1

POHOD Z GORIČKEGA

V PIRAN

15. 9. – 27. 9. 2007

2

VABILO

POHOD Z GORIČKEGA V PIRAN

Ko pa prideš ti, se nebo mi razjasni,

Čez gore, ravan, seže mi pogled z Goričkega v Piran.

(V. Kreslin)

Ljubitelje pohodništva, narave in glasbe vabim, da se pridružijo pohodu z Goričkega v Piran, ki se bo začel v soboto, dne 15. 9. 2007 na Goričkem – ob 9. uri v Hodošu in bo trajal toliko časa, dokler ne pridemo peš do Pirana (približno 12 – 15 dni oziroma 300 km).

Pohod bo potekal po trasah evropskih pešpot E6 in E7, ki vodita preko Slovenije. Nekje na sredi pa bo pot zavila izven teh dveh poti in se usmerila preko Zasavja, od koder smo doma pobudniki tega pohoda. Glede prenočevanja in hrane se bomo sproti dogovarjali in usklajevali. Če bo mogoče, bomo spali ob obpotnih gostiščih in kmetijah, lahko pa tudi v kakšni telovadnici, pod šotori, kozolci ali pod milim nebom. Vsak nosi svoje stroške tega pohoda (hrana, prenočišče). Stroškov organizacije pohoda ne bo. Dnevno bomo hodili 25 – 30 km, mogoče kdaj tudi več ali manj. Nekaj nas bo hodilo celo pot od Goričkega do Pirana. Pričakujemo pa, da se nam bodo na posameznih etapah pridružili lokalni ljubitelji hoje, pomoč pri iskanju markacij, poti in stez pa so nam obljubili tudi planinci in predstavniki evropskih pešpoti. Morda se nam bo na kakšnem delu poti pridružil tudi Vlado Kreslin ali kdo iz njegove skupine.

Pohod je povezan z izdajo novega albuma Vlada Kreslina z naslovom Cesta in nosilno pesmijo Z Goričkega do Pirana, zaradi katere se je rodila ideja za ta pohod. Na tem pohodu ne bo nihče reklamiral samega sebe, nihče nobene dejavnosti, stranke, organizacije ali firme. Skupina bo sestavljena izključno iz ljubiteljev pohodništva, glasbe in Slovenije. Vabilo bo v naslednjih dneh objavljeno na www.kreslin.com. Tisti, ki bi radi z nami prehoditi celo

pot, se prijavite na e-naslov: stasa.lepej.odvetnica@siol.net ali na telefon 041-780-845.

Ostalim, ki boste hodili le posamezno etapo poti, se ni treba prijavljati in boste sproti preko medijev obveščeni o tem, kje se pohodniki nahajamo ter kje se nam lahko pridružite. Pohodnikom želimo veliko dobre volje in tudi potrpežljivosti in strpnosti, ko se bomo morda kdaj izgubljali, ko ne bomo našli markacij, ko nas bodo bolele noge, ko se bodo pojavili žulji in vreme mogoče ne bo ugodno.

Staša Lepej, Zagorje ob Savi

3

in smo šli…

Prazen dan, navaden, tih in zaspan…

Že zjutraj se povsem očitno zdi,

da bi bolje bilo, če ga ne bi bilo… Neka sobota proti koncu avgusta. Poletje se izteka, počitnice so mimo. Še vedno sem v mislih na Caminu Portuguesu, 150 kilometrov dolgi romarski poti, ki sem jo letos prepešačila iz Portugalske proti Španiji. Lani sem prehodila 807 kilometrov dolgo romarsko pešpot Camino Frances, ki poteka preko cele Španije. Polna sem še vtisov in doživetij obeh svojih romanj. Vračam se z obiska pri Taji, ki je v rehabilitacijskem centru na Soči. V avtu poslušam radio. Zaslišim uvodne takte nove pesmi Vlada Kreslina Z Goričkega v Piran. Vlado predstavlja svoj novi album Cesta. Novinar ga vpraša, zakaj naslov Cesta. »Zato, ker je Prekmurje tako oddaljeno od drugih krajev, ker vodi do tja iz Ljubljane slaba cesta, ker ceste jemljejo toliko življenj, ker je življenje ena dolga cesta…« Pomislim, da je tudi nam cesta letos skoraj vzela življenje. Trije meseci so že minili od prometne nesreče pod Trojanami. Naša deklica Taja ni več v smrtni nevarnosti, po več tednih se je prebudila iz kome, vendar je še hudo poškodovana in njeno zdravljenje bo trajalo še dolgo. Pripeljem se domov. Brat Samo zunaj pred hišo pleska ograjo in posluša isti radijski program. Ko izstopim iz avta, me zbode: »A peš od Goričkega do Pirana pa ne? Je to premalo fensi? Je bolj imenitno špancirati po Španiji in po Portugalski kot po Sloveniji?«

V mislih si postavim diagonalo od Goričkega do Pirana. Koliko kilometrov bi to le bilo? Po cesti nekaj več kot tristo kilometrov, kaj pa peš? Brkljam po stanovanju, pospravljam, brišem prah in zraven poslušam Cesto. Nenadoma vržem cunje in metle v kot, vzamem v roke zemljevid, atlas, planinske vodnike in pričnem skicirati pot. Pokličem svojega prijatelja Vlada Kreslina in mu povem, da bi šla peš z Goričkega do Pirana. Takoj se navduši nad idejo, čeprav slišim v njegovem glasu senco dvoma. Najbrž ne verjame povsem temu, kar mu govorim.

Čez nekaj dni se začne Vladova promocijska turneja Ceste. Z avtomobili in oldtajmerji potuje po Sloveniji od Goričkega do Pirana in promovira svoj album. V Križankah se udeležim tiskovne konference in predstavim svoj projekt. Vsi me gledajo malce nejeverno. Kaj ženska nima drugega dela? Pa kje misli, da bo dobila še nekaj norcev, ki bodo šli z njo peš tako daleč? Priznam, še sama sem v dvomih. Pokličem nekaj prijateljev in znancev, za katere vem, da so strastni pohodniki. Ne morejo, nimajo časa, dopusta je zmanjkalo, začela se je šola. Morda bi hodili zraven ob koncu tedna, čez teden pa težko. Na Vladovi spletni strani objavimo vabilo za pohod z Goričkega v Piran. Nešteto ljudi mi piše in me pokliče. Radi bi šli zraven, a je pot dolga, nimajo kondicije in ne časa. Ne obupam. Zberem ekipo petih, šestih pohodnikov, ki obljubijo, da bodo z menoj prehodili celo pot. Tomaža poznam že od prej. Je tik pred upokojitvijo in v času pohoda bo iz aktivnega prebivalca Slovenije prešel med upokojence. Fantastično skriva svoja leta. Nika je letos sama prehodila španski Camino, ostalo ji je še nekaj dopusta. Vanja je študentka prava iz Portoroža, tik pred diplomo, stik z menoj je našla preko interneta. Staneta mi velikodušno posodi moja prijateljica Vesna, ker kaže, da pohodnikov morda ne bo dovolj in ga solidarno žrtvuje zame.

4

In seveda jaz – na prelomnici poklicne poti, ko zaključujem eno kariero in grem v drugo. V vmesnem času si bom vzela dva tedna dopusta in prehodila Vladovo pot. Ja, Vladovo, pot je že dobila svoje ime.

Dežela mimo beži in ni stvari, ki nas ustavi.

Pamet pozabljamo, čez reko

skačemo.

Trezni iščejo, nori izberejo pot! Le kdo, le kdo je ta pravi? Le kdo, le kdo gre z nami?

V soboto, dne 15. 9. 2007, se nam pridruži še nekaj planincev in prijateljev in skupaj zastavimo prve korake na poti z Goričkega v Piran. Že vožnja z avtom do Goričkega je dooooolga. Pokrajina je odmaknjena od pomembnejših prometnih poti. Prebivalce osrednje Slovenije redko zanese pot v ta del naše dežele. Kraji so

nam skoraj neznani, na zemljevidu bi jih težko razvrstili na prava mesta. Pohod pričnemo v Hodošu, kjer je

uradni začetek Evropske pešpoti E7 in kje ima naša slovenska kura na zemljevidu svoje oko. Zapojemo si: Dekle moje, pojdi z menoj, dekle moje, pojdi z menoj, dol ob reki, v tisti beli obleki, dekle moje, pojdi z menoj!

5

Skupini pohodnikov, v kateri so predvsem moji prijatelji in znanci, se prvi dan pridruži Jože Prah, predsednik komisije za urejanje evropskih pešpoti. Preko Slovenije potekata dve evropski pešpoti. E6 se začne v Skandinaviji in se izteče v Sredozemlju, E7 pa poteka od Atlantika do Črnega morja. Moto slovenskih evropohodnikov je:

Kdor hodi, je vedno pred časom. Kdor hodi po evropskih pešpoteh, je nekaj desetletij pred časom. Kdor hodi po slovenskem delu dveh evropskih pešpoti, je že četrt stoletja pred časom. In ta čas je vedno zdaj.

Jože in njegov prijatelj se pripeljeta na začetek pohoda iz Sevnice. Razdelita nam izkaznice slovenske evropske pešpoti, rumene majice in kape. Pridruži se jima Jože Ružič, predsednik prekmurskih planincev. Prvi dan nas bodo torej vodili strokovnjaki, ki poznajo teren, zato se ni bati, da bi se izgubili. Sledili naj bi rdečim krogcem, ki so znotraj pobarvani z rumeno - za razliko od slovenske transverzale, ki je označena z rdečim krogcem in belo piko. Prva oznaka je na gostilni v središču Hodoša. Hoditi začnemo ob 10. uri. Lokalnemu radiu poročam o pohodu.

Pot vodi sprva čez širna gorička polja, med redkimi gručastimi vasmi, po prašnih kolovozih med njivami, med koruzo, zorečimi bučami, paradižnikom in zadnjimi paprikami, ki rdijo na soncu. Po travnikih in gozdovih obilno rastejo gobe. Dežnikarice, znamenite marele, bi lahko odnašali v koših. Goričko žari v jesenskih barvah. Po vinogradih odmevajo klopotci, kmetje obirajo grozdje. Ob količkih, na katere se opira vinska trta, so zasajene stare vrtnice, ki žlahtno dišijo. Ljudje nas sprašujejo, kam gremo in nam natakajo mlado vino. Nejeverno zmajujejo z glavami, ko jim povemo, da je naš cilj Piran. Pri cerkvi na Pindži, kot pravijo domačini temu kraju, se iz koruze prikaže Vlado Kreslin s kitaro in lokalno TV ekipo. Zapoje nam Z Goričkega v Piran. Razdeli nam majice, na katerih je na hrbtni strani besedilo te pesmi. »Da se boste lažje

naučili in jo zvadili do Pirana,« nam naroči. Vlado obljubi, da se nam bo skušal na poti še nekajkrat pridružiti in da bo z nami na zvezi. Poslovimo se s pesmijo. Ve se, katero. Z Goričkega v Piran. Za severovzhodno Slovenijo smo kar nekako prepričani, da je ena sama ravna ploskev. Zmota. Goričko je gričevnata pokrajina, kar se pri hoji še prav posebej občuti. Gor in dol in počez, čez hribčke in doline. Pri Pindži se oba naša planinska vodnika Jožeta poslovita in nas prepustita samim sebi in lastni iznajdljivosti. Pot je dobro označena, kar držite se tiskanega vodnika, je še rečeno.

Zrejlo je žito, žuta je slama… Preden je Vlado našo skupino ujel med polji, sva se po telefonu kar nekaj časa iskala. »Pa kje ste vendarle?« sprašuje. »Na Pindži, pri cerkvi, ta kraj poznajo vsi, neko znano gostišče je, so mi rekli,« mu pojasnim.« Izkazalo se je, da je Vlado že toliko časa v Ljubljani, da vseh lokalnih znamenitosti in gostiln ne pozna več. Jaz, ki še nikoli nisem hodila v teh krajih, mu strokovno opišem tisto, kar vidim pred seboj: grič, na vrhu belo cerkev z zvonikom, pod njo vinograd, hiša s klopotcem… »Ravno pred takšno cerkvijo zdajle stojim, a ne vem, če je prava, ker vidim na nasprotnem hribčku še eno takšno« je v dvomih Vlado. Seveda je prava.

6

Pri cerkvi na Pindži kasneje počivamo. Ležimo v travi. Na cerkvenem zvoniku se je ura ustavila ob 9.30 uri. Čez kakšno uro se odpravimo dalje. Sledimo rumenim oznakam E7. Pri neki kmetiji oznake izginejo. Kmeta, ki pred hišo lička koruzo, vprašamo, kje se pride do Moravskih Toplic. Pokaže nam nasprotno smer od tiste, ki je opisana v vodniku. Odločimo se, da bomo verjeli knjižnemu vodniku in ne domačinu. Po eni uri hoje zagledamo cerkveni zvonik. Pomislim, da je to tista druga cerkev, ki jo je videl Vlado. Pogled se mi ustavi na klopotcu ob njej, nato na cerkveni uri. Kaže 9.30! Kaj za hudiča pa je to? Pa ja ni… Seveda je! Ista Pindža, pri kateri smo pred eno debelo uro počivali in se zdaj nahaja nekaj metrov nad nami. Če ne bi sledili oznakam evropske pešpoti E7 in bi šli od cerkve po travniku navzdol, bi bili na mestu, kjer smo zdaj, v nekaj minutah. Resno podvomimo v pravilnost podatkov v vodniku. Malce medlo se spomnim, da sta Jožeta omenjala, da v zadnjem času kmetje svoja zemljišča ograjujejo, pohodnikom in planincem ne dovolijo prehoda in zapirajo utečene poti. Tako se je očitno zgodilo tudi na Pindži. Tomaža že prvi dan ožulijo čevlji. Posodim mu svoje japonke. Te japonke smo si do konca pohoda delili vsi. Nekaj časa se vozi vzporedno z nami s Samotovim kolesom, potem pa se vda in pove, da si bo našel prevoz do Moravskih Toplic. V Križevcih se postavi ob cesto in štopa. V dveh urah pripeljeta mimo ravno dva avta in še tista gresta mimo. V vaški gostilni ujame kombi, ki razvaža sladoled in naprosi šoferja, da se pelje z njim. S kombijem obideta celo Goričko in skupaj prodajata sladoled. Tomaž je izredno zgovoren, da ne rečem gobčen in zna lepo po madžarsko povedati szeretlek – ljubim te, zato se je tisti dan prodaja sladoleda na Goričkem močno povečala. Tomaž pred nami prispe v Moravske Toplice, zato nam poišče prenočišče. Ko je gospodinji, ki oddaja apartmaje, povedal, da gremo peš v Piran, bi mu skoraj priskrbela brezplačno prenočevanje v – Hrastovcu (psihiatrični bolnici). Prepričana je bila, da je malo zmešan.

7

Mi smo medtem hodili in hodili. V Križevcih nam spet zmanjka oznak. Križevci so rojstni kraj slikarja Nikolaja

Beera, ki je sledil klicu srca in se priženil v Zagorje. Pri eni od hiš vprašamo za Dom duhovnosti. Mrači se že, ko pridemo do tja. V Domu duhovnosti potekajo razne duhovne dejavnosti, predavanja, seminarji. Dom stoji zraven cerkve sv. Benedikta in pokopališča, okrog pa se razteza lepo urejen park, ki se nadaljuje v bližnji gozd. Čuti se tišina, mir, spokojnost. Verjamem, da človek v takšnem okolju lahko najde svoj duševni mir. Pred cerkvijo sprašujemo za najbližjo pot do Moravcev. Prijazen domačin se ponudi in Staneta s svojim avtom zapelje do križišča, kjer se odcepi cesta do mesta ter mu pokaže pot. Staneta pripelje nato nazaj. Po isti poti se

odpravimo peš. Na koncu vasi Kančevci so že oznake za Moravce.

Do tja vodi cesta z imenom Dolga pot, ki ima skoraj tristo hišnih številk. Med posameznimi hišami je več sto metrov razdalje, zato je ta ulica dejansko dolga deset kilometrov. Ni in ni je konca. Zadnje kilometre prepešačimo v trdi temi. Samo hišne tablice Dolga pot nas prepričujejo, da gremo v pravo smer, čeprav sumimo, da se bomo namesto v Moravcih znašli kar v Murski Soboti.

Dolga, dolga je cesta iz vasi do mesta…

Šele pozno zvečer prispemo v Moravske Toplice. Tomaž nas že nestrpno čaka v prvem krožišču.

Prenočimo v zasebnih sobah. Prvi dan smo prehodili 30 kilometrov. Hodili smo cel dan, ne da bi se pretirano obirali. V ekipi nas ostane pet, ostali gredo domov. Naslednji dan je nedelja. Dan je dolg in časa imamo dovolj, zato se dogovorimo, da se dobimo pri prvi kavi šele ob 8. uri. Minuto čez osmo prileti od doma Samotov sms: »Ura je 8.01, zamujate eno minuto. Alo banda, marš hodit!« Ob tej uri so zaprte še vse gostilne. Gostilničar v bližini se nas usmili in nam skuha kavo. Ob kavi nam Tomaž razdeli drobna darilca, ki jih je prinesel za vsakega od nas že od doma. Na vsaki darilni škatli je nalepljen listič z mislijo predsednika Drnovška. Vsak od nas mora, preden odpre škatlo z darilom, na glas prebrati misel. Lepo in zelo pozorno od Tomaža.

Danes hodimo po Prekmurju. Že na začetku ne najdemo izhoda iz Moravskih Toplic, saj so oznake evropske pešpoti E7 izginile zaradi novih igrišč za golf. S težavo iščemo markacije in nato kresnemo kar po svoje. Pomaga nam specialka Prekmurja. Kadar obiščem Prekmurje, se vrnem domov z lončenimi posodami, pekači, krožniki, okrasnimi lončki… Pokrajina je znana po lončarstvu in čudovitih keramičnih izdelkih. Tokrat me res ne mika, da bi v nahrbtniku tovorila kakšno težko lončeno posodo, čeprav se mi trga srce, ko vidim oznake za lončarije in moram mimo. Na polju pred Beltinci počivamo, Tomaž pa nam je za duševno vzpodbudo prebira svoje pesmi.

Prekmurske vasi so nanizane sredi ravnice, večinoma ob vaških cestah. Na vsaki strani ceste po nekaj hiš, nekatere so še cimpraste in krite s slamo, kakšna manjša trgovina, šola, cerkev. Na, strehah, dimnikih in električnih drogovih so gnezda štrkov, kot jim rečejo v teh krajih. Ob nizkih hišah rastejo stare jablane, slive in trpke hruške, po lesenih vegastih kolih se vzpenja brajda, med grozdi visijo še zelene buče na dolgih pecljih, ki so jih včasih uporabljali za zajemalke in za prenašanje vina.

8

Ob besedi Prekmurje in Beltinci vedno najprej pomislim na Vlada. Spomnim se enega od njegovih prvih nastopov na odru Cankarjevega doma. Z Jonasom sta takrat skupaj prepevala Samo ti. Jonas ga vpraša: »Vlado, kaj za hudiča pomeni zacumpran?« In Vlado je odgovoril: »Zacumpran? To je takrat, ko stojiš na odru ene največjih dvoran v Sloveniji, zapreš oči… In si iz Beltincev, o katerih večina v tej dvorani še ni slišala, kar je še dalje od Murske Sobote, o kateri prav tako marsikdo še ni slišal… Odprem oči in – je dvorana polna! Temu se pravi biti zacumpran…« Prizor, ki ga ni mogoče pozabiti, ki se za vedno vtisne v spomin in za vedno zacumpra, očara, začara, omami: Vlado na odru Cankarjevega doma, z rokami si zakriva oči, njegova karizmatična pojava in tukaj Vladovo Prekmurje, njegovi Beltinci.

Miško Kranjec je imel pravzaprav preprosto delo. To, kar je videl okrog sebe in kar je občutila njegova duša, je prelival na papir. Ko listam njegove knjige, slišim iz njih Vladove pesmi.

Malo pred Beltinci nas spet pričaka

Vlado in skupaj z njim zakoračimo v njegovo rojstno vas. Sprejmeta nas Vladova starša Katarina in Milan Kreslin, ki sta tudi člana Beltinške bande. Pri Kreslinovih nam postrežejo z domačo zaseko in domačim kruhom, mama pa prinese na mizo še toplo pecivo, ki ga je pravkar vzela iz pečice. Vladova deca Čarna, Naj in Ajdina si začudeno ogledujejo čudake, ki so namenjeni iti peš do morja. Najbrž se jim zdimo popolnoma prismuknjeni.

Na gostüvanja in v beli svet,

včasih župnik, včasih poet.

Saj še včeraj b'li so od Bande vsi, zdaj so ostali prsti grčasti.

Vladu se mudi nazaj v Ljubljano, mi pa še nekaj časa klepetamo s Katico in Milanom. Vladova starša nam pripovedujeta zgodbe o Beltinški bandi, o Joužeku in Mišku, o prvih skupnih nastopih z Vladom, o Cankarjevem domu, o tem, kako sta si želela, da bi se ukvarjal s kakšnim resnim poklicem. ..

V Beltincih se poslovimo od E7 in poiščemo krajšo pot preko vasi Ižakovci. Tudi danes nas del poti spremlja

Jože Ružič. Najbrž je ugotovil, da bo zanj enostavneje, da gre z nami, kot da ga kličemo na vsakem drugem križišču in sprašujemo, kam moramo zaviti. Jožeta poznajo vsi domačini. Na domačiji pri Režunji nas prijazno pozdravijo in povabijo v hišo, poleg katere stoji drog z velikim gnezdom štorkelj. Štrki so že odleteli prve dni septembra, vrnili pa se bodo spet marca. Gospodar nam ponudi vino in domače dobrote. Vanja se navduši nad pecivom, ki ga je spekla domača hči. Gospodinja prinese zvezek s kuharskimi recepti in ponudi Vanji svinčnik in papir, da bi recept prepisala. A Vanja se ne matra s prepisovanjem, temveč recept enostavno preslika na fotoaparat. Tomaž pri gospodinji izprosi še hlebec domačega kruha. Trasa E7 sicer vodi preko Veržeja, vendar bi s tem naredili prevelik ovinek. Pozanimamo se, ali se da pri Ižakovcih priti preko Mure z brodom, ki povezuje levi in desni breg reke. Jože nam zagotovi, da brod vozi, zato

smo se izognili Veržeju, čeprav Vlado tako lepo poje o njem: Včasih pa, ko se zvečeri in zapiha z veržejske strani, baje se jih sliši igrati glasno, tam v meglicah nad mursko vodo.

9

Pridemo do »svejte« reke Mure, ki je v tem času visoka in deroča. Ogledamo si

plavajoči mlin na Otoku ljubezni, naravnem otoku, ki ga je ustvarila reka Mura. Jože nam razloži vse o bujraših in se spomni hudomušne zgodbe o mlinarjih, katerih poklic je bil včasih nadvse cenjen. Dekleta in žene so hodile po moko v mlin s svežimi spodnjimi hlačkami, saj se je med čakanjem in mletjem žita rado zgodilo kaj lepega. Še danes strežejo na Otoku ljubezni s posebno specialiteto – ljubezenskim napojem. Šilce tega napoja pomaga uresničiti najbolj skrite želje. Žal tisti dan nihče ni ponujal ljubezenskega napoja, a že brez tega se imamo pohodniki vedno bolj radi med seboj.

Brodar nas prepelje na drugo stran Mure. Brod vozi tolikokrat dnevno, kolikor potnikov se znajde na enem ali drugem bregu. Vanja in Nika se nista še nikoli peljali z njim. Spomnim ju na naslovnico Vladovega albuma Najlepša leta našega življenja, na kateri je Beltinška banda fotografirana na podobnem brodu.

Nekateri pravijo, da so prebivalci na drugi strani Mure zamurci, pravzaprav Za-Murci, ker živijo onkraj Mure. Kjer Mure valovi se ovijajo z meglo,

vrteči krogi v globine vabijo.

Bučanje silno napolni z mračno me strastjo in preglasi še srce in glavo.

Na drugi strani brega Mure izstopimo. Še prej mora brod, ki je pripeljal že na sredo reke, obrniti in kreniti nazaj. Tomaž je namreč na bregu, s katerega smo odrinili, pozabil pohodne palice. Poslovimo se od Jožeta, ki je za nas žrtvoval celo nedeljsko popoldne. Oprtamo si nahrbtnike, pomahamo Jožetu in brodarju ter se podamo po kolovozni poti. Na drevesih so oznake, da hodimo po štrkovih poteh. Že kmalu se znajdemo na razpotju, kjer zmanjka vseh oznak, poleg tega se že tako ne držimo markiranih poti. Sredi goščave smo, nikjer ni nobenih hiš ali ljudi. Na slepo srečo in po živalskem instinktu jo mahnemo desno in že kmalu pridemo v vas Krapje. Pri prvih hišah povprašamo za pot. Do

Ljutomera je še dobrih pet kilometrov.

10

Ta dan smo nameravali priti do Ljutomera. Do tja nismo našli nobenega prenočišča. Turistične kmetije so oddaljene od poti, že zaprte ali zasedene. Kazalo je, da bomo prespali kar pri štorkljah.

Kakšno noč, ko pri štorkljah prespiš,

pod visečo meglo, tiho sam, med njimi stojim, le noge nad vodo. Namesto koga roža cveti, namesto koga sem jaz, katera roža najbolj diši,

čigava pesem rabi moj glas…. Rešitev ponuja hotel v Ljutomeru, kamor pridemo pozno zvečer. Zaradi neodložljivih službenih obveznosti moram tokrat ekipo zapustiti za dva dni jaz. Štirje – Stane, Tomaž, Vanja in Nika, ki ostanejo, mi obljubijo, da bodo vztrajali in hodili dalje. S slabo vestjo odidem proti domu. V času, ko sem se mučila na seminarju v Ljubljani, so

se moji pohodniki prebijali čez haloške griče, Jeruzalem, mimo Ormoža, skozi dež in hude nevihte, a so

vse to junaško prestali in zdržali. Dnevno so prehodili nekoliko manj kilometrov, kot so nameravali, a so vendarle napredovali dalje. Hodili so po dežju, po mokrih in blatnih njivah in travnikih. Gojzarji so bili prepojeni z mokroto, z neba je lilo, gozdne poti so bile mračne in turobne. Pokrajina je bila siva in žalostna.

11

Priskrbel bi ti lepši dan, dneve in jutra bi ti preštel, dežne kaplje ti shranil v dlan…

12

Tomaž ima ponovno težave z nogami. Tudi ostali so precej ožuljeni in si žulje zdravijo na različne načine. Eden od njih je, da si žulj prebodeš s šivanko, potegneš skozenj nitko in pustiš nitko v žulju. Na ta način se žulj ne zapre in tekočina odteka skozi nitko. Sliši se hudo, a pomaga. A Tomaževe bolečine so drugačne sorte, nima žuljev, boli ga v mečih, zato se občasno poslužuje prevozov z avtobusi. V Ljutomeru tako čaka na avtobus. Med čakanjem strmi v neko izložbeno okno in bere plakate. Nad vhodom piše, da domuje v teh prostorih Prleški val. Ven pride mlada gospodična in Tomaž se zaplete z njo v pogovor. Izkaže se, da je gospodična novinarka radia Prleški val. Ne rabi veliko, da iz njega izvleče podatek, da je Tomaž del ekipe, ki hodi z Goričkega do Pirana. Tomaža povabi v studio in tam v živo izvedeta intervju, v katerem Tomaž slikovito predstavi in opiše naš pohod.

Najbrž še nisem omenila, da je Tomaževa himna, ki jo poje ob vseh mogočih in nemogočih priložnostih, pesem Fredija Milerja, ki ima zelo veliko sporočilno moč in besedilo: »Ti moja srnicaaaaaaaa, ki še ne sluti (slutiš ne), da najlepša si, ko spiš…« To pesem z vrhunsko poezijo smo slišali med potjo večkrat na dan in Tomaž se je ob njej večkrat tudi zavrtel, pri tem pa potegnil v ples še kakšnega nič hudega slutečega mimoidočega ali mimoidočo. Največkrat smo se ob tem nasmejali do solz. To jutro je torej Tomaž zašel v studiu lokalnega radia. Novinarki je takoj ob vstopu v studio zapel znamenito Srnico, ne vedoč, da so mikrofoni že vključeni in da njegova srnicaaaaaaaaa odmeva po radijskem etru širom Prlekije. Po tem nenavadnem uvodu je baje zelo lepo predstavil in opisal našo pot.

Tisti dan je Slovenija doživela naravno katastrofo. Večer je vzel Niko, ki je doma iz Železnikov. Njena družina je bila med žrtvami vojne ujme. Hudourniki so jim poplavili hišo in odnesli v neznano dva avta. Nika se je morala vrniti domov, da bi pomagala družini. Obljubila je, da se še vrne, vendar ob slovesu še ni vedela, kako grozne so posledice neurja in da bo družina še več let odpravljala nastalo škodo. Hudo nam je za Niko. Pogrešali jo bomo.

Blizu Ptuja pohodniki prečkajo Dravo. Preko Mure, preko Drave, prek' Save vse do morja, morda še prek' oceana, od zibelke do neba.

Ostali so le še trije pohodniki: Stane, Tomaž in Vanja. Zvečer so v vaški gostilni

pri gradu Borl spraševali za prenočišče.

V teh krajih je veliko goric, prenočišč pa ne, vsaj takih, do katerih bi bilo mogoče priti peš. Ko so se malce obupani spraševali, kje bodo ta večer spali, od sosednje mize pristopi Marjan in pomaha pred očmi utrujenih pohodnikov s šopom ključev. »Prespite lahko v mojem vikendu na Belskem vrhu. Vzemite si vse, kar si želite iz kleti in iz kuhinje, vse vam je na razpolago.« Mokrim popotnikom je še zakuril v peči in posušil njihova oblačila. Prijaznost, da te kap! Ne moreš verjeti, da kdo še danes odpre vrata svojega doma popolnemu tujcu.

Kdo je tisti, ki me gosti, ki svoje mize ponuja, ki v srcu mi spremeni veličine v majhnosti.

13

Jutro po nevihti je prekrasno. Nad Halozami se dvigajo meglice, močna svetloba jemlje vid. Ta dan se ponovno pridružim svojim pohodnikom. Marjan me pričaka z avtom pri Ptuju in me pelje do svojega vikenda. Moji prijatelji so že prebujeni. Tomaž si pred hiško umiva zobe in me pozdravi s polnimi usti zobne paste. Vanja se po mačje umiva v lavorju mrzle vode, Stane pa pripravlja zajtrk. Moji pohodniki so videti malo zgrevani in brez volje. Po hiški diši po sveže kuhani kavi. Do kamor je segal pogled, se vidijo skrbno obdelani vinogradi na slovenski in hrvaški strani. Grički se kopajo v meglicah in v svetlobi prvih jutranjih žarkov. Prvi žarek že dviga se iz sna, glej, nad vodo je svetloba vzšla! Poslovimo se od gostoljubnega Marjana. Jutro je sveže, hladno in diši po jeseni. Pokrajina se je preko noči preoblekla iz zelenega v pisane jesenske barve. Z drevja pada listje, po tleh leži kostanj, orehi, jabolka in hruške. Tudi Vanjo začenja neznansko boleti noga. Kaže, da se ji je vnela pokostnica. Trmasto hodi dalje. Pravi, da bo zdržala, da hoče priti do Pirana. Tomaž nekoliko zaostane. V enem od križišč ga počakamo, da se ne zgubimo. Kaj le počne tako dolgo, se sprašujemo. Končno jo primaha izza vogala. V roki nosi vrečko, v njej pa tri kilograme orehov. Nabral jih je ob poti. »Tile orehi bodo za našo Fanči, ki nas bo gostila na Dolu pri Hrastniku,« pove. Zaman ga prepričujemo, da je do Dola še nekaj dni trde hoje in da bo treba te orehe ves čas nositi. Užaljeno se namrdne, češ da nočemo narediti veselja naši prijateljici Fanči. Proti večeru Tomaž že neuspešno sprašuje, če ima kdo v svojem rukzaku še kaj prostora, da bi nesel orehe. Delamo se, da ga ne slišimo. S Fanči, ki so ji bili orehi sprva namenjeni, se nismo uspeli srečati. Orehe prinese Tomaž čez nekaj dni do Zagorja ter razveseli z njimi mojo mami. Obljubi mu, da mu iz njih speče potico. Kako malo je pravzaprav potrebno, da narediš komu veselje. Le tri ali štiri dni oziroma kakih 150 kilometrov nosiš s seboj v nahrbtniku in peš trikilsko vrečko orehov!

Ves ta dan hodimo čez haloške griče. Na kmetiji Bedrač v Cirkulanah kupimo doma pridelani kozji sir. Sir

prodajajo v kilogramskih hlebčkih. Res je okusen, predvsem tisti z dodatki popra in raznih zelišč. Seveda en hlebček pristane poleg orehov v Tomaževem nahrbtniku!

Kljub zemljevidu se v tistih hribih popolnoma izgubimo.

En korak v levo stran, en korak v desno stran. En korak za akcijo, drugi za reakcijo…

Ne vemo, kako smo znašli v Podlehniku,

saj smo do tja prišli po nekih poteh, ki niso nikjer zarisane. Namesto štiri kilometre jih prehodimo najmanj deset. V Podlehniku je bil nekdaj znameniti motel, ki pa danes zapuščen in zanemarjen sameva. Na bencinskem servisu dobimo za povrh napačne podatke o razdalji do Rogatca. Prepričani smo, da imamo do tja samo še 15 kilometrov, vendar pa ceste kar ni konca. S poslednjimi močmi se vlečemo preko prelaza Žetale. Pred nami je ves čas vrh 882 m visokega štajerskega Triglava - Donačke gore, a je videti, kot da stoji na istem mestu. Šele po večurni hoji se znajdemo ob njenem vznožju.

14

Malo pred Rogatcem nas pokličejo od neke hiše. »A ste vi tisti pohodniki, ki gredo z Goričkega do Pirana? Smo vas gledali in ugotovili, da ste za planince prepočasni in imate pretežke rukzake. O vas smo slišali po radiu.« Našo pot namreč že od vsega začetka spremljajo lokalne radijske postaje. V živo se javljam poslušalcem v Prekmurju, Mariboru, Prlekiji, Halozah, Celju… in jim sporočam o lokaciji, na kateri se nahajamo, o dnevnih razdaljah, ki jih prehodimo in o dogodivščinah na poti. Domačini nam prijazno ponudijo udobno klop in pijačo. Eden od njih - Tone se prijazno ponudi, da nas pelje z

avtom do prenočišča v Rogatcu, saj je že tema in bi lahko zašli. S težkim srcem privolimo in »prigoljufamo«

tri kilometre hoje. Tone noče plačila za prevoz. Zaželi nam srečno pot in naroči pozdrave za Vlada Kreslina. Nastanimo se v gostišču Jutriša in se okrepčamo z gobovo juho. Ker je gobja sezona, smo gobove juhe naročali kar celo pot in ugotavljali, v katerem delu Slovenije skuhajo najboljšo. Pri večerji ugotavljamo, da imamo manjšo krizo. Stane bo moral jutri domov, saj mora na nek tečaj. Tomažu se ne ljubi več hoditi, Vanjo boli noga. Le jaz še trmarim in prepričujem druge, naj ne obupajo. Upam, da skupina ne bo razpadla in da bo jutro prineslo več optimizma.

Nad hribe spušča se mrak, zdaj prižigam

luči… Prespimo v zelo lepih sobah, ki so opremljene s stilnim pohištvom. Fanta spita v svoji sobi, dekleti pa v svoji. Šalimo se, da tale kombinacija ni prav idealna in tudi ne »naravna« in da bi bilo treba pare pomešati. Mogoče kdaj drugič. Kar se mene tiče, bi lahko nocoj spal v isti sobi ob meni Brad Pitt, pa bi mi bilo vseeno. Tako sem utrujena, da samo padem na posteljo in ugasnem. Najbrž tudi z drugimi ni kaj dosti drugače.

Naslednji dan hodimo od Rogatca proti Šentjurju. Evropska pešpot E7 zavije proti jugovzhodu in mi se dokončno poslovimo od nje. Do E6 pa na tem pohodu sploh ne pridemo, temveč odslej samo še improviziramo in se vsak dan sproti orientiramo ter iščemo poti s pomočjo zemljevidov, spraševanj domačinov in vodenj pohodnikov, ki že poznajo posamezne dele poti. Natakar v gostišču nas skuša prepričati, naj uberemo pot čez Zibiko, ker »je na zemljevidu videti čisto blizu«. Vprašam ga, kdaj je šel peš tamkaj. »Še nikoli, a sem se enkrat tam peljal in je videti blizu.« Kljub očitni dobronamernosti ne upoštevamo nasveta, saj je Zibika že na zemljevidu videti hudo oddaljena od naše trase. Ljudje, ki nikoli niso hodili, nimajo predstave o razdaljah med kraji, če jih je treba prehoditi. Z avtom se je preprosto zapeljati deset kilometrov nazaj, če se izkaže, da pot ni prava, pri pešačenju pa je čisto druga pesem in je vsak zgrešeni kilometer odvečen in mučen.

V Rogaški Slatini imamo spet »težave« s Tomažem. Trem kilogramom orehov v nahrbtniku in hlebčku

sira želi dodati še nekaj kosov kristala, da jih bo podaril našim gostiteljem v Šentjurju. Spet ga zaman prepričujemo, da bo treba darila, pa če so kupljena še s tako dobrim namenom in ljubeznijo, nositi. Označi nas za škrtice, Škote in Gorenjce. Še zlasti meni nameni hudo kritiko in se zgraža nad mojo ohrnostjo, nato pa izgine v tovarniško trgovino. Zvečer gospodinjo v Šentjurju preseneti in razveseli z majhnim kristalnim svečnikom…

15

Povej, pikapolonica, tij pikica leteča,

f štero stran sveta de ljubav vodila me večna. Tomaž se pred zdraviliščem v Rogaški Slatini odcepi od nas in kresne po svoje. Tako v čisti lublanščini sam pravi svojemu izginjanju. Ta hip ga še vidiš z nami, naslednji trenutek ga že ni več. Vedno pa pride za nami, tako ali drugače. Kar naprej smo ga nekaj čakali in ga klicali ter se ozirali okrog: »Kje je Tomaž? Nazadnje smo ga videli v tistem križišču…«. Ker ima isto ime kot moj najstniški sin in je v nekem smislu prav tako uporniški in samovoljen, sem

kot vodja pohoda že z od doma vajenim privzdignjenim in ukazovalnim glasom večkrat klicala: »Tomaž? Tomaaaaaaaaaaaaž!!!« Učinka itak ni bilo – ne pri domačem in ne pri našem pohodniškem Tomažu. Hoja ob magistralni cesti mu ne diši preveč in se ogreva za pot preko hribov. Več domačinov nam pove, da do Šentjurja pravzaprav ni bližnjice in da bi bilo treba napraviti velik ovinek, če bi se hoteli izogniti glavni prometnici. Tomaž gre tako po svoje, mi trije pa jo mahnemo naprej ob cesti. V zdraviliškem parku se ustavimo na kavi in vroči čokoladi, jaz pa nakupim nekaj časopisov. Prodajalko v trafiki prepoznam po naglasu za Zasavčanko. Res je doma iz istega kraja kot jaz, sedaj pa že več let živi v Rogaški Slatini. Obudiva spomine na skupne znance. Do Šentjurja hodimo nato deloma res kar ob glavni cesti, kar je zaradi gostega prometa precej zoprno. Mimo vozijo tovornjaki, vlačilci. Cesta je ozka in brez pločnika. V Podplatu sopihava z Vanjo mimo policijske kontrole. Policijski radar za merjenje hitrosti je usmerjen direktno v naju. Omejitev je 60 km/h. »Ali sva prehitri?« hudomušno vprašava policaja. Samo nasmehne se in nama salutira.

V Šmarju pri Jelšah si privoščimo še eno

kavo. Danes nimamo prav hudega tempa in bi kar posedali.

V Mestinju nas pričakajo moji šentjurski

prijatelji – zakonca Vesenjak in Darinka, s katerimi smo že večkrat skupaj potovali po Evropi. Kljub temu, da so vsi zelo zaposleni, si vzamejo čas za nas in za spremstvo. Še enkrat se ustavimo na pijači in torticah, potem pa odložimo nahrbtnike v Darinkin avto in se brez bremen odpravimo peš

proti Šentjurju. Spremljata nas Marjan in

Darinka, ki poznata bližnjice. Vodita nas po okoliških vaških poteh in se tako le uspemo izogniti

glavni cesti. Razlagata nama posebnosti in zgodovino teh krajev, ki jih skozi oči domačinov tudi sami vidimo v povsem drugačni luči.

Mimogrede se ustavimo pri družini Zdolšek v Grobelnem, od koder je doma že

priznana mlada citrarka Irena. Pri Zdolškovih kar obsedimo in spregledamo, da se zunaj že temni. V Šentjur prispemo spet v temi. Tomaž je po mojih navodilih že prej našel Vesenjakovo hišo in je njihovo mamo medtem, ko nas je čakal, neizmerno zabaval. Najbrž ji kljub osmim križem in pol tudi ples Srnice ni ušel. Ta večer prespimo v pravi rezidenci.

Darinkina sestra Mimi, ki živi z možem v tujini, nam prijazno odstopi in da na razpolago svojo čudovito hišo. Gostitelja nam pripravita pravo pojedino, Vesenjakova mama posebej za nas skuha velik lonec segedina, Anica pa speče domač štrudelj. Pozno v noč sedimo za mizo, se pogovarjamo in prepevamo narodne pesmi. Tomaž je gostiteljico Darinko očaral s priredbo Mlakarjeve pesmi Moja Frančeska.

16

Vanja doživi svojevrstno razvajanje. Darinka jo prisili, da svoje utrujene in ožuljene noge namoči v vroči vodi, v kateri ji raztopi dišeče soli. Vanja se sprva šibko upira tovrstni terapiji, potem pa se prepusti užitkom in zadovoljno čofota pod mizo z nogami v lavorju. Jutro nam spet vzame enega pohodnika. Stane mora nujno na dvodnevni gorniški tečaj, namesto njega pa pride iz Zagorja Saša, ki bo z nami hodila nekaj naslednjih dni Letos je na portugalskem Caminu (pravimo, da kar v Fatimi) doživela pravo čudežno stilsko in duševno preobrazbo. Telo je

oklestila za kakšnih petnajst kil in se spremenila v zagrizeno pohodnico, ki je ni več strah hoditi tudi sami in v vsakršnem vremenu. Še pred nekaj meseci bi se potrkala po čelu, če bi mi kdo omenil, da se bo moja dolgoletna prijateljica tako spremenila. Ko je Saša spraševala, kje naj nas najde v Šentjurju, sem ji pot do nas opisala takole: »Ti kar pridi do trgovine sredi Šentjurja, nato pa se ti bo zgodil Tomaž.« Tomaž namreč vsako jutro že navsezgodaj rogovili in smo ga določili, da gre po Sašo ter jo pripelje do Vesenjakove hiše. Res sta že malo pred osmo skupaj prišla do nas in se utegnila le še posloviti od prijaznih gostiteljev Darinke, Marjana in Darinkine mame. Ampak iz Šentjurja se nismo mogli kar tako odtrgati. Komaj smo se prebili čez zasede, ki so nam jih postavili moji popotniški znanci. Seveda se nismo izmazali, ne da bi poskusili šilce žganega ali vsaj kavo. Šele okrog 10. ure smo pričeli resno hoditi. Poleg Saše sta tokrat v naši družbi Anica in njen mož Jani ter nekaj njunih prijateljic. Vsi dobro poznajo tukajšnje hribe, zato se nam danes ni treba ukvarjati z zemljevidi in iskanjem markacij. Ko pridemo iz mesta, moramo mimo dolge njive, ki ji ni videti konca. »Takšnega runkla pa že dolgo nisem videla,« komentira Anica. »Runkla? Pojma nisem imela, da pomeni runkl krmilno peso in ne le idiota,« se čudi Saša.

Pot vodi nekaj časa po makadamski cesti, po kateri se pripelje do Resevne,

potem pa zavije v gozd in se rahlo vzpenja proti Svetini. Po gozdu diši po gobah. Anica ima oči zanje. Lepo mirno hodi po cesti in se vsake toliko časa divje zažene v breg ter se vrne z jurčkom ali dvema. Letošnja gobja bera je obilna. Kamor pogledaš, je vse polno oranžnih sirovk. Tomaž pravi, da so odlične na žaru in jih pridno pobira. Utrgane sirovke spremenijo barvo in postanejo modre in sluzaste ter niso videti nič kaj okusne, še manj užitne. Tomaža (spet) prepričujemo, naj jih ne nabira, da je dovolj bolj uglednih gob, a se ne da prepričati. Polna vrečka sirovk nazadnje pristane pri Anici, ki jih pridno nosi v hrib proti Svetini. V trenutku Tomaževe nepozornosti

vrečko z čudnimi gobami, ki so sedaj že čisto modre barve, stresem na lastno odgovornost za nek grm. Tomaž čez čas pogreši svoje gobe. Skesano priznam, da sem jaz kriva, da smo sirovke, v kolikor so to sploh bile, vrgli stran. Do konca pohoda potem poslušam očitke o tem, da nimam pojma, kaj so dobre gobe in kaj kulinarični užitki. Vseeno bolje, kot da bi komu zaigrali Tišino.

Tomaž se odloči, da bo na tem pohodu prenehal kaditi. Prve dni bo pokadil le tri cigarete na dan. Škatlo cigaret mu čuva Vanja. Sredi gozda pod Svetino pade pred njo na kolena in jo milo prosi za eno cigareto. »Ne!!!« je Vanja neusmiljena. »Si obljubil!« Tomaž stisne zobe in se (zaenkrat) vda. Malo bo skušal še zdržati.

Odpiram okno, da bi še zadnjič stresel pepel…

Na Svetini je planinski dom, ki nosi ime svetovne popotnice Alme

Karlin, na vaškem pokopališču pa grob, v katerem počivata Alma in njena švedska življenjska sopotnica - slikarka Thea Schreiber Gammelin.

17

Vas je zelo lepo urejena. Pred leti je dobila priznanje za najlepšo hribovsko vas v Sloveniji. Sredi vasi stojita kar dve cerkvi. Ena od njih ima kamniti gotski zvonik in je povezana z zgodovino celjskih grofov. Od Svetine gre asfaltirana cesta samo še navzdol, čeprav traja še kakšne tri ure, da pridemo do Laškega. Tokrat bolijo noge tudi mene. Čutim da me gojzarji neznansko tiščijo, zato se še pravočasno, preden me ožulijo, preobujem v japonke. Tudi Vanja ima vedno hujše težave z nogami. Le s težavo lovi tempo hoje z ostalimi, na obrazu se ji vidi, da trpi hude bolečine. Prigovarjamo ji, naj se ustavi, počaka in bomo poskrbeli za prevoz, a trmasto hodi dalje. Pokličem v mojo ambulanto in vprašam, kako naj ji olajšamo bolečine. Medicinski sestri najprej vzame sapo, ko povem, od kod in kam gremo, potem pa svetuje za prvo silo tablete proti bolečinam in vitamine. Vanjo prisilim, da poje dva lekadola in magnezijeve tablete. Ker so bolečine očitno že neznosne, se vda in pohlevno poje tablete. V Laškem nas pričaka moja prijateljica Cvetka, ki je hodila z nami že prvi dan. Tokrat nas pride le pozdravit, saj ima druge obveznosti in ne more z nami.

Šentjurčani se v Laškem poslovijo in se

vrnejo nazaj z vlakom. Tudi mi počakamo vlak do Zagorja. Nocoj prenočimo kar pri nas doma. Na poti smo že en teden in smo prišli v tem času od Goričkega do središča

Slovenije – Zasavja. Prenočevanje v

naslednjih dneh ni problem, saj prespimo kar v domačih posteljah. Ves čas smo predvidevali, da bomo ta dan, to je na petek, 21. 9. 2007, prišli peš do Dola pri Hrastniku, kjer nas bo na kmetiji pri Moljkovih pričakal Vlado Kreslin. Žal je danes vseslovenski dan žalovanja, saj je

vodna ujma terjala nekaj človeških življenj. Srečanje z Vladom odpade. Z Vladom smo sicer ves čas na telefonski liniji in budno spremlja našo pot. Dogovoriva se, da se morda srečamo naslednji dan, ko bomo hodili preko Kuma in bi lahko prišel do tja. Kum je Vladu že od nekdaj prirasel k srcu.

Večer preživimo ob praznovanju 90. rojstnega dne mojih bratov - dvojčkov Samota

in Sandija doma v Zagorju ob Savi. Po večih dneh potepanja je lepo spet

prespati doma in se umiti v svoji lastni kopalnici. Spet doma, tu glasneje govorijo, spet doma, tu hitreje pijejo. Spet doma, tu pozdravljajo glasno, to je vas, to je vas, morda zato. Tomaž končno malce razbremeni svoj rukzak in izroči vrečko orehov, ki jih je nosil vse od gradu Borl, moji mami. Tomaž danes že drugi dan hodi celo pot in se ne šverca več z avtoštopom in avtobusi. Vsa Slovenija pozna Zasavje predvsem po

rudnikih, umazaniji, prahu, zaostalosti, onesnaženem okolju in socialni revščini. Nezasavci so vedno presenečeni, ko jim pokažemo, kako lepi so naši kraji v resnici, kako čudovit je razgled s Kuma, kako čista in neokrnjena je narava in kako slikovite so vasi pod Kumom, pod Čemšeniško planino, Sv. Goro, Mrzlico, Kalom, Kopitnikom in Gorami. Izjeme so seveda kraji v bližini industrijskih objektov, npr. znamenitega 360 m visokega dimnika Termoelektrarne v Trbovljah, ki je najvišja zgradba v Sloveniji in najvišji dimnik v Evropi, okolica zagorske industrije apna in rudniških objektov.

18

Naša ekipa je postala spet številčna. Vanja ostane doma. Dan počitka bo dobro del njenim utrujenim nogam. Pridruži se nam Vida, psihiatrinja iz Ljubljane, ki je letos sama prehodila Camino. Noge jo še bolijo, od takrat si še ni dodobra pozdravila vnetja tetiv. Od nekod pade zlobna pripomba: »Vi pohodniki ste tako nori, da morate imeti psihiatra kar s seboj!« Vida se dobrohotno smehlja in potrpežljivo pošepava za tistimi, ki smo hitrejši od nje. Pride tudi Vinko iz Muljave, strastni ljubitelj hoje, Caminovec. Poznane so mu vse poti po Sloveniji. Brez njegove moralne podpore lani ne bi zdržala in bi sredi poti najbrž obupala in ne bi prišla do Santiaga. Z Vinkom sva skupaj prehodila že nekaj poti. Lani februarja sva šla peš od Novega mesta proti Ljubljani. Tisti dan je močno snežilo in vso voljo sem morala zbrati, da sem se zjutraj spravila iz postelje in se odpeljala do Novega mesta, kjer naj bi me po Vinkovem opisu »pričakala skupina pohodnikov«. Ko sem prišla na startno mesto, je skupino pohodnikov sestavljal samo Vinko! Vsi ostali so se prestrašili slabega vremena in so ostali doma. Letos je vodil neko skupino peš iz Ptujske gore do Višarij. Tudi 80 kilometrov hoje dnevno mu ni odveč. Poln energije je in življenjskih moči. Saša ga je po dveh dneh skupne hoje opisala, da je »poskočen kot kakšna kobilica«. Danes hodita z nami tudi moja hčerka Nina in sestrična Sabina. Nina je bodoča učiteljica (baje tik pred diplomo, malo dolgo jo že piše!), Sabina pa študentka nemščine in aktivna športnica (pazi – črni pas v borilnih veščinah!!!). Kljub nedavni težki poškodbi in operaciji kolena je vzljubila hojo in hodila z nami kar do Pirana, čeprav je sprva nameravala samo dan ali dva.

Pod obronkom Kuma razpreta razposajeni Nina in Sabina krila in poletita z razširjenimi rokami preko

prostranega travnika. Ko si kasneje ogledujemo posnetke, vidimo na njih naslovnico Vladovega ploščka Ptič.

Lahko bi zletela in ujela svoje sanje, lahko bi se dvignila na njih vse do neba…

Pot čez Vel. Presko pozna le Vinko. A se malo

ušteje in prehitro zavijemo s ceste v gozd. Pot se nam zgubi v globoki, strmi in neprehodni grapi. Kakšno uro lomastimo po brezpotju, ki mu ni videti izhoda. Nekje spodaj slutimo strugo potoka, a je zaraščena in neprehodna. Moramo se vrniti daleč nazaj na cesto. Spet se izkaže, da je bližnjica najdaljš

a pot do cilja. Pot je skrajno naporna že za zdrave pohodnike, kaj šele za Vido in njene uboge noge. Ajaj-jaj-jaj! Kama san jes zdaj prišeu? Od

tuge, žalosti san drejti se začno, pa san si glaš palinke načno.

19

Tik pred ciljem postane Vidi slabo. Odloči se, da bo za nekaj minut legla na tla in se odpočila. Prestraši me z izjavo, da ima občutek, da bo kolapsirala. Če jaz zastokam, da me bo zadela kap ali da mi bo počilo srce od napora, se to sliši čisto drugače, kot če ti kaj takega reče zdravnica. Iz Vidinih ust je slišati hudirjevo resno. Po telefonu sporočim Vinku, da imamo težave in on priteče takoj nazaj. Vido potipa po čelu, jo poboža po obrazu in reče: »Saj je še topla, v redu bo!« Vida odpre oči in se začne smejati. »Ocenil si me tako, kot bi bila že truplo,« reče zdravnica. »Ja, ja, pa dobro ti bo delo, ker si legla med koprive,« jo dodatno potolaži Vinko. Res je ležala Vida na tleh med goščo samih kopriv in še opazila ni, da jo pečejo. Čez nekaj minut jo slabost mine, vstane in nadaljuje pot. Ta večer zaključimo v Pustovem malnu

pri Litiji. Vinko bi kljub temu, da se je že zmračilo,

še kar hodil. Opazi, da je polna luna. V mesečini bi bilo čudovito hoditi. Ob ene enajstih zvečer bi lahko bil blizu svojega doma na Muljavi. Njegovo sanjarjenje ne naleti na prav navdušen odziv pri ostalih popotnikih, pač pa se vsi takoj oprimejo mojega predloga, da pokličemo prevoz in gremo spet prenočit v Zagorje (do tja je le 16 kilometrov), jutri pa nadaljujemo pot od tukaj dalje. Rečeno – storjeno. Domači pridejo po nas z avtom in nas peljejo domov. Vida se poslovi od nas. Za jutri še ne ve, ali bo lahko šla zraven. Se bomo še slišali. Vinku še ni bilo dovolj, da je ta dan prehodil okrog 40 kilometrov. Brata Samota, soseda in Tomaža pri nas prepriča, da se povzpnejo še do najbližjega hriba. Medtem, ko se moški sprehajajo, zakurim kamin, pripravim večerjo in spečem kruh. Vanja je dan preživela s svojimi starši, ki jo zvečer pripeljejo nazaj na naš dom. Pohodniki se ob kaminu in klepetu zadržimo pozno v noč. Med nami se pletejo vedno tesnejše vezi in prijateljstva. Postajamo velika razširjena družina.

V nedeljo zjutraj prigoljufamo nekaj kilometrov in ne štartamo v Litiji, kot smo sprva načrtovali, temveč na drugi strani hriba v

Stični. Z avti se peljemo do

tja. Med vožnjo mi je neznansko slabo. V Stični se pomudimo ob samostanskem pokopališču, nato pa gremo za nekaj trenutkov v cerkev. Maša se še ni pričela. Verniki prihajajo v cerkev, ženske molijo rožni venec. Iz neznanega razloga mi gre na jok. Ulijejo se mi solze. Obraz skrijem v dlani. V klopi pred menoj sedi Vinko, za menoj Vanja, Vida, Tomaž, Nina… Srečna sem, da smo skupaj. Tukaj in zdaj. Znani in neznani

ljudje, zbrani z vseh vetrov, do včeraj nekateri še popolni tujci, a zdaj vsak dan bolj znani drug drugemu. Združuje nas hoja, prijateljstvo, pesem, Vlado, žulji, boleče noge, težki nahrbtniki, pot z Goričkega do Pirana.

20

Danes pričnemo hoditi nekje nad Stično, končali pa bomo predvidoma na Vel. Blokah. Ta dan hodimo v mednarodni zasedbi. Z nami je Anglež Ollie, ki ga je Nina spoznala letos na mednarodni študentski izmenjavi v Madridu. Nina mu je posadila tako lepe rožice o Sloveniji in mu našo deželo opisala v takšnih barvah, da se je Ollie skupaj s svojim angleškim prijateljem Samom pred meseci enostavno priselil v Ljubljano. Že prvi teden bivanja v Sloveniji je osvojil vrh Triglava. Z veseljem se pridruži naši pohodniški ekipi, še zlasti potem, ko ugotovi, da imata z Vladom Kreslinom na isti dan rojstni dan! Ollie je navdušen nad našimi naravnimi lepotami. Iz Ljubljane ga pripeljeta Vida in njen mož Janko. Pobrala sta ga pod uro na železniški postaji. Vida danes ne bo hodila z nami, saj jo preveč bolijo noge. Kot svoj nadomestek nam posodi Janka. S Tomažem že kmalu ugotovita, da sta oba isti famozni in posebni letnik '48 in da sta se njega dni gibala v istih športnih krogih v Ljubljani. Lojzi, Sabinin oče in moj stric, namerava sprva hoditi nekaj kilometrov z nami, potem pa sliši, da je v teh gozdovih polno jurčkov. Škoda se mu zdi zgubljati časa s hojo, zato se nazaj grede, ko nas že odloži, ustavi z avtom nekje ob cesti in malce pokuka v gozd. Kmalu zatem že histerično kriči v telefon. Da stoji sredi samih jurčkov, da ne upa narediti niti enega koraka, ker bo kakšnega pomendral, da nima pri sebi nobene vrečke. Mora si sleči pulover in jurčke naložiti vanj… Nabral je kar 33 velikih gobanov! Pozabil je, da je nameraval kdaj hoditi z nami. Naslednji dan se je ponovno odpravil v gozd in s seboj pripeljal za okrepitev svojo ženo. Nabrala sta nekaj košar jurčkov.

To jutro hodimo najprej skozi čaroben gozd nad Muljavo. Skozi krošnje dreves in meglice prodirajo prvi

jutranji sončni žarki in ustvarjajo čudovite spektre svetlobe in barv.

Tudi čez tisoč let tu bom stal, sonce bo moje srce, ena od tisoč zvezd mi bo prav, nosil bom njeno ime! Ta dan Vanji dokončno odpovedo noge. Ne more več hoditi. Vneti živci, žile, mišice ali kaj. Neznosno boli. Premika se le skrajno počasi in z vidno bolečino na obrazu. Kljub dobri volji in vztrajnosti takšna ne more nadaljevati hoje. Z Vinkom jo prepričava, da se ustavi in za kak dan spočije. Ponjo pride Vinkova žena Tončka in jo odpelje z avtom. Vanja se odloči, da gre po svoj lastni avto in da nas bo naslednje dni spremljala z njim. Če bodo bolečine prenehale, bo skušala še hoditi. Vztrajnosti ji res ne manjka.

21

O cerkvi sv. Antona pri Zdenski vasi ve Vinko zanimivo štorijo. Sv. Anton je zavetnik samskih. Njega dni se

je morala ženska, da bi si izprosila moža, zaletavati z glavo v lipo ob cerkvi. Če je zaradi udarca v drevo padel z lipe kak list, je bil to zanesljiv znak, da se bo ženska še isto leto poročila. »Zdaj pa si zamislite, kako hudo in težko je bilo nekdaj dobiti moža, še posebej pozimi in spomladi«, je zaključil svojo pripovedko hudomušni Vinko.

Pri kozolcu v Retjah, kjer je

pisal svoje zgodbe Fran Levstik, napravimo daljši počitek. Ležimo v travi in se martinčkamo. Vinko privleče iz rukzaka črno vino in kavo. Tomaž nas zabava s slikovito interpretacijo svojih lastnih pesmi. Za njegovo hrupno pojavnostjo se skriva občutljiva, čuteča in nežna pesniška duša. Rad hodil sem sam po poteh, ki so vodile do neba, bil sem si sam kralj lastnega sveta. Rad gledal sem cvet, preden se odpre, mi o srcu kaj pove.

Po telefonu nas pokliče Vlado in se pozanima, kje smo. Pove, da bo danes gost v nedeljski oddaji NLP in da me bo skušal poklicati direktno iz oddaje. Sporočim mu, da se nahajamo na območju, kjer ni telefonskega signala ter mu na kratko opišem, kje smo in kako nam gre. Vlado kasneje v oddaji res pove o našem pohodu in prebere moj sms. Čeprav smo ta dan prehodili že najmanj dvajset kilometrov, Vinko ni zadovoljen: »Gremo, gremo, zdajle bomo pa PRIČELI hoditi!« nas priganja. Ta del poti sem nekoč z njim prehodila, ko sva šla na coprniški pohod (na 31. 10.) od Muljave do vrha Slivnice. Še dobro, da sem pozabila, kako daleč je še.

Težko je priti pohodnikom mimo vasi. Ker je lepa nedelja, pred hišami postavajo vaščani in se pogovarjajo. Gostoljubno nam ponujajo pijače, ki se je moški ne branijo preveč. Večkrat moramo pijačo odkloniti in tudi za klepet ni vedno časa, saj se nam mudi dalje. Pozno popoldne se vsi že komaj

vlečemo, Vinko pa nas potolaži: »Zdajle bomo lepo šli še pet kilometrov fino strmo navzgor, potem bomo šli še pet kilometrov fino strmo navzdol, potem pa še ene tolk po ravnem. Čisto malo še…« Klanca proti Bloški planoti ni konca in kraja. Ko misliš, da bo za naslednjim ovinkom že cilj, je še en ovinek, cesta pa asfaltirana in težka. S Tomažem hodiva skupaj in si pripovedujeva svoje življenjske zgode in nezgode. Naši trije mladi študentje vso pot žlobudrajo v angleščini. Niti za trenutek jim ne zmanjka tem. Ves čas prepevajo, so dobre volje in nasmejani. Ollie zna že nekaj slovenskih besed in zna zapeti refren Z Goričkega v Piran, le da se namesto: »Ko pa prideš ti..:«, v polomljeni slovenščini sliši: »Ko pa tri, štiri….«

22

Saša pogumno meri korake. Še pred meseci bi nas ob takšnem matranju vse poslala k vragu. Najbrž si niti v sanjah ni predstavljala, da bo kdaj zmogla v enem dnevu brez večjih težav prehoditi 50 kilometrov. Janko in Vinko po moško modrujeta. Nihče se ne jezi zaradi dolge poti in naporov.

Začenja se temniti, Nove vasi, kjer naj bi spali, pa nikjer. Gremo mimo vasi Predžaga, za njo je vas Žaga.

Potem gremo mimo Predstrmce, za njo je vas Strmica. V daljavi zagledam luč. »Končno, na cilju smo,

tamle je luč,« olajšano vzdihnem. Vinko me zavrne: »Tisto ni luč, temveč pred-luč.« Na nekaterih drevesih opazimo table z opozorilom, da se nahajamo v območju medvedov. Domačin, ki stoji pred hišo, pove, da bi morale biti table obrnjene, da bi

medvede opozarjale – pozor človek! Lomastimo po Bloški planoti, a kljub silni

utrujenosti nihče od nas ne jamra in ne toži. Noge imam otečene, gojzarji me tiščijo. Sezujem si jih in grem naprej bosa, kar v samih nogavicah. Saša vpraša, če mislim, da imajo medvedi tako rahel spanec, da moramo hoditi po prstih in v zokenčkih… Pet kilometrov prehodim tako bosa. Shladi se, temperatura pade na ničlo. Bloška planota je med najbolj mrzlimi predeli Slovenije. Nad travniki se dvigajo meglice, planoto obžarja mesečina polne lune, na nebu sveti tisoče zvezd. »A ni čudovito!« vzdihnem.

V bleščavi na nebu njunih zvezd zdaj ni več, novih pikic nešteto se prižiga vsako noč.

Novih pikic nešteto se prižiga vsako noč, vsakih nekaj sto let, vsako noč, vsakih nekaj sto let!

Za hip se ustavim. Vinko me priganja: »Go, go!!! Gremo! Do vasi je še daleč.« Za vsak slučaj vpraša, če je kaj narobe in če bom zmogla. »Vse je OK, občudujem mistično pokrajino,« rečem. »Potem pa le, za to si le vzemi čas. Glej, okušaj, vdihuj!!! Kar ustavi se in uživaj.« Čeprav smo prehodili ta dan skoraj 50 kilometrov, nam utrujenost ne vzame volje za občudovanje čarobne narave. Ta večer s hojo po mesečini je eden najlepših na vsem pohodu.

Na Vel. Blokah nas pričakata Vanja in Vida. Smejijo se ob pogledu

na moje bose noge. Vida odpelje domov Janka, Sašo, Nino in Ollija. Spet nas ostane le pet pohodnikov: Vinko in Tomaž, Sabina, Vanja in jaz. Prespimo na turistični kmetiji. Zvečer se fantoma še žura. Iz njune sobe se slišijo borbene partizanske pesmi in podoknice, vendar smo punce preveč prezeble in utrujene, da bi se jima pridružile. Radiator navijemo na največjo jakost ter se pokrijemo z vsemi odejami, kar jih najdemo v omarah. Bloke so res mrzla slovenska pokrajina.

Ponedeljkovo jutro je hladno in sveže. Po travnikih leži slana, šipe Vanjinega avta so okovane v led. Zavijamo se v šale. V vaški gostilni zajtrkujemo in se podpremo s čajem in kavo. Hoditi pričnemo ob osmih. Meglice se počasi dvigajo. Travniki so še ujeti v pajčevine. Jutro nam prinese Iva iz Solkana, ki je za nas izvedel preko oglasa na internetu. Tudi za njim je že Camino, on ga je prekolesaril. Sprva resen in zadržan možak se tekom dneva spremeni v razigranega pohodnika, ki takoj »pade not« v druščino. Malo za njim se nam pridružita še Cvetka in Silva. Cvetka je knjižničarka v Ljubljani, sicer pa po rodu Celjanka, Silva pa upokojena pravnica, ki izhaja iz glasbene družine in se spozna na glasbo in instrumente. Tudi njen sin je Tomaž in zna našega pohodnika ukazovalno poklicati: Tomaaaaaaaaaž! Silva nam svetuje, kje in kako bi morali hoditi, navsezadnje pa prizna, da nima prav nobenih pohodniških izkušenj in še nikoli ni hodila na daljše razdalje. Njene nasvete dobrohotno sprejmemo z rezervo in jih - preslišimo. Še najbolj varno se je držati ceste, čeprav ne dvomimo, da so kakšne bližnjice, po katerih bi se dalo lažje in hitreje priti do doline.

23

Novo jutro, nov dan !

Včasih, redkokdaj, se fino ti zdi, da si živ,

da te nič ne boli, da je najlepši žarek, ki tebe zbudi,

ko si ga odgrneš z oči!

Cerkniško polje je suho, voda je odtekla. Jezero je in jezera nej, rečejo v teh krajih. Nad Cerkniškim

poljem se dviga coprniška gora Slivnica. Vinko nas ženske sprašuje, kje smo pustile metle. Z njimi bi lažje

švignile do Pirana. Tomaž se nam spet izgubi. Bolijo ga noge, žulijo čevlji. Obstane na neki kmetiji, kjer ga skušajo pocajtati s šnopčkom. Ker ostali ne vemo, kje se je Tomaž zadržal in ker se bojimo, da bi ga izgubili, mu Vinko na križišču,

kjer pot zavije proti Dol. Jezeru, natrga z bližnjega grma vejice in jih

položi na tla. Tomaž bo vejice videl in vedel, da mora zaviti na desno. Seveda jih ni videl, saj ga je kmet pripeljal z avtom za nami! Ustavimo se pri muzeju Jezerski hram ter naročimo pijačo. Vanja se danes vozi z avtom vzporedno z nami. Romanje nam precej olajša, saj

nam vozi težjo prtljago in spalne vreče, kar smo doslej morali nositi v nahrbtnikih. Brez bremen je hoja veliko lažja. Vanja si je medtem, ko smo mi hodili, ogledala

Cerkniško jezero in Rakov Škocjan. Prava

mojstrica fotografije je in njeni posnetki narave so preprosto čudoviti. Pričaka nas ob jezeru in nam iz avta zavrti Z Goričkega v Piran. Naša druščina prične peti refren. Iz rukzaka potegnem majico z besedilom pesmi in po dveh, treh ponovitvah pesem dokaj dobro obvladamo. Silva, ki izhaja iz glasbene družine, ni preveč zadovoljna z izvedbo nastopa. »Bolj z instinktom bo treba. Kje pa je energija moškega?« se spravi nad Tomaža. »Pir ubija energijo,« ji ta odvrne. Še bo treba vadit, še, smo na koncu složni. Domači fantje, ki so prišli v gostilno le na jutranjo kavo, spontano prepevajo zraven. Vladova pesem odmeva po ravnicah Cerkniškega jezera. Domačini sprašujejo, kam gremo. Ker smo že dokaj blizu morja, se ne sliši več čudno, da gremo v Piran, pač pa vsak nejeverno izbulji oči, ko povemo, da smo prišli iz Hodoša.

24

25

Dalje gremo preko Rakovega Škocjana, preko katere poteka gozdna učna pot. Nasproti nam pride večja skupina šolarjev. Tomaž se postavi prednje in jim začne z učiteljskim glasom razlagati: »Dragi otroci. Prišli ste do prekrasne naravne znamenitosti, ki jih je naša draga Slovenija polna in tole je le ena od njih….« Šolarji in učiteljice začudeno strmijo v gozdnega moža, ki z vsem žarom opisuje lepote Slovenije. Pridiga traja vsaj četrt ure. Tomaž požanje na koncu gromki aplavz, midva z Ivom pa se drživa za trebuhe od smeha. Tomaž bi si zaslužil oskarja za igro! . Vinko je ta čas ženski del ekipe peljal do velikega naravnega mostu. Ko je treba prečkati nizko rečico, si punce oprta na hrbet (spredaj je nosil dvajset kilogramov težak nahrbtnik) in

vsako posebej prenese čez vodo. Silva si je sredi prečkanja vode premislila, zatrmarila, zacepetala z nogami, se otresla Vinka ter čofnila do kolen v vodo.

Kosimo v hotelu v Rakovem Škocjanu. Tam naletimo na Avstralca, ki je vzhičen nad našim podvigom. Na mizo priromajo steklenice. Za nekaj hipov se oddaljim od druščine in na hotelskem računalniku pregledam e-pošto. Ko se vrnem, so skoraj vsi pod gasom. Na ves glas prepevajo, Tomaž z Avstralcem, nato pa še z natakarico, zapleše Srnico. Pozabil je, da so ga kdaj bolele noge.

A treba je priti še do Postojne. Do tja je še najmanj tri ure hoje, zunaj pa se že mrači. Cvetka in Silva se poslovita. Vanja ju odpelje nazaj do avta. Ostali se napotimo proti Postojni. Hodimo po stari cesti, ki poteka vzporedno s primorsko avtocesto. Na drevju so spet oznake za medvede.

26

Na prelazu, kjer je meja med Primorsko in Notranjsko, nas že ujame tema. Ker je do Postojne vsaj še deset

kilometrov, moramo počivati. Fantje zakurijo taborni ogenj in ob njem pojemo taborniške pesmi. Zdi se mi, da sem se vrnila več deset let nazaj v otroštvo. Z ljudmi, ki jih pred dobrim tednom še nisem poznala, sedim ob tabornem ognju, romantično strmim v plamene in brundam pesmice iz otroštva!

Dve kitari, tam ob ognju, žalostno in zadnjikrat, srce pa moje govori: ljubezen moja, kje si? Enkrat, še enkrat in še mnogo, mnogokrat! Enkrat, še enkrat in še mnogo, mnogokrat! Nekdo se spomni na pesem Švabo jaše crnog konja iz filma Ko to tamo pjeva. Fantje pričnejo z družnimi pevskimi močmi prepevati to pesem, še zlasti jim uspeva refren »Jojjojjoj… Voleo bih majko mila, da se ovo samo sneva, jojjojjoj…« Zraven zapojejo še venček partizanskih pesmi. Po vsaki pesmi rečejo: »Pa dajmo še tisto, ki je že dolgo nismo!« in spet se sliši Jojjojjoj, voleo bih majko mila… In spet in spet. Kolikokrat lahko zapoješ eno in isto pesem, če hodiš deset kilometrov? Desetkrat, dvajsetkrat? V pravem vojaškem maršu z »Na juriš! Hej, brigade! In Sredi pušk in bajonetov« prikorakamo v središče Postojne. Ura je že blizu devete zvečer. Topel jesenski večer je zvabil Postojnčane na vrtove gostiln. Začudeno strmijo v našo skupino, ki mašira in juriša po njihovem mestu. »Ojojoj,« slišim zgrožen vzdih neke fine dame. Tako se krohotam, da komaj hodim. V Postojni prespimo v dijaškem domu. Dijaki morajo dati ob desetih zvečer mir. Da jih ne bi motili, gremo še malo v gostilno. Je v Centru še kaj odprtega? A v Centru še kdo da? Vinka pride iskat njegova žena in ga odpelje domov. Jutri mora v službo. Škoda, zelo ga bomo pogrešali. Obljubi, da se nam do konca poti še pridruži. Tudi Stane se ne vrne več, saj mu je zbolela žena. Spet nas ostane le še pet pohodnikov: Tomaž, Ivo, Sabina, Vanja in jaz.

27

V bližnjem lokalu se Tomažu prvič zgodi, da nekdo zavrne ples z njim. V razposajenosti prime pod pazduho natakarja v gostilni in ga skuša zavrteti na svojo Srnico. Latino tip poštirkanega videza okameni od presenečenja in groze nad nepričakovanim povabilom za ples in ga strogo zadrži z rokami: »Hej! Stop! Kaj se greš?« Tomaž se sredi gibanja sunkovito ustavi. Navdušenje v trenutku uplahne. Tipu se opraviči in je nekaj časa kar malo poklapan nad osorno reakcijo. A že kmalu skleneta moško premirje, vendar je Tomaž naslednjič vseeno malo bolj previden, koga in kako zaprosi za ples. Pravzaprav je neverjetno, da je po 10. dneh hoje sploh prvič naletel na negativen odziv. Če bi mene nek neznan tip sredi ceste pograbil in zavrtel ter mi zraven še zapel, mu polomim noge in roke.

Zjutraj se javim v eter na Radio Postojna. Iva pričaka njegov znanec, ki je doma iz teh krajev in nam natančno pojasni, kod moramo danes hoditi. Ivo danes prevzame vodenje pohoda. Tomaž si medtem kupi nove gojzarje, saj ne more več hoditi v dosedanjih supergah. Še dobro, saj bi bil sicer povsem moker v noge. Takoj iz Postojne smo namreč zavili po bližnjici proti Prestranku in na širokem močvirnem travniku nismo našli prehoda čez nizek potoček, ki je tekel po sredi travnika. Šele čez čas med ločjem in močvirskimi travami zagledamo ozek mostiček., ki nas popelje na drugo stran čez vas

Prestranek. Tam poklepetamo s starim atom, ki

nas pozdravil izpred svoje hiše in obudi z njim nekaj spominov na stare čase. V vasi Slavina naletimo na mojo znanko Metko, Trboveljčanko, ki je pred leti kupila tukaj hišo in se preselila. Tomaž označi srečanje za enega od čudežev, ki se nam je pripetil na poti. Čudeži so to, da srečujemo znance in prijatelje, s katerimi smo že zdavnaj pretrgali stike, pozabili drug na drugega in niti ne vemo, kje živimo. Vladova pesem nam jih je ponovno pripeljala na pot.

Na lepo urejeni turistični kmetiji pri Malnarjevih se ustavimo za kavi, na pivu in krajšem počitku. Sonček zapeljivo greje, tako da poležemo kar po tleh in se martinčkamo. Gospodinja pove, da ima doma dovolj dela, da nima časa pohajati takole naokrog kot mi. Tomaž ji obljubi, da se kdaj drugič vrnemo z avti in tukaj prespimo, ker je tako lepo, da je prav greh iti dalje. Gospodar kmetije nam prijazno pokaže pot naprej in nam zabiča, da se moramo ves čas držati levo in da nikakor ne smemo nikjer zaviti desno. Čez gozd naj bi hodili deset kilometrov. Zapomnimo si nauk – nikoli desno in gremo. Gozdna cesta je sprva široka in tu in tam nas prehiti kak avto. Na širokem križišču gozdnih cest je jasno označen naš cilj – vas Laže.

Gozdna pot se zoži. Spet pridemo do križišča. Ena pot vodi naravnost, na desni je lovski dom, ki ga je omenjal gospodar pri Malnerjevih, pot pa se odcepi še levo. Kam zdaj? Vsem odzvanja v glavi prepoved zavijanja desno, ampak ali pot pred nami vodi naravnost ali je mišljena desno. Po pregledu zemljevida ugotovimo, da si z njim ne moremo kaj dosti pomagati, saj ne vemo, kje sredi gostega gozda se trenutno nahajamo. Po kratkem bojnem posvetu se odločimo, da gremo po levi poti, čeprav mi tihi občutek pravi, da bi morali iti še naravnost. Seveda smo šli narobe.

Dogaja se, da včasih še najbolj vernim se zamešajo sledi… V gostem gozdu se izgubimo. Šele gobar, ki je presenetljivo podoben igralcu Walterju Matthau iz Denisa Pokore, nas usmeri nazaj na pravo pot – do istega križišča, kjer smo prej ugibali, kam iti. Čeprav se vračamo nazaj več kilometrov, se ne jezimo.

28

»Šli smo po zalet in če se ne bi izgubili, ne bi srečali Walterja,« tolažimo drug drugega. To je pri tej druščini najlepše. Kljub naporu, kljub žuljem in bolečinam nihče ne privzdigne glasu, se ne razjezi, ne popeni, se ne jezi, nerga ali stresa okrog sebe jeze, čeprav gremo narobe, zgrešimo pot in se moramo vračati. Nihče nikoli ne pametuje, kako bi on šel drugače, kako smo zabiti, ker smo se izgubili, da ne znamo brati zemljevidov, nimamo pojma, kam gremo… Čeprav je vse to res. Hodimo skoraj po golem instinktu, se ne držimo zemljevidov, sprašujemo za pot… Pravzaprav povsem amatersko in neorganizirano, a s toliko dobre volje, vztrajnosti in veselja, da vseeno vedno pridemo na cilj. Ne upam si pomisliti, da bi bil med nami samo eden s slabšimi živci, manj tolerance in bolj nestrpen… Najbrž bi se že prvi dan sprli in šli vsak svojo pot. Mi nikol' ne tarnamo, mi nikol' ne dvomimo…

Pot čez gozd v Laže je čudovita. Najbrž je bil že dan

takšen, lep, sončen, umirjen, topel, prijazen. Tomaž najde cel šopek prekrasnih marel. Nesel jih bo gospe, ki nas bo danes prenočila. Vsak od nas dobi eno veliko marelo, ki naj bi jo nosil do Divače. Jaz se uprem že na začetku, ostali pa si gobe zataknejo za nahrbtnike in jih nekaj časa nosijo. Krhke gobe se že kmalu zdrobijo. Poleg velikih dežnikaric najdemo že prve štorovke, ki se v gručah stiskajo okrog štorov. Pohodniki se

pogovarjamo in vedno bolj spoznavamo. S Sabino sva sestrični in sosedi, pa nekatere stvari o njej in njeni ter naši družini slišim prvič. Na takšni poti spoznavaš sebe in druge.

V Senožečah nas pričaka z avtom Vanja. Ona si je

ta dan ogledala čudovit Predjamski grad, kjer »se je čas ustavil in zgodovina spregovorila«, kot je zapisala v knjigo vtisov. Tomaž tukaj obupa, ker ga noge preveč bolijo in se odloči, da se odpove zadnjim 10 kilometrov hoje ob prometni glavni cesti in se rajši pelje z Vanjo. S tem se izogne sicer res zoprnemu delu prometnice, a hkrati zamudi pogled na polno luno nad Vremščico in čudovit sočni zahod. Za naslednji dan je napovedano hudo deževje, večerno nebo pa žari v škrlatnih barvah. Upamo, da so se vremenarji morda zmotili. Pokličejo me z murskosoboškega radia. V studiu gostijo Vlada Kreslina. Z novinarjem in Vladom se neposredno javljamo v program. Ta večer smo gostje

Marice v Divači, ki je

prijateljica moje mami. Marica je prebolela številne bolezni, doživela hudo prometno nesrečo, je slabovidna, a vendarle polna energije in optimizma. Igra citre. Ker sta Tomaž in Vanja prišla do nje z avtom že pred ostalimi tremi pohodniki, jima je Marica ljubeznivo razkazala Divačo.

29

Kasneje se ob steklenici ali dveh terana, ob pršutu in siru še dolgo v noč pogovarjamo in obujamo spomine z ostarelim nonom, ki je nekdaj vozil lokomotivo. Marico zaman prepričujemo, naj nam kaj zaigra na citre. Drugič, ko pridete, je obljubila. Ker je družina številna, v hiši ni dovolj postelj za vse pohodnike. Spalne vreče si razgrnemo kar po tleh in zaspimo kot na najmehkejših žimnicah. Nekaterim utrujenost in teran takoj zatisneta oči. Vsem ne. Tomaž ponoči išče WC, zgreši vrata in pomotoma zaide v sobo domačega sina Janka. Janko nočnega obiska ni prav vesel, pravzaprav se celo malce razburi in nezaželenemu nočnemu obiskovalcu zabrusi, ali nima dovolj treh žensk, s katerimi spi v sobi… S Tomažem se še dolgo v noč hihitava in smejeva in komaj čakava, da se zdani, saj naju od trdih tal bolijo vse kosti.

Tam nad vodo vsako jutro vstane dan in prešteje

zmagovalce in žrtve nočnih sanj. Tam nad vodo se še vedno svet vrti in odnaša sanje, ki si jih zbudila ti.

Zadnja dva dneva hodimo ob kraškem robu. Kozina, Hrastovlje in

naprej. Vremenarji še vedno napovedujejo hude nevihte, a se vreme še lepo drži. Primorska narava in vasi so drugačne od prekmurskih. Trte so obrane, oljke čakajo na trgatev. Na drevju zorijo kakiji. Zadnje fige imajo trpek okus. Tomaž se že ves čas, kar hodimo, pridno odvaja od kajenja. Le tu in tam še prižge kakšno cigareto. V žepu ima zadnji zavojček. Danes bo pokadil zadnjo cigareto, do konca pohoda pa bo povsem nehal kaditi. Čez dan ga le še redko vidimo s čikom, čeprav ga Vanja nič več ne opozarja in ne čuva cigaret. Zadnjo cigareto bo dal v okvir in obesil doma na častno mesto. Volja je trdna, telo pa še nekoliko šibko. Čez čas se popravi – v okvir bo dal zadnji čik, ne cigareto! Vseeno mu lahko čestitamo, da je kajenje omejil le na nekaj cigaret dnevno, saj je bil pred tem dolgoletni kadilec.

V Kubedu poklepetamo z vaščanom, ki zaprosi Tomaža za cigareto in

ta mu da eno od svojih zadnjih. Čez čas se Tomaž spomni, da bi tudi sam kadil, pa ne najde zavojčka cigaret. Prebrska in nervozno obrača vse številne žepe na sebi. Nič. Cigaret ni! Očitno se bo moral še prej, kot je nameraval, odvaditi kajenja. Pravi, da bi zdajle ubijal za en čik. A pomoči ni od nikoder, gostilne in trafike ni, od nas pa nihče ne kadi. Z obrambnega zidu si ogledujemo okolico. Cerkev sv. Florijana iz 17. stol. je zaprta. V njej je znana Venturinijeva slika. Ključ je menda pri mežnarju. Nekaj časa še slonimo na zidu in ko ravno nameravamo oditi, se prikaže gospa, ki skrbi za cerkev. Razkaže nam notranjost cerkve. Pripoveduje nam, kako je pred leti doživela hudo prometno nesrečo, zaradi katere so jo vsi že odpisali. Po večmesečni komi, med katero je skoraj odplavala onkraj v onostranstvo, so jo po številnih operacijah vrnili v življenje, sestavili njeno telo skupaj in zdaj spet hodi. Sama sebe je označila za hodeči čudež življenja.

30

»Na tej poti se nam dogajajo sami čudeži,« je strnil njeno pripoved Tomaž. »Cela naša pot z Goričkega do Pirana je en sam velik čudež!!!« Verjetno vse tisto, kar se nam je dogajalo na poti, niso bili samo čudeži. Morda so bile samo vsakdanje življenjske zgodbe in usode, za katere v divjem ritmu življenja in vsakdanjem tempu nimamo časa, da bi jim prisluhnili. Na naši poti smo se vzeli čas, da smo se pogovarjali z ljudmi, poslušali njihova doživetja, njihove težave in skrbi, si ogledovali njihove domove. Čudež je to, da smo imeli čas drug za drugega in zase, da smo za dva tedna izklopili telefone, fakse, računalnike, TV, pozabili na politiko, na dnevnik ob sedmih zvečer, na kriminal, visoke cene in vse tisto, zaradi česar se jezimo dan za dnem. Pred nami in za nami je bila samo dolga pot, cesta, kolovozi, največji problem pa utrujene in ožuljene noge. Ko se vračamo od cerkve proti vasi, najde Tomaž na cesti svoj izgubljeni zavojček cigaret. Še en čudež! Željno se prepusti užitku ene zadnjih cigaret. A roko na srce – do konca pohoda je Tomaž dejansko prenehal kaditi!!!

V vasi brklja okrog hiše brkat moški. »Ata, a imate v vaši hiši kak kevder?« vpraša Tomaž. »Seveda ga mamo, kako ga ne bi imel,« odvrne moški. »Ja, pa je v tem kevdru kak sod?« »Jasno, kaj le vprašate? Ne samo eden, več sodov refoška!« »A bi nam bi dal mal tega refoška?« postavi Tomaž domačina pred dejstvo. Moški nas takoj povabi v hišo, nas posadi za mizo, postavi nanjo majoliko z refoškom, zraven pa še žižole in se spusti z nami v dolg klepet. Ko odhajamo, ne dovoli, da bi mu vino plačali. »Bili ste moji gostje, jaz sem vas povabil v hišo,« reče, čeprav smo se, resnici na ljubo, mi povabili k njemu.

Na poti do Marezig se parkrat čisto izgubimo med vinogradi in poljskimi potkami. V neki vasi gradbinci

razkopavajo cesto. Naša fanta se spet spomnita na Ko to tamo pjeva in veselo prepevata Jojjojjoj…. Vriskajoč gremo mimo komunalcev in enega od njih vprašamo za pot do Marezig. S pestjo se potrka po čeladi. Zdimo se mu popolnoma usekani. Pokaže nam smer in pove, kje naj zavijemo. Ostali nekaj kričijo za nami. Izkaže se, da nas je tipček napačno usmeril. Kar nekaj časa hodimo po kolovozu in med njivami, ko kolovoza nenadoma povsem zmanjka. Vrnemo se nazaj in pri eni od hiš znova povprašamo za smer. Zgovorna domačinka nam v pristnem narečju opiše pot. Od vsega jo razumemo le toliko, da vemo, da se moramo vrniti nazaj. Po uri tavanja pridemo ponovno do istih gradbenih delavcev in nekaj metrov nižje od njih stopimo na pravo pot. Najbrž se jim zdi dobra fora, da so nas usmerili v napačno smer.

Med križpotji in ognjišči, duga ali kratka, v glasna in gizdava mesta pela tvoja cesta.

31

Ležimo v travi, pod velikim oljčnim drevesom. Kar ostali bi tu.

Nocoj se nam bodo ljubezni vrnile, nocoj zaskelel bo spomin, oljke so nam ga v burjo zavile, nocoj spet dišal bo jasmin.

32

Pozno popoldne prvič zagledamo morje. Pod nami je luka Koper. Nebo je prepredeno z gostimi temnimi

oblaki. Padejo prve kaplje dežja. Oblečemo si pelerine. S Sabino hodiva počasneje od Tomaža in Iva. Nekaj voznikov z avti nama ustavi in naju sprašujejo, če se peljeva zraven, čeprav sva že mokri kot miši. Fantoma nihče ne ponuja prevoza, to je pač privilegij punc. Odkloniva prevoz in solidarno hodiva z najinima fantoma. Seveda ju ne pustiva sama!

Proti večeru prispemo do Pomjana. Pred dežjem se umaknemo v znano betulo in naročimo bobiče.

Notranjost oštarije je opremljena v pravem primorskem stilu, ne manjka niti odprto ognjišče. Na hrano imamo nekaj pripomb, a se po dolgi hoji vseeno prileže nekaj toplega. Sabini se kljub dežju še vedno da hoditi. Medtem, ko čakamo, da pride po nas Vanja z avtom in nas odpelje domov, se z Ivom odločita, da prehodita še kak kilometer. Zunaj neusmiljeno uliva. Z neba se zlivajo pravi škafi vode, onadva pa jo pogumno mahneta v dež. S Tomažem se žrtvujeva in počakava v gostilni, da nas ne bi Vanja preveč iskala. Najina žrtev ni preveč težka. Vanja se pripelje že kmalu zatem, tako da se morata pogumna in mokra pohodnika hočeš – nočeš vdati in prisesti v avto. Nocoj prespimo na

Vanjinem domu nad Lucijo. Vanjina mama

nas pogosti z obilno večerjo. Po dolgem času smo deležni razkošja udobne kopalnice, vročega tuša in udobnih postelj. Ponoči poslušam šklopotanje dežja in upam, da se bo do jutra zjasnilo. ….. In potem pride zadnji dan pohoda. Četrtek, dne 22. 9. 2007. Zbudim sem se z žalostjo v srcu. Dva tedna sta minila kot bi mignil. Opravili smo dolgo pot in z nitkami prijateljstva povezali Slovence. Odpirali so nam domove, nas vabili za svoja ognjišča, nam ponujali hrano in pijačo, tople postelje, se pogovarjali z nami, prepevali. Jutri bo vse po starem.

Za vse, ki ste prišli po ovinkih, po zvitih poteh, ki žalost zorijo v smeh, ki veste, da zadnja

se pesem izteče, še preden natakar za vas najde čas…

Še zadnji kilometri hoje. Toda jutro vabi v dan neskončnih sanj nazaj…

Ponoči je močno deževalo. Zjutraj le še malce prši, čeprav je nebo težko od temnih oblakov. Vidi se morje in tam zadaj nekje je Piran, naš cilj. Po zajtrku si nadenemo bunde, zavihamo kapuce. Tik pred odhodom se pripelje Vinko. Direktno iz službe je prišel, iz Cankarjevega doma. Oblečen je v poslovno obleko. Iz avta potegne rukzak, gojzarje, planinski klobuk. Čez črne zakmašne hlače si natakne gamaše, si nadene nahrbtnik, natakne klobuk in

se v trenutku iz poslovneža prelevi v pohodnika. Menda si doma ni upal povedati, da gre spet hodit z nami, sicer bi v prtljažnik vrgel še športne hlače in kakšno bundo. Po nekaj kilometrih hoje ga odreši Ivo in mu posodi svoje hlače. Vinku so malce prevelike, tesneje si mora zategniti vrvico, da mu ne padejo dol. Vanja danes spet hodi z nami. Za vse na svetu ne bi hotela zamuditi prihoda na cilj. Pot je blatna in spolzka.

33

V Fiesi smo že ob deseti uri. Tam nas pričakajo moje zasavske prijateljice: Fanči, Ljuba in Erna in moja hčerka Nina z angleškim prijateljem Ollijem. Pripeljali so se od doma in bodo z nami hodili zadnjih nekaj metrov poti. Ob enajstih naj bi se dobili z Vladom na Tartinijevem trgu v Piranu. Vinko skoči med čakanjem v morje in krepko zaplava. Pravi, da je voda topla. Težki oblaki se razblinijo in namesto obljubljenega dežja se nad Piranom zablešči sonce. Ob enajsti uri s pesmijo in smehom prikorakamo na Tartinijev trg. Z druge strani nam gresta nasproti Vlado

Kreslin in Miro Tomassini. Z Vladom si padeva v objem. Odložimo nahrbtnike in palice in se vsevprek objemamo. Pod Tartinijevim spomenikom skupaj z Vladom in Mirom zapojemo pesem, ki smo jo vadili vso pot.

34

Ko pa prideš ti, se nebo mi razjasni, čez gore, ravan, seže mi pogled z Goričkega v Piran…

35

TV kamere snemajo, fotoaparati škljocajo, naključni turisti navdušeno ploskajo nad nepričakovano predstavo. Vinko strese sredi trga vsebino svojega nahrbtnika. V njem so kamni, ki jih je pobiral na poti. V Vanjinem nahrbtniku so tudi kamenčki. Vsak je označen z napisom kraja, kjer ga je Vanja pobrala in nosila vso pot. Hodoš, Jeruzalem, Mala Ilova gora, Kozminci, Otok ljubezni, Šmarje pri Jelšah, Svetina…. Kamenčki spominov in prijateljstva. Vlado se podpisuje nanje.

Še nekaj skupinskih posnetkov in – konec je. Z Vladom in Mirom gremo posedet na vrt bližnje kavarne. Ob kavi in pivu obujamo spomine na prehojeno pot. V zadnjem hipu se nam pridruži še Nika, ki nas je prišla pozdravit iz še vedno poplavljenih in opustošenih Železnikov. Z Vanjo se tesno objameta, solze tečejo kar same. Pripoveduje nam, kako je doma. »Kaj uničena hiša in odplavljeni avto. Bomo že zdržali, samo da smo živi, nekako bo že…« Vlado se prisrčno poslovi od nas. Čaka ga snemanje. Decembra se zanesljivo vidimo na koncertu v Cankarjevem domu, si obljubimo. Tudi mi se počasi odpravimo nazaj proti

Fiesi. Na obali si organiziramo poslovilni piknik. Prehodili smo enih štiristo kilometrov, točnega podatka ne vem in ni pomemben. Prišli smo peš od Goričkega do Pirana. Za ta pohod ni bilo nobenega razumnega razloga, podžgala in vzpodbudila nas je Vladova pesem, ki je segla v naša srca. Na pohodu smo se znašli skupaj ljudje, ki se doslej nismo poznali ali pa smo se poznali le bežno. A toliko pristnega prijateljstva in topline, dobre volje, razumevanja, smeha, sproščenosti in veselja nisem doživela še nikoli. Ne samo jaz, tudi drugi so tako čutili. Niti enkrat ni padla med nami ena sama groba ali nervozna beseda, vse dni samo smeh, veselje in pesem. Ne spomnim se, kdaj sem bila zadnjič tako ganjena, tako solzava, tako žalostna in obenem tako srečna. Ob slovesu sem jokala, dušilo me je v prsih. Poslavljanja in objemov ni bilo konca in kraja.

36

A bi še enkrat bil isti, z istimi, še enkrat enak, z drugimi? Bi kaj spreminjal, kaj dodal, nasmehnil se še komu? Bi, še enkrat bi šla na to pot z istimi ljudmi, še enkrat z Vanjo, Niko, Stanetom, Tomažem… in z Vladom Kreslinom. Še enkrat z Goričkega v Piran. Ni treba iti daleč, ni treba v daljno Španijo. Vse poti se nam začnejo kar doma, pred lastnim pragom, le stopiti je treba čezenj. Hvala vsem, ki ste hodili z menoj. Kako lepa je Slovenija in kako se tega najbrž sploh ne zavedamo, je v svoji pesmi opisala prijateljica Manja. V njenih besedah so vtkana čustva in spoznanja, ki so prevevala ves naš pohod.

Spoznanje

Če jo hočeš spoznati,

oprtaj pohodno opremo, potuj! Ne tekmuj sam s seboj in ne meri moči.

Vpijaj vso žlahtnost slovenskih vasi.

Ustavljaj se, da boš videl, kako jutro žari,

da boš slišal pesem kose na rosni travi, da boš zavonjal pšenico in rž

na prekmurskih poljih, da boš uganil, kakšno skrivnost nosi Mura, da boš začutil valovanje dolenjskih gričev,

da boš v duši mehak kakor Bela krajina in širok kot Dravsko polje,

da se boš naučil, kaj je srce na dlani in da ne boš presenečen obstal,

ko ti bodo v skromnem domovanju ponudili sadjevec za žejo. Vrni Ciganki bel nasmeh, ne izogni se posebnežu,

ki ti bo v soteski Zarica zaupal svojo tisočkrat povedano zgodbo.

Daleč od plehkih reklam,

zvenečih, zlaganih besed in trušča se bo prebudilo spoznanje:

v poljih, prepojenih s potom, v obrazih, prepletenih s pajčevino gub

in ožganih od sonca, v dlaneh, razpokanih od vode in vetra,

v očeh, vlažnih od dobrote, so korenine tvoje domovine.

(Manja Golec, Dol pri Hrastniku)

Samo, moj brat, je ob koncu pohoda »zlobno« komentiral, da je bil to pohod, za katerega ni bilo nobenega razumnega razloga in da se že vnaprej boji, če bo Vlado naslednjič napisal pesem z naslovom Z Goričkega do Nordkappa. Ni problema! Ravno tam je postavljena prva markacija za eno od evropskih pešpoti. Kandidati, ki bi šli zraven, se kar prijavite.

37

Dva tedna kasneje smo se pohodniki dobili na Sv. Planini nad Zagorjem. Anica iz Šenjurja je spekla torto z zemljevidom naše poti z Goričkega do Pirana. Na poti do nas se je zemljevid malce razmazal ravno na mestih, kjer je med pohodom deževalo (v okolici Ptuja in na Primorskem). V vaški cerkvi smo imeli kasneje mašo za romarje: za tiste, ki smo lani in letos prehodili Camino in za tiste, ki smo hodili z Goričkega do Pirana. Pa za Tajo, ki je ta dan prvič po hudi prometni nesreči naredila svoje prve samostojne korake. Srečno, Tajči!

Dolga dolga je cesta od mesta do mesta, dolga dolga je reka od človeka do človeka. Polna

lukenj in hrepenenja, tolmunov, želja in ihtenja, dolga, kot je lahko le noč, dolga je ta pot

od nekje do nekoč. Zagorje, september 2007 Zapisala: Staša Lepej Bašelj Fotografije: Staša Lepej Bašelj, Samo Bašelj, Vanja Zrimšek, Ivo Nanut, Fanči Moljk Besedila pesmi: Vlado Kreslin