarski korpus je bil razdeljen v orte regimente oziroma polke, katerim so poveljevali orbaci. Vse orte skupaj so sestavljale janiarski korpus, imenovan ocak (dobesedno: srce). Sulejman I. je imel 165 ort, njihovo tevilo pa je kasneje naraslo na 196. Vrhovni poveljnik armade je bil sultan, operativni poveljnik korpusa pa aga janiarjev. Korpus je bil razdeljen na tri podkorpuse:

emaat (demaat): obmejne enote s 101 orto beylik (bejluk): sultanova telesna straa z 61 ortami sekban ali seirnen s 34 ortami

Poleg teh enot je imela armada e 34 ort kadetov (ajemi). Prvotno so lahko janiarji napredovali samo po stau v svoji orti. Svojo enoto so lahko zapustili samo, e so prevzeli poveljstvo v drugi enoti. Janiarja je lahko kaznoval samo poveljnik njegove enote. Sultan se je imel za hranilca janiarjev, zato so bili nazivi janiarskih inov povezani s poloaji kuhinjskega osebja oziroma opravili za pripravo hrane: viji poveljnik se je imenoval orbadibai glavni pripravljalec juhe, kapetan je bil aibai glavni kuhar, poronik pa sakabai poveljnik prinaalcev vode. Simbol janiarskega odreda je bil veliki kotel (kazan) skupne kuhinje, zato je izguba kotla pomenila najvejo sramoto, prevrnitev kotla pa znak za preplah. Janiarji kot celota so se imenovali ognjie (oak), ki se je delil na orte s 100-3000 vojaki, ode (dobesedno: soba ali eta) in desetine. Na elu orte je bil orbadibai, njegov pomonik pa je bil odabai. V prvih nekaj stoletjih so bili janiarji predvsem izjemni lokostrelci, vendar so e leta 1440 privzeli strelno oroje. Med obleganjem Dunaja leta 1529 so se izkazali kot odlini inenirci - kopai rovov in minerji. V bojih od blizu so uprabljali sekire, v mirnem asu pa so nosili samo palice ali kratke zakrivljene mee, razen e so sluili v obmejnih enotah. Lokalne janiarje, ki so bili v mestu stacionirani dlje asa, so imenovali yerliyyi. Osmansko cesarstvo je uporabljalo janiarje v vseh vejih vojnih spopadih. V bitkah jim je poveljeval sultan osebno in z njimi delil vojni plen. Ugled janiarjev je dosegel viek v drugi polovici 17. stoletja. Zaradi njihovega slovesa je zato vedno ve muslimanskih druin hotelo imeti v njihovih vrstah svoje sinove in upalo na njihovo donosno kariero, zato je sultan Medmed IV. leta 1683 krvni davek ukinil.

Upori janiarjevKo so se janiarji zavedli svoje pomembnosti, so seveda zahtevali bolje ivljenjske pogoje. Prvi so se uprli leta 1449. Zahtevali so veje plae in jih tudi dobili. Od leta 1451 dalje, je moral vsak novi sultan vsakemu janiarju izplaati posebno nagrado ali jim poveati plae. Leta 1566 so od sultana Selima dobili dovoljenje, da se lahko poroijo. Do zaetka 18. stoletja so dosegli tako velik vpliv, da so dominirali nad vlado. Stalno so se upirali, diktirali politiko, prepreevali modernizacijo armade in z dvornimi dravnimi udari celo zamenjavali sultane. Postali so veleposestniki in trgovci in dosegli, da lahko postanejo janiarji tudi njihovi sinovi, ne da bi pred tem opravili vojako olanje na aemi olanu. Njihova borbena sposobnost je povsem upadla in severne meje Osmanskega cesarstva so se po drugem obleganju Dunaja zaele postopoma kriti. Leta 1622 so v enem od uporov celo ubili sultana Osmana II.. Leta 1807 so se ponovno uprli in vrgli z oblasti sultana Selima III., ki je hotel s pomojo evropskih intruktorjev reorganizirati vojsko. Selimovi pristai ga niso uspeli vrniti na oblast, ker ga je Mustafa IV. ubil, uspeli pa so ustoliiti Mahmuda II.. Ko so mu janiarji zagrozili z odstavitvijo, je Mahmud Mustafo ubil in z janiarji sklenil premirje. Naslednjih deset let je v zatiju utrjeval svojo oblast. Leta 1810 so janiarji pogali 2.000 hi v Galati. Spomladi leta 1811 sta dva polka sodelovala v topovski bitki v Istanbulu, borili pa so se tudi v Grki osvobodilni vojni. Mahmud II. se je na koncu odloil, da se janiarjev znebi, ker je moral plaevati visoke plae 135.000 vojakom, od katerih veina sploh ni bila aktivna ali je celo e umrla. Leta 1826 so janiarji dojeli, da sultan snuje novo vzporedno armado in se v noi med 14. in 15. junijem v Istanbulu uprli. Nekateri viri trdijo, da je njihov upor izzval sam sultan. Veina armade in prebivalstva je bila proti njim in konjenike enote (spahije) so jih prisilile k umiku v vojanice. Vojanice je nato zaelo obstreljevati topnitvo in

povzroilo tevilne rtve, preivele pa so nato usmrtili ali izgnali. Po uporu je sultan janiarje tudi formalno razpustil in dve leti kasneje zaplenil e njihovo zadnje premoenje.

Janiarska glasba

Osmanski mehtern Janiarji so imeli svoj vojaki orkester mehtern, ki je imel znailnosti dananje vojake godbe. Glavni instrumenti v orkestru so bili ks (velik basovski boben, podoben timpanu), nakare (manji timpan), davul (boben), zil (inele), zurna (vrsta oboe), kaba zurna (basovska zurna), boru (vrsta trobente) in cevgen (palica z majhnimi vdelanimi zvonki). Njihova glasba je bila glasna in predirna. Oblaila glasbenikov mehternov so bila barvno in slogovno zelo razlina in pisana. Leta 1952 so pod pokroviteljstvom Istanbulskega vojakega muzeja janiarsko godbo ponovno ustanovili. Godba ima koncerte ob vejih dravnih praznikih in pomembnih zgodovinskih obletnicah.

Krvni davek

"Devirme", gravura v palai Topkapi, ki prikazuje mlade fante, ki jih na silo jemljejo njihovim druinam in vodijo v suenjstvo. Krvni davek (turko: devirme (devirme), "zbiranje") je bilo sistematino zbiranje nemuslimanskh otrok v Osmanskem cesarstvu in njihovo prisilno spreobraanje v islam. Konni cilj krvnega davka je bil narediti iz njih vojsko suenjskih vojakov janiarjev in razred sultanu zvestih dravnih

uradnikov. Naziv devirme je pomenil tudi zbrane fante oziroma moe.

ZgodovinaV 14. stoletju so del redne armade Osmanskega cesarstva vzdrevali in mu poveljevali pomembneji zemljiki veleposestniki, ki so imeli zato veliko mo in so postali nekakno plemstvo. tevilo njihovih vojakih najemnikov je sasoma postalo mnogo veje od tevila najemnikov, ki jih je lahko plaeval sultan. Sultani so se poutili ogroene, zato je sultan Murat I. (13591389) sredi 14. stoletja zael graditi svojo osebno suenjsko vojsko, ki se je imenovala kapikulu. Novo vojsko je gradil na svoji pravici do petine vojnega plena, v katerega so bili vteti tudi vojni ujetniki. Ujetnike so spreobrnili v islam, jih vojako usposobili in vtaknili v sultanovo osebno vojsko, ki je bila neodvisna od redne vojske. Sistem devirme je bil zamiljen tako, da je onemogoal nastanek nove dedne aristokracije, ki bi lahko ogrozila sultana in lane njegove druine: devirme so bili lahko samo nemuslimani in etudi bi po konani vojaki karieri imeli druino in otroke, bi bili njihovi otroci muslimani in ne bi mogli biti devirme. Davek v krvi je bil v nasprotju z islamsko zakonodajo, erijatom, ki je muslimanskim vladarjem posebej nalagal, da skrbijo za svoje katolike podlonike. Zaradi potreb cesarstva in plemenske tradicije so vsi vladarji to doloilo seveda zavestno spregledali. Uvedbi zakona so se na zaetku upirali celo islamski teologi, a so kmalu utihnili. Od 15. do 17. stoletja so v okviru tega zakona zbrali od 200.000 do 300.000 kranskih otrok. Sultanove elitne vojake enote so bile razdeljene v dve glavni skupini: konjenico - kapkulu svari, kar pomeni konjenica sluabnikov na vratih in pehoto, znano kot yeni eri, kar pomeni mlada vojska oziroma janiarji. Vojaki, ki so sluili v teh enotah, so bili prvotno izbrani med vojnimi ujetniki, kmalu zatem pa so njihove enote zaeli polniti s fanti, ki so jih zbrali s krvnim davkom. Glede na to, da so bili Judje in Armenci izvzeti iz tega zakona, so zbirali v glavnem nedorasle kranske fante z Balkana. Najprej so jih spreobrnili v islam, potem pa so jih vkljuili v eno od tirih vej dravnih slub: dvorno, uradniko, versko ali vojako. Tisti, ki so jih vkljuili v vojako slubo, so lahko postali janiarji ali pripadniki katere druge vojake enote. Najbolj bistre so poslali na dvor (Enderun), kjer so lahko dosegli zelo visoke dravne poloaje, tudi poloaj velikega vezirja, ki je bil nekaken ministrski predsednik in drugi mo v dravi. Tavernier, francoski popotnik in pionir trgovine z Indijo, je leta 1678 zapisal, da so janiarji bolj podobni verskemu redu kot vojakim enotam. Sklepanje zakonov ni bilo prepovedano, kot je trdil Tavernier, vendar je bilo izjemno redko. V njihovih vrstah naj bi bilo 100.000 mo, kar tudi ni bilo res. Med njimi je bilo namre mnogo goljufov, ki so se izdajali za janiarje samo zaradi davnih olajav in socialnih privilegijev. V asu Sulejmana Veliastnega (15201566) so janiarji teli okrog 30.000 mo.

ivljenje devirmVpliv turkega plemstva na osmanskem dvoru je bil kljub dotoku devirm na zaetku e vedno velik, v asu Mehmeda II. (14511481) pa so kljune dravne poloaje zaeli zasedati izkljuno devirme. Nastal je nov drubeni razred vladajoih intelektualcev, ki so ga sestavljali najsposobneji izbranci. Slubovali so na dvoru in spremljali sultana na vojnih pohodih, najzasluneji pa so bili nagrajeni tudi s slubami izven cesarske palae. Prestine poloaje so lahko dosegli tudi tisti, ki so bili ob prihodu izbrani za dravno pisarno (Kalemiyye). Ves pravoslavni kler Osmanskega cesarstva se je olal v dravni verski ustanovi lmiyye, od koder so jih poiljali po cesarstvu ali pa so slubovali v prestolnici.

Narodnostna sestava devirm in izjemeKrvni davek se je zbiral vsake tiri do pet let samo po balkanskem kranskem podeelju Osmanskega cesarstva. Fantje iz vejih mest in otroci obrtnikov so bili izvzeti, ker bi to lahko kodilo dravnemu gospodarstvu, muslimane iz Bosne pa so rekrutirali kljub temu, da so bili muslimani. Poslali so jih naravnost v sultanovo palao in jih vkljuili v skupino, imenovano potor. Osmanski janiarji so bili zato v glavnem slovanskega in albanskega porekla. Albanci so imeli mnogo pripadnikov tudi v policiji.

Propadanje devirmeV 16. in 17. stoletju je zaela devirma zaradi mnogih vzrokov upadati. Eden od kljunih vzrokov je bil, da so zaeli v sistem vkljuevati tudi svobodne muslimane in po letu 1568 so kranske fante zbirali samo e izjemoma. Leta 1632 so janiarji izvedli neuspel dravni udar proti sultanu Muratu IV., ki je zatem zanje uvedel prisego o lojalnosti, leta 1648 pa je tisti del janiarskega korpusa, ki so ga sestavljali devirme, razpustil. Ponovna ustanovitev korpusa leta 1703 ni uspela zaradi odpora novih janiarjev turkega porekla, ki so hoteli vplivne poloaje obdrati zase in za svoje potomce.

Reakcije drubeKranske druine odpeljanih fantov so prav gotovo obsojale prisilno suenjstvo in izgubo identitete in vere. Bale so se, da svojih sinov ne bodo nikoli ve videle, in tega, da bodo njihovi sinovi postali vojaki ali sluge visokih turkih uradnikov. Svoje sinove so zato kar se da dobro skrivale, kar je pustilo sledove tudi v kulturah prizadetih narodov. Po drugi strani pa obstojajo dokazi, da so muslimanske druine ravnale ravno nasprotno: zaradi visokega standarda in drubenega ugleda devirm so med nabornike poskuale pretihotapiti svoje sinove, kar je bilo sicer strogo prepovedano. eprav je krvni davek iz zbranih fantov naredil poslune dravne sunje, je veina takno suenjstvo jemala kot ast, ki je vodila do visoko privilegiranega poloaja v osmanski drubi. Cena, ki so jo morali zato plaati, je bil neizbeen prestop v islam, takno ceno pa so pogosto prostovoljno plaevali tudi mnogi odrasli, samo da bi dosegli viji drubeni poloaj. Sistem je imel tudi nekaj omejitev, predvsem koga in koliko fantov bodo vzeli. Jemanje sinov, katerih odsotnost bi druini povzroila resne teave, ni bilo dovoljeno. Rekrutiranje osebja za vojsko in uradnitvo je uravnovesilo pritisk starega turkega plemstva, ki se je v duhu delitve nalog in pravic iz miletskega pravnega sistema na veliko preusmerilo v olstvo, pravo, tudij islama in provincijalno konjenico. Konni rezultat je bila poveana kohezija v sicer multietnini in multikulturni drubi Osmanskega cesarstva.

Propad Osmanskega cesarstvalanek govori o oslabitvi in dokonnem padcu Osmanskega cesarstva od 17. do 20. stoletja. Za vzpon Osmanskega imperija glej vzpon Osmanskega cesarstva. Od konca 16. stoletja je mo turkega cesarstva vedno bolj slabela, ekonomski in tehnini napredek Evrope je bil edalje veji, turka drava pa je vse bolj zaostajala. Z zmago v vojni s Turijo 176874 in z mirom, sklenjenim v Kuuk Kainardiju, je Rusija dobila Krim, mejo na Bugu, pokroviteljstvo nad Moldavijo in Vlako, postala pa je tudi zaitnica vseh pravoslavnih prebivalcev Turije. Vzhodno vpraanje je postalo za skoraj 150 let eno od osnovnih vpraanj evropske diplomacije. Gre za problem t. i. bolnika ob Bosporju, to je turkega cesarstva, ki je vse bolj propadalo. Za njegovo nasledstvo so se potegovale vse evropske velesile, postalo je stalno arie nestabilnosti na obmoju jugovzhodne Evrope in vzrok za nekaj vojn. S propadanjem turkega cesarstva je v ospredje stopalo tudi narodnobuditeljsko in prerodno gibanje ter osvobajanje

balkanskih narodov, ki so v 19. stoletju drug za drugim ustanavljali svoje drave. e ob koncu 18. stoletja pa je zaelo v turkem cesarstvu vreti ne le na Balkanskem polotoku, pa pa tudi v Kurdistanu, Gruziji, Armeniji in na Arabskem polotoku. Na to je vplivalo zlasti vse hitreje razpadanje iftlukega sistema, razpadala je tudi vojska, saj so se spahiji izogibali vojaki obveznosti; tudi janiarji so izgubljali sloves bojevnikov, saj zaradi stalnih vojakih porazov ni bilo ve vojnega plena, od katerega so veinoma iveli. Tehnino je vojska ostala na ravni 16. stoletja, in to je bil glavni vzrok porazov. Od sultana Selima III. naprej je drava skuala uvajati razline reforme (vojska, uprava, finance, olstvo), ki pa niso bile izpeljane, zlasti ne na podeelju. Sultan Selim je poskus uvajanja stalne vojske celo plaal z ivljenjem, ubili so ga janiarji, ki so stalni vojski najbolj nasprotovali. Leta 1826 je sultanu Mahmutu II. konno uspelo premagati janiarje, z njihovim pobojem pa je nekdaj najelitneji del turke armade dokonno izginil. Separatistine tenje na najrazlinejih koncih monarhije od Irana do Egipta in severne Afrike so se poveevale in posamezni pae so bili v svojih paalukih precej samostojni, tako je Ali paa iz Janine v Epiru imel celo svojo vojsko. Nasilje janiarjev je sproalo odpor in upor podlonikov in raje v Srbiji 1804, ko je prilo do prvega srbskega upora. Naslednje leto se je v Egiptu Mehmed Ali paa popolnoma osvobodil sultanove vlade. Sultan Mahmut II. je 1829 po pokolu janiarjev 1826 moral priznati neodvisnost Grije, naslednje leto e Srbije, notranjo avtonomijo pa sta dobili e Vlaka in Moldavija. Nadaljeval je reforme, imenovane Tanzimat ali novi red, ki jih je zael e sultan Selim. S temi reformami je bil odpravljen timarski sistem, moderniziral se je upravni sistem, ustanovljena so bila ministrstva, zaelo se je laino visoko olstvo, po evropskem vzoru je bila v armadi preurejena pehota, najve pridobitev pa je doivela artilerija. Vendar pa v prvi polovici 19. stoletja Turije e ni zajela modernizacija v industriji, ekonomiji in drugih vejah gospodarstva, buroazije je bilo malo, zahteve po ustavni parlamentarni obliki vladavine so se ele zaele pojavljati, sultanova oblast je bila e zelo avtokratska.

Turiji so dolgo vladala domaa ljudstva. Dananji Turki so po domnevi prili z ozemlja dananje Mongolije, ko so se naselili na ozemlju dananje Turije so sprejeli vero islam. Leta 1281 so ustanovili Otomansko cesarstvo, ki je obsegalo severno Afriko, Arabijo, Turijo in skoraj cel Balkanski polotok, imperij je propadel po 1.svetovni vojni.