UNIVERZA V MARIBORU EKONOMSKO-POSLOVNA FAKULTETA

MARIBOR

DIPLOMSKO DELO

POSLOVNO TVEGANJE V BANKAH Kandidatka: Rebeka Pušnik Študentka izrednega študija Številka indeksa: 82151285 Program: univerzitetni Študijska smer: denarništvo in finance Mentor: Dr. Dušan Bobek

Črneče, junij 2004

2

PREDGOVOR Že sam naslov diplomskega dela »Poslovno tveganje v bankah« pove, da sem v svojem delu obdelala tveganja , ki so jim banke pri svojem poslovanju najbolj izpostavljene. Poslovna tveganja predstavljajo bankam zelo velik pomen, zato nikakor ne smejo biti neraziskana. Za njih je značilna izredno visoka stopnja medsebojne odvisnosti in prepletenosti zato so tudi stalen spremljevalec poslovanja bank. Najbolj raziskano in obdelano tveganje je prav gotovo kreditno tveganje. Posojila so še vedno glavni vir dohodka poslovnih bank. Banke pa morajo posvečati pozornost tudi ostalim tveganjem, ki so jim izpostavljene. Tukaj mislim predvsem na likvidnostno tveganje, tečajno tveganje, operativno tveganje, deželno tveganje in obrestno tveganje. Banke nikakor ne smejo zapostaviti katerega od teh tveganj. Nenehno jih morajo spremljati in proučevati, ter jih na osnovi uspešnega obvladovanja zmanjševati. Ta tveganja se marsikomu zdijo majhna in nepomembna, a se lahko kaj hitro izkažejo za usodna. Banke se pred tveganji zavarujejo na različne načine. Od vrste tveganja je odvisno, katere instrumente zavarovanja uporabijo. V svojem delu sem opisala in obdelala predvsem zavarovanje pred likvidnostnim in kreditnim tveganjem in zavarovanje pred tveganjem spremembe obrestne mere. Tem vrstam tveganj so namreč poslovne banke najbolj izpostavljene. Pri poslovanju bank je tveganje vedno prisotno. Nikakor se mu banke ne morejo izogniti, saj je že njihova narava poslovanja tveganje. Odvisno od banke do banke pa je, v kakšni meri se bo tveganjem izpostavila, v kakšni meri jih bo sprejela in kako jih je sposobna obvladovati. Obvladovanje tveganja je odvisno od politike poslovanja banke. Dobra poslovna politika, celostni sistem notranjih kontrol in pridobivanje kvalitetnih informacij so temeljnega pomena varnega in zdravega poslovanja bank.

3

KAZALO 1. UVOD ............................................................................................................................... 5

1.1 Opredelitev oz. opis problema, ki je predmet raziskovanja ....................................... 5 1.2 Namen, cilji in trditve diplomskega dela ................................................................... 5 1.3 Predpostavke in omejitve raziskave ........................................................................... 6 1.4 Predvidene metode raziskovanja................................................................................ 6 2. TVEGANJA V BANČNEM POSLOVANJU, NJIHOVA OPREDELITEV IN STRUKTURA................................................................................................................... 7 2.1. Nastanek banke in razvoj bančništva na našem ozemlju ........................................... 7 2.2. Posli slovenskih poslovnih bank- vir za nastanek tveganja ....................................... 8

3. SPLOŠNO O TVEGANJU ............................................................................................. 10 3.1. Obvladovanje tveganj............................................................................................... 11

4. BANČNA TVEGANJA ................................................................................................. 12 4.1. Kreditno tveganje ..................................................................................................... 13

4.1.1 Razvrstitev kreditnega tveganja ........................................................................ 14 4.1.1.1 Tveganje neizpolnjevanja obveznosti ........................................................ 15 4.1.1.2 Tveganje izpostavljenosti banke ................................................................ 15

4.1.1.3 Tveganje izterjave neplačanega dolga........................................................ 16 4.1.2 Obvladovanje kreditnega tveganja ..................................................................... 17

4.1.2.1 Ugotavljenje bonitete in kreditne sposobnosti kreditojemalca………….…17 4.1.2.2 Bonitetne skupine ..………………………………………………………..20

4.1.2.3 Značilnosti internih modelov za kreditna tveganja ..................................... 22 4.1.2.4 Sistem bančnih rezervacij………………………………………………….23

4.1.2.5 Kreditne mape ............................................................................................. 23 4.2. Likvidnostno tveganje .............................................................................................. 24

4.2.1 Merjenje likvidnostnega tveganja ...................................................................... 25 4.2.2 Upravljanje likvidnostnega tveganja.................................................................. 28 4.2.3 Izravnava likvidnostnega primanjkljaja ............................................................. 29

4.3 Obrestno tveganje...................................................................................................... 29 4.3.1 Oblike tveganja spremembe obrestne mere ....................................................... 30

4.3.1.1 Tveganje ponovne cenitve........................................................................... 30 4.3.1.2 Tveganje donosa.......................................................................................... 31 4.3.1.3 Tveganje osnove.......................................................................................... 31 4.3.1.4 Opcijska pravica.......................................................................................... 31

4.3.2 Izpostavljenost obrestnemu tveganju ................................................................. 32 4.3.2.1 Model dospelosti ......................................................................................... 32 4.3.2.2 Model trajanja ............................................................................................. 33 4.3.2.3 Model razmika v sredstvih .......................................................................... 34 4.3.2.4 Regulativa na področju merjenja tveganja spremembe obrestne mere ....... 36

4.3.3. Obvladovanje tveganja spremembe obrestne mere........................................... 37 4.4 Tečajno tveganje ....................................................................................................... 37

4.4.1 Upravljanje s tečajnim tveganjem in nadzor upravljanja s tečajnim tveganjem 38 4.4.2 Merjenje tečajnega tveganja............................................................................... 39 4.4.3 Obvladovanje tečajnega tveganja....................................................................... 40

4.5 Operativno tveganje .................................................................................................. 40 4.5.1 Vrste operativnega tveganja ............................................................................... 41 4.5.2 Načela za uspešno obvladovanje operativnega tveganja.................................... 42

4

4.5.3 Odgovornost za obvladovanje operativnega tveganja........................................ 44 4.6 Deželno tveganje ....................................................................................................... 46

4.6.1 Metodologija ocenjevanja deželnega tveganja................................................... 46 5. INSTRUMENTI ZAVAROVANJA PRED TVEGANJI ............................................... 50

5.1 Instrumenti zavarovanja pred kreditnim in likvidnostnim tveganjem ...................... 50 5.1.1 Menica................................................................................................................ 50 5.1.2 Zastava ............................................................................................................... 51

5.1.2.1 Vrste zastave ............................................................................................... 52 5.1.3 Zavarovanje pri zavarovalnici ............................................................................ 54 5.1.4 Poroštvo.............................................................................................................. 55 5.1.5 Bančna garancija ................................................................................................ 57

5.2 Instrumenti zavarovanja pred tveganjem spremembe obrestne mere ....................... 58 5.2.1 Terminski dogovor o obrestni meri .................................................................... 58 5.2.2 Zamenjava obrestnih mer ................................................................................... 59 5.2.3 Obrestna kapica, obrestno dno in obrestna ovratnica......................................... 60 5.2.4 Obrestni terminski posel..................................................................................... 61 5.2.5 Opcije ................................................................................................................. 62

6. POLITIKA OBVLADOVANJA POSLOVNEGA TVEGANJA ................................... 64 7. SKLEP............................................................................................................................. 66 8. POVZETEK .................................................................................................................... 68 9. ABSTRACT.................................................................................................................... 69 10. SEZNAM VIROV......................................................................................................... 70

5

1. UVOD 1.1 Opredelitev oz. opis problema, ki je predmet raziskovanja Tako kot vsako podjetje se tudi banke pri svojem delu srečujejo s številnimi tveganji, saj je okolje v katerem danes banke poslujejo zelo dinamično. Dandanes informacijska tehnologija omogoča velik tehnološki napredek. S pomočjo tehnologije pa se stvari odvijajo mnogo hitreje, kar pa seveda povečuje tveganje v poslovanju. Banke posvečajo veliko pozornosti tveganju, saj upravljanje in obvladovanje tveganj banki zagotavlja obstoj. Za banke lahko rečemo, da je njihov posel upravljanje tveganj. Kaj je tveganje? Bančniku tveganje pomeni negotovost izida določenega dogodka. Na primer, ali bodo naslednji mesec kot vir sredstev narasli depoziti? Ali se bo obrestna mera bistveno spremenila? Ali bo komitent ob dospelosti podaljšal kredit? Največje skrbi povzročajo tveganja, ki lahko bankam neposredno povzročijo škodo. Kot vsaki gospodarski družbi je tudi banki cilj povečati premoženje svojih lastnikov. Da bi zagotovila čim večjo gotovost pri povečanju bodočega premoženja, banka ne more mimo obvladovanja bančnih tveganj. Banke se namreč ne ukvarjajo z obvladovanjem teh tveganj zgolj iz zornega kota zaščite lastnega poslovanja, temveč to delajo v marsičem tudi za celotno gospodarstvo. V bančnem poslovanju se pojavljajo številna tveganja in za pravilne odločitve je velikega pomena pravočasno prepoznavanje tveganih poslov in potencialnih izgub. 1.2 Namen, cilji in trditve diplomskega dela Cilj diplomskega dela je analizirati najpomembnejša tveganja, s katerimi se srečujejo banke pri svojem poslovanju, ugotoviti strukturo tveganj in njihovo obvladovanje ter analizirati najpogostejše instrumente, ki se uporabljajo za zavarovanje bančnih tveganj pa tudi problematiko odprave le teh. Tveganju v bančnem poslovanju se ni mogoče popolnoma izogniti, niti banka sama ne more določiti ali bo tveganje sprejela ali ne. Njena glavna odločitev je, v kolikšnem obsegu se bo tveganju izpostavila. Povečan obseg bančnih storitev in pa nove storitve, porajajo nova in večja tveganja.Banke kot finančni posredniki nase prevzamejo del teh tveganj. Zato je nujno, da banka spremlja in analizira tveganja, s katerimi se srečuje pri poslovanju.

6

1.3 Predpostavke in omejitve raziskave Predpostavke: Neobvladovanje tveganj lahko povzroči poslovni banki veliko škodo (izpad dobička, nesolventnost, nelikvidnost, itd.), zato bodo v Sloveniji banke tveganju posvečale vse večjo pozornost, predvsem z vidika prilagajanja predpisom Evropske Skupnosti. Znanje o tveganjih se povečuje. Na razpolago so najrazličnejše izpopolnjene metode merjenja tveganj in vedno boljša informacijska podpora, zaradi katerih je izmera in analiza bančnega tveganje vedno bolj natančna in učinkovita. Danes živimo v okolju, ki se hitro spreminja in banke kot kot nosilci finančnega sistema se morajo tem spremembam hitro in uspešno prilagajati.Predvideti morajo razvoj dogodkov v prihodnosti in si tako pridobiti konkurenčno prednost. Pomembno je, da se banke pred tveganji zavarujejo z instrumenti zavarovanja, da imajo vzpostavljeno politiko obvladovanja tveganj. Omejitve: Pri pisanju diplomskega dela se bom osredotočila na najpomembnejša tveganja, s katerimi se srečujejo poslovne banke ter na najpogostejše načine zavarovanj teh tveganj. Pri raziskovanju problema mi bo v veliko pomoč znanje, ki sem ga pridobil pri študiju na Ekonomsko-poslovni fakulteti ter razpoložljiva domača in tuja literatura. 1.4 Predvidene metode raziskovanja Pri pisanju diplomskega dela bom uporabila poslovno in statično metodo raziskovanja. Kar zadeva pristop k raziskovanju pa bom uporabila predvsem deskriptivni pristop, v okviru katerega bo šlo zlasti za metodi diskripcije ( opisovanje dejstev in procesov) in kompilacije ( povzemanje spoznanj, stališč in rezultatov drugih avtorjev).

7

2. TVEGANJA V BANČNEM POSLOVANJU, NJIHOVA OPREDELITEV IN STRUKTURA 2.1. Nastanek banke in razvoj bančništva na našem ozemlju Leta 1820 je bil na našem ozemlju ustanovljen prvi denarni zavod, imenovan Kranjska hranilnica, ki se je kasneje imenoval Hranilnica dravske banovine. Nove oblike denarnih zavodov so nastale šele po letu 1848. Naslednji denarni zavod na našem ozemlju je pričel poslovati leta 1856 v Ljubljani, kot podružnica Avstrijske nacionalne banke. Leta 1867 je na slovenskem ozemlju pričel delovati prvi denarni zavod v obliki delniške družbe, osnovan kot Laibacher Escomptebank iz Gradca. Ta podružnica je z veliko težavo prebrodila krizo leta 1873, sledila pa ji je leta 1876 ustanovljena Krainische Escomptegesellschaft, ki pa je poslovala samo do leta 1884. V naslednjih letih je število hranilnic naraščalo, zaživelo je tudi kreditno zadružništvo, vendar vse do leta 1900 na našem ozemlju ni bilo samostojnega denarnega zavoda v obliki delniške družbe. Prelomno leto v slovenskem bančništvu je leto 1900, ko je bila na našem ozemlju ustanovljena prva slovenska banka v obliki delniške družbe. To je bila Ljubljanska kreditna banka. Le- ta se je postopno razvila v velik zavod, ki je segal daleč preko naših meja. Dobršen slovenski značaj je imela tudi leta 1905 v Trstu ustanovljena Jadranska banka, v kateri sta sodelovala slovenski in hrvaški kapital. Ta banka je bila sploh prva leta po prvi svetovni vojni zelo pomembna za slovensko gospodarstvo. Obe banki, tako Ljubljanska kreditna banka, kot tudi Jadranska banka, sta bili delniški družbi univerzalnega tipa. Leta 1910 je bila ustanovljena druga popolnoma slovenska banka, imenovana kot Kranjska deželna banka. Ukvarjala se je predvsem s komunalnimi in hipotekarnimi posojili. Iz nje je po vojni nastala Hipotekarna banka jugoslovanskih hranilnic. Slovenska delniška Ilirska banka je bila ustanovljena leta 1916 in se je kasneje preimenovala v Slovensko eskontno banko. Leta 1922 se je združila s Trgovsko banko, ta pa leta 1927 z Ljubljansko kreditno banko. Na začetku prve svetovne vojne so na slovenskem ozemlju obstajale samo štiri samostojne banke. V začetku vojne se je poslovanje bank normalno razvijalo. Toda država je za podpiranje vojnih potreb začela vedno hitreje vrteti stroje za tiskanje bankovcev, tudi blaga je pričelo primanjkovati, cene pa so čedalje bolj naraščale. Obtok denarja je bil vedno večji in hitrejši. Najvišjo stopnjo razvitosti v letih do druge svetovne vojne je slovensko bančništvo doseglo leta 1923, ko je na slovenskem ozemlju delovalo kar 58 denarnih zavodov, od tega 16 bank in 41 podružnic. Ni bilo večjega kraja v Sloveniji, ki ne bi imel bančne podružnice. Zaradi nekaj zaporednih gospodarskih kriz pa se je njihovo število zmanjšalo in do leta 1938 upadlo na 10 bank z 18 podružnicami ( Koruza 1994, 30). Z nastankom novih socialističnih držav po drugi svetovni vojni, se je razvil tudi nov tip banke. Le- ta je moral zagotoviti potrebe delovanja planskega gospodarstva. V državah s planskim gospodarstvom, so banke izgubile svojo poslovno samostojnost. Postale so podaljški državnih organov. Svojih storitev in poslov niso razvijale in prilagajale potrebam

8

povpraševanja po le- teh. Razvijale in prilagajale so jih potrebam po planskem urejanju in usmerjanju gospodarstva. V bankah se je tako pojavila nova, nebančna funkcija kontrole gospodarstva, nadzor nad izvajanjem planskih dokumentov ter direktiv centralnoplanskih in organov državnega tipa. Kot nasprotje bankam v državah s planskim gospodarstvom, so banke v kapitalističnih državah zelo intenzivno razvijale paleto svojih storitev glede na potrebe gospodarstva in prebivalstva. Tak razvoj je močno pospešil specializacijo bank. Vendar je bil tudi na delovanje bank v kapitalističnih ureditvah opazen večji vpliv države na oblikovanje in delovanje lastnega bančnega sistema. To se je kazalo predvsem v na novo sprejetih zakonskih predpisih o pogojih delovanja bank v okviru bančnega sistema. Z osamosvojitvijo Slovenije leta 1991 je bilo treba iz bivših socialističnih poslovnih bank oblikovati takšne banke, ki naj poslujejo po poslovnih načelih. Tako je v Sloveniji nastalo precej novih bank. V zadnjem času je za bančništvo značilen izredno močan in hiter razvoj storitev, kar pa omogoča izredno hiter razvoj in nastanek novih informacijskih sistemov. Novi informacijski sistemi so v bančnem poslovanju temeljnega pomena. Bankam namreč razpolaganje z večjo kvaliteto in kvantiteto informacij,omogoča varnejše poslovanje. Sočasno ti informacijski sistemi omogočajo tudi hitrejše kroženje finančnih sredstev in s tem njihovo učinkovitejše izkoriščanje. Moderni in izpopolnjeni informacijski sistemi, omogočajo bankam tudi učinkovitejšo mednarodno povezavo. 2.2. Posli slovenskih poslovnih bank- vir za nastanek tveganja V Sloveniji je banka opredeljena kot delniška družba s sedežem v Republiki Sloveniji, ki je pridobila dovoljenje Banke Slovenije za opravljanje bančnih storitev. Bančne storitve so naslednje finančne storitve: a.) sprejemanje depozitov1 ter dajanje kreditov za svoj račun, b.) storitve, za katere drug zakon določa, da jih smejo opravljati samo banke. Druge finančne storitve so naslednje storitve: 1. factoring- odplačno prevzemanje terjatev z regresom ali brez; 2. finančni zakup- leasing- dajanje sredstev v zakup, katerega trajanje je približno enako pričakovani življenjski dobi sredstva, ki je predmet zakupa, in pri katerem zakupnik pridobi večino koristi od uporabe sredstva ter prevzame celotno tveganje posla; 3. izdaja garancij in drugih jamstev; 4. kreditiranje, vključno s potrošniškimi krediti, hipotekarnimi krediti in financiranjem komercialnih poslov; 5. trgovanje s tujimi plačilnimi sredstvi, vključno z menjalniškimi posli; 6. trgovanje z izvedenimi finančnimi instrumenti. Ti finančni instrumenti so pravice oz.obveznosti: 1 Depozit je vplačilo denarja oz. drugih vračljivih sredstev, na podlagi katerega pridobi vplačnik pravico do vrnitve vplačanih sredstev v določenih rokih.

9

- katerih vsebina je glede vrednosti posredno ali neposredno odvisna od cene vrednostnega papirja, tuje valute ali blaga, višine obrestne mere ali indeksa oziroma ocene kreditne sposobnosti ali podobnih spremenljivk, - ki ne zahteva začetne čiste finančne naložbe ali, ki zahteva le majhno začetno čisto finančno naložbo in - ki se poravnava v prihodnosti. 7. zbiranje, analiza in posredovanje informacij o kreditni sposobnosti pravnih oseb; 8. posredovanje pri prodaji zavarovalnih polic, po zakonu, ki ureja zavarovalništvo;

- izdaja elektronskega denarja; 9. izdaja in upravljanje drugih plačilnih instrumentov (plačilne in kreditne kartice, potovalni čeki, bančne menice); 10. oddajanje sefov; 11. posredovanje pri sklepanju posojilnih in kreditnih poslov; 12. storitve v zvezi z vrednostnimi papirji, po zakonu, ki ureja trg vrednostnih papirjev; 13. upravljanje pokojninskih oz. investicijskih skladov po zakonu, ki ureja pokojninske oz. investicijske sklade; 14. opravljanje storitev plačilnega prometa; 15. opravljanje skrbniških storitev; Banka mora tudi za opravljanje teh drugih storitev pridobiti dovoljenje Banke Slovenije, izpolnjevati pa mora tudi pogoje, ki jih določa zakon, ki ureja posamezne od drugih finančnih storitev. ( Povzeto po Zakonu o bančništvu- uradno prečiščeno besedilo) Struktura naštetih poslov kaže, da sodijo naše banke v tip univerzalne banke, saj sprejemajo finančne naložbe, se ukvarjajo s kreditnimi in nekreditnimi plasmaji ter z vsemi posli vrednostnih papirjev. Pri tem poslujejo v svojem imenu in za svoj račun, v svojem imenu in za tuj račun ter v tujem imenu in za tuj račun. Banke se lahko med seboj tudi združujejo, pripajajo ali razdružujejo, za kar morajo imeti posebno dovoljenje Banke Slovenije. Pri tem Bank Slovenije skrbi, da se v bančnem sistemu ne ustvarja monopolna ali oligopolna struktura trga. Dovoljeno pa je, da banke sestavljajo bančno skupino.

10

3. SPLOŠNO O TVEGANJU Ena izmed osnovnih funkcij poslovne banke kot značilnega finančnega posrednika znotraj in med določenimi gospodarskimi prostori je sprejetje tveganj. Tveganje je stalen spremljevalec poslovanja bank, pa tudi drugih finančnih institucij. Narava relativno varnega in stabilnega udeleženca na finančnem trgu zahteva usmerjenost k minimiziranju tveganja. Upravljanje s tveganje je dinamičen proces poslovnih odločitev. Že v izhodišču je vgrajen v poslovanje vsake banke. Poslovne odločitve omogočajo banki doseči in obdržati profil tveganja, ki je skladen z njeno poslovno filozofijo, strategijo in omejitvami, ki jih postavlja okolje. Osnovni princip bančnega poslovanja in pristopi obvladovanja tveganj ostajajo v veljavi že stoletja. Leta 1863 je g.Hugh McCulloch iz ameriške nadzorne institucije Comptroller of the Currency dal bančnikom nasvete, kateri pa so primerni tudi za današnji čas. Nasveti, povzeti po g. Hughu McCullochu (Analiza bančnih tveganj, 2000): Kreditno tveganje: - ne odobravaj kreditov, ki niso ustrezno zavarovani, - ne stori ničesar, kar povečuje in spodbuja špekulacije, - opravljaj samo tiste storitve, ki podpirajo zakonite in razumne transakcije, - ročnost posojenih sredstev naj bo kratka, - v vseh nasprotnih primerih ne moreš imeti varnih posojenih sredstev. Velika izpostavljenost: - raje razprši kot koncentriraj dane kredite, - veliki krediti posamezni osebi ali podjetju so na splošno nepremišljeni in pogosto

niso varni, - veliki kreditojemalci so sposobni kontrolirati banko in kadar se ustvari takšno

razmerje med banko in kreditojemalcem, ni težko predvideti, kdo bo na koncu potegnil krajši konec.

Odnosi s komitenti: - banka je uspešna tako, kot so uspešni njeni komitenti, - nikoli ne dovoli, da komitenti usmerjajo poslovno politiko banke. Poznavanj komitenta: - če banka dvomi v primernost komitenta je zanjo koristno, da dvom odvrne

sodelovanje s tako stranko, - nikoli ne izvajaj aktivnosti, če dvomiš v njihovo pravilnost, - ne posluj s komitentom, če imaš razloge za nezaupanje v njegovo poštenost, - nikoli ne posluj s faloti tudi, če imaš občutek, da te ne more ogoljufati, - tveganje je v takih primerih večje od dobička.

11

Operativno tveganje: - plačaj zaposlene tako, da jim to omogoča ugodno in spoštovanja vredno življenje, brez

morebitnih prevar, hkrati pa od njih zahtevaj popoln servis, - če zaposlen živi nad zmožnostmi, ki jih omogoča plača ga odpusti, tudi če prekomerne

izdatke lahko obrazloži, - ljudje, ki zapravijo več kot zaslužijo, ne morejo biti varni bančni uslužbenci. Kapital: - bančni kapital mora biti resničen in ne zgolj fiktiven, - njegovi lastniki morajo biti sposobni posojati denar ne pa, da si denar izposojajo. Etika: - prizadevaj si za pošteno, iskreno in zakonito bančno poslovanje. - Ne bodi v skušnjavi z morebitnimi visokimi donosi vprašljivih poslov temveč posluj v

skladu z zakonodajo. Vsi vemo, da se je okolje, v katerem danes banke poslujejo zelo spremenilo. Kljub temu, pa bi lahko večino zgoraj navedenih nasvetov uporabili še danes. Osnovni principi varnega poslovanja so namreč ostali nespremenjeni. 3.1. Obvladovanje tveganj V prečiščenem besedilu Zakona o bančništvu so zapisane tri točke, kako mora banka obvladovati tveganje in sicer: 1. Banka mora zagotoviti, da vedno razpolaga z ustreznim kapitalom, glede na vrste in obseg storitev, ki jih opravlja, ter tveganja, ki jim je izpostavljena pri opravljanju teh storitev; 2. Banka mora poslovati tako, da tveganja, ki jim je izpostavljena pri posameznih oz. vseh vrstah poslov, ki jih opravlja, nikoli ne presežejo omejitev, določenih z zakonom; 3. Banka mora poslovati tako, da je sposobna v vsakem trenutku pravočasno izpolnjevati zapadle obveznosti (likvidnost) ter, da je trajno sposobna izpolniti vse svoje obveznosti (solventnost). Banka mora za ugotavljanje, merjenje in upravljanje s tveganji določiti načrt ukrepov za obvladovanje tveganj.Ta načrt pa mora obsegati poleg notranjih postopkov za ugotavljanje in merjenje tveganj še postopke za obvladovanje tveganj in notranje postopke za izvajanje ukrepov za obvladovanje tveganj. Ukrepi za obvladovanje tveganj, ki jim je banka izpostavljena, morajo biti določeni za vse posle, ki jih banka opravlja. Tveganja, ki jim je banka izpostavljena pri svojem poslovanju, so v tem zakonu opredeljena zlasti kot: 1. kreditna tveganja, 2. likvidnostna tveganja, 3. obrestna, valutna in druga tržna tveganja, 4. tveganja zaradi izpostavljenosti do posamezne osebe, 5. tveganja, povezana z naložbami v kapitalske deleže in nepremičnine, 6. tveganja neizpolnitve nasprotne stranke povezana z državo izvora nasprotne stranke.

12

4. BANČNA TVEGANJA Banke so pri svojem poslovanju izpostavljene različnim vrstam tveganj, za katere je značilna izredno visoka stopnja medsebojne prepletenosti in soodvisnosti.Glede na to, da so posojila še vedno osnovni vir dohodka poslovnih bank, je kreditno tveganje najbolj razdelan del področja bančnih tveganj v Sloveniji. Prav praksa bančnega poslovanja je pokazala, da je analiza kreditnega tveganja in kreditne izpostavljenosti banke, podlaga za vsakršno nadgradnjo celostnega pristopa k upravljanju vseh bančnih tveganj. Upravljanje tveganj je najpomembnejši element uspešnega poslovanja banke, pa tudi najhitreje razvijajoči del v poslovanju banke in v bančni industriji nasploh. Banka je glede na vrsto poslov s katerimi se ukvarja » proizvajalec tveganj«. Sprejema tveganje, ga transformira in vgrajuje v bančne produkte in storitve. Vsako tveganje zmanjšuje dobiček, še več, lahko prinese tudi izgubo. Zato ima banka, ki aktivno upravlja s tveganji veliko konkurenčno prednost, pa tudi večjo možnost ustvarjanja zahtevanih donosov na dolgi rok. Upravljanje s tveganji mora biti prepleteno po celi bančni piramidi- od najvišjega top managementa, pa do profitnih centrov oz.enot. V strokovni literaturi lahko najdemo različne delitve tveganj bančnega poslovanja: • Ribnikar (1994,11) deli tveganja bančnega poslovanja na:

- poslovna tveganja, kamor sodijo: kreditno tveganje, tveganje spremembe obrestne mere;

- tveganje spremembe deviznega tečaja ter likvidnostno, tržno, operativno in fiducirano tveganje2 ;

- finančna tveganja, ki so povezana s kapitalskim tveganjem banke. • Karpe ( 1997,37) deli tveganja bančnega poslovanja na :

- » klasična« tveganja bančnega poslovanja: likvidnostno in kreditno tveganje; - tržna tveganja bančnega poslovanja: obrestno, tečajno, investicijsko tveganje,

tveganje pri trgovanju z opcijami, tveganje pri trgovanju s tržnim blagom ter tehnološko in operativno tveganje.

• Bessis ( 1998, 5) deli tveganja bančnega poslovanja na: kredino, likvidnostno, tržno,

tečajno tveganje ter na tveganje spremembe obrestne mere in tveganje plačilne sposobnosti. V današnjem bančništvu imajo omenjena tveganja velik vpliv na donosnost poslovnih bank. Managerju v banki se zastavljata predvsem dve vprašanji (Hempel, Simonson and Coleman 1994, 68): 1. Kako veliko skupno tveganje naj banka prevzame, da bi povečala zaslužek? 2. Kako veliko posamezno tveganje naj banka prevzame?

2 Fiducirano tveganje pomeni tveganje, da bo morala banka povrniti škodo v primeru, če se dokaže , da z zaupanimi sredstvi svojih komitentov ni ravnala po načelu dobrega gospodarja.

13

Na ti dve vprašanji je zelo težko odgovoriti. Vsaka banka ima svoje lastne značilnosti, vsaka banka posluje v nekem določenem okolju, vsaka pa ima tudi svoj management itd.. Zato je odgovor na ti dve vprašanji od banke do banke drugačen. V vsakem primeru pa mora banka pri iskanju odgovora upoštevati tri korake: a.) banka naj ugotovi, kako so se odločale ostale primerljive banke; b.) banka naj ugotovi, kakšne metode in postopke merjenja tveganj uporabljajo ostale podobne banke; c.) banka naj si postavi razumne, vendar izzivalne ter dosegljive cilje, ki bodo upoštevali njene pretekle izkušnje, izkušnje konkurentov ter okolje, v katerem posluje. V nadaljevanju diplomskega dela bom opisala poslovna tveganja bančnega poslovanja. 4.1. Kreditno tveganje Izmed vseh vrst tveganj, ki se pojavljajo v poslovanju bank, je današnji dan prav o kreditnem tveganju nedvomno najtežje zapisat kaj takšnega, s čimer še ne bi bil seznanjen že vsak malce boljši poznavalec poslovanja banke. Pri vsakem kreditiranju prevzame banka tveganje, saj je kreditno tveganje, tveganje nastanka izgube zaradi neizpolnitve obveznosti dolžnika do banke. To je tveganje, da ji posojilojemalec posojila ne bo vrnil v roku ali pa ga sploh ne bo vrnil. Banka mora računati na možnost izpada pri vračanju posojila in plačilu aktivnih obresti in to občasno ali celo trajno. Pri občasnem izpadu je prizadeta likvidnost banke, pri trajnem pa tudi premoženje, s katerim banka razpolaga. Kreditno tveganje je hkrati tudi tisto tveganje, kateremu slovenske banke posvečajo največjo pozornost in kateremu so tudi najbolj izpostavljene. Kreditni posli namreč predstavljajo najpomembnejše bančne posle in s tem najpomembnejši vir zaslužka (aktivne obresti). Po drugi strani pa je kreditno tveganje pomembno tudi zato, ker lahko povzroči velike izgube, s tem pa ogrozi solventnost banke. Že iz zgodovine bančništva je znano, da so banke propadale in imele probleme s solventnostjo predvsem zaradi slabega upravljanja s sredstvi. Le to se je izrazilo v obliki slabih posojil. Prav zato je ocenjevanje posojilojemalčeve sposobnosti vračila izposojenih sredstev ključna naloga predvsem iz zornega kota treh osnovnih motivov banke: - pravilnega zaračunavanja cene posojila (določanje primerne obrestne mere), - pravilnega določanja višine posojila, - pravilne ocene potencialne izgube, ki jo banka prevzame ob vsakem tovrstnem

plasmaju sredstev. Vrednost, za katero banka lahko računa, da ne bo nikoli vrnjena, se kaže nikjer drugje kot v bančnih rezervacijah3. Problematika obračunavanj ustreznih bančnih rezervacij za pokrivanje potencialnih izgub iz naslova slabih posojil zahteva zelo dobro poznavanje narave kreditnih tveganj. 3 Problematika obračunavanj ustreznih bančnih rezervacij za pokrivanje potencialnih izgub iz naslova slabih posojil zahteva izredno dobro poznavanje narave kreditnih tveganj in predstavlja zelo kompleksen sklop sodobnega bančnega računovodstva, plana in analize.

14

Bessis (1998,6 ) meni, da ima kreditno tveganje dve dimenziji: 1. kvantiteta tveganja - predstavlja velikost tveganja oz.količino denarja, ki je bila izposojena in se lahko izgubi; 2. kvaliteta tveganja - predstavlja verjetnost neizpolnitve obveznosti s strani stranke ter način zavarovanja posojila. Kvaliteta tveganja se pogosto opravlja z razvrščanjem komitentov. Le- to je lahko interno, ki ga opravi banka sama ali pa eksterno, če ga opravi neka specializirana ustanova. 4.1.1 Razvrstitev kreditnega tveganja Kreditno tveganje lahko razdelimo na tri vrste podtveganj (Bessis 1998,82): 1. tveganje neizpolnjevanja obveznosti (angl. default risk), 2. tveganje izpostavljenosti banke (angl. exposure risk) in 3. tveganje izterjave neplačanega dolga (angl. recovery risk) SLIKA 1: KREDITNO TVEGANJE

Vir: Bessis (1998, 82). Produkt vseh treh tveganj predstavlja končno izgubo. Zapišemo jo lahko tudi v obliki enačbe, ki vsebuje tri spremenljivke, pri čemer pa morajo biti vse tri natančno raziskane. L = D x X x ( 1 – R ) (1), kjer je: - L končna izguba ( vrednost), - D nesposobnost izpolnitve obveznosti, izražena v % - X izpostavljenost banke ( vrednost ) in - R stopnja izterljivosti neplačanega dolga, izražena v %.

15

Učinki diverzifikacije so tisti, zaradi katerih je kreditno tveganje zelo težko oceniti. Seveda pa velja, da je tveganje mnogo večje in nevarnejše, če vsi posojilojemalci pripadajo isti industrijski panogi, kot pa, če so posojila razpršena v več industrijskih panog. 4.1.1.1 Tveganje neizpolnjevanja obveznosti Tveganje neizpolnjevanja obveznosti je odvisno predvsem ob kreditne sposobnosti kreditojemalca. To tveganje pomeni verjetnost, da kreditojemalec ne bo poravnal svojih obveznosti v roku ali pa jih sploh ne bo poravnal. Za take izračune potrebujejo banke ogromno informacij o komitentu, te pa običajno pridobijo od specializiranih institucij oz. agencij. Tu gre predvsem za pridobivanje informacij o individualnih komitentih. Informacije pa jim lahko posredujejo tudi službe znotraj bank, to so predvsem službe, ki se ukvarjajo s poslovanjem z gospodarskimi družbami, katerim pa so v pomoč tudi podatki iz preteklosti. Smithson ( 1998, 390) pravi, da je verjetnost neizpolnjevanja obveznosti določena predvsem z dvema dejavnikoma.: • s kreditno sposobnostjo kreditojemalca; pri bolj sposobnem oz.višje razvrščenem

kreditojemalcu obstaja manjša verjetnost, da posojila ne bo mogel vračati oziroma, da ne bo izpolnil svoje obveznosti. Obratno seveda velja za kreditojemalca, ki ni toliko kreditno sposoben oziroma je razvrščen nižje.

• z rokom trajanja kreditnega odnosa; daljši rok je tisti, kjer obstaja verjetnost, da se bo kvaliteta kreditojemalca poslabšala. Zato obstaja tudi verjetnost, da svoje obveznosti ne bo izpolnil. Seveda velja obratno za kreditni odnos s krajšim rokom trajanja.

4.1.1.2 Tveganje izpostavljenosti banke Negotovost banke pri odplačevanju kreditov kreditojemalcev povzroča tveganje izpostavljenosti banke. Ko banka odobri kredit, se kaže njena izpostavljenost v količini denarja, ki je »odšel« iz banke, zmanjšan za vsakokratna odplačila kredita. Banka mora ločevati med maksimalno in pričakovano izpostavljenostjo (Smithson 1998,383): • maksimalna izpostavljenost je največja vsota, ki jo banka lahko izgubi v primeru, da

kreditojemalec ne bi poravnal svojih obveznosti. • pričakovana izpostavljenost pa je pričakovana izguba banke v primeru, da

kreditojemalec ne bi poravnal svojih obveznosti. Ta izpostavljenost je tudi eden izmed pomembnih dejavnikov pri oblikovanju rezervacij za kreditno tveganje.

Po zakonu o bančništvu (uradno prečiščeno besedilo, oktober 2003 ), izpostavljenost banke do posamezne osebe ne sme presegati višine 25 % kapitala banke, pri čemer se za veliko izpostavljenost banke do posamezne osebe smatra izpostavljenost, ki dosega ali presega 10 % kapitala banke. Vsota vseh velikih izpostavljenosti banke na sme presegati 800 % višine kapitala.

16

SLIKA 2: VERJETNOST PRIČAKOVANIH, NEPRIČAKOVANIH IN IZJEMNIH IZGUB Verjetnost Izgube Pričakovana Nepričakovana Izjemne izguba izguba izgube Vir: Bessis (1998, 71). Slika prikazuje majhno verjetnost, da bo prišlo do velikih izgub zaradi dolžnikove nesposobnosti vračila kredita oziroma, da je večina izgub majhnih. 4.1.1.3 Tveganje izterjave neplačanega dolga Pred odobritvijo kredita banka od kreditojemalca zahteva določene instrumente za zavarovanje kredita. Tveganje izterjave neplačanega dolga predstavlja tveganje, da banka v primeru, da kreditojemalec ne bo poravnal svojih obveznosti, ki nastanejo iz kreditnega razmerja, ne bo mogla poplačati nastale izgube s prodajo instrumentov, ki jih je kreditojemalec dal za zavarovanje kredita. Izterjava neplačanega dolga je zelo nepredvidljiva, odvisna pa je tudi od številnih dejavnikov. Ti dejavniki pa so: • vrsta instrumenta, ki je bil dan za zavarovanje kredita • čas nastanka neizpolnitve obveznosti • trenutni pogoji, ki vladajo na trgu itd.. Te instrumente, ki jih je kreditojemalec dal za zavarovanje kredita, je potrebno pravilno ovrednotiti, kar pa je zelo zahtevna, včasih tudi nemogoča naloga. Kreditno tveganje se namreč spreminja sorazmerno s tržnimi gibanji skozi vso »življenjsko dobo« instrumenta.

17

4.1.2 Obvladovanje kreditnega tveganja Za zmanjševanje pa tudi za preprečitev kreditnega tveganja sprejemajo banke posebne ukrepe. Eden izmed glavnih ukrepov za minimiziranje tveganja vsake banke je ugotavljanje kreditne sposobnosti in bonitete kreditojemalcev, sem pa lahko prištejemo še razvrščanje komitentov v posamezne skupine tveganosti in pa sistem bančnih rezervacij, ki se kot bistven za obvladovanje kreditnega tveganja pojavlja predvsem v razvitih bančnih sistemih. Ugotavljanje, merjenje in spremljanje kreditnega tveganja ter bančni nadzor je danes računalniško podprt. Aktivnosti kreditnega procesa, prirejene po Watsonu (1999), so prikazane v razpredelnici: SLIKA 3: KREDITNI PROCES _______________________________________________________________________ ZAČETEK ANALIZA ODOBRITEV OVRED- SPREM- ODSTOP. PROCESA NOTENJE LJNJE IZTER- KREDITIR. TVEGANJA TVEGANJA JAVA _______________________________________________________________________ identifikacija analiza posla kreditni odbor, zavarovanje kompletiranje kreditna »tarče« trg in finančna predstavitev in in ureditev in vzdrževanje klasifika- tveganje analiza, diskusija, kreditne podatkovne cija in sprejemanje analiza pogoji dokumentacije baze razvrstitev, kriterijev kazalnikov odobritve podpisi, izterjava analiza anuitetni prijateljska, zavarovanj načrt, izplačilo uradna, poročanje in stroški izterjave ________________________________________________________________________ Vir: prirejeno po Watsonu (1999) 4.1.2.1 Ugotavljanje bonitete in kreditne sposobnosti kreditojemalca Boniteta kreditojemalca pomeni raziskovanje problematike pri odobravanju kredita kreditojemalcu. Boniteta kreditojemalca, če gre za podjetja, se preverja s podrobnimi analizami bilance stanja, izkaza poslovnega izida in pa izkaza finančnih tokov. V primeru, da pa je kreditojemalec fizična oseba oziroma prebivalstvo, pa gre za preverjanje premoženjskega in dohodkovnega stanja. Ti postopki so ponavadi dolgotrajni in v večji meri angažirajo strokovne kadre v bankah. Kreditna sposobnost pomeni zmožnost kreditojemalca, da bo ob zapadlosti vrnil banki znesek posojila skupaj s pripadajočimi obrestmi in drugimi stroški. Pred odobritvijo posojila kreditojemalcu, mora banka preveriti njegovo kreditno sposobnost. Le- ta je odvisna od kreditne varnosti, ki jo kreditojemalec lahko da banki za zmanjšanje kreditnega tveganja.

18

Za banko so tukaj zelo pomembne informacije, ki morajo biti kakovostne in ažurne. V slovenskih bankah pridobivajo informacije o kreditojemalcih: • direktno od njega samega (pogovori in različna poročila); • posredno od njegovih poslovnih partnerjev; banka namreč želi, da kreditojemalec opiše

poslovanje s svojimi poslovnimi partnerji, tako kupci kot dobavitelji; • od raznih zunanjih institucij; • iz javnih medijev, kar se upošteva z določeno rezervo. Ko tako banka ugotovi kreditno sposobnost kreditojemalca, se lahko določi znesek kredita, rok vrnitve kredita, obresti in zavarovanje. Večja kreditna sposobnost pomeni možnost najetja večjega kredita, hitrejše vračanje in zmanjšuje potrebo po posebnem zavarovanju kredita. Ob ugotovljeni šibkejši kreditni sposobnosti kreditojemalca pa se banka izogne večjemu kreditnemu tveganju tako, da kreditojemalcu odobri nižje posojilo, prilagodi mu odplačilni rok ali pa kredita sploh ne odobri. Proučevanje kreditne sposobnosti se nanaša na vse tiste dejavnike, ki povzročajo kreditno tveganje. Ti dejavniki so različni in zato se vsebina kreditne sposobnosti razlikuje glede na to, ali gre za oseben ali pokrit kredit, za dolgoročen ali kratkoročen kredit, kredit za osnovna ali obratna sredstva itd.. Analitik mora vedeti, kateri dejavniki povzročajo kreditno tveganje oziroma kateri vplivajo na kreditno sposobnost. Zaradi masovnega poslovanja bank in masovnih kreditov, ki jih dajejo, le- te težijo k racionalizaciji svojega poslovanja. Metode, ki so se na tem področju razvile so ( Bobek 1995, 175): • metoda »Credit-Scoring«, na področju potrošniških posojil prebivalstvu; • metoda » Z- Score« in metoda » kreditne linije« na področju posojil podjetjem. »CREDIT SCORING« metoda je namenjena masovnemu dajanju posojil prebivalstvu. Pri tej metodi je dohodek prebivalstva le dodaten element preverjanja bonitete, ker se le-ta spreminja, je nestalen in zato nezanesljiv pokazatelj. Temeljni elementi, ki jih banke pri tej metodi upoštevajo so: družinsko stanje (poročen, samski), lastnik hiše ali stanovanja, lastnik avta, starost, stalno prebivališče, bančna priporočila- so najpomembnejši element, število otrok. Za vsakega od elementov se najprej določi splošna vrednost v točkah. Vsota vseh točk pomeni spodnji prag, ki ga mora kreditojemalec izpolniti, da sploh pride v poštev za posojilo. Čim višje je število točk nad tem pragom, tem varnejši je plasma banke v posojilo. Ta postopek ima velike prednosti, ker: • onemogoča subjektivno ocenjevanje bonitete s strani bančnih strokovnih kadrov; • sistem ocenjevanja je enoten za celotno banko in njene podružnice; • računalniška obdelava točkovanja skrajša celoten postopek preverjanja bonitete na

minimum; • strokovni kadri se ne ukvarjajo podrobno z vsakim kreditojemalcem ampak le s tistimi, ki

so v tako imenovani »sivi coni«.

19

»Z-SCORE« metoda je podobna prejšnji le, da se uporablja za potrebe kreditiranja podjetij. Znana je tudi pod imenom »ALTMANOV MODEL«. Ta metoda je bila prvič uporabljena v šestdesetih letih v ameriških bankah. V tem modelu je vrednost podjetja izražena s funkcijo Z. Le- ta predstavlja seštevek točk nekaterih temeljnih analitičnih kazalnikov poslovanja podjetja. Oblika funkcije je naslednja: Z = 1,2 X1 + 1,4 X2 + 3,3 X3 + 0,6 X4 + 1,0 X5 (2), kjer je: - X1 = čista obratna sredstva / celotna sredstva, - X2 = zadržano dobiček / celotna sredstva, - X3 = dobiček iz poslovanja / celotna sredstva, - X4 = tržna vrednost delnic ( knjigovodska nominalna vrednost trajnega kapitala) / knjigovodska vrednost vseh dolgov, - X5 = prihodki od prodaje / celotna sredstva. Z< 1,81 1,81 < Z < 2,99 Z > 2,99 ___________________________________________________________________________ nevarnost » siva cona«, ki ni nevarnosti nesolventnosti terja dodatno preverjanje nesolventnosti Altmanov model ima določeno slabost, ki pa se kaže v tem, da daje informacije samo o tem ali je podjetje solventno ali ne, ne omogoča pa določitev višine potrebnega posojila, kar pa je za banko, kot tudi za podjetje odločilnega pomena. Banke so zato dodatno temu modelu razvile še metodo »KREDITNE LINIJE«, v okviru katere banka daje kredit. Pri izračunu za odobritev kredita se upošteva trinajst odločujočih faktorjev, ki se izrazijo v odstotku svojega pomena. Na podlagi teh odstotkov se izračuna znesek posojila pri posameznem faktorju in seštevek vseh zneskov po posameznih faktorjih predstavlja maksimalno kreditno linijo, do katere lahko banka odobri kredit. Ti faktorji pa so: 1. zaprošen znesek posojila, 2. potrebno posojilo v odnosu do terjatev, 3. plačilne navade, 4. leta obstoja podjetja, 5. stopnja dobička, 6. koeficient tekoče likvidnosti – current ratio (celotna kratkoročna sredstva / celotne kratkoročne obveznosti) 7. koeficient pospešene likvidnosti- quick ratio (celotna kratkoročna sredstva – zaloge / celotne kratkoročne obveznosti) 8. odnos kratkoročnih obveznosti do zalog, 9. zaloge / celotna obratna sredstva,

20

10. struktura kapitala, 11. kvaliteta terjatev, 12. obračanje zalog, 13. korekturni faktor. Metoda »kreditne linije« in »Z-score« metoda se medsebojno dopolnjujeta, pri čemer daje »Z-score« metoda podatek o solventnosti podjetja, metoda »kreditne linije« pa o potrebni višini kredita. 4.1.2.2 Bonitetne skupine Razvrščanje komitentov v posamezne razrede tveganosti ima pomembno vlogo pri obvladovanju kreditnega tveganja. Banka Slovenije predpisuje pet bonitetnih skupin (A, B, C, D, E), v katere se razporedijo komitenti, ki zaprosijo za posojilo, garancijo ali kako drugo vrsto naložbe. Bonitetni skupini se doda bonitetni razred, ki pa je osnova za določitev višine aktivne obrestne mere in nadomestil za storitve. Ocena in vrednotenje sposobnosti komitenta za vračilo pogodbenih obveznosti banki, sta pogoj za razvrstitev komitenta. Le-ta pa temelji na: • oceni finančnega položaja dolžnika, • zmožnosti zagotovitve zadostnega denarnega pritoka za odplačilo dolga v prihodnosti, • rednosti poravnavanja dospelih obveznosti, • zavarovanju terjatev in • deželnem tveganju- pri terjatvah do tujih oseb. Bonitetna skupina A- sem se razporedijo terjatve: • do Banke Slovenije in Republike Slovenije, terjatve do Evropske skupnosti, vlad in

centralnih bank držav EEA in z njimi primerljivih držav OECD; • do dolžnikov, za katere banka ne pričakuje težav s plačevanjem obveznosti in, ki plačujejo

svoje obveznosti ob dospelosti oziroma izjemoma z zamudo do 15 dni; • zavarovanje s prvovrstnim zavarovanjem. Ta zavarovanja terjatev pa so: • bančna vloga, za katero obstaja pogodbeno določena obveznost, da se uporabi za

poplačilo terjatve; • vrednostni papirji Republike Slovenije, Banke Slovenije ter vlad in centralnih bank držav

EEA in nekaterih z njimi primerljivih držav OECD; • nepreklicne garancije na prvi poziv bank, ki so pridobile dovoljenje Banke Slovenije za

opravljanje bančnih storitev, prvovrstnih bank držav članic in prvovrstnih tujih bank; • prvovrstni dolžniški vrednostni papirji bank, s katerimi se trguje na finančnih trgih; pri

tem se ne upoštevajo podrejeni in dolžniški vrednostni papirji; • nepreklicna jamstva Slovenske izvozne družbe, družbe za zavarovanje in financiranje

izvoza; • nepreklicna jamstva Republike Slovenije.

21

Bonitetna skupina B-sem se razporedijo terjatve do dolžnikov: • za katere se ocenjuje, da bodo denarni tokovi še zadostovali za redno poravnavanje

dospelih obveznosti, toda njihovo finančno stanje je trenutno šibko, ne kaže pa, da bi se v bodoče bistveno poslabšalo;

• ki večkrat plačujejo svoje obveznosti z zamudo do 30 dni, občasno tudi z zamudo 31 do 90 dni;

Bonitetna skupina C-sem se razporedijo terjatve do dolžnikov: • za katere se ocenjuje, da denarni tokovi ne bodo zadostovali za redno poravnanje dospelih

obveznosti; • ki so izrazito podkapitalizirani; • ki nimajo zadostnih dolgoročnih virov sredstev za financiranje dolgoročnih naložb; • od katerih banka ne prejema tekočih zadovoljivih informacij ali ustrezne dokumentacije v

zvezi s terjatvami, jamstvi in viri za odplačilo terjatev; • ki večkrat plačujejo obveznosti z zamudo od 31 do 90 dni, občasno tudi z zamudo od 91

do 180 dni; Bonitetna skupina D-sem se razporedijo terjatve do dolžnikov: • za katere obstaja velika verjetnost izgube; • ki so nelikvidni in nesolventni; • za katere je bil pri pristojnem sodišču vložen predlog za začetek postopka prisilne

poravnave ali stečaja; • ki so v sanaciji oziroma postopku prisilne poravnave; • ki so v stečaju; • ki večkrat plačujejo obveznosti z zamudo od 91 do 180 dni, občasno tudi z zamudo od

181 do 365 dni, vendar se utemeljeno pričakuje delno pokritje terjatev; Bonitetna skupina E- sem se razporedijo terjatve do dolžnikov: • za katere se ocenjuje, da ne bodo poplačane; • s sporno pravno podlago. Končna rezultata opravljenih analiz kreditne kakovosti komitenta sta določitev bonitetne skupine in zgornje meje zadolževanja. Bonitetna skupina zelo pomembno vpliva na delež posebnih rezervacij v izpostavljenosti. Izpostavljenost pa je omejena z zgornjo mejo zadolževanja. Sprememba bonitetne skupine pri posameznem komitentu spremeni podobo kreditne kakovosti na strani komitenta in tudi portfelja.Ta vidika se lahko predstavita s pomočjo »prehodnih matrik«. Za konstrukcijo teh matrik pa morata obstajati interni in eksterni sistem za dodeljevanje kvantitativnih kreditnih ocen. Pri nas je to sistem bonitetnih skupin, katere so naštete zgoraj, ki pa jih skladno s predpisi Banka Slovenije podeljuje svojim komitentom.

22

Elementi prehodnih matrik so frekvence prehodov med bonitetnimi skupinami v nekem časovnem obdobju, ponavadi je to trimesečje, ki je tako usklajeno s frekvenco poročanja stanja kreditnega portfelja Banki Slovenije. 4.1.2.3 Značilnosti internih modelov za kreditna tveganja Baselski odbor za bančni nadzor (BIS,1999) je v analizi stanja na področju modeliranja kreditnega tveganja objavil, da mora biti model za kreditno tveganje: • konceptualno razumljiv (transparenten in logičen) • dejansko uporabljan pri upravljanju s tveganji • primerljiv z drugimi finančnimi institucijami • empirično ovrednoten (testiran na realnih podatkih) Interni model je kombinacija različnih kvalitativnih in kvantitativnih prijemov.Ti modeli so koristni zaradi notranje potrebe vsake banke, da izmeri, analizira in upravlja svoja kreditna tveganja.Funkcija internega modela naj bi bila tudi ocenjevanje zneska ekonomskega kapitala. Ekonomski kapital je optimalen z vidika zagotavljanja stabilnega, tveganju prilagojenega donosa banke v naslednjih nekaj letih. Ekonomski kapital se razlikuje od regulatornega kapitala. Le- tega predpisujejo bančni regulatorji. Bankin interni sistem bonitetnih ocen je pomembna komponenta internega modela kreditnega tveganja. Cilj internega modela za kreditna tveganja je zagotoviti sprejemanje poslovnih odločitev in to na način, ki je usmerjen v optimizacijo razmerja med pričakovano donosnostjo in potencialnimi stroški slabe plačilne sposobnosti njenih komitentov ter ugotavljanju ustrezne ravni neto likvidne aktive. Velik pomen ima tudi zmanjšanje informacijske asimetrije. Na to pa vpliva predvsem: • minimizacija stroškov pridobivanja informacij; • maksimizacija uporabne vrednosti informacij, ki že obstajajo v banki; • minimizacija negotovosti na področjih, kjer banka nima informacijske prednosti; • maksimizacija fleksibilnosti pri sprejemanju odločitev v pogojih negotovosti. Minimizacija stroškov pridobivanja informacij in maksimizacija uporabne vrednosti informacij, ki že obstajajo v banki, se lahko dosežeta s tehničnimi sredstvi, to je povezava z ustreznimi bazami podatkov, podatkovnimi skladišči pa tudi z dobro pripravljenimi analizami in poročili. Za minimizacijo negotovosti na področjih, kjer banka nima informacijske prednosti, banka zahteva primerno zavarovanje svoje naložbe, predvsem kadar gre za dolgoročno kreditiranje, investicijske projekte, posle z novo nastalimi podjetji. Maksimizacija fleksibilnosti pri sprejemanju odločitev v pogojih negotovosti pa je povezana z uveljavljanjem opcijskih značilnosti pri projektih banke, ki so razvojnega značaja. Rezultati kreditne analize morajo torej pokazati bodočo plačilno sposobnost komitenta v obdobju do zapadlosti kreditne izpostavljenosti.

23

4.1.2.4 Sistem bančnih rezervacij V razvitih bančnih sistemih predstavljajo bistvo obvladovanja kreditnega tveganja tudi sistem bančnih rezervacij. Še do konca osemdesetih let so namreč tudi v večini razvitih sistemov banke oblikovale rezervacije šele takrat, ko so zaznale prve signale o možnem poslabšanju kreditne sposobnosti komitenta. Razvoj sodobnega bančništva, razmah številnih instrumentov, ki vsebujejo elemente kreditnega tveganja in vse večja finančna nedisciplina, so korenito spremenili metodologijo obračunavanja rezervacij. Danes so rezervacije eden glavnih » stroškovnih blokov » v bančnih bilancah, ki kažejo na to, da naloga banke sploh ni popolnoma izogibati se oziroma čim bolj minimirati kreditno tveganje, temveč ga profesionalno in učinkovito obvladovati (Karpe 1997, 37). Slovenskim poslovnim bankam Banka Slovenije določi obseg rezervacij, splošnih in posebnih. Oblikovane rezervacije vplivajo na višino kapitalske ustreznosti. Za banko te rezervacije predstavljajo tudi odhodek, znižajo namreč izkazani dobiček in obveznosti za plačilo davka na dobiček. Posebne rezervacije je banka dolžna oblikovati najmanj v višini enega odstotka zneska terjatev, razvrščenih v bonitetno skupino A. Izjema so postavke, ki so opredeljene kot netvegane bilančne postavke, to so terjatve do Banke Slovenije in Republike Slovenije, pa tudi terjatve za obresti in provizije. Posebne rezervacije so namenjene za pokrivanje potencialnih izgub iz terjatev, razvrščenih v bonitetne skupine B, C, D, in E. Banka praviloma izračunava rezervacije v višini (Uradni list RS, št.24/02): • 10 % terjatev razvrščenih v skupino B, • 25 % terjatev razvrščenih v skupino C, • 50 % terjatev razvrščenih v skupino D, • 100% terjatev razvrščenih v skupino E. Banka lahko v primeru, če meni, da ti odstotki niso primerni, uporablja tudi višje oziroma nižje odstotke od navedenih. Uporabljeni odstotki pri vsaki posamezni terjatvi pomenijo najverjetnejši odstotek izgube terjatev. Možni odstotki za izračun potencialnih izgub za terjatve v skupinah B, C, in D so naslednji: • v skupini B od 5% do 15 %, • v skupini C od 15% do 40%, • v skupini D od 40% do 99%. 4.1.2.5 Kreditne mape Banka mora za zagotovitev informacij in dokumentacije o dolžniku voditi kreditne mape. Le- te zagotavljajo osnovne podatke o dolžniku, njegovem finančnem stanju in položaju, ter o vsebini kreditnega razmerja. Prav tako mora banka izdelati interno navodilo za vodenje teh kreditnih map, določiti pa mora tudi odgovorne osebe za popolnost in celovitost posameznih map. Kreditne mape morajo vsebovati (Uradni list RS št.24/02): • osnovne podatke o dolžniku (firma, sedež, število zaposlenih, lastniška struktura, vodstvo,

posredne in neposredne kapitalske povezave);

24

• njegove glavne dolžnike in upnike; • računovodske izkaze za zadnja tri leta; • analizo in oceno finančno ekonomskega položaja dolžnika oziroma finančnega

instrumenta; • seznam vseh bilančnih in zunaj bilančnih terjatev; • vlogo za odobritev posla in predlog strokovne službe; • sklep organa, pristojnega za odobritev posla ter pogodbo o sklenjenem poslu; • analitično knjigovodsko evidenco; • dokazila o zavarovanju ter dokumentacijo o realizaciji zavarovanja; • drugo pomembno dokumentacijo. Slovenske poslovne banke so z vidika obvladovanja kreditnega tveganja v zadnjih letih naredile pomemben korak naprej k večji učinkovitosti. To je po eni strani pospešila politika Banke Slovenije kot nadzorne institucije, po drugi strani pa aktivno lastništvo ter sanacija poslovnih bank, ki je v obdobju prehoda v tržno gospodarstvo in recesije gospodarstva zahtevala večjo učinkovitost upravljanja s tveganji v smeri zniževanja negativnih učinkov tveganja. 4.2. Likvidnostno tveganje Likvidnostno tveganje banke je tveganje dosegljivosti likvidnega premoženja po primerni ceni, ki v vsakem trenutku v celoti zagotavlja takojšnje izpolnjevanje vseh dospelih finančnih obveznosti do komitentov. Likvidnostno tveganje ni nujno neposredno povezano z izgubo ali odpisi terjatev. Največkrat je posledica neuravnoteženosti med pritoki in odtoki denarnih tokov preko premoženjske bilance. Po Zakonu o bančništvu mora banka gospodariti z viri in naložbami tako, da je v vsakem trenutku sposobna izpolniti vse dospele obveznosti. Za zavarovanje pred likvidnostnim tveganjem pa mora banka oblikovati in izvajati politiko rednega upravljanja z likvidnostjo, ki obsega: • načrtovanje pričakovanih znanih in morebitnih denarnih odtokov in zadostnih denarnih

pritokov zanje; • redno spremljanje likvidnosti; • sprejemanje ustreznih ukrepov za preprečitev oziroma za odpravo vzrokov nelikvidnosti. Danes uporabljajo banke za pokrivanje likvidnostnih potreb oboje-sredstva (aktivo) in vire sredstev (pasivo) ( Muhič 2000, 132). Razpoložljive vire likvidnosti identificirajo in primerjajo s pričakovanimi likvidnostnimi potrebami ALCO (angl. asset liability management comittee). Management upošteva vse potencialne odlive in prilive bančnih vlog, ko se odloča kako locirati sredstva in finančne operacije. Poglavitna pozornost je namenjena ohranjanju visoko kvalitetne aktive in močne kapitalske osnove, kar oboje zmanjšuje likvidnostne potrebe in izboljšuje dostop banke do sredstev po nizkih cenah.

25

Likvidnostno tveganje, ki izvira iz pasivne strani bančne bilance se pojavi, če pride na zahtevo depozitorjev nenadoma do večjega in nepredvidenega odliva virov bančnih sredstev. Za ohranjanje svoje » plačilne sposobnosti« mora tedaj banka zagotoviti potrebna sredstva bodisi v okviru izposoje denarja na medbančnem trgu bodisi z izposojo denarja v okviru operacij centralne banke ali pa celo z odprodajo postavk iz lastne aktive (vrednostni papirji, devizna sredstva in naložbe, celo posojila). Pri tem lahko zopet nastanejo izgube iz naslova odprodaje naložb po trenutnih tržnih cenah oziroma celo pod njimi. V razmerah normalnega poslovanja lahko banka v okviru rednega nadzora likvidnosti in z ustreznimi statistično-planskimi metodami (likvidnostne komisije ali odbori, predvidevanje denarnega toka za kratkoročna prihodnja obdobja), precej zanesljivo napoveduje svojo likvidnost. Ustrezno se tudi zavaruje prek omenjenih instrumentov. V svetu poslovnih bank je najbolj uporabljan način uravnavanja likvidnosti, likvidnostno upravljanje obveznosti. Pri tem pa gre za upravljanje sestave obveznosti banke, ne da bi se spremenila obseg in pa lastna aktiva le-te. Drugi način uravnavanja likvidnosti-likvidacija postavk v bančni aktivi, je stroškovno še bolj neugoden. Zahteva lahko namreč poseg v raven obvezne rezerve, pa tudi v likvidacijo aktivnih naložb. Stroški banke tako nastanejo iz naslova oportunitetnih stroškov (treba je nadomestiti raven nizko obrestovane obvezne rezerve ali neobrestovane) kot tudi iz naslova krčenja bančne aktive. Likvidnostno tveganje pa lahko po drugi strani izvira tudi neposredno iz aktivne strani bančne bilance. V bankah se tak primer pojavlja v okviru posebnih pogodbenih kreditnih aranžmajev, ki jih banka sklepa s svojimi komitenti. V bistvu so to odprte kreditne linije, ponavadi s fiksno obrestno mero, pri katerih ima komitent na voljo določen časovni rok, v katerem lahko pri banki na njegovo zahtevo in do višine dogovorjenega zneska v trenutku dobi posojilo pod prej določenimi pogoji. Kljub oblikovanim rezervacijam, lahko taka zahteva komitenta banko do določene stopnje izpostavi likvidnostnemu tveganju še posebej, če gre za uveljavljanje pravice do večjih kreditnih zneskov naenkrat. (Povzeto po Karpe 1997,37) 4.2.1 Merjenje likvidnostnega tveganja Merjenje likvidnosti je dejavnost, ki v bankah zahteva veliko stopnjo predvidevanja prihodnjih denarnih tokov ter poznavanja možnosti uravnave likvidnostne pozicije. V bankah in bančnih sistemih se pojavljajo razni odbori ali komisije, kot nosilci upravljanja likvidnosti. Le- ti dnevno spremljajo likvidnostno pozicijo in se odločajo na podlagi tekočih podatkov, ki jih pridobijo od različnih bančnih sektorjev. Poznamo tri načine merjenja likvidnostne izpostavljenosti banke (Karpe 1997,44) 1. Ugotavljanje dnevne neto likvidnostne pozicije Pri tem ugotavljanju gre za redno merjenje likvidnostnega položaja banke v razmerju do njenih dejanskih in potencialnih virov likvidnosti ter dejanske in potencialne porabe likvidnih sredstev. Najprej se ugotavlja trenutna oziroma dnevna potreba po likvidnih sredstvih. To so predvsem: • najavljeni in predvideni odlivi depozitov;

26

• dnevne poravnave fiksnih zapadlih obveznosti do komitentov; • poravnave iz naslova dolžniških vrednostnih papirjev; • ocene potencialnih obveznosti iz naslova tržnih tveganj; • vračila in poravnave dnevnih obveznosti na medbančnem trgu ter • izpolnjevanje obveznosti iz naslova centralnoplanskih operacij (poprej najeta posojila pri

centralni banki in ostali centralnobančni instrumentarij). Sem sodi tudi izpolnjevanje obvezne rezerve.

Ti zneski se primerjajo z dnevnimi razpoložljivimi viri likvidnih sredstev, z najbolj likvidnimi postavkami bančne aktive (centralnobančni vrednostni papirji in presežki nad obvezno rezervo) in maksimalno vsoto sredstev, ki jo banka dnevno lahko pridobi na podlagi najetih kreditov na medbančnem trgu. Tukaj je zelo pomembna subjektivna presoja možnosti pridobivanja virov likvidnih sredstev. Denarni trg namreč ne predstavlja neomejenega vira novega zadolževanja. Pozitivna neto likvidnostna pozicija odseva zadovoljiv likvidnostni položaj banke. Na njeni podlagi se banka odloči za morebitni plasma ugotovljenih sredstev na trg, to je predvsem dajanje likvidnostnih posojil, pa tudi kakšna druga oblika dnevne porabe. Neto likvidnostna pozicija je lahko tudi negativna. V tem primeru pa se banka lahko zateče k zadolževanju pri centralni banki , lahko pa se zateče tudi k likvidaciji postavk lastne aktive. V primeru, da se banka odloči za odprodajo naložb v aktivi (prvovrstnih vrednostnih papirjev in naložb, ki jih je takoj možno spremeniti v likvidna sredstva), je njen manevrski prostor bolj omejen, pa tudi stroškovno je tak način manj ugoden. 2. Izračunavanje tako imenovane povprečne vrzeli financiranja Ta način ugotavljanja likvidnosti temelji na dnevnih primerjavah potreb po financiranju, ki jih ima določena banka za zagotavljanje likvidnosti in sicer na daljša časovna obdobja. V banki namreč vedno obstaja neka povprečna vsota depozitov, skupaj z vlogami na vpogled, ki v normalnih razmerah med obdobjem ostaja nespremenjena in pomeni osnovni vir financiranja povprečne ravni odobrenih posojil v banki. Razlika med povprečnim stanjem odobrenih posojil in povprečnim stanjem relativno »stalnih« depozitov se imenuje vrzel financiranja. Le-to banka dnevni zapolnjuje z zadolževanjem na trgu denarja.

27

TABELA 1: IZRAČUNAVANJE POVPREČNE VRZELI FINANCIRANJA Datum 1 2 3 4 5 6 Povprečno stanje odobrenih posojil 1000 900 700 650 500 300 Povprečno stanje »stalnih« depozitov 1000 800 500 400 350 100 Vrzel financiranja1 0 100 200 250 150 200 ∆ odobrenih posojil -100 -200 -50 -150 -200 ∆ »stalnih« depozitov -200 -300 -100 -50 -250 Mejna vrzel2 100 100 50 -100 50 Opombe: 1 Pozitivna vrzel pomeni primanjkljaj, ki ga je potrebno financirati, negativna vrzel pa pomeni presežek virov, ki jih je potrebno donosno plasirati 2 Mejna vrzel se izračuna kot razlika med spremembo odobrenih posojil in spremembo »stalnih« depozitov v dveh časovnih točkah [t – (t – 1)]. Pozitivna vrzel pomeni odliv, negativna vrzel pa priliv. Prirejeno po Bessisu (1998, 122). Poglabljanje te vrzeli je zanesljiv kazalnik naraščanja likvidnostne izpostavljenosti banke. Opozarja na povečan odliv depozitov ali pa na pretirano povečevanje odobrenih posojil. Če vrzeli financiranja prištejemo še najbolj likvidne postavke bančne aktive, dobimo povprečno potrebo po financiranju. Ta pa nastopa kot kazalnik sprememb likvidnostnega položaja banke. 3. Izračunavanje in primerjalna analiza likvidnostnih količnikov Ta način merjenja likvidnosti temelji na izračunih in primerjavi količnikov, kot so stanje posojil/stanje depozitov, delež izposojenih posojil sredstev v celotni aktivi, delež potencialnih obveznosti v celotni aktivi ipd. Tako izračunani količniki se primerjajo s količniki bank s podobno strukturo aktive in bilančne vsote ter podobno dejavnostno usmeritvijo. Primerjalna analiza pokaže relativno likvidnostno izpostavljenost posamezne banke. Ta sistem je možen le v sistemih z močnim pretokom informacij. V slovenskem bančnem sistemu se likvidnostno stanje bank ugotavlja na dnevni podlagi in je različno v primerjavi z drugimi bančnimi sistemi.Ta razlika izvira iz monetarnega ozadja slovenskega finančnega sistema. Pri nas namreč govorimo o tolarski in o devizni likvidnosti banke. Ti dve likvidnostni poziciji se obravnavata ločeno in sicer skozi instrumente obvezne tolarske rezerve in deviznega minimuma. Obe likvidnostni poziciji banke dnevno uravnavajo. S pozitivno devizno neto likvidnostno pozicijo banke prodajajo devize in na račun prejetih tolarjev izravnavajo svojo negativno tolarsko likvidnostno pozicijo. Centralna banka igra dokaj pomembno vlogo pri ohranjanju likvidnosti bank, saj je eden izmed ciljev slovenske denarne politike uravnovešenje tolarske in devizne likvidnosti tako bančnega sistema kot tudi celotnega gospodarstva.

28

4.2.2 Upravljanje likvidnostnega tveganja Obvladovanje likvidnostne izpostavljenosti banke je v razmerah normalnega poslovanja splet rutinskih operacij. Predvidena poraba likvidnostnih sredstev se lahko v celoti kompenzira iz naslova rezerv banke ali razpoložljivih virov na medbančnem trgu. Kadar pa gre za nenormalno velike odlive denarnih sredstev iz banke4 pa je za ohranjanje likvidnosti ključnega pomena regulativni mehanizem posameznega bančnega sistema. Le- ta v razvitih bančnih sistemih ponuja dva osnovna instrumenta reševanja hujših likvidnostnih težav: • diskontna posojila centralne banke in • regulativno zavarovanje depozitov v bankah. Kot blažilec likvidnostnih težav se pogosto uporabljajo likvidnostna posojila centralne banke , ki so bankam na voljo po diskontnih obrestnih merah. V tem primeru je diskontna obrestna mera tista obrestna mera, s katero centralna banka diskontira centralnobančne ali državne vrednostne papirje, ki jih morajo banke praviloma predložiti v zastavo , če želijo črpati sredstva iz naslova teh posojil. Ročnost teh posojil praviloma znaša od 1- 60 dni, pri čemer pa centralne banke budno pazijo, da ni v ozadju te izposoje profitni motiv bank. Banke namreč tako pridobijo cenejši vir, ki bi ga lahko uporabile za nadaljni donosnejši plasma. Kadar določena banka redno izkorišča centralno banko kot posojilodajalca je to znak, da je likvidnostni položaj te banke problematičen. Zato je zatekanje bank k tem posojilom razmeroma selektiven. Zavarovanje depozitnih vlog v bankah, kot drugi regulativni instrument pa pride do veljave v kriznih situacijah,to je takrat, ko se banka ob splošno znani nelikvidnosti spoprijema s tako velikimi depoziti, da ji grozi celo popolna nesolventnost in posledično stečaj. Jasen namen preprečevati take panike v bančnem sistemu, ima državna ali paradržavna garancija. Tudi v Sloveniji je uravnavanje likvidnosti primarno vezano na medbančni trg denarja in na centralno banko. Ko govorimo o likvidnosti, imamo v mislih predvsem tolarsko likvidnost bank, ki je, kot sem že omenila, tesno povezana z devizno likvidnostjo oziroma z minimalnim zneskom tuje valute, ki ga morajo banke držati na računih v tujini ali določenih računih v državi. To je hkrati tudi prva razlika slovenskega bančnega sistema v primerjavi s tujimi. Druga pomembna posebnost ohranjanja likvidnostnega položaja v slovenskem bančnem sistemu je vloga države in njenih subjektov.Ti namreč s svojimi likvidnostnimi presežki predstavljajo eno izmed najpomembnejših skupin depozitorjev v največjih slovenskih bankah. Zato je njihovo delovanje v smislu prerazporejanja proračunskih sredstev med bankami še kako pomembno. Ob vsem tem niti ni čudno, da je centralnobančni instrumentarij za ohranjanje likvidnosti bank zelo obsežen in nikakor ne omejen zgolj na vključevanje centralne banke na medbančni trg.

4 Vzroki za takšne nenormalne odlive oziroma » panike« so številni in v mnogočem vezani na (ne)zaupanje depozitorjev v posamezno banko, ki lahko posledično izvira tudi iz nezaupanja v celoten bančni sistem.

29

4.2.3 Izravnava likvidnostnega primanjkljaja Za poslovne banke obstaja kar nekaj možnosti izravnave likvidnostnega primanjkljaja. Banka Slovenije nudi poslovnim bankam številne možnosti pridobitve likvidnih sredstev v primeru negativne neto likvidnostne pozicije oziroma položaja, v katerem banka dnevnega primanjkljaja virov potrebnih sredstev ne more nadomestiti zgolj z novim tolarskim zadolževanjem na medbančnem trgu. Najbolj pogoste oblike zavarovanja pred nelikvidnostjo banke so naslednje: • standardne oblike likvidnostnih posojil čez noč. Ta posojila Banka Slovenije ponuja tako,

da se sama z razpoložljivo kvoto denarja, ki jo že vnaprej objavi vključuje na večerni medbančni trg;

• kratkoročna posojila, ki jih Banka Slovenije ponuja proti zastavi deviznih blagajniških zapisov katerih izdajatelj je sama centralna banka. Ta posojila niso na voljo v neomejenih vsotah. Posamezna banka je upravičena le do deleža, ki ji pripada glede na njen delež v skupni neto devizni poziciji bančnega sistema;

• posebna likvidnostna posojila, ki jih banke lahko plasirajo naprej drugim bankam, ki pri njih zastavijo vrednostne papirje centralne banke;

• začasen, nekajtedenski odkup deviznih blagajniških zapisov z obveznim povratnim odkupom. Ta bankam omogoča pridobiti nova tolarska sredstva za izravnavo likvidnosti.

Slovenske poslovne banke se zelo težko likvidnostno zadolžujejo na tujih denarnih trgih, ker so pod zelo močno kontrolo centralne banke, ki jih s svojim instrumentarijem sterilizacije pritokov tujega denarja »drži zelo na kratko«. V primeru, da je likvidnostna pozicija poslovnih bank neto pozitivna, se jim seveda ni treba zatekati k tem dodatnim virom likvidnosti. V takem primeru je njihovo likvidnostno tveganje minimalno in se lahko nadzoruje brez posebnih težav. Upravljanje likvidnosti banke je zelo zahtevna naloga. Pogosto temelji na hitrih dnevnih odločitvah odgovornih posameznikov, zahteva pa tudi veliko stopnjo predvidevanja prihodnjih dogodkov. 4.3 Obrestno tveganje Tveganje spremembe obrestne mere spada v tako imenovano skupino tržnih tveganj. Zadnje čase je to tveganje pri nas zelo aktualno. Uravnavanje obrestnih mer ni samo osnovni instrument vsake sodobne monetarne politike. Je tudi tisti element, ki zelo pomembno vpliva na poslovno politiko in posledično na rezultate poslovanja vsake komercialne banke. Obrestne mere imajo tudi velik pomen kot narodnogospodarske kategorije v posameznem finančnem sistemu in v celotnem gospodarstvu. Določajo namreč raven gospodarske konjunkture, npr. tečajna razmerja med posameznimi valutami. Tukaj se zato postavlja zelo pomembno vprašanje in sicer, kako banke merijo in obvladujejo tveganje izgube pri svojih obrestno občutljivih bilančnih in zunajbilančnih postavkah?

30

Tveganje spremembe obrestne mere pomeni izpostavljenost finančnega stanja banke neugodnim spremembam obrestne mere.Spremembe obrestnih mer lahko imajo neugodne učinke na prihodke banke, pa tudi na njeno ekonomsko vrednost. Izpostavljenost banke lahko tveganju spremembe obrestne mere opazujemo z dveh vidikov, z vidika dobičkonosnosti in z vidika ekonomske vrednosti. Tema vidikoma je skupno, da oba poskušata ugotoviti, kako bodo prihodnje spremembe obrestnih mer vplivale na finančno poslovanje bank. Vidik dobičkonosnosti obravnava učinke, ki jih imajo spremembe obrestnih mer na dobiček kot celoto. Obravnava obrestne in neobrestne prihodke in odhodke. Ekonomska vrednost banke pa je enaka sedanji vrednosti njenih pričakovanih neto denarnih tokov. Dobimo jih tako, da od pričakovanih denarnih tokov od naložb odštejemo denarne tokove od obveznosti, prištejemo pa jim še neto denarne tokove od zunajbilančnih postavk. Za varen in zdrav bančni sistem je učinkovit sistem upravljanja tveganja spremembe obrestne mere v bankah ključnega pomena. Nepravilno upravljanje spremembe obrestnih mer lahko pripelje celo do propada banke ali hranilnice. Dokaz za to je kriza ameriškega bančnega sistema v obdobju med oktobrom 1979 in oktobrom 1982. Takrat je ameriška centralna banka (Federal Reserve – FED) vodila restriktivno monetarno politiko, pri čemer je za cilj izbrala količino denarja v obtoku, medtem ko je obrestne mere prepustila trgu. Obrestne mere v ZDA so se zaradi tega dvignile, poleg tega se je močno povečala tudi njihova spremenljivost. V tem obdobju je propadlo precej hranilnic, ki so bile specializirane za odobravanje dolgoročnih posojil, zavarovanih s hipoteko, po fiksni obrestni meri, ki so jih financirala s kratkoročnimi depoziti, prav tako po fiksni obrestni meri. Ker so po zapadlosti kratkoročnih vlog nove lahko dobili kvečjemu po precej višji obrestni meri, starim naložbam pa le-te ni bilo mogoče spremeniti, so kmalu začele ustvarjati izgubo, ki je bila za mnoge usodna. Pri tem so Američani imeli srečo, da je bil delež te izgube le 6% bruto domačega proizvoda (BDP), tako da so se iz nastale krize lahko izvlekli dokaj hitro.Večanje spremenljivosti obrestnih mer je povzročilo, da je merjenje in upravljanje tveganja spremembe obrestne mere postalo glavna naloga finančnih posrednikov v razvitem svetu. 4.3.1 Oblike tveganja spremembe obrestne mere Navadno so banke izpostavljene štirim oblikam tveganja spremembe obrestne mere. Te oblike so (Borak 1998,45): 1. Tveganje ponovne cenitve 2. Tveganje donosa 3. Tveganje osnove 4. Opcijska pravica 4.3.1.1 Tveganje ponovne cenitve Osnovna in najpogosteje obravnavana oblika tveganja spremembe obrestne mere izhaja iz časovnih razlik med dospelostjo bančnih terjatev, obveznosti in zunajbilančnih postavk banke (v primeru fiksne obrestne mere) ter iz njihove ponovne cenitve (v primeru spremenljive obrestne mere). Ne glede na to, da je cenovna neusklajenost naložb in obveznosti osnovna

31

značilnost bančništva, lahko prav ta povzroči nepričakovane spremembe v prihodkih in ekonomski vrednosti banke, kadar se spremenijo tržne obrestne mere. Tako bo banka, ki financira dolgoročno posojilo s fiksno obrestno mero s kratkoročnim depozitom, imela ob dvigu obrestnih mer tako manjše prihodke kot tudi manjšo ekonomsko vrednost. Do tega zmanjšanja pride zato, ker so denarni tokovi, ki izhajajo iz posojila ves čas fiksni, medtem ko se obresti na bančne obveznosti spreminjajo in se po dospelosti kratkoročnega depozita povečajo, saj lahko banka dobi novi depozit le po višji obrestni meri. 4.3.1.2 Tveganje donosa Zaradi slabe usklajenosti ponovnih cenitev se lahko banka izpostavlja tudi spreminjanju naklona krivulje donosa in njene oblike. Tveganje donosnosti nastopi, kadar nepričakovani premik krivulje donosa negativno vpliva na bančne dohodke ali osnovno ekonomsko vrednost banke. Na primer, osnovna ekonomska vrednost dolge pozicije 10-letnih državnih obveznic, ki je zavarovana s kratko pozicijo 5-letnih državnih blagajniških zapisov, se lahko močno zmanjša, če se krivulja donosa obrne navzgor, čeprav je pozicija zavarovana pred tveganjem vzporednega premika krivulje donosa. 4.3.1.3 Tveganje osnove Tveganje osnove je posledica nepopolne soodvisnosti med prejetimi in plačanimi obrestnimi merami za različne finančne instrumente, katerih cene se pri ponovni cenitvi sicer podobno spreminjajo. Ob spremembi tržnih obrestnih mer lahko te razlike spodbudijo nepričakovane spremembe v denarnih tokovih in obrestnih razmikih med naložbami, obveznostmi in zunajbilančnimi instrumenti. 4.3.1.4 Opcijska pravica Dodaten in vse pomembnejši izvor tveganja spremembe obrestne mere so opcije, ki jih vsebuje marsikateri portfelj bančnih terjatev, obveznosti in zunajbilančnih pozicij. Opcija je lahko samostojen instrument, kot so na primer valutna opcija in pogodbe, ki se tržijo na prostem trgu, ali pa je sestavni del sicer standardiziranega instrumenta. V skladu s pravili opcija daje njenemu imetniku pravico, a ne tudi obveznosti, da kupi, proda ali na kakšen drug način spremeni denarni tok instrumenta ali finančne pogodbe. Saunders ( 1994,73) deli tveganja spremembe obrestne mere na: • tveganje refinanciranja, kateremu je banka izpostavljena kadarkoli ima dolgoročne

naložbe (s fiksno obrestno mero), ki jih financira s kratkoročnimi depoziti. Je tveganje, da bodo stroški podaljšanja ali ponovnega izposojanja sredstev presegli donose, ki jih banka dobi od svojih naložb;

• tveganje reinvestiranja, kateremu je banka izpostavljena v nasprotnem primeru, ko ima dolgoročne vire sredstev (s fiksno obrestno mero) in kratkoročne naložbe. Tveganje reinvestiranja pomeni nevarnost, da bodo stroški reinvestiranih sredstev presegli njihove donose;

32

• tveganje spremembe tržne vrednosti pa izhaja iz dejstva, da je tržna vrednost kakšne naložbe ali obveznosti enaka vsoti diskontiranih prihodnjih denarnih tokov te naložbe ali obveznosti. Potemtakem zvišanje obrestne mere pomeni, da moramo prihodnje donose diskontirati z višjo diskontno stopnjo, kar vodi v zmanjšanje sedanje vrednosti naložbe oziroma obveznosti. Če ima banka v svoji bilanci naložbe z daljšo ročnostjo kot obveznosti, je izpostavljena tveganju spremembe tržne vrednosti, saj bi porast obrestne mere povzročil večji padec vrednosti naložb kot vrednosti obveznosti, kar pa je za banko neugodno.

4.3.2 Izpostavljenost obrestnemu tveganju Kot je že znano, je obrestno tveganje definirano kot spreminjaje donosov zaradi sprememb obrestnih mer.Izpostavljenost obrestnemu tveganju pomeni, da sprememba tržnih obrestnih mer vpliva na velikost obrestnega dohodka banke ter na tržno vrednost njenega premoženja kot tudi na kapital. Merjenje izpostavljenosti obrestnemu tveganju je pomembno tudi z vidika dolgoročnega, zdravega poslovanja banke. Banke merijo svojo izpostavljenost glede na gibanje obrestnih mer, ker lahko neugodne spremembe ravni obresti banko, ki se ni ustrezno zavarovala, pripeljejo ne samo do popolnega izničenja dobička, temveč tudi do nesolventnosti oziroma do izničenja njenega jamstvenega kapitala. Banke lahko učinkovito upravljajo tržna tveganja šele, ko jih znajo tudi natančno izmeriti. Banke se pred tveganjem spremembe obrestne mere nikoli ne morejo popolnoma zaščititi. Tega v bistvu tudi nočejo, saj je prav sprejemanje tveganj ključnega pomena za ustvarjanje njihovega dobička. Kadar pa sprejmejo tveganje spremembe obrestne mere, pa ga morajo znati tudi obvladovati. Prvi pogoj je, da ga znajo izmeriti, ker le tako lahko vsak trenutek vejo, kolikšna je njihova izpostavljenost temu tveganju. Za merjenje tveganja spremembe obrestne mere poznamo kar nekaj modelov. Med temi modeli so najpogosteje uporabljani (Pirtovšek 1999,37): 1. model dospelosti (maturity model), 2. model trajanja (duration model) in 3. model razmika v sredstvih (repricing model). 4.3.2.1 Model dospelosti Z modelom dospelosti je mogoče najenostavneje izmeriti tveganje spremembe obrestne mere. Neto učinek, ki ga ima zviševanje oziroma padanje obrestne mere na bilanco stanja banke, je odvisen od velikosti in smeri neujemanja portfelja naložb s portfeljem obveznosti, kar merimo z razmikom dospelosti (maturity gap). Razmik dospelosti (MA – ML) je razlika med tehtanima povprečjema dospelosti naložb in obveznosti banke. Tehtano povprečje dospelosti bančnih naložb (assets, A) ali obveznosti (liabilities, L) lahko izračunamo po enačbi: Mi = Wi1Mi1 + Wi2Mi2 + … + WinMin (3),

33

pri čemer je: - Mi tehtano povprečje dospelosti bančnih naložb (obveznosti), i = A ali L; - Wij relativni delež, ki ga ima posamezna naložba (obveznost) v celotnem portfelju naložb (obveznosti) oziroma razmerje med tržno vrednostjo posamezne naložbe (obveznosti) in tržno vrednostjo vseh naložb (obveznosti) v portfelju; - Mij dospelost j-te naložbe (ali obveznosti), j = 1,…n. Razmik dospelosti je lahko pozitiven, negativen ali pa enak nič. V razvitem svetu je za banke običajen pozitiven razmik dospelosti, ko je dospelost njihovih naložb daljša od dospelosti njihovih obveznosti. To pomeni, da banke držijo več dolgoročnih naložb s fiksno donosnostjo, na primer stanovanjska, potrošniška posojila, posojila gospodarstvu in obveznice, ki jih financirajo s kratkoročnimi vlogami, ki vlagateljem prinašajo fiksne obresti. V tem primeru bi porast obrestne mere povzročil večje zmanjšanje vrednosti naložb kot obveznosti, kar bi banki zmanjšalo dobiček (povečalo izgubo) oziroma zmanjšalo njeno neto premoženje in morebiti celo ogrozilo njene minimalne solventnostne kriterije. Nasprotno pa bi negativen razmik dospelosti ob zvišanju obrestne mere vplival ugodno na poslovanje banke, saj bi se ji povečal dobiček oziroma zmanjšala njena izguba. Razmik dospelosti, ki je enak nič, pa pomeni, da imajo naložbe in obveznosti izenačeno tehtano povprečje dospelosti. V modelu dospelosti to pomeni, da je banka imunizirana. Imuniziranost pomeni, da je njen lastniški kapital popolnoma zavarovan pred tveganjem spremembe obrestne mere. Vendar izenačevanje dospelosti naložb in obveznosti ne omogoča vedno popolnega zavarovanja pred tem tveganjem. Model dospelosti namreč zanemarja denarne tokove pred dospelostjo in v primeru, da so denarni tokovi pri naložbah in obveznostih časovno neusklajeni, ne moremo govoriti o imunizaciji. Banka, ki ima usklajene dospelosti naložb in obveznosti, je popolnoma zavarovana pred tveganjem spremembe obrestne mere le v primeru, če je njena bilanca sestavljena iz takšnih naložb in obveznosti, ki nimajo denarnih tokov pred dospetjem, pa še te bi morala držati do njihove zapadlosti. Glede na to, da skoraj nobena banka tega ni sposobna, niti to ne bi bilo ekonomsko smiselno, je treba poiskati novo mero izpostavljenosti tveganju spremembe obrestne mere, ki bo upoštevala tudi omenjene pomanjkljivosti modela dospelosti. Takšno mero dobimo ob pomoči modela trajanja. 4.3.2.2 Model trajanja Trajanje je boljši kazalnik občutljivosti naložb in obveznosti banke do sprememb obrestne mere. Upošteva čas do dospetja vseh vmesnih denarnih tokov, pa tudi dospetje samih naložb in obveznosti. Neto učinek, ki ga ima zviševanje oziroma padanje obrestne mere na bilanco stanja banke je odvisen od trajanja portfelja naložb (obveznosti). Merimo ga z razmikom v trajanju naložb in obveznosti (duration gap). Razmik v trajanju (DA – DL) je razlika med tehtanima aritmetičnima sredinama trajanj posameznih finančnih oblik, pri čemer za uteži vzamemo deleže, ki jih imajo njihove tržne vrednosti v tržni vrednosti celotnega portfelja naložb (obveznosti). Tehtano aritmetično sredino trajanja bančnih naložb (assets, A) in obveznosti (liabilities, L) lahko izračunamo po naslednjih enačbah: DA = X1AD1

A + X2AD2A + … + XnADn

A (4), DL = X1LD1

L + X2LD2L + … + XnLDn

L (5),

34

pri čemer je: - DA trajanje vseh naložb, - DL trajanje vseh obveznosti, - Di

A trajanje i-te naložbe, - Di

L trajanje i-te obveznosti, - Xij relativni delež, ki ga ima tržna vrednost i-te naložbe (obveznosti) v tržni vred- nosti vseh naložb (obveznosti) v portfelju, pri čemer velja: X1j + X2j + … + Xnj = 1; j = A, L. Razmik v trajanju je lahko pozitiven, negativen ali enak nič. Če je razmik v trajanju enak nič, to pomeni, da sta trajanji naložb in obveznosti izenačeni. V tem primeru je lastniški kapital banke popolnoma zaščiten pred tveganjem spremembe obrestne mere oziroma pravimo, da je banka imunizirana. Glede na to, da bi popolna imunizacija zahtevala dnevno interveniranje bank z namenom ohranjati razmik v trajanju enak nič, le-to ni vedno možno, niti ni zaradi velikih transakcijskih stroškov ekonomsko smiselno. Banke zato imunizirajo svoje portfelje vsako četrtletje največ enkrat. Logično pa je, da banka ne bo vedno želela imeti razmika v trajanju enakega nič, saj ji na primer pozitivni razmik v trajanju v razmerah padanja obrestne mere povečuje dobiček, nasprotno se dogaja v razmerah zviševanja obrestne mere. Takrat si bo zaradi enakega razloga prizadevala za negativni razmik v trajanju. 4.3.2.3 Model razmika v sredstvih Model dospelosti in model trajanja temeljita na tržnih vrednostih in v nasprotju z njima temelji model razmika v sredstvih na knjižnih vrednostih. Ta model je najbolj znana tehnika upravljanja bilance banke (asset-liability management), ki se uporablja za upravljanje tveganja spremembe obrestne mere. Definicija razmika v sredstvih (repricing gap) temelji na pojmu obrestne občutljivosti in predstavlja razliko med obrestno občutljivimi naložbami in obrestno občutljivimi obveznostmi v določenem časovnem obdobju (na primer v šestih mesecih). Z obrestno občutljivimi naložbami (obveznostmi) mislimo na naložbe (obveznosti) s spremenljivo obrestno mero. Občutljivo aktivo sestavljajo: • finančne naložbe, ki zapadejo na primer v roku 6-ih mesecev; • finančne naložbe s spremenljivo obrestno mero ne glede na njihovo zapadlost, če se bo

njihova obrestna mera prilagodila tržni na primer v roku 6-ih mesecev.

Občutljive obveznosti so: • vezane vloge in druge obveznosti, ki zapadejo na primer v roku 6-ih mesecev; • vezane vloge in druge obveznosti s spremenljivo obrestno mero ne glede na njihovo

zapadlost, če se bo njihova obrestna mera prilagodila tržni na primer v roku 6-ih mesecev.

35

Če bi bilo plansko obdobje daljše od 6-ih mesecev, bi se obseg občutljivih naložb in obveznosti povečal. V primeru ekstremno dolgega planskega obdobja pa bi bile vse postavke občutljive, saj vse finančne oblike enkrat zapadejo in tako zadoščajo kriteriju občutljivosti. Poleg teh postavk pa so v premoženjski bilanci banke še neobrestovana aktiva (gotovina, rezerve pri centralni banki, realna aktiva) in neobrestovana pasiva (bančni kapital), za katere se ne plačujejo obresti. Pri analizi razmika banka vsako svojo naložbo in obveznost razvrsti glede na njeno dospelost oziroma glede na trenutek, ko se ji spremeni obrestna mera, v enega izmed običajno šestih časovnih razredov. Banke računajo razmik za vsak razred posebej in na koncu še skupnega, ki je seštevek prejšnjih. Skupni razmik mora biti po definiciji enak nič, kar je logično, saj morajo biti skupne donosne naložbe enake skupnim virom sredstev. Prednost modela razmika v sredstvih je v njegovi informacijski vrednosti, saj pokaže izpostavljenost neto obrestnih prihodkov ali dobička banke spremembam obrestne mere za vsak razred dospelosti posebej. Koeficient razmika (gap ratio) je definiran kot razmerje med obrestno občutljivimi naložbami in obrestno občutljivimi obveznostmi- RSAi/RSLi (Hempel, Simonson and Coleman 1994, 67). Če je ta koeficient enak 1, potem sta obrestni občutljivosti naložb in obveznosti izenačeni in razmik v absolutnem znesku je enak nič. Kako spremembe obrestne mere v primeru različnih razmikov in koeficientov razmika vplivajo na neto obrestne prihodke, prikazuje tabela 2. TABELA 2: VPLIV SPREMEMBE OBRESTNE MERE NA NETO

OBRESTNE PRIHODKE OB DANIH RAZMIKIH Razmik v sredstvih

Koeficient razmika Obrestna mera Neto obrestni prihodki

pozitiven > 1 poraste povečajo pozitiven > 1 pade zmanjšajo nič = 1 poraste ni spremembe nič = 1 pade ni spremembe negativen < 1 poraste zmanjšajo negativen < 1 pade povečajo Vir: Pirtovšek (1999, 33). Ta metoda ima poleg prednosti, ki se kažejo v enostavnosti in intuitivnosti tudi svoje pomanjkljivosti. Te pomanjkljivosti pa dokaj zmanjšujejo njeno uporabnost v praksi. Prva pomanjkljivost je ta, da temelji na knjigovodskih vrednostih. V nasprotju z ostalima dvema metodama tako ne upošteva kapitalske izgube, ki nastane zaradi spremembe tržne obrestne mere. Prikaže le vpliv gibanja obrestne mere na obrestne prihodke in obrestne odhodke oziroma na neto obrestne prihodke kot razliko med njimi. Ta metoda torej pri učinkih spremembe obrestne mere na bilanco banke zanemarja vidik ekonomske vrednosti, upošteva le vidik dobičkonosnosti. Metoda tudi ne upošteva značilnosti razvrstitve naložb in obveznosti znotraj časovnih obdobij. Za vse naložbe (obveznosti) znotraj danega obdobja predpostavlja, da zapadejo oziroma se jim obrestna mera spremeni sočasno. V resnici se lahko na eni strani

36

obveznostim le-ta spremeni bolj proti koncu, medtem ko naložbam na drugi strani bolj proti začetku časovnega razreda. Zanemarja tudi razlike v razponu med aktivno in pasivno obrestno mero, ki bi lahko nastale ob spremembi tržne obrestne mere. Pravimo, da zanemarja tveganje osnove. Metoda ne upošteva tudi predčasnega vračila posojil. Zaradi znižanja obrestne mere želijo ljudje najeta posojila s fiksno obrestno mero čim prej odplačati, če ne drugače z novim posojilom po nižji obrestni meri. Podobno velja tudi na strani obveznosti, ko vlagatelji predčasno dvignejo svoje vloge in jih naložijo v bolj donosne finančne instrumente. Analiza razmika v sredstvih nam daje torej le grobo oceno dejanske spremembe neto obrestnih prihodkov, ki nastane kot posledica dejanske spremembe obrestne mere. V kombinaciji z drugimi orodji upravljanja tveganja, pa nam lahko kljub temu da relativno dobre rezultate. 4.3.2.4 Regulativa na področju merjenja tveganja spremembe obrestne mere Baselski komite5 za bančni nadzor ( Basle Committee ob Banking Supervision) in institucije na ravni Evropske unije so institucije, ki najbolj vplivajo na oblikovanje regulative bančnega poslovanja v razvitih evropskih državah pa tudi pri nas. Evropske smernice, ki jih izdaja Svet Evropske unije, pa predstavljajo minimalni pravni okvir, ki ga morajo države članice EU upoštevati pri nacionalni ureditvi določenega področja. Njihovo vsebino so dolžne v predpisanem roku vnesti v nacionalno zakonodajo. Baselski komite je zaradi pomembnosti upravljanja tveganja spremembe obrestne mere izdal dvanajst načel, ki se nanašajo samo na to področje. Baselska načela za upravljanje tveganja spremembe obrestne mere se delijo na pet sklopov, ki obravnavajo: • vlogo uprave banke pri upravljanju tveganja spremembe obrestne mere (načela 1-3); • politiko in postopke upravljanja tveganja spremembe obrestne mere (načeli 4 in 5); • sistem merjenja in spremljanja tveganja spremembe obrestne mere (načela 6-9); • neodvisnost nadzora upravljanja tveganja spremembe obrestne mere (načeli 10 in 11) ter • informacije, ki jih potrebujejo nadzorne institucije v zvezi z upravljanjem tveganja

spremembe obrestne mere ( načelo 12 ). Tako baselski komite kot Evropska unija obravnavata tveganja spremembe obrestne mere kot eno izmed tržnih tveganj oziroma kot tveganje, ki izhaja iz poslov trgovanja (povzeto po Pirtovšek 1999,33).

5 Baselski komite kot združenje bančnih nadzornih oblasti so leta 1974 ustanovili guvernerji centralnih bank držav skupine G- 10. Sestavljajo ga predstavniki nadzornih organov iz centralnih bank Belgije, Francije, Italije, Japonske, Kanade, Luksemburga, Nemčije, Nizozemske, Švedske, Švice, Velike Britanije in ZDA

37

4.3.3. Obvladovanje tveganja spremembe obrestne mere Ko govorimo o obvladovanju tveganja spremembe obrestne mere, moramo ločevati med obvladovanjem obrestne izpostavljenosti, ki izvira iz posamezne pozicije (naložbe ali obveznosti) banke, in obvladovanjem obrestne izpostavljenosti, ki izvira iz celotnega portfelja ali celotne bilance banke (Karpe 1997, 42). Za pristop k obvladovanju obrestne izpostavljenosti celotne bilance ali portfelja je značilno, da je zelo odvisen od modela, ki ga uporabimo za merjenje tega tveganja, saj nam prav rezultati tega modela nakazujejo možnosti, kako prestrukturirati bilanco, da bo njena izpostavljenost spremembam tržnih obrestnih mer čim manjša oziroma takšna kakršno si želimo. Za takšno odločitev je potrebno zelo dobro poznati bančne bilance oziroma njene reakcije. Obvladovanje obrestne izpostavljenosti bančne bilance pomeni poseganje v strukturo bilance, sklepanje novih poslov, ki zmanjšujejo obrestno izpostavljenost in prestrukturiranje ali odpravo obstoječih naložb in obveznosti, ki so povzročile, da je banka preveč izpostavljena gibanju obrestnih mer na trgu. Zelo pomembno za banko je hitro ukrepanje na podlagi dobljenih rezultatov. To ukrepanje lahko zajema tako »enostavne« posle kot so na primer predčasno odplačevanje najetih kreditov s fiksno ali variabilno obrestno mero, prepoved nadaljnjega podeljevanja kreditov z valutno klavzulo, izdajo obrestno manj občutljivih vrednostnih papirjev ali nove plasmaje v naložbe, ki so glede na trenutno raven obrestnih mer morda podcenjene. Na koncu določenega obdobja morajo isti modeli merjenja kazati drugačne, ugodnejše rezultate. 4.4 Tečajno tveganje Tečajno tveganje je izpostavljenost banke posledicam sprememb deviznih tečajev. Njihova neugodna sprememba lahko pomeni izgubo v domači valuti. Tečajno tveganje je lahko pravo in pa posredno. Pravo tečajno tveganje izhaja iz stanja neizravnanih postavk v tuji valuti, posredno tečajno tveganje pa izhaja iz neizravnanih postavk z valutno klavzulo po posameznih valutah. Samo tečajno tveganje izvira iz dveh dejavnikov.V prvi vrsti je to neusklajenost med sredstvi in obveznostmi do virov sredstev v posameznih tujih valutah vključno z valutno klavzulo ter neusklajenost denarnih tokov v tujih valutah. Tveganje izhaja iz različnih postavk, kot so: računi prebivalstva v tujih valutah in z valutno klavzulo, gotovinske transakcije in storitve, trgovanje s tujimi valutami, naložbe v tujih valutah in z valutno klavzulo ter drugo. Tečajno tveganje opredelimo kot tveganje izgube, ki jo banka lahko utrpi zaradi spreminjanja tečajev tujih valut. Tveganje spremembe deviznega tečaja obstaja v svoji današnji obliki šele od leta 1973, ko so države pričele uvajati sisteme drsečih deviznih tečajev (Stockinger 1991, 40). Karpe (1997,41) razlikuje dve temeljni obliki tečajnega tveganja: • tečajno tveganje, ki izvira iz tako imenovane devizne podbilance banke in • tečajno tveganje, ki mu je banka izpostavljena iz naslova trgovanja s tujimi valutami.

38

Tečajno tveganje, ki izvira iz tako imenovane devizne podbilance banke izhaja iz dejstva, da se banke zadolžujejo na tujih valutah, investirajo v tujih valutah, hkrati s tem pa imajo še številne zunajbilančne terjatve in obveznosti, ki so prav tako denominirane v tujih valutah. Njihova devizna podbilanca torej izkazuje široko paleto valut, katerih medsebojna cenovna razmerja (tečaji) se seveda neprenehoma spreminjajo. Banka lahko ima popolnoma uravnano valutno strukturo svoje devizne podbilance, pa ji tečajno tveganje kljub temu lahko povzroča težave. Tečajno tveganje, ki mu je banka izpostavljena iz naslova trgovanja s tujimi valutami pa je precej bolj jasno. Z delom svojih deviznih sredstev lahko banka povsem špekulativno nastopa na svetovnem deviznem trgu. Pri trgovanju s tujimi valutami banka kupuje ali prodaja tuje valute z naslednjimi osnovnimi nameni: • nakup in prodaja tujih valut za račun komitentov banke, ki sodelujejo v mednarodni

trgovini in prodajajo/kupujejo tujo valuto zaradi poravnave mednarodnih plačil; • nakup in prodaja tujih valut za račun komitentov, ki želijo odpirati aktivne pozicije v tuji

valuti (tako za realne kot za finančne investicije); • nakup in prodaja tujih valut z namenom zavarovanja komitentov ali banke pred tečajnim

tveganjem (tako imenovani »hedging«) ter • nakup in prodaja tujih valut z namenom povsem špekulativnega odpiranja dolgih ali

kratkih pozicij6 v tujih valutah na podlagi pričakovanj o prihodnjem gibanju deviznih tečajev.

4.4.1 Upravljanje s tečajnim tveganjem in nadzor upravljanja s tečajnim tveganjem Upravljanje s tečajnim tveganjem je pomembna sestavina skrbnega in varnega poslovanja bank, ki imajo izpostavljenost v tujih valutah in vključuje preudarno upravljanje s pozicijami v tuji valutah z namenom obvladovanja posledic sprememb deviznih tečajev na finančno pozicijo banke znotraj postavljenih omejitev. Pomembni elementi upravljanja s tečajnim tveganjem so: pogostost in smer sprememb deviznih tečajev, obseg izpostavljenosti v tujih valutah in zmožnost komitentov poravnati obveznosti do banke. Podrobnosti upravljanja s tečajnim tveganjem se razlikujejo med posameznimi bankami glede na naravo in zapletenost njihovih poslov. Kljub temu pa mora splošni program upravljanja s tečajnim tveganjem razviti in uporabljati: • politike skrbnega in varnega upravljanja s tečajnim tveganjem, ki morajo vsebovati:

- načela in cilje upravljanja s tečajnim tveganjem, ki opredeljujejo največjo izpostavljenost, ki jo je banka še pripravljena nositi;

- jasne in preudarne omejitve izpostavljenosti banke tečajnemu tveganju; - jasno določene nivoje delegiranja pooblastil za trgovanje;

• postopke za učinkovito spremljanje in nadzor upravljanja s tečajnim tveganjem.

6 O kratki devizni poziciji govorimo, kadar je razlika med aktivnimi in pasivnimi postavkami banke v neki valuti negativna. O dolgi devizni poziciji pa govorimo, kadar je razlika med aktivnimi in pasivnimi postavkami banke v neki valuti pozitivna.

39

Namen nadzora poslovanja v tuji valuti je zaščititi banko pred morebitnimi izgubami zaradi prekoračitev pooblastil in nespoštovanja politik in postopkov. Nadziranje poslovanja v tuji valuti se med bankami razlikuje glede na naravo in obseg teh poslov. 4.4.2 Merjenje tečajnega tveganja Za tečajno tveganje je zelo pomembno, da poznamo njegovo velikost in posledice sprememb deviznih tečajev glede na izpostavljenost. Hitro ukrepanje je možno le ob sprotnem spremljanju velikosti tveganja in sprememb deviznih tečajev. Zato je zelo pomembno natančno in pravočasno knjiženje in poročanje o poslih v tuji valuti. Le- to namreč omogoča merjenje izpostavljenosti in nadziranje tveganj. Vsaka banka, ki opravlja posle v tuji valuti, mora imeti učinkovit sistem računovodstva in poročanja, ki sproti natančno knjiži in meri: • izpostavljenost tečajnemu tveganju, • vpliv potencialnih sprememb deviznih tečajev na banko. V tujini se uporabljata predvsem dva načina merjenja tečajnega tveganja. Enostavnejši način izračunavanja izpostavljenosti banke tečajnemu tveganju temelji na merjenju odprte pozicije banke glede na posamezno valuto in glede na celotno valutno strukturo. Tako imenovana »odprta« pozicija banke v posamezni valuti, na podlagi katere se tuje banke navadno odločijo za določen sistem valutnih limitov, se običajno izračunava po načelu seštevanja naslednjih postavk: • najprej se seštejejo vse spot pozicije banke v tej valuti (celotna razlika med aktivnimi in

pasivnimi postavkami v tej valuti ter morebitne pripisane obresti iz naslova kreditnih poslov ali pozicij v tujih vrednostnih papirjih);

• temu seštevku se doda neto odprta pozicija po forward in futures pogodbah, glavnice pri valutnih swap pogodbah in še neto odprte pozicije pri nekaterih ostalih izvedenih finančnih instrumentih, vse devizne garancije in akreditive v tej valuti, za katere je že jasno, da jih bo banka morala izplačati, vse prihodnje zanesljive prilive/odlive v tej valuti ter še nekatere postavke, ki vplivajo na izkaz uspeha posamezne banke.

Po končanem izračunavanju teh postavk lahko banka vidi, kolikšna je njena celotna odprta pozicija v posamezni valuti. Banka nato proces ponovi še za celotno valutno strukturo in potem te odprte pozicije preračuna (v skladu z navodili baselskih standardov mora za preračun uporabiti tekoče devizne tečaje) v domačo valuto ali v valuto, v kateri izkazuje svojo izpostavljenost, ter tako končno dobi agregatno odprto valutno pozicijo svoje bilance stanja. Ta način merjenja tečajnega tveganja uporabljajo v tujini predvsem v manjših bankah. V pomembnejših bankah uporabljajo svoje interne modele merjenja izpostavljenosti tečajnemu tveganju. Povečini ti modeli temeljijo na metodi VAR (value- at- risk). Končni rezultat te metode je statistična ocena vrednosti, ki jo banka v določenem obdobju (na primer enega dne) in z določeno verjetnostjo lahko izgubi (seveda upoštevajoč njeno trenutno

40

valutno pozicijo) v primeru, da nastanejo določene spremembe v medvalutnih razmerjih. Izračun valutne izpostavljenosti banke po tej metodi, daje banki rezultate njenih ukrepov že po zelo kratkem času, lahko že naslednji dan. Kratek reakcijski čas je bankina največja prednost. 4.4.3 Obvladovanje tečajnega tveganja V kolikor banka meri izpostavljenost tečajnemu tveganju na podlagi odprte pozicije, lahko takoj po izračunu odprte pozicije svoje bilance stanja preide na samo obvladovanje tečajnega tveganja. Glede na višino odprte pozicije tako oblikuje primerne predpisane rezervacije ali pa začne uravnavati svojo izpostavljenost v skladu s politiko svojih limitov. Za znižanje svoje odprte pozicije lahko uporablja številne instrumente, ki jih ponuja razviti finančni trg. To so predvsem izvedeni finančni instrumenti, kot so forward pogodbe, futures pogodbe, valutne opcije itd.. Svojo izpostavljenost pa lahko banka zmanjša tudi s povsem klasičnimi posli prestrukturiranja bančne aktive ali pasive. To pa je predvsem dodatno zadolževanje ali investiranje v tujih valutah. Tudi banke, ki izračunavajo svojo valutno pozicijo na podlagi metode VAR, zmanjšujejo svojo izpostavljenost na enake načine. Razlika je le v tem, da rezultate svojih ukrepov vidijo že po zelo kratkem času (na primer naslednji dan). 4.5 Operativno tveganje Operativno tveganje je tveganje, ki nima enotne definicije. Kljub temu pa sodi to tveganje med najpomembnejša bančna tveganja. Z njim se v zadnjem obdobju ukvarja večina institucij s področja bančne regulative pa tudi banke same. Operativnemu tveganju pa tudi njegovemu obvladovanju, bodo morale banke posvečati zelo veliko pozornosti in sredstev. Zato bi bila primerna definicija oprativnega tvegnja: operativno tveganje je vsako tveganje nestanovitnosti zaslužka, ki ni tržno ali kreditno pogojeno. V tem smislu je to vrsta tveganj, ki jih banke delijo z večino ostalih privatnih komercialnih organizacij: tveganje odgovornosti proizvoda, tveganje pretrganega poslovanja vsake vrste, tveganje poslabšanja ugleda, tveganje direktorjeve odgovornosti, tveganje tehnologije itd. Tudi Baselski odbor za bančni nadzor je sprejel splošno opredelitev pojma operativnega tveganja, ki pa se glasi, da je operativno tveganje, tveganje izgube zaradi neustreznih ali neuspešnih notranjih postopkov, ljudi in sistemov ali zaradi zunanjih dogodkov.Taka definicija vključuje tudi pravna/zakonodajna tveganja, izključena pa so sistemska in strateška tveganja in tveganja zaradi slabega imena organizacije. Pojem, ne glede na uporabljeno definicijo, zajema celoten spekter operativnih tveganj, s katerimi se srečuje banka pri svojem poslovanju. Zakaj morajo banke posvečati pozornost operativnemu tveganju? V razvpitih primerih Barings, Daiwa Bank in Bankers Trust je bilo operativno tveganje temeljni vzrok velikih izgub. Tako je nek bivši uslužbenec pri Daiwa Bank prekoračil svoja pooblastila in v letih od 1984 do 1995 nakopičil kar za 1,1 milijard dolarjev izgube (Dorey

41

1997, 91). Operativno tveganje je deležno velike pozornosti še zlasti na področju trgovanja z izvedenimi finančnimi instrumenti. Kompleksna in zelo raznolika narava izvedenih finančnih instrumentov je potencialen vir mnogih operativnih napak; ta kompleksnost pa hkrati zelo otežuje razvoj ustreznih kontrolnih postopkov. Vir večjih operativnih tveganj v bančništvu so: • klienti so postali bolj »pravdarski«, še posebej na področjih izvedenih finančnih

instrumentov in vzajemnih skladov; • finančne institucije so sedaj močno odvisne od svoje tehnologije in so izpostavljene

velikim odgovornostim v primeru kolapsa sistemov; • poslovanje mednarodnih institucij je vedno bolj kompleksno in zato vedno bolj ranljivo. 4.5.1 Vrste operativnega tveganja Poznamo dve vrsti operativnega tveganja (Parsley 1996, 76): 1. operativno tveganje, ki pokriva tri poglavitna področja:

• transakcijsko tveganje – tveganje obdelave in poravnave različnih vrst transakcij (najožja različica operativnega tveganja). Vzroki za nastanek tega tveganja so: napaka pri izvršitvi, kompleksnost proizvoda, napaka pri knjiženju, tveganje dostave proizvoda, tveganje dokumentacije/pogodbe.

• tveganje operativnega nadzora – tveganje, da bodo posamezniki prelomili interna ali eksterna navodila in povzročili izgube. Vzroki za nastanek tega tveganja so: prekoračitev omejitev, goljufivo trgovanje in prevare, pranje denarja, tveganje varnosti, tveganje ključnega osebja, tveganje procesiranja.

• tveganje tehnoloških sistemov – zajema napake pri postavljanju sistemov, napake pri vhodu ali izhodu informacij in sistemske napake. Vzroki za nastanek tega tveganja pa so: napaka v programih, napaka v modelih, napaka v določanju tržnih cen, managementske informacije, napaka sistemov inf. tehnologije7, napaka v telekomunikacijah, načrtovanje za izredne primere.

2. Tveganje poslovnega dogodka, ki pokriva dosti širšo vrsto tveganj, s katerimi se banke in

druge finančne in nefinančne institucije spopadajo pri vsakodnevnem poslovanju. To so: tveganje dobrega imena, tveganje obdavčitve, pravno tveganje, tveganje katastrof (naravne katastrofe in sesutje trgov) in regulativna tveganja (kršitev kapitalskih zahtev, regulativne spremembe). Ta tveganja je splošno težje modelirati in vrednotiti kot operativna tveganja.

7 Informacijski sistemi nam morajo zagotoviti hitre, natančne in popolne informacije o vseh transakcijah, ki se odvijajo v banki. Pogosto pa se zgodi, da so ti sistemi zaradi hitrih sprememb v okolju in ogromnega števila operacij, ki jih morajo pokrivati, potisnjeni na rob svojih zmogljivosti in zato postanejo nezanesljivi.

42

4.5.2 Načela za uspešno obvladovanje operativnega tveganja Dobri upravljalski in informacijski sistemi, učinkovit sistem notranjih kontrol in kvalitetno načrtovanje rezervacij za nepredvidene situacije, so bistvene sestavine uspešnega obvladovanja operativnih tveganj za banke vseh velikosti, ne glede na njihov predmet in obseg poslovanja. Ključnega pomena za razvoj navodil za obvladovanje izpostavljenosti operativnemu tveganju je izmenjava idej med nadzorniki in bančnim sektorjem. Operativno tveganje se razlikuje od ostalih bančnih tveganj. Ne pojavi se namreč neposredno kot izguba pričakovanega uspeha. Obstaja v poteku izvajanja poslovne dejavnosti. Odbor je zato izoblikoval deset načel za oblikovanje in nadziranje operativnega tveganja (povzeto po Majič 2002, 49) 1. načelo: S tem načelom so opredeljene naloge nadzornega sveta. Le- ta mora operativno tveganje obravnavati kot posebno in obvladljivo skupino tveganj. Sprejeti in preverjati mora strategijo banke v odnosu do operativnih tveganj in osnovno obliko organiziranosti za obvladovanje operativnega tveganja. Banka naj bi imela organizirano tudi notranjerevizijsko službo, ki bi preverjala in potrjevala učinkovito in uspešno izvajanje poslovnih usmeritev in postopkov. 2. načelo: Drugo načelo opredeljuje naloge uprave pri izvajanju strategije za operativno tveganje, ki jo je sprejel nadzorni svet. Strategija naj bi se dosledno uporabljala v vseh enotah bančnega poslovanja. Vsi zaposleni morajo zato dobro poznati svoje naloge in odgovornost v zvezi z obvladovanjem tega tveganja. Prav tako mora uprava strategijo, ki jo je določil nadzorni svet preoblikovati v usmeritve in postopke, ki jih je mogoče izvajati in preverjati, razdeliti pa mora tudi pooblastila in naloge ter določiti poti poročanja, s čimer spodbuja odgovornost. Zagotoviti mora, da je osebje seznanjeno s svojimi nalogami in odgovornostmi. Uprava mora zagotoviti, da bančne dejavnosti opravlja usposobljeno osebje, zagotoviti pa mora tudi, da se strategija za obvladovanje tveganj odraža v politiki nagrajevanja. 3. načelo: Pri obvladovanju operativnega tveganja imajo pomembno vlogo informacijski tokovi v banki.Tokovi poročanja upravi banke omogočajo spremljanje in nadziranje učinkovitosti sistema za obvladovanje operativnega tveganja, nadzornemu svetu pa omogočajo nadzor nad izvajanjem nalog poslovodstva. Zelo pomembno vlogo ima notranje komuniciranje. Zelo dobro je tudi, če uprava banke prejema redna poročila od poslovnih enot in notranjerevizijske službe. Poročila naj bi vsebovala računovodske in finančne podatke in podatke skladnosti s predpisi, kakor tudi zunanje tržne informacije o dogodkih in razmerah, pomembnih za odločanje. 4. načelo: Banke bi morale opredeliti operativno tveganje, ki je vsebovano v vseh vrstah njihovih produktov, dejavnosti, procesov in sistemov, pa tudi pred uvedbo ali izvajanjem novih produktov, dejavnosti, procesov in sistemov. Prepoznavanje in opredelitev tveganja sta zelo pomembna za nadaljnjo pripravo merjenja, spremljanja in obvladovanja operativnega tveganja ter nadzora nad njim. Za uspešno opredelitev tveganja je potrebno upoštevati dve vrsti dejavnikov- notranje in zunanje, ki bi lahko škodljivo vplivali na cilje, ki si jih je banka zastavila. Notranji dejavniki

43

so: zapletenost in večplastnost organiziranosti banke, vrsta in narava dejavnosti banke, kakovost osebja, organizacijske spremembe in fluktuacija zaposlenih. Zunanji dejavniki pa so: nihanja gospodarskih razmer, spremembe v bančnem sektorju in tehnološki napredek. 5. načelo: Banke bi morale vzpostaviti procese, ki so potrebni za merjenje operativnega tveganja. Oceniti je potrebno verjetnost primerov poslovne izgube in možno velikost izgube. Slediti je potrebno podatkom o operativnem tveganju po vsej poslovni mreži. Tukaj se nahajajo temeljne informacije za merjenje, spremljanje, obvladovanje in nadziranje izpostavljenosti operativnemu tveganju. Po tem načelu bi morala banka razviti dobro prakso notranjega poročanja, izdelano pa bi morala imeti tudi metodologijo merjenja operativnega tveganja, strokovno usposobljeno osebje in primerno sistemsko infrastrukturo, s katero bi lahko zbirala podatke, ki so povezani z operativnim tveganjem. 6. načelo: Banke bi morale uvesti sistem nenehnega spremljanja stanja in sprememb izpostavljenosti operativnemu tveganju in negativnih poslovnih dogodkov po posameznih glavnih področjih dejavnosti. Za obvladovanje operativnega tveganja je zelo pomembno uspešno spremljanje stanja in sprememb. S tem se lahko hitro odkrijejo in odpravijo nepravilnosti v usmeritvah, procesih in postopkih za obvladovanje tega tveganja, kar pa zmanjša nevarnost velikih izgub. Banke morajo nenehno spremljati spremembe in stanja v svojem okolju poslovanja. To pa je najbolj učinkovito, če je v bančno poslovanje vgrajen sistem notranje kontrole z rednim poročanjem. Sestavljati je potrebno poročila, s katerimi so seznanjeni prav vsi v banki. 7. načelo: Banke bi morale imeti izdelane usmeritve, procese in postopke za obvladovanje ali zmanjševanje operativnega tveganja. Izpostavljenost operativnemu tveganju bi morale prilagoditi z uporabo ustreznih strategij, pri tem pa upoštevati celotno strukturo svojih tveganj. Kontrolna funkcija je namenjena zmanjševanju tveganj, ki jih je banka ugotovila. Nekatere vrste operativnega tveganja je mogoče nadzorovati nekatere pa ne. Za tista tveganja, nad katerimi je banki omogočen nadzor, banka določi obseg in stopnjo uporabe kontrolnih postopkov in drugih ustreznih metod ali pa tveganje prevzame v celoti. Tista tveganja pa, nad katerimi banka ne more imeti nadzora ali vpliva pa se mora odločiti, ali tveganje prevzame, ali pa se iz take poslovne dejavnosti umakne ali zmanjša njen obseg. Vzpostaviti je potrebno proces kontrole in kontrolne postopke. Kontrolni postopki pa morajo biti sestavni del rednih dejavnosti banke, v katere morajo biti vključeni zaposleni Na vseh ravneh poslovanja. Kontrole, ki so sestavni del rednega poslovanja, omogočajo hitro odzivanje na spreminjajoče se razmere. Za nekatera operativna tveganja imajo zelo malo možnosti, da se pojavijo, imajo pa zelo velik finančni učinek. S programi za zmanjševanje tveganj je mogoče zmanjšati izpostavljenost takim dogodkom. Pomembna metoda za zmanjševanje tveganj je pravočasno notranje reševanje napak. Ob dobro vzpostavljenem mehanizmu za hitro prepoznavanje in zakonito popravljanje napak, se lahko izpostavljenost operativnemu tveganju močno zmanjša. Treba je tudi vedeti ali strategija za omilitev tveganja to tveganje dejansko zmanjšuje ali ga le prenaša na drugo področje. Pomembno je tudi, koliko banka vlaga v ustrezno tehnologijo obdelave in v varnost informacijske tehnologije. Banke se morajo zavedati, da večja stopnja avtomatizacije spremeni pogoste in majhne izgube v redke. Vendar so redke izgube tudi hude izgube.

44

Banka mora sprejeti tudi trdne usmeritve za obvladovanje tveganj, ki so povezana z oddajanjem del podizvajalcem. S tem, ko določeno dejavnost odda zunanjim izvajalcem, zoži strukturo tveganj. Oddajanje teh dejavnosti podizvajalcem pa mora temeljiti na strogih in natančno določenih pravnih dogovorih, ki zagotavljajo jasno razdelitev stroškov med zunanje izvajalce storitev in banko, ki storitve oddaja v izvedbo. Banka mora imeti pod nadzorom tudi vsa tveganja, povezana z dogovori o izvajanju dejavnosti zunaj hiše, tudi možnost prekinitve izvajanja storitev, če gre za škodljiv vpliv na njeno dobro ime. 8. načelo: Bančni nadzorniki bi morali od bank zahtevati, da imajo uvedene učinkovite sisteme za ugotavljanje, merjenje in spremljanje operativnih tveganj ter za nadzor nad njimi kot del svojega splošnega programa za obvladovanje operativnega tveganja. Novi baselski sporazum je opredelil operativno tveganje kot posebno vrsto tveganja. Zanj so zahtevane minimalne kapitalske zahteve in pregled bančnega nadzornika. V kolikor banka lahko nadzorniku dokaže večjo izpopolnjenost in natančnost sistemov za obvladovanje operativnega tveganja, lahko pride v višje razvite načine obvladovanja tveganj, kar pa ima za posledico nižje kapitalske zahteve za kritje operativnega tveganja. Nadzorniki bi se morali posvetovati z notranjimi in zunanjimi revizorji, da bi ugotovili ustreznost tehnologij, ki jih banka uporablja za presojo tveganj. Kadar le- ti ugotovijo, da obvladovanje operativnega tveganja v banki ni ustrezno, morajo zahtevati izboljšave, hkrati z možnostjo oblikovanja dodatnih rezervacij za operativno tveganje. 9. načelo: Nadzorniki bi morali neposredno ali posredno poskrbeti za redno neodvisno ocenjevanje strategij, usmeritev in politik, postopkov in prakse banke v zvezi z operativnim tveganjem. Zagotoviti morajo tudi, da so vzpostavljeni učinkoviti mehanizmi poročanja, ki jim omogočajo stalno obveščenost o dogajanjih v banki. Kadar so med nadzornim pregledom ugotovljene pomanjkljivosti, jih je mogoče reševati z različnimi ukrepi in dejanji. Nadzorniki naj bi uporabljali orodja, ki so primerna poslovanju banke, poleg tega pa naj bi vzpostavili tudi mehanizme poročanja za prejemanje tekočih informacij o operativnih tveganjih neposredno od bank ali od zunanjih revizorjev. 10. načelo: Banke bi morale poskrbeti za zadostno javno razkritje podatkov. Le- tako lahko udeleženci na trgu ocenijo njihovo izpostavljenost operativnemu tveganju in njihovo kakovost obvladovanja tovrstnega tveganja. Pogosto in pravočasno javno razkrivanje informacij bank lahko vodi v večjo disciplino na trgu. Banke še vedno razvijajo metode obvladovanja operativnega tveganja in tudi v mednarodnem pogledu razkrivanje operativnega tveganja še ni povsem uveljavljeno. 4.5.3 Odgovornost za obvladovanje operativnega tveganja Ko banka identificira in določi vrednost posameznih tveganj, se mora odločiti kako naprej. Lahko: 1. poostri operativni nadzor, 2. plača zavarovalne premije ali 3. alocira kapital za pokritje.

45

Ključne točke dobrega nadzora operativnega tveganja so (Ramšak 1998, 48): • naložbe v ustrezno kvalificirane kadre; • integrirani sistemi, ki so sorazmerni velikosti, področju in kompleksnosti bančnih

aktivnosti; • neodvisnost funkcij upravljanja tržnega in kreditnega tveganja; • potrebne so dokumentirane politike in natančno določeni postopki, omejitve, kreditne

kontrole in zahteve poročanja; • notranja kontrola aktivnosti za zagotavljanje uresničevanja sprejetih politik, postopkov in

omejitev; • višji management mora imeti interes in pregled nad celotnim bančnim poslovanjem. Operativno tveganje je pomembna sestavina splošne strukture tveganj. V nekaterih bankah predstavlja to tveganje za kreditnim tveganjem drugo največje tveganje, v tistih bankah pa, ki se usmerjajo zlasti v upravljanje sredstev ali posle plačilnega prometa in obdelave teh poslov, pa predstavlja operativno tveganje za tako banko celo največjo izpostavljenost morebitnim izgubam. Odgovornost za obvladovanje operativnega tveganja se od banke do banke razlikuje. Mnoge banke so na ravni vodstva podjetja odprle neodvisno delovno mesto strokovnega sodelavca za obvladovanje tveganj, ki neposredno poroča upravi. Ponekod so ustanovili odbor ali enoto za obvladovanje operativnega tveganja in imenovali vodjo, ki je odgovoren za operativna tveganja. Vodja ali enota lahko sodeluje še v odboru banke za obvladovanje tveganj, ki poleg operativnega pokriva še ostala tveganja. V banki je veliko delovnih mest-štabnih funkcij, ki imajo pomembno vlogo pri obvladovanju operativnega tveganja. Odbor ali enota za obvladovanje operativnega tveganja mora zato določiti delovni protokol. Pri oblikovanju tega protokola bodo imeli pomembno vlogo dejavniki, ki so značilni za to organizacijo. Banka bo tako dobila jasno sliko o izpostavljenosti operativnemu tveganju za celotno banko. Tako bo lahko razvijala postopke za obvladovanje tega tveganja. Vodstvo posamezne poslovne dejavnosti v banki je tisto, ki najbolje pozna proces poslovanja in najbolj občutljiva mesta v tem procesu, ki lahko povzročajo veliko izpostavljenost operativnemu tveganju. V mnogih bankah so vodje posameznih poslovnih dejavnosti odgovorni za pripravo ukrepov, s katerimi je mogoče izslediti pomembne izvore operativnega tveganja. O vseh takih zadevah, pa tudi o uvedbi ustreznih kontrol, morajo poročati neodvisni službi ali strokovnemu sodelavcu za obvladovanje operativnega tveganja. Pomembno vlogo pri obvladovanju operativnega tveganja imata notranja in zunanja revizija. Revizijska služba ocenjuje ali služba za obvladovanje operativnega tveganja učinkovito izvaja usmeritve politike in postopke, ki sta jih v ta namen določila uprava in nadzorni svet.

46

4.6 Deželno tveganje V najširšem pomenu besede lahko deželno tveganje definiramo kot potencialno finančno izgubo, do katere pride zaradi makroekonomskega in/ali političnega položaja v državi iz katere je posojilojemalec in je povezano z ekonomskim, socialnim in političnim okoljem posojilojemalčeve države. Najbolj očitna oblika deželnega tveganja je kreditiranje države oziroma njenih institucij, saj je to tveganje praviloma nezavarovano. Sestavni del deželnega tveganja je transferno tveganje, kadar komitent ni sposoben zagotoviti plačila v nominirani tuji valuti, ne glede na njegovo finančno stanje. Hartmann-Wandels, Pfingsten in Weber (1998, 480) pravijo, da gre pri deželnem tveganju za dve nevarnosti. Prva nevarnost je v tem, da dolžniki zaradi političnih razlogov niso pripravljeni poravnati dolgov. K temu jih seveda prisili država. V tem primeru gre za politično deželno tveganje, ki pa se navadno označuje kar kot politično tveganje. Druga nevarnost je v tem, da zaradi ekonomskih razmer v državi dolžniki ne morejo poravnati svojih dolgov. V tem primeru naj bi šlo za ekonomsko deželno tveganje. Kadar se kot posojilojemalec pojavi tuja država, ne govorimo o deželnem, temveč o tako imenovanem suverenem tveganju (Büschgen 1998, 443). Podobno kot Büschgen definira suvereno tveganje tudi Heffernan (1996, 169), ki pravi, da »se suvereno tveganje praviloma nanaša na tveganje, da bo država kot dolžnica prenehala servisirati svoj dolg do bank«. Včasih se obe vrsti tveganja enačita, kar pa ni povsem ustrezno. Potencialne izgube za deželno tveganje banke ugotavljajo za (Krumberger 2000, 92)

• terjatve do tujih oseb s pogodbeno dospelostjo do 6 mesecev, • terjatve do podružnic prvovrstnih tujih bank, • terjatve s prvovrstnimi zavarovanji in • terjatve, zavarovane s solidarnim poroštvom prvovrstnega domačega komitenta.

4.6.1 Metodologija ocenjevanja deželnega tveganja V metodologijah za ocenjevanje in spremljanje deželnega tveganja obstajajo pomembne razlike, ki so predvsem posledica razlik v značilnostih finančnih operacij, s katerimi se ukvarjajo banke oziroma druge finančne institucije, delno pa tudi razlik v subjektivnih pogledih na izbor metodologije. Obstaja nekaj ključnih metodoloških problemov, do katerih se mora vsak, ki pripravlja metodologijo za ocenjevanje in spremljanje deželnega tveganja, opredeliti. Osnovni so naslednji trije problemi (Mrak 1991, 137): a) časovni horizont ocenjevanja deželnega tveganja; b) metode ocenjevanja deželnega tveganja; c) število indikatorjev vključenih v ocenjevanje deželnega tveganja. Časovni horizont ocenjevanja deželnega tveganja Tveganje poslovanja se s časom spreminja. Stopnja tveganosti poslovanja z določeno državo je zato odvisna od roka, ki pa je lahko kratek ali dolgi. Pri finančnih institucijah je časovni

47

horizont ocenjevanja in spremljanja deželnega tveganja odvisen od tega, kakšne kredite ta institucija odobrava. Lahko namreč odobrava kratkoročne , srednjeročne ali pa pretežno dolgoročne kredite. Tako obstajajo med posameznimi tipi finančnih institucij, ki ocenjujejo deželno tveganje pomembne razlike. Svetovna banka in druge multilaterarne razvojne finančne institucije analizirajo deželno tveganje na srednji in dolgi rok. Za te institucije je ocenjevanje kratkoročnega tveganja manj pomembno. Svetovna banka pa je v zadnjih letih začela dajati večji pomen analizi kratkoročnih problemov dežel v razvoju. Podjetja in komercialne banke, pa dajejo večji pomen kratkoročnemu in srednjeročnemu ocenjevanju pričakovanih rezultatov določene države, saj je kreditiranje s strani teh institucij predvsem kratkoročnega in srednjeročnega značaja. Metode ocenjevanja deželnega tveganja Obstaja veliko metod merjenja deželnega tveganja. Vsaka institucija, ki ocenjuje deželno tveganje ima svoj pristop in zato se pojavlja mnogo razlik. Kljub tem razlikam, pa je mogoče identificirati štiri osnovne metode za ocenjevanje deželnega tveganja, katere pa imajo prednosti in slabosti, ki pa so odvisne od ciljev analize, od pristopa do informacij in seveda od finančnih možnosti. Te štiri metode so: a) Izključno kvalitativna metoda: ta metoda običajno temelji na poročilu o deželi (country

report), ki analizira različne aspekte ekonomskega, političnega in socialnega razvoja dežele ter njene perspektive. Največja prednost te metode je fleksibilnost. Prilagodi se lahko specifičnostim določene dežele. Ta metoda je zelo subjektivna, ima pa tudi nekaj slabosti izmed katerih je največja ta, da je zelo težko narediti primerjavo ocen deželnega tveganja za različne države, vključene v sistem.

b) Izključno kvantitativna metoda: ta metoda temelji na rigoroznih matematičnih

predpostavkah, ki so vključene v ekonometrijski model. Metoda v praksi ni bila širše uporabljena predvsem iz naslednjih razlogov: • metoda nikdar ne more biti popolnoma zanesljiva , saj ne daje možnosti, da se vanjo

vključijo tisti indikatorji, ki niso kvantitativnega značaja; • osnovna logika ekonometrijskih modelov je eksploatacija trendov iz preteklosti v

prihodnost, kar pa pri ocenjevanju deželnega tveganja ni najbolj adekvatna metoda.

Ta metoda pa nima samo slabih strani. Glavna prednost te metode je njena objektivnost pa tudi dokaj enostavna uporaba.

c) Check-list metoda: ko je bila ta metoda prvič uporabljena, je bila popolnoma

kvantitativna. Ocenjevanje deželnega tveganja po tej metodi je imelo naslednje tri korake: • izbor liste kvantitavno merljivih indikatorjev ( ekonomskih, finančnih, socialnih); • vsakemu od indikatorjev se določi individualna vrednost na vnaprej opredeljeni skali,

ki ima na primer razpon od 1 do 5ali od 1 do 10; • seštejejo se individualne vrednosti vseh indikatorjev, ki so vključeni v ocenjevanje

deželnega tveganja.

48

Ta metoda ocenjevanja deželnega tveganja omogoča primerjanje ocen za posamezne dežele v sistem, uporabniku pa omogoča vodenje konsistentnejše kreditne politike. Metoda pa ima tudi vrsto slabosti. Preveč se namreč naslanja na kvantitativne indikatorje oziroma zanemarja kvalitativne indikatorje. Metoda tudi ne omogoča, da se različnim indikatorjem da različen pomen, oziroma ponder. Zaradi teh slabosti je bila kasneje metoda razvita v » adaptirano checklist metodo«. Adaptacije so šle v naslednji dve smeri: • v analizo so se začeli vključevati kvalitativni kazalci; • vrednost kazalcev, vključenih v oceno deželnega tveganja so se začele ponderirati v

odvisnosti od ocene, ki jo je sestavljalec metodologije deželnega tveganja pripisal posameznim kazalcem.

Kazalci, vključeni v oceno deželnega tveganja se grupirajo v nekaj širših skupin, npr. v skupino političnih, ekonomskih, finančnih kazalcev. Vsaki od teh skupin se dodeli specifičen ponder, oziroma delež v celotni oceni deželnega tveganja.

»Adaptirana checklist metoda« je v bistvu kvantitativno- kvalitativna metoda, ki ima dve prednosti in sicer ,da omogoča enostavno primerjanje ocen deželnega tveganja za vse dežele vključene v sistem in, da je relativno lahka za uporabo. Metoda pa ima tudi nekaj slabosti in sicer nepopolno objektivnost in manjšo fleksibilnost v primerjavi z » izključno kvalitativno metodo«.

d) Strukturirana kvalitativna metoda: tudi ta metoda vsebuje, podobno kot » adaptirana

checklist metoda«, tako kvantitativne kot kvalitativne kazalce. Osnovna razlika med metodama je v tem, da ima ta metoda manjši delež kvantitativno opredeljenih kazalcev. Ta metoda temelji na standardnem formatu poročila o deželi (country report), v katerem je obdelan in ocenjen določen obseg dogovorjenih kazalcev, poročilo pa vsebuje tudi standardizirane statistične podatke.

Ta metoda je istočasno fleksibilna in standardizirana, kar je njena prednost. Ima pa podobne slabosti kot »izključno kvantitativna metoda«. Težko je namreč narediti primerjavo ocen deželnega tveganja za različne države, pa tudi uporaba te metode je zaradi specifičnega zbiranja standardiziranih statističnih podatkov zelo draga.

Na osnovi opisanega lahko ugotovimo, da ni niti ena od omenjenih metod za ocenjevanje deželnega tveganja idealna. Konkreten izbor metodologije je potrebno prilagoditi ciljem analize, razpoložljivosti statističnih in drugih informacij, finančnim potencialom, izkušenosti kadrov, ki ocenjujejo to tveganje, itd..

Kazalci, vključeni v ocenjevanje deželnega tveganja Vprašanje, ki se tukaj pojavlja je, katero je tisto število kazalcev, ki jih je potrebno upoštevati, da se dobi relativno zanesljiva ocena deželnega tveganja? Na to vprašanje ni enotnega odgovora. Nekatere institucije, ki ocenjujejo deželno tveganje se opredeljujejo za temeljitejše opredeljevanje ožjega kroga pokazateljev, druge pa za proučevanje širokega kroga pokazateljev. Eden od kriterijev pri ocenjevanju deželnega tveganja je časovno obdobje, za katerega se ocena pripravlja. Smatra se, da je potrebno pri

49

dolgoročnem prognoziranju vzeti v obzir večje število indikatorjev, kot pri prognoziranju za krajše obdobje. Kratkoročne ocene deželnega tveganja običajno temeljijo na kazalcih, ki kažejo plačilno-bilančno perspektivo dežele in njen dolžniški položaj ter na kazalcih politične stabilnosti. Za razliko od kratkoročne ocene deželnega tveganja je ocenjevanje srednjeročnih in dolgoročnih tveganj vsekakor mnogo bolj kompleksna naloga, ki zahteva neprimerno več informacij (potrebno je vključiti bistveno več kazalcev) ter bistveno bolj kompleksno analizo. Pridobivanje informacij za ocenjevanje deželnega tveganja Pri ocenjevanju in spremljanju deželnega tveganja so kvalitetne informacije izjemnega pomena. Dostop do popolnih, pravočasnih in preverjenih informacij je zato nujen za kvalitetno delo na tem področju. V osnovi poznamo tri načine za zbiranje informacij, ki so potrebne za ocenjevanje deželnega tveganja: a) desk research: ta način v veliki meri temelji na zbiranju statističnih in drugih informacij,

ki se objavljajo ali v javno publiciranih glasilih ali pa v obliki različnih informacijskih servisov;

b) field research: pod tem načinom se razume zbiranje informacij v državi, za katero se dela ocena deželnega tveganja;

c) konzultacije: pod tem načinom se razume zbiranje najrazličnejših informacij v državi, za katero se ocenjuje deželno tveganje, kakor tudi v vseh drugih državah, kjer je možno dobiti podatke o državi, za katero se ocenjuje deželno tveganje.

50

5. INSTRUMENTI ZAVAROVANJA PRED TVEGANJI Banke se pred tveganji zavarujejo na različne načine. Od vrste tveganja je odvisno, kateri instrument zavarovanja bo banka uporabila. Ker so banke najbolj izpostavljene kreditnim in likvidnostnim pa tudi obrestnim tveganjem sem se odločila, da bom v nadaljevanju dala večji poudarek opisu instrumentov, ki so namenjeni zavarovanju pred temi tveganjem. 5.1 Instrumenti zavarovanja pred kreditnim in likvidnostnim tveganjem Najpomembnejši instrumenti zavarovanja pred kreditnim in likvidnostnim tveganjem so: menica, zastava ,zavarovanje pri zavarovalnici, poroštvo ter bančna garancija. 5.1.1 Menica V Republiki Sloveniji je poslovanje z menico urejeno z Zakonom o menici. Ta zakon ureja razmerja med meničnimi upniki in dolžniki, določa pa tudi pravila v zvezi z meničnimi opravili. Zakon pa ne ureja načina unovčevanja menic, kar pa v bankah predstavlja problem. Banke so pri unovčevanju menic neenotne, kar slabi uporabno vrednost menice, ki ima tri funkcije: 1. menica kot kreditno sredstvo (z njo se zagotovi odlog plačila), 2. menica kot instrument zavarovanja (zavaruje se izpolnitev denarne ali nedenarne

obveznosti dolžnika), 3. menica kot plačilno sredstvo (kadar dolžnik plačuje upniku svoje obveznosti). Za zavarovanje svojih terjatev iz kreditnih ali drugih bančnih poslov, banke običajno sprejemajo bianko menice pooblastilom za izpolnitev menice (menično izjavo). V primeru, da dolžnik svoje obveznosti ne izpolni, izpolni banka bianko menico (priloga št.1 str. 68,69). Glavne značilnosti menice so naslednje (Žiberna in Ivanjko 1993, 25): • menica je popoln vrednostni papir in pravice, ki je v njej zapisana, ni možno prenesti,

uveljaviti ali realizirati brez listine, to je brez menice; • menica velja kot vrednostni papir samo v pisni obliki; • menica je prezentacijski vrednostni papir; obvezančeva dolžnost do storitve po menici

nastane šele s prezentacijo listine (upnik predloži meničnemu dolžniku menico); • menica je formalni vrednostni papir. Se pravi, da menica, ki nima bistvenih sestavnih

delov, ki jih predpisuje zakon, ni menica; • menica je vrednostni papir javnega zaupanja. Zato ne bomo zahtevali menice za kritje

svoje terjatve od osebe, ki ji ne zaupamo, kakor tudi ne od osebe, ki ji zaupamo »na besedo«. Proti temu načelu bi tudi bilo, če bi izdali menico, za katero vemo, da ne bo plačana, ko bo zapadla;

• menica se lahko glasi samo na določen denarni znesek in je obligacijski vrednostni papir; • menica je po zakonu papir po odredbi. Uresničitev pravice pripada osebi, ki jo imenovana

oseba za to določi, razen če je menici ta lastnost s posebno klavzulo odvzeta; če take klavzule nima, jo je moč prenesti na drugo osebo z indosamentom;

• menični dolg je iskalen dolg (upnik mora priti po plačilo k dolžniku);

51

• menična obveznost je enostranska in abstraktna. Osebe, od katerih se zahteva, da izpolnijo svoje obveznosti iz menice, ne morejo uveljaviti zoper njenega imetnika ugovorov, ki so utemeljeni v njihovih osebnih razmerjih s trasantom ali s kakšnim prejšnjim imetnikom menice, razen če je sedanji imetnik menice ravnal, ko jo je pridobil, zavestno v dolžnikovo škodo;

• menična obveznost vsakega izmed podpisnikov menice je samostojna; če so na menici lažni podpisi, je obveznost drugih podpisnikov polnoveljavna;

• vse menične izjave in menica predstavljajo celoto, tako da noben menični upnik ne more uveljaviti svojih pravic iz menice, če ne predloži dolžniku tudi menice;

• vsak menični dolžnik odgovarja, ko podpiše menico; menični upnik lahko zahteva plačilo meničnega dolga po svoji izbiri od vsakega meničnega dolžnika, ne glede na to, na katerem mestu je njegov podpis;

• vsi tisti, ki so menico trasirali, akceptirali, indosirali ali avalirali, so odgovorni imetniku menice solidarno.

5.1.2 Zastava Zastava je ena izmed možnih oblik zavarovanja pred kreditnim tveganjem. Z njo je možno kreditno tveganje močno zmanjšati oziroma popolnoma odpraviti. Z zastavo se tveganje zmanjša v primeru, če je zastavljeno stvar možno po neki zadovoljivi ceni hitro prodati, odpraviti pa v primeru, če se kot predmet zastave uporabi gotovina. Zastavna pravica je oblika zavarovanja terjatev, pri kateri je jamstvo za izpolnitev obveznosti dolžnikova vrednost zastavljene stvari. V primeru, da dolžnik ob zapadlosti svoje obveznosti ne poravna ima upnik pravico zastavljeno stvar prodati in si s kupnino poplačati svojo terjatev. S pravnega stališča je lahko predmet zastave vsaka premična ali nepremična stvar, ki je lahko predmet lastninske pravice. Z ekonomskega stališča pa mora imeti stvar zastave premoženjsko vrednost. Ta vrednost daje upniku možnost, da se s prodajo te stvari poplača. Poleg premičnih in nepremičnih stvari je lahko predmet zastave tudi pravica, ki ima premoženjsko vrednost in jo je mogoče prenašati. Posebna oblika institucionalne pravice je vrednostni papir. Izpolnjuje oba navedena pogoja in je lahko predmet zastavne pogodbe. Za nastanek pravne pravice sta potrebna pravni naslov in pridobitni način. Pravni naslov je lahko pravni posel (pogodba) ali zakon, pridobitni način pa je odvisen od predmeta zastavnega razmerja. Zastavna pravica lahko tudi preneha in sicer : • s prenehanjem terjatve za katero je nastala, • z vrnitvijo zastavljene stvari lastniku, • z odpovedjo zastavnega upnika napram lastniku. Pomembno pri zastavi je: • da se premična stvar, ki je družbena lastnina sme zastaviti le, če je tako določeno v zakonu

o obligacijskih razmerjih, • zastavni upnik pridobi zastavno pravico, ko mu je izročena stvar, ki je predmet pogodbe,

52

• zastavnik mora imeti sposobnost razpolagati s stvarmi, ki jih daje v zastavo • zastava se sme dati za bodočo ali tudi za pogojno obveznost. 5.1.2.1 Vrste zastave Oblike, ki so najpogosteje uporabljane pri zavarovanju plačila z zastavo: • zastava vrednostnih papirjev, • zastava terjatev, • zastava nepremičnin, • zastava blaga in drugih premičnin. Izbor načina zavarovanja je odvisen od upnikove poslovne politike in od bonitete dolžnika. Zastava vrednostnih papirjev V razviti tržni ekonomiji je zavarovanje kredita z zastavo vrednostnih papirjev zelo razširjena oblika zavarovanja. Zastavna pogodba mora vsebovati vse bistvene elemente sklenjenega pravnega posla,da jo je mogoče smatrati kot pravno veljavno in kot potencialni pravni naslov za kasnejšo izvršbo. Ti elementi so: označba vrednostnega papirja, njegova vrednost, osnovni podatki imetnika papirja (ki je lahko kreditojemalec ali tretja oseba), znesek in pogoji odobrenega kredita. Ločevati je potrebno med naslednjimi vrstami vrednostnih papirjev: 1. vrednostni papirji, izdani v materializirani obliki:

• imenski ali orderski vrednostni papirji, ki se prenašajo z indosamentom; • prinosniški vrednostni papirji, ki se prenašajo z njihovo izročitvijo.

2. Vrednostni papirji, izdani v nematerializirani obliki, brez vpisa v centralni register pri

Klirinško-depotni družbi (KDD); pogoj za nastanek vrednostnega papirja, izdanega v nematerializirani obliki, je vpis v centralni register pri KDD. Dokler delnica ni vpisana v KDD, je tudi ni mogoče prenašati po pravilih prenosa vrednostnih papirjev, lahko pa se prenašajo samo pravice iz vrednostnih papirjev. Dokler delnice niso izdane kot vrednostni papir v nematerializirani obliki, se zastavljajo kot korporacijske pravice, po vpisu delnic v centralni register pri KDD pa se zastavijo delnice kot vrednostni papirji, za kar posojilojemalec vnaprej dovoljuje vknjižbo zastavne pravice pri KDD.

3. Vrednostni papirji, izdani v nematerializirani obliki, vpisani v centralni register pri KDD;

vrednostne papirje je mogoče zastaviti z vknjižbo pri centralnem registru KDD, kar se realizira z izdajo naloga KDD o vknjižbi zastavne pravice v korist kreditodajalca – zastavnega upnika. Nalog posreduje KDD njen član (borznoposredniške družbe ali banke), pri katerem ima zastavni dolžnik odprt račun vrednostnih papirjev. Zastavna pravica se vpiše na računu vrednostnih papirjev zastavnega dolžnika, ki je imetnik vrednostnega papirja, vrednostni papirji se ob vpisu »zamrznejo« in brez soglasja zastavnega upnika ni možna nobena preknjižba, ki bi pomenila spremembo lastništva vrednostnih papirjev z vpisano zastavno pravico, razen v primeru dedovanja ali likvidacije družbe.

53

Banka na osnovi zastavljenih vrednostnih papirjev kreditojemalcu odobri lombardni kredit. Zastavljene vrednostne papirje hrani banka v svojem depoju. Pri vsakokratni odobritvi kredita, zavarovanega z vrednostnim papirjem, je potrebno posebno pozornost posvetiti vrsti in vrednosti zastavljenega vrednostnega papirja. Banke pri tem upoštevajo, ali obveznice oziroma delnice kotirajo na borzi ali na izvenborznem trgu ter kdo je izdajatelj papirjev. Vsi ti elementi vplivajo na višino odstotka odobrenega kredita glede na tečajno vrednost založenih vrednostnih papirjev. Lombardni kredit se običajno odobri v višini 60- 80% tržne vrednosti zastavljenih vrednostnih papirjev. V primeru, da zastavni dolžnik ob zapadlosti svoje obveznosti ne poravna, lahko banka, potem, ko obvesti dolžnika, proda zastavljene vrednostne papirje in s tem poplača svojo terjatev. Pri tem se ji ni treba obračati na sodišče, zato tako zavarovanje omogoča hitro poplačilo. Morebitni presežek pa mora vrniti dolžniku oziroma zastavitelju vrednostnih papirjev. Zastava terjatev Do zastave terjatev pride pri prodaji blaga na kredit, ko ima pravna oseba v svoji aktivi velik znesek terjatev, ki jih lahko ponudi kot zavarovanje za pravočasno vračilo najetega kredita. Dolžnik mora biti pisno obveščen o sklenjeni zastavni pogodbi. Zastavnik mora izročiti zastavnemu upniku listino o zastavljeni terjatvi. Zastavni upnik mora izterjati terjatev, ko ta zapade v plačilo. Od tega zneska lahko obdrži le toliko, kolikor mu je dolgovano, ostalo mora izročiti zastavniku. Zastava nepremičnin Zastavna pravica na nepremičnini je eden najpogostejših načinov zavarovanja bančnih terjatev. Zastavna pravica na nepremičninah, vpisanih v zemljiški knjigi, nudi močno varstvo in dobro zavarovanje upnikove terjatve. Zastavna pravica v upnikovo korist je vpisana v zemljiški knjigi, ki je javna. Za banko kot upnika je zelo pomembno, da gre za hipoteko prvega reda, to je prvi vpis v zemljiški knjigi na določeni nepremičnini. Takšna hipoteka je za banko najkvalitetnejša, saj lahko banka kredit odobri v večjem odstotku, pa tudi obrestna mera in drugi stroški so lahko pri banki nižji. Možna je tudi zastavna pravica na nepremičninah, ki niso vpisane v zemljiški knjigi (Volk, 1998,32). Zaradi varovanja pravic takšnih upnikov se je na sodiščih izoblikovala praksa, ki skuša postopek »vknjižbe« zastavne pravice na teh nepremičninah približati vknjižbi zastavne pravice v zemljiški knjigi: a) Stranki (oziroma dolžnik) morata sodišču predložiti listino, ki bi bila sicer primerna za

vpis lastninske pravice v zemljiško knjigo. b) Na original te listine (ponavadi gre za kupoprodajne, menjalne, darilne pogodbe) se vpiše,

da je pri tej nepremičnini vpisana zastavna pravica v korist upnika. c) Listino izroči sodišče v hrambo upniku do poplačila terjatve. Ko je terjatev poplačana,

mora upnik vrniti to listino dolžniku skupaj z overjeno izbrisno izjavo. S temi dokumenti lahko dolžnik (ali tudi še upnik) doseže vpis izbrisa zastavne pravice.

54

Praviloma banka odobri hipotekarni kredit v višini 50%- 70% zastavljene nepremičnine ali pa tudi manj. Odvisno je od primera do primera. Pri tem se tudi določi, da dolžnik v času trajanja zastave nepremičnine ne sme storiti ničesar, kar bi lahko zmanjšalo vrednost zastavljene nepremičnine. Hipotekarni kredit načeloma dolžnik odplačuje s svojimi rednimi viri sredstev. Hipoteka je tako le dodatna pravica banke. Banka pa lahko hipotekarni kredit tudi odpove, kadar dolžnik ne plačuje redno obrokov in tudi, če se zniža vrednost založene nepremičnine pod višino odobrenega kredita. Banka lahko od dolžnika tudi zahteva, da se založena nepremičnina dodatno zavaruje, zavarovalna polica pa se prenese na banko kot upnika. V praksi so znani krediti s fiksno hipoteko in krediti z amortizacijsko hipoteko. Pri fiksni hipoteki upnik zadrži pravico zastave do dokončnega odplačila dolga, pri amortizacijski hipoteki pa se v skladu z odplačilnim dolgom zmanjšuje pravica upnika do zastavljene nepremičnine. Pri nas pravih dolgoročnih hipotekarnih posojil praktično ni, saj naš gospodarski in pravni sistem še nista razvita do take mere, da bi bili ustvarjeni pogoji za hipotekarna posojila. Če naštejem le najpomembnejše (Ilešič in drugi 1996, 54): • slovensko pravo nima predpisov, ki bi omejevali oziroma določali skrajno mejo do katere

lahko nepremičnina jamči za terjatev, in ne enotnih, zakonsko določenih osnov in meril za ugotavljanje njihove vrednosti;

• ne obstajajo predpisi, ki bi določali katere vrste nepremičnine so (ne)primerne za zastavitev;

• ne obstaja predpis, ki bi omejeval dejavnost hipotekarne ustanove; • ni posebnih organov, ki bi imeli pooblastila za nadzor celotnega poslovanja oziroma vseh

pomembnih faz hipotekarnega posla; obstajajo le organi z omejenimi pooblastili (na primer Banka Slovenije ali Agencija za trg vrednostnih papirjev).

Zastava blaga in drugih premičnin Ta zastava je zelo razširjena oblika zavarovanja vračila kredita. V zastavo se ne vzamejo stvari in blago, temveč določeni papirji, na temelju katerih se lahko razpolaga z blagom ali drugimi premičninami (konosament, skladiščnica…). Zastavna pravica na premičnih stvareh upniku ne daje močnega varstva, saj stvari ostanejo pri dolžniku.Fizično jemanje stvari in blaga v zastavo povzroča veliko problemov glede skladiščenja in hrambe prevzetih stvari. Dolžniku je z zastavljenimi stvarmi prepovedano razpolagati. 5.1.3 Zavarovanje pri zavarovalnici V slovenski bančni praksi, je okoli 95% zavarovanj, predvsem potrošniških in stanovanjskih kreditov, zavarovanih pri zavarovalnici. Banka in zavarovalnica skleneta pogodbo o medsebojnem sodelovanju, v kateri se opredelijo pogoji, pod katerimi lahko banka odobrava kredite. Ti pogoji so odvisni od ugotovljene kreditne sposobnosti in od bonitete kreditojemalca, ki jo lahko zavarovalnica ugotovi sama ali pa ji informacije posreduje katera

55

od specializiranih finančnih institucij. Banka se sama odloči s katero zavarovalnico bo sklenila pogodbo. Težko pa pride do dogovora, ki ustreza tako zavarovalnici kot banki. Vzroki pogosto temeljijo na različnem razumevanju poslanstva in temeljnih poslovnih načel med obema vrstama finančnih hiš. Zavarovalnica se s pogodbo o zavarovanju posojil obveže, da bo plačala banki odškodnino v primeru zavarovalnega primera, ki je običajno opredeljen kot: • uvedba pravnomočnega stečajnega postopka zoper posojilojemalca, • neuspešno končan izvršilni postopek zoper posojilojemalca in kot • s soglasjem zavarovalnice dosežena sodna ali izvensodna poravnava. Banka, ki želi poslovno sodelovati z zavarovalnico, mora vedeti, da zavarovalnica ne sme (Končina 1997, 25): • porušiti kakovosti zavarovalnega portfelja, kar pomeni, da mora imeti vsaka zavarovalna

vrsta v določenem obdobju pozitiven zavarovalno tehnični in poslovni izid; • ponuditi zavarovanja, ki ne bi bilo dovolj preizkušeno, kar pomeni, da mora zavarovalnica

na podlagi zakona in načela vzajemnosti, ob upoštevanju načel varnosti, likvidnosti in donosnosti, določiti ustrezno ceno za zavarovalno pokritje (zavarovalna premija).

Zavarovanje pri zavarovalnici pa ima tudi slabe strani. Te slabosti so: • če posojilojemalec ne poravna svojih obveznosti ob zapadlosti, ima banka dodatne stroške

opominov, izvršilnega postopka, stroške poravnave itd., preden sploh lahko prijavi škodni primer;

• pojavlja se dokaj visok strošek zavarovalne premije in obravnave zavarovalne ponudbe; • preteče precej časa preden nastopijo pogoji za nastanek zavarovalnega primera; tudi

potem, ko banka predloži dokazila o nastanku zavarovalnega primera, se lahko zavleče še v sami zavarovalnici, ko le-ta preverja upravičenost škodnega primera itd.

5.1.4 Poroštvo Poroštvo je preprost in zanesljiv način zavarovanja obveznosti. Poroštveno pogodbo skleneta upnik in porok. Za nastanek poroštva se ne zahteva sodelovanje dolžnika. Porok je lahko vsaka pravna ali fizična oseba, ki ima popolno poslovno sposobnost, obveznost pa se lahko zavaruje tudi z več poroki. Obstaja tudi dogovor, s katerim se prevzame poroštvo za porokovo obveznost (porokov porok). Temelj poroštva je lahko tudi v zakonu, ko država jamči za določene obveznosti. Poroštvo je vedno v odnosu odvisnosti od glavne obveznosti. Bistvo dogovora med strankama je , da se z njim porok zaveže upniku, da mu bo izpolnil dolžnikovo obveznost, če dolžnik tega ne bo storil. Upnik ima tako okoli sebe zavezana dva dolžnika- glavnega dolžnika in poroka. Poleg glavne obveznosti tako nastane še porokova obveznost, ki je odvisna od glavne obveznosti in brez nje ne more nastati. V primeru, da glavna obveznost ugasne, ugasne tudi poroštvo. Tudi v primeru, da je glavna obveznost neveljavna, je neveljavno tudi poroštvo oziroma se šteje, da le- to sploh ni nastalo. Z zastaranjem obveznosti glavnega dolžnika zastara tudi obveznost poroka.

56

Učinkovitost poroštva je odvisna od plačilne sposobnosti oziroma solventnosti poroka. Poroštvo je dobro zavarovanje kredita sploh v primeru, če je porok solventen in obstaja velika verjetnost, da bo solventen tudi v času zapadlosti neporavnane obveznosti. Prvovrstni poroki so ekonomsko močni subjekti. V primeru poroštva se verjetnost, da dolžnik ne bo izpolnil svoje obveznosti združi še z verjetnostjo, da tega ne bo storil tudi njegov porok. Toda običajno je ta skupna verjetnost, da ne bo prišlo do neizpolnitve obveznosti mnogo manjša od posamezne verjetnosti. Bessis (1998, 98) pravi, da »skupno verjetnost, da tako dolžnik kakor tudi njegov porok ne bosta izpolnila svoje obveznosti, predstavlja produkt posameznih verjetnosti«8. Ločimo med subsidiarnim in solidarnim poroštvom (Ilešič in drugi 1996, 6). Pri subsidiarnem poroštvu lahko upnik zahteva izpolnitev obveznosti od poroka šele potem, ko glavni dolžnik ni izpolnil svoje obveznosti. Upnik je dolžan terjati izpolnitev obveznosti od dolžnika in če je ta ne izpolni, pozove na izpolnitev poroka. Upnik se mora torej držati vrstnega reda in najprej terjati dolžnika in nato poroka in šele za njim morebitnega porokovega poroka. Pri solidarnem poroštvu pa je upnik v boljšem položaju, saj lahko terja izpolnitev obveznosti od kateregakoli od njiju, torej ali od glavnega dolžnika ali od poroka. Solidarni porok mora svojo obveznost izpolniti takoj, ko zapade dolžnikova terjatev, subsidiarni porok pa šele potem, ko je upnik terjal glavnega dolžnika in pri tem ni imel uspeha. Če se stranki ne dogovorita drugače, je poroštvo vedno subsidiarno. Prednosti poroštva kot instrumenta zavarovanja: • bistvena prednost poroštva je v preprostosti sklenitve pogodbe; za sklenitev zadošča že

podpis poroštvene izjave ali pa podpis pogodbe, ki vsebuje tudi poroštveno klavzulo; • sklenitev poroštvene pogodbe ni povezana s posebnimi stroški, kot je plačilo pristojbine

ali takse; • če obveznost poroka ni izrecno omejena, je poroštvo zavarovanje, ki se razteza tudi na

druge upnikove denarne zahtevke, ki so povezani z izterjavo zavarovane obveznosti; • vsebina pravnega razmerja med upnikom in porokom je največkrat samo v porokovi

obveznosti plačila zavarovane obveznosti, zato za nastanek navadno zadošča že podpis poroštvene izjave v pisni obliki;

• upniku za izpolnitev obveznosti odgovarjata dve ali več oseb; takšna dvojna zaveza daje upniku razumljivo večjo varnost in verjetnost, da bo njegova obveznost izpolnjena skladno z dogovorom.

Slabosti poroštva kot instrumenta zavarovanja: • upniku je otežena presoja porokove plačilne sposobnosti; • slabost poroštva je v tem, da sta v zavezi do upnika kljub vsemu še zmeraj dve osebi, ki

odgovarjata le s svojim celotnim premoženjem; jamstvo za izpolnitev je torej nujno omejeno in se v vsakem primeru neplačila konča z izvršilnim postopkom zoper glavnega dolžnika ali poroka, uspešnost izvršbe pa je odvisna od premoženjskega položaja obeh oseb.

8 Na primer: če je verjetnost, da dolžnik ne bo izpolnil svoje obveznosti 1% in verjetnost, da tudi porok ne bo izpolnil dolžnikove obveznosti 0,5%, je skupna verjetnost, da ne bo prišlo do izpolnitve obveznosti 0,01 × 0,005 = 0,00005 ali 0,005%, kar pa je skoraj nič.

57

5.1.5 Bančna garancija Z bančno garancijo prevzame banka obveznost, da bo prejemniku garancije poravnala obveznost v primeru, da tretja oseba, ki je zaprosila banko za garancijo, prejemniku garancije ne bi izpolnila obveznosti, če so za njih izpolnjeni pogoji. Bančna garancija je samostojna obveznost banke. Z njo banka jamči, da bodo izpolnjeni pogoji med naročnikom in prejemnikom garancije. Banka torej nastopa kot porok. Interesi udeležencev garancij (Ilešič in drugi 1996, 9): Interes upravičenca (upnika): za upravičenca pomeni bančna garancija trojno vrednost: • dokazuje resnost pogodbenega partnerja, • vpliva kot sredstvo pritiska na dobro izpolnitev pogodbe ter • daje na razpolago sredstva za pokritje morebitne škode v primeru nepravilne ali

nepravočasne izpolnitve. Interes naročnika (dolžnika): da bi se zavaroval pred možno zlorabo, bo naročnik seveda želel garancijo po eni strani podvreči izpolnitvi dokumentarnih pogojev, po drugi strani pa jo v čim večji meri vezati na osnovni posel ali pogodbo. Z vidika naročnika vendarle kaže opozoriti na previdnost pri poslovanju z garancijami »na prvi poziv«, saj je vsaj ta oblika garancije izrazito neuravnotežena: upniku (upravičencu) omogoča lahko in hitro pot do plačila, dolžniku (naročniku) pa ne omogoča nobenih ugovorov, niti mu ne zagotavlja, da bo znesek res izplačan le v primeru, za katerega je bila garancija dana. Zato naj poskuša dolžnik, ki že mora zagotoviti garancijo »na poziv«, svojo varnost utrditi vsaj s tem, da bo izplačilo garantiranega zneska vezano na upravičenčevo pisno izjavo o tem, zaradi kakšne kršitve (neizpolnitve) obveznosti iz temeljnega posla zahteva plačilo od banke. Interes garanta: banke kot najpogostejši garant v poslovnih garancijah so razpete med dve pogodbi (garancijsko izjavo na eni strani ter dogovorom z naročnikom na drugi strani) in med dva različna interesa. Ker je izdajanje garancij bančna storitev, ki ob relativno visokih provizijah nosi razmeroma nizko tveganje, so banke kot garanti seveda predvsem zainteresirane ohraniti svoj ugled in tako ostati na tržišču upoštevanih in sprejemljivih garantov. Po drugi strani gre pri naročnikih garancije praviloma za komitente banke – garanta, ki jih banke seveda tudi ne bi želele izgubiti. V takšnem precepu se banke ne bodo želele mešati v temeljno pogodbeno razmerje med strankami in prevzeti vloge arbitra glede vprašanja ali je bila pogodba izpolnjena ali ne. Ker želi banka ohraniti nevtralen položaj, bo dajala prednost abstraktnim, od temeljnega posla neodvisnim garancijam, pri katerih je formalna kontrola pogojev za izplačilo lahka, nezamudna in nedelikatna. Drugi bolj kratkoročni interes banke je, da si zagotovi, da bo znesek, ki ga bo po garanciji izplačala upravičencu, dobila povrnjen od stranke, za katero garantira. Zato bo banka od naročnika v njunem medsebojnem razmerju praviloma zahtevala zadostno varstvo, ter bo v tem pogledu izdajo garancije obravnavala enako kot dodelitev kredita. Bančna garancija je razmeroma drag način zavarovanja plačila predvsem zaradi dveh razlogov: • banka za svojo storitev zaračuna bančne stroške (provizijo),

58

• izdaja garancije zahteva z dolžnikove strani zagotovitev kritja za garantirani znesek: treba je torej računati na stroške vezanih sredstev (v primeru gotovinskega pologa) ali pa na stroške obresti in zavarovanja (v primeru kritja v obliki kredita).

5.2 Instrumenti zavarovanja pred tveganjem spremembe obrestne mere Najpomembnejši instrumenti zavarovanja pred obrestnim tveganjem so: terminski dogovor o obrestni meri, zamenjava obrestnih mer, obrestna kapica, obrestno dno, obrestna ovratnica, obrestni terminski posel in opcije. 5.2.1 Terminski dogovor o obrestni meri Terminski dogovor o obrestni meri (Forward Rate Agreement) je dogovor med strankama o plačilu ali o prejemu obresti na določen znesek, če bi prišlo pri kratkoročnih obrestnih merah do sprememb. Instrument ščiti kreditodajalca in kreditojemalca pred kratkoročnimi nihanji obrestne mere na finančnem trgu. Kupec terminskega dogovora o obrestni meri krije nevarnost zvišanja obrestne mere, prodajalec terminskega dogovora o obrestni meri pa krije nevarnost njenega znižanja. Terminski dogovor o obrestnih merah je dogovor o vnaprej določenih obrestnih merah. Stranki iz terminskega dogovora o obrestni meri si medsebojno poravnata poravnalni znesek9, če se dejanske obrestne mere na promptnem denarnem trgu na poravnalni dan10 razlikujejo od vnaprej dogovorjenih terminskih obrestnih mer. SLIKA 4: POMEMBNEJŠI DNEVI V TERMINSKEM DOGOVORU O OBR. MERI 0 3 6 mesecev pogodba D C A B A - pogodbeni dan11 C - poravnalni dan B - dan dospetja D - dan sklenitve posla Vir: Doles (1999, 27).

9 Poravnalni znesek – znesek denarja, ki je plačan oziroma dobljen kot rezultat terminskega dogovora o obrestni meri (na podlagi poravnalne in dogovorjene obrestne mere). 10 Poravnalni dan – dan, ki je dva delovna dneva pred pogodbenim dnem. 11 Pogodbeni dan – dan začetka pogodbenega obdobja. Na ta dan pride poravnalni znesek do druge pogodbene stranke.

59

Komitentu, ki je sklenil terminski dogovor o obrestni meri, ni potrebno dejansko najemati sredstev pri banki, s katero je sklenil dogovor. Njegova obveznost je plačati ali pa prejeti poravnalni znesek. Poravnalna obrestna mera se določi dva delovna dneva pred začetkom pogodbenega obdobja12. S to obrestno mero se primerja pogodbena obrestna mera. Tako se izračuna poravnalni znesek in se hkrati določi, kdo komu plača. Na poravnalni dan za posamezno časovno obdobje je to dejanska obrestna mera na promptnem denarnem trgu. Kreditojemalec na promptnem denarnem trgu oziroma kupec dogovora o terminski obrestni meri bo dobil poravnalni znesek od prodajalca na poravnalni dan v primeru, če so obrestne mere narasle in so višje od pogodbene. Prodajalec pa bo dobil poravnalni znesek od kupca v primeru, če so obrestne mere padle in so nižje od pogodbene. Ker se poravnava opravi na začetku in ne na koncu pogodbenega obdobja, je potrebno poravnalni znesek diskontirati. Tako ob koncu obdobja dobimo pravo vrednost. Obrazec za izračun poravnalnega zneska: 1. ko je poravnalna obrestna mera (L) višja od pogodbene obrestne mere (R) (L – R) × D × A (B × 100) + (L × D) (6), 2. ko je pogodbena obrestna mera (R) višja od poravnalne obrestne mere (L) (R – L) × D × A (B × 100) + (L × D) (7), pri čemer je: - L poravnalna obrestna mera, izražena v številkah (in ne v odstotkih), - R pogodbena obrestna mera, izražena v številkah (in ne v odstotkih), - D število dni v pogodbenem obdobju, - A pogodbeni znesek, - B časovna baza (360 ali 365). 5.2.2 Zamenjava obrestnih mer Zamenjava obrestnih mer (Interest Rate Swap) je zavezujoč dogovor med dvema strankama, v katerem ena pogodbena stranka zamenja eno vrsta plačila obresti za drugo z drugo pogodbeno stranko za določeno navidezno glavnico za določeno obdobje. Vrednost pozicije zamenjave obrestnih mer se giblje ravno v nasprotju s spremembami promptnih pozicij. Gledano skupaj je to nevtralna pozicija glede na smer gibanja obrestnih mer. Vzemimo primer, da imamo portfelj dolgoročnih obveznic, s fiksnim donosom. Naša največja bojazen je, da bodo obrestne mere v prihodnosti naraščale in bo vrednost našega portfelja pričela padati. Če smo plačnik fiksne obrestne mere v zamenjavi obrestnih mer, profiliramo, če začnejo obrestne mere v prihodnosti naraščati, saj prejemamo variabilno obrestno mero. Z 12 Pogodbeno obdobje – obdobje navideznega (hipotetičnega) najema ali plasmaja sredstev. Začne se s pogodbenim dnem in konča z dnevom dospetja.

60

zamenjavo obrestnih mer smo tako zamenjali obveznice s fiksnim donosom v obveznico s sprejemljivim donosom. Donos te obveznice pa ni občutljiv za spremembo obrestne mere. Če pa bodo obrestne mere začele naraščati in bo portfelj zaradi padca tečajev obveznic pričel izgubljati pri svoji vrednosti, bo to izgubo nadomestil prihodek iz naslova zamenjave obrestnih mer. 5.2.3 Obrestna kapica, obrestno dno in obrestna ovratnica Obrestno kapico so leta 1983 izumili in prvič pričeli uporabljati strokovnjaki v CitiCorp iz New Yorka. Ta instrument kupca kapice zavaruje pred dvigom obrestnih mer. Premija oziroma cena za uporabo tega instrumenta narašča z večjim zavarovanjem. Primer: trenutna tržna obrestna mera je 10%. Najeli smo kredit s spremenljivo obrestno mero in z dobo vračila 10 let. Odločimo se, da se bomo pred morebitnim dvigom obrestnih mer v prihodnosti zavarovali, zato kupimo obrestno kapico. Ta nas zavaruje pred dvigom obrestnih mer na primer nad 12%. Če bo ob vračilu kredita tržna obrestna mera na primer 13%, bomo vračali kredit po 12% obrestni meri. Razliko bo zagotovil prodajalec kapice. V primeru pa, da bo tržna obrestna mera ob vračilu kredita pod 12%, pa bomo kreditodajalcu plačali dejansko tržno obrestno mero. Če bi se hoteli zavarovati pred dvigom obrestnih mer nad 10% (v tem primeru je kapica enaka 10%), bi morali plačati bistveno višjo premijo (fee), ker je to v našem primeru tudi tržna obrestna mera. Ta premija je poleg razmerja med kapico in trenutno tržno ceno za posojila odvisna tudi od dolžine vračanja posojila, vrste posojila ter valute posojila. Prednost obrestne kapice pred direktnim izposojanjem s fiksno obrestno mero so naslednje (Veselinovič 1991, 71): • izposojanje s fiksno obrestno mero je precej dražje kot izposojanje s spremenljivo in

zavarovano s kapico; • posojilojemalec je pri fiksni obrestni meri sicer zavarovan pred dvigom obrestnih mer, ne

uživa pa ugodnosti cenejšega posojila, če obrestne mere padajo (to omogoča kapica). Obrestno dno (Interest Rate Floor) lahko kupi banka, da bi se zavarovala pred padcem obrestne mere, na primer pod 8%. V tem primeru se določi spodnja meja, do katere se sme znižati obrestna mera. Kupec obrestnega dna uživa fiksno obrestno mero, če je tržna obrestna mera pod dnom, oziroma spremenljivo, če je dejanska tržna cena nad njim. Obrestna ovratnica (Interest Rate Collar) je kombinacija obrestne kapice in obrestnega dna. Za razliko od obrestne kapice in dna ima obrestna ovratnica dve meji- zgornjo in spodnjo. Kupec obrestne ovratnice se podobno kot pri obrestni kapici zavaruje pred dvigom obrestnih mer, hkrati pa obstaja tudi spodnja meja, do katere je zavarovan uporabnik ovratnice. Primer: tekoča tržna obrestna mera je 10%. Kupec obrestne ovratnice se zavaruje pred spremembami obrestnih mer na primer v razponu od 8% do 12%. Če je dejanska obrestna mera ob vračilu kredita višja od 12%, bo razliko plačal prodajalec ovratnice (enako kot pri kapici); če je dejanska tržna obrestna mera ob vračilu kredita nižja od 8%, bo razliko plačal kupec ovratnice njenemu prodajalcu (enako kot pri dnu). V razponu od 8% do 12% se anuiteta za najeto posojilo plačuje po dejanski tržni obrestni meri.

61

Cena obrestne ovratnice je v primerjavi z obrestno kapico in obrestnim dnom nekoliko nižja. To je razumljivo, saj sta pred velikimi spremembami obrestnih mer zavarovana tako kupec, kot tudi prodajalec obrestne ovratnice. 5.2.4 Obrestni terminski posel Obrestni terminski posel je zavezujoč dogovor med dvema strankama o najemu oziroma plasmaju določenega zneska sredstev na določen dan v prihodnosti za dogovorjeno časovno obdobje po obrestni meri, določeni ob sklenitvi posla. Ta posel pogodbenim strankam omogoča, da »zaklenejo« stroške financiranja oziroma prihodke od obresti na določeno glavnico za določeno časovno obdobje, ki se začne v prihodnosti. Obrestni terminski posel lahko banka zavaruje na več načinov (Doles 1999,26): • najenostavnejše je zavarovanje z nasprotnim, po količini in dospetju enakim obrestnim

terminskim poslom, ki ga banka sklene z drugo banko oziroma komitentom; • druga možnost je zavarovanje z drugim obrestnim izvedenim finančnim instrumentom,

vendar je treba v takšnih primerih zavarovanje spremljati do dospetja; • tretja možnost (in najbolj enostavna transakcija) je zavarovanje s transakcijami na

promptnem denarnem trgu. V primeru zavarovanja na promptnem denarnem trgu sklene banka dve transakciji, in sicer: • prvo za obdobje od danes do konca obdobja obrestnega terminskega posla in • drugo za obdobje od danes do začetka obdobja obrestnega terminskega posla. Banka lahko v primeru, če pričakuje, da se bo morala čez tri mesece zadolževati za obdobje treh mesecev, za celotno obdobje šestih mesecev in plasiranje teh sredstev za obdobje prvih treh mesecev izračuna terminsko obrestno mero za najem sredstev za obdobje od tretjega do šestega meseca. Obrazec za izračun terminske obrestne mere: (LR × LD) – (SR × SD) Terminska obrestna mera = (8), (LD – SD) × [1 + (SR × SD)/(B ×100)] pri čemer je: - LR obrestna mera za obdobje od sklenitve posla13do dospetja14, - LD dnevi od sklenitve posla do dospetja, - SR obrestna mera od sklenitve posla do začetka obdobja, - SD dnevi od sklenitve posla do začetka obdobja, - B časovna baza (360 ali 365).

13 Dan sklenitve posla- dan, ko se posel sklene. 14 Dan dospetja- zadnji dan pogodbenega obdobja.

62

Banka je z dvema transakcijama (najemom za šest in plasmajem za tri mesece) torej prišla do najema sredstev od tretjega do šestega meseca po znani obrestni meri. Po preteku šestega meseca mora najeta sredstva vrniti. V praksi obrestni terminski posel ni najbolj priljubljen in se skoraj ne uporablja. Razlogi za to pa so: • transakcije na denarnem trgu polnijo kreditne linije za celotno obdobje (šest mesecev) in

ne le za obdobje zavarovanja (tri mesece); zaradi omejenega obsega kreditnih linij banke nimajo interesa po tolikih promptnih transakcijah;

• bilanca stanja banke se zaradi takšnih transakcij napihuje; • zaradi razlike med obrestnimi merami za depozite in kredite (obrestna marža) se

poslabšuje terminska obrestna mera. 5.2.5 Opcije Opcije so najstarejši instrument zavarovanja pred tveganji. Njihova zgodovina sega celo v antiko, ko so Feničani in Rimljani trgovali s pogodbami, podobnimi opcijam. Pravi razvoj opcij se je začel 26. aprila 1973, ko so v Chichagu začeli organizirano trgovati z opcijami na delnice. Od takrat je razvoj opcij tekel zelo hitro in danes opcije pomenijo najpomembnejši izveden instrument, pomenijo pa tudi podlago za vse nadaljnje izvedene instrumente. Opcije ponujajo tudi podlago za vrednotenje v finančni ekonomiji. Ker je opcija izveden instrument to pomeni, da je njena vrednost povezana z osnovnim instrumentom, na katerega je napisana, izstavljena, izdana. Tako je npr. vrednost opcije na določeno delnico tesno povezana z vrednostjo te delnice. Možne opcijske osnove so: 1. lastniške finančne oblike oziroma instrumenti, 2. dolžniške finančne oblike oziroma instrumenti, 3. tuj denar, 4. blago ali stvarni instrumenti, 5. obrestna mera, 6. različni indeksi, 7. različne pravice, 8. izvedene finančne oblike oziroma instrumenti, 9. različne kombinacije oziroma kombinirani instrumenti, 10. drugo. Opcije so lahko nakupne oziroma prodajne, različica opcij pa je lahko evropska ali ameriška. Opcija na določen finančni instrument je pravica kupiti, če gre za nakupno opcijo oziroma prodati, če gre za prodajno opcijo osnovni instrument po vnaprej določeni ceni. Kadar gre za nakup ali prodajo na določen dan v prihodnosti je to evropska različica opcije, kadar pa gre za nakup ali prodajo v določenem obdobju v prihodnosti, pa je to ameriška različica opcije. Opcija lahko ima tudi »kvazi«ameriško različico, kadar gre za posebno vnaprej dogovorjeno priložnost.

63

Prodajalec opcije je dolžan na zahtevo kupca opraviti ali izvršiti nakup ali prodajo osnovnega instrumenta, na katerega se glasi opcija, pod pogoji, ki so določeni v opcijski pogodbi. Za to svojo obveznost dobi premijo, ki mu jo plača kupec opcije, ne glede na to, ali bo pravico iz opcije izkoristil ali ne oziroma ali bo opcija unovčena ali ne. Za prodajalca opcije je torej obveznost iz opcije neodložljiva, če to zahteva kupec. Za slednjega pa opcija pomeni možnost izbire, ali nekaj izvršiti (to pomeni prodati ali kupiti; to pa je odvisno od opcije) ali ne (Veselinovič 1998, 72). Banka se lahko pred tveganjem spremembe obrestne mere zavaruje tudi z nakupom opcij. Za pokritje tveganja, se banke pojavljajo le kot imetnice opcij. Banka se odloči za nakup opcij, ko pričakuje znižanje obrestne mere za odobrene kredite. Poleg opcije na obrestno mero, obstajajo tudi opcije na zamenjavo obrestnih mer, opcije na obrestne kapice ter opcije na obrestna dna. Opcije na zamenjavo obrestnih mer (swaptions) omogočajo banki zavarovanje pred neugodnimi gibanji obrestne mere, sočasno pa ji zagotavljajo tudi koristi, ki izhajajo iz ugodnega gibanja obrestne mere. Lastnik opcije na zamenjavo ima pravico do zamenjave obrestne mere v prihodnosti. Tudi te opcije so lahko evropskega ali ameriškega značaja ( Smithson 1998,303). Opcija na obrestno kapico (caption) predstavlja pravico nakupa obrestne kapice po določeni izvedbeni ceni, premiji in z določeno zapadlostjo. Opcija na obrestno dno (floption) pa predstavlja pravico nakupa obrestnega dna po določeni izvedbeni ceni, premiji in z določeno zapadlostjo.

64

6. POLITIKA OBVLADOVANJA POSLOVNEGA TVEGANJA Poslovanje banke je vsak dan izpostavljeno različnim oblikam poslovnih tveganj. Pod pojmom politika tveganja razumemo vse ukrepe, ki imajo za cilj ugotoviti morebitne nevarnosti neuspeha, preprečiti tveganje ali zmanjšati učinek tveganj. Poslovna tveganja v bankah se da učinkovito obvladovati s celostnim sistemom notranjih kontrol in notranjo revizijo. Notranja revizija mora biti v banki organizirana kot samostojni organizacijski del. Revizija je neposredno odgovorna upravi banke in je organizacijsko in funkcionalno ločena od drugih organizacijskih delov banke. Notranja revizija predstavlja »obliko posrednega nadzora, ki ugotavlja in vrednoti primernost in uspešnost vseh drugih kontrol« (Majič,1999, 132). Notranja revizijska služba v banki izvaja neodvisno kontrolo izpolnjevanja navodil za trgovanje, zakonskih in drugih internih predpisov, upoštevanja politike uprave in zdrave bančne prakse pri trgovanju. Služba notranje revizije opravlja preglede na pomembnejših področjih trgovanja s poudarkom na tveganjih najmanj enkrat na leto, celotno področje trgovanja pa najmanj enkrat na tri leta. Pregledi naj bi se izvajali v neenakomernih intervalih, ker se s tem preprečuje njihova predvidljivost. Vrstni red pregledov mora biti zabeležen v načrtu službe notranje revizije. Po opravljenem pregledu mora revizijska služba sestaviti poročilo in ga predstaviti članom uprave. Pomembna področja, ki jih mora pregledati služba notranje revizije sodijo: • sistem limitov ( njegova postavitev in preseganje); • ugotavljanje in usklajevanje pozicij; • neodvisnost izračunavanja rezultatov trgovanja; • ustreznost spremljave tveganj; • spremembe v sistemu informacijske tehnologije; • celovitost, pravilnost in pravočasnost notranjega sistema poročanja; • ustreznost razmejitve pristojnosti; • primerjava pogodbenih pogojev s tržnimi pogoji; • postopek konfirmacije; • računovodsko evidentiranje poslov; • kreditna tveganja iz trgovanja. Pomembno za banko je, da so funkcije, ki spremljajo in obvladujejo tveganja ločene od funkcij, ki tveganja prevzemajo. Zato je potrebno, da je v vsaki banki nekdo v upravi ali neposredno pod njo, odgovoren za obvladovanje tveganj, hkrati pa ne sme imeti nobene funkcije, ki bi bila povezana s prevzemanjem tveganj. Vsaka banka mora zagotoviti razmejitev službe trgovanja od zaledne službe, računovodstva in spremljanja. Za večino slovenskih bank je zato potrebno, da se okrepijo funkcije zaledne službe, računovodstva in notranje revizije. Zagotoviti je potrebno dovolj kontrolnih mehanizmov za ustrezno zavedbo poslov v evidencah in knjigah, da se z njimi preprečuje napake in nepravilnosti ter omogoči neodvisno spremljavo in obvladovanje tveganj.

65

Za postavitev sistema notranjih kontrol pa je pristojno najvišje vodstvo in vsa njemu podrejena vodstva. Najvišje vodstvo mora s svojim vplivom zagotoviti oblikovanje celostnega in predvsem enotno zasnovanega sistema notranjih kontrol, ki jih morajo njemu podrejena vodstva in strokovni delavci vgraditi v vse poslovne procese ter skrbeti, da posamezni kontrolni mehanizmi tudi v resnici delujejo. Notranja kontrola poteka neprestano na vseh ravneh v banki. Notranji revizorji naj njeno delovanje ciklično preverjajo in o tem poročajo najvišjemu vodstvu in vsem pristojnim podrejenim vodstvom. V notranje-kontrolnih postopkih morajo sodelovati vsi zaposleni. Glavne cilje notranje kontrole lahko razvrstimo v naslednje skupine: 1. visoka poslovna učinkovitost in uspešnost (poslovna cilja); 2. popolnost in zanesljivost finančnih ter poslovodnih informacij (informacijski cilji); 3. spoštovanje merodajne zakonodaje in predpisov (cilj zakonitosti). Obvladovanje poslovnih tveganj je torej zelo kompleksen proces, ki zahteva usklajena prizadevanja vodstev na vseh ravneh, poleg njih pa tudi nekaterih strokovnih sektorjev in služb v banki. Za učinkovito obvladovanje poslovnih tveganj je torej potrebno usklajeno delovanje vseh organizacijskih enot, pa tudi podpora vodstev na vseh ravneh banke. Delovanje vsakega kontrolnega mehanizma pomeni določen strošek in mnogokrat podaljšuje čas za izvedbo posamezne poslovne operacije ali transakcije. To pa pomeni, da kontrolni sistem draži poslovanje in posledično znižuje donosnost. Zato je razumljivo, da so vodstva banke zadržana ali celo nenaklonjena vključenosti kontrolnih mehanizmov v vsakdanje poslovanje.

66

7. SKLEP Za bančništvo je v zadnjem času značilen zelo hiter razvoj storitev in uvajanje novih informacijskih sistemov. Informacijski sistemi so za banke temeljnega pomena, saj bankam nudijo večjo kvantiteto in kvaliteto informacij, s tem pa jim omogočajo varnejše poslovanje. Ti sistemi omogočajo tudi hitrejše kroženje finančnih sredstev, kar ima za posledico, da so ta sredstva učinkovito in kvalitetno izkoriščena. Tako kot vse stvari, pa ima tudi hiter razvoj svoje prednosti in slabosti. Največja nevarnost, ki jo prinaša ta hiter razvoj so prav gotovo tveganja, ki so jim banke pri svojem poslovanju izpostavljene. V kolikor želijo banke v današnji čedalje bolj močni konkurenci preživeti in biti konkurenčne, morajo ta tveganja uspešno in učinkovito obvladovati. Največjo pozornost slovenske poslovne banke posvečajo kreditnemu tveganju. Temu tveganju so tudi najbolj izpostavljene. Kreditni posli namreč predstavljajo najpomembnejše bančne posle in s tem dober vir zaslužka. Kreditno tveganje je pomembno še z drugega vidika. Povzroči lahko velike izgube, s tem pa ogrozi solventnost banke. Da bi se banke temu tveganju čim bolj ognile oziroma ga čim bolj znižale, sprejemajo posebne ukrepe, kamor sodi predvsem presoja kreditne sposobnosti in bonitete kreditojemalca in razvrščanje komitentov v različne skupine tveganosti. Kot bistvene za obvladovanje kreditnega tveganja se pojavljajo bančne rezervacije, ki jih banka oblikuje za kritje morebitnih izgub zaradi tveganja. Pomembno tveganje, ki mu je banka izpostavljena je likvidnostno tveganje. Poznamo tri osnovne načine merjenja likvidnostne izpostavljenosti banke: ugotavljanje dnevne neto likvidnostne pozicije, izračunavanje povprečne vrzeli financiranja ter izračunavanje in primerjavo likvidnostnih količnikov. V slovenskem bančnem sistemu se likvidnostno stanje posameznih bank ugotavlja na dnevni podlagi. Pri nas govorimo o tolarski in o devizni likvidnosti banke. V Sloveniji je uravnavanje likvidnosti vezano na medbančni trg denarja in na centralno banko. Pred kreditnim in likvidnostnim tveganjem se banke zavarujejo na različne načine. V naši bančni praksi je najpogostejša oblika zavarovanja zavarovanje pri zavarovalnici. Čedalje bolj pa je v uporabi tudi zavarovanje z menico in zastava. Naslednje pomembno bančno tveganje predstavlja tveganje spremembe obrestne mere. V zadnjem času banke temu tveganju namenjajo vse več pozornosti. Spremembe obrestne mere lahko imajo neugodne učinke na prihodke banke in tudi na njeno ekonomsko vrednost. Pred tveganjem spremembe obrestne mere se banke kot finančni posredniki skoraj nikoli ne morejo popolnoma zaščititi, tega pa tudi nočejo, ker je prav sprejemanje tveganj ključnega pomena za ustvarjanje njihovega dobička. Če tveganje sprejmejo, ga morajo znati tudi obvladovati in izmeriti, saj le tako lahko v vsakem trenutku vedo, kakšna je njihova izpostavljenost temu tveganju. Za zavarovanje pred tveganjem spremembe obrestne mere se uporabljajo različni instrumenti, kot je zamenjava obrestnih mer, obrestni terminski posel, terminski dogovor o obrestni meri, obrestna kapica, dno in ovratnica ter opcije. V Sloveniji je najbolj aktualna zamenjava obrestnih mer.

67

Slovenske banke so v določeni meri izpostavljene tudi tečajnemu tveganju. To tveganje postaja z vse večjim vplivom internacionalizacije in globalizacije poslovanja čedalje bolj pomembna komponenta upravljanja s tveganji. To tveganje se kaže pri poslovanju banke kot vpliv valutnih tečajev na dobiček, denarne tokove in tržno vrednost. Do njega pride, ko obseg naložb banke, vezanih na določeno valuto, ni enak obsegu obveznosti v tej valuti. Uporabljajo se različne metode merjenja izpostavljenosti valutnim tveganjem.Ena izmed novejših metod je metoda tvegane vrednosti (Value-at-Risk- VAR). S 1. januarjem 1999 je v državah članicah Evropske monetarne unije (EMU) začela veljati nova skupna valuta evro, ki pomeni verjetno največji monetarni projekt v tej polovici stoletja in je že nekaj časa zelo vroča tema predvsem v državah, ki jih je uvedba nove valute zadela neposredno. Eden izmed pomembnih pozitivnih učinkov vpeljave enotne valute, ki ga navajajo zagovorniki Monetarne unije, je odprava tečajnega tveganja in stroškov konverzije ene valute v drugo znotraj področja monetarne unije. V prihodnosti bodo morale Slovenske banke večjo pozornost posvetiti tudi operativnemu tveganju. To tveganje zajema: transakcijsko tveganje, tveganje operativnega nadzora, tveganje tehnoloških sistemov, tveganje dobrega imena, tveganje obdavčitve, pravno tveganje, tveganje katastrof ter regulativno tveganje. Ker je merjenje operativnega tveganja zelo zahtevno opravilo, se večina bank tega sploh ne loteva. Rezervacije za njihovo pokritje oblikujejo bolj po občutku. Ključnega pomena za uspešno obvladovanje tega tveganja je, da vodstvo tem tveganjem nameni ustrezno pozornost. Vse banke so izpostavljene tudi deželnemu tveganju. Do tega tveganja pride zaradi makroekonomskega in/ ali političnega položaja v državi iz katere je kreditojemalec. Učinkovitost obvladovanja poslovnih tveganj je močno odvisna od sistema notranjih kontrol v bankah. Za postavitev sistema teh kontrol je pristojno najvišje vodstvo in njemu porejena vodstva. Notranja kontrola mora potekati neprestano in na vseh ravneh v banki. Za učinkovito obvladovanje poslovnih tveganj je zelo pomembno, da vse organizacijske enote v banki usklajeno delujejo.

68

8. POVZETEK V diplomskem delu »Poslovno tveganje v bankah« sem obdelala poslovna tveganja, ki so jim banke najbolj izpostavljene, njihovo obvladovanje, merjenje in upravljanje. Pri opisu zavarovanja pred tveganji sem dala poudarek opisu instrumentov, ki so namenjeni zavarovanju pred kreditnim, likvidnostnim in obrestnim tveganjem. Današnjemu hitremu razvoju se moramo prilagajati vsi, tudi banke. Prav temu razvoju morajo banke slediti z ustrezno tehnologijo in znanjem. Zbiranje podatkov in izdelava poročil za spremljanje tveganj mora biti metodološko in tehnološko dobro podprto. To proces zbiranja podatkov poenostavi, odpira pa tudi pot novim metodam za upravljanje s tveganji. Za upravljanje tveganj se podatki zbirajo predvsem za ocenjevanje prihodnosti. Podatke za upravljanje s tveganji pridobivajo banke znotraj banke ali pa iz širšega okolja, kot so državne ustanove ter razni domači in tuji ponudniki informacij. Šele preverjeni podatki so lahko temelj za celovito obvladovanje tveganj in taki podatki so tudi osnova za kvalitetne in ažurne informacije. Zavedati se moramo, da smo kljub zelo dobri tehnologiji in računalniško podprtim sistemom v bankah ljudje tisti, ki smo ključni dejavnik uspeha določene banke. Pomembno je, da banka nameni zadostno količino finančnih sredstev v izgradnjo informacijskega sistema, to pa ni tudi dovolj. Vlagati je potrebno tudi v ljudi, v njihovo izobraževanje, saj le tako lahko sistem celovito deluje. Če hoče biti banka dobičkonosna, kot to od nje pričakujejo lastniki, mora uspešno upravljati s tveganji. Za to mora imeti ustrezno informacijsko osnovo. Le- to ji nudijo podatkovna skladišča, imenovana Data Warehouse, katerim banke v zadnjem času namenjajo veliko sredstev. Podatkovna skladišča naj bi vsebovala podatke o komitentih in njihovih poslih, njihov glavni namen pa je zbiranje podatkov iz različnih virov. Uspešno upravljanje s tveganji temelji v banki na veliki količini analiziranih podatkov, ki pa morajo biti primerno pripravljeni in shranjeni. Podatkovno skladišče pa ni le baza podatkov na nekem računalniku. Je sistem, kako iz podatkov, ki so razdrobljeni po banki, pridobiti kvalitetno informacijo. Kvalitetne informacije zagotavljajo banki konkurenčno prednost njen razvoj in obstoj, pomembne pa so tudi za oblikovanje vizije in za pridobivanje komitentov na našem, pa tudi širšem evropskem in svetovnem prostoru.

69

9. ABSTRACT In my diploma paper titled » The risk of business in banks » I have dealt with the business risks that banks are exposed to in a great deal with their command of their risks, their measurement and the management of them. With the description of the insurance of the risks I have especially emphasised the description of the instruments which are meant for the insurance against credit, liquidity and bank rates risks. We must all adapt to the today’s fast development including the banks that have to follow the development with the suitable technology and knowledge. Collecting the data and making reports to follow the risk have to be methodologically and technologically well supported. The process of collecting data is simplified in this way and it also opens new ways to the new methods to deal with the risks. The data is being collected in order to manage the risks especially to estimate the future. The data about managing the risks are acquired from the banks themselves or from the wide environment like the state institutions and other local and foreign offers of the data. Only checked data can be the foundation of the whole command of the risks and this kind of data can be the basis of the quality and up - to - date data. We must be aware that in spite of the good technology and computer supported systems the people in banks are the ones that are the main factors of the success of the certain bank. It is important that a bank gives enough funds into the development of the data system and this seems not to be enough. It is important to invest into people’s education. It is the only way that the system can work on the whole. If a bank wants to be profitable as the owners expect it to be it has to deal with the risks successfully. In order to achieve that it has to have a suitable informational basis. This is given by the data warehouse called Data Warehouse. A lot of funds is given to this lately. Data Warehouse should include data about commissioners and their transaction. Collecting data from different sources is their main purpose. A successful management of the risks in banks is based on a great amount of analysed data that has to be prepared and saved suitably. Data Warehouse is not just the data based on one of the computers. It is a system of how from the data crumbled all over the bank we can get a quality data. Competitive position is given to the bank by a quality data as well as its development and existence. Quality data is important for the forming vision of the future, for the acquiring of the commissioners in our banks as well as wider in Europe and world -wide. KEY WORDS: banks, business, risk, insurance, measurement, management

70

10. SEZNAM VIROV

1. Babič, Tomaž. 1996. »Kako pridobiti državno poroštvo?«. Gospodarski vestnik, št. 14, str. 78-79.

2. Barle, Janez; Žunič Tone. 1996. »Aktivno upravljanje s tveganji: iluzija ali stvarnost«.

3. Bessis, Joel.1998 Risk Management in Banking. Chichester: John Wiley˛& Sons Ltd.

4. Bobek, Dušan. 1995. »Organiziranje in poslovanje bank«. Maribor, Ekonomsko-

poslovna fakulteta.

5. Bobek, Dušan. 1989. »Sodobna banka«. Maribor, Založba Obzorja.

6. Borak, Neven (ur.), »Spremembe v bančnem okolju (2. strokovno posvetovanje o bančništvu)«. Ljubljana, Zveza ekonomistov Slovenije.

7. Borak, Neven (ur.). 1997. »Banke in tveganja (3. strokovno posvetovanje o

bančništvu)«. Ljubljana, Zveza ekonomistov Slovenije.

8. Borak, Neven. 2002. 8. strokovno posvetovanje o bančništvu Basel 2, str.5-6, Zveza ekonomistov Slovenije.

9. Borak. Neven. 1998. Bazelska načela preudarnega bančnega poslovanja. Ljubljana:

Zveza ekonomistov Slovenije.

10. Buschgen, E. Hans.1998. Das kleine Borsen- Lexikon. Dusseldorf: Wirtschaft und Finanzen.

11. Crowell, Miranda.1999. In search of a safe haven. Euromoney 3: 25-28

12. Doles, Jernej.1999. Obrestni izvedeni finančni instrumenti. Bančni vestnik 3:25-28.

13. Dorey, Paul.1997. Beware of low- flying banks. The Economist 10:91-92.

14. Društvo računovodij, finančnikov in revizorjev Slovenj Gradec- Dravograd. Menica v

luči zakona o finančnem poslovanju podjetij. Slovenj Gradec, 2000.

15. Glogovšek, Jože. 2002. 8. strokovno posvetovanje o bančništvu Basel 2, str.75-97, Zveza ekonomistov Slovenije.

16. Heffernan- Shelagh. 1996. Modern banking in Theory and Practice. Chichester: John

Wiley& Sons Ltd.

17. Hempel, G.H., D.G. Simonson, and A.B. Coleman. 1994. Bank management: Text and cases- 4th edition. Chinchester: John Wiley & Sons Ltd.

71

18. Ilešič, M., P. Grilc, M. Juhart, in I. Strnad.1996. Sistem kreditnih poslov in njihovega zavarovanja v Republiki Sloveniji. Maribor: Pravna fakulteta.

19. Ivanjko. Šime.2000. Delavnica meničnega prava. Maribor.

20. Karpe, Primož. 1997. »Klasična tveganja bančnega poslovanja – kreditno tveganje«.

Bančni vestnik, letnik 46, št. 4, str. 36-38. 21. Karpe, Primož. 1997. »Tržna tveganja bančnega poslovanja – tečajno tveganje«. Bančni

vestnik, letnik 46, št. 9, str. 41-43. 22. Karpe, Primož. 1997. »Tržna tveganja bančnega poslovanja – tveganje spremembe

obrestne mere (1)«. Bančni vestnik, letnik 46, št. 5, str. 40-42. 23. Karpe, Primož. 1997. »Tržna tveganja bančnega poslovanja – tveganje spremembe

obrestne mere (2)«. Bančni vestnik, letnik 46, št. 6, str. 41-43. 24. Karpe, Primož. 1997. »Upravljanje bančnih tveganj«. Bančni vestnik, letnik 46, št. 1-2,

str. 36-38. 25. Klobčar, Janez. 1995. »Pregled bančnih tveganj«. Gospodarski vestnik, št. 47, str. 93-

94. 26. Končina, Miro. 1997. »Zavarovanje bančnih tveganj«. Bančni vestnik, letnik 46, št. 5,

str. 24-26.

27. Končina Miro.1997. Zavarovanje bančnih tveganj. Bančni vestnik 5: 24-26.

28. Koruza Dušan.1994. Iz zgodovine bančništva na Slovenskem. Bančnik 8: 30.

29. Krumberger, Matej. 2000. Nadzor bančnega poslovanja in obvladovanje tveganj v slovenskem bančništvu, 6. strokovno posvetovanje o bančništvu, Analiza bančnih tveganj, str.71-83, Zveza ekonomistov Slovenije.

30. Mrak. Mojmir.1991. Rizičnost tuje države: koncept in splošne značilnosti. V MBA-

mednarodna podiplomska šola za management. Maribor: Ekonomska- poslovna fakulteta.

31. Muhič. Mateja. 2000.Spremljanje likvidnostnega tveganja v bankah, 6. strokovno

posvetovanje o bančništvu, Analiza bančnih tveganj, str. 127-139, Zveza ekonomistov Slovenije.

32. Oražem, Tadej. 1995. Tveganje spremembo obrestne mere v bankah in zavarovanje pred

njim. Bančni vestnik št. 5, str.13-18.

33. Parsley, Mark.1996 Risk Management,s final frontier. Euromoney 9: 74-79.

72

34. Pirtovšek, Matej.1999. Merjenje tveganja spremembe obrestne mere.Bančni vestnik št.3, str.34-37.

35. Pirtovšek, Matej.1999. Merjenje tveganja spremembe obrestne mere. Bančni vestnik

št.4, str.29-33.

36. Pirtovšek., Matej.1999. Merjenje tveganja spremembeobrestne mere. Bančni vesnik št.5,str. 30-35.

37. Ramšak, Nataša. 1998. »Operativno tveganje«. Bančni vestnik, letnik 47, št. 1-2, str. 46-

49.

38. Ribnikar, Ivan.1994. Vrste tveganj v bančnem poslovanju. Bančnik 3: 11.

39. Saunders, Anthony. 1994. Financial Institutions Management- A Modern Perspective. Homewood: Richard d. Irwin.

40. Smithson, Charles W. 1998. »Managing financial risk: a guide to derivative products,

financial engineering and value maximization« (Third Edition). New York, McGraw-Hill.

41. Stockinger, Josef. 1991. »Bonitatsanalyse von Banken«. Wien, Wirtschaftuniversitat.

42. Škrinjar, Ladi.2002.Valutno tveganje v razmerah uravnavanega drsečega deviznega

tečaja. Bančni vestnik št.9, str.7-11.

43. Turk, Metka. 1998. Obvladovanje poslovnih tveganj in sistem notranjih kontrol v bankah. Bančni vestnik 6: 46-49

44. Uradni list RS. 2002. št.24, str.1870-1873.

45. Veselinovič, Draško.1998. Opcije in drugi terminski (izvedeni) finančni instrumenti.

Ljubljana: Gospodarski vestnik.

46. Zakon o bančništvu- uradno prečiščeno besedilo ( Z Ban- UPB1), 2. oktober 2003. 47. Zbašnik, Dušan. 1996. »Mednarodne poslovne finance« (2. izdaja). Maribor,

Ekonomsko-poslovna fakulteta.

48. Zveza ekonomistov Slovenije.1999. Ravnanje s tveganji.

49. Žiberna, Jožko, in Šime Ivanjko.1993. Menica in ček kot vrednostna papirja. Ljubljana: Gospodarski vestnik.

73

Priloga 1: _______________________________________________ ______________ Firma, sedež oz. priimek in naslov trasanta menice Kraj in datum

MENIČNA IZJAVA IZDAJATELJA MENICE (TRASANTA) IN

POOBLASTILO ZA UNOVČITEV ___________________ je sklenilo dne______________ Pogodbo o _________________ št._____________z (s)_____________________( v nadaljevanju dolžnik). Ob sklenitvi navedene pogodbe dolžnik kot izdajatelj menice (trasant) izročam ______________ za zavraovanje vseh svojih obveznosti menico v višini_____% pogodbene vrednosti, kar znese__________________ SIT. Trasant podpisan kot (ime in priimek) (dela in naloge) (podpis) se zavezujem, da bom plačal vsak znesek naveden v menici. Sprejeta obveznost za plačilo menice ni odvisna od katerekoli druge okoliščine, ki bi lahko vplivala na prevzeto obveznost, če ta obveznost ni razvidna iz same menice- abstraktna zaveza. (Zastopnik oz. pooblaščenec trasanta, ki je pravna oseba pod kazensko odgovornostjo izjavljam, da sem pooblaščen za veljavni prevzem menične obveznosti). Trasant menice soglašam in pooblaščam ________________ oz. vsakega drugega upnika, na kogar bo banka cedirala terjatev zavarovano s to menico (remitent) oz. vsakogar komur bo ta menica indosirana (indosatar), da izpolni bianco menico do višine vseh zapadlih in neporavnanih obveznostiiz navedene pogodbe oz. vseh drugih terjatev banke, remitenta oz. indosatarja do trasanta ter, da izpolni vse druge sestavne dele menice, ki niso izpolnjeni in uporabi izpolnjeno menico za izterjavo vseh zapadlih in neporavnanih obveznosti v skladu z Zakonom o menici. Menica naj bo izpolnjena s klavzulo »brez protesta«, »vnovčljiva na prvi poziv« in »neprenosljiva«. Trasant menice se vnaprej odrekam vsem ugovorom proti morebitnemu sklepu o izvršbi. Trasant menice pooblaščam »banko«, vsakega drugega remitenta oz. indosatarja, da menico unovči (domicilira) pri katerikoli banki ali hranilnici (domicilant), ki vodi transakcijske račune trasanta menice, predvsem pa transakcijski račun št.__________________ pri banki (hranilnici)______________________ in hkrati nepreklicno pooblaščam vse banke in hranilnice, predvsem pa banko (hranilnico)_____________________, da na podlagi predložene menice izplačajo z računov trasanta znesek menične obveznosti v

74

korist »banke«, drugega remitenta, indosatarja oz. vsakega drugega zakonitega imetnika- upnika razvidnega iz menice, ki jo le- ta predloži v izplačilo in sicer z nakazilom na račun upnika pri______________________št. ____________________________, s sklicem na št.____________________. Kadar je to potrebno za unovčenje menice ( tj. nakazilo sredstev upniku) pooblaščam banke in hranilnice, da prenesejo sredstva s katerihkoli drugih računov na račun s katerega bo izvedeno plačilo, oz. da devizna sredstva konvertirajo v tolarska sredstva po svojem vsakokrat veljavnem menjalnem tečaju in ta sredstva nakažejo na račun upnika. V primeru, če na dan zapadlosti menice- kljub prenosom iz drugih računov in konverziji deviznih sredstev- trasant ne bi razpolagal z zadostnimi sredstvi za plačilo celotnega zneska menice, pooblaščam banke in hranilnice, da delno unovčijo menico, višino izplačanega zneska označijo na menici, menico pa vrnejo upniku, ki jo je predložil v unovčenje. Priloga: 1 x bianco menica ______________________________ (štampiljka in podpis trasanta menice)

75

UNIVERZA V MARIBORU

Ekonomsko-poslovna fakulteta

IZJAVA

Kandidat(ka) REBEKA PUŠNIK

Absplvent(ka) študijske smeri: DENARNIŠTVO IN FINANCE, študijski program:

UNIVERZITETNI izjavljam, da sem avtor(ica) tega diplomskega dela, ki sem ga napisal(a)

pod mentorstvom dr. DUŠANA BOBEKA in uspešno zagovarjal(a) 24.06.2004.

Zagotavljam, da je besedilo diplomskega dela v tiskani in elektronski obliki istovetno in brez

virusov. Ekonomsko poslovni fakulteti dovolim- ne dovolim objavo diplomskega dela v

elektronski obliki na spletnih straneh knjižnice. Hkrati dovoljujem, da ga lahko bralci

uporabijo za svoje izobraževalne in raziskovalne namene s povzemanjem posameznih misli,

idej, konceptov oziroma delov teksta iz diplomskega dela ob upoštevanju avtorstva in

korektnem citiranju.

V Mariboru, dne 24.06.2004