UNIVERZA V MARIBORU

FAKULTETA ZA ZDRAVSTVENE VEDE

PROMOCIJA DUŠEVNEGA ZDRAVJA IN

PREVENTIVA DUŠEVNIH MOTENJ

(Diplomsko delo)

Maribor, 2015 Leona Cilar

UNIVERZA V MARIBORU

FAKULTETA ZA ZDRAVSTVENE VEDE

Mentorica: viš. pred. mag. Milica Lahe, univ. dipl. org.

Somentorica: pred. Milena Pišlar, univ. dipl. org.

ZAHVALA

Iskrena zahvala velja mentorici mag. Milici Lahe, univ. dipl. org., in somentorici

Mileni Pišlar, univ. dipl. org., za čas, ki sta si ga vzeli zame, ter za nasvete in strokovno

pomoč pri izdelavi diplomskega dela.

Iskrena hvala tudi moji družini, ki mi je skozi triletno strokovno izobraževanje stala

ob strani, me podpirala in verjela vame.

IZJAVA ŠTUDENTA O AVTORSKEM DELU

Podpisani ____________________, rojen _____________________, v/na) ___________________,

(študent)

študent Fakultete za zdravstven vede Univerze v Mariboru, ________________________________,

(študijski program)

izjavljam, da je diplomsko delo z naslovom ___________________________________________ ,

pri mentorju ________________ in somentorju (v kolikor ima somentorja) __________________

avtorsko delo. V diplomskem delu so uporabljeni viri in literatura korektno navedeni; besedila niso

prepisana brez navedbe avtorjev.

_______________________________________

(ime in priimek študenta)

________________________________________

(lastnoročni podpis)

Maribor, ______________________

(mesec in leto)

i

POVZETEK

Teoretična izhodišča: Zdravje je največja vrednota vsakega posameznika. Dobro počutje ne zajema

samo telesno, temveč tudi duševno zdravje. Namen diplomskega dela je predstaviti problem

duševnih motenj. Glede na izpostavljen problem smo opisali pomen promocije duševnega zdravja in

preventive duševnih motenj, pojasnili, kako to poteka v Sloveniji in v svetu, ter opisali aktivnosti

medicinske sestre na področju preventive in promocije duševnega zdravja.

Raziskovalna metodologija: V diplomskem delu smo uporabili deskriptivno metodo, s katero smo

podrobno opisali duševno zdravje, duševne motnje ter ukrepe preventive in promocije duševnega

zdravja, ter komparativno metodo, s katero smo primerjali odnos do duševnih motenj v preteklosti

in danes ter v Sloveniji in Svetu. Pri pisanju diplomskega dela smo najpogosteje uporabljali

Resolucijo o nacionalnem programu duševnega zdravja, ki jo je izdal Državni zbor Republike

Slovenije leta 2011. Na osnovi tega dokumenta smo podrobno opisali stanje v Sloveniji na področju

promocije duševnega zdravja in preventive duševnih motenj.

Rezultati: V Sloveniji se izvaja zelo malo programov, ki promovirajo dobro duševno zdravje. Taki

programi pa niso namenjeni za vse starostne skupine. Največ pozornosti je usmerjeno k promociji

duševnega zdravja mladostnikov in otrokov. Ne obstajajo pa promocijski programi na področju

duševnega zdravja za starostno populacijo.

Zaključek: Ugotovili smo, da je še vedno manj pozornosti usmerjene v duševno kot pa v telesno

zdravje. Ključne aktivnosti na področju zdravstvene nege so vključitev zaposlenih v preventivne

dejavnosti in promocijo dušenega zdravja za vsakega posameznika v vseh lokalnih skupnostih.

Promocija duševnega zdravja in preventiva duševnih motenj sta prvi korak ohranjanja celotnega

zdravja.

KLJUČNE BESEDE: duševno zdravje, promocija duševnega zdravja, preventiva duševnih motenj,

medicinske sestre.

ii

ABSTRACT

Theoretical references: Health is the most important value of every individual. Welfare covers not

only physical but also mental health. The purpose of the thesis is to present the problem of mental

disorders. According to the exposed problem, in our thesis we described the importance of mental

health promotion and prevention of mental disorders and in Slovenia and in the rest of the world. In

addition, we described the activities of a nurse in the field of prevention and promotion of mental

health.

Research methodology: In the thesis, we used descriptive method with which we detailed described

the mental health, mental disorders and measures of prevention and promotion of mental health, as

well as a comparative method in which we compared the attitudes towards mental disorders in the

past and today, as well as in Slovenia and in the rest of the world. At the writing of this thesis, we

used most frequently the Resolution on the National Programme of Mental Health, released by the

National Assembly of the Republic of Slovenia in 2011. In this paper, we described in detail the

situation in Slovenia in the field of mental health promotion and prevention of mental disorders.

Results: In Slovenia implemented very few programs that promote good mental health. Programs

are not designed for all age groups. Most attention is directed to the promotion of mental health of

adolescents and child. There are not promotional programs in the field of mental health for older

people.

Conclusion: We have discovered that it is still less attention focused on mental health than on

physical health. The main activities in the field of health care are the inclusion of employees in

preventive activities and health promotion for every individual in all local communities. Promotion

of mental health and prevention of mental disorders are the first step of maintaining the overall health.

KEY WORDS: mental health, mental health promotion, prevention of mental disorders, nurses.

iii

KAZALO

1 Uvod....................................................................................................................................1

2 Namen in cilji diplomskega dela......................................................................................... 2

2.1 Namen.......................................................................................................................... 2

2.2 Cilji............................................................................................................................... 2

3 Raziskovalna vprašanja....................................................................................................... 2

4 Metodologija....................................................................................................................... 3

4.1 Raziskovalne metode....................................................................................................3

4.2 Uporabljeni viri............................................................................................................ 3

5 Promocija duševnega zdravja in preventiva duševnih motenj ............................................5

5.1 Duševno zdravje – nekoč in danes............................................................................... 6

5.1.1 Duševno zdravje nekoč......................................................................................... 6

5.1.2 Duševno zdravje danes.......................................................................................... 8

5.1.3 Promocija duševnega zdravja v Sloveniji in v svetu .........................................11

5.2 Duševne motnje in preventiva nastanka duševnih motenj .........................................16

5.2.1 Klasifikacija duševnih motenj ............................................................................16

5.2.2 Preventiva nastanka duševnih motenj................................................................ 22

5.3 Vloga medicinske sestre pri promociji duševnega zdravja in preventivi duševnih

motenj.......................................................................................................................25

6 Diskusija obravnavane teme..............................................................................................28

7 Sklep..................................................................................................................................31

Literatura.............................................................................................................................. 33

iv

KAZALO SLIK

Slika 1: Akcijski plan NPDZ ............................................................................................... 24

KAZALO TABEL

Tabela 1: Predstavitev nekaterih preventivnih in promocijskih programov za otroke in

mladostnike v Sloveniji……………………………………………………………………13

Tabela 2: Predstavitev preventivnih in promocijskih programov za odrasle v Sloveniji….14

1

1 Uvod

Zdravje je celota družbenega, duševnega, osebnega, čustvenega, telesnega in duhovnega

blagostanja (Hoyer, 2005).

Zdravje ni le dobro telesno počutje, temveč tudi dobro duševno počutje. Včasih se je zelo

malo govorilo o duševnih motnjah in so bili oboleli stigmatizirani. Ta stigmatizacija se je

skušala skozi leta zmanjšati. Zdravstvena nega ima velik vpliv na promocijo fizičnega in

psihičnega zdravja posameznika, saj promocijo zdravja izvajajo zdravstveni delavci.

Promocija zdravja je holističen pristop k doseganju zdravja in ljudem omogoča, da se

zavestno, vsak dan odločajo v prid zdravju (Hoyer, 2005).

V Evropi se izvaja politika promocije zdravja pod sloganom Svetovne zdravstvene

organizacije: »Ni zdravja brez duševnega zdravja«, kar opozarja na potrebo po promociji

duševnega zdravja in sprejemanju številnih nujnih ukrepov, ki bi krepili dobro duševno

zdravje in preprečevali duševne motnje ter ne le zdravili duševne bolezni (Kamin, 2006).

V Sloveniji je bil leta 2008 sprejet Zakon o duševnem zdravju, kar predstavlja velik premik

naprej pri skrbi tako za fizično, kot za duševno zdravje posameznika, družine in lokalne

skupnosti.

Medicinska sestra deluje v korist pacienta, družine in širše skupnosti na primarni, sekundarni

in terciarni ravni. Medicinske sestre imajo ključno vlogo v zdravstveno-vzgojnem procesu,

saj prav one preživijo največ časa s pacientom. Ena izmed kompetenc medicinske sestre na

področju zdravstvene vzgoje je, da opravi številne naloge v procesu preprečevanja bolezni,

zdravljenja in rehabilitacije. Kompetence s področja zdravstvene vzgoje in promocije

zdravja izvaja medicinska sestra z načrtovanim, sistematičnim, avtonomnim in odgovornim

delom. V zdravstveno vzgojo so vključeni ljudje vseh starosti, od dojenčka do starostnika

(Kvas, 2011).

2

2 Namen in cilji diplomskega dela

2.1 Namen

Namen diplomskega dela je predstaviti problem duševnih motenj ter opozoriti na

pomanjkanje promocije duševnega zdravja in pomanjkljive preventive nastanka duševnih

motenj.

2.2 Cilji

Cilji diplomskega dela so:

opisati pomembnost pozitivnega duševnega zdravja,

opisati pomen promocije duševnega zdravja,

opisati pomen preventive duševnih motenj,

opisati aktivnosti medicinske sestre na področju preventive in promocije duševnega

zdravja,

ugotoviti, kako poteka promocija duševnega zdravja v Sloveniji in svetu,

ugotoviti dostopnost promocije in preventivnih dejavnosti, vezanih za duševno

zdravje v Sloveniji.

3 Raziskovalna vprašanja

Raziskovalni vprašanji diplomskega dela sta:

Kako poteka preventivno in promocijsko delo na področju duševnega zdravja v

Sloveniji?

Katere so ključne aktivnosti zdravstvene nege na področju preventive in promocije

duševnega zdravja?

3

4 Metodologija

4.1 Raziskovalne metode

Raziskovalne metode diplomskega dela so:

deskriptivna metoda – opis duševnega zdravja, duševnih motenj, promocije

duševnega zdravja, ukrepov preventive in promocije duševnega zdravja,

komparativna metoda – primerjanje promocije zdravja in preventive duševnih

motenj v preteklosti in danes ter v Sloveniji in v svetu.

4.2 Uporabljeni viri

Pri pisanju diplomskega dela so uporabljene različne strokovne knjige, strokovni članki,

spletni viri in prispevki s strokovnih srečanj in konferenc s področja duševnega zdravja,

promocije zdravja in preventive nastanka bolezni. Najpogosteje uporabljen vir je Resolucija

o nacionalnem programu duševnega zdravja, ki jo je izdal Državni zbor Republike Slovenije

iz leta 2011 in 2014. Obe resoluciji, ki ju je izdal Državni zbor Republike Slovenije, sta bili

v pomoč pri iskanju področja preventivnega dela in promocije duševnega zdravja v

Sloveniji. Resolucija iz leta 2011 vsebuje podrobno opisan načrt nacionalnega programa in

njegove cilje, splošno stanje v Sloveniji, opredelitev prednostnih področij, oceno potreb in

ciljne skupine ter ukrepe, ki bi pripomogli k izboljšanju duševnega zdravja prebivalcev v

Sloveniji. Resolucija iz leta 2014 pa vsebuje podrobno opisane ciljne skupine v Sloveniji,

kot so: otroci in mladostniki, odrasli in starostniki. Podrobno je opisan tudi akcijski načrt

nacionalnega programa za obdobje 2014-2018. Podlaga pri opisovanju in razlaganju

duševnih motenj je bila knjiga Duševno zdravje in zdravstvena nega, ki vsebuje poglavja,

napisana s strani številnih zdravnikov, medicinskih sester in drugih strokovnjakov. Knjiga

vsebuje zelo pomembne in jasne definicije duševnega zdravja, duševnih motenj in osnove

zdravstvene nege v psihiatriji. Na kratko je opisana tudi zgodovina psihiatrične zdravstvene

nege v svetu in Sloveniji. Zelo pogosto je bila uporabljena tudi knjiga Pristopi in metode v

zdravstveni vzgoji avtorice Silvestre Hoyer. Knjiga je v pomoč pri različnih navajanjih

definicij in razlag same promocije zdravja in preventive nastanka bolezni. Predstavlja

osnovo za razumevanje načel promocije zdravja in preventivnih ukrepov. Pogosto so bili

4

uporabljeni članki iz zbornika predavanj Zdravstvena vzgoja – moč medicinskih sester. Eden

izmed člankov, ki je bili večkrat uporabljen pri pisanju diplomskega dela, je članek

Medicinske sestre na področju promocije zdravja in zdravstvene vzgoje: Kje smo? Kam

gremo? avtorice A. Kvas. V članku so opisane naloge medicinske sestre na področju

promocije zdravja in zdravstvene vzgoje, kar se nanaša tudi na področje duševnega zdravja.

Podrobno je podano tudi mišljenje avtorice o ukrepih, ki bi izboljšali odnose med

zdravstvenimi delavci in pacienti.

5

5 Promocija duševnega zdravja in preventiva duševnih motenj

Promocija duševnega zdravja in preventiva duševnih motenj sta pomemben del krepitve

zdravja. Delujeta na ravni posameznika in družbe, da bi se izboljšala kakovost življenja

posameznikov in zmanjšalo breme celotne družbe. Promocijske in preventivne dejavnosti

krepijo varovalne dejavnike in zmanjšujejo vpliv dejavnikov tveganja (Državni zbor

Republike Slovenije, 2011).

Za promocijo duševnega zdravja in preventivo duševnih motenj je pomembno delovanje na

naslednjih področjih (Državni zbor Republike Slovenije, 2011, str. 15–16):

politika (upoštevanje zakonov in drugih ukrepov),

podporna okolja – družinsko, šolsko, delovno in bivalno okolje kot okolje za

ustvarjanje in promocijo duševnega zdravja,

lokalne skupnosti,

posameznik oziroma skupine (razvoj sposobnosti in veščin, izboljševanje znanja in

razumevanja duševnega zdravja),

zdravstvo, sociala in drugi sektorji (okolje, gospodarstvo, finance, šolstvo) v zvezi z

raziskovanjem, spremljanjem, izobraževanjem in usposabljanjem strokovnjakov ter

organizacijo storitev,

preusmeritve težišča primarnega zdravstvenega varstva v preventivo.

Programov promocije duševnega zdravja in preventive nastanka duševnih motenj je veliko

za otroke in mladostnike. Izvajajo se v različnih okoljih (šolsko, zdravstveno, lokalno,

spletno), vendar niso vsi strokovno pripravljeni in na nacionalni ravni. Obstoječi programi

promocije duševnega zdravja in preventive duševnih motenj pa pri odrasli populaciji niso

tako številni in so neenakomerno dostopni. Centri za socialno delo in nevladne organizacije

delujejo na nacionalni ravni in izvajajo splošno, selektivno in indicirano preventivo (Državni

zbor Republike Slovenije, 2014, str. 10-12).

6

5.1 Duševno zdravje – nekoč in danes

»Pacient, ki ima duševno motnjo, s svojim spremenjenim doživljanjem in vedenjem lahko v

neukem človeku vzbudi obsodbo in odpor namesto sočutja in prijateljske pomoči«

(Križanec, 2011, str. 10).

Včasih ni bilo nobenih razlik med duševno bolnimi in med tistimi s telesnimi hibami,

kriminalci ali duševno manj razvitimi. Takšni posamezniki niso bili le dolgotrajno zaprti,

temveč tudi priklenjeni na verige. Sedaj je psihiatrija sodobna in zelo pomembna veja

medicine, ki obravnava posameznika iz različnih perspektiv: kot človeka, ki ima specifične

simptome, kot posameznika, ki živi v določenem okolju, kot rezultat podedovanih lastnosti

in kot posameznika, katerega ideje in čustva so posledica določenih kemičnih reakcij v

njegovih možganih (Kores Plesničar, 2011b).

5.1.1 Duševno zdravje nekoč

Duševno zdravje je opredeljeno kot stanje dobrega počutja, v katerem posameznik razvija

svoj potencial, se lahko spoprijema z stresom v vsakdanjem življenju, produktivno in

uspešno dela ter je sposoben prispevati v svojo skupnost (Svetovna zdravstvena organizacija,

2014).

Nekoč je bil odnos človeka do duševnih motenj prežet s strahom, nerazumevanjem in

sovražnostjo. Včasih so duševno motnjo razumeli kot prekletstvo in kot obsedenost z nečim

zlim. Zaradi nerazumevanja duševnih motenj so različne družbe ravnale z duševno motenimi

posamezniki agresivno in okrutno. Že Hipokrat je zapisal: »Z možgani mislimo, vidimo,

slišimo in razlikujemo grdo od lepega /…/ isti organ pa nam povzroča tudi blaznost in bledež,

strah in grozo, nespečnost, nas zavaja v zmotno ravnanje, nesmiselne bojazni, raztresenost

in v dejanja, ki niso v skladu z našimi navadami.« Hipokrat je na posameznika gledal kot na

celoto fizičnega in duševnega. Raziskal je različne psihične motnje in jim dal imena, ki jih

še danes uporabljamo (Pregelj et al., 2013).

7

V trinajstem stoletju so ustanovili psihiatrično bolnišnico Bethlem Royal Hospital v

Londonu, ki je ena izmed najstarejših psihiatričnih bolnišnic. Na začetku so bile take

ustanove kot azili za bolnike, zdravniki pa niso imeli ustreznega znanja za obravnavo

posameznikov s psihiatričnimi motnjami (Pregelj et al., 2013).

Leta 1798 je pariški zdravnik Philipp Pinel posnel verige, v katere so bili vpeti bolniki v

bolnišnici Salpêtrière v Parizu. S tem je hotel izkazati pomembnost individualne svobode in

enakosti tudi pri psihiatričnih bolnikih. Leta 1801 je izdal učbenik O oblikah in zdravljenju

duševnih motenj (Pregelj et al., 2013).

Pomemben teoretik je tudi nemški psihiater Emil Kraepelin, ki je predstavnik moderne

znanstvene psihiatrije. Njegov sistem je nudil osnovo za diagnosticiranje in zdravljenje

različnih psihiatričnih motenj. Kasneje se pokazalo, da ni mogoče vseh psihiatričnih motenj

umestiti v ta sistem. Še en pomemben znanstvenik na tem področju je bil Julius Wagner von

Jauregg, ki je leta 1917 uvedel zdravljenje progresivne paralize z malarijo, ki se je izkazalo

kot zelo uspešno. S tem se je začela uvedba bioloških metod zdravljenja duševnih motenj.

Leta 1952 je bil odkrit prvi uporaben nevroleptik (zdravilo proti psihotičnim motnjam) –

klorpromazin. Od tedaj do danes je odkritih še veliko več uporabnih in dobro delujočih

nevroleptikov (Pregelj et al., 2013).

Za začetek psihiatrične oskrbe v Sloveniji šteje konec osemnajstega stoletja, ko so nekdanji

samostan bosonogih avguštincev v Ljubljani preuredili za »mirne in besneče blaznike«

zaradi prenatrpanosti »Oddelka za blaznike« v Deželni civilni bolnišnici. Zelo pomembno

vlogo pri tej ustanovitvi ima dr. Karel Bleiweis – vitez Trsteniški. Razvijale so se tudi druge

psihiatrične ustanove, kot so: Oddelek za živčne in duševne bolezni v Deželni civilni

bolnišnici (1895), Bolnišnica za duševne bolezni v Novem Celju (1931), Oddelek za

kronične duševne bolnike v Zavetišču sv. Jožefa v Ljubljani. Prva umobolnica v Ljubljani

je bila ustanovljena leta 1827 in je bila del Civilne bolnice na Ajdovščini v Ljubljani. Bolniki

so bivali ločeno po spolu in umirjenosti (Zupanič Slavec, 2012).

Leta 1945 je vodenje Bolnišnice za duševne in živčne bolezni prevzel prof. Janez Kanoni,

ki je tudi ustanovitelj sodobne slovenske psihiatrije. Ustanovil je tudi Katedro za psihiatrijo

8

na Medicinski fakulteti v Ljubljani. Janez Kanoni se je boril za izboljševanje položaja

slovenske psihiatrije, kar je pripeljalo do tega, da je Svet za zdravstvo in socialno politiko

Ljudske republike Slovenije izdal resolucijo. S tem je tudi slovenska psihiatrija napredovala.

Psihiatrične bolnišnice so bile kasneje odprte tudi v Begunjah, Vojniku, Idriji, Ormožu in

Mariboru. Pomembni zdravniki, ki so prispevali k razvitju slovenske psihiatrije, so: prof.

Lev Milčinski, Janko Kostnapfel, Bazilija Pregelj, Marijan Borštner, Miloš Kobal, Momčilo

Vitorović in Jože Lokar (Pregelj et al., 2013).

Leta 1970 je bila psihiatrična bolnišnica popolnoma zaprta ustanova. Medicinske sestre in

zdravstveni tehniki so svoje delo opravljali predvsem po navodilih zdravnikov. Nekaj let

kasneje so se odprla vrata oddelkov in začelo se je uvajati delo po načelu terapevtske

skupnosti (Križanec, 2011).

Leta 1972 je bilo organizirano prvo podiplomsko izobraževanje iz psihiatrične zdravstvene

nege, ki se je kasneje preoblikovalo v specializacijo (Križanec, 2011).

5.1.2 Duševno zdravje danes

Razvoj varstva duševnega zdravja v Evropski uniji se je začel leta 2005, ko je Evropska

komisija objavila Zeleno knjigo: Izboljšanje duševnega zdravja prebivalstva – pot k strategiji

na področju duševnega zdravja za Evropsko unijo. Namen je bil izboljšati kakovost življenja

evropskih državljanov, saj duševne bolezni predstavljajo predvsem veliko izgubo in

obremenitev za gospodarske, socialne, izobraževalne, kazenske in sodne sisteme (Komisija

Evropskih skupnosti, 2005).

Leta 2008 je bil v Sloveniji sprejet Zakon o duševnem zdravju, kar predstavlja prvi

nacionalni dokument s področja duševnega zdravja. S tem se je Slovenija uvrstila med

države članice Evropske unije, ki imajo to področje ustrezno zakonsko urejeno (Jeriček

Klanšček, Zorko, Bajt, & Roškar, 2009).

Zakon o duševnem zdravju določa sistem zdravstvene in socialnovarstvene skrbi na področju

duševnega zdravja, nosilce dejavnosti in pravice osebe med zdravljenjem na oddelku pod

9

posebnim nadzorom psihiatrične bolnišnice ter obravnavo na varovalnem oddelku

socialnovarstvenega zavoda in v nadzorovani obravnavi (Državni zbor Republike Slovenije,

2008).

V dokumentu je določeno, kdo izvaja programe in storitve za duševno zdravje v okviru javne

službe (Državni zbor Republike Slovenije, 2008):

izvajalci psihiatričnega zdravljenja (psihiatrične bolnišnice, ambulante s koncesijo

za opravljanje zdravstvene dejavnosti, ambulante za klinično psihologijo idr.),

izvajalci socialnovarstvenih programov in storitev (javni socialnovarstveni zavodi z

varovanimi oddelki, druge pravne in fizične osebe s koncesijo),

izvajalci nadzorovane obravnave (izvajalci psihiatričnega zdravljenja, druge pravne

in fizične osebe s koncesijo),

izvajalci obravnave v skupnosti (javni socialnovarstveni zavodi, druge pravne in

fizične osebe s koncesijo ali z dovoljenjem za delo za opravljanje socialnovarstvenih

storitev).

Obstajajo tudi nevladne organizacije s področja duševnega zdravja, ki izvajajo v skupnosti

naslednje programe (Državni zbor Republike Slovenije, 2008):

svetovanje, samopomoč in izobraževanje,

vodenje dnevnih centrov,

vodenje pisarn za svetovanje,

stanovanjske in bivalne skupine,

pomoč ter podpora pri učenju in študiju,

delo z družinami,

vodenje treningov socialnih in življenjskih spretnosti,

organizacija prostočasnih dejavnosti,

zaposlitveni centri s podporno zaposlitvijo,

usposabljanje za delo.

Ena izmed prednostnih nalog izvajalcev zdravstvenih storitev sta nadaljevanje izvajanja

promocije duševnega zdravja in zavzemanje za spoštovanje človekovih pravic po svetu

(Državni zbor Republike Slovenije, 2008).

10

Slovenija ima enega izmed najvišjih kazalnikov samomora v Evropi. Iz tega je mogoče

sklepati, da (Murtić, 2011):

sta najpogostejši duševni motnji v Sloveniji depresija in anksioznost,

eden izmed največjih zdravstvenih problemov je škodljiva raba alkohola,

tveganje za samomorilnost je v vseh življenjskih obdobjih visoko,

odstotek hospitalizacij in odsotnosti z dela predstavlja veliko ekonomsko breme,

duševne motnje so pogostejše pri ženskah,

predvsem so ogroženi mladostniki in starejši,

duševno zdravje ni prioritetno področje v Sloveniji.

V zadnjem času se veliko pozornosti preusmerja predvsem na duševno zdravje zaposlenih.

Leta 2011 je v Berlinu potekala konferenca, kjer se govorilo o duševnem zdravju na

delovnem mestu. Zaključki konference so med drugimi bili (Čobal, 2012):

duševno zdravje je pomemben kazalnik kakovosti socialne kohezije v delovnem

okolju,

varovanje in promocija duševnega zdravja sta pomembna za udejanjenje agende

»Evropa 2020«, zlasti za dosego rasti stopnje zaposlenosti prebivalcev v starosti med

20 in 64 leti.

Države članice Evropske unije urejajo področje duševnega zdravja na različne načine

(Državni zbor Republike Slovenije, 2014):

z nacionalnimi programi za duševno zdravje (Francija, Italija, Združeno kraljestvo

Velike Britanije in Severne Irske, Ciper, Grčija, Malta, Nizozemska,

Slovaška),

z vključitvijo vsebin duševnega zdravja v nacionalne programe zdravja (Češka,

Danska, Latvija, Litva, Nemčija, Portugalska, Španija, Švedska, Irska),

z ureditvijo posameznih področij duševnega zdravja z nacionalnimi programi

(Bolgarija, Finska),

področje duševnega zdravja na ravni države ni urejeno in imajo samo regionalne

dokumente (Avstrija, Belgija),

področje duševnega zdravja ni posebej urejeno ali je urejeno pomanjkljivo (Estonija,

Poljska),

11

so v postopku sprejemanja nacionalnega programa za duševno zdravje

(Luksemburg, Romunija).

V zadnjih desetletjih je prišlo do hitrega razvoja razumevanja vedenjskih, bioloških in

socioloških dejavnikov, ki vplivajo na nastanek in razvoj duševnih motenj. Tako so se razvile

tudi drugačne in sodobne metode preprečevanja in zdravljenja duševnih motenj. Področje

duševnega zdravja je postalo sestavni element javnega zdravja (Plesničar, 2011).

5.1.3 Promocija duševnega zdravja v Sloveniji in v svetu

»Promocija duševnega zdravja je del širše promocije zdravja, saj je duševno zdravje del

vsesplošnega zdravja. Vendar se v okviru promocije zdravja promociji duševnega zdravja

namenja precej manj pozornosti kot promociji telesnega zdravja« (Carotta & Kurež, 2007,

str. 27).

Področje duševnega zdravja se v zadnjih letih veliko raziskuje, saj letno zboli desetina

Evropejcev za eno izmed duševnih motenj. Še večji problem so samomori, ki so vsako leto

pogostejši. Raziskave kažejo, da vsakih devet minut v Evropski uniji naredi en človek

samomor, kar je zelo skrb vzbujajoč podatek. Da bi se zmanjšalo število obolelih, se izvajajo

različni programi za promocijo dobrega duševnega zdravja in programi za preprečevanje

nastanka duševnih motenj. Evropska unija je izdala nekaj dokumentov, kot so: Deklaracija

in akcijski načrt za področje duševnega zdravja v Evropi, Zelena knjiga za izboljšanje

duševnega zdravja prebivalstva – Pot k strategiji na področju duševnega zdravja za EU in

Pakt za duševno zdravje in dobro počutje (Jeriček Klanšček et al., 2009).

O promociji zdravja se govorilo že nekaj desetletij pred Ottawsko listino. Ta termin je prvič

uporabil zgodovinar medicine Henry E. Sigerist. Promocijo zdravja je opredelil kot eno

izmed štirih temeljnih nalog medicine, poleg preprečevanja bolezni, zdravljenja bolnih in

rehabilitacije (Kamin, 2011).

12

Svetovna zdravstvena organizacija je leta 1981 uvedla program promocije zdravja, ki se je

začel izvajati leta 1984. Najpomembnejša načela promocije zdravja so (Hoyer, 2005):

promocija zdravja vključuje celotno populacijo v vsakdanjem življenju in ni

usmerjena le v posameznike, dovzetne za določena obdobja,

promocija zdravja ja usmerjena v akcije na področju determinant zdravja,

promocija zdravja povezuje različne pristope in metode,

promocija zdravja si prizadeva za učinkovito sodelovanje javnosti,

zdravstveno osebje ima pomembno vlogo pri promociji zdravja.

Leta 1986 je bila sprejeta Ottawska listina, ki je temeljni dokument promocije zdravja. Ta

dokument poudarja, da je treba vsakemu posamezniku omogočiti, da bi lahko o svojem

zdravju več odločal in prispeval k njegovi promociji (Hoyer, 2005).

Temeljne dejavnosti za promocijo zdravja poudarjajo (Hoyer, 2005, str. 13):

zagovarjanje zdravja – pozitivno zdravje je glavno sredstvo družbenega,

ekonomskega in osebnega razvoja,

omogočanje zdravja – za omogočanje zdravja so potrebni zdravo okolje, dostopnost

zdravstvene oskrbe, razvijanje individualnih spretnosti in socialna podpora,

posredovanje za zdravje – zahteva za usklajeno delovanje vseh družbenih področij.

V Sloveniji narašča število komunikacijskih dejavnosti v okviru promocije zdravja in je

pozornost usmerjena v teme, ki zadevajo način posameznikovega življenja (rekreacija,

zdrava prehrana, srce in ožilje). Hkrati pa upada število komunikacijskih intervencij za teme,

kot sta aids in rak. V sklopu promocije zdravja se v Sloveniji vse več sredstev namenja bolj

celostnim programom, kot so »zdrave šole«, »izobraževalne delavnice v lokalnih skupnostih

o pomenu in načinu zdravega prehranjevanja«, »to sem jaz« ipd. (Kamin, 2006).

Programov promocije in preventive za otroke in mladostnike je veliko, izvajajo pa se v

različnih okoljih, kot so šola, zdravstvo, lokalno območje in splet (Državni Zbor Republike

Slovenije, 2014).

13

Tabela 1: Predstavitev nekaterih preventivnih in promocijskih programov za otroke in

mladostnike v Sloveniji

Vir: Državni zbor Republike Slovenije (2014, str. 25)

V tabeli 1 so predstavljeni nekateri programi promocije duševnega zdravja in preventive

duševnih motenj za otroke in mladostnike ter njihovi viri. Zelo znan program je »Šola za

starše«, katerega nosilci so zdravstveni domovi in porodnišnice. Načeloma bi ga morali

izvajati vsi v Sloveniji, v praksi pa ga manjši zdravstveni domovi ne izvajajo, izvajajo ga le

nekatere bolnišnice. Leta 2011 so območni zavodi izvedli analizo zdravstvenovzgojnih

dejavnosti, pri čemer se je izpostavila problematika nekaterih ranljivejših skupin

prebivalstva, na primer romskih staršev (Državni zbor Republike Slovenije, 2014).

14

V osnovnih šolah se izvajajo predvsem preventivni programi, vezani na promocijo zdravega

načina življenja, kar vključuje zdravo prehrano, rekreacijo in krepitev samopodobe otrok.

Iz statistike izhaja, da za promocijo duševnega zdravja aktivnega prebivalstva skrbi približno

140 specialistov medicine dela, prometa in športa, 25 psihologov in 60 svetovalcev za

promocijo zdravja pri delu. Z druge strani skrbi za brezposelne osebe 5 pooblaščenih

zdravnikov (Državni zbor Republike Slovenije, 2014).

Tabela 2: Predstavitev preventivnih in promocijskih programov za odrasle v Sloveniji

Vir: Državni zbor Republike Slovenije (2014, str. 60)

V Sloveniji se izvajajo programi promocije duševnega zdravja tudi za odraslo populacijo,

posebej za zaposlene osebe. Obstajajo številni preventivni programi za odraslo populacijo,

ki so na kratko predstavljeni v tabeli 2. Veliko je predvsem zaupnih telefonov, ki

predstavljajo pomoč ljudem v duševni stiski, ti pa jih lahko kadar koli pokličejo. Obstajajo

tudi zavodi, združenja in društva, na katere se lahko obrnejo posamezniki v hudi duševni

stiski. Takšni zavodi so na primer Ozara, Papilot, Altra in Humana.

Leta 2000 so se po sklepu Ministrstva za zdravje v slovenskem prostoru oblikovali

zdravstvenovzgojni centri za odrasle. Taki centri tvorijo nacionalno mrežo za izvajanje

programov zdravstvene vzgoje in promocije zdravja za odraslo populacijo. Centri so

razdeljeni po celotni Sloveniji in delujejo v okviru zdravstvenih domov, kar zagotavlja dobro

15

dostopnost vsem zainteresiranim. Primer takega programa je CINDI Slovenija (Vrbovšek,

2011).

V dokumentu Resolucija o nacionalnem programu duševnega zdravja iz leta 2014 je

poudarjeno, da bi bilo treba poučiti laično in strokovno javnost o duševnem zdravju z

naslednjimi ukrepi (Državni zbor Republike Slovenije, 2014):

izobraževanje strokovne in laične javnosti o duševnem zdravju, preprečevanju in

zdravljenju duševnih motenj ter preprečevanju samomorilnega vedenja pri odrasli

populaciji (publikacije, tiskana in elektronska gradiva, predavanja za splošno

javnost, akcije nevladnih organizacij),

izobraževanja strokovnih delavcev, zdravnikov, pedagoškega kadra, svetovalnih

delavcev in socialnih delavcev,

vključevanje vsebin o psihičnih motnjah v starosti v vsebine šolskih programov:

spodbujanje raziskovalnih nalog za srednješolce na temo demence/depresije in

drugih duševnih motenj v starosti.

Še ena izmed rizičnih skupin prebivalstva so starostniki. V to skupino spadajo odrasle osebe,

ki so starejše od petinšestdeset let. Med posebej ogrožene štejemo vse, ki imajo kronične

telesne bolezni, so funkcionalno ovirani in odvisni od tuje pomoči, ki živijo v neugodnih

razmerah, so brez socialne mreže ali so osamljeni (Državni zbor Republike Slovenije, 2014).

Starejšim osebam je treba zagotoviti pomoč za njihove potrebe. To se lahko zagotovi s

povezovanjem formalnih in neformalnih mrež (Strategija varstva starejših do leta 2010 –

solidarnost, sožitje in kakovostno staranje prebivalstva; Zelena knjiga EU o odzivu na

demografske spremembe, 2005; Leonska deklaracija UNECE: družba za vse generacije –

izzivi in priložnosti, 2007) (Državni zbor Republike Slovenije, 2014).

Specifične mreže izvajalcev programov promocije duševnega zdravja in preventive

duševnih motenj v starosti ni. Obstajajo občasni posamezni poskusi strokovnih srečanj za

javnost, namenjeni spodbujanju preventive duševnih motenj v starosti, v organizaciji

nevladnih organizacij, psihiatričnih bolnišnic in zavodov za zdravstveno varstvo (Državni

zbor Republike Slovenije, 2014).

16

5.2 Duševne motnje in preventiva nastanka duševnih motenj

Duševna motnja je vsaka duševna motnja, ki se razume kot klinično pomembno vedenje ali

psihološki sindrom, ki nastopi pri posamezniku in je povezan s sedanjim distresom ali

nezmožnostjo ali s pomembno povečanim tveganjem za smrt, bolečino, nezmožnost ali

izgubo svobode. Ne glede na vzrok se kaže kot vedenjska, psihološka ali biološka disfunkcija

pri posamezniku (Kores Plesničar, 2009a).

Primarna skrb pri preprečevanju nastanka duševnih motenj in posledično samomorilnega

vedenja je namenjena ustvarjanju funkcionalne in kakovostne družine. Pomembno je delo

primarne zdravstvene pomoči in socialne službe, ki prepoznavata rizične družine in jim

lahko omogočijo ustrezno pomoč. Sekundarna preventiva je namenjena mladostnikom, pri

katerih se izkazuje visoko samomorilno tveganje. Pomembno vlogo pri sekundarni

preventivi imajo krizne telefonske linije in svetovalne službe. Terciarna preventiva je

namenjena mladostnikom po že izvedenem poskusu samomora. Mladostniki, ki so poskusili

narediti samomor, potrebujejo dolgotrajno spremljanje in sodobno psihiatrično pomoč

(Državni zbor Republike Slovenije, 2014).

5.2.1 Klasifikacija duševnih motenj

V svetu obstajata dve klasifikaciji duševnih motenj: MKB-10 in DSM-IV. Organske motnje

po klasifikaciji DSM-IV se delijo na: delirij, demenco, amnestične motnje, kognitivne

motnje, psihosomatske motnje in duševne motnje, ki so povezane z uživanjem psihoaktivnih

snovi. V Evropi uporabljamo klasifikacijo MKB-10. Duševna motnja je lahko primarna ali

sekundarna. Primarna duševna motnja nastane, kadar bolezni, poškodbe ali okvare

prizadenejo možgane neposredno ali selektivno. Sekundarne duševne motnje nastanejo

takrat, ko sistemska bolezen ali motnja prizadene možgane kot enega izmed organov ali

telesnih sistemov (Tomazin, 2011).

Po klasifikaciji MKB-10 delimo duševne motnje na (Tomazin, 2011):

organske duševne motnje, vključno s simptomatskimi,

duševne in vedenjske motnje zaradi uživanja psihoaktivnih snovi,

17

shizofrenija, shizotipske in blodnjave motnje,

razpoloženjske (afektivne) motnje,

nevronske, stresne in somatoformne motnje,

vedenjski sindromi, povezani s fiziološkimi motnjami in telesnimi dejavniki,

motnje osebnosti in vedenja v odrasli dobi,

duševna manjrazvitost (mentalna retardacija),

vedenjske in čustvene motnje, ki se navadno začnejo v otroštvu in adolescenci,

neopredeljena duševna motnja.

Organske, vključno simptomatske duševne motnje

Organsko pogojene duševne motnje so tiste, ki imajo skupen organski izvor v možganski

bolezni, poškodbi ali drugačni okvari, ki povzroča motnjo možganske dejavnosti. Organska

duševna motnja je lahko primarna ali sekundarna. Najpogosteje nastane v starosti (Tomori,

1999).

Organske duševne motnje lahko razdelimo v dve skupini:

sindromi s prevladujočimi motnjami spoznavanja (demenca, delirij, amnestični

sindrom),

sindromi, ki vključujejo motnje zaznavanja, mišljenja, čustvovanja ali osebnosti

(Tomori, 1999).

Duševne in vedenjske motnje zaradi uživanja psihoaktivnih substanc

Duševne in vedenjske motnje, ki so nastale kot posledica prekomernega uživanja

psihoaktivnih snovi, imajo nekaj skupnih značilnosti, kot so toleranca učinkov in vedno

večjih odmerkov, kompulzivna uporaba snovi, abstinenčni znaki krize, pretirano ukvarjanje

s substanco in vztrajanje pri njihovi uporabi. Povsod po svetu je zelo razširjena zloraba

kanabisa, opiatov, kokaina in psihotropnih zdravil. Pri prevenciji zlorabe psihoaktivnih

substanc je treba pozornost usmeriti k rizičnim skupinam, kot so mladostniki. Za

zmanjševanje odvisnosti se v večini razvitih držav uporablja substitucija z metadonom in s

programi za zamenjavo uporabljenih igel, kar je bistveno zmanjšalo širjenje okužb s

18

hepatitisom B in C ter z virusom HIV. Strategije, ki se uporabljajo za zmanjšanje uživanja

alkoholnih pijač, so zvišanje cen alkoholnih pijač in zmanjšanje dosegljivosti, predvsem za

mladostnike (Plesničar, 2011).

Shizofrenija, shizotipske in blodnjave motnje

Shizofrenija je kronična duševna motnja, ki predstavlja klinični sindrom, sestavljen iz

številnih psihičnih simptomov. Shizofrenija ima pozitivne in negativne simptome. Pozitivni

simptomi, ki jih doživlja bolnik, so: preganjalne motnje, halucinacije, iluzije, derealizacija,

depersonalizacija, dezorganizirani govor, dezorganizirano obnašanje, katatonija in agitacija.

Negativni simptomi pa so: čustvena nedostopnost, pasivnost, socialna izoliranost, težave

abstraktnega mišljenja, zmanjšanost spontanosti, anhedonija in zmanjšana zmožnost

koncentracije (Ostojić, 2011).

Obstajajo različne vrste shizofrenije (Ostojić, 2011):

paranoidna shizofrenija,

hebefrena shizofrenija,

katatona shizofrenija,

nediferencirana shizofrenija,

postshizofrena depresija,

rezidualna shizofrenija,

shizofrenija simplex,

druge shizofrenije,

shizofrenija, nespecificirana.

Razpoloženjske (afektivne) motnje

Med razpoloženjske motnje spadajo manična in depresivna stanja v okviru bipolarne motnje

ter unipolarna depresija (Plesničar, 2011).

Najpogostejša razpoloženjska motnja je depresija. Depresija predstavlja velik zdravstveni

problem. Povzroča globoko žalost in je za posameznika najbolj hudo doživetje v življenju.

19

Depresivni bolniki imajo večjo možnost smrtnosti (samomor ali pojav drugih telesnih

bolezni), kot pa populacija nasploh (Mihaljević-Peleš, & Šagud, 2011).

Simptome depresije lahko razdelimo v več skupin (Mihaljević - Peleš & Šagud, 2011):

telesni simptomi (spanje, energija, apetit, libido),

čustveni simptomi (zmanjšano razpoloženje, anksioznost, jokavost),

kognitivni simptomi (občutek krivde, pesimizem, suicidalne misli).

Depresija je bolezen, ki se lahko zdravi. Zaradi neznanja in napačnih stališč veliko

posameznikov ne poišče ustrezne medicinske pomoči. Depresijo moramo takoj ugotoviti, da

bi jo lahko čim prej zdravili in se z njo lažje spopadali (Mihaljević-Peleš, & Šagud, 2011).

Nevrotske, stresne in somatoformne motnje

Med nevrotske, stresne in somatoformne motnje štejemo različne motnje s skupnimi

bolezenskimi simptomi, med katerimi je najpogostejši anksioznost. V to skupino spadajo

(Tomori & Ziherl, 1999):

fobične anksiozne motnje,

druge anksiozne motnje,

obsesivno kompulzivna motnja,

reakcije na stres in prilagoditvene motnje,

disociativna konverzivna motnja,

somatoformne motnje,

druge nevrotske motnje.

Vedenjski sindromi, povezani s fiziološkimi motnjami in telesnimi dejavniki

Med vedenjske motnje spadajo motnje hranjenja (anoreksija, bulimija), motnje spanja

(somnambulizem, nočni strah) in zloraba substanc, ki odvisnosti ne povzročajo (vitamini ali

antacidi). Najučinkovitejši način preprečevanja nastanka takšnih motenj je odkrita javna

razprava. S tem bi lahko posameznike, družine in lokalne skupnosti ozavestili o težavah, ki

jih imajo mladostniki pri prilagajanju novim življenjskim razmeram. Pomembno je, da so

20

zdravstveni delavci usmerjeni k zgodnji prepoznavi in zdravljenju potencialno resnih

vedenjskih motenj. Ustrezna izobrazba zaposlenih na primarni ravni zdravstvenega varstva,

primerna ozaveščenost v družinah in poznavanje okoliščin življenja in dela ljudi z

vedenjskimi motnjami lahko omogočijo prejemanje podpore in pomoči v njihovem

domačem okolju (Plesničar, 2011).

Motnje osebnosti in vedenja v odrasli dobi

Osebnostno motnjo opredeljujemo kot skrajno poudarjenost osebnostnih potez. Osebnostne

motnje so (Tomori & Ziherl, 1999):

specifične osebnostne motnje,

trajne osebnostne spremembe,

motnje navad in nagibov,

motnje spolne identitete,

psihološke in vedenjske motnje, povezane s spolnim razvojem in naravnanostjo.

Pri posameznikih z osebnostnimi motnjami je treba čim prej ugotoviti motnjo ter zagotoviti

ustrezno podporo in pomoč. Zgodnja prepoznava pomeni hitro vpeljavo profesionalne

pomoči ljudem, ki gredo skozi kritična obdobja v njihovem življenju. Obstajajo pa tudi

različne podporne skupnosti in skupine za pomoč, v katere se lahko vključijo (Plesničar,

2011).

Duševna manjrazvitost

Duševna manjrazvitost vključuje organsko nevrološko poslabšanje, posledice različnih

genetskih napak in razvojno ali vzgojno prikrajšanost. Prevencija duševne manjrazvitosti se

deli na področja aktivnosti pred spočetjem, med nosečnostjo, ob rojstvu in po njem.

Aktivnosti, ki se priporočajo pred spočetjem, so programi zdravstvene vzgoje, primerna

prehrana, prenehanje kajenja, cepljenje proti rdečkam, genetsko presejanje in svetovanje.

Aktivnosti med nosečnostjo in ob rojstvu vključujejo zdravo prehrano, prenehanje uživanja

alkohola, neprimernih zdravil, kemičnih substanc in kajenja, presejalne teste ter dobro

zdravstveno oskrbo matere in otroka ob rojstvu. Aktivnosti po rojstvu vključujejo cepljenje

21

proti nalezljivim boleznim in presejanje za metabolične bolezni. Dobro poznavanje pomena

zdrave prehrane in drugih dejavnikov tveganja lahko zmanjša duševno manjrazvitost, stalen

razvoj tehnologije pa omogoča identifikacijo genskega tveganja, boljšo detekcijo in

zdravljenje anomalij (Plesničar, 2011).

Motnje duševnega (psihološkega) razvoja

Motnje duševnega razvoja nastanejo pri nekaterih otrocih, kjer se kažejo izostanki v razvoju

posameznih duševnih funkcij ali sposobnosti ob normalnem duševnem dozorevanju

(Tomori, 1999).

Med razvojne motnje spadajo (Tomori & Ziherl, 1999):

specifične razvojne motnje pri govorjenju in jezikovnem izražanju,

specifične razvojne motnje pri šolskih veščinah,

specifične razvojne motnje motoričnih funkcij,

pervazivne razvojne motnje.

Vedenjske in čustvene motnje, ki se začnejo navadno v otroštvu in adolescenci

Vedenjske in čustvene motnje, ki so značilne za obdobje otroka in mladostnika, so

pomanjkanje pozornosti, pretirana aktivnost in impulzivnost. Take motnje vključujejo

agresivno in repetitivno obnašanje, izbruhe jeze, laganje, kraje in drugo nesprejemljivo

obnašanje. Najslabša posledica takih motenj je samomor, ki je pogost pri mladostnikih.

Preventivno delo je zelo pomembno ter vključuje programe informiranja, edukacije, pomoči

in podpore vsem posameznikom, družinam in skupnosti (Plesničar, 2011).

5.2.2 Preventiva nastanka duševnih motenj

Za zmanjšanje zdravstvenega, socialnega in ekonomskega bremena, ki ga povzročajo

duševne motnje, je bistveno, da države posvetijo večjo pozornost preprečevanju nastanka

duševnih motenj in promociji duševnega zdravja (Svetovna zdravstvena organizacija, 2004).

22

Preventivne intervencije imajo za cilj zmanjševanje dejavnikov tveganja in krepitev

varovalnih dejavnikov, povezanih z duševnimi motnjami. S samimi intervencijami želimo

zmanjšati pojavnost duševnih motenj, prevalenco, ponovitev duševnih motenj, čas, preživet

s simptomi, in stanje tveganja za duševno motnjo (Svetovna zdravstvena organizacija, 2004).

Koncept preventive duševnih motenj je edinstven in vključuje promocijo duševnega zdravja,

zgodnje odkrivanje in prepoznavanje dejavnikov tveganja ter ustrezne zgodnje intervencije.

Dokazano je, da primarna preventiva lahko prepreči pojav duševne motnje (Brenner &

Madhusoodann, 2010).

Preventivno zdravstveno varstvo zajema vse aktivnosti, ki so namenjene spodbujanju

zdravja, preprečevanju bolezni, podaljševanju življenja in izboljšanju delovanja vsakega

posameznika (Shipkovenska & Lyubomirova, 2007).

Obstajajo različni načini preventive nastanka dušenih motenj. To so univerzalna, selektivna

in indicirana preventiva. Univerzalna preventiva je opredeljena kot tisti posegi, ki so

namenjeni splošni populaciji ali za celotno skupino prebivalstva. Selektivna preventiva je

usmerjena k posamezniku ali skupini prebivalstva, pri kateri je opaženo minimalno tveganje

za nastanek duševnih motenj. Indicirana preventiva je usmerjena k posameznikom z visokim

tveganjem za nastanek duševne motnje, kot je na primer predispozicija ali biološki dejavniki

(Svetovna zdravstvena organizacija, 2004).

Obstajajo štiri žarišča (stopnje) preventivne dejavnosti (Shipkovenska & Lyubomirova,

2007):

1. preventiva začetka patološkega procesa in zmanjšanje tveganja za nastanek bolezni,

2. preprečevanje napredovanja bolezenskega procesa in zgodnja diagnostika (presejalni

testi),

3. preprečevanje nastanka zapletov,

4. preprečevanje nastanka bolezni.

23

Kljub razlikam v klasifikaciji preventive je najbolj bistveno, da preventiva zavzame vodilno

mesto v praksi različnih zdravstvenih strokovnjakov (Shipkovenska & Lyubomirova, 2007).

Preventiva duševnih motenj je zelo sorodno področje promociji duševnega zdravja.

Preventivno delovanje za zmanjšanje nastanka duševnih motenj deluje na treh nivojih

(Murtić, 2011):

primarna preventiva je namenjena celotni populaciji,njena naloga pa je

preprečevanje nastanka duševnih motenj,

sekundarna preventiva je namenjena zgodnjemu prepoznavanju in pravočasnemu

zdravljenju,

terciarna preventiva je namenjena preprečevanju zapletov in posledic duševnih

motenj.

Državni zbor Republike Slovenije je 30. 1. 2014 objavil dokument »Resolucija o

nacionalnem programu duševnega zdravja«. Ta dokument poudarja pomen preventive

duševnega zdravja v Sloveniji in primerja urejenost področja duševnega zdravja z drugimi

državami članicami Evropske unije.

24

Slika 1: Akcijski plan Nacionalnega programa duševnega zdravja (NPDZ)

Vir: Državni zbor Republike Slovenije (2014, str. 13)

Iz slike 1 je razvidno, kakšen je načrt Nacionalnega programa duševnega zdravja (NPDZ)

za izboljšanje duševnega zdravja in preventive nastanka duševnih motenj za Republiko

Slovenijo za obdobje 2014–2018. Predstavljena so načela, vizija, poslanstvo, mednarodni

okvir in metodologija priprave. Glede na prednostna področja so razdeljeni cilji in ukrepi.

Samo delo NPDZ temelji na naslednjih načelih (Državni zbor Republike Slovenije, 2014):

interdisciplinarno in medsektorsko sodelovanje na ravni politik, zakonodaje in služb,

varovanje človekovih pravic,

pravna in socialna država,

promocija in varovanje duševnega zdravja,

pozitivna diskriminacija ranljivih skupin prebivalstva,

destigmatizacija in vključevanje oseb s težavami v duševnem zdravju,

decentralizacija in dostopnost služb, ki delujejo na področju duševnega zdravja,

skupnostna skrb in rehabilitacija oseb z duševnimi motnjami,

varnost, kakovost, strokovnost, učinkovitost, dostopnost in nepretrganost

25

obravnave, skladne s pričakovanji uporabnikov, ob upoštevanju strokovno

preverjenih metod in mednarodno priznanih standardov,

stalno izobraževanje strokovnih delavcev in posodabljanje oblik promocije in

varovanja duševnega zdravja ter prilagajanja dejanskim potrebam,

uporaba najmanj omejevalnih metod zdravljenja in obravnave,

usklajenost potreb in virov, stroškovne učinkovitosti ter na dokazih utemeljenih

ukrepov.

V dokumentu je še opisano stanje v Sloveniji, opredeljene pa so tudi ciljne skupine in

prednostna področja. Opozarja se na zelo občutljivo skupino prebivalstva, to je na otroke in

mladostnike.

5.3 Vloga medicinske sestre pri promociji duševnega zdravja in preventivi dušenih

motenj

Medicinske sestre delujejo na primarni, sekundarni in terciarni ravni zdravstvene dejavnosti.

Njihova vloga je, da samostojno načrtujejo, izvajajo in vrednotijo zdravstveno nego ter da

pri samem procesu zdravstvene nege izvajajo zdravstveno vzgojo in promocijo zdravja.

Promocija zdravja je vedno pomembnejša za prakso zdravstvene nege. Izvajajo jo vsi

zaposleni v zdravstveni dejavnosti za zdrave ali bolne posameznike in za ljudi vseh starosti.

Zdravstvenovzgojno delo izvajajo vsi člani negovalnega tima. V dokumentu Poklicne

aktivnosti in kompetence v zdravstveni in babiški negi so opredeljene kompetence vseh

zaposlenih. Kompetence medicinskih sester se vežejo predvsem na promocijo zdravja,

zdravstveno vzgojo in vzgojo za zdravje. Medicinske sestre oziroma zdravstveni tehniki pri

svojem delu lahko sodelujejo z zdravniki, fizioterapevti, delovnimi terapevti, nutricionisti,

psihologi, pedagogi idr. (Kvas, 2011).

Kompetence diplomirane medicinske sestre oziroma diplomiranega zdravstvenika so

naslednje (Kvas, 2011):

promocija zdravja,

26

zdravstvena vzgoja in učenje za razumevanje povezav med načinom življenja in

zdravja,

učenje za razumevanje zdravstvenih problemov ter procesov za krepitev, doseganje

in ohranjanje zdravja.

Medicinske sestre se morajo zavedati lastnega vpliva, ki ga imajo na pacienta. Njihove

naloge pri promociji zdravja so (Wills, 2007):

razumevanje načinov obnašanja pacientov glede na njihova verska in osebna

prepričanja,

dajanje informacij in nasvetov,

primerna uporaba informacij in zagotovitev razumevanja podanih informacij,

uporaba najnovejših raziskav in raziskav, ki so znanstveno podprte,

izobraževanje pacientov glede lastnega zdravja in možnosti, ki jih imajo,

pomoč pacientom pri odločanju,

empatija,

razumevanje socialnih vplivov na odločitve pacienta.

Medicinske sestre imajo pomembno vlogo v zdravstvenem timu pri izvajanju

zdravstvenovzgojnega dela. Prav medicinske sestre preživijo največ časa s pacientom, in to

na vseh treh ravneh zdravstvene dejavnosti. Na podlagi znanj in izkušenj same prepoznajo

trenutek, ko je pacient sposoben in motiviran za učenje. Kompetence, ki jih pridobijo

medicinske sestre, jim omogočajo, da izvajajo številne naloge v procesu preprečevanja

bolezni, zdravljenja in rehabilitacije (Kvas, 2011).

Pri promociji zdravja se vključujejo tudi patronažne medicinske sestre, ki delujejo na

pacientovem domu, v zdravstvenem domu, lokalni skupnosti in na terenu. Delujejo na

primarni, sekundarni in terciarni ravni zdravstvene vzgoje. Vključujejo se področja

promocije zdravja, kot so (Kvas, 2011):

preventivno delo v lokalni skupnosti,

organizacijsko delo,

okoljevarstveno področje,

javna zdravstvena politika,

27

ekonomsko-pravno področje,

izobraževalno področje,

raziskovalno področje.

Medicinske sestre se kontinuirano vključujejo v različne promocijske aktivnosti, kot so

zdravi vrtci, zdrave šole, zdrava mesta, preventivne akcije o varnosti v prometu, ozaveščanje

ljudi o rednem pregledovanju dojk in mod, različna cepljenja otrok in odraslih ter pri

preventivnih akcijah ob svetovnih dnevih (Kvas, 2011).

Pomembno je, da medicinske sestre znajo vzpostaviti sproščujoč in zaupen odnos s

pacientom. Pacient si želi enakovreden odnos, kjer lahko izraža svoje želje, bojazni in

pričakovanja. Za kakovostno in učinkovito zdravstvenovzgojno delo morajo medicinske

sestre imeti dodatna specialna znanja s področja pedagogike, andragogike, didaktike,

psihologije idr. Pri tem je zelo pomembno, da se zavedamo vseživljenjskega učenja, ne samo

pacientov, temveč tudi samih zdravstvenih delavcev (Kvas, 2011).

Zelo veliko vlogo ima zdravstvenovzgojno delo medicinske sestre v kliničnem okolju.

Preventiva duševnih motenj in promocija duševnega zdravja sta nujni pri posameznikih,

družinah in lokalni skupnosti. Ta vloga medicinske sestre je v zadnjih letih nekoliko

zanemarjena. Prav tako pa je nujno za razvoj stroke zdravstvene nege, da se strokovnjaki s

področja zdravstvene nege bolj posvetijo raziskovalnem delu na področju duševnega zdravja

(Murtić, 2011).

28

6 Diskusija obravnavane teme

V diplomskem delu smo predstavili problem duševnih motenj in predvsem opozorili na

pomanjkanje promocije duševnega zdravja in pomanjkljive preventive nastanka duševnih

motenj. S proučevanjem različne slovenske in tuje strokovne literature smo ugotovili, da se

govori in piše o duševnem zdravju v današnjem svetu. Veliko se razpravlja o tem, kaj bi se

moralo narediti, kakšni preventivni programi naj bi se izvajali in kdo naj bi jih izvajal. V

realnosti je veliko manj programov, ki se resnično izvajajo. Problem nastaja zaradi tega, ker

taki programi niso strokovno pripravljeni in niso na nacionalni ravni. Na eni strani je v

porastu število preventivnih programov za teme, vezane na zdrav način življenja, rekreacijo

in prehrano, z druge strani pa se pojavlja upad preventivnih programov za teme, kot sta aids

in rak. Že tukaj je razvidno, da so nekatere teme še vedno teme, o katerih javnost noče

spregovoriti. Še vedno pa se tudi o duševnem zdravju manj govori kot o telesnem zdravju.

Čeprav država skuša spremeniti takšna mišljenja ljudi z različnimi delavnicami in programi,

bodo potrebna še leta in leta, da se miselnost ljudi spremeni.

Odgovorili smo tudi na raziskovalni vprašanji, ki smo si jih zastavili. Prvo raziskovalno

vprašanje je bilo: Kako poteka preventivno in promocijsko delo na področju duševnega

zdravja v Sloveniji? V Sloveniji je bila leta 2014 nazadnje objavljena Resolucija o

nacionalnem programu duševnega zdravja, ki jo je izdal Državni zbor Republike Slovenije

za obdobje 2014–2018. V njej je predstavljeno dosedanje delo na področju duševnega

zdravja v Evropski uniji in Sloveniji. Ugotovljeno je, da je za Slovenijo v zadnjih desetletij

glede področja duševnega zdravja opazen velik premik naprej. V zadnjih desetletjih so bili

v Sloveniji sprejeti različni zakoni in programi, ki promovirajo duševno zdravje in katerih

cilj je zmanjšanje nastanka duševnih motenj. Resolucija vsebuje navedbo preventivnih

programov, ki se izvajajo v Sloveniji za različne starostne skupine. Predvsem so

izpostavljene rizične skupine (otroci, mladostniki, ženske v poporodnem obdobju, ženske v

menopavzalnem obdobju, starostniki), za katere se izvajajo dodatni ukrepi, da bi se

zmanjšala pojavnost duševnih motenj in posledično število samomorov. Problem takšnih

programov je, da se ne izvajajo v vsakem mestu in da se izvajajo kratkoročno. V velikih

mestih je takšnih programov veliko, v manjših pa manj ali jih sploh ni. Ukrepa, ki sta nujno

29

potrebna, sta izvajanje promocije duševnega zdravja v vsakem mestu Slovenije ter čim

pogostejše izvajanje programov in vzgojnih delavnic.

Iz Resolucije o nacionalnem programu duševnega zdravja je razvidno, da se za vsako

starostno skupino izvaja določeno število promocijskih in preventivnih programov na

področju duševnega zdravja. Ugotovili pa smo tudi, da za starostnike sploh ne obstajajo

takšni programi. To predstavlja veliki problem, saj se naše prebivalstvo vedno bolj stara.

Vedno več je starostnikov, ki so zboleli za kakršno izmed duševnih motenj. Res pa je tudi,

da je na splošno manj pozornosti posvečene starostnikom kot pa mladim ljudem v Sloveniji.

Drugo raziskovalno vprašanje je bilo: Katere so ključne aktivnosti zdravstvene nege na

področju preventive in promocije duševnega zdravja? Medicinske sestre oziroma

zdravstveni tehniki so skozi šolanje usvojili veliko znanja s področja promocije zdravja in

preventive nastanka bolezni in so ustrezno usposobljeni za izvajanje takšnih dejavnosti.

Pomembno je, da spregovorijo o duševnem zdravju, stresnem načinu življenja, izgubah in

drugih dejavnikov, ki predstavljajo tveganje, da zbolijo za duševno motnjo. Ključne

aktivnosti zdravstvene nege na področju preventive in promocije duševnega zdravja so

vključitev in sodelovanje v multidisciplinarnih timih ter skupno reševanje problematike.

Nalogi medicinskih sester oziroma zdravstvenih tehnikov sta tudi promocija duševnega

zdravja in preventiva nastanka duševnih motenj. Medicinske sestre veliko več pozornosti

preusmerjajo na telesno zdravje. Pozabljajo pa, da velikokrat zaradi stresnega delovnega

okolja in velike odgovornosti, ki jo imajo, tudi same duševno zbolijo. Pomembno je, da se

spregovori o duševnem zdravju tudi na delovnem mestu ter da se izvedejo delavnice in

seminarji, kjer bi se lahko o takšnih problemih tudi razpravljalo.

Z iskanjem literature smo ugotovili, da je napisanih zelo malo strokovnih člankov in knjig s

področja promocije duševnega zdravja in preventive duševnih motenj. Z razvojem

tehnologije in razvojem medijev se veliko govori tako o sami promociji kot o preventivi

telesnega zdravja. Problem nastaja, ker se telesne motnje odražajo navzven, duševne motnje

pa lahko potisnemo vase. Posledica tega je v najhujšem primeru samomor. Slovenija je po

številu samomorov v Evropi visoko na lestvici. Nihče pa se ne vpraša, zakaj je tako. Včasih

je treba biti pozoren na besede, ki jih posameznik izgovori, in na geste, ki jih izraža.

30

Samomorilne znake moramo znati prepoznati. Samomor je tudi ena izmed tem, o katerih je

treba javnost informirati in opozoriti na dejavnike tveganja. Vse to se veže na duševno

zdravje posameznika.

Dokler ne rešimo problemov, s katerimi se vsakodnevno soočamo, se lahko samo vrtimo v

začaranem krogu. Vedno znova se nam bodo odpirala nova vprašanja in vedno znova ne

bomo našli odgovorov. Zato je pomembno ukrepati takoj ter spregovoriti o duševnem

zdravju, dejavnikih tveganja za nastanek duševnih motenj in samih duševnih motnjah.

Pomembno je, da se zmanjšata stigmatizacija in »etiketiranje« ljudi, ki so oboleli za duševno

motnjo. Življenje je postalo hitro in polno zahtev, ki jih včasih sami ne znamo rešiti. Nikoli

ne vemo, kdaj se lahko tudi nam zgodi, da se bomo znašli v situaciji, iz katere ne bomo videli

izhoda. Vedno se moramo vprašati: »Kaj če se kaj takega zgodi meni?« Če bomo promovirali

duševno zdravje in preventivne ukrepe, bomo vedeli, kako se spoprijemati s stresnimi

dejavniki, duševno motnjo in posledicami. Zapomniti si moramo, da se vedno lahko na

nekoga obrnemo in si poiščemo strokovno pomoč.

31

7 Sklep

V preteklosti se ni veliko govorilo o duševnem zdravju. Oboleli ljudje so bili socialno

izolirani in niso imeli dostopa do potrebne in kakovostne zdravstvene oskrbe. Danes se ta

stigmatizacija skuša zmanjšati s številnimi projekti, ki jih izvajajo in promovirajo posamezne

države. Družba si želi zmanjšati fizične in psihične bolezni prebivalcev, ker te predstavljajo

dodaten strošek za državo. Obremenitev za državo in delodajalce predstavljajo zaposleni, ki

zbolijo. Odsotnost z dela pomeni oviro pri delu, zato mora delodajalec poiskati način ali pa

drugo osebo, ki bo nadoknadila izgubo. Že prisotne duševne bolezni lahko predstavljajo

oviro pri zaposlovanju. Včasih pa duševne bolezni nastanejo prav na delovnem mestu, in

sicer zaradi stresnih dejavnikov pri delu. Duševne bolezni se dajo zdraviti in ljudje lahko

normalno živijo z njimi. Pomembno pa je, da se duševne bolezni odkrijejo pravočasno in se

zdravijo. Danes je družba vse bolj izpostavljena stresu in hitremu načinu življenja, kar za

sabo potegne tudi negativne posledice. Vendar pa veliko ljudi z duševnimi motnjami dobro

funkcionira v delovnem procesu in veliko prispeva za organizacijo. Duševne motnje ne bi

smele biti tabo tema za današnje društvo.

Pri promociji duševnega zdravja in preventivi nastanka duševnih motenj imajo veliko vlogo

zaposleni zdravstveni delavci. Prav oni so največ v stiku z ljudmi in imajo različna znanja,

ki jim pomagajo pravočasno prepoznati simptome. Zdravstveni delavci imajo znanje in

kompetence, da samostojno prepoznajo značilne simptome in znake duševnih motenj ter

ustrezno ukrepajo. Zdravstveni delavci izvajajo zdravstvenovzgojno delo, promocijo

zdravja, preventivo, zdravljenje in rehabilitacijo. Pomembno je, da posameznikom,

družinam in skupnosti znajo svetovati, na koga naj se obrnejo in kje naj poiščejo strokovno

pomoč. S pacienti z duševnimi motnjami morajo zdravstveni delavci postopati strokovno in

v skladu z etičnimi načeli. Duševne motnje so motnje, katerih simptomi se lahko odpravijo

in s katerimi lahko ljudje normalno živijo. Določeni posamezniki, ki se znajdejo v duševnih

stiskah, se velikokrat tega ne zavedajo ali pa nimajo nikogar, ki bi jih usmeril na pravo pot.

Še vedno pa so prisotna vprašanja, kot so: ali se bo v prihodnosti oblikovalo drugačno

mnenje o psihiatriji, ali se bo bolj govorilo o duševnih motnjah, ali se bo kdaj zmanjšala

32

stigmatizacija psihično bolnih ljudi, ali se bo kdaj več pozornosti dajalo duševnemu zdravju,

in še več je drugih vprašanj, ki so se odprla skozi pisanje diplomskega dela.

Promocija duševnega zdravja je zelo pomembna, ker lahko pomaga posamezniku pri sami

prepoznavi duševne motnje ter pri nadaljnjem poteku diagnostike in zdravljenja. Da bi se

zmanjšala pojavnost duševnih motenj, moramo javnost informirati o različnih dejavnikih

tveganja in načinih, kako preprečiti nastanek duševnih motenj. V medijih je treba veliko več

spregovoriti o duševnem zdravju ter z različnimi programi promocije in preventive

duševnega zdravja ozaveščati ljudi o pomenu njegovega ohranjanja.

33

Literatura

Brenner, R., & Madhusoodanan, S. (22. april 2010). Primary prevention in psychiatry - adult

populations. Annals of clinical psychiatry, str. 239–248.

Carotta, A., & Kurež, M. (2007). Promocija duševnega zdravja med študenti Univerze v

Ljubljani. Ljubljana, Slovenija: Univerza v Ljubljani.

Čobal, N. (2012). Evropski pakt za duševno zdravje in dobro počutje ter duševno zdravje na

delovnem mestu. Ljubljana, Slovenija: Gospodarska zbornica Slovenije.

Čuk, V. (2010). Zdravstvena nega in duševno zdravje. Izola, Slovenija: Visoka šola za

zdravstvo Izola.

Državni zbor Republike Slovenije. (28. 7. 2008). Zakon o duševnem zdravju. Uradni list

Republike Slovenije, str. 11098–11099.

Državni zbor Republike Slovenije. (2011). Resolucija o nacionalnemu programu

duševnega zdravja. Ljubljana, Slovenija: Ministrstvo zdravja Republike Slovenije.

Državni zbor Republike Slovenije. (2014). Resolucija o nacionalnemu programu

duševnega zdravja. Ljubljana, Slovenija: Ministrstvo zdravja Republike Slovenije.

Hoyer, S. (2005). Pristopi in metode v zdravstveni vzgoji. Ljubljana, Slovenija: Visoka šola za

zdravstvo.

Jeriček Klanšček, H., Zorko, M., Bajt, M., & Roškar, S. (2009). Duševno zdravje v Sloveniji.

Ljubljana: Inštitut za varovanje zdravja.

Kamin, T. (2006). Zdravje na barikadah: Dileme promocije zdravja. Ljubljana, Slovenija:

Fakuleta za družbene vede.

Kamin, T. (2011). Promocija zdravja V A. Kvas, Zdravstvena vzgoja - moč medicinskih sester (str. 1-

20). Ljubljana, Slovenija: Društvo medicinskih sester, babic in zdravstvenih tehnikov

Ljubljana.

Komisija Evropskih skupnosti. (2005). Zelena knjiga: Izboljšanje duševnega zdravja prebivalstva:

Pot k strategiji na področju duševnega zdravja za Evropsko unijo. Bruselj: Komisija

Evropskih skupnosti.

Kores Plesničar, B. (2009a). Zakon o duševnem zdravju z vidika psihiatra. V Zbornik

izvlečkov (str. 99). Maribor, Slovenija: Univerzitetni klinični center Maribor.

Kores Plesničar, B. (2011b). Kratka zgodovina psihiatrije. V B. Kores Plesničar (Ured.),

Duševno zdravje (str. 7-9). Maribor, Slovenija: Univerza v Mariboru.

34

Križanec, D. (2011). Zgodovina psihiatrične zdravstvene nege. V B. Kores Plesničar

(Ured.), Duševno zdravje (str. 10-12). Maribor, Slovenija: Univerza v Mariboru.

Kvas, A. (2011). Medicinske sestre na področju promocije zdravja in zdravstvene vzgoje: Kje smo,

kam gremo? V A. Kvas, Zdravstvena vzgoja - moč medicinskih sester (str. 33-47). Ljubljana,

Slovenija: Društvo medicinskih sester, babic in zdravstvenih tehnikov Ljubljana.

Mihaljević - Peleš, A., & Šagud, M. (2011). Klinička obilježja i dijagnoza afektivnih

poremećaja. V Z. Bradaš, M. Božičević, & A. Mihaljević-Peleš (Ured.), Biologijska

psihijatrija (str. 56-66). Zagreb, Hrvatska: HUMS.

Murtić, Z. (2011). Duševne motnje z vidika javnega zdravja v Pomurju. Maribor, Slovenija:

Univerza v Mariboru.

Ostojić, D. (2011). Klinička obilježja i diagnoza shizofrenije. V Z. Bradaš, M. Božičević, &

A. Mihaljević - Peleš (Ured.), Biologijska psihijatrija (str. 6-16). Zagreb, Hrvatska:

HUMS.

Plesničar, A. (2011). Duševno zdravje v luči javnega zdravja. V B. Kores Plesničar

(Ured.), Duševno zdravje (str. 17-25). Maribor, Slovenija: Fakulteta za zdravstvene

vede.

Pregelj, P., Kores Plesničar, B., Tomori, M., Zalar, B., Ziherl, S., Gregorič Kumperščak, H., &

Kravos, M. (2013). Psihiatrija. Ljubljana, Slovenija: Psihiatrična klinika Ljubljana.

Shipkovenska, E., & Lyubomirova, K. (2007). Preventive Health Care and Disease

Prevention. V D. Donev, G. Pavlekovic, & L. Zaletel Kragelj, Health promotion and

disease prevention (str. 354-361). Skopje: Hans Jacobs Publishing Company.

Svetovna zdravstvena organizacija (2004). Prevention of Mental Disorders - Effective

interventions and policy options. Geneva: WHO Library Cataloquing-in-

Publication Data.

Tomazin, A. (2011). Integracija pacientov z duševno motnjo v socialno okolje. Maribor,

Slovenija: Univerza v Mariboru.

Tomori, M., & Ziherl S. (1999). Psihiatrija. Ljubljana, Slovenija: Medicinska fakulteta

univerze v Ljubljani.

Vrbovšek, S. (2011). Potencial vzpostavljene mreže zdravstveno-vzgojnih centrov

za preprečevanje in obvladovanje kroničnih bolezni V A. Kvas, Zdravstvena vzgoja - moč

medicinskih sester (str. 47-58). Ljubljana, Slovenija: Društvo medicinskih sester, babic in

zdravstvenih tehnikov Ljubljana.

35

Zupanič Slavec, Z. (1. oktober 2012). Razvoj psihiatričnih ustanov v Ljubljani: Blaznica v

Civilni bolnici (1786-1881) in Umobolnica na Studencu (1881-). Glasilo

zdravniške zbornice Slovenije, str. 51-57.

Wills, J. (2007). Vital notes for nurses: Promoting Health. Oxford: Blackwell Publishing

Ltd.