slovenski bogovi

Slovenski Bogovi ZLATI CVET Bajeslovje Slovencev (Dr. Jožko Šavli) - Povzetek knjige

UVOD

Na danes Avstrijskem območju Vzhodnih Alp- to je na območju nekdanje Karantanije pripisujejo

omenjene prvine v ljudskem izročilu zapuščini Keltov. Gre za predkrščanske prvine. Pri tem gre za

avstronemško oligarhijo, ki preko šolskega aparata in javnih občil vtepa v glave ljudi splošno mišljenje

koroških in avstrijskih ljudi. Kdor se jim zoperstavi ga osamijo in onemogočijo.

Danes vemo, da so nekoč praslovanski Veneti naselili tudi Skandinavijo. Skandinavske prvine v

ljudskem izročilu v koroškem ljudstvu torej izhaja od njih, zakaj nasledniki Venetov so bili tudi

Noričani, pozneje Karantanci in danes Slovenci.

Slovenski zgodovinar Josip Mal je na pragu 2. svetovne vojne objavil daljši spis z naslovom »Slovenske

mitološke starine«. Šlo je za prvi poskus zgodovinopisja v iskanju identitete Slovencev tudi na področju

predkrščanskega bajeslovja. Vendar pa je zgodovinar Mal izhajal v svojem spisu iz predpostavke, da tudi

Slovenci izviramo iz pradomovine izza Krpatov. Zato je pogansko verovanje, ki ga je odkril primerjal in

delno dopolnjeval s primer pri Rusih.

Karantanski- Slovenski panteon je kot celota samosvoj in se nikakor ne sklada z božanstvi s

skonstruiranem slovanskem (Ruskem) panteonu.

BOGOVI

V prvotno še venetski srednji Evropi so se vse do Skandinavije ohranile prvine starega čaščenja v

ljudskem izročilu. Narodoslovci so presenečeni ko v ljudski kulturi odkrivajo na tem področju dokaj

enotno bajeslovje. V nemškem prostoru ta izročila enotnega bajeslovja pripisujejo njihovim domnevnim

prednikom Germanom. Slovenski narodoslovci, ki ga ne morejo pripisati domnevnim Slovanom ga imajo

za dediščin staroselcev in te staroselci smo v resnici Slovenci sami.

Pri božanstvih gre za poistovetena naravne in nadnaravne pojave od katerih je odvisno življenje človeka.

Nad njimi bedi Veliki duh vsemogočni gospodar časa, vesolja, posvetja v katerega je človek veroval.

Na prvem mestu med božanstvi je Triglav, ki je poistoveten z vesoljno goro, ki predstavlja prostor treh

razsežnosti vesolja in večnosti

.

1.TRIGLAV, Bog vesolja

Na trojico (triado) naletimo skoraj v vseh verstvih starega veka. Število tri je bilo vsem narodom sveto ker

ima svoj začetek, sredino in konec. Ker ima tri razsežnosti, je odražalo prostor in vesolje. Božanstvo

Triglav je bilo najdeno kot kamnita glava s tremi obrazi, ki je bila najdena na Koroškem 1997. našli so

tudi izkopane napise v venetski pisavi, ki so posvečeni božjemu trojstvu imenovanemu trimožjad,

tribožjad ali trimoškad.

Trojno božanstvo so si takrat predstavljali kot tri glave. Ohranjenih je kar nekaj arheoloških izkopanin, v

katerih so se ohranili napisi simbola Triglava.

Verovanje predzgodovinskega človeka je temeljilo na predstavi da obstaja med nebom kjer se nahajajo

božanstva in zemljo kjer se nahaja človeštvo vez - imenovana »os«.

Vesoljska gora odraža poleg osi sveta, tudi trojno razsežnost prostora oz. osvetja nad katerim vlada bog

vesolja. To so: nebo, zemlja in podzemlje.

Triglav je Karantancem- Slovencem predstavljal goro vesoljstva in ob enem tudi božanstvo vesolja. V

zavesti slovenskih ljudi je predstava o narodni in tudi vesoljni gori, ki jo ponazarja Triglav obstajala že od

vekomaj.

Poganski Slovenci so zagotovi doživljali pogorje Triglava kot raj nad katerim bedi vrhovno božanstvo. To

božanstvo odraža pojmovanje vesoljnega trojstva in v podobi treh glav uteleša tri njegova osvetja: nebo,

zemljo in podzemlje.

Slovenskim ljudem ter gotovo tudi njihovim prednikom Venetom, je bil Triglav- večni oče gospodar

posmrtnega življenja. Predstava o njem je bila vezana na planinski raj.

Triglav je veljal je za večnega očeta in poleg osi sveta predstavlja trojno razsežnost.

To so: nebo, zemlja, podzemlje.

Značilnosti:

1 .Kamnita glava s tremi obrazi- tri glave

2. Črni orel. Orel je simbol vrhovnih božanstev. Ponazarja nebo in vesolje.

Črna barva je simbol minljivosti, večnosti

3. Črni konj, mu je bil posvečen in je služil za prerokovanje.

.

• SRPSKA VERA(WWW.SRPSKAVERA.COMOJ.COM)

Je božanstvo, ki vlada nad: nebom na katerem so božanstva, zemljo na kateri so ljudje in v podzemlju v

katerem živijo naši predniki.

• SLOVENSKI AJDI(WWW.AJDI.ORG)

Božanstvo ima tri glave,da upravlja s tremi svetovi. Ni navadno božanstvo- mnogi so videli v tem

združitev treh bogov v enega.

Mitsko število tri predstavlja celovitost in popolnost. Pri prekrščanskih Slovanih so imeli predstavo treh

sferah sveta: podzemeljski, zemeljski in nebesni. Vse tri sfere je povezovala svetovna os v obliki svetovne

gore ali kozmičnega drevesa.

• STARI SLOVENI (WWW.STARISLOVENI.COM)

Triglav je bil vrhovi bog mesta Szczein na Poljskem in bil oboževan predvsem med baltskimi in

polabskimi Slovani. Sledi njegovega kulta najdemo tudi v Pomorju (Pomorjanci v severovzhodni Nemčiji

in severozahodni Poljski), Rusiji, Volinu, Arkoni in tudi blizu Arkone…Vladal je nad tremi svetovi:

nebesnem, zemeljskem in podzemnem. Bil je tudi božanstvo vojne, njegov simbol je bilo kopje. Z

prihodom krščanstva so Slovani prevzeli koncept svetega trojstva in nekaj časa Triglav spoštovali kot

vrhovno božanstvo.

.

2.BELIN (BELOBOG) Bog svetlega neba

Še nekaj let po drugi svetovni vojni je bilo na Tolminskem ohranjeno izročilo o Belinu. Ljudje so si ga

zamišljali kot človekoljubnega nebeškega zdravnika, ki s svojem ključem vrača slepim vid. Njegov izvor

je po mnenju preučevalcev še predrimski. Belenus, Belen in Belin so oblike istega imena. Njihova osnova

je nedvomno »bel« kar se nanaša bodisi na sonce ali dnevno svetlobo. Starejši pisci so z Belinom

istovetili tudi polabskega in lužiškega Beloboga ali Belboga. V tem se nikakor niso motili. Med

panteonom slovanskih Polabcev, Pomorjancev in Lužičanov ter božanstvih starih Karantancev obstaja

dokajšna skladnost. Tisto kar je mogoče ugotoviti tudi v njihovih ljudskem izročilu in ljudski kulturi.

Iz vsega tega je jasno razvidna dediščina nekdanjih skupnih prednikov Venetov na območju med

Baltikom in Jadranom ki se je skozi stoletja ohranjala v podstati. Dediščina ki ne izhaja od domnevnega

pranaroda Slovanov, ki niso nikoli obstajali in so zgolj konstrukt panslovanske ideologije. Vsi napisi v

Riminiju, Tivoliju in samem Rimu, so verjetno povezani z Veneti. Njihovi selitveni otoki so namreč

dosegli ves Apeninski polotok vse do Sicilije. Od vsega začetka so ga častili tudi Kelti. Neredko so Belina

istovetili z rimskim Apolonom, ki je bil bog sonca.

Čaščenje Belina na območju nekdanjega Norika je v zadostni meri izpričana, tako da Koroškem

ohranjena iz rimskega časa dva napisa, ki sta mu bila posvečena v obmestju Celovca. Belin je prastaro

božanstvo, nasledil je velikega duha v obdobju lovcev in se pojavil kot najvišji bog v obdobju pastirjev in

poljedelcev.

V vlogi boga svetlega neba in sonca naletimo nanj že pri starih Arijcih in Semitih.

Oblike njegovega imena izhajajo iz osnove »bel« in so si podobne. Zdi se, da izhajajo iz te osnove tudi

njegovo rimsko ime Apolon, s katerim se tudi sicer istoveti.

Kot vidimo se Belin povsod pojavlja kot Bog svetlobe, sonca in svetlega boga. V Lužici in na

Pomorjanskem je imel Belin svoje vzporedje v tamkajšnem bogu svetlobe in sonca, ki se je imenoval

Belbog. Na več krajih na področju Norika so prišli na dan kipci, ki ima glavo obdano z žarki in dvignjeno

desnico. Vsi ti kipci prikazujejo edino le boga Belino.

Belin(ali Belen, belobog, Belbog) je bog svetlobe, sonca, dnevne svetlobe,

je dobronamerni bog.

1 Kozorog z zlatimi rogovi(sonce) je njegov odposlanec.

2. Je bog dobrega in tako nasprotnik Črnobogu, ki predstavlja zlo.

3.Dvignjena desnica in glava obdana z žarki

.


Spoštovali so ga kot velikega zdravilca, ki lahko ozdravi slepoto. Častili so ga kot božanstvo svetlobe in

sonca. V Sloveniji je bilo čaščenje belina živo še v drugi polovici 19.st. na zahodu Slovenije(na

Tolminskem), imel je tudi več posvečenih hramov v Ogleju.


Predstavlja svetlo božanstvo dobrote, pozitivnega, ki je v nasprotju z božanstvom zla- Črno bogom.

Nekateri mislijo, da je ta bog skonstruiran, da bi predstavljal nasprotje Črno bogu. Sicer pa je veliko bolj

prisoten med zahodnimi Slovani i Baltskimi kot pa Južnimi Slovani. Predstavljali so si ga kot starca z

dolgo sivo brado oblečenega izključno v belo.

.

3.SVETOVID, Bog vidnega sveta

Nekateri slovenski pisci domnevajo, da so bile v zgodnji Karantaniji mnoge cerkve zgrajene na krajih,

kjer so poprej častili poganska božanstva. Kljub temu, da o teh božanstvih ni pisnih virov, lahko posredno

sklepamo, da se je to v mnogih primerih zgodilo.

Da so ga Karantanci svoj čas častili spominja s svojim imenom tudi sv. Vid, ki je med Slovenci

izredno priljubljen svetnik. Sodijo, da se je zaradi podobnega imena poistovetil z njim stari poganski

Svetovid. V čašščenj sv. Vida in v šegah ob praznikih, ki so blizu njegovemu godu, naletimo na prvine, ki

to potrjujejo. V priljubljenem sv. Vidu se namreč v veliki meri še vedno odraža postava starega Svetovida

(Sventovita).

Njegovo izvirno ime se je ohranilo med slovanskimi ljudstvi ob Baltiku, ki so bila za razliko od

Karantancev pokristjanjena razmeroma pozno. Iz tega, da je v predzgodovini območje med Baltikom in

Jadranom pripadalo Venetom in da je njihova podstat preživela poznejše navale, selitve in naselitve, je

mogoče zaključiti, da so Svetovida častili že naši davni venetski predniki.

Kronisti, ki poročajo o božanstvih Pomorjancev, oz. pomorjanskih Rugijcev, ki so prebivali na otoku

Rujana (Rügen) , Svetovita večkrat omenijo. Kronist Helmold ga v svoji Chronica Slavorum imenuje

Zuantevith in ga imenuje za boga dežele Rugijcev, medtem ko imajo druge le za polbožanstva. Svetovid

je bil namreč v panteonu Rugijcev oz. Rujancev vrhovno božanstvo.

Svantevit naj bi imel svoj tempelj v Arkoni, središču Rujane. V notranjosti njegovega templja se je

nahajal velikanski kip, ki je predstavljal božanstvo v človeški postavi s štirimi obrazi. V levici je držal

lok, v desnici pa rog izobilja, ki ga je njegov svečenik med vsakoletnim obredom po žetvi nalil z vinom, z

nameonom, da bi iz tega prerokoval prihodnjo letino.

Tempelj Svetovita v Arkoni je bil lesen, raznoliko pobarvan. Ob maliku boga so bila tudi njegova

znamenja: sedlo, uzda in krasen meč. Božanstvu je bil posvečen tudi bel konj.

Iz poročila o Svantevitu (Svetovidu), ki ga je zapsutil Saxo Germmaticus izhaja, da je bil vrhovni bog

Rugijcev. Bil je bog dobre letine, kar je ponazarjal njegov simbol- rog izobilja v njegovi levici. Bil je tudi

gospodar pravice, kar pomeni kaznovanje in zaščito- to kaže njegov meč. Da je bil tudi ljubezenski bog,

priča lok v njegovi desnici. Lok ni znamenje boga vojne, temveč simbol ljubezni, kadar se nahaja v rokah

božanstev, podobno kot puščica v rokah Apolona, Artemide in drugih božanstev.

Svetovid je s svojimi štirimi obrazi videl na vse strani, torej ves svet, ki ga je branil pred silami zla.

Svetovid je bil verjetno ne le Rugijcem, temveč tudi vsem slovanskim Pomorjancem najbolj pomemben

bog.

Zaradi predstave o enotnem panteonu »Slovanov«, ga preučevalci bajeslovja istovetijo z raznoraznimi

slovanskimi bogovi. Z njim naj bi bili istovetni bog Svarog (Niederle), Jarovit in Pripegala (Bruckner),

Perun (Aničkov), Triglav (Machal), pa bogovi vojne, sonca in neba, vetra…

Grški pisatelj Strabon (64 pr. Kr. – 19 po Kr.) navaja, da so Veneti vzhodno od Ogleja (je italijansko

mesto v Furlaniji - Julijski krajini ob slovenski meji.) žrtvovali belega konja , katerega so morda v resnici

žrtvovali Svetovidu in ne bogu Belinu ali Diomedu.

V mestu Teurnie (današnja Avstrija), ki je bilo glavno mesto rimskega Norika, je ohranjen bog s konjem,

drevesom, kačo in diskom v roki. Njegov lik se povsem sklada s postavo Svetovida. Svetovid je bil

namreč v vlogi boga sveta vrhovno božanstvo naših prednikov Venetov in zatem Noričanov in

Karantancev.

Domače prebivalstvo Norika ni pripadalo Keltom, temveč praslovanskim Venetom. Tega pa

akadmeskim piscem, ki morajo slediti režimskim ideologijam, ni dovoljeno priznati.

V času Strabona je bilo staro območje naših prednikov Venetov v srednji Evropi narodnostno še dokaj

enotno. Naši predniki na območju med Baltikom in Jadranom so takrat častili še ista božanstva. Na jugu

tega območja je že v rimskem času izpričano čaščenje Belina (Belbog, Belobog), na severu pa viri

navajajo čaščenje Svetovida.

Bel konj v vseh arijskih verstvih simbol najvišjega božanstva. V indisjkih vedah, na primer, ponazarja

sonce. Pogosto je tudi jezdna žival samega boga. V krščanskem izročilu sta na belem konju pogosto sv.

Jurij in sv. Mihael, zmagovalca nad satanom. Saxo Germmaticus poroča, da je bel konj pripadal

polabskemu vrhovnemu bogu sveta Svantevitu- Svetovidu, ki je pri naših prednikih samo posredno

izpričan.

V slovenskemu izročilu je ohranjena legenda kjer je bel konj predstavljen rešitelju človeka.

Odposlanec konja pa je Svetovid. V slovenski legendi je Svetovid poslal svojega konja iskalcema zaklada

v skalnati dolini blizu Triglava, četudi sta se pregrešila nad božjo naravo in ju varno vodil skozi meglo

mimo globokih prepadov ter ju rešil. Motiv je krščanski.

Sv. Vid

Na starem karantanskem ozemlju je število cerkva posvečenih sv. Vidu dokaj veliko. Njegovo ime nosijo

številni kraji po vsej Sloveniji ter prav tako veliko cerkva. Le teh je kar 76 od tega 38 farnih. Nekatere so

prafarne. Očitno je, da je bil v Karantaniji izredno priljubljen svetnik. Slovenska in hrvaška posebnost je,

da se k njemu zatekajo pri očesnih boleznih. Vsled tega so bile prošnje za dober vid zelo verjetno

naslovljene tudi na Vidovega poganskega predhodnika.

Pomen imena Svetovid je jasen: bog(sveti), ki vidi na vse strani.

V stari Karantaniji je bil Svetovid precej čaščen, saj o tem pričajo stara karantanska imena, ki so se v več

oblikah ohranila tja v 15.st. pripisovali so jih svetniku Vidu, toda v njih se odraža še nekdanji Svetovid.

Npr: Vitan(827), Vitogol(859), Vitogoj(958), Vitislav(1002), Vitobrat(1030), Vitomir(1130),

Vitin(12.st.), Videc(1240).

Od leta 1290 pa do začetka 16.st. je bil Št. Vid na Glini glavno mesto koroške, osrednje dežele

Karantanije. Na tem kraju je bilo križišče rimskih cest. Obstaja legenda, ki jo je napisal zgodovinar

Valvasor in najverjetneje ta legenda sega v čas ko so Karantanijo ogrožali obri. Takrat so bili karantanci

večinoma poganski in v zahvalo za zmago nad Obri postavili svetišče posvečeno Svetovidu, ki je postal

pokristjanjeni sveti Vid.

Tudi petelin na naših strehah, ki varuje hišo, je še spomin na nekdanjega Svetovida. Nemški naziv

Gauerstall ne izhaja d slovenskega Kurostava, temveč pomeni Kurja stala ali staja. Ime je bajeslovno in se

nanaša na »kure«. Med kurami je bil namreč petelin kot označevalec svetlobe in novega jutra posvečen

svetlobnemu božanstvu Svetovidu. Svetovida so neredko zamenjavali s soncem. Kajkavska legenda

navaja, da je Sonce bog na zemlji in da nekdaj ni svetilo na nebu. Bog ga je tjakaj postavil šele po grehu

Adama in Eve…to so drug drugemu sporočali starejši ljudje (Kelemina 302). Tudi v legendi o nastanku

sveta in o vesoljnem potopu naletimo na petelina (Kelemina 228).

Petelin je torej simbol budnosti in znanilec resnične luči, ki je Kristus (Lurker 267). Njegovo varstvo

ima še predkrščanski izvor, nedvomno pri Svetovidu, ki je bil varuh sveta in človeškega rodu. Bil je tudi

zaščitnik zakonske zveze.

Ugleden slovenski narodoslovec Niko Kuret sodi, da so v Karantaniji krščanski misijonarji uspešno

nadomestili starega Svetovida s svetim Vidom. Po starem julijanskem koledarju so njegov god praznovali

na dan poletnega Kresa (24.junija). po novem greogorijanskem koledarju(od 1582 dalje) ga praznujejo

nekaj dni prej (15. junija). Kako imenitno je moralo biti njega dni Vidovo, pravi narodoslovec, pričajo

redki ostanki šeg, kakor se držijo prav velikih praznikov (Kuret I, 379).

Antični svet je med drugim ponazarjal duhovna bitja s pticami in tako je tudi podobo sv. Duha simbolično

predstavljal golob. Njegova podoba je sovpadala s predstavo o svetih pticah, zlasti na evropskem severu

(pri Venetih), ki varujejo vodo življenja in prinašajo rodovitnost. Golob se torej prepleta s

predkrščanskimi predstavami. Tudi lipove veje, ki v vseh šegah prevladujejo, jasno kažejo, da je bila lipa

posvečena nekemu predkrščanskemu bogu, ki je bil predhoden sv. Duhu. Ta pa je bil, glede na prepletanje

z vidovdanskimi navadami in glede na čas v letu lahko samo Svetovid.

Iz legende, da je svet nastal iz jajca Svetovidovega petelina, je mogoče zaključiti, da je ta bog veljal za

stvarnika sveta in življenja. Njegov kozmični jesen je bil kot znamenje vsega življenja vraščen v

triglavsko vesolje.

Svetovid je nedvomno božanstvo starih Venetov na območju med Baltikom in Jadranom. Kelemina sodi,

da Svetovid ustreza grškemu Uranu (bog neba) ali Kronosu (bog časa). Svetovid uteleša oboje. Med

pticami pa je bil odposlanec Svetovida, kot se zdi-bel kragulj.

Simbol najvišjega božanstva je sicer orel, ki se pojavlja že v dani antiki in je simbol sonca, neba in

nebeškega vladarstva, na zemlji pa kraljestva in cesarstva.

Pri Venetih na območju med Baltikom in Jadranom ni čisto jasno, katero božanstvo so imeli za najvišje.

Ali je bil to Belin oz. Belbog (bog neba in svetlobe in v nekaterih primerih tudi sonca) ali pa Svetovid

(bog vidnega sveta, žetve, življenjskega prostora, zakonske zveze in verjetno tudi časa).

Svetovid je veljal je za stvarnika sveta in življenja

Značilnosti:

1 .Štirje obrazi- videl je na vse strani, ves svet in ga branil pred silami zla.

2.Meč- gospodar pravice

3. Lok- bil je bog ljubezni

4. Rog- bil je bog dobre letine

5. Beli konj, beli kragulj, lipa, petelin…

.

• SRPSKA VERA (www.srpskavera.comoj.com)

Je eno od največjih srbskih in slovanskih božanstev. Vidi vse kar se dogaja na zemlji. Je zaščitnik

bojevnikov in podpora njim v boju proti sovražnikom. Slava Svetovidu se slavi 28 junija (po starem

koledarju 15 junija)


Je posebno slovansko božanstvo- pomemben bog, ki vse vidi in vse sliši. Ve za preteklost in pozna

prihodnost. Poznan je tudi kot bog svetlobe in neba. Častili so ga tudi kot zaščitnika rastlinstva, trgovine

in vojne. Zaradi vojaškega kulta so ga nekateri tudi povezovali s Perunom, medtem ko drugi pravijo, da

ni bil bog vojne in je vojaške funkcije dobil kasneje.


Bil je vrhovno božanstvo baltskih Slovanov. Bil je zelo pomemben v slovanski mitologiji. Svoj hram je

imel na otoku Rujan, napravljen iz lesa z slikami mnogih vojnih bitk. Bil je tam religijski center Arkona.

Svetovid je omogočal Rujnim zmage v vojnah in omogočil razvoj njihove trgovine. Bil je zelo spoštovan,

mnogi Slovani raznih plemen so hodili izkazat čast Svetovidu na Rujan. Svetovida bi se lahko smatralo

kot vsevedno vseprisotno kozmično inteligenco.

.

4. ZEMLJA, Boginja mati

K starodavni predstavi o zemlji kot materi spada pojmovanje, da smo ljudje otroci zemlje. V svetem

pismu beremo, da je Bog ustvaril prvega človeka Adama iz »prsti«. Njegovo ime izhaja od Adamah

hebrejsko pomeni prah. Cerkev se pred grobom še danes poslovi od pokojnika z besedami »Prah si in v

prah se povrneš«.

Lik zemlje kot matere se je ohranil tudi v izročilu naših prednikov Venetov, ki so prebivali na območju

med Baltikom in Jadranom. Zemlja jim je bila božanstvo. Človek je svojo vesoljno mater častil vsak dan:

na polju, na paši, v planinah…njeno izvorno ime je bilo prav Zemlja istovetno z zemljo- prstjo.

Boginja mater so nazivali Zemela (Zemlja). Ime se je nanašalo tako na zemljo (prst) kot na

Zemljo(boginjo).

V človekovi zavesti zavesti je bila zemlja sveta že v kulturah pastirjev in poljedelstev. Bila jim je

velika mati, ki poraja zelenje in sadeže in daje s tem ljudem živeti. Kasneje postane mati- Zemlja prava

boginja. Poznamo mnogo slovenskih pesmi, ki poveličujejo zemljo kot polje. Iz tega območja iztopa tudi

kultni voziček, ki je bil najden v kraju Strettveg (Sredvik) blizu Judenburga na Štajerskem. Poleg tega

naletimo tudi na veliko krajevnih imen na Slovenskem kot npr. Božje polje…

Zemlja boginja mati, se ne pojavlja v kaki postavi, saj si je človek tudi ne more predstavljati. Med

številnimi prizori, ki so se nam do danes ohranili v slovenskih bajkah in povestih naletimo tudi na dobro

kačo, ki nedvomno predstavlja starodavno boginjo Zemljo.

Osnovna misel, ki je skrita v bajkah in povestih o čudežnih povestih in zelišči je vedno v tem, da je

zemlja vir vse rasti in zdravja in s tem vir obstoja človeka. Iz nje poganja vse življenje. Zemlja je pramati

v najširšem pomenu.

.

5. VODIN, Bog vojne

V predkrščanski Karantaniji je obstajal nedvomno tudi bog vojne. Toda o njem podobno kot v primeru

drugih božanstev ni pisanih virov. Do imen je možno priti le posredno ob upoštevanju venetskega izvora

Karantancev in njihovih prednikov. Sledi vodijo v Skandinavijo. V najbolj zgodnje obdobje karantanskih

prednikov Venetov v čas selitve iz njihove pradomovine v Lužicah (po 1200 pr. Kr.) od tam so se njihovi

selitveni tokovi usmerili na vse strani Evrope. Za tisti čas je bilo za Skandinavijo značilno toplo podnebje,

ki je omogočalo bogato kmetijstvo.

Veneti so s svojo tvarno in duhovno kulturo kmalu po svojem prihodu povsem prevladali nad starim

prebivalstvom. Skandinavija je postala venetska. Toda po nekaj stoletjih se je podnebje poslabšalo in v 8.

st pr-. kr. Hitro ohlajalo. Sicer pa v Skandinaviji kljub prevladi germanskega jezika ni prišlo do prevlade

germanstva, temveč do zlitja Germanov in Vendov ter njihovih kultur.

Odin , Wodan…Nordijsko bajeslovje izhaja iz zlitja dveh kultur in ne more biti pragermansko. V njem

najdemo tudi slovanska (venetska božanstva). Med temi je na najbolj vidnem mestu Odin – vrhovni bog v

skandinavskem in tudi starem germanskem panteonu. Njegovo ime pa je Venetsko! Njegovo ime namreč

izhaja od prvotnega imena vodin. Ime dobesedno izhaja iz voditi (v vojni). Odin je torej po svojem izvoru

in pomenu venetski bog. Odin/Vodin ne izhaja iz »demona smrti« ampak ohranja postavo vojnega boga

in je kasneje v obdobju Vikingov (800-1060 po.Kr.) njihovo vrhovno božanstvo. Upodabljali so ga v

postavi, ki drži kopje in jezdi na konju z 8 nogami. V njegovem spremstvu sta volkova in krokarja.

Kulturna krajina Venetov je prvotno segala od Alp do Skandinavije. Vdor Keltov v srednjo v Evropo je ta

prostor razdelil na dvoje. Izvirna venetska kultura se je ohranila v Alpah in Skandinaviji.

O tem, da je bil Odin prisoten v ljudskem čaščenju v Noriku in za tem v Karantaniji je mogoče med

drugim sklepati, saj posredno iz dejstva, da ga je pod tem imenom poznala vsa srednja Evropa. V

misijonarskem zanosu, da bi itrebili poganstvo, so lik Vodina neredko popačili v hudiča in je pristal v

ljudskih bajkah. Vendar pa so mnoge Vodinove lastnosti prešle tudi v zgodbe o bajeslovnih slovenskih

junakih. Med temi je nedvomno na prvem mestu Kralj Matjaž in njegova speča vojska, ki počiva v gori

(to je materi Zemlji). Tukaj Matjaž čaka, da pride njihov čas in da popelje svoje vojake v boj za končno

odrešitev svojega naroda. Motiv čakajoče vojske je isti kot pri Vodinu.

Eden izmed krajev, kjer so tudi verjetno častili Vodina, je tudi Šmihel pod Nanosom. Nad njim je bilo

rimskodobno ali še starejše gradišče. Obdano je bilo z obzidjem iz kamna, znotraj pa so odkrili kamnite

temelje in lesene stavbe, za katero bi domnevali da je bila nekdanji poganski hram. Sklepamo, da je bil

hram svetišče vojnega boga. Najdbe orožja iz pozne antike in zgodnjega srednjega veka kažejo na obstoj

nekdanje postojanke, ki je varovala bližnjo rimsko cesto. Njena posadka je najbrž častila Odina oz.

Latobiusa.

.

6. ŽIVA, Boginja življenja

Med božanstvi slovanskih Polabcev, zlasti Abodritov ali Bodricev je imela svoje posebno mesto boginja

Živa. Zgodovinski viri jo omenjajo najpogosteje z imenom Siwa, pa tudi kot Sivve, Shiwa, Sieba, Syba,

Siba ali Dsiva.

Bila je boginja rodovitnost in ljubezni. Največje žensko božanstvo, ki je izpričano v panteonu

Polabcev. Na boginjo Živo naletimo v bajeslovju različnih narodov v srednji Evropi, ki izhajajo iz starih

Venetov. Boginja Živa je simbolično poosebljena v studencu sveže vode, ki je vir vsega življenja. Njen

lik odraža žensko postavo, mladost, lepoto, milino, predvsem pa življenje in njegovo nastajanje. Tisto kar

poznejše boginje ljubezni kot sta npr. grška Afrodita ali rimska Venera odražata samo do neke mere.

Ime Živa se zelo verjetno nanaša na – živo vodo.

Okoli leta 1150 pr. kr je eden izmed naselitvenih tokov Venetov dosegel tudi Indijo in tako je mogoče

razumeti podobnosti med slovenskim in indijskimi jeziki ter kulturo. Eno od vzporedij je tudi mogočni

Šiva, ki pri indijskih hindujcih spominja na Živo. Ne le po imenu temveč tudi po bajeslovni vsebini.

Svoje mest je Živa imela tudi pri verovanju poganskih Karantancev. Pokristjanjevanje je njen lik sicer

povsem odstranilo iz zavesti ljudi, ni pa moglo odstraniti vseh prvin njenega čaščenja.

.

7. BABA, Boginja smrti

Gre za boginjo smrti in prerojenja, ki se v bajeslovju posameznih narodov pojavlja pod različnimi imeni.

Baski ji pravijo Mari, pri Bretoncih Ankou, pri Ircih Morrigan, po nemških deželah Frau Holle, pri Rusih

in drugih slovanskih narodih pa Baba Yaga. V slovenskem izročilu med Babo in Jago babo ni bistvenih

razlik. Jaga izhaja iz protoslovanskega (venetskega) yega in pomeni bolezen, strah, jezo, bes. V Indiji je

ista boginja smrti istovetna s Kali iz časa pred nastankom Ved.

V pozni in srednji kameni dobi prihaja smrt kot boginja ptica, zlasti roparska, kasneje pa vedno bolj

pogosto kot boginja kača- simbol zemlje. V ljudskem izročilu so se bajke o njej ohranile do danes. Na

območju nekdanje Karantanije se je lik kačje kraljice s čudežno zlato kronico ohranil v mnogih bajkah.

Prav tako predstavljajo boginjo smrti tudi togi kipci golih ženskih postav, ki se pojavljajo že od 5.

tisočletja pred kr. v kulturi Tripolje v Ukrajini.

Dokaj zgodaj se boginja v očeh ljudi boginja pojavlja kot bela smrt. To je smrt ki prihaja v postavi bele

žene s koso. Njene oči kot simbol so upodobljene na najdbah (kipci, kamniti cilindri, plate…) ki so jih

odkrili pri vhodih v megalitske grobove.

.

8. KORANT, Bog oče naroda

Njegov lik ni podoben krščanskemu Bogu Očetu, Stvarniku nebes in zemlje. Korant je bil bog oče

svojega naroda. To je mogoče sklepati med drugim tudi iz ohranjenih oblik njegovega imena: Korent in

Kurent ki se nanašata na Korotan, kot tudi na starejše noriško ljudstvo Karnov, ki so bili predhodniki

karantancev. O tem, da je bog Korant obstajal v starem karantanskem panteonu, se je v slovenskem

izročilu ohranilo kar nekaj sledov. Njegova značilnost je bila, da je svoje ljudstvo varoval pred zimo

in smrtjo. Po pokristjanjevanju je njegov lik prešel deloma na sv. Martina, čigar god naznanja začetek

zime, deloma na sv. Miklavža in mogoče še kakega svetnika.

Na starem venetskem ozemlju v srednji Evropi tudi v Karantaniji je bilo božanstvo, ki ga je sv.

Martina nasledil lahko samo domače-venetsko.

Korantan oz. Korant se je pojavljal že v času Norika, kot oče naroda. Le ta pa je izhajal še od Velikega

duha, kasneje Volčjega pastirja, ta Rogatega, ki nosi ime Tvarog ali Svarog. Prav tako je verjetno, da v

Noriku lik črnega panterja ni bil simbol samo za kristjane, maloštevilne pripadnike porimčenega sloja,

temveč tudi poganske domačine. Panter je bil lik njihovega očeta boga Koranta.

Ker Koranta cerkev iz mišljenja ljudi ni uspela izkoreniniti, je ta v ljudskem verovanju ostajal še

naprej, zato pa je bil kot ta Rogati pregnan med parkeljne. Njegovo postavo dobrotljivega očeta pa je

prevzel sv. Miklavž.

.

9. PUST, Bog vina in veselja

Narodoslovci sodijo, da je pustovanje samo nadaljevanje sprevodov, ki s jih v zimskem času in sicer v

decembru, januarju in februarju prirejali že Rimljani. V resnici so jih že davno pred njimi prirejali drugi

narodi. V antiki se je novo leto začenjalo na pragu pomladi 1. marca in februar je bil zadnji mesec v

starem letu in zadnji zimski mesec. Praznovanje konca zime v februarju in bližnjega začetka novega leta

se je spojilo. Tako je stari bog Korant postal ena izmed postav Pusta in si ga kot samostojno postavo že

dolgo nihče ne predstavlja. Maske v njunem spremstvu so se združile.

Sveti pust je bil nekoč pogansko božanstvo čigar ime se je ponekod v zavesti ljudi še ohranilo. To je

njegovo edino izvirno slovensko ime. Najverjetneje je naziv za pust izhajal od »pustiti«, to je pustiti skrbi

in težave, ter se veseliti in praznovati začetek novega leta in pomladi.

.

10. DOGANA , Boginja jutra

Med božanstvi klasičnega panteona je imela svoje mesto boginja jutranje zore tudi večerne zarje. Poznana

nam je kot rimska Aurora in grška Eos. Pesnik Homer slavi njeno lepoto, ki presega vse meje. Grška in

rimska boginja zore sta naslednivi starodavne arijske in verjetno še predarijske boginje. Srečamo jo med

indijskimi božanstvi danes pod imenom Uša(Usha)., kar v sanskritu pomeni svitanje ali zora. Rigveda jo

predstavlja kot mlado dekle, ki vteleša vsakodnevni prihod svetlobe, ki mu sledi sonce. V Karantaniji je

boginja jutra dokaj verjetno nosila ime Zora ali tudi Dogana.

.

11.VESNA, Boginja pomladi

V Karantaniji je pomlad poosebljala Vesna- pomladanska boginja. Njeno ime v tem pomenu ni ohranjeno,

srečamo pa ga v bajki o Krsniku. Mnogo bolj živa je postava boginje Vesne pri drugih slovanskih narodih

zlasti pri Rusih in Ukrajincih. Ime Vesna pomeni dobesedno pomlad. Po naključju je bila ta boginja

vseslovanska, izvirno gotovo še venetska. Nekaj sledov kaže na njeno pristnost tudi med božanstvi

Karantancev.

.

12. JARNIK, Bog mladega sonca

Pomorjanci so ga nazivali Jarovit, častili pa so ga tudi Karantanci. Zanj sta v slovenskem izročilu

ohranjeni dve imeni: Vesnik, ki prinaša pomlad ter Jarnik, ki je mlado sonce. Največkrat navajajo, da je

bog Slovanov in da »jar« ali »yar« pomeni močasn, vroč, ognjevit. To pa se nanaša na sonce, zmago,

močnega spomladanskega sonca nad šibkim zimskim.

Pri Rusih je imel bog pomladi podobno ime Jarilo ki ga navajajo kot vseslovanskega, vendar pa ni bil

povsem istoveten z Jarovitom oz. Jarnikom. Jarila prikazujejo tudi kot boga rodovitnosti in telesne

ljubezni.

Jarovit bog pomladi ni le nek »slovanski bog« njegov dan v mesecu aprilu je bil začetek paše. V vseh

starih kulturah od pastirjev do kmetov so ob prebujanju narave v mesecu aprilu imeli praznik. Ker je

nekdanja »paša« oz. Velika noč postala premičen praznik, se je nekdanji bog pomladi poistovetil s Svetim

Jurijem.

Za Svetega Jurija obstajata dve imeni : Jurij (Yuri) in Georg.

V zgodnjem krščasntvu je postava starega pomladnega boga prešla na svetega Jurija, ki je predstavlja

Kristusa. Toda v ljudskih navadah je bilo še veliko predkrščanskega izročila, ki se nikakor ni prilegalo

vzvišenemu Jezusu sinu Božjemu. Kljub temu, da je sam papež razglasil, da Jurij nikoli ni živel, da

obstaja torej le Kristus, so v njem več kot pogosto videvali osebnega svetnika.

Jurij- prvotno samo simbol vstalega Kristusa je sčasoma postal simbol vesoljnega junaka,

zmagovalca nad zmajem (Satanom). Torej rešitelj človeštva v bistvu še zmerja v bistvu Kristus čeprav je

izvor te prispodobe prešel povsem v pozabo. Sv. Jurij na belem konju, ki s sulico ubija zmaja je postal kot

svetnik simbol zmage luči nad temo. Njegova postava spominja četudi nezavedno še vedno na Kristusa. V

tem svojstvu je sveti Jurij postal zavetnik vitezov in predvsem križarjev, ki se bojujejo za Kristusa. Tako

sta med drugim prapor svetega Jurija (Kristusa) prevzeli tudi Anglija in Rusija. Spomin na Kristusa se je

sčasoma izgubil. V zgodnjem krščasntvu je bil s Kristusom poistoveten tudi starodavni Belin.

.

13. MAJA, Boginja narave

Prvi maj je bil star poganski praznik, kis o ga nekoč praznovali tudi naši karantanski predniki. O tem priča

lepa stara navada, ki se je ohranila do danes. Pred mnoge vasi postavijo na ta dan mlaj. Ne samo po

slovenskem temveč tudi drugod po srednji Evropi, bodisi v slovanskih kot tudi v danes nemško govorečih

predelih.

Ker je bila srednja Evropa v davnini še pred Kelti domovina naših prednikov slovansko govorečih

Venetov sklepamo, da je postavljanje mlaja še zapuščina njihove kulture.

Mlaj je prispodoba boginje Maje, ki je boginja narave. Majska slavja in druge navade v srenji in severni

Evropi pričajo, da je na tem območju še v predzgodovini obstajala dokaj enotna kulturna krajina,

pripadala je starim Venetom. Kelti in germani so prišli kasneje.

.

14. KRESNIK, Bog ognja

Bog ognja, ki na zemlji ponazarja sonce je bil kot simbol Kres, ki se je vse do danes ohranil v ljudskem

izročili in ne le na območju nekdanjega Norika poznejše Karantanije, temveč tudi v srednji in severni

Evropi na ozemlju starih Venetov, kjer kresujejo na predvečer k prvemu maju. Verjetno je kresovanje

prešlo od Venetov tudi na keltsko zahodno Evropo. Ogenj je bil poleg sonca že v predzgodovini

božanstvo za lovce, pastirje in poljedelce. Na območju Evrazije kjer nastopijo ostre zime, je človeku

pomenil preživetje.

Kresnik je imel v starem karantanskem verovanju dva praznika. Prvega ob božiču (25. decembra) ki je bil

praznik njegovega rojstva in drugega ob poletnem Kresu (24. junija), ki je bil praznik njegove poroke.

Poletni praznik Kres pomeni velik ogenj, ki je on sam. od tega tudi ime- Kresnik.

.

15. VODNAR, Bog vodovja

Kot je mogoče sklepati iz več okoliščin se je tudi bog vodovja nahajal med domačimi božanstvi, ki so jih

častili Noričani in njihovi nasledniki Karantanci. Njegovo postavo srečamo tudi kot »povodnega moža« v

povedkah o karantanskih rekah in jezerih, kot tudi v bajeslovju drugih narodov Evrope.

V predkrščanskem času so verovali, da se posmrtni svet nahaja ali pod zemljo ali pod globoko vodo ali

tudi onstran velike vode- morja. V ta svet je nekdo vodil duše rajnih.

.

16. ORJAK, Bog dežja in nevihte

V slovenskem izročilu ni sledov o nekdanjem bogu dežja in groma, ki ga je v verovanju slovanov

predstavljal njihov vrhovni bog Perun. Toda skladu s panslovansko ideologijo v smislu katere naj bi

nekoč tudi Slovenci častili tega domnevno vseslovanskega boga. Zanesljivih virov o tem, tudi posrednih

ni.

Ker bajeslovci upoštevajo obstoj gromovnika Peruna med božanstvi naših prednikov kot dejstvo že v

naprej, odkrijejo v slovenskih izročilih za takšno predpostavko tudi ustrezne sledove. Najdejo jih

predvsem v beli krajini kamor so se pred Turki zatekli mnogi pravoslavni uskoki z Balkana.

Iz dejstva, da je bil lik boga z imenom Orcul kar ustreza slovenskemu Vorek, Orek, Orjak razširjeno po

vseh Alpah, ki so jih naseljevali naši predniki Veneti, je mogoče sklepati, da je postava tega boga v naših

bajkah še njihova dediščina.

Orjak je bil pravo utelešenje neurja in viharja. Iz ohranjenih nazivov v bajkah je mogoče dognati tudi

njegovo slovensko ime Vorek, Orek, kar ustreza slovenskemu Orjak ali Orjaž.

.

17. ČATEŽ, Bog živine in pastirjev

O imenu Veles, ki naj bi veljalo za slovanskega ali južnoslovanskega boga živine, v slovenskih izročilih

ne najdemo sledu. Slovensko ime tega boga je bilo mogoče odkriti le še v bajeslovju. Ime se glasi Čatež

in je nekoliko nenavadno, prikazujejo ga namreč kot samega peklenskega hudiča ki je zgoraj človek in

spodaj kozel.

Postava Čateža je opisana v slovenski bajki je istovetna z grškim Panom, čigar dvojnik je rimski Faunus.

.

BITJA

Podoba slovenskega bajeslovja ne bi bila vsebinska celota, če ne bi imela tudi poglavja o čaranju, vražah,

škratih, vila in podobnih bitjih. O njih je namreč v našem ljudskem izročilu polno zgodb, prigod in rekov.

Verovanje v duhovna bitja je celo starejše od verovanja v božanstva. V pastirskih in poljedelskih kulturah

so se postave duhovnih bitij razbohotile do neverjetnih oblik. O tem pričajo pri Sumercih in Babiloncih

vzklesanimi kamniti biki, orel z levjo glavo, človek-ptica, človek-škorpijon itd.

Podobno je tudi v bajeslovju Egipčanov in kasneje Grkov in Rimljanov. Dokaj pogosto so duhove

istovetili z dušami rajnih, ki se vračajo na svet. Na takšna in podobna bitja naletimo tudi po srednji

Evropi, še zlasti v Alpah. Očitno gre tudi v tem primeru za zapuščino naših skupnih prednikov Venetov in

ne domnevnih predslovanskih staroselcev od katerih naj bi jo prevzeli naši predniki potem, ko naj bi se

naselili v vzhodne Alpe. V naših bajkah in povestih imajo nekatera bitja poteze kot majo ona iz antičnega

sveta. Razlog je v tem, da smo Slovenci na svojem ozemlju avtohtoni in da smo že v antiki imeli svoj

domači paneteon.

Pokristjanjenje naših prednikov je zatrlo poganske bogove ni pa moglo zatreti sveta starodavnih duhov in

jim dati krščansko razlago.zato so se vsa ta bitja povsem zunaj krščanskih razlag ohranila v naših bajkah

in vraževerjih.

.

18. VRAG, Tvarog ali Svarog

Najbolj zagonetno bitje med vsem je vrag, ki pa prvotno ni bil hudič. V cerkvenoslovanskem jeziku

pomeni beseda »vrag« tujca, nasprotnika, sovražnika. V slovenskem govoru obstajata tudi

pomanjševalnici vragec in vražič, ki nimata s Satanom nič skupnega. Nanašata se namreč na nekoga, ki se

ga ne da kar tako ugnati.

Vrag v prvotno poganskem času ni spadal med hudiče. Mednje ga je pregnalo šele krščanstvo. Kdo je

v resnici bil, lahko ugotovimo šele z raziskovanjem raznih nazivov, ki se nanašajo na njegovo postavo

drugod po Evropi. V krajevnih imenih s katerimi so povezane zgodbe in bajke, naletimo na ime Tvarog

(Vrag). Ta imena se pojavljajo med Baltikom in Jadranom. Torej na starem ozemlju naših prenikov

Venetov. Na starem Karantanskem ozemlju se na Tvaroga nanaša več gorskih imen: Twaroch(urbar

Sevnica, 1309), Twarog (Sevnica, 1448), Twarog (urbar Lipnica), Tbaraschitzberg kasneje Wiratschperg

(okraj Kozje, okoli 1524) itd. navedena imena pričajo, da je bil Tvarog (Svarog) prisoten tudi v panteonu

poganske Karantanije. Toda njegova postava in vloga ni jasna. Ali je bil ta bog kot Svarog, ki naj bi bil

sončni bog v ruskem panteonu ? Preučevalci bajeslovja izvajajo njegovo ime iz Svar (sveleči, jasni). Bil

naj bi slovanska inačica starega Dyaus Pita (boga očeta). Imel naj bi dva sinova (Svarožiča in Dažboga).

V takšnih razlagah je veliko domišljije, natolcevanja in konstruktov. Vendar smo pri vseh le pozorni na

nekaj in sicer, da je bil Svarog predhodnih vse slovanskih bogov.

Naziv Svarožič se očitno ne nanaša na sina, temveč na Svaroga samega. Ne gre za pomanjševalnico.

To je bog, ki ima dva (tva) rožiča- rogova: Tvarožič- Svarožič. Slednji je lahko samo oblika imena-

Svarog.

Na vseh upodobitvah se Svarog (Tvarog) pojavlja z rogovi. Nima jih kot hudič, vrag, parkelj ipd. kar je

pozneje v krščanstvu temveč kot ta Rogati, starodavni še predzgodovinski Veliki duh, oče vse narave in

stvarstva. Verjetno se beseda rog odraža tudi v njegovem imenu Tva- rog (Svarog) in pomeni dva(tva)

rogova. Kot omenjeno naletimo na ime Tvarog tudi v Karantaniji. Toda tukaj je ta bog postal oče

karantanskega naroda. Nazivali so ga Karontan(Kurent). Pokristjanjenje ga je pregnalo med hude duhove,

postal je rogati parkelj, ki se pojavlja zlasti po zimi. V likih vraga, vražiča in parkeljna, ki se je ohranil v

naši zavesti, se bolj kot Satana še vedno predstavljamo kot ta Rogatega kar je sled in nezaveden spomin

na davnega boga očeta. Tudi grški Zevs, oče bogov je imel kot simbol rogato lobanjo.

Misionarji njegovega lika očitno niso mogli prienačiti s kakšnim svetnikom, niti ga ne izbrisati iz

ljudskega spomna. Zaradi tega so ga poistovetai s hudičem, zlodejem, večnim nasprotnikom božje cerkve.

Tvarog (Svarog, Vrag) je predhodnik vseh slovanskih bogov in je starodavni veliki duh, oče vse narave in

stvarstva, ki ga je pokristjanjenje pregnalo med hude duhove, postal je rogati parkelj.

Značilnosti:

1 .Bog, ki ima dva(tva) rožiča- rogova, vendar ne kod hudič.

2. V Karantaniji je bog Tvarog je postal oče svojega naroda, kot Korontan.

3. pri nas je bil pregnan je bil med parkeljne, njegovo postavo dobrotljivega očeta pa je prevzel sv.

Miklavž.

slovenski bogovi

Documents