Trikotniki(kratkazgodba)

MarijaMakeska

Prevodvslovenščino:HelenaFošnjar

Luk je oboževalmatematiko, čeprav je imel komaj dvanajst let.Njegova

soba je bila vsa polepljena z matematičnimi liki, geometrijskimi in

trigonometričnimiformulami,patudizravninaminamodrihstenah,odkaterih

je zaradi stalnega lepljenja različnih plakatovmestoma začela odstopati barva.

Luknibilnedružabendeček,ki senikolini igral sprijatelji–pravzaprav jih je

imel veliko, no, čisto slučajno pa je bila njegova najboljša prijateljica deklica,

Emma.Povsemplatonskiodnosstagojilaodvrtcanaprej, inbilisotrenutki,ko

stadelovalakotneločljivadvojčka.Kernistaimelabratovalisester,stasevčasih

klicala»brat«oziroma»sestra«.Gledenato,danistabilavsorodu,stabiladrug

drugemuceloprecejpodobna.

Luk in Emma sta živela v čudovitem starem mestu Leeuwarden, ali

Ljouwert v frizijščini, edinstvenem staremkraju polnem rečnih kanalov, kimu

dajejo poseben čar. Luk, ki je zelo rad opazoval obliko stvari, je opazil, da je

Leeuwarden poseben zaradi dejstva, da je najpreprostejša geometrijska oblika

nasvetu,trikotnik,delvsakegaspomenika–mostov,zgradb,šole,kjerjebilsam

učenecsedmegarazreda...

Bilojemarca,tikpredzačetkompomladi,kojepošolirazsajalaepidemija

gripe, in tudiLuk jo jedobil.Bilo jehudo,večdninimogel izpostelje.Njegova

mama je bila samohranilka in je ves čas usklajevala službo in materinstvo s

polnimdelovnimčasom.SinovagripajojepovsemizčrpalainkerjeLukzmeraj

pozabljalvzetisvojazdravila,sejeodločila,dagaodpeljekzdravniku,predense

stanješeposlabša.GripapajevztrajalakljubzdravilominLukjevposteljiležal

tritedne.Emmagajepogostoobiskovalainmuprinašaladomačonalogo,vendar

niostajaladolgo,dasenebiokužila.Ob iztekutretjega tednase jepo telefonu

oglasilLukovučitelj innaročil,damoraLukpisati test izmatematike.Mama je

šoloskušalaodvrnitiodtega,vendarsovztrajali,najLukprideinpišekontrolko.

Tojebilanjihovakončnaodločitev.

Lukjezamudilvelikopouka,zatosejezdelonepravično,dasemoravšoli

pojaviti samo zato, da bo dobil nezadostno oceno. Veliko časa je preživel v

postelji, kjer razen tega, da si je meril temperaturo in pil tablete ni počel nič

drugega.Kakorkoliže,tistegajutra,kojemoralvšolo,sejepočutilbolje.

Zdravnik,ki jebilprijateljnjegovemame, jerednopreverjal,kakomugreinse

trudil biti dober vzor skrbi za zdravje. Luk ni odlašal in je doktorja poklical

navsezgodaj.»Danessepočutimbolje,doktor.Najedelsemseinnaspal,inmama

mipripravljastvarizašolo.«Zasebojjevlekeldolgkabelstacionarnegažičnega

telefonainmedtemodprlomaroteriznjevzelhlače,jopicoskapucoinmajico.

Medoblačenjemjestelefonomvrokiprišelvkuhinjo.

Lukova mama je nenevadno energično odprla hladilnik in mu hitro

pripravila sendvič. Rutinsko je sedel za jedilno mizo in začel jesti z naglico,

medtem pa s polnimi usti nadaljeval pogovor. »… pisati moram test iz

matematike.Učiteljnedovoli,dabipisalkdajdrugič.Mamajesicergovorilatudi

zravnateljem,aševednominedovolijoponovnegatesta...zakaj?Kerbipotem

zaostajalzarednimpoukom...Velikodomačihnalogmečaka,sajsembilodsoten

skoraj mesec dni... Hvala vam, prijazni ste, doktor. Naslednji teden pridem z

mamo na pregled. Nasvidenje.« Telefon je odložil na mizo, si stlačil sendvič v

usta,zgrabilnahrbtnikinoddrvelprotivratom.»Mami,sevidivakasneje!«

»Tvojekosilo!« jepohiteladovrat inmudala sendvič. Luk se jeustavil,

prišelnazajposendvičingadalvnahrbtnik.

»Nehodiblizudrugimotrokom.Vredu?«

»Ja, mami,« je odvrnil. Če se je strinjal ali ne, v vsakem primeru bo

videlEmmo.

Kosejepohodnikihzaslišalglasenzvenstaromodnegašolskegazvonca,

je učiteljica razdelila kontrolke. Šla je mimo Luka, ki ji je za njenim hrbtom

pokazaljezikvznakprotesta,dajemoralbititam.Otrocisosetihohihitali.Nato

je pogledal na test: naloge so se navezovale na Pitagorov izrek, določanje

prostornine geometrijskih teles, določanje dolžin stranic likov in določanje

posameznihstraniclikov.Tonibilotisto,zaradičesarjeprišel,inčepravjeimel

na stenah svoje sobe vse tiste plakate, se ni nikdar naučil uporabljati formul.

Pogledal je na uro. Bilo je četrt čez enajsto. Pogledal je okrog sebe in videl

učiteljico,globokozatopljenovsvojemisli,spogledomprikovanimnaprenosnik.

Zabuljil se je v Emmin test. Sedela je tik zraven njega, vendar za drugomizo.

Opazila je,kajpočne inobrnilasvoj list tako,daga je lahkovidel.Luk jenagnil

glavobližjenjejinzačelprepisovatiodgovore.Biloje11in25minut.Učiteljicaje

dvignilapogledinvidela,dajeEmmapreblizuLuku.»Emma,posvetisetestu.«

Emma se je premaknila nazaj, vedoč, da bo od učiteljice dobila

nezadostno, če bo nadaljevalas tem, kar je počela. Luk je pogled obrnil proti

svojemutestu.Narisal jevisokegaklovnavoblekitrikotneoblikeinmudopisal

ime, Joker. Bilo je 11 in 40 minut… nekaj sošolcev je oddalo svoje kontrolne

naloge...Lukpaješenaprejrisal.Obenjastihin48minut...ševečučencevodda

teste.Lukjebilabsolutnoprepričan,damunebouspelo,zatosejeodločil,daga

oddatudisam.Razočaranjezapustilučilnico.Emmamujesledila.»Kaj?Sesploh

nisiučil?«

»Nisemmogel. Imelsemvisokovročino.«Hodil jeprotiglavnemuvhodu

všolo.

»Zdajtilahkopomagam,«mujeobupanasledila.

»Prepozno. Ampak hvala vseeno.« Bil je zatopljen v svoje misli in

razočaran.Hoteljeoditi.Emmajestalanahodnikuingagledala.Zazvonilojein

moralajevrazred.

Luk pa ni šel domov. Hotel se je sprehoditi pomestu, iti kamorkoli, od

koderbi lahkoprišelnekam,kamorkoli.Pomlad jeprebujalauličneumetnikev

središču Leeuwardna, ki so na ulicah že ponujali svoje izdelke za prodajo ter

glasbenike z instrumenti, ki so igrali glasbo. Ljudje so jedli v kavarnah in

restavracijah. Luka je pot vodila v park Princehof, kjer se je usedel, opazoval

ptice kakoposkakujejonaokrog inprepevajo, poslušal zvok reke in ljudi, ki so

hodili mimo. Naenkrat je zaslišal znano klasično skladbo, ki jo je poznal od

nekdaj.TojebilaromantičnainstrastnaskladbaNalepimodriDonavi.Približal

se je glasbenici, ki je sama sedela na mostu in igrala violino. Imela je okoli

štirinajst let,nosila jesmrdljivaoblačila, zavite jebilavodejo in imelaumazan

obraz.Beračilaje.Ustavilseje,dabiuživalvtrenutkihnjenečudovitoodigrane

skladbe. Takoj jo je spremenila v Ljubezen na Donavi in s tem brez besed

zahtevala,dajiLukvržekovanec.Lukjojegledalnekakočudnoinravnodušno,

vendarzzanimanjemzaglasbo.

»Všečmijetvojapesem.«

Deklica,kijeberačila,ješenaprejigrala,tihoinodločno,osredotočenoin

nemoteno.Lukjepogledalvnjenopraznoškatloinzavohal,kakosmrdi.

»Smrdiš. Nikoli ne bi vrgel kovanca v tvojo škatlo.« Ko je odhajal s ponosno

dvignjenoglavo,gajenapadalnopogledala.

Hitrojezmečkalakrogloizpapirjainjovrglavanj.Potemjeigralanaprej,videti

jebilapovsemmirnainosredotočenanasvojopesem.Luksejeobrnil,vedelje,

da ga je zadela, vendar se je ona pretvarjala, da ga ne opazi več. Ko se je

oddaljeval,jespetpogledalaprotinjemuinnanjegovijopiciopazilassvinčnikom

narisanobelopiko.

Luk znamenja na svojemhrbtu ni opazil, toda bela pika se je zelo hitro

širila.Kojeprišeldodoma,mujepostalnahrbtnikpretežekinmoralgajesneti

predvhodom.Pogledaljesvojeroke–spreminjalesogavanimirano,črno-belo

različico samega sebe! Oddrvel je v kopalnico, da bi se znebil »beline«, toda

namesto tega se je zmočil! Spreminjal se je v papir. Nemočno je stal pred

ogledalominkričalmedopazovanjemkakopostajanjegovobrazčrno-bel.Hitro

jestopildosušilnikazaroke,pritisniltipkostrupom,innjegoverokesozačele

letetipovsodnaokrog.Nagonsko jeodhitelnazajprotivhodu,dokler je imelše

nekajmoči.Takratjeskozivratastopilamama.Lukjijehitroizginilizpredoči,a

ostal je v bližini nahrbtnika. Odšla je v kuhinjo. Medtem, ko je pospravljala

torbico in vrečke iz trgovine, je Luk skočil izza vrat in izginil v notranjost

svojeganahrbtnika.

Iz nahrbtnika se je zaslišal rahel hrup, dovolj, da je pritegnil njeno

pozornost. »Luk? Si doma?« je pogledala naokrog. Na samolepilnem lističu

zravennjesejepojavilbelsmeškoinnapis»SempriEmmi,učivase.«Obrnilase

jeinpobralalistič.Zamislilaseje.»Nikomursenebismelpribližati...Nemorem

gaustaviti.Sajvendarmoranareditidomačonalogo.«

Luk je stal pod lističem, ki ga je ravnokar napisal, odložil je svinčnik in

nekajkratglobokovdihnil.Pogledalseje.Nahajalsejevdimenzijipapirja,kjerje

bilo vse narejeno iz papirja, črnila in svinčnika. Naredil je nekaj korakov po

papirju,kar tako,zapreizkus.Breztežnostnose jezavrtel.Pookolicise jegibal

ravno tako, kot je hodil na prostem. Približal se je trem trikotnikom, skočil na

njihinsepovzpelnanajvišjega.Nalahnosejenasmehnil... insenenadomaspet

pognal navzdol »HURA!« Sprsti je napisal veliko črkoT, jo zagrabil za roke in

začel plesati z njo. Ne zavedajoč se partitureRuskega valčka, ki se je slišala iz

daljave, jeplesprilagajalritmu.Potemjevesilsvojerokeokoličrkinseobtem

srčnosmejal.

Naenkrat je opazil vrata z napisom »ODPRI ME«… toda nikjer ni bilo

nobenihključev,razenčrkeP,kijojepobralinznjoodklenilvrata.Vstopilje…in

padelvprostor,kigajevlekelnavzdol.

Padel jenaškatlo,narejenoizsamihtrikotnikov.Nekolikosejevzpel, in

pomolilvenglavo,nebrezstrahu.Joker,kigajenarisalnasvojemmatematičnem

testu, je iz ene izmed škatel z Lukovimi zapiski pokukal na plano, mahal je z

rokami in reševal enačbe. Z očmi je preletel Luka, ne da bi vedel karkoli o

njegovem naključnem padcu. »Mi lahko poveš, koliko je kosinus, če ima kot

26stopinj?«

Lukgajepogledal,vespretresen.

»Vredu,razumem.Nisimatematik.« Jokerse je izkobacal izškatle,hodil

po prostoru in odločno štel. Nenadoma se je spet obrnil proti Luku. »Počakaj!

Nisividetitrikoten.«

Lukjebilševednovšoku.

»Mimogrede, jaz sem Joker. Reševalec enačb. Od kod prihajaš,

ovalniotrok?«

»IzLeeuwardna,«jetihoodvrnilLuk.

»IzLjouwerta?Iznašegamesta?Želimsi,dabiselahkosprehodilponjem

in ga videl vsega v barvah!« je bil Joker presenečen nad obiskom iz

drugerazsežnosti.

»Kakotomisliš?SajLjouwertjevbarvah.«

»Dobro vprašanje. Da, je v barvah, vendar samo za ljudi in živali iz

barvnedimenzije.«

»Kjesem?«jevprašalLukmedvstajanjemizškatle.

»Vsvojihmatematičnihenačbah.«

»Nerazumem.«

»Saj pravim – v svojih matematičnih težavah,« je ponovil

Jokerpotrpežljivo.

»Kjepajeto?«

»Ah,no…pojdizmanoinizvedelboš.«Jokerjezačelhoditiprotivratom,

hkratiještelnaprsteindelalzapiske.Lukjepohitelzanjiminodprlvrata.Izza

vratjezasijalamočnabelasvetlobainLukjevstopilprvi.

Ozrlsejenaokoliinsetakojznašelvšoku.Tojebiloanimiranomestoiz

trikotnikov!Ljudjesobilitrikotni,avtomobilisobilitrikotniki,vsestavbesobile

vseiztrikotnikov.»Joker?ZakajjeLjouwertvesnarejeniztrikotnikov?Inzakaj

nibarv?«jevprašalLuk.

»Vidiš? Povedal sem ti, da ne boš videl tistega, kar sicer vidiš v

dimenzijibarv...«

Luk je opazil, da ima vsak trikotnik zapisno matematično formulo. Na

zadnji strani vozil so bile informacije o tem, koliko goriva porabijo, bili so

podatki o tem, kako hitro gredo mimo oblaki, koliko toplote generira sonce,

podatkiotežiljudiinotem,kakohitrohodijo...natisočeformul.VsepovsodLuka

sobileformule.

»Vau. Prav imaš, Joker.« Sledil mu je po ulicah. »Mimogrede, zakaj te

kličejoJoker?«

»Dobrovprašanje.Čistovseračunanjenasvetuopravimjaz.«

»Zakaj mi nisi prišel pomagat, ko sem te narisal na svoj

matematičnitest?«

»Narisalsime?Hmm...Ampakvednosembiltukaj.«

»Trikotniki so me prosili, naj določim dolžino njihovih stranic in

izračunamnjihovobseg...«

»No, trikotne teorije so preproste. Vse na svetu je sestavljeno iz

trikotnikov.Razumeš?«

»Ja...malo.«

Joker je postal ob zidu. Vzel je svinčnik in začel pojasnjevati. »To je

pravokotnik,kigarazdelišv...«

»Dvatrikotnika.«

»Intadvatrikotnikalahkorazdelimv…«

»Velikotrikotnikov.«

»Vsak trikotnik lahko razdelimo na dva trikotnika, tako, da dobimo kot

devetdesetih stopinj, potem pa določimo stranice s pomočjo

Pitagorovegaizreka.«

»O temmi je govorilaEmma! ... Itimoram, takojmoramrešiti enačbe ...

ampak nemorem. Rezultate testov nam bo učiteljica posredovala jutri ... kako

lahkopridemizmatematičneknjige,Joker?«

»Ne moreš oditi,« se je histerično zasmejal, kot da bi imel nekaj za

bregom, potem pa nadaljeval s korakanjem po ulici, preverjanjem enačb in

popravljanjem tam, kjer je bilo kaj narobe. Luk mu je sledil iz radovednosti,

nujnostiinpreprostozato,kernivedelkajdrugegapočeti.

Joker se je sprehajal po parku Pricehof, kjer je preverjal zvoke reke, ptic in

drevestervseostalo,čemurse je lahkopribližal.Spetse jevdaljavislišalzvok

violine.KosejeJokerbližalmostu,jeLukprepoznalmelodijo.Tojebilanjegova

najljubšaklasičnaskladbaNalepimodriDonavi.

»Kobilelahkoprišelizknjige,«jebilzamišljenLuk.

Jokergajeslišalinspremeniltemo»Glasba!Alinitočudovito?Glasbain

matematika gresta skupaj kot brat in sestra! Glasba ti pomaga, da postaneš

pametnejši, matematika pa ti pomaga razumeti, da je vse na svetu povezano

zglasbo!«

Joker je Luka odpeljal namost, kjer je igrala beraška deklica. Luk jo je

prepoznal.»SpoznajConstance,onajenašnavdih!«jeJokerpokazalnanjo.

Luksejepočutilprevaranega.Zzvijačosogapretentali,dapridesem,po

tem,kojojebilužalil.

»Zdravo,«jepozdravilssklonjenoglavo.

Deklica–beračicajezaigralajeznomelodijo.

»Kakoveš,dajopoznam?«jebilzaprepadenLuk.

»Leeuwardenjebarvenlevvašidimenziji.Drži?«

Deklicajenenadomaprenehalaigrati.Lukjeostalbrezbesed.Prišlojedo

velikeganeprijetnegapremora.

»Zaigrajkajlepega,Constance,«jeJokerprekiniltišino.

Beračica je zopet zaigrala, tokrat znano in zabavno Straussovo Anino

polko. Luk je bil jezen sam nase. Za razliko od njega pa je Joker poskakoval

naokrogvritmuglasbeznasmeškomnaobrazu,kakorotrok.

»Takomiježal,Constance...Nisemvedel,dasi...«

»Deklica–beračicajespetnenadomaprekinilazigranjem.

»Zelomiježal,«jeponovilLuk.

Constance je zaigrala razglašeno,nadležnomelodijo, zaradi katere so se

zatresle zgradbe in most, njeno igranje je izzvalo velike valove na vodi in

povzročilopotres.

»Prosim,pomagajmi,pritidomov.«Lukjebilresnejšikotprej.

Constance je nadaljevala z igranjem, ne da bi hotela prisluhniti Luku.

Spoznalje,danjegovomoledovanjenezaležeinseobrnilprotiJokerju,ki jebil

dovoljoddaljen,dajedonjegatekelnekajminut.»Joker,kamgreš?«

»Ah,spetti,«sejeJokerobrnilkLuku,medtemkojeodločnoinpovsem

nemotenoreševalsvojematematičneenačbe.

»Počakaj!Alinočeš,dasemtukaj?«Luksejepočutilsamega,čepravjebil

Jokerobnjem.

»Zaposlensem,«jedejal.

»Zakajsetavašnaokrog?«

»Netavam,temvečpreverjamizračunevtemmestu.«

»Izračune?Zakaj?«

»Poročam Materi Naravi o tem, ali so vse elementarne sile narave še vedno

vravnovesju.«

»Želim si, da bi razumel vse, o čemer govoriš.« Joker je bil predaleč

spredajzaLucovoznanje.

»Sajboš.Nekegadne,«jeodvrnilJokermedštetjem.

»Povejmivsaj,kakolahkopopravimenačbe,kijihnisemrešilvšoli?«

Nobenegaodgovora.Lukjepotrpežljivočakalnauliciinopazoval,Jokerja,

kisejevseboljoddaljeval.»Mislizglavo,"sejenepričakovanoobrnil.

Luksejepopraskalpoglaviinzanekajtrenutkovobstal.Kosejezazrlv

trikotnike,jedobilidejo.

Bilo ježepolosmihzvečer.Emma jevpižamiudobnosedelazapisalno

mizo in delala domačo nalogo iz matematike. Na strani učbenika se je pojavil

smeško.»Emma!«

Emma se je obrnila proti oknu. Ničesar drugega ni bilo razen teme in

zaves, izzakaterihjepihljalsvežzrak.»Emma!Tosemjaz,Luk!Nepričakujem,

da boš razumela, kje sem, ali da me boš prepoznala. Ampak vem, da me

lahkoslišiš.«

Emmase jevzačudenjuspetozrlaokrogsebe.Vstala jesstola inzaprla

okno.»Semvtvojemučbenikuzamatematiko,Emma.«

Pogledala je na odprto stran učbenika. Luk se je nasmehnil, kot bi to

naredilanimirančrno-belsmeško.»Kaj?!«jeskočilassvojegasedeža.

»Vem,daneverjamešsvojimočem,ampaktosemjaz,Luk.«

»Zažgalabomučbenik!«jeskorajzakričala.

»Ne,sestrica,tosemčistozaresjaz.Čezažgešučbenik,bomizginil,poleg

tega ne boš mogla narediti domače naloge. Torej, prosim, potrpi minuto in

meposlušaj.«

»Nerazumem,kakobitolahkobilti...«

»In vendar je res! Zdaj moram priti od tukaj, in samo ti mi

lahkopomagaš.«

Naenkratzazvonitelefon.Emmaseoglasi.»Prosim?«

»Zdravo,Lukovamamatukaj.Spraševalasemse,alijeLukševednotam.

Nimepoklical,pustiljesamosporočilo,dabosteboj,indasebostaučila.«

»Kdoje?«jezašepetalLuk.

»Tvojamama.«jezašepetalaEmmanazaj.»Tukajje.Velikosvaseučilain

sedajjeskorajžezaspal.«

»Lahkopridemponjega.«

»Nisva še končala z vsemi nalogami in zdaj je že pokonci.« Med

pogovoromjeEmmapogledovalaprotiLuku,»potrebovalabovacelonoč.Moja

mamamubopomagala,dasejutripripravizašolo.«

»Galahkodobimnatelefon?«

»Ja,« je zašepetal Luk. Emma je odložila telefonsko slušalko na knjigo.

»Zdravo,mami,ja,vredusem,samomalosemzadremal,«Pretvarjalseje,daima

zaspan glas. »Moram dohiteti zamujeno šolsko snov... Hvala ti, mami. Rad

teimam.«

Telefonskazvezajebilaprekinjena.Emmajebilaševednovšoku.»Sajto

siresti!«

»Emma, poslušaj. Za veliko uslugo te prosim.Odnesime jutri s sabo na

učiteljičinomizo,položisvojučbeniknanašematematične teste. Inštejdopet.

Bošnaredilatozame?Prosim?«

Emmajeprikimala.

Bilo je že pol enjastih dopoldne, čas šolske malice. Emma je stopila v

učilnicozamatematikoinpoložilamatematičniučbeniknaučiteljičinomizoterz

njimprekrilakontrolnenaloge.

Štelajedopet,kotjijebilonaročeno,potempapobralaučbenikinsedlanasvoj

sedež.UčiteljicajevstopilainvidelaEmmo,kakosamasedizamizo.

»Emma?Alinisinamalicizostalimisošolci?«

»Nisemlačna.Počakalabomnapouk.«

Učiteljica jevzelkuptestov inpričelazocenjevanjem.MedtemjeLukžeskočil,

popravil nekaj Emminih rezultatov in nadaljeval z reševanjem matematičnih

enačbna svojem testu.Opazil je,da so strani začelehitro izginjati.Trudil se je

dokončati,sajmujejihjeostalolešenekaj.IzbrisaljeJokerjevorisboinzapisal

zadnjo številko zadnje enačbe, ko je učiteljica z rokami pobrala njegov test.Ni

imelčasa,dabisepremaknil,inostaljenarisanvoblikismeška,polegodgovora

navprašanje.

Učiteljica je njegovemu testu dodelila vse možne točke, napisala nanj

veliko petico in se rahlo nasmehnila ob prisrčnem smešku. Test je označila z

rdečoingaodložila.Lukovsmeškosejespremenilvžalostniobraz.

Čas za pouk. Lukov test je vzela Emma. Najprej je z nezaupanjem

pogledala svojega. Imela je vse točke. Potem je pogledala še Lukovega in

prepoznalanjegovegabarvnegasmeška.Poskušalajeizbrisatirdečobarvo,toda

oznaka je bila napisana s črnilom. Skomignila je z rameni in obupala. Lukov

obrazjeizražalfrustracijo.Napisalje:»Odpeljimenamostinpoiščidekle,kitam

berači. Pomagaj mi, da pridem ven.« Emma je pomežiknila in hkrati pozorno

spremljalaglasučiteljice.

PošolijeEmmanašlaConstance,beraškodekliconamostu.Najprejjeiz

daljave zaslišala, kako nekdo na violino igra melodijo skladbe Na lepi modri

Donavi.KosejepribližalaConstance,sejenapevspremenilvLjubezennaDonavi,

kar je pomenilo prošnjo za kovanec brez besed. Za trenutek je postala in ji

prisluhnila,natopavrglakovanecvdekličinoškatlo.Beračicajojeignoriralain

nemoteno nadaljevala z igranjem čudovite melodije. Emma se ni premaknila.

Vrgla je drugi kovanec. Constance se je brez besed zahvalila in zaigrala Ruski

valček.Emmajestalainjoposlušala.Vrglajetretjikovanec.Constancejezaigrala

ValčekcvetjaPetraIljičaČajkovskega.Emmasejeobrnilaprotikanalu,pogledala

navzdol,zagledalavodnetokovetrikotnihoblikinljudi,kisohodiliponabrežju.

SpetjeprisluhnilaConstance.Constancejeostalaosredotočenanaglasbo.

EmmajijepokazalaLukovtestinnjegovžalostnibarvniobraz.Vškatlojevrgla

četrtikovanec.Constancejeprenehalaigrati.Emmaječakala,dabonekajrekla.

»Vzemitekovanceinjihpospravitevsvojotorbo,«jijeConstancekončno

dalanavodila.

Emmajepogledalavškatlo.Štirjekovancisobilivse,karjeimela.Bilojije

neprijetno,asejesklonila,vzelakovanceinjihpospravilavtorbico.Constanceje

zveseljemzaigralaDunajskivalček.Emmajojeopazovalainsenekolikooddaljila

odmostu.Njennahrbtniksejevhipupovečalinpostalvelikotežji.Odložilagaje

natla.Zgornjidelsejeodprl,pojavilasejeLukovardečelasaglavaintakojzatem

je cel prišel na plano. Emma je bila frapirana, toda ko je bil že zunaj, se je

nasmehnila, izvlekla modri flomaster in si pobarvala lica. Oba sta se ozrla h

Constance, ki je igrala svojo violino, in začela skakati in plesati v ritmu

njeneglasbe.

Ko je Lukprišel domov, jemamapila vodo s sladkorjem in točila solze.

»Kjesihodildvadni?«

Luk jo je objel. »Bil semna zelo pomembnemposlanstvu.« Pokazal ji je

test.»Selahkogremzdajigrat?«

Veselosejenasmehnilainprikimala.LukinEmmastaoddrvelavnjegovo

sobo, odprla vrata in šokirana obstala odprtih ust. Pred njima je bil Joker v

barvahinmerilLukovosobozmerilnimtrakom.

»Čudovitjetasvetvbarvahtukajzunaj...hmm...ampakizmeritimoram–

skorajvse!«