1

REDNI POSTOPEKEVA 2013-2030-0106

PREDLOG ZAKONA O SPREMEMBAH IN DOPOLNITVAH ZAKONA O KAZENSKEM POSTOPKU (Predlog ZKP-M)

I. UVOD:

1. OCENA STANJA NA PODROČJU UREJANJA

Zakon o kazenskem postopku1 (v nadaljevanju ZKP) je bil od svoje uveljavitve 1. 1. 1995 do zdaj spremenjen dvanajstkrat. Med razlogi za dosedanje posege v ureditev kazenskega postopka je bila pogosto uskladitev zakona z odločbami Ustavnega sodišča Republike Slovenije; poleg tega pa tudi želja po učinkovitejši in bolj ekonomični izvedbi kazenskega postopka ob hkratni ustrezni ravni varstva pravic udeležencev v postopku, večja kontradiktornost kazenskega postopka in s tem povezana enakost orožij obeh strank v postopku, odprava pomanjkljivosti v ureditvi, ki so se pokazale v praksi, ter posledično zagotovitev večje pravne varnosti in zakonitosti v kazenskem postopku.

Ob tem od leta 2000, s prekinitvami zaradi priprave že uveljavljenih novel ZKP, poteka tudi priprava novega modela kazenskega postopka (v nadaljevanju ZKP-1), ki naj bi določil drugačno vlogo in pooblastila policije, državnega tožilstva in sodišča v kazenskem postopku – predvsem gre za prenos pristojnosti za preiskavo s sodišča k državnemu tožilstvu ob ohranitvi vloge sodišča kot garanta pri najbolj invazivnih posegih v pravice osumljenca, kar posledično pomeni tudi spremembe v ureditvi glavne obravnave ter rednih in izrednih pravnih sredstev.

Del sprememb, predvidenih v osnutku ZKP-1, je bil uzakonjen z novelo ZKP-K2, ki se je začela uporabljati 15. 5. 2012, in je prinesla vsebinsko pomembne spremembe predvsem z novimi institutipogajanj med obdolžencem in državnim tožilcem v zvezi z morebitnim sporazumom o priznanju krivde in predobravnavnega naroka, kjer se obdolženec izjavi o krivdi, ter posledično naroka za izrek kazenske sankcije, ki se opravi namesto klasične glavne obravnave v primeru, ko sodišče sprejme sklenjeni sporazum o priznanju krivde ali priznanje obdolženca na predobravnavnem naroku.Navedeni instituti omogočajo novo vrsto skrajšanega postopka poleg rednega kazenskega postopka, katerega ureditev ostaja nespremenjena. Novi instituti se uspešno uporabljajo v praksi in prispevajo k hitrejšemu končanju kazenskih postopkov.

Tudi druge dosedanje bolj sistemske spremembe ZKP so zasledovale cilj, ki je hkrati tudi cilj osnutka ZKP-1 – torej večjo kontradiktornost postopka in postopen prehod od mešanega modela kazenskega postopka k bolj akuzatornemu. Gre predvsem za:

- novo ureditev pripora in odpravo obligatornega pripora na podlagi odločbe Ustavnega sodišča Republike Slovenije, št. U-I-18/93 z dne 11. aprila 1996, v noveli ZKP-A3;- širitev možnosti državnega tožilca za vložitev neposredne obtožnice brez (sodne) preiskave – pred novelo ZKP-E4 je bilo to mogoče v zvezi s kaznivimi dejanji s predpisano kaznijo do pet let zapora, z novelo ZKP-E pa je bila ta meja dvignjena na osem let zapora;- ureditev odreditve začasnega zavarovanja zahtevka za odvzem premoženjske koristi, pridobljene s kaznivim dejanjem ali zaradi njega, le na predlog državnega tožilca (in ne več tudi po uradni dolžnosti sodišča) v noveli ZKP-G5 na podlagi odločbe Ustavnega sodišča Republike Slovenije, št. U-I-296/02 z dne 20. maja 2004;

1 Uradni list RS, št. 32/12 – UPB in 47/13 – ZKP-L.2 Uradni list RS, št. 91/11.3 Uradni list RS, št. 72/98.4 Uradni list RS, št. 56/03.5 Uradni list RS, št. 101/05.

2

- prej navedene nove institute v noveli ZKP-K, ki na podlagi odločbe Ustavnega sodišča Republike Slovenije, št. U-I-50/09 z dne 18. marca 2010, vsebuje tudi odpravo možnosti za podaljšanje pripora na predlog preiskovalnega sodnika med preiskavo. Tako je podaljšanje pripora med preiskavo in tudi po vložitvi obtožnice ter po izdaji sodbe sedaj mogoče le na predlog državnega tožilca.

Uveljavitev novega ZKP-1 v tem trenutku po oceni predlagatelja ne bi bila ustrezna tudi glede na dejstvo, da se novela ZKP-K, ki je prinesla vsebinsko pomembne sistemske spremembe, v praksi ne uporablja še niti dve leti. Prve ugotovitve iz prakse kažejo, da je novela dosegla svoj namen, ki je bil predvsem v skrajševanju trajanja kazenskega postopka, kadar so za to izpolnjeni zakonski pogoji. Zato je pravilneje pred nadaljnjimi večjimi posegi v model kazenskega postopka določeno časovno obdobje spremljati delovanje že uveljavljenih novih institutov v praksi, po potrebi popraviti ali dopolniti njihovo ureditev in dopustiti oblikovanje ustrezne sodne prakse.

Hkrati je bila pred poletjem 2013 uveljavljena novela ZKP-L6, ki sicer ne pomeni večjih oziroma sistemskih sprememb pravil kazenskega postopka. Predvsem so bile z novelo uveljavljenespremembe in dopolnitve veljavne ureditve, ki so v omejenem obsegu in znotraj okvira posegle v posamezne zakonske določbe in jih nadgradile.

Glede na navedene razloge tudi tukaj predloženi Predlog Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju Predlog ZKP-M) ne prinaša konceptualnih oziroma večjih sistemskih sprememb ureditve kazenskega postopka. Predlog ZKP-M torej pomeni nadgradnjo novel ZKP-K (na primer v delu, ki določa rok, v katerem mora sodišče določiti predobravnavni narok) in ZKP-L (na primer v delu, ki se nanaša na komunikacijo in poslovanje državnega tožilstva in policije)ter nekatere druge redakcijske popravke oziroma uskladitve. Prav tako so v Predlogu ZKP-M upoštevani predlogi pristojnih organov na podlagi ugotovitev iz prakse, implementirane pa so tudidoločbe dveh direktiv Evropske unije, kot je podrobneje pojasnjeno v nadaljevanju.

1. a) Direktiva 2010/64/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 20. 10. 2010 o pravici do tolmačenja in prevajanja v kazenskih postopkih7:

Na nivoju Evropske unije je bila zaradi boljšega varstva človekovih pravic s področja poštenega sojenja ter uresničevanja načela vzajemnega priznavanja v kazenskih zadevah leta 2010 sprejeta Direktiva 2010/64/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 20. 10. 2010 o pravici do tolmačenja in prevajanja v kazenskih postopkih. Navedena direktiva podrobneje ureja spoštovanje posebnih pravic do obrambe v predkazenskem in kazenskem postopku za osumljence in obdolžence, ki ne razumejo slovenskega jezika. Določa situacije, ko je treba zagotoviti ustno tolmačenje ali pisno prevajanje sodnih pisanj v predkazenskem in kazenskem postopku, v skladu s pravico do obrambe po 6. členu Evropske konvencije o človekovih pravicah, ki zahteva standard učinkovite obrambe.

Ker ima Republika Slovenija že dokaj garantistično kazensko procesno zakonodajo, zlasti glede uporabe jezika, s posebnim poudarkom glede jezika narodnih skupnosti (italijanska narodna skupnost in madžarska narodna skupnost), je precejšen del vsebine navedene direktive že vsebovan v ZKP(zlasti 8. člen, delno tudi 3. točka prvega odstavka 371. člena ZKP). Preostali del določb direktive pase prenaša v ZKP s tem Predlogom ZKP-M.

Pri izvajanju novih zakonskih določb bo potrebno minimalno dodatno usposabljanje sodnih tolmačev in sodnih tolmačk – le na temo zagotavljanja ustnega tolmačenja med zagovornikom in obdolžencem (spremembe 74. člena ZKP), ki mora potekati zaupno. Večja težava utegne biti pridobitev sodnih tolmačev za gluhe in neme osebe, ki ne razumejo slovenskega jezika. Kot do sedaj, bo sodstvo verjetno moralo najeti osebe, ki niso sodni tolmači.

Nekoliko pomembnejši vpliv pa bodo novo določbe imele na področju uporabe pravnih sredstev – krazširitev razloga bistvene kršitve kazenskega postopka po 3. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, ki se po predlagani ureditvi sklicuje na spremenjena 8. in 74. člen ZKP. Šteti je, da je ureditev, ki izhaja iz določb navedene direktive, pomemben napredek pri zagotavljanju učinkovite obrambe ter sodnega (pritožbenega) nadzora ali so bile pravice obrambe spoštovane. Na ta način se učinkoviteje zagotovijo jamstva poštenega sojenja osebam, ki ne razumejo slovenskega jezika. 6 Uradni list RS, št. 47/13.7 UL L, št. 280, z dne 26. 10. 2010.

3

1. b) Direktiva 2012/13/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 22. 5. 2012 o pravici do obveščenosti v kazenskem postopku8:

Zaradi ohranjanja in razvijanja območja svobode, varnosti in pravice bi moralo načelo vzajemnega priznavanja sodb in drugih odločb pravosodnih organov postati temelj pravosodnega sodelovanja v kazenskih in civilnih zadevah med državami članicami Evropske unije9. Ob tem je za izboljšanje sodelovanja v kazenskih zadevah med pristojnimi organi držav članic pomembno, da države članice zaupajo v kazenskopravne sisteme drugih držav članic. Zato so potrebna podrobna pravila o varovanju procesnih pravic in jamstev oziroma oblikovanje skupnih minimalnih standardov na nivoju Evropske unije.

Prvi ukrep, sprejet v tem okviru, je Direktiva 2010/64/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 20. 10. 2010 o pravici do tolmačenja in prevajanja v kazenskih postopkih, katere vsebina je predstavljena v prejšnji točki te uvodne obrazložitve in se v slovenski pravni red prenaša s Predlogom ZKP-M.

Naslednji korak pa je Direktiva 2012/13/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 22. 5. 2012 o pravici do obveščenosti v kazenskem postopku, ki določa minimalna pravila glede obveščenosti o pravicah osumljenih ali obdolženih oseb.

V skladu s to direktivo morajo države članice zagotoviti, da so osumljene in obdolžene osebe v skladu z nacionalnim pravom nemudoma obveščene vsaj o:

- pravici dostopa do odvetnika,- pravici do brezplačnega pravnega nasveta in pogojih za pridobitev,- pravici do obveščenosti o obdolžitvah,- pravici do tolmačenja in prevajanja,- pravici do molka.

Obvestilo je v tem primeru lahko pisno ali ustno, v preprostem in razumljivem jeziku.

Za razliko od pouka osumljencu ali obdolžencu, ki je lahko ustno, mora biti obvestilo o pravicah ob prijetju ali pridržanju pisno, direktiva pa v prilogi določa obrazec s predpisano vsebino. Poleg zgoraj navedenih pravic, mora biti prijeta ali pridržana oseba pisno obveščena tudi o:

- pravici dostopa do gradiva zadeve,- pravici do obvestila konzularnim organom in tretjim osebam,- pravici dostopa do nujne zdravniške pomoči,- največjem možnem številu ur ali dni odvzema prostosti pred privedbo pred sodišče.

Pisno obvestilo mora seveda biti dano prijeti ali pridržani osebi v jeziku, ki ga razume. Če to takoj ni možno, se jo v jeziku, ki ga razume, lahko najprej pouči ustno in se ji nato brez nepotrebnega odlašanja zagotovi še pisno obvestilo.

V zvezi s pravico dostopa do gradiva zadeve direktiva izrecno določa dolžnost držav članic, da pristojni organi prijetim in pridržanim osebam ali njihovim odvetnikom zagotovijo dostop do listin o zadevi, ki so bistvene za učinkovito izpodbijanja pridržanja ali prijetja. Dostop do določenega gradiva se lahko zavrne le, če to ne bo vplivalo na pravico do poštenega sojenja in kadar bi bilo zaradi dostopa lahko resno ogroženo življenje ali temeljne pravice druge osebe, ali če je to nujno potrebno za zaščito bistvenega javnega interesa (na primer vpliv na potek preiskave ali škoda za notranjo varnost države).

Države članice morajo zagotoviti tudi, da se o vseh navedenih obvestilih osumljencem in obdolžencem ter prijetim in pridržanim osebam vodi evidenca po postopku evidentiranja, ki je določen v notranjem pravu.

8 UL L, št. 142, z dne 1. 6. 2012.9 Tako je določeno v sklepih predsedstva Evropskega sveta iz Tampereja, z dne 15. in 16. 10. 1999 (33. točka).

4

Obravnavana področja določa 4., 5., 128., 148., 157. in 227. člen ZKP, ki so z določbami te direktive že večinoma usklajeni. Manjši popravki in dopolnitve nekaterih od navedenih členov zaradi dokončne uskladitve z določbami direktive so predlagane v tem Predlogu ZKP-M.

1. c) Prikriti preiskovalni ukrepi:

ZKP prikrite preiskovalne ukrepe, pogoje in postopek njihove odreditve ter izvedbe ureja v 149.a do 155.a in 156.a členih:

- tajno opazovanje v 149.a členu,- pridobivanje prometnih podatkov v elektronskem komunikacijskem omrežju v 149.b členu,- nadzor elektronskih komunikacij, kontrolo pisem in drugih pošiljk ter računalniških sistemov

bank in prisluškovanje ter snemanje pogovorov v 150. členu,- prisluškovanje in opazovanje osebe v tujem stanovanju ali drugih prostorih,- navidezni odkup v 155. členu,- tajno delovanje v 155.a členu.

Odkrivanje in preiskovanje zahtevnih in hudih kaznivih dejanj ter hiter tehnološki razvoj sta razloga, zaradi katerih morajo imeti pristojni organi za odkrivanje in pregon storilcev kaznivih dejanj na voljo učinkovite preiskovalne ukrepe. Predvsem pri organiziranih kriminalnih združbah oziroma hudodelskih združbah pristojni organi v zadnjih letih zaznavajo, da gre za dogovarjanje in izvrševanje kaznivih dejanj v ozkem, homogenem in zaprtem krogu oseb, z natančno določenimi vlogami in visoko stopnjo previdnosti pri izvrševanju kriminalne dejavnosti. Svoje delovanje organizirajo tako, da posamezniki, ki izvršujejo kazniva dejanja v hudodelski združbi, uporabljajo le njim medsebojno znane telefonske aparate in številke ter v kratkih časovnih presledkih ob osebnem stiku menjajo tako aparate kot številke. Navedeno pomeni, da Policija s klasičnimi metodami preiskovanja po 148. členu ZKP ne more pridobiti telefonskih številk, s katerimi komunicirajo člani hudodelskih združb, in posledično tudi ne prestrezati teh komunikacij z uveljavljenimi prikritimi preiskovalnimi ukrepi po 150. členu ZKP.

Glede na navedeno in glede na dejstvo, da tehnične možnosti obstajajo, je treba tudi organom, ki takšna kazniva dejanja in storilce odkrivajo, preiskujejo in preganjajo, omogočiti uporabo tehničnih sredstev za ugotavljanje podatkov za razpoznavo številke komunikacijskega sredstva in številk za elektronsko komuniciranje za namen priprave ukrepa iz prvega odstavka 149.b člena ali ukrepa iz 1. točke prvega odstavka 150. člena ZKP, oziroma za ugotavljanje lokacije komunikacijskega sredstva. Zato je v tem Predlogu ZKP-M z novima 150.a in 150.b členom ZKP predlagana pravna podlaga za odreditev in uporabo tako imenovanega IMSI-lovilca. Seveda je ob tem upoštevano načelo sorazmernosti na podlagi tako imenovanega strogega testa sorazmernosti, saj gre za poseg v ustavno varovane človekove pravice, za kar morajo obstajati pogoji nujnosti, primernosti in sorazmernosti v ožjem smislu.

Naslednja posledica razvoja informacijske in komunikacijske tehnologije je možnost, da uporabniki že pri viru kriptirajo komuniciranje preko spletnega omrežja (na primer Skype in elektronska pošta). S tem praktično onemogočijo izvedbo prikritega preiskovalnega ukrepa iz 1. točke prvega odstavka 150. člena ZKP (nadzor elektronskih komunikacij s prisluškovanjem in snemanjem), saj se ta ukrep izvaja tako, da operater prestreže komunikacijo v svojem omrežju in nato vsebino komunikacije posreduje nadzornemu centru policije, kjer se izvaja nadzor prestreženih komunikacij. Zato je treba na ustrezenomogočiti prestrezanje komunikacije že pri viru – torej preden se kriptira in samo v primeru, ko so izpolnjeni zakonski pogoji za odreditev ukrepa iz 1. točke prvega odstavka 150. člena ZKP (ožji nabor hujših in zapletenejših kaznivih dejanj s hujši predpisano kaznijo, obstoj utemeljenih razlogov za sum, nemožnost pridobitve dokazov z drugimi – manj invazivnimi – ukrepi, odredba preiskovalnega sodnika).

1. č) Kaznovalni nalog:

Postopek in pogoji za izdajo kaznovalnega naloga so določeni v XXV.a poglavju ZKP (445.a do 445.e člen). Postopek s kaznovalnim nalogom pomeni enega od dveh poenostavljenih postopkov, določenih v ZKP (poleg navedenega še postopek na podlagi sporazuma o priznanju krivde). V skladu z veljavno ureditvijo sme državni tožilec sodišču predlagati, da izda kaznovalni nalog, ne da bi opravilo glavno obravnavo, samo v primeru kaznivih dejanj iz pristojnosti okrajnega sodišča (kazniva dejanja s predpisano denarno kaznijo ali zaporom do treh let). Ob tem lahko predlaga izrek:

5

- denarne kazni, prepovedi vožnje motornega vozila, pogojne obsodbe z možnostjo določitve pogoja, da mora obdolženec v določenem roku vrniti premoženjsko korist ali povrniti škodo, ali sodnega opomina;- odvzema predmetov in odvzema premoženjske koristi, pridobljene s kaznivim dejanjem.

V skladu s 163.a členom ZKP lahko državni tožilec pred odločitvijo, ali bo sodišču predlagal izrek sodbe o kaznovalnem nalogu, osumljenca in / ali oškodovanca povabi na državno tožilstvo, kjer osumljenca seznani z ovadbo, oškodovanca pa o njegovih pravicah.

Kaznovalni nalog je bil v slovenski pravni red uveden leta 2003 z novelo ZKP-E10. Razlog je bila predvsem manjša družbena nevarnost velikega dela kaznivih dejanj iz pristojnosti okrajnih sodišč, pa tudi vse večja obremenjenost sodišč s težkimi in družbeno nevarnejšimi kazenskimi zadevami. Zaradi navedenih okoliščin so se tudi na nivoju mednarodnih dokumentov in posledično v primerjalno-pravni teoriji in praksi izoblikovale tako imenovane alternativne oblike kazenskega pregona oziromareševanja kazenskih zadev11.

Iz Poročila državnih tožilstev za leto 2012, ki je objavljeno na spletni strani Vrhovnega državnega tožilstva RS, izhaja, da so državna tožilstva v letu 2012 predlagala izdajo kaznovalnega naloga zoper 2.714 oseb (kar je 121 manj kot v letu 2011). Sodišča so izdala kaznovalne naloge zoper 2.351 oseb (kar je 8 več kot v letu 2011), izmed teh je 1925 v letu poročanja postalo pravnomočnih (kar je 54 več kot v letu 2011).

Navedeni podatki kažejo, da je bil v preteklem letu kazenski postopek zoper skoraj 2.000 oseb pravnomočno končan, ne da bi bilo treba opraviti glavno obravnavo, kar je pomemben prispevek k zmanjšanju obremenitev tako državnih tožilstev kakor tudi kazenskih sodišč.

Uporaba postopka za izdajo kaznovalnega naloga od uvedbe izkazuje dobre rezultate ob ustreznem varovanju pravic obdolžencev in oškodovancev. Zato je po oceni predlagatelja ustrezno razširiti možnosti za postopek s kaznovalnim nalogom tudi na kazniva dejanja iz pristojnosti okrožnih sodišč, seveda pod pogojem, da gre najprej po oceni državnega tožilca kot predlagatelja, nato pa po presoji sodišča, za tako kaznivo dejanje, okoliščine storitve in storilca, ki opravičujejo izrek zgoraj navedenihkazni in varnostnih ukrepov (ki ne vključujejo kazni zapora).

1. d) Izboljšave pravnih podlag za sodelovanje pristojnih organov in hitrejši tek postopkov:

ZKP v 148. členu določa delovanje policije v primeru, ko so podani razlogi za sum, da je bilo storjeno kaznivo dejanje, ki se preganja po uradni dolžnosti. V skladu z devetim odstavkom policija na podlagi zbranih obvestil sestavi kazensko ovadbo, kjer navede vse dokaze in priloži vse predmete, skice, fotografije, poročila, zapise, izjave in drugo gradivo, ki utegne biti koristno za uspešno izvedbo kazenskega postopka. Glede na izkušnje policije in državnega tožilstva ni vedno nujno potrebno, da policija državnemu tožilcu posreduje prav vse zbrano gradivo, ali pa vsaj ne takoj ob vložitvi kazenske ovadbe. Zato je primerno oblikovati pravno podlago, v skladu s katero bo policija lahko ocenila, kaj priložiti takoj, v zvezi s preostalim zbranim gradivom pa navedla, kje ga državni tožilec lahko vpogleda.

V 160.a členu ZKP je so določene pristojnosti državnega tožilca in postopek glede usmerjanja policije in drugih v prvem odstavku navedenega člena določenih organov ter glede oblikovanja specializiranih preiskovalnih skupin za preiskovanje zahtevnejših oblik kriminalitete, zlasti s področij gospodarstva, korupcije in organiziranega kriminala. V skladu z veljavno ureditvijo specializirano preiskovalno skupino ustanovi vodja pristojnega državnega tožilstva po uradni dolžnosti (oziroma internem predlogu pristojnega državnega tožilca) ali na pisno pobudo policije. Zaradi hitrejše reakcije pristojnih organov predlagatelj ocenjuje kot ustrezno, da se tudi drugim pristojnim državnim organom in institucijam spodročij davkov, carin, finančnega poslovanja, vrednostnih papirjev, varstva konkurence, preprečevanja pranja denarja, preprečevanja korupcije, prepovedanih drog in inšpekcijskega nadzora,da možnost, da državnemu tožilstvu obrazloženo predlagajo ustanovitev specializirane preiskovalne

10 Uradni list RS, št. 56/03.11 Poleg kaznovalnega naloga sta alternativni obliki še postopek poravnavanja iz 161.a člena ter postopek z odloženim pregonom iz 162. člena ZKP.

6

skupine v zvezi s sumom kaznivega dejanja, ki so ga odkrili pri izvajanju svojih pristojnosti na inšpekcijskem in prekrškovnem področju.

Z namenom poenostavitve sodelovanja državnega tožilstva in policije je predlagana pravna podlaga za elektronsko pošiljanje vlog policije državnemu tožilstvu in obratno. Informacijska sistema policije in državnega tožilstva sta do te mere posodobljena, da bo potrebno zagotoviti le še ustrezno varno elektronsko komunikacijsko povezavo, v zvezi s katero bo pogoje določal podzakonski akt, ki ga bosta sprejela ministra, pristojna za pravosodje in notranje zadeve.

ZKP v 169. členu določa, da preiskovalni sodnik po prejemu zahteve državnega tožilca za preiskavo, če se z njo strinja, izda sklep o preiskavi. Pred tem – razen v primerih, ko bi bilo nevarno odlašati, ali ko je bil osumljenec že zaslišan pred policijo po 148.a členu ZKP – zasliši tistega, zoper katerega se zahteva preiskava. Navedeni člen med drugim določa tudi postopek s pritožbo osumljenca zoper sklep preiskovalnega sodnika o preiskavi; postopek za primer, če se preiskovalni sodnik ne strinja z zahtevo državnega tožilca. Ne določa pa roka, v katerem mora preiskovalni sodnik izdati sklep o preiskavi ali zahtevati odločanje izvenobravnavnega senata. Zato je predlagana dopolnitev ureditve z razumnim rokom za odločitev preiskovalnega sodnika o uvedbi preiskave ter postopek in posledice zaradi zamude roka.

Z novelo ZKP-K je bil ureditvi kazenskega postopka dodan institut predobravnavnega naroka in s tem usklajen predpisani rok, v katerem mora predsednika senata določiti glavno obravnavo – v dveh mesecih od končanja predobravnavnega naroka (286. člen ZKP). Hkrati pa z novelo ZKP-K v novem 285.a členu ZKP ni bil določen rok, v katerem mora predsednik senata po pravnomočnosti obtožnice razpisati oziroma določiti predobravnavni narok. Glede na že določene instrukcijske roke v ZKP je prav, da se tudi za razpis predobravnavnega naroka določi primeren rok.

1. e) Redakcijski popravki:

Sedmi odstavek 25. člena ZKP določa sestavo senata vrhovnega sodišča za odločanje o pritožbi zoper sklep sodišča druge stopnje glede pripora. Ob tem v oklepaju navaja situacijo iz 394. člena ZKP, ko sodišče druge stopnje o priporu odloči ob spremembi sodbe sodišča prve stopnje, izpušča pa primer iz 392. člena ZKP, ko sodišče druge stopnje odloči o priporu ob razveljavitvi sodbe sodišča prve stopnje. S Predlogom ZKP-M je predlagana ustrezna dopolnitev.

83. člen ZKP ureja izločanje dokazov in se v četrtem odstavku sklicuje na 4.a točko 39. člena ZKP, ki je v zakonu ni več. Navedeni člen je bil namreč z eno prejšnjih novel ZKP preoblikovan v dva odstavka tako, da je vsebina prejšnje 4.a točke 39. člena prenesena v 2. točko drugega odstavka istega člena.

Tretji odstavek 421. člena ZKP določa rok, v katerem obdolženec, zagovornik in osebe iz drugega odstavka 367. člena ZKP lahko vložijo zahtevo za varstvo zakonitosti. Posebej določa tudi štetje roka v primeru, ko zoper odločbo sodišča prve stopnje ni bilo pritožbe. Glede na to, da peti odstavek 420. člena ZKP določa, da je zahteva za varstvo zakonitosti dopustna le, če je vložnik izčrpal pravno pot (na kršitve, ki jih navaja v zahtevi za varstvo zakonitosti, se je moral sklicevati že v predhodni pritožbi, pa jih je sodišče zavrnilo, ali pa so takšne, ki jih v pritožbi še ni mogel uveljavljati), torej ni mogoče vložiti zahteve za varstvo zakonitosti, če prej ni bil vložena pritožba.

2. CILJI, NAČELA IN POGLAVITNE REŠITVE PREDLOGA ZAKONA

2.1 Cilji predloga zakona

Cilji Predloga ZKP-M so:

- uskladitev ureditve predkazenskega in kazenskega postopka z določbami Direktive 2010/64/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 20. 10. 2010 o pravici do tolmačenja in prevajanja v kazenskih postopkih in Direktive 2012/13/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 22. 5. 2012 o pravici do obveščenosti v kazenskem postopku. Gre za dopolnitev ureditve pravnih poukov osumljencu in obdolžencu, pravice do vpogleda v gradivo zadeve za potrebe pritožbe zoper odločbo policije o pridržanju ter pravice do prevajanja in tolmačenja v predkazenskem in kazenskem postopku;

7

- krepitev učinkovitosti dela policije in državnega tožilstva pri odkrivanju in preiskovanju zahtevnejših oziroma hujših kaznivih dejanj ter pregonu storilcev z določitvijo dveh novih prikritih preiskovalnih ukrepov;

- razbremenitev državnega tožilstva in sodišča s širitvijo možnosti za postopek s kaznovalnim nalogom v primerih, ko so za to izpolnjeni zakonski pogoji;

- razbremenitev pristojnih organov z izboljšanjem pravnih podlag za njihovo sodelovanje in hitrejši tek postopkov;

- odprava manjših nejasnosti v zakonskem besedilu z redakcijskimi popravki.

2.2 Načela v predlogu zakona

Z implementacijo določb v prejšnji točki navedenih direktiv v slovenski pravni red Predlog ZKP-M sledi načelom, določenim v 29. členu Ustave Republike Slovenije (pravna jamstva v kazenskem postopku) oziroma še na višji ravni omogoča osumljencu oziroma obdolžencu izvrševanje pravic iz navedenega člena Ustave, saj bodo v ZKP še bolj izrecno in jasno določeni pravni pouki za osumljenca in posebej za prijete oziroma pridržane osebe ter pravna sredstva zoper odločbe o pridržanju in s tem povezana pravica do vpogleda v gradivo zadeve. Z navedenim je povezana tudi pravica osumljenca ali obdolženca do tolmačenja in prevajanja v predkazenskem in kazenskem postopku, v zvezi s katero je v Predlogu ZKP-M prav tako predlagana natančnejša in (še) bolj garantistična ureditev.

V Predlogu ZKP-M je upoštevano tudi načelo učinkovitosti ob ustreznem varstvu pravic obdolžencev, oškodovancev in tretjih oseb. Pri tem predlagatelj izpostavlja predlagana nova prikrita preiskovalna ukrepa, predloge v zvezi z izboljšanjem pravnih podlag za sodelovanje pristojnih organov in hitrejši tek postopkov ter predlog širitve možnosti postopka s kaznovalnim nalogom.

2.3 Poglavitne rešitve

2.3. a) Direktiva 2010/64/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 20. 10. 2010 o pravici do tolmačenja in prevajanja v kazenskih postopkih:

Zaradi uskladitve z določbami navedene direktive je predlagano novo besedilo 8. člena ZKP, s katerim se izvršujejo določbe členov 2 (Pravica do tolmačenja), 3 (Pravica do prevajanja bistvenih dokumentov) in 4 (Stroški tolmačenja in prevajanja) direktive.

Predlagani spremenjeni 8. člen ZKP v skladu z direktivo določa kategorije oseb, ki imajo pravico uporabljati svoj jezik v predkazenskem in kazenskem postopku. Določena so pravila glede ustnega tolmačenja ter okvir glede vsebine pisnega prevajanja. Urejena je tudi možnost vložitve ugovorov, če tolmačenje ali prevajanje ni kakovostno (peti odstavek člena 2 in peti odstavek člena 3 direktive).Ohranjen je tudi dosedanji drugi odstavek 8. člena ZKP (po predlogu tretji odstavek), v skladu s katerim se navedene osebe lahko odpovejo prevajanju ali tolmačenju, če znajo jezik, v katerem teče postopek. Predlagana ureditev smiselno velja tudi za gluhe in neme osebe, ki hočejo uporabljati svoj jezik. V skladu z direktivo se stroški za tolmačenje in prevajanje ne zaračunajo osebam, ki tolmačenje potrebujejo.

V skladu z veljavnim 74. členom ZKP si obdolženec v priporu lahko prosto in brez nadzorstva dopisuje in govori z zagovornikom. Zaradi uskladitve z direktivo je navedeni člen dopolnjen s tremi novimi odstavki. Predlagane dopolnitve krepijo pravila glede komunikacije med obdolžencem (osumljencem) in zagovornikom (drugi odstavek člena 2 direktive). Določajo se pravila glede tolmačenja za obdolženca, ki je v priporu, in nekoliko drugačna pravila glede obdolženca, ki je na prostosti, kar je razumljivo glede na naravo stvari (obdolženec ima veliko več svobode glede priprave učinkovite obrambe). V obeh primerih je določeno, da mora tolmačenje biti zaupno, saj gre za zaupno komunikacijo med obdolžencem in zagovornikom. Navedeno pomeni zagotavljanje učinkovite obrambe.

S predlagano spremembo 3. točke prvega odstavka 371. člena ZKP se dopolnjujejo razlogi za izpodbijanje kazenske sodbe s pritožbo zaradi bistvenih kršitev kazenskega postopka (člen 2, peti

8

odstavek člena 3 direktive). Predlagana ureditev vključuje sklicevanje na spremenjena 8. in 74. člen ZKP, torej omogoča podrobnejše sodno preverjanje, ali je bila zagotovljena učinkovita obramba z vidika pravice do tolmačenja in prevajanja.

2.3. b) Direktiva 2012/13/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 22. 5. 2012 o pravici do obveščenosti v kazenskem postopku:

Direktiva izrecno in jasno določa pravne pouke oziroma obvestila osumljencu in posebej prijetim oziroma pridržanim osebam ter pravna sredstva zoper odločbe o pridržanju in s tem povezano pravico do vpogleda v gradivo zadeve.

Navedena področja so že dokaj skladno urejena v 4., 5., 128., 148., 157. in 227. členu ZKP. Manjši popravki in dopolnitve naslednjih od navedenih členov so zaradi dokončne uskladitve z določbami direktive predlagani v tem Predlogu ZKP-M.

Veljavni 4. člen ZKP določa, o katerih pravicah mora biti obveščena oseba, ki ji je vzeta prostost. Primerjava z določbami direktive (členi 2, 4 in 6) pokaže, da je v prvem odstavku 4. člena ZKP treba dodati še izrecno poučitev prijete ali pridržane osebe o pravici do uporabe svojega jezika, pravici do prevajanja in tolmačenja ter pravici do zagovornika na stroške države (ki je sicer že določena v četrtem odstavku 4. člena ZKP). Pravice prejetih in pridržanih oseb določa tudi 157. člen ZKP, zato se nanj sklicuje tudi predlagani novi peti odstavek 4. člena ZKP, ki določa minimalno vsebino obrazca (Priloga 1) za pisno obvestilo prijeti oziroma pridržani osebi o njenih pravicah.

V 157. členu ZKP je določen postopek prijetja oziroma pridržanja. Pravni pouki iz tretjega in četrtega odstavka 157. člena že ustrezajo standardom direktive, saj se deloma sklicujejo na 4. člen ZKP,dopolniti pa je treba postopek v zvezi z odločbo, ki jo mora policist izdati pridržani osebi po šestih urah pridržanja, ter pritožbo zoper to odločbo in s tem povezanim vpogledom v gradivo zadeve (člen 7 direktive).

Četrti odstavek 148. člena določa pravni pouk osumljencu, ki mu ga mora policija dati, ko ugotovi, da so zoper njega podani razlogi za sum, da je storil kaznivo dejanje ali sodeloval pri storitvi. Pouk je treba dopolniti še z izrecno pravico do uporabe svojega jezika, pravico do tolmačenja in prevajanja; če mu je vzeta prostost, pa še o pravici iz četrtega odstavka 4. člena ZKP.

2.3. c) Prikriti preiskovalni ukrepi:

S predlaganima novima 150.a in 150.b členoma ZKP so na podlagi razlogov iz 1. c) točke te uvodne obrazložitve določeni pogoji in postopek za uporabo tako imenovanega IMSI-lovilca. Gre za tehnično sredstvo za ugotavljanje podatkov za razpoznavo številke komunikacijskega sredstva in številk za elektronsko komuniciranje za namen priprave ukrepa iz prvega odstavka 149.b člena (pridobitev prometnih podatkov v elektronskem komunikacijskem omrežju) ali ukrepa iz 1. točke prvega odstavka 150. člena (nadzor elektronskih komunikacij s prisluškovanjem in snemanjem) ZKP, oziroma za ugotavljanje lokacije komunikacijskega sredstva.

V skladu s predlaganim 150.a členom ZKP bo policija smela z IMSI-lovilcem ugotavljati:

- podatke, potrebne za razpoznavo številke komunikacijskega sredstva in številk za elektronsko komuniciranje za namen priprave ukrepa iz prvega odstavka 149.b člena ali ukrepa iz 1. točke prvega odstavka 150. člena ZKP. Ta ukrep bo preiskovalni sodnik na predlog državnega tožilca lahko odredille, če bodo podani utemeljeni razlogi za sum, da je določena oseba izvršila, izvršuje ali pripravlja izvršitev katerega izmed kaznivih dejanj iz drugega odstavka 150. člena ZKP in če bodo podaniutemeljeni razlogi za sum, da se za komunikacijo v zvezi s tem kaznivim dejanjem uporablja komunikacijsko sredstvo ali bo tako sredstvo uporabljeno, pri tem pa je mogoče utemeljeno sklepati, da izvajanje ukrepa iz prvega odstavka 149.b člena ali ukrepa iz 1. točke prvega odstavka 150. člena ZKP brez ugotavljanja podatkov, potrebnih za razpoznavo številke komunikacijskega sredstva in številk za elektronsko komuniciranje, ne bi bilo možno ali bi bilo povezano z nesorazmernimi težavami;

9

- lokacijo komunikacijskega sredstva. Ta ukrep bo preiskovalni sodnik lahko odredil le, če bodo podaniutemeljeni razlogi za sum, da je določena oseba izvršila, izvršuje ali pripravlja izvršitev katerega izmed kaznivih dejanj iz drugega odstavka 150. člena ZKP ali kaznivega dejanja protipravnega odvzema prostosti po 133. členu Kazenskega zakonika12 in če obstaja utemeljeni sum, da za komunikacijo v zvezi s tem kaznivim dejanjem uporablja določeno komunikacijsko sredstvo ali bo tako sredstvo uporabljeno, pri tem pa je mogoče utemeljeno sklepati, da odkrivanje lokacije storilca z drugimi ukrepi ne bi bilo možno ali bi bilo povezano z nesorazmernimi težavami.

O izvedbi navedenih ukrepov, o pregledu IMSI-lovilca ter o ugotovitvah bo morala policija skladno s predlogom sestaviti zapisnik, kjer bo morala med drugim navesti prepoznane številke komunikacijskih sredstev, številke za elektronsko komuniciranje oziroma lokacije komunikacijskih sredstev, časovno opredelitev izvajanja ukrepa, podatke, ki bodo omogočali identifikacijo izvajalcev ukrepov, in ugotovitve na podlagi izvajanja ukrepa ter druge pomembne okoliščine. Tako je omogočena »zapisniška sledljivost« izvajanja novih ukrepov in pridobivanja podatkov, predlagana ureditev pa zahteva tudi, da tehnična naprava IMSI-lovilec omogoča sledljivost vpogledov v zapise in sprememb v zapisih. IMSI-lovilca izrecno ne bo dovoljeno uporabljati za prisluškovanje elektronskim komunikacijam(pač pa le za ugotavljanje številk oziroma lokacije) ali ugotavljanje lokacije komunikacijskih sredstev oseb, ki niso osumljenci oziroma obdolženci. Če se bodo novi prikriti preiskovalni ukrepi izvajali v nasprotju z določbami ZKP, sodišče ne bo smelo opreti svoje odločbe na tako dobljene podatke.

Glede na predlagani novi 150.b člen ZKP se bo ukrep ugotavljanja lokacije komunikacijskega sredstva(in s tem načeloma tudi obdolženca) lahko odredil tudi takrat, ko bo odkrivanje lokacije komunikacijskega sredstva, za katerega je verjetno, da ga uporablja obdolženec (torej ugotavljanje lokacije obdolženca), nujno potrebno za izvedbo odrejenega pripora, hišnega pripora, tiralice ali privedbe v postopku zaradi kaznivih dejanj iz drugega odstavka 150. člena ZKP in je mogoče utemeljeno sklepati, da lokacije obdolženca ne bo mogoče odkriti z drugimi ukrepi. Gre torej za situacije, ko je večinoma že podan utemeljen sum (na primer odrejen pripor) kot sorazmerno visoka stopnja suma, da je osumljenec storil kaznivo dejanje; v členu našteti ukrepi, ki morajo biti odrejeni s strani sodišča, pa kažejo na to, da je na begu pred pristojnimi organi.

Zaradi omogočanja izvedbe prikritega preiskovalnega ukrepa iz 1. točke prvega odstavka 150. člena ZKP (nadzor elektronskih komunikacij s prisluškovanjem in snemanjem) v primeru kriptirane komunikacije je predlagana nova 1.a) točka prvega odstavka 150. člena ZKP. V njej je določen ukrep, ki ga preiskovalni sodnik na predlog državnega tožilca lahko odredi pod enakimi pogoji, kot so določeni za nadzor elektronskih komunikacij s prisluškovanjem in snemanjem (ožji nabor hujših in zapletenejših kaznivih dejanj s hujši predpisano kaznijo, obstoj utemeljenih razlogov za sum, nemožnost pridobitve dokazov z drugimi – manj invazivnimi – ukrepi, odredba preiskovalnega sodnika). Gre za ukrep, ki ga izvaja policija tako, da z oddaljenim dostopom na elektronsko napravo namesti programsko opremo, ki omogoča prestrezanje komunikacije že pri viru – torej preden se kriptira. Predlagano besedilo izrecno poudarja, da je dovoljena le uporaba programske opreme, ki ne omogoča drugega kot prepoznavanje vsebine zaščitene komunikacije. Torej ne sme iti za naprave, ki bi omogočale tako imenovano oddaljeno forenziko – spreminjanje, dodajanje in odvzemanje vsebin v elektronski napravi. Če namestitev z oddaljenim dostopom v elektronsko napravo ne bo mogoča, bo preiskovalni sodnik izjemoma lahko odredil omejen vstop v tuje stanovanje ali druge tuje prostore.

Novi ukrep se bo lahko v skladu z odredbo sodišča izvajal le v času trajanja ukrepa nadzoraelektronskih komunikacij s prisluškovanjem in snemanjem. Pravzaprav velja poudariti, da tako za ukrepe po predlaganima 150.a in 150.b členu kot tudi za ukrep po novi 1.a) točki prvega odstavka 150. člena veljajo postopki, pogoji, kavtele in omejitve, kot so ti določeni za že uveljavljene prikrite preiskovalne ukrepe. Zato so s Predlogom ZKP-M predlagane tudi spremembe in dopolnitve 152., 153. in 154. člena ZKP.

2.3. č) Kaznovalni nalog:

V zvezi s 445.a do 445.č členi ZKP, ki urejajo postopek s kaznovalnim nalogom, so predlagane spremembe in dopolnitve tako, da bo možnost uporabe postopka razširjena tudi na kazniva dejanja iz pristojnosti okrožnega sodišča. Državni tožilec lahko sodišču predlaga izdajo kaznovalnega naloga za

12 Uradni list RS, št. 32/12.

10

vsako tako kaznivo dejanje, za katerega glede na vse okoliščine meni, da izrek zaporne kazni ni potreben. Skladno z že uveljavljeno ureditvijo, sodišče, če se strinja s predlogom državnega tožilca, izda sodbo o kaznovalnem nalogu, ne da bi opravilo glavno obravnavo.

Glede na širitev možnosti za izdajo kaznovalnega naloga je treba v 445.b členu ZKP na novo urediti pristojnost. Za kazniva dejanja iz pristojnosti okrajnih sodišč je jasno, da tudi o kaznovalnem nalogu odloča sodnik posameznik; pred okrožnim sodiščem, kjer sodišče načeloma odloča v senatu, pa je treba izrecno določiti, da je za odločanje o kaznovalnem nalogu pristojen predsednik senata.

Skladno s predstavljenimi spremembami so predlagane tudi dopolnitve 445.c in 445.č člena ZKP.

2.3. d) Izboljšave pravnih podlag za sodelovanje pristojnih organov in hitrejši tek postopkov:

V skladu z devetim odstavkom 148. člena ZKP policija na podlagi zbranih obvestil v predkazenskem postopku sestavi kazensko ovadbo, kjer navede vse dokaze in priloži vse predmete, skice, fotografije, poročila, zapise, izjave in drugo gradivo, ki utegne biti koristno za uspešno izvedbo kazenskega postopka. Zaradi razlogov, navedenih v 1. d) točki te uvodne obrazložitve, je s predlagano dopolnitvijo devetega odstavka 148. člena ZKP omogočeno, da bo policija lahko ocenila, kaj priložiti takoj, v zvezi s preostalim zbranim gradivom pa navedla, kje ga državni tožilec po potrebi lahko vpogleda.

S predlagano dopolnitvijo drugega odstavka 160.a člena ZKP je, poleg policiji, tudi drugim pristojnim državnim organom in institucijam s področij davkov, carin, finančnega poslovanja, vrednostnih papirjev, varstva konkurence, preprečevanja pranja denarja, preprečevanja korupcije, prepovedanih drog in inšpekcijskega nadzora, dana možnost, da državnemu tožilstvu obrazloženo predlagajo ustanovitev specializirane preiskovalne skupine v zvezi s sumom kaznivega dejanja, ki so ga odkrili pri izvajanju svojih pristojnosti na inšpekcijskem in prekrškovnem področju.

Z namenom poenostavitve sodelovanja državnega tožilstva in policije je v novem 160.c členu ZKPpredlagana pravna podlaga za elektronsko pošiljanje vlog policije državnemu tožilstvu in obratno. Informacijska sistema policije in državnega tožilstva sta do te mere posodobljena, da bo potrebno zagotoviti le še ustrezno varno elektronsko komunikacijsko povezavo, v zvezi s katero bo pogoje določal podzakonski akt, ki ga bosta v treh mesecih po uveljavitvi tega zakona sprejela ministra, pristojna za pravosodje in notranje zadeve. Pripravljena je tudi pravna podlaga za elektronsko komuniciranje državnega tožilstva z drugimi državnimi organi, ki je odloženo do takrat, ko bo generalni državni tožilec ob izpolnitvi pogojev ministru za pravosodje v sprejem predlagal pravilnik o pogojih, načinu in obliki elektronskega zapisa. Elektronska komunikacija državnega tožilstva s posameznimi navedenimi organi se bo dejansko začela, ko bo minister za pravosodje z odredbo določil datum ob ugotovitvi izpolnjevanja tehničnih pogojev.

Predlagana je dopolnitev 169. člena ZKP z novimi enajstim do trinajstim odstavkom. Preiskovalnemusodniku se določa rok treh mesecev od prejema zahteve državnega tožilca za odločitev o uvedbi preiskave. Če je to nujno potrebno zaradi nedosegljivosti obdolženca, zapletenosti zadeve ali drugih objektivnih ovir za pravočasno odločitev o zahtevi, lahko preiskovalni sodnik izvenobravnavnemusenatu predlaga podaljšanje tega roka. Če preiskovalni sodnik o uvedbi preiskave ne bo določil v določenem roku oziroma v podaljšanem roku, se bo štelo, da se z zahtevo državnega tožilca ne strinja in bo moral zadevo posredovati v odločitev izvenobravnavnemu senatu. Odločanje senata bo lahko zahteval tudi državni tožilec.

V prvem odstavku 285.a člena ZKP je predlagana dopolnitev tako, da je določen rok dveh mesecev po pravnomočnosti obtožnice, v katerem mora predsednik senata razpisati predobravnavni narok. Če predsednik senata ne bo ravnal v skladu z določenim rokom, bo moral o tem in o razlogih obvestiti predsednika sodišča, ki bo moral ukreniti, kar je potrebno, da se predobravnavni narok razpiše. Pri tem ima na voljo vse ukrepe sodne uprave, določene v Zakonu o sodiščih in Zakonu o sodniški službi. Predlagana ureditev je usklajena z 286. členom ZKP, ki enako določa v zvezi z zamudo roka za določitev glavne obravnave.

2.3. e) Redakcijski popravki:

Sedmi odstavek 25. člena ZKP določa sestavo senata vrhovnega sodišča za odločanje o pritožbi zoper sklep sodišča druge stopnje glede pripora. Ob tem v oklepaju navaja situacijo iz 394. člena ZKP,

11

ko sodišče druge stopnje o priporu odloči ob spremembi sodbe sodišča prve stopnje, izpušča pa primer iz 392. člena ZKP, ko sodišče druge stopnje odloči o priporu ob razveljavitvi sodbe sodišča prve stopnje. S Predlogom ZKP-M je predlagana ustrezna dopolnitev besedila v oklepaju sedmega odstavka 25. člena ZKP.

83. člen ZKP ureja izločanje dokazov in se v četrtem odstavku sklicuje na 4.a točko 39. člena ZKP, ki je v zakonu ni več. Zato je predlagana nadomestitev navedenega besedila s pravilno navedbo 2. točke drugega odstavka 39. člena.

Tretji odstavek 421. člena posebej določa tudi štetje roka v primeru, ko zoper odločbo sodišča prve stopnje ni bilo pritožbe. Glede na to, da peti odstavek 420. člena ZKP določa, da je zahteva za varstvo zakonitosti dopustna le, če je vložnik izčrpal pravna sredstva (na kršitve, ki jih navaja v zahtevi za varstvo zakonitosti, se je moral sklicevati že v predhodni pritožbi, pa jih sodišče obravnavalo, ali pa so takšne, ki jih v pritožbi še ni mogel uveljavljati), torej ni mogoče vložiti zahteve za varstvo zakonitosti, če prej ni bil vložena pritožba. Zato je predlagano črtanje dela tretjega odstavka 421. člena ZKP.

3. OCENA FINANČNIH POSLEDIC PREDLOGA ZAKONA ZA DRŽAVNI PRORAČUN IN DRUGA JAVNA FINANČNA SREDSTVA Ker so predlagane določbe glede prevajanja in tolmačenja znatno širše, kot so bile v dosedanjih določbah ZKP, je šteti, da bosta sodstvo in državno tožilstvo potrebovala dodatna finančna sredstva.Obveznosti iz Direktive 2010/64/EU bodo po prenosu zahtevale aktivno izvajanje in dobro sodelovanje s sodnimi tolmači, tako da se zagotovi pravica do obrambe in druge pravice poštenega sojenja. Trenutna ocena kaže, da je treba zagotoviti vsaj en milijon evrov dodatnih sredstev. Vrhovno sodišče RS in Vrhovno državno tožilstvo RS prosimo za navedbo ustreznih proračunskih postavk, kjer bodo zaradi navedenega potrebna dodatna sredstva, kakor tudi obrazloženo približno oceno potrebnih sredstev za leta od 2014 do 2016.

V preostalem delu Predlog ZKP-M nima finančnih posledic za državni proračun in druga javnofinančna sredstva. Nove prikrite preiskovalne ukrepe iz predlaganih nove 1.a) točke prvega odstavka 150. člena in novih 150.a in 150.b člena ZKP bo policija namreč predlagala in izvajala v okviru zagotovljenih sredstev v proračunih za leti 2014 in 1015.

4. NAVEDBA, DA SO SREDSTVA ZA IZVAJANJE ZAKONA V DRŽAVNEM PRORAČUNU ZAGOTOVLJENA, ČE PREDLOG ZAKONA PREDVIDEVA PORABO PRORAČUNSKIH SREDSTEV V OBDOBJU, ZA KATERO JE BIL DRŽAVNI PRORAČUN ŽE SPREJET

Izven v prejšnji točki navedenih finančnih posledic zaradi implementacije določb Direktive 2010/64/EU, Predlog ZKP-M glede na svojo vsebino ne predvideva porabe dodatnih proračunskih sredstev v obdobju, za katero je bil državni proračun že sprejet.

5. PRIKAZ UREDITVE V DRUGIH PRAVNIH SISTEMIH IN PRILAGOJENOSTI PREDLAGANE UREDITVE PRAVU EVROPSKE UNIJE

5.1. Prikaz prilagojenosti predlagane ureditve pravu Evropske unije

Direktiva 2010/64/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 20. 10. 2010 o pravici do tolmačenja in prevajanja v kazenskih postopkih:

- zaradi uskladitve z določbami navedene direktive je predlagano novo besedilo 8. člena ZKP, s katerim se izvršujejo določbe členov 2 (Pravica do tolmačenja), 3 (Pravica do prevajanja bistvenih dokumentov) in 4 (Stroški tolmačenja in prevajanja) direktive. Predlagani spremenjeni 8. člen ZKP v skladu z direktivo določa kategorije oseb, ki imajo pravico uporabljati svoj jezik v predkazenskem in kazenskem postopku. Določena so pravila glede ustnega tolmačenja ter okvir glede vsebine pisnega prevajanja. Urejena je tudi možnost vložitve ugovorov, če tolmačenje ali prevajanje ni kakovostno (peti odstavek člena 2 in peti odstavek člena 3 direktive). Predlagana ureditev smiselno velja tudi za gluhe

12

in neme osebe, ki hočejo uporabljati svoj jezik. V skladu z direktivo se stroški za tolmačenje in prevajanje ne zaračunajo osebam, ki tolmačenje potrebujejo;- predlagane dopolnitve 74. člena ZKP krepijo pravila glede komunikacije med obdolžencem (osumljencem) in zagovornikom (drugi odstavek člena 2 direktive);- s predlagano spremembo 3. točke prvega odstavka 371. člena ZKP se dopolnjujejo razlogi za izpodbijanje kazenske sodbe s pritožbo zaradi bistvenih kršitev kazenskega postopka (člen 2, petiodstavek člena 3 direktive).

Direktiva 2012/13/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 22. 5. 2012 o pravici do obveščenosti v kazenskem postopku:

- področja, ki jih ureja direktiva, so že dokaj skladno urejena v 4., 5., 128., 148., 157. in 227. členu ZKP;- veljavni 4. člen ZKP bo s členi 2, 4 in 6 direktive usklajen tako , da se doda še izrecna poučitev prijete ali pridržane osebe o pravici do uporabe svojega jezika, pravici do prevajanja in tolmačenja ter pravici do zagovornika na stroške države;- določena je tudi Priloga 1 z minimalno vsebino obrazca za pisno obvestilo prijeti oziroma pridržani osebi o njenih pravicah; - v 157. členu ZKP je predlagana dopolnitev postopka v zvezi z odločbo, ki jo mora policist izdati pridržani osebi po šestih urah pridržanja, ter pritožbo zoper to odločbo in s tem povezanim vpogledom v gradivo zadeve (člen 7 direktive).

Informacij o implementaciji določb obeh direktiv v notranje pravne rede od drugih držav članic predlagatelj še ni mogel pridobiti.

5.2. Prikaz ureditve v drugih pravnih sistemih

Obveščanje policija – državno tožilstvo

Za potrebe te primerjalno-pravne analize smo države članice Evropske unije za prosili za podatke, ali v njihovih notranjih kazensko-pravnih sistemih vedno obstaja dolžnost obveščanja državnega tožilstva s strani policije o razlogih za sum storitve kaznivih dejanj, ki se preganjajo po uradni dolžnosti, ali pa so kakšne izjeme. Prav tako smo prosili za pojasnilo ali obveščanje poteka v pisni obliki, po elektronski poti, ustno ter ali mora biti obvestilu priloženo vse dokazno gradivo.

SLOVAŠKAPolicija je dolžna obvestiti državno tožilstvo o vseh ugotovitvah v predkazenskem postopku, tudi o tem, da ni zadosti dokazov. Policija lahko sprejme nekatere odločitve v predkazenskem postopku, vendar le s soglasjem državnega tožilca ali pa mora odločitev posredovati državnemu tožilcu, ki ima pravico do pritožbe. Policija preda odločitev državnemu tožilcu v pisni obliki. Tako se mu na primerposreduje celoten spis za nadaljnji postopek. Državni tožilec tudi oceni dokaze.

IRSKAUreditev državnega tožilstva je utemeljena na Ustavi Irske iz leta 1937 in na Zakonu o pregonu kaznivih dejanj iz leta 1974. Slednji je uvedel Urad direktorja javnih pregonov (Director of Public Prosecutions). Direktor udejanja kazensko pravo na sodiščih v imenu države (pri čemer je neodvisen) ter usmerja in nadzoruje javni pregon na podlagi obtožnic na sodiščih. Poleg tega daje tudi splošna navodila in nasvete irski policiji (Garda Síochána), ko gre za lažje primere in posebne usmeritve v takšnih primerih, kadar ga policija zaprosi zanje.

Irska policija preiskuje kazniva dejanja. Vendar pa preiskovalec ne more presoditi, ali obstaja zadosti dokazov za pregon. Ko so zbrani vsi potrebni dokazi, direktorju pošlje spis v pisni obliki. To stori tudi takrat, kadar sam ocenjuje, da ni pogojev za pregon. Če pa ni nobenega dokaza, ki bi govoril v prid pregonu, pa mu ni treba poslati ničesar

FRANCIJAV Franciji državni tožilec začne, usmerja in nadzira preiskavo kaznivega dejanja in usmerja delovanje policije ter pri tem sprejema ukrepe, ki so potrebni za ugotavljanje resnice. Preiskovalci so dolžni okrožnega državnega tožilca obvestiti o težjih in lažjih kaznivih dejanjih, ki so jim znani. Ko zaključijo s preiskovanjem, mu morajo poslati zbrane originalne dokumente iz uradnih evidenc in njihove overjene

13

kopije. Istočasno mu morajo poslati vsak dokument, povezan s kaznivim dejanjem, s katerim razpolagajo. Predmeti, ki so jih zasegli, so na voljo državnemu tožilcu.

Po šestih mesecih preiskovanja so dolžni poročati državnemu tožilcu. Slednji lahko odloči, da bo podaljšal preiskavo, če to upravičuje gradivo, ki so mu ga predložili preiskovalci. V vseh primerih mu morajo preiskovalci posredovati opis vseh preiskovalnih dejanj, ki so jih opravili, tako da se lahko odloči, kaj je smiselno storiti. Ponavadi ga obveščajo po navadni pošti, vendar pa v najbolj enostavnih primerih že obvestilo preko telefona ali elektronskega sporočila lahko vodi k odločitvi, na podlagi katere državni tožilec opusti pregon.

Preiskovalci se torej ne morejo izogniti dolžnosti obveščanja. To je posledica diskrecije pri pregonu, ki jo ima državni tožilec, slednji pa je edina avtoriteta, pristojna za oceno, ali gre za kaznivo dejanje ali ne.

BELGIJAKazniva dejanja preiskuje policija, ki mora vse zbrane dokaze posredovati pristojnemu državnemu tožilcu. Slednji usmerja policijo. Policija ima operativno avtonomijo pri svojem delu, pri čemer pa mora državnega tožilca obveščati v roku in na način, ki ga določi slednji.

PORTUGALSKAPolicija je dolžna v vseh primerih obvestiti državnega tožilca, tudi kadar ocenjuje, da gre za pomanjkanje dokazov za vložitev kazenske ovadbe. Kadar policija ocenjuje, da so podani pogoji za kazensko ovadbo, jo mora pripraviti v pisni obliki, z njo obvesti državnega tožilca in temu obvestilu priložiti vse zbrane dokaze.

IMSI-lovilec

POLJSKAPoljsko pravo ne ureja uporabe IMSI-lovilca. Sicer pa so institucije kot Pošta, Telekom in Carinadolžne posredovati sodišču ali državnemu tožilcu kakršno koli korespondenco, prenose, podatke, ki pa morajo imeti pomen za kazenski postopek. Institucije, ki delujejo na področju telekomunikacij, morajo na zahtevo sodišča ali državnega tožilca zavarovati elektronske podatke bodisi na opremi, ki vsebuje te podatke, bodisi v informacijskem sistemu ali na nosilcu, vendar ne za dlje kot za 90 dni.

Varovana korespondenca in prenosi morajo imeti pomen za kazenski postopek. Večina podatkov, ki jih je treba posredovati in ki so navedeni v uredbi ministra za infrastrukturo, se ujema z večino podatkov, do katerih je moč priti z IMSI-lovilcem, izjema so le posnetki telefonskih pogovorov. Slednje je moč pridobiti le s soglasjem sodišča, kadar gre za najtežja kazniva dejanja.

FINSKANa Finskem policija lahko uporablja IMSI-lovilec za potrebe preiskovanja kaznivih dejanj. Navedeno urejata Zakon o policiji in Zakon o prisilnih ukrepih. Oba sta bila pred kratkim spremenjena. Navedene spremembe bodo začele veljati januarja 2014. Spremenjene različice obeh zakonov vključujejo bolj podrobne določbe glede uporabe IMSI-lovilca.

Policija torej lahko uporabi IMSI-lovilec zaradi preprečitve kaznivega dejanja, za katerega je zagrožena kazen več kot enega leta zapora. Finski nadzorni organ za področje telekomunikacij pregleda tehnično primernost tovrstne naprave in zagotovi, da ne more imeti škodljivih posledic za opremo ali za javno komunikacijsko mrežo. O uporabi IMSI-lovilca odloča policist, ki ima pooblastilo, da lahko aretira ljudi. Nacionalni policijski odbor in vodje enot nadzorujejo tovrstno skrivno zbiranje informacij. Minister za notranje zadeve mora letno poročati parlamentarnemu varuhu človekovih pravic o uporabi in nadziranju skrivnega zbiranja informacij.

FRANCIJAFrancoska kazenska procesna zakonodaja ne ureja uporabe IMSI-lovilca. Policisti ga torej ne smejo uporabljati pri preiskovanju kaznivih dejanj.

IRSKA Na Irskem ni posebne zakonodaje, ki bi dovoljevala uporabo IMSI-lovilca za potrebe kazenskega preiskovanja. Nadzor poštnih pošiljk in elektronske komunikacije sicer odreja minister, pri čemer se

14

lahko posvetuje s sodnikom. Tovrstni nadzor lahko traja največ 3 mesece in se lahko podaljša še za največ 3 mesece.

NEMČIJANemški Zakon o kazenskem postopku ureja uporabo IMSI-lovilca. Za uporabo mora obstajati utemeljen sum, da je nekdo storilec ali sostorilec težjih kataloško navedenih kaznivih dejanj. Uporablja se lahko za pridobitev številk mobilnega telefona in kartice ter za pridobitev lokacije mobilnega telefona, izrecno pa je prepovedana uporaba podatkov, pridobljenih iz »jedra zasebnega življenja«. Ukrep lahko odredi sodišče na predlog državnega tožilca. Če obstaja neposredna nevarnost, odredbo lahko izda državni tožilec, vendar jo mora sodišče v roku treh dni potrditi.

Roki za odločanje sodišča v zvezi s preiskavo13

Pri prikazu ureditve področja je treba upoštevati, da številne države nimajo sodne preiskave, zato so tam določeni roki dokaj neprimerljivi s pri nas določenimi roki za odločanje sodišča v tej zvezi.

GRČIJAOd trenutka, ko državni tožilec izve za kaznivo dejanje, v zakonodaji obstaja več rokov, vendar pa noben od njih ni tak, da bi bila v primeru njegove prekoračitve predvidena kakšna sankcija. Prvi rok znaša tri mesece; gre za dovoljen rok od trenutka, ko tožilec izve za kaznivo dejanje, pa do takrat, ko sproži postopek; gre za fazo predhodne preiskave oziroma preučitve, ki jo opravi tožilec sam. V izjemnih primerih se lahko ta rok podaljša še za tri mesece, lahko pa se podaljša tudi za več mesecev, če tožilec utemeljeno oceni, da je to potrebno in s tem v zvezi izda obrazložen akt.

FRANCIJAMed državami, kjer sodno preiskavo poznajo, je tudi Francija. Sodna preiskava je obvezna le za najhujšo vrsto kaznivih dejanj, za katere je zagrožena kazen nad 10 let zapora. V drugih primerih se državni tožilec sam odloči, ali bo preiskavo zahteval ali ne. Sodno preiskavo opravlja preiskovalni sodnik na zahtevo državnega tožilca. Preiskovalni sodnik zbira dokaze o obstoju kaznivega dejanja, o storilcih in o okoliščinah, v katerih je bilo kaznivo dejanje storjeno. V ta namen zasliši osumljenega, priče, naroča ekspertize, zahteva telefonske prisluhe - vse, za kar meni, da bo prispevalo k ugotovitvi dejanskega stanja. Rokov za odločitev o uvedbi preiskave francoski zakon ne določa, določa pa roke trajanja sodne preiskave.

BELGIJASodna preiskava ima nalogo, da se odkrije storilec kaznivega dejanja in da se zberejo vsi dokazi. Vodi jo preiskovalni sodnik, ki je odgovoren za to, da se raziščejo dejstva, ki so osumljenemu v korist in v škodo. Skrbi za to, da so dokazi pridobljeni zakonito in da so dopustni. Lahko sam opravi dejanja, ki so v pristojnosti sodne policije ali pa zahteva policijsko pomoč. Sodna preiskava se začne na zahtevo državnega tožilca ali oškodovanca. Ko preiskovalni sodnik meni, da je zadeva dovolj raziskana, spis pošlje pristojnemu kraljevemu tožilcu. Zakon ne omejuje trajanja sodne preiskave, pač pa vsebuje mehanizme, ki naj zagotovijo, da le-ta ne traja predolgo in da je spoštovana pravica do poštenega sojenja.

Zakon o kazenskem postopku (Code d'instruction criminelle) v 136. členu določa, da se lahko osumljeni in oškodovanec obrneta na omenjeni tričlanski senat, če preiskava ni končana v enem letu. Ta senat mora o zahtevi odločiti s pisnim sklepom, ki ga pošlje državnemu tožilcu, pritožniku in zaslišani stranki. Kdor je tovrstno pritožbo vložil, je ne more ponoviti prej kot v šestih mesecih.

PORTUGALSKAZakonik o kazenskem postopku iz leta 1987 določa, da preiskavo opravlja tožilstvo, preiskovalni sodnik pa ima določene naloge v zvezi z varovanjem človekovih pravic (izdajanje odredb, dovoljenj...). Na zahtevo obdolženca ali oškodovanca pa lahko sledi še sodna preiskava, ki lahko privede do razveljavitve odločitve tožilstva o vložitvi obtožnice oziroma o odstopu od pregona.

Sodna preiskava je neke vrste sodni nadzor tožilskega dela v preiskavi in po njej se lahko opravljeno delo v preiskavi potrdi ali ovrže. Sestavljena je iz dveh faz: prva ni obvezna in je preiskava v strogem pomenu besede, ki jo opravlja preiskovalni sodnik ob pomoči policije, pri čemer lahko ponovno izvaja

13 Vir: Raziskovalna naloga Raziskovalno-dokumentacijskega sektorja Državnega zbora Republike Slovenije.

15

dokaze, ki so bili izvedeni v tožilski preiskavi, druga faza pa je obvezna in jo predstavlja nejavna obravnava. Sodna preiskava je omejena na 4 mesece, če je obdolženec na prostosti, če pa mu je bila odvzeta ali omejena prostost, je omejitev 2 meseca oziroma v primeru posebno hudih kaznivih dejanj 3 mesece.

6. PREDSTAVITEV SODELOVANJA JAVNOSTI

7. PREDSTAVITEV MEDRESORSKEGA USKLAJEVANJA

8. DRUGE POSLEDICE, KI JIH BO IMEL SPREJEM ZAKONA

8.1 Administrativne in druge posledice

a) v postopkih oziroma poslovanju javne uprave ali pravosodnih organov:

b) pri obveznostih strank do javne uprave ali pravosodnih organov:

8.2 Presoja posledic na okolje, ki vključuje tudi prostorske in varstvene vidike:

8.3 Presoja posledic na gospodarstvo:

8.4 Presoja posledic na socialnem področju:

8.5 Presoja posledic na dokumente razvojnega načrtovanja:

16

II. BESEDILO ČLENOV:

1. člen

V Zakonu o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 32/12 – UPB in št. 47/13 – ZKP-L) se v prvem odstavku 4. člena doda nov drugi stavek, ki se glasi: »Osumljenec, ki mu je vzeta prostost, mora biti obveščen tudi, da ima pravico uporabljati svoj jezik, o pravicah iz 8. člena tega zakona ter o pravici iz četrtega odstavka tega člena.«.

Doda se nov peti odstavek, ki se glasi:

»(5) Osumljenec, ki mu je vzeta prostost, mora biti o svojih pravicah iz tega člena in 157. člena tega zakona poučen pisno, v vsebini iz Priloge 1 tega zakona. Pisno obvestilo mora biti sestavljeno vmaterinem jeziku osumljenca ali v jeziku, ki ga osumljenec razume. Če pisno obvestilo v ustreznem jeziku ni na voljo, se osumljenca, ki mu je vzeta prostost, o pravicah najprej pouči ustno v jeziku, ki ga razume, nato pa se brez nepotrebnega odlašanja zagotovi tudi pisno obvestilo.«.

2. člen

8. člen se spremeni tako, da se glasi:

»8. člen

(1) Obdolženci, stranke, oškodovanci, oškodovanci kot zasebni tožilci, priče in drugi udeleženci v postopku imajo pravico uporabljati pri preiskovalnih in drugih sodnih dejanjih ali na glavni obravnavi svoj jezik. Če sodno dejanje oziroma glavna obravnava ne teče v jeziku teh oseb, je treba zagotoviti ustno tolmačenje tistega, kar oni oziroma drugi govorijo, ter pisno prevajanje listin in drugega pisnega dokaznega gradiva, kar za obdolžence in oškodovance vključuje bistvene dokumente, kot so: obtožni akti, vse odločbe o odvzemih prostosti, sodbe, odločbe sodišč o izločitvi dokazov, o zavrnitvi dokaznih predlogov in o izločitvi sodnikov. Sodišče lahko na predlog oseb iz prvega stavka odloči, da je glede na konkretne okoliščine primera treba zagotoviti tolmačenje ali prevajanje tudi v drugih primerih, tako da se zagotovijo jamstva ali pravice v predkazenskem ali kazenskem postopku.

(2) Osebe iz prejšnjega odstavka lahko pri opravljanju preiskovalnih in drugih sodnih dejanj ali na glavni obravnavi vložijo ugovor, če menijo, da tolmačenje ni ustrezno, ker ne omogoča spoštovanja jamstev ali pravic v predkazenskem ali kazenskem postopku ali če zaradi potrebe njihovega spoštovanja menijo, da je glede na konkretne okoliščine primera treba zagotoviti tolmačenje ali prevajanje tudi v drugih primerih.

(3) O pravici do prevajanja ali tolmačenja je treba osebe iz prvega odstavka tega člena poučiti; te se lahko le izrecno odpovedo prevajanju ali tolmačenju določenega preiskovalnega in drugega sodnega dejanja ali dela glavne obravnave ali določenih sodnih ali drugih pisanj, če znajo jezik, v katerem teče postopek. V zapisnik je treba zapisati, da so bile poučene in kaj so izjavile.

(4) Prevaja in tolmači sodna tolmačka ali sodni tolmač (v nadaljnjem besedilu: sodni tolmač). Če za določen jezik ni na razpolago sodnega tolmača, lahko sodišče najame drugo ustrezno osebo, ki obvlada tuj jezik, za katerega ni sodnih tolmačev ali jih primanjkuje.

(5) Določbe prejšnjih odstavkov smiselno veljajo tudi za gluhe in neme osebe.

(6) Stroški za tolmačenje in prevajanje se ne zaračunajo osebam iz prvega in petega odstavka tega člena.«.

17

3. člen

V sedmem odstavku 25. člena se besedilo »(tretji in četrti odstavek 394. člena tega zakona)« nadomesti z besedilom »(sedmi odstavek 392. člena ter tretji in četrti odstavek 394. člena tega zakona)«.

4. člen

V 74. členu se dodajo novi drugi, tretji in četrti odstavek, ki se glasijo:

»(2) Na zahtevo priprtega obdolženca iz prvega odstavka 8. člena tega zakona ali njegovega zagovornika je sodišče dolžno zagotoviti tolmačenje za zaupni pogovor obdolženca z odvetnikom.

(3) Na zahtevo obdolženca iz prvega odstavka 8. člena tega zakona ali njegovega zagovornika sodišče lahko zagotovi tolmačenje za zaupni pogovor obdolženca z odvetnikom, če oceni, da spoštovanje jamstev ali pravic v predkazenskem ali kazenskem postopku glede na konkretne okoliščine primera zahteva tolmačenje tudi v drugih primerih, zlasti kadar se opravljajo zaslišanja, prepoznava, odloča o varščini ali vlagajo pravna sredstva.

(4) Tolmači sodni tolmač. Če za določen jezik ni na razpolago sodnega tolmača, lahko sodišče najame drugo ustrezno osebo, ki obvlada tuj jezik, za katerega ni sodnih tolmačev ali jih primanjkuje. Stroški za tolmačenje se obdolžencu ne zaračunajo.«

5. člen

V četrtem odstavku 83. člena se besedilo »4.a točki 39. člena« nadomesti z besedilom »2. točki drugega odstavka 39. člena«.

6. člen

V četrtem odstavku 148. člena se doda nov drugi stavek, ki se glasi: »Osumljenca mora policija obvestiti tudi, da ima pravico uporabljati svoj jezik ter o pravicah iz 8. člena tega zakona; osumljenca, ki mu je vzeta prostost, pa tudi o pravici iz četrtega odstavka 4. člena tega zakona.«

V tretjem stavku devetega odstavka se pika nadomesti z vejico in doda besedilo: »oziroma navede, kje so gradiva državnemu tožilcu dostopna.«.

7. člen

V prvem odstavku 150. člena se za 1. točko doda nova 1.a točka, ki se glasi:

»1.a) v primeru iz prejšnje točke, ko se pri izvajanju ukrepa ugotovi, da oseba uporablja komunikacije, katerih vsebina ali način komunikacije z naslovniki sta zaščitena z enkripcijskimi metodami, in z drugimi metodami ni mogoče izvesti nadzora elektronskih komunikacij oziroma bi bilo to povezano z nesorazmernimi težavami, se lahko za izvedbo v času trajanja ukrepa iz prejšnje točke odredi prikrita namestitev in uporaba programske opreme, ki omogoča le prepoznavanje vsebine zaščitene komunikacije. Za namestitev prikrite programske opreme se po potrebi izjemoma lahko odredi tajni vstop v tuje stanovanje ali druge tuje prostore v obsegu, da se namestitev lahko izvrši;«.

8. člen

Za 150. členom se dodata nova 150.a in 150.b člen, ki se glasita:

»150.a člen

18

(1) S tehničnimi sredstvi se sme ugotavljati:

1) podatke, potrebne za razpoznavo številke komunikacijskega sredstva in številk za elektronsko komuniciranje za namen priprave ukrepa iz prvega odstavka 149.b člena ali ukrepa iz 1. točke prvega odstavka 150. člena tega zakona;2) lokacijo komunikacijskega sredstva.

(2) Ukrep iz 1. točke prejšnjega odstavka se lahko odredi le, če obstajajo utemeljeni razlogi za sum, da je določena oseba izvršila, izvršuje ali pripravlja izvršitev katerega izmed kaznivih dejanj iz drugega odstavka 150. člena tega zakona in če obstajajo utemeljeni razlogi za sum, da se za komunikacijo v zvezi s tem kaznivim dejanjem uporablja komunikacijsko sredstvo ali bo tako sredstvo uporabljeno, pri tem pa je mogoče utemeljeno sklepati, da izvajanje ukrepa iz prvega odstavka 149.b člena ali ukrepa iz 1. točke prvega odstavka 150. člena tega zakona brez ugotavljanja podatkov, potrebnih za razpoznavo številke komunikacijskega sredstva in številk za elektronsko komuniciranje, ne bi bilo možno ali bi bilo povezano z nesorazmernimi težavami.

(3) Ukrep iz 2. točke prvega odstavka tega člena se lahko odredi le, če obstajajo utemeljeni razlogi za sum, da je določena oseba izvršila, izvršuje ali pripravlja izvršitev katerega izmed kaznivih dejanj iz drugega odstavka 150. člena tega zakona ali kaznivega dejanja protipravnega odvzema prostosti po 133. členu kazenskega zakona in če obstaja utemeljeni sum, da za komunikacijo v zvezi s tem kaznivim dejanjem uporablja določeno komunikacijsko sredstvo ali bo tako sredstvo uporabljeno, pri tem pa je mogoče utemeljeno sklepati, da odkrivanje lokacije storilca z drugimi ukrepi ne bi bilo možno ali bi bilo povezano z nesorazmernimi težavami.

(4) O izvedbi ukrepov iz prejšnjih odstavkov, o pregledu tehnične naprave iz prvega odstavka tega člena ter ugotovitvah se sestavi zapisnik, ki med drugim obsega:- navedbo prepoznanih številk komunikacijskih sredstev, številk za elektronsko komuniciranje oziroma lokacij komunikacijskih sredstev;- datum ter uro začetka in konca uporabe ukrepov iz prvega odstavka tega člena;- podatke, ki omogočajo identifikacijo izvajalcev ukrepov;- številko odredbe in sodišče, ki jo je izdalo;- način izvedbe ukrepa;- ugotovitve na podlagi izvajanja ukrepa in druge pomembne okoliščine.

(5) Osebne podatke oseb, ki niso osumljenci ali obdolženci, pridobljene z ukrepi iz prvega odstavka tega člena, se sme obdelovati le takrat, ko je to iz tehničnih razlogov neizogibno potrebno za dosego cilja iz tega člena, in na način, da se najmanj posega v pravice teh oseb. Teh podatkov se, razen za primerjavo podatkov pri ugotavljanju identitete številke za razpoznavo komunikacijskega sredstva, ne sme uporabljati in jih je potrebno po prenehanju izvajanja ukrepa takoj izbrisati. O izbrisu se sestavi zapisnik, ki mora vsebovati tudi število izbrisanih podatkov.

(6) Tehnična sredstva iz prvega odstavka morajo omogočati sledljivost vpogledov v zapise in sprememb v zapisih.

(7) Tehničnih sredstev iz prvega odstavka tega člena ni dovoljeno uporabljati za prisluškovanje elektronskim komunikacijam ali ugotavljanje lokacije komunikacijskih sredstev oseb, ki niso osumljenci oziroma obdolženci.

(8) Če so bili ukrepi iz prvega odstavka tega člena izvršeni v nasprotju s prejšnjim odstavkom ali brez odredbe preiskovalnega sodnika ali v nasprotju z njo, sodišče ne sme opreti svoje odločbe na tako dobljene podatke.

150.b člen

(1) Ukrep iz 2. točke prvega odstavka 150.a člena se lahko odredi tudi takrat, ko je odkrivanje lokacije komunikacijskega sredstva, za katerega je verjetno, da ga uporablja obdolženec, nujno potrebno za

19

izvedbo pripora, hišnega pripora, tiralice ali privedbe v postopku zaradi kaznivih dejanj iz drugega odstavka 150. člena tega zakona in je mogoče utemeljeno sklepati, da lokacije obdolženca ne bo mogoče odkriti z drugimi ukrepi.

(2) Pri izvedbi ukrepa iz prejšnjega odstavka se smiselno uporabljajo četrti do osmi odstavek prejšnjega člena.«.

9. člen

V napovednem stavku prvega odstavka 152. člena se za številom »150.« doda vejica in števili »150.a, 150.b«.

V 2. točki prvega odstavka se za številom »150.« doda vejica in števili »150.a, 150.b«; na koncu točke pa se podpičje nadomesti z vejico in doda besedilo: »pri ukrepu iz 150.b člena tega zakona pa tudi utemeljitev, da je bil odrejen pripor, hišni pripor, tiralica ali privedba;«.

V drugem odstavku se za številom »150.« doda vejica in števili »150.a in 150.b«.

Četrti odstavek se spremeni tako, da se glasi:

»(4) Izvajanje ukrepov iz 150., 1. točke prvega odstavka 150.a in 151. člena tega zakona lahko traja največ en mesec, iz tehtnih razlogov pa se lahko njihovo trajanje podaljša vsakič za en mesec, vendar za ukrepe iz 150. člena in 1. točke prvega odstavka 150.a člena tega zakona skupno največ šest mesecev, za ukrep iz 151. člena tega zakona pa skupno največ tri mesece. Izvajanje ukrepov iz 2. točke prvega odstavka 150.a člena in 150.b člena tega zakona lahko traja največ en mesec.«.

V šestem odstavku se za številom »150.« doda vejica in števili »150.a in 150.b«.

V sedmem odstavku se za številom »150.« doda vejica in števili »150.a in 150.b«.

10. člen

V prvem odstavku 153. člena se za številom »150.« dodata števili »150.a, 150.b,«; na koncu odstavka pa se doda nov drugi stavek, ki se glasi: »V primeru uporabe ukrepov iz 150.a in 150.b člena tega zakona policija priloži tudi zapisnike po četrtem in petem odstavku 150.a člena tega zakona.«.

11. člen

V prvem odstavku 154. člena se za številom »150.« dodata števili »150.a, 150.b,«.

V drugem odstavku se za številom »150.« dodata števili »150.a, 150.b,«.

V tretjem odstavku se za številom »150.« dodata števili »150.a, 150.b,«.

V četrtem odstavku se za številom »150.« dodata števili »150.a, 150.b,«; za besedilom »prvi odstavek 149.b člena,« pa se doda besedilo »150.a, 150.b in«.

V šestem odstavku se za številom »150.« dodata števili »150.a, 150.b,«.

12. člen

Na koncu šestega odstavka 157. člena se pika nadomesti z vejico in doda besedilo: »ter jo poučiti, da ima za namene priprave pritožbe pravico pregledati gradivo zadeve, ki je povezano s pridržanjem. Pregled določenega gradiva se sme z odločbo odreči, če bi bilo lahko resno ogroženo življenje ali

20

pravice druge osebe, ali če bi pregled vplival na potek preiskave, ali če to narekujejo posebni razlogi obrambe ali varnosti države.«.

Za sedmim odstavkom se doda nov osmi odstavek, ki se glasi:

»(8) Če pridržanje po drugem odstavku tega člena traja manj kot šest ur, mora policist takoj, ko je znano, da bo pridržanje trajalo manj kot šest ur, osebi, ki ji je odvzeta prostost, izročiti uradni zaznamek, iz katerega so razvidni podatki o njej, razlog pridržanja, pravice pridržane osebe in točen čas začetka pridržanja. Čas izročitve uradnega zaznamka oseba potrdi s podpisom. Če podpis odkloni, policist to navede na uradnem zaznamku.«

Dosedanji osmi odstavek postane deveti odstavek.

13. člen

Drugi odstavek 160.a člena se spremeni tako, da se glasi:

»(2) V posameznih zadevah zahtevnih kaznivih dejanj, zlasti s področij gospodarstva, korupcije in organiziranega kriminala, ki so predmet predkazenskega postopka in ki terjajo dalj časa trajajoče, usmerjeno delovanje več organov in institucij iz prejšnjega odstavka, lahko vodja pristojnega državnega tožilstva po uradni dolžnosti ali na pisno pobudo policije ali drugega organa oziroma institucije iz prejšnjega odstavka s predstojniki posameznih organov in institucij iz prejšnjega odstavka ustanovi specializirano preiskovalno skupino.«.

14. člen

Za 160.b členom se doda novi 160.c člen, ki se glasi:

»160.c člen

(1) Policija lahko pošilja vloge državnemu tožilstvu, državno tožilstvo pa policiji, v elektronski obliki povarni elektronski poti informacijskemu sistemu, ki samodejno potrdi prejem vloge.

(2) Minister, pristojen za pravosodje, in minister, pristojen na policijo, predpišeta pogoje in način vložitve vlog iz prejšnjega odstavka v elektronski obliki po elektronski poti.

(3) Drugi organi lahko pošiljajo vloge državnemu tožilstvu, državno tožilstvo pa pisanja drugimorganom, po določbah prejšnjih odstavkov pod pogoji, na način ter v obliki zapisa, ki jih predpiše minister, pristojen za pravosodje, na predlog generalnega državnega tožilca.«

15. člen

V 169. členu se za desetim odstavkom dodajo novi enajsti, dvanajsti in trinajsti odstavek, ki se glasijo:

»(11) Preiskovalni sodnik mora o uvedbi preiskave odločiti najkasneje v roku treh mesecev od prejema zahteve državnega tožilca ali pa ravnati po sedmem odstavku tega člena. Če je to nujno potrebno zaradi nedosegljivosti obdolženca, zapletenosti zadeve ali drugih objektivnih ovir za pravočasno odločitev o zahtevi, lahko preiskovalni sodnik senatu (šesti odstavek 25. člena) predlaga podaljšanje tega roka. Predlog za podaljšanje preiskovalni sodnik posreduje tudi predsedniku pristojnega sodišča.

(12) Senat (šesti odstavek 25. člena) lahko rok iz prejšnjega odstavka na predlog preiskovalnega sodnika podaljša vsakič za največ tri mesece. Sklep o podaljšanju roka senat posreduje pristojnemu preiskovalnemu sodniku in predsedniku pristojnega sodišča.

(13) Če preiskovalni sodnik o uvedbi preiskave ne določi v roku iz enajstega odstavka tega člena oziroma v podaljšanem roku iz prejšnjega odstavka, se šteje, da se z zahtevo državnega tožilca ne

21

strinja in mora postopati v skladu s sedmim odstavkom tega člena. Odločanje senata (šesti odstavek 25. člena) lahko zahteva tudi državni tožilec.«.

16. člen

V prvem odstavku 285.a člena se na začetku beseda »Po« nadomesti z besedilom »Najkasneje v dveh mesecih po«; na koncu odstavka pa se dodata nova četrti in peti stavek, ki se glasita: »Če predsednik senata v določenem roku ne razpiše predobravnavnega naroka, obvesti predsednika sodišča, iz katerih razlogov predobravnavnega naroka ni razpisal. Predsednik sodišča ukrene, kar je potrebno, da se predobravnavni narok določi.«.

17. člen

V prvem odstavku 371. člena se 3. točka spremeni, tako da se glasi:

»3) če je bila glavna obravnava opravljena brez oseb, katerih navzočnost na glavni obravnavi je po zakonu obvezna, ali če je bil obdolženec, zagovornik, oškodovanec kot tožilec ali zasebni tožilec kljub svoji zahtevi prikrajšan za pravico uporabljati pri preiskovalnih in drugih sodnih dejanjih ali na glavni obravnavi svoj jezik in v svojem jeziku spremljati njen potek (8. člen), ali če so bile prekršene določbe o nenadzorovanem in učinkovitem občevanju obdolženca z zagovornikom (74. člen);«.

18. člen

V tretjem odstavku 421. člena se črta zadnji stavek.

19. člen

Prvi odstavek 445.a člena se spremeni tako, da se glasi:

»(1) Če državni tožilec meni, da izrek zaporne kazni ni potreben, sme ob vložitvi obtožnega predloga ali obtožnice predlagati, da sodišče izda kaznovalni nalog, s katerim obdolžencu izreče predlagano kazensko sankcijo ali ukrep, ne da bi opravilo glavno obravnavo.«.

Na koncu 1. točke drugega odstavka se podpičje nadomesti s piko in doda nov drugi stavek, ki se glasi: »Predlaga lahko tudi izrek denarne kazni ali pogojne obsodbe na način, ki je v kazenskem zakonu predviden za storilca, ki v prvi izjavi o obtožnem aktu po tem zakonu krivdo prizna, ali jo prizna v sporazumu z državnim tožilcem;«.

20. člen

V 445.b členu se doda nov prvi odstavek, ki se glasi:

»(1) V postopku za izdajo kaznovalnega naloga pred okrajnim sodiščem odloča sodnik posameznik, pred okrožnim sodiščem pa predsednik senata (v nadaljevanju: sodnik).«.

Dosedanje besedilo člena, ki postane drugi odstavek, se spremeni tako, da se glasi:

»(2) Če sodnik meni, da vsebina dokazov, ki so predlagani v obtožnem predlogu ali obtožnici, ne daje zadostne podlage za izdajo kaznovalnega naloga, ali če se ne strinja z izrekom sankcije, ki jo je predlagal državni tožilec, o tem obvesti državnega tožilca in nadaljuje postopek, kot da predlog za izdajo kaznovalnega naloga ni bil vložen.«.

22

21. člen

V drugem stavku drugega odstavka 445.c člena se besedilo »prvega in drugega« nadomesti z besedilom »prvega, drugega in tretjega«.

22. člen

V 445.č členu se za drugim odstavkom doda nov tretji odstavek, ki se glasi:

»(3) če obdolženec ali njegov zagovornik vloži ugovor zoper obtožnico, se šteje, da je bil vložen tudi ugovor zoper kaznovalni nalog.«.

Dosedanji tretji odstavek postane četrti odstavek.

V dosedanjem četrtem odstavku, ki postane peti odstavek, se za besedo »določbah« doda besedilo »285.a do 285.f člena tega zakona oziroma«.

23. člen

V Zakonu o kazenskem postopku se doda nova Priloga 1, ki se glasi:

»Priloga 1

Obvestilo o pravicah osebe, ki ji je vzeta prostost

Ob prijetju ali pridržanju imate naslednje pravice:

A. POMOČ ODVETNIKA/PRAVICA DO PRAVNE POMOČI Pravico imate do zaupnega pogovora z odvetnikom. Odvetnik je neodvisen od policije. Če potrebujete pomoč pri izbiri odvetnika, zaprosite policijo za pomoč in pomagali vam bodo. V nekaterih primerih je pomoč lahko brezplačna. Za dodatne informacije se obrnite na policijo.

B. INFORMACIJE O OBDOLŽITVAH Pravico imate vedeti, zakaj ste bili prijeti ali pridržani in česa ste osumljeni ali obdolženi.

C. TOLMAČENJE IN PREVAJANJE Če ne govorite ali razumete jezika policije ali drugih pristojnih organov, imate pravico do brezplačne pomoči tolmača. Tolmač vam lahko pomaga pri pogovoru z vašim odvetnikom in mora ohraniti vsebino tega pogovora kot zaupno. Pravico imate do prevoda vsaj bistvenih delov ključnih listin, vključno z vsako odredbo sodnika o vašem prijetju ali pridržanju, obtožnim predlogom, obtožnico ali sodbo. V nekaterih primerih se vam lahko priskrbi ustni prevod ali povzetek.

D. PRAVICA DO MOLKA Med zaslišanjem na policiji ali pred drugim pristojnim organom vam ni treba odgovarjati na vprašanja o domnevnem kaznivem dejanju. Pri odločitvi o tem vam lahko pomaga vaš odvetnik.

E. DOSTOP DO LISTIN Če pridržanje traja več kot šest ur, imate vi (ali vaš odvetnik) pravico dostopa do bistvenih listin, ki jih potrebujete za pritožbo zoper prijetje ali pridržanje. Če se zadeva obravnava pred sodiščem, imate vi ali vaš odvetnik pravico dostopa do dokaznega gradiva, ki vam je v prid ali v breme.

F. OBVEŠČANJE TRETJE OSEBE O VAŠEM PRIJETJU ALI PRIDRŽANJU/ OBVEŠČANJE VAŠEGA KONZULATA ALI VELEPOSLANIŠTVA

23

Ob prijetju ali pridržanju imate pravico policijo zaprositi, da o vašem pridržanju obvestijo na primer vašega družinskega člana ali delodajalca.

Če ste tujec, sporočite policiji ali želite, da se o vašem pridržanju obvesti konzularni organ ali veleposlaništvo. Prav tako lahko sporočite policiji, da želite stopiti v stik z uradnikom vašega konzularnega organa ali veleposlaništva.

G. NUJNA ZDRAVNIŠKA POMOČ Ko ste prijeti ali pridržani, imate pravico do nujne zdravniške pomoči. Prosimo, sporočite policiji, če potrebujete takšno pomoč.

H. ČAS ODVZEMA PROSTOSTI Po prijetju vam je lahko prostost odvzeta oziroma ste lahko pridržani za največ oseminštirideset ur. Potem morate biti ali izpuščeni ali vas mora zaslišati sodnik, ki bo odločil o vašem nadaljnjempridržanju. Če pridržanje traja več kot šest ur, vas mora policist s pisno odločbo obvestiti o razlogih za odvzem prostosti. Zoper to odločbo se v času trajanja pridržanja lahko pritožite na izvenobravnavni senat pristojnega sodišča.«.

PREHODNE IN KONČNA DOLOČBA

24. člen

(1) Minister, pristojen za pravosodje, in minister, pristojen za policijo, izdata predpis iz drugega odstavka novega 160.c člena zakona v treh mesecih po uveljavitvi tega zakona.

(2) Minister, pristojen za pravosodje, izda predpis iz tretjega odstavka novega 160.c člena zakona v enem mesecu po prejemu predloga generalnega državnega tožilca.

25. člen

(1) Minister, pristojen za pravosodje, v soglasju z ministrom, pristojnim za policijo, ob izpolnitvi tehničnih pogojev za pošiljanje vlog policije državnemu tožilstvu in vlog državnega tožilstva policiji v elektronski obliki po elektronski poti z odredbo določi datum, od katerega je mogoče tako pošiljanje vlog.

(2) Minister, pristojen za pravosodje, po predhodnem obvestilu generalnega državnega tožilca o izpolnitvi tehničnih pogojev za pošiljanje vlog drugih organov državnemu tožilstvu in pisanj državnega tožilstva drugim organom v elektronski obliki po elektronski poti z odredbo določi datum, od katerega je mogoče tako pošiljanje vlog in pisanj.

26. člen

Ta zakon začne veljati petnajsti dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije.

24

III. OBRAZLOŽITEV:

K 1. členu:Veljavni 4. člen ZKP določa, o katerih pravicah mora biti obveščena oseba, ki ji je vzeta prostost. V skladu z Direktivo 2012/13/EU je v prvem odstavku 4. člena ZKP predlagana dopolnitev še z izrecno poučitvijo prijete ali pridržane osebe o pravici do uporabe svojega jezika, pravici do prevajanja in tolmačenja ter pravici do zagovornika na stroške države. Pravice prejetih in pridržanih oseb določa tudi 157. člen ZKP, zato se nanj sklicuje tudi predlagani novi peti odstavek 4. člena ZKP, ki določa minimalno vsebino obrazca (Priloga 1) za pisno obvestilo prijeti oziroma pridržani osebi o njenih pravicah. S prilogo je predpisana le minimalna vsebina pisnega obvestila prijeti ali pridržani osebi, nikakor pa ne oblika pisnega obvestila.

K 2. členu:Prvi odstavek predlaganega spremenjenega 8. člena ZKP skladno z določbami Direktive 2010/64/EUdoloča upravičence pravice do tolmačenja in prevajanja. To so obdolženci, stranke, oškodovanci, oškodovanci kot zasebni tožilci, priče in drugi udeleženci v postopku, svojo pravico pa lahko uveljavijopri preiskovalnih in drugih sodnih dejanjih ali na glavni obravnavi. Če sodno dejanje oziroma glavna obravnava ne teče v jeziku teh oseb, je treba zagotoviti ustno tolmačenje ter pisno prevajanje listin in drugega pisnega dokaznega gradiva, kar za obdolžence in oškodovance vključuje bistvene dokumente, ki so v predlaganem besedilu določeni. Sodišče lahko na predlog navedenih oseb odloči, da je glede na konkretne okoliščine primera treba zagotoviti tolmačenje ali prevajanje tudi v drugih primerih, tako da se zagotovijo jamstva ali pravice v predkazenskem ali kazenskem postopku.

V skladu z drugim odstavkom lahko navedene osebe pri opravljanju preiskovalnih in drugih sodnih dejanj ali na glavni obravnavi vložijo ugovor, če menijo, da tolmačenje ni bilo ustrezno, ker ne omogoča spoštovanja jamstev ali pravic v predkazenskem ali kazenskem postopku ali če zaradi potrebe njihovega spoštovanja menijo, da je glede na konkretne okoliščine primera treba zagotoviti tolmačenje ali prevajanje tudi v drugih primerih.

V tretjem odstavku je predlagana dolžnost pristojnih organov, da obravnavane osebe o pravici do prevajanja ali tolmačenja poučijo. Določena je tudi možnost, da se upravičenci izrecno deloma ali v celoti odpovedo prevajanju ali tolmačenju, če znajo jezik, v katerem teče postopek. V zapisnik je treba zapisati, da so bile poučene in kaj so izjavile.

Predlagani četrti odstavek določa, da prevaja in tolmači sodni tolmač. Če za določen jezik ni sodnega tolmača, lahko sodišče najame drugo ustrezno osebo, ki obvlada tuj jezik.

Vse navedeno v skladu s petim odstavkom smiselno velja tudi za gluhe in neme osebe. Stroški za tolmačenje in prevajanje se v skladu z določbami direktive upravičencem ne zaračunajo.

K 3. členu:Sedmi odstavek 25. člena ZKP določa sestavo senata vrhovnega sodišča za odločanje o pritožbi zoper sklep sodišča druge stopnje glede pripora v primeru iz 394. člena ZKP, ko sodišče druge stopnje o priporu odloči ob spremembi sodbe sodišča prve stopnje, izpušča pa primer iz sedmega odstavka 392. člena ZKP, ko sodišče druge stopnje odloči o priporu ob razveljavitvi sodbe sodišča prve stopnje. Zato je predlagana ustrezna dopolnitev besedila v oklepaju sedmega odstavka 25. člena ZKP.

K 4. členu:Predlagani novi drugi, tretji in četrti odstavek 74. člena ZKP krepijo pravila glede komunikacije med obdolžencem (osumljencem) in zagovornikom, kar je skladno z drugim odstavkom člena 2 Direktive 2010/64/ES v zvezi z uvodno navedbo št. 20.: »Za namene priprave obrambe bi bilo treba tolmačiti komuniciranje med osumljenci ali obdolženci in njihovimi pravnimi svetovalci, kadar je vsebina pogovora neposredno povezana s kakršnim koli zaslišanjem med postopkom, z vložitvijo pritožbe [pravnega sredstva] ali drugih prošenj v postopku, kot je prošnja za varščino, kadar je to potrebno za zagotovitev pravičnega [pravilno: poštenega] postopka.«.

25

Predlagani novi drugi odstavek določa pravila glede tolmačenja za obdolženca, ki je v priporu, predlagani tretji odstavek pa nekoliko drugačna pravila glede obdolženca, ki je na prostosti, kar je razumljivo glede na naravo stvari (obdolženec ima veliko več svobode glede priprave učinkovite obrambe). V obeh primerih, novega drugega in tretjega odstavka, je navedeno, da mora tolmačenje biti zaupno, saj gre za zaupno komunikacijo med obdolžencem in zagovornikom, kar pomeni zagotavljanje učinkovite obrambe.

Predlagani novi četrti odstavek je podobna določba, kot je predlagana v četrtem in petem odstavkuspremenjenega 8. člena ZKP.

K 5. členu:83. člen ZKP ureja izločanje dokazov in se v veljavnem četrtem odstavku sklicuje na 4.a točko 39. člena ZKP, ki je v zakonu ni več. Zato je predlagana nadomestitev navedenega besedila s pravilno navedbo 2. točke drugega odstavka 39. člena.

K 6. členu:Četrti odstavek 148. člena določa pravni pouk osumljencu, ki mu ga mora policija dati, ko ugotovi, da so zoper njega podani razlogi za sum, da je storil kaznivo dejanje ali sodeloval pri storitvi. V skladu z določbami Direktive 2012/13/EU je predlagana dopolnitev pouka še z izrecno pravico do uporabe svojega jezika, pravico do tolmačenja in prevajanja; če mu je vzeta prostost, pa še o pravici iz četrtega odstavka 4. člena ZKP.

V tretjem stavku devetega odstavka dodano besedilo pomeni, da bo policija lahko ocenila, kaj od zbranega gradiva priložiti takoj, v zvezi s preostalim zbranim gradivom pa navedla, kje ga državni tožilec po potrebi lahko vpogleda.

K 7. členu:Predlagana je nova 1.a) točka prvega odstavka 150. člena ZKP. V njej določeni ukrep, ki ga preiskovalni sodnik na predlog državnega tožilca lahko odredi pod enakimi pogoji, kot so določeni za nadzor elektronskih komunikacij s prisluškovanjem in snemanjem (ožji nabor hujših in zapletenejših kaznivih dejanj s hujši predpisano kaznijo, obstoj utemeljenih razlogov za sum, nemožnost pridobitve dokazov z drugimi – manj invazivnimi – ukrepi, odredba preiskovalnega sodnika).

Gre za ukrep, ki ga izvaja policija tako, da z oddaljenim dostopom na elektronsko napravo namesti programsko opremo, ki omogoča prestrezanje komunikacije že pri viru – torej preden se kriptira. Predlagano besedilo izrecno poudarja, da je dovoljena le uporaba programske opreme, ki ne omogoča drugega kot prepoznavanje vsebine zaščitene komunikacije. Torej ne sme iti za naprave, ki bi omogočale tako imenovano oddaljeno forenziko – spreminjanje, dodajanje in odvzemanje vsebin v elektronski napravi. Če namestitev z oddaljenim dostopom v elektronsko napravo ni mogoča, bo preiskovalni sodnik izjemoma lahko odredil omejen vstop v tuje stanovanje ali druge tuje prostore.

K 8. členu:Predlagani prvi odstavek novega 150.a člena ZKP določa, da sme policija z IMSI-lovilcem ugotavljati:

1. podatke, potrebne za razpoznavo številke komunikacijskega sredstva in številk za elektronsko komuniciranje za namen priprave ukrepa iz prvega odstavka 149.b člena ali ukrepa iz 1. točke prvega odstavka 150. člena ZKP;2. lokacijo komunikacijskega sredstva.

Ukrep iz zgornje 1. točke lahko v skladu s predlaganim drugim odstavkom odredi preiskovalni sodnik na predlog državnega tožilca le, če obstajajo utemeljeni razlogi za sum, da je določena oseba izvršila, izvršuje ali pripravlja izvršitev katerega izmed kaznivih dejanj iz drugega odstavka 150. člena tega zakona in če obstajajo utemeljeni razlogi za sum, da se za komunikacijo v zvezi s tem kaznivim dejanjem uporablja komunikacijsko sredstvo ali bo tako sredstvo uporabljeno, pri tem pa je mogoče utemeljeno sklepati, da izvajanje ukrepa iz prvega odstavka 149.b člena ali ukrepa iz 1. točke prvega odstavka 150. člena tega zakona brez ugotavljanja podatkov, potrebnih za razpoznavo številke komunikacijskega sredstva in številk za elektronsko komuniciranje, ne bi bilo možno ali bi bilo povezano z nesorazmernimi težavami.

26

Ukrep iz zgornje 2. točke pa se glede na tretji odstavek lahko odredi le, če obstajajo utemeljeni razlogi za sum, da je določena oseba izvršila, izvršuje ali pripravlja izvršitev katerega izmed kaznivih dejanj iz drugega odstavka 150. člena tega zakona ali kaznivega dejanja protipravnega odvzema prostosti po 133. členu KZ-1 in če obstaja utemeljeni sum, da za komunikacijo v zvezi s tem kaznivim dejanjem uporablja določeno komunikacijsko sredstvo ali bo tako sredstvo uporabljeno, pri tem pa je mogoče utemeljeno sklepati, da odkrivanje lokacije storilca z drugimi ukrepi ne bi bilo možno ali bi bilo povezano z nesorazmernimi težavami.

Policija mora v skladu s predlaganim četrtim odstavkom o izvedbi navedenih prikritih preiskovalnih ukrepov, o pregledu IMSI-lovilca ter ugotovitvah sestaviti zapisnik, ki mora obsegati vsaj:

- navedbo prepoznanih številk komunikacijskih sredstev, številk za elektronsko komuniciranje oziroma lokacij komunikacijskih sredstev;- datum ter uro začetka in konca uporabe ukrepov iz prvega odstavka tega člena;- podatke, ki omogočajo identifikacijo izvajalcev ukrepov;- številko odredbe in sodišče, ki jo je izdalo;- način izvedbe ukrepa;- ugotovitve na podlagi izvajanja ukrepa in druge pomembne okoliščine.

Peti odstavek ureja pravila obdelave osebnih podatkov tretjih oseb – torej oseb, ki niso osumljenci ali obdolženci, pridobljenih z IMSI-lovilcem. Navedene podatke je dovoljeno obdelovati le takrat, ko je to iz tehničnih razlogov neizogibno potrebno za dosego cilja ukrepa, in na način, da se najmanj posega v pravice teh oseb. Teh podatkov se, razen za primerjavo podatkov pri ugotavljanju identitete številke za razpoznavo komunikacijskega sredstva, ne sme uporabljati in jih je potrebno po prenehanju izvajanja ukrepa takoj izbrisati. O izbrisu se sestavi zapisnik, ki mora vsebovati tudi število izbrisanih podatkov.

V skladu s šestim odstavkom mora IMSI-lovilec za zakonito izvedbo novega prikritega preiskovalnega ukrepa omogočati sledljivost vpogledov v zapise in sprememb v zapisih, po sedmem odstavku pa IMSI-lovilca ni dovoljeno uporabljati za prisluškovanje elektronskim komunikacijam ali ugotavljanje lokacije komunikacijskih sredstev oseb, ki niso osumljenci oziroma obdolženci, pač pa le za ugotavljanje podatkov o številkah in lokaciji komunikacijskega sredstva osumljenca ali obdolženca.

Če bi bili ukrepi izvršeni v nasprotju s pravili iz novega 150.a člena ZKP ali brez odredbe preiskovalnega sodnika ali v nasprotju z njo, sodišče ne bo smelo opreti svoje odločbe na tako dobljene podatke.

V predlaganem novem 150.b členu ZKP je določena dodatna možnost za uporabo ukrepa ugotavljanja lokacije komunikacijskega sredstva iz 2. točke prvega odstavka novega 150.a člena ZKP. Preiskovalni sodnika lahko na predlog državnega tožilca ta ukrep odredi tudi takrat, ko je odkrivanje lokacije komunikacijskega sredstva, za katerega je verjetno, da ga uporablja obdolženec, nujno potrebno za izvedbo pripora, hišnega pripora, tiralice ali privedbe v postopku zaradi kaznivih dejanj iz drugega odstavka 150. člena ZKP in je hkrati mogoče utemeljeno sklepati, da lokacije obdolženca ne bo mogoče odkriti z drugimi ukrepi. Tudi pri izvedbi tega ukrepa se smiselno uporabljajo četrti do osmi odstavek 150.a člena.

Z dopolnitvami ZKP iz tega člena Predloga ZKP-M so povezane tudi spremembe in dopolnitve 152., 153. in 154. člena ZKP.

K 9.členu:ZKP v 152. členu določa vsebino predloga in odredbe v zvezi s prikritimi preiskovalnimi ukrepi iz 150. in 151. člena ZKP. Glede na to, da se s Predlogom ZKP-M dodajata nova ukrepa v novih členih, je treba 152. člen ZKP v vseh odstavkih ustrezno dopolniti še z navedbo novih 150.a in 150.b členov.

K 10. členu:V 153. členu ZKP je določen postopek po prenehanju uporabe ukrepov iz 149.a, 150., 151., 155. in 155.a členov ZKP. S predlagano dopolnitvijo se navedbi ukrepov v prvem odstavku 153. člena ZKP dodaja še navedba ukrepov iz 150.a in 150.b člena.

27

K 11. členu:154. člen ZKP določa hrambo in uničenje podatkov ter drugega gradiva, pridobljenega z uporabo ukrepov iz 149.b, 150., 151., 155.a in 156. člena ZKP. Glede na navedeno je ustrezno, da pravila veljajo tudi za nova prikrita preiskovalna ukrepa, zato je predlagana dopolnitev 154. člena ZKP ustrezno v vseh odstavkih še z navedbo novih 150.a in 150.b členov.

K 12. členu:V 157. členu ZKP je določen postopek prijetja oziroma pridržanja. Pravni pouki iz tretjega in četrtega odstavka 157. člena že ustrezajo standardom Direktive 2012/13/EU, saj se deloma sklicujejo na 4. člen ZKP, dopolniti pa je treba postopek v zvezi z odločbo, ki jo mora policist izdati pridržani osebi po šestih urah pridržanja, ter pritožbo zoper to odločbo in s tem povezanim vpogledom v gradivo zadeve.

Glede na navedeno je predlagana dopolnitev šestega odstavka 157. člena ZKP tako, da se postopek izdaje odločbe dopolni tako, da mora policist osebo, ki je v pridržanju več kot šest ur, z odločbo poučiti tudi o pravici do vpogleda v gradivo zadeve za namene priprave pritožbe. Prav tako je določba dopolnjena tudi z okoliščinami, v katerih sme pristojni organ vpogled v del dokumentacije zavrniti.

Sedmi odstavek 157. člena ZKP že ustrezno določa pravico osumljenca do pritožbe zoper odločbo iz šestega odstavka, za sedanjim sedmim odstavkom pa je predlagan nov osmi odstavek. V praksi sonamreč pogosti tudi primeri, ko je oseba pridržana manj kot šest ur, saj policija na primer po zbiranju obvestil ugotovi, da jo je potrebno izpustiti. V teh primerih policija osebi dejansko že vroči uradni zaznamek. Pri tem se je do sedaj sklicevala na pravilnik, ki ureja policijska pooblastila. Slednji pa je seveda izdan na podlagi zakona, ki ureja policijska pooblastila, zato s sistemskega vidika ni primerno, da bolj podrobno razčlenjuje vsebino zakona, ki ureja kazenski postopek. Glede na navedeno, je smiselno, da se navedena rešitev prenese v ZKP. Rešitev sicer vsebinsko ni sporna, saj osebi, ki je bila pridržana, pa ji zaradi kratkotrajnosti pridržanja ni bila izdana odločba, omogoča, da se ustrezno seznani z razlogi za pridržanje in drugimi podatki o samem pridržanju.

Zaradi novega osmega odstavka je treba dosedanji osmi odstavek preštevilčiti tako, da postane deveti odstavek.

K 13. členu:S predlagano dopolnitvijo drugega odstavka 160.a člena ZKP je poleg policije tudi drugim pristojnim državnim organom in institucijam s področij davkov, carin, finančnega poslovanja, vrednostnih papirjev, varstva konkurence, preprečevanja pranja denarja, preprečevanja korupcije, prepovedanih drog in inšpekcijskega nadzora, dana možnost, da državnemu tožilstvu obrazloženo predlagajo ustanovitev specializirane preiskovalne skupine v zvezi s sumom kaznivega dejanja, ki so ga odkrili pri izvajanju svojih pristojnosti na inšpekcijskem in prekrškovnem področju. Dokončna odločitev, ali je v konkretni zadevi zares potrebno in ustrezno ustanoviti specializirano preiskovalno skupino, je še vedno v pristojnosti pristojnega državnega tožilca in vodje pristojnega državnega tožilstva.

K 14. členu:Za poenostavitev sodelovanja državnega tožilstva in policije je v novem 160.c členu ZKP predlagana pravna podlaga za elektronsko pošiljanje vlog policije državnemu tožilstvu in obratno.

Potrebno bo zagotoviti ustrezno varno elektronsko komunikacijsko povezavo, v zvezi s katero bo v skladu z drugim odstavkom 160.c člena pogoje določal podzakonski akt, ki ga bosta glede na prehodno določbo v treh mesecih po uveljavitvi tega zakona sprejela ministra, pristojna za pravosodje in notranje zadeve.

V predlaganem tretjem odstavku je pripravljena tudi pravna podlaga za elektronsko komuniciranje državnega tožilstva z drugimi državnimi organi, ki je odloženo do takrat, ko bo generalni državni tožilec ob izpolnitvi pogojev ministru za pravosodje v sprejem predlagal pravilnik o pogojih, načinu in obliki elektronskega zapisa.

Glede na prehodno določbo 25. člena se bo elektronska komunikacija državnega tožilstva s posameznimi navedenimi organi dejansko začela, ko bo minister za pravosodje z odredbo določil datum ob ugotovitvi izpolnjevanja tehničnih pogojev.

28

K 15. členu:V 169. členu ZKP, ki določa postopek v zvezi z odločanjem preiskovalnega sodnika o predlogu

državnega tožilca za uvedbo preiskave. Zato se za desetim odstavkom dodajo novi enajsti, dvanajsti in trinajsti odstavek.

Glede na novi enajsti odstavek mora preiskovalni sodnik o uvedbi preiskave odločiti najkasneje v roku treh mesecev od prejema zahteve državnega tožilca ali pa ravnati po sedmem odstavku 169. člena ZKP. Če je to nujno potrebno zaradi nedosegljivosti obdolženca, zapletenosti zadeve ali drugih objektivnih ovir za pravočasno odločitev o zahtevi, lahko preiskovalni sodnik senatu iz šestega odstavka 25. člena ZKP predlaga podaljšanje tega roka. Predlog za podaljšanje preiskovalni sodnik posreduje tudi predsedniku pristojnega sodišča.

Senat lahko navedeni rok v skladu s predlaganim dvanajstim odstavkom na predlog preiskovalnega sodnika podaljša vsakič za največ tri mesece. Sklep o podaljšanju roka senat posreduje pristojnemu preiskovalnemu sodniku in predsedniku pristojnega sodišča.

Če preiskovalni sodnik o uvedbi preiskave ne določi v roku iz enajstega odstavka oziroma v podaljšanem roku iz dvanajstega odstavka, se po trinajstem odstavku šteje, da se z zahtevo državnega tožilca ne strinja in mora postopati v skladu s sedmim odstavkom 169. člena ZKP. Odločanje senata (šesti odstavek 25. člena) lahko zahteva tudi državni tožilec.

K 16. členu:V prvem odstavku 285.a člena ZKP, ki določa predobravnavni narok, je predlagana dopolnitev z rokom, v katerem mora predsednik senata razpisati predobravnavni narok. Predlagan je rok najkasneje dveh mesecev po pravnomočnosti obtožnice.

K 17. členu:Sprememba 3. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ki določa absolutne in relativne bistvene kršitve določb kazenskega postopka, je posledica uskladitve 8. in 74. člena ZKP z določbami Direktive2010/64/EU in absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka izrecno veže na ravnanje v postopku, ki ni v skladu z novimi dopolnjenimi pravili v zvezi s tolmačnjem in prevajanjem iz 8. in 74. člena ZKP.

K 18. členu:Veljavni tretji odstavek 421. člena ZKP posebej določa tudi štetje roka za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti v primeru, ko zoper odločbo sodišča prve stopnje ni bilo pritožbe. Glede na to, da peti odstavek 420. člena ZKP določa, da je zahteva za varstvo zakonitosti dopustna le, če je vložnik izčrpal pravna sredstva (na kršitve, ki jih navaja v zahtevi za varstvo zakonitosti, se je moral sklicevati že v predhodni pritožbi, pa jih sodišče obravnavalo, ali pa so takšne, ki jih v pritožbi še ni mogel uveljavljati), torej ni mogoče vložiti zahteve za varstvo zakonitosti, če prej ni bil vložena pritožba. Zato je predlagano črtanje tega dela tretjega odstavka 421. člena ZKP.

K 19. členu:V zvezi s 445.a do 445.č členi ZKP, ki urejajo postopek s kaznovalnim nalogom, so predlagane spremembe in dopolnitve tako, da bo možnost uporabe postopka razširjena tudi na kazniva dejanja iz pristojnosti okrožnega sodišča. Državni tožilec bo lahko v skladu s predlaganimi spremembami prvega odstavka 445.a člena ZKP sodišču predlagal izdajo kaznovalnega naloga za vsako tako kaznivo dejanje, za katerega glede na vse okoliščine meni, da izrek zaporne kazni ni potreben. Skladno z že uveljavljeno ureditvijo, sodišče, če se strinja s predlogom državnega tožilca, izda sodbo o kaznovalnem nalogu, ne da bi opravilo glavno obravnavo.

V 1. točki drugega odstavka pa je predlagana dopolnitev nabora kazni in ukrepov, katerih izrek lahko državni tožilec predlaga sodišču v sodbi o kaznovalnem nalogu, še z možnostjo izreka denarne kazni ali pogojne obsodbe na način, ki ga KZ-1 predvideva za storilca, ki krivdo prizna in po postopku, uveljavljenem z novelo ZKP-K.

K 20. členu:Glede na širitev možnosti za izdajo kaznovalnega naloga je v predlaganem novem prvem odstavku 445.b člena ZKP na novo urejena pristojnost. Za kazniva dejanja iz pristojnosti okrajnih sodišč je jasno, da tudi o kaznovalnem nalogu odloča sodnik posameznik; pred okrožnim sodiščem, kjer

29

sodišče načeloma odloča v senatu, pa je treba izrecno določiti, da je za odločanje o kaznovalnem nalogu pristojen predsednik senata..

K 21. in 22. členu:Skladno s predstavljenimi spremembami ureditve instituta kaznovalnega naloga so predlagane tudi uskladitvene dopolnitve 445.c in 445.č člena ZKP.

K 23. členu:Direktiva 2012/13/EU določa tudi okvirno vsebino pisnega obvestila, s katerim bodo pristojni organi po uveljavitvi Predloga ZKP-M morali o pravicah seznaniti prijeto oziroma pridržano osebo. Zato je v tem členu Predloga ZKP-M zakonskemu besedilu dodana Priloga 1, ki bo pristojnim organom služila kot usmeritev v zvezi z minimalno vsebino pisnega obvestila, nikakor pa s Prilogo 1 ni določena njegova oblika.

K 24. členu:Prehodna določba 24. člena Predloga ZKP-M določa rok treh mesecev po uveljavitvi le-tega, v katerem bosta minister, pristojen za pravosodje, in minister, pristojen za policijo, skupaj izdala predpis iz drugega odstavka novega 160.c člena ZKP.

V zvezi s predpisom iz tretjega odstavka novega 160.c člena pa je ministru za pravosodje za izdajo določen rok enega meseca po prejemu predloga generalnega državnega tožilca.

K 25. členu:Elektronska komunikacija med policijo in državnim tožilstvom se bo dejansko začela izvajati, ko bo v skladu s predlaganim prvim odstavkom prehodne določbe 25. člena minister za pravosodje v soglasju z ministrom, pristojnim za policijo, ob izpolnitvi tehničnih pogojev za pošiljanje vlog policije državnemu tožilstvu in vlog državnega tožilstva policiji v elektronski obliki po elektronski poti, z odredbo določildatum, od katerega je mogoče tako pošiljanje vlog.

Elektronska komunikacija med drugimi državnimi organi in državnim tožilstvom pa se bo dejansko začela izvajati, ko bo v skladu s predlaganim drugim odstavkom minister za pravosodje po predhodnem obvestilu generalnega državnega tožilca o izpolnitvi tehničnih pogojev za pošiljanje vlog drugih organov državnemu tožilstvu in pisanj državnega tožilstva drugim organom v elektronski obliki po elektronski poti z odredbo določil datum, od katerega je mogoče tako pošiljanje vlog in pisanj.

26. členV končni določbi 26. člena bo ta Predlog ZKP-M začel veljati petnajsti dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije.

30

IV. BESEDILO ČLENOV, KI SE SPREMINJAJO ALI DOPOLNJUJEJO:

4. člen

(1) Oseba, ki ji je vzeta prostost, mora biti v materinem jeziku ali jeziku, ki ga razume, takoj obveščena o razlogih za odvzem prostosti. Takoj mora biti poučena, da ni dolžna ničesar izjaviti, da ima pravico do takojšnje pravne pomoči zagovornika, ki si ga svobodno izbere, in o tem, da je pristojni organ na njeno zahtevo dolžan o odvzemu prostosti obvestiti njene najbližje.

(2) Osumljenec ima pravico do zagovornika od odvzema prostosti dalje.

(3) Za odvzem prostosti osumljencu se šteje vsaka omejitev prostosti, ki pomeni prisilno zadržanje.

(4) Če si osumljenec, ki mu je vzeta prostost, glede na svoje premoženjske razmere ne more zagotoviti zagovornika sam, mu ga na njegovo zahtevo in stroške države postavi policija, če je to v interesu pravičnosti. Postavljeni zagovornik opravlja to dolžnost tudi v postopku po 204.a členu tega zakona in v kazenskem postopku zoper obdolženca, pod enakimi pogoji kot zagovornik, ki ga postavi sodišče.

8. člen

(1) Stranke, priče in drugi udeleženci v postopku imajo pravico uporabljati pri preiskovalnih in drugih sodnih dejanjih ali na glavni obravnavi svoj jezik. Če sodno dejanje oziroma glavna obravnava ne teče v jeziku teh oseb, je treba zagotoviti ustno prevajanje tistega, kar oni oziroma drugi govorijo, ter listin in drugega pisnega dokaznega gradiva.

(2) O pravici do prevajanja je treba osebe iz prejšnjega odstavka poučiti; te se lahko odpovedo prevajanju, če znajo jezik, v katerem teče postopek. V zapisnik je treba zapisati, da so bile poučene in kaj so izjavile.

(3) Prevaja sodni tolmač.

25. člen

(1) Na prvi stopnji:1) sodijo okrožna sodišča o kaznivih dejanjih, za katera je v zakonu predpisana kazen zapora petnajstih ali več let, v senatih, ki jih sestavljajo dva sodnika in trije sodniki porotniki, o kaznivih dejanjih, za katera je predpisana milejša kazen in o kaznivih dejanjih zoper čast in dobro ime, storjenih s tiskom, po radiu, televiziji ali z drugim sredstvom javnega obveščanja, pa v senatih, ki jih sestavljajo en sodnik in dva sodnika porotnika;1.a) sodi sodnik posameznik pri okrožnem sodišču o kaznivih dejanjih iz prejšnje točke v primeru iz 2. točke drugega odstavka 285.f člena tega zakona;2) sodi sodnik posameznik pri okrajnem sodišču o kaznivih dejanjih, za katera je kot glavna kazen predpisana denarna kazen ali kazen zapora do treh let;3) je sodnik posameznik pri okrajnem sodišču v postopku o izrednih pravnih sredstvih ter v posebnih postopkih pristojen tudi za naslednja procesna dejanja, za katera je sicer po določbah tega zakona pristojen predsednik senata ali senat iz šestega odstavka tega člena:a) da odloči o zahtevi za obnovo kazenskega postopka (prvi odstavek 412. člena);b) (črtana);c) da zavrže zahtevo za varstvo zakonitosti (drugi odstavek 422. člena);č) da odloči o spremembi varnostnih ukrepov (drugi odstavek 496. člena);d) da odloči o preklicu pogojne obsodbe (tretji in četrti odstavek 506. člena);e) da odloči o izbrisu obsodbe (peti odstavek 511. člena);f) da odloči o prenehanju varnostnih ukrepov (četrti odstavek 513. člena).

(2) Na drugi stopnji sodijo višja sodišča v senatih, ki jih sestavljajo trije sodniki.

31

(3) Na tretji stopnji sodi vrhovno sodišče v senatu, ki ga sestavlja pet sodnikov.

(4) Dejanja v preiskavi opravlja preiskovalni sodnik okrožnega sodišča, preiskovalna dejanja v postopku pred okrajnim sodiščem pa opravlja sodnik posameznik tega sodišča.

(5) Predsednik sodišča in predsednik senata odločata v primerih, ki so določeni v tem zakonu. Predsednik sodišča lahko z letnim razporedom pooblasti drugega sodnika tega sodišča za odločanje o zadevah določene vrste, za katere je pristojen po tem zakonu.

(6) V senatu, ki ga sestavljajo trije sodniki, odločajo okrožna sodišča o pritožbah zoper sklepe preiskovalnega sodnika okrožnega in sodnika posameznika okrajnega sodišča, kadar opravlja preiskovalna dejanja in zoper druge sklepe, če je tako določeno v tem zakonu, odločajo na prvi stopnji zunaj glavne obravnave, izvajajo postopek in izdajajo sodbe po določbah 517. člena tega zakona ter dajejo predloge v primerih, ki so določeni v tem ali v kakšnem drugem zakonu.

(7) V senatu, ki ga sestavljajo trije sodniki, odloča vrhovno sodišče o pritožbi zoper sklep sodišča druge stopnje glede pripora (tretji in četrti odstavek 394. člena tega zakona).

(8) O zahtevi za varstvo zakonitosti odloča vrhovno sodišče v senatu, ki ga sestavlja pet sodnikov, če pa je zahteva vložena zoper odločbo iz tretjega odstavka tega člena, pa odloča o tem senat, ki ga sestavlja sedem sodnikov. O zahtevi za varstvo zakonitosti zoper pravnomočno odločbo o priporu iz četrtega odstavka 420. člena tega zakona odloča vrhovno sodišče v senatu treh sodnikov, razen če je pripor odredilo sodišče druge stopnje (četrti odstavek 394. člena) ali če je bil pripor podaljšan s sklepom senata vrhovnega sodišča (drugi odstavek 205. člena). V tem primeru o zahtevi za varstvozakonitosti odloča vrhovno sodišče v senatu petih sodnikov.

74. člen

Če je obdolženec v priporu, si zagovornik lahko z njim prosto in brez nadzorstva dopisuje in govori.

83. člen

(1) Preden državni tožilec poda preiskovalnemu sodniku zahtevo za preiskavo (prvi odstavek 168. člena), predlog za soglasje naj se ne opravi preiskava (prvi odstavek 170. člena), ali vloži obtožnico brez preiskave (šesti odstavek 170. člena) oziroma obtožni predlog na podlagi kazenske ovadbe (drugi odstavek 430. člena), ali poda sodniku posamezniku predlog za opravo posameznih preiskovalnih dejanj (prvi odstavek 431. člena) ali predlog za izdajo kaznovalnega naloga (prvi odstavek 445.a člena), izloči iz spisov, ki jih pošlje sodišču, obvestila, ki jih je policija zbrala od osumljenca, preden je bil poučen po četrtem odstavku 148. člena tega zakona. O opravljeni izločitvi sestavi uradni zaznamek in ga priloži spisom, ki jih pošlje sodišču, izločena obvestila pa shrani v svojem spisu. Če je h kazenski ovadbi priložen zapisnik o zaslišanju osumljenca (drugi odstavek 148.a člena), zapisniki o opravljenih preiskovalnih dejanjih (164. do 166. člen) ali drugi dokazi, za katere državni tožilec misli, da se na njih ne sme opirati odločba sodišča, pošlje spise, v katerih so taki dokazi preiskovalnemu sodniku oziroma sodniku posamezniku, ta pa ravna po določbah drugega in tretjega odstavka tega člena.

(2) Če je v tem zakonu določeno, da se sodna odločba ne sme opirati na izpovedbo osumljenca oziroma obdolženca, priče ali izvedenca, ali na zapisnike, predmete, posnetke, sporočila ali dokazila, izda preiskovalni sodnik oziroma sodnik, ki opravlja posamezna preiskovalna dejanja, po uradni dolžnosti ali na predlog stranke sklep, s katerim izloči navedene dokaze iz spisov takoj, ko ugotovi, da gre za take izpovedbe oziroma dokaze. Tako ravna tudi glede obvestil iz prejšnjega odstavka, če jih ni že prej izločil državni tožilec, kot tudi glede obvestil, ki so jih dale policiji osebe, ki ne smejo biti zaslišane kot priče (235. člen), ali ki so se v skladu s tem zakonom odrekle pričevanju (236. člen), ali ki po tem zakonu ne bi smele biti postavljene za izvedenca (251. člen). Stranke smejo zahtevati izločitev zapisnikov in drugih dokazov do konca predobravnavnega naroka, če tega naroka ni bilo, pado začetka glavne obravnave, kasneje pa samo pod pogojem iz 4. točke tretjega odstavka 285.a člena tega zakona.

32

(3) Zoper sklep preiskovalnega sodnika oziroma sodnika posameznika iz prejšnjega odstavka o izločitvi ali zavrnitvi predloga stranke za izločitev je dovoljena posebna pritožba. Po pravnomočnosti sklepa se izločeni zapisniki in drugi izločeni dokazi zaprejo v poseben ovitek in shranijo ločeno od drugih spisov in jih ni mogoče pregledovati in ne uporabiti v kazenskem postopku, razen v primerih iz četrtega odstavka tega člena. O pritožbi odloča sodišče druge stopnje.

(4) Ne glede na določbo prejšnjega odstavka sme predsednik sodišča, ki odloča o zahtevi za izločitev sodnika iz razloga po 4.a točki 39. člena tega zakona, ter senat, ki odloča o pravnem sredstvu zoper odločbo o glavni stvari, pregledati in uporabiti zapisnike in druge dokaze, ki so bili s pravnomočnim sklepom izločeni iz spisov, če je to nujno zaradi ugotovitve ali je podan razlog za izločitev sodnika. Po pregledu in uporabi se mora izločene zapisnike in druge dokaze spet zapreti v poseben ovitek in na njem naznačiti, kdo in kdaj jih je pregledal.

(5) Določbe prejšnjega odstavka se smiselno uporabljajo tudi, ko sodišče druge stopnje odloča o pritožbi zoper sodbo, s katero se izpodbija tudi sklep o izločitvi dokazov (četrti odstavek 340. člena).

(6) Če se vodi spis v elektronski obliki, se izločena obvestila, zapisniki in drugi izločeni dokazi izločijo v informacijskem sistemu iz njega in se v informacijskem sistemu vodijo v posebni mapi tako, da so dostopni v povezavi z obravnavano zadevo. Če predsednik sodišča ali sodišče druge stopnje v primeru iz četrtega ali petega odstavka tega člena pregleda in uporabi te izločene dokaze, jih mora po tem spet shraniti v posebno mapo v informacijskem sistemu in na njej označiti, da jih je pregledalo. Te določbe se smiselno uporabljajo tudi pri drugih določbah tega zakona, ki urejajo izločanje dokazov.

148. člen

(1) Če so podani razlogi za sum, da je bilo storjeno kaznivo dejanje, za katero se storilec preganja po uradni dolžnosti, mora policija ukreniti potrebno, da se izsledi storilec kaznivega dejanja, da se storilec ali udeleženec ne skrije ali ne pobegne, da se odkrijejo in zavarujejo sledovi kaznivega dejanja in predmeti, ki utegnejo biti dokaz in da se zberejo vsa obvestila, ki bi utegnila biti koristna za uspešno izvedbo kazenskega postopka.

(2) Da bi izvršila naloge iz prejšnjega odstavka, sme policija zahtevati potrebna obvestila od oseb; opraviti potreben pregled prevoznih sredstev, potnikov in prtljage; za nujno potreben čas omejiti gibanje na določenem prostoru; ukreniti, kar je potrebno v zvezi z ugotavljanjem istovetnosti oseb in predmetov; razpisati iskanje osebe in stvari, ki se iščejo; v navzočnosti odgovorne osebe opraviti pregled določenih objektov in prostorov podjetij in drugih pravnih oseb in pregledati določeno njihovo dokumentacijo ter ukreniti in storiti drugo, kar je potrebno. O dejstvih in okoliščinah, ki se ugotovijo pri posameznih dejanjih in utegnejo biti pomembne za kazenski postopek, in o predmetih, ki so bili najdeni ali zaseženi, se napravi zapisnik ali uradni zaznamek.

(3) Policija lahko vabi osebe tudi k sebi. V vabilu mora biti navedeno, zakaj so vabljene. Prisilno smejo privesti nekoga, ki na vabilo ni prišel, le, če je bil v vabilu na to opozorjen. Ko ravna po določbah tega člena, ne sme policija oseb zasliševati kot obdolžencev, prič ali izvedencev, razen osumljenca v primeru iz 148.a člena tega zakona.

(4) Kadar policija pri zbiranju obvestil ugotovi, da za določeno osebo obstajajo razlogi za sum, da je storila ali sodelovala pri storitvi kaznivega dejanja (osumljenec), ji mora, preden začne od nje zbirati obvestila, povedati, katerega kaznivega dejanja je osumljena in kaj je podlaga za sum zoper njo ter jo poučiti, da ni dolžna ničesar izjaviti in odgovarjati na vprašanja, če se bo zagovarjala, pa ni dolžna izpovedati zoper sebe ali svoje bližnje ali priznati krivdo in da ima pravico do zagovornika, ki si ga svobodno izbere in ki je lahko navzoč pri njenem zaslišanju, ter da se bo lahko vse, kar bo izpovedala, na sojenju uporabilo zoper njo.

(5) Če osumljenec izjavi, da si bo vzel zagovornika, se zaslišanje odloži do prihoda zagovornika, oziroma do roka, ki ga določi policija, vendar ne manj kot za dve uri. Do prihoda zagovornika se odloži tudi oprava drugih preiskovalnih dejanj, razen tistih, ki bi jih bilo nevarno odlašati. Zaslišanje osumljenca se opravi po določbah 148.a člena tega zakona.

33

(6) Če osumljenec izjavi, da si ne bo vzel zagovornika ali če izbrani zagovornik ne pride v roku, ki ga je določila policija, se o izjavi osumljenca sestavi uradni zaznamek. Vanj se vnese dani pravni pouk ter izjava osumljenca; če se želi izjaviti o kaznivem dejanju, pa tudi bistvena vsebina njegove izjave ter pripombe na zapisano vsebino. Vsebina uradnega zaznamka se osumljencu prebere in se mu vroči prepis uradnega zaznamka, kar osumljenec potrdi s svojim podpisom. Izjava osumljenca se lahko po predhodnem obvestilu posname z napravo za zvočno in slikovno snemanje.

(7) Tisti, zoper katerega je bilo uporabljeno kakšno dejanje ali kakšen ukrep iz drugega ali tretjega odstavka tega člena, ima pravico pritožiti se v treh dneh pri pristojnem državnemu tožilcu.

(8) Na pisni predlog in z dovoljenjem preiskovalnega sodnika oziroma predsednika senata sme policija zbirati obvestila tudi od oseb, ki so v priporu, če je to potrebno, da se odkrijejo druga kazniva dejanja iste osebe, njihovi udeleženci ali kazniva dejanja drugih storilcev. Ta obvestila zbira v času in v navzočnosti osebe, ki jo določi preiskovalni sodnik oziroma predsednik senata.

(9) Na podlagi zbranih obvestil sestavi policija kazensko ovadbo, v kateri navede dokaze, za katere je zvedela pri njihovem zbiranju. V kazensko ovadbo ne vpiše vsebine izjav, ki so jih posamezne osebe dale pri zbiranju obvestil. Kazenski ovadbi priloži tudi predmete, skice, fotografije, priskrbljena poročila, zapise o tem, kaj je ukrenila in storila, uradne zaznamke, izjave in drugo gradivo, ki utegne biti koristno za uspešno izvedbo postopka. Če policija po vložitvi kazenske ovadbe izve za nova dejstva, dokaze ali sledove kaznivega dejanja, mora zbrati potrebna obvestila in poslati o tem državnemu tožilcu poročilo v dopolnitev kazenske ovadbe.

(10) Policija pošlje poročilo državnemu tožilcu tudi v primeru, če na podlagi zbranih obvestil ni podlage za kazensko ovadbo.

150. člen

(1) Če obstajajo utemeljeni razlogi za sum, da je določena oseba izvršila, izvršuje ali pripravlja oziroma organizira izvršitev katerega izmed kaznivih dejanj, navedenih v drugem odstavku tega člena in če obstaja utemeljen sum, da se za komunikacijo v zvezi s tem kaznivim dejanjem uporablja določeno komunikacijsko sredstvo oziroma računalniški sistem ali bo to sredstvo oziroma sistem uporabljeno, pri tem pa je mogoče utemeljeno sklepati, da se z drugimi ukrepi ne bi dalo zbrati dokazov oziroma bi njihovo zbiranje lahko ogrozilo življenje ali zdravje ljudi, se lahko zoper to osebo odredi:1) nadzor elektronskih komunikacij s prisluškovanjem in snemanjem ter kontrola in zavarovanje dokazov o vseh oblikah komuniciranja, ki se prenašajo v elektronskem komunikacijskem omrežju;2) kontrola pisem in drugih pošiljk;3) kontrola računalniškega sistema banke ali druge pravne osebe, ki opravlja finančno ali drugo gospodarsko dejavnost;4) prisluškovanje in snemanje pogovorov s privolitvijo vsaj ene osebe, udeležene v pogovoru.

(2) Kazniva dejanja, v zvezi s katerimi se lahko odredijo ukrepi iz prejšnjega odstavka, so:1) kazniva dejanja zoper varnost Republike Slovenije in njeno ustavno ureditev in kazniva dejanja zoper človečnost in mednarodno pravo, za katera je v zakonu predpisana kazen zapora petih ali več let;2) kaznivo dejanje ugrabitve po 134. členu, pridobivanja oseb, mlajših od petnajst let, za spolne namene po 173.a členu, zlorabe prostitucije po 175. členu, prikazovanja, posesti, izdelave in posredovanja pornografskega gradiva po 176. členu, neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami, nedovoljenimi snovmi v športu in predhodnimi sestavinami za izdelavo prepovedanih drog po 186. členu, omogočanja uživanja prepovedanih drog ali nedovoljenih snovi v športu po 187. členu, izsiljevanja po 213. členu, zlorabe notranje informacije po 238. členu, nedovoljenega sprejemanja daril po 241. členu, neupravičenega dajanja daril po 242. členu, pranja denarja po 245. členu, tihotapstva po 250. členu, oškodovanja javnih sredstev po 257.a členu, jemanjapodkupnine po 261. členu, dajanja podkupnine po 262. členu, sprejemanja koristi za nezakonito posredovanje po 263. členu, dajanja daril za nezakonito posredovanje po 264. členu, hudodelskega združevanja po 294. členu, nedovoljene proizvodnje in prometa orožja ali razstrelilnih snovi po 307. členu ter protipravnega ravnanja z jedrskimi ali drugimi nevarnimi radioaktivnimi snovmi po 334. členu kazenskega zakonika;

34

3) druga kazniva dejanja, za katera je v zakonu predpisana kazen zapora osmih ali več let.

152. člen

(1) Ukrepe iz 150. in 151. člena tega zakona s pisno odredbo odredi preiskovalni sodnik na pisni predlog državnega tožilca. Predlog in odredba morata vsebovati:1) podatke, ki omogočajo določljivost osebe, zoper katero se predlaga oziroma odreja ukrep;2) utemeljitev oziroma ugotovitev razlogov za sum, da gre za izvrševanje, pripravo, ali organizacijo v 150. oziroma 151. členu tega zakona določenih kaznivih dejanj;3) kateri ukrep se predlaga oziroma odreja, način izvajanja ukrepa, njegov obseg in trajanje, točno določitev prostora ali kraja, v katerem se ukrep izvaja, elektronsko komunikacijsko sredstvo in ostale pomembne okoliščine, ki narekujejo uporabo posameznega ukrepa;4) utemeljitev oziroma ugotovitev neogibne potrebnosti uporabe posameznega ukrepa v razmerju do zbiranja dokazov na drug način in uporabe ostalih milejših ukrepov;5) utemeljitev razloga za predčasno izvrševanje odredbe v primeru iz drugega odstavka tega člena.

(2) Izjemoma, če pisne odredbe ni mogoče pravočasno pridobiti in če obstaja nevarnost odlašanja, lahko na ustni predlog državnega tožilca preiskovalni sodnik odredi izvrševanje ukrepov iz 150. člena tega zakona z ustno odredbo. O ustnem predlogu državnega tožilca preiskovalni sodnik napravi uradni zaznamek. Pisna odredba mora biti izdana najkasneje v dvanajstih urah po izdaji ustne odredbe. Za predčasno izvrševanje mora obstajati utemeljen razlog; v nasprotnem primeru sodišče ne glede na siceršnjo upravičenost uporabe ukrepov vselej postopa po četrtem odstavku 154. člena tega zakona.

3) Če pri izvrševanju ukrepa iz 2. točke prvega odstavka 150. člena tega zakona policija oceni, da je vsebina pisma ali druge pošiljke takšna, da bi utegnila biti dokaz v kazenskem postopku, mora s tem nemudoma seznaniti preiskovalnega sodnika, ki odloči, kako se bo s pošiljko ravnalo. O tem preiskovalni sodnik sestavi poseben zapisnik.

(4) Izvajanje ukrepov iz 150. in 151. člena tega zakona lahko traja največ en mesec, iz tehtnih razlogov pa se lahko njihovo trajanje podaljša vsakič za en mesec, vendar za ukrepe iz 150. člena tega zakona skupno največ šest mesecev, za ukrep iz 151. člena tega zakona pa skupno največ tri mesece.

(5) Odredbo iz prvega odstavka tega člena izvrši policija. Operaterji elektronskih komunikacijskih omrežij so policiji dolžni omogočiti izvršitev odredbe.

(6) Policija preneha z izvajanjem ukrepov iz 150. in 151. člena tega zakona takoj, ko prenehajo razlogi, zaradi katerih so bili odrejeni. O prenehanju brez odlašanja pisno obvesti preiskovalnega sodnika. Preiskovalni sodnik lahko v vsakem trenutku po uradni dolžnosti, če oceni, da ni več razlogov za izvajanje ukrepov, ali da se ti izvajajo v nasprotju z njegovo odredbo, s pisno odredbo odredi, da se izvajanje ukrepov ustavi.

(7) Ukrepe iz 150. in 151. člena tega zakona mora policija izvrševati na način, na katerega se v najmanjši možni meri posega v pravice oseb, ki niso osumljenci.

153. člen

(1) Po prenehanju uporabe ukrepov iz 149.a, 150., 151., 155. in 155.a člena tega zakona mora policija vse posnetke, sporočila in predmete, pridobljene z uporabo teh ukrepov, skupaj s poročilom, ki obsega povzetek zbranih dokazov, predati državnemu tožilcu.

(2) Državni tožilec celotno gradivo, zbrano z ukrepi, ki jih je odredil preiskovalni sodnik, preda preiskovalnemu sodniku; ta pa preizkusi, ali so se ukrepi izvajali na način, kot so bili odobreni.

(3) Organ, ki je odredil ukrep, lahko odredi, da se posnetki telefonskih pogovorov in drugih oblik komuniciranja v celoti ali deloma prepišejo. Glede prepisa teh posnetkov se uporabljajo določbe šestega odstavka 84. člena tega zakona.

35

(4) Če državni tožilec izjavi, da ne bo začel kazenskega pregona zoper osumljenca ali če v roku dveh let po koncu izvajanja ukrepov, ki jih odreja državni tožilec, ne poda takšne izjave, preiskovalnemu sodniku preda tudi celotno gradivo zbrano s temi ukrepi. Preiskovalni sodnik nato ravna po drugem odstavku 154. člena tega zakona.

154. člen

(1) Podatke, sporočila, posnetke ali dokazila, pridobljene z uporabo ukrepov iz 149.a, prvega odstavka 149.b, 150., 151., 155., 155.a in 156. člena tega zakona, hrani sodišče, dokler se hrani kazenski spis, oziroma do uničenja po drugem odstavku tega člena.

(2) Če državni tožilec izjavi, da ne bo začel kazenskega pregona zoper osumljenca ali če v roku dveh let po koncu izvajanja ukrepov iz 149.a, prvega odstavka 149.b, 150., 151., 155., 155.a in 156. člena tega zakona ne poda takšne izjave, se gradivo iz prejšnjega odstavka pod nadzorstvom preiskovalnega sodnika uniči. O tem uničenju napravi preiskovalni sodnik uradni zaznamek. Pred uničenjem obvesti preiskovalni sodnik o uporabi teh ukrepov osumljenca, oziroma v primerih iz drugega ali devetega odstavka 149.a člena tega zakona, osebo, zoper katero se je ukrep izvajal, ki ima pravico seznaniti se s pridobljenim gradivom, v primerih večjega obsega tega gradiva pa s poročilom iz prvega odstavka 153. člena tega zakona. V primeru, ko so bili uporabljeni ukrepi iz drugega ali devetega odstavka 149.a člena tega zakona, in državni tožilec proti osumljencu začnekazenski pregon, preiskovalni sodnik najpozneje do vložitve obtožnice oziroma takoj po tem, ko je bila oseba, zaradi katere se je ukrep izvajal, prijeta, obvesti o uporabi teh ukrepov osebo, zoper katero so se ukrepi izvajali, ki ima pravico seznaniti se s pridobljenim gradivom. Če je mogoče utemeljeno sklepati, da bo zaradi seznanitve z gradivom nastala nevarnost za življenje in zdravje ljudi ali iz drugih tehtnih razlogov, lahko preiskovalni sodnik na predlog državnega tožilca ali po uradni dolžnosti odloči, da osumljenca, oziroma v primerih iz drugega ali devetega odstavka 149.a člena tega zakona, osebo, zoper katero se je ukrep zvajal, z delom vsebine ali s celotno vsebino pridobljenega gradiva ne bo seznanil.

(3) Ne smejo se uporabiti kot dokaz podatki, sporočila, posnetki ali druga dokazila, če so bili pridobljeni z izvajanjem katerega od ukrepov po 149.a, 150., 151., 155., 155.a in 156. členu tega zakona, in se ne nanašajo na katero izmed kaznivih dejanj, za katere je posamičen ukrep mogoče odrediti.

(4) Če so bili ukrepi iz 149.a., 149.b, 150., 151., 155., 155.a in 156. člena tega zakona izvršeni brez odredbe državnega tožilca (peti in deveti odstavek 149.a člena, prvi odstavek 155. člena, tretji odstavek 155.a člena) oziroma brez odredbe preiskovalnega sodnika (šesti odstavek 149.a člena, prvi odstavek 149.b člena, 153. člen, četrti odstavek 155.a člena, prvi in tretji odstavek 156. člena) ali v nasprotju z njo, ali če daljšega izvajanja ukrepov ni preveril senat (dvanajsti odstavek 149.a člena), sodišče ne sme opreti svoje odločbe na tako dobljene podatke, sporočila, posnetke ali dokazila.

(5) Določbe 237. člena tega zakona se smiselno uporabljajo tudi za podatke, posnetke, sporočila in dokazila, pridobljena z uporabo ukrepov iz 150., 151. in 155.a člena tega zakona.

(6) Če so ukrepi iz 149.a, 150., 151., 155. in 155.a člena tega zakona uporabljeni v zadevi, ki je predmet preiskave, kazenskega pregona ali sodnega postopka v eni ali več državah, morajo biti izvedeni v skladu z obstoječimi dvostranskimi ali večstranskimi sporazumi ali pogodbami oziroma s sporazumom iz 160.b člena tega zakona, če teh ni, pa se dogovori sklenejo za vsak posamezen primer posebej ob popolnem spoštovanju suverenosti in notranje zakonodaje pogodbenice, na katere ozemlju bo potekala takšna preiskava.

(Opomba: prenehanje uporabe določb šestega odstavka 154. člena za področje mednarodnega sodelovanja z državami članicami EU)

157. člen

(1) Policisti smejo nekomu vzeti prostost, če je podan katerikoli od razlogov za pripor iz prvega odstavka 201. člena ali prvega odstavka 432. člena tega zakona, vendar ga morajo brez odlašanja

36

privesti pristojnemu preiskovalnemu sodniku. Ob privedbi sporoči policist preiskovalnemu sodniku, zakaj in kdaj je bila privedenemu odvzeta prostost. Preiskovalnemu sodniku se ob privedbi izroči tudi kopija kazenske ovadbe z zapisnikom o zaslišanju osumljenca in drugimi prilogami, razen uradnih zaznamkov o obvestilih, ki jih je policija zbrala od osumljenca, preden mu je bil dan pouk po četrtem odstavku 148. člena tega zakona. Te uradne zaznamke pošlje policija skupaj z ovadbo državnemu tožilcu.

(2) Policisti smejo izjemoma nekomu vzeti prostost in ga pridržati, če so podani utemeljeni razlogi za sum, da je storil kaznivo dejanje, za katero se storilec preganja po uradni dolžnosti, če je pridržanje potrebno zaradi ugotovitve istovetnosti, preverjanja alibija, zbiranja obvestil in dokaznih predmetov o tem kaznivem dejanju in so za pripor podani razlogi iz 1. in 3. točke prvega odstavka 201. člena tega zakona in 1. in 2. točke prvega odstavka 432. člena tega zakona, v primeru iz 2. točke prvega odstavka 201. člena tega zakona pa le, če je opravičena bojazen, da bo ta oseba uničila sledove kaznivega dejanja.

(3) Oseba, ki ji je bila vzeta prostost brez odločbe sodišča, mora biti kot osumljenec takoj poučena po določbah prvega odstavka 4. člena ter četrtega odstavka 148. člena tega zakona. Če je oseba, ki ji je bila odvzeta prostost, tuj državljan, se jo obvesti, da je pristojni organ na njeno zahtevo dolžan o odvzemu prostosti obvestiti tudi konzulat njene države.

(4) Če osumljenec izjavi, da si bo vzel zagovornika, policija odloži njegovo zaslišanje kot tudi opravo drugih preiskovalnih dejanj, razen tistih, ki bi jih bilo nevarno odlašati, do prihoda zagovornika, vendar najdlje za dve uri od tedaj, ko je bila osumljencu dana možnost, da obvesti zagovornika. Na zahtevo osumljenca mu mora policija pomagati, da si lahko vzame zagovornika. Zaslišanje osumljenca se opravi v navzočnosti zagovornika po določbah 148.a člena tega zakona. Če osumljenec izjavi, da si zagovornika ne bo vzel, ali če izbrani zagovornik ne pride v roku dveh ur, ravna policija po šestem odstavku 148. člena tega zakona.

(5) Pridržanje po drugem odstavku tega člena lahko traja največ oseminštirideset ur. Po preteku tega roka mora policist pridržano osebo izpustiti na prostost, ali pa ravnati po prvem odstavku tega člena. Če pridržane osebe, ki je na misiji v tujini, zaradi oddaljenosti ali drugih izjemnih objektivnih razlogov ni mogoče brez odlašanja privesti k preiskovalnemu sodniku, ki je pristojen po prvem odstavku 29. člena tega zakona, se o tem takoj obvesti osebo, ki ji je vzeta prostost in državnega tožilca, ob privedbi pa je potrebno pisno obrazložiti zamudo.

(6) Če pridržanje po drugem odstavku tega člena traja več kot šest ur, mora policist takoj v pisni obliki z odločbo obvestiti osebo, ki ji je odvzeta prostost, o razlogih za odvzem prostosti.

(7) Oseba, ki ji je vzeta prostost ima, dokler traja pridržanje, pravico do pritožbe zoper odločbo iz predhodnega odstavka tega člena. Pritožba ne zadrži ukrepa odvzema prostosti. O pritožbi mora odločiti senat pristojnega sodišča (šesti odstavek 25. člena) v oseminštiridesetih urah.

(8) O vsakem odvzemu prostosti policija takoj obvesti državnega tožilca, ki ji lahko da navodila glede nadaljnjih ukrepov (160.a člen). Policija je dolžna ravnati po teh navodilih.

160.a člen

(1) Državni tožilec pri izvrševanju svojih pooblastil po tem zakonu lahko usmerja delo policije, delo z zakonom določenega pristojnega organa v ministrstvu, pristojnem za obrambo (158. člen), delo članov skupne preiskovalne skupine (160.b člen) ter delo drugih pristojnih državnih organov in institucij s področij davkov, carin, finančnega poslovanja, vrednostnih papirjev, varstva konkurence, preprečevanja pranja denarja, preprečevanja korupcije, prepovedanih drog in inšpekcijskega nadzora, in sicer z obveznimi navodili, strokovnimi mnenji in predlogi za zbiranje obvestil ter izvedbo drugih ukrepov, za katere so pristojni, z namenom, da se odkrijeta kaznivo dejanje in storilec oziroma da se zberejo podatki, potrebni za njegovo odločitev o kazenskem pregonu.

(2) V posameznih zadevah zahtevnih kaznivih dejanj, zlasti s področij gospodarstva, korupcije in organiziranega kriminala, ki so predmet predkazenskega postopka in ki terjajo dalj časa trajajoče, usmerjeno delovanje več organov in institucij iz prejšnjega odstavka, lahko vodja pristojnega

37

državnega tožilstva po uradni dolžnosti ali na pisno pobudo policije s predstojniki posameznih organov in institucij iz prejšnjega odstavka ustanovi specializirano preiskovalno skupino.

(3) Specializirano preiskovalno skupino vodi in usmerja pristojni državni tožilec, člane pa imenujejo predstojniki organov in institucij iz prejšnjega odstavka.

(4) O ustanovitvi specializirane preiskovalne skupine, njeni sestavi, nalogah in načinu delovanja odloči vodja pristojnega državnega tožilstva s pisno odredbo po predhodnem soglasju predstojnikov organov in institucij iz drugega odstavka tega člena. V odredbi se določi tudi operativni vodja in njegove naloge operativnega vodenja. Izvod odredbe vodja pristojnega državnega tožilstva nemudoma posreduje generalnemu državnemu tožilcu.

(5) Postopek, primere, roke in način usmerjanja in obveščanja iz prvega odstavka tega člena predpiše Vlada Republike Slovenije.

169. člen

(1) Ko preiskovalni sodnik prejme zahtevo za preiskavo, pregleda spise; če se z zahtevo strinja, izda sklep o preiskavi, v katerem morajo biti podatki iz tretjega odstavka prejšnjega člena. Sklep pošlje državnemu tožilcu in obdolžencu.

(2) Preden izda sklep, zasliši preiskovalni sodnik tistega, zoper katerega je zahtevana preiskava, razen če bi bilo nevarno odlašati ali, če preiskovalni sodnik glede na že opravljeno zaslišanje po 148.a členu tega zakona in podano zahtevo za preiskavo oceni, da ponovno zaslišanje ni potrebno.

(3) Preden odloči o zahtevi državnega tožilca, lahko preiskovalni sodnik povabi državnega tožilca in tistega, zoper katerega je tožilec zahteval preiskavo, naj določenega dne prideta k sodišču, če je treba, da se izjavita o okoliščinah, ki utegnejo biti pomembne za odločitev o zahtevi, ali če misli, da bi bila iz drugih razlogov smotrna njuna ustna izjava. Ob tej priložnosti lahko dajeta stranki ustno svoje predloge, državni tožilec pa lahko spremeni ali dopolni svojo zahtevo za preiskavo, lahko pa predlaga tudi, naj se postopek izvede neposredno po obtožnici (170. člen).

(4) Glede vabljenja in zasliševanja tistega, zoper katerega je zahtevana preiskava, se uporabljajo določbe tega zakona o vabljenju in zasliševanju obdolženca. Vabilu se priloži drugopis zahteve za preiskavo. Osebo, ki jo povabi po prejšnjem odstavku, pouči preiskovalni sodnik v smislu 5. člena tega zakona.

(5) Zoper sklep preiskovalnega sodnika o preiskavi se obdolženec lahko pritoži. Če mu je sklep ustno sporočen, lahko poda pritožbo pri tej priložnosti na zapisnik.

(6) Preiskovalni sodnik mora pritožbo takoj predložiti senatu (šesti odstavek 25. člena). Pritožba ne zadrži izvršitve sklepa.

(7) Če se preiskovalni sodnik ne strinja z zahtevo državnega tožilca za preiskavo, zahteva, naj o tem odloči senat (šesti odstavek 25. člena). Zoper sklep senata imajo obdolženec, državni tožilec in oškodovanec pravico do pritožbe, ki ne zadrži njegove izvršitve.

(8) Če se je zoper sklep senata pritožil samo oškodovanec in se pritožbi ugodi, se šteje da je oškodovanec s pritožbo prevzel pregon.

(9) V primerih iz šestega in sedmega odstavka tega člena mora senat odločiti v oseminštiridesetih urah.

(10) Pri odločanju o zahtevi za preiskavo senat ni vezan na pravno presojo dejanja, ki jo je navedel državni tožilec.

38

285.a člen

(1) Po pravnomočnosti obtožnice predsednik senata razpiše predobravnavni narok, na katerem se obtoženec izjavi o krivdi ter o nadaljnjem poteku kazenskega postopka. Na narok se povabijo stranke in zagovornik. Glede vabljenja in javnosti se smiselno uporabljajo določbe o vabljenju na glavno obravnavo in javnosti glavne obravnave.

(2) O naroku se sestavi zapisnik, ki ga podpišejo navzoče osebe.

(3) V vabilu na narok iz prvega odstavka se obdolženec pouči:1. da se bo na naroku lahko izjavil o tem, ali krivdo za kaznivo dejanje po obtožbi priznava ali ne priznava;2. da je udeležba na predobravnavnem naroku, razen v primeru iz četrtega odstavka, obvezna, in da se bo lahko zoper obtoženca, če se brez opravičenega razloga naroka ne bo udeležil, odredila privedba ali pripor;3. da bo obtoženec na naroku, če ne prizna krivde, lahko predlagal izločitev predsednika senata, izločitev dokazov, dokaze, ki naj jih sodišče izvede na glavni obravnavi ter podal druge procesne predloge in se izjavil o načinu poteka glavne obravnave;4. da bo imel obtoženec v nadaljnjem poteku kazenskega postopka pravico dajati dokazne in druge predloge ter zahtevati izločitev predsednika senata in izločitev dokazov le pod pogojem, da navede utemeljene razloge, zakaj jih ni podal na tem naroku;5. da se s priznanjem krivde, ki se ne more preklicati, obtoženec odpoveduje pravici, da sodišče odloča o obtožbi na glavni obravnavi ter da bo dokazni postopek izveden le glede tistih okoliščin, ki so pomembne za izrek kazenske sankcije;6. da ima pravico vzeti si zagovornika, ki je lahko navzoč na naroku.

(4) Če na predobravnavni narok ne pride obtoženec, ki je zoper obtožnico vložil ugovor, se narok ne opravi in se šteje, da krivde po obtožbi ne priznava, da se odpoveduje možnosti dogovora o načinu poteka glavne obravnave, ki bo razpisana na podlagi pravnomočne obtožnice, in da posledice iz 3. in 4. točke prejšnjega odstavka veljajo tudi zanj.

(5) Če je soobtožencev več, se predobravnavni narok lahko izvede z vsakim obtožencem posebej.

371. člen

(1) Bistvena kršitev določb kazenskega postopka je podana:1) če je bilo sodišče nepravilno sestavljeno ali če je pri izrekanju sodbe sodeloval sodnik ali sodnik porotnik, ki ni sodeloval na glavni obravnavi ali je bil s pravnomočno odločbo izločen iz sojenja;2) če je na glavni obravnavi sodeloval sodnik ali sodnik porotnik, ki bi bil moral biti izločen (1. do 5. točka prvega odstavka in 1. do 3. točka drugega odstavka 39. člena);3) če je bila glavna obravnava opravljena brez oseb, katerih navzočnost na glavni obravnavi je po zakonu obvezna, ali če je bil obdolženec, zagovornik, oškodovanec kot tožilec ali zasebni tožilec kljub svoji zahtevi prikrajšan za pravico uporabljati na glavni obravnavi svoj jezik in v svojem jeziku spremljati njen potek (8. člen);4) če je bila v nasprotju z zakonom izključena javnost glavne obravnave;5) če je sodišče prekršilo predpise kazenskega postopka o vprašanju, ali je podana obtožbaupravičenega tožilca, ali je podan predlog oškodovanca ali dovoljenje pristojnega državnega organa;6) če je sodbo izdalo sodišče, ki zaradi stvarne nepristojnosti ne bi smelo soditi v tej stvari, ali če je sodišče nepravilno zavrnilo obtožbo zaradi stvarne nepristojnosti;7) če sodišče s svojo sodbo ni popolnoma rešilo predmeta obtožbe;8) če se sodba opira na dokaz, ki je bil pridobljen s kršitvijo z ustavo določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin ali na dokaz, na katerega se po določbah tega zakona sodba ne more opirati, ali na dokaz, ki je bil pridobljen na podlagi takega nedovoljenega dokaza;9) če je bila obtožba prekoračena (prvi odstavek 354. člena);10) če je bil s sodbo prekršen 385. člen tega zakona;11) če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje sam sebi ali razlogom sodbe; ali če sodba sploh nima razlogov ali če v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi popolnoma nejasni ali v precejšnji meri s seboj v nasprotju; ali če je o odločilnih dejstvih precejšnje nasprotje med tem, kar se

39

navaja v razlogih sodbe o vsebini listin ali zapisnikov o izpovedbah v postopku, in med samimi temi listinami oziroma zapisniki.

(2) Bistvena kršitev določb kazenskega postopka je podana tudi, če sodišče med pripravo glavne obravnave ali med glavno obravnavo ali pri izdaji sodbe ni uporabilo kakšne določbe tega zakona ali jo je uporabilo nepravilno ali če je na glavni obravnavi prekršilo pravice obrambe, pa je to vplivalo ali moglo vplivati na zakonitost in pravilnost sodbe.

421. člen

(1) Zahtevo za varstvo zakonitosti smejo vložiti vrhovni državni tožilec, obdolženec in zagovornik. Po obdolženčevi smrti pa jo smejo v njegovo korist vložiti osebe iz drugega odstavka 367. člena tega zakona.

(2) Vrhovni državni tožilec sme vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti tako v škodo, kakor tudi v korist obdolženca.

(3) Obdolženec, zagovornik in osebe iz drugega odstavka 367. člena tega zakona smejo vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti v treh mesecih oziroma, če gre za odločbo iz četrtega odstavka prejšnjega člena, v osmih dneh od zadnje vročitve pravnomočne sodne odločbe obdolžencu oziroma zagovorniku (četrti odstavek 120. člena). Če zoper odločbo sodišča prve stopnje ni bilo pritožbe, se ta rok šteje od pravnomočnosti te odločbe.

(4) Če je z odločbo Evropskega sodišča za človekove pravice ugotovljeno, da je bila s pravnomočno sodno odločbo v škodo obdolženca kršena človekova pravica ali temeljna svoboščina, se rok za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti šteje od dneva vročitve odločbe Evropskega sodišča obdolžencu.

(5) Ne glede na določbo drugega odstavka prejšnjega člena je mogoče zahtevo za varstvo zakonitosti iz prejšnjega odstavka vložiti tudi zoper odločbo vrhovnega sodišča.

445.a člen

(1) Za kazniva dejanja iz pristojnosti okrajnega sodišča sme državni tožilec ob vložitvi obtožnega predloga predlagati, da sodišče izda kaznovalni nalog, s katerim obdolžencu izreče predlagano kazensko sankcijo ali ukrep, ne da bi opravilo glavno obravnavo.

(2) Državni tožilec sme predlagati izrek naslednjih kazenskih sankcij in ukrepov:1) denarno kazen, prepoved vožnje motornega vozila, pogojno obsodbo z možnostjo določitve pogoja, v skladu s katerim mora obdolženec v določenem roku vrniti premoženjsko korist, do katere je prišel s kaznivim dejanjem ali povrniti škodo, ki jo je povzročil s kaznivim dejanjem, ali sodni opomin;2) odvzem predmetov in odvzem premoženjske koristi, pridobljene s kaznivim dejanjem.

445.b člen

Če sodnik meni, da vsebina dokazov, ki so predlagani v obtožnem predlogu, ne daje zadostne podlage za izdajo kaznovalnega naloga, ali če se ne strinja z izrekom sankcije, ki jo je predlagal državni tožilec, določi glavno obravnavo in nanjo povabi osebe iz prvega odstavka 439. člena tega zakona. V takem primeru se obdolžencu vroči le prepis obtožnega predloga brez predloga za izdajo kaznovalnega naloga.

445.c člen

(1) Če se s predlogom strinja, sodnik s sodbo izda kaznovalni nalog.

(2) V kaznovalnem nalogu sodnik navede, da se predlogu državnega tožilca ugodi in se obdolžencu, katerega osebni podatki morajo biti navedeni, izreka kazenska sankcija ali ukrep iz predloga. Izrek

40

sodbe o izdaji kaznovalnega naloga obsega potrebne podatke iz prvega in drugega odstavka 359. člena tega zakona. V obrazložitvi sodbe se navedejo le dokazi iz obtožnega predloga, katerih vsebina opravičuje izdajo kaznovalnega naloga.

(3) Kaznovalni nalog mora vsebovati tudi pouk obdolžencu o pravici do ugovora iz drugega odstavka 445.č člena tega zakona in da bo po izteku roka za ugovor, če ta ne bo vložen, kaznovalni nalog postal pravnomočen in da bo izrečena kazenska sankcija oziroma ukrep izvršen.

445.č člen

(1) Overjeni prepis sodbe o kaznovalnem nalogu se vroči obdolžencu in njegovemu zagovorniku, če ga ima, ter državnemu tožilcu.

(2) Zoper kaznovalni nalog lahko obdolženec ali njegov zagovornik vložita ugovor v osmih dneh od vročitve sodbe o kaznovalnem nalogu. Ugovor se lahko vloži pisno ali ustno na zapisnik pri sodišču. Ugovor mora obsegati navedbo sodbe, s katero je bil izdan kaznovalni nalog, lahko pa se v njem predlagajo tudi dokazi, ki naj se izvedejo na glavni obravnavi. Obdolženec se lahko odpove pravici do ugovora; do izdaje sklepa o razveljavitvi sodbe o kaznovalnem nalogu, pa lahko umakne že vloženi ugovor. Odpoved ugovoru in umik ugovora se ne moreta preklicati. Plačilo denarne kazni pred iztekom roka za ugovor se ne šteje za odpoved pravici do ugovora.

(3) Obdolžencu, ki iz upravičenih razlogov zamudi rok za ugovor, dovoli sodišče vrnitev v prejšnje stanje ob smiselni uporabi določb 89. in 90. člena tega zakona.

(4) Če sodnik ob smiselni uporabi določb drugega odstavka 375. člena tega zakona ugovora ne zavrže, s sklepom razveljavi sodbo o kaznovalnem nalogu in nadaljuje postopek po določbah 439. do 443.a člena tega zakona.