razstava pirhov in velikonočnih voščilnic 2009

��Razstava pirhov

in velikonočnih voščilnicslovenskih pokrajin 2009

Zbornik ob razstavi

od 8. aprila do 5. maja 2009v Kovačičevi dvorani Zavoda Marianum Veržej��Razstava pirhov in velikonocnih voscilnic.indd 1 30.3.2009 14:45:41

��Razstava pirhov in velikonočnih

voščilnic slovenskih pokrajin 2009

od 8. aprila do 5. maja 2009v Kovačičevi dvorani Zavoda

Marianum Veržej

OrganizatorjiZavod Marianum Veržej -

TIC Veržej, Terme Banovci, Občina Veržej, Krajinski

park Goričko in Pokrajinski muzej Murska Sobota

Zbornik ob razstaviIzdajatelj

Zavod Marianum VeržejPuščenjakova 1

9241 Veržejtel: 02 588 90 60

gsm: 041 357 640faks: 02 588 90 61

UredilJanez Krnc, SDB

FotografijeMarko Suhoveršnik, SDB

Oblikovanje in prelomMarko Suhoveršnik, SDB

LektoriranjeIvan Kuhar

TiskFormatisk d.o.o., Ljubljana

Naklada500 izvodov

Zavod Marianum Veržej FOTO: JOŽE ŽNIDARŠIČ

Dr. Alojzij Slavko Snoj

Presrečna noč, v kateri se zemlja druži z nebesi, 3

Slavko Petovar

Ob razstavi pirhov in velikonočnih voščilnic slovenskih pokrajin 2009, 4

Prof. dr. Janez Bogataj

Velikonočni čas za naš čas, 5

Lucija Zorenč

Voščilnice in pisanice s Kozjanskega, 8

Polona Rigler Grm in Marina Gradišnik

Velikonočne razglednice družine Arko - Mikloviin velika noč v Ribniški dolini, 9Ana Porok

Jože Plečnik in velika noč, 11

Nevenka Korpič

Vüzem na Ormoškem, 12

Ivica Križ in Majda Pungerčar

Zbirka razglednic in velika noč na Dolenjskem, 14

mag. Karla Oder

Velikonočni prazniki na Koroškem, 16

Jelka Pšajd

Praznovanje velike noči v Slovenskih Goricah, Prekmurju in Porabju, 18

Na razstavi sodelujejo, 23

CIP - Kataložni zapis o publikacijiNarodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana

398.332.12:75.058(497.4)(083.824)395.82(497.4)(083.824)27-565.4/.6(082)

RAZSTAVA pirhov in velikonočnih voščilnic slovenskih pokrajin 2009 : zbornik ob razstavi : od 8. aprila do 5. maja 2009 v Kovačičevi dvorani Zavoda Marianum Veržej / [uredil Janez Krnc ; fotografije Marko Suhoveršnik]. - Veržej : Marianum, 2009

1. Krnc, Janez244765696

Na naslovnici: Velikonočna razglednica, detajl / last Dolenjskega muzeja Novo mesto; pirh / Elizabeta Urisk

Razstava pirhov in velikonocnih voscilnic.indd 2 30.3.2009 14:46:19

��3�

Presrečna noč,v kateri se zemlja druži z nebesi

Velika noč, ki jo praznujemo po vsem svetu,ni velika zaradi moči teme, temveč luči;ne zaradi sužnosti, temveč svobode,ne zaradi hudobije, temveč ljubezni,ne zaradi krivde, temveč milosti,ne zaradi grešnosti, temveč svetosti,ne zaradi poraza, temveč zmage,ne zaradi smrti, temveč življenja.

»O zares presrečna noč, v kateri se Zemlja druži z nebesi in človek z Bogom«, prepe-vamo v velikonočni hvalnici. Njeni začetki segajo v zgodnje krščansko obdobje. Ves čas si potem človek prizadeva, da bi vendar vstopil v njeno skrivnostno območje in iz nje izšel očiščen in prenovljen. Človekova ustvarjalnost iznajde lepo besedo, pesem in glasbo, rajanje in upodabljanje, tudi stav-barstvo in arhitekturo, da bi zajel nesnovni svet in se povezal z Bogom.

Človek v slutnji in hrepenenju že lahko do-življa Božji svet, zato mu tudi uspeva, da ga z iskrivo in zanosno ustvarjalnostjo vsaj za hipec ujame in poskuša ponazoriti. Visoka umetnost se zagotovo more in sme ponašati s tem. Pa tudi vsako drugo človekovo iska-nje lepote. »Lepota je kakor Bog. Večna je in neskončna, neobsežena in neobsežna. Luč prepleta v tisočkrat tisočerih žarkih vse ve-soljstvo; sije v soncu, luni in zvezdah, diha v zraku, roma z vetrom; prodira kamen, živi v rastlini, živali in človeku. Lepota je kakor Bog: povsod in nikjer je ni utelešene, v po-polnosti izražene, tako da bi hrepenenju in slutnji ne bilo več prostora ... Srce človeka si-romaka jo sluti in je išče, slutilo in iskalo bo na vekomaj,« pravi naš pisatelj Ivan Cankar.

O tej slutnji in iskanju priča tudi ta ve-likonočna razstava v dvorani Zavoda Ma-rianum. Z lepoto razstavljenih predmetov pa je mogoče prodreti še nekoliko globlje, v njeno simbolično govorico, od snovnega k nesnovnemu, od časnega k večnemu. To radost vam, drage obiskovalke in obisko-valci, iskreno želim. Vsak simbol namreč – in toliko jih je upodobljenih na tej raz-stavi – ima svojo snovno »polovico«, ki jo vidimo, in svojo nesnovno »polovico«, ki je zakrita, a jo je mogoče odkriti z očesom srca. Pustimo se prevzeti od sporočila teh simbolov. Ko občudujemo njihovo snovno upodobitev, naj nas prevzame njihova ne-snovna notranja moč, njihovo sporočilo. Namreč »velikokrat in na veliko načinov je Bog nekoč govoril očetom po prerokih, v teh dneh poslednjega časa pa nam je spre-govoril po Sinu ... On je odsvit njegovega veličastva in odtis njegovega obstoja« (Heb 1,1-3). Vsi razstavljeni predmeti imajo prej ko slej enovito velikonočno sporočilo: Je-zus živi! To vam pišemo, pravijo njegovi učenci, da bo vaše veselje dopolnjeno. »In življenje se je razodelo in videli smo ga ... Kar smo torej videli in slišali, oznanjamo tudi vam« (1 Jn 1,1-4).

Vsem obiskovalkam in obiskovalcem že-lim obilo velikonočnega veselja in navdihov za njihovo ustvarjalnost. Vsem snovalcem in ustvarjalcem pa iskreno čestitam, da jim je uspelo predstaviti tudi ta delček sloven-ske kulturne dediščine, ki nam pomaga bolje razumeti, kaj vse je našim prednikom pomagalo sprejeti in preoblikovati trpljenje ter jim ohranjati nepremagljivo upanje. Iz tega se tudi mi učimo premagovati preizku-šnje in praznovati življenje.

Dr. Alojzij Slavko Snojvišji predstojnikslovenskih salezijancev

Vzorec hetiške vezenineEva Tivadar, Dobrovnik


��4� ��Ob razstavi pirhov in velikonočnih voščilnic slovenskih pokrajin 2009

Občina Veržej bo v kratkem času gosti-teljica že druge prestižne razstave, po-

membne v širšem slovenskem prostoru. Po izjemno uspešni in odmevni vseslovenski razstavi jaslic, ki je v naši občini gostovala ob preteklih božičnih praznikih, bomo v ve-likonočnem času gostili Razstavo pirhov in velikonočnih voščilnic slovenskih pokrajin. Gre za prvo takšno razstavo, ki bo na enem samem mestu pokazala vso bogastvo in različnost izdelovanja pirhov, spremljale pa jih bodo velikonočne voščilnice iz različnih delov Slovenije, ki so prav tako nenadome-stljiv spremljevalec velikonočnih praznikov.

Občina Veržej sodeluje kot soorganizator te prireditve. Ideja in iniciativa je bila roje-na v glavah vodilnih ljudi v Zavodu Mari-anum. Dobra izkušnja z razstavo jaslic in predvsem izjemen obisk razstave sta nas vzpodbudila v snovanje te razstave. Ob po-nujeni ideji in možnosti je bila naša občina takoj pripravljena sodelovati. Prav tako se

mi je zdelo zelo pomembno, da pri sami organizaciji razstave sodelujejo tudi Terme Banovci, ki so največji turistični ponudnik v občini. Prav to širše povezovanje različnih struktur in mreženje za dosego skupnih ciljev ocenjujem kot zelo pomembno. Do-kazujemo, da je mogoče povezati različne interese gospodarstva, društev, javnega in zasebnega kapitala in lokalne skupnosti pri zasledovanju in uresničevanju skupnih idej. Vseslovenska razstava jaslic nam je dala to potrditev, saj je imel zelo številen obisk ve-like sinergijske učinke pri vseh partnerjih. Pokazala nam je pot in cilje v prihodnosti, ki jih v nekem delu z razstavo pirhov in ve-likonočnih voščilnic slovenskih pokrajin že dosegamo. Predvsem pa nam dokazuje, da skupaj zmoremo več in da ob dobrem so-delovanju ni nič nemogoče in neizvedljivo, zato vas vse vabim, da sodelujete v priho-dnjih projektih.

Vsem bralkam in bralcem želim, da bi ob velikonočnem prazniku prav vsak doživel svojo osebno skrivnost velikonočnega časa, ki prinaša osebno vstajenje v duhu in prilo-žnost za nove začetke.

Vsem obiskovalkam in obiskovalcem raz-stave pirhov in velikonočnih voščilnic slo-venskih pokrajin želim prijetno počutje v občini Veržej in jih obenem vabim, da preži-vijo kar cel dan ob različnih naravnih, kul-turnih in kulinaričnih znamenitostih naše občine.

Slavko Petovardipl. inž. agr.,

župan Občine Veržej��Idrijska čipka na voščilnici / Društvo klekljaric idrijske čipke Idrija


��5��Poleg božiča je najbolj družinski krščan-ski praznik prav velika noč s cvetno ne-

deljo. Tako kot božič pravilneje označujemo kot božični čas ali obdobje, velja to tudi za veliko noč. S praznovanjem velikonočne-ga časa so povezane mnoge šege in nava-de, ki se v posameznih območjih Slovenije razlikujejo. Torej lahko tudi za to področje kulture in načina življenja na Slovenskem ugotovimo značilno pestrost in raznolikost. Pri tem ne moremo govoriti le o bogastvu nekih tvarnih oblik, ampak predvsem o naj-različnejših humanih, človeških, duhovnih sporočilih. Podoba današnjih navad in šeg med cvetno nedeljo in veliko nočjo je seveda le posledica dolgoletne, večstoletne kontinu-itete razvoja iz starejših oblik, od katerih so se mnoge opustile, druge spet doživele svoje preoblikovanje ali celo prilagajanje sočasnim potrebam ljudi, njihovim svetovno nazor-skim pogledom, raznim inovacijam, tudi modam ipd. Iz te bogate dediščine izvirajo (ali naj bi izvirale) tudi sedanje nove oblike praznovanja. Ob tem moram posebej podčr-tati pojmovanje besede praznovanje, ki naj ne pomeni le nečesa, kar je namenjeno fizič-nemu ugodju, veseljačenju ipd. V sodobnem svetu bi morali ločiti splošna sporočila tega praznovanja, njegove širše, to je duhovne in zgodovinske razsežnosti, od doživljanja praznika znotraj družine in pri vernih posa-meznikih. Tudi ti prazniki so namreč stoletja sooblikovali družbeno in splošno kulturno podobo, bili so motiv in spodbuda za mnoge oblike ustvarjalnosti.

Cerkev razlaga blagoslov pomladanskega zelenja kot spomin na palmove veje, s ka-terimi so čakali v Jeruzalemu prihajajočega Jezusa Kristusa. Ta zelo stara krščanska na-

vada je izpričana že v 9. stoletju, seveda je iz-ročilo veliko starejše in sega v predkrščanski čas. Ob vsakoletnem vnovičnem prebujanju narave so ljudje verovali v nadnaravno moč rastlinja, dreves in grmov, kar naj bi poveče-valo plodnost, rast, odganjalo zle sile in va-rovalo pred nevarnostmi. Najznačilnejši del današnjega cvetnonedeljskega praznovanja so na različne načine sestavljeni, zvezani ali speti šopi pomladnega zelenja in grmov, ki jih imenujemo butare, beganice, boganice, prajtlji, potice. Skratka, že v poimenovanju velika pestrost po celotnem slovenskem oze-mlju. Vendar o tem nekoliko pozneje. Pone-kod se »oblikovalci« butar še danes držijo pravila, da morajo biti v butari vse vrste lesa oz. dreves in grmov, ki rastejo na posestvu posamezne domačije. Veliko današnjih cve-tnonedeljskih butar je predvsem okrasnih. Tako zasledimo pri ljubljanskih butarah od konca 1. svetovne vojne dodajanje ra-znobarvnega oblanja, s katerim poskušajo ustvariti pestro barvno, torej vizualno paleto in ne nekih vsebinskih povezav.

Raziskovalci domnevajo, da so bile »prvo-tne« butare sestavljene iz raznih vrst pogač in peciva. Nekateri se zadnjih ostankov takih butar spominjamo še iz let po drugi svetovni vojni. Bile so okrašene s piškoti in jabolki in prava atrakcija so bili posamezniki, ki so v tistem času imeli na butari npr. tudi poma-ranče. Še danes se v prenekateri slovenski vasi spominjajo, kdo je imel prvi na butari pomarančo. V mestih je bil ta prehod veliko manj opazen. Butare s pecivom so bile zadnja razvojna stopnja mnogo starejše dediščine. Pecivo na teh butarah je imelo velik simbolni, če že ne kar ritualni pomen, celo večjega od samega šibja, zelenja in cvetja. Dokaz temu

Velikonočni čas za naš čas

Prof. dr. Janez Bogatajetnolog

Batik tehnikaTerezija Toplak, Dobrovnik


��6� ��so tudi različna imena za isto stvar. Tako bu-tare še danes na Gorenjskem imenujejo bega-nice, kar naj bi prvotno pomenilo svež, pre-sni kolač ali vrsto peciva. V Savinjski dolini imenujejo butare »potice«, na Kozjaku jim re-čejo »peglji«. Ta naziv izvira iz nemške besede Beugel in pomeni vrsto preste. Že imena za butare nam torej dokazujejo, kako starodav-ne ostanke predkrščanskih verovanj predsta-vljajo. Njihova krščanska podoba je ostanek predkrščanskega darovanja, v katerem je kot žrtveni dar nastopalo tudi neko pecivo.

Nekaj popolnoma drugega so butare v Ljubljani, ki se od drugih v Sloveniji razli-kujejo že po svoji zunanji podobi. Narejene oz. sestavljene so iz raznobarvnega oblanja, na vrhu pa je sveže pomladno zelenje in zimzeleno rastlinje. Po svojem nastanku v tej obliki so to najmlajše butare na Sloven-skem. Šele po koncu prve svetovne vojne so prebivalci vasi na obrobju mesta začeli me-ščanom v dneh pred cvetno nedeljo ponuja-ti na tržnici tako izdelane butare. Pred tem so Ljubljančani prinašali k blagoslovu v cer-kve le šopke pomladnega cvetja in zelenja, ki so jih nabrali po svojih vrtovih ali kupili na trgu. Ljubljanske butare so po svoji obli-ki in barvah zares nekaj posebnega. Zato ne preseneča, da so postale eden od značilnih in razpoznavnih mestnih spominkov, ki pa jih žal še ne znamo čez celo leto na prime-ren način vključiti v ponudbo in predstavi-tve (promocije) mesta. Morda bi se glede

tega kazalo zgledovati npr. pri Madžarih ali Poljakih, ki znajo odlično ponuditi svo-je poslikane velikonočne pirhe. Ljubljanske butarice razvijajo njihovi izdelovalci še na-prej, torej odkrivajo nove oblikovne rešitve. Vendar pa to ljubiteljsko delovanje lahko ostane le na ravni povprečja. Tako kot za druga področja ustvarjalnosti, ki izvirajo iz razvijajoče se dediščine, bi morali tudi pri bodočem razvoju butaric upoštevati sodelo-vanje ustreznih strokovnjakov.

Nekaj posebnega so butare ali »potice« iz Ljubnega ob Savinji in sosednjih krajev. Na cvetno nedeljo prinesejo prebivalci v cerkev k blagoslovu butare, ki so figuralne; pred-stavljajo predvsem najrazličnejša kmečka orodja, tudi opravila, zadnja leta pa je v motivno ikonografijo (zaradi »mentorskih« vplivov) začela vdirati izrazita nabožna te-matika, kar odmika temeljni namen teh butar od samega bistva. Sicer so ljubenske »potice« narejene prav tako v celoti iz sve-žega, mladega zelenja, listja, lubja, šibja in plodov. Opraviti imamo z vrhunskimi mojstrovinami ljudske ustvarjalnosti, ki bi ji morali tudi v prihodnje pustiti čim bolj samosvojo ustvarjalno in originalno pot pri iskanju novih motivnih rešitev.

Velika noč je mlajši izraz za starejše, kot so vuzem, vüzem, vazem, vuzam, vezom … Iz-raz izvira iz besede vzeti. Torej vuzem je pra-znik, ko po dolgotrajnem postnem obdobju ljudje lahko spet uživajo meso. Tudi tukaj je cerkev nadaljevala prastara poganska izroči-la o verovanjih v zmago pomladnih in pole-tnih duhov nad zimskimi. Prazniku je dala vsebino, ki je bila nova in je povezana z vsta-jenjem Kristusa. Nekatere prvine praznova-nja, kot so npr. hrup in trušč, motiv ognja in luči, vode in predvsem najrazličnejše jedi ter pomladne igre, imajo svoje korenine še v poganskem obdobju. Danes veliko govori-mo ob praznovanju velike noči predvsem o jedeh. Tudi sodobna prehrambena industrija in trgovine nas kar zasujejo s propagandni-��Terezija Toplak, Dobrovnik


��7�

mi gradivi, mediji seznanjajo z recepturami za pripravo potic in drugih jedi itd. Vendar je bistvo veliko dlje od te bleščave marketinške zunanjosti in fizičnega ugodja(!).

Zelo stara in pomembna velikonočna jed so jajca. Jajce je namreč prastar in predvsem naravni simbol rodovitnosti ter izvir vsega življenja v pomladanskem času. Kuhanim, pobarvanim ali kako drugače okrašenim jajcem pravimo pri nas najpogosteje pirhi. V Beli Krajini jim pravijo pisanice, v Prekmur-ju pa remenke ali remenice. Rumen pomeni v prekmurskem narečju namreč rdeč, saj je najbolj pogosta in stara barva pobarvanih jajc povsod predvsem rdeča. Najrazličnejši načini okraševanja so ena od sestavin naše likovne kulturne dediščine. Prav na tem področju lahko pokažemo na številne pri-mere, ko nas dediščina motivira pri iskanju novih in novih ustvarjalnih možnosti. Na eni strani gre za ponavljanje zgodovine ali obnavljanje zgodovinskega spomina, kamor sodijo predvsem belokranjske pisanice in prekmurske remenke. Njihovo izdelovanje je torej neke vrste »živi muzej« poslikavanja in okraševanja pirhov. Po drugi strani, kot že rečeno, pa gre za iskanje novih rešitev. V Ljubljani je bila npr. že med obema vojnama navada, da so naši vrhunski slikarji poslika-vali pirhe in jih prodajali v umetniških trgo-vinah. Pred nekaj leti je začel na svojevrsten način okraševati pirhe mojster Franc Grom iz Stare Vrhnike. Pihane, torej prazne lupine pirhov, okrasi s prediranjem oz. vrtanjem jajčne lupine s pomočjo vrtalnega stroja. Tako nastajajo čudoviti čipkasti motivi, ki so novost in nova, sodobna posebnost na tem področju naše ustvarjalnosti. Prediranje pir-hov z ornamentalnimi vzorci sicer poznajo tudi v nekaterih drugih evropskih deželah, vendar so Gromove rešitve tako po tehnolo-ški kot tudi likovni strani povsem nekaj ori-ginalnega in z vso upravičenostjo nosijo ime »vrhniški pirhi«. Naše belokranjske pisanice in prekmurske remenke hranijo tudi v neka-

terih znanih zbirkah ljudske umetnosti v sve-tu. Ena največjih zbirk, ki obsega čez 2000 različnih okrašenih pirhov iz celega sveta pa je v zasebni lasti. Zbral jo je grški strokov-njak za ljudsko umetnost Papageorgiu in jo hrani v Atenah. Med drugimi so v tej zbirki tudi primerki iz Slovenije.

K velikonočnemu praznovanju sodi tudi izročanje voščil. Velika noč je praznik ve-selja, zato so voščila naravnana v to smer. Od druge polovice 19. stoletja se s pojavom razglednic začne razvijati tudi posebna zvrst velikonočnih razglednic in voščilnic z značilno ikonografijo (zajci, jajca, vstali Kri-stus, pomlad). Velikonočnim razglednicam in voščilnicam je vdahnil posebno razpo-znavnost pokojni slikar Maksim Gaspari z upodabljanjem motivov, ki kažejo na najra-zličnejše sestavine velikonočnega praznova-nja. V sodobnem svetu tudi na to področje prihajajo voščila po medmrežju. Žal pogo-sto kot avtomatistično prevzemanje že izde-lanih tipoloških inačic in tako pošiljanje teh voščil postaja elektronski avtomatizem. To pa seveda ni najbolje!

Obsežneje sem omenil predvsem dve sesta-vini velikonočnega praznovanja, butarice in pirhe. Vendar že ob teh dveh vidimo, kakšno bogastvo je v naši dediščini tudi na tem po-dročju in kako neizčrpen vir so lahko posa-mezne sestavine velikonočnega praznovanja tudi za časa naše sodobnosti. Poleg intimnih, osebnih in družinskih razsežnosti tega pra-znika, je zato eno od najbolj pomembnih njegovih sporočil za današnji čas prav v se-stavini ustvarjalnosti. V pogosto popolni osebni in družinski odtujenosti, hitenju in betonskih brezglavostih, nas posamezne se-stavine usmerjajo k lastni ustvarjalnosti in vračanju k motivom novega življenja, ki so lahko pravo nasprotje avtomatizmu, plastiki in atomu sodobnosti. Marsikdo poreče, da je tistih nekaj dni ali celo le praznični dan malo, v primerjavi s celim letom. To je sicer res, vendar še vedno bolje kot nič.


��8� ��Voščilnice in pisanice s Kozjanskega

Velika noč je najstarejši krščanski pra-znik in z njim je povezanih mnogo

šeg in navad. O teh so pisali že mnogi in o njih najdemo veliko zapisov.

Ena izmed navad je med našimi predniki postala bolj množična po letu 1870 in do danes, kljub elektronski pošti in mobilnim telefonom, ni zamrla. Govorim o pošiljanju voščilnic. Pošiljamo jih svojim sorodnikom, bližnjim in daljnim. Vendar navada pošilja-nja voščilnic ni nikoli dobila takega obsega kot ob božiču oziroma novem letu.

Za predstavitev v Veržeju sem izbrala ne-kaj voščilnic, ki so se nabirale v naši družini predvsem po drugi svetovni vojni. Predvoj-ni material je bil zaradi izselitvenega obmo-čja v glavnem izgubljen.

Motivi, ki so upodobljeni na voščilnicah, so odraz vsakokratne ponudbe na tržišču. Tukaj moramo gledati na oba dela tržišča – posvetnega in cerkvenega. Zavedati se mo-ramo, da je bila ponudba v mestnih okoljih širša kot pa v vaških. Takoj po drugi svetov-ni vojni je več črno belih motivov oziroma fotografij. Vseskozi so navzoči simboli pove-

zani z veliko nočjo – jajca, zajec, piščanec, pomladansko cvetje, tu pa tam tudi jagnje. Barvne voščilnice so vse slikane, črno bele pa so v glavnem fotografije. Od 70. let 20. stoletja se na voščilnicah uporabljajo barv-ne fotografije, na katerih so združeni različ-ni velikonočni in slovenski motivi: pobarva-na jajca, butare, spomladansko cvetje, mali piščančki, belokranjske pisanice, prtički s slovenskim vezenjem. Za primerjavo mo-tivov in tehnik, sem dodala še voščilnico iz Clevelanda, ki jo je leta 1954 poslal moj stari oče. Če jo natančno pogledamo, ima že obreze in zlate obrobe, kar se na naših voščilnicah ne pojavlja še vsaj deset let.

Tudi motivi na cerkvenih voščilnicah so od-visni predvsem od ponudbe na trgu. Ker po drugi svetovni vojni ni bilo v uradni ponudbi voščilnic s krščanskimi motivi, so jih župljani lahko kupovali v župnišču. Župnik je iz po-nudbe verskih tiskarn izbral motive, jih na-ročil in potem ponudil svojim župljanom. Od okusa župnika in cene je bila odvisna izbira in nato tudi ponudba. Vendar še zdaleč ne po-meni, da je po letu 1991 zaradi drugače vloge Cerkve, ponudba bolj raznolika.

V Kozjanskem parku smo voščilnice pred-stavili že na razstavi Velikonočne voščilnice in pirhi leta 1997. V okviru razstave smo predstavili 171 različnih voščilnic.

Za barvanje jajc so pred drugo svetovno vojno uporabljali občasno batik tehniko z voščeno rezervo tudi na Kozjanskem. Ven-dar nikoli s tako določenimi vzorci in bar-vami kot na primer v Beli Krajini. Še da-nes pa gospodinje za barvanje uporabljajo čebulne lupine. Na jajce še vedno pritrdijo tudi mlado zelenje ali cvet, ki po barvanju pusti na jajcu svoj odtis.

Lucija Zorenčnaravovarstveni svetnik,

Kozjanski park��Poslikano nojevo jajce / Ana Ratek, Hum pri Ormožu


��9�

Velikonočne razglednice družine Arko -Miklovi in velika noč v Ribniški dolini

Miklovi, Ribnica na DolenjskemV Muzeju Miklova hiša hranimo bogato

zbirko družinske korespondence družine Arko - Miklovih iz Ribnice. Razglednice z velikonočnimi motivi so del te zbirke in da-tirajo predvsem v dvajseta in trideseta leta 20. stoletja. Iz teksta na razglednicah lah-ko razberemo, da gre za prisrčen in ljubeč odnos med staro mamo in neporočenima tetama, ki so skupaj živele v hiši v Ribnici ter vnuki oziroma otroci njune nečakinje, ki so s starši živeli v Šentvidu pri Ljublja-ni. Miklovi so bili ugledna trška družina. Po smrti Antona Arka je leta 1904 prevzela Miklovo posest in gostilno njegova zgodaj ovdovela hči Karolina Pakiž. Kmalu po pre-vzemu Miklovine, kamor se je vrnila s svojo hčerko Ivico, se je drugič poročila s Petrom Geodererjem, toda tudi drugi mož je kmalu umrl. Ni se več poročila, pač pa je vse svoje življenje posvetila posestvu, gostilni, skrbi za svojo hčer in neporočeni sestri ter bra-ta, ki so ostali na domu. Ko se je njena hči odločila, da ne bo prevzela Miklove dedišči-ne, pač pa se bo poročila z zdravnikom in odšla od doma, je to bilo za njeno mamo Karolino verjetno zelo boleče. Ivica je svoj odhod od doma poskušala ublažiti tako, da je pazila, da so njeni otroci ohranjali tesne stike s staro mamo in tetama Heleno ter An-tonijo - Toni. Vzgajala jih je v duhu spomina in ponosa na Miklovo družino. Dokler niso šli v gimnazijo, so si redno dopisovali, v to dobo spada tudi ta predstavljen sklop veli-konočnih čestitk. Zgodba Miklove družine se je zaključila, ko je leta 1956 umrla Miklo-va mama. Hiša je bila po njeni smrti nacio-nalizirana. Ko se je v začetku 90-ih let 20. stoletja pričel denacionalizacijski postopek,

so sorodniki hišo podarili Občini Ribnica pod pogojem, da se v njej odvija kulturna dejavnost in da se ohrani hišno ime – Mi-klova hiša.

»Kristus je vstal, Kristus je vstal, prema-gal smrt in odrešil svet.« Ta največji kr-ščanski praznik ostaja živ med prebivalci vse doline. Ta silna moč zmage rojstva nad smrtjo je posegla v šege prebivalcev Ribni-ce, Dolenje vasi, Velikih Poljan in Slemen. Simbol zadnje večerje se je v prenesenem smislu prenesel na ljudi. V tem času se zbira družina, pospravlja se v hiši in okrog nje, poslavlja se zima, rojeva se pomlad in z njo novi sadovi.

Po cvetni nedelji se začne veliki teden, v tem času so se včasih ljudje držali večinoma doma in se pripravljali na veliko noč. Doma so imele ženske polne roke dela. Pospraviti je bilo treba hišo preden se začne delo na polju. Za hišo je prišel na vrsto vrtiček, tre-ba ga je prekopati, treba je posaditi rože in prvo povrtnino. S poljskim delom je bilo treba pohiteti, ker ponekod že v sredo, a najpozneje v četrtek ni bilo več dovoljeno delati.

Na veliko sredo so še pred sončnim vzho-dom, opravili blagoslov gospodarskega po-slopja z rastlinjem, ki je v butari še od cve-tne nedelje, ter z blagoslovljeno vodo.

Posebno opravilo v hiši ta dan je bilo či-ščenje vilic, žlic in nožev. Pospraviti je bilo treba tudi vse okrog gospodarskega poslo-pja, hlev, shrambe, kašče, vse je moralo biti na svojem mestu. Urejanje gospodarskega poslopja je bila v glavnem domena moških, ženske pa so pospravljale hišo.

Ko je večina stvari natančno pospravlje-nih, se začnejo priprave za praznična jedila.

Polona Rigler Grm Marina Gradišnikvišji kustosinji,Muzej Miklova hiša Ribnica


��10� ��Peka kruha, kolača in potice, kuhani ajdovi štruklji, pečeni ajdovi štruklji, zaviti v testo, šunka, klobasa, hren, pletenice in ptički za otroške radosti, pirhi, pobarvani z rdečo, ponekod z vijolično in zeleno so tiste jedi, ki so jih ženske, v glavnem gospodinje, no-sile v pletenih jerbasih na glavi k velikonoč-nem žegnu. V nekaterih vaseh po Ribniški dolini je hodil župnik s konjem po vaseh in žegnal jedi za velikonočni žegen. Blagoslov je potekal navadno v neki hiši, ali pa v farni cerkvi.

Po ribniških vaseh so jedli na veliko ne-deljo zjutraj alelujo, jed, narejeno iz posu-šenih repnih olupkov, ki so jih sušili med okni ter med kašo skuhali v svinjski juhi.

Pripravlja se jo v spomin na hude čase, ko je vladala v deželi lakota. Potem je družina šla k vstajenjski maši. Po njej so doma ob moli-tvi prisedli k mizi, obloženi z velikonočnim žegnom: šunka, pirhi, hrena, ajdovi štruklji. Po nekaterih vaseh okrog Ribnice so jedli tudi posušen svinjski želodec nadevan s kruhom, jajci in prekajeno klobaso.

V spominu prebivalcev Slemen, območja na severozahodu Ribniške doline, ostajata živa sekanje pirhov z dinarji in opisova-nju pirhov z mravljično kislino. Na veliki ponedeljek so odnesli na velika mravljišča košenic zakopat pirhe, da so jih mravljinci opisali s svojo kislino. Zbrali so se sorodniki in vaščani in se družno veselili.

Sodobne tehnike poslikave prihov / Park Škocjanske jame��10� ��Narodni vzorec v akril tehnikiFrančiška Šafarič, Cerkvenjak


��11�

Jože Plečnik in velika noč

Ana PorokkustosinjaPlečnikove zbirke,Arhitekturni muzejLjubljana

Na razstavi so predstavljene izbrane velikonočne voščilnice iz Plečnikove

zbirke, ki so jih ob tem velikem prazniku mojstru arhitektu pošiljali različni dopiso-valci. Velikonočne voščilnice so izbrane iz obsežne korespondence približno štiristotih dopisovalcev: sorodniki, prijatelji, sodelavci in študentje ter različne inštitucije, s kateri-mi si je Plečnik vsakodnevno dopisoval. Ta izbor smo omejili na dopisovalce, ki so pre-bivali na področju nekdanje Jugoslavije. Vsa prejeta pisma, dopisnice, telegrame in raz-glednice je Plečnik sam skrbno shranjeval in so se tako ohranile v njegovem osebnem arhivu, sedaj pa predstavljajo pomemben do-kument časa in okolja.

Najstarejša na razstavi je voščilnica Plečni-kovega mlajšega brata Janeza, poslana okrog leta 1910 iz Ljubljane Jožetu na Dunaj. Sledi velikonočno voščilo nečakinje Mace, posla-no stricu Jožetu v Prago leta 1921. Arhitekt Plečnik je med življenjem na tujem zelo po-grešal sorodnike in domovino, zato so ga vsi domači, predvsem pa brat Andrej, skoraj vsakodnevno seznanjali z vsemi zanimivimi novicami. Sledijo voščila pomembnih mož ta-kratnega časa: dr. Antona Korošca, slovenske-ga politika, člana različnih vlad v Beogradu, zgodovinarja Josipa Mala in dr. Franceta Ste-leta, slovenskega umetnostnega zgodovinarja in konservatorja ter Plečnikovega prijatelja. Eleonora Šverljuga, dvorna dama in soproga jugoslovanskega finančnega ministra, je Pleč-nika spoznala, ko je zanjo načrtoval postavi-tev Marijinega znamenja in dozidavo zimske-ga vrta k vili Epos na Bledu v tridesetih letih prejšnjega stoletja, frančiškan pater Borič pa je v istem času sodeloval s Plečnikom pri gradnji in opremi kripte cerkve Matere Božje

Lurške v Zagrebu. Tu so še velikonočna vošči-la župnikov Ivana Camplina iz Dobrovnika, Jožefa Gjurana iz Bogojine in Antona Skubica iz Gorenjega Logatca, v vseh lahko razberemo globoko spoštovanje do naslovnika.

Danes vso korespondenco hranimo v depo-ju Plečnikove zbirke in ta predstavlja obsežen del gradiva za preučevanje. Plečnikova zbirka je posebna enota Arhitekturnega muzeja Lju-bljana, ki jo sestavlja kompleks Plečnikovih hiš v Trnovem ter pripadajoči vrt z lapidari-jem. Arhitekt Jože Plečnik se je namreč po večletnem bivanju na Dunaju in v Pragi leta 1921 naselil v pritlični trnovski hiši na Karu-novi 4 v Ljubljani, ki ji je v letih 1923–1925 na zahodni strani dozidal valjasti prizidek, po dokupu sosednje hiše leta 1929 pa še zimski vrt. Tu je živel do svoje smrti leta 1957.

Plečnik je bil globoko veren in je zagotovo imel poseben odnos do velike noči. Njegov sodelavec in prijatelj stavbeni inženir Anton Suhadolc se spominja takole: »Plečnik je rad gledal cerkvene slovesnosti, najraje pa men-da velikonočno procesijo pri Križankah. Tudi mene je vsako leto povabil tja. To je bil doži-vljaj! Procesija je šla iz cerkve. Pod baldahi-nom prior Valerijan Učak, vse naokrog zvonč-kljanje in zvonjenje, na zidovih lampiončki, med zidovi in za njimi pa bengalični ognji. To je bil pravi krik vere, pomladi in navdušenja. Prelesten pogled, nepozabno doživetje!«1

Plečnik je v ustvarjanju arhitekture zapi-sane večnosti videl svoje najvišje poslanstvo. Sam je o svojih občutjih pri snovanju študen-tom rekel: »Povem vam, da se jaz pri svojem delu strašno mučim; je pa hkrati to tudi ne-kaj lepega, ker se človek pri tem očisti.« V tej misli, ki ne potrebuje dodatne razlage, je tudi bistvo velikonočnega praznovanja.

1 Plečnik in jaz, Pisma Jožeta Plečnika Antonu Suhadolcu, Suhadolčevi spomini na Plečnika, uredil in uvod napisal Peter Krečič, Založništvo tržaškega tiska Trst, 1985, p. 176.


��12� ��Vüzem na Ormoškem

Nevenka Korpičvišja kustosinja,

Pokrajinski muzejPtuj - Ormož,Enota Ormož

Ko je bilo konec pustnih norčij in so s pepelnično sredo pokopali pusta,

se je tudi na širšem ormoškem območju pričel postni čas, čas priprave na največji krščanski praznik Gospodovega vstajenja – veliko noč. Domačini se še danes z rado-stjo spominjajo takratnega časa. Pravijo, da so v postnem času bolj postne jedi jedli npr. žgance, mlečno hrano, fižol ... V navadi je bilo, da so v postnem času molili pred ko-silom, pa tudi ob večerih. Pred kosilom so molili: »Blagoslovi večni oče, svoje dare ino nas, kere bomo zdej zavžili. Sveti oče vse po-trebno, daj nam vsem, vselej se nas usmili, po Jezusi, Kristusi, Gospodi našem. Amen«. Molili so tudi molitve Oče naš, Zdravo Ma-rijo, Rožni venec ali pa so se samo prekrižali in začeli jesti.

Na cvetno nedeljo so nesli k žegnavaji pre-smec. Iz njega so nato oskübili nekaj zelenja in ga dali živini za zdravje, nekaj vejic pa je gospodar zapičil na njivo. Tudi v hlevu so postavili presmec. Če se je pripravljala huda

ura - nevihta, so vzeli dve vejici iz presme-ca in ju v obliki križa dali na ogenj. Pri tem so rekli: »Treska in hudega vremena reši nas, o Gospod«. Šibe so spravili pod streho (varstvo pred požarom in strelo), vtikali na dvorišče, iz šib narejene križce so nabili na hišni tram ali na hlevska vrata ter jih upo-rabili v obrambo proti hudi uri. Del pa so ga dali v kaščo med zrnje, pod gospodarsko poslopje in v vsak kraj, kjer so hranili kaj dragocenosti. Dali ga tudi bolnikom, da so se ga dotaknili. Presmeci so imeli na pode-želju tudi statusni pomen: večjega in bolj okrašenega, kot je kakšna družina imela, več je veljala.

Sicer pa so v postnem času očistili hišo, jo pobajsali vüni pa notri, očistili so tudi hlev in gospodarska poslopja ter počistili, pometli in uredili dvor, dvorišče pred hišo. Zribali so prage, pa tudi ilovnata tla v hiši so zaribali in zravnali. Ženske so poskrbe-le za čiste prtičke na stenah in policah ter za svežo posteljnino. V tem pred velikonoč-nem postnem času so si priskrbeli tudi nova oblačila ali pa oprali in po potrebi pokrpali stara. Predvsem otroci so v tem času pogo-sto dobili novo obutev, ki jim jo je najpo-gosteje izdelal domači čevljar kar iz neob-delane kože. Vsak je bil namreč rad lep za vüzem. Drug pred drugim so se radi poba-hali z novimi oblačili in obutvijo.

Pomembna je bila tudi priprava božjega groba, ki so ga v cerkvi postavili že v petek zvečer. To je bilo posebej spoštovanja vre-dno opravilo.

Predvsem ženske so imele v teh predpra-zničnih dnevih veliko dela s pripravo na praznike, predvsem s pripravo velikonoč-nih jedi. Korpa, s katero so nesli žegen k ��Blagoslov velikonočnih jedi na Žvabu leta 1936

FOTO: ANTON KOSI, FOTOTEKA POKRAJINSKEGA MUZEJA PTUJ - ORMOŽ, ENOTA ORMOŽ


��13�

blagoslovu, je bila že od prejšnje velike noči skrbno spravljena na podstrešju. Navada je bila, da so jo zamotali v bel papir, da šibje ne bi postalo rjavo. Pred praznikom so jo prinesli s podstrešja ter jo temeljito zdrgni-li s serkovo krtačo ter posušili, da je bila še posebej bela. Gospodinja je tako na veliko soboto zjutraj skuhala klobase, hamico, meso. Že na kolinah, ki so bile najpogosteje v pustnem času, je gospodar odločil, kateri kos mesa bodo nesli k žegnu. Zato so ga do takrat dali v slanjak ali tünko. Gospodinja je skopala tudi domači hren, medtem ko je jaj-ca skuhala v čebulnih olupkih. Posebno po-zornost je posvetila peki kruha. Najpogoste-je je gospodinja spekla črni kruh, ki mu je dodala več ržene moke, da je ostal dlje časa svež. Ko je to vse dala v korpo, jo je pokrila z belim, posebej doma za ta praznik našitim prtom. K blagoslovu so nesla navadno mla-da dekleta in otroci. Ko so dekleta nesle od žegna, so tekmovala, katera bo prišla prej domov. Tista, ki je bila prva, bi se naj tisto leto omožila. Zgodilo se je, da se je kakšno dekle hotelo omožiti in je zato tekla naprej, vendar se je spotaknila in padla. Iz košare se je razletelo vse po tleh.

Blagoslov je potekal v cerkvi, pri križih ali pa pri vaških kapelah, saj je domači žu-pnih že prej naredil urnik blagoslova jedi. Po poti blagoslova je župnika navadno vozil s konjsko vprego kakšen domačin. Križe in kapele ter notranjost cerkva so pred prazni-ki še posebej uredili in okrasili. Pogosto so prebelili kapele, porezali in uredili ograjo, ki je rasla okoli kapele ali križa, notranjost pa so okrasili z novim vencem ali cvetjem iz krep papirja, s katerim so okrasili tudi razpelo. V času okrog velike noči je bilo po-trebno iti tudi k spovedi. Tako so rekli: »Če neš šo k spovedi, neš žegna jo«. Ko so blago-slovljene jedi prinesli domov, so ga postavili na posebno mesto. Strogo je bilo prepove-dano žegen jesti v soboto. Rekli so, da korpa more ostati pri miri pa na mrzlem. Žegen so

lahko jedli šele na velikonočno jutro, pred ali med mašami, ko se je okoli mize zbrala cela družina.

Na velikonočno soboto pa je bilo tudi v navadi kurjenje kresa. Že pred prazniki so na kupe nalagali razen odpad (šibje, koru-zije, rožje od brajd ipd). Kurjenje kresov je v simboličnem smislu pomenilo zmago pomladi nad zimo. Tako so se na gričih in vrhovih okolice Ormoža videle bakle. Pri kurjenju kresov so še posebej morali paziti, da niso kurili preblizu hiš, saj se bi lahko zgodilo, da bi kakšna iskra pristala na sla-mnati strehi in zanetila požar.

Na veliko noč se ni smelo hoditi naokrog. To je bil za tukajšnje ljudi posebni družinski praznik, ki so ga preživljali v krogu doma-čih. Velika nedelja je bila po pojmovanju do-mačinov tako velik praznik, sveti dan, da se ni smelo nič delati. Ljudje tudi niso smeli hodili okrog. Šele na veliko ponedeljek so lahko šli naokrog k sosedom in sorodni-kom. Rekli so, da je treba pojesti devet že-gnov iz devetih hiš, za zdravje in srečo, zato so obiskali sosede in sorodnike.

Teden po veliki noči je še danes beli teden in bela nedelja: jedo žegen, dokler ga je kaj in sicer ves teden do bele nedelje. Na belo nedeljo prinesejo novokrščence preteklega leta v domačo cerkev. V preteklosti pa sta se na ta dan prvič sestala fant in dekle in skupaj sta šla v gostilno: to je bil prvi znak nove zveze. Z belo nedeljo pa je konec veli-konočnega praznovanja.

Pripovedovalki:- Ana Ratek, Hum pri Ormožu, Ormož 2009.- Nežka Vaupotič, Ulica Dr. Hrovata, Ormož 2009.

��konočnega praznovanja.��konočnega praznovanja.�Elizabeta Urisk,Dobrovnik


��14� ��Zbirka razglednic in velika noč na Dolenjskem

Majda PungerčarIvica Križ

muzejski svetovalki,Dolenjski muzej

Novo mesto

Razglednice so se postopoma razvile iz dopisnice po letu 1869. Od leta 1900

do prve svetovne vojne je bila tako imeno-vana »zlata doba razglednic«, ko je bilo zelo moderno pisanje in zbiranje razglednic. Povpraševanje je bilo veliko, zato so tudi izdajatelji poskrbeli za ustrezno ponudbo. Kasneje se je zanimanje za razglednice po-leglo in šele v 80. letih 20. stoletja ponov-no pojavilo. V muzejih zbiramo razglednice zaradi njihove vsestranske pričevalnosti kot dokumente določenega časa. Pogosto nas pritegne tudi vsebina sporočila, ki odraža takratno kulturo občevanja med ljudmi. Pa vendar se naše oko najprej ustavi na zadnji, slikovni strani razglednice. Vsebinsko so bile razglednice raznovrstne in so posegale na različna področja človekovega življenja (krajevne, društvene, praznične, narodno prebudne ...). Krajevne razglednice so izvr-sten vir o arhitekturnem, urbanističnem,

gospodarskem, kulturnem, umetniškem in političnem razvoju določenega kraja. Krajevnim razglednicam so se že na začet-ku pridružile tudi razglednice namenjene voščilom ob praznovanju božiča, novega leta, velike noči, rojstnega dneva in goda. Razglednice so praviloma prinašale kratka prijazna sporočila.

Dolenjski muzej je začel načrtno zbirati razglednice, ki se vsebinsko kakorkoli na-našajo na Dolenjsko (krajevne, društvene, športne, priložnostne, praznične ...) že pred petnajstimi leti, čeprav imamo nekaj razgle-dnic tudi iz prejšnjih let. Trenutno hranimo 3000 razglednic različnih vsebin, med nji-mi tudi razglednice namenjene voščilom ob veliki noči. Slikovna stran velikonočnih razglednic je vezana bodisi na šege ob veliki noči (žegnanje butar in velikonočnih jedi, velikonočna procesija, velikonočni zajtrk, podarjanje in sekanje pirhov, Kristusovo ��Belokranjska pisanica

Vesna Veselič, Adlešiči��Razglednice / last Jožeta Gašperiča, Trnovska vas v Slovenskih goricah


��15�

vstajenje …) ali pa na simboliko, ki je veza-na na pomlad oziroma na ta praznik (jajca, piščanci, zajci, jagnje, zelenje in cvetje, pi-ščanci …). Med prvo svetovno vojno so se tem simbolom pridružili še državni simboli (npr. jajca so v barvah zastav posameznih držav). Na ta način so poskušali vplivati tudi s pomočjo velikonočnih razglednic na domovinska čustva ljudi, hkrati pa so s po-močjo takih razglednic zbirali sredstva za Rdeči križ. Tudi za velikonočne razglednice velja, da je bila največja izbira le-teh v prvih dvajsetih letih prejšnjega stoletja.

Etnološki kustodiat Dolenjskega muzeja hrani zaključeno zbirko 197 voščilnic z mo-tivi Maksima Gasparija. Voščilnice izvirajo iz znane in ugledne novomeške družine od-vetnika dr. Davorina Grosa in njegove žene Jelice, rojene Dular. Dolenjskemu muzeju jo je podaril njun pravnuk Mitja Gros. Zbir-ka zajema obdobje od 1918 do 1995. Neka-teri motivi se tako večkrat ponovijo, vendar so izdajatelji in tiskarne različni, niha tudi kvaliteta tiska. Nekaj pa je povsem identič-nih. Velikonočnih je 47, največ voščilnic v zbirki je naslovljenih na gospo Jelico Gros, Davorina Grosa oziroma družino Gros v No-vem mestu, nekaj na njunega sina Davorina Grosa in vnuka Jureta Grosa ter Jeličinega brata Bogomirja Dularja v Pragi. V pretežni meri so bile poslane iz Ljubljane in Novega mesta, po nekajkrat še iz Kostanjevice na Krki, Kranja, Tržiča, Bohinjske Bistrice, Je-senic, Šentilja v Slovenskih Goricah in Male Nedelje. Nekatere razglednice so bilo očitno poslane v kuvertah, tako da ni žiga pošte. Med velikonočnimi razglednicami prevla-dujejo motivi slovenskih velikonočnih šeg in motivi s simboliko pomladi.

Na Dolenjskem so nekdaj jedila na pode-želju k velikonočnemu blagoslovu nosili v jerbasu, pokritem z velikonočnim prtičk-om. V jerbas so naložili: šunko, suhe klo-base, pirhe, hren, potico, šarkelj, hlebec kruha. Danes so jerbas zamenjale košare in ��15��Belokranjske pisanice / muzejske delavnice Kozjanskega parka

cekarji, še vedno so jedila pokrita z vezeni-mi prtički in prtički s čipkami.

Na Dolenjskem so pred drugo vojno pirhe barvali največ v čebulnih lupinah in v rdeči barvi. Po vojni so na pirhe, ki so jih kuhali v čebulnih lupinah, polagali različne liste rastlin, navadno deteljice ali peteršilja in jih zavili v nogavice. Na kuhanem rjavem pir-hu je nato ostal bel odtis lista. Rdeči barvi so se pridružile še druge barve, na pirhe so se potem začeli lepiti tudi industrijsko tiska-ne sličice.

Šega podarjanja pirhov je živa še danes. Sekanje pirhov je kot spontana šega zamr-lo. Kot turistično prireditev pa jo zadnjih nekaj let oživljajo po nekaterih krajih na Dolenjskem različna, predvsem turistična in gasilska društva.


��16� ��Velikonočni prazniki na Koroškem

»Moji starši so bili botri neki siroti, ki je živela s svojo materjo v bajti pod goro. Ko se je bližala velika noč in čas pisank, se je v hiši veliko govorilo o tem, kako pisanko naj sirota dobi. K pisanki spada seveda šartelj in pobarvano jajce. Ti dve stvari sta bili že vna-prej jasni in tu sta se oče in mati še kvečjemu posvetovala, kako velik naj bo šartelj za tisto siroto pod goro. In čudna stvar: mati, ki je bila iz bogate hiše doma, ni hotela dati pre-velikega šarteljna, ampak čisto majhnega, oče pa, ki je bil siromak, je bil za to, da se da čim večji šatrelj, da se bosta sirota in njena mati vsaj enkrat pošteno najedli. Oče je bil za to, da mora biti šartelj z rozinami napolnjen, toda mati je bila proti rozinasti potici in je mislila, da zadostuje, ako je šartelj napolnjen z orehi.

To pa še ni bilo vse, šega je bila tudi, da se k pisanki dá tudi nekaj denarja. In zdaj je bilo ravno narobe. Medtem ko je pri potici bila mati skopušja od očeta, je bil oče trši, ko je šlo za denar. /…/ V ponedeljek popoldne mi je mati povezala v culo šartelj z lepo rdečo pisan-ko. Vrh šarteljna sta tičala dva zeksa.«

Prežihov Voranc, Tri pisanke. V: Solzice

Priprave na najpomembnejši krščanski praznik se začnejo že dober teden prej.

Tako na Koroškem v nedeljo pred veliko nočjo, imenovano cvetna nedelja, nesejo v cerkev blagoslovit snop, narejen tako, da so v sveženj s tremi ali več obroči povezane veje mačic. Število obročev ne sme biti na par. Snop je okrašen s pušpanom, drenom in pantlni.

Pred drugo vojno je na kmetijah snop obi-čajno naredil ta več hlapec, ki je na cvetni petek imel prosto, zato da je pripravil les in zelenje. V soboto zvečer ali nedeljo zjutraj

so ga okrasila dekleta. Na kmetijah brez hlapcev in v delavskih družinah je bilo to delo gospodarja, očeta ali starega očeta. Snop so v cerkev nesli fantje, ki so med se-boj tekmovali, kdo bo imel večjega in lepše-ga. Snopi kmečkih fantov so bili pred drugo vojno dolgi tudi po tri metre, tako da sta enega v cerkev prinesla dva. Tudi rudarji so delali visoke po en meter. Po drugi vojni so postajali snopi vedno krajši in v začetku 90. let so jih le na podeželju naredili tako visoke, v cerkev pa so jih večinoma prinesli otroci. V urbanih središčih se je uveljavila oljčna vejica, ki so jo k blagoslovu prinesli predvsem starejši verniki.

Šege ob cvetni nedelji so še ohranjene. Po-zabljeno pa je pravilo, ki je še leta po prvi vojni veljalo, da so morali na velikonočni četrtek do sonca naluščiti koruzo za seme, da je ob sajenju niso vrane videle. Na veliko-nočni petek velja strogi post in za kosilo pri-pravljajo brezmesne jedi. Včasih so običajno jedli le mrzlo repico.

Na velikonočno soboto so fantje zgodaj vstali in šli k farni cerkvi po žegnan ojgn. Že zvečer so si pripravili osušeno drevesno gobo, ki so jo pri cerkvi prižgali in na poti domov ves čas vrteli in skrbeli, da jim ogenj ni ugasnil. Pri hiši, kjer ni bilo nikogar, ki bi šel po ogenj, so za to naprosili sosedove-ga fanta. Tako so nekateri fantje poskrbeli za ognjišča večine hiš v zaselku. V 70. letih 20. stoletja so poleg ognja blagoslavljali še šibice, po ogenj pa so odhajali otroci ali starši sami. Na blagoslovljenem ognju go-spodinje še danes skuhajo velikonočne jedi, iz katerih do opoldneva v košaro ali cekar, še po drugi vojni pa v korp, pripravijo žegn: meso, šartelj – potico, kruh, jajca, hren in

mag. Karla Odermuzejska svetovalka,

Koroški pokrajinski muzej, enota Ravne na Koroškem��Nika in Dragica Perovnik,

Libeliče


��17�

sol. Žegen odnesejo k blagoslovu, k žegnu, v najbližjo farno ali podružnično cerkev. Preden z blagoslovljeno hrano odidejo iz cerkve, večina položi na oltar dar.

Med žegnom so tudi trdo kuhana jajca, včasih samo kuhana, od srede 70. let 20. stoletja pa tudi barvana v različnih barvah in z različnimi motivi, enako kot tista, dana za pisanko.

Pred drugo vojno so na velikonočno so-boto zvečer kurili kresove iz hoste in boro-vih štorov, v 80. letih 20. stoletja pa tudi iz gum. Od polnoči do šestih zjutraj so stre-ljali z možnarji, v industrijskih središčih pa je godba na pihala igrala budnico. Po drugi vojni so budnico opustili, prepovedano pa je bilo tudi streljanje z možnarji, kar so oži-vili v zadnji četrtini 20. stoletja.

Večina vernikov obišče gr’ vstajeje, kot imenujejo sveto mašo na velikonočno ne-deljo zjutraj ob šestih ali ob sedmih. V 80. letih 20. stoletja so pri nekaterih cerkvah mašo brali že v soboto zvečer. Po maši se je družina zbrala pri zajtrku pripravljenega iz žegna. Tudi danes se tako zbere vsa družina pri mizi, obloženi s svinjskim mesom, poti-co, jajci in hrenom.

Ob veliki noči so kmetje pred drugo vojno poslom delili talngo. Vsak je dobil štručko kruha, klobaso, suho meso in pisanko - po-barvano jajce. Dekle so kdaj pa kdaj dobile tudi predpasnik, včasih pa ruto. Dobljeno hrano so nekateri odnesli svojim domačim.

Pisanka je ime za pobarvano jajce, ki se podarja ob veliki noči. Na Koroškem je pi-sanka tudi ime za darilo, ki ga botri za ta praznik podarjajo krščencem in birman-cem. »Dajali« pa so jo tudi nekateri gospo-darji svojim poslom. V Vorančevem času je bila šega, da se pisanke raznašajo na veliko-nočni ponedeljek, pozneje pa so jih raznaša-li že na cvetno nedeljo in še teden po veliki noči.

Pisanko so sestavljali šartelj ali šarkl, ore-hova potica z rozinami, pečena v glinastem

modelu, imenovanem rina. V šartelj so ne-kateri zataknili tudi kakšen kovanec (de-nar) in k darilu dodali še pirhe. Pred drugo vojno so pisanke večinoma dajali le krstni botri, birmanski pa ne. Dobre gospodinje so bile botre tudi več kot desetim otrokom in za vsakega so spekle šartelj.

V zadnji četrtini 20. stoletja se je uve-ljavila šega, da so krščenci dobili pisanko od krstnih botrov do birme, potem pa od birmanskih botrov do konca osnovne šole, nekateri pa tudi do osemnajstega leta. V teh letih se je spremenila tudi sestava pi-sanke. Obvezna sestavina so ostali pirhi. Šartelj so zamenjali torta, keksi ali bonbo-niera, kot obvezne so postale pomaranče in čokolada. K temu so lahko dodana tudi oblačila, tehnični predmeti, npr. kaseto-fon, kolo, rolke …

Sestavina velikonočnih praznikov je tudi izrekanje voščil. Praviloma so si ljudje ob srečanju na dan velikonočnih praznikov stisnili roko in si voščili vesele praznike. V preteklem stoletju se je uveljavilo tudi pisa-nje velikonočnih voščilnic.

Vir: - Karla Oder, Občina Ravne

na Koroškem. ETSEO, Način življenja Slovencev v 20. stoletju. Znanstveni inštitut Filozofske fakultete, Ljubljana, 1992,str. 269-270.

- Prežihov Voranc,Tri pisanke. V: Solzice. Mladinska knjiga 1967,str. 16-17.��Barvanje s čebulnimi olupki / Park Škocjanske jame


��18� ��Praznovanje velike nočiv Slovenskih goricah, Prekmurju in Porabju

Jelka Pšajdvišja kustosinja,

Pokrajinski muzejMurska Sobota

Na veliko noč se kristjani spominjajo Kristusovega vstajenja. Ker je z vsta-

jenjem odrešil svet, je bila tista noč velika, zato slovensko ime velika noč označuje nje-govo odrešenjsko skrivnost.

Opis velike noči, kot beremo v nadalje-vanju, so spomini in zapisi posameznikov za čas do 50. let 20. stoletja v Slovenskih goricah s poudarkom na Prlekiji in Mur-skem polju, Prekmurju in Porabju. Po drugi svetovni vojni posamezne šege časa okrog velike noči začnejo postopoma iz-ginjati, začne se izgubljati pomen šeg in dejanj. Zadnje čase se le-te ponovno oži-vljajo, vendar ne kot šege; predvsem kot »zanimivost« iz preteklosti (v glavnem za potrebe društev, različnih družb, skupin, institucij ali društev).

Cvetnonedeljska butara, presmecV spomin na vejice, ki so jih metali pred

Jezusa, ko je šel na oslu v Jeruzalem, na cvetno nedeljo pripravljajo presmec iz več

vrst zelenja, npr.: ibujna/iba, püšpanj, dren, cenpresa, zlatolika, borovica, krtanek (rumena narcisa), crensa in ga nesejo bla-goslovit v cerkev. V Šentilju je moral biti iz devetih vrsta lesa: vrbe, leske, drena, čremse, tise, jerebike, pušpana, vresja in srobota. V Ižakovcih so nesli blagoslovit mali šopek - snopiček iz ibojne. V Veržeju so ga v soboto zvečer pripravile navadno ženske; v Šentilju moški oziroma fantje in z njim so se postavljali zlasti fantje, ko so največje nosili k maši. Blagoslovljene pre-smece so v Šentilju doma zatikali za tramo-ve poslopij z željo, da bi bil dom obvarovan pred ognjem, shranili so ga na podstrešju, da so poleti suhe vejice kurili, če je grozila huda ura. V Črenšovcih so blagoslovljene-ga vrgli na streho, da ne bi »nesreča gor priletela«; v Veržeju so ga zatikali na pod-strešje za tram, za okenske križe in na ske-denj v prepričanju, da varuje pred ognjem in strelo, metali so ga na streho tako, da je bil obrnjen navzgor – če se je obrnil nav-zdol, so verjeli, da bo potem v hiši nekdo umrl. V Jeruzalemu so ga zataknili za tra-move ali za omaro. Tri vejice so zakurili na blagoslovljenem kadilu in z njim pokadili vso hišo, da ne bi grmelo in da ne bi bilo toče. Če se je pripravljalo k nevihti, so za-kurili eno vejico in z njo mahali pred hišo, da so pregnali nevarnost. Hranili so ga do naslednjega leta. Prav tako so ga do nasle-dnjega leta – do naslednje velike sobote hranili v Veržeju. Dve vejici so vzeli iz pre-smeca že na cvetnonedeljski popoldan in jih odnesli na bližnje polje in zataknili kri-žem v zemljo, s tem so »polje blagoslavlja-li« ali pa, ko so posejali njivo, so dve vejici, prekrižani pokonci v obliko Andrejevega ��Mladeniči s presmeci, Veržej 1959

FOTO: TONČICA URBAS, FOTOTEKA POKRAJINSKEGA MUZEJA MURSKA SOBOTA


��19�

križa, zataknili v njivo, da so jo obvaro-vali vsega hudega, neurja. V Dolencih so blagoslovljene mačice na vüzemsko nedeljo popoldne odnesli na njivo v pšenico, jih na vsakem vogalu vtaknili v njivo in molili boga. Šli so od ene njive do druge, pone-kod vsak član na svojo njivo, ponekod cela družina skupaj. V Števanovcih v Porabju so iz cerkve domov prinesli blagoslovlje-no vodo in z njo na vüzenski ponedeljek špricali po posejanih njivah, da bo dober pridelek. Blagoslovljene mačice so zapičili v en kot njive in še enkrat poškropili z bla-goslovljeno vodo, vmes so molili Očenaš. Vse zato, naj bo blagoslov, naj nikakršna nesreča ne zadane pridelka. V Šentilju so vejice zatikali tudi v grede na vrtu in na njive in v vinograde s prošnjo za bogat pri-delek. Na Murskem polju so nesli na sveže posejano njivo les cvetnonedeljske butare in dve šibi zapičili na sredi njive navzkriž v zemljo. V Veržeju so oskubili ibo, položili na kos kruha in dali živini. V Šentilju so debelejše dele vrbovih šib iz presmeca na-rezali in jih v obliki križa pribili na vrata govejega in svinjskega hleva ter na kurnik z željo, da bi bile domače živali obvarova-ne bolezni. Če je čez leto še kaj ostalo pre-smeca, so gospodinje naslednje leto na ve-liki četrtek ali petek z njim zanetile ogenj v krušni peči, spekle velikonočni kruh ali pisanko. Po drugi svetovni vojni je ta šega v Šentilju zamrla. V Gresovščaku je moral biti presmec sestavljen iz pet vrst zelenja: metlika, borovica, iva, čremsa, dren, za-vezan s škrabotinjem. Blagoslovljenega je gospodinja vrgla na streho, da je hišo va-roval pred ognjem; uporabili pa so ga tudi, ko se je bližala nevihta in je gospodinja v peč ali štedilnik vrgla nekaj vej presmeca, da je zgorelo in naj bi tako varoval pred nevihto. Nekateri mladeniči so izdelovali presmece in jih prodajali na trgu pred cer-kvijo v Ljutomeru meščanom.

Barvanje velikonočnih jajc, remenic, remenk, pisanic

Človek je že od nekdaj v jajcu slutil skriv-nostno, nedoumljivo življenjsko moč ter si z njim razlagal nastanek sveta in življenja v njem. Ni samo velikonočni simbol, kot simbol vstajenja je imelo jajce v prejšnjih dobah človeštva svojo vlogo tudi pri čašče-nju mrtvih. V času med obema vojnama je krašenje prekmurskih remenk zapustilo starodavno izročilo stilizirane ornamentike s tradicionalnimi motivi ter začelo upora-bljati individualistične smeri, ki jih ozna-čuje realistična risba v glavnem cvetličnih motivov. Tehnologija barvanja v Prekmurju je različna: barvanje s čebulnimi olupki (rja-va barva), zavijanje jajc v rdeč krep papir, črno barvo so pridobivali z jelševo skorjo z dodatkom zelene galice ali kupovanje barv. Med obema vojnama se je razširila nova tehnika barvanja z mizarskimi lužili in po-liturami (to tehniko naj bi uvedli mizarji). Ta način barvanja se je verjetno uveljavil in nadvladoval starega zaradi izrazite barvito-sti in pisanosti. Prvotna krasilna tehnika je batik, to pomeni pisanje z voskom, ki mu sledi barvanje. Škrabanje z ostrim orodjem je bilo tudi razširjeno. Batik tehnika okraše-vanja omogoča več barv. Za škrabanje z luži-��Prikaz zatikanja blagoslovljene vejice na njivo, Veržej 1959FOTO: TONČICA URBAS, FOTOTEKA POKRAJINSKEGA MUZEJA MURSKA SOBOTA


��20� ��li pobarvanih in politiranih jajc je potrebno ostro orodje; navadno se uporablja manjši kuhinjski nož ali britvica. Ornamentika na starih prekmurskih remenkah vsebuje arha-ične okrasne prvine, kjer prevladuje pred-vsem abstraktno okrasje z geometričnimi tvorbami, prevladuje pa rastlinsko okrasje. Čedalje bolj na sodobnih škrabanih remen-kah prevladujejo cvetlični motivi, ki posta-jajo vedno bolj risarsko brezhibni. Nastajajo nove tehnike, novi motivi, rutinske risbe, predvsem pa ne gre zanemariti dejstva, da jajcu - remenki »vdihne dušo« tisti posame-znik, ki ga okrasi.

V Šentilju so dekleta okrasila jajca s pe-resom ali čopičem, namočenim v ocetno kislino, izpisale voščila in jih okrasile z or-namenti. Kislina je razjedala barvo in črke ali okraski so postali vidni. Pred kupljenimi barvami so barvali jajca s posušenimi ore-hovimi zelenimi lupinami, olupki čebule, sladkim korenom in rdečo peso. V tem so namakale kuhana jajca. Po barvanju so jih ološčili z mastno krpo, da so dobili lesk. V okolici Murske Sobote so okrog prve sve-tovne vojne barvali jajca na rdeče in na njih pisali z voskom. Otroci pa so sorodnike obiskovali prav zaradi remenk. V Dolencih so velikonočnim jajcem rekli pisanice. Sta-ra pripoved pravi, da so v črno blato dajali jajca za dva dni in je postalo črno. Potem so z breze strgali skorjo in v tistem kuha-li jajce. Vosek je postal rumen, ostalo pa je bilo belo. V Jeruzalemu so jajca tudi barvali rdeče. Lupine so potresli okrog hiše, da ne bi prišle kače k hiši. V Gresovščaku so jih barvali v čebulnih lupinah, kasneje pa že z industrijskimi različnimi barvami.

ŽegenV Jeruzalemu so bili v velikonočnem že-

gnu kruh, dve klobasi, 5-6 jajc, hren, kos svinjskega mesa, včasih pa še pisanice. Nesli so ga v pletenih korpecih, kasneje v taškah. Jedli so ga na vüzan zaran – na velikonočno

nedeljo. Verjeli so, da ima žegn v sebi neko moč. Kdor je v Murski Soboti prišel prvi do-mov z blagoslovljenim žegnom, so verjeli, da bo prvi brač, prvi kosec. V Gresovščaku so nesli žegn v pleteni korpi iz šibja, zunaj pobarvani in prekriti s prtičkom. Okroglo korpo so nosili na glavi, pomagali so si s svitkom. Nekatere ženske pa so bile takšne fahmarce, da ga sploh niso držale z rokami, prosto so ga nesle na glavi. Mladi so hite-li domov z žegnom, saj so verjeli, da se bo tisti, ki bo prišel prvi domov, v naslednje letu poročil. Na Meleh so cekar z žegnom prekrili z vezenim prtom, blagoslovljeno sol so dali goveji živini, blagoslovljene jajč-ne lupine pa kokošim, »da tudi živali dobijo žegen«. V Veržeju so košaro, korpo pleteno iz belega šibja nosile ženske na glavi s po-močjo svitka, vanjo pa so položili remenice, presmec (kruh iz pšenične in ržene moke z dodatkom kumine), hren, šunko, klobase ter seme od fejglnov – da so bili čez leto bole gibati, da so rože lepo cvetele. Čez kolač kruha, ki je lepo pasal v korpo, so položili izvezen prt z velikonočnim motivom.

Velikonočni kres - vüzemski ogenjV Berkovcih so v soboto popoldan zaku-

rili kres – vüzmenico na koncu vasi. Že v postnem času so si za kres izkopali smol-nate štore – kene. H kresu so prihajali stari in mladi. V nedeljo so postavljali kresove različnih oblik, t. i. križ. Na ogrodje križa so obesili stare lonce in vanje naložili kene oziroma smolenjake. Ko je v cerkvi odzvoni-lo k molitvi Zdrave Marije, je največji fant prižgal vse smolenjake in počasi so se tudi drugje začeli prižigati kresovi. Del veliko-nočnega slavja so bile tudi goreče bakle iz brezovih in sirkovih metel, s katerimi so hodili po bližnjem travniku v obliki križa, zvezde, v ravni vrsti drug za drugim ali v vijugi. Metali so jih v zrak in jih lovili. Po-dobno so kurili v Šentilju. Do druge sve-tovne vojne so organizirane skupine fan-��MUZEJ KRŠČANSTVA NA SLOVENSKEM, STIČNA


��21�

tov postavljali na veliko soboto stojala za razsvetljavo. Po nabiralni akciji so nabavili papirnate lampione in sveče ali pa so jih izdelovali sami. Na smrekovo deblo so pri-trdili več drogov in nanje obešali lampione v obliki križa, keliha, monštrance, kapelice … Temu kresu so rekli pelajhtinga, ob njem se je pelo. Na veliko soboto je bil na pro-storu pred cerkvijo blagoslovljen ogenj, ki ga je zanetil cerkovnik. Navadno so kurili s preperelimi križi s pokopališča, fantje pa so dodali še posušene drevesne gobe, pritr-jene na žico. Po blagoslovu so pohiteli do-mov, kjer so žarečo gobo položili na domači ogenj z željo, da se ne bi nikoli razbesnel in uničil doma. Prav tako so v Bogojini blago-slovljen ogenj otroci z gobo raznesli po vsej župniji. Z njim so gospodinje zanetile posu-šene borove trske in jim priložile še presmec lanske cvetne nedelje. Vüzenski kruh je bil spečen ob blagoslovljenem ognju. V Veržeju so v soboto pred cerkvijo zakurili ogenj in otroci so po maši z njim prižgali drevesne gobe, ki so jih obešene na žici, nesli domov in vrgli v peč. Med potjo so jo vrteli v roki in v noči so lepo žarele, vmes pa so tiste-mu, ki je imel na polju še vedno koruznico, tudi zažgali – saj koruznice v velikonočnem času ne bi smelo biti več na njivi. Na Ženiku se je kuril kres dva dni; v soboto zvečer in v nedeljo celi dan, pokali so s karbidom in

možnarji, šli so se igrice ob kresu. Na Kuke-ču so na vüzensko soboto do druge svetovne vojne kurili ogenj – vüzenski krejs. Vsaka katoličanska vas je kurila kres – moški so zrezali vinograd in z rožjem so ga kurili. Pred cerkvijo so s tem ognjem prižgali sve-čo, ki je celo mašo morala goreti v cerkvi, župnik pa je z ognjem kadil v cerkvi med mašo. To svečo so potem čez leto prižgali ob neurju in ob umirajočem – kot večno luč, ka ide mrtvi ž njou na drügi svejt. Pri cer-kvi v Kančevcih še danes kurijo na soboto ogenj - mali kres, hranijo oglje tega ognja in na vüzensko nedeljo z njim kadijo v cerkvi v procesiji. Na Dolnji Bistrici so do konca druge svetovne vojne v soboto popoldan in v nedeljo po maši kurili vüzmenko. Prišli so ljudje, streljali so s karbidom, hodili so od ognja do ognja. Danes se vüzmenka kuri na veliko soboto pred cerkvijo, s tem ognjem prižgejo svečo, ki jo odnesejo domov in po-meni Kristusovo luč. V Murski Soboti so ku-rili vüzemnice.

Velikonočne ostale šege in navadeNa veliki petek ne sme deževati, drugače

je zemlja vse leto žejna. Na veliki petek in soboto so se posvetili či-

ščenju okrog doma, večjih kmečkih del niso delali, mladi so pripravljali kres. Gospodi-nje so pekle beli kruh. V soboto popoldan

Vir:- Terenski zapiski Pokrajinskega

muzeja Murska Sobota 1959–1972.

- Jože Smej, Psalmi vaškega župnika, Mohorjeva družba, 1992.

- Ur. Jožef Klekl st., Novine, Črensovci 1916.

- Ur. Jožef Klekl, Novine, Črensovci 1918.

- Franc Kapun, Šege in navade Prlekije skozi vse leto, Berkovci 2001.

- Jožef Merklin, Mi smo Slovenje, dapa živemo na Vogrskon, v: Če klonkaš, sa ti opre, Pokrajinski muzej Murska Sobota, 2007.

- Kalendar Najsvetejšega Srca Jezušovoga, Črensovci 1929.

- Niko Kuret, Remenke, remenice, v: Etnografija Pomurja, Pomurska založba Murska Sobota, 1967.

- Anton Šeško, Navade in verovanja kmetskih ljudi v Šentilju in okolici, rokopis.

- France Rozman, Velika noč, Državna založba Slovenije, 1991.

- Milena Šaruga, Mele. Kronika 1944–1998, samozaložba, 1998.��Kvačkani pirhi / Ankica Podgorelec, TD Središče ob Dravi��Elizabeta Bojnec, Dobrovnik


��22� ��Pripovedovalkein pripovedovalci: - Ivan Marton (1922–2007),

Dolnja Bistrica 2007.- Ilonka Cifer, rojena 1936,

Kukeč 2007.- Lujzek Potočnik, rojen 1927

v Gresovščaku, Zg. Krapje 2007.

- Jože Čuš, rojen 1943, Ženik 2007.

- Jožefa Lubi, rojena 1919 v Borecih, Bunčani 2009.

so začeli streljati z možnarji in pokanje je trajalo še v ponedeljek.

Bogojanska dekleta so v soboto hitele k izviru Curek in se v njem umile, da bi bile bolj lepe, rdeče in zdrave. V Jeruzalemu so na velikonočno jutro/nedeljo narezali kruh – presmec. Načeli so tudi pisanice, lupine pa raztresli okoli hiše, da ne bi prišle kače k hiši. Kosti blagoslovljenega mesa, ki so ostale, so gospodinje skurile v peči. Če je viničarka ali kakšna druga ženska pomaga-la žeti vsa žita (pšenico, ječmen, oves, rž), ji je gospodinja sama na vüzen prinesla kolač kruha (pšenični kruh iz bele moke, 2-3 kg težak), včasih tudi jajca in se ob tej prilo-žnosti tako zahvalila, ker so prišle pomagat. (Nazadnje je bilo to ok. 1962. leta.) V Verže-ju so v nedeljo narezali blagoslovljen kruh na toliko kosov, koliko je bilo pri hiši živine in sakši živinčeti dali malo krüha. V Murski Soboti so na vüzen zgodaj vstali in šli pred sončnim vzhodom ven Boga molit, da bi ostali zdravi. V Šentilju so na velikonočno nedeljo – letnčko nedeljo zaužili žegen in požirek šentjanževca za dobro zdravje. Tudi

živini so dali rezino blagoslovljenega kru-ha. Rezino hrena in jajčne lupine so vrgli v studenec z željo, da bi ostala voda vedno čista in zdrava, lupine pa so nadrobili okrog hiše, da se poleti ne bi okrog hiše priplazile kače. Vsi so ostali doma. Na velikonočni po-nedeljek – letnčki ponedeljek so šli na obisk k sorodnikom ali sosedom, k botrom so šli zlasti otroci po pisanko. Med otroci je velja-lo, da tisti, ki je pojedel 9 vrst pisank (op. kruha), bo krepak in zdrav. Na belo nedeljo so ponovili zajtrk – vsaj kos belega kruha in mesa od velikonočne nedelje je moral biti vmes. V Plešivici so na vüzenski ponedeljek hodili plesat na veselico ali h kakšnemu ve-čjemu kmetu, v Jeruzalemu so hodili na po-nedeljek v sosedove točilnice, pušlšanke. V Mihalovcih so se dekleta najbolj naštimala za veliko noč, pastirji, dekle in hlapci pa so dobili nove obleke; v Ilovcih so dekleta pri-šla k maši v novi obleki – če ni imela nove cele obleke, je imela vsaj ruto, robec.

Na belo nedeljo (en teden po veliki noči), so v Veržeju po maši pojedli še žegen, ki je ostal od velike noči.��Barvanje s čebulnimi olupki / Maja in Vera Kreslin, Beltinci


��23�

Na razstavi pirhov in velikonočnih voščilnicslovenskih pokrajin v Veržeju sodelujejo:

��Olga Antič,Križevci pri Ljutomeru

Elizabeta Bojnec,Dobrovnik

Gregor Celec,Murska Sobota

Breda Cimerman,Ljutomer

Marijana Čeh,Kog

Jože Gašparič,Trnovska vas v Slov. Goricah

Anton Govže,Ribnica

Franc Grom,Vrhnika

Mitja Gros, Novo mesto

Ana Jaušovec, Ormož

Silva Kelemina, Ormož

Marjeta Kijanec, Dobrovnik

Vladimir in Ana Kodila, Martjanci

Maja in Vera Kreslin, Beltinci

Franc Kuzmič,Murska Sobota

Ljubica Lebar, Ljutomer

Olga Mavrič (Franjo Kozar), Veržej

Matevž Maretič, Škofja Loka

Nika in Dragica Perovnik, Libeliče

Anton Podjed, Preddvor

Herman Rajsar, Grad

Lidija Reiter, Križevci pri Ljutomeru

Frančiška Šafarič – Beba, Cerkvenjak

Silva Štajner, Gornja Radgona

Eva in Irena Tivadar, Dobrovnik

Terezija Toplak, Dobrovnik

Elizabeta Urisk, Dobrovnik

Marija Zorenč, Bistrica ob Sotli

Saša in Sabina Kolarič, Ivanjkovci

Pirhi / Marjeta Kijanec, Dobrovnik Pirhi / Slavica Veselič, KP Kolpa, Adlešiči


��Vrhniški pirh / Franc Grom��Voščilnice / VDC Nova Gorica, enota Solkan

Arhitekturni muzej Ljubljana,Plečnikova zbirka

Center domačih in umetnostnih obrti Slovenska Bistrica (Stanka Janžič, Irena Kramer, Ljubica Zgonec Zorko)

Dolenjski muzejNovo mesto

Društvo klekljaric idrijske čipke Idrija (Bernarda Flander, Martina Hvala, Anica Loverčič, Anica Makuc, Matilda Nagode, Bogomira Rupnik, Gabrijela Tušar)

Gimnazija Jurija Vege Idrija, Čipkarska šola Idrija in Maja Svetlik, Idrija

Koroški pokrajinski muzej, enota Ravne na Koroškem

Kozjanski park, Podsreda

Krajinski park Kolpa, Adlešiči (Anica Cvitkovič, Nada Cvitkovič, Martina Sedlar, Slavica Veselič, Vesna Veselič)

Medobčinski muzej Kamnik (Franc Hvala, Rožično pri Selah v Tuhinjski dolini)

Mestni muzej Mengeš (Minka Kompare, Mengeš)

Muzej krščanstva na Slovenskem, Stična

Muzej Miklova hiša

Park Škocjanske jame(Albina Bak, Darja Ivančič, Darja Kranjc, Milena Požrl, Vilma Žnidarčič)

Pokrajinski muzej Murska Sobota

TD Središče ob Dravi (Danica Perger, Ankica Podgorelec, Vesna Žerjav)

Provetno društvo »Janez Trstenjak« Hum pri Ormožu(Ana Ratek)

VDC Murska Sobota, enota Gornja Radgona

VDC Nova Gorica, enoti Solkan in Stara Gora

VDC Sožitje Ptuj

Razstava vrtcev in šolSV Slovenije

Biotehniška šola Rakičan, Murska Sobota

Dvojezična OŠ Dobrovnik - KAI Dobronak

Dvojezična OŠ II Lendava

OŠ Franceta Prešerna Črenšovci

OŠ Ivana Cankarja Ljutomer

OŠ Ivana Cankarja Ljutomer, podružnica Cvetka Golarja

OŠ Odranci

OŠ Veržej

Vrtec Cven

Vrtec Križevci pri Ljutomeru

Vrtec Lendava - Lendvai Óvoda, dvojezična enota Gaberje

Vrtec Ljutomer

Vrtec Miklavž pri Ormožu

Vrtec Veržej


razstava pirhov in velikonočnih voščilnic 2009

Documents