2011 / št. 1

2

3

4

5

28

34

36

8

PREDSEDSTVO ZOS PRI MINISTRU LUKŠIČU O PROBLEMATIKI S PODROČJA PREDŠOLSKE IN ŠOLSKE VZGOJE

PREDSEDSTVO ZOS PRI MINISTRU VLAČIČU

ODSLEJ NEZDRUŽLJIVOST FUNKCIJE ŽUPANA IN POSLANCA

SPREJETA NOVELA ZAKONA O ZEMLJIŠKI KNJIGI

ZOS PODALO POBUDO ZA SPREMEMBO OBVEZNOSTI OBČIN PRI OCENJEVANJU ŠKOD, NASTALIH ZARADI NARAVNIH NESREČ V KMETIJSTVU

PARTICIPATIVEN PRORAČUN

SKUPNA NOTRANJEREVIZIJSKA SLUŽBA ZOS OBELEŽUJE TRETJE LETO DELOVANJA

REDNA SKUPŠINA ZOS

Glas občin 2

V središču

Pri obravnavi problematike financiranja investicij v vrtce in osnovne šole so se tako člani predsedstva kot minister in njegova ekipa strinjali, da je sredstev premalo in da bi jih bilo treba povečati in pridobiti tudi iz naslova evropskih sredstev. Predsednik ZOS Robert Smrdelj je ob tem opozoril na problem povprečnine, saj občine iz tega naslova, za naloge, ki jim jih nalaga za-konodaja, ne dobijo zadostnih sredstev.

V zvezi s problematiko določanja norma-tivov, ki jih država zaostruje, je ZOS podalo pobudo, da se ustanovi delovna skupina, ki bo podrobneje proučila normative in standarde na področju predšolske vzgoje. Članice Odbora ZOS za socialo, vzgojo, izobraževanje, kulturo, šport in ostale družbene dejavnosti so predla-gale povečanje števila otrok v oddelkih in opozorile, da je treba odložiti uvel-

PREDSEDSTVO ZOS PRI MINISTRU LUKŠIČU O PROBLEMATIKI S PODROČJA PREDŠOLSKE IN ŠOLSKE VZGOJE

Člani predsedstva ZOS so se na letošnji drugi tematski seji sestali z ministrom za šolstvo in šport dr. Igorjem Lukšičem. Na seji so člani predsedstva z ministrom med drugim spregovorili o pred-logu novele Zakona o osnovni šoli, ki je še v medresorski obravnavi, o problemu sofinanciranja investicij v šole in vrtce, o prenosu stroškov dela iz občin na državo in o normativih v vrtcih. Na pobudo ZOS se bo ustanovila delovna skupina za preveritev standardov in normativov na področju predšolske vzgoje.

javitev določbe Pravilnika o normativih in tehničnih pogojih za prostor in opremo vrtca, ki določa, da je do 1. 9. 2013 treba zagotoviti tri kvadratne metre notranjih igralnih površin na otroka vsaj za pet let.

Predsednica Odbora ZOS za socialo, vzgo-jo, izobraževanje, kulturo, šport in ostale družbene dejavnosti Nataša Rupnik je pri obravnavi novele Zakona o osnovni šoli predstavila pripombe in predloge ZOS. Z vidika občin je problematičen predvsem 41. člen predloga novele, ki spreminja 56. člen ZOsn, ki določa šolski prevoz otrok. Podlaga za dopolnitev in natančnejšo določitev določb o prevozu otrok je bila pobuda, ki jo je ZOS že lani podalo Min-istrstvu RS za šolstvo in šport. Treba bi bilo dopolniti prvi odstavek omenjenega člena, ki naj natančneje določi, da ima otrok pravico do brezplačnega prevoza

od določenega postajališča do osnovne šole, saj bi s tem določili, da otrok ni tre-ba pobirati od vrat do vrat. Člen naj se dopolni tudi z obveznostjo, da pristojno ministrstvo določi merila, po katerih bo Svet za preventivo določil, katere šolske poti so nevarne oziroma nenevarne. ZOS predlaga tudi natančnejšo dikcijo odstavka, ki določa povračilo stroškov za otroke, ki bivajo izven šolskega okoliša, ter dopolnitev člena z dodatnim odstavkom, ki določa povračilo stroškov prevoza staršem, ki sami vozijo v šolo otroka s posebnimi potrebami. Opozorjeno je bilo tudi, da bo razširjen program pouka zahteval novo organizacijo prevoza, treba bo skleniti nove pogodbe s prevozniki. Sam predlog zakona določa povečanje stroškov za prevoz.

Dr. Igor Lukšič, minister za šolstvo in šport

Glas občin 3

V središču

Izdajatelj glasila je Združenje občin Slovenije. Glasilo prejemajo brezplačno slovenske občine in posamezni državni organi. Glasilo izhaja v nakladi 1500 izvodov. Odgovorna urednica: Polona Drofenik. Lektoriranje: Mateja Faletič. Grafična priprava: Špes, grafični studio, Novo mesto. Tisk: Utrip d.o.o., Brežice.Naslov uredništva: Združenje občin Slovenije. Uredništvo glasila: Glas občin, Zrinjskega 9, 1000 Ljubljana.

Predsednik ZOS Robert Smrdelj je najprej odprl problematiko odkupa zemljišč tako pri izgradnji nove prometne infrastrukture kot pri že obstoječi infrastrukturi. V zvezi s tem so predstavniki ministrstva predstavili novosti, ki jih prinaša nova zakonodaja in možne rešitve pri pripravi novih predpis-ov, vse to pa s ciljem učinkovitega reševanja problematike odkupov zemljišč pri urejan-ju prometne infrastrukture.

O problematiko prevoza otrok so člani predsedstva prejšnji teden razpravljali z ministrom Lukšičem, na sestanku pri ministru Vlačiču pa je bila tema ponovno izpostavljena. Predstavniki prometnega ministrstva so podrobno pojasnili načrte na področju ustanavljanja Direkcije za javni potniški promet, posebej v luči optimizacije in večje učinkovitosti spodbujanja uporabe javnega potniškega prometa z združitvijo vseh finančnih sredstev na enem mestu, saj so le-ta sedaj porazdeljena na različnih resorjih. V okviru projekta »Integrirani javni potniški promet« želijo v letu in pol povezati linijski cestni in železniški prom-et skupaj z mestnimi prevozi. S tem želijo uporabnikom omogočiti poenostavljen sistem uporabe z enotno vozovnico in in-formacijami na enem mestu, ter seveda z usklajenimi voznimi redi. Vse to bo pred-stavljalo večjo kakovost in več možnosti za potnike. V luči iskanja optimalnih rešitev na področju trajnostnega prometa bo ZOS v sodelovanju s prometnim ministrstvom ustanovilo delovno skupino. Pri tem bo treba upoštevat lokalne specifike in tam kjer je možno se bodo lahko šolski prevozi povezali z linijskimi.

V zvezi z vzdrževanjem cest je predsednik ZOS Robert Smrdelj opozoril, da bi bilo treba na tem področju več energije in sredstev. Minister je pojasnil, da dodatno zadolževanje države ni mogoče. K temu je še dodal, da se sme kohezija izvajati samo za avtoceste.

PREDSEDSTVO ZOS PRI MINISTRU VLAČIČU

Letošnja tretja tematska seja Predsedstva Združenja občin Slovenije je potekala pri ministru za promet dr. Patricku Vlačiču. Člani predsedstva so z ministrom med drugim spregovorili o novostih prometne zakonodaje, o problematiki odkupa zemljišč in o finančnih sredstvih za vzdrževanje cest. Občine se na področju trajnostnega prometa srečujejo s precejšnjimi težavami in v luči iskanja rešitev je bil na seji sprejet sklep, da se ustanovi delovna skupina, ki bo poiskala možne rešitve, katere bodo koristne za vse strani (uporabnike, prevoznike, občino in državo).

Predsednik ZOS je izpostavil še naciona-lni program varnosti cestnega prometa, natančneje možnost izvzema nekaterih cest iz sistema cestninjenja. Minister je pojasnil, da izjeme v veljavnem vinjetnem sistemu niso mogoče, da pa se bo uvedel elektron-ski sistem cestninjenja, vendar nas k temu Evropska Komisija ne zavezuje. Hkrati pa je pojasnil, da razmišlja o nekaterih ukrepih za boljše obveščanje voznikov o uporabi vinjet, predvsem tujcev, in o nekaterih drugih ukrepih za prijaznejšo obravnavo kršiteljev.

Predstavnik Direkcije RS za ceste je pod-robno pojasnil načrte na področju daljin-skih kolesarskih povezav, kjer poteka 18

samostojnih projektov in šest projektov sofinanciranih iz evropskih sredstev, poleg teh pa še 168 drugih projektov, pri katerih gre tudi za ureditev poti za pešce in kole-sarje.

Na sestanku so člani predsedstva odprli tudi temo infrastrukture in sistema za uporabo električnih avtomobilov. Pojasn-jeno je bilo, da so iniciative še na začetku. Služba Vlade RS za podnebne spremembe ima projekt in prve ideje, pripravljajo pa tudi sistem subvencij za električna vozila.

Tokratno srečanje ministra in Predsedstva Združenja občin Slovenije je že drugo v nizu tematskih sej, prvo je potekalo v letu 2009.

Glas občin 4

Državnemu zboru je nezdružljivost poslanske funkcije z župansko oziroma podžupansko uspelo uzakoniti v sedmem poskusu. Ob državnozborskih volitvah prihodnje leto bodo lahko za mesto poslanca kandidirali tudi župani, ki pa bi se morali v primeru izvolitve odločiti za eno od funkcij. Nezdružljivost bo veljala tudi za podžupansko funkcijo.

V Zakonu o poslancih nezdružljivost funkcije poslanca opredeljuje 10. člen, ki določa, da poslanec ne sme biti hkrati član Državnega sveta RS niti ne sme opravljati druge funkcije ali dela v državnih organih. Poslanec tudi ne sme poklicno opravljati funkcije v organih lokalnih skupnosti. Veljavna ureditev glede združljivosti funkcije poslanca s funkcijo v lokalni skupnosti določa izjemo, in sicer da sta ti dve funkciji nezdružljivi le v primeru, ko se funkcija v lokalni skupnosti opravlja poklicno.

Z novelo Zakona o poslancih se spreminja drugi odstavek 10. člena tako, da se glasi: »Poslanec tudi ne sme opravljati funkcije župana in podžupana v občini.«

Novela poleg tega, da sledi zahtevi po poklicnem opravljanju zgolj poslanske funkcije, določa nezdružljivost funkcije poslanca in župana ter podžupana v lokalni skupnosti. Sprememba zakona torej dokončno onemogoča hkratno opravljanje obeh funkcij. Novela zakona sledi ustavnima načeloma delitve oblasti, v okviru katerega je poud-arjena samostojnost zakonodajne, izvršilne in sodne veje oblasti, ter neodvisnosti in samostojnosti lokalne samouprave. Obe načeli zahtevata vzpostavitev učinkovitega sistema zavor in ravnotežja med nosilci različnih funkcij oblasti. S spremembami zakona se odpravlja interesno nezdružljivost vlog, v katerih večkratni funkcionarji sočasno nastopajo, so spremembe utemeljevali predlagatelji novele zakona.

Naslednji razlog za spremembo zakona izhaja iz ustavno določenega mandata po-slancev, po katerem naj bi poslanci zastopali interese vseh državljanov. Spoštovanje tega temeljnega načela predstavniške demokracije je v marsičem ogroženo, če je poslanec hkrati tudi župan ali podžupan, saj je ta dolžan predstavljati in zastopati tudi interese občine.

ZOS nasprotoval nezdružljivostiZOS je nasprotoval spremembam Zakona o poslancih, s katerim se je želelo uveljaviti nezdružljivost funkcij poslanca in župana oziroma podžupana. Z dvojno funkcijo je namreč omogočeno, da se v državi, ki teži k centralizaciji, sliši tudi lokalni glas.

Menimo, da župan, ki deluje tudi v Državnem zboru RS, lažje razume in izbori rešitve, ki so koristne za ljudi, ki so mu zaupali mandat poslanca, saj zelo dobro pozna njihova pričakovanja in potrebe. Po sami vsebini sta funkciji združljivi, saj tako župan kot poslanec delata v javni upravi. Politika v lokalni skupnosti mora biti usklajena in v sinergiji s politiko na državni ravni, saj le tako lahko izpolnjuje potrebe in cilje ljudi.

Poleg tega občine na državni ravni nimajo ustreznega organa za uveljavljanje svojih interesov, zaradi česar vedno pogosteje izgubljajo komunikacijske kanale z državo. S tem se jim ožijo prostori usklajevanja in uresničevanja interesov lokalne ravni. Prav zato je funkcija župana, ki je hkrati tudi poslanec, izjemnega pomena. S tega vidika je namera zakonodajalca za Združenje občin Slovenije nesprejemljiva.

ODSLEJ NEZDRUŽLJIVOST FUNKCIJE ŽUPANA IN POSLANCADržavni zbor RS je na svojem rednem majskem zasedanju spre-jel novelo Zakona o poslancih (Zpos-D), s katero se uzakonja nezdružljivost poslanske in županske funkcije.. ZOS je naspro-toval omenjenemu predlogu, saj menimo, da se z županom – poslancem v Državnem zboru RS sliši glas lokalne skupnosti v državi.

V središču

Glas občin 5

Sprejeta zakonodaja

Sonja Parkelj

SPREJETA NOVELA ZAKONA O ZEMLJIŠKI KNJIGI5. aprila je začela veljati novela Zakona o zemljiški knjigi (ZZK-1D). Novela nadgrajuje doslej sprejete rešitve, cilj pa je popolna informatizacija zemljiške knjige. Delo, ki so ga doslej opravljali zemljiškoknjižni referenti, bodo po novi ureditvi opravljali notarji, fizične in pravne osebe v svojem imenu, odvetniki, gospodarske družbe, ki izpolnjujejo pogoje za opravljanje storitev v prometu z nepremičninami, državno in občinsko pravobranilstvo kot zastopnik predlagatelja in tudi fizične osebe.

ZZZK-1 ureja zemljiškoknjižne postopke in pravila vodenja zemljiške knjige in je bil med drugim sprejet kot posledica sprejetja novega Stvarnopravnega zakonika (SPZ, Ur. l. RS, št. 87/02). Ta predstavlja enega od nosilnih stebrov reforme civilnega prava in pomeni vrnitev k tradicionalnim stvar-nopravnim institutom, ki so bili pri nas v preteklosti zaradi družbeno lastninskega koncepta v veliki meri zapostavljeni. Urejen stvarno pravni sistem nedvomno terja trans-parentnost stvarnopravnih razmerij, kar je bilo na področju nepremičnin mogoče doseči le z urejeno, predvsem pa ažurno zemljiško knjigo.

Tako so bili razlogi za sprejem ZZK-1 naslednji:

uskladitev pravil zemljiškoknjižnega pra-• va z novimi pravili SPZ in novele Zakona o izvršbi in zavarovanju,

zagotovitev sistemsko zaokrožene ure-• ditve vseh pravil zemljiškoknjižnega prava,

prilagoditev pravil zemljiškoknjižnega • prava novi značilnosti - informatizirani zemljiški knjigi.

2007 je bil sprejet Zakon o spremem-bah in dopolnitvah Zakona o zemljiški knjigi (ZZK-1A, Ur. l. RS, št. 45/07), ki je uveljavil dve bistveni novi rešitvi:

urejanje vlaganja elektronskih predlogov • pri notarjih (nova 140. a in 140. b člen),

uvedbo splošne oziroma enotne krajevne • pristojnosti zemljiškoknjižnih sodišč.

ZZK-1A je hkrati prinašal tudi vzpostavitev pravne podlage in določanje načina za pre-vzemanje podatkov iz matičnih evidenc ter skrajšanje postopka za vzpostavitev zemljiškoknjižnih listin. Slednje se je pričelo uporabljati takoj po objavi zakona v Urad-nem listu RS.

Ker je bilo ocenjeno, da bo za izdelavo in uvedbo novih informacijskih rešitev treba približno še dve leti, je bil 2009 z Zakonom o spremembah in dopolnitvah zakona o zemljiški knjigi (ZZK-1B, Ur. l. RS, št. 59/09) začetek uporabe tistih novih pravil ZZK-1, dopolnjenih ali spremenjenih z novelo ZZK-1A, ki se nanašajo na vlaganje

elektronskih zemljiškoknjižnih predlogov in odpravo krajevne pristojnosti za odločanje o zemljiškoknjižnih predlogih, odložen do 1. maja 2011.

Ministrstvo RS za pravosodje je junija 2010 v vladno obravnavo vložilo novelo Zakona o zemljiški knjigi – ZZK-1C, ki bi omogočila popolno informatizacijo Zemljiške kn-jige. Novela Zakona o zemljiški knjigi, ki jo je pripravilo ministrstvo, bi tako skupaj z novelo Zakona o sodnih taksah in spre-menjenimi notarskimi tarifami zagotovila cenejše, hitrejše, poenostavljene postopke vpisa v zemljiško knjigo ter s tem za uporab-nike tudi večjo pravno varnost v prometu z nepremičninami. Vlada RS je predlog ZZK-1C s sklepom potrdila na 89. redni seji 1. julija 2010 in ga posredovala v zakonodajni postopek. Novela zakona (po sprejetju na 22. redni seji Državnega zbora RS 23. novembra in vetu Državnega sveta RS) na 34. izredni seji 8. decembra 2010 ni dobila podpore pri glasovanju v Državnem zboru RS.

ZOS je v postopku sprejemanja predloga ZZK-1C nasprotovalo nekaterim rešitvam, predvsem spremembi upravičencev za vložitev vpisa zemljiškoknjižnih predlogov v zemljiško knjigo. Predlog zakona je namreč določal, da bodo imeli pooblastila za vla-ganje zemljiškoknjižnih predlogov samo notarji, odvetniki in državni pravobranilec. Opozorili smo na finančne posledice, ki bi jih imel takšen predlog. S takšnimi spre-membami zakona bi namreč morale občine v proračunih za prihodnje leto načrtovati kar nekaj tisoč evrov za pripravo predlogov vpisov v zemljiško knjigo s strani odvetnikov oziroma notarjev.

Novela ZZK-1D5. aprila 2011 je začel veljati Zakon o spre-membah in dopolnitvah Zakona o zemljiški knjigi (ZZK-1D), ki jo je Državni zbor RS sprejel na redni seji 23. marca. S sprejetjem novele ZZK-1D je določena zakonska podlaga za popolno informatizacijo zemljiške knjige.

Novela ZZK-1D omogoča lažjo dostopnost do podatkov v Zemljiški knjigi, ki bodo hkrati tudi preglednejši. Predviden čas odločanja sodišč o prejetem popolnem

predlogu je štiri delovne dni. Prek splet-nega portala e-zemljiška knjiga bo vsakomur omogočeno brezplačno pridobiti izpis iz zemljiške knjige.

Po sprejeti ureditvi je vložitev zemljiškoknjižnega predloga notarsko opravi-lo. Zakon ohranja temeljno pravilo 125.a člena, da se zemljiškoknjižni predlog lahko vloži le elektronsko kakor tudi, da je kvalificirani vla-gatelj za vložitev zemljiškoknjižnega predloga praviloma notar, kar je v skladu z načelom vse na enem mestu. Notar mora v imenu predlagatelja vložiti zemljiškoknjižni predlog kot pooblaščenec predlagatelja. Poleg tega lahko zemljiškoknjižni predlog vloži tudi: vsaka fizična ali pravna oseba v svojem im-enu, kot zastopnik predlagatelja tudi odvet-nik, samostojni podjetnik posameznik ali gospodarska družba, ki izpolnjuje pogoje za opravljanje storitev posredovanja v pro-metu z nepremičninami, po zakonu, ki ureja nepremičninsko posredovanje, vendar le, če je posredovala pri sklenitvi prodajne pogod-be ali drugega pravnega posla, na podlagi katerega je bilo izstavljeno zemljiškoknjižno dovolilo, ki je podlaga za zahtevani opis. Pred-lagatelj je lahko tudi državno ali občinsko pra-vobranilstvo.

Za elektronsko vložitev zemljiškoknjižnega predloga mora vlagatelj pridobiti varni elek-tronski podpis (SIGENCA) in odpreti varni elektronski predal. Novi 142. člen ZZK-1D tako določa, da bo moral predlagatelj oziro-ma njegov zastopnik (kadar to ni notar), zasebno listino, ki je podlaga predlogu v treh delovnih dneh predložiti notarju, da jo pret-vori v elektronsko obliko in pošlje sodišču. S tem je predvidena možnost, da stranke kljub uvedbi informatizacije tudi same fizično vložijo zemljiškoknjižni predlog na pristojnem zemljiškoknjižnem sodišču, torej na sodišču, katerega območju nepremičnine ležijo. Tam bo na voljo pomoč s strani sodišča pri sestavi zemljiškoknjižnega predloga, ki bo na kraju samem spremenjen v elektronsko obliko.

Pisne vloge udeležencev, ki jih ne bo zastopal profesionalni zastopnik (notarji, odvetniki, nepremičninske družbe ali pravobranilstvo), bo sprejemalo samo eno (centralno) vložišče. Obseg dokumentacije, ki jo bo morala stranka predložiti, se z novelo zakona ne spreminja.

Glas občin 6

Zadnje spremembe in dopolnitve Zakona o javnem naročanju, sprejete 2010, so z namenom ureditve plačilne discipline pri javnih naročilih, ki se izvajajo s podizva-jalci, uvedle obvezna neposredna plačila podizvajalcem. Zdajšnja novela zakona odpravlja pomanjkljivosti, ki so se v pre-teklem letu pokazale pri izvajanju teh določb. Zaradi obida določb Zakona o javnem naročanju, s katerimi je zakonoda-jalec želel zmanjšati plačilno nedisciplino, je v novem zakonu spremenjena definicija podizvajalca. Glede na dejstvo, da so na podlagi zakona neposredna plačila ob-vezna le za prvi krog podizvajalcev, se je pojavila praksa, po kateri so ponudniki kot podizvajalce prijavljali svoja hčerinska podjetja oziroma podjetja, s katerimi so bili kapitalsko povezani, podizvajalci, ki so dejansko izvajali javno naročilo, pa so bili na tak način ponovno izključeni iz neposrednih plačil.

Neustrezna oziroma pomanjkljiva ure-ditev se je pokazala tudi v delu zakona, ki ureja vpogled neizbranih ponud-nikov v ponudbe konkurentov. Prejšnja zakonodaja ni določila roka, v katerem mora naročnik neizbranemu ponudniku omogočiti vpogled v ponudbe drugih po-nudnikov. ZJN - 2C tako določa 25-dnevni rok od prejema zahtevka za vpogled s strani neizbranega ponudnika. V primeru, ko ponudnik zahteva vpogled v ponudbe zaradi suma, da je naročnik kršil zakon, pa mora vpogled organizirati najmanj tri dni pred potekom obdobja mirovanja. Primar-ni namen vpogleda v ponudbo drugega, zlasti izbranega ponudnika, je preveriti, ali njegova ponudba resnično izpolnjuje pogoje iz razpisne dokumentacije in ob-vestila o naročilu ter pridobiti relevantne informacije za morebitno uveljavljenje pravnega varstva. Če se neizbranemu po-

NOVELA ZAKONA O JAVNEM NAROČANJU (ZJN-2C)

nudniku vpogled v ponudbe ne omogoči pred iztekom roka za uveljavljanje pravne-ga varstva ali se mu omogoči tik pred iztekom tega roka, je tudi njegovo varstvo do neke mere onemogočeno, postopki pravnega varstva pa se zaradi naknadnih vpogledov in dopolnitev zahtevkov za reviz-ijo podaljšujejo.

Za neustrezno se je izkazala tudi prejšnja ureditev oddaje posameznih naročil na podlagi okvirnega sporazuma ali v dinamičnem nabavnem sistemu. Ob-vezno upoštevanje obdobja mirovanja je onemogočalo tekoče oddajanje naročil in tekoče poslovanje naročnika. Zaradi spre-memb zakonodaje o pravnem varstvu v postopkih javnega naročanja se je spre-menila in natančneje uredila tudi ob-veznost upoštevanja obdobja mirovanja. Naročniku tako ni več treba upoštevati obdobja mirovanja v primeru oddaje posameznih naročil na podlagi okvirnega sporazuma ali v dinamičnem nabavnem sistemu, kar pomeni, da se bodo z novo zakonodajo ta naročila oddajala hitreje in bolj učinkovito.

Z namenom racionalizacije postopka javnega naročanja se z zakonom ponovno uvaja možnost spremembe naročnikove odločitve o oddaji naročila. Naročnik lahko namreč po sprejemu odločitve o oddaji naročila ugotovi, da je pri prever-janju najugodnejše ponudbe spregledal določeno dejstvo ali ga napačno razumel ter posledično sprejel napačno določitev. Zoper novo odločitev, s katero se nado-mesti prejšnja, lahko ponudniki uveljav-ljajo pravno varstvo.

Novela opredeljuje tudi dodatne raz-

loge, zaradi katerih lahko naročnik kljub pravnomočni odločitvi o oddaji naročila odstopi od sklenitve pogodbe - v primeru da ugotovi obstoj možnosti, da je vsebina pogodbe posledica kaznivega dejanja, ali da so po sprejemu odločitve o oddaji naročila nastale izredne okoliščine, ki jih naročnik ni mogel predvideti ali nanje vplivati, in je sklenitev pogodbe z izbranim ponudnikom nesmiselna, ker ta ne bo mo-gel izpolniti pogodbenih obveznosti.

ZJN – 2C je spremenil tudi določbe, ki se nanašajo na osebo, ki vodi javno naročilo. ZJN – 2B je določil, da lahko postopek

javnega naročanja iz 1. do 6. točke prvega odstavka 24. člena zakona

vodi in v njem odloča le oseba, ki ima opravljen strokovni izpit iz javnega naročanja ter da vsebino in način iz-vajanja strokovnega izpita predpiše vlada.

Novi zakon pa je področje uredil natančneje, in sicer s

spremembo sedmega odstavka in z dodanim osmim odstavkom.

Po noveli lahko tako postopek javnega naročanja iz 1. do 6. točke prvega odstavka 24. člena lahko vodi in v njem odloča le oseba, ki ima opravljen strokovni izpit iz javnega naročanja. Dalje pa novi zakon določa, da če sta od opravljanja izpita pretekli dve leti, lahko vodi in odloča v postopku javnega naročanja iz 1. do 6. točke prvega odstavka tega člena oseba, ki se je v zadnjih dveh letih od začetka postopka javnega naročanja udeležila vsaj enega usposabljanja ali izpopolnje-vanja o nacionalni, evropski ali mednaro-dni zakonodaji, smernicah, priporočilih in dobrih praksah s področja javnega naročanja v obsegu osem pedagoških ur. Vsebino in način izvajanja usposabljanj, izpopolnjevanj in strokovnih izpitov, način vzpostavitve in vodenja evidence o izvedenih usposabljanjih, izpopolnjevan-jih in strokovnih izpitih ter način, nabor in rok sporočanja teh podatkov določi minister, pristojen za finance, v soglasju z ministrom, pristojnim za upravo. Naloge na področju usposabljanja in izpopolnje-vanja ter izvajanja strokovnega izpita iz javnega naročanja opravlja ministrstvo, pristojno za upravo.

V ZJN – 2C so se z Zakonom o prekrških uskladile tudi določbe, ki urejajo prekrške v postopkih javnega naročanja.

Državni zbor RS je marca sprejel Zakon o spremembah in dopol-nitvah Zakona o javnem naročanju (v nadaljevanju ZJN – 2 C), ki je začel veljati 30.3.2011. Novela zakona ne spreminja tako korenito, kot ga je lani ZJN – 2B, vseeno pa so spremembe in dopolnitve obsežne, saj spreminjajo okoli tretjino vseh členov Zakona o javnem naročanju. Primarni cilj sprejete novele je s spremenjeno definicijo izraza podizvajalec onemogočiti obide zakona v zvezi z neposrednimi plačili podizvajalcem in zagotoviti večjo plačilno disciplino na področju javnih naročil. Z novelo je predlagatelj želel odpraviti tudi druge pomanjkljivosti, ki so se pokazale pri izvajanju Zakona o javnem naročanju, in sicer na način, da se zagotovi bolj učinkovito izvajanje postopkov javne-ga naročanja in z njimi povezanega pravnega varstva.

nudniku vpogled v ponudbe

se zaradi naknadnih vpogledov in dopolnitev zahtevkov za reviz-

prvega odstavka 24. člena zakona vodi in v njem odloča le oseba,

ki ima opravljen strokovni

uredil natančneje, in sicer s spremembo sedmega odstavka

in z dodanim osmim odstavkom.

Jaka Kosmač

Sprejeta zakonodaja

Glas občin 7

Socialna ekonomija ponuja nove možnosti za inovativno zaposlovanje ranljivih ciljnih skupin na trgu dela. V zahodnih državah se pojem socialne ekonomije vse bolj povezuje s konceptom družbene odgovor-nosti in trajnostnega razvoja. Tudi v novih članicah EU, npr. na Poljskem ali Češkem, je socialna ekonomija dobro razvita in zag-otavlja tudi do 10 % delovnih mest na ce-lotnem trgu dela, v Sloveniji le slabih 0,7. V Sloveniji je tovrstno podjetništvo še vedno precej v povojih in se omenja predvsem v povezavi z invalidskim podjetji.

Zakon o socialnem podjetništvuDržavni zbor RS je na marčevski seji soglas-no sprejel Zakon o socialnem podjetništvu, ki bo začel veljati 1. 1. 2012. Poglavitni cilji zakona so razvoj nevladnega sektorja, pros-tovoljno delo, socialna vključenost ran-ljivih skupin, preusmerjanje iz pasivnih v aktivne oblike pomoči, zmanjševanje dela na črno, dvig stopnje zaposlenosti in povečanje zaposlenosti na področju socialnega podjetništva na raven drugih držav EU. Zakon določa tudi posebne pogoje zaposlovanja za ranljive skupine ljudi, predvsem za invalide, osebe z ugotov-ljeno zaposlitveno oviranostjo ali upadom delovnih sposobnosti, brezposelne osebe, ki so starejše od 55 let, dolgotrajno brez-poselne, iskalce prve zaposlitve, Rome in nekatere druge skupine, kot so osebe po prestani zaporni kazni, odvisniki in osip-niki. V zakonu so določena področja, na katerih so dejavnosti, ki jih bo opredelila vlada, družbeno koristne in ki jih lahko opravljajo socialna podjetja.

Posamezna ministrstva, vsako na svojem področju, že oblikujejo in vodijo politike, ki jih lahko označimo kot politike z načeli socialnega podjetništva, vendar predlog zakona prinaša dodano vrednost v smis-lu sistemskega pristopa k spodbujanju

Mateja Eržen

SOCIALNO PODJETNIŠTVO IZZIV TUDI ZA OBČINEV Sloveniji je socialna ekonomija prisotna, vendar smo na področju razvoja in delovanja podjetij socialne ekonomije, kot jih poznajo druge članice EU, šele začetniki. Pri socialnem podjetništvu govorimo o vrsti družbeno odgovornega podjetništva, katerega ključni cilj ni maksimiranje dobička, temveč ustvarjanje javnega dobrega. Gre za mešanico poslovne dejavnosti in družbenega dobrodelništva. Socialno podjetništvo se je začelo razvijati v okviru klasičnega podjetništva in pri obeh vrstah sta ustvarjalnost in inovativnost izrednega pomena ter ključni pri razvoju podjetja. Za socialna podjetja bi lahko rekli, da gre za organizacije, ki niso del ne javnega in ne zasebnega sektorja. Gre za neko srednjo pot, ki se večinoma zanaša na inovativna partnerstva in kreativne tehnike vodstva, ki organizacijam v socialni ekonomiji omogočajo, da lahko delujejo v širokem okviru državne zakonodaje in fiskalnih struktur.

razvoja socialnega podjetništva in večjega medresorsko usklajenega delovanja na tem področju. Zakon Ministrstvu RS za delo, družino in socialne zadeve nalaga pripravo izvedbenih načrtov, analiz in tudi spremljanje izvajanja zakona in poslovanja socialnih podjetij. Glede na dodatne pris-tojnosti in naloge predlagatelj predvideva tudi ustanovitev posebne enote na min-istrstvu, ki bo opravljala naloge po tem zakonu in ocenjuje finančne posledice v višini 200.000 evrov v posameznem kole-darskem letu.

V državah EU se v socialnih ekonomijah pojavljajo različni tipi organizacij, kot so kooperative, vzajemne družbe, vzajemne zavarovalniške organizacije, fundacije (ustanove), združenja (društva). V Sloveniji bodo socialna podjetja imela kratico so.p. in bodo delovala na področjih socialnega, družinskega varstva, na področju varstva invalidov, znanosti, izobraževanja, vzgoje, varstva in promocije zdravstva, zagotav-ljanja socialne vključenosti, spodbujanja zaposlovanja in poklicnega usposabljanja oseb, ki so brezposelne ali jim grozi br-ezposelnost, posredovanja zaposlitve, ekološke proizvodnje hrane, ohranjanja narave, varstva okolja, zaščite živali, spod-bude uporabe obnovljivih virov energije, socialnega turizma, socialne in pravične trgovine, kulture in ohranjanja kulturne dediščine, amaterskega športa in telesne kulture, reševanja in zaščite, spodbujanja razvoja lokalnih skupnosti in podpornih storitev socialnega podjetništva.

S posebnimi zakoni se lahko opredelijo še druga področja dejavnosti socialnega podjetništva, predvsem kadar bodo take dejavnosti zagotavljale zaposlovanje na-jbolj ranljivih skupin na trgu dela.

Socialno podjetje mora v prvem letu tra-jno zaposlovati najmanj enega delavca, nato pa najmanj dva. V drugem letu de-lovanja mora imeti podjetje iz socialnega

podjetništva najmanj 40 odstotkov vseh prihodkov, nato pa vsaj polovico. Delitev dobička ni dovoljena, razen izjemoma, pa še takrat morajo delež dobiti delavci.

Socialno podjetje se bo registriralo pri registrskem organu, ki bo preverjal, ali je temeljni akt socialnega podjetja v skladu z Zakonom o socialnem podjetništvu. Če bo mnenje pozitivno, bo dovolilo vpis v register socialnih podjetij.

Vsi začrtani ukrepi so usmerjeni v spodbu-janje socialnega podjetništva, v oblikovan-je takšnega okolja za socialna podjetja, da bodo ti usmerjeni v omogočanje ustanavl-janja socialnih podjetij, začetek poslovanja in v podporo pri trajnem poslovanju, v spodbujanje zaposlovanja v socialnih pod-jetjih in v omogočanje dostopa do virov financiranja naložb v socialna podjetja.

Zakon predvideva tudi ustanovitev dveh teles, in sicer vladnega sveta za socialno podjetništvo in sklada za spodbujanje so-cialnega podjetništva. Vladni svet za so-cialno podjetništvo bo skrbel in bedel nad oblikovanjem politike razvoja socialnega podjetništva, analiziranjem potreb njegov-ega razvoja, spodbujanjem vključevanja občin v določanje in izvajanje politik raz-voja socialnega podjetništva na lokalni in regionalni ravni ter nad pripravo strate-gije razvoja socialnega podjetništva.

Sklad za spodbujanje socialnega podjetništva bo ustanovilo gospodarsko ministrstvo, nje-gove naloge pa bodo usmerjene v izvajanje posebnih ukrepov za spodbujanje social-nega podjetništva. Za izvajanje ukrepov spodbujanja socialnega podjetništva, ob-likovanja ugodnega podjetniškega okolja za socialna podjetja, izvajanje ukrepov za omogočanje dostopa do virov financiranja naložb v socialna podjetja in ukrepov spod-bujanja zaposlovanja v socialnih podjetjih bodo izvajalci določeni s strategijo razvoja socialnega podjetništva.

Sprejeta zakonodaja

Glas občin 8

Sonja Parkelj

Zakon o odpravi posledic naravnih nesreč (ZOPNN) nalaga občinam obveznosti pri ocenjevanju škod, nastalih zaradi naravnih nesreč v kmetijstvu. Ob nastopu naravne nesreče postane obseg dela za enega za-poslenega (v večini občin) kar naenkrat ogromen, delo pa je treba opraviti takoj, kar pomeni dodatno delo, zaradi česar za-posleni na občinah odlagajo svoje redno delo. Poleg tega te naloge niso dodatno sistemizirane niti finančno ovrednotene.

Občine so vključene v naslednje poglavit-ne naloge in aktivnosti, za katere so pos-amezniki odgovorni pri izvedbi ocenjevan-ja škod, nastalih zaradi naravnih nesreč na kmetijskih pridelkih:

priprava pisnih obvestil in obveščanje • pristojnih (javnost - javni mediji, Uprava RS za zaščito in reševanje);

ocenjevanje škod na kmetijskih kultur-• ah/pridelkih na terenu;

sklici in vodenje občinske komisije za • ocenjevanje škod v kmetijstvu;

obveščanje oškodovancev (strank) o • sprejemu programa odprave posledic škode in o možnostih za vložitev vloge, svetovanje oškodovancem;

delo s strankami: sprejem vlog, pomoč • pri izpolnjevanju vlog za prijavo škode;

vnos podatkov iz vlog v enoten državni • program AJDA (sistem za ocenjevanje škode na kmetijskih rastlinah);

sodelovanje z Ministrstvom RS za obram-• bo ter Upravo RS za zaščito in reševanje (reševanje nejasnosti);

izdelava poročil za pristojne organe oz. • službe.

Strinjamo se z ugotovitvijo številnih občin, da je s stališča kmetijstva najbolj problematično, da so občinske komisije tiste, ki namesto regijskih in državne komisije izvedejo vsa tehnično adminis-trativna dela pri oceni škod na kmetijskih pridelkih, vključno z vnosom podatkov v

ZOS PODALO POBUDO ZA SPREMEMBO OBVEZNOSTI OBČIN PRI OCENJEVANJU ŠKOD, NASTALIH ZARADI NARAVNIH NESREČ V KMETIJSTVU

Na pobudo občin smo na pristojna ministrstva, poslance in državne svetnike naslovili pobudo za spremembo obveznosti občin pri ocenjevanju škod, nastalih zaradi naravnih nesreč v kmetijstvu. Pristojni komisiji Državnega sveta RS pobude ZOS ne podpirata.

računalniško aplikacijo Ajda. Navedeno delo je zelo zahtevno in časovno omejeno, v večini primerov zelo obsežno in tudi nikjer ovrednoteno. Gre pravzaprav za pre-nesene pristojnosti z države na občino, za katere izvajanje do sedaj v izračunih prim-erne porabe občin tudi niso bila zagotov-ljena ustrezna sredstva, kar bi sicer že po zakonu morala biti. Na problematiko so občine opozarjale že nekajkrat, a žal dos-lej neuspešno.

Občine zato predlagajo, da vse naloge v zvezi z naravnimi nesrečami v celoti pre-vzamejo regijske komisije ali pa preidejo na Kmetijsko gozdarsko zbornico Slovenije oziroma njeno svetovalno službo. Kmeti-jski svetovalci namreč že zdaj navadno sodelujejo v obeh komisijah - občinski in regijski - in teren ter oškodovance poznajo bolje od zaposlenih na občinah.

Mnenje Komisije DS RS za lokalno samoupravo in regionalni razvoj ter Komisije DS RS za kmetijstvo, gozdarstvo in prehranoKomisija DS RS za lokalno samoupravo in regionalni razvoj in Komisija DS RS za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano sta na skupni seji 20. 4. 2011 obravnavali pobudo ZOS.

Po besedah predstavnikov Ministrstva RS za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano (MKGP) se na področju kmetijstva izvaja ocenjevanje škode po naravnih nesrečah na dva načina, in sicer:

a) v primeru naravnih nesreč, ki niso za-varovaljive, imajo vse aktivnosti podlago v Zakonu o odpravi posledic naravnih nesreč, sistem pa je v pristojnosti Min-istrstva RS za obrambo,

b) v primeru naravnih nesreč, ki so zavarov-aljive, pa se aktivira postopek ocenjevanja škode na podlagi sklepa Vlade RS.

V primeru ocenjevanja škod zaradi suše se je pokazalo, da je veljavni sistem dober in ga ni treba spreminjati, občinske komisije pa svoje delo opravljajo učinkovito, strok-ovno in relativno hitro. Skrajševanje časa od ocene pa do dodelitve javnih sredstev je problematično, saj je treba program odprave posledic naravne nesreče prip-raviti in nato priglasiti pri EK, zagoto-viti sredstva iz proračunske rezerve in na koncu še izdati odločbe. Ministrstvo RS za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano pred-laga, da se preučijo zakonske možnosti za skrajšanje upravnih postopkov.

Na MKGP se zavedajo, da so občine pod ve-likimi pritiski oškodovancev, ko občinske komisije popisujejo škodo, ki je zavarovalji-va in ima postopek ocenjevanja podlago v sklepu Vlade RS, saj popisu škod ne sledi državna pomoč na sistemski ravni. Dejstvo

Aktualno

Glas občin 9

je, da so bili po vseh naravnih nesrečah kljub temu sprejeti ukrepi, ne glede na to, da niso bili sprejeti programi odprave posledic naravnih nesreč na področju kmetijstva, vendar je za to predpogoj popis in ocena škode. MKGP meni, da moramo ohraniti take ukrepe (npr. ukrep predčasnega izplačila, da so oškodovancem zagotovili likvidnost na kmetijskih gos-podarstvih) in zato je sistem, v katerem občinske komisije ocenjujejo škodo, ustr-ezen. Vsekakor pa se je treba bolj potruditi pri ozaveščanju upravičencev, da ta ocena škode ne bo prinesla sistemskega povračila ali državne pomoči, ampak je to namen-jeno morebitnim dolgoročnim ukrepom. Poleg tega je tak način ocenjevanja škod nu-jen za statistične namene, tudi v povezavi z načrtovanjem dolgoročnejših ukrepov. Za statistiko bi lahko ocenjevanje škod po-enostavili (javne službe na terenu naredijo pavšalno oceno škode v kmetijstvu).

Zaradi nenapovedljivosti takšnih dogodkov je primernejše izplačilo dejanskih stroškov dela občinskih komisij kot vnaprejšnja predvidevanja obsega sredstev v okviru izračuna primerne porabe.

Ministrstvo RS za okolje in prostor (MOP) namerava v letošnjem letu prip-raviti novelo Zakona o odpravi posledic naravnih nesreč, pri čemer se pripravljajo spremembe sistema v smeri zmanjševanja socializacije tveganj zaradi naravnih po-javov oziroma zniževanja stopenj in ob-sega upravičenosti do sredstev državnega proračuna. Na drugi strani nameravajo ob-likovati postopke hitre obravnave, da bodo upravičenci hitreje prišli do sredstev, pri čemer je treba upoštevati, da mora imeti vsaka dodelitev javno finančnih sredstev podlago v predhodnem natančnem in točnem izračunu, kar pa zahteva čas (po veljavni zakonodaji pet do šest mesecev). Nadaljnje spremembe sistema bi morale iti po mnenju MOP v smeri zniževanja sred-stev, hitrejše obravnave ter primerljivih in točnih ocen škode.

V Sloveniji nobena državna ali občinska institucija ni odškodninsko odgovorna za škodo, ki nastane kot posledica naravnih dejavnikov. O odškodnini ali nadomestilu dela izpada dohodkov govorimo samo v primeru škode v tekoči kmetijski proizvod-nji in škode v gospodarstvu. Naravni po-javi, ki povzročijo škodo in so opredeljeni kot naravna nesreča, so poplave, potres, snežni ali zemeljski plaz, medtem ko so toča, suša, žled, zmrzal, močan veter itd. v skladu z zakonodajo EU opredeljeni kot neugodne vremenske razmere in niso nara-vne nesreče. Tako za naravne nesreče kot za neugodne vremenske razmere obstaja na trgu sistem zavarovalništva. Za tekočo

kmetijsko proizvodnjo država tudi sofinan-cira oziroma subvencionira zavarovalno premijo. V skladu z evropsko zakonodajo je državna pomoč dopustna za pravne subjekte - ko gre za škodo na objektih - po predhodni potrditvi EK. Od leta 2003 je praksa taka, da država, ne glede na to, da gre za zavarovaljive stvari, v primeru večjih dogodkov priskoči na pomoč posameznim oškodovancem v obliki spodbud za obno-vo npr. objektov, kar pa ni odškodnina za nastalo škodo. Sistema naravnih nesreč ne smemo jemati kot socialni korektiv, saj v ta namen obstaja sistem enkratnih socialnih pomoči.

Ker so naravne nesreče nenapovedljivi do-godki (v zadnjih desetih letih se ni zgodila dvakrat ali trikrat ista vrsta naravne nesreče zapored na istem območju), je predlog o vključevanju stroškov ocenjevanja škode v izračun primerne porabe neustrezen. V okviru sistema dodeljevanja državnih sred-stev je zato z Zakonom o odpravi posledic naravnih nesreč določeno, da se v prvem letu zagotavljajo sredstva iz proračunske rezerve. Stroške za delo občinskih komisij občine lahko poplačajo iz sredstev občinske proračunske rezerve, ki so jo občine dolžne oblikovati v višini 0.5 do 1.5 % prihodkov proračuna v letu, v katerem se izvajajo ukrepi odprave posledic naravnih nesreč. To se občinam tudi prizna, če kandidira-jo za sredstva državnega proračuna kot lastna udeležba, saj mora občina v skladu s prej omenjenim zakonom pred prvim nakazilom izkazati, da je porabila sredstva proračunske rezerve v zakonsko določeni višini (2 evra na vlogo se nanaša samo na povračilo stroškov vnosa škodnega lista v aplikacijo AJDA, ki traja do 10 minut).

V obdobju 1994-2003 se je odprava pos-ledic naravnih nesreč izvajala v skladu z interventnimi zakoni. Po letu 2003, ko je bil sprejet sistemski zakon o odpravi pos-ledic naravnih nesreč, se postopek ocenje-vanja škode ni spremenil, spremenil pa se je postopek dodeljevanja sredstev: občine prejmejo sredstva za objekte v njihovi lasti, medtem ko osebe zasebnega prava prejmejo sredstva neposredno na podlagi upravnega postopka. Občina sicer ocen-juje škodo in poroča naprej, ne dobi pa povratne informacije o tem, ali je občan prejel sredstva in v kakšni višini ter nima vpliva na dodeljevanje sredstev. Na podlagi lanskoletnih poplav je bil sprejet dogovor, da bo Uprava RS za zaščito in reševanje vsem občinam poslala verificirano oceno škode, MOP pa tudi kopije odločitev v posameznih primerih, kar je tudi javno dostopno.

Uprava RS za zaščito in reševanje pri MORS vodi postopek ocene škode po nara-vnih nesrečah ter pripravi poročilo o oceni škode, Vlada RS pa s sklepom zadolži MOP

in MKGP, da pripravita program sanacije posledic naravne nesreče. Ocena škode poteka na podlagi Zakona o varstvu pred naravnimi in drugimi nesrečami in Zakona o odpravi posledic naravnih nesreč ter Ure-dbe o metodologiji za ocenjevanje škode, za evidenco pa se uporablja aplikacija AJDA za ocenjevanje škode na kmetijskih pridelkih in na stvareh. Brez sodelovanja občinskih komisij, ki so opredeljene v členu 97. a Za-kona o varstvu pred naravnimi in drugimi nesrečami, si ne znajo predstavljati popisa oziroma ocenjevanja škode ob naravnih nesrečah v občinah.

Uprava RS za zaščito in reševanje meni, da se škoda po naravnih nesrečah ne ocenjuje neposredno, če je ta zavarovaljiva (izjema je suša), zato je vprašljiva smiselnost takega ocenjevanja, ki se izvaja zaradi usmerjene kmetijske politike.

Za vsako vlogo za izplačilo sredstev za odpra-vo posledic naravne nesreče so občinske komisije oziroma občine upravičene do 2 evrov na vlogo. 2008 so bile občinske komisije za 1147 vlog upravičene do 2.200 evrov, 2009 za 2370 vlog do 4.740 evrov, 2010 pa za 851 vlog do 1.700 evrov. Občine teh sredstev niso zahtevale z izjemo dveh, ki pa sta se na koncu odpovedale sredstvom.

Uprava RS za zaščito in reševanje je lani predlagala, da bi bilo smiselno pripraviti predhodne ocene poškodovanosti ob sode-lovanju Kmetijsko gozdarske zbornice Slo-venije in ob uporabi baz podatkov Agencije RS za kmetijske trge in razvoj podeželja, vendar do teh baz nimajo dostopa, razen z informacijskim sistemom AJDA.

V 13 regijskih komisijah deluje 53 članov s področja kmetijstva, od tega jih je 29 s KGZS, zato bi, glede na obseg ocenjevanja škod, regijske komisije težko prevzele delo občinskih komisij.

Kmetijsko gozdarska zbornica Slo-venije (KGZS) poudarja dobro delovanje sistema ocenjevanja škod po naravnih nesrečah, pri čemer sestava občinskih komisij zagotavlja verodostojno oceno škode, kar je za oškodovance zelo pomemb-no. Njihovo stališče je, da je treba veljavni sistem ohraniti, ker je ob pojavu naravne nesreče izrednega pomena hitro reagi-ranje in čim hitrejša pomoč, pri čemer je župan tisti, ki najbolje pozna razmere in kdo najbolj potrebuje pomoč ter kakšna so razmerja med samimi oškodovanci. Škoda ob naravnih nesrečah je razpršena po ce-lotnem ozemlju države ali občine, zato je pobuda, da bi strokovne službe KGZS ocenjevale škodo, pomanjkljiva. Poleg natančnosti in strokovnosti ocen, kar zag-otavljajo v komisijah kmetijski svetovalci, ter upoštevanja posebnosti okolja, je tre-ba pri ocenjevanju škod upoštevati tudi

Aktualno

Glas občin 10

Jernej Stritih

verodostojnost oziroma sprejemljivost ocene za prebivalce, ki so prizadeti. To pa lahko zagotovijo predstavniki občin. Občinska komisija za oceno škode v kmeti-jstvu po naravni nesreči zastopa različne interese (občinski uradniki, predstavni-ki oškodovancev, kmetijski svetovalec, itd.) in njena naloga je uskladitev vseh interesov. V skladu z Zakonom o varstvu pred naravnimi in drugimi nesrečami je treba ocene škod predložiti v potrditev regijskim komisijam, ki prvo oceno škode dajo velikokrat v ponovno presojo in jo spremenijo. Regijske komisije ne morejo opraviti dela občinskih komisij, saj pokriva-jo relativno veliko območje in zato člani ne poznajo podrobnosti, zaradi tega pa je težje sprejeti oceno škode, ki bo verodostojna za prebivalce lokalnega okolja. KGZS ima 309 članov po celi Sloveniji, ki je razdelje-na na 185 svetovalnih območij (terenski svetovalci). Stroški dela kmetijskih svetoval-cev, ki sodelujejo pri ocenjevanju škode v občinskih in regijskih komisijah, so redni stroški KGZS.

Na KGZS se strinjajo, da predstavlja ocen-jevanje škode po naravnih nesrečah za občinske uradnike, še posebej v manjših občinah, dodatno delo in veliko obreme-nitev. Če so sredstva, ki jih občinam zagotav-lja Uprava RS za zaščito in reševanje, prem-ajhna, se je treba dogovoriti o povečanju sredstev. KGZS tudi predlaga, da se preveri, ali je možno postopek ocenjevanja škod v kakšnem delu poenostaviti.

Nekateri člani komisij so v zvezi s stališčem ZOS, da gre pri izvedbi tehnično admin-istrativnih del pri oceni škod na kmeti-jskih pridelkih za prenesene pristojnosti z države na občino in za katere izvajanje v izračunih primerne porabe občin niso bila zagotovljena ustrezna sredstva, opozo-rili na težavna pogajanja reprezentativnih združenj občin o višini sredstev primerne porabe. Kljub temu, da so nekateri ocenili, da občine finančnih težav za oceno škod ne bi imele, če bi bil znesek primerne porabe občin večji, je prevladalo stališče, da so nara-vne nesreče nepredvidljive in zato stroškov ni mogoče vnaprej načrtovati in sistemsko upoštevati pri izračunu primerne porabe. Na eni strani predlagajo sistemske rešitve za zagotavljanje sredstev, hkrati pa občine sploh niso uveljavljale obstoječih možnosti povrnitve stroškov za ocenjevanje škode. Veliko primernejša je obstoječa rešitev, po kateri se v okviru zagotovljenih sredstev za odpravo škod po naravnih nesrečah del sredstev nameni tudi za popise in ostale stroške, ki nastanejo pri tem.

Občinske komisije imajo z ocenjevanjem škode na terenu stroške, hkrati se občinska uprava sooča s pritožbami oškodovancev, ki zaman pričakujejo poplačilo škode po naravnih nesrečah (če gre za zavarovaljive

škode). Ker naj bi bili v povprečju stroški popisa deset krat večji od priznanih stroškov (2 evra za vlogo), bi morali po mnenju neka-terih državnih svetnikov sistem popraviti na način, da se občinam povrnejo dejanski stroški ocenjevanja škode. Na drugi strani so nekateri člani komisij poudarili, da bi morali v primeru naravnih nesreč v prvi vrsti razmišljati o solidarni pomoči ljudem v stiski in ne bi smeli poudarjati finančne komponente za opravljeno dodatno delo na občinski ravni.

Občine po letu 2003 ne prejemajo več obvestil, katera kmetijska gospodarstva so prejela sredstva za odpravo posledic škode. Neustrezna je tudi praksa, da občinske komisije pošiljajo zapisnike o popisu škod vsakemu pristojnemu ministrstvu posebej. Državne organe bi bilo treba reorganizirati tako, da bo vzpostavljen dostop do infor-macij in podatkov na enem mestu ter da bo obravnava primerov hitra in učinkovita od trenutka, ko so znani podatki o številu nesreč in nastali škodi.

Čeprav so se nekateri člani komisij strin-jali s predlogom ZOS, da bi naloge v zvezi z naravnimi nesrečami prevzele regijske komisije ali pa svetovalne službe KGZS, pa je prevladalo stališče, da je veljavni sistem dobro organiziran in ga je treba spremeniti le toliko, da bo pomoč prišla do oškodovancev hitreje. Glede na to, da se Državni svet RS zavzema za decentral-izacijo, predlog ZOS, ki je sicer dobroname-ren, ni primeren. Po mnenju večine članov komisije regijske komisije in KGZS nimajo zadostnih kadrovskih kapacitet, da bi pre-vzele naloge občinskih komisij na terenu. Poleg ocenjevanja škode je ključno hitro ukrepanje na nekem širšem območju, za kar imajo občine bistveno bolje vzpostav-ljeno mrežo ljudi.

Država po enakem principu porablja do-datna sredstva proračunske rezerve kot občine, vendar jih občine takoj porabijo, od države pa ne dobijo sredstev.

Glede na sistemsko ureditev javnih financ se komisijam postavlja vprašanje, ali lahko občine porabijo sredstva proračunske rezerve tudi za stroške, ki nastanejo občinskim komisijam pri ocenjevanju škode pri tekoči kmetijski proizvodnji kot posledica neugodnih vremenskih razmer (ki niso naravne nesreče). Komisiji ocen-jujeta, da je to možno.

Po opravljeni razpravi sta komisiji sprejeli naslednje sklepe:1. Komisiji poudarjata, da je z organizaci-

jskega vidika vzpostavljen sistem ocen-jevanja škode po naravnih nesrečah

na kmetijskih pridelkih dober in zato ni nobene potrebe po korenitih spre-membah. Komisiji pričakujeta, da se bo v okviru načrtovanega dialoga med pris-tojnimi ministrstvi in reprezentativnimi združenji občin ugotovilo, ali je treba posegati v veljavno zakonodajo in uvel-javljen sistem.

2. Komisiji ne podpirata pobude za prenos nalog z občinskih komisij na regijske komisije oziroma KGZS, saj z organizaci-jskega in sistemskega vidika to ni dobra rešitev.

3. Ker zaradi ocenjevanja škode na pod-lagi sklepa Vlade RS oškodovanci niso upravičeni do sredstev za odpravo pos-ledic škode v kmetijstvu, morajo občine pojasnjevati ljudem, zakaj se izvajajo ti popisi. Kljub temu komisiji ugotavljata, da te ocene škod po naravni nesreči v kmetijstvu potrebujemo zaradi izvajanja ukrepov kmetijske politike in statističnih namenov, predvsem pa oceno škode potrebujejo zavarovalnice za povračila škode v tekoči kmetijski proizvodnji.

4. Komisiji predlagata, da se čim prej preuči vprašanje o oceni škode v tekoči kmetijski proizvodnji na oškodovanca natančno in z verifikacijo oziroma brez. Če je ne potrebujemo, bi bilo treba postopke ocenjevanja škode v čim večji meri poenostaviti, kar bo tudi prispe-valo k manjšim stroškom dela v občinah. Če pa oceno škode na oškodovanca ali kmetijsko površino natančno potrebu-jemo, je treba v sodelovanju z občinami pripraviti oceno o obsegu teh stroškov in sprejeti dogovor o njihovi razdelitvi.

5. Glede na sistemsko ureditev javnih fi-nanc se komisijam postavlja vprašanje, ali lahko občine porabijo sredstva proračunske rezerve tudi za stroške, ki nastanejo občinskim komisijam pri ocenjevanju škode pri tekoči kmetijski proizvodnji kot posledica neugodnih vremenskih razmer oziroma naravnih nesreč. Komisiji sicer ocenjujeta, da je to možno. Komisiji predlagata Ministrstvu RS za finance v preučitev vprašanje, ali morajo občine sredstva proračunske rezerve namensko porabiti za odpravo posledic naravne nesreče. Če bi Min-istrstvo RS za finance ali Računsko sodišče RS menila, da občine sredstev proračunske rezerve ne morejo porabiti za financiranje dela občinskih komisij pri ocenjevanju škode, je treba poiskati drug sistemski finančni vir. Dejstvo je, da imajo občine, ki so sicer upravičene do 2 evrov na vlogo za povračilo stroškov vnosa škodnega lista v aplikacijo AJDA, vrsto drugih nalog (npr. obveščanje javnosti, pošiljanje vabil, itd), za kar nimajo zagotovljenih sredstev.

Aktualno

Glas občin 11

Izvor besede integriteta najdemo v lat-inski besedi »integritas, integritatis«, ki pomeni celovitost, skladnost. Integriteta je konsistentnost, doslednost, iskrenost, pristnost brez pretvarjanja. Najlažje bi jo primerjali z besedo verodostojnost. Oseba z visoko stopnjo integritete je torej tista, ki je v sebi takšna, kot se kaže navzven.

Zakon o integriteti in preprečevanju ko-rupcije (ZIntPK), ki je pričel veljati 5. ju-nija 2010, v 47. členu določa, da morajo državni organi, organi lokalnih skupnosti, javne agencije, javni zavodi, javni gospo-darski zavodi in javni skladi (zavezanci) oblikovati in sprejeti načrt integritete in ga do 5. junija 2011 poslati Komisiji za preprečevanje korupcije.

Glavni cilj zakona je okrepiti delovanje pravne države na vseh področjih javnega sektorja, pri čemer je načrt integritete kot strateško orodje namenjen izboljšanju preglednosti (transparentnosti) in kako-vosti predpisov in notranjih aktov (poli-tik), ki določajo organizacijske pogoje delovanja organov oziroma institucij javnega sektorja, strokovnost (kompe-tentnost) in poklicno etiko (integriteto) zaposlenih ter zakonitost in učinkovitost tipičnih delovnih procesov. Tako bodo vsi zavezanci na poenoten in predvidljiv način pristopili k zmanjševanju tveganj za korupcijo in nasprotij interesov kot tudi drugih nezakonitih in neetičnih ravnanj, zaradi katerih so javni uslužbenci RS ve-dno bolj deležni tudi očitkov javnosti o korupciji v javni upravi.

S celovitim, dobro načrtovanim in po-enotenim pristopom je mogoče vzroke za različne kršitve dolžnega ravnanja učinkoviteje odpravljati in obvladovati, kar je tudi bistvo načrta integritete. V ok-viru Komisije za preprečevanje korupcije so pripravili vzorec načrta integritete, ki bo pomagal, da bodo javni uslužbenci in javni funkcionarji z njegovim prenosom v prakso hkrati bolj učinkoviti pri svojem delu, dosegali boljše rezultate, hkrati pa deležni spoštovanja ljudi do njihovega dela.

Sonja Parkelj

PRIPRAVA NAČRTA INTEGRITETE V OBČINAHPo Zakonu o integriteti in preprečevanju korupcije (ZIntPK) so institucije javne uprave med zavezanci, ki morajo do 5. junija 2011 sprejeti načrt integritete. Glavni cilj zakona in načrta in-tegritete je okrepiti delovanje pravne države in preprečevati korupcijo v javni upravi.

Postopek oblikovanja načrta integriteteNajprej je treba ugotoviti, katere okoliščine, pogoji, razlogi v javnih insti-tucijah predstavljajo dejavnike tveganj, ki bi lahko privedli do koruptivnih, neza-konitih in drugih neetičnih ravnanj. Ugo-toviti je treba tiste vzroke, pojave, razloge, ki lahko privedejo do hotenih ali neho-tenih kršitev dolžnega ravnanja, zaradi katerih ljudje navadno menijo, da je neka institucija koruptivna. Ti vzroki se lahko skrivajo že v organizacijskih pogojih, se pravi predpisih in notranjih aktih, ki ure-jajo sistem, politiko upravljanja, strate-gije in operativne plane za uresničevanje poslanstva in ciljev organizacije oziroma institucije.

Predpisi in notranje politike oziroma in-terni akti in usmeritve, na podlagi katerih delajo javni uslužbenci in javni funkcio-narji in upravljajo delovne procese, kot organizacijske pogoje določajo poslan-stvo in cilje, zaposleni pa jih v delovnih procesih uresničujejo. Tri področja torej - organizacijski pogoji, zaposleni in de-lovni procesi - so po metodologiji načrta integritete zamišljena kot navidezne meje, znotraj katerih bodo javni uslužbenci bolj sistematično in lažje ugotavljali vire, iz katerih lahko prihajajo možni vzroki oz. dejavniki tveganj za kršitve dolžnega ravnanja, ki jih ljudje in javnost navadno razumejo kot korupcijo ali druga neza-konita in neetična ravnanja.

V okviru organizacijskih pogojev bo skrbno proučena normativna podlaga skupnega delovanja javnega sektorja ter preverjeno, ali so predpisi in drugi splošni akti organizacijskega okolja:

transparentni, kot za predpise in • splošne akte v javni upravi zahtevata načelo javnosti in pravica posamezni-ka, da lahko sodeluje pri upravljanju in kontroli ravnanja v zadevah javnega pomena;

posproteni, prečiščeni in skladni oziro-• ma ali obstaja tveganje, da se uporablja neusklajene ali celo neveljavne pred-

Aktualno

pise, ali sploh so tam, kjer so nujni;

podnormirani: ali sploh omogočajo • pričakovano ravnanje, ki ga omenjeni zakon obravnava kot standard integ-ritete v javnem sektorju, ker je to nu-jno za zakonito in učinkovito izvajanje javnih nalog v praksi;

prenormirani: ali niso predpisi morda • pretirano togi, da s tem resno ovirajo uresničevanje našega poslanstva in ciljev ter pričakovanj, pravic in za-konitih interesov ljudi;

odvečni, kar povzroča, da se zaradi • pretiranega števila predpisov, usmer-itev ipd. dobesedno dušimo v poplavi nesmiselnih in nepotrebnih pravil, ki vnašajo zmedo, neusklajenost in druga tveganja, kar povzroča, da so odločitve v javni upravi nepravilne, ravnanja za-poslenih pa prepoznana kot kršitve dolžnega ravnanja, nezakonitost ali neetično obnašanje.

V organizacijskem okviru bo preverjeno, ali so poleg obveznih predpisov in politik (usmeritev in internih aktov) primerno urejeni etični standardi in usmeritve poklicnega (profesionalnega) življenja in vedenja zaposlenih, ki že na organizaci-jskih ravneh zagotavljajo poenoten in predvidljiv odnos do temeljnih vrednot in profesionalno, etično kulturo - integriteto - tako v notranjih kot zunanjih odnosih.

S proučevanjem tveganj za kršitve dolžnega ravnanja pri zaposlenih se bo poglobilo v dejavnike, vzroke in pos-ledice, ki jih sicer zakon obravnava kot znake korupcije, ni pa nujno, da gre za hotena ravnanja, ker lahko nastanejo kot posledica pomanjkanja strokovnih znanj in izkušenj, medsebojnega nerazumevanja in nepripravljenosti za pomoč sodelavcu v stiski, zunanjih nejavnih ali kako drugače nedovoljenih pritiskov (lobiranja) na za-konito in strokovno delo posameznega javnega uslužbenca, notranje organizaci-jske enote ali kar celotnega kolektiva.

Spoštovanje človekovega dostojanstva, dobri medsebojni odnosi, odsotnost vsakršnega nasilja, šikaniranja, diskrimi-nacije, trpinčenja, spolnega ali drugega

Glas občin 12

Na začetku je bila k uvodnem nagovoru povabljena takratna ministrica za lokalno samoupravo in regionalno politiko Duša Trobec Bučan. Ministrica je poudarila, da je lokalna samouprava in decentralizaci-ja pomemben element parlamentarne demokracije, ki med drugim omogoča tudi boljši življenjski standard širšega dela prebivalstva, zato ji je po njenem mnenju treba posvetiti več pozornosti. Ministrica je povedala tudi, da so se po zaslugi evropskih skladov v preteklih letih povečala sredstva za regionalni razvoj, pri čemer je dodala, da se je posledično tudi samo področje zožilo na evropsko kohez-ijsko politiko ter da bi morala Slovenija stremeti k razvijanju lastne lokalne poli-tike. Po besedah ministrice obstaja širše politično soglasje, da so pokrajine nujne, neodvisno od pokrajinske ureditve pa je treba občinam omogočiti učinkovito medobčinsko sodelovanje. Ob tem je poudarila, da je treba enakopravnost spoštovati tako glede pravic kot odgov-ornosti. Prav tako je po njenem mnenju nujno, da se lokalne skupnosti poleg pravic, da same urejajo določene zadeve, zavedajo tudi svojih odgovornosti. V zvezi z zmanjševanjem števila občin oziroma njihovim združevanjem, je ministrica povedala, da formalno in administrativno združevanje občin zaenkrat še ni mogoče, zato je treba več pozornosti in pomoči nameniti dobremu medobčinskemu sodelovanju. Na ministrstvu so pričeli tudi s postopki priprave spremembe Za-kona o financiranju občin, katere namen je predvsem doseči večjo sorazmernost financiranja občin tako, da bi te imele višje lastne prihodke in posledično večjo avtonomijo. Poudarila je, da bo tako pri spremembah Zakona o financiranju občin kot Zakona o lokalni samoupravi ključno sodelovanje z občinami, njihovimi repr-ezentativnimi združenji, strokovno javnos-

Jaka Kosmač

JAVNA PREDSTAVITEV MNENJ O STRATEGIJI RAZVOJA LOKALNE SAMOUPRAVESredi marca je bila v veliki dvorani Državnega zbora RS javna razprava o strategiji razvoja lokalne samouprave v Sloveniji, ki smo se je udeležili tudi predstavniki ZOS. Namen razprave je bil predstaviti in slišati različna mnenja o stanju in bodočem razvoju oziroma smeri razvoja lokalne samouprave in regionalizacije.

tjo ter drugimi. V zaključku uvodnega na-govora se je dotaknila še letos sprejetega Zakona o skladnem regionalnem razvoju, za katerega meni, da je napisan dobro in prinaša boljšo ureditev področja.

Po uvodnem nagovoru ministrice je razpra-vo nadaljeval dr. Stane Vlaj iz Strateškega sveta za decentralizacijo in regionalizaci-jo, ki je predstavil svoj članek z naslovom Slovenska lokalna samouprava je v krizi. Dr. Vlaj meni, da je lokalna samouprava v Sloveniji postavljena na stranski tir oziroma je tako rekoč postala pritiklina regionalne samouprave. Pri spremem-bah zakonodaje o lokalni samoupravi bi bilo po njegovem mnenju treba ustrezno pregledati in upoštevati reformne spre-membe, ki so jih na tem področju že izv-edle druge evropske države. Predlagani noveli Zakona o lokalni samoupravi in Zakona o financiranju občin pa tega ne rešujeta in po njegovem mnenju predstav-ljata le manjše kozmetične popravke že obstoječega stanja. Meni tudi, da slovenska oblast nima doktrine o tem, kaj lokalna samouprava je, ter da bi bilo nujno ustano-viti nekakšno skupino neodvisnih strok-ovnjakov s področja lokalne samouprave, ki bi bdela nad uresničevanjem Evropske listine lokalne samouprave (MELLS). Kot je dejal, Zakon o financiranju občin še danes ne izpolnjuje kar osmih načel iz Evropske listine lokalne samouprave, kar kaže na to, da bi bilo treba zakon strokovno spre-meniti in omogočiti celovito upoštevanje Evropske listine lokalne samouprave.

Sledil je govor profesorja dr. Ivana Kristana, ki je predstavil mnenje in vidik glede dvodomnosti kot ene izmed točk razprave o razvoju lokalne samouprave. Po njegovem mnenju bi se z ukinitvijo Državnega sveta RS demokratična struk-tura zmanjšala. Meni tudi, da bi bilo dobro ohraniti predstavnike interesnih skupno-

nadlegovanja, odprtost in priprav-ljenost za pošteno (samo)kritiko so po izkušnjah med najboljšimi obramb-nimi ukrepi tudi pred visokimi tve-ganji za kršitve dolžnega ravnanja in korupcijo. Izjemno pomembno je tudi strokovno znanje in etično ravnanje posameznika in institucije pri izvajanju zakonov in drugih pred-pisov. Vsekakor pa je pomemben tudi odnos javnih uslužbencev do strank in temeljnih družbenih vrednot, ki jim javni uslužbenci s pričakovanim ravnanjem in vedenjem - integriteto - služijo.

Naslednji korak pri izdelavi načrta in-tegritete bo zato preveriti in se odkri-to pogovoriti, ali so mogoče ravnanja javnih uslužbencev in javnih funk-cionarjev tista, ki predstavljajo plod-na tla za koruptivna tveganja, druga nezakonita ali neetična ravnanja v or-ganizacijskem okolju in v odnosu do upravičencev storitev. Če za to obstaja verjetnost, se bo preverilo, katera so ta ravnanja, da se lahko v načrtu integ-ritete določijo primerni in uresničljivi ukrepi, ki jih bodo javni uslužbenci skupaj pravočasno prepoznavali, jih odpravljali in jih s pomočjo načrta integritete uspešno obvladovali.

Na enak način se bodo kot vir tveganj proučili delovni procesi, če je mor-da v njihovem organiziranju, upravl-janju, poteku in končni izvedbi kakšen dejavnik, ki lahko povzroča kršitve dolžnega ravnanja, korupcijo, druge oblike nezakonitega ali neetičnega ravnanja.

Pri izbiri ukrepov bodo šla prizade-vanja v smer, da se določi tiste, ki so potrebam, zmožnostim, organizacijs-kim pogojem, zaposlenim in delovnim procesom, poslanstvu in ciljem najbolj primerni, uresničljivi in racionalni. Pri tem se bodo dosledno upoštevali ukrepi, ki jih za krepitev pravne države, integritete in transparentnosti, preprečevanje korupcije in nasprotja interesov kot obvezne določa Zakon o integriteti in preprečevanju korupci-je: primerno ravnanje z darili, odprav-ljanje vzrokov za nasprotja interesov, zaščito posameznika, ki si v svojem delovnem okolju tudi z dobrovernimi prijavami prizadeva za preprečevanje korupcije, preprečevanje poskusov nejavnih oziroma nezakonitih ali drugih nejavnih vplivov na delo javnih uslužbencev z doslednim izvajanjem ukrepov za nadzor lobiranja.

Aktualno

Glas občin 13

sti v Državnem svetu RS, saj je njihov pogled na določene zadeve pomemben, predstavniki lokalnih skupnosti pa imajo v vrstah sveta že tako ali tako večino.

Albin Igličar s Pravne fakultete v Ljubljani se strinja, da je treba pripraviti novo zakonodajo, za kar pa je bistvenega pomena jasen in med političnimi strankami dogovorjen koncept strukture ter nalog samoupravnih lokalnih skupnosti.

Bogdan Barovič se je izrekel predvsem o regijah in regionalnem razvoju, kjer je v imenu SNS povedal, da so pristaši regij zgodovinskega izvora ter da bi moralo biti število regij ustavna kategorija. Meni tudi, da je občin preveč, ter da bi bilo treba večjim občinam dati več pris-tojnosti in manjšim manj. Svoje mnenje je zaključil s predlogom, da je slovenska lokalna samouprava potrebna hitre in temeljite prenove ter da bo za prihodnost bistveno uspešneje vključevati v družbo in zaposliti mlade.

Leo Kremžar iz Skupnosti občin Slovenije je tudi izrazil nujo po zakonodajni prenovi celotnega sistema lokalne samouprave, ki bo vključevala tudi regionalizacijo. Po njegovem mnenju rešitev ni v uki-nitvi upravnih enot, ampak se je treba dogovoriti o pristojnostih in jih opredeliti v zakonodaji. Kot dodaten problem pa po njegovem pred-stavlja tudi dejstvo, da občine praktično o ničemer ne odločajo.

Luka Juri je začel z vprašanjem, kdo je odgovoren za razvoj lokalne samouprave. Meni, da je bila napaka narejena, ko je bila ukinjena pravna osebnost krajevnih skupnosti. Po njegovem mnenju bi bilo v Zakonu o financiranju občin treba ukiniti primerno porabo občin in izravnavo ter natančno določiti, kateri in koliko davkov, taks in drugih dajatev pripada občinam. S tem bi se po njegovem mnenju doseglo večjo produktivnost in kreativnost pri vodenju občin, saj bi bile bolj prepuščene same sebi.

Franci Rokavec, član predsedstva ZOS in župan občine Litija, je predlagal, da se izvede temeljito analizo delovanja in stanja lokalne samouprave. Treba bi bilo narediti analitično primerjavo velikosti občin in njihovih pristojnosti po posameznih državah Evropske unije. Še enkrat je poudaril, da je Zakon o skladnem regionalnem razvoju korak nazaj. Dodal je tudi, da država čedalje manj upošteva mnenje občin in njihovih reprezentativnih združenj, dialoga je vse manj, kot primer pa je navedel neuspela »pogajanja« o višini povprečnine.

Po odmoru je Zvonko Lah, podpredsednik ZOS in župan občine Mirna Peč, povedal, da Ustava RS določa, da država omogoča lokalno samoupravo, zadnje čase pa se po njegovem mnenju dogaja, da država občinam nalaga vedno nove naloge, za katere pa jim ne priskrbi sred-stev v primernem obsegu.

Na vse predstavljene predloge, komentarje in kritike v okviru prve-ga sklopa javne predstavitve mnenj predstavniki Službe Vlade RS za lokalno samoupravo in regionalno politiko niso dali replike oziroma komentarja.

Po odmoru se je skladno z zmanjšanjem števila udeležencev in prijav na točke razprave ta skrajšala. Zanimiv je bil predvsem predlog dr. Andreja Pogačnika s Strateškega sveta za decentralizacijo in regional-izacijo, ki je predlagal, da bi bilo morebiti z ustanavljanjem pokrajin bolje počakati kot pa da ustanovimo manjše pokrajine. Dodal je še, da se sam osebno zavzema za sedem pokrajin.

Razpravo je z repliko na vse povedano in povzetkom stanja ter v im-enu Službe Vlade RS za lokalno samoupravo in regionalno politiko zaključil Igor Strmšnik. Povedal je, da na SVLR projekt regij ohranjajo pri življenju, ne ve se pa, kako hitro bo tekel postopek ustanavljanja pokrajin v prihodnje. Komentiral je tudi že nič kolikokrat kritizirani Zakon o skladnem regionalnem razvoju, za katerega meni, da bo šele samo izvajanje v prihodnjih letih pravo merilo za sodbo o kakovosti tega zakona.

Aktualno

NAPOVEDANA MODERNIZACIJA JAVNEGA SEKTORJAMinistrica za javno upravo Irma Pavlinič Krebs je v intervjuju za časopis Dnevnik v začetku marca potrdila, da so pripravljena izhodišča za reformo javnega sektorja. Ta predvidevajo združevanje ministrstev s sedanjih 18 na 10 do 12 ter zmanjšanje števila vladnih služb in organov v sestavi za 30 odstotkov.

Treba bo optimizirati in centralizirati poslovanje, za kar bo zadostovalo predlagano zmanjšano število ministrstev. Z združevanjem ministrstev bodo združeni tudi organi, ki delujejo v okviru teh ministrstev. Za boljše delovanje ministrstev bodo vzporedno pripravili sistemizacije in prenovili notranjo organizacijo ministrstev. Ker so v pre-teklosti predpisi nastajali zunaj ministrstev, zaradi česar je administracija danes manj usposobljena, bodo okrepili oddelke za pripravo predpisov, za analizo učinkov pred-pisov, za izvrševanje in predvsem za nadzor izvajanja politik.

Sedanji enotni plačni sistem, ki velja od 2008, naj bi se po načrtih ministrstva v večjem delu ohranil le za državno upravo, javne agencije in sklade, uprave lokalnih skup-nosti ter druge državne organe, medtem ko naj bi bila vsa preostala področja javnega sektorja manj regulirana. Predlogi sistemskih rešitev bodo po usklajevanju s social-nimi partnerji po pričakovanjih pripravljeni do septem-bra. Skupaj s socialnimi partnerji so na ministrstvu prišli do ocene, da cilji enotnega plačnega sistema niso bili v celoti doseženi. Stroški dela v javnem sektorju so glede na bruto domači proizvod in glede na konkurenčnost našega gospodarstva previsoki, zato so izvajanje plačne reforme morali ustaviti.

O modernizaciji javnega sektorja in plačni reformi je Vlada RS že v začetku 2009 na podlagi analize stanja pripravila spremembe aktualnega Zakona o sistemu plač v javnem sektorju. Intenzivna pogajanja so potekala glede ureditve napredovanj, za katera je treba vsako leto zagotoviti dodat-nih 80 milijonov evrov, kar je z javnofinančnega vidika zelo problematično. Pogajanja o tem so trenutno prekinjena, a se bodo nadaljevala, je napovedala ministrica.

Pavlinič Krebsova je tudi povedala, da po analizi stanja na področju zaposlovanja ugotavljajo, da civilni del državne uprave dosega cilje o zmanjšanju števila zaposlenih za en odstotek. Je pa res, da se je število zaposlenih na nekaterih področjih povečalo. To je na področju šolstva, predšolske vzgoje in socialnih zavodov - sicer upravičeno zaradi povečanega obsega nalog. Tam, kjer pa se priporočila Vlade RS niso upoštevala, bodo morali rast zaposlovanja ustaviti z bolj restriktivnimi ukrepi.

Glas občin 14

SODELOVANJE JAVNOSTI PRI PRIPRAVI PREDPISOVSonja Parkelj

Sredi februarja je Ministrstvo RS za javno up-ravo (MJU) organiziralo posvet z naslovom Sodelovanje javnosti pri pripravi predpisov, ki je bil namenjen oceni sodelovanja javnosti pri pripravi predpisov. 2009 je na predlog Vlade RS Državni zbor RS sprejel Resolucijo o normativni dejavnosti, ki prinaša obvezno sodelovanje javnosti pri pripravi predpisov in izvajanje presoje posledic predpisov na gospodarstvo, okolje in socialo. MJU je kot pripomoček pri pripravi predpisov pripravil Priročnik za izvajanje presoj posledic pred-pisov in politik. S 1. aprilom 2010 je prešel v polno produkcijo sistem informacijske pod-pore postopkov priprave predpisov (IPP), ki pokriva vse bistvene korake v postopku spre-jemanja predpisov ter omogoča vključevanje prispevkov zainteresirane javnosti k vsebinam predpisov. V okviru IPP sistema deluje tudi spletni pod-portal E-demokracija.

Izvajanje Resolucije o normativni dejavnostiZagotavljanje legitimnosti sprejetih odločitev in zmanjševanje demokratičnega deficita z omogočanjem sodelovanja čim širšega kroga subjektov pri pripravi odločitev pred-stavljata izhodišče za sprejem kakovostnih in učinkovitih predpisov ter njihovo izvajanje za uresničevanje politik na posameznem področju. Javnosti je treba omogočiti trajno sodelovanje, in sicer s prejemanjem predl-ogov in mnenj za ureditev ali spremembo posameznega vprašanja ter s predstavitvijo predlogov ureditve v postopku priprave in sprejemanja predpisa. Sodelovanje javnosti je lahko spontano, ki izhaja iz interesa pos-ameznika, ali pa organizirano s pozivom ciljnim skupinam in strokovnjakom. Ob tem je treba upoštevati, da imajo določene interesne organizacije s posebnimi predpisi oziroma dogovori opredeljeno vlogo v postopkih priprave predpisov.

Državno upravo zavezujejo k vključevanju javnosti v postopke odločanja številni pravni in politični dokumenti. Normativne in dru-ge podlage sodelovanja javnosti pri pripravi predpisov tako najdemo v:

Resoluciji o normativni dejavnosti,• Poslovniku Vlade RS in Navodilih za izva-• janje poslovnika,Priročniku za načrtovanje, vodenje in vred-• notenje procesov sodelovanja javnosti,Priročniku za izvajanje presoje posledic,• Zakonu o dostopu do informacij javnega • značaja,Uredbi o posredovanju in ponovni uporabi • informacij javnega značaja.

Pri vključevanju javnosti je treba upoštevati naslednja načela:

načelo pravočasnosti: pravočasno •

obveščanje javnosti (strokovne, zain-teresirane ali ciljne javnosti) in zagotav-ljanje razumnega časa za sodelovanje (pregled gradiv, pripravo predlogov, pripomb in mnenj); načelo odprtosti: omogočanje posredo-• vanja pripomb in predlogov in mnenj v čim zgodnejši fazi priprave odločitev; načelo dostopnosti: dostopnost gradiv in • strokovnih podlag, uporabljenih v prip-ravi odločitev; načelo odzivnosti: obveščanje • sodelujočih o razlogih za upoštevanje ali neupoštevanje njihovih pripomb, predlogov in mnenj; načelo transparentnosti: zagotavljanje • transparentnosti postopka s predstavitvi-jo vsebine urejanja ter ravni in postopka sprejemanja odločitev, načina in rokov sodelovanja, pripomb in predlogov in mnenj vseh udeležencev; načelo sledljivosti: zagotavljanje transpar-• entnosti prejema in upoštevanja predlogov, pripomb in mnenj kakor tudi gradiv, nas-talih v samem procesu sodelovanja (npr. zapisnikov), ter njihova dostopnost.

Resolucija o normativni dejavnosti določa minimalna priporočila, ki se upoštevajo pri pripravi predpisov z vidika sodelovanja javnosti:

sodelovanje javnosti pri pripravi predp-• isov naj traja praviloma od 30 do 60 dni; izjema so predlogi predpisov, pri katerih sodelovanje po naravi stvari ni mogoče (na primer: nujni postopki, državni proračun); pripravi naj se ustrezno gradivo, ki vse-• buje povzetek vsebine s strokovnimi podlagami, ključna vprašanja in cilje; po končanem postopku sodelovanja • naj se pripravi poročilo o sodelovanju s predstavitvijo vpliva na rešitve v pred-logu predpisa; poziv k sodelovanju naj se izvede na • način, ki bo zagotovil odziv ciljnih skupin in strokovnih javnosti ter obveščenost najširše javnosti; oblikujejo naj se liste subjektov, katerih sodelovanje pri prip-ravi predpisov določa zakon in subjektov, ki se ukvarjajo s področjem - zaradi kon-tinuiranega sodelovanja in obveščanja.

Pri tem je pomembno, da je javnost poz-vana k sodelovanju zelo kmalu. Že ko se pripravljajo teze predpisa oziroma se pripravlja reforma, se javnost vpraša, kako urediti določeno področje, ponuditi alter-nativne rešitve, torej takrat, ko odločitve še niso sprejete. Prav tako je pomembno, da so roki za odziv javnosti dovolj dolgi za učinkovito udeležbo, torej možnost sodelovanja javnosti že v predhodnih (delovnih) fazah predpisa. Postopki sode-

lovanja javnosti pri pripravi predpisov ne smejo preveč formalizirati postopka – treba je najti ravnotežje med načelom odprtosti in načelom ekonomičnosti. To pomeni, da mora biti proces vključevanja javnosti v pripravo predpisa dobro načrtovan. Slabo načrtovan postopek sodelovanja javnosti namreč lahko povzroči dodatne stroške, ne da bi se istočasno izboljšala kakovost predpisa, zato je tudi pomembno predhodno določiti ciljne skupine, na katere predpis vpliva.

Informacijska podpora postopkov priprave predpisov (IPP) in spletni pod-portal E-demokracijaPriprava in dokončno oblikovanje predpisa je proces, v katerem sodelujejo ministrstva, javnost, vladne službe, vlada in državni zbor. IPP omogoča pokrivanje vseh bistvenih kora-kov v postopku sprejemanja predpisa in enotno poslovanje na vseh resorjih, ki so vključeni v postopek priprave in sprejemanja predpisov. Velik poudarek projekta je bil dan tudi večjemu vključevanju prispevkov zainteresirane javnosti k vsebinam predpisov. Cilj projekta IPP je bil ustvariti enotno programsko podporo za upora-bnike na ministrstvih, vladnih službah in vladi, ki bo prijazna in enostavna za uporabo, postop-ki pa maksimalno avtomatizirani povsod, kjer je to mogoče, ter omogočiti strokovnim, laičnim javnostim ter nevladnim organizacijam pre-prost spletni dostop do predpisov v pripravi in jih hkrati vzpodbuditi, da aktivno sodelujejo v vseh fazah postopka.

Spletni pod-portal E-demokracija omogoča objavljanje predlogov predpisov v različnih fazah njihove objave: predpis v pripravi znotraj ministrstva, v medresorskem usklaje-vanju in javni obravnavi, v obravnavi v vlad-nem postopku in objava predpisa v Uradnem listu RS. Pod-portal E-demokracija naj bi se uveljavil kot enotna točka, kjer so na voljo vsem javnostim dostopne informacije o nor-mativni dejavnosti. Z objavo predlogov pred-pisov na E-demokraciji se izogne nepotreb-nemu podvajanju objavljenih predpisov na drugih spletnih straneh.

Udeleženci posveta so se strinjali, da se kažejo spremembe na bolje, da organi v večji meri sodelujejo z javnostmi, da same javnosti pre-vzemajo pobudo za sodelovanje in uporablja-jo zanje razvita tehnična orodja kot npr. por-tal E-demokracija, vendar pa še vedno ostaja prostor za postopkovne izboljšave npr. prip-ravljavci predpisov postavljajo prekratke roke za odziv zainteresirane javnosti na predloge predpisov, pogostokrat so objavljeni samo prvi osnutki predpisov, v nadaljevanju pa in-formacij o novih verzijah ni več (niso dosto-pne), zato na tak način ni možno uresničevati načela transparentnosti itd.

Aktualno

Glas občin 15

Aktualno

SKLENJENA JAVNO-ZASEBNA PARTNERSTVA 2009

Poročilo je razdeljeno na dva dela, in sicer na analizo:

vseh sklenjenih oblik javno-zasebnega • partnerstva po posameznih ministrstvih;

sklenjenih oblik javno-zasebnega part-• nerstva na področju občin.

Na podlagi poročila se ugotavlja, da se koncesije v javnem sektorju v največji meri podeljujejo za opravljanje storitev in da tistih oblik javno-zasebnega partner-stva, ki bi vključevale tudi gradnjo zlasti infrastrukturnih objektov, ni niti na lokalni niti na državni ravni. Vzrokov, da je temu tako, je več, in sicer je na eni strani lah-ko manjša finančna moč občin za lastno udeležbo pri projektih, na drugi strani pa ti projekti zaradi svoje majhnosti ne dose-gajo ekonomskih učinkov, ki jih zasebni sektor pričakuje. Ugotavlja se tudi, da javni sektor investicijskih programov še vedno ne pripravlja skladno s sprejetimi predpisi. Vedno več je projektov, ki nimajo izdelane analize prenosa tveganja ali po vsebini ne pomenijo prenosa tveganja na zasebnika in so zato po vsebini klasična javna naročila. Glede na obliko, vrsto in predmet sode-lovanja javnega in zasebnega sektorja bo Ministrstvo RS za finance v prihodnjih analizah posvetilo večjo pozornost sami vsebini pogodb, saj zgolj naslov, da gre za koncesijsko pogodbo, vedno ne kaže, da gre za tovrstno pogodbo.

V prispevku se bomo omejili na podatke o javno-zasebnem partnerstvu (JZP) v slov-enskih občinah.

Javno-zasebno partnerstvo v občinahPodatke za 2009 so posredovale skoraj vse občine, kar je posledica doslednih zahtev po posredovanju podatkov Ministrstva RS za finance. Podatkov niso posredovale samo tri občine. Pri dveh od teh treh so na finančnem ministrstvu uporabili pre-tekle podatke, tretja občina pa je lansko leto poročala, da ni podelila nobenih koncesij.

Nekatere občine so posredovale nep-opolne podatke in jih naknadno niso do-polnile, je pa tudi nekaj občin, ki podat-kov o podeljenih koncesijah na pristojno ministrstvo niso posredovale.

Vlada se je marca na eni izmed rednih sej seznanila s Poročilom o sklenjenih oblikah javno-zasebnega partnerstva 2009. Poročilo obsega podeljene koncesije, javna pooblastila in dovoljenja ter pravne podlage za sklepanje poslov. Podatki, ki so pridobljeni od resornih ministrstev in vseh slovenskih občin, vsebujejo tudi finančne posledice podeljenih koncesij.

Mateja Eržen

ZdravstvoNa področju zdravstva imajo občine, skladno z določbami Zakona o zdravstveni dejavnosti, sklenjenih 1616 koncesij. Tako je bilo največ koncesij v Ljubljani (203), sledijo Maribor (100), Koper (54), Murska Sobota (45), Celje (44), Novo mesto (40) in Ptuj (40). Podrobnejše podatke o teh koncesijah si lahko preberete na spletnih straneh Zavoda za zdravstveno zavaro-vanje (http://www.zzzs.si/).

Ostale dejavnostiPo podatkih občin jih kar 55 (26,1 %) nima sklenjene nobene pogodbe o jav-no-zasebnem partnerstvu. V primerjavi s predhodnim zbiranjem je takih občin kar 22 manj, kar pomeni, da so občine ''prekat-egorizirale'' projekte iz javnih naročil. Eno sklenjeno pogodbo o JZP ima 54 občin, največje število pogodb v posamezni občini pa je 13.

Občina ima povprečno 2,18 sklenjenih pogodb o JZP, če pa iz analize izvzamemo občine, ki take oblike sodelovanja nimajo, pa je ta številka 2,95. Koncesije opravlja 199 podjetij.

OdpadkiNa področju upravljanja z odpadki je v Slo-veniji sklenjenih 68 koncesijskih pogodb. V 46 primerih je sklenjeno koncesijsko razmerje za zbiranje in odvoz odpadkov ter odlaganje odpadkov, v 13 primerih samo zbiranje in prevoz, v osmih samo odlaganje in v enem primeru je pogodba sklenjena za zbiranje nevarnih in posebnih ter kosovnih odpadkov iz gospodinjstev.

Te dejavnosti v Sloveniji opravlja 23 pod-jetij. Največ - osem pogodb - ima sklen-jenih Saubermacher Komunala Murska Sobota, d.o.o., šest pogodb imata dve pod-jetji, in sicer (Komunalno podjetje Ormož, d.o.o., in Saubermacher Slovenija, d.o.o.). V povprečju ima posamezno podjetje sklenjeni 2,9 koncesijski pogodbi.

Pogrebna in pokopališka dejavnost

Za opravljanje te dejavnosti imajo občine sklenjenih 55 pogodb na področju

pogrebne in pokopališke dejavnosti, ena dodatno vsebuje še upepeljevanje. To dejavnost opravlja 33 podjetij, največ - sedem - jih ima podjetnik Damir Banfi.

Distribucija zemeljskega plinaZa to področje imajo občine sklenjenih 66 pogodb. V 46 primerih gre za koncesijo operaterja distribucijskega omrežja, v 19 primerih poleg operaterja pogodba zav-ezuje izvajalca še za predhodno izgradnjo omrežja. Koncesijo opravlja 15 podjetij. Največ - petnajst koncesij - ima podjetje Adriaplin, d.d., Ljubljana, trinajst jih ima Petrol plin, d.o.o., Ljubljana. Eno podjetje pa opravlja tako distribucijo plina kot dis-tribucijo tople vode.

Oskrba s pitno vodo, čiščenje vodaNa tem področju je sklenjenih 65 pogodb, od tega jih ima šest sklenjenih podjetje Ni-grad, d.d., pet jih imata Mariborski vodovod, d.d., in Komunalno podjetje Ptuj, d.d.

Kabelski sistemi, širokopasovni internetZa kabelski sistem oz./in širokopasovni in-ternet ima 21 občin sklenjeno koncesijsko razmerje. Od šestih različnih izvajalcev ima največ pogodb z občinami - enajst - sklenjenih podjetje Tritel, d.o.o., s štirimi pogodbami pa mu sledi GVO, d.o.o..

Vzdrževanje kategoriziranih občinskih cest in javnih prometnih površinZa to področje ima koncesijsko razmerje sklenjeno 39 občin, dve občini za vzdrževanje cest – zimska služba, in dve občini za vzdrževanje gozdnih cest. Te dejavnosti opravlja 25 različnih izvajalcev. Največ - pet - pogodb je sklenjenih s podjetjem Cestno in gradbeno podjetje, d.d., Novo mesto, s štirimi pogodbami mu sledi Nograd, d.d..

Ker je v teh primerih plačnik občina, se postavlja vprašanje, ali gre za javno-zasebno partnerstvo ali javno naročniško razmerje. S pogodbami Ministrstvo RS za finance ne razpolaga, zato o upravičenosti podelitve koncesije ne moremo presojati.

Glas občin 16

AktualnoAktualno

TURISTIČNA POLITIKA 2011 Z USMERITVAMI 2012Na podlagi 6. člena Zakona o spodbujanju razvoja turizma je Turistična politika temeljni izvedbeni dokument, v katerem Vlada RS opredeli kratkoročne cilje, ukrepe in aktivnosti za spodbujanje raz-voja turizma ter določi obseg sredstev državnega proračuna za spodbujanje razvoja turizma.

Mateja Eržen

V dokumentu »Turistična politika 2011 z usmeritvami 2012« sledimo politikam iz RNUST na eni strani in strukturi pro-gramskega proračuna na drugi strani. V programskem proračunu je 7 politik, strn-jenih v 4 dejavnosti. Bistvena razlika je ta, da so 2., 4., 5. in 6. politika združene v eno dejavnost t.i. dejavnost 3.

Financiranje turistične politike2010 je bil prvič sprejet Programsko us-merjen proračun za 2011 in 2012. Tako je turizem del 1. politike: Spodbujanje podjetništva in konkurenčnosti, znotraj 1. politike pa je turizem del programa 012 Rast in razvoj podjetij.

2011 je zagotovljenih 33.940.636 evrov, 2012 pa znašajo načrtovana sredstva 36.467.002 evrov. Iz Evropskega sklada za regionalni razvoj je za izvedbo pred-nostne usmeritve »dvig konkurenčnosti turističnega gospodarstva« (v okviru raz-vojne prioritete Povezovanje naravnih in kulturnih potencialov), ki se nanaša na finančno perspektivo 2007-2013, 2011 predvidenih 24.225.136 evrov, 2012 pa 26.514.502 evra (nacionalni in EU del).

Prav tako bo lahko sektor turizma 2007–2013 koristil tudi sredstva drugih razvojnih prioritet v okviru operativnega programa ESRR in sredstva v okviru operativnega programa za razvoj podeželja, ki ga izvaja Ministrstvo RS za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano.

Kakšni so cilji 2011Povečati globalno konkurenčnost turističnega gospodarstva in obseg turistične dejavnosti sta dva temeljna cilja turistične politike.

Njeni posebni cilji pa so:

učinkovita promocija in trženje slov-• enske turistične ponudbe ter razvoj turističnih destinacij;

uspešna rast in razvoj turizma v skladu • z načeli trajnostnega in regionalnega razvoja, učinkovitega razvoja človeških virov in dviga kakovosti storitev s spod-bujanjem inovativnosti in vzpostavitvi-jo sodobnega sistema raziskovalno raz-

vojne dejavnosti v turizmu ter uspešno sodelovanje slovenskega turizma v mednarodnih institucijah;

spodbujanje investicij v izgradnjo nove • ter obnovo in modernizacijo obstoječe turistične infrastrukture tako v zaseb-nem kot javnem sektorju.

Sledenje zastavljenim ciljem je ključnega pomena pri doseganju dobrih poslovnih rezultatov. Tako se pričakuje, da se bo letos med drugim povečala prepoznavnost Slo-venije kot turistične destinacije, povečali turistični obiski in posledično tudi pri-hodki od turizma, izboljšalo normativno okolje za razvoj turizma, povečala kakovost turističnih storitev in produktov, spodbu-jalo trajnostni razvoj turizma, izvajale in-vesticije na področju turizma in še mnoge druge aktivnosti, ki bodo pripomogle k doseganju boljših rezultatov.

Tako v letošnjem kot tudi v prihodnjem letu bo ključnega pomena:

povečanje turističnega prometa in • konkurenčnosti slovenskega turizma;

povečanje prepoznavnosti Slovenije • kot turistične destinacije;

uvajanje sodobne in inovativne • trženjske pristope na izbranih trgih in razvoj inovativnih ter zelenih turističnih proizvodov;

trajnostni razvoj turizma; •

oblikovanje dolgoročnih odnosov z gosti;•

povečanje prometne dostopnosti v Slo-• venijo (letalski, železniški in pomorski javni potniški promet, izboljšanje pro-metno-obvestilne signalizacije javne-ga potniškega prometa, označevanje tematsko-turističnih in prometnih poti, kot so kolesarske steze, pohodne poti, ipd.);

izboljšanje dostopnosti za turiste iz • držav z viznim režimom;

spodbujanje investicij v turizmu;•

dvig kakovosti v turizmu;•

spodbujanje ustvarjanja kakovostnih • delovnih mest.

Vsi navedeni cilji se uresničujejo tudi v okviru programov drugih ministrstev, kar se spremlja v okviru skupine za

uresničevanje RNUST, ki je sestavljena iz predstavnikov inštitucij, ki so v RNUST zapisane kot nosilke ukrepov.

Turizem v Sloveniji 2010V Sloveniji smo 2010 po podatkih Statističnega urada RS v turistično-nastanitvenih objektih na skupni ravni beležili 1 % več prihodov turistov in 1 % upad njihovih prenočitev. Število domačih turistov se je zmanjšalo za 2 % glede na preteklo leto, število njihovih prenočitev pa je upadlo za 4 %. Najvišja rast se je 2010 zabeležila pri prihodih tujih turistov (2 %), pri njihovih prenočitvah pa je rast 1 %. Povprečna doba bivanja tujih turistov v Sloveniji je do novembra 2010 znašala 2,69 dni (pri vseh turistih 2,98 dni, pri domačih 3,47).

2010 je bilo največ prenočitev ustvarjenih v zdraviliških občinah (34 %), sledijo gor-ske občine (23 %) in obmorske občine (22,4 %).

Slovenija se je 2009 po skupni oceni konkurenčnosti turističnega sektor-ja, ki jo je med 133 državami izvedel Svetovni gospodarski forum (WEF), uvrstila na 35. mesto (2008: 36. mesto med 130 državami; 2007: 44. mesto med 124 državami). Da bi bolje razumeli de-javnike konkurenčnosti v turizmu, je bila narejena raziskava, ki temelji na ocenah 14 dejavnikov konkurenčnosti turističnega sektorja. Tako so prednosti Slovenije glede na razvrstitve v pod-in-dekse največje na področju poslovnega okolja in infrastrukture (turistična in-frastruktura, zemeljsko transportna in-frastruktura in informacijska tehnologi-ja, področje varnosti in trajnostnega raz-voja okolja). Konkurenčnost Slovenije se je izboljšala na področju stroškov odpiranja novih podjetij, slabše smo se izkazali na področju letalske infrastruk-ture in konkurenčnosti cen v turizmu (94. mesto, lani 102. mesto).

Turizem je pomembna razvojna in poslov-na priložnost za Slovenijo in glede na se-danjo razvitost panoge in obstoječ raz-vojni potencial turizem lahko v naslednjih letih postane ena izmed vodilnih panog slovenskega gospodarstva.

Glas občin 17

Zakonodaja v pripravi

Temeljni namen in cilj zakona je odprav-iti nedorečenosti in pomanjkljivosti sedanje ureditve in vzpostaviti splošni okvir ter enotna izhodišča pri opre-deljevanju, normiranju, izvajanju in nadzoru dejavnosti splošnega pomena, urediti statusno obliko zavoda ter vse-bino in postopek podeljevanja koncesij s ciljem optimiziranja poslovanja in razpoložljivih materialnih in kadrovskih resursov za doseganje ciljev socialne države.

Zakon definira splošne pojme in enotna izhodišča, ki jih bo treba upoštevati pri oblikovanju sektorskih politik. Področna zakonodaja bo lahko urejala le tista vprašanja, ki bodo z zakonom izrecno prepuščena v posebno urejanje.

Dejavnost splošnega pomena je opredeljena kot dejavnost, ki jo v javnem interesu zagotavlja ali sofinancira država ali samoupravna lokalna skupnost. Cilj izvajanja te dejavnosti je zagotavljanje primernih, kakovostnih in vsem upora-bnikom pod enakimi pogoji dostopnih javnih dobrin. Izvaja se lahko kot javna služba, kot sofinancirana dejavnost ali kot kombinacija obeh oblik in določa nepridobitnost kot režim izvajanja de-javnosti splošnega pomena.

Zakon določa, da država oziroma samou-pravna lokalna skupnost zagotavljata izvajanje dejavnosti splošnega pomena z ustanovitvijo javnega zavoda, s podel-itvijo koncesije zasebnemu zavodu ali drugi pravni in fizični osebi ali s sofinan-ciranjem dejavnosti pravnih ali fizičnih oseb.

Zakon ureja javni in zasebni zavod kot pravni osebi, ki samostojno izvajata dejavnost splošnega pomena kot te-meljno dejavnost na nepridobiten način. Ne glede na to pa zakon izrecno dopušča, da se pri izvajanju dejavnosti ustvarja t.i. zmerni dobiček, ki lahko zajema povečanja produktivnosti, ki so dosežena v obdobju izvajanja dejavnosti splošnega pomena. Doseganje zmernega dobička ne sme zmanjševati ravni ka-kovosti in dostopnosti javnih dobrin. Zmerni dobiček se bo izkazoval v okviru presežka prihodkov nad odhodki in se

Sonja Parkelj

PREDLOG ZAKONA O IZVAJANJU DEJAVNOSTI SPLOŠNEGA POMENAPo večmesečni javni razpravi in številnih spremembah predloga zakona je Ministrstvo RS za javno upravo poslalo Predlog zakona o izvajanju dejavnosti splošnega pomena v postopek sprejemanja v Državni zbor RS. Predlagani zakon bo nadomestil veljavni Zakon o zavodih iz leta 1991. Na predlagani zakon je posredovalo pripombe tudi združenje.

bo porabil za opravljanje dejavnosti.

Spremenjeni način financiranja izva-jalcev dejavnosti splošnega pomena bo temeljil na plačilu cene javne do-brine in ne na plačilu izvajalca. Zakon posebej ureja način oblikovanja cen javnih dobrin. Cene javnih dobrin, ki so regulirane, se morajo oblikovati na enak način, ne glede na vire financiran-ja in pravni status izvajalca dejavnosti splošnega pomena. Podlaga za obliko-vanje cen bodo sektorske metodologije za določanje cen. Ceno javne dobrine bodo na način in po postopku, ki bodo določeni s področno zakonodajo, potrje-vali ustanovitelji v soglasju s financerji, odvisno od vzpostavljenega sistema financiranja. Kalkulacija cene javne dobrine mora biti oblikovana tako, da vključuje stroške, ki nastanejo pri izva-janju dejavnosti v povezavi z javno do-brino. Cene bodo tako vsebovale nujno tudi stroške amortizacije in minimalni donos (zmerni dobiček). Kalkulacija cene in cena bosta morali biti javno ob-javljeni na spletnih straneh financerja in izvajalca. Ceno javnih dobrin plačuje financer, lahko pa tudi uporabniki de-javnosti splošnega pomena neposredno izvajalcu, če je tako določeno z zakonom. Cene so lahko tudi subvencionirane.

Osnovno poslanstvo javnih zavodov je opravljanje dejavnosti splošnega pom-ena in je zato opredeljena kot temeljna dejavnost, ki se opravlja na nepridobiten način. Lahko pa zavod opravlja tudi t.i. dopolnilno dejavnost. Dopolnilne dejavnosti zavod izvaja na trgu - na pri-dobiten način. Dovoljeni obseg izvajanja dopolnilne dejavnosti javnega zavoda ne sme vplivati na izvajanje temeljne de-javnosti javnega zavoda. Zakon določa, da višina prihodkov iz dopolnilne de-javnosti ne sme presegati 30 odstotkov prihodkov javnega zavoda.

Zakon ureja ustanovitev javnega in zasebnega zavoda. Ustanovitelji javnega zavoda so lahko država, lokalna skupnost ali samoupravna narodnostna skupnost. V imenu države ustanoviteljske pravice izvaja Vlada RS, v imenu lokalne skupno-sti njen svet ali drug organ. Ustanovitelji

zasebnega zavoda so lahko pravne osebe zasebnega prava in fizične osebe. Zavod se ustanovi z ustanovitvenim aktom, ki ga sprejme ustanovitelj. S tem aktom se uredijo vsa razmerja med ustanoviteljem in zavodom. Ustanovitelj javnega zavoda praviloma financira zavod na podlagi pogodb o financiranju, če ni z zakonom ali drugim predpisom določeno drugače. Ustanovitelj tudi zagotovi premoženje zavodu, nujno za izvajanje javne službe javnega zavoda oziroma za izvajanje de-javnosti zasebnega zavoda. Premoženje predstavljajo nepremičnine, premičnine in finančna sredstva, ki preidejo v last zavoda oziroma uporabo. Zadolževanje javnih zavodov je omejeno.

Javni zavod je opredeljen kot pravna oseba javnega prava, ki izvaja eno ali več dejavnosti splošnega pomena. Javni za-vod se lahko ustanovi kot javni zavod z omejeno odgovornostjo ali javni zavod z neomejeno odgovornostjo. Statusna obli-ka javnega zavoda se določi s področnim zakonom ali z odlokom lokalne skupno-sti, če gre za njeno izvirno pristojnost. Zakon določa, da se javni zavod pravi-loma ustanovi kot javni zavod z omejeno odgovornostjo, če na letni ravni pridobi manj kot polovico finančnih sredstev iz državnega proračuna ali iz proračuna lokalne skupnosti, ostalo pa neposredno s plačili uporabnikov storitev; lahko pa tudi v drugih primerih, in sicer kadar je to utemeljeno z vidika načina izvajanja dejavnosti (na primer pri sofinanciranih dejavnostih ali v primerih, ko gre za različne sofinancerje).

Javni zavod z omejeno odgovorno-stjo ima poslovno avtonomijo (samo-stojno finančno poslovanje, ravnanje s stvarnim premoženjem in notranjo or-ganizacijo – ustanovitelj za obveznosti zavoda odgovarja omejeno in subsidi-arno), premoženje v lasti in strokovno avtonomijo; javni zavod z neomejeno odgovornostjo pa strokovno avtono-mijo, ki obsega odločanje o strokovnih vprašanjih izvajanja dejavnosti in kadro-vski politiki, poslovno pa izjemoma in to v omejenem obsegu, ki ga bo določi-la področna zakonodaja. Javni zavod z neomejeno odgovornostjo ima stvarno

Glas občin 18

premoženje le v uporabi, ker si ustanovitelj pridrži obveznost, da primerno stvarno premoženje zagotovi javnemu zavodu z lastno investicijsko politiko. V primeru javnega zavoda z neomejeno odgovornostjo gre namreč za entiteto, ki posluje po pravilih, ki jih določa zakon, ki ureja javne finance.

Javni zavod z neomejeno odgovornostjo bo imel direktorja ali drug organ vodenja, ki ga bo določal zakon, lahko bo imel svet z upravljavskimi pooblastili in enake strokovne organe kot javni zavod z omejeno odgovornostjo. Svet zavoda zakon opredeljuje kot organ upravljanja, v katerem so zastopani interesi različnih skupin, podobno kot v dosedanjih svetih zavodov.

Javni zavod z omejeno odgovornostjo bo imel direktorja ali upravo in nadzorni svet z nadzornimi pooblastili in fakultativno druge organe, npr. strokovni svet. Nadzorni svet je sestavljen iz čla-nov, ki jih imenuje ustanovitelj, in članov, ki jih izvolijo zaposleni v javnem zavodu (do ene tretjine), lahko pa tudi članov iz vrst uporabnikov in financerja. Nadzorni svet je pristojen za nadzor nad izvajanjem programskih dokumentov javnega zavoda, za kar so mu na voljo mehanizmi spremljanja in potrjevanja odločitev uprave, vodenje postopkov imenovanja in razrešitev direktorja, članov uprave ter za druge zadeve, ki jih določa posamezen zakon ali ustanovitveni akt. Za izvajanje svojih pristojnosti ima neomejen vpogled v dokumentacijo zavoda, poleg tega pa lahko zahteva tudi direktorjevo poročilo o izvajanju nalog iz njegove pristojnosti. Ustanovitelja in druge nadzorne organe je dolžan obveščati o ugotovljenih nepravilnostih pri delu javnega zavoda. Direktorja ali upravo imenuje v področnem predpisu določen organ na podlagi javnega razpisa in izvedenega izbirnega postopka.

Povsem nova je ureditev odnosov z uporabniki, ki pomeni implemen-tacijo načela odprtosti javne uprave. V tem okviru ureja javnost dela javnega zavoda, ki opredeljuje predvsem način komuniciranja med javnim zavodom in uporabniki ter posebne načine njihovega obveščanja, določa pa tudi načine zbiranja povratnih informacij o njihovem delu ter poti za pritožbe in pripombe uporabnikov.

Nova je tudi ureditev programskih dokumentov javnega zavoda. Javni zavod bo tako imel dolgoročno strategijo razvoja javnega zavoda, ki jo na predlog zavoda sprejme ustanovitelj, letni pro-gram dela in finančni načrt, ki so v pristojnosti nadzornega sveta ali sveta zavoda, kadar za sprejem programa dela in finančnega načrta ne bo pristojen ustanovitelj, če gre za javni zavod z neome-jeno odgovornostjo, ter letno poročilo, ki ga po predložitvi na-dzornega sveta ali sveta zavoda sprejme ustanovitelj. Zavod ima lahko statut, splošne pogoje poslovanja in druge akte, ki mu jih določa področna zakonodaja.

Zakon povsem na novo ureja koncesijo in določa, da se koncesija lahko podeli pravni ali fizični osebi, kadar javna mreža ne more zagotoviti opravljanja dejavnosti splošnega pomena v takšnem obsegu in kakovosti ali na takšen način, da bi bila ta brez ovir dostopna vsem njenim uporabnikom. Zakon določa tudi najdaljše obdobje podelitve koncesije - 30 let - in napotuje na področno zakonodajo, da ta pri določitvi roka ob podeljevanju določene koncesije upošteva naravo dejavnosti splošnega pomena, ki se bo izvajala v okviru podeljene koncesije ter tveganje in koristi, ki jih prevzema koncesionar.

Zavod preneha obstajati zaradi ničnosti vpisa v sodni register, na podlagi odločitve ustanovitelja, s preoblikovanjem v drugo pravno osebo, s pripojitvijo ali razdelitvijo, s stečajem, če ustano-vitelj ne prevzame obveznosti ter v drugih primerih, določenih z zakonom. Na novo je urejena obveznost preoblikovanja zavoda, če ta pridobiva večino dohodkov na trgu, torej z izvajanjem do-polnilne dejavnosti.

Rok za uskladitev področnih predpisov z določbami tega zakona je tri leta.

PREDLAGANA NOVA UREDITEV RAVNANJA Z ODPADKIMinistrstvo RS za okolje in prostor je prip-ravilo sveženj predpisov in strateških do-kumentov za ravnanje z odpadki: Uredba o ravnanju s komunalnimi odpadki, Uredba o spremembah in dopolnitvah Uredbe o odlaganju odpadkov na odlagališčih, Uredba o metodologiji za oblikovanje cen storitev občinskih gospodarskih javnih služb varstva okolja ter Operativni program ravnanja z odpadki.

Na ravni EU so osnovni koncepti in opredelitve v zvezi z ravnanjem z odpadki ter načela ravnanja z odpadki določeni v Direktivi 2008/98/ES o odpadkih. Zakonodaja EU pa ne določa skupnih pravil glede ravnanja s komunalnimi od-padki. Opredelitev komunalnih odpadkov se razlikuje po državah članicah, ki ravnanje s temi odpadki zagotavljajo samostojno. Kljub temu pa morajo države članice z ustr-eznimi ukrepi zagotoviti postopno zmanjševanje količine biorazgradljivih komunalnih odpadkov, ki se odlagajo na odlagališčih, kot to določa Direktiva 1999/31/ES o odla-ganju odpadkov na odlagališčih ter do 2020 zagotoviti iz-polnitev okoljskega cilja priprave za ponovno uporabo in recikliranja komunalnih odpadkov, kot to določa Direktiva 2008/98/ES.

V Sloveniji se ravnanje s komunalnimi odpadki zagotavlja v okviru opravljanja obveznih občinskih gospodarskih javnih služb varstva okolja, vendar do zdaj ni bilo podza-konskega predpisa, ki bi celovito urejal to področje.

PREDLOG UREDBE O RAVNANJU S KOMUNALNIMI ODPADKIUredba o ravnanju s komunalnimi odpadki določa najmanjši obseg in način ravnanja s komunalnimi odpadki, ki morata biti zagotovljena v okviru opravljanja obveznih občinskih gospodarskih javnih služb varstva okolja na področju ravnanja s komunalnimi odpadki:

zbiranje komunalnih odpadkov, •

prevoz komunalnih odpadkov, •

obdelava mešanih komunalnih odpadkov, •

odlaganje ostankov predelave ali odstranjevanja • komunalnih odpadkov.

Uredba določa tudi minimalne oskrbovalne standarde ter tehnične ukrepe in normative za opravljanje javnih služb, obveznosti glede zagotavljanja infrastrukture lokal-nega pomena za njihovo izvajanje ter obveznosti izvirnega povzročitelja komunalnih odpadkov glede ločenega zbi-ranja odpadkov na izvoru.

Zakonodaja v pripravi

Sonja Parkelj

Glas občin 19

Zakonodaja v pripravi

V 2. členu uredbe so opredeljene vrste odpadkov, na katere se nanaša ravnanje z odpadki v okviru opravljanja javnih služb. Vsi izvajalci javnih služb morajo biti vpisani v evidenco zbiralcev odpadkov ali prevoznikov odpadkov ali pa morajo im-eti okoljevarstveno dovoljenje v skladu z Uredbo o ravnanju z odpadki (Ur. l. RS, št. 34/08). Opredeljeni so ključni pojmi, med drugim - kdo je lahko izvajalec javne službe, izvirni povzročitelj komunalnih odpadkov, obdelava mešanih komunalnih odpadkov pred odlaganjem na odlagališču in ločene frakcije komunalnih odpadkov.

Za dosego okoljskega cilja iz Direktive 2008/98/ES je treba pri ravnanju s temi odpadki upoštevati hierarhijo ravnanja z odpadki, zato je določena prednostna hier-arhija za ravnanje s posameznimi ločenimi frakcijami komunalnih odpadkov.

V poglavju Infrastruktura lokalnega pomena so opredeljeni objekti in naprave za izvajanje javnih služb, ki se uvrščajo med infrastrukturo lokalnega pomena. Opredeljen je način upravljanja tiste in-frastrukture lokalnega pomena, ki je v lasti občine, in tiste, ki ni v lasti občine.

Določeni so pogoji za odstop infrastruk-ture lokalnega pomena v uporabo drugi občini zaradi opravljanja storitev javne službe. Ker le nekaj občin razpolaga z lastnim odlagališčem nenevarnih odpad-kov, namenjenim za odlaganje ostankov predelave ali odstranjevanje komunalnih odpadkov, so posebej določeni pogoji za odstop dela zmogljivosti odlagališča v uporabo drugi občini, vezani na izbiro izvajalca javne službe odlaganja ostankov predelave ali odstranjevanja komunalnih odpadkov.

Določen je obseg infrastrukture, ki jo je treba zagotoviti za zbiranje komunalnih odpadkov, obdelavo mešanih komunalnih odpadkov in za odlaganje ostankov po predelavi ali odstranjevanju komunalnih odpadkov.

Za izvajanje javne službe zbiranja komu-nalnih odpadkov je treba zagotoviti zbi-ralnice nenevarnih frakcij in zbirne centre, pri čemer je treba upoštevati predpisano minimalno število zbiralnic in zbirnih centrov ter minimalni oskrbovalni

standard, tehnične ukrepe in normative za zbirni center. Za majhne občine velja - pod določenimi pogoji - izjema glede zagoto-vitve zbirnega centra. V primeru oddaje mešanih komunalnih odpadkov izvajalcu javne službe prevoza komunalnih odpad-kov je treba poleg te infrastrukture zago-toviti tudi prekladalno postajo.

Za izvajanje javne službe obdelave mešanih komunalnih odpadkov je treba zagotoviti center za ravnanje s komunalnimi odpadki, pri čemer je treba upoštevati predpisan minimalni os-krbovalni standard ter tehnične ukrepe in normative za tak center. Pod določenimi pogoji se lahko en center zagotovi skupaj za več občin, kar je z vidika gospodarnejšega ali učinkovitejšega zagotavljanja te javne službe ter zaradi ekonomične porabe javnih sredstev, prostorskih ali logističnih razlogov, tudi priporočljivo.

Za izvajanje javne službe odlaganja os-tankov po predelavi ali odstranjevanju komunalnih odpadkov je treba zagotovi-ti odlagališče nenevarnih odpadkov s pripadajočo infrastrukturo. Pod določenimi pogoji se lahko eno odlagališče zagotovi skupaj za več občin, kar je z vid-ika gospodarnejšega ali učinkovitejšega zagotavljanja te javne službe ter zaradi ekonomične porabe javnih sredstev, prostorskih ali logističnih razlogov, tudi priporočljivo.

V poglavju Obveznosti izvirnega povzročitelja komunalnih odpadkov so določene obveznosti in prepovedi za vse izvirne povzročitelje, ki so:

izvirni povzročitelji iz gospodinjstev, •

izvirni povzročitelji iz dejavnosti javne • uprave in javnih storitev,

izvirni povzročitelji iz proizvodne de-• javnosti, trgovine, poslovne dejavnos-ti, storitvene dejavnosti ali druge de-javnosti, ki ni dejavnost javne uprave in javnih storitev.

Osnovni pogoj za doseganje okoljskih ciljev iz Direktive 2008/98/ES in Direktive 1999/31/ES je ločeno zbiranje odpad-kov na izvoru. Za izvirne povzročitelje iz gospodinjstev to ni novost, saj je ločeno zbiranje predpisano že z Odredbo o ravnanju z ločeno zbranimi frakcijami pri

opravljanju javne službe ravnanja s komu-nalnimi odpadki (Ur. l. RS, št. 21/2001). Čeprav se delež ločeno zbranih frakcij veča, pa se še vedno preveč biološko razgradljivih odpadkov ter odpadkov, primernih za recikliranje, prepušča med mešane komunalne odpadke. Z namenom povečanja deleža ločeno zbranih frakcij je za izvirne povzročitelje, ki niso izvirni povzročitelji iz gospodinjstev, predpisana nova obveznost, da morajo v prostorih, kjer delujejo ali opravljajo dejavnost, zago-toviti ločeno zbiranje vsaj za:

odpadni papir in karton, vključno z od-• padno embalažo iz papirja in kartona,

odpadno plastično in kovinsko • embalažo,

kuhinjske odpadke.•

Z enakim namenom je v poglavju Ob-veznosti izvajalca obvezne občinske gosp-odarske javne službe zbiranja komunalnih odpadkov največji pomen dan zagotavl-janju ločenega zbiranja.

V skladu s hierarhijo ravnanja z odpad-ki naj bi se odlaganje odpadkov na odlagališčih uporabilo le za tiste odpadke, za katere ni mogoče zago-toviti drugega prednostnega načina ravnanja. Ker pa je odlaganje do zagoto-vitve vse infrastrukture za ravnanje s ko-munalnimi odpadki največkrat še vedno najcenejši način ravnanja s temi odpadki, se večina komunalnih odpadkov v Sloveniji odloži na odlagališčih. Ker mora Slovenija zagotoviti izpolnjevanje okoljskih ciljev v skladu z evropskimi direktivami, je treba tok odpadkov preusmeriti iz odlaganja v druge postopke predelave, prednostno v pripravo za ponovno uporabo in re-cikliranje. Ker odpadki, izločeni iz toka mešanih komunalnih odpadkov v okviru obdelave mešanih komunalnih odpadkov pred odlaganjem, niso primerni za pripra-vo za ponovno uporabo ali recikliranje, je nujno treba zvečati delež ločeno zbranih odpadkov na izvoru, zato je za izvajalce javne službe zbiranja komunalnih odpad-kov določen nov okoljski cilj ločenega zbiranja: v posameznem koledarskem letu delež ločeno zbranih nenevarnih in nevarnih frakcij ter kuhinjskih odpadkov, glede na celotno zbrano količino komu-

Glas občin 20

Zakonodaja v pripravi

nalnih odpadkov, oddanih v pripravo za ponovno uporabo ali recikliranje, ne sme biti manjši od deležev, določenih za posamezno statistično regijo in za vsako koledarsko leto v obdobju 2010 do 2020. Neizpolnjevanje tega cilja lahko privede do izbrisa iz evidence zbiralcev odpadkov v skladu s predpisom, ki ureja ravnanje z odpadki.

V okviru izvajanja javne službe morata zato biti zagotovljena ločeno zbiranje in prevzemanje kuhinjskih odpadkov in zelenega vrtnega odpada ter odpadne plastične, kovinske embalaže in od-padne embalaže iz sestavljenih mate-rialov po sistemu “od vrat do vrat”. Na območju z gostoto poselitve najmanj 100 prebivalcev na km2 je treba tak način zbiranja in prevzemanja zagotoviti še za odpadni papir in karton, vključno z od-padno embalažo iz papirja in kartona. V zbiralnicah nenevarnih frakcij je treba zag-otoviti ločeno zbiranje za odpadni papir in karton, vključno z odpadno primarno in sekundarno embalažo iz papirja in kar-tona ter za odpadno primarno in sekun-darno stekleno embalažo.

Ker ni več predpisano obvezno zagotavl-janje ločenega zbiranja odpadne plastične in kovinske embalaže v zbiralnicah nene-varnih frakcij, se z namenom zagotavljanja izpolnjevanja okoljskih ciljev iz direktiv, te lahko uredijo tudi za ločeno zbiranje od-padnih oblačil in odpadnega tekstila, pod določenimi pogoji pa se lahko del prosto-ra zbiralnice nenevarnih frakcij odstopi za namen zbiranja rabljenih oblačil, tekstila in obutve. Poleg tega mora biti zagotov-ljeno ločeno zbiranje nenevarnih frakcij v zbirnih centrih ter nevarnih frakcij s premično zbiralnico in v zbirnih centrih. Kosovne odpadke je treba prevzemati v zbirnih centrih in najmanj enkrat v koledarskem letu na odpoklic.

Če je izvajalec javne službe zbiranja komu-nalnih odpadkov vpisan v evidenco zbi-ralcev odpadkov kot zbiralec gradbenih odpadkov v skladu z Uredbo o ravnanju z odpadki, ki nastanejo pri gradbenih de-lih (Ur. l. RS, št. 34/08), lahko v soglasju z lastnikom zbirnega centra del tega centra nameni za zbiranje gradbenih odpadkov. S temi ukrepi se želi izvirnemu povzročitelju omogočiti čim lažje ločeno zbiranje, ki zahteva kar najmanj dodatnega napora, istočasno pa je treba omejiti prepuščanje odpadkov med mešanimi komunalnimi odpadki, zato je predpisana največja do-voljena pogostost prevzema mešanih ko-munalnih odpadkov, izvirni povzročitelj pa ima možnost izbire velikosti zabojnika za te odpadke. V predpisu občine se lahko določi tudi večji obseg storitev ločenega zbiranja komunalnih odpadkov. Izvajalec javne službe zbiranja komunalnih odpad-

kov lahko prenese izvajanje posameznih določenih storitev na podizvajalca, če za to pridobi soglasje občine.

Izvirni povzročitelj mora biti seznanjen z okoljskimi cilji in obveznostjo ločenega zbiranja ter doseženimi rezultati. Le do-bro informiran izvirni povzročitelj bo tudi dodatno motiviran za ločeno zbiranje, ki mora postati prednostni način ravnanja s komunalnimi odpadki na izvoru, zato sta natančno določena način in najmanjši obseg obveščanja izvirnih povzročiteljev, ki ga mora redno periodično izvajati iz-vajalec javne službe zbiranja komunalnih odpadkov: končne uporabnike na pol leta in vse javne zavode, šole in podobne insti-tucije vsaj enkrat letno.

Javna služba prevoza komunalnih od-padkov je namenjena prevozu mešanih komunalnih odpadkov od izvajalca javne službe zbiranja komunalnih odpadkov do izvajalca javne službe obdelave mešanih komunalnih odpadkov.

Za izvajanje javne službe obdelave mešanih komunalnih odpadkov je nu-jen center za ravnanje s komunalnimi odpadki, ki mora biti v okviru izvajanja te javne službe namenjen samo obdelavi mešanih komunalnih odpadkov. Zaradi zamika pri izgradnji centrov so določene olajšave glede obdelave mešanih komu-nalnih odpadkov pred odlaganjem, vendar ne dlje kot do 31. decembra 2015, to je do roka zaključka izgrad-nje infrastrukture iz Kohezijskega sklada NFP.

V okviru javne službe odlaganja ostankov predelave ali odstran-jevanja komunalnih odpad-kov so določene obveznosti, ki jih mora izpolnjevati izvajalec te javne službe glede sprejemanja ostankov obdelave mešanih ko-munalnih odpadkov od izvajalca javne službe obdelave mešanih komunalnih odpadkov, ostankov sežiganja od izvajalca obvezne državne gospodarske javne službe sežiganja komunalnih odpadkov in odpadnih azbestnocementnih izdelkov od izvirnih povzročiteljev iz gospodinjstev.

PREDLOG NOVELE UREDBE O ODLAGANJU ODPADKOV NA ODLAGALIŠČIHUredba o odlaganju odpadkov na odlagališčih določa mejne vrednosti emisij snovi v okolje zaradi odlaganja od-padkov, obvezna ravnanja in druge pogoje za odlaganje ter pogoje in ukrepe v zvezi z načrtovanjem, gradnjo, obratovanjem

in zapiranjem odlagališč ter ravnanja po njihovem zaprtju z namenom, da se v celotnem obdobju trajanja odlagališča zmanjšajo učinki škodljivih vplivov na okolje, zlasti zaradi vplivov onesnaževanja z emisijami snovi v površinske vode, podzemne vode, tla in zrak, in v zvezi z globalnim onesnaženjem okolja zmanjšajo emisije toplogrednih plinov in preprečijo tveganja za zdravje ljudi.

Vse pogoje za izvajanje obveznih občinskih gospodarskih javnih služb, ki se nanašajo na ravnanje s komunalnimi odpadki, in zahteve glede obdelave mešanih komu-nalnih odpadkov pred odlaganjem, ureja Predlog uredbe o ravnanju s komunalnimi odpadki.

S Predlogom uredbe o spremembah in dopolnitvah Uredbe o odlaganju odpadkov na odlagališčih se:

Glas občin 21

Zakonodaja v pripravi

glede na Predlog uredbe o ravnanju • s komunalnimi odpadki, ki določa najmanjši obseg in način ravnanja s komunalnimi odpadki, ki morata biti zagotovljena v okviru opravljanja ob-veznih občinskih gospodarskih javnih služb varstva okolja, med katerimi sta tudi javna služba obdelave mešanih komunalnih odpadkov in javna služba odlaganja ostankov predelave ali odstranjevanja komunalnih odpadkov, se vsebine, ki se nanašajo na obdelavo mešanih komunalnih odpadkov in ob-veznosti izvajalcev javne službe odla-ganja ostankov predelave ali odstranje-vanja komunalnih odpadkov, črtajo;

v skladu s študijo BiPRO, ki je za EK • izvedla kontrolo prenosa odločbe

Sveta z dne 19. decembra 2002 o določitvi meril in

postopkov za sprejemanje

odpad-k o v

na odlagališčih na podlagi člena 16 in Priloge II k direktivi 1999/31/ES v pravni red posameznih držav članic, se odpravljajo nekatere ugotovljene pomanjkljivosti pri prenosu odločbe v slovenski pravni red;

odpravljajo nekatere napake in ugo-• tovljene pomanjkljivosti v izvedbi ure-dbe;

odpravijo nekatere ugotovljene • neskladnosti z drugimi predpisi;

doda prehodna določba zaradi zamud • pri izgradnji infrastrukture za izvajan-je javnih služb, predvsem centrov za ravnanje s komunalnimi odpadki.

PREDLOG UREDBE O METODOLOGIJI ZA OBLIKOVANJE CEN STORITEV OBVEZNIH OBČINSKIH GOSPODARSKIH JAVNIH SLUŽB VARSTVA OKOLJA

Uredba določa metodologijo za obliko-vanje cen storitev obveznih občinskih

gospodarskih javnih služb varstva okolja in druge ukrepe in norma-

tive, povezane z obračunom cen storitev javnih služb njihovim uporabnikom, ločeno za:

oskrbo s pitno vodo,•

odvajanje in čiščenje • komunalne in padavinske odpadne vode,

zbiranje komunalnih • odpadkov,

prevoz komunalnih • odpadkov,

obdelavo mešanih • komunalnih odpadkov,

odlaganje ostankov • predelave ali odstranjevanja

komunalnih odpadkov.

Cena izvajanja storitev pos-amezne gospodarske javne

službe je sestavljena iz treh de-lov, in sicer dela, ki predstavlja

stroške javne infrastrukture, dela, ki predstavlja stroške izvajanja sto-

ritev posamezne gospodarske javne službe, in dela, ki predstavlja okoljske da-

jatve. Izvajalec pri uporabnikih praviloma enkrat letno ugotavlja dejansko količino opravljenih storitev in izvede poračun preteklega obračunskega obdobja.

Za uveljavitev nove ali spremenjene cene storitve javne službe ni več treba pozi-

tivno strokovno mnenje Ministrstva RS za okolje in prostor, ki je bilo predpisano s Pravilnikom o metodologiji za oblikovanje cen storitev obveznih občinskih gospo-darskih javnih služb varstva okolja.

Izhodišča za oblikovanje cen pos-ameznih storitev javne službe so ob-veznosti iz predpisov, ki urejajo iz-vajanje javnih služb, in obveznosti iz standardov ter normativov za izvajanje posamezne javne službe.

Normativi se določijo za vsako javno službo v obliki količin produkcijskih faktorjev, ki so nujni za izvajanje predpisanih storitev gos-podarske javne službe. Cene produkcijskih faktorjev so predmet tržnih razmer.

Pri določitvi standardov se upošteva zlasti:

količino opravljenih storitev gospodar-• ske javne službe (absolutno in glede na odjemno mesto),

število uporabnikov storitev gospodar-• ske javne službe,

gostoto poselitve območja, na katerem • se izvajajo storitve javne službe,

velikost oskrbovanih naselij s storit-• vami javne službe,

število odjemnih mest, •

gostoto odjemnih mest (glede na enoto • infrastrukture),

zmogljivost in izkoriščenost kapacitet • javne infrastrukture.

Vlada RS predpiše podrobnejše tehnične, oskrbovalne, stroškovne, organizacijske in druge normative za opravljanje javnih služb.

Izvajalec lahko v soglasju z lastnikom in-frastrukture izvaja posebne storitve os-ebam, ki niso uporabniki storitev javne službe ali izvaja posebne storitve z upo-rabo javne infrastrukture, ki niso obvezne storitve javne službe. Pri izračunu lastne cene storitve javne službe se pozitivna ra-zlika med prihodki in odhodki iz naslova opravljanja posebnih storitev upošteva tako, da se zniža stroške izvajanja javne službe.

Cena posamezne storitve izvajanja javne službe med uporabniki ali skupinami up-orabnikov ne sme biti diferencirana zaradi lokacije uporabe storitve. Cena storitve posamezne javne službe v pos-amezni občini je lahko različna v primeru, ko je v posamezni občini več izvajalcev posamezne javne službe.

Stroški javne infrastrukture se v izračunu cene javne službe upoštevajo sorazmerno z njeno izkoriščenostjo, za katero se zaračunavajo. Preostalega deleža stroškov javne infrastrukture, ki predstav-lja njen neizkoriščeni del, občina izvajalcu

Glas občin 22

ne sme zaračunavati in bremeni občino.

Občina mora ministrstvu, pristojnemu za okolje, na podlagi 108. člena ZVO v elektronski obliki posredovati predpis, ki določa ceno storitve javne službe.

OSKRBA S PITNO VODOLastna cena storitve javne službe oskrbe s pitno vodo je sestavljena iz omrežnine, vodarine, vodnih povračil, plačila za vodno pravico in donosa na vložena sredstva izvajalca, ki se v izračunu cene in na računu prikazujejo ločeno. V prim-eru, da javna infrastruktura, ki je namenje-na oskrbi s pitno vodo na območju občine, leži izven te občine, se v omrežnino šteje tudi sorazmerni del cene, ki pokriva letne stroške te javne infrastrukture. Merilo za delitev stroškov je solastniški delež posamezne občine na tej javni in-frastrukturi. V primeru, da se vse občine, lastnice in uporabnice infrastrukture, o tem dogovorijo, se kot merilo za delitev stroškov lahko določi obseg uporabe javne infrastrukture.

Vodarina je del cene, ki vključuje stroške izvajanja javne službe. V vodarino se vključijo samo stroški nabave blaga, sto-ritev ali gradbenih del, katerih nabava je opravljena po postopkih javnega naročanja. Stroški vodarine vključujejo neposredne stroške materiala in storitev, neposredne stroške dela, splošne (posredne) proizva-jalne stroške (vključujejo stroške materia-la, amortizacije, storitev in dela), splošne nabavno-prodajne stroške (vključujejo stroške materiala, amortizacije, storitev in dela), splošne upravne stroške (vključujejo stroške materiala, amortizacije, storitev in dela) ter obresti zaradi financiranja izva-janja storitev javne službe.

Omrežnina se za posamezen obračunski vodomer izračuna tako, da se vsoto vseh stroškov omrežnine deli z vsoto faktorjev omrežnine na obračunskih vodomerih. Nato se tako dobljeni količnik pomnoži s faktorjem omrežnine glede na premer posameznega obračunskega vodomera. V primeru, da je stavba opremljena s kom-biniranim obračunskim vodomerom, se za tak vodomer upošteva faktor, ki je določen za vodomer z višjim pretokom. V primeru, da stavba, za katero se opravljajo storitve javne službe oskrbe s pitno vodo, ni oprem-ljena z vodomerom, se obračuna omrežnina, ki je določena za vodomer DN 20.

Vodarina se izračuna tako, da se stroški izvajanja javne službe oskrbe s pitno vodo v zadnjem zaključenem poslovnem letu delijo s količino opravljenih storitev v istem obdobju. Vodarina se uporab-nikom storitve oskrbe s pitno vodo, pri katerih se poraba ugotavlja z obračunskim vodomerom, obračunava glede na do-

Zakonodaja v pripravi

bavljeno količino pitne vode. Vodarina se v primerih, ko se poraba pitne vode ne ugotavlja z obračunskim vodomer-om, obračuna na podlagi števila stalno in začasno prijavljenih stanovalcev, ob upoštevanju normirane porabe pitne vode, ki znaša 0,15 m3 na osebo na dan. Normirana poraba se za stavbe, oprem-ljene z obračunskimi vodomeri, določi na podlagi števila stalno in začasno pri-javljenih prebivalcev, ob upoštevanju normirane porabe pitne vode, ki znaša 0,15 m3 na osebo na dan. Poraba pitne vode, ki je na letni ravni večja od normirane po-rabe, je prekomerna poraba pitne vode, ki se lahko obračuna tako, da se vodarina poveča za 50 %.

ODVAJANJE IN ČIŠČENJE KOMUNALNE IN PADAVINSKE ODPADNE VODEV okviru javne službe odvajanja in čiščenja komunalne in padavinske odpadne vode se ločeno obračunavajo naslednje sto-ritve javne službe:

odvajanje komunalne odpadne vode, • vključno s storitvami, vezanimi na obstoječe in nepretočne greznice ter male komunalne čistilne naprave in padavinske vode z javnih površin,

odvajanje padavinske odpadne vode s • streh,

čiščenje komunalne odpadne vode, •

čiščenje padavinske odpadne vode s • streh.

V primeru, da storitve izvaja več izvajal-cev, vsak oblikuje ceno za del storitev, ki jih izvaja.

Lastna cena storitev javne službe odvajan-ja in čiščenja komunalne odpadne vode je sestavljena iz omrežnine, stroškov izvajanja storitev javne službe odva-janja in čiščenja komunalne odpadne vode in donosa na vložena sredstva izva-jalca, pri storitvi odvajanja komunalne odpadne vode tudi okoljske dajatve za onesnaževanje okolja zaradi odvajanja ko-munalne odpadne vode, ki se pri izračunu cene in na računu prikazujejo ločeno.

Lastna cena storitve odvajanja in čiščenja padavinske odpadne vode s streh zajema omrežnino, druge stroške odvajanja in čiščenja padavinske odpadne vode s streh, ki se obračunavajo glede na količino pa-davin, ki padejo na tlorisno površino stre-he, s katere se padavinska odpadna voda odvaja v javno kanalizacijo oziroma čisti na komunalni čistilni napravi, in donosa na vložena sredstva izvajalca.

V primeru mešanega sistema za odvajan-je in čiščenje komunalne in padavinske

odpadne vode je ključ delitve stroškov med storitvami, ki se nanašajo na komu-nalno odpadno vodo, in storitvami, ki se nanašajo na padavinsko vodo, količina opravljenih storitev v m3. V primeru, da javna infrastruktura, ki je namenjena odvajanju in čiščenju komunalne in pada-vinske odpadne vode na območju občine, leži izven te občine, se v omrežnino šteje tudi sorazmerni del cene, ki pokriva letne stroške te javne infrastrukture. Merilo za delitev stroškov je solastniški delež posamezne občine na tej javni in-frastrukturi. V primeru, da se vse občine, lastnice in uporabnice infrastrukture, o tem dogovorijo, se kot merilo za delitev stroškov lahko določi obseg uporabe javne infrastrukture.

Omrežnina se za posameznega upora-bnika storitev odvajanja in čiščenja ko-munalne odpadne vode določi glede na obračunski vodomer, na katerega je upo-rabnik priključen. Omrežnina se izračuna tako, da se vsoto vseh stroškov omrežnine deli z vsoto faktorjev omrežnine. Nato se tako dobljeni količnik pomnoži s fak-torjem omrežnine glede na premer pos-ameznega vodomera.

Omrežnina za storitve odvajanja in čiščenja padavinske odpadne vode s streh se obračuna glede na količino padavin, ki padejo na tlorisno površino strehe, s kat-ere se padavinska odpadna voda odvaja v javno kanalizacijo ali čisti na komunalni čistilni napravi. Omrežnina se izračuna tako, da se vsoto vseh stroškov omrežnine deli s celotno tlorisno površino streh, s ka-terih se padavinska odpadna voda odvaja v javno kanalizacijo ali čisti na komunalni čistilni napravi. Nato se tako dobljeni količnik pomnoži s tlorisno površino strehe uporabnika, s katere se padavinska odpadna voda odvaja v javno kanalizacijo ali čisti na komunalni čistilni napravi. V primeru, da je stavba opremljena s kom-biniranim obračunskim vodomerom, se za tak vodomer upošteva faktor, ki je določen za vodomer z višjim pretokom. V primeru, da stavba, za katero se oprav-ljajo storitve javne službe odvajanja in čiščenja komunalne odpadne vode in pa-davinske odpadne vode z javnih površin, ni opremljena z vodomerom, se obračuna omrežnina, ki je določena za vodomer DN 20.

Enota količine storitev odvajanja in čiščenja komunalne odpadne vode je izražena v m3 dobavljene pitne vode. V primerih, ko se poraba pitne vode ne ugotavlja z obračunskim vodomerom, se količina opravljenih storitev obračuna na podlagi števila stalno in začasno pri-javljenih stanovalcev - ob upoštevanju normirane porabe pitne vode, ki znaša 0,15 m3 na osebo na dan.

Glas občin 23

Zakonodaja v pripravi

V primeru lastne oskrbe s pitno vodo se upošteva količina iz vodnega vira načrpane pitne vode, če se ta ne meri, pa maksimalna količina, določena v vodnem dovoljenju za lastno oskrbo. Če količine ni mogoče ugotoviti, se upošteva normirana poraba v skladu s tretjim odstavkom 22. člena uredbe.

Cena na enoto opravljene storitve se izračuna tako, da se stroški izvajanja sto-ritev javne službe odvajanja in čiščenja komunalne odpadne vode v zadnjem zaključenem poslovnem letu delijo s količino opravljenih storitev v istem obdobju.

RAVNANJE S KOMUNALNIMI ODPADKIV okviru javne službe ravnanja s komu-nalnimi odpadki se ločeno obračunavajo naslednje storitve javne službe:

1. zbiranje odpadkov:

zbiranje ločenih frakcij komunalnih od-• padkov, razen ločeno zbrane odpadne embalaže ter biološko razgradljivih kuhinjskih odpadkov in zelenega vrt-nega odpada,

zbiranje ločeno zbrane odpadne • embalaže,

zbiranje biološko razgradljivih kuhin-• jskih odpadkov in zelenega vrtnega odpada,

zbiranje mešanih komunalnih odpadkov;•

2. prevoz mešanih komunalnih odpadkov v obdelavo;

3. obdelava mešanih komunalnih odpadkov,

4. odlaganje ostankov predelave ali odstranjevanja komunalnih odpadkov.

Cena storitve posamezne javne službe ravnanja s komunalnimi odpadki je sestav-ljena iz stroškov javne infrastrukture, stroškov izvajanja storitev posamezne javne službe ravnanja s komunalnimi od-padki, donosa na vložena sredstva iz-vajalca in v primeru storitev odlaganja ostankov predelave ali odstranjevanja komunalnih odpadkov tudi okoljske da-jatve, ki se pri izračunu cene in na računu prikazujejo ločeno.

Stroški javne infrastrukture vključujejo stroške amortizacije ali najema infrastruk-ture javne službe, stroške storitev, pove-zane z zavarovanjem infrastrukture javne službe, stroške, povezane z odškodninami za infrastrukturo javne službe, odhodke financiranja, povezane s financiranjem izgradnje infrastrukture javne službe, in stroške finančnega jamstva. Stroški amortizacije se izračunavajo po metodi enakomernega časovnega amortiziranja

in za telo odlagališča po funkcionalni me-todi. Med stroške izvajanja storitev javne službe ravnanja s komunalnimi odpadki se vključijo samo stroški nabave blaga, storitev ali gradbenih del, katerih na-bava je opravljena po postopkih javnega naročanja.

Stroški izvajanja storitev javne službe ravnanja s komunalnimi odpadki vključujejo:

neposredne stroške materiala in sto-• ritev,

neposredne stroške dela, •

splošne (posredne) proizvajalne • stroške (vključujejo stroške materiala, amortizacije, storitev in dela),

splošne nabavno-prodajne stroške • (vključujejo stroške materiala, amor-tizacije, storitev in dela),

splošne upravne stroške (vključujejo • stroške materiala, amortizacije, storitev in dela),

obresti zaradi financiranja izvajanja • storitev javne službe.

Stroške okoljske dajatve za onesnaževanje okolja zaradi odlaganja odpadkov se upo-rabnikom obračuna v skladu s predpisom, ki ureja okoljsko dajatev za onesnaževanje okolja zaradi odlaganja odpadkov na odlagališčih. Cena storitve javne službe odlaganja preostankov komunalnih od-padkov lahko vsebuje tudi bonitete ali odškodnine v višini do 10 % cene odla-ganja.

Lastna cena izvajanja storitev javnih služb ravnanja s komunalnimi odpadki se obli-kuje na kg zbranih komunalnih odpad-kov in se uporabnikom obračunava glede na volumen zabojnika in frekvenco odvo-za. Izvajalec pri uporabnikih praviloma enkrat letno ugotavlja dejansko porabo in izvede poračun preteklega obračunskega obdobja. Izvajalec javne službe ravnanja s komunalnimi odpadki količino oprav-ljenih storitev javne službe ravnanja s ko-munalnimi odpadki porazdeli med upora-bnike proporcionalno glede na volumen zabojnika in frekvenco odvoza, in sicer tako da praviloma enkrat letno razdeli maso v zadnjem obdobju zbranih komu-nalnih odpadkov v posamezni občini na uporabnike glede na volumen zabojnika in frekvenco odvoza.

Izvajalec javne službe ravnanja s komunal-nimi odpadki mora na računih ali svojih spletnih straneh na transparenten način prikazati porazdelitev stroškov izvajanja storitev javne službe ravnanja s komunal-nimi odpadki med uporabnike. Za stavbo, kjer ni stalno prijavljenih prebivalcev in za katero ni podatka o velikosti zabojnika, se za zaračunavanje stroškov, ki nastajajo,

Glas občin 24

upošteva najmanj ena tretjina najmanjše velikosti zabojnika in najmanjša frekvenca odvoza v skladu z občinskim predpisom, ki ureja izvajanje javnih služb zbiranja in prevoza komunalnih odpadkov. V prim-eru uvedbe nove storitve se cena storitve javne službe ravnanja s komunalnimi od-padki izračuna na podlagi ocene stroškov in količine opravljene storitve za prvo leto opravljanja storitve, ki jo izdela izvajalec. Stroški izvajanja posameznih storitev javne službe ravnanja s komunalnimi odpadki se izračunajo tako, da se vse stroške, ki se nanašajo na posamezno storitev iz pos-amezne alineje prvega odstavka 24. člena uredbe, deli s količino opravljene pos-amezne storitve, izražene v kg. Pri tem se 50 % stroškov za: zbiranje ločenih frakcij komu-nalnih odpadkov, razen ločeno zbrane od-padne embalaže ter biološko razgradljivih kuhinjskih odpadkov in zelenega vrtnega odpada, zbiranje ločeno zbrane odpadne embalaže in zbiranje biološko razgradljivih kuhinjskih odpadkov in zelenega vrtnega odpada, prenese na zbiranje mešanih ko-munalnih odpadkov.

PREHODNE DOLOČBEČe je izvajalec javne službe z občino skle-nil koncesijsko pogodbo pred uveljavitvijo Pravilnika o metodologiji za oblikovanje cen storitev obveznih občinskih gospodar-skih javnih služb varstva okolja in v kateri je natančno določen model zaračunavanja cene uporabe infrastrukture in izvajanja storitev javne službe za čas trajanja konc-esije, se ta uredba ne uporablja.

O vlogah za pridobitev pozitivnega strok-ovnega mnenja MOP, ki so bile prejete pred uveljavitvijo te uredbe, ministrstvo ne nadaljuje postopka za pridobitev pozi-tivnega mnenja. To pomeni, da je treba za uveljavitev nove ali spremenjene cene sto-ritve javne službe v takih primerih prido-biti soglasje občinskega sveta ali skupnega organa odločanja k predlagani ceni.

Občine morajo uskladiti svoje predpise z določbami uredbe v dvanajstih mesecih

po uveljavitvi uredbe.

PREDLOG OPERATIVNEGA PROGRAMA RAVNANJA S KOMUNALNIMI ODPADKIMinistrstvo RS za okolje in prostor je pripravilo predlog Operativnega pro-grama ravnanja s komunalnimi odpadki, ki je bil do srede aprila v javni razpravi. V operativnem programu so za obdobje 2010-2020 podrobneje razčlenjeni cilji, us-meritve in naloge na področju ravnanja s komunalnimi odpadki, vključno z oceno zadostnosti infrastrukture za ravnanje s temi odpadki.

Operativni program je pripravljen zaradi izvedbe ciljev Resolucije o nacionalnem programu varstva okolja, ki se nanašajo na ravnanje s komunalnimi odpadki, in zara-di izvrševanja predpisov EU na področju ravnanja z odpadki.

Operativni program šteje za državni načrt ravnanja s komunalnimi odpadki, ki ga morajo države sprejeti za posamezno vr-sto ali kombinacijo odpadkov in za njeno celotno ozemlje. S tem operativnim pro-gramom so:

prikazani rezultati analize trenutnega • stanja na področju ravnanja s komunal-nimi odpadki,

opredeljeni ukrepi, ki naj se sprejme-• jo za izboljšanje okoljsko sprejemljive priprave za ponovno uporabo, recik-liranje, predelavo in odstranjevanje komunalnih odpadkov,

izdelane ocene, kako bodo v pomoč • pri izvajanju ciljev in določb, pred-vsem Direktive 2008/98/ES in Direk-tive 1999/31/ES.

Okoljski cilji operativnega programa:

1. zbiranje, ponovna uporaba in recik-liranje komunalnih odpadkov

2. energetska predelava komunalnih od-padkov

3. odlaganje komunalnih odpadkov

4. zmanjševanje emisije toplogrednih plinov

5. zagotavljanje obnovljivih virov energije

Glede na dejstvo, da se v Sloveniji odpadki (predvsem komunalni) še vedno pretežno odlagajo, so ukrepi tega operativnega pro-grama namenjeni preusmeritvi komunal-nih odpadkov z odlagališč v druge postop-ke. Osnovna usmeritev operativnega pro-grama je tako zagotavljanje čim večjega deleža priprave za ponovno uporabo in recikliranje odpadkov ter ločeno zbiranje na izvoru, seveda ob upoštevanju realnih omejitev in zagotavljanju učinkovitega ravnanja z ločeno zbranimi frakcijami. S tem se sledi dolgoročnemu cilju EU, da postane gospodarsko in okoljsko učinkovita družba recikliranja, katere cilj je izogniti se nastajanju odpadkov in upo-rabljati odpadke kot vire.

Operativni program opredeljuje kot glavno usmeritev ravnanja z odpadki v Sloveniji ločeno zbiranje odpadkov na izvoru in učinkovito obdelavo mešanih komunalnih odpadkov v napravah za mehansko biološko obdelavo. Da bi zagotovili samostojnost Slovenije pri obdelavi in odstranjevanju mešanih komunalnih odpadkov, je z oper-ativnim programom opredeljeno omrežje odlagališč za odstranjevanje in naprav za obdelavo mešanih komunalnih odpadkov. Okolju prijazno ravnanje s komunalnimi odpadki je lahko okoljsko in ekonomsko učinkovito in racionalno le pri razmeroma velikih količinah odpadkov na posameznega izvajalca javne službe. Z velikostjo oziroma večanjem zmogljivosti naprav namreč pada-jo stroški na enoto obdelanega odpadka.

Pomemben cilj operativnega programa je, da se poleg infrastrukture za izvajanje javnih služb zbiranja, obdelave, odlaganja in sežiganja komunalnih odpadkov, zago-tovi tudi pogoje za možnost izvajanja izbirne javne službe obdelave ločeno zbranih kuhinjskih odpadkov z izgradnjo ustrezne infrastrukture, da se za najmanj 20 % do leta 2020 zmanjšajo emisije top-logrednih plinov, ki so posledica odlaganja odpadkov na odlagališčih.

Zakonodaja v pripravi

Glas občin 25

Zakonodaja v pripravi

Zakon je prinesel vrsto obveznosti tako za državne organe kot tudi za organe lokalne skupnosti, javne agencije, javne sklade, javne gospodarske zavode ter dru-ge osebe javnega prava, če so ti posred-ni uporabniki državnega proračuna ali proračuna lokalne skupnosti ter nekatere druge zavezance.

V IV. poglavju ZIntPK ureja preprečevanje nasprotja interesov in nadzor nad spreje-manjem daril ter omejitve glede opravljan-ja pridobitne dejavnosti. Zakon natančno določa, kaj je pridobitna dejavnost, ki je funkcionar ne sme opravljati, pri tem pa razlikuje med poklicnimi in nepoklicni-mi funkcionarji. Za poklicne funkciona-rje predvideva načelno prepoved oprav-ljanja vsake pridobitne dejavnosti, razen izrecno določenih izjem in izjem po odo-britvi komisije, medtem ko je za nepoklic-ne funkcionarje opravljanje pridobitne dejavnosti v načelu dopustno, razen v iz-recno določenih primerih. ZIntPK pose-bej ureja postopke v primeru nasprotja interesov za vse uradne osebe v Sloveniji, za katere ta problematika ni urejena že v drugih predpisih. Cilj teh določb je zago-toviti dosledno uresničevanje javnega in-teresa tudi v primerih, ko je ta lahko ovi-ran z zasebnimi interesi uradnih oseb.

Zakon v tem poglavju tako med drugim ureja nezdružljivost in omejitve poslo-vanja funkcionarjev. V zvezi s tem smo imeli na ZOS več pripomb že v pretek-losti pri samem sprejemanju zakona, pa tudi kasneje, ko smo na Komisijo za preprečevanje korupcije in Ministrstvo RS za javno upravo naslovili prošnje za uradne razlage, na Državni zbor RS in poslanske skupine pobudo za spre-membe določenih členov zakona ter navsezadnje, ko smo na Ustavno sodišče RS dne 4.2.2011 vložili zahtevo za oceno ustavnosti in zakonitosti 35. člena Za-kona o integriteti in preprečevanju ko-rupcije.

Februarja sta bili v Državnem zboru

Jaka Kosmač

MARČEVSKE SPREMEMBE ZAKONA O INTEGRITETI IN PREPREČEVANJU KORUPCIJEDržavni zbor RS je lani sprejel Zakon o integriteti in preprečevanju korupcije (ZIntPK – Ur.l. RS, št. 45/2010), s katerim je želel, da se v državi zagotovijo pogoji, da uslužbenci in funkcionarji svoje delo opravljajo pošteno, profesionalno in transparentno ter tako nadaljuje učinkovito uresničevanje strateških ciljev, določenih v Resoluciji o preprečevanju korupcije v Sloveniji. Cilj zakona je tudi spodbujanje poštenega in transparentnega vedenja javnih uslužbencev in spodbujanje dobrih praks vseh vpletenih v procese odločanja.

RS vloženi dve noveli za spremembe in dopolnitve Zakona o integriteti in preprečevanju korupcije. Na temo prve novele, ki nekako povzema tudi naše predhodne pripombe in argumente o neustreznosti posameznih določb za-kona, je bil 23. februarja 2011 sestanek na sedežu Komisije za preprečevanje ko-rupcije. Sestanek sta vodili namestnica predsednika Komisije za preprečevanje korupcije dr. Lilijana Selinšek in minis-trica za javno upravo Irma Pavlinič-Krebs. Kot smo že zapisali, je bila v središču pozornosti predvsem novela Zakona o integriteti in preprečevanju korupcije, ki je bila 4. februarja v Državnem zboru RS vložena s strani poslank in poslancev. Na sestanku so bili osrednja tema tako predvsem 27., 35. in 36. člen ZIntPK. Največ debate je sicer sprožil 27. člen, ki ureja nezdružljivost, vendar so se na koncu tako predstavniki ministrstva in komisije kot predstavniki občin strin-jali, da v zvezi z omenjeno morebitno neustavnostjo počakamo na odločitev Ustavnega sodišča RS in da se omenjeno določbo spremeni naknadno.

Sledila je razprava o spremembah 35. člena ZIntPK, ki ureja omejitev poslovanja. V zvezi z omenjeno določbo so si bili pred-stavniki občin in predstavniki komisije ter ministrstva enotni, da določba v takrat veljavnem zakonu ni bila ustrezna, saj je kršila več splošnih pravnih načel in je prekomerno posegala v določene sfere družbenega življenja. Med razpravo so udeleženci sestanka ugotovili, da pred-lagana določba v noveli ni povsem us-trezna oziroma da bi bilo problematiko možno rešiti na enostavnejši način in s tem še vedno slediti namenu in ciljem predlaganih sprememb. Predlagana je bila nova delovna verzija s strani Minis-trstva RS za javno upravo, o kateri je bilo na sestanku doseženo načelno soglasje, da zajema vse omilitve v zvezi z omeje-vanjem poslovanja, hkrati pa ne povečuje korupcijskih tveganj.

V zvezi s 35. členom so pri obravnavi iz-postavili predvsem naslednje primere:

omejitev poslovanja med občino in • društvom, katerega član, ki je udeležen pri upravljanju društva, je hkrati tudi član občinskega (mestnega) sveta,

prepoved pridobivanja nepovratnih • sredstev za pospeševanje kmetijstva ali spodbujanje malega gospodarstva po pravilu »de minimis« in drugih sred-stev, ki jih razpiše občina,

omejitve poslovanja z naročnikom, ki • mora ravnati po predpisih o javnem naročanju.

Omenjeni primeri so bili na sejah tudi ustrezno argumentirani, zato je Državni zbor RS na 26. redni seji sprejel novelo ZIntPK, ki spreminja oziroma dopoln-juje 27. in 35. člen zakona. K 27. členu je le dodal besedilo, ki pojasnjuje, da prepoved članstva in dejavnosti za nep-oklicne župane in podžupane velja le, kadar ti opravljajo dejavnost upravljanja, nadzora ali zastopanja v javnih zavodih, javnih skladih, javnih agencijah in drugih osebah javnega ali zasebnega prava, če je oseba zasebnega prava nosilec javnega pooblastila ali izvajalec javne službe, ki je z občino, v kateri funkcionarji opravljajo funkcijo, ustanoviteljsko, lastniško, nad-zorstveno ali finančno povezana.

V celoti je bil spremenjen 35. člen za-kona, ki določa omejitve poslovanja in posledice kršitev. 35. člen se tako zdaj glasi:

(1) V postopku javnega naročanja naročnik ne sme poslovati s subjektom, v katerem je funkcionar, ki pri tem naročniku opravlja funkcijo, ali njegov družinski član udeležen kot poslovodja, član poslovodstva ali zakoniti zasto-pnik, ali je neposredno ali prek drugih pravnih oseb v več kot 5 % udeležen pri ustanoviteljskih pravicah, upravljanju ali kapitalu. Enaka prepoved velja za postopke podeljevanja koncesij in druge

Glas občin 26

Zakonodaja v pripravi

oblike javno-zasebnega partnerstva.

(2) Prepoved iz prejšnjega odstavka vel-ja tudi za poslovanje naročnika s funk-cionarjem ali njegovim družinskim članom kot fizično osebo.

(3) Prepoved poslovanja v obsegu, ki izhaja iz prvega in prejšnjega odstav-ka tega člena, ne velja za postopke oziroma druge načine pridobivan-ja sredstev, ki niso zajeti v prvem odstavku tega člena, pod pogojem, da so pri tem dosledno spoštovane določbe tega ali drugega zakona o nasprotju interesov in o dolžnosti izo-gibanja temu nasprotju oziroma pod pogojem, da se funkcionar dosledno izloči iz vseh faz odločanja o sklen-itvi in izvedbi postopka ali posla. Če funkcionar oziroma njegov družinski član v tem primeru krši določbe o izo-gibanju nasprotju interesov oziroma o dolžni izločitvi, nastopijo posledice kot v primeru prepovedi poslovanja.

(4) Prepoved poslovanja iz prvega odstavka tega člena in prepoved iz prejšnjega odstavka veljata tudi za ožje dele občine (vaške, krajevne ali četrtne skupnosti), ki imajo lastno pravno subjektiviteto, če je občinski funkcionar član sveta ožjega dela občine ali če se posamezen posel lah-ko sklene le z njegovim soglasjem.

(5) Funkcionarji v enem mesecu po nastopu funkcije, nato pa najkasneje v osmih dneh po vsaki spremembi, or-ganu, v katerem opravljajo funkcijo, posredujejo naziv, matično številko in sedež subjektov, s katerimi so oni in njihovi družinski člani v razmerju iz prvega odstavka tega člena. Organ seznam subjektov iz prejšnjega stavka tega člena posreduje komisiji najkas-neje v 15 dneh od prejema podatkov oziroma obvestila o spremembi sub-jektov. Komisija seznam subjektov iz prvega stavka tega odstavka mesečno objavlja na svoji spletni strani.

(6) Omejitve po določbah tega člena ne veljajo za poslovanje na podlagi pogodb, ki so bile sklenjene pred funk-cionarjevim nastopom funkcije.

(7) Pogodba ali druge oblike prido-bivanja sredstev, ki so v nasprotju z določbami tega člena, so nične.

Zakon je bil v Uradnem listu RS ob-javljen 8.4.2011 in je pričel veljati 23.4.2011. Kako bodo spremembe vplivale na delovanje posameznih občinskih svetov, bo razvidno šele čez čas, vsekakor pa je novela prinesla pozitivne spremembe, za katere smo si prizadevali že od predloga zakona.

S spremembami in nadgradnjo zdravstve-nega sistema želijo zagotoviti pozitivno zdravje prebivalstva Slovenije. Strateški cilj je vzpostavitev prožnega zdravstven-ega sistema, ki bo s kakovostnimi in var-nimi zdravstvenimi storitvami učinkovito zadovoljeval potrebe državljanov.

Temeljna načela nadgradnje zdravstven-ega sistema so:

1. Zagotavljanje geografske dostopnosti do zdravstvenih storitev prek decentralizacije in krepitve regionalizacije ob istočasnem zagotavljanju razvoja strokovnosti ter prenašanju in povezovanju znanja med ravnmi.

Predlaga se, da je, kljub ohranitvi struk-ture po ravneh zaradi boljšega povezovan-ja znanja in izkoriščenosti opreme, treba združevati izvajalce v regionalne centre, saj se lahko s povezavami določenih de-javnosti bolje izmenjajo znanje, orga-nizirajo delo ter učinkovito uporabljajo opremo in druge vire. Na primarni ravni je treba zagotoviti povezovanje javnih zdravstvenih zavodov in opravljanje nekaterih funkcij na enem mestu npr. vz-postavitev centralnih urgentnih centrov in mreženje. Ob nezadostnem dostopu prebivalstva do zdravstvenih storitev na nekaterih območjih je v manjših krajih treba stimulativno uvajanje ruralnih ambulant. V primeru nezmožnosti zag-otavljanja zdravstvenega varstva v okviru javne službe bo treba podeliti koncesije. Združitev posameznih dejavnosti na sekundarni ravni izboljšuje kakovost storitev zaradi večje specializiranosti posameznih ustanov. Želi se izboljšati obravnavo pacienta na primarni ravni s povezovanjem s sekundarno ravnijo in približevanje specialističnih storitev prebivalstvu npr. povezovanje splošnih bolnišnic z zdravstvenimi zavodi. V ok-

Sonja Parkelj

NADGRADNJA ZDRAVSTVENEGA SISTEMA DO LETA 202015. marca se je zaključila javna razprava o tezah za nadgradnjo zdravstvenega sistema do 2020, ki jih je pripravilo Ministrstvo RS za zdravje. Dokument vsebuje smernice za sistemsko vz-postavitev vzdržnosti v tem trenutku togega zdravstvenega sistema ob ohranjanju in izboljševanju visoke ravni kakovosti, varnosti in dostopnosti zdravstvenih storitev za vse državljanke in državljane Slovenije.

viru terciarne dejavnosti je treba zagoto-viti pregledno razmejitev v financiranju sekundarne in terciarne dejavnosti.

2. Zagotavljanje dostopnosti prek kakovostnih in varnih zdravstvenih storitev.

Poglavitni cilji na področju kako-vosti in varnosti v zdravstvu so razvoj sistematičnega vodenja in razvoj kul-ture kakovosti in varnosti, vzpostavitev sistema izobraževanja in usposabljanja s področja kakovosti in varnosti ter raz-voj sistemov za izboljšanje učinkovitosti kliničnega dela. Predlaga se oblikovanje javne agencije, ki bo neodvisno in av-tonomno ter bolj učinkovito opravljala naloge v zvezi z zagotavljanjem kako-vosti.

3. Zagotavljanje finančne dostopnosti s strateškim zagotavljanjem storitev posameznim kategorijam prebivalstva prek definiranja košarice zdravstvenih storitev v skladu z načeli klinične in stroškovne učinkovitosti ter sprememb sistema zdravstvenega zavarovanja.

Predlagana je sprememba sistema (do-polnilnega) zdravstvenega zavarovan-ja. Dostopnost do storitev je namreč omejena oziroma pogojena s tako viso-kimi doplačili, da se zanje zavaruje 95 % prebivalstva. V novo opredeljeni košarici bodo v okvir obveznega zdravstvenega za-varovanja vključene storitve, ki pokrivajo ključne zdravstvene storitve prebivalstva – standardizirane storitve, ki morajo biti dostopne vsem državljanom ne glede na njihovo finančno stanje ali katero drugo značilnost. Če bodo državljani želeli na-dstandardne storitve in material, nad-

Glas občin 27

Zakonodaja v pripravi

standard pri izvajalcih, hitrejši dostop do zdravstvenih storitev in drugo, bodo to plačali iz lastnih sredstev oziroma se dodatno prostovoljno zavarovali.

Sistem zdravstva mora zmanjševati neenakosti v zdravju, hkrati pa mora postati konkurenčen in razvojno nara-vnan tudi zaradi izzivov, ki jih predenj postavlja skorajšnji prost pretok pacien-tov znotraj Evropske unije.

Ključni izzivi za doseganje in sledenje osnovnim načelom nadgradnje zdravst-venega sistema so:

1. Preventiva in promocija zdravja

Ministrstvo RS za zdravje bo povečalo vla-ganje v krepitev zdravja, preprečevanje dejavnikov tveganja in zgodnje odkrivan-je bolezni. Okrepili bodo dejavnost pro-mocije zdravja z namenom povečevanja znanja, veščin in zmožnosti ljudi in okolij, da varujejo, krepijo in ohranjajo zdravje. Krepili bodo preventivne programe v primarnem zdravstvenem varstvu v kon-tekstu bolj učinkovitega obvladovanja kroničnih nenalezljivih bolezni. Minis-trstvo RS za zdravje si bo prizadevalo, da se zdravje uvrsti med razvojne cilje Slovenije in postane sestavni del politik vseh resorjev. Za uspešno izvajanje teh nalog bodo okrepili dejavnost izvajal-cev javne službe na področju javnega zdravstva. Večjo vlogo pri promociji zdravja bodo namenili lokalnim skup-nostim in nevladnim organizacijam.

2. Finančna vzdržnost zagotavljanja zdravstvenega varstva

Reforma zdravstvenega zavarovanja kot cilj postavlja povečanje deleža javnih sredstev za zdravstvo na vsaj 80 % ter postopno povečanje deleža BDP za zdravstvo na 10 % do 2020. Predlaga se redefinicija košarice pravic in odprava dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja. Povečanje prispevka za obvezno zdravst-veno zavarovanje na strani delojemalcev znižuje neto plače, bruto plače ostajajo nespremenjene, kar je ugodno za delo-dajalce.

3. Učinkovito upravljanje z javnimi sredstvi ter ločitev javnega in zasebnega

Treba je uvesti normative oz. standarde delovnih obveznosti ter količine dela zdravstvenih delavcev. Predlagano je, da normative pripravi vodstvo posamezne-ga javnega zavoda (lokalno), potrdi jih

nadzorni svet, šele soglasje nanje pa lah-ko potrdi minister. Priprava normativov bo izvirala iz opredeljenega pogodben-ega programa med javnim zdravstvenim zavodom in plačnikom (ZZZS). Javni zdravstveni zavod lahko tržno zdravst-veno dejavnost izvaja zgolj v okviru kapacitet, ki niso financirane s strani obveznega zdravstvenega zavarovanja in ostajajo neizkoriščene. Za izboljšave pri upravljanju in poslovanju se javnim zavodom omogoči avtonomno in odgo-vorno razpolaganje s premoženjem, vzpostavi odgovornost menedžmenta za poslovanje, med drugim tudi opti-mizacijo in racionalizacijo na področju kadrovske politike (možnost izločitve delavcev iz sistema plač v javnem sek-torju). Z združevanjem zavodov bodo stremeli k zmanjševanju števila uprav in večjim zavodom. Dejavnost javnih zdravstvenih zavodov bodo dopolnje-vali zasebni zdravstveni delavci na pod-lagi pridobljenih koncesij, ki pa bi bile podeljene le v primeru, kadar obstoječi izvajalci javne zdravstvene dejavnosti ne morejo izvesti določenega obsega zdravstvenih storitev.

4. S potrebami državljanov usklajeno vlaganje v človeške vire in zdravstvene tehnologije

Glede človeških virov v zdravstvu želi Ministrstvo RS za zdravje uvesti ustrezne pozitivne vzpodbude, delegirati kompe-tence na druge ravni, vzpodbuditi nove oblike sodelovanja med profili in vzpodbuditi timsko delo. Za odpravo ne-sorazmerij v kadrovski pokritosti bo treba dolgoročno načrtovati zagotavljanje in izobraževanje zdravstvenih profilov. Ministrstvo bo ustanovilo oddelek, ki bo koordiniral in zagotavl-jal sprejemanje stroškovno učinkovitih zdravstvenih tehnologij v sistem javnega financiranja. Vlaganje v opremo in za-vode se nanaša tudi na investicije v javne zdravstvene zavode. 2011 bo ministrstvo pripravilo koncept strateških izhodišč organizacije mreže na sekundarni ravni – predvidenih je sedem tipskih region-alnih splošnih bolnišnic.

godila pacientovi potrebi. Zdravstvenim strokovnjakom bo omogočen dostop do različnih elementov elektronskega zdravstvenega zapisa pacienta in izvi-dov, izboljšan bo pretok informacij med subjekti znotraj in zunaj zdravstvenega sistema. V ta namen ministrstvo predlaga ustanovitev centra za informatiko in tele-medicino v zdravstvu.

V javni razpravi se je med drugim poka-zala podpora spremembi prostovoljnega zdravstvenega zavarovanja, vendar se po-javljajo tudi številna vprašanja in pomis-leki. V tezah je ministrstvo pripravilo tri predloge sprememb zdravstvenega za-varovanja. Prvi predlog predvideva pre-nos celotnih sredstev iz dopolnilnega v obvezno zdravstveno zavarovanje, s čimer bi se sicer zagotovilo skoraj absolutno dostopnost državljanom do zdravstvenih storitev brez čakalnih dob, vendar pa bi se na ta račun povečala prispevna stopn-ja za 2,4 odstotne točke, kar bi ogrozilo javnofinančno vzdržnost. Drugi predlog predvideva prenos dopolnilnega zdravst-venega zavarovanja v obvezno v takem obsegu sredstev, kot jih zdaj namenjajo dopolnilne zdravstvene zavarovalnice, in redefinicijo košarice pravic. Po tretji možnosti pa bi iz košarice izločili bist-veno več pravic. Ministrstvo se nagiba k drugemu predlogu, dolgoročno pa se bo razprava nagibala k tretji možnosti.

P r a v

tako se kaže izjemno velika podpora usmeritvi v preventivo in promociji primarne ravni zdravstvenega sistema. Veliko vprašanj in dilem se odpira tudi glede reorga-nizacije zdravstvenega sistema. Prvemu krogu bo sledil še drugi krog javne razprave, ki pa bo moral biti bolj konk-reten, ne bo več vseboval več različnih predlogov, ampak enega. Nato bodo na-daljevali s pisanjem predlogov zakonov. Po drugem delu javne razprave se bodo na Ministrstvu RS za zdravje odločili, ali bodo pripravili nove zakone ali spre-membe obstoječih.

5. Optimizacija pretoka podatkov in informacij ter analiz

Informatizacija bo omogočila lažjo mo-bilnost in povečano varnost pacientov, zdravstvena obravnava se bo bolje prila-

Glas občin 28

Prejeli smo

Ljudje, posamezniki, interesne skupine, mladi in manj mladi, bodoči investitorji in ne samo volivke in volivci, tudi kot davkoplačevalci, kot investitorji, kot tisti, ki so dali svoj večji kos življenja, in tisti, ki ga šele načrtujejo, želijo VPLIVATI, pojasniti svoje ideje in stališča, svoje us-meritve in pričakovanja, želijo sodelo-vati pri načrtovanju skupnega življenja v določenem lokalnem okolju-občini in ga konkretizirati, omogočiti, načrtovati, za-makniti, prioritetno določiti, v vsakolet-nem konkretnem aktu, ki to omogoča - v proračunu posamezne občine.

Demokratičen primanjkljaj, na katerega se opozarja na evropskem in slovenskem nivoju, na nivoju politične družbe, se še kako močno opazi v konkretnih aktivnos-tih na lokalni ravni.

Res je, da je postopek participacije oziro-ma sodelovanja za sisteme in podsisteme naporen in zahteva nova orodja in veščine pri upravljavcih, predvsem pa čas, vendar je učinkovitost, predvsem pa uspešnost, bistveno večja, kot pri t.i. »strokovno najboljših rešitvah« tistih, ki jim je zaupano upravljanje in gospodarjenje v občinah.

Vsekakor pa je napor bogato poplačan z učinkovitejšim in uspešnejšim razvojem posameznega okolja, z dolgoročno stabilnostjo in pozitivno klimo, ki ne temelji na preživeli par-adigmi »kdo bo koga«, ampak »kako bomo skupaj določili prioritete raz-voja in življenja«.

1. Demokratičen primanjkljajDemokratičen primanjkljaj se kaže v več pojavnih oblikah - od vse manjše udeležbe volivcev na volitvah, zmanjšanemu in-teresu za politično delo in aktivizem, ki ga posredno deloma prevzemajo razne iniciative in interesna gibanja, do prema-jhnega istovetenja s cilji družbenih siste-mov in podsistemov, ki zaradi tega posta-jajo vedno bolj neučinkoviti in neuspešni.

Mag. Franci Žohar 1, franci.zohar@siol.net

PARTICIPATIVEN PRORAČUNPriprava proračuna, ki je le seštevek potreb in želja posameznih neposrednih proračunskih porab-nikov v občini – vrtec, šola, komunala, gasilci, športna, kulturna in ostala društva, ob upoštevanju planov krajevnih skupnosti in seveda posameznih političnih in ostalih interesnih skupin z močnim vplivom posameznih predstavnikov v občinskem svetu - ni več dovolj za uspešno in dolgoročno izvajanje občinske politike.

Politične elite zato sprejemajo razne mo-dalitete v obliki političnega delovanja in udejstvovanja, vse od predlogov za znižanje starostne meje za pridobitev pa-sivne in aktivne volilne pravice, uvajanje raznih kvot, predvsem ženske kvote so zelo izpostavljene (o tem smo že pisali), oblikovanja notranjih oblik delovanja političnih strank, kot so seniorji, juniorji oziroma mladi, da o oblikovanju in delo-vanju stanovske stranke v Sloveniji niti ne govorimo, saj je Slovenija skupaj z Italijo nekakšen unikum na področju političnega delovanja in zastopanja v Evropi.

Poleg tega se je v zadnjih letih razvila tako na področju gospodarstva, politike, uprav-ljanja države in njenih podsistemov t.i. »tovarišijska politika«. Če nisi v določeni tovariški združbi, ki nima niti enakih vred-nostnih temeljev, temveč zgolj interesne, potem enostavno nimaš možnosti vplivati in sodelovati pri odločanju o delovanju sistemov in podsistemov družbenega življenja.

Dejansko je takšen sistem ustrezal večini in v bistvu nagrajeval pasivnost pos-ameznikov v sistemu. Kljub temu, da niso bili opredeljeni optimalni družbeni cilji, pa je v obdobju blaginje to bilo manj pomembno, saj ni nihče nič izgubil, lahko smo vsi samo pridobili.

Obdobje gospodarske in finančne krize, da vrednostne, ki je temelj »zrušitve prelepe hiše v oblakih« niti ne govorimo, pa pomeni, da je treba pravice in dobrine zmanjšati oziroma krčiti. Ob tem smo vsi bolj ali manj prizadeti, ne pristajamo enostavno na rešitve, ki nam jih ponuja »tovarišija«, želimo biti soudeleženi pri iskanju rešitev.

Enostavno - »ko se je odpenjal pas, nismo čutili potrebe po sodelovanju in smo nekritično zaupali, ko se pas zateguje, smo kritični, hočemo sodelovati in soodločati«. Problem pa tiči v dejstvu, da se nismo in se ne znamo pogovarjati in sodelovati. Prob-lem je skupen in če ne bomo sprejeli skup-nih ciljev, ne bomo učinkoviti in še manj

uspešni, se bo kriza močno podaljšala.

Na lokalni ravni je vsaj delček sodelovan-ja vseskozi potekalo, čeprav so zgledi in sistem tovarišije delovali in delujejo tudi na tej ravni, vendar so vprašanja in prob-lematika, ki se je neposredno dotikala pos-ameznika, vseskozi pasivno vzpodbujala demokratičen dialog in iskanje nekaterih rešitev. Vsekakor pa tudi na lokalni ravni obstaja demokratičen primanjkljaj, ki ga bo treba odpraviti, pri tem pa izgraditi kul-turo dialoga in sodelovanja, nove oblike vodenja in odločanja.

2. Participativnost na lokalni ravni v državah Sveta EvropeLokalna raven je raven upravljanja, ki je blizu državljanom, saj državljani prihaja-jo v najbližji in najbolj neposreden stik z upravnimi strukturami in javnimi sto-ritvami.2

Izhajajoč iz deklaracije iz Utrechta kot tudi dodatnega protokola k Evropski listini o lokalni samoupravi (CETS 207) o pravici do sodelovanja pri vprašanjih lokalnih oblasti in iz priporočila Rec (2009) 2 Od-bora ministrov z dne 11. marec 2009 o oceni, reviziji in spremljanju udeležbe in sodelovanja politik na lokalni in region-alni ravni, izhajajo izzivi, kot so:

Upravljanje vpliva trenutne finančno • gospodarske krize.

Soočanje z nizko stopnjo demokratične • udeležbe v javnem življenju na lokalni in regionalni ravni.

Zmanjševanje kompleksnosti in • stroškov trenutnega sistema lokalnih in regionalnih ravni in krepitev njihove učinkovitosti.

Krepitev usposobljenosti in kakovosti • upravljanja v lokalnih in regionalnih skupnosti.

Izboljšanje dostopa do javnih storitev • na lokalni in regionalni ravni.

1 Vse navedbe in stališča v tem prispevku avtor predstavlja izključno v svojem lastnem imenu in so izključno avtorjeva. Avtor je član LR – FS pri Svetu Evrope.

2 Zanimivo je mnenje z Danske, ki pravi: »Povsem razumljivo je, da lokalni predstavniki – občinski svetniki poslušajo pripombe in predloge državljanov, vendar niso obvezani, da jih posredujejo in zagovarjajo v nadaljnjem postopku. Kakorkoli, vtis je, da je veliko lokalnih politikov zelo zainteresiranih, da so v dialogu z državljani, saj to spodbuja možnost njihove ponovne izvolitve.«

Glas občin 29

Prejeli smo

Vsekakor lahko vidimo, da je bil na področju sodelovanja oziroma participacije dosežen pomemben razvoj pri sprejemanju proračuna v nekaterih državah Sveta Evrope – Belgija, Malta, Poljska, Nemčija. Vendar bo treba še precej napora in aktivnosti tako pri uresničevanju sprejetih pravnih norm, ki opredeljujejo participativen proračun, kot tudi nadaljnja aktivnost v državah, kjer tega razvoja še niso dosegli. V nadaljevanju prikazujemo tabelarično nekatere dileme in vprašanja v zvezi z odločitvenimi možnostmi oziroma vlogo in pomen participacije.

Vir: Prirejeno po Moynihan-u 2003.

Odločanje o odhodkih

Odločitve bodo manj pravočasne

Državljani imajo pomanjkanje strokovnega znanja

Neprimerno sodelovanje pri soočanju z zapletenimi in tehničnimi vprašanji

Vključevanje javnosti lahko odvrača inovacije in nove politike

Javnost lahko poudarja predvsem kratkoročne cilje

Odločitev je lahko nepravična zaradi slabe diverzifikacije

V javnosti ne bo kompromisne rešitve v zvezi s povečanjem javne porabe

Administrativni stroški v lastnem interesu

Izguba nadzora nad dnevnim redom odločitev, virom moči in

prestiža skrbnika

Izguba nadzora vpliva na politiko, ki oblikuje naloge za skrbnika

Zmanjšanje programa stabilnosti, pravilnosti in rutinizacije odločitev

Odločitvene možnosti

Spodbujanje participacije

Poslušanje povratne informacije

Stroški odločanja

Sodelovanje ustvarja prevelike

upravne zamude, upočasnjuje

odločanje in izvajanje

Zmanjšuje možnosti za dosego konsenza in končne odločitve

Instrumentalne koristi

Izpolnjuje politične obljube o sodelovanju

Programi, ki nastanejo na osnovi informacij o preferencah državljanov, so bolj usmerjeni in učinkoviti

Dodatne in inovativne ideje, kako izvajati javne storitve

Povečevanje demokratične legitimnosti

Večja sprejetost in podpora javnim odločitvam

Možnost koprodukcije

Uporaba civilno družbenih zmogljivosti

Doseganje pooblaščenega sodelovanja

Administrativni stroški

Dejanski in oportunitetni stroški časa in truda pri usklajevanju sodelovanja

Stroški za obveščanje državljanov o možnostih sodelovanja

Stroški za izobraževanje državljanov

Skrbniki morajo poskrbeti tudi za konflikt, ki izhaja iz udeležbe

Različni avtorji ločijo različne tipe participacije, med drugim McGee (2003) razlikuje štiri tipe partici-pacije:

Izmenjava informacij ( proračun in jav-na politika se posredujeta v informacijo javnosti).

Posvetovanje (vzpostavi se različne me-hanizme, kot so forumi, sveti, referendumi ali ankete za zbiranje podatkov o prefer-encah državljanov).

Skupno odločanje (državljanom niso podane in predstavljene samo informacije o potrebah in željah, ampak so dejavni v smislu realnega odločanja).

Pobuda in nadzor s strani zain-teresiranih (državljani imajo neposre-den nadzor nad celotnim procesom razvoja, zbiranja sredstev za projekte in izvajanje projektov ali politik, kot npr. v socialni sklad in skupnosti - ki so pos-ledica razvojnih projektov.)

Kateri tip se uporablja in vsebinsko izvaja v konkretnih aktivnostih, je verjetno zelo različno, vsekakor pa je trend v smislu premika k skupnemu odločanju, pobudam in nadzoru s strani zainteresiranih.

3. Parcipativen proračun v SlovenijiV Sloveniji nimamo neposrednega za-konodajnega predpisa, ki bi predpisoval in zavezoval k parcipativnemu proračunu. Zakon o javnih financah pravi le, da postop-ke sprejemanja proračuna natančneje uredi Državni zbor RS oziroma občinski svet s poslovnikom.

Iz izkušenj in vsebine poslovnikov občinskih svetov pa vidimo, da se je kljub zgoraj navedeni vsebini razvila bogata in zelo raznolika praksa sodelovanja pri spre-jemanju proračuna po slovenskih občinah, kar je posledica tudi ostale pozitivne za-konodaje in skoraj tradicionalne prakse usklajevanja po krajevnih in četrtnih sk-upnostih.

Vsekakor je v praksi parcipativen proračun v lokalnih skupnostih v Sloveniji bolj razvit kot pravne osnove, ki bi ga lahko določale, morda pa tudi omejevale.

Dokaj dobro pa je normativno urejeno sodelovanje občin oziroma predstavnikov občin – reprezentativnih združenj občin pri sprejemanju državnega proračuna, saj se vsebina zadnjega odstavka 11. člena

Glas občin 30

Prejeli smo

Zakona o financiranju občin glasi: »Pred predložitvijo državnega proračuna v Državni zbor RS Vlada RS sklene z repr-ezentativnimi združenji občin dogovor, s katerim se določijo povprečni stroški za financiranje nalog iz prejšnjega odstavka in na novo z zakonom določenih nalog občin, ki jih bodo začele opravljati v naslednjem proračunskem letu. Pred-log za sklenitev dogovora v delu, ki se nanaša na nove naloge, pripravi minis-trstvo, pristojno za področje novih nalog občin.«

Omenjena zakonska vsebina je bila dokaj uspešno uporabljena in realizirana nekaj let, je pa z gospodarsko in finančno kri-zo ter manjšanjem javnofinančnih pri-hodkov prišlo v postopkih oblikovanja dogovora med združenji občin in vlado o višini povprečnine do določenih težav. S strani občin in združenj občin je bilo izraženo stališče, da pokritost stroškov, ki jih imajo občine z izvajanjem nalog iz svojih z zakonodajo določenih pris-tojnosti ni ustrezna. Izražena je bila tudi zahteva, da pristojna ministrstva ob spre-membah predpisov pripravijo oceno stroškov za občinske proračune ter da se pripravi ocena tudi, če gre samo za zahtevnost postopkov izvrševanja zakona ali povečanje obsega primerov zaradi širitve pravic. Te ocene naj Ministrstvo RS za finance upošteva pri izračunu izhodiščne vrednosti povprečnine.

Zaradi nasprotujočih si stališč glede ocen-jenih stroškov je bil do zdaj sklenjen samo dogovor po ZFO-1 za 2009. Za 2010 in 2011 pa je Državni zbor RS povprečnino na predlog Vlade RS določil z Zakonom o izvrševanju državnega proračuna, kar je sprožilo tudi dve zahtevi za ustavno presojo tega zakona.

Kako se bo rešitev problematike odvijala, je težko predvideti, vsekakor se ne zdi smiselno Ustavno sodišče RS vedno bolj pogosto postavljati v vlogo arbitra dokaj konkretnih problemov, predvsem pa de-jstva, da se ne znamo pogovarjati, sodelo-vati in prevzemati skupne odgovornosti in posledic lastnega ravnanja.

Romi v Sloveniji in aktivnosti za boljše bivalne pogoje

8. aprila 1971 je bil v Londonu Prvi svetovni kongres Romov, na katerem je bil verificiran naziv »Romi«. Od takrat se na podlagi odločitve Združenih narodov ta dan obeležuje kot Svetovni dan Romov. Samo v Evropi živi 12 milijonov Romov. Kako Romi danes živijo v Sloveniji?

Mag. Franci Žohar 1, franci.zohar@siol.net

Nevladna organizacija Amnesty Interna-tional (AI) je 16. marca 2011 javno pred-stavila poročilo z naslovom »Vzporedna življenja: Romom v Sloveniji nista zago-tovljeni pravici do ustreznega bivališča in vode«. AI v poročilu navaja, da Romom v Sloveniji ni zagotovljen dostop do ustr-eznih bivališč, vode in sanitarij. Poročilo obravnava konkretne kritične primere v manjšem številu naselij, ne navaja pa primerov dobrih praks iz drugih romskih naselij, kjer je bil v zadnjih letih narejen napredek.

24. marca 2011 je MZZ na svoji splet-ni strani objavilo izjavo za javnost s stališčem MZZ glede poročila Amnesty International o uresničevanju pravic Romov do ustreznega bivališča, vode in sanitarij.

Pravica do ustreznega življenjskega standarda je zagotovljena z 11. členom Mednarodnega pakta o ekonomskih socialnih in kulturnih pravicah, s 25. členom Splošne deklaracije človekovih pravic in 27. členom Konvencije o otrok-ovih pravicah. Obsega pravico do ustr-eznega bivališča ter pravico do vode in sanitarij.

Generalna skupščina OZN je 28. julija 2008 sprejela resolucijo 64/292, v kate-ri je priznala pravico do vode in sanitarij kot človekovo pravico. Z resolucijo Sveta za človekove pravice (SČP) 15/9, sprejeto s konsenzom 30. septembra 2010, je SČP pravico do vode in sanitarij definiral kot del pravice do ustreznega življenjskega standarda. Resolucija SČP je tako umestila pravico do vode in sanitarij pod 11. člen Mednarodnega pakta o ekonomskih, soci-alnih in kulturnih pravicah. Slednjega je ratificirala velika večina držav, vključno z vsemi članicami EU. Kljub temu je na svetu še vedno okoli 884 milijonov ljudi brez dostopa do varne pitne vode, več kot 2,6 milijardi pa jih nima dostopa do ustre-znih sanitarij.

Prostorsko načrtovanjeSkladno z Zakonom o lokalni samoupravi je lokalna skupnost - občina pristojna za področje urejanja prostora. Večina občin trenutno vodi postopke priprave in spre-jema OPNačrt-ov skladno z ZPNačrt. Nove OPNačrt-e je do danes sprejelo 23 občin, med njimi so tudi občine, v katerih živijo

1 Vse navedbe in stališča v prispevku avtor predstavlja izključno v svojem lastnem imenu in so izključno avtorjeva. Avtor je član Komisije Vlade RS za zaščito romske skupnosti.

Glas občin 31

Prejeli smo

Romi. Opredelitev romskih naselij poteka v okviru postopka priprave in sprejema OPNačrt-ov posameznih občin. Opredeli-tev novih stavbnih zemljišč za poselitve in širitve obstoječih naselij na območju po-sameznih občin se obravnava po enakih kriterijih in v šifrirani obliki, zato ni mo-goče posebej analizirati števila romskih naselij, ki jih občine opredeljujejo v novih OPNačrt-ih. Naselja z romsko ali mešano populacijo se v novih prostorskih aktih ve-činoma poimenujejo le s krajevnimi imeni in ne več kot romska naselja.

Občine Metlika, Črnomelj, Semič, Kočevje, Ribnica, Grosuplje, Trebnje, Šentjernej, Škocjan, Krško, MO Novo mesto, MO Murska Sobota, Črenšovci, Odranci, Do-brovnik, Kuzma, Rogašovci, Puconci, Tišina, Cankova, Lendava, Beltinci in Turnišče so v okviru priprave OPNačrt pristopile med drugim tudi k urejanju naselij, v katerih živijo Romi. V navedenih občinah tečejo postopki priprave ali pa so bili že sprejeti novi OPNačrti, ki zajemajo tudi romska naselja. OPNačrti so bili že sprejeti v MO Novo mesto, Šentjernej, Tišina, Turnišče in Črenšovci.

Na podlagi analize strokovne skupine za reševanje prostorske problematike rom-skih naselij je nastala ocena stanja rom-skih naselij na območju Slovenije:

V Sloveniji je 105 t.i. romskih naselij; poleg tega je še približno 20 do 25 manjših zaselkov, v katerih prebivajo tudi Romi. Skupno se število vseh romskih naselbin-skih enot lahko ocenjuje do približno 130 s približno 9000 stanovalci;

Le okrog četrtina romskih naselij razpo-laga z možnostmi razmeroma hitre inte-gracije in nadaljnjega urejanja infrastruk-ture in vzpostavljanja legalnih stanj;

Približno tretjina naselij ima srednjeročno solidne možnosti urejanja na obstoječih lokacijah, potem ko bodo opravljeni for-malni premiki (spremembe namembnosti zemljišč - za začetek);

Približno tretjina bo imela po dosegljivih podatkih precej težav pri urejanju bivalnih razmer in vzpostavljanju legalnih stanj;

Za okrog desetino naselij je glede na lokacijo in ostale okoliščine prelokacija optimalna ali sploh edina rešitev. Zaradi same lokacije, zunanjega izgleda, pred-vsem arhitekturne ter komunalne ured-itve in opremljenosti, se romska popu-lacija srečuje predvsem z naslednjimi problemi:

nezadostno, omejeno ali zelo slabo • komunalno in infrastrukturno oprem-ljenostjo,

pomanjkanjem življenjskega prostora • zaradi omejenih možnosti za širitev naselij,

pomanjkanjem prostora za nekatere • oblike gospodarskih dejavnosti.

Kot dodatno pomoč občinam bo MOP izvedlo javni razpis za sofinanciran-je občin pri izdelavi strokovnih podlag v postopkih priprave občinskih podrobnih prostorskih načrtov za urejanje romskih naselij, Služba Vlade RS za lokalno samou-pravo in regionalno politiko pa bo izvedla javni razpis za sofinanciranje projek-tov osnovne komunalne infrastruk-ture v romskih naseljih. Predvidena višina sredstev za ta namen v proračunu RS 2012 je v višini 3 milijonov evrov.

Lani je Slovenijo obiskala tudi neodvis-na strokovnjakinja za človekove pravice v povezavi z dostopom do varne pitne vode in sanitarij Catarina de Albuquer-que. Sloveniji je podala nekatera drago-cena priporočila za soočanje z izzivi pri zagotavljanju dostopa do vode in sani-tarij. Predvidoma bo njeno poročilo o obisku v Sloveniji objavljeno letošnjega septembra.

Pri reševanju problema zagotavljanja prav-ice do ustreznega bivališča in vode gre za

dolgotrajen proces, ki zahteva konstruk-tivno sodelovanje vseh. Upamo, da bo tudi nedavno poročilo Amnesty International služilo kot spodbuda za krepitev partner-skega pristopa k zagotavljanju pravice Ro-mov do ustreznega bivališča in vode ter nadaljevanje pozitivnih korakov, ki so že bili storjeni v tej smeri.

Vsekakor gre pri obravnavi in izvajanju aktivnosti na področju problematike reševanja naselij za celovit in kom-pleksen pojav, ki ga lahko kakovostno rešujemo le z izoblikovanjem skupnega cilja in dolgoročne vztrajnosti vseh pri uresničevanju tega cilja. Verjamem, da bomo skupaj z občinskimi sveti, županjami in župani, s pomočjo institucij, predvsem pa s strpnim sodelovanjem med prebivalci določenega območja USPELI.

Zavedati pa se moramo, da pregrade, vidne in nevidne, obstajajo na obeh straneh, in jih bomo morali odstranjevati še dolgo potem, ko bomo rešili problema-tiko naselij. To pa zahteva spoštovanje in odgovornost, vsak dan in vse leto, zahteva nenehen trud za graditev skupnosti na določenem območju. Pri tem se moramo zavedati odgovornosti in obveznosti, ki jih imamo kot posamezniki in kot skupnost.

Naj se na koncu zahvalim vsem, ki sodelu-jete pri reševanju problematike, Romom in Sintom pa čestitam ob njihovem prazni-ku in želim obojestranskega odgovornega sodelovanja.

Strokovna skupina za reševanje prostorske problematike romskih naselijDa bi občinam olajšali delo pri urejan-ju romskih naselij je Ministrstvo RS za okolje in prostor (v nadaljevanju: MOP) 2006 imenovalo strokovno skupino za reševanje prostorske problema-tike romskih naselij, ki je pripravila elaborat Prostorski problemi romskih naselij v Sloveniji. Elaborat je osnova za konkretne programe in projekte urejanja romskih naselij. Strokovna skupina je no-vembra 2010 izdelala dopolnitev analize stanja romskih naselij 2007 po aktivnem ukrepanju ministrstev in drugih vladnih služb v preteklih letih. MOP je vse občine, v katerih živijo Romi, obvestilo o javnem dostopu do navedenega elaborata in ana-lize stanja v romskih naseljih.

Glas občin 32

Prejeli smo

RAVNANJE Z BIOLOŠKO RAZGRADLJIVIMI ODPADKIZakaj Uredba o ravnanju z biološko razgradljivimi kuhinjskimi odpadki in zelenim vrtnim odpa-dom, ki določa predpisano ravnanje z odpadki, pripomore k ohranjanju okolja?

Biološko razgradljivi odpadki predstavl-jajo veliko obremenitev za okolje. Iz ene tone nepredelanih odpadkov, odloženih na odlagališče, se sprosti od 120 m3 do 180 m3 deponijskega plina (60 % metana in 40 % ogljikovega dioksida). Še posebej je okolju škodljiv metan, ker je toplogredni plin. Odlagališča so v svetovnem merilu tretji največji izvor antropogenega metana! Strategija ravnanja z odpadki v Evropi gre v smer preprečevanja odlaganja biološko razgradljivih komunalnih odpadkov. Tudi v Sloveniji odlaganje nepredelanih biološko razgradljivih odpadkov na odlagališča po 15. juliju 2009 ni več dovoljeno.

Delež biološko razgradljivih odpadkov v komunalnih odpadkih lahko zmanjšamo predvsem z intenzivnim ločenim zbiran-jem tovrstnih odpadkov na izvoru in ustr-ezno predelavo. Biološko razgradljivi od-padki so zaradi svojega visokega organsko in biološko razgradljivega deleža posebno primerni za aerobno in anaerobno predela-vo. Najenostavnejši način obdelave ločeno zbranih biološko razgradljivih odpadkov je kompostiranje s ciljem pridobiti nove, upo-rabne organske snovi – kompost.

Izvajalci javnih služb morajo upoštevati, da regijski centri niso in še dolgo ne bodo zgrajeni, zato se morajo zavedati, da lahko občani sami pripomorejo k zmanjšanju vsebnosti biološko razgradljivih odpadk-ov v komunalnih odpadkih. Tudi dejstvo, da zmogljivosti za primerno razgradnjo biološko razgradljivih odpadkov - kom-postiranje - niti na najenostavnejši način, torej pod aerobnimi pogoji, ni na voljo v zadostni meri, je jasen pokazatelj, da bi morali vse sile usmeriti ravno v vzpodbu-janje občanov, da tovrstni odpadki sploh ne bi nastajali, in nagradili tiste, ki so jih sami pripravljeni predelati v hišnih kom-postnikih.

Da ne bi prihajalo do nekontrolirane-ga odlaganja v naravi in nepravilnega ločevanja odpadkov, je možnih več rešitev, izmed katerih so nekatere zelo enostavne in predvidoma tudi učinkovite:

pristop k občanom z ozaveščevalnimi • akcijami: zakaj je to nujno, kakšne so prednosti ločenega zbiranja odpadkov, vzpodbujanje itd.;

kontrola komunalnih podjetij samih • neposredno med zbiranjem mešanih komunalnih odpadkov: dovolj je, če se odpre pokrov zabojnika in če vsebina preostalih odpadkov presega »meje« vsebnosti bioloških odpadkov, se up-orabnika oz. občana opozori (npr. z nalepko ali kako drugače);

če se neupoštevanje navodil nadaljuje, • se zabojnika ne izprazni in se uporab-nika še enkrat opozori;

nadalje pa lahko nastopijo sankcije • lokalnih redarjev, vendar naj bo to res zadnji ukrep!

Vedeti moramo, da je treba občane tudi na tem področju vzgajati. V državah, kjer ločeno zbiranje odpadkov poteka vzorno, je proces ozaveščanja za varovanje okolja trajal več desetletij!

Finančna »izguba«, ki bi izvajalcem javnih služb nastala ob primernem znižanju računa občanov, ki hišno kompostirajo, se bo prav lahko izravnala z usklajenim odvozom preostalih odpadkov. Kljub temu, da je ločeno zbiranje odpadkov, vključno z ločenim zbiranjem bioloških odpadkov v Ljubljani kar dobro vpeljano, se pogostost odvoza preostalih odpadkov še ni zmanjšala. Za petčlansko družino, ki ločuje odpadke in hišno kompostira, bi zadostoval odvoz 120 l zabojnika za preo-stale odpadke največ dvakrat mesečno, tako pa se odvoz preostalih odpadkov še vedno izvaja 8-krat na mesec oziroma kar 102-krat na leto. V Nemčiji so ponekod odvoz preostalih odpadkov znižali celo samo na 24-krat na leto - ob res dobro or-ganiziranem ločenem zbiranju odpadkov in visoki okoljski zavesti prebivalcev.

Individualno je treba obravnavati ločeno zbiranje biorazgradljivih odpadkov na redko poseljenih območjih. V takšnih primerih je treba ponuditi možnost hišnega kompostiranja, večji zabojnik in

pogostnost odvoza odpadkov prilagoditi razmeram. Pogostost odvoza zabojnikov s preostalimi odpadki se zmanjša in v za-meno se odpeljejo zabojniki z biološkimi odpadki. Tudi v takšnih primerih je ozaveščanje nujno. Občanom je treba razložiti, zakaj je ločeno zbiranje bioloških odpadkov pomembno in kaj so prednos-ti hišnega kompostiranja. Na deželi to načeloma ne bi smel biti problem, vendar pa se vedno in povsod najdejo izjeme.

Kronologija nastajanja zakonskih zahtev za ločeno zbiranje biološko razgradljivih kuhinjskih odpadkov je naslednja:

že Pravilnik o ravnanju z organs-• kimi kuhinjskimi odpadki (UL RS št. 37/2004) je v 32. členu določal, da morajo biti zahteve v zvezi z oskrbo glede prevzema kuhinjskih odpadkov od povzročiteljev kuhinjskih odpadkov iz gospodinjstva pri opravljanju javne službe, določene s pravilnikom, izpoln-jene najkasneje 31. decembra 2005.

V predhodni Uredbi o ravnanju z • biološko razgradljivimi kuhinjskimi odpadki (UL RS št. 68/2008) je bilo ločeno zbiranje kuhinjskih odpadkov določeno v 18. členu, ki je nalagal, da mora izvajalec javne službe zagoto-viti ločeno zbiranje in prevzemanje kuhinjskih odpadkov pri povzročiteljih kuhinjskih odpadkov na zemljepisno zaokroženih območjih poselitve z več kot 2.000 prebivalci in z gostoto poselitve več kot 20 prebivalcev na 1 ha najpozneje do 31. decembra 2009 ter na območjih poselitve z več kot 2.000 prebivalci in z gostoto poselitve več kot 10 prebivalcev na 1 ha najpozneje do 31. decembra 2010.

Zahteva za zmanjšanje odlaganja • biološko razgradljivih odpadkov na odlagališčih izhaja že iz Pravilnika o odlaganju odpadkov (UL RS št. 5/2000), katere pot do izpolnitve je le ena, in sicer ločeno zbiranje biološko razgradljivih odpadkov.

Uredbo bodo komunalne službe morale upoštevati tako, kakor je v uredbi zapi-sano. Časa za pripravo in za uvajanje za-konodaje je bilo več kot dovolj in prišel je čas, da jo z vso odgovornostjo začnemo tudi izvajati.

Dr. Tanja Gomišček, podsekretarka Ministrstvo RS za okolje in prostor

Glas občin 33

Prejeli smo

V zakonodaji Evropske unije skupna pravi-la o ravnanju s komunalnimi odpadki niso določena. Opredelitev komunalnih od-padkov se po državah članicah, ki ravnanje s temi odpadki zagotavljajo samostojno, razlikuje. Kljub temu pa morajo države

NOVOSTI PREDPISOV IN STRATEŠKIH DOKUMENTOV O RAVNANJU Z ODPADKI Minister za okolje in prostor dr. Roko Žarnić, generalna direktorica Direktorata za okolje Bar-bara Avčin - Tržan ter generalni direktor Direktorata za javne službe in investicije Bojan Dejak so na novinarski konferenci januarja 2011 predstavili poglavitne novosti svežnja predpisov in strateških dokumentov, ki jih je za ravnanje z odpadki pripravilo ministrstvo in jih predložilo v javno obravnavo (Uredba o ravnanju s komunalnimi odpadki, Uredba o spremembah in dopol-nitvah Uredbe o odlaganju odpadkov na odlagališčih ter Uredba o metodologiji za oblikovanje cen storitev občinskih gospodarskih javnih služb varstva okolja).

Glede na to je določena prednostna hier-arhija za ravnanje s posameznimi ločenimi frakcijami komunalnih odpadkov.

V Sloveniji se ravnanje s komunalnimi od-padki zagotavlja pri opravljanju obveznih občinskih gospodarskih javnih služb varst-va okolja (v nadaljevanju: javne službe).

Barbara Avčin - Tržan je na novinarski konferenci predstavila predlog Uredbe o ravnanju s komunalnimi odpadki. To je nov dokument, s katerim MOP ravnanje s komunalnimi odpadki celovito ureja. Do zdaj namreč ni bilo podzakonskega predpisa, ki bi to področje celovito urejal. Uredba o ravnanju s komunalnimi od-padki pa to vrzel zapolnjuje. To pomeni, da gre za prvi celovit podzakonski akt, ki ureja vse, kar je povezano z izvajalci javnih služb, in vse, kar je povezano z ravnanjem s komunalnimi odpadki. Uredba združuje tri temeljne koncepte ravnanja z odpadki: zbiranje, obdelavo in njihovo odlaganje (povezanost z Uredbo o spremembah in dopolnitvah Uredbe o odlaganju odpad-kov na odlagališčih). Pomembna novost uredbe je predlog za obvezno storitev zbiranja odpadne embalaže, hišnih kuhin-jskih odpadkov in zelenega vrtnega od-pada »od vrat do vrat«, kar pomeni, da se bosta na t.i. ekoloških otokih zbirala samo še papir in steklo. Uredba ureja minimalne standarde opreme zbirnih centrov, način odvoza in obdelave kosovnih odpadkov. V zbirnih centrih bo tudi možnost zbi-ranja gradbenih odpadkov iz gospodin-jstev. Glede zbiranja je še ena novost, in sicer da bodo morale tudi javne ustanove oziroma vsa podjetja in vse storitvene dejavnosti po uveljavitvi uredbe zago-toviti obvezno ločeno zbiranje papirja, kovin, plastične embalaže in kuhinjskih odpadkov. Pomembno je tudi to, da bodo morali izvajalci javnih služb obvezno na pol leta ozaveščati vsa gospodinjstva in javne zavode (osnovne šole in podobne institucije) vsaj enkrat na leto pozvati k obvezni zbiralni akciji ločenega zbiranja odpadkov. Novost je tudi, da bo moral izva-jalec brezplačno odpeljati vse tako ločeno

zbrane frakcije.

Najpomembnejši pri ločenem zbiranju so okoljski cilji. Do zdaj v zakonodaji za izvajalce javnih služb, to je za komunalna podjetja, ni bilo predpisano, kolikšna je obvezna količina, ki jo je treba ločeno zbrati. Zdaj pa je za vsako posamezno statistično regijo predpisan delež ločeno zbranih frakcij. Glede na to je za izvajalce javne službe zbiranja komunalnih odpad-kov določen nov okoljski cilj ločenega zbiranja. V posameznem koledarskem letu delež ločeno zbranih nenevarnih in nevarnih frakcij ter kuhinjskih odpadkov glede na celotno zbrano količino komu-nalnih odpadkov, oddanih v pripravo za ponovno uporabo ali recikliranje, ne sme biti manjši od deležev, določenih za pos-amezno statistično regijo za vsako kole-darsko leto v obdobju od 2010 do 2020. Neizpolnjevanje tega cilja lahko privede do izbrisa iz evidence zbiralcev odpadkov v skladu s predpisom, ki ureja ravnanje z odpadki.

Pomembne so tudi novosti pri obdelavi odpadkov. Za izvajanje te javne službe je potreben center za ravnanje s komunal-nimi odpadki, ki mora biti pri izvajanju te javne službe namenjen samo obdelavi mešanih komunalnih odpadkov. Zaradi zaostanka pri gradnji teh centrov so določene olajšave glede obdelave mešanih komunalnih odpadkov pred odlaganjem, vendar ne dlje kot do 31. decembra 2015, to je do roka dokončanja gradnje in-frastrukture iz kohezijskega sklada.

Odlaganja odpadkov ureja predlog Ure-dbe o spremembah in dopolnitvah Ure-dbe o odlaganju odpadkov na odlagališčih. Vsa obstoječa odlagališča (26), ki bodo tehnično ustrezala ter bodo imela finančno jamstvo in ustrezno obdelavo do 2015, bodo lahko obratovala do 2015. Od 2015 naj bi v Sloveniji delovalo samo še osem regijskih odlagališč z obvezno predhodno obdelavo odpadkov.

V sveženj novosti predpisov in strateških dokumentov, ki jih je za ravnanje z od-

Barbara Avčin - Tržan, generalna direktorica Direktorata za okolje

članice z ustreznimi ukrepi zagotoviti postopno zmanjševanje količine biora-zgradljivih komunalnih odpadkov, ki se odlagajo na odlagališčih, kot to določa Direktiva 1999/31/ES o odlaganju od-padkov na odlagališčih, ter do leta 2020 zagotoviti izpolnitev okoljskega cilja, to je priprava komunalnih odpadkov za pon-ovno uporabo ali njihovo recikliranje, kot to določa direktiva 2008/98/ES. Za dosego okoljskega cilja iz direktive 2008/98/ES je treba pri ravnanju s temi odpadki upoštevati hierarhijo ravnanja z njimi.

Glas občin 34

padki pripravilo Ministrstvo RS za okolje in prostor, spada tudi predlog Uredbe o metodologiji izoblikovanja cen storitev obveznih občinskih gospodarskih služb varstva okolja.

Uredba določa metodologijo za obliko-vanje cen storitev obveznih občinskih gospodarskih javnih služb varstva okolja ter druge ukrepe in normative, povezane z obračunom cen storitev javnih služb njihovim uporabnikom, ločeno za:

oskrbo s pitno vodo,•

odvajanje in čiščenje komunalne in • padavinske odpadne vode,

zbiranje komunalnih odpadkov, •

prevoz komunalnih odpadkov,•

obdelavo mešanih komunalnih od-• padkov,

odlaganje ostankov predelave ali • odstranjevanja komunalnih odpadkov.

Za uveljavitev nove ali spremenjene cene storitve javne službe ni več treba pozi-tivno strokovno mnenje Ministrstva RS za okolje in prostor, ki je bilo predpisano s Pravilnikom o metodologiji za obliko-vanje cen storitev obveznih občinskih gospodarskih javnih služb varstva okolja. Pomembno je, da z uredbo zdaj določamo tudi kazenske sankcije in da del te odgo-vornosti prenašamo na občine, ker gre za občinsko javno službo, in pri tem predpisujemo pravzaprav standarde, normative, ki jih morajo spoštovati pri oblikovanju cen občinskih javnih služb varstva okolja.

Uredbi o ravnanju s komunalnimi od-padki ter o spremembah in dopolnit-vah Uredbe o odlaganju odpadkov na odlagališčih sta bili v javni obravnavi do 21. februarja, Uredba o metodologiji za oblikovanje cen storitev občinskih gos-podarskih javnih služb varstva okolja pa do 18. marca.

Prirejeno in povzeto po tonskem zapisu novinarske konference z dne 21. 1. 2011.

Delo ZOS

SKUPNA NOTRANJEREVIZIJSKA SLUŽBA ZOS OBELEŽUJE TRETJE LETO DELOVANJASkupna notranjerevizijska služba ZOS (v nadaljevanju SNRS) je služba občin članic, ki je bila ustanovljena 2008. Za občine članice opravlja vsakoletno notranjo revizijo. Letos je v Sk-upno notranjerevizijsko službo vključenih že 30 občin članic. Povpraševanje po tej storitvi se še povečuje.

Notranje revidiranje je kot funkcija neod-visnega in nepristranskega preverjanja ter svetovanja namenjena izboljšanju poslovanja proračunskega uporabnika, ki mu pomaga doseči njegove cilje tako, da uvaja sistematičen in urejen pristop za izboljšanje obvladovanja tveganj, notran-jih kontrol in postopkov poslovodenja. Notranje revidiranje je tudi pripomoček, s katerim predstojnik oziroma poslovod-ni organ proračunskega uporabnika ter višje vodstvo iz neodvisnega vira dobi zagotovilo, da notranje kontrole izpoln-jujejo cilje notranjega kontroliranja in da se tveganja obvladujejo na še sprejemljivi ravni. Dejavnost notranjega revidiranja je tako namenjena predvsem predstojniku oziroma poslovodnemu organu občine. Pomembna lastnost notranjega revidiran-ja je tudi neodvisnost od dejavnosti, ki se revidira, saj se tako omogoči sprejemanje nepristranskih sklepov in priporočil.

Namen in funkcija notranjega revidiran-ja v občinah članicah je pomagati pri ugotavljanju in vrednotenju izpostav-ljenosti pomembnejšim tveganjem in prispevati k njihovemu obvladovanju.

V skladu s Pravilnikom o delovanju sk-upne notranjerevizijske službe ZOS in na podlagi funkcijskega pristopa smo za 2011 sprejeli nov Letni načrt Skupne notranjerevizijske skužbe, ki vsebuje cilje notranjega revidiranja, opis vsebine dela notranje revizije 2011, izobraževanje notranjih revizorjev ter finančni načrt.

Predmet rednih revizijskih pregledov 2011V skladu z opravljeno analizo tveganj so 2011 predmet rednih notranjerevizjskih pregledov v občinah članicah naslednja področja:

Financiranje in zagotavljanje športne dejavnosti - pregled pravilnosti dodelje-

vanja finančnih sredstev za sofinanciranje športnih programov, ki so v javnem interesu občine ter skladnosti z Zakonom o športu, internim aktom, ki ureja področje športa v občini in skladnost realizacije z načrtovanimi sredstvi v proračunu občine.

Upravljanje s stvarnim premoženjem v občinah - pregled pravilnosti poslovanja občine na področju stvarnega premoženja ter skladnost poslovanja z Zakonom o st-varnem premoženju države, pokrajin in občin ter Uredbo o stvarnem premoženju države, pokrajin in občin.

Področje javnega naročanja - področje javnih naročil je pri notranjem revidiranju proračunskih uporabnikov vedno zelo ak-tualno, zato smo ga vključili tudi v letošnji letni načrt. V okviru letnega načrta ima-mo letos namen pregledati nove oziroma spremenjene interne akte, če so jih občine sprejele ali spremenile po uveljavitvi nov-el Zakona o javnem naročanju. Pregledali bomo tudi evidence o oddanih javnih naročilih, pregled izvajanja pogodb za oddana javna naročila male vrednosti ter pregled javnih naročil, oddanih z naročilnicami.

Plače in drugi izdatki zaposlenim - pregled pravilnosti izplačevanja plače za delovno uspešnost iz naslova povečanega obsega dela za javne uslužbence (na osnovi 22.e člena Zakona o javnih uslužbencih).

Izdatki za službene poti – na področju izdatkov za službene poti bomo pregledali izdajanje in obračunavanje potnih nalogov ter morebitne knjige poti v občinah, ki imajo v lasti službena osebna vozila.

Popis sredstev in obveznosti do vi-rov sredstev – v okviru revizije popisa sredstev in obveznosti do virov sredstev se bomo predvsem osredotočili na pre-gled pravilnosti izvedbe rednega letnega popisa in pregled terjatev.

Tako kot v preteklih tudi letos notranje re-

Glas občin 35

Delo ZOS

vizije potekajo po ustaljenem postopku. Občine navadno predhodno obvestimo o izdaji sklepa o začetku notranje reviz-ije, ki vsebuje tudi seznam gradiva po področjih revidiranja. Ob izdaji sklepa o začetku notranje revizije se predvidoma z občinami dogovorimo tudi za datum uvodnega sestanka, na katerem pregleda-mo dokumentacijo v zvezi z izpolnjevan-jem revizijskih priporočil preteklih reviz-ij, opravimo začetni razgovor o poteku in načinu izvedbe revizije ter prevzamemo dokumentacijo. Dokumentacijo vzamemo na sedež ZOS, kjer se revizija navadno tudi opravlja. Po pregledu dokumentacije iz-damo osnutek poročila o notranji reviziji, ki ga občinam posredujemo elektronsko. Skladno s Pravilnikom o delovanju SNRS ZOS ima občina na razpolago 8 dni, da osnutek poročila pregleda in nam pisno sporoči morebitne pripombe ali komen-tarje na posamezne ugotovitve oziroma če je treba, tudi predloži novo dokazno dokumentacijo. Revizor omenjene pri-pombe, komentarje in dokumentacijo preuči in to v poročilu ustrezno popravi ali zabeleži. Konec postopka notranje re-vizije v koledarskem letu za posamezno občino predstavlja zaključni sestanek, na katerem se s predstavniki občine pogovo-rimo o ugotovitvah in priporočilih ter jim svetujemo, na kakšen način naj odpravijo nepravilnosti. Na zaključnih sestankih nam navadno predstavniki občin zastavijo tudi druga vprašanja v zvezi s poslovan-jem, ki sicer ne spadajo v del revizije, a jim vseeno predstavljajo probleme. Na takšna vprašanja, če je možno, odgovori-mo že na samem sestanku, kadar pa gre za kompleksnejše zadeve, jih v obliki dopisa naslovimo na pristojne državne organe. Ob koncu leta po vseh opravljenih reviz-ijah vsako leto izdamo zbir ugotovitev, ki zajema najbolj pogoste kršitve oziroma napake pri opravljanju nalog, ki so se po-javile v revidiranih občinah.

Osnovni cilj projekta je, da se za občine, turistična društva in zavode za turizem ter kulturo za celostno podobo brezplačno izdela in realizira projekt označevanja turističnih, pohodniških in rekreacijskih poti, trim stez, gozdnih učnih poti, opisa krajevnih znamenitosti, turističnih in-formacij. Občine lahko s tem pridobijo brezplačno urejene in označene poti in steze. Pomembno pa je tudi to, da stroške vzdrževanja tabel za obdobje 10 let pre-vzame navedeno podjetje.

S strani stroke so pripravljavci projekta prejeli pozitivne odzive na izvedbo pro-jekta. Za 2011 so finančna sredstva za realizacijo projekta zagotovljena in zato smo povabili k sodelovanju občine, loka-lna turistična društva ali zavode za tur-izem in kulturo, ki bi letos želeli urediti označevanje:

gozdnih poti; •

pohodniških poti; •

sprehajalnih poti; •

učnih poti;•

trim stez; •

PROJEKT OZNAČEVANJA GOZDNIH UČNIH IN DRUGIH POTIZOS je v sodelovanju s podjetjem KARA, d.o.o., pristopilo k projektu »Gozdna signalizacija, bonton, učna pot«. Projekt je oblikovan v sklopu razvoja podeželja in turizma v gozdu in gozdnem prostoru ter Resolucije o nacionalnem gozdnem programu.

parkov;•

objektov kulturne dediščine;•

turističnih znamenitosti;•

turistične ponudbe (koče, domačije, • kmetije odprtih vrat).

Strokovno in grafično učinkovito obeležene table na ta način v slovenske ur-bane gozdove, gozdne, učne sprehajalne ter pohodniške poti, parke in trim steze, vnašajo urejene in tipizirane informa-tivno - izobraževalne vsebine in pravila obnašanja v naravi.

Gre za popolnoma nov način pritrjevan-ja tabel na drevesna stebla (s pomočjo vzmeti, tako da tabla »raste« z drevesom in ga ne poškodujemo z žičniki ali vijaki) in za celostno ter kompleksno podobo označevanja. Prav tako se table lahko na-mestijo tudi poleg drevesa.

V primeru sodelovanja občine v projektu bo tabla opremljena z grbi posamezne občine in znaki lokalnih turističnih društev.

Glas občin 36

Delo strokovnih odborov ZOS

Skupščine se je udeležila tudi minis-trica za lokalno samoupravo in region-alno politiko Duša Trobec Bučan, ki je pozdravila navzoče župane in predstavila določila Zakona o spodbujanju skladnega regionalnega razvoja ter spregovorila o črpanju evropskih sredstev.

Ministrica je zbranim predstavnikom občin predstavila aktualne novosti s področja lokalne samouprave in region-alne politike. Župane so najbolj zanimale spremembe, ki jih pripravljajo v službi, zlasti Zakon o spodbujanju skladnega regionalnega razvoja ter noveli Zakona o lokalni samoupravi in Zakona o finan-ciranju občin. V zvezi z delitvijo Slovenije na šest pokrajin po vzoru škofij je min-istrica znova zagotovila, da gre pri vsem skupaj za idejni osnutek. Doslej je bilo objavljenih že 30 predlogov regional-izacije Slovenije, a noben od njih ni bil

REDNA SKUPŠINA ZOSV prostorih Zavoda za kulturo v Slovenski Bistrici je bila februarja redna letna skupščina ZOS. Na skupščini je bil za predsednika ZOS ponovno izvoljen Robert Smrdelj, prav tako pa so se člani skupščine odločili, da ne bodo poviševali članarine.

sprejet tako dobro, da bi o njem lahko odločali v Državnem zboru RS. ZOS pod-pira ustanovitev pokrajin. Pomembno je, da do pokrajin pridemo in poskrbimo za dodatno decentralizacijo in prenos moči države na nižje ravni, s tem pa tudi do krepitve demokracije, je poudaril Smrdelj.

Na letošnji skupščini so župani izvolili tudi novo vodstvo in člane nadzornega odbora ZOS. Tako je bil za novo mandatno obdobje za predsednika ponovno izvoljen župan občine Pivka Robert Smrdelj, za podpredsednika pa sta bila izvoljena župan občine Mirna Peč Zvonko Lah in župan občine Selnica ob Dravi Jurij Lep. Predsednik je ob izvolitvi povedal, da je program za naslednje obdobje že nastav-ljen. Združenje se bo še naprej trudilo in občinam nudilo možnost izobraževanja in predstavitve zakonodaje s področja lokalne samouprave, v komunikaciji z državo pa bomo še naprej ustvarjali us-trezne pogoje za funkcioniranje občin in občanov v svojih lokalnih skupnostih. Za predsednico nadzornega odbora je bila izvoljena direktorica občinske uprave Občine Mengeš Marija Kos, za člana pa sta bila izvoljena župan občine Straža Alojz Knafelj in direktorica občinske up-rave Občine Lovrenc na Pohorju Mihaela Brezovnik. Župani so obravnavali in sprejeli tudi poročilo o delu in zaključni račun 2010 ter program dela 2011, v katerem si je združenje zadalo nove naloge in cilje. Na skupščini je bila sprejeta tudi odločitev, da se članarina za 2011 ne bo povišala.

Zaključni del skupščine je bil namenjen dvema predstavitvama, in sicer razvoju socialnega podjetništva v sodelovanju z

Glas občin 37

Delo strokovnih odborov ZOS

občinami ter popisu divjih odlagališč.

Društvo ŠENT je predstavilo socialno ekonomijo in socialno podjetništvo v sodobni družbi, ki predstavljata vedno pomembnejši segment ekonomije, saj poleg tržnih zakonitosti poudarek na-menjata tudi socialnim kazalcem.

Društvo Ekologi brez meja je predstavilo projekt popisa divjih odlagališč. Društvo se zaveda, da se kljub zakonski ureditvi področja urejanja divjih odlagališč popisi v večini slovenskih občin ne izvajajo red-no ali pa se sploh ne, zato so se odločili za pomoč, ki jo bodo ponudili občinam in s pomočjo prostovoljcev redno orga-nizirali popise divjih odlagališč po ce-lotni Sloveniji. Vsa vpisana odlagališča bodo v pomoč pri izdelavi strokovnih podlag za pripravo sanacijskih načrtov v posameznih občinah.

PRVA SEJA ODBORA ZOS ZA OKOLJE, PROSTOR, URBANIZEM, PROMET IN KOMUNALNO INFRASTRUKTUROPrva seja Odbora ZOS za kulturo, prostor, urbanizem, pro-met in komunalno infrastrukturo je bila 31. januarja. Člani odbora so razpravljali o napovedanih in predlaganih spre-membah okoljskih predpisov.

Ministrstvo RS za okolje in prostor je na podlagi Programa dela Vlade RS 2011 napovedalo začetek postopka za spre-membo Uredbe o vrstah objektov glede na zahtevnost; Ure-dbe o območju za določitev strank v postopku izdaje gradben-ega dovoljenja in Uredbe o uvedbi in uporabi enotne klasifikacije vseh vrst objektov in o določitvi objektov državnega pomena. Odbor je opozoril na pomanjkljivosti obstoječih uredb in na težave, ki se pojavljajo ob izvajanju uredb, ter podal predloge sprememb.

Odbor je obravnaval tudi aktualno predlagano zakonodajo: osnutek uredbe o odva-janju in čiščenju komunalne odpadne vode, osnutek pravilnika o katastru gospo-darske javne infrastrukture javnih služb varstva okolja, osnutek uredbe o ravnanju s komunalnimi odpadki in osnutek uredbe o spremembah in dopolnitvah Uredbe o odlaganju odpadkov na odlagališčih. Najpomembnejša novost je prav gotovo ure-ditev ravnanja s komunalnimi odpadki, pri kateri je bilo poleg vsebinskih pripomb opozorjeno tudi na absolutno prekratek rok za predviden sistem zbiranja komunal-nih odpadkov, saj zbiranje odpadkov »od vrat do vrat« zahteva pregled celotnega sistema, ki je za velike občine precej obsežen, zahteva pa tudi finančna sredstva, ki v proračunih občin niso predvidena.

PRVA SEJA ODBORA ZOS ZA SOCIALO, VZGOJO, IZOBRAŽEVANJE, KULTURO IN OSTALE DRUŽBENE DEJAVNOSTI18. februarja se je na prvi seji sestal Odbor ZOS za socialo, vzgojo, izobraževanje, kulturo, šport in ostale družbene de-javnosti. Za predsednico odbora je bila imenovana Nataša Rupnik iz Občine Mirna Peč. Odbor je obravnaval Predlog zakona o socialnovarstveni dejavnosti ter Predlog zakona o opravljanju dejavnosti splošnega pomena na področju negospodarskega sektorja.

Ker Predlog zakona o socialnovarstveni dejavnosti prinaša zelo obširne sistemske novosti, se je odbor le splošno opredelil do predlaganih rešitev. Odbor se je strinjal, da mora ministrstvo finančno ovrednotiti naloge, ki bodo po predlogu zakona v pristojnosti občin. Prav tako odbor meni, da je naloga centrov za socialno delo (CSD), da zagotovijo izvajanje nacionalnega programa socialnega varstva, in ne občine, saj občine nimajo ustreznih pristojnosti na tem področju. Predlagana je bila dopolnitev zakona, da občine lahko pripravijo lokalne načrte izvajanja dejavnosti socialnega varstva.

Glede sodelovanja občin in CSD je bilo opozorjeno, da tega ni, kar je velika težava, poleg tega pa občine, razen plačila javnih uslužbencev za storitve iz 3. odstavka 89.

Sonja Parkelj

ODBORI ZOSZ novim mandatnim obdobjem organov ZOS so z delom začeli tudi strokovni odbori ZOS, katerih naloga je obravnavanje ak-tualne zakonodaje in ostalih pomembnih vprašanj ter priprava pripomb in mnenj na predlagano zakonodajo. Kar trikrat je bila seja Odbora ZOS za okolje, prostor, urbanizem, promet in komunalno infrastrukturo, sestal pa se je tudi Odbor ZOS za socialo, vzgojo, izobraževanje, kulturo, šport in ostale družbene dejavnosti.

membo Uredbe o vrstah objektov glede na zahtevnost; Ure-dbe o območju za določitev strank v postopku izdaje gradben-

Ker Predlog zakona o socialnovarstveni dejavnosti prinaša

Glas občin 38

Delo strokovnih odborov ZOS

člena, nimajo drugih pristojnosti in tudi ne usposobljenih ljudi. CSD namreč delajo operativno, medtem ko občina ni izva-jalec, zato je bilo predlagano, da občina skupaj s CSD le bedi nad situacijo. Članice odbora so se tudi spraševale o smiselnosti ustanovitve agencije, saj soglasja, ki naj bi jih dajala agencija, zdaj podeljuje minis-trstvo.

Glede Predloga zakona o opravljanju de-javnosti splošnega pomena na področju negospodarskega sektorja v povezavi z zgornjim predlogom zakona so bile iz-postavljene dileme glede pravne (ne)subjektivitete javnih zavodov. Opozor-jeno je bilo na organe javnih zavodov, saj za zavode s pravno subjektiviteto ni več predviden svet zavoda, temveč nadzorni svet.

Na seji odbora je bila predstavljena tudi problematika prenosa kadra z občin na CSD za izvajanje Zakona o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev in dosedanje delo delovne skupine, ki se ukvarja s to prob-lematiko. Težave se pojavljajo glede strok-ovne izobrazbe in vrednotenja delovnih mest, glede samega prenosa pa je prišlo do nasprotujočih se stališč Ministrstva RS za javno upravo in Ministrstva RS za delo, družino in socialne zadeve, zaradi česar se načrtovane aktivnosti ministrstva na tem področju ne izvajajo.

DOPISNA SEJA ODBORA ZOS ZA OKOLJE, PROSTOR, URBANIZEM, PROMET IN KOMUNALNO INFRASTRUKTURONa dnevnem redu dopisne seje Odbora ZOS za okolje, prostor, urbanizem, promet in komunalno infrastrukturo je bil Predlog zakona o spre-membah in dopolnitvah Zakona o graditvi objek-tov (ZGO-1D). Članom odbora so bili predstavljeni argumenti, ki podpirajo predla-gano spremembo, in argumenti proti predlagani spremembi, ki so jih podale občine.

S spremenjenim 79. členom Zakona o gra-ditvi objektov se predlaga, da se možnost gradnje v lastni režiji omeji na gradnjo enostavnih in nezahtevnih objektov ter na izvedbo vzdrževalnih del. Obenem je predlagano, da pri gradnji v lastni režiji ne bi bilo treba zagotoviti gradbenega na-dzora po ZGO-1, saj gre za gradnje manjše stopnje zahtevnosti. Spreminjajo se tudi prekrškovne določbe v zvezi z gradnjo v

lastni režiji.

MOP utemeljuje spremembo 79. člena ZGO-1 z razlogom zmanjšanja možnosti za sivo ekonomijo, s tem pa naj bi se sledilo cilju krepitve oz. sanacije gradbeništva. Občine se ne strinjajo s takšno utemeljit-vijo, da je sprememba nujna zaradi san-acije gradbeništva. Menijo, da se Vlada RS pomoči gospodarstvu in gradbeništvu v krizi loteva z napačnimi ukrepi. Nujna bi bila namreč vizija ukrepov za razvoj v kriznih časih. Občine menijo tudi, da ni treba spreminjati zakonodaje, da bi se preprečevalo delo na črno, saj bi to lahko preprečevali z učinkovitejšimi inšpekcijami. Po drugi strani je grad-nja v lastni režiji del tradicije, ki jo Slovenci gojimo in ohranjamo. Prav bi sicer bilo, da bi gradnja stanovanjskih hiš potekala strokovno, čeprav v praksi ni evidentiranih veliko delovnih nesreč in tudi hiše se ne podirajo. Torej ni pravega razloga, da gradnja v lastni režiji ne bi bila dovoljena.

Po drugi strani smo prejeli tudi mnenje občin, da se strinjajo s predlagano spre-membo, da pa bi bilo treba dopolniti pred-lagane spremembe v smislu, da lahko in-vestitor kot posameznik ali društvo v lastni režiji gradi enostavni in nezahtevni objekt ter izvaja investicijska in redna vzdrževalna dela na obstoječih objektih. Opozorjeno je bilo tudi, da je predlagatelj pozabil na določila o uporabnem dovoljenju. Edino pravilno bi bilo, da bi se potem gradnja hitro končala in po zakonu zaključila z uporabnim dovoljenjem, v nasprotnem primeru bo lahko prihajalo do različnih obravnav med inšpektorji in strankami.

Predlaga se, da se predlog dopolni in natančno navede, kaj lahko v lastni

hiši posameznik dela sam in kaj ne.

Člani odbora so soglasno glas-ovali proti predlaganim spre-membam, o čemer smo na pristojno ministrstvo posre-

dovali ustrezno pobudo.

DRUGA SEJA ODBORA ZOS ZA OKOLJE, PROSTOR, URBANIZEM, PROMET IN KOMUNALNO INFRASTRUKTURONa drugi redni seji Odbora ZOS za okolje, prostor, urbanizem, promet in komunalno infrastrukturo, ki je bila 14. marca, sta bila na dnevnem redu seje dva predloga uredb in problematika sprejemanja občinskih prostorskih načrtov.

Pri obravnavi Predloga uredbe o met-odologiji za oblikovanje cen storitev ob-

veznih občinskih gospodarskih javnih služb varstva okolja je sodeloval pred-stavnik Ministrstva RS za okolje in prostor Franc Lenarčič, ki je zbranim predstavil določbe uredbe.

Lenarčič je poudaril, da želijo pripraviti uredbo, ki bo »življenjska«. MOP je vi-del kot veliko težavo Pravilnika o met-odologiji za oblikovanje cen storitev

obveznih občinskih gospodarskih služb

varstva okolja, ki bo nadomeščen s predlagano uredbo, da je izvajalec javne službe določil

ceno javne službe, kar vidijo

kot glavno težavo, da so se cene zelo dvi-

gnile. Pravilnik je ob tem določal obveznost pridobitve pozitivnega strokovnega mnenje MOP, ki pa ga pred-lagana uredba ne predvideva več. Če so bile s pravilnikom subvencije omejene na 50 % stroškov infrastrukture in se je delež subvencij vsako leto zmanjšal za 5 %, bodo po predlogu uredbe subven-cije dovoljene tako za infrastrukturo kot tudi za storitev javne službe. Nov je tudi pojem »izkoriščenosti infrastrukture«. Glede stroškov izvajanja posameznih storitev javne službe ravnanja s komunal-nimi odpadki uredba določa, da se 50 % stroškov ločeno zbranih frakcij (embalaža, biološki odpadki, papir, steklo) prenese na stroške zbiranja mešanih komunal-nih odpadkov, kar bo podražilo t.i. »črno kanto«. S tem naj bi se ljudi spodbudilo k ločenemu zbiranju odpadkov. Gotovo pa je največja novost predlagani 8. člen uredbe, ki določa izhodišča za oblikovanje cen. Pri oblikovanju cen javnih služb naj bi se tako oblikovali standardi in normativi, ki jih bo predpisala Vlada RS. Za pomoč pri oblikovanju normativov so zaprosili Gospodarsko zbornico RS, upajo tudi na pomoč občin in izvajalcev javnih služb. Pri tem je Lenarčič predstavil tudi drugo možnost za oblikovanje cen javnih služb, ki naj bi jih oblikovale skupaj občine in iz-vajalci javnih služb. V prvem koraku oblik-ovanja cene bi se vsaka občina dogovorila z izvajalcem, katera osnovna sredstva bo izvajalec uporabljal za izvajanje storitve, v drugem koraku pa bi se določile cene (fiksni strošek izvajalca bi bil pri tem znan, ostajajo pa odprti stroški, ki niso amor-tizacija). Lenarčič je izrazil željo, da ZOS oblikuje stališče, kateri način oblikovanja cen podpira. Opozorjeno je bilo, da se bodo normativi namreč težko zbrali, da bi bili sprejemljivi in bi odražali dejansko stanje, saj se to do sedaj ni zbiralo. Podatki

krizi loteva z napačnimi ukrepi. Nujna bi bila namreč vizija ukrepov za razvoj v kriznih časih. Občine menijo tudi, da

hiš potekala strokovno, čeprav v praksi ni evidentiranih veliko delovnih nesreč in

obveznih občinskih gospodarskih služb

varstva okolja, ki

službe, kar vidijo kot glavno težavo,

da so se cene zelo dvi-

INFRASTRUKTURONa dnevnem redu dopisne

tov (ZGO-1D). Članom odbora so bili predstavljeni argumenti, ki podpirajo predla-

Predlaga se, da se predlog dopolni in natančno navede, kaj lahko v lastni

hiši posameznik dela sam in kaj

DRUGA SEJA

Glas občin 39

Delo strokovnih odborov ZOS

o infrastrukturi in povezani stroški izva-jalca se bodo objavljali na spletnih straneh občin. Tako bi bila cena javne službe bolj transparentna tako za uporabnika kot občino, s čimer bi lahko silili izvajalca, da znižuje stroške.

Člani odbora so predstavili svoje pripom-be. Opozorjeno je bilo, da je strošek javne službe težko določiti brez tehtanja od-padkov. Podan je bil tudi pomislek glede pravičnosti zaračunavanja ločevanja odpadkov. Izpostav-ljena je bila prepoved difer-enciacije iz 11. člena uredbe, po kateri cena storitve javne službe ne sme biti diferen-cirana zaradi lokacije uporabe storitve znotraj občine. Podana je bila ideja o enotni ceni za ce-lotno državo, ob čemer bi bilo tre-ba ustanoviti tudi t.i. rezervni sklad. Po predlogu uredbe bodo občine z redko poseljenostjo namreč le še bolj obremen-jene. Lenarčič je izpostavil, da to po trenutni ureditvi ni mogoče, saj je ravnanje s komu-nalnimi odpadki določeno kot občinska javna služba. Poleg splošnih pripomb in mnenj na predlog uredbe je bila uredba obravnavana po posameznih členih. Pred-loge in pripombe k uredbi, ki so jih podali člani odbora, bodo pripravljavci skušali čim bolj upoštevati, je poudaril Lenarčič.

Pri obravnavi problematike sprejemanja prostorskih načrtov sta prav tako sodelov-ala predstavnika Ministrstva RS za okolje in prostor Alenka Kumer in Mojmir Prelog, sodelovali pa sta tudi predstavnici Zbor-nice za arhitekturo in prostor Slovenije Lili-jana Jankovič Grobelšek in Bogdana Dražič. Sprejeli so sklep, da se oblikuje delovna sk-upina, v kateri bodo delovali predstavniki občin, okoljskega ministrstva in pripravl-javci prostorskih načrtov. Namen delovne skupine bi bil temeljito analizirati postopek sprejemanja OPN, opozoriti na težave, ki se pri tem pojavljajo, in pripraviti smernice za uspešnejše sprejemanje OPN.

DRUGA SEJA ODBORA ZOS ZA SOCIALO, VZGOJO, IZOBRAŽEVANJE, KULTURO, ŠPORT IN OSTALE DRUŽBENE DEJAVNOSTINa svoji drugi seji se je 5. maja sestal Od-bor ZOS za socialo, vzgojo, izobraževanje, kulturo, šport in ostale družbene de-javnosti. Namen sestanka je bil obravna-vati aktualno zakonodajo, to je Predlog novele Zakona o osnovni šoli ter Predlog zakona o izvajanju dejavnosti splošnega pomena, ter pripraviti teme o problemih na področju predšolske in šolske vzgoje, srednjega šolstva in izobraževanja odras-

lih in športa za tematsko sejo predsedstva pri ministru Lukšiču.

Predlog novele Zakona o osnovni šoli prinaša spremembe predvsem na področju pouka, pri katerih se odbor ni opredeljeval, saj za vsebino tega odbor ni kompetenten, je pa z vidika občin problematičen pred-vsem 41. člen predloga novele, ki spreminja

56. člen ZOsn, ki določa šolski prevoz otrok. Podlaga za dopolnitev in

natančnejšo določitev določb o prevozu otrok je bila

pobuda, ki jo je ZOS že lani podalo na Ministrstvo RS za šolstvo in šport. Odbor tako meni, da bi bilo treba dopolniti prvi odstavek

omenjenega člena, ki naj natančneje

določi, da ima otrok pravico do

brezplačnega prevoza od določenega postajališča do osnovne šole, saj bi s tem določili, da otrok ni treba pobirati od vrat do vrat. Izpostavljeno je bilo, da naj se člen dopolni z ob-veznostjo, da pristojno minis-trstvo določi merila, po katerih bo svet za preventivo določil, katere šolske poti so nevarne oziroma nenevarne. Odbor je predlagal natančnejšo dikcijo odstavka, ki določa povračilo stroškov za otroke, ki bivajo izven šolskega okoliša, ter do-polnitev člena z dodatnim odstavkom, ki določa povračilo stroškov prevoza staršem, ki sami vozijo v šolo otroka s posebnimi potrebami. Opozorjeno je bilo tudi, da bo razširjen program pouka zahteval novo or-ganizacijo prevoza, treba bo skleniti nove pogodbe s prevozniki, sam predlog zakona pa v posledicah sprememb zakona določa povečanje stroškov za prevoz. Članice od-bora so opozorile tudi na nekatere druge pomanjkljivosti zakona.

Glede Predloga zakona o izvajanju de-javnosti splošnega pomena je odbor iz-postavil, da so največja vprašanja glede zdravstvenih domov in lekarn, saj se občinam neupravičeno nalaga odgovor-nost za finančno izgubo. Zaradi nejasnosti glede ureditve okoli zdravstvenih domov bo ZOS zaprosilo Ministrstvo RS za javno upravo za pojasnila glede zdravstvenih zavodov.

Odbor je pripravil tudi teme o problemih na področju predšolske in šolske vzgoje, srednjega šolstva in izobraževanja odras-lih in športa za tematsko sejo predsed-stva pri ministru Lukšiču. Pokazalo se je, da je največ težav še vedno na področju predšolske vzgoje oziroma na področju normativov za vrtce. Članice odbora so predlagale povečanje števila otrok v odd-

elkih, poleg tega je bilo opozorjeno, da je treba odložiti uveljavitev določbe Pravilni-ka o normativih in tehničnih pogojih za prostor in opremo vrtca, ki določa, da bo do 1. 9. 2013 treba zagotoviti tri kvadratne metre notranjih igralnih površin na otroka - vsaj za pet let.

PRVA SEJA ODBORA ZOS ZA REGIONALNA, LOKALNA IN SPLOŠNA ZAKONODAJNA VPRAŠANJAOdbor ZOS za regionalna, lokalna in splošna zakonodajna vprašanja se je 9. maja sestal na svoji prvi seji. Obravnavan je bil Predlog zakona o izvajanju dejavnosti

splošnega pomena ter Predlog nov-ele Zakona o osnovni šoli.

Glede Predloga zakona o iz-vajanju dejavnosti splošnega pomena je odbor izpostavil vprašanja glede odgovornos-ti občin za finančno izgubo javnih zavodov na področju

zdravstva (zdravstveni do-movi, lekarne). Odbor je sicer

pregledal zakon po posameznih členih ter opozoril na nedoslednosti

nekaterih določb. Glede Predloga novele Zakona o osnovni šoli je bila izpostavljena nedoločnost 56. člena zakona, ki določa prevoz otrok v šolo, saj so tudi v predlogu sprememb določbe tega člena preveč ohlapne. Odbor meni, da bi bilo treba do-polniti prvi odstavek omenjenega člena tako, da določba ne pomeni, da je treba otroke pobirati od vrat do vrat. Izpostavlje-no je bilo, da naj člen dopolni z obveznos-tjo, da pristojno ministrstvo določi merila, po katerih bo Svet za preventivo določil, katere šolske poti so (ne)nevarne.

DELOVNA SKUPINA ZOS, KI SE UKVARJA S PROBLEMATIKO OPNV okviru ZOS se je oblikovala delovna sk-upina, sestavljena iz predstavnikov občin, Zbornice za arhitekturo in prostor Slo-venije in Ministrstva RS za okolje in prostor. Naloga delovne skupine bo ana-lizirati dosedan-je sprejemanje občinskih pros-torskih načrtov, težave, ki se pri tem pojavljajo, in na podlagi analize pripraviti smernice za nadaljnje uspešnejše sprejemanje OPN.

venije in Ministrstva RS za okolje in prostor. Naloga delovne

na podlagi analize pripraviti smernice

padkov. Podan je bil tudi pomislek glede pravičnosti zaračunavanja

je bila ideja o enotni ceni za ce-lotno državo, ob čemer bi bilo tre-ba ustanoviti tudi t.i. rezervni sklad.

otrok. Podlaga za dopolnitev in natančnejšo določitev določb

o prevozu otrok je bila

ki naj natančneje določi, da ima

otrok pravico do

omenjenega člena, ki naj natančneje

določi, da ima

da naj se člen dopolni z ob-veznostjo, da pristojno minis-

splošnega pomena ter Predlog nov-ele Zakona o osnovni šoli.

movi, lekarne). Odbor je sicer pregledal zakon po posameznih

Glas občin 40

Izobraževanja in predstavitve ZOS

Kristina Kotnik Šumah je predstavila področje dostopa do informacij javnega značaja. Uvodni del je namenila opredel-itvi zgodovinskih dejstev, ki so pomemb-no vplivala na razvoj področja varovanja podatkov.

V Sloveniji je dostop do informacij javnega značaja opredeljen na pravni podlagi, in sicer ga opredeljujejo Zakon o dostopu do informacij javnega značaja, Zakon o Informacijskem pooblaščencu, Zakon o splošnem upravnem postopku ter Ure-dba o posredovanju in ponovni uporabi informacij javnega značaja.

Informacije javnega značaja opredeljujejo trije kriteriji, in sicer mora informacija izvi-rati iz delovnega področja organa zavezan-ca, posamezni organ mora z informacijo razpolagati, prav tako pa se mora infor-macija nahajati v materializirani obliki.

Dostop do informacij javnega značaja se lahko zavrne v izjemnih primerih, in sicer če ne gre za informacije javnega značaja, če gre za določene izključitve ter v prim-eru izjem, ki so določene po zakonu.

Posamezni organi, ki posedujejo poslov-no skrivnost, morajo po uradni dolžnosti poskrbeti, da se postopka udeležijo vsi tisti, na katerih pravice ali pravne koristi bi lahko vplivale odločitve organa. Treba je

DOSTOP DO INFORMACIJ JAVNEGA ZNAČAJA IN VARSTVO OSEBNIH PODATKOV V dvorani Državnega sveta RS je bil marca posvet na temo obveznosti občin na področju varstva osebnih podatkov in dostopa do informacij javnega značaja. Namestnici informacijske pooblaščenke Kristina Kotnik Šumah in mag. Rosana Lemut Sterle sta znotraj dveh sklopov pred-stavili določila zakonov in obveznosti občin, ki izhajajo iz njih.

predložiti ustrezne dokaze za uveljavljanje poslovnih skrivnosti, ki obrazložijo, kakšna škoda bi podjetju nastala z razkritjem zahtevanih informacij. Po prejemu pojasnil oziroma po preteku določenega roka lahko organ ugotavlja, ali so izpolnjeni pogoji za uporabo izjeme po zakonu, ki organu do-voljujejo nerazkritje informacij.

Obstajajo pa tudi primeri, ko zakonska pod-laga predpostavlja, da ne gre za varovane osebne podatke, če se obdelujejo za določen namen. Pri razkrivanju podatkov se lahko srečamo tudi z delnim dostopom, ko mora organ, ki podatke razkriva, delno zakriti določene informacije na dokumentih.

Prav tako je posredovanje informacij medijem urejeno z Zakonom o medijih. Lahko pa gre tudi za proaktivno posredo-vanje informacij javnega značaja uradnih oseb, ki so zadolžene za posredovanje informacij.

V drugem sklopu se je Rosana Lemut Strle osredotočila na osebne podatke. Na samem začetku je opredelila zasebnost, ki se deli na informacijsko zasebnost (varst-vo osebnih podatkov), komunikacijsko zasebnost, prostorsko zasebnost ter na zasebnost telesa.

Pri obdelavi osebnih podatkov se je ustavodajalec odločil za »obdelovalni

model« in ne za »model zlorabe«, s čimer je določil pravila za urejanje dopustne obdelave osebnih podatkov na zakonski ravni in nenačelne svobode obdelave os-ebnih podatkov. Na področju obdelave osebnih podatkov je prepovedano vse, razen tistega, kar je z zakonom izrecno dovoljeno.

Osebni podatek je podatek, ki se nanaša na posameznika, ne glede na obliko, v ka-teri je izražen, če je iz njega mogoče skle-pati oziroma prepoznati določeno fizično osebo oziroma posameznika.

Obdelava osebnih podatkov se opredelju-je s štirimi načeli, in sicer z načelom za-konitosti in poštenosti, namenskosti, sora-zmernosti in sledljivosti. Podatki se obde-lujejo po načelu zakonitosti in poštenosti, ki predpostavljata, da se osebni podatki lahko obdelujejo le, če obdelavo osebnih podatkov določa zakon, ali če je za obdela-vo določenih osebnih podatkov podana osebna privolitev posameznika.

Osebni podatki, ki se obdelujejo, morajo biti ustrezni in po obsegu primerni glede na namene, za katere se zbirajo in nadalje obdelujejo. Podatke mora upravljavec ob-delovati tako, da je omogočeno poznejše ugotavljanje, kdaj so bili posamezni osebni podatki vneseni v zbirko osebnih podat-

Glas občin 41

Izobraževanja in predstavitve ZOS

kov, uporabljeni ali drugače obdelani in kdo je to storil.

Posameznik, na katerega se podatki nanašajo, se ima pravico seznaniti z oseb-nimi podatki, ki jih o njem vodi upravljav-ec. Slednji mora posamezniku omogočiti vpogled v katalog zbirke osebnih podat-kov. Prav tako ima posameznik, na katere-ga se podatki nanašajo, pravico zahtevati dopolnitev od upravljavca, popravek, blokiranje, izbrisati ali vložiti ugovor.

Upravljavec lahko na lastne stroške na zahtevo posameznika dopolni, popravi, izbriše, blokira osebne podatke, za kat-ere posameznik dokaže, da so nepopolni, netočni, neažurni ali da so bili zbrani ali obdelani v nasprotju z zakonom. O zahtevi za spremembe je treba obvestiti vse upo-rabnike in pogodbene obdelovalce, ki jim je pred tem posredoval posameznikove os-ebne podatke ter na ugovor posamezni-ka prenehati z obdelavo, če posameznik dokaže, da niso izpolnjeni pogoji za ob-delavo.

V zaključku predstavitve se je predavatelji-ca osredotočila še na omejitve pravice do seznanitve z lastnimi osebnimi podatki, pravico do ugovora in popravka,… Prav-ico je dopustno izjemoma z zakonom omejiti iz razlogov varstva suverenosti in obrambe države, varstva nacionalne var-nosti in ustavne ureditve države, varnost-nih, političnih in gospodarskih interesov države, izvrševanja pristojnosti policije, preprečevanja, razkrivanja, odkrivanja, dokazovanja in pregona kaznivih dejanj in prekrškov, odkrivanja in kaznovanja kršitev etičnih norm za določene poklice, iz monetarnih, proračunskih ali davčnih razlogov, zaradi nadzora nad policijo in varstva posameznika, na katerega se nanašajo osebni podatki, ali pravic in svoboščin drugih.

SKUPNE OBČINSKE UPRAVE V sodelovanju ZOS, SOS, občine Dobre-polje in Službe Vlade RS za lokalno samou-pravo in regionalno politiko je bil marca v Jakličevem domu v Vidmu že IV. posvet na temo delovanja skupnih občinskih uprav v Sloveniji.

2010 je prineslo kar nekaj novosti na področju razvoja medobčinskega sodelo-vanja v Sloveniji. Občinskim upravam so se povečale naloge in pristojnosti, opazen je bil tudi trend povezovanja v večje sk-upne občinske uprave ter trend povečanja strokovno zahtevnejših in predvsem raz-vojnih nalog.

S posvetom so organizatorji poskusili

občinam, skupnim občinskim upravam in drugim zainteresiranim, ponuditi priložnost za strokovno izmenjavo mnenj in izkušenj. Na posvetu je župan Dobre-polja Janez Pavlin z uvodnim nagovorom pozdravil udeležence, v nadaljevanju pa so svoje prispevke predstavili strokovn-jaki ter predstavniki občin in skupnih občinskih uprav.

David Valičin in Martin Harnik sta pred-stavila organiziranost in delovanje organa

uslužbencih je bila 2007 sprejeta spre-memba 49b. člena Zakona o lokalni samoupravi, s katero je bilo določeno, da organ skupne občinske uprave vodi uradnik na položaju. Že od samega spre-jema te zakonske določbe se posamezne skupne občinske uprave srečujejo s konk-retnimi vprašanji glede statusa uradnika na položaju. Predavatelj je prikazal razvoj in spremembe zakonske podlage, ki danes ureja status vodje organa skupne občinske uprave. V nadaljevanju je na konkretnih primerih iz prakse prikazal, do kakšnih težav prihaja pri urejanju pravic iz de-lovnega razmerja za to delovno mesto.

Zdenka Bezjak je udeležencem prikazala celoten postopek pripravljanja podatkov za letni program dela skupne občinske up-rave z vsemi prilogami, vključno s prika-zom izračunov za finančni načrt, na način, ki ga je v dvanajstih letih svojega delovanja razvila skupna občinska uprava občin v Spodnjem Podravju. Prikazani postopki so bili razviti brez vzorov, izključno na podla-gi želje po preglednem prikazu delovanja skupne občinske uprave in po pravični delitvi stroškov med občine soustano-viteljice, kar zagotavlja enakopravnost vseh občin soustanoviteljic.

V nadaljevanju je Miha Dvojmoč pred-stavil novosti na področju izobraževanja občinskih redarjev. Poudaril je, da uslužbenec, ki kakovostno in uspešno opravlja svoje delovne naloge, pozitivno vpliva na delovanje organizacije in družbe kot celote. V sodobnih razmerah ogrožanja varnosti je ključnega pomena, da prave ljudi postavimo na prava mesta. Slednje je dosegljivo s temeljito analizo dela in delovnega mesta. Naloge, ki jih opravl-jajo občinski redarji, so pomembne in zahtevne. Sama opredelitev njihovih poo-blastil kot tudi njihova uporaba zahteva posebna znanja, ki se dotikajo poznavanja zakonodaje, postopkov in tudi praktičnega delovanja, zato je izobraževanje izjemnega pomena, saj služba, ki s svojim delom zag-otavlja varnost državljanom na lokalnem nivoju, ne sme dovoliti neprofesionalnega in nestrokovnega dela.

Franjo Švajger je spregovoril o prednostih in slabostih skupne inšpekcije in redarstva v organu skupne občinske uprave. Pou-daril je, da sta občinska inšpekcija in re-darstvo najpogostejši službi, kjer je sodelo-vanje med občinami najjasneje izraženo v obliki skupnih organov. Pri pregledu pris-tojnosti obeh služb se pojavlja vprašanje, ali je racionalno in predvsem optimalno - z vidika delovanja - organizirati službi kot skupen organ ali kot dve samostojni enoti.

O problematiki divjih odlagališč, pris-tojnostih in ukrepih inšpekcij, je sprego-

skupne občinske uprave, natančneje Urada za pripravo projektov in občinske redar-ske službe. V prispevku so bili predstav-ljeni razlogi za organiziranje projektnega dela v skupni občinski upravi, pravna pod-laga ter načini financiranja. Predstavila sta metode dela ter izpostavila najpogostejše težave in omejitve, s katerimi se srečujejo projektne skupine pri izdelavi projekta. V zaključku je bil na konkretnem prim-eru prikazan potek izdelave projekta, in sicer kolesarske poti v dravski dolini od začetka do konca izvedbe. Alenka Korpar je predstavila skupno občinsko upravo občin v Spodnjem Podravju v okviru de-lovnega področja zagotavljanja in izvajanja javnih služb. Predstavnik skupne občinske uprave Kostel in Osilnica Aleš Marolt je predstavil delovanje manjših samostojnih občinskih uprav, ki je zaradi zahtevnosti dela, večjega števila nalog, omejenih možnostih zaposlitve kakovostnih strok-ovnih kadrov in racionalizacije sredstev, čedalje bolj zahtevno.

Cvetko Staniša je v svoji predstavitvi spre-govoril o vodji organa skupne občinske uprave kot uradnik na položaju. Zaradi uskladitve z določbami Zakona o javnih

Glas občin 42

voril Janez Ramšak. Odlagališča v Sloveniji predstavljajo veliko nevarnost za okolje in ljudi. Z zagotovitvijo odvoza in pravilnim ravnanjem s komunalnimi odpadki se bo število divjih odlagališč zmanjševalo, ven-dar veliko težavo predstavljajo odloženi gradbeni odpadki predvsem z manjših gradbišč.

Predstavnici Turističnega društva Dobre-polje sta na koncu posveta udeležence popeljali skozi zgodovinski in konkreten razvoj doline ter predstavili Podpeško jamo in prelepo panoramo, videno od cerkve sv. Martina.

ČRPANJE EVROPSKIH SREDSTEVV sodelovanju s Službo Vlade RS za loka-lno samoupravo in regionalno politiko je združenje aprila organiziralo posvet na temo črpanja evropskih sredstev.

Predstavniki Urada za kohezijsko politiko mag. Mateja Čepin, Josip Mihalič, Irena Brcko Kogoj in dr. Jasminka Dedić so na posvetu predstavili aktualne evropske

programe za občine, na podlagi katerih lahko občine pridobijo evropska sredstva. Osredotočili so se na načine, kako pravil-no pristopiti k pripravi na razpis ter na kaj je treba biti pozoren in katerim napakam se občine lahko izognejo.

Znotraj sistema izvajanja kohezijske politike so opredeljeni organi izvajanja ter institucije. Kot organ upravljanja se opredeljuje Službo Vlade RS za lokalno samoupravo in regionalno politiko, organ za potrjevanje je Ministrstvo RS za finance, kot revizijski organ se opredeljuje Urad RS za nadzor proračuna. Posredniška telesa v omenjenem sistemu so ministrstva, ki so poleg omenjenega še izvajalci razpisov, iz-vajalci projektov pa so upravičenci, kamor spadajo občine, zavodi, podjetja, itd..

Organ upravljanja je odgovoren za vse, vendar je določen del nalog prenesen na posredniška telesa, zlasti priprava vsebin razpisov, pogojev, rokov, ocenjevanja in iz-bora projektov, spremljanja izvajanja pro-jektov, prav tako je organ upravljanja skrb-nik sistema, saj skrbi za delovanje sistema, za postavitev pravil izvajanja kohezijske politike, pripravo navodil za poročanje in izvajanje kontrol, itd.

Proces od objave do izvedbe projekta poteka po ustaljenih tirih. Posredniško

telo pripravi javni razpis, ki ga potrdi organ upravljanja. Nato posredniško telo objavi razpis, potencialni upravičenci se prijavijo, prav tako posredniško telo opravi izbor in izda sklepe o izbranih projektih. V nadaljevanju posredniško telo in upravičenec podpišeta pogodbo o sofinanciranju, upravičenec lahko začne z izvajanjem projekta in s poročanjem o izvajanju. Poročanje obsega pripravo zahtevkov za izplačilo in podporno doku-mentacijo. Naloga posredniškega telesa je tudi, da opravi administrativno kontrolo izplačila in potrdi ustreznost zahtevka, čemur sledi povračilo sredstev iz nacional-nega proračuna upravičencu. Posredniško telo in organ upravljanja izvedeta kontrole na kraju samem (vzorčno) in projekt se zaključi.

Pri izvajanju kohezijske politike se srečujemo z težavami in napakami. Težave se lahko pojavijo pri zalaganju sredstev in finančni zmožnosti upravičencev, pri javnih naročilih, pri samemu izvajanju projekta ter pri njegovem zaključevanju. Napake se lahko pojavijo pri poročanju o izvajanju projekta, pri izvajanju javnih naročil ter pri uveljavljanju upravičenosti stroškov. Napake se lahko pojavijo tudi pri neizpolnjevanju pogojev iz pogodbe o so-financiranju, pri zaključevanju operacije, pri dvojnem financiranju ter na področju informiranja in obveščanja.

OPERATIVNI PROGRAMISkladno z normativnimi podlagami EU je morala država članica za izvajanje ko-hezijske politike EU v obdobju 2007-2013 pripraviti programske dokumente na dveh hierarhičnih ravneh, in sicer na prvi ravni Nacionalni strateški referenčni okvir, ki opredeljuje strategijo države članice za doseganje hitrejše konvergence s poud-arkom na uporabi sredstev kohezijske politike, ter na drugi, konkretnejši ravni, ko se pripravijo operativni programi.

Nacionalni strateški referenčni okvir vse-buje analizo stanja, strategijo, opredelijo se osnovni mehanizmi doseganja zastav-ljenih ciljev, vključno z določitvijo števila operativnih programov in osnovnimi finančnimi razdelitvami.

Razlikuje se med tremi operativnimi programi, in sicer - operativni program krepitve regionalnih razvojnih potencia-lov (OP RR), Operativni program razvoja človeških virov (OP RČV) in Operativni program razvoja okoljske in prometne infrastrukture (OP ROPI).

Operativni program krepitve regionalnih

Izobraževanja in predstavitve ZOS

Glas občin 43

razvojnih potencialov želi doseči inova-tivno, dinamično in odprto Slovenijo z razvitimi regijami in konkurenčnim, na znanju temelječem gospodarstvu. Znotraj programa so opredeljene štiri razvojne prioritete s cilji. Gre za razvojno prior-iteto konkurenčnosti podjetij in razisk-ovalno odličnost, ki predpostavlja zag-otavljanje razvojno tehnoloških spodbud za razmah podjetništva in inovativnosti. Druga razvojna prioriteta se nanaša na Gospodarsko razvojno infrastrukturo, ki predpostavlja koncentracijo znan-ja in razvojne infrastrukture za dvig konkurenčnosti gospodarstva. Tretja raz-vojna prioriteta želi doseči povezovanje naravnih in kulturnih potencialov, ki bi bile izhodišče za razvoj turizma, četrta razvojna prioriteta - Razvoj regij - pa želi skladen razvoj regij.

Cilj operativnega programa razvoja človeških virov je doseganje večje za-poslenosti, socialne vključenosti, višjega življenjskega standarda ljudi in zmanjšanje regionalnih razlik, kar je moč doseči z vla-ganjem v ljudi, katerih človeški kapital bo zagotavljal večjo stopnjo inovativnosti, za-posljivosti in gospodarsko rast.

Razvojne prioritete in prednostne us-meritve operativnega programa razvoja okoljske in prometne infrastrukture se nav-ezujejo na železniško, cestno, pomorsko in prometno infrastrukturo, na ravnanje s komunalnimi odpadki ter na trajnostno rabo energije. Področje ravnanja s komu-nalnimi odpadki se nanaša na izgradnjo in posodobitev regijskih centrov za ravnanje z odpadki, na izgradnjo zbirnih centrov za ločeno zbiranje odpadkov ter na ured-itev ravnanja z blatom iz čistilnih naprav. Eden izmed ciljev programa je izgradnja ustrezne infrastrukture za odvajanje in čiščenje komunalnih odpadnih voda, ki so v državnem programu opredeljena kot območja, ki morajo biti opremljena s kanalizacijo, skladno s predpristopno pogodbo in z evropskimi direktivami na področju odvajanja in čiščenja odpad-nih voda, program pa se zavzema tudi za celovito rešitev vodooskrbe, vključno z zagotovitvijo ustreznih vodnih virov, čiščenjem in distribucijo pitne vode. Na področju trajnostne rabe energije se želi razširiti idejo med celotno javno upravo k trajnostni gradnji in energetsko učinkoviti sanaciji stavb v javnem sektorju. Stremi se k izboljšanju toplotne izolacije obstoječih stavb ter za gradnjo nizkoenergijskih in pa-sivnih stavb (novogradnja/nadstandard). Teži se k uporabi sodobnih tehnologij za ogrevanje, prezračevanje in klimatizacijo stavb ter uporabi okolju prijaznih decen-traliziranih sistemov za energetsko oskrbo s poudarkom na obnovljivih virih energije in kogeneraciji.

ČRPANJE SREDSTEV NA PODLAGI ZFO

Aprila je bil v dvorani Državnega sveta RS posvet na temo črpanja sredstev po 21. in 23. členu Zakona o financiranju občin.

Predstavniki Službe Vlade RS za lokalno samoupravo in regionalno politiko mag. Miha Pezelj, mag. Rado Klančar in Marko Drofenik so predstavili namene koriščenja sredstev, postopke pri prijavi koriščenja sredstev, roke in najpogostejše pomanjklji-vosti ter napake občin ob prijavi.

Predstavili so 21. in 23. člen Zakona o finan-ciranju občin, ki se nanaša na dodeljevanje sredstev občinam ter poziv za prijavo.

Drugi odstavek 21. člena določa, da se občinam vsako proračunsko leto zago-tovijo sredstva za sofinanciranje investicij v višini šestih odstotkov skupne porabe občin, medtem ko 23. člen zakona določa, da so sredstva namenjena za financiranje stroškov posameznih nakupov oziroma izdelavi študij.

Podatki, ki so nujni za pravilen izračun višin deležev sredstev, se nanašajo na prihodek občine iz solidarnostne in finančne izravnave, dolžine občinskih cest, površine desetkilometrskega ob-mejnega pasu v občini, površine kmeti-jskih zemljišč v uporabi na območjih z omejenimi naravnimi dejavniki, površine območja NATURE 2000, površine občine, števila prebivalcev ter skupne primerne porabe občine.

Črpanje sredstev se izvaja prek poziva na podlagi Zakona o izvrševanju proračuna, Zakona o javnih financah, Zakona o finan-ciranju občin in Zakona o interventnih ukrepih.

Dodeljena sredstva so namenjena pos-ameznim področjem porabe, in sicer so vanjo vključeni investicijski projekti s področja lokalne javne infrastrukture, investicijski projekti posebnega pomena za zadovoljevanje skupnih potreb in in-teresov prebivalcev občine ter projekti, ki so uvrščeni v veljavni načrt razvojnih programov občine.

Poleg tega so določeni tudi upravičeni

stroški, med katere štejemo nakup zemljišč, izvedbo predhodnih študij in investicijsko ter projektno dokument-acijo, stroške gradbenih, obrtniških in instalacijskih del ter stroške gradbenega nadzora. Poleg naštetih med upravičene stroške spadajo tudi stroški, opredeljeni v navodilih organa upravljanja sredstev kohezijske politike ali v pogodbi o odo-brenih sredstvih skladov EU.

Pri projektih, uvrščenih v državni NRP, so vračljivi samo stroški, ki so kot upravičeni opredeljeni v pogodbi, načeloma pa je možno sofinanciranje do 100 % upravičenih stroškov. Nujen je poudarek, da se DDV in drugi davki ne uvrščajo med upravičene stroške.

Za posamezne investicije je treba predložiti določene dokumente, ki se razlikujejo glede na posamezno investicijo.

Pri investicijah v lokalno javno infrastruk-turo je nujen načrt porabe, obrazec 3, veljaven NRP, če projekt ni usklajen z vrednostjo ali z nazivom, še izjava, da bo NRP usklajen in dokazila o zagotovitvi sredstev, če so poleg občine in SVLR pris-otni še drugi sofinancerji. Nujna je tudi investicijska dokumentacija, ki je skladna z uredbo, sklep o potrditvi investicijske dokumentacije, pravnomočno gradbeno dovoljenje ali izjava, da ni potrebno, ter izjava o resničnosti podatkov, ki ustrezajo dejanskemu stanju.

Pri investicijah posebnega pomena je nu-jna predložitev načrta porabe, obrazec 3, veljaven NRP, če projekt ni usklajen z vrednostjo ali z nazivom, še izjava, da bo NRP usklajen, ter uvrstitev v državni NRP. Poleg zapisanega pa sta nujni še sklenjena pogodba o že odobrenih sredstvih sofi-nanciranja iz državnega proračuna ter iz-java, da so podatki resnični in ustrezajo dejanskemu stanju.

Na področju sofinanciranja študij in doku-mentacije so nujni načrt porabe, obrazec 3, veljaven NRP, če projekt ni usklajen z vrednostjo ali z nazivom, še izjava, da bo

Izobraževanja in predstavitve ZOS

Glas občin 44

NRP usklajen, DIIP, izdelan za investici-jski projekt, za katerega se pripravlja do-kumentacija, ter sklep o potrditvi DIIP in izjava o resničnosti podatkov, ki ustrezajo dejanskemu stanju.

Posamezni upravičenci, ki si prizadevajo za pridobitev sredstev, morajo biti po-zorni na to, da se koriščenje sredstev iz-vaja na podlagi oddanega načrta porabe in da je investicija vključena v NRP ter so investicije v teku, pri čemer se sredstva namenjajo le za stroške, nastale v istem proračunskem letu. Nujen je poudarek, da se sredstva lahko koristijo le do skrajnih rokov ter da prenos sredstev med leti ni mogoč.

Opozoriti velja tudi, da se postopki javne-ga naročanja lahko začnejo po potrditvi DIIP, saj so postopki javnega naročila, iz-vedeni pred potrditvijo DIIP, neveljavni, stroški pa so neupravičeni razen če gre za večletni projekt, kjer je pogodba že sklen-jena. Prav tako oddaja načrtov porabe po roku ni možna.

POENOSTAVITEV SISTEMA OBRAČUNAVANJA IN VPLAČEVANJA DAVKOV, PRISPEVKOV IN DRUGIH OBVEZNIH DAJATEV TER JAVNOFINANČNIH PRIHODKOVMarca je ZOS v sodelovanju z Davčno upravo RS in Upravo RS za javna plačila pripravilo posvet, na katerem je bil pred-stavljen nov sistem obračunavanja in vplačevanja davkov, prispevkov in drugih obveznih dajatev ter javnofinančnih pri-hodkov.

Nov model vplačevanja davkov je DURS pripravila 2005 v okviru projekta Central-no davčno knjigovodstvo. Delovna skupina za poenostavitev sistema obračunavanja in vplačevanja davkov, ki je bila imenovana s sklepom ministra 20.5.2008, je pripravila rešitve poenostavitve vplačevanja davkov in prispevkov. Nov način plačevanja davk-ov, prispevkov in drugih obveznih dajatev, bo uveden s 1. 10. 2011.

Bistvena novost je zmanjšanje števila vplačilnih podračunov, na katere zave-zanci za davek plačujejo svoje obveznosti iz naslova davkov. Namesto na dosedanje vplačilne račune bodo zavezanci za davek od 1. 10. 2011 naprej svoje obveznosti plačevali na pre-hodne davčne podračune (v nadaljevanju: PDP) po vrstah javnofinančnih blagajn. S tem se bo zmanjšalo tudi število plačilnih nalogov in posledično se zmanjšujejo tudi stroški plačilnega prometa ter drugi stroški poslovanja. Sedaj imajo občine po 8 podračunov, z uveljavitvijo novega sistema pa bo vsaka občina imela samo en vplačilni račun oz. podračun.

Glavni cilji novega sistema so:

zmanjšanje števila podračunov za • plačevanje;

zmanjšanje števila plačilnih • nalogov;

ohranjanje evidenc in • likvidnosti javnofinančnih blagajn;

strinjanje vseh udeležencev • v sistemu;

spremembe predpisov.•

Eden od pogojev za dosego ciljev je tudi prenova informacijskega sistema v DURS – centralno davčno knjigovodstvo.

Z novim sistemom se ukinja več kot 3000 vplačilnih podračunov, med drugim tudi podračuni za zamudne obresti, uva-jajo se prehodni davčni podračuni (PDP) po vrstah javnofinančnih blagajn, in sicer:

PDP proračun države•

PDP ZPIZ•

PDP ZZZS•

210 PDP proračuni lokalnih • skupnosti

26 prehodnih podračunov za koncesi-• jske dajatve od posebnih iger na srečo

zbirni prehodni podračun pristojbine • za vzdrževanje gozdnih cest

Na prehodni davčni podračun bodo zavezanci plačevali več

vrst dajatev, ki pripadajo istemu prejemniku (bla-gajni). Nadalje se bodo sredstva razporejala na podračune prejemnikov sredstev (blagajne). Edini

nadzornik nad potekom in izvajanjem je DURS.

Kako bo potekalo vplačevanje davkov in drugih obveznosti?Za pravilno plačevanje davkov bodo

morali zavezanci poleg zneska na plačilnem nalogu izpolniti

pravilen PDP ter podatke v referenci (model in sklic)

za prejemnika sredstev:

vsi zavezanci za davek • bodo pri prostovoljnem plačevanju uporabljali:

model 19: davčna številka- šifra obvezne dajatve (vsi - davki znotraj PDP, vrsta

davka, skupina davkov)

zavezanci za davek bodo • pri plačevanju po upravnem aktu uporabljali:

model 21:davčna številka- številka upravnega -

akta, ki jo določi DURS (sklep o davčni izvršbi, odločba o odlogu in obročnem plačevanju obveznosti, globe in

stroški prekrškovnega

postopka.

Izobraževanja in predstavitve ZOS

Glas občin 45

Vplačila na podračun občinePomembno za občine je, da bodo s finančnimi sredstvi razpolagale na enak način kot doslej. UJP bo isti dan razpore-dil plačana denarna sredstva iz PDP na podračun posameznega prejemnika sred-stev, in sicer v skupnem znesku, večkrat na dan.

UJP bo vse informacije o plačilu zavezanca za davek isti dan posredovala tudi nad-zorniku DURS, ki bo nato prejeta plačila razporejala na podlagi podatkov v referen-ci po vrstah davkov v okviru posamezne-ga PDP. Naslednji dan bo DURS pripravila informacijo po vrstah davkov za pripravo poročil za prejemnike sredstev in jo posre-dovala na UJP, ki bo na podlagi analitičnih podatkov pripravila ustrezne informacije za prejemnike sredstev – vrsta dajatve, podkonto dajatve.

Prednost sistema je tudi v tem, da uvedba sistema pri prejemnikih sredstev ne pome-ni bistvenih sprememb ali prilagoditev in tudi ne večjih stroškov uvedbe. Prav tako pa sam sistem nadzorniku DURS omogoča avtomatizacijo in racionalizacijo poslovan-ja ter vzpostavitev usklajenih evidenc.

UPN obrazecDURS se bo z 31. 5. 2011 izključila iz sistema zbirnega centra za poslovanje s posebno položnico. Tako se bo za plačilo davkov uporabljal UPN obrazec, na katere-ga bo treba obvezno vpisati kodo namena (seznam kod je objavljen na spletni strani UJP - http://www.ujp.gov.si/ ).

DELAVNICE NA TEMO UREJANJA PRENOSA ZEMLJIŠČSkladno s sklepom seje predsedstva ZOS smo pristopili k organizaciji regijskih delavnic na temo urejanja prenosa zemljišč iz Sklada kmetijskih zemljišč in gozdov RS (sklad) na občine in obratno. Delavnice so bile februarja in marca v vsaki posamezni statistični regiji posebej, skupno pa se jih je udeležilo več kot 100 udeležencev, ki se ukvarjajo s področjem urejanja prostora, kot tudi župani.

Namen delavnic je bil reševanje konkret-nih težav občin pri prenosih zemljišč iz sklada na občine in obratno. Delavnice so bile organizirane v dveh delih. V prvem delu so bila podrobneje predstavljena

ključna določila novele Zakona o skladu kmetijskih zemljišč in gozdov RS, ki so pomembna pri postopku prenosov zemljišč. V drugem delu delavnic pa so predstavniki občin predstavili konkretne težave, s katerimi se srečujejo pri delu.

Predstavnik sklada Lojze Miklavčič, vodja sektorja za urejanje evidenc nepremičnin, se je v prvem delu delavnic osredotočil na predstavitev novele Zakona o skladu kmetijskih zemljišč in gozdov RS.

Poudaril je, da se sklad zavzema za spo-razumno podpisovanje pogodb med skla-dom in občinami in da pride vlaganje tožb v poštev šele kot skrajna možnost, če pride do neupravičenega odklanjanja podpisa pogodbe. Tožbe so namreč običajno zelo dolgotrajne, lahko tudi nekaj let, zato praviloma do pravnomočne sodbe sodišča ni razjasnjeno, kdo je zakonski lastnik zemljišč, natančneje - ali gre za last občin ali sklada.

Do spremembe zakona je prišlo zaradi dveh ključnih vzrokov:

1. Sklad ni mogel upravljati z viški prihodkov, ki jih je ustvaril znotraj proračunskega leta. Viške, ki so izhajali iz rednega gospodarjenja (zakup, kon-cesije, prodaje, ..), so morali nakazati v proračun, zato sklad na takšen način ne bi mogel izvajati zakonskih nalog, za katere je bil ustanovljen (kupovanje zemljišč in izvajanje investicij).

2. Spremembe Zakona o javnih skladih 2008, po katerih je ta posegel na že pridobljene pravice občin do lastništva dela nezazidanih stavbnih zemljišč, ki

jim jih je dal osnovni Zakon o javnih skladih 2000 (57.člen).

Glavni poudarek je, da so urejene evidence zemljišč osnova za dobro in učinkovito gospodarjenje, kar velja tako za sklad kot tudi za občine same. Na slednje pomanjkljivosti je bil sklad opozorjen s strani Računskega sodišča RS, ki mu je kot prioritetno nalogo naložil vz-postavitev evidenc.

Občine so ene izmed največjih pravnih oseb, ki imajo v lasti zemljišča družbene lastnine in so v najmanjši meri opravile prenos. Nekatere prenose so občine že v celoti opravile, druge občine pa so šele na začetku.

Težava pri upravljanju s kmetijskimi zemljišči in gozdovi v bivši družbeni lastnini je ta, da sklad lastninske pravice v korist Republike Slovenije v zemljiško knjigo ne more vpisati na podlagi zako-na samega, pač pa se za posamezen vpis zahteva pogodba o prenosu, ki pa je seveda podvržena volji obeh pogodbenih strank. Enake težave so seveda tudi pri občinah, ko gre za zakonsko lastništvo občin po različnih predpisih in so zemljišča še prepisana na državo. Tako se srečamo s paradoksom, da je sklad zakonski lastnik zemljišča, pomeni, da mora z njim gospo-dariti, nima pa vpisane lastninske pravice tudi v zemljiški knjigi. Iz ocene sklada, ki je bila oblikovana konec 2010 izhaja, da so občine različno opravile prenose na sklad. 124 občin je opravilo prenos nad 80 % vseh zemljišč, 23 občin med 60-80 %, 19 občin med 40-60 %, 16 občin med 20-40 %, manj kot 20 % prenosa zemljišč pa je opravilo 28 občin.

Poudarjeno je bilo, da lastninska tožba na bivši družbeni lastnini ne zastara. Doga-jajo se namreč tudi primeri, da si občina na bivši družbeni lastnini najprej vpiše lastninsko pravico, nato pa zemljišče neupravičeno odtuji. Če se ugotovi, da občine izvajajo to nezakonito, sklad lahko lastništvo izpodbija s tožbo.

Izobraževanja in predstavitve ZOS

Glas občin 46

Gre za dve vrsti prenosov, za katere je vedno nujna pogodba, in sicer lahko gre za prenose iz občin na sklad in iz sklada na občine. Pri prenosih na občine gre večinoma za zemljišča, ki so jih na sklad prenesli drugi upravljavci družbene lastnine (podjetja, zadruge, gozdna gos-podarstva, ...). Pri prenosih s sklada na občine sklad zemljišča prenaša na podlagi več predpisov (v nadaljevanju), medtem ko se prenos iz občin na sklad izvaja samo na podlagi zakona o skladu (z dopolnitva-mi). Ko gre za prenose s sklada na občine, je pogodba sestavljena iz treh delov. V prvem delu so zemljišča, ki so nesporno skladova, v drugem zemljišča, ki ostanejo občini, v tretjem delu pa problematična zemljišča, ki so predmet dodatnih uskla-jevanj (parcelacija, namenska raba, dena-cionalizacija, ...).

Sklad občinam posreduje predlog pogod-be o prenosu s 30 dnevnim rokom, da se pogodba podpiše oz. se navedejo razlogi v primeru, da do podpisa ne pride. Po tem roku, če ni odgovora, sklad posreduje ur-genco s 15 dnevnim rokom ter opozori-lom na tožbo. Če do dogovora ne pride, sklad vloži prek državnega pravobranil-stva tožbo na podpis pogodbe.

Temeljni zakoni, ki so podlaga pri prenosu, so:

Zakon o Skladu kmetijskih zemljišč in • gozdov RS,

Zakon o ponovni vzpostavitvi agrarnih • skupnosti in vrnitvi njihovega premoženja in pravic,

Zakon o javnih cestah,•

Zakon o športu.•

Osnovni Zakon o ponovni vzpostavitvi agrarnih skupnosti in vrnitvi njihovega premoženja in pravic je bil sprejet 1994 in je bil večkrat dopolnjen. Za občine je pomembna dopolnitev iz 1997, saj so post-ale lastnice tistih nepremičnin, ki so bile podržavljene agrarnim in njim podobnim skupnostim ter za to premoženje ni bil po-dan zahtevek o vračanju oz. premoženje ni bilo vrnjeno upravičencem. Zakon go-vori o premoženju, zato ni pomembna namembnost zemljišča. Nujen je samo dokaz, da je bilo zemljišče podržavljeno agrarni skupnosti in da zanj ne poteka denacionalizacijski postopek. Listino, ki izkazuje lastništvo agrarne skupnosti, se mora, v kolikor to ni razvidno že iz samega historičnega zemljiškoknjižnega izpiska, pridobiti iz zemljiške knjige (iz zbirke listin).

Zakon o športu je bil sprejet 4.4.1998. Bistveno je določilo, ki govori, da so imele občine eno leto časa za sprejetje odloka, kjer so posamezne objekte opredelile za športne objekte občinskega pomena.

Upoštevajo se lahko odloki, ki so pričeli veljati do vključno 3.4.1999.

Zakon o javnih cestah v 3. členu opre-deljuje lastništvo cest. Iz tega sledi, da so občinske ceste v lasti občin, medtem ko državne ceste ostanejo v lasti RS. Pri tem je pomembno, da občine izdajajo potr-dila o namenski rabi, ko gre za prenose občinskih cest. Potrdila se morajo glasiti, da gre za občinsko javno cesto št. _______ (navesti!) po 3. členu Zakona o javnih cestah, za katero je bil sprejet občinski odlok_____________.

Najpomembnejši pri prenosih pa je Zakon o Skladu kmetijskih zemljišč in gozdov RS, ki je začel veljati 11.3.1993 in je bil 2 krat dopolnjen. Pri razmejitvi zakona o skladu so pomembni 14., 16.a in 16.b členi.

V 14. členu sta pomembna 3. in 4. odstavek, ki opredeljujeta, da od zemljišč družbene lastnine, na katerih so imele občine v zemljiški knjigi vpisano prav-ico uporabe na dan uveljavitve zakona o skladu (11.3.1993), občinam ostanejo vsa zazidana stavbna zemljišča po stanju na 11.3.1993 in dodatno tudi nezazidana stavbna zemljišča na 11.3.1993, če je zanje na ta dan veljal kateri izmed prostorsko izvedbenih aktov (zazidalni načrt ali ure-ditveni načrt ali lokacijski načrt ali pros-torsko ureditveni pogoji). Omenjeni kri-terij 3. odstavka 14. člena, ki se nanaša na lastništvo stavbnih zemljišč, je enak za vse upravljavce družbene lastnine. Kriterija zazidanih in nezazidanih stavbnih zemljišč je mogoče tudi združiti v nov kriterij STAVBNA ZEMLJIŠČA NA DAN 11.3.1993 - S SPREJETIM PROSTORSKO IZVEDBENIM AKTOM, kar pri izdajanju potrdil pomeni bistveno poenostavitev dela za občine. Pri tem kriteriju je pomembna besedna zveza »ostanejo v lasti bivšim upravljavcem«, saj ni pomembno, kaj se je z zemljiščem dogajalo po 11.3.1993 (npr. sprememba namenske rabe). To je pomembna ra-zlika od kriterija 16. a člena, ki pride v poštev, ko gre za stavbno zemljišče, ki ni izpolnilo pogoja po omenjenem 14 členu. Prav tako ostanejo v lasti občinam kmetijska zemljišča in gozdovi po stanju 11.3.1993, na katerih so bile občine kot lastnice vpisane v zemljiško knjigo že na dan 6.4.1941.

V 16.a členu so opredeljena nezazidana stavbna zemljišča, ki so postala last občin, namenjena za graditev objektov. Nujna sta 2 pogoja, a) da je bilo zemljišče na dan 10.3.1993 v družbeni lastnin in b) da gre na podlagi občinskih prostorskih aktov na dan 20.7.2004 za nezazidano stavbno zemljišče, namenjeno za graditev objek-tov.

Gre za nov člen in na njegovi podlagi so občine postale lastnice nezazidanih

stavbnih zemljišč. Pomemben je zad-nji odstavek 16.a člena, ki govori, da so občine dolžne v primeru, da bi nezazidana stavbna zemljišča iz 16.a člena na podlagi spremembe OPN-ja postala kmetijska ali gozd, ta v 6 mesecih prenesti na sklad.

Pomemben je tudi tretji odstavek, ki opre-deljuje vodovarstveno območje. Občine lahko pridobijo zemljišča, ki so bila z odlokom opredeljena kot prvovodovarst-veno območje, v aktu občine do 12. 8. 2008. Če so bila na podlagi vladne uredbe opredeljena kot območje vodnega zajetja tako določena po tem datumu, velja enako. Vodno zajetje (gre za dikcijo po vladni ure-dbi) in prvovodovarstveno območje (gre za dikcijo občinskega odloka) sta vsebin-sko izenačena, saj gre v obeh primerih za območje vodnega zajetja. Stroške parcel-acije nosi občina sama.

V primeru vodnega zajetja, ki še ni opre-deljen v aktu občine, lahko občina na podlagi vladne uredbe, ki bi zemljišča opredelila kot območje vodnega zajetja, ta zemljišča s sklada pridobila na neodplačni način.

16.b člen je pomemben za občine, saj gov-ori o javnem interesu. Če je neko zemljišče opredeljeno kot stavbno zemljišče in se na njem predvideva gradnja objekta v javnem interesu (decidirano določeni objekti), se to zemljišče lahko na neodplačen način prenese na občine. Občine tega zemljišča ne morejo odtujiti. Prepoved odsvojitve, ki ne sme biti krajša od 30 let, se zapiše tudi v zemljiško knjigo. S tem v zvezi je za sklad pomembna predhodna informacija, ki bi nakazovala spremembo namenske rabe zemljišča, na katerem se kasneje predvide-va gradnja objekta v javnem interesu ter neodplačen prenos takšnega stavbnega zemljišča na občino po 16.b členu. V tem primeru namreč sklad takšnega zemljišča do spremembe OPN-ja ne bo odtujeval.

16.d člen Zakona o Skladu kmetijskih zemljišč in gozdov RS je zelo restriktiven. Za neodplačno ustanovitev stavbne prav-ice ali neodplačno ustanovitev stvarne služnosti v korist občine v primerih, ko je izkazan javni interes po 16.b členu za-kona, od občin zahteva, da je takšen na-men določen v občinskem podrobnem prostorskem načrtu (OPPN-ju).

ZOS je tako v imenu občin oblikovalo dopis za avtentično razlago člena, ker je obstoječa dikcija za občine zelo omejujoča. Gre namreč za zelo neživljenjske zahteve zakona, predvsem ko gre za investicije, ki so zagotovo v javnem interesu (izgradnja vodovoda, kanalizacije, poti, pločnikov, …), pa zanje ni treba sprejemanje OPPN-ja.

Izobraževanja in predstavitve ZOS

Glas občin 47

POMEN INTEGRITETE ZA DELOVANJE OBČIN IN PRIPRAVA NAČRTOV INTEGRITETE V sejni dvorani na Občini Litija je bil aprila seminar, ki ga je ZOS organiziralo v sodelovanju s Komisijo za preprečevanje korupcije.

panjo med opravljanjem funkcije in po koncu opravljanja funkcije.

Na področju javne etike je pomembno dosled-no spoštovanje načel, zapisanih v vseh aktih, podpiranje nenehne i z m e n j a v e izkušenj pri uporabi načel, visokega stan-darda obnašanja

funkcionarjev in javnih uslužbencev ter ugotavljanje možnega razvoja drugih orodij za dvig spoštovanja načel.

Koncept integritete v Reso-luciji DZ RS o preprečevanju korupcije uresničuje temelj-ni namen zakonodajalca, da javni sektor v svojem notran-jem in zunanjem okolju krepi

Vsebina normativnega okvira povečuje zmožnosti zaznave, vrednotenja in pretoka informacij, na podlagi katerih institucije in njihovi člani sprejemajo učinkovite odločitve za uresničevanje namena in zadanih ciljev - natančneje - gre za varstvo temeljnih družbenih vred-not pred korupcijo in drugimi oblikami kriminala z obvladovanjem tveganj.

Normativni okvir in vsebina sta dve stra-ni ene in iste poti do spremembe kul-ture v odnosu do pravne države z integ-riteto, transparentnostjo, učinkovitim preprečevanjem korupcije in nasprotja interesov.

Načrt integritete po vsebinski plati obse-ga sklep o imenovanju delovne skupine ter zapisnike sestankov delovne skupine. Vključene morajo biti aktivnosti in ter-minski načrt za oblikovanje načrta in-tegritete, ocena izpostavljenosti tvegan-jem, matrike ter register tveganj. Načrtu mora biti priloženo zaključno poročilo delovne skupine, sklep o imenovanju skrbnika načrta integritete ter priloge.

Med ukrepe, ki jih uvrščamo med in-strumente za obvladovanje koruptivnih tveganj in drugih neetičnih ravnanj, so nezdružljivost funkcij in članstva, oprav-ljanje pridobitnih dejavnosti, nadzor nad premoženjskim stanjem funkcionarjev,

uradnikov na položajih, oseb, odgovornih za jav-na naročila ter omejitve na področju sprejeman-ja daril in poslovanja. Med ukrepe uvrščamo tudi področje nasprotja interesov, protikorupci-jsko klavzulo, zaščito pri-javiteljev, izdelan načrt integritete. Prav tako je nujno upoštevanje Reso-lucije RS o preprečevanju korupcije, akcijskega načrta za uresničevanje

Resolucije RS o preprečevanju koru-pcije ter nadzor nad lobiranjem.

Tveganja kot taka se opredeljujejo kot do-godki, pojavi, aktivnosti, ukrepi, pa tudi stanja, ki lah-ko neugodno vplivajo na z m o ž n o s t d o s e g a n j a zastavljenih ciljev. Ob-vladovanje tveganj je naloga vseh, a odgovor-nost pris-tojnih.

Na začetku je Neža Vodušek, predstavnica Službe Vlade RS za lokalno samoupravo in re-gionalno politiko, predstavila področje javne etike v lokalni samoupravi, v nadaljevanju pa so predstavniki komisije mag. Bećir Kečanovič, Natal-ija Drnovšek in mag. Jagoda Vitez spregovorili o pomenu integritete za delovanje občin in celotne družbe ter predstavili pripravo načrtov integritete.

Javna etika je pomembna na vseh ravneh delovanja posamezne države, saj demokracija zahteva zaupanje med državljani in občani kot tudi med javnimi uslužbenci ter funkcionarji. Zaupanja ni, če ne gre za ravnanje v skladu z načeli objektivnosti, odgovornosti, integritete, odprtosti, poštenosti in predanosti javne-mu interesu.

Ravnanje javnih uslužbencev je opre-deljeno v kodeksu, ki velja za vse javne uslužbence in je sestavni del načel opravljanja nalog. V njem so opredeljeni uporaba, namen in načela ravnanja, pri-java nezakonitega ravnanja, nasprotja in nezdružljivost interesov, varstvo zaseb-nosti javnega uslužbenca ter odgovornost nadrejenega.

Na širši ravni pa govorimo o evropskem kodeksu ravnanja izvoljenih predstavnik-ov, ki se ga opredeljuje kot pravni do-kument politične narave s ciljem, da se poviša stopnja zaupanja med izvoljenimi funkcionarji in občani, da se vzpostavi standard poštenega opravljanja funkcij ter zagotavljanje informacij o delu iz-voljenih funkcionarjev. Prav tako določa pravila obnašanja v zvezi z volilno kam-

pravno državo, krepi integriteto in trans-parentnost ter učinkoviteje preprečuje korupcijo in nasprotja interesov. Prav tako razkriva nedovoljene vplive na odločanje in upravljanje v zadevah javnega pomena z lobiranjem ter drugi-mi nezakonitimi ali neetičnimi ravnanji, zagotavlja sistemsko zaščito prijaviteljev korupcije ter drugih nezakonitih in neetičnih ravnanj ter sistematično razvija poklicno etiko in kulturo medčloveških odnosov.

Normativni okvir niso samo določbe Zakona o integriteti in preprečevanju korupcije (ZintPK), ampak vse tisto, kar za javno upravo formalno in vsebinsko pomeni načelo pravne države, to pa so predpisi in politike, ljudje in procesi.

Izobraževanja in predstavitve ZOS

Glas občin 48

POSLOVANJE NADZORNIH ODBOROVV začetku leta je bil v dvorani Javnega zavoda za kulturo v občini Litija posvet na temo delovanja nadzornih odborov. Posvet smo pripravili zaradi velikega zanimanja s strani občin, pa tudi same časovne aktualnosti predstavitve takšne tematike. Lokalne volitve, ki so bile jese-ni 2010, so poleg določenih sprememb v vodstvih občin in občinskih svetih, prinesle tudi spremembe v nadzornih odborih občin. Posvet je bil tako na-menjen predvsem novo imenovanim nadzornikom, ki predhodno te funkcije še niso opravljali, pa so si želeli obiskati izobraževanje o nalogah in obveznostih članov nadzornih odborov. Seveda se je posveta udeležilo tudi več nadzornikov, ki so to funkcijo opravljali že v prejšnjem mandatu ali kdaj prej. Skupno se je pos-veta udeležilo prek 130 udeležencev.

Seminar je potekal v treh delih. Prvi del je vodila Neža Vodušek, predstavnica Službe Vlade RS za lokalno samoupravo in regionalno politiko, ki je v okviru svoje predstavitve predavala predvsem o splošnih nalogah in funkcijah, ki so jih v skladu s predpisi dolžni opravljati nadzorni odbori.

Po odmoru je sledil drugi del pred-stavitve, v katerem je Helena Kosmač, preizkušena državna notranja revizorka, predstavnica Skupne notranjerevizijske službe ZOS, obširno predavala o poslo-vanju nadzornih odborov. V okviru svoje predstavitve je predavala o poslovnikih nadzornega odbora, strukturi nadzornih odborov, postopku dela, sredstvih za delo nadzornih odborov, praktičnem izvajanju nadzora in njegovimi učinki. Del predavanja se je nanašal tudi na predstavitev ugotovitev, ki so bile zbrane s pomočjo vprašalnikov ZOS o delu nadzornih odborov. Predavateljica je predstavila tudi podatke o revizijah delovanja nadzornih odborov, oprav-ljenih s strani Računskega sodišča RS in drugih organov.

V zadnjem delu predavanja sta preda-vateljici skupno odgovarjali na različna vprašanja, ki so jih postavljali udeleženci posveta. Novo imenovane člane nad-zornih odborov, ki so se udeležili pos-veta, je zanimala predvsem kontinuit-eta dela nadzornega odbora, poročila nadzornega odbora, koliko in kakšno ravnanje se pričakuje od nadzornega odbora ter druga vprašanja.

Glede na velik interes s strani občin

članic ZOS bomo maja ponovno or-ganizirali posvet, na katerem bodo im-eli udeleženci možnost postaviti tudi praktična vprašanja v zvezi z delom, ki so ga zdaj že začeli opravljati.

NOTRANJA ORGANIZACIJA IN SISTEMIZACIJA DELOVNIH MEST V UPRAVAH LOKALNIH SKUPNOSTINa posvetu, ki je bil v začetku leta, sta Štefka Korade Purg in mag. Branko Vidič, predstavnika Ministrstva RS za javno up-ravo, predstavila področje notranje or-ganizacije in sistemizacije delovnih mest v upravah lokalnih skupnosti.

Osnovno pravno podlago na področju notranje organizacije v posameznih or-ganih tako na državni kot lokalni ravni predstavlja Zakon o delovnih razmerjih (ZDR). Ključna sta dva člena, in sicer 8. člen ZDR, ki opredeljuje splošni akt de-lodajalca, s katerim določa organizacijo dela, ki ga je treba predložiti v mnenje sindikatu ter drugi odstavek 20. člena, ki govori, da je delodajalec dolžan s splošnim aktom določiti pogoje za opravljanje dela na posameznem de-lovnem mestu ali za vrsto dela.

Na področju lokalne samouprave je temeljni akt pri urejanju notranje or-ganizacije Zakon o lokalni samoupravi (ZLS). Zakon predpisuje ustanovitev občinske uprave, občinski svet se obliku-je na predlog župana. Zakon predpisuje naloge in notranjo organizacijo kot tudi opredeljuje podrobnejšo notranjo orga-nizacijo in sistemizacijo delovnih mest v občinski upravi. ZLS govori o tajniku kot uslužbencu, ki vodi delo občinske uprave, imenuje in razrešuje ga župan v skladu z ZLS in ZJU. Možno poimenovan-je tajnika je direktor občinske uprave.

Na področju sistema plač izhajajo določbe iz Zakona o sistemu plač v javnem sektorju. Določeni so obvezni podatki v sistemizaciji v zvezi s plačami, in sicer šifra in naziv proračunskega uporabnika, šifra in naziv notranje or-ganizacijske enote, plačna podskupina, šifra, ime ter tarifni razred delovnega mesta, šifra in ime naziva, plačni razred delovnega mesta ter število napredoval-

Izobraževanja in predstavitve ZOS

Glas občin 49

nih razredov delovnega mesta. Prav tako je pomemben katalog delovnih mest oz. seznam, oblikovan na podlagi zakonov, podzakonskih predpisov, splošnih aktov in kolektivnih pogodb.

Vsebinski del Uredbe o notranji orga-nizaciji govori o postopku sprejemanja akta in skupnih merilih za notranjo or-ganizacijo v organih državne uprave, govori o vsebini akta v organih državne uprave in v upravah lokalnih skupnosti, o uradniških delovnih mestih v organih državne uprave in v upravah lokalnih sk-upnosti ter v pravosodnih organih. Ured-ba se nanaša tudi na uradniške nazive in delovne izkušnje v organih državne up-rave in v upravah lokalnih skupnosti ter v pravosodnih organih. Opredeljeni so položaji, pogoji za položaje ter nazivi, v katerih se opravljajo naloge na položajih ter strokovna tehnična delovna mesta.

Akt o notranji organizaciji in sistem-izaciji je organizacijski akt, ki določa notranjo organizacijo, delovna mesta, nazive in položaje ter delovno pravni akt, ki določa delovna mesta, za katera se sklepajo pogodbe o zaposlitvah.

Notranja organizacija obsega notranje organizacijske enote, njihova delovna področja in medsebojna razmerja, način vodenja organizacijskih enot, naloge, pooblastila in odgovornost vodij notran-jih organizacijskih enot, način sodelo-vanja z drugimi organi in institucijami, vidna pa je tudi povezava z odlokom o organizaciji in delovnim področjem občinske uprave.

Znotraj dokumenta notranje organizacije so opredeljeni tudi nazivi. Po ZJU urad-nik izvršuje javne naloge v nazivu, naloge pa praviloma opravlja v treh zaporednih nazivih. Uradnik je imenovan v najnižji naziv, ki je določen za delovno mesto, ustrezno temu so določene tudi zahtev-ane delovne izkušnje. Naziv se pridobi z odločbo o imenovanju v naziv po izve-denem javnem natečaju ali po izvedenem napredovanju v višji naziv ali na podlagi premestitve na zahtevnejše delovno mesto. Pogoji za imenovanje v naziv so dosežena predpisana izobrazba, aktivno znanje uradnega jezika, posebna določba glede območij pa govori o znanju jezika skupnosti, če gre za območje narod-nih skupnostih ter opredeljuje delovne izkušnje ter druge pogoje, ki so nujni za delo na določenem delovnem mestu.

Znotraj notranje organizacije so opre-deljena tudi delovna mesta. Položaj je uradniško delovno mesto, na katerem se opravljajo dvoje vrste nalog, natančneje so to naloge vodenja, ki vsebujejo vod-stvene naloge in hkrati najzahtevnejše strokovne naloge.

PREDSTAVITEV ZAKONA O SPODBUJANJU SKLADNEGA REGIONALNEGA RAZVOJAAprila je bil posvet, na katerem so pred-stavniki Službe Vlade RS za lokalno samou-pravo in regionalno politiko (SVLR) predstavili določila februarja sprejetega Zakona o spodbujanju skladnega regional-nega razvoja, ki občinam prinaša veliko no-vosti. Posveta se je udeležilo veliko število županov, med njimi tudi člani predsedstva ZOS. Udeležence posveta in predstavnike SVLR je uvodoma pozdravil in nagovoril predsednik ZOS Robert Smrdelj in pou-daril celoletna prizadevanja združenja,

da zakon ne bi spreminjal tistih stvari, ki dobro delujejo.

Predstavniki SVLR so v sklopu treh preda-vanj predstavili:

1. izvajanje regionalne politike in razloge za sprejem novega Zakona o spodbu-janju skladnega regionalnega razvoja;

2. dodatne ukrepe za obmejna problem-ska območja;

3. razvojne svete regij in dogovore za raz-voj regij.

V obširni razpravi so udeleženci podali kar nekaj pripomb, mnenj in dvomov v zvezi z nedavno sprejetim zakonom. Župani so bili skeptični predvsem v zvezi

Izobraževanja in predstavitve ZOS

s tem, kako bo zakon prenesen v prakso, in pri tem izrazili bojazen, da bo zakon privedel do tega, da se bodo občine vse preveč ukvarjale z birokracijo in premalo s samim razvojem. Veliko vprašanj se je nanašalo na sistem financiranja v pri-hodnje in na 6. javni poziv za koriščenje evropskih sredstev. Župani vidijo veliko ovir tudi pri samem sestavljanju regijskih svetov in pri dogovarjanju o projektih, ki se bodo izvajali v določeni regiji, saj bo težko določiti projekt, ki bo hkrati prior-

iteten za vse občine v regiji.

Poudarili so tudi, da je treba na terenu večkrat izvajati kontrole, ali se sredstva pri projektih porabijo namensko. V tem kontekstu je bilo opozorjeno tudi na to, da je treba sredstva, ki so namenjena določeni regiji, dejansko porabiti za raz-voj te regije.

Župane je zanimalo, ali se bodo lahko posamezne občine ločeno prijavljale na razpise, ali bo vedno treba upoštevati oz. slediti zastavljenim prioritetam znotraj regije. Tu je bojazen odveč, saj bodo občine še vedno lahko samostojno kandidirale na razpisih, ki so aktualni zanje.

Glas občin 50

Na prvem letošnjem plenarnem zasedanju Odbora regij je bilo na dnevnem redu kar 14 poročil in dve razpravi s komisarjem za kmetijstvo Dacianom Cioloşom ter komis-arko za pomorstvo in ribištvo Mario Da-manaki. Slovensko delegacijo je zastopal Franci Rokavec, župan občine Litija.

Uvodoma je bilo predstavljeno mnenje OR na lastno pobudo o spremembi Ure-dbe o evropskem združenju za teritorialno sodelovanje (EZTS), za katero je že 2008 postavila izhodišča predsednica Bresso v mnenju o nujnosti sprememb navedene uredbe. Regionalne in lokalne oblasti morajo neposredno sodelovati pri izpoln-jevanju pričakovanj državljanov, na primer pri zagotavljanju javnih storitev v mejnih regijah. EU je z namenom, da bi zmanjšala birokracijo, povezano s tovrstnimi projekti sodelovanja, 2006 ustvarila pravno obliko EZTS. Doslej je bilo ustanovljenih 16 tovrst-nih združenj, več kot 20 projektov po vsej Evropi pa je v ustanavljanju, kar priča o obetavnem začetku. Letos bo pregled pravnega okvira za EZTS, kar bo priložnost za nadaljnjo poenostavitev postopkov. K mnenju je bilo vloženih 24 amandmajev, ki so bili po kratki razpravi večinoma spre-jeti in na koncu je bilo mnenje sprejeto z večino glasov.

Predsednica Bresso je ob pozdravu komis-arju Cioloşu poudarila, da se OR ne strinja z nejasno usodo drugega stebra, zlasti raz-voja podeželja na območju čezmejnega sodelovanja, kjer se je zavzela za ohranitev programa LEADER. Opozorila je tudi, da v razpravo o reformi niso dovolj vključene različne skupine deležnikov, prav tako pa se OR sprašuje o vplivih mednarodnih sporazumov na razvoj živinoreje v EU. Na koncu je opozorila še na vprašanje zaščite potrošnikov glede kakovosti hrane.

Komisar Cioloşu je predstavil načrte Ev-ropske komisije za skupno kmetijsko poli-tiko po 2013. V predstavitvi je povedal, da se bo boril za ohranitev enakega obsega proračuna za SKP, ker bi bila v primeru zmanjšanja ogrožena kmetijska politika v celoti. V razpravi so člani OR predstavili poglede svojih regij na reformo SKP in se zavzeli za standardizacijo kriterijev trgov-anja s prehranskimi izdelki iz tretjih držav, ki morajo izpolnjevati enake kriterije kot veljajo za kmete EU.

OR je poleg v mnenju o Razdeljevanje preh-rambnih proizvodov najbolj ogroženim osebam v Uniji soglasno sprejel stališče, da bi morala biti pomoč v hrani za najbolj

Mednarodne zadeve

Mateja Eržen

ZASEDANJI ODBORA REGIJ88. plenarno zasedanje Odbora regij

ogrožene osebe v EU in njeno razdeljevan-je še naprej pod okriljem skupne kmetijske politike EU. Raven te pomoči bo dosegla naslednje leto 500 milijonov evrov, do nje pa je upravičenih 13 milijonov državljanov EU. Pri tem je treba usklajevati ta projekt z drugimi socialnimi politikami, predvsem pa zagotavljati zdravo prehrano. Pomoč v hrani bo v prihodnje možno zagotavljati tudi v okviru tržnih mehanizmov, zato mora ta program ostati v okviru SKP, zanj pa je treba zagotoviti učinkovito upravl-janje, čeprav je sodelovanje v programu prostovoljno.

V nadaljevanju prvega dne zasedanja OR je komisarka Damanaki v zvezi z mnen-jem o razvoju celostne pomorske poli-tike in znanja o morju opozorila, da se je treba na tem področju bolj redno in bolj dosledno posvetovati z lokalnimi in regionalnimi oblastmi. Opozorila je na pomen integralnega načrtovanja, s kat-erim lahko preprečimo negativne vplive različnih dejavnosti, povezanih z mor-jem (npr. pristanišča in turizem) kot tudi omogočimo prestrukturiranje nekaterih tipičnih dejavnosti, kot je ribištvo, v korist novih propulzivnih dejavnosti.

V razpravi o novem okviru evropske turistične politike je bilo opozorjeno, da je turizem za veliko evropskih regij glavni vir dohodka in delovnih mest ter za številne med njimi življenjskega pomena. Evropska unija mora ukrepati na štirih področjih, in sicer na spodbujanju konkurenčnosti turističnega sektorja, spodbujanju odgov-ornega, trajnostnega in kakovostnega tur-izma, utrjevanju podobe in prepoznavnos-ti Evrope ter čim boljšem izkoristku po-tenciala politik in finančnih instrumentov EU. Spodbujati je treba vse oblike turizma, ki naj postane dostopen za vse socialne sk-upine in omogoča dejavnost prek celega leta. Vloženih je bilo 18 amandmajev, ki so bili večinoma sprejeti, mnenje je bilo nato soglasno sprejeto.

Do konca prvega dne zasedanja so bila sprejeta še mnenja Lokalna in region-alna uprava v Azerbajdžanu ter razvoj sodelovanja med Azerbajdžanom in EU, mnenje na lastno pobudo, Poenostavitev izvajanja raziskovalnih okvirnih progra-mov, Sporočilo Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropskemu ekonom-sko-socialnemu odboru in Odboru regij, ki ga je pripravila poročevalka, mnenje Mladi in mobilnost, Sporočilo Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu, Evrop-

skemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij ter mnenje Evropska ki-nematografija v digitalni dobi, Sporočilo Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu od-boru in Odboru regij.

Drugi dan plenarnega zasedanja se je pričel z obravnavo mnenja o enotnem evropskem železniškem območju. Prometna infrastruk-tura ima pomembno vlogo pri zagotavljanju lažjega gibanja med regijami in znotraj njih. V zvezi s tem je bilo podano opozorilo na regionalne in lokalne izzive, ki jih prinaša prenova prvega železniškega paketa. Mnen-je je bilo sprejeto z večino glasov.

Mnenje o zeleni knjigi o pokojninskih sistemih v Evropi, za ustrezne, vzdržne in varne evropske pokojninske sisteme je predstavila poslanka flamskega parlamen-ta. Regije in mesta kot glavni delodajalci v javnem sektorju ter njihovi predstavniki v OR bodo še zlasti pozorni na vzdržnost in ustreznost pokojninskih sistemov v EU, ki jo je mogoče doseči s celostnim social-no-ekonomskim pristopom, vključno z gospodarskimi, socialnimi in finančnimi političnimi ukrepi. Izpostavljeno je bilo finančno breme in vloga lokalnih in re-gionalnih oblasti pri zagotavljanju social-ne pomoči in dolgotrajne nege. Mnenje je bilo soglasno sprejeto.

Sledila je obravnava mnenja o prosti pre-soji držav članic, da omejijo ali prepovejo gojenje GSO na svojem ozemlju. V mnenju se je poročevalec zavzel, da se pred uved-bo GSO v katero od držav članic najprej pripravijo znanstvene študije in ocene vpliva, pri katerih se ustrezno posvetuje z udeleženimi lokalnimi in regionalnimi oblastmi. Evropska agencija za varnost hrane ter pristojne oblasti na nacionalni in regionalni ravni so bile pozvane, da bolje uskladijo postopke ocenjevanja GSO.

Zadnje je bilo sprejeto mnenje o trajnosti biomase. OR bo tako lahko prispeval k prip-ravi poročila o trajnosti biomase, ki naj bi bilo objavljeno do konca 2011. V razpravi je bil poudarjen pomen ocenjevanja vpliva proizvodnje biomase na proizvodnjo živil, gozdarstvo in lesno industrijo kot tudi na druge učinke spremembe rabe zemljišč.

88. plenarno zasedanje Odbora regij

Glas občin 51

Mednarodne zadeve

89. plenarno zasedanje Odbora regijMarčevsko dvodnevno zasedanje OR je bilo 31. marca in 1. aprila. Preden so člani OR pričeli z zasedanjem, so z minuto molka počastili spomin na žrtve potresa na Japonskem.

Plenarnega zasedanja se je kot gostja udeležila evropska komisarka, pristoj-na za pravosodje, temeljne pravice in državljanstvo Viviane Reding. Komisarka je poudarila pomembno vlogo OR, ki zara-di svoje posebne vloge predstavlja tesno vez med evropskimi državljani in eno od pomembnih institucij decentraliziranega komuniciranja. Komisarka je opozorila na veliko število državljanov EU (12 milijon-ov), ki živijo izven matičnih držav, za katere je treba omogočiti enostavno uveljavljanje različnih pravic, pri čemer se je dalj časa zadržala pri vprašanju pravic zakoncev. Izpostavila je tudi področje konzularne zaščite oz. pravic državljanov EU, katerih države članice EU (DČ) nimajo svojih predstavništev drugod po svetu. Opozo-rila je, da le 1/3 državljanov EU meni, da so dovolj obveščeni o svojih pravicah, zato želi EK s portalom Vaša Evropa približati to področje širšemu krogu državljanov oziroma jim omogočiti odgovore na nji-hova vprašanja na enem mestu. Komisar-ka namerava ob 20-letnici Maastrichtske pogodbe, ki je uvedla pojem državljanstva EU, predlagati leto 2013 za leto državljanov EU, hkrati pa bo to eno leto pred volitvami v nov EP. Pri tem računa na podporo OR, ki je najbližje državljanom EU.

V okviru prvega dela zasedanja je bilo obravnavanih sedem mnenj, in sicer:

1. Poročilo o državljanstvu EU 2010: Poročevalec je uvodoma poudaril, da bi bilo na izobraževanje za demokratično državljanstvo treba gledati kot na izobraževanje, ki vključuje vse for-malne in neformalne izobraževalne in učne dejavnosti, tudi tiste v družini, kar posameznikom omogoča, da vse življenje ravnajo kot dejavni in odgo-vorni državljani, ki spoštujejo pravice drugih. Izpostavil je pomen lokalnih medijev in politike na lokalni ravni, in sicer v luči širitve zavedanja o državljanstvu EU. Na poročilo je bilo vloženih 22 amandmajev, mnenje pa je bilo sprejeto soglasno.

2. Mnenje o predlogu direktive o sezon-skem delu in premestitvah znotraj pod-jetja: predstavnica Avstrije je poročala o stališču avstrijskega parlamenta in zveznih dežel, ki zavračajo to mnenje, saj se ne strinjajo s predlagano direktivo. Mnenje je bilo po obravnavi 5 amandma-jev sprejeto z veliko večino glasov.

3. Strategija za Podonavje: poročevalec je

poudaril, da to območje prispeva 13 % BDP EU in združuje 110 milijonov pre-bivalstva. Regije in mesta želijo razvoj te makroregije tudi sooblikovati, saj so že od 2008, ko je OR obravnaval mnenje na lastno pobudo o nujnosti te strate-gije, aktivno spremljale pripravo in aktivno sodelovale v okviru različnih delovnih skupin. Opozoril je na pomen subsidiarnosti, ki je pogoj za učinkovito partnerstvo in ga je treba spoštovati pri pripravi ukrepov. Ocenil je še, da je navedena makroregionalna strate-gija edinstvena priložnost za hkratno gospodarsko rast in razvoj kot tudi varovanje narave in zagotavljanje tra-jnostnega razvoja. Vloženih je bilo 29 amandmajev, ki so bili v velikem delu preoblikovani s predlaganim kompro-misom poročevalca in nato tudi potrje-ni. Mnenje je bilo soglasno sprejeto.

4. Pregled proračuna EU: v zvezi s tem je člane nagovoril evropski komisar, pris-tojen za proračun Janusz Lewandowski. Razprava o proračunu je pomembna za predvidljivo izvajanje vseh politik. Proračun za 2012 in 2013 mora narasti, ker gre predvsem za naložbe. Proračun EU ima zaradi investicijske narave številne multiplikacijske učinke. Sporočilo o novem proračunu za naslednji leti bo objavljeno 29.6.2011. Evropska komisija predvideva, da kohezijska politika ne bo dobila podpore, poseben pomen pa bo imela razvojna pomoč severni Afriki - pomoč razvoju podjetništva. Poleg tega bodo pomembna vlaganja v energetska in infrastrukturna omrežja. Proračun bi lahko v okviru kohezijske in skupne kmetijske politike pomagal razvoju na lokalni ravni. K mnenju je bilo vloženih 74 amandmajev in po enournem uskla-jevanju je bilo mnenje sprejeto z večino glasov.

5. Okrogla miza o rezultatih spomladanske-ga Evropskega sveta: razprava je tekla o prispevku lokalnih in regionalnih oblasti k strategiji Evropa 2020 in evropskemu semestru gospodarskega upravljanja.

6. Mnenje o Evropski platformi proti revščini in socialni izključenosti: raz-pravljali so o sporočilu Komisije Ev-ropskemu parlamentu, Svetu, Evrop-skemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij, ki ga je predstavila poročevalka C. Chapman in je bilo sprejeto soglasno ob prisotnosti manj kot 40 članov OR.

7. Usmeritve politike na področju var-nosti v cestnem prometu v obdobju 2011-2020: razpravljali so o sporočilu Komisije Evropskemu parlamentu,

Svetu, Evropskemu ekonomsko-social-nemu odboru in Odboru regij in je bilo soglasno sprejeto.

Drugi dan zasedanja so imeli člani na dnevnem redu sedem točk:

1. Načrt prihodkov in odhodkov OR za 2012: načrt je bil po daljši razpravi sprejet z večino glasov s predlaganim povišanjem sredstev, ki so ga usklajeno pripravile vse štiri politične skupine.

2. Osnutek resolucije OR o posledicah nara-vne katastrofe na Japonskem: v razpravi je bilo opozorjeno na nujnost spremen-jene energetske paradigme, saj je nepred-vidljivost uporabe jedrske energije znova dokazana na primeru Fukušime. Ob tem se je razvila obsežna razprava o potrebi po enakopravni obravnavi zahtev za za-varovanje pred katastrofami, ne glede na lastništvo energetskih objektov.

3. Imenovanje glavnega poročevalca za predhodno mnenje o upoštevanju kli-matskih sprememb in proračunu EU: imenovan je bil I. Repallu (SE/PSE).

4. Resolucija o Sredozemlju OR: resolucija je bila posredovana predsedniku Sveta H. van Rompuyu in visoki predstavnici za zu-nanjo politiko C. Ashtonovi. Ob obravnavi so bila izpostavljena tudi proceduralna vprašanja priprave tovrstnih dokumen-tov in opozorjeno je bilo na potrebo po sprejemanju beguncev v vseh DČ.

5. Peto poročilo o koheziji: Poročevalec je poudaril, da so se razlike v EU zaostrile na podlagi neugodnih gospodarskih razmer in ostajajo ključni izziv kohezijske poli-tike, ki mora tudi v prihodnje pridobiti še večjo podporo. Mnenje je bilo po zelo konstruktivni obravnavi 109 amandma-jev soglasno sprejeto.

6. Predhodno mnenje OR o prihodnosti Ev-ropskega socialnega sklada po letu 2013: vloženi so bili le trije amandmaji, ki jih je podprla tudi skupina EPP in mnenje je bilo soglasno sprejeto.

7. Mnenje k aktu za enotni trg: poročevalec je poudaril, da OR lahko pomembno prispeva k tej tematiki, saj je edina insti-tucija, ki se dosledno zavzema za skupno-stni pristop. K mnenju je bilo vloženih 53 amandmajev, med katerimi je poročevalec sprejel skoraj polovico predlaganih do-polnitev, na koncu je bilo mnenje spre-jeto z glasno izraženim nasprotovanjem irske delegacije, ki sicer podpira večino stališč, ne more pa sprejeti amandmaja 21 (ki poleg BDP predlaga uveljavitev tudi drugih meril za izvajanje in ocenjevanje programov, podprtih iz strukturnih skla-dov). Mnenje je bilo sprejeto z večino.

89. plenarno zasedanje Odbora regij

V počastitev Mednarodnega leta gozdov Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano v sodelo-vanju z Zavodom za gozdove Slovenije, Gozdarskim inštitutom Slovenije, Mestno občino Ljubljana in Kmetijsko gozdarsko zbornico Slovenije organizira osrednjo gozdarsko prireditev, ki se bo začela v petek, 27. 5. 2011, ob 10. uri.

Prireditev se bo začela s svečano otvoritvijo in slavnostnim nagovorom ministra mag. Dejana Židana ob 10. uri za poslopjem Zavoda za gozdove Slovenije in Gozdarskega inštituta, Večna pot 2, 1000 Ljubljana. Po otvoritvi bo sledil ogled krožne tematske poti po poteh Rožnika, v dolžini približno štiri kilometre.Namen gozdarske tematske poti, ki bo za vse ljudi odprta od 10. do 17. ure, je čim širšemu krogu ljudi prikazati, da je treba z gozdom gospodariti načrtno, strokovno in trajnostno. Na njej bodo predstavljene dejanske aktivnosti v gozdu; med drugim bo možno v naravi videti, kaj vse je potrebno narediti za končni lesni proizvod, katere institucije usmerjajo gospodarjenje z gozdom ter kaj vse nam gozd, poleg lesa, še nudi. Tako bo možno videti stare oblike sečnje in spravila lesa, izdelavo lesnih sekancev, pod strokovnim vodstvom pa bo možno izmeriti tudi višino dreves, za obiskovalce pa bodo potekale tudi delavnice.

Vabimo vas, da se nam pridružite pri tej največji slovenski prireditvi ob Mednarodnem letu gozdov ter se seznanite z bogastvom in možnostmi, ki jih nudijo slovenski gozdovi.

Krožna tematska pot

27. maj 2011 od 10. do 17. ure, Rožnik

Aktivno gozdarstvo za sodobno družbo

Vabimo vas na osrednjo prireditev ob Mednarodnem letu gozdov 2011

www.mkgp.gov.si | T: 01 478 90 00

27. maj 2011 od 10. do 17. ure, Rožnik

Aktivno gozdarstvo za sodobno družbo

Vabimo vas na osrednjo prireditev ob Mednarodnem letu gozdov 2011

www.mkgp.gov.si | T: 01 478 90 00

27. maj 2011 od 10. do 17. ure, Rožnik

Aktivno gozdarstvo za sodobno družbo

Vabimo vas na osrednjo prireditev ob Mednarodnem letu gozdov 2011

www.mkgp.gov.si | T: 01 478 90 0027. maj 2011 od 10. do 17. ure, Rožnik

Aktivno gozdarstvo za sodobno družbo

Vabimo vas na osrednjo prireditev ob Mednarodnem letu gozdov 2011

www.mkgp.gov.si | T: 01 478 90 00