paralele aktivne imaginacije - simulacrum · 2016. 8. 17. · tehnika, s katero hipnotizer pripelje...
TRANSCRIPT
-
1
PARALELE AKTIVNE IMAGINACIJE
Diplomsko delo za pridobitev akademskega naziva Bakalavreus
psihoterapevtske znanosti
na Fakulteti za psihoterapevtsko znanost Univerze Sigmunda Freuda v Ljubljani
Roman Puš
Mentorica: Doc. dr. Lea Šugman Bohinc
Ljubljana, maj 2014
-
2
ZAHVALA
Najprej se iskreno zahvaljujem mentorici doc. dr. Lei Šugman Bohinc za vodenje in
usmerjanje, za vso podporo, za natančno branje, za potrpežljivo spremljanje, ob katerem sem
tudi sam rasel in poglabljal svoje znanje.
Zahvaljujem se tudi družini, za pomoč in podporo v letih mojega šolanja.
Zahvaljujem se tudi kolegici Katarini Šušteršič in učitelju dr. Jožetu Magdiču za sodelovanje
pri pisanju diplomske naloge.
Zahvaljujem se tudi podjetju Snaga d.o.o., sodelavcem in direktorju Janku Kramžarju, ki so
mi stali ob strani v vseh letih študija.
Zahvaljujem se tudi Katji Plut za srčno prevajanje in lektoriranje.
-
3
POVZETEK
V diplomski nalogi je postavljena aktivna imaginacija kot izbrano teoretično izhodišče na
podlagi teorije avtorja C.G. Junga, z dodanimi vidiki in pogledi drugih avtorjev - Sigmunda
Freuda, M.-L. von Franz in Edvarda Edingerja - glede razreševanja težave prehoda v svet
arhetipskih duševnih slik skozi različne plasti strukture psihe. V prvem delu naloge je
opredeljena aktivna imaginacija v strukturi psihe, podana predstavitev tipologije osebnosti
skozi model, predstavljeni so transferji in izbrana razvojna metoda, v drugem delu pa je
podana razlaga praktične aplikacije in uporabe aktivne imaginacije v kontekstu terapevtskega
dela. Cilji diplomske naloge so opisati in kritično oceniti izbrano razvojno metodo, predstaviti
in analizirati proces psihoterapije skozi paralelne vidike aktivne imaginacije in opozoriti na
različne načine pristopov. Osrednji namen naloge je torej približati bralcu vrednost in
uporabnost izbrane metode aktivne imaginacije v procesu samorazvoja.
Aktivna imaginacija C. G. Junga je plod kreativnega dela iz obdobja njegove krize ob ločitvi
od S. Freuda in predstavlja inovativni pristop, ki pomaga klientu s pomočjo duševnih slik
razviti odnos, ki ima potencial spoštovanja. Ker se ljubezen tako pogosto na nivoju analne
faze razcepi na jezo in žalost, nam je aktivna imaginacija lahko v pomoč, da najdemo vez z
ljubeznijo, zakopano v naših koreninah, ki generira dinamiko spoštovanja.
Ključne besede: arhetip, aktivna imaginacija, duševna slika in kriza, razreševanje transferja.
-
4
Kazalo
1. Uvod, stran 7
2. Slovar pojmov, stran 10
3. Aktivna imaginacija v polju Jungove strukture psihe, stran 16
3.1. Aktivna imaginacija in predstavitev tipologije, stran 19
3.2. Jungov model, prikazan na način piramide, stran 19
4. Metoda aktivne imaginacije skozi transfer, stran 23
4.1. Hipoteza, stran 25
4.2. Metode in tehnike, stran 26
4.3. Predmet raziskave, stran 26
4.3.1. Transferna uporaba koncepta aktivne imaginacije, stran 26
4.3.2. Klinični material pacienta, stran 27
4.3.3. Interaktivna teoretska perspektiva, stran 30
4.3.4. Sklep, stran 34
5. Aktivna imaginacija kot tehnika, stran 36
5.1. Aktivna imaginacija v luči odnosa do sebstva, stran 36
5.2. Aktivna inflacija, stran 43
6. Predstave razvojno kot predhodnik aktivne imaginacije, stran 47
6.1. Faze razvoja libida po Sigmundu Freudu, stran 47
6.1.1. Predstava doživljanja sočloveka in analno obdobje, stran 48
6.2. Emocionalno nabiti kompleks, stran 50
7. Nevroznanost in aktivna imaginacija, stran 53
-
5
8. Analiza empiričnega primera s perspektive tehnike aktivne imaginacije, stran 61
8.1. Primer Zofija, stran 62
8.2. Prispevek aktivne imaginacije v procesu terapije, stran 63
8.3. Kaj je sprožilo terapevtski proces?, stran 71
8.4. Glavni učinki psihoterapije, stran 72
8.5. Točka, v kateri sva terapijo zaključila, stran 72
8.6. Prispevek tehnike aktivne imaginacije k celotnemu terapevtskemu procesu, stran 73
9. Drugačen primer aplikacije aktivne imaginacije, Mercurius, stran 75
9.1. Test aktivne imaginacije v tenisu, stran 76
9.2. Paralele modela imaginacije iz tenisa s psihoterapijo, stran 81
10. Literatura, stran 83
11. Drugi viri, stran 85
-
6
Kazalo slik
Slika 1, Struktura psihe 1, stran 20
Slika 2, Struktura psihe 2, stran 21
Slika 3, Zavest kot stanje, stran 21
Slika 4, Struktura psihe v piramidi s tipološko zgradbo, stran 22
Slika 5, Celostnost psihe, stran 38
Slika 6, Zgradba nevrona, stran 56
Slika 7, Dve možganski hemisferi, stran 58
Slika 8, Možgani, stran 60
Slika 9: Stara čarovnica, stran 69
Slika 10, Hermafrodit, stran 75
Slika 11, Merkur, stran 75
Slika 12, Žoga in ravnotežje 1, stran 77
Slika 13, Žoga in ravnotežje 2, stran 77
Slika 14, Žoga in ravnotežje 3, stran 78
Slika 15, Imaginarna točka forehand 1, stran 79
Slika 16, Imaginarna točka forehand 2, stran 79
Slika 17, Imaginarna točka backhand 1, stran 80
Slika 18, Imaginarna točka backhand 2, stran 80
Slika 19, Imaginarna točka servis, stran 81
-
7
1. Uvod
Švicarski psihiater Karl Gustav Jung je imel pomembno vlogo pri razvoju tehnike aktivne
imaginacije. In Jung je tudi razvil svojo vejo globinske psihologije, ki jo je poimenoval
analitična psihologija. Jungu se je pot prekrižala s Sigmundom Freudom, ustanoviteljem
psihoanalize, ki je ta izraz predstavil leta 1896, ko je trdil, da lahko privede v zavest tisto, kar
je pred tem bilo v nezavednem. Njuno prvo srečanje je bilo v marcu 1907.
Omeniti je treba Jungovo zanimanje za okultne fenomene, ki jih je opisal v svoji doktorski
disertaciji. Kasneje, kot je napisal v knjigi Spomini, sanje, misli, mu je obsežna izkušnja iz
spiritističnih seans med študijem medicine omogočila, da je opravil s svojo najzgodnejšo
filozofijo, ter mu omogočila psihološko stališče. Pravi, da je spoznal o človeški duši nekaj
objektivnega. (Jaffe, 1971: 122123)
Po opravljenem državnem izpitu je nastopil službo na kliniki. Imel pa je tudi močno izkušnjo,
ki je botrovala odločitvi, da se je odločil specializirati psihiatrijo. Bil je sicer odličen v interni
medicini, kjer so mu bila vrata na široko odprta, pa vendar se je odločil za psihiatrijo. O njej
sprva ni imel dobrega mnenja, tudi študiral je ni rad, zaradi česar tudi predavanja pri njem
niso vzbudila zanimanja. Kot piše Jung, je v predgovorih splošnih učbenikov pisalo o tem,
kako psihiatrični učbeniki v sebi nosijo bolj ali manj subjektiven pečat.
Ključen je bil moment, ko je avtor učbenika Kraft Ebing pisal o subjektivnem pečatu in
poimenoval psihozo kot bolezen osebnosti, kar je Junga močno razburilo. Kot je mislil, je bil
učbenik deloma tudi subjektivna izpoved avtorja, v kateri je s prejudici in celo svojo tu bitjo
stal za objektivnostjo svojega izkustva ter s celoto svoje osebnosti odgovarjal na bolezni
osebnosti. Tako je Jungu teh nekaj namigov razjasnjujoče osvetlilo problem psihiatrije, kar ga
je nepreklicno potegnilo v njeno območje. Tu sta se zlila dva tokova njegovega zanimanja, tu
je bilo skupno izkustveno področje bioloških in duhovnih dejstev. Kot pravi, je bil tu trk
narave in duha. Razlog, zaradi katerega je imel o psihiatriji tako slabo mnenje, je tudi v tem,
da takrat ni bilo psihologije, ki bi človeka obravnavala kot celoto in ki bi v obravnavo
vključila tudi njegove bolne različice. (Jaffe, 1971: 123124)
-
8
Od takrat naprej je želel vedeti, kako se človeški duh odzove v primeru lastnega uničenja, ker,
kot pravi, se mu je psihiatrija zdela artikuliran izraz tistega biološkega odziva, ki se polasti
tako imenovanega zdravega duha v primeru duševne bolezni. (Jaffe, 1971: 128)
Kot omenja Jung, so v njegovem času na psihiatriji paciente etiketirali, jih ožigosali z neko
diagnozo in s tem je bil primer povečini rešen. Tako psihologija duševnega bolnika ni igrala
nobene vloge. In v tem polju je nastopil Freud, ki je postal za Junga življenjsko pomemben s
svojimi temeljnimi raziskavami o psihologiji histerije in sanj. Njegova dognanja so Jungu
kazala pot k nadaljnjim raziskavam in k razumevanju posameznih primerov. Prav Freud je v
psihiatrijo prinesel psihološka vprašanja, čeravno ni bil psihiater, temveč nevrolog. (Jaffe,
1971: 130)
Jung nazorno omenja dilemo, s katero se je srečeval v začetku svojega dela. Omenja primer
pacientke, ki so jo poslali na kliniko z diagnozo melanholije. Po vseh testih na kliniki ji je bila
postavljena diagnoza shizofrenije ali, kot se je takrat reklo, dementia praecox. Jungov vtis, da
v tem primeru ne gre za shizofrenijo, ampak za depresijo, ga je gnal, da je sam opravil z njo
še preiskave po lastnih metodah. Torej je opravil diagnostični test asociacij oziroma
asociacijski eksperiment in se pogovarjal z njo o njenih sanjah. Vse to je osvetlilo njeno
preteklost tam, kjer je običajna anamneza ni. Zaključek tega primera je bil takšen, da je bila
pacientka odpuščena po štirinajstih dnevih.
V mnogih psihiatričnih primerih so skrite zgodbe, za katere nihče ne ve, in po Jungovem
mnenju se prava terapija začenja šele po raziskavi te osebne zgodbe, ki je pacientova
skrivnost, zaradi katere se je zlomil. Pravi, da ta zgodba vsebuje ključ za pacientovo
obravnavo. Zdravnik jo mora izvedeti, zato mora zastavljati vprašanja, ki se tičejo celega
človeka, in ne samo njegovega simptoma. Hkrati pa raziskovanje zavestnega gradiva ne
zadostuje, morda lahko odpre pot asociacijski eksperiment, ali sanje, ali pa dolgotrajen in
potrpežljiv človeški stik. (Jaffe, 1971: 132133)
Ko je imel Jung leta 1935 predavanja na kliniki v Tavistocku, je pri pojasnjevanju, katere
metode je koristil pri odkrivanju nezavednega, posebno pozornost namenil asociacijskemu
testu, sanjam in aktivni imaginaciji. Mnogi so bili kar presenečeni, da je omenil asociacijski
test, ker naj se že dolgo ne bi uporabljal. Vendar ga je omenil, ker je bil izjemno pomemben v
zgodnjih raziskovanjih, saj je potrdil avtonomnost nezavedne narave. Predvsem pa je pokazal,
da obstaja čustvena komponenta kompleksa, s čimer je podal dokaz o Freudovi teoriji
potiskanja. Hkrati pa je uvidel, da telo in um delujeta kot celota in je kot prvi prepoznal
-
9
pomen emocij ob hkratnih fizioloških spremembah, kar se danes imenuje psihosomatski
fenomeni. (Jung, 1976: 1112)
-
10
2. Slovar pojmov
Aktivna imaginacija: To so „nizi fantazij, ki jih oživlja usmerjena koncentracija“.
Tehnika aktivne imaginacije: Spodbujanje fantaziranja in produciranja sanj v budnem
stanju. Je Jungov izvirni način raziskovanja in ozaveščanja vsebin nezavednega (svojih
pacientov in tudi lastnih). (Trebješanin, 2008: 1415)
Analitična psihologija: Psihološka smer, ki jo je zasnoval Jung leta 1914. V to spada izvirna
psihološka teorija Junga in njegovih sodelavcev ter naslednikov. (Trebješanin, 2008: 25)
Anima: (lat. anima: dah, duša, življenjski princip). Je ženski princip, skrit v nezavednem
moškega. (Trebješanin, 2008: 27)
Animus: (lat. animus: duh, „razumna“ duša, mišljenje, sodba). Je moški princip, skrit v
ženskem nezavednem. Arhetipska predstava moškega v duši ženske. (Trebješanin, 2008: 35)
Anksioznost (nem. Die Angst; ang. anxiety). Nedorečen strah, viseč v zraku; bojazen, da se
bo zgodilo nekaj strašnega. (Trebješanin, 2005: 251)
Arhetip (grš. princip, začetek in tudi lik, vzor, vtis). V najširšem smislu termin predstavlja
prototip, pravzor ali prasliko. To so skriti temelji ali korenine zavestne duše. (Trebješanin,
2008: 40)
Biologija -e ž ( ) veda o življenju organizmov: razvoj biologije; molekularna biologija;
biologija človeka, morja / profesor biologije. (Slovar slovenskega knjižnega jezika, 1995: 46)
Duh: V filozofiji nematerialni princip, ki ustvarja, ureja in upravlja z materialnim svetom.
Običajni pomen, človeška sposobnost, ki se izraža v njegovem nematerialnem miselnem,
moralnem, ustvarjalnem, umetniškem, mitološkem, filozofskem, metafizičnem in religioznem
delovanju. (Trebješanin, 2008: 111)
Duša: (nem. Seele). Poseben del psihe, avtonomen kompleks funkcij, ki prvenstveno
označuje moč imaginacije, ustvarjanje emocionalno nabitih slik in simbolov. Beseda izhaja iz
besed sila, moč, kar duši daje pomen nevidne življenjske moči, pobudniške sile. (Trebješanin,
2008: 112)
-
11
Ekstraverzija: Stanje naravnanosti in koncentracije psihične energije na objekt, usmerjenost
libida k zunanjemu svetu. Gre za vez subjekta do objekta v smislu pozitivnega gibanja,
subjektivnega zanimanja za objekt. (Trebješanin, 2008: 121)
Gon: (knjiž. prirojeno, nehotno teženje človeka ali živali k določenemu ravnanju, stanju);
nagon: animalni goni v človeku; spolni gon; gon po obstoju; po samoohranitvi/ ljubezen je
močen življenjski gon gibalo // želja, sla: sledil je svojemu gonu. (Slovar slovenskega
knjižnega jezika, 1995: 247)
Halucinacija: -e ž (á) psiht. zaznava, ki nastane zaradi možganskih ali duševnih motenj:
doživljati, imeti halucinacije; v halucinacijah je videla bele miške; slušna, vidna halucinacija /
ni vedel, ali je halucinacija ali resnica. (Slovar slovenskega knjižnega jezika, 1995: 268)
Hipnoza: (grš. sen). Tehnika, s katero hipnotizer pripelje neko osebo v stanje spremenjene in
močno zmanjšane zavesti. (Trebješanin, 2005: 84)
Histerija: (grš. maternica). Vrsta nevroze, pri kateri so prevladujoči simptomi mnoge in
raznovrstne funkcionalno telesne, senzorne, motorične in mentalne motnje, katerih izvor je
psihogen. (Trebješanin, 2005: 86)
Identifikacija: Proces poistovetenja ega ene osebe z egom druge osebe, ki se jo ima za vzor.
(Trebješanin, 2005: 91)
Individualno nezavedno: Manjši in vrhnji sloj nezavednega, ki je posameznikov oseben.
Vsebuje doživetja iz osebne zgodovine posameznika, zbrane izkušnje, ki so bile nekoč
zavestne, a so iz različnih razlogov prešle v nezavedno. (Trebješanin, 2008: 246)
Inflacija: (lat. inflare: napihniti, inflatio: napenjanje). Širitev zavesti zunaj lastnih meja, pri
katerem prihaja do množičnega vdora vsebin iz kolektivnega nezavednega v zavest oziroma
se zavest razlije po nezavednem. (Trebješanin, 2008: 166)
Introverzija: (nl. introversio: obrnjenost navznoter). Tip naravnanosti, ki ga posameznik
zavzame in ki označuje usmerjanje in obračanje k notranji stvarnosti, obračanje psihične
energije od objekta k subjektu. Je sorazmerno trajna orientacija libida k lastnemu notranjemu,
subjektivnem svetu. (Trebješanin, 2008: 174175)
-
12
Jaz/ego: (nem. ich, ang. self). Središčni, kohezivni in najpomembnejši del zavestne osebnosti,
ki je subjekt vseh aktov (izraz osebnih zunanjih odločitev ali volje) zavesti. (Trebješanin,
2008: 179)
Kolektivno nezavedno: Najstarejši, najpomembnejši in najvplivnejši sistem celotne psihe.
Predstavlja duhovno zakladnico podedovanih izkušenj prednikov, dano v obliki vrojenih
predispozicij za določen način človekovega doživljanja in odzivanja na okolje. (Trebješanin,
2008: 205)
Kontratransfer: Pojav, ki se dogaja v procesu psihoterapije, a je sestavljen iz nenamernega,
nenadzorovanega in nezavednega emocionalnega odziva analitika na pacientovo vedenje in
osebnost ter pojav transferja s strani pacienta. (Trebješanin, 2008: 217)
Kompleks: (lat. complexus: zapleten, sestavljen iz povezanih delov; nem. komplex).
Medsebojno povezane, emocionalno obarvane zaznave, predstave, misli in spomini v
osebnem nezavednem, združene okoli nekega osrednjega objekta (osebe, predmeta ali
simbola). Ta objekt, ki predstavlja jedro kompleksa, kot magnet privlači zelo raznolike
psihološke izkušnje, povezane z njim, in ima veliko afektivno vrednost za subjekt.
(Trebješanin, 2008: 210)
Libido: (lat. libido: sla, nagon, hotenje, želja, poželenje), je za Freuda do konca ohranil široko
sprejet seksualni pomen (vse predgenitalne in genitalne težnje). V psihoanalizi označuje
izključno energijo seksualnega nagona, „seksualno lakoto“. Po Jungu pa se libido razume kot
katerakoli nagonska želja, lakota, želja po moči, želja po Bogu, težnja k razdiralnosti,
spokojnosti, seksualna želja. (Trebješanin, 2008: 245)
Melanholija: (grš. črn in žolč). Duševna bolezen, pri kateri so prevladujoči simptomi občutki
žalosti. Depresija, brezvoljnost, kronična utrujenost, občutki praznine, občutki lastne
nevrednosti in občutki krivde, misli na samomor kot ekstremen primer. (Trebješanin, 2005:
136)
Nevrolog: Zdravnik s specializacijo iz nevrologije, vede o živčnem sistemu, živčnih boleznih
in o njihovem zdravljenju.
(Vir:http://www.ess.gov.si/ncips/cips/opisi_poklicev/opis_poklica?Kljuc=434&Filter)
-
13
Nevroza: Lažja oblika duševne bolezni, pri kateri obstajajo psihogene funkcionalne motnje v
psihičnem življenju, medtem ko je organska plat ohranjena. (Trebješanin, 2005: 157)
Nevroznanost: znanost o živcih: razvoj kognitivne nevroznanosti.
(Vir:http://books.google.si/books?id=LtliAgAAQBAJ&pg=PA239&lpg=PA239&dq=SLOV
AR+NEVROZNANOST&source=bl&ots=4j0bvpk8jy&sig=A4RbUrIpJrEirbQlJjCq_Usn8xQ
&hl=sl&sa=X&ei=s_FwU877MYjDyQOsm4G4Bg&ved=0CDkQ6AEwBA#v=onepage&q=
SLOVAR%20NEVROZNANOST&f=false)
Nezavedno: Vse, kar je psihično, vendar je nedostopno našemu zavestnemu jazu.
(Trebješanin, 2008: 283)
Numinozno: (lat. numen: čudežna moč, božanska sila). Izraz, ki ga v svoji klasični knjigi
»Sveto« uporablja Rudolf Otto, da opiše tisto, kar je skrivnostno, nadnaravno, veličastno,
neobvladljivo in strašno. (Trebješanin, 2008: 292)
Objektivno: -vna -o prid., objekt vnejši ( ) 1. ki se pri presojanju, vrednotenju ne ravna po
osebnih nagnjenjih, interesih, ampak po dejstvih; nepristranski, pravičen: objektiven človek,
sodnik; spoštovali so ga, ker je zmeraj skušal biti objektiven / objektivna kritika; objektivno
ocenjevanje // neodvisen od osebnih nazorov, interesov; neoseben, stvaren: niti realizem niti
naturalizem nista povsem objektivna; objektivnih meril za lepoto najbrž ni. (Slovar
slovenskega knjižnega jezika, 1995: 702)
Subjektivno: -vna -o prid. ( ) 1. ki izhaja iz osebe, ki čuti, misli, deluje, in ne iz predmeta,
okolja: subjektivni vzroki nesreč; imeti subjektivne in objektivne težave / publ. objektivni
faktorji so letalo, vreme, človek pa je subjektivni dejavnik // odvisen od doživljanja, mišljenja
in ne od predmeta: subjektivni razlogi; subjektivni vidik / subjektivna resničnost / subjektiven
opis dogodka / subjektivni občutek - filoz. subjektivni idealizem idealizem, ki trdi, da se svet
idej ne da spoznati. (Slovar slovenskega knjižnega jezika, 1995: 1330)
Ojdipov kompleks: Zapletena in v prvi vrsti nezavedna afektivna konstelacija, ki se pojavlja
v odnosu otrok-oče-mati v obdobju med tretjim in petim letom v faličnem obdobju.
(Trebješanin, 2005: 57)
-
14
Projekcija: (lat. proicio, iectum = vreči naprej, izgnati, pregnati). Po Jungu je to „splošni
psihološki mehanizem, s katerim se subjektivne vsebine katerekoli vrste prenašajo na objekt“.
(Trebješanin, 2008: 318)
Prima materia: (lat. prva materija). Pojem srečamo pri grških filozofih Empedoklu in
Platonu, opisuje pa brezobličen substrat, brez določenih lastnosti, sposoben prevzeti različne
lastnosti. (Trebješanin, 2008: 316)
Psiha: Najširši psihološki pojem, ki zajema celovitost notranjih, psihičnih pojavov (zavestnih,
individualno nezavednih in kolektivno nezavednih). Jung v nasprotju z mnogimi drugimi
psihologi v pojmih razlikuje med dušo in psiho. Psiho razume kot celovitost vseh psihičnih
procesov, ne samo zavestnih, ampak tudi nezavednih. Dušo pa razume kot določen, omejen
kompleks funkcij, ki bi se lahko najbolje označil kot osebnost. (Trebješanin, 2008: 324)
Psihična funkcija: Po Jungu je to določen vidik psihičnega delovanja, „vidna oblika libida, ki
v različnih okoliščinah načelno ostaja sebi enaka, morda na enak način, kot se fizična moč
lahko opazuje kot vsakdanja vidna oblika fizikalne energije“. Jung našteva štiri osnovne in
neodvisne funkcije: mišljenje, čutenje, čustvovanje in intuicija. (Trebješanin, 2008: 326)
Psihoanaliza: (grš. duša in odpiranje, razlaganje). Sam termin pomeni razčlenjevanje
duševnih dogajanj in Freud ga je prvič uporabil 1896. (Trebješanin, 2005: 209)
Psihoterapija: Zapleten, dialektičen, enakovreden in predvsem človeški odnos izmenjave in
vzajemnega zaupanja dveh osebnosti (analitika in pacienta). (Trebješanin, 2008: 330)
Psihoza: Težja oblika duševne bolezni. Pri obolelem prihaja do težkih motenj v mišljenju,
afektivnem življenju in pri njegovem odnosu do stvarnosti. (Trebješanin, 2005: 214)
Sebstvo: (nem. das Selbst; ang. the self) Osrednji in glavni arhetip, ki je arhetip popolnosti,
reda in celovitosti psihe. Jung ga opiše kot „enotnost in celotnost celotne osebnosti“.
(Trebješanin, 2008: 384)
Shizofrenija: (grš. razdeljen in duša, duh). Cepitev različnih psihičnih funkcij po E.
Bleulerju. (Trebješanin, 2005: 239)
Simptom: (grš. primer, nesreča, obeležje). Na opisni ravni lahko psihogeni simptom
definiramo kot katerokoli škodljivo ali nekoristno dejanje, zaradi katerega se neka oseba
pritoži z izražanjem težave. (Trebješanin, 2005: 242)
-
15
Sinhroniciteta: (nem. Synchronizitat). Nevzročno povezovalen princip, ki pojasnjuje vez
časovno in smiselno združenih, a vzročno nepovezanih pojavov. (Trebješanin, 2008: 375)
Subliminalno zaznavanje: (lat. sub: spodaj in prag, vhod). Posebna vrsta percepcije, ki se
dogaja pod pragom zavesti, ker so dražljaji prešibki, kratkotrajni in/ali neprijetni, tako da
nimajo moči, da bi izzvali zavestno doživetje. (Trebješanin, 2008: 395)
Test asociacij: (nem. Asoziation-experiment; ang. Word Association Test). Jungov test, ki se
uvršča v prve projekcijske teste, zgrajen, preizkušen in dograjevan v obdobju 19071910,
torej v času, ko je bil Jung Freudov sodelavec. Test je prvi poizkus, da se nezavedni
kompleksi in proste asociacije raziščejo na natančen in eksperimentalen način ter da se
rezultati tudi ovrednotijo. (Trebješanin, 2008: 411)
Transfer: (nem. Ubertragung; od lat. transfere: prenašanje). V vsaki psihoterapiji se
vzpostavi značilen, močan in skrivnosten emocionalen odnos pacienta do analitika, pri
katerem pa s strani analitika ni bilo nikakršnega povoda. (Trebješanin, 2008: 416)
Zavest: Del psihe, ki ga oseba pozna in ki je nerazdružljivo povezan z jazom. Jaz-kompleks
je ne samo vsebina, ampak tudi pogoj zavesti, ker je vsak psihični element zavesten samo, če
je povezan s tem kompleksom. Zavest je stanje budnosti, katerega središče je jaz.
(Trebješanin, 2008: 401)
-
16
3. Aktivna imaginacija v polju Jungove strukture psihe
V knjigi Edvarda F. Edingerja, naslovljeni Jaz in arhetip (Ego and Archetype), je razčlenjena
dinamika med aktivno imaginacijo in aktivno inflacijo. V grobem gre za razlikovanje na ravni
jaza/ega.
Problem je naslednji: „Pri aktivni imaginaciji sodeluje zdrav jaz/ego pri aktivni inflaciji pa
nevrotičen.“ (Magdič, 2012)
Edinger poda nazoren opis aktivne imaginacije in piše, da posameznikova razpoloženja in
čustva vzamemo za začetno točko aktivne imaginacije. Če jih jemljemo kot naključna
oziroma imajo za nas le zunanje, fiziološke vzroke, potem ne bomo imeli podlage za iskanje
njihovih psiholoških pomenov. Zato moramo počakati na izkušnjo, ki nam prinese spoznanje,
da duhovni pomen obstaja. Tako mora na začetku imeti posameznik vsaj dovolj vere, da bo
lahko sprejel duhovni pomen kot hipotezo, ki naj bi jo tudi preizkusil. (Edinger, 1972: 113)
V odgovor na Jobovo knjigo je Jung napisal delo Odgovor na Joba, v katerem obravnava
Jobovo zgodbo kot preobrat v kolektivnem razvoju hebrejsko-krščanskega mita skupaj z
evolucijo božje podobe oziroma arhetipa sebstva. V Jobovi knjigi je mnogo simboličnih
poročil o soočenju s sebstvom. Torej se razume samo Jobovo soočenje z Bogom kot odločilna
sprememba človekovega zavedanja o božji naravi. To seveda prinese za posledico, da Bog na
takšno vedenje tudi odgovori. Pride do božjega počlovečenja in njegovega učlovečenja v
Kristusu. Vendar pa Edinger pravi, da sam zgodbo dojema drugače, in sicer kot opis osebne
izkušnje, v kateri se „jaz“, kot ga on imenuje, prvič zavestno sooči s sebstvom. (Edinger,
1972: 111)
Osnovni pojmi Jungove strukture psihe so jaz, individualno nezavedno in kolektivno
nezavedno z arhetipi in osrednjim arhetipom sebstvom. Jung je na predavanjih v Tavistocku
takole pojasnil svoje videnje psihologije: (Jung, 1976: 17)
Če pogledamo širše, gre za psihologijo, ki je veda o zavesti in šele nato tudi veda o produktih
tistega, kar imenujemo nezavedna psiha. Nezavedne psihe pač ne moremo neposredno
raziskovati, ker nismo v stiku z njo. Tako se v bistvu ukvarjamo samo z zavednimi produkti,
za katere pa menimo, da izhajajo iz področja, imenovanega nezavedno, torej iz področja
nejasnih predstav. Če pogledamo desetletnika ali desetletnico, menimo, da sta zavestna, pa
vendar se lahko pokaže, da lahko gledamo na zavest brez kakršnekoli zavesti o jazu. V teh
primerih je značilno, da nenadoma spoznajo: „Jaz sem,“ kar pomeni, da prvič v življenju
-
17
dojamejo, da so oni tisti, ki doživljajo, se vračajo v preteklost, da bi se spomnili določenih
dogodkov, hkrati pa se ne spominjajo, da so oni sodelovali v njih.
Tako moramo priznati, da ko rečemo „jaz“, še nimamo absolutnega merila, po katerem bi
vedeli, ali je bilo to doživetje „jaza“ popolno ali ne. Tako da sedaj še ne vemo, kako važen je
res jaz za človeka.
Zavest je kot površina ali ogrinjalo okoli ogromnega področja nezavednega. O nezavednem
ne vemo, kakšen vpliv ima, ker ne vemo ničesar o njem. Ko rečemo nezavedno, naj bi tudi
povedali, kaj to je, pa vendar sporočamo, da ne vemo, kaj je. Imamo določene znanstvene
potrditve, ki potrjujejo njegov obstoj. Sicer pa imamo le posredne dokaze o obstoju praga pod
umsko zavestjo. Tako naj bi bilo vedno „kakor da“-izkušnja.
Zavest je po večini proizvod opazovanja in iznajdljivosti v zunanjem svetu. Nahajala naj bi se
v velikih možganih. Verjetno je bilo to središče za čutilni organ kože naših daljnih prednikov
in ker se je zavest razvila od tukaj, je zaradi tega ohranila funkcijo čutenja in orientacije. Tako
so na začetku 17. in 18. stoletja francoski in angleški psihologi želeli zavest izpeljati iz čutil,
ker da naj bi zavest vsebovala le čutilne informacije. Šlo je za znani rek: ničesar ni v umu,
česar ni bilo v čutilih. Podobne tokove lahko še sedaj vidimo v psiholoških teorijah. Recimo
Freud ne izpeljuje zavesti iz čutilnih informacij, vendar pa izpeljuje nezavedno iz zavednega,
kar je enaka racionalna pot.
Jung pa gleda na zavestno ravno nasprotno, in sicer trdi, da je nezavedno predhodno
zavestnemu, ki vznikne iz njega. In pomembno dejstvo o zavesti je, da nič ne more biti
zavestno, če ne obstaja jaz v odnosu s tistim, na kar se nanaša. Torej, karkoli ne bo v odnosu z
jazom, tudi ne bo zavestno. S tem je mogoče tudi definirati zavest kot odnos psihičnih vsebin
do jaza.
Kaj pa je torej potem jaz? Jaz je zapleten pojem, prvič je to splošno doživljanje lastnega
telesa, lastnega obstoja in tudi podatki iz spomina, torej določena zamisel o trajanju ali o
dolgem nizu spominov. Posledično je zaradi tega imenovan kompleks psihičnih dejstev. Ta
kompleks ima veliko privlačno moč, podobno kot je to pri magnetu, in privlači vsebine iz
nezavednega, to je iz tistega dela, o katerem nič ne vemo. Hkrati pa privlači tudi zunanje
vtise, ki, ko stopijo v stik z jazom, postanejo zavestni. Jung pravi, da razume jaz kot vrsto
kompleksa. Najbližji in najdražji kompleks, ki ga sprejemamo, je naš jaz. Je vedno v središču
naše pozornosti in želja ter tako absolutno in potrebno središče zavesti. Če se jaz razdeli, kot
-
18
je to pri shizofreniji, je posledica ta, da oseba izgubi doživljanje vrednosti. Različne vsebine
zavesti tako postanejo nedostopne za prosto reprodukcijo. (Jung, 1976: 21)
Kot pravi Jung, se z nezavednimi procesi ne moremo neposredno ukvarjati, ker nam niso
dostopni. Tudi niso neposredno vidni. Pokažejo se le skozi svoje produkte in mi potem
predvidevamo, ker so neobičajnih kvalitet, da morajo od nekod izvirati. To polje teme
imenujemo nezavedna psiha. Zunanje psihične vsebine zavesti se v osnovi razvijajo pod
vplivom zunanje okolice, s posredovanjem čutilnih informacij. Vendar vsebine nastajajo še iz
drugih virov, kot so to spomin, presoja, temna sfera uma, nezavedno. O tem izvemo skozi
notranje psihične funkcije, torej tiste, ki niso pod našim nadzorom. Te funkcije so sredstvo za
to, da nezavedni material pride do površja zavesti. Tako vsebine, katerih produkti preidejo
mejo zavedanja, delimo na dve skupini.
Prva skupina vsebuje prepoznaven material iz osebne zgodovine, to je vsebina osebne narave,
in produkte instinktivnih procesov, ki osebnost naredijo kot celoto. Nato so tu še pozabljene
in potisnjene vsebine ter take, ki imajo kreativno naravo. V elementih te skupine ni prav nič
neobičajnega in bi lahko bili pri drugi osebi zavestni. Te imenuje Jung osebno nezavedno;
sestavljeno je iz osebnih elementov, ki sestavljajo osebnost kot celoto.
Druga skupina vsebin pa je popolnoma nepoznanega izvora oziroma takšnega, ki ga ne
moremo pripisati osebni izkušnji. Te vsebine so značilne po nerazjasnjenih posebnostih in to
je pravzaprav njihov mitološki značaj. Zdi se, kot da pripadajo vzorcu, ki ni lasten enemu
posameznemu umu ali osebi, ampak človeštvu v celoti. Pripadajo, ker niso podedovane,
človeštvu v celoti in so kolektivne narave. Te kolektivne vzorce imenujemo arhetipi. Arhetip,
kar izhaja iz typos, pomeni tisto, kar je vtisnjeno, določeno skupino vsebin arhaične narave, ki
po obliki in smislu ustrezajo mitološkim motivom. Mitološki motivi pa se v čisti obliki
pojavljajo v pravljicah, mitih, legendah in folklori. Eden od najbolj znanih motivov je lik
Heroja, Rešitelja, in Zmaja, ki naj bi ga heroj premagal.
Izražen je mehanizem introverzije zavestnega uma v globlje plasti nezavedne psihe. Primer,
ko se plasti kolektivno nezavednega razlikujejo od osebno nezavednega, se je pojavil pri
Jungovem raziskovanju nezavednega pri črncih. Vprašanje, ki si ga je zastavil, je bilo, ali so
kolektivni vzorci povezani z raso ali pa so a priori kategorije imaginacije. Šlo je za sanje, v
katerih je bil človek, razpet na kolesu. Bolj logično bi bilo sanjati človeka, razpetega na križu,
z ozirom na religioznost črncev. Če sanjavec pred tem ni imel nobenega stika s to idejo, je to
arhetipska predstava, ker je križanje na kolesu mitološki motiv. Gre za je starodavno sončevo
-
19
kolo. Križanje pa je žrtvovanje bogu Soncu, da bi bil milosten, potrebno je bilo žrtvovanje za
plodnost zemlje. Sončevo kolo je izrazito arhaična ideja, morda najstarejša religijska ideja, ki
obstaja. (Jung, 1976: 4547)
Govorili smo že o zavesti, a še ni bilo nič povedanega o njenih štirih funkcijah. To so miselna,
intuitivna, čutilna in čustvena. Te funkcije zavesti si lahko predstavljamo razporejene v krogu,
in če med njimi potegnemo križ, je miselna nasproti čustveni in čutilna nasproti intuitivni. Še
pomembneje za predstavo o strukturi psihe pa je, da krog vzamemo kot kolo, ki vozi po travi
in ta sega približno do polovice. S tem dobimo pomembno perspektivo o razmerju med
zavednim in nezavednim delom.
3.1 Aktivna imaginacija in predstavitev tipologije
Običajna predstava s perspektive energije se gleda v Jungovi analitični psihologiji skozi
tipologijo. Osnova tipologije C. G. Junga so 4 možne tipološke funkcije: miselni tip, intuitivni
tip, čutilni tip in čustveni tip. Za razumevanje aktivne imaginacije na znanstveni način se
moramo opreti na teorijo sistema Jungove tipologije.
Na kratko je izhodišče naslednje: vsak od 4 posameznih tipov osebnosti ima svojstvene
lastnosti in hkrati velja, da ima vsak posameznik v sebi vse elemente različnih osebnosti.
Vendar so elementi različno integrirani v osebnosti. Razporejeni so po različnih ravneh
zavedanja, glavna funkcija predstavlja zavest jaza, sledita globlji dve pomožni funkciji, ki
predstavljata individualno nezavedno, in najgloblje je naša nezavedna funkcija, ki predstavlja
kolektivno nezavedno.
Obravnavamo dinamično polariziranje posameznih „nasprotij“ tipov osebnosti. Gre za
nasprotja intuitivec nasproti čutilcu in čustvovalec nasproti miselnemu tipu, introvertnost
nasproti ekstravertnosti. Glavne funkcije so postavljene nasproti nezavedni funkciji. Tu
imamo še povezanost na ravni 2 aktivnih, intuitivnega in miselnega, ter 2 pasivnih tipov,
čustvenega in čutnega.
3.2 Jungov model, prikazan na način piramide
Ego je organ zavesti in točka, od koder se aktivna imaginacija spušča vedno globlje v
nezavedno. Za razumevanje zavesti je treba upoštevati tipologijo: glavna funkcija je najbližje
egu in jo uporabljamo pri zastopanju stališč. Del individualno nezavednega pa je premalo
-
20
zavesten gledano na celotno polje zavesti in je tako podzavesten ali nezaveden. Pod tem
poljem pa so še kolektivno nezavedno in arhetipi.
Po pripovedovanju dr. Jožeta Magdiča so nastale slike 1,2,3,4 iz dne 14. avgusta 2012.
Slika 1: Struktura psihe 1
Slika 2: Struktura psihe 2 struktura psihe v obliki piramide
-
21
Slika 3: Zavest kot stanje primer 4 tipoloških funkcij v dinamičnem odnosu
Primer za intuicijo kot glavno funkcijo in emocionalno kot prvo pomožno funkcijo:
Slika 4: Struktura psihe v piramidi s tipološko zgradbo
-
22
-
23
4. Metoda aktivne imaginacije skozi transfer
Jung je razložil transfer kot primer veliko bolj splošnega procesa projekcije in povedal, da je
to pogosto osnovni problem v analizi. Izkušnje in znanje analitika so po njegovem še posebno
pomembne, ko se sreča s fenomenom kontratransferja.
Aktivna imaginacija se po Jungovi izkušnji v terapiji lahko koristi skupaj s spontanim
slikanjem in risanjem. To je zelo pomembno še posebno za tiste, ki niso mogli svojih fantazij
pretočiti v besede. Hkrati pa je to omogočalo pacientom, da so v prostem času dejavno
sodelovali v procesu. (Jung, 1976: 13)
Ko so Junga spraševali o njegovi psihoterapevtski ali analitični metodi, ni dal enoznačnega
odgovora. Dejal je, da je terapija pri vsakem primeru drugačna in da vsakega pacienta
obravnava kar se da individualno. Po njegovem lahko splošno veljavna pravila postavimo le
cum grano salis in da je psihološka resnica veljavna le tedaj, če jo lahko tudi obrnemo.
Rešitev, ki zame ne bi prišla v poštev, je za nekoga ravno prava. Hkrati pa je treba paziti, da
se ne odločimo za določeno rutinsko pot, in vedeti, da je duša veliko bolj zapletena in
nedostopna kot telo. Pri tem pa psihoterapevt ne sme razumeti zgolj pacienta, enako dobro
mora razumeti tudi samega sebe. Zato je nujna tudi lastna analiza, tako imenovana študijska
analiza. (Jaffe, 1971: 146147)
Po tem ko je leta 1900 Jung prebral Freudovo knjigo Sanje, je kasneje prebral celotno
Interpretacijo sanj ter Študije o histeriji, ki sta jih izdala skupaj z Josefom Breuerjem leta
1895. Pred Freudom so psihiatri imeli za lastnost večine nevrotičnih simptomov pomanjkanje
integracije in beseda disociacija je bila uporabljena za tisto, kar je videti kot nepovezanost
med osebnostjo in mislimi, aktivnostmi, sanjami, zablode in prisile (kompulzije), ki so videti,
kot da so zunaj karakterja.
Srečanje s Freudovim pisanjem je Jung videl kot razsvetlitev skrivnosti, da je potiskanje
faktor tako v psihozah kot v nevrozah in da se zablode lahko analizirajo kot sanje. Še dve leti
prej ni bilo možno narediti doktorata na temo seans. V letu 1900 pa profesor psihologije
Theodore Flournoy izda knjigo Od Indije do planeta Mars, kjer opiše primer medija pod
imenom Helen Smith. Njene zgodbe obravnava kot produkt subliminalne imaginacije
(imaginacije pod pragom zavedanja), ki ima osnovo v pozabljenih spominih in nepriznanih
željah. Tako je Jung diskutiral z Bleulerjem o spiritualizmu in ga je on tudi spodbudil, da je
-
24
svojo doktorsko tezo namenil seansam (spiritističnim sestankom). Leta kasneje, l. 1935, pa je
Jung povedal, da je bilo tisto, kar je njegovo delo najbolj radikalno razlikovalo od
Freudovega, ideja o neodvisnosti nezavednega. Dejal je, da je to odkril že leta 1902. Takrat je
študiral psihološko zgodovino mladega dekleta. Jung je delal s Helly po metodi Charcota, ki
je uporabljal hipnozo pri študiju histerije. Veljalo je namreč, da je hipnoza najboljši način, da
si pridobiš dostop do nezavednega uma. (Hayman, 1999: 5657)
Izposodil si je Flournoyevo besedo cryptomnesia, da opiše proces, v katerem spomini bledijo
iz zavesti in se vračajo med polmesečnimi transi. Poizkusil je analizirati odnos podosebnosti,
kot recimo dveh dedkov, s Hellyjino ego zavestjo. Domneval je, da sta bila dramatizirano
razdvojena od njenega sanjskega ega. Jung je uporabil Freudov termin histerične
identifikacije za stanje, ko si z lastnim interesom odpeljan v osebo (objekt). Sanjarjenje se
lahko razvije v histerični delirij, v katerem sanjske fantazije postanejo halucinacije. Patološki
lažnivec, ki podleže svojim fantazijam, je kot otrok, ki izgubi sebe v svoji igri, ali igralec, ki
izgubi sebe v svoji vlogi. Razlika med temi in mesečnikovo ločenostjo (dissociation)
osebnosti je samo razlika v stopnjah. Če bi bila Helly pacientka in bi Jung imel Freuda za
supervizorja, bi ji rekel, naj pove vse, kar ji pride na misel, vse, dokler se ne bi mogla soočiti s
svojimi spomini in dojemanji, ki so potonili v nezavedno in se ponovno pojavili med transi
kot podobe in ideje. Jung je kasneje verjel, da je integracija možna s tem, ko se material iz
nezavednega prinese v zavest. Vendar pa je tu dekle spodbujal, naj verjame v svoje
sposobnosti kot medij, jo hipnotiziral v trans in ostajal del drame s tem, ko je spraševal
podosebnosti, kot da nimajo nič z njeno izkušnjo ali z njenimi emocijami, ki jih je želela
potisniti, čeprav je verjel, da bi jo lahko ranil s tem, ko jo je spodbujal k nagnjenosti k
ločenosti (dissociation). Namesto da bi sledil dokazom o potiskanju do logičnega konca, je
trdil, da ji je pomagal s pogovorom s podosebnostmi.
Dejal je, da je individualnost podzavesti vedno velik korak naprej in ima izjemen vpliv
na nadaljnji razvoj podzavestnih dejanj. In prav ta ideja je postala osnovna v njegovi
teoriji. Kasneje je izpraševal like v svojih fantazijah in učil paciente, da so enako počeli v
svojih. To tehniko je imenoval aktivna imaginacija. Kasneje je termin podzavest nadomestil z
nezavednim, ki ga kdaj pripisuje nezavedni duševni aktivnosti v posamezniku in kdaj zunanji
nakopičeni sili, kar se misli, kot da deluje narava ali usoda na človeško življenje. Nagnjenje,
da verjame v neodvisnost nezavednega, je v skladu z njegovim otroškim zavračanjem, da
sprejme odgovornost za takšne podobe, kot sta veliki penis in sveti iztrebki. Če so se mu
prikazali, naj bi bilo to zaradi neke zunanje sile, ki jih je vsadila v njegov um. Po Anthonyju
-
25
Storru je zabloda tistih, ki jim zunanja sila neke vrste vsadi ideje v njihov um, eden ključnih
znakov za shizofrenijo, znana kot miselni vsadki. (Hayman, 1999: 5860)
Jung je odkril aktivno imaginacijo med letoma 1913 in 1916, to je po tem, ko se je ločil od
Freuda in je trpel zaradi otrplosti, zaspanosti in prestrašenosti. Grozilo je, da ga to počutje
povsem prevzame. Tako je moral najti način, metodo, ki ga bo pozdravila od znotraj. Ker ni
vedel, kaj naj naredi, se je povezal z impulzi in s podobami iz nezavednega. Čez čas je
spoznal, da ko mu uspe prevesti svoje emocije v podobe, postane notranje pomirjen in varen.
Kar pa je zelo pomembno pri razumevanju aktivne imaginacije in seveda hitro prezrto, je, da
Jung ni samo opisal metode in njenih stopenj ter oblik, temveč je povezal aktivno imaginacijo
pri delu s sanjami in transfernim odnosom. (Chodorow, 1997: 14)
4.1 Hipoteza
Namen prikaza spodnjega primera je, da raziščem izkušnjo odtujenosti s pomočjo aktivne
imaginacije, in sicer skozi način simbolične obravnave pritožbe. To pomeni, da sem sprejel
hipotezo, da pacientov prvi, osnovni problem ni tudi jedro kompleksa. To naj bi bil drugi
problem, ki ga pacient predstavi, in zajema že na videz komponente agresivnosti, vendar mu v
celoti manjka naboj v izpovedi, da bi se z njim pacient lahko direktno soočil. Torej predstavil
bom primer, ko je bil prvi strah pacientke povezan s tem, da bi zbolela za rakom. Drugi strah
pa je bil ta, da se panično boji velikih hitrosti. V procesu zdravljenja sem uporabil aktivno
imaginacijo in prva podoba na začetku zdravljenja je bilo limonino drevo, ki dejansko
predstavlja aktivno inflacijo, medtem ko je na koncu prišlo do aktivne imaginacije drevesa
oljke, ki predstavlja razrešitev odtujenosti in vzpostavitev osi jaz-sebstvo. Tukaj sem želel
prikazati simbolizem para nasprotij skozi pacientova dva strahova, ki bi lahko bila
enakovredna, brez medsebojne interakcije in dinamike. Moja hipoteza je, da sta dva strahova
v medsebojnem odnosu in da pacient vedno izrazi model para nasprotij, ki se ju lahko poveže
šele v procesu zdravljenja. Tudi je čutiti razliko ko se izrazi prvi strah, bo to moč povezati s
premagovanjem, medtem ko je drugi stvar poraza. V procesu do drugega ne pridemo hitro in
na lahek način.
Če primerjamo aktivno inflacijo in odtujenost, vidimo, da je aktivna inflacija nujna
spremljevalka razvoja jaza, kot je izkušnja odtujenosti prvi korak k zavedanju sebstva.
Kierkegaard je videl izkušnjo odtujenosti v tem, ko pravi, da je toliko povedanega o
zavoženih življenjih, a je zavoženo samo tisto, ki je ogoljufano za človeške radosti in
-
26
bridkosti, tako da se človek ni nikoli večno in dokončno zavedel samega sebe kot duha. Ali
drugače, da Boga ni moč doseči drugače kot z obupom.
Medtem pa Jung o isti stvari pravi na psihološki način, da ko se sebstvo trudi, da bi se
samouresničilo, se vzpne nad osebnost jaza. Njegova narava je bolj sveta, vseobsegajoča in
hkrati temnejša od jaza, zato ga sooča s problemi, pred katerimi bi jaz seveda rad zbežal. To
pa seveda povzroči veliko spremembo v posamezniku, ker mu upade krepostna hrabrost, ali
sposobnost uvida, ali pa oboje hkrati, vse dokler na koncu ne odloči usoda. Tako je na koncu
posameznik žrtev odločitve, ki je ni sprejela lastna glava ali lastno kljubovalno srce. Tu
vidimo numinozno moč sebstva in razlog, zakaj je ne moremo drugače izkusiti. Končno pa to
pomeni, da izkušnja sebstva za jaz vedno pomeni poraz. In tudi zato je Jung povezal
odtujenost z religiozno izkušnjo. (Edinger, 1972: 7273)
4.2 Metode in tehnike
Osnovni pristop v raziskavi bo analiza empiričnega sekundarnega gradiva, vezanega tudi na
moj terapevtski primer. Gre torej za kvalitativno analizo študijo primera. Osnovno merilo za
uspešnost raziskave je aktivna imaginacija kot metoda in tehnika.
4.3 Predmet raziskave
Predmet raziskave je moj primer na študiju analitične psihologije z uporabo metode aktivne
imaginacije.
4.3.1 Transferna uporaba koncepta aktivne imaginacije
Jungovska aktivna imaginacija in transfer – razvoj
Aktivna imaginacija je že od nekdaj pomemben proces tako zame osebno kot pri delu z
mnogimi mojimi pacienti. Način, na katerega Joan Chodorow razume Junga, mi je delno
osvetlil to temo: „Jung je dejal, da na nobenem seminarju o aktivni imaginaciji ne bi smeli
izpustiti zgodbe o priklicevalcu dežja.“ Chodorowova v nadaljevanju navaja Jungovo
doživljanje: „Celotna zadeva se me dotakne in me nemudoma iztiri. Kaj torej lahko storim?
Potrebujem majhno kočo, v kateri sem lahko, kdor sem, meditiram, se spravim k sebi. In
potem, ko sem sam spet v redu, je v redu tudi vse drugo. Zdaj sem v Tau; prej je manjkalo
dežja, in zdaj dežuje.“ (Jung v Chodorow, 1997: 1920)
-
27
Te Jungove besede so Joan Chodorowovi pomagale razumeti, da je „človeška psiha izjemno
dvoumna. V vsakem posameznem primeru se moramo vprašati, ali sta stališče ali t. i. habitus
avtentična ali nista morda samo kompenzacija za svoje nasprotje.“ (Jung v Chodorow, 1997:
8788) Če imamo to v mislih, je „domišljija igra, dejavnost sama po sebi, aktivna imaginacija
pa je tisti del igre, kjer se vanjo vključi lepota. A grem celo dlje: ne le, da dam pacientu
možnost najti asociacije na svoje sanje, tudi sebi dam enako možnost. Nato mu svoje zamisli
in mnenja predstavim.“ (Jung v Chodorow, 1997: 90)
Raziskoval sem delo Jan Wiener, ki je obogatilo moje razumevanje transferja: „V celoti vzeto
je Jung termin transfer uporabljal nejasno. Njegovega pomena ni želel omejiti na projekcije
starševskih podob, vselej je želel pustiti prostor tudi za arhetipsko; vendar je pri preširokih
definicijah tvegano, da koncept v celoti izgubi pomen.“ (Wiener, 2011: 7) Pri razvijanju
svojega kliničnega dela poskušam uporabljati oba načina razumevanja.
Potrditev za to najdem v navajanju Margaret Wilkinson, da „se danes oblikuje vse širši
konsenz, da levohemisferične interpretacije preprosto ne zadoščajo in da je nujna
desnohemisferična empatična povezava, še posebej pri pacientih, ki so doživeli zgodnjo
travmo v odnosih.“ (Wilkinson, 2010: 8586) Da sklenem poudarjanje pomembnosti
zavedanja transferja, bom uporabil besede Wienerjeve: „Jungov teleološki poudarek transferja
kot projekcije tega, česar še ne vemo, je v nasprotju s Freudovim poudarkom na transferju kot
vračanju potisnjenega, kar je imenoval ,nove izdaje starih konfliktovʻ (Freud, 1916: 454).“
(Wiener, 2011: 8)
Zanimivo je prebrati razmišljanje, da „so s terapevtskega stališča besede zelo omejene. V
ordinaciji jih lahko kot obrambo uporabljata oba člana diade. […] Knox (2008) opaža, da je v
napačni fazi psihičnega razvoja celo najmilejša interpretacija lahko s strani pacienta
razumljena kot ,nenamerno zrušenje celega svetaʻ (str. 31).“ (Wilkinson, 2010: 89)
4.3.2 Klinični material pacienta
Primer
V obravnavanem primeru gre za moškega z imenom Tom, starega okoli 40 let, prikazuje pa
začetek analize, ki je trajala skoraj 3 leta. Vključevala je ločitev od matere in prepoznavanje
razhajanj med Tomovim samovrednotenjem in arhetipskim pomenom simbolnega življenja.
Bil je poročen z zelo skrivoma dejavno in ambiciozno ženo, ki je Tom ni jemal resno. Imel je
dve hčeri, stari 6 mesecev in 6 let. Delo z aktivno imaginacijo mu je delalo težave. V okviru
-
28
transferja sem izkusil njegove težave zaradi pasivne imaginacije, kar me je skozi proces
odnosa prisililo v spremembo pristopa v analitičnem delu.
Analiza
Skladno z mojim kontratransferjem se je zdelo žalostno, da je bil Tom razcepljen med seboj
in svojim stricem ter se ujel v past dogajanja med sabo in stricem kot „suženj, zvest svojemu
gospodarju“. Tom je poskušal biti stricu zvest in mu je redno prinašal uporabne informacije,
v zameno pa ni dobil ničesar. Pravzaprav mu je stric že dolgo pred njegovim prihodom k meni
obljubil službo. Videti je bilo, da Tom neformalno že dela za strica, a se je ta „izogibal
iskrenosti in mu dajal verjeti, da je na preizkusu“. Tomu se je zdelo, da mu sorodstvo s
stricem lahko odpre mnoga vrata, in ker je bil s stricem v tako močnem transfernem odnosu,
se je res znašel na krajih, kjer je prišel do uporabnih informacij, kar je bilo stricu všeč.
Drugi vidik ločevanja od strica, „ki je svoje življenje posvetil ščitenju preostalih sužnjev“, je
bila Tomova potreba po povezovanju. Na začetku terapije mi je Tom dejal, da je bil materin
najljubši sin, nato je utihnil in dvomeče sklenil: „... ali pa se mi samo zdi, da me mati
podpira.“
Kontratransfer
Tom me je poklical pri svojih štiridesetih. Govoril sem z njim o jungovski analizi in o tem,
kdaj bi se lahko oglasil. Analiza ga je zanimala, ker mu je bil stric obljubil dobro službo v
svojem podjetju, a je izpolnitev obljube že mnogo let redno prestavljal na pozneje.
Sprejel sem ga, da se dogovoriva o načinu in podrobnostih poteka analize. Na začetku je bil
moj kontratransferni občutek tak, da gre za dober posel. V prvih pogovorih sem imel občutek,
da je to človek, ki kupi, kar potrebuje, po pošteni ceni.
Zatem se je zgodilo nekaj malce drugega. Pomenilo je, da bom moral skrbno premisliti glede
tega moža.
Terapevt: Cena za 90-minutno seanso je …
Tom: Prav.
Terapevt: In se plača po vsaki seansi.
Tom: Prav, samo eno vprašanje, je mogoče plačati po koncu terapije?
-
29
Terapevt: Kako to mislite? To bi lahko pomenilo plačati šele po mnogo letih.
Tom: No, lahko vam jamčim, da bom zagotovo plačal, in še več boste zaslužili, če dobim
službo v stričevem podjetju.
Terapevt: Žal mi je, ampak na tak način ne morem delati z vami.
Tom: Res si želim delati z vami in bi rad povedal samo, da bi bili lahko na koncu za svoje
delo dobro nagrajeni.
Terapevt: Glejte, potrebujem samo običajno plačilo, brez dodatkov.
Tom: Upam, da ne mislite, da sem nepošten človek?
Terapevt: Ne, sploh ne, toda to je edina možnost, da ste se lahko psihoterapevtski proces
odvija z udeležbo obeh.
Tom: Potem pa prav.
Bil je težaven transfer. Bil sem odločen ostati pri svojem običajnem načinu zaračunavanja in
občutek sem imel, da me je poskusil prisiliti v to, da se odzovem kot „hladen poslovnež“.
Toda po drugi strani moram reči, da sem skozi kontratransfer občutil neko vrsto praznine, kot
da bi obstajala velika potreba po varnem prostoru, v katerem naj bi ga na dolgi rok pestoval.
Ko je Tom odšel, sem dobil transferni občutek, da sem spustil priložnost za zelo dober posel.
Začela sva sodelovati in Tom je prihajal redno vsak teden. Dva meseca pozneje je dejal, da
čaka, da stric z njim podpiše pogodbo o delu. To je dejal na način, ki je bil videti, kot da čaka,
da mu mati postreže kosilo. Razumel sem, zakaj je bilo za Toma tako težko doseči primeren
sporazum. Izvedel sem, da je kot otrok moral vselej sam začeti kuhati, preden se je mati vrnila
z dela, da je pripravil obrok, ki ga je mati nato samo dokončala. Seveda je hrano včasih tudi
zažgal ali pa se mu je ponesrečila. Ob tej težavni izkušnji se je naučil kuhati sam. Pozneje je
jedel tudi v restavracijah ali pa je jedel samo sendviče, kadar je bil zdoma, ker je bil
prezaposlen, kar se je dogajalo precej pogosto.
Približno ob istem času sva poskusila s prvo aktivno imaginacijo in narisal je tudi sliko, na
kateri so bili oseba moškega spola, hiša, drevo in pes. Risbo je naslovil Kreacija z zaprtimi
očmi. Aktivna imaginacija je po mojem kontratransfernem občutku simbolno razkrivala
pomanjkanje zaupanja, ki so ga na mnogih ravneh predstavljali objekti na risbi.
-
30
Kot lahko vidimo, se sploh ni zavedal, kaj se dogaja, in razlog, da mi ni zaupal, je bila
njegova negativna izkušnja, da zatem ne bo dobil kosila. V temelju njegovega problema torej
ni bil posel s stricem. Iz njegovega transferja lahko sklenem, da je terapijo uporabljal za to, da
bi mu pomagala pri strahu pred zaupanjem kljub potrebi po zaupanju; natanko pri tem, kar je
izkusil pri poslu s stricem. Toda način, na katerega je sklepal posle, se je izražal z določenim
hladom, ki ga je povzel od matere skozi projekcijsko identifikacijo.
Pozneje so se mi pojavljale kontratransferne podobe jokajočega dojenčka in občutek, da je
zagotovo nepravično, da dojenček joka. Pojavila se je tudi podoba matere poleg dojenčka,
nezmožne vzpostaviti pravi čustveno topel odnos z njim.
Tomu nisem povedal ničesar o svojih občutkih, da se mož ne bi umaknil iz transfernega
procesa.
4.3.3 Interaktivna teoretska perspektiva
„Z Jungovega vidika nezavedno projiciramo, česar še ne vemo, na terapevta, da bi izvedeli
več o sebi.“ (Wiener, 2011: 8) Moj pacient je terapijo uporabljal v ta namen. Poskušal sem
uporabljati aktivno imaginacijo, da bi mu v tem procesu pomagal. Boril se je z določenimi
vidiki materinskega kompleksa.
Joan Chodorow spominja, da je bilo delo The Transcendent Function (Transcendentna
funkcija) (1916/58) Jungovo prvo daljše delo, v katerem je pisal o metodi, ki jo je pozneje
imenoval aktivna imaginacija. V tem zgodnjem delu se osredinja na oblike aktivne
imaginacije in njene možnosti. Izpostavlja, da je „po Jungu neposredna izkušnja nezavednega
in dejavno ukvarjanje z njim […] način, na katerega se težaven kompleks postopoma
transformira in razblini.“ (Chodorow, 1997: 18)
Chodorowova poudarja dragocenost aktivne imaginacije: „Termin ,transcendentna funkcijaʻ
vključuje tako metodo kot vrojeno funkcijo psihe. V nasprotju s tem se termin ,aktivna
imaginacijaʻ nanaša zgolj na metodo. Toda očitno metoda (aktivna imaginacija) temelji na
funkciji psihe, ki producira podobe, to je na domišljiji.“ (Chodorow, 1997: 35) V delu
Mysterium Coniunctionis Jung pojasnjuje, da je aktivna imaginacija pot do samospoznanja.
Nagibal se je k fokusirani podobi, k vodenemu pristopu, in ostajal pri fenomenologiji
psihološke izkušnje. (Cambray in Carter, 2007: 1)
-
31
Cambray in Carterjeva izpostavljata, da „[o]dprtost za procese v nezavednem, z vsemi
nevarnostmi in novostmi, ki jih lahko odrivanje spominov in želja sproži, povzroči, da se
razum usmeri k meji med redom in kaosom, prostoru globlje psihološke ustvarjalnosti. Ta
formulacija se je v polnosti izrazila v Jungovih poznejših zamislih glede ,aktivne
imaginacijeʻ, ki jo je razumel kot ,proces naravne amplifikacijeʻ z globoko čustvenim jedrom,
nujnim za preobrazbo“ (Cambray in Carter, 2007: 18). Poleg tega je tu „[d]rugi aspekt
amplifikacije, ki ga sodobna znanost vidi v novi luči, […] mrežni oz. omrežni vidik asociacij,
ki se zgoščajo okrog specifičnih podob ali zamisli.“ (Cambray in Carter, 2007: 18)
Davidsonova je napisala razpravo Transference as a form of active imagination (Transfer kot
oblika aktivne imaginacije, 1966), ki je izzvala tiste, ki so ločevali „klinični“ vidik jungovske
prakse od „simbolnega“ pristopa. Njeno razpravo lahko zato vzamemo kot znanilko
sodobnega raziskovanja uporabe domišljije na področjih transferja in kontratransferja. Danes
je jasno, da lahko amplifikacijo in aktivno imaginacijo jemljemo kot nujna procesa, ki lahko
omogočita in olajšata proces individuacije (Cambray in Carter, 2007: 2022).
Wienerjeva (2011) predlaga, „da sprejmemo termin transferna matrica kot sodobno jungovsko
metaforo, ki se nanaša na sokonstruirani prostor in okvir za razmišljanje o transferju, ki
omogoča učenje skozi izkušnjo znotraj odnosa“ (str. 1618).
Ta pomembna zamisel se je najprej pojavila pri Plautu leta 1966, ko je zapisal, da „,zanašanje
zgolj na podobe vodi v neke vrste puščavo, če ni združeno z analizo osebnih odnosovʻ (Plaut,
1966: 113). Pozneje v istem delu piše, da je ,sposobnost oblikovanja podob in konstruktivne
uporabe teh z razdruževanjem in ponovnim združevanjem v nove vzorce […] odvisna od
posameznikove sposobnosti zaupanja […] Nezmožnost na tem področju osiromaši življenje in
zahteva skrbno analizo transferja, da se okrepi egova funkcija zaupanja tako v odnosih kot pri
imaginacijiʻ (Plaut ibid, 130).“ (Wiener, 2011: 1315)
Še ena pomembna avtorica, Von Franzova (1993), piše, da „medtem ko so sanje lahko pri
notranjem razvoju pomembne, lahko aktivna imaginacija intenzivira in pospeši razvoj s tem,
da pomaga napredovati pri delu zavesti. [… P]ozitivni učinek je posledica poskusov, da
objektiviramo (skrbno opazujemo) vsebine nezavednega v budnem stanju in se z njimi
zavestno povezujemo.“ (str. 146)
Aktivno imaginacijo tisti brez ustreznega izobraževanja zlahka zamenjajo s pasivno. Povzetek
Von Franzove, v katerem našteva, kaj aktivna imaginacija ni, se mi zdi precej uporaben:
-
32
1. „notranji kino“, ki ga večina ljudi vidi, kadar zaprejo oči;
2. „pogovarjanje s seboj“, kar večina kdaj pa kdaj počne;
3. kontemplacija;
4. podobe, ki se jih ne upošteva in ne jemlje za resnične;
5. ko se posameznik pojavi v podobi fiktivne osebnosti;
6. vodeno upodabljanje;
7. „Kadar se domišljija zlahka vklopi, je to pogosto sumljivo, kajti prava aktivna imaginacija
zahteva precejšen trud in more v začetku redko trajati dlje kot deset ali petnajst minut.“
(Von Franz, 1993, 147148)
Von Franzova poudarja, da je „stik egovega kompleksa z nezavednim poživljajoč in
navdihujoč, to pa je pravzaprav temelj vsega našega terapevtskega truda.“ (Von Franz, 1980:
10)
Če povzamemo: „Transfer, kot ga razumemo danes, je naraven, arhetipski proces, po naravi
razvejan in večsmeren. Prinaša več ravni transferja, ki vključujejo erotično, psihotično,
negativno, idealizirajoče in zasvajajoče. Včasih se zdi, da ga sploh ni. Kar je ,transferiranoʻ, je
vselej nezavedno: kompleks s koreninami v preteklosti, ki se je zdramil v sedanjosti; trenutno
razpoloženje, ki ga pacient še ni ozavestil; notranji objekt, projiciran na terapevta; infantilna
bojazen ali fantazija; lahko pa se nenadoma pojavi nekaj novega in arhetipskega, kar se je
prvič aktiviralo znotraj terapevtskega odnosa, kot npr. Sternovi ,trenutki srečanjaʻ (Stern,
1998).“ Sklenemo lahko, da uporaba domišljije kljub vsemu vključuje „tako mentalno
funkcijo kot mentalni prostor, in ta funkcija, ki jo bolj usmerja ego, je potrebna, da lahko
ovrednotimo in razumemo pomen tega, kar doživljamo v odnosu s pacientom. Seveda pa je
težka naloga razločiti, katere od teh [vsebin] pripadajo terapevtu in katere izhajajo bolj iz
pacientovih transfernih projekcij.“ (Wiener, 2011: 56)
Zanimivo je, da je Jung odkril, da so tudi na Kitajskem v preteklosti izvajali aktivno
imaginacijo na alkemičen način, z uporabo alkemičnih idej in podob ter izrazja. Njihov izraz
za geschehen lassen je bil wu wei, pomeni pa isto: dovoli, naj se zgodi. Jung je do tega prišel
zgolj z eksperimentiranjem. To, kar je danes nekakšno temeljno pravilo aktivne imaginacije,
bi lahko ubesedili kot pravilo „ostani s podobo, ki se pojavi“ (Stein in Brutsche, 2009: 8).
-
33
V tem okviru se lahko strinjamo z Davidsonovo (v Fordham, 2002), ki piše: „Tu želim
poudariti in pojasniti, zakaj mislim, da obstaja vzporednica med Jungovo zamislijo aktivne
imaginacije in eno temeljnih lastnosti same analize. Po mojem mnenju je v prvi vrsti terapevt,
in ne pacient, tisti, čigar odnos do aktivne imaginacije mora biti pozitiven. Terapevt mora
delovati kot nosilec ali posoda za pacientovo potencialno integrativno funkcijo ega. Nekdo
mora biti tam entiteta, v katero se nezavedna drama pacienta lahko projicira.“ (str. 191)
Avtorica zaključuje z Jungovim citatom: „Edini način, da dosežemo [nezavedne vsebine], je
ta, da poskusimo doseči zavesten odnos, ki omogoča, da nezavedno sodeluje, namesto da bi
bilo prisiljeno v obrambo.“ (Jung v Fordham, 2002: 191)
Fordham (2002: 73) je pisal o tem, kaj je aktivna imaginacija v celoti: „Želim spomniti na
nekaj relevantne terminologije. Pri obravnavi ega v povezavi s kolektivnim nezavednim se je
Jung na ego nanašal kot na subjekt; ta zamisel se sklada z Winnicotovim terminom ,ego
subjektaʻ. Oba zaobjemata vse izkušnje, ki jih doživljamo kot ,jazʻ in moj notranji svet, torej
vse, kar občutim, kot da je znotraj mojih misli ali telesa. V nasprotju s tem je realni objekt:
mati ali realnost, kakršna je. Na koncu imamo tranzicijske objekte in njihove pojave, kar se po
Jungu sklada z objektivno psiho.“ Misel nadaljuje takole: „Če lastnosti aktivne imaginacije
preučujemo […] skupaj s priporočenimi načini za ravnanje z njimi, se tesno skladajo z
lastnostmi tranzicijskih pojavov.“ Tu ločimo:
„zunanje objekte, ki so navidezno izključeni, ko se načrtno osredinimo na podobe, ki
se pojavijo, ko se ego subjekta odreče nadzoru nad njimi.
Da bi ego lahko vodil, ga moramo občutiti kot subjekt, ki se kot tak razlikuje od
duševnih slik, katerih objektivnost poudarimo tako, da fantazije narišemo, naslikamo,
oblikujemo kip ali napišemo. Neosebno lastnost duševnih slik poudarjajo vsi, ki pišejo
o tej temi.“ (Fordham, 2002: 73)
Zato se zdi skladno z zamislijo tranzicijskih pojavov kot temelja aktivne imaginacije, da je bil
Jung mnenja, da ta in pa preučevanje sanj omogočata zmanjšanje pogostosti seans. Menil je
tudi, da so dolge počitnice možne in celo zaželene. (Fordham, 2002: 75)
Tako ni dvoma, da so tranzicijski objekti in tranzicijski pojavi opredeljeni in njihove
manifestacije povezane z aktivno imaginacijo, kot primer lahko vzamemo Jungovo pripoved o
tem, kako se je začelo njegovo lastno soočenje z nezavednim. Razvidno je, da prehodni
podatki ležijo v temelju aktivne imaginacije. To lahko torej povežemo z ločitvijo, še posebej
od matere. (Fordham, 2002: 77)
-
34
V luči primerjanja se lahko iz kognitivne znanosti in nevrobiologije naučimo o vplivu travme
na razvoj, kar z jungovskega vidika opisujeta Knoxova (2001, 2003) in Wilkinsonova (2003).
Najpomembnejši so dokazi, da obstaja ločen spominski sistem, v katerem so izkušnje
navezanosti kodirane in shranjene ločeno od avtobiografskih spominov. Te so razvidne v
analitičnem odnosnem procesu in jih je že dolgo tega opisala teorija transferja in
kontratransferja. (Woodhead, 2009: 143160)
Rad bi spomnil na še en pristop, imenovan tudi Movement in Depth (Gibanje v globino) in
Active Imagination in Movement (Aktivna imaginacija v gibanju), ki vabi k sestopu v notranji
svet psihe: „Verjetno na podlagi dejstva, da se arhetipska duševna slika […] morda nanaša
neposredno na fizične spremembe, je Jung (1931) objavil primer, v katerem je na podlagi
dvojih sanj zaključil, da se duševna slika nanaša na organsko bolezen.“ (Fordham, 2002: 162)
H. G. Heyer, bližnji Jungov sodelavec, je raziskoval psihosomatsko medicino in zapisal
naslednje: „Odkriti moramo mentalni ekvivalent, psihični način izražanja, vsakega
organskega področja [… S]vet podob je uglašen s slepimi organskimi dogajanji […] četudi se
ta psihološko pojavljajo kot podobe, delujejo fiziološko.“ (Fordham, 2002: 163)
„L. 1963 je C. A. Maier, drug analitik, ki je bil Jungu blizu, objavil delo z naslovom A
Jungian approach to psychosomatic medicine [Jungovski pristop k psihosomatski medicini]
[…] Psihične manifestacije, trdi, niso vzrok fizičnih stanj, niti obratno; psiha in soma sta
nasprotna, kot duh in instinkt, in konflikt med njima lahko razreši samo odkritje simbola, ki ju
povezuje.“ (Fordham, 2002: 164)
4.3.4 Sklep
Poskusil sem predstaviti pomen metode aktivne imaginacije C. G. Junga skozi terapevtska
načela psihoanalize, znotraj katere je aktivna imaginacija, kot jo razumem, kot metoda
samoraziskovanja pomembna nosilka dinamike transferja.
Wienerjeva (2011) se je navezala na Alfreda Plauta, ko je poudarjal nujnost razlikovanja med
transferjem in kontratransferjem: „Če damo kontratransferju posebno, pozitivno mesto v
teoriji in praksi, […] postane zelo uporaben indikator transferja.“ (Wiener, 2011: 57)
Freudovo mnenje je bilo, da je kontratransfer v temeljnem položaju nevtralnosti. Toda Jung je
trdil, da „vse projekcije izzovejo kontraprojekcije […] Kontratransfer je torej prav tako
uporaben in pomenljiv ali pa enako v napoto kot transfer pacienta, glede na to, ali poskuša
vzpostaviti tisto tesnejšo povezavo, nujno za realizacijo določenih nezavednih vsebin, ali ne.“
-
35
(Wiener, str. 5859) Tu je pomembno omeniti še dva ugledna avtorja: „Guggenbuhl-Craig in
Groesbeck razlagata, da se terapevt lahko identificira z arhetipom ,zdravilcaʻ, pri čemer
pacienti ostanejo v položaju edinih ,ranjenihʻ“ (str. 63). Wienerjeva je napisala, da „lahko
kontratransfer mislimo kot posebno obliko aktivne imaginacije, ki jo terapevt lahko uporabi
pri razjasnjevanju pacientovih projekcij […] tudi po mnenju Davidsonove lahko uspešno
analizo mislimo kot živeto aktivno imaginacijo […] kajti […] imaginacija je tako mentalni
prostor kot mentalna funkcija […] torej tako imaginacija kot kontratransfer od terapevta
zahtevata ne le sposobnost ustvarjanja mentalnega prostora, temveč tudi sposobnost uporabe
mentalne funkcije.“ (Wiener, 2011: 6870)
Ob koncu je pomembno premisliti dejstvo, da „aktivna imaginacija terapevta ne more biti
ločena od dogajanja med pacientom in terapevtom, ki, seveda, izhaja iz prostora, ki si ga
delita.“ (Wiener, 2011: 73)
-
36
5. Aktivna imaginacija kot tehnika
5.1 Aktivna imaginacija v luči odnosa do sebstva
Aktivna imaginacija sodi med najpomembnejša Jungova odkritja. „Gre za specifičen način
domišljijskega meditiranja, s katerim lahko človek hoteno stopi v stik z nezavednim in
vzpostavi zavesten odnos s psihičnimi pojavi. Čeprav jo na nek način lahko vzporejamo z
vzhodnimi oblikami meditacije, na primer jogo ali zenbudistično tehniko, tantrično jogo ali
nekaterimi zahodnimi tehnikami, kot so jezuitske vadbe (Exercitia), pa se od vseh naštetih
bistveno razlikuje,“ piše Marie-Louise von Franz. „Človek pri aktivni meditaciji nima
nobenega zavestnega cilja ali programa. Meditacija postane osamljen poskus svobodnega
posameznika, kar je ravno obratno kot pri drugih prizadevanjih obvladovanja nezavednega, ki
so vodena.“ (Marie-Louise von Franz v Jung, 1964: 208209)
Jung je naredil nekaj primerjav med civiliziranim in arhaičnim človekom, ki so se mu zdele
nujne za razumevanje človekove nagnjenosti k ustvarjanju simbolov in za razumevanje vloge,
ki jo imajo sanje na tem področju. „[V]ideli bomo, kako se v mnogih sanjah pojavljajo
podobe in asociacije, ki so analogne prvobitnim idejam, mitom in obredom. Freud je te
sanjske podobe poimenoval ,arhaični ostanki in že sam izraz namiguje na to, da gre za prvine,
ki so se v človekovi psihi ohranile še iz pradavnine. Takšno stališče zastopajo ljudje, ki
nezavedno razumejo zgolj kot dodatek k zavesti (ali, slikovitejše rečeno, kot smetnjak, kjer se
zbirajo vsi odpadki zavesti).
V nadaljnjem raziskovanju sem ugotovil, da je to stališče neosnovano in nesprejemljivo.
Dognal sem, da so omenjene asociacije in podobe sestavni del nezavednega, da jih lahko
zasledimo povsod in da je povsem nepomembno, ali je sanjavec izobražen, nepismen,
pameten ali neumen. V nobenem primeru ne gre za mrtve ali nesmiselne »ostanke«. Še vedno
delujejo in prav zaradi svoje »zgodovinske« narave so še zlasti dragoceni. Povezujejo
človekov način zavestnega izražanja misli z bolj prvinsko, barvitejšo ter slikovitejšo obliko
izražanja. […] Te »zgodovinske« asociacije so most med racionalnim svetom zavesti in
svetom nagonov.“ (Jung, 1964: 4951)
Jung poudarja, da so sporočila iz nezavednega pomembnejša, kot se zaveda večina ljudi. V
zavestnem življenju smo izpostavljeni vsakovrstnim vplivom. „Drugi nas bodisi spodbujajo
bodisi zatirajo, vznemirja nas dogajanje v službi ali družabnem življenju. Zaradi tega nehote
sledimo potem, ki ne ustrezajo naši individualnosti. Naša zavest je skoraj brez zaščite
-
37
izpostavljena zunanjim vplivom, ki jo pretresajo, ne glede na to, ali se jih zavedamo ali ne. To
velja še posebej za ljudi, katerih ekstravertirani duhovni princip vso pomembnost pripisuje
zunanjim predmetom, pa za tiste, ki dvomijo o svoji najbolj notranji osebnosti in gojijo
občutke manjvrednosti.
Bolj ko je zavest pod vplivom predsodkov, zmot, fantazij in infantilnih želja, bolj se bo
obstoječa vrzel razmahnila v nevrotično disociacijo, kar vodi v – deloma ali v celoti
izumetničeno življenje, zelo oddaljeno od zdravih nagonov, narave in resnice.“ (Jung,
1964: 51)
V nadaljevanju dela Marie-Louise von Franz piše o tem, da je sebstvo pogosto simbolizirano
z živaljo, kar predstavlja našo nagonsko naravo in njeno povezanost z okoljem, v katerem
živimo. Naša psiha je nekako vtkana v celoten svet, tako zunanji kot notranji. „Vse višje
oblike življenja so uglašene s časovno-prostorskim kontinuumom, v katerem smo. Živali
imajo posebno hrano, poseben gradbeni material, natančno začrtano ozemlje in njihov
nagonski vzorec je ubran in vsemu temu natančno prilagojen. Tudi časovni ritem je
pomemben: pomislimo, da ima večina živali, ki se hrani s travo, svoje mladiče ravno v tistem
letnem obdobju, ko je trava najbujnejša in jo je največ. Neki znameniti zoolog je na osnovi
opazovanj sklepal, da „notranjost“ vsake živali seže globoko v njeno okolje ter „psihizira“ čas
in prostor.
Tudi naše nezavedno je uglašeno z okoljem, v katerem živimo čeprav mehanizmi, ki
vzpostavljajo povezave, daleč presegajo sposobnosti našega razumevanja. Povezano je z ožjo
skupino, sredi katere živimo, z družbo, katere del smo, onkraj tega pa še s
časovno-prostorskim kontinuumom in z vso naravo.“
Von Franzova piše o Naskapijcih, ki znajo razbrati, kdaj je treba na lov in kam. „Naskapijski
lovec iz svojih sanj izpelje besedila in melodije magičnih pesmi, s katerimi bo privabljal
živali.“
Nezavedno pa takšne pomoči ne daje samo človeku, ki je še povezan z naravo. Jung je odkril,
da sanje tudi civiliziranemu človeku pokažejo smernice za premagovanje težav v notranjem in
zunanjem življenju. „Mnoge naše sanje se ukvarjajo s težavami našega zunanjega življenja in
okolja. Na primer drevo pod oknom, kolo, avto ali kamen, ki ga poberemo na sprehodu
takšne stvari so lahko v sanjskem življenju povzdignjene na raven simbola, zato imajo nek
smisel. Če bomo pozorni na svoje sanje, namesto da živimo v hladnem, neosebnem svetu
-
38
brezsmiselnih naključij, bomo morda začeli prodirati v svoj svet, poln pomembnih in
skrivnostno urejenih dogodkov.“ (Marie-Louise von Franz v Jung, 1964: 209210) „Ko
človek enkrat dojame, kako zelo so v življenju pomembni simboli, ki jih poraja naše
nezavedno (se pravi, kako zelo zdravilen ali razdiralen vpliv imajo), nam postane še težja
naloga, da jih pojasnimo.“ (Marie-Louise von Franz v Jung, 1964: 162)
Slika 5: Celostnost psihe (Marie-Louise von Franz v Jung, 1964: 163)
Notranji usmerjevalni dejavnik, ki se razlikuje od zavestne osebnosti in s katerim se lahko
povežemo, če preučujemo svoje sanje, je sebstvo. „Sanje dokazujejo obstoj upravljalnega
središča, ki botruje nenehni osebnostni rasti in zorenju. Celostnost psihe se sprva pojavi zgolj
kot prirojena možnost. […] V kakšni meri se bo psiha razvila, je odvisno od ega: koliko je
pripravljen poslušati sporočila sebstva ali pa se zanje ne zmeni. Tako kot so Naskapijci
opazili, da bo nekdo, ki je dovzetnejši za namige velikega človeka, sanjal številnejše in
koristnejše sanje, velja tudi za nas. Veliki vrojeni človek bo postal bolj stvaren v osebi, ki je
zanje dovzetna, kot v tisti, ki jih zanemarja. Oseba z razvojem sebstva postane popolnejše
človeško bitje.“ (Marie-Louise von Franz v Jung, 1964: 164)
Ego naj torej ne bi neomejeno sledil svojim samovoljnim vzgibom, temveč naj bi pomagal
uresničiti celovito psiho. „Ego namreč osvetljuje njen celotni ustroj in ji dopušča, da se
ozavesti, s tem pa tudi uresniči. Če sem na primer umetniško nadarjena, a se moj ego tega ne
zaveda, iz mojega talenta ne bo nič. Vseeno je, če ga ne bi bilo. Samo če ga bo moj ego
-
39
opazil, ga bom lahko uresničila. Vrojena, toda skrita totaliteta psihe ni isto kot celovitost, ki jo
v celoti uresničimo in živimo.
Po eni strani se proces individuacije v človeku (kot tudi v vsakem drugem živem bitju) odvija,
v njegovem nezavednem, sam od sebe. Človek tako izživi svojo prirojeno človeško naravo.
Proces individuacije v pravem pomenu besede pa posameznik izpolnjuje le, če se ga zaveda,
ker bo edino tako z njim vzpostavil živo vez. [… L]ahko [ga] s svobodnimi odločitvami celo
spodbuja in z njim dejavno sodeluje.“ (Marie-Louise von Franz v Jung, 1964: 164)
Von Franzova piše o starejši ženski, ki v življenju ni imela veliko zunanjih uspehov, a ji je
uspelo ustvariti srečen zakon z značajsko težavnim možem in se pri tem razviti v zrelo osebo.
„Ko mi je potožila, da ni v svojem življenju ničesar ,,dosegla”, sem ji povedala zgodbo
kitajskega modreca Chuang-Tzuja. Takoj jo je razumela in začutila veliko olajšanje:
Popotni tesar po imenu Kamen je na svoji poti sredi polja zagledal orjaški hrast, ki je stal ob
oltarju na prostem. Svojemu vajencu, ki ga je z občudovanjem opazoval, je rekel: ,To drevo je
nekoristno. Če bi iz njega hotel zgraditi ladjo, bi kmalu strohnela; če bi hotel narediti orodje,
bi se zlomilo. To drevo ni za nobeno rabo, zato je tudi doseglo takšno starost.ʻ
A še isti večer v krčmi, ko je tesar legel k počitku, se mu je hrast prikazal v sanjah in mu
rekel: ,Zakaj me primerjaš z vašimi plemenitimi drevesi, z belim glogom, hruško, pomarančo,
jablano in vsemi drugimi, ki obrodijo plodove? Še preden lahko njihovi plodovi sploh
dozorijo, jih ljudje že napadejo in poškodujejo, polomijo jim veje in potrgajo vejice. Tem
drevesom škodujejo njihovi lastni darovi; zaradi njih ne morejo dočakati naravne starosti.
Povsod je tako, zato sem sam že zdavnaj poskušal postati popolnoma nekoristen. Ti ubogi
smrtnik! Pomisli ali bi lahko dosegel svojo rast, če bi bil jaz le malo koristen? Poleg tega
sva oba živi bitji, kako naj eden od naju samega sebe povzdigne, da bo sodil drugemu? Ti
nekoristni smrtnik, kaj ti veš o nekoristnem drevesu?ʻ
Tesar se je zbudil in pretuhtal svoje sanje. Ko ga je kasneje vajenec vprašal, zakaj prav to
drevo ščiti oltar, mu je odgovoril: ,Tiho bodi! Če ne bi bilo drevo poljskega oltarja, bi ga
verjetno že zdavnaj posekali.ʻ
Tesar je svoje sanje očitno dojel. Uvidel je, da je največ, kar lahko človek doseže, izpolniti
svoje poslanstvo, zato bi se morale naše predstave o koristnosti umakniti pred načrti
nezavedne psihe. […]
-
40
V Chuang-Tzujevi zgodbi je bil pod drevesom, ki je izpolnilo svojo usodo, oltar: surov,
neobdelan kamen, na katerem so ljudje žrtvovali lokalnemu bogu, ,lastnikuʻ tega kosa zemlje.
Simbol poljskega oltarja pokaže, da se mora človek zavestno pokoriti moči nezavednega, če
hoče uresničiti individuacijski proces. Namesto da razmišlja, kaj bi moral narediti, kaj je v
očeh drugih sprejemljivo, kako se običajno ravna, bi se moral preprosto poslušati. Izvedel bi,
kaj od njega želi njegova notranja totaliteta sebstvo tukaj in zdaj, v danih okoliščinah.
Naša drža bi morala biti takšna, kot je drža gorskega borovca: ne jezi se, ko ga kamen pri rasti
ovira, pa tudi ne načrtuje, kako ga bo premagal. Poskuša začutiti, ali naj bi rasel bolj levo ali
bolj desno, v hrib ali stran od hriba. Tako kot drevo bi se morali tudi mi prepustiti temu komaj
zaznavnemu, a vendar izredno močnemu vzgibu, ki izhaja iz težnje po edinstveni, ustvarjalni
samouresničitvi. “ (Marie-Louise von Franz v Jung, 1964: 164166)
„Danes v velikih mestih vse več ljudi strahotno trpi zaradi praznine in zdolgočasenosti. […]
Filmi in televizija, razvedrilni športi in razburljivi politični dogodki jih sicer lahko za nekaj
časa zamotijo, vendar se morajo, izčrpani in razočarani, vedno znova vračati v puščavo lastnih
življenj.
Edino pustolovščino, ki nam je ostala in je vredna našega truda, pa je mogoče najti v
notranjem kraljestvu nezavedne psihe. S tem v mislih se danes veliko ljudi obrača k jogi in
drugim vzhodnim praksam. Žal nam ne ponudijo nobene nove pustolovščine, ker z njimi
prevzamemo tisto, kar je hindujcem in Kitajcem že znano, sami pa se neposredno ne srečamo
z lastnim notranjim življenjskim središčem. Vzhodne prakse pomagajo koncentraciji uma, ker
ga usmerjajo navznoter – postopek, ki je v nekem smislu podoben introverziji v analitičnem
zdravljenju –, vendar obstaja bistvena razlika med njimi in analitično metodo. Jung je razvil
pot, po kateri lahko človek sam, brez pomoči, pride do svojega notranjega središča, da bi
vzpostavil vez z živo skrivnostjo nezavednega. To pa je povsem nekaj drugega, kot če
sledimo dobro izhojeni poti.
Prizadevati si, da bi živi stvarnosti sebstva dajali stalen odmerek vsakodnevne pozornosti, je
približno tako, kot bi si prizadevali sočasno živeti na dveh ravneh ali v dveh različnih
svetovih. Človek se, tako kot prej, posveča zunanjim obveznostim, hkrati pa je nenehno na
preži za namigi in znamenji (v sanjah, pa tudi v zunanjih dogodkih), s katerimi sebstvo
simbolizira svoj namen in nakazuje smer, v kateri teče življenjski tok.
[…]
-
41
Dva glavna razloga sta, zakaj človek izgubi stik s središčem, ki upravlja njegovo dušo.
Posamezna nagonska sila ali čustvena podoba ga lahko preveč odnese v enostranost in mu
poruši ravnovesje. To se dogaja tudi živalim; spolno vzburjeni jelen bo na primer popolnoma
pozabil na lakoto in varnost. Prvinski človek se zelo boji enostranskosti in izgube ravnovesja,
ki ji pravi ,,izguba duše”. Pretirano sanjarjenje, ki prikrito kroži okoli posameznikovih
kompleksov, prav tako ogrozi njegovo notranje ravnovesje. Sanjarjenja se pojavijo ravno
zato, da človeka povežejo z njegovimi kompleksi; hkrati pa ogrožajo osredotočenost in
nepretrgano delovanje njegove zavesti.
Drugi razlog pa je ravno obraten in je posledica pretirane okrepitve ego zavesti. Čeprav
človek disciplinirano zavest potrebuje za civilizirano opravljanje svoje dejavnosti (vemo, kaj
se zgodi, če se vlakovni kretničar naenkrat prepusti sanjarjenju), je njena izrazita
pomanjkljivost v tem, da prevečkrat onemogoči zaznavanje spodbud in sporočil, ki pridejo iz
središča. Zato ne preseneča, da se številne sanje civiliziranih ljudi ukvarjajo s ponovno
vzpostavitvijo dovzetnosti, zato skušajo popraviti odnos zavesti do sebstva središča
nezavednega.
Med mitološkimi upodobitvami sebstva je precejšen poudarek namenjen štirim koncem sveta
in veliki človek je na mnogih slikah predstavljen kot središče kroga, ki je razdeljen na štiri
dele. Jung je uporabil hindujsko besedo mandala (magični krog), da bi označil strukturo, ki
simbolno predstavlja ,nuklearni atomʻ človeške psihe, čeprav njegovega bistva ne poznamo.
V povezavi s tem se von Franzovi zdi zanimivo, da naskapijski lovec svojega velikega
človeka ni uporabil kot osebo, temveč kot mandalo.
Medtem ko Naskapijci svoje notranje središče doživljajo neposredno in naivno, brez verskih
obredov ali naukov, se druge skupnosti zatekajo k motivu mandale, da bi znova vzpostavile
porušeno notranje ravnovesje. Indijanci plemena Navaho skušajo s peščeno sliko, ki ima
strukturo mandale, bolnega človeka spraviti v ravnovesje s samim seboj in hkrati s kozmosom
s tem pa mu povrniti zdravje.
Vzhodne civilizacije uporabljajo podobne slike, ki posamezniku omogočijo, da se potopi v
globoko meditacijo in s tem okrepi svojo bit. Opazovanje mandale prinaša notranji mir,
občutek, da sta življenju povrnjena smisel in red. Tudi ko mandala samodejno vznikne v
sanjah sodobnih ljudi, ki niso pod vplivom nobenega tovrstnega verskega izročila in o njej ne
vedo ničesar, se bo v posamezniku porodil ta občutek. Morda je v takšnih primerih pozitiven
-
42
učinek celo večji, kajti vedenje in izročilo lahko spontanost doživetja zavirata ali ga celo
onemogočita.“ (M.-L. von Franz v Jung, 1964: 21415)
Še posebej pogost simbol sebstva je kamen, najsi bo dragocen ali navaden. (M.-L. von Franz
v Jung, 1964: 210) „V krščanskem cerkvenem simbolizmu je Kristus ,kamen, ki so ga zidarji
zavrgliʻ, in ki je nato postal ,vogalni kamenʻ (Lk 20, 17). Reče se mu tudi ,duhovna skalaʻ, iz
katere izhaja voda življenja (1 Kor 10, 4). Srednjeveški alkimisti, ki so iskali skrivnost
materije na predznanstveni način in se nadejali, da bodo v njej našli Boga ali vsaj božansko
delovanje, so verjeli, da je ta skrivnost utelešena v znamenitem ,kamnu modrostiʻ. Nekateri
alkimisti pa so tudi že slutili, da je njihov toliko iskani kamen simbol nečesa, kar je mogoče
najti samo v človekovi psihi. Stari arabski alkimist Morienus je rekel: ,On [kamen modrosti]
je izvlečen iz tebe: ti si njegov mineral in v tebi ga je moč najti; če povemo jasneje, oni
[alkimisti] ga vzamejo iz tebe. Ko to spoznaš, bosta ljubezen in vrednotenje kamna začela
rasti v tebi. Vedi, da je to nedvomno res.ʻ
Alkimistični kamen (lapis) simbolizira nekaj, česar ni mogoče nikoli izgubiti ali raztopiti
nekaj večnega. Nekateri alkimisti so ga vzporejali s človekovim mističnim doživetjem Boga v
duši. Izgorevanje odvečnih psihičnih prvin, ki zakrivajo kamen, je navadno dolgotrajen
proces, poln trpljenja. Vseeno pa ima večina ljudi vsaj enkrat v življenju globoko izkustvo
sebstva. […]
Ker je najvišji in najpogostejši simbol sebstva iz anorganske snovi, nas navaja še na neko
drugo področje zanimanja in ugibanj: na še vedno neznan odnos med nezavedno psiho in
,materijoʻ s to veliko skrivnostjo se spopada psihosomatska medicina. Zaradi proučevanja
njune še vedno neopredeljene in nepojasnjene povezave (lahko se izkaže, da sta ,psihaʻ in
,materijaʻ dejansko isti pojav, prvi je opazovan od ,znotrajʻ in drugi od ,zunajʻ) je dr. Jung
uvedel nov pojem ,sinhroniciteteʻ. Pojem zaznamuje ,smiselno naključjeʻ zunanjih in
notranjih dogodkov, ki sami po sebi niso vzročno povezani. Poudarek je na besedi ,smiselnʻ.
Če se vpričo mene zruši letalo, medtem ko se usekujem, je to nepomembno ujemanje
dogodkov. Preprosto eden izmed pripetljajev, ki se dogajajo ves čas. Če na dom naročim
modro haljo, pa mi pomotoma dostavijo črno ravno na isti dan, ko mi umre eden mojih
bližnjih sorodnikov, potem je to smiselno naključje. Ta dva dogodka sicer nista smiselno
povezana, vendar sta povezana s simbolnim pomenom, ki ga naša družba pripisuje črni barvi.
-
43
Kadar koli je Jung opazil takšna smiselna naključja v posameznikovem življenju, je bilo
videti (kot so razkrile sanje tega posameznika), da se je v nezavednem te osebe aktiviral neki
arhetip. Naj pojasnim z zgledom črne halje: mogoče je, da se je osebi, ki je dobila črno haljo,
hkrati še sanjalo o temi smrti. Arhetip se je sočasno manifestiral v notranjem in zunanjem
dogodku. Skupni imenovalec pa je simbolno izraženo sporočilo v tem prime