PARTNERSTVO ZA MLADINO: NAPROTI NOVIM UČNIM POTEM ZA BOLJŠO ZAPOSLJIVOST AKTIVNIH MLADIH DRŽAVLJANOV

NOVE UČNE IN IZOBRAŽEVALNE POTI ZA BOLJŠO ZAPOSLJIVOST AKTIVNIH MLADIH DRŽAVLJANOV

PRIPOROČILA IN PREDLAGANI UKREPI

NOVE UČNE IN IZOBRAŽEVALNE POTI ZA BOLJŠO ZAPOSLJIVOST AKTIVNIH MLADIH DRŽAVLJANOV

PRIPOROČILA IN PREDLAGANI UKREPI

KAZALO

KAZALO .................................................................................................................................................... 2

1. PRIPOROČILA IN PREDLAGANI UKREPI NA PODROČJU FORMALNEGA IZOBRAŽEVANJA ................ 3

2. PRIPOROČILA IN UKREPI NA PODROČJU NEFORMALNEGA IZOBRAŽEVANJA ................................. 6

1. PRIPOROČILA IN PREDLAGANI UKREPI NA PODROČJU FORMALNEGA IZOBRAŽEVANJA

1. Krepitev zavedanja med učitelji in učenci o pomembnosti učenja in seznanjanja

dijakov glede problematike zaposlenosti in zaposlovanja mladih ter, širše, priprava

na življenje po koncu izobraževalne poti posameznika.

Glede na trend vse večje nezaposlenosti mladih ne le v Sloveniji, temveč tudi nasploh v

Evropski uniji, je vprašanje iskanja zaposlitve mladih tematika, ki je relevantna tema tudi v

okviru formalnega izobraževanja. Ker so mladi prepogosto soočeni s težavnostjo iskanja

zaposlitve v trenutku, ko končajo izobraževalno pot, je potrebno tako izobraževalne delavce

(učitelje/ice) kot tudi učence tekom izobraževalne poti, predvsem na ravni sekundarnega

izobraževanja, postopoma seznaniti z omenjenimi vprašanji, kar bo zmanjšalo občutek

nepripravljenosti in »izgubljenosti« v trenutku prehoda mladega posameznika od

izobraževanja na trg dela.

2. Krepitev kritičnega odnosa učiteljev in učencev/dijakov do vprašanja posameznikove

zaposljivosti in podjetnosti kot predpogojev za njegovo zaposlitev.

V kontekstu krepitve vsebin, prek katerih so posamezniki v okviru formalnega izobraževanja

seznanjeni s problematiko njihove (ne)zaposljivosti ter hkrati poudarjanjem podjetnosti (kot

osebnostne drže in posedovanje primernih veščin ter znanj), je izjemno pomembno, da tako

učitelji kot tudi mladi razvijejo kritičen odnos do omenjenih vprašanj oziroma pojmov.

Podjetnost posameznika ne sme biti razumljena kot univerzalna rešitev, ki nudi takojšnjo

odpravo problemov mladih glede njihove zaposljivosti, temveč jo morajo tako učitelji kot tudi

učenci znati kritično ovrednotiti in razumeti njen pomen.

3. Zmanjševanje pritiskov na posameznika kot samo-odgovornega za lastno

zaposlenost s poudarjanjem vlog in možnosti, ki jih imajo na polju socialnih politik,

politik zaposlovanja, itd. akterji na lokalnih, regionalnih ter nacionalnem nivoju,

vključno z delodajalci.

4. Vzpostavitev konkretnega učenja in seznanjanja učencev/dijakov tekom nižjega

sekundarnega izobraževanja in višjega sekundarnega izobraževanja o pomembnosti

zaposlitve za posameznika in njegovo življenje:

a. Prehod od izobraževanja k zaposlitvi

b. Iskanje zaposlitve

c. Procesi in načini pridobivanja zaposlitve/zahteve delodajalcev

d. Posameznikova znanja in veščine kot predpogoj njegove zaposljivosti

e. Odgovornost delodajalcev

Celovit kurikul ter medpredmetno povezovanje, ki bi obsegal zgoraj naštete elemente in

vsebine mora biti utemeljen prek medsebojnega dela in povezovanja izobraževalne sfere in

gospodarstva, pri čemer sodelovanje ne sme izhajati iz ideje »prilagajanja« izobraževanja

gospodarstvu, temveč medsebojnem prilagajanju in upoštevanju lastnih specifik. Potrebno je

vzpostaviti sodelovanje učiteljev/učiteljic ter delodajalcev iz zasebnega sektorja v smeri

krepitve poznavanja okolja ter procesov v obeh okvirih – izobraževalnem in na trgu dela.

5. Krepitev izobraževanja o zaposlovanju in zaposlenosti prek obiskov v podjetjih in

povezovanjem z gospodarstvom.

V tujini je ena od primerov dobrih praks seznanjanja učencev o zaposlenosti in zaposljivosti

prek ogleda podjetij, ki zaposlujejo mlade kadre. Z ogledom in pogovorom z delodajalci v

okviru (na primer) pouka državljanske vzgoje lahko učenci pridobijo neposredno izkušnjo glede

trga dela, glede potreb zaposlovalcev, hkrati pa tudi podjetja dobijo informacijo, kako

formalno izobraževanje poteka, kaj učenci vedo in znajo ter kakšne veščine v določeni fazi

izobraževanja že posedujejo. Predvsem v okviru poklicnih srednjih šol je tovrstno

učenje/izobraževanje izjemno pomembno, saj učenci, ki se izobražujejo za določen poklic,

pridobijo neposredno znanje o bodočem delovnem okolju ter se seznanijo z delovnim

procesom v okviru opravljanja določenega poklica.

6. Krepitev povezovanja formalnega izobraževalnega sistema in javnih zaposlovalnih

servisov (Zavod RS za zaposlovanje)

Formalni izobraževalni sistem se mora bolj povezati in poiskati nove možnosti ter priložnosti

sodelovanja z zavodom z zaposlovanje. Tudi v okviru formalnega izobraževanja lahko zavod na

raznolike načine bolj konkretno svetuje mladim glede zaposlitve, jim predstavi možnosti ter

priložnosti ter svetuje glede karierne orientacije. Na ta način bodo mladi pridobili nove

koristne napotke glede prihodnje zaposlitve ter se lažje orientirali potem, ko se bodo znašli na

trgu dela. S tem se tudi zmanjšuje pritisk na mlade kot samo-odgovornih za lastno zaposlitev

ter povečuje vključenost vseh mladih v smislu enakih možnosti glede zaposlitve.

7. Izdelava (serije) izobraževalnih/učnih gradiv za poučevanje tematik zaposlovanja in

zaposlenosti.

V Sloveniji so izobraževalna/učna gradiva, ki bi bila namenjena specifično uporabi v formalnem

izobraževalnem sistemu praktično neobstoječa oziroma umanjkajo gradiva, ki bi celovito in

preko inovativnih metod posredovanja znanja naslavljala prej omenjena vprašanja. Zato je

potrebno sredstva nameniti razvoju gradiv, ki bi celovito, vendar hkrati tudi kritično naslovila

pomembna vprašanja zaposljivosti, zaposlenosti in razvoja veščin za potrebe uspešnosti

mladih na trgu dela.

8. Uporaba novih tehnologij za boljšo zaposljivost.

Nove tehnologije morajo prispevati k izboljšavi možnosti mladih glede njihove zaposlitve, pri

čemer jim formalno izobraževanje mora nuditi pogoje, v katerih bodo lahko razvili veščine

uporabe novih tehnologij v kontekstu iskanja zaposlitve ter izboljšanja lastne zaposljivosti.

Hkrati lahko nove tehnologije v okviru formalnega izobraževanja prispevajo k boljši

dosegljivosti in vključevanju tudi tistih, ki imajo težavnejše življenjske okoliščine (so

marginalizirani), kar bo zagotovilo enake možnosti za izobraževanje vseh in s tem tudi enake

možnosti glede zaposljivosti.

2. PRIPOROČILA IN UKREPI NA PODROČJU NEFORMALNEGA IZOBRAŽEVANJA

Ukrepi na področju priznavanja neformalnega izobraževanja v formalnem izobraževanju:

1. PRIZNAVANJE KOMPETENC PRIDOBLJENIH V NEFORMALNEM IZOBRAŽEVANJU

ZNOTRAJ VISOKEGA ŠOLSTVA

Predlagamo doslednejši zapis in izvajanje pravilnikov o priznavanju neformalno pridobljenega

znanja v visokošolskih ustanovah ter upoštevanju potrdil in sistemov, ki jim je bila s strani

Univerz in drugih reprezentativnih institucij že priznana veljava za primernost dokazovanja

neformalno pridobljenega znanja. Se pravi, kolikor posameznik pridobi določene kompetence

in znanja v okviru neformalnega izobraževanja in so le te enakovredne zahtevanim

kompetencam in znanjem znotraj študijskega programa, naj se mu le te formalno priznajo kot

del obveznosti predmeta ali v celoti in primerno ovrednotijo z ECTS kreditnimi točkami. To

velja tudi za opravljanje obvezne prakse v okviru izobraževalnega programa.

2. PRIZNAVANJE NEFORMALNEGA IZOBRAŽEVANJA V SREDNJIH ŠOLAH

V kolikor se dijaki udeležujejo neformalnega izobraževanja v mladinskem delu naj se jim le to

prizna, v celoti ali deloma, v okviru obveznih izbirnih vsebin. Prav tako naj se neformalno

izobraževanje prizna kot možen način opravljanja z izobraževalnim programom predpisane

prakse v primeru relevantnosti področja.

Ker obstajajo vse potrebne podlage za priznavanje neformalno pridobljenega znanja v srednjih

strokovnih in poklicnih šolah, bo potrebno takšno priznavanje v prihodnosti močno spodbujati,

tako na strani izvajalcev formalnega izobraževanja, kakor tudi na strani potencialnih

kandidatov v postopku ter drugih deležnikov. Nesporno dejstvo tudi ostaja, da bo priznavanje

neformalno pridobljenega znanja tudi v prihodnje v srednjem strokovnem in poklicnem

izobraževanju temeljilo na priznavanju neformalnega znanja v okviru izobraževanja odraslih.

Formalnim izobraževalnim institucijam pa je potrebno zagotoviti, da ostanejo avtonomne pri

priznavanju neformalno pridobljenega znanja, saj jim le to zagotavlja ohranjanje specifike

njihovega programa.

3. POMANJKANJE KARIERNE ORIENTACIJE

Na vseh ravneh formalnega izobraževanja naj se uvede kakovostno karierno orientacijo v

sklopu katere naj se mladim ustrezno predstavi neformalno izobraževanje kot pomembno

opcijo načrtovanja lastne kariere in dopolnitev formalnemu izobraževanju.

4. FORMALNO – NEFORMALNO IZOBRAŽEVANJE

Formalne izobraževalne institucije naj se povežejo z izvajalci neformalnega izobraževanja na

skupnih in komplementarnih področjih za maksimizacijo učinkov. Primer dobre prakse je

gostovanje Mladinskega sveta Slovenije pri relevantnih predavanjih na fakultetah, kjer del

vsebine izvajajo trenerji in trenerke iz bazena trenerjev MSS ali pa izvajanje obveznih izbirnih

vsebin na srednjih šolah. Tovrstno sodelovanje je potrebno okrepiti in stimulirati na vseh

ravneh izobraževanja.

Prav tako je potrebno razviti sistem poklicnih kvalifikacij, ki bo zajel nabor kompetenc, ki jih

nudi neformalno izobraževanje v mladinskem delu, pri katerem je nujno sodelovanje ustreznih

formalnih izobraževalnih institucij kot izvajalcev neformalnega izobraževanja.

Ukrepi na področju priznavanja neformalnega izobraževanja v gospodarstvu in na trgu dela:

1. PRIZNAVANJE KOMPETENC PRIDOBLJENIH V NEFORMALNEM IZOBRAŽEVANJU S

STRANI DELODAJALCEV

Neformalno izobraževanje opremi mlade z veščinami za življenje in konkretnimi

kompetencami, ki jih delajo veliko bolj usposobljene za trg dela. Delodajalci naj prepoznajo

dodano vrednost kompetenc pridobljenih skozi neformalno izobraževanje, izkazanih skozi

orodja beleženja pridobljenih kompetenc kot so med drugimi Nefiks, Moje izkušnje in

YouthPass.

2. PRIZNAVANJE KOMPETENC PRIDOBLJENIH SKOZI NEFORMALNO PRIDOBLJENE

DELOVNE IZKUŠNJE

Delodajalci naj prepoznajo kompetence pridobljene skozi neformalne delovne izkušnje v enaki

meri kot priznavajo kompetence pridobljene v formalnih delovnih izkušnjah. Prav tako naj

priznajo neformalne delovne izkušnje enakovredno formalnim delovnim izkušnjam in naj pri

zaposlovanju mladih ne upoštevajo zgolj kriterija delovne dobe.

Ukrepi na področju priznavanja neformalnega izobraževanja na sistemski ravni (ministrstva,

pravna ureditev):

1. BELEŽENJE IN DOKAZOVANJE

Država naj poskrbi za večjo prepoznavnost obstoječih orodij za beleženje neformalnih znanj in

neformalnega izobraževanja (npr. Nefiks, YouthPass) in neformalnih delovnih izkušenj (Moje

izkušnje) med mladimi, delodajalci in državo, za lažji vstop mladih na trg dela skozi izkazovanje

neformalnega izobraževanja.

2. PRIZNAVANJE KOMPETENC PRIDOBLJENIH SKOZI NEFORMALNO PRIDOBLJENE

DELOVNE IZKUŠNJE

Država kot delodajalec naj upošteva obstoječe pravilnike kot je pravilnik iz Ministrstva za javno

upravo o upoštevanju delovnih izkušenj in s tem izkaže formalno priznavanje kompetenc

pridobljenih skozi neformalno delovno izkušnjo. Država naj sistemsko uredi dejansko

priznavanje kompetenc pridobljenih skozi neformalne delovne izkušnje v celotni javni upravi

in njenih podsistemih.

3. PRIZNAVANJE MLADINSKEGA DELA

Država naj aktivno podpira ustvarjanje kapacitet za kakovostno mladinsko delo in naj

prevzame odgovornost za vzpostavitev nacionalnega sistema usposabljanja in izobraževanja

za mladinske delavce in mladinske voditelje v partnerstvu z akterji iz sektorja. Pri tem naj

uradno prizna neformalno izobraževanje kot eno od poti usposabljanja in izobraževanja.

Formalno naj se vzpostavi poklic »mladinski delavec« znotraj nacionalnih poklicnih kvalifikacij,

pri čemer je smotrna tudi opredelitev pod-profilov kot je mladinski delavec – trener.

Razviti je potrebno modele formalnih in neformalnih načinov izobraževanja za mladinskega

delavca v Sloveniji ter izbirni predmet »mladinsko delo«, ki bi ga smiselno vključili v

srednješolsko izobraževanje. Kot podlago za uveljavitev poklicnega profila mladinskega

delavca je potrebno pripraviti tudi strokovne podlage in opredeliti nabor znanj in veščin

mladinskega delavca ter vzpostaviti sisteme za preverjanje in priznavanje neformalno

pridobljenih veščin, ki so relevantne za mladinske delavce.

Dodatno naj država poskrbi za uveljavitev statusa mladinskega delavca na srednjih šolah in

fakultetah (po zgledu statusa športnika, kulturnika).

4. FINANCIRANJE

Država naj zagotovi trajnostno financiranje programov neformalnega izobraževanja v kolikor

so certificirani po sistemu MiQ ali po drugem od države prepoznanem sistemu zagotavljanja

kakovosti neformalnega izobraževanja, vključno z usposabljanjem mladinskih delavcev znotraj

neformalnega izobraževanja.

Prav tako je potrebno zagotoviti sistemsko financiranje izvajalcev neformalnega izobraževanja

in usposabljanja izobraževalcev-trenerjev, saj se le tako lahko poskrbi za doseganje in

nadgrajevanje vseh razsežnosti učinkov neformalnega izobraževanja kakor tudi ustrezno

kvaliteto.

5. PREPOZNAVNOST NEFORMALNEGA IZOBRAŽEVANJA

Država naj nameni več pozornosti promociji pozitivnih učinkov neformalnega izobraževanja v

družbi in njenih podsistemih kot je izobraževalni sistem, javna uprava, kakor tudi med mladimi.

Ukrepi na področju priznavanja neformalnega izobraževanja v mladinskem sektorju:

1. SOCIALNA VKLJUČENOST oz. IZKLJUČENOST MLADIH

Izvajalci neformalnega izobraževanja naj namenijo posebno pozornost neformalnemu

izobraževanju v mladinskem delu, ki je namenjeno socialni vključenosti ranljivih skupin mladih,

država pa mora zagotoviti ustrezno finančno podporo in mladim omogočiti priznavanje

pridobljenih kompetenc.

2. STRAH PRED STANDARDIZACIJO IN FORMALIZACIJO

Za ureditev polja priznavanja neformalnega izobraževanje je potrebno vzpostaviti mehanizme

za zagotavljanje kakovosti, ki morajo operirati na podlagi skupnih imenovalcev, ki se ne

ravnajo po najmanjšem skupnem imenovalcu, temveč stremijo k čim bolj celostnemu pristopu

izvajanja neformalnega izobraževanja. Zato je potrebno, da mladinski sektor pripravi okvir, ki

bo določil do katere mere je potrebno zagotavljati formalno priznavanje neformalnega

izobraževanja po standardiziranih principih in kje je potrebno dopuščati svobodo in

raznovrstnost pristopov.

Univerza v LjubljaniFakulteta

za družbene vede

Projekt je financiran s strani Evropske komisije v okviru programa Vseživljenjsko učenje. Vsebina publikacije je izključno odgovornost avtorjev in v nobenem primeru ne predstavlja stališč Evropske komisije.